View
1
Download
0
Category
Preview:
Citation preview
Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO
Vloga detektiva pri ugotavljanju disciplinskih kršitev
(delovno – pravni postopki)
Aleš Janić
Mentor: dr. Andrej Sotlar, docent
marec, 2009 Somentor: Franc Razdrih
2
ZAHVALA
Zahvaljujem se svojemu mentorju dr. Andreju Sotlarju, ki mi je pri pisanju diplomskega
dela potrpežljivo pomagal.
Zahvaljujem se tudi svojemu somentorju, detektivu in pravniku Francu Razdrihu, ki mi je
pri nalogi pomagal predvsem s praktičnimi nasveti in konkretnimi dejstvi glede
detektivskega dela in disciplinskih krišitev.
Na koncu pa bi se rad zahvalil tudi svoji družini, ki mi je pri nastajanju naloge ves čas
stala ob strani in me moralno podpirala.
3
KAZALO VSEBINE
Povzetek ............................................................................................................................ 4 Summary ........................................................................................................................... 5 1 UVOD ....................................................................................................................... 6 2 METODOLOŠKI PRISTOP ..................................................................................... 6
2.1 Predmet in cilj naloge ......................................................................................... 6 2.2 Hipoteze .............................................................................................................. 6 2.3 Uporabljene metode ............................................................................................ 7
3 TEORETIČNO O DETEKTIVSKI DEJAVNOSTI ................................................. 8 3.1 Detektivska dejavnost ......................................................................................... 8 3.2 Vloga Detektivske zbornice .............................................................................. 10 3.3 Področja dela detektiva in viri pridobivanja informacij ................................... 11 3.4 Detektivska taktika in metodika dela ter uporaba nekaterih tehničnih sredstev
pri nadzoru osebe .............................................................................................. 15 3.4.1 Prevzem naloge, načrt dela in analiza ....................................................... 15 3.4.2 Terensko delo ............................................................................................ 16 3.4.3 Nadzor osebe in posegi v zasebnost le–te ................................................. 17 3.4.4 Uporaba daljnogleda in fotoaparata .......................................................... 18
3.5 Vloga inšpekcijskega nadzora in informacijskega pooblaščenca pri nadzoru dela detektivov ......................................................................................................... 20
4 POSEGI DETEKTIVA V ZASEBNOST NADZOROVANE OSEBE ................. 22 4.1 Sodbi sodišč v primerih domnevnih posegov detektivov v zasebnost
nadzorovane osebe ............................................................................................ 25 4.1.1 Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani – 1 .............. 25 4.1.2 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani – 2 ..................................................... 27
5 VLOGA DETEKTIVA PRI UGOTAVLJANJU DISCIPLINSKIH KRŠITEV .... 29 5.1 Disciplinske kršitve .......................................................................................... 29 5.2 Opredelitev disciplinskih kršitev po Zakonu o delovnih razmerjih .................. 30 5.3 Opredelitev disciplinskih kršitev po Zakonu o javnih uslužbencih .................. 31
6 NADZOR BOLNIŠKEGA STALEŽA................................................................... 34 7 IZREDNA ODPOVED POGODBE O ZAPOSLITVI ........................................... 37
7.1 Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlogi na strani delavca .................. 38 7.2 Sodna praksa na področju zlorabe bolniškega staleža ...................................... 41 7.3 Primeri sodb na področju zlorab bolniškega staleža ......................................... 42
8 ZAKLJUČEK ......................................................................................................... 45 8.1 Verifikacija hipotez .......................................................................................... 45 8.2 Povzetek temeljnih spoznanj ............................................................................ 47
9 LITERATURA IN VIRI ......................................................................................... 50
4
Povzetek Detektivska dejavnost je v Sloveniji uradno prisotna od leta 1994, ko je bil sprejet prvi
Zakon o detektivski dejavnosti in ustanovljena Detektivska zbornica Republike Slovenije.
Gre za poizvedovalno dejavnost in večji obseg dela detektivov predstavlja prav
ugotavljanje disciplinskih kršitev, delovno pravne zakonodaje zaposlenih tako v javnem
kot privatnem sektorju. Krištev določil delovne pogodbe lahko za zaposlenega pomeni
celo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in prav zato se vse več podjetij v Sloveniji
odloča za najem detektiva v primerih, ko zaposleni namenoma izkoriščajo svoje pravice.
Detektivi tako pri tovrstnih poslih opravljajo kontrole bolniškega dopusta, stroške
prevoza na delo in iz dela, alkoholiziranost zaposlenih na delovnem mestu ipd. Same
disciplinske kršitve so opredeljene tako v Zakonu o delovnih razmerjih kot tudi v Zakonu
o javnih uslužbencih. Pri tovrstnih nalogah morajo biti detektivi še posebej previdni pri
morebitnih posegih v zasebnost posameznika in se morajo striktno držati tako zakonodaje
kot judikatov delovnih in socialnih sodišč, ki v sodbah konkretno pričajo o tem, katere
metode dela so dovoljene in katere prepovedane. Kršitve delovne zakonodaje pomenijo
tako za delodajalca kot tudi za državo nepotreben strošek, zato bi se tovrstni nadzori po
mnenju mnogih morali nujno razširiti tudi na javno upravo, za katero je že sprejeta
zakonodaja, vendar se dejansko skorajda ne izvaja. Preverjanje disciplinskih krišitev
pomeni za marsikaterega detektiva glavni vir dohodka, obenem pa tudi osrednjo dilemo
pri vprašanju zasebnosti; kaj je še dovoljeno in kaj prepovedano.
Ključne besede: detektiv, detektivska dejavnost, disciplinske kršitve
5
Detective's role in dealing with discipline violation (legal proceedings in the field of work)
Summary
Detective work has been officially present in Slovenia since 1994 when the first Law
/legislation on Detective Activity came into force and Detective Chamber of The
Republic of Slovenia was founded./ It is a fact – finding activity. A huge extent of
detective's work is based on finding employee's disciplinary violation of labour – legal
legislation in public as well as in private sector. The violation of provisions in the
employment contract can even lead to giving notice, which is the reason why more and
more companies decide to engage a private detective in cases when employees
deliberately take advantage of their rights. In this line of work detectives check sick leave,
costs of transport to and from work, alcohol intoxication at work etc. Disciplinary
violations are defined in The Law of Contractual Employment Relationship as well as in
The Law of Civil Officials. Considering the right of every induvidual to privacy the
performance of such tasks requires particular caution. Detectives must consistently stick
to legislation and take into consideration the decisions of labour and social court of justice
where the premitted and prohibited procedures are stated. The violation of labour
legislation means superfluous costs for employers as well as for the state, which is
according to many the reason for spreading such checks also to civil administration where
the legislation has actually not been executed. Checking disciplinary violations means for
many detectives the main source of income as well as the main dilemma at deciding
wheather an action is permitted or prohibited.
Key words: detective, detective work, disciplinary violation
6
1 UVOD
2 METODOLOŠKI PRISTOP
2.1 Predmet in cilj naloge
Predmet naloge je taktika in metodika dela detektivov na področju ugotavljanja
disciplinskih kršitev in primerjava detektivskega dela z delom represivnih organov ter
ponazoritev dovoljenih in prepovedanih dejanj v primerih posegov v zasebnost
posameznika kot eno izmed ustavno varovanih pravic.
Glavni cilj naloge je predstavitev vloge detektiva pri ugotavljanju disciplinskih kršitev in
ponazoritev pojma zasebnosti skozi primerjavo posegov v zasebnost represivnih organov
in detektivov. Prav tako je cilj naloge malo podrobnejša predstavitev Zakona o
detektivski dejavnosti (Ur. l. RS, št. 96/2007) (v nadaljevanju: ZDD), Zakona o delovnih
razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) (v nadaljevanju: ZDR) in Zakona o javnih uslužbencih
(Ur. l. RS, št.63 /2007) (v nadaljevanju: ZJU) ter izredne odpovedi pogodbe po ZDR, vse
skupaj pa podkrepiti z nekaterimi sodbami delovnih in socialnih sodišč.
2.2 Hipoteze
Prva hipoteza:
Ugotovitve detektivov so na področju ugotavljanja disciplinskih kršitev v večini primerov
odločilne za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Druga hipoteza:
Detektivi pri zbiranju informacij posegajo v zasebnost posameznika, vendar ne tako
močno in s takimi pooblastili, kot jih uporablja policija in drugi represivni organi.
7
2.3 Uporabljene metode
Pri pisanju diplomske naloge sem uporabil tako internetne kot pisane vire strokovne
literature, v pomoč pa so mi bile tudi nekatere diplomske naloge, ki zajemajo podobno
vsebino. V nalogo so vključeni tudi ustni viri, ki sem jih pridobil s pomočjo svojega
somentorja, detektiva in pravnika, ki mi je postregel predvsem s praktičnimi
informacijami in kritičnim pogledom na detektivsko dejavnost. V nalogo sem želel
vključiti tudi poglede drugih detektivov v Sloveniji, ki sem jim preko interneta poslal
vprašalnik, vendar je bil odziv številčno premajhen za kakršnokoli resno analizo.
8
3 TEORETIČNO O DETEKTIVSKI DEJAVNOSTI
3.1 Detektivska dejavnost
Detektivska dejavnost po zakonu pomeni zbiranje in posredovanje informacij,
pridobljenih v skladu z zakonom in pooblastili, ki jih le–ta dopušča. V Sloveniji je precej
mlada dejavnost saj njen, tudi zakonski, začetek postavljamo v leto 1994, ko je bil sprejet
ZDD in ustanovljena Detektivska zbornica Republike Slovenije. ZDD opredeljuje, da je
detektiv svoboden pri opravljanju svojega poklica, katerega lahko opravlja samostojno ali
pa v sklopu detektivske družbe. Detektivi se morajo obvezno združevati v Detektivsko
zbornico. Kakšna je vloga Detektivske zbornice bo kasneje predstavljeno v naslednjem
poglavju. Detektiv opravlja svojo dejavnost na podlagi pisne pogodbe med njim in
stranko ter na podlagi pisnega pooblastila (Bizjak, 2008).
Oseba, ki želi postati detektiv, mora izpoljevati naslednje pogoje, in sicer da:
je državljan Republike Slovenije,
ima končano višjo ali visoko šolo ter opravljen detektivski izpit,
da ni pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti,
da v zadnjih dveh letih ni opravljal nalog pooblaščenih uradnih oseb Ministrstva
za notranje zadeve ali obveščevalno–varnostnih služb,
da aktivno obvlada slovenski jezik,
da je vreden zaupanja za opravljanje detektivske dejavnosti,
detektiv mora za opravljanje dejavnosti pridobiti licenco, ki jo izda Detektivska
zbornica Republike Slovenije in opraviti detektivski izpit, ki pa ga opravi pred
komisijo sestavljeno iz:
dveh predstavnikov zbornice,
dveh predstavnikov Ministrstva za notranje zadeve
(Zakon o detektivski dejavnosti, 8. člen).
9. člen ZDD opredeljuje, da detektivi zbirajo informacije preko javno dostopnih virov,
neposredno od oseb na katere se podatki nanašajo in od drugih oseb, ki podatke
posredujejo prostovoljno.
9
Detektivi zbirajo informacije:
o osebah, ki so pogrešane ali skrite, o dolžnikih, o avtorjih anonimnih pisem in o
povzročiteljih materialnih in nematerialnih škod,
o predmetih, ki so ukradeni ali izgubljeni,
o dokaznem gradivu, potrebnem za dokazovanje ali zavarovanje pravic in
upravičenj stranke pred pravosodnimi in drugimi organi oziroma organizacijami,
ki v postopkih odločajo o teh pravicah,
o zvestobi delavcev pri izvajanju konkurenčne klavzule,
o podatkih o uspešnosti in poslovnosti pravnih oseb,
o kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo, ter o njihovih storilcih,
o zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, zlorabah
uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter o drugih
disciplinskih kršitvah in kršilcih,
o kandidatih za zaposlitev, v okviru vsebine pisnega soglasja kandidata za
zaposlitev
(Zakon o detektivski dejavnosti, 9. člen).
Detektiv je pri svojem delu zavezan k molčečnosti, prav tako pa je dolžan spoštovati
Kodeks poklicne etike detektivov ter Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št.
94/2007) (v nadaljevanju: ZVOP). Zbrani podatki se štejejo za poslovno tajnost in se ne
smejo posredovati tretjim osebam, sama zaupnost zbranih informacij pa se po končani
nalogi ne prekine, še več-detektivi so po spremembi ZDD leta 2002 vse zbrane podatke
po opravljeni nalogi dolžni izročiti stranki. V kolikor pride detektiv pri svojem delu do
podatka o storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni doložnosti je po 12. členu
ZDD dolžan podati ovadbo pristojnemu organu.
Kodeks poklicne etike detektivov le–tem zapoveduje, da morajo opravljati poklicne
dolžnosti v skladu z najvišjimi moralnimi in etičnimi načeli in ne smejo omadeževati
poklica detektiv in detektivske zbornice. Detektivi se med drugimi v kodeksu zavežejo,
da bodo stranko pred podpisom pogodbe seznanili s svojimi možnostmi in omejitvami
delovanja, da ne bodo obljubljali uspeha, kadar je to nemogoče. Kodeks med drugimi
zavezuje detektive tudi, da pri svojem delu ne smejo uporabljati protizakonitih in
neetičnih metod dela itd.
10
Po ZDD lahko detektivske storitve opravljajo tudi tuji detektivi, in sicer tisti, ki so
državljani ene izmed držav članic Evropske unije. Tuji detektivi morajo imeti v svoji
matični državi opravljen detektivski izpit in imeti morajo detektivsko licenco, v Sloveniji
pa opravljajo naloge pod nazivom "detektiv". Pred začetkom opravljanja detektivske
dejavnosti morajo na Detektivski zbornici pred komisijo opraviti preizkusni izpit iz
poznavanja pravnega reda Republike Slovenije. Na podlagi predložitev vseh potrebnih
dokumentov in uspešno prestanega preverjanja znanja Detektivska zbornica RS tujemu
detektivu prav tako podeli licenco, na podlagi katere lahko z vsemi pravicami in
dolžnostmi opravlja ta posel pri nas.
3.2 Vloga Detektivske zbornice
Zbornica opravlja naslednje naloge, in sicer:
daje in odvzema licenco detektivu,
v soglasju z ministrstvom, pristojnim za notranje zadeve določi program
detektivskega izpita in način opravljanja le–tega,
spremlja in obravnava delo članov,
sprejema Kodeks poklicne etike in ukrepe ob njegovem kršenju,
vodi evidence detektivov,
opravlja druge naloge, določene s statutom in predpisi državnih organov,
opravlja nadzor nad delom članov,
določi obrazec izkaznice
(Zakon o detektivski dejavnosti, 5. člen).
Zbornica je torej pravna oseba, soglasja k njenemu statutu pa daje Vlada RS.
Zbornica lahko odvzame licenco detektivu, če:
ugotovi, da so podatki in dokazila, na podlagi katerih je licenca izdana, lažni
oziroma ponarejeni,
je detektiv pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po
uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot 6 mesecev,
se ugotovi, da detektiv ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za
opravljanje detektivske dejavnosti,
11
detektiv izgubi poslovno sposobnost,
detektiv postane trajno nezmožen za opravljanje dejavnosti,
je detektivu izrečen varnostni oziroma varstveni ukrep prepovedi opravljanja
detektivske dejavnosti,
je bilo o odvzemu licence zaradi disciplinske kršitve dokončno odločeno v
postopku pred častnim razsodiščem zbornice,
detektiv umre,
pisno izjavi, da ne želi več opravljati detektivske dejavnosti
(Zakon o detektivski dejavnosti, 15. člen).
Organi zbornice so:
skupščina (je najvišji organ zbornice, v katero so vključeni vsi detektivi),
upravni odbor (sestavlja ga 9 članov, ki so izvoljeni s strani skupščine za dobo 4
let, predsednik in podpredsednik zbornice sta člana upravnega odbora),
predsednik zbornice,
nadzorni odbor (sestavljajo ga 4 člani, predsednik zbornice je član le–tega,
izvoljen za dobo 4 let),
častno razsodišče (7 članov izvoljenih za 4 leta) (Bizjak, 2008).
3.3 Področja dela detektiva in viri pridobivanja informacij
Detektiv v civilni družbi predstavlja pravzaprav zasebnega preiskovalca z opravljenim
detektivskim izpitom, dovoljenjem za opravljanje detektivske dejavnosti s pooblastili,
pravicami in dolžnostmi. Detektiv išče in zbira podatke, ki jih kasneje napiše in priloži
kot dokaz na sodišču v konkretnem postopku. Velikokrat imajo prav ti podatki zbrani s
strani detektivov ključno vlogo pri tem ali določena stranka sodbo dobi ali izgubi. Pri
vdoru v zasebnost posameznika imajo detektivi enake možnosti kot vsi ostali prebivalci.
Kljub vsemu pa je njihova vloga zelo pomembna zaenkrat samo na področju civilnega
prava, saj nove smernice narekujejo tudi dejstvu, da bi bilo zelo učinkovito, v kolikor bi
se lahko detektivi ukvarjali tudi s področji, ki jih pokriva policija, vendar bi bila
konkurenca državi v tem primeru kajpak vsaj zaenkrat prehuda saj je detektiv plačan od
svojega učinka in ne od dejstva, da je zaposlen in da opravlja svoje naloge, kot so to
policisti. Detektivi so pravzaprav zasebni preiskovalci, ki so kajpak še kako zelo odvisni
12
od zadovoljstva stranke in si preprosto ne smejo in ne morejo privoščiti napak, saj jih le-
te lahko stanejo zaslužka in izgube posla.
Področja dela detektiva se tako raztezajo na vse veje civilnega prava, in sicer na:
izvršilne postopke (izvensodne poravnave, izterjave dolgov v izvršilnih postopkih,
rubeži in izvršilne prodaje),
delovno pravne postopke (kontrole bolniške odsotnosti in ugotavljanje
disciplinskih kršitev in alkoholiziranosti ter notranje kontrole v delovnih okoljih,
postopki ob inšpekcijskih pregledih),
družinsko pravo (razveze, delitve premoženja, preživnine, skrbništvo nad otroci),
civilno pravne postopke (zbiranje dokazov in okoliščin v sodnih postopkih),
protiprisluškovalni pregledi prostorov in telefonskih aparatov ter vozil,
iskanje, zavarovanje in dokumentiranje sledi in dokazne kriminalistične
fotografije,
ugotavljanje dejanskega stanja in dejstev s pomočjo poligrafa,
preiskovanje prometnih nesreč in prometnih prekrškov ter drugih škodnih
dogodkov za odškodninske postopke,
izvajanje upravnih postopkov (Bizjak, 2008).
Po količini opravljenega posla med približno 40 aktivnimi detektivi v Sloveniji
prednjačita področja delovno pravnih postopkov (75 %) in izvršilnih postopkov (67,87
%). Zelo malo detektivov posveča svojo pozornost upravnim postopkom (3,57 %),
protiprisluškovalnim pregledom prostorov in telefonskih aparatov ter vozil (7,14 %) in pa
družinskemu pravu (10, 71 %) ter ugotavljanju dejanskega stanja s pomočjo poligrafa.
Iskanju, zavarovanju in dokumentiranju sledov in dokazni kriminalistični fotografiji
posveča pozornost malenkost več kot 28 % detektivov. Civilno pravnim postopkom
pozornost posveča približno 50 % detektivov, za malenkost manj se pravi 46,43 % pa se
jih ukvarja tudi s preiskovanjem prometnih nesreč in prometnih prekrškov ter drugih
škodnih dogodkov za odškodninske postopke (Bizjak, 2008).
Bistvo detektivskega posla je, kot sem že zapisal, iskanje in zbiranje informacij o točno
določeni stvari in kasneje seveda uporaba le–teh za potrebe stranke, ki detektiva najame.
13
Zbiranje in pridobivanje informacij:
Zbiranje informacij od oseb
Pri tovrstnem zbiranju je delo detektiva precej omejeno, saj morajo te informacije dati
osebe prostovoljno. Detektivu se načeloma ni potrebno izkazati z značko in izkaznico,
razen kadar se sklicuje na svoja pooblastila, ali kadar oseba to od njega zahteva, vsekakor
pa se detektiv mora vedno izkazati z izkaznico na zahtevo inšpektorja za zasebno varstvo
ali policista. Zelo je pomembno načrtovanje razgovora, analiza, izdelava taktičnega načrta
samega razgovora, čas in kraj razgovora ter preučitev osebnostnih lastnosti osebe.
Detektiv mora imeti sposobnost vživljanja v drugega človeka, to pa pomeni, da mora biti
sposoben takojšnje zaznave sprememb vedenja, barve glasu, obrazne mimike in kretenj
človeka, s katerim je v kontaktu. Najlažje je zbiranje informacij kar na domu osebe, saj se
tam le–ta počuti najbolj varno. Potrebno je biti pozoren, da osebi ne vsiljuje svojih
prepričanj in pogledov na svet saj se v tem trenutku oseba lahko ustraši in zapre vase, s
tem pa se izgubi morda edina priložnost pridobiti koristne podatke. Pomembno je, da se
detektiv poskuša čim bolj približati razmišljanju osebe, ki jo sprašuje, saj si le v tem
primeru lahko obeta korist od časa, ki ga nameni tej dejavnosti. Kadar detektiv
poizveduje o drugi osebi, je potrebno, da čim prej začuti, v kakšnem odnosu je
intervjuvana oseba s 3. osebo in temu primerno prilagoditi način spraševanja. Kot vidimo,
je torej za uspešno delo potrebnega tudi nekaj znanja psihologije odnosov in
komunikologije. Vsekakor so tako direktno pridobljene informacije največkrat ključ do
rešitve naloge in prihranijo veliko časa, ki bi ga detektiv porabil, da bi do istih informacij
prišel preko pisnih virov. Detektiv lahko zbira informacije tudi od priprtih oseb in od
oseb, ki so na prestajanju zaporne kazni, za katere pa mora pridobiti dovoljenje
preiskovalnega sodnika, dajanje informacij pa je prav tako prostovoljno (Bizjak, 2008).
Zbiranje informacij iz evidenc
Po ZDD lahko detektiv zahteva podatke od upravljalcev zbirk podatkov Ministrstva,
Upravne enote, Zavoda za zdravstveno zavarovanje itd. Upravljalci zbirk so na podlagi
detektivove zahteve le–temu dolžni v roku 15 dni izročiti podatke iz evidenc registriranih
vozil (podatke o registrski označbi, o lastniku in vozilu), registra stalnega prebivalstva ali
centralnega registra prebivalstva (podatke o začasnem in stalnem prebivališču), evidenc
14
zavarovancev (podatki o zaposlitvi, delodajalcu in delovnem mestu), Slovenskega
ladijskega registra in registra zrakoplovov (podatke o plovilu)
(Bizjak, 2008).
Zbiranje informacij iz sodnih in upravnih spisov
Detektiv ima pravico do vpogleda v sodne in upravne spise v tistih primerih, ko ima isto
pravico stranka, ki je pooblastila detektiva. Zakon o pravdnem postopku narekuje tudi, da
ima stranka pravico prepisovanja spisov, pregleda dokumentov in preslikanja, v kolikor
izkaže pravni interes (Bizjak, 2008).
Zbiranje informacij v zemljiški knjigi
Zemljiška knjiga je javna knjiga, v kateri lahko vsak pridobiva podatke in si jih izpiše po
novem tudi preko spleta. Zemljiška knjiga je vodena po katastrskih občinah, vpisi v
zemljiško knjigo pa so obvezni. V njej mora biti vpisana vsaka nepremičnina in
sprememba narejena na njej, sestavljena pa je iz glavne knjige ter zbirke listin. V glavni
knjigi so vsebovani podatki o nepremičnini, o lastništvu na nepremičninah in o zapisanih
bremenih na nepremičninah (Bizjak, 2008)
Zbiranje informacij v sodnem registru
Sodni register je prav tako kot zemljiška knjiga javno dostopen vir podatkov, ki vsebuje
podatke o pravno pomembnih dejstvih družb in drugih subjektov. Prav tako je sestavljen
iz glavne knjige in zbirke listin. V sodni register se vpisujejo podatki gospodarskih
subjektov tako osebnih kot kapitalskih družb (Bizjak, 2008).
Zbiranje informacij preko spleta
V današnjih dneh si življenje brez interneta ne more predstavljati pravzaprav nihče več, ki
je kakorkoli povezan v katerokoli dejavnost. Internet se je začel razvijati v Ameriki v 70.
letih prejšnjega stoletja in v dobrih 30 letih prodrl do praktično vseh gospodinjstev po
svetu. Internet predstavlja ogromno bazo podatkov, ki pa se dnevno spreminja
(zamenjuje, briše, nastajajo nove). Za detektivsko delo predstavlja dostop do interneta
15
obvezen pripomoček za uspešno delo, saj lahko iskanje po spletu marsikatero nalogo
skrajša za nekaj ur ali celo dni in prihrani veliko denarja, ki bi ga sicer detektiv moral
nameniti za potne stroške in terensko delo. Detektivi se pri svojem delu z internetom
največkrat poslužujejo javnih baz podatkov, AJPESA, PIRSA, Registra transakcijskih
računov, časopisa, televizije, telefonskega imenika in še in še (Bizjak, 2008).
3.4 Detektivska taktika in metodika dela ter uporaba nekaterih tehničnih sredstev pri nadzoru osebe
3.4.1 Prevzem naloge, načrt dela in analiza
Opravljanje detektivskih nalog je vsekakor drugačno od običajne službe, kjer
posamezniki delajo v urejenem delovnem času navadno 8 ali 9 ur dnevno, vikendi pa so
navadno prosti. Pri detektivskem poslu je stvar precej drugačna, saj detektiv dela po
potrebi in želji stranke in si vsekakor prizadeva, da nalogo opravi čim hitreje in seveda
kvalitetno, saj je od tega odvisno zadovoljstvo stranke in nadaljni dogovori za nove
naloge. V 1. fazi mora detektiv čim več podatkov zbrati s pomočjo telefonov, interneta in
drugih podatkovih baz. Pridobivanje takih podatkov je navadno mnogo hitrejše in cenejše
kot kasneje, ko mora detekiv fizično na teren. Omenil sem že, da je detektivsko delo
precej fleksibilno, kar pa pomeni tudi bolj stresno, sama pripravljenost detektiva pa mora
biti vedno profesionalna, strokovna in kakovostna. Prav zaradi tega mora detektiv
obvladati široko področje psihologije, predvsem za svojo sprostitev, kdaj pa kdaj si mora
privoščiti tudi izklop iz posla in nekaj časa počivati ter nabirati novih moči. Delo mora
biti razporejeno racionalno in strateško načrtovano vse z namenom, da se v čim krajšem
času čim več naredi in pridobi.
Shema načrtovanja dela predstavlja postopek izvršitve neke naloge od začetka do konca.
Na prvi stopnji detektiv prevzame nalogo ter se seznani z zadevo ter prične z zbiranjem
podatkov in informacij. V naslednjem koraku si postavi konkretne cilje, določi prioritete
ter si organizira čas izvedbe naloge. Za tem večinoma pisarniškim delom sledi terensko
delo, ki pa vključuje razgovore z vnaprej določenimi osebami ter posvetovanje s
sodelavci. Na koncu vsega poizvedovanje mora detektiv za uspešen zaključek naloge
16
analizirati vse zbrane informacije ter jih združiti v strokovnem poročilu, katerega tudi
odda naročniku (Bizjak, 2008).
3.4.2 Terensko delo
Kljub temu, da je koristno čim več informacij pridobiti preko interneta in ostalih
modernih pripomočkov, je za detektivsko delo še vedno ključnega pomena terensko delo.
Na terenu detektiv opazuje, opravlja razgovore z osebami, fotografira, snema z
videokamero in vse zbrane podatke ustrezno shranjuje. Pri tovrstnem delu sta pomembni
dve stvari, in sicer, da detektiv deluje čim manj izstopajoče od okolja, v katerem se nahaja
in da ne poseže v zasebno sfero posameznika, o čemer bo govora kasneje. Pri sami
opaznosti detektiva je zelo pomembno, da se ta zna zliti z okoljem, v katerem deluje.
Prioritetno načelo detektiva je torej, da ostane čim manj opazen, saj lahko le na ta način
tudi nadzoruje nekoga oz. ga spremlja. Zakonodaja je pripeljala stvari tako daleč, da
pomeni poseg v zasebnost že dejstvo, da opazovana oseba ve, da je nadzorovana oz. da ji
nekdo sledi in jo po možnosti še slika ali celo snema. Podatki in informacije, ki so
pridobljeni na nezakonit način, izgubijo prav vsako veljavo v sodnih postopkih. Zelo
pomembne so informacije, ki jih detektiv zbere s pomočjo razgovorov z različnimi
osebami. Zelo je pomembno dobro poznavanje veščin komuniciranja in psihologije
odnosov, saj pri tovrstnih aktivnostih kajpak detektiv stopa v odnos z osebo, ki je sicer ne
pozna in o njej ne ve praktično ničesar in je zaradi tega še kako pomembno, da čim hitreje
spozna posamezne psihološke značilnosti. Razgovor se lahko po potrebi tudi glasovno
posname, za kar pa je potrebno seveda pridobiti dovoljenje osebe, s katero se razgovor
opravlja. Razgovori niso enaki zaslišanjem policistov na policijski postaji, oseba daje
informacije prostovoljno in lahko kadar koli prekine razgovor in odslovi detektiva. Prav
zaradi teh dejstev je pomembno, da detektiv naredi čim manj napak pri tovrstnih
aktivnostih. Vprašanja morajo biti zastavljena kratko in jasno, predvsem pa razumljivo za
izpraševanca. Pri razgovoru je potrebno biti pozoren na obrazno mimiko, telesne kretnje,
barvno in ton glasu, morebitno razdraženost in / ali prestrašenost izpraševanca in še na
mnogo drugih psihološko pogojenih elementov. Prav zaradi teh dejstev zahteva tovrstno
delo od detektiva stalno izpopolnjevanje, čas in izkušnje (Bizjak, 2008).
17
3.4.3 Nadzor osebe in posegi v zasebnost le–te Pooblastila detektivov so dokaj šibka in se nikakor ne morejo primerjati s policijskimi.
Detektivi so pri svojem delu zelo omejeni, saj do vseh podatkov dostopajo izključno
preko javno dostopnih virov in preko informacij, ki jih dobijo od oseb na prostovoljni
ravni. Prav zaradi tega dejstva morajo biti detektivi še posebej dobro pravno podkovani in
hkrati pazljivi, da ne prestopijo meje dovoljnega.
Med glavne metode dela vsekakor uštevamo metodo spremljanja in nadzorovanja, tudi pri
ugotavljanju disciplinskih kršitev je ta metoda dela neizbežna.
Nadzor definiramo kot neprekinjeno opazovanje oseb, krajev, vozil in objektov, ki se
uporablja predvsem za:
pridobivanje podatkov povezanih z njihovimi aktivnostmi ali aktivnostmi, ki se
dogajajo na opazovanem območju,
ugotavljanje identite posameznika,
pridobivanje dokaznega gradiva, potrebnega za dokazovanje pravic in upravičenj
naročnika detektivske storitve,
iskanje pogrešane osebe,
pridobivanje informacij, ki so potrebne za kasnejši intervju (Dvoršak, 2002).
Nadzor razdelimo na 3 oblike in sicer na statičnega, premičnega in tehničnega. Pri statični
obliki nadzora detektiv z enega mesta opazuje nadzorovani subjekt ali objekt, medtem ko
pri premičnem nadzoru detektiv peš ali s prevoznim sredstvom spremlja subjekt ali
objekt. Tehnični nadzor označuje vsako nadzorovanje, ki vključuje tehnična sredstva, ki
jih detektiv lahko legalno uporablja v skladu z zakonom (Dvoršak, 2002).
Detektivska taktika in metodika dela zahteva veliko znanja še več pa izkušenj, ki se jih da
kajpak pridobiti le s prakso in vztrajnim izboljševanjem svojih metod. Osebe, ki jih
nadzorujejo detektivi, navadno ne vedo, da so nadzorovane, saj niso storilke kaznivih
dejanj in potemtakem navadno ne pričakujejo kakršnegakoli nadzora. Drugače in torej
težje pa je policistom, ki nadzorujejo osebe, ki se preganjajo zaradi kaznivih dejanj in so
navadno že nekoliko bolj izkušene v proti nadzorovanih tehnikah. Pomembno dejstvo pri
nadzoru osebe je predvsem to, da detektiv ne sme izstopati iz okolja, v katerem deluje, to
18
pa pomeni, da se mora obnašati čim bolj sproščeno, hkrati pa mora biti ves čas pripravljen
na odločilni trenutek, ko naredi bodisi fotografski posnetek ali pa mora spremeniti svojo
lokacijo nadzora.
Za nadzor osebe so potrebne vnaprejšnje priprave, ki zajemajo naslednje podatke:
ime in naslov objekta ter pot, po kateri se mu približamo,
opis okolice objekta, možne lokacije za nadzor in možne poti za umik,
možnost opazovanja dostopnih poti in možnost jasnega ter razločnega opazovanja,
navedba ustrezne opreme, kraja za počitek itd (Dvoršak, 2002).
Detektiv se mora znati prilagoditi okolju in okoliščinam kjer izvaja nadzor. To pomeni,
da mora biti vedno pripravljen, da se naprimer preobleče, vstopi v katerikoli objekt itd.
Pri nadzoru osebe, ki krši določila zaposlitvene pogodbe in s tem izvaja disciplinsko
kršitev, je največkrat potreben dober daljnogled in fotoaparat in / ali kamera.
3.4.4 Uporaba daljnogleda in fotoaparata
Daljnogled
Daljnogled ali dvogled spada med tiste tehnične pripomočke, ki detektvu omogočajo
jasno opazovanje oddaljene osebe ali objekta, ki ga nadzoruje. Seveda je potrebno vnaprej
predvideti, katera vrsta daljnogleda bo za posamezno nalogo bolj učinkovita, v praksi pa
se navadno najbolj uporabljajo tako imenovani mini dvogledi 8x25 ali 10x25, pri čemer
prva številka pomeni povečavo, druga pa premer objektiva. Seveda so tovrstni daljnogledi
primerni izključno za dnevno opazovanje, za opazovanje oz. nadzor v maraku pa se
uporabljajo dvogledi 7x50, 8x63, 9x63, 15x80. Povsem drugače pa je potrebno postopati
pri izbiri daljnogleda, kadar gre za nočno opazovanje. V teh primerih je potrebno izbrati
za to posebej izdelane dvoglede za nočno opazovanje, ki izrabljajo nočne vire svetlobe,
mesečino in zvezdno svetlobo, ki jo lahko dopolnjuje še infrardeča svetloba. Najpogosteje
je videz skozi tak daljnogled v nekoliko zelenkasti barvi, tak tehnični pripomoček pa je
uporaben za opazovanje do 100 metrov od oddaljenosti opazovanega objekta ali subjekta.
19
Fotoaparat
Ker slika pove več kot 1000 besed, je za detektiva, in pa kasneje za stranko, lahko slika
ključnega pomena za odlično opravljeno nalogo. Prav zaradi tega dejstva je potrebno pri
fotografiranju upoštevati, da so fotografije, ki jih detektiv preda stranki, enake velikosti,
da nakazujejo kronološko zaporednje dogodkov, da jasno kažejo na predmet nadzora in
da vsebujejo morebitne tehnične dodatke, s katerimi se nazorneje prikaže tisto, kar
želimo. V sodobnem času so mnogo bolj uporabni digitalni fotoaparati, ker za razliko od
starih ne potrebujejo filma, na spominsko kartico je možno spraviti precej več kot 36
fotografij, celo do nekaj sto, so navadno lažji, manjši in z njimi hitreje nastavljamo
nastavitve glede svetlobe, zoom objektiva, ostrine slike itd.
Kvalitetna fotografija zahteva izkušenega fotografa, kar pomeni, da morajo imeti
detektivi tudi nekaj osnovnega znanja, da bi lahko naredili tako dobro fotografijo, s katero
bo na koncu zadovoljna predvsem stranka.
Ključni elementi fotografije
Svetloba
Pri svetlobi je pomembna nastavitev občutljivosti senzorja – ISO, le ta je ob dobrih
svetlobnih pogojih 50, 100 ob slabih pa 800, 1000, 1600...). Pomembno dejstvo, ki izhaja
iz tega, je, da povečanje občutljivosti aparata na svetlobo zmanjša samo kvaliteto slike,
kar imenujemo šum ali zrnatost fotografije. Pri fotografiranju je zelo pomemben kot
slikanja in dejstvo, da nismo obrnjeni neposredno proti močnemu viru svetlobe, kot je
sonce, saj le ta močno zmanjša kvaliteto posnetka.
Čas
Fotoaparati, ki imajo dolg čas med pritiskom na sprožilec in slikanjem, so navadno
neuporabni, saj so slike zamegljene zaradi rahle spremembe položaja rok med slikanjem.
Priporoča se uporaba fotoaparatov, ki imajo S250, S500 ali S1000.
20
Zaslonka
Zaslonka je pomembna pri ostrini slike in se razlikuje glede na dejstvo, v kakšnih pogojih
slikamo. V kolikor je potrebno fotografiranje v slabših svetlobnih pogojih, se navadno
uporablja F 2,8 kadar pa gre za boljše svetlobne pogoje, pa uporabimo fotoaparat F 16 ali
F 22 (Bizjak, 2008).
3.5 Vloga inšpekcijskega nadzora in informacijskega pooblaščenca pri nadzoru dela detektivov
Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določil Zakona o detektivski dejavnosti opravljajo
inšpektorji za zasebno varstvo v okviru Ministrstva za notranje zadeve. Inšpektorji
samostojno opravljajo naloge in izdajajo odločbe ter sklepe v upravnem postopku.
Inšpektor torej:
preverja obstoj in veljavnost licence za opravljanje detektivske dejavnosti,
ugotavlja opravljanje nedovoljenih dejavnosti,
ugotavlja način pridobivanja in vrsto pridobljenih informacij,
ugotavlja način varovanja podatkov pri detektivu, pridobljenih pri opravljanju
detektivske dejavnosti ali v zvezi z njo,
pri izvajanju inšpekcijskega nadzora sodeluje z državnimi organi in
organizacijami ter organizacijami z javnimi pooblastili itd
(Zakon o detektivski dejavnosti, 22. člen).
Kot sem že zapisal, je glavna naloga vsakega detektiva zbiranje in analiza informacij ter
podatkov. Prav zaradi tega dejstva se detektivi pri svojem delu večkrat srečujejo s
skušnjavo, da bi podatke pridobili na nelegalen oz. nezakonit način z metodami dela, ki
jih uporabljajo tako policija kot obveščevalno - varnostne službe in drugi represivni
organi. Vloga informacijskega pooblaščenca je prav na tem področju zelo pomembna.
Informacijski pooblaščenec je samostojen in neodvisen državni organ, ki je bil
ustanovljen leta 2005 z Zakonom o informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št.
113/2005) (v nadaljevanju: ZinfP), ki določa njegove pristojnosti in pooblastila.
Informacijski pooblaščenec se ukvarja s področjem, ki ureja ZVOP in iznos le–teh iz RS.
21
Obravnava prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge, pri katerih gre za sum kršitve
ZVOP (Sprinčnik, 2008).
V uradu informacijskega pooblaščenca so zaposleni državni nadzorniki, ki v okviru
inšpekcijskega nadzora nadzorujejo zakonitost obdelave osebnih podatkov, ustreznost
ukrepov za zavarovanje osebnih podatkov ter ustreznost izvajanja določb zakonov, ki
urejajo katalog zbirke osebnih podatkov, registra zbirk osebnih podatkov ipd. Državni
nadzorniki nadzorujejo tudi izvajanje določb zakona glede iznosa osebnih podatkov v
tretjo državo
(http://www.ip-rs.si/).
Nadzorniki so pri svojem delu upravičeni:
pregledovati dokumentacijo, ki se nanaša na osebne podatke ne glede na stopnjo
tajnosti in zaupnosti,
pregledovati vsebino zbirk osebnih podatkov ne glede na stopno tajnosti ali
zaupnosti,
pregledovati dokumentacijo in akte, ki urejajo zavarovanje osebnih podatkov,
pregledovati prostore, v katerih se obdelujejo osebni podatki, računalniško in
drugo opremo,
preverjati ukrepe in postopke za zavarovanje osebnih podatkov
(http://www.ip-rs.si/).
22
4 POSEGI DETEKTIVA V ZASEBNOST NADZOROVANE OSEBE
Zasebnost je ena izmed temeljnih človekovih pravic in je kot taka v vsaki pravni,
demokratično urejeni državi varovana in zaščitena. Posegi v zasebnost veljajo za zelo
grobe vdore v osebno sfero posameznika. Že Ustava (Ur. l. št. 33/91) v 34. členu
zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v 35. členu pa varuje človekovo
duševno in telesno celovitost, ter njegovo zasebnost in osebnostne pravice. 36. člen
Ustave zagotavlja nedotakljivost stanovanja, kar pomeni, da nihče ne sme brez odločbe
sodišča vstopiti v tuje stanovanje niti ga preiskati, razen kadar je to neizogibno potrebno
za zavarovanje življenja ljudi in premoženja, ter kadar nekdo vpije na pomoč ali je
potrebno prijeti storilca kaznivega dejanja, ki se je tja zatekel. Pri preiskavi stanovanja
mora biti navzoč lastnik le–tega in po želji tudi odvetnik ter 2 polnoletni priči.
Zasebnost delimo na teritorialno, komunikacijsko in informacijsko, pomemben pa je
predvsem koncept utemeljenega pričakovanja zasebnosti, ki govori o tem, da pravo ne
ščiti zgolj prostorov, lastnikov ali lastnine temveč posameznike, ki v določenem prostoru
ali pri določenem ravnanju upravičeno pričakujejo svojo zasebnost. Ključno je torej
vprašanje, kdaj in kje nekdo pričakuje zasebnost.
Policisti lahko pod določenimi pogoji posegajo v zasebnost posameznika, če imajo za to
zakonsko podlago in primerno stopnjo suma za izvršitev določenega pooblastila. Med
policijske posege tako uštevamo: hišno preiskavo, vstop v tuje stanovaje, pregled in
preiskava prevoznih sredstev, osebna preiskava, varnostni pregled, prikriti preiskovalni
ukrepi (v nadaljevanju: PPU) itd. Navadno pri vseh posegih v zasebnost prevladuje
načelo sorazmernosti, ki govori o tem, da hujši, ko je poseg, večja stopnja suma mora
obstajati.
Poznamo 5 stopenj suma, in sicer:
verjetnost (večina pooblastil po ZoPol),
razlogi za sum (predkazenski postopek 148. člen ZKP),
utemeljen razlog za sum (pri utemeljenem sklepanju),
utemeljen sum (pripor, preiskovalna dejanja, telesni pregledi itd. – najhujši
posegi),
onstran razumnega dvoma (obsodba) (Klemenčič, 2007).
23
Velikokrat se zgodi, da policiji in ostalim represivnim organom tovrstna pooblastila ne
prinesejo kaj dosti uporabnih podatkov. V tovrstnih primerih je potrebno poseči v
zasebnost s PPU. PPU so največji možni še zakonsko podprti vdori v zasebnost. Za
odobritev posameznega ukrepa veljajo posebna pravila in sodni postopki, v katera se ne bi
podrobneje spuščal in bi jih kot taka le naštel.
Zakon o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/1994) določa oz. dovoljuje pod določenimi
pogoji izvedbo naslednjih prikritih preiskovalnih ukrepov:
tajno opazovanje (149. a člen ZKP),
nadzor prometnih in lokacijskih telekomunikacijskih podatkov (149. b člen ZKP),
nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in
zaznavanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem
komunikacijskem omrežju (150. člen ZKP),
kontrola pisem in drugih pošiljk (150. člen ZKP),
kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja
finančno ali drugo gospodarsko dejavnost (150. člen ZKP),
prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v
pogovoru (150. člen ZKP),
prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih, z
uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v
navedene prostore (151. člen ZKP),
navidezen odkup, navidezno sprejemanje oziroma dajanje daril ali navidezno
jemanje oziroma dajanje podkupnine (155. člen ZKP),
tajno delovanje (155a. člen ZKP),
nadzor finančnih podatkov in transakcij (156. člen ZKP).
Slabosti prikritih preiskovalnih ukrepov:
Kljub vsej svoji razsežnosti prikriti preiskovalni ukrepi ne vplivajo kaj dosti na
zmanjšanje kriminalitete, še več, kriminaliteta se vsepovsod vedno bolj širi in razvija ter
povezuje. Nekateri ugledni strokovnjaki so enotnega stališča, da so tovrstni ukrepi
pravzaprav nepotrebni in neučinkoviti ter, da vse preveč posegajo v zasebnost
posameznika, ki je vedno bolj nadzorovan in preverjan na vsakem koraku. Tovrstni
ukrepi so torej le navidezna rešitev in lažno varstvo družbe pred kriminalom. Na pojav
kriminalitete vplivajo povsem drugi elementi, kot so: socialna ureditev države, višina
24
dohodka na prebivalca, stopnja zaposlenosti, izobrazbena stopnja, moralne norme itd.
Tako imenovano proaktivno delovanje policije se vedno bolj osredotoča na osebe, ki bi
lahko storile kaznivo dejanje, kraje, kjer naj bi se izvrševala kazniva dejanja ter
aktivnosti, ki napeljujejo na izvršitev kaznivega dejanja. Tovrstni pristop je sicer boljši od
sedanjega, ki je skoraj vselej posledični, in s tem ne preprečuje kriminalitete, ampak jo
zgolj preganja in beleži. Slabost takega pristopa pa se kaže v večji možnosti korupcije
represivnih organov in slabšemu nadzoru sodne veje oblasti nad delom teh organov.
Vsekakor je dejstvo, da nam država s svojo močjo in oblastjo vedno bolj posega v
zasebnost in omejuje tiste ustavne pravice, ki so načelno neodtujljive, resnično.
Tudi detektivi se dostikrat pri opravljanju svojih nalog srečujejo s problemom kaj je
dovoljeno, kje je meja posega v zasebnost in kaj pomeni nezakonito delovanje. Gre za
problem zakonske nejasnosti, načeloma pa velja pravilo, da vse, kar lahko opazuje in
slika navadni državljan, lahko počne tudi detektiv. Predvsem zaradi teh dejstev so
pomembne sodbe sodišč, ki so v konkretnih primerih opozorile, ali je bilo določeno
dejanje zakonito ali pa je že šlo za poseg v zasebnost. Prav zaradi tega sem se odločil
malce bolj natančno definirati, kaj detektiv lahko počne in česa ne.
Dopustna dejanja detektiva:
detektiv lahko posname vse, kar vidi in kar vidi tudi vsaka druga oseba, na primer
mimoidoči, sprehajalec, turist ali sosed, ki stanuje nasproti kraja dogajanja v
višjem nadstropju,
detektiv lahko posname tudi vse kar se dogaja v zgradbi ali šotoru, pri odprtem ali
nezastrtem oknu oziroma vhodu v šotor in kar lahko vidi vsak, ki pride mimo, se
sprehaja nasproti ali od daleč gleda proti hiši, ne da bi moral za to uporabiti
različne pripomočke, kot so lestev, plezanje na drevo ali streho avtomobila,
plezanje na žerjav ali drug gradbeni stroj ali vrtanje luknje v ograjo, premikanje
opek ograje itd (Dvoršak, 2002).
Nedopustna dejanja detektiva:
detektiv ne sme vstopiti na tujo posest, kamor je vstop prepovedan in je to
označeno s tablo ali celo ograjo,
detektiv prav tako ne sme slikati oseb v tistih prostorih, kjer vsakdo pričakuje
zasebnost kot naprimer: v toaletnih prostorih, slačilnicah, ambulantah itd.,
25
nedopustno je snemanje oseb, za ograjo oz. s premikanjem in odstranjevanjem
preprek,
detektiv ne sme uporabljati posebnih pripomočkov (lestev, stol, plezanje na drevo,
vrtanje luknje v leseno ograjo ali zid), ki omogočajo pogled na kraj dogajanja,
detektiv se prav tako ne sme izdajati za uradno osebo naprimer za policista ali
uslužbenca SOVE, inšpektorja itd (Dvoršak, 2002).
4.1 Sodbi sodišč v primerih domnevnih posegov detektivov v
zasebnost nadzorovane osebe
Glede na to, da je pravica do zasebnosti varovana že po Ustavi, je več kot pravilno, da je
ta pravica spoštovana v največji možni meri in da so določila, kaj pomeni poseg v
zasebnost in kaj zgolj opazovanje, natančno določena. Tudi detektivi morajo pri svojem
delu izredno paziti, da ne posežejo v zasebno sfero posameznika, saj so tako pridobljeni
dokazi nični in za naročnika storitve neuporabni. Detektivom je dosedaj uspelo doseči to,
da se je Ministrstvo za notranje zadeve oprlo na dejstvo, da lahko disciplinske kršitve npr.
nadzor bolniškega staleža, prevoza na delo in iz dela itd. opravljajo izključno detektivi z
veljavno licenco in nikakor ne razne varnostne agencije, katerih glavna naloga je
varovanje in zaščita zasebenga premoženja in tudi zaposleni praviloma nimajo niti znanja,
niti sposobnosti, še manj pa primerne izobrazbe, da bi lahko opravljali tovrstno dejavnost.
4.1.1 Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani – 1 (sodba Pdp 1171/2001, evidenčna številka: VDS 2360 – 9. 5. 2003)
V tem primeru je bil tožnik v delovnem razmerju pri delodajalcu in je nastopil bolniški
dopust. Delodajalec je posumil, da delavec neupravičeno koristi bolniški stalež in se v
tem času ukvarja s pridobitno dejavnostjo zaradi česar pa sledi po Zakonu o delovnih
razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002) ukrep izredne odpovedi pogodbe brez odpovednega
roka. Delodajalec je najel detektiva in z njim sklenil pogodbo za izvajanje "laične
kontrole" bolniškega dopusta. Detektiv je ob določenih dnevih kontoliral in nadzoroval
tožnika in ugotovil, da je ta opravljal pridobitno dejavnost na kmetiji in odhajal na
26
upravno enoto, kjer je urejal svoje zasebne zadeve. Detektiv je na podlagi pridobljenih
dejstev in dokazov napisal poročilo, delodajalec pa je tožniku izrekel disciplinski ukrep
prenehanja delovnega razmerja. Tožnik se je na sklep pritožil, vendar je delodajalčeva
komisija za ugovore potrdila sklep disciplinske komisije. Tožnik je vložil tožbo na
prvostopenjsko sodišče, kjer je bil zavrnjen, prav tako pa je bil zavrnjen na Višjem
delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ki je zgolj potrdilo sodbo prvostopenjskega
sodišča. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je svojo odločitev obrazložilo
predvsem s tem, da na podlagi 1. odstavka 266. člena Pravil o obveznem zdravstvenem
zavarovanju ( Ur. l. RS, št. 30/2003) lahko zavod izvaja kontrolo začasne zadržanosti od
dela zaradi bolniške odsotnosti, lahko pa s pogodbo pooblasti ustrezne pravne ali fizične
osebe ("laična kontrola"), v kolikor zadržanost traja nad 30 dni. V konkretnem primeru se
je sodišče odločilo, da je bil nadzor upravičen kljub dejstvu, da je bolniški stalež trajal
manj kot 30 dni. Sodišče je nadalje svojo sodbo utemeljilo tudi z dejstvom, da je
delodajalec ravnal pravilno in pravno dopustno, ker je najel detektiva in z njim sklenil
pogodbo, ta pa mu je za plačilo pridobil dokaze, tako da je bilo dokazno breme na strani
delodajalca. Vsekakor je bilo sodišče pri presoji pozorno na način pridobivanja dokazov s
strani detektiva, saj ima vsakdo pravico do zasebnosti, hkrati pa ima delodajalec pravico
do izvajanja kontrole delavčeve bolniške odsotnosti, saj jo on plačuje, res pa je, da te
pravice ne more in ne sme neomejeno uresničevati. Sodišče je tako iskalo ravnovesje med
pravico delodajalca do pridobitve dokazov na eni strani ter pravico do zasebnosti tožnika
na drugi strani. Sodišče je jasno ugotovilo, da detektiv s svojimi metodami in sredstvi
dela ni posegal v zasebno sfero tožnika.
Delavec je izgubil službo in podal zahtevek za revizijo še na Vrhovno sodišče RS, ki se je
nanašala na sodbo višjega delovnega sodišča. Tožnik je vložil revizijo iz razlogov krištve
določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožnika je
bil pravdni postopek kršen, ker ni imel vseh zakonsko opredeljenih sestavin, prav tako pa
iz izreka disciplinske kršitve odločbe ni bilo razvidno, s kakšnimi dejanji naj bi tožnik
storil očitano disciplinsko kršitev, prav tako pa naj bi bili dokazi pridobljeni s kršitvijo
ustavne pravice do zasebnosti. Revizijsko sodišče je v celoti soglašalo z razlogi, ki jih je
navedlo sodišče druge stopnje, saj je bila tožena stranka, torej delodajalec, v času
delojemalčeve odsotnosti dolžna plačevati nadomestilo plače in in tako upravičena do
možnosti kontrole začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni, ki jo določa 274. člen
Pravilnika obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče je nadalje tudi potrdilo
27
popolnoma zakonito zbiranje dokazov detektiva, saj ta ni kršil ustavne pravice do
zasebnosti, ker je delojemalca spremljal in nadzoroval na javno dostopnih krajih, kar
lahko počne praktično vsak drug in to še ne pomeni tajnega sledenja, kot ga opredeljuje
ZKP, ki v 149 a. členu navaja, "da se tajno opazovanje izvaja z neprekinjenim ali
ponavaljajočim opazovanjem ali sledenjem z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje
položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem ter
videosnemanjem, in je osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja ter aktivnosti osebe
iz prejšnjih odstavkov. Tajno opazovanje se sme izvajati na javnih ter javno dostopnih
odprtih in zaprtih prostorih ter krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja
oziroma prostora." Detektiv mora pri svojem delu paziti, da opazuje na nemoteč način in,
da se opazovanje odvija na vsakomur dostopnem kraju z vsakomur dostopne točke, ne da
bi zanj uporabili posebne tehnične naprave, kot naprimer lestev, dvigalo, plezanje na
drevo ali kak drug visok predmet, ki omogoča poglede preko ograje ali v stanovanje itd.
4.1.2 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani – 2 (opravilna številka VSL sodba II Cp 1269/2004 z dne 13. 4. 2005)
V tem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel detektiv z naročnikom
sklenjeno pogodbo o izvajanju detektivskih storitev, katere predmet je bil nadzor
bolniškega dopusta zaposlenih oziroma zbiranje informacij ter dokaznega gradiva o
disciplinskih kršitvah in kršiteljih na podlagi vsakokratnega konkretnega naročila
kontakne osebe. V konkretnem primeru je detektiv tožnika na skrivaj opazoval oziroma
sledil njegovemu avtomobilu in ugotovil, da je tožnik v času bolniškega dopusta
pogodbeno delal kot voznik inštruktor. Sodišče je nadalje ugotovilo, da se je detektiv
posluževal ukrepa tajnega opazovanja in sledenja, ki mu ni dovoljeno, ker je lahko
odobreno le Policiji. Z omenjeno dejavnostjo je detektiv očitno nesorazmerno posegel v
delavčevo zasebnost, saj je bilo sodišče mnenja, da lahko posameznik tudi na javnih
krajih, utemeljeno pričakuje, da ne bo izpostavljen posegom v svojo zasebnost. Sodišče je
zaključilo, da kljub omenjeni protipravnosti posega ni nastala pravno priznana škoda in je
na podlagi vsega navedenega tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik je pravočasno vložil
pritožbo, v kateri je navedel vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku in
predlagal razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Tožnik je menil, da so bili narejeni videoposnetki pa tudi fotografije in da morajo pri
28
tovrstnih posegih v osebno svobodo veljati drugačni standardi kot v primeru
odškodninskih zadev. Prepričan je bil, da je predvsem zaradi nedopustnega ravnanja
toženca in njegovega poročila ostal brez službe, sklenjene s pogodbo za nedoločen čas.
Pritožbeno sodišče, torej Višje sodišče v Ljubljani, je odločitev prvostopenjskega sodišča
odločilo kot pravilno. V svoji obrazložitvi je navedlo, da je pravica do zasebnosti deležna
ustavnega varstva po 35. členu Ustave. Nadalje je višje sodišče ugotovilo, da je šlo pri
zbiranju informacij za informacije, ki so v tesni povezavi s tožnikovim delovnim
razmerjem, ne pa tudi s tožnikovo ustavno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave
RS) in pravico do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave RS). Sodišče je zaključilo z
obrazložitvijo, da je pravica do zasebnosti nedotakljiva, vendar se nanjo ne more
sklicevati nekdo, ki je kršil moralne in pravne norme oziroma, ki je zlorabil svojo pravico
iz dela in pravico do zdravstvenega varstva. Delodajalec, ki delavcu izplačuje
nadomestilo plače iz lastnih sredsteve v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi
njegove bolezni ali poškodbe, ima pravico organizirati in izvajati nadzor nad
uveljavljanjem te delavčeve pravice. Sodišče je bilo tako mnenja, da delodajalec ima
pravico do nadzora, ne pa tudi pravico do nadzora samega zdravstvenega stanja delavca
ali do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo oziroma kartoteko.
Detektiv je opravil nalogo delodajalca s tem, ko je izvajal kontrolo bolniške odsotnosti
delavca in ni opravljal naloge, za katero bi bili pooblaščeni le z zakonom določeni
policijski in pravosodni organi v smislu 13. člena ZDD, kot je menilo sodišče prve
stopnje. V zaključku je pritožbeno sodišče tako ugotovilo, da detektiv ni posegel v
tožnikovo zasebnost in njegovemu delu ni mogoče očitati protipravnosti.
29
5 VLOGA DETEKTIVA PRI UGOTAVLJANJU DISCIPLINSKIH KRŠITEV
5.1 Disciplinske kršitve
Disciplinske kršitve so po Zakonu o javnih uslužbencih bistveno bolje razdeljene kot po
Zakonu o delovnih razmerjih. Disciplinske kršitve so v grobem povedano vsa tista
ravnanja delojemalca, ki so v nasprotju z določili pogodbe, ki jo podpiše in se zaveže k
njenemu spoštovanju. Kadar delodajalec posumi, da delavec ne upošteva pogodbenih
določil, lahko za ugotavljanje nepravilnosti najame detektiva, ki tak sum potrdi ali ovrže
oz. to kasneje stori sodišče. V kolikor delodajelec sprejme delavca v službo in mu s
podpisom pogodbe omogoči tako delo kot denar, je ta dolžan delati in nima pravice do
neopravičenih izostankov. Največkrat se tovrstne kršitve pojavljajo na področju
neopravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni ali namernega nedoseganja delovne norme
ter neekonomične izrabe delovnega časa.
Pomembno dejstvo je, da Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju
(Ur. l. RS, št. 72/2006) (v nadaljevanju: ZZVZZ) v 35. členu določa, da zavarovanec ni
upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, v kolikor pooblaščeni
zdravnik, zdravniška komisija ali nadzorni organ ugotovi, da se zavarovanec ne ravna po
navodilih za zdravljenje ali če brez dovoljenja zdravnika odpotuje iz kraja stalnega
bivališča. Zavod za zdravstveno zavarovanje ima tako po 266. členu Pravilnika
obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št.35/2003) možnost, da izvaja t.i.
"laično kontrolo" v primeru začasne zadržanosti od dela. To v praksi pomeni, da navadno
tako nalogo opravi detektiv, za kar je najbolje usposobljen, pomembno dejstvo pa je tudi,
da mora biti detektiv pred začetkom storitve take kontrole natančno seznanjem s tem,
kakšnih aktivnosti se oseba na bolniškem dopustu lahko poslužuje in katerih ne.
Bistvena razlika je namreč, ali je nekdo na bolniškem dopustu zaradi zloma roke ali
zaradi angine. Za detektiva so ti podatki pomembni, namreč, če je nekdo na bolniškem
dopustu ker ima vnetje dihal in mu osebni zdravnik predpiše terapijo, ki strogo
prepoveduje sprehode v naravo, potem je dokaz, da je bila oseba na sprehodu, kršitev, v
kolikor pa zdravnik s terapijo priporoči nekajkrat tedenske kratke sprehode v naravo, pa
30
tak dokaz nima veljave na sodišču oz. delojemalec v tem primeru ni kršil navodil
zdravnika. Največkrat se zgodi, kar bo kasneje prikazano tudi z nekaterimi sodbami
delovnih in socialnih sodišč, da zaposleni izrabljajo bolniški dopust zaradi neke druge
pridobitne dejavnosti ali zgolj kot podaljšan dopust – to pa je vsekakor nedopustno in z
vidika delodajalca pomeni neopravičen strošek. Pravila obveznega zdravstvenega
zavarovanja v 12. poglavju od 137. – 147. člena naštevajo, v katerih primerih je
delojemalec upravičen do bolniškega dopusta, koliko največ lahko znaša tovrstna
odsotnost in kolikšen odstotek osnovne plače mu pripada ter kdo jo krije.
5.2 Opredelitev disciplinskih kršitev po Zakonu o delovnih
razmerjih
ZDR v svojem 12. poglavju govori o disciplinski odgovornosti delavca. 174. člen govori
o tem, da je delavec za neizpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti disciplinsko
odgovoren. Disciplinsko odgovornemu delavcu se lahko po zakonu izreče opomin ali
druge sankcije, ki so navadno v pogodbi določene kot denarne kazni ali odvzem
določenih bonitet, ki jih delavec uživa v pogodbenem razmerju. V kolikor delodajalec
pride do dokaza o obstoju disciplinske kršitve, ki ga največkrat priskrbi prav detektiv,
mora v disciplinskem postopku po 177. členu ZDR delavcu pisno vročiti obdolžitev ter
določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor. Sklep o disciplinski
odgovornosti mora vsebovati izrek, obrazložitev ter pravni pouk, delavcu pa mora biti
vročen osebno, praviloma v prostorih podjetja ali na naslovu prebivališča. Delodajalec
mora sklep vročati po pravilih pravdnega postopka, v vednost pa ga more poslati tudi
sindikatu. Delodajalec mora v okviru disciplinskega delavcu omogočiti zagovor razen če
ga ta izrecno odkloni ali se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Pri izbiri
disciplinske sankcije mora delodajelec upoštevati stopnjo krivde delavca, subjektivne in
objektivne okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena ter individualne lastnosti delavca.
Sindikat lahko poda svoje mnenje o disciplinski kršitvi najkasneje v roku 8 dni,
delodajalec pa se mora prav tako v roku 8 dni opredeliti do navedb sindikata.
Uvedba disciplinskega postopka zastara v roku enega meseca od dneva, ko se je izvedelo
za disciplinsko kršitev oz. v treh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Vodenje
31
disciplinskega postopka zastara v roku 3 mesecev od uvedbe postopka, to je od datuma
pisne vročitve. Zastaralni rok ne teče v času postopka pred delovnim sodiščem, izvršitev
disciplinske sankcije pa zastara v 30 dneh po vročitvi sklepa
(vir: Ur. l. RS, št. 42/2002).
5.3 Opredelitev disciplinskih kršitev po Zakonu o javnih
uslužbencih
Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/2007) nekoliko bolje opredeljuje
disciplinske kršitve kot Zakon o delovnih razmerjih in sicer v 17. poglavju zakona. Po
127. členu ZJU so disciplinske kršitve razdeljene na lažje in težje, disciplinska
odgovornost pa je podana v primerih, ko delojemalec stori kršitev z naklepom ali iz
malomarnosti.
V 123. členu zakona so opredeljene tako lažje kot težje disciplinske kršitve. Med lažje
spadajo:
kršitve delovnih obveznosti, določenih s predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo
o zaposlitvi ter splošnimi in posamičnimi akti organa,
nedostojno vedenje do strank ali sodelavcev pri opravljanju dela,
obnašanje, ki je v nasprotju s kodeksom etike javnih uslužbencev.
Težje disciplinske kršitve pa so:
dejanja na delu ali v zvezi z delom, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja
po uradni dolžnosti,
nezakonito ravnanje pri opravljanju dela,
nezakonito ali nenamensko razpolaganje z javnimi sredstvi,
prekoračitev, opustitev ali drugačna zloraba pravic, obveznosti in odgovornosti iz
delovnega razmerja,
kršitev načela nepristranskosti in politične nevtralnosti,
krišitev pravic javnih uslužbencev,
kršitev načela varovanja tajnosti,
kršitev dolžnosti in omejitev v zvezi s sprejemanjem daril,
32
hudo nedostojno, nasilno ali žaljivo obnašanje do stranke ali sodelavcev pri
opravljanju dela,
ponavljanje lažjih disciplinskih kršitev, ugotovljenih z dokončnim sklepom,
kršitev delovnih obveznosti, določenih s predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo
o zaposlitvi, ki ima težje posledice za stranke ali za poslovanje organa,
kršitev prepovedi iz tretjega, petega in šestega odstavka 100. člena tega zakona v
zvezi z omejitvijo opravljanja drugih dejavnosti oziroma funkcije in kršitev
dolžnosti obveščanja o konfliktu interesov po 7. odstavku 100. člena tega zakona.
Disciplinska ukrepa za lažje disciplinske kršitve sta opomin in denarna kazen, ki ne sme
preseči višine 15% plače za polni delovni čas meseca, v katerem je bila kršitev storjena.
Pri težjih disciplinskih kršitvah se lahko izreče ukrep denarne kazni, ki ne sme presegati
višine 30% plače za polni delovni čas meseca, v katerem se je kršitev zgodila, odvzem
položaja oziroma razrešitev s položaja, razrešitev naziva in imenovanje v eno stopnjo
nižji naziv ter odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe se lahko izreče le v
primerih, ko je bila kršitev storjena iz naklepa ali hude malomarnosti.
V kolikor je disciplinski ukrep dokončen, se vpiše v kadrovsko evidenco. V kolikor javni
uslužbenec v roku enega leta od pravnomočnosti izreka za lažjo disciplinsko krišitev in v
roku 2 let od izreka za težjo disciplinsko kršitev ne stori nobene druge disciplinske
kršitve, se mu disciplinski ukrep izbriše iz kadrovske evidence in se šteje, da ni bil
kaznovan.
Kadar je delavcu dokazana disciplinska kršitev, se pri izbiri ukrepa upošteva tako stopnja
odgovornosti kot stopnja krivde ter teža nastalih posledic in pa subjektivne ter objektivne
okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Pri izbiri disciplinskega ukrepa se upošteva
tudi dejstvo, ali je bil javni uslužbenec že kdaj prej kaznovan, v kolikor ni, je ukrep
zastaran in tako izbrisan iz evidence.
Uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v roku enega meseca
od dneva, ko se je za kršitev izvedelo, oziroma v roku dveh mesecev, odkar je bila
storjena. Za težje disciplinske kršitve pa uvedba postopka zastara v roku treh mesecev
odkar se je izvedelo, oziroma v roku šestih mesecev, odkar se je kršitev zgodila.
Zastaranje ne teče v času, ko disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi, v
33
vsakem primeru pa vodenje postopka zastara, ko preteče trikrat toliko časa, kot ga navaja
zakon, oziroma po enem letu, odkar se je izvedelo za kršitev. V kolikor ima kršitev znake
kaznivega dejanja, se uporabljajo določila Kazenskega zakonika.
Disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je
kršitelju nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata v organu. Predlog mora
vsebovati opis očitane kršitve in dokazila, postopek pa se uvede s pisnim sklepom, ki se
ga vroči javnemu uslužbencu in zoper katerega ni dovoljena posebna pritožba.
Disciplinske ukrepe izvršuje predstojnik, člani disciplinske komisije pa morajo imeti
najmanj visoko strokovno izobrazbo ter najmanj 5 let delovnih izkušenj. Na obravnavi o
disciplinski kršitvi ima javni uslužbenec pravico do zagovora. Lahko se zagovarja sam,
po odvetniku ali drugemu pooblaščencu, lahko pa se obravnave ne udeleži in pošlje samo
pisni zagovor. V kolikor se pri obravnavi ugotovi, da disciplinska kršitev vsebuje
elemente kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, je potrebno ovadbo
nemudoma poslati državnemu tožilcu.
34
6 NADZOR BOLNIŠKEGA STALEŽA
Detektivi se pri svojem delovanju nadzora disciplinskih kršitev mnogokrat srečajo prav s
preverjanjem bolniške odsotnosti. Detektiv mora v tem primeru opravljati ali kontorolo
ali nadzor, najpogosteje pa oboje skupaj. Kontrola in nadzor nista dve identični
dejavnosti, saj kontrola v praksi pomeni, da detektiv pride na naslov stalnega bivališča
preverjane osebe in preveri, ali je ta doma oz. kje se nahaja. V kolikor ugotovi da osebe ni
doma, mu pusti obvestilo o svojem obisku in oseba ga, ko pride domov pokliče, ter
največkrat pove, da je bila pri zdravniku - kaj pa če je bila v gostilni? Prav zaradi tega
vprašanja je največkrat potrebno opravljati tudi nadzor oziroma osebo, ki krši upravičeno
bolniško odsotnost, tudi spremljati in fotografirati. Le na podlagi tovrstno zbranih
podatkov lahko kasneje detektiv napiše poročilo, s katerega je jasno razvidno ali je oseba
upoštevala predpisano terapijo zdravljenja lečečega zdravnika ali ne. Tovrstne kontrole pa
se v praksi največkrat opravljajo v večernih urah, saj takrat posebej mlajše osebe
največkrat odidejo na zabavo, čeprav so na bolniškem dopustu, kar pa je z vidika
delodajalca vsekakor nedopustno.
Pri nadzoru bolniškega staleža se je dolga leta ugibalo, ali lahko tovrstne poizvebe
opravljajo tudi razne zasebno varnostne agencije oziroma zaposleni varnostniki. Stališče
nekdanjega glavnega republiškega inšpektorja Štefana Gostiča je bil odločno proti taki
ureditvi in je zadevo pojasnil tudi v reviji Detektiv leta 2006. Pri tovrstnem nadzoru je
potrebno zbrati verodostojne informacije oziroma obvestila, ki pa se zbirajo s pomočjo
opazovanja osebe, iz sredstev javnega obveščanja, z neposrednim razgovorom z osebo,
itd. torej s tako imenovano poizvedovalno dejavnostjo. Neposredno izvajanje tovrstne
dejavnosti pa avtomatično pomeni tudi poseg v posameznikovo zasebnost, ki pa je z
Ustavo RS varovana pravica. Sam nadzor bolniškega staleža je opredeljen v Pravilih
obveznega zdravstvenega zavarovanja v 266. členu, ki opredeljuje, kdo lahko izvaja tak
nadzor in kakšna pooblastila ima, glasi pa se takole: "Zavod izvaja kontrolo začasne
zadržanosti od dela (laično kontrolo), lahko pa za to s pogodbo pooblasti ustrezne pravne
ali fizične osebe. Laično kontrolo naroči za vsak primer posebej imenovani zdravnik. Pri
nadzoru izvajalci kontrole ugotavljajo, ali je ravnanje zavarovanca v skladu z navodili
osebnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Izvajalci
laične kontrole nimajo pravice vpogleda v medicinsko dokumentacijo." Zakon torej jasno
navaja, da morajo biti osebe, ki izvajajo tovrsten nadzor ustrezne, kar pa pomeni, da
35
morajo imeti zakonsko opredeljene predpostavke, ki jim tako dejavnost tudi dopušča.
Detektivi vsekakor imajo zakonsko podlago, in sicer v 8. členu ZDD, ki jasno navaja, da
detektiv sme pridobivati informacije na podlagi pisne pogodbe o opravljanju detektivske
storitve za stranko in njenega pisnega pooblastila. Varnostniki in zasebno varnostne
agencije pri svojem delovanju niso zavezani z ZDD, vendar z Zakonom o zasebnem
varovanju, ki pa tovrstne aktivnosti ne ureja, saj vsebina dejavnosti oziroma storitev
tovrstnih podjetij pomeni varovanje ljudi in njihovega premoženja pred uničenjem,
tatvino, poškodovanjem ali drugimi škodljivimi učinki, in ne poizvedovanje ali zbiranje
informacij za potrebe konkretnega naročnika (varovanje ni poizvedovanje in obratno).
»Pri izvajanju dejavnosti t.i. laičnega nadzora gre namreč za zbiranje informacij oziroma
tudi za zbiranje osebnih podatkov, gre torej za, kot sem že zapisal, poizvedovalno
dejavnost in za poseg v področje osebnih podatkov. Informacije, ki jih oseba zbere pri
tovrstni aktivnosti, ne pomenijo nič drugega kot obdelava osebnih podatkov, torej
informacij, ki kažejo na lastnost ali stanje določene osebe. Sama obdelava osebnih
podatkov je opredeljena v 3. točki 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov in pomeni
kakršnokoli delovanje ali niz delovanja, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so
avtomatizirano obdelani ali, ki so pri ročni obdelavi del zbirke osebnih podatkov, zlasti
zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje,
priklicanje, vpogled, uporaba, razkritje s prenosom sporočanja, širjenje ali drugo dajanje
na razpolago, razvrstitev ali povezovanje, blokiranje, anonimiziranje, izbris ali uničenje;
obdelava je lahko ročna ali avtomatizirana. « (Gostič, 2006).
Zbrani podatki so torej lahko precej osebne oziroma intimne narave in kažejo na neko
lastnost osebe, stanja ter razmerja posameznikov, zaradi česar lahko pomeni njihova
javna uporaba ali zloraba kršitev človekovega dostojanstva, osebnosti, informacijske
zasebnosti ter človekove duševne in telesne integritete. Zasebno varnostne agencije torej
nimajo zakonske podlage za opravljanje tovrstnih dejavnosti niti nimajo zaposlenega
primernega kadra, torej ljudi s končano najmanj višjo šolo in opravljenim detektivskim
izpitom. Varnostnik, ki vseeno ugotavlja pristojnost zavarovanca na domu, torej stori
prekršek, ki se kaznuje z denarno kaznijo, ker nima detektivske licence, lahko pa
varnostnik v takem primeru stori tudi kaznivo dejanje npr. prisiljenje, protipraven odvzem
prostosti, ogrožanje varnosti itd. Tako pridobljene informacije s strani varnostnika so
pridobljene na nezakonit način in se kot take nikakor ne smejo upoštevati na sodišču in s
36
pomočjo takih dokazov torej ne sme priti do morebitne izredne odpovedi pogodbe s strani
delodajalca (Gostič, 2006).
37
7 IZREDNA ODPOVED POGODBE O ZAPOSLITVI
Izredna odpoved pogodbe je pomemben člen oziroma poglavje ZDR predvsem s stališča
disciplinskih kršitev in vloge detektiva pri ugotavljanju disciplinskih kršitev. Gre za
novost delovnopravne zakonodaje in ga lahko primerjamo z dosedaj poznanim institutom
disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev ni bila pogojno
odložena. Pri izredni odpovedi pogodbe delavcu preneha delovno razmerje brez
odpovednega roka oziroma naslednji dan po vročitvi. Izredno odpoved lahko da tako
delavec kot delodajalec. Po 110. členu tega zakona lahko delavec ali delodajalec izredno
odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob
upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati
delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je
bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
Izredno odpoved pogodbe je potrebno podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga
za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega
razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena
stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno
odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Posebnost tovrstne odpovedi
pogodbe je kot sem že zapisal v tem, da ni odpovednega roka, to pa zaradi tega, ker se
zaradi narave kršitve šteje, da je zaupanje med pogodbenima strankama porušeno do te
mere, da delovnega razmerja ni možno nadaljevati niti za čas odpovednega roka. Pri
izredni odpovedi pogodbe morajo tako obstajati okoliščine oziroma posebej utemeljeni
razlogi, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti za čas odpovednega
roka seveda pa je pri tem potrebna presoja takih okoliščin, ki so specifične za vsak
konkreten primer posebej in jih ni mogoče abstraktno naštevati.
Izredna odpoved pogodbe mora biti podana v pisni obliki znotraj zakonsko določenih
rokov, katere sem že naštel, in ustrezno utemeljena. Pri odpovedi poznamo tako
subjektivni kot objektivni rok. Subjektivni začne teči s trenutkom, ko je stranka pogodbe
o zaposlitvi ugotovila razloge, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več
mogoče in ta rok se je tudi podaljšal s 15 na 30 dni predvsem zaradi sodne prakse
tovrstnih postopkov. Objektivni rok začne teči z dnem, ko nastane razlog za izredno
odpoved pogodbe oziroma z dnem nastanka kršitve obveznosti pogodbe naštete v 111. in
38
112. členu tega zakona. Tako subjektivni kot tudi objektivni rok imata naravo
prekluzivnosti – absolutne zastaranosti, kar pomeni, da je izredna odpoved pogodbe, ki je
vročena po 30 dneh za subjektivni rok in po 6 mesecih za objektivni rok, nezakonita
(vir: Bečan in drugi, 2008).
7.1 Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlogi na strani delavca
Delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev
vse znake kaznivega dejanja.
V tem primeru delodajalec za odpoved pogodbe ne potrebuje sodbe sodišča o kazenski
odgovornosti delavca. Delodajalec mora pri tej odpovedi pogodbe navesti znake katerega
kaznivega dejanja je s svojim ravnanjem izpolnil delavec, to je razumljivo še posebej v
primerih, ko delavec stori dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja na škodo
delodajalca ali celo sodelavcev (Bečan in drugi, 2008).
Delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge
obveznosti iz delovnega razmerja.
Delavec je pri delu dolžan ravnati z določeno skrbnostjo in se vzdržati vseh ravnanj, ki
delodajalcu škodijo moralno ali materialno. Dejanje je storjeno z naklepom, če je storilec
vedel za posledico, ki bo nastala iz njegovega dejanja, pa jo je kljub temu hotel. Naklep je
lahko direkten ali eventualen. Razlika med tema dvema vrstama naklepa je zgolj v
intenzivnosti hotenja nastanka končne posledice – pri direktnem naklepu obstaja interes
nastanka posledice, medtem ko pri eventualnem naklepu storilec nima interesa do
nastanka posledice. Pri malomarnosti gre za manjšo stopnjo storilčeve krivde za nastanek
posledice. Pri malomarnosti se storilec zaveda nastanka škodljive posledice, vendar
lahkomiselno misli, da jo bo lahko s svojm dejanjem preprečil ali da do nje ne bo prišlo.
Delimo jo na zavedno in nezavedno. (Bečan in drugi, 2008).
39
Delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo
odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.
Pomembno določilo tega odstavka člena je v zaporednosti, kar pomeni, da če delavec
ostane odsoten od dela neopravičljivo zaporedno 4 delovne dni, to ne pomeni izredne
odpovedi pogodbe, lahko pa se mu pri ponavljanju tovrstne kršitve redno odpove
pogodbo. Delodajalcu tudi ni potrebno izplačati nadomestila plače ali plačo za tovrstno
neopravičeno odsotnost. Pri tovrstni odpovedi se pri vročitvi za dan s katerim preneha
delovno razmerje, upošteva prvi delovni dan izostanka z dela
(Bečan in drugi, 2008).
Delavcu pravnomočna odločba prepove opravljanje določenega dela v delovnem
razmerju ali če je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija
za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot 6 mesecev, ali če
mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot 6 mesecev odsoten z dela.
V primeru pravnomočne sodbe sodišča v skladu z 51. členom tega zakona nastopi
suspenz pogodbe o zaposlitvi. V kolikor pa delavec ne more opravljati dela, zaradi
katerega izmed ukrepov več kot 6 mesecev delodajalec lahko, ni pa nujno, izredno
odpove pogodbo o zaposlitvi. Med varnostne ukrepe uštevamo obvezno psihiatrično
zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, obvezno zdravljenje alkoholikov in
narkomanov, prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja
(Bečan in drugi, 2008).
Delavec ne opravi uspešno poskusnega dela.
Za utemeljenost tega odpovednega razloga bo delodajalec moral pravilno določiti
poskusno delo, kar pomeni, da bo moral pogoj poskusnega dela navesti v razpisu za
prosto delovno mesto, ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pogoj poskusnega dela zapisati v
pogodbo o zaposlitvi, pravilno določiti čas trajanja poskusnega dela, določiti osebo –
mentorja ter pripraviti oceno poskusnega dela s poročilom (Bečan in drugi, 2008).
40
Delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil
pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času
opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma
pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.
V tem primeru gre za kršitev bolniškega reda. Zakon tako izrecno določa, da mora
delavec spoštovati bolniški red v času bolezni ali poškodbe. Seveda gre tudi pri teh
primerih odsotnosti z dela za izjeme, ko je lahko delavec odsoten, naprimer zaradi
darovanja tkiva ali zaradi nege družinskega člana. Tako pri bolezni kot tudi pri poškodbi
gre za stanje, ko delavec ni sposoben opravljati svojega dela in prav zato mora spoštovati
navodila pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, če gre za odsotnost daljšo od 30
dni. Osebni zdravnik je tako na zahtevo delodajalca dolžan po zakonu posredovati,
kakšna navodila v zvezi z zdravljenjem je dal delavcu, seveda pa ni dolžan posredovati,
za kakšno diagnozo oziroma terapijo gre, saj je to osebni podatek. Po 233. členu Pravil
obveznega zdravstvenega zavarovanja mora osebni zdravnik ali zdravstvena komisija
zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti z dela (režim življenja, strogo
ležanje, počitek, sprehodi...).
V času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se
zdravi doma, v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna
ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva
negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita
ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega
zdravnika. V primerih kršenja navodil mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija
pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti, ali so še podani razlogi za začasno
nezmožnost za delo. V skladu s sodno prakso lahko delavec opravlja delo zase, seveda le
pod pogojem, da to delo ne vpliva (poslabšuje) na njegovo zdravstveno stanje oziroma
potek bolezni. To pomeni, da delavec lahko opravlja delo, naprimer v svojem domu zase,
v kolikor ta dejavnost ne predstavlja zaslužka.
V tretjem odstavku ZDR je določeno, da delodajalec delavcu prepove opravljanje dela ob
uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe. Ta prepoved se lahko izreče, če je delavec
storil naprimer kaznivo dejanje, zaradi hujše kršitve obveznosti, ki je storjena naklepoma
ali iz hude malomarnosti, po pravnomočni odločbi sodišča ali zaradi vzgojnega,
41
varnostnega ali varstvenega ukrepa oziroma sankcije za prekršek, ki preprečuje delavcu
opravljati delo več kot 6 mesecev. V času tovrstne prepovedi je delavec upravičen do
nadomestila plače, ki znaša polovico njegove povprečne (bruto) plače v zadnjih 3
mesecih pred uvedbo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delavec se v času
prepovedi ne sme zadrževati v prostorih delodajalca ali celo opravljati delo, lahko pa v
tem času naprimer odpotuje iz kraja bivanja. To določilo ponazarja, da delavec v takem
primeru ni dolžan biti doma. Sam postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni
nujno, da se vedno zaključi z izdajo odpovedi pogodbe. Če delodajalec ugotovi, da
delavec ni storil kršitve, bo postopek ustavil, lahko bo delavcu le izdal opozorilo pred
odpovedjo pogodbe, v kolikor pa ima delavec prepoved opravljanja dela in se na koncu
izkaže, da kršitev ni bila storjena, oziroma da niso bili podani utemeljeni razlogi za
izredno odpoved pogodbe, pa je delavec opravičen do izplačila preostanka plače (Bečan
in drugi, 2008).
7.2 Sodna praksa na področju zlorabe bolniškega staleža
V enem izmed prejšnjih poglavij sem opisal nekatere primere sodb delovnih in socialnih
sodišč v primerih izredne odpovedi pogodbe oziroma v primerih disciplinskih kršitev
zaposlenih. ZDR v poglavju izredne odpovedi pogodbe opisuje tudi, kakšna je sodna
praksa s tega področja. Pri pisanju se bom dotaknil le zlorabe bolniškega staleža, katere
preverbe največkrat ugotavljajo prav detektivi in je na tem področju vedno več zanimanja
s strani podjetij za svoje zaposlene, kar kaže na dejstvo, da očitno zaposleni zlorabljajo
bolniški dopust predvsem za pridobitno dejavnost ali nekajdnevni oddih.
V kolikor je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu že vročena, potem je za kasnejši
preklic te odpovedi in vzpostavitev prejšnjega stanja potrebna vedno tudi delavčeva
privolitev oziroma njegovo soglasje. Ne more pa delodajalec napak pri redni ali izredni
odpovedi pogodbe o zaposlitvi sanirati tako, da po vložitvi tožbe enostavno prekliče
odpoved pogodbe o zaposlitvi in pozove delavca nazaj na delo
(Višje delovno in socialno sodišče, sodba Pdp 3/2006).
42
Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj,
določen v 1. odstavku 110. člena ZDR – da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov
obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka
odpovednega roka. Navedene okoliščine je potrebno ugotavljati in presojati glede na
naravo, težo in posledice kršitve, kakor tudi glede na to, kako je kršitev vplivala na
razmerje strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnega sodelovanja in podobno
(Višje delovno in socialno sodišče, sodba Pdp 1140/2005).
Pri zlorabah bolniškega staleža so sodišča prišla do nekaterih ugotovitev s konkretnimi
sodbami primerov, kdaj in v katerih okoliščinah neka dejavnost delavca na bolniškem
dopustu pomeni kršenje navodil zdravnika oziroma zdravniške komisije. Vedno je torej
potrebno biti pozoren, zaradi česa je delavec na bolniškem dopustu, katere dejavnosti
lahko opravlja in kaj se smatra kot samoumevno prepovedano in kaj je še dopustno za
opravičen izostanek od dela.
7.3 Primeri sodb na področju zlorab bolniškega staleža
Višje delovno in socialno sodišče, sodba Pdp 729/2006:
Tožnik s tem, ko je na njivi blizu doma pobral par krompirjev, ni kršil navodil pristojnega
zdravnika oziroma navodil pristojne zdravniške komisije, saj posebnih navodil o ravnanju
v času bolniškega staleža ni dobil, njegovo ravnanje pa ni bilo v nasprotju s splošnimi
navodili (počitek, hlajenje z ledom, jemanje analgetikov) oziroma ni bilo tako, da bi mu
bilo zaradi poškodbe komolca prepovedano. Trditev, da je tožnik s pobiranjem krompirja
opravljal pridobitno dejavnost, je brezpredmetna, saj tožena stranka tega v postopku
izredne odpovedi tožniku ni očitala. V sodnem postopku ni dovoljeno širiti razlogov za
izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi; sodišče presoja le zakonitost tistih razlogov,
zaradi katerih je bila delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi.
43
Višje delovno in socialno sodišče, sodba Pdp 966/2006:
Delodajalec tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno očita, da je
odpotoval iz kraja svojega bivanja, saj se je zunaj kraja svojega stalnega prebivališča
zgolj zdravil, o čemer je toženo stranko tudi obvestil. Dejstvo, da se delavec zdravi na
drugem naslovu, kot je naslov njegovega stalnega bivališča, ne pomeni kršitve pogodbe o
zaposlitvi v smislu 6. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, če se delavec tam, kjer živi v
času bolniškega staleža, drži navodil pristojnega zdravnika oziroma zdravniške komisije.
Višje delovno in socialno sodišče, sklep Pdb1059/2004:
Ker delodajalec plačuje nadomestilo plače za čas delavčeve odsotnosti z dela zaradi
bolezni, tudi za njega veljajo smiselna pravila o nadzoru nad uresničevanjem pravice iz
zdravstvenega zavarovanja, kot so ta urejena v 265. - 276. členu Pravil obveznega
zdravstvenega zavarovanja, zato lahko skladno s svojimi internimi akti tudi opravlja
nadzor delavcev, ki so v bolniškem staležu. Arogantno, nestrpno ter neprimerno
obnašanje delavca do svojih sodelavcev, ki po navodilih delodajalca opravljajo kontrolo
bolniškega staleža na delavčevem domu, je po oceni pritožbenega sodišča mogoče
opredeliti kot kršenje obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav delavec tega ne stori v
delovnem času na svojem delovnem mestu. Med delavčeve obveznosti je mogoče uvrstiti
tudi njegovo obnašanje v času kontrole odsotnosti z dela zaradi zdravstvene nezmožnosti
in oviranje sodelavcev pri izvajanju kontrole.
Višje delovno in socialno sodišče, sklep Pdp 256/2005:
Zdravnikova navodila, ki jih je delavec dolžan spoštovati v času bolniškega staleža, niso
le tista, ki jih je zdravnik pacientu izrecno dal (npr. da v času bolniškega staleža ne sme
opravljati gradbenih del), ampak tudi tista, za katera je logično, da so obsežena že v
dejstvu, da je nekomu odobren bolniški stalež in predpisano zdravljenje. Ob omejitvah, ki
so bile tožniku predpisane že z odločbo ZPIS in glede na dejstvo, da je bil tožnik v
bolniškem staležu zaradi težav, ki jih ima kot invalid III. kategorije (povišan krvni tlak,
težave s hrbtenico), dodatno pa zaradi poškodbe rame in možnost možganske kapi, ni bilo
44
potrebno posebno navodilo, da se je dolžan vzdržati gradbenih del, saj je logično samo po
sebi. Navodilo, naj se takega dela vzdrži, je lahko obseženo že z odobritvijo bolniškega
staleža in s predpisanim zdravljenjem.
45
8 ZAKLJUČEK
8.1 Verifikacija hipotez Uvodoma sem postavil dve hipotezi. Prva se je glasila:
"Ugotovitve detektivov so na področju ugotavljanja disciplinskih kršitev v večini
primerov odločilne za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi."
Konkretno lahko hipotezo potrdim z dvema sodbama delovnih in socialnih sodišč, ki
potrjujeta dejstvu, da so v številnih primerih oziroma skoraj vedno, ko detektiv ugotovi
disciplinsko kršitev delavca, te razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V
Zakonu o delovnih razmerjih je bila uvedena novost v letu 2008 glede instituta izredne
odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se lahko primerja z dosedaj poznanim institutom
disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev ni bila pogojno
odložena. Nova zakonodaja tako delodajalcu dopušča možnost, da v primeru zaznave
določenih disciplinskih kršitev delavcu takoj prekine delovno razmerje brez odpovednega
roka oziroma naslednji dan po vročitvi.
Druga hipoteza se je glasila:
"Detektivi pri zbiranju informacij posegajo v zasebnost posameznika, vendar ne tako
močno in s takimi pooblastili, kot jih uporablja policija in drugi represivni organi."
Detektivi so pri posegu v zasebnost posameznika veliko bolj omejeni kot policija in drugi
državni organi. Zakon o detektivski dejavnosti detektivom sicer omogoča, da pridobivajo
informacije od oseb vendar zgolj na prostovoljni ravni, medtem, ko policija vabi osebe na
zaslišanja, ima pravico osebo pridržati, ji odvzeti prostost, ji tajno slediti, prisluškovati in
uporabljati druge prikrite preiskovalne ukrepe. Zakon detektivom jasno narekuje, da pri
svojem delu ne smejo uporabljati prikritih preiskovalnih ukrepov, metod in sredstev, ki
jih v skladu z zakonom uporabljajo službe državnih organov. Seveda obstaja problem
postavitve meje dopustnega pri vdoru v zasebnost posameznika in vse je navadno odvisno
od konkretnega primera in sodnika (npr. za določenega sodnika pomeni slikanje oz.
46
snemanje na ulici vdor v zasebnost in nedopustno dejanje, za drugega sodnika pa je to
povsem legitimno dejanje). Hipoteza tako zgolj potrjuje dejstvu, da se detektivi pri delu
ne smejo posluževati metod prikritih preiskovalnih ukrepov, ker zato nimajo niti
zakonske podlage, niti drugih za te ukrepe potrebnih dovoljenj. Največji problem se še
vedno kaže v nedorečeni zakonodaji detektivske dejavnosti in dejstvu, da si vsak detektiv
zakon razlaga drugače. Zakon bi moral biti vsaj v teh primerih posega v zasebnost bolj
definiran.
47
8.2 Povzetek temeljnih spoznanj Osrednja tema naloge se ukvarja z vprašanjem, kakšna je vloga detektiva pri ugotavljanju
disciplinskih kršitev, na kakšen način mora detektiv zbirati podatke o izvajanju
disciplinskih kršitev, česa se pri svojem delu ne sme posluževati in kakšne so največkrat
posledice za delavca, ki krši določila pogodbe. Tako Zakon o javnih uslužbencih kot tudi
Zakon o delovnih razmejih opredeljujeta disciplinske kršitve in navajata posledice ter
postopke ob morebitnih kršitvah. Disciplinske kršitve pomenijo tako za delodajalca kot za
državo dodaten strošek in prav zaradi tega se vedno več podjetij v Sloveniji odloča za
najem detektiva, kadar posumijo, da zaposleni neupravičeno izrabljajo bolniški dopust,
nepravilno prikazujejo stroške prevoza na delo in z dela in tudi za ugotavljanje pravilnega
izvajanja delovnih procesov v času delovnega časa.
Detektivi se pri tovrstnih nalogah poslužujejo tehničnih sredstev kot so daljnogled,
fotoaparat in videokamera in uporabljajo tako statično kot premično obliko nadzorovanja,
s pomočjo katere osebo opazujejo na mestu, ali pa ji sledijo. Največji delež tovrstnih
nalog se opravlja prav na področju kontrole bolniške odsotnosti, saj zaposleni velikokrat
izkoristijo bolniški dopust za opravljanje pridobitne dejavnosti doma ali pri konkurenci.
Zakon o detektivski dejavnosti od leta 2007 dalje jasno dopušča detektivom nadzorovanje
javnih uslužbencev, vendar je tovrstnih naročil s strani javne uprave zanemarljiv.
Zakon o delovnih razmerjih je v poglavju izredne odpovedi pogodbe jasen, ko določa, da
tovrstna odpoved sledi tistemu delavcu, ki 5 zaporednih dni ne pride na delo in svoje
odsotnosti ne opraviči, ko je neupravičeno odsoten zaradi bolezni in v tem času opravlja
pridobitno dejavnost ali odpotuje iz kraja bivanja in se ne drži navodil zdravnika in/ali
zdravniške komisije. Tako Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju
kot tudi Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja predpisujejo, kako se mora delavec
obnašati v času bolniškega dopusta in do česa vse je upravičen. Delodajalec ima v tem
času pravico izvajanja kotrole, kaj delavec počne oziroma, če spoštuje navodila lečečega
zdravnika to t.i. "laično kontrolo" bolniške odsotnosti, pa lahko opravlja sam ali pa
pooblasti primerno pravno ali fizično osebo, torej detektiva. Za ugotavljanje disciplinskih
kršitev so strokovno primerni edino detektivi, ki so zavezani tako Zakonu o detektivski
dejavnosti kot tudi Zakonu o varstvu osebnih podatkov in ne zasebni varnostniki, saj gre
za poizvedovalno dejavnost in obdelavo osebnih podatkov in ne za varnostno dejavnost.
48
Na koncu naj napišem še nekatere pomisleke glede prihodnosti detektivske dejavnosti v
Sloveniji, in sicer glede:
možnega ustanavljanja detektivskih agencij kot vseh oblik družbe,
združljivosti detektivske dejavnosti z drugimi dejavnostmi,
prenosa nekaterih policijskih pooblastil na detektive
17. člen ZDD navaja, da je detektivska družba pravna oseba in se lahko v skladu z
zakonom o gospodarskih družbah ustanovi kot osebna družba. To določilo zakona se mi
zdi osebno nesmiselno in nepotrebno, saj ne vidim nobene ovire, da bi bila detektivska
družba lahko tudi organizirana kot gospodarska družba ali kako drugače. Gre za milo
rečeno diskriminacijo v tem pogledu do detektivov, ker lahko ustanovijo detektivsko
družbo le kot obliko osebne družbe (d.n.o.), pa zato ni prav nobenega posebnega razloga.
Tak odnos države do detektivske dejavnosti jo zatira in ovira pri razvoju. Snovalci zakona
so tako odločitev sprejeli, ker ljudje na začetku razvoja detektivske dejavnosti detektivom
menda niso zaupali in so menili, da je le osebna družba, kjer detektiv jamči z vsem svojim
premoženjem primerna. Nasprotovali so tudi predlogu svobodne izbire oblike
gospodarske družbe, ki bi se ukvarjala z detektivsko dejavnostjo, saj bi v primeru
ustanovitve detektivskih kapitalskih družb tudi tujci lahko ustanavljali detektivske
agencije na območju Republike Slovenije in preko teh družb bi lahko tuje obveščevalne
službe prihajale legalno do podatkov, ki bi jih zanimali (Dvoršak, 2000).
Kar se tiče zaupanja, je stvar smešna, saj so detektivi ljudje z vsaj višješolsko izobrazbo
in navadno prihajajo iz vrst policije ali obveščevalnih služb, torej so to ljudje, ki so
varnostno preverjani in prvi, ki morajo spoštovati zakone že apriori. Mislim torej, da je
taka bojazen odveč, pa tudi bojazen po ustanavljanju detektivskih družb iz tujine in
pridobivanje podatkov domačih obveščevanih služb. Pri vsej stvari se je potrebno
zavedati, da je detektivska družba popolnoma navadna družba, ki prav tako potrebuje
dobre menedžerje in organizatorje dela prav tako kot ostale zasebne družbe. Gre za
pomembno dejstvo saj je nekdo lahko zelo dober menedžer in dober organizator dela, pa
vendar ni operativno uspešen, kar pa za detektivsko dejavnost, ki je v osnovi
poizvedovalna dejavnost, mora biti. Po sedanjem zakonu torej mora biti oseba, ki
ustanovi detektivsko družbo, detektiv, menedžer, organizator dela, tajnica in po možnosti
še snažilka – torej vse osebe v eni. S tem karikiranjem sem zgolj želel poudariti, da je to
praktično nemogoče oziroma, da je takih oseb malo in premalo za uspešen razvoj
49
dejavnosti nasploh. Moj zaključek tega člena je torej jasen – detektivske družbe bi morale
biti dopustno organizirane v vseh oblikah kapitalskih in osebnih družb, tisti, ki pa bi
opravljali detektivsko dejavnost, bi seveda morali biti zato primerno usposobljeni in imeti
veljavno licenco za opravljanje detektivske dejavnosti.
19. člen ZDD govori o tem, da je dejavnost detektivske družbe omejena na opravljanje
detektivskega poklica. To v prevodu pomeni, da se detektivska družba ne more in ne sme
ukvarjati z ničemer drugim kot zgolj in samo z detektivstvom. Osebno menim, da je tudi
ta določba povsem odvečna saj ne vidim nobenega pravega razloga, da naprimer
detektivska družba ne bi smela poleg detektivskih storitev ponujati tudi naprimer,
varnostne storitve ali kaj temu podobnega. Seveda bi v takem primeru morala veljati
stroga pravila, da lahko v taki družbi detektivske posle opravljajo izključno licincirani
detektivi, posle varovanja pa zasebni varnostniki, saj kot sem že zapisal v enem izmed
prejšnjih poglavij, je poizvedovalna dejavnost, eno varnostna dejavnost pa drugo in temu
primerno obstajata tudi 2 različna zakona.
Po sedanjem zakonu so detektivi omejeni zgolj na preiskovanje kaznivih dejanj, ki se
preganjajo na zasebno tožbo. To pomeni, da lahko delujejo v skadu z zakonom v tistih
primerih, ko policija nima pooblastil niti interesa raziskovanja. Glede na dejstvo, da se
kriminaliteta nasplošno iz leta v leto povečuje tudi pri nas in glede na podatke, ki kažejo
na to, da je preiskanost samih kaznivih dejanj ista ali celo slabša, nikakor pa ne boljša,
menim, da bi detektivi pri nekaterih procesnih dejanjih lahko veliko pripomogli k dvigu
preiskanosti kaznivih dejanj, saj so plačani po svojem učinku in morajo biti uspešni, če
želijo održati posel in stranke, medtem ko policija dela tisto, kar sodi v njen okvir in če
nekega dejanja ne uspejo raziskati, primer zaključijo kot nerešen. Seveda bi v tem
primeru bilo potrebno spremeniti tudi nadzor nad delom detektivov, s tem bi se
definitivno izboljšalo sodelovanje detektivov s policisti, ker kot je zapisal eden od
detektivov, policija in MNZ še vedno ljubosumno nagajajo detektivom pri njihovem delu
v smislu, da jim ne želijo izročati določenih podatkov, ki jih ti potrebujejo za uspešno
delo.
50
9 LITERATURA IN VIRI
Anžič, A. (1997). Zasebno varovanje in detektivska dejavnost: dileme in
perspektive. Zbornik strokovno znanstvenih razprav. Oktober, Portorož. Ljubljana,
Fakulteta za varnostne vede.
Pisni viri:
Bečan in drugi (2008). Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem. Ljubljana, GV
založba.
Bizjak, N. (2008). Detektiv v izvršilnem postopku. Specialistično delo, Ljubljana,
Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
Bogovič, B. (1995). Detektivi in zasebni varnostniki: kršitve človekovih pravic in
temeljnih svoboščin. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta
za varnostne vede.
Čas, T. (2006). Pravice detektivov: sodna praksa. Detektiv, 11/12 (06), 51 – 52.
Dvoršak, A. (2006). Od vohunskega do družinskega fotoaparata: digitalna
fotografija. Detektiv, 11/12 (06), 13 – 14.
Dvoršak, A. (2002). Detektiv: taktika in metodika poizvedovanja & primeri:
knjiga o detektivih in detektivstvu v elektronski obliki. Ljubljana, Sad.
Gostič, Š. (2006). Nadzor bolniškega staleža: stališča glavnega inšpektorja.
Detektiv, 11/12 (06), 49 – 50.
Grudina, S. (1994). Zasebni varnostniki in detektivi: kršitve pravice zasebnosti.
Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
Kotnik, S. (1994). Zasebno varovanje in detektivska dejavnost. Peter Umek. Dan
raziskovalne enote. 30. novemeber, Ljubljana. Ljubljana, Fakulteta za varnostne
vede.
Makoter, J. (2003). Strokovna in nadzorna vloga Ministrstva za notranje zadeve
na področju zasebnega varovanja. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v
Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
Nađ, S. (2007). Zasebni detektivi in analize njihove dejavnosti. Diplomsko delo,
Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
Plavčak, T. (2007). Nadzor detektivov nad javnimi uslužbenci. Diplomsko delo,
Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
51
Sotlar, A. (1998). V A. Anžič, A. (ur.), Profesionalizacija zasebnega varovanja in
detektivske dejavnosti v Sloveniji. Zbornik strokovno znanstvenih razprav.
Oktober, Portorož. Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede.
Sotlar, A. (2000). Normativna in funkcionalna ureditev zasebnega varstva – med
željami in možnostmi. Zbornik posveta. November, Portorož. Ljubljana, Fakulteta
za varnostne vede.
Sprinčnik, T. (2008). Inšpekcijski nadzor nad detektivsko dejavnostjo v Republiki
Sloveniji. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za
varnostne vede.
Šmid, P. (2007). Taktika in metodika dela detektivov. Diplomsko delo, Ljubljana,
Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
Švajger, H. (2006). Dopustno videosnemanje in fotografiranje: sodna praksa v
korist detektivov in njihovih strank. Detektiv, 11/12 (06), 43 – 44.
Tajnšek, T. (2006). Kontrola ali nadzor bolniške odsotnosti. Sintalček, 6 (06),
stran 7.
Trebše, V. (1993). Zasebno izvajanje detektivske dejavnosti. Diplomsko delo,
Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
Kodeks poklicne etike detektivov,
Zakonski viri:
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 35/2003),
Ustava RS (Ur. l. RS, št. 33/1991),
Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št.63 /2007),
Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/2007),
Zakon o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS, št. 96/2007),
Zakon o policiji (Ur. l. RS, št. 107/2006),
Zakon o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 32/2007),
Zakon o zdravstevenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.
l. RS, št. 72/2006),
Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002),
Zakon o informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005).
52
Internetni viri:
http://www.ip-rs.si/,
http://www.detektivska-zbornica-rs.si/,
sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani – 1 (sodba Pdp
1171/2001, evidenčna številka: VDS 2360 – 9. 5. 2003). Sodba je bila dobljena
12. 1. 2009 na
http://www.sodnapraksa.si/default.asp?k=doc_content&baza=VDSS&oid=277&
highlight=1171%2F2001,
sodba Višjega sodišča v Ljubljani – 2 (opravilna številka VLS sodba II Cp
1269/2004 z dne 13. 4. 2005). Sodba je bila dobljena 12. 1. 2009 na
http://www.sodnapraksa.si/default.asp?k=doc_content&baza=IESP&oid=1736&hi
ghlight=1269%2F2004+.
53
Delovni življenjepis Rodil sem se 27.4.1985 v Kranju. Osnovno šolo sem obiskoval v Smledniku, nadalje pa
sem šolanje nadaljeval na srednji ekonomski šoli v Kamniku. Leta 2004 sem opravil
poklicno maturo in se istega leta vpisal na Fakulteto za varnostne vede na 3 letni
strokovni visokošolski program varstvoslovje. 3. letnik študija sem zaključil v letu 2008,
v diplomski nalogi pa sem pisal o detektivski dejavnosti, in sicer o vlogi detektiva pri
ugotavljanju disciplinskih kršitev (delovno – pravne zakonodaje).
54
Izjava o avtorstvu Izjavljam, da je zaključno delo z naslovom »Vloga detektiva pri ugotavljanju
disciplinskih kršitev (delovno – pravni postopki)« rezultat lastnega dela in da so
rezultati korektno navedeni.
Aleš Janić
Recommended