4 vrednote, ki jih daste otroku za vse življenje

Dandanašnji so številni starši negotovi, kakšna naj bi bila ‚pravilna‘ vzgoja. V tej knjigi nam Jesper Juul, avtor prodajnih

uspešnic in eden najvplivnejših družinskih terapevtov, razkriva bistvo svojega razmišljanja.

Opisuje štiri vrednote, ki so nosilni stebri za uspešen razvoj tako otrok kot cele družine: to so,

enakovrednost, celovitost, pristnost in odgovornost.

Jesper Juul izjemno tenkočutno razčlenjuje konkretne družinske težave, ki so jih v ganljivih pismih opisali njegovi

bralci. Z njegovim odgovorom se jim ponuja priložnost, da razmislijo o svojem vedenju in vrednotah, ki bi jih radi

vnesli v družinsko življenje.

Kaj je sporočilo Jesperja Juula

»Jesper Juul je ena od veličin sodobne pedagogike.«

DER SPIEGEL

Jesp

er Ju

ul

Jesper Juul

4 vrednote, ki jih daste

otrokuza vse življenje

4 vr

edno

te, k

i jih

das

te

otro

ku z

a vs

e ži

vlje

nje

24,9

4 €

SLO_Oprema.indd 1 3/22/13 2:28 PM

Uvod 7

Enakovrednost 9Starši in otroci so enakovredni 10

Babičina dilema 12Še ena ženska, ki preveč ljubi 17Starši na obrambnih okopih 23

Vzgoja kot boj za premoč 28Umetnost, kako pritegniti dvanajstletnika 32

Žalost in zaljubljenost pod isto streho 36

Celovitost (integriteta) 41Ostati zvest samemu sebi 42

Otroci in stres 44Avtonomna deklica? 50

Majhen mož – velika odgovornost 56Moja hči laže in krade 60

Uporniška mladina ali nesposobna mama? 65Uničevalni trikotnik 70

Nehvaležnost je plačilo sveta 74

VSEBINA

SLO_Prelom_08.indd 4 3/22/13 2:25 PM

Pristnost (avtentičnost) 83Biti pristen in resnicoljuben 84

Komaj tri leta star, pa že obupan 86Otrokovo darilo 91Obupana mama 96

Se je zdravo dolgočasiti? 101Nočem vas več! 105

Mama je psihično bolna 111Niti tiran niti žrtev 116

Odgovornost 129Odgovornost se začne pri samem sebi 130

Skupni dom ali hotel? 132Oče mora stopiti na prizorišče! 136

Zločin in kazen 140Nadzor ali zaupanje 144

Starši na obrambnih okopih II 149Težave z atijem 154Odnosi z otroki 158

Moj pastorek 164

Koristni naslovi 168Jesper Juul 170Preberite še 171

Stvarno kazalo 172


6


7

UVOD

S tarši se danes na številnih področjih vzgoje počutijo negotovo. Zelo so zavzeti in želijo vse narediti prav, predvsem pa drugače in bolje kot njihovi starši. A pogosto ne vedo,

kako, kar je očitno tudi v številnih pismih, ki jih starši naslovijo name in v katerih iščejo pomoč ter nasvet. Nekaj od njih sem izbral za ta priročnik. Vsaka družina je enkratna, ima lastna pravila igre in zakonitosti. Zato v mojih odgovorih in kolumnah ne boste našli recepta za večjo družinsko slogo, ki bi se ga lahko slepo držali. Dobili boste le spodbudo, da razmislite o svoji lastni predstavi o vrednotah. Katere vrednote bodo pripomogle, da naši otroci zrastejo v samostojne, kritične osebnosti, ki bodo znale prevzeti odgovornost zase in za druge, ki bodo poznale svoje meje in spoštovale tuje? Na podlagi mojih dolgoletnih izkušenj kot družinski terapevt so te vrednote enakovrednost, celovitost (integriteta), pristnost (avtentičnost) in odgovornost.

Otroci potrebujejo vodenje, so enakovredni, vendar ne enakopravni. Potrebujejo starše, ki jih upoštevajo kot lastne, samostojne osebnosti. Starše, ki kolikor toliko natančno vedo, kaj hočejo, ki ne postavljajo togih meja, ker tako pač velevajo navade, temveč se odločajo za osebne meje, ki jih čim bolj osebno tudi izrazijo. Starše, ki so iskreni do otroka in sebe in ki prevzemajo odgovornost za to, kar se dogaja v družini.

To so velike zahteve, a brez skrbi: otroci na srečo ne potrebujejo popolnih staršev, temveč partnerje za trening, ki so pripravljeni vedno znova preverjati svoje vrednote in se razvijati skupaj s svojimi otroki. In ki jim posredujejo temeljno sporočilo: »V redu si tak, kakršen si.«

Vaš Jesper Juul


8


… ali uspešno sodelovanje staršev in otrok na isti ravni

Enakovrednost


10

Starši in otroci so enakovredni

Enakovrednost je pojem, ki sem ga začel uporabljati pred približno dvajsetimi leti in ki se mi zdi najprimernejši za opis ene odločilnih značilnosti medčloveških odnosov. Enakovrednost ne pomeni enakosti, kot se uporablja tudi v pravniškem smislu, hkrati to ni niti enakopravnost, ki v današnji jezikovni rabi pomeni predvsem enako moč.

Enakovrednost v odnosih, kot jo razumem sam, pomeni zavedanje, da so vsi ljudje, ne glede na starost, enakovredni, in spoštovanje osebnega dostojanstva in celovitosti drugih ljudi.

Pomen enakovrednosti izvira iz dveh dejavnikov: prvi je klinična izkušnja iz mojega dela pri porušenih odnosih med starši in otroki, drugi pa so znanstvene raziskave o zgodnjem povezovanju med starši in dojenčki. Pri tem delu so sodelovali znani strokovnjaki, kot sta Daniel N. Stern in Peter Fonagy. Med drugim so prišli do sklepa, da se najbolj zdravi odnosi vzpostavijo takrat, ko gre za odnos med dvema subjektoma, ne za odnos med subjektom in objektom. Tako starši z otrokom ravnajo kot s človekom, ne kot s predmetom.

Enakovreden odnos med dvema subjektoma torej pomeni odnos, v katerem odrasli misli, odzive, občutke, samopodobo, sanje in notranjo dejanskost otroka jemljejo enako resno kot pri


ENAKOVrEDNOST

11

odraslih ljudeh. Vodenje v družini je še vedno v rokah staršev, a če otroke obravnavajo kot enakovredne, če spoštujejo njihove individualne lastnosti in pri sprejemanju odločitev upoštevajo njihove želje ter potrebe, bo to vodenje bistveno boljše.

Takšnega razmišljanja ni preprosto ponotranjiti, saj se je veliko staršev počutilo kot objekt, ko so še hodili v šolo, in zaradi načina, kako so jih vzgajali njihovi starši. V mladosti so večinoma imeli opravka z odraslimi, ki so se zanašali na svojo premoč, namesto da bi bil skrbni. Poslušnost, spoštovanje in zmožnost prilagajanja ter podrejanja so veljali za vzgojni ideal – torej je pomembno, da si v tem prehodnem času vedno znova postavimo vprašanja: »Katere so moje lastne, osebne vrednote? Kako bom ohranil svojo celovitost, da jo bom lahko zagotovil tudi otroku? Kako naj se sprijaznim s svojimi posebnostmi in napakami, da bi svojega otroka ljubil zaradi njega samega in ne, ker nekaj naredi oziroma preneha početi?« Enakovrednost je dinamičen postopek, nekaj, za kar se moramo potruditi vsak dan posebej. A trud se izplača, saj enakovrednost zagotavlja, da je odnos vse življenje prežet z zaupanjem in ljubeznijo.

Iz pisem in odgovorov v tej knjigi je razvidno, da morajo vsi starši še poiskati pot k enakovrednemu odnosu, saj vsak od nas v družino prinese lasten sveženj prepričanj in vedenjskih vzorcev. Nekaterim se zdi, da je prava vzgoja dosledna, kot piše v pismu neke babice, in obupana mama meni, da je njeno popuščanje najboljše za njene otroke – če omenim le dva primera. Vsem je skupno eno: če bi se zavedali enakovrednosti, bi se napeti medsebojni odnosi lahko spremenili v tvorne.

Po mojih izkušnjah se večina staršev razmeroma hitro uči, ker se uspeh v obliki dobrega odnosa pokaže skoraj takoj.


12

Babičina dilema

Po včerajšnjem kosilu moja družina potrebuje vaš nasvet. Sem babica čudovitega triletnega fantka, s katerim lahko na srečo preživim veliko časa. Včeraj, v nedeljo, nas je obiskal skupaj s starši. Njegovega očeta, torej mojega sina, sta vzgajala 'nežna' mati in nekoliko strožji oče. A nihče od naju ni bil preveč dosleden in pri sinovi vzgoji sva bila pogosto različnega mnenja.Sin in njegova partnerka pa sta oba enako stroga in se vedno podpirata v tem, kar naredi drugi. Pri vsakdanjih odločitvah, kot sta prehrana in spanje, sta skrajno dosledna. Čeprav sta zelo mlada, sem ju vedno imela za odlična starša, vendar se mi zdi, da gresta s poudarjanjem doslednosti predaleč. Tako je bilo tudi včeraj.Med kosilom je vnuk želel oditi od mize, ko je pojedel svoj obrok. Starši so mu rekli, da ne bo dobil posladka, če bo vstal s stola. Fantek je kljub temu vstal in si prislužil še nekaj opozoril, kot je: »Če ne boš takoj spet sedel, ne boš dobil posladka!« A učinka ni bilo. Ko je bil posladek na mizi, se je fantek seveda vrnil k nam in hotel svojo porcijo, a mu je starši niso hoteli dati. Bil je neznansko žalosten in začel je jokati, zato se mi je zasmilil.Sin je to sicer opazil, vendar je bil mnenja, da se mora malček naučiti, kakšne posledice ima njegovo vedenje. Previdno sem mu


ENAKOVrEDNOST

13

odgovorila, da je morda še malce premajhen in ne more zares razumeti posledic svojih dejanj, vendar se nista strinjala z menoj.Vnuk je dogodek kar hitro pozabil in ko se je družinica pozneje odpravila domov, je bilo že vse v redu in prav.Ko sem na obisku pri sinu, se ne vmešavam, ko pa smo pri nas, se mi ne zdi nujno, da bi se morali tudi tu stoodstotno držati svojih pravil. Fantek bo že znal ločiti, da pri starih starših ne velja točno takšen red kot pri starših.Ne vem, kako naj se vedem naslednjič. Če bom kaj rekla, bi starši lahko to razumeli kot neželeno vmešavanje v njihovo vzgojo. Mogoče celo ne bi več hoteli tolikokrat priti na obisk. To bi bilo grozno zame, saj imam svojega čudovitega vnuka nadvse rada. Če pa se ne vmešam, se sama sebi zdim strahopetna, ker se ne postavim za fantka.Naj dodam, da je zelo uravnovešen, nežen in družaben, da gre zvečer brez upiranja v posteljo in nima težav s spanjem. Imate nasvet zame?

Pozdrav od babice, ki ima veliko srečo

Odgovor Jesperja Juula

Težava, ki jo opisujete, ni tako redka. Seveda vam ne morem ponuditi univerzalne rešitve, lahko pa vam opišem nekaj načel, ki so se dobro obnesla. Naj začnem z zadnjim konfliktom. Starši pravijo, naj se vaš vnuk nauči, da imajo osebne odločitve posledice. S


14

tem so podlegli pogostemu zmotnemu prepričanju – zamenjujejo namreč posledice in kazen. Če gremo na primer v dežju brez dežnika na ulico, bomo mokri. To je posledica. Če se otrok kljub opozorilu staršev poda v dež in mora zaradi tega ostati v svoji sobi, je to kazen. razlika med kaznijo in posledicami je precej velika. Če so posledice našega vedenja še tako neprijetne, nam ne zbudijo dvoma o lastni vrednosti kot osebe. Kazen pa, nasprotno, zbudi velik dvom.

Če otrok želi splezati na stol, pa mu to ne uspe in pade na tla, da se udari, je to posledica njegovega vedenja. S tem se nauči, da so njegove telesne zmožnosti omejene. Posledica – modrica ali buška na glavi – pripomore k večji kompetentnosti otroka, saj se bo stvari naslednjič lotil drugače. Če mora otrok po tistem, ko se je udaril, poslušati starše: »Saj dobro veš, da ne smeš noreti, zakaj nikoli ne poslušaš, ko ti kaj govorimo!«, je ponižan in poleg bolečine občuti še krivdo. Če oče ali mama otroka okregata, podučita ali grajata, je to (odvečna) kazen, ki zmanjšuje otrokovo zmožnost, da bi se učil iz lastnih izkušenj.

Vse to je tudi znanstveno dokazano, saj so pred nekaj leti z raziskavami možganov potrdili, da neugodne okoliščine učenja krnijo zmožnosti razumevanja in spomina.

Vaš sin in žena vašemu vnuku posredujeta izjemno nejas ne signale, ker mu navidezno omogočita, da se odloči proti posladku, čeprav dejansko od njega pričakujeta, da bo naredil, kar mu govorita – sicer sledi kazen. A tako ne doživi drugega kot zmedo zaradi tega, ali se res lahko odloči ali pa naj zgolj uboga.


ENAKOVrEDNOST

15

Poleg tega – in tu imate popolnoma prav – je še premajhen in tega dogodka ne more niti razumeti niti umestiti tako, da bi s tem postal bolj osebnostno in družbeno kompetenten.

Vaše vznemirjenje ob dogodku torej ni le posledica sentimentalnih razlogov, temveč naraven odziv na nepotrebno pritiskanje na vašega vnuka.

Vaš sin in snaha sta prepričana, da je pomembno biti dosleden. Torej: ko ati reče da, tudi mama reče da. Oba pri tem vztrajata tudi čez eno uro ali en teden. Toda ali je za otroke res pomembno, da so njihovi starši tako enotni in dosledni?

Odgovor je ne. Pomembno je, da starši ne dovolijo, da bi jim kdo vsiljeval svoje mnenje, pa naj gre za otroke, tašče ali novinarje, in da so si pripravljeni vzeti potrebni čas za razmislek, pogovor in druge dejavnosti, ki jim zagotavljajo notranjo trdnost. Vaš opis dobrih lastnosti vnuka kaže na to, da vaš sin in njegova žena otroku lahko ponudita veliko več in boljše od tega priučenega vzorca vedenja. Torej upam, da bosta nekega dne sama odkrila, kako čudovitega otroka imata.

Ničesar ne vem o vašem odnosu do sina in snahe, vendar menim, da v tem primeru lahko stavite na prednosti svojih let, izkušenj in prožnosti. Torej se umirite in se prepustite razvoju dogodkov. Dokler so starši pripravljeni nositi križ lastne vere v doslednost, je po mojem mnenju bolje, da se ne vmešavate.

Zato pa naj vnuk čim pogosteje sproščeno uživa z vami, ko staršev ni zraven.

Kot dedek dobro razumem, da ste čustveno na vnukovi strani. A ker niti približno ne moremo govoriti o pomanjkljivi staršev


16

ski skrbi, bi vam predlagal, da čustveno podprete svojega sina. Pomislite na vse prekipevajoče veselje in spontane izraze ljubezni, ki mu polzijo iz rok, ker je polno zaposlen s tem, da igra vzgojitelja. Vse, kar se zgodi okoli njega, mora najprej prečistiti s svojimi vzpostavljenimi pedagoškimi filtri, s čimer pa se med njim in njegovim otrokom širi nepotreben prepad. To je žalostno zanj in morda vam bo le uspelo, da boste nekaj tega miselnega sveta skrivaj vtihotapili v njegovo preveč zaposleno očetovsko pamet.

Povedano drugače: odnos z vašim vnukom je verjetno daleč manj ogrožen kot odnos z lastnim sinom in njegovo partnerko, in negovati morate tudi tega. Vaš vnuk nikakor ni v nevarnosti in če vas bo nekega dne očitajoče pogledal in vprašal, zakaj se niste vmešali, ko so bili njegovi starši brezkompromisni in nepravični, boste z mirno vestjo lahko odgovorili:

»Ker mi je bil odnos s tvojim očetom tako pomemben in ker sem vedela, da se boš že znašel.«


ENAKOVrEDNOST

17

Še ena ženska, ki preveč ljubi

Moj opis: Sem ženska, stara šestintrideset let, ločena, samska, imam tri super otroke, stare deset, osem in štiri leta. Sem učiteljica s polnim delovnim časom. Z bivšim možem sva se spoznala, ko je bil on star dvaindvajset, jaz pa leto dni manj; skupaj sva bila štirinajst let.Najin odnos je skoraj vsa ta leta zaznamovalo moževo pomanjkanje spoštovanja do mene. V obdobjih, ko bi ga najbolj potrebovala (med nosečnostmi in po porodih), mi je naklonil le malo ljubezni in podpore. Še bolj poniževalno pa je bilo, da otroci in jaz pri njem nikoli nismo bili na prvem mestu. Ko sem bolna ležala v postelji, ni pokazal nobene vneme, da bi mi prinesel zdravila iz lekarne. Da niti ne omenjam omalovaževalnih pogledov in načina, kako se je pogovarjal z mano.Seveda sva skupaj doživela tudi veliko lepega, vendar je vedno mislil predvsem nase in na svoje poklicno napredovanje. Samoumevno se mu je zdelo, da imajo njegovi prijatelji, interesi in zabave vedno prednost, saj sem bila jaz tako ali tako doma. Naravnost


18

prilizovati sem se mu morala, če sem imela sama kakšne načrte. Mojega 'ne' pogosto niti ni slišal niti spoštoval. Nadzoroval me je in zatiral, recimo tako, da me je nenehno grajal. Pri vsem, kar sem naredila, je našel pomanjkljivosti, od tega, kako sem vodila gospodinjstvo in ravnala z denarjem, do visokega računa za elektriko, velike porabe toaletnega papirja in stroškov za otroke. Postopoma sem svoje potrebe odrinila na rob, da bi poskrbela za otroke in se izognila sporom z možem.Mož je bil dolgo časa samozaposlen, veliko je delal in dobro zaslužil. Poleg tega je obnovil našo hišo in jo dogradil. Pozneje je povedal, da nam je tako pokazal svojo ljubezen.Na zunaj je finančno preskrbljen, družaben, priljubljen in na splošno spoštovan. Zagotovo je moja napaka, ker sem se dolga leta pustila zatirati, čeprav sem si vedno prizadevala izraziti svoje mnenje.Pred nekaj leti je prišlo tako daleč, da se nisem več čutila doraslo vsem obveznostim, ki so mi jih nalagali, od političnih zahtev do nas učiteljev pa vse do pričakovanj mojega moža pri nas doma. Zapadla sem v globoko depresijo. Od tistega trenutka sem se zavedala, da ne morem več živeti z možem, vendar nisem imela niti energije niti moči, da bi ga zapustila.Poleg tega sem občutila hudo žalost, razočaranje in sram. Imela sem slabo vest zaradi otrok, ker mi ni uspelo, da bi jim zagotovila varno otroštvo in družinsko življenje, kot sem ga sama doživela s svojimi starši. Celo leto sem bila na bolniškem dopustu.Pred letom dni mi je končno uspelo zbrati potrebno moč, da sem moža zapustila in se preselila v svoje stanovanje. Tega nisem naredila, ker bi bila spoznala drugega, temveč ker sem bila prepričana, da se najin odnos nikoli ne bo izboljšal.


ENAKOVrEDNOST

19

Leto pred tem sva bila na posvetu pri družinskem terapevtu. To je sicer pripomoglo k nekaterim praktičnim spremembam, povezanim z delitvijo dela v gospodinjstvu, a koliko lahko partnerja v resnici spremenita drug drugega?Ko sem naredila odločilni korak, je bilo možu zelo težko in moral je na bolniški dopust. Vse zadnje leto sva redno hodila k družinskemu terapevtu. Zdaj potrebujem vaš nasvet, kako naj ohranim dober odnos s svojimi otroki. Moj bivši mož me je izplačal, tako da je hiša v celoti njegova. Spoznal je čedno partnerko, ki jo je takoj predstavil otrokom in ki zdaj živi z njim ter z najinimi otroki. Zdi se mi prijazna, pametna in preudarna ženska, ki svojo vlogo dodatne mame dobro opravlja. Ker so se tudi njeni starši ločili, dobro razume ureditev, ko otroci enako časa preživijo pri očetu in mami, kot je to v našem primeru. Otroci jo imajo zelo radi, saj vidijo, da je oče spet boljše volje. Jaz pa se težje sprijaznim s tem, da je moj bivši mož na lepem super ati in da se tako zelo trudi za ljubeč, dober odnos z otroki.Po vseh skupnih letih je nenavaden občutek, da sem potisnjena ob stran, čeprav je seveda lepo, da ima končno čas za otroke in da je dober oče. Čuden je občutek, da sem jaz otroke 'izgubila', njega pa kujejo v zvezde. Otroci so bili namreč le redko priča, da sva se glasno prepirala, in sploh niso razumeli, zakaj sem se odselila. Niso videli moje žalosti, solz in obupa, saj sem jih vsa ta leta skrivala pred njimi. On pa je pogosto jokal pred otroki in jim kazal svojo žalost, ko sem odšla.Po ločitvi otrokom ni želel govoriti, kakšen je bil v resnici najin zakon. Drugim je priznal, da je grdo delal z mano in da je pozneje obžaloval številne odločitve. A otrokom o tem ne pove niti besedice. Očitno mu je zelo všeč, da nanj gledajo kot na žrtev najinega


20

zakona in svojega junaka. Sama sem otrokom popolnoma zavestno zamolčala svoje mnenje o najinem zakonu, da bi jih zaščitila, vendar mi je zelo težko živeti s tem, da bi bila v njihovih očeh vedno jaz tista hudoba, ki je preprosto izginila … Po mojem mnenju bi moral on poskrbeti, da bi izvedeli resnico, ne jaz.Z otroki imam dober odnos, vendar zadnje čase čutim, da mi predvsem desetletna hči ne zaupa več toliko kot prej in da ni več zadovoljna z ohlapnimi pojasnili, s katerimi ji skušam pojasniti najino ločitev. Zato se sprašujem, kaj smem reči in kdaj naj jim morda pojasnim vse, kar se je dogajalo. Mislim, da svoje zgodbe ne bi smela pripovedovati vsem, prav tako se nočem spraviti na očeta svojih otrok, vendar si menda vseeno zaslužim, da bi otrokom povedal vsaj del resnice o tem, kar se je zgodilo. Kaj menite?Poleg tega bivši mož ne upošteva dogovorov, ki sva jih sklenila pri družinskem terapevtu. Še vedno je do mene nespoštljiv tako kot prej, saj se ne zmeni za moje želje in zahteve. To vpliva na otroke, ko so pri meni. Vedno je kaj narobe, ko jih pripelje k meni. Ko ga želim povprašati po manjkajočih oblačilih, predmetih, povabilih na rojstni dan in podobnem, je na treningu ali ni dosegljiv. Poleg tega med počitnicami spreminja dogovore, kot mu pač tisti trenutek ustreza.Zato mi je res težko, da bi preprosto prezrla njegovo pomanjkanje spoštovanja do mene, posebej ker so otroci, ko so pri meni, vedno brez tega ali onega. Zelo me jezi, da ga vsi trije čisto samoumevno začnejo zagovarjati in se jim ne zdi nič hudega – jaz pa se trudim skriti svojo jezo pred njimi. Rada bi nehala hoditi k družinskemu terapevtu, saj bivši mož tako ali tako ne spoštuje najinih dogovorov. Poleg tega sem sita, da se tam predstavlja kot žrtev. Strah pa me je, da bi to pozneje uporabil


ENAKOVrEDNOST

21

proti meni in trdil, da nisem hotela narediti vsega za otroke. Kaj pravite? Je še smiselno nadaljevati terapijo? Naj se sprijaznim, da so otroci prepričani, da sem jaz razdrla družino?

Zelo obupana mama


Hvala za nazoren opis, ki sem si ga dovolil nekoliko skrajšati. Kot vidim, razumete, da sta za takšno dinamiko, kot je vladala v vašem zakonu, potrebna dva. Zato se v svojem odgovoru ne bom poglabljal v vašega bivšega moža. Živi svoje življenje – kot vi in jaz –, trudi se, da bi bilo čim lepše, in za to plačuje svojo ceno.

rajši se bom omejil na komentiranje vašega razmišljanja o sebi in odnosu do otrok. Skupaj z možem ste se naučili, kako se obnašati kot žrtev. Otrokom ste dolga leta kazali, da je v redu, če drugi ne upošteva vaših meja in potreb. Vendar otroci potrebujejo starše, ki so dober zgled, po katerem se lahko ravnajo. Kot kažejo izkušnje, fantje poleg tega še posebej potrebujejo očeta, deklice pa mamo. Po določeni starosti, v katero sodi tudi vaša desetletnica, hčere skušajo ugotoviti, ali in koliko so podobne mami. Zato je seveda vaša hči zdaj najbolj kritična in kaže najmanjše zaupanje v vas. razdvojena je med mamo, ki ji manjka samospoštovanja, in očetom z velikim egom, zato je razumljivo, da je v dvomu, od kod naj pravzaprav črpa moč in samozavest, ki ju bo v življenju nujno potrebovala. Čas je torej, da vaša hči


22

dobi nov ženski vzor namesto osebe, ki zanika samo sebe in jo je poznala doslej. Sicer bo v nevarnosti, da bo posnemala očeta in vas ne bo spoštovala dovolj, in sicer že samo zaradi tega, ker vam nikakor ne želi postati podobna.

Med drugim se niste pravilno odločili – kot kaže, nameravate pri tej odločitvi tudi vztrajati –, da hočete otroke 'zaščititi' pred svojimi občutki in doživljanjem. To je nedvomno značilen materinski vzgib, ki pa ni posebej tvoren za nikogar. Vaši otroci imajo občutljive antene in dobro čutijo, da ste jezni na bivšega moža. A namesto da bi to izrazili, poveste kaj drugega ali sploh nič. S tem niste pristni in jih begate, sploh najstarejšega otroka, ki ne ve natančno, pri čem je. Pripovedovati o sebi je nekaj drugega, kot če udrihate po bivšem. Tako bodo otroci izvedeli, 'kdo' ste, in lahko vam zagotovim, da prav po tem tudi hlepijo.

To je hkrati temelj za vaše prihodnje medsebojne odnose.

Enako velja za vaše pogovore pri družinskem terapevtu. Preden se odločite prekiniti terapijo, povejte resnico o sebi. Poslovite se od strategije, ki bi ji radi ostali zvesti, in se ne sprijaznite z manipulacijami bivšega moža, ko gre za odnos z vašimi otroki. Nekaj časa se boste sami sebi morda zdeli sebični, a glede na vašo zgodbo bi morali to razumeti kot znamenje, da ste na pravi poti. In če vam bodo drugi očitali, da ste sebični – vzemite to kot pohvalo.

Na splošno vam svetujem knjigo Ženske, ki preveč ljubijo avtorice robin Norwood. Tisočim žensk je pomagala k večjemu samo spoštovanju.


ENAKOVrEDNOST

23

Starši na obrambnih okopih

Pred nekaj časa sem z novinarko italijanskega časnika La Repubblica sedel v restavraciji v Milanu. ravno smo končali tiskovno konferenco v veliki, lepi knjigarni Feltrinelli in tako je bil primeren trenutek, da nekaj prigrizneva in začneva dolg intervju o družinskih vrednotah.

Po le nekaj minutah je v restavracijo stopila družinica, mama, oče, babica in triletnik, ter sedla za sosednjo mizo. V nadaljevanju je tam potekala drama v več dejanjih, kot bi jo bil sam naročil, da bi laže odgovoril na prvo novinarkino vprašanje. To se je glasilo: Katera je dandanašnji najpogostejša napaka mladih evropskih staršev? To je klasično novinarsko vprašanje, na katero je seveda nemogoče odgovoriti. Zato mi je bila družina pri sosednji mizi v veliko pomoč.

Vse skupaj se je začelo s tem, da so odrasli malčka družno vprašali, kje bi rad sedel. Odločil se je za prostor poleg mame, vendar je že kmalu začel stokati v ne ravno prijetnem tonu in se pritoževati. Oče je sina skušal zabavati s smešnimi kretnjami in grimasami, nazadnje pa je iz žepa na suknjiču pričaral paketek. »No, kaj bi pa lahko bilo to?« je vprašal sina, ta pa je, namesto da bi odgovoril, skočil s stola in mu paketek iztrgal iz dlani. Ker


24

je imel težave pri odvijanju omota, je njegovo toženje postalo vse bolj predirno. Oče mu je ponudil pomoč, a ga je sin zavrnil, in nenadoma se je oglasil s takšnim glasom, kot bi ga z nečim udarili.

Pokazalo se je, da je v darilcu majhna elektronska igrica, ki so jo starši kupili v upanju na mirno kosilo. Oče je sinu razložil, da mora najprej vložiti baterije, da bo igrača sploh delovala, a deček ni hotel niti slišati za to, temveč se je glasno pritoževal, da stvar ne deluje. Tako je minilo prvih dvajset minut, ko so natakarja večkrat prosili, naj pride pozneje, saj nihče od odraslih ni imel časa, da bi si ogledal jedilni list. Vsi so roteče gledali dečka in mu prigovarjali, da bi ga pomirili.

Končno je deček sedel očetu v naročje in mu dovolil, da mu razloži, kako se uporablja igrača, vendar je vedno znova glas no izrazil svojo neučakanost. Preden so se odrasli lahko odločili, kaj bodo jedli, so skušali to izvedeti tudi od dečka – vendar neuspeš no. Predlagali so mu različne jedi, a jih je vse odklonil. Končno je mami očitno nekako uspelo prepričati sina, da je velik ljubitelj njokov s paradižnikovo omako.

Ko je bila hrana na mizi, je oče takoj pograbil sinove vilice in mu v usta skušal potisniti nekaj njokov. Deček je zatulil, ker je bila hrana prevroča, nato sta obe ženski na drugi strani mize zasuli očeta z nasveti in očitki. razpoloženje sicer ni bilo najboljše, vendar je vsem odraslim uspelo ohraniti hlinjen 'otroku prijazen' obraz, ko so se dobrohotno sklanjali k svojemu sončku. Odrasli so se medtem lotili svojih krožnikov, vendar so vso svojo pozornost namenili vprašanju, le kaj bi lahko jedel deček, saj njokov ni hotel. Zavrnil je vsak predlog in spet se je zdelo, kot da sta z mamo neslišno sklenila dogovor – tokrat naj bi naročili pico. Ko so mu jo prinesli, ni hotel jesti. Mama in babica sta se domislili


ENAKOVrEDNOST

25

stare zvijače, poskusili košček pice in pretiravali s hvalnicami, kako čudovito tekne. A tudi to ni pomagalo.

Kljub vsemu je deček svoji družini dovolil zadihati, saj je nenadoma odkril psa, ki je sedel pri drugi mizi. A tega niso znali užiti, saj so zdaj vso svojo pozornost usmerili na dečka in psa, medtem mehanično nosili hrano v usta, oče pa je pil vino, kot bi bilo voda.

Ko se je deček vrnil k mizi, je oznanil, da je lačen, vendar noče pice. Sledila so dolgotrajna pogajanja, ki so se končala s sprejetjem babičinega predloga – da bo naročil porcijo čokoladnega sladoleda. Oče ni bil videti ravno navdušen nad predlogom, vendar se je vzdržal komentarja in si je raje naročil žganje.

Natakar je končno z izumetničeno gesto in ironičnim nasmeškom postregel s sladoledom. Mama se je sklonila nad mizo, se polastila žličke in pitala sina. A ta je sladoled pljuval na prt in se na vse grlo pritoževal, da v sladoledu ni lešnikov. Nato je sladoled pojedla mama, oče je spil še eno žganje in plačal račun.

Prav takšni prizori so razlog, da psihologi pišejo moralizatorske prodajne uspešnice o malih tiranih.

Ko je družina zapustila lokal, sem bistro pogledal novinarko in rekel, da je pravkar lahko od zunaj opazovala lastno družino. Bila je pretresena in naslednje pol ure najinega pogovora sva porabila, da sva še enkrat opisala, kaj se je dogajalo, in orisala možnosti, ki so jih imeli na voljo starši.

Novinarka je rekla, da z možem (s katerim imata tri otroke) sodita v generacijo staršev, ki se označujejo za neoromantike.


26

Popolnoma se posvetijo projektu otrok in hočejo le eno: srečno in složno družino.

Ni dvoma, da so prebrali prave knjige, le izpustili so poglavje o neizogibnih in nujnih konfliktih. Tako kot družina iz Milana vso svojo energijo, ustvarjalnost in ljubezen porabljajo za to, da se izognejo sporom in frustracijam. Vendar za starše ni razloga, da bi obup otroka, ki seveda sledi marsikateremu 'ne', vzeli osebno ali kot znamenje, da so odpovedali. Žalost, razočaranje, bes – to so normalna in pomembna čustva, ki otroku popolnoma nič ne škodijo oziroma nasprotno, zaradi njih lahko dozori, če ga le starši ne grajajo zaradi njih ali se norčujejo iz njega.

Starši se na obrambni položaj, pri katerem gre le za to, da se izognejo konfliktom, jih preprečijo in ustavijo, postavijo že zelo zgodaj. Pozitiven zgled skušajo dati tako, da se vedno odzovejo zbrano in mirno, a kako naj se potem otroci od njih naučijo tako pomembnih zmožnosti, kot so ravnanje v konfliktih, spopadanje z razdvojenostjo in sočutje? Njihov nenehni trud in ubranost seveda pripeljeta do tega, da ne dobijo drugega kot neharmoničnost in spore. Če je otrok nenehno slabe volje in vpleten v boje za premoč s svojimi starši, si zgolj skuša priboriti svojo pravico, da sme biti tudi žalosten, prestrašen, besen in razočaran, ne da bi se to njegovim staršem zdelo problematično, ker bi to takoj spet šteli kot znak svoje nesposobnosti.

Neoromantični starši imajo zakoreninjeno predstavo, da otroci potrebujejo zelo veliko pozornosti, in jim je dajejo dvakrat več, kot je v resnici potrebujejo. Tako se njihovi otroci nimajo možnosti naučiti, da imajo tudi drugi ljudje potrebe, meje in občutke. Otroci morajo zato plačati visoko ceno, ko so z drugimi ljudmi.


ENAKOVrEDNOST

27

Kar se na prvi pogled zdi razvajenost, je pravzaprav pomanjkljiva skrb.

rešitev te težave ni povezana z vzgojo otrok, temveč je treba staršem pojasniti, da otroci potrebujejo vodenje odraslih in da je popolnoma v redu, če se tudi njihovim čustvom, občutkom in potrebam odmeri dolžni čas.

Otroci to potrebujejo tako zelo, da je slabo vodenje še vedno boljše, kot če ga sploh ni. V milanski družini je bil glavni očitno triletnik, kar je bilo slabo za vse udeležence. Dejavniki, ki so pripomogli k takšnim okoliščinam, so zagotovo zelo zapleteni in starši bi potrebovali podrobna navodila, kako svojo ljubezen in zavzetost usmeriti tako, da bodo pripomogli k blaginji vse družine.

Po mojem mnenju je pomembno, da takih staršev ne obtožujemo ali celo obsojamo. Kajti logična posledica tega bi bilo vnovično neravnovesje v obliki neokonservativnega vala, v katerem bi spet glasno pozivali k ubogljivosti in disciplini.

Trenutno je vedno več staršev in pedagogov, ki zaradi takšnih prizorov, kot se je odvijal v restavraciji, obujajo tradicionalne recepte iz preteklosti. Želijo se opirati na obdobje, v katerem je bil cilj vzgoje ubogljiv otrok, ki pa se je pozneje razvil v nevrotično odraslo osebo. Ta težnja je zelo žalostna in upam, da bo sama od sebe spet izginila, tako da bodo otroci odrasle privedli do tega, naj se zamislijo nad svojo gospodovalnostjo.


28

Vzgoja kot boj za premoč

Imava skoraj štiriletno hčerko in naporen vsakdanjik. Verjetno smo med tistimi družinami, ki so se ujele v tako imenovano časovno past, o kateri se toliko govori. Načeloma sva mnenja, da otroci potrebujejo trden okvir in da se morajo naučiti določenih pravil. Torej tudi midva skušava hčerko naučiti pravilnega vedenja za mizo. A pred časom se je to izrodilo v pravo dramo – noče sedeti na stolu niti normalno jesti. Meniva, da sva ji svoje pričakovanje predstavila nedvoumno. Pojasnila sva ji, zakaj je pomembno, da se za mizo vedemo 'lepo'. Zdaj sva začela uporabljati metodo odmora (kot sva jo videla v neki televizijski seriji o vzgoji). Postaviva jo v njeno sobo, zapreva vrata in se vrneva k njej čez nekaj minut. Na začetku je veliko jokala, zdaj pa samo še sitnari in je tiho, ko stopiva v sobo. Vendar se še vedno brani hrane. Vede se sicer že malo bolj podobno temu, kar bi rada midva, vendar sva si ozračje za mizo seveda predstavljala drugače. Delava napako?

Majini starši


ENAKOVrEDNOST

29


Odkrit odgovor na vaše vprašanje je nedvoumen: »Da!« Naj to najprej utemeljim, preden vam predlagam druge možnosti. Najbolje, da se vkrcamo v helikopter in si vse skupaj ogledamo od zgoraj: vidimo dva odgovorna, pametna in izkušena odrasla, ki bojujeta brezupen boj s svojo štiriletno hčerko. To pa niti slučajno ni njun cilj! Vzgoja kot boj za premoč je vedno slaba zamisel, ker so na koncu poraženi tako starši kot otrok in se njihov medsebojni odnos občutno poslabša – ne glede na to, komu je uspelo zabeležiti točko ali dve.

Vedenje otrok je vedno tudi rezultat njihovega odnosa do staršev. Na svet pridejo s svojim temperamentom – ki je pogosto podoben temperamentu enega od staršev – in z različnimi potenciali. Predvsem od zmožnosti staršev pri vodenju je odvisno, kako se ti potenciali razvijajo. Povedano drugače: to je v okviru njihove odgovornosti. Zato bi bilo nepravično in neodgovorno, da krivdo za te konflikte pripišemo vaši hčerki. A prav to počnete, ko jo pošljete v osamo. Vaše sporočilo je jasno: nisva zadovoljna s situacijo, kriva pa si ti.

Ko so starši obupani zaradi odnosa z otroki, za to nikoli niso krivi slednji. Vi sami morate prevzeti odgovornost za svoj prispevek k celotni situaciji in za to, da ga spremenite. Če okrivimo otroka, prizadenemo njegovo osebno celovitost in zatremo njegove življenjske veščine. Krivda in sram sta najbolj samouničevalna občutka, kar jih poznamo.

To ne pomeni, da vas imam za 'neodgovorno' – niti slučajno! Dokaz, da vseeno imate občutek odgovornosti, je, da želite hčerko naučiti civiliziranega vedenja za mizo. A razpoloženje


Dandanašnji so številni starši negotovi, kakšna naj bi bila ‚pravilna‘ vzgoja. V tej knjigi nam Jesper Juul, avtor prodajnih

uspešnic in eden najvplivnejših družinskih terapevtov, razkriva bistvo svojega razmišljanja.

Opisuje štiri vrednote, ki so nosilni stebri za uspešen razvoj tako otrok kot cele družine: to so,

enakovrednost, celovitost, pristnost in odgovornost.

Jesper Juul izjemno tenkočutno razčlenjuje konkretne družinske težave, ki so jih v ganljivih pismih opisali njegovi

bralci. Z njegovim odgovorom se jim ponuja priložnost, da razmislijo o svojem vedenju in vrednotah, ki bi jih radi

vnesli v družinsko življenje.

Kaj je sporočilo Jesperja Juula

»Jesper Juul je ena od veličin sodobne pedagogike.«

DER SPIEGEL

Jesp

er Ju

ul

Jesper Juul

4 vrednote, ki jih daste

otrokuza vse življenje

4 vr

edno

te, k

i jih

das

te

otro

ku z

a vs

e ži

vlje

nje

24,9

4 €

SLO_Oprema.indd 1 3/22/13 2:28 PM

Documents

4 vrednote, ki jih daste otroku za vse življenje