BOGOSLUŽNE KRETNJE. POKRIŽANJE IN PREKRIŽANJE. Znamenje križa je znamenje srečanja z Bogom Znamenje pripadnosti Obliki: mali in veliki križ Izpoved vere. POLAGANJE ROK. Podelitev blagoslova Najstarejša bogoslužna kretnja Znamenje podelitve Svetega Duha oz. posvečenja. UMIVANJE ROK. - PowerPoint PPT Presentation
Citation preview
BOGOSLUŽNE BOGOSLUŽNE KRETNJEKRETNJE
uporabnik
Glavna značilnost bogoslužnih kretenj je njihova dinamičnost. Z njimi človek izraža tisto, kar tedaj v svoji notranjosti doživlja in občuti. Te kretnje so: pokrižanje in prekrižanje, polaganje rok, umivanje rok, trkanje na prsi, poklekovanje, priklanjanje, bogoslužni poljub, pokaditev in pokropitev.
POKRIŽANJE IN POKRIŽANJE IN PREKRIŽANJEPREKRIŽANJE
• Znamenje križa je Znamenje križa je znamenje srečanja z znamenje srečanja z Bogom Bogom
• Znamenje pripadnosti Znamenje pripadnosti
• Obliki: mali in veliki križ Obliki: mali in veliki križ • Izpoved vereIzpoved vere
uporabnik
Znamenje križa je izrazito krščansko znamenje. Že od prvih krščanskih časov je križ znamenje srečanja z Bogom. Z znamenjem križa in besedami Troedinega Boga izpričujemo globoko vero v Boga in njegovo ljubezen do nas. Križ je znamenje naše vere, znamenje naše PRIPADNOSTI Kristusu, znamenje in zagotovilo milosti in blagoslova. Kristjani prekrižamo sebe in druge (npr. pri krstnem obredu; pred spanjem starši pokrižajo otroka - kot blagoslov...) Krst: znamenje križa je znamenje, da krščenec pripada Kristusu. Že od nekdaj je znamenje, ki ga človek nosi na čelu, znamenje pripadnosti komu (sužnji so nosili vžgana znamenja na čelu ali na roki). Poznamo dve obliki pokrižanja: mali in veliki križ. MALI KRIŽ: s tem ko na čelu naredimo križ, pokažemo, da smo z razumom pripravljeni sprejeti Božjo Besedo; na ustnicah v znamenje, da jo bomo z govorjenjem širili; na prsih pa, da bomo Božjo Besedo nosili v srcu in po njej tudi živeli. VELIKI KRIŽ: Ko ga delamo od čela do prsi, od ene rame do druge rame, te objame vsega, telo in dušo, zbere te, blagoslavlja in posvečuje. Med pokrižanjem glasno ali v mislih izgovarjamo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. S tem IZPOVEMO VERO v Boga nad nami, med nami in v nas.
Svetega Duha oz. Svetega Duha oz. posvečenja posvečenja
uporabnik
V Svetem pismu je poleg govorjene besede polaganje rok zelo izrazno sredstvo. Na ta dva načina - govorjena beseda in polaganje rok - se dogaja Božje posredovanje in delovanje. Polaganje rok pomeni predvsem podelitev blagoslova. Blagoslov v Sv. pismu pa nikdar niso samo izgovorjene besede, ampak se dejansko nakloni to, kar besede označujejo, zato polaganje rok pomeni podeljevanje duhovnih dobrin, ki jih prinaša Kristus. Polaganje rok spada med NAJSTAREJŠE BOGOSLUŽNE KRETNJE. V SZ so polagali roke pri obredih različnih daritev, posvečevanju levitov in blagoslovih. Tudi Jezus je pogosto polagal roke na ljudi (na otroke - blagoslavljal, na sključeno ženo - ozdravljal). Apostoli: so ozdravljali bolnike, na krščence - nanje je prišel Sv. Duh; posvečevali so nove služabnike oltarja. Polaganje roke je ZNAMENJE PODELITVE SVETEGA DUHA, to je POSVEČENJA. Pri zakramentih birme in svetega reda je to znamenje zelo pomenljivo. Pri birmo: pomeni spopolnitev krščanskega uvajanja s podelitvijo Sv. Duha; pri svetem redu pa izročitev posebne duhovne moči oziroma službe tistim, ki jih je Bog izbral. Pri ostalih zakramentih, čeprav se uporablja (bolniško maziljenje, odveza), pa to ni bistveno znamenje.
UMIVANJE ROKUMIVANJE ROK
• Potreba po Potreba po notranjem očiščenju notranjem očiščenju
• Služiti Bogu s čistim Služiti Bogu s čistim srcem: očiščeni srcem: očiščeni grehov grehov
• Izmij, Gospod, mojo Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me krivdo in očisti me grehov. grehov.
uporabnik
K osnovni človeški kulturi spada, da si človek, preden gre kam na obisk in tudi pred vsako jedjo, umije roke. Še veliko bolj pa to velja, ko se želi srečati z Bogom in sodelovati pri Božjem obedu. Stare kulture so poznale obredno umivanje rok: stari Rimljani in Grki so si umivali roke pred vsako daritvijo; Judje: so si redno umivali roke, ker so bili prepričani, da umivanje telesa učinkovito deluje tudi na očiščenje duše. Prva krščanska skupnost: duhovniki in tudi verniki, zlasti pred obhajilom. Cerkev je vedno naglašala, da umivanje rok nima nikakršne magične moči, da bi očiščevala tudi človekovo notranjost. Simbolizira pa POTREBO PO NOTRANJEM OČIŠČENJU. Včasih so si duhovniki večkrat znotraj obreda umivali roke in ob tem tudi molili, a vedno je bilo to umivanje znamenje in opozorilo, DA JE TREBA S ČISTIM SRCEM SLUŽITI GOSPODU. Danes je liturgično umivanje rok navzoče samo v enem trenutku sv. maše: pri pripravi darov. Verniki so nekdaj prinašali najrazličnejše darove, duhovnik jih je sprejemal in si pri tem tudi umazal roke. Zato je bilo nujno, da si jih je umil. Umivanje rok nam hoče sporočiti, da moramo BITI PRED BOGOM OČIŠČENI GREHOV. Naše roke so namreč simbol dejanj, ki jih opravljamo v vsakdanjem življenju. Vedno znova smo poklicani k temu, da sprejemamo medse Kristusa s čistimi in pripravljenimi srci. To izraža tudi kratka molitev, ki jo duhovnik moli med umivanjem rok: "Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov."
TRKANJE NA PRSITRKANJE NA PRSI
• Izraža notranje Izraža notranje kesanje kesanje
• Priznavanje krivde in Priznavanje krivde in obenem pripravljenost obenem pripravljenost sprejeti pokoro sprejeti pokoro
• Klic: naj se naše srce Klic: naj se naše srce odpre k večji ljubezni, odpre k večji ljubezni, iskrenim odnosomiskrenim odnosom
uporabnik
Trkanje na prsi IZRAŽA IN SIMBOLIZIRA NOTRANJE KESANJE zaradi greha, ki ima svoj izvor v srcu. Iz evangelija poznamo cestninarja, ki je pri molitvi v templju "stal daleč proč in še oči ni upal povzdigniti k nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni, grešniku!" S trkanjem na prsi PRIZNAVAMO SVOJO KRIVDO, in pokažemo, da smo pripravljeni SPREJETI TUDI POKORO. Pravzaprav se z udarci na lastno srce že sami kaznujemo. Z iskrenim priznavanjem krivde in kesanjem, je vedno združena naša odločna VOLJA, da se bomo POBOLJŠALI. Zato je naše trkanje na prsi tudi KLIC, naj se NAŠE SRCE ODPRE VEČJI LJUBEZNI, lepšemu življenju; naj se zdramimo iz mlačnosti, odločno spremenimo življenje, pa čeprav za ceno osebne bolečine in žrtve. Je klic k bolj iskrenemu odnosu do Boga, do bližnjih in do samega sebe.
Prvotno je bilo poklekovanje na eno koleno bolj znamenje spokornosti (prošnja svetnikov za pomoč) kot pa čaščenja. Znamenje čaščenja je bilo priklanjanje. Pri zadnji večerji se je Jezus sklonil k učencem in jim umil noge. Taka je JEZUSOVA DRŽA DO NAS ljudi. S poklekom pozdravimo Jezusa ob vstopu v cerkev in preden odidemo iz nje. Naš poklek naj bo IZRAZ NAŠE VERE. Zato pokleknemo tako, da se tudi naše srce notranje pokloni Bogu v globokem spoštovanju in lahko izgovarjamo besede: "Moj veliki Bog...!"
• Počastitev in podpira Počastitev in podpira ustno molitev ustno molitev
uporabnik
V naši kulturi je priklon znamenje medsebojnega spoštovanja. Najbolj poln vsebine je priklon človeka Bogu in zaradi Boga osebam in predmetom, ki služijo Bogu. Priklon je izraz globokega spoštovanja, globljega, kakor ga more izraziti spoštljiva beseda. Priklon je tudi danes navzoč v bogoslužju, sicer precej manj kot včasih ali kot pri vzhodnih obredih. Lahko rečemo, da je to drobno sveto dejanje, ki je samo zase POČASTITEV ali pa PODPIRA USTNO MOLITEV. Poznamo DVE VRSTI PRIKLONA: - PRIKLON Z GLAVO - PRIKLON Z ZGORNJIM DELOM TELESAKdaj? Duhovnik: ko imenuje vse 3 božje osebe skupaj; imena Jezus in Marija ter svetnika, ki goduje ta dan; Verniki: pri molitvi vere - ... in se je utelesil ... in postal človek -
BOGOSLUŽNI POLJUBBOGOSLUŽNI POLJUB
• Kretnja, ki izraža Kretnja, ki izraža spoštovanje in spoštovanje in ljubezen ljubezen
V stari zavezi je poljub izražal spoštovanje in vdanost. V krščanskem bogoslužju je tudi ZNAMENJE SPOŠTOVANJA IN LJUBEZNI. Ob treh trenutkih sv. maše je navzoč bogoslužni poljub: poljub oltarja, poljub evangeljske knjige in poljub miru. POLJUB OLTARJA: Duhovnikov poljub oltarja je naš SKUPNI POZDRAV KRISTUSU. Cerkveni očetje radi imenujejo oltar grob spečega Kristusa; grob, iz katerega v daritvi Kristus spet vstane. Ko duhovnik poljubi oltar, takrat po njegovem poljubu CELA CERKEV POZDRAVLJA KRISTUSA, ki bo za vse opravil daritev Očetu. Zato je duhovnikov poljub oltarja ZAVEZA, KI NAS ZDRUŽUJE S KRISTUSOM IN MED SEBOJ. Zavezujemo se, da bomo po tej daritvi bolj zvesto živeli služili samo Kristusu in z vsem srcem in vso močjo spolnjevali njegovo voljo. Poudarjen je daritveni vidik evharistije: v poljub oltarja duhovnik položi svoje in naše življenje, kot bi hotel reči: "Glej, tukaj sem, tebi se darujem, tebi živim!"POLJUB EVANGELJSKE KNJIGE: Evangeljski knjigi je namenjeno pri bogoslužju posebno spoštovanje (nosi se dvignjena v procesiji; pred evangelijem; se pokadi, pokropi in poljubi). Vse to izraža vero, da nam govori v evangeliju Kristus sam. V ZNAMENJE HVALEŽNOSTI IN LJUBEZNI DO KRISTUSA, ki nam govori, duhovnik/diakon na koncu evangelija poljubi evangeljsko knjigo. Naša hvaležnost in ljubezen se najlepše pokažeta s tem, da živimo, kar nas Kristus v evangeliju uči - da postajamo ob poslušanju evangelija vedno bolj podobni Kristusu. POLJUB MIRU:
BOGOSLUŽNI POLJUBBOGOSLUŽNI POLJUB
• POLJUB EVANGELJSKE POLJUB EVANGELJSKE KNJIGE KNJIGE
– Znamenje Znamenje hvaležnosti, ljubezni hvaležnosti, ljubezni do Kristusa do Kristusa
• POLJUB MIRU POLJUB MIRU – Mir: blagostanje v Mir: blagostanje v
vsakdanjem vsakdanjem življenjuživljenju
– Gospodov mir bodi Gospodov mir bodi vedno z vami! vedno z vami!
uporabnik
POLJUB EVANGELJSKE KNJIGE: Evangeljski knjigi je namenjeno pri bogoslužju posebno spoštovanje (nosi se dvignjena v procesiji; pred evangelijem; se pokadi, pokropi in poljubi). Vse to izraža vero, da nam govori v evangeliju Kristus sam. V ZNAMENJE HVALEŽNOSTI IN LJUBEZNI DO KRISTUSA, ki nam govori, duhovnik/diakon na koncu evangelija poljubi evangeljsko knjigo. Naša hvaležnost in ljubezen se najlepše pokažeta s tem, da živimo, kar nas Kristus v evangeliju uči - da postajamo ob poslušanju evangelija vedno bolj podobni Kristusu. POLJUB MIRU: Že v prvih časih krščanstva je bil pri bogoslužju v navadi poljub ali pozdrav miru. Danes je poznan kot pozdrav miru in sprave. V Svetem pismu pomeni MIR BLAGOSTANJE V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU, stanje človeka, ki živi v skladu z naravo, s seboj, z Bogom: to je blagoslov. Z mirom je tesno povezana ljubezen: Kdor ljubi Boga, ima mir; je dober, potrpežljiv, odpušča. Pri nas si mir izrazimo s podajanjem rok. Ni pa obvezno. Že ob duhovnikovem pozdravu: "Gospodov mir bodi vedno z vami" moremo ustvarjati v svojem srcu z vsemi ljudmi človeške in krščanske odnose, ki temeljijo na pravičnosti in nesebični ljubezni.
POKADITEVPOKADITEV
• Znamenje Bogu Znamenje Bogu dolžnega dolžnega spoštovanja pod spoštovanja pod podobo kruha podobo kruha
• Podoba molitve in Podoba molitve in duhovnega duhovnega očiščenja očiščenja
• Znamenje Božje Znamenje Božje bližine bližine
uporabnik
Obred pokaditve ali zažiganje kadila pri bogoslužju je zelo star (Judje, Rimljani - malikom). Pokaditev je ZNAMENJE BOGU DOLŽNEGA SPOŠTOVANJA POD PODOBO KRUHA. Npr. pri slovesni maši se je uveljavila tudi pokaditev mašnika kot Kristusovega vidnega namestnika in vernike kot ude Kristusovega skrivnostnega telesa. Vsi, verniki, smo Božje ljudstvo, živo svetišče, kjer smo vsi vključeni v Kristusovo daritev. Kadilo je tudi PODOBA MOLITVE IN DUHOVNEGA OČIŠČENJA. Dvigovanje dima kadila, ko se zrno kadila na ognju spreminja v dišeč, prijeten vonj, je znamenje naše molitve - podoba molitve, v kateri naj bi vse naše mišljenje, hotenje, delovanje nenehno izgorevalo, ne da bi se uničilo, ampak postalo še bolj žlahtno. Dim in vonj kadila nevidno prevzame in prepoji ves prostor, vse predmete, obleko, zrak in naša čutila. Podobno lastnost ima molitev. Če je prava, prepaja človeka in vso naravo in ji daje nov smisel, novo vrednost in vtisne ne samo človeku, temveč vsem stvarem pečat Božjega. Po molitvi nam ves svet postane bližji, prijaznejši, kakor da se nam po stvareh Bog sam približuje. Pokaditev je ZNAMENJE BOŽJE BLIŽINE - zato ga uporabljamo pri raznih slovesnostih.
POKROPITEVPOKROPITEV
• Spomin na krstno Spomin na krstno prerojenje prerojenje
• Kličemo božje Kličemo božje varstvo na naše varstvo na naše vsakdanje delo in vsakdanje delo in življenježivljenje
uporabnik
Voda ima že v Svetem pismu zelo bogato simboliko. Tudi Jezus jo je postavil za bistveno znamenje pri sv. krstu. Kristjani so jo zelo kmalu začeli uporabljati tudi izven obreda krsta v svojem vsakdanjem življenju. Blagoslavljali so jo doma in z njo so kropili hiše. Kasneje so jo začeli blagoslavljati duhovniki v cerkvah in z njo pokropili vernike pred začetkom sv. maše. Redno je bilo to samo ob nedeljah. Verniki so želeli, da bi se pokropili tudi druge dni, ko so prihajali v cerkev. Pri cerkvenih vratih so postavljali 'kropilnike' z blagoslovljeno vodo, da so se mogli pokropiti, ko so prišli v cerkev. To naj bi jih SPOMINJALO NA NJIHOVO KRSTNO PREROJENJE in jih spodbujalo, daj vedno in povsod živijo, kakor se spodobi svetim - krščenim. Blagoslovljeno vodo so verniki nosili domov in jo uporabljali pri domačem 'bogoslužju': trije sveti večeri, vsak večer in vsako jutro so pokropili sebe, člane svoje družine; pokropili so hiše, njive, vinograde ... S tem so izpovedali, da je Bog Stvarnik vsega in vzdrževalec vsega, da morejo tudi materialne dobrine pomagati k človeškemu izpopolnjevanju in služenju Bogu. Hkrati pa so klicali BOŽJE VARSTVO NA SVOJE VSAKDANJE DELO IN ŽIVLJENJE.
