>> INTELEKTUALNA LASTNINA V SLOVENSKIH PODJETJIH · Intelektualna lastnina v slovenskih podjetjih 5 Slovenska podjetja se ne povezujejo v trajne oblike sodelovanja z drugimi podjetji

>> INTELEKTUALNA LASTNINA V SLOVENSKIH PODJETJIH

ANALIZA IN REZULTATI RAZISKAVE O STANJU INTELEKTUALNE LASTNINE V SLOVENSKIH PODJETJIH 2004-2007

Uroš CVELBAR Mojca MARC Ljubica KNEŽEVIĆ CVELBAR

Ljubljana 2008

Institut »Jožef Stefan«

Intelektualna lastnina v slovenskih podjetjih 2

KAZALO 1. UVOD.................................................................................................................. 6 2. TEORETIČNA PODLAGA ................................................................................... 8

2.1. Vloga pravnih instrumentov za zaščito intelektualne lastnine v ekonomiji .... 8 2.2. Razlogi za patentiranje in licenciranje .......................................................... 9 2.3. Mehanizmi ščitenja konkurenčnih prednosti............................................... 11

3. METODOLOGIJA.............................................................................................. 14 3.1. Opis vzorca ................................................................................................ 14 3.2. Merjenje ..................................................................................................... 15 3.3. Opis vprašalnika......................................................................................... 17

4. REZULTATI....................................................................................................... 19 4.1. Organiziranost funkcije raziskav in razvoja v podjetjih ............................... 19 4.2. Izkoriščanje pravic iz naslova intelektualne lastnine v slovenskih podjetjih 21

4.2.1. Patenti................................................................................................. 23 4.2.2. Licence................................................................................................ 25

4.3. Viri znanja v podjetju in sodelovanje pri dejavnosti raziskav in razvoja ...... 26 4.4. Značilnosti konkurence in zaščite intelektualne lastnine v panogi .............. 30 4.5. Vrednotenje intelektualne lastnine ............................................................. 34 4.6. Uspešnost poslovanja podjetij in izkoriščanje pravic iz naslova intelektualne lastnine ................................................................................................................. 35 4.7. Velikost podjetij in izkoriščanje pravic iz naslova intelektualne lastnine ..... 39

5. SKLEPI.............................................................................................................. 47 6. LITERATURA .................................................................................................... 51 7. PRILOGE .......................................................................................................... 53


POVZETEK Namen študije je bil preučiti stanje na področju intelektualne lastnine v Sloveniji. V okviru ciljnega raziskovalnega projekta »Intelektualna lastnina kot instrument za pospeševanje gospodarskega razvoja«, finančno podprtega s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL), Ministrstva za gospodarstvo in Javne agencije za raziskave in razvoj Republike Slovenije (ARRS), je bila izvedena primarna kvantitativna raziskava o inovacijski dejavnosti in zaščiti intelektualne lastnine v slovenskih proizvodnih podjetjih. Raziskava je bila izvedena v obdobju od aprila do oktobra 2007. Vprašalnik, na katerega so odgovarjala podjetja, je bil zaradi primerljivosti rezultatov sestavljen po vzoru vprašalnikov dveh priznanih in pogosto citiranih študij na področju ekonomike inovacij. Prvo študijo so izvedli na univerzi Yale (Levin et al., 1987), nadgrajeno verzijo pa so nato izvedli še na univerzi Carnegie Mellon (Cohen et al., 2000). Obe študiji sta preučevali ameriška podjetja, slednjo pa so izvedli tudi na Japonskem (Cohen et al., 2002). Glede zasnove raziskave, izbire vzorca, sestave vprašalnika, metodologije opredeljevanja in merjenja inovacij smo upoštevali priporočila Priročnika OECD za merjenje znanstvene in tehnološke aktivnosti (t.i. Oslo Manual), ki ga je OECD izdala skupaj z Evropsko komisijo in evropskim statističnim uradom (Eurostat). Vprašalnike smo poslali 716 podjetjem v slovenski predelovalni industriji (skupina D v klasifikaciji SDK); vključili smo vsa velika in srednja podjetja v predelovalni panogi ter stratificiran naključni vzorec malih podjetij. Vzorec malih podjetij je bil sestavljen tako, da smo naključno izbirali podjetja iz registra malih in mikro podjetij v bazi FIPO tako, da panožna struktura vzorca malih podjetij v predelovalni panogi ustreza panožni strukturi populacije (t.j. vsa mala in mikro podjetja v predelovalni panogi). Vrnjenih je bilo 166 izpolnjenih vprašalnikov. Stopnja odzivnosti je bila 23 odstotna. Vprašalnik so v podjetjih izpolnjevale osebe, zaposlene na vodstvenih položajih oddelkov za RR ali druge osebe, ki so v podjetju odgovorne za RR dejavnost. Poleg primarnih podatkov smo v analizah uporabili tudi sekundarne podatke, in sicer finančne podatke iz baze AJPES (Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve). Najpomembnejše rezultate raziskave lahko strnemo v naslednjih točkah:

Večina slovenskih proizvodnih podjetij (70 odstotkov) ima svoj RR oddelek, v katerem je v povprečju 30 zaposlenih. Stroški namenjeni RR oddelku so se v obdobju 2004-06 povečevali. V letu 2004 so predstavljali 7,3 odstotka, v letu 2006 pa 9,6 odstotka prodaje. Uspešna podjetja vlagajo v povprečju 13 odstotkov prodaje v RR dejavnost (2006), kar je dvakrat več kot manj uspešna podjetja. Slovenska podjetja financirajo RR oddelek večinoma iz internih virov (85 odstotkov). Nekaj sredstev pridobijo tudi iz državnih virov (5,5 odstotkov) in posojil (4,3 odstotka). Neznačilno količino sredstev pa pridobijo iz naslova tujih in domačih investicij ter tehnoloških


skladov in EU sredstev. Pridobivanje slednjih tako predstavlja neizkoriščen potencial za slovenska podjetja.

Inovacije v slovenskih podjetjih smo opredelili kot inovacije na tehnološko novem ali

izboljšanjem proizvodu ali postopku. Rezultati so pokazali, da podjetja vlagajo več v inovacije novih ali izboljšanih proizvodov kot v postopke izdelave. Inovacije na proizvodih ali postopkih podjetja zaščitijo z različnimi mehanizmi. Najbolj pogosto uporabljen mehanizem je poslovna skrivnost. Med najmanj učinkovit mehanizem zaščite inovacij, v primerjavi z drugimi mehanizmi, spadajo patenti, saj kar 76 odstotkov podjetij v zadnjih treh letih ni pridobilo nobenega patenta. Bolj pogosto podjetja uporabljajo, kot mehanizem zaščite, poslovne skrivnosti ali znanje v podjetju, pri postopkih pa tudi proizvodne zmogljivosti. Ugotovitve so skladne z ugotovitvami Yale in Carnegie Mellon študij.

Najpomembnejša ovira za vlaganje patentnih prijav je to, da inovacije z vidika podjetji

niso dovolj velika novost, kar kaže na to, da so slovenska podjetja tehnološki sledilci in ne inovatorji. Podjetja tudi ne vidijo tržne uporabe patentov in jim ne pripisujejo pomembnosti pri ocenjevanju uspešnosti, zato niti ne razmišljajo o patentiranju ali nagrajevanju posameznih inovatorjev v podjetju. Kot zadržek za vlaganje patentne prijave, predvsem mala in srednje velika podjetja, navajajo stroške obrambe patenta na sodiščih v kolikor pride do sporov.

Tista podjetja, ki se odločajo za patentno zaščito, verjamejo da so patenti učinkovito

defenzivno sredstvo za: a) preprečevanje kopiranja, b) zaščito pred tožbami in c) preprečevanje vlaganja podobnih patentov. Podjetja tudi verjamejo, da patenti povečajo ugled podjetja in so koristni za internacionalizacijo.

Ker so slovenska podjetja tehnološki sledilci ne vidijo tudi trga za licenciranje oz.

oddajo licenc. Večina, kar 91 odstotkov vseh slovenskih podjetij, v zadnjih treh letih ni sklenilo niti ene licenčne pogodbe za inovacijo produkta, 95 odstotkov podjetij pa ni sklenilo licenčne pogodbe za inovacijo postopka.

Večino znanja potrebnega za inovacijsko dejavnost podjetja črpajo iz samostojnih RR

oddelkov (velika in srednja podjetja), nekaj pa tudi iz institucij znanja, skupnih razvojnih oddelkov, objav in tehničnih sestankov z znanstveniki. Naj poudarimo, da znanje potrebno za inovacijsko dejavnost izven okvirov podjetja, črpajo predvsem velika slovenska podjetja. Zanimivo je, da slednja menijo, da slovenski znanstveniki niso zelo aplikativno usmerjeni. Bolj uspešna podjetja imajo svoj RR oddelek in sodelujejo s privatnimi raziskovalnimi inštituti, manj uspešna pa z javnimi institucijami znanja.


Slovenska podjetja se ne povezujejo v trajne oblike sodelovanja z drugimi podjetji (skupni podvigi – »joint venture«, skupni RR oddelki, mreženje). Sodelovanje temelji večinoma na občasnem projektnem sodelovanju.

Slovenska podjetja inovatorje nagrajujejo z enkratno finančno nagrado, simbolično

(plaketa, priznanje) ali z napredovanjem na delovnem mestu, kar ni zadostna motivacija za inovacijsko dejavnost in pojasnjuje prejšnje rezultate (kot npr. zakaj ni inovacij).

Podjetja smo tudi vprašali kako vrednotijo svoj inovacije. Rezultati so pokazali, da

uporabljajo le osnovne metode vrednotenja inovacij, po ustvarjenem prihodnjem dobičku ali dejanskih stroškov inovacije. Podjetja zelo malo uporabljajo bolj zahtevne metode vrednotenja inovacije, kot so metoda realnih opcij ali izračun neto sedanje vrednosti iz diskontiranega denarnega toka.


1. UVOD

V ekonomiji, ki sloni na znanju, inovacija igra osrednjo vlogo. Na makro nivoju je inovacija glavni dejavnik dobre gospodarske rasti in mednarodne trgovine. Države, ki uspejo določiti in razviti pravo strategijo za izgradnjo znanja in upravljanje intelektualne lastnine, so ekonomsko in pogosto tudi socialno uspešnejše. Na mikro nivoju, v podjetjih, pa raziskovalno-razvojna (v nadaljevanju RR) dejavnost povečuje in izboljšuje zmogljivosti podjetja tako, da uporabi vse vrste novih znanj in ne le tehnološka znanja. Podjetja, ki imajo več znanja, so sistematično boljša od podjetij, ki ga imajo manj. V razvitih državah je strateška vloga znanja razlog za hitro rast investicij v RR dejavnosti, vključno z izobraževanjem. Poti in omrežja, preko katerih se prenaša znanje, so del širšega družbenega, političnega in kulturnega okolja v državi, bistveno pa je, da i) uspešno povezujejo znanje, ki se ustvarja v znanstvenih in tehničnih institucijah z znanjem in potrebami podjetij ter ii) omogočajo učinkovito prenašanje znanja, hkrati pa ohranjajo interes inovatorjev za ustvarjanje in praktično izkoriščanje novega znanja. Pri prenašanju in zaščiti znanja ter inovacij igrajo zato ključno vlogo tudi pravice intelektualne lastnine. Šele v zadnjih letih je prišlo do boljšega razumevanja celotnega procesa inoviranja. To lahko pripišemo tudi vse večjemu številu študij, ki poskušajo razumeti celoten proces. Večina študij, ki se nanašajo na evropski prostor, črpa podatke iz evropskega vprašalnika o inovacijski dejavnosti podjetij (Community Innovation Survey – CIS). Podatki CIS kažejo, da so podjetja v državah EU15 bolj inovacijsko aktivna: ocenjujejo, da stroški inoviranja predstavljajo okrog 4 – 5 % prodaje, medtem ko so ti deleži za tranzicijske EU države nekoliko nižji in se gibljejo večinoma med 2 in 3 % (Tabela A, Priloga). Glavna ovira za inovacijsko dejavnost evropskih podjetij, vključno s slovenskimi, je pomanjkanje sredstev v podjetju. V manj razvitih državah EU15 (npr. Španija, Grčija in Portugalska) in tranzicijskih državah so pomembnejša ovira tudi pomanjkanje informacij o tehnologiji in trgih. Slednje je značilno tudi za skoraj 10% slovenskih podjetij. Zaskrbljujoč pa je podatek, da kar 6,6 % vseh predelovalnih podjetij v Sloveniji razlaga svojo neaktivnost na področju inovacij s tem, da so inovacije nepotrebne, ker ni povpraševanja po inovacijah! Samo v Španiji, na Portugalskem in v Latviji je večji delež podjetij, ki ocenjujejo, da jim ni treba inovirati, ker ni povpraševanja po inovacijah. Nekoliko bolje se slovenska podjetja odrežejo, če primerjamo povprečno število patentnih prijav na podjetje. S skoraj 42 patentnimi prijavami pri Evropski patentni pisarni (EPO) precej prehitevamo ostale tranzicijske EU države, pa tudi Portugalsko, Španijo in Grčijo (Tabela B, Priloga). Najbliže nam je Italija, ki ima okrog 47 patentnih prijav na podjetje, smo pa precej oddaljeni od držav z najvišjim številom patentnih prijav (npr. Nemčija, 415, Finska, 299, Nizozemska, 280). Pri patentiranju in ostalih pravicah intelektualne lastnine je razvidna velika


razlika med EU15 in tranzicijskimi EU državami: v državah EU15 je tipičen delež podjetij, ki so zaprosila za patent ali registrirala blagovno znamko okrog 20%, medtem ko je za tranzicijske EU države ta delež okrog 10%. Za Slovenijo ti podatki niso na razpolago. Namen naše raziskave je bil izboljšati poznavanje obnašanja slovenskih podjetij pri zaščiti svojih inovacij in uporabi pravic intelektualne lastnine. Preden lahko presodimo, ali so potrebne spremembe zakonodaje in nacionalne strategije na področju pravic intelektualne lastnine, kakšne naj bodo te spremembe, kako, za katere subjekte in do kdaj jih je potrebno vpeljati, je potrebno preučiti in spoznati trenutno stanje na tem področju. Poročila, ki jih slovenska podjetja izpolnjujejo za Statistični urad RS (SURS) in Eurostat (o raziskovalno-razvojni dejavnosti in o inovacijski dejavnosti) ne vsebujejo poglobljenih vprašanj, ki bi se nanašala na pravice intelektualne lastnine in njihovo uporabo, zato smo te podatke pridobili z izvedbo raziskave, ki je prva te vrste na nacionalni ravni. Na tem mestu bi radi opozorili tudi na dejstvo, da so podatki, ki so zbrani s poročilom o inovacijski dejavnosti (SURS) del evropskega vprašalnika (CIS), vendar so za Slovenijo večinoma označeni kot »zaupni« in niso dostopni v Eurostatovih bazah podatkov. Postavlja se vprašanje koristnosti zbiranja takšnih podatkov, če le-ti potem niso dostopni raziskovalcem in analitikom državnih služb. Glede na to, da so za veliko večino ostalih EU držav podatki znani (zaupni podatki so značilni le še za Bolgarijo), njihovo razkritje najbrž ni kritično za podjetja. (glej tabele A, B in C v Prilogi) Cilji naše raziskave so bili i) zbrati podatke o uporabi in učinkovitosti pravic intelektualne lastnine v slovenskih podjetjih, ii) analizirati organiziranost RR dejavnosti v podjetjih, iii) analizirati izkoriščanje pravic iz naslova intelektualne lastnine, iv) identificirati vire novega znanja v podjetjih in obseg sodelovanja pri RR dejavnosti, v) pridobiti informacijo o poznavanju in uporabi metod za vrednotenje intelektualne lastnine in vi) oceniti značilnosti zaščite intelektualne lastnine glede na uspešnost in velikost podjetij. Pričujoče delovno poročilo podaja rezultate te raziskave in poskuša odgovoriti na vprašanja: v kakšnem obsegu slovenska podjetja uporabljajo pravice intelektualne lastnine, kaj so razlogi in ovire za njihovo uporabo, katere ne-pravne mehanizme zaščite intelektualne lastnine še uporabljajo, ter kakšne so razlike med podjetji glede na poslovno uspešnost in velikost. V poročilu smo najprej opisali teoretična izhodišča na podlagi katerih smo zasnovali vsebino raziskave in vprašalnika, s katerim smo pridobili potrebne podatke. Nato smo pojasnili metodologijo dela ter predstavili in komentirali rezultate, ki smo jih v sklepnem poglavju povezali z zastavljenimi vprašanji. S tem smo dobili jasnejšo sliko o potrebah podjetij in osnovo za nadaljnje oblikovanje predlogov in smernic za zakonodajo ter nacionalno strategijo, ki ureja to področje.


2. TEORETIČNA PODLAGA

Inovacije so splošno priznan in pomemben dejavnik uspešnosti poslovanja podjetij in predstavljajo tudi temelj za dolgoročno uspešno poslovanje. Udejanjijo se lahko v obliki novega proizvoda ali novega proizvodnega postopka. V primeru novega proizvoda so koristi, ki jih ima inovativno podjetje povezane predvsem z višjo kvaliteto proizvodov (v smislu večje dodane vrednosti v očeh uporabnikov oziroma kupcev) in posledično višjo prodajno ceno proizvodov. V primeru novih proizvodnih postopkov ima inovativno podjetje koristi predvsem v obliki nižjih stroškov poslovnih prvin (inputov v poslovni proces) in posledično večjo razliko med prodajno in stroškovno ceno proizvodov. V obeh primerih pa lahko inovacije predstavljajo eno od konkurenčnih prednosti podjetja, velikokrat celo ključno konkurenčno prednost. Podatki CIS kažejo, da se glavni učinki inovacij v evropskih predelovalnih podjetjih pokažejo predvsem na proizvodih: v obliki večje kvalitete proizvodov, večjega obsega proizvodov ali kot povečanje tržnega deleža (Tabela C, Priloga). Manj pomembni so učinki inovacij pri postopkih ter s tem povezani prihranki stroškov in večja prilagodljivost. Za slovenska podjetja so na razpolago samo podatki o učinku inovacij na povečanje tržnega deleža (32 % podjetij ga ocenjuje kot pomembnega), na zmanjšanje vpliva na okolje (21 % podjetij ga ocenjuje kot pomembnega) in na izpolnjevanje normativnih zahtev (14 % podjetij ga ocenjuje kot pomembnega).

2.1. VLOGA PRAVNIH INSTRUMENTOV ZA ZAŠČITO INTELEKTUALNE LASTNINE V EKONOMIJI

Novo znanstveno in tehnološko znanje (invencije), ki se udejanji v inovacijah1, se lahko hitro razširi izven podjetja, kjer je nastalo in konča kot del RR prizadevanj v nekem drugem podjetju. Z makro vidika je prelivanje znanja med podjetji seveda ugodno, ker deluje kot multiplikator inovativne dejavnosti v ekonomiji, kar spodbuja konkurenčnost in rast gospodarstva. Neovirano širjenje znanja in tehnologije ima takojšnje pozitivne učinke za potrošnike pa tudi za podjetja, ki bi lahko to tehnologijo izboljšala. Tehnološki napredek je interaktiven in kumulativen proces, ki ga stroga zaščita individualnih dosežkov upočasnjuje. Z vidika inovativnih podjetij pa je prelivanje njihovih RR dosežkov v druga – celo konkurenčna – podjetja seveda neugodno. Dejstvo je, da RR dejavnost zahteva velika finančna vlaganja, veliko časa in je zelo tvegana v smislu pridobivanja uporabnih rezultatov. Zaradi tega je povezana z velikimi stroški, ki pa se jim lahko »posnemovalci« izognejo, če si uspejo pridobiti dobre informacije o novem proizvodu ali proizvodnem postopku. Arrow

1 Razlika med invencijo in inovacijo je v tem, da gre pri inovaciji za gospodarsko uporabo, medtem ko je invencija zgolj produkt oziroma storitev raziskovalno-razvojnega dela, ki še ni gospodarsko uporabljen.


(1962) je prvi pokazal, da je v primeru, ko ni mogoče izključiti uporabe neke dobrine za osebe, ki zanjo niso plačale, interes za proizvajanje take dobrine manjši. Ne-izključljivost je ena bistvenih značilnosti javnih dobrin. Brez zaščite, ki jo ponujajo pravni instrumenti za zaščito intelektualne lastnine, je novo znanje zelo podobno javni dobrini: uporabljajo ga lahko ljudje in podjetja, ki ga niso razvili oziroma nosili stroškov v zvezi z njegovim razvojem, zato je interes za RR zmanjšan. Empirične raziskave učinkov prelivanja znanja ne ponujajo enotnega sklepa glede pozitivnega ali negativnega vpliva na intenzivnost RR dejavnosti. Levin in Reiss (1988), Cohen in Levinthal (1989), DeBondt, Slaets in Cassiman (1992) na primer izpostavljajo dejavnike, ki lahko omilijo učinek ne-izključljivosti na interes za RR dejavnost. Cohen in Levinthal (1989) in Ceccagnoli (2005) ugotavljajo, da morajo podjetja razviti svojo lastno RR dejavnost, če želijo sploh izkoristiti pozitivne učinke prelivanja znanja. Pravni instrumenti za zaščito intelektualne lastnine so se razvili ravno zato, da bi uravnotežili koristi, ki jih imajo ekonomija in podjetja od inovacijske dejavnosti. Za zaščito tehnoloških inovacij so primerni predvsem instrumenti zaščite industrijske lastnine, kot npr. patenti, blagovne in storitvene znamke, modeli ter geografske označbe. Greenhalgh in Longland (2005) sta empirično potrdila pozitivne donose RR in tudi patentov ter blagovnih znamk v Veliki Britaniji, medtem ko so študije Varsakelis (2001), Lederman in Maloney (2003), Kanwar in Evanson (2003), Basanini in Ernst (2002), Bebczuk (2002) in Falk (2006) empirično potrdile, da močnejša patentna zaščita spodbuja RR dejavnost v podjetjih. Kljub pozitivnim učinkom na intenzivnost RR dejavnosti v podjetjih, ki jih ima sam obstoj patentne zakonodaje, je po drugi strani več raziskav pokazalo, da je učinkovitost patentov relativno majhna v primerjavi z drugimi mehanizmi ščitenja inovacij oziroma konkurenčnih prednosti, ki izvirajo iz inovacij (Cohen et al., 2000, Levine et al. 1987, Arundel, 2001). Med razlogi za neučinkovitost so npr. količina in kakovost informacij, ki jih je potrebno razkriti, strošek pridobitve patenta in strošek uveljavljanja kršitve patenta na sodišču, enostavno inoviranje »okoli patenta«, zelo hiter razvoj tehnologije in nezadostna zaščita manjših inovacij, ki so v praksi bolj pogoste vendar ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev patenta. Raziskave potrjujejo, da je učinkovitost patentov različna za različne panoge.

2.2. RAZLOGI ZA PATENTIRANJE IN LICENCIRANJE

Čeprav so se patenti izkazali kot razmeroma neučinkoviti pri ščitenju konkurenčnih prednosti, ki izvirajo iz inovacij, se uporabljajo tudi zaradi drugih, predvsem strateških razlogov, kot npr.: za pridobivanje prihodka (npr. komercialno izkoriščanje preko licenciranja), za preprečevanje patentiranja podobnih inovacij s strani konkurenčnih podjetij, za zaščito pred tožbami o kršenju patentov drugih podjetij, kot element v pogajanjih o pravicah do tehnologije, za navzkrižno izmenjavo patentov z drugimi podjetji (Hall in Ziedonis, 2000),


kot pogoj za vstop na tuji trg2 (Levin et al. (1987) ali celo kot način merjenja uspešnosti zaposlenih v RR oddelkih (Levin et al. (1987). S tega vidika je ilustrativna študija Hall in Ziedonis (2000), ki preučuje industrijo polprevodnikov v Združenih državah v 80-ih letih. Avtorja sta ugotovila, da so podjetja v tej panogi agresivno patentirala predvsem zato, da so izgradila portfelje patentov, ki so jih uporabljala za zmanjševanje nevarnosti odvisnosti od zunanjega imetnika patenta ter kasneje tudi za navzkrižno izmenjavo patentov, licenc in druga pogajanja. Tudi med japonskimi predelovalnimi podjetji so strateški razlogi za patentiranje precej pogostejši razlog za patentiranje kot pri ameriških podjetjih, patenti pa imajo tudi pomembnejšo vlogo pri prenašanju znanja v okviru panoge in med konkurenčnimi podjetji (Cohen et al., 2002). Arora et al. (2001) poročajo, da je v zadnjih dvajsetih letih število tehnoloških povezav med podjetji, kot so na primer pogodbeno sodelovanje in skupna vlaganja (ang. joint venture) pri RR ter še posebej licenciranje tehnologije, izjemno hitro naraščalo; ocene za 1980-ta leta kažejo, da so takšne povezave v državah OECD predstavljale 10% - 15% civilnega RR. Tako novoustanovljena, kot tudi že uveljavljena podjetja v panogah biotehnologije in farmacevtike, polprevodnikov, instrumentov in kemikalij se močno zanašajo na licenciranje, kot način, ki jim zagotavlja ekonomsko rento za njihove inovacije (DiMassi, 2000; Arora in Fosfuri, 2003, Fosfuri, 2004). Podjetja ustanavljajo specializirane oddelke, ki se ukvarjajo z licenciranjem (prodajo in nakupi licenc), nekateri pa imajo celo vlogo profitnih centrov; obstajajo tudi podjetja, ki so specializirana samo za licenciranje in urejanje pravnih postopkov povezanih s tem. V Nemčiji, Avstriji in Švici univerze in javne raziskovalne inštitucije po spremembi zakona lahko uporabljajo pravice intelektualne lastnine za zaščito pred izkoriščanjem in tudi za trženje svojih projektov in raziskovalnih rezultatov z licenciranjem, dovoljeno je tudi ustanavljanje služb, ki skrbijo za to, podobno kot v podjetjih (Bader, 2007). Tudi licenciranje lahko podjetje izkoristi za strateške namene, in sicer za postavljanje vstopnih ovir v panogo (Gallini, 1984), povečevanje povpraševanja po svojih proizvodih (Shepard, 1987) ali kot element v pogajanjih pri dogovorih o usklajenem delovanju (Lin, 1996). Podjetje bo bolj intenzivno uporabljalo licenciranje, če ima več tehnološkega znanja, če že ima izkušnje z licenciranjem, če je rast panoge hitrejša, če je zaščita intelektualne lastnine močnejša in če je tehnologija kompleksna3 (Kim in Vonortas (2006)). Teece (1986) meni, da se bo podjetje odločilo za licenciranje, če ima inovator s patentom močno zaščiteno inovacijo in nezadostna komplementarna sredstva (proizvodne in/ali tržne kapacitete), da bi jo lahko ekonomsko izkoristil. Kljub možnosti komercialnega izkoriščanja patentov preko licenciranja, so Levin et al. (1987) empirično ugotovili, da v ameriških podjetjih vseeno prevladuje uporaba patentov zaradi preprečevanja kopiranja.

2 Zlasti nekatere države v razvoju pogojujejo vstop multinacionalk na nacionalne trge z licenciranjem tehnologije domačim podjetjem in nekateri patenti so pridobljeni prav za ta namen. 3 Cohen et al. (2000) opredelijo kompleksno tehnologijo kot tehnologijo, ki jo sestavlja več delov, ki so ali se lahko posebej patentirajo; npr. proizvodi elektronske industrije so običajno kompleksni. Enostavna tehnologija je tehnologija, ki je sestavljena iz majhnega števila elementov, ki so ali se lahko patentirajo v okviru enega patenta; npr. zdravila ali kemikalije so tipčni primeri enostavnih proizvodov.


2.3. MEHANIZMI ŠČITENJA KONKURENČNIH PREDNOSTI

Zaradi opisanih pomanjkljivosti patentov inovativna podjetja uporabljajo tudi drugačne načine (mehanizme) ščitenja konkurenčnih prednosti, ki izvirajo iz inovacij. Študiji Cohen et al. (2000) in Levin et al. (1987) sta preučevali ameriško predelovalno industrijo in ugotovili, da se nobena panoga, niti farmacevtska, ne zanaša izključno na patente za zaščito konkurenčnih prednosti, ki temeljijo na intelektualni lastnini. Prav tako patentov v nobeni panogi nimajo za najbolj učinkovit mehanizem zaščite. Kljub obstoju pravnih instrumentov za zaščito intelektualne lastnine, ki sicer omilijo problem ne-izključljivosti pri inovacijah, namreč še vedno lahko opazimo prakse povratnega inženirstva (ang. reverse engineering) in industrijskega vohunstva, ki vodita k imitacijam in inoviranju »okrog patentov«. Obstoj prelivanja znanja in njegov precejšen obseg so dokumentirale tudi številne empirične študije (za pregled glej na primer Griliches, 1995, Cohen, 1995). Gassmann in Bader (2006) mehanizme delita na pravne in t.i. stvarne strategije za zaščito konkurenčnih prednosti (Slika 1). Stvarne strategije za zaščito inovacij so usmerjene v preprečevanje imitiranja proizvodov ali postopkov, pravni instrumenti za zaščito intelektualne lastnine pa jih v tem podpirajo. Slika 1: Pravne in stvarne strategije za zaščito konkurenčnih prednosti, ki izvirajo iz inovacij.

Vir: povzeto po Gassmann & Bader, 2006.

DALJŠA ZAŠČITA

STRATEGIJA PRAVNE ZAŠČITE

-patenti -blagovne znamke -modeli

podpirajo in krepijo strategije stvarne zaščite

STRATEGIJA STVARNE ZAŠČITE

KONKURENČNA PREDNOSTZARADI ZAČASNIH

MONOPOLNIH DOBIČKOV HITREJE BOLJE CENEJE

-hitro na trgu z globalnimi proizvodi, ki sledijo času in so všečni (npr. moda) -tajni postopki (npr. Coca-Cola) -zaščita izvirnih kod programske opreme (npr. Schindler-Control) -vzpostavitev učinkovitega distribucijskega omrežja (npr. Tupperware) -»kvazi« monopol (npr. Hewlett-Packard) -povezava močnih dobaviteljev in kontrole nad verigo ustvarjanja vrednosti (npr. Alcan) -ustvarjanje lojalnosti kupcev zaradi položaja prvega na trgu (npr. Straumann) -prednosti ekonomije obsega zaradi pionrskih akcij in stroškovne učinkovitosti (npr. Swatch) -ustvarjanje močne podobe blagovne znamke (npr. Haribo)


Med najbolj pogosto uporabljanimi mehanizmi zaščite konkurenčnih prednosti, ki izvirajo iz inovacij so: i) poslovna skrivnost, ii) položaj vodilnega inovatorja na trgu (ang. lead time), iii) komplementarne tržne in storitvene zmogljivosti, iv) komplementarne proizvodne zmogljivosti in v) strokovno znanje (ang. know-how). Poslovna skrivnost je kot način zaščite inovacij še posebej primeren za zaščito inovacij na proizvodnih postopkih, saj jo je lažje vzdrževati kot za inovacije na proizvodih, kjer je pogosto celo zaželeno, da se kupce informira o vseh prednostih novih ali izboljšanih proizvodov, saj jih tako bolj opazijo in upoštevajo. Položaj vodilnega inovatorja4 na trgu je strategija podjetij, ki skušajo s stalnimi inovacijami biti vedno korak pred konkurenco in na ta način zaščititi konkurenčno prednost, ki jo podjetje ima zaradi inovacije. Uporaba tega mehanizma oz. strategije zaščite je značilna za panoge, kjer imajo proizvodi kratko življenjsko dobo in kjer patentiranje ni smiselno, saj inovacije prehitro zastarijo (npr. mobilna telefonija, MP3 in iPod predvajalniki ipd.). Mehanizem zaščite v obliki komplementarnih tržnih in/ali proizvodnih zmogljivosti se nanaša na močno specifičnost na primer znanja o trženju5, servisiranju in nadgrajevanju inovativnega proizvoda (tehnologije) ali opreme in strojev za proizvodnjo inovativnega produkta, ki onemogoča konkurenci, da bi enako uspešno izkoriščala inovacijo. Ker proizvodne in trže kapacitete, ki jih podjetje potrebuje za ekonomsko izkoriščanje inovacije običajno niso generične, ampak močno specializirane, imajo omejeno možnost alternativne uporabe, niso lahko dostopne na trgu, težko jih je posnemati saj večinoma nastanejo v interakciji med ljudmi iz različnih delov podjetja in v daljšem času. Če ima inovativno podjetje zelo specifične tržne in proizvodne kapacitete, ki so komplementarne inovaciji, jih bo konkurenčno podjetje težje razvilo samo ali pridobilo na trgu. Shane (2001) ugotavlja, da specializirana komplementarna sredstva povečajo verjetnost, da bo podjetje inovacijo izkoristilo samo, Gans et al. (2002) pa dokazujejo, da se start-up podjetja (ki nimajo komplementarnih sredstev) bolj verjetno povezujejo z obstoječimi podjetji v panogah, kjer so komplementarna sredstva draga. Strokovno znanje (know-how) je nekodificirano, tacitno znanje, ki ga je nemogoče prenesti na formaliziran način. Obstaja v glavah strokovnjakov in se prenaša na druge z učenjem z opazovanjem ali v okviru sistema mojster-vajenec od mojstra na vajenca. Strokovno znanje je lahko zelo učinkovit način zaščite inovacije, saj ga je težko prenašati, če to ni odobreno s strani podjetja. Po drugi strani pa je tak način zaščite tudi zelo tvegan, saj je konkurenčna

4 Položaj vodilnega inovatorja na trgu (ang. lead time) je strategija, ki je podobna strategiji prvega igralca na trgu (ang. first mover advantage), zato se včasih v literaturi na področju inovacij uporablja tudi slednja. Razlika med njima je, da se prva osredotoči na podjetje, ki je vodilno v inovacijah na nekem trgu, medtem ko se druga osredotoči na podjetje, ki je prvo vstopilo na trg. Včasih je to isto podjetje, ni pa nujno. Podobnost med strategijama je predvsem v načinu obnašanja teh podjetij glede na konkurenco (cenovna politika, politika izgrajevanja vhodnih ovir ipd.). 5 Npr. znanja o distribuciji, oglaševanju, pozicioniranju na trgu, embalaži in ostalih dejavnikih trženjskega spleta.


prednost podjetja odvisna od (običajno) majhnega števila strokovnjakov, kar postavlja podjetje v zelo ranljiv položaj v primeru odhoda teh ljudi. Najbolj primerni mehanizmi za zaščito konkurenčne prednosti iz inovacij se razlikujejo od panoge do panoge, od proizvoda do proizvoda in tudi po fazah inovacijskega procesa. V farmacevtski industriji in industriji medicinske opreme, so vsi mehanizmi precej učinkoviti; v industriji polprevodnikov, strojništvu in letalski industriji sta najbolj učinkovita poslovna skrivnost in položaj vodilnega inovatorja na trgu; v panogah komunikacijske opreme, računalništva, jekla ter v avtomobilski industriji je najbolj učinkovit mehanizem položaj vodilnega inovatorja na trgu; v elektronski industriji pa ni učinkovit noben mehanizem (Cohen et al., 2000). Učinkovitost posameznega mehanizma v posamezni panogi je odvisna od številnih dejavnikov, kot so npr. tehnologija, kompleksnost proizvoda, narava inovacije (npr. poslovna skrivnost je bolj primerna za inovacijo na postopkih kot na proizvodih), narava proizvodnega procesa (npr. podjetje s kompleksno, kapitalsko-intenzivno proizvodnjo lahko izkoristi svoje proizvodne kapacitete kot mehanizem zaščite inovacij), narava in intenzivnost konkurence v panogi (npr. pomen cenovnega konkuriranja glede na konkuriranje z ostalimi lastnostmi proizvoda), organizacija in velikost RR oddelkov in laboratorijev, finančni viri in omejitve podjetja (npr. patenti zahtevajo velik finančni vložek). Na začetku inovacijskega procesa, pred komercializacijo inovacije, se podjetja zanašajo predvsem na poslovno skrivnost kot način zaščite. Kasneje, ko je nov proizvod že predstavljen na trgu, pa se lahko odločijo za patentiranje ali agresivno vlaganje v trženje in v povečevanje prednosti, ki jo prinaša pozicija vodilnega inovatorja na trgu. Podjetja zato običajno uporabljajo kombinacijo mehanizmov za zaščito inovacij (Cohen et al. (2000), Levin et al. (1987)). Študija Cohen et al. (2000) je identificirala tri pogoste kombinacije strategij med ameriškimi predelovalnimi podjetji: i) izkoriščanje komplementarnih zmogljivosti in položaja vodilnega inovatorja na trgu, ii) uporaba pravnih instrumentov (patentov) in iii) uporaba poslovne skrivnosti.


3. METODOLOGIJA

Raziskava o intelektualni lastnini v slovenskih podjetjih temelji na primarnih podatkih o inovacijski dejavnosti in zaščiti intelektualne lastnine v slovenskih proizvodnih podjetjih, ki smo jih zbirali v obdobju od aprila do oktobra 2007. Vprašalnik, na katerega so odgovarjala podjetja, je bil zaradi primerljivosti rezultatov sestavljen po vzoru vprašalnikov dveh priznanih in pogosto citiranih študij na področju ekonomike inovacij (podan je v Prilogi 2). Prvo študijo so izvedli na univerzi Yale (Levin et al., 1987), nadgrajeno verzijo pa so nato izvedli še na univerzi Carnegie Mellon (Cohen et al., 2000). Obe študiji sta preučevali ameriška predelovalna podjetja, slednjo pa so izvedli tudi na Japonskem (Cohen et al., 2002). Glede zasnove raziskave, izbire vzorca, sestave vprašalnika, metodologije opredeljevanja in merjenja inovacij smo upoštevali priporočila Priročnika OECD za merjenje znanstvene in tehnološke aktivnosti (t.i. Oslo Manual), ki ga OECD izdala skupaj z Evropsko komisijo in Eurostat-om.

3.1. OPIS VZORCA

Vprašalnike smo poslali 716 podjetjem v slovenski predelovalni industriji (skupina D v klasifikaciji SDK); vključili smo vsa velika in vsa srednja podjetja v predelovalni panogi ter stratificiran naključni vzorec malih podjetij. Kriteriji za razvrščanje podjetij na mala, srednja in velika so za velika in srednja podjetja enaki kot jih predvideva Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1-NPB1). Velika podjetja so tista, ki zadovoljujejo vsaj dva od treh kriterijev: več kot 250 zaposlenih, več kot 29,2 mio EUR čistih prihodkov od prodaje in več kot 14,6 mio EUR sredstev. Srednja podjetja so tista, ki zadovoljujejo vsaj dva od treh kriterijev: več kot 50 zaposlenih, več kot 7,3 mio EUR čistih prihodkov od prodaje in več kot 3,65 mio EUR sredstev. Vsa ostala podjetja (mikro in mala po ZGD-1-NPB1) so uvrščena v skupino malih podjetij.6 Vzorec malih podjetij je bil sestavljen tako, da smo naključno izbirali podjetja iz registra malih in mikro podjetij v bazi FIPO7 tako, da panožna struktura vzorca malih podjetij v predelovalni panogi ustreza panožni strukturi populacije (t.j. vsa mala in mikro podjetja v predelovalni panogi). Nazaj smo prijeli 166 izpolnjenih vprašalnikov. Stopnja odzivnosti je bila 23 odstotna. Vprašalnik so v podjetjih izpolnjevale osebe, zaposlene na vodstvenih položajih oddelkov za RR ali druge osebe, ki so v podjetju odgovorne za RR dejavnost. Strukturo poslanih in prejetih vprašalnikov prikazuje Slika 2. 6 Oslo Manual (OECD, 1996) sicer priporoča razvrstitev podjetj v 8 velikostnih razredov glede na število zaposlenih: pod 20, 20-49, 50-99, 100-249, 250-499, 500-999, 1.000-4.999, več kot 5.000. 7 Baza FIPO je dostopna na www.gvin.si.


Slika 2: Struktura poslanih in prejetih vprašalnikov.

Struktura poslanih vprašalnikov Struktura prejetih vprašalnikov

Vir: Lastno delo. V raziskavi smo uporabili tudi sekundarne podatke, in sicer finančne podatke iz baze AJPES.

3.2. MERJENJE

V raziskavi smo se osredotočili na preučevanje tehnoloških inovacij in ne na druge vrste inovacij, kot so na primer inovacije storitev, organizacijske, trženjske ali managerske inovacije. Načeloma lahko takšne inovacije sicer nastanejo v vsakem gospodarskem sektorju, in tudi na primer v šolstvu ali zdravstvu, bolj pogoste pa so vendarle v predelovalni dejavnosti, zato je le-ta običajno predmet podobnih raziskav. Našo populacijo tako predstavljajo vsa podjetja, ki so del predelovalne industrije (skupina D v SKD). Inovacije, ki jih pokriva raziskava, se nanašajo na raven podjetja in ne na raven gospodarstva, kot lahko razumemo inovacije pri Schumpetru (1934): odkritje novih trgov, novih virov surovin, reorganizacija panoge ipd. Inovacije na ravni podjetja lahko opredelimo glede na več kriterijev, pri čemer pa je bistveni kriterij novost. Po tem kriteriju lahko inovacije razvrstimo v naslednje skupin: i) inovacije, ki so novost za podjetje, ii) inovacije, ki so novost za tržišče oziroma panogo, iii) inovacije, ki so novost za državo, regijo ali drugo geografsko območje in iv) inovacije, ki so novost v svetovnem merilu. Minimalna zahteva je seveda prva, maksimalna pa zadnja. V raziskavi smo se odločili za uporabo izraza inovacija v smislu novosti za tržišče. Razlogi za tako odločitev so naslednji: i) ker je bil namen raziskave preučiti uporabo pravnih instrumentov za zaščito intelektualne lastnine in drugih mehanizmov, s katerimi podjetja ščitijo svoje inovacije, bi bila opredelitev inovacije v smislu novosti za podjetje za nas preširoka, saj za veliko takšnih inovacij zaščita ni smiselna/potrebna ali ni možna, ii) opredelitev v smislu novosti v svetovnem merilu bi zajela izjemno majhno število slovenskih podjetij pa tudi sicer bi bila za namen raziskave preozka in iii) opredelitev v smislu novosti za trg oziroma panogo je bolj primerna kot v smislu novosti za državo, saj je cilj raziskave tudi analizirati vpliv panožnih značilnosti na inovacijsko dejavnost podjetij in uporabo mehanizmov za zaščito inovacij.


Tudi Oslo Manual (OECD, 1996) priznava, da je izraz »tehnološke« inovacije oz. »tehnološko« nov proizvod lahko nejasen, še posebej v mednarodnem kontekstu. Vsekakor mora ta izraz izključiti spremembe proizvodov, ki npr. izzovejo subjektivno spremembo zadovoljstva kupca, ki temelji na osebnem okusu in čutu za estetiko, sledenju modi ali je rezultat izključno trženjskih sprememb.8 Inovacije smo tako v raziskavi opredelili kot tehnološko nove ali izboljšane proizvode in postopke, ki predstavljajo novost za tržišče oz. panogo. Tabela 1, ki je bila vključena tudi v vprašalnik, podrobneje razlaga natančnejše opredelitve posameznih vrst inovacij, ki so bile zajete v raziskavo. Tabela 1: Opredelitev inovacije proizvoda in postopka. INOVACIJA PROIZVODA -TEHNOLOŠKO NOV PROIZVOD Proizvod, ki ima bistveno drugačne tehnološke značilnosti ali namen uporabe od obstoječih proizvodov na tržišču.

TEHNOLOŠKO IZBOLJŠAN PROIZVOD Obstoječi proizvod, ki ima bistveno izboljšane ali nadgrajene značilnosti.

INOVACIJA POSTOPKA TEHNOLOŠKO NOV POSTOPEK Nove proizvodne metode, vključno z metodami distribucije proizvodov oziroma zagotavljanja storitev; lahko gre za novo proizvodno opremo, organizacijo proizvodnega procesa ali kombinacijo le-teh

TEHNOLOŠKO IZBOLJŠAN POSTOPEK Izboljšane proizvodne metode, vključno z metodami distribucije proizvodov oziroma zagotavljanja storitev; lahko gre za izboljšavo proizvodne opreme, organizacije proizvodnega procesa ali kombinacijo le-teh.

Vir: Oslo Manual, OECD, 1996. Vprašalnik, s katerim merimo različne vidike tako opredeljenih tehnoloških inovacij in inovacijske dejavnosti, vsebuje tako vprašanja, ki so bila že preverjena v raziskavah univerze Yale (Levin et al., 1987) in univerze Carnegie Mellon (Cohen et al., 2000), kot tudi vprašanja, ki prej niso bila testirana v raziskavah. Da bi zagotovili razumljivost za anketirance in relevantnost za namen in cilje raziskave, smo vprašalnik testirali z zaposlenimi na Institutu Jožefa Stefana, Tehnološkem parku Ljubljana ter pri predstavniku Urada RS za intelektualno lastnino in ga ustrezno prilagodili. Kljub temu, se je ob izvedbi raziskave pokazalo, da so imeli nekateri anketiranci težave z razumevanjem vprašalnika, zato smo organizirali telefonsko pomoč pri izpolnjevanju vprašalnika, kar je pripomoglo k večji zanesljivosti odgovorov. Težave so bile povezane predvsem z nepoznavanjem ekonomskega izrazoslovja pri večinoma tehnično izobraženih anketirancih.

8 Čeprav so tovrstne spremembe (inovacije) proizvodov izključene iz naše raziskave, je potrebno opozoriti na njihov velik pomen za podjetja v določenih panogah, kot npr. proizvodnja bele tehnike, kjer sta design in trženje zelo pomembna dejavnika inovativne dejavnosti podjetja in imata velik vpliv tudi na njegov poslovni uspeh.


Uporabili smo kombinacijo različnih oblik vprašanj: vprašanja z binarnim odgovorom (DA/NE), vprašanja s prostim odgovorom, vprašanja z več ponujenimi in možnimi odgovori in vprašanja z lestvico pomembnosti. Pri slednjih smo uporabili 5-stopenjsko Likertovo lestvico odgovorov, kjer so anketiranci ocenjevali pomen posameznih kategorij od najmanj pomembne (1) do najbolj pomembne (5). Za nekatera vprašanja, ki smo jih zaradi primerljivosti rezultatov povzeli po omenjenih raziskavah (Levin et al., 1987, Cohen et al., 2000), povzemamo iz istega vira tudi lestvico, ki meri hkrati frekvenco in pomen posameznih kategorij. Gre predvsem za vprašanja o učinkovitosti mehanizmov za ščitenje inovacij, kjer smo anketirance vprašali »…za kakšen delež vaših inovacij proizvodov (%) so konkurenčne prednosti podjetja, ki izvirajo iz teh inovacij, učinkovito zaščitene z naslednjimi mehanizmi:« Za vsakega od mehanizmov smo ponudili pet možnih odgovorov: i) manj kot 10%, ii) 10% do 40%, iii) 41% do 60%, iv) 61% do 90% in v) več kot 90%. Odgovor anketiranca »manj kot 10%« inovacij je zaščiteno z mehanizmom X pomeni, da mehanizem X ni zelo pomemben za podjetje v smislu obsega in učinkovitosti – podjetje ga ne uporablja veliko in/ali ni učinkovit način zaščite. Večino vprašanj je bila zastavljena tako, da so zahtevala subjektivno oceno anketiranca, kar seveda zmanjšuje zanesljivost in objektivnost odgovorov. Za tak pristop smo se odločili v primerih, ko smo spraševali po podatkih, kjer podjetja običajno ne poznajo natančne ali objektivne vrednosti (na primer vprašanje v odstavku zgoraj) ali v primerih, ko bi bilo malo verjetno, da bi anketiranci lahko brez večjega truda (časa) pridobili točen podatek in zato ne bi odgovorili na vprašanje. Prednost tako zastavljenih vprašanj je predvsem večje število odgovorov in za namen raziskave dovolj točna ocena.

3.3. OPIS VPRAŠALNIKA

Vprašalnik sestavlja pet sklopov. V prvem sklopu so poleg vprašanj o splošnih podatkih podjetja, vprašanja, ki so namenjena preučevanju organiziranosti RR dejavnosti v podjetju. Inovacijska dejavnost v podjetju je predvsem odvisna od organiziranosti podjetja in pomena inovacij za podjetje. Podjetja smo spraševali o obstoju in obsegu RR oddelka, stroških in virih financiranja RR dejavnosti ter o stikih, ki jih imajo zaposleni v oddelku RR z ostalimi deli podjetja. Drugi sklop vprašanj se nanaša na izkoriščanje pravic iz naslova intelektualne lastnine. Namen tega dela vprašalnika je predvsem raziskati mehanizme s katerimi podjetja ščitijo svoje inovacije oziroma konkurenčne prednosti, ki izvirajo iz njih. Zanimalo nas je kako pomembni so novi in izboljšani proizvodi v celotni prodaji podjetja, kako učinkoviti in pomembni so posamezni mehanizmi ščitenja konkurenčnih prednosti, ki izvirajo iz inovacij na proizvodih in postopkih, kakšen je njihov obseg patentnih prijav, zaradi katerih razlogov so se odločili za patentiranje inovacij in tudi zaradi katerih se niso odločili za patentiranje inovacij. Podjetja smo spraševali tudi o licenciranju (kot načinu komercialnega izkoriščanja


patentov), in sicer nas je poleg samega obsega licenciranja zanimalo komu podjetja licencirajo svoje proizvode oz. postopke, zakaj se odločajo in zakaj se ne odločajo za licenciranje ter kakšne vrste licenciranja so uporabljali. V tretjem sklopu vprašanj smo preučevali vire znanja v podjetju in sodelovanje na področju RR dejavnosti. Pomen prenosa znanja in širjenja inovativnih idej, sposobnosti in informacij je za spodbujanje inovacijske dejavnosti na ravni gospodarstva in tudi na ravni podjetja izjemno velik. Da bi podjetje sploh lahko inoviralo, mora najprej pridobiti in ohranjati potrebno znanje. Želeli smo ugotoviti na kakšne načine se učijo inovativna podjetja in s kom ter kako sodelujejo pri RR dejavnosti. Podjetja so odgovarjala na vprašanja o pomenu posameznih znanosti za njihovo dejavnost RR, učinkovitosti metod učenja in spoznavanja novih proizvodov oz. postopkov, oblikah sodelovanja s partnerji izven podjetja, ter oblikah nagrajevanja zaposlenih za inovacije. Četrti sklop vprašalnika je namenjen analizi stanja v panogi. Z vprašanji v tem sklopu smo raziskovali značilnosti panoge, ki bi utegnile vplivati na RR dejavnost, inoviranje ter uporabo pravic intelektualne lastnine in drugih mehanizmov ščitenja konkurenčnih prednosti iz inovacij. Znano je, da prav panožne značilnosti (tehnologija, konkurenca, povpraševanje ipd.) močno vplivajo na obseg in druge značilnosti inovacijske dejavnosti podjetij. Podjetja smo spraševali po značilnosti tehnologije v panogi, številu konkurenčnih podjetij, številu podjetij, ki so sposobna kopirati inovacije ter o stroških in času, ki so potrebni za kopiranje inovacij. Peti sklop vprašalnika zajema vrednotenje intelektualne lastnine. Vrednotenje intelektualne lastnine je v praksi in tudi teoriji zelo problematično. Teorija je razvila nekaj zelo sofisticiranih metod vrednotenja inovacije, vendar so v praksi le-te težko uporabne ali pa so zaradi pomanjkanja potrebnih informacij zelo poenostavljene. Na drugi strani obstajajo metode, ki temeljijo predvsem na računovodskem spremljanju stroškov, ki pa ne dajejo ustrezne slike o pravi vrednosti inovacije. V raziskavi smo želeli predvsem ugotoviti katere metode trenutno poznajo in uporabljajo slovenska podjetja. Podjetja so zato odgovarjala na vprašanje, katere metode vrednotenja inovacij in intelektualne lastnine uporabljajo pred vpeljavo inovacije v prakso in po njej.


4. REZULTATI

4.1. ORGANIZIRANOST FUNKCIJE RAZISKAV IN RAZVOJA V PODJETJIH

Na vprašanje ali ima vaše podjetje RR oddelek je 70 odstotkov podjetij odgovorilo potrdilno, ostalih 30 odstotkov podjetij pa nima RR oddelka. V RR oddelku je v povprečju zaposlenih 30 delavcev. Maksimalno število zaposlenih v RR oddelku pa je 516. Zaposleni v RR oddelku so dnevno ali tedensko v neposrednem stiku z vodstvom podjetja, kar kaže na pomen RR funkcije za podjetje. Po drugi strani je neposredni stik z zaposlenimi v proizvodnji in trženju na tedenski ali mesečni ravni. Kot je razvidno iz Tabele 2 se delež stroškov namenjenih RR oddelku v obdobju 2004-06 povečuje in je v letu 2006 v povprečju znašal kar 9,4 odstotka prodaje podjetja. Tabela 2: Delež stroškov podjetja namenjen RR v % prodaje v zadnjih treh letih. N Minimum Maksimum Srednja

vrednost St. odklon

RR stroški (2004) 111 0 50 7,28 12,02 RR stroški (2005) 111 0 100 8,56 15,51 RR stroški (2006) 111 0,2 100 9,64 16,76 Vir: Lastno delo. Slovenska podjetja največji delež proračuna namenjenega RR oddelku vlagajo v razvoj obstoječih in novih produktov (skupaj kar več kot dve tretjini vseh sredstev namenjenih RR oddelku). Najmanj sredstev je namenjenih osnovnim raziskavam, kar je pričakovano, saj se slednje izvajajo na raziskovalnih inštitucijah. Razvoju obstoječih in novih procesov pa je namenjenih nekoliko manj kot tretjina vseh razpoložljivih sredstev (Slika 3).


Slika 3: Povprečna struktura stroškov RR oddelka v zadnjih treh letih glede na vrsto raziskav in razvoja.

Razvoj obstoječih produktov

32,96

Osnovne raziskave

5,83

Razvoj novih produktov

33,78

Razvoj obstoječih procesov

15,27

Razvoj novih procesov

12,08

Vir: Lastno delo. Slovenska podjetja financirajo RR oddelek večinoma iz internih virov, kar 82 odstotkov proračuna namenjenega RR oddelku se financira iz navedenih (Slika 4). Nekaj sredstev pridobijo iz državnih virov (5,5 odstotkov) in posojil (4,3 odstotka). Zanemarljiv delež sredstev pa pridobijo iz naslova tujih in domačih investicij ter sredstev tehnoloških skladov in EU sredstev. Pridobivanje slednjih predstavlja potencial za slovenska podjetja. Slika 4: Povprečna struktura virov financiranja RR oddelka .

Drugo 0,61

Domače investicije

0,77

Tuje investicije 1,30

Državna sredstva

5,45

Posojila 4,26

Interni viri 85,12

Tehnološki skladi in EU

sredstva 2,50

Vir: Lastno delo..


4.2. IZKORIŠČANJE PRAVIC IZ NASLOVA INTELEKTUALNE LASTNINE V SLOVENSKIH PODJETJIH

Vprašanja analizirana v nadaljevanju se nanašajo na tehnološke inovacije v slovenskih podjetjih. Te inovacije so lahko rezultat dejavnosti v RR ali drugih oddelkih podjetja. Definirane so kot tehnološko novi ali izboljšani proizvodi in procesi, ki jih je podjetje dejansko uvedlo na tržišče (ponudilo kupcem). Dva pomembna kriterija za definicijo tehnološke inovacije sta, da:

1) to niso inovacije na področju organizacije podjetja ali vodenja (managementa) podjetja in 2) ne gre za estetske izboljšave proizvodov (procesov).

Za potrebe te analize smo v vprašalniku tehnološke inovacije opredelili kot inovacije proizvoda ali inovacije postopka, ki so nove vsaj za tržišče (ali panogo), kjer deluje podjetje, ni nujno, da so novost v absolutnem (svetovnem) merilu. Slovenska podjetja so ocenila, da delež tehnološko novih proizvodov v odstotkih prodaje podjetja znaša 18,5 odstotkov, značilno več (kar 29 odstotkov skupne prodaje podjetja) pa predstavlja prodaja tehnološko izboljšanih proizvodov. Podjetja pridobijo z inovacijami konkurenčno prednost na trgu. Obstaja več načinov za zaščito pridobljene konkurenčne prednosti, najpogosteje uporabljane so: poslovna skrivnost, patent, položaj vodilnega inovatorja, komplementarna prodaja in storitve, komplementarne proizvodne zmogljivosti, strokovno znanje (know-how). Zanimalo nas je, kako učinkoviti so ti mehanizmi za zaščito konkurenčnih prednosti v slovenskih podjetjih. Kot je razvidno iz Slike 5, slovenska podjetja slabo ščitijo inovacije na proizvodih. Polovica jih je, kot mehanizem za zaščito, navedla patente, čeprav s patenti zaščitijo manj kot 10 odstotkov inovacij na svojih proizvodih. Največji delež inovacij na proizvodih (od 10 do 40 odstotkov) podjetja zaščitijo s poslovno skrivnostjo.


Slika 5: Mehanizmi zaščite inovacij proizvodov.

23,0%

59,2%

50,8%

33,8%

27,2%

30,0%

42,3%

18,1%

28,4%

30,8%

31,4%

31,6%

19,0%

18,1%

13,9%

24,8%

28,4%

17,6%

10,8%

8,4%

5,4%

8,5%

10,3%

14,7% 6,8%

4,8%

0,6%

3,0%

2,4%

1,8%

0% 20% 40% 60% 80% 100% 120%

Poslovna skrivnost

Patent

Vodilni inovator

Razvite prodajne funkcije

Razvite proizvodne zmogljivosti

Znanje

manj kot 10% od 10 do 40% od 41 do 60 % od 61do 90% več kot 90%

Vir. Lastno delo. Kot je razvidno iz Slike 6 podjetja uporabljajo podobne mehanizme za zaščito inovacij postopkov kot za zaščito inovacij na proizvodih. Edina značilna razlika je, da podjetja v splošnem manj ščitijo procese kot proizvode. Večina jih je odgovorila, da uporabljajo to zaščito v manj kot 10% primerov, kar pomeni, da je praktično ne uporabljajo. Med oblikami torej najmanj uporabljajo patente, najbolj pa razvite proizvodne zmogljivosti in poslovno skrivnost. Slika 6: Mehanizmi zaščite inovacij postopkov.

35,5%

67,5%

55,4%

39,8%

30,7%

37,6%

28,3%

16,9%

25,3%

29,5%

29,5%

27,3%

23,5%

13,3%

15,7%

21,1%

26,5%

19,4%

7,2%

1,8%

2,4%

7,2%

9,6%

10,3% 4,8%

4,8%

3,0%

1,8%

0,6%

0% 20% 40% 60% 80% 100% 120%

Poslovna skrivnost

Patent

Vodilni inovator

Razvite prodajne funkcije

Razvite proizvodne zmogljivosti

Znanje

manj kot 10% od 10 do 40% od 41 do 60 % od 61do 90% več kot 90%

Vir. Lastno delo.


3.2.1 Patenti

Na vprašanje «Koliko patentov ste pridobili za svoje proizvode ali postopke v zadnjih 3 letih?« je kar 76,5 odstotka podjetij odgovorilo nobenega. To je izjemno zaskrbljujoč podatek, ki kaže na to, da slovenska podjetja ne patentirajo svojih proizvodov ali postopkov. Od podjetij, ki so v zadnjih 3 letih prijavila patent je: 7,2 odstotka podjetij prijavilo 1 patent, po tri odstotke podjetij je prijavilo 2 ali 3 patente, 3,6 odstotka pa 4 patente. Ostalih 6,6 odstotka podjetij je prijavilo več kot 4 patente za inovacijo na proizvodih ali postopkih. Največje število patentov, ki jih je v zadnjih treh letih prijavilo slovensko podjetje je kar 24. Mednarodnih patentov v skupnem seštevku patentov je malo. V približno polovici primerov, je delež mednarodnih patentov v skupnem številu patentov manj kot 10 odstotkov; 20 odstotkov podjetij ima med 10 in 40 odstotki mednarodnih patentov v skupnem številu patentov; po 10 odstotkov podjetij ima med 41 in 60, 61 in 90 ali več kot 90 odstotni delež mednarodnih patentov v skupnem številu vseh patentov prijavljenih v zadnjih treh letih. Podjetja, ki so pridobila patent za inovacijo na proizvodu ali postopku v zadnjih 3 letih, so za namen pridobitve in vzdrževanje patentov namenila v povprečju 5 odstotkov skupnih sredstev namenjenih RR dejavnosti v podjetju. Podjetja, ki so že pridobila vsaj en patent v zadnjih 3 letih imajo v povprečju še 9 patentnih prijav v postopku pridobitve patenta. Te postopke v slovenskih podjetjih večinoma vodi RR oddelek podjetja ali pa vodstvo podjetja. Poleg tega, da ne vlagajo patentnih prijav za inovacije na svojih proizvodih ali procesih, slovenska podjetja tudi ne kupujejo patentov za inovacije drugih podjetjih: 94 odstotkov vseh slovenskih podjetij v zadnjih 3 letih ni kupilo nobenega patenta za inovacije na proizvodih ali postopkih. Podjetja, ki so pridobila patent za inovacijo na proizvodu ali procesu, smo vprašali kaj jih je spodbudilo k odločitvi za vlaganje patentne prijave. Takšnih podjetij je bilo v vzorcu 41. Kot je razvidno iz Slike 7, podjetja kot pomembne razloge za vlaganje patentne prijave za zaščito inovacije na proizvodih navajajo: preprečevanje kopiranja inovacije, preprečevanje vlaganja patentnih prijav za podobne inovacije s strani drugih podjetij ali zaščito pred tožbami s strani drugih podjetij. Najmanj pomembni dejavniki za spodbujanje k vlaganju patentnih prijav pa so zaslužek, večja pogajalska moč za navzkrižno licenciranje patentov ter merjenje uspešnosti zaposlenih v RR oddelku.


Slika 7: Razlogi za vlaganje patentne prijave za inovacije proizvodov.

51,2%

4,9%

31,7%

4,9%

4,9%

29,3%

7,3%

9,8%

17,1%

2,4%

17,1%

9,8%

7,3%

22,0%

14,6%

14,6%

12,2%

2,4%

29,3%

14,6%

41,5%

26,8%

26,8%

26,8%

9,8%

19,5%

14,6%

29,3%

12,2%

19,5%

31,7%

34,1%

9,8%

70,7%

7,3%

41,5%

34,1%

2,4%

19,5%

14,6%

2,10

4,49

2,49

3,93

3,63

2,44

3,41

3,29

0% 20% 40% 60% 80% 100% 120%

Zaslužek

Preprečevanje kopiranje

Večja pogajalska moč

Prepričevanje vlaganja podobnihpatentov

Zaščita pred tožbami

Merjenje uspešnosti RR oddelka

Ugled podjetja

Internacionalizacija

-35,00 -30,00 -25,00 -20,00 -15,00 -10,00 -5,00 0,00 5,00Sploh ni pomembno Ni pomembno Niti-niti Pomembno Zelo pomembno Povprečje

Vir. Lastno delo. Kot pričakovano, so zelo podobne razloge podjetja navajala kot pomembne dejavnike za zaščito inovacij na tehnoloških postopkih (Slika 8). V nasprotju z inovacijami na proizvodih pa podjetja za inovacije na procesih ocenjujejo, da jih ni potrebno tako močno zaščititi pred kopiranjem konkurentov, saj je inovacije na proizvodih lažje kopirati kot inovacije na procesih. Slika 8: Razlogi za vlaganje patentne prijave za inovacije postopkov.

51,4%

27,8%

38,9%

27,8%

30,6%

36,1%

27,8%

30,6%

8,6%

8,3%

13,9%

13,9%

5,6%

13,9%

22,2%

13,9%

14,3%

5,6%

30,6%

19,4%

19,4%

25,0%

41,7%

19,4%

8,6%

25,0%

11,1%

13,9%

25,0%

19,4%

8,3%

22,2%

17,1%

33,3%

5,6%

25,0%

19,4%

5,6%

0,0%

13,9%

2,3

3,3

2,3

2,9

3,0

2,4

3,0

2,8

0% 20% 40% 60% 80% 100% 120%

Zaslužek

Preprečevanje kopiranje

Večja pogajalska moč

Prepričevanje vlaganja podobnihpatentov

Zaščita pred tožbami

Merjenje uspešnosti RR oddelka

Ugled podjetja

Internacionalizacija

-35,0 -30,0 -25,0 -20,0 -15,0 -10,0 -5,0 0,0 5,0Sploh ni pomembno Ni pomembno Niti-niti Pomembno je Zelo je pomembno Povprečje

Vir. Lastno delo.


Ker večina slovenskih podjetij ne vlaga patentnih prijav, smo jih vprašali, kaj so ovire za vlaganje prijav za inovacije na proizvodih ali postopkih. Podjetja v vzorcu niso opredelila „temeljne“ ovire za vlaganje patentnih prijav. Med navedenimi nekoliko izstopata dva razloga: inovacija v podjetju ni novost in stroški pridobitve patenta so previsoki. Zadnji razlog se nanaša predvsem na stroške pridobitve mednarodnih patentov (Slika 9). Podjetja poleg tega ocenjujejo, da razkritje informacij v patentu predstavlja najmanj pomembno oviro za prijavljanje patentov za inovacije. Slika 9: Ovire za vlaganje patentne prijave za inovacije proizvodov ali postopkov.

24,5%

12,1%

26,7%

20,6%

23,0%

17,6%

15,3%

13,3%

18,2%

8,5%

10,3%

15,2%

21,5%

25,5%

19,4%

21,2%

22,4%

23,6%

12,9%

20,0%

17,6%

20,6%

16,4%

18,2%

25,8%

29,1%

18,2%

29,1%

27,9%

25,5%

3,00

3,41

2,82

3,29

3,16

3,19

0% 20% 40% 60% 80% 100% 120%

Ni inovativnih proizvodov alipostopkov

Inovacija ni novost

Razkritje informacij

Stroški pridobitve patenta

Stroški odbrambe patenta

Legalno zaobiti patent


Vir. Lastno delo.

3.2.2 Licence

91 odstotkov slovenskih podjetij v zadnjih treh letih ni sklenilo licenčne pogodbe za inovacijo produkta.

95 odstotkov slovenskih podjetij v zadnjih treh letih ni sklenilo licenčne pogodbe za inovacijo postopka.

Podjetja, ki so sklenila licenčno pogodbo, so to najbolj pogosto naredila s partnerskimi podjetji, s katerimi so že sodelovali pri RR področju ali pa s svojim dobavitelji. Podjetja smo vprašali, kaj so bile glavne ovire, ki so jim preprečevale sklenitev licenčne pogodbe. Večina podjetij je kot razlog enostavno navedla, da nimajo inovacij, ki bi jih lahko licencirali ali da ni povpraševanja za sklenitev licenčne pogodbe (Slika 10).


Slika 10: Ovire za sklenitev licenčne pogodbe

24,7%

34,3%

34,9%

32,5%

40,4%

25,9%

66,1%

9,0%

16,9%

15,7%

21,1%

20,5%

19,3%

12,7%

13,9%

23,5%

21,7%

17,5%

21,7%

16,9%

9,1%

15,1%

13,9%

15,7%

12,7%

6,0%

14,5%

3,0%

37,3%

10,8%

11,4%

15,7%

10,8%

22,9%

8,5%

3,31

2,48

2,51

2,56

2,25

2,87

1,73

0% 20% 40% 60% 80% 100% 120%

Ni inovacij

Ostvarjanje konkurence

Izgubiti nadzor nad informacijami

Ogrožen ugled podjetja

Zakonodaja

Ni povpraševanja

Propadla pogajanja

-35,00 -30,00 -25,00 -20,00 -15,00 -10,00 -5,00 0,00 5,00

Sploh ni pomembno Ni pomembno Niti-niti Pomembno Zelo pomembno Povprečje

Vir. Lastno delo. Rezultati izkoriščanja pravic iz naslova intelektualne lastnine v slovenskih podjetjih so strnjeni v Tabeli 3. Slovenska podjetja v večini primerov ne uporabljajo pravic za zaščito svoje intelektualne lastnine. Rezultati so pokazali, da je za trenutno stanje krivo premajhno število inovacij ali pa odločitev podjetja, da inovacijo ščitijo kot poslovno skrivnost brez ustrezne pravne zaščite. Oboje je zaskrbljujoče. Tabela 3: Delež inovacij, ki so bile patentirane ali je za njih bila oddana licenca.

INOVACIJE PRODUKTA INOVACIJE POSTOPKA

Inovacije s patentom in brez oddaje licence 19,7% 11,5%

Inovacije s patentom in z oddajo licenco 1,3% 1,0%

Inovacije brez patenta in z oddajo licence 2,5% 2,1%

Inovacije brez patenta in brez oddaje licence 76,5% 85,4%

Vir. Lastno delo.

4.3. VIRI ZNANJA V PODJETJU IN SODELOVANJE PRI DEJAVNOSTI RAZISKAV IN RAZVOJA

V nadaljevanju smo slovenska podjetja spraševali katera znanja so pomembna za razvoj RR dejavnosti. Podjetja so ocenila, da so najbolj pomembna tehnična znanja. Kar 66 odstotkov podjetij verjame, da so tehnična znanja zelo pomembna za razvoj v slovenskih podjetjih.


Sledijo jim znanja na področju računalništva in informacijske tehnologije ter ekonomska in družboslovna znanja. Za razvoj pa so najmanj pomembna znanja s področja medicine in zdravja (Slika 11). Slika 11: Pomembna znanja za RR dejavnost v slovenskih podjetjih.

10,8%

21,2%

12,0%

31,5%

7,2%

10,2%

21,1%

30,9%

7,2%

21,1%

28,9%

26,5%

7,9%

24,7%

35,5%

32,5%

29,5%

8,5%

66,3%

33,7%

23,5%4,8%

1,8%

2,4%

3,52

2,51

4,54

3,91

3,60

0% 20% 40% 60% 80% 100% 120%

Osnovne znanosti

Medicina

Tehnične znanosti

IT

Ekonomske in družboslovneznanosti

-35,00 -30,00 -25,00 -20,00 -15,00 -10,00 -5,00 0,00 5,00

Sploh ni pomembno Ni pomembno Niti-niti Pomembno Zelo pomembno Povprečje

Vir:Lastno delo. Podjetja so ocenila, da je za učenje in spoznavanje novih proizvodov in/ali postopkov v slovenskih podjetjih ključnega pomena obstoj samostojnega RR oddelka v podjetju (Slika 12). Poleg tega se podjetja strinjajo, da je pomembno sodelovanje ali pogovori z znanstveno inštitucijo ali inovativnim podjetjem. Kot pomemben dejavnik navajajo še objave ali udeležbo na tehničnih sestankih. Kot najmanj pomembne metode učenja so se izkazale: pridobivanje licenc, preučevanje tujih patentov ali zaposlovanje strokovnjakov iz znanosti. Ocena prvih dveh dejavnikov je v skladu z rezultati predstavljenimi v poglavju 2.


Slika 12: Metode učenja in spoznavanja novih proizvodov.

25,3%

12,7%

9,0%

14,5%

10,2%

6,6%

7,8%

11,4%

28,9%

16,9%

12,7%

14,5%

21,7%

29,5%

14,5%

12,0%

10,8%

14,5%

28,9%

26,5%

26,5%

27,1%

29,5%

27,1%

29,5%

40,4%

11,4%

27,1%

25,3%

11,4%

28,3%

41,6%

39,2%

34,3%

28,9%

17,5%

25,9%

28,3%

33,1%

27,7%

5,4%

15,7%

19,9%

17,5%

15,7%

13,3%

9,0%

9,0%

41,6%

21,1%

21,1%

6,0%

4,8%

3,6%

2,43

3,17

3,64

3,54

3,39

3,16

2,77

3,09

3,86

3,49

3,33

0% 20% 40% 60% 80% 100% 120%

Pridobivanje licenc

Proučevanje tujih patentov

Objave ali tehnični sestanki

Pogovori z zaposlenimi, ki delajo v drugih inovativnih podjetjih

Pogovori z zaposlenimi v znanosti

Zaposlovanje strokovnjakov iz drugih inovativnih podjetij

Zaposlovanje strokovnjakov iz znanosti

Obratno inženirstvo proizvoda

Samostojen RR oddelek

Skupni razvoj ali sodelovanje z inovativnim podjetji

Skupni razvoj ali sodelovanje z znanstveno inštitucijo


Vir: Lastno delo. Kot obliko skupnega sodelovanja s partnerji izven podjetja, slovenska podjetja največkrat uporabljajo občasno pogodbeno sodelovanje oziroma izvajanje skupnih projektov (Tabela 4). Tabela 4: Oblike skupnega sodelovanja. DA NE Skupni podvig oz. skupna vlaganja (»joint venture«); 13,9% 86,1% Občasno pogodbeno sodelovanje (skupni projekti); 63,3% 36,7% Skupni RR oddelek v matični skupini podjetij; 17,5% 82,5% Partnerstvo v RR omrežju podjetij; 19,9% 80,1% Vir: Lastno delo. Poleg oblik skupnega sodelovanja je zanimivo pogledati, s kom slovenska podjetja sodelujejo. Kot je razvidno iz Tabele 5, slovenska podjetja na področju RR dejavnosti najbolj pogosto sodelujejo s partnersko povezanimi podjetji, univerzo ali z javnimi raziskovalnimi inštituti. Podjetja pri izvajanju skupnih oblik sodelovanja manj sodelujejo s privatnimi raziskovalnimi inštituti, konkurenčnimi podjetji ali direktno s fizično osebo oziroma inovatorjem. Zadnje je zaskrbljujoče, saj bi lahko direktno sodelovanje med podjetji in inovatorji pospešilo pretok znanja v prakso, razen če teh inovatorjev ni veliko.


Tabela 5: Partnerji, s katerimi so podjetja sodelovala. NE DA Partnersko-povezano podjetje 57,8% 42,2% Konkurenčno podjetje 86,7% 13,3% Fizična oseba – inovator 81,3% 18,7% Javni raziskovalni inštituti 65,1% 34,9% Privatni raziskovalni inštituti 90,4% 9,6% Univerza 58,4% 41,6% Vir: Lastno delo. Podjetja smo tudi vprašali, kako in ali sploh nagrajujejo zaposlene za ustvarjene inovacije (Tabela 6). Približno četrtina podjetji je povedala, da zaposlene ne nagrajujejo, ker so inovacije del njihove delovne obveznosti. Ostala podjetja pa svoje zaposlene nagrajujejo na več načinov. Najbolj pogosta oblika nagrajevanja je denarna nagrada, sledi simbolično nagrajevanje v obliki priznanja ali pohvale ter napredovanja na delovnem mestu. Nekaj podjetij se odloča tudi za finančno nagrajevanje v obliki povišanja plače ali udeležbe zaposlenega pri ustvarjeni vrednosti inovacije. Slovenska podjetja se zelo redko oziroma se ne odločajo za nagrajevanje v obliki povečanja svobode razporeditve delovnega časa, zmanjšanja delovnih obveznosti, povečanja dni dopusta ali pa s sodelovanjem in lastniški udeležbi v novem podjetju, ki koristi inovacijo. (Vsota vseh oblik nagrajevanja ni 100%, ker je bilo možnih več odgovorov). Tabela 6: Oblike nagrajevanja zaposlenih. Oblike nagrajevanja NE DA Finančno, z enkratno denarno vsoto (nagrado) 41,6% 51,4% Finančno, s povišanjem plače 75,9% 24,1% Finančno, z udeležbo na ustvarjeni vrednosti inovacije 75,9% 24,1% S sodelovanjem in lastniški udeležbi v novem podjetju, ki koristi inovacijo 97,6% 2,4% Simbolično (s plaketami, priznanji, pohvalami) 63,9% 36,1% Z napredovanjem na delovnem mestu 70,5% 29,5% S povečanjem svobode razporeditve delovnega časa 92,2% 7,8% S povečanjem števila dni dopusta 98,8% 1,2% Z zmanjšanjem rednih delovnih obveznosti 97,6% 2,4% Zaposlenih ne nagrajujemo, ker je inovacija/inovativnost sestavni del njihove delovne obveznosti

75,3% 24,7%

Vir: Lastno delo.


4.4. ZNAČILNOSTI KONKURENCE IN ZAŠČITE INTELEKTUALNE LASTNINE V PANOGI

V četrtem delu poročila so predstavljeni rezultati, ki se nanašajo na oceno konkurentov ter možnosti kopiranja inovacij s stani konkurenčnih podjetij. Podjetja smo vprašali, ali so značilnosti tehnologije in inovacij značilnih za njihovo panogo: specializirane ali splošno prilagodljive. Ocene 1 in 2 pomenijo, da podjetja verjamejo, da so proizvodne ali trženjske kapacitete v njihovi panogi specializirane, ocene 4 in 5, pa da so splošno prilagodljive. Kot je razvidno iz Slike 13 več kot polovica slovenskih podjetij verjame, da morajo biti proizvodne in trženjske kapacitete v njihovi panogi specializirane na ozek segment produktov. Mnenja o temu ali je tehnologija oziroma intelektualna lastnina zaščitena enostavno ali kompleksno so deljena.

Slika 13: Značilnosti tehnologije v panogi: specializirana ali generična.

Vir:Llastno delo.

Ocene o tem, koliko konkurentov ima na trgu podjetje, so zelo deljene. Povprečno število konkurenčnih podjetij, ki naj bi bila sposobna s svojimi inovacijami zmanjšati prihodke spraševanega podjetja, je kar 54. Največ podjetij pa je ocenilo, da se število takih konkurentov giblje med 2 in 5 podjetij. Nekaj podjetij verjame, da poslujejo v popolni konkurenci in da jim lahko s svojimi inovacijami konkurira celo 2.000 do 3.000 podjetij. Podjetja smo naprej vprašali, koliko podjetij v njihovi dejavnosti je sposobno kopirati tehnološko nove ali izboljšane proizvode in tehnološko nove ali izboljšane postopke. Kot je razvidno iz Slike 14, je največ podjetij ocenilo, da več kot 6 podjetij v panogi lahko kopira njihov izboljšan proizvod. Da tehnološko nov proizvod lahko kopira 6 do 10 podjetij je potrdilo več kot 21 odstotkov vprašanih podjetij, 22 odstotkov podjetij pa verjame, da več kot

1 2 3 4 5 25,5% 30,7% 15,7% 18,1% 12,0%

1 2 3 4 5 18,1% 26,5% 25,3% 19,3% 10,8%

Proizvodne in/ali trženjske kapacitete so lahko »splošno uporabne« (splošno prilagodljive na vrsto različnih produktov), da bi lahko koristili inovacijo.

Proizvodne in/ali trženjske kapacitete morajo biti ciljno - ozko naravnane (specializirane na ozek segment produktov), da bi lahko koristili inovacijo.

Tehnologija oz. intelektualna lastnina je tipično zaščitena »kompleksno« (veliko sestavnih elementov; produktov, naprav ali postopkov, ki so patentirani ločeno).

Tehnologija oz. intelektualna lastnina je tipično zaščitena »enostavno« (relativno malo elementov; produktov, naprav ali postopkov, ki so patentirani v sklopih - enotnih patentih).


10 podjetij v panogi lahko kopirajo njihov tehnološko nov proizvod. Po drugi strani podjetja verjamejo, da je tehnološko nove ali izboljšane procese težje kopirati.

Slika 14: Število podjetij, ki je sposobno kopirati tehnološke inovacije.

10,2%

7,2%

12,0%

7,8%

20,5%

16,9%

27,1%

22,3%

25,9%

25,3%

24,7%

26,5%

21,1%

20,5%

15,7%

16,9%

22,3%

30,1%

26,5%

20,5%

0% 20% 40% 60% 80% 100%

Tehnološko nov proizvod

Tehnološko izboljšan proizvod

Tehnološko nov postopek

Tehnološko izboljšan postopek

niti eno od 1 do 2 od 3 do 5 od 6 do 10 več kot 10

Vir: Lastno delo. Zanimalo nas je tudi kolikšne stroške bi imeli konkurenti, če bi kopirali proizvod ali proces, glede na stroške, ki jih je imelo podjetje z inovativnim proizvodom oz. procesom (Slika 15). Proizvode, ki jih druga podjetja lahko kopirajo, smo razdelili v 4 skupine: tipičen ne-patentiran nov produkt, tipičen patentiran produkt, pomemben ne-patentiran in pomemben patentiran produkt. Približno 30 odstotkov podjetij ocenjuje, da bi podjetje, ki kopira inovacijo imelo manj kot 25 odstotkov stroškov, kot so jih imeli v podjetju, ki je razvilo inovacijo za tipičen ne-patentiran produkt. Po drugi strani podjetja ocenjujejo, da bi za kopiranje tipičnega in pomembnega patentiranega produkta druga podjetja potrebovala značilno več finančnih sredstev, kar kaže, da patentiranje proizvodov zagotavlja nekaj zaščite inovacij.


Slika 15: Stroški potrebni za kopiranje novega produkta.

16,4%

24,1%

18,1%

28,9%

20,0%

28,9%

30,1%

25,3%

24,8%

16,9%

18,1%

18,7%

14,5%

13,3%

12,0%

10,8%

9,1%

30,1%

4,8%

6,6%

0% 20% 40% 60% 80% 100%

Pomemben patentiran produkt

Pomemben ne-patentiran novprodukt

Tipičen patentiran produkt

Tipičen ne-patentiran nov produkt

manj kot 25% od 26 do 50% od 51 do 75% od 76 do 100% več kot 100%

Vir: Lastno delo. Postopke smo podobno kot proizvode razdelili v 4 skupine. Stroške za kopiranje tipičnega (ne-patentiranega ali patentiranega) postopka ter stroške za kopiranje pomembnega novega postopka (patentiranega ali ne-patentiranega) so podjetja ocenila podobno (Slika 16). Polovica podjetij verjame, da bi njihovi konkurenti postopke lahko kopirali z manj kot 25 odstotki stroškov ali z 26 do 50 odstotki stroškov, ki so jih imeli v podjetju, ki je razvilo inovacijo. Ocene podjetij kažejo, da je v povprečju možno postopke kopirati z manjšimi stroški glede na izvirnega inovatorja, kot pri kopiranu proizvodov. Slika 16: Stroški potrebni za patentiranje novega postopka.

19,3%

21,7%

22,3%

25,9%

21,1%

27,7%

23,5%

24,1%

17,5%

16,3%

19,3%

16,3%

18,1%

14,5%

14,5%

15,1%

7,2%

7,2%

5,4%

5,4%

0% 20% 40% 60% 80% 100%

Pomemben patentiran postopek

Pomemben ne-patentiran novpostopek

Tipičen patentiran postopek

Tipičen ne-patentiran nov postopek

manj kot 25% od 26 do 50% od 51 do 75% od 76 do 100% več kot 100%

Vir: Lastno delo.


Poleg denarja je pomemben tudi čas, ki je potreben za kopiranje proizvodov in postopkov. Zanimivo je, da so podjetja ocenila, da bi konkurenti potrebovali relativno kratko časovno obdobje za kopiranje inovacije na produktu (Slika 17). Za tipičen ne-patentiran produkt je več kot 40 odstotkov podjetij verjelo, da ga konkurenti lahko kopirajo v manj kot 6 mesecih. Več časa pa bi potrebovali za kopiranje pomembnega patentiranega produkta. Približno 28 odstotkov podjetij je ocenilo, da bi konkurenca za to porabila med 1 do 3 leta. Podoben odstotek (24 odstotkov podjetij) je to oceno podalo tudi za čas kopiranja tipičnega patentiranega produkta. Patentiranje proizvodov torej v povprečju znatno podaljša čas, v katerem je možno kopirati proizvod. Slika 17: Čas, ki je potreben za kopiranje novega produkta.

22,9%

34,9%

30,7%

42,2%

31,9%

34,3%

30,7%

28,9%

27,7%

18,7%

24,1%

18,7%

3,6%

3,6%

1,8%

1,2%

1,8%

0,6%

1,2%

0,6%

0% 20% 40% 60% 80% 100%

Pomemben patentiran produkt

Pomemben ne-patentiran novprodukt

Tipičen patentiran produkt

Tipičen ne-patentiran nov produkt

manj kot 6 mesecev od 6 mesecev do 1 leta od 1 do 3 leta od 3 do 5 let več do 5 let

Vir: Lastno delo. Podobno kot pri stroških, so podjetja ocenila, da je čas za kopiranje novega postopka krajši kot čas za kopiranje novega produkta (Slika 18). Večina podjetij verjame, da konkurenti novi postopek lahko kopirajo v obdobju manj kot 6 mesecev, oziroma med 6 meseci in 1 letom.


Slika 18: Čas, ki je potreben za kopiranje novega postopka.

25,3%

29,5%

28,3%

36,1%

30,7%

39,8%

34,9%

35,5%

24,1%

14,5%

19,3%

13,9%

3,0%

3,0%

1,8%

1,2%

1,8%

1,2%

1,2%

0,6%

0% 20% 40% 60% 80% 100%

Pomemben patentiran postopek

Pomemben ne-patentiran novpostopek

Tipičen patentiran postopek

Tipičen ne-patentiran nov postopek

manj kot 6 mesecev od 6 mesecev do 1 leta od 1 do 3 leta od 3 do 5 let več do 5 let

Vir: Lastno delo.

4.5. VREDNOTENJE INTELEKTUALNE LASTNINE

Na koncu smo podjetja vprašali tudi, kako vrednotijo intelektualno lastnino. Najbolj pogosta načina sta vrednotenje po ustvarjenem prihodnjem dobičku (ocena skupne vrednosti tehnologije) in vrednotenje na osnovi dejanskih stroškov inovacije (Tabela 7). Najmanj pogosto uporabljeni metodi vrednotenja inovacije, po tem ko je bila ta že vpeljana, sta dvig tržne vrednosti podjetja (cena delnic na borzi ali cena, za katero bi lahko prodali podjetje) ali pa dvig kreditne sposobnosti (kot inštrument za zavarovanje kredita). Tabela 7: Vrednotenje inovacije v podjetju pred vpeljavo.

PRED VPELJAVO Po ustvarjenem prihodnjem dobičku (ocena skupne vrednosti tehnologije) 43,00%Na osnovi dejanskih stroškov inovacije 39,40%Kot tržno vrednost (s primerjavo in analizo vrednosti podobnih tehnologij na trgu) 28,50%Kot vrednost nadomestitve te tehnologije z enakovredno tehnologijo (ki bi jo želelo proizvesti drugo podjetje) 24,80%Z izračunom neto sedanje vrednosti iz diskontiranega denarnega toka 23,00%Po ustvarjenih novih delovnih mestih 21,20%Z uporabo metode realnih opcij 13,90%Po dvigu tržne vrednosti podjetja (cena delnic na borzi ali cena, za katero bi lahko prodali podjetje) 5,50%Po dvigu kreditne sposobnosti (kot inštrument za zavarovanje kredita) 3,60% Vir: Lastno delo.


Podjetja inovacije po vpeljavi podjetja večinoma vrednotijo na isti način kot pred vpeljavo, najmanj pogosta oblika vrednotenja pa je uporaba metode realnih opcij in z izračunom neto sedanje vrednosti iz diskontiranega denarnega toka (Tabela 8). Tabela 8: Vrednotenje inovacije v podjetju po vpeljavi.

PO VPELJAVI Po ustvarjenem prihodnjem dobičku (ocena skupne vrednosti tehnologije) 50,30%Na osnovi dejanskih stroškov inovacije 49,10%Po ustvarjenih novih delovnih mestih 25,50%Kot tržno vrednost (s primerjavo in analizo vrednosti podobnih tehnologij na trgu) 24,20%Po dvigu kreditne sposobnosti (kot inštrument za zavarovanje kredita) 15,80%Po dvigu tržne vrednosti podjetja (cena delnic na borzi ali cena, za katero bi lahko prodali podjetje) 15,20%Kot vrednost nadomestitve te tehnologije z enakovredno tehnologijo (ki bi jo želelo proizvesti drugo podjetje) 12,70%Z izračunom neto sedanje vrednosti iz diskontiranega denarnega toka 10,90%Z uporabo metode realnih opcij 7,30% Vir: Lastno delo. Kar 70 odstotkov podjetij pri izbranih metodah vrednotenja upošteva tudi tveganje.

4.6. USPEŠNOST POSLOVANJA PODJETIJ IN IZKORIŠČANJE PRAVIC IZ NASLOVA INTELEKTUALNE LASTNINE

V tem poglavju smo povezali sekundarne podatke o poslovanju podjetij v letu 2007 (bilanca stanja in izkaz poslovnega izida) s podatki iz primarne raziskave. Sekundarne podatke smo pridobili iz javno dostopne AJPES-ove (Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve) baze podatkov. Kot mere uspešnosti poslovanja podjetij smo uporabili naslednje finančne kazalnike:

• Dobičkonosnost sredstev (ROA): Čisti dobiček / sredstva

• Rast prodaje (DTS): Prodajat / Prodajat-1

• Zadolženost (DA): Finančni dolg / sredstva

• Dodana vrednost na zaposlenega (VA/ZAP): (Prihodki iz poslovanja – stroški materiala, storitev in dela) / št. zaposlenih

• Prihodki na zaposlenega (TS/ZAP): Prihodki / št. zaposlenih Povprečna uspešnost poslovanja podjetij iz vzorca je prikazana v Tabeli 9. Kot je razvidno iz tabele, je znašala povprečna vrednost ROA podjetij iz vzorca 3,9 %. V povprečju podjetja


približno 56 odstotkov sredstev financirajo z dolgom. Prodaja podjetij iz vzorca je v letu 2007 glede na leto 2006 zrasla za približno 10 odstotkov, prodaja na zaposlenega pa je v povprečju znašala 44.000 evrov. Dodatna vrednost na zaposlenega je v povprečju znašala nekaj več kot 10.000 evrov, pri čemer so podjetja imela v povprečju 318 zaposlenih. Tabela 9: Poslovanje podjetij iz vzorca v letu 2007. N Minimum Maksimum Povprečje Standardni

Odklon ROA 161 -0,370 0,550 0,039 0,106 DA 161 0,050 1,520 0,562 0,249 DTS 160 -1,090 1,000 0,096 0,270 TS/ZAP 163 0 2.182.330 43.908 171.958 VA/ZAP 163 1.018 453.574 10.419 36.127 Zaposleni 161 0 5.761 318 634 Vir: Lastno delo. V nadaljevanju smo za preučevanje povezanosti med uspešnostjo poslovanja in izkoriščanjem pravic iz naslova intelektualne lastnine podjetja razdelili v dve skupini: podpovprečno uspešna in nadpovprečno uspešna. V prvi skupini so podjetja, ki imajo vrednost ROA od -37 % (minimum) do 3,9 % (povprečje). V drugi skupini so podjetja, ki imajo vrednost ROA višjo od 4 %. Rezultati iz Tabele 10 kažejo, da bolj uspešna podjetja namenjajo kar dvakrat več sredstev za RR kot manj uspešna podjetja. Razlike so statistično značilne za vsa leta (2004-06), v letu 2006 pa so uspešna podjetja RR oddelku namenila v povprečju kar 13 odstotkov prodaje. Obe skupini podjetij, uspešna in manj uspešna, zaposlujejo približno enako število delavcev v RR oddelku. Tabela 10: Število zaposlenih in stroški RR v pod in nadpovprečno uspešnih podjetjih. N Povprečje T-test Sig.

Podpovprečno uspešna 57 30,02 ZAP_RR Nadpovprečno uspešna 52 32,81

-0,188 0,851

Podpovprečno uspešna 57 5,22 RR_stroški_2004 Nadpovprečno uspešna 50 9,15

-1,763 0,081c


-1,701 0,093 c


-2,090 0,039 b

Vir: Lastno delo. Opomba: Statistično značilne razlike pri stopnji značilnosti (a), (b) in (c) – 1%, 5% in 10%.


Zanimivo je, da manj uspešna podjetja vlagajo statistično značilno večji delež celotnih RR stroškov v osnovne raziskave kot bolj uspešna podjetja. Struktura virov financiranja se med skupinami podjetij ne razlikuje. Obstajajo pa statistično značilne razlike med deležem prodaje, ki jo predstavljajo tehnološko novi ali izboljšani proizvodi (Tabela 11). Po pričakovanjih imajo bolj uspešna podjetja večji delež tehnološko novih proizvodov v skupni prodaji. Tabela 11: Delež prihodkov od tehnološko novih ali izboljšanih proizvodov v pod- in nadpovprečno uspešnih podjetjih.

N Povprečje T-test Sig. Podpovprečno uspešna 88 15,92 Tehnološko novi

proizvod (%) Nadpovprečno uspešna 71 21,48 -1,679 0,095 c

Podpovprečno uspešna 88 28,86 Tehnološko izboljšani proizvodi Nadpovprečno uspešna 71 28,65

0,471 0,973

Vir: Lastno delo. Opomba: Statistično značilne razlike pri stopnji značilnosti (a), (b) in (c) – 1%, 5% in 10%. Preverili smo tudi ali imajo bolj uspešna podjetja več patentov, mednarodnih patentov, patentnih prijav v postopku, višji delež stroškov za patente ter ali imajo več kupljenih patentov. Kot je razvidno iz Tabele 12, med skupinami ni značilnih razlik. Edina razlika, ki ni značilna zaradi visokega standardnega odklona, je število patentov v postopku. V bolj uspešnih podjetjih imajo v povprečju 14 patentnih prijav v postopku, v manj uspešnih pa samo 4. Razlog za tako odstopanje je predvsem nekaj uspešnih podjetjih, ki imajo izjemno visoko število patentnih prijav v postopku (eno podjetje ima celo 54 patentnih prijav v postopku). Med razlogi, ki spodbujajo podjetja k vlaganju patentnih prijav za zaščito inovacij proizvodov, je med skupinami statistično značilno različno ocenjeno samo pospeševanje internacionalizacije. Bolj uspešna podjetja so verjela, da je internacionalizacija podjetja in vstop na nove trge pomemben razlog za zaščito inovacije proizvoda. Pri ovirah za patentiranje so bolj uspešna podjetja kot značilno bolj pomembno ocenila, da inovacija ni novost. Na podlagi tega rezultata lahko sklepamo, da so bolj uspešna podjetja bolj realna v oceni svojih slabosti.


Tabela 12: Število in delež patentov v pod- in nadpovprečno uspešnih podjetjih.

N Povprečje T-test Sig. Podpovprečno uspešna 88 1,25 Število patentov

Nadpovprečno uspešna 71 1,18 0,115

0,908

Podpovprečno uspešna 19 4,32 Število patentnih prijav v postopku Nadpovprečno uspešna 20 13,90

-0,782

0,443

Podpovprečno uspešna 19 2,11 Delež mednarodnih patentov Nadpovprečno uspešna 20 2,55

-0,888

0,380

Podpovprečno uspešna 19 4,91 Delež stroškov za patente Nadpovprečno uspešna 20 4,02

0,507 0,615

Podpovprečno uspešna 88 0,14 Število kupljenih patentov Nadpovprečno uspešna 71 0,18

-0,312 0,756

Podpovprečno uspešna 19 2,89 SPODBUDA: Pospeševanje internacionalizacije Nadpovprečno uspešna 20 3,75

-2,453 0,019 b

Podpovprečno uspešna 87 3,60 OMEJITEV: Inovacije ne predstavljajo dovo

Documents

>> INTELEKTUALNA LASTNINA V SLOVENSKIH PODJETJIH · Intelektualna lastnina v slovenskih podjetjih 5 Slovenska podjetja se ne povezujejo v trajne oblike sodelovanja z drugimi podjetji