Tako je b'lo!

Zapisi popotovanj za prvih 60 let

Bojana

Hartman

Bojana Hartman

TAKO JE B'LO. Zapisi popotovanj za prvih 60 let

Uredila: Edita Krajnović

Prelom: Nikola in Edita Krajnović

Fotografije: osebni arhiv.

Prva objava: februar 2015.

Pa kaj potem, če je to prvič ali

zadnjič,

tako je b'lo, pa kaj potem.

Če se zgodi še enkrat al'

nobenkrat,

ne bo enako tud' zato,

ker je tako enkratno b'lo!

3

KNJIGI NA POT

Včasih si privoščim sanje. Kupim vrstico Eurojackpota in upam na glavni dobitek.

Ostali dobitki me ne zanimajo! Največkrat to storim obenem s plačilom položnic.

Takrat se tista 2,2 evra res nič ne poznata.

Nekoč me je hči vprašala, kaj bi z dobitkom, če bi ga zadela. Odgovorila sem kot iz

topa: »Šla bi na križarjenje, poravnala dolgove, ostalo pa bi dala tebi.«

Nisem (še) zadela, a prvo željo sem že odkljukala. Če bo šlo s tem tempom naprej, si

bom morala še kaj zaželeti. Kajti živeti brez želja je tako dolgočasno.

Slučaj je hotel, da sem letos praznovala okroglo obletnico. Brez moje družine bi dan

odplaval mimo, kot že marsikateri drugi. Sama se definitivno ne bi potrudila, da bi

mi ostal v spominu. A hči je imela drugačne načrte: za rojstni dan mi je podarila

križarjenje! Po svojem spontanem prvem »Ne…« sem uspela sestaviti kolesca v

glavi, se nehala spraševati kako, s kom, kdaj in se osredotočila na priprave. Saj sem

vendar velika, korajžna punca. In na dopustu že dolgo nisem bila. Vsi ostali zakaj in

kako so postali le stvar logistike.

Odpravila sem se. In tako prve v nizu mojih želja nisem le odkljukala, doživela sem

jo v vsej svoji veličini. Res si do sedaj nisem predstavljala, da se lahko v osmih dneh

toliko doživi .

Mora bi morala za nazaj preveriti, kako so stali planeti, kajti vse, prav vse se je

sestavilo v moj prid. Moja neizmerna želja, vreme, družba in izbira smeri. Pa bi šlo

lahko pri vsaki postavki kaj narobe. Pred odhodom je že skoraj kazalo, da bo prav

družba tista, zaradi katere ne bom šla nikamor…

V treh mesecih nisem našla nikogar, ki bi mi delal družbo na poti. Malo sem se pa že

začela spraševati, kaj je z menoj narobe. Povsem žalostna sem že začela vabiti skoraj

popolne neznance za sopotnike. In jo našla. Sopotnico. Kaj več od tega, da je samska

in kadilka, o njej nisem vedela. Pa me v takratnem obupu tudi ni zanimalo. A

življenje preseneti na vsakem koraku. Zdaj že lahko tako rečem. Kajti res bi težko

našla osebo, s katero bi bilo potovanje prijetnejše. In kar je najboljše, to sva spoznali

že prvi, ne šele zadnji dan. In se nato imeli fino vsak naslednji dan (in noč).

Zapisi so nastali spontano in povsem naključno. Po povratku sem polna vtisov želela

seznaniti svoje prijatelje na Facebooku, da sem se imela lepo. Odzivi na zapise so me

presenetili. Prijatelji in domači so zahtevali še branja. Ko sem jim postregla s še in je

bilo že kar nekaj nadaljevanj, so mi predlagali, naj izdam knjigo.

Moram reči, da sem se tudi pri tem zabavala. Zdaj šele vem, da nič ne vem! Tako

zavzeta bralka, kot sem sama, nisem bila nikoli pozorna na vse detajle, ki jih mora

vsebovati knjiga.

A rdeča nit, ki me je vodila skozi tekst je bila želja, da se zabavate, kot sem se jaz pri

doživljanju opisanega.

Bojana, januar 2015

4

POTOVANJE SE ZAČNE S PRVIM KORAKOM

Sobota, 25.10. ob 2h ponoči, Log pri Brezovici

Še ne spim, ali sem se že zbudila? Pogled na uro in prižgan televizor mi povesta, da

sem le malo zadremala med predvajanjem programa. A zdaj moram zaspati, ker

moram zgodaj vstati. Meni pa nekaj, kar moram, nekako ne gre od rok.

Seveda se ob ugasnjenem TV-jem ne spi tako lepo, kot ob

prižganem. Pa še moje lepo vzgojeno črevesje začne kazati

trenutke neposlušnosti. Pa si rečem – bolje zdaj kot potem

in naslednjo uro preživim na WC-ju. Z nekaj kratkimi

postanki v postelji!

Ob 5h že sedim poleg kovčka in čakam taxi, ki sem ga

naročila za ob 5:50. Res je odhod avtobusa do Benetk

napovedan ob 7h, do tja pa je le 15 minut. Vsekakor

raje čakam eno uro, kot da bi zamudila prvi korak do

mojega sanjskega potovanja. Pa še na Brezovici moram

pobrati prijateljico (ki bo verjetno še spala, ko pridem).

Torej si moram zagotoviti dodaten čas!

Pomila sem že skodelico od kave, izpraznila in očistila

pepelnik, taksija pa še nikjer. Kadim le še v atriju, da ne umažem

pepelnika. Ura je 5:51, niti pasji sprehajalci še niso vstali, jaz pa že vsa

iz sebe. Pokličem taxi službo, kjer nič ne vedo o mojem naročilu. Kljub temu mi

obljubijo, da bodo v desetih minutah pri meni. Zdi se mi, da bi v tem času lahko

spletla pulover!

Seveda sem prišla pravočasno na Brezovico, še kavo smo utegnili spiti, se poslikati

pred odhodom in tistih nekaj kilometrov do Dolgega mostu nam tudi ni vzelo več kot

nekaj minut.

Sem na avtobusu, ne zebe me, ni mi vroče, udobno sedim, moje črevesje se nič več

ne pritožuje. Skrb, da se vkrcam na ladjo sem preložila na vodiča Žigo in od sedaj

naprej sem odločena le uživati.

Začetek poti in začetek novega prijateljstva.

»Življenje je treba razumeti

za nazaj, živeti pa za naprej.«

Søren Kirkegaard

5

6

BENETKE IN PRVI POGLED NA PLAVAJOČI HOTEL

25. oktober, Benetke

Prvi poskus mojega ogleda Benetk se je že pred približno 40-imi leti končal s

prometno nesrečo na prvem križišču. Skupil jo je le avto, a to je preprečilo nadaljnjo

pot za kar nekaj časa.

Naslednji poskus je pričakovanja soočil z resničnostjo. Moja romantična duša je

pričakovala obljubljeno vožnjo z gondolo in pevca, ki prepeva romance.

Resničnost je postregla z zaprtim vaporetom in edino okence, skozi

katerega bi lahko občudovala lepote mesta, si je prilastil Kitajec,

ki je bil ravno prave višine za ta podvig. Do končne postaje in

nazaj za 125 lir (za dva) se je zdelo mojemu možu višek

tega, kar ponujajo Benetke. Moja hrepenenja po sprehodu

čez mostičke ter kavici na Markovem trgu je znal udušiti

z besedami, da se tam lahko nadejam le golobjih

iztrebkov.

Potem sem 30 let skoraj vsako soboto preživela na

odpadu v Mestrah. Odvijala rezervne dele z razbitih

avtomobilov ali le pazila nanje, se poleti zraven na vso

moč potila, pozimi pa zmrzovala, zraven pa upala, da bo

kakšna trgovina na poti domov še odprta. In si želela, da tista

dva kilometra do Benetk ne bi bila tako daleč.

Zdaj si ogledujem Benetke v vsej svoji veličini. S 14 palube ladje

MSC Preziosa vidim vse. V meni pojejo škrjančki pričakovanja naslednjih

doživljajev. Ljudje nam mahajo, mi mahamo nazaj… Saj se vrnemo…

Prav na vrhu je najlepši razgled!

»Potujemo na barkah, ki se

bojujejo proti toku,

ki nas vseskozi odnaša nazaj

v preteklost.«

Francis Scott Fitzgerald

7

TRENUTEK PREPUSTITVE ALI NOČ NA JADRANSKEM MORJU

25. oktober, noč na Jadranu

Ko se predaš navdihu, ko te ne skrbi, da ti salo kipi čez kavbojke. Ko zaplešeš ča, ča,

ča in ti ni mar, da ne znaš korakov, da ga plešeš prvič, brez poprejšnje vaje, a uživaš

v vsakem trenutku. Slediš korakom Lucasa iz Sao Paola. Veš, da je plačan za

to, da pleše z gostjami brez para, a tega ne občutiš, ni ti mar…

Najini koraki se ujemajo bolj, kot koraki z drugimi dancerji.

Nisem se zaljubila, samo poskusila užiti vsak trenutek

prepustitve in se spraševala, zakaj zdaj, ko sem že

skoraj na koncu poti? Zakaj zdaj, ko moja kondicija

ne prenese več takega napora, ko je moje srce odprto

le še za vnuke?

V odmoru ob cigareti premišljujem, ali bi v svojem

vrhuncu življenja znala ceniti take trenutke? (Op.:

Lucas je gej, definitivno!)

Noč, ko smo se preselili v 70-ta in se rešili današnjih spon.

»S puncami je tako: tudi če

so bolj grde, tudi če so bolj

neumne, se vsakokrat, ko

naredijo kaj fletnega, na pol

zaljubimo vanje

in potem smo čisto izgubljeni.

Lahko vas spravijo ob pamet.

V trenutku,

zares!«

J.D. Salinger, Varuh v rži

8

»Ne, nisem jaz majhna, dancerja sta tako velika!«

9

BARI: PRVI ODHOD Z LADJE IN PRVI OBISK LEKARNE…

26. oktober, Bari

Saj ne, da bi morala farmacevta posebej opozarjati, kaj mi je – moje občutljive (beri

prekrokane) oči povedo vse. Vendar pogumno izdavim, kot da je italijanščina moj

materin jezik: »Goca per ochi senza konzervansi.« Resda si nisem tako predstavljala

svojega prvega turističnega nakupa na tem potovanju, a mi gre kot po

maslu. Okapljičena sem se, s povsem jasnim pogledom

napotila čez trg (sem mislila). Izgleda, da kapljice niso

imele takojšnjega učinka, pa še ušesa so mi začela

nekaj nagajati. Slišala sem namreč, da nekdo na vso

moč žvižga za mano.

Kako si le usodi! MENI, za katero že nekaj let

žvižga le ekonom lonec? HALO!!!!! Seveda se

ozrem, ne bi namreč rada zamudila trenutka, ko

žvižgaču velikodušno nameniš nasmešek in

rečeš – sorry, sem že oddana, kje pa si bil do

sedaj? A žvižgač se spremeni v policaja (zdaj že

vidim bolj jasno) in namrgodeno kaže, naj se

speljem s štiripasovnega križišča, v katerega se

spremeni moj namišljeni park. Nobene prijazne

vljudnosti ni v njem, zdaj opazim celo semaforje.

V tem trenutku se spomnim Žigovih besed, da je bil

Bari nevarno mesto, ki so ga……. kaj pa vem kaj, na tej točki

sem nehala poslušati. Želim si, da ne bi in da bi si kaj od tega, kar je

povedal tudi zapomnila!

Pozno kosilo na ladji mi povrne energijo. In firbec mi ne da miru. Kaj se dogaja ob

tem času v Safari dancing suiti? O ne, ni prazna. Tisti, ki želijo zvečer blesteti, vadijo

plesne korake. Jaz si ne želim blesteti, le uživati, zato samo gledam in pustim nogam,

da malo počijejo.

Redek prizor – prazno plesišče!

»Prihodnost ni nikoli nič

drugega kot sedanjost,ki jo

je treba spraviti v red. Ni

nam treba predvidevati,le

dopustiti jo moramo«

Antoine de Saint-Exupery

10

ČASOVNI PRESKOK NAZAJ

26. oktober, noč med Barijem in Katakolonom

Noč med Barijem in Katakolonom spet preplešem. Okusila sem

že skoraj vse koktajle, ki jih ponujajo. Razen tistih, ki

vsebujejo kokos. Tega kategorično zavračam! Dober je

bananin, a ga na 14 palubi pripravijo bolje, kot v

casinoju. Purple Rain je osvežujoč, a Zombi bolj

okusen, z več vsebine. V casinoju mi vanj pozabijo dati

češnjo. Grem na 14. palubo, dobim svojo češnjo v

Zombiju, pa še ananas za povrh. Gledam zvezde in

premišljujem, kako bom čez dve uri vstala, če pa še

sploh nisem šla spat. Časovni povratek v Grško območje

me povsem zmede. Naravnam uro na roki in telefonu,

naročim bujenje na recepciji (osebno) in nato še iz kabine.

A to se meni »ziherašu« še ne zdi dovolj. Naravnam bujenje na

telefonu, tudi prijateljičinem. Ta sicer ne dela, odpovedal je že v

Benetkah, a nikoli se ne ve. Ali tudi tablica zvoni? Za vsak slučaj naravnam še njo!

Komaj zaprem oči, že se oglasi orkester. Zvoke spuščajo prav vse naprave, ki so v

kabini. Mukoma vstanem, se oprham in dam kapljice v oči. V Grčiji res želim videti

vse.

Nekam mirno je. Dvigalo pride takoj, na palubi pa nobene gneče. Žiga je rekel, da

gre na to ladjo toliko ljudi, kot je prebivalcev Domžal. Halo Domžalčani vstanite!!!

Sva zamudili izkrcanje? Ah ne, saj ladja še ni niti pristala. Naslednji dve uri se z Mijo

(oprosti prijateljica za prikrajšano spanje) potikava po palubi in opazujeva sončni

vzhod (med oblaki).

Mi2, Zombi in Sex on the beach skupaj

»Dobro vem, pred

čim bežim, ne vem

pa,kaj iščem«

Montaigne

11

»Grčija mi paše!«

12

KATAKOLON

27. oktober, Grčija

Grčija izpolni moja pričakovanja. Verjetno sem bila v prejšnjem življenju Grkinja.

Ali pa sem tekmovala na Olimpu, kjer so tekmovali le moški? Sem bila moški? Ah

ne, preveč romantike je v meni.

Izpustim ogled muzeja, da nakupim nekaj

spominkov. Oboje namreč časovno ne bi šlo.

IN ZAMUDIM PREDVIDEN ODHOD

LADJE!!!

No, ne le jaz, nekaj avtobusov takih nas je.

A ladja nas čaka, z eno in pol urno zamudo

odplujemo proti Izmirju v Turčiji.

Se mi le zdi, ali res plujemo hitreje?

Česa se spomnim iz zgodovine? Nič, zato pridno poslušam!

Če govoriš resnico, si ni

treba zapomniti nič od

tega, kar si povedal.

Mark Twain

13

BALERINKE

27. oktober, noč v Grčiji

Saj je že dolgočasno omenjati, da sem noč preplesala. Pred tem sem v teatru uživala

v izvrstni predstavi. Še pred tem je moja prijateljica v casinoju priigrala omembe

vreden znesek. Moje iskreno veselje ob tem mi je poplačala z Zombijem (saj veste,

koktajl). Tokrat je imel češnjo!

Nocoj bo gala koktajl in nato gala večer. Prepričujem svoja stopala, da dve leti, kar

že nisem obula čevljev s petami, ni tako veliko. Stopala mi prizanesljivo naklonijo

pol ure, zato imam v torbici za vsak slučaj balerinke. Bejbe pridno razkazujemo

toalete, srkamo brezplačne koktajle in ugibamo, kako so vse te toalete

prenesle drenjanje v kovčkih in ostale tako brezhibne. Sprašujem

se, ali bom prenesla hojo do restavracije ali naj se kar takoj

preobujem. Bogu hvala za balerinke. Ne bogu, trgovini, v

kateri sem jih dobila kot nagrado za večji nakup. Takrat

sicer nisem vedela, kaj bi z njimi, a zdaj se izkažejo kot

najboljša stvar, ki sem jo vzela s seboj. Saj jih v začetku

nisem nameravala, a je bilo v kovčku še malo prostora.

Na hodniku srečam Lucasa v smokingu. Madonca je čeden.

Vsaka tašča bi ga želela za zeta. No mogoče ne prav vsaka.

Pomenljivo mi napove, da se vidiva ob 23,00. A ura je šele

21,30, jaz pa že v balerinkah in s čevlji v rokah. 10 cm pete

verjetno res niso najboljša izbira.

A ko pride pome za prvi ples, vsa bolečina izgine. Vrtim se v ritmu, kot da so čevlji

domači copati. Bolečine ni, samo eleganca obratov dunajskega valčka…

Prikrevsam do kabine, še balerinke so mi pretesne. O shit, kako bom jutri hodila po

Izmirju? Ali pa bo to že danes?

»Balerinke imam v torbici!«

»Dokler občutimo

strast,je starost

daleč!«

Manca Košir

14

»Zrcalce, zrcalce na steni povej…«

15

NOČEM OSTATI V IZMIRJU!

28. oktober, Izmir

Izmir, trgovsko središče in naša »edina« možnost za večje nakupe. Kajti naslednji

dan je v Istanbulu največji praznik v letu. Bazar bo zaprt. Opozorijo nas na možnost

pogajanja in zniževanja cene. To se nama s prijateljico obrestuje že pri

najemu taxija. Za četrtino cene in cca 800 korakov stran od ladje

naju drugi taxist odpelje do bazarja. Dogovoriva se, da naju čez

dve uri pobere na istem mestu. Upam le, da ne čaka še zdaj.

Kajti dve uri na največjem bazarju se spremenita v tri ure in

dve z vrečkami obloženi turistki, ki se jima mudi na ladjo.

Dan pred praznikom je, konec »šihta«, gneča na cesti, vsi

taksiji pa polni! A tudi če bi bili prazni, ves promet stoji na

mestu. Verjetno bi prej prišli peš, če bi se le podali v pravi

smeri. A ker smer zgrešiva že na bazarju, se ne lotiva tega

podviga. Prisedeva v že na polovico poln taxi in si

oddahneva. A le za hip. Premaknemo se za 10 metrov. Voznika

vprašam, če bomo čez 15 minut v portu? Pomiri me, da je do tja le

6 minut, ali je rekel 6 kilometrov? O.K. ampak mi že 20 minut stojimo

na mestu, naredili nismo še nobenega kilometra!

Zakaj se sekiram? Ker pri sebi nimam dokumentov, denarja, niti volje, da bi

preostanek življenja preživela v muslimanski deželi, z ruto čez obraz in na kolenih

stregla kdovekomu. Toliko kristjana pa je kljub vsemu v meni. Saj sem vendar

krščena, pa pri obhajilu in birmi sem tudi bila!

Ko nekaj močno hočeš, se zgodi. Zagledam ladjo, ki je še privezana na pomol!

Zapodim se na 14 palubo. O Izmir, od tu si še lepši!

Ja, 14. paluba je res lepa, sploh če si na njej!

»Sami hodimo

hitreje, v dvoje

pridemo dlje«

afriški pregovor

16

VEČER, KO NOKAVTIRAM FOTOGRAFA

28. oktober, večer

Sreda je dan, ko se moje telo začne upirati načinu preživljanja zadnjih dni. Telo in

um sta že naprej, noge pa zaostajajo. Glede na to, da je potrebno prehoditi 333

metrov iz casinoja do restavracije, se medtem spustiti še za en nivo

in ostati nasmejan, kot da to ni nič, je to podvig, vreden vsaj

napora vzpona na Šmarno goro, če že ne na Triglav. Raje

ne omenjam, da se vmes lahko izgubiš ali vsaj pozabiš,

kam si sploh namenjen.

Fotografi te čakajo na vsakem koraku. Snemajo

video, ki ga na koncu lahko kupiš, pa tudi njihovi

posnetki, ki jih vsak večer razstavijo, so tako lepi in

kvalitetni, da se evri iz tvoje denarnice kar nekam

lahkotno spustijo v menjavo za slike. In kar je še

enostavneje, sploh ti ni potrebno odpirati denarnice, le

ladijsko kartico pokažeš. Manj boli!

Spuščam se po mojih najljubših stopnicah, utrujena, a

zadovoljna z vsem doslej. Pa glej ga zlomka – fotograf ob vznožju stopnic željno

čaka, da bo ovekovečil moj spust. Verjamem, da bi bil tisti trenutek še šerpa ob

spustu s Himalaje lepši na posnetku, kot jaz. Postavim se v pozo bokserja, namrščim

obraz in rečem: Da ne bi slikal, če nočeš šljive na oko! Zelen od strahu, ko se

odmakne na varno izven mojega dosega, mi zajeclja: A ja se več cele sedmice mučim

sa vama na engleski!

Ja, to pa res ni moj problem, a ne? Jesti, piti in spati znam v vseh jezikih. Ubogi fant

iz bivše Juge je verjetno opozoril svoje kolege na nevarno potnico, kajti fotografi od

zdaj naprej ostajajo v varni razdalji od mojih pretepaških pesti. Le enega sem morala

predzadnji dan še enkrat opomniti. Skoraj bi mi spodletelo. Ni moja krivda – fant

verjetno ni verjel, da mislim resno, ali pa se je le malce prepozno odmaknil, jaz pa

sem pričakovala, da se bo – moja pest je pristala na njegovem licu!

V poduk vsem: kar rečem, mislim resno!

Moje najljubše stopnice, posute s kristali Swarovski

»Usoda je, kar se

nam zgodi v

trenutku,ko tega ne

pričakujemo«

Marcel Proust

17

NOČ, KO V PIŽAMI ZREM V ZVEZDE

28. oktober, noč

Noč, ko ne morem nič več! Noč, ko si rečem, da bom šla spat že ob dveh. Res sem

nekaj čez drugo uro že v pižami. Mija pa še vsa razigrana. Dopovedujem ji, da se

moram vsaj malo naspati, ona pa meni, da bom spala doma. Kdo

odneha prej? Seveda jaz. Spomnim se namreč besed, da, ko

misliš, da ne moreš nič več, si točno na polovici svojih

zmožnosti. Pa tudi čaj bi se mi prav prilegel. Toliko

moči, da bi se oblekla, nimam. Čez pižamo le

ogrnem flis. Če mi bo kdo kaj hotel, kaj potem –

prej daš, prej si frej!

Pa ni nikjer nikogar. Upam, da je vsaj kapitan na

svojem mestu. Ali da je častnikom naročil, naj

oprezajo za ledenimi gorami. Malo se mi že

sanja, saj plujemo vendar proti jugu.

Čaj me zbistri, cigareta lepo opravi svoje delo in

vzpodbudi kašelj, ki me povsem predrami. Zvezde so

prelepe. A kaj se svetlika dve nadstropji više? Izgleda,

da so vsi tam. Piše DISCO, midve pa sami na palubi!

Moram kaj dodati? Ne bo šlo, kajti zdaj bo šla po zlu še druga

polovica mojih zmožnosti!

Me and My Lucas – on že povsem pripravljen na ´Belo noč´, jaz pa le v mimohodu.

»Včasih se nam šele

potem, ko oddidemoz

odra razkrije, katero

vlogo smo igrali«

Stanislaw Jerzy Lec

18

JUTRO NA PALUBI

29. oktober, jutro

Kava in rogljiček, nežen piš vetra in sramežljivi žarki sonca mi nudijo

popolno zadovoljstvo. Takole je verjetno v nebesih. Nekaj mi

pravi, da tega ne bom nikoli izvedela. Nisem namreč vernik. In

tja menda ne spuščajo odpadnikov. Če bo potrebno, se bom

s tem spopadla po 80-em letu. Do takrat imam namreč

zaloge molitev, ki jih je zame opravila moja stara mama.

Palubo preplavijo animatorji. Lucas mi dvorljivo poljubi

roko. Ja, tudi podnevi se poznava. V pogovoru spoznam

tudi fanta iz Izmirja, katerega oče je iz Zenice.

Njegovega imena ne more izgovoriti niti moj

hitrosukajoči jezik. Izzove me, da mu pokažem

nacionalne plese. Tukaj? Zjutraj? Pred očmi celih Domžal?

Kdo mi more braniti? Poskakujeva ob polki, se zavrtiva v

valčku, več nacionalnosti pa ne premorem.

Zvoki iz ozadja me opozorijo, da je voditeljica že začela z jutranjo

aerobiko. Moje (uboge) noge so se do sedaj že predale. Kajti od njih zahtevam

popolno predajo. Če hočem hoditi, bodo hodile, če hočem plesati, bodo plesale. In

zdaj hočem aerobiko! Bog ne daj, da bi zamudila drobtinico tega, kar nudijo.

In sam vrag ve, kaj vse bom danes še doživela.

Če ne bi vmes plesala, bi animatorje ujela v objektiv od spredaj

»En sam trenutek

zadošča, da

premagamo neskončno

razdaljo«

R. Tagore

19

Ujeto v oko fotografa: noč v belem.

20

V ISKANJU PIVA

29. oktober, Istanbul

Nekoč sem že preživela teden dni v tem veličastnem mestu. Okusila

Bazar in najboljši burek na svetu. A vse to se ne more primerjati

s tem, kar okušam danes. Bo pa le nekaj na tem, da družba

naredi svoje. Takrat sem postopala sama, zdaj pa v družbi

prijateljice. Ena drugi vsiljujeva korajžo. Pri tem se imava

super. Rekli so, da bo vse zaprto, da je največji praznik v

državi. Bla, bla…

Na največji turistični ulici z odprtimi rokami čakajo na

naju. Taksist, ki naju je pripeljal do tu po 50 odstotnem

vzponu le omeni – a vidve sta hoteli peš, ko se nisva

strinjali s ceno prevoza. V opomin mi vrne 1,52 kg

kovancev. Nič panike, vse zapravim in OMG – za nazaj bom

spet razpetnajstila bankovec. Pa ga nisem. Kajti najino

vzpenjanje in spuščanje naju pripelje do točke, ko zagledam

dimnik moje ljubljene Preziose. Če pa vidim dimnik, lahko do njega

tudi pešačim.

Res da bi se ob spustu prileglo tudi kakšno pivo, a glej ga zlomka, v tem območju ne

strežejo nobenega alkohola. Kakšna sreča, da sva se okrepčali že tam, kjer sva se še

lahko.

Spuščava se proti morju, stiskava kolena in iščeva kafič, kjer bi se odžejali in olajšali.

Zagledava prav prijeten lokal s teraso – seveda bova tudi kadili. Vse vrečke in midve

smo že na stolih, ko natakar pove, da piva nimajo, niti nič takega, kar bi vsebovalo

alkohol. No prav, pa tudi lulali ne bova tukaj! Saj vendar nisva prišli na ekskurzijo na

temo »Odvajanje od alkohola«. Nanjo bova šli potem, ko se vrnemo domov. Mi kar

nekaj pravi, da bo potrebno.

V javnem stranišču za evro oddava tekočine, ki so se nabrale v naju. Verjetno bi se

lahko tudi tuširali, kajti tam je izjemno veliko stvari, za katere ne vem, čemu služijo.

Sem šla pa res nepripravljena na pot.

Preden se vkrcava na ladjo, se morava še prebiti skozi zid ponujalcev vsemogočega.

Skoraj uspešno prebijeva ta zid, le nekaj malenkosti se naju prime in nekaj evrov se

prime ponujalcev.

Turška kava – gosta, sladka, vroča – bljak!

»Življenje – to niso

dnevi, ki so

minili,temveč dnevi, ki

smo si jih zapomnili.«

Pjotr A. Pavlenko

21

IF TOMORROV NEVER COME – SO WHAT

29. oktober, na morju

Dragi Bog, tistega ´so what´ nisem mislila resno. Če pa že, bi ga

dala vsaj za kratek čas na čakanje. Le toliko, da mi uspe

popisati vse vtise. Kajti ko primem svinčnik, da bi nekaj

zapisala, mi v glavi nastane urnebes. Beseda nima zveze z

nebesi, ali pač? Niti z besom, prej z urnostjo pisanja, da vmes

kaj ne pozabim.

Ali je to že molitev? Draga stara mama, saj sem natančno

izračunala, da tvoje molitve zadostujejo do 80-tega leta. Lahko se tudi

pogodiva za kakšno leto manj. A te zapise bi res rada dokončala.

Rada bi tudi videla, kaj bo nastalo iz mojih dveh fantov. Komaj nekaj dni je minilo,

kar jih nisem videla, pa ju že taaakoooo pogrešam.

Sem tu, a jih pogrešam…tam.

»Najtežje je biti

preprost«

Eyecatching

22

PLES S ČASTNIKI

29. oktober, večer in noč

Nocoj bo ples s častniki. Bejbe dobimo plesne knjižice, kamor se nam častniki

podpišejo po plesu. Vrsta uniformirancev se nam postavi na ogled. Res so raznoliki.

Beli, črni, rjavi, roza (ups, ne bom več!), stari mladi in nekaj vmes.

Izbira je res raznovrstna. Malo goljufam, med podpisi v moji

knjižici se pojavi tudi Lucasov. Knjižice gredo potem v

boben za žrebanje. Prva, druga in tretja nagrada je

častnik za domov. Malo sem se izgubila v svojih

predvidevanjih, imam pač bujno domišljijo. Prva,

druga in tretja nagrada je steklenica penine in

spominek (je lahko to častnik?) Če bi bil…

Kar v živo si predstavljam hrepenenje. Ko

sonce zahaja, se koprneče ozirava drug k

drugemu. Bo danes? Ni sicer tisti dan, a včasih

telo zahteva svoje. Roki počasi polzijo k

predmetu naslade. Moje čipkaste, seveda črne

tangice se že zajedajo v telo.

Kmalu jih bom odložila. Tudi on se odziva.

Pozabila sem že, kako občudujoče me zna pogledati. Ali

vprašujoče? V njegovih očeh vidim vprašaje. Boš dovolila

da, … res si želim! Jaz tudi, govorijo moje oči. Neslišni dialog se

pretaka med nama. Razumeva se brez besed. Mravljinci v trebuhu in šumenje v

ušesih se stopnjujejo. Še malo, samo en gib, pa bo.

Moja roka se prva prikrade do TV daljinca. Vrhunec je tu! Daljinec je moj in ne

spustim ga več iz rok. Nikoli!!!

Ne spustim ga več iz rok…

»Razgaljanje duš je

pisateljska dolžnost. Ne gre

za slačenje telesa, temveč

nekaj veliko hujšega –

slačenje duš.e«

Marjan Rožanc

23

SPOMINKI, DARILA…

Pregledujem spominke, ki sem jih nakupila. Jih imam dovolj,

premalo, preveč? Ni važno, važno je, da so pravi.

Keramični naprstnik z grškimi motivi za mojo

šivajočo mami, ljubek šilt, ki ne pokvari frizure, a

ščiti pred soncem za teto Stanko. Ura za Urbana,

ki mora letos osvojiti skrivnosti časa in nova

trenirka za Maksa, ki mu je bilo usojeno nositi

večinoma ponošena oblačila. Zapestnici z

grškimi in turškimi očmi, ki odganjajo zlo in

prinašajo srečo za sestrico in nečakinjo. Kaj pa

vsi ostali? O, še je robe in za vsakogar bo nekaj.

Le z eno težavo se moram še spopasti. Kako in v

čem bom vse to prinesla domov. Nujno

potrebujem še eno torbo. Moj kovček je bil namreč

poln že, ko sem šla od doma. Tudi tiste tri majice, ki

sem jih kupila zase in so univerzalne velikosti, zasedejo

nekaj prostora. Doma ugotovim, da bi pred oznako

univerzalne velikosti zame moral nujno stati še kakšen X. No, zdaj

pa imam. Ko bom naslednjič likala hčerkino perilo, me v kupu ne bo čakalo 50

ampak 53 majčk. Vendar to še ni darilo zanjo. Njej, ki mi je omogočila to potovanje,

želim podariti nekaj res posebnega. Tega do sedaj še nisem našla.

Tudi moji prijateljici greni dan to, kam bo pospravila nakupljene stvari. Ampak ona

je imela že ob vkrcanju poleg kovčka še tri torbe. Roki pa le dve. Naslednji postanek

bo nujno lov za torbami. Ali prodajajo tudi koga, ki bi te torbe nosil? Kaj pa če bi za

spomin domov vzeli kar kakšnega animatorja? Fantu iz Izmirja se pogodba izteka.

Ampak, le kaj bi doma z njim???

Zvonček je zame. Grške oči, ki odganjajo zlo za Ditko in Aleksandro

»Prava darila za nego duše

so drugačne sorte. Pridejoz

nogavičkami presenečenja

in nosijo jih trenutki, kose

angeli preoblečejo v ljudi.«

Manca Košir

24

LADIJSKA KARTICA

Ja, to ti je pa ena pogruntavščina. Z Mijo jo zlorabiva, še preden jo napolniva. In tisti

minus nama zdaj verjetno noče prižgati luči v kabini. Pritoživa se stevardu

na hodniku. Ta se nama le nasmehne. Verjetno še ni slišal, da je

pogovor orodje komunikacije. Ali pa naju ne razume. Ali so mu

prepovedali govoriti z gosti? Na ladji je namreč zelo formalno

postavljen sistem napredovanja in tega, kaj osebje sme in kaj

ne. Prav, greva pa na recepcijo. Bova položili tiste evre na

kartico. Morda bo pa potem luč delala. Neverjetno, res je

delala, ampak ne zaradi evrov na kartici, temveč tega, ker

sva jo pravilno vstavili! Prej sva jo namreč samo pokazali

senzorju. A ta je kot bankomat, hoče jo celo in za ves čas,

ko ti nekaj daje.

S kartico pridobiš veliko prijateljev. Natakarji, fotografi,

prodajalci v ličnih trgovinicah, vsi jo želijo vsaj za trenutek

držati v rokah. Kažejo tako široke nasmehe, da brez truda

prešteješ njihove plombe. Seveda jim ustrežeš, ko jih že tako veseli.

Saj nič ne boli, le en podpis jim daš, že si lastnik česarkoli.

Nekoč, pred leti, ko sem bila prvič v casinoju, sem se tako oklepala edinega žetona,

ki sem ga imela, da je šel še ven iz igralnice z menoj. Tu pa le pokažeš kartico,

podpišeš in že jih imaš celo pest. Ko jih porabiš, podpišeš še enkrat. Pa še

enkrat…..Verjetno, kajti jaz ne igram. Mi je nekoč človek, ki ga globoko spoštujem

rekel, da so Las Vegas zgradili tisti, ki so žetone metali v reže na avtomatih. Pa tudi

zagotovila o dobitkih so premedla zame.

Kartico potrebuješ tudi pri prihodu in izhodu iz ladje. Da nebi kdo ostal na napačni

strani ob pravem času. Mislim, da so pogruntali, kaj nameravava midve. Ko bi bilo

potovanje končano, bi se nekam skrili in se peljali v Brazilijo, kamor gre Preziosa čez

zimo. Pa ne bo nič iz tega. Morali se bova »odštempljati« in potem ti tudi podpis ne

pomaga več. Mogoče pa spomladi odletiva v Brazilijo in se z ladjo vračava do

Benetk? Kaj pravite na to? Sanja mali miško kukuruz!

Skočiti v bazen ali le sedeti v jacuzziju, to je zdaj vprašanje.

»Trije dnevi

žuriranja…potem pa

je potrebno plačati

račun…«

Citat iz filma Gilda

25

HRANA: NAJEDLA SEM SE!

Odlično izpeljana logistika našega organizatorja se izkaže tudi

v tem, da vsak dan dobimo ladijski časopis v svojem jeziku.

In jedilnik na mizo v slovenščini. Pri tem te lahko zafrkne

le to, da ne naročiš prave stvari. Ni tako, kot pred leti v

Monte Carlu. Lačna, da bi lahko grizla lastne čevlje, a so

bili žal plastični. Sem izbrala kar nekaj. Prepričana, da bo

užitno. Pa bi bil čevelj, čeprav plastičen boljša izbira.

Predvsem pa cenejša!. Tukaj razumeš, kaj jed vsebuje.

Ostalo je odvisno od kuharja. Izkaže se, da so prvovrstni.

Napake prvih dni, ko sem naročala preveč, že odpravim.

Poznam namreč prostornino svojega želodca. Če pa slučajno

zgrešim, grem lahko potem v samopostrežno restavracijo in to

nadoknadim. A nikoli, res nikoli ne zgrešim. In si prihranim eno pot.

Pri omizju, kamor nas namestijo, že prvi dan ugotovim, da smo res majhna dežela.

Takoj najdemo skupne znance, kar nas poveže. Vsak dan izmenjamo vtise. In načrte

za nadaljevanje večera. Izvemo, kje še nismo bili in kaj se res splača videti. In se

imamo tisto uro in pol, kolikor traja večerja res fino. Naši natakarji so res izjemni.

Presenetijo nas tudi s svojimi drugimi sposobnostmi in včasih zapojejo pred polno

jedilnico. V veliki skrbi, da ne bom lačna, mi včasih dodajo kakšno jed, ki je nisem

naročila. Ne doumejo, da nisem lačna hrane, le doživetij, a tudi to sprejmem kot del

njih.

Najedla sem se školjk, škampov in ostalih morskih sadežev, ki jih obožujem. Solat v

vseh oblikah in sestavinah. Mesa in pa sladic. Dobro, da so moje kavbojke iz

materiala, ki je raztegljiv. A vse bom pokurila potem, v Safari dance suiti, mi bo

Lucas pomagal. Z nostalgijo se spomnim prvega dne, ko se je na mojem krožniku

znašla kombinacija sendviča, pomfrija in testenin. Pri vsej ponudbi sadja, solat in

zelenjave ter mesa. O, saj obožujem tudi to, zato sem verjetno bolj popolnjena. Se

temu reče tudi debela? Vse moje dosedanje shujševalne kure so me v začetni fazi

izjemne uspešnosti (izgubila sem tudi 12 kg) pripeljale nazaj do 70 kg. Zdaj to

jemljem kot idealno težo. Kar tudi je, kajti nikdar se še nisem počutila tako odlično.

Moja zdravnica se sicer ne strinja s tem, a saj je ne obiskujem pogosto! In ona je tudi

debela!

Njami, še bi, mami!

»Nihče ni dolžan

storiti več, kot je

mogoče«

Latinski pregovor

26

IZGUBA OČETA

30. oktober, na poti proti Dubrovniku

Kaj bova pa danes počeli? Ni izhodov, kajti plujemo proti Dubrovniku v enem

zamahu. Bi si ogledali Spa center? Ampak prej bi morali poskrbeti za najino

poraščenost. Poskrbiva za to. Na poti do sprostitve me dohiti slaba novica iz

Ljubljane. Pričakovana, a kljub vsemu dokončna. Ne povem nikomur. Ne bi mogli

pomagati, saj še sama ne morem storiti nič. Še telefon mi zataji in ne vrne odgovora

moji hčerki. Prelevim se v kirurgomehanika, da oddam svoja navodila. Le

upam lahko, da so dosegla cilj.

Ne želim, da kdorkoli občuti mojo žalost. Skrijem se v svoj

oklep, sem namreč rakica. Na okolje se odzivam mehansko.

Zvečer snemam svojo cimro, ki se je prijavila na tekmovanje

v plesih. Se veselim z njo, moja žalost je globoko zakopana.

Lucas ne razume, zakaj danes nisem pri volji. Izgovarjam se

na utrujenost. Težko celo pišem o tem. A v mojem poročanju

bi manjkal dan. Dan, ki se je zgodil in bo ostal v spominih.

Premišljujem, kaj bo zdaj drugače.

Oh oče, zapustil si me že, ko sem imela dve leti. Vrnil si se, ko

sem jih imela 60. Vse vmes so bila bolj srečanja naključnih znancev. Brez strasti in

odgovornosti. Živela sva vsak svoje življenje in nisva dopustila, da bi se najini

življenji prepletali. Nič spontanosti in odpuščanja napak ni bilo, kot je v navadi pri

starših in potomcih.

Vseeno bom poskrbela zate, kot sem poskrbela za tvojo ženo, ko ti nisi mogel. Kot

sem poskrbela zate, ko si ostal sam in nebogljen. Kri kljub vsemu ni voda. Teče,

dokler jo nekaj poganja. Mora imeti motiv, da črpalka dela. Ko motiva ni več, se

ustavi.

Saj vem, nisi mi obljubil, da boš počakal, da se vrnem, Kljub temu sem to

pričakovala. Sem sebična? Pravzaprav sem se v svojem življenju že navadila na to,

da če je le možno, da gre nekaj narobe, bo narobe tudi šlo. In se s tem sprijaznila.

Okrog in okrog vse modro

»Resnični grob

mrtvih je v srcu

živih.«

Tacit

27

POZDRAVLJEN, DUBROVNIK!

Dubrovnik, 31. oktober

Kako si lep, obsijan s toplim soncem na zadnji dan oktobra. Včasih si bil dom, zdaj

pa le njegovo preddverje. Še se te spominjam, kajti tudi tu sem že bila. Že takrat, ko

ko nam je bil izziv za pot le vprašanje, koliko nafte porabi kombi iz

Umaga do Dubrovnika. Nisem pozabila – natančno en rezervoar.

Ne do Dubrovnika, kombi se ustavi 5 km pred njim. In temu se

le smejiš. Prav do Dubrovnika bi prišli, če ne bi po krajšem

počitku na Kostreni in nezmotljivi navigaciji moških, ki si

ne dovolijo soliti pameti še enkrat naredili kroga čez

Rijeko. Tega ne smemo omenjati na glas. Vsaj še

kakšnih 200 km ne.

Tu sem prvič videla hotel, ki je imel recepcijo na vrhu,

sobe pa stopničasto postavljene navzdol po hribu, prav

do morja. Otroci so se vozili cel dan z zunanjimi,

steklenimi dvigali. Zdelo se jim je, da jih peljejo naravnost

v morje. Kje je že to…In kje smo že mi? Saj ne more biti

res, da bomo jutri zjutraj že v Benetkah!

Dubrovnik, zadnja postaja pred izkrcanjem

Skoraj vse, kar

počnete, se vam bo

zdelo nepomembno,

toda zelo pomembno je,

da to počnete«

Mahtama Gandhi

28

EPILOG

Doživetje, ki sem ga opisala, je bilo zame darilo, ki me je napolnilo z energijo. Kaj

bom z njo? Vsekakor jo bom vsaj delček usmerila v izdelavo drobnih darilc, s

katerimi želim razveseliti tiste, katerim so namenjena.

Moja prijateljica Mija je že na poti na Sri Lanko. Tudi to je

način za porabo energije. Ker samo zaloga energije ni

dovolj, bom danes vplačala vrstico Evrojackpota. Sanje

so brezplačne. Kdo ve, morda bom spomladi, ko se

Mija vrne že tako bogata, da se bom brez

problemov podala na pot, na katero me vabi.

Vmesni čas bom preživljala z vnuki in njihove

vragolije popisala. Morda pa kdaj iz tega

nastane kaj takega, da bi bilo zanimivo za

objavo.

Ali pa mi spomin postreže s čim, kar bo vredno

iztrgati pozabi?

Vsekakor bom užila vsak dan, kot da je zadnji.

Prepričana sem, da je bolje pustiti stavek nedokončan,

kot da bi ga sploh ne pričel zapisovati.

Tisti, ki ve, da ve, poslušaj

ga, tisti, ki ve, da ne ve,

pouči ga,tisti, ki ne ve, da

ve, prebudi ga, tisti, ki ne

ve, da ne ve, ogni se mu!

Kitajski pregovor

29

ZAHVALE

Hvala Katja, brez tebe ne bi vedela, kakšno je lahko življenje. Rada te imam!

Hvala mami, Stanka in Ditka, da sem lahko uživala preko svojih zmožnosti.

Hvala prijatelji na Facebooku, da ste me spodbujali pri opisovanju prigod.

In še enkrat Ditka, hvala, da si vse to spravila v red.

30