Citation preview
Jurij Snoj
Jurij Snoj
GR EGORIJANSK I KORAL V SR EDNJEVEŠK IH ROKOPISIH NA SLOVENSK
EM
Gregorijanski koral_04.indd 1 2. 07. 2018 12:31:25
Jurij Snoj GR EGORIJANSKI KORAL V SR EDNJEVEŠKIH ROKOPISIH NA
SLOVENSK EM
© 2018. ZRC SAZU Zaloba ZRC
Uredila Katarina Šter Recenzenti Ivan Florjanc, Andrej Misson, Urša
Šivic Oblikovanje in prelom Brane Vidmar
Izdajatelj ZRC SAZU, Muzikološki inštitut Zanju Metoda Kokole, Oto
Luthar Zaloila ZRC SAZU, Zaloba ZRC Glavni urednik zalobe Aleš
Poganik
Tisk Collegium Graphicum, d. o. o. Naklada 200 izvodov
Prva izdaja, prvi natis.
CIP - Kataloni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna
knjinica, Ljubljana
783.51(497.4)
SNOJ, Jurij, 1953- Gregorijanski koral
v srednjeveških rokopisih na Slovenskem / Jurij Snoj. - 1. izd., 1.
natis. - Ljubljana : ZRC SAZU, Zaloba ZRC, 2018
ISBN 978-961-05-0098-8 295531264
Gregorijanski koral_04.indd 2 2. 07. 2018 12:31:25
Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0
prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610500988
NA SLOVENSKEM
5
Vsebina
Predgovor 7 Uvod 9 Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega
rokopisja slovenskih hraniš 17 Semiotika zgodnjega glasbenega
pismenstva 31 Posebni nevmatski znaki v brezimnem fragmentu
graduala 41 Notirani misal iz skriptorija Ruotliba iz Ljubljane 49
Cistercijanski vidik stiškega graduala 65 Fragment s traktati
Gvidona iz Arezza 79 Glasba v kostanjeviškem izvodu Dialogov
Gregorja Velikega 89 Aleluje velikononega asa v srednjeveških
rokopisih ljubljanskih hraniš 105 Sekvence v liturginem rokopisju
na Slovenskem 117 Koralni rokopisi koprske stolnice 129 Oficij za
praznik sv Nazarija Koprskega 153 Izolski antifonal 161 Oficij za
praznik sv Mavra Poreškega 171 Antifonal iz Kranja 179
Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv Kancijana v
Kranju 197 Poznogotska notacija kot znakovni sistem 219 Dve
glasbeni verziji oficija za praznik sv Hilarija in Tacijana 231
Oglejski oficiji 247 Koralni rokopisi ljubljanskih franiškanov 265
Verzificirani oficij Franciscus vir catholicus Julijana iz Speyerja
285 Fragment glagolskega koralnega rokopisa iz NUK 301
Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem 315
Gregorijanski koral_04.indd 5 2. 07. 2018 12:31:25
6
Po sledeh antifonala ljubljanske stolnice 337 Katalog srednjeveških
glasbenih rokopisov v slovenskih hraniših 353 Uredniška opomba 464
Imensko in stvarno kazalo 467
Gregorijanski koral_04.indd 6 2. 07. 2018 12:31:25
7
Predgovor
Knjiga prinaša vrsto vsebinsko samostojnih razprav o srednjeveških
glasbenih rokopisih na Slovenskem. Razporejene v ohlapen kronološki
red razprave obravnavajo posamezne koralne kodekse, medsebojno
povezane skupine koralnih kodeksov in fragmentne ostanke le-teh,
njihove vsebinske sestavine in lastnosti, kot tudi posamezne vidike
tako ali drugae utemeljenega izbora.
V glasboslovni medievistiki se je za podroje srednjeveškega
koralnega roko- pisja izoblikoval ustaljeni krog vprašanj in
raziskovalnih metod, ki usmerjajo, kaj se na koralnih rokopisih
opazuje in kako se jih obravnava. Temu sledijo tudi tu zbrane
razprave. Ob tem pa je bistvena zavest, da ima znanstveno
obravnavanje srednjeveških rokopisov širši smisel. (1) Védenje s
tega podroja omogoa spozna- vanje asovno oddaljenih in zato teko
dostopnih zgodovinskih okolij ter duhovnih vsebin, ki so v teh
okoljih obstajale in ta okolja tudi doloale. (2) Raziskovalno
razpravljanje o srednjeveških rokopisih (in gotovo ne samo o njih)
je kot podroje znanstvenega delovanja tudi nenehno in zmeraj novo
iskanje monosti, kako priti do doloenega védenja; je presojanje
veljavnosti in omejenosti katerega koli spoznanjskega doseka in
ugotavljanje, do kam je z raziskovalnim mišljenjem mogoe priti in
kje so meje spoznavnega. Inventivno iskanje novih raziskovalnih
poti se na doloeni toki lahko celo osvobodi svojega prvotnega
smisla, odkrivanja resninosti, in postane e kar ustvarjanje le-te
ali celo igra z njo.
Razprave te knjige kaejo nekatere monosti, kako je mogoe
razpravljati o srednjeveških koralnih rokopisih slovenskih hraniš.
Ob zavesti, da so le-ti mate- rialni zgodovinski preostanki neesa
nematerialnega in s tem odprti za kateri koli pogled in pristop, je
glavni namen knjige opozoriti na obstoj domala nepoznane, eravno
obsene kulturne ostaline in vzpodbuditi intenzivnejši dejavni stik
z njo, bodisi da je ta raziskovalni, miselni, umetniški ali
doivljajski. Izkušnja potrjuje, da neposredni fizini stik s
srednjeveškimi kodeksi, nastalimi in uporabljanimi v
Gregorijanski koral_04.indd 7 2. 07. 2018 12:31:25
8
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
okoljih, ki si jih danes komaj lahko predstavljamo, nudi še nekaj,
kar presega zgolj spoznavanje tistega, kar je v njih stvarno
zapisano.
V knjigo vkljuene razprave so posodobljene predelave avtorjevih e
objavlje- nih besedil, v veliki veini v angleškem jeziku, ali
referatov, predstavljenih na raznih mednarodnih simpozijih zunaj
Slovenije. Ve razprav je nastalo v okviru avtorjeve- ga aktivnega
sodelovanja (od leta 1997) v mednarodni raziskovalni skupini Cantus
Planus, ki se pod okriljem Mednarodnega muzikološkega društva
(International Musicological Society) specializirano posvea študiju
srednjeveškega enoglasja.
Gregorijanski koral_04.indd 8 2. 07. 2018 12:31:25
9
Uvod
Predmetno ozadje za nastanek te knjige je okolišina, da obstojijo v
slovenskih knjinicah in arhivih srednjeveški glasbeni rokopisi:
kodeksi, ki vsebujejo posamezne segmente korpusa gregorijanskih
spevov, neštevilni pergamentni foliji kot sluajno ohranjeni
preostanki unienih srednjeveških koralnih kodeksov, glasbene
marginalije v neglasbenih rokopisih, latinski glasbenoteoretini
traktati in še kaj. Vse te rokopise in rokopisne zapise povezuje
troje danosti: (1) pripadajo tradiciji srednjeveškega rokopisnega
pismenstva, ki se je kljub izumu tiska nadaljevala v 16. stoletje;
(2) njihova vsebina je glasbena in z redkimi izjemami je to
gregorijanski koral ali srednjeveško liturgino enoglasje – petje
latinskih besedil srednjeveškega obredja, kot je obstajalo do
liturginih reform v 16. stoletju; (3) hranijo se kot dedišina
doloenega kulturnega prostora.
Na prvi pogled bi se zdelo, da sta skupna vsebina (gregorijanski
koral) in skupno mesto ohranitve (slovenska hraniša) e jamstvo
enovitosti, ki je predpogoj, da je nekaj lahko predmet skupne in
enovite obravnave, vendar v tem primeru ni tako. Kar se hrani na
doloenem podroju, ni nujno kulturna usedlina tega podroja;
predvideti je namre treba monost, da je marsikateri rokopis ali
rokopisni fragment zašel v katero od slovenskih hraniš zgolj po
nakljuju. A tudi e odmislimo tovrstne primere, je enovitost
liturginih in koralnih rokopisov, ki so se dejansko uporabljali na
zdajšnjem slovenskem ozemlju, vprašljiva, saj nima zaledja v
zgodovinski resninosti.
V asu, iz katerega izhajajo na Slovenskem hranjeni koralni kodeksi
ali nji- hovi fragmenti, je bilo slovensko etnino ozemlje neenotno
tako v politinem kot v cerkvenopuravnem pogledu. Kot je znano, je
pripadalo trem dravnim tvorbam (Sveto rimsko cesarstvo, Beneška
republika, Madarsko kraljestvo) in trem cerkvenim metropolijam,
katerih meje se niso pokrivale s politinimi: ozemlja juno od Drave
so bila ne glede na politino pripadnost del oglejskega
Gregorijanski koral_04.indd 9 2. 07. 2018 12:31:25
10
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
patriarhata, ozemlja severno od nje del salzburške nadškofije,
medtem ko so bila politino madarska podroja veinoma podrejena
metropoliji Kalocsa. Oglejski liturgini red, ki je naeloma veljal
znotraj patriarhata, je bil druga- en od salzburškega, in na
oglejskih podrojih uporabljani liturgini kodeksi, vkljuno s
koralnimi, naj bi bili naeloma drugani od tistih, po katerih naj bi
se opravljala liturgija na ozemlju salzburške nadškofije. To
pomeni, da bi bilo treba oglejski liturgiji pripadajoe koralne
rokopise, hranjene na Slovenskem, obravnavati posebej oz. v sklopu
drugih oglejskih rokopisov (hranjenih dru- gje), in ustrezno
posebej tudi one, ki izkazujejo salzburški liturgini red.
Podobno lahko razmišljamo o pomenu, ki ga je imela politina
neenotnost slovenskega prostora. ivljenje v cesarstvu pripadajoih
junih deelah, npr. na Kranjskem, je bilo v veliki meri vezano na
sever, medtem ko je bila zdajšnja Obala del beneškega gospodarskega
in kulturnega prostora. To se je odraalo tudi v pismenstvu in v
produkciji oz. v preskrbi z liturginimi in koralnimi rokopisi.
Marsikateri v oglejskem patriarhatu uporabljani kodeks je nastal v
katerem od junonemških skriptorijev, kar se je gotovo odrazilo v
njegovi notacijski podobi in v njegovi vsebini, tudi glasbeni. Z
ozirom na to bi bilo treba v slovenskih hraniših ohranjeno koralno
rokopisje razdeliti po drugem merilu: loeno in v svojem kontekstu
bi bilo treba obravnavati tiste koralne rokopise, ki izhajajo iz
politino avstrijskih deel, in loeno one, ki izhajajo iz beneškega
obrobja.
K pestrosti in neenotnosti koralnega rokopisja marsikaterega
srednjeveške- ga okolja so slednji prispevale tudi samostanske
skupnosti. Tako na oglejskem kot na salzburškem podroju so v
srednjem veku obstajali številni samostani razlinih redov, ki so
imeli svojska liturgina in koralna izroila, drugana od škofijskih,
in katerih koralni rokopisi so bili pisani v drugih glasbenih
pisavah, in sicer tistih, ki so obstajale v okoljih, kjer so
posamezni samostanski redovi nastali. To pomeni: tudi e bi se
raziskovanje omejilo le na tiste kodekse, ki so se v resnici rabili
v cerkvah na slovenskem etninem prostoru, le-ti še zmeraj ne bi
predstavljali skupine, katere enovitost bi omogoala, da so predmet
skupne in enovite obravnave.
Kljub utemeljenosti prikazanih pomislekov pa vendar ne bi bilo
umestno, da bi le-ti e vnaprej omejili raziskovalno zanimanje za
tisto, kar se hrani v najblijem okolju. (1) Strogo vzeto se za
noben srednjeveški rokopis in toliko manj za rokopisni fragment
brez raziskovalnega študija ne more vedeti, od kod izhaja, niti ne,
kam ga je treba v širokem podroju srednjeveškega pismen- stva
umestiti. Predvidevanje, od kod kaj izhaja, je v primeru
srednjeveških rokopisov zmeraj le rezultat ustreznih raziskav, ki
ostajajo pogosto nedoree- ne. (2) Liturgini redi srednjeveških
metropolij in z njimi povezani korpusi
Gregorijanski koral_04.indd 10 2. 07. 2018 12:31:25
11
Uvod
*
Srednjeveški koralni rokopisi postavljajo raznolika vprašanja:
zgodovinska, kodikološka, paleografska, vsebinska, glasbena.
Zgodovinska vprašanja v zvezi s koralnimi kot tudi drugimi
srednjeveškimi rokopisi so drugae kot sorodna vprašanja pri študiju
mlajših zgodovinskih obdobij teje rešljiva, zahtevnejša, odgovori
nanje pa kljub odloilnemu pomenu, ki ga imajo za poznavanje
podroja, manj zanesljivi. V katerem okolju, v katerem skriptoriju
je koralni rokopis nastal, kdaj je nastal, v katerem okolju se je
po danem koralnem rokopisu pelo, kaj je bilo to okolje, vse to so
vprašanja, ki imajo za poznavanje katerega koli rokopisa kljuni
pomen, vendar so odgovori nanje domala zmeraj izid obsenejših
raziskav in pogosto ostajajo na ravni bolj ali manj verjetnih
domnev. Eden od glavnih problemov pri obravnavanju tovrstnih
zgodovinskih vprašanj je, da se le redko rešujejo na osnovi
zgodovinskih, arhivskih virov o srednjeveških skriptorijih, saj teh
pogosto sploh ni, pa pa na osnovi kodikoloških, paleografskih,
vsebinskih in drugih znailnosti rokopisov samih. Pri nekaterih
raziskavah se vasih vzbuja vtis, da so obravnave vseh omenjenih
aspektov izbranega rokopisa le pot, metoda, po kateri je mogoe
odgovoriti na kljuna zgodovinska vprašanja v zvezi z njim.
Poleg tega velja opozoriti, da domneve o provenienci rokopisov,
eravno utemeljene, vekrat nimajo prave opore v zgodovinskem vedenju
o domnev- nih krajih njihovega nastanka. Za primer lahko navedemo
leta 1296 nastali Ruotlibov rokopis (gl. str. 50). Na osnovi
nekaterih kazalcev je mogoe domne- vati, da je bil kopiran v
Ljubljani, kar implicira, da je bil tu takrat profesionalni
nevmator, ki je kopiral iz enega ali ve nevmiranih rokopisov. To je
sicer mogo- e, vendar pa nima prave opore v tistem, kar se o
pisanju in knjini produkciji v Ljubljani na prehodu v 14. stoletje
dejansko ve.
Vendar pa so kodikološki, paleografski, vsebinski in glasbeni
vidiki koral- nih rokopisov tudi predmet samostojnega študija z
lastnimi cilji, bodisi da se (omenjeni vidiki) obravnavajo posamino
bodisi v medsebojni povezavi. Kot je
Gregorijanski koral_04.indd 11 2. 07. 2018 12:31:26
12
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
na osnovi notacije danega rokopisa omogoeno predvidevanje, iz
katerega zgo- dovinskega okolja izhaja, tako je analitini študij
njegove pisave v sklopu širšega razvoja srednjeveških glasbenih
pisav upravien tudi sam po sebi. Nain, kako je nekaj zapisano, ne
more biti loen od vsebine zapisanega; ne samo zato, ker je do
katere koli vsebine mogoe priti le preko branja in razumevanja
zapisa, pa pa tudi zato, ker je nain zapisovanja glasbe nastal, se
oblikoval in razvijal v sklopu glasbene dejavnosti same, kot njen
neodtujljivi del. To pomeni, da je v notaciji, v nainu, kako je
glasba zapisana, klju do njenega razumevanja; ne v tem smislu, da
je treba notacijo poznati zato, da se zapisano more zapeti, pa pa
tako, da se iz naina zapisa na neki nain vidi, kaj je bilo zapisano
(zapisana glasba) po svojem estetskem bistvu.
Novodobna glasbena paleografija je na osnovi srednjeveške latinske
ter- minologije izoblikovala sistem imen za posamezne nevmatske oz.
notacijske znake. Opisovanje in obravnavanje doloene glasbene
pisave preko tega siste- ma imen in preko razumevanja, ki ga ta
sistem implicira, izgleda na prvi pogled kot podroje zase, loeno od
siceršnjih vprašanj v zvezi z glasbenimi rokopisi in njihovo
vsebino. Vendar se je treba zavedati, da so termini za posamezne
notacijske znake zmeraj tudi metafora za posamezne glasbene figure,
glas- bene geste, da se z njimi »preneseno« zmeraj misli nekaj
glasbenega. V tem smislu je celotni paleografski aparat, s katerim
se obravnava notacija nekega rokopisa ali pa doloeni tip notacije,
le abstrahirana metafora za glasbo. To misel je treba razumeti v
njeni splošni veljavnosti: e je v neki pisavi znak za dva tona
navzgor (podatus) drugaen kot v drugi, to ne pomeni, da pomeni
nekaj drugega ali da je treba postop dveh tonov navzgor z ozirom na
obliko znaka zanj glasbeno razlino interpretirati. Posamezne
sestavine glasbenih pisav je potrebno obravnavati v sklopu vsake
glasbene pisave kot celote; smi- sel, vasih celo nujnost danih
posaminosti, kot je npr. oblika podatusa, je mogoe presojati le v
sklopu dane glasbene pisave kot grafino in pomensko smiselnega
sistema, za katerega pa je nujno, da je v povezavi z glasbo, ob
kateri in za katero je nastal.
Pisni aspekt srednjeveškega koralnega rokopisja je do
nepreglednosti obse- no študijsko podroje. Komentarji ali analize
glasbenih pisav posameznih kodeksov, kakršni so tudi v razpravah te
monografije, z ozirom na to ne morejo biti ve kot zaetni poizkus
videti in razumeti celoto, katere obseg in komple- ksnost je ob
obravnavi notacije enega izbranega primera komaj mogoe
slutiti.
Glasbenozgodovinska medievistika, ki se posvea koralnemu rokopis-
ju, se od nekdaj intenzivno ukvarja z njegovimi
liturginozgodovinskimi aspekti. Neredko so razprave o koralnih
rokopisih zgolj razprave o njihovem liturginem redu. To je
razumljivo. Koralni rokopisi so liturgini rokopisi, ki
Gregorijanski koral_04.indd 12 2. 07. 2018 12:31:26
13
Uvod
vsebujejo tiste enote liturgije, ki so bile namenjene petju; s tem
nujno sledijo temu ali onemu srednjeveškemu liturginemu izroilu. Ob
študiju katerega koli koralnega rokopisa, nastalega pred
tridentinskimi liturginimi reformami, se tako kot eno prvih
pojavlja vprašanje, v katero srednjeveško liturgino izroilo ga je
treba umestiti, saj je odgovor na to vprašanje pomemben za
pojasnitev zgodovinskih vprašanj v zvezi z njim.
e jih gledamo sinhrono in zgolj formalno, so se srednjeveške
liturgine tradicije razlikovale po obstoju ali neobstoju posameznih
praznikov, zlasti svetniških, in po razporedu spevov in drugih
liturginih besedil znotraj mašne in oficijske liturgije dneva,
praznika, tedna, liturginega obdobja, liturgi- nega leta. Vsak
koralni kodeks vsebuje na stotine spevov s tono doloenimi mesti v
liturginem ciklusu leta. Kateremu izroilu pripada kateri kodeks, se
doloa tako, da se primerja njegov liturgini red z izbranimi
primerjalnimi viri: primerja se koledar praznikov, repertoar
spevov, njihov razpored znotraj posameznih dni, praznikov,
liturginih obdobij itd. V primeru na Slovenskem hranjenih rokopisov
se kot primerjalni viri kaejo predvsem predstavniki liturginega
izroila oglejske in salzburške cerkve. Z ozirom na svoj smisel se
tovrstne primerjave usmerjajo skoraj izkljuno le na otipljive
zunanjosti, na odsotnost ali prisotnost praznikov, na repertoar in
razpored spevov. Take nimajo neposredne zveze z glasbo in prav tako
pušajo ob strani morebitne vsebinske, teološke razsenosti razlik
med liturginimi izroili.
Z opisanimi primerjavami se da okvirno doloiti liturgino pripadnost
primerjanega rokopisa – razumljivo je, da je v primeru manjših
fragmentov zaradi njihove nepopolnosti to teje ali celo nemogoe. A
tudi mimo tega cilja ima primerjanje liturginih redov posameznih
rokopisov svojsko privlanost. Kot kaejo konkretne primerjave,
srednjeveške liturgine tradicije niso bile statine. Ne samo, da so
se razvijale skozi as; tudi iz istega asa in okolja izhajajoi
koralni in drugi liturgini rokopisi, v katerih naj bi bil prisoten
isti liturgini red, niso zmeraj enaki. (Prav zaradi tega imajo
primerjave, s katerimi naj bi se doloila liturgina pripadnost
izbranega kodeksa, vasih dvoumni izid.) V pisani raznolikosti v
obstoju ali neobstoju praznikov, v neštetih vejih ali manjših
variantah, po katerih so v srednjeveških liturginih kodeksih razpo-
rejene stotine spevov razlinih koralnih anrov, se kaeta tako
utemeljeni red kot nepredvidljiva nakljunost. Vsak liturgini
rokopis je predstavljal normo in s tem doloeni red. A e primerjamo
veje število rokopisov, zaenši s tistimi, ki so si bolj sorodni, in
ugotavljamo razlike med njimi, razlike, ki jim vsaj na prvi pogled
ni videti utemeljitve, je v pestrosti, ki jo je mogoe ob tem
videti, poleg bolj ali manj razvidnega reda mogoe prepoznavati tudi
arbitrarnost in nakljunost. Trdovratno iskanje sorodnosti in
razlinosti v liturginih redih,
Gregorijanski koral_04.indd 13 2. 07. 2018 12:31:26
14
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
kot jih predstavljajo posamezni koralni rokopisi, se tako z
raziskovalevega stališa kae sprva kot zasledovanje in obetajoe
odkrivanje prikritega reda; vendar se to zasledovanje na doloenem
mestu neredko zaenja izgubljati v opisovanje nakljunosti. Pri tem
se postavlja naelno vprašanje, ali je tisto, kar je nakljuje – tj.
dejansko to, da je kompilator po lastni arbitrarni presoji sprejel
v novi kodeks to, in ne one sestavine –, sploh lahko predmet
razisko- vanja, takega, ki je usmerjeno v razlaganje in
utemeljevanje.
Katero koli razpravljanje o srednjeveški latinski liturgiji, etudi
se omejuje na zgolj formalno, ne more spregledati njene vsebine in
vloge, ki jo je imela ta vsebina v srednjeveških drubah. Liturgija
je obstajala kot letni ciklus vsako- dnevnih obredov, sestavljenih
iz na tisoe besedil, tudi petih, ciklus, ki se je iz leta v leto
ponavljal in preko katerega se je vsako leto obnovilo domala
celotno kršansko izroilo. Gledano s širše zgodovinske perspektive
to izroilo ni bilo nekaj nespremenljivega; nenehno se je širilo in
postajalo vse obsenejše. Širjenje e obstojeega je najopazneje v
sanktoralni plasti liturginega letnega ciklusa, v tem, da so se na
e obstojee svetniške legende navezovale nove, in sicer z
vkljuevanjem novih svetniških praznikov z lastnimi svetniškimi
legendami in lastnim obredjem; z vkljuevanjem novih vsebin v letni
liturgini ciklus je le-ta postal obsenejši in bogatejši. V tem, da
se je na e obstojee nenehno navezovalo novo, je nain obstoja
srednjeveškega kršanskega izroila na dale primerljiv z antino
mitologijo. Glede vloge srednjeveške liturgije je treba upoštevati,
da kršansko izroilo v srednjeveških drubah s prevladujoo
nepismenostjo ni moglo biti prisotno drugae kot preko liturgije;
le-to je tako mogoe videti kot institut, preko katerega je bilo
kršansko izroilo v drubi stvarno prisotno. e jo gledamo v prikazani
vlogi, srednjeveška liturgija ni primerljiva s tistim, kar si s
kršanskim obredjem predstavljamo danes.
Glasba, zapisana v srednjeveških rokopisih slovenskih hraniš, je z
malo- številnimi izjemami gregorijanski koral ali srednjeveško
liturgino enoglasje – slednji izraz zajema še vse tisto, kar se je
v visokem in poznem srednjem veku prikljuilo staremu
gregorijanskemu korpusu. e ga gledamo od zunaj, je gregorijanski
koral mnoica nekaj tiso glasbeno medsebojno prepletenih spevov
razlinih anrov, razporejenih na dni in praznike liturginega leta.
Kot glasba srednjeveške latinske liturgije je bil gregorijanski
koral na evropskem zahodu prisoten domala povsod in v tej
pojavnosti se razumeva kot izho- diše razvoja evropske umetne
glasbe. Gregorijanski kodeksi, hranjeni na Slovenskem, se
pridruujejo torej široki in v srednjeveškem svetu vsepovsod
prisotni glasbeni kulturi.
Gledano posplošeno so srednjeveški koralni kodeksi kompilativni
pre- pisi, nastali na osnovi ene ali ve predlog. To velja tudi za
tiste, ki se hranijo
Gregorijanski koral_04.indd 14 2. 07. 2018 12:31:26
15
Uvod
na Slovenskem; vsebina, zapisana v njih, je naeloma prisotna tudi v
tisoih drugih sorodnih rokopisov. Razpravljanje o glasbenih
aspektih na Slovenskem ohranjenih kodeksov je tako razpravljanje o
splošni in domala povsod prisotni glasbeni stvarnosti evropskega
srednjega veka.
Z ozirom na to bi se morda sklepalo, da glasba slovenskih koralnih
kode- ksov ne vkljuuje ni svojskega in ni izvirnega, vendar temu ni
tako. (1) e been pogled v srednjeveško koralno rokopisje pokae, da
se koralne melodije pojavljajo z melodinimi variantami. Tudi na
Slovenskem hranjene koralne rokopise je mogoe preuevati z ozirom na
v njih prisotne melodine variante, med katerimi so zelo verjetno
tudi unikatne. Melodine variante se lahko razlino pojmujejo: kot
zavestni poskusi preoblikovanja, kot zapisi drugih ustnih izroil,
kot odkloni od izvirnih oblik koralnih melodij, kot prepisoval- ske
napake; ne glede na to predstavljajo danost, ki je glasbena
zgodovina ne more zanemariti. (2) Kot je bilo omenjeno, se je
osnovni korpus gregorijanskih spevov, ki se je oblikoval v prvem
tisoletju, v visokem in poznem srednjem veku mnoil z novimi
tvorbami, ki so se glede osnovnih glasbenih doloil- nic prilagajale
e obstojeemu. Novonastali spevi, tropi ali celotni oficiji so
pogosto ostali le lokalno poznani; številne najdemo le v posameznih
skupi- nah rokopisov ali celo v enem samem. Tudi v slovenskih
kodeksih so manj poznane stvaritve in nekatere domnevno unikatne.
Razpravljanje o njihovi glasbi je tako vendarle razpravljanje o
neem, kar ni bilo splošno poznano in ob tem pridobljena spoznanja
so izvirni prispevek k siceršnjemu poznavanju srednjeveške glasbene
zgodovine.
Podobno kot obravnava liturginih znailnosti se tudi obravnava
glasbe- nih zaenja pri zunanjih in oprijemljivih danostih:
vzpostavlja se tipologija melodinih variant, ki se jim lahko iše
ozadje v morebitnem druganem, spre- minjajoem se pojmovanju koralne
melodike; ocenjuje se stopnja prisotnosti nekaterih za
poznosrednjeveško melodiko znailnih postopov, kot so skalne pasae,
skoki, galikanska kadenca; opisuje se modalni red lokalno poznanih
oficijev itd. Vse to je na glasbi otipljivo in merljivo. Vendar so
tovrstne zunanje pojavnosti glasbe primerljive z lupinami, za
raznolikimi oblikami katerih se skriva vsebina, ki je z opisovanjem
zunanjih oblik ni mogoe zajeti. Zavest o tem odpira staro
epistemološko vprašanje, ki je v znanosti o glasbi zmeraj prisotno:
Ali je tisto, kar je neoprijemljiva glasbena vsebina, skrita za
otiplji- vimi zvonimi tvorbami, sploh lahko predmet raziskovanja,
ki je omejeno na spoznanja, pridobljena preko otipljivih in
preverljivih zaznav?
Lahko bi se mislilo, da je smisel ukvarjanja s srednjeveškimi
koralnimi rokopisi izpolnjen s tem, da postane njihova glasba,
zapisana v specialnih in brez študija nerazumljivih glasbenih
pisavah, glasbena resninost, neposredna
Gregorijanski koral_04.indd 15 2. 07. 2018 12:31:26
16
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
glasbena dejavnost. Vendar pa je iz izkušnje znano, da zvona
uresniitev zapisov glasbe sama po sebi še ne zagotavlja dojetja
njenega smisla, kar se v zvezi z gregorijanskim koralom povsem
potrjuje. Gregorijanski koral – glasba, ki so jo v srednjem veku
ustvarjali pojoi liturgini aktanti in ki nima na sebi ni
koncertnega in ni mimetinega – je nastal in obstajal v duhovnem
okolju srednjeveške liturgije, in edino znotraj te je imel svoj
pravi smisel. Teko je torej predvidevati, kako je mogoe priti do
vsebine gregorijanskega korala zunaj tega zanj nujnega okolja. Ne
glede na to se sme priakovati, da se tudi z muzikološkim študijem
srednjeveških koralnih kodeksov vzpodbuja kontem- plativni
razmislek o njihovi glasbi in njenih zgodovinskih okoljih.
Gregorijanski koral_04.indd 16 2. 07. 2018 12:31:26
17
Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih
hraniš
V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile z namenom,
da se poišejo in popišejo vsi obstojei srednjeveški zapisi glasbe,
sistematino pregledane ljubljanske knjinice in arhivi.1 Iz
glasbenozgodovinskih kot tudi drugih razprav, objavljenih do
takrat, zlasti iz razprav Janeza Höflerja, je bilo razvidno, da
obstojijo poleg v celoti ohranjenih glasbenih rokopisov tudi drugi
srednjeveški zapisi glasbe, zlasti številni eno- ali nekajlistni
fragmenti unienih glasbenih knjig, ki so se ohranili skoraj
izkljuno kot knjigoveško gradivo v vezavah mlajših rokopisov,
tiskov in arhivalij. Vendar pa srednjeveška glasbena dedišina na
Slovenskem v tistem asu še ni bila nartno popisana; tako se je
zdelo smiselno pregledati vse ljubljanske arhive, knjinice kot
tudi
* Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »Fragments
of Medieval Music Codices in Ljubljana«, Fragments as Witnesses to
Medieval Books and Bookmaking, Oxford, julij 1998 (referat); (2)
»Fragments of Medieval Music Codices in Ljubljana Archives and
Libraries«, Interpreting and Collecting Fragments of Medieval
Books, ur. Linda L. Brownrigg in Margaret M. Smith, Proceedings of
The Seminar in the History of the Book to 1500, Los Altos Hills:
Anderson-Lovelace, London: The Red Gull Press, 2000, 151–156; (3)
»Die fragmentarisch erhaltenen Choralhandschriften: Probleme ihrer
Identifizierung und Beschreibung«, 18th Congress of the
International Musicological Society, Zürich, 10. – 15. julij 2007
(referat); (4) »Sources in German Adiastematic Notation in
Slovenia«, Notated Sources from Medieval Europe / Medieval Hungary.
Transregional Research and Online Database Building, Bratislava:
Slovaška akademija znanosti, 24. oktober 2017 (refe- rat); (5)
»Music Fragments from Slovenia. Towards a Reconstruction of the
Medieval Plainchant Manuscript Production«, Disiecta Membra
Musicae. The Study of Medieval Music Manuscript Fragments ca.
800–1500, Oxford, Magdalene College, 19. – 21. 3. 2018
(referat).
1 Delo je potekalo v okviru raziskovalnega dela Muzikološkega
inštituta Znanstveno- raziskovalnega centra SAZU; opravil ga je
avtor te monografije.
Gregorijanski koral_04.indd 17 2. 07. 2018 12:31:26
18
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
druge ustrezne zbirke in popisati vse, kar se je glasbenega
ohranilo izpred sredine 16. stoletja.
Pri iskanju so bili poleg strokovne literature v pomo razni popisi
arhivskih fondov in zbirk, rokopisov in tiskov; v nekaterih od teh
je ob popisu knjige ali arhivalije zabeleen tudi morebitni obstoj
lista iz srednjeveškega rokopisa v njeni vezavi. Kljub temu je bilo
potrebno primarno iskanje, saj je bilo oitno, da obstoj
marsikaterega srednjeveškega fragmenta še ni bil nikjer zabeleen. V
NŠAL je bil tako ob pomoi Franceta Martina Dolinarja pregledan veji
del arhivalij v obliki vezanih knjig; podobno je bil z dovoljenjem
takratnega vodstva NUK pregledan starejši knjini fond, priblino do
signaturne številke 22 000. Natanneje je bil pregledan obsenejši
del starejših arhivalij v Arhivu R Slovenije. V ZAL primarno
iskanje ni bilo potrebno. Tu so bili e pred asom vsi pergamentni
ovitki odlepljeni s platnic in urejeni arhivirani v posebni
zbirki.2 Kasneje se je tu našlo nekaj še nezapaenih fragmentov z
glasbenim zapisom. Podobno je bilo v Semeniški knjinici: profesor
Marijan Smolik, ki je knjinico restavriral, je e imel natanen
seznam vseh v knjinici ohranjenih srednjeveških fragmentov. Pregled
ljubljanskih hraniš – pravkar omenjenih kot tudi drugih – je bil
opravljen toliko natanno, kolikor so dopušale kon- kretne razmere,
kar pomeni, da je bilo popisano domala vse srednjeveško glasbeno
rokopisje, hranjeno v Ljubljani.
Kasneje so bili enako sistematino pregledani še nekateri
zunajljubljan- ski arhivi in knjinice: knjinici Franiškanskega
samostana Kamnik in Franiškanskega samostana Novo mesto, arhiv
upnije Novo mesto – Kapitelj (arhiv novomeškega kapitlja), arhiv
upnije Piran, knjinica Kapucinskega samostana Škofja Loka, arhiv in
knjinica Cistercijanske opatije Stina in še nekateri upnijski
arhivi. Zbranemu se je slednji pridruilo še nekaj naklju- no
najdenih virov v raznih hraniših zunaj Ljubljane in nekaj virov,
opisanih v strokovni literaturi. Nastala zbirka, predstavljena v
Katalogu srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hraniših (v
tej knjigi), kljub obsenosti ni popolna; medtem ko se za
ljubljanska in še za nekatera druga natanneje pre- gledana hraniša
sme domnevati, da se v njih ne hrani dosti ve od najdenega in
popisanega, je mono, da bi sistematini pregled drugih hraniš poveal
obstojeo zbirko za desetine novih najdb. Zlasti velja to za
Nadškofijski arhiv Maribor in Škofijski arhiv Koper.
Iskanje in popisovanje srednjeveških glasbenih zapisov je bilo
zamišljeno kot temeljna raziskava, ki naj bi prikazala, kaj se je
ohranilo, o em je v zvezi s srednjeveško glasbeno zgodovino te
deele sploh mogoe razpravljati, in zato
2 Zbirko je uredil Janez Höf ler.
Gregorijanski koral_04.indd 18 2. 07. 2018 12:31:26
19
Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih
hraniš
je skušala zajeti vse pisne spomenike, ki izvirajo iz srednjega
veka in nosijo glasbeni zapis, in sicer ne glede na velikost in ne
glede na pomen, ki bi jim ga kdo pripisal na prvi pogled. V tem
smislu so bili enakovredno upoštevani tudi najmanjši drobci, kot so
npr. nekajcentimetrski pergamentni kosci, da je le bilo mogoe
prepoznati na njih ostanke glasbenega zapisa. Takšni drobci priajo
o obstoju nekdaj popolnih rokopisnih enot, kar je za oblikovanje
predstave o dejanskem glasbenem ivljenju v srednjem veku bistvenega
pomena.
Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hraniših ni
le inven- tar virov; o srednjeveški glasbeni kulturi govori tudi
sam zase. Za en sam posamini fragment – en sam pergamentni folij z
glasbenim zapisom – je morda še mogoe soditi, da nima posebnega
pomena; e pa gre število takšnih fragmentov v stotine, je gotovo,
da je treba celoto, ki jo zbirka predstavlja, gledati kot kulturno
ostalino, ki je glasbena in kulturna zgodovina ne moreta
spregledati. In v sklopu te celote dobijo posamezni fragmenti
pomen, ki ga sami zase morda niti ne bi imeli.
Ob tem se zastavlja vprašanje, ali so najdeni in popisani viri del
kulturne zgodovine slovenskega prostora ali pa so v slovenske
knjinice in arhive zašli zgolj sluajno in so s slovenskim prostorom
povezani le s tem, da se tu hranijo. Na to vprašanje ni enega
samega splošnega odgovora; odgovor zahteva vsak posamezni vir
posebej, pri emer je treba omeniti, da védenje o srednjeveškem
pismenstvu – glasbenem in drugem – ni toliko razvito, da bi bilo za
vsak fragment nekdanjega kodeksa mogoe ugotoviti, od kod izhaja in
emu je bil namenjen. A ne glede na to bi bilo teko trditi, da
mnoica zgodovinskih virov, ohranjenih na doloenem obmoju, nima
nobene zveze z njegovo zgodovino.
Kriteriji zbirke Kot je bilo omenjeno, vsebuje zbirka vse tisto, na
emer je bilo mogoe
prepoznati srednjeveški glasbeni zapis. S tem je bil postavljen
nedvoumni kriterij, po katerem je bil iz celokupnega srednjeveškega
korpusa izbran tono doloeni del. Omejitev, takšna ali drugana, je
iz metodoloških razlogov pri vsaki raziskavi nujna, eprav v
zgodovinski resninosti nima zmeraj prave opore: Koralni rokopisi
sodijo v širšo skupino liturginih rokopisov, med kate- rimi so
premnogi brez glasbenega zapisa; obravnavati bi jih bilo treba v
sklopu liturginih rokopisov, saj so eno z njimi; poleg tega so
številna vsebinska, litur- ginozgodovinska vprašanja v zvezi s
koralnimi rokopisi rešljiva šele v sklopu obravnave liturginih
rokopisov sploh. Z ozirom na to bi morali biti v zbirko zajeti tudi
vsi liturgini kodeksi in njihovi neštevilni fragmenti, kar bi obseg
zbranega gradiva povealo za vekratno koliino. Vendar pa bi bila
omejitev na liturgine rokopise in fragmente, med katerimi bi bili
tudi koralni, ponovno
Gregorijanski koral_04.indd 19 2. 07. 2018 12:31:26
20
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
omejitev, za katero bi se na doloeni stopnji njenega poznavanja
ponovno poka- zalo, da nima prave zgodovinske opore. Tudi liturgini
rokopisi so namre del neesa širšega: del srednjeveške latinske
pisne in literarne kulture, vsebinsko pa snovni preostanki nesnovne
prisotnosti kršanskega izroila; nedvomno bi se liturgino rokopisje
vkljuno s koralnim pokazalo v popolnejši podobi šele s stališa
poznavanja celotne srednjeveške latinske kulture.
Tudi omejitev na slovenska hraniša vzbuja pomisleke; to, da se
doloeni vir danes hrani na doloenem mestu, še ne pomeni, da je
zgodovinsko povezan z njim oz. z njegovim okoljem. Z ozirom na to,
da je bila raziskava usmerjena v glasbeno zgodovino slovenskega
prostora, bi se zdelo bolj smiselno zbrati vse tisto, kar je bilo
povezano s tem prostorom, ne glede na kraj, kjer se hrani. Vendar
pa je ob tem treba upoštevati, da strogo vzeto za noben
srednjeveški vir, še zlasti pa za noben fragmentarni vir ni mogoe
vedeti vnaprej, kje je nastal, komu je bil namenjen in kje je bil v
rabi; vse to so lahko šele izsledki ustreznih študij, ki pa neredko
ne privedejo do zanesljivih zakljukov. Tako se je izkazalo za
nujno, da se pregleda, zbere in popiše vse, kar se na posameznih
slovenskih lokacijah hrani, saj šele taka zbirka omogoa nadaljnje
razpravljanje o tem, od kod kaj izhaja. Prav doloitev, da se zbere
vse, pa je hkrati prepreila, da bi bili v zbirki enakovredno
upoštevani tisti zunaj Slovenije hranjeni koralni rokopisi in
fragmenti, za katere se ve, da izhajajo iz cerkva na Slovenskem3
oz. za katere bi se kaj takega smelo domnevati; tudi zanje namre
velja, da jih je prostorsko mogoe umestiti šele na osnovi ustreznih
raziskav. V nastali zbirki so se po tej poti znašli raznoliki viri,
od katerih marsikateri zelo verjetno ne izhajajo iz slovenskih
lokacij.
Kljub temu so glasbeni rokopisi zbirke, gledano z ustrezne
razdalje, zgo- dovinsko vendarle povezani, saj predstavljajo del
srednjeveškega glasbenega pismenstva; v tem smislu je zbirka na
Slovenskem hranjenih srednjeveških glasbenih rokopisov, fragmentov
in drugih zapisov prispevek k poznavanju primarnih virov za študij
srednjeevropske glasbene zgodovine.
Tipologija virov Ohranjeni viri niso zanimivi samo zato, ker je iz
njih mogoe razbrati
glasbo, ki se pusti oiviti; s tem, kar so bili po svoji funkciji,
razkrivajo tudi zgodovinski in miselni kontekst svoje glasbene
vsebine. Tako se postavlja
3 To so npr. številni iški rokopisi, ki se hranijo v Gradcu in
drugje. Golob, Nataša, Srednjeveški rokopisi iz ike kartuzije
(1160–1560), Ljubljana: Narodna galerija, 2006, passim; Šter,
Katarina, »Koralni rokopisi slovenskih kartuzij«, Glasba na
Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe
na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Zaloba ZRC, 2012, 169–201.
Gregorijanski koral_04.indd 20 2. 07. 2018 12:31:26
21
vprašanje njihove namembnosti, kar pomeni, da je treba vzpostaviti
njihovo tipologijo (gl. preglednico 1).4
Preglednica 1: Tipologija srednjeveških glasbenih rokopisov v
slovenskih hraniših Tipi rokopisov Popolni Fragmenti Skupaj koralni
rokopisi 25 206 231 liturgini rokopisi z glasbenimi vpisi 2 9 11
posamezni glasbeni zapisi in gl. marginalije 7 rokopisi s polifono
glasbo 7 7 traktati 2 1 3
(1) Na prvo mesto je treba postaviti koralne rokopise: rokopise, ki
podajajo del srednjeveškega enoglasnega liturginoglasbenega korpusa
in so bili name- njeni kantorju, sholi, drugim liturginim aktantom.
Med njimi so notirani misali, notirani brevirji, antifonali,
graduali, sekvenciarji, kiriali, psalterji, himnarji, pontifikali
in (nenotirani) misali. Vsak od teh vsebuje del notira- nega
gregorijanskega korpusa, pri emer je le-ta bistveni del njegove
vsebine. Navedeni tipi srednjeveških kodeksov so se izoblikovali v
sklopu zgodovine srednjeveške liturgije. Psalter s himnarjem
vsebuje npr. celotni liturgini psalter brez glasbenega zapisa z
notiranimi antifonami za dneve, ki nimajo lastnih spevov, in
himnuse za celotno liturgino leto; pontifikal vsebuje škofu
namenjene obrede, pri emer so vsi petju namenjeni spevi tudi
notirani, itd. eprav je glasbeni zapis v vseh teh rokopisih
bistveni del vsebine, so nekateri med njimi prvenstveno glasbeni,
medtem ko vsebujejo drugi le tu in tam posamine notirane speve. Za
razliko od notiranih misalov, ki imajo vse petju namenjene speve
zmeraj opremljene z glasbenim zapisom, so v (nenotiranih) misalih
notirani le tisti gregorijanski spevi, ki so bili namenjeni
celebrantu, v nekaterih pa so tudi ti brez glasbenega zapisa (ti
niso vkljueni v tukajšnjo zbirko). Celotno skupino koralnih
rokopisov bi bilo v tem smislu mogoe dalje deliti na dve ali celo
ve podskupin.
(2) Na drugem mestu so liturgini rokopisi in fragmenti liturginih
roko- pisov, ki vsebujejo predvsem besedila, mestoma pa tudi nekaj
spevov z glasbe- nim zapisom. V nekaterih primerih je bil glasbeni
zapis vnesen šele kasneje, bodisi da je to zgolj zapis melodije v
rokopisu e prisotnega besedila ali pa je bilo v rokopis dodatno
vpisano nekaj notiranih spevov, ki naj bi dopolnili e
4 Številni prikaz v tej in nadaljnjih preglednicah izhaja iz
omenjenega Kataloga srednjeveških glasbenih rokopisov na koncu te
knjige.
Gregorijanski koral_04.indd 21 2. 07. 2018 12:31:26
22
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
zapisano. Takšni rokopisi priajo o doloeni dejavnosti svojih
uporabnikov. Tipini primer tovrstnega rokopisa je (nenotirani)
brevir, v katerem je nekaj besedil opremljeno z glasbo. Meja med
»koralnimi rokopisi« in »liturginimi rokopisi z glasbenimi vpisi«
ni ostra in nima pravega zgodovinskega zaledja; tudi misal (tu
obravnavan kot »koralni rokopis«) ima le nekaj notiranih spe- vov,
tako kot kateri od tukajšnjih »liturginih rokopisov z glasbenimi
vpisi«. Razlika, kot je postavljena tu, je naeloma v tem, da je pri
koralnih rokopisih glasbeni zapis bistveni del vsebine, medtem ko
se pri liturginih rokopisih z glasbenimi vpisi šteje za dodatek,
lahko nebistveni. Delitev ima predvsem praktino vlogo: Z ozirom na
to, da je tukajšnja zbirka usmerjena v glasbo, se je zdelo
smiselno, da se prvenstveno glasbeni kodeksi loijo od onih, ki
vkljuujejo glasbeni zapis kot (nebistveni) dodatek.
(3) Naslednjo skupino predstavljajo bodisi celostranski bodisi
marginalni glasbeni zapisi v neglasbene rokopise, ki vsaj na prvi
pogled z vsebino svojega okolja – vsebino sosednjih strani oz.
strani, na robove katerih so bili vneseni – nimajo razvidne
povezave. Skupino, ki ni obsena, bi lahko nadalje delili z ozirom
na to, kaj je zapisano: ali kateri od koralnih spevov ali kaj
drugega. O tem, emu so sluili zapisi glasbenih tvorb v neglasbene
rokopise, je mogoe razpravljati le z ozirom na posamezne primere.
Slednji so tu fragmenti roko- pisov s polifonimi kompozicijami (4)
in latinsko pisani traktati (5).
Preglednica 2: Tipologija koralnih rokopisov Tip rokopisa Fragmenti
Kodeksi Mašni rokopisi notirani misal 11 gradual 49 8 (6 kompletov)
sekvenciar 13 kirial 2 misal 7 pasijonal 1 Oficijski rokopisi
notirani brevir 14 antifonal 59 13 (6 kompletov) psalter 5 1 himnar
1 pontifikal 2 glagolski kompendij 1 nedoloeno 44 Skupaj 206
25
Gregorijanski koral_04.indd 22 2. 07. 2018 12:31:26
23
Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih
hraniš
Ustavimo se pri koralnih rokopisih in njihovih fragmentih, ki
predsta- vljajo najvejo skupino zbirke. Iz preglednice 2 vidimo, da
so mašni rokopisi priblino enako številni kot oficijski, kar je
razumljivo. V zvezi z mašnimi rokopisi naj bo opozorjeno, da so
fragmenti, na folijih katerih so le sekvence, in fragmenti, na
folijih katerih so le ordinarijski spevi, v zbirki oznaeni kot
sekvenciarji oz. kiriali, eravno je mogoe, da so bili sestavni del
gradualov (ki so pogosto vkljuevali tudi oddelek s sekvencami in
oddelek z ordinarij- skimi spevi). Podobno je s fragmenti
himnarjev, ki so zelo verjetno pripadali psalterjem; ti so namre v
posebnem oddelku pogosto vkljuevali himnuse za celotno liturgino
leto. Nizko število misalov in psalterjev, ki jih je bilo gotovo
zelo veliko, je do doloene mere posledica tega, da fragmenti brez
glasbenega zapisa niso bili vkljueni v zbirko: od marsikaterega
unienega misala ali psalterja, ki je na ustreznih mestih vseboval
tudi glasbeni zapis, so se ohranili le foliji brez glasbenega
zapisa, ki zaradi odsotnosti glasbenega zapisa niso bili vkljueni v
zbirko.
Fragmentarno rokopisje in fragmenti koralnih rokopisov Pogled na
preglednici 1 in 2 pokae, da so se po dosedanjem vedenju na
Slovenskem ohranili ostanki 206 unienih koralnih rokopisov v
skupnem obsegu 611 folijev.5 Postavlja se vprašanje, v katerem
razmerju je to število do števila drugih unienih in zgolj
fragmentarno ohranjenih kodeksov. Za priblino orientacijo lahko
vzamemo enega od knjinih segmentov: knjige v redni postavitvi NUK
do pribl. signature 22 000, ki predstavljajo najstarejši fond
knjinice – e izvzamemo srednjeveške rokopise in inkunabule. Nekaj
ve kot 220 knjig omenjenega fonda ima v vezavi popisane pergamentne
liste – ostanke unienih kodeksov. Iz preglednice 36 je razvidno, da
je med temi najve liturginih rokopisov, tistih, ki vsebujejo zgolj
besedila; na drugem mestu so z ozirom na vsebino neidentificirani
latinski rokopisi – neidentificirani tudi zaradi nepopolnosti in
poškodb –, med katerimi pa se gotovo skriva še ducat ali
5 Mnogi od teh folijev so nepopolni. Poleg 611 folijev se je od
istih 206 rokopisov ohranilo še nekaj ducatov drobnih odrezkov,
katerih število je tu zanemarjeno; upoštevano je le v primerih, ko
se je od danega rokopisa ohranil le en ali nekaj odrezkov;
fragment, od kate- rega se je ohranil le en ali nekaj odrezkov, je
v tukajšnji številni predstavitvi razumljen kot obsegajo en folij.
(Enote števila 611 oznaujejo tako popolne folije, nepopolne folije,
nakajkrat pa tudi drobne odrezke.)
6 Številke v preglednici so orientacijske in pribline. Kot fragment
se tu razume tisto, kar je v vezavi ene knjige in izhaja iz enega
unienega kodeksa. Obseg fragmenta v tem smislu je lahko razlien –
od nepopolnega odrezka do bifolija in ve. Kot omenjeno, so v
preglednici šteti le fragmenti v knjinih enotah v redni postavitvi
(fragmenti v inkunabulah, redkih tiskih in rokopisih niso
upoštevani).
Gregorijanski koral_04.indd 23 2. 07. 2018 12:31:26
24
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
dva liturginih rokopisov. Na tretjem mestu so koralni rokopisi,
katerih število je od dvakrat do trikrat manjše od števila
nenotiranih liturginih rokopisov. e pomislimo, da so koralni
rokopisi liturgini in da so med neidentificiranimi fragmenti tudi
liturgini, se kae razmerje med liturginimi in drugimi rokopisi med
1 : 2 in 1 : 3 v prid liturginim rokopisom. Tega si ni teko
razloiti: s tem, ko se je izdelal novi liturgini kodeks, ki je
upošteval na novo vpeljane spremembe v liturgiji, je postal stari
neraben in mogel se je uporabiti kot pergament; še zlasti pa je
domala vse srednjeveško liturgino rokopisje izgubilo veljavo po
liturginih reformah tridentinskega koncila. Kot bo razvidno iz
nadaljevanja, je bila veina koralnih rokopisov, katerih ostanki so
evidentirani v tu komen- tirani zbirki, res uniena v 17. stoletju.
Po prikazanih razmerjih sode so imeli neliturgini kodeksi razlinih
vsebin trajnejšo vrednost.
Preglednica 3: Fragmenti kodeksov v starejšem knjinem fondu NUK
(redna postavitev)
Vsebina Število fragmentov liturgini rokopisi ~90 drugi latinski
rokopisi ~88 glasbeni rokopisi 38 nelatinski rokopisi ~4
Rekonstruiranje fragmentov koralnih rokopisov e ob iskanju in
popisovanju fragmentov se je vekrat zazdelo, da izhajajo
nekateri iz istih unienih koralnih rokopisov. Tako se je sama od
sebe kazala kot naslednja naloga poizkus rekonstruiranja nekdanjih
knjinih enot. Pri ugotavljanju, kateri foliji izhajajo iz iste
rokopisne enote, je potrebno enako- vredno upoštevati njihove
kodikološke, paleografske in vsebinske lastnosti. Le e imata dva
folija enak format, enako razporeditev strani, isto glasbeno, isto
besedilno pisavo, in e pripadata z ozirom na vsebino istemu tipu
rokopisa, ju je mogoe prepoznati kot ostanek istega kodeksa. Kot
kae preglednica 4,7 se je po dosedanjem vedenju ohranilo 24
fragmentov koralnih rokopisov, ki obsegajo ve kot 5 folijev, 65
fragmentov, ki obsegajo od 2 do 5 folijev, in kar 117 fragmentov,
ki nimajo nobenega para, ki so torej edini preostanek rokopisa, ki
so mu nekdaj pripadali.
7 Upoštevani so le fragmenti koralnih rokopisov (v Katalogu pod št.
2).
Gregorijanski koral_04.indd 24 2. 07. 2018 12:31:26
25
Preglednica 4: Obseg fragmentov koralnih rokopisov
Št. ohr. fol. Št. fragm. Obseg Koralni rokopisi
1 117 117 2 45 90 3 5 15 4 13 52 5 2 10 6 5 30 7 1 7 8 4 32 9 2 18
10 3 30 11 1 11 14 1 14 16 1 16 21 1 21 22 1 22 24 1 24 28 1 28 35
1 35 39 1 39
Skupaj 206 611
Sklepanje o izvoru na osnovi naina ohranitve Vprašanja v zvezi z
izvorom koralnih rokopisov, ki so jim ohranjeni fra-
gmenti pripadali, lahko ilustriramo z nekaj konkretnimi primeri:
Fragment antifonala (Katalog 2.35) se je ohranil v vezavi knjige,
tiskane v Benetkah, in je edini znani folij kodeksa, ki mu je
nekdaj pripadal. Mono je, da je prišel v knjinico Windischgraetzov
obenem z e vezano knjigo. Drugae je v primeru fragmenta graduala
(Katalog 2.108), ki je ohranjen v vezavi ljubljanskih škofij- skih
formularjev s sredine 17. stoletja. Knjiga formularjev je bila
gotovo vezana v Ljubljani, vendar pa je folij v njeni vezavi edino,
kar se je od rokopisa, ki mu je pripadal, ohranilo. Mono je, da je
bil izrezan iz nekega sredi 17. stoletja tu obstojeega rokopisa,
kot je mono tudi to, da je (ohranjeni folij) po neznani poti zašel
v Ljubljano, kjer je bil uporabljen v vezavi omenjene arhivalije.
Še drugae je v primerih, kot je npr. fragment psalterja (Katalog
2.77): njegovi foliji so se ohranili v arhivalijah iz Šentjerneja
na Dolenjskem, Stine in Ljubljane, ki vse izhajajo iz asa malo po
letu 1630. Okolišine oitno nakazujejo, da je bil okoli leta 1630
tu, na Slovenskem, neki nerabni in unienju namenjeni psalter,
Gregorijanski koral_04.indd 25 2. 07. 2018 12:31:26
26
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
iz katerega so se izrezovali posamezni foliji in se uporabljali v
razline namene. Podobno je mogoe predpostavljati še za vrsto drugih
fragmentov.
Vendar pa domneva, da je bil rokopis v asu svojega unienja v tem
okolju, eprav utemeljena, še ni dokaz, da je bil predhodno tu tudi
dejansko v rabi. O tem, kje je bil kateri fragmentarno ohranjeni
rokopis v rabi, je mogoe posta- vljati utemeljene domneve le v
primerih medsebojnega ujemanja vsebinskih in zgodovinskih kazalcev,
kar pomeni, da se mora ohranjena vsebina skladati z vedenjem o
liturgiji cerkve, iz katere naj bi rokopis izhajal. Za primer lahko
vzamemo fragment antifonala (Katalog 2.127): iz listinskih doloil
novousta- novljenega ljubljanskega kapitlja je razvidno, da se je
tam opravljal oficij, in sicer po oglejskem obredu; vsebina
antifonalnega fragmenta je oitno oglejska in preiveli listi
rokopisa so se ohranili v vezavah arhivalij iz asa, ko se je v
ljubljanski škofiji oglejski obred zamenjal z rimskim. Na osnovi
tega je mogoe postaviti domnevo, da je antifonalni fragment ostanek
rokopisa ljubljanskega kapitlja.8 Takih primerov ni veliko: o
vsebinskih znailnostih rokopisov, ki so jim fragmenti pripadali, je
namre zaradi neobsenosti ohranjenega delca teko govoriti; stvarnega
zgodovinskega vedenja o posameznih cerkvah, kjer bi mogli biti v
uporabi fragmentarno ohranjeni rokopisi, in o v njih potekajoi
liturgiji pa je prav tako malo.
as unienja Fragmenti koralnih rokopisov so se z nekaj izjemami9
ohranili kot knji-
goveško gradivo. Za veino knjig, v vezavi katerih so fragmenti
preiveli, je mogoe predpostaviti, kdaj so bile vezane, kar tudi
pomeni, kdaj so bili kodeksi, ki so jim ohranjeni fragmenti
pripadali, unieni oz. kdaj so bili njihovi posa- mezni foliji na
razpolago knjigovezom in drugim uporabnikom. Preglednica 5 kae
domnevni as nastanka ali vezave knjig, arhivalij, rokopisnih
zvezkov, ki nosijo fragmente koralnih rokopisov.10 Iz nje je
razvidno, da je bilo dale najve
8 O tem gl. v tej knjigi, str. 351. 9 Te izjeme so: fragment,
ohranjen v orglah (Katalog 2.41), fragment, ohranjen v
oltarju
(Katalog 2.203), posamezne lege (Katalog 2.133, Katalog 2.181,
Katalog 2.182). 10 Upoštevane so bile vse vezave, pri katerih so
bili uporabljeni fragmenti rokopisov ali
fragmenti na pergament tiskanih knjig. Pri tiskanih vezanih knjigah
se je kot okvirni as vezave upoštevala letnica izida; pri tiskanih
knjigah in rokopisih, ki vsebujejo ve enot (ve tiskov, ve
rokopisnih enot), je bil upoštevan as nastanka najmlajše; pri
arhivalijah se je upošteval as najstarejših vpisov, ob
predpostavki, da je zvezek moral obstajati prej, kot so se zaeli
vanj vpisovati podatki. Tiski, rokopisi in arhivalije brez
natanneje doloenega asa nastanka so bili zanemarjeni. Z ozirom na
to, da so bile tiskane knjige, prav tako pa tudi rokopisi in
arhivalije lahko vezane tudi kasneje, ne v asu izida, nastanka oz.
prvega vpisa, so podane številke pribline in zgolj
orientacijske.
Gregorijanski koral_04.indd 26 2. 07. 2018 12:31:26
27
Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih
hraniš
listov iz unienih koralnih rokopisov na voljo v 17. stoletju,
zlasti v njegovi drugi polovici. To je bil as, ko je v ljubljanski
škofiji nehal veljati oglejski obred, in as, ko se je v smislu
rekatolizacije uveljavljal obred po doloilih tridentinskega
koncila, kar je imelo za posledico, da so stari srednjeveški
liturgini kodeksi izgubili veljavo. Arhivalije, ki so nastale v
Ljubljani, in še zlasti knjige ljubljan- skega mestnega sveta so
vezali v Ljubljani delujoi knjigovezi.11
Preglednica 5: as vezave nosilnih kodeksov
as Število vezav s koralnimi fragm. –1500 ~23 1500–1550 ~11
1550–1600 ~17 1600–1650 ~70 1650–1700 ~183 1700–1750 ~66 1750–
~4
Vzporejanje z zbirkami fragmentov sosednjih pokrajin Število
koralnih rokopisov, ki so jim najdeni fragmenti pripadali, je
tako
visoko, da presega potrebe na Slovenskem obstojeih cerkva. Oitno
je, da številni med njimi niso bili v rabi na Slovenskem, kar se še
posebej utemeljeno domneva za tiste, od katerih se je ohranil le po
en folij. Z ozirom na to bi bilo upravieno priakovati, da se bodo
njihovi drugi listi, uporabljeni prav tako v knjigoveške namene,
našli v bibliotekah in arhivih sosednjih pokrajin. Vendar pa
iskanja v tej smeri – sicer bolj prilonostna kot sistematina –
doslej niso prinesla priakovanih rezultatov. Primerjava na
Slovenskem hranjenih fra- gmentov z nekaterimi spletno dostopnimi
ali knjino objavljenimi zbirkami fragmentov sosednjih deel je le v
redkih primerih odkrila razlone konkor- dance. Vekrat je bil izid
primerjave dveh fragmentov, enega iz slovenskih zbirk in enega iz
katere od drugih dostopnih zbirk, nejasen in dvomljiv: medtem ko bi
se po nekaterih znailnostih lahko sodilo, da sta primerjana folija
iz istega rokopisa, sta po drugih vendarle toliko razlina, da bi
bilo tvegano trditi, da ju je pisala ista roka. Za primer lahko
vzamemo ne tako številne fragmente v nemških adiastematskih nevmah;
iskanje preostankov istih rokopisov v zbirki
11 Dular, Anja, »Ljubljanski knjigovezi v 16. in 17. stoletju«,
Konserviranje knjig in papirja 2, ur. Jedert Vodopivec Tomai,
Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2016, 58–67.
Gregorijanski koral_04.indd 27 2. 07. 2018 12:31:26
28
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
Österreichische Nationalbibliothek12 je bilo uspešno le v enem
primeru.13 To pomeni, da je bila produkcija koralnih rokopisov e v
12. stoletju zelo velika. Ob tem se vsiljuje misel, da je stvarno
in zanesljivo vedenje o srednjeveškem pismenstvu, glasbenem in
drugem, majhno.
Dejstvo, da so se v Ljubljani in na Slovenskem ohranili fragmenti
tako velikega števila unienih koralnih rokopisov, vodi k domnevi,
da so bili perga- mentni listi trno blago. Kodeks, ki iz doloenega
razloga ni bil ve uporaben, najvekrat zato, ker ga je zamenjal
novejši, se je prodal kot pergament; kupljeni pergamentni listi so
bili nedvomno uporabni za mnogo vsakodnevnih potreb, med drugim
tudi za knjine vezave. Predstavljati si je mogoe, da je knjigovez
kupil pergamentni kodeks, iz katerega je rezal posamezne liste, pri
emer nikakor ni bilo nujno, da bi imel kodeks kako povezavo z
njegovim okoljem, saj bi lahko prišel od koder koli.
Z ozirom na to, da je tako veliko število srednjeveških liturginih,
koralnih in drugih rokopisov zapadlo unienju, si ni teko misliti,
da bi bile predstave o glasbeni in kulturni zgodovini srednjega
veka drugane, e bi se vse, kar je nekdaj obstajalo, ohranilo v
neokrnjeni obliki. Za študijsko naravnano glasbeno zgodovino to
pomeni, da je njena prvenstvena naloga rekonstrui- ranje unienih
knjinih enot, kar bi omogoilo verodostojnejše predstave o doloenem
segmentu izgubljene preteklosti. Ob tem pa je vendarle umestno
pomisliti, da je unievanje srednjeveških pisnih spomenikov tudi
samo del kulturne zgodovine.
Notacija e si ogledamo splošno notacijsko sliko celotne zbirke (gl.
preglednica
6) in zanemarimo pri tem posamezne primere, lahko kljub pomislekom
o provenienci posameznih fragmentov vidimo, da se sklada z
zgodovinsko resninostjo. Velika veina virov iz asa do 13. stoletja
je v nemških adiaste- matskih nevmah, velika veina mlajših pa v
gotski notaciji junonemškega tipa (v metensko-nemški gotski
notaciji) ter v kvadratni notaciji. Drugega je izjemno malo. To se
ujema z dejstvom, da so bile nemške nevme in kasneje gotska
notacija junonemškega tipa (metensko-nemška gotska notacija) obi-
ajni nain zapisovanja glasbe v junih predelih cesarstva, in da so
se kvadra- tne notacije posluevali franiškani, kartuzijani in drugi
redovi z izvorom v romanskem svetu, ki so imeli svoje ustanove tudi
na Slovenskem. Podobno
12 Musikalische Quellen des Mittelalters in der Österreichischen
Nationalbibliothek (spletno dos- topni rezultati projekta); vodja
projekta: Alexander Rausch, sodelavci: Robert Klugseder, Ana izmi,
Eva Veselovska, Hanna Zühlke idr.
13 Katalog 2.4 je delo istega pisca kot ÖNB cod1248.
Gregorijanski koral_04.indd 28 2. 07. 2018 12:31:26
29
lahko maloštevilnim fragmentom v cistercijanskih nevmah išemo
zaledje v prisotnosti cistercijanov.
Preglednica 6: Notacijska podoba koralnih fragmentov
Tip notacije Št. fragmentov Št. kodeksov nemške adiast. nevme 30
adiast. nevme, nedoloene 4 italijanske diast. nevme 3
cistercijanska not. 2 1 memške diast. nevme 5 gotska not., junonem.
tip 88 4 gotska not., drugi tipi 30 kvadratna notacija 44 20 Skupaj
206 25
Komentirati je treba tudi neskladje med notacijsko podobo
fragmentov in v celoti ohranjenih rokopisov: medtem ko je med
fragmenti najve tistih v junonemškem tipu gotske notacije (v
metensko-nemški gotski notaciji), je med v celoti ohranjenimi
rokopisi najbolje zastopana kvadratna notacija. To je mogoe
razloiti z okolnostjo, da so se ohranili rokopisi nekaterih redov,
ki so se posluevali kvadratne notacije (franiškani, kartuzijani),
in rokopisi iz obalnih mest, ki so pripadala beneškemu kulturnemu
podroju, kjer se je glasba zapisovala s kvadratno notacijo.
Splošno znano in enkratno Razpravljanje o srednjeveških glasbenih
rokopisih slovenskih hraniš
lahko enako upravieno izpostavlja tisto, kar je na njih splošno
poznano in zato nevpadljivo, kot tudi njihovo enkratnost. Gledano
od dale so nekateri fragmenti ali vsebinske sestavine izstopajoi:
tako fragment glagolskega roko- pisa, oficij za praznik sv. Kancija
in tovarišev v antifonalu iz Kranja, fragment s svojskimi
variantami v Gvidonovih besedilih, fragment s franko-f lamsko poli-
fonijo in še kaj. A tudi pri tistih virih, ki prinašajo zgolj
splošno znano vsebino, lahko zaznavamo pozornosti vredne
kodikološke, paleografske, liturgine in glasbene posaminosti:
doloeno ureditev pisnih strani, znailnosti glasbene pisave in
nevmatorjeve roke, svojsko razporeditev spevov, melodine variante
in še kaj. Vse, kar je dostopno zaznavanju, je lahko izhodiše
dolgega, v poteku in izidu nepredvidljivega študijskega
potovanja.
Gregorijanski koral_04.indd 29 2. 07. 2018 12:31:27
Gregorijanski koral_04.indd 30 2. 07. 2018 12:31:27
31
Semiotika zgodnjega glasbenega pismenstva
Študij srednjeveških glasbenih pisav sega v razline smeri. Lahko je
naravnan zgodovinopisno, tj. osredotoa se lahko na vprašanja o
zaetkih nevmatske notacije, o razvoju razlinih nevmatskih pisav, o
njihovih zunanjih znailnostih in njihovem širjenju po srednjeveški
Evropi. Nadalje je lahko usmerjen v iskanje tonega pomena
posameznih nevmatskih znakov in nevmatskih zapisov. Predstavniki te
smeri, med njimi tako imenovani gregorijanski semiologi, se na
osnovi ohranjenih glasbenih kodeksov posveajo kar najbolj natannemu
restavriranju glasbe davnih stoletij; zanima jih, kako je zapisana
glasba v resnici zvenela.1 Poleg tega se zgodnje nevmatske pisave
lahko razumevajo in razlagajo s pojmovnim aparatom splošne teorije
znakov, semiotike. Semiotine interpretacije nevmatskih pisav sicer
niso glasbenozgodovinska spoznanja, odpirajo pa nove in zanimive
vidike zgodnjega glasbenega pismenstva.
Eno od pomembnih vprašanj v splošni teoriji znakov je nain
predstavlja- nja, tj. vprašanje razmerja med oznaevalcem in
oznaenim. Kot je znano, je to razmerje bodisi ikonsko, simbolno ali
indeksno. To pomeni, da so znaki bodisi (1) ikone, tj. likovne,
grafine slike tistega, kar oznaujejo, bodisi (2) simboli, tj. zgolj
dogovorjeni znaki za tisto, kar oznaujejo, ali pa (3) indeksi:
kazalci nekaterih znailnosti oznaenega, ki jih pisec znakov sicer
ni zave- stno in sistematino izrazil, vendar jih je oitno imel v
svoji zavesti.2 Prav ta vidik zgodnjega glasbenega pismenstva –
razmerje med oznaevalcem in
* Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »The
Relation between Sign and Reference in the Early Neumatic
Notations«, 14. mednarodni kongres za estetiko, Ljubljana,
september 1998 (referat); (2) »Nain predstavljanja v zgodnjem
glasbenem pismenstvu«, Glasba kot jezik?, ur. Marija Bergamo, Varia
musicologica 3, Ljubljana: Slovensko muzi- kološko društvo, 2003,
89–99.
1 Cardine, Eugène, »Die Gregorianische Semiologie«, Beiträge zur
Gregorianik 1 (1985), 23. 2 Guiraud, Pierre, Semiology, London:
Routledge, 1992, 25−27; Lyons, John, Semantics, zv.
1, Cambridge: Cambridge University Press, 1989, 99 in dalje.
Gregorijanski koral_04.indd 31 2. 07. 2018 12:31:27
32
oznaenim – je predmet priujoega spisa. Njegova glavna hipoteza je,
da je v adiastematskih nevmatskih pisavah prevladujoi nain
predstavljanja ikonski in da je diastematika, tj. natanno
zapisovanje tonskih višin, mogoe le preko simbolov. Misel, da je
diastematski nain zapisovanja mogo le na simbolni nain, vodi k
nadaljnjemu sklepu: Simbolni nain predstavljanja temelji na
doloenem predhodnem znanju: v primeru zgodnjega glasbenega
pismenstva predpostavlja in zahteva poznavanje srednjeveškega
tonskega sistema.
V asu, ko se je glasba zaela zapisovati, tj. v 9. stol., je na
evropskem Zahodu obstajala e stoletna tradicija zapisovanja
latinskih besedil in izde- lovanja kodeksov z najrazlinejšimi
vsebinami. Tako kot danes so tudi tedaj znaki latinske abecede,
rke, po sebi lastnem naelu delovali izkljuno kot simboli jezikovnih
glasov. To, da so se z latinskimi rkami zaeli zapisovati drugi,
nelatinski jeziki, je mogoe razumeti in razlagati kot nadaljevanje
e stoletja ustaljenega naela: Tisto, kar so znaki latinske abecede
oznaevali, je ostalo v bistvu nespremenjeno tudi potem, ko so se z
njimi zaela zapisovati nelatinska besedila, saj so rke latinske
abecede obdrale isti simbolni odnos do oznaenega, tj. do govorjenih
glasov.
V glasbenem pismenstvu je bilo bistveno drugae. Predkarolinška
Evropa ni poznala glasbene pisave.3 Res je sicer, da so se nekateri
nevmatski znaki, toneje nekatere grafine oblike bodoih nevmatskih
znakov, pojavljale tudi kot obbesedilni akcentski ali
interpunkcijski znaki v karolinških in predkaro- linških zapisih.
Toda tisto, kar so kot obbesedilni znaki oznaevali, je bilo nekaj
popolnoma drugega od tistega, kar naj bi oznaevale nevme, eprav je
pove- zavo mogoe videti v tem, da se je z obbesedilnimi znaki
zapisoval neki nain glasnega podajanja besedil, kar v doloenem
smislu velja tudi za nevmatske znake.4 Ker pojmovanje znaka ni
mogoe omejiti na njegovo grafino podobo, obbesedilnih znakov v
predkarolinških besedilih ni mogoe imeti za predho- dnike nevmatske
pisave. Tako razmerja med oznaevalcem in oznaenim v zgodnjem
glasbenem pismenstvu ni mogoe izpeljati iz razmerja, ki bi med
oznaevalcem in oznaenim obstajalo v kakem starejšem znakovnem
sistemu; ni ga mogoe razloiti zgodovinsko. To pa pomeni, da
najzgodnejši sistemi zapisovanja srednjeveške glasbe poleg tega, da
podajajo glasbo samo, kaejo
3 Corbin, Solange, Miloš Velimirovi in Mireille Helffer, »Neumatic
notations«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, zv.
13, London: Macmillan, 1980, 129; Corbin, Solange, Die Neumen,
Köln: Arno Volk-Verlag, 1977, 3.30; Hucke, Helmut, »Toward a New
Historical View of Gregorian Chant«, Journal of the American
Musicological Society 33 (1980), 445; Levy, Kenneth, »The Origin of
Neumes«, Early Music History 7 (1987), 89 in dalje.
4 Treitler, Leo, »Reading and Singing: on the Genesis of Occidental
Music-writing«, Early Music History 4 (1984), 181−193,
198−203.
Gregorijanski koral_04.indd 32 2. 07. 2018 12:31:27
33
Semiotika zgodnjega glasbenega pismenstva
tudi to, kako se je razumevala in pojmovala. Prav zaradi tega ima
vprašanje odnosa med oznaevalcem in oznaenim v zgodnjem glasbenem
pismenstvu pri razpravljanju o razvoju glasbenega mišljenja širši
pomen.
Spoznanje, da so med oznaevalcem in oznaenim mogoa razlina raz-
merja, je vodilo k novemu podroju teoretine misli. Vendar pa v
teoriji znakov ni povsem jasno definirano, s im natanno so ta
razmerja doloena. Zato je simbolnost, ikonskost in indeksnost
potrebno podrobneje opredeliti. Gotovo je, da v simbolnem nainu
predstavljanja – to se imenuje vasih tudi nemotivi- rano ali
arbitrarno5 – ni oitnih povezav med oznaevalcem in oznaenim in da
grafina oblika ali katera koli druga znailnost znaka ne nakazuje
podobnosti z nobeno lastnostjo ali znailnostjo oznaenega; povezava
med oznaevalcem in oznaenim je tako vzpostavljena izkljuno z
dogovorom med uporabniki znaka. Prav tako je gotovo, da je ikonski
nain predstavljanja zaznamovan s podobnostnimi povezavami, eprav so
podobnosti lahko raznovrstne. Kar zadeva indeksnost znakov, pa
semiotina teorija ni videti enoglasna in konsi- stentna. Vendar je
splošna lastnost, po kateri je mogoe doloati indeksnost znakov,
predvsem njihova nakazovalnost: to, da nakazujejo ali prikrito
aludi- rajo na nekatere lastnosti tistega, kar oznaujejo.6
e natannejše opredeljevanje indeksov zanemo obravnavati ob pomenu
besede, lahko reemo, da znaki ne bi mogli niesar indicirati,
nakazovati, se pravi da v njih ne bi bilo mogoe iskati indeksnosti,
e bi bilo tisto, kar naj bi posredovali, namerno in zavestno
sporoilo, ki bi ga bilo mogoe razumeti zmeraj le tako, kot je bilo
mišljeno. Tako enoumen nain posredovanja je mogoe pripisati le
nekaterim preprostim znakovnim sistemom, namenjenim prenašanju
elementarnih sporoil, ki so v celoti oblikovana e na strani tiste-
ga, ki sporoa, in ki poleg tono doloene vsebine sporoila ne
posredujejo ni drugega. Glasbe oz. njenih pisnih sledi, kakršne so
nevmatski zapisi, pa ni mogoe pojmovati kot enoumna in enosmerna
sporoila; skladno s tem tudi piscev najstarejših glasbenih zapisov
ni mogoe imeti za posredovalce e obstojee, absolutno doloene
glasbe, pri emer bi bila vloga zapisovalcev le to, da jo zapišejo
na nedvoumno razumljivi nain (ki sicer danes zaradi asovne
oddaljenosti morda ni povsem razumljiv). To gledanje predpostavlja,
da so tvorci srednjeveških glasbenih zapisov ob zapisovanju glasbe
razvijali lastno glasbeno domišljijo in da je ta njihov odnos do
oznaevanega, tj. do zapisovane glasbe, nujno vplival na samo
dejanje zapisovanja. Indekse je tako mogoe pojmovati in doloiti kot
tiste znake ali sestavine znakov, ki s strani
5 Guiraud, Semiology, 25. 6 Lyons, Semantics, zv. 1, 106 in
dalje.
Gregorijanski koral_04.indd 33 2. 07. 2018 12:31:27
34
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
zapisovalca niso bili mišljeni kot znaki oz. njihove sestavine, jih
pa kot znake oz. sestavine znakov more razumeti njihov sprejemnik
(bralec). Indeksi so tako nenamerne in sluajnostne sestavine
znakovnih sistemov, vendar v razmerju do oznaevanega posledine in
tako nakazovalne. Ta definicija je v skladu s primeri indeksov, ki
jih je navedel eden od prvih semiotikov, ameriški filozof Charles
Sanders Peirce (1839–1914).7
Ne glede na razlike v razumevanju simbolnega, ikonskega in
indeksnega je razpravljanje o nainu pisnega predstavljanja predvsem
teorija, kot teorija pa miselna abstrakcija. Ko jo apliciramo na
dani znakovni sistem, se lahko izkae, da se naini predstavljanja
tudi prepletajo in kombinirajo. Dani znak ali znakovno sestavino je
tako vekrat mogoe razumeti kot simbol, ikono in hkrati tudi kot
indeks. Prav zato je pogosteje bolj smiselno govoriti o simbol-
nem, ikonskem in indeksnem vidiku znaka, sestavine znaka ali
znakovnega sistema, kot pa pripisati danemu oznaevalcu izkljuno
enega od treh odnosov nasproti oznaenemu.
Prvi poskusi razlage nevmatske pisave s pojmi semiotine teorije so
šele izpred nekaj desetletij. Leo Treitler je v konceptu
zahodnoevropske glasbene pisave identificiral vse tri naine
predstavljanja, in te je prepoznal e v najsta- rejših nevmatskih
pisavah.8 Po njem je simbolni nain prisoten predvsem v
poistovetenju vertikale in horizontale pisnega prostora z glasbenim
prostorom in glasbenim asom. To, da se višji toni pojavljajo v
pisnem prostoru više, medtem ko je asovni potek glasbe podan s
smerjo od leve proti desni, naj bi bilo po Treitlerjevem mnenju
posledica dogovorne odloitve, saj ni razloga, zakaj bi morala biti
tonska doloenost, tj. doloitev tonske višine, podana prav z višino
pisnega prostora, as pa s pisno horizontalo. »Prostorska metafora«,
kot je poimenoval opisani prenos glasbenega prostora in asa na
pisno površino, je po njegovem mnenju le dogovorna in simbolna.9
Vendar pa je nevmatski zapis dane melodije oz. melodine linije,
zapis, ki poteka znotraj same prostorske metafore in ga prostorska
metafora dejansko omogoa, po Treitlerju ikonski, saj podaja sliko
melodije kot celote.10 Tretji, indeksni nain predstavljanja, ki v
teoriji znakov nima nedvoumne definicije, je po istem avtorju mogoe
prepoznati v imperativni funkciji glasbenih zapisov, tj. v njihovi
zmonosti, da doloajo in predpisujejo, kaj je treba narediti in
kako.11 Izhajajo iz prikazanega
7 Lyons, nav. delo, 105 in dalje. 8 Treitler, Leo, »The Early
History of Music Writing in the West«, Journal of the
American
Musicological Society 35, 1982, 237−279. 9 Treitler, nav. delo, 238
in dalje. 10 Treitler, nav. delo, 239 in dalje. 11 Treitler, nav.
delo, 241 in dalje.
Gregorijanski koral_04.indd 34 2. 07. 2018 12:31:27
35
razumevanja je na osnovi ustrezne interpretacije zgodnjih
nevmatskih pisav Treitler razvil teorijo, po kateri je potekal
zgodnji razvoj glasbenega pismenstva od simbolnega naina
predstavljanja k ikonskemu.12
Treitlerjeve interpretacije niso zavezujoa spoznanja, saj dopuša
zgo- dnje glasbeno pismenstvo tudi drugane razlage. eravno
priznamo, da je (Treitlerjeva) prostorska metafora – enaevanje
asovne in prostorske dimen- zije glasbe s horizontalo in vertikalo
pisnega prostora – v skrajnem bistvu simbol, lahko ugledamo v njej
tudi ikono. Pisni prostor ima dve dimenziji, horizontalo in
vertikalo; z ozirom na to lahko imamo za samoumevno, da sta se v
zgodnjem glasbenem pismenstvu ti dve dimenziji razumeli kot
odslikava dveh dimenzij glasbe: glasbenega asa in glasbenega
prostora. Poleg tega enaenje pisne horizontale z glasbenim asom ni
bilo na novo vzpostavljeno, pa pa zgolj prevzeto. Najzgodnejši
ohranjeni zapisi zahodnoevropske glasbe, ki izvirajo iz 9. stol.,
so zapisi glasbene podobe liturginih besedil; nevmatski znaki, ki
podajajo njihove melodije, so zapisani zato v pisnem prostoru nad
besedili, katerih glasbeno podobo naj bi podajali. Zapisovanje
glasbe je tako le sledilo vsesplošno veljavnemu principu, da
predstavljajo vrste pisnega pro- stora, potekajoe od leve proti
desni in od vrha do spodnjega roba pisne strani, asovno razsenost
zapisanega in podajanega, branega ali petega.
V zvezi z odnosom med pisno vertikalo in glasbenim prostorom, tj. v
zvezi z višinsko razsenostjo glasbe, si velja ogledati nain
funkcioniranja osnovnih nevmatskih znakov. Najosnovnejša med njimi
sta punctum, zapisan kot pika, in virga, zapisana kot poševna
vejica, ki zaznamujeta relativno niji in relativno višji ton.
Punctum in virgo je mogoe videti kot simbola, saj ni razloga, zakaj
naj bi bil niji ton zapisan s piko, višji pa s poševno rtico.
Vendar njune vsebine ni mogoe omejiti zgolj na obliko: kot
samostojni znak se punctum pojavlja vedno na dnu nevmatskemu zapisu
namenjenega prostora, v nizki legi, virga pa s svojim vrhom dosega
navadno zgornji rob pisne vrstice, s imer nakazuje, da je ton, ki
ga predstavlja, višji. Punctum in virga se tako ne razlikujeta le
po obliki, pa pa tudi po tem, da zaznamujeta – skladno s svojim
pomenom – nijo in višjo toko v prostoru, namenjenemu nevmatskemu
zapisu. To pomeni, da jima poleg simbolnosti lahko pripišemo tudi
ikonskost.
Nekaj podobnega lahko vidimo tudi pri drugih osnovnih nevmatskih
znakih, med katerimi je mnogo takih, ki so oitno sestavljeni iz
punctuma in virge.13 e vzamemo primer znaka porrectus, ki zaznamuje
tri tone, od
12 Treitler, nav. delo, 266. 13 Stäblein, Bruno, Schriftbild der
einstimmigen Musik, Musikgeschichte in Bildern, zv. III/4,
Leipzig: VEB Deutscher Verlag für Musik, 1975, »Neumentabelle« med
str. 32 in 33; Corbin, nav. delo, 3.231.
Gregorijanski koral_04.indd 35 2. 07. 2018 12:31:27
36
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
katerih je srednji najniji, je njegova oblika v vseh nevmatskih
pisavah taka, da ponazarja tritonsko gibanje navzdol in navzgor. To
velja tudi za porrectuse tistih nevmatskih pisav, v katerih sestoji
ta znak iz zaporedja virga – punctum – virga. Dejstvo, da je v teh
znakih srednji, najniji ton podan s punctumom ali z najnijim delom
krivulje, oitno kae, da ti znaki odslikujejo omenjeno gibanje
(navzdol in navzgor). Podobna opaanja so mogoa domala pri vseh
osnovnih nevmatskih znakih. To pomeni, da so osnovni nevmatski
znaki zamišljeni tako, da so višji toni zapisani na pisni površini
više, niji pa nie. Osnovne nevmatske znake je torej mogoe videti
kot odslikave ustreznih melodinih obratov, kot njihove ikone, samo
vertikalo pisnega prostora pa kot ikono prostorske dimenzije
glasbe: kar je v glasbi tonsko višje, je zapisano više, kar tonsko
nije, nie.
V zvezi s prepoznavanjem ikonskosti je pravzaprav treba upoštevati
bralca, saj je pomembno, da podobnost med oznaevalcem in oznaenim
prepozna on. Tudi Treitler omenja, da je prepoznava naina
predstavljanja odvisna po eni strani od oblike samega znaka (tj.
grafine podobe oznaevalca), po drugi pa od izkušenosti bralca.14
Nedvomno so oznaevalci lahko na razline naine podobni tistemu, kar
oznaujejo; vendar je pri doloanju in prepoznavanju nji- hove
ikonskosti bistveno prav to, da podobnost prepozna bralec.15
Upoštevaje ta pogoj je prostorsko metaforo, poistovetenje
glasbenega prostora in asa z vertikalo in horizontalo, toliko bolj
mogoe razumeti kot ikono, saj si je teko predstavljati, da
srednjeveški nevmatorji in kantorji ne bi videli podobnosti med
grafinimi slikami osnovnih nevmatskih znakov in ustreznimi melo-
dinimi obrati.
Nevmatske pisave, ki predstavljajo izhodiše zapisovanja glasbe na
evrop- skem zahodu, imajo oitni ikonski aspekt. Vendar je
srednjeveško glasbe- no pismenstvo poznalo tudi povsem simbolne
naine zapisovanja glasbe. Najistejše oblike tega je mogoe videti v
rkovnih in zlogovnih notacijskih sistemih, pri katerih je vsak ton
oznaen s svojo rko ali zlogom. Znano je ve razlinih tipov
tovrstnega zapisovanja glasbe in te je mogoe videti kot dedišino
antine glasbene prakse.16 rkovne in zlogovne notacije so izkljuno
simbolne, saj pri teh nikakor ni mogoe govoriti o podobnosti med
oznae- valcem in oznaenim. A prav zaradi odsotnosti povezave med
oznaevalcem in oznaenim predpostavljajo simbolni naini zapisovanja
glasbe doloeno znanje, brez katerega ne morejo delovati; brez
doloenega znanja jih ni mogoe
14 Treitler, »The Early History of Music Writing in the West«, op.
4. 15 Lyons, Semantics, zv. 1, 102 in dalje. 16 Hiley, David,
Western Plainchant. A Handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 392
in dalje.
Gregorijanski koral_04.indd 36 2. 07. 2018 12:31:27
37
Semiotika zgodnjega glasbenega pismenstva
razumeti. V rkovnih in zlogovnih notacijskih tipih so namre s rkami
ali zlogi oznaeni toni, kot so bili razvršeni v srednjeveškem
tonskem sistemu; tako je za razumevanje zapisov v rkovni ali
zlogovni notaciji neobhodno potrebno poznavanje tonskega sistema z
vsemi intervalnimi razmerji med posameznimi toni.
Iz prikazanega je mogoe izpeljati dvoje: (1) Vsak simbolni nain
zapiso- vanja predpostavlja in zahteva doloeno predznanje, brez
katerega ne more delovati. V primeru srednjeveških rkovnih in
zlogovnih notacij je bilo to znanje obvladanje srednjeveškega
tonskega sistema. (2) Z ozirom na naravo glasbenega pismenstva je
nadalje pomenljivo, da so tiste sestavine pisav, s katerimi so
zapisani toni in intervali, s katerimi se podaja torej natanna
diaste- matska slika glasbe, v srednjeveškem in tudi kasnejšem
glasbenem pismenstvu vedno le simbolne: Zapisovanje tonov tonskega
sistema in tono zapisovanje intervalov je mogoe le na simbolni
nain.
Zadnji tezi je mogoe potrditi z dejanskimi primeri. Še pred
iznajdbo rtovja, ki se pripisuje Gvidu iz Arezza, je obstajal tip
notacije, znan e iz naj- starejših asov zahodnoevropskega
glasbenega pismenstva,17 ki je bil strogo diastematski. V tem tipu
se zlogi petega besedila zapisujejo v prostore med rtami, in sicer
skladno z gibanjem melodije više ali nie. Razporeditev zlogov
petega besedila na razline višine zrcali tako dvigovanje in padanje
melodi- ne linije in zapis je mogoe imeti za sliko, ikono
glasbenega gibanja.18 Toda samih intervalov iz zapisa ne bi bilo
mogoe razbrati niti ne bi bilo mogoe vedeti, kje so toni in kje
poltoni, e ne bi bilo navodil glede pomena vsakega posaminega
medprostora: Na zaetku vrste je vsak medprostor opremljen s rko, ki
oznauje z medprostorom mišljeni ton, in prav to omogoa doloevanje
tonov in intervalov zapisane melodije. Ker so rke zgolj dogovorjeni
znaki za tone razlinih višin, predstavljajo simbolno sestavino
notacije, ki funkcionira tako preko simbolnega in ikonskega:
melodini tok je podan z ikonskim dvi- govanjem in spušanjem,
intervali pa s simbolnimi rkami na zaetku rtovja.
Podobno funkcionirajo tudi diastematski nevmatski zapisi – tisti,
ki so intervalno dololjivi. Na prvi pogled izgledajo sicer ikonski,
saj so v njih nev- matski znaki skladno z gibanjem melodije
razpostavljeni na razline višine pisnega prostora. Toda tisto, kar
je glavni pogoj diastematike, tj. rtovje, kjer
17 Wagner, Peter, Neumenkunde, Hildesheim: G. Ohlms, 1970 (reprint
izdaje iz leta 1912), 228 in dalje; Apel, Willi, The Notation of
Polyphonic Music 900−1600, Cambridge (Mass.): The Mediaeval Academy
of America, 1953, 204 in dalje; Stäblein, Schriftbild der
einstimmigen Musik, 224 in dalje.
18 Primer takega naina zapisovanja iz enega od Gvidonovih spisov je
predstavljen v tej knjigi, str. 86.
Gregorijanski koral_04.indd 37 2. 07. 2018 12:31:27
38
Jurij Snoj Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na
Slovenskem
je s kljuem natanno doloeno, kje so toni in kje poltoni, ni ikona,
ampak simbol. Poistovetenje vertikalne razsenosti pisnega prostora
z glasbenim prostorom deluje sicer kot ikona; zapis tonov tono
doloenih višin pa omo- goajo šele simboli. Poudariti je namre
treba, da sistem ne deluje brez kljua, bodisi da je ta zapisan na
zaetku vrste ali pa nakazan z barvo ene od rt. Ker o simbolni
naravi kljuev ne more biti nobenega dvoma, je mogoe zakljuiti, da
sta v diastematskih nevmatskih pisavah zdruena oba naina
predstavljanja: ikonski in simbolni. Tudi v tem primeru je za
razumevanje simbolne sestavine pisave potrebno obvladanje tonskega
sistema.
Tezo, da je podajanje tonskih višin in intervalov mogoe le preko
simbolov, potrjujejo tudi mnogi primeri tako imenovanih
ornamentalnih ali posebnih nevmatskih znakov.19 V poskusu priti do
jedra sistema nevmatske notacije je P. Wagner te znake razumeval
mestoma kot ikone,20 eprav ni uporabljal tega izraza. Njegove
razlage niso zmeraj prepriljive. Pomen posebnih nevmatskih znakov
ni zadovoljivo pojasnjen; še zlasti ne zato, ker imajo v razlinih
rokopi- sih razline pomene, se pravi da tisto, kar oznaujejo, ni
vedno isto. Marsikdaj so s posebnimi nevmatskimi znaki zapisani
doloeni intervali, predvsem pol- ton.21 V teh primerih kot tudi
takrat, ko pomenijo posebne naine izvedbe,22 delujejo kot simboli,
saj njihova grafina oblika, npr. oblika salicusa ali pa trigona, ne
more odraati dejstva, da je eden od mišljenih postopov
polton.
Hkratno funkcioniranje ikonskega in simbolnega naina predstavljanja
je mogoe opazovati tudi na slovitem tonarju iz Montpellierja.23 V
tem rokopisu iz 11. stoletja je gibanje melodije podano preko
nevmatskih znakov, ki delujejo kot ikone, dejanske tonske višine
posaminih tonov pa so razvidne iz rk, zapisanih nad besedili
koralnih spevov. Tudi v tem primeru predpostavlja sim- bolna
sestavina zapisa – rke – poznavanje in obvladovanje tonskega
sistema.
Usmerimo se zdaj še k indeksom. Kot je bilo omenjeno, je indeksni
nain predstavljanja mogoe prepoznati v tistih sestavinah nevmatskih
pisav, ki nenartno in celo nehotno nakazujejo piševo razumevanje in
sprejemanje zapisovane vsebine. Kot take indeksne sestavine s
strani pisca niti niso bile mišljene kot znaki, pa pa jih kot znake
lahko vidi in razumeva bralec.
Kaj so indeksne sestavine nevmatskih pisav in v katerem smislu so
zunaj
19 Corbin, Velimirovi in Helffer, nav. delo, »Table 1«, 130; Hiley,
nav. delo, 357 in dalje. 20 Wagner, Neumenkunde, 122 in dalje. 21
Engels, Stefan, »Die Notation der mittelalterlichen
Choralhandschriften in Salzburg«,
Medieval Music in Slovenia and its European Connections, ur. Jurij
Snoj, Ljubljana: Zaloba ZRC, 1998, 114−117.
22 Hiley, Western Plainchant, 357−361. 23 Montpellier, Bibliothèque
de l’Ecole de médicine, H 159; Wagner, Neumenkunde, 251−257.
Gregorijanski koral_04.indd 38 2. 07. 2018 12:31:27
39
Semiotika zgodnjega glasbenega pismenstva
znakovnega sistema, je mogoe obrazloiti takole: Oblika nevmatskega
cli- macusa, kot ga lahko vidimo v stotinah rokopisov, ni bila
iznajdba vsakega posaminega pisca; doloena je kot sistemska
lastnost nevmatskih pisav: vsak nevmator je vedel, s katerim znakom
se zapiše postop treh tonov v smeri nav- zdol. Podobno je sistemska
lastnost nevmatskih pisav tudi to, da se z virgami zapisujejo
relativno višji toni kot s punctumi. Povsem drugaen pa je primer,
kjer je v adiastematskem nevmatskem zapisu v zaporedju virg ena
postavljena nekoliko više, druga nie,24 s imer so nakazovane
višinske razlike med zapi- sanimi toni. Takega nakazovanja ni mogoe
razloiti kot sistemsko lastnost nevmatskih pisav, saj adiastematska
nevmatska notacija kot znakovni sistem ne predvideva oznaevanja
višjih in nijih tonov s postavljanjem znakov na razline višine
pisnega prostora. Vendar pa opisani primer nakazuje, kaj je imel
pisec dejansko v mislih, in kae, da je pri pisanju razloeval višje
in nije tone, kar se je, etudi nenartno in morda celo nehotno,
odrazilo v samem zapisu.
V nevmatskih zapisih je brez števila sestavin, ki jih je mogoe
razlagati kot indekse v prikazanem smislu.25 Sem sodi vse tisto,
kar izgleda na prvi pogled le rokopisna karakteristika piševe roke,
v emer pa se lahko odraa piševo spremljanje in razumevanje
zapisovane vsebine ter pišev odnos do nje. Ker indeksi niso del
znakovnega sistema, ker predstavljajo razliko med konkretnim
zapisom in znakovnim sistemom, ki mu zapis pripada, jih je mogoe
prepozna- vati le na ozadju jasno definiranih sistemskih lastnosti;
ker pa je pogosto teko ali celo nemogoe natanno doloiti sistemske
lastnosti danega nevmatskega zapisa, je tudi doloevanje njegovih
indeksnih sestavin do doloene mere arbitrarno in
interpretativno.
Razpravljanje o odnosu med oznaevalcem in oznaenim v zgodnjem
glasbenem pismenstvu je zunaj pojmovnega obsega glasbene
paleografije, ki se po eni strani sprašuje o pomenu zapisanega, po
drugi pa skuša z orisom razvoja razlinih tipov notacij podati
zanesljivo osnovo za prostorsko in asovno dolo- anje posameznih
glasbenih kodeksov. Vendar pa analitini pretres zgodnjega
zapisovanja glasbe s pojmovnim aparatom semiotine teorije
prepriljivo odkriva aspekt, ki je nedvomno povezan z vprašanjem,
kaj je bila in kako se je pojmovala glasba v asu, ko je postala
zavestni predmet doivljanja in ref leksije.
24 St. Gallen, 381, (11. stol.); faksimile: Wagner, Neumenkunde,
264. 25 Cardine, Eugène, Semiologia gregoriana, Rim, 1968, passim,
posebno primeri tako i