Andrej Ivanuša

ČEBELJA DEŢELA

OKTOBER 2013

• 2

ČEBELA ŢUŢULA

Vse skupaj se je pric elo tisti dan, ko sta Zala in Gal stikala po vrtni

lopi Zalinega strica Andreja Buc aja, profesorja na biolos ki fakulteti in

ljubiteljskega c ebelarja. Š e natanc neje ­– tisti trenutek, ko je Gal odprl

majhen steklen lonc ek v katerem je bila svetlo rumena snov, ki je oma­

mno dis ala.

»Povohaj, kako lepo dis i!« je rekel Gal in pomolil lonc ek Zali pod nos.

»Mislis , da je to za jest?« je vpras ala Zala, ki ji je z e krulilo v z elodcu.

Gal je skomignil z rameni:

»Ne vem. A c e tako lepo dis i, bo z e.« Pomoc il je prst v lonc ek. Leplji­

va snov se je prijela konice kazalca. Š e enkrat jo je povohal na prstu in

nato hitro obliznil.

»Mmm! To je zelo dobro,« je rekel nato. Zala ga je zgrabila za zapes­

tje in s e sama obliznila njegov kazalec.

»Res je dobro,« je zadovoljno pokimala. Zgrabila je lonc ek in krepko

zajela rumeno snov s prstom. Vtaknila je celega v usta in ga polizala do

konca.

»Ne vem, …« je poc asi rekel Gal, »Mogoc e pa ne bi … Šaj ves , da pro­

fesor takoj ugotovi, c e sva kaj premaknila.«

Zala je zamomljala s polnimi usti:

»C e sem pa lac na in to je tako dobro! Štric pa tudi ne bo nic rekel.«

Gal je gledal, kako Zala liz e z e tretji prst. Ker s e ni postala modra ali se

zvijala v bolec inah, je s e sam pomoc il prst in ga polizal.

Nato sta izmenic no namakala svoja kazalca in lizala opojno snov.

»U, c ebela!« je rekla Zala. Okrog njene glave je pric ela kroz iti c ebeli­

ca, ki jo je tudi privabil sladek vonj. Gal je zamahnil z roko, da jo odz ene.

C ebela se je samo dvignila malo vis je in kroz ila okrog njunih glav.

Nista se pustila motiti in sta lonc ek polizala do konca.

»Hm, c udno!« je nato rekla Zala. »Tako se mi vrti v glavi!«

»Meni tudi!« je rekel Gal. »Mogoc e, pa ne bi smela polizati …«

»Hrbet me stras no srbi!« je rekla Zala.

3 •

»Mene tudi!« je hotel rec i Gal, a je samo brez besed presenec eno zrl

tja, kjer je bila samo s e trenutek prej Zala.

»Škrc ila si se!« ji je rekel. Iz hrbta mu je nekaj pric elo rasti in je miza

postajala vse vec ja. Štol je pric el rasti in se napihovati. Štene so se pric e­

le vedno bolj oddaljevati. C ebelje brenc anje je postajalo vse glasnejs e.

Hlac e so mu postale prevelike. Poskus al si jih je pridrz ati. A nenadoma

je vse postalo temno. Majica mu je padla na glavo in ga prekrila. Tkani­

na ga je pric ela dus iti in vse bolj se je upogibal pod tez o svojih oblac il.

»Šmes no!« si je rekel. »Zala, kje si?« jo je glasno poklical.

Zmigal je z rameni, saj ga je hrbet neznosno srbel. Nekaj je zabren­

c alo za njegovim hrbtom. Nekako se je skobacal na svetlo in presenec e­

no ugotovil, da mu s hrbta rastejo bles c ec a krila.

»Šanjam!« je rekel. A preden je mogel doumeti, kaj se dogaja, je

izpod gromozanskega kupa blaga, ki je bil pred njim, skozi gubo prilez­

la Zala.

Bila je gola in na hrbtu je imela prav taks na krila kot jih je imel sam.

»Gal!« je zavrisnila. »Krila ti rastejo iz hrbta!«

»Tebi tudi!« je tiho rekel in se zavedel, da je tudi sam brez obleke.

Poc asi je zac el razumevati, da je tisti kup blaga pravzaprav njuna oble­

ka. Torej sta se nekako zmanjs ala, zelo sta se zmanjs ala.

A s e preden sta uspela karkoli razumeti, je od zgoraj priletela c ebe­

la in sedla poleg njiju.

»Šta vidva kaks ni tuji c ebeli!« je vpras ala. Gal in Zala sta presenec e­

no razprla oc i. Z odprtimi usti sta strmela v c ebelo, saj je bila velikan­

ska. Velika je bila kot onadva.

»Kako … ti?« je rekel Gal.

»Štrah me je,« je izdavila Zala.

»Oh, ni vljudno od mene,« je rekla c ebela, »Mislim, da bi se vama

morala predstaviti. Moje ime je Z uz ula.«

»Z u …« je rekla Zala.

»Z ula …« je rekel Gal.

»Morata biti res kaks ni tuji c ebeli,« je pokimala Z uz ula. »Morda

govorita kaks en drug jezik.«

»Midva, midva, …« je zac el Gal in samo odpiral usta.

• 4

Poc asi je stopil k Zali in jo objel. Drhtela je od strahu.

»Zala, ne boj se!« je rekel. »Mislim, da ni c ebela zrastla do velikosti

c loveka, temvec sva se midva zmanjs ala na velikost c ebele.«

»Oh, saj govorita po c ebelje,« je rekla Z uz ula.

»Mislis ?« je drhte zas epetala Zala. »Ali je to zaradi tistega … v lonc ­

ku?«

»Ali to ali pa sanjava!« je rekel Gal.

»Predlagam, da vaju povabim v C ebeljo dez elo in vaju predstavim

nas i c ebelji matici, veliki materi in kraljici panja Bzzz Š tirinajsti,« je

rekla c ebela Z uz ula in poletela.

»Hej, c akaj!« je rekel Gal. »Midva ne letiva!«

»Šta pa res c udni c ebeli!« je rekla Z uz ula. »Kaj so vama krila zakrnela?«

»Zakrnela? Krila?« je zinil Gal. Znova se je zavedel, da ima krila.

»Kako letis ?« je vpras ala Zala kakor, da se je zbudila iz sna.

»Kako?« se je posmehnila Z uz ula. »Razpres krila in poletis !«

»Razpres krila …« je rekla Zala. Njena krila so zabrenc ala in dvignila

se je, »... in poletis !« je zaklicala z e v zraku.

»Zala, poc akaj!« je zaklical Gal. Nato je s e sam pretegnil ramena in

pomislil, da bi z elel leteti. Za njegovim hrbtom so zabrnela krila in dvig­

nil se je. Bilo je, kakor da leti naokrog prav vsak dan. Nato je zamahnil

s e moc neje, da ju je dohitel.

5 •

ČEBELJI PLES IN STRAŢARKE

Ker s e nista bila ves c a uporabe svojih novih kril, sta se morala dob­

ro potruditi, da sta dohajala Z uz ulo. A kar kmalu sta se znas la sredi

c ebel, ki so letele v isto smer. Vodil jih je moc an vonj. Vabil je tudi nas o

trojico, da so bili skoraj omotic ni. Z uz ula je zaklicala:

»Pripravita se za pristanek. Nas e kraljica z ivi v c ebelnjaku, v tret­

jem panju na levi, v tistem, ki je modro pobarvan … Ali vidita?«

»Vidiva!« je zaklical Gal. Nekako je uspel Zalo v letu prijeti za roko

in skupaj sta pristala na polici pred vhodov v modri panj. Ker sta malo

prepozno zloz ila krila, sta se nerodno prekopicnila in oblez ala.

»Zala, si v redu?« je zaskrbelo Gala.

»Šem, samo sem si malo potolkla koleno!« je zastokala Zala.

»Jaz pa sem se udaril v ramo,« je rekel Gal.

Potem sta se razgledala naokoli. Polica je vrvela od c ebel, ki so pris­

tajale na polici, nato pa zlezle skozi odprtino v modri steni panja. Druge

so lezle ven, pretegnile krila in poletele. Tiste, ki so prihajale notri so

bile tez ko otovorjene z dis ec im prahom, ki so ga nosile v kos kih na

nogah. Pravzaprav so bile vse prekrite z dis ec im cvetnim prahom.

»Pridita!« je rekla Z uz ula. »Z elina ples e!«

Zala je pogledala Gala in zmignila z rameni. C isto nic je ni veselilo,

da bi gledala, kako c ebele ples ejo. Gala je zanimalo:

»Zakaj ples e?« Z uz ula se je obrnila in ju presenec eno pogledala.

»Oh, vedno pozabim, da sta vidva tuji c ebeli iz drugih krajev. Kako

pa pri vas veste, kje je dovolj cvetnega prahu?«

»Kako vemo, kje je dovolj cvetnega prahu?« je rekel Gal. »V vsaki

cvetlici je cvetni prah.«

»Ja, ampak, kje je dovolj cvetlic, da se splac a leteti tja. Pa vedeti je

tudi potrebno, koliko nas mora poleteti. C e je malo cvetlic, nas gre samo

nekaj. C e pa je veliko, pa lahko poleti tja ves panj.«

»Šaj ni potrebno plesati, samo pogledas in z e ves , kje so …« Gal je

umolknil. Šaj c ebele niso mogle s pogledom naenkrat zaobjeti ves trav­

• 6

ni. Pozabil je, da je majhen in da je cvetlica nekajkrat vec ja od c ebele.

Zala je rekla:

»Oh! Zdaj se spomnim, da je moj stric Andrej nekaj govoril o tem.

C ebele ples ejo, da sporoc ijo, kje je dovolj pas e.«

»Pojdiva pogledat ta c ebelji ples!« je rekel Gal. »Zanima me, kako

vedo, kam morajo odleteti.«

Nekako so se uspeli preriniti c isto blizu, saj so c ebele vznemirjeno

hodile okrog ples oc e Z eline. Ta je divje migala z zadkom levo desno in

hodila naokrog v obliki osmice. Tu in tam je potresla s e krila. C ebele so

se je dotikale in z rilc kom poskus ale kvaliteto cvetnega prahu in medi­

c ine.

»Hu, huh! Kako je dobro!« je strokovno ugotovila Z uz ula. »Tako

divje trese z zadkom, da vemo, da ga je zelo veliko. Mislim, da bo polo­

vica panja odletela v smeri sonca.«

»Kako ves , v katero smer morate?« je zanimalo Gala.

»Šmer doloc a s smerjo osmice. Kaj ne vidis , da jo ples e proti son­

cu!« je jezno rekla Z uz ula.

»Oh, saj vidim, samo mi je sonce malo zakrilo pogled,« je nas el izgo­

vor Gal, da bi Z uz ule ne prizadel prevec .

»Š koda, da ne morem z njimi,« je zasanjano rekla Z uz ula. »Medic ina

je res kvalitetna. Prav taks no potrebujemo za hranjenje princese.«

»Princese?« je zanimalo Zalo.

»Oh, saj …« je zac ela Z uz ula in premolknila. »Bom ti potem pojasni­

la. Zdaj se me samo c im bolj tesno drz ita, da pridemo mimo straz ark. C e

se mi izgubita, vaju lahko napadejo, zabodejo s strupenim z alcem in

vrz ejo c ez polico panja. Šo najboljs e straz arke in skrbno pazijo, da ne

pride kaks en srs en v gnezdo ali s e kaks na vec ja nadloga.«

Obrnila se je, da bi se zrinila skozi odprtino v panj. A si je premislila

in se je obrnila.

»Mogoc e bi bilo bolje, c e vajo malo prekrijem z mojim vonjem.« Iz

z lez ob zadku je iztisnila dve kapljici dis ec e tekoc ine in otroka sta se z

njo namazala po telesu.

»Zdaj mnogo bolje dis ita,« je pokimala Z uz ula. »Zdaj bodo straz arke

z e vedele, da spadata v nas panj. Pridita!«

7 •

Zrnili so se skozi odprtino in zajel jih je mrak. A s e preden so se

jima oc i navadile nanj, ju je zaustavil oster glas.

»Štojte!« Štraz arke so jih obstopile. Dotikale so se jih in jih ovohavale.

»Štraz arji so c ebele!« je presenec eno rekel Gal. Zala se je zahihitala:

»Ne straz arji! Štraz arke!«

»Z uz ula, koga imas s seboj? Dis ita kot me, samo sta tako c udni …« je

rekla ena izmed njih.

»Ves , Z veglica, to sta dve c ebeli iz tujine, ki sta pris li na obisk k nas i

c ebelji matici, veliki materi in kraljici panja Bzzz Š tirinajsti. Zelo ju zani­

ma, kako je pri nas. Pri njih je vse drugac e. Pa bi jim razkazala ves

panj.« je pojasnila Z uz ula.

»Prav!« je pokimala Z veglica. »Šamo dobro pazi nanju. Nas i c ebelji

matici, veliki materi in kraljici panja Bzzz Š tirinajsti se ne sme nic zgo­

diti. Šaj ves , da bi panj propadel, c e bi se ji kaj pripetilo.«

»Panj bi umrl?« je s strahom v glasu vpras ala Zala.

»Absolutno!« je ostro pribila Z veglica.

»Oh, lahko si brez skrbi!« je rekla Z uz ula. »Škrbela bom, da se ji

sploh ne pribliz ata. Zala, ti pa si lahko brez skrbi. Panj s e dolgo ne bo

umrl.«

• 8

ČEBELJI PANJ

Poc asi so se prebijali v notranjost panja. Na vhodu je bila velika

gnec a, saj so v panj prihajale in iz panja odhajale s tevilne c ebele. Štra­

z arke so pri vhodu s tipalkami pretipali in ovohali vsako c ebelo, ki je

priletela v panj. Izhod iz panja je bil prost.

»Kaj pa delajo te c ebele?« je zanimalo Zalo.

»Prepih!« je kratko odgovorila Z uz ula. Res, c ebele so stale ena za

drugo in se c vrsto drz ale za tla v panju. Š krili so sunkovito mahale. Ker

jih je bilo veliko, so ustvarile kar moc an veter, ki je hladil notranjost

panja.

»C ebelji ventilatorji,« je veselo zaklical Gal. Nekaj c ebel se je utrudi­

lo. Umaknile so se vstran in na njihovo mesto so takoj stopile druge, ki

so nemudoma pric ele mahati s krili.

»Ševeda!« je pokimala Z uz ula. »Brez njih bi se temperatura v panju

tako dvignila, da bi vse pomrle od vroc ine, sploh zdaj sredi poletja. Vsa­

ka c ebela mora enkrat v svojem z ivljenju delati prepih. Tudi sama se

nekoc to delala.«

»Zdaj nosis cvetni prah,« je rekla Zala.

»Ja, zdaj nosim cvetni prah in medic ino, tudi nektar ji pravimo. Ko

sem se izlegla, sem bila najprej c istilka v panju, potem sem stregla nas i

c ebelji matici, veliki materi in kraljici panja Bzzz Š tirinajsti. Bila sem

njena spletic na.«

»To bi bila jaz tudi,« je rekla Zala.

»Z al gostom to ni mogoc e,« je odkimala Z uz ula. »No, naj nadaljujem

… Potem sem delala prepih, zatem sem straz arila. Nazadnje sem bila

delavka v satju in zdaj nosim nektar in cvetni prah.«

»Delavka v satju, kaj je to?« je zanimalo Gala. Z uz ula je zavzdihnila.

Zdaj ji je z e bilo malo z al, da se je zapletla z nevednima, tujima c ebela­

ma. »Oh, vama pokaz em!«

Vzpeli so se v satje.

»Kako lepo dis i po medu!« je vzkliknila Zala.

9 •

»Po medic ini,« jo je popravila Z uz ula.

C ebele so hitele c ez satje. V velik lesen okvir so c ebele naredile satje

iz voska. Š svojimi telesi so oblikovale pravilne s esterokotne celice in

globoke za dolz ino c ebele. K satju so prihajale nosilke medic ine in dela­

vkam v satju pustile, da so jih oc istile cvetnega prahu. V nekatere celice

so odlagale cvetni prah, ki so ga otresle z dlac ic. Š kos kov na nogah pa

so predajale cvetni prah s e v druge celice.

Nato so iz medenega z elodc ka iztisnile nekaj kapljic medic ine in jo

predale mladim delavkam v satju. Zali in Galu se je zdelo kakor, da jim

iz ust vre rumena tekoc ina, ki jo znova srkajo mlade c ebele.

»Kaj jih hranijo?« je vpras ala Zala.

»Ne, samo medic ino predajajo,« je pojasnila Z uz ula. »Šedaj jo mlade

c ebele sprejemajo. Kasneje, ko bo kaks na medena celica pripravljena,

ga bodo spet iztisnile iz svojega medenega z elodc ka in jo malo posus ile

na koncu svojega rilc ka. To je potrebno vec krat ponoviti, da se nektar

pomes a z nas o slino. Ko medic ina dozori v med, ga zaprejo z voskom.«

»Res zanimivo,« je rekel Gal na koncu razlage.

Ko so prinas alke medu konc ale s predajo cvetnega prahu in medic i­

ne, so poletele po nov tovor.

Zala in Gal sta z zanimanjem opazovala mlade c ebele, ki so prez ve­

kovale nektar in ga nalagale na rob celice, da je gosta tekoc ina poc asi

spolzela na dno. Nekatere celice so bile polne do polovice.

»Kaj se zgodi z medic ino v celici?« je zanimalo Zalo.

»Kot sem z e rekla, poc asi se spremeni v med,« je odgovorila Z uz ula.

»Zakaj pa potrebujete med?« je vpras al Gal. A s e preden je Z uz ula

odgovorila, je Zala rekla:

»Kaj spras ujes neumnosti! To je c ebelja hrana za zimo.«

»Toc no!« je pokimala Z uz ula. Bila je zadovoljna, da tuji c ebeli vsaj

nekaj vesta o c ebelah.

Poc asi so se vzpenjali c ez satje.

Na vrhu so c ebele izdelovale vosek za nove celice. Gal in Zala sta jih

opazovala, kako iz z lez na notranji strani zadka izloc ajo majhne kapljice

voska. Te so se takoj spreminjale v majhne luskice. C ebele so jih s

pomoc jo dlac ic na nogah prenesle do rilc ka. Tam so dodale slino, da se

• 10

je vosek zmehc al in so ga lahko oblikovale po z elji. Izdelovale so tanke

stene in se tlac ile v celice, dokler niso dobile s esterokotne oblike.

»Tukaj se gradi novo skladis c e,« je strokovno ugotovil Gal.

»Tako je,« je pokimala Z uz ula.

»Tam pa nekaj popravljajo,« je rekla Zala in pokazala na lesen rob

okvirja v katerem so sicer c ebele izdelovale satovje. C ebele delavke so

prinas ale smolo. Izloc ale so c ebeljo slino iz svojih z lez in jo mes ale s

prineseno smolo. Nato so snov tlac ile v razpoko in gladile steno.

»Tale smola …« je zac el Gal.

»To ni smola, to je propolis,« je rekla Z uz ula.

»Štric Andrej ima propolis za zdravilo. Za celjenje ran,« je rekla

Zala.

»To ne vem, kako je v vas i c ebelji dez eli. Mi propolis uporabljamo

za zapiranje razpok in odprtin. Z njim premaz emo tudi vse zunanje ste­

ne panja,« je pojasnila Z uz ula. »Šmolo pa nabiramo na popkih topola,

breze in s e na drugih rastlinah.«

»Šamo malo, prosim!« so zaslis ali glas za seboj. Obrnili so se. Za nji­

mi je stala mlada c ebela, ki je porivala star vosek proti robu satovja.

»Oh, zdravo Zvizzi!« je pozdravila Z uz ula mlado c ebelo. »Kako ti gre

delo od rok?«

»Gre, gre. Vidis tale star vosek bom porinila na tla. Potem me s e

c aka nekaj neuporabljenega propolisa, pa tudi cvetni prah je tam v

kotu, ki ga moram odstraniti,« je odgovorila mlada c ebela.

»Tole pa sta c ebeli iz tuje dez ele na obisku v nas em panju. Tole je

Zala in tole Gal,« ju je predstavila Z uz ula.

Zvizzi jima je pokimala z glavo.

»Dobrodos la! Lepo, lepo, da sta pris la. Šaj bi poklepetala z vama,

ampak imam res veliko dela.«

»Šaj ti lahko pomagava!« se je ponudila Zala in z glavo pomignila

Galu.

»To bi bilo res prijazno od vaju. Komaj sem se predvc erajs njim izle­

gla, pa s e nisem najbolj ves c a dela,« je rekla Zvizzi.

Škupaj so porinili odpadli vosek do roba in nato na tla panja globo­

ko spodaj. Z uz ula jih je samo opazovala.

11 •

»Hm, hm. C udne so te tuje navade.« Nobeni c ebeli v panju ni niti na

kraj pameti padlo, da bi pomagala mladi c ebeli. Delo je vedno strogo

loc eno in ve se, kaj mora c ebela narediti v doloc eni z ivljenjski dobi.

Z uz ula je bila na zadnji stopnji, saj je bila nabiralka in prinas alka medi­

c ine

»No, ja. Vsaj trota nista. Ti itak nikoli nic ne delajo!« si je mislila

Z uz ula.

• 12

MATICA BZZZ ŠTIRINAJSTA

Ko sta Zala in Gal konc ala, so se odpravili dalje. Preleteli so na novo

satje. To je bilo z e vse zapolnjeno z vos c enimi celicami. Nekatere so bile

videti vec je in drugac ne. Šredi satja je bila vec ja c ebela in okrog nje je

brzelo veliko c ebel na vse strani.

»Bodita prosim spos tljiva do nas e c ebelje matice, velike matere in

kraljice panja Bzzz Š tirinajste. Me smo vse njeni otroci in jo vedno brez­

pogojno ubogamo,« je rekla Z uz ula.

»Torej je Bzzz rodila vse c ebele v panju?« je vpras ala Zala.

»Ne rec e se rodila, temvec zalegla,« je pojasnila Z uz ula. »Šicer pa

imas prav. C isto vse c ebele smo njene potomke.«

»Kaj pa sinov ni imela nic ?« je vpras al Gal. Z uz ula je spet strpno

pojasnila:

»Ne rec e se sinovi, temvec troti. Tudi te je zalegla. Tam v kotu jih

vidis , kako jih kraljic ine spletic ne hranijo. C akajo, da se izlez e nova

princesa, bodoc a matica novega panja. To bo kaj kmalu. Potem pojdejo

na svatbeni ples z njo.«

»Hej, to je super!« je veselo rekla Zala. »Kaks en pa je vas svatbeni

ples?«

»Ne vem,« je skomignila s tipalkami Z uz ula. »Nikoli nisem smela na

nobenega. Nanj razen nove matice in trotov ne gre nihc e drug.«

»Oh, s koda,« je z alostno rekla Zala. »Tako rada bi s la zraven.«

»Kaj pa delajo troti?« je zanimalo Gala.

»Nic ! Šamo jih dobro hranimo, da bodo mogli leteli z mlado mati­

co,« je pojasnila Z uz ula. »Tam na svatbenem plesu v zraku, med letom,

jo opras ijo. Tako lahko potem v novem panju zalega jajc eca, ki so oplo­

jena. C e bi ne bila oplojena, bi se ne izlegle nove c ebele in tako bi bilo

izgubljeno s e eno c ebelje kraljestvo – panj.«

»Ko pridejo nazaj, kaj se zgodi s troti?« je vpras al Gal.

»Nekateri sicer omagajo prej, preden pridejo nazaj. Preostali se

vrnejo in c akajo, da opras ijo naslednjo princeso. Pred zimo pa se jih

13 •

znebimo. Pomec emo jih iz panja. C ebele smo pridne in delavne, troti pa

so samo za to tukaj, da opras ijo mlado matico na svatbenem plesu.

Potem ni vec koristi od njih. Nas panj tez ko prez ivi zimo in vsaka odve­

c na usta so velika tez ava za nas,« se je na dolgo razgovorila Z uz ula.

Gal je pogoltnil slino in si mislil:

»Huh, kako je drugac e pri ljudeh. Š e dobro, da Z uz ula ne ve, da sem

c loves ki trot.« Na glas pa je rekel:

»Potem ste c ebele samice in troti samci?« Z uz ula ga je malo c udno

pogledala in rekla:

»To je pri drugih z uz elkah. Pri c ebelah, a tudi pri mravljah, je to malo

drugac e. Šamo nas a c ebelja matica, velika mati in kraljica panja Bzzz Š tiri­

najsta je samica, troti so leni samci, me delavke, straz arke in druge pa

nimamo spola. Vse trdo delamo, da panj prez ivi. Vsaka od nas ima toc no

doloc eno delo, ki ga opravlja v toc no doloc enem delu z ivljenja.«

»Ves panj nabira medic ino zato, da imate hrano za c ez zimo, ko ni

cvetlic?« je presenec eno vpras ala Zala.

»Tako je. Tukaj, na primer, pa so celice namenjene za zaleganje. Na

tem satu so samo porodne celice. Najvec je taks nih iz katerih se izlez ejo

c ebele delavke. Nekaj je taks nih malce vec jih za trote. Najmanj pa jih je

namenjenih za mlade matice,« je pojasnila Z uz ula.

»C e vas a matica zalega ista jajc eca, kako pa se potem razvijejo troti

in mlade matice,« je zanimalo Zalo.

»Nas a c ebelja matica, velika mati in kraljica panja Bzzz Š tirinajsta,«

je poudarjeno rekla Z uz ula, »je spos tovanja vredna voditeljica panja.

Ona vedno zalega ista jajc eca. Vendar je pomembno kako je pripravlje­

na zarodna celica. V vsako damo nekaj medic ine, ki jo zalijemo s sokovi

iz nas ih z lez. Mlade delavke krmilke imajo ob c eljusti z leze, ki izloc ajo

matic ni mlec ek. Ta se zelo razlikuje od drugih snovi, ki jih dodajamo v

zarodne celice. Iz jajc eca se razvije lic inka, ki se hrani s pripravljeno

zarodno hrano. C e je v njej matic ni mlec ek, se bo lic inka, potem ko se

zabubi, izlegla v mlado matico. Troti pa se izlez ejo iz neoplojenih jaj­

c ec.«

»V panju je torej vedno samo ena matica,« je rekel Gal. »Kam pa gre

mlada matica, princesa, ko se izlez e?«

• 14

»Pravzaprav nikamor!« je rekla Z uz ula.

»Kako to?« je zanimalo Gala. Z uz ula je pojasnila:

»Štvari potekajo tako! Najprej princeso nekaj c asa dobro hranimo z

medom in matic nim mlec kom, da se okrepi in da v njej dozorijo jajc eca.

Nato gre s troti na svatbeni polet. Med tem c asom se stara matica izseli

iz panja. V velikem roju, ki ga sestavlja vec ina c ebel iz panja gre iskati

novo kraljestvo – panj.«

»Oh, to sem pa z e videla,« je rekla Zala. »Moj stric Andrej vc asih

dobi taks en roj in mu da nov panj v c ebelnjaku.«

»Potem je tvoj stric Andrej pomembna c ebelja matica!« je rekla

Z uz ula.

»Niti ne …,« je zac ela Zala, pa jo je Gal dregnil pod rebra in jo pregla­

sil:

»Je, zelo pomembna matica je in ima veliko panjev za mlade c ebelje

princese. Bi lahko rekli tako?«

»Da, da!« je pokimala Zala, saj ni mogla Z uz uli razlagati, da onadva

nista c ebeli, temvec c loveka.

Z uz ula je skomignila s tipalkami in rekla:

»No, naj vaju predstavim nas i c ebelji matici, veliki materi in kraljici

panja Bzzz Š tirinajsti. In ne pozabita jo tako imenovati, ko bosta govori­

la z njo. Malo poc akajta tukaj, da vaju najavim.«

Z uz ula se je prerinila skozi krog c ebeljih spletic en, ki so obkroz ale

matico. Videla sta, kako je s tipalkami boz ala matico. Nato pa se je v

krogu naredila razpoka in otroka sta lahko stopila naprej do c ebelje

matice.

C ebelja matica Bzzz Š tirinajsta je bila s e enkrat vec ja od c ebel, ki so

jo obkroz ale. Njen zadek je bil velik in napet. Zala je pomislila, da so tam

notri zagotovo jajc eca, ki jih zalega.

»Šamo trenutek, pravkar zalegam jajc ece,« je rekla matica Bzzz Š ti­

rinajsta. Špletic ne so ji s tipalkami boz ale zadek. V odprto zarodno celi­

co je iz zadka spustila drobceno jajc ece. Nato je stopila nekaj korakov

naprej, do naslednje zarodne celice. Namestila se je nad njo in se obrni­

la k obiskovalcema:

»Taks nih c ebel s e nisem videla. Vidva sta…?«

15 •

Zala je rekla:

»C ebelja matica, velika mati in kraljica panja Bzzz Š tirinajsta midva

sva, e, …, c loves ki c ebeli iz daljnih krajev. Šva popotnika skozi c ebelja

kraljestva. Moje ime je Zala, njegovo pa Gal.«

»Oh, kako zanimivo …,« je odgovorila Bzzz. »A samo trenutek, zale­

gam naslednje jajc ece.« In ves postopek od prej, se je ponovil. Ko se je

premaknila nad naslednjo zarodno celico, je rekla:

»Upam, da vam je zanimivo pri nas. Z uz ula vama sme pokazati ves

panj in odgovoriti na vsa vpras anja.« Švojo naklonjenost jima je naka­

zala tako, da ju je pos kropila z njenim vonjem. Na ta nac in ju je priznala

za c lana njenega panja, saj je prav vonj za c ebele najbolj pomemben,

potem pa sporazumevanje s tipalkami in gibanjem telesa.

Prav takrat so pristopile spletic ne, ki so na rilc ku nosile kapljice

medu, vode ter matic nega mlec ka. C ebelja matica se je okrepc ala. Vis ke

medu in vode so razdelile med druge spletic ne, ki so ves c as boz ale kra­

ljico in jo c istile ter stregle. Znova se je namestila nad zarodno celico in

pric ela zalegati naslednje jajc ece. Š tem je bilo sprejema pri kraljici pan­

ja konec.

Ko so se znas li izven kroga matic inih spletic en, je vpras ala Zala:

»Kaj c ebelja matica, velika mati in kraljica panja Bzzz Š tirinajsta ves

c as zalega jajc eca?«

»Ševeda, to je njena z ivljenjska zaloga. Brez njenih jajc ec ni delavk.

Brez delavk ni panja! Mislim, da v enem letu poloz i vec kakor 200.000

jajc ec. Vsak dan jih je toliko, da so skupaj tez ja od tez e nas e spos tovane

kraljice.« je odgovorila Z uz ula.

»Uh, to je zelo veliko. Ampak toliko pa vas ni v panju!« je zaklical

Gal.

»Š tevilo se ves c as spreminja. Ob koncu poletja, ko se zac nemo pri­

pravljati za jesen in zimo, je v panju nekaj tisoc trotov, 60.000 c ebel in

c ebelja matica, velika mati in kraljica panja Bzzz Š tirinajsta,« je rekla

Z uz ula. »No, pozimi nas je manj. Štare delavke umrejo, iz panja izrine­

mo s e vse trote. Vsekakor vse trdo delamo, da panj prez ivi kruto zimo.«

»Povedala si, da delate razlic na dela v razlic nem obdobju svojega

z ivljenja,« je rekla Zala in s e vedno premis ljala o kraljici c ebel, ki kar

• 16

naprej zalega jajc eca in vse svoje z ivljenje ne dela nic drugega. Zdaj se ji

svatbeni let mlade matice ni vec zdel tako super.

Z uz ula je pokimala:

»Naj ponovim! Ko sem se izlegla, sem tri dni delala kot c istilka. C is­

tila sem svoje in druge celice v katere je potem c ebelja matica, velika

mati in kraljica panja Bzzz Š tirinajsta zalegala jajc eca. Potem sem do

enajstega dneva delala kot krmilka in kot spletic na pri njej. Krmila sem

lic inke z medom in nosila matic ni mlec ek matici. Naslednjih s est dni

sem bila graditeljica, delavka v satju, in sem izdelovala satje, sprejemala

medic ino od delavk-nabiralk, pa tudi spodaj pri vhodu sem zrac ila panj.

Potem sem smela biti straz arka. Kar sem delala tri dni. Zadnji teden dni

pa sem delavka-nabiralka. Pred tremi dnevi sem delala s e kot iskalka

pas e. Takrat sem plesala tako, kakor sta danes videla Z elino. Zdaj sem

z e stara c ebela in s e kaks en dan ali dva in bom odstopila prostor novi

c ebeli,« je potrpez ljivo razloz ila Z uz ula.

»Potem z ivite samo en mesec!« je zgroz eno dejal Gal.

»Da, nas e z ivljenje je poleti dolgo eno luno,« je odgovorila Z uz ula.

»Šamo matica lahko prez ivi tri do pet dolgih zim. Šicer moje sestre z ivi­

jo spomladi in jeseni dalj c asa, tudi do dve luni.«

»C e z ivite samo mesec ali dva, kako pa potem prez ivite zimo?« je

zanimalo Zalo.

»Ob zac etku zime je v panju le okrog 10.000 c ebel, ki se zberejo

okrog matice. Ko se vreme ohladi, se stisnemo c im bolj skupaj v gruc o,

da nam je toplo. Gruc o zapustimo le, ko smo lac ne. Zimske c ebele z ivijo

tudi do s tiri lune, ker takrat delo ni tako naporno. Špomladi, ko se

segreje, pa se prebudijo in nadaljujejo z delom. Na zac etku najprej oc is­

tijo in pospravijo panj. Ko pa zacvetita teloh in leska, pa gredo nabirat

prvo medic ino in cvetni prah,« je dejala Z uz ula.

17 •

NAPAD SRŠENA

V tistem trenutku je nastalo vznemirjenje v panju. C ebele so pric ele

kot nore letati na vse strani. Brenc ale so s krili in skozi panj je zavel

moc an vonj. Tudi Gala in Zalo je zajel ta vonj in nenadoma sta se c utila

pripravljena na akcijo, c eprav jima ni bilo jasno, kaj bi morala narediti.

»Kaj je!« je rekla vznemirjeno Zala.

»Kaj se dogaja!« je zaklical Gal.

»Ne vem toc no,« je odvrnila Z uz ula vznemirjeno. »Ampak nekaj

napada nas panj.«

»Poglejmo!« je vznemirjeno zaklicala Zala in poletela.

»Poc akaj me!« je zaklical Gal za njo in se ji pridruz il. Potem je prile­

tela s e Z uz ula.

Prev vhodom v panj je bila prava noris nica. Šamo nekaj straz ark je

bilo v panju, ostale so bile vse zunaj. Z uz ula je s tipalkami vznemirjeno

tipala druge c ebele. Vonj je bil vse moc nejs i in zbujal je silen strah. Ven­

dar jih je istoc asno spodbujal, da napadejo.

Nenadoma se je Z uz ula pric ela ritensko umikati.

»Kaj je?« je vpras ala prestras eno Zala.

»Šrs en!« je vzkliknila Z uz ula. Zala je prestras eno kliknila in se pri­

c ela stiskati k Galu. Šrs enov se je bala z e, ko je bila velika kakor c lovek.

Zdaj pa je bila tako majhna kot c ebela. Šrs eni pa so bili veliki, mogoc ni

in z ostrim in strupenim z elom.

»Upam, da jih ni veliko,« je rekla Z uz ula. »C e je samo njihov ogled­

nik, ga bomo morda lahko odgnale. C e pa jih je vec , pa lahko pobijejo

ves panj. C e jih je vec , se skrijta, odletita stran, da vaju ne bodo dobili.«

»Kaj pa ti?« je vpras al Gal.

»Zame ne skrbita. Branila bom panj in nas o c ebeljo matico, veliko

mater in kraljico panja Bzzz Š tirinajsto do konca!« je odloc no zatrdila

Z uz ula.

Pred panjem je bilo slis ati brenc anje. C ebele so kot nore poletale iz

panja in se znova vrac ale. Odprtina je bila skoraj premajhna za vse.

• 18

Nenadoma se je brenc anje povec alo. C ebele so silile notri v velikem

s tevilu in nato je velika senca segla c ez odprtino. V panj se je zrinil

srs en. Bil je petkrat vec ji od c ebele.

Nanj so se takoj zgrnile straz arke iz panja in s e delavke – prinas al­

ke. C ebele so ga skus ale zbadati z z alcem na svojem zadku. Iz ene izmed

odprtinic na njem so izplazile dvoje bodal. Ti so imeli kaveljce ob strani.

Brenc ale so okrog srs ena. Eni izmed straz ark je uspelo, da je zabodla

z alec v srs ena. Njeni kaveljci so se zataknili za mehko tkivo. Ko ga je

skus ala izdreti, se je dobro zataknil. Z vso silo je brenc ala s krili in se

skus ala iztrgati. Vendar je ta ostal v srs enu, z alec pa si je iztrgala iz tele­

sa. Ranjena je padla na tla in izdihnila. Vendar je ob tem spustila taks en

vonj, da so ostale c ebel kot ponorele navalile na napadalca.

Štraz arka je imela premalo strupa, da bi ta kaj s kodil srs enu. Š e

naprej se je otresal c ebel in poc asi lezel v notranjost. Pripravljal se je,

da poleti, ko sta uspeli dve straz arki zabosti z alec vanj. Tudi te dve sta

se pogumno z rtvovali za panj. Iztrgali sta si z alec iz telesa in poginili.

Vendar je pric el strup poc asi delovati in srs en je postajal vedno bolj

omotic en.

Tudi Gal in Zala sta bila zaradi c ebeljega vonja c edalje bolj vznemir­

jena in vedno bolj odloc ena, da z rtvujeta svoje z ivljenje za panj. Zadrz e­

valo ju je le to, da nista imela z alca v zadku kakor c ebele.

Vendar se je vojna srec a le zac ela nagibati na stran c ebel. Ker se jih

ni mogel vec otresti, je vedno vec c ebel sedalo nanj in ga zbadalo. Tudi

tiste c ebele, ki so zrac ile panj, so ga napadle. Temperatura v panju se je

pric ela dvigovati. C ebele so s svojimi telesi grele zrak okrog srs ena.

Tako so ga s e bolj upoc asnile. Na koncu je le omagal in c ebele so ga

pobile do smrti. Na tleh je oblez alo nekaj c ebel z izruvanimi zadki.

Zala je jokala za umrlimi c ebelami. Z uz ula ji je rekla:

»Nikar ne objokuj padlih. Pogumno so dale z ivljenje za to, da je panj

ostal cel.«

Nasproti jim je pris la straz arka Z veglica in ponosno rekla:

»Šta videla, kako smo ga pobile. Nikoli vec ne bo grozil nas emu panju.«

Gal je rekel:

»Vesel sem, da vam je uspelo. Šrs eni so stras ni plenilci. C estitam

19 •

vam za pogum.«

Z veglica je visoko dvignila glavo:

»Me smo najboljs e straz arke v tem panju.« Nato se je vrnila k vho­

du, da nadaljuje s svojo straz o.

Panj se je poc asi pomiril. C ebele so se vrnile k svojim vsakdanjim

opravilom.

»Kaj pa bo sedaj s poginulim srs enom?« je zanimalo Gala.

»Zdaj pridejo c istilke … evo, so z e tukaj!« je odgovorila Z uz ula.

Brez besed so opazovali c ebele, ki so pric ele prinas ati smolo in

izdelovati propolis. Poc asi so balzamirale srs enovo truplo.

»Zakaj pa ga ne izrinete iz panja?« je vpras al Gal. Zala si je preneha­

la brisati solze.

»Pretez ek je!« je rekla Z uz ula. »Tukaj ga bomo zalile s propolisom.

Tako ne bo smrdel in razpadal ter prinas al s e drugih bolezni v panj.«

»Drugih bolezni?« je zanimalo Gala.

»Ali pa kaks nih tatov. Kaj hitro bi zas le v panj mravlje in skus ale

odnesti mrhovino. Ali pa bi vonj privabil s e druge srs ene, ose, metulje

in s e koga,« je rekla Z uz ula.

»Oh! Torej ni malo sovraz nikov, ki napadajo panj?« je bolj ugotovila

kot vpras ala Zala.

»Ne, ni! Tudi mis i nam delajo s kodo,« je dodala Z uz ula.

Gal se je ugriznil v jezik. Mislil je rec i s e nekaj o medvedih in o lju­

deh, pa si je premislil.

Z uz ula je zavzdihnila:

»Šedaj bi s e sama morala za danes nabrati nekaj medu. Predlagam

vama, da gresta z menoj nabirati med.«

• 20

KDO ČEBELAM KRADE MED

Zrinili so se na prosto in stopili do roba plos c adi pred panjem.

Z uz ula se je odrinila in poletela. Gal in Zala sta poletela za njo. Zdaj se

jima je letenje zdelo c isto tako, kakor hoja.

Zalo je zelo skrbelo kam bo dala nektar, saj ni imela medenega

z elodc ka kakor c ebele, da bi ga spravila vanj. Pa tudi na nogah ni imela

kos kov za cvetni prah. Gal pa je uz ival v letenju. Vendar se mu je vedno

bolj zdelo, da ga krila vse tez je nosijo.

»Prosim, prosim, ne s e zdaj!« je rekel na glas, ko je spoznal, da uc i­

nek tiste rumene, dobre in omamno dis ec e snovi iz lonc ka poc asi popu­

s c a.

»Kaj pravis ?« je zaklicala Zala. »Veter mi s umi v us esih.«

»Špreminjava se nazaj v ljudi.« Zala je malce zastala v letu in se

zavedla, da res postaja tez ja.

»Oh, s koda! Z elim si, da bi na cvetlici nabirala medic ino in jo posku­

sila.«

Ni s e prav konc ala, ko se je pric ela opotekati, saj krila niso mogla

vec nositi njene tez e. Videla je, kako je Gal omahnil v travo in za njim je

omahnila s e sama. Hrbet jo je pric el boleti, ker so ji krila odpadla. Ven­

dar to ni bilo nic proti travnim bilkam, ki so jo pric ele bic ati po vsem

telesu. Nato je trdo pristala pod s opom trave. Obtolc ena se je pobrala in

zac udeno gledala travo, ki se je zibala v vetru visoko nad njeno glavo.

Postala je omotic na, potem pa je svet s vignil mimo njenih oc i. Nena­

doma je videla vrh trave pred svojimi oc mi in nato je bila trava visoka

do pasu, trenutek kasneje do kolen in nato je stala na trati pred stric evo

lopo. Korak naprej se je prav tako presenec eno okoli sebe oziral Gal.

»Zrasla sva nazaj in tudi izgubila krila,« je z alostno rekla Zala.

Okrog njiju je brenc ala c ebelica.

»Mislim, da je to Z uz ula,« je rekel Gal.

Š e preden je karkoli odgovorila, se je zavedla, da stoji gola na trati

pred lopo. Tudi Gal je bil brez obleke. Špogledala sta se in stekla v lopo.

21 •

Tam sta bila na tleh pred mizo dva kupa oblac il. Na mizi je bil do

konca polizan lonc ek, ob njem pa odprt pokrovc ek. Hitro in brez besed

sta se oblekla.

Nato sta bus nila v pres eren smeh.

»Ši videla …« je rekel Gal.

»Bila sva c ebeli,« je odvrnila Zala. Potem sta se vesela objela. Za nji­

ma je bila c udovita pustolovs c ina. Govorila sta drug preko drugega in

mahala. Razlagala sta si, kaj vse se jima je zgodilo. Utihnila sta s ele, ko

sta slis ala korake pred lopo. Vanjo je vstopil stric Andrej, ljubiteljski

c ebelar in profesor na biotehnic ni fakulteti.

»Štric Andrej,« je vzkliknila Zala in se mu vrgla v naroc je.

»Oj, Zala. Vidva sta,« je dejal Andrej. »Šem pris el pogledati kdo tako

razgraja v moji lopi.«

Zala ga je strmo pogledala v oc i in rekla:

»Zakaj krades c ebelam med? Ne ves , da ga potrebujejo za zimo.

Komaj jo prez ivijo, ti pa jim poberes ves med.«

Štric jo je presenec eno pogledal:

»Zakaj mislis , da jim kradem med?«

»C ebele nosijo medic ino, jo hranijo v celice, v satje, tam se spremeni

v med. Med pa je njihova hrana za zimo. Brez njega tudi c ebelja matica,

velika mati in kraljica panja Bzzz Š tirinajsta ne more zalegati jajc ec,« je

razburjeno razlagala Zala.

»Kdo? Bzzz Š tirinajsta …,« je presenec eno vpras al stric Andrej. Zala

je stopila korak nazaj in resno rekla:

»Ljudje krademo med c ebelam.«

»C akaj, c akaj! Res je, da iz satja vzamem med. Vendar ne vsega, pa

tudi za pas o jim dam sladko melaso. To potem c ebele porabijo, da pri­

delajo med za zimo. C ebele so pridne delavke in c ez leto v panj prinese­

jo mnogo vec medu kot pa ga v resnici potrebujejo. Ljudje, torej c ebe­

larji, skrbimo za c ebele iz c ebelnjaka,« je zac el razlagati stric. Šedel je na

stol in nadaljeval:

»Pa ne samo to! Zanje izdelujemo panje, ki bi jih v naravi tez ko nas ­

le. Panje vozimo tja, kjer je vec pas e in je ta s e boljs a. Škrbimo, da c ebel­

njaka ne napadejo s kodljivci in bolezni …«

• 22

»Šrs eni so najbolj hudi,« je rekla Zala.

»Toc no! C ebele se tez ko ubranijo srs enov, posebej ko jih je vec .

Šicer druge vsiljivce c ebele laz je prez enejo ali se jih ubranijo. Najtez je

pa jim je z zajedalci in z boleznimi. Teh se c ebele tez ko ali ne morejo

ubraniti. Tukaj jim lahko bolj uc inkovito pomagamo ljudje,« je pojasnil

stric.

»Jaz imam med zelo rad,« je rekel Gal, ki je doslej vse tiho poslus al.

Zalin stric se je obrnil k njemu:

»Me veseli! Med je zdrav in pomaga pri s tevilnih boleznih. Torej

ljudje in c ebele sodelujemo. Ob tem so c ebele pomembne s e zato, da

opras ujejo cvetlice. Brez c ebel bi ne zraslo nobeno jabolko, hrus ka, c es ­

nja in s e na stotine drugih rastlin.«

»Zanima me, kaj c ebelar vse dela pri c ebelnjaku,« je rekel Gal. Štric

je zavzdihnil in rekel:

»Prav, se potrudim. V soboto, c e imas c as, pridi dopoldan, ti poka­

z em.«

»Mene tudi zanima!« je rekla Zala.

»No, pa pridi s e ti. Pokazal vama bom, kaj je vse v c ebelnjaku in v

panju.«

Takrat se je stric Andrej zagledal v prazen kozarc ek na mizi v kate­

rem je bila tista rumena, dis ec a snov, ki sta jo Gal in Zala polizala. Poc asi

ga je vzel v roke. Vrtel ga je med prsti. Tako napeto je razmis ljal, kaj se

je zgodilo z njegovo vsebino, da niti ni opazil kdaj sta se otroka izmuz­

nila iz lope.