ACTA HISTRIAE 24, 2016, 4 - Najnovejši prispevki/ Aktualnozdjp.si/wp-content/uploads/2016/12/AH_24-2016-4.pdf · ACTA HISTRIAE 24 2016 4 ... Homoseksualnost v nekdanji Julijski krajini:

UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185

Zgodovinsko drutvo za juno Primorsko - KoperSociet storica del Litorale - Capodistria

ACTA HISTRIAE24, 2016, 4

KOPER 2016

ACTA HISTRIAE 24 2016 4

ISSN 1318-0185 UDK/UDC 94(05) Letnik 24, leto 2016, tevilka 4

Darko Darovec

Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Flavij Bonin, Dragica e, Lovorka orali (HR), Darko Darovec, Marco Fincardi (IT), Darko Fri, Aleksej Kalc, Borut Klabjan, John Martin (USA), Robert Matijai (HR), Darja Miheli, Edward Muir (USA), Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), Joe Pirjevec, Claudio Povolo (IT), Vida Roac Darovec, Andrej Studen, Marta Verginella, Salvator itko

Gorazd Bajc

Maja Smotlak, Petra Berlot Kuner

Vida Roac Darovec

Grafis trade d.o.o.

Zgodovinsko drutvo za juno Primorsko / Societ storica del Litorale

Zgodovinsko drutvo za juno Primorsko, SI-6000Koper-Capodistria, Kreljeva 3 / Via Krelj 3,tel.: +386 5 6273-296; fax: +386 5 6273-296; e-mail: [email protected]; www.zdjp.si

Grafis trade d.o.o.300 izvodov/copie/copiesJavna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian Research Agency

Izrez stenske poslikave Toneta Kralja v Pnevmi, cerkev sv. Silvestra (1934): Sveti Mihael prebada hudia z obraznimi potezami Mussolinija (foto: Matja Preeren).

Redakcija te tevilke je bila zakljuena 15. decembra 2016.

Odgovorni urednik/Direttore responsabile/Editor in Chief:Uredniki odbor/ Comitato di redazione/Board of Editors:

Urednik/Redattore/Editor:Prevodi/Traduzioni/Translations:Lektorji/Supervisione/Language Editor:Stavek/Composizione/Typesetting:Izdajatelj/Editore/Published by:Sede/Sede/Address:

Tisk/Stampa/Print: Naklada/Tiratura/Copies:Finanna podpora/Supporto finanziario/Financially supported by:Slika na naslovnici/Foto di copertina/Picture on the cover:

Revija Acta Histriae je vkljuena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione / Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: Thomson Reuters: Social Sciences Citation Index (SSCI), Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities (ERIH); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL)Vsi lanki so v barvni verziji prosto dostopni na spletni strani: http://www.zdjp.si.All articles are freely available in color via website http://www.zdjp.si.


VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS

Salvator itko: Italijanski nacionalizem in iredentizem valilnica za kasneji nastanek obmejnega faizma .....................................................................Nazionalismo e lirredentismo italiano - lincubatrice del posteriore fasismo al confine orientaleItalian Irredentism and Nationalism the Hatchery of Later Fascism on the Border

Marta Verginella: Dokonni boj med severnojadranskimi rasami v iredentistinem in faistinem diskurzu ....................................................................La lotta finale tra le razze nordadriatiche nel discorso irredentista e fascistaThe Final Struggle Between the Northern Adriatic Races in the Irredentist and Fascist Discourse

Joe Pirjevec: Benito Mussolini in Slovenci ..............................................................Benito Mussolini e gli sloveniBenito Mussolini and the Slovenes

Rok Svetli: Faizem kot eksces nauka o nravni substanci ........................................Il fascismo come un eccesso della dottrina di sostanza eticaFascism as Excess of the Doctrine About Ethical Substance

Gaper Mithans: Odnosi med italijanskim faizmom in katolicizmom: primer obmejnega obmoja Julijske krajine ................................................................I rapporti tra il fascismo italiano e il cattolicesimo: lesempio della zona di confine della Venezia GiuliaRelations Between Italian Fascism and Catholicism: the Case Study of the Borderland of Venezia Giulia

Bojan Godea: Faizem, klerofaizem, obmejni faizem in Slovenci ........................Il fascismo, clerofascismo, il fascismo di confine e gli sloveniFascism, clerical fascism, borderland fascism and the Slovenes

Boris Mlakar: Faistina stranka na Primorskem v tridesetih letih 20. stoletja in poskus predstavitve njenega slovenskega lanstva ...............................Il partito fascista nel Litorale negli anni trenta del novecento e un tentativo di presentare i suoi membri sloveniThe National Fascist Party in the Primorska Region in the 1930s and an Attempt to Define the Membership of Slovenes in It

689

705

721

731

787

745

767


Miha Kosma: Politino nasilje v Julijski krajini in antifaistino delovanje na idrijsko-cerkljanskem (19271931) ........................................................................Violenza politica e lattivit antifascista nella Venezia Giulia durante gli anni 1927 e 1931 Political Violence and Anti-Fascist Resistance Activities in the Venezia GiuliaBetween 1927 and 1931

Matic Bati: DellItalia nei confini / son rifatti gli italiani. Italijanski faizem in njegov koncept italianit ...........................................................DellItalia nei confini / son rifatti gli italiani. Il fascismo italiano e il suo concetto di italianitDellItalia nei confini / son rifatti gli italiani. Italian Fascism and his Concept of Italianit

Renato Podbersi: Obmejni faizem in odnos do Judov ............................................Il fascismo di confine e latteggiamento verso gli ebreiBorderland Fascism and Attitude Toward the Jewish Population

Jure Ramak: Avtarkina strogost in preprosta italijanska dua: konstrukcija novega rudarskega mesta Raa v vzhodni Istri (19361937) ..................Severit autarchica e lanima schiettamente italiana: la costruzione della citt dindustria mineraria di Arsia nellIstria sud-orientale (19361937)Autarkic Firmness and the Simple Italian Soul: Construction of the New Mining Town of Arsia in Eastern Istria (19361937)

Bla Lenari: Socioloka analiza faistine propagande na primeru medvojnega asopisa Nova doba Lera nuova .......................................Analisi sociologica della propaganda fascista tra le due guerre il caso del giornale Nova doba Lera nuovaSociological Analysis of the Fascist Propaganda on the Case of the Interwar Newspaper Nova doba Lera nuova

Vida Roac Darovec: Komemoriranje TIGR-a v kontekstu politike spominjanja na Primorskem po letu 1991 ....................................................................Le commemorazioni del TIGR nel contesto della politica della memoria nel Litorale dopo il 1991 Commemoration of TIGR Within the Context of the Policy of Remembrance in Primorska After 1991

801

819

837

855

873

891


Mateja Reek: Obmejni faizem in antifaizem v slovenskih zgodovinskih ubenikih od konca druge svetovne vojne do danes .............................Il fascismo di frontiera e lantifascismo nei manuali sloveni scolastici di storia dalla fine della Seconda Guerra Mondiale a oggiBorderland Fascism and Antifascism in the Slovene History Textbooks from the End of World War II Till Today

Maja Smotlak: Obmejni faizem v perspektivi sodobne slovenske pripovedne proze v Italiji (19912015) .......................................................................Border Fascism in the Perspective of Contemporary Slovenian Narrative in Italy (19912015)Il fascismo di frontiera nella prospettiva della narrativa slovena contemporanea in Italia (19912015)

Vanesa Matajc: Border Fascism in the Venezia Giulia: the Issue of Proximate Colony in Slovenian Literature ...........................................................Obmejni faizem v Julijski krajini: vpraanje o koloniji v bliini z vidika slovenske knjievnostiIl fascismo di frontiera nella Venezia Giulia: la questione della colonia in vicinanza dal punto di vista della letteratura slovena

Marco Reglia: La pederastia nella ex Venezia Giulia: il ruolo del confine nella repressione della mascolinit deviante durante il secondo conflitto mondiale ............Homoseksualnost v nekdanji Julijski krajini: vloga meje pri zatiranju deviantne mokosti med drugo svetovno vojnoThe Pederastiain the former Venezia Giulia: the Role of the Border in the Repression of Deviant Masculinity during the Second World War

OCENERECENSIONIREVIEWS

Egon Pelikan: Tone Kralj in prostor meje (Matic Bati) ...........................................

Marta Verginella: La guerra di Bruno: l' identit di confine di un antieroe triestino e sloveno (Miha Kosma) ......................................................

Navodila avtorjem .....................................................................................................Istruzioni per gli autori ..............................................................................................Instructions to authors ...............................................................................................

905

939

919

959

981984988

975

978

689


Received: 2016-07-20 DOI 10.19233/AH.2016.29Review article

ITALIJANSKI NACIONALIZEM IN IREDENTIZEM VALILNICA ZA KASNEJI NASTANEK OBMEJNEGA FAIZMA

Salvator ITKOZgodovinsko drutvo za juno Primorsko Koper, Garibaldijeva 18, 6000 Koper, Slovenija

e-mail: [email protected]

IZVLEEKPrispevek nudi vpogled v italijanske drubeno-politine razmere v desetletju pred

prvo svetovno vojno, predvsem pa v posamezne faze italijanskega iredentizma in nacio-nalizma, ki sta v svojem kontinuiranem odnosu z imperializmom, prepojenim s principi nacionalnih teenj po prikljuitvi neodreenih deel, tradicijo risorgimenta v za-kljuni fazi s politiko sacro egoismo, privedli v vojno proti Avstro-Ogrski.

Na obmoju Tridentinske, Istre in Trsta so se oblikovale specifi ne oblike iredentizma, razpete med tenjami liberalno-nacionalnih krogov, krogov izobraenstva v okviru revije La Voce, kakor tudi ekstremistinih protislovanskih tendenc Ruggera Timeusa-Faura, ki se je v duhu novega, agresivnega italijanskega nacionalizma zavzemal za veliino Italije in njeno prevlado na Jadranu.

Kljune besede: iredentizem, nacionalizem, etnino-nacionalni konfl ikti, faizem

NAZIONALISMO E LIRREDENTISMO ITALIANO - LINCUBATRICE DEL POSTERIORE FASISMO AL CONFINE ORIENTALE

SINTESINel contributo si presenta lo sguardo sulla situazione politico-nazionale in Italia nel

decennio che precede la prima guerra mondiale, in particolare le singole fasi dellirre-dentismo italiano, che a causa del loro rapporto costante con limperialismo, carico di aspirazioni nazionalistiche riguardanti lannessione delle terre irredente, della tra-diozione del Risorgimento e, nella fase conclusiva, con la politica del sacro egoismo, contribuirono a portare lItalia in guerra contro lAustria-Ungheria.

Negli ambienti del Trentino, Trieste e lIstria si creava lo sviluppo delle forme dellirredentismo specifi co, disteso tra le tendenze dei circoli liberal-nazionali, degli intelletuali attorno alla rivista La Voce e alle tendenze estremiste antislave di Ruggero Timeus-Fauro, che nellambito dello spirito del nuovo, aggressivo nazionalismo italiano s impegnava per la creazione della Grande Italia e la sua supremazia nellAdriatico.

Parole chiave: irredentismo, nazionalismo, confl itti etnico-nazionali, fascismo

690


Salvator ITKO: ITALIJANSKI NACIONALIZEM IN IREDENTIZEM VALILNICA ZA KASNEJI NASTANEK ..., 689704

UVOD

Ob vpraanju, kaj sta konkretno pomenila iredentizem in nacionalizem v Italiji po njeni zdruitvi, Giovanni Sabbatucci ugotavlja, da stojimo pred dvema dokaj razlinima realnostima, ki sta si pogosto dokaj nasprotujoi. Po eni strani iredentistinega gibanja, ki je nastalo pod pritiskom demokratinih in republikanskih sil in je vedno predstavljalo pomembno komponento levice, le-te niso dolgo obvladovale. Tako je to gibanje sasoma nedvomno postajalo desno usmerjeno. Hkrati Sabbatucci ugotavlja, da je vpraanje od-nosov med iredentizmom in nacionalizmom vstopalo v pomemben in polemien problem odnosov med starim nacionalizmom risorgimenta demokratinega in mazzinijanskega izvora in nedemokratinim, imperialistinim nacionalizmom iz zaetka 20. stoletja, ki je bil temeljnega pomena za nastanek ideoloko-politinega sistema predfaistine in faistine Italije. Ta sploni problem, pripominja Sabbatucci, je e vrsto let v srediu pozornosti zgodovinarjev, vendar ni bil nikoli doslej zadovoljivo obdelan. Medtem, ko je eden od obeh fenomenov nacionalizem glede bibliografi je dokaj dobro predstavljen, pa je pri vpraanju iredentizma poloaj drugaen: veliko je lokalnih zgodovinskih in del-nih obravnav, ki pa so skoraj vse dvomljive kvalitete, redka pa so dela, ki bi se spoprijela s kompleksno problematiko (Sabbatucci, 1970, 469).

Obsena literatura o tej problematiki naj bi imela po mnenju Almeriga Apollonia, avtorja sicer dveh obsenih del o obmejnem faizmu (Dagli Asburgo a Mussolini. Venezia Giulia 1918-1922, Istituto Regionale per la Cultura Istriana, 2001 in Venezia Giulia e fascismo 1922-1935. Una societ post-asburgica negli anni di consolidamento della dittatura mussoliniana, Gorizia 2004) to napako, da jemlje preve resno in dobesedno izjave protagonistov, tako z obmoja Italijanskega kraljestva kot Avstrijskega primorja. Sasoma so po njegovem ti argumenti zastareli; zgodovinopisju levice je ustrezalo, da je iredentizem oznaevala kot valilnico za kasneji nastanek obmejnega faizma, kar kae na pomanjkanje ustreznih tudij oziroma potrebo po kritini in dokumentirani revi-ziji celotne problematike (Apollonio, 2007, 348). Avtor sam na doloen nain to stalie utemeljuje v svojem najnovejem delu z naslovom: La belle poque e il tramonto dellimpero asburgico sulle rive dellAdriatico (1902-1918). Deputazione di Storia Patria per la Venezia Guilia, Trieste, 2014, kjer v drugi knjigi, ki zajema obdobje prve svetovne vojne v uvodnih poglavjih o italijanskem iredentizmu oziroma intervencionizmu, zagovar-ja tezo, da je iredentizem na italijanskih tleh le odraz mnogoline nacionalne retorike po obdobju zdruitve Italije, ki so jo desetletja gojili ljudski pesniki, nekoliko bolj uinkovito pa profi lirali taki duhovi kot sta bila Carducci in DAnnunzio in da gre pri iredentizmu zgolj za drugorazredno komponento nacionalne kulture, ki je pridobila na politini veljavi zahvaljujo izrednim razmeram, ki so nastopile z izbruhom prve svetovne vojne. Avtor pri tem e dodaja, da je neoprostljiva napaka faizma, da je zanikal izvore italijanskega risorgimenta in je torej deelo potisnil v drugo svetovno vojno na napani strani, negirajo tiste vrednote, ki so leta 1915 preemale iredentizem, e se strinjamo ali ne. Gre za presojo zakljuuje , ki seveda ne prepreuje zadrkov pri ocenjevanju razlogov mnogokrat neplemenitih in nepremiljenih , ki so vodili Salandro in Sonnina, e prej pa Vittoria Ema-nuela III. k italijanski intervenciji leta 1915 (Apollonio, 2014, II, 639640).

691



Italijanski nacionalizem in iredentizem v desetletju pred prvo svetovno vojno

Diskurz o iredentizmu kot monem razrednem oroju, kot korak k militarizmu, se v prvem desetletju 20. stoletja oziroma v letih pred prvo svetovno vojno v Italiji razodeva zlasti v nacionalistinih revijah Il Regno, Il Carroccio, La Grande Italia in LIdea Nazi-onale. Po splonem mnenju zgodovinarjev, ki so se ukvarjali s to problematiko, je v tej fazi italijanskega nacionalistinega gibanja, iredentizem igral odloilno vlogo. Tezo o sooenju in prepletanju nacionalistine in iredentistine struje je z doloenimi popravki sprejela tudi Paola Maria Arcari, avtorica dela Le elaborazioni della dottrina politica nazionale tra lunit e lintervento (1870-1914)1, e mnogo bolj prodorno in artikulirano analizo pa je pripravil Gioacchino Volpe2, ki mu niso ule meje in dvoumnosti medse-bojne nacionalistino-iredentistine povezanosti. Zanj so se dvoumnosti in kontradikcije prenehale v postopnem pomikanju Italije k ambicioznemu cilju Velike Italije. Toda iredentizem od teh svojih novih podpornikov in zagovornikov v bistvu ni dobil nobene konkretne vzpodbude za uresniitev svojega maksimalnega programa; niti njegova uvrstitev v italijanski politini prostor ni kaj bistveno spremenila videza od iredentizma iz druge polovice 19. stoletja. Obdobje med leti 19081910 po njem torej ni toliko po-menilo prenove iredentizma, kolikor razvoja nacionalizma, ki pa mu je iredentizem dajal veliko mero hraniva. Gre pa za iredentizem patriotskega in ekspanzionistinega tipa, za iredentizem bon tout faire, ki se brez teav obraa k Tunisu, raje kot pa k Trstu, ali pa iredentizem tipa Trento-Trieste, ki ni bil kaj dosti razlien od prvotnega in se je skoraj v celoti izivel v kaki nekodljivi manifestaciji. V vseh primerih je lo bolj za verbalni kot pa akcijski iredentizem, ki se je izrpaval v seriji nepomembnih polemik, ki niso nikoli resno izpostavile vpraanja italijanske zunanje politike.

V letih 19061908 je v razvoju nacionalistinega gibanja oziroma iredentizma zasle-diti doloen zastoj, novega zagona sta v smislu prebujene nacionalne zavesti dobila ele z bosansko-hercegovsko krizo, ki je pomenila radikalno prelomnico in sproila nov val nacionalizma, ki je na doloen nain kulminiral na I. kongresu italijanskih naciona-listov v Firencah, decembra 1910. Med tevilnimi referati na kongresu, ki je sicer ob prisotnosti kakih 200 do 300 delegatov iz vrst parlamentarcev, novinarjev, pisateljev oziroma najpomembnejih privrencev nacionalistinega gibanja, potekal od 3.5. decembra 1910, do doloene mere izstopa referat Scipia Sigheleja z naslovom Irredenti-smo e nazionalismo, v katerem je postavil razloek med zgodovinsko-emocionalnim pojmom iredentizma, ki je obstajal v preprianju, da je iredentizem tista tendenca, ki

1 Arcari, P. M.: Le elaborazioni della dottrina politica nazionale tra lunit e lintervento (1870-1914), II, Casa Editrice Marzocco-Firenze, 1934-XII-1939-XVII. Gre za delo, ki ni le zgodovina nacionalizma, temve tudi prerez italijanske politine misli, razumljene kot nasprotujoo, vendar napredno potrditev na-cionalne politine doktrine, ki se ob vrsti pristranskih sintez v polni meri realizira s prihodom faizma na oblast (Sabbatucci, 1970, 55).

2 Volpe, G.: Italia moderna 1898-1910, vol.III., Casa Editrice Le Lettere, Firenze 2002; o formiranju in konceptu nacionalistinih revij Il Carroccio in La Grande Italia podrobneje Sabbatucci, G.: Il problema dellirredentismo e le origini del movimento nazionalista in Italia. V: Storia Contemporanea. Rivista tri-mestrale di studi storici, II, a. 1., n. 3., 1970, s. 6576.

692



stremi po takojni vojni z Avstrijo z namenom, da bi osvojili Tridentinsko, Trst in Istro, in pozitivnejim pojmovanjem, ki priznava, da je njegov cilj obramba italijanskega ivlja v neodreenih pokrajinah z namenom, da bi ohranili njegov jezik in kulturo za as, ko se bodo te pokrajine vrnile v okrilje Italije. Iredentizem je torej po Sigheleju del najirega nacionalnega programa, ki vkljuuje vsa podroja nacionalnega ivljenja: gospodarstvo, emigracijo, obrambo, zunanjo politiko, zaveznitva itd. Iz tega izvira njegovo preprianje, da je iredentizem, ki je bil doslej emocionalna komponenta, prerasel v doktrino.

Sighele se je torej zavzel za nebojeviti iredentizem, ki naj bi prevzemal in krepil kulturno in ekonomsko poslanstvo v neodreenih pokrajinah ter se upiral pangerma-nizmu in panslavizmu s fi nanno pomojo drutev, kakrni sta bili Dante Alighieri in Trento-Trieste. Sighelejev koncept iredentizma torej lahko povzamemo v znailnem stavku: neodreene pokrajine moramo gledati kot na nao lastnino, ki pa jo izkoriajo drugi, vendar moramo paziti, da teh pokrajin ne bodo e nadalje izrabljali in raznarodova-li. To je za sedaj vojna, ki jo bomo bojevali! (Perfetti, 1984, 85).

V tridnevnih razpravah kongres ni izel iz splonih okvirov in pustil odprta tevilna vpraanja: problem iredentizma, vpraanje alternative med protekcionizmom in liberaliz-mom, italijanska zunanja politika, defi nicija koncepta nacija in nacionalizem. Dnevni redi o razlinih tokah, ki so bili sprejeti na kongresu, so bili rezultat oitnih kompromisov, toda v ospredju je bila vendarle tenja, da bi vzpostavili organizacijske temelje za kon-stituiranje bodoe stranke, ki pa so jo zaenkrat poimenovali Associazione Nazionalista Italiana (ANI). Med glasovanjem za ustanovitev nacionalistinega zdruenja in spreje-mom njegovega statuta, se je pojavila zahteva, da bi za besedo Nazionalista dodali e besedo Imperialista, ki pa ji je Enrico Corradini nasprotoval zaradi taktinih razlogov, saj za enkrat ni elel prevzeti skrajnih pozicij z jasno izraenimi monarhistinimi in im-perialistinimi konotacijami. Tako je tudi sam predlog o ustanovitvi ANI ostajal v dokaj splonih okvirih: bodoe zdruenje bi moralo postati prostovoljni organ nacionalnega ivljenja zunaj parlamentarnih teles, v vseh drubenih sferah znotraj Italije bi moralo dvigniti svoj glas in vztrajati pri tem, da ni mono zagovarjati razrednih interesov, ko so v nevarnosti nacionalni interesi, da je treba zavrei pomehkueno tendenco pacifi zma in podpirati ustanove, ki stojijo med olskimi ustanovami in armado (olski bataljoni, militarizirani liceji, bataljoni prostovoljcev, itd.), v emer lahko e zaznavamo zametke kasnejih faistinih ustanov in organizacij (Perfetti, 1984, 91).

Po fi renkem kongresu je nekakno teoretino in programsko sintezo celotnega naci-onalistinega gibanja predstavljala broura Luigija Vallija z naslovom Che cosa e che cosa vuole il Nazionalismo? v kateri je avtor opredelil in loil koncept nacionalizma na eni in patriotizma na drugi strani. Po njem prvega ne bi smeli pomeati z drugim, saj naci-onalizem ni le emotivno stanje, nekakna privrenost do nacije, temve zmes principov in vizij, ki se ne zadovoljuje zgolj z ljubeznijo do domovine, temve mora ta prerasti v od-lono in mono voljo po mogoni naciji, ki bo kos drugim nacijam za osvojitev njihovih posesti v medsebojni borbi za prevlado. Nacionalizem je tako zavraal monost, da bi bili odnosi med narodi urejeni v okviru istih moralnih norm kot odnosi med posamezniki, saj je izhajal iz preprianja, da je v prvem primeru mono reevati nasprotja le s silo, zatorej naj bi narodi, zapleteni v ivljenjsko borbo, raunali le na svojo mo. Valli tako opraviuje

693



borbo proti pacifi zmu in ponovno zatrjuje, da je v zavesti italijanskega ljudstva vse tisto kar prinaa s seboj vojna ne le nujno in usodno, temve tudi plemenito in sveto (Perfetti, 1984, 98). Nedvomno pa najtehtneje delo, ki je v tem obdobju izlo iz nacionalistinih krogov, predstavlja obsena raziskava Paola Arcarija z naslovom La coscienza nazionale in Italia3 lo je v bistvu za zbirko mnenj in stali intelektualcev in politikov o najvidnej-ih nacionalnih problemih Italije, pa tudi o prievanjih v nacionalistinem tisku ter po-budah nacionalistine dejavnosti v okviru drutev Dante Alighieri in Trento-Trieste. V tem delu je Arcari zavrnil Federzonijevo defi nicijo, da je nacionalizem vija stopnja patriotizma, ki je po njegovem emocija, nacionalizem pa doktrina, oziroma dialektini patriotizem. Patriotizem presega nacionalizem s svojim refl eksnim gibanjem, saj nosi v sebi intuicijo, navduenje in junatvo, ki jih nacionalizem v svojem kritinem procesu ne more vsebovati. Prihodnost nacionalizma je Arcari videl v monosti nadaljnjega gibanja ali pa potrebe po transformaciji v pravo in resnino politino stranko, sicer pa je najpo-membneji del njegovega diskurza v povezanosti med nacionalistinim in demokratinim konceptom. Zanj je bilo lahko vse tisto, kar je bilo povezano z nacionalizmom, hkrati tudi demokratino. Razprava o odnosih med nacionalizmom in demokracijo, ki je izbruhnila ez as in je privedla do prvega razkola v nacionalistinem gibanju, je v njegovih delih dajala nedvoumne iztonice in opredelitve. Arcarijevo demokratino preprianje, ki je izhajalo tudi iz njegove intelektualne formacije in politine preteklosti, ni bilo v nobenem pogledu vpraljivo in dvomljivo ter se je v nadaljnjih razievanjih znotraj nacionalisti-nega tabora tudi jasno manifestiralo. Na osnovi Arcarijevega diskurza je mo verjeti v demokracijo oziroma demokratine vrednote, s katerimi je izraal zaupanje v napredek in razvoj ter instinktivno nezaupanje do nacionalistinih stremljenj in pozivov k junatvu in imperialistinim osvajanjem (Perfetti, 1984, 103).

Po kongresu v Rimu, med 20. in 22. decembrom 1912, ko je gibanje zaradi povsem nedemokratinega duha zapustilo kakih 30 predstavnikov demokratine skupine s Paolom Arcarijem na elu in po libijski vojni, ki je pospeila vkljuitev nacionalistov v politino borbo, je odlono in nepopustljivo krilo nacionalistov v svojo sredino sprejelo skupino trakih iredentistov (Fauro, Tamaro, Alberti, Xydias) in rimsko skupino okoli revije LIdea Nazionale, ki so skupaj osnovali tako imenovani imperialistini iredentizem, katerega najbolj znailni predstavnik je postal Ruggero Timeus-Fauro.4

3 Arcari, P.: La coscienza nazionale in Italia. Voci del tempo presente raccolte e ordinate da Paolo Arcari, Milano 1911; P. Arcari je sprva deloval predvsem v katolikih krogih v urednitvu lista Osservatore catto-lico in postal aktiven lan skupine kranskih demokratov F. Mede. Kljub nasprotovanju italijanski dravi zaradi nereenega rimskega vpraanja, pa je bilo utiti tenje po njihovi skorajnji vkljuitvi v njeno drubeno-politino ivljenje. Dejansko je to tako Arcarija kot mnoge druge katolike postopno privedlo v nacionalistine vode. Ne presenea torej, da je bil Arcari leta 1910 med udeleenci ustanovnega kongresa italijanskih nacionalistov in da je bil izvoljen v njegov Centralni svet. Akti fi renkega kongresa so izli pod naslovom Il Nazionalismo italiano. Atti del Congresso di Firenze (ur. G. Castellini), Firenze, 1911 (DBI, 748749),

4 O Faurovi nacionalistini doktrini tega obdobja zlasti v delih Redivo, D.: Ruggero Timeus. La via imperia-lista dellIrredentismo triestino, Edizioni Italo Svevo, Trieste 1995; Coceancig, B.: Ruggero Timeus-Fauro, Parenzo 1920; Unepoca senza rispetto. Antologia sulla questione adriatica tra 800 e primo 900 (ur. F. Papuccia-F. Cecotti), Trieste 2011, 1617.

694



Nacionalistina stremljenja so v letu 1914 nala plodna tla v novi desno-liberalni vladi Antonia Salandre, ki je predstavljala konec dolge Giolittijeve ere in s tem poskusov, da bi na pragu prve svetovne vojne utrdili liberalni reim s pomojo dotedanjih praks kompromisov in zdruevanja razlinih parlamentarnih skupin. S svojim antigiolittijan-skim programom, ki je bil usmerjen v razbitje liberalno-demokratine koalicije, z zaito in forsiranjem privatnega kapitala, s ponovno afi rmacijo prestia ustanov, v prvi vrsti monarhije, je Salandra postal stina toka novih slojev oziroma elit, tako intelektualnih kot politinih, hkrati pa je s svojo nacionalno politiko, ki je Italijo popeljala v prvo svetovno vojno na strani antantnih sil, uival tudi vso podporo nacionalistov, ki so z mi-lanskim kongresom maja 1914 v italijanskem politinem prostoru postali tista politina sila, ki je usmerjala in uravnavala tok italijanske politike v naslednjem obdobju (Perfetti, 1984, 179; Agnelli, 1994, 20).

Italijanski vstop v vojno maja leta 1915, je bil tako le epizoda oziroma zakljuek ne-izprosne borbe med dvema vladnima konceptoma, ki sta bila v bistvu oba konservativna: bodisi Giolittijev evolucionarni oziroma transformistini, kot tudi avtoritarni Salandrov in Sonninov, ob pomoi nacionalistov ter irokega spektra intervencionistov. Njihovo vodilo se nedvomno kae v odloitvi, da je potrebno stopiti v vojno, da bi se polastili na-cije in jo disciplinirali ter podredili birokratskemu in vojakemu aparatu, ustvarili vojno ekonomijo, ki bi delavske sindikate potisnila na obrobje, omejili liberalne svoboine in izven zakona potisnili zlasti leve delavske stranke, ki so bile nevtralistine e po tradiciji, tako kot veji del katolikov (Apollonio, 2001, 18).

e sledimo Salandrovemu programu sacro egoismo, vidimo, da vsa njegova politika vsebuje zaetek dokaj specifi ne faze oziroma opustitev najboljih tradicij italijanskega risorgimenta zaradi teenj, ki niso imele niesar skupnega s procesom nacionalne zdrui-tve, temve so obratno stremele k temu, da bi italijansko suverenost vsilile tujim narodom oziroma ljudstvom, ki si jih je elela Italija preprosto podrediti.5

Znailnosti trakega in istrskega iredentizma

Etnino-nacionalni konfl ikt v habsburkem Trstu se je ob koncu 19. in v zaetku 20. stoletja vsaj deloma nanaal na predhodna nasprotja med mestom in podeeljem. Trst je kazal doloene posebnosti v odnosu do drugih mest cesarstva; njegova drubena sestava je bila bolj kompleksna, v kolikor ni lo le za italijansko elito, ki je prila v konfl ikt s slovenskim podeeljem in mladim slovenskim nacionalnim gibanjem. V tem obdobju je imela italijanska liberalno-nacionalna stranka absolutno premo, kar je sicer posledica razlinih dejavnikov, glavni pa je v tem, da ni bilo v teh letih nobene alternativne sile, ki bi se lahko potegovala za prevlado v mestu. Taktiko, ki jo je nekako do tega obdobja vodila liberalno-nacionalna stranka pod vodstvom Feliceja Veneziana znotraj trakega mestne-ga sveta, lahko povzamemo takole: pri zaiti italijanskega znaaja mesta je posegala po

5 Podrobneje o Salandrovi politiki Sacro egoismo v: Montanari, M.: Politica e strategia in cento anni di guerre italiane, vol. II. Il periodo liberale, t. II., La Grande guerra, Roma 2000;Lipuek, U.: Sacro ego-ismo. Slovenci v krempljih tajnega Londonskega pakta 1915. Cankarjeva zaloba, Ljubljana 2012.

695



skrajnih sredstvih in agresivnem obnaanju, mnogo bolj previdna in taktina je bila pri vpraanjih, ki so bila povezana s splono strategijo iredentistinega gibanja. Dejstvo je, da traki liberalno-nacionalni krogi za dosego svojih ciljev niso raunali na vstaje in oboroene konfl ikte, temve raje na velike spremembe v okviru evropskega statusa quo, ki so jim sledili z veliko pozornostjo. Njihova pozornost je bila usmerjena predvsem na balkanski prostor, s tem da F. Venezian ni niti pomislil na kako monost italijanske ane-ksije Dalmacije, brezkompromisni pa so bili ti krogi edino v odnosu do trakih oziroma istrskih Slovencev in Hrvatov. Ko je Ernesto Nathan ob nemirih na Hrvakem leta 1903 razmiljal o monosti sporazuma oziroma pomiritve med Italijani in Slovani oziroma med podjarmljenimi narodi Avstro-Ogrske, mu je Venezian odgovoril: Za nas agitacije tukajnjih Slovanov nimajo neposrednega pomena. Kakrnokoli je e obnaanje Hrvatov, za nas ni dopustno, da bi razmiljali o sporazumu s Slovani na trakih tleh. Slovani so za nas vsi enaki z avstrijsko vladavino vred. Nihe ne bo niti opazil, da obstajajo in tu ivijo, ko tega reima ne ve. To nepremostljivo partikularistino omejenost trakega iredentizma lahko povezujemo, kot ugotavlja Angelo Ara, z njegovo nesposobnostjo, da bi lastne probleme uokvirili v iri kontekst jadranske oziroma balkanske politike, ta nesposobnost pa se je refl ektirala v celotnem italijanskem iredentizmu ob izbruhu prve svetovne vojne (Ara, 1966, 80104).

Iredentizem lahko torej v Trstu enaimo s protislovanstvom pa tudi kot opozicijo proti internacionalistinemu socializmu. Obstojijo tudi premise, zakaj se je traki ire-dentizem spremenil v nekaken jadranski imperializem: teorija, po kateri je bil politini in demografski vzpon slovanskih narodov rezultat dravnih mahinacij je posledino vodila italijansko stran do preprianja, da se je Avstrija s Slovani elela postaviti po robu italijanski ekspanziji na Jadran. Da bi torej prepreili monost, da bi italijanski Trst izpo-drinila ogrska ali pa bodoa srbo-hrvaka Reka, iredentisti niso videli druge monosti, kot prikljuitev celotne jadranske obale do Zadra k Italiji (Sabbatucci, 1970, 491).

V prvem desetletju 20. stoletja je jadransko vpraanje z novim besednjakom znova vzpodbudilo pozornost ire italijanske javnosti. Do tega je prilo zlasti zaradi prispevka doloenih intelektualnih krogov, povezanih z najbolj ivahnimi kulturnimi strujami v Ita-liji: zelo plodno je bilo delovanje italijanske avantgarde okoli revije La Voce v Firencah, ki je v letih 1908 in 1910 posvetila nekaj tevilk italijanskemu problemu v Avstrijskem primorju in objavila prispevke Gianija Stuparicha, Alberta Spainija, Angela Vivanteja in Scipia Slataperja, ki je v tem asu zasnoval svojo vizijo kulturnega iredentizma, v okviru katerega naj bi italijanski intelektualci tega obmoja irili v slovanski in ger-manski svet sodobno italijansko kulturo v skladu z najnaprednejo evropsko produkcijo. Sicer so jim kulturne in jezikovne ovire prepreevale, da bi prodrli v slovanski svet, a so svojo odprtost do tega sveta kazali s poudarjanjem ivljenjsko pomembne in neodloljive nujnosti dialoga, z eljo po razumevanju tega sveta, ne pa s konkretnim doprinosom novih spoznanj.6

6 Revija La Voce je bila najpomembneja in najodmevneja med italijanskimi revijami tistega asa, bodisi zaradi mnoice interesov, kakor tudi tematik, ki jih je obravnavala. V asu njenega delovanja (19081916) je prela nekaj znailnih faz, med katerimi sta bili nedvomno najpomembneji prvi dve, in sicer prva od

696



Na nasprotnem bregu kot S. Slataper in skupina vocevcev je bil Ruggero Timeus-Fauro, ki je v bistvu izroilo risorgimenta povezoval z novim nacionalizmom v duhu nespravljive in manihejske nacionalne konfrontacije. Njegov cilj ni bil neko splono naelo, temve veliina in varnost Italije, njena prevlada v Jadranskem morju in njena ekspanzija v Sredozemlju. Zasledovanje tega cilja je impliciralo po eni strani konfl ikt z Avstrijo, po drugi strani pa zaostritev slovansko-italijanskega nacionalnega konfl ikta ob vsej jadranski obali, kar je bila za Timeusa neizogibna zgodovinska usodnost. Italijanstvo in iredentizem sta bila zanj sinonima, narodnostno vpraanje pa boj za obstanek, ki se ne more konati s kompromisom oziroma nacionalno spravo, temve samo z zmago ali porazom italijanskega elementa. Timeusov besednjak, poln nasilja in sovratva, odraa ne le zaostritev nacionalne borbe v Avstrijskem primorju, temve tudi novo etino-politino klimo italijanskega nacionalizma, ki je temeljila na preseganju demokratinih in liberalnih vrednot in se zavzemala za idejo moi in avtoritarne drave. Za prikljuitev Trsta k Italiji se Timeus tako ni zavzemal v imenu uresniitve nacionalne enotnosti, pa pa predvidene imperialistine ekspanzije na Balkanski polotok. Potem ko je analiziral razline oblike slovanske rasti in prisotnosti v Trstu, je prvikrat hipotetino Trstu doloil mesto, ki naj bi ga igral v bodoih italijanskih pridobitvah. Italija lahko osvoji razlina ozemlja, navaja v svojem pamfl etu z naslovom Trieste, toda klju za njeno ekspanzijo proti Balkanu in Vzhodu je lahko le Trst, in zakljuuje: vsem bomo zaluali v obraz nae sanje o imperiju. elimo osvajati in kaj nas brigajo nacionalne pravice drugih narodov ter mednarodne konvencije, kaj nas briga moralnost naih dejanj! (Cattaruzza, 2007, 76).

Timeusov protislovanski nacionalizem, ki se je zlasti potenciral po njegovem odhodu v Rim jeseni leta 1911 in njegovem vstopu v krog revije LIdea Nazionale, ni izhajal izkljuno iz domneve o lastni etnini in kulturni superiornosti, temve tudi iz pesimistinega preprianja, da je narodnostni spopad neizogiben in da ima prednost pred ideoloko razlinostjo. V teku nadaljnjih tirih let tudija in sodelovanja pri reviji LIdea Nazionale, se je oblikovala tudi Timeusova politina vizija, razvidna iz njegovih tevilnih del oziroma lankov, ki so se pojavili na straneh rimskega nacionalistinega tednika in bili ozko povezani s politino aktualnimi dogodki tistega asa ter s tem pomembni pri-evalci politine klime v letih pred prvo svetovno vojno. Glede na vlogo urnalistine

decembra 1908 do novembra 1911, ko je na njenem elu stal Giuseppe Prezzolini, druga faza pa je zajemala as od leta 1912 do konca leta 1913, ko je vodenje revije prevzel Giovanni Papini. Za razliko od drugih revij in asopisov tistega asa, kot npr. Leonardo, Il Regno, Hermes itd., se je revija La Voce, zlasti v svoji prvi fazi od ostalih razlikovala po svoji angairanosti, naelnosti, intelektualni potenosti in odgovornosti. Taken znaaj in usmeritev revije sta bila predvsem posledica dokaj irokega in raznolikega kroga sode-lavcev, ki so pogosto po svoji kulturni formaciji izhajali iz razlinih sredin: Croce, Amendola, Salvemini, Cecchi, Murri, Einaudi, Papini, Soffi ci, Jahier, Slataper, Vivante in mnogi drugi. S iroko paleto svojih prispevkov so ustvarili eno najivahnejih kulturnih glasil tistega asa. Tako se v tevilkah, enojnih ali dvojnih, tega obdobja pojavljajo tevilne analize, raziskave s konkretnimi temami in problemi s podroja olstva, italijanskega Juga, vloge izobraenstva v italijanski drubi, pa do vpraanja iredentizma v Avstrij-skem primorju. Usodno sta v zakljuno obdobje zarezali vpraanji libijske vojne oziroma italijansko-turke vojne, ko je jeseni 1911 prilo do razkola med Prezzolinijem in Salveminijem, to pa je v naslednjih letih tudi vplivalo na nadaljnjo fi zionomijo revije (Guglielmino, S.: Guida al novecento. Profi lo letterario e an-tologia, Principato editore Milano, 1971, I/108-I/110); DAI, Dizionario degli autori italiani, 1973.

697



Slika 1: Koper, inavguracija spomenika Nazariu Sauru 9. junija 1935 v prisotnosti kralja Viktorja Emanuela III.Capodistria, monumento a Nazario Sauro inaugurato il 9 giugno 1935 alla presenza del Re Vittorio Emanuele III.

propagande, ki jo je Timeus izvajal s cilji, ki so vzpodbujali vojaki konfl ikt z Avstrijo za prevlado nad Jadranom, so bile teme, ki jih je izbiral, neloljivo povezane z analizo notranjih problemov Avstro-Ogrske, zlasti nacionalno in balkansko vpraanje, vloga Trsta

698



v italijanski imperialistini viziji, s posebno strastjo pa se je loteval slovanskega vpraanja in pri tem seveda zavraal, tako kot e v svojem prvem lanku v reviji La Voce, kakrno koli monost pomiritve oziroma kompromisa, ki jo je obutil kot znamenje nacionalne ibkosti in neodlonosti (Redivo, 1995, 117). Dokaj umirjeno in do neke mere spravljivo stalie, ki ga je dve leti poprej izrazil v reviji La Voce, je tako ostalo le e spomin. Odslej je lo, kot je naglaal, za nenehen boj, ki je zajel vse sloje prebivalstva in privedel do popolne medsebojne mrnje. Ta nenormalni poloaj italijanskega prebivalstva ga je vodil v preprianje, da je spopad med obema rasama neizbeen, saj je reitev videl le v tem, da v prihodnosti ena od ras povsem izgine. Ob koncu naglaa, da bo skoraj zagotovo zmaga pripadala tistemu, ki bo imel na svoji strani zaslombo drave; za istrske Italijane je torej obstajala le monost, da bi se lahko naslonili na italijansko dravo in bi se tako znebili, kot se je slikovito izrazil, slovenskih in hrvakih kmetavzov, ki so ob eki fi nanni pomoi in vladni podpori tako nevaren nasprotnik. Timeus je torej v iskanju takih ekstremnih reitev zavraal monost po spravi in enakopravnem razvoju obeh etnij in zavzel stalie, da je za preivetje in nacionalni obstoj mona le borba, ki jo je defi niral kot socialni darwinizem, v tistem asu nekaken modni trend ter v kritini fazi apoteoze nacionalizmov in imperializmov tudi dokaj pogost pojav (Redivo, 1995, 123).

Kot enega najvejih upov nove italijanske generacije (una tra le migliori promesse della nuova generazione italiana) in osebnosti, ki bi jih lahko na istrskih tleh postavili ob bok R. Timeusu-Fauru in S. Slataperju, so nekateri sodobniki videli v Piu Riegu Gam-biniju, tvorcu Istrskega mladinskega fascia (Fascio Giovanile Istriano), ki je nastal v Kopru 1. oktobra 1911 in uredniku lista Giovane Istria (1913).7

Svoje misli in nazore je P. R. Gambini izrazil v reviji La Giovane Istria oziroma v listih Calendimaggio in Emancipazione ter nekaterih javnih nastopih od septembra 1911 do avgusta 1914, med katerimi je bil dokaj odmeven nastop iz leta 1913 pred tudenti na neapeljski univerzi, povratniki iz kampanje v Libiji in tudijskimi kolegi iz razlinih italijanskih visokih ol. al niso ohranjena besedila njegovih govorov, posveenih G. Mazziniju, ustanovitvi italijanske univerze v Trstu, zlasti pa govorov, ki jih je namenil lanom in zaupnikom Istrskega mladinskega fascia v Kopru maja 1914.8

7 Podrobneje o ideolokih nazorih in dejavnosti P. R. Gambinija v prispevku P. A. Quarantotti Gambini, Pio Riego Gambini e la fondazione del Fascio Giovanile Istriano (1911), Porta Orientale, a. X, 1940 XIX, n. 6-7, Trieste, s. 158169; G. Volpe, Italia moderna, vol. III., 19111914, Firenze, Sansoni 1952, s. 173 in 54546; P. R. Gambini, Quattro lettere, pubblicate a cura di P. A. Quarantotti Gambini, Estratto da Pagine Istriane, n. 1920, III serie, 1954, La Editoriale libraria s.p.a, Trieste;

8 O tem sestanku je sicer kasneje poroal eden od udeleencev in njegovih tesnih sodelavcev P. Almerigogna v lanku Una storica riunione irredentista a Capodistria, Piccolo della Sera, Trieste 10 maggio 1934 in v njem med drugim navaja, da je P. R. Gambini v atriju palae Tacco zbral okoli sebe cvet koprske mladine in ji z velikim arom in zanosom spregovori o vojni, ki je izbruhnila med Avstrijo in Srbijo ter vzpodbujal mladino, naj bo pripravljena ne neizogibne trenutke, ki prihajajo. Prisotna sta bila tudi garibaldinca La-vezzari in Monti, ki ju je poslala mazzinijanska organizacija iz Ravene. Mono skupino koprskega fascia je mladi Gambini v duhu iredentistine ideologije usmerjal predvsem v bojkotiranje avstrijskih vladnih ukrepov, irjenje paninih vesti in budno spremljanje dogajanja na italijanskih tleh. Gambinijev nagovor je sicer e 31. decembra 1921 v listu Popolo di Trieste, opisal tudi L. Ruzzier, ki je na tajnem shodu zasto-pal piranske somiljenike. Po njegovih navedbah naj bi Gambini predvidel takojen vstop Italije v vojno proti Avstriji, zato naj bi bila dolnost mladinskega fascia, da na istrskih tleh dvigne upor oziroma izvaja

699



V veliki meri se njegova politina nagnjenja in preprianja razodevajo e v daljem lanku Gli orizzonti della Giovane Istria, objavljenem v istoimenski reviji z dne 6. septembra 1913. V njem med drugim naglaa, da sta se dotlej v nacionalnem ivljenju istrskih Italijanov izoblikovali dve miselni struji, ki se borita za primat: nacionalno-libe-ralna in demokratina. Prva naj bi bila po njegovem giobertijevska in cavourjanska, druga pa mazzinijanska oziroma garibaldinska. Vse druge stranke naj bi se naslanjale bolj ali manj na prvi oziroma drugi politini tabor. Gambini sicer poudarja, da njegov krog okoli mladinskega fascia spotuje vsako politino opcijo, ki iskreno izpoveduje nagnjenost do italijanske nacionalne ideje, vendar je mnogo bolj privren italijanski demokratini ideji oziroma njunima ideologoma Mazziniju in Garibaldiju. Po nekoliko idealizirani in metaforino obarvani defi niciji italijanske demokratine ideje in njene vloge v bodoem razvoju italijanske drube, Gambini prehaja na aktualno dogajanje in naglaa, da ima nje-gova generacija pred seboj pomembneje poslanstvo kot prejnje generacije. Predvsem mora biti v celoti vkljuena v svoje novo poslanstvo in dolnosti, ki so pred italijansko nacijo ter se pri tem spojiti z delavstvom in starejimi generacijami. Zlasti delavski razred po Gambiniju premore tisto srnost, ki je najblija srnosti mladih generacij, zato sta po njegovem mladina in delavstvo elementa bodonosti; mladini in delavskemu razredu naj bi bile namenjene tudi zadnje misli Mazzinija in Garibaldija na njuni smrtni postelji (!).

V nadaljevanju Gambini poudarja, da mladi rod v istem italijanskem demokrati-nem duhu z vso pozornostjo preuuje trenutne politine razmere ter podpira reitve, ki ustrezajo principom italijanskega znaaja in vzgoji revnejih slojev. Pri tem zavraa kampanilizem, ki ga e najmanj petdeset let proklamira liberalno-nacionalni tabor in se kae v njegovem zavzemanju za ohranitev istrskega, trakega in furlanskega znaaja Avstrijskega primorja. Mi mladi, naglaa Gambini, moramo zavrei vsak separatizem, zato mora biti vsako nae dejanje globoko preeto z italijanstvom in zato zahtevamo upravno preureditev Avstrijskega primorja. Iz dosedanjih treh provinc je potrebno ustano-viti eno samo s srediem v Trstu in jo loiti od Slovanov. Prihaja as, ko bomo prieli z odlono agitacijo za njeno uresniitev in se v zvezi s tem sprauje: ali je trializem, oblika nekakne tretje drave junih Slovanov v okviru monarhije, naa blinja prihodnost?! Ne pustimo se presenetiti! Pripravimo svoj lastni nart in zahtevajmo od tega trenutka dalje formiranje preteno italijanske province okoli Trsta!.

V nadaljevanju Gambini govori o zahtevah po upravni razdelitvi Avstrijskega pri-morja po nacionalnem kljuu, kontroli nad obinami in obinskimi prorauni ter mladini polaga na srce naj se seznanja z zaito in delovanjem kmekih hranilnic, zadrug in naj povsod tam, kjer obstojijo sekcije mladinskega fascia, ustanavljajo socialne sekcije in vanje vabijo razline strokovnjake, organizirajo predavanja in tudijske kroke. In kon-no, mladino vzpodbuja tudi k temu, da bi prepotovala in s tem temeljiteje spoznala nao celotno deelo! Akcija naj bo izvedena brez udelebe drugih strank, sicer pa naj poteka ob spotovanju drugih mnenj in idej ter ob toleranci do katerih koli drugih nael. Pri tem

sabotane akcije, ali pa v nasprotnem primeru, da mnoino emigrirajo na italijanska tla. Sam je tej pobudi, potem ko je sprevidel, da je Italija razglasila nevtralnost, sledil 4. septembra 1914 in se umaknil v Benetke, kasneje pa se je kot prostovoljec vkljuil v italijansko armado (Quarantotti Gambini, 1954, 4).

700



pa Gambini ne pozabi poudariti, da ne bodo niti najmanj popuali pri uresnievanju svojih idej, ki jih utijo globoko v sebi, saj bomo poti, ki smo si jo zastavili, sledili do smrti brez oklevanja, ker utimo, da bodonost pripada nam! 9

ZAKLJUEK

Mladi krog okoli R.Timeusa-Faura in P. R. Gambinija se je torej vrgel v nacionalno borbo z druganim radikalizmom in prepotentnim aktivizmom upornitva in nasilja ter v znamenju novih gesel, kakrno je predstavljala zlasti Italijanska univerza v Trstu, upravna preureditev Avstrijskega primorja in osvoboditev neodreenih deel. Z novo sposobno-stjo vkljuevanja v drubeno preobrazbo in mobilizacijo nacionalistinih sil se je zdelo, da so sposobni pobirati sadee drubene preobrazbe, ki se je e napovedovala in dobila svoj konkreten izraz v porajajoem se faizmu povojnega obdobja.

Skoraj vsi sodelavci in tvorci nekdanjega vocejanskega kroga so ob izbruhu prve svetovne vojne oziroma ob vstopu Italije v vojno na strani antantnih sil, preli na italijansko stran in se bojevali za svojo domovino tudi za ceno lastnega ivljenja. Za nekatere med njimi taka odloitev ni bila lahka: po eni strani so bili pod vplivom avstromarksizma in do konca upali na federalistino preureditev dvojne monarhije, drugi so bili pod vplivom mazzinijanstva in garibaldinstva, (kot npr. Pio Riego Gambini) ter verjeli, da vstop Italije v vojno in vkljuitev neodreenih deel predstavlja zakljuno fazo italijanskega risorgimenta. Za te nekdanje avstrijske Italijane, zlasti za demokratino orientirane iredentiste, pa je odreitev in zdruitev z Italijo pogosto predstavljala boleo preizkunjo njihove platonine ideje o Italiji, tembolj zato, ker se je povojna Italija dokaj hitro sooila s problemi porajajoega se faizma. Zgolj hipotetino vpraanje, kaken bi bil njihov odnos do faizma v primeru, da bi preiveli morijo prve svetovne vojne, tako ni niti preprosto niti enoznano, vsekakor pa lahko k odgovoru nekoliko pripomore dejstvo, da se kot podpisnika manifesta, ki ga je ob izbruhu prve svetovne vojne na mlade Istrane naslovil Istrski mladinski fascio, ob Piu Riegu Gambiniju pojavljata tudi Luigi Bilucaglia in Piero Almerigogna ter Luigi Ruzzier, prva dva vidna faistina voditelja v Istri e v prvem povojnem obdobju.10

9 La Giovane Istria, Capodistria 6 settembre 1913, n. 2 z naslovnim lankom Gli orizzonti della Giovane Istria; v letu 1913 so izle zgolj tri tevilke omenjene revije in sicer 6. septembra, 11. in 25. oktobra 1913, letnik 1.

10 Manifest Istrskega mladinskega fascia iz leta 1915 je pozival istrsko italijansko mladino na boj za osvoboditev Istre in Julijske krajine izpod avstrijske nadoblasti. Natisnili so ga v tisoih izvodih, ki so jih v obliki propagandnih letakov z letala odvrgli nad vejimi istrskimi mesti. Med podpisniki manifesta so bili poleg P. R. Gambinija e Luigi Bilucaglia, kasneje kapitan in prostovoljec v italijanski armadi, prvi pred-sednik borbenega fascia (Fascio di Combattimento) v Pulju, ki je bil ustanovljen 12. julija 1920 in kmalu postal najvidneja borbena sila faistinega gibanja na istrskih tleh, Piero Almerigogna in Luigi Ruzier. Doloene simpatije do faizma so se pri nekaterih Istranih iz republikanskih vrst pokazale e leta 1919. V tem asu sta brata Almerigogna iz Kopra e kazala doloeno zadranost do faizma, h kateremu pa sta dokonno pristopila leta 1922, kot je zabeleeno v listu Era Nuova. Sicer pa so vse od konca leta 1919 v Istri obstajali tudi demokratini kroki, v katerih so se zbirali nekdanji mladi iredentisti od mazzinijanskih do konservativnih nazorov in v odsotnosti mone nacionalistine stranke ostajali dokaj dezorientirani tudi

701



Italijanski nacionalizem se po prvi svetovni vojni oziroma po zmagi in uresnienju zaelenega ideala ni umiril, pa pa se je zaostril in okrepil s svojo nekdanjo protislovan-sko usmerjenostjo. Politika nacionalne obrambe se je torej tudi po prikljuitvi k Italiji pojmovala kot edina primerna politika za zaito italijanstva. Ker zanjo ni bilo ve realnih zgodovinskih razlogov, je postala nacionalna obramba formula, ob kateri je bilo mogoe z umetnim poudarjanjem nevarnosti za nacionalno identiteto, zbrati konsenz veine pre-bivalstva, po drugi strani pa je ta formula pospeevala radikalizacijo v maksimalistinem smislu pri velikem delu trakega proletariata in radikalizacijo v nacionalistinem smislu pri slovanskem ivlju Julijske krajine. V tem napetem in zaostrenem ozraju je nael faizem plodna tla za svoj razvoj, tako kot skoraj na vseh po vojni prikljuenih ozemljih, kjer se je lahko e posebej predstavljal kot branilec zmage in njenih sadov (Ara-Magris, 2001, 147).

Zgodovina vzhodne meje, kot v svojem delu Sentinelle della Patria. Il fascismo al confi ne orientale 1918-1941, Roma-Bari 2011, naglaa Annamaria Vinci, torej nudi neko svojo interpretacijo problema tako v svojem najirem evropskem kontekstu, kot znotraj svoje nacionalne zgodovine. Prehod od liberalne drave v faistino diktaturo je bil dejansko temeljni preizkusni kamen za soitje med razlinimi etnijami, toda e raz-bitje liberalne drave kae na grenak problem temeljnih izkuenj, izgubljenih prilonosti in dobre volje pred nevarnimi ekstremizmi oblastnih organov in armadnih krogov, ki so stremeli k postopni odpravi liberalnih in demokratinih principov. Tisto, kar lahko oznaimo s paradigmo izkljuevanja, se je zlasti na tleh nekdanjega Avstrijskega primor-ja oziroma povojne Julijske krajine, zaelo naslanjati na ustva sumnienja in prezira, ideja drugega pa je zaela veljati zlasti za slovensko in hrvako prebivalstvo pa tudi za pripadnike socialistine stranke. Vojaki informativni viri so takoj zaeli povezovati boljevistino in slovansko nevarnost (il pericolo bolscevico con il pericolo slavo) ter jo oznaevati kot potencialnega notranjega sovranika. Faistino gibanje v Julijski krajini, zlasti pa v Trstu, je tako v kratkem postalo vozlie, kamor so se usmerjale druge nacionalistine antislovanske in antisocialistine formacije: v odnosu do njih so zlasti borbeni fasciji s svojo dinamiko in agresivnostjo nenehno naraali in postajali vzoren primer tako za Furlanijo kot za Istro, medtem ko je samo faistino gibanje oznaeno kot model za celoten nacionalni okvir.

v volilni kampanji leta 1921 (A. Apollonio, Dagli Asburgo a Mussolini. Venezia Giulia 1918-1922, cit., s. 259260).

702



ITALIAN IRREDENTISM AND NATIONALISM THE HATCHERY OF LATER FASCISM ON THE BORDER

Salvator ITKOThe Historical Society of Southern Primorska of Koper, Garibaldijeva 18, 6000 Koper, Slovenia


SUMMARYThe Italian national movement had undergon several develovepment phases, and the

unifi cation of Italy in 1866 had given rise to Italian irredentism and the tendency to incorporate the unredeemed lands along the eastern Adriatic cos tinto the Kingdom of Italy.

If until the end of the 19 century the irredentist movement was mostly led by the left winng, in particular by the democrats and republicans, at the beginning of the 20 century its reins were taken over by Giovanni Giolittis policy of new liberalism, i.e. by the nationalist circles of the new bourgeoisee, the court and the army. The Austrian Littoral and Dalmatia were subject to compaigns launched by some nationalist socie-ties, while Italy was home to the societies Dante Alighieri and Trento-Trieste and saw the publication of numerous gezettes and magazines such as Il Regno, Il Carroccio, La Grande Italia and fi nely LIdea Nazionale.

By its fi rst congress in Florence in December 1910, the Italian nationalist move-ment had become increasingly radical in its claims for strengthening the army and fort he incorporation of unredeemed lands. In that period, the unredeemed lands, in particular those of Trento, Trieste and Istria, saw the formation of specifi c forms of ir-redentism. Particulary in Trieste, they were practiced by the liberal and national camp gathered round the magazine La Voce,which propagatedcultural irredentism, on the other. Such aspirations posed a great threat to the Trieste liberal and national camp, and so Trieste irredentism was characterized by the anti-Slavic stance on the one hand and by the opposition to international socialism, which after 1890 relied on the Slavic element in the struggle against the Italian nationalist movement, on the other. A strong supporter o fanti-Slavic tendencies was Ruggero Timeus-Fauro, who propagated the idea of the great Italy and its dominion over the Balkan in the spirit of new, aggressive Italian national-ism. The attainment of this goal implied a confl ict with Austria on the one hand and the escalation of the Slovene-Italian national confl ict along the entire eastern Adriatic coast on the other.

Keywords: irredentism, nationalism, etnical-national confl icts, fascism

703



VIRI IN LITERATURA

La Giovane Istria. Capodistria 6 settembre 1913, n. 2, naslovni lanek Gli orizzonti della Giovane Istria.

Agnelli, A. (1994): Lidea di nazione allinizio e nei momenti di crisi del secolo XX. V: Pastorelli, P.: Il principio di nazionalit nella politica estera italiana, AA.VV.: Nazione e nazionalit in Italia (ur. G. Spadolini), Roma-Bari, Laterza..

Apollonio, A. (2001): Dagli Asburgo a Mussolini. Venezia Giulia 1918-1922. Gorizia, Istituto Regionale per la Cultura Istriana, Libreria Editrice Goriziana.

Apollonio, A. (2004): Venezia Giulia e fascismo 1922-1935. Una societ post-asburgica negli anni di consolidamento della dittatura mussoliniana. Gorizia, Istituto Regionale per la Cultura istriano-fi umana-dalmata, Libreria Editrice Goriziana.

Apollonio, A. (2014): La Belle poque e il tramonto dell impero asburgico sulle rive dellAdriatico (1902-1918). Dagli atti conservati nellArchivio di Stato di Trieste, I: Gli anni prebellici (1902-1914). Fonti e studi per la Storia patria della Venezia Giulia; II: La Grande guerra (1914-1918).

Ara, A. (1966): Lavvenire di Trieste in un dibattito al Consiglio comunale di Trieste nel gennaio 1913. V: Il Risorgimento, Trieste, 80104.

Ara, A. Magris, C. (2001): Trst, obmejna identiteta. Ljubljana, tudentska zaloba.Arcari, P. (1911): La coscienza nazionale in Italia. Voci del tempo presente raccolte e

ordinate da Paolo Arcari, Milano.Arcari, P. M. (19341939): Le elaborazioni della dottrina politico nazionale tra lunit e

lintervento (1870-1914), II., Firenze, Casa Editrice Marzocco.Cattaruzza, M. (2007): LItalia e il confi ne orientale 1866-2006. Bologna, Societ

editrice il Mulino.Coceancig, B. (1920): Ruggero Timeus-Fauro. Parenzo, Tipografi a di Gaetano Coana e

fi gli.DAI (Dizionario degli autori italiani) (1973): Messina-Firenze, Casa editrice G. DAnna.Giuglielmino, S. (1971): Guida al novecento. Profi lo letterario e antologia, Principato

editore Milano.Lipuek, U. (2012): Sacro egoismo. Slovenci v krempljih tajnega Londonskega pakta

1915. Ljubljana, Cankarjeva zaloba.Montanari, M. (2000): Politica e strategia in cento anni di guerre italiane, vol. II. Il

periodo liberale, t. II., La Grande guerra, Roma.Perfetti, F. (1984): Il movimento nazionalista in Italia (1903-1914). Bonacci Editore,

Roma.Quarantotti-Gambini, P. A. (1940): Pio Riego Gambini e la fondazione del fascio

Giovanile Istriano (1911) Porta Orientale, n. 6-7.Quattro lettere, pubblicate a cura di P. A. Quarantotti Gambini, Estratto da Pagine

Istriane, n. 19-20, III serie, 1954, Trieste, La Editoriale libraria s.p.a..Redivo, P. (1995): Ruggero Timeus. La via imperialista dellirredentismo triestino.

Trieste, Edizioni Italo Svevo.

704



Sabbatucci, G. (1970): Il problema dellirredentismo e le origini del movimento naziona-lista in Italia. V: Storia Contemporanea. Rivista trimestrale di studi storici, I., a. 1, n. 3.

Unepoca senza rispetto (2011). Antologia sulla questione adriatica tra 800 e primo 900. (ur. F. Papuccia - F. Cecotti), Trieste.

Vinci, A. (2011): Sentinelle della Patria. Il fascismo al confi ne orientale 1918-1941. Laterza, Roma-Bari.

Volpe, G. (2002): Italia moderna 1898-1910. vol. III., Firenze, Casa Editrice le Lettere.

705


Received: 2016-11-07 DOI 10.19233/AH.2016.30Original scientifi c article

DOKONNI BOJ MED SEVERNOJADRANSKIMI RASAMI V IREDENTISTINEM IN FAISTINEM DISKURZU

Marta VERGINELLAUniverza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Akereva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija


IZVLEEKAli je italijansko protislovanstvo na prehodu iz 19. v 20. stoletje preraslo v rasizem?

Ali pa je faistina ideologija, ki se je oblikovala na italijanski vzhodni meji po koncu prve svetovne vojne, le posvojila predsodke, ki jih je od druge polovice 19. stoletja naprej do Slovencev in Hrvatov gojil in iril italijanski nacionalistini diskurz? Odgovore na ta vpraanja bomo poiskali tako v besedilih liberalnacionalno usmerjenih in iredentistinih piscev kot v pisanju ideologov italijanskega obmejnega faizma in promotorjev prisilne italijanizacije slovenskega in hrvakega prebivalstva, iveega v nekdanjem avstrijskem Primorju, na obmoju, ki je bilo po koncu prve svetovne vojne prikljueno h Kraljevini Italiji z imenom Julijska krajina.

Kljune besede: rasizem, obmejni faizem, nacionalizem, Julijska krajina, protislovanski diskurz

LA LOTTA FINALE TRA LE RAZZE NORDADRIATICHE NEL DISCORSO IRREDENTISTA E FASCISTA

SINTESI Tra Otto e Novecento lantislavismo ha assunto nella Venezia Giulia le sembianze del

razzismo oppure si trattato di un atteggiamento derivante dal fenomeno nazionalistico, caratterizzato da pregiudizi antichi propagati prima dagli ambienti liberal-nazionali giuliani, in seguito sostenuti dal fascismo di frontiera, promotore sin dalla sua ascesa al potere di una italianizzazione forzata delle popolazioni slovene e croate residenti nellex Litorale austriaco, territorio annesso dopo la fi ne della prima guerra mondiale al Regno dItalia? Le risposte a queste queste questioni si trovano nei testi degli autori liberal-nazionali, ma sopratutto negli scritti degli irredentisti (Timeus) divenuti dopo il 1918 gli ideologi del fascismo di confi ne.

Parole chiave: razzismo, fascismo di confi ne, nazionalismo, Venezia Giulia, antislavismo

706


Marta VERGINELLA: DOKONNI BOJ MED SEVERNOJADRANSKIMI RASAMI V IREDENTISTINEM ..., 705720

UVOD

Peica razumnikov, ki so bili v dobi razsvetljenstva in na zaetku devetnajstega stoletja prepriani zagovorniki sobivanja Italijanov in Slovanov, na primer fi lolog dalma-tinskega rodu Niccol Tommaseo (Pirjevec, 1977, Tommaseo, 1943), je bila z italijansko zdruitvijo in zaostritvijo medsosedskih odnosov na obmoju severnega Jadrana potisnje-na na stranski tir, saj sta jo presegla razvoj dogodkov in razirjanje zamisli o narodnostno enoznanih identitetah in programih, ki so obljubljali nacionalno homogene drubene skupnosti. Na junem obrobju habsburke monarhije je zgodovina e posebej v drugi polovici 19. stoletja postala pretveza za merjenje narodne kontinuitete, in teren za doka-zovanje uzurpatorstva in infi ltracije drugih. Potvarjanje narodne genealogije (Hobsbawm, Ranger, 1983) se je na obmoju severnega Jadrana dogajalo takrat in tako, kakor je bilo to znailno za srednjeevropski kontekst: namen narodnih akterjev je bil namre, da za vejo stabilnost lastne skupnosti poveejo njene lane in zariejo manj prepustne meje. V okolju, v katerem narodna pripadnost nikoli ni bila samoumevna, temve je zahtevala ne-nehno potrjevanje, so se drugi spremenili v neizrpen vir tegob, postali so povsod navzoi sovranik, ki zapleta odnos z osrednjo oblastjo in seje negotovost tako glede prihodnosti celotnega obmejnega obmoja kakor tudi njegove dravne pripadnosti (Aug, 1994).

Kljub podobnosti med utemeljevanji, ki so jih zagovarjali posamezni narodni tabori na obmoju severnega Jadrana, nenehni polemiki z rivalskim taborom in precej splo-no razirjenemu nagnjenju k stereotipnemu prikazovanju drugih, ne smemo podceniti nekaterih temeljnih razlik med razlinimi narodnimi akterji, zlasti nastopanje s pozicije moi, ki se je v javni sferi vzpostavilo med veino in manjino, med tistimi, ki so lahko sodelovali s politinim srediem, torej z Dunajem, in tistimi, ki so ostajali odrinjeni na krajevno ali obmono delovanje. V tem okviru bom analizo slovenske in hrvake proti-italijanskosti1 pustila ob strani in se raje zadrala pri protislovanski dri, zgodovinsko ukoreninjeni v tisti obliki beneke prevlade na obmoju Jadrana, za katero je bil zelo znailen kolonialistien odnos benekega vodilnega sloja do istrsko-dalmatinskih krajev, ki pa sta jo zaznamovala tudi modernost in razsvetljenstvo oziroma zamisli, ki so od kon-ca osemnajstega stoletja narekovale nove vednjske modele in med njimi tudi potrebo po klasifi kaciji drube in ljudi. Izobraenim slojem italijansko govoree drube v Primorju in Dalmaciji, ki so zase menili, da so del Zahoda, je slovansko prebivalstvo postalo s civilizacijskega vidika manjvredno, prihajajoe z Vzhoda kakor vsa barbarska ljudstva in zato postavljeno na nijo raven civiliziranosti (Wolff , 2002).

Vendar pogleda na Slovana kot loveka, ki je blizu naravi in ga ni pokvarila civi-lizacija, kot na dobrega divjaka, ni posvojilo samo nekaj posameznih razsvetljenskih

1 Podobna strnitev vrst hrvakega in slovenskega prebivalstva je potekala od sredine 19. stoletja v znamenju poziva k slovanskim koreninam in poskusu vzpostavitve neprehodne etnine pregrade, ki bi varovala kul-turno istost. Vpraanje varnosti in varovanja je tudi v slovanskem kontekstu ustvarilo drugega; Italijani so postali neizrpen vir za obtobe in predsodke (Verginella, 2009, 1118). O vzporednicah med italijanskim nacionalizmom in slovensko-hrvakim glej Il confi ne orientale. Italia e Jugoslavia dal 1915 al 1955 (Wr-sdrfer, 2004).

707



mislecev ali popotnikov, na primer Alberto Fortis2, temve se je kot predsodek z vrha navzdol raziril zlasti na mestno istrsko-dalmatinsko drubo, prodrl med slovanske priseljence in nazadnje postal znailna sestavina meanskega in mestnega skupinskega predstavnega sveta na vsem obmoju severnega Jadrana (Pirjevec, 2009, 5). Stereotip se je po revolucionarnem obdobju iz leta 1848 prilagodil novi stvarnosti, saj so bili Slovani v domoljubni italijanski publicistiki v Istri in dalmatinskih mestih edalje pogosteje prikazovani kot neomikani barbari, grobi in neotesani v svojem jeziku in zamislih. Ko jih nekaj desetletij pozneje zaradi drubenih, gospodarskih in kulturnih razlogov niso ve mogli obravnavati izkljuno v taki lui, so utrpeli novo spremembo: poleg stereotipa o okupatorju in uzurpatorju se jih je oprijel e stereotip o ideolokem prevratniku. Ta je bil v nekaterih vidikih komplementaren liku spletkarja, ki je priel od zunaj in je zmoen zanetiti rasno sovratvo (proti Italijanom), ki do takrat ni bilo navzoe med preprostim kmekim ivljem (Pirjevec, 2009, 78).3 V dvajsetem stoletju, zlasti od tridesetih let na-prej, se uveljavi tudi stereotip o komunistinem Slovanu. Ta se je po drugi svetovni vojni preobrazil v stereotip o likvidatorskem komunistinem Slovanu, ki politine nasprotnike pobija in jih mee v fojbe.

Vodilni liberalno-nacionalistini italijanski sloj, nosilec politine in kulturne he-gemonije v avstrijskem Primorju, si je do razpada Avstro-Ogrske prilaal izkljuno prevlado nad javno sfero z zahtevami po vevrednosti italijanskega naroda, prinaalca kulture in napredka. Italijanska sestavina je v zadnjih dveh desetletjih devetnajstega stoletja izgubljala zmonost asimiliranja hrvakih in slovenskih mnoic, ki so se prise-ljevale v mesta, zlasti pa ji ni uspevalo uinkovito zavirati rasti slovanskega srednjega sloja, pobudnika kulturnega in razvejenega gospodarskega povezovanja, zmonega spreminjati odnose s pozicije moi tudi v mestnih okoljih, ki jim je vladala italijanska li-beralno-nacionalistina stranka. Vzpon slovenske skupnosti v Gorici in Trstu in hrvake v istrskih in dalmatinskih mestih je prispeval k irjenju bojazni in strahu med tistimi, ki so bili strpni do domnevno manjvrednih slovanskih slojev, navzoih v mestnem konte-kstu, na primer s tem, da so na svojih domovih zaposlovali slovansko sluinad, obenem pa so nasprotovali vsakemu prodiranju slovensko ali hrvako govoreega prebivalstva v meansko sfero, kar so imeli pravzaprav za invazijo ali omadeevanje prave narave mest in samih iredentistinih deel.4

2 Padovski naravoslovec in pisatelj Alberto Fortis je leta 1772 izdal potopis Viaggio in Dalmazia, ki je doi-vel velik uspeh v Italiji in drugod po Evropi.

3 Pirjevec s tem v zvezi napoti na pamfl et Vincenza Duplancicha Della civilt italiana e slava (Trst, 1861), v katerem je stereotip o dobrem divjaku postavljen ob bok stereotipu o barbarskem Slovanu.

4 Kot pojasnjuje Tullia Catalan v razpravi Linguaggi e stereotipi dellantislavismo irredentista, je bil cilj protislovanskega diskurza vzpostaviti agresivno in ekskluzivno idejo nacije. V prvi fazi (18801907) je protislovansko usmerjen iredentistini tisk iril podobo neizobraenih in neciviliziranih Slovanov, v drugi (19081914) pa je edalje bolj dokazoval podrejenost Slovanov in pri tem uporabljal besede in metafore, ki so napeljevale na ivalski svet, kar je bilo znailno tudi za takratni antisemitski diskurz (Catalan, 2015, 4554).

708



Na ta strah je skual odgovoriti Ruggero Timeus (18921915)5, znan tudi kot Ruggero Fauro, pobudnik gibanja, imenovanega novi iredentizem6, zagovornik osvoboditve iredentistinih deel, vendar ne ve v imenu nacionalnega ideala in niti ne v imenu demokratinega ideala! (Timeus, 1929, III), temve v obetu po italijanski prevladi nad vsem obmojem Jadranskega morja. Jadransko vpraanje naj bi se po njegovem mnenju razreilo zunaj Avstrije s tem, da bi se Italija vrnila na neko beneka ozemlja in postala edina gospodarica Jadrana.

Pri Timeusu mnogi razlagalci trake in obmejne zgodovine radi omenjajo njegovo pri-padnost avantgardni generaciji, ki je na obmejnem obmoju, pripadajoem Avstro-Ogr-ski, zasnovala morebitno vlogo za italijanskost Julijske krajine7 in izdelala program kulturnega iredentizma. Ta je po zamisli Scipia Slataperja poleg obrambe italijanskega naroda predvideval tudi posredniko vlogo med Italijo in kulturnimi realizacijami Sla-vije in Nemije (Cattaruzza 2007, 59; Ara, Magris, 1982, 26), v Timeusovi razliici pa ni pual nobenega prostora za kakrnokoli medkulturno posrednitvo. Po njegovem mnenju civilizacije ne napredujejo s sporazumi, temve z rasnimi boji (Timeus, 1929, 126).

V nasprotju z mladimi trakimi intelektualci, sodelavci revije La Voce, na primer bratoma Stuparich, Scipiem Slataperjem in zgodovinarjem Angelom Vivantejem (Lunzer, 2009, 3435 in 142144) je on jezdil na valu nacionalistine nepopustljivosti, e da kakrnakoli sprava z nemkim in s slovanskim svetom ni mogoa (Ara, Magris, 1982, 6061). Narodni boj je bil zanj edini pomemben pojav v Julijski krajini, ker zunaj njega ni moglo biti tam nobenega drugega skupnega interesa (Timeus, 1929, 41). Z odmikom od liberalno-nacionalistinih krogov, ki so e naprej zagovarjali obrambo italijanskih interesov v okviru Avstro-Ogrske, in od sodelavcev revije La Voce, ki so bili naklonjeni demokratini, iz risorgimenta izhajajoi tradiciji, je narodni boj raje enail z zamislijo o moi in iritvi. Poslanstvo Italije zanj ni bilo ve spodbujanje irjenja demokratinih vrednot, temve njihovo preseganje v prid mone drave, zmone osvajanj in prevlade (Cattaruzza, 2007, 63).

Timeus je imel v lankih, objavljenih v reviji LIdea Nazionale, neenakost med posamezniki, pripadajoimi italijanski rasi, in posamezniki slovanske rase za samo po sebi umevno in je spopad med njima razglaal za neizogiben: S Slovani volilnega boja ni. Med dvema sovranima si vojskama, ki sta drugane rase in druganega jezika, med narodoma, ki se bojujeta do popolnega unienja, razpravljanja ne more biti (Timeus, 1929, 154). Narodni boj, dojet kot neizogibna usoda, se dovri s popolnim izginotjem

5 Rodil se je v Trstu v malomeanski druini. Po gimnaziji v Trstu se je vpisal na fi lozofsko fakulteto v Gradcu. e ne dvajsetleten se je preselil v Italijo, najprej v Firence, nato pa v Rim. Sodeloval je z revijama La voce in LIdea Nazionale. Kot prostovoljec se je pridruil vrstam italijanske vojske in 14. septembra 1915 padel na fronti na Pal Piccolu v zahodnih Karnijskih Alpah (Redivo, 1995, 2331).

6 Po mnenju Luigija Federzonija je bil Timeus ruitelj republikanskega in prostozidarskega mita, pa tudi iredentizma, ki se je v tiridesetih letih neodgovornega zborovalskega vika in krika jalovo izrpal v ne-kakno romantino blodnjo, ki je terjala vojno, obenem pa pridigala o razoroevanju in notranji vstaji, in medtem ko je izraal sentimentalno eljo po pridobitvi nekaterih ozemelj, je podzavestno iskal opraviila za prihodnja odrekanja in pripravljal ljudi nanje. (Timeus, 1929, neotevilene strani).

7 To opredelitev je uporabil Baccio Ziliotto (Ziliotto, 1924) in povzel Elio Guagnini (Guagnini, 1988, 304).

709



ene od spopadajoih se ras: e v naih krajih glavna oblast ostane avstrijska, se bodo vsi spopadi in premirja konali v nao kodo; e bomo neko imeli to sreo, da nam bo vladala naa domovina Italija, se bomo pri prii znebili vseh teh slovenskih in hrvakih kmetavzarjev, ki se nam, podprti s ekim denarjem in z avstrijskimi bajoneti, zdijo tako nevarni (Timeus, 1929, 45).

Slovansko nevarnost je po njegovem mogoe odstraniti samo s prikljuitvijo iredenti-stinih deel h Kraljevini Italiji in s popolno osamitvijo Slovanov, iveih na ozemlju av-strijskega Primorja, od drugega slovanskega prebivalstva.8 Med akanjem na ta dokonni poraz pa imajo narodni izobraevalni sistem oziroma italijanske ole izjemno pomembno vlogo. ustvo pripadnosti italijanskemu narodu mora zoreti skupaj z zavestjo o popolni in nespravljivi loitvi od druge rase. Slovanom ne smemo biti naklonjeni, ker so tujci, italofobi, klerikalni in politino kratkovidni, pravzaprav niso ljudje. Za Timeusa je bila lovekost v Trstu sinonim za italijanskost (Timeus, 1929, 125).

V tem pogledu za italijanskost v Julijski krajini niso bili najnevarneji kmetavzar-ski Slovani, osebki brez kulture, brez zgodovine, politinega programa in drubenih izhodi (Timeus, 1929, 145), temve emigranti, ki jih italijanski drubi ni uspelo asi-milirati, tisti, ki so prispevali k rasti majhnega slovanskega mesta v velikem italijanskem mestu (Timeus, 1929, 145). V temelju Timeusove protislovanske paradigme je bil strah pred obkolitvijo in prevlado, tista bojazen, ki jo je Herv Le Bras opazil pri francoskem nacionalizmu s konca devetnajstega stoletja in jo opredelil kot smo bit rasistine ideologije (Le Bras, 1994). Timeus se je bal slovanske invazije, oslabitve italijanske asimilacijske zmonosti, izgube monopola v italijanskih olah, slovanske infi ltracije, ki je spreminjala pravo italijansko naravo Trsta. Zato je polemiziral s trakimi socialisti, ki so bili naklonjeni odprtju javnih slovenskih ol v mestnem srediu, in podpiral mestne oblasti, ki so to prepovedovale; italijanska ola je morala ostati glavno orodje za italijani-zacijo Slovanov (Timeus, 1929, 127).

Njegova misel je nala plodna tla zlasti v krogih, ki so po mnenju Alcea De Riose izraali mono jezo, ker so se morali spopadati z nepredvideno stvarnostjo, ki so jo zato obutili kot grozeo (Riosa, 2009, 108). Njegov politini program, ki so ga so-delavci revije La Voce kritizirali, je bil toplo sprejet v iredentistinih krogih, zlasti pa pri nacionalistih, ki so v Italiji z enako naklonjenostjo gledali na italijansko misijo v deelah vzhodnega Jadrana, kot so na italijansko osvajanje Afrike. Za Timeusa so bili italijanski izseljenci v Tuniziji, delu Italije, ki so jih preganjali Francozi in Arabci, v enakem poloaju kot iredentisti, podjarmljeni Avstriji in postopoma odrinjeni na rob, ker so preve olikani in jih je premalo (Cattaruzza, 2007, 31).

Italijanska osvojitev Tripolija je bila po njegovem predhodnica odgovora, kakrnega bi morala Italija dati tudi v zvezi z drugimi sovraniki, in je naznanjala prihodnje itali-janske osvojitve na tleh Evrope. Njegovo videnje vzhodne meje Italije kot vrat, odprtih

8 Timeus je predvideval tudi morebitno podporo prihodnji jugoslovanski dravi, vendar v zameno za to, da ta popolnoma pozabi na slovansko prebivalstvo Primorja: Slovanom moramo dati vedeti, da morajo, e hoejo biti deleni nae pomoi, imeti svoje brate z italijanskih ozemelj Avstrije za neobstojee in se zato ne smejo meniti niti za to, kako danes ravnamo z njimi (Timeus, 1929, 112).

710



proti Vzhodu, in Trsta kot sprednje strae za italijansko iritev na Balkan je bilo skladno s priakovanji bolj radikalnega italijanskega nacionalizma in na isti valovni dolini s politinimi krogi, ki so bili leta 1914 pripravljeni podpreti takojen vstop Italije v vojno (Cattarazza, 7679). V krogih trakega razumnitva so si tko videnje delile osebnosti, kakrna sta bila ekonomist Mario Alberti in zgodovinar Attilio Tamaro, ki sta bila oba mono angairana na strani protislovanske fronte in sta nasprotovala vsaki enakopravno-sti med narodoma, saj naj bi bil prvi Kulturnation, drugi pa narod brez zgodovine.

Angelo Ara in Claudio Magris, ki sta v knjigi Trieste. Una citt di frontiera obnovila kulturno zgodovino Trsta, sta opozorila na Timeusov nacionalistini radikalizem, pri katerem sta poudarila njegovo nespravljivost in ga po eni strani opredelila kot poseben primer italijanskega javnega mnenja v Trstu v prvih petnajstih letih dvajsetega stoletja, po drugi pa kot obiajnega za obutek nemoi ob sooenju z neim, kar so imeli za slovansko agresijo in je postavljalo pod vpraaj narodne, politine in drubene poteze, ki si jih je Trst v svoji zgodovini pridobil [](Ara, Magris, 1982, 98).

Po mnenju Elia Apiha, enega najbolj cenjenih predstavnikov trakega zgodovinopisja v drugi polovici dvajsetega stoletja, je Timeus s svojo lucidno obdelavo zgledno poosebil nagnjenje k potvarjanju zgodovine in tega, koliko je ta do zdaj zgradila: Za Trst je bila to morda temeljna pridobitev v kulturi dvajsetega stoletja. V njej je nala prostor zveza med nacionalizmom in imperializmom in iz nje je po ve kot enem stoletju izla nova teorija o vlogi mesta. Ta je bila nasprotna tradicionalni vlogi v zgodovinopisju, ki je v njem videlo naravno (in umetno) pristanie Avstrije (Apih, 1988, 98).

Timeus je pripadal jedru mladih, iz malomeanstva izhajajoih intelektualcev, ki so zapustili liberalno-nacionalistino politino usmeritev s kritiko meanskih idealov, ovirajoih osvajalske narte, in se pridruili imperialistinemu, nacionalistinemu in ne-popustljivo protislovanskemu projektu, ki je predvideval tudi zatiranje drugih (Negrelli, 2002, 13571358). asovno blija Marina Cattaruzza je za Timeusov jezik doumela, da je poln nasilja, da v njem ni le ogorenost narodnega boja v avstrijskem Primorju, temve tudi novo etino-politino ozraje italijanskega nacionalizma, ki je temeljilo na preseganju demokratinih in liberalnih vrednot, na zamisli o nastopanju s pozicije moi in avtoritarni dravi (Cattaruzza, 2007, 62), se zadrala pri vplivu njegovega protislovan-skega ekstremizma na politiko potujevanja, ki jo je izvajal obmejni faizem, in izpostavila vpliv njegove politine misli na intervencionistine kroge in na tiste dravne organe, ki so iredentistini nacionalistini program sprejeli za svoj strateki cilj (Cattaruzza, 2007, 204).

Vendar lahko s panoramskega gledia, ki zajema krajevne in vsedravne zgodovinarje, ukvarjajoe se s Timeusom v zadnjih sto letih (Redivo, 1995, 2331), sklepamo, da so najpogosteji izrazi, s katerimi so vrednotili njegovo politino misel, politina lucidnost, iz-jemnost, nepopustljivost, moralna doslednost, bistroumna senzibilnost, agresivnost (Apih, 1988, 99; Pirjevec, 2009, 13). e ti izrazi e niso znamenje interpretativne povrinskosti, pa brez dvoma kaejo na pomanjkanje nagnjenosti k natannemu analiziranju implikacij raz-miljanja, ki ni izraalo zgolj svetovnega nazora intelektualca iz province, temve je postalo splono ustvo in izraalo skupna priakovanja, in ne nazadnje razkrivajo neuinkovitost pri podrobnem raziskovanju ideolokih temeljev obmejne politike, ki je bila popolnoma sovrana do slovenskega in hrvakega prebivalstva, vkljuenega v Kraljevino Italijo po

711



letu 1918. Drugae bi bilo teko razloiti, kako to, da s prehodom s povzdigovanja njegove osebnosti, znailnim za nacionaliste z zaetka dvajsetega stoletja, do povelievanja njego-vega lika muenca in domoljubnega heroja, ki so ga spodbujali faisti v dvajsetletnem Mus-solinijevem obdobju, in nazadnje do poskusov politino bolj objektivne in zgodovinopisno potrjene analize v asu po drugi svetovni vojni, niso bili veje pozornosti deleni Timeusovi politini spisi, temve je je bil njegov politini pamfl et Trieste, o katerem so menili, da je njegova duhovna oporoka. Kakor trdi Enzo Collotti, so namre prav njegovi politini spisi postavili ideoloke temelje za imperialistino politiko Italije na obmoju Balkana in postali poglavitna podlaga za politiko reima na vzhodni meji, ki je po vzponu Mussolinija na oblast najprej privedla do odprave narodnostnih pravic slovenskemu in hrvakemu prebivalstvu, nato pa tudi do zatiranja vsakrnega poskusa njegove obrambe. To so spisi, v katerih Timeus to smo videli poje hvalnico vevrednosti italijanske civilizacije, zelo rad Italiji podeljuje pravico do prevlade na obmoju Jadrana, upraviuje osvajanje Balkana s primatom, ki naj bi ji pripadal na ozemlju, o katerem je menil, da je njen ivljenjski prostor, spisi, v katerih si odnosov s slovanskim prebivalstvom ni predstavljal v izrazih sobivanja in sporazumevanja, temve izkljuevanja, aut aut, ali mi ali oni, z nespravljivostjo, ki se je s svojo absolutnostjo, ki ni dopuala ne drugih monosti ne kompromisov, spogledovala z rasizmom (Collotti, 1999, 35).9

Med tistimi, ki so Timeusove politine spise visoko cenili, so bili tudi posamezniki iz liberalnih krogov,10 ki so se z njegovim protislovanstvom strinjali. Ti spisi so na zaetku dvajsetih let dvajsetega stoletja postali referenna toka za ideologe obmejnega faizma, na primer za Attilia Tamara, ki je v delu La lotta delle razze nellEuropa danubiana (1923) naznanjal, da bo ozemeljsko omejen konfl ikt med italijansko in slovansko raso postal vsesploen. Timeusov pristop je e dobro viden tudi v obmejni faistini publicisti-ki iz tridesetih let, ki si je v spisih, kakrni so na primer spisi Giuseppeja Cobola, elela radikalne reitve vpraanja etninih manjih v Julijski krajini. Razglaala je namre, da ni naklonjena samo najrazlinejim oblikam prisilne asimilacije, temve je tudi postopkom za dokonno izselitev s svojega ozemlja tistega dela slovanskega prebivalstva uiteljev, duhovnikov, pravnikov , ki ga je imela za sovranika, preve nevarnega za italijansko prevlado: Slovansko etnino vpraanje to vztrajno trdimo v Julijski krajini ne obsta-ja. Namesto tega obstaja vpraanje italijanskega in faistinega prodora. Nujno je treba v celoti uveljaviti avtoriteto drave, ki ima odloilno teo pri vsem, kar je izraz obutka slovanske pripadnosti. To teavo v prvi vrsti sestavlja razlikovanje med zvestimi in nezve-stimi, vasih kadar so nezvesti neupogljivi pa dobi znailnosti teave, s kakrnimi se ukvarja policija (Gerarchia, 1927, 805).11

Preden je obmejni faizem, ki se je znael v poloaju, da se je moral sooati z vpraa-njem prebivalstva, opredeljenega kot drugojezinega, priel na oblast, je protislovanstvo e vse od svojega skvadristinega obdobja uporabljal kot povezovalni in mobilizacijski

9 Mnenja, da je v Timeusovih zamislih navzo rasizem, je tudi Annamaria Vinci v eseju Il fascismo al con-fi ne orientale (Vinci, 2002, 414).

10 Glejte (Gayda, 1915); (Gayda, 1933); (Gayda, 1995).11 Gerarchia, VII, 9. 9. 1927: Il fascismo e gli allogeni, 805.

712



dejavnik. Pred programi in pravili so bili napadi na slovanske kroge in poigi slovenskih in hrvakih kulturnih domov: Preden je faizem po vzponu na oblast izoblikoval lastne specifi ne smernice delovanja, je hodil po poti, ki so jo narekovali nacionalizem in lokalni krogi, in sicer tako, da je uveljavljal s tem povezane odloitve, ki so bile sprejete e v prejnjem obdobju, a s to pomembno razliko, da so bile zdaj dvignjene na raven celovitega programa vlade in uresnievane edalje bolj totalitarno. Takna izbira je bila malodane neizogibna, saj faizem ni bil v poloaju, da bi si lahko izbral ugoden trenutek, kakor je to poel ob drugih prilonostih (Bartolini, 2008, 41).12

Italijanizacija imen in priimkov, toponimov, zapiranje slovenskih in hrvakih ol, prepoved rabe slovenine in hrvaine v cerkvah, odpuanje slovenskih in hrvakih uiteljev ali njihovo kakor tudi dravnih uradnikov in elezniarjev prisilno preme-anje na druga obmoja italijanskega kornja, prepoved rabe slovenine in hrvaine v javnosti in dravnih uradih, izdajanja slovenskih in hrvakih dnevnih asopisov, delo-vanja slovenskih in hrvakih kulturnih in portnih drutev, posojilnic in bannih ustanov so bili med poglavitnimi ukrepi, s katerimi so faistine oblasti skuale izkoreniniti vsako obliko politine, jezine in narodnostne druganosti v Julijski krajini. Slovensko in hrvako prebivalstvo je bilo s sprejetjem italijanskega dravljanstva prisiljeno v lastno asimilacijo. Vsako javno izraanje lastne manjinske narodnosti so od konca dvajsetih let naprej obravnavali kot kriminalno dejanje (Sala, 2009, 115129). Obmejni faizem ni dopual odstopanj, ker tako je pojasnil Cobol na straneh revije Gerarchia so pripadniki etninih manjin v Julijski krajini italijanski dravljani, ki se od drugih ne smejo razlikovati na nobenem podroju ne glede dolnosti ne glede pravic.13 V isti tevilki revije je Gorian Giorgio Bombig razglasil, da vpraanja etninih manjin tam ni ve, ker se o kaki politiki do etninih manjin ne bi ve smelo govoriti, pa ne zato, ker te teave ne bi bilo, temve zato, ker bi bili v nevarnosti, da bi prebivalstvu, ki ga je po tevilu manj kot ena tretjina od skupnega v deeli in po moralni, politini in drubeni vrednosti velja e dosti manj, pripisali pomembnost, ki si je zagotovo ne zaslui.14 Kakor dokazujejo tevilni sodni procesi na Posebnem dravnem sodiu proti 544 slovenskim in hrvakim obdolencem in 40 smrtnih obsodb, izreenih proti pripadnikom manjine, obsojenih zaradi dejavnosti z iredentistinim znaajem in konspiracij na kodo dravne varnosti, se etnino vpraanje ni razreilo. To je potrdilo prav javno toilstvo oziroma v njegovem imenu toilec Fallace, ki je v svojem govoru na drugem procesu pred Posebnim sodiem za obrambo drave v Trstu na zaetku decembra 1941 izjavil:

To je navaden ivelj, preet s sovratvom, tiho jezo, s sektako mrnjo, loveki, ki jih tesno povezujejo trdne vezi, nevidne, a mone, drznil bi si rei premone vezi zavezni-tva, ki ima preteno konspirativen znaaj, ki je hibridno in ga vodijo tuje sile. In prav ta zaveznitva v svoje sovrano, strupeno, a udobno in radodarno naroje sprejemajo najrazlineje elemente, ki so predmet tega procesa [].

12 O ukrepih proti slovenskemu in hrvakemu prebivalstvu v Julijski krajini v asu vojake vladavine glejte (Vinci, 2002, 387398).

13 Gerarchia, VII, 9. 9. 1927: Il fascismo e gli allogeni, 803.14 Gerarchia, VII, 9. 9. 1927: Le condizioni demografi che della Venezia Giulia e gli allogeni, 819.

713



estdeset obdolenih je bilo za javno toilstvo samo zavrna gmota lovekih plazilcev, ki se plazijo v senci in po blatu na tej in na oni strani meje, vedno pripravljenih ugrizniti in zastrupiti, vedno pripravljenih ohranjati plamen panslovanstva, slovanskega nacionalizma, vedno pripravljenih snovati, pripravljati in izvajati najstrahotneja hu-dodelstva, vedno pripravljenih podigati stare, e spee zamere, stara rasna sovratva, katerih neizogibna usoda je, da se sasoma pogasijo. To so stara rasna sovratva, deloma nadlena zapuina teh italijanskih ozemelj, ki so v Avgustovem asu vendar sestavljala ponosno deseto regijo Italije in so nebranjena utrpela slovanske vdore v mranem sre-dnjem veku; stara rasna sovratva, ki jih je al in tudi preve olajala, okrepila, izjemno poveala prav slavna politika habsburkega obdobja. Traani so pogumno ohranjali italijanskost svojih krajev, nato pa se je v teh krajih sproil plaz protiitalijanskega sovra-tva, slovanski plaz, ki naj bi izkoreninil in uniil italijanske poganjke. Plaz je priel, toda rastlina se je uspeno upirala do bliajoe se pomladi, do italijanske pomladi, ki tej, od Boga blagoslovljeni rastlini omogoa lepo in bujnejo rast [].15

Integracijska in asimilacijska politika, ki so jo izvajali do sl

Documents

ACTA HISTRIAE 24, 2016, 4 - Najnovejši prispevki/ Aktualnozdjp.si/wp-content/uploads/2016/12/AH_24-2016-4.pdf · ACTA HISTRIAE 24 2016 4 ... Homoseksualnost v nekdanji Julijski krajini: