Andrea Palladio (s pravim imenom Andrea di Pietro della Gondola), italijanski renesančni

arhitekt, * 1508, Padova, † 1580, Maser.

Palladio je navdih za svoj slog črpal iz starorimskih templjev in močno vplival na zahodno

arhitekturo. Rodil se je v Padovi kot Andrea di Pietro della Gondola in se že kmalu začel

šolati za klesarja. V 30. letih 16. stoletja je postal varovanec grofa Giana Giorgia Trissina.

Trissino mu je dal priimek Palladio in ga odpeljal študirat v Rim. Palladio je 1554 napisal

knjigo z naslovom Le antichita romane (Antične starožitnosti Rima), ki so bile dve stoletji eno

glavnih izhodišč v arhitekturi. Posebej je razvil tri tipe zgradb: meščansko palačo, podeželsko

vilo in cerkev. V njegovem času je veliko družin v Vicenzi in Benetkah želelo zgraditi palače

v mestu in vile na podeželju. Njegova najbolj znamenita stavba, ki jo je začel graditi leta

1566, je Vila Rotonda pri Vincenzi, pravokotna stavba s kupolo in portikom v obliki rimskega

tempeljskega pročelja na vseh štirih straneh. Njegova slava se je po objavi knjige I quattro

libri del' architettura (Štiri knjige o arhitekturi) 1570 razširila po celi Evropi. Njegov slog je

postal znan kot paladijanski klasicizem in je v naslednjih stoletjih močno vplival na

arhitekturo.

Rodil se je v Padovi 30.11.1508 kot Andrea di Pietro della Gondola. Uvrščen je kot najbolj vpliven arhitekt zahodne arhitekture v tistih časih. Svojo prvo zaposlitev je našel kot rezalec kamna pri 13 letih, vendar je že po 18 mesecih zbežal v Vicenzo. Tam je postal asitent v najboljši kamnoseški delavnici in se učil od slavnega kamnoseka Bartolomeo Cavazza.

Andrea Palladio (30.11.1508 - 19.08.1580) velja za enega najbolj poznanih beneških arhitektov z močnim vplivom na zahodno civilizacijo. Na njegovo delo je vplivala rimska ter grška arhitektura.

 Talente Palladia je sprva spoznal Gian Giorgio Trissino, vplivni humanist ter pisatelj iz Vicenze. Trissino je Andrea-u dal "umetniško ime, saj ga je primerjal z grško boginjo modrosti - Pallas Athene. Beseda Palladio pomeni "pametni". Po Trissinovi smrti leta 1550 je Palladio pridobil dosti s pokroviteljstvom bratov Barbaro, saj sta ga oba podpirala ter navduševala študij klasične arhitekture. Leta 1554 sta ga peljala v Rim, kjer se je z mlajšim bratom (Marcantonio Barbaro) vpisal v šolo.

 Vplivna brata Barbaros sta ga spoznala z Benetkami, kjer se je hitro uveljavil kot "Proto della Serenissima" (slo. glavni arhitekt Beneške repubilke) po smrti Jacopa Sansovino.

Palladiov stil, kakor so poimenovali njegovo delo, se nanaša na Rimske osnove, katere je on ponovno odkril, vključil ter razložil v svojih delih. Arhitekturo še danes cenijo zaradi renesančne "tišine", miru ter usklajenosti. Zgradil je marsikatero cerkev, palačo ter vilo, vendar se je najbolj uveljavil z izgradnjo vil. V Benetkah je svoj pečatu pustil na večjem številu cerkva, vendar velja omeniti tudi vile ter ostale stavbe v Vicenci.

Andrea Palladia (1508-1580), je Palladiev dihotomni odnos z Benetkami. Mesto namreč Palladia nikoli ni povsem sprejelo. Četudi so se vplivni Benečani pri snovanju nekaterih večjih urbanističnih predelav mesta s Palladiem radi posvetovali in mu zaupali tudi gradnjo svojih vil na celini, nikoli pa večjih rezidenčnih objektov v sami La Serenissimi, prav tako pa Palladio ni nikoli postal beneški državljan. Razlogi za to niso povsem jasni, zelo verjetno pa je ob njihovem iskanju treba upoštevati na nezdružljivost Palladievih tesnih vezi s plemstvom iz Vincenze ter morebitne navezanosti na beneško oblast.

Odpiranje beneškega urbanega tkivaVseeno je avtorju vplivne teoretske študije I quattro libri dell'architettura (Štiri knjige o arhitekturi), ki jo je leta 1570 izdal prav Benečan Domenicho de Franceschi in ki je tako imenovani palladianizem za eno najbolj referenčnih linij arhitekturnega snovanja ustoličila za več stoletij, uspelo trajno zaznamovati Benetke. V tem pogledu je eden najzanimivejših dejavnikov razstave Palladievo razmišljanje o preobrazbi tako imenovanega 'bazena' sv. Marka oziroma trga sv. Marka in njegove bližnje okolice. Palladio je namreč predvidel odprtje predela ob severni steni bazilike, kjer je bila prej le ozka ulica, danes pa je tam Piazza Leoni. Podobno odpiranje prostora za druženje in trgovino je Palladio predvidel ob obeh iztekih mosta Rialto. Palladia v tem primeru niso upoštevali, kot so zavrnili tudi njegov načrt za most, ki ga je bilo treba po zrušitvi starega leta 1524 zgraditi na novo.

Podobno kot Palladievega so Benečani zavrnili tudi predloge v Benetkah z več realizacijami zastopanega arhitekta Jacopa Sansovina in Vignole, še danes pa stoji most, zgrajen po tedaj sprejetih načrtih Antonia de Ponteja. Temu sicer ne gre oporekati lepote, vendar pa je zavrnjeni Palladiev predlog vseeno mogoče razumeti kot izgubljeno priložnost. S Palladievim Rialtom bi Benetke dobile enega najbolj monumentalnih mostov, ki bi odkrito bival v vmesnem prostoru med klasično kategorijo mosta in stavbnega kompleksa, v zasnovi zelo

podobnega Plečnikovemu konceptu ljubljanskih tržnic. Prostori za trgovsko dejavnost bi se na mostu vrstili kar štiriredno, krona mostu pa bi bilo objekt, zelo podoben klasičnemu antičnemu templju.

Cerkev kot adaptirani antični tempeljOmembo antičnega templja lahko izkoristimo kot izhodišče za prenos težišča besedila k Palladievi tematizaciji cerkvenega objekta. V Benetkah je Palladio s svojim posegom zaznamoval več cerkva. V več primerih je šlo za predelave starejših pročelij, v celoti pa je Palladio zasnoval cerkev Il Redentore na otoku Giudecca in cerkev v sklopu samostanskega kompleksa na otoku San Giorgio Maggiore, katere pročelje pa so po Palladievi smrti oblikovali po načrtu Vincenza Scamozzia. Prav tako pa je poteze palladianstva najti tudi v znameniti cerkvi Santa Maria della Salute. Zdaj je terjana vrnitev k sklicu na antiko, kajti Palladio se je pri načrtovanju cerkva ukvarjal predvsem z vprašanjem adaptacije klasične tempeljske zasnove za potrebe Katoliške cerkve.

S priredbo antične arhitekture, na katero se je Palladio naslanjal kot veliki občudovalec Vitruvija, se je ukvarjal tudi pri načrtovanju podeželskih vil za beneško meščanstvo in aristokracijo. Ob načrtovanju je namreč preučeval domove antičnih Rimljanov in poskušal nekatere njihove prvine ohraniti kot temeljne tudi v domovih svojih sodobnikov. Kot je opazno tudi na razstavi, se je Palladio sicer občasno zavestno odmaknil od norme klasične arhitekture - predvsem ob razvrščanju stebrov -, kajti njegova misel je veljala najprej ustvarjanju največjega estetskega učinka, zaradi katerega je bil tako občasno pripravljen 'žrtvovati' tudi svoje vzornike.

Med njimi je bil tudi Alberti, ki ga je Palladio poleg Vitruvija priznaval za največjo avtoriteto med arhitekturnimi teoretiki. In če že govorimo o Palladiu kot o teoretiku, dodajmo, da ravno njegovo teoretsko delo izraža izjemno samozavest tega arhitekta, o katerem so dejali tudi, da njegovo delo povzema bistvo visoke renesanse, ki jo zaznamujeta umirjenost in harmoničnost arhitekture. Drugače kot drugi teoretiki je namreč Palladio teoreme, zapisane v Štirih knjigah o arhitekturi najraje ponazarjal kar s svojimi načrti in ni iskal primernih vzorov v arhitekturni klasiki; razen kadar je bilo zaradi njegovega seveda premajhnega opusa to potrebno. Tako je že Palladio sam pudaril tezo, ki velja še danes, da je njegov opus mogoče primerjati s 'temeljnim katalogom' večno aktualne klasike.

Andrea Palladio, arhitekt, ki je izumil pojem palača, kot se je imenoval tudi sam. Stvarnik podeželskih vil z značilno tempeljsko fasado velja za najbolj vplivno ime v zahodni arhitekturi. Palladio je utemeljitelj klasicizma, naš večni sodobnik, ime, ki mu evropska aristokracija dolguje streho nad glavo.

 

Razstava ob praznovanju 500. obletnice rojstva Andrea Palladia bo v palači Barbaran da Porto v Vicenzi, kjer je tudi sedež Palladievega muzeja in arhitekturne šole. Razstava, ki obiskovalca popelje skozi deset sob, je skupinsko delo strokovnjakov iz Italije, Francije, Velike Britanije, Nemčije, Španije in Združenih držav, ki so v petih letih raziskovanja zbirali gradivo v več kot osemdesetih muzejih in knjižnicah po vsej Evropi. Levji delež pri postavitvi razstave gre sodelavcem Mednarodnega centra za študije Andrea Palladia iz Vicenze in Kraljevega inštituta britanskih arhitektov (RIBA). Na ogled bo več kot 300 originalnih skic,

78 lastnoročno podpisanih načrtov, ki se vračajo v Italijo, potem ko jih je leta 1614 kupil Britanec lord Burlington, makete, zemljevidi, bronasti kipi ... Na novo je narejenih več maket Palladievih vil, videoposnetkov in računalniških animacij.

Paladieva arhitektura je mirna in uravnotežena, to velja tako za cerkve kot za palače, ki so postale sinonim za posvetno stavbarstvo. .

Opis Evropske arhitekture str. 195

Razvoj stila v dobi renesanse 168 – 169

Umetnost v zgodovini človeštva 271