1

DDDrrraaagggaaannn IIIgggnnnjjjiiiććć

LLLJJJUUUBBBLLLJJJAAANNNSSSKKKIII ŠŠŠKKKOOOFFF

AAANNNTTTOOONNN VVVOOOVVVKKK

2

Nadškof Anton Vovk karizmatični poslušalec

V drugem semestru osmega razreda - torej

v začetku leta 1959 so se začele v semenišču za mene težave s strani tedanjih oblasti. Na mojem

domu so naredili hišno preiskavo, kjer so zaplenili zelo nevarno zadevo : 100 izvodov na kožo

razmnoženih lističev za cerkveno uporabo : Pater noster (Oče naš) Tedaj se je že namreč začela v

Cerkvi liturgična reforma in za domačo cerkev sem v semenišču na preprost način razmnožil to molitev, da bi mogli vsi ljudje sodelovati, čeprav za enkrat še

v latinskem jeziku. V potrdilu za zaplembo je bilo napisano, da je odvzetih 100 kom lističev z

naslovom PETER noster No, pozneje sem se temu nasmejal, za moje starše, pa ni bilo preveč

zabavno. Udbovci so prišli tudi v semenišče., proti koncu maja pa so me povabili v Ljubljano na

Prešernovo.Za mladega fanta tik pred maturo to ni bilo to tako enostavno. Zasliševanja so dopoldne

trajala tri ure Mislim, da je bil glavni namen odvrnitev od vstopa v ljubljansko bogoslovno

semenišče jeseni. Po treh urah so me spustili in naročili še za popoldne ob dveh. Edina pot v tem

prostem času je bila namenjena k škofu Vovku. Še danes ne vem, kako me je takoj sprejel in modro

poslušal. Na koncu me je samo opogumil in blagoslovil. Brez vseh nasvetov. Dejal pa je : Kosila

ti ne morem dati, ker so gotovo registrirali kdaj si prišel in kdaj boš odšel. Tu imaš za kosilo. Pojdi v

Kolovrat in se dobro najej. Stisnil mi je bankovec, ki je zadoščal še za kakšno dobro kosilo. V zaupanju v

škofa Vovka sem lahko preživel še nadaljna zasliševanja tisti dan. Zasliševalec je vrgel na mizo pištolo in se poigraval z njo. Spoznal sem, da jim je

šlo posebno na živce, ker sem ostal povezan s svojimi sošolci na kamniški gimnaziji.

(odlomek iz pričevanja Antona Rojca)

S A M O Z A L O Ž B A

2 0 1 0

3

MOLITEV K BOŽJEMU SLUŽABNIKU

ANTONU VOVKU

»O Bog, v škofu Antonu Vovku

si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja

in pogumnega pričevalca za vero

v času preizkušnje. Prosimo te,

poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,

da bo pred nami še močneje

zablestel njegov zgled

in bosta po njem rasla

naša vera v tvojo

očetovsko Previdnost

in zaupanje v Marijino

materinsko varstvo.

Po Kristusu, našem

Gospodu.

Amen.«

4

5

Zbirka: SVETI DUH – NAŠA LUČ LJUBLJANSKI ŠKOF ANTON VOVK, 2. knjiga

6

Dragan Ignjić

LJUBLJANSKI ŠKOF

ANTON VOVK

S A M O Z A L O Ž B A

v Starem trgu pri Ložu, 2010

7

LJUBLJANSKI ŠKOF

ANTON VOVK

izdano ob 110. obletnici rojstva Antona Vovka

Avtor in urednik: Dragan Ignjić

Oblikovanje: Dragan Ignjić

Oblika izdaje: Elektronska izdaja

Leto izdaje: Avgust 2010

Izdala in založila: Samozaložba v Starem trgu

Izšlo v zbirki: Sveti Duh – naša luč, 2. knjiga

Fotografije: Arhiv avtorja

Vse ostale izdaje avtorja Dragana Ignjića

si lahko ogledate na spletni strani https://sites.google.com/site/draganignjicx/

8

CIP – Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana

262.2(497.4 Stari trg pri Ložu)

94(497.4 Loška dolina): 929 Vovk A.

IGNJIĆ, Dragan, 1992 –

Ljubljanski škof Anton Vovk, Izdano ob 110. obletnici

rojstva Antona Vovka / Dragan Ignjić ; [fotografije Arhiv

avtorja]. – Stari trg pri Ložu: Samozaložba, 2010

126948997

9

O pričujoči izdaji…

Prav gotovo v Sloveniji ni človeka, ki ne bi vsaj pri uri zgodovine v osnovni šoli slišal za škofa Antona Vovka. Za njega ţe poteka postopek za beatifikacijo o njem pa je napisani ţe kar nekaj odličnih knjig. V tej knjigi ga ţelim na razumljiv način pri-bliţati vsakemu bralcu, ki bo segel po njej. Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v isti hiši, kot naš slovenski pesnik France Prešeren. Ker v letošnjem letu mineva ţe 110. let od njegovega rojstva sem se odločil, da naredim tudi kratek izbor njegovega ţivljenja. Prav gotovo je vsem znana njegova knjiga V opomin in spomin v kateri so zbrani njegovi osebni zapisi v letih od 1945 do 1954. V njej nam Vovk oriše takratno oblast in zatiranje duhov-nikov v času še po drugi svetovni vojni. Ker je prav, da se tudi dogodek ob njegovi jubilejni in okrogli obletnici obeleţi je nastal ta izbor in ţivljenjepis iz njeg-ovega ţivljenja. Knjiga je razdeljena v kratka poglavja ob koncu vsakega poglavja pa je dodano tudi nekaj fotografij iz njegovega ţivljenja. Tako daje knjigi tudi slikovno gradivo piko na »i«. Ob tej pričujoči izdaji si ţelim, da bi čim več ljudi seglo po tej ali katerikoli drugi knjigi, ki predstavlja njegovo ţivljenje z namenom, da se ohrani njegov spomin, ki še danes ţivi med slovenskim narodom. Ne pozabimo, da so ga celo zaţgali in je imel hude opekline na obrazu, kar nam še dodatno oriše tedanjo oblast po vojni. Naj bo pričujoča izdaja v spomin na tako velikega duho-vnega očeta, ki je vodil slovenski narod in z njim tudi zelo trpel.

Avtor

10

I. poglavje

ŽIVLJENJSKA POT

MSGR. ANTONA VOVKA

Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenj-skem v isti sobi kakor njegov prastric France Prešeren. Ljudsko šolo je obiskoval na Breznici in v Kranju, kjer je obiskoval tudi prvih šest let gimnazije. V mladosti ga je zaznamovala tudi smrt staršev, oče mu je umrl pri štirih letih, mati pa pri sedemnajstih. Ţe jeseni leta 1917 je vstopil v semenišče v Šentvidu pri Ljubl-jani. Tam je leta 1919 maturiral. Štiri leta kasneje, natančneje 29. junija 1923 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je nekaj časa sluţboval v Metliki in v Trţiču, kjer je leta 1928 postal oz. prevzel naziv ţupnik. Ko je prišel v ţupnijo se je najprej moral soočiti z velikim finančnim dolgom ţupnije, ki ga je sicer tudi popravil in normaliziral. Popravljanje finančnega stanja pa ga je stalo tudi zdravja. Prav tisti čas, ko je sluţboval v Trţiču je botroval za bolezni, ki so ga nato spremlj-ale celo ţivljenje. V času vodenja ţupnije se je izkazal na pastoralnem, kakor tudi na prosvetnem in duhovnem področju ţupnije. Lahko bi rekli, da je bil kos vsem nalogam ţupnika. Prenovil je tudi ţupnijsko cerkev ter mnoge druge sakralne spomenike. V Trţiču je izdajal tudi časopis Cerkveni glasnik. Zaradi odločnega vode-nja ţupnije je bil 6. junija 1936 imenovan za škofijskega duhov-nega svetnika. Eno leto pred začetkom druge svetovne vojne, 15. aprila 1940 je bil imenovan, 2. septembra 1940 pa ustoličen oz. umeš-čen za stolnega kanonika v Ljubljani in sicer z namenom, da s časom prevzame mesto rektorja Baragovega semenišča. Vojna je spremenila načrte in poti škofa Vovka, ki je med vojno postal predsednik škofijskega odbora za pomoč duhovnikom, ki so v izgnanstvu (duhovnikom beguncem). Ker je bil to čas vojne in okupatorjevega nasilja so se v ljubljansko pokrajino zatekli mnogi izgnani duhovniki iz slovenskih ţupnij. Predvsem so duhovniki prišli iz pokrajin, ki jih je zasedla nemška nacistična oblast (tu je potrebno izpostaviti Gorenjsko in Štajersko). Ker je bilo delo v

11

času vojne zelo teţavno je odbor skrbel za njihovo prebivališče in zatočišče, hrano ter obleko. V to akcijo se je večkrat vključ-eval tudi škof Vovk, ki je 26. julija 1944 postal še vodja Bogosl-ovnega semenišča v Ljubljani. Ob začetku vojne je ljubljanski škof Gregorij Roţman določil vrstni red vikarjev, ki bi namesto njega (če bi se mu kaj pripetilo) vodili škofijo. Anton Vovk je bil na seznamu zadnji, peti. Razmere pa so seznam spreobrnile tako da je po končani vojni in aretaciji generalnega vikarja Antona Nadraha prav Anton Vovk 15. junija 1945 prevzel vodenje ljubljanske škofije in kot je sam večkrat dejal je za tiste skrajne čase, ko je Cerkev v Sloveniji skoraj pokala po šivih postal »generalni reveţ«. Leto zatem mu je v imenu svetega očeta nuncij Joseph Patrick Hurley zastavil vprašanje, ali je pripravljen prevzeti mesto pomoţnega škofa. Vovk je zapisal: »Ostrmel sem. Izrečeno mi je bilo nekaj, na kar (Bog mi je priča) prav nikdar v življenju nisem mislil in na kar se seveda tudi pripravljal nisem nikoli. /…/ Prosil sem za pol ure odloga. /…/ Ko sem prišel, ves prevzet, iz sobe, sem se napotil v stolnico k brezijanski Mariji Pomagaj, da se tam odločim. /…/ Pred brezijansko Marijo Pomagaj še nisem pokleknil nikdar z večjo zadevo. Kako lepo je bilo v dijaških letih, ko sem tolikrat iz Vrbe peš romal na Brezje, v poletju večkrat kar vsako nedeljo, in sem tam ob Pomočnici svoj poklic le utrjeval. /…/ Izrekel sem z Marijo, naj se zgodi volja boţja in volja Cerkve ...« Za škofovsko geslo si je izbral geslo »In Domino confido«. In prav to zaupanje mu je veliko pomagalo, da je vzd-rţal vse napore, obtoţevanja in uspešno krmarjenje ljubljanske škofije. Poleg ljubljanske škofije sta mu bili zaradi nove med- drţavne ozemeljske razdelitve zaupani še apostolska administr- atura slovenskega dela reške škofije (od leta 1951 do 1961) in apostolska administratura slovenskega dela trţaško-koprske škofije (od leta 1951 do 1955).

12

Škof Anton Vovk je leta 1941 postal kanonik.

Podpis škofa Antona Vovka.

13

Anton Vovk je leta 1923 na Breznici obhajal novo mašo.

Slovenska sveta maša ob 800-letnici starotrške ţupnije. Slovesnost je vodil škof Anton Vovk.

14

Med pridigo škofa Vovka ob 800-obletnici starotrške ţupnije.

Rojstna hiša škofa Antona Vovka v Vrbi na Gorenjskem.

15

II. poglavje

LJUBLJANSKI ŠKOF

V ČASU PREGANJANJA

CERKVE

Ţe ob nastopu škofovske sluţbe je takratna oblast dala škofu Vovku, da ga ne bo priznala ne za škofa in ne kot genera-lnega vikarja. S tem mu je dala tudi vedeti, da naj se pripravi tudi na teţave in s tem tudi na posledice. In to je bila tudi edina zvesta obljuba, ki se je ves čas nje-govega sluţbovanja uresničevala: teţave, nestrpnost in maščev-anje. Vovk se je najprej kot generalni vikar, nato kot pomoţni škof, apostolski administrator in naposled kot škof ter nadškof znašel v novih, teţjih razmerah, kot so jih imeli vsi njegovi pred-hodniki. Nova »ljudska oblast« je z izpeljavo revolucije krojila povsem novi druţbeni sistem, ki ga je na svoji lastni koţi občutil tudi škof Vovk. Cerkev je v obdobju 1945 – 1948 edina ohranila avtono-mijo za katero se je zavedala tudi partija in jo je ţelela na vsak način zlomiti. Nudila je tudi edino alternativo. Ob koncu vojne, ko je slovensko deţelo zapustilo blizu 300 duhovnikov, redovnikov in redovnic samo iz ljubljanske škofije 185, nekaj pa je bilo tudi izvensodnih pobitih je partija oz. nova oblast znova in znova zapirala na dolgoletne zaporne kazni. Statistični podatki kaţejo, da je bilo leta 1945 zaprtih 50 duhov-nikov. Do leta 1961 je bilo na slovenskih sodiščih obtoţeno kar 429 duhovnikov pri čemer jih je 339 bilo obsojenih na zaporno kazen, mnogi tudi večkrat. Devet duhovnikov je bilo obsojenih na smrt, štiri duhovnike pa so dejansko usmrtili. Iz teh nanizanih podatkov je razvidno, da je imela takr-atna oblast velik trn v peti – slovensko Cerkev, ki je ţe tako ali tako veliko pretrpela v času druge svetovne vojne.

16

Ljubljanski škof Anton Vovk.

17

III. poglavje

POLITIČNO ZATIRANJE

CERKVE

Ljudska oblast je v času delovanja škofa Vovka vedno znova iskala nove »metode« in sredstva s katerimi bi spodkopala Cerkev na Slovenskem, ki je imela in še danes ima močan vpliv na druţbeno ţivljenje vsakega vernega kristijana v Sloveniji. Tedanja oblast je ţelela, da bi Slovenijo in prebivalstvo v njej »razkristnjevala« oz. kakor je dejal Matija Maček: »Ideološka borba proti verskim predsodkom bo dolga in ostra ter je pri nas najbolj težka, ker so Slovenci najbolj veren narod ter bo to šlo skozi generacije.« Z agrarno reformo in nacionalizacijo so bili tedanji Cer-kvi odvzeta vsa materialna sredstva. Vsako kulturno, društveno ali socialno delo v tistem času je bilo onemogočeno, saj si je drţava za vsa našteta področja vzela absolutni monopol to pa pomeni, da je sama odločala. Tudi verski shodi so bili v tistem času prepovedani, kakor tudi tiskanje verskih časopisov. Procesije so bile onemog-očene. Skratka celotno cerkveno delovanje je bilo podvrţeno nadzoru drţave in stalnemu oviranju, le nekaj osnovnega versk-ega ţivljenja je v takratni drţavi ostalo in še to z neprestanim izsiljevanjem. Še posebej je bil verouk točka podrobnih zasliše-vanj in izsiljevanj. Tudi groţenj duhovnikom s strani drţave ni manjkalo. Po koncu vojne je oblast verouk ţelela obdrţati v šolah, da bi ga laţje nadzorovala vse do leta 1952, ko je bil verouk iz šol dokončno odpravljen. Takoj po koncu vojne so uvedli tako imenovani »pristanek«. To je bil ukrep, pri katerem je oblast vsakemu duhovniku, ki med vojno ni bil na svoji ţupniji, samovoljno dovolila ali prepovedala delovanje na ţupniji, kasneje pa se je razširil na vsakoletne premestitve duhovnikov in celo na novomašnike. Za ta ukrep izsiljevanja, ki so ga izvajali do leta 1952, ni oblast nikoli izdala nikakršnih zakonov ali pisnih navodil, uporabljala in zaostrovala ga je po potrebi. Bil je edinstven v vsej Jugoslaviji in je veljal le v Sloveniji.

18

Ţe tako slabo gmotno situacijo slovenske cerkve pa so izostrili še z dodatnimi ukrepi. Leta 1941 je vlada LRS prepove-dala pobiranje denarja za opravljanje svetih maš in pogrebov ter drugih dejavnosti s katerimi so se predvsem na podeţelskih ţup-nijah preţivljali in je bil edini vir preţivetja. Nato so zaostrili med leti 1949 – 1953 tudi prejemanje darov. Duhovniki so morali od oblasti pridobiti posebno dovoljenje, ki pa so jih dobili le člani CMD – cirilometodijskega društva katoliških duhovnikov LRS. Odpravili so pobiranje nabirk za semenišča in še dodatno so zaostrili davčna bremena. Stanje se je v naslednjih letih še zaostrilo, saj so morali duhovniki plačevati še prometni davek. Ljubljanski škofiji je bil v letih do 1955 naloţen tako visok davek, da ga nikakor ni bila zmoţna plačati, zato so ji leta 1955 zaplenili dvorec Goričane in 10 ha zemlje, ki so jo smeli obdrţati po agrarni reformi. Taki dejavnosti, ki jo je izvajala takratna oblast bi lahko preprosto rekli: »načrtno in tiho iztrebljanje slovenske cerkve in duhovnikov v Sloveniji«.

Birmovanje birmancev v Kamni Gorici leta 1951.

19

IV. poglavje

HUDI NAPADI

NA ŠKOFA VOVKA

Brezobriznost in brutalnost nove oblasti je na svoji koţi čutil tudi škof Anton Vovk, ki je v tistem času predstavljal oseb-nost Cerkve na Slovenskem. V času vodenja so na škofa Vovka različno pritiskali, vodilno vlogo pa je v teh pritiskih igrala partijska tajna revolucio-narna policija oziroma upravna drţavna varnost (UDV). Njeno delovanje je obsegalo različne ravni, od zasliševanja do spremlj-anje birmovanja ter maltretiranja duhovnikov, ki so bili v bliţini škofa Vovka. Na njega so poskusili izvesti več atentatov vse do sramotnega seţiga 20. januarja 1952 v Novem mestu. V času delovanja škofa Vovka ga je UDV zaslišala vsaj 90-krat. Ob zaslišanjih pa so ga večkrat maltretirali, ga poniţevali in se znašali nad njim. Zaslišanja so večkrat vodili skrajno preve-rjeni ljudje, ki so kasneje postale tudi politične osebe, kot npr. Mitja Ribičič in Zdenko Roter. Vovka je UDV zasliševala ves čas vodenja škofije v Ljubljani in tudi še na bolniški postelji, ko je bil Vovk ţe izmučen mu niso dali miru! Ob pregledu vsebine zaslišanj opazimo, da je bila najpogostejša tema do leta 1952, t.j. do prekinitve odnosov med Jugoslavijo in Svetim sedeţem, nuncij oz. Vatikan. Stalno se pojavljajo vprašanja o nunciju: kje je bil, kaj sta govorila, kakšne napotke mu je dal, kakšne podatke mu pošilja, kakšno tajno mreţo ima v drţavi ... Na začetku so mu tako predstavniki oblasti kot UDV dajali namige, naj se Cerkev na Slovenskem kar se da postavi na svoje noge, neodvisno od Vatikana, vendar so kmalu spoznali, da s to taktiko ne bo nič, zato so ga nagovarjali in ga izsiljevali, naj bo vendar »ljudski«. Ker tudi to ni prineslo sadov in je bil Vovk zadrţan, ker je vedel, da ima čisto vest so ga na UDV-i pričeli prepričevati, da si bo nakopal jezo Vatikana, češ da takih duhovnikov oni ne potrebujejo, a Vovk se ni dal! Vztrajal je do zadnjega. V svoji skrbi za narodov blagor se je UDV-a bala, da bi Vovk lahko s svojim protiljudskim delovanjem škodil celo svoji veri. Ker je bil

20

škof Vovk »trdovraten«, kakor so ga tudi imenovali zasliševalci in ni bil dovzeten za tovrstne namige so ga obtoţili, da vodi ameri-kansko-vatikansko politiko ter da je podrepnik Korošca in Nat-lačena ter ali je tak kot Slovenec sploh vreden naziva Slovenec. Tako so ga med zaslišanjem 4. avgusta 1949 poizkušali prepričati, naj nunciju med obiskom ukrade aktovko oz. naj jim pomaga, da bodo to storili sami, ali naj dopusti, da bo med pogovorom z nuncijem skrivno navzoč tudi organ UDV. Oktobra 1952 so Vovka kljub izredno hudi bolezni zasliševali celo na bolniški postelji na škofiji in na tak način hoteli iz njega izvleči podatke. Vprašanje Svetega sedeţa je nato za nekaj let potihnilo in postalo zopet aktualno od leta 1958 v zvezi z Vovkovimi potovanji v Rim. Na zaslišanjih so škofa Vovka večkrat ţeleli pridobiti na svojo stran ter mu v zameno ponujali izpustitev duhovnikov, ki so bili zaprti oz. obsojeni na ječo, vendar je Vovk ostal popoln-oma neomajen iz zvest pričevalec za Kristusa. Ker 23. decembra 1948 ni pristal na postavljene zahteve, mu je UDV odgovorila: »Še jutri boste zvedeli, kateri duhovniki so zopet nanovo zaprti, če nam ne boste dali nocoj gotovih obvez.« Isto noč so za šest let in pol zaprli bolnega škofijskega tajnika Boţidarja Slapšaka, ki se je ravno vrnil s prestajanja kazni, in za eno leto kanonika Franca Kimavca. Vovk je sicer prigovarjal: »Čudim se pa temu, da mene ne zaprete, če sem vzrok zaporu vseh duhovnikov. Tu sem.« UDV mu je skrajno cinično odgovorila: »Vemo, da bi Vi radi, da bi Vas zaprli. Zato, da bi s tem naredili mi veselje nunciju in Vatikanu, ki bi se razpisaval, kako in zakaj je zopet en škof v Sloveniji zaprt. Zaenkrat tega veselja ne bomo nunciju in Vatikanu delali. Le glejte posledice svojega dela.«

21

Adoracija oz. čaščenje sv. Rešnjega Telesa ob birmi na Jezerskem v kateri je sodeloval tudi škof Vovk.

22

V. poglavje

PSIHIČNO NASILJE IN

POSKUSI ATENTATOV NA

ŠKOFA ANTONA VOVKA

Ker UDV-a večkrat ni uspela na zaslišanjih so se odločili ubrati druge poti kako omajati škofa Vovka in cerkev na Sloven-skem. Poleg psihičnega nasilja je bil tudi tarča poskusov atenta-tov. Znan primer poskusa atentata na škofa Vovka se je zgodil maja 1947, ko je oblast ustavila javni promet, izklopila elektriko in vodo, da ljudje iz okoliških vasi ne bi mogli priti na birmova-nje, ki je bilo meseca maja v Kočevju. Na avtomobilu s katerim se je škof Vovk pripeljal na birmovanje v Kočevje so predrli vse štiri gume oz. pnevmatike, tako so ţeleli izvesti tihi atentat, ki jim na ţalost ni uspel. Zaradi revme se je škof Vovk ob koncu leta 1947 odpraviti tudi na zdr-avljenje v Dolenjske Toplice. UDV je organizirala proteste pred ţupniščem, kjer je prebival škof Vovk in najela demonstrante, ki so razbili okna na ţupnišču ter vdrli vanj in ţeleli fizično opraviti z škofom Vovkom, ki pa jih je na srečo skupil brez posledic, saj jih je z svojim govorom dobesedno zmedel, tako da so demon-stranti kmalu zapustili prizorišče protesta. Ob birmi v Škofiji Loki maja 1951 je UDV neki osebi izročila steklenico z naročilom naj vanjo strese zastrupljeno juho, ki jo bodo ob obedu ponudili škofu Vovku. Naročilo na vso srečo ni bilo opravljeno ob preiskavi steklenice pa je bilo ugoto-vljeno, da je steklenica vsebovala mešanico ricinusa in starega olja, ki je ob zauţitju smrtno nevaren spoj. V juniju 1951 so raz-grajači razbili spodnji del ţupnišča na Bledu v katerem je pren-očeval škof Vovk. UDV pa je med birmami, ki jih je vodil škof Vovk po ţupnijah ustrahovala duhovnike, nekatere celo zapirala in na razne načine onemogočala izvedbo slovesnosti. Tako so npr. se-ţgali mlaje, cerkve polivali s fekalijami, organizirali montirane proteste ali pa izvedli udarniška dela na dneve birmovanj. Na vsak način so ţeleli škoditi tako cerkvi, kakor škofu Vovku.

23

VI. poglavje

ZAŽIG ŠKOFA VOVKA

Višek cele gonije proti škofu Vovku je bil dne 20. janua-rja 1952, ko se je skupaj s spremstvom iz Ljubljane odpravil v Novo mesto, da bi v ţupniji Stopiči blagoslovil obnovljene ogrle. Ţe med voţnjo z vlakom iz Ljubljane je bil eden izmed predorov polit s smrdljivo in mastno tekočino. Ko je vlak prispel iz Ljubljane na novomeško postajo je v spremstvu izstopil, kjer pa ga je pričakala mnoţica protestnikov, ki je škofa Vovka pričela zasramovati in celo pljuvati vanj. Divja mnoţica ga je potiskala nazaj v vagon, ko je nekdo iz mnoţice vzkliknil: »Dajmo, ubijmo hudiča!« ter ga polil z bencinom in zaţ-gal. Škofova suknja je pričela goreti z močnim modrim plame-nom, mnoţica pa je vzklikala: »Zgori, hudič! Crkne naj hudič!« ter ga strašansko grdo zasramovala in pljuvala. Škof se je boril s plameni in odvrgel goreč plašč ter pog-asil goreči kolar iz celulojda, ki ga je za vedno zaznamoval s brazgotino na obrazu. V vagon je nato vstopil miličnik z obljubo, da ga bo zavaroval pred mnoţico protestnikov in demonstran-tov, kar pa je bila navadna laţ! V čakalnici, kjer je čakal škof Vovk ga je ponovno prič-akala mnoţica, ki je škofa Vovka tudi psihično maltretirala in ga zasramovala. Po uri in pol je prišla tudi UDV, ki je škofa nap-otila nazaj na vlak, češ da ga bodo varovali pred demonstranti v resnici pa so ti ovirali prihod zdravniške pomoči, ki je bila škofu Vovku v tistem trenutku nujno potrebna. Nato se je škof Vovk z najosnovnejšo oskrbo moral vrniti v Ljubljano in šele nato svobodno poiskal zdravniško pomoč. Vse dogajanje v Novem mestu je trajalo kar štiri ure in pol, pri čemer nihče, niti policija niti organi UDV, ni izvedel nobenega ukrepa zoper naščuvano in razjarjeno mnoţico. S tem pa preganjanja še ni bilo dovolj. Ko se je zaradi opeklin zdravil v bolnišnici in bil zaradi posledic večkrat napol nezavesten, ga je na bolniški postelji dvakrat zasliševala UDV. Oblast je hotela zaţig pred širšo javnostjo prikazati kot neljub incident mnoţice domoljubov, ki je v škofu videla

24

utelešenje vsega zla in gorja, ki so ga pretrpeli zaradi okupatorja in domačih izdajalcev. Iz poteka dogodkov in ohranjene arhivske dokumentacije Komunistične partije Slovenije pa je povsem jasno razvidno, da je zaţig skrbno organiziralo vodstvo partije v sodelovanju z UDV. Direktni udeleţenci zaţiga niso bili nikoli kaznovani, še več, oblast se jim je za njihovo dejanje v kasnejših letih bogato oddolţila. Škofu Vovku so opekline, ki so mu bile prizadejane v Novem mestu še dodatno skrhale ţe tako šibko in omajano zd-ravje. Povzročile pa so mu tudi hude bolečine in brazgotino s katero je bil zaznamovan do konca svojega ţivljenja.

Iznakaţen obraz škofa Vovka po poskusu seţiga v Novem mestu, 20.1.1952.

25

Prstan, ki ga je škof Vovk izgubil leta 1952 med divjanjem mnoţice v Novem mestu. Na srečo ga je našel nek ţelezničar in ga vrnil škofu.

Škof Vovk je slovel kot odličen govornik.

26

Anton Vovk s svojim botrom Antonom Zupanom leta 1907 pri birmi.

Portret Antonove mame Marije Vovk.

Ţupnik Anton Vovk na obisku pri svojih domačih v Vrbi leta 1935.

27

Anton Vovk v času, ko je še obiskoval gimnazijo leta 1917.

28

Anton Vovk med počitnicami leta 1919.

Anton Vovk z bratoma in sestrama.

Maturanti osmega razreda gimnazije. Anton je v predzadnji vrsti, tretji z leve.

29

Škof Anton Vovk je veljal za velikega častilca Brezjanske Matere Boţje.

Slovensko narodno svetišče in bazilika Marije Pomagaj Brezje, kjer je škof Vovk večkrat rad zahajal.

30

Spominska plošča na kraju v Novem mestu (ţelezniški postaji Bršljin), kjer so 20. januarja 1952 zaţgali škofa Antona Vovka, ko je bil namenjen blagoslavljati orgle.

Ţelezniška postaja Bršljin pri Novem mestu.

31

Slikarska upodobitev škofa Antona Vovka (portret).

32

Doprsni kip škofa Antona Vovka na Gorenjskem.

33

Škof Anton Vovk upodobljen v barvnem oknu v cerkvi sv. Jakoba v Vrhtrebnju.

dr. Anton Vovk je šel tudi za botra svojemu nečaku Antonu.

Škof Anton Vovk po napadu v Novem mestu. Po napadu ga je ţe močno

načenjalo ţe tako šibko njegovo zdravje.

34

Škofje na vratih ljubljanske stolnice. Med njimi je tudi škof Anton Vovk, drugi od zadaj.

Ljubljanska stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani.

35

VII. poglavje

LJUBEZEN ŠKOFA VOVKA

DO DUHOVNIKOV

Vovkova ljubezen do duhovnikov, ki so bili v tedanjih časih tudi zatirani, zasliševani in zaprti pa je vedno bolj rasla in je deloval kot skrben škof. O svoji bolečini ob trpljenju in zatiranju duhovnikov piše tudi v svoji duhovniški oporoki: »Hudo mi je, ko ne morem danes posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato ker so Gospodovi in zanj delajo in trpijo. Zelo mi je hudo, če sem bil kdaj s kom bolj trd. Res, le potreba je to prinesla in moji zmučeni živci. Sproti sem rad odpuščal, vse pozabil, in za isto prosim tudi vse svoje drage sobrate.« Izredno skrb pa je imel tudi do redovnikov in redovnic, saj so v tistem času mnoge redove v Sloveniji preprosto prepo-vedali. Njegovo skrb in človečnost lepo oriše dejanje zadnjega dneva ţivljenja, ko je bolni redovnici v bolnišnico poslal voščilo in breskve. Vovkova posebna bolečina je bilo tudi Cirilometodijsko društvo (CMD) katoliških duhovnikov, katera dejavnost je bila vodenje in delovanje ter nadzorovanje duhovnikov s strani drţave oz. takratne oblasti. K izničenju tega načrta je s svojim modrim vodenjem prispeval prav Vovk. Društvu, ki bi bilo neodvisno od cerkvenega vodstva, je sicer ostro nasprotoval, ker je sam izkušal, kakšne namene ima oblast s tem, vendar pa zoper člane ni izvajal nikakršnih cerkvenih sankcij, ker je vedel, pod kakšnim pritiskom so duhovniki, saj je bil partijski pritisk v Sloveniji najhujši v vsej drţavi. Pritiske in kritike pa je doţivljal tako s strani drţavnih oblasti kot iz nekaterih cerkvenih krogov. Na zaslišanjih je zaradi tega dejstva UDV škofa Vovka skrajno nesramno zasliševala, včasih celo ponoči. Vovku je UDV ponujala tudi, da bi duhovniki vstopili na stran OF (Osvobodilne fronte) oz. kasneje v CMD naj prizna njihova pravila in tako postane uradno stanovsko društvo duhovnikov. Ker tega Vovk ni priznal in storil je UDV več let zapirala in maltretirala duhov-nike v njegovi bliţini, kar ga je osebno velikokrat močno priza-

36

delo. Očitki nanj so z strani UDV vedno leteli, tako da so Vovka na koncu označili za »rdečega škofa«. Zaradi svojih stališč se je moral velikokrat zagovarjati na škofovskih konferencah pred nekaterimi hrvaškimi škofi, zadeva pa je odmevala celo v Vatikanu.

Škof Vovk je pri UDV-i večkrat posredoval za svoje sobrate duhovnike, vendar večkrat brez kakršnegakoli uspeha. Svoja posredovanja za zaprte duhovnike je posredoval tudi na versko komisijo, ki pa prav tako ni storila nič dobrega. Tudi zaradi ljubezni škofa Vovka do duhovnikov in trpl-jenja z njimi (posebej psihičnega) se mu je zdravje vedno bolj lomilo.

Škof Vovk z duhovniki maja 1960.

37

VIII. poglavje

PAPEŽ JANEZ XXIII.

IN ŠKOF ANTON VOVK

Po smrti škofa Gregorija Roţmana je bil Anton Vovk 26. novembra 1959 imenovan za rezidicialnega škofa v Ljubljani. Dobra dva meseca kasneje je končno dobil vsa dovoljenja, da je prvič po koncu vojne smel oditi v Rim, kjer je obiskal grob sv. Petra in Pavla ter se srečal za papeţem Janezom XXIII. ali papeţem Dobrim. Z papeţem se je srečal 1. februarja 1960. Tedaj se je škof Vovk opravičil papeţu, ker zaradi zdra-vstvenih teţav ni mogel poklekniti pred njim, a papeţ mu je dejal: »Jaz bi moral poklekniti pred Vami.« Ob tem in drugih obiskih v Rimu je na papeţa in na mnoge kardinale škof Vovk naredil močan vtis. V njem so mnogi videli mučenca in Boţjega sluţabnika, ki si slednjega naziva vsek-akor zasluţi. Papeţ Janez XXIII. je ljubljansko škofijo ob njeni 500. obletnici povzdignil v nadškofijo, škofa Antona Vovka pa v nadškofa.

Škof Anton Vovk s svojim spremstvom je leta 1960 prvič po vojni obiskal Vatikan.

38

Papeţ Janez XXIII. in škof Anton Vovk sta se prvič srečala 1. februarja 1960.

39

Po podpisu sodeči, ki je nastal po seţigu v Novem mestu se je zdravje škofa Vovka precej skrhalo in je ţe globoko bolehal. Primerjaj podpis na strani 12.

Škof Vovk in mariborski škof Maksimilijan Drţečnik z vodstvom ljubljanskega semenišča in novomašniki leta 1951..

Ob birmovanju v Grahovem leta 1948. Škof Vovk se je pripeljal s kočijo.

40

Dr. Anton Vovk ob ustoličenju za nadškofa v ljubljanski stolnici, 4. marca 1962.

41

Škof Vovk in njegovi tajniki: Franci Vrhunc, Stanislav Lenič, Boţidar Slapšek in Ivan Merlak. Vsi tajniki so izkusili tudi zapore.

Z mariborskim škofom Maksimilijanom Drţečnikom na drugem vatikanskem cerkvenem zboru v Rimu leta 1962.

42

Začetek zasedanja drugega vatikanskega koncila leta 1962.

Škof Vovk je bil velik Marijin častilec. Ob 50-letnici kronanja Brezjanske Marije Pomagaj, 1. septembra 1957.

43

IX. poglavje

ZAUPANJE V GOSPODA JE BIL

VIR MOČI ŠKOFA VOVKA

Vsem tegobam navkljub je Vovk svojo škofovsko sluţbo opravljal z velikim veseljem. S svojo karizmatičnostjo, tako duhovno kot telesno, je bil izredno priljubljen med ljudmi. V njem so videli pravega dušnega pastirja in branik vere. Navduševal je s svojimi pridigami, ko je s svojim globokim glasom brez teţav obvladoval vsak prostor. Rad se je udeleţeval ljudskih slovesnosti, saj je med ljudmi kljub hudi bolezni dobival novih moči in spodbude. Leta 1957 je zapisal: »Še nikdar nisem padel v nezavest, pa vzdržim v poletju na nedeljo tudi dve veliki birmovanji. Reči moram, da sem svoje vrste zdrav bolnik, ki ga bolezen pri delu še nič ne ovira in tudi zgleda dobro. Dokler Bog hoče!« Izkazal se je tudi pri skrbi za lepoto cerkva. Kljub šibkemu gmotnemu stanju ţupnij je opozarjal na strokovno in estetsko prenovo in ureditev cerkva. Bil je sin gorenjske zemlje, trden, ponosen, neupogljiv in tudi neposreden, pa tudi domač in šaljiv. Okrog njegove šaljivosti se je spletlo veliko anekdot. Ostal je veder in nasmejan tudi tedaj, ko so mu nasprotniki povzročali teţave. Tako se je na primer ves nasmejan peljal na vpreţnem vozu s konjem, ker mu tedanja oblast ob birmovanju ni dovolila prevoza z avtomobilom. Bil je notranje popolnoma svoboden!

Če je duhovno in duševno Vovk vzdrţal pritisk, pa je njegovo zdravje čedalje bolj slabelo. Kmalu potem, ko je prevzel vodenje škofije, sta se pojavili revmatizem in sladkorna bolezen, ki je dosegla višek z zaţigom v Novem mestu. Ko je leta 1948 izvedel zanjo, je zapisal: »Za bolezen pa res ne bo časa! Pa, še ta kriţ sprejmem.« Stopnjo sladkorja v krvi je imel tako zelo visoko, kar 320–345 stopinj (normalno je okrog 120), da bi mogel po medicinskih kriterijih večkrat pasti v nezavest. Umrl je po hudi bolezni 7. julija 1963, pokopan pa je bil na svojo ţeljo pri sobratih duhovnikih na duhovniškem pokopališču na ljubljanskih Ţalah. Trpel je od prvega dne, ko je v roke prejel krmilo ljubljanske škofije. Bil je do konca zvest pričevalec Kristusovega

44

evangelija v duhu svojega škofovskega gesla: V Gospoda zaupam. Bil je v pravem pomenu besede mučenec ţe pred zaţigom v Novem mestu, 20. januarjem 1952.

Škofijski postopek za beatifikacijo je bil končan v Ljubljani, 12. oktobra 2007. Vsa dokumentacija je bila izročena Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu 26. oktobra 2007.

Ob smrti škofa Antona Vovka. Škof Vovk je umrl 7. julija 1963 po hudi bolezni in je pokopan na duhovniškem pokopališču na ljubljanskih Ţalah.

45

Na duhovniškem pokopališču na ljubljanskih Ţalah je pokopan tudi boţji sluţa-bnik Anton Vovk.

Ljubljanske Ţale.

46

X. poglavje

USLIŠANJA NA PRIPROŠNJO

BOŽJEGA SLUŽABNIKA

ŠKOFA ANTONA VOVKA

Tukaj je zbrano nekaj uslišanj, ki so se zgodili na pripro-šnjo boţjega sluţabnika Antona Vovka, ki so prišla pisno ali v elektronski odbor škofa Vovka. PREISKAVA NA JETRIH V letu 2003 sem hudo zbolela in sem bila sprejeta na infekcijsko kliniko. Tam so mi dejali, da bom imela jetrno preiskavo. Tega sem se zelo bala. Tedaj sem prosila in molila k Boţjemu sluţabniku škofu Vovku za pomoč. Bila sem uslišana. Pri ponovnem pregledu je zdravnik dejal: »Ne bomo vas mučili. Še enkrat bomo naredili ultrazvok.« Sedaj se veliko priporočam škofu Vovku. S.T. – Gorenjska PO PET URNI OPERACIJI… Spet in spet se obračam na Boţjega sluţabnika škofa Antona Vovka v različnih zdravstvenih teţavah mojega moţa im sem uslišana. Prepričana sem, da gre mnogokrat za prave čudeţe. Po peturni operaciji hrbtenice se mu je zaprla voda. Zadeva se je kakor po čudeţu hitro uredila. Pred nedavnim se je pri njem spet pojavila visoka temperatura, spet je dobil kateter, na čelu pa se je pojavila sumljiva bradavica. Vendar se je vse čudeţno uredilo. Iz navedenega je razvidno, da ţivim s hudimi preizkušnjami, v katerih se nenehno obračam po pomoč k Boţjemu sluţabniku in sem mu za pomoč neizmerno hvaleţna. Vsak dan molim za njegovo beatifikacijo. Š.T. – Dolenjska

47

SPET DOBIL SLUŢBO Moj sin je zaradi stečaja podjetja lani oktobra ostal brez sluţbe. Nadomestilo za brezposelne mu je bilo priznano za šest mesecev. V tem času sem dvakrat opravila devetdnevnico za beatifikacijo Boţjega sluţabnika škofa Vovka s prošnjo, da bi bila ugodno rešena vsaj ena prošnja, ki jih je sin vloţil na različna podjetja. Bila sem uslišana. Sin je dobil novo sluţbo prav ob izteku nadomestila za brezposelnost. M.K.-Gorenjska ZOPET NORMALNO HODIM Imela sem hude bolečine v nogah, komaj se mogla hoditi. V tej stiski sem prosila Boţjega sluţabnika škofa Antona Vovka in bila sem uslišana. Zopet lahko normalno hodim, bolečine so popustile. Škof mi je resnično pomagal, Vsak dan molim za njegovo beatifikaciji. M.K. – Pohorje

Vsa uslišanja in sporočila o uslišanjih na priprošnjo boţjega

sluţabnika škofa Vovka lahko pošljete

na naslov:

Vovkov odbor Dolničarjeva 4 1000 Ljubljana

48

XI. poglavje

POSTOPEK ZA BEATIFIKACIJO

ŠKOFA ANTONA VOVKA

Besedilo o beatifikacijskem postopku škofa Antona Vovka je zapisal in pripravil prelat Anton Slabe. 1. UVODNA MISEL Spomin in podoba škofa Vovka (1900 – 1963), pastirja ljubljanske škofije v času po drugi svetovni vojni, nista nikoli izginila iz spomina slovenskega naroda, čeprav je bil javni spomin po njegovi smrti zaradi političnih in druţbenih dogajanj prikrit in utesnjen le na cerkveni prostor. Vsi verni, ki so ga poznali, se spominjajo njegovih izrednih kreposti, odločnosti, dostojanstva in poniţnosti, urejenosti in uravnovešenosti njegove osebnosti, trdnosti njegove vere in neomajnosti zaupanja, izrazitosti javnih nastopov, praktične modrosti in iznajdljivosti v iskanju rešitev; pa posebej močno tega, koliko je pretrpel zaradi svoje škofovske sluţbe, oziroma zaradi grobosti in nasilnosti političnega pritiska nanj v času oblasti komunistov takoj po vojni in njegove prezgodnje smrti. Šele v času, ko je Cerkev vodil papeţ Janez Pavel II. in je Slovenija leta 1991 postala samostojna drţava, se je začela prebujati teţnja po odkrivanju svetih osebnosti v našem narodu; prvi je bil za blaţenega proglašen škof Anton Martin Slomšek, zatem pa se je rodila vrsta pobud za proglasitve blaţenih. 2. POBUDE ZA ZAČETEK POSTOPKA Prva pobuda za proglasitev škofa Antona Vovka za blaţenega je bilo pismo, ki ga je 17. maja 1995 pisal Martin Erklavec, tedanji ţupnik v Begunjah na Gorenjskem in dekan radovljiške dekanije. V imenu duhovnikov radovljiške dekanije je tedanjemu ljubljanskemu nadškofu, msgr. Alojziju Šuštarju zapisal pobudo, da bi se začel postopek za beatifikacijo nadškofa Antona Vovka.

49

Drugo pobudo je v imenu mnogih vernikov z različnih koncev Slovenije na seji Duhovniškega sveta ljubljanske nadškofije 10.10.1996 predstavil kanonik Franci Vrhunc, ki je bil dolga leta njegov tajnih ter streţnik v bolezni. Duhovniški svet je pobudo z veseljem sprejel in jo nadškofu msgr. dr. Francu Rodetu priporočil. 3. BOŢJI SLUŢABNIK Nadškof, msgr. Franc Rode je dne 13.08.1998 pisal na Kongregacijo za zadeve svetnikov in v dopisu na kratko opisal ţivljenjsko pot in trpljenje škofa Antona Vovka. Istega dne je pisal tudi Njegovi Eminenci kardinalu Silvii Oddiju, ki je ob nekem srečanju dejal: »Bisogna canonizzare un Pastore coraggioso come Mons. Vovk«. Odgovor Kongregacije za zadeve svetnikov z Nihil obstat in dovoljenjem za začetek postopka za beatifikacijo in kanonizacijo nadškofa Antona Vovka nosi datum 23. januar 1999. Odtlej ga smemo imenovati Boţji sluţabnik. Nadškof msgr. Rode se je za to soglasje 17. febr. 1999 pisno zahvalil. 4. ŠKOFIJSKI POSTOPEK Odlok o začetku postopka je nadškof msgr. Franc Rode izdal 13.05.1999 in istega dne imenoval tudi postulatorja za to zadevo, kanonika, dr. Ivana Merlaka, ki je nekaj časa kot tajnik spremljal Boţjega sluţabnika. 27.09.1999 imenuje nadškof Franc Rode člane cerkvenega sodišča za ta postopek. Nadškofov delegat je kanonik Boţidar Metelko, promotor iustitiae kanonik Anton Slabe, notar pa Franc Trunkelj. Člani sodišča so skupaj z nadškofom imeli prvo sejo dne 14.08.2000. Istega dne je imenoval nadškof tudi člane Zgodovinske komisije: dr. Franceta Dolinarja, profesorja zgodovine na Filozofski fakulteti, vodjo Nadškofijskega arhiva, dr. Bogdana Kolarja, ki je profesor zgodovine in dekan Teološke fakultete ter dr. Andreja Vovko, profesorja zgodovine in strokovnega sodelavca SAZU-ja.

50

Istega dne imenuje še člana teološke komisije, in sicer msgr. dr. Antona Štruklja, profesorja dogmatike na Teološki fakulteti v Ljubljani in prof. dr. Bogdana Dolenca, docenta osnovne in ekumenske teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Ko je postulator predloţil prvi seznam prič, je sodišče začelo z rednim delom. Postulator je predlagal 60 prič, promotor iustitiae pa ex offo še drugih 13 prič. Najprej so bili opravljeni pogovori z najstarejšimi, da s eohrani čim več osebnih spominov na Boţjega sluţabnika. Šest jih ni bilo zaslišanih, nekaj jih je medtem umrlo; dva pa nista ţelela pričati. Sodišče je v celotnem postopku imelo 55 sej in je v njih zaslišalo skupaj 76 ljudi. Seje so bile tajne in zaradi pravičnosti postopka pod prisego molčečnosti. Zgodovinska komisija je imela svojo prvo sejo 21.11.2001, v januarju 2005 pa je izdelala svojo skupno strokovno izjavo. Tudi vse tri njene člane je sodišče povabilo na zaslišanje. Člana Teološke komisije sta svoje mnenje o pisnem delu škofa Vovka, zlasti o tem, ali je bilo njegovo učenje skladno z vero Cerkve, izdelala ločeno, eden v letu 2005, drugi v letu 2007. 5. ZAKLJUČEK ŠKOFIJSKEGA POSTOPKA Zadnja seja s sklepnim podpisovanjem listin je bila 12. oktobra 2007. Tokrat so bili k njej povabljeni poleg g. nadškofa tudi člani stolnega kapitlja. Slovesnost ob zaključku škofijskega del postopka je bila nato 20. oktobra 2007 v stolnici. Med slovesnostjo je bil zapečaten ovoj, v katerem je bil ves material, ki je bil potreben za nadaljevanje postopka v Rimu. Ta dogodek je zbudil v verni javnosti veliko veselja. Postulator dr. Ivan Merlak s spremstvom je potoval s tem dragocenim »tovorom«v Rim v maju 2008. Ob obisku Kongregacije za zadeve svetnikov se jim je pridruţil tudi kardinal dr. Franc Rode. Na kratko so predstavili osebnost nadškofa Vovka in potek škofijskega dela postopka za njegovo beatifikacijo ter zapečateno zadevo tudi uradno predali. Ob velikem številu vloţenih postopkov bo gotovo potrebno vsaj leto dni, da pride zadeva na vrsto in jo bodo

51

delavci te Kongregacije skupaj s postulatorjem odprli in jo začeli pregledovati ter pripraviti za strokovno presojo ekspertom za zadeve svetnikov. Za to naslednjo raven postopka je bil imenovan za postulatorja dr. Blaţ Jezeršek, ki ţivi v Rimu in je tajnik Njegove eminence, kardinala dr. Franca Rodeta; dr. Ivan Merlak pa je istočasno imenoval za vice postulatorja, posebej za zadeve v Ljubljani.

52

KAZALO VSEBINE

O PRIČUJOČI IZDAJI… 9

I. poglavje Ţivljenjska pot msgr. Antona Vovka

10

II. poglavje Ljubljanski škof v času preganjanja cerkve

15

III. poglavje Politično zatiranje cerkve

17

IV. poglavje Hudi napadi na škofa Vovka

19

V. poglavje Psihično nasilje in poskusi atentatov na škofa Antona Vovka

22

VI. poglavje Zaţig škofa Vovka

23

VII. poglavje Ljubezen škofa Vovka do duhovnikov

35

VIII. poglavje Papeţ Janez XXII. in škof Anton Vovk

37

IX. poglavje Zaupanje v Gospoda je bil vir moči škofa Vovka

43

X. poglavje Uslišanja na priprošnjo boţjega sluţabnika škofa Antona Vovka

46

XI. poglavje Postopek za beatifikacijo škofa Antona Vovka

48

KAZALO VSEBINE

52