ĺ

!

ł

BITI IN LJUBITI(Avtobiogľafski opus Marj ana Rožanca)

I

I

I

(,

Ko je 1979. leta izšIa Ljubezen, se ]e vslovenski prozi dokončno ustalil junak-otrok,ki ni junak mladinskih povesti, ampak jespecifičen pogleđ na svet. Junak-otrok Rožan_čeve Ijubezla Je sakralno 'enakost mrtvih izSm olet ove An ŕĺi g on e dodelil žjv im lj udem. Pro -

ces uveljavitve sakralne enakosti Živih, ki jetraj al od p oj avitve eksisten c iaLizĺnan a Sloven _

skem in se dokončno izoblikoval v poznihPirjevčevih spisih, se je končal tako, đa je bilaPirjevčeva dejavna ljubezen iztočena v otro-ške roke. Kakor da bi bilo biti in ljubiti tľeba.postaviti spet na zaćeŁek življenja, kot da bimorali začeti vse Znova; od otroštva. VseZnova, z vednostjo vsega starega, pa je močzač.etisamo s pisanjem in v otroštvo se lahko zvednostjo ođraslega vrne Samo literatura. Inda je avtentičnost sakralne enakosti Živih reslahko Zav ezana živim in Življ enj u, m ora lit era-

ł

20r

tura preiti v avtobiografizem. Tako lahkoprisluhne ljubezni in biti na njunem otroškemzačetku z vso polnostjo živega zrelega Življe.nja in z vso avtentičnostjo literarne raziskavesveta.

Zivljenjepis Marjana Rožanca je v vsehglavnih postajah homologen zgodbi njegovihj un ak ov od P ľ au lji c e iz kn1ige M ľ tlłĺ ĺn u sr o s t aĺ',i(1959), Ijuľlezni (1979), Hudodelceu (1981),Meĺulja (1981) pa do Sentirnentalruih časoa'(1985)' Razen novele Pľauljica, ki je predhod_nica in zasnrttek dvajset let poznejše in obšir_nejše ljubenľi, so vse ostale knjige spisane vfabulativni in kronološki kontinuiteti. Pisateljsam jih v predgovoru k Senťinoenĺalninł časoľnimenuje -ž-iv_Ęenjepis' Čeprav je vsaka knjigazase samostojna, so skupaj vendarle celovitaromansirana projekcija avtorjevega življenjav literarni vlogi in preobleki in s svojo estetskopretvorbo pišočega, ki tuđi ni že kar avtorknjige, pač pa njen pripovedovalec in junak,kažejo, da je avtorju literatura Za raziskavopreteklosti bolj temelj ita in zavezujoča, kot paSamo (neliteraren) Življenjepis brec estetskegapreostanka. Življenjepis in literatura sta priRožancu soočena v temeljnem razmerju lite-

rattrre in njenega materiala' Preteklo življenjeje ogrodje zgodbe v konkretnem času inkonkretnem druŽbenem okoljrr in je tisto,čemur Smemo reči lliterarni materialĺ; literar_ni postopek pa je takšno >orodjeĺ ali pallmetoda raziskaveĺ, ki ar'tobiografski >mate-

rialĺ iztrga njegovi faktični enkratnosti inposebnosti in ga konstituira v simbolni splo-šnosti, že od' Aristotclove poetike c1alje tidtilastnosti in vrednosti liteľattrre, ki jo dvigtrjenad zgodovinopisje. Avtobiografija se takopredelana zna1de v literarni avtentičnosti,zavezana literaturi in njeni resnici, ne pafaktičnosti spominopisne in zgodovinopisnepisave' Marjan RoŽanc nam švojc življcnje

'ldeprivatiziraĺ in ga postavlja v kontekstual-nost simbolne literarne pisave. Seveda pa z,ato

ar,.tobio graf skił f aktičnost in konkľetnost nistaže kar a pľiori odpralrljeni in zanikani kot sta vkontekstu literature, dabt z njim vred lahkozavrgli tudi konkretno preverljivo ('lresnič-

no<) dĺužbeno, icleološko, politično ali dogod-kovno kompetenco literature in Rožančevihknjig. Nasprotno: literarno splošni, simbolniaspekt claje ideo1oški in dogodkovni faktično_sti zavezujočo kompetenco, ki lahko delrrje

kot resnica tudi tam, kjer njena uporabljenafaktičnost ni prisotna, znana ali izktršena.Literatura in biografska faktičnost zato tudinista zgolj v razmerju 'lobdelave<

in llmateľia-

203

2

202

laĺ ali lforme in vsebineĺ, ampak sta drug zađrugega že prilagojena in pripravljena' V tełnsmislu je sama 'lvsebina< Že tudi lf ormalnaĺ inlfoľmaĺ Že tudi llvsebinskaĺ. Avtobiografskaliteratura je tako pojem, ki zdrtrŽuje konstitu-tivno prilagojenost in odprtost biogľafije inliterature. Biografija že sama lahko žarči inkliče literarno 'iobdelavoĺ, kakor tudi literatu-ra išče in kliče svojo llbiografijoĺ, đa bi se lahkov njej konstituirala in z njo ustvarila živostsvoje resnice. Literatura in biografija sta ka-kor dva energetska pola, ki ob srečanju lahkoustvarjata svetlobo. Zato junak Rožančevega '

avtobiografskega ciklusa, ki največkľat trrcline nosi avtorjevega imena, nl žekar preprostoavtor-pisatelj; to je samo pogojno, v odprtirazpoložL1ivosti lastnega življenja in literatu:re, lastne iskustvene danosti in literarne krea-tivnosti, ki se šele skupaj lahko zđružita vzav ezuj o čo svet1ob o 1it erarne u metn osti. Seve -da pa zđružba literature in avtobiografijepomeni tudi čisto posebno gleđanje življenja,čisto posebno videnje sveta in človeka, vkaterem ima literatura posebno mesto. Da selahko iz živlrjenja ustvarja literatura in dalahko präv literatura ustrezno opiše življenje,mora imeti literatura v Življenju odločujočpomen in mora biti Življenje pač taťšno, da jepripeljalo v literaturo in ustvarjanje' Življenjein literatura morata biti v koeksistenci. Sa-

204

kralno enakost živih in ljubezen tako prlnese vživljenje človek, ki je tudi umetniški rrstvarja-lec.

Brez konsekvenc pozitivističnega biografi-zma'klišče razlago literarnih resnic v biogra_f _

skih pojasnilih, ki ne pojasnjujejo ničesar,lahko v skladu z zdrlžbo biografije in romanain njuno ustvarjalno sovisnostjo zapišemonekaj Življenjepisnih podatkov o pisatelju:

Marjan Rožanc se je rodil 21rÍI. 1930 kotdrugi sin Viktorja RoŽanca, bolniškega stre_

žnlka v umobolnici na Studencu, in otilijeRoŽanđ, rojene Berghaus, gospodinje' Sprvaso stanovali v Slapah pri Devici Mariji v Polju,odkođer so se 1934 preselili v Ljubljano, vZelenojamo' od 1937 do 1940 obiskuje Maľ-jan osnovno šolo v Mostah, od 1940 do 1943 panižjo gimnazi1o na I. državni realki v Vegoviulici. 1944 postane p"omoŽni delavec v Karto-nažni tovarni (Bonač) v Ljubljani, 1945 papomožni delavec v kulisarni opere in Drame.1946 je mladinski aktivist, 1947 do 1949

obiskuje grafično šo1o v Ljubljani' 1950 se

zaposli kot kvalificiran litografski risar vtiskarni Ljudske pravice v Ljubljani, odkoderođide na enoletno sluŽenje vojaškega roka v

205

3

šolo rezervnih oficirjev (zazvezo) v PoŽarevae'

1951 je obsojen na vojaškem sodišču v Beo-gradu zaradi sovraŽne propagande (čl. ĺl7KZ) na tri in pol leta stroge ga zapora. Kazenprestaja (od 1951-1954) v vojaškem Zaporu7v

Beogradu, KPD Zabela v Požarevcu, na ka_

zenskih deloviščih v Popovcu nad Paračinomin rrrdniktr svinca v Tĺepči, ter slednjič (zadnji

dve leti) v Sremski Mitrovici' Ko je izpuščen,se 1955 zaposli kot litografski risar v Maribor-ski tiskarni v Mariboru in še istega leta kotarhivar v Časopisno-grafičnem podjetju Večerv Mariboru' Takrat se prično ttrdi njegovcprve literaľne objave v časopisih in Našisodobnosti. od 1956 dalje živi kot svobodenknjiŽevnik brez statusa svobođnega književni_'ka v Ljubljani. 1960 dobi status svobodnegaknjiževnika in se poroči z Janjo Kacjan. 1962

in 1963 je član trredniškega odbora Perspektiv,v sezoni 1963/64 pa vodja eksperimentalnegagledališča oder 57. 1964 sledi prepoved igreTople grede in 1968 obsodba na đve leti zaporapogojno od Temeljnega sodišča v Ljubljanizarađi prispevkov v trŽaški reviji Most, ki g-o

,lvznemirjali javnost<. 1969 in 1970 je članuredniškega odbora in sekretar redakcije Pro-blemov. Od 1974 dalje pa je zaposlen kotsekretar Zveze športnih đruštev Slovan indirektor delovne skupnosti ZŠD Slovan.

206

Marjan Rožanc je vsestranski ustvarjalec

saj piš! poleg romanov, novel in esejev tudigládaľške igre in filmske scenarije' Iz kratke_

!a Življenjepisa je razviđna na prvi pogled

fisateljeva formalna in osebna neodvisnost v

äruŽbi, bodisi kot svobodna ustvarjalna de-

javnost' bodisi kot svobodna ideološka drža'

łi gu od časa do časa pripelje do spora z

oblástjo in seveda do njenega repr_esivnega

odgovora. Vse to je moč najti v Ro-žančevih

knj"igah V delokrog tega spisa pa sodíjo pred-

".Ě tista dela, ki tvorijo avtobiografski ci_

klus. Vse pa Se najbolj zavezlljoč'e začen1a z

Ijubezmlo.

4

Ijubezenje zgodba odraščajočega fanta pred

in med drugo vojno, ki se mu Življenje in

druŽbeno oLot1e v kulminaciji zgodovinskih'

političnih in socialnih spreŕnemb povsem po_

iušita' Drrržbeni odnosi, socialni nivoji'

predvsem pa eksistencialne konstante znane-

ga in pregiednega sveta ljubljanskega pred-

irestja- Zelena jama med vojnim eksodusom

izgubijo svoje zgodovinsko tradicionalno rav-

"ot"z1| in se pomešajo v kaos prevrednotenja'

ki ga .p."-qu smrtonosnost radikaliziranihali ra novo rojenih dľužbenih in eksistencial-

207

nih antagonizmov. Kar je bilo še včeraj privi-legirano, je đanes na tleh, kar je bilo na tleh,postane zakon novega sveta. Druščina fantoviz Ze\enejame, ki je nekoč pomenila harmoni-čen in enoten družabni organizem pred očmimladega fanta, razpade na smrtonosne na-sprotnike; na partizane, belogardiste, ovadu-he, vojne dobičkarje, taboriščnike in talce.Svet se razdeli na same pobesnele ali - ali.

Izgubljeno harmonijo sveta ohranja preduničenjem mladi junak zl1tlbezn|jo. To pa niohranjanje starega sveta in ni nikakršen đru-žbeni anahronizem. To je ohranjanje vsegasveta, ki je v brezmejni različnosti vendarletudi harmoničen, saj je v njem vse živo incelovito. Ljubiti vse in vsakogar, pustiti vsa-komur biti' je harmonija Vsega Živega. Har-monija sveta je ljubezen, ubijalska različnostsveta je sovraštvo. Mladi junak ljubi vse:

aktiviste, internirance in partizane, komuni-ste in farške podrepnike, belogardiste in do-mobrance, ovađuhe in njihove likvidatorje,fašiste in vojaške vlačuge. Vsi so združeni vharmonični različnosti vseobsegajoče ljube-'nzni. Zakaj ljubi vse in vsakogar brez nacional-nih, ideo].ost ĺt, i'' eksistencialnih ľazliklfuaibľž zato, pravi pripovedovalec ĺn plsateL1, kersem bil otľok tn senł 'irnel na stežaj odpľto,

brezncejno srce. Zato, ker je bil otrok zbrezmei-no ljubeznijo.'

l.JKujje torej otrok in kajje odprta brezmejnaljubezen? Otrok je tabula rasa, je nedotaknjenivosek apriorne, vrojene ljubezni. Biti na svo-jem človeškem začetku, pomeni biti odprt zaljubezen: biti rojen, je biti za Ijubezen. BitizaŁo ne pomeni Samo razlike međ je in nič'ampak že tudi ljubezen. Skladnost biti in lju_biti je tako metafizična skladnost in metafi-zĺčna bit, je skladnost biti in bistva, ki jeljubezen. Takšna (metafizična) bit je sklad-nost z apriorno ljubeznijo, ljubeznijo, ki po-ra1a iz nič v bit. Biti in ljubiti je nositi toskladnost, je nositi svetost kreiranja iz níć vbit, je biti v skladu z apriorno boŽjo ljubeznijo.odprtost otroške ljubezni je odprtost božjegabistva, je odsev ustvarjalne boŽje ljubezni.

Bog pa ne vlada več svetu, ki ga je zljubeznijo ustvaril, ampak mu vladajo ljudje.Bog, ki ne vlađa več svetu, je samo v ustvarja-nju še pustil sled svoje svełosti, sled svojeljubezni, ne pa v svetu samem. Sled svetostiljubezni je ostala Samo v prehajanju iz nič vbit, samo še ob rojstvu, nakar je v človeškemsvetu zamr|a. Zato je ta sled še sveŽa v otroku.Sleđ boŽje svetosti v svetu brez boga je bitiotrok in ljubiti' Je biti otrok in imeti na steŽajodprto brezmejno srce, polno ljubezni do vse-ga in vsakogar.

Bog' ki ne vlada več svetu, svetu ttrdi nizapustil razllk svoje ljubezni. Ostala je samo

209

t)

208

I

l

I

I

I

I

I

I

I

łI

ĺ

łlii

ľ

ľ

ľI

łll

rl

,l

ľ'l'ir

ĺl

l

svetost ljubezni same, sv_etost biti in bistva, kije ljubezen, svetost ljubiti vse in vsakogar insvetost biti vsakogar in vsega. Vse, kar je, jesveto, ker je postalo, je; zato je treba ljubitivse. Svetost je odprtost ljubezni zavse, kar je.

Svetost ljubezni je tudi harmonična projek-cija sveta, ki razpade' Rožančev junak-otrokskozi vojno odraste in se družbeno, Svetovno-nazorsko in ideološko opredeli. Kmalu povojni sreča svojega prijatelja, ki ga ljuđskaoblast žene na zaslišanj e zar adi kolaboraci oni -

zma, in ga zataji: Ne ľnoľem s'icer tľd;iťi, da serniJoženi sm;ilil, dam;irui bilo hudo, ko staru;i gamiĺ;ičnika odgnala izpľed oči'in sem pont;islil, d.a

gaprau gotoaonikdaľ aečne boruuidel, au ľesľyiciseľn bil že notranje izobĺ;ikoaąn in trden, opľede-ljen, daleč od saojega nekdanjega čustuouanja.Skľatka, kÜnec je bilo moje otľoške odprtosti inljubezn:i, konec otľoštua. odľasel senł in postalrnož.

odkoloaľatil seľnpo prašľľi cesti azdolž železn;i-šhih ĺiroa do Sauinje, zavil ob relłi naazgoľ poNabľežju suobode, sedel na eno izłned klopi in serazjokal kakoľ otľołł.

Odraslost pomeni izgubo svetosti in odprto-sti ljubezni. ostalo je sicer še usmiljenje,vendar ne ljubezen. otroška svetost se jeizgubila v svetu, ki je pozabljenje biti. Svet jepostal izoblikovana, trdna in opredeljena ide-ja, naseljena z ljudmi-idejami. Odrasti pomeni

210

postati človek izoblikovape ideje. V svetu idej

pa je usmiljenje sled svetosti biti. Zato 1e

otroški jok na Nabrežju svobode tudi ostanekljubezni, sled, ki se je izgubila v svetu in jo bootrok_junak odslej vse življenje iskal. o temiskanju pa bodo pisale druge Rožančeve'knji_ge.

Rožančeva Ijubezen je vzpostavila junaka,ki sakľalno razmerje do mrtvih, kakršno jeudejanila Antigona, dodeli živim ljudem inživemu svetu. Mrtvi, ki so za Antigono sveti,

so enaki in morajo biti pokopani. Svetostsmrti pođeljuje mrtvim enakost ne glede nanjihovo bivše Življenje, ne gledě na njihovqbivše prepričanje, razredno pripadnost alidejanja. Sakralna enakost mrtvih je njihovanedolžnost zunaj življ enj a. Sakralizacij a mrt-vih pa je tudi že priprava na sakralízacíjoŽivih. Smoletova Antigona mora poiskati inpokopati Polineika, za kaŁerega je vrhovnaoblast v Deifih odločila, da ga ni bilo, zavoIjosakralizacije mrtvih ĺn zato, da dokaže, da je

spioh bil. Sakraltzacila mrtvega Polineika je

zato tudi dokazovanje živega' Sakralizacijamrtvih je dokazovanje Življen ja. Zato pade lučsvetosti mrtvih tudi na žive. Sakralizacija

5

2tr

I

i

l

Smrti nastopa tako v imenu Vsega živega. Smrt1e zato svetost, ki povzdigne življenje'

Tako je lahko RoŽanc prinesel luč iz Hadana svet. Sveta nedolŽnost zunaj Življenja jetudi dar Življenju na njegovem začetku. To jetabula rasa odprte otroške ljubezni, dar svete-ga bistva biti, ki ga prinese otrok s seboj nasvet. Iz teme neŽivljenja prihaja nedolžnost inenakost na svet, prihaja pa tudi svetost vsegaž,ivega, ki je bilo ustvarjeno iz l1ubezni. Biti -otrok in ljubiti je prinašati svetost Življenja nasvet. otroška ljubezen je sakralizacija živl1e-nja. Ljubezen do sočloveka zavoljo njegoveŽivosti, ki je sveta, pa je dejavna ljubezen,kakršno je našel in konstituiral Dušan Pirje_vec v svojem eseju o Bratih Karamazovih.Dejavna ljubezen do sočloveka je razkrivanjebiti, je ekstatična odprtost za drugega, Zazgolj-bit; je ljubiti Življenje kot življenje in jeljubiti Življenje bolj kot idejo. Ljubiti z dejav_no ljubeznijo je biti otrok v RoŽančevi ljube-zni'.Ljubiti idejo bolj kot življenje je odrasti inse opredeliti za idejo. Dejavna ljubezen je torejmogoča Samo skozi otroka. RoŽančev otrok jetako udejanil v slovenski literaturi Pirjevčevodejavno ljubezen, kakršno je ta našel pii łt1osĺKaramazovu.

Ker pa je usmiljenje in jok na NabreŽjusvobode sled đejavne ljubezni v svetu ljuđiidej, bo življenje Venomer Zaznamovano s to

212

razliko: z ljubeznijo do iđeje in otroško sledjodejavne ljubezni do Življenja. S to razliko inrazpetostjo se pričenjajo in trajajo naslednjeknjige Rožančevega avtobiografskega ciklu-sa.

Hudodelci so v avtobiografskem ciklusu naj-bolj svobodna knjiga , z največ svobodno 'liz_mišljeneĺ zgodbe. Z avtorjevim življenjem Se

skladajo dogodki V Zaporu in sěveda vsapolitična klima, ter cela vrsta okoliščin, ki soga pripeljale tja. Avtorjeva uvođna opomba,da se mu še po petindvajsetih letih v sanjahprikazuje komandir, ki ga kliče nazajv Zapor,ker da je bil spuščen pomotoma, daje sevedatakratnim dogodkom in sedanjemu času zapi-sa še poseben pomen in zvezo.

Peter Berdon, junak zgodbe, je upornik inkriminalec. Po končani vojni je ves polnrevolucionarnega zanosa in je neke vrste akti-vist revolucije. A ideali nove zgodovinske insocialne družbe se z njeno realno prakso hitrousipajo. Politični pragmatizem je vse očitnejšiin vse večji, prav tako korupcija' Peter Berdonzaid'e s svojimi ideološkimi in političnimiideali v brezjzhodno krizo, dokler ob srečanjus svojo veliko ljubeznijo in učiteljico Fabienne

213

.-

6

1'I

I

ne dpživi preobrazbe. Fabienne je svobodna inv oceni političnega in ideološkega stanja svetaneusmiljena in radikalna. Po njenem ostajatadve možnosti: ąĺ;i udano spľejeŕ;i saet taĺł' ĺła-kľšen je, d la mąruiěľe chrétienne, in delouat:i aspľaui s suetołn in ljudłrui, ali pa se dejanskoupreti,upľeti suetoĺ, kot tąlłemain totalno, aend'ąľ ^

na lastno pest in ląstno od51ouoľnost. - To dľugoje sporninjalo na anaľlľizem, če ne celo nąkľimnnaĺ',in zločin, in to sem ji seueda orneľľil. -M oľeblti ł'es, mi je odurnila, arnpaĺł za spľełnem-bo od' kolektiunegą zločina, a lłateľega so uednoap l e t ern tuďi p ou s em n ea e dľľi in n e d ot žn i tju dj e, j eto tuoj osebľľi zloč,in, za kateľega twďi samo dgoa aľj aš. ZaP etraBerdona kolektivna revo-lucija v imenu te ali one spreminjevalske idejene velja več kot ideal' Spreminja se v kolektiv-ni zločin, v izđajo ideje, v pragmatizem. Pravarevolucija je totalna in osebna, je radikalnaideja upora ZopeÍ vse in vsakogar, je takorekoč revolucija Sama Zase, Zavezana Samouporu in ničemur drugemu. To ni borba zadrugačen svet, ampak borba Zoper ta(k) svet'Njen namen je rušenje obstoječega,brez alibi-ja in opravičila vzpostavljanja novega' ker sebo novo' vedno ustalilo tako kot staro, vpolitičnem pragmatizmu sveta brez idealov.Smisel prave revolucije je rušenje zaradi ruše_nja. Vse drugo je izđaja revolucionarne ideje.Da pa je tak revolucionarni nihilizem zares

214

radikalen, ne sme bitizavezan nikomur druge-mu več razen samemu sebi, tudi drugimljudem ne. Tako se lahko revolucionarna idejaZares osamosvoji vsakršnega prilagajanja lju-dem. Prava revolucija postane ideja enegazoper vse.

Peter Berdon se res oprime radikalnegarěvolucionarnega nihilizma, ki ga pripelje vkriminal in oboroŽeno obračunavanje s poli-cijo, v katerem padejo tudi žrtve' ter slednjičv Zapď A v zapor pride pod drugo obtož_bo, kajti institucionalizirani revolucionarnipragmatizem oblasti rabi svoje politične žrtve,ne pa kriminalcev anarhistov. Nastopil je časinformbiroja in političnih represalij in PetraBerdona pokoplje njegovo znanstvo zítalíjan_skimi komunisti. Pretežni del dogaj anja Hudo'delcea se nato odvija v zaporlr, kjer oblasti nevedo za junakovo pravo hudodelstv o, za nie-gov rop in uboj miličnika, ampak mu naprtijotazne politične grehe. Kot politični jetnik je

izpostavljen torturi, dokler mu ni vsega dovoljin prizna svoje prave zločine, da bi si olajšalpoloŽaj. Vendar oblasti njegova kriminalnadejavnost ne zanima, zahteva priznanje poli-tičnih zločinov, ki pa jih PeterBerdon ni storil.Slednjič pobegne iz zapora s ciljem priti doFabienne.

Fabienne je namreč tisto, kar pod totalitar_nim revolucionarnim anarhizmom in nihili-

215

I

i

I

I

!

I

I

'i.

l

:

Zmom Venomer tli kot drugačna možnost. Ju-naka bolj kot upor zoper vse zavearje ljubezens Fabienne. Šele ta ga Zares preobrazi, a d'alahko to spoznanle izplava, je potrebna trdaarestantska šola, ki pokaže breztemeljnost sle- .

hernega revolucionaľnega aktivizma, čeprav_totalitarno anarhistično łčistega<ĺ in radikal_nega. Ta je za svet celo manj zanimiv in po-memben kot kateri koli đrugi. Služba ideji čisterevolucije je .ĺ pragmatično ideološkem svetuidentična vsem đrugim političnim idejam, pred-VSem pa je enako pragmatično manipulativna.SluŽba revolucionarni ideji se Petru Berdonupokaže kot relativizem na enoličnem polju ide-ologije. Tisto, kar je ZaÍes zavezujoče in kar jedalo povod za upor in kriminal, je šarm inr,pliv ženske Fabienne. In Peter Berdon pobeg-ne iz zapora in se napoti za svojo ljubeznijo.

Hudodelci so poln obrat od ljubezľn Revo-lucionarna odraslost, ki je iz otroške dejavneljubezni pripeljala v svet ideologije, je prišla dosvoje meje. Ta meja je revolucionarni radikali-zem,kije nihilizem do vsega živega in pelje dototalitarne ideje, kriminala in uboja. Radikal-na totalitarna ideja je zločinska, ker je zaveza-na sama sebi in ne ljudem. Radikalna ideja jepozabljenje biti in je zato do vsega živegamorilska. Zvestoba >čistiĺ radikalni revolucijije tako zvestoba smrtonosni ideji.

Živl1enje odraslega junaka Ljubeznĺ - Petra

216

Berdona, je zaslepljenost, ki ne viđi več živihl1udi in ně čuti več svetosti biti in ljubezni.Peter Berđon je slepa buba, iz katere se razvijemetulj, namenjen ljubezni.

Metutj je naslednja knjiga Rožančevegaavtobiografskega ciklusa in se pričenja tam,kjer se Hudodelci končajo: s prihodom izZaporą. Cilj Petra Berdona po pobegu izZapota je Fabienne, cilj Tomaža, ki pride izSrémske Mitrovice, je Štefka' A ta je noseča z

drugim. Ko se nehajo tež,ave z revolucionarnoidejo, se pričenjajo pač težave z ljubeznijo.Prične pa se še ne\aj drugega: pisateljevanje.Rožančev Tomaž se vkflučuje v družbeno inideološko življenje zdaj z literaturo, ki je

zamen1 a|a prej šnj o rev olu ci on arn o aktivisti č _

no in anarhistično dejavnost Petra Berdona.Literatura je očitno tista možnost, ki se odpirapo propadu revolucionarne ideje, tako dalahko združ;u1e oboje: ljubezen do ljudi inhkrati đelovanje v ideološkem družbenemprost oru' Literatura lahko združuje ont ološkinivo svetosti biti in življenja in ontični nivoideološkega druŽbenega udejstvovanja. Y M e-

tulju staiskanje avtentične ljubezni in odprto-sti in pa pisanje literature kot konstitucijaideje še lahko v sožitju brez nasprotja. V temsmislu je literatura drugačna od čiste revolu_cionarne ideje, ki ne dopušča ontološke razse-žnosti sveta, ampak zgolj ontično. Vendar sta

2r7

brez- nasprotja tudi zato, ker je ljubezen inodpí'tost đo sveta in sočloveka dominantna'Ko Tomaž končno sreča svojo pravo življenj_sko ljubezen, mu usode njegove gledališke igrein njene premiere ni več mar, čeprav ga je dotedaj na videz povsem zavezovala. Vse seizteče v neizmerno blagost bivanja in slastljubljenja, vse postane mehko in prijazno, vsedo kraja dobro in odprto. Nastopil je časvelike dobrote, polnosti in iskrenosti, čas, kovse zasije v svoji avtentični prisotnosti inŽivosti. Sled otroške ljubezni je spet najdena;spet sije razodetje biti.

To je hkrati čas človeka >iz mesa in krviĺ, kiga RoŽanc popiše v svojih esejih z istimnaslovom Qz łłľlłi,inłnesa, ĺ981). To je človek'ki živi le tukaj in zdaj in katerega poglavitniinteres je življenje. Zato se zaveda svoje umr-ljivosti in svojega telesa in zato v dualizmuduha in telesa postavlja na prvo mesto telo, znjim pa resnično enkratno življenje. Človek ľizmesa in krviĺ ni usmerjen iz seđanjega vprihodnje' spričo katerega je stvarno zače\oizgubljati svoj pomen in kar se je zgodilo zJezusom Kristusom. Clovek tukaj in zdaj torejni usmerjen v tisto, česar ni, ampak v tisto,kar je, zato mu v Življenju niso prvo duhov-nost, iđeja in mit, ampak prisotnost, živost ins tem tudi ljubezen, ki je prav posebno zave-danje Življenja.

Človek ,liz mesa in krviĺ je metulj. Na prvomesto je postavil ljubezen ne pa literature, kije eden seđmih naglavnih grehov sodobnegasveta. A ne za dolgo. Kljub temu da jeavtentična sreča v Metulju na koncu ustavlje-na, pa vendar Življenje v družbeni resničnostiin njenem ideološkem prostoru ni izginilo, kerne more. Samo potuhnilo se je, zdaj pa se

povrne s Sentinl.entatlľiną;i čag, (1985), zađnjoRožančevo avtobiografsko knjigo.

Zaradi pisateljske in kulturno politične de-javnosti Tomaž Pesek, junak Sent'iłnentalłnhčasĺla, ogroža svojo zakonsko in ljubezenskosrečo. Ne samo da'mu ves čas ponovno pretiZapor,pač pa je noseča Žena tudi tako občutlji-Va, da zaradi neprestane ogroženosti ne moredonositi otroka. Zdravnica Tomaž'a Peskazato kar naravnost opozori: Iĺaj, poaejte ľn;ĺ

aendaľ, kaj pa je lahko ta trenutek pornenłtnłejše

u uašeĺłł žiuLjenju? P'isateljska slaua? Pol;iĺiĺła?ĺ)ružbene zadeae? Vse to so uendaľ zadeae, ľi zuaširn ľesłl;ičľľinc žíulj enj em, nirnaj o łľiľłakľšne

zueze in jih boste še znłeyom lahĺło opraalĺ...Tole uarn n1,or ?n poaedati. Pľui splau je bĺl res

posledica uajine pľonĺetme nesľeče, use dľuge patahĺło ľniľno pľl.plšete razłneyałłl,, a kateľih žiwta.

Pľauzapraa stľahoaoną, ki j|b ustaarjate. Tudł'

dušeatri pľetľesi pouzľočĘo lłaj takega.Dilema je konkretna in simbolna: ali resnič-

no življenje z resničnim človekom in z resnično

2lB 219

I

Ll

ljubeznijo, ali pa pisateljska slava, politika indružbene zaďeve; ali Življenje človeka ,iiz mesain krviĺ, ali pa življenje Kristusovega učenca,usmerjenega v prihodnost in duhovnost; aliživljenje - ali ideja. Treba se je odločiti inzatreti svojo politično in moralno vest, izdatipričakujoče tovariše in se zalesti domov vkuhinjo ženskí pod krilo. V kontekstu inizkušnji preteklega življenja je ponovna dile-ma peklenska; odprla je namreč staro rano,zasekano v ljwbezľľi, krvavečo v Hudodeĺ'cihterkončno zaceljeno v M toĺlju. Ali pomeni, daSe mora človek łiz krvi in mesaĺ odreči tudislehernemu prepričanju, ki seŽe na področjeđruŽbe in ideologije? Ali mora živeti kot srečniprivatnik, ki ga druŽbeno okolje niti malo nebriga več, ki ga še tako očitna političnarepresija ne gane in ga usoda njenih žrtev nepretrese? Ali je človek zunaj vsake družbene inideološke sfere sploh možen?

otroške harmonije v Senťinłentąlnih časihnimogoče več vzpostaviti. Še huje. Ni mogočeveč roditi otroka, ki bi lahko svet spet odprlsvetosti ljubezni in biti. Otrok, ki bi se rodil, biostal utelešenje zľele izpolnjene ljubezni, ki jev razpetosti med ontičnim in ontološkim, medidejo in bitjo tako vendarle našla svoj modusvivendi. A ta je bil samo navidezen. Zdal seizkazuje, da je zrela ljubezen, ki je hotelaponoviti otroško ljubezensko odprtost, Samo

prikrivala temeljni razkol sveta in za trenutekživela kot da ga ni. Izkupiček tega prikrivanja

1e nezmožnost rojevanja. In ker ni mogočotrok, ki bi sklenil krog iskanja sledi ljubezen-ske odprtosti, izgubljene na poti ođraščanja,tudi ni mogoče več najti neskaljeno harmoni-jo metafizične sklađnosti biti in bistva insvetost ljubezni do vsega, kar je. Zđaj 1e

mogoče živeti Samo v raz|Iki biti in bistva, vrazliki sveta in ideje, telesnosti in duhovnosti,v razliki avtentične ljubezní in druŽbeno poli-tičnega urejanja sveta. Živtjenje v razliki je

Življenje z odprto rano sveta, ki je za vsakponoven poizkus prikrivanja in vzpostavlja-nja navidezne harmonije in skladnosti smrto-nosna. Komaj- rojeni otrok se tako zaduši.Ljubezen v prikrivanju razklanega sveta osta-

ne brez sadu in je brezPlodna'Prikrivanje temeljne razklanosti sveta pa

ne pomeni živeti v navidezni skladnosti, pač

pa Živeti v shizofrenični dvojnosti: zdaj v azíIusvetosti ljubezni, zđa1v slepi aktivnosti ideje.

ŻivIjenje se odvija med samimi antinomistič-nimi ali-ali, ki so smrtonosni, saj skušajo bitivsak zase dominantni in edini.-Ziveti je mogo-če v azilu zasebne, samozađostne ljubezni inbrezbr1žno gledati, kako se ruši svet. Mogočepa je urejati svet in gledati, kako se rušiljubezen. Senťimentatľľi časi kažejo Živijenje

zđaj v tej zďaj v oni možnosti, đokler ne pade

220 221

nedolŽna žrtev - otrok. Zivljen1e ali-ali je alimorilsko ali brezplođno.

enakosti na SVet, pa je oslepel od blišča idej.Odrasli-otrok je izdelek jalovega antagonizmasveta brez potomcev. Je tragična rana brezrešitve.

7Aleksander Zorn

Koncepcija človeka od ljubenľi đo Senh-łnentalłľih časou je koncepcija od metafizičneskladnosti do metaÍizične điference'

otrok, ki je še v harmonični skladnostibož1ega bistva biti na tem svetu, v odraslemsvetu še vidi sled svetosti bož1e ljrrbezni. Koodraste, jo izgubi in je ne more več vzpostaviti.Najde lahko samo razliko med bitjo in bi-stvom, med bivanjem in idejo. Tako postaneodrasli-otr ok. Żivljenje mu teče v razliki meclljubeznijo do Življenja in ljubeznijo do ideje,med sakralnostjo Vsega živega in nihilizmomidej nega totalitarizma. Odrasli-otrok bega odene do druge moŽnosti. In venomer pozablja,kje je bil. Ko iđeološko ureja svet, pozablja nasvetost Življenja. Ko ljubi v svetosti življenja,prepušča urejanje sveta drugim. In urejanjesebe z njim. Odrasli-otrok je ortodoksni izde-lek metafizičnega antagonizma. Nekoč je lju-bil vse, zdaj lahko ljubi samo še vsakegaposebej. Dejavno ljubezen lahko daruje samoizbrancem. Odrasli-otrok je hudodelec brezljubezni, metulj brez ideje in sentimentalnež,ki ne ve ne kod ne kam. Prinesel je luč sakralne

222 223