View
12
Download
0
Category
Preview:
Citation preview
MIŠLJENJE
V najširšem pomenu obsega mišljenje spoznavne procese, ki potekajo v kratkotrajnem
(delovnem) spominu, npr. predstavljanje, pomnjenje, presojanje, odločanje, sklepanje,
sanjarjenje, načrtovanje, ocenjevanje, reševanje problemov, v ožjem pomenu pa ga
razumemo kot proces odkrivanja novih odnosov med informacijami oz. kot reševanje
miselnih problemov. Informacije poskušamo povezati in dojeti na nov način. Npr. mišljenje
poteka pri otroku, ko ugotavlja, zakaj sveča, če jo pokrijemo s stekleno posodo, ugasne, ne pa
pri učencu, ki se razlage tega pojava nauči iz učbenika in jo pozneje zgolj obnovi.
Pri večini nalog in problemov, s katerimi se srečujemo v življenju, se mišljenje in obnavljanje
naučenega prepletata. Učenje z razumevanjem nikoli ne poteka brez mišljenja, izjema je le
popolnoma rutinsko učenje. Čim več znanja imamo, tem učinkovitejše je lahko reševanje
problemov..
VRSTE MIŠLJENJA
REALISTIČNO IN DOMIŠLJIJSKO MIŠLJENJE
Realistično mišljenje je vezano na stvarnost, značilno kombiniranje stvarnih dejstev brez
subjektivnih primesi, domišljijsko mišljenje pa je svobodnejše v kombiniranju informacij in
bolj pod vplivom subjektivnih dejavnikov, npr. čustev in želja. Za rezultate domišljijskega
mišljenja (npr. pravljica, ki jo zapiše pisatelj, ilustracije, s katerimi jo obogati ilustratorka)
velja, da kot celota še niso bili doživeti ali narejeni. Čeprav njeni elementi ustrezajo stvarnosti
(so »vzeti« iz nje), celota ne obstaja.
Realističnega in domišljijskega mišljenja ne moremo povsem razmejiti, saj se po navadi pri
mišljenju objektivni in subjektivni dejavniki prepletajo. Pri reševanju večine nalog v šoli
prevladujejo objektivni dejavniki, v sanjah ali v blodnjah ljudi z duševnimi motnjami pa je
mišljenje bolj pod vplivom subjektivnih dejavnikov, npr. človek s preganjalnimi blodnjami si
domišlja, da ga zasledujejo, mu prisluškujejo, ga želijo zastrupiti.
Konstruktivna domišljija je tista, ki jo poleg realističnega mišljenja uporabljamo pri
reševanju problemov. Pomembna je za znanstveno in umetniško ustvarjalnost, lahko pa služi
tudi različnim namenom v vsakdanjem življenju, npr. z izmišljanjem Parkeljnov in Miklavža
so ljudje hoteli otroke naučiti, da bodo pridni nagrajeni z darili, poredni pa s palico.
Nekonstruktivna domišljija ali sanjava domišljija je dnevno sanjarjenje. Npr. o idealnem
partnerju ali o tem, kako bi porabil denar, če bi na lotu zadel sedmico. V preveliki meri lahko
ima sanjava domišljija tudi funkcijo bega v fantazijski svet, kadar nam je realnost preveč
neprijetna. Tako jo lahko razumemo kot obrambni mehanizem (gl. Motivacija).
Primer prepletanja vseh treh oblik: napišeš raziskovalno nalogo (realistično mišljenje), nato
razmišljaš o različnih ustvarjalnih predstavitvah naloge (konstruktivna domišljija), potem pa
sanjariš, kako bi bilo, če bi zanjo prejel Nobelovo nagrado (sanjava domišljija).
KONVERGENTNO IN DIVERGENTNO MIŠLJENJE
Konvergentno mišljenje je osredotočeno na eno zamisel ter daje tipične in predvidljive
rešitve, ki temeljijo na predhodnem znanju in logičnem mišljenju. Pri divergentnem
mišljenju pa razvijamo številne zamisli in iščemo oddaljene povezave. Daje nenavadne in
nepričakovane rešitve, ki zahtevajo drugačno videnje problema. Dijak uporablja konvergentno
mišljenje npr. pri reševanju testa inteligentnosti, pri ustnem preverjanju znanja iz zgodovine
ali pri reševanju križank, divergentno pa razmišlja, ko išče idejo, kako bi čim bolj zanimivo in
nazorno predstavil vsebino referata, ko v mislih sklada melodijo za novo pesem.
KONKRETNO IN ABSTRAKTNO MIŠLJENJE
Pri konkretnem mišljenju prevladuje uporaba konkretnih pojmov. Šele po 11. letu se razvije
abstraktno ali formalno mišljenje, pri katerem uporabljamo tudi abstraktne pojme. Gl. Piaget.
Primer:
Naloga na konkretni ravni: če je Aleš višji od Ivana in Ivan višji od Marka, ali je Aleš
višji od Marka?
Naloga na abstraktni ravni: če je A večji od B in B večji od C, ali je A večji ali manjši od
C?
STRATEGIJE REŠEVANJA PROBLEMOV
Razlikujemo zaprte in odprte probleme. Zaprti problemi so strukturirani, dobro opredeljeni in
imajo natančno določene rešitve. Poiskati moramo le še način, kako priti do njih. Obratno
velja za odprte probleme, pri katerih je možnih več rešitev in več različnih poti do njih.
Miselne strategije so načini reševanja problema. Psihologi razlikujejo tri splošne strategije
(čeprav bi se prvi težko reklo strategija).
POSKUSI IN NAPAKE
Reševanja problema se lotimo naključno, tj. ugibamo, kakšna bi bila prava pot do cilja in
preizkušamo različne rešitve, dokler ne naletimo na pravo. Ameriški izumitelj A. Edison je
npr. preizkusil na stotine materialov za nitko pri žarnici, preden je odkril pravega – ogljik.
Tako rešujejo probleme zlasti živali in majhni otroci, odrasli pa redkeje, ko nimajo ustreznega
predznanja, ko so čustveno vznemirjeni ali v časovni stiski. Takšen pristop je lahko učinkovit
le pri enostavnih problemih z omejenim številom rešitev. Nekatere kompleksnejše probleme
pa bi tako reševali do konca življenja (pri šahu obstaja 10 na 120-to možnih potez).
Npr. dijaku med pisanjem raziskovalne naloge »zamrzne« računalnik. Najprej pomisli, da bo
pomagalo, če pomika miško gor in dol po podlagi, nato nesistematično pritiska po različnih
tipkah, morda nekajkrat udari po računalniku … (Če v naprej predvideva verjetnejše
možnosti, to že ni več strategija poskusov in napak.)
Thorndikeov eksperiment z mačkami
POSTOPNA ANALIZA
To strategijo uporabljamo pri problemih, ki jih lahko razdelimo na vmesne cilje in jih
rešujemo po zaporednih korakih. Je bolj sistematična kot reševanje s poskusi in napakami,
saj vključuje predvidevanje in načrtovanje.
VPOGLED
Pojasnilo
Vpogled pomeni isto kot: uvid, inspiracija, iluminacija, navdih, aha-izkušnja!
Rešitev problema je nenadna in temelji na prestrukturiranju problema oz. videnju
problema v novi luči - na nov način povežemo elemente problemske situacije. Znana je
zgodba o vpogledu Nikole Tesle, ki se je več let zaman trudil, da bi naredil indukcijski motor.
Nekega večera leta 1882 se je sprehajal s prijateljem po budimpeštanskem parku in mu citiral
Goethejevega Fausta. Kar naenkrat pa se mu je »posvetila« rešitev, ki jo je tako dolgo zaman
iskal. Takoj je s palico narisal v pesek načrt in pri tem prijatelju razložil princip indukcijskega
motorja.
Z vpogledom so sposobni reševati probleme tudi šimpanzi. Z njimi je delal eksperimente
Wolfgang Köhler v tridesetih letih 20. stoletja. Opice so reševale različne probleme, pri
katerih so bili vsi deli, ki so omogočali rešitev, vidni. Tako je pod strop privezal banane
dovolj visoko, da jih šimpanz ni mogel doseči z rokami, v sobo pa je postavil še zaboje.
Šimpanz je skakal, hodil v krogu, se stegoval, da bi prišel do hrane. Potem pa se je ustavil in
opazoval celoten prostor. Nenadoma je pograbil zaboje, vse tri zložil enega vrh drugega,
splezal nanje in dosegel banane. V podobnih situacijah, ko je bila hrana znova previsoko, je
uporabil različne stvari, ki so nadomestile zaboje: sestavil je mizo in zabojnik, enkrat pa je
pod banane postavil Köhlerja in splezal nanj. V nadaljnjih primerih je do rešitve prišel zelo
hitro, ne da bi delal napačne poskuse.
Vpogled sodi med kompleksnejše strategije reševanja problemov. Ker gre za razumevanje
principa reševanja, se ta za dalj časa shrani v spominu in se brez težav uporabi tudi v
podobnih situacijah. V primerjavi s poskusi in napakami je poskušanje samo mentalno (v
mislih, ne motorično) in samo prvič v takšni problemski situaciji. Kasneje se rešitev brez
težav prikliče tudi v podobnih situacijah.
DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA IZBIRO STRATEGIJE REŠEVANJA PROBLEMA
Izbira strategije reševanja problema je odvisna od več dejavnikov.
Vrsta problema: pri reševanju zaprtih problemov je najučinkovitejša postopna analiza,
enostavne zaprte probleme pa je moč rešiti tudi s poskusi in napakami. Pri reševanju
odprtih problemov, ki zahtevajo prestrukturiranje problema, je najučinkovitejši vpogled.
Izkušnje in znanje: strategijo poskusi in napake uporabljamo pri reševanju problemov, o
katerih nimamo veliko znanja, strategijo postopna analiza pa pogosteje takrat, ko imamo
več predznanja ali izkušenj z reševanjem določene vrste problemov.
Ocena težavnosti problema in okoliščine reševanja: problemov, ki jih ocenimo kot
pretežke, se pogosto lotimo s poskusi in napakami, še posebej, če smo v stresu, npr.
časovni stiski.
DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA REŠEVANJE PROBLEMOV
1. Motivacija
Mišljenje je vedno spodbujeno z motivi: da nekaj dosežeš, se izkažeš, čim bolje opraviš delo,
zaslužiš, odkriješ, pomagaš bližnjemu ... Motivacija je potrebna že za to, da sploh nekaj
zaznaš kot problem. Še posebej je pomembna notranja motivacija, ki vpliva tako na izbiro
problema kot na vztrajnost in užitek pri reševanju. Reševanje zahtevnih problemov lahko
doživimo kot frustracijsko situacijo (oviro na poti do cilja). Prešibka storilnostna motivacija
vodi do nezavzetosti, nevztrajnosti, premočna (previsoki cilji) pa lahko zavira ali izkrivlja
mišljenje (prehitro sprejmemo rešitev, ki ni optimalna, spregledamo napake ...)
2. Čustva
Pozitivna čustva srednje intenzivnosti spodbujajo, vzdržujejo in usmerjajo mišljenje.
Spodbudno učinkuje tudi blaga trema. Močna čustva pa reševanje pogosto ovirajo. Če npr.
doživljamo intenziven strah ali jezo, smo preveč vznemirjeni, da bi se lahko osredotočili na
problem. Mišljenje je povezano s čustvi presenečenja, radovednosti, dvoma, veselja in ponosa
ob uspehu, razočaranja, žalosti, jeze ali sramu ob neuspehu. Čustva usmerjajo mišljenje,
lahko pa ga tudi izkrivljajo, npr. simpatija ali antipatija do nekoga, učinek pričakovanja zaradi
naklonjenosti določenim izidom. Mišljenje vpliva na kognitivno oceno čustvene situacije (gl.
Čustva).
3. Znanje in izkušnje
Ustvarjalnost je tesno povezana s predhodnim znanjem in izkušnjami. Strokovnjaki, ki imajo
obsežno in dobro povezano znanje z določenega področja, laže odkrijejo probleme, jih bolje
razumejo, poznajo več različnih strategij. Včasih pa predhodno znanje in učenje zavirata
ustvarjalnost. Namesto da bi nas že naučeno spodbujalo k iskanju novega in k ubiranju
drugačnih poti, nas omejuje. Pojavljajo se miselne fiksacije:
Fiksacija metode: nove probleme rešujemo z enakimi metodami kot predhodne, čeprav
niso več ustrezne, npr. uporabimo metodo, ki se je predhodno izkazala za uspešno pri
nekem podobnem problemu, čeprav bi lahko dani problem rešili na enostavnejši ali bolj
eleganten način.
Fiksacija funkcije: nek predmet vedno uporabljamo v določeni funkciji in postanemo zato
manj sposobni, da bi ga uporabili v drugi funkciji. Torej o predmetu razmišljamo z vidika
njegove običajne funkcije, ne z vidika njegovih dejanskih lastnosti. Npr. o opeki
razmišljamo zgolj kot o gradbenem elementu.
4. Sposobnosti
Dobre sposobnosti, zlasti inteligentnost, olajšajo reševanje problemov, vendar same po sebi
ne zadostujejo, potrebna je tudi motivacija. Če smo zelo motivirani, lahko s tem deloma
kompenziramo primanjkljaj v sposobnostih.
PIAGETOVA TEORIJA RAZVOJA MIŠLJENJA
Švicarski biolog in psiholog Jean Piaget (1896–1980) je proučeval kognitivni razvoj otrok.
Zastavljal jim je različne miselne probleme, pri čemer pa ga ni toliko zanimala pravilnost
rešitev kot logika reševanja in tipične napake, ki so jih delali otroci različnih starosti. Ugotovil
je, da se mišljenje otrok precej razlikuje od mišljenja odraslih, ima pa neko posebno »svojo
logiko«.
VZAJEMNO PRILAGAJANJE MED ČLOVEKOM IN OKOLJEM
Po Piagetu je cilj razvoja mišljenja oz. inteligentnosti čim učinkovitejše prilagajanje na
okolje. To je Piaget imenoval miselna adaptacija. Ko vključujemo nove informacije v
obstoječe miselne ali kogntivine sheme (načine mišljenja), okolje prilagajamo sebi –
asimilacija. Hkrati pa lastne kognitivne sheme spreminjamo in prilagajamo novim izkušnjam
– akomodacija. Asimilacija nam omogoča razumevanje novih informacij in izkušenj na
podlagi že znanega (otrok uvrsti kondorja, ko ga prvič vidi na fotografiji, k pticam),
akomodacija pa se pojavi takrat, ko novih informacij in izkušenj ne moremo pojasniti z že
znanim, ampak moramo prilagoditi naše mišljenje – ustvariti novo miselno shemo. (Primer
asimiliranja so tudi obrambni mehanizmi, gl. Motivacija). Vidimo, da otrok v procesu razvoja
mišljenja ni le pasiven sprejemnik vplivov iz okolja, ampak je aktiven pobudnik, ki s svojo
dejavnostjo odkriva nove probleme, opazuje, raziskuje in preizkuša.
Kognitivni razvoj poteka skozi štiri stopnje, ki niso povsem ločene, ampak prehajajo druga v
drugo: na vsaki novi stopnji se ohranjajo še nekatere značilnosti predhodne in proti koncu že
nakazujejo značilnosti naslednje stopnje. Zaporedje je pri vseh enako, okolje (spodbude,
učenje, izkušnje) pa lahko do določene mere pospeši prehajanje iz ene stopnje na drugo in
tako vpliva na to, pri kateri starosti bo otrok dosegel posamezno stopnjo. Ker pa je miselni
razvoj vezan na telesni (nevrofiziološki) razvoj, ima to »prehitevanje« tudi svoje meje. Npr.
enoletnega otroka ne moremo naučiti govoriti v stavkih ali polletnika navaditi, da redno in
zavestno nadzoruje izločanje.
1. SENZOMOTORIČNA STOPNJA (0-2 leti)
Za zgodnje otroštvo so značilne hitre spremembe v telesni višini in teži ter hiter razvoj
motorike. Velika prelomnica je pokončna hoja, saj otroku zelo poveča življenjski prostor in
možnosti za pridobivanje izkušenj. Otrok izraža svoje kognitivne sposobnosti z ukvarjanjem
(manipuliranjem) s predmeti ter usklajevanjem zaznav in gibov (senzomotorika). Vedno
bolj natančno poskuša prijeti tisto, kar vidi, npr. udariti po ropotuljici ali zgrabiti stekleničko.
Aktivno raziskuje okolje in eksperimentira: če žlica, ki pade z mize, zaropota, ga seveda
zanima, ali bo zaropotal tudi lonček, prtiček, morda cel prt s krožniki. Probleme rešuje s
praktičnim poskušanjem (gl. poskusi in napake), šele proti koncu te stopnje začne
uporabljati bolj sistematične strategije: v naprej predvideva, katera pot do cilja je
učinkovitejša. Npr. pri sestavljanju stolpa iz vedno manjših kock ne poskuša več na slepo,
ampak najprej razmisli, katera kocka je po velikosti prava.
2. PREDOPERATIVNA STOPNJA (3-6 let)
Že proti koncu prejšnje faze prične otrok kot sredstvo komunikacije intenzivno uporabljati
govor in razvije pojme (besede so simboli za pojme). To pomeni, da lahko zdaj razmišlja tudi
o tem, kar ne zaznava v tistem trenutku (izvaja miselne, ne le fizične akcije). Pojmov pa sprva
ne uporablja povsem pravilno, saj še ne razume njihove abstraktnosti (vse male živali so
»kuža«). Piaget takšne pojme, ki so »na pol poti med konkretnostjo in splošnostjo«, imenuje
predpojmi. Npr. "V kuhinji je le ena ženska, druga je moja mamica."
Razvoj pojmov se ne kaže le v uporabi govora, ampak tudi v simbolni igri. Otrok uporablja
kartonasto škatlo kot hišico ali bel papir kot krožnik, na katerem nam postreže s kroglicami iz
časopisnega papirja.
Katere značilnosti otroku na tej stopnji še preprečujejo logično mišljenje?
1. Ireverzibilnost (nepovratnost) mišljenja
Mišljenje poteka le v eni smeri, otrok ga ni sposoben preveriti v nasprotni. Ne razume, da
lahko izvedemo določene procese v obe smeri, npr. da lahko vodo prelijemo nazaj iz ozke
posode v širšo, pa se ob tem njena količina nič ne spremeni.
To je tipična Piagetova naloga konzervacije tekočine. Lahko jo izvedemo tudi s plastelinom, tako da eno od dveh enakih kroglic plastelina razvaljamo v »klobaso« in ga vprašamo, kje je več plastelina - konzervacija mase. V angl. conserve pomeni ohraniti.
Ali takole: pred otrokovimi očmi razvrstimo ploščice v dve enaki, vzporedni vrsti. Nato
ploščice v eni vrsti stisnemo skupaj in otroka vprašamo, ali je v obeh vrstah enako število
ploščic.
2. Centracija mišljenja
Otrok ne more miselno zajeti večjega števila vidikov določene situacije, ampak se osredotoči
le na en vidik (najbolj očitnega), druge pa zanemari. Skupaj lahko npr. združi like po barvi ali
po obliki, ne pa po obeh dimenzijah hkrati (rdeče trikotnike skupaj in modre kroge skupaj).
3. Egocentričnost mišljenja
To je posebna oblika centracije. Otrok se lahko osredotoči le na svoj vidik gledanja in
zanemari vidike drugih. Vse presoja le iz lastne perspektive, misli, da vsi zaznavajo, čutijo in
razmišljajo tako kot on. Ni sposoben vživljanja v drugega – empatije. Primeri:
Lan misli, da ga drugi ne vidijo, če jih on ne vidi. Zato se skrije tako, da se obrne proti steni ali z rokama zakrije oči.
· Bor kaže mami slikanico tako, da jo ima še vedno obrnjeno proti sebi. · Teta vpraša Lana, kdo je najlepši na svetu. Lan izstreli: „Jaz!“ Nato malo pomisli … in vzklikne: „Bor pa je najgrši!“ (op.: Bor in Lan sta enojajčna dvojčka)
4. Finalizem
Otrok ne razume, da se stvari lahko zgodijo popolnoma naključno, zato pogosto naravne
pojave razlaga z njihovim namenom. Primeri:
· »Dež pada zato, da lahko skačem po lužah.«
· »Kamni obstajajo, da lahko z njimi gradimo hiše.«
5. Animizem
Otrok meša subjektivno in objektivno; neživemu pripisuje lastnosti živega. Primeri:
· »Sonček zaide zato, ker je utrujen.«
· »Svetilka je živa, ker sveti.
Moralno presojanje otroka v predoperativni fazi
Piaget se je ukvarjal tudi z raziskavami moralnega presojanja, ki ga je povezoval s
kognitivnim razvojem. Moralno presojanje se razvija od heteronomne morale, ko otrok
presoja na podlagi togih pravil, ki jih postavljajo avtoritete, do avtonomne morale, ko postane
sposoben kritične presoje z vidika lastnih vrednot in stališč ter svobodnega odločanja ne glede
na mnenje avtoritete. V predoperativni fazi je presojanje še heteronomno. Primer: „Lagati ne
smemo, ker nam lahko zraste dolgi nos, krasti pa tudi ne, saj nas lahko ujamejo in zaprejo.“
Kako lahko na tej stopnji vplivamo na miselni razvoj otroka?
Ustrezno organiziramo okolje, tako da otroku omogočimo igro in aktivnost, ne presojamo
preveč kritično njegove dejavnosti, ne obremenjujemo ga z »odraslimi«razlagami, ne dajemo
mu neposrednih odgovorov, ampak ga napeljujemo, da pride do njih sam z lastno miselno
aktivnostjo. Dajemo mu občutek varnosti, saj je kognitivni razvoj neločljiv od socialnega in
čustvenega.
3. KONKRETNE OPERACIJE (7-10 let)
Razvijejo se (zdaj pa zares) logične miselne akcije, s katerimi so otroci sposobni reševati
probleme, a le konkretne. Ker otrok razvije sposobnost reverzibilnosti mišljenja, lahko
potek dogodkov v mislih obrne v nasprotno smer, npr. izvede računsko operacijo 11 + 6 = 17,
nato pa se vrne v izhodiščni položaj: 17 – 6 = 11. Na tej točki je sposoben usvojiti odštevanje
in deljenje.
Razvije se sposobnost konzervacije, saj otrok dojame, da se predmet lahko spremeni po
obliki ali videzu, pa vendar še vedno ohrani isto maso ali količino.
Na tej stopnji se mišljenje tudi decentrira in otrok lahko razmišlja o več vidikih problema
istočasno, zato nima težav s klasifikacijo elementov v kategorije po več značilnostih, npr. pri
razvrščanju ploščic lahko hkrati upošteva barvo, obliko in velikost ter v isto kategorijo uvrsti
velike rumene trikotnike. Obvlada tudi seriacijo – urejanje elementov po vrstnem redu, npr.
predmete zlahka razporedi od najmanjšega do največjega, od najsvetlejšega do najtemnejšega.
Pravilno odgovori na vprašanje, ali je v košari s tremi kumarami in dvema korenčkoma več
zelenjave ali več kumar.
Razume pojem števila, vse osnovne računske operacije ter vzrok in posledico. Razvite ima
tudi prostorske operacije, npr. razumevanje razdalje in smeri, zato zna uporabiti zemljevid in
je sposoben presoditi, koliko časa bo potreboval, da pride od enega kraja do drugega. Kljub
temu, da operacije potekajo na miselni ravni, pa so vezane na konkretne predmete in
pojave, ki jih otrok ali neposredno zaznava (vidi, sliši, opazuje) ali pa je z njimi že imel
konkretno izkušnjo in si jo zdaj prikliče v spomin. Zato pri učenju potrebuje nazorno razlago,
manj uspešno pa rešuje naloge, ki so zastavljene abstraktno, kar je pomembno upoštevati pri
oblikovanju učnih načrtov.
Primer:
Naloga na konkretni ravni: Naloga na abstraktni ravni:
Če je Aleš višji od Ivana in Ivan višji od Marka,
ali je Aleš višji od Marka?
Če je A večji od B in B večji od C, ali je A
večji ali manjši od C?
V socialnih odnosih postaja empatičen in tako sposoben prosocialnega vedenja (nesebične
pomoči drugim), kar je povezano s preseganjem egocentrizma.
4. FORMALNE OPERACIJE (po 11. letu)
Proti koncu »nižje stopnje« osnovne šole se prične razvijati abstraktno mišljenje, ki ni več
vezano na konkretne primere in situacije. Mladostnik lahko o problemih razmišlja, tudi če z
njimi nima izkušenj in če si jih ne predstavlja. Prezre lahko vsebino in se usmeri zgolj na
odnose, npr. vsi S so P, vsi P so A, sledi torej, vsi S so A. Takšno sklepanje v filozofiji
imenujemo formalno-logično.
Razmišlja lahko tudi o hipotetičnih situacijah, npr. o tem, kaj bi lahko bilo, in ne le o tem, kar
dejansko obstaja, ter o vprašanjih, ki so v nasprotju z resničnostjo, npr. kakšno bi bilo
življenje ljudi, če ne bi doživljali čustev. Zanimati ga začnejo abstraktni pojmi, kot so
pravičnost, svoboda, demokracija, sprašuje se o prihodnosti, ljubezni, identiteti, smrti,
vesolju. Ker lahko razmišlja o svetovih, ki ne obstajajo, ga začne zanimati znanstvena
fantastika, privlači ga mistično in nadnaravno, drugi religiozni sistemi in različne življenjske
izbire, npr. budizem ali vegetarijanstvo. Ker si lahko zamisli najboljše svetove in »idealne«
partnerje, starše, učitelje, ga začnejo zanimati socialni in filozofski problemi, politične ideje
in utopije, kar se lahko izrazi kot dejanska ali idejna pripadnost različnim subkulturam in
gibanjem, npr. punk, antiglobalizem. Med različnimi alternativami, o katerih razmišlja,
postopoma oblikuje svoj svetovni nazor, ideale in vrednote, za katere se lahko zelo zavzema,
a ker še niso povsem ustaljene, jih včasih hitro zamenja z novimi.
Vsi odrasli ne dosežejo stopnje formalnih operacij, nekateri pa jo lahko z bogatimi izkušnjami
in modrostjo celo presežejo.
KAKŠNE PROBLEME LAHKO REŠUJE OTROK V POSAMEZNIH FAZAH
Predoperativna faza
V primerjavi s prejšnjo fazo:
v naprej predvideva učinkovitejše poti do cilja, probleme rešuje usmerjeno, sistematično
preverja različne hipoteze (prej s poskusi in napakami),
z razvojem govora se razvije simbolično mišljenje, kar omogoča učenje pisanja in
računanja (besede in številke so simboli),
razvoj simbolične igre omogoča uporabo igre vlog pri poučevanju.
V primerjavi z naslednjo fazo:
- elemente kombinira in razvršča le po eni dimenziji, - zaradi prevladujoče egocentričnosti še ni sposoben reševati moralnih dilem.
Konkretne operacije
V primerjavi s prejšnjo fazo:
zaradi razvoja logičnega sklepanja bolje rešuje besedilne naloge,
zaradi razvoja reverzibilnosti razume povratne računske operacije (odštevanje, deljenje),
vzroke in posledice, razdalje in smeri, se orientira v prostoru, zmožen je opisati pot do
šole in nazaj domov, obvlada konzervacijo,
zaradi decentracije mišljenja razvršča elemente po več značilnostih hkrati in jih ureja po
vrstnem redu (npr. ne izpušča posameznih števil pri štetju),
ker ni več tako egocentričen, lahko rešuje preprostejše moralne dileme.
V primerjavi z naslednjo fazo:
potrebuje konkretno ponazoritev oz. vsaj eno takšno izkušnjo,
kompleksnejših moralnih dilem še ne razume.
Formalne operacije
uspešno rešuje zahtevne probleme, ki so le verbalno opisani in mu jih ni potrebno
konkretno ponazoriti,
razume abstraktne probleme (filozofijo, psihologijo, sociologijo, kompleksnejšo
matematiko),
rešuje formalno-logične probleme, ki zahtevajo hipotetično, induktivno in deduktivno
sklepanje (gl. Mišljenje),
kritično presoja kompleksne moralne dileme (gl. Kohlberg v nad.).
OVREDNOTENJE PIAGETOVE TEORIJE
PRO 1: prispevek k razvojni in kognitivni psihologiji (razvoj mišljenja)
PRO 2: prispevek na področju vzgoje in izobraževanja (pedagoška psihologija)
Uporabnost Piagetove teorije na področju izobraževanja se kaže pri odgovarjanju na
vprašanje, kdaj poučevati določene vsebine, in pri iskanju najbolj učinkovitih načinov
poučevanja. Strokovnjaki, ki se opirajo na Piagetovo teorijo, pojmujejo učenje kot aktiven
proces, ki je najbolj učinkovit takrat, ko učencu znanje ni le posredovano (npr. v obliki
predavanj), ampak ga prek aktivnega odkrivanja, širi in poglablja sam. Naloge, ki zahtevajo
enak način reševanja kot v preteklosti, spodbujajo proces asimilacije, naloge, ki zahtevajo nov
način reševanja, pa proces akomodacije.
CON 1: Piaget bi naj podcenjeval kognitivne sposobnosti otrok
Novejše raziskave so pokazale, da otroci dosegajo posamezne stopnje miselnega razvoja prej,
kot je predvidel Piaget. Raziskovalci opozarjajo, da naloge, s katerimi je Piaget proučeval
miselni razvoj otrok, včasih pretirano izpostavijo miselno nekompetentnost otrok. Če te
naloge le nekoliko spremenimo, se pokaže, da jih otroci zmorejo rešiti, tj. da njihovo
mišljenje ni tako egocentrično in nelogično.
Npr. Piaget je za raziskovanje egocentričnosti mišljenja na predoperativni stopnji oblikoval
nalogo s tremi gorami. Otrok ima na mizi modele treh gora in fotografije, na katerih so gore
slikane z različnih zornih kotov. Najprej mora med fotografijami izbrati tisto, na kateri so
gore prikazane tako, kot ji vidi on, potem pa še fotografijo, ki prikazuje gore tako, kot jih vidi
punčka, ki mu sedi naproti. Piaget je ugotovil, da so imeli otroci do sedmega ali osmega leta
težave z zavzemanjem položaja drugega. Večina otrok je tudi za punčko izbrala fotografijo, ki
je prikazovala gore tako, kot so jih videli oni.
Piagetovi kritiki so nalogo nekoliko spremenili in ugotovili, da lahko že otroci, stari od tri in
pol do pet let, zavzamejo položaj drugega, tj. da njihovo mišljenje ni vedno egocentrično. Pri
eni izmed nalog je otrok sedel za mizo, na kateri so bile štiri stene postavljene pravokotno
druga na drugo. Dali so mu dve lutki, lutko policaja in lutko malega dečka. Policaja so
postavili tako, da je lahko videl v dva razdelka, ki so ju ločile stene, otroku pa so naročili, naj
dečka skrije za del stene, kjer ga policaj ne bo mogel videti. Otroci so nalogo večinoma
pravilno rešili, ker so se v problem vživeli oz. ker je bil vezan na njihove vsakdanje izkušnje.
CON 2: Nekateri trdijo, da razvoj ne poteka v ločenih fazah, pač pa je kontinuiran proces.
USTVARJALNOST
Ustvarjalno mišljenje je vedno divergentno. Produkt so originalne, izvirne rešitve.
ZNAČILNOSTI USTVARJALNEGA MIŠLJENJA
Za mišljenje ustvarjalnih ljudi sta značilni fluentnost (tekočnost) mišljenja - hitro navajanje
velikega števila idej in fleksibilnost ali prožnost mišljenja, ki se kaže v navajanju kakovostno
različnih idej, za kar so potrebni miselni preskoki, prestrukturiranje problema, pogled z
drugega vidika. Produkt ustvarjalnega mišljenja je tudi vedno originalen – nekaj novega,
redkega, morda celo enkratnega in neponovljivega.
Pomemben vidik je tudi ustreznost dosežka in uporabnost rešitve. Otroške domislice ali
blodnje duševnega bolnika so marsikdaj originalne, a ne ustrezajo stvarnosti ali konkretni
nalogi, a jih ne moremo razumeti kot ustvarjalne. V neki raziskavi so psihologi
osnovnošolcem zastavili vprašanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi čez noč zrasli za en meter.
Odgovor enega od otrok "pojedel bi polža" je bil sicer edinstven, noben drug otrok ni
odgovoril tako, a kljub temu bi ga težko označili za ustvarjalnega, saj ni bil povezan z nalogo.
Uporabnost ustvarjalne ideje je pogosto težko določiti, saj ni nujno trenutna in konkretna. To
velja npr. za številne načrte (letala, podmornice) vsestranskega renesančnega ustvarjalca
Leonarda da Vincija. Uporabnosti ustvarjalnih dosežkov torej ne smemo presojati kratkoročno
(ali so uporabni tu in zdaj) in preveč ozko pragmatično (ali nam praktično koristijo ali ne).
Čeprav so psihologi najpogosteje preučevali proces ustvarjalnosti in ustvarjalne dosežke (npr.
znanstvene teorije, umetniška dela, izume, inovacije) priznanih znanstvenikov, izumiteljev in
umetnikov, ustvarjalnost ni le privilegij peščice ljudi. Bolj ali manj ustvarjalni smo lahko vsi
v vsakdanjem življenju: pri urejanju okolice hiše, notranji opremi stanovanja, pripravljanju
okusnih in zanimivih obrokov, oblačenju, izdelavi novoletnih voščilnic, fotografiranju ipd.
FAZE USTVARJALNEGA PROCESA
Ustvarjalno mišljenje pogosto poteka v naslednjih fazah:
1. Preparacija (priprava)
Posameznik spoznava problem in zbira podatke o njem, npr. prebira strokovno literaturo.
2. Inkubacija
V tej fazi gradivo, zbrano v fazi priprave, »zori«. Posameznik se s problemom zavestno ne
ukvarja, zato se zdi, kot da se nič ne dogaja. Inkubacija je lahko zelo kratka ali pa traja tedne
in mesece. Nekateri menijo, da v tej fazi o problemu še vedno razmišljamo, vendar na
nezavedni ravni (t. i. latentno mišljenje). Drugi pa so prepričani, da v fazi inkubacije popusti
osredotočenost na neuspešne načine reševanja problema (fiksacije), zato zmoremo po začasni
prekinitvi iskanja rešitve problem videti v novi luči.
3. Iluminacija (lat. illuminatio: razsvetljenje, iz lumen: luč)
V tej fazi se nenadno in nepričakovano porodi rešitev. Pogosto se pojavi v okoliščinah, ki so
za reševanje problemov nenavadne, npr. na sprehodu, med koncertom, spanjem, torej v stanju
sproščenosti. Znana je anekdota o tem, kako je antični iznajditelj Arhimed v 3. stol. p. n. š.
odkril zakon vzgona. Moral je ugotoviti, ali je vladarjeva krona ulita zgolj iz zlata, ne da bi pri
tem poškodoval krono. Rešitev je sprva iskal neuspešno, nato pa je med kopanjem v kopeli
odkril, da bo lahko ugotovil čistost zlata s prostornino spodrinjene vode. To ga je tako
prevzelo, da je gol tekel po Sirakuzah in vpil: »Hevreka! Hevreka!« (Našel sem! Našel sem!).
4. Verifikacija
Verifikacija pomeni preverjanje rešitve (s konvergentnim mišljenjem).
Kot rečeno, pa ustvarjalni proces ne poteka vedno na opisani način. Ustvarjalci pogosto
prihajajo do rešitev problema postopoma, korak za korakom, brez nenadnih in nepričakovanih
'velikih' idej.
DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA USTVARJALNOST
1. Gl. dejavnike reševanja miselnih problemov
2. Sposobnost divergentnega mišljenja
3. Inteligentnost
Med inteligentnostjo in ustvarjalnostjo je le šibka pozitivna korelacija. Vrhunski ustvarjalci
(predvsem s področja znanosti in umetnosti) so tudi visoko inteligentni, čeprav nekateri
ustvarjalni znanstveniki na testih inteligentnosti ne dosegajo boljših rezultatov kot
neustvarjalni. Nikakor pa ni visoke zveze v obratni smeri: visoko inteligentne osebe pogosto
niso ustvarjalne. Sklepamo lahko, da je določena raven inteligentnosti za ustvarjalnost nujen,
ne pa zadosten pogoj. Inteligentnost je pomembna predvsem zato, ker omogoča lažje in
hitrejše kopičenje gradiva, ki ga ustvarjalni ljudje potem kombinirajo na nove načine in
prihajajo do originalnih idej.
4. Avtonomnost (neodvisnost) mišljenja
Ustvarjalni ljudje so kritični misleci, ki ne priznavajo avtoritet a priori, brez prevpraševanja,
in dvomijo o že veljavnih resnicah. Z ničimer niso popolnoma zadovoljni, zato skušajo
gradivo urediti na nov način, ne bojijo se posmeha, ki ga lahko zbudijo njihove nenavadne
ideje. Poljski astronom Nikolaj Kopernik je v 16. stol. podvomil v geocentrični model vesolja
in razvil heliocentrični model, biolog Charles Darwin je kljub pomislekom znotraj stroke in
odporu teologov v 19. stol. zagovarjal trditev, da se živalske vrste spreminjajo (teorija
evolucije).
5. Dobra samopodoba
Stabilna pozitivna samopodoba je pogoj za odpornost ustvarjalnih ljudi proti socialnim
pritiskom, vztrajanje pri lastnih teorijah in pripravljenost tvegati z novimi idejami.
6. Notranja motivacija, vztrajnost in radovednost
Ustvarjalni ljudje probleme doživljajo kot izziv in pri njihovem reševanju vztrajajo ne glede
na ovire in težavnost problemov. So radovedni, odprti za nove izkušnje, sprašujejo se o
pojavih, ki se zdijo povprečnemu odraslemu človeku popolnoma samoumevni (Zakaj pade
jabolko na tla? Kako nastane mavrica? Zakaj imajo ljudje predsodke do določenih skupin?)
Ustvarjanje jim prinaša občutek osebnega zadovoljstva in samouresničevanja. Uživajo v
raziskovanju in domišljiji. “V okolju vidijo več vprašanj kot odgovorov”.
7. Okolje
Na ustvarjalnost ima pomemben vpliv tudi okolje, ki lahko zavira ali spodbuja ustvarjalne
dosežke. Okolja (v podjetjih, šolah …), ki spodbuja ustvarjalno klimo, visoko vrednoti
ustvarjalnost, notranjo motivacijo in razvijanje posameznikovih potencialov, ne kaznuje
drugačnih in tveganih zamisli, dopušča avtonomno mišljenje, sodelovanje, dostop do različnih
virov ... Po navadi pa vse institucije spodbujajo bolj konformno, neustvarjalno klimo.
MERJENJE USTVARJALNOSTI
Ustvarjalnost običajno merimo z originalnostjo, fluentnostjo in fleksibilnostjo odgovorov.
Tipične naloge na testih ustvarjalnosti so naloge neobičajne rabe predmetov (npr. kako bi
lahko uporabili sponko za papir), naloge zamišljanja vzrokov in posledic (npr. kakšne bi
bile posledice, če ne bi več potrebovali spanja ali če bi čez noč zrasli za 1 meter), naloge
dokončevanja zgodb, stavkov ali risb ipd.
Na fluentnost kaže število odgovorov na vprašanje, fleksibilnost pa je odvisna od
kakovosti odgovorov. Določimo jo tako, da ugotovimo, koliko različnim kategorijam
pripadajo odgovori. Originalnost se običajno določi kot statistična redkost odgovorov,
presojamo pa jo tudi z vidika duhovitosti in asociativne oddaljenosti rešitve od problema
(povežemo elemente, ki imajo na videz malo skupnega).
Brain storming ali viharjenje: skupinska tehnika ustvarjalnega mišljenja
Tehnika temelji na predpostavki, da ljudje zavremo (ne izrazimo) mariskatero ustvarjalno
idejo zato, ker se bojimo reakcije okolja, ker nismo prepričani, da je ideja dobra, ker se
bojimo posmeha …, torej zato, ker se že med porajanjem idej samoocenjujemo in
vrednotimo. Zato metoda poteka v strogo ločenih korakih, traja pa običajno 30 do 40 minut.
1. Predstavitev problema. Moderator udeležence seznani z določenim problemom, npr.
"Kako bi poimenovali nov moški parfum. Želimo, da zveni športno.«
2. Zbiranje idej. Udeleženci nizajo ideje, ki jih moderator sproti zapisuje. Pred tem
poudari, naj bodo čim bolj sproščeni, naj povedo dosledno vse, kar jim pade na misel,
tudi neobičajne, neumne, 'nore' ideje. Pomembno je, da moderator idej ne komentira, ne
vrednoti, ne kritizira in da dosledno vse zapiše.
3. Vrednotenje idej. Čez nekaj ur, dan ali dva, izvajalci tehnike po izbranih kriterijih
ocenijo ideje, večino po navadi že takoj izločijo, med preostalimi pa izberejo najboljšo z
glasovanjem ali anketo.
Recommended