SKD Tabor 38. redni občni zbor H. C. Andersen Vžigalnik nova premiera F. Fabec SlovenskaD. Vončina odporniška fotografija M. VERGINELLA Vojni M. PAHOR dnevnik Bruna Trampuža D. JELINČIČ Eseji zM. KOŠUTA zahodnega roba

84 85-

SLOVENSKEGAKULTURNEGADRUŠTVATABORGLASNIK KNJIŽNICE “PINKO TOMAŽIČ IN TOVARIŠI”

OPČINE

Julij2006-številka84-85 prvaštevilkajeizšlaavgusta1983;naklada:250izvodov Prosvetni dom - Narodna ulica, 51 34016 OPČINE - TRST tel.040/213945 e-mail: skdtabor@email.it info@skdtabor.it www.skdtabor.it

Uredniški odbor: Stanka Hrovatin, Nori JeričFotografije: Foto KromaOblikovanje in tisk: Tiskarna Mljač, Divača - SLO

ISSN1124-6499

Izhajanje Glasnika omogoča tudi finančna podpora Zadružne kraške banke – Opčine

�

V SREDO, 28.6.2006

KONCERTPAPIRNIŠKI PIHALNI ORKESTER

VEVČE

V NEDELJO, 2.7.2006

IRSHAVAUKRAJINSKA FOLKLORNA SKUPINA

V PETEK, 14.7.2006

KONCERTVLADO KRESLIN IN ETNOPLOČ TRIO

V PETEK, 21.7.2006

MONOKOMEDIJASaša Pavček: AL’ EN AL’ DVA

Režija – igra ALEŠ VALIČ

V PETEK, 28.7.2006

FILM OLIVER TWIST

Režija ROMAN POLANSKI

TabOR 2006 - POlETjE POD KOSTaNjEm

�

DRUŠTVENO DELOVANJE

TAJNIŠKO POROČILO

Vsem prisotnim lep pozdrav !Pred tremi leti, ko smo mlajša generacija pristopili k odboru društva, se mi je zdelo skoraj nemogoče, da je do prve spremembe sploh prišlo. Ko smo lani vključili v odbor še mlajše, se mi je skoraj zdelo, da se je pri društvu zgodil mali čudež.Ko smo pred tremi leti pristopili, smo v odboru mi bili “malčki”, danes pa smo že “sredinčki”, čez leto pa bomo prestopili prag “veličkov”. Ni naključje, da me misli popeljejo v svet vrtca. Taka je pač pot doraščanja, pot vzgoje, ki ga prehodijo otroci, ko začnejo obiskovati vrtec in jih vzgojiteljice porazdelijo v skupino malčkov, sredinčkov in veličkov. In prav taka je tudi naša pot, ki nas je popeljala do te stavbe, kjer deluje naše društvo.Odbor se redno srečuje vsakih štirinajst dni, naloge in obveznosti so, čeprav ne vedno pravično, še kar porazdeljene, zato se moramo še nekoliko potruditi. Drugače je delovno in prijateljsko vzdušje dobro, moram reči tudi korektno in konstruktivno.Kdor je sledil dnevnemu tisku ali radiu ali slovenski televiziji RAI, je lahko tudi v tem letu zasledil, da se v društvu vedno kaj dogaja, da društvo ponuja pestre in zanimive pobude, da vsakdo izmed nas lahko doživi in se vživi v kulturnem dogodku, ki mu najbolj prija.Ker se v društvenih prostorih odvijajo raznorazne dejavnosti, ima vsaka dejavnost svojega referenta, poročilo za posamezne dejavnosti pa vam bodo prebrali posamezni referenti, spomnila bi vas samo na naslednje pobude, ki smo jih organizirali od lanskega občnega zbora do danes:- spomladanski in jesenski pohod po openski gmajni;

- sodelovanje vzhodnokraških društev pri skupni organizaciji pohoda od Bazovice do Repna ob 60- letnici osvoboditve;- Poletje pod kostanjem 2005;- društveni bar je dobil novega upravitelja Borisa Sosiča;- Miklavžev sejem;- kuharska tečaja z Vesno Guštin;- sodelovanje vzhodnokraških društev pri skupni organizaciji Dneva kulture.Kaj pa za naprej ?Za vse nadaljnje prireditve dobite sproti informacije v Primorskem dnevniku, po Radiu Trst A, na plakatih, ki so izobešeni po vaških trgovinah - hvala trgovcem za razpoložljiv kotiček - pa tudi v društvenem baru ali pri odbornikih.Naj samo omenim, da so že v teku priprave za Poletje pod kostanjem 2006, izkoriščam pa priložnost, da povabim vse prisotne člane in prijatelje, da se nam pridružijo v nedeljo, 9. aprila ob deseti uri v Prosvetnem domu, ker smo se končno odločili, da s skupnimi močmi in v veseli družbi (zagotovljeno je kosilo) pospravimo naš kulturni hram.Vrata društva so vedno odprta vsem, ki bi se nam radi pridružili ne samo z idejami, ampak tudi in predvsem s fizično pomočjo in prisotnostjo. Društvo ni last odbornikov in ne more uspešno delovati le s skupinico ljudi. Društvo je naše vaško bogastvo, je dediščina naših vztrajnih, borbenih in požrtvovalnih ljudi, zavedajmo se, da smo del slovenskega naroda tudi mi in če se hočemo ohraniti in obstajati, moramo pri delovanju pomagati vsi!

Hvala za pozornost in za nadaljnjo bolj številčno prisotnost!

Dunja Sosič

38. redni občni zbor SKD Tabor30. marca 2006

5

PREGLED DEJAVNOSTI

31.03.2005 37. redni bčni zbor SKD TABOR02.04.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Ura pravljic za I. in II. razred osnovne šole02.04.2005 Nastop MopZ Tabor na Primorski poje v Lokvi03.04.2006 Nastop MoPZ Tabor na svečanosti ob spomeniku 71 talcev15.04.2006 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: V svetu pravljic, za vrtecApril 2005 Izid GLASNIKA št.7917.04.2005 Pomladni dan s pohodom, kosilom, z igrami in druženjem - v sodelovanju z openskimi organizacijami20.04.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Tržaška pokrajina: uspehi, težave, perspektive. Sodelovali so pokrajinski svetovalci: Franco Crevatin-Oljka, Michele Di Donato- Lista Illy, Nevo Radovič-Oljka, Mariza Škerk-Oljka24.04.2005 Ob 60-letnici osvoboditve pohod od Bazovice do Repna. V sodelovanju z društvi in organizacijami Vzhodnega Krasa, pod pokroviteljstvom Rajonskega sveta za vzhodni Kras24.04.2005 Sodelovanje MoPZ Tabor v združenem zboru na skupni proslavi vzhodnokraških vasi v Repnu ob 60. obletnici osvoboditve 28.04.2005 Odprtje razstave Spomeniki padlim v NOB v Tržaški pokrajini s predvajanjem filma Kozara. V sodelovanju z domačo sekcijo VZPI-ANPI - od 28.04.do 03.05.2005 03.05.2005 Ob 60-letnici osvoboditve Opčin: za šolsko mladino predvajanje angleških dokumentarcev iz leta 1944: Prenos ranjencev z Visa v Bari ter Pesek in zvezda. Ogled medvojnega zaklonišča Kalič03.05.2005 Ob 60-letnici osvoboditve Opčin: svečanost pri spomeniku NOB. Sodelovali so dijaki Srednje šole Srečka Kosovela, MoPZ Tabor in recitatorji Dragotin Danev,

6

Drago Gorup, Melita Malalan, Kostanca Mikulus, Boris Sosič, Armando Škerlavaj. V sodelovanju z domačo sekcijo VZPI-ANPI06.05.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: V svetu pravljic, za vrtec - zadnje srečanje07.05.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Ura pravljic za I. in II.r. - zadnje srečanje07.05.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Enodnevni izlet na Rab z obiskom pokopališča italijanskega koncentracijskega taborišča v Kamporskem zalivu. V sodelovanju z domačo sekcijo VZPI-ANPI18.05.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Tržaška občina: uspehi, težave, perspektive. Sodelovali so: občinski svetnik Peter Močnik in predsednika Rajonskih svetov za zahodni Kras Bruno Rupel in za vzhodni Kras Zoran Sosič19.05.2005 Tomaž Kalc: Collander – Maneken s Cola, gostovanje gledališke skupine Skd Tabor v Ljudskem domu v Trebčah25.05.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Referendum o umetnem oplojevanju Zakaj 4 X DA. Gosta deželna svetovalka Tamara Blažina in ginekolog Marko Gergolet26.05.2005 Zaključni pohod telovadk po openskem Krasu in večerja z nagrajevanjem za vztrajnost30.05.2005 Zaključni izlet telovadk na Gorenjsko 08.06.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: sen. Miloš Budin: Izkušnja v parlamentu: katere politične poti za manjšino ?23.06.2005 Koncert MoPZ Tabor pri Ferlugih23.06.2005 Sodelovanje na 6. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah: s komedijo Collander – Maneken s Cola, tekst in režija Tomaž Kalc 25.06.2005 Nastop MoPZ Tabor na Škocjanskem festivalu Primorski zbori kresni nočiJulij 2005 Izid GLASNIKA št. 8007.07.2005 V sodelovanju z Glasbeno matico koncert skupine Boštjan Simon Jazz Quartet in udeležencev delavnice za zabavno glasbo pod vodstvom Andrejke Možina09.07.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši v sodelovanju z domačo sekcijo VZPI-ANPI izlet z obiskom Sv. Urha, Gramozne jame, grobov talcev, obeležja v spomin na Dachauske procese ter Cankarjeve rojstne hiše na Vrhniki

TABOR 2005 Poletje pod kostanjem - od 15.07. do 06.08 2005 -15.07.2005 Gledališče smeha iz Kopra gostuje s komedijo A. Jelačina Nepozabni pik-nik s tvojo ženo, režija Sergej Verč23.07.2005 V sodelovanju z ZSKD iz Rezije odprtje etnološke razstave Dolina pod Kaninom - Rezija in Rezijani, razstavo pripravila in predstavila Luigia Negro, postavila Jasna Merkù. Izid istoimenske dvojezične brošure. Nastop folklorne skupine Val Resia Projekt je podprl Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Sejem novih in rabljenih knjig - od 23.07. do 21.08.2005 -29.07.2005 Koncert harmonikarskega orkestra Klub Musette in orkestra diatoničnih harmonik Ziach Musikanten iz Belgije06.08.2005 Večer Folklorne skupine Canazei

22.08.2005 Nastop MoPZ Tabor na openskem pokopališču na svečanosti ob postavitvi obnovljene grobnice jugoslovanskim partizanom padlim v boju za osvoboditev Opčin

7

Poletje po kostanjem 2005Folklorna Skupina Canazei

�

29.08.2005 Nastop MoPZ Tabor na slovesnosti ob odkritju spomenika petim prebeneškim kurirkam in štirim tovarišem ustreljenim leta 1944 v kraški dolinici 03.09.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši v sodelovanju z domačo sekcijo VZPI- ANPI: ob 60-letnici osvoboditve izlet na Bazo 20 v Kočevskem Rogu. Na povratku postanek na Trubarjevi domačiji v Rašici in v Spodnjih Retjah , rojstnem kraju Frana Levstika, obiskali lipo, kjer je nastal njegov Martin Krpan.03.09.2005 Začetek vaj gledališke skupine za Andersenovo pravljico Vžigalnik, mentorica Vesna Tomšič06.09.2005 Začetek pevskih vaj MoPZ Tabor02.10.2005 Pavel Medveščak: Gujonovo srce, gostovanje Etnološko gledališke skupine “Kontrabant čez Idrijo”, Kambreško - Kanal ob Soči03.10.2005 Začetek tečajev telovadbe03.10.2005 Začetek srečanj Ob pletenju še kaj…03.10.2005 Začetek plesnih tečajev04.10.2005 Začetek tedenskih Ur pravljic za 1. in 2. razred osnovne šole. Pripoveduje Alda Sosič16.10.2005 Bruno Cappelletti e Ruggero Paghi: Quel venerdì in Barriera, gostovanje tržaške narečne gledališke skupine Ex allievi del Toti19.10.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Olga Lupinc je ob prisotnosti avtorice Eveline Umek predstavila knjigo Frizerka. Odlomke je brala Alda Sosič.23.10 2005 V sodelovanju z vaškimi organizacijami Pohod po openski gmajni. Po skupnem kosilu v Prosvetnem domu igre in družabnost ob pečenem kostanju in z novim vinom.30.10.2005 Openska glasbena srečanja - Koncertna sezona 2005/2006: Koncert Dua Nicoletta Sanzin - harfa in Tomaž Lorenz - violina.01.11.2005 Nastop MoPZ pred spomenikom padlih na Opčinah in na pokopališču06.11.2005 Le po kom se je vrgel ta fant? režija Vesna Tomšič. Gostovanje dijakov iz Gorice.16.11.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Srečanje s kulturno delavko in publicistko

Lido Turk. Večer na temo Balada o mladi Zori je uvedla Majda Artač Sturman, ki je predstavila roman Zora in se pogovarjala z avtorico. Razstava NŠK o Zori Perello.

November Izid GLASNIKA št. 81 - 8217.11.2005 V Senegalu. Deželo sta v sliki in besedi predstavila Saška Ažman in Senegalec Diop

Modemba 19.11.2005 Prvo od štirih srečanj kuharskega tečaja, ki ga vodi Vesna Guštin v

prostorih Doma Brdina.23.11.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska

odporniška fotografija, predstavitev knjige Borut Klabjan, prikaz diapozitivov. Na večeru je sodeloval tudi MoPZ Tabor27.11.2005 Openska glasbena srečanja: Koncert Trobilnega kvinteta simfonikov RTV Slovenija30.11.2005 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Marta Verginella: Suha pašta, pesek in bombe

- vojni dnevnik Bruna Trampuža. Ob prisotnosti avtorice in obeh hčerk Bruna Tampuža predstavitev Milan Pahor

03.12.2005 H.C.Andersen: Vžigalnik - priredba in režija Vesna Tomsič, kostumi in scena Magda Samec - premiera

9

Miklavžev prodajno razstavni sejem in razstava mladinskih knjig od 3. do 7.12.05 07.12.2005 Koncert harmonikarskega orkestra GM iz Špetra pod vodstvom Aleksandra Ipavca11.12.2005 Openska glasbena srečanja: Koncert Ensemble Nova Academia17.12.2005 H. C. Andersen: Vžigalnik- režija Vesna Tomsič. Ponovitev18.12.2005 Nastop MoPZ Tabor na svečanosti na Pikelcu18.12.2005 Gostovanje gledališke skupine Metronom ZSKD z lepljenko Svoboda res je zlata, režija Nerina Švab20.12.2005 New York-New York predvajanje diapozitivov Majne in Daše Pangerc ter Martine

Bogatec08.01.2006 Openska glasbena srečanja v sodelovanju z ZSKD in Rajonskim svetom za vzhodni

Kras: Novoletni koncert Celjskega godalnega orkestra, dirigent Nenad Firšt14.01.2006 Prvo od štirih srečanj drugega kuharskega tečaja z Vesno Guštin v Domu Brdina15.01.2006 H. C. Andersen: Vžigalnik, režijaVesna Tomsič, gostovanje v Desklah21.01.2006 Koncert MoPZ Tabor na srečanju pobratenih zborov v Pliberku21.01.2006 H. C. Andersen: Vžigalnik – režija Vesna Tomsič, gostovanje v Trebčah22.01.2006 Nadja Švara: Turistična agencija, režija Magda Švara. Gostovanje dramske skupine

KD F.Prešerna iz Boljunca29.01.2006 Openska glasbena srečanja: Koncert pianista Vladimira Babina02.02.2006 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Srečanje s pisateljem Markom Sosičem in z

njegovim romanom Tito, amor mijo. Z avtorjem se je pogovarjala Neva Zaghet10.02.2006 Lojze Abram je v sliki in besedi predstavil Mongolijo

Prešerno skupaj : Skd Lipa / Skd Grad / Skd Skala / Skd Taborod 15. do 19.02. Skd Slovan / Skd Primorec / Skd Kraški dom15.02.2006 V sodelovanju z ZSKD za šole openskega ravnateljstva v Prosvetnem domu

gostovanje Lutkovnega gledališča Ljubljana s predstavo Sapramiška15.02.2006 Nastop MoPZ na odprtju razstave Marjana Miklavca v Gropadi18.02.2006 Čiščenje sramotnih napisov na zidu Prosvetnega doma19.02.2006 Osrednja proslava v Prosvetnem domu: Čez morje ... čez morje ... zamisel in režija Olga Lupinc, izvirna glasba Andrejka Možina, scena Magda Tavčar28.02.2006 Otroško pustno rajanjeMarec 2006 Izid GLASNIKA št. 83 - Ukradena mladost / Nela in Lojzi Sosič / Gioventù rubata08.03.2006 V sodelovanju z osnovno šolo F. Bevka so učenci obiskali in obdarili najstarejše

vaščanke, nekatere na domu, druge pa povabili v Prosvetni dom, kjer so jim tudi zapeli

12.03.2006 Dan žena: predstavitev nove knjige Vesne Guštin Beri, beri rožmarin s pred- vajanjem diapozitivov kraških rastlin, z avtorico se je pogovarjala Lili Čebulec. Nastop MoPZ Tabor. Predvajanje dokumentarca društva Debela Griža Taku je blo na Volčjem Gradi17.03.2006 Peter Senizza je v sliki in besedi prikazal Sončno stran Etiopije22.03.2006 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši: Dušan Jelinčič – Eseji z zahodnega roba. Ob

prisotnosti avtorja je delo predstavil Miran Košuta24.03.2006 Odprtje razstave akademskega slikarja Andreja Trobentarja. Z umetnikom se je

pogovarjala Ani Tretjak. Nastopil je Trio Makadam26.03.2006 Openska glasbena srečanja: Kitarski kvartet Apeiron in Pihalne skupine

konservatorija G.Tartini iz Trsta30.03.2006 38. redni občni zbor SKD TABOR

10

Čiščenje sramotnih napisov na zidu Prosvetnega doma

Otroško pustno rajanje

11

Učenci OŠ F. Bevka so ob 8. marcu obiskali in obdarili najstarejše vaščanke.

Ob Dnevu žena predstavitev knjige Vesne Guštin Beri, beri rožmarin zeleni

12

GLEDALIŠKADEJAVNOST

Vsaka gledališka skupina je steber dejavnosti nekega društva in je važno, da društvo zanjo skrbi in ji pomaga. To se pri nas dogaja, zato se zahvaljujem vsem, ki nam pomagajo, nas spodbujajo in so nam ob strani.19.05.2005 smo gostovali v Trebčah z našo predstavo Collander - Maneken s Cola v priredbi in režiji Tomaža Kalca23.06.2005 Z istim delom smo sodelovali na 6. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah Septembra smo pridno in pogumno začeli z vajami za novo delo. Tokrat smo se podali v očarljiv Andersenov pravljični svet. Za uprizoritev smo izbrali pravljico Vžigalnik. Mentorico oziroma režiserko smo kontaktirali že poleti. Dolgo smo jo iskali in jo končno našli v Sovodnjah na Goriškem, to je Vesna Tomsič. 03.12.2005 je bila premiera17.12.2005 ponovitev v Prosvetnem domu15.01.2005 gostovanje v Desklah21.01.2006 gostovanje v Trebčah24.03.2006 gostovanje v Borštu08.04.2006 si bo v Prosvetnem domu ogledala Vžigalnik selektorica predstav za Linhartovo srečanje.K uspehu predstave je veliko pripomogla tudi Magda Samec, ki je pripravila enostavno, a učinkovito sceno ter poskrbela za vse potrebne rekvizite in kostume. Medtem smo za skupno osrednjo proslavo Kulturnega dne društev vzhodnokraških vasi in Repen- tabra pripravili recital Čez morje... čez morje... v režiji Olge Lupinc, ki je sestavila splet poezij na temo Lepe Vide in odlomkov dela Aleksandrinke Marjana Tomšiča. Originalno glasbo je prispevala Andrejka Možina, sodelovalo je 17 igralcev in 4 glasbeniki, scena in kostumi Magda Tavčar, tehnika Vasja Križmančič.Gledališka dejavnost zaobjema tudi gostovanja pri nas drugih skupin, ki se zelo rade odzovejo našim vabilom.Gostovali so:15.07.2005 Gledališče smeha iz Kopra s komedijo Nepozabni piknik s tvojo ženo, režija Sergej Verč02.10. 2005 Etnološko gledališka skupina Kontrabant čez Idrijo, Kambreško z delom P. Medveščaka Gujonovo srce16.10. 2005 Ex allievi del Toti z igro Quel venerdì in Barriera v tržaškem narečju06.11.2005 Le po kom se je vrgel ta fant? v režiji Vesne Tomsič in izvedbi goriških dijakov18.12.2005 Gledališka skupina Metronom ZSKD z lepljenko Svoboda res je zlata, mentorica Nerina Švab22.01.2006 Gledališka skupina KD F.Prešeren iz Boljunca z igro Nadje Švara Turistična agencija v režiji Magde Švara16.02.2006 V sodelovanju z ZSKD Lutkovno gledališče Ljubljana z igro S. Makarovič SapramiškaV prihodnje imamo v načrtu še gostovanje proseške skupine s predstavo Večerja s pismom in borštanske s Teto na konju. Že sedaj vabljeni.Na koncu se kot vzgojiteljica VZS Mitja Čuk zahvaljujem predsednici društva in odboru, ki nas humano vedno povabijo na ogled predstav in nam obenem dajo možnost, da tudi mi nastopamo na teh odrskih deskah.

Melita Malalan

1�

MOŠKI PEVSKI ZBOR TABOR

MoPZ Tabor je bil ustanovljen marca leta 1969, se pravi, da ima zbor letos za sabo celih 37 let neprekinjenega delovanja. Največ seveda nastopamo v domači vasi, kjer smo prisotni z našo pesmijo pri skoraj vseh kulturnih prireditvah in pri proslavah v počastitev žrtev iz naše polpretekle zgodovine. Nastopamo seveda tudi drugje, v okoliških vaseh in čez mejo. Naš zbor si ni nikoli zadajal kakih tekmovalnih ciljev, a smo se vedno radi odzvali povabilu, kjer je bila naša pesem dobrodošla. In povsod, kjer smo nastopali, smo pustili za sabo lep vtis.Navadno se naša pevska sezona začne prvi teden septembra in se konča konec junija. Pa poglejmo, kje vse smo peli od zadnjega, 37. občnega zbora SKD Tabor, ki je bil 31. marca 2005:

– 2. aprila je delegacija našega zbora šla v Branik na pogreb Slavka Rota, predsednika MoPZ Franc Zgonik, s katerim je naš zbor pobraten.– Istega dne zvečer je naš zbor nastopil v Lokvah na reviji Primorska poje, kjer smo zapeli štiri pesmi.– 3. aprila je zbor pel na openskem strelišču ob 61. obletnici ustrelitve 71 talcev.– 24. aprila je zbor nastopil v Repnu skupaj z drugimi primorskimi zbori na proslavi ob 60. obletnici osvoboditve.– 3. maja je zbor pel pri spomeniku padlim za proslavo ob 60. obletnici konca bojev na Opčinah . Zapeli smo pet pesmi s partizansko vsebino. – 7. maja je domača Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši organizirala izlet na Rab ob 60. obletnici konca vojne. Izleta smo se udeležili tudi nekateri pevci našega zbora. Ob polaganju venca na spomenik umrlih v taborišču smo zapeli žalostinko.– 27. maja je delegacija našega zbora ponesla pozdrav ŽePZ Ivan Grbec iz Škednja ob 25-letnici neprekinjenega delovanja.– 8. junija so predstavniki našega zbora bili prisotni na koncertu MoPZ Lipa iz Bazovice ob predstavitvi zgoščenke “Pozdrav”.– 23. junija je naš zbor na povabilo vaške skupnosti zapel pri Ferlugih, na predvečer sv. Ivana. V domači cerkvici smo zapeli 6 pesmi. Sledila je družabno srečanje ob kresu.– 25. junija smo sklenili pevsko sezono z nastopom v Škocjanu na tradicionalni reviji “Primorski pevski zbori kresni noči”.– 19. julija se je naš zbor zbral v openski farni cerkvi, kjer smo zapeli 3 pesmi ob 25. obletnici poroke našega pevca Maria Sosiča.– 22. avgusta je MoPZ Tabor pel na openskem pokopališču na svečanosti ob postavitvi obnovljene grobnice padlim partizanom v bitki za Opčine maja 1945.– 29. avgusta smo peli pri odkritju spomenika padlim kurirkam iz Prebenega in štirim tovarišem ob dolinici pri Kraški ulici (via Carsia).– 6. septembra 2005 smo s prvo vajo začeli novo pevsko sezono.– 1. novembra je zbor kot ponavadi pel pri spomeniku padlih in na pokopališču. Potem smo pevci šli tudi na pokopališče na Repentabor, kjer smo na grobu našega pevca Dolfija Puriča zapeli dve žalostinki.– 23. novembra je zbor zapel tri partizanske pesmi na predstavitvi knjige Franca Fabca in Dejana Vončine: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945.– 11. decembra je šla delegacija našega zbora na koncert MoPZ Tabor iz Lokev, kjer je bila tudi predstavitev njihove prve zgoščenke “Kraški sini”. Ob tisti priložnosti smo se tudi zmenili za skupen nastop obeh zborov Tabor najprej na Opčinah in potem v Lokvi, ki naj bi bil ob koncu te sezone ali v začetku naslednje.

1�

– 18. decembra je MoPZ Tabor pel na Pikelcu ob 64 - letnici ustrelitve Pinka Tomažiča in tovarišev.– 21. januarja 2006 je naš zbor pel v Pliberku, v Avstriji, na 20. srečanju pobratenih zborov pod geslom “Od Korotana do Jadrana”. Koncert je imel na Koroškem velik odmev, ker je izzvenel tudi kot manifestacija proti deželnemu glavarju Haiderju, ki je izjavil, da ne bo dovolil postaviti dvojezičnih tabel v Pliberku, kakor predvideva razsodba ustavnega sodišča. O tem kulturnem dogodku je poročala tudi slovenska televizija v oddaji “Dober dan, Koroška”. – 15. februarja je zbor pel na Prešernovi proslavi v Gropadi. V lepo urejenem domu domačega društva Skala so ob tej priliki otvorili razstavo akvarelov sežanskega umetnika Marjana Miklavca. Na tem res lepem in prijetnem kulturnem večeru je naš zbor zapel 7 pesmi.

– 25. februarja, ob 39. pustni povorki, je imel MoPZ Tabor tradicionalno osmico v Prosvetnem domu. Vsem ženskam, ki so nam pomagale gre topla zahvala.– 12. marca je zbor nastopil v Prosvetnem domu ob priliki mednarodnega dneva žena in tudi tu je zapel sedem pesmi.Zdaj se zbor vneto pripravlja na nastop na “Primorski poje”, ki bo v Loparju v slovenski Istri 8. aprila, kjer bomo zapeli štiri pesmi.V tem letu, od zadnjega občnega zbora SKD Tabor, se je naš zbor poslovil od sledečih domačinov– 15. aprila smo peli pri odprtem grobu Marina Simiča.– 28. junija smo peli v Trebčah na pogrebu Giacoma Belline.– 28. oktobra smo se s pesmijo poslovili od tovariša Andreja Renarja. Najprej smo zapeli eno pesem pri spomeniku padlih, od koder je pogreb potem krenil na pokopališče, kjer smo pri odprtem grobu zapeli še dve pesmi. Našim pevcem so se ob tej priliki pridružili tudi pevci Rdeče zvezde iz Saleža.– 9. decembra smo peli na pogrebu Pierine Sosič rojene Riolino, matere našega bivšega pevca Livija Sosiča.– 28. decembra se je zbor s pesmijo poslovil od Marčela Švaglja.

15

V začetku leta nam je pevovodja Aleksander Sluga sporočil, da bo moral zaradi svojih številnih obveznosti, a predvsem zaradi oddaljenosti Opčin od doma, bo moral, čeprav s težkim srcem, zapustiti naš zbor. Naj povem, da naš pevovodja živi v Kozani v Goriških Brdih, in sicer na slovenski strani. Po vajah, ki se končajo ponavadi po 10. uri, se mora voziti več kot uro časa do doma. Ta njegova odločitev nam povzroča ob koncu sezone nekoliko negotovosti, kako naprej. Čeprav smo to pričakovali, nas je njegova odločitev presenetila in tudi iznenadila, ker se o tem nismo nikoli pogovarjali. Res velika škoda! Upajmo, seveda, da bomo tudi s pomočjo ZSKD našli novega pevovodjo, da bomo redno začeli naslednjo pevsko sezono. Učitelju Aleksandru Slugi se seveda iskreno in toplo zahvalimo za ves trud in požrtvovalnost, ki ga je vložil v vodenju našega zbora. Skupaj smo preživeli skoraj 9 let. V tem času smo imeli nešteto vaj in vrsto nastopov, ki nam bodo ostali v trajnem spominu. MoPZ Tabor želi Aleksandru Slugi veliko osebne sreče in kar največ uspehov pri delu.Pevci MoPZ Tabor se nameravamo tudi na primeren način zahvaliti našemu pevovodji za vse, kar nam je nudil in za potrpljenje, ki ga je imel z nami. Zato smo sklenili prirediti njemu na čast pevski večer, ki naj bi bil konec aprila ali v začetku maja. Zato vas že zdaj vse toplo vabimo, da se koncerta udeležite. Predsednik MoPZ Armando Škerlavaj

OPENSKA GLASBENA SREČANJA KONCERTNA SEZONA 2005/06

Kot pravi nekdo “Brez kulture in umetnosti ni naroda, če pa je, je kot drevo brez cvetja in listja”. Tudi glasba je umetnost, ki ne zadovoljuje le ušes, ampak sega veliko globlje, zato skuša biti izbira

Openska glasbena srečanja: Kitarski kvartet Apeiron

16

koncertov Openskih glasbenih srečanj taka, da bo tudi duša poslušalca polna občutkov in užitkov.Letošnja sezona je v sodelovanju z ZSKD od oktobra 2005 do marca 2006 ponudila v poslušanje izviren izbor od baročne do klasične glasbe, od sodobne glasbe do jazza: – Tržaška harfistka Nicoletta Sanzin in ljubljanski violinist Tomaž Lorenz, pravi dekan med slovenskimi glasbeniki in pedagogi, sta odprla sezono;– Najbolj znani in cenjeni slovenski trobilci so člani Trobilnega kvinteta Simfonikov RTV Slovenija;– Baročni ansambel Nova Academia je s skladbami sakralnega značaja primerno pričaral božično vzdušje;- V sodelovanju z Rajonskim svetom za vzhodni Kras smo proslavili Novo leto ob zvokih Celjskega godalnega orkestra;– Eden izmed najboljših predstavnikov mlade generacije hrvaških pianistov, Vladimir Babin, se je predstavil s solističnim klavirskim recitalom “Od klasike do jazza”;– Kvarteta “Sensibile” in “Clarifour” pa sta obtičala zasnežena nekje na poti sredi Slovenije, medtem ko je tudi pri nas razsajala snežna nevihta. Žal, tega koncerta v sodelovanju z Glasbeno mladino Slovenije trenutno ne moremo nadoknaditi zaradi neskladnosti datumov;– Zaključili smo z gostovanjem komornih zasedb, ki jih sestavljajo gojenci tržaškega konservatorija “Giuseppe Tartini”.Letos smo poskusno uvedli tudi “nagrajevanje najzvestejšega obiskovalca naših koncertov”. Nagrada je bila vstopnica veljavna za vse koncerte v naslednji sezoni oz. nekak letni abonma. In ravno glede abonmajev smo se tu pa tam kdaj pogovarjali, a konkretnih odločitev še ni.Dovolite mi sedaj, da se zahvalim ZSKD, ki nam zvesto stoji ob strani, ker verjame v naše projekte in iz srca se zahvaljujem vsem odbornikom in članom, ki so Luci in meni pomagali izpeljati zastavljeni program in nenazadnje hvala vsem obiskovalcem, ki cenijo naše izbire.“Glasba je mati ljubezni”, pravi Shakespeare. Alda Sosič

KNJIŽNICA PINKO TOMAŽIČ IN TOVARIŠI

Nima smisla, da ponovim to, kar se mi je zdelo že lani potrebno, in sicer, da podčrtam težkoče in pomanjkljivosti, ki niso samo naše oziroma lokalnega značaja. Prisotne so v vsej šolski populaciji v naši družbi. Zanje smo namreč odgovorni starši, šola, kulturna društva in tudi knjižnice. Dokler se ne bomo zavedali važnosti slovenske knjige in jezika za naš razvoj, šola ne bo rasla. Osiromašenje ne prihaja iz mešanih zakonov, ampak iz premajhne zavzetosti nas vseh, vsakega na svojem področju. Društvo ima lahko najlepše ideje, a samo ne more nič.Do konca leta 2005 so bile Ure pravljic v Knjižnici, in sicer enkrat mesečno za učence prvega in drugega razreda osnovne šole in za vrtec. Letos potekajo v sodelovanju z osnovno šolo na šoli F. Bevka, niso pa rodile zaželenih sadov zaradi preskromnega obiska. Skromen je bil tudi obisk Knjižnice osnovnošolcev v spremstvu učiteljev. Seveda je bilo dobrodošlo sodelovanje med šolo in društvom ob mladinskih prireditvah ali ob pohodih ali ob ogledu medvojnega zaklonišča Kalič, kar pa je vse premalo. V načrtih za prihodnje leto se bo treba resneje zamisliti.

Sodelovanje z VZPI-ANPIOb 60-letnici osvoboditve je bilo sodelovanje bogato: razstave, filmi, izleti: – 28. aprila razstava Spomeniki padlim v NOB v Tržaški pokrajini in predvajanje filma Kozara,

17

– 3. maja, ob 60-letnici osvoboditve Opčin, za šolsko mladino: predvajanje angleških dokumentarcev Prenos ranjencev z Visa v Bari ter Pesek in zvezda. Sledil je ogled zaklonišča jame Kalič,– 7. maja izlet na Rab z obiskom pokopališča italijanskega koncentracijskega taborišča v Kamporskem zalivu,- 9. julija obisk sv. Urha, Gramozne jame, grobov talcev, obeležja v spomin na dachauske procese ter Cankarjeve rojstne hiše na Vrhniki,- 3. septembra: Izlet v Bazo 20 v Kočevskem Rogu, postanek pri Trubarjevi domačiji v Rašici in še v Spodnjih Retjah, rojstnem kraju Frana Levstika.Naj omenim še sodelovanje našega društva ob prenosu posmrtnih ostankov treh žrtev, ki so jih Nemci ustrelili na Opčinah 29. avg. 1944 v obnovljeno grobnico partizanov na openskem pokopališču. Pa še pri odkritju spomenika 9 padlim, ne umrlim na Mandriji.

RAZSTAVNA DEJAVNOSTod 28.04. - 03-05. Spomeniki padlim v NOB v Tržaški pokrajiniod 23.07. - 21.08. Sejem novih in rabljenih knjig,od 03.12 - 08.12. Miklavžev sejem11.11. Zora Perello, v sodelovanju z NŠK

SREČANJACiklus večerov (4) z naslovom Uspehi, težkoče, perspektive so bila srečanja s slovenskimi izvoljenimi svetovalci v rajonskem, občinskem, pokrajinskem, deželnem svetu in v parlamentu. Mislili smo, da se bo odvijalo soočenje z opravljenim delom ljudi, ki smo jih izvolili, da se bomo obojestransko poslušali in iskali morda nove poti za uresničitev ciljev, ki so si jih postavili v svojih volilnih programih. 30

Srečanje s pisateljem Markom Sosičem in z njegovim romanom Tito, amor mijo. Z avtorjem se je pogovarjala Neva Zaghet.

1�

prisotnih, v najboljšem primeru 40, je bilo odločno premalo. Seveda, tudi to spada v splošno situacijo. Zdaj se pripravljajo volitve. Niti zdaleč ne pomislimo, da edina možnost, ki jo imamo, da nekaj spremenimo, je, da se vključimo v družbeno dogajanje, zato z veseljem ugotavljam, da kar lepo število članov našega društva, tudi mladih - kar je še bolj pozitivno – kandidira na letošnjih volitvah. 25.05. Referendum o umetnem oplojevanju Zakaj 4x da,19.10. Olga Lupinc ob prisotnosti avtorice Eveline Umek predstavi knjigo Frizerka,23.10. Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija, predstavitev Borut Klabjan 26.11. Srečanje s kulturno delavko in publicistko Lido Turk. Večer na temo Balada o mladi Zori je uvedla Majda Artač Sturman,30.11. M. Verginella: Suha pašta, pesek in bombe - vojni dnevnik Bruna Trampuža. Predstavitev Milan Pahor ob prisotnosti avtorice in obeh hčerk Bruna Trampuža02.02.06 Večer z Markom Sosičem in njegovim romanom Tito, amor mijo je uvedla Alenka Štoka. Z avtorjem se je pogovarjala Neva Zaghet. Naj omenim, da je Alenka Štoka sprejela organizacijo literarnih srečanj.22.03. Predstavitev knjige Dušana Jelinčiča Eseji z zahodnega roba. Ob prisotnosti avtorja je delo predstavil Miran Košuta.Vsega 11 srečanj.

GLASNIK3 številke, ena je bila dvojna, zadnja, 83., monografska in dvojezična.Hvala posameznikom za prispevke in za podarjene knjige, prav tako ZTT, Mladiki, Mohorjevi družbi. V letošnjem letu se je knjižni fond obogatel za 273 knjig, danes jih imamo 11.333. v tem letu ( razen otroških) je bilo izposojenih 1.200 knjig.

Stanka Hrovatin

REKREATIVNATELOVADBA

Od poskusnega začetka 9. januarja 1984 z enim tečajem je ta društvena dejavnost prerasla v množično s sedmimi dvakrat tedenskimi tečaji ( nekaj let celo z dodatnim moškim), ki jih je dolgo vodila Mira Vovk in za njo je že več kot desetletje z nami Cveta Sila. Vsa ta leta ni bilo občutiti krize glede vpisov, nasprotno, večkrat je bilo premalo razpoložljivih mest v določenih urah.Tudi letos je bilo tako. V ponedeljek, 29. maja, jih je 53 šlo na tradicionalni izlet, in sicer z avtobusom v Poreč, kjer jim je lokalni vodič pokazal znamenitosti lepega mesteca. Pred odhodom z ladjo v Rovinj je v restavraciji ob morju v Zeleni laguni bilo na sporedu dobro

in izdatno ribje kosilo. Tudi Rovinj je razkazal vodič, nakar so se z avtobusom podale proti domu. Kdor ne more na celodnevni izlet, ima na izbiro še daljši popoldanski sprehod po Krasu, ki se zaključi v gostilni, kjer se s cvetjem zahvalijo vaditeljici Cveti za ves trud in obenem prejmejo priznanja za vztrajnost tiste telovadke, ki obiskujejo tečaj 5, 10 in 15 let. Nekaj jih je zadnji čas bilo tudi takih, ki so dosegle in celo presegle 20. leto.

Nori Jerič

19

Foto: Darinka Bogatec

2. kuharski tečaj, Foto : Nataša Taučer

20

PLESNI TEČAJI

Spet so na vrsti poročila. Lahko bi na kratko začela in tudi zaključila z “vse poteka kot lani, pridno plešemo, se zabavamo, pridobivamo znanje” ipd. A poročila so tudi zato, da občinstvo in člane seznanimo z dvomi in vprašanji, ki se porajajo poleg takorekoč normalnega dela.Društvo Tabor, in predvsem naša predsednica Živka, si prizadevajo, da bi z raznimi dejavnostmi, ki se odvijajo v Prosvetnem domu, zadovoljile našo skupnost. Dejavnosti so zato, da nas družijo in povezujejo ter vzbudijo v nas čut pripadnosti skupnosti.Na žalost moram povedati, da kljub obveščanju v časopisu in ustnim vabilom se letos ni noben Openc odzval tej pobudi. Zelo rada bi vedela, zakaj. Je mar ples dejavnost, ki ni vredna in se ne splača? Je zabava, ki je namenjena samo nekaterim in ni za vsakogar?Bojim se, da razlogi niso tile. Domnevam, da je našo skupnost zajela globalizacija. Vedno se najdejo izgovori, samo da se ne premaknemo. Nalezli smo se slabih navad, ki vodijo v životarjenje. Treba si je zavihati rokave in se

potruditi. Premostiti je treba otrplost in pohiteti v Prosvetni dom. To pa ne velja samo za ples!Sedaj pa še skopo poročilo.V tečaj je vpisanih 30 oseb, na žalost noben domačin in večina ne govori slovenščine. Tako poteka tečaj samo v italijanščini. Tudi to dajem v premislek. Večina tistih, ki prihaja, ne pozna pomena Prosvetnega doma in čemu služi. Pozna pa se jim čut družabnosti in to nam je lahko za zgled, kar pa je premalo, da se ne bi v Prosvetnem domu počutila med tujci.Pozdravljeni!

Laura Malalan

KUHARSKI TEČAJ

Po velikem uspehu knjige Vesne Guštin o kraški kuhinji Je več dnevou ku klobas in vseh tečajih, ki jih je vodila po raznih društvih, smo zaradi povpraševanja in po dogovoru z Domom Brdina, da se poslužimo tamkajšnje kuhinje, začeli s tečajem. Na oglas v Primorskem dnevniku se je prijavilo veliko deklet in žena ( ter en moški ),

Kuharski tečaj, Foto: Katja Carli

21

zato smo takoj odločili, da tečaja bosta dva, in sicer prvi pred prazniki, drugi po novem letu. Tečaja sta se odvijala po štiri sobote od 8. do 13. ure. V tem času smo po skupinah pripravile po eno mineštro, mesno glavno jed s prikuho, zamesile in spekle kruh, štruklje ali potico, fanclje, krofe. Eno soboto smo posvetile ribam in fancljem z dušo. Vzdušje je bilo zelo delavno in čas je hitro minil, vendar smo komaj čakale, da končno sedemo za obloženo mizo in s slastjo pojemo, kar smo skuhale.

Martina Kosmina

OB PLETENJU ŠE KAJ….

Že dolgo vrsto let se skozi celo leto s krajšim poletnim premorom ob ponedeljkih srečujemo v Prosvetnem domu skupina žensk in deklet, ki spretno sučemo pridne roke ob prijetnem kramljanju. Prisrčno tudi sprejmemo vsako no-vinko, ki bi se rada kaj novega naučila, ali nas kaj naučila, kakor tudi rade volje priskočimo na pomoč domačemu društvu, letos npr. pri izdelavi kostumov za igro Vžigalnik, in s svojimi izdelki sodelujemo na Mikavževem sejmu.

Marija Sosič

GOSPODARSKO POROČILO

Letošnje poročilo vzdrževanja prostorov Pro-svetnega doma je kar se da spodbudno. Vsako leto se ubadamo z večjimi ali manjšimi težavami in tudi minulo leto ni bilo izjema.Veliko je načrtov, časa pa vedno manj. Zavedamo se, da se stvari zaradi raznoraznih razlogov ne izcimijo tako, kot bi si želeli in da pričakovanja so velika, rezultati pa večkrat povprečni.Med pozitivnimi pridobitvami bi omenili obno-vljeno razsvetljavo prostorov Prosvetnega doma, ki daje prostorom popolnoma drugo obličje: nove in močnejše luči oživijo prostore in tudi s strani nekaterih članov smo prejeli pozitivno mnenje.Kar se tiče ozvočenja dvoran in zunanjih prosto-

rov, smo v stikih z dobaviteljem, ki naj bi nam predstavil ponudbo za celotno dobavo. Upajmo, da se bo zadeva zaključila v kratkem.Kontaktirali smo tudi podjetja za ureditev oz. asfaltiranje dvorišča.Društveni kombi je redno vzdrževan.Ob zamenjavi upravitelja bara smo poskrbeli za prepleskanje prostorov bara, spodnjega hodnika, stranišč, stopnic in gornjega hodnika.V teku leta smo zamenjali sistem blokiranja sedežev v dvorani. Prednost je v tem, da je delo pri montaži sedežev olajšano in da je njihova stabilnost večja.Dodati je treba tudi nakup nove lahke aluminija-ste lestve, ki je v veliko pomoč pri upravljanju reflektorjev in drugih odrskih pripomočkov.Kljub nespornim organizacijskim težavam pa je treba podčrtati in pohvaliti zanimanje mladih članov, ki priskočijo velikodušno na pomoč za pripravo dvorane in dvorišča za prireditve (glej poletni večeri).Hvalevredna tudi akcija, ki se bo odvijala v ne-deljo, 9. aprila in katere se bodo udeležili bodisi starejši kot mlajši člani. Akcija predvideva pre-verjanje in pospravljanje uporabljivega materia-la in odvoz neuporabne šare, ki se je nakopičila v prostorih Prosvetnega doma.Mnenja smo, da skupno delo različnih generacij vodi k boljšemu medsebojnemu spoznavanju in navsezadnje tudi spoštovanju.Ob zaključku poročila izkoristimo priložnost, da se zahvalimo vsem članom, ki so nam direktno ali indirektno (tudi spodbuda ima pozitivne učinke) priskočili na pomoč.Prihodnost društvenega delovanja bo toliko lažja in uspešnejša, če bomo nadaljevali s tesnejšim sodelovanjem in navdušenjem vseh, mladih in starih.Najlepša hvala vsem za pozornost. Boris Sosič, Karlo Bratoš, Silvano Ferluga

22

PREDSEDNIŠKO POROČILO

Dragi člani, spoštovani gostje!

Po izčrpnih, kritičnih in v izboljšanje upr-tih poročilih naših odbornikov in referentov, ki kažejo na močno vpetost v dogajanje, mi dovo-lite, da še sama podam nekaj misli o pretekli se-zoni, ki se je začela natanko pred enim letom z izvolitvijo novega odbora. Bi je to res nov odbor, saj je pristopilo kar nekaj novih obrazov, kar je za vsako društvo vedno pozitiven znak. Pri no-vih izkušnjah je prvo leto gotovo med težjimi, saj se moraš vključiti in spoznati mehanizme in pravila. “Novinci” so se dobro izkazali in se lepo vključili v društveno delovanje. Tako s svojo pri-sotnostjo, kot tudi s prevzemanjem odgovorno-sti. Tako da je torej pričakovati, da bo drugi del mandata pomenil njihov pravi razcvet.

Tako razčlenjeno in polno delovanje zahte-va od vsakega izmed nas veliko energije ter psiho-fizične prisotnosti. Mislim, da je odbor deloval v večini primerov kot dobro uigrana ekipa, ki se je izkazala predvsem takrat, ko je bilo najbolj potrebno. To se pravi ob večjih dogodkih: kot npr. delovne akcije, poletne prireditve, premiera Vžigalnika, decembrski sejem, novoletni koncert, Prešernova. Večkrat pa so nekateri le bili preveč obremenjeni in drugi odsotni, kar lahko negativno vpliva na splošno vzdušje. Kar včasih pogrešam, je občutek solidarnosti in komunikacijo med odborniki. Še nismo dosegli tiste optimalne preporazdelitve človeških virov, ki si jo, glede na sestavo odbora, lahko privoščimo. Potreben je torej še korak v smeri notranje (re)organizacije z morebitnim vključevanjem sodelavcev. Za to pa si je potrebno vzeti čas za umirjen pogovor, ki pa si ga glede na vrtoglavo sosledico dogodkov, žal še nismo vzeli. Mislim, da prihaja čas, ko se bomo morali kot odborniki ob podpori članstva zamisliti in se vprašati o nalogah, pomenu in vlogi društva v današnjem času, ali društvo tako kot je sedaj odgovarja potrebam časa in ljudi, ki ta čas živijo. Zavedamo se namreč, da so nekatere generacije popolnoma odpadle iz društvenega delovanja, druge pa so se in se približujejo, kar kaže, da je v društvu dejansko prostora za vse.

Približujemo se 40-letnici. Prepričana sem, da je bila takratna ustanovitev društva, ki je v bistvu združilo tri openska društva, smelo in pogumno dejanje. Obletnica torej naj postane trenutek ponosa na opravljeno pot, ampak istočasno tudi konkreten korak v novo obdobje. To je naloga drugega dela mandata.

V prejšnjem letu je bilo kar nekaj novosti.Najprej znotraj Prosvetnega doma: bar ima od septembra novega upravitelja. Vnema je botrovala nekaterim nerodnostim in spodrsljajem, ki pa so vedno premostljivi z umirjenim in konstruktivnim pogovorom znotraj odbora brez nepotrebnih govoričenj, do katerih zlakha pride tudi glede na pisano in včasih preglasno druščino, ki zahaja v društveni bar. Na račun bara včasih slišimo zadrte kritike, ki v svoji osnovi niso nič kaj konstruktivne, prej nasprotno, kar seveda ne prinaša izboljšanja. Bar je vsekakor odprt prostor, kjer pa ne sme prevladovati noben gost v škodo drugega.

Med rednimi obiskovalci naših prireditev so tudi fotografi, snemalci in novinarji, ki v zadnjih časih ne štedijo s pohvalami na račun naše nove razsvetljave, do katere je lahko prišlo hvala posredovanju našega člana.

Med vsebinske novosti lanske sezone društvenega delovanja je prav gotovo bila odločitev, da trenutno prekinemo z avgustovskim praznikom - šagro. Bila je to nelahka odločitev, o kateri so imeli člani tudi možnost, da se izrazijo, a odziv je bil pod pričakovanji. Tako da smo se o tem odločili odbor in štirje člani, ki so se odzvali vabilu, od katerih je bil eden proti prekinitvi. In zgodila se je nova oblika Tabora s koncerti, gledališko predstavo, folkloro in razstavo ter poletnim kioskom. Izkušnja je bila navdušujoča, tako organizacijsko kot po odzivu. Priprave na novo izvedbo pa že tečejo....Seveda je tako odpadel tudi en vir dohodkov, ki ga je bilo in bo treba nadomestiti z drugimi oblikami financiranja.

V ta sklop gre prišteti tudi skupno prosla-vljanje 60-letnice osvoboditve vzhodnokraških društev ZSKD in VZPI s pohodom in z zaključno prireditvijo v Repnu z imetnima gostoma (Ciril Zlobec in Margherita Hack), ki je bila slovesna,

2�

ponosna in doživeta. Naj spomnim na tem me-stu še na protestno pismo, ki smo ga pred tem vzhodni Kraševci poslali na SKGZ in SSO (nak-nadno so se nam pridružila še druga kulturna društva), da ne bi 60-letnice osvoboditve poza-bili obeležiti tudi v samem mestnem središču. Tako se je prireditvi pod šotorom v Briščikih pridružila še jutranja svečanost pri Kosovelovem kipu v Ljudskem vrtu v Trstu in polaganje venca na Narodnem domu. Take izkušnje potrjujejo, da je sodelovanje med društvi učinkovito in res po-vezuje, ne samo na papirju.

Zato smo tudi nadaljevali s skupnim proslavljanjem Dneva slovenske kulture. Težav in zapetljajev ne bomo skrivali, kar nas sili, da razmislimo, kako naprej, gotovo pa ni pod vprašajem sodelovanje samo, ki ni samo domena predsednikov in odborov, ampak ga cenijo tudi člani, kot je bilo jasno razvidno iz ankete.

Naj pri tem dodam še to, da do sodelovanja ne pride kar tako, deklarativno. To pomeni vzeti si čas za pogovore, tu so odstopanja, večja ali manjša pogajanja in kak manjši miselni preustroj, včasih preureditev društvenega delovanja in zapostavljanje društvenega imena in ambicij, kar ni vedno enostavno in samoposebi sprejeto. Pri teh skupnih podvigih je bil vedno odločilen doprinos ZSKD in njenega pokrajinskega predsednika Rinalda Vremca.

Morda tak povezovalni člen primanjkuje pri sodelovanju in komunikaciji med openskimi društvi in organizacijami, ki se s težavo udejanja. Zato se še toliko bolj veselimo, ko do tega pride. V to smer sta šla pomladanski in jesenski pohod, ki pa sta bila s tega vidika le delno uspešna. Prepričana pa sem, da velja po tej poti vztrajati. V posebno zadovoljstvo nam je bilo ponovno vzpostavljeno sodelovanje z osnovno šolo F. Bevka.

Da sta komunikacija in srečevanje različnih družbenih akterjev učinkovita, imamo dokaz tudi na vaški ravni. To se je pokazalo v primeru tim. Krožka na Konkonelski ulici. Skupen in odločen nastop nekaterih društev je zaenkrat preprečil, da bi kot skupnost zgubili lastnino nad zemljiščem, ki je od nekdaj slovensko. Glede na opensko stvarnost ter spreminjanje družbenega

in gospodarskega tkiva se nam je zdela in se nam še zdi taka oblika razprodaje imetja pravo samouničevalno dejanje. Zadeva še ni zaključena in zaenkrat vlada zatišje in vabimo, da si skupaj prizadevamo za rešitev, ki ne bi gmotno oškodovala celotne skupnosti.

Društva smo torej pomemben del družbe. Gradimo njeno podobo, združujemo ljudi, po-sredujemo vrednote. Zato si s težavo prestavljam statično, zaprto vase, samozadostno in premalo kritično, ravnodušno društvo v trenutku, ko je družba tako raznolika, frenetično dinamična in v takem prelomnem trenutku. Vsako slovensko društvo se bolje počuti, če ima med sogovorniki naklonjene institucije, ki z odobravanjem gledajo in podpirajo njegovo dejavnost, in ustvarjajo po-zitivno ozračje. Tako je bilo npr. z dosedanjim Rajonskim svetom, s predsednikom Sosičem na čelu, kateremu naj gre naša zahvala za opravlje-no delo v korist celotne skupnosti. Tu ne moremo mimo podpore raznih sponzorjev, med katerimi pa bi le izpostavila ZKB in podporo, ki prihaja iz ZSKD in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Seveda si želimo, da bi tako bilo tudi v bodoče.

Pravzaprav si želimo in hrepenimo tudi po političnih spremembah, s katerimi bi vsi lažje zadihali na krajevni in vsedržavni ravni. Naša dolžnost je, da po svojih močeh pripomoremo k tej spremembi, ki pa bi morala več upoštevati jezikovno raznolikost teritorija (naj vas spomnim na spodrsljaj primarnih volitev – ko smo se čudili samo italijanskim napisom).

Pred nami je veliko izzivov, ki pa se jih moramo zavedati in jih izkoristiti za društveno in osebno rast. V društvo ne smemo zahajati samo iz dolžnosti. Društvo nam mora dajati možnost, da se izražamo, se preizkusimo, zgrešimo in popravimo, da predlagamo in izvajamo. Društvo ni domena nekaterih, je skupna dobrina, ki zahteva od nas nekaj časa in dobre volje. Stvar pa se izide, če vsi, ponavljam, vsi, v to verjamemo.

To sem Vam hotela povedati in zahvaljujem se vam za pozornost ter vam želim še veliko prijetnih trenutkov v naši družbi.

Živka Persič

2�

Občnemu zboru je predsedovala Martina Kosmina, zapisnikarka je bila Dunja Sosič. Po poročilih so občni zbor pozdravili Adriano Kovačič za Zadružno kraško banko, Rinaldo Vremec za ZSKD, Berta Vremec za Župnijsko skupnost in Cerkveni pevski zbor, Nadja Sossi za Veselo pomlad in osnovno šolo F. Bevka,

Zoran Sosič za Vzhodnokraški rajonski svet, Drago Gorup za VZPI, Rudi Wilhelm za Odbor Kraškega pusta, Lara Barbieri za tabornike Rodu modrega vala, Iztok Valič za SK Brdina. Po krajši razpravi so prisotni člani odobrili obračun za 2005 in proračun za 2006, nakar so se razšli.

Na 38. občnem zboru

Č e s t i t k eNa univerzi v Ljubljani

so diplomirali

Jasmina Štrekelj Anja Štrekelj Ivan Hrovatin na fakulteti za novinarstvo iz defektologije iz arheologije na Pedagoški fakulteti na Filozofski fakulteti

Iskreno čestitamo !

25

Leto 2005 je bilo Andersenovo leto, saj se je Hans Christian Andersen rodil 2. aprila 1805 na Danskem v kraju Odense v zelo revni družini. Ko je bil star 14 let, se je preselil v Kopenhagen. Tu je postal gledališki igralec in operni pevec, a najraje bi bil postal pisatelj. Ta želja se mu je uresničila leta 1835. Takrat je namreč izšla njegova prva zbirka pravljic. Toda Andersen ni pisal samo pravljic, pisal je tudi pesmi, dramska besedila, romane in potopise.

Andersena pisatelja so odlikovali: bogata domišljija, izreden dar za opazovanje, vera v zmago dobrega in prefinjen humor. Če ne verjamete, predlagamo v branje pravljice: Grdi raček, Snežna kraljica, Bedak Jurček, Princesa na zrnu graha, Palčica, Morska deklica, Cesarjeva nova oblačila, Kositrni vojak, Slavček, Kakor napravi stari, je vedno prav..., Svinjski pastir in še bi lahko naštevali. Umrl je 4. avgusta 1875 v Kopenhagnu, star 70 let, a njegove pravljice še vedno živijo.

Dramska skupina SKD Tabor je naštudirala in postavila na oder njegovo pravljico Vžigalnik, za priredbo in režijo katere je poskr-bela Vesna Tomšič. Pravljica je manj znana, ven-dar jo marsikdo pozna zaradi slikanice, v kateri pride do izraza trojka čudežnih psov, ki se pojavi

NOVA PREMIERA DRUŠTVENE GLEDALIŠKE SKUPINE

ob prižiganju vžigalnika, in reši glavnega junaka iz vsakršne zagate. Ob njih pa nastopajo še kralj, kraljica, čarovnica, grof, grofica, dame in kavali-rji, zgodba sama pa je polna preobratov, tako da je še najbolj primerna za malo večje otroke.

Likom so življenje vdahnili: Daša Bolčina, Jan Ferluga, Elena Husu, Dejan Kalc, Karin Kalc, Jara Košuta, Martina Pettirosso in Valentina Strgar, ki so se kretali v kostumih in po sceni, ki si ju je omislila Magda Samec, pomaga-le pa so ji gospe društvenega krožka Ob pletenju še kaj: Za glasbeno opremo sta poskrbela Vesna Tomsič in Vasja Križmančič, ki je bil z Andrejem Šuligojem zadolžen tudi za luč in ton.

Pripravili smo tudi gledališki list z neka-terimi podatki o avtorju, pravljici in mednaro-dnem dnevu knjig za otroke. Gledališki list, iz katerega so otroci lahko izrezali bralni znak, je oblikovala Traudi Martinz, omogočila pa ga je Zadružna Kraška Banka.

Iz Primorskega dnevnika: “...dramsko dejavnost SKD Tabor je požlahtil še en dragulj...Vse na njem izžareva poseben blesk...celo gledališki list je presenetljivo poglavje zase...” (Primorski dnevnik, 7.12.2005) Živka Persič

26

27

21. januarja je potekala v Pliberku, v Avstriji, tradicionalna pevska revija “Od Korotana do Jadrana”, na kateri sodelujejo pobrateni moški pevski zbori iz Pliberka, s Prevalj, iz Trbovelj, iz Branika in z Opčin. Na žalost pevcev iz Branika ni bilo, ker je njihov pevovodja zbolel. Upajmo, da bodo spet z nami na prihodnjem srečanju. Sodelovanje naših petih zborov se je začelo na Prevaljah 27. marca 1982, kjer je bila podpisana listina o pobratenju, ki so jo podpisali predsedniki vseh zborov in na kateri piše: “Združili smo se v prijateljstvu za slovensko pesem”.V soboto opoldne smo že bili v Pliberku. Po kosilu v restavraciji Kulturnega doma nas je pevec domačega zbora peljal v galerijo, kjer je stalna razstava slikarja Wernerja Berga, čigar slike prikazujejo življenje in ljudi iz Pliberka in okolice. Umetnik je prišel v Pliberk iz Nemčije. Kraj mu je bil tako všeč, da si je tu kupil kmetijo in se preselil z vso družino. Na kmetiji sedaj živi sin, ki se je naučil slovenščine in se sploh zanima za kulturno rast Slovencev na Koroškem.Pliberk ni velik kraj, saj šteje komaj 1.200 prebivalcev, vendar je važno središče za vso pokrajino. Naslov mesta je prejel že okrog leta 1.300. Pred galerijo je velik trg, kjer majo tudi sejem, in Mestna hiša. Zadnjič smo bili v Pliberku pred petimi leti in kulturni dom je bil še v surovem stanju, zdaj pa je v tem večnamenskem poslopju lepo urejena velika dvorana, restavracija, kavarna, telovadnica in še veliko drugih moderno opremljenih prostorov. Resnično so lahko koroški Slovenci upravičeno ponosni na svoj kulturni hram, ki bogati vso slovensko manjšino v Avstriji.Na večernem koncertu, preden smo začeli z našim programom, je naš zvesti spremljevalec Drago Gorup lepo, duhovito in s pravo mero ironije predstavil naš Kras in njegov najbolj znani pridelek, kraški teran, da so mu poslušalci ploskali kar med izvajanjem. Nato je naš zbor zapel tri pesmi. Po samostojnem nastopu še ostalih zborov smo v drugem delu pevskega

večera stopili na oder pevci vseh zborov in smo skupaj zapeli osem pesmi.Pred zadnjo pesmijo je bila na vrsti izmenjava daril in priznanj. MoPZ Tabor je poklonil pevskemu zboru Foltej Hartman sliko našega zbora pred spomenikom padlim na Opčinah. Pri tem smo spomnili, da naš zbor ostaja zvest idealom svobode, miru, sožitja in medsebojnega spoštovanja, za katere so se žrtvovali naši padli. Ideali, ki bi morali biti za tako opevano Združeno Evropo pravilo, a se na te ideale rado pozablja, posebno ko gre za pravico manjšin. Ves pevski večer pobratenih pevskih zborov “Od Korotana do Jadrana” je potekal tudi kot manifestacija proti provokaciji deželnega glavarja Haiderja, ker je izjavil, da ne bo dovolil postaviti krajevnih dvojezičnih tabel, kakor predvideva razsodba ustavnega sodišča. Ta Haiderjeva izjava je vzbudila plaz ogorčenja med tamkajšnjim prebivalstvom in to se je močno čutilo tudi na tem pevskem srečanju. Za zaključek smo zapeli pesem “Postali smo tujci”, ki je inačica “Bazoviške”, a besede odražajo razmere Slovencev na Koroškem in pravijo:

V lastni deželi smo tujci postali,jemljejo jezik nam, pravdo in čast.

Nam, ki že tisoč let smo na tej zemlji,trgajo z rok priborjeno nam last.”

To pesem smo morali na splošno željo še ponoviti, kakor je rekel predsednik MoPZ Foltej Hartman Franc Hvežnik, da jo bo deželni glavar slišal in mu bo v opozorilo in v opomin!Sledila je večerja in po večerji so zadonele samo partizanske in borbene pesmi, ki jih je spremljala harmonika. Tu je spregovoril tudi Mirko Fritz (Črčej) Kumar, predsednik posojilnice Pliberk in tudi predsednik Društva Kulturni dom Pliberk. Zahvalil se je pevcem in organizatorjem za lep in doživet pevski večer in dodal, da so trenutki, ko morajo zadoneti tudi partizanske borbene pesmi, ki nam dvigajo ponos in dostojanstvo ter zaključil: “Ne bojim se za Koroške Slovence in ne za Primorce, a skrbi me, kaj bo s Slovenci v

MOPZ TAbOR NA 20. SREčANjU PObRATENIh ZbOROVV PLIbERKU

2�

Sloveniji.”O 20. srečanju tradicionalne pevske revije v Pliberku je poročala tudi slovenska televizija v ponedeljek, 23. januarja v oddaji “Dober dan Koroška”.

Prihodnje srečanje “Od Korotana do Jadrana” bo v Trbovljah.

Armando Škerlavaj

PREŠERNO SKUPAj !

29

Včasih nekateri ob besedi proslava pomislijo: Oh, ne...Spet je tu ! Moralna dolžnost nas obvezuje, da nekaj naredimo. Prevečkrat samo zaradi tega, premalo za praznik in razmislek, ki ga proslave lahko ponujajo. Zato smo se lani zmenili, da Dan slovenske kulture ne bo več samo dolžnost, ampak bo predvsem praznik, skupni praznik kulturnih društev vzhodnega Krasa, katerim stoji ob strani in jih podpira ZSKD, in še posebno njen pokrajinski predsednik Rinaldo Vremec. Lani nam je uspelo in ni bilo kaj, da se ne bi letos ponovno preizkusili. Sestanki po vaseh, oblikovanje programa, vse je delovalo kot dobro utečen stroj. Prešernova bi lahko pravzaprav bila že decembra. Pa se je zataknilo. Priprave na recital so bile mestoma dokaj mučne, program se je iz razno raznih razlogov spreminjal skoraj vse do zadnjega dne. S telefonskimi klici in e-maili smo verjetno nekajkrat zasedli celotno telefonsko linijo Bazovica - Repen mimo Gropade, Padrič, Trebč, Banov in Opčin. Nekdo je med pripravami modro ugotovil, da ko se bo vse zaključilo (in po vsej verjetnosti uspešno), bomo pozabili na vse težave in se bomo zopet lotili nečesa drugega....Med vzponi in padci smo tako prišli do prvega dne skupnega praznovanja. 15.2.2006 smo se zbrali v Gropadi na otvoritvi razstave Marjana Miklavca iz Sežane, ki jo je popestrilo ubrano in lepo petje MoPZ Tabor. Uh, začelo se je in to dobro. Naslednjega dne smo se srečali pri Banih. Za lepo glasbeno presenečenje je poskrbel trio Makadam (Davor Berdon, Luka Carli, Marko Zupan) s skladbami iz ragtime, swing in jazz repertoarja. V popolnoma drugačne glasbene vode smo zapluli z Moško vokalno skupino Kd Kraški dom iz Repentabra, pod vodstvom Vesne Guštin-Grilanc. Kontrast je dobro učinkoval na razpoloženje prisotnih, ki so se še dolgo zadržali v prikupnem banovskem društvu.

Otrokom je pobuda namenila kar nekaj prostora. Kot gledalci so uživali na predstavi Sapramiška, ki jo je uprizorilo Lutkovno gledališče iz Ljubljane, kot protagonisti pa so se izkazali na mali pevski reviji otroških zborov vzhodnega Krasa v kinodvorani v Bazovici 17.2.2006. Nastopili so zbori Vesele pomladi z

Opčin pod vodstvom Mire Fabjan, Kraški cvet iz Trebč, pod vodstvom sestre Carmen in OPZ Slomšek iz Bazovice pod vodstvom Zdenke Križmančič. Ko so se otroci malo oddahnili, je suvereno zaigrala Godba V. Parma. Za pravo poslastico pa je morala številna publika še malo počakati...Ko so na oder stopili člani že omenjenih zborov in pa še učenci osnovnih šol ter je kapelnik Pegan dal godbi znak, so v pretesni dvorani zadoneli v skupni izvedbi otrok in godbe zimzelenčki slovenskih mladinskih filmov: Kekčeva pesem, Bratovščina sinjega galeba in pa Sreča na vrvici. Bil je to prav gotovo eden izmed vrhuncev letošnje proslave in dokaz, da z združenimi močmi, (ne glede na nekatere povsem normalne sprodrsljaje), lahko dosegamo zavidanja vredne rezultate, ki jih posamično stežka bi. Kombinacija otroški zbori in godba pa bi lahko bila dober izziv tudi za naprej...

Značilnost skupne Prešernove proslave je tudi ta, da si sodelujoče vasi izmenjujejo zbore. Zelo radi pa tudi gostimo skupine, ki prihajajo izven našega ozkega geografskega prostora. Tako so letos v Trebčah gostili Tamburaško skupino KD F Prešeren iz Boljunca. Melodije od vsepovsod so napolnile trebenski Ljudski dom in prisotne, ki so se nato odpravili na Col, kjer so prisostvovali zaključku raziskave Ovrednotimo naše korenine, ki so jo opravili učenci osnovne šole A. Gradnika, in podeljevanju tablic z nazivi repenskih “kutov”.

Nedelja je prinesla tako pričakovano osrednjo proslavo v openskem Prosvetnem domu. Še zadnje priprave: uglaševanje instrumentov, ponavljanje besedila, definicija luči in zvoka, nestrpno sprehajanje po domu, preoblačenje in ličenje so napovedovali velik dogodek....Luči ugasnejo, glas napove začetek predstave, prosi, da se izklopijo prenosni telefoni in naj publika ne ploska med posameznimi prizori. Dvorana je zopet pretesna in nekateri ostanejo zunaj.....

Čez morje ... čez morje.... je lepljenka, ki jo je sestavila in režirala Olga Lupinc. Prizori o Aleksandrinkah, ki jih je napisal Marjan Tomšič, in pa motiv lepe Vide v delih Iga Grudna, Simona Gregorčiča, Alojza Gradnika, Borisa Pahorja, Stanka Vuka, Franceta Prešerna, Ivana

�0

�1

Cankarja, Emila Miklavčiča, Otona Berkopca, Filipa Fischerja, Aste Znidaršiča, Cvetka Golarja in Otona Župančiča so pozornim gledalcem predočili bivanjsko vprašanje, veliko hrepenenje lepe Vide in prisilni odhod v drugačni, daljni svet mladih Primork, ki so doma zapuščale družino in otroke in šle neznani usodi naproti. Zahtevno besedilo so nastopajoči (Jana Ban, Biserka Cesar, Taisija Cesar, Jan Ferluga, Štefan Grgič, Maruška Guštin, Matjaž Guštin, Elena Husu, Melita Malalan, Tatjana Malalan, Raja Peric, Martina Sobani, Martin Sosič, Andrej Šuligoj, David Vidali, Gregor Znidaršič, Irina Žagar) uprizorili tekoče in prepričljivo, dramatičnost pa se je stopnjevala do končnega pristanka deklet v Aleksandriji. Zelo lepo so se v celoto vklapljali glasbeni vložki (izvrna glasba Andrejke Možina) v interpretaciji Tine Šinigoj (glas), Mire Fabjan (klavir), Irene Ferro-Casagrande (čelo) in Olge

Sosič (flavta). Učinkovito pa je delovala tudi enostavna, a obenem elegantna scena Magde Tavčar ter zvočni in svetlobni efekti Vasje Križmančiča.

Končni bučni aplavz ( in kakšna solza...) je nagradil priložnostno združeno dramsko skupino mladih, ki je s svojim navdušujočim nastopom dokazala, da še zdaleč ni res, da kultura ne vžge ter da mlade ne zanima. Nekateri so s svojim nastopom marsikoga prijetno presenetili, kar je bila še dodana vrednost lepega praznika. Gledališka produkcija Čez morje ... čez morje je torej res poplačala napore režiserke, vseh nastopajočih in odbornikov, ki so si prizadevali, da bi projekt uspešno izpeljali do konca . Morda ga bomo še kdaj videli....

Da je formula skupnega praznovanja posrečena, je potrdila tudi anketa, ki smo jo opravili med prisotnimi in je dokazala, da tudi

člani društev v veliki večini odobravajo to izbiro. Veliko prisotnih je npr. cenilo raznolikost posameznih večerov, spodbujalo z nadaljevanjem skupnih nastopov, poudarilo združevanje vaščanov in vasi, da sta na tak način delo in trud poplačana in smo kot skupnost bolj učinkoviti, da taka pobuda ustvarja neko vzdušje, ki traja ves teden, kar pa je spet za druge bilo malo preveč utrudljivo..... Da je bilo lažje slediti vsem dogodkom pa je gotovo pripomogla tudi okusno oblikovana dvojezična zgibanka s razčlenjenim programom, za katero je poskrbela Traudi Martinz Žerjal, izid pa je omogočila Zadružna kraška banka.

Nismo želeli proslave, želeli smo si praznik ustvarjalnega duha. Mislimo, da nam je spet uspelo. Verjamemo pa, da se lahko še izboljšamo.

A to je že druga zgodba, gotovo pa je, da bodo društva Lipa, Skala, Slovan, Primorec, Grad, Tabor in Kraški dom tudi naslednje leto ...Prešerno skupaj!

�2

Živka Persič

Č e s t i t k eNa Tržaški univerzi

so diplomirali

na Fakulteti za inženirstvo na Fakulteti za inženirstvo z odliko iz mehanike z odliko in pohvalo iz ladjedelništva

Mitja Suhadolc Matjaž Suhadolc * * *

na Fakulteti za arhitekturo na Fakulteti za psihologijo z odliko in pohvalo z odliko in pohvalo

Johana Križnič Anna Wehrenfennig* * *

na Visoki šoli za prevajalce in tolmače na fakulteti komunikacijskih ved Martin Vidali Andrej Vidali

***na Fakulteti vzgojnih ved

Eva Sancin

Vsem iskreno čestitamo!

��

Kolikokrat smo slišali: Uh, ni prostora, kam bomo dali. Je vse polno…Je toliko štrafaničev (šare)… Čiščenje oziroma pospravljanje prostorov je postajalo vse bolj nujno. Pa smo se odločili. Naj bo 9. april, ob 10. uri. In res. Nekoliko zaspani smo se začeli zbirati, a kaj kmalu smo začeli tudi z akcijo. Dekleta na podstrešje, fantje v klet. In … Koliko škatolonov s kozarci, pribori, krožniki… Imamo robe za 20 šagr. Kaj pa je tukaj? Zavese!!! Nekoč smo imeli zavese iz istega žameta kot Vatikan, pa smo jih morali zamenjati, ker so bile vnetljive. Sedaj se te slavne zavese skoraj valjajo v prahu…Oh, kaj pa tam? Zavese! Tokrat manj plemenitega rodu, čeprav modre barve. To bomo gotovo še rabili…. Ampak, kam jih damo, če so povsod, kamor se obrneš same damigiane in lestenci, nekaj miz, še druge zavese, steklenice,

VESELO NA DELO!

zaprašeni in poučni dokumenti, les, železo, namizne lučke in na kile praha?Počasi, počasi se je podstrešje praznilo, svoj prostor so našle zavese in pribori s krožniki in kozarci vred, v naslednih letih pa bomo imeli dovolj prostora še za marsikaj.Prav tako zanimivo je bilo v drugem podstrešju, od koder so prihajale peči, nepopisno zaprašeni rekviziti, spet steklenice, deli stolic in grelcev, a vsaj damigian in zaves ni…Tudi v kleti in v zaodrju je bilo pestro. Iz zgornjega prostora je – dobesedno – zletelo marsikaj…Z dobro voljo se je dolgoletna želja uresničila. Prosvetni dom je vsaj malo zadihal, še malo pa bo prav s polnimi pljuči.

Živka Persič

PEVOVODjA ALEKSANDER SLUGA SE jE POSLOVIL ODMoPZ TAbOR

Moški pevski zbor Tabor z Opčin je imel v soboto, 13. maja, ob 20.30 v Prosvetnem domu celovečerni koncert. S tem koncertom je hotel zbor počastiti svojega pevovodjo Aleksandra Slugo, ki ga zapušča zaradi številnih obveznosti, a predvsem, zaradi oddaljenosti Opčin od doma. Z mladim učiteljem smo se dobro ujeli pa tudi on se je lepo počutil v naši sredi. S svojo mladostno zagnanostjo je znal vliti zboru novega elana in novega navdušenja za petje.Aleksander Sluga je vodil MoPZ Tabor več kot devet let. V tem času smo imeli nešteto nastopov in koncertov, ki nam bodo ostali v trajnem spominu. Naš zbor ni nikoli zasledoval kakih vrhunskih ciljev. Radi bi pa ostali to, kar smo vedno bili: vaški pevski zbor, ki služi predvsem stvarnosti in je prisoten s svojo pesmijo pri vaških prireditvah, ki jih organizira domače kulturno društvo, in pri svečanostih v počastitev naših

žrtev, ker tudi s svojimi nastopi zbor izpričuje slovensko prisotnost pri nas. Slugova odločitev, da zapusti zbor, nas je presenetila, ob tem pa nas je zaskrbela bodočnost zbora. Začeli smo torej iskati novega pevovodjo, da ne bi zbor utihnil, kar bi bila res velika škoda za vaško in širšo slovensko skupnost. Imeli smo srečo. Mikela Šimac, mlado dekle doma iz Sežane je sprejela mesto pevovodje. Diplomirala je iz harmonike in poučuje na Glasbeni šoli v Sežani. Z njo smo openski pevci pred sobotnim koncertom že imeli nekaj vaj, pri katerih je pokazala sposobnost in energičnost. Pevci ji izrekamo iskreno dobrodošlico z željo, da bi se dobro počutila v naši sredi. Za sobotni koncert, s katerim smo se pevci MoPZ Tabor hoteli na primeren način zahvaliti svojemu dirigentu za vse, kar je naredil za naš zbor, smo izbrali kar zahteven program.S pesmijo Pozdrav, ki je bila namenjena sla-

��

vljencu, a so jo pevci spremenili v “Poslavljenec današnji…”, se je pevski večer začel. Nato je stopil pred zbor pevovodja Aleksander Sluga, ki je nadaljeval program z Vodopivčevo O večerni uri, z makedonsko O, mili mi in Petra Liparja Partizanovo slovo, pri kateri je pel solo Bernard Škerlavaj. Zbor je nadaljeval program z Mirkovo Na trgu ter Staneta Maliča Snubci. Z Vrabčevo Moj rojstni kraj se je zaključil prvi del programa.

Drugi del programa smo začeli s Foersterjevima Spak in Planinska. Nato je stopila pred zbor nova pevovodkinja Mikela Šimac, ki je dirigirala pe-sem Signore delle cime G. de Marzija in se tako tudi predstavila domači publiki. Sledila je Foer-sterjeva Večerni ave ter dve pesmi Aleksandra Vodopivca, Zaključni koral in Zludjava baba. Pred zadnjo pesmijo so po programu sledile zahvale dirigentu ter darila. Pevci smo svojemu učitelju darovali sliko zbora s posvetilom, akva-rel sežanskega umetnika Marjana Miklavca, na katerem je izsek kraške vasi ter koš s kraškimi

dobrotami. Pozdrave in cvetje Aleksandru Slu-gi in novi pevovodkinji Mikeli Šimac so prinesli tudi predsednica domačega kulturnega društva Živka Persič in predsednik ZSKD iz Trsta Rinal-do Vremec. Drago Gorup se je zahvalil zboru v imenu Zveze partizanov Italije – sekcija Opčine, Bani in Ferlugi za zvesto prisotnost zbora pri vseh komemoracijah. Vidno ganjen je stopil pred mikrofon tudi Aleksander Sluga, ki se je zahva-

lil pevcem za iskreno priznanje za njegovo delo. Zbor je poklonil cvetje tudi novi pevovodkinji in napovedovalki koncerta Kostanci Mikulus, ki ob potrebi vedno rada priskoči na pomoč. Škatlo sladkarij je dobil tudi Drago Gorup, saj vedno spremlja zbor na raznih gostovanjih in popestri nastope s primerno predstavitvijo.Zbor je sklenil svoj koncert z mogočno Hajdrihovo Morje Adrijansko. Publika je pevce in pevovodjo nagradila z dolgim in prepričanim aplavzom, da je moral zbor k programu dodati še dve skladbi: Zdravo ter Vrabčevo Zdravljico.

�5

Sledila je zakuska, na katero so bili povabljeni vsi. Res lep, prijeten, domač pevski večer!Do konca sezone ima MoPZ Tabor na programu še nekaj pevskih nastopov, ki jih bo vodila nova pevovodkinja. Z njo smo tudi gotovi, da bomo jeseni redno začeli novo pevsko sezono. Vabimo

vse, ki imajo radi petje, da se nam pridružijo. Bodo dobrodošli.

Predsednik zboraArmando Škerlavaj

Pohod od Bazovice do Briščikov ob 61-letnici osvoboditve Opčin

REŠITEV GLASNIKOVE SLIKOVNE KRIŽANKE:pasma, okrak, sraka, Toman, Tabor, maraton, Aretino, Atano, Marakes, Ni, obelisk, okapi, Rim, Ti, satan, ENI, ropot, rol, Tit, Ares, Mile, Aka, Velebit, koza, I. S., NSU, odaliska, stav, R.E., Ortisei, B. A., ovira, zid, pak, Saric, brigada, Elija, oktavon, C. O., A. N., reagent; na sliki: moški pevski zbor Tabor.

�6

30.03.2006 38. redni občni zbor SKD Tabor31.03.2006 M. Jesih: Večerja s pismom, režija Gregor Geč, gostovanje SDD Jaka Štoka s

Proseka Kontovela02.04.2006 Nastop MoPZ Tabor na svečanosti na Pikelcu02.04.2006 Teta na konju, režija Boža Hrvatič in Aleksander Corbatto, gostovanje PD Slovenec iz Boršta06.04.2006 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši Srečanje s pesnikom. Gost večera Miroslav Košuta. Z njim se je pogovarjal Marij Čuk08.04.2006 Nastop MoPZ Tabor na Primorski poje v Loparju08.04.2006 H.C.Andersen: Vžigalnik, režija Vesna Tomsič, ponovitev28.04.2006 Pozabljeni v Sahari. Bruno Križman je v sliki in besedi predstavil ljudstvo Saharaui03.05.2006 V sodelovanju z VZPI-ANPI ob 61-letnici osvoboditve Opčin pri vaškem

spomeniku padlim nastop MoPZ Tabor, Jadranka Šuligoj, Karmela Malalan in Neva Husu so pripovedovale, kako so doživele tisti dan.V Prosvetnem domu predvajanje video pričevanja Za svobodo / Per la libertà Biserke Simoneta

07.05.2006 V sodelovanju s športnimi in kulturnimi društvi Vzhodnega Krasa: ob 61-letnici osvoboditve pohod od Bazovice do Briščikov08.05.2006 Čez morje … čez morje … po zamisli in v režiji Olge Lupinc, gostovanje v Kosovelovem centru v Sežani

PREGLED DEJAVNOSTI

37

12.05.2006 Paolo Paolin & i Rocciosi: Ob sončnem zatonu, Černobil 1986-Opčine 2006, glasbeni kabaret13.05.2006 Koncert MoPZ Tabor ob slovesu z dirigentom Aleksandrom Slugo in predstavitev nove dirigentke Mikele Šimac iz Sežane29.05.2006 Zaključni izlet telovadk v Poreč in Rovinj01.06.2006 Po pohodu od Proseka do Devina družabna večerja v Gabrovcu z nagrajevanjem za

vztrajnost01.07.2006 Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši v sodelovanju z domačo sekcijo VZPI-ANPI

izlet na Goli otokJulij 2006 Izid GLASNIKA št. 84-85

Foto: Zvonko Vidau: Izlet na Goli otok

��

Zoro Kralj je 7. julija 1937 začel svoje “počitnikovanje” na otoku Ventotene. Obsojen je bil na 5 let konfinacije, ki bi se morala končati 19. aprila 1942, (aretiran je bil namreč 20. aprila 1937). Toda kaže, da je Zorko resno ogrožal fašistični režim, kajti pripomba za osrednjo politično sodno kartoteko se je takole glasila: “...bil je le oproščen konfinacije, vendar zadržan kot interniranec”.Skozi vse dolgo obdobje konfinacije sta bila tako ministrstvo za notranje zadeve v Rimu kot tržaška prefektura točno obveščeni o obnašanju konfiniranca in nato interniranca Zorka Kralja. Za to je poskrbela R. Prefettura di Littoria (op.Latina). Le dva primera s podobno vsebino, prvega iz leta 1938:”...pur non dando luogo a speciali rilievi, persiste nelle sue idee”. (čeprav ne gre za kaj važnega, vztraja pri svojih idejah) in leto kasneje: “non ha fornito alcuna prova di ravvedimento, pur non dando luogo a speciali rilievi. (Sploh ni pokazal znakov kesanja, čeprav...Kot vsi politični zaporniki se tudi Kralj ni vdal duhamorni osamljenosti. Premagoval jo je z učenjem, branjem, razpravljanjem s sotrpini. O slednjem bi lahko izvedeli le od preživelih tovarišev, o učenju pa imamo zajeten zvezek z naslovom:” I. Corso di geometria. Ventotene, no-vembre 1937”. Poleg geometrije in knjigovodstva najdemo tudi zgodovinsko snov in pisma svojcem. Med popravljenimi “nalogami” je seveda tudi marsikaj izmišljenega, saj se je moral držati na-slova, ki mu jih je izbral “učitelj” (žal je njegovo ime nečitljivo). V samem začetku zapisov so tudi datumi prejetih in odposlanih pisem.Preberimo v prevodu prvo pismo, ki ga je 4.

januarja 1938 pisal hčerki Sonji:“Ljubljena hčerka!Šele danes lahko zadostim svoji vroči želji in pišem tebi in tvoji ljubljeni mami. Če se do sedaj nisem oglasil, ni bilo zaradi pomanjkanja volje, niso mi dovolili, da vama pišem. Nešteto stvari bi vama rad povedal, sto drugih bi vaju rad vprašal. Ne vem, kje naj začnem. Minilo je že deset mesecev, odkar sem dobil vajino zadnje pismo in devet, odkar sem vam zadnjič pisal... V tem času se mi je pripetilo mnogo novega, na žalost nič kaj prijetnega... Sem konfiniranec na otoku Ventotene, 70 km od Neaplja, tu bom ostal 5 let. Sem kar zdrav. Študiram, saj drugega dela tukaj ni... Kar me skrbi, kar je zame prava mora, je misel na vaju, predvsem nate, draga hčerka. Preteklo je že 1150 dni, odkar sem vaju zadnjič videl. Vsaj tolikokrat sem mislil na vaju. Kako se počutite? Ste zdravi? Kako ti je v šoli? V kateri razred hodiš? Kdo živi z vama? Kdo prihaja na obisk? Kaj delata stric Vladko in teta Mary? Koliko si zrasla? Koliko tehtaš? Nosiš še naočnike? Se učiš glasbo? Vas je stric Stanko kdaj obiskal? In Rafaela? In Milka? In gospod Saccaplata? Se me spominjajo? Kaj pa ti, Milka, kaj delaš? Kako živite?. Uči se, hčerka moja, uči se mnogo, spomni se svojega očeta in naj te ne bo nikoli sram, da si moja hči.Toplo ti priporočam: ljubi svojo mamico, ker si to zasluži, je dobra in te ima zelo rada. Ne jezi je, saj je že dovolj nesrečna, ubogaj jo, lepo te prosim...Lahko mi pišete tudi v slovenščini ali v spanščini, le da bo pismo hodilo nekaj mesecev...”Težko si predstavljamo, kaj vse je moral pretrpeti v dolgih letih internacije z mislijo na družino in

TABOR

Pričevanja iz internacij in posebnega bataljona (27)Trebenci v nemških delovnih in koncentracijskih taboriščih

ZORO KRALj (2)

39

na politično dogajanje.Prav gotovo je kje zabeleženo, kako je po razpadu Italije Kralj pristopil k prekomorskim brigadam. O prekomorskih brigadah nam knjiga Domovi-na je ena Alberta Kluna daje jasno sliko o bogati zgodovini teh partizanskih enot. Prva prekomor-ska je nastala 20. oktobra 1943 in je imela 4 ba-taljone, žensko četo, intendanturo in štab brigade. Drugi bataljon je imel 452 borcev, komandant je bil Openc Riko Malalan, njegov namestnik pa Zorko Kralj. Hkrati z oblikovanjem bojnih enot se je štab baze NOVJ v Bariju trudil, da omogoči vsem bivšim političnim obsojencem, konfiniran-cem, pripadnikom posebnih bataljonov vrnitev v domovino. V ta namen je vodstvo pošiljalo tudi po otokih odločne tovariše z nalogo, da organizi-rajo njihov odhod.Ko so v bazi izvedeli, da so na Sardiniji poleg vojakov posebnih bataljonov (beri: Sardinci

izpod peresa Dorice Makuc. Knjiga je bila letos prevedena v italijanščino) tudi jugoslovanski politični zaporniki in vojni ujetniki, so sklenili, da odpošljejo tja misijo NOVJ. Med člani misije je bil Zoran Kralj, ki je bil z Rikom Malalanom tudi član taboriščnega narodnoosvobodilnega odbora Carbonara.Zgodovina primorskih Slovencev in istrskih Hr-vatov na Sardiniji sega v leto 1918. Kmalu po koncu prve svetovne vojne so italijanske zased-bene oblasti začele pošiljati skupine aretirancev, veliko je bilo intelektualcev, v internacijo na ta malarični otok. Sledili so jim slovenski in hr-vatski istrski fantje na služenju vojaškega roka. Tako je bilo npr. v letih 1933-34 v mestu Cagliari le 40% domačinov, ostalih 60% je bilo zbranih v 46. pešpolku. Po vstopu Italije v drugo svetovno vojno se je število “Sardincev” znatno povečalo, pridružili so se jim namreč vojaki posebnih ka-

zenskih enot - Battaglioni speciali.Zavezniki so prišli na otok že 21. septem-bra 1943, vendar so Slovenci in Hrvatje še dolgo zaman zahtevali, naj jim omogočijo odhod v domovino, da bi se vključili v boj proti okupatorju. Namen misije je bil prav ta, in sicer posredovanje pri zaveznikih, saj so se fantje množično odločali za ju-goslovansko narodnoosvobodilno vojsko in za odhod v domovino. Vendar so takrat zavezniki dovolili odhod le bivšim jugo-slovanskim državljanom in se je le skupini 8 tovarišev iz posebnih bataljonov uspelo pretihotapiti na ladjo. Vključeni v 3. preko-morsko brigado so 5.3.1944 odpotovali na Vis. Osnovo brigadnega moštva so torej sestavljali primorski Slovenci in istrski Hr-vatje. Za hrabrost, ki ga je brigada pokaza-la v desantih na otoke Brač, Hvar, Šolto in predvsem v bojih na otoku Pelješac, je bila 3. prekomorska proglašena za udarno.Žal, Zoro Kralj ni dočakal toliko pričakovane svobode, padel je 14. februarja 1945 v bojih za Mostar.

Konec

Stanka Hrovatin

�0

BORUT KLABJAN

Podal bom le splošen uvod. Že naslov Slovenska odporniška fotografija pove bolj ali manj vse. Fotografija je del pojma kulture v najširšem smislu besede. Kar se tiče besed slovenska odporniška pa pove, da je prav tako kot drugod po Evropi med leti 1941-1945 divjala strašna vojna tudi na slovenskih tleh. Kar jo razlikuje od ostalih situacij po svetu, je vloga, ki jo je imela kultura v odporniškem gibanju. Slovensko odporniško gibanje je prežeto s kulturno vsebino, široki pojem kulture je eden izmed temeljev slovenskega odporniškega gibanja. To je naša specifika ne samo v evropskem merilu, ampak tudi v odporništvu južnoslovanskih narodov. Kot piše Paternu, je v odporništvu sodelovala z dejavno udeležbo velika večina kulturnikov: pesnikov, pisateljev, gledališčnikov, glasbenikov ne samo kot posamezniki, ampak kot dejavniki kulturnega življenja. Situacija na Slovenskem je v teh letih silila ljudi, da z delom, ki so ga predhodno opravljali, tudi nadaljujejo. V Paternujevi knjigi je prispodoba, da ni bilo dovolj, da zamenjajo pero s puško, ampak da s svojim delom nadaljujejo. Kultura je morala ostati živa in se razvijati tudi v težkih okoliščinah. Potrebno je bilo ogromno truda in veliko žrtev, a vse to je bistveno pripomoglo k neverjetnemu rezultatu štirih knjig pesništva upora. Ni mi znano, da bi drugje nastalo kaj takega. Ko je po letu 1943 odporniško gibanje doživelo določen razmah, je tudi fotografija imela pomembno vlogo, tako dokumentarno kot propagandno. Z dokumentarno je morala pokazati potek vojne, s propagandno je vključevala nove sile in bodrila

ljudi v stiski, da ne izgubijo bleščeče vere v prihodnost. Naj sklenem z mislijo, da je vseskozi prisotna kultura omogočila slovenskemu narodu, da se je ohranil, se razvijal in napredoval, od preteklosti, ko so nam protestantski literati dali tiskano slovensko besedo, vse do današnjih dni, ko je Slovenija postala tudi suverena samostojna država.

FRANC FABEC

V študentskih letih sem se lotil raziskave o partizanski fotografiji, ker sem se zavedel, da ni bilo o tem še nič napisanega. Ljubil sem zgodovinsko fotografijo, odporniško gibanje in vse, kar je bilo s tem v zvezi. Nastala je raziskava, ki se je spremenila v diplomsko nalogo, in šele po petih letih se je diplomska naloga spremenila v knjigo. Do tedaj ni nihče izdal knjige, ki bi v celoti zaobjela to tematiko, obstajale so le neke priložnostne publikacije, ki so izšle ob razstavah ali predstavitvah monografij, obstajali so intervjuji, ki so jih razni dnevniki posvetili fotoreporterjem. Delati sem začel v arhivu v Ljubljani, kjer so me sicer sprejeli nekoliko skeptično, nakar se mi je v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, kjer hranijo v fototeki vse partizanske fotografije, ki so nastale na slovenskem ozemlju od leta 1941 do leta 1945, odprl svet fotografije. Že takrat me je število fotografij prepričalo, da niso nastajale tjavendan, in sem se odločil, da je treba to tematiko primerno obdelati. Najprej sem se usmeril v iskanje pisanega ma-teriala, v primerjanje s fotografijami, nato sem

FRANC FABEC SLOVENSKA ODPORNIŠKA DEJAN VONČINA FOTOGRAFIJA

Na srečanju 23.10.2005 je ob prisotnosti avtorjev knjigo predstavil zgodovinar Borut Klabjan, Franc Fabec pa je opisal svoje delo ob predvajanju fotografij. MoPZ Tabor je za uvod zapel nekaj partizanskih pesmi pod vodstvom Armanda Škerlavaja. Objavljamo izvleček.

�1

FRANC FABEC SLOVENSKA ODPORNIŠKA DEJAN VONČINA FOTOGRAFIJA

z intervjuji spoznal določene plati, ki jih ne bi našel ne v fotografiji ne v dokumentih. Te priče so mi razložile veliko več kot sami dokumenti. Rezultat dela je ta publikacija. Vključil sem ile-galno in partizansko fotografijo. Ilegalno zato, ker se je vključila v odporniško gibanje še pre-den se je gibanje organiziralo in so te skupine šle v partizane. Takoj po aprilu 1941 nastane OF, ki se je takoj začela posluževati fotografije pre-dvsem za fotografiranje špijonov, kolaborantov ali pri ponarejanju osebnih dokumentov. Foto-grafija postane najprej del ilegalnega življenja in se šele pozneje preseli v gozdove. V tem prvem obdobju zasledimo nekaj fotografskih ateljejev, ki sodelujejo s partizani. Kopije fotografij, ki so jih nemški ali italijanski vojaki prihajali razvijat, so fotografi pošiljali v štab partizanske enote. Vodilni kadri v partizanskih enotah začnejo od leta 1941 zbirati ta fotografski material, ki ne predstavlja toliko propagandnega kot dokumen-tarni interes, s katerim pokažejo prebivalstvu, kaj okupator prinaša na slovenska tla.

Sledi predvajanje diapozitivov ob razlagi.

Partizansko gibanje do leta 1943 še ni bilo tako razvito, zato je za fotografijo veljala stroga tajnost. Do leta 1944 imamo malo fotografij, vendar so nekaj posebnega. Med najbolj zanimivimi je fotografija krimske čete, ki je bila uničena v nemški ofenzivi. Prikazuje osebe, ki so že v partizanih, vendar še brez uniforme. Verjetno je ta ena prvih fotografij evropskih odporniških gibanj. Na fotografijah do leta 1943 nosijo partizani še triglavke. Prve fotografije so delo Mirana Pavlina, kasnejše Jožeta Petka.Fotografski material je bil zelo drag in težko ga je bilo najti. Leto 1943 predstavlja mejnik: po padcu Italije doživi partizansko gibanje splošen razmah tudi z vključitvijo mnogih intelektualcev. Zato se pogoji in načini, kako se partizansko gibanje predstavlja, spremenijo. Februarja 1944 nastanejo v partizanskih enotah odseki: sanitetni, propagandni, prosvetni, šolski. Nastala je tudi fotosekcija propagandnega odseka. Zanimivo je, da je že 1944. izdala pravilnik o fotoreporterski službi. Začudilo nas

je, ker je pravilnik izredno popoln, napisan na zelo visoki kulturni ravni. Kdor ga je napisal, se je zavedal, kakšen pomen bo imela fotografija predvsem z dokumentarnega vidika. Pravilnik je predvideval serijo določil in pravil, ki so se jih fotografi morali držati. Eden najvažnejših je tisti, ki je določal, da so v partizanskih enotah morali točno popisati in opisati ves material, ki je takrat obstajal na slovenskem teritoriju. To je sad kulturne zavesti večletnega delovanja v ilegali in v določenih fotoklubih. Nekateri, ki so že leta 1941 fotografirali partizanske enote, so bili člani zelo važnih fotoklubov, ki so se lahko uvrščali med najboljše v Evropi, nekateri so v 30. letih zmagali celo svetovne nagrade.Seveda, malo je bilo fotoreporterjev, ki so si drznili fotografirati boje, eden izmed najboljših je bil Lenardič, ki je bil atipična figura fotoreporterja. Večina fotografij nam prikazuje partizansko življenje, pohode, mitinge. Od nastanka fotosekcij je fotoreporter postal poklicni, medtem ko je bil prej borec in šele nato fotoreporter.Knjiga sledi nekemu kronološkemu dogajanju. Jože Petek velja za najboljšega fotografa, po pričevanjih je bil vedno na pravem mestu, veliko si je drznil, umrl je v spopadu z Nemci pozimi 1944. leta. Primerjajo ga s Capojem. Velikega pomena so bile fotografije bolnic, najbolj znani fotograf tovrstne fotografije je bil dr. Milčinski, služile so tudi kot dokument zaveznikom.Zelo pogoste so bile tudi fotorazstave, tim. leteče razstave, predvsem ko so se čete umikale, so fotografije lepljene na lepenke obešali na drevesne veje in jih kakšno urico tam pustili, nato hajkali naprej. Na osvobojenem ozemlju pa so imeli tudi velike razstave, ki so dosegle svetovni odmev, tako je npr. tudi revija Life o njih poročala.Leta 1944 se tudi v SNOSu (Slovenski narod-no osvobodilni svet) ustanovi fotosekcija, ki pa se je bistveno razlikovala od prej omenjenih, ki so spadale v partizanske enote. SNOS je imel politično nalogo in fotoreporterji so bili predv-sem starejše osebe ali take, ki niso zmogle vsako-dnevnih naporov, npr. Edi Šelhaus, ki je fotogra-firal otroke, šole, begunce. Fotosekcija SNOS-a

�2

je imela predvsem nalogo, da je dokumentirala zločine okupatorja, poboje, avtopsije, požgane vasi, da bi pokazali civilnemu prebivalstvu, kaj počenjata okupator in kolaboracija. V knjigi smo se zaustavili tudi pri enem od največjih problemov, in sicer preskrbi foto-grafskega materiala. Partizani so organizira-li gosto mrežo dobaviteljev, oseb, ki so iska-le izključno fotografski material in ga potem pošiljale po skrivnih mrežah v partizanske enote. Te mreže so se raztezale vse do Rima, Milana, Berlina, Bukarešte, Sofije. To je vse dokumen-tirano. Da si ustvarite jasno sliko vloge, ki jo je imela fotografija, je podatek, da je propagandni odsek investiral v fotografijo 10 krat več denarja kot za tisk.Najino delo se konča s sklepnimi boji za osvo-boditev Celovca in Trsta. Trst je predstavljal za-dnjo točko osvobodilnega boja. Ni naključje, da se v Trstu združita fotosekciji glavnega štaba in SNOS-a. Tako nastane v Trstu na tisoče fotogra-fij. Delo fotoreporterjev je kronano prav v Trstu. Še živeči se spominjajo zmagoslavnega momen-

ta, ki so ga doživeli v Trstu. Ohranjen je tudi nemški arhiv Wehrmachta in SS, ki je največji v Evropi. Trst je bil namreč eden največjih pro-pagandnih centrov v Tretjem rajhu, kjer se je zbiral ves fotografski material, od Afrike do SZ, vse do Skandinavije. V Trstu so material zasegli partizani in ga odnesli v Ljubljano, kjer je sploh največji arhiv, ker Ljubljana ni bila bombardi-rana. Na podlagi teh fotografij sva želela povzeti ka-rakteristiko partizanske fotografije in prišla sva do zanimivih zaključkov. Partizanska fotografija je bila sad iniciative posameznikov, nihče od in-tervjuvanih ni rekel, da bi obstajali kakšni vpli-vi višjih kadrov, medtem ko je bilo v italijanski in nemški vojski veliko cenzure pred objavo.Sledila je serija fotografij Božidarja Jakca, ki je prav gotovo največ fotografiral, menda več kot 3000 fotografij med leti 1943-1945, večkrat je bil v sporu z nadrejenimi, ker je videl fotografijo z očmi umetnika in se ni strogo držal pravil.Fabec je sklenil večer z odgovori na vprašanja števlnih poslušalcev.

��

MILAN PAHOR

Prav lep pozdrav vsem, ki ste danes prišli na vabilo openskih kulturnih delavcev na predsta-vitev knjige Suha pašta, pesek in bombe - Vojni dnevnik Bruna Trampuža, ki je izšla v knjižnici ANNALES v Kopru pod zaporedno številko 39, kar pomeni, da gre za uveljavljeno knjižno zbir-ko in uveljavljene založnike in izdajatelje: Uni-verza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.

Avtorica knjige je ugledna in priznana tržaška zgodovinarka Marta Verginella, profesorica na ljubljanski univerzi ter trenutno tudi predstojni-ca Oddelka za zgodovino. Pred sabo imamo torej publikacijo ugledne zgodovinarke in uveljavlje-ne kulturne delavke.Knjiga je doživela že vrsto uspešnih predstavi-tev, kar pomeni, da je zanimiva in berljiva tudi za širšo publiko, da ni omejena le na strokovno sfero. O knjigi Marte Verginella so spregovorili zgodovinarji, sociologi, antropologi, psihologi, kulturniki.

M.VERGINELLA: SuhA PAŠTA, PESEK IN bOMbE Vojni dnevnik bruna Trampuža

V sredo, 30.11.2005 je knjigo v prisotnosti avtorice in obeh Trampuževih hčerk predstavil zgodovinar Milan Pahor.

��

Vse to dodatno pomeni, da lahko knjigo bere-mo z različnih zornih kotov. To je nedvomno pozitivno, saj enostavno pomeni, da je knjiga, ki je v svojem bistvu zgodovinska, saj gre za vojni dnevnik našega rojaka Bruna Trampuža, dovolj privlačna za marsikoga drugega. Knjige pa so itak namenjene ljudem, ne pa anonimnemu prahu na polici. Temeljita strokovna analiza, ki jo je opravila avtorica - tržaška zgodovinarka Marta Verginella - odpira nova vprašanja o življenju in še posebej o razmišljanju primorskih fantov o dobi fašizma, o dobi med drugo svetovno vojno. Gre za usodo tistih fantov, ki sta jih fašizem in vojna nagnala najprej v konfinacijo, nato v služenje v italijanski vojski v Italiji in nato na fronte (v našem pri-meru severne Afrike). Postali so vojni ujetniki zavezniških sil, prestopili so iz jugoslovanskega kraljevega bataljona na Bližnjem vzhodu v parti-zanske vrste jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske.Iz listov vojnega dnevnika veje notranji svet Bruna Trampuža.To niso spomini, ki jih človek piše potem, ko je že vse mimo - morda na stara leta - temveč sprot-ni zapisi, kratke in daljše novice, razmišljanja, stališča. Vsi skupaj smo bolj navajeni na knjige in zapise o dogodkih, ki so se dogodili pri nas. Navajeni smo na kasnejše spomine vidnih osebnosti, pro-tagonistov neke dobe ali nekega dogodka; na-vajeni smo na opis krutih in žalostnih dogodkov, ki so prizadeli slovenski narod na Primorskem, skratka bližja nam je naša epopeja na naših tleh. V primeru knjige Marte Verginella o vojaku Bru-nu Trampužu pa je težišče dogajanj preneseno v Italijo in Afriko. Trpka usoda vojaka Bruna se nam zariše skozi vsakdan vojaka v mirnih in ne-mirnih dogodkih italijanske vojske. V ozadju je vedno rodni kraj, slovenstvo, antifašizem.Pri obravnavanju problematike antifašističnega in narodnoosvobodilnega boja smo bolj navajeni in seznanjeni na dogodke, osebe iz Trsta, Gorice ali s Primorske, saj smo takrat primorski Sloven-ci delili isto usodo skupaj s Hrvati v tedanji Ju-

lijski krajini. V zadnjih letih je izšla vrsta knjig in brošur, ki nam nazorno prikažejo tisto dobo skozi dogodke in osebnosti.Tako lahko rečemo, da se lahko marsikdo - ne samo zgodovinar - dobro seznani z obdobjem 1918-1945. Ne nanašam se samo na Bazovico (1. tržaški proces) ali na 2. tržaški proces kot na dva mejnika ali temeljna kamna, temveč na vrsto monografij in spominskih knjig. Te publikacije govorijo o nas, o antifašizmu, o narodnoosvobodilnem boju, o tragičnih dogo-dkih, o junaških dejanjih, o odločilnih premikih. Pretežno je poudarek na aktivistih (zaslužni antifašisti, komunisti, krščanski socialci, tigro-vci, borbaši, duhovniki) oziroma na partizanih, aktivistih in terencih, če govorimo o narodno-osvobodilnem boju, in na dogodkih, na ključna vprašanja (problem narodne samoodločitve in odcepitve, pripadnosti, problem meja ipd). Manj pa se govori o ljudeh, o življenju, o vsakdanu, čeprav je vsak po svoje nekaj dajal in prispeval; še manj pa se je pisalo. V zadnjih letih se to odločno popravlja in piše o tistih, ki jim usoda ni naklonila, da bi postali morda majhni protagoni-sti odpora in upora. To so v našem primeru slo-venski fantje in možje, ki jih je italijanska oblast vtaknila v vojsko ali v posebne bataljone, ker jih je po svoje hotela izločiti kot možne aktivne na-sprotnike.Malo je zapisanega o antifašistih, ki so gnili po ječah, zaporih, konfinacijah; zadnja leta je več zapisanega o tistih, ki jim je nacistični ali fašistični sočlovek podrejen oblasti namenil skoraj gotovo smrt v taboriščih širom po Evropi. Po vojni se je marsikdaj zazdelo, da nas usoda preživelih deportirancev ne zanima, vsa pažnja je šla – po določeni logiki – v smer aktivnega antifašista, partizana borca, aktivista terenca. Po drugi strani je doživeta travma pogojevala preživele taboriščnike in ujetnike. Skoraj sram jih je bilo, da so preživeli. Danes se tudi do teh strani naše preteklosti drugače in primerneje vedemo in pišemo. V ta človeški spomin že vrsto let stopa Marta Verginella. Spomin – memoria – ljudi na

�5

življenje, dobo, na prehojeno pot, kjer se je zgodilo mnogo več hudega in trpkega kot pa lepega in junaškega. Spomin tudi kot zapis intimnega človeškega dogajanja. Martina knjiga nas tako popelje skozi večji del življenjske usode Bruna (Pepita, Josipa) Trampuža, ki se je rodil v Trstu leta 1909. Pet zajetnih zvezkov dnevnika Bruna Trampuža nas popelje v izpoved in opis vojne izkušnje človeka, ki je zaradi svoje slovenske pripadnosti doživel fašistični zapor in pregon v južno Italijo, a je kasneje vseeno prišel kot italijanski vojak na afriško bojišče. Po italijanskem vojaškem porazu je prišel v angleško ujetništvo. Iz ujetništva se je rešil, ker je kot prostovoljec vstopil v jugoslovansko kraljevo vojsko v Palestini. Iz kraljeve vojske je izstopil, ker se je hotel pridružiti partizanskim enotam, ki so nastajale na afriških tleh. Kot član partizanske enote pod britanskim poveljstvom je najprej prišel v Apulijo in nato v Dalmacijo, kjer je dočakal konec vojne. Gre torej za “nejunaško” zgodbo.Ko je družina Trampuž dala Marti dnevnik, je iz gradiva najprej nastal ciklus 19 oddaj na radiu Trst A v letu 2002. Marta Verginella je nato še dodatno analizirala gradivo in ga strokovno obdelala ter skrčila na 250 strani publikacije. Nastala je izredno zanimiva knjiga, ki je nedvomno lahko Marti v ponos.Dodatno vrednost dnevniških zapisov predstavljajo komentarji in interpretacije avtorice, ki slonijo na širokem bibliografskem aparatu. Marta Verginella je izvedenka na področju spominske vede, poleg tega pa aktivno proučuje socialno zgodovino Trsta, slovensko meščanstvo, like osebnosti iz polpretekle zgodovine. Tako mali in veliki protagonisti, na nek način na novo osvetljujejo našo preteklost oziroma dodajajo nove dimenzije proučevanju prostora in Slovencev v njem. Obstaja več plati branja knjige. Poleg navedenih je nedvomno zelo zanimiva tudi psihološka plat. Ta interpretacija nedvomno potrjuje, da je vojak Trampuž pisal dnevnik, ker mu je to predstavljalo

oporo v situaciji, kjer ni bilo opornih točk. Pri pisanju je najbolj prisotna dimenzija, ki je piscu dnevnika najbolj dragocena, to je družina (žena in hčerka). Vse pa preveva nekakšna moralna pokončna drža.To je Trampuž zahteval od sebe, pa tudi od drugih. Knjiga Marte Verginella. je dragocena in obenem dražljiva. Ne omejuje se na strnjen prikaz predvojnih, vojnih in povojnih izkušenj človeka Bruna Trampuža, ki jih je tu skušal zajeti v 585 strani dolgem dnevniku, ampak se dotika vsega tistega, kar je samo nakazano ali rahlo povedano; gre za identiteto, individualno in kolektivno.Vse to je povedano drugače, skozi analiziran, dokumentiran in podkrepljen dnevniški zapis našega sorojaka in someščana Bruna Trampuža, ki ga vodi spretna roka in znanje zgodovinarke in preučevalke Marte Verginelle, ki jo lahko uvrščamo med sodobne in sposobne zgodovinarje, ki jih odraža velika širina in znanje.

MARTA VERGINELLA

V čem je primer Bruna Trampuža izjemen, v čem tipičen. Njegov dnevnik je izredno bogat. Sestavlja ga 5�5 strani velikega šolskega zvezka, ki so popisane do zadnje vrstice. V sami dolžini in obliki dnevnika se zrcali piščev odnos do pisanja. Vsak bel list je popisan, vsaka vrstica je izkoriščena. Če želimo razumeti izjemnost tega dnevnika, potem moramo pomisliti na okoliščine, v katerih ga je Trampuž pisal in hranil. Z dnevniškim pisanjem je začel v Padovi, čeprav so se tudi iz časa njegove konfinacije v Oppidu Lucanu, kraja nedaleč od vasi Galliano, ki je zaslovela v delu Carla Levija Cristo si è fermato ad Eboli, ohranili dnevniški zapiski in pisma, ki jih je spomladi leta 1941 pošiljal domov. Če se ustavimo že pri njegovih prvih zapiskih iz konfinacije, ugotovimo, da ga je nekajmesečno prisilno bivanje na italijanskem jugu močno zaznamovalo. Hotel je svojo

�6

izkušnjo posredovati tudi drugim, predvsem mami, prijateljem in tovarišem, s katerimi je bil v zaporu, ki so bili tudi sami pregnani v odročne kraje južne Italije, kamor je celo “Kristus redko zahajal”. Dnevniški zapiski iz Oppida Lucana kažejo na veliko sposobnost, ki jo je Bruno Trampuž imel za opisovanje okolja in ljudi, s katerimi je bil v stiku. Zelo zanimivi so njegovi opisi južnega tradicionalnega obredja: pogreba, poroke, plesa, skratka, vsega tistega, kar je kazalo prvinsko ljudskost. Ko opazuje in opisuje, je Trampuž pozoren na razlike, hkrati pa išče podobnosti s tradicijo, ki mu je domača. Izjemnost pričujočega dnevnika je tudi v tem, da se je ohranil v zelo neugodnih okoliščinah, tudi potem ko je bil Trampuž odpeljan v britansko ujetništvo. Ob začetku svojega ujetništva je izgubil glavnino svoje prtljage, vendar ne dnevnika. Podobno je ohranil dnevnik tudi ob poznejših vojnih zapletih. V povojnem času pa so dnevniški zapiski iz vojnega časa postali družinska dragocenost. Mnogi hranijo pisma, korespondence, dnevnike svojih prednikov, vendarle niso pripravljeni odstopiti gradiva v analizo strokovnjakom oziroma tistim, ki se z branjem avtobiografskega gradiva poklicno ukvarjajo. Če Trampuževi ne bi hranili dnevnika, bi danes bili gotovo močno prikrajšani za individualno izkušnjo vojne, za doživetja, ki so bila vpeta v kolektivno zgodbo in širši zgodovinski okvir vojne. Bruno Trampuž je bil tipični predstavnik medvojne generacije tržaške slovenske mladine, ki se je znašla ujeta v spone fašističnega režima. Fašističnega, predvojnega časa Trampuž ne opisuje, vendar iz kratkih omemb zvemo za težave, ki jih je imel s tržaškimi oblastmi, za ozadje aretacij in konfinacije. Bruno se je šolal v slovenščini, svoje trgovsko znanje pa si je moral pridobiti tudi v italijanščini. Odraščal je v slovenskem okolju, rad je imel petje in veliko je zahajal med mlade, ki so ob slovenskem petju gojili tudi antifašistična čustva. Njegova odločitev, da bo v vojski pisal dnevnik v slovenščini, je

bila pogumna. Po vpoklicu v vojsko leta 1942 ni vedel, da ga bodo poslali na afriška tla, kjer je bil v tridesetih letih nabornik. Trenutkom živahnosti, veselja, razposajenosti je sledil strah pred novimi, bojnimi izkušnjami. Na afriških tleh je Bruno s težavo ohranjal stike s svojo družino. Ko je odposlal kako pismo, se je vselej spraševal, ali ga bo letalo poneslo v Italijo. Močan vzgib korespondiranja je bilo ljubezensko čustvo, ki ga je gojil do Marije Babič. Malo pred vpoklicem v vojsko sta se poročila, ko je bil že na fronti pa je izvedel, da bo oče. Vzgib njegovega pisanja je bila torej tudi želja, da bi žena in hči ob njegovi vrnitvi spoznali to, kar se mu je pripetilo daleč od doma. Z dnevnikom je poskušal zapolniti praznino, ki je nastala z odhodom v vojsko. Zato je tudi njegovo pisanje usmerjeno v intimo, predvsem v opisovanje vezi, ki se prepletajo med njim in njegovimi tovariši, in njegovih intimnih počutij. Tako na primer omenja svoje druženje s Tržačani in razpoloženje, ki ga goji do italijanskih tovarišev. Dokler je v italijanski vojski se najraje ukvarja s kuhanjem, potem pa, ko postane angleški ujetnik, se osvobodi mnogih zadreg, ki jih je v italijanski vojski imel kot tržaški Slovenec.Rada bi poudarila še nekatere izjemnosti tega dnevnika. Vojnih dnevnikov z afriškega bojišča tudi v italijanščini ni veliko. V italijanščini so izšli dnevniki, ki poročajo o spopadih in posameznih vojaških operacijah, redkeje o počutju, razmišljanju posameznika. Bruno Trampuž ni bil več tako mlad, da bi ga lahko vojaško poveljstvo poslalo v prvo linijo. Bil je dovolj spreten, da si je izboljšal svoj položaj v vojaški hierarhiji. Postal je kuhar in si tako pridobil čas za pisanje dnevnika. Pozneje v Palestini, ko je bil član kraljeve jugoslovanske vojske, je postal pisar v zdravniški ambulanti. Tako v Hajfi kot pozneje v Egiptu in Apuliji, je imel dovolj časa, da je beležil to, kar je doživljal in videl. Čeprav je bil vseskozi usmerjen v intimo, je brez večjih težav sledil veliki zgodovini, ki se je dogajala okrog njega. Ko se je vozil mimo El

47

Alameina, je na primer zapisal, da bodo Italijani in Nemci to bojišče vključili v svoj kolektivni spomin. In ni se motil. Vseskozi je bil zelo informiran, spretno si je pridobival informacije tudi v najmanj ugodnih vojnih okoliščinah. Bil je radoveden in hotel je razumeti, kaj se dogaja okrog njega. Zadnji del njegovega dnevnika, ki ga je napisal v Apuliji, pripoveduje o enoti letalcev, ki je bila del britanske vojske, a je sočasno delovala pod okriljem Titove jugoslovanske vojske. Čeprav je bila odvisna od Britancev, je enota postavljala nova, partizanska pravila. Slednja, še posebej, ko so uvajala egalitarnost, so Trampužu povzročala nemalo težav. Po odhodu na Vis je Trampuž prihajal pogosto v spor s predstavniki prav tiste vojske, ki jo je širokogrudno podpiral. Trampužev dnevnik zelo lepo pokaže, kako navdušenje in podpora partizanstvu in jugoslovanski vojski nista pomenila tudi brezkompromisne podpore komunizmu. Trampuž npr. svoje plače ni in ni hotel deliti z drugimi. Podpiral je tovarištvo, vendar so se mu nekateri egalitarni principi zdeli nesprejemljivi. Po duhu je bil zavezan liberalnim, meščanskim vrednotam, ki jih je osvojil v času svoje mladosti. Zadnje dnevniške strani so prepolne grenkobe, ki jo je pisec doživel ob koncu vojne. Prepričan je bil, da se bo v Trst vrnil kot zmagovalec, kot gospodar in ne kot hlapec. Ta paradigma gospodar-hlapec ga je še posebej živo spremljala v Apuliji, ko je na krajevno italijansko prebivalstvo

gledal kot zmagovalec. Prepričan je bil, da bo tudi doma nagrajen za vse prestale bolečine v času fašizma in same vojne. Vendar se je njegova vrnitev domov dogodila v razočaranem vzdušju, ki ga je delil z mnogimi drugimi borci. Bolest zmagovalcev in njihovo težavno vključevanje v civilno

življenje ostaja še nenapisana stran slovenske povojne zgodovine.

HELENA TRAMPUŽ je prisotnim opisala, kako je pravzaprav knjiga nastala:

Moj oče je med drugo svetovno vojno pisal dnevnik. Domov je prinesel štiri gosto popisane zvezke, ki jih je mama hranila med rjuhami v omari v spalnici. Kot otrok sem slutila, da so ti zvezki nekaj pomembnega, vendar sem jih prvič prijela v roke po očetovi smrti, ko jih je mama že dala vezati. Bilo je leta 1975, ko sem se prvič lotila branja očetovega dnevnika. 585 gosto pisanih strani sem strnila v kratko obnovo, ki je izšla v treh nadaljevanjih v reviji Dan. Takrat članek ni vzbudil večjega zanimanja, če izvzamem, da me je g. Albert Klun iskal, vendar se nisva srečala. Dnevnik se je zopet umaknil v pozabo do leta 1998, ko sem slučajno pri društvu Tabor na Opčinah prisostvovala predstavitvi neke zgodovinske knjige iz istega obdobja, kot je očetov dnevnik, ki jo je predstavila zgodovinarka Marta Verginella. Njena predstavitev je bila tako dosledna in strokovna, da sem takoj pomislila na očetov dnevnik. Predlagala sem zgodovinarki, da bi ga pregledala. Najprej sem ga nameravala pretipkati, a sem ga samo fotokopirala, da ga je zgodovinarka Verginellova prebrala v rokopisu. Zdel se ji je zelo zanimiv in je predlagala, da bi ga najprej predelala v radijske nadaljevanke, nato pa še v zgodovinsko študijo. Pogovorila sem se z mamo in s sestro, ki sta se strinjali, da objavimo družinske zapise. Doma je mama hranila še polno škatlo pisem iz vojnega obdobja med njo in očetom, med očetom in njegovim bratom in mamo. Vse sem prebrala in izbrala najbolj zanimive za objavo. Poleg dnevnika in korespondence sem našla tudi škatlo starih fotografij iz vojnega obdobja, s katerimi je opremljena knjiga. V letu 2000 je 19 radijsko nadaljevanko v izvedbi članov Slovenskega stalnega gledališča zaplavalo v eter, knjiga z naslovom Suha pašta, pesek in bombe pa je izšla leta 2005 pri založbi Annales v Kopru.

��

MIRAN KOŠUTA

Na dvajseti strani knjige Eseji z zahodnega roba, ki se po številnih predstavitvah od njenega lan-skega izida ponuja zdaj v presojo tudi openskim bralcem, piše: “V kraju Rio Mayo v argentinski Patagoniji se že vrsto let odvija nekakšno neura-dno svetovno prvenstvo v laži.” Tega prvenstva se – kajpak metaforično – udeležuje tokrat tudi Dušan Jelinčič. Z naslovom svojega novega, že dvanajstega dela zapored nam namreč vsaj trikrat laže: prvič, ko pravi, da so to eseji; drugič, ko trdi, da govorijo njegovi spisi o zahodu; tretjič pa, ko ta zahod opredeljuje za rob slovenskega

etničnega ozemlja. Kajti knjiga sama izpodbija – če jo pozorno preberemo – prav vsako od omenjenih naslovnih predpostavk. Denimo prvo: eseji. Določiti, kaj je pravza-prav esej, je domala nerazrešljivo genološko vprašanje. Od daljnega leta 1580, ko je Michel Eyquem de Montaigne prvi naslovil svoje spi-se Poskusi (Essais), do danes so si z njim belili glavo (in se često dokopali tudi do popolnoma antitetičnih ugotovitev) nepreštevni pisatelji, kritiki, literarni teoretiki, filozofi: od Francisa Bacona do Theodorja Adorna, Maxa Benseja, Gerharda Haasa ali Milivoja Solarja (ki je, mi-mogrede rečeno, napisal leta 1989 zanimiv Esej

DuŠAN JELINČIČ: ESEJI Z ZAhODNEGA RObA

Na srečanju dne 22. marca 2006 je ob pisateljevi prisotnosti knjigo predstavil Miran Košuta.

49

oeseju) pa vse do naših Josipa Vidmarja, Dušana Pirjevca, Jožeta Pogačnika, Janka Kosa, Denisa Poniža (ki je eseju posvetil istoimenski zvezek v zbirki “Literarni leksikon”) ali Mirana Štuheca, ki je pred tremi leti izdal zanimivo monografijo Slovenska esejistika v drugi polovici XX. stoletja. Vsak od naštetih in drugih razpravljalcev seve-da po svoje tolmači ohlapno slovarsko definicijo eseja kot “živahno pisanega literarnega dela, navadno o kakem kulturnem problemu”. Ven-dar se zdi večini proučevalcev te zvrsti skupno Štuhecovo zgoščeno dognanje, da je esej “sinte-za posebnega in avtentičnega stanja duha ter slo-govno uravnoteženega ustvarjalnega postopka, v katerem se hkrati odkrivata objekt in subjekt”. Esej naj bi bil torej zahtevnemu, izobraženemu bralcu namenjena polliterarna, hibridna vrsta, ki jo odlikujejo predvsem objektivni dvom, rado-vednost, kritičnost, a tudi subjektivna, avtorska refleksivnost, liričnost in umetniškost. Štirinajst v Jelinčičevi knjigi zbranih in v pet tematsko smiselnih ciklov urejenih sestavkov samo delno ustreza tej žanrski paradigmi eseja. To so namreč, kot pravi sam avtor v predgovoru, bolj zapisi, predavanja, razmišljanja s srečanj, simpozijev in strokovnih razprav, celo spremna beseda k ljubljanski izdaji Bartolove Mladosti pri Sv. Ivanu in prava leposlovna črtica Balada o popotnici, ki je iskala domovino, sta vmes. Pa vendar: naj bodo zasnovani za tako ali drugačno priložnost, vsakemu od Jelinčičevih sestavkov ni mogoče odreči večje ali manjše mere esejističnosti. To esejističnost pa vselej izkazuje zelo oseben, intimen, izkušenjski pristop k obravnavanemu argumentu: ko avtor – denimo – kritiško razpravlja o Bartolovi Mladosti pri Svetem Ivanu si enostavno ne more kaj, da ne bi šel tudi sam pokukat do Svetega Ivana in nas potem seznanil s svojimi občutki, razočaranji, ugotovitvami. Drugje povezuje Klementa Juga ali Srečka Kosovela z lastnimi deli ali vpleta v biografsko razpravljanje o Zorku Jelinčiču svoje otroške in družinske spomine nanj. Prav zaradi tako osebnega pristopa je v teh “kvaziesejih” komaj zaslediti kaj objektivnega dvoma, skepse,

pluralizma različnih gledanj na obravnavano temo, saj nam avtor praviloma predstavi predvsem svojo, subjektivno “resnico”, v katero je trdno zaverovan (povsem upravičeno občuduje na primer herojstvo tigrovcev, za katere pa vemo, da jih je del Slovencev takrat zmotno imel celo za teroriste). Posledica takšne subjektivizacije snovi je tudi velika liričnost in čustvenost Jelinčičeve esejizirane proze, ki je vselej prizadeta, razbolela, angažirana, zato pa namenoma neobjektivna in neznanstvena. A še z nečim se je avtor pregrešil zoper kanonično definicjo eseja: njegovo pisanje namreč ni dojem-ljivo samo miselno zahtevnemu, nadpovprečno izobraženemu razumniku, ampak čisto vsakemu bralcu. To je tekoča, živahna, brbljava, iskrena, neposredna, preprosta pripoved, tudi ko razgla-blja o najkompleksnejših vprašanjih in neulovlji-vih pojmih, kot so skrivnost bivanja ali smisel pisanja. Predlansko poletje sem predsedoval komisiji za Rožančevo nagrado, letnemu tekmovanju za najboljši slovenski esej. Zmagal je filozof Gorazd Kocijančič z izjemno sugestivno, intelektualno in slogovno bleščečo, a strokovno nadvse zahtevno in hermetično zbirko esejev z naslovom Tistim zunaj. V primerjavi z njim stoji Dušan Jelinčič na točno nasprotnem bregu. Z obale te svoje linearne, vsem razumljive proze pa prav tako zanimivo širi zvrstna obzorja slovenske esejistike. Ko nam torej s prvo besedo naslova svoje knjige laže, nam v isti sapi pripoveduje resnico o drugačnem eseju, o novih možnostih in razsežnostih te zvrsti.Druga in tretja naslovna laž sta še očitnejši. Ime Jelinčičevega dela govori namreč o “zahodnem robu”, s čimer označuje avtor svojo ožjo pred-mejsko in širšo primorsko kulturno stvarnost. Tako bi s svojega osrednjeslovenskega gledišča lahko upravičeno poimenoval naš konec kvečjemu kak Ljubljančan, Celjan ali Novomeščan. S tržaškega, goriškega ali beneškega zornega kota pa se tukajšnji Slovenec nahaja seveda vse prej kot na zahodu, še manj pa na robu česarkoli. Kaj reči torej ob naslovni sintagmi “z zahodnega

50

roba”: se je Jelinčič s pametjo in očmi nenadoma preselil v Ljubljano, Celje ali Novo mesto? Nikakor ne: o samih Primorcih govori v tej svoji novi knjigi, o Srečku Kosovelu, Vladi-mirju Bartolu, Klementu Jugu, očetu Zorku Jelinčiču, o ostalih tigrovcih, o svetlem primor-skem uporništvu; zbirko je tudi tematsko ukrojil po Grudnovi pesmi Sinku; vseskozi dopoveduje bralcu, kako ogromen, bistven je doprinos pri-morskega prostora nacionalni kulturi in zgodo-vini; nenehno poudarja matičnikom v en glas s Tavčarjem in Cankarjem, da bo Ljubljana si-cer že srce Slovenije, da pa so Trst in Primor-ska zagotovo njena pljuča; in ne tarna, Jelinčič, čez našo izrinjenost, obrobnost ali prezrtost, temveč zapiše s te svoje prav nič zahodne, am-pak središčne strani mnogokaj primorsko samo-zavestnega in nerobnega, kot recimo: “Tržačani radi tožimo, da nas Ljubljana ne mara, da nas ne pozna in da nas ne upošteva dovolj. Mislim, da je to res, ampak to ne sme biti v nobenem pri-meru problem ali nepremostljiva ovira. Kulturo viktimizma namreč ustvarja po eni strani obram-ba vrtičkarskih interesov – v zamejstvu veliko veljaš, čeprav si ‘zunaj zamejstva’ povsem ne-razpoznaven – po drugi pa prikrivanje nesposob-nosti. Resnično pomembna je edino kvaliteta. Prepričan sem, da si kvaliteta naposled le utre pot, ne samo v Ljubljano, ampak, v primeru Slo-venca v Italiji, tudi v Rim, pa še v Pariz, Berlin in drugam. Enkrat je treba čakati več, drugič manj, a kvaliteta – razen v redkih, a bolečih izjemah – vselej splava na površje. Nas pa, kot številčno majhno skupnost Slovencev v Italiji, lahko reši samo kvaliteta, za katero se moramo naprezati. Pritožujemo se torej, da Ljubljana ne najde poti do nas. To je res, zato pa si moramo sami poiska-ti pot v Ljubljano.” Nekaj zelo podobnega torej tisti znani maksimi Johna Fitzgeralda Kennedya: “Ne sprašujte, kaj lahko Amerika stori za vas, ampak kaj vi lahko storite za Ameriko.” Si lahko zamišljamo kaj manj robnega in obrobnega? In enako središčne so tudi vsebine in dileme za-dnjih dveh, tematsko “neprimorskih” ciklusov te zbirke: ko je v njih na primer govor o različnih

stališčih Petra Handkeja in Milana Kundere do slovenske osamosvojitve, o pomenu mladinske revolucionarnosti iz leta 1968, o etični dolžnosti pisatelja ob iraški vojni in Bushevem imperia-lizmu, o dilemah planinske literature in glo-bljem smislu pisanja, ki je za Jelinčiča predvsem iskanje resnice in lepote z napako. Táko napako avtor včasih tudi najde in zagreši v tej knjigi: na primer, ko Bartolovega Jakomina Pertota iz Tržaških humoresk prekrsti v Benjamina Pertota ali ko se mu tu in tam zapiše kaka stilna okornost, denimo tista, da so se Jug, Bartol in Jelinčič “vekaje prikradli” na svet, namesto da bi se preprosto rodili. Toda to so le malenkosti, ki ne morejo omajati zanimivosti, vsebinske raznoterosti in sproščene privlačnosti Jelinčičevih Esejev z zahodnega roba. In tudi trikratno naslovno laž te knjige gre – ob razjasnjenem – brati potemtakem ironično, kot avtorjevo hote zavajajoče opozorilo bralcu: kaj zahodni rob! Trst, Gorica, Tolminska, Primorska so s svojimi ustvarjalci, pisatelji in heroji v samem središču, v samem srcu slovenske nacionalne biti! Eseji z zahodnega roba torej? Ne. Zapisi iz popka sveta.Na večeru je tudi avtor spregovoril, kako je do Esejev prišlo, o tigrovskem branju Alamuta, pa tudi o svojem delu nasploh. Govor je bil tudi o ozkosti našega prostora in odnosa do izdajanja knjig. Saj je prav Jelinčič svojčas postavil 4 samozavestne predloge za izboljšanje književnega stanja. Predlogi, razen epizodnega razpisa za najboljši roman, ki ga je svojčas objavila založba Devin, so ostali na papirju. Morda gre iskati razlog v premajhnem številu kulturnikov, ki bi nadaljevali z zamislijo. Razprava se je dotaknila tudi prvega povojnega časa, razpada Jugoslavije in današnje situacije.

51

GLASNIKOVA SLIKOVNA KRIŒANKA