V I J O L I C E . Pesmi za mladost.

Z l o ž i l a

Lujiza Pesjakova.

I J n b l j a n a

Tiskal in zal.vi.' J . K. .Milic 1889.

,1 i

VIJOLICE. '. Pesmi za mladost.

Z l o ž i l a

Lujiza Pesjakova.

LJubljana.

Tiskal in založil J . K. Milic 1889.

33774

Predslovje *

Oteži iz prirode. Zjutraj ' Zvečera Zvonček • Skoraj! • M Prvo cvetje .> I a

Idila l * Velikonočna pesem . * *S Pomladanje jutro na vodi *•* Rlrega majnika dan W Na diihovo J&ffodov cvet in solnčni žarki Svoboda -Poletje - 4

Janez krstnik Jesenska pesem .t 27 Dežek 2 8

V S E B I N A ,

Na dan vernih duš 29 Čudno! • 30 Kdo je to? 32 Oče, otroka usliši! 33 Sirota na sveti večer 35 Povračilo 37

Iz otročjega življenja. Mojster - Računal - 41 Dekletce v dvorani 42 Očala 41 Po poti 4G Mala vodonoša 48 Rožica 50 Tehten izrek 53 Nepričakovani piruhi 53 V ,Skalieah - ' 57 Potovanje po zraku 61 Bratec in sestrica (J3 Miško 64 Naprej — nazaj! 67 Čudo' 7° Dolga pripovedka v kratkih verzih . . . 71 Gospodinja Rezka 81 Bratec 83 Ded in babica 84

>:>>>;?^>>^>:>^»^f»<:<;<:<:<:̂ <-;<;C:<-:g-

Pri zibeli 9 0

Pripovedka Deček in metulj 9* Izgubljeni Bog Sirota - ) s

Otročji elegiji: Mrtvi kanarček 1 1 , 1

Po počitkih 1° -

Tr i sestre Opomin * ®

Te 1 o v &dske pes m i :

Telovadec 1 ° 7

Hej , telovadci! 10« Prisega 109

P e se m c e p o n e m š k i l i :

Krkel i l i ! 1 , 0

Dragoljubec 1 ' ' Proseče cvetlice 111 Jagodica 1 Kaj kdo ima 1 » Lastavica " - )

Veverica in nevihta Kako se zaspi? H ° Jelenček 1 1 5

Sirili glasovi. Moja molitev II ' 1

Domovino ljubim 1-1 Slovenskemu jeziku 122 Ni moči! 12:! ..Spaiikaj m i . dele !'" 12-) Babica 12* • Proti severu 12'.» X;ij]>iisirnejši olrok 130 Moji zvezdici 132 Noobičen red 133 Pojoča roža 131 Na pokopališči 135 Tolažba 137 Vedno hvalo 13*5 Pozor, otroci'. Zakaj H? 143 O Milanovi smrti M l V spomin Aniona -lanežiča 145 Belopeški jezeri 1K''

Ubožec. Dramatičen prizor. 119

V slovo 160

P r i j a t e l j u s v o j e m u

blagorodnemu gospodu

^dr. Jerneju Zupancu, ^ iskrenemu pokrovitelju mladine

poklanja to knjižico

pisateljica-

|e h i posvečujem liste, M o ž pošteni , blagi T i !

iste, k i dokaz ljubezni Naj za j,male 8 so ,, ljudi*

Najsvete jša je usadil Čus tva Teb i v dušo B o g

Domoljubje nesebično In ljubezen do otrok.

Vedno za mladost si skrbel, V sladko si veselje štel,

K o si poti j i uglajal, D o uspeha jo privel .

M o č bistril si ji očesno U m razvnemal in posluh,

D a je cula in spoznala, K a r izbran ustvarja duh.

Blagoslov iz srdec tisoč P lava milo nad Teboj ,

Vzpre jmi še kot povrači lo D a r oskromni, prosti moj!

V L J U B L J A N I na veliko nedeljo 1889. leta.

Predslovje. t roc i , na vr tec, vijolic je č a s !

. ^ N a j l e p š i h vam hočem nabirati jaz. ^ Cvetlice k rasne j še imajo d rugod ,

V gredicah izbrane bleste se ondod; V i s o k o dvigujo ponosne g lave , Ljudje se j im č u d e , gorko j i h slave: Z a moje rastline, ubogi njih cvet N i k o l i ni v p r a š a l , ni menil se svet; Pohlevne vijolice so od nekdaj , Zakaj bi ne bile prezirane zdaj ? A vender se ž njimi ponaša t i smem T e r tiho in skrivno vam, l j u b č k i , povem, D a v srci so rastli cvetovi vsi t i , O d tamkaj sem njihove vzela k a l i , D a sem j ih na prostor vsadila svetal, K i j im se na vrtci je nežnem odbral ; D a cvet zalivala sem z roso zvesto, Ka t e r i preblagi izvor je o k o ; D a vedno s k r b e č a pazila sem nanj , Goj i la ga s hrano vonjivih le sanj;

3

D a solnca prosila sem čistih nebes, Na j vsako ogreje zelenih peres T e r vdahne življenja vijolicam m o č , D a slano morilno prebodo i n o č ; D a trud moj o vas mi je vedno legak, D a čut uživala sem ra jsko-s ladak . K o svetil se vam je obrazek vesel , K o novo cvetlico je gledati jel .

Zdaj v kitico združen vijolic je broj , O d mislij mu sladkih sem tkala ovoj : N i č u d o , če v rožnat i luči ž a r i : P r e d duhom mislečim ste bivali — v i ! In kar najgorkejš ih želja jaz gojim, S cvet l icami, d rag i , zdaj vam j ih svetim! T o kitico nate, izbirajte cvet , K i s rečo p o v e k š a mladostnih vam let : Iz duše iz zveste poljublja vas vsak , K e r žive ljubezni do vas mi je znak: Naj slednji se va šega prime srca, Saj veste, da b i l je i v srci doma; A pazite nanj m i , p ro seča že l im, K a d a r pod vijolic gredico zaspim! —

i

orazi iz prtročLe.

Zjutraj.

a listnato vzglavje po noči naslanja Cvet l ica se lepa in dremlje s ladko;

V mehkotni blazini se ptičici sanja, K o trudno za kr i l i potisne glavo.

P r i materi detece ljubko zaspava, Obličje podprto na nežne roke ,

In zvezde in luna in nebna višava N a d cvetjem, otrokom in p t ičem bede.

N e b e š k e umirajo luči b les teče , K o jasno v izhodu se zopet dani :

Prebujajo ptičje se d ružbe žgoleče In cvetje odpira preljube oči.

A dete? — O j , dete še vedno počiva , Obličje podprto na nežne roke.

7

In solnca ga mladega luč prijazniva Osvi t l ja , poljube deleč mu tople..

Zdaj k \ ' i šku poskoč i in reče premilo: „ O j , matka , ni res, da me rada imaš.

K e r sem tako zgodaj se že prebudilo -M o l i v a le hitro sedaj „Oče naš ! "

—

Zvečera.

Moli tev drobne p t i čke V e č e r n o zdaj poj 6 :

Cvetl ičice pobožno Poveša jo glavo.

K poč i t ku se pripravlja Dobrava in ravan,

N a nebu luna p l ava , V e č e r je lep , miran.

Zvone okrog zvonovi , D a misli in srce

Opomni se l jubezni, K i čuje vrh zemlje.

8

^ :̂>->/>:>:>:>:>:>:?*c:<:c:c:c:c:<:<-:<-:<:g-

T o čas je , dete milo! D a sna se vesel iš ,

D a n a g n e š , kakor cvetje G l a v i c o , in zaspiš.

Zvonček. Prijetnega že Cvetja pr ikazal se je broj In zemljo pokrivale so barve, luč in soj. Zdaj sneg še bi l ustvarjen, nekazna, gola stvar. Naj barvo si izbere, dovoli mu Vladar .

In sneg se je napot i l , da hale bi iskal T e r barve je po vrsti zavzet občudova l . Obleko rože divne imel bi bi l prerad: „V nji vem, bi jaz prekosi l ča robno še pomlad".

Zavidal za obleko je lilije č i s t e , O d solnčnice si želel odeje presvetle. Potdnike opravo z veseljem bi i z b r a l , ^Najlepši sem", je misli l , „ k o ves bi r deč sijal".

V oči ga zbadal silno je tulipan g o r e č . Odet v kraljevi bager, ponosno se noseč. Vi jo l i c i dejal j e : „Ti sinje kr i lo daj!" Bršljinovo zahteval „zeleno suknjo vsaj! u

9

Toda zaman cvetlicam se bližal s iromak, »Kaj vender si izmisl i" , so dele »ta prosjak" . ,Nesrečen sem kot veter, brezbarvno k i divja In k i zato poč i tka na zemlji ne pozna".

T a k o je sneg zdaj toži l , svetle solze t o č e č , In zvončku srce drobno s pr i tožbami mečeč . Pohlevno cvetje r e č e : „Slab p lašček le imam Ce ni preslab, na, vzemi, voljan ga tebi dam"

In sneg si p rehva ležen je beli p l a šček vzel , Obesil ga čez rame in dalje šel vesel. A danes še ga nosi , ker čist je in mehak, In bolj mu je po volji še kakor drugi vsak.

A cvetju sneg prisegel t ačas je vedni črt , Z močjo ledeno svojo napravl ja joč mu smrt; Prijatelj je le njemu, le njemu on je mi l , Kater i m e h k o č u t n o je barvo mu daril .

Zatorej prizvonkljati le zvonček sme samo, Četudi sneg pokr iva se p laščem še zemljo. Prijazno s e . o d m i č e cvetlici drobni zdaj, K i sama pokazala ljubezen mu nekdaj.

10

Skoraj!

»Kje so cvetlice l jube?" V zemlji počivajo, spe; G o r k a odeja jih krije , Brani viharju, k i vije.

»Kje l i so pt ičice zdaj?" V daljni zletele so k ra j , K j e r ze leneče so veje, Tamkaj j ih solnčece greje.

» K a m so otroci p r e š l i ? " V sobi so blizu p e č i : Cesto ubožcem se teži Br idko po ptici in roži.

K o vzdrami se svet, Pomladnje ogret:

Rode se cvetl ice, D a hitro glavice N a dan pomole,

1 I

Prijazna očesca Odpro in peresca T e r v zrak zadehte.

In deva premila Pošil ja vabila Čez morsko ravan . D a ptičic krdelo Pripoje veselo X a kraj mu poznan.

Naprot i otroci J i širijo r o c i , Vriskaje glasno: Pozimske iz ječe Hite h r e p e n e č e N a polje cvetno.

In solnčnati l o g i , V s i polni v okrogi Nedo lžn ih ljudij In pt ič jega petja In mladega cvetja In rajskih so dn i j !

i :

> ; » » » : - > : ; : ; : > : > : Ž : ; < : ; : C : ; : V : C : ; : ; : < : C : <

Prvo cvetje. Saj bedim! — Je l i m o g o č e

K a r se zgodilo nocoj ? Niso sanje l i c v e t o č e ,

K a k o r duh jih sanja moj P

N e ! resnica je premiIa, Okence p res rečno t i !

Pomlad mimo je hodi la , Tuka j nje pozdrav leži.

Dobro doš lo , cvetje belo, Č a k a l a sem te že l jno ,

G l e d i , k tebi zdaj pripelo P t i c krdelo je ljubo.

In nebešk i žarki zlati Skoz i drevje se bleste,

S e m , kjer gosti mi kri lat i V krogi cvetja žvrgolŽ.

13

Ž a r k o v jeden je — oj, s reče ! M e n i v srce pot n a š e l ,

D a mi pesmi glas hvaleče Čvrs to v njem je zazvenel.

Idila. Vijo l ica spira si z roso o č i , D a biser srebrn se ji v vsakem blesti. Marjetica poleg vabeče se smeje Orehu k o š a t e m u , č e g a r se veje Pokrivajo s cvetjem, da svež se in zal D e h t e č povzdviguje iz travnatih tal. A sredi drevesa vse polno gibanja, Ropota ž ivahnega in lepetanja: Iz v r abč j ega gnezda prihaja ta šum K e r notri ščepir i štrlinec se k u m !

14

Velikonočna pesem. N a d a n , na d a n , kar k o d cveteva.

K a r v zimskem snu še omedleva!

N a d a n , vijolica dehteča,

In tudi zvonček beloglav

T e r jaglec, resa z lesk viseča,

Cvetovi drevja in goščav !

Na. d a n , v\a. da.a č&tohuo m.la.dQleti,el

N a d a n , veskresno te obuja petje!

Skorjanec vr iska na višavi

In tisoč glasov po dobravi ;

Sumeče reke in p o t o k i ,

N a vedrem nebu solnčni ž a r ,

Planine strme, svet široki,

Čuteča vsaka živa stvar

Oznanja, da oblast ljubezni mile

Močnejša je od temne smrtne sile.

15

N a dan , kar je molitev svetih, K a r v' prsih pesmij je premet ih!

N a dan duhovi vsi potrt i , Iz žalosti se spet b u d e č ; Razpelo glejte, grob odprt i ; Pretakajte solze, hva l eč !

V a m odkupljenje bilo je storjeno T e r vam na zemlji vse je prerojeno

A v č . cvetlice zornol ike. V e nežnos t i , veselju s l ike!

V i v s i , o kterih posvečeni Človeški Sin dejal nekdaj: . .Nedolžnim ne branite k meni, K e r njihov je nebešk i raj 1 - —

V i srce svoje Njemu iz roč i t e , Moleč k leče veliko noč slavite'.

Pomladanje jutro na vodi. Bega ob veslu

Čoln iček legak, V o d a ga nese

K o t lastovko zrak.

111

Veter od juga Megl ice topi ,

Solnce se zlato Y valovih svetli.

Jasno obnehje Zeleno polje,

Č u d e s t isoč je O k o l i vode.

Novemu novi Krasote se zbor ,

L e p š e m u lepši U m i č e prizor.

T u o bregovih Vonjava cvetov,

Da leč tam glave Planinskih vrhov.

Cerkvice bele T u niže od zad

Gledajo s hriba N a k o č o , na grad.

17

Mesto prijazno In gozd in vasi,

Brzo gibanje Okretnih ljudij.

V čolnu otročje Vriskanje glasno —

Mlado življenje. K a k o si lepo!

Prvega majnika dan.

„ M a j n i k a p r v i j e d a n ! — Otroci , le včnkaj na piano,

Zora vas vabi b les t eč ! hitro, praznujmo sedaj Mi lega ljubca pr ihod , k i vsi smo po njem hre­

peneli, K o nam ledena je noč trla ubogo telo".

Pomladi skoro objem vzprejema obitelj prijazno, Tros i povsodi na pot sladko vonjivi j i cvet.

Sape igrajo deh teč se, v mislih cvetočih nasmiha Mlade se zemlje obraz; gleda jo sinje nebo,

Biserov svetlih morje daruje j i danes dobrotno: Majniku mora na čast tkati obleko si ž njim.

Potniki naši molče korakajo s holma v dolino, Divne prirode je čar vstavljal pogovoru glas.

Dete v naročaji , g le j , z ročicami ploska veselo, Ono še zase ne ve , kakor v zavesti si ni

P t i č e k , ki tamkaje v vzduh pojoč se vzdviguje radostno:

A neizmerna sladkost bitja prešinja oba; K o se privadil pogled nadzemeljsko - lepih pr i ­

zorov, K o je kipelo srce vžitkov in blazih čut i l :

Si l i beseda na član, in drugemu drugi po svoje Riše utisek ž ivo , k i ga je najbolj razvnel.

Večjemu dečku potem na misli je zopet rast­linstvo,

S trudoljubivo roko seže po delu dekle. Mlajši j i bratec gradi okoli in cerkvice kaže .

Hr ibe in vrhe planin, ki obiskal bi j ih rad. Nji ju sestrica g r e d o č po bujnem ozira se cvetji.

N ikda r od nje ne beži p s i ček , oprezni čuvaj . A l i tam doli kjer log se senčen in lep razprostira,

K je r med drevesi vabeč čisti izvor klokota, T a m vtaborili so se, pripekalo silno že solnce,

Dobro utrujencem del sator je gost in hladan, Mat i prinesli s seboj skrbeča krepil so okusnih :

Maslo surovo in kruh, to se prileglo je vsem!

19

• ^ > > » » » » » 5 - > > > > » » < - : < : C š C ; < < : < š C « . r C ^ - g -

Glej , tudi gnjati so vsem odrezali v slasten po-boljšek,

O j , in pogače na vr l i lep in izdaten še kos! V r e l c a tekoče srebro napoj jim je bilo izboren,

P i l i zdravijco so ž nj im: ,,ma j n i k , n a j z l a t i živil*

Radosti , s reče sladke ni bilo ni konca ni kraja, S šalo vrstil se je smeh, z igro na travniku ples.

Detece nagne sedaj glavičico ljubo k poči tku. Ma t i zaziblje ga v sen z glasom premilim p o j o č :

Cvetne je dobe Priljubljeni dan,

Pisani vrti Zelena ravan.

Pletite vence, Vijole rasto,

Pojte, saj tudi V s i ptiči pojo.

Pleši te v krogi, Prekrasen je kraj,

Glejte, na zemlji Že našli ste raj ;

20

V njem vaše srce Najlepši je cvet —

D a ga viharni Osul ne bi svet!

Na diihovo. (Ev jen i j i E.)

Moj B o g ! ki nekdaj si v plamenih Duha u č e n c e m daroval, Bogastva svojega le iskro D a zdaj dekletcu bi poslal, K i vse pohlevno pred Teboj Denes T e moli tu z menoj: P re s r ečna , blaga mi po zemlji hodi, In T i jo vedno z duhom Svojim vod i !

21

> ; ^ - > ; - ? : > : > » : > f y r 3 H » * c & ^ H g -

Jagodov cvet in solnčni žarki. Poletna doba solnčna ogrevala je svet, K o se nakanil k vodi mlad jagodov je cvet; Noge mu v skoku nese nizdolu gorski pot, Iz vode lice belo že vidi si od tod.

Postopi malo bliže, svetlejši tam je kraj : Čemu bi se ne gledal, ker mlad in sam je zdaj ? Okrogl ih lic v zrcalu sladko se veseli, N a čelu šopek rmeni krasoten se mu zdi .

„Uče , da ogledalo ne laže se nikdar, In če je to resnica, kako sem lepa stvar!" O d vseh stranij se gleda, pripogneno stoječ T e r zadovoljen kima, sam sebi se čudeč .

Gorje ! prelepa vila, ki ni je videl prej, Sedi na oni strani pod bukvo senčnih vej, Povzdvigne prst šaljivo in reče mu tako: „ S a m sebi se čuditi, ne vem, če je lepo!"

Cvet jagodov se zgane, všibe se mu noge, A listi beli z glave v trepetu mu lete; K a r hitro more, smukne v grmičevje temno, In sram ga je, in v srci kako mu je hudo!

22

T o vide solnčni žarki in z neba naopik Spuste se vanj v goščavo grmovja in mladik; Zaman se odmikaje, ne ve, ni kod ni kam, K o njih plamen ga kara : „ P r e p o z n o te je sram !"

Bagrena rdečica obraz mu pali bled. D a kar oči poveša osramočeni cvet, In ko za ža rkom žarek mladost mu je odžg:il, Pripogne glavo sladko v zeleni plašč do tal.

In v jagodah spomin se nikdar ne zamori, D a one cvet so gizdav poprejšnje bile dn i : Obličje zagorelo pr ikr iva vsaka še, K e r so lnčnega pogleda še vedno sram jih je.

Svoboda. R i b a po jezeri plava,

V zraki se ptica glasi. „Riba , kaj iščeš v globini,

V vzduhu kaj ptica mi ti r"

„„ Svobode zlate svetloba Kliče me gori v nebo:

Svoboda v čistih valovih Nosi me vodi na dno.""

23

Poletje.

Sladk i otroci , veseli bodite, V e n iz ozidja hitite sedaj!

V s e so zastave poletja razvite, Z njimi o lepšan najbčdnejši kr i i j .

Krasne med klasjem so zlatim cvetlice: M a k in plavica in kokolj b rdak :

V vence spleteno o bregih vodice Cvet je , katero spomina je znak.

K o s i pojo, oživljaje dobravo. K r e p k o vzdviguje skorjanec svoj glas,

Hrosti b r e n č e in metulji nad travo, K rožam hite in marjeticam v vas.

P l a h a , da nihče ji blizu ne more, Jedna se ptica glasi brez miru,

S k r i v a med drevje se v temne prostore T e r nagajivo tam k l i č e : , , kuku ! u

24

Vidi te nežne ovčice prebele! — Pisana trava delit i j im lepo:

A l i — o j , č u d o ! iz paše vzletele Gori so , gori na sinje nebo.

Runo l e skače se kodraste cede, Tamkaj srebrno in ža rko blesti:

Solnce zahaja in lune svit blede Ovcam meglenim domov zdaj vel i .

M r a č n o , tihotno je , vender zelena O z k a za plotom še temna ni pot,

Z iskrami živimi vsa razsvetljena, Mige ta joč k i smejo se povsod.

Iskrice ljube m i , svetle kresnice! Zvezdam jednake ste milih nebes:

Sevajte jasno na vse nam stezice, Z bleskom spet stari praznujete kres

25

Janez krstnik.

Mladen ič ven iz mesta se obrne, Drzoten v golo odhiti p u š č a v o ; N a ostri kamen tam poklada glavo,

In z runom krepke ude si ogrne.

Preprost je u m , oko njegovo jasno T e r k zemlji posvetna ga slast ne v e ž e ; D a rod bi svoj otel pogubne teže,

Ljudem pokoro oznanjuje glasno.

K o mis l i , tam sloneč na trdi skali , V svetlobi vzre podobo rajsko-milo, Da vsi so udje v njem zatrepetali.

„ S i n b o ž j i , vencler jagnje si v krotkosti , Z nebes prišel za naših grehov silo; Nevreden hlapec tvoje sem visosti!"

Ji..

Jesenska pesem. Slava , jesen t i , preljubljeni čas, Vzprejmi pozdrave , vriskanje od nas! Strk je že letel čez širo morje, K a m o r vsi pevci kri lat i b e ž e : Lis t ja oplenjeno že je drevo, Steblo podlesek dviguje go lo : Vender živl jenje, mogočno k ipeč , V trsovih žilah še bije g o r č č : Vender sedaj preveseli smo mi — Grozd j iče , oh , kako sladko si t i !

S l ava , jesen t i , preljubljeni čas, Vzpre jmi pozdrave, vriskanje od nas! T a m iz vinograda nesemo sad, V solnci dozorel l eskače se z lat : D a bi ne bila nosača krepka , N e bi ga vzdvigniti mogla oba! B r a t c i , sestrice! stopite okrog, Grozdje zobljite jeseni iz r ok !

27

Naj se zdravijce vesele glase, K a k e r š n i m srca nas sama u č e : P r v o napijaj tovarišu vsak, V s a k iz nas bodi junak, poš ten jak V z k l i k n i m o v drugo : živi naj j ih B o g K a r j ih je skrbnih o sreči otrok: Tretj i napoj iz globine srca Na j domovini predragi velja!

Dežek. (Po h r v a š k e m . )

Pada j , dežek , dobri dežek . Padaj , kamor ti je drago,

A ne padaj mi na grobje. K je r mi dete spava blago.

Sredi grobja prost je križec In pred kr ižcem g r o b i č mil i ,

T a m leži moj o t roč iček , Spava v snežnobeli svil i .

28

Pada l bodeš v mlado travo, Z nje v žemljico razgorelo.

Iz zemlje na dete milo, Hal ico k rop i l mu belo.

„ P a d a l bodem v mlado travo, Z nje v žemljico razgorelo,

Iz zemlje na dete milo, Ibi l ico krop i l mu belo.

O t r o č i č k a močil bodem. K a d a r pride mladoletje,

V prah zdrobim telesce nežno In raztrosim ga na cvetje!"

Na dan vernih duš. Z belim trakom sem ovila

Venec presen in cvetan, D a ga nesem na grobišče

S svečico denašnji dan. Morebi t i mi poč iva

K a k š e n o t roč iček tam,

29

K i nihče ga tu ni ljubil, K i siroten žil je sam:

K i ni sklepal drobnih rok, D a bi mo l i l : „ T v o j sem, B o g ! "

Svet i , sveti z zlatim bleskom Luč i ca pohlevna ti ,

N a gomi l i , pod katero Sladka stvarca mirno spi.

V i p a , cveti venca mladi, Kličite v grobek teman,

D a jo imam s srca rada, Nanjo mislim sleharn dan.

Dejte j i , naj s rečna bodi O n d u , kjer je zdaj doma,

Kje r so v druščino vzprejeli. V s i jo angelji B o g a !

- » * < -

Čudno. Sneg naletava v vrtinci h

l n kako mrzlo j e , hu! Za jček , poskoč i le hitro,

Streš ice išči domu!

30

Zajček uboga, nabere M a h a med potom skrbno,

Z njim vse razpoke zapazi V izbici svoji gosto.

Jedva je zajček v zavetji, V gozdu odmeval je strel,

Zgrudi na tla se u b o ž e c : Strah ga je silen prevzel.

„ O h , da poginiti moram, M l a d a in nežna še stvar,

Ze je po meni — ne vidim Sume več ljube nikdar!"

P u š k e umolknejo lovčje, Mrak se razgrinja že siv,

Č u d n o " , de z a j č e k , „saj skoro M i s l i l b i , da sem še živ!"

31

Kdo je to?

P o z n a š l i , d eček moj , moža,

A k i se ne postavlja v bran, K o divjih paglavcev se broj, V srditi ž njim nagneta boj ? Ubožec velik mož je ta, K i tepsti, tekati ne zna, K i smrtnobled v obrazi Živi samo ob mrazi, P r e t aka joč bridke solze, K a d a r se drugi vesele: Kada r poljubov svojih žar Pr i t i ska zemlji nebni car. N u , imenuj moža mi zdaj, D o k l e r , dokler — ne pojde v

K i v roki palico ima? D r ž e č jo trdno noč in dan.

32

Oče, otroka usliši!

Umolkni l i so zunaj ptiči, P o do l ih , brdih sneg leži : Nikjer jim gorke ni odeje, K i v mrzli zimi j ih segreje, N i k o g a r , ki za njih skrbi .

P t ič ice l jube, uboge !

Izginile so vse cvetlice, Povsodi iščem j ih zaman, Odkar je zima nastopila In jih nemilo položila P o d belim prtom v grob termin.

Ljubljenke moje, cvetlice !

In slišal sem, da mojih bi-atov Nekter i tudi zdaj trpe:

33

D a z a p u š č e n i m , samohranim T e r ljuto od ljudij pregnanim Uboga srca krvave.

Bratje predragi , ne s rečn i !

Na roča j materin presladki V zavetje ljubljeno imam, D a glasno od radosti vriskam, K a d a r sladko se vanje stiskam, K a d a r na gorkem se igram.

M a t i , o j , zlata, jedina!

In dete krasno, kakor zora, Naj lepše izmed vseh dreves Iz raja meni je poslalo, Nebrojno lučij mu pr ižgalo, K i , kakor zvezdice z nebes,

V slavo bleste se b o ž i č n o !

Srce veselo mi t r epeče , V s a duša sili mi v oči, V n e b e š k e m svitu gledam cvetje In angeljsko pos lušam petje, K i v mir pozemeljske ljudi,

V mir j ih budi in ljubezen!

34

Ročic i pred drevesom sklepljem, Poši l jam prošnjo do Boga, D a milost njega vsemu svetu N a p o m o č pride v novem letu, D a konec bilo bi solza.

O č e , o t r o k a u s l i š i !

Sirota na sveti večer.

S čudom nas objemlje svojim Vel ičas tna sveta noč,

Zemeljsko prešinja stvarstvo Njena neizmerna moč .

Pozdravljaje jo poslavlja Z zvezdno glorijo nebo,

Razsvetljena nji je v hvalo V s a k a bajtica lepo.

Petje, luč in cvet povsodi, M l a d i h smrečic duh krepak,

Drobna s rčeca t repeča , Ginjen dober človek vsak.

35

->.-.>>>;>>>:>.̂ :>^>:>r»*c:<:<:<:<^<-;«<«^<-

Iz zvonika lin zvonovi M i l o se v nebo glase,

Božjo čast v višini večno, M i r ljudem oznanjuje.

R o k i željno kvišku dvigam, Tebe mol im, Božič moj !

Če sirota tudi vboga, Vender sem rejenec tvoj.

Ma t i ljuba mi umrla. O č e ločil se sveta,

Smrt nemila meni vzela O h , prerano je oba!

A ljubezen tvoja greje Bolj še kakor solnčni žar,

In pod krilom njenim varnim Sem jaz tudi s rečna stvar.

Saj pri tujcih očetnjavo, Svetli B o ž i č , si mi dal

T e r usmiljenja plamene V dušah blagih zame vžgal.

G l e j , kako srce g o r e č e O d hvaležnosti k i p i :

D a j , dobrotnikom, daj milim Blagoslov svoj, Bož ič , t i !

Povračilo. Z ledeno sapo sever žene

Otrplost doli na ravan, Premrle gore , prej zelene,

P o d snegom svet je zakopan.

A dete vender, dete krasno P o njem hodilo je sedaj,

Ostaveljši domovje jasno Z a zemeljski pretemni kraj.

In obrnilo se je v hosto, K i v težkem zimskem spanji spi,

K je r pod snežno odejo gosto L e jelovina še bedi.

Lepo je smrečije zeleno Z dreves temnečih bralo tam,

Z nebrojem lučic razsvetljeno Prineslo v gorko sobo vam.

37

Nebo se vam je odpiralo In sijal rajski zor v obraz,

K o p r e č a r o b n o lesketalo Drevo božično je na vas.

T o dete božje vi molite, Njegov pogled je ves krotak,

Iz njega roke dar o v i te Poklon je prinesen vam drag.

Ljubezen za ljubezen dajte. Srce naj bode vam oltar,

Hvaležni nanje poklacbijte Z a povrači lo svoj mu dar!

T a dar ob vsakem novem letu Naj se stotero pomnoži ,

D a v rajskem vam njegovem cvetu Stoteri plod se zarodi.

38

iiipiuiminM Ž •

otročjega življertjcL.

Mojster - računar.

Blaže , okrogl i pekov- sinek Sedel jede je pred velo

T e r radoval se mlečne kaše . K o župnik pridejo mimo.

Gospod obstanejo čestiti In Blaž lepo odkrije se.

, ,Bog vzprimi te, si l i kaj priden „ „ S e m , ali jed je vroča š e ! " "

„ K a k 6 z učenjem gre , ker jutri K o n č a t e šo le , se mi zd i?"

„, ,Izkušnja, ta , duhovni oče . Prav nič ne dela mi skrbi .""

41

„ K a k 6 v računs tvu n a p r e d u j e š ? " R a č u n a t i jaz najbolj znam.' '"

..Kaj res? N o , Blaže moj učeni, Nalogico ti precej dam.

Č u j , jeden krajcar in še jaden, K a j misliš , ko l iko je to?"

Namuzne Blažek se ves zmočen , Povesi v krožnik nem oko.

. .No , jeden krajcar pa še jeden?" R a č u n ta reši z lahka se,

E j . jeden krajcar pa še jeden — — Zdaj vem — to jedna zemlja je!""

Dekletce v dvorani. Vesel je! dvorana odprta stoji, Skakaje se Barica vanjo spusti.

A kaj tam ugleda ? O j , čudo sladko, Naprot i hiti j i dekletce lepo!

Zavzeta obstane: kar ona stori, Posnemati vredno dekletcu se zdi.

42

Počas i pomiče sedaj se, a glej! Počas i i stopa dekletce naprej.

Jednake rasti j e , in istih je let, Nje kri l ice belo kot jabolčen cvet.

I kodrici zlati ji padajo vznak T e r vanje vpleten je vijolčasti trak.

O d radosti Bar ic i vtriplje srce, Druž ice želela si davno je že !

In piinico pisano vrže na tla. Saj ima družico ter s rečna je vsa!

Razvneta zavriskati hoče glasno, A „dobro mi doš la!" šepeče samo.

In k nji se nagiblje: ,,te rada imam, Prav rada, zatorej poljubek ti dam!"

A hipno prijazni otrok je ves plah, l n s rčece groza poprime in strah:

D r u ž i c e p r e l j u b e o b r a z je l e d e n , T e r g o s t o z a k r i v a o v o j g a m e g l e n

Jokaje se Ihirica naglo zbež i : Dekletca v dvorani zelo se boji!

4o

Očala. (Po f ra r . scskara . )

R a d s č rkami se časih Vrbanek je igral,

A ža l ibog nobene N i vender še poznal.

In neki dan po zimi. K o sam doma je b i l .

N i vedel kaj počet i . D a prej bi čas minil .

. .Kako so ure dolge!" Vzdihuje naš Vrban ,

..Igrati in igrati N i moči mi ves dan.

Vojščaki in konjiči Prestari so mi vsi.

In teh podob nobena M i že povšeči ni.

A h a ! — to bode nekaj!" Zdaj vzk l ikn i l je vesel

14

In sredi iz omare Naj lepšo knjigo vrM.

. .Pregledal bodem malo. D a mi preide čas —

T e bukve, iz katerih M i babica na glas

Sinoči brala bajke P r e č u d n e in krasne,

K je r Pa lček i in V i l e Zapored se vrste.

Odprta je že knjiga — A kdo bi umel to?

L e belo je in črno, T o vender ni lepo!

„ O h , res, kako sem bebast, Oča l saj nimam š e !

Saj babici je tudi Brez njih v meglici vse."

In hitro jih poišče T e r z rutico čisto

V e l i k i stari stekli Osnaži preskrbno.

Ponosno jih pritisne N a mali nos Vrban

In gleda in še gleda, A vender vse zaman.

45

O bajkah čarodelnih N i najti mu sledii,

In stran na stran o b r a č a Srdito brez miru.

Zdaj mati stopi v sobo In njo prisili smeh,

K o vidi dete svoje Z orožjem na o č e h ! —

„ K a r babici pomaga," M u deje preljubo,

„ T o , dragi moj Vrbanek, Z a tvoje ni oko.

Podvizati se moraš , D a skoraj bodeš bral,

D a brez očal zašije Zaklad ti knj ig svetal."

Po poti. „ L e tišči se mene, da moker ne boš T e r varuj k o š a r e , moj pridni A m b r o ž D a veter ne vzame ti knjige drobne In zvezka , kjer pisal si a - b - c - d e .

' 46

N e stopaj m i , A n i c a , vedno na noge. Saj v id i š , da dosti že imam nadloge. P o Tinetu ti se oziraš — zakaj? N a cesto glej rajši preplavljeno zdaj! Povedala bodem, p o č a k a j , že mami, D a tu pod dežnikom ti nisi šel z nami! ' '

„ „ P o d takšn im satorom ne skrivam se jaz, Naj dež me p r e m o č i , naj žuga mi mraz. Slovenec sem trden, ne deček mehak In hraber jaz bodem cesarski vojščak. T o čast bode zame in radost in sreča, K o bode vihrala zastava sloveča. K o švigal iz p u š k e ž a r e č i , oj! blisek, M e d trombami glasil se srčnost i v r i sek l — L i slišali niste, kar danes smo brali V uči lnici , kaj ? — Gotovo ste spa l i ! ' ' "

„ N i k a k o r ne! — Vender dovolj je o tem, Obleke je š k o d a , ti znova povem"

„ , , O j , sestra preskrbna m i , M a r t a , nikari N e brigaj tako se za plašček moj stari! D a bivaš na suhem in varnem le ti , K i mirno živela do konca boš dnij

47

P r i vas je kaj druzega, kajti čepeli A'si trije pri peči le bodete , jeli T e r p i l i , in kmetiški vedno ljudje Držali se strehe domače go rke . " "

,,IIa, ha!" se A m b r o ž e k zdaj mali oglasi, , , C u j , T i n e , kako se pač motiš ti čas i ! P reskoč i t i hočem domači ta plot fn ako ne cesar, bom v e l i k gospod!" —

Mala vodonoša.

„ H a j d , pojdiva hitro k vodnjaku oba, Pomoči ni t reba, saj sva že krepka!

Podvizaj se, M; in i ca , teci lepo, Hval i l i te bodejo mati zelo".

K o vrč na kori tu pred žlebom drži, Dekletce se smeje in s rečno se z d i !

Posoda je polna — „ „ p r e t e ž k a je , oj, Odnesti ne morem j e , bratec ti moj!" "

„ A nesti jo moraš domov vender t i , Saj v e š , da to delo za moškega n i " .

In malo pomišlja petletni Andrej T e r „moder sem", p r a v i , „ n o , mala , poglej! 1 1

O d kitic napravi j i svitek mehak In skrbno postavi nanj v rček težak.

„Po konci se d r ž i , ne majaj z glavo, Krepko mi korač i — e l i , saj ni t e ž k o ! "

Dekletce se vzpenja, napira moči, In komaj in komaj solze zadrži .

A nič ne pomaga, zaman je , gorje, Natočeni v r č e k j i pade z glave.

Pokvarjen predpasnik in kr i lce lepo, In čeveljčki nov i , o j , k a k š n o je to ?

Okopana miška je M a n i c a , g le j : „ „Le č a k a j , le č a k a j , poredni A n d r e j !

Zakaj , l i zakaj , o j , po vodo sem šla — O h , o h , da pr i mami doma bi b i l a ! " "

Rožica.

Očetov praznovali So pred Božičem god

Pr iše l je ljubih znancev In ž lahte žlahtni rod.

Najprej so gospodarju Stiskali vsi roke,

Voščeč i : B o g usliši Njegove mu želje.

In on se je zahvalil P r e s r e č e n in vesel —

Seveda se d r u g a č e Nosi t i mož ni smel.

Potem so med pokloni Posedli k mizi vs i ,

In z vincem zamočili Ukusne so jedi.

O č e t u sedel blizu Starejši je otrok,

S posebno slastjo jedel In pi l malinov sok.

50

Dekletce je vam bilo Prijazno in lepo:

K a k o jo ljubi oče T o „ rož i co" mlado!

In k njemu zdaj se nagne, Skrivnostno mu pove,

D a so zaprta vrata Ze lodčeka j i ž e ;

D a danes res odpreti N e mogla bi j ih več ,

K o vhoda bi prosila Najboljša tudi reč .

A zdajci stari sluga Prinese — o moj Bog ,

K a r strah me izpreleta, K e r padel je iz rok

Zdaj Rožici kozarček In ona le strmi

N a čudo od sladkorja, K i tii pred njo stoji!

Omamno jo prevzame Prekrasne torte čar ,

Saj svoje dni jednake N i videla nikdar.

51

> ? » i > ? g » » > » > . ' » > : ^ : » ! j K - : < ^ - : < i « « « « « ž < » g '

Oče tov kar poč iva N a Rožici pogled,

Smehljaje opazuje Obrazek nje zavzet.

In miluje ji r e č e : „ O h , š k o d a , škoda le,

D a so zaprta vrata Ze lodčeka ti ž e :

In š k o d a , da odpreti N e moreš res jih več,

Sicer bi kaj pri legla Ukusna se ti r e č " .

Zdaj R o ž a se zardela Šaljivo nasmehlja,

In. tiho m skrivnostno L jubo zašepe ta :

„ O j , atek moj preljubi, O j , s torto bi že šlo,

Boš v ide l , da jo spravim Se skoz — k l j u č a n i c o ! "

52

Tehten izrek.

„ O j , V i d k a , glej ročici K a k o v i tvoji sta!

N a vrt i nisi bila, Iz sobice ne šla.

K d a j s takima rokama M e videla si še ?"

„ „ J a z , mati ne, nikol i , A — - babica V a s j e ! " "

Nepričakovani piruhi. V mladoletnem Tednu cvetnem

Mačico pozdravlja vsak, K i je skrita In zavita

V svoj kožušek pregorak.

53 v.

M i n k a mala Radovala

T u d i stvarce se mlade, A združila, V venec vi la

Drobni vejici je nje:

Ovijale, Svit dajale

K a k o r lep okvir cvetan B i sladkosti, O j , radosti!

Jutr i na vstajenja dan.

G l e j , medena Draga njena

Že povitica stoji V e n c u v sredi. In besedi

Č u d ustavlja zdaj moč i !

M i n k a vneta In zavzeta

Delo svoje zre molčeč ,

54

K e r hvalili T e r čudili

Starši so se mu l jubeč.

„ C a s je spati", Deje mati,

„Dušica m i , lehko n o č ! " M i n k a mala Je zaspala

V zlatih sanjah se smijoč.

Jedva jasna Zora krasna

Vzp lava kvišku vrb gora, K o že vstane, V sobo plane,

Kje r je s reča nje srca.

A s t rmeča In boječa

T a m na pragi obstoji: Iz okvira Vanjo vpira

Pogled bistrih se oči j !

55

K a j zgodilo Se je bilo

Č u d o ! — ali možno je D a medeni Drag i njeni

Zak lad bi oživljal se?

N e , izginil Je in minil,

N i ga tira ni sledu, Sama rjava M a č j a glava

Venkaj gleda iz cvetu

M i n k a mala Je jokala,

T o ž n o bilo je srce; „ O h " , vzdihuje In žaluje,

„Kje povitica s i , kje ?'

56

-^»»»»»»f»»>r>jK-.<:<:c:<;<c<::g><:<^.

V „Skalicah".

T u v Skal icah radujem Igranju se valov,

Bedeč sanjaje — priča Povodnih sem godov.

N a d vrbami t r epeče Ž e poludnevni žar ,

V s a zemlja v zlatu plava, K e r solnce zdaj je car.

Globoko pripogiblje Medleče se drevo.

Izteza list in veje V tolmun hladan željno.

Vrs t a valov popotnih. Veselo žuboreč ,

Pozdravlja ga prijazno. Odtod v morje hiteč.

37

Metulj na trstu vitkem, Zibaje sam se, spi.

In roj mušic nebrojnih Ob njem se v k rog vrti .

Postrva blagorodna T a m pisana vesla,

M e d ribami obrača Ponosna se gospa.

Menj iček bistrogledi, Najvrlejši p lavač ,

Potaplja se in skriva T e r k a ž e se g lumač .

Ubog i kmetje kleni O d ščuke v beg hite,

In luska se j im bela Svetlika iz vode.

V presladkem pladnovanji Poč iva v plašči hrost,

N a vej i , kjer pripognen Do vode grm je gost.

5 S

O d jedi oddihuje In menih se težav,

A ponj usoda bridka Poseže iz nižav.

Ta t ica , bistra ščuka, Pobrala ga je v p len :

K a k o je to zaslužil T a m o ž , k i ves je len ?

Soparno je! — V a l o v i N a tiho žubore .

N a d potok že tenčico Razveša jo megle.

Metulja s trsta naglo Posmukne skrivna moč,

In muhe okrog njega Rrenče mu : „ lehko noč !"

A kje sem ? — Po leg Sore ? M o r d a sem bil zaspal ?

N i tukaj li me zibal V predivne sanje val ?

59

Rus;i lke*) sem jaz videl, N j i h petje čul in smeh,

Ob vodi njih plesove P o mokr ih gledal tleh.

In zopet slišim pesem, Odmeva temni les;

T o niso bile sanje, Pojo Rusalke res!

Mameči v i glasovi! O č a r a n k vam hitim,

D a v harmonijo vašo O d blizu se vtopim.

Grmovje v stran odganem In pomolim obraz:

Rusalke cvetolike O j , v i d i m , vidim vas.'

A ne! — Rusalke niso T e deklice mlade,

T o vrle so L o č a n k e , K i rake tod love.

*) Rusalke so izmišljene poganske boginje starih Slovanov, živeče v lesovih in vodah.

NI

Potovanje po zraku.

E v o , čoln po novem zdelan. Štiri noge v zrak moli,

Spodaj mizi je podoben, Ce pogled me ne slepi.

N a vrvicah zanj privezan V e s napihnen je balon:

„ T a nas od zemlje privzdvigne", Bratcem reče zdaj Anton.

P o l n čolnič in ves p ros to rček Ze je p rena t l ačen res;

Vender Hek to r , zvesti ps iček , Sede zdaj široko vmes.

A potrebno je , da pride T u d i S rečkov ljubi konj,

L e p lesen j e , na kolescih. In brez njega vse zastonj!

nI

V s i brodniki so nemirni, Skok in vrisk je semtertja;

„ P a z i , paz i , da A n d r e j č k a N e p rev rneš mi na t l a ! "

I v k o , najstarejši bratec, Čopas t si klobuk je vzel

In popotno še čez pleči Lepo torbico pripel.

T u d i ima — kaj ga ne bi ? — O d popirja daljnogled,

Da na tanko vse pregleda, K a r mu pride kje na met.

Ivko poje, I lektor laje, S rečko je smehu ves poln,

T o n č e k z b ičem trdno poka, Čvrs to v zrak poganja čoln.

Srečen pot, družina mlada ! Plavaj z Bogom v daljni svet;

Zdaj uživaš dni najlepše. Dni otročjih zlatih let!

(.2

Bratec in sestrica.

Lenčico l jubim, sestrico sladko, Vse kar je moje, vesel delim ž njo.

,, L e p š e g a deteta videl ni svet", Materi skrivno dejal je naš ded.

O j , in razumna je , to vam povem, Z njo se povsodi pokazati smem.

Stara dve leti in meseca dva, Cujte! do dvajset že brojiti zna.

„Oče naš" moli kot ange l jček zlat, V petji stmad ne doseza je mlad.

Nje sem voditelj, petletni dečak , B i l , ko storila je prvi korak.

Letos že v ,,kolu" okrog jo vrtim, D a mi ne pade, jo trdno d rž im;

63 .

A če se zvrneva venderle vznak, — Časih nevkreten p r e č u d n o je tlak —

Smeh le nastaja, za skokom nov skok, Lenč i ca moja je hraber otrok;

Redko doslej so mi tekle solze, K a m o l i zdaj, ko dorastel sem ž e !

Miško. (SvsSr i r .o pa h r v a š k e m . )

D e č k a nekdaj svet poznal. Miško ga imenoval, K i dušica b i l je blaga, L juba vsem ljudem in draga. Mater vzame smrt mu rana. In sirota samohrana Brez sestrice je in ate.

Le to zvršil je deveto, In ko stopil je v deseto, B i l dijak on v prv i šoli T e r nadmodril kogar k o l i :

64

Dobro znal je citat', pisat', Mol i t i in malo risat", K a k o r detca i vi znate.

A po smrti svoje mame O n premišljevati jame: K a j ubožcu mi počet i , Ce od gladi nehčem vmreti ? 11 čem I i prosit kruha iti , Mater i v sramoto biti ? Tega mi srce ne more!

In k učitelju pr i teče , Svojo željo mu i z r e č e : D a voljan je dlje hoditi V šo lo , pridno se učiti, D a hče lekcije dajati, Z a mezdo poučeva t i , Najti sebi sam podpore.

U č e n i k , možak dobroten, Siromaku blagohoten, Pregovori l je z županom, D a njegovim bi drobljanom Miško uk dajal v pisanji, Risanj i , mol i tv i , branji, In pr i njem bi bil na hrani.

65

T a k i m potom on učitelj B i l in vrli odgojitelj, A dijaci njega mali Skoro citati so znali . In seznanili se s svetom; Leto Miško je za letom Srečen bival pri župani .

Jako dobro je študiral In licejo absolviral: V pridnosti se ni okrsi l . K o je pravoslovje zvršil . Zatorej brez vse težave Stopil v s lužbo je postave M e d u radn i ške pisarje.

Ondu Miško sodeč blag B i l je vsakemu predrag, Vsakemu je sodil pravo, S tem si dobil čast in slavo In potem le časa malo P o novinah vseh je stalo, O n deželni da g l a v a r je

66

K a j pravi te , gospoda moja, N i d e č e k ta li vreden čuda,

O n , k i je sam si bi l pomagal, N e bal se dela , bal ne truda?

A staviti bi jaz hotela. M e d V a m i da so njemu drugi,

Podobni Mišku že v sedanji, In bolj v bodoči še zaslugi.

Zatorej danes pevka V a š a Čest i ta V a m , prihodnjim sodcem,

Predsednikom, poslancem, učenjakom, A čujte 1 d o m o l j u b n i m le m o ž a k o m !

Naprej — nazaj! „Z vijolico jaglec prišel je iz tisi, K e r petje skor jančje nam brezen je dal.

Pozimski zdaj z Bogom zapor preteman! Iz njega hitimo na čisto ravan !

Poglej te, nad nami pr isrčni strnad Po joč oznanjuje deh tečo pomlad.

«7

Petero se zbralo nas vkup je Ijudij, In to se krdelo j unaško mi zdi .

Igrajmo se vojske, tecimo na boj , N a dva se razdelka odredi ves roj !

A treba je prej vam z mastjo in ščetjd Napisati brke in č rno brado.

In tega se dela ne branil bi jaz, D a naglo prestvarim na vsakem obraz.

Najprvo Bojanu! N i res l i brdak ? Zastavo dviguje bradati junak!

P o d nosom Grozdanko naj zdaj okadini T e r dimast na čelu j i križ naredim.

C i r i l , t i , ne stresaj mi vedno glave, K e r tebi je treba najprvo brade!

T i vojvoda bodeš obračal vse nas, A to se ne more, če gol je obraz.

N u , dobro ! Stecimo, kdor more poprej, A prvo vsi vkupe zapojmo „ N a p r e j ! "

„ N a p r e j z a s t a v a S l a v e , N a b o j j u n a š k a k r i ! "

68

„Se znamenja pes ni jedini dob i l ; Miruj ni i ! T i z nami se bodeš bor i l ! "

Žival nepotrebne se brani cesti, Zalaje n e v š e č n o , skakaje zbeži.

Dekl ički in dečki „ s to j , Gr ivec !" kriče, N a vrat vs i , na nos vsi za njim se spuste.

Dospeli tekaje v sosedov so vrt, T a m beli na travi do prta se prt.

Nanagloma vojske viharni korak Pohodi l je platno in travnik mehak.

A. zdaj se junakom zagradil je pot, K i v zmagi pridrl i so hrabro do tod.

Soseda z lopato pred njimi stoji, Namahne srdi ta , na nje zakriči .

„ N a p r e j " j im umolkne, poprime j ih strah, . .Nazaj" se obrne sovražnik ves p lah!

69

Č u d o .

Blagota s Samom skozi okno N a vodo gleda govoreč ,

K o š č u r k o m a je ploha sula Nizdolu iz megla šumeč.

Mehurc i so se tam vozil i , Krožeč i v jezeru lehno;

Z resnobnim licem bratec Samo Učil Blagoto je ljubo:

„ K a r se spominjam, deževalo K o t danes ni nikoli še,

Sicer n a m a č e dež le travo, A zdaj še voda mokra je!" —

70

Dolga pripovedka v kratkih verzih.

U v o d i n p rvo poglavje.

Pogledite mi T o n č k a ! N i res li čvrst dečak ?

Ob štirih svojih letih K a k o v je korenjak!

A vender, vender tudi Ze bil je nemoč;in,

O praznicih minulih B i l malo je — bolan.

(Izreči ti i mi prave Besede se ne zdi ,

K e r , s t rašnega imena. Grdo v uho zveni!)

N u , bilo je v nedeljo, In T o n č e k sam doma,

K večernici je mati In sestra Jela šla.

71

Popreje naroči la Se dekli je zvesto,

D a pazi na otroka Skrbljivo in lepo.

P a s posli je težava Saj veste, ako ne.

T o mater povpraša j te , In začudi te se.

Izimek od pravila V s e svoje zemske dni

Prijazna M i n a stara N i k a k o r bila ni .

In jedva je stopila Iz sobe nje gospa,

K o niti dekla mogla N i biti že doma.

Pr ipravi la na naglem Z a malico je vse,

P o vodo hitro stekla, K e r se mudilo je.

In res je šla po vodo, Nikamor ne drugam.

72

A kaj je ona mogla, Ce bile tudi tam

Prijateljice nje so Jezične in modre,

Ka te r im ni braniti. K o umno govore.

Kate r ih poslušati Potrebno je . s t rmeč .

In semtertja besedo J im vpletati , k ro teč ?

Beseda, voda teče T e r urica in dve

Izgineta, da človek, K a k o l i , sam ne ve !

Drugo i n na jda l j š e poglavje.

T a č a s , ko M i n a stara. Zavita vsa v dolžnost,

Zabave klevetljive Srebala je sladkost,

73

; : > : ; ' > : i : ; : i : > : ; : ; : i * < { « « « « « « « « « < •

Igral se T o n č e k čvrsti In bil zelo vesel

T e r pesemce slovenske Glasno je peti jel.

Konjiča zdaj nap reže In teka z njim okrog,

- ,Tra , tra! t ra , t rk i* zatrobi Krepko v leseni rog.

In vselej razjezi se, K o zvrne se kon j i č :

. .Pogledi , maček črni, K a k o je konj za n ič !

T i t e k a š , naglo s k a č e š : Kje r h o č e š , obstojiš,

Znaš drgniti in gosti, Podgano, miš loviš ;

Zakaj li baš zelenko Brezumna je žival ?

K a k o sem nagovarjal, K a k o sem ga nažga l ,

D a pridno bi mi delal. Besedo slušajoč,

74

K o vadim ga in vadim, P r o s e č in j oka joč :

Zaman se revež t rudim! A kaj li bode to ?

Iz druge mi sobane Diši sem kaj s ladko!

Pogledati je treba, In zvedeti takoj. —

Podvizaj mi se, maček , In t i , konj ič , z menoj!

H o , ho! kaj sem opazil ? P r e s r e č n e mi oč i !

V s a miza obložena Z najboljšimi jedrni!

Povit ice medene Namazane gosto,

Povojene klobase, Narezane tenko;

In v sredi jagnje belo, T o čudo je sveta!

O d presnega je masla, In še oči ima.!

T o d piruhi okol i , A tam olupki so

T e r hren, rdeče gnjati, Opisane z mastjo.

V s e zdi se mi preskistno, A jaz ne iztrpim,

Dokler od vsake stvarce Trohe ne založim!"

Z drobtinico ko lača Z a mizo T o n č e k šel,

hi skoraj tamkaj v slast je Klobaso celo snel.

„Kako se je pr i legla! A žejen sem zelo,

K e r bilo je preslano Povojeno meso.

T i i kapljice n i vode: A pivo tam stoji. —

Pogostoma sem slišal, D a pivo dobro ni.

A ka j , ko bi zamižal , Izpil na naglem vse.

76

D a čutiti ne bode, K a k o v o pivo je ?

P e ! — to ni dobro bi io! Res pivo je s t r a šno!

Oči sem bi l zatisnil, A vender je grenko!

Z d a j , m a č e k , tebe vabim, D a tudi kaj p o j e š :

A kadar se nakosiš , D o b o d e š p iva , ve š !

N e , tega vender nehčeš , In modra s i , ž ival!

L a s k a v e c , t i , kaj d r g n e š ? Zadosti sem ti dal.

N a konček še klobase, N e b o d e š se kesal! -

K a k o se opotekam, D a kar na nos bi p a l !

Tec imo zdaj k ig račam, Poslednji je že č a s !

In kdo hitreje skače , T i , m a č e k , ali jaz?

77

Ne morem - noga težka P o glavi mi šumi.

Vse obratno se suče, Stol z mizo v ples hiti .

Zelenko preneumni! K a m ti tako letiš?

Ostani z manoj, m a č e ! P o v e j , če ne besniš ?

H a h a ! to res je č u d n o ; Zdaj se zibljo i tla —

Tako jaz nisem videl Nikdar š e , hahaha!

Orodje, miza , stoli, N a d manoj hišni strop

Z a č e l , haha l plesati, Leteti je v ka lop!

T o je zatorej — kajti — Zelenko stoj — in — t i "

V s e tiho je po sobi, Bolniček trdno spi.

78

Poslednje poglavje.

Spal vedno še je T o n č e k , A legel že je mrak.

In m a č e k tam pladnuje. Konj ič je zvrnen vznak.

C i l j , Jelica se meni. Ž njo mati govori .

Naprot i njima M i n a Iz kuhinje hiti .

. .Kako je b i lo , M i n a ? Vse v redu l i doma r"

» » O j , tega ne skrbite: Saj veste, n u , gospa!""

- K a j T o n č k a ni na oč i?" . , „Kak6 je b i l glasan!

N i tega, kar prepeval Čvrs to je: „ h e j , Slovan!" '

V s e tiho v prvi sobi, Povsod vse brez glasu —

Nikdar nikjer o T o n č k u N i tira ni sledu!

79

T j a v zadnjo izbo mati H i t i sedaj sk rbeč —

Pred njo na tlaku golem Leži nje sinek s p e č !

„Vse križem je na miz i ! — A kdo je pivo pi l?

O M i n a , duša lena.' Kje moj je T o n č e k bil r

M o j T o n č e k , ljubi T o n č e k ! ....Kaj mati! — N i še dani

, ,Ne, noč šele nastaje". — , ..Zaspan sem in — b o 1 a n

,Bo\an s i , T o n č e k dragi? Povej m i , kaj ti je?"

.... N u , mat i , lačen nisem, A že ja , žeja me !""

..Hčeš piva?" vp raša mati Šaljivo se smeje:

....Ne p iva , to ni dobro, Daj malo mi vode.

O j , sladka je vodica : K a k o sem je vesel.'

SO

O d samega veselja X e vem, kaj bi poče l ! " ' '

..Moj ljubljenec pr is rčni !" ,, , .No , vidite gospa,

N i bilo res li dobro, D a sem po vodo š l a?""

Gospodinja Rezka. Danes je opravila,

D a kam z glavo ne vem; P o l urice počiti

N e morem i ne smem.

V metilnici zdaj metem; T o delo ni lehko —

A presno maslo hočem, D a se stori lepo.

Ivanka, čakaj malo: K a j tamkaj delaš ti?

Nerodna , žlico ližeš. T o snažen posel n i !

s i

Moj L o v r e n č e k , tvoj bratec. D r u g a č e n je clečak:

O n smetano si meša , K o t kakšen star možak .

Niko l i ne pritakne Pokri te se jedi,

N i slad Zelo me roka O d delanja boli.

Zatorej si zaslužil Tropinj maslenih je,

D a ž njimi okoristi N a pragu drevi se.

R d e č k a , dober v e č e r ! K a j v me roge moliš ?

Napasla si se v lazu, A zdaj si v hlev želiš.

N e kloči jezna, kokl ja! N a gredi spat po jd i :

N a d pišče ta preljuba Peruti razgeni!

K a j meni preubogi Skrb i se nakopa,

Č e matere ni drage, O č e t a ni doma!

O h , vedela bi rada, K a k o bi šle stvari,

D a R e z k a jaz bi modra N e bila njiju hč i ?

Bratec.

Čuj , detece joče in joče glasno, Prepeva mu pesemce mati sladko.

A Dragica vrže ig račo na stran: „Od kodi ta mali otrok je poslan?-

„,,Od angeljev! B o g je med njimi izbral, Poslal ga na zemljo, za bratca ti d a l " - .

In radostno vzkl ikne dekletce: ,, A res ? Potem je moj bratec prišel iz nebes?

83

O d tamkaj, kjer zreti nam bode Boga , K je r sveta Devica je mila doma :

K je r nikdar ni zime, le majnik cvetoč , K j e r tudi p r e s r ečna jaz bodem n e k o č !

Zdaj vem, oj, zakaj tu v zibeli leži T o dete, zakaj ga v nebesih več n i ! "

In materi hče rka šepeče v uho: . ,Tam gori jokalo jim je prehudo!"

Ded in babica. (Pu3tna šala.)

Sinoči hteli biti Otroci so ljudje,

V s i preveseli ..pusta" In zadnjega mu dne.

Drobljanci vsake vrste, O d tod in tam doma,

Držali se p r i plesu, K a k o r gospod, gospa.

14

In M i r k o , vseh najmlajši, Domače hiše sin,

Izmislil si veselja Poseben je nač in .

U k r a l se je z družico P o stolbi v dedov hram,

Razgra ja joč po svoje Vse preobrnil tam.

Dekletce ga umeje V pomoč mu pribit i ,

Predale ž njim premeta In vse, kar v njih tiči.

Že star je kožuh najden T e r ..bambus" okovan,

Klobuk , ovratnik dedov, Pr iš lo je vse na dan:

Ogrinjalo, ki lepše Vseh pisanih je rut,

In babičin klobuk ž njim, S peresi ves obsi i t ;

85

T e r njene rokavice, Prostorne in mehke.

..Jaz vanje vsa bi zlezla O d tal do vrh glave!"

„..Ne bodi mi preprosta J Čemu se šališ zdaj,

K o prazilim ni igračam Primeren čas ni kraj ?

Ogrni rajša ruto, K l o b u k na glavo dej,

D a babici preljubi Podobna, bodeš p r e j !

Podvizaj se ter g led i , K a k o počenjam jaz :

Poprej bi l vnuk sem M i r k o , Zdaj dedov sem obraz!""

..Takoj, takoj, prijatelj! K a r moči je, hitim,

A pazi, da v ti sili Glave ne izgubim.

86

Oh — torbice ne vidim, N i sladkih v nji stvari j ! "

.. ..Oj, Zorica, ti slepa! K a j nimaš l i očij ?

O d roke k tlom ti visi, A kar se zdi , to je,

D a z jedercem presladkim Seznanila si se!""

„Jaz nisem sama rada, Zato se ne huduj:

A idiva zdaj k plesu, Ze vabi godba, či i j ! "

., ..Pod pazduho me primi, N a desno stopi stran!

T i bodi žena moja, Jaz mož tvoj spoštovan !""

K o stopita v dvorano, B r e z k o n č e n tam je smeh,

Nagledati otrokom N i moči se obeh.

S 7

S slovesnimi koraki , Zavedna si cesti,

Prikimata ozbiijno V priklon na vse strani.

„Oj, Zorica in M i r k o , K a k o sta zdaj brdka,

V ti pustni preobleki Izvrstna res oba!"

., . K a j eujem! — Preobleka ? K a k o se moti svet!

N e vidite, otroci, D a dragi svoj sem ded ?

In ta mi je soproga: Kje Z6ra j e , ne vem.

A „ko lo" se pričenja, Prosi t i l i V a s smem?'"

Ded vljudno se prikloni Pred babico do tal

T e r nje obrazek njemu Sladko se je smijal.

88

Ponosno in veselo, P o konci se d ržeč .

Zenico mož poprime Z njo v „kolo" se vrteč

A kaj se je zgodilo ? T o res je prehudo!

Pero se mi upira Popisati vse to!

Najrajša bi molčala, A tega spet ne smem,

Citatelj bi se žalil, In kaj storim potem r

No , bodisi, če tudi T a posel je t ežak :

Sočiitljiv naj posluša, K d o r prav- je poštenjak

Nesrečni kožuh dolgi T e r palica z glavo.

In ruta vseh naj lepša. In torba pod roko.

89

Klobuk širokoglavi , K d o njemu bil bi kos? -

Ovratnik dedov bridki. Drezaje v drobni nos j

Oh, vse je pripomoglo, D a spet grmel je smeh,

A s ta rček in starica — Ležala sta na t leh!

Pri zibeli. (Feasm k r a l j i c Viktori je .)

Rahlo vzduh pihljaj večerni , M i r objemi, morje te ! K e r na svilni mu blazini Zdaj počiva moje vse.

Sladko dete, pri zibeli O kraljici več ne vem, V srci svojem samo čutim, Da tii mati biti smem.

K a j so Indije zakladi Prot i tebi, l jubeč moj!

00

K a j ponosna mi je krona, K o primerjam jo s teboj!

Sladko dete, pri zibeli O kraljici več ne vem, V srci svojem samo čutim, D a tli mati biti smem.

N i britanska leoparda, N i prestola vse zlato, Varova l i te ne bodo, Če ne čuva te nebo.

Poš l j i , pošl j i , B o g visoki Angeljev mi svojih bran. D a nad angelcem bedeli Skrbno bodo noč in dan.

K a d a r mol im, nisem žena Jaz kraljevskega rodii . Sem sopruga le in mati K i vzdihujem iz p ra ln i :

Pošl j i , poš l j i , B o g visoki, Angeljev mi svojih bran, D a nad angelcem bedeli Skrbno bodo noč in dan.

91

Pripovedka. Cul i bodete, otroci moji, K a r se nekdaj zgodilo po boji. K a r takrat poskusilo pero Moje je popisati zvesto. Naslov pripovedka t;i ..Ranjeni vojščak" ima.

, ,Yojske plamen grozni je na novo vnet, Y rako izpremenjen lep zapadni svet: Po lkov vrste dolge pz-oti si stoje, S strelom g o v o r e č e , topi vmes grme. Divje in nemilo brata niči brat — M e č sovražni zanje svoj krvavi sad.

D o k o n č a n za hipe je prestraši l i boj, „Zmaga!" kliče N e m e c , .dan je zopet moj!" In zmagalec srečni — zdaj samaritan — Bliža se jetnikom, k r i jim vstavlja ran. Tamkaj med boln ik i , g le j , leži vojščak, K i se je nevs t rašno bojeval junak:

92

Viteški mladenič ranjen je hudo, Desna roka meču pala v plen celo. S rčno se podvrže — hud bi bil zamud -Skoraj je odločen pohabljeni ud. Zdaj šele mu solze orose oči, Padajo na roko biseri svetl i ; Z vročimi poljubi krije jo sedaj: „ O j , živil sem s tabo mater drago kdaj M a t i , moja mati , kaj hčem zdaj s teboj Desne roke nima sin ubogi tvoj!"

Po leg sebe roko položi vojščak In utihne tožni Francije junak: A svetile večno bodo se solze, K i na mrtvo roko tekle so svete".

« *

Jel i te , dušice mile, D a oči so vam rOsile, Smil i se junaški vsem trpin. K i bil toli je hvaležen s in; V e m , da ču t i t e , zakaj srce Bolj od rane peklo ga hude : Mater drago tudi v i ljubite In hva leč do smrti j i s luži te!

93

Deček in metulj. . .Moj b o d e š , moj , prelepi

Metulj frčeči t i ! " In svojega se lova

Že lovec veseli.

, . „Ne!"" tiho odgovarja Me tu l j , in vstane v zrak,

„..Ne dam se ti ujeti, zapirat i ne V mrak"".

T e r kvišku do vršičev Drevesnih sfrfoli,

N a š deček si otira Solzice iz očij .

vO bež i , ti p resrečni , P o bliskovo frčiš,

In z dihom mladoletnim M e d cvetj ičem živiš.

94

Z a taboj jaz bi hitel, A nimam jih perut!

O h , ni mi ga veselja — Usoda mi je trud!"

,, „Kaj nisem morda tudi Jaz mučil se zaprt ?

K o nisem izleteti Se mogel v pisan vrt?

N e veš l i , da napiral Crvič se je hudo.

K o bilo se mu v ječo Zapresti je tesno r

Prebival je v temnici Pokojen dan na dan,

N iko l i se uporen Usodi stavil v bran.

K e r znal je vrlo dobro, D a mu napoči zor.

In da krilat razdere Svoj temni si zapor :

95

D a pomlad mu trosila Do cveta bode cvet,

Da svoboda ga č a k a — Vesoljni čaka s\ e1 !

In č u j ! tako se tudi Se tebi dogodi,

Če bodeš verno služil Dolžnostim svojih dnij.

Človeka v učenosti Kr i l a t a č a k a moč,

Z njo bodeš osvečaval Nevednosti si n o č :

Potem na vek svoboden T i bodeš , dragi moj :

S v o b o d a b i v a v z n a n s t v i l , In v n j i v e s s v e t j e t v o j ! " u

96

Izgubljeni Bog. , ,Oh , matka, kaj se je zgodilo —

Preljubega Boga več n i ! " T a k o tožilo dete milo,

Solze mu lile iz očij.

„Podobe n i , je n i , b les teče , Katero sem dobil za g o d :

Umeti moči ni nes reče , D a je izginila od tod".

In mati i š č e , je tolaži T e r kmalu konec je nadlog,

G l e j , najden je zaklad najdražji , L e - t u je izgubljeni B o g !

,, Varuj g a , duš i ca , ti moja, Skrbno ga drži in trdno

T e r brez prestanka in pokoja Naj tvoje pazi nanj oko.

97

K o velik b o d e š , otrok zlati, O i , ne izgubi mi Boga,

K e r blizu ti ne bode mati, K i k tebi ga nazaj pelja".

Sirota. Bo konci , deček mal i ! Razvedr i si obraz: Izvijaj svoje ude Ljudem na kratek čas.

Za t rob i , v r i ska j , skači , Naprezi vse moči , Nasmihaj se, če tudi Oko se ti rosi.

Tova r i š a trpljenju Podala ti druhal, D a s toboj izučena P o s k u š a se žival.

98

Ohrabri se , a naglo .' Ž e čakajo ljudje: N e vidiš 13 p r e t eče P r e t e ž k e tam roke?

P r e m o r e š muke skoraj, In potlej bodeš prost; Objame trudne ude Pokoja ti sladkost.

K a k o ti dobro dene, K o bodeš v snu objet! V naročaj te zaziblje Ljubezen gorka spet.

In ,,mati!" zašepečeš , „ O h , ti si res pr iš la! Ljudje so 1 juti rekli , Gor je , da si m r t v i l *

S poljubi te pokrije, Pritisne na srce, In spet sladkost z-ačuješ Besede nje ljube.

99

^ ^ ^ » ^ ^ $ ^ > : > : > ; > ^ y ^ » ^ » l < • : < : < ^ : < ^ C • < : < < < ; g ^ ^ < •

P r i materi te novi Detinstva čaka raj, In zopet s rečen bodeš , X a k 6 r si b i l nekdaj.

A zdaj po k o n c i , d e č e k ! Razvedr i si obraz, Četudi le prisiljen Ljudem si v kratek čas.

Ohrabri se, cla naglo Pres top i š odru prag : Sirota si po dnevi. P o noči angelj b lag!

100

Otročji elegiji.

Mrtvi kanarček. L j u b č e k prisrčni sladak! k a n a r č e k najlepši,

jedinec, Kteremu bilo zvesto vdano je moje srce!

A l i je možno in res, da ti me ostavljaš za vselej, Mene, k i tebe goji l , zate l jubeč sem skrbel?

Ž e me ne g ledaš sedaj prijaznim in bistrim očescem,

K i mi radostno pojoč, vedno pr i meni si b i l , Mene poljubljal. — Gorje! nikdar že dalje ne

bodeš Zobal presladkih drobtin nežno iz moje roke !

Žalil me nisi nikdar, napravljal mi čisto veselje. P t iček , zakaj l i , zakaj vsekal si rano mi to ? —

V kovčeg te bel položim, postlan je z blazinico svilno,

Nate vijoličin cvet trosim in listje mlado.

101

— : >: ?: ̂ : >:•>;-»:->-:•$• *<: c: g-: : ̂ :<-;<-:<-

Ljubček prisrčni sladak! kanarček najlepši, jedinec,

Zadnji pritiskam poljub zdaj ti na perje zlato! —

K o v č e g je beli zaprt, solzan ga ponesem na vrtec. Tamkaj izkopljem groblč , rožo na vrh zasadim:

Vedno zalival zvesto s solzami ti bodem žemljico, D a ti izraste iz nje koša t grmič in hladan.

Tvoj ih tovarišev zbor, ki tam udomači l se bode, T e b i naj poje v spomin pesmi prisrčnih glasov !

Jaz te obidem vsak dan , nikdar te ne zabim, predragi I

V mislih o tebi zaspim, v sanjah ostanem s teboj!

Drag i kana rček ti moj I zasuta nad tabo je zemlja —

Vzprejmi ljubezni gorke, vzprejmi nje solzno „zdravstviij !"

Po počitkih. Davni, preradostni čas poč i tkov mi rajskih užitih !

Ka j l i , zakaj si minil z naglostjo lepega sna ? — Idem naj v ječo sedaj, ko svet še okoli je krasen,

K o blagoslove okrog vsiplje še mili nam B o g !

102

Drevje nagiblje do tal se, težko s sadjem obloženo. Grozdi na trsu zore, ajda po medu dehti!

Cisto, kot ribje oko, nebo je in solnčnato vedno, V z d u h je premil in krepak: lepši od dneva je dah.

N i tke sreberne plovo po pisanem polji š i rokem, Cedo po lokah zdaj že in ob strniščih pasd.

S polja po prosu zvene prijazni glasovi v razorih : „Pet pedi ! pet pedi!" zdaj tam prepelice pojo.

Ribič pogreza skrbno si mreže v p o t o č e k šumeči , . D a bi potegnil postrv bistro iz bistrih valov.

Z gozda razlega se rog, razlega se lajanje mnogo, Pokanje pušek , za njim s rečnega lovca zavrisk.

Drobno nab i rasuh l j adpas t i r ček , da vkuri l bi ogenj, S polja je že izkopan slastni in ljubi kon in !

Ogenj se vnema, plamen svetal plapola iz kurjave, Duh se razširja vonjiv, k malici sladki vabeč —

A l i gorje, o gorje ! v dvorani tihotni in pusti U b o ž e c otožen tičim, belim si vedno glavo,

Glavo , ki polna je še spomina, iger in veselja, K i se vkloniti ne ve jarmu p re t ežkemu zdaj! —

V r n i zatorej se čas poči tkov mi rajski užitih, T i , k i si meni minil z naglostjo lepega sna.'

V r n i se zopet skoraj s ča robo mi nedopovedno, Nove radosti že l jan čakal te bom hrepeneč! .

—5-*<—

103

Tri sestre. Haroir .a Ei - ip :v = i k a .

Drava mirna in ž ivahna Soča . Sestri bistre Save sta obe,

Vse tri h č e r e krasne imenitne Drage nam slovenske so zemlje.

Razgovarjale nekdaj se sestre — L u n a plavala je vrh neba —

K t e r a njih dospela bi najprva Jutri v širi naročaj morja.

Savo so objemale in Sočo Skoraj svetle sanje presladku,

A potuhnena začenja v daljo Drava teči tiho in skrivno.

P rebud ivš i se ugleda Sava Sestro proti morju se valeč,

V s a srdita dere čez skalovje In se spušča v divji tek šumčč.

104

Kvišku plane še ž ivahna Soča, K i prekanili sta jo zaman.

K e r z močjo zažene silovito Ona se takoj v nasprotno stran.

Skozi ozke struge tam bobneča T e r pred i ra joč goram srce,

Vzpenja v temnih se duplin soteske In napaja p r v a vseh morje.

Opomin.

,, Vrtec." goji mi prijazno, Zlatolasi otrok moj!

T e b i skrbno je obdelan: Cvet in sad njegov je tvoj.

K a r ti daje, vse nabiraj V bogat venec in sladak:

Njega se spominjal bodeš Radosten še mož krepak.

105

T u duhovi cvetov- mladih Tvoje zibljejo srce,

V neoskrunjenem jezici K tebi divno govore.

Spremljevalci bodo tvoji, Dokle r bode grel te svet,

In do groba ne pozabiš Blagoglasja njih besed!

106

Telovadske pesmi.

s *

Telovadec.

Jaz telovadec sem čvrst in vesel Maju smijoč se do vrha popel! Palico krožiti z jedno roko, Valjat i , suvati, sukati jo, T e ž k e naročn ike kvišku d ržeč , In kolebaje jih hitro v r teč . T o mi je radost, ponos je to moj ; K t e r i l i v tem se izkusi z menoj!

Jaz telovadec sem čvrst in vesel Maju smijoč se do vrha popel! V r v c o preskakam nazaj in na stran, V a d i m na kozi se rad in skočan :

107

Primem za letev i rt plezam na drog. N a g l o , kot p t i ca , le teča tja v log. R e s , telovadci! ponos je to moj : K t e r i med vami se meri z menoj :

Hej, telovadci!

K d o r telovadec je , temu se zna : Vgibično hojo, postavo ima.

Cujte.' za rana na daljni prehod Robna g r m e č e g a vabi ropot.

Že telovadec uvrščen stoji, L i c i ž a r i t a , oko plameni.

Trdno po taktu, vesel in srčan, O n prekorač i goro in ravan.

Srce pogumno, p rečvrs to telo, Skale in jarke prehodi lehko.

Zunaj se vad i , ko ptica leteč, V r i s k a in poje, življenja k ipeč .

108

M o č mu dviguje in širi srce, K i t e čvrsti mu , roke in noge.

Prisega. N a zemlji prekrasni lep biser svetal Očina je , ktero sam B o g mi je da l : P o b o ž n o , iskreno verujem v B o g a : Očini se duša naj moja uda, Očini v ljubezni naj se zaroti, D a njene do smrti so moje moč i ! In T i , V s e m o g o č i ! podaj mi krepost, D a to bi izpolniti mogel dolžnost!

109

Peseince po nemških, s *

Krkelili!

K r k e l i l i ! Pete l inček vas budi ! Zlato solnce že ne spava. Davno po obnebji plava, In skorjanec se dviguje, V zraku sebe sam radiije: A bečela medovača S cvetja se b renče p o v r a č a ; Jagnje belo v rosno travo S k a č e z materjo v dobravo. K a d a r dan se zazori, N a dvorišči zazvenč i : K u r glasno: k r k e l i l i !

110

Dragoljiibec. ..Povej m i , dragoljubec moj! Zakaj zvončat ves cvet je tvoj ?'*

,, , ,Majnik, kral j n a š , misli priti , kičem mu prihod obzvoniti, D a razlegne se v okrdgu P o goricah in po logu T e r naproti zableste Cvetke mu in zadiše"" .

—5 *<—

Proseče cvetlice. K a d a r cvetke noč pozdravlja, Upogibajo g lavo: Nehote jim iz očesa Solzni biseri teko. In cvetlična srca mila Kvišku plavajo, deh t eč , Divno čistega življenja O d Oče ta si proseč .

111

Jagodica. V dehteči šumi jagodica stala, . .Oj , pridi pome", dečku je dejala, . .Rdeča lica čvrs to mi žare" .

A deček mladi ni prišel, In jagodo je polž ujel, Ujel do smrti j o , gorje!

K o deček zopet v šumo zajde, Zeleno le nje krilce najde, In njega zaboli srce.

Kaj kdo ima. „Poslopje ima po lžek zalo, Gorak kožušek miše malo, Metul jček ima dve peruti, L e t e č e g a se vrabec čut i ;

112

Lastavica.

..Povej m i , o p t ič ica , kaj brez miru Pre le tu ješ mimo dreves in zidii ? Zakaj l i ob račaš nemirno oči? K a j v srcu te drobnem teži in skrbi ?

„„Vesela sem, nisem otožna žival, A lačni mladiči so, gola druhal, Zatorej ne v p r a š a j , ne vstavljaj me ti Mladičem za južino že se mudi!" *

113

Veverica in nevihta. I l u h i i ! kako nevihta mi srepo R a z g r a j a š ! — Vra t ca ta zaprem skrbno T e r druga odmašim na oni strani; K d o tamkaj mi uiti brani ? K a j res ? — Zaprimo tudi ta takoj : A ti nevihta burna, zunaj stoj!

Nevihta rjove in buči , A veverica ne drhti, Lepa se stiska v mah zavka, Dežju in toči dobro skrita. Nevihta zunaj je divjala, A ona oreh je glodala.

114

~>»»>>»>»»»»»»»<<««<<-<<«««««<s.

Kako se zaspi? R a d vedel b i , kako zaspim? V blazino vem, da se tiščim T e r misl im: ..treba je paziti zdaj!" A predno spet odprem oči, N a vzhodu tam se že dani — Sen bil je tu , a šel je v kraj.

Ljudi j sem vpraša l drugih že, Molčal i so o tem ljudje! Zatorej menim, da na sveti Premnozih ni stvarij umeti, K e r jaz še zdaj ne vem, ne znam N i tega, kar počenjam sam !

Jelenček. Je lenček se je izprehajal,

Vese l se šalil in igral. Živalcam je povsod ugajal,

Zabavati j ih dobro znal.

115

•>»:'»»/>^>»»>:>:>»¥<:<:<:<':<«-:C-:<-;-<^<-

Z a lipo zadaj tam dehtečo S pesom je paznim lovec stal,

Ustrel i l s p u š k o , smrt nosečo, N a preubogo je žival.

Je lenček že ne poskakuje, Nožica skli ga noč in dan:

A kadar ptičje petje čuje, Brž v travo leže ves solzan.

116

'^rcrii glasovi.

Moja molitev. Oče v isoki , Gospod presvetal, T i , ki bleskoto ozvezdju si dal, T i k i si nebu in zemlji Vladar , Teb i uboga jaz bližam se stvar! Sliši , usliši , kar v prahu klečeč Drznem prositi se, Tebe mo leč ! Daj m i , Vsev ladn i , da luč ne stemi, K i razsvetljuje mi um in oč i ; D u h h r e p e n e č i , prosvete željan, V Tvojem naj znanji mi bode mir im! H č e r k e , ki meni so jutranji hlad, K i so mi to, kar je zemlji pomlad, M i l o podpiraj , nad njimi T i čuj , K a d a r mi kličejo solzne: ..zdravstvuj f*

119

Pros im, ugkidi j im zemsko stezo, Drž i nad njimi dobrotno roko! Daj m i , naj srce mi vedno k ip i , Vedno od vsega, kar Tebe cesti, In pesmotvorni mu ogenj podaj, V kterem le tlelo je meni dozdaj, V njem, da moj glas bi slaviti začel, K a r se zatirati svet je razvnel: Sladko oč ino , predragi svoj rod Daj mi povzdvigni t i , večni Gospod! D a j , da dolžnosti jaz svoje spoznam, Vol j i se Tvo j i ponižna udtim. S rečno vriskaje in tožno t rpeč Naj se klonim T i , v ljubezni g o r e č . S tvojo podporo zaščiti me T i . K a d a r poslednji mi boj zagrozi, Kadar pobegne telesna mi moč , Grobna pred manoj razgrne se noč , D a j , da iz nje probudi me na dan Z gromom pohlevnim ukaz T v o j m o č a n : T j a me pokl ič i , kjer mine gorje. Kje r so življenje vse sanje svetle, Rajske kjer s reče kipeči izvor, Kje r zaželeni je najden uzor,

120

O n d u , kjer s Tvojo krasoto prevzet D u h povel ičan preslavlja T e vnet, O n d u , kjer večni kraljuješ T i čas . T a m naj hvaleča Tvo j gledam obraz!

Domovino ljubim.

Domovino l jubim! naj glasno p o v e m . Domovino ljubim s srcem svojim v s e m ! L jub im jo od nekedaj, odkar v življenji Mis l i t i jaz znam, spominjati se v e m , In odkar o nji očetove besede Solze izvabile mojim so o č e m : L jub im jo g o r e č e , kar milino njeno, K a r težke nezgode njene vse u r n e m . Domovino l jubim, ko bridkost me tare In ko čutim radosti sladak o b j e m : Ljub i jo vsa duša moja, akotudi Mnog im željam le slabo ustrezam s t e m . Domovino l jubim, če na glas j i pojem A l i ji pozdrav pošiljam tih in n e m :

?-r->:>: ^ ^ ^ C - ^ š ^ v C : ^rc<c<-

Ljub im jo navdušena v tihotnem domu In ko v hrupni svet med ljudi tuje g r e m : Bodem jo t a k o l jubila, dokler zemlje, Dokler solnca še se veseliti s m e m !

Slovenskemu jeziku. Izvor si ti kreposti , materin mi jezik, Bogat izvor soglasju, materin mi jezik! V izvoru tem kipiš po blagorodni ž i l i , Grmiš v ponosno reko , materin mi jezik! Igravš im se ob strugi tvoji nas u č i l i V a l o v i tvoj so glas , ti materin mi jezik! Iz zrcala , od koder prv ič u t r n i l i Kris ta l i so se tebi , materin mi jezik! V oči t repečejo še zdaj nam v luči m i l i Prečis t i žarki tvoj i , materin mi jezik! K i v govor naj bi naš do konca dnij s v e t i l i , Nazaj sijali v tebe, materin mi jezik! Oclsiini tuje vse, kar so ti p r i m e s i l i Skrunitelji pozneje, materin mi jez ik!

Oprosti z lobnikom, ki radi bi t a j i l i Z a k l a d tvoj neizmerni, materin mi jezik.' Cesarji g r š k e g a so stola g o v o r i l i V besedah tvojih nekdaj, materin mi jezik! Zdaj tujca z novim bojem v svojo čast p r i s V krasoti dušnih plodov, materin mi jezik!

Ni moči! N e ! ostaviti ni moči Očetnjave mi sveta, Naj ponuja tudi stvarstvo. K a r na j lepšega ima.

Naj se širi čudovi to Zemeljski tam daljni krog, M a l i moj dom vender čudo Večje še je božjih rok.

Naj sijajnega tam krasa Najti meje ni očem, Domovina kakor zvezda Svetla je nad bleskom tem.

N e ! pogreša t i ni moči V a s , premilih mi glasov, K i ste srcu, kar spomladi P rv i dih mu je cvetov.

K a j zvenečih vseh jezikov Zemskih mi ponosni zbor, Govorica domovine Zame je soglasja vzor!

N e , ni moč i ! — tu povsodi Prostor me pozdravlja znan. Ki t i co spominov sladkih Berem sebi dan na dan.

In med njimi najsvetejše, K i s solzami j ih rosim. K a k o r niideje nebeške P o grobovih jaz sadim.

Z vsem. kar duhu je predrago. N a domovje je oprt. T rga t i od njega mene. T o bi moja bila smrt.

124

T u k a j , kjer življenje cvelo Ne iz rečno mi lepo, Kjer srce mi slast in togo Uživalo je gorko:

T u k a j , tukaj , kjer je tekla Z ibe l ljubih mi otrok, T u k a j žiti in umreti A'eličastni daj mi B o g !

„Spankaj mi, dete!" Daj mi r o č i c e , o dete bolno, D a j ih ogrejem s poljubi lepo: Celo ti v roče in l ica hladim, Lajšat i vse bolečine želim. Z ibe l naj tebi so moje roke, Vzglavje naj bode ti moje srce.

Spanka j , o spankaj m i , dete sladko, Zdravo da b o d e š , kot prej si b i lo!

Sanjaj se tebi o zvezdah neba, Nočn ih cvetlicah z bliščobo zlata,

125

K i jih nam travnik in vrt porodi, Cista vodica med njimi šumi ! Angel jc i naj se igrajo s teboj, Saj si j im bratec, o ljubljenček moj!

Spankaj , o spankaj m i , dete sladko, Matere svoje najslajše blago!

K a d a r se l jubček mi bodeš smehljal, Luč i in cveta se spet radoval; Kada r mi s reča otare solze, In mi zavriska veselo srce: Skleneš ljubo mi ročice tačas , Stvarniku hvalo pojeva na glas.

Spankaj, o spankaj m i , dete sladko, Milostno čuvaj nad tabo nebo!

Babica. V n u č k a ima babica kaj rada, Z zvesto ga ljubeznijo zaklada.

Vedno v mislih on pred njo stoji Naj g-a tudi videla še n i !

126

O kako bi glasno zavriskala, Hvalo milemu Bogu dajala,

K a d a r nje v naroča j bi vesel V n u č e k , o j , pr i tekel , jo objel!

Loči t i se ž njim bi ji ne bilo M o č i , ko oko bi zrla milo,

Ustec smeh in kodrice zlate, C u l a glas besede mu sladke.

Izumela v kratek čas nemudno Bajko bi mu ali basen čudno ,

T o poslušal vnuček bi skrbno, Vanjo se zamikal preljubo!

K o bi mlade ptičice zapele, R o ž e in vijole zopet cvele,

T j a v zeleno bi dobravo šla Z v n u č k o m svojim s rečna babica.

In metuljev bi smijoč lovila, M e d poljubi rožic vkup nosila.

Solnčni čas bi njima bi l cvetan V e l i k praznik od Boga poslan.

127

T o bi Žit je bilo rajsko - blago, Babic i ne izrečeno drago,

Smrti bi branilo se srce, Bi la skoraj bi v nebesih ž e !

K o cvetlice v polji vse zaspale, In snežinke v vzduhn bi plesale,

Nežnos t i naklanjal bi razgret V n u č e k mislij ji nedolžnih cvet.

Nekega veče ra pa nosila P r a z n i č n a oba bi oblačila,

V hiši smrečji vonj dehtel krepak, Zunaj čul se glas zvonov sladak.

„Božič zdaj drevesce ti napravlja, Z lučicami g a , z darmi poslavlja!"

D i v n o - s r e č n o se smijo oč i : „„Kaj l i v sobi poleg tii š u m i ? " - -

Srčece glasneje mu utriplje In naproti svit se že usiplje,

,, .Zvonček poje! — o j , hitiva tja — Glejte l u č i c , zlata babica!""

128

. .Grem, že g rem, moj" — — a zakaj li sanj«?. Hrepenenje , želje te vsakdanje ?

Kje od juga mi je sever še ! T u sem jaz in t a m moj ljubeč je.

Proti severu!

O nikari ne v dežele jasne T j a , kjer solnčno se blesti zlato.

Kjer z vonjavo svojo rože krasne In na ranče vzduh polne sladko.

Kje r na vsaki veji zeleneči Čuje se preljubih pt ičev glas,

Pt ičev, ki pripluli h repeneč i V čudoviti log svetal so v vas.

N e ! — a t j a , le t j a sreč veleva, Kjer puščavi je podoben svet,

T j a , kjer tožen prt snežen odeva Davno , davno že premrli cvet.

129

T j a , kjer čuti pesmi ni nobene. Kjer buči nevihta čez ravan,

V spone svoje vklepajoč ledene Gol i dob in smrečji gozd teman.

K a j t i , kaj so cveti mi bogati. Petje, solnce, stvarstva vsega čar

Proti t e b i , vnučec moj ti zlati . K i te zrla nisem še nikdar!

Najprisrčnejši otrok. K a k o je v presvetih nebesih lepo! Svetlobe se božje naslaja oko : V cvetl icah, k i zlate po vrtih dehte, V otročje so angeljci zbrani igre. Nekdaj k igrajočim pristopil je B o g , In radosten, sredi nebešk ih otrok, Kr i la tca krotkosti premile dob i l : Pr i jazne jš i , ljubši vseh drugih je bi l . A O n , k i na zemeljske nikdar ljudi, Mogoč in dobroten, pozabil še ni,

130

Krilatcu nedo lžnemu rekel je zdaj : . .Ostavi, moj l jubeč, presveti naš raj! Jaz mater na zemlji p reb laženo znam, Nje rokama v skrb te ljubečo podam; Oznani j i , kakšno je č a k a nebo, Veselje, tešilo ji bodi sladko!* N a pot se krilatec odpravljal takoj, A dom še poprej si ogledal je svoj. K a k o se okrog je oziral svetlo, K a k o se iz raja odtrgal t ežko! Tedaj čudovit ih prijel se očes Z a vselej je kosec mu sinjih nebes. K o jemlje slovo po nebešk ih vrteh, Cvetlice na jok se držijo po t leh; N a usta in l i c i mu rože hite, D a vedno bi tamkaje bile cvetne. Izkoplje se v rosi ter be l , kakor dan, Z nebeško svetlobo stoji obsijan: Poljubi ga B o g še in blagoslovi — Otrok najprisrčnejši k zemlji z le t i !

H č e r k a mi h č e r e , o j , L i l i c a t i , Bodo kdaj zrle te moje oči ?!

131

Moji zvezdici. N a nebo pogledam rada,

K o mračit i se pr ične In megleni se, zavidno

Tamkaj sator razprostre.

A še rajša o tem časi Ogledujem neki stan,

K o čez okna se poveša Zagrinjal molčeča bran.

V e m , da gori za oblaki T i soč luči j lesketa,

In da tu za zagrinjali Svit mi zvezd se dveli iskr

T o d a zame vsa svetloba N a obnebji ne blesti

T o l i krasno, kakor v hiši V n u č k a mojega oči .

—

132

• > Ž S » » » » » » » > ^ > $ < « < < « < « « < £

Neobičen red. Ptič i pevski razido se

N a jesen tja v južni svet, A od tamkaj povrno se

Zopet k nam v pomladnji cvet

T o je vedel Pl ini j slavni, Zna l je tudi Cuvier ,*)

A ta nauk starodavni Trdi jo še zdaj ljudje.

N i Vivrnka. š e nobeden Učenjak o tem sledil ;

A l i meni pt iček jeden Sam s seboj ga je učil.

O n ima pravila druga: V letu je blažil naš kraj,

N a jesen je zletel z juga : Severcem prepeva zdaj.

*) Čitaj: Kivie\

l o o

Pojočo rožo vem uzorno-krasno, S pomladnimi odeto vsemi ča r i : N e b e š k i ogenj lice njeno žari,

Izbrala je umeteljnost si jasno!

Z a sladko srečo se ne meni časno. U m i k a nje vabeč i se prevar i : Gorje in slast, k i v srcih nam vihari ,

Izliva le si v pesem divno-glasno.

In množ ica , k i gorke solze toči, K e r ganeno je srce ji zavzeto, Ukhin ja nepremagani se moči.

A n j e n o bitje, vse pon ižno , vneto, Živi le muzam, upajoče vanje. In svoje dovršuje sveto zvanje.

Pojoča roža.

134

Na pokopališči. O d boli malo ne mrjem, K o »"rob njegov, otožna zrem, In v veli travi tam klečim, Grob bridko s solzami rosim, D a zmočeno je cvetje nanj —• Najrajšii bi jaz legla vanj!

In drobno lučico pr ižgem, M o l i t i , oj,, molit i l icem, Postavlja volji duh se v bran, Obupu , togi v plen je dan: Premišl jam in vprašujem se, K a k o li sem na sveti še ? —

Pogled k višini dvigam svoj T e r hipno duh zvedri se moj. K e r milo smeje se nebo, Cisto je , sinje in lepo, K a k o r sijale so oči, Kake r šn ih več na zemlji n i !

Krotke j še silno je gorje, Ojači tožno se srce, Ljubezni večne čuti moč , K i temno v dan prestvarja noč Pomiloščena čujem zdaj Besedo, k i mi kaže vaj'.

Teš imo jo šepeče zrak In na gomili cvet sladak. Vse stvarstvo vzklika jo željno A vr iskajoč svetlo nebo; Besedi s v i d e n j e je glas In v njem živim ter upam jaz

Tolažba. Ljubezen večno v groba je temine

Človeštvo nekdaj skrbno položilo. Zaprlo s težkim kamenom gomilo

V strahoti, da iz rakve ne izgine.

A vender tretji dan še jedva mine. K o vidi že prikazen ra jsko-milo . P remagu jočo smrti hudo silo

Iz grobne vzdvigovati se globine. —

Slovesnost tako milo nam praznuje Srce , kadiir v spominu se živeče P r i k a ž e , kar zagreblo je tožeče.

Ljubezni svoje znova se raduje In trepetaje jo sedaj pozdravlja: Saj glorija trpljenja jo poslavlja!

137

Vedno hvalo! Cula sem, da milost prejme

1 kisa ta iz božjih rok, Kte r i videti O n daje

Stvarstva čudoviti krog.

Ljubljenci! pomiloščeno Imenujte mene zdaj:

Čudes zrla sem nebrojnih. Gledala na zemlji — raj!

Prehodila sem, p r e s r e č n a , Velekrasni vrt cvetan,

K i najlepši je na sveti, K i Italija je zvan.

V njem čudile so prirodi Blažene se mi oči.

Naslajale so mi s čarom Umetninske jih stvari.

Zrla sem potapl jajoče Solnce v sinje se morje:

L u n a , zvezde so trosile Vanje bisere zlate.

Odkrivala je lepota Čudovi t ih se jezer,

K je r mi je oko ustavljal, Očaroval blesk stoter.

Pozdravljala sem otoke. Večna je na njih pomlad.

V e č n o j ih pokriva cvetje In iz njega gleda sad.

Bivala sem v prosti Švici, V z d u h vživala nje goni ,

Vpr i čo Gotarda snežnika Preslavljala sem Boga.

In b l ažens tvo ! petje tudi Pos luša la sem sladko.

Ono petje, k i vzdviguje Zeljno srce mi v nebo! —

139

N i li res, da hvalo dolžna Vzglašat i sem Njemu jaz,

Njemu, k i mi da2 užiti T a nebeško - srečni čas r

Pozor, otroci! H č e m postaviti , otroci. V a m Slovena pred oči, Njega , ki vrstnika najti Z lahka mu med nami ni.

Mož izvoljeni navdušen U m rojakom je bistril. R o d spoznavati sladkoto Svojih glasov je učil .

Skrbno čisti l , umno gladi l Sleharno je nam besed, P o d rokama je narastal Diven mu za cvetom cvet.

140

ln Sloveniji odičil M i l o s cvetjem je glavo, D a zavzete rodne sestre Gledale so čudo to.

A pon ižen , nesebičen U č e n i k nam vsem je bi l , Znanstva večne on zaklade R a d z rojaki je delil.

O n je zvezda bi l blesteča, K i ne vtrne se nikdar, Dokler bode rod slovenski Pesniš tva prešinjal čar .

Petja njega je soglasje Onih zlatih strun odmev, K i v nebeški visočini Spremlja angeljski jih spev. —

Resno bilo mu je lice In veličesten pogled. Čislal je samo pravico, Nje iskal jedino sled.

141

T o d a sinjega očesa Svit prijazno zasijal. K o nedolžnost je ugledal, Nji v veselje cvetje bral.

T i mladost, bila mu sreča, Nadovita mu pomlad, Htel razsipati nad tabo Žitja plodnega je sad.

M i s l i l je na vas, otroci, Mož preblagi sleharn dan. M i s l i l še na vas v ljubezni. K o je smrtno bi l bolan.

N i k d o pogovarjal z vami A" takem se jezici n i , K i šumel je kakor vrelec. K o iz skale čist kipi .

Čitajoč zvesto prejmite Blagoslov njega besed In branite jih v spominu A' dobi resni moških let.

142

O j , utisnite si v srce, K a r N a m blago je srce Njega da lo , k i na zemlji Bi lo — L e v s t i k mu ime!

Drago nam ime, katero. O d veselja se solzeč, Zapisala mati Slava V knjigo čas tno je l jubeč.

Zakaj li? Z a nami še listje požene dobrava,

Za nami še ondu zveni slavčji glas; Z a nami svetlejša se dvigne še Slava,

Bol j svet še osupne ponosni nje kras.

A s rcu , ki zanjo od nekdaj je vžgano , K i mater mu ljubi in hvali gorko:

Zakaj temu srcu li vnetemu dano Življenje je kratko in j e d n o samo ?

T

1 43

O Milanovi smrti. ( G i s p e H a r i j i G.)

Napolnjen je pot P o t o č n i c povsod

O b vodah po pisanem l o g i : N j ih cvet se modro, K o t čisto nebo,

Nasmehuje meni •— ubogi !

Oči tako dveh Veseli nasmeh

S prijazno me čaral je si lo: D i i , oni sta res Lepoto nebes

Kaza l i že tukaj premilo.

A njima gorje, K i žge mi srce,

Neznano je v solzni dol ini : Oči j se teh zdaj Rad ti je že raj —

M o j ljubljenec biva v višini! —

144

T j a mimo je šlo T o dete drago

N e k d a j , o j , na mater s loneče : Nasmehnil pogled Njegov se — in sled

Shranilo je cvetje l jubeče.

->*<-

V spomin Antona Janežiča. Nebo gori z večern im žarom,

Široki svet je vrt cvetoč , Z a s t ražo mu visoke gore,

O d vekov ga obimajoč, L jud je , veseli te krasote, Vse božje vredni so dobrote.

M e d njimi preprost mož, pohlev Obraza milega, krotak:

O k o njegovo je ljubezen, Ljubezen je nasmeh mu vsak.

Nje žarki so i name pali , K a r v srci tlelo je , razžga l i !

O n , posvečen ves domoljubju, Budlj ivo mi roko je dal,

145

O n , kteri nam je vsem naklonil Zaklad nesmrten in svetal ;

Solze veselja sem točila. Globoko se pred njim vpognila.

O d tamkaj cesta me odvedla, Izginil mi prelepi raj,

A domoljuben sem prinesla Plamen s seboj v domači kraj :

M o l e č , da v pesmih bi gorelo, K a r v srci mi je oživelo.

A onega večerja zarja In korotanskih pas gora,

Cvetoči svet, ljudje veseli, Podoba krotkega moža,

Denes še pred menoj je živa, V hvaležni duši mi prebiva!

->*.<-

Belopeški jezeri. K a k o te šume zeleneče

Hlape dišavno in hladno; K a k o li solnčno in modrece

N a d njimi kroži se nebo!

14i)

Kloko ta l v i r i , skal otroci, V napoj v a b e č , mimo begoč ,

Nizdol gredo, nizdol potoci, V poskoku pen se igrajoč.

Potujem , s lušam razmišljaje : Lehko m i , čilo je srce,

K o t preneseno v blazne kraje S perotjo naglo od zemlje.

G l e j , skozi smrečje mrakovito Pr izor neznan zalesketa:

Z nižin zrcalnih čudovito Odseva v me obriiz neba.

Jezero je nedvigovano, P reč i s t smaragd, zelen, svetal,

Jezero v dragi kamen dano Obleki gorovitih tal.

V molčanji sladkem vse miruje, Sladko priroda sama spi ;

L e božji dih iz vej se čuje, Tihoten s travami šumi.

117

N a d se po tesnem, strmem poti N a strme vzpenjam se vrhe,

D a strah mi skoraj srce moti, Ustavlja sapo in noge:

K a r čudo večje v zrak zašije. Utrne svit se iz lesov;

V iskrah se zlatih mi odkrije Jezero drugo — prizor nov.'

A tam? — K e d o demantno glavo P o konci nosi drzovit?

K e d o , opasan v zelenjavo, Snežen drži na prsih ščit ?

K a k o veselje to oznanim ? T a m z vel ičastvom obliščan,

V dotik očem očarovanim Stoluje M a n g a r t vel ikan!

Radostna duša v meni v r i ska : ,, N e b e š k o - l e p s i , dragi dom!"

Z gore v doli nazaj pritiska Besede te. odmevni grom.

148

Ub o s e o. Dramat i čen prizor.

B 5 ž i 5 , ž a r s k n a j s v e t l e j š i , TT l o l g i n £ o i n a j t e m n e j š i .

Osebe

J a r o s 1 a v , B o g d a n , J a n k o , O l g a , ) J e l i c a , I U b o ž e c .

j bratje,

njih sestri.

( G l e d a l i š č e : S o b a z d v o j i m i v r a t i , j e d n a u h o i n a a d r u g a d r ž e v c i s t i č n o sobo.)

0 1 g a. O d radosti sama ne znam, kaj p o č n e m . V e č e r ta najljubši mi v letu je vsem!

J a r o s 1 a v. A meni stoprv! od veselja ne spim, N e jem in ne pi jem, ne vem kaj s tor im! Popreje , ko vrata se n e k o č odpro, Ug leda l sem smreko zeleno lepo, In belih in rdeč ih in pisanih sveč P o nji je nataknenih sto, a še več.

B o g d a n .

Nastavil sem tudi jaz svoje oko —•

O l g a . T o bilo ni p rav , to —

151

B o g d a n (ji s e ž e v besedo.)

E j , jedno samo ! A videl sem z jednim očesom stvarij, D a tisoč bi želel imeti oči j ! Saj že nanosili so angelji nam, Popisati česar nikakor ne znam. Orehov od č i s t ega , ču j t e , zlata, In jabolk leskečih se v svitu srebra. In smokev napravljen somenj je bogat, In grozdja in jederc, k i zobljem jih rad. Zaz r l sem i konjca, trdnjavo lepo, In piinico tud i , ki miga z glavo, In —

J e 1 i c a. Piinico , piinico , ali je res

Z a Jelico ista prišla iz nebes ?

J a n k o. D a skoro bi zvonček že ljubi zapel, N a glas bi zavriskal brez konca vesel!

J e 1 i c a. O , Jelica tudi , ne, Janko , sam t i . V e š , Jelica danes jokala še n i !

(nekdo p o t r k a n a 'ahoar.a v ra t a . )

152

O l g a . K d o trka?

(Glas p r e d v r a t i : )

U b o ž e c , ki prosi lepo. D a smel bi ogreti otrplo telo!

(Ot roo i v z k l i k n e j o : )

L e noter, le noter takoj! (Olga odpre v ra t a . )

U b o ž e c. A l i smem ?

O l g a . Brez skrbi!

J a r o s 1 a v.

In dobro si došel nam vsem!

f C t r c o i 3 5 u b o ž o u p r i j a z n o b l i ž a j o . )

O l g a ( l j u b k u j e ga).

Pozdravljen mi bodi! — A B o g moj presvet, Roč ic i sta mrzl i , še bolj nego led! O daj , da ogrejem ji tebi skrbno, N i res , da je v izbici naši gorko? T r e p e č e š še vedno, ubožec ti moj, Zakaj l i ostavil si domec nocoj ?

153

J a r o s 1 a v. - N O C O J , ko pr i svojcih se vsak veseli, Drevo ko božično prijazno blesti!

U b o ž e c. Otroci p r e s r ečn i ! — pri meni doma X i radosti, ampak vladarstvo gorja! N i svita , ki padal bi v kočo temno, Svetle se le solze, k i tamkaj teko!

J a r os l a v. Roditeljev n imaš?

B o g d a n . In v koči si sam ?

U b o ž e c . Roditelje dobre, preljube imam. Sestrico in bratca, mi draga oba, K i ljubim ju gorko iz vsega srca. A z delom končal se je oče bolan T e r z bedo bori se mi mati zaman, In bratec, sestrica — od gladi mrjoč — Ubožca pobere božična mi n o č !

O l g a .

K a j ču j em, moj B o g ! a le bodi srčan, Za tebe je tudi na zemljo poslan

Nebešk i otrok, k i obide ves svet Z usmiljenjem božjim brezkončnim razgret. Nikar i ne joč i , o bodi vesel, P o m o č i , darila ti bodeš prejeli

J a r o s 1 a v. Takis to je , d e č e k ! delim rad s teboj, K a r meni naklonjeno bode nocoj!

B o g d a n . Z a bratom ostajati nečem nikdar: T a suknjiča topla (al jo 3:eee) moj prvi je dar! Ne gledam, trpinčil da oster bi mraz Zdaj tebe, ko v gorkem p re s r ečen sam jaz.

J a n k o .

Nasmihaj , otrok se ! g le j , čevlje imam, N o v i in lepi so, na ! tebi j ih dam! A h a , zdaj vesel s i , ker nisi več bos, In č u j ! še p o g a č e darujem ti kos!

J e l i c a .

A Jelica tebi posodi celo Se piinico svojo, k i miga z glavo, Če skoro jo zopet pr ineseš nazaj : Poved i , te prosim, povedi , kedaj ?

155

01 g a, Pozdravi sestrico in bratca doma, Prositi jaz zanja bčem vedno Boga . \*erižico ljubo m i , vzemi, zlato <ai fa z

v r a t u . )

In kupi zdravila potrebna za njo. A mreti ne smeta, sicer bi gorje Prebr idko morilo še moje srce!

U b o ž e c r a l a i k o r . a smiha je se.)

O duš ice! stokrat vse plati vam B o g , N a zemlji najboljši ste dobrih otrok!

( Z v o n č e k zapo je v d o t i c n i 30bi.)

B o g d a n.

O j , ču j t e , ne poje li zvonček sedaj —

J a r o s 1 a v.

Hi t imo , hitimo odpira se raj! (Y t e m , ko ae o t r o o i n e p o t r p e ž i j i v o r a z g o v a r j a j c ,

o a i i e u b o ž e c . )

O 1 g a.

N e , jedenkrat stoprav je zvonček zapel —

J a n k o. A rad bi zavriskal že Janko vesel!

156

B o g d a n ( J a r o s i a v u h

Pos luša j ! srce mi utripa glasno. O d sreče mu v prsih je zdaj pretesno.

( Z v o n č e k z n o v a z a p o j e , v r a t a se p o č a s i o d p i r a j : , n a m i z i s t o j i r a z s v e t l j e n o d r e v o i n s v e t l o de*?

s e d i p o d n j im.)

0 1 g a.

O j , Je l ica , č a k a j , ne dirjaj tako —

J e l i c a . Jaz piinico v id im, k i miga z glavo!

B o g d a n . Č a r o b n o vsa izba v svetlobi žar i , Krasne j še gotovo pr i angeljih n i !

O l g a .

O d svita sem slepa, a bratje, kdo ve, K j e deček ostal nam preljubi j e , kje?

J a r os l a v . N e vidiš li njega, sestrica, k i tam P o d smreko premilo nagiblje se k nam ? Dozdeva se meni , da deček svetal Podoben je njemu, k i tukaj je stal.

157

G l e j , solnce, katero mu krasi glavo, Gorkoto , k i lije mi v dušo mlado, Popreje sijalo je v njega očeh, In solnčno ogreval me tudi je smeh.

0 1 g a.

R e s , to je obrazek krotak in premi I Prešinja me misel , k d o deček je bil Toči la od svete bi groze solze, A vender vse silijo k njemu želje, T r e s o č a , razvneta na tleh jaz klečim In dete nebeško v molitvi častim !

B o ž i č.

L e bliže , o t roc i , nikari boječ N e gledite mene iz dalje, l jubeč Ročici jaz širim nasproti vam vsem, D a čutite blagoslov njih in objem. Pritecite s rčno na mesto svetlo, K i ..noter* pozvali ste rajsko ljubo, K o trkalo vam je na duri srca U b o š t v o , p r o s e č , da pomoč se mu d; Ze v zlato si knjigo to delo nocoj Zapisal je Oča premilostni moj. — Pogodil i dobro ste, deček sem jaz, K i bil je prosilec nesrečen pri vas.

O , raznoobrazne na krogu zemlje K a ž o s i romaštva se slike blede! Na j sleharna zvesto oživlja spomin. D a v nji prikazuje se Božji vam Sin, D a n j e m u s t o r j e n o v n e b e s i h velja. K a r v b o ž c e v n a j m a n j š e m u t u k a j se d a ! Ljubezen go rečo hranite živo, Brez nje je življenje zsaktero mrtvo, A ona uzorni in divni je cvet, K i v milosti svoji B o g \ sadil na svet! — Prijatelji l jubi , ostavljam vas zdaj, A milo vzprejeti vas hočem nekdaj. Kje r \ angeljskem zboru čestite pojoč Preblagi božično mi vekoma n o č ! —

15''

V slovo. Prazen list še vidim tukaj —

Ka j vijole so pošle ? I Itela okrasiti ž njimi

Knjige te sem liste vse.

Mesto njih pozdrave sladke, Kake r šn ih srce goji.

V a m napišem tu in prosim : Vračaj te jih s r č n o , v i ! —

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

^ ̂ 000®0375460