UNIVERZA V MARIBORUFILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

Sanja Štrok

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORUFILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ZGODOVINO

Diplomsko delo

KRALJEVINA SRBIJA OD SMRTI ALEKSANDRA OBRENOVIĆA DO

ANEKSIJE BOSNE IN HERCEGOVINE NA PODLAGI ČASNIKOV SLOVENSKI

NAROD IN SLOVENEC

Mentor: red. prof. dr. Franc Rozman Kandidatka:Sanja Štrok

Maribor, 2011

Lektorirala in prevedla: Tamara Damjanac prof. slov. in angl. jezika

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju dr. Francu Rozmanu za strokovno pomoč pri pripravi

diplomske naloge. Prav tako bi se rada za pomoč in prijaznost zahvalila zaposlenim v

Slovanski knjižnici Ljubljana.

Posebna zahvala gre staršem, ki so mi omogočili študij in možu, ki mi je v času

študija stal ob strani.

POVZETEK

Diplomsko delo obravnava zgodovino Kraljevine Srbije v obdobju od spremembe

vladarske dinastije do aneksije Bosne in Hercegovine. Nova dinastija, ki je prišla na

oblast po majskem prevratu leta 1903, Karađorđević, prinese rast na področju

znanosti, kulture in demokracije. Nacionalno – politični program kralja Petra je

temeljil na potrebi osvoboditve in združitve celega srbskega naroda v Makedoniji,

Bosni in Hercegovini, Vojvodini in na Kosovu. Zagovarjal je kulturno

jugoslovanstvo s katerim je želel zbližati južnoslovanske narode. Zunanjepolitično se

je Srbija iz navezanosti na Avstro – Ogrsko preusmerila na Rusijo in antantne države,

na strani katerih je vstopila v 1. svetovno vojno.

Ključne besede:Kraljevina Srbija, majski prevrat, Karađorđevići, zunanja politika,

notranja politika, kultura, aneksija Bosne in Hercegovine.

SUMMARY

My diploma work discuss the history of Serbian kingdom in the period that begun

with the change of dynasty and ended with the annexation of Bosnia and

Herzegovina. The new dynasty Karađorđević took over the power after the May

revolution in 1903. They encourage the improvement of science, culture and

democracy. National – political programme of king Peter was based on the need to

liberate and connect all the Serbs in Macedonia, Bosna and Herzegovina, Vojvodina

and Kosovo. He promoted the cultural Yugoslavism that would converge the different

South Slavs nations. In foreign policy the Serbia conveted the attachment from

Austria – Hungary to Russia and the entente countries and on their side Serbia

entered to the first world war.

Key words: Serbian kingdom, May revolution, Karađorđević, foreign policy, inside

policy, culture, annexation of Bosnia and Herzegovina.

Kazalo vsebine

1. Uvod................................................................................................................11.1 Namen in cilji............................................................................................21.2 Metoda dela...............................................................................................2

2. Nastanek Kraljevine........................................................................................32.1Kralj Aleksander na oblasti........................................................................3

3. Konec dinastije Obrenović..............................................................................73.1 Majski prevrat..........................................................................................73.1.1 Odmev umora v tujini.........................................................................10

4. Nova dinastija na oblasti...............................................................................134.1 Potek izvolitve........................................................................................174.2 Nova vlada..............................................................................................19

5. Srbija v začetku 20. stoletja...........................................................................215.1 Notranje-politični dogodki......................................................................24

5.1.1 Nikola Pašić.....................................................................................275.2 Zunanja politika......................................................................................29

5.2.1Bolgarsko-srbski odnosi....................................................................305.2.2Črna Gora in Srbija............................................................................345.2.3Carinski spor z Avstro-Ogrsko...........................................................35

6. Družabni dogodki..........................................................................................396.1 Jugoslovanska umetniška razstava..........................................................406.2 Jugoslovanska umetniška razstava v Sofiji.............................................436.3 Srbi na Prešernovi proslavi......................................................................446.4 Slovenski igralci v Beogradu...................................................................46

7. Znanost, kultura in umetnost.........................................................................487.1 Prva srbska univerza................................................................................487.2 Kulturna združenja...................................................................................517.3 Kongresi...................................................................................................527.4 Književne razmere...................................................................................56

7.4.1 Tisk...................................................................................................567.4.2 Jovan Jovanović Zmaj......................................................................57

8. Bosna in Hercegovina...................................................................................608.1 Srbski vpliv..............................................................................................608.2 Razmere v Bosni in Hercegovini.............................................................62

8.2.1 Srbska reakcija na aneksijo..............................................................63

9.Zaključek........................................................................................................67

10. Viri in literatura...........................................................................................70

Kazalo slik:

Slika 1: Kralj Aleksander Obrenović............................................................................4

Slika 2: Podoba kraljice Drage...............…..................................................................5

Slika 3: Zarotniki leta 1903.........................................................................................10

Slika 4: Kralj Peter I. Karađorđević............................................................................14

Slika 5: Peter I. Karađorđević po vrnitvi v Srbijo 1903.............................................16

Slika 6: Zemljevid Makedonije, Albanije in Stare Srbije leta 1903...........................22

Slika 7: Pridobitve po 1. balkanski vojni....................................................................33

Slika 8: Pridobitve po 2. balkanski vojni....................................................................33

Slika 9:Reklamni listek ..............................................................................................46

Slika 10: Poslopje Velike škole...................................................................................49

Slika 11: Jovan Jovanović-Zmaj.................................................................................57

Kazalo tabel:

Tabela 1: Predsedniki vlad med med 29.5.1903-11.2.1909........................................25

Tabela 2: Število rednih in izrednih profesorjev.........................................................49

1. Uvod

V diplomski nalogi bom predstavila zgodovino Srbije med leti 1903 in 1908, ki je

bila v tem času kraljevina. Letnica 1903 je povezana z majskim/junijskim1

dogodkom in umorom zadnjega kralja dinastije Obrenović, Aleksandra Obrenovića,

njegovih bližnjih sodelavcev in soproge Drage, kar je posledično vodilo v konec

vladavine Obrenovićev. Letnica 1908 pa je opredeljena z Avstro-Ogrsko aneksijo

Bosne in Hercegovine v mesecu oktobru. Diplomska naloga temelji na virih iz

liberalnega časnika Slovenski narod2 in katoliško usmerjenega časnika Slovenec3.

Časnika izpričujeta predvsem politične dogodke in razmere v omenjenem obdobju.

Poleg omenjenih virov bo uporabljena tudi dodatna literatura, ki se nanaša na temo

diplomskega dela.

Prehod vladavine na dinastijo Karađorđević je zanimiv zaradi spremembe zunanje

politične usmeritve, navezovanja na Rusijo in predvsem kulturno - gospodarske

povezave Srbije z ostalimi južnoslovanskimi narodi. Ozadje kulturnega in

gospodarskega sodelovanja je predstavljala želja, da bi se južni Slovani politično

zbližali in postali skupaj močnejši ter bi tako združeni lahko tekmovali z ostalimi

evropskimi državami, predvsem Avstro – Ogrsko monarhijo, kajti tej je Srbija s svojo

velikosrbsko idejo predstavljala oviro pri vplivu na Balkanu. Pojavila se je ideja z

geslom: „Balkan, balkanskim narodom“, katere vodilni podpornik med Srbi je

Milovan Milovanović.4 Zagovornik idej o zbliževanju je tudi bil novi kralj Peter I.

Karađorđević in organiziranje različnih prireditev, z namenom zbliževanja, ni bilo za

ta čas nič nenavadnega.

1Po starem julijanskem koledarju se je umor zgodil v noči iz 28. na 29. maj, kateri zaostaja dva tedna za gregorijanskim.2Veliki splošni leksikon, VII. knjiga, DZS, Ljubljana, 1998, str.3970.

3Prav tam, str.3944.

4Politik, radikalno usmerjen, diplomat in književnik, rojen v Beogradu leta 1863. Bil je tudi profesor državnega in mednarodnega prava na Veliki školi, poslanik v Bukarešti in Rimu ter minister za zunanje zadeve od leta 1907. Zunanjepolitično se je naslanjal na Francijo in Rusijo in na sporazum med balkanskimi narodi. Tako je leta 1912 sprejel sporazum z Bolgari na osnovi katerega je organizirana skupna akcija balkanskih narodov proti Turčiji.

1

1.1 Namen in cilji

Namen diplomskega dela je na podlagi člankov predstaviti notranje in zunanje

politično, kulturno in gospodarsko dogajanje Kraljevine Srbije v obdobju od umora

kralja Aleksandra Obrenovića do aneksije Bosne in Hercegovine ter razložiti na kak

način in zakaj se je začela Srbija kulturno in gospodarsko povezovati z ostalimi

južnoslovanskimi narodi.

1.2 Metoda dela

Pri izdelavi diplomskega dela je bila uporabljena zgodovinska metoda dela. Temeljni

vir proučevanja sta bila časnika Slovenski narod in Slovenec s poudarkom na času

med leti 1903 in 1908. Časnika sem pregledovala v Slovanski knjižnici v Ljubljani,

kjer sem sproti izpisovala in slikala članke, ki so se navezovali na Kraljevino Srbijo.

Poleg člankov sem proučila literaturo, ki se nanaša na izbrano tematiko in z njeno

pomočjo vsebinsko dopolnila izbrane članke.

2

2. Nastanek kraljevine

Leta 1882 se je Srbija po zmagi nad Turki razglasila za kraljevino in knez Milan

Obrenović je postal srbski kralj. Osvoboditev je bila posledica dogodkov, ki so se

vrstili pred letom 1882. Že leta 1804 je za Srbijo nastopila nova doba. Turški pritisk

je izzval upor Srbov pod vodstvom Kara Đorđa.5 Boji so trajali 10 let in nazadnje so

Srbi onemogli. Kara Đorđe je obupal ter zbežal v Avstrijo. Takrat je vodenje upora

prevzel Miloš Obrenović in premagal Turke. Pod njim so Srbi dobili nekaj več

samostojnosti, Turki pa so, da bi bili varni pred upori, začeli prebivalstvu pobirati

orožje. Milošu je uspelo, da je Srbija dobivala vedno večje pravice, hkrati pa je

postal priljubljen med ljudstvom. Njegova priljubljenost je narasla do te mere, da so

ga leta 1817 imenovali za kneza, kar je tri leta kasneje potrdil tudi sultan. Odločilen

vpliv na srbski položaj je imela rusko – turška vojna (1828/29), ki se je končala z

odrinskim mirom.6 Leta 1830 je knez Miloš objavil, da oznanja vse pravice, ki so si

jih pridobili. Srbija je postala samostojna in po notranji upravi neodvisna kneževina

ter dobila svoj grb in zastavo. Do leta 1867 je postala skoraj popolnoma neodvisna in

je Turkom plačevala le še davek. Tako je ostalo vse do leta 1876 ko je Srbija Turčiji

napovedala vojno. S pomočjo Rusov se je vojna za Srbe uspešno končala in priznana

jim je bila neodvisnost. Tako se je leta 1882 Srbija razglasila za kraljevino, Milan pa

za kralja.7

2.1 Kralj Aleksander na oblasti

Aleksander Obrenović, (Beograd, 14.8.1876 – Beograd, 11.6.1903) je prišel na oblast

leta 1893 s tako imenovanim državnim udarom. Po tem, ko so na volitvah radikalci

in liberalci dobili enako število poslancev, se je Aleksander odločil, da bo vzel stvari

v svoje roke, kajti do takrat je vladalo namestništvo. Na dvor je povabil vse ugledne

ministre in celotno namestništvo. Po svečani večerji je razglasil, da zaradi razmer

razpušča vlado in namestništvo ter da Srbija stopa na novo politično pot. Novo vlado

je sestavil dr. Lazar Dokić z radikalci. Radikalci niso bili dolgo na oblasti saj so že 5 Črnega Jurija.6 Je sporazum, ki so ga podpisali predstavniki Rusije in Osmanskega cesarstva 2.9.1829. Z njim je

Srbija dobila dovoljenje, da anektira šest nahij, ki si jih je pridobila s prvim srbskim uporom, Grčiji pa je bila priznana avtonomija.

7 Anton Bezenšek, Bolgarija in Srbija, Osvoboditev, družba sv. Mohorja, Celovec, 1997, str.174-176.

3

naslednje leto so odstopili.8

Slika 1: Kralj Aleksander Obrenović9

Kralj Aleksander se je poročil z Drago Mašin, ki ni bila plemiškega porekla kar je

bilo sporno za javnost in dvor . Poroki sta nasprotovala tudi starša kralja Aleksandra,

kralj Milan in kraljica Natalija. Po umoru vladarskega para je bilo napisanih veliko

kritik na njun račun. Kraljica naj bi imela kralja Aleksandra popolnoma v oblasti. Kar

si je želela, se je zgodilo in kdor ni bil na njeni strani, ga je neusmiljeno preganjala.

8 Bogdan Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije, Založba Karantanija, Ljubljana, 2006., str.5-7.

9 Slovenec, 11.6.1903, str.1.

4

Da bi se ohranila na oblasti je na stotine poštenih ljudi vrgla v ječo. V kritičnem

trenutku, ko se je želel kralj oddaljiti od nje, je trdila, da je v drugem stanju. V

upanju, da bo dobil naslednika se je pomiril s soprogo. Ko pa se je razvedelo, da je

njena nosečnost lažna, ji je kralj to odpustil, kajti v tem času ga je ponovno

omrežila. Med drugim je želela spraviti na oblast lastnega brata in ko so se izvedle

nove volitve v skupščino, so zaradi velikega terorja zmagovali pristaši kraljice

Drage.10

Slika 2: Podoba kraljice Drage11

10 Kralj Aleksander, Slovenski narod, 12.6.1903, str.1.11 Slovenec, 11.6.1903, str.1.

5

V času vladanja kralja Aleksandra je značilna ukinitev ustave iz leta 188812 in vrnitev

k stari ustavi iz leta 1869.13 S prihodom novega kralja se je Srbija leta 1901 vrnila k

ustavi iz leta 1869, kar ne pomeni demokratizacije in vrnitve k parlamentarizmu.

Ključna novost ustave je položaj in organizacija Narodnega predstavništva, ki je

postalo dvodomno. Izvršna oblast, ki je bila v rokah monarha, se je okrepila. Država

se je radikalizirala, okrepila se je cenzura, kar je sprožilo velike demonstracije. Kralj

Aleksander je mislil, da ga bodo podprli vsi, ki mislijo pošteno in patriotsko, kar pa

se ni zgodilo. Zaradi masovnih demonstracij delavcev in študentov 25. 3. 1903 se je

zavedal, da novih volitev ne bo dobil. Zato je v roku 1 ure izvršil dva državna udara.

S prvim je ukinil ustavo iz leta 1901 in razpustil Senat ter Narodno skupščino. Tako

je na ta mesta na novo postavil svoje ljudi. Nato pa je z drugim državnim udarom

vrnil prej ukinjeno ustavo iz leta 1901. 18. 5. 1903 so potekale nove volitve, ki so

bile zadnja politična zmaga kralja Aleksandra.14

12 Politika kralja Milana Obrenovića je pripeljala Srbijo v težko stanje in s tem ogrozila obstoj dinastije. Da bi jo rešil in umiril nezadovoljno prebivalstvo je pozval radikali k formiranju vlade, ki so takoj začeli skupaj s kraljem oblikovati novo ustavo. Ta je bila sprejeta 2.12.1888. Z njo je bila prvič v zgodovini Srbije uvedena parlamentarna vladavina. Narodna skupščina je prvič dobila polno zakonodajno oblast. Toda ni bila sprejeta splošna volilna pravica. Ta je še vedno pripadala vsakemu Srbu, ki je dopolnil 21 let in je plačeval najmanj 15 dinarjev letnega davka.

13 Ustava je bila sprejeta 21.6.1869. Po tej ustavi je Narodna skupščina prvič v zgodovini Srbije postala zakonodajni organ, čeprav z omejitvami. Toda kljub temu se noben zakon ni mogel izdati brez njene potrditve. Razglašene so bile nekatere politične svoboščine, ki pa so bile leta 1870 omejene z nekaterimi zakoni, kot je na primer bil Zakon o poslovnem redu v Narodni skupščini.

14 B. Sajovic, Od male Srbije..., str.8-9, Ljubica Kandić, Zbornik Radova, Ustavnopravni razvoj Kneževine i Kraljevine Srbije (do 1918. godine), Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd, 1990, str.22-23.

6

3. Konec dinastije Obrenović

Prevrat je izražal spremembe nastale v razvoju Srbije, zaključno dejanje razvojne

faze iz 19. stoletja in začetek novega obdobja, ki je trajalo do 1. svetovne vojne. To

obdobje so označevale notranje uvajanje ustavne in parlamentarne demokracije na

notranjepolitičnem področju in aktivna nacionalna zunanja politika. Spremembe so

pripeljale do politične in ekonomske osvoboditve Srbije. Tragična usoda je že od

začetka spremljala dinastijo Obrenović. Toda preobrat in usmrtitev poslednjega

naslednika ni bila nepričakovana. Nenehno prehajanje iz enega ekstrema v drugega

in spremembe ustave so pomenile žalosten konec za dinastijo. Obrenovići so se

preveč igrali z ljudsko dušo in z državniki, ki so sedeli na ministrskih stolih. 15

3.1 Majski prevrat

Majski prevrat je bil državni prevrat v katerem je bil ubit kralj Aleksander in njegova

žena Draga in na ta način prekinjena dinastija Obrenovićev, ki je vladala Srbiji od

sredine 19. stoletja. Po prevratu je prišla na oblast dinastija Karađorđevićev.

Sprememba je bila zunanje političnega pomena, ker so se Obrenovići naslanjali na

Avstro – Ogrsko, Karađorđevići pa na Rusijo. Po julijanskem koledarju se je umor

zgodil v noči med 28. in 29. majem leta 1903.16

Nasprotujoča si poročila o umoru kraljevega para so prispela tudi do slovenskih

krajev. Dan po umoru je bilo znano, da so priprave za odstranitev dinastije Obrenović

so potekale več mesecev. Najbolj vneti pri tej zaroti so bili oficirji, ki so po več

krajih ustanovili tajne odbore, ki so pripravljali revolucijo. Začetniki tega gibanja so

bili višji oficirji v Beogradu. Za ustanovitev so se odločili štiri mesece pred umorom,

ko je kraljica Draga poklicala k sebi tri višje oficirje, ko je želela ugotoviti kolikšna

je njihova podpora njenemu bratu Nikodemu Lunjevici kot prestolonasledniku. Po

tem so imeli oficirji tajni sestanek, na katerem so se dogovorili, da bo dinastija

Obrenović odstranjena. Da bi to lažje izvedli, bi stopili v zvezo z različnimi

vplivnimi politiki kot so kraljev adjutant Naumović, Ljubomir Živković in dr.

15 Dimitrije Đorđević, Istorija srpskog naroda, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, Srpska književna zadruga, Beograd 1983, str.135; Krvav konec Obrenovićev, Slovenec, 12.6.1903, str.1.

16 Krvav konec Obrenovićev, Slovenec, 12.6.1903, str.1.

7

Vojislav Veljković.17

Revolucionarni odbor je sklenil, da bo kralja najprej prisilil, da se sam odpove kroni

in zapusti Srbijo. Če pa tega ne bo storil, ga bodo nemudoma usmrtili. Večer pred

umorom so sklicali oficirski zbor, na katerem je govoril podpolkovnik Naumović.

Natančno je opredelil, kakšna nesreča so Obrenovići za Srbijo in srbski narod ter, da

ima narod pravico takega kralja odstaviti. Oficirji so z navdušenjem pritrjevali

govoru in prisegli, da se mora dinastija končati. V tem večeru so sklenili, da bo

pešpolk št. 6 prevzel izvršitev celotne akcije. Oficirji tega pešpolka so bili zvesti

pristaši Karađorđevićev.18

Iz Beograda so poročali, da je beograjski župan Marzičan vedel za zaroto saj je s

pomočjo svojih vohunov za to zvedel nekaj tednov pred tragedijo. Sled je kazala, da

so bili z zarotniki živečimi v Srbiji povezani tudi Srbi, ki živijo v tujini. Poskušal je

izvedeti več o tem in je poslal svoje agente v Reko. Ker je novosadsko časopisje

razkrilo županove namene, so v strahu pred razkritjem pa iz države zbežali

podporniki zarote radikalci, med njimi tudi Nikola Pašić, ki je bil od nekdaj

nasprotnik Obrenovićev. Vodje zarote pa so se odločili, da bodo brez odlašanja

izvršili revolucijo.19

Na večer umora je v Beogradu potekala glasbena slovesnost, katere se je udeležila

kraljeva dvojica. Po končani slavnosti sta se odpravila v konak.20 Medtem ko sta

stopala proti spalnici, naj bi 6. pešpolk obkrožal kraljevo palačo in pred vstopom v

kraljevo spalnico izvršil napad v spodnjih prostorih palače. Poročalo se je, da je

tistega večera bilo skupaj ubitih več kot 300 ljudi. Trupli kraljeve dvojice naj bi vrgli

skozi okno. Nasprotno poročilo pa trdi, da sta trupli dvojice obležali v spalnici, kjer

se je zgodil umor. Po verziji, ki jo je opisal polkovnik Dinka Nikolić, ki je bil eden

izmed tistih, ki so na večer umora, hiteli na pomoč umorjenemu kralju, do bojev z

zarotniki naj sploh ne bi prišlo. Kraljeva dvojica naj bi se sprla in je pri tem prišlo do

streljanja, pri katerem sta drug drugega umorila. Obstajale so tudi poročanje, ki so

17 Zarota vojaštva, Slovenski narod, 12.6.1903, str.1.18 Večer pred umorom, Slovenski narod, 12.6.1903, str.1.19 Prav tam.20 Kraljeva palača.

8

zatrjevala, da naj do streljanje v kraljevi spalnici ni prišlo, ampak, da je bila dvojica

bila umorjena s sekiro.21

Kraljica Draga je imela poleg brata Nikodema še enega brata Nikolaja. Na večer

umora je prišel oddelek vojaštva, da aretira oba brata, ki sta imela stanovanje v

vojašnici. Toda, ko so vojaki na silo odprli vrata, sta začela brata Lunjevica streljati,

na kar so jih oficirji na mestu ustrelili in poškodbe so bile smrtne. Usmrtili so tudi

ministre. V svojih stanovanjih so bili umorjeni ministrski predsednik general

Dimitrije Cincar Marković22, minister za notranje zadeve dr. Velja Todorović, vojni

minister general Milovan Pavlović in topničarski stotnik Jovan Milković, svak

ministrskega predsednika. Hči ministrskega predsednika Todorovića je skušala s

svojim telesom zaščititi očeta, pri čemer je bila ranjena.23

Beograjski časopisi in ljudstvo so sprejeli umor Obrenovićev in se po poročanju

časopisov to opredelili kot dejstvo, da so se znebili tirana Srbije. Besede, ki so jih

uporabili nekateri časopisi so bile ostre. „Male Novine“ označujejo kralja Aleksandra

za tepca, kraljico Drago pa vlačugo. „Štampa“ je zaključila svoje poročilo o umori z

naslednjimi besedami: „Iztakne se naj tisto oko, ki bi prelilo le eno solzo po kralju in

po kraljici.“ V mestu ni bilo razobešenih črnih zastav, podobe umorjenih vladarjev

so bile raztrgane, množice ljudi so napolnile ulice in izražale podporo novemu kralju.

Strašen konec dinastije Obrenović jih ni preveč vznemiril. Vse to kaže na izgubljeno

podporo in zvestobo ljudstva umorjenemu kralju. Zakaj se o zaroti ni razvedelo pred

krvavim dogodkom, glede na to, da so novosadski časniki poročali o morebitnem

napadu na kralja? Nihče ni pisanj o tem jemal resno. Kralju naj bi že večkrat grozili

in o tem se je že večkrat pisalo. Porajalo se je tudi vprašanje ali ni bilo javno pisanje

in grožnja kralju eden izmed zarotniških manevrov.24

Pred prihodom novega kralja je bilo organizirano restavriranje kraljeve palače, s

21 Krvavi dogodki v Belemgradu, Slovenec, 12.6.1903, str.1; Dogodki v Srbiji, Slovenec, 22 Rojen 6.9.1849 v Šabcu. Bil je predsednik vlade Kraljevine Srbije, načelnik glavnega generalštaba,

in profesor vojne zgodovine in strategije na Vojni akademiji. Kot bližnji sodelavec kralja Milana Obrenovića je med leti 1897 in 1900 dal velik doprinos pri reformiranju vojske Kraljevine Srbije, kar je omogočile njene uspehe v Balkanskih vojnah.

23 Smrt bratov Lunjevica, Slovenski narod, 12.6.1903, str.1; Umor ministrov, Slovenski narod, 12.6.1903, str.2.

24 Krvavi dogodki v Belemgradu, Slovenec, 12.6.1903, str.1; Nove brzojavne vesti, Slovenski narod, 12.6.1903, str.2.

9

katerim bi naj zakrili sledi strašnega umora in opustošenja. Izdelalo naj bi se 642

novih oken in 10 velikih ogledal, ki so bila uničena. Vse je kazalo na to, da so

zarotniki podili kraljevo dvojico skozi številne sobe in prostore, preden so jih

usmrtili. Vstop v palačo je bil prepovedan dokler se restavriranje ne dokonča.25

Slika 3: Zarotniki leta 190326

3.1.1 Odmev umora v tujini

Po umoru je bil angleški veleposlanik v Beogradu odpoklican in diplomatski stiki z

novo vlado so bili prekinjeni. Angleži so bili ogorčeni nad umorom. Istih misli so bili

tudi na Nizozemskem. Turški časopisi so odločno zahtevali kaznovanje morilcev.

Cenzura je celo prepovedala drugačno poročanje o tragediji, lahko so poročali le o

smrti kralja, smrt kraljice je bila cenzurirana. To je trajalo vse do 24.6.1903. Tako, da

je za Turčijo kraljica Draga vse do takrat živela kot vdova. Ruski časopisi so

večinoma ostro obsojali dogodek in žalovali so za kraljem, ki so ga imeli za dobrega

Slovana in plemenitega moža. Avstro – Ogrska pa se je čutila dolžno skrbeti, da

srbska zmešnjava ne seže na sosednje dežele. Na Dunaju poročajo, da če Srbiji uspe

ohraniti mir, Avstrija nima povoda vmešati se v državni prevrat. Medtem ko se se na

25 Dogodki v Srbiji, Slovenski narod, 16.6.1903, str.3.26 Istorija srpskog naroda, Srpska književna zadruga, Beograd, 1983, str.145.

10

Ogrski Kossuth postavil na stran mnenja, da s krvjo pridobljena krona ne daje

jamstva za miren razvoj v državi in bi naj zahteval, da se Avstro-Ogrska vmeša v

srbske zadeve. Uredništvo Slovenskega naroda je novico o umoru prejelo ob 7 uri in

10 minutah dopoldne. Ker takrat še ni bilo osebja v tiskarni, so prispele brzojavke

nalepili na vrata uredništva. Množice so se začele zbirati pred uredništvom. Ob 11 uri

je izšla posebna izdaja, ki je bila v trenutku razprodana. Na nekaterih dvorih so

določili večdnevna žalovanja za kraljevo dvojico. To so storili v Romuniji in Španiji.

V Romuniji je prišlo celo do protestnih shodov.27

Zaradi protestov monarhistične Evrope, ki so sledili po izvršitvi atentata in v katerih

je bila v ospredju Anglija, je bilo približevanje Srbije zahodnim silam oteženo.

Srbski ugled je padel v očeh svetovne javnosti. Rusija in Avstro – Ogrska sta sicer

priznali dejstvo o spremembi dinastije in želele nov režim pritegniti na svojo stran,

medtem ko sta Anglija in Nizozemska obstale pri obsodbi izvršenega dejanja. Zaradi

sporov z Avstro – Ogrsko je Srbija potrebovala podporo Anglije. Kot pogoj za

ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov je Anglija zahtevala, da se zarotnike

najprej kaznuje, nato še umakne iz visokih položajev, ki so jih pridobili na dvoru in v

vojski. Ker so sprva imeli zarotniki podporo kralja so, z njegovo podporo, zavrnili

zahteve, kar je pripeljalo do notranjih sporov med vlado in kraljem. Dokončna

zahteva Anglije je bila: imena petih zarotnikov, katera je London zahteval kot pogoj

za ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov. Samostalna stranka je zavrnila

pregovore z zarotnike, Pašić pa se je odločil za sporazum z njim, da bi si olajšal

prihod na oblast. Uspelo so skleniti sporazum o upokojitvi, s pokojnino v višini plač.

Z ukazom iz dne 17.5.1906 so bili upokojeni Aleksandar Mašin, Damjan Popović,

Petar Mišić, Luka Lazarević i Ljuba Kostić. Odnosi z Anglijo so bili obnovljeni. S

tem se je zaključil popoln vstop Srbije na stran antantnih sil, s katerim je vstopila

tudi v prvo svetovno vojno.28

Poveljnik vojaških čet v Beogradu je postal zarotniški častnik Mišić. On naj bi branil

državo pred napadi tujih časopisov. Ministri se temu sklepu niso upali upreti in Mišić

27 Dogodki v Srbiji, Slovenec, 22.6.1903, str.3; Časopisje o belgrajskem umoru, Slovenski narod, 15.6.1903, str.1; Protestni shod v Bukarešti, Slovenec, 16.6.1903, str.3; Nove brzojavne vesti, Slovenski narod, 12.6.1903, str.2.

28 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, str. 143-144.

11

je bil imenovan. Častniki naj bi zahtevali, da se iz Srbije izžene vse poročevalce

časopisov, ki so jih napadali, a se, po poročanju časopisa Slovenec, zaenkrat njihovi

želji še ni ustreglo, ker vlada želi, da bi se o imenovanju novega kralja v evropskem

časopisju obširno pisalo. Mnogi častniki so odšli v notranjost dežele, od koder

pošiljajo v Beograd deputacije. V okraju Valjevo je župan celo ustrelil častnika, ker

ni odposlal deputacije kot znak vdanosti.29

29 Kaj se sedaj godi na Srbskem?, Slovenec, 15.6.1903, str. 2.

12

4. Nova dinastija na oblasti

S koncem dinastije Obrenović se je končal dolgoletni boj med rodbinami velikih

osvoboditeljev Srbije, Črnega Jurija (Karađorđe) in Miloša Obrenovića. Črni Jurij se

je junaško boril proti Turkom, toda nazadnje je omagal in zbežal v Avstrijo. Boj je

slavno nadaljeval Miloš Obrenović in priboril Srbiji večjo svobodo. Obrenovići so

vladali vse do leta 1903, Karađorđeva dinastija je v tem času prišla na oblast le med

leti 1842 in 1859. Toda v letu 1903 se je Karađorđevićem spet ponudila priložnost

prevzeti oblast zaradi nezadovoljstva s kraljem Aleksandrom Obrenovićem. To jim je

tudi uspelo, ko je po umoru zadnjega Obrenovića postal novi srbski kralj Peter I.

Karađorđević. Bil je na prestolu Kraljevine Srbije med leti 1903 in 1918 ter na

prestolu Kraljevine SHS med leti 1918 in 1921.30

Rojen je bil 29. junija 1844 v Beogradu, očetu knezu Aleksandru in materi Persidi,

rojeni Nenadović. Šolal se je v Ženevi, Parizu in oficirski šoli v Meci. Njegovi hobiji

so bili fotografija, slikarstvo in prevajalstvo. Kot oficir „legije tujcev“ se je boril v

francosko – pruski vojni (1870) in sodeloval pri Pariški komuni (1871). V vstaji na

področju BIH (1875/76) je vodil in se bojeval s četo v okolici Dubice. Namesto

pričakovane dobrodošlice je naletel na nezaupanje in odbojnost. Knez Milan

Obrenović je načrtoval njegov umor, zato se je moral skrivati pred oblastjo in

srbskimi atentatorji. Junija 1914 je prenehal z aktivnim kraljevskim delovanjem, nato

pa odpotoval v Grčijo. Težko bolan se je leta 1919 vrnil v Srbijo, kjer je 17. avgusta

1921 tudi umrl.31

30 Aleksander Obrenović in Peter Karađorđević, Slovenec, 12.6.1903, str.2.31 Milena Milanović, Srbi koji su obeležili 20. vek, biografski leksikon, Beograd 2006, str. 221

13

Slika 4: Kralj Peter I. Karađorđević32

V začetku leta 1883 se je poročil z Zorko, hčerko kneza Nikole, in je živel na

Cetinju. Z njo je imel tri otroke: Jeleno, Đorđa in Aleksandra. Njegovo bivanje na

Cetinju je privedlo do zaostritve odnosov med knezom Nikolo in kraljem Milanom.

Leta 1894 se je preselil v Ženevo, kjer je ostal vse do leta 1903. Tu se je ukvarjal s

šolanjem svojih otrok, potovanji po Evropi in zbiranjem zagovornikov. Ves čas

bivanja v Ženevi pa je obdržal stike z nasprotniki Obrenovićev v Srbiji in se je

zanimal za politično dogajanje v kraljevini. Ker je bil seznanjen o načrtih in majskem

prevratu, je novico o smrti kraljeve dvojice sprejel mirno. Po smrti zadnjega

Obrenovića so ga poklicali, da zasede srbski prestol. Narodna skupščina je skupaj s

podporo vojske omogočila, da je bil 2. junija 1903 imenovan za kralja Srbije. Državi

je prinesel demokracijo, znanje in izkušnje pridobljene v Evropi. Bivanje v Franciji

in Švici je pustilo velik vtis na kralja, postali sta njegov vzor. Zapisal je: „Želeo bih

32 Istorija srpskog naroda, str.113.

14

da Srbija i Srbi budu kao Švajcarska i Švajcarci“. Zagovarjal je osebno svobodo,

svobodo tiska, parlamentarizem in demokracijo ter bil mnenja, da lahko le ob

svobodi človek pokaže svoje sposobnosti, opravlja dolžnosti in koristi svoje pravice.

To pa omogoča napredek naroda, razvoj znanosti, kulture in trgovine.33

Čeprav je bil zagovornik evropskih idej, je želel ohraniti tradicijo srbske patriarhalne

družbe. Trudil se je, da združi novo s starim in mesto z vasjo. Zaradi agrarne srbske

družbe je želel imeti dober odnos z vasjo in s kmeti. Njegove znane besede se

glasijo: „Bez ljubavi narodne slabi su prestoli zemaljski“. Njegova vladavina je

pustila sledi hitrih sprememb, rasti znanosti in kulture, demokracije in širjenja

svobod vseh vrst. Nacionalno – politični program kralja Petra je temeljil na potrebah

osvoboditvi in združitvi celega srbskega naroda v Makedoniji, Bosni in Hercegovini,

Vojvodini in na Kosovu. Zagovarjal je „kulturno jugoslovanstvo“ s katerim je želel

zbližati južne Slovane. Soglasne izvolitve niso pričakovali, ker so bili skrajni

radikalci in dva ministra za republiko. Zagovornike republike so pomirili tako, da je

začela znova veljati ustava kralja Milana iz leta 1888. Izvedli so dve pomembni

spremembi. Razglasili so splošno volilno pravico in vojaštvo od tedaj ni prisegalo le

kralju, ampak tudi ustavi. Glede prestolonaslednika so določili, da oblast deduje

neposredni moški potomec. Ženske potomke niso imele nobenih oblastnih pravic.

Enoglasna izvolitev je tako imela svojo ceno v smislu kraljeve moči in suverenosti.

Kralj je bil vse strankarsko odvisen, brez trdne opore v vojaštvu in uradništvu, torej

brez tistih slojev, ki v prvi vrsti odločajo o usodi v vsaki državi.34

33 M.Milanović, Srbi koji su..., str. 222.34 Peter I. Novi srbski kralj, Slovenec, 16.6.1903, str.3; Kralj je mrtev – živel kralj!, Slovenski narod,

16.6.1903, str.2.

15

Slika 5: Peter I. Karađorđević po vrnitvi v Srbijo leta 190335

Kralj Peter je poskušal na številne načine pridobiti prebivalstvo. Tako je o njem

znanih precej različnih anekdot. Ena pravi, da si je na dan svoje razglasitve za kralja

pridobil ljudi tako, da je šel med njih, pred tem pa odstranil policijski nadzor. Ta ga,

v nasprotju z njegovim predhodnikom, ni spremljala na njegovih sprehodih med

množico. Tako naj bi nekega večera prišel v gostilno, kjer se je usedel za mizo in

igral karte s tremi delavci. Ti ga niso prepoznali, vse dokler ni pri odhodu vstopil v

kočijo, ki ga je čakala na stranski ulici.36

Ne le s srbskim narodom, ampak tudi z bližnjimi narodi, je poskušal utrjevati dober

odnos. Na podlagi dopisov sklepamo, da je kot zagovornik zbliževanja južnih

Slovanov, in zaradi želje po rešitvi makedonskega vprašanja, kralj Peter napovedal

obisk pri bolgarskem knezu Ferdinandu. Ta ga je, skupaj z množico ljudi, slavnostno

sprejel na kolodvoru, nato pa sta se odpravila na počitek v knežji dvor. V Bolgariji si

je ogledal tudi nekaj znamenitosti, kot je cerkev sv. Milutina. Milutin je bil eden od

najslavnejših srbskih vladarjev in, ker je Sofija nekoč pod imenom Sredec, spadala

pod Srbijo, ležijo tu njegovi posmrtni ostanki. Obiskal je tudi vojaško šolo, Narodni

35 Istorija srpskog naroda, str.146.36 Dogodki v Srbiji, Slovenec, 1.8.1903, str.5.

16

muzej in narodno sobranjo37. V Sofiji je kralj Peter daroval 16.000 frankov za reveže,

2.000 frankov pa srbskemu društvu „Šumadija“. Ob zaključku obiska je bil kralj

odlikovan z najvišjim bolgarskim redom sv. Aleksandra. Z istim redom je knez

odlikoval še nekatere Srbe, kot so diplomant Simić, generala Gruić in Putnik,

polkovnik Bajović in minister Pašić.38

4.1 Potek izvolitve

Znano je, da je pred izvolitvijo novega kralja, bila uvedena ustava. To je bil dokaz

novega političnega vzdušja, pri katerem se je težišče političnega življenja preneslo z

dvora na skupščino. Srbija je stopila na pot parlamentarizma, ta pot pa ni bila lahka.

Politične stranke so dobile nov zagon, toda vojska je v tem obdobju še vedno

obdržala svoj vpliv, tudi dvor ni zlahka popustil. Tako so v začetni fazi srbskega

parlamentarizma vplivali trije dejavniki: politične stranke, dvor in vojska.39

Skupna seja senata in skupščine se je pričela 2. junija 1903 ob 11. uri zjutraj, okoli

poldneva pa volitev kralja. Od 130 članov skupščine, jih je bilo na izvolitvi prisotnih

119. Nekateri izmed njih so bili oblečeni v srbsko narodno nošo. Služabniki so za

ministre v prestolno dvorano prinesli pozlačene stole. Naslednji so vstopili člani

senata, ki so se med tem časom posvetovali v stranski dvorani. Od 52 članov jih je

prišlo 42. Njim so sledili ministri, ki so zavzeli prostore v prvih vrstah. Predsednik

senata Velimirović je zavzel osrednji prostor, pozdravil Narodno skupščino in

rekel:“Zbrana sta tukaj oba zastopa. Imela sta prej svoji seji in soglasni sklep vam je

že znan. Zdaj prehajamo k najvažnejši točki, volitvi kralja. Zedinili smo se vsi za

Petra Karađorđevića. Ustava določuje, da se vsak član pokliče imenom in ustmeno

odda svoj glas“. Tako se je začela izvolitev. Ko je bilo oddanih vseh 119 glasov

članov skupščine, so pričeli z glasovanjem člani senata. Nato se je predsednik senata

zahvalil skupščini in zaželel, da z novim kraljem pride v Srbijo mir. Dopisi poročajo,

da je, ne le vsa Srbija, ampak ves civilizirani svet pozdravljal novoizvoljenega kralja.

Mogoče so se strinjali z izbiro kralja, ampak na evropskih prestolih je še vedno burila

37 Parlament.38 Pisma iz Bolgarije, Slovenec, 5.11.1904, str.2.39 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, str.138.

17

duhove smrt Obrenovića in način odstranitve vladarja.40

Peter Karađorđević je bil v času izvolitve v Ženevi, od koder je sporočil, da sprejme

kraljevsko krono in da se bo imenoval Peter I. V proklamaciji se je zahvalil srbskemu

narodu, da je spet oživel tradicijo svojih prednikov in izjavil, da bo varno skrbel za

vso tradicijo. Vse kar se je slabega zgodilo v zadnjih letih naj pozabijo, vse

sovražnosti naj se umirijo in mir naj zavlada Srbiji. Zanimivo je, da je zahteval, da se

mu naj ne predstavi nobenega izmed častnikov, ki so sodelovali pri umoru kralja

Aleksandra in da se morajo morilci kralja kaznovati, kajti drugače bi moral on sam

prevzeti odgovornost za umor.41

Nekaj mesecev po izvolitvi je sledilo obredno kronanje novega srbskega kralja,

katerega potek je slovenskemu občinstvu predstavil beograjski dopisovalec.

Kronanje se je pričelo 21. septembra 1903 ob 6. uri zvečer s prenosom kraljevskih

insignij iz konaka v saborsko cerkev. Sprevod je odprl dvorni ceremonijar na konju,

za njim pa je jahal oddelek orožniške konjenice. Za njimi se je peljal upravitelj

mesta, načelnik beograjske občine Glavinić in predsednik glavnega odbora za

kronanske svečanosti. Neposredno za njim sta jahala dva kraljeva glasnika, z njimi

pa je prišel vojak kraljeve konjeniške garde. Kraljevo zastavo je nosil višji gardni

častnik v spremstvu dveh drugih oficirjev, krono predsednik vlade general Sava

Gruić, žezlo vojaški minister Putnik, kraljevi plašč in druge insignije pa predsednik

državnega sveta. Te so spremljali oficirji generalnega štaba. Pomikali so se po

Milanovi, Mihailovi in Dubrovački ulici do cerkve. Tam so čakali preostali ministri

in dostojanstveniki ter godba kraljeve garde. Pred cerkvijo jih je sprejel metropolit

Inokentij, insignije pa so med obredom postavljene na določena mesta pred oltarjem.

Posvetitvi insignij je sledila večerna maša pri kateri so bili prisotni vsi

dostojanstveniki. Po koncu obreda so se po enakem vrstnem redu vrnili nazaj v

konak.42

Kraljeva krona, žezlo in državno jabolko so bili uliti iz topa, s katerim je kraljev

praded Karađorđe pred 100 leti razstrelil marsikatero turško utrdbo. Izdelane so bile

40 Peter I. novi kralj srbski, Slovenec, 16.6.1903, str.3.41 Prav tam.42 Svečanosti v Belgradu, Kronanje srbskega kralja, Slovenski narod, 19.9.1904, str.1-2.

18

zelo preprosto, brez dragih kamnov, le v žezlo je bil vkovan drag diamant, ki je bil

vzet iz častne sablje, ki so jo Karađorđeviću darovali Rusi. Kraljevi znaki so bili

izdelani v Parizu, plašč je bil 2,8m dolg in 3m širok, njegov rob je bil iz kožuha. V

sredino plašča je bil izvezen srebrni orel, srbski državni grb in heraldične lilije. Bil je

izredno težak saj je tehtal 24kg, načrte zanj pa je naredil beograjski profesor Mihael

Valterović.43

Kronanju je sledilo še maziljenje kralja. Potekalo je 9. oktobra 1904 v Žici, opravil

pa ga je metropolit Inokentij z asistenco vseh štirih škofov v deželi. Mazilil ga je s

krizmo44 na čelu, nosu, ustih, ušesih in na prsih ter izrekel: „Pečat daru sv. duha“.

Nato ga je obhodil s kruhom in vinom. Po končani ceremoniji se je kralju pred

cerkvijo poklonilo in ga pozdravilo množično ljudstvo. Nato se je odpeljal skupaj s

spremstvom v Kraljevo, kjer je bila svečana pojedina na kateri je imel govor. Rekel

je, da se bo potrudil in v trud vložil vso svojo moč, da si pridobi ljubezen in

spoštovanje ljudstva, katero je imela večina njegovih predhodnikov. Poudaril je tudi

pomen pravoslavne cerkve kot nosilke narodnega imena.45

4.2 Nova vlada

Majski prevrat ni pomenil zgolj navadne spremembe dinastije. Odgovarjal je široki

množici, saj je odprl pot parlamentarizmu, politični stabilnosti in koncu vladavine

manjšine, ki se je naslanjala na dvor in vojsko. Tako je izvršeno dejanje dobilo

politično podporo v Srbiji. Vodja, t.i. Revolucionarne, vlade je postal Jovan

Avakumović46. Odbor, ki je vodil revolucijo, je že pred umorom pripravil vse v

primeru, da se načrt posreči. Tako so sestavili novo ministrstvo in natisnili

proklamacijo za ljudstvo. V novem ministrstvu so bile zastopane vse stranke.

Radikalna je dobila 75 poslancev, Samostojna 66, Narodna 17 in Napredna le 1, prav

tako 20. julija 1902 na novo osnovana Srbska socialdemokratska delavska partija.

Ministrski predsednik Avakumović je bil vodja liberalne stranke, minister za zunanje

zadeve Ljuba Kraljević je bil naprednjak, minister za notranje zadeve Stojan Protić je

43 Svečanosti v Belgradu, Kronanje srbskega kralja, Slovenski narod, 19.9.1904, str. 2.44 Posvečeno mazilo s katerim duhovnik mazili vernike pri nekaterih krščanskih obredih, na primer

pri podelitvi zakramentov krsta, birme, ipd.45 Maziljenje kralja Petra, Slovenski narod, 11.10.1904, str.3.46 Pravnik, politik in eden izmed vodij liberalne stranke. Med leti 1890-1893 in leta 1903 je bil

predsednik vlade. Njegova vlada je pripeljala na oblast Petra I. Karađorševića.

19

bil radikalec, trgovinski minister Genčić je bil liberalec in je bil zelo dolgo časa

pristaš Obrenovićev, pravosodni minister je bil odvetnik Ljuba Živković in je bil

vodja radikalcev, finančni minister je bil nekdanji kraljevi tajnik dr. Vojo Veljković in

je bil liberalec, med ministri pa je bil tudi polkovnik Aleksander Mašin, svak kraljice

Drage in eden izmed prvih zarotnikov, ki pa ni pripadal nobeni stranki in je bil

skupaj z generalom Atanackovićem predstavnik armade v ministrstvu.47

Med 160 novo izbranimi poslanci je bilo 46 trgovcev, 36 bogatih kmetov, 13

nekdanjih ministrov, 12 odvetnikov, 9 profesorjev, 7 ekonomistov, 5 duhovnikov, 4

zdravniki ter pripadniki nekaterih drugih področij, kot so novinarstva in farmacije.

Izbranih je bilo večje število intelektualcev, ker je ustava iz leta 1903 določala, da

morata biti na vsaki kandidatni listi vsaj po dva kandidata z univerzitetno

izobrazbo.48

47 Kraljevska tragedija v Srbiji, Slovenski narod, 12.6.1903, str.2; D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, str.135.

48 Prav tam.

20

5. Srbija v začetku 20. stoletja

Uprava za državno statistiko je aprila 1906 objavila rezultate popisa prebivalstva in

domačih živali, ki se je končal 31. decembra 1905. Kraljevina je merila 48.302 km2

in imela 2.717.447 prebivalcev. Od teh je bilo 1.410.904 moških in 1.306.543 žensk.

Na podlagi štetja iz leta 1895 se je število prebivalcev povečalo za 375.872. Največ

ozemlja je obsegal vranjski okraj, ki je meril 4.341,8 km2, najmanjši pa je bil

smederevski okraj, ki je meril 1.271,1 km2. Med prebivalci je bilo 90,43 %

poljedelcev. Razen Srbov je v Srbiji živelo 89.873 Romunov, 41.148 ciganov, 7.494

Nemcev, 5.729 Židov, 2.151 Arnavtov49, 1.950 Madžarov, 1.904 Grkov, 1.408 Čehov,

1.007 Turkov, 890 Cincarjev50, 645 Bolgarov, 619 Azvatov, 575 Italijanov, 232

Poljakov, 151 Slovakov, 134 Rusov, 107 Francozov, 64 Armencev, 9 Angležev in 55

drugih narodnosti. Delež tujcev je znašal 7,8 % vsega prebivalstva. V Srbiji je živelo

tudi 524 Slovencev. Od teh je bilo 287 moških in 237 žensk. Po mestih jih je bilo

336, po vaseh pa 188. Prebivalstvo Srbije je bilo večinoma pravoslavne vere. Druga

najštevilčnejša verska skupnost je bila muslimanska z 14.745 pripadniki. 51

V letu 1903 se je poročalo o Srbiji kot državi na račun katere se je zabavala evropska

politika. Kadar ni imelo nemško in avstrijsko časopisje drugih senzacionalnih

motivov naj bi si te izmišljevalo. Zato so svarili slovenske politike, da naj sprejemajo

novice o Srbiji iz teh časopisov z ustrezno distanco. Med najbolj odmevnimi

novicami je bila ta, da je ruski minister grof Lambsdorff prišel na Balkan le zato, da

razdvoji srbski kraljevi par. Sam grof je izjavil, da nima nikakršnih pooblastil, da bi

se vmešaval med kraljevo dvojico. Poleg te je bila zelo odmevna tudi novica o novi

srbski ustavi, ki naj bi jo razglasili v roku treh mesecev.52

Prehod na novo politično pot ni bil enostaven. Vzpostavitev parlamentarizma je

pomenila aktiviranje političnih strank, ki so dobile nov elan. Razen radikalne stranke,

ki se je oklepala starega programa, so vse stranke oblikovale nove programe. Kljub

temu, so se radikali, vse od parlamentarnih volitev 8.9.1903 pa do leta 1918, obdržali

49 Albanci.50 Romanski narod, ki živi na Balkanskem polotoku. 51 Statistika Kraljevine Srbije, Slovenec, 25.4 .1906, str.1-2.52 Srbija, Slovenski narod, 9.1.1903, str.1.

21

na oblasti, z manjšimi vmesnimi prekinitvami. Od teh se je leta 1904 odcepil del

radikalcev, ki so se preimenovali v samostalce oziroma mlade radikalce. Poleg teh

dveh strank so obstajale še liberalna, napredna, na novoustanovljena srpska seljačka

sloga in od avgusta 1903 srpska socialdemokratska stranka. Liberalna se je prav tako

razdelila na dve struji, na narodno in liberalno demokratsko. Toda bolj kot razpad

liberalcev, je za srbsko zgodovino pomemben radikalni razpad. Obe strani sta bili

izredno enakovredni. Kot primer lahko vzamemo razpust skupščine in nove volitve

julija 1905, ko je samostalna stranka zmagala le za en glas večine.53

Slika 6: Zemljevid Makedonije, Albanije in stare Srbije iz leta 190354

V začetku 20. stoletja je bil na čelu državne uprave kraljevine Srbije, neposredno pod

kraljem, ministrski svet. Ministri so bili odgovorni kralju in skupščini. Ministrski

53 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, str. 138-139.54 Slovenec, 2.7.1903, str.3.

22

svet so sestavljali ministri za pravosodje, znanost, cerkvene zadeve, finančni, vojni,

stavbni, narodne „privrede“ (poljedelstvo, trgovino, pošto, telegraf, rudarstvo,

statistiko), notranje in zunanje zadeve. Srbija je imela poslaništva v Atenah, Berlinu,

Bukarešti, Londonu, Parizu, Petrogradu, Rimu, Carigradu in na Dunaju. Prav tako je

imela diplomatsko agencijo v Sofiji in glavno poslaništvo v Hamburgu, Bruslju,

Solunu in Skopju.55

Skrb za vojaštvo in dobro notranjo organizacijo je v začetku 20. stoletja predstavljalo

za Srbijo veliko finančno breme saj so skupni letni stroški zanju znašali 15 milijonov

dinarjev, kar je blizu 1/3 vseh državnih dohodkov. Od časa kneza Miloša, ki je vladal

med leti 1817 in 1839, je moral vsak Srb v boj, kar se je kasneje spremenilo. Zahvala

za prvo pravo uredbo vojske gre knezu Mihajlu, ki je leta 1861 osnoval vojno

ministrstvo in objavil zakon o narodni vojski. Vojaška dolžnost je bila za vse Srbe od

20 do 50 leta starosti. Leta 1864 je bil zakon popravljen in se vojaštvo deli na stalno

in narodno, slednje se leta 1883 ukine. Vojska se je delila na 3 razrede. V prvem

razredu so bili med 20 in 30 let stari moški, ki so morali služiti vojaško obveznost, v

drugem moški stari med od 30 do 40 let in v tretjem moški med 40 in 50 letom

starosti. 1889 pa je bila opravljena delitev na 5 divizij (šumadijska, drinska,

moravska, timočka in donavska), 15 okrogov za polke in 60 okolij za bataljone.56

Sodelovanje oficirjev v majskem prevratu je pokazalo kako veliko vlogo je imela

vojska v notranjem političnem življenju Srbije. Res je, da so zarotniki predali oblast

in niso poskušali oblikovati vojaške vlade, kar ne pomeni, da so se popolnoma

odpovedali svoji vlogi v političnem življenju kraljevine. Najstarejši izmed zarotnikov

so zavzeli najpomembnejše položaje v vojski, se približali kralju in začeli z

odstranjevanjem nasprotnikov, ki so bili večinoma pristaši z oblasti vržene dinastije.

V vojski, ki se je oblikovala za časa kralja Milana, je bilo veliko število

zagovornikov dinastije Obrenović. Takšna dejavnost oficirjev je bila v nasprotju s

parlamentarizmom. Vplivu oficirjev je nasprotovala tudi Anglija, ki je po majskem

prevratu prekinila diplomatske odnose s Srbijo in zahtevala izključitev zarotnikov iz

javnega življenja. Kralj je sprva sodeloval z oficirji, toda po tem ko so zahtevali

55 A. Bezenšek, Srbija in Bolgarija..., str. 179.56 Prav tam, str. 180.

23

prekinitev sodelovanja s političnimi strankami, se je od njih oddaljil.57

Leta 1903 je bila razglašena splošna volilna pravica. Nekateri podatki govorijo o

tem, da je bila Kraljevina Srbija s 23% volilnimi upravičenci v prednosti celo pred

Veliko Britanijo. Leta 1900 je imela Srbija le eno močno politično stranko in sicer

radikalno stranko. Poleg te sta obstajali še liberalna in napredna stranka, ki pa sta bili

tako slabi, da nista mogli nasprotovati radikalcem. Kralj Milan Obrenović je verjel,

da so radikalci njegovi nasprotniki, zato se je z vsemi sredstvi boril, da bi jih uničil.

Dosegel pa je ravno nasprotno. Zato je njegov naslednik, kralj Aleksander, skušal

stranko razcepiti, kar mu je tudi uspelo. Tako se je radikalna stranka razdelila. Uspel

je razdeliti tudi liberalno stranko tako, da so bile po 11. juniju 1903 politične stranke

v Srbiji povsem zmedene in zmešnjava je bila po majskem prevratu še večja. Prve

svobodne volitve so bile izvršene pod novim kraljem Petrom I., v času vlade, v kateri

so bile zastopane vse politične stranke. Od 160 poslancev je bilo izvoljenih 74

zmernih radikalcev, 14 liberalcev, 1 naprednjak. Dvorski radikalci in dvorski liberalci

se niso udeležili volitev. Nobena stranka ni dobila večine, tako da so se združili

zmerni in skrajni radikalci ter sestavili skupno vlado. Ob kraljevem kronanju sta se

obe strani zbrali v Beogradu, kjer je nastalo skupno gibanje, v katerega odbor so bili

izbrani Pero Velimirović, Stojan Protić, Andre Nikolić, profesor Prodanović in Gjoka

Stojanović. Ko je liberalna stran izvedela za gibanje, je še sama sklicala shod, na

katerem bi se tudi oni med sabo sporazumeli. Shoda se ni udeležil liberalni vodja

Avakumović, kar je znak, da je na tej strani še vedno obstajal spor.58

5.1 Notranje – politični dogodki

Minister vlade kraljevine Srbije od novembra 1902 pa vse do prevrata je bil general

Dimitrije Cincar – Marković. Njegova družina je bila izredno povezana z

Obrenovići, sploh v času vladavine Milana in Aleksandra Obrenovića. Zaradi

nestrinjanja in drugačnih nazorov zunanjega ministra Antonića s Cincar –

Markovićem glede makedonskega vprašanja je Antonić odstopil. Na mesto

zunanjega ministra je bil poklican visokošolski profesor Simeon Lozanić. Ta je

skupaj z Markovićevo vlado sprejel program s katerim so gojili prijateljske razmere z

57 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, str. 140.58 Pisma iz Srbije, Slovenec, 28.9.1904, str.1.

24

državami, posebno s tistimi, ki so se zanimale za Balkan. Izrednega pomena je bil

sporazum med Avstrijo in Rusijo iz leta 1897, ki je jamčil neodvisnost balkanskih

dežel. Korist pa bi imela Srbija od tega sporazume le, če bi v očeh obeh velesil

veljala za velik faktor pri vzdrževanju reda in miru na Balkanu. Zaupanje za to si je

lahko pridobila le, če bi bila notranje dovolj močna, enotna, gospodarsko in finančno

preskrbljena ter oborožena. 59

Predsednik vlade Čas predsedovanja (po julijanskem koledarju)

Jovan Avakumović 29.5.1903 – 21.9.1903Sava Grujić 21.9.1903 – 27.11.1904Nikola Pašić 27.11.1904 – 16.5.1905Ljubomir Stojanović 16.5.1905 – 1.3.1906Sava Grujić 1.3.1906 – 17.4.1906Nikola Pašić 17.4.1906 – 7.7.1908Petar Velimirović 7.7.1908 – 11.2.1909

Tabela1: Predsedniki vlad Kraljevine Srbije med 29.5.1903-11.2.190960

Presenečenja, ki jih je pripravljal kralj Aleksander s sprejemanjem novih ustav so

nakazovala na usodne dogodke. Poslušal je svoje strankarske svetovalce in izvršil

napad na radikalce, ki so tvorili večino srbskega prebivalstva. S tem si je poskušal

pridobiti liberalce toda ti so izjavili, da bodo še naprej ostali v opoziciji. V boju z

radikalci je podlegel kralj Milan, ki je bil vsekakor bolj nadarjen in izkušen od sina

Aleksandra. V Srbiji se je z novo ustavo uvedla tako rekoč vojaška diktatura.

General je bil načelnik ministrstva, generali pa načelniki državnega sveta in senata.

To še ni pomenilo pomoči kralju, ker ta ni imel za seboj vojske. V kritičnem trenutku

med demonstracijami se je uprl celoten polk, ki ni hotel iti nad demonstrante, ki so

zažigali podobe kralja in kraljice. V tem času je v Srbiji nastala stranka Ljunevica,

katere namen je bil proglasiti brata kraljice Drage, nadporočnika Nikodema

Ljunevico, za srbskega prestolonaslednika. Zaradi tega je nastajala med vladarskim

parom napetost. Kraljica je podpirala kot prestolonaslednika svojega brata Nikodema

in iskala podpornike zanj. Odnos med kraljem in kraljico se je izboljšal, ko se je

59 Srbija, Slovenski narod, 9.1.1903, str.1.60 Slovenski narod, 1903-1909.

25

kraljica oddaljila od stranke. Zakonca sta se sporazumela, da se vprašanje

prestolonasledstva še ne da na dnevni red. Tu se je pokazala kraljeva odločnost in

Ljunevičarjem se naklep ni posrečil. Tolikšna sovražnost se še ni pokazala proti

nobenemu kralju.61

Kralj je svoje vladanje videl v drugačni, pozitivni luči. Pri slavnostnem obredu v čast

njegovega desetletnega vladanja je poudaril, da ima kljub svojim 27 letom veliko

izkušenj, ki jih želi uporabiti v prid svojega ljudstva in svoje domovine. Svoje

vladanje je prilagajal ustavi, temu pa je nasprotovala premoč parlamenta. Zato je

moral znova sprejeti ustavo iz leta 1869 in nastopilo je sedemletno obdobje

izboljšanj, ki je vidno na gospodarskem področju.62

V zadnjem obdobju vladanja Obrenovićev se je odvijalo praznovanje petindvajsete

obletnice zavzetja Niša, v tistem času druge srbske prestolnice, ki je potekalo

11.januarja 1903. Tedaj se je knez Milan opogumil, napovedal vojno Turkom,

prestopil takratno mejo in osvojil Niš ter prodiral naprej proti Mitrovici. Vendar so o

usodi Srbije najbolj odločale ruske zmage, česar sta se obe državi zavedali. To se je

pokazalo prav na proslavi v Nišu, kjer je kralj Nikolaj II. sporočil kralju Aleksandru:

„Povodom pomenljive 25 letnice osvoboditve trdnjave in mesta Niša, pri kateri

priliki so se srbske oborožene sile pokrile z najsijajnejšimi uspehi v rusko – turški

vojno od leta 1877 in 1878, mi je zelo prijetno izraziti Vašemu Veličanstvu svoje

najodkritosrčnejše čestitke za nadaljni procvit srbske armade, ki naj bi služila

mirnemu razvoju in napredku. Rusiji sorodnemu srbskemu narodu“. Kralj

Aleksander je brzojavno odgovoril: „Globoko ganjen vsled srčne čestitke, ki mi jo je

poslalo Vaše Veličanstvo povodom slavljenja današnjega zvišenega dneva, se

požurim Vašemu Veličanstvu izreči svojo najtoplejšo zahvalo za krasne želje, ki jih

prinaša Vaše Veličanstvo moji armadi in mojemu narodu. Istočasno zagotavljam,

Vaše Veličanstvo, da gojim najtoplejše želje za srečo in blagostanje Vašega

Veličanstva, kakor tudi za slavo in veličino Vaše junaške armade in Vašega

naroda“.63

61 Dogodki na Srbskem, Slovenski narod,17.4.1903, str.2; Dimitrije Đorđević, U senci Austro - Ugarske, Istorija Srpskog naroda, Srpska književna zadruga, Beograd 1983, str.111.

62 Kralj Aleksander je govoril, Slovenski narod, 18.4.1903, str.2; Spletke na srbskem dvoru, Slovenski narod, 7.5.1903, str.1.

63 25letnica srbske neodvisnosti, Slovenski narod, 14.1.1903, str.1.

26

Slavnost, ki sta se je udeležila dvor in vlada, se je začela z mašo zadušnico za kralja

Milana in za padle v rusko – turški vojni. Škof Nykanor je blagoslovil mesto, kjer so

postavili spomenik kralju Milanu in vojakom, ki so padli v boju za zavzetje Niša. Pri

svečanem sprejemu so podelili vsem članom Markovićevega kabineta visoke

redove.64

5.1.1 Nikola Pašić

Nikola Pašić je bil eden izmed najbolj znanih srbskih politikov in začetnik ter vodja

Narodne radikalne stranke, diplomat in državnik ter izredno pomemben lik pri

ustanavljanju kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Rojen je bil 18. decembra

1845 v Zaječaru, umrl pa 10. decembra 1926 v Beogradu. Šolanje je začel v Zaječaru

in Kragujevcu in ga je kasneje nadaljeval na Tehniški fakulteti „Velike škole“65 v

Beogradu. Kot odličnega študenta ga je srbska vlada poslala na tehniško šolo v

Zürich, kjer se je štiri leta izobraževal na področju gradbenega inženirstva in

geodezije. Po šolanju je najprej opravljal prakso na progi Budimpešta – Dunaj, nato

pa se je vrnil nazaj v Srbijo. V Švici se je seznanil z idejami I. internacionale in

idejami ruskih revolucionarjev. Bil je nasprotnik absolutizma Obrenovićev in njihove

avstrofilske politike. Tako je bil vse do leta 1889 v izgnanstvu v Bolgariji.66

Prvič je postal predsednik srbske vlade leta 1891, predsednik beograjske občine pa je

bil v letih 1896/97. Nato pa je bil zaradi žalitve kralja obsojen na zapor. Zato je za

nekaj časa poniknil in se izoliral v lastni stranki. Ponovno je prišel na vrh po

Majskem prevratu in dokončnem padu dinastije Obrenović. V času treh kraljev je

sestavil 22 vlad. Uspešen je bil pri vzpostavljanju ravnotežja med zahodno Evropo

in Rusijo, peljal je deželo skozi dve balkanski vojni in skozi prvo svetovno vojno. Bil

je tudi vodja srbske delegacije na versajski mirovni konferenci in je v svojem času

veljal za enega največjih evropskih politikov.67

Kot tako pomemben in vpliven politik je bil vpleten v številne menjave vlad in afere,

ki so se dogajale v Kraljevini. V času predsedovanja je njegovi vladi grozila kriza.

64 25letnica srbske neodvisnosti, Slovenski narod, 14.1.1903, str.1.65 Predhodnica prve srbske univerze.66 M. Milanović, Srbi koji su..., str.382.67 Prav tam, str. 383.

27

Ljudje so hoteli vreči vlado, ki je bila sestavljena iz najmočnejše srbske stranke in

njenih najsposobnejših članov. Ti, ki so se organizirali proti vladi, so uporabljali

kraljevo ime tako, da je bilo videti kot, da bi tudi kralj sodeloval pri tem. Temu je

pripomoglo tudi dejstvo, da je bil tajnik kralja Petra Balugdžić68, vodja kampanje

proti vladi. Trdil je, da se je Srbska vlada vedla sovražno do Avstro – Ogrske in da

zato pri njej ni vzela posojila za nakup novih topov za armado. Pravi vzrok krize pa

bi naj bilo že sklenjeno posojilo s Parizom in Berlinom. Nasprotna stran je to

zanikala in trdila, da posojilo še ni bilo sklenjeno. Zaradi omadeževanja časti je

predsednik vlade Pašić vložil tožbo zoper Balugdžića.69

Beograjski dopisniki so poročali slovenskim bralcem, da je 3. marca 1905 potekal na

sodišču boj med predsednikom vlade Nikolo Pašićem in nekdanjim načelnikom

srbskega tiskovnega oddelka, kraljevim zasebnim tajnikom, Živojinom Balugdžićem.

Balugdžić, ki se je od prihoda iz Nemčije obnašal sumljivo, je obtožil finančnega

ministra Lazarja Pačuja nepoštenosti pri naročanju novih topov, ministrskemu

predsedniku Pašiću pa je očital veleizdajo. Toženi je trdil, da je Pašić vzel iz

denarnega fonda dvakrat po 20.000 dinarjev, ne da bi povedal za kak namen

potrebuje denar. Trdil je, da je bil ta denar porabljen za podkupovanje glasov v

skupščini, da bi bil sprejet predlog glede posojila. Trdil je tudi, da je že leta 1885

izdal državo tako, da je ponujal Bolgarom svojo pomoč pri tem, da se bi Srbiji

prepovedalo vstop oziroma vpad v „Staro Srbijo“.70 Prava veleizdaja naj bi slonela

na tem, da je z Bolgarijo podpisal sporazum v katerem je sprejel obveznosti o

medsebojnem podpiranju dinastij. Tako se je bila srbska armada prisiljena bojevati za

bolgarsko dinastijo, namesto da bi branila lastno domovino. Dokazov za vse to

Balugdžić ni imel in je bil obsojen na trimesečni zapor ter denarno kazen v višini 600

dinarjev. Balugdžić je po obsodbi zbežal v Zemun od koder je poslal kralju prošnjo

za pomilostitev. Vlada se odločno upirala ugoditvi prošnje vendar je bil Balugdžić

pri kralju priljubljen, ker je poznal marsikatero skrivnost. V času razglasitve

68 Vir navaja Balugjić; Politik, diplomat, privržen Karađorđevićem. Rojen je bil 19. februarja 1868 v Beogradu, kjer je 26. septembra 1941 tudi umrl. Med emigracijo v Švici je spoznal Petra Karađorđevića in tako postal njegov bližnji sodelavec. Od leta 1903 je osebni sekretar kralja Petra in je bil deležen njegovega popolnega zaupanja.

69 Ministrska kriza v Srbiji, Slovenski narod, 9.2.1905, str.2; Položaj v Srbiji, Slovenski narod, 10.2.1905, str.2.

70 Naziv, ki je nastal v Kneževini Srbiji v 19. stoletju, za oblasti, ki so tvorile srednjeveško Srbijo. Pojem zavzema Raško (Sandžak), Kosovo in Metohijo ter Makedonijo.

28

polnoletnosti prestolonaslednika je izšel kraljev ukaz s katerim so bili pomiloščeni

vsi politični kaznjenci, čeprav je bila vlada samo za delno pomiloščenje. Tako je,

med drugimi, bil pomiloščen tudi Živojin Balugdžić.71

5.2 Zunanja politika

Sprememba vlade v Srbiji leta 1900 in poroka kralja Aleksandra z Drago Mašin sta

pomenila spremembe v zunanji politiki in usmeritev od Avstro-Ogrske k Rusiji. Kralj

in nova vlada sta posebno pozornost namenila izboru stalnega poslanika v

Petrogradu. Za to mesto je bil izbran Stojan Novaković. Kot predsednik ruskofilske

vlade med leti 1895-1896, je imel rusko naklonjenost. Tako je med najuglednejšimi

ruskimi krogi vladala pozitivna reakcija na trenutne razmere v Srbiji. Tudi

petrograjski tisk je, po dolgih letih nasprotovanj srbski dinastiji, pisal popolnoma

drugače.72

Rusija je Srbiji pri povezovanju in ustvarjanju boljše atmosfere z ostalimi

balkanskimi državami nudila podporo in pomoč. V Petrogradu so delovali v smeri

zmanjševanja napetosti in vzdrževanju mira na Balkanu. Toda temu so bila

nesoglasja na polotoku nenehna grožnja. Gledano iz srbske strani bi jim prijateljski

odnos z Rusijo lahko prinesel več pozitivnih stvari. V prvi vrsti to pomeni zaščito

zaradi sprememb, ki so se zgodile v Srbiji. Preko Rusije so dobili tudi podporo

njenih zaveznikov, predvsem Francije. V njenem primeru je bilo govora o finančni

pomoči.73

Majski prevrat ni imel velikega pomena le v srbski zgodovini in njenih

notranjepolitičnih spremembah, ampak tudi na vpliv Srbije in njen položaj na

Balkanu ter v mednarodnih odnosih. Z odstranitvijo zadnjega Obrenovića je Srbija

stopila na novo pot, Rusi pa so bili presenečeni nad hitro vzpostavitvijo nove oblasti.

Spremembo so pozdravili kot izhod iz krize, po drugi strani pa so zahtevali, da se

kaznujejo krivci za smrt kraljevega para. Vsekakor pa je zamenjava in prihod novega

kralja Petra I. Karađorđevića pomenila učvrstitev odnosov z Rusijo. Novi kralj je 25.

71 Politična pravda Pašića contra Balugjić, Slovenski narod, 6.3.1905, str.2.72 Mihailo Vojvodić, Srbija u međunarodnim odnosima krajem XIX. i početkom XX. veka, Srpska

akademija nauka i umetnosti, Beograd, 1988, str. 294.73 Prav tam, str.295.

29

junija 1903 prisegel, da se bo ravnal po tradiciji, kar pomeni naslonitev na Rusijo ter

da bo varoval prijateljske vezi s sosednjimi državami. Vse to je pomenilo le uvod v

oddaljevanje srbske politike od Avstro-Ogrske.74

K oddaljevanju od Avstro - Ogrske je pripomogla tudi bolgarsko – srbska carinska

zveza. Novice o zvezi, ki je bila potrjena 2. januarja 1906, so prihajale iz srbske in

bolgarske prestolnice. Po zbliževanju bolgarsko-srbske mladine, je bil to drugi korak

k zbliževanju Bolgarije in Srbije. Dolgo se je razpravljalo o zvezi teh dveh držav,

katere idejni oče je bil srbski ministrski predsednik Pašić. V Bolgariji so zvezo

pozdravili z navdušenjem, katerega znak je bilo glasovanje opozicije v podporo

zvezi, čeprav je stala nasproti vlade. In čeprav ni imela velikega gospodarskega

pomena, je bila temelj politične in vojaške zveze, brez katere, kakor poročajo, bi bili

Bolgarija in Srbija brez prihodnosti.75

5.2.1 Bolgarsko – srbski odnosi

Po carinski zvezi sta se državi zavzemali za tesno gospodarsko zbližanje in popolno

carinsko enotnost. V zvezo sta stopili s skupnim trgovinskim ozemljem za

mednarodni promet svojih izdelkov in na podlagi tega dogovora sta sklepali

pogodbe z ostalimi državami. Vsi izdelki so bili v obeh državah prosti carine. Državi

sta se sporazumeli, da bosta do konca leta sklenili še železniško pogodbo, v pripravi

pa so bili tudi sporazumi glede pošte, potnih listov in denarja. Na podlagi teh pogodb

bi lahko obe nastopili kot skupna in močna država na Balkanu naproti ostalim

državam.76

Ko je bila avstrijska vlada seznanjena s pogodbo med Srbijo in Bolgarijo je ostro

nastopila proti Srbiji ter z njo pretrgala nadaljnje pogovore o sklenitvi trgovinske

pogodbe. Srbska vlada se je pustila ustrahovati tako, zaradi česar bila srbsko-

bolgarska zveza prekinjena. Nasprotovanje Avstrije pa je bil jasen dokaz, da je bila

zveza izredno pomembna tako za Bolgarijo in Srbijo kot tudi za cel slovanski svet.77

74 M. Vojvodić, Srbija u međunarodnim..., str.467-468.75 Bolgarsko – srbska zveza, Slovenec, 8.1.1906, str.5.76 Prav tam; Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 11.1.1906, str.3.77 Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 11.1.1906, str.3.

30

Hkrati z omenjeno carinsko pogodbo so Bolgari sklenili trgovinske pogodbe z

Anglijo, Nemčijo in Rusijo. V prihodnosti pa so računali na sklenitev pogodb s

Francijo, Italijo in Belgijo. Z vsemi sklenjenimi pogodbami so bili v Bolgariji

zadovoljni, ker so pomenile začetek novega razvoja bolgarske trgovine in

industrije.78

Ozemlje Makedonije je v zadnjih desetletjih 19. stoletja postalo jabolko spora med

balkanskimi narodi. Bil je posledica niza dogodkov kot so: razvoj mladih balkanskih

držav in nacionalno prebujanje mas v še neosvobojenih delov turškega imperija. Za

Bolgarijo in Srbijo je bilo makedonsko vprašanje poglavitnega pomena. Okoli tega

vprašanja so se prepletali različni interesi. Bolgari in Srbi so v pridobitvi

makedonskega ozemlja videli izhod na morje. Poleg ekonomskih vzrokov so boji za

Makedonijo izhajali tudi iz zgodovinskih spominov, podobno kakor na Kosovu.

Srbska propaganda se ne naslanjala na tradicijo srednjeveške države. Toda, tako kot

so se Srbi sklicevali na carja Dušana, tako so se Bolgari na Simeona. Tudi Grki so

bili dejavni pri vprašanju makedonskega ozemlja in se sklicevali na Bizantinsko

cesarstvo. Nacionalistično usmerjeni so trdili, da so po jeziku, zgodovini, verskih in

narodnih običajem Makedonci Srbi, Makedonija pa srbska dežela. Ustanovitev

neodvisne makedonske države bi bila neugodna za Srbijo. Ta bi izgubila izhod na

morje in bila na milost in nemilost prepuščena ekonomski nadvladi Avstro-Ogrske

monarhije, ter tako izgubila lastno neodvisnost. Za Srbijo in Bolgarijo bi bila najbolj

ugodna delitev makedonskega ozemlja. Vardarska dolina bi pripadla Srbiji, dolina

Strumice pa Bolgariji. Zaradi makedonskega vprašanja so se večkrat srečevali srbski

in bolgarski politiki, intelektualci ter tudi študenti. Zabeleženo je, da so se zastopniki

slednjih zbrali v Sofiji 8. in 9. januarja (po starem koledarju) 1904 in sklenili

naslednji dogovor:

1. Srbska in bolgarska mladina želita širiti ideje o federaciji balkanskih narodov

v obrambo politične in gospodarske neodvisnosti od zunanjih držav, sploh

Rusije in Avstrije.

2. Vprašanje Makedonije ni vprašanje Srbije, Grčije ali Bolgarije, ampak

78 Bolgarsko – srbska zveza, Slovenec, 8.1.1906, str.5; Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 11.1.1906, str.3.

31

izključno vprašanje potlačenih narodov, ki tam živijo. Edina pot do svobode,

v smislu avtonomije, je revolucija politično zedinjenih tamkajšnjih narodov.

Dogovoru so sledila številna srečanja mladih Bolgarov in Srbov, na katera so bili

vabljeni tudi Slovenci in Hrvati. To so bili prvi uspehi sporazuma. Izmenjali so misli,

razčistili nasprotja in sklepali prijateljstva.79

Dejstvo pa je, da se je naproti „osvajalskim“ narodom pojavil dejavnik, ki je

nasprotoval zunanjim dejavnikom sosednjih držav. To je bilo gibanje Notranje

makedonske revolucionarne organizacije, ki se je sklicevalo na geslo „Makedonija

Makedoncem.“ Zahtevali so avtonomno Makedonijo v okviru Turškega cesarstva ali

svobodno Makedonijo v okviru skupnosti ostalih balkanskih držav. Srbija je

zavračala avtonomijo Makedonije, Bolgari pa so poskušali, z vključevanjem svojih

članov v organizacijo, dodati organizaciji svoj pridih.80

Bolgarsko srbski odnosi so se glede makedonskega vprašanja začeli izboljševati. Od

leta 1905 so se začeli pogovori, pod vplivom socialistov, o možnosti nastanka enotne

balkansko – slovanske federacije. Ta predlog je bil predstavljen tudi v sobranju, kjer

so bili odzivi na avtonomno Makedonijo, znotraj balkansko – slovanske zveze,

pozitivni. V Srbiji je velik podpornik te ideje Srpska socialdemokratska stranka. Toda

že v letu 1907 se je situacija spremenila. Srbija je bila v carinski vojni z Avstrijo,

Bolgarijo pa je zunanjepolitično zastopal avstrofil D. Stančov, ki je pod vplivom

avstro – ogrske diplomacije, grozil Srbiji s prekinitvijo diplomatskih odnosov.

Čeprav je bilo leto 1908 izjemno težavno in porazno za srbsko zunanjo politiko,

zaradi aneksije Bosne in Hercegovine, je Srbija kljub temu, takoj za Rusijo, priznala

razglasitev bolgarske neodvisnosti. Trdili so, da Srbija ni nasprotnik Bolgarije in

poudarili željo k ponovni vrnitvi bolgarske zunanje politike v okvir balkanskih

interesov. To je za kratek čas storila med prvo balkansko vojno, ko so se poleti 1912

v balkansko zvezo povezale Srbija, Črna Gora, Bolgarija in Grčija proti

Osmanskemu cesarstvu ter osvojile Makedonije in del Trakije. Toda že v letu 1913 je

prišlo med zmagovalkami do sporov glede delitve ozemlja. Kajti Bolgari so zahtevali

večino makedonskega ozemlja zase, s čimer se je začela druga balkanska vojna. Na

79 Srbsko-bolgarsko prijateljstvo, Slovenec, 4.2.1904, str.1.80 D. Đorđević, U senci Austro - Ugarske, str.124.

32

srbsko stran se je postavila tudi Romunija. Bolgari so bili nemočni in so morali

zaprositi za mir.81

Slika 7: Pridobitve po 1. balkanski vojni82

Slika 8: Pridobitve po 2. balkanski vojni83

81 Enciklopedija Jugoslavije, II. del, str. 277.82 Atlas evropske zgodovine, Slovenska knjiga, Ljubljana, 1995, str.170.83 Prav tam.

33

5.2.2 Črna Gora in Srbija

Ob koncu 19. stoletja je prihajalo med Črno Goro in Srbijo do nenehnih sporov med

srbskim kraljem Milanom Obrenovićem in črnogorskim knezom Nikolo

Petrovićem84. Poleg tega so do leta 1903 v Črni Gori bivali nasprotniki dinastije

Obrenović in njihove politike. Knez Nikola je želel z njihovo pomočjo pridobiti

nekatere politične skupine v Srbiji. Menil je, da glede na dejstvo, da je njegova

dinastija starejša od Obrenovićev in da je Črna gora v narodnoosvobodilnih bojih

pridobila ugled, je njegova dinastija ta, ki bi morala združiti srbski narod. Srbi iz

nekaterih krajev so v njemu videli osvoboditelja, kar ga je še bolj spodbudilo. Toda

realnost njegove države je bila revščina, opustošenje in padec ugleda kneza v začetku

20. stoletja. Takšna Črna Gora ni imela moči postati jedro srbske združitve. Med leti

1903 in 1905 so potekala pregovarjanja o zvezi med tema dvema državama, ki pa so

bili neuspešna. Kljub najnovejšemu sporazumu, sprejetemu 1. januarja 1905, so bili

trgovinski odnosi slabo razviti. Prihod nove dinastije na srbski prestol tudi ni

pomenil izboljšanja odnosov. Sprememba je bila zgolj v Srbiji, kjer so Karađorđevići

imeli velik ugled.85

Spori med njima so šli tako daleč, da je črnogorska vlada odvzela štipendije vsem

študentom, ki so se šolali na njihov račun v Srbiji. Najbolj odmeven dogodek pa je

nedvomno bila tako imenovana „bombaška afera“86, po kateri so hotele črnogorske

oblasti dokazati, da je bila zarota spodbujena iz Beograda. Res pa je, da so novice v

Beograd o knezu prinašali črnogorski študenti in dijaki. Te večinoma niso bile

84 Knez in kralj Črne Gore med leti 1860 in 1918. Šolal se je v Trstu in Parizu. Po razglasitvi za kneza je začel izboljševati odnose z Rusijo, s Srbijo pa je sklenil vojno proti Turčiji med leti 1876-78. Leta 1910 se je proglasil za kralja.

85 Novica Rakočević, Lična vlast knjaza i ustavne borbe, Istorija Srpskog naroda, str. 229.86 Decembra 1906 je v Črni Gori osnovana prva prava politična stranka Klubaši. Že od prvega dne

delovanja so zahtevali od kneza Nikole dokument, ki so prikazovali delovanje dotedanje avtokratske vlade. Tako je organiziral sebi naklonjene ljudi v stranki Pravaši, ki so se boroili proti Klubašem, kar je pripeljalo do terorja nad njimi. Napadi na lastnino Klubašev so postali nekaj vsakdanjega. Na njihovi strani so bili črnogorski študenti, ki so se izobraževali v Beogradu. Ti so vzeli vajeti v svoje roke in začeli z organiziranim oboroževanjem in bojem proti knezu in Pravašem. Študentska mladina, pod vodstvom Todora Božovića, se je pripravljala na organiziran boj proti knezu. Začeli so nabavljati bombe v Srbiji in jih preko Sandžaka prenašati v Črno Goro. To je trajalo vse dokler eden izmed zarotnikov, Stevan Rajković, ni predal dela bomb ministru za notranje zadeve in je bila zarota odkrita. Knez in Pravaši so tako dobili priložnost, da doknčno obračunajo s Klubaši. Večina teh je bila aretiranih. Bilo je celo formirano posebno sodišče za anarhistične zločine. To isto sodišče je obtožilo tudi srbsko vlado kot podpornika zarotniške organizacije. Da bi bila obtožba pravno močnejša je avstrijski vohun Đorđe Nastić s svojim pričevanjem to okrepil.

34

prijetne in včasih so celo pretiravali. S tem so spodbujali v Srbiji živeče Črnogorce k

sovražni nastrojenosti proti knezu Nikoli. Časopisi so se tako razdelili na dve strani.

Eni niso verjeli govoricam, da so bombe bile poslane iz Beograda, drugi pa so verjeli

in pisali o srbskem napadu na Cetinje. „Beogradske novine“, katerih članek je bil

objavljen v „Slovencu“, sumijo Srbijo. Na podlagi do danes odkritih virov se ve, da

je bombe priskrbel vodja črnogorskih študentov Todor Božović. Konec oktobra 1907

so bile poslane v Črno Goro, toda niso bile uporabljene. Oseba, pri kateri so bile

bombe skrite, jih je predala oblastem. Te so obvestile kneza Nikolo o poskusu

napada, ki je 28.novembra 1907 v Narodni skupščini razglasil odkritje poskusa, s

katerim so hoteli v Črni Gori vzpostaviti brezvladje. Pretreseni Črnogorci so menili,

da je organizator zarote bil Nikola Pašić in da je za njegove namene vedel tudi kralj

Peter.87

5.2.3 Carinski spor z Avstro – Ogrsko

Srbski izvoz je bil večinoma usmerjen na avstro – ogrski trg, tako, da je bila Srbija

ekonomsko odvisna od Avstro – Ogrske. Zaradi te odvisnosti je imela možnost

preprečiti bolgarsko – srbske sporazume. To se je pokazalo v carinski vojni leta 1906

ko je Srbija ta sporazum prekinila. Brez predhodne osvoboditve od Avstro – Ogrske,

ni bilo mogoče srbsko – bolgarsko zbliževanje.88

Kmalu so sprejetju sporazuma je novica o srbsko – bolgarski carinski zvezi prišla

med vodilne kroge na Dunaju in je le te razburila. Iz Sofije so poročali, da lahko

sklenjena pogodba, pomeni začetek boja obeh balkanskih držav proti Avstro –

Ogrski. Bolgarski listi so spodbujali vlado naj se trdno drži veze s Srbijo. V Srbiji pa

je pretrgano pogajanje o trgovski pogodbi na Dunaju povzročilo vznemirjenje.

Menijo, da ne toliko zaradi tega, ker bi ta zveza škodila avstrijskemu izvozu v Srbijo

in Bolgarijo, ampak ker je zveza pomenila dokaz, da je prišlo do pomiritve med tema

dvema državama in da se lahko v bodoče pričakuje pomiritev tudi na političnem

področju. Avstrijska politika je računala na balkanske spore in je na račun teh dolgo

uspevala. Avstrijskim diplomatom je uspelo zanetiti spor med Srbi in Hrvati, in

87 N. Rakočević, Lična vlast knjaza..., str.229; Črna Gora, Slovenski narod, 23.11.1907, str.3.88 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro – Ugarskom, str. 152.

35

doseči, da so se pobijali med seboj, prav tako so bili krivi za konflikte med Srbi in

Bolgari, ki so dosegli vrhunec leta 1885. Takšna politika je omogočala Avstriji, da je

zagospodarila na področju Balkana. Odkar pa so z oblasti izginili Obrenovići, ki so

bili Avstriji naklonjeni, se je situacija spremenila. Slovanski narodi na jugu so odprli

oči in videli, da jim medsebojni boji samo škodijo in da ima Avstrija največjo korist

od tega. Iz tega spoznanja je izšla združena Hrvaška, Slavonija in Dalmacija, hrvaško

– srbski sporazum, reška resolucija ter zbližanje Bolgarije in Srbije. Se pa iz pogodbe

sklenjene med Bolgarijo in Srbijo lahko razbere, da je bila sklenjena iz povsem

političnih razlogov. Ta značaj je viden pri vsaki točki, pri kateri se Bolgarija in Srbija

imenujeta „zvezni državi“. Da je ta zveza bolj politično in manj gospodarsko

pomembna, so se zavedali tudi vplivni dunajski krogi in prav zaradi tega so začeli

proti Srbiji hud boj.89

Avstro – ogrska vlada je delovala z vsemi sredstvi, da bi spravila Srbijo v popolno

odvisnost, vtikala se je v vse, kar se je je zadevalo. Tako se je na primer v letu 1905

vmešala v srbski najem posojila v tujini za izgradnjo železnice in nakup novih topov

za armado. Najem posojila je bil, po mnenju časopisnih poročil, povsem interna

zadeva Srbije, a se je Avstrija vseeno vmešala in zahtevala, da mora Srbija najeti

posojilo in kupiti topove pri njih. Tako, da je bilo razumljivo, da se je Srbija želela

povezati z balkanskimi narodi in z Bolgarijo in se tako ubraniti pred avstrijskim

vplivom. Avstrijska vlada pa je poskušala te zveze zavirati z gospodarskimi

blokadami in carinsko vojno.90

Za Avstrijo je bil najem posojila izrednega pomena, saj je Srbija z izbiro posojevalca

jasno pokazala, v katero stran se bo zunanjepolitično usmerila. Pogajanja in spori o

posojilu ter nabavi orožja, so se spreminjali, kakor so se spreminjale vlade na oblasti.

Tako se je najem posojila zavlekel za dve leti. Dokončno je bil sklenjen s Francijo

novembra 1906.91

Po naznanitvi avstrijske vlade o prekinitvi pogajanj o trgovinski pogodbi s Srbijo se

je na Dunaju sestal ministrski svet, katerega se je udeležil tudi ogrski predsednik

89 Avstrija v borbi proti Srbiji, Slovenski narod, 24.1.1906, str.1.90 Prav tam. 91 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro – Ugarskom, str.153.

36

vlade. Zaradi odpovedi je Srbija odpoklicala svoje poverjenike na Dunaju. Avstrija

pa ni dovolila nadaljevanja pogajanj, ker Srbija ni upoštevala njihovih pogojev in ker

je sklenila zvezo z Bolgarijo. Carinska vojna je zajemala predvsem prepoved uvoza

živine iz Srbije. Več škode z zaprtjem meje je imela zagotovo Avstrija, kajti Srbija je

izvažala tudi izven avstro – ogrskih meja, predvsem žito, sadje, suhe slive in jajca.

Poročalo se je, da bi škoda nastala samo pri izvozu živine, toda tudi to bi se sčasoma

popravilo, ko bi začela Srbija izvažati živino tudi v druge države. Nasprotno bi bila

izguba za Avstrijo velika, kakor je bila tudi v carinskem sporu, ki ga je že imela z

Romunijo.92

Pravzaprav je spor in prepoved uvoza živine v monarhijo za Srbijo bil izrednega

pomena, saj je do takrat 86% srbskega izvoza odhajalo v Avstro – Ogrsko. Ta vez je

bila že dolga in utrjena. Spor bi lahko povzročil finančno krizo, v kolikor bi prišlo do

izgube trga. Niti mednarodni položaj Srbije ni bil ugoden, saj ji je iz južne strani

grozila Turčija, ki je bila pripravljena zapreti mejo na jugu, v primeru, da srbsko –

bolgarski sporazum ne bi bil prekinjen.93

Avstro – ogrski poslanci so vložili dva nujna predloga za odpoved trgovinske

pogodbe s Srbijo. Nekateri menijo, da tega niso to storili zaradi prepričanja, da bi

trgovinska pogodba škodovala, ampak zato, ker je Srbija slovanska država. Iz

zagovorov nekaterih nemških poslancev, proti ukinitvi pogodbe, je zvenelo kakor

ponos, kakor da izkazuje Avstro – Ogrska posebno milost, da je s Srbijo v trgovinski

zvezi ter da se zaradi „starega prijateljstva“ pogodbe zaenkrat še ne sme odpovedati.

Nasprotniki so trdili, da bi morala biti avstro – ogrska politika hvaležna Srbiji, da

hoče ostati v trgovinski zvezi. Za gospodarsko svobodo Srbije bi bilo najboljše, da se

pogodba ne le odpove, ampak da se nikoli več ne ponovi. To pa bi obžalovali

avstrijski Slovani, sploh Slovenci, ki so bili v različnih trgovinskih zvezah s Srbijo. 94

Spor je bil rešen v korist avstrijskih zahtev, Srbija pa je popustila. Odgovor Avstriji je

predstavil srbski poslanik na Dunaju dr. Vujiću. Srbska vlada je izjavila, da je

pripravljena spremeniti pri srbsko – bolgarski dogovor, kot je zahtevala Avstrija.

92 Carinska borba med Avstrijo in Srbijo, Slovenec, 23.1.1906, str. 1.93 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro – Ugarskom, str.157.94 Avstro – Ogrska proti Srbiji, Slovenski narod, 30.4.1903, str.1.

37

Žrtvovala in opustila je vse, medtem ko niso bile upoštevane niti najmanjše srbske

zahteve. Med državama so znova potekala pogajanja. Najprej je bilo na vrsti

reševanje vprašanja trgovinske pogodbe, kajti med državama so se 1. marca 1906

končale vse prej sklenjene pogodbe.95

Avstrija je zahtevala, da bi iz Avstro – Ogrske v Srbijo uvoženo blago uživalo

carinske ugodnosti nemško – srbske, srbsko – turške in turško – bolgarske trgovinske

pogodbe. Srbija pa bi morala plačati tiste carine, ki so določene v trgovinskih

pogodbah, ki jih je sklenila Avstrija z Nemčijo, Italijo, Rusijo in Belgijo. Ukinjen je

bil uvoz živine iz Srbije, si pa je Avstrija puščala pravico uvažati živino iz

neokuženih krajev Srbije pod zdravstvenim nadzorom.96

1. septembra 1908 je stopila v veljavo nova trgovinska pogodba med kraljevino

Srbijo in Avstro – Ogrsko monarhijo. S ponovno uveljavitvijo pogodbe se je položaj

za obe strani izboljšal. Znova je omogočila redno izmenjavo blaga in končala

carinski spor, vendar nova pogodba ni bila bolj neugodna za Srbijo kakor prejšnja.

Dovoz živine iz Srbije je bil še vedno ukinjen, za poljedelske izdelke pa so bile

določene visoke carine. Zaradi stalnih nesporazumov na Balkanu, posebno avstrijsko

– srbskih, sklenjena pogodba ni dolgo zdržala. Spor, ki je nastal po aneksiji Bosne in

Hercegovine, je skoraj zanetil vojne spopade, toda prekinil trgovsko pogodbo. Odpor

Srbije v aneksijski krizi so izkoristili Madžari, ki so preprečili sprejetje pogodbe

avstro – ogrskem parlamentu. Na njihovo zahtevo je bilo sprejeto, da se količina

mesa, ki je bila dodeljena za uvoz mesa iz Srbije, dodeli Romuniji. 97

95 Carinski spor s Srbijo končan, Slovenec, 20.3.1906, str. 3.96 Spor s Srbijo, Slovenski narod, 5.3.1906, str.2.97 Pot v Srbijo-odprta, Slovenski narod, 31.8.1908, str.1; D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-

Ugarskom, str. 161.

38

6. Družabni dogodki

Umetniške razstave, proslave, srečanja in zbliževanja južnoslovanskih narodov so

bila v obravnavanem času številna. Večina teh dogodkov se je odvijala v srbski

prestolnici. Tja so se odpravljali umetniki, znanstveniki, dijaki, študentje in vsi tisti,

ki so se zanimali za katerega izmed dogodkov. O teh dogodkih so slovensko

prebivalstvo obveščali beograjski dopisovalci. Prvič so se jugoslovanska98 plemena

srečala 20. septembra 1904 na jugoslovanski umetniški razstavi v Beogradu. To se je

zgodilo kljub temu, da so se med njimi pojavljala nesoglasja, za katera naj bi bili

večinoma krivi tuji politiki, ki so spoznali kako močno silo lahko predstavlja

združeno Jugoslovanstvo. Pisalo se je o ilirski ideji. Kar ni uspelo takrat, so hoteli

sedaj uresničiti. Bolgari, Hrvati, Slovenci in Srbi so se začeli zbliževati. Idejo

jugoslovanske umetniške razstave naj bi rodil shod jugoslovanskega dijaštva. Sad teh

dveh pa kongres jugoslovanskih zdravnikov in naravoslovcev. Pomembno vlogo pri

tem je odigral tudi veliki Slovan kralj Peter I. Vprašanje je, če bi se v Beogradu

odvijali jugoslovanski kongresi, če ne bi bil kralj iz dinastije Karađorđevićev.

Slovenci še nikoli niso imeli priložnosti biti prostoni pri slavnostnem kronanju kralja,

ki se jim je ponudila prvič v Beogradu. Junija 1904 so prišli iz Beograda v Ljubljano

trije odposlanci srbskih študentov, da bi povabili Slovensko umetniško društvo k

sodelovanju na jugoslovanski umetniški razstavi. Hkrati z obiskom slovenskih

umetnikov so obiskali tudi slovenske visokošolce, da bi se pogovorili o njihovi

udeležbi pri jugoslovanskem dijaškem kongresu v Beogradu. Poleg poteka prireditev

je bila opisana pot Slovencev v Beograd in sprejem slovenskih in hrvaških

umetnikov. Vso pot jih je spremljala avstro-ogrska policija, ki jim ni pokvarila

navdušenja. Navdušeni so bili tudi ob sprejemu na Donavi. Srbsko občinstvo jih je

pozdravljalo z vzkliki: „Živeli Slovenci in Hrvatje, živela Jugoslavija!“99

Sprožila se je misel, da bi se razstava iz Beograda prenesla v Sarajevo. Zdelo se je,

da je za prenos že vse pripravljeno, toda prišlo je do sprememb. Ko se je izvedelo, da

ima sarajevska razstava podporo bosanske vlade, se je pojavil v jugoslovanskih

političnih krogih hud odpor. „Novi Srbobran“ je pisal“: Svrha te nakane je očividna.

98 Uporablja se kot izraz za južnoslovanske narode in sicer Bolgare, Hrvate, Slovence in Srbe.99 Iz Srbije, Slovenski narod, 22.8.1904, str.2; Srbski visokošolci iz Beograda v Ljubljani, Slovenski

narod, 20.6.1904, str.3.

39

Smer avstrijske politike na Balkanu ni samo sovražna političnemu zbliževanju

Jugoslovanov, marveč ona zre že v kulturni zajednici jugoslovanske književnosti in

umetnosti veliko nevarnost zase, ker tudi ta zajednica ne more ostati brez vpliva na

politično gibanje. Zato se sedaj ona trudi, da bi to kulturno zajednico ali

kompromitovala ali spravila v svojo službo. Tako se je rodila misel o jugoslovanski

razstavi v Sarajevu...“.100

6.1 Jugoslovanska umetniška razstava

Ob pripravah na svečano prireditev je bilo v Beogradu vse ostalo potisnjeno v

ozadje. Mesto je bilo lepo okrašeno in urejeno, ulice so bile polne gostov. Poleg

hrvaške in slovenske mladine, se je v mestu pripeljala tudi srbska akademska

mladina iz neosvobojenih krajev. Na kongresu, ki ga je imela srbska mladina 16.9. so

odločili, da se bo združila srbska mladina iz vseh krajev in bo delovala za zavedanje

narodne misli. V Beograd so prispeli tudi Bolgari. Ob 11. uri dopoldne je prispel

kralj v „Veliku školu“ in oznanil otvoritev velike jugoslovanske umetniške razstave,

ki je bila v 2. nadstropju šole. V srbskem oddelku je bil pripravljen sprejem za kralja.

Govor je pripravil dr. Vasić, ki je poudarjal pomen vladavine Karađorđevićev, pod

katerimi se je zgodila kulturna združitev Jugoslovanov, ki še pred kratkim ni bila

mogoča. Kralj si je nato ogledal vsak oddelek posebej – bolgarski, hrvaški, slovenski

in srbski. V vsakem oddelku ga je pričakal po en umetnik, ki mu je bil mentor. 101

Poročali so tudi, da si je kralj Peter I. ogledal razstavo še dvakrat. Zadnji obisk

razstave je pomenil dokončno odločitev glede nakupa slik. Za nakup je namenil

45.000 dinarjev, ki jih je razdelil med vse štiri oddelke, torej bolgarski, hrvaški,

slovenski in srbski. Veliko časa je posvetil slovenskemu oddelku, kjer so ga prevzela

Jakopičeva, Groharjeva in Veselova dela. Tudi med prebivalci je bilo veliko

zanimanja za razstavo, kar se kaže v množičnih obiskih. Načrtovano je bilo, da bo

odprta še do 8. oktobra, toda zaradi velikega zanimanja in prihoda častnikov

francoske vojne akademije, ki so si želeli ogledati razstavo , so razmišljali o

podaljšanju vsaj do 18. oktobra.102

100Umetniške razstave v Sarajevu ne bo, Slovenski narod, 7.10.1904, str.3.101Pisma iz Srbije, Slovenec, 20.9.1904, str.1; Otvoritev Jugoslovanske umetniške razstave,

Slovenski narod, 22.9.1904, str.1.102Z jugoslovanske umetniške razstave, Slovenski narod, 5.10.1904, str. 4.

40

Ob zaključku razstave je minister za znanost prebral kraljev ukaz, s katerim je kralj

odlikoval mnoge jugoslovanske književnike in umetnike. Zaključku je sledila velika

umetniška veselica, na kateri je bil prisoten tudi kralj skupaj s prestolonaslednikom

in ministri. Prisotni so bili tudi poslaniki tujih držav, razen avstrijskega. Mnogi

umetniki, dijaki in novinarji so po tem zaključku odpotovali v Sofijo na obisk k

bolgarskim kolegom. Obisk je trajal od dva do tri dni. Od slovenskih udeležencev so

odpotovali trije: R. Jakopič, F. Vesel in časnikar M. Plut. Bili so toplo sprejeti. Tudi

na tem banketu se je vrstilo veliko govorov. Zanimivo je bilo poudarjanje hrvaškega

govornika dr. Vidriča, da prihajajo Hrvati skupaj s Srbi kot eno jugoslovansko pleme.

Govoru je sledil buren aplavz. Tega sta bila deležna tudi srbski govornik Rista

Odavič in slovenski novinar M. Plut.103

Svoja dela so razstavili tudi slovenski umetniki. Sodelovalo je 24 umetnikov in 6

umetnic. Predstavili so 160 del in so bili najmočneje zastopan narod. Največji del so

zavzemali člani umetniškega društva „Sava“. Pri vhodu je kralja pričakal dr. Rihard

Jakopič, kateremu je kralj najprej podal roko, nato pa še večini slovenskih dijakov.

Nato si je ogledal oddelek društva „Vesna“, nazadnje pa še oddelke neorganiziranih

slovenskih umetnikov. Tu mu je v oko padla ena izmed slik, ki je zelo živo

prikazovala gorečo cigareto. Znano je bilo, da je bil kralj Peter I. strasten kadilec.

Izjavil je:“Divno je izražen ogenj, tako da bi človek najrajši pušil, a to je hudo za

mene, ker vidim, da je tu zabranjeno pušiti“. Posebno pozornost je namenil delom

Antona Gvaiza, Ivana Vavpotiča, Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Ivana Zabrta,

Avgusta Bertolda, sploh pa delom Antona Ažbeja. Od kiparskih del se je zanimal za

dela Svetislava M. Perucija in Celestina Missa. Dela nekaterih slikarjev so bila na

razstavi prodana. Sliko slovenske slikarke gdč. Helene Šentljeve, „V gozdu“ je kupil

srbski poslanec dr. Voja Veljković. Nekatere slike so bile kupljene za jugoslovansko

galerijo v Beogradu. To so dela A. Gvaiza „Kostanjeviška pot“, J. Zoljeva „V

gozdu“, M. Jamova „Breze v megli“, R. Jakopiča „Na bregu“ in F. Vesela „Svetnica“

in „Pokrajina“. Za vse slike je bilo porabljenih 6000 dinarjev. 104

Zanimiva je kritika srbskih umetnikov, ki so jo zapisali srbski časniki in je bila

posredovana slovenskim bralcem. Razen Paje Jovanovića se nihče izmed srbskih

103Zaključek jugoslovanske umetniške razstave, Slovenski narod, 26.10.1904, str.3.104Pisma iz Srbije, Slovenec, 20.9.1904, str.1.

41

slikarjev ne more kosati z deli svojih gostujočih kolegov. Bili so najmanj originalni,

oklepali naj bi se svojih umetniških šol in ne upali oddaljiti od priučenega. Nasprotno

pa naj bi se pri Slovencih pokazala iniciativa osvoboditi se šol in priučenega ter želja

po osvoboditvi.105

V srbskem umetniškem društvu „Lada“ iz Beograda se je bila rodila misel, da bi se

jugoslovanski umetniki udeležili mednarodne razstave v Liegu v Belgiji. Društvo se

je že obrnilo na ministra za šolstvo in na predsednika vlade Gruića, da bi jim

moralno in finančno pomagala. Na razstavi so želeli umetniki vseh štirih narodnosti

nastopiti skupaj kot celota.106

V čast v Beogradu zbranim jugoslovanskim umetnikom in literatom je časopis

„Srbski književni glasnik“ skupaj s srbskimi umetniki 24. septembra priredil banket

v hotelu „Paris“.. Organizacija je bila natančna in moderna. Prisotnih je bilo 52

Bolgarov, Hrvatov, Slovencev in Srbov, sama izbrana in elitna družba jugoslovanske

kulture. Prvi govornik je bil dr. Bogdan Popović, ki je bil urednik Srbskega

književnega glasnika in predavatelj na veliki školi. Poudarjal je kulturno združitev, ki

ni mogoča brez politične. V imenu Slovencev je govoril slikar Germ, ki je menil, da

Popovićeve besede ni možno, niti potrebno dopolnjevati. Na umetniškem večeru

istega dne pa so bili na sporedu različni dramski, pevski in glasbeni nastopi.

Odmeven je bil nastop gospodične Mire Devove, ki je zapela trikrat. Najprej

Prochazkovo „Zvezde žarijo“, nato Čajkovskega „Zapoj mi pesem, o mati“ in

Grigovo „Solovegovo pesem“. S svojim nastopom in lepim glasom je navdušila

publiko. Nastopila je tudi bolgarska vrituozinja Mara Čaranova. Srbski časopisi so

bili polni pohval bolgarskima umetnicama. Na odru je zapelo tudi hrvaško

akademsko društvo „Mladost“ in slovenski oktet.107

Na enem izmed sestankov v Beogradu so se bili književniki in umetniki odločili

izdati posebni jugoslovanski almanah. Odločitev je bila dokončna. To bi bil almanah

prve jugoslovanske razstave, vsako leto pa bi priredili novo umetniško razstavo v

105Jugoslovanska umetniška razstava, Slovenski narod, 19.9.1904, str.3.106Jugoslovanski umetniki v Belgiji, Slovenski narod, 19.11.1904, str.4.107Svečanost v Belgradu, Banket jugoslovanskih umetnikov in književnikov, Slovenski narod,

28.9.1904, str.2.

42

katerem od večjih jugoslovanskih mest. V almanahu naj bi bila reproducirana vsa

boljša razstavljena dela. V uredniški odbor za književniški del almanaha so bili

izvoljeni: za Slovence Govekar in Regali, za Hrvate Mikolić in Gjalski, za Srbe dr.

Skrlić in dr. Dučić, za Bolgare Todorov in Protić. Izmed umetnikov pa za Slovence

Germ in Jakopič, za Hrvate Frangeš in Valdec, za Bolgare Mihajlov, Mitov in

Angelov in za Srbe Jovanović in Vukanović. Sklenili so, da bodo v almanah sprejeli

samo dela živih književnikov in umetnikov, dodajo pa še že natisnjena dela, katera

izbere uredniški izbor v dogovoru z dotičnim pisateljem. Za besedila je bilo

določenih 40 strani, za vsako narodnost 10. Za literate so izdali oklic, da naj

sodelujejo v almanahu. Od slovenskih umetnikov so bile reproducirane slike Antona

Ažbeja „Zamorka“, Antona Gvajza „Kostanjevska pot“, Gvida Birola „Cerkev na

gori“, Ivana Vavpotiča „Zavest“, Ivana Groharja „Na paši“ in „Poletja“, Josipa Ajleca

„Mladi Faun“, J. Germa „Molitev“, Maksa Gasparija „Radost“, M. Sternena „Po

dežju“, M. Jama „Kmet“ in „Jutranje solnce“, R. Jakopiča „Osamljene steze“,

„Breze“ in „Na bregu“, Ferda Vesela „Usmiljenje“, „Žena s Kranjskega“ in „Bajke“,

Henrika Šentela „U podrumu“ in Hinka Smrekarja „Katoliški mladeniči“. 108

Na prvi jugoslovanski umetniški razstavi je bilo odločeno, da bo naslednja razstava

potekala v Bolgariji, in sicer leta 1906 v Sofiji. Upali so, da bi se, poleg

Jugoslovanov, razstave udeležili tudi umetniki drugih slovanskih narodov. Tako bi

razstavo razdelili na dva dela. En del bi obsegal dela Jugoslovanov, drugi del bi bil

splošno – slovanski.109

6.2 Jugoslovanska umetniška razstava v Sofiji

Januarja 1906 je bilo na seji v Sofiji sklenjeno, da se razstava odpre 23. avgusta

istega leta. Istočasno z razstavo je prišlo do otvoritve bolgarskega narodnega

gledališča in kongresa jugoslovanskih časnikarjev. Protektorat nad razstavo je

prevzel bolgarski knez Ferdinand, bolgarska vlada pa je že določila vsoto namenjeno

za nakup slik, ki bodo razstavljene. Srbski umetniki so se na razstavo dobro pripravili

in imeli večino del, ki jih bodo razstavili, že zaključenih. Preden so dela poslali v

108Svečanost v Belgradu, Jugoslovanski almanah, Slovenski narod, 24.9.1904, str.2; O jugoslovanskem almanahu, Slovenski narod, 19.11.1904, str.4.

109Druga jugoslovanska umetniška razstava, Slovenski narod, 22.11.1905, str.5.

43

Sofijo, so jih predstavili še v Beogradu. Enako so naredili slovenski umetniki v

Ljubljani.110

Gostiteljica razstave se je potrudila in omogočila, da je bila slavnost prijetna in

udobna za obiskovalce, predvsem pa za umetnike. Prevoz umetnin je plačala sama,

sofinancirala je prevoz umetnikov z bolgarskimi železnicami. Enake ugodnosti je

nudila tudi srbska vlada gostom, ki so potovali skozi Srbijo. K sodelovanju in

finančni podpori za razstavo in tako k čim večjemu uspehu le te, so se javljali številni

bolgarski državniki in podjetniki.111

Med slovenskimi umetniki se je porajalo vprašanje o tem, kdaj bo nastopil čas za

jugoslovansko umetniško razstavo v Ljubljani. Odvijala se je že v Beogradu, Sofiji

pa tudi v Zagrebu. O ljubljanski razstavi pa se ni govorilo. Že od slovenske

umetniške razstave v Narodnem domu je poteklo več let. Zato so umetniki pozivali

slovanske rojake k razmišljanju o organiziranju jugoslovanske umetniške razstave v

Ljubljani. V letu 1906 je občinski svet sklenil ustanoviti mestno umetniško galerijo

in vsakoletno zbiral denar za lasten fond. Tako, da bi v primeru jugoslovanske

razstave to podprli in kupili nekaj umetnin, ki bi bile razstavljene.112

6.3 Srbi na Prešernovi proslavi

Julija 1905 je potekala v Ljubljani Prešernova proslava. Poleg nekaterih drugih

narodov, so se je udeležili tudi Srbi in srbsko društvo književnikov. Obiskali so

Ljubljano in Postojno. Prišli so izletniki iz vseh krogov, največ pa je bilo častnikov,

trgovcev in uradnikov. Ker Ogrska ni dovolila posebnega vlaka, so se pripeljali z

enim vlakom do Zagreba, kjer so prestopili na drug vlak, ki je odpeljal proti

Ljubljani. Pobudnik cele akcije je bil nek srbski častnik, ki je bil po rodu Slovenec, a

je bil že 30 let v srbski vojski in je bil odlikovan v mnogih bitkah. Moški odbor za

Prešernovo veselico je prevzel odgovornost, da so priredili Srbom topel sprejem.

Znotraj odbora se je oblikoval poseben odsek, ki ga je vodil dr. Ivan Oražen, ki se je

obrnil na vsa ljubljanska društva, da bi se udeležila sprejema gostov. Prošnja je bila

110Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 27.2.1906, str.3.111Jugoslovanska umetniška razstava v Sofiji, Slovenski narod, 23.3.1906, str.3.112Prva jugoslovanska umetniška razstave v Ljubljani, Slovenski narod, 12.6.1907, str.1.

44

namenjena zlasti ljubljanskim pevskim društvom („Glasbena Matica“, „Ljubljana“,

„Merkur“ in „Slavec“), da bi poslali svoje pevce na sprejem, na katerem bi zapeli

pesem Srbom v čast. Glavni sprejemnik gostov je bil predsednik moškega odbora za

Prešernovo veselico dr. Karel Triller. Hkrati so povabili tudi vse slovensko

prebivalstvo, da se udeleži sprejema in da bi tako ta bil čim lepši.113

Skupaj s Srbi je prispel tudi slavni hrvaški romanopisec Šandor Gjalski. Glasbena

društva so se odzvala povabilu na sprejem, prišla je tudi velika množica slovenskega

prebivalstva. Peron in vrt restavracije, kjer se je sprejem odvijal, sta bila polna. Srbi

so bili do solz ganjeni ob govoru dr. Oražna o bratski ljubezni med jugoslovanskimi

narodi. Na pozdrav je odgovoril beograjski župan, g. Milošević, ki je poudarjal kako

srečni so Srbi, da so prišli med svoje najljubše brate. Ob koncu govora je obljubil, da

se bo udeležil Prešernove slavnosti in da bo prišlo tudi veliko Srbov.114

Srbski časniki so povabili srbsko javnost, da se v čim večjem številu udeleži

slavnostnega odkritja spomenika največjemu pesniku bratskega slovenskega naroda

dr. Francetu Prešernu. Prijave je sprejemal vseučilišni tajnik g. Dačić. Časopisi so k

vabilu dodali še program poteka slavnosti. Odbor, ki je prispel v Ljubljano so vodili

g. Ljuba Jovanović, prof. B. Todorović, ravnatelj Trgovske akademije Milan

Miladinović, skupščinski poslanec dr. Alkalaj in trgovec Dimitrije Živadinović.115

Pred odhodom so v Beogradu priredili shod v hotelu Kolarac, ki se je ukvarjal z

vprašanjem glede izleta v Ljubljano. Zborovanje je sklical poslanec in vseučiliški

prof. L. Jovanović, ki je razložil pomen sklicanega shoda in pozval vse udeležence,

da naj delujejo z vsemi silami, da se izleta k slovenskemu bratskemu narodu udeleži

čim večje število Srbov. Slovenci so Srbom ljubi zato, ker se med vsemi slovanskimi

narodi najbolj borijo za svojo kulturo. Težek položaj slovenskega naroda pod oblastjo

tuje vlade in tujih vplivov je opisoval tudi vseučiliški tajnik g. Dačić. Tuji vplivi so

narod oropali vsega in sedaj je ostal samo še boj za kulturo, iz katere Slovenci črpajo

moč. Zato je bilo tako pomembno odkritje spomenika največjemu slovenskemu

113Sprejem Srbov, Slovenski narod, 13.7.1905, str.3.114Prav tam.115Srbi in Prešernov spomenik, Slovenski narod, 2.9.1905, str.3.

45

pesniku dr. Prešernu in udeležbe srbskega naroda pri tem.116

Na prireditvi so imeli govore predstavniki vseh narodov. Srbski govornik je bil

beograjski podžupan Petrović. V svojem govoru je poudarjal tri stvari, ki jih je

Slovencem dal Prešeren. To so vera, upanje in ljubezen, ki jih prepevajo njegove

pesmi, katerih dediči so vsi Slovani. Nato je v imenu mesta Beograd in srbskega

naroda položil pred kip srebrn lovorov venec s trakovi v srbskih narodnih barvah.117

Slika 9: Reklamni listek namenjen hrvaškim in srbskim gostom v Ljubljani118

6.4 Slovenski igralci v Beogradu

Več let se je porajala misel, da bi se slovenski igralci odpravili v Beograd, kjer bi se

spoznali s svojimi srbskimi kolegi in vzpostavili vez med igralci obeh narodov.

Slovenska gledališka umetnost je bila omejena le na ljubljansko gledališče in tako bi

vsak stik s tujim gledališčem bil dobrodošel. Ni ostalo le pri zamisli. Na podlagi

zapisov v časnikih ugotovimo, da so se slovenski igralci avgusta 1906 odpravili v

Beograd, kjer so z izbranim igrami predstavili svojo deželo, narod in navade. V

gostujočem mestu je bilo že v takrat pet dvoran in Slovenci so se odločili, da se bodo

116Beligrad in odkritje Prešernovega spomenika, Slovenski narod, 7.9.1905, str. 2.117Govori slovanskih odposlancev, Slovenski narod, 11.9.1905, str.2.118Slovenski narod, 15.7.1905, str.1.

46

predstavili v najbolj priljubljeni, „Dobrotvor – Kolarac“. Toda obisk predstav je bil

slab. Vzrok temu so iskali v obveščanju srbskih časopisov, ki so se za slovenske

predstave zavzeli prepozno in tako so morebitni zainteresirani obiskovalci ostali

neobveščeni. Tako je večina obiskovalcev bila elitnih. Prihajali so ministri, vojaki,

novinarji, umetniki, profesorji in odvetniki. Prav tako je svojega predstavnike imel

dvor. To je bil Luja Vojnović, zastopnik srbskega prestolonaslednika. Toda manjši

obisk predstav je kmalu zasenčila priljubljenost. Po prvem večeru nastopov so se

pojavile novice o slovenskih igrah v kar trinajstih beograjskih časopisih, igralci pa so

bili predstavljeni srbskim kolegom in režiserjem. Potovanje slovenskih igralcev ni

bilo omejeno le na Beograd, ampak so se odpravili tudi v druge kraje kraljevine, kot

so Kragujevac, Šabac in Niš, kjer so prav tako odigrali svoje predstave. Da so s tem

potovanjem doživeli uspeh dokazuje to, da se je porodila želja pri srbskem pisatelju,

g. Jovanoviću, prevesti in izdati predstavljene slovenske igre.119

119Kragujevac in Niš, Slovenski narod, 6.8.1906, str.1; Slovenski igralci v Beogradu, Slovenski narod, 8.8.1906, str.1.

47

7. Znanost, kultura in umetnost

Čas od začetka 20. stoletja je prinesel velike spremembe v srbski, še večje pa v

južnoslovanski umetnosti. Vse te spremembe so bile pogojene s politično situacijo,

sploh v zvezi z Avstro-Ogrsko monarhijo in rastjo osvobodilnih teženj v njej živečih

narodov. Dejstvo je, da je bila moderna umetnost Slovencev, Hrvatov in Srbov

najtesneje povezana z idejami velike politične angažiranosti. Umetniki so črpali svoj

navdih iz narodne epike in odpora. Glavni nosilci narodnega odpora in večje

samostojnosti Kraljevine Srbije so bili usmerjeni k inteligenci, ki je sprejemala

njihove ideje in jih podpirala. Kot dokaz občutenja enotnosti med narodi in novega

jugoslovanstva je bila prireditev prve jugoslovanske umetniške razstave leta 1904.

Formirala se je skupina umetnikov, ki so nastopali kot Jugoslovani. Z vizijo politične

sloge in enotnosti vseh južnoslovanskih narodov, vključujoč Bolgare, se je

oblikovala duhovna enotnost, ki je bila pred politično slogo sprejeta z navdušenjem v

političnih krogih. Umetniki vseh jugoslovanskih narodov so sanjarili o veliki

civilizaciji slovanstva na Balkanu. Menili so, da lahko edino visoka kultura in

umetnost usposobita jugoslovanstvo za kulturno vladanje na Balkanu. Nihče med

njimi ni slutil, da bi se te želje lahko razlagale kot skrita velikosrbska propaganda.120

7.1 Prva srbska univerza

Ustanovitev prve srbske univerze sega v leto 1808, ko je bila ustanovljena Velika

škola v Beogradu, v času prve srbske vstaje. Ta je bila v bistvu takrat še srednja šola.

Njen ustanovitelj je bil veliki Dositije Obradović, prvi profesor pa Ivan Jugović. Šele

leta 1838 je bil osnovan licej, katerega dijaki so bili vzgajani v patriotskem duhu in

so se navduševali nad borbo srbskih voditeljev za svobodo. Posledica te vzgoje je

bilo mladinsko gibanje iz leta 1860. Licej je svojo nalogo opravljal 25 let, nato se je

preoblikoval v Veliko školo, ki je bila razdeljena na tri fakultete: filozofsko, pravno

in tehniško. Njena prvotna naloga je bila vzgoja dobrih in poštenih uradnikov.

Največ zaslug za veliko šolo sta v tem času imela Danilović in Atanasijević, ki je

zgradbo, v kateri se nahaja danes univerza, podaril veliki šoli. Več svobode za širitev

svojega delovanja je dobila šele med leti 1897 in 1900, ko je zbirala okoli sebe

120Dejan Medaković, Zbornik radova, Idejne osnove južnoslovenske umetnosti novijeg doba, Srpska književna zadruga, Beograd, 2003, str.236-238.

48

srbske mladeniče, ki so se šolali v tujini in s svojim znanjem prispevali domovini.

Nato je Srbija po sto letih prvega srbskega upora, na 27. februar 1905, dobila hram

znanosti – univerzo. Nadgradnja naj bi bila v tem, da univerza dobi še medicinsko,

kmetijsko in teološko fakulteto, kar se je uresničilo šele po koncu 1. svetovne

vojne.121

Slika 10: Poslopje Velike škole122

Z zakonom o Univerzi v Beogradu, iz leta 1905, je bil Veliki školi priznan status

univerze. S tem zakonom je bilo predvideno odprtje treh novih fakultet. Prav tako so

s tem zakonom omejili število rednih in izrednih profesorjev na že obstoječih

fakultetah:

Fakulteta Število rednih profesorjev Število izrednih profesorjev

Filozofska 10 15Pravna 4 6Tehniška 6 9

Tabela2: Število rednih in izrednih profesorjev123

121Slavnostna otvoritev srbskega vseučilišča, Slovenski narod, 17.10.1905, str.1.122Enciklopedija Jugoslavije, VII. del, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb, 1968, str.627.123Prav tam.

49

V začetku leta 1906 se je porodila ideja o odprtju druge srbske univerze v Novem

Sadu. Predlog je podal madžarski politik Močari, ki je kritiziral madžarske voditelje,

ker se ne morejo znebiti madžarskega šovinizma in predlagal, da se naj v smislu

narodnostnega zakona ustanovi srbsko vseučilišče v Novem Sadu. Tako bi Srbi, ki

študirajo na dunajski, graški in drugih tujih univerzah, raje obiskovali to. S tem pa bi

se krepili prijateljski odnosi med srbskim in madžarskim narodom.124

Slavnostna otvoritev prve srbske univerze je potekala 15. oktobra. Program se je

odvijal takole: 1. pozdravna pesem kralju in Obilićeva himna, 2. kraljev govor, 3.

govor ministra za znanost, 4. govor rektorja nove univerze, 5. govori odposlancev, 6.

pesem Vivat Akademia, 7. položitev vencev na spomenika Pančiću in Dančiću.125

Prisotni so bili predstavniki srbske inteligence iz vseh krajev in odposlancev

slovanskih narodov. To je bil edinstven dogodek v kulturni zgodovini srbskega

naroda, praznik, ki je vzbujal upanje drugim Slovanom. Množica se je začela že ob 8.

uri zjutraj zbirati pred Veliko školo, sedaj vseučiliščem. Vstop je bil dovoljen le

povabljenim gostom, ker slavnostna dvorana ni bila dovolj velika, da bi sprejela vse,

ki so želeli biti prisotni pri svečanosti. Uro zatem je prišla še povabljena elitna

inteligenca. Na sredini odra je bil določen prostor za kralja in prestolonaslednika.

Desno od njiju je bil prostor za diplomatski zbor, na levi strani pa sedež za

metropolita. Na odru nasproti so sedeli odposlanci slovanskih narodov, za njimi pa

predstavniki akademij za znanost, društev, nekdanji profesorji Velike Škole, sedanji

profesorji, državniki, književniki, umetniki, novinarji in izbrana družba vseh slojev.

Okrog teh so stali študenti, poseben prostor pa je zavzel zbor akademskega pevskega

društva „Obilić“. Točno ob 9. uri in 30 minut je v prostor stopil kralj, ki je po himni

vstal in s posebnim govorom odprl univerzo. Naglašal je zasluge prvega Karađorđa

in njegovih „sodelavcev“, ki so, medtem ko so se še borili s Turki, položili temelje

današnji univerzi.126

Po kraljevem govoru je prvi na oder stopil predsednik vlade Ljubo Stojanović, za

katerega je bila posebna čast, da nastopi kot prvi izmed vseh povabljenih govornikov

124Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 29.1.1906, str.3.125Prav tam.126Slavnostna otvoritev srbskega vseučilišča, Slovenski narod, 17.10.1905, str.1.

50

in čestita tistim, ki so delovali za to, da se Velika škola preoblikuje v univerzo. Če bo

univerza uspešna in bo vzgajala cvet naroda, to je mlade, bo to koristno za cel narod.

Za predsednikom vlade je prišel na vrsto rektor nove beograjske univerze Sima

Lozanić. Zahvalil se je predvsem kralju, vladi in poslancem, ki so omogočili

nastanek univerze ter vsem, ki so prišli na otvoritev. V čast mu je bilo, da je bil

izvoljen za prvega rektorja prve srbske univerze, ki bo povzročila spremembe v

narodni zavesti in ponosu ter bo širila narodno idejo. Z željo, da bi srbska univerza

cvetela še naprej je zaključil svoj govor. Prebrana je bila še brzojavka črnogorskega

kneza Nikole in govorili so odposlanci, med njimi tudi slovenski Anton Trstenjak.127

7.2 Kulturna združenja

Med različnimi političnimi in kulturnimi dogodki, dopisi omenjajo tudi zveze in

društva ustanovljena v tistem času. S tem mislim predvsem zveze južnoslovanskih

narodov, ki so nastale na pobudo različnih kulturnih predstavnikov, bodisi pisateljev

ali umetnikov, južnoslovanskih narodov. Tako se je na poziv hrvaškega pisatelja

Gjalskega sredi februarja 1905 v Zagrebu sklical shod hrvaških časnikarjev in

književnikov, da bi se posvetovali o ustanovitvi zveze jugoslovanskih novinarjev in

književnikov. Za tako zvezo so se že izrekli Srbi in Bolgari, ni pa se še vedelo kako

bo s Slovenci. Posvetovanja so se udeležili Glajski, Krizman, Radič in Dežman.

Odločeno je bilo, da ne bodo ustanovili posebnega društva hrvaških novinarjev,

ampak da bi ti vstopili v Društvo hrvaških časnikarjev. Nato so volili poseben odsek,

ki bi moral poskrbeti za čimprejšnjo ustanovitev Zveze jugoslovanskih časnikarjev. V

ta odsek so bili izvoljeni dr. Dežman, dr. Lorković, Radić, Wildner, dr. Cihlal in

Krizman.128

Prijatelji jugoslovanske ideje so v Beogradu leta 1906 osnovali meščanski klub in

čitalnico „Slovanski jug“ in s pomočjo te delovali v smeri zedinjenja Jugoslovanov.

Otvoritev je potekala 25. marca. Izvoljen je bil odbor katerega člani so bili: profesor

dr. Jovan Cvijić, beograjski župan Kosta Glavinić, član vrhovne državne kontrole

Milutin Stepanović, narodni poslanec Ljuba Davidović, sekcijski načelnik

127Slavnostna otvoritev srbskega vseučilišča, Slovenski narod, 17.10.1905, str.1.128Zveza jugoslovanski novinarjev in književnikov, Slovenski narod, 15.2.1905, str.3; Društvo

jugoslovanskih književnikov in novinarjev, Slovenski narod, 24.2.1905, str.3.

51

poljedelskega ministrstva Marko Trifunović, direktor narodnega muzeja Miloje

Vasić, profesor Pera Janković, uradnik dr.Milan Milojević, suplent Miodrag Ristić,

urednik Ljubomir Jovanović, arhitekt Kosta Jovanović in študent novinarstva Mirko

Mičić.129

Ustanovitvi jugoslovanskega umetniškega kongresa na beograjski razstavi, je sledila

že naslednje leto ustanovitev jugoslovanske umetniške zveze. Sestavljena je bila iz

štirih narodnih sekcij s sedeži v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu in Sofiji. Odločeno je

bilo, da se razstave vrstijo po vseh štirih glavnih mestih. Tako je bila druga razstava v

Sofiji, tretja v Zagrebu in četrta, namesto v Ljubljani, spet v Beogradu. In prav na

drugi razstavi v Sofiji je bila ustanovljena jugoslovanska umetniška zveza „Lada“.

Ob tej priložnosti so kralju Petru poslali brzojavno sporočilo: „Zastopniki

jugoslovanskih umetnikov, zbrani na zboru novoosnovane jugoslovanske umetniške

zveze „Lada“ prosijo Vaše Veličanstvo, uzvišenega pokrovitelja jugoslovanske

umetnosti, da sprejmete izraze najnajvdušenejšega pozdrava“. Brzojavko sta

podpisala po dva umetnika vsakega naroda. Kralj se jim je zahvalil in zaželel veliko

uspeha.130

V Sofiji je bila leta 1907 ustanovljena jugoslovanska čitalnica. Ustanovitelj je bilo

„Družestvo na blgarskitje publicisti“ oziroma predsednik društva S.S. Bobčev.

Čitalnica je bila nastanjena na Slavjanski ulici. Dvorano čitalnice so krasili grbi vseh

jugoslovanskih narodov, v njej pa so bili razstavljeni vsi uglednejši bolgarskih,

srbskih, hrvaški in slovenski časopisi. Bobčev je imel ob otvoritvi slavnostni govor, v

katerem je poudarjal, da je potrebno v čim večji meri delovati v smeri okrepitve

jugoslovanske ideje, ki je edino jamstvo za boljšo prihodnost vseh jugoslovanskih

narodov.131

7.3 Kongresi

Dijaški kongres je potekal 20.9.1904 v Beogradu. Slovenski udeleženci so se na

kongres odpravili preko Hrvaške. Za slovenske dijake, kakor tudi za druge Slovence,

129Čitalnica in klub „Slovanski jug“, Slovenski narod, 23.3.1906, str.3.130Jugoslovanska umetniška zveza „Lada“, Slovenski narod, 2.1.1905, str.3.131Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 22.1.1907, str.3.

52

ki so se želeli udeležiti izleta, je bilo potovanje brezplačno. Poskrbljeno je bilo tudi

za brezplačne nočitve v Beogradu. Po kongresu, 21.septembra, se je odvijala tudi

slovesnost ob kronanju kralja Petra I. Zaželena je bila čim večja udeležba Slovencev,

ker se je ponujala velika in ugodna priložnost, da si ogledajo prestolnico svobodne

Srbije in se udeležijo svečanosti..132

Tako se je iz Ljubljane odpravilo 40 Slovencev, na poti proti Hrvaški se jim jih je še

nekaj pridružilo. Vseh skupaj na poti v Beograd je bilo 77. Izletnike so pozdravljali

na vseh postajah. Na železniški postaji v Zagrebu jih je pričakalo hrvaško akademsko

dijaštvo z veliko množico in bratskim pozdravom. Po sprejemu so odšli skupaj proti

mestu do Jelačičevega spomenika, kjer so zapeli: „Lepa naša domovina“. Od tod so

odšli nazaj na postajo, kjer se je znova zbrala velika množica ljudi. Vlak je odpeljal

pozno zvečer in ob 11. uri zjutraj so prispeli v Zemun. Od tu so se proti Beogradu

odpeljali z ladjo. Tudi tu so izletniki doživeli navdušen sprejem z burno množico. Z

godbo v ospredju so odkorakali proti mestu, ki je bilo odeto v rdeče-belo- modre

srbske zastave. Ko so korakali mimo konaka jih je z balkona pozdravil kralj. Potem

so se odpravili na skupno kosilo, kjer so prepevali različne narodne himne, ki so dale

pečat bratskemu duhu.133

Prvi jugoslovanski dijaški kongres je potekal 20. septembra 1904. Za predsednika je

bil izvoljen Slovenec Žerjav, za podpredsednika pa Hrvat Križman. Ta je prebral

resolucijo, ki je bila soglasno sprejeta. Glasi se: „Srbska, bolgarska, hrvatska in

slovenska omladina, zbrana na I. jugoslovanskem dijaškem kongresu, hoče

osredotočiti svoje delovanje na kulturno edinstvo Jugoslovanov in pozivlja

književnike in umetnike jugoslovanskih narodov, da posvetijo vse svoje delovanje

vzajemnosti in edinstvu južnih Slovanov. Ker so bili časovno omejeni, so bili nekateri

govori skrajšani. S tem so bili zadovoljni vsi, razen bolgarskega govornika, ki svoje

predstavitve ni hotel skrajšati. Odšel je iz dvorane in zaradi tega se je zborovanje

prekinilo in preložilo. Ta dogodek so izrabili nekateri tuji novinarji in odhod

bolgarskega predstavnika sporočili svojim časopisom. Pisali so o demonstrativnem

odhodu nekaterih Bolgarov v Zemun. Kot dokaz, da odhod ni bil demonstrativen je

132Jugoslovanski dijaški kongres v Belgradu, Slovenski narod, 23.7.1904, str.4; Pisma iz Srbije, Slovenec, 14.9.1904, str.2.

133Slovenci v Belemgradu, Slovenec, 19.9.1904, str.2.

53

bila resolucija, ki so jo sprejeli bolgarski dijaki: „dopoldne se je pojavilo

nesporazumljenje med bolgarskim referentom in predsedništvom, temu pa ni vzrok

nobeno narodno ali politično vprašanje, ampak je samo posledica nesporazumljenja

med bolgarskim referentom in predsedništvom“. Zborovanje se je nadaljevalo ob 4.

uri popoldne in sprejeti sta bili obe navedeni resoluciji. Predlagali so tudi, da bi se

jugoslovanske umetniške razstave odvijale bolj pogosto, književniki pa bi skupaj z

dijaki pripravljali pot h kulturni enotnosti južnih Slovanov. Na slovanskem jugu bi se

v vsakem kulturnem centru ustanovili pododbori, katerih naloga bi bila priprava

razstav. Po sprejetju predlogov se je kongres zaključil.134

Naslednje leto je bila v beograjskem narodnem gledališču 18. septembra ob 10. uri

dopoldne svečana otvoritev kongresa jugoslovanskih zdravnikov in naravoslovcev.

Predsedoval ji je dr. Josip Danić, direktor beograjske bolnišnice. Točno ob 10. uri je

stopil na oder predsednik vlade Sava Gruić v lesketajoči se generalski uniformi,

govoril o pomembnosti medicinske znanosti, zaželel gostom dobrodošlico in odprl

kongres. Udeležba zdravnikov in naravoslovcev je bila izredno velika. Razumljivo

je, da je bilo največje število udeležencev iz Kraljevine Srbije. Lepo število je bilo

tudi predstavnikov ostalih Jugoslovanov, nekaj tudi Čehov. Slovence so zastopali na

kongresu zdravniki dr. Edo Šlajmer, dr. Demeter Bleiweis, dr. Jos Homan in dr. Jos

Stražek. Hrvatje so bili številno zastopani. Omenjeni so le tisti najbolj znani, kot so

dr. Rakovac, predsednik društva hrvaških lekarn, dr. Kosirnik in dr. Gorjanovič. V

imenu Slovencev je v srbskem jeziku govoril dr. Edo Šlajmer iz Ljubljane, ki je

rekel, da ta kongres ni le strokovnega pomena, ampak tudi kulturnega in političnega,

ker so se prvič združili bratje na jugu „od divnega Triglava do snežnega Balkana“.

Tudi on je poudarjal pomen nove dinastije na oblasti in njenega prispevka

srečanjem.135

Ob otvoritvi nove univerze v Beogradu, se je porodila ideja, da bi se sklical kongres

jugoslovanskih časnikarjev in književnikov. Tako bi lahko ti bili prisotni ob otvoritvi

univerze. Ker pa je bilo premalo časa, da bi vse obvestili, so to misel opustili. Zato so

se odločili, da bodo sklicali kongres novembra. Kongres je potekal 19., 20. in 21.

novembra 1905. Nekateri časopisi so poročali, da bi se naj kongres prestavil na

134Prvi kongres Jugoslovanske omladine, Slovenski narod, 26.9.1904, str.1.135Kongres jugoslovanskih zdravnikov in naravoslovcev, Slovenski narod, 21.9.1904, str.1

54

naslednje leto in bi se odvijal istočasno kot kongres slovanskih književnikov. Toda

tako ne bi mogli biti vsi prisotni na obeh kongresih. Ta novica se je izkazala za

neresnično.136

Prvi in drugi dan časnikarskega kongresa so volili predsedstvo. Nekateri izmed

izvoljenih so bili: Georgijev, srbski pesnik Šantić, slovenski novinar M. Plut,

bolgarski dramatik Todorov in hrvaški časnikar Wilder. Predsedstvo bi se moralo

oblikovati že prvi dan, ampak ker Šantić takrat ni bil prisoten, so morali njegovo

izvolitev prestaviti.137

S svojimi govori so nastopili gostje vseh štirih narodnosti. Govorili so g. Wilder, v

imenu Dežmana, ki ni mogel priti na kongres, nato g. Jordanov, katerega govor je

pripeljal do razprave o organizaciji jugoslovanskih književnikov, v kateri so

sodelovali Gjalski, dr. Skerlić, dr. Belić, Jocov in Plut. S tem se je drugi dan shoda

končal. Zadnji dan je bil obisk najmanj številčen. Sicer je bilo publike zelo veliko,

ampak udeležencev malo. Manjkali so celo nekateri izmed članov predsedstva, kot je

recimo Georgijev in trije tajniki. Takoje bil g.Plut edini prisoten tajnik. Glede

naslednjega kongresa ni bilo nič dogovorjenega. Vedelo se je le to, da naj bi se

odvijal v Ljubljani. Govorilo se je tudi o nastanku jugoslovanske himne in grba.138

V čast gostom se je ob zaključku slavnosti v beograjskem narodnem gledališču

priredil jugoslovanski večer. Nastopili so bolgarski, hrvaški, slovenski in srbski

igralci. Vsak je odigral eno igro. Slovenci so nastopili z delom Zofke Jelovškove

„Ljubezen“. Predstave se je udeležil tudi kralj Peter I. in s tem izrazil naklonjenost

zbliževanja jugoslovanskih književnikov.139

Že naslednje leto so ob praznovanju dvajsete obletnice „učiteljskega združenja“ v

Beogradu 19. julija 1906 priredili učiteljski kongres, ki so se ga udeležili tudi

slovenski učitelji in učiteljice. Pred spomenikom Jovana Gavrilovića so položili

venec. Govor v imenu slovenskih gostov je imel Engelbert Gangl, urednik

136Kongres jugoslovanskih književnikov in časnikarjev, Slovenski narod,16.10.1905, str.1.137Kongres jugoslovanskih književnikov in časnikarjev, Slovenski narod, 23.11.1905, str.3.138Jugoslovanska himna, Slovenec, 6.12.1905, str.3; Kongres jugoslovanskih književnikov in

časnikarjev, Slovenski narod, 23.11.1905, str.1.139Kralj Peter in jugoslovanski večer v gledališču, Slovenski narod, 22.11.1905, str.5.

55

„Učiteljskega tovariša“. Kongres je bil sklican z namenom, da bi se ustanovila zveza

jugoslovanskih učiteljskih društev. Tako so poleg slovenskih delegatov bili

povabljeni še hrvaški in bolgarski.140

Jugoslovanski pravniški kongres je sicer potekal v Zagrebu, a je vseeno vreden

omembe. Sklicali pa so ga pravniki zagrebškega vseučilišča. Udeležili so se ga

pravniki vseh jugoslovanskih dežel. Ljubomir Šandor Gjalski, hrvaški pisatelj, ki je

odpotoval na umetniško razstavo v Sofiji, je imel nalogo, da se o zagrebškem

kongresu dogovori s srbskimi pravniki.141

7.4 Književne razmere

Srbska književnost v tem času ni napredovala, ampak propadala. Pisatelji so

opravljali druga dela, ki so jim nudila večji zaslužek in tako lagodnejše življenje. Po

državi so se širili prevodi tujih avtorjev, katerim nihče ni nasprotoval. Slabo pa je

bilo to, da so bili ti prevodi nekvalitetni. Žalostno je bilo, da srbski narod ni imel

nikogar, ki bi se zanimal za njihovo življenje in ukvarjal z njihovo problematiko. Vse

moči so bile usmerjene na področje burnega političnega življenja. Že na prvem

kongresu srbskih časnikarjev je bilo sklenjeno, da se izboljša razmere. Toda zaradi

političnih dogajanj in menjave dinastije so želje ostale neuresničene. Za

južnoslovansko književnost in Slovence je bila pomembna v beograjski knjigarni

ustanovljena „Jugoslovanska biblioteka“, ki je izhajala v manjših zvezkih. V teh so

bila predstavljena dela iz književnosti vseh južnih Slovanov. V prvih zvezkih naj bi

izšla tudi Prešernova dela in drama Zofke Jelovškove „Ljubezen“. Oboje je prevajal

mladi srbski pesnik Vladimir Stanimirović.142

7.4.1 Tisk

Sprememba dinastije in vstop Srbije na parlamentarno pot je pomenil napredek za

tudi za tisk. V letu 1904 je izhajalo 90 listov in časopisov, od tega kar 72 v Beogradu.

Od 16 listov, ki so izhajali v Beogradu, je bilo 12 dnevnih. Kot politični dnevniki so

140Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 4.8.1906, str.5.141Jugoslovanski pravniški kongres, Slovenski narod, 2.1.1905, str.3.142Jugoslovanske novice, Slovenski narod, 17.1.1907, str.4; Književne razmere v Srbiji, Slovenec,

25.1.1907, str.5

56

izhajali: Srpske novine, Dnevni list, Večernje novine, Mali žurnal, Beogradske

novine, Samouprava, Pravda in Politika. Slednja je s svojim razvojem vplivala na

preostale časopise. S težnjo, da njeni bralci dobijo sodobne in sporočilne informacije,

je prinesla spremembe v takratni novinarski praksi. Te temelje je postavil njen

ustanovitelj Vladislav F. Ribnikar. Začeli so organizirati dopisnike po Srbiji in izven

njenih meja ter s pomočjo njihovega poročanja obveščala javnost. Toda leta 1906 se

je pojavila ideja takratnega ministra za notranje zadeve Stojana Protića, da bi uvedli

spremembe na področju tiska in ga z novim zakonom omejili. Do tega bi naj prišlo

zaradi kritik na račun majskega prevrata. Zakon je bilo potrebno spremeniti le toliko,

da se je prepovedala kakršnakoli razprava o prevratu in delitvi častnikov na zarotnike

in nezarotnike. Toda Protić je želel spremeniti oziroma dodati še nekatere določbe v

zakon, ki bi pomenile udarec za svobodo tiska. Bil je za to, da se omeji število

časopisnih poročanj o delovanju narodne skupščine. Toda to ni imelo nobenega

smisla. V tistem času je že obstajal zakon, ki je delil seje na javne in tajne in če

skupščina ni želela, da bi bila javnost seznanjena z razpravami, je bila seja tajna.143

7.4.2 Jovan Jovanović Zmaj

Slika 11: Jovan Jovanović Zmaj144

143Sprememba tiskovnega zakona v Srbiji, Slovenski narod, 13.9.1906, str.2; Enciklopedija Jugoslavije, str.561.

144Leksikon pisaca Jugoslavije, II. del, Matica srpska, Beograd, 1979, str.636.

57

Na sliki je prikazan Jovan Jovanović Zmaj, pesnik srbske narodne poezije, ki je v

obravnavanem obdobju umrl. Rodil se je 23.novembra 1833 v Novem Sadu očetu

Pavlu Jovanoviću, ki je bil mestni svetnik in novosadski župan. Ta je skrbel za

njegovo izobrazbo, skupaj z novosadskim duhovnikom Đorđem Vukovićem. Prav

tako je oče skrbel za dobro izobrazbo vseh svojih otrok. Jovan Jovanović je po

dokončani gimnaziji v Novem Sadu nadaljeval študij prava v Pešti, Pragi in na

Dunaju. Kasneje se je posvetil še študiju medicine v Pešti. Pravni posli mu niso

ležali, zato se je leta 1863 začel potegovati za mesto nadzornika v peštanskem

srbskem zavodu „Tekelianum“. Za nadzornika ga je imenovala upraviteljica zavoda

Matica srpska. Leta 1864 je začel urejevati satirični list „Zmaj“, po katerem je dobil

vzdevek. Bil je založnik, urednik ali sourednik večine srbskih listov. Po letu 1870 je

opravljal tudi delo zdravnika po različnih krajih Srbije. V spomin na velikega

srbskega pesnika, ki je umrl 3. junija 1904, so učenci vseh beograjskih šol priredili

slovesnost. Po maši v katedrali so se zbrali pred narodnim gledališčem, kjer so imeli

učitelji govore o Zmaju in njegovem pomenu za srbsko pesništvo, učenci pa so

prepevali njegove pesmi.145

Vrhunec Jovanovićeve poezije predstavljajo „Đulići“146 in „Đulići uveoci“. Poleg

narodno zavednih je pisal tudi pesmi za otroke in mladino. Znana je zbirka otroških

pesmi „Čika Jova srpskoj deci“ iz leta 1899 in mladinskih pesmi iz leta 1901 „Čika

Jova srpskoj omladini“. Prav tako je bil dober prevajalec tujih pesnikov, na primer

Goetheja. Število njegovih prevedenih del je veliko. Prevedel je tudi delo

slovenskega pesnika Prešerna. Na ta način je želel seznaniti srbsko občinstvo s tujimi

velikimi književniki. Njegova dela so prevajali, predvsem na nemški in madžarski

jezik.147

Bistvo njegove poezije je lirika. Ta je včasih burna, polna čustev in odseva žalost ter

veselje njegovega srca. Včasih pa je mirna, „...podobna je vetru, ki mahodma,

nenadoma pridrvi izza vogla, trga listje in dela vrtince prahu na cestah, a se ravno

tako naglo pomiri in utihne...“.148 Njegove pesmi spremljajo srbski narod na vseh

145Zmaj Jovan Jovanović, Slovenski narod, 27.8.1903, str.1; Pismo iz Srbije, Slovenec, 26.6.1904, str.2.

146„Cvetje“.147Zmaj Jovan Jovanović, Slovenski narod, 27.8.1903, str.1.148Prav tam.

58

njegovih poteh. Je pesnik boja za svobodo in čast. V bojni pesmi poje:

„U boj!

Za narod svoj!

Da crnoj noći svane,

da jarko sunce grane,

da Srbin lance zdere,

i tešku kletvu spere,

kletvu sa srama svog-

pa da nas vodo bog!

Za narod svoj

napred-

u sveti boj – u Boj!“149

Toda njegov klic ni vedno tako zanosen:

„Ja bih bio pesnik mira,

mrska mi je bojna truba,

bio bih lepši od leptira,

golublji od goluba.

Ja bih bio pesnik mira,

jer to mojoj duši prija...

Ja bih bio pesnik mira,

al' nasilje mira neće“.150

149Zmaj Jovan Jovanović, Slovenski narod, 27.8.1903, str.1.150Prav tam.

59

8. Bosna in Hercegovina

Bližja kot je bila aneksijska kriza151, več dopisov je bilo namenjenih vprašanju Bosne

in Hercegovine in sporov med narodi okoli te dežele. Po podatkih iz leta 1895 je

Bosna in Hercegovina obsegala 51.027 km2, število prebivalcev je znašalo 1.591.036,

leta 1904 pa 1.737.000. Od teh je bilo Srbov 673.246, katolikov Hrvatov 334.142,

muslimanov 548.632, Albancev 30.000, Judov 8.213 in protestantov 3.596. Kar se

tiče hierarhije je bila posest večinoma last begov.152 Hrvaško in srbsko prebivalstvo

se je večinoma ukvarjalo s kmetijstvom in so morali z begom skleniti najemniško

pogodbo. V deželnem proračunu iz leta 1906 je bilo 51.681 milijonov kron

odhodkov, 56.048 milijonov dohodkov.153

Bosna in Hercegovina je pretežno gorata dežela. Najvišja gora je bila Maglič na

črnogorski meji z višino 2.397m. 44% zemlje je bilo pokrite z gozdovi, 17% s

pašniki in travniki, 25% pa obdelane zemlje. Glavne reke so na severu Sava z

Vrbasom, Uno in Bosno, na vzhodu teče Drina, v Hercegovini pa Neretva. Od rud se

tu nahajajo rjavi premog, železova ruda in mangan. Velika je bila proizvodnja

tobačne industrije in izvoz žita ter lesa.154

8.1 Srbski vpliv

Glede nacionalno – ideoloških zahtev v Bosni, je srbska narodnost najbolj dvigovala

svoj glas. Ta zahteva je imela svoje korenine že v daljni preteklosti. Srbski

pravoslavni menihi so si lastili južnoslovanski prostor in ga na svojih potovanjih

predstavljali kot srbskega, islamizirane južne Slovane pa kot nekoč pripadnike

pravoslavnih narodov. V času, ko je Avstro – Ogrska okupirala Bosno in

Hercegovino pa so se Srbi bali kroacizma dežele, kar je izzvalo nacionalno –

ideološke boje med Srbi in Hrvati. Boj je dosegel vrhunec na prehodu iz 19. v 20.

stoletje.155

151Politična kriza, ki je trajala med med oktobrom 1908 in aprilom 1909, zaradi aneksije Bosne in Hercegovine s strani Avstro-Ogrske.

152Guverner province.153Statistika Bosne, Slovenec, 8.10.1908, str.1.154Prav tam.155 Srećko M. Džaja, Bosna i Hercegovina u Austrougarskom razdoblju (1878-1918), Ziral, Mostar-

Zagreb, 2002, str. 194.

60

Srbska politika v Bosni je v času okupacije delovala izključno v okviru velikosrbske

ideologije. Posebno ostro je v svojem članku „Srbi i Hrvati“ iz leta 1902 proti

Hrvatom nastopil Nikola Stojanović (1880-1964). Trdil je: „Hrvati nisu ni pleme niti

samostalna nacionalnost, a kamoli narod jer oni nemaju ni vlastitog jezika, niti

zajedničkih običaja niti čvrsto životno jedinstvo i -glavna stvar- nikakvu svijest o

zajedničkom pripadništvu. Hrvati se nalaze na putu, da se integriraju u srpsku

nacionalnost. Proces pretapanja je nezadrživ. Ta se borba mora voditi do istrage

naše ili vaše. Jedna strana mora podleći i to Hrvati. Za to govori njihova manjina,

geografski položaj, isprepletenost sa Srbima, općeniti proces evolucije u kojemu

ideja srpstva znači napredak. Prosvjećivanjem narodne mase i njezinim

osposobljavanjem za političku odluku morat će iščeznuti i reakcionarne klerikalne

ideje. Propast klerikalizma u našem narodu znači istodobno i propast hrvatstva.156

Srbska propaganda v Bosni se je izjemno hitro širila. V Beogradu je bil osnovan

„Srbski odbor“ h kateremu so pristopali ugledneži in širili veliko društvo, ki je težilo

k priključitvi Bosne k Srbiji. Veliko mladih iz Bosne se je šolalo v Srbiji in nato

doma zaposlovalo v uradih, kjer so širili srbsko idejo. Usmerjeni so bili proti Avstriji

in njenem vplivu. Eden takih je bil tudi vodja bosanskih Srbov Jeftanović.157

Srbsko in hrvaško prebivalstvo Bosne se je trudilo na svojo stran pridobiti

mohamedance. Duhovni poglavar muslimanov je bil rejs-ul-ulema, ki je lahko

nastopil svojo službo samo takrat, ko ga je imenoval duhovni poglavar – kalif. V

deželah, ki niso bile več pod sultanovo oblastjo je bilo določeno, da imenuje

duhovnega poglavarja dežele dotični svetni vladar, duhovno pooblaščenje (menšuro)

pa mora dobiti od sultana. Tako je bil od avstrijske okupacije rejs-ul-ulema imenovan

od avstrijskega cesarja. Opozicija je zahtevala, da bi menšura bila pridobljena od

carigrajskega sultana. Kasneje so zahteve šle tako daleč, da je hotela, da bi mu

pripadalo tudi imenovanje. Srbi so podpirali te zahteve in na tak način pridobivali

muslimansko prebivalstvo na svojo stran. Za njih je bilo ugodno, če bi se krepila

turška stran, ker bi od Turkov lažje pridobivali ozemlje, kakor če dežela ostane pod

Avstrijo. Hrvati pa so bili v težkem položaju, ker je avstro – ogrska uprava kazala

156 S. M. Džaja, Bosna i Hercegovina..., str. 197.157 Srbska propaganda v Bosni, Slovenec, 16.4.1908, str.1.

61

večjo naklonjenost Srbom kakor njim.158

Prvi poskus osnovanja srbskega lista v Bosni in Hercegovini je segal v letu 1881.

Izhajati je začel „Trebević“ (poimenovan po hribu južno od Sarajeva), ki je že po

izhodu druge številke zaradi cenzure, propadel. Glede na vsebino so se delili na

politične, književne,, cerkvene, gospodarske, šolske in socialistično –

nacionalistične. Med leti 1903 in 1908 so izhajali:

− Politični: Srpski vjesnik (Mostar), Srpska štampa (Sarajevo), Srpska riječ

(Sarajevo), Dan (Sarajevo), Narod (Mostar, Sarajevo), Otadžbina (Banjaluka,

Sarajevo)

− Književni: Bosanska vila (Sarajevo), Mala biblioteka (Mostar)

− Cerkveni: Istočnik (Sarajevo)159

8.2 Razmere v Bosni in Hercegovini

Kljub avstro - ogrski okupaciji Bosne in Hercegovine leta 1878 je še vedno obstajala

suverenost turškega sultana. Socialni in politični nemiri v deželi so zahtevali, da se

reši njen mednarodni položaj. Ob naraščajoči krizi dualizma je nastal načrt, da se

združijo južnoslovanski narodi pod Habsburžani. Avstro-Ogrsko je pri

imperialističnih tezah podpirala Nemčija, zato je leta 1908 brez ovir anektirala Bosno

in Hercegovino. Nastala je ostra zunanjepolitična kriza, toda leta 1909 so velesile

njeno aneksijo priznale.160

Srbi so upali, da bodo onemogočili aneksijo z intenzivnim političnim delovanjem.

Toda Avstro-Ogrska vlada se je odločila, da bo 6. oktobra 1908 z okrožnico

naznanila aneksijo Bosne in Hercegovine in se obenem odpovedala novopazarskemu

Sandžaku. Tako so jo že 7. oktobra razglasili kot deželo pod habsburškim žezlom.

158Srbska propaganda v Bosni, Slovenec, 16.4.1908, str.1.159 S. M. Džaja, Bosna i Hercegovina..., str. 97-99.160Prav tam, str.220.

62

Sam cesar Franc Jožef pa je izročil vsem vladarjem, ki so podpisali berlinsko

pogodbo, lastnoročno pismo o aneksiji. S tem dejanjem so poleg Srbije bile

nezadovoljne še Anglija in Francija, ter muslimansko prebivalstvo. Nekateri srbski,

angleški, francoski in tudi slovenski listi so trdili, da je z aneksijo Avstro – Ogrska

prekršila mednarodno berlinsko pogodbo. V podporo proti aneksiji je v Srbiji prišlo

do protestnega shoda. Časnik „Politika“ je izdal manifest, v katerem roti kralja naj se

postavi na čelo armade in nemudoma odkoraka proti Drini. Srbija se mora do zadnje

moči boriti in ne dovoliti, da se Bosna in Hercegovina priključi k monarhiji.161

V prvih dneh aneksije so poročali, da je bilo Sarajevo odeto v zastave, cesarjevo

proklamacijo so prebirale oblasti in posebni razglašalci. Večina izhajajočih glasil je

pozdravljala aneksijo s posebnimi izdajami. Na čelu teh je bil „Hrvatski dnevnik“, ki

je poudaril, da je usoda Hrvatov močno povezana s habsburškim žezlom. Občinski

svet je poslal cesarju vdanostno izjavo. Župan mesta, Avstriji naklonjen Esad

Kulović, je v govoru poudaril, da gre Bosna sedaj naprej proti srečni prihodnosti.

Slavnost je bila zgolj uradna, veselja med prebivalstvom, razen katoliškim, ni bilo.

Srbi niso razsvetlili hiš, niti obešali zastav. Prav tako se niso udeležili uradne maše v

pravoslavni cerkvi, prisotni so bili le uradniki in častniki. Vladalo je splošno

nezadovoljstvo med srbskim in muslimanskim prebivalstvom. Oblast pa jih je še bolj

izzivala s tem ko so po ulicah igrale hrvaške vojaške godbe in pele bojne pesmi proti

Turkom.162

8.2.1 Srbska reakcija na aneksijo

Tako kot srbsko prebivalstvo v Bosni in Hercegovini, so tudi Srbi v kraljevini Srbiji

zavračali aneksijo. Poročalo se je o hudih nemirih. Narod je zahteval preklic aneksije

in bil pripravljen na vojno, kar je kazalo na to, da je Srbijo z aneksijo zadel hud

udarec. Novice o možnosti izbruha vojne so se spreminjale iz dneva v dan. Srbski

narod je živel po različnih deželah in pod različnimi vladarji. Na račun večinskega

srbskega prebivalstva v Bosni so menili, da je nujno, da se priključi k njihovi

kraljevini. Sploh zato, ker so si jo Turki prilastili s silo, Avstrija pa jo je od njih

161Bosansko vprašanje, Slovenec, 3.10.1908, str.1; Habsburška Bosna, Slovenec, 7.10.1908, str.1; Milorad Ekmečić, Istorija srpskog naroda, Nacionalni pokret u Bosni i Hercegovini, Srpska književna zadruga, Beograd, 1983, str. 637.

162Aneksija, Slovenec, 8.10.1908, str.1, Položaj v Bosni, Slovenski narod, 6.10.1908, str.1.

63

prevzela samo v upravo. Evropske velesile so ji upravo prepustile za 30 let zgolj s

tem namenom, da uredi razmere v deželi. Sedaj si jo je prilastila in s tem kršila

berlinsko pogodbo.163

Za srbsko vlado so bile to težke razmere, saj ni mogla krotiti proti Avstriji

usmerjenega naroda. Posvetila se je vojnim pripravam in sklicu nove konference

velesil, na kateri bi revidirali berlinsko pogodbo in dali Srbiji primerno ozemeljsko

nadomestilo za aneksijo. Rusija in Francija sta bili na konferenco pripravljeni, ostale

države pa so se temu izogibale. Sploh Avstrija, ki je zavračala konferenco, na kateri

bi se govorilo o prelomu berlinske pogodbe. Vse je kazalo na vojno v primeru, da

Srbija ne dobi nadomestila. Glavni cilj Avstrije je bil preko Bosne in Hercegovine

zakorakati na čez Balkan do Soluna. Da bi zmanjšala rast srbske nacionalne zavesti

je razvijala bosanski patriotizem in kult bosanske preteklosti. Za lažjo uresničitev

svojega načrta je spodbujala sovraštvo med srbskim in hrvaškim prebivalstvom, da to

ne bi stopilo v skupne akcije naperjene proti Avstro – Ogrski.164

Priprave na vojno so bile v Srbiji ves čas prisotne. Med prebivalci se je zbiral denar

in prostovoljci. Na spomeniku kneza Mihajla, ki s svojo sabljo kaže proti Bosni, je

visela zastava z napisom: „Rat dušmaniku srpstva“, na katero so prisegali

prostovoljci. Število teh se je iz dneva v dan množilo in v nekaj dneh doseglo

100.000. Armada je bila dobro oborožena, njena najnovejša pridobitev so bili novi

topi in puške. Kar se tiče duha srbske armade je bilo dobro znano, da je bila

nacionalna, oficirji in vojaki so bili Srbi, ki so vedeli, da gredo v boj za čast svojega

naroda. Med razumnimi oficirji in politiki je prevladovalo mnenje, da Srbija ne more

premagati Avstrije, za katero je stala številčno močnejša vojaška sila. Toda pravili so,

da nimajo kaj izgubiti, ampak lahko samo pridobijo. Z vojno so želeli evropsko

intervencijo in Evropo pripraviti do tega, da preuredi razmere na Balkanu.165

Avstrija je menila, da Srbija nima nobenih pravic do nadomestila. Po njihovem

mnenju je Bosna in Hercegovina kvečjemu turška provinca, ki je bila pod avstrijsko

163Vihar na Balkanu, Slovenski narod, 10.10.1908, str.1.164Prav tam; Narodna enciklopedija, Srpsko-hrvatsko-slovenačka, I.del, Bibliografski zavod, Zagreb,

1925, str.267-268.165Prav tam.

64

upravo, tako da je aneksija bolj v škodo Turčije, nikakor pa v škodo Srbije. Turčiji pa

je povrnila ozemeljsko škodo z odstopitvijo Sandžaka. Vprašanje Bosne in

Hercegovine je zadeva zgolj Turčije in Avstro – Ogrske. Te izjave so bile sporne,

kajti Avstro – Ogrska je dobila mandat za okupacijo Bosne in Hercegovine od velikih

sil, ne od Turčije in tako bi spremembe v zvezi s tem morale priti s strani velikih sil.

S tem ko je Srbiji postalo jasno, da ne more veliko pričakovati od konference velesil,

se je med demonstranti povečeval nemir. Da bi umirili prebivalstvo, so vladajoči

krogi izdali odločbo, da se morajo vsi protestni shodi naznaniti oblasti in da bodo za

mir in red odgovorni sklicatelji teh. Kdor ne bi shodov naznanil ga je čakala denarna

kazen ali pa zapor do 20 dni. Če bi oblastem uspelo na tak način zagotoviti mir v

državi, bi preprečile napad na Srbijo od zunaj. Predsednik srbske skupščine

Jovanović, je za nekega češkega poročevalca izjavil, da so govorice o njegovih željah

po vojni neresnične. Prav tako pa ne bo pustil žaliti srbskega naroda in gledal kako

se mu godi krivica. Rekel je, da je Srbija vedela za avstrijske namene glede Bosne in

Hercegovine, ni pa pričakovala, da bo to izvršila, brez pristanka velesil. Zanikal je

željo po zavzetju te dežele, ampak je izrazil, da podpira prostovoljno odločitev

bosansko-hercegovskega prebivalstva h komu se bodo pripojili. Srbske zahteve naj bi

bile le avtonomna Bosna in Hercegovina.166

Brez manjših obmejnih spopadov ni šlo. Tako je konec decembra prišlo do streljanja

pri vasi Zelenice s srbske strani na avstrijske vojake, ki so se odzvali z enako mero.

Po eni strani se je poročalo , da je srbska stran prva začela s streljanjem in da sta pri

spopadu bila ubita dva Srba. Medtem ko je vojno ministrstvo sporočilo, da v

dogodek niso bili vpleteni srbski vojaki, ampak kmetje in da sta dva mrtva Srba prav

tako bila kmeta in ne vojaka. Avstrijsko politično mnenje je za dogodek krivilo

srbsko vlado, ki naj bi med obmejno prebivalstvo razdelila 100.000 pušk in so zaradi

tega zavladale anarhistične razmere. Ni se pisalo samo o oboroženih spopadih,

ampak so se na teh ozemljih množili ropi in umori. Zaradi takih nevzdržnih razmer je

avstrijska vlada zahtevala, da se srbsko obmejno prebivalstvo razoroži.167

Ne samo novice o morebitnih manjših obmejnih spopadih, ampak tudi napovedi o

166Položaj v Srbiji, Slovenec, 17.10.1908, str.5; Vladimir Čorović, Istorija Srba, Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd, 1993, str.700.

167Prvi spopad na srbsko-bosanski meji, Slovenski narod, 29.12.1908, str.2.

65

oboroževanju in napadih srbske vojske na Bosno, so bili vsakdanji. Za ta načrt naj bi

Srbija pripravila 300.000 vojakov, ki so bili sestavljeni iz različnih legij, kot so

bosansko-hercegovska, črnogorska, makedonska in legija smrti. Na drugi strani je

srbska vlada zanikala kakršnekoli vojne priprave in poudarjala svojo angažiranost pri

preprečevanju organiziranja vojaških čet. Kriza, ki je zajela Bosno in Hercegovino je

trajala do pomladi 1909. Tako kot se je eni strani oboroževala in na vojno

pripravljala Srbija, se je na drugi strani na vojno, napovedano marca 1909,

pripravljala Avstro-Ogrska. Toda prav takrat je prišlo do pomiritve, Srbija je

popustila in priznala aneksijo. S priznanjem se je spremenila srbska politika v državi.

Od takrat so bili upi položeni na poskus osamosvojitve posameznih pokrajin.168

168M. Ekmečić, Istorija srpskog naroda, str.638.

66

9. Zaključek

Časnika Slovenski narod in Slovenec sta pripadala nasprotni politični usmeritvi, zato

ni nenavadno, da med prebiranjem obeh naletimo na članke in komentarje, ki so bili

uperjeni drug proti drugemu. Ne glede na to ali so bili dogodki objavljeni v obeh

časnikih politični, kulturni ali pa so bili le vsakdanje nasprotovanje in zahteve

prepovedi prodaje enega ali drugega, se je očitno nasprotovanje med njima vedno

pokazalo. Večkrat so bili objavljeni članki, v katerih se je lahko prebiralo pisma

neznane osebe, ki je zahtevala od lastnikov trgovin, da naj ne prodajajo časnika

Slovenski narod, ker obrekuje katolištvo, ali pa Slovenca, ker straši ljudi in izvaja

duševni terorizem ter izrablja spovednico. Z dejanji, kot je odrekanje zakramentov, je

silil ljudi, da so prenehali kupovati ali prebirati Slovenski narod. Šli naj bi tako daleč,

da so svoje delovanje razširili na šole, kjer so nune izročale listke preko otrok

staršem. Na teh so zahtevali, da naj sežgejo Slovenski narod, da jim ne bi duše gorele

v peklu. Medtem ko so spori med časnikoma okoli vprašanj na Slovenskem in

Avstro-Ogrski nasploh, bili očitni, pisanje o dogodkih na Srbskem ni bilo tako

subjektivno. Oba časnika sta imela v Kraljevini svoje dopisnike, ki so jim pošiljali

poročila, namenjena za objavo slovenskim bralcem. Članke so ali povzemali po

srbskih časnikih ali pa po drugih tujih dopisnikih v Srbiji, na primer čeških, ruskih,

nemških ali avstrijskih. Včasih so pisali dopisniki o dogodkih glede na lastne

izkušnje, če so bili prisotni na kaki prireditvi, kot sta bili jugoslovanska umetniška

razstava in kongres jugoslovanskih književnikov in časnikarjev. Pisanje avstrijskih in

nemških listov o razmerah na Srbskem so večinoma zanikali, bile naj bi laži in

blatenje Srbije. Dopisniki so poročali predvsem o političnih dogodkih, veliko število

člankov pa je namenjeno začetku srečevanj južnoslovanskih umetnikov,

književnikov, zdravnikov, naravoslovcev in študentov v Beogradu in Sofiji. Oba

časnika sta poročala o nevarnih posledicah dogodkov v Srbiji, katere bi lahko imele

vpliv na vsesplošne balkanske razmere. Že majski prevrat iz leta 1903, nato

oddaljevanje od Avstro – Ogrske in kasneje tudi carinski spor med njo in Srbijo, bi

lahko povzročila nemire in napetosti, ki bi lahko pripeljale do resnih oboroženih

spopadov. Toda s carinsko vojno še ni bilo konec nesoglasij med njima. Ta so se

nadaljevala še v čas aneksijske krize, Avstro – Ogrska pa ni varčevala niti pri

spodbujanju spopadov med balkanskimi narodi in Srbijo in iskanju zaveznikov v

67

balkanskih državah, kot ga je na primer našla pri bolgarskem avstrofilu D. Stančevu.

Slovenski narod je slovenski liberalni časnik, ki je v začetku zagovarjal stališča

mladoslovencev in se razvil v časnik Narodne napredne stranke. Med uredniki sta

bila tudi pisatelja Josip Jurčič in Ivan Tavčar, ki je bil tudi vodja slovenskih

liberalcev. Z njegovo ustanovitvijo je liberalno meščanstvo naredilo odločilen korak

k politični osamosvojitvi in utrditvi. Ker ni bil tiskan v lastni tiskarni je posloval z

izgubo, z selitvijo v Ljubljano pa je dobil lastno tiskarno, kjer je delniška družba

Narodna tiskarna postala lastnica Slovenskega naroda. Po nastanku časnika „Jutro“

leta 1920 je začel izgubljati položaj glasila liberalcev. Vendar je izhajal vse do leta

1945 ko ga je ukinila komunistična oblast

Slovenec je slovenski katoliški časnik, ki je izhajal sprva trikrat na teden, od 11.7.

1883 postane dnevnik. S krepitvijo Slovenske ljudske stranke je postajal vse bolj

bran. Med leti 1888 – 1896 je izhajal s prilogo „Domoljub“, med leti 1924 – 1932 pa

s prilogo „Ilustrirani Slovenec“. Na začetku je imel podnaslov Politični list za

slovenski narod, leta 1929 se je preimenoval v Informativni list za slovenski narod,

od leta 1930 dalje pa je izhajal brez podnaslova. V času okupacije je propagiral

politiko Slovenske ljudske stranke sodelovanja z nemškim in italijanskim

okupatorjem. Leta 1945 je bil odpravljen. Ponovno obnovljen je bil leta 1991 kot

dnevnik konservativne usmeritve. Ker pa ni dosegel zaželene naklade je leta 1996

prenehal izhajati.

Po številnih krizah, ki so nastopile v obdobju od leta 1903 in 1908, je uspela Srbija

ohraniti dokaj stabilen položaj. Bodisi na podlagi kompromisov ali zgolj popuščanja,

kateremu je podlegla s strani Avstrije. Padec Obrenovićev je povzročil nestrinjanje,

ne samo med nekaterimi političnimi zagovorniki dinastije, ampak tudi med

preprostimi prebivalci, kmeti, ki so jim bili naklonjeni. Veliko ogorčenje proti novi

oblasti je vladalo v niškem okraju, kjer so imeli Obrenovići najzvestejše pristaše.

Srbija, je po mnenju evropskih držav, bila izrednega pomena za ohranitev miru na

Balkanu. Zato so se te nenehno vmešavale v srbske, predvsem politične, dogodke in

zaskrbljeno opazovale in kritizirale beograjske nemire, da se iz teh ne bi razvila

68

balkanska vojna. Srbska politika pa se je večkrat prepletala s kulturno in gospodarsko

povezanostjo južnih slovanskih narodov, kar je pripeljalo do nove vrste

zaskrbljenosti Evrope, to je močnega združenega jugoslovanstva. Južnoslovanski

narodi so se začeli srečevati na umetniških razstavah, združevati v različna

jugoslovanska društva in organizirati kongrese. Prvič so se srečali na jugoslovanski

umetniški razstavi v Beogradu septembra 1904. Organizirana je bila v prostorih

„Velike škole“ in razporejena po narodnostnih oddelkih (bolgarskem, hrvaškem,

slovenskem in srbskem). Veselice po razstavi so se udeležili odposlanci vseh držav v

Beogradu, razen avstrijskega. Čas od začetka 20. stoletja je prinesel velike

spremembe v srbski in južnoslovanski umetnosti, ki so bile pogojene z rastjo

osvobodilnih teženj izpod Avstro – Ogrske. Iz teh teženj so umetniki črpali navdih.

Srbija je bila politično dejavna tudi izven svojih meja. Makedonsko ozemlje je

pomenilo izhod na morje, želela pa je tudi čim večji vpliv v Bosni in Hercegovini,

katero je 6. oktobra 1908 anektirala Avstro – Ogrska. Srbija je bila nezadovoljna z

aneksijo in je v protest tej organizirala shod. Najbolj so se bali kroacizma dežele, kar

je izzvalo nacionalno – ideološke spore med Srbi in Hrvati. Z aneksijo se je rodila

nova balkanska velesila, Avstro – Ogrska, obstoj te pa zavira velikosrbsko idejo o

združitvi vseh Srbov. Pomiritev Srbije z aneksijo in podpis sporazumov je pomenil

konec krize, ki je pustila globoke sledi v Evropi. Sile so se razdelile v dva tabora.

Prvi je branil spoštovanje mednarodnih sporazumov, drugi pa je bil tisti, ki je

zavestno te kršil. Srbija in Rusija sta izšli iz krize ponižani, slednja vse do prve

svetovne vojne ni stopala v nikakršne povezave ali sodelovanje z Avstro – Ogrsko.

Prav tako ni bilo s tem konec jugoslovanskega vprašanja, ampak se je to šele zares

pojavilo.

69

10. Viri in literatura

Viri:

◦ Slovenski narod (1903 - 1908)

◦ Slovenec (1903 - 1908)

Literatura:

• Anton Bezenšek, Bolgarija in Srbija, Osvoboditev, družba sv. Mohorja,

Celovec 1997

• Atlas evropske zgodovine, Slovenska knjiga, Ljubljana, 1995

• Vladimir Čorović, Istorija Srba, Beogradski izdavačko-grafički zavod,

Beograd, 1993

• Srećko M. Džaja, Bosna i Hercegovina u Austrougarskom razdoblju (1878-

1918), Ziral, Mostar-Zagreb, 2008

• Enciklopedija Jugoslavije, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb, 1968

• Istorija srpskog naroda, Srpska književna zadruga, Beograd, 1983.

• Ljubica Kandić, Zbornik radova, Ustavnopravni razvoj Kneževine i

Kraljevine Srbije (do 1918 godine), Srpska akademija nauka i umetnosti,

Beograd, 1990

• Leksikon pisaca Jugoslavije, II. del, Matica srpska, Beograd, 1979

• Milena Milanović, Srbi koji su obeležili 20. vek, biografski leksikon,

Beograd, 2006

70

• Dejan Medaković, Zbornik radova, Idejne osnove južnoslovenske umetnosti

novijeg doba, Srpska književna zadruga, Beograd, 2003

• Mihailo Vojvodić, Srbija u međunarodinim odnosima krajem XIX. i

početkom XX. veka, Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd, 1998

• Nacionalna enciklopedija, Srpsko – hrvatsko – slovenačka, I. del,

Bibliografski zavod, Zagreb, 1925

• Bogdan Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije, Založba Karanatanija,

Ljubljana, 2006

• Veliki splošni leksikon, VII. knjiga, DZS, Ljubljana, 1998

71