Beatrice in Vergil

24,94 €

Prevedla Breda Biščak

Beatrice in Vergil

Bea

tric

e in

Ver

gil

Yann Marte l

Nov roman avtorja Pijevega življenja

Kdor ima pri sebi nož in hruško,

se nikdar ne boji teme.

Beatrice in Vergil

Yann

Mar

telROMAN 2011

Ian McEwan SOLARYann Martel BEATRICE IN VERGILArto Paasilinna SREČNI ČLOVEKNikolaj Lilin SIBIRSKA VZGOJAKathryn Stockett SLUŽKINJEChris Cleave DRUGA ROKAEmma Donoghue SOBACormac McCarthy KRVAVI POLDNEVNIKRafi k Schami MRAČNA PLAT LJUBEZNI

Pisatelj Henry s prvencem zaslovi čez noč, pri drugi knjigi pa založniki niso navdušeni

nad njegovo idejo, da bi napisal knjigo o holokavstu, zato razočaran opusti pisateljski

poklic. Z ženo se preselita v neznano mesto v Evropi. Nekega dne po pošti prejme

fotokopijo Flaubertove zgodbe o krutem pobijalcu živali Julijanu, zraven pa skrivnosten

in nedokončan, poetično napisan dialog med Beatrice in Vergilom. Avtor odlomka je

taksidermist, nagačevalec živali, ki Henryja povabi v svojo bizarno prodajalno, kjer naj bi

skupaj dokončala dramo o oslici Beatrice in opičjaku Vergilu. Henryju dolgo časa ni jasno,

o čem razpravljata in kaj ustvarjata – vse do dramatičnega konca …

Yann Martel (1968) je kanadski pisatelj, ki je leta 2002 za roman Pijevo življenje prejel

ugledno Bookerjevo nagrado. Kratki roman Beatrice in Vergil, v katerem imajo pomembno

vlogo živali, je napisan v Martelovem prepoznavnem slogu, ki je že v Pijevem življenju

osvojil milijone bralcev po vsem svetu.

Beatr ice in Vergi l • 5

Henryjev drugi roman, objav-ljen kakor prvi pod psevdonimom, je bil dobro sprejet. Bil je večkrat nagrajen in preveden v ducate jezikov. Henryja so vabili na predstavitve in literarne festivale po vsem svetu; roman so med obvezno čtivo uvrstile neštete šole in knjižni klubi; redno je videval, da so ga ljudje brali na letalu in vlaku; v Hollywoodu je bilo vse nared, da po njem posnamejo film; in tako naprej in tako dalje.

Henry je še naprej večinoma živel kot navadni, ano-nimni ljudje. Pisatelji le redko postanejo javne osebno-sti. Vso pozornost upravičeno pritegnejo njihove knji-ge. Bralci zlahka prepoznajo naslovno stran prebrane knjige, v lokalu pa … tisti tip tam … a je to … je to … no ja, težko je reči – a nima dolgih las? – oh, saj je že šel.

Če so Henryja prepoznali, ga ni motilo. Srečanje z bralcem je bilo zanj prijetna izkušnja. Saj so konec

• Yann Martel6

koncev prebrali njegovo knjigo in ta je nanje naredila vtis, zakaj bi ga sicer ogovorili? V srečanju je bilo ne-kaj intimnega; neznanca sta si stopila naproti, da bi se pomenila o zunanji stvari, predmetu verovanja, ki je oba ganil, in vse pregrade so izginile. Tu ni bilo pro-stora za laži ali nakladanje. Tih glas je ogovoril tih glas; telo se je nagnilo k telesu; jaz se je razkril jazu. Včasih so se mu ljudje izpovedali. Neki bralec je Hen-ryju povedal, da je roman prebral v zaporu. Neka bral-ka, da ga je prebrala, ko se je borila z rakom. Neki oče mu je zaupal, da ga je družina brala naglas po prezgod-njem rojstvu in nazadnje po smrti njihovega otročič-ka. Še veliko takih srečanj je bilo. V vsakem primeru jim je prvina njegovega romana – vrstica, lik, pripet-ljaj, simbol – pomagal, da so se pretolkli skozi življenj-sko krizo. Nekateri bralci, s katerimi se je Henry sre-čal, so se kar prepustili čustvom. To se ga je zmeraj dotaknilo in dal je vse od sebe, da jih je potolažil.

Kadar je šlo za tipičnejša srečanja, so mu bralci že-leli samo izkazati hvaležnost in občudovanje, tu in tam tudi z materialnim poklonom, z darilom, ki so ga sami naredili ali kupili: fotografijo, bralnim zname-njem, knjigo. Lahko da so mu želeli postaviti vpra-šanje ali dve, plaho, ne želeč, da bi bili vsiljivi. Za po-


zornost so mu bili hvaležni, pa naj jim je v odgovor dejal karkoli že. Knjigo, v katero se jim je podpisal, so si z obema rokama podržali na prsih. Pogumnejši, po navadi, ne pa vedno najstniki, so ga včasih vprašali, ali bi se z njim lahko fotografirali. Henry jih je običajno objel čez ramo in se nasmehnil fotografskemu apa-ratu.

Bralci so odšli in obrazi so jim žareli, ker so se sre-čali z njim, in njemu je žarel obraz, ker se je srečal z njimi. Henry je roman napisal, ker je v njem bila luk-nja, ki jo je bilo treba zapolniti, vprašanje, na katero je bilo treba odgovoriti, zaplata na platnu, ki jo je bilo treba poslikati – tista mešanica tesnobnosti, radove-dnosti in radosti, ki je izvor umetnosti – in zapolnil je luknjo, odgovoril na vprašanje, opljuskal platno z bar-vo, vse to je storil zaradi samega sebe, zato ker je mo-ral. Potem so mu popolni neznanci dejali, da je njego-va knjiga v njih zapolnila luknjo, jim odgovorila na vprašanje, jim obarvala življenje. Uteha neznancev, pa naj gre za nasmeh, trepljanje po ramenih ali pohvalo, je res prava uteha.

Kar pa se tiče slave – nič trajnega. Slava ni bila ob-čutje kakor ljubezen ali lakota ali osamljenost, ki pri-vre od znotraj in ni vidno zunanjemu očesu. Prej je

• Yann Martel8

bila nekaj povsem zunanjega, kar izvira iz mišljenja drugih. Obstajala je v načinu, kako so ljudje nanj gle-dali ali se do njega vedli. Biti slaven v tem smislu ni bilo nič drugače kot biti gej ali Jud ali pripadnik vidne manjšine: si, kdor si, in ljudje nate projicirajo neko la-stno predstavo. Henryja uspeh romana v glavnem ni spremenil. Ostal je ista oseba, z istimi vrlinami in isti-mi hibami. Kadar ga je bralec, ki ga je ogovoril, s čim odbil, kar se je zgodilo le redko, je pograbil poslednje orožje, ki ga je imel na voljo kot pisatelj, ki objavlja pod psevdonimom: ne, ni XXX, ampak samo tip, ki se imenuje Henry.

Nazadnje se je ves cirkus okoli osebne promocije ro-mana polegel, in Henry je znova lahko tedne in mese-ce v miru presedel v sobi. Napisal je novo knjigo. Za-njo je porabil pet let razmišljanja, raziskovanja, pisanja in piljenja. Usoda knjige ni brez pomena za to, kar se mu je nato zgodilo, zato jo je vredno opisati.

Knjiga, ki jo je Henry napisal, je bila iz dveh delov in odločil se jo je objaviti v formatu, ki se mu v zalo-žništvu reče knjiga dvosmerka: se pravi v dvodelni knjigi s stranmi, vpetimi v isti hrbet, pri čemer se en del začne na eni strani knjige in drugi del na drugi.


Če jo s prsti na hitro preletiš, bodo strani od druge polovice naprej obrnjene na glavo. Knjigo moraš obr-niti in jo začeti brati iz nasprotne smeri, in tako pri-deš do njene sestre dvojčice. Od tod ime dvosmerka.

Henry si je ta nenavadni format izbral, ker se je ubadal s tem, kako kar najbolje predstaviti literarni zadevi, ki ju družijo isti naslov, ista tematika, isto za-nimanje, ne pa tudi ista metoda. Dejansko je napisal dve knjigi: ena je bila roman, druga neleposlovno delo, esej. Dvojni prijem si je izbral, ker je čutil, da za obravnavo izbrane tematike potrebuje vsa sredstva, ki so mu na voljo. Toda leposlovje in neleposlovje zelo redko izideta v isti knjigi. V tem je bila težava. Po ustaljeni praksi ju je treba ločevati. Tako sta naše zna-nje in občutenje življenja razvrščena v knjigarnah in knjižnicah – v različnih predelkih, v različnih nad-strop jih – in tako založniki predstavljajo knjige, do-mišljija je v enem paketu, razum v drugem. Toda pi-satelji ne pišejo tako. Roman ni docela nerazumska stvaritev in esej ne nastane brez domišljije. Pa tudi ljudje ne živijo tako. Domišljijskega ne ločujejo tako strogo od racionalnega, naj gre za razmišljanje ali delovanje. Obsta jajo resnice in obstajajo laži – tako v knjigah kot v življenju so to presežne kategorije. Smi-

• Yann Martel10

selno je lo čevati med leposlovjem in neleposlovjem, ki govorita resnico, ter leposlovjem in neleposlovjem, ki širita laži.

Vendar mu je tradicija, običajni način razmišljanja, še vedno povzročala težave, je ugotovil Henry. Če bi roman in esej izšla vsak posebej, v dveh knjigah, njuna komplementarnost ne bi bila več tako očitna in bi se njuna sinergija najverjetneje izgubila. Izdati ju je bilo treba skupaj. Toda v kakšnem vrstnem redu? Zamisel, da bi esej uvrstil pred roman, za Henryja ni bila spre-jemljiva. Leposlovje, ki je bliže polnemu občutenju živ ljenja, naj ima prednost pred neleposlovjem. Prav zgodbe – zgodbe posameznikov, zgodbe družin, zgod-be narodov – povežejo neskladne prvine človeškega obstoja v ubrano celoto. Živalsko nori smo na zgodbe. Nikakor ne bi bilo primerno, da bi tako veličasten iz-raz našega bivanja uvrstil za bolj omejeno dejanje ra z-iskovalnega uma. Toda za tehtnim neleposlovjem se skrivata isto dejstvo in preizpraševanje kot za lepo-slovjem – da smo ljudje in kaj to pomeni – zakaj naj bi potemtakem esej pristal na koncu knjige kot nekak-šna spremna beseda?

Ne glede na to, kaj si roman in esej zaslužita, bi, če bi bila objavljena drug za drugim v isti knjigi, prvo


objavljeno besedilo, katerokoli bi že bilo, neizogibno zasenčilo drugo.

Zaradi podobnosti bi roman in esej veljalo objaviti skupaj; zaradi spoštovanja pravic slehernega od njiju ločeno. Zato se je Henry po dolgotrajnem premišlja-nju odločil za dvosmerko.

Ko je le izbral format, so mu na misel prišle nove prednosti. Dogajanje v osrčju njegove knjige je bilo in še vedno je skrajno mučno – svet je postavilo na glavo, bi lahko rekli – kako pripravno torej, da bi bila tudi polovica knjige vedno postavljena na glavo. Poleg tega bi dvosmerni format od bralca zahteval, da se odloči, v katerem vrstnem redu naj jo bere. Bralci, ki pomoč in uteho radi iščejo v razumu, bi morda najprej pre-brali esej. Tisti, ki jim bolj ustreza bolj neposredno čustven prijem leposlovja, bi morda raje začeli z roma-nom. V vsakem primeru se bo moral odločiti bralec, in občutek moči, možnost izbire, kadar gre za nepri-jetne zadeve, je dobra stvar. Nazadnje je bila drobna prednost tudi v tem, da ima dvosmerka dve naslovni strani. Henry je v umetnosti knjižnih ovitkov videl več kot zgolj dodano estetsko vrednost. Dvosmerka je knjiga z dvojimi vstopnimi vrati, ki pa nima izhoda. Njena oblika uteleša pojmovanje, da je obravnavana

• Yann Martel12

tematika brez razrešitve, brez zadnje platnice, s katero bi knjigo lepo, prikladno zaprli. Prej obratno: obrav-nava tematike se nikoli ne konča; bralec ali bralka ve-dno pride do sredine knjige, kjer je besedilo po-stavljeno na glavo, zaradi česar doume, da ni doumel oziroma doumela, da ne more povsem doumeti, tem-več mora stvar premisliti na drugačen način in se bra-nja lotiti znova. Glede na vse to je Henry menil, da bi se knjigi morali končati na isti strani in da bi med obratno postavljenima besediloma moral biti le pra-zen prostor. Nikogaršnje ozemlje med leposlovjem in neleposlovjem bi lahko krasila preprosta risba.

Kot da vse skupaj še ne bi bilo dovolj zapleteno, se v angleščini izraz uporablja tudi za novost na knjiž-nem trgu, za knjižico, v kateri si stran za stranjo sledi serija podob ali fotografij; ko jo človek na hitro preli-sta, nastane iluzorična animacija, denimo konja, ki ga-lopira in skače. Henry je imel pozneje dovolj časa za premlevanje, kakšno narisano zgodbo bi pripovedova-la njegova animirana knjiga, če bi bila tega drugega tipa: prikazovala bi moškega z visoko dvignjeno glavo, ki samozavestno hodi, vse dokler se karseda spektaku-larno ne spotakne in opoteče in pade.

Treba je omeniti, saj je bistvenega pomena za te-

13Beatr ice in Vergi l •

žave, s katerimi se je Henry srečeval, za njegovo spo-tikanje in opotekanje in padanje, da je njegova knjiga govorila o umoru milijonov judovskih civilistov – moš-kih, žensk, otrok – ki so ga v prejšnjem stoletju v Evropi zagrešili nacisti in njihovi številni zanesenjaški kolaboranti, o grozljivem in dolgotrajnem izbruhu so-vraštva do Judov, ki je po čudni konvenciji, ki si je pri-svojila verski izraz, splošno znan kot holokavst. Henry je v svoji dvojni knjigi obravnaval zlasti, kako je to do-gajanje predstavljeno v zgodbah. V letih branja knjig in gledanja filmov je opazil, kako malo pravega lepo-slovja je napisanega o holokavstu. Skoraj vedno je šlo za zgodovinski, dejanski, dokumentarni, anekdotični, pričevanjski, dobesedni prikaz. Arhetipski dokument o dogajanju so bili, denimo, spomini preživelega tabo-riščnika, Je to človek Prima Levija. Vojno pa so, če za primer vzamemo še eno kataklizmično dogajanje v človeški zgodovini, nenehno spreminjali v nekaj dru-gega. Vojno so vedno znova trivializirali, se pravi, jo delali manj pomembno, kot v resnici je. V sodobnih vojnah je bilo ubitih več deset milijonov ljudi in opu-stošene so bile cele dežele, in vendar se morajo prikazi resnične narave vojne pošteno potruditi, da bi jih ljud-je videli, slišali in brali ob vseh vojnih trilerjih, vojnih

• Yann Martel14

komedijah, vojnih romancah, vojni znanstveni fanta-stiki, vojni propagandi. Toda le kdo v isti sapi razmi-šlja o »trivializiranju« in »vojni«? Se je kakšno vete-ransko društvo že kdaj pritožilo? Ne, kajti tako se o vojni pač govori, na mnoge načine in v mnoge name-ne. Z različnimi prikazi sčasoma doumemo, kaj nam vojna pomeni.

Takšne pesniške svobode si pri obravnavi holo-kavsta ni dovolil nihče – ali ji je ni podelil nihče. Gro-zljivo dogajanje je večinoma prikazovala le ena šola: historični realizem. Zgodbo, vedno isto zgodbo so uokvirjali vedno isti datumi, vedno je bila postavljena v iste kraje, v njej so vedno nastopali isti liki. Bilo je tudi nekaj izjem. Henry se je spomnil Mausa ameri-škega grafika Arta Spiegelmana. Drugačen prijem je uporabil tudi David Grossman v romanu Glej spodaj: Ljubezen. Pa tudi v teh primerih je svojska težnost do-gajanja bralca potegnila nazaj k izvornim stvarnim zgodovinskim dejstvom. Če se je zgodba začela po-zneje ali drugje, se bralec ni mogel izogniti vzvratne-mu čezmejnemu pohodu na Poljsko leta 1943, na ka-terega se je moral podati tudi junak romana Časovna puščica Martina Amisa. In tako se je Henry začel spra-ševati: zakaj to sumničenje v domišljijo, zakaj odpor


do umetelne metafore? Umetniško delo deluje na bralca, ker je resnično, ne ker je stvarno. Mar ni ne-varno prikazovati holokavst na način, vedno zavezan stvarnim dejstvom? Med besedili, ki so opisovala, kaj se je zgodilo, med življenjsko pomembnimi in nujno potrebnimi dnevniki, spomini in zgodovinskimi pri-kazi, je bil zagotovo prostor za komentar domišljije. Tudi drugih zgodovinskih dogodkov, vključno z naj-bolj grozljivimi, so se lotili umetniki in jih pretvorili v javni blagor. Pomislimo samo na tri dobro znane pri-mere umetelnega pričevanja: Orwellovo Živalsko far-mo, Camusovo Kugo in Picassovo Guernico. V vseh teh primerih je umetnik posegel po neizmerni trage-diji, poiskal njeno bistvo in ga metaforično in jedrna-to prikazal. Nepriročno prtljago zgodovine je strnil in spakiral v kovček. Umetnost kot kovček, lahek, preno-sen, potreben; mar takšna obdelava ni bila mogoča, prav zares, mar ni bila potrebna v zvezi z največjo tra-gedijo, ki so jo doživeli evropski Judi?

Henry je napisal roman in esej, da bi ponazoril in utemeljil tak dodatni način razmišljanja o holokavstu. V pisanje je vložil pet let napornega dela. Ko je kon-čal, je dvojni rokopis zakrožil med različnimi založni-ki. In tedaj so ga povabili na kosilo. Se spomnite mo-

• Yann Martel16

škega iz dvosmerke, ki se spotakne in opoteče in pade? Henry je samo zaradi kosila šel na drugo stran Atlan-tika. Dobili so se neke spomladi med londonskim knjižnim sejmom. Henryjevi uredniki, bili so štirje, so na kosilo v London povabili še zgodovinarja in knji-gotržca, kar si je Henry razlagal kot znamenje dvoj-nega odobravanja, teoretičnega in komercialnega. Še sanjalo se mu ni, kaj ga čaka. Dobili so se v fensi šmensi restavraciji, opremljeni v slogu art deco. Njiho-va miza je bila vzdolž daljših stranic ljubko izbočena, zaradi česar je po obliki spominjala na oko. Na eni strani je bila ob steno prislonjena mizi primerno vbo-čena klop. »Zakaj se ne bi usedli tja?« mu je rekel eden od urednikov in pokazal na sredo klopi. Ja, je pomislil Henry, kam drugam pa naj bi se usedel avtor z novo knjigo, če ne tja, kot ženin in nevesta na čelo mize. Z urednikom na vsaki strani. Nasproti so se na štiri sto-le na drugi strani izbočene mize posedli zgodovinar in knjigotržec ter levo in desno od njiju urednika. Kljub formalno razpostavljenim pogrinjkom je bila miza prijetno pogrnjena. Natakar jim je prinesel menije in pojasnil, iz česa so narejene šminkerske specialitete dneva. Henry je bil blazno dobre volje. Mislil je, da so poročna druščina.


V resnici so bili strelski vod.Med običajnim potekom stvari uredniki z laska-

njem opozorijo avtorje na vse, kar je s knjigo narobe. V vsakem komplimentu se skriva kritika. Gre za di-plomatsko pot, katere namen je izboljšati knjigo, ne da bi pohodili avtorjevega duha. In tako se je začel, potem ko so naročili in malce pokramljali, naskok la-skavih pridevnikov, za katerimi so se skrivali nasveti v imperativu, kakor birnamski gozd, ko gre nad dunsi-nanski grič. A Henry je bil nevedni Macbeth. Kratko malo ni slišal, kaj mu govorijo. Smejal se je in odmislil njihova vse bolj našpičena vprašanja. Rekel jim je: »Odzvali ste se natanko tako, kot se bojo bralci – z vprašanji, komentarji in pomisleki. In tako je tudi prav. Knjiga je del govora. V osrčju moje je neverjetno mučno dogajanje, ki se lahko izogne pozabi samo z dialogom. Dajmo se torej pogovoriti!«

Nazadnje ga je prav knjigotržec, ameriški knjigotr-žec s sedežem v Londonu, ki ni ovinkaril in je nosljal, zgrabil za zavihke suknjiča, no, recimo temu tako, in mu jasno in grobo povedal svoje. »Eseji so sranje,« je rekel, izhajajoč, vsaj tako je domneval Henry, iz svojih maloprodajnih izkušenj z obeh strani Atlantika, morda pa tudi iz kritike prebrane esejistike. »Sploh če se lotite

• Yann Martel18

takšne svete krave, kot je holokavst. Vsakih nekaj let izide knjiga o holokavstu, ki udari po strunah srca« – tako se je izrazil knjigotržec – »in odmeva po vsem planetu, ampak za vsako tako knjigo so gore drugih, ki končajo kot kaša. In glede na vaš prijem – ne mislim samo na to zadevo, na to dvosmerko – mislim tudi na to vašo idejo, da naj bi se z vso domišljijo lotili holokav-sta – z vesterni o holokavstu, z znanstveno fantastiko o holokavstu, s komedijami jamajške bob ekipe o holo-kavstu – hočem reči, pa kam vse to pelje? In potem bi zadevo radi izdali še v obliki dvosmerke, kar je po na-vadi samo trik in sodi v isti razdelek kot knjige šal in, ne vem, zdi se mi, da bi vaša dvosmerka lahko postala dvosmerni velepolom. Polomija, polomijada,« je za-ključil, ko so prinesli prvo jed, izbor drobnih poslastic, posutih še s koščki drugih slastnih stvari.

»Zelo dobro vas slišim,« mu je odvrnil Henry, po-tem ko je zamežikal in pogoltnil nekaj, kar ga je spo-minjalo na veliko zlato ribico, »ampak saj ne moremo ves čas uporabljati istega prijema. Mar ne bo prav to, da se v resni literaturi pojavi nekaj novega, tako na ravni vsebine kot oblike, pritegnilo pozornost? A ne bi prav to knjigo prodajalo?«

»In na katero polico bi jo postavili?« ga je vprašal


knjigotržec in odprtih ust žvečil. »Med leposlovje ali neleposlovje?«

»V najboljšem primeru na obe,« mu je odvrnil Hen-ry.

»Niti pod razno. Preveč zmede bi nastalo. Sploh veste, s kakšnimi zalogami imajo opravka v knjigar-nah? In če je treba še razmišljati, da je knjigo treba obračati gor pa dol, da se vidi prava naslovnica, temu ne bo ne konca ne kraja. In kam boste dali kodo? Ve-dno je na zadnji platnici. Kam daste kodo na knjigi z dvema naslovnima platnicama?«

»Ne vem,« je rekel Henry. »Na hrbet.«»Preozek je.«»Na zavihek.«»Na blagajni ne morejo kar naprej odpirati knjig in

vsepovsod iskati kodo. In kaj, če je knjiga ovita v poli-vinil?«

»Na trak, ki se ga ovije okoli nje.«»Strga se in odpade. In potem ste pa res brez kode

– prava nočna mora.«»Potem pa ne vem. Knjigo o holokavstu sem napi-

sal, ne da bi se sekiral, kje bo kurčeva koda.«»Rad bi vam samo pomagal prodati knjigo,« mu je

rekel knjigotržec in zavil z očmi.

• Yann Martel20

»Mislim, da je Jeff želel opozoriti,« se je vmešala ena od Henryjevih urednic in jima priskočila na po-moč, »da se je v zvezi s knjigo treba pogovoriti o dolo-čenih problemih praktične in konceptualne narave. Vam v dobro,« je še poudarila.

Henry si je odlomil kos kruha in besno pomazal tapenado iz oliv, pridelanih v izbranem nasadu šestih oljk v odročnem predelu Sicilije. Zagledal je beluše. Natakar jim je pred tem na dolgo in široko razlagal o omaki, njeni kulinarični izrednosti, njenih izbranih sestavinah, in kar ni in ni utihnil. Po tem, kar je Hen-ry slišal, je bilo dovolj, da si jo samo oplazil z jezikom, pa si že skoraj doktoriral. Nabodel je beluš, ga pomo-čil v rožnati pljunek omake in si ga zbasal v usta. Bil je preveč raztresen, da bi okusil kaj drugega razen ze-lene razmehčanosti.

»Kaj ko bi se zadeve lotili drugače,« je predlagal zgodovinar. Imel je prijazen obraz in pomirjujoč glas. Nagnil je glavo in se iznad očal zazrl v Henryja. »O čem govori vaša knjiga?«

Henry se je zmedel. Morda je šlo za jasno vpraša-nje, a nanj ni znal tako zlahka odgovoriti. Zato pa ljud je navsezadnje napišejo knjige, da bi na dolgo od-govorili na kratka vprašanja. In knjigotržec ga je raz-


jezil. Henry je globoko zajel sapo in se zbral. Poskušal je karseda najbolje odgovoriti zgodovinarju. A iz nje-ga je prišlo le jecljanje in ovinkarjenje. »Moja knjiga govori o prikazih holokavsta. Dogajanje je za nami; ostale so nam le zgodbe o njem. Moja knjiga govori o novem izboru zgodb. Kadar imamo opravka z zgodo-vinskim dogajanjem, ne gre le za to, da o njem pripo-vedujemo, se pravi, da povemo, kaj se je zgodilo, in s tem zadostimo potrebam duhov. Moramo ga tudi in-terpretirati in priti do določenih sklepov, zato da bi zadostili potrebam današnjih ljudi, otrok duhov. Poleg poznavanja zgodovine potrebujemo še razumevanje umetnosti. Zgodbe prepoznavajo, povezujejo, osmi-šljajo. Tako kot je glasba osmišljen zvok in slika osmi-šljena barva, tako je zgodba osmišljeno življenje.«

»Ja, ja, morda,« je rekel zgodovinar, preslišal Hen-ryjeve besede in se vanj še odločneje zastrmel, »o čem govori vaša knjiga?«

V Henryju je od živčnosti kar zabrnelo. Poskusil je ubrati drugo taktiko, in sicer povedati kaj več o zami-sli o dvosmerki. »Razločevati med leposlovjem in ne-leposlovjem ni tako preprosto. Leposlovje morda res ni stvarno, je pa resnično; presega spreplet dejstev, da bi prišlo do čustvenih in psiholoških spoznanj. Kar pa

• Yann Martel22

se tiče neleposlovja, zgodovine, morda je res stvarna, toda njena resnica je izmuzljiva, do nje je težko priti, saj je brez ustaljenega pomena. Če zgodovina ne po-stane zgodba, je za vsakogar razen za zgodovinarja mrtva. Umetnost je kovček zgodovine, v katerem je vse, kar je bistveno. Umetnost je rešilni obroč zgodo-vine. Umetnost je seme, umetnost je spomin, umet-nost je cepivo.« Henry je začutil, da ga bo zgodovinar vsak hip prekinil, zato je brez repa in glave hitro na-daljeval. »Pri holokavstu imamo opravka z drevesom z izredno razvejenimi koreninami in s samo redkimi drobnimi leposlovnimi sadeži. Toda seme se skriva prav v sadežu! Ljudje obirajo sadeže. Če drevo ne ob-rodi, bomo nanj pozabili. Vsi smo kakor dvosmerke,« je še naprej razpredal Henry, čeprav njegove misli niso bile povezane s prejšnjimi. »Vsak od nas je mešanica stvarnih dejstev in leposlovja, tkanina pripovedi, ki se odvijajo v našem stvarnem telesu. A ni tako?«

»Vse to razumem,« je že rahlo nestrpno rekel zgo-dovinar. »A še enkrat vas vprašam, o čem govori vaša knjiga?«

Henry ni vedel, kaj naj odgovori na že tretjič za-stavljeno vprašanje. Morda ni vedel, o čem govori nje-gova knjiga. Morda je bila zato problematična. Prsni


koš se mu je napel, ko je globoko vdihnil in vzdihnil. Strmel je v bel namizni prt, zardel in ostal brez be-sed.

Nelagodno tišino je prekinil urednik. »Dave ima prav,« je rekel. »Tako romanu kot eseju bi koristilo nekoliko več ostrine. Knjiga, ki ste jo napisali, je stra-šansko močna, gre za izreden dosežek, o tem se vsi strinjamo, ampak trenutno romanu manjka motivacija in eseju enotnost.«

Pristopil je natakar, Henryjev nenehni odrešitelj med katastrofalnim kosilom, in jim prinesel novo jed, pretvezo za spremembo teme pogovora, prisiljeno ve-selje in krčevito jedenje, vse dokler ni nekega drugega urednika ali knjigotržca ali zgodovinarja obšla profe-sionalna potreba – in morda tudi osebna – da v roko vzame puško, jo nameri v Henryja in znova ustreli. In tako se je odvijalo celotno kosilo, raztreseno opoteka-nje od objestnega uživanja pretirano okusne hrane do trganja njegove knjige, Henry se je pričkal in dlakoce-pil, oni so mu pritrjevali in ga sesuvali, pa sem pa tja pa tja pa sem, vse dokler jim ni zmanjkalo hrane in so jim pošle besede. Vse je prišlo na dan, lično ovito v najljubeznivejše besede: roman je razvlečen, fabula šibka, liki neprepričljivi, poanta razvodenela; esej je

• Yann Martel24

medel, brez prave vsebine, slabo utemeljen, slabo na-pisan. Zamisel o dvosmerki je metanje peska v oči, ki te spravi ob dobro voljo, poleg tega da je že tako in tako prodajni samomor. Delo kot celota je popolna polomija, neprimerna za objavo.

Ko se je kosilo nazadnje le končalo in je bil Henry znova prost, je iz restavracije odkorakal čisto zmeden. Zdelo se je, da ga samo še noge niso izdale. Odnesle so ga v neznano smer. Čez nekaj minut se je znašel pred parkom. Bil je presenečen nad svojim odkritjem. V Kanadi, od koder je prihajal, je park običajno zave-tišče dreves. Ta londonski park mu ni bil podoben. V njem je v dalj segala silno ljubka trava, simfonija zele-nine. V njem je bilo nekaj dreves z iztegnjenimi veja-mi, ki pa so bila zelo visoka, kakor da bi se iz obzirno-sti umikala pred neobrzdano travo. Sredi parka se je bleščal okrogel ribnik. Bilo je toplo in sončno, in zunaj je bilo veliko ljudi. Med tavanjem po parku se je Hen-ry zavedel, kaj se mu je pravkar zgodilo. Pet let dela je bilo obsojenih na pozabo. Um, obmolkel od osuplosti, mu je brbljajoče oživel. To bi mu moral reči. … Pa še to bi mu moral reči. … Kdo pa misli, ta kreten …? Kako si upa …? – tako so mu kriki ogorčenja v glavi tekmova-li drug z drugim in se napihnili v jezno fantaziranje.


Henry je poskusil poklicati ženo Sarah v Kanado, a je bila v službi, njen mobilni telefon pa izključen. Na taj-nici ji je strtega srca pustil dolgovezno sporočilo.

V nekem trenutku so se napete mišice, ki so mu tr-zale v telesu, in čustva, ki so v njem vrela, združili in se hkrati sprožili: s stisnjenimi pestmi v zraku je dvignil nogo in z njo večkrat na vso moč udaril ob tla, hkrati pa iz grla izpustil potlačene glasove. Da se bo tako ve-del, se ni zavestno odločil. Ušel mu je sam od sebe, nenadni izliv prizadetosti, besa in frustriranosti. Stal je blizu drevesa, zemlja okoli njega je bila mehka in gola, in njegovo udarjanje z nogo ob tla je gromovito odmevalo, njemu se je vsekakor tako zdelo, in par, ki je poležaval v bližini, se je zaradi njega obrnil. Henry je presunjen obstal. Tla so se zatresla. Občutil je tre-sljaje. Sama zemlja ga je slišala, je pomislil. Ozrl se je v drevo. Bilo je orjaško, galeja s polno razpetimi jadri, umetnostni muzej s celotno zbirko na ogled, mošeja s tisočerimi častilci boga. Vanj je bolščal več minut. Še nikdar prej ni drevo nanj delovalo tako pomirjujoče. Medtem ko ga je občudoval, je čutil, da ga jeza in za-skrbljenost zapuščata.

Henry se je ozrl po ljudeh okoli sebe. Samotni po-samezniki, pari, družine z otroki, skupine, vseh ras in

• Yann Martel26

narodnosti, ki so brali, spali, kramljali, trimčkali, se igrali, sprehajali pse – sicer različni ljudje, ki pa so drug drugega pustili pri miru. Miroljuben park v sončnem dnevu. Je tu res bilo treba govoriti o holo-kavstu? Če bi med gručo miroljubnežev našel nekaj Judov, bi jim bilo do tega, da bi jim ta lepi dan skazil z govorjenjem o genocidu? Bi sploh komu bilo do tega, da bi k njemu pristopil neznanec in mu zašepetal: »Hitlerauschwitzšestmilijonovrazbeljenihdušmojbog-mojbogmojbog«? In, za vraga, saj Henry sploh ni Jud, zakaj se potem ne briga zase? Pomemben je samo kontekst in jasno je bilo, da je kontekst napačen. Za-kaj bi človek danes napisal roman o holokavstu? De-bata je končana. S tem so enkrat za vselej opravili, in to dobro, Primo Levi, Anne Frank in vsi drugi. »Po-zabi, pozabi, pozabi,« si je Henry intoniral. Mimo je prišel mladenič v sandalih. Plom-polom, plom-polom, plom-polom so mu topotale noge, kakor knjigotržčev pogubni zaključek. »Pozabi, pozabi, pozabi,« si je in-toniral Henry.

Čez kakšno uro ali nekaj takega je Henry prišel na rob parka. Na tabli je pisalo, da je v Hyde Parku. Od ironije je kar obstal. V park je vstopil kakor gospod Hyde iz Stevensonove povesti, skrotovičen od jeze,


trme in zamere, zdaj pa ga je zapuščal kakor dobri doktor Jekyll.

Prešinilo ga je, kaj bi moral odgovoriti zgodovinar-ju. Njegova dvosmerka govori o tem, kako so mu iztr-gali dušo in, skupaj z njo, še jezik. Mar o tem ne go-vori vsaka knjiga o holokavstu, o afaziji? Spomnil se je statistike: manj kot dva odstotka oseb, ki so preživele holokavst, pišeta ali pričata o prestali grozoti. Od tod tipičen način pisanja teh, ki o tem kljub vsemu spre-govorijo, tako natančno in stvarno, kakor človek, ki je preživel možgansko kap in se znova uči govoriti in začne z najpreprostejšimi, najrazločnejšimi zlogi. Sam se je zdaj pridružil veliki večini, ki jo je holokavst uti-šal. Njegova dvosmerka govori o tem, kako je izgubil glas.

In ko je Henry zapustil Hyde Park, ni bil več pisa-telj. Nehal je pisati; nuja, da bi pisal, ga je zapustila. Je šlo za pisateljsko blokado? Pozneje je Sarah zatrjeval, da ne, saj je bila knjiga ne nazadnje le napisana – dve knjigi pravzaprav. Temu bi se primerneje reklo pisate-ljev odstop. Henry se je kratko malo vdal. Če pa že ne bo več pisal, bo vsaj živel. Sprehod skozi londonski park in srečanje s krasnim drevesom sta mu dala vsaj to koristno lekcijo: če te že življenje pahne v bedo, ne

• Yann Martel28

pozabi, da so ti dnevi na tem svetu šteti in da ne bi bilo nič narobe, ko bi te, ki so ti preostali, najbolje iz-koristil.

Henry se je vrnil v Kanado in prepričal Sarah, da po-trebujeta spremembo in bi jima dobro delo bivanje v drugem kraju. Mikavnost novega in neznanega jo je prepričala. Na hitro je dala odpoved, izpolnila sta pa-pirje, spakirala in se preselila v tujino. Naselila sta se v enem teh krasnih mest, ki so svet zase, znameniti me-tropoli, kjer se znajde in porazgubi vseh vrst ljudi. Morda je šlo za New York. Morda za Pariz. Morda za Berlin. Vanj sta se Henry in Sarah preselila, ker sta za nekaj časa želela zaživeti v njegovem ritmu. Sarah, ki je bila medicinska sestra, je dobila delovni vizum in si našla zaposlitev na kliniki za zasvojene. Henry, tujec s stalnim bivališčem, brezpravna prikazen, se je lotil osmišljanja življenjskih področij, ki niso bila več zase-dena s pisanjem.

Najel si je učitelja glasbe in preigraval spomine (a žal le redke veščine) na najstniško muziciranje. Naj-prej je poskusil igrati fagot, toda ustnik z dvojnim tr-stenim jezičkom in trapasta razporeditev lukenj sta ga spravila na kolena. Nato je v roke znova vzel klarinet,


za katerega si v mlajših letih ni mislil, da lahko njegov čustveni razpon seže od razgrajaštva do svečanosti. Dobil si je dobrega učitelja, uglajenega starejšega go-spoda, potrpežljivega, intuitivnega in zabavnega. Po-vedal mu je, da mora imeti dober glasbenik samo en prirojen talent, in sicer radost. Ko se je Henry nekoč mučil z Mozartovim koncertom za klarinet, ga je pre-kinil in mu rekel: »Kje je pa lahkotnost? Mozarta ste spremenili v težkega črnega vola in z njim orjete po-lje.« In v roke je vzel svoj klarinet in iz njega je planila glasba, ki je bila tako glasna, čista in sijajna, divja ne-vihta spiralnih not, da je Henry povsem osupnil. V tej slišni različici Marca Chagalla, v svetu brez težnosti, so se koze, neveste, ženini in konji vrtinčili po razno-barvnem nebu. Nato je učitelj nehal igrati in nenadna tišina v sobi je Henryja skoraj butnila s stola. Pogledal je svoj klarinet. Učitelju najbrž ni ušel izraz na njego-vem obrazu. »Naj vas ne skrbi,« mu je rekel. »Vse je v vadbi. Kot bi mignil, boste obvladali.« Henry je znova stopil za črnega vola in se mukoma prebijal naprej. Učitelj se je nasmehnil in zaprl oči in mu zamrmral: »Lepo, lepo,« kakor da bi Henryjev vol poletel.

Na zakopano mladostno znanje je računal tudi, ko se je odločil za učenje španščine. Njegov materni jezik

• Yann Martel30

je bila francoščina in zaradi srečnih okoliščin v otro-štvu, bil je namreč sin potujočega kanadskega diplo-matskega para, se je naučil tekoče govoriti angleško in nemško. V mladih učnih letih mu samo španščina ni šla do konca v glavo. Kot otrok je tri leta živel na Ko-stariki, kjer pa je hodil v angleško šolo. Na ulicah San Joséja je spoznaval zunanjo obliko španščine, njene barve, ne pa tudi platna pod njimi. In tako je dobro poznal izgovarjavo in idiomatiko ter slabo znal slov-nico. Pomanjkljivo znanje je skušal odpraviti z učnimi urami pri zasanjanem španskem podiplomskem štu-dentu, ki se je pripravljal na doktorat iz zgodovine.

Zaradi Henryjeve odločitve, da bo pisal v anglešči-ni, se je marsikdo v domovini namrščil. Šlo je, tako jim je pojasnil, za un hasard. Če imaš pouk v anglešči-ni in v nemščini, se naučiš razmišljati v angleščini in v nemščini, in tako seveda začneš pisati v angleščini in v nemščini. Prve ustvarjalne zadevice, sila osebne in plod hudih naporov, a nikdar namenjene objavi, je na-čečkal v nemščini, je povedal zbeganim novinarjem. Neskončno rad je imel njeno škrtajočo izgovarjavo, nedvoumen fonetični zapis, slovnico, zapleteno kot tajne šifre, in arhitekturno skladnjo. Ko pa so njegove ambicije rasle, jim je pojasnil, je postalo povsem ab-


surdno, da bi kot kanadski pisatelj pisal v nemščini. Das ist doch verrückt! Zamenjal jo je z angleščino. Ko-lonializem je strahotna nadloga za ljudstvo, kateremu je bil vsiljen, toda blagoslov za jezik. Sla angleščine po raziskovanju novega in tujega, njena vnema za krajo besed iz drugih jezikov, njena nezmožnost, da bi jo glede tega obšli pomisleki, njeno preobilno, kakor muzej razsežno besedišče, njeno skomiganje z rameni, ko gre za zapis, njeno zanimanje za slovnico v slogu »le zakaj bi se sekirali« – iz vsega tega je nastal jezik, katerega barvo in bogastvo je Henry ljubil. Po njego-vem povsem osebnem doživetju je bila angleščina džezovska glasba, nemščina klasična glasba, franco-ščina cerkvena glasba in španščina glasba z ulice. Z drugimi besedami, zabodi ga v srce in iz njega bo pri-tekla francoščina, razpolovi mu možgane in njihove vijuge bodo prevlečene z angleščino in nemščino ter dotakni se njegovih rok in občutil boš španščino. Am-pak vse to samo kot dodatek.

Henry se je pridružil tudi uveljavljeni amaterski gledališki skupini. Pod vodstvom odličnega režiserja so igralci svoje početje jemali zelo resno. To so bili eni najljubših Henryjevih spominov na mesto, večerne vaje med tednom, na katerih so z amaterskimi so-

• Yann Martel32

igralci počasi oživljali Pinterja in Ibsena in Pirandella in Soyinko in pri tem svoje življenje pustili za vrati gledališča in se na odru po svojih najboljših močeh preobrazili v nekoga drugega. Bratstvo med temi pre-danimi igralci je bilo neprecenljivo, in doseganje ču-stvenih vrhov in globin, okušanje izkustev, ki jim niso bila lastna, a zato nič manj močna, je bilo zelo pouč-no, kakršna zna biti velika umetnost. Henry je imel z vsako uprizoritvijo občutek, da je preživel dodatno živ ljenje in dobil temu primerno porcijo modrosti in norosti.

Po preselitvi se mu je nekajkrat zgodilo, da se je zbudil sredi noči, se po prstih odtihotapil iz spalnice in na računalniški zaslon priklical knjigo, da bi se zno-va spoprijel z njeno vsebino. Esej je skrajšal za polovi-co. V romanu je polovil podivjane pridevnike in pri-slove. Večkrat je predelal nekatere prizore in spremenil stavke. A ne glede na to, kaj je poskusil, je še vedno imel opravka s knjigo z dvojno napako. V nekaj mese-cih je brezplodna potreba po njenem predelovanju in oživljanju povsem izginila. Nehal je celo odgovarjati na elektronska sporočila agentov in urednikov. Sarah mu je nežno namignila, da je morda v depresiji. Spod-bujala ga je, naj se s čim zaposli. In čeprav je to pre-


skok v prihodnost – in v neko povsem drugo zgodbo – je Sarah sčasoma zanosila in mu rodila prvega otro-ka, fantka Thea. Ko ga je Henry gledal, osupel kot še nikdar prej, se je odločil, da bo njegov sin postal nje-govo pero in da bo kot dober, ljubeč oče z njim spisal lepo življenjsko zgodbo. Če naj bo Theo edino pero, ki ga bo kdajkoli znova vzel v roke, pa naj bo tako.

Pa vendar, korenine umetnosti so v radosti, kot ga je opozoril učitelj glasbe. Po gledaliških vajah ali izva-janju kakšnega glasbenega dela ali obisku muzeja ali končanem branju dobre knjige se je Henry le stežka ognil hrepenenju po stiku, ki ga je včasih imel z ustvarjalno radostjo.

Da bi pregnal čas, si je privoščil še en podvig, ki mu je vzel več ur na dan in ki se ga je, formalno gle-dano, lotil veliko resneje kot kateregakoli drugega, in sicer je začel delati v mlečni restavraciji. Dejansko je šlo za čokolaterijo, zaradi česar mu je lokal sploh padel v oči. Stregli so tudi s kavo, in sicer s prav dobro kavo, po osnovni dejavnosti pa je bila The Chocolate Road kakavova zadruga, ki se je, upoštevajoč načela pravič-ne trgovine, ukvarjala s proizvodnjo in drobno proda-jo čokolade vseh vrst, od bele do mlečne in jedilne, z različno vsebnostjo kakavovih delcev, široko paleto

• Yann Martel34

okusov in različnih oblik, od tablic do bonbonier in praškov za vročo čokolado poleg kakava v prahu in koščkov čokolade za peko. Izdelke, ki so jih pod skup-no blagovno znamko prodajali tudi v vse več trgovi-nah z zdravo prehrano in supermarketih, so odkupo-vali od kmečkih zadrug v Dominikanski republiki, Peruju, Paragvaju, Panami in Kostariki. Sedež maj-hnega, a vse uspešnejšega podjetja je bil prav v čokola-teriji, ki je bila pol minimarket s čokoladnimi izdelki, pol lokal, v katerem so stregli z vročo čokolado. V njej je bilo prijetno ozračje, strop je bil okrašen s kositrom, lastniki so gostili razstave umetniških del in vrteli do-bro, po navadi latinsko-ameriško glasbo, zaradi južne lege pa je v prostoru pogosto bilo veliko sončne sve-tlobe. Ker ni bila daleč od kraja, kjer sta Henry in Sa-rah živela, je Henry vanjo pogosto zahajal, da bi tam prebral časopis in srkal izdatno vročo čokolado.

Nekega dne je na oknu opazil izvesek IŠČEMO POMOČ. Kar sam od sebe se je pozanimal, kakšno. Henry ni potreboval službe, pravzaprav sploh ni mo-gel legalno delati, toda ljudje v The Chocolate Road so mu bili všeč in občudoval je njihova načela. Prijavil se je, zdel se jim je zanimiv, zmenili so se, da bo pla-čan v delnicah, in, glej, Henry je postal mali delničar v


čokoladnem podjetju in natakar s polovičnim delov-nim časom in deček za vse. Sarah se je nad tem zaba-vala in čudila; po njenem se je tega lotil iz raziskoval-nih vzgibov. Nelagodje, ki ga je sprva obhajalo med strežbo neznancem, je hitro izginilo. Pravzaprav je v natakarskem delu užival. Šlo je za zmerno obliko tele-sne dejavnosti in mu omogočalo, da sicer mimobežno, a stalno opazuje vedenje ljudi in dinamiko med njimi, pa naj je šlo za samotne goste, družine ali skupine pri-jateljev. Urice v The Cholocate Road so mu prijetno minevale.

Da je bila njuna idila popolna, sta s Sarah iz žival-skega zavetišča vzela psička in mucko; ne eden ne druga še zdaleč nista bila čistokrvna, toda oči so jima žarele in bila sta polna energije. Psička sta poimeno-vala Erazem, mucko Mendelssohn. Henryja je zani-malo, kako se bosta ujela. Izkazalo se je, da je Erazem sicer razposajen kuža, ki pa ga ni bilo težko dresirati. Henry ga je pogosto vzel s seboj po opravkih. Men-delssohn, ljubka črna mačka, je bila bolj plaho bitjece. Kadar so ju obiskali neznanci, se je skrila pod kavč.

Takšno je bilo življenje, ki sta si ga Henry in Sarah ustvarila v tem krasnem mestu. Mislila sta, da bosta v njem živela kakšno leto, kakor da bi bila na podaljša-

• Yann Martel36

nih počitnicah, toda po prvem letu še nista želela od-iti, pa tudi po drugem ne, in potem sta se nehala uba-dati s tem, kdaj točno bosta odšla.

• • •

Med bivanjem v tujem mestu Henry ni povsem poza-bil na svoje prejšnje pisateljsko življenje. Spomini nanj so mu prijazno trkali na vrata zavesti v obliki pisem. Pisma bralcev je dobival še kar naprej, in sicer po naj-bolj ovinkastih poteh, pogosto mesece zatem, ko so jih pisci že odposlali. Bralec iz Poljske, denimo, mu je pismo poslal po njegovem založniku na Poljskem. Čez čas ga je poljski založnik preposlal njegovemu kanad-skemu literarnemu agentu, ki ga je nato poslal njemu. Ali pa mu je korejski bralec pisal na naslov njegovega britanskega založnika, ki mu je pismo poslal s hitro pošto, in tako naprej.

Pisma so prihajala iz Velike Britanije, Kanade, Združenih držav in iz vseh drugih koncev in krajev nekdanjega britanskega imperija, pa tudi iz raznih predelov Evrope in Azije; napisali so jih ljudje vseh starosti in družbenih položajev, pri čemer je njihova angleščina segala od zaupne uglajenosti do pretanjene razmesarjenosti. Nekaterim piscem se je najbrž mora-


lo zdeti, da pišejo sporočilo, ki ga bodo potisnili v ste-klenico, in jo vrgli v morje. Toda njihov trud ni bil za-man. Skrbni vetrovi in tokovi založniškega sveta so pisma sčasoma zanesli do Henryja.

Nekaterim pismom bi bilo bolje reči paketi. V njih je bil uvodni spis srednješolske profesorice in izbor poglobljenih esejev, ki so jih o njegovem romanu na-pisali njeni dijaki. Ali pa fotokopija ali članek, za ka-terega je pošiljatelj menil, da bi Henryja utegnil za-nimati. Toda veliko pogosteje je dobil prava pisma, natipkana ali napisana z roko. Prva, sestavljena z raču-nalnikom, so običajno bila bolj razdelana in napisana v razpravljalnem duhu, včasih je šlo celo za krajše ese-je, druga so bila po navadi krajša in bolj osebna. Ta je imel raje. Všeč mu je bila osebna umetnost, ki se je razkrivala izza vsake pisave; za nekatere bi, sodeč po videzu, skoraj lahko rekel, da pripadajo robotom, in so bile ultraberljive, druge so prehajale v priostreno kra-canje, ki ga skoraj nisi mogel razbrati. Vedno ga je osupnilo, kako lahko šestindvajset do zadnje potanko-sti dogovorjenih znakov tvori toliko raznolikih oblik, ko se jih odloči izpisati živa roka. Je Gertrude Stein rekla, da je jezik neurejena abeceda? Pri pismih, napi-sanih z roko, ga je zanimalo tudi, kako je bil list popi-

• Yann Martel38

san, včasih ga je to celo zaskrbelo, zlasti kadar so se vrstice proznega pisanja razraščale po strani kakor ve-getacija po tleh raznolike kakovosti, tu so bile poseja-ne bolj na redko, tam bolj na gosto, zlasti proti koncu strani, kjer je piscu že začelo zmanjkovati prostora, a še ni povedal najbolj bistvenega, zato so stavki sple-zali po robu strani navzgor kakor korenine rastline v premajhnem loncu. Pismo je bilo pogosto porisano z nesmiselnimi vzorčki ali risbicami, pisci so umetnost izmenjali za umetnost, svojo za njegovo. V mnogih pismih so bila vprašanja. Bralec je imel vprašanje ali dva ali tri.

Henry je odgovoril na prav vsako pismo. S tiskal-nikom je natisnil prepognjeno vizitko v velikosti vabil. Na sprednji strani so bili živobarvni elementi z umet-niško opremljenih knjižnih ovojev različnih medna-rodnih izdaj njegove knjige. Vizitka je imela dve pred-nosti. Po eni strani je z njo podaril nekaj osebnega, kar bi bralec lahko cenil, po drugi je moral omejiti obseg pisanja na največ tri majhne strani: dve notranji in hrbtno. Tako so bili njegovi odgovori dovolj dolgi za bralce in dovolj kratki za njega.

Zakaj je odgovoril na toliko pisem? Njegov roman je resda pripadal preteklosti, vendar je bil za vsakega


bralca, ki ga je prebral, nekaj novega in to novo se je izrazilo v njihovih pismih. Če bi se na njihovo prijaz-nost in navdušenje odzval z molkom, bi ravnal grobo. Še huje: ravnal bi nehvaležno. Prav zaradi hvaležnosti je torej privzel navado, da si je enkrat na teden tu in tam vzel čas, da je bralcem odpisal. Ugotovil je, da lahko brez naprezanja odgovori na kakih pet pisem, kjerkoli že je, naj bo v restavraciji ali med zatišjem v The Cholocate Road ali med vajami.

Henry se ni menil za osebna vprašanja, razen če je bil pisec precej mlad, z veseljem pa se je razpisal o svojem romanu. Vprašanja ali komentarji so bili po-gosto enaki. Kmalu je lahko na hitro seštrikal standar-dne odgovore z drobnimi variacijami, s katerimi se je prilagodil tonu ali zornemu kotu določenega pisma. V Henryjevem romanu so nastopale divje živali in pisci mnogih pisem so se najbolj zanimali prav zanje, za stvarne živali in za simbolične živali. Bralci so domne-vali, da je po izobrazbi zoolog, če pa ne, se za svet na-rave navdušuje že vse življenje. Odgovoril jim je, da ima naravo enako rad kot katerikoli čutno dovzeten prebivalec tega planeta, vendar pa ga živali ne zanima-jo pretirano in do njih ne čuti neomajne ljubezni, ki bi lahko postala njegova značajska poteza. V svojem ro-

• Yann Martel40

manu je živali uporabil, jim je pojasnjeval, iz obrtni-ških, ne sentimentalnih razlogov. Dokler je svoje pleme nagovarjal nag, je bil zgolj človek, in zato potemtakem morda – verjetno – zagotovo lažnivec. Ko pa se je odel v kože in perje, je postal šaman in je govoril tehtnejšo resnico. Do lastne vrste smo cinični, a do živali, zlasti divjih, smo manj cinični. Morda jih ne zavarujemo pred uničenjem njihovega življenjskega okolja, radi pa jih zavarujemo pred prekomerno ironijo.

Henry je v svojih odgovorih pogosto navedel isti šegavi primer: če pripovedujem zgodbo o zobozdrav-niku z Bavarske ali iz Saskatchewana, moram obrav-navati tudi predstave bralcev o zobozdravnikih in lju-deh z Bavarske ali iz Saskatchewana, predsodke in stereotipe, ki ljudi in zgodbe zaprejo v predalčke. Če pa v vlogi zobozdravnika nastopa nosorog, potem je zadeva povsem drugačna. Bralci in bralke so pozor-nejši, kajti do zobozdravnikov nosorogov, z Bavarske ali koderkoli že, nimajo predsodkov. Bralčeva nejevera se razmakne kakor zavesa na odru. Zgodba se zdaj lahko laže odvije. Če v kaj, potem ljudje verjamejo v nepredstavljivo.

Pisma so prihajala iz poštnega etra in njegovi od-govori so se vračali v poštni eter. V njegovi torbi se le


redko ni znašel avtorski pribor: vizitke, znamke, ovoj-nice in sveženj pisem bralcev.

In potem je Henry nekega zimskega dne prejel veliko ovojnico od niti ne tako daleč. Odposlana je bila iz mesta, kjer je bival, kot je razbral iz povratnega naslo-va, vendar pa je prepotovala običajno krožno pot, v tem primeru prek njegovega britanskega založnika. Očitno je bilo, da mu jo je poslal bralec, in sicer bra-lec, ki je imel veliko povedati, je ugotovil z vzdihom, ko je otipaval debelo ovojnico. Odložil jo je na kup pošte.

Odprl jo je teden dni pozneje doma. V njej so bile večinoma fotokopije povesti Legenda o svetem Julijanu Hospitatorju1 Gustava Flauberta. Zanjo ni nikoli slišal, prebral je samo Gospo Bovary. Bil je zbegan. Preletel je besedilo. Bilo je dolgo in več odlomkov je bilo obar-vanih z živo rumeno. Odložil ga je, utrujen že ob sami misli na trud, ki ga je od njega pričakoval neznanec. Vendar si je med kuhanjem kave premislil. Grizlo ga je vprašanje: zakaj bi mu bralec poslal povest fran-coskega pisatelja iz devetnajstega stoletja? Odšel je v 1 V nadaljevanju navajamo prevod Janka Modra (Gustave Flaubert, Tri pove-

sti, Ljubljana: Državna založba Slovenija, 1966), ki je naslov povesti sicer prevedel kot Legenda o usmiljenem bratu svetem Julijanu. (Op. prev.)

• Yann Martel42

kabinet, da preveri pomen besede hospitator. V slovarju je bilo z drobnim tiskom, ki se je napihoval pod pove-čevalnim steklom, zapisano: »Kdor gostoljubno sprej-me ali kratkočasi goste«. No, ja, če je že povabljen … Usedel se je za kuhinjsko mizo in povest znova vzel v roke. Začela se je takole:

Julijanova mati in oče sta živela v graščini sredi goz-da na pobočju griča.

Štirje stolpi na vogalih so imeli koničaste strehe, kri-te s svinčenimi ploščicami, in temelji zidov so se opirali na velikanske skale, ki so se strmo spuščale prav do dna vodnih odtokov.

Tlak na dvorišču je bil snažen kakor cerkven pod. Dolgi žlebovi v podobi zmajev z gobci proti tlom so bruhali deževnico proti cisterni …

V gradu … stenske preproge po sobah so branile pred mrazom; in po omarah je bilo na pretek platna, po kleteh so se grmadili vinski sodi …

Tako torej, legenda, ki se odvija v srednjem veku. Henry je snel sponko, ki je spenjala liste, in preletel naslednjo stran. Na sceni se je pojavil soprog in graj-ski gospod:


Hodil je sem ter tja po graščini, zmeraj zavit v lisičji kožuh, in pravično razsojal svojim vazalom …

In nato še mati, katere molitve so bile uslišane:

… zelo bele polti …Tako je prosila boga, da je bila uslišana in je dobila sina.

… veliko veselico in gostijo, ki je trajala tri dni in štiri noči …

Bral je naprej:

Nekega večera se je prebudila in v mesečini, ki je lila skozi okno, zagledala nekakšno premikajočo se senco. Bil je starec … cel puščavnik … ne da bi kaj razklenil ustnice:

»Veseli se mati! Tvoj sin bo svetnik!«

Nekoliko naprej, na isti strani, prerokbo zasliši tudi oče:

… je ravno stal pred vhodom v grad … ko je maho-ma vstal pred njim berač … potepuh … je izjecljal ne-kaj besed brez repa in glave:

• Yann Martel44

»Ojej! Ojej! Tvoj sin! … Koliko krvi! … Kakšna sla-va! … Zmeraj srečen! Cesarska rodovina.«

Sin Julijan:

… je bil podoben Jezusu. Dobil je zobke, ne da bi količkaj zajokal.

… ga je mati naučila peti. Da bi ga vzgojili v pogu-mu, ga je oče posajal na velikega konja …

Zelo učen star menih ga je učil Svetega pisma …… je graščak prirejal gostije starim bojnim tovari-

šem … so se spominjali bitk, naskokov na trdnjave z butanjem ovnov in nenavadnih ran. Julijan jih je poslu-šal in vzklikal; zato je bil oče povsem prepričan, da bo pozneje, ko odrase, osvajal. Ko pa je zvečer po avemari-ji odšel med sklonjene ubožce, je tako ponižno in tako plemenito segal v mošnjiček, da se je mati povsem za-našala, da bo še učakala, ko bo nadškof.

V kapeli … naj je bilo opravilo še tako dolgo, je ves čas klečal na klečalniku … s sklenjenimi rokami.

Henry je nato prišel do namiga, čemu mu je bralec poslal povest, do odstavkov o mladem Julijanu, ki jih je bralec skrbno in vestno obarval z rumeno:


Nekoč je med mašo vzdignil glavo in zagledal belo miško, ki je prilezla iz luknje v zidu. Pridrobila je na prvo stopnico na oltarju, se dvakrat ali trikrat ozrla na levo in desno in izginila, od koder je prišla. Drugo nede-ljo ga je begala misel, da jo utegne spet zagledati. Res je spet prišla; in vsako nedeljo jo je čakal in se jezil nanjo; zasovražil jo je in sklenil, da se je mora odkrižati.

Zaprl je torej vrata, potresel po stopnicah drobtinic od pogače in se postavil pred luknjo s šibo v roki.

Šele čez zelo dolgo je zagledal rožnat smrček in po-tem celo miško. Narahlo je zamahnil in osupnil spričo telesca, ki se ni več premaknilo. Kapljica krvi je kanila na tlak. Hitro jo je pobrisal z rokavom, vrgel miško ven in ni o tem nikomur črhnil niti besedice.

Na naslednji strani ga je bralec opozarjal na še en odlomek:

Nekega jutra se je vračal po trdnjavskem zidu in za-gledal na robu okopa velikega goloba, ki se je ščeperil na soncu. Julijan se je ustavil in ga ogledoval; zid je bil na tistem kraju okrušen, da je v hipu začutil pod prsti odlomljen kamenček. Sprožil je roko in s kamenčkom zadel ptiča, ki je padel kakor kepa v jarek.

• Yann Martel46

Julijan je zdrvel proti dnu, se scefral ob trnju in vse prebrskal, urnejši kakor mlad psiček.

Golob je z ranjenimi perutmi utripal in visel v ko-stenikovih vejah.

Fanta je dražila njegova trdoživost. Začel ga je davi-ti; in ko se je ptič krčil, mu je razbijalo srce in ga napol-njevalo z divjo in burno naslado. Ob zadnjem naporu je začutil, kako omedleva.

Tu si je torej bralec v mislih ustvaril povezavo: ži-vali, ubijanje živali. Henryja ni pretreslo. Živali iz nje-govega romana niso bile sentimentalne karikature. Čeprav jih je uporabil v literarne namene, je šlo za divje živali, katerih vedenje je poskušal prikazati ve-stno in natančno, in del rutine divjih živali je, da ubi-jajo in so ubite. Njegova zgodba je bila namenjena odraslim in pri prikazu živalskega nasilja si je pustil povsem proste roke. Miš in golob, ki ju ubije otrok med odkrivanjem meja življenja in pridobivanjem ob-čutka za smrt – nič kaj takega, kar bi ga vznemirilo.

Prelistal je nekaj strani. Julijan je zrasel v neusmi-ljenega lovca in bralčev fluorescenten flomaster mu je zvesto sledil:


… rajši je lovil daleč stran od drugih, s konjem in sokolom … strgal kakšno ptico, sedel nazaj na železno rokavico …

… je tako ujel čapljo, jastreba, vrano in kragulja.Igral je na trobento in rad hodil s psi … jelen …

psov, ki so ga žrli …… pobijal je medvede z nožem, bike z mesarico,

merjasce s sulico …… zajce … jazbečarja … pognala proti njim … jim

živo lomila hrbtenice.… na vrh tako visokega hriba … dva divja gamsa …

bos se je nazadnje le približal … mu porinil nož …… jezero … bober … ga je podrla puščica …

Nato je bralec označil daljši odlomek:

Potlej je zavil po poti med visokim drevjem, ki se je s krošnjami spletalo v nekakšen slavolok zmage pred vstopom v gozd. Iz goščave je šinil srnjak, na križišču je zagledal damjaka, jazbec je prilezel iz jazbine, na trati je pav vozil kočijo; in ko jih je vse drugega za drugim po-bil, so prišli na plan drugi jeleni, drugi damjaki, drugi jazbeci, drugi pavi pa kosi, šoje, dihurji, lisice, ježi, risi, neznansko veliko divjadi, na vsak korak čedalje več.

• Yann Martel48

Sukala se je okoli njega, trepetala in ga s široko odprti-mi očmi prijazno in ponižno proseče gledala. Julijan se pa ni naveličal pobijati, temveč je menjaje se napenjal lok, potegoval meč, suval z bodalom; na nobeno reč ni mislil in se ni zavedal, kaj naj bi bilo vse to. Bil je na lovu kjer si že bodi, že lep čas, že samo zato, ker je živel, in vse se je dogajalo s tako lahkotnostjo, kakršno po-znamo samo iz sanj. Ustavil ga je nenavaden prizor. Sr-njad je napolnjevala vso dolino in stala v kolobarju; jele-ni so se gnetli tesno drug ob drugem in se greli s sapo, ki se je kadila v megli.

Obetalo se mu je v nekaj minutah tako klanje, da se je kar dušil od slasti. Potlej je skočil s konja, si zavihal roke in začel streljati.

Ko je siknila prva puščica, so vsi jeleni obrnili glave. V gneči je nastalo nekaj vrzeli; zaslišal je tožeče glasove in vsa truma se je močno razgibala.

Kotlina je imela previsoke stene, da bi bilo mogoče priti čeznje. Zaganjali so se v zapori in poskušali pobe-gniti iz nje. Julijan je meril in streljal; in puščice so pa-dale kakor curki dežja ob nevihti. Srnjaki so podivjali, da so se suvali, se vzpenjali in poskušali zlesti drug čez drugega; in njihovi životi s prepletenim rogovjem so bili kakor velik hrib, ki se podira in premika.


Nazadnje so poginili, ležeč na pesku, s peno v noz-drveh, z drobovjem ob sebi, in vampi so jim čedalje sla-botneje plali. Potlej se je vse umirilo.

Bližala se je noč; in za gozdovi je Julijan skozi pre-sledke med vejami videl nebo, rdeče kakor okrvavljen prt.

S hrbtom se je naslonil na drevo. Z izbuljenimi očmi si je ogledoval neznanski pokol in mu sploh ni šlo v glavo, kako je vse to zmogel.

Na drugi strani kotline je ob gozdu zagledal jelena, košuto in srnjačka.

Jelen je bil črn in mogočne postave; imel je rogovje s šestnajstimi rogljiči in belo brado. Košuta je bila ru-menkasta kakor suho listje in je mulila travo; in lisast srnjaček je pil pri nji, ne da bi jo s tem kaj ustavljal pri hoji.

Lok je še enkrat zabrnel. Srnjaček je padel, kakor bi trenil. Tedaj se je košuta ozrla kvišku in zarukala z de-belim, presunljivim in človeškim glasom. Julijan jo je ves iz sebe podrl s strelom naravnost v prsi.

Mogočni jelen ga je zagledal in poskočil. Julijan je sprožil vanj še zadnjo puščico. Priletela mu je v čelo in v njem obtičala.

• Yann Martel50

In tu se je navajanje njegovega bralca tako rekoč končalo. Fluorescentno rumena neonka je ugasnila in povest se je nadaljevala sama zase. To je bilo nenava-dno, kajti prav v naslednji vrstici je omenjeno, da jelen ni bil ubit z Julijanovo poslednjo puščico. Jelen na-mreč prikoraka do njega, ga s pogledom prikuje na tla in ga med donenjem oddaljenega zvona nagovori in obsodi na prekletstvo:

»Preklet! Preklet! Preklet! Pride dan, srce krvoločno, ko boš umoril svojega očeta in mater!«

Zdelo se je, da ta vsekakor ključni element v pove-sti ni pritegnil bralčeve pozornosti.

Henry je preletel nadaljevanje povesti. Potem ko Julijan sliši jelenovo prekletstvo, opusti lov na živali, zapusti starše in vandra po svetu. Postane najemniški vojak, zelo sposoben, in zvrsti se precej vojaškega di-rendaja, ki terja življenje številnih mož iz številnih dr-žav, Julijanu pa prinese naklonjenost in hvaležnost ce-sarja Okcitanije, ki ga je rešil pred cordobskim kalifom. V zahvalo mu cesar ponudi roko svoje hčer-ke. Ena od prerokb o Julijanu, izrečenih njegovemu očetu, se zdaj izpolni: zdaj pripada cesarski rodbini. A


zdelo se je, da ni nič od tega pritegnilo bralčeve po-zornosti.

Z rumeno je bil označen še zadnji odlomek, od-stavka, ki sta opisovala hrepeneče misli, ki Julijanu brbotajo pod površjem sicer zadovoljnega zakonskega življenja:

V škrlatni obleki je s komolci slonel na okenski po-lici in obujal spomine na nekdanje love; in najrajši bi bil stekel po puščavi za gazelami ali noji, se skril v bambus in prežal na leoparde, hodil po gozdovih, polnih noso-rogov, se vzpenjal na najbolj nedostopne vrhove in po zaledenelem morju lovil bele medvede.

Nekoč se mu je pritaknilo v sanjah, kakor da je stari oče Adam v raju med vsemi živalmi; stegnil je roko in sejal smrt med njimi; ali pa so hodile po dve in dve po velikosti mimo njega, od slonov in levov pa do hermeli-nov in rac, kakor takrat, ko so šle na Noetovo barko. Iz te temačne votline je metal vanje nezgrešljiva kopja; pa so zmeraj prihajale druge; ni bilo ne konca ne kraja;

Natanko tu, po podpičju, se je njegov bralec ustavil, ne da bi obarval še zadnji stavek v odstavku, naj je bil še tako kratek:

• Yann Martel52

in ko se je prebudil, je divje zavijal oči.

V preostalem delu povesti ni bilo označenih od-lomkov, in sicer v bistvenem delu pravzaprav, ki govo-ri o tem, kako Julijan ubije svoje starše, kot mu je pre-rokoval jelen, in, še pomembneje, o tem, kako ga življenje, prežeto z bridkostjo, odrekanjem in služe-njem drugim, privede do svetništva, omenjenega že v samem naslovu povesti. Ne, njegov bralec se je omejil na živali in njihovo krvavo usodo. Zdelo se je, da ga Julijan in njegovo odrešenje ne zanimata.

Erazem je lajal in zahteval, da gresta na sprehod. Henry je moral poklicati nekaj ljudi, se naučiti del dramskega besedila, poiskati kostum v trgovini z zgo-dovinskimi kostumi. Povest je odložil.

• • •

Fotokopije je znova vzel v roke nekaj dni pozneje med popoldanskim zatišjem v The Chocolate Road in pozornost usmeril na povest kot celoto, in ne samo na odlomke, ki jih je označil njegov bralec. Za povest je bilo značilno neobičajno neravnovesje, pri čemer je ključni element obvisel v zraku in ni bil iz-peljan do konca. Julijanov dvojni značaj, sočuten in


morilski obenem, je imel smisel znotraj človeških razsežnosti povesti. Kot najemniški vojak, denimo, Julijan zagreši nasilna dejanja, ki pa so umeščena v moralni okvir. Tako je »zapovrstjo priskočil na po-moč francoskemu kraljeviču, angleškemu kralju, je-ruzalemskim templjarjem, partovskim vojskovodjem, abesinskemu negušu in kalkutskemu cesarju«, in po-sredno je nakazano, da so ti različni vladarji vredni njegove pomoči, iz česar izvira tudi nuja po uboju tolikih sovražnikov. Da je bilo prelivanje krvi upravi-čeno, je nedvoumno izraženo še na isti strani: »Osvo-bajal je ljudi. Reševal je kraljice, zaprte v trdnjavah. In ravno on, pa nihče drug, je ubil milanskega zmaja in oberbirbaško kačo.« Jasno je, da je sloves zatiral-cev ljudstva in zapiralcev kraljic v trdnjave enako priskuten kakor sloves milanskega zmaja. Človeško nasilje torej usmerja moralni kompas, ki Julijana vodi po poti manjšega zla, na kateri je bolje, da se, če je že treba ubijati, ubije s krivdo zaznamovane »Skandi-navce, pokrite z ribjimi luskami, zamorce, oborožene z okroglimi ščiti iz kože podvodnega konja … tro-glodite in ljudožerce« kakor pa plemenite kraljeviče, kralje in jeruzalemske templjarje. In to, uporaba mo-ralnega kompasa v nasilnih časih, je imelo smisel. Če

• Yann Martel54

kdaj, potem ga je treba uporabiti prav v takšnih ča-sih.

Potem ko Julijan ubije starše – umoril jih je, med-tem ko so spali v njegovi lastni postelji, saj jih je za-menjal za svojo soprogo in njenega ljubimca, ne ve-doč, da jih je soproga povabila, naj si tam odpočijeta – se docela zaveda strahote, ki jo je storil. Prevzame ga kesanje. Njegov moralni kompas se vrti.

Zgodi se tik pred koncem povesti. Julijan privede v kolibo grozljivo iznakaženega gobavca, premraže-nega in sestradanega, in mu ne nudi le hrane in zave-tja, marveč tudi lastno posteljo, in gol leži na njem – »z usti na usta, s prsmi na prsi« – da bi mu dal vso toploto, ki mu jo njegovo krščansko srce lahko da. Iz-kaže se, da je gobavec Jezus Kristus. Ko se Kristus dvigne v nebo in s seboj vzame odrešenega Julijana, kar je predstavljeno z zmagoslavjem Julijanovega okr-vavelega moralnega kompasa, ki kaže v pravo smer, na sever. Flaubert zoperstavi dva načina gledanja na svet, pripovednega in verskega, in jima nameni naj-bolj priljubljen in pomensko enak zaključek: srečen konec in odrešenega grešnika. Vse to je imelo smisel, saj je ustrezalo konvencijam tradicionalne hagiografi-je.

24,94 €

Prevedla Breda Biščak

Beatrice in Vergil

Bea

tric

e in

Ver

gil

Yann Marte l

Nov roman avtorja Pijevega življenja

Kdor ima pri sebi nož in hruško,

se nikdar ne boji teme.

Beatrice in Vergil

Yann

Mar

telROMAN 2011

Ian McEwan SOLARYann Martel BEATRICE IN VERGILArto Paasilinna SREČNI ČLOVEKNikolaj Lilin SIBIRSKA VZGOJAKathryn Stockett SLUŽKINJEChris Cleave DRUGA ROKAEmma Donoghue SOBACormac McCarthy KRVAVI POLDNEVNIKRafi k Schami MRAČNA PLAT LJUBEZNI

Pisatelj Henry s prvencem zaslovi čez noč, pri drugi knjigi pa založniki niso navdušeni

nad njegovo idejo, da bi napisal knjigo o holokavstu, zato razočaran opusti pisateljski

poklic. Z ženo se preselita v neznano mesto v Evropi. Nekega dne po pošti prejme

fotokopijo Flaubertove zgodbe o krutem pobijalcu živali Julijanu, zraven pa skrivnosten

in nedokončan, poetično napisan dialog med Beatrice in Vergilom. Avtor odlomka je

taksidermist, nagačevalec živali, ki Henryja povabi v svojo bizarno prodajalno, kjer naj bi

skupaj dokončala dramo o oslici Beatrice in opičjaku Vergilu. Henryju dolgo časa ni jasno,

o čem razpravljata in kaj ustvarjata – vse do dramatičnega konca …

Yann Martel (1968) je kanadski pisatelj, ki je leta 2002 za roman Pijevo življenje prejel

ugledno Bookerjevo nagrado. Kratki roman Beatrice in Vergil, v katerem imajo pomembno

vlogo živali, je napisan v Martelovem prepoznavnem slogu, ki je že v Pijevem življenju

osvojil milijone bralcev po vsem svetu.

Documents

Beatrice in Vergil