Diplomska naloga - SLIKARSKE TEHNIKE V · PDF fileUNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA Visokošolski strokovni študijski program Predšolska vzgoja Diplomska naloga SLIKARSKE

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

SAŠKA PUKŠIČ

KOPER 2013

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

SLIKARSKE TEHNIKE V PREDŠOLSKEM

OBDOBJU

Saška Pukšič

Koper 2013 Mentorica: Eda Patru, pred.

ZAHVALA

Najprej se zahvaljujem svoji mentorici, pred. Edi Patru, za strokovno pomoč in napotke

pri nastajanju diplomske naloge. Hvala za vašo prijaznost in vztrajnost.

Posebna zahvala gre staršema, ki sta mi omogočila študij in me podpirala pri mojih

odločitvah. Zahvala je tudi za staro mamo, za vse njene dobre besede in finančno

podporo.

Iskrena hvala mojemu fantu, ki me je v času študija spodbujal in verjel vame ter redno

polnil zaloge sladkarij.

Za vse nasvete na poti do cilja in za podporo pri urejanju diplomske naloge se

zahvaljujem sestrični, ki mi je z veseljem priskočila na pomoč.

Hvala prevajalki in lektorici, ki je popravila vse napake, za katere je bil kriv tiskarski

škrat.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisani/-a SAŠKA PUKŠIČ, študent/-ka študijskega programa PREDŠOLSKA

VZGOJA

izjavljam,

da je DIPLOMSKA NALOGA z naslovom SLIKARSKE TEHNIKE V PREDŠOLSKEM

OBDOBJU

– rezultat lastnega raziskovalnega dela,

– rezultati so korektno navedeni in

– nisem kršil/-a pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

_____________________

V Kopru, 5. 9. 2013

IZVLEČEK

Namen diplomske naloge je bil poglobiti znanje o slikarskih tehnikah v predšolskem

obdobju. V diplomskem delu smo predstavili uporabo slikarskih tehnik v tem obdobju.

Sestavljeno je iz teoretičnega in praktičnega dela. V teoretičnem delu smo opredelili

slikanje v predšolskem obdobju, razvoj slikarskega izražanja z barvnimi ploskvami ter

cilje in naloge na področju slikanja. Podrobneje smo predstavili vse slikarske tehnike,

materiale, orodja in podlage, s katerimi se lahko otroci v predšolskem obdobju

ustvarjalno izražajo.

V empiričnem delu smo na podlagi raziskovalnih vprašanj želeli ugotoviti značilnosti

posameznih slikarskih tehnik v predšolskem obdobju. Opazovali smo predšolske otroke

(med 5. in 6. letom) pri slikanju treh motivov (To sem jaz, Moj najboljši prijatelj, Moja

vzgojiteljica), ki so jih upodobili s tremi različnimi slikarskimi tehnikami. Uporabili smo

kvalitativno raziskavo (študijo primera preko opazovanja in izvajanja likovne

dejavnosti). Na podlagi opazovanja in izvajanja likovne dejavnosti smo dobljene

podatke kvalitativno analizirali.

Raziskava je pokazala, da se med otroki enake starosti pojavljajo individualne razlike

pri upodabljanju podrobnosti, izbiri barv in ustvarjalnosti. Otroci podrobno upodobijo

dele slike, ki se jim zdijo pomembni, in niso obremenjeni s končnim izdelkom. Barve

izbirajo svobodno, glede na naklonjenost in na čutne vtise iz okolja. Ustvarjalnost

izražajo z izbiro barv, oblik in s sproščenostjo pri ustvarjanju slikarskih del. Za večino

otrok so slikarski materiali in orodja odlična spodbuda ter motivacija za delo. Glede na

raziskovalna vprašanja smo ugotovili tudi, da izbira slikarske tehnike ne vpliva na

otrokovo upodabljanje podrobnosti, izbiro barve in ustvarjalnosti.

Ključne besede: slikarske tehnike, predšolska vzgoja, slikanje, slikarski materiali,

orodja in podlage, predšolski otroci

ABSTRACT

The aim of the thesis was to deepen the knowledge of painting techniques in the

preschool period. The thesis discusses the use of painting techniques during this

period. It consists of a theoretical part and a practical part. In the theoretical part we

have identified painting in the preschool period, the development of painterly

expression with colour planes and the objectives and tasks in the field of painting. More

specifically, we presented all painting techniques, materials, tools, and support base

with which the children in the preschool period creatively express themselves.

In the empirical part we sought to determine the characteristics of each painting

techniques in the preschool period on the basis of research questions. We watched

pre-school children (between the age of 5 and 6) in painting three motifs (This is me,

My best friend, My teacher) where they used three different painting techniques. We

used qualitative research (case study through observation and implementation of the

visual arts). Based on the observation and implementation of art activities, we

qualitatively analyzed the resulting data.

The study indicates that individual differences are shown in the depiction of details,

choice of colours and creativity among children of the same age. Children paint in

details the parts that they deem relevant, and are not burdened with the final product.

They choose colours freely, depending on preference and sensory impressions from

the environment. Creativity is expressed through the choice of colours, shapes and

with spontaneity in the creation of paintings. For most children, painting tools and

materials are a great incentive to work. According to the research questions, we also

found out that the painting technique does not affect the child's devotion to painting

details, choice of colour and creativity.

Key words: painting techniques, early childhood education, painting, artists materials,

tools and bases, preschoolers

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL................................................................................................ 2

2.1 Slikanje v predšolskem obdobju ..................................................................... 2

2.1.1 Likovno izrazilo slikanja – barve in njihovi odnosi .................................... 3

2.1.2 Razvoj likovnega izražanja z barvo ......................................................... 7

2.1.3 Cilji in naloge na področju slikanja .......................................................... 8

3 SLIKARSKE TEHNIKE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ........................................ 9

3.1 Suhe slikarske tehnike ................................................................................... 9

3.1.1 Voščenke ...............................................................................................10

3.1.2 Oljni pasteli ............................................................................................11

3.1.3 Barvice ...................................................................................................12

3.1.4 Barvne krede ..........................................................................................14

3.2 Mokre slikarske tehnike .................................................................................15

3.2.1 Vodene barve .........................................................................................16

3.2.2 Tempera barve .......................................................................................18

3.2.3 Gvaš ......................................................................................................19

3.2.4 Barvni tuši ..............................................................................................20

3.2.5 Vodotopne in nestrupene zidne barve ....................................................21

3.2.6 Prstne barve ...........................................................................................22

3.2.7 Flomastri ................................................................................................23

3.2.8 Naravne barve .......................................................................................24

3.3 Lepljenke.......................................................................................................25

3.3.1 Lepljenke z barvnim papirjem .................................................................26

3.3.2 Lepljenke z revialnim papirjem ...............................................................26

3.3.3 Lepljenke z ročno pobarvanim papirjem .................................................27

3.3.4 Lepljenke z blagom in drugimi barvnimi materiali ...................................27

3.4 Neprimerne tehnike, materiali, orodja ............................................................28

4 EMPIRIČNI DEL ..................................................................................................30

4.1 Opredelitev problema ....................................................................................30

4.1.1 Cilj raziskovanja .....................................................................................30

4.1.2 Raziskovalna vprašanja .........................................................................30

4.2 Metodologija ..................................................................................................31

4.2.1 Opis raziskave .......................................................................................31

4.2.2 Raziskovalne metode .............................................................................31

4.2.3 Raziskovalni vzorec ...............................................................................31

4.2.4 Zbiranje podatkov...................................................................................31

4.2.5 Obdelava podatkov ................................................................................31

4.3 Rezultati in interpretacija ...............................................................................32

4.3.1 Analiza likovnih izdelkov otrok pri slikanju z barvicami ..........................32

4.3.2 Analiza likovnih izdelkov otrok pri slikanju s tempera barvami ................35

4.3.3 Analiza likovnih izdelkov otrok pri lepljenki z barvnim papirjem ..............38

4.4 Ugotovitve .....................................................................................................42

4.4.1 Ali otroci pri uporabi suhe slikarske tehnike upodobijo več podrobnosti?42

4.4.2 Ali otroci pri uporabi mokre slikarske tehnike uporabijo več barv? ..........42

4.4.3 Ali so otroci pri uporabi lepljenke bolj ustvarjalni?...................................42

4.4.4 Ali so otroci pri slikanju z mokrimi slikarskimi tehnikami bolj motivirani? .43

5 SKLEP .................................................................................................................44

6 VIRI IN LITERATURA ..........................................................................................45

7 PRILOGE ............................................................................................................47

7.1 Priprava na vzgojno-izobraževalno delo v II. starostnem obdobju za področje

umetnosti – slikanje z barvicami ..............................................................................47

7.2 Priprava na vzgojno-izobraževalno delo v II. starostnem obdobju za področje

umetnosti – slikanje s tempera barvami ...................................................................50

7.3 Priprava na vzgojno izobraževalno delo v II. starostnem obdobju za področje

umetnosti – lepljenka z barvnim papirjem ................................................................54

KAZALO PONAZORIL

Slika 1: Barvni krog (Tacol 1996: 48) ............................................................................ 4

Slika 2: Igra z barvo ...................................................................................................... 6

Slika 3: Otrok pri ustvarjanju ......................................................................................... 9

Slika 4: Delo otroka, starega 3 leta in 9 mesecev ........................................................11

Slika 5: Delo otroka, starega 5 let in 7 mesecev ..........................................................12

Slika 6: Delo otroka, starega 4 leta ..............................................................................13


Slika 8: Delo otroka, starega 6 let in 2 meseca ............................................................16


Slika 10: Delo otroka, starega 6 let in 6 mesecev ........................................................20

Slika 11: Delo otroka, starega 6 let in 3 mesece ..........................................................20


Slika 13: Delo otroka, starega 2 leti in 6 mesecev .......................................................23

Slika 14: Delo otroka, starega 5 let in 10 mesecev ......................................................24

Slika 15: Barvanje jajc z borovnicami ..........................................................................24

Slika 16: Delo otroka, starega 3 leta in 6 mesecev ......................................................26




Slika 20: Lepljenje koščkov barvnega papirja v naprej obrisane oblike ........................29

KAZALO LIKOVNIH DEL

Likovno delo 1: Deček 1 (To sem jaz)..........................................................................32


Likovno delo 3: Deklica 1 (To sem jaz) ........................................................................33

Likovno delo 4: Deklica 2 (To sem jaz) ........................................................................33



Likovno delo 7: Deček 1 (Moj prijatelj) .........................................................................35

Likovno delo 8: Deček 2 (Moj prijatelj) .........................................................................35

Likovno delo 9: Deklica 1 (Moji prijateljici) ...................................................................36

Likovno delo 10: Deklica 2 (Moja prijateljica) ...............................................................36

Likovno delo 11: Deček 3 (Moj prijatelj) .......................................................................37

Likovno delo 12: Deček 4 (Moja prijateljica).................................................................37

Likovno delo 13: Deček 1 (Vzgojiteljica) ......................................................................38


Likovno delo 15: Deklica 1 (Vzgojiteljica) .....................................................................39

Likovno delo 16: Deklica 2 (Vzgojiteljica) .....................................................................39



Pukšič, Saška (2013): Slikarske tehnike v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Že otroke v vrtcu učimo, da je umetnost nekaj posebnega in da za umetniškimi deli

stojijo znana imena. Slikanja se lahko loti tako odrasel kot otrok. Otrok se že v

predšolskem obdobju seznani s slikarskimi pripomočki, slikarskimi materiali in orodji

ter slikarskimi tehnikami. Otroška slikarska dela so še posebej zanimiva, saj njihova

domišljija ne pozna meja (Vrlič 2001). »Bistvo umetnikovega odziva ni v umetnikovem

proizvodu, v likovni umetnini kot predmetu, ampak v ustvarjalnem procesu, v katerem

nastane umetnina, v umetnikovem ustvarjalnem delu« (Butina 1997: 15).

Ob zaključku študija sem želela izdelati diplomsko nalogo, ki bi v celoti odražala moje

zanimanje, zato sem izbrala temo z naslovom Slikarske tehnike v predšolskem

obdobju. Namen diplomske naloge je bil poglobiti znanje o slikarskih tehnikah v

predšolskem obdobju in raziskati značilnosti posamezne tehnike. Otroci med 5. in 6.

letom, ki smo jih naključno izbrali iz starejše starostne skupine, na področju slikanja

niso imeli veliko izkušenj, zato nam je raziskovanje predstavljalo še dodaten izziv. Za

dobro slikarsko delo je v predšolskem obdobju pomembno poznavanje slikarskih

tehnik, materialov, orodij in podlag. Izražanje otrok na področju slikanja je odvisno od

njihovih lastnih značilnosti, zato je pomembno, da kot dobri vzgojitelji spodbujamo

njihove zmožnosti. Menimo, da so predšolski otroci premalo seznanjeni z uporabo

slikarskih tehnik, čeprav je slikanje enako pomembno kot ostala likovna področja v

kurikulu.

Pri uvajanju novih slikarskih tehnik v vrtcih je pomembno, da smo vzgojitelji pozorni na

stopnje otrokovega likovnega razvoja, čeprav se le-te med seboj prepletajo in jih ne

moremo časovno natančno določiti. Vendar pa ob upoštevanju načel opazimo, da otrok

med tretjim in šestim letom že zna ločiti med moško in žensko figuro (z obleko, s

pričesko in z drugimi značilnimi dodatki). Uporablja pestre, nasprotne in nasičene barve

ter že prekriva ploskve (Patru 2009). Otrok v predšolskem obdobju potrebuje možnosti

za svobodno likovno izražanje, da se lahko polnovredno razvija. S slikanjem raziskuje

vidni svet in svoje upodobitve gradi na podlagi novih izkušenj o svetu, v katerem živi

(Marjanovič Umek 2008).


2

2 TEORETIČNI DEL

V literaturi se srečamo s poimenovanji ali z razlago pojma »slikarstvo«. V SSKJ (1997)

zasledimo, da je slikanje umetniška dejavnost, pri kateri na neko podlago (platno,

papir, omet) nanašamo barve. Karim (2011: 106) navaja, da je slikarstvo oblikovanje

likovnih del na ploskvi, pri kateri je glavno izrazno sredstvo barva. Slikanje je v

predšolskem obdobju v praksi drugo najpomembnejše likovno področje, med katere

sodijo tudi risanje, kiparstvo, grafika in oblikovanje prostora. Pri vseh teh področjih se

otroci izražajo z različnimi tehnikami (Vrlič 2001). Otrok je lahko pri svobodnem

izražanju ustvarjalen na vseh področjih, tudi pri slikarstvu (Kurikulum za vrtce 2004).

Pablo Picasso: »Vsak otrok je umetnik. Težava je v tem, kako naj ostane umetnik, ko

enkrat odraste« (Uči se iz preteklosti, ustvarjaj prihodnost. Umetnost in avtorska

pravica 2011: 9).

2.1 Slikanje v predšolskem obdobju

Slikarsko ustvarjanje otrok je v predšolskem obdobju pomembno sredstvo za njihov

jezikovni, čustveni in družbeni razvoj. Otrok si razvija zmožnost opazovanja in usmeri

pozornost do tega, kar ga v okolju zanima. Sposobnost uporabe barv in materialov mu

nudi veselje do slikarskih del. Zato je priporočljivo, da imajo otroci v likovnem kotičku

na voljo veliko raznolikega materiala, orodij in podlag za ustvarjalne dejavnosti ter

umetniških reprodukcij kot spodbude za delo. Spodbujati jih je potrebno tudi k uporabi

oči in rok ter da si pridobijo znanja o različni uporabi materialov in tehnik za določene

namene. Otrokove upodobitve v sliki veliko povedo o otroku samem, njegovi situaciji,

razvoju, predstavah in potrebah, zato jih je potrebno spoštovati. To, kar otroci naslikajo,

sami doživljajo kot pomembno (Dolar Bahovec in Bregar Golobič 2004). Izdelek, ki

nastane pri slikanju, je slika. Slika je ploska površina, pokrita z barvami, ki so

razvrščene v nek določen red (Maurice Denis v Butina 1995). Vzgojitelji s pogovorom o

pomenu in vsebinah otroškega dela spodbujajo pri otrocih zanimanje za lastno

ustvarjalnost in za ustvarjalnost drugih otrok. Najmlajši otroci pri igri s prstnimi barvami

razvijajo svoja čutila in kmalu lahko začnejo uporabljati različne slikarske materiale

(npr. čopiče in barve). Starejše otroke pa spodbujamo k raznoliki lastni ustvarjalnosti in

k opazovanju podrobnosti ter odtenkov. Z demonstracijo uporabe različnih slikarskih

materialov, orodij in tehnik vzgojitelj navdušuje otroke za nadaljnji razvoj ter

ustvarjanje. V predšolskem obdobju vse otrokove izdelke shranjujemo in tako sledimo

njegovemu razvoju (Dolar Bahovec in Bregar Golobič 2004).


3

2.1.1 Likovno izrazilo slikanja – barve in njihovi odnosi

Svet brez barv si je nemogoče predstavljati, zato barve sprejemamo kot nekaj

samoumevnega in o njih ne razmišljamo. Barva je v resnici le možganska zaznava

svetlobnega valovanja. Brez svetlobe (naravne ali umetne) ni barv. Če predmeti

odbijejo vse svetlobne žarke, so beli, če pa jih vse vpijejo, so črni (Tacol 1996).

»Doživljaj barve je torej fiziološki, gre pa za izrazito individualno občutenje (barvo vsak

doživlja po svoje)« (Gorjup 2007: 133).

Vrlič (2001) deli barve na: spektralne (barve barvnega spektra) in nevtralne (sive z belo

in črno). Spektralne (mavrične) barve razdeli na osnovne, sekundarne in terciarne.

Osnovne barve (rumena, rdeča in modra) so barve prve stopnje, ki jih ne moremo

dobiti z mešanjem barv med seboj. Te barve so čiste, ker je vsaka izmed njih

neodvisna. Vzgojitelji v vrtcih moramo poskrbeti, da imajo otroci pri slikanju na izbiro

vse tri osnovne barve ter belo in črno. Pomembno je tudi, da otroke seznanimo z

zakonitostmi mešanja barv. Sekundarne barve (oranžna, vijolična, zelena) so barve

druge stopnje, ki jih dobimo z mešanjem osnovnih barv. Z medsebojnim mešanjem

rumene in rdeče dobimo oranžno. Če mešamo modro in rdečo, dobimo vijolično. Pri

mešanju rumene in modre pa dobimo zeleno. Terciarne barve so barve tretje stopnje,

ki jih dobimo z medsebojnim mešanjem dveh sekundarnih barv (Vrlič 2001).

Predšolski otroci v starejši starostni skupini si že sami mešajo barve, pri delu pa jim je

lahko v pomoč barvni krog. Barve na robu barvnega kroga so razvrščene v enakem

zaporedju kot v mavrici. Barvni krog je urejen tako, da iz dveh nasproti stoječih barv

nastane skupek akromatične, nepestre barve. Ločimo dva barvna kroga: svetlobni ali

spektralni (naravni) in snovni ali pigmentni barvni krog. Svetlobni barvni krog velja za

mešanje svetlob, kjer se komplementarne svetlobe mešajo v belo svetlobo. Glavna

svetlobna para sta rumena proti modri in zelena proti rdeči. Pigmentni barvni krog velja

za mešanje barvnih snovi, kjer nam mešanice komplementarnih barv dajo črno oziroma

temno sivo barvo (Butina 2000).


4

Slika 1: Barvni krog (Tacol 1996: 48)

Komplementarne barve predstavljajo največje kontraste med spektralnimi barvami. Z

besedo komplementarni označujemo dve barvi, ki se med seboj dopolnjujeta. To so

barve, ki si v barvnem krogu stojijo nasproti (rumena in vijolična, oranžna in modra ter

rdeča in zelena). Ugotovimo lahko, da vsak komplementarni par vsebuje vse tri

osnovne barve. Rumena, rdeča, modra, oranžna, vijolična in zelena so barve barvnega

spektra ter veljajo za čiste barve. Različne rjave (zemeljske) barvne tone dobimo z

mešanjem vseh treh osnovnih barv (Vrlič 2001).

Vsako barvo določajo tri dimenzije:

· barvnost,

· svetlost in

· nasičenost.

Glavna lastnost barv je njihova barva (barvnost ali kroma). Zato delimo barve na

rumeno, rdečo, modro, vijolično, oranžno … Glede na stopnjo svetlobe oziroma

svetlosti (vsaka barva ima svojo) delimo barve na dve ravni. Spektralne barve so že v

svoji čisti obliki različno svetle (najsvetlejša je rumena, sledijo ji oranžna, rdeča in

zelena, modra, vijolična). Svetle barve lahko laže temnimo (z dodajanjem črne), temne

pa laže svetlimo (z dodajanjem bele). Rumeno barvo načeloma temnimo z dodajanjem

temno rjave, ker lahko pri dodajanju črne dobimo umazan zelen ton. Čiste, intenzivne

barve so nasičene, z dodajanjem sive barve pa dobimo nenasičene ali nepestre barvne

tone. Otrokom v vrtcu lahko z uporabo barvnega televizorja prikažemo nasičenost barv


5

tako, da z reguliranjem intenzivnosti barv spreminjamo sliko od čezmerno intenzivnih,

preko normalno intenzivnih barv do črno-bele slike. Tako od barv ostane samo stopnja

njihove svetlosti. Svetlostne vrednosti barv lahko otrokom prikažemo na podoben

način. V svetlo sivo barvo se spremenita rumena in oranžna, temno sivi pa postanejo

modri, vijolični in rjavi barvni toni (prav tam).

Barvni odnosi oziroma barvna nasprotja (oblikovna in barvna) igrajo pri slikarskem delu

mlajših otrok pomembno vlogo. Otroci se seznanjajo s sledečimi barvnimi nasprotji:

· barva proti barvi,

· svetlo-temno,

· toplo-hladno,

· komplementarni pari in

· količinsko nasprotje barv (prav tam).

Trije osnovni barvni toni sestavljajo najmočnejše nasprotje barve proti barvi, ker nimajo

nič skupnega. Nasprotje sekundarnih barv (druge stopnje) ni tako močno, saj le-te

vsebujejo enake barvne tone (zelena in oranžna vsebujeta rumeno, oranžna in vijolična

rdečo, vijolično in zeleno pa povezuje modra barva). Otroci v prvem starostnem

obdobju večinoma slikajo z osnovnimi barvami in zeleno, čeprav je ta sekundarna

barva. Mlajši predšolski otroci potrebujejo za slikanje osnovne barve in zeleno, belo ter

črno. Starejši predšolski otroci pa slikajo tudi z vsemi barvami druge stopnje, z rjavimi

barvnimi toni ter različnimi toni istih barv. Najmočnejše svetlo-temno nasprotje

predstavljata bela (odbija vso svetlobo) in črna barva (vpija vso svetlobo). Najbolj

izrazito svetlo-temno barvno nasprotje spektralnih barv ustvarjata rumena in vijolična

barva. Pri slikanju na temnejše podlage ponudimo otrokom svetlejše, pri slikanju na

svetlejše podlage pa temnejše barve. S toplo-hladnim nasprotjem seznanjamo

predšolske otroke na praktični ravni, tako da pojav teh barv povežemo z izkušnjami. V

igralnici lahko uredimo hladen in topel kotiček, ki ga zapolnimo s toplimi (rdeča,

oranžna in rumena) ter hladnimi barvami (zelena, modra in vijolična) ali fotografijami

(puščava, poletje, požar, zima, led …). Pri slikanju z določenim barvnim parom (z rdečo

in zeleno, modro in oranžno ali vijolično in rumeno) se otroci spontano seznanjajo s

konkretnim barvnim pojavom. Za boljšo popestritev slikarskega dela jim ponudimo še

belo in črno barvo. Drugi način vpletanja komplementarnega nasprotja je, da otrok na

barvno podlago slika z njeno nasprotno barvo. Podobno lahko otroci slikajo tudi s

toplimi in hladnimi barvami ter si razvijajo občutljivost za barvne odnose. Za

enakovredno količinsko nasprotje potrebujejo intenzivnejše barve manjšo površino,

manj močne barve pa večjo. Spektralne barve na nas učinkujejo različno, svetlejše


6

barve so intenzivnejše od temnih. Najmočnejša barva je rumena, sledijo oranžna,

rdeča, zelena, modra in vijolična (prav tam).

Butina (2000) v svoji knjigi Mala likovna teorija prav tako opisuje barvne kontraste, ki jih

povzema po Johannesu Ittnu. Vendar k naštetim kontrastom Vrlič dodaja še dva:

simultani (in sukcesivni) kontrast ter kontrast barvne kakovosti. Simultani kontrast je

najbolj neposreden izraz naravnega prizadevanja za ravnovesje (izraz zakona barvne

harmonije). Simultane barve v resnici ni, nastane le v našem očesu. Vsaki dani barvi

naše oko sočasno priredi njeno komplementarno barvno dopolnilo (rumeni priredi

vijolično, oranžni modro in rdeči zeleno). Nasprotja med motnimi in zasivljenimi ter

čistimi in sijočimi barvnimi odtenki označimo kot kontrast barvne kakovosti. Njegov

učinek je odvisen od kromatskega konteksta, v katerem se barvni ton nahaja. Barvni

odtenek je razen bolj zasivljenega lahko sijoč, ob čistejšem pa učinkuje motno in

nevtralno. Barvam njihovo čistost zmanjšamo na štiri načine: lahko jih zmešamo z belo,

s črno, sivo ali s komplementarno barvo.

V reviji Likovna vzgoja smo zasledili raziskavo, ki so jo opravili s predšolskimi otroki

med 4. in 6. letom starosti. Osredotočili so se na otroški odnos do barve in v članku

zapisali naslednje rezultate. Otroci svoje izkušnje in občutke izražajo z določenimi

barvami. Za izražanje pozitivnih čustev (sreča, veselje) najpogosteje uporabijo svetle

barve (rumeno, rdečo), s temnimi barvami (črno, modro) pa najpogosteje izražajo

negativna čustva (jeza, žalost). Pri priljubljenosti barv med dečki in deklicami ni večjih

razlik (Šupšáková 2006).

Slika 2: Igra z barvo


7

2.1.2 Razvoj likovnega izražanja z barvo

Otroci so pri likovnem ustvarjanju v obdobju do tretjega leta starosti usmerjeni na

risanje predmetov in barva jih ne zanima (predmete ločujejo po obliki in ne po barvi).

Kadar ima otrok na voljo slikarski material (barvne svinčnike, flomastre …), uporablja

različne barve, ki mu pridejo pod roko. Barve na otrokovem slikarskem delu so

neodvisne od predmeta, ki ga naslika, saj je izmenjavanje barv zanj igra. Človeške

figure so različnih barv, saj te v tem starostnem obdobju ne vplivajo na otrokovo

slikarsko izražanje. Uporaba različnih barv, tehnik in materialov, ki jih otrok uporablja,

ima močan vpliv na njegov razvoj dojemanja barve, saj se jih uči prepoznavati. Mlajši

otroci z barvami niso obremenjeni in jih uporabljajo odprto. Barva jim predstavlja

veselje in spodbudo za delo (Vrlič 2001).

Med četrtim in petim letom starosti otroci izbirajo barve glede na svojo naklonjenost in

ne na podlagi vizualnih podatkov. Otroci večinoma uporabljajo pestre in kontrastne

barve (obraz je moder, lasje vijolični …). Otrok mora imeti v tem obdobju na voljo čiste

barvne tone, saj si le tako lahko razvija občutljivost za barve. Nesmiselno je otroku

odtegovati možnost slikanja z močnimi barvami in ga siliti v uporabo pastelnih barv

(prav tam).

V obdobju med petim in sedmim letom starosti otrok pri slikanju barve uporablja zelo

raznoliko. Oblike in barve ustvarja istočasno, ne da bi si oblike naprej obrisal. Otrok

barve z lahkoto izmenjuje, nekaterim predmetom pa dodeljuje stalno barvo (strehe so

rdeče, sonce je rumeno …). Spodnji rob slike otroci pobarvajo zeleno, kar predstavlja

travo. Modra barva zgoraj pa predstavlja nebo. Te stalne barve na otroških slikarskih

delih niso vedno odraz resnične barve predmeta, ampak predstavljajo le

poenostavljene barvne znake. Otroci torej na podlagi različnih barvnih vtisov iz narave

izberejo izmed ponujenih barv ustrezen ekvivalent (barvo, ki predstavlja splošni barvni

vtis). Starejši predšolski otroci se ne ozirajo na barvne odnose in travo obarvajo zeleno,

čeprav se ta na zeleni podlagi ne loči od ozadja. Torej sledijo upodabljanju usvojenih

barvnih znakov, ne glede na kontrastnost slike. Zato je primerno, da vzgojitelji v vrtcih

spodbujamo otroke k svobodnemu slikarskemu izražanju, kjer lahko spontano izbirajo

barve, ne glede na njihovo skladnost z naravo. Uporaba bele barve na obarvani

podlagi ima pozitivno lastnost, njena uporaba na beli podlagi pa se zdi otrokom

nesmiselna (prav tam).


8

2.1.3 Cilji in naloge na področju slikanja

Vrlič (2001) navaja naslednje cilje in naloge na področju slikanja predšolskih otrok:

2–4 leta

· Razvijanje prvih stikov s slikarskimi materiali,

· spontano, svobodno slikanje s prsti,

· navajanje na uporabo slikarskega materiala, orodij in podlag (npr. drža in

uporaba čopičev),

· nanos raznolikih barv na različno obarvane površine,

· razvoj barvne občutljivosti in

· prepoznavanje osnovnih barv (rumena, rdeča, modra).

4–5 let

· Izražanje čustvenih stanj z uporabo barve,

· svobodno slikanje s samostojno barvno izbiro,

· razvoj barvne občutljivosti,

· navajanje na osnovno mešanje barv (sekundarne barve),

· prepoznavanje večjega števila barv,

· barvanje večjih površin,

· slikanje na podlage različnih barv in

· obvladanje in uporaba materialov ter postopkov (rezanje s škarjami, lepljenje z

lepilom, namakanje in brisanje čopiča …).

5–7 let

· Natančnejše barvanje cele slikarske ploskve,

· samostojno mešanje barv (sekundarne in terciarne barve),

· svetlenje in temnenje barvnih tonov,

· spodbujanje otrokove naklonjenosti do določenih barv,

· negovanje spontanega otrokovega odnosa do barv,

· slikanje na podlage različnih barv,

· slikanje na velike površine,

· spontana igra z barvo in

· prepoznavanje večine barv ter pojma svetla in temna barva.


9

3 SLIKARSKE TEHNIKE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Otroci se pri slikanju ukvarjajo in izražajo z barvami ter njihovimi odnosi (Marjanovič

Umek idr. 2008). Že v vrtcu se pri likovni dejavnosti srečujejo z različnimi tehnikami.

Tako se na področju slikarstva seznanjajo s tehnikami, ki jih razvrstimo v tri skupine.

Te so: suhe in mokre slikarske tehnike ter lepljenka (Vrlič 2001). Pomembno je, da

otroke v predšolskem obdobju spodbudimo k uporabi različnih slikarskih tehnik

(materialov in podlag), saj si na tak način pridobijo veliko znanja o načinu njihove

uporabe (Dolar Bahovec in Bregar Golobič 2004). Mnogo slikarskih tehnik ima velik

sprostitveni značaj, obenem pa z njimi otroku nudimo svobodno likovno igro (Vrlič

2011).

Slika 3: Otrok pri ustvarjanju

3.1 Suhe slikarske tehnike

Za izražanje s suhimi slikarskimi materiali je značilno, da otroku nudijo več možnosti za

slikanje podrobnosti. Primerne so za slikanje velikih in manjših površin. Velike površine

omogočajo zanimivo barvitost likovnih del, na manjših pa otroci podrobneje izrazijo

razgibane in tipične teksture. Ena izmed možnosti, na katero pri suhih materialih

običajno pozabimo, je tudi mešanje barv. Mešamo lahko kar neposredno na slikarski

podlagi, in sicer nam to omogočajo oljni pasteli, s pomočjo šrafiranja pa lahko mešamo

tudi flomastre in barvne svinčnike ter tako ustvarimo živahno paleto barv (prav tam).


10

Vrlič (2001) našteva naslednje suhe slikarske tehnike, ki so primerne za likovno-

vzgojno delo v predšolskem obdobju:

· voščenke,

· oljni pasteli,

· barvice in

· barvne krede.

3.1.1 Voščenke

Za začetek likovnega ustvarjanja otrok so voščenke najprimernejši material za delo.

Voščenke so debelejše od drugih materialov, so preproste za uporabo in omogočajo

otrokom, ki še nimajo razvitega prijema ter nadzora pritiska, spontano čečkanje in

tolčenje po podlagi. Otrokom lahko omogočimo širok spekter barv, vendar bodo

voščenke menjavali zaradi igre in ne zaradi določene barve. Skozi igro bodo namreč

spoznavali razlike med sledmi, ki jih je pustila določena barva. Med primerne podlage

za delo z voščenkami sodi risalni list. Slikanje z voščenkami lahko popestrimo na tak

način, da otroci ustvarjajo na tleh ali pa stoje ob slikarskih stojalih, stenah (Vrlič 2001).

Voščenke ponujajo različne možnosti križanja barv in prekrivanja temne barve s svetlo.

Nove barvne tone dobimo z nanašanjem barvnih plasti ene preko druge. Lahko jih

kombiniramo tudi z drugimi slikarskimi tehnikami, kot so npr. vodene in tempera barve

ali gvaš (Tomšič Čerkez in Tacar 2010). Pozitivna lastnost voščenk je tudi ta, da

otrokom pri delu omogočajo upodabljanje podrobnosti, hkrati pa lahko z njimi poslikajo

tudi večje površine. Voščenke lahko pri slikanju na večjih površinah uporabljamo

položno in tako zapolnimo celotno ploskev. Seveda prej odstranimo papir, v katerega

so voščenke ovite (Duh in Vrlič 2003).


11

Slika 4: Delo otroka, starega 3 leta in 9 mesecev

3.1.2 Oljni pasteli

Oljni pasteli so sicer podobni voščenkam, vendar so od njih mehkejši in se bolj drobijo.

Pasteli namreč vsebujejo vosek in olje, zato je njihova sled intenzivnejša in bolj

kakovostna. Pasteli so zelo primerni za slikanje, saj omogočajo intenzivne barvne tone.

Žal pa se v vrtcu manj uporabljajo, ker so dražji in se obrabijo hitreje kot voščenke.

(Vrlič 2001).

Oljni pasteli so drugačni od tradicionalnih pastelov, saj so čvrsti, trši, živobarvni in na

listu puščajo gosto voskasto sled. Ustvarjeni so za hitre, krepke in sproščene poteze,

niso pa primerni za slikanje podrobnosti. Oljni pasteli so preprosti za uporabo in

združujejo vse prednosti oljnih barv. Med seboj se teže mešajo, ker so trdi in vsebujejo

vosek. Za ustvarjanje novih barvnih kombinacij potrebujemo špirit ali terpentin, ki barvo

razredčita. Barve lahko s prstom, prtičkom ali čopičem, namočenim v razredčilo,

neposredno mešamo na podlagi. Lahko pa papir prej namočimo v razredčilo in nato

slikamo nanj. Kombinirajo se lahko tudi z drugimi slikarskimi materiali, vendar so v

glavnem namenjeni samostojni uporabi. Pri delu na gladkem papirju pastel drsi in

nastane zanimiva sled motne barve. Na grobih površinah papirja dobimo z močnejšim

pritiskom risal polne barvne nanose, z nanašanjem obilnih barvnih nanosov pa

ustvarjamo gosto plast (Novak Trobentar 2006).

Papir, najprimernejši za to tehniko, ima izrazito teksturo in obdrži prašnate delce

pastelov, hkrati pa omogoča nizanje barv drugo čez drugo. Pri izbiri papirja imamo na


12

voljo štiri skupine. V prvo sodita papirja Ignres in Canson Mi-Teintes, ki sta idealna za

pastele in ju izdelujejo v številnih barvah. Druga skupina so žametni papirji, ki imajo

značilno žametno mehko površino. Nanjo se pastelne barve dobro primejo in

omogočajo goste barvne nanose. Papir Sansfix spada v tretjo skupino. Njegova

površina je tanka, rahlo zrnata, sprejme veliko barve in omogoča debele nanose

pastelov. Zadnji tip so peščeni papirji, ki imajo značilno peščeno površino, ki daje pri

delu izrazit in hrapav učinek. Podobni so brusilnim papirjem in na njih se pasteli hitreje

izrabijo (prav tam).

Otrokom pri delu z oljnimi pasteli ponudimo tudi kos valovite lepenke, na katero

odlagajo pastele po uporabi. S tem zagotovimo, da se pasteli ne kotalijo po mizi in da

se barve med seboj ne drgnejo druga ob drugo. Umazane pastele najlaže očistimo v

posodi z rižem, ki jo narahlo stresamo, tako da se umazani in prašni delci izločijo (prav

tam).

Slika 5: Delo otroka, starega 5 let in 7 mesecev

3.1.3 Barvice

Barvni svinčniki so narejeni iz pigmentov, povezanih z vezivom. Glede na količino

veziva so svinčniki različno trdi in kakovostni. Ločimo tri skupine barvnih svinčnikov: v

prvo sodijo mehki (kredasti) in dobro prekrivajoči svinčniki, v drugo rahlo oljnati in v

tretjo trdi ter dokaj prosojni (Harrison 2012).

Z barvnimi svinčniki lahko začnemo delati neposredno in ni nam treba čakati, da se

slika posuši. Z njimi je ustvarjanje preprosto, otroci pa se ob delu ne umažejo. Za

ustvarjanje potrebujemo le barvice, papir in šilček. Pomembna je pravilna izbira papirja,

saj lahko spremeni potezo. Hrapav papir ni primeren za delo, ker svinčnik ne prodre po


13

vsej površini. Najustreznejši je srednje gladek papir, na katerem se izrazito vidijo vse

vrste struktur, učinek črt pa je mehkejši. Z močjo pritiska vplivamo na intenzivnost

barvnega tona (Bagnall 2002). Z enakomernim in s ploskovitim nanašanjem barve na

slikarsko podlago je barva najbolj izrazita. Barvne svinčnike lahko pri slikanju

nanašamo v več smereh (vodoravno, navpično, poševno ali krožno) (Tomšič Čerkez in

Tacar 2010).

Pri ustvarjanju je pomembno, da imamo pri roki tudi šilček, ki ustreza debelini barvnega

svinčnika. Na tržišču so na voljo tri vrste šilčkov: navadni nož, ročni in avtomatični

šilček (Bagnall 2002). Prvi stik z barvnimi svinčniki dobijo otroci že zelo zgodaj in si

tako pridobivajo izkušnje na področju fine motorike. Otroci v starejši skupini barvice

šilijo sami, v mlajši skupini pa to delo opravijo vzgojiteljice.

Za ustvarjanje z barvnimi svinčniki ne potrebujemo široke palete različnih svinčnikov,

saj je barve mogoče mešati neposredno na papirju. Barve lahko mešamo na različne

načine, najbolj znan način je šrafiranje (Harrison 2012). Metoda šrafiranja je

predšolskim otrokom neznana, vendar jo pogosto zasledimo v njihovih izdelkih. Ob

nanašanju barve čez barvo otroci spontano ustvarjajo nove barvne tone.

Barvice imajo otroci v vrtcu vedno na voljo, saj so shranjene v likovnem kotičku in lahko

dosegljive. Komplet barvnih svinčnikov je lahko shranjen v lončku ali v stojalu, v

katerem ima vsaka barva svoje mesto. Barvne svinčnike lahko razvrščamo tudi glede

na tople in hladne barve. Vedno jih shranjujemo z navzgor obrnjeno konico, da se ta ne

uniči.

Slika 6: Delo otroka, starega 4 leta


14

3.1.4 Barvne krede

Pozitivna lastnost kred je, da so med cenejšimi materiali, zato jih lahko imamo v večjih

količinah. Z večjo količino bomo tudi bolj motivirali predšolske otroke, ki se bodo

sproščeno in neobremenjeno izražali. Za slikanje s kredami so najprimernejše trše

podlage, kot so na primer tabla, pločnik ali prazen zid. Pri tem otroke tudi navajamo in

spodbujamo k ustvarjanju na večjih površinah. S kredami se naj otroci izražajo na čim

svobodnejši način. Pri slikanju na tablo lahko otrokom omogočimo tudi brisanje (Vrlič

2001). Žal pa imajo krede tudi negativno lastnost, saj so zelo občutljive in se rade

lomijo (Bagnall 2002).

Otroci se tehnike slikanja z barvnimi kredami naučijo spontano skozi igro. Pri

ustvarjanju podlage ne poslikajo z barvnimi kredami, temveč pobarvajo le figure in

predmete. Na hrapavem papirju deluje kreda za tablo kot pastel (Meyers 1975).



15

3.2 Mokre slikarske tehnike

Med vsemi slikarskimi tehnikami so mokre tehnike tiste, ob katerih najprej pomislimo

na mešanje barv in ustvarjanje široke palete novih odtenkov. Na otroke vplivajo

motivacijsko in sproščujoče. Pozitivno pri delu z njimi je tudi to, da otrok ne uporablja

šablon in da ne izgublja časa s podrobnostmi (Vrlič 2001).

Kadar uporabljamo za slikanje mokre slikarske tehnike, moramo poskrbeti za ustrezno

zaščito okolice, primerno slikarsko podlago, ustrezne čopiče, krpico za brisanje ter

širšo posodico z vodo. Čopiče, s katerimi slikamo, razvrščamo v dve skupini – na

mehke in trše oglate čopiče. Mehke uporabljamo, kadar slikamo s tekočimi barvami,

oglate pa za nanašanje gostejše barve. Ker pa so mokri materiali odlični za mešanje

barv, ne smemo pozabiti na palete za mešanje. Te naj bodo iz ustreznega nevpojnega

materiala in bele barve. Uporabimo lahko kos plastike, keramično ploščico, krožnik iz

stiropora ali druge ustrezne palete, ki jih imamo na voljo (prav tam).

Vrlič (2001) navaja najustreznejše tehnike za likovno-vzgojno delo v predšolskem

obdobju:

· vodene barve,

· tempera barve,

· gvaš,

· barvni tuši,

· vodotopne in nestrupene zidne barve,

· prstne barve,

· flomastri in

· naravne barve.


16

3.2.1 Vodene barve

Preden se predšolski otroci srečajo s slikanjem z vodenimi barvami, morajo obvladati

določeno zaporedje postopka dela. Postopek pri tej tehniki je naslednji: najprej

namočijo čopič v lončku z vodo, nato mešajo in raztapljajo barvo, dokler ni dovolj

gosta za uporabo, sledi slikanje. Zatem sperejo čopič, ga po potrebi obrišejo, nato se

celoten postopek ponovi. Komplet vodenih barv izbiramo glede na starostno obdobje

otrok. Mlajšim otrokom v vrtcu ponudimo manjši spekter različnih akvarelnih barv, ki naj

bodo v večjih posodicah. Otroci naj imajo na voljo šest različnih barv, in sicer naj bodo

to osnovne barve (rumena, modra, rdeča) ter še zelena, bela in črna. Kompleti za

starejše otroke pa običajno vsebujejo dvanajst različnih vodenih barv, s katerimi

spoznavajo in raziskujejo odtenke enakih barv (Vrlič 2001).

Z vodenimi barvami otroci slikajo s tehniko mokro na mokro. Mokro podlago jim lahko

pripravimo vnaprej, lahko pa si jo ob nazorni demonstraciji pripravijo sami (od četrtega

leta naprej). Priskrbeti jim moramo mehke čopiče, posodo z vodo, gobico in prazno

mizo, ki jo zmočijo z namočeno gobico. Na mizo nato položijo list papirja, ga pogladijo

in zmočijo, da se prilepi na mizo, ter pričnejo s slikanjem. Otroke moramo naučiti tudi,

kako se mokre slike prenašajo. Papir morajo prijeti za nasprotna vogala in ga nesti v

vodoravnem položaju, da od njega ne kaplja (prav tam). Tehnika slikanja mokro na

mokro je za otroke izredno vznemirljiva, saj vodene barve dobijo popolnoma nove

razsežnosti in ustvarjajo mehkobo vzdušja. Nikoli ne moremo natančno vedeti, kaj se

bo zgodilo, saj so učinki tehnike odvisni od več dejavnikov (vrsta papirja, razredčenost

barve in lastnosti pigmentov v barvah). Kadar mokri barvi dodamo drugo mokro barvo,

se ti ne zlijeta popolnoma (Harrison 2012).

Slika 8: Delo otroka, starega 6 let in 2 meseca


17

Za delo z vodenimi barvami v vrtcu potrebujemo paleto, čopiče, papir, lonček z vodo in

zaščitna oblačila. Izbira primerne slikarske palete je pomemben del slikanja, saj si na

njej pripravljamo barvne mešanice. Za paleto je primerno uporabiti tudi staro posodo ali

krožnike. Za delo z vodenimi barvami potrebujemo paleto z ugreznjeno površino, ki je

dovolj globoka, da se na njej obdrži mešanica vode in barve. Na njej mora biti dovolj

prostora za vse barve, ki jih potrebujemo. Na voljo imamo manjše ali večje palete

različnih oblik, z več ali manj posodicami hkrati. Materiali, iz katerih so izdelane palete,

so običajno keramika, plastika ali emajlirana kovina. Značilnost klasične palete je, da je

lahka, vzdržljiva in poceni, vendar pa odbija vodo, kar povzroči, da se barvne mešanice

oblikujejo v kepice. Slabost klasične palete je tudi, da se sčasoma moteče obarva in

izgubi prvotno belino (Novak Trobentar 2006).

Pri slikanju z vodenimi barvami so najprimernejši čopiči iz soboljevine (fino krzno), ki so

ob pravilni negi praktično neuničljivi, vendar so precej dragi. Namesto njih se

najpogosteje uporabljajo sintetični čopiči, čopiči iz mešanice umetnih vlaken in

soboljevine ter čopiči iz drugih naravnih mehkih materialov (volovske in veveričje

dlake). V vrtcu imamo na voljo okrogle in ploščate čopiče. S ploščatimi otroci

poslikavajo večje površine, zato jim za začetek zadostuje le en čopič. Okrogle čopiče

jim ponudimo v različnih velikostih, manjši so namenjeni slikanju podrobnosti (Harrison

2012). Na izbiro pa imamo še ovalne in pahljačaste čopiče (Novak Trobentar 2006).

Najmanj primerni za delo z vodenimi barvami so ceneni čopiči, ki so priloženi kompletu

vodenih barv. Ti so običajno izdelani iz dlake ponijev in niso dovolj čvrsti. Prav tako

niso primerni pretrdi čopiči in čopiči z razcepljenimi dlakami. Značilnost čopičev za

vodene barve je, da omogočajo prenos velikih količin tekočine in natančne poteze.

Čopič mora biti zato mehak, čvrst in prožen, obdržati mora prvotno obliko (Zorec 2003).

Otroke v vrtcu navajamo na pravilno čiščenje in shranjevanje čopičev. Po temeljitem

umivanju iz čopičev vedno iztisnemo odvečno vodo in jih položimo na pladenj, da se

posušijo. Posušene čopiče po velikosti razvrstimo v lončke, z navzgor obrnjeno konico.

Otroci z vodenimi barvami slikajo samo na papir. Vsi papirji pa niso primerni za

kakovostno delo z vodenimi barvami. Izbiramo lahko med gladkimi (malo ali nezrnat) ali

hrapavimi (s teksturo). Najbolj vsestransko uporaben je srednjezrnati papir, mora pa

biti dovolj gost, snežno bel in dovolj debel. Otrokom ne ponujamo obarvanega papirja,

saj ta slabi svetlost barv (Zorec 2003).


18

3.2.2 Tempera barve

Beseda »tempera« je izpeljanka iz latinskega glagola (temperare) in pomeni mešati v

pravem razmerju. Tempera barve dobimo z mešanjem pigmentov barv z vezivi (jajca,

mleko, živalsko lepilo). Topilo (voda) raztopi različne pigmente in omogoči, da jih

mešamo, vezivo pa poveže različne elemente (Merlo 2009).

Na predšolski stopnji se srečujemo z dvema postopkoma slikanja z vodenimi krijočimi

barvami. Pri prvem postopku, ki je primeren za mlajše predšolske otroke, otrokom v

vrtcu ponudimo lončke z barvami in več čopičev, tako da ima otrok za vsako barvo svoj

čopič. Pri slikanju tako ne menjuje le barv, ampak tudi čopiče. Tak način je zanje

ustrezen, saj še ne obvladajo postopkov spiranja in brisanja čopičev. Pri drugem

postopku pa ima vsak otrok en (svoj) čopič, lonček z vodo in krpico za brisanje. Ko

menjuje barve, otrok čopič spere in ga obriše. Tak način dela omogoča otrokom

mešanje barv, zato je dobro, da otroke čim prej navadimo nanj. Mešanje barv je

namreč ena izmed najpomembnejših lastnosti slikanja z vodenimi prekrivnimi barvami.

Vzgojitelj pa izbira vrsto postopka tudi glede na zastavljene cilje. Prvi način izbere,

kadar želi, da se otroci ob slikanju sproščeno izražajo in intenzivno ukvarjajo z barvami

ter njihovimi odnosi. Če jim ponudimo čopiče, pomočene v barve, se tudi manj

ukvarjajo s postopkom dela oziroma jih postopki manj ovirajo pri izražanju. Drugi način

pa vzgojitelj izbere, ko želi doseči naslednje cilje: seznanjanje/utrjevanje postopkov

slikanja, usvajanje/utrjevanje postopkov slikanja z enim čopičem, spiranje in brisanje

čopiča, menjava umazane vode itd. (Vrlič 2001).

Tako kot pri vodenih barvah, otroci tudi pri slikanju s tempera barvami potrebujejo

papir, paleto, čopiče, lonček z vodo in zaščitna oblačila. Postopek pri slikanju s

tempera barvami je naslednji: najprej otroci iz spodnjega dela tube iztisnejo barvo na

paleto, nato jo z mokrim čopičem nežno premešajo in prenesejo v čisti prekat. Tam jo

tako dolgo redčijo, dokler ne dobijo želenega odtenka. Otroci imajo na voljo dvanajst

odtenkov barv in belo. Vse želene barve si lahko starejši predšolski otroci sami

zmešajo iz treh osnovnih barv (Zorec 2003).

Tempera barve so vodene barve v tubi. Omogočajo dokaj natančno doziranje barv.

Predšolski otroci lahko pri doziranju iztisnejo preveč barve, zato ostane neuporabljena.

Sestavine, iz katerih so izdelane tempera barve, so skrbno izbrane in visoko

kakovostne. Te barve so mehke in se ob stiku z vodo hitro raztopijo, kar otrokom

omogoča preprosto slikanje. Rezultat mešanja so močne in svetleče barve, pa tudi


19

mehke in prosojne. Otroke v vrtcu opozarjamo, da je potrebno tubo po uporabi dobro

zapreti, da se pokrovčki ne pomešajo med seboj in da se barva ne posuši. Negativna

lastnost tempera barv je, da se sčasoma posušijo in strdijo ter niso več uporabne (prav

tam).


3.2.3 Gvaš

Med mokre tehnike slikanja uvrščamo tudi tehniko gvaš (Bagnall 2002). Beseda

»gvaš« prihaja iz italijanščine (guazzo) in pomeni vodena barva (Tacol 1996). Pri tej

tehniki gre za mešanje vodenih barv z belo tempero. Same vodene barve ne

omogočajo pokrivnosti, zakrivanja napak ali slikanja s svetlo barvo preko temne,

medtem ko nam dodatek bele tempere pri gvašu to omogoča. Gvaš je preprostejši od

tempera barv in ima zelo jasne ter globoke tone. Otroci lahko spreminjajo ali

preslikavajo svoje slike, saj gvaš vsebuje bela polnila, ki krijejo. Barve se hitro sušijo

(Bagnall 2002).

Gvaš je podoben tehniki slikanja s tempera barvami, zato otrokom ponudimo enake

čopiče (okrogle iz kunjih dlak) (Tacol 1996). Primerna sta debel akvarelni papir in

lepenka, ki se na vlagi ne gubata. Otrokom lahko ponudimo papir na tonirani osnovi,

hrapav ali gladek, ne sme pa biti premehak. Otroci lahko delajo tudi z lopaticami

(Bagnall 2002). Palete za delo z gvašem so enake kot pri slikanju z vodenimi in

tempera barvami (Novak Trobentar 2006).


20


3.2.4 Barvni tuši

Značilnost barvnih tušev so izredno intenzivne barve, ki se med seboj odlično mešajo.

Kadar z njimi slikamo na mokro podlago, pa se tudi močno razlivajo. Tuši so tekoči in

zato primerni za pihanke, saj otroci s pihanjem kapljic barve mešajo med seboj in tako

ustvarjajo nove, čudovite barvne kompozicije. Primerni so tudi za dodajanje k drugim

tehnikam in za laviranje (Vrlič 2001).

Načini slikanja s tuši so različni: uporabljamo jih kar iz stekleničk, med seboj jih lahko

mešamo ali redčimo z vodo. Z nanašanjem črnega tuša s čopičem ali peresom lahko

mešamo barvne tuše ali jih kombiniramo z akrilnimi barvami, ogljem ali oljnimi pasteli

(Harrison 2012).

Slika 11: Delo otroka, starega 6 let in 3 mesece


21

3.2.5 Vodotopne in nestrupene zidne barve

Razen s tipičnimi in z običajno uporabljenimi materiali, lahko otroci ustvarjajo tudi z

navadnimi stenskimi pleskarskimi barvami. S temi barvami naj otroci slikajo na večje

površine, kot so stene, betonske ograje ali kartonaste embalaže. Pri slikanju na večjih

površinah naj otroci uporabljajo debelejše čopiče, lahko pa tudi manjše pleskarske

valjčke. Notranje zidne barve so vodotopne in preproste za uporabo, med seboj pa jih

lahko tudi mešamo. Ker so fasadne akrilne barve vodoodporne, so primerne za

zunanjo uporabo. Otroke moramo pred slikanjem z njimi ustrezno obleči in zaščititi

(Vrlič 2001).

Prednost slikanja z akrilnimi barvami je hitro sušenje, kar omogoča hiter nanos novih in

prekrivajočih slojev, vendar pa barv zaradi hitrega sušenja žal ne moremo premikati po

podlagi. Po sušenju postanejo akrili čvrsti in netopni, vsak nov nanos prekrije

spodnjega, ne da bi ga spremenil. Edinstvena lastnost akvarelov je tudi, da lahko z

njimi slikamo na vse površine (platno, papir, risalna deska), te pa ne potrebujejo

nobene predpriprave. Akrilno barvo sestavljata v vodi raztopljen pigment in polimerska

smola, ki predstavlja vezivo. Akrilne barve so vodotopne, zato čopiče čistimo z vodo.

Na voljo so v tubah, lončkih in plastenkah (Harrison 2012). Pri slikanju z akrili lahko

uporabimo samo barvo ali pa jo redčimo z vodo. Kadar uporabimo barvo neposredno iz

tube, ustvarimo na slikarski površini gosto teksturo. Akrili so neprosojni, če pa jim

dodamo primesi, je lahko učinek barve svetlejši, matiran, prosojen, gladek ali s teksturo

(Novak Trobentar 2006).

Za slikanje z vodotopnimi in nestrupenimi zidnimi barvami potrebujemo čopiče, paleto

in več posodic z vodo. Najprimernejša je plastična ali plastificirana paleta, saj njena

gladka in nevpojna površina preprečuje sprejemanje barv. Na takšni paleti barvo brez

težav odstranimo, česar na leseni paleti ne moremo. Na voljo imamo tudi mokro paleto,

na kateri ostanejo barve dalj časa sveže. V plitvem pladnju te palete leži mokra

tkanina, prekrita s tankim membranastim papirjem, in preprečuje prehod goste akrilne

barve. Mokro paleto lahko izdelamo tudi v vrtcu. Namočeno kuhinjsko brisačo položimo

v plastično posodo, čez njo pa položimo pergamentni papir, ki služi kot membrana

(prav tam). Harrison (2012) navaja, da lahko pri delu z akrilnimi barvami uporabimo

paleto iz stekla. Za slikanje z akrilnimi barvami uporabljamo trše čopiče od čopičev za

vodne barve. Za podrobnosti in tanke barvne nanose pa lahko kljub temu uporabimo

mehke akvarelne čopiče. Za slikanje z akrili so primerni naravni in tudi sintetični čopiči.


22

Med delom uporabljene čopiče polagamo v plitvo posodo z vodo, da jih vlažimo. Po

slikanju jih operemo le z milom in s toplo vodo.

Če se zgodi, da se barva na čopičih zasuši, jih čez noč namočimo v metilni alkohol, da

se barva omehča (Novak Trobentar 2006). Akril je obstojen na svetlobi in ohranja

enako intenzivnost v mokrem in tudi v suhem stanju (Bagnall 2002).


3.2.6 Prstne barve

S prstnimi barvami lahko otroci packajo, kolikor želijo, saj so barve nestrupene in ravno

prav goste. Najpomembnejša značilnost slikanja s prsti je v neposrednem stiku z barvo

in spoznavanju lastnosti materiala. S prstnimi barvami lahko ustvarjajo otroci vseh

starosti (Vrlič 2001). Najmlajši otroci si pri igri s prstnimi barvami razvijajo čustva in

čutila (Dolar Bahovec in Bregar Golobič 2004).

Material, namenjen slikanju s prstnimi barvami, je naslednji: prstne barve in papir, ki

odbija vodo (da se barva na njem obdrži čim dlje). Pri slikanju s prstnimi barvami barvo

nanesemo namerno ali slučajno na večjo površino papirja. S prsti ali z rokami barvo

spontano razmažemo. Pri delu lahko nastanejo okrasne slike, čeprav to ni naš namen.

Pri slikanju s prstnimi barvami ni pomemben izdelek, ampak sprostitev pri ustvarjanju.

Otroci pri pacanju barve nadvse uživajo. Tehnika slikanja s prsti je našla v svoje mesto

tudi med terapevtskimi metodami (Meyers 1975).


23

Slika 13: Delo otroka, starega 2 leti in 6 mesecev

3.2.7 Flomastri

Pozitivna stran flomastrov je hitro in netežavno delo. Zaradi svežih in živih barv, ki jih

vsebujejo flomastri, so likovna dela zelo privlačna. Če potegnemo s flomastrom čez

drugo barvo in ga ne očistimo, ostanejo v naslednji potezi njeni ostanki. Flomastrov, ki

se začno sušiti, ni potrebno zavreči, saj je prav s takšnimi mogoče ustvariti pestre

strukture in barvne odtenke. Flomastre je priporočljivo hraniti na hladnem (Bagnall

2002). Najprimernejši za delo v predšolskem obdobju so flomastri na vodni osnovi, s

katerimi se otroci izražajo na gladki podlagi. Pri delu lahko uporabljamo hrbtne strani

koledarjev, vendar moramo preveriti, ali se flomastri primejo na podlago. Na pregladki

podlagi se lahko flomastri razmažejo, kar je lahko za otroka negativno. Lahko pa to

možnost načrtno vključimo v ustvarjanje. Pomembno je tudi, da otrok ne silimo v

barvanje večjih površin (Vrlič 2001).

Flomastri so pri slikanju na prostem ali v igralnici priročen, učinkovit in živobarven

slikarski pripomoček. Za delo so zelo priročni, saj so lahki in čisti, brez nerodnih barv,

palet in posod z vodo. Edina slaba stran tehnike slikanja s flomastri je, da ti vsebujejo

barvila namesto pigmentov, zato barve na papirju sčasoma obledijo. Otroške izdelke

zato shranjujemo v mapah in jih ne izpostavljamo sončni svetlobi (Novak Trobentar

2006).

Na tržišču je na voljo več sto različnih barv, velikosti in oblik konic. Poznamo tri vrste

flomastrov: s konico iz najlona ali steklenih vlaken (omogočajo gladko in tekoče

slikanje), s konico iz klobučevine (za mehke in goste poteze) ter flomastre z zelo finimi

konicami (puščajo zelo tanke sledi). Konice flomastrov so lahko klinaste, fine,


24

koničaste, zaobljene ali v obliki čopiča. Glede na vrsto črnila delimo flomastre na dve

veliki skupini: s črnilom na alkoholni in na vodni osnovi. Otrokom v vrtcu za slikanje

ponudimo slednje (prav tam).


3.2.8 Naravne barve

Slikanje z naravnimi barvami ima velik čar odkrivanja in iskanja barv. Na tak način

odkrivamo vedno nove barve iz vseh mogočih naravnih materialov, kot so kava, čaj,

kakav, rdeče zelje ali špinača ... Ko enkrat odkrijemo čar eksperimentiranja, se nam

odprejo široke možnosti. Naravne barve po intenzivnosti niso močne. Pri slikanju

otrokom ponudimo le naravne barve in ne čopičev ter palet (Meyers 1975).

Slika 15: Barvanje jajc z borovnicami


25

3.3 Lepljenke

Ta način upodabljanja slike je v umetnosti odprl nove razsežnosti. Kolaž predstavljajo

nalepljeni deli, čez katere imamo možnost slikanja. Uporabimo lahko fotografije,

izrezke iz časopisov, barvni papir in druge materiale (Bagnall 2002). Pri tej tehniki

otroci razvijajo svoje ročne spretnosti. Lepljenke so primerne za otroke med četrtim in

petim letom starosti. Takrat začnejo otroci obrisno upodabljanje zamenjevati s

ploskovnim. Značilnost lepljenke je, da mora otrok površine obravnavati ploskovno. Pri

lepljenkah imamo dva načina dela, material lahko režemo ali ga trgamo, zato jih delimo

na rezanke in trganke (Marjanovič Umek idr. 2008). Rezanje je natančnejše od trganja

in otrokom omogoča, da ustvarijo zapletene oblike in vzorce. Otroci papir režejo s

škarjami in pri tem pazijo, da se ne poškodujejo. Z rezanjem ustvarijo čiste podobe in

ostre robove. Pri trganju otroci ustvarijo preproste slike, z nekaj vaje pa se naučijo

trgati tudi zapletene vzorce. Papir lahko trgajo prečno ali v smeri vlaken. Zanimiv

učinek daje tudi videz papirja, ki ga lahko predhodno zgibajo, mečkajo, tlačijo, gubajo

in zvijajo. Večinoma otroci lepilo nanašajo na dele kolaža (lepljenke) in jih nato

prilepijo na podlago, lahko pa lepilo nanesejo tudi na podlago (Brodek 2013). Pred

lepljenjem lahko trgane ali rezane elemente še prosto premikajo in prerazporejajo po

podlagi. Zapomniti si moramo, da pri lepljenkah ni bistveno, da otroci lepijo čim manjše

kose na velike površine, ker je to zamudno in nesmiselno početje, hkrati pa je tudi

sporno z likovno-izraznega stališča. Mozaiki so primerni le na manjših površinah, na

katerih otroci nizajo različne barve. Preprosto pravilo, ki se ga torej držimo, je, da na

večje površine lepijo večje kose, na manjše pa majhne kose izbranega materiala.

Opozoriti jih moramo tudi na to, da najprej izdelajo ozadje in šele nato motiv ter da

gradijo delo od večjih kosov k manjšim (Vrlič 2001). Pomembno je tudi, da otroci

različne oblike izrezujejo svobodno in brez predhodnega zarisovanja (Marjanovič Umek

idr. 2008). Lepljenka (kolaž) je tehnika ustvarjanja s papirjem, ki je zelo raznolika in ne

zahteva pretirane spretnosti. Predšolski otroci potrebujejo za delo le škarje, lepilo in

podlago (Brodek 2013).

Vrlič (2001) našteva naslednje vrste lepljenk v predšolskem obdobju:

· z barvnim (kolaž) papirjem,

· z revialnim papirjem,

· z ročno pobarvanim papirjem in

· z blagom ter drugimi barvnimi materiali.


26

3.3.1 Lepljenke z barvnim papirjem

Otrok si najprej izbere podlago, na katero bo upodabljal sliko z barvnimi papirji.

Podlago lahko predstavlja risalni list (ali drug list papirja) ali pa kateri izmed barvnih

papirjev. Nato iz papirjev trga ali reže različne oblike. S trganjem ustvari vtis mehkosti,

medtem ko ustvari z rezanjem ostrejše oblike. Otroci naj za rezanje uporabljajo

običajne škarje, nazobčanih pa se raje izogibajmo. Izbrane elemente nato najprej

razporedi na list, po posvetu s prijateljem ali z odraslo osebo ter po lastni kritični oceni

dela pa jih zalepi. Pri delu z barvnim papirjem moramo otroke opozarjati na varčno

uporabo papirja. Usmerjamo jih, da začnejo oblike izrezovati/trgati na eni strani lista in

ne na sredi. Čeprav velja pravilo, da otroci naj ne bi vnaprej zarisovali oblik, lahko

zarisovanje tudi izkoristimo. S flomastri, z voščenkami, s tuši in podobnimi materiali

lahko lepljenko popestrijo in razgibajo. Izrezane oblike namreč lahko vzorčijo in jih

izpopolnjujejo s podrobnostmi (Vrlič 2001).

Slika 16: Delo otroka, starega 3 leta in 6 mesecev

3.3.2 Lepljenke z revialnim papirjem

Pri lepljenki z revialnim papirjem lahko delamo na dva načina. Za prvega je značilno,

da otroci iz papirja izrezujejo celotne podobe živali, oseb ali predmetov. Izrezane

elemente nato med seboj usklajujejo, razrezujejo in tvorijo nove podobe, ki jih nato

zalepijo. Pri tem ustvarjajo nove motive, ki so plod njihove domišljije. S takšnim

načinom dela tudi razbijamo tipične šablonske predstave. Za drugi način upodabljanja

slike z revialnim papirjem pa je značilno, da otroci ne izrezujejo celotnih podob, ampak

le posamezne dele. Ti naj bi bili med seboj barvno ustrezni ali vzorčno zanimivi, otroci

pa bi jih uporabljali kot običajen barvni papir (prav tam).


27


3.3.3 Lepljenke z ročno pobarvanim papirjem

Ročno pobarvani papirji naj bodo čim bolj izrazitih barv, da se bodo dobro ločili od

podlage. Smisel intenzivnega barvanja je ravno v tem, da se barve odražajo drugače

kot na nevtralni beli podlagi. Otroci si pri upodabljanju slike na večje formate razvijajo

ročne spretnosti in se privajajo na enakomerno nanašanje barve (prav tam).


3.3.4 Lepljenke z blagom in drugimi barvnimi materiali

Razen običajnih lepljenk s papirji lahko sliko upodobimo tudi z blagom in različnimi

drugimi materiali. Pri pripravi materiala moramo paziti na to, da se da izbrani material

rezati ali trgati in da je barvno zanimiv. Semena in naravni plodovi zaradi svoje oblike

niso primerni za lepljenje (prav tam).


28


3.4 Neprimerne tehnike, materiali, orodja

Za izvedbo kakovostnih likovnih dejavnosti v vrtcu je pomembno, da otroci v

predšolskem obdobju slikajo na način, ki ga na svoji razvojni stopnji obvladajo in

razumejo. Izražanje predšolskih otrok temelji na ustvarjalnosti, vendar je pomembno,

da pravilno uporabljajo različne slikarske materiale, orodja, postopke in tehnike ter se

seznanjajo z likovnim jezikom (Marjanovič Umek 2008).

Marjanovič Umek idr. (2008) navajajo, da je otroke nesmiselno učiti slikati. Otrokovo

delo naj ne bo usmerjeno v izdelek, s katerim bi navdušil starše, ampak v proces

ustvarjanja likovne dejavnosti. Upoštevati moramo tudi, da razvijanje ročnih spretnosti

in vztrajnosti ne spada med cilje likovne vzgoje. Pri usmerjeni likovni dejavnosti ne

načrtujemo sočasno dela na različnih področjih, ampak otrokom ponudimo različne

tehnike istega področja. V otrokovo delo ne posegamo in mu ne vsiljujemo oblikovnih

vzorcev, temveč mu pokažemo različne načine dela ter način uporabe določenega

orodja. Mlajših od treh let ne silimo v razlago upodobljenega motiva, saj ta pri tej

starosti ne igra vloge. Pri starejših otrocih pa je motiv spodbuda za otrokovo ustvarjanje

(prav tam).

Na tržišču se pojavljajo priročniki z napotki za slikanje, ki so strokovno neprimerni in ne

spodbujajo otrokove lastne ustvarjalnosti. V vrtec prav tako ne sodijo pobarvanke,

likovni izdelki vzgojiteljic in pomočnic, šablonske slike ter uporaba različno nazobčanih

škarij. Otroške izdelke označujemo le na hrbtni strani in jih ne krasimo (prav tam).


29

Slika 20: Lepljenje koščkov barvnega papirja v naprej obrisane oblike

Slikarske tehnike, materiali in orodja, ki so za otroka prezahtevni in ki zahtevajo

dolgotrajne postopke, so neprimerni (Vrlič 2001).

Vrlič (2001) opredeljuje še naslednje negativne primere praktičnega likovno-

vzgojnega dela, ki se lahko pojavijo na predšolski stopnji:

· načrtovanje slikarskih tehnik brez poznavanja njihovih lastnosti,

· pretirano izvajanje slikarskih dejavnosti in ponujanje neprestano istega

materiala ter orodja,

· neprimerni materiali in orodja, ki jih vsiljuje reklamna industrija (prelivajoči

barvni papirji, neprimerni čopiči, preveliki kompleti flomastrov ...),

· prepogosto kombiniranje slikarskih tehnik zaradi pomanjkanja idej, pismenosti

ali domišljije,

· izmišljanje novih slikarskih tehnik pri likovni vzgoji,

· neustrezna uporaba neslikarskih gradiv (lepljenje semen, enobarvni mozaiki),

· vpeljava slikarskih tehnik, neprimernih starostni stopnji otrok ,

· lepljenje kolaža po vnaprej zarisanih oblikah,

· prerisovanje vzorcev osladnega motiva in barvanje z barvnimi svinčniki v točno

določenih in predhodno zarisanih oblikah ter

· nazorno prikazovanje slikanja motiva (vsi otroci potem naslikajo enak motiv).


30

4 EMPIRIČNI DEL

4.1 Opredelitev problema

Slikanje je eno izmed temeljnih področij likovne vzgoje. Pomembno je, da vzgojitelj

seznani otroke z različnimi slikarskimi tehnikami ter jih spodbudi k uporabi slikarskih

materialov, orodij in podlag. Obenem pa mora biti pozoren, da so naloge in cilji na

področju slikanja primerni starostni stopnji otrok. Na različnih področjih likovnega

ustvarjanja lahko opazimo, da ima vsak otrok individualne značilnosti in sposobnosti.

Menimo, da vzgojitelji posvečamo pozornost vsem likovnim področjem, tudi slikarstvu,

vendar ne dajemo dovolj poudarka pravilni izvedbi določene tehnike ter izbiri

materialov in orodij. V empiričnem delu smo naredili analizo zbranih otroških slikarskih

del, s katero smo želeli ugotoviti značilnosti posameznih slikarskih tehnik. Zanimalo

nas je, ali otroci pri uporabi barvic naslikajo več podrobnosti in ali pri slikanju s tempera

barvami uporabijo več barv. Ugotoviti smo želeli, ali so otroci pri lepljenkah bolj

ustvarjalni in pri kateri slikarski tehniki so najbolj motivirani za delo.

4.1.1 Cilj raziskovanja

Cilj raziskave je raziskati posamezne značilnosti slikarskih tehnik v predšolskem

obdobju.

4.1.2 Raziskovalna vprašanja

Glede na raziskovalni problem diplomske naloge smo si zastavili naslednja vprašanja:

1. Ali otroci pri uporabi suhih slikarskih tehnik naslikajo več podrobnosti?

2. Ali otroci pri slikanju z mokrimi slikarskimi tehnikami uporabijo več različnih

barv?

3. Ali so otroci pri lepljenkah bolj ustvarjalni?

4. Ali so otroci pri slikanju z mokrimi slikarskimi tehnikami najbolj motivirani?


31

4.2 Metodologija

4.2.1 Opis raziskave

Raziskavo smo izvedli v vrtcu pri PŠ Trnovska vas. Opazovali smo otroke med

ustvarjanjem na področju slikanja. Dejavnost smo izvedli s pomočjo vnaprej napisanih

priprav za vzgojno-izobraževalno delo (priloga).

4.2.2 Raziskovalne metode

V empiričnem delu diplomske naloge smo uporabili analitično, deskriptivno (opisno)

metodo pedagoškega raziskovanja. Izvedli smo kvalitativno raziskavo (študijo primera

preko opazovanja in izvajanja likovne dejavnosti).

4.2.3 Raziskovalni vzorec

Raziskava temelji na neslučajnostnem, namenskem vzorcu šestih naključno izbranih

predšolskih otrok med 5. in 6. letom starosti.

4.2.4 Zbiranje podatkov

V starejši skupini smo s šestimi predšolskimi otroki izvedli dejavnosti na področju

slikanja, otroke med ustvarjanjem opazovali in beležili svoje vtise. Otroci so z različnimi

slikarskimi tehnikami upodobili tri likovne motive (To sem jaz, Moj najboljši prijatelj,

Moja vzgojiteljica).

4.2.5 Obdelava podatkov

Na podlagi zbranih slikarskih del otrok smo raziskali značilnosti posamezne slikarske

tehnike, dobljene podatke kvalitativno analizirali in jih opisno predstavili. Vse izdelke

otrok smo fotografirali in jih vključili v diplomsko nalogo.


32

4.3 Rezultati in interpretacija

V nadaljevanju smo analizirali izdelke, ki so jih otroci upodobili z različnimi slikarskimi

tehnikami. Pri vsakem izdelku smo opazovali, ali otrok upodablja podrobnosti, koliko in

kakšne barve uporablja, ali je pri delu ustvarjalen ter motiviran.

4.3.1 Analiza likovnih izdelkov otrok pri slikanju z barvicami

Likovno delo 1: Deček 1 (To sem jaz)


Na likovnem delu 1 opazimo, da je figura naslikana kot sestavljen simbol in ne kot

obrisna slika. Za starostno obdobje med šestim in sedmim letom starosti je, kot navaja

Vrlič (2001), sicer značilno obrisno upodabljanje. Deček 1 je pri slikanju barval v vse

smeri in to podrobnost pri tej tehniki še posebej opazimo pri upodobitvi las. Na svojih

oblačilih ni upodobil manjših podrobnosti. Čevlje je upodobil tako, da prikazujejo figuro

v gibanju. Barvne ploskve na sliki so velike in majhne ter se med seboj prekrivajo. Pri

slikanju je uporabil sedem različnih barv, predvsem primarne in sekundarne. S črno

barvo je upodobil vrat in z njo prekril rumeno ploskev, s katero je upodobil trup. Če

podrobno pogledamo izdelek, opazimo, da si je otrok oči najprej upodobil z modro

barvo ter jih nato prebarval z rjavo, pri tem je nezavedno šrafiral. Z zeleno barvo je

upodobil talno črto. Slednja se, kot navaja Vrlič (2001), ravno v starejšem predšolskem

obdobju pojavi kot nova organizacija prostora. Z motivom je uravnoteženo zapolnil

površino, čeprav za delo ni potreboval veliko časa.

Deček 2 si je detajlno prebarval majico in hlače ter podrobno upodobil vse dele telesa.

Majico je upodobil z različnimi vzorci, jo dopolnil z veliko podrobnostmi (črke, liki, žival)


33

in upodobil kratke rokave. Na modro ploskev, s katero je upodobil kratke hlače, je

narisal (upodobil) številke. Podrobno je upodobil tudi oči (z modro obrobo in s črnim

krogom v sredini). Na likovnem delu 2 opazimo, da je travo upodobil večkrat

zaporedoma in ustvaril vtis enakomernega ponavljanja. Ponavljanje oblik pa je značilno

za drugo starostno obdobje (Berce-Golob in Karlavaris v Dobrotinšek 2012). Na izdelku

opazimo šest različnih barv. Uporabil je pestre, žive barve (toplo-hladni kontrast), s

katerimi je zapolnil barvne ploskve. Svojo figuro je postavil na sredino lista. Pri slikanju

motiva je vztrajal dlje časa.

Likovno delo 3: Deklica 1 (To sem jaz)

Likovno delo 4: Deklica 2 (To sem jaz)

Iz likovnega dela 3 je razvidno, da je na sliki upodobljena deklica. Deklica 1 je pri

upodabljanju človeške figure vnesla razlike v oblačenju in pričeski ter dodatkih, kar je

značilno za otroke od petega leta starosti naprej (Vrlič 2001). Pri upodabljanju las je

upodobila več podrobnosti. S primarno barvo (rumeno) je upodobila dva dolga čopa, na

vsakem je z rdečo barvo enakomerno dodala pet gumic in v sredini še sponko.

Podrobno je upodobila tudi nakit, uhane in zapestnici. Rob obleke je okrasila z

volančki. Upodobila je pet prstov na roki, medtem ko nogam ni posvečala preveč

pozornosti. Iz slikarskega dela je razvidna uporaba šestih različnih barv, med katerimi

prevladuje vijolična. Deklica je dele telesa (glavo, roke in noge) naslikala v svetlo-

temnem odtenku roza barve. Za oči, nos in usta je uporabila modro barvo. Uporaba

vijolične (na obleki) in rumene barve (na laseh) predstavlja komplementarni kontrast.

Na sliki opazimo ritmično ponavljanje vzorca (upodobitev gumic na laseh). Figuro v

mirovanju je upodobila v sredini formata. Za značilno talno črto je uporabila zeleno

barvo, s katero je upodobila travo.


34

Deklica 2 je na človeški figuri dodajala veliko podrobnosti. Več jih je uporabila pri

upodobitvi obraza, saj je zraven oči, nosu in ust upodobila tudi lička. Za obraz je

uporabila rumeno barvo, s katero je upodobila tudi lase, roke in noge. Podrobno je

upodobila tudi majico in z modro barvo nogavice. Pri upodabljanju modrih nogavic na

rumeno ploskev (nogo) je nezavedno šrafirala in pri tem ustvarila zeleno barvo. Barvne

ploskve so zapolnjene večinoma v roza in rumeni barvi, čeprav zasledimo še pet drugih

barv. Uporabila je predvsem tople barve. Izbira nakazuje na dekličino subjektivno

simpatijo do določenih barv (Vrlič 2001). Na njenem slikarskem delu opazimo, da je

roke figuri upodobila niže. Osrednji motiv je upodobljen bolj na levi strani formata.

Barvne ploskve spodaj prikazujejo zanimivo talno črto, ki jo je upodobila s

ponavljanjem oglatih oblik. Sestavljanje drobnih oblik in vzorcev je značilno ravno za

otroke med tretjim in šestim letom starosti (Kurikulum za vrtce 2004).



Deček 3 je upodobil tipične atribute fantovske figure, kar je značilno za otroke po

petem letu starosti, ko postajajo razlike med simboli vse izrazitejše (Vrlič 2001). Najbolj

podrobno je upodobil hlače. Zanje je uporabil štiri različne hladne barve (zeleno,

modro, rjavo, vijolično), s katerimi je ustvaril karirast vzorec. To je dosegel z risanjem

črt in ne z barvanjem ploskev. Pri upodobitvi majice je nanjo dodal črke svojega imena.

Slikal je z osmimi različnimi barvami, ki jih je izbiral na podlagi svoje realne podobe.

Barvno ploskev, s katero je upodobil roke in vrat, je zapolnil z rumeno barvo, glave pa

ne. S črno barvo je upodobil majico, čevlje in oči. Nekatere barvne ploskve je upodobil

močneje, druge manj izrazito. S svojo figuro je zapolnil le zgornji del formata, više je

prestavil tudi talno črto (s katero je ponazoril kamenčke). Spodnji del lista pa je ostal


35

neuporabljen. Osrednji motiv na sliki deluje kot oddaljen. Med ustvarjanjem je nenehno

opazoval in ni potreboval dodatne spodbude.

Deček 4 je pri delu vztrajal dalj časa, kar je razvidno iz njegovega izdelka. Svoja

oblačila je podrobno upodobil in premišljeno izbiral barve. Barvne ploskve na majici je

ločil s črtami in jih zapolnil z barvo, tako je nastal modro-bel vzorec. Podobno kot

majico je upodobil tudi hlače, vendar je pri tem uporabil predvsem zeleno barvo. Na

hlače je dodal tudi gumb in črte. Posebej podrobno je s črno barvo upodobil trepalnice.

Na sliki opazimo, da je z rumeno ploskvijo upodobil dlani, medtem ko ušes ne

zasledimo. Uporabil je rumeno, roza, modro, zeleno, rjavo in črno barvo. Z rumeno je

upodobil glavo, lase, roke in noge, z modro ter zeleno pa oblačila, tako je ustvaril toplo-

hladni kontrast. Z rjavimi barvnimi ploskvami je upodobil tla in čevlje. Pri talni črti

opazimo ponavljanje oblik, kar se sklada z razvojno stopnjo otrok med petim in sedmim

letom starosti (Berce-Golob in Karlavaris v Dobrotinšek 2012). Figuro je postavil v

sredino in z njo zapolnil večji del površine.

4.3.2 Analiza likovnih izdelkov otrok pri slikanju s tempera barvami

Likovno delo 7: Deček 1 (Moj prijatelj)


Deček 1 je na sliki upodobil svojega prijatelja in žogo, s katero je nakazal, da njegov

prijatelj rad igra nogomet. Pri slikanju figure je upodobil dele telesa, vendar se ni

obremenjeval s številom prstov na rokah. Upodobil je velika stopala. Največ

podrobnosti opazimo na žogi, kjer je aktivno ponavljal vzorce s krožnim nizanjem ritma,

kar je značilno za likovne in oblikovalne dejavnosti v obdobju med tretjim in šestim

letom starosti (Kurikulum za vrtce 2004). Uporabil je pet različnih barv, s prekrivanjem


36

pa sta spontano nastali še siva in oranžno-zelena. Izbiral je že pripravljene barve in si

jih ni mešal. Ploskve, ki predstavlja obraz, ni zapolnil z barvo, na belo podlago je s črno

barvo upodobil očesa, nos in usta. Z zeleno barvo je upodobil pulover, s črno pa hlače.

Na sliki opazimo tudi črno in oranžno piko, ki sta nastali pri spontanem nanašanju barv.

Izdelek deluje dinamično, s figuro pomaknjeno v levo in z žogo na desni. Dobimo pa

občutek, da človeška figura lebdi v zraku. Ustvarjal je le kratek čas.

Deček 2 je z rumeno barvo podrobno upodobil nevidne dele telesa, ki jih opazimo, kljub

temu da je s črno barvo upodobil oblačila. Na slikarskem delu zasledimo šest različnih

barv (rumeno, rdečo, modro, zeleno, rjavo in črno). Barvne ploskve so velike in male,

vendar vse niso zapolnjene z barvo. Pri izdelku opazimo umazano rumen odtenek

barve, kar je posledica spontanega nanašanja rumene barve čez črno. Pri upodobitvi

svojega prijatelja je v ozadju naslikal še drevo in hišo ter tako v celoti zapolnil slikarsko

podlago. Streho je upodobil v rdeči, deblo v rjavi in krošnjo v zeleni barvi, kar Vrlič

(2001) navaja kot značilnost tega obdobja (nekateri pojavi dobivajo svojo stalno barvo).

Za slikanje upodobljenega motiva je porabil več časa.

Likovno delo 9: Deklica 1 (Moji prijateljici)

Likovno delo 10: Deklica 2 (Moja prijateljica)

Deklica 1 je upodobila dve svoji prijateljici in format papirja obrnila ležeče. Uporabila je

podoben vzorec slikanja človeške figure kot pri upodobitvi motiva z barvicami. Prav

tako je upodobila gumice, sponke in zapestnice. Več podrobnosti opazimo pri

upodobitvi obleke (črni vzorci in roza oblike). Barve je izbirala na podlagi priljubljenosti,

kar je značilno za otroke med šestim in desetim letom starosti, kot je zapisala Eda

Patru (2009). Prevladujejo vijolični, roza in rdeči odtenki. Slikala pa je tudi z zeleno,

rjavo in s črno barvo. Ker roza barve med ponujenimi ni našla, si jo je sama zmešala


37

na paleti. Likovno delo je zapolnila z upodobitvijo metulja v sredini. Barvne ploskve se

med seboj prekrivajo. Spodnji rob je obarvala z zeleno in z njim upodobila travo.

Deklica 2 je svoji prijateljici s prekrivanjem barvnih ploskev podrobno upodobila hlače.

Pri slikanju je zelo raznoliko uporabljala kar devet različnih barv (rumeno, oranžno,

rdečo, vijolično, modro, zeleno, rjavo, belo in črno). Izbirala je čiste barvne tone in vse

barvne ploskve zapolnila z barvo. Na zgornjem delu njenega izdelka opazimo uporabo

predvsem primarnih barv (rumene, rdeče in modre), v spodnjem delu pa sekundarnih

barv (oranžne, vijolične in zelene). Najmočnejše svetlo-temno nasprotje je ustvarila pri

upodabljanju glave. Ploskev je zapolnila z belo barvo, s črno pa je naslikala oči in nos.

Pri prehitrem nanosu zelene barve (s katero je upodobila čevlje) na rjavo barvno

ploskev zasledimo mešanje rjavih in zelenih tonov. Pri spontanem ustvarjanju je

uživala, slikala je z debelejšim in s tanjšim čopičem. Z debelejšim čopičem, s katerim je

upodobila roke, je ustvarila obliko in barvo istočasno. Sočasno ustvarjanje oblik in barv

s širokimi nanosi je, kot navaja Vrlič (2001), značilno za otroke med petim in sedmim

letom starosti. Spodnjega roba ni poslikala.


Likovno delo 12: Deček 4 (Moja prijateljica)

Deček 3 je podrobno upodobil prijateljevo majico, na katero je naslikal tudi njegovo

ime. Opazimo podobnost s sliko motiva z barvicami, kjer je na majici upodobil svoje

ime. Uporabil je le štiri različne barve (modro, rjavo, belo in črno), rjavo in črno barvo

pa je svetlil z dodajanjem bele. Tako je dobil svetel rjavi odtenek, s katerim je upodobil

glavo, roke in noge, ter siv odtenek, s katerim je poslikal spodnji rob. Rjave barvne

ploskve, s katero je upodobil hlače, ni zapolnil, zato na figuri vidimo naslikane tudi

noge. Ta pojav je značilen za otroke po petem letu starosti in ga imenujemo


38

transparentnost (Patru 2009). Vrlič (2001) navaja, da se z razvojem nevidna noga

zbriše. Pri nanašanju bele barve na še neposušeno modro ploskev opazimo prelivanje

svetlih tonov. S figuro v sredini je enakomerno zapolnil razpoložljivo površino, talno črto

je premaknil više in tako nakazal globino prostora. Uporabljal je tanjši čopič.

Na likovnem delu 12 opazimo nekatere razvojne značilnosti likovnega izražanja otroka

med petim in sedmim letom starosti, ki jih opisuje tudi Vrlič (2001). Deček 4 je namreč

upodobil talno črto, realnejše velikostne odnose, opazna pa je tudi razlika v spolu, saj

zaznamo, da je upodobil svojo prijateljico. Najbolj podrobno ji je upodobil roke in lase.

Podobno kot pri upodobitvi sebe, je tudi prijateljici pri upodobitvi rok zraven prstov

naslikal tudi dlani. Lase je upodobil s črno tempera barvo in nanje z roza barvo naslikal

gumici. Izbiral je barve, ki so mu bile všeč, in se ni obremenjeval z realnostjo podobe

(rdeče roke). Slikal je z devetimi različnimi barvami in vseh ploskev ni poslikal. Pri

upodabljanju majice in nog je uporabil tudi belo tempera barvo, čeprav je slikal na belo

podlago. Upodobil je značilno stropno in talno črto. Z modro barvo je upodobil nebo, z

zelenim odtenkom pa travo. Figuro je postavil v sredino in zapolnil celoten prostor.

Slikal je s tankim in srednje debelim čopičem.

4.3.3 Analiza likovnih izdelkov otrok pri lepljenki z barvnim papirjem

Likovno delo 13: Deček 1 (Vzgojiteljica)


Deček 1 si je iz nabora barvnega papirja izbral zeleno podlago A3-formata. S škarjami

je spontano izrezoval velike in majhne kose barvnega papirja ter jih lepil na podlago.

Za razliko od drugih je lepilo nanesel na podlago in ne na izrezane koščke papirja.


39

Takšno možnost izdelave lepljenke je opredelil Brodek (2013). Opazimo, da je figura

sestavljena iz glave, zgornjega dela trupa, dveh rok in dveh nog ter je razločen primer

sestavljenega simbola. Sicer pa že sama tehnika, kot opredeljuje Vrlič (2001), narekuje

sestavljeno upodabljanje figure. Na izdelku je uporabil devet različnih barv. Na glavo, ki

jo je izrezal iz oranžnega papirja, je prilepil oči in nos iz belega papirja. Nato je iz

rumenega papirja izrezal trakce, ki jih je uporabil za lase. Za upodobitev majice je izbral

papir sive barve, za hlače temno vijoličnega in za čevlje svetlo modrega. Zatem je z

oranžnim papirjem upodobil roke in prste, z rdečim pa usta. Figuro je postavil više, kar

daje občutek, da lebdi v zraku. Delo je razgibano zaradi upodobljenih rož spodaj in

sonca v levem kotu zgoraj. Najbolj podrobno je upodobil cvetne liste in ne glavnega

motiva. Na likovnem delu 13 opazimo, da je otrok za upodobitev stebla uporabil zelen

barvni papir, kar je značilno za starejše predšolske otroke, ki so obremenjeni z vplivi

barvnih znakov (Vrlič 2001).

Deček 2 si je za podlago izbral bel list, ki ga je v spodnjem delu podaljšal z zelenim

papirjem. Na podlagi ustvarjalnih kriterijev, ki jih našteva Vrlič (2001), je njegovo delo

zanimivo, nevsakdanje in nepričakovano. Zraven zelene barve si je za ustvarjanje

izbral še rumeno, rdečo, temno rdečo, roza, modro, temno vijolično, rjavo, črno in belo

barvo. Najbolj podrobno je upodobil majico, saj je nanjo nalepil oblike različnih barv. Z

rumenim papirjem je upodobil glavo, lase in roke. Za lase je uporabil tri ploskve, ki jih je

na eni strani večkrat zarezal. Na podoben način je upodobil tudi prste na roki, ki jih je

na desni strani slike prilepil čez podlago. Glava je proti ostalim naslikanim delom (lasje,

majica, hlače) majhna, kljub temu je nanjo prilepil še oči, nos in usta. Likovno delo

deluje svobodno in ustvarjalno.

Likovno delo 15: Deklica 1 (Vzgojiteljica)

Likovno delo 16: Deklica 2 (Vzgojiteljica)


40

Deklica 1 je za delo uporabila belo površino, na katero je s sedmimi različnimi barvnimi

papirji upodobila motiv vzgojiteljice. Na delu opazimo negativen vpliv barvnih znakov,

saj je s stalnimi barvami upodobila še sonce, oblak, travo in zemljo (Vrlič 2001). Za

glavo je uporabila temno roza barvo, na katero je s črno upodobila oči, z oranžno pa

nos in usta. Nanjo je v enem kosu prilepila lase, ki jih je izrezala iz rjavega papirja.

Rumeno ploskev je nato dodala za majico in zeleno za hlače. Roke in prste je

upodobila z naravnim papirjem in na koncu prilepila še čevlje v oranžni barvi. Vse

izrezane barvne ploskve si je s polaganjem na podlago natančno izmerila in jih nato

skrajšala ali zmanjšala.

Deklica 2 si je podrobno izrezala vse dele motiva vzgojiteljice in jih odlagala na delovno

površino. Za razliko od drugih je natančno upoštevala navodila in celoten motiv najprej

sestavila in ga šele nato prilepila na rjavo podlago. Največ podrobnosti opazimo pri

upodobitvi sive majice, na katero je nalepila oranžne oblike. Iz oranžnega papirja je

izrezala različno dolge trakove, s katerimi je upodobila lase. Oranžno barvo je

uporabila tudi pri slikanju oči, nosu in ust. Z vijolično barvo je upodobila glavo, vrat in

roke. Noge so rdeče, čevlji pa sivi. Na lepljenki je razvidno nesorazmerje med

velikostjo rok in čevljev (ena roka je večja od druge, en čevelj daljši od drugega).

Opazimo tudi, da je figuro pomaknila v desno stran. Barve je izbirala ustvarjalno, ne

glede na realno podobo figure in ni bila obremenjena z vplivi barvnih znakov, kot je

značilno za otroke med petim in sedmim letom starosti (Vrlič 2001). Pri lepljenki z

barvnim papirjem je vztrajala dlje časa.




41

Deček 3 je za ustvarjanje izbral belo podlago, na kateri je upodobil motiv vzgojiteljice.

Ustvarjal je s šestimi različnimi barvnimi papirji. Glava je oranžna, nanjo je s temno

rjavim papirjem naslikal podobo oči, nosu in ust. Tako kot ostali otroci tudi on ni

upodobil ušes. Črni papir je uporabil za lase, vrat in noge, s svetlo rjavim papirjem pa je

upodobil oblačilo. S sivim papirjem je upodobil roke, vendar za razliko od drugih otrok

ni upodobil prstov. Na koncu je dodal še vijolične čevlje. Figuro je postavil na levo stran

podlage. Ker ni naslikal talne črte, imamo občutek, da figura lebdi v zraku, kar pa ni

značilno za to starostno obdobje. Vrlič (2001) v knjigi Likovno-ustvarjalni razvoj v

predšolskem obdobju namreč navaja, da starejši otroci že počasi upodabljajo

prostorske odnose.

Deček 4 je ustvarjal na izbrani svetlo roza podlagi, ki jo je v celoti podrobno zapolnil.

Zraven motiva je upodobil še sonce, nebo, travo in rožo. Za glavo je uporabil naključno

najdeno oranžno obliko, na katero je prilepil črne oči, moder nos in rdeča usta. Z

rumenimi trakovi je upodobil lase, vrat, roke in prste ter noge. S temno vijolično

ploskvijo je upodobil majico, za hlače pa je uporabil dve manjši ploskvi temno roza

barve. Na delu opazimo prekrivanje barvnih ploskev (hlače prekrivajo noge, trava

prekriva čevlje). V svoje delo je vnesel posamezne barve kot stalne znake za nekatere

pojave (trava je zelena, oblaki modri, sonce rumeno), saj je značilno, da v tem obdobju

barva dobiva svoj pomen v povezavi z videnim (Vrlič 2001). Opazimo tudi, da je

posnemal prijatelja in upodobil podobno rožo, kot je pri likovnem delu 13 zgoraj. Vrlič

(2001) opredeljuje, da je posnemanje splošna značilnost predšolskih otrok, zato nas to

ne preseneča. Pri dejavnosti se ni dolgočasil in je ustvarjal tako dolgo, dokler ni

zapolnil celotne površine.


42

4.4 Ugotovitve

4.4.1 Ali otroci pri uporabi suhe slikarske tehnike upodobijo več podrobnosti?

Spraševali smo se, ali otroci pri uporabi suhih slikarskih tehnik (barvic) upodobijo več

podrobnosti. Ugotovili smo, da se med otroki pojavljajo individualne razlike, ki se

odražajo pri upodabljanju podrobnosti. Nekateri otroci upodobijo več podrobnosti, drugi

manj. Pri upodabljanju motivov so otroci podrobno upodobili dele telesa, nekateri so

podrobneje upodobili lase ali obraz, drugi pa oblačila. Opazimo tudi, da so otroci

zapolnili površino s talno ali stropno črto ter z drugimi motivi (sonce, žoga, rože, hiša,

drevo, metulj). Otroci so pri upodabljanju z barvicami podrobnosti upodabljali takoj. Pri

slikanju s tempera barvami pa so najprej počakali, da se je barva posušila in šele nato

upodobili podrobnosti. Tudi pri lepljenki z barvnim papirjem so najprej izrezali in

prilepili večje ploskve, šele nato manjše. Otroci barvajo v vse smeri in to podrobnost pri

uporabi suhih slikarskih materialov (barvic) še posebej opazimo.

4.4.2 Ali otroci pri uporabi mokre slikarske tehnike uporabijo več barv?

Spraševali smo se, ali otroci pri slikanju z mokrimi slikarskimi tehnikami uporabijo več

barv. Ugotovili smo, da barve uporabljajo različno. Nekateri izbirajo barve iz podob v

realnem svetu, drugi na podlagi čustvene navezanosti, nekateri pa jih izbirajo spontano

in naključno. Izbira slikarske tehnike ne vpliva veliko na otrokovo odločitev pri izbiri

barve. Res pa je, da tempera barve otrokom omogočajo mešanje velikega števila

barvnih odtenkov in s tem več možnosti uporabe različnih barv. Pri upodabljanju z

barvicami pa žal nimamo na voljo tako velikega spektra različnih barv oziroma si ga ne

moremo privoščiti. Tudi pri lepljenki z barvnim papirjem imamo vnaprej določene

barvne odtenke, med katerimi lahko otroci izbirajo. Na slikarskih delih zasledimo, da

otroci pri ustvarjanju uporabljajo belo barvo, čeprav se ta ne loči od ozadja. Vrlič (2001)

navaja, da se zdi njena uporaba na beli podlagi otrokom nesmiselna.

4.4.3 Ali so otroci pri uporabi lepljenke bolj ustvarjalni?

Pri uporabi različnih slikarskih tehnik so nastali zanimivi izdelki otrok. Pri delu niso bili

preveč obremenjeni s kriteriji čistosti, natančnosti in urejenosti, kar nam pove, da so bili


43

otroci ob likovnem delu sproščeni. Pri upodabljanju z barvicami, s tempera barvami in z

barvnim papirjem so z uporabo barv nezavedno ustvarili harmonije in kontraste.

Nekateri otroci so bili pri izbiri barv bolj svobodni (vijolični obraz, modri nos, rjava usta

in rdeče roke), drugi pa so sledili barvnim znakom (rumeno sonce, modro nebo in

zelena trava). Ugotovili smo že, da je uporaba barv pri vseh treh slikarskih tehnikah

enakomerno zastopana. Ustvarjalnost pri lepljenki z barvnim papirjem se kaže v tem,

da so nekateri otroci za glavo uporabili trikotno obliko, kar je nepričakovano. Opazimo

tudi, da vsi otroci pri upodobitvi prstov na roki ne lepijo posameznih delov, ampak papir

narezljajo. Pri lepljenkah so otroci svojo ustvarjalnost izrazili s podaljšanjem formata.

Podaljšali so ga z dodajanjem talne in stropne črte ter z upodobitvijo delov telesa

(roke). Izbirali so tudi različne barvne podlage.

4.4.4 Ali so otroci pri slikanju z mokrimi slikarskimi tehnikami bolj motivirani?

Spraševali smo se, ali so otroci pri slikanju z mokrimi slikarskimi tehnikami bolj

motivirani. Vrlič (2001) namreč navaja, da so mokre slikarske tehnike močan

motivacijski dejavnik in imajo sproščujoč karakter. Ugotovili smo, da je slikanje s

tempera barvami otrokom še posebej zanimivo, saj lahko spontano namakajo čopiče v

barve. Postopek nenehno ponavljajo, medtem ko čopiče redko izmenjujejo (z eno

debelino čopiča naslikajo skoraj vse). Navdušeni so bili tudi nad mešanjem barv in so

sproščeno ustvarjali dlje časa. Mokri slikarski material (tempera, vodene in akrilne

barve, barvni tuši) imajo otroci na voljo le občasno, zato je njihova zainteresiranost za

ustvarjanje večja kot pri suhih slikarskih materialih. Slednje (barvice, voščenke, oljne

pastele, barvne krede) namreč otroci uporabljajo vsakodnevno, zato jih manj

pritegnejo. Smo pa ugotovili, da so otroci z veseljem ustvarjali tudi pri lepljenkah.

Različne velikosti, oblike in barve papirja so bili močan motivacijski dejavnik za

upodabljanje motiva.


44

5 SKLEP

Uporaba slikarskih tehnik v predšolskem obdobju je pomemben dejavnik za ustvarjalno

izražanje otrok. Temeljni poudarek v diplomski nalogi je bil raziskati značilnosti

posameznih slikarskih tehnik. Na podlagi raziskovalnih vprašanj smo ugotavljali, ali

otrok upodablja podrobnosti, koliko in kakšne barve uporablja, ali je pri delu ustvarjalen

in motiviran. Pri uporabi različnih tehnik slikanja so nastali zanimivi izdelki otrok.

Analiza likovnih del je pokazala, da se med otroki enake starosti pojavljajo razlike pri

upodabljanju podrobnosti, pri izbiri barv, pri ustvarjalnosti ter motiviranosti za delo.

Otroci so pri slikanju motivov upodobili podrobnosti na podlagi lastnega zaznavanja.

Nekateri so podrobno upodobili dele telesa, drugi pa so nazorno poslikali oblačila.

Izbirali so različne barve, in sicer ne glede na slikarsko tehniko. Uporabljali so barve, ki

so jim bile všeč, stalne barve in naključno izbrane barve. Otroci so bili pri ustvarjanju

sproščeni in neobremenjeni s končnim izdelkom. Pri upodabljanju z barvicami so kljub

manjšemu izboru barv nezavedno šrafirali in s tem ustvarili barvne mešanice, medtem

ko so tempera barve lahko spontano mešali ter ustvarjali nove barvne odtenke.

Lepljenka z barvnim papirjem pa je otrokom nudila različne možnosti komponiranja

oblik in barv. Na podlagi raziskovanja značilnosti posameznih slikarskih tehnik smo

ugotovili tudi, da so že slikarski materiali in orodja otrokom spodbuda ter motivacija za

delo.

Menimo, da bi bilo potrebno dobiti v vpogled več likovnih izdelkov otrok, kar bi olajšalo

interpretiranje zastavljenih raziskovalnih vprašanj. Skozi raziskavo so se nam porodile

nekatere nove ideje in vprašanja. Vključili bi lahko več kriterijev, po katerih bi analizirali

slikarska dela otrok. Dobro bi bilo, da bi bilo v raziskovalni vzorec vključenih več otrok,

lahko tudi različnih starosti (prvo in drugo starostno obdobje). Slikarska dela bi lahko

primerjali glede na spol in tako ugotavljali značilnosti slikanja dečkov in deklic. Prišli

smo tudi do vprašanja, do kakšnih ugotovitev bi prišli, če bi izbrali drug motiv.

Prepričani smo, da bi pri raziskovanju prišli do zanimivih ugotovitev in novih spoznanj.

Pri vpeljavi slikarskih tehnik v vrtcu je pomembno, da vzgojitelj pozna slikarske

materiale, orodja in podlage, s katerimi seznanja otroke, ter da v celoti obvlada

področje slikarstva. Bistveno je, da je vzgojitelj seznanjen z značilnostmi posamezne

slikarske tehnike in otrokom omogoči, da se že v predšolskem obdobju v okviru svoje

razvojne stopnje na likovnem in psihofizičnem področju srečajo z raznolikimi tehnikami

dela.


45

6 VIRI IN LITERATURA

Bagnall, B. (2002). Risanje in slikanje. Ljubljana: Tehniška založba.

Brodek, A. (2013). Oblikovanje s papirjem: origami, kolaž, kaširanje, papirmaše in

druge tehnike. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Butina, M. (1995). Slikarsko mišljenje: od vizualnega k likovnemu. Ljubljana:

Cankarjeva založba.

Butina, M. (1997). O slikarstvu. Ljubljana: Debora.

Butina, M. (2000). Mala likovna teorija. Ljubljana: Debora.

Cencič, M. (2002). Pisanje in predstavljaje rezultatov raziskovalnega dela: kako se

napiše in predstavi diplomsko delo (nalogo) in druge vrste raziskovalnih poročil.

Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Dobrotinšek, A. (2012). Vizualno okolje in šablonska risba. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Dolar Bahovec, E. in Bregar Golobič, K. (2004). Šola in vrtec skozi ogledalo: priročnik

za vrtce, šole in starše. Ljubljana: DZS.

Duh, M. in Vrlič, T. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi devetletne osnovne šole:

priročnik za učitelje razrednega pouka. Ljubljana: Rokus.

Gorjup, T. (2007). Razmisleki o slikarstvu. Ljubljana: Debora.

Harrison, H. (2012). Risanje in slikanje: risanje, akvareli, olja in akrili, pasteli. Ljubljana:

Tehniška založba Slovenije.

Karim, S. (2011). Velike umetnine za male umetnike. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kurikulum za vrtce. (2004). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za

šolstvo.

Marjanovič Umek, L. (2008). Otrok v vrtcu: priročnik h Kurikulu za vrtce. Maribor:

Založba Obzorja.

Merlo, C. (2009). Likovne tehnike: Od teorije do prakse. Ljubljana: Založba Ark.

Meyers, H. (1975). 150 likovnih tehnika: priručnik za nastavu likovnog vaspitanja i

tehničkog obrazovanja. Sarajevo: IP »SVJETLOST«, OOOUR Zavod za

udžbenike.

Novak Trobentar, P. (2006). Risanje in slikanje. Tehnike: korak za korakom. Ljubljana:

tehniška založba Slovenije.

Patru, E. (2009). Likovno izražanje predšolskega otroka (elektronski vir): študijsko

gradivo za študente Visokošolskega strokovnega študijskega programa

Predšolske vzgoje. Koper: Pedagoška fakulteta. Pridobljeno 20. 8. 2013, iz

http://issuu.com/edapatru/docs/gradivo.

Slovar slovenskega knjižnega jezika. (1997). Ljubljana: DZS


46

Šupšáková, B. (2006). Barva kot fenomen v likovnem izražanju. Likovna vzgoja, 7,

(33–34), 9–14.

Tacol, T. (1996). Likovno izražanje: učbenik za 5. razred. Ljubljana: Debora.

Tomšič Čerkez, B. in Tacar, B. (2010). Likovne kuharije: uporabne likovne tehnike.

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Uči se iz preteklosti, ustvarjaj prihodnost. Umetnost in avtorska pravica. (2011).

Ljubljana: Urad RS za intelektualno lastnino, Ministrstvo za gospodarstvo.

Pridobljeno 21. 8. 2013. Iz

http://www.uil-sipo.si/fileadmin/upload_folder/wipo_book_umetnost-avtorsko.pdf.

Zorec, D. (2003). Vodene barve: temelji za začetnike. Ljubljana: Tehniška založba

slovenije.

Vrlič, T. (2001). Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju. Ljubljana:

Debora.


47

7 PRILOGE

7.1 Priprava na vzgojno-izobraževalno delo v II. starostnem obdobju za področje umetnosti – slikanje z barvicami

Šolsko leto: 2012/2013 Datum: julij 2013 Vrtec: Trnovska vas

Vzgojiteljica: Saška Pukšič Starostno obdobje: II. Oddelek: 5–6 let

Področje dejavnosti: likovne dejavnosti LIKOVNO PODROČJE: SLIKANJE

LIKOVNA PROBLEMATIKA: Suha slikarska tehnika (barvice)

LIKOVNA TEMA: Moje telo

LIKOVNI MOTIV: To sem jaz

LIKOVNA TEHNIKA: barvice

UČNE OBLIKE: idividualno delo UČNE METODE: razgovor, opazovanje

MATERIALI IN ORODJA: barvice, A4-list šeleshamer, šilček

PROSTOR: igralnica – likovni kotiček

UČILA (UČNA SREDSTVA) IN PRIPOMOČKI: knjiga, ogledalo, slikovne kartice

MEDPREDMETNO POVEZOVANJE: jezik, narava

VIRI IN LITERATURA:

· Geisler, D. (2011). Od glave do pet. Male in velike skrivnosti o človeškem telesu.

Radovljica: Didakta.

· Patru, E. (2009). Likovno izražanje predšolskega otroka: študijsko gradivo za

študente Visokošolskega strokovnega študijskega programa Predšolske vzgoje.

Koper: Pedagoška fakulteta.

http://issuu.com/edapatru/docs/gradivo (1. 7. 2013).

· Kurikulum za vrtce. (2004). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS

za šolstvo.

· Vrlič, T. (2001). Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju.

Ljubljana: Debora.


48

CILJI:

Splošni:

· Spodbujanje radovednosti in veselja do slikarskih dejavnosti.

· Uporaba in razvijanje spretnosti pri uporabi suhih slikarskih materialov.

· Razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti.

Operativni:

Otrok

· poimenuje osnovne slikarske materiale in tehniko,

· opazuje in prepoznava svoje posebnosti, kar predstavi v sliki ter

· z barvicami upodobi sebe.

POTEK LIKOVNE DEJAVNOSTI:

Metodični postopek AKTIVNOSTI

VZGOJITELJICE

AKTIVNOSTI

OTROK

UV

OD

NI D

EL

1. Pogovor ob knjigi

Od glave do pet

(Geisler, D.)

2. Opazovanje v

ogledalu

3. Didaktična igra:

Razmigaj telo

Vodi razgovor o človeškem

telesu.

Povabi otroke pred ogledalo,

da opazujejo dele svojega

telesa.

Otroke seznani s pravili igre

in jim ponudi kartice.

Sodelujejo v

pogovoru.

Poimenujejo dele

telesa in opazijo

razlike.

Otrok izbere kartico

in razgiba del

telesa, ki je

označen na sliki.


49

OS

RE

DN

JI D

EL

4. Obravnava likovne

problematike

5. Napoved likovne

naloge

6. Likovno izražanje in

ustvarjanje

Seznani otroke s tehniko

slikanja z barvicami in jim

predstavi slikarski material,

orodja ter podlage.

Pripravi slikarski material in

seznani otroke s prednostmi

slikanja z barvicami

(upodabljanje podrobnosti,

hitro nanašanje barv,

šrafiranje, vpliv na učinek

pritiska barvice).

Spodbudi otroke k slikanju

motiva. Med delom jih

opazuje.

Opisujejo

značilnosti tehnike.

Sodelujejo pri

pripravi slikarskega

materiala in

prepoznavajo

značilnosti slikanja

z barvicami.

Upodobijo sebe.

ZA

KL

JUČ

NI

DE

L

7. Razstava likovnih

izdelkov

8. Vrednotenje likovnih

del otrok

9. Pogovor o likovni

problematiki

Povabi otroke, da svoj

izdelek postavijo na ogled.

Postavlja usmerjena

vprašanja: kaj smo danes

delali, katero tehniko smo

izvajali, katere materiale

smo uporabili … in spodbudi

otroke k opisu svojega dela.

Ugotavlja, ali so otroci

upodobili podrobnosti, koliko

barv so uporabili, so barve

izbirali svobodno, ali je delo

šablonsko, kakšno lego

formata so izbrali …

Svoje izdelke

pritrdijo na panele.

Sodelujejo v

komunikaciji in

opišejo svoj

izdelek.

Pojasnjujejo

podrobnosti, ki so

jih upodobili,

preštejejo vse

barve, ki so jih

uporabili …


50

7.2 Priprava na vzgojno-izobraževalno delo v II. starostnem obdobju za področje umetnosti – slikanje s tempera barvami




LIKOVNA PROBLEMATIKA: barve

LIKOVNA TEMA: Prijateljstvo

LIKOVNI MOTIV: Moj prijatelj

LIKOVNA TEHNIKA: slikanje s tempera barvami

UČNE OBLIKE: idividualno delo UČNE METODE: demonstracija, opazovanje

MATERIALI IN ORODJA: tempera barve, oglati čopiči, lonček z vodo, krpica za

brisanje čopičev, zaščitna podlaga, zaščitna oblačila, A3-risalni list


UČILA (UČNA SREDSTVA) IN PRIPOMOČKI: knjiga, fotografija mavrice, barvni

krog


VIRI IN LITERATURA:

· Baguley, E. (2008). Mali Pip in mavrica želja. Tržič: Učila International.


študente Visokošolskega strokovnega študijskega programa Predšolske

vzgoje. Koper: Pedagoška fakulteta.


· Kurikulum za vrtce. (2004). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod

RS za šolstvo.


Ljubljana: Debora.


51

CILJI:

Splošni:


· Uporaba in razvijanje spretnosti pri uporabi mokrih slikarskih materialov.


Operativni:

Otrok

· utrjuje postopke mešanja barv in prepoznava barve,

· spoznava slikarske materiale,

· pri slikanju s tempera barvami upodobi prijatelja.



VZGOJITELJICE

AKTIVNOSTI

OTROK

UV

OD

NI D

EL

1. Poslušanje zgodbe o

prijateljstvu: Mali Pip

in mavrica želja

(Baguley, E.)

Pripoveduje zgodbo o

motivu.

Pozorno

prisluhnejo zgodbi.


52

OS

RE

DN

JI D

EL


problematike

3. Napoved likovne

naloge


ustvarjanje

Otrokom pokaže fotografijo

mavrice in barvnega kroga

ter jim postavi vprašanje:

Kako dobimo vse te barve?

Pripravi tri osnovne

(primarne) barve in ob

demonstraciji mešanja barv

ter pomoči otrok, postavi

vprašanja: Kateri barvi

zmešamo, da dobimo

oranžno? Kateri barvi

zmešamo, da dobimo

vijolično? Kako dobimo

zeleno barvo? Katera barva

nastane, če zmešamo vse

tri?

Pripravi slikarski material,

orodja in podlage ter otroke

seznani s tehniko slikanja s

tempera barvami (najprej

poslikajo večje ploskve,

čopiče je potrebno pri

menjavi barve vedno

temeljito umiti in obrisati …).

Spodbudi otroke k slikanju

motiva in jih opazuje.

Odgovarjajo.

Skupaj ugotovijo,

da dobimo z

mešanjem

osnovnih

(primarnih) barv

sekundarne

(oranžno, vijolično,

zeleno). Če pa

zmešamo vse tri,

dobimo rjavo.

Sodelujejo pri

pripravi

pripomočkov in

prisluhnejo

navodilom.

Upodobijo prijatelja.


53

ZA

KL

JUČ

NI

DE

L


izdelkov


del otrok


problematiki



Postavlja usmerjena


delali, katere materiale smo

uporabili … katere barve so

uporabljali in katere barve

so nastale med mešanjem

... in spodbudi otroke k opisu

njihovega dela.


upodobili podrobnosti,

uporabili različne barve, so

barve izbirali svobodno, so

ploskve zapolnili z barvo,

kakšno lego formata so

izbrali …

Svoje izdelke


Sodelujejo v

komunikaciji in

opišejo svoj

izdelek.

Pojasnjujejo

podrobnosti, ki so

jih upodobili,

preštejejo vse

barve, ki so jih

uporabili …


54

7.3 Priprava na vzgojno izobraževalno delo v II. starostnem obdobju za področje umetnosti – lepljenka z barvnim papirjem




LIKOVNA PROBLEMATIKA: barvne ploskve

LIKOVNA TEMA: Poklici

LIKOVNI MOTIV: Moja vzgojiteljica

LIKOVNA TEHNIKA: lepljenka z barvnim papirjem

UČNE OBLIKE: idividualno delo UČNE METODE: razgovor, opazovanje

MATERIALI IN ORODJA: barvni listi različnih formatov (kolaž), škarje, lepilo,

podlaga


UČILA (UČNA SREDSTVA) IN PRIPOMOČKI: slikanica


VIRI IN LITERATURA:

· Niessen, S. (2010). Kaj dela vzgojiteljica. Tržič: Učila International.


študente Visokošolskega strokovnega študijskega programa Predšolske vzgoje.

Koper: Pedagoška fakulteta.


· Kurikulum za vrtce. (2004). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS

za šolstvo.


Ljubljana: Debora.


55

CILJI:

Splošni:


· Uporaba in razvijanje spretnosti pri lepljenki z barvnim papirjem.


Operativni:

Otrok

· poimenuje osnovne materiale in se seznani z lepljenko (rezanka),

· spretno uporablja škarje, lepilo in kolaž papir,

· pri lepljenki z barvnim papirjem upodobi izbrano vzgojiteljico.



VZGOJITELJICE

AKTIVNOSTI

OTROK

UV

OD

NI D

EL

1. Pogovor ob slikanici:

Kaj dela vzgojiteljica

(Niessen, S.)

Vodi razgovor o delu

vzgojiteljice.

Sodelujejo v

pogovoru.


56

OS

RE

DN

JI D

EL


problematike

3. Napoved likovne

naloge


ustvarjanje

Otrokom demonstrira

pravilno uporabo škarij, jih

opozori na značilnosti in

razlike med različnimi

slikarskimi tehnikami.

Pogovor poteka o barvnih

ploskvah (na večje podlage

lepimo večje kose, na

manjše podlage pa manjše

koščke, ploskve lahko

prekrivamo).

Pripravi slikarski material in

seznani otroke s tehniko

lepljenke z barvnim papirjem

(najprej izrežemo dele, nato

jih sestavimo ter na koncu

zalepimo).

Spodbudi otroke k

upodobitvi motiva in jih

usmerja pri delu.

Pozorno opazujejo

in prisluhnejo

navodilom.

Sodelujejo v

pogovoru.

Sodelujejo pri

pripravi materiala in

se seznanijo z

izdelovanjem

lepljenke.

Upodobijo izbrano

vzgojiteljico.


57

ZA

KL

JUČ

NI

DE

L


izdelkov


del otrok


problematiki



Postavlja usmerjena


delali, katere materiale in

orodja smo uporabljali … in

spodbudi otroke k opisu

svojega dela.


upodobili podrobnosti, koliko

barv so uporabili, so barve

izbirali svobodno, ali so bili

pri delu ustvarjalni, kakšno

lego formata so izbrali …

Svoje izdelke


Sodelujejo v

komunikaciji in

opišejo svoj

izdelek.

Pojasnjujejo

podrobnosti, ki so

jih upodobili,

preštejejo vse

barve, ki so jih

uporabili …

Documents

Diplomska naloga - SLIKARSKE TEHNIKE V · PDF fileUNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA Visokošolski strokovni študijski program Predšolska vzgoja Diplomska naloga SLIKARSKE