Upload
others
View
3
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
DIPLOMSKO DELO
Andreja Vinko
Maribor, 2013
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Diplomsko delo
KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA NACIONALNIH
ALEGORIJ SAMORASTNIKI IN VLAK V PAKISTAN Z VIDIKA
FEMINISTIČNE TER NEOKOLONIALISTIČNE TEORIJE
Graduation thesis
A CRITICAL DISCOURSE ANALYSIS OF THE NATIONAL
ALLEGORIES SAMORASTNIKI AND VLAK V PAKISTAN
FROM THE POINT OF VIEW OF FEMINIST AND
NEOCOLONIAL THEORIES
Mentorica: Kandidatka:
doc. dr. Branislava Vičar Andreja Vinko
Maribor, 2013
Lektorica:
Anita Maguša, uni. dipl. prof. slov. in angl. jezika
Prevajalka:
Anita Maguša, uni. dipl. prof. slov. in angl. jezika
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Branislavi Vičar za vse strokovne
napotke, za neprecenljivo pomoč in usmeritve. Hvala za moralno podporo,
spodbude in inspiracijo.
Posebna zahvala gre moji družini za vso podporo in oporo, za pomoč in
spodbudne besede, za zaupanje in samo meni namenjen čas.
Hvala Rene, da si verjel vame.
Zahvalila pa bi se tudi vsem, ki ste mi kakorkoli pomagali pri diplomskem delu in
me podpirali skozi celoten študij.
FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija www.ff.um.si
IZJAVA
Podpisana Andreja Vinko, rojena 2. 3. 1986 v Mariboru, študentka Filozofske
fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo in sociologija,
izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom
Kritična diskurzivna analiza nacionalnih alegorij Samorastniki in Vlak v
Pakistan z vidika feministične ter neokolonialistične teorije
pri mentorici doc. dr. Branislavi Vičar, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
Maribor, 19. 6. 2013
Podpis študentke:
______________
POVZETEK
V diplomskem delu obravnavamo procese nadvlade in podreditve v nacionalnih
alegorijah Samorastniki Prežihovega Voranca in Vlak v Pakistan Khushwanta
Singha. Za raziskavo smo uporabili metodo kritične diskurzivne analize (KDA),
in sicer Faircloughov pristop (1995). V ospredje analize postavljamo strukturalni
vpliv politično-ekonomskega sistema in diskurzov moči na izgradnjo identitet in s
tem povezano vzpostavljanje drugosti ter pokažemo na medsebojno povezavo
med ekonomsko-političnimi praksami in družbeno-kulturnimi obrazci (npr.
patriarhat). Obravnavani deli izpostavljata zlasti naslednje politične kategorije, na
osnovi katerih se hierarhično vzpostavljajo pozicije nadpostavljenih in podrejenih
subjektov: spol, družbeni razred in etnija. Ugotavljamo, da je v Samorastnikih
vzorec prevlade določen z družbenim spolom ter razredom in v Vlaku v Pakistan s
kategorijo etnije. Deli poskušata odgovoriti na vprašanje, kako diskurz razmerij
moči in poustvarjene drugosti nadomestiti z diskurzom enakosti in družbene
pravičnosti. Avtorja vidita rešitev v sistemski spremembi in pozivata k
revolucionarnemu boju za (spolno, narodnostno, razredno) enakopravnost.
Ključne besede: Samorastniki, Vlak v Pakistan, kritična diskurzivna analiza,
družbeni spol, družbeni razred, nacija, neokolonializem, neoimperializem
ABSTRACT
This thesis is dealing with the processes of domination and subordination in
national allegories Samorastniki from Prežihov Voranc and Vlak v Pakistan
written by Khushwant Singh. The used research method is the method of critical
discourse analysis (KDA), so called the Fairclough approach (1995). The main
focus of the analysis are the structural impact of the political-economic system
and power discourses on the construction of identities and the associated creation
of otherness and to show the interconnection between economically-political
practices and socio-cultural forms (eg. patriarchy). These works highlight the
following political categories, on which the positions of dominated and
subordinated subjects, such as gender, social class, and ethnicity, are set up
hierarchically. We are determining that the pattern of dominance in Samorastniki
is determined by social gender and class and in Train to Pakistan with the
category of ethnicity. These literary works attempt to answer the question, how to
replace the discourse of power relations and recreated otherness with a discourse
of equality and social justice. The authors see the solution in the system change
and call towards the revolutionary fight for (gender, ethnic, class) equality.
Keywords: Samorastniki, Vlak v Pakistan, critical discourse analysis, social
gender, social class, nation, neocolonialism, neoimperialism
i
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .................................................................................................................. 1
1.1 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA ................................................ 3
1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .................................................................... 3
2 METODOLOŠKA OPREDELITEV ............................................................... 4
2.1 RAZISKOVALNE METODE ...................................................................... 4
2.2 UPORABLJENI VIRI ................................................................................... 4
3 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA ........................................................ 5
3.1 KDA KOT MREŽA ZNANSTVENIKOV ................................................. 11
3.2 NAČELA IN MODELI KDA ..................................................................... 13
3.3 FAIRCLOUGHOV PRISTOP H KDA ....................................................... 16
4 SISTEMSKO-FUNKCIJSKA SLOVNICA ................................................... 18
4.1 SISTEMSKO-FUNKCIJSKA TEORIJA JEZIKA ..................................... 18
4.2 TEORETSKO-METODOLOŠKI OKVIR KDA ........................................ 21
4.2.1 Raven deskripcije ................................................................................. 21
4.2 1.1 Odnosna in ekspresivna vrednost besed ....................................... 22
4.2.1.2 Razsežnost moči medosebnih odnosov in glagolski naklon .......... 22
4.2.1.3 Prehodnost .................................................................................... 24
4.2.1.4 Slovnična metafora in ideologija .................................................. 27
4.2.2 Raven interpretacije ............................................................................. 28
4.2.3 Raven eksplanacije ............................................................................... 29
5 SPOL, NACIJA IN RAZRED ......................................................................... 30
5.1 IDENTITETA IN DRUŽBENE VLOGE ................................................... 35
5.2 KONCEPT PATRIARHATA ..................................................................... 39
6 KOLONIALIZEM, IMPERIALIZEM IN NEOKOLONIALIZEM .......... 42
ii
6.1 IMPERIALIZEM IN NEOKOLONIALIZEM ........................................... 45
7 PROCESI SPOLNE, RAZREDNE IN NACIONALNE PREVLADE V
NACIONALNIH ALEGORIJAH SAMORASTNIKI IN VLAK V PAKISTAN
............................................................................................................................... 48
7.1 NACIONALNA ALEGORIJA ................................................................... 49
7.2 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA SAMORASTNIKOV ............... 52
7.2.1 Pojmovanje naroda ............................................................................... 53
7.2.2 Strukture moči glede na razred ............................................................ 58
7.2.3 Strukture moči glede na spol ................................................................ 81
7.2.4 Zaključne ugotovitve ............................................................................ 87
7.3 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA VLAKA V PAKISTAN ........... 92
7.3.1 Etnična neenakost................................................................................. 93
7.3.2 Verska neenakost ............................................................................... 104
7.3.3 Spolna neenakost ................................................................................ 111
7.3.4 Razredna neenakost ............................................................................ 118
7.3.5 Zaključne ugotovitve .......................................................................... 130
8 SKLEP ............................................................................................................. 134
9 VIRI IN LITERATURA ................................................................................ 138
1
1 UVOD
Diskurz je oblika družbene prakse, saj sodeluje pri konstrukciji družbe, družbenih
identitet in odnosov. Diskurzivne prakse pa lahko imajo odločujoče ideološke
učinke. Producirajo in reproducirajo namreč neenakopravne odnose med
pripadnicami in pripadniki različnih družbenih skupin na osnovi arbitrarnega
kriterija, kot so družbeni razred, spol in etnija. S tem umetno ustvarjajo središčne
in marginalne družbene pozicije (van Dijk 1993: 252).
Analiza diskurza nam tako omogoča vpogled v povezave med vidnim in
nevidnim, med dominantnimi in marginaliziranimi ter idejami in institucijami.
Pokaže nam, kako se delovanje oblasti izraža v jeziku, literaturi in kulturi, ki
urejajo naš vsakdan (Loomba 2009: 192). To vlogo jezika je v razmerjih
strukturiranja družbene moči prepoznala posebna teorija jezika, nastala v
sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kritična diskurzivna analiza (Wodak 2001:
5, 2009: 11). Zanimajo jo družbena vprašanja, ki jih skuša razložiti s pomočjo
analize diskurza. Pri tem sledi kritičnemu pristopu k socialnim problemom in si
prizadeva odkriti skrite odnose moči, prevlade in neenakosti, izražene v jeziku.
Posledično tematizira odnos med jezikom, ideologijo in močjo. Taka analiza daje
vpogled v to, kaj je v besedilu eksplicitno dano in kaj je izraženo implicitno.
Slednje pa zahteva kritično analizo ideologij, saj so ideologije na splošno
implicitne predpostavke (Fairclough 1995: 5‒6), način razmišljanja, ki
(re)producira in odraža strukturo družbene moči (Thompson 1984 v Goatly 2000:
3).
Kot rezultat neenakih družbenih razmerij med pripadnicami in pripadniki različnih
družbenih skupin se moč izraža v prevladi ene skupine nad drugo. V takih
interakcijah dominantna skupina po institucijah nadzoruje in omejuje delovanje
podrejenih in svojo nadvlado ohranja s sredstvi podreditve. Z uporabo nasilja,
prepričevanja, manipulacije vpliva na njihovo mišljenje in izpolnjujejo lastne
interese (Fairclough 1989: 43‒49, van Dijk 1993: 254‒255, 2000: 36, 2005: 355).
2
Z ideologijo se torej prikriva in upravičuje družbena neenakost, s tem pa se
legitimizirajo ustvarjene stratifikacije. Ti odnosi moči so določeni znotraj
diskurza. Tako je naloga kritične diskurzivne analize, da deluje v skladu s svojimi
kritičnimi cilji in delujoče ideologije denaturalizira (Fairclough 1995: 28‒36).
Glede na razlike v teoretičnih temeljih in analizi orodij pa so v kritični diskurzivni
analizi (KDA) uveljavljeni predvsem trije modeli, in sicer socialno-kognitivni
model van Dijka, katerega težišče predstavljajo kultura, družbeni viri in kontekst,
diskurzivno-zgodovinski model Wodak in Faircloughov tridimenzionalni
problemski pristop h KDA (Wodak 2009: 14, Wang 2007: 63‒64 in Bergoč 2009:
50). V diplomskem delu, ki bo temeljilo na kritični diskurzivni analizi dveh
umetnostnih besedil, bomo uporabili slednji pristop.
Fairclough namreč razvije model diskurza in temu ustrezne metode diskurzivne
analize, kjer diskurz in vsak primer diskurzivne prakse tvorijo tri dimenzije. Te so
komplementarne ravnem metode diskurzivne analize: deskripciji, interpretaciji in
eksplanaciji. V praktičnem delu bomo na prvi, deskriptivni prikazali izbor
leksikalnih in skladenjskih jezikovnih prvin, ki kažejo na podrejena razmerja med
družbenimi skupinami, na neenakopravne odnose moči in družbene stratifikacije.
Pri tem bomo za proučevanje diskurzivnih dogodkov na ravni besedila izhajali iz
diskurzivnih ideoloških struktur. Druga, interpretativna raven zahteva
mikrosociološki pristop. Z njim bomo proučevali diskurzivne prakse, ki obsegajo
proces tvorbe in interpretacije besedil. Najvišja raven bo eksplanacija, pri kateri
bomo makrosociološko analizirali družbene procese in rezultate analize pojasnili
na družbeni ravni. Analizirali bomo družbeni kontekst, v katerem se odvijajo
družbene prakse z vidika neokolonialne in feministične teorije. Tako bomo pri
uresničevanju modela izhajali iz konceptov moči, neenakosti, spola, nacije in
razreda ter njihovo družbeno konstrukcijo predstavili v okviru delovanja
kolonialnih, neoimperialnih in neokolonialnih ideologij.
3
Za analizo gradiva v praktičnem delu bomo v predstavitvi teoretičnih izhodišč
jezikoslovne in družbene teorije izhajali iz sistemsko-funkcijske slovnice
(Halliday 2004), ki bo naše slovnično ogrodje.
1.1 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA
Namen diplomskega dela je s Faircloughovim kritičnim diskurzivnim pristopom v
povezavi s Hallidayevo sistemsko-funkcijsko slovnico in sodobnimi
feminističnimi ter neokolonialističnimi družbenimi teorijami analizirati novelo
Prežihovega Voranca Samorastniki in roman Khushwanta Singha Vlak v Pakistan.
Cilj dela je tako predstaviti jezikovna sredstva in diskurzivne strategije, s katerimi
se izraža vzpostavljanje in reguliranje identitet na področju spola, razreda in
etnije.
1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Predpostavljamo, da bomo z analizo potrdili naslednje:
- umetnostni besedili vsebujeta podobne diskurzivne strategije in jezikovna
sredstva, ki kažejo na podrejena razmerja med družbenimi skupinami, na
neenakopravne odnose moči in družbene stratifikacije;
- izpostavljeni procesi subjekcije v besedilih niso analogni, ampak
komplementarni;
- avtorja z nacionalno alegorijo tako na ravni leksike kot slovničnih struktur
izražata kritiko razrednih, spolnih in etničnih neenakosti;
- pisatelja kot angažirana pisca legitimirata revolucionarni boj za
enakopravnost in avtonomijo ter s tem pozivata k uporu proti imperializmu
in kapitalizmu.
4
2 METODOLOŠKA OPREDELITEV
2.1 RAZISKOVALNE METODE
Diplomsko delo sestoji iz teoretičnega in praktičnega dela. V prvem delu je
težišče na deskriptivni metodi, s katero so predstavljena teoretična izhodišča
jezikoslovne in družboslovne teorije za analizo gradiva v praktičnem delu.
Izhajamo iz Hallidayeve sistemsko-funkcijske slovnice, teorije kritične
diskurzivne analize, feministične in neokolonialistične teorije. Z uporabo metode
zbiranja podatkov in selekcije ter metodo kompilacije se osredinjamo na primarne
in sekundarne vire slovenske in tuje literature, ki jih z metodo sinteze sestavimo v
celoto. Z metodo klasifikacije opredeljujemo pojme, kot so kritična diskurzivna
analiza, ideologija, moč, diskurz, neenakost, hegemonija, feminizem, spol, nacija,
razred, kolonializem, neokolonializem in neoimperializem. Osrednji del
pričujočega dela je kritična diskurzivna analiza dveh umetnostnih besedil,
Samorastniki in Vlak v Pakistan.
2.2 UPORABLJENI VIRI
V diplomskem delu sta temeljna vira praktičnega dela novela Prežihovega
Voranca Samorastniki in roman Khushwanta Singha Vlak v Pakistan.
5
3 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA
Jezikovni pojavi so družbeni pojavi, saj »ko ljudje govorijo ali pišejo, proizvajajo
besedilo.«1 (Halliday 2004: 3) To počnejo na način, ki ga določa družba. Jezik je
tako potrebno razumeti kot obliko družbene prakse, imenovano diskurz. V njem
se istočasno prepletata dva družbena procesa: kognicija (spoznanja in predstave o
svetu) in družbene interakcije (Fairclough 1995: 6).
Diskurz je posledica družbene interakcije, v kateri je besedilo le njen del, besedilo
pa je posledica pisanja na papirju ali govorjenja v zraku, kjer so kodirani pomeni
besedila (Fairclough 1989: 23‒24). Da jih razberemo, analiziramo besedilo na treh
nivojih. Pri tem mora besedilna analiza zajemati analizo strukture, oblike ter
organizacije besedila in ne le komentarje njegove vsebine, saj se vrste družbenih
in kulturnih pojavov realizirajo v strukturnih lastnostih besedil (Fairclough 1995:
viii‒ix in 4‒5). Prvi nivo analize tako poteka na semantični ravni z dekodiranjem
površinskih struktur in pomenov besedila. Osnovnemu vprašanju Kaj besedilo
pomeni? sledi vprašanje Kaj je tvorec oz. tvorka hotela povedati s tem besedilom?
Na vprašanje odgovarjamo z interpretacijo tega, kar smo na prvem nivoju
dekodirali kot del diskurza. Ta interpretacija poteka na pragmatični ravni, kjer
ugotavljamo, na kaj se besedilo nanaša in kaj lahko od njega pričakujemo. Z
diskurzom kot aktom komunikacije tvorec/tvorka (pisec/piska, govorec/govorka)
vpliva na naslovnika/naslovnico (bralca/bralko, poslušalca/poslušalko), ta pa
skuša dognati tvorčeve namere. Za celostno analizo je potrebna še eksplanacija.
Tretji nivo, na katerem se zastavlja vprašanje Katere socialne in ideološke
predpostavke določajo besedilo ter diskurzivne pomene? pokaže, zakaj sta diskurz
in besedilo strukturirana tako, kot sta (Thompson 1984 v Goatly 2000: 3), ter kaže
na povezave med jezikom, močjo in ideologijo. Taka analiza daje vpogled v to,
kaj je v besedilu eksplicitno dano in kaj je izraženo implicitno. Slednje zahteva
ideološko analizo besedil, saj so ideologije na splošno implicitne predpostavke
1 O razumevanjih besedila razpravlja Fairclough v uvodu Kritična diskurzivna analiza: Kritična
študija jezika (Critical Discourse Analysis: The Critical Study of Language) (glej 1995: 4).
6
(Fairclough 1995: 5‒6), način razmišljanja, ki (re)producira in odraža strukturo
družbene moči (Thompson 1984 v Goatly 2000: 3).
Vlogo jezika je v razmerjih strukturiranja družbene moči v analizi diskurza in
besedilni analizi prepoznala posebna teorija jezika, imenovana kritična
diskurzivna analiza (v nadaljevanju KDA). Pojavila se je v sedemdesetih letih
prejšnjega stoletja, v času, ko so bile jezikovne raziskave analize diskurza
usmerjene na formalni vidik jezika (Wodak 2001: 5, 2009: 11). Diskurz je
razumela kot obliko družbene prakse.2 To razumevanje pa »/…/ implicira
dialektični (ali) dvosmerni odnos: na diskurzivni dogodek vplivajo razmere,
institucije in družbene strukture, vendar tudi on vpliva nanje.«3 To pomeni, da
diskurz ni sestavljen zgolj iz besedila in besed, temveč tudi iz diskurzivnih praks
(Fairclough in Wodak 1997: 55 v Erjavec in Poler Kovačič 2007: 17‒18), s
katerimi so besedila tvorjena, sprejeta in interpretirana (Fairclough 1995: 6).
Diskurzivne prakse so pomembna oblika družbene prakse, saj pomagajo
konstruirati družbo, družbene identitete in odnose (prav tam). Imajo pa velike
ideološke učinke. Producirajo in reproducirajo namreč neenakopravne odnose
med pripadnicami in pripadniki različnih družbenih skupin na osnovi arbitrarnega
kriterija, kot so družbeni razred, spol, etnija, rasa, jezik, religija, starost,
nacionalnost. S tem umetno ustvarjajo središčne in marginalne družbene pozicije
(van Dijk 1993: 252).
KDA se tako osredinja na tiste, ki so prizadeti zaradi prevladujočega položaja elit
in neenakosti (prav tam). Efektivno proučuje relevantne družbene probleme, kot
so seksizem, rasizem, kolonializem ter druge oblike družbene neenakosti (van
Dijk 1995: 17‒18). To pa zahteva multidisciplinaren analitični pristop, kjer
2 Diskurz se kot neštevni samostalnik nanaša na uporabo jezika kot družbene prakse, kot števni
samostalnik pa na način, ki pomeni izkušnje iz določene perspektive (Fairclough 1993: 138 v
Wang 2007: 65).
3 KDA vidi odnos med jezikom in družbo kot dialektičen, kar pomeni, da je razmerje med jezikom
in družbo dvosmerno. Jezik je družbeno določen, na drugi strani pa se družba oblikuje z jezikom
(Wang 2007: 66).
7
morajo biti teorije, metode in pristopi izbrani in izdelani kot funkcija njihovega
pomena (van Dijk 1993: 252). S pomočjo analize diskurza KDA omogoča
vpogled v povezave med vidnim in nevidnim, med dominantnimi in
marginaliziranimi ter idejami in institucijami (Loomba 2009: 192).
Kritična diskurzivna analiza ni opredeljena kot šola, področje ali subdisciplina,
ampak kot formalno kritični pristop. Jezik obravnava v navezavi na družbo, kjer je
ključnega pomena kontekst. Ta vključuje socialno-psihološke, politične in
ideološke komponente ter predpostavlja inter- in transdisciplinaren pristop.
Posledično tematizira odnos med jezikom, ideologijo in močjo (Erjavec in Poler
Kovačič 2007: 9, Meyer 2001: 15, van Dijk 1993: 249‒250, 2005: 352 in Wodak
2001: 1‒3).4
Moč je razumljena kot rezultat neenakih družbenih razmerij med posameznimi
družbenimi skupinami, ki se izraža kot prevlada ene skupine nad drugo.
Razumljena je tudi kot rezultat neenakih možnosti za nadzor nad tvorbo,
distribucijo in uporabo besedil (Fairclough 1989: 33 in 1995: 1‒2). V odnosu do
jezika se moč pojavi v družbenih interakcijah, ko imajo udeleženci in udeleženke
diskurzivnega dogodka neenake družbene vloge ali npr. različna jezikovna ter
kulturna znanja. V takih interakcijah pripadniki dominantne skupine nadzorujejo
in omejujejo delovanje podrejene (Fairclough 1989: 43‒49).5 To počnejo z
uporabo prikritih ali odkritih sredstev podreditve, kot so nasilje, prepričevanje,
prikrivanje in manipulacija, ki se kažejo kot naravna in sprejeta. S tem vplivajo na
4 Norman Fairclough v uvodu v Jezik in moč (Language and Power) zapiše, da so ideologije
povezane z jezikom, saj je uporaba jezika najpogostejša oblika družbenega vedenja. Ideologije so
v tesni povezavi tudi z močjo, ker je narava ideoloških predpostavk vgrajena v posebnih
dogovorih, ki se uporabljajo kot sredstvo za legitimiranje obstoječih družbenih odnosov. S
pomočjo ideologij pa se z jezikom uveljavljata družbena moč in nadzor (1989: 2‒3).
5 Van Dijk (1993: 254) ugotavlja, da dominantna skupina nadzoruje in omejuje podrejeno z
besedilom in govorom. Diskurzivno izvajanje prevladujočega položaja pa pomeni prednostni
dostop do komunikacijskih virov in družbeno cenjenih virov, kot so bogastvo, dohodek, položaj in
status, prisila, članstvo v skupini, izobraževanje in znanje.
8
mišljenje podrejenih6 in izpolnjujejo lastne interese (van Dijk 1993: 254‒255,
2000: 36, 2005: 355).
Nadvlado dominantnih skupin zagotavlja vrsta institucij (izobraževalne, religija,
pravo), saj so vladajoče ideje podkrepljene z zakoni, ki jih pišejo nosilci teh idej
(Fairclough 1995: 33). Te prakse, ki izhajajo iz diskurza in neposredno
legitimizirajo obstoječe odnose moči, pa Fairclough (1995: 1‒2) označi za
ideološke. Kljub temu pa ugotavlja, da nobena oblika moči ni stalna in
nespremenljiva (Fairclough 1989: 67‒68). Tako neprestano potekajo boji za
oblast. K spreminjanju obstoječih družbenih odnosov, odnosov oblasti in redov
diskurza7 pripomorejo diskurzivne prakse. To spremenljivost predpostavlja
hegemonija,8 katere koncept je Fairclough (1995: 75‒76) prevzel od Gramscija.
9
Hegemonija je stalen boj za nadvlado na najbolj nestabilnih točkah med razredi in
skupinami. Boj poteka v javnosti, v civilnih institucijah, npr. izobraževalnih, v
6 Homogenost diskurza in KDA se kaže ravno na tej točki, saj je upravljanje mišljenja drugih v
bistvu funkcija besedila ali pogovora (van Dijk 1993: 254). 7 Red diskurza je celota diskurzivnih praks v posameznih institucijah in v družbi kot celoti
(Fairclough 1993: 138 v Wang 2007: 65).
8 Hegemonija (beseda v grščini pomeni »vladanje« ali »gospostvo«) izhaja iz teze, da prevladujoči
položaj določenih slojev družbe ni nujno dosežen s silo ali prisilo, ampak je lahko sprejet s
splošnim konsenzom (Barker 2000: 59 v Stanković 2002: 24). Značilni primeri hegemonije so
prevlada razreda, seksizem in rasizem (van Dijk 1993: 254‒255, 2000: 36, 2005: 355).
9 Gramscijev koncept hegemonije temelji na razlikovanju med politično in civilno družbo, ki je
osnova njegovega proučevanja države. Razume jo kot diktaturo vladajočega razreda in kot
hegemonijo vladajoče, središčno postavljene družbene skupine, ki je dobila privolitev ostalih
družbenih skupin. Gospostvo enega razreda se tako ne izraža samo v nasilju, ampak s konsenzom,
ki ga spremlja nasilje. To pomeni, da vladajoči razred oblikuje ostale družbene skupine ter deluje
po institucijah in intelektualcih. Obenem pa organizira silo, ki zagotavlja družbeno stabilnost v
obdobjih kriz. Funkciji vladajoče družbene skupine sta gospostvo in vodstvo. V tem se izraža
njena polna hegemonija (Žun 1961: 70‒74). Gramscijev koncept hegemonije je nadgradil
Althusser v smislu prenosa idej po določenih družbenih institucijah z represivnim aparatom
države, kamor sodita vojska in policija, ter po ideoloških aparatih, kamor sodijo cerkev, družina in
mediji. Ti ideološki aparati so orodje za reproduciranje vladajočega sistema, ki ustvarjajo subjekte,
ki so ideološko pripravljeni na sprejemanje njegovih vrednot (Loomba 2009: 39).
9
sindikatih ali družini. Glavni namen je vzpostavitev ali vzdrževanje razmerij
dominance/podreditve, ki nato zavzamejo ekonomsko, politično in ideološko
obliko. Taka obravnava boja je v skladu s Faircloughovim razumevanjem
diskurza, zato sta hegemonija in diskurz vzajemno povezana (Fairclough 1995:
75‒78). Koncept hegemonije zagotavlja diskurzu model in matrico. Kot model
omogoča analizo diskurzivnih praks. Te z vidika boja reproducirajo,
rekonstruirajo ali izpodbijajo obstoječi red diskurza in s tem obstoječe družbene
odnose ter odnose moči. Kot matrica pa daje možnost za analizo družbene prakse,
katere del so diskurzi v odnosu z razmerji moči (Fairclough 1995: 77‒78).
S konceptom hegemonije je neposredno povezan koncept ideologije, kjer je
ideologija razumljena kot način mišljenja, ki (re)producira in odraža strukturo
družbene moči (Thompson 1984 v Goatly 2000: 3). Fairclough (1989: 85‒90) jo
razume kot nekaj, kar konstituira realnost in ohranja neenake odnose moči. Tako
se ena družbena skupina na podlagi npr. rase, spola ali etnične pripadnosti postavi
kot dominantna.
Ti odnosi moči so določeni znotraj diskurza. Vidni so v bojih za nadzor nad
diskurzom, ki se pogosto manifestirajo kot boji med ideološko različnimi tipi
diskurza. Ustaljenim tipom diskurza se vedno zoperstavijo marginalni, ki želijo
prevzeti nadzor. Uspešnost uveljavljenih diskurzov pa je odvisna od stopnje
naturalizacije, ki jo določen tip diskurza doseže. Najvišja stopnja naturalizacije je
navidezno opuščanje ideološkosti, saj navidezno neideološki diskurzi dajejo
želeni učinek. Naturalizacija daje določenim ideološkim reprezentacijam status
zdravega razuma, zato jih dela navidezno neideološke. Tako so ideologije najbolj
učinkovite, ko postanejo naturalizirane in si prisvojijo status zdravega razuma
(Fairclough 1995: 42). Te učinke Fairclough (1995: 28‒36) pojasni s
pojmovanjem dominantne ideološke formacije diskurza. Vsaka družbena
institucija vsebuje različne ideološke formacije diskurza, kjer je ena prevladujoča.
Značilnost te je sposobnost naturaliziranja ideologij, ki so udeležencem in
udeleženkam diskurzivnega dogodka nejasne. Naloga kritične diskurzivne analize
pri tem je, da deluje v skladu s svojimi kritičnimi cilji in denaturalizira ideologije.
10
Kot osnovno družbeno reprezentacijo socialnih skupin in okvir za organiziranje
družbenih spoznanj opredeli ideologijo tudi van Dijk (2001: 115 in 1995: 17).10
Njegovo definiranje ideologije predpostavlja interdisciplinaren pristop, ki ga
lahko ponazorimo s trikotnikom. Sestavljajo ga koncepti kognicije, družbe in
diskurza. Ideologijo opredeljuje kot posebno obliko socialne kognicije, ki je
skupna pripadnikom in pripadnicam določene družbene skupine. Ta sistem
mentalnih reprezentacij in procesov tvori podlago za družbene reprezentacije ter
spoznanja članov in članic skupine. Na tej osnovi se oblikujejo diskurzi, s
katerimi se izražajo in proizvajajo ideologije. Ti trije koncepti, ki delijo spoznanja
iz psihologije, družbenih znanosti in diskurzivnih študij, morajo biti povezani v
celoto. Tako je diskurz povezan s strukturami in procesi osebnih ter družbenih
mišljenj, kakor tudi s socialnimi situacijami in interakcijami. Na enak način mora
biti kognicija povezana z diskurzom in družbo (van Dijk 1998: viii, 1995: 17‒18
in 1995a: 17).
Z ideologijo se torej prikriva in upravičuje družbena neenakost, ki jo določajo trije
dejavniki: moč, ki se nanaša na stopnjo, do katere lahko posamezniki vsilijo svojo
voljo drugim; ugled, ki se navezuje na količino spoštovanja ali časti, povezano z
družbenim položajem; in premoženje, ki se nanaša na materialno lastnino
(Haralambos in Holborn 2001: 29‒30, glej tudi van Dijk 1994: 23).
10
Van Dijk (1998: 1 in 1995: 21) poudarja, da pojma ideologija ne moremo enoznačno definirati,
saj se teoretični pristopi in opredelitve ideologij razlikujejo. Npr. marksisti opredeljujejo
ideologijo kot razredno pristransko in legitimnostno. Ideologija je torej vsak idejni sistem, ki
legitimizira hierarhična razmerja med družbenimi skupinami. Je tudi napačna zavest, ki pomeni
idejno produkcijo razreda na oblasti (Dragoš in Leskovšek 2003: 12) in zakriva resnično razmerje
človeka in sveta (Eagleton 2010: 23). Stuart Hall s pojmom ideologija označi vsa duševna ogrodja
(jezike, koncepte, kategorije, miselne predstave), ki jih razvijajo različni razredi in družbene
skupine z namenom osmisliti vse, kar se dogaja v družbi (van Dijk 1998: 9). Berger in Luckmann
(1988: 114 v Dragoš in Leskovšek 2003: 14) pa v Družbeni konstrukciji realnosti pojasnita
ideologijo: »Ko se posebna definicija realnosti pritrdi na konkretni interes moči, jo lahko
imenujemo ideologija.«
11
Na osnovi te neenakosti se oblikujejo družbena, razredna, etnična, spolna idr.
stratifikacija (Barle Lakota idr. 1994: 130).11
Da pa ljudje ne bi uvideli svojega
resničnega položaja, so ideologije tiste, ki zatiranim zakrivajo vpogled v njihov
resnični položaj (Loomba 2009: 31‒32). Na ta kontekst lahko navežemo
Faircloughovo razumevanje ideologije kot zdravorazumske interpretacije sveta in
kritično postavko v analizi diskurza, ki v ospredje analize postavlja v diskurzu
izražene družbene odnose. Kritična diskurzivna analiza tako izpostavlja
dominacijo in zatiranje (Fairclough 1995: 1‒2) ter s poudarkom na jeziku,
ideologiji in moči proučuje družbene probleme. Z denaturalizacijo ideologij
raziskuje, kako se družbena oblast, zlorabe in neenakosti tvorijo in ohranjajo v
diskurzu. Temelje kritičnosti, izoblikovana načela in sam nastanek KDA bomo
pojasnili v nadaljevanju.
3.1 KDA KOT MREŽA ZNANSTVENIKOV
V začetku leta 1990 se je na Univerzi v Amsterdamu pojavila KDA kot mreža
znanstvenikov. Teun van Dijk, Norman Fairclough, Gunther Kress, Theo van
Leeuwen in Ruth Wodak so se po naključju soočili z različnimi pristopi KDA in
razpravljali o teoriji in metodi analize diskurza. Izpostavili so tako razlike med
KDA in drugimi teorijami ter metodologijami kakor tudi enakosti v programskem
načinu, ki bi lahko oblikovale različne teoretične pristope. Temu so sledile
številne razprave, članki, biografska dela in zborniki, izid revije Diskurz in družba
(Discourse and Society) leta 1990 in dela Normana Fairclougha Jezik, moč in
ideologija (Language, Power and Ideology) (1989) ter Jezik in moč (Language
and Power) (1994) in Vplivi na diskurz (Prejudice in Discourse) (1984) Teuna
van Dijka (Wodak 2001: 4 in Verdonik 2008: 84).
11
Pojem stratifikacija marksisti razumejo kot mehanizem, s katerim določena družbena skupina
izkorišča drugo. Pri tem imajo ključno vlogo družbeni sloji, razredi, saj v vsaki stratificirani družbi
obstajata dve glavni družbeni skupini: vladajoči razred, ki ga Marx pojmuje boržuazija, in
podrejeni razred, imenovan proletariat. Vladajoči razred poseduje moč in nadzor nad
proizvajalnimi sredstvi, s čimer izkorišča in zatira podrejeni razred (Haralambos in Holborn 2001:
29‒41).
12
Z oblikovanjem skupine je postala KDA v jezikoslovju ustaljena paradigma, saj
ponuja drugačen način ter perspektivo za teoretiziranje in analizo. Uporabiti jo je
mogoče na celotnem jezikoslovnem področju, posega pa tudi na druga, npr. na
področje humanistike, pragmatike idr. V njej se prepletajo jezikovne,
epistemološke, družbene in druge teorije, kar jo opredeljuje kot transdisciplinarno.
KDA je tako vrsta analitične raziskave diskurza s kritično perspektivo, ki se
osredinja na družbene probleme (van Dijk 2001: 96, 2005: 352‒353).
Kritična je z dveh vidikov. Prvi je utemeljen na idejah Frankfurtske šole, še
posebej na delu Jürgena Habermasa. Zanj je jezik medij dominacije in družbene
sle ter se uporablja za legitimiranje odnosov moči. Drugi vidik pa sledi tradiciji
kritičnih jezikoslovcev. Njihova dela so predstavljala reakcijo na delo
pragmatikov iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, predvsem v
Veliki Britaniji in Avstraliji. Kot utemeljujeta Kress in Hodge, diskurz ne more
obstajati brez družbenih pomenov in obstaja trdna povezava med jezikovno ter
družbeno strukturo (Erjavec in Poler Kovačič 2007: 41, van Dijk 2005: 352 in
Wodak 2001: 2).
Ravno v Kressovem delu iz leta 1989 so se oblikovale osnovne predpostavke
KDA, ki so bile v začetni fazi pereče. Mednje sodijo postavke, da je jezik
družbeni pojav; da imajo ne le posamezniki, ampak tudi institucije ter socialna
združenja specifične pomene in vrednote, ki so izraženi v jeziku na sistematični
način; da je ustrezna enota jezika v komunikaciji besedilo, v odnosu do katerega
bralci in bralke, poslušalci in poslušalke niso le pasivni prejemniki in prejemnice;
ter zadnja, da obstajajo podobnosti med jezikom znanosti in jezikom institucij
(Kress 1989 v Wodak 2001: 6). Iz tega so se razvila načela KDA.
13
3.2 NAČELA IN MODELI KDA
Kritična diskurzivna analiza, če povzamemo, sledi kritičnemu pristopu k
družbenim problemom. Prizadeva si odkriti prikrite odnose moči, prevlado in
neenakosti, izražene z jezikom.12
Ob tem so se razvila načela KDA, ki sta jih leta
1997 v delu Kritična diskurzivna analiza (Critical Discourse Analysis) podala
Norman Fairclough in Ruth Wodak.
Splošno sprejeta načela so: 13
1. KDA obravnava družbene probleme. Načelo nakazuje, da se kritična
diskurzivna analiza ne osredinja zgolj na jezik in uporabo jezika, ampak tudi
na družbene in kulturne procese ter odnose moči, ki se izražajo v diskurzu
(Wang 2007: 61).
2. Z načelom diskurzivnost razmerij moči KDA pojasnjuje, kako so v
diskurzu uveljavljeni in dogovorjeni družbeni odnosi moči (prav tam).
3. Ob vključevanju odnosov moči daje vsak primer uporabe jezika svoj
prispevek k reprodukciji in preoblikovanju družbe ter kulture. S tem diskurz
predstavlja družbo in kulturo (prav tam).
4. Pomembna značilnost KDA je, da so vsi diskurzi zgodovinski in jih je
mogoče razumeti le s sklicevanjem na njihov kontekst. Izhajala naj bi iz
načela, da je diskurz medbesedilni/zgodovinski. V skladu s tem je KDA
12
KDA uporablja tipičen besednjak, ki vsebuje pojme, kot so »oblast«, »prevlada«,
»hegemonija«, »ideologija«, »razred«, »enakost«, »rasa«, »diskriminacija«, »interesi«,
»reprodukcija«, »institucije«, »družbena struktura« in »družbeni red« (van Dijk 2005: 354). 13
Načela KDA so povzeta po doktorski disertaciji Wang, W. (2007): Časopisni komentarji o
terorizmu na Kitajskem in v Avstraliji (Newspaper Commentaries on Terrorism in China and
Australia: A Contrastive Genre Study), poglavje 4 Kritična diskurzivna analiza, intertekstualnost
in študija, in delu Mayr in Simpson (2010): Jezik in moč: učbenik za študente (Language and
power: a resource book for students).
14
povezana z zunajjezikovnimi dejavniki, kot so kultura, družba in ideologija
(Wang 2007: 61‒62 ter Mayr in Simpson 2010: 52).
5. Diskurz deluje ideološko. Diskurzivna dejavnost lahko ima »/…/ pomembne
ideološke posledice: lahko pomaga pri produkciji in reprodukciji neenakih
relacij moči med (na primer) družbenimi razredi, ženskami in moškimi ter
etničnimi/kulturnimi večinami in manjšinami, in sicer z načini reprezentacije
stvari in pozicioniranja ljudi. Diskurz je tako lahko, na primer rasističen,
seksističen ali pa poskuša prikazati nekatere domneve (najpogosteje napačne)
o kakšnih vidikih družbenega življenja kot zgolj zdravorazumske.«
(Fairclough in Wodak 1997: 258 v Kuhar 2003: 17)
6. KDA je razlagalna in interpretativna. Kritična analiza pri interpretaciji
upošteva sistematično metodologijo in odnos med besedilom ter njegovimi
družbenimi okoliščinami, ideologijami in odnosi moči. Tako je interpretacija
vedno dinamična ter odprta za nove kontekste in nove informacije (Wang
2007: 62 ter Mayr in Simpson 2010: 53).
7. KDA povezuje družbeno-kulturne procese s strukturo ter lastnostmi besedila.
Besedilo in družba pa sta povezana le po posrednikih. KDA je tako
posredovana povezava med besedilom in družbo (prav tam).
8. Razumevanje KDA kot družbene in znanstvene discipline, ki se ukvarja s
praktičnimi družbenimi vprašanji, postavlja načelo, da je diskurz oblika
družbenega delovanja (Wang 2007: 62 ter Mayr in Simpson 2010: 53).
Ob navedenih načelih je temeljni cilj KDA odkriti razmerja moči s pomočjo
sprememb v komunikacijskih in družbeno-političnih praksah. Strategije za dosego
cilja se razlikujejo po pristopih, pri čemer pa vsi vsebujejo mikroanalizo besedil in
makroanalizo družbenih formacij, institucij in razmerij moči (Wang 2007: 63‒64).
15
Glede na razlike v teoretičnih temeljih in analizi orodij so v KDA uveljavljeni
predvsem trije modeli, in sicer: diskurzivno-zgodovinski model, ki ga utemeljuje
Ruth Wodak,14
družbeno-kognitivni model van Dijka,15
katerega težišče
predstavljajo kultura, družbeni viri in kontekst, in Faircloughov problemski
pristop h KDA (Wodak 2009: 14, Wang 2007: 63‒64 in Bergoč 2009: 50).
Za analizo v pričujočem delu bomo uporabili slednjega, saj se Faircloughova
metoda ob sklicevanju na sistemsko-funkcijsko slovnico uporablja za ugotavljanje
jezikovnih prvin družbenih neenakosti v diskurzih, v ozadju katerih deluje prikrita
ideologija. Zato bomo pristop podrobneje predstavili.
14
Ruth Wodak razume povezavo med dejavnostmi, zvrstmi, diskurzi, besedilom in kontekstom
zgodovinsko. Pri tem se osredinja na teorijo diskurza. Njen pristop se ne razume kot zaporedje
posameznih operativnih korakov, temveč kot cikel, v katerem so tri analitične razsežnosti
povezane v celoto. Njen model zahteva natančen zapis konteksta, saj se da diskurz opisati,
razumeti in interpretirati le v določenem kontekstu. Vsebina mora biti soočena z zgodovinskimi
dogodki ter dejstvi. Besedila morajo biti tudi čim bolj natančno opisana na vseh jezikovnih
ravninah (Wang 2007: 68‒69).
15 Večina del Teuna van Dijka se ukvarja z analizo predsodkov in rasizma v diskurzu z
osredinjenostjo na etnične skupine v Evropi. Pozornost posveča diskurzu, s katerim se izraža in
reproducira ideologija. Njegova analiza vsebuje družbeno analizo, kognitivno analizo in analizo
diskurza. Sam svoj pristop pojmuje kot interdisciplinaren in v svoj model vpelje družbeno-
kognitivno raven (Sheyholislami 2001: 3‒4 in Ahmadvand 2011: 88). Ta raven temelji na teoriji
konteksta in teoriji družbenih reprezenzacij (Meyer 2001: 20). Svoj teoretični okvir utemelji na
treh dimenzijah, ki jih je potrebno raziskati, in sicer na: semantični makrostrukturi, družbeni
kogniciji in diskurzu ter družbi v makro- in mikrokontekstu. Makrokontekst se nanaša na
zgodovinsko, kulturno, politično in družbeno strukturo, pri čemer se pojavljajo izrazi, kot so moč,
prevlada in neenakost. Mikrokontekst pa se nanaša na kontekst modelov, na mentalne
reprezentacije, ki nadzorujejo oblikovanje in razumevanje besedil. Na mikroraven so vezane
uporaba jezika, diskurz, verbalne interakcije in komunikacija. Ker v vsakodnevni interakciji obe
ravni tvorita celoto, je van Dijk s KDA tudi teoretično premostil vrzel med ravninama (van Dijk
2005: 354).
16
3.3 FAIRCLOUGHOV PRISTOP H KDA
Norman Fairclough se osredinja na družbena nasprotja in pri tem sledi
marksistični tradiciji. Diskurz razume kot obliko družbene prakse. V njem
poskuša odkriti jezikovne pojavnosti družbenih nasprotij, kjer so težišče
zanimanja elementi prevlade, razlik in upora. KDA razume kot analizo
dialektičnih razmerij med semiotiko in drugimi elementi družbene prakse, torej
semiotiko s procesom ustvarjanja, sredstvom produkcije, družbenimi odnosi,
družbenimi identitetami, kulturnimi vrednotami in zavestjo (Meyer 2001: 22).
Skladno z razumevanjem diskurza temelji Faircloughov (1995: 97) pristop na
tridimenzionalnem modelu diskurza in temu ustrezni tridimenzionalni metodi
diskurzivne analize. Diskurz in vsak primer diskurzivne prakse tvorijo tri
dimenzije:
besedilo, ki je lahko zapisano ali govorjeno;
diskurzivna praksa, kamor se umeščata tvorba in interpretacija besedila; ter
družbena praksa, ki se uresničuje na treh ravneh: na ravni neposredne
situacije, ravni širše institucije in ravni družbe kot celote (prav tam).
Te dimenzije so komplementarne ravnem metode diskurzivne analize (glej sliko
1): deskripciji, interpretaciji ter eksplanaciji (prav tam), pri čemer je predmet
raziskovanja na vsaki ravni različen.
17
Slika 1: Faircloughov tridimenzionalni model kritične analize diskurza (prirejeno po Fairclough 1995: 98)
Prva raven analize, dimenzija besedila, predpostavlja besedilno analizo. Pri tem
Fairclough izhaja iz Hallidayevega jezikoslovja. Gre za sistematično deskripcijo
posameznih jezikovnih pojavov v odnosu do družbenih razmer. Raven deskripcije
tako zadeva formalne značilnosti besedila. Druga raven zahteva analizo
diskurzivnih praks, ki obsega tvorbo, distribucijo in uporabo besedil. Fairclough
izhaja iz Bakhtinove teorije intertekstualnosti oz. žanra in Gramscijeve teorije
hegemonije. Intertekstualnost razume kot značilnost besedil, da sestojijo iz drugih,
že izdelanih besedil ali iz različnih besedilnih vrst. Na tretji ravni, eksplanaciji,
gre za proučevanje diskurza v odnosu do ideologije, hegemonije in moči.
Analiziranje mora potekati na treh ravneh: na ravni trenutne situacije, na
institucionalni ravni in na ravni družbe kot celote. Pri tem je potrebno izhajati iz
zalednih vednosti (Fairclough 1989: 25‒26, 109‒144, 162‒166 in 1995: 2‒3, 9,
96‒102).
Analiza diskurzivnega dogodka tako zahteva analizo vseh treh dimenzij; besedila,
diskurzivne prakse in družbene prakse. Za ponazoritev teoretsko-metodološkega
okvira kritične diskurzivne analize sledi v nadaljevanju predstavitev sistemsko-
funkcijske slovnice, katere utemeljitelj je M. A. K. Halliday.
DESKRIPCIJA
(besedilna analiza)
(Description: text analysis)
INTERPRETACIJA
(analiza procesov)
(Interpretation: processing
analysis)
EKSPLANACIJA
(družbena analiza)
(Explanation: social analysis)
DRUŽBENO-KULTURNA PRAKSA
(situacijska, institucionalna in družbena)
(sociocultural practice: situational,
institutional, societal)
Proces tvorbe
(process of production)
Proces interpretacije
(process of interpretation)
DISKURZIVNA PRAKSA
(discourse practice)
BESEDILO
(text)
18
4 SISTEMSKO-FUNKCIJSKA SLOVNICA
Leta 1961 je Michael Alexander Kirkwood Halliday v članku Kategorije
slovnične teorije (Categories of the theory of grammar) postavil temelje za
kasnejši razvoj sistemsko-funkcijske teorije jezika. Slovnico in leksiko je definiral
kot »/…/ jezikovno obliko, pri čemer je slovnica tisti del jezikovne oblike, ki
vstopa v zaprte sisteme, medtem ko drugi oblikovni vzorci pripadajo leksiki«
(Plemenitaš 2007: 53).
Halliday svoj pristop označuje kot družbeno-funkcijski, saj je zanj jezik »/…/ eden
izmed številnih semiotičnih sistemov, ki oblikujejo družbeno realnost oz. kulturo,
kultura sama pa je definirana kot niz sistemov pomenov, ki so vsi med seboj
prepleteni« (Plemenitaš 2007: 14, 53). Jezik tako oblikuje naše razumevanje
sveta. Družbena realnost pa ne obstaja zunaj jezika, saj se pomen izraža z
jezikom. Svojim izkušnjam dajemo pomen z učenjem jezika in s tem oblikujemo
način razmišljanja (Erjavec in Poler Kovačič 2007: 18).
V članku o govornem in pisnem jeziku (Spoken and Written Language) je
poudaril, da se je pisni jezik razvil kot posledica kulturnih sprememb v družbi, ki
se je iz ekonomije lovcev in nabiralcev spremenila v kmetijsko ekonomijo. Ta
nova družba je postala bolj ustaljena. Jezik je tako poleg procesa moral postati
tudi produkt, pisni jezik pa je postal glavno sredstvo za prenos kulturnega znanja
med generacijami (Plemenitaš 2007: 50).
4.1 SISTEMSKO-FUNKCIJSKA TEORIJA JEZIKA
Halliday razlaga jezik kot potencial družbenega vedenja, kjer je težišče na
razlaganju in opisovanju jezika s stališča družbenega sporazumevanja med ljudmi
(Plemenitaš 2007: 14). Družbeno delovanje jezika se odraža v notranji
organizaciji jezika kot sistema, kjer je vsak element v jeziku razložen z njegovo
19
funkcijo. Sistem je nabor funkcij, pri čemer je izbor izražen kot struktura, ki je
vstopna točka v sistemske mreže (Beaugrande 1993: 228‒229). Te predstavljajo
medsebojne odnose različnih obeležij, ki nastanejo s klasifikacijo jezikovnih
posameznosti (Milojević Sheppard 1977: 7). S tem je osrednji princip sistem,
struktura pa sredstvo, s katerim sistemske izbire dobijo svojo površinsko
uresničitev (Plemenitaš 2007: 53‒54).
Princip sistema je Halliday kasneje opisal kot sistemsko omrežje, v katerem
izbrana mesta označuje niz možnosti izbir v kontekstu že sprejetih izbir. V njem
so slovnične izbire tesno povezane s semantiko, kar nakazuje kasnejšo funkcijsko
naravnanost modela. Originalen je v tem, da razlaga stavčne povezave slovničnih
funkcij kot zrcaljenje treh glavnih funkcijskih sestavin semantičnega sistema na
slovnični ravni (prav tam).
V uvodu dela Uvod v funkcijsko slovnico (An introduction to functional grammar)
Halliday (2004: 3‒19) opredeli jezik z vidika načina ustvarjanja in izražanja
pomena kot sistem in kot besedilo, ki ga ustvarjamo z govorjenjem in pisanjem.
Jezik uporabljamo, da ubesedimo izkušnje in interakcijo z drugimi ljudmi. To
pomeni, da je slovnica vmesnik med tem, kaj se dogaja zunaj jezika, in socialnimi
procesi, v katerih delujemo. Istočasno pa izkušnje in družbene procese pretvarja v
besedilo (Halliday 2004: 24‒25). Sodobni sistemsko-funkcijski model pa
opredeljuje jezik kot omrežje odnosov in kaže na povezavo med temi odnosi ter
rabo jezika v kontekstu. Model predpostavlja jezik kot metafunkcijsko organiziran
vir pomena, kjer je glavna enota, s katero se izraža pomen, besedilo. Za
funkcijsko slovnico predpostavlja, da je naravno povezana z besedilno semantiko,
saj mora biti model jezika zasnovan tako, da je razvidna tesna povezava med
jezikom in kontekstom. Pri tem je pomembna soodvisnost med besedilom in
družbenimi strukturami, ki se uresničujejo v besedilu. Ta vzajemna povezava je
pojmovana kot bistven kriterij za definicijo besedila. Besedilo je tako pojmovano
kot povezana in strukturirana pomenska enota, nastala z uresničitvijo izbir, ki jih
usmerjajo kontekstualni dejavniki (Plemenitaš 2007: 56‒58).
20
V sistemsko-funkcijski slovnici ima izraz funkcija tri pomene, ki so med seboj
povezani. Funkcija temelji na pomenih, ne na oblikah, in označuje različne rabe
jezika v kontekstu, ki so v stoletjih oblikovale sistem. V drugem pomenu je
uporabil funkcije, imenovane metafunkcije, kot osnovne komponente pomenske
ravnine v jezikovnem sistemu, ki zrcalijo zunanje funkcije. Te imajo bolj
abstrakten in splošnejši pomen. Z izrazom funkcija pa označuje tudi stavčne člene
oz. slovnične vloge, ki v strukturi stavka zrcalijo vse tri metafunkcije naenkrat
(Plemenitaš 2007: 55).
Tri osnovne metafunkcije jezikovnih sredstev, pri čemer se vsaka metafunkcija
ne pojavlja posamično, ampak se vedno pojavljajo skupaj (Halliday 2004: 59), so:
- MEDOSEBNA (interpersonal), kjer gre za vzpostavljanje in ohranjanje
razmerja ter vplivanja med udeleženci;
- BESEDILNA (textual), kjer se podana informacija predstavi kot besedilo v
sobesedilu, in
- PREDSTAVNA (ideational), s katero se predstavljajo zunajbesedilna
izkustva (Halliday 2004: 29‒31).
Konceptualni okvir sistemsko-funkcijske slovnice predstavi Katja Plemenitaš. V
delu Posamostaljenja v angleščini in slovenščini (2007: 56) povzame, da je
funkcijska slovnica naravna (natural), saj je raba jezika v tisočletjih izoblikovala
sistem in jo lahko razložimo glede na namen, ki ga jezik izpolnjuje. Z naslednjo
postavko ugotavlja, da so Hallidayeve osnovne metafunkcije jezika posplošene
funkcije rabe jezika. Iz zadnje postavke, da vsak element v jeziku lahko razložimo
glede na funkcijo v celotnem jezikovnem sistemu, pa zaključi, da slovnico tvorijo
jezikovne enote (zveze, stavki).
21
4.2 TEORETSKO-METODOLOŠKI OKVIR KDA
Pri kritični diskurzivni analizi izbranih besedil bomo v praktičnem delu na prvi,
deskriptivni ravni težili k izboru leksikalnih in skladenjskih jezikovnih prvin, ki
kažejo na podrejena razmerja med družbenimi skupinami, na neenakopravne
odnose moči in družbene stratifikacije. Pri tem bomo za proučevanje diskurzivnih
dogodkov na ravni besedila izhajali iz diskurzivnih ideoloških struktur. To raven
bomo združili z interpretativno ravnjo, ki zahteva mikrosociološki pristop. Z njim
bomo proučevali diskurzivne prakse, ki obsegajo proces tvorbe in interpretacije
besedil. Tretja, najvišja raven je eksplanacija, pri kateri makrosociološko
analiziramo družbene procese in rezultate analize pojasnjujemo na družbeni ravni.
Analizirali bomo družbeni kontekst, v katerem se odvijajo družbene prakse z
vidika neokolonialne in feministične teorije. Kratek oris našega dela pa zahteva še
teoretični okvir. Tako bomo v tem podpoglavju povezali Faircloughov model
kritične diskurzivne analize s sistemsko-funkcijsko slovnico in predstavili orodja
za analizo umetnostnih besedil.
4.2.1 Raven deskripcije
Raven deskripcije zahteva za proučevanje diskurzivnih dogodkov jezikoslovno
analizo besedila. Fairclough (1989: 112) se pri tem osredotoča na izkustveno,
odnosno in ekspresivno vrednost elementov besedila. Prva, izkustvena vrednost
(experiental value) predstavlja način, na katerega tvorec besedila predstavlja svojo
izkušnjo naravnega in družbenega sveta. Pri tem je izkustvena vrednost povezana
z vsebino besedila, znanji in prepričanji. Način, s katerim se kažejo in izvajajo
družbeni odnosi v besedilu, zajema odnosna vrednost (relational value). Z
ekspresivno vrednostjo (expressive value) elementov besedila pa tvorec poda
namige za naslovnikovo razumevanje tvorčevega vrednotenja realnosti. K tem
vrednostim Fairclough dodaja še povezovalno, ki medsebojno povezuje dele
besedila in besedilo z intertekstualnim kontekstom.
22
Glede na te vrednosti elementov besedila Fairclough izdela nabor jezikovnih
sredstev na ravni leksikalizacije ter skladnje, utemeljenih v Hallidayevi slovnici.
Na teh bo temeljila tudi naša kritična diskurzivna analiza.
4.2 1.1 Odnosna in ekspresivna vrednost besed
Kot trdi Fairclough (1989: 114‒116), izbor besed ni nevtralen, ampak je ideološka
reprezentacija tvorčeve realnosti. S tem sta struktura besedišča in izbor besed
ideološko naravnana. Pri tem tvorec besedila s poimenovanji izraža v besedilu
družbene odnose med udeleženci, ki se ustvarjajo z odnosno vrednostjo besed.
Ideološko so določena tudi medsebojna razmerja, v katera vstopajo besede. Tako
lahko pomen odnosov obravnavamo glede na določene ideologije, ki so izražene v
diskurzih. V naši analizi bomo pozorni na izbiro besed, ki izražajo neenakosti na
področju spola, razreda in nacije.
Z odnosno vrednostjo je tesno povezana ekspresivna vrednost besed. Tvorci v
besedilu namreč izražajo svoja prepričanja, znanja in pogled na stvarnost. Vse to
lahko, kakor ugotavlja Fairclough (1989: 116‒117 in 119‒120), izrazijo z uporabo
različnih metafor,16
ki imajo različne ideološke konotacije in učinke na percepcijo.
Funkcijo izražanja neenakih družbenih razmerij v besedilu pa imajo tudi slovnični
paralelizmi, anafore, epifore, anadiploze, poliptote, vzkliki, retorična vprašanja,
pomanjševalnice, poosebitve, nagovori, zaimki idr. Na njihovo vlogo v diskurzu
in ideološke mehanizme, ki so v ozadju, bomo v analizi še posebej pozorni.
4.2.1.2 Razsežnost moči medosebnih odnosov in glagolski naklon
Cate Poynton (1991) v delu o jeziku in spolu (Language and Gender: Making the
Difference) analizira medosebne odnose na treh ravneh: na ravni moči, stika in
čustev. Te ravni so odvisne druga od druge in se med seboj dopolnjujejo.
16
Fairclough (1989: 119‒120) definira metaforo kot sredstvo, ki predstavlja en vidik izkustva
znotraj drugega. Dodaja, da pri tem ni omejena le na literarni diskurz, ki ga povezujemo s poezijo
in prozo, ampak lahko z uporabo metafor predstavimo vsako izkušnjo, dogodek ali predmet.
23
Medosebni odnosi so tako odvisni od stika, ki ga imamo z drugimi ljudmi, saj se z
nekaterimi srečujemo pogosteje, z nekaterimi vsakodnevno, z drugimi
priložnostno. Frekvenčnost srečevanja je odvisna od čustev, ki jih razvijemo do
ljudi, in pa od moči, ki jo poseduje posameznik ali skupina. Moč je lahko
pridobljena s pomočjo prisile ali avtoritete. Lahko pa je prisvojena s statusom v
družbi, ki je odvisen od premoženja, izobrazbe in izkušenj. Glede na to so pozicije
moči v družbi različne. Tisti na višjih pozicijah izražajo moč v skladu z lastnimi
interesi ali interesi skupine z uravnavanjem vedenja drugih. To počnejo s
spraševanjem po informacijah ali pa z zahtevo po njih in ukazovanjem (Goatly
2000: 85‒87).
Z vidika pozicije moči Fairclough (1989: 126) poudarja pomembnost glagolskega
naklona.17
Najstrožja zahteva je ukaz, ki se podaja v obliki velelnega naklona, kjer
je neko dejanje zaželeno, nezaželeno ali zahtevano. Podaja pa se tudi z modalnimi
glagoli, s katerimi so izražene vrednosti odnosne in ekspresivne modalnosti.18
Prva modalnost izraža neenako razmerje med udeležencema, pri čemer
dominantni udeleženec izraža razmerje do podrejenega; druga, ekspresivna
modalnost pa izraža tvorčevo avtoriteto v odnosu do realnosti in tvorčeve
predstave o njej (Fairclough 1989: 126‒129).
Spraševanje po informacijah ali zahtevo po njih se podaja v obliki vprašanj.
Učinek na medosebne odnose ni tako jasen kakor v primeru ukaza, saj se od
bralca/bralke ali poslušalca/poslušalke zahteva določene informacije in
predpostavlja neko znanje, ki ga tvorec/tvorka besedila nima. Pozicija moči je
jasna v primeru izpolnjevanja obrazcev organov oblasti. Drugače je v množično
proizvedenih besedilih, kjer naslovniki/naslovnice na vprašanja ne morejo
17
V Slovenski slovnici je naklon opredeljen kot pojem »/…/ za posebno razmerje govorečega do
glagolskega dejanja, stanja, poteka itd. Taka tipična razmerja, izražena s posebnimi glagolskimi
oblikami, so tri: povedno, pogojno in velelno.« (Toporišič 2004: 359).
18 »Modalnost je razmerje subjekta do izjave in izjave do resničnosti, kaže pa se v jeziku, izjavi,
besedilu in kulturi.« (Włodzimierz 2004: 11) V jezikoslovnih delih označuje modalnost
subjektivno razmerje govorca do vsebine in nastopa kot tisti del sporazumevalnega procesa, na
katerem se oblikuje izraz čustev in stališč (Włodzimierz 2004: 12).
24
odgovoriti, ali v primeru retoričnih vprašanj, ki odgovora ne zahtevajo, saj je že
vnaprej znan (Goatly 2000: 89).
Ukazi in vprašanja so tako osnovni načini reguliranja vedenja. Ob velelnem
naklonu pa ima pomembno vlogo tudi povedni naklon. Z njim tvorci/tvorke
besedil uveljavljajo svoj status in strokovno znanje, s katerim delujejo na
bralca/bralko avtoritativno in se postavljajo na višjo pozicijo moči (Goatly 2000:
90).
4.2.1.3 Prehodnost
Fairclough trdi, da lahko, ko želimo z besedilom predstaviti nek resničen ali
umišljen dogodek, neko dejanje, stanje ali razmerje, s slovničnega vidika izbiramo
med različnimi vrstami procesov in udeležencev. Tako prehodnosti ne razume
klasično slovnično,19
ampak izhaja iz Hallidayeve slovnice. Sistem prehodnosti
(transitivity) oz. tipe glagolskih dogodkov (process type) veže na predstavno
metafunkcijo, saj sta od njih odvisna izbira funkcij udeležencev20
in njihovo
možno število. Za določenim izborom pa je lahko v ozadju skrita ideologija, kjer
je odgovornost za delovanje prikrita ali pa izpostavljena, odvisno od namena
tvorjenja besedila (Fairclough 1989: 120‒123 in Plemenitaš 2007: 68‒69).
Halliday v sistemsko-funkcijski slovnici ločuje šest tipov glagolskih dogodkov s
pripadajočimi udeleženskimi vlogami:21
19 Tradicionalno slovnično pojmovanje prehodnosti podaja Slovenska slovnica (Toporišič 2004:
353−354). 20
Osrednje funkcijske vloge v stavku so tipično izražene s samostalniško ali s pridevniško zvezo,
v določenih primerih pa tudi s stavčnimi strukturami. Poleg funkcijskih vlog udeležencev je pri
vseh glagolskih dogodkih možna tudi izbira okoliščine, ki je izražena s prislovi in predložnimi
zvezami, pri čemer funkcija lastnosti (Attribute), ki je tipično izražena s pridevnikom ali
nedoločnim samostalnikom v predikaciji, ne spada med udeležence (Plemenitaš 2007: 68‒69).
21 Pri razvrstitvi bomo sledili slovenski terminologiji, ki jo je uvedla Katja Plemenitaš v delu
Posamostaljenja v angleščini in slovenščini (2007).
25
- MATERIALNI GLAGOLSKI DOGODKI (material process)
Halliday jih imenuje tudi konkretni glagolski dogodki. Označujejo spremembe v
materialnem svetu, ki jih je mogoče zaznati, in spremembe v abstraktnih pojavih.
Delijo se na dogodke (events) z nehotenjskim vršilcem in dejanja (actions) s
hotenjskim vršilcem. S tem so povezane naslednje funkcije:
vršilec (Actor) – udeleženec, ki vrši dejanje v glagolskem dogodku;
cilj (Goal) – udeleženec, ki ga glagolsko dejanje prizadeva;
koristnik (Beneficiary) – udeleženec, ki mu je dejanje namenjeno
(prejemnik (Recipient) ali uporabnik (Client)); in
udeleženske vloge, kot je opisni prilastek (depictive attribute –
povedkov prilastek) in prilastek, ki označuje posledico dejanja
(resultative attribute – funkcija prislovnega določila posledice)
(Plemenitaš 2007: 87‒89).
- ODNOSNI GLAGOLSKI DOGODKI (relational process)
Odnosni glagolski dogodki izražajo odnose, ki jih tipično ubeseduje glagol biti.
Delijo se na prilastne (attributive) in istovetnostne (identifying). Pri prvih je
udeležencu pripisana določena kvaliteta, okoliščina ali posedovanje. Halliday jo
posplošuje v lastnost (attribute), ki je lahko izražena s povedkovim določilom v
funkciji nosilca lastnosti (Carrier); z glagolom biti s pridevnikom; ali pa je
izražena kot načinovna okoliščina. Druga skupina odnosnih glagolskih dogodkov
so istovetnostni (identifying) glagolski dogodki, ki udeležencu ne pripisujejo
lastnosti, marveč kažejo njegovo istovetnost, npr. Tom je največji fant na sliki. Pri
teh se v stavku pojavita dva udeleženca, ki sta izražena s samostalniško besedno
zvezo:
- prvega udeleženca je Halliday poimenoval element (token) in predstavlja
to, kar je definirano (znak, ime, oblika, položaj);
- drugi udeleženec je poimenovan vrednost (value), sodi med povedkova
določila in je nek pomen, funkcija, status ali vloga.
Sem sodijo tudi svojilni odnosni glagolski dogodki, ki izražajo posedovanje in
vsebujejo glagol imeti: sporočilo pravi, da sta imela oba državnika koristno
dvodnevno diskusijo (Plemenitaš 2007: 94‒101).
26
- DUŠEVNI GLAGOLSKI DOGODKI (mental process)
Ta tip predstavlja zavedajoče se udeležence, ki so zmožni duševnih reakcij,
zaznavanja, mišljenja in čustvovanja. Pri duševnih glagolskih dogodkih materialni
povzročitelj vpliva na zavedajočega se udeleženca. Tako je udeleženec doživljalec
(senser). Pomembna pa je tudi prisotnost udeleženca, kar Halliday imenuje pojav
(phenomenon), torej to, kar vpliva na udeleženca. V primeru občudujem to je
osebek doživljalec, v primeru to me navdušuje pa je osebek pojav (Plemenitaš
2007: 90‒91).
- GOVORNI GLAGOLSKI DOGODKI (verbal process)
Govorni glagolski dogodki označujejo simbolično izmenjavo pomena. Vsebina
govorjenega je lahko predstavljena kot premi ali odvisni govor med glavnim
udeležencem, govorcem (Sayer), in naslovljencem oz. prejemnikom (Receiver)
govorne izmenjave. Ubesedena pa je lahko tudi kot udeleženec govornega
glagolskega dogodka, kar Halliday imenuje govorjeno (Verbiage) (Plemenitaš
2007: 104‒107).
- VEDENJSKI GLAGOLSKI DOGODKI (behavioural process)
So mejna kategorija med duševnimi in materialnimi glagolskimi dogodki, ki
predstavljajo človekovo fiziološko in psihološko vedenje kot aktivno dejavnost, tj.
dinamično in dejavno varianto govornih in duševnih glagolskih dogodkov. V
takih primerih sta govorjenje in mišljenje dinamični dejavnosti z vzročno
strukturo, ki ne prehaja neposredno na prizadetega udeleženca (Plemenitaš 2007:
107‒109).
- OBSTOJANSKI GLAGOLSKI DOGODKI (existential process)
Obstojanski glagolski dogodki predstavljajo udeleženca v procesu bivanja. S tem
so podobni odnosnim glagolskim dogodkom, od katerih pa se razlikujejo po
številu udeležencev. Običajno imajo le enega udeleženca, tj. obstoječe (Existent)
(Plemenitaš 2007: 109‒110).
27
4.2.1.4 Slovnična metafora in ideologija
Slovnična metafora ob posamostaljenjih vključuje še zaznamovanost odnosov.
Halliday ponazarja netipične odnose med pomenom in izrazom z analogijo s
tradicionalno metaforo, od koder tudi poimenovanje slovnična metafora. Pri tej
gre za prenos pomena med različnimi slovničnimi kategorijami in Halliday jo
označi kot rekurzivni pojav (Plemenitaš 2007: 35‒37).
Pojem Halliday utemeljuje na predpostavki, »/…/ da za vsako izbiro pomena iz
pomenskega potenciala jezika obstaja naraven, tipičen niz korakov, ki vodi do
udejanjenja (realisation) te izbire v besedni vrsti.« Ko želi govorec upovediti
zunajjezikovni dogodek, ga interpretira po določenih principih na semantični
ravni, »/…/ kar se izraža v izbiri stavčnih funkcij določenega tipa glagolskega
dogodka in njihove besednovrstne uresničitve. Semantične funkcije so izražene s
tipičnimi besednimi zvezami ali besedno vrsto: udeleženci s samostalniško zvezo,
dogodek z glagolsko zvezo, okoliščine s prislovno ali predložno zvezo, lastnost
stvari s pridevnikom.« (Plemenitaš 2007: 34)
Halliday tudi poudarja, da se je slovnična metafora,22
in z njo posamostaljenje kot
njena manifestacija, razvila iz potreb diskurza. Tako ugotavlja, da slovnična
metafora običajno učinkuje tako, da zniža slovnični status pomena, npr. na ravni
besedne zveze namesto na ravni stavka. To omogoča večje premeščanje
informacije na ravni stavka (Plemenitaš 2007: 39‒40).
Posamostaljenje kot slovnični pojav ima v jezikovni rabi določen pomen in vlogo.
Kot postopek in jezikovno obliko so ga v jezikoslovni teoriji obravnavali različno.
V okviru generativne slovnice je posamostaljenje skladenjski proces, pri katerem
22
Tudi drugi funkcionalisti so izdelali sistem različnih tipov slovnične metafore glede na obliko
izraza in glede na vrsto funkcije, iz katere izhaja. Tako Martin v delu o sistemu in strukturi v
angleškem besedilu (English text. System and structure) razvršča slovnično metaforo glede na
metafunkcije v predstavno (experiential), pri kateri gre predvsem za posamostaljenje –
spreminjanje potekov in lastnosti v udeležence, izražene s samostalniško zvezo; logično (logical);
medosebno (interpersonal) in besedilno (textual) (Plemenitaš 2007: 37).
28
se iz stavkov tvorijo samostalniške zveze. V funkcionalizmu se obravnava kot
vmesna kategorija na kontinuumu, ki gre od manj samostalniškega k bolj
samostalniškemu. Značilnost posamostaljenj je izguba tipičnih glagolskih oblik23
in način, kako se izvorni osebki in predmeti prilagodijo skladnji samostalniške
zveze (Plemenitaš 2007: 20‒25). Sistemsko-funkcijska slovnica pa
posamostaljenje obravnava kot slovnično metaforo, ki lahko deluje kot sredstvo
za ideološko usmerjanje. Tako deluje pri posamostaljenjih tudi ideološka
komponenta, katere temelj je potisniti v ozadje ali izbrisati prvotne udeležence
glagolskega dogodka (Plemenitaš 2007: 51).
4.2.2 Raven interpretacije
Termin interpretacija se uporablja za poimenovanje ravni v procesu analize in za
interpretacijo besedila z diskurzivnimi udeleženci. V pomenu interpretativne ravni
se za proučevanje diskurzivnih praks (tvorba, distribucija in uporaba besedil)
zahteva mikrosociološki pristop. Fairclough tako povezuje izkustveno, odnosno in
ekspresivno vrednost elementov besedila z družbenimi praksami. Te kot produkt
družbenih akterjev odražajo moč in njihove strukturne vplive. Moč se odraža v
vsebini besedila in v odnosih med udeleženci diskurzivnega dogodka, strukturni
vplivi družbenih praks pa odražajo znanje, družbene odnose in družbene
identitete. Fairclough pri tem poudarja, da je odnos med strukturo besedila in
družbo indirekten; z družbenimi interakcijami se ustvarja diskurz, ki je odvisen od
procesov tvorbe in okoliščin nastanka besedila ter od udeležencev v tem procesu
(Fairclough 1989: 140‒141).
V pomenu interpretacije besedila z diskurzivnimi udeleženci pa Fairclough razvije
štiri stopnje interpretacije. Prva stopnja se nanaša na pretvorbo niza zvočnih ali
pisnih znakov v besede, besedne zveze in povedi. Posameznik se pri tem naslanja
na svoje znanje jezika. Temu sledi dodeljevanje pomenov sestavinam besedila, ki
vključuje semantični in pragmatični vidik. Tretja raven interpretacije določa
23
Tipične glagolske oblike so slovnično izražanje osebe, časa, števila ter glagolskih kategorij
naklona in načina (Plemenitaš 2007: 25).
29
pomenske povezave med elementi izražanja, ki pogosto temeljijo na ideoloških
predpostavkah. Zadnja stopnja, interpretacija strukture besedila, pa prejemniku
besedila sporoča, kako je le-to organizirano glede na vrsto diskurza. Na podlagi
tega si prejemnik ustvari predstavo o besedilu in ga interpretira glede na svoja
znanja in pridobljene izkušnje (Fairclough 1989: 143‒144). Na interpretacijo
vplivajo še zunanji namigi. Ti določajo reprezentacijo družbene realnosti in
interpretacijo neke določene situacije. Te določbe so odraz določenih ideologij, ki
delujejo v ozadju, in odnosov moči, ki imajo močan vpliv na diskurzivno
interpretacijo in tvorbo besedila (Fairclough 1989: 144‒149). Tako lahko glede na
rabo jezikovnih sredstev in umeščanje diskurzivnega dogodka v družbeni in
situacijski kontekst besedilo različno interpretiramo.
4.2.3 Raven eksplanacije
S tretjo ravnjo, pri kateri z makrosociološkega vidika analiziramo družbene
procese, se kritična diskurzivna analiza zaključi. Umeščanje besedila v situacijski
in družbeni kontekst zahteva analizo družbenih okoliščin, v katerih se odvijajo
družbene prakse. Tukaj je ključnega pomena reprodukcija, ki povezuje stopnji
interpretacije in eksplanacije. Predmet zanimanja je diskurz kot družbena praksa,
kako ga družbene strukture determinirajo in kakšne reproduktivne vplive imajo
diskurzi na te strukture. Analiziranje učinkov in determiniranosti diskurza usmerja
pozornost na odnose moči, na katere deluje določena ideologija (Fairclough 1989:
163‒166).
Za odkrivanje ideoloških aparatov se KDA osredinja na diskurzivne strategije, ki
legitimizirajo nadzor ali kako drugače naturalizirajo družbeni red. Zato se bomo v
nadaljevanju opredelili do terminov spol, nacija in razred, ki so ključnega pomena
za našo kritično diskurzivno analizo na vseh treh ravneh. Opredelitev in teoretična
izhodišča bomo nato z družboslovnimi teorijami povezali v celoto.
30
5 SPOL, NACIJA IN RAZRED
Stratifikacije, opredeljene v tretjem poglavju, so v tesni zvezi z ideologijami, saj
so termini spol, nacija in razred ideološki konstrukti. Predstave o podrejenosti in
neenakopravnosti so zasidrane v zavesti družbe, kjer so etnične skupine
hierarhično razdeljene glede na razred in spol, razred pa glede na nacionalnost in
spol. Te kategorije so torej med seboj povezane in prepletene, kar posebej
izpostavi Anne McClintock v delu o rasi, spolu in seksualnosti v kolonialnem
boju (Imperial Leather: Race, Gender, and Sexuality in the Colonial Contest).
McClintock (1995: 5‒7) raso, spol in razred imenuje artikulirane kategorije, ki
niso odraz realnosti, vsakodnevne prakse, so pa med seboj tesno povezane. So v
nekem intimnem, recipročnem in kontradiktornem odnosu. Te povezave pojasni s
Haggardovim zemljevidom iskanja zaklada, kjer so rudniki z diamanti hkrati
mesto ženske seksualnosti (spolno razmnoževanje), vir bogastva (ekonomska
proizvodnja) in mesto imperialnega tekmovanja (rasne razlike). Tako spol ni le
vprašanje seksualnosti, ampak tudi spolne delitve dela, in rasa ni samo vprašanje
barve kože, temveč tudi vprašanje moči dela, povezane s spolom. Rasa je
povezana tudi z razredom, saj odkritje rase v urbanih metropolah ni usmerjeno
samo na definiranje srednjega razreda, ampak se ukvarja tudi z »nevarnimi«
razredi, npr. Irci, Judi, prostitutkami. Pri tem opozarja, da teh kategorij, do katerih
se bomo v nadaljevanju opredelili, ne enači ali razlikuje, ampak le kaže na njihovo
medsebojno povezanost.
Z izrazom nacija24
razumemo narod25
kot družbeno-politično kategorijo, kjer
narod vzpostavi suvereno politično oblast nad določenim ozemljem, znotraj
24
Slovar slovenskega knjižnega jezika (1997: 622) definira narod, nacijo kot »/…/ skupnost ljudi,
navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in
imajo skupno zavest /…/«.
25 Južnič (1993: 265) opozarja na razliko med pojmoma narod in etnija. Narod se od etnije
razlikuje po izpostavljenosti političnih in ideoloških razsežnostih in občutku pripadanja. Etnija se
31
katerega živi. Pojem je torej zgodovinska realnost. Hkrati pa je ideološki
konstrukt (Velikonja 2002: 284), saj je pogojen z ozemljem, s konceptom
nacionalne države, ki pa je zgolj fikcija. Koncept nacionalne države namreč
predvideva popolno ujemanje med mejami nacije in mejami tistih, ki živijo v
določeni državi. Toda v vseh družbah in državah živijo ljudje, ki niso pripadniki
homogene nacije. Prav tako pripadniki nacionalne skupine ne živijo vedno v
mejah pripadajoče države ali pa je sploh nimajo, kakor npr. Palestinci. Koncept je
osnova nacionalističnim ideologijam (Yuval-Davis 2009: 21) in s tem
stratifikacijam.
Koncepte nacije, »forme-nacije« ali družbene nacionalne formacije in
nacionalizma obravnava tudi Étienne Balibar v delu Mi, državljani Evrope?
Odnose med koncepti raziskuje z vprašanji historičnosti nacij in nacionalizma,
nacionalnih identitet in strukturnega nasilja (Balibar 2007: 21).
Nacije in nacionalnosti razume kot dolgotrajne institucije, ki zajemajo več
generacij. Pri tem ugotavlja, da je ključni vidik nacij vzpostavljanje vezi med temi
generacijami. Povezujejo jih kolektivna čustva, kolektivni spomini, ideologije in
politične strukture, administracija ter ekonomski interesi. Vsi ti elementi pa imajo
lastno »historičnost«. Za združevanje populacij v okviru istih institucij pa
historične nacije v danem trenutku uporabljajo le eno izmed obstoječih možnosti.
Nacije so tako skupki kodificiranih razmerij med državo in družbo, med politično
skupnostjo in posamezniki, med družbenimi skupinami in javno sfero. V
zgodovini lahko pridobijo posebno kolektivno »identiteto«, vendar le, če se kot
take reproducirajo. Stalno reproduciranje sistema institucij pa izhaja iz notranjih
in zunanjih razmer, ki se spreminjajo. Ambivalentnost okoliščin je tako ključna za
reproduciranje nacije in za zagotavljanje njene prihodnosti (Balibar 2007: 26‒27).
kaže kot splošnejše stanje, v katerem še ni prave ideološke razčlenitve o enkratnosti, zgodovinski
avtonomnosti in kontinuiteti. Etnije so tako potencialni narodi.
32
Kot vrsto družbene formacije kot načina kombiniranja ekonomskih in ideoloških
struktur pa Balibar razume koncept forme-nacije. Izpostavlja, da je to še posebej
model povezovanja administrativnih in simbolnih funkcij države (ideološke
forme), ki lahko državi pripiše vlogo središča. Nacijo kot družbeno formo ali
formacijo razloži na primeru svetovne ekonomije. Poudarja, da mora biti ta za
delovanje homogene celote razdeljena na več političnih enot. Te omogočajo
koncentriranje ekonomske moči in obrambo monopolnih položajev z
neekonomskimi sredstvi. Trga namreč ni brez monopolov in monopolov ni brez
političnih instrumentov prisile, nacionalne države. Za to pa morajo obstajati
razredni boji, ki pa jih je potrebno nadzirati. Brez monopola in njegove obrambe
tako ne more biti države, brez te pa ne nacij (Balibar 2007: 27‒29). Balibar
opozarja, da forma-nacija sama po sebi ni skupnost. Je koncept strukture, ki lahko
producira vnaprej določene »učinke skupnosti«. Skupnosti pa so (individualne)
nacije ali nacionalnosti. Te razume kot koherentne skupnosti, ki lahko druge
skupnosti nadomestijo ali jih absorbirajo ali pa se z njimi kombinirajo (Balibar
2007: 31). Zato se, kakor ugotavlja, konstruirajo »nacionalne identitete«, ki
preplavijo druge identitete, nacionalna pripadnost pa vključuje ter prekriva vse
druge pripadnosti. Neka »nacija« je s tem individualizirana nacionalnost.26
In
povsod, kjer obstajajo nacije, vlada nacionalizem (Balibar 2007: 32‒33).
Balibar definira nacionalizem kot ideologijo, ki ustreza nacionalni instituciji. Ta
temelji na formulaciji pravila izključevanja, vidnih ali nevidnih mej. Izključevanje
in neenak dostop do nekaterih dobrin ter pravic pa sta odvisna od državljanstva
posameznika. Odvisna sta od tega, ali je posameznik državljan po rojstvu ali pa je
tujec. Pravilo lahko predstavlja način za sprejetje tujcev, lahko pa obratno,
njihovo izključitev in odhod iz države. Pomeni pa lahko tudi način, kako iz države
izgnati nekatere državljane po rojstvu (Balibar 2007: 33‒34).
26
Balibar (2007: 32) opozarja, da k samoidentifikaciji nacije veliko prispeva ime. Pogosto je
simbolno povezano z nacionalnim obstojem, z ozemljem, ki v celoti ali deloma nosi isto ime ali pa
je bilo to ime bližnjega ozemlja (npr. »Nemčija«, »Rusija«, »Srbija«).
33
Na podlagi aktivnega državljanstva se je razvila posplošitev konceptov »večina«
in »manjšina« (Balibar 2007: 47‒48). Ko so pripadniki etničnih skupin znotraj
države razdeljeni na etnične »manjšine«, ki so v depriviligiranem, podrejenem
položaju (npr. v kolonijah imajo imperatorji vodilno moč v odnosu do
avtohtonega prebivalstva), pa govorimo o etnični stratifikaciji. Ta se prekriva z
razredno delitvijo, saj vladajoče etnične skupine tvorijo vrhnje družbene razrede,
ki posedujejo trojico: moč, premoženje in ugled (Barle Lakota idr. 1994:
299‒300).
Razredi so tako heterogene skupine, ki so razcepljene glede na raso, spol in druge
značilnosti (Loomba 2009: 34). Koncept družbenega razreda se je pojavil v 18.
stoletju v evropski socialni miselnosti in spisih, ki so sledili francoski revoluciji.
Prevzel ga je Karel Marx in ga teoretiziral. Zanj so razredi osnovne enote v
strukturi družbe. Opazuje jih kot glavne nosilce sprememb v zgodovini, kajti
razredni boji privedejo do razkroja starih načinov proizvodnje in ustvarjajo nove.
Zaradi sistemske delitve dela pride do možnosti, da si ena družbena skupina
prilasti presežek proizvoda, ki ga je ustvarila druga. Prilaščanje pa omogoča
ustvarjanje sredstev za podrejanje tistih, ki so iz prilaščanja izključeni. Tako sta
delitev in presežek (zasebna lastnina) glavna vira družbene delitve na razrede in
temeljni lastnosti odnosa med razredi. Ti z izkoriščanjem privedejo do ostrih
družbenih spopadov na vseh področjih družbenega življenja.27
Zato tisti, ki si
prilaščajo presežke, nujno organizirajo mehanizme vladavine in zatiranja
(Wallerstein 1991: 115‒116 in 1991a: 131).
Marx je menil, da je bil temeljni konflikt v kapitalističnem načinu proizvodnje
med buržoazijo in proletariatom, torej med lastniki proizvajalnih sredstev in
nelastniki. Buržoazijo predstavljajo tisti, ki prejemajo presežke, a jih sami ne
ustvarjajo ali uporabljajo, ampak kopičijo kapital. Je ekonomsko in politično
vladajoči razred, meščanstvo. Ta si družbeno in politično prizadeva dosežke
27
Trditev, da so razredna nasprotja osnova za razredni konflikt, je zavrnil Max Weber. Pravi, da je
razred le ena od dimenzij, po katerih so bile oblikovane skupine. Drugi sta status in ideologija. Vse
dimenzije so enakovredne in enako pomembne (Wallerstein 1991: 115).
34
preobraziti v status, ki je fosilizacija nagrad in dosežkov v preteklih prizadevanjih.
Pri tem uporabijo državo kot orodje za vzpostavljanje in ohranjanje oblasti.
Lastniki proizvajalnih sredstev tako kopičijo kapital, katerega vrednost ustvarjajo
proizvajalci, proletariat (Wallerstein 1991: 116‒119).28
Marx pa ni skrčil
diferenciacije družbe le na ti dve homogeni skupini. Govoril je tudi o vmesnih
razredih29
in strukturiranosti znotraj posameznih razredov (Balibar 1991:
160‒162).
Ključno vlogo družbenih in ekonomskih razmerij moči za družbene delitve oz.
razslojevanje poudarja tudi Nira Yuval-Davis v delu Spol in nacija (2009: 9).
Ugotavlja, da ima družbeno razslojevanje organizacijske, izkustvene in
reprezentacijske oblike. Kažejo se v konkretnih družbenih odnosih, ki artikulirajo
spol, etničnost in razred. Pri tem se Yuval-Davis osredinja na vlogo ženskega
spola (rojevanje otrok) in na njene posledice za konstrukcijo nacij in za družbeno
pozicioniranje žensk (Yuval-Davis 2009: 16 in 43). Ženske so namreč pripadnice
neke nacionalne in etnične skupnosti, v kateri pa veljajo pravila ter ukazi za
njihovo reprodukcijo in njihovo pozicioniranje. Sama opozarja na dejstvo, da so v
družbi moški običajno dominantni, ženske pa podrejene (Yuval-Davis 2009:
60).30
Na spolno prevlado se je osredinila tudi Kate Millett v delu Politika spola (Sexual
Politics). Dokazovala je, da spolna vladavina obstaja kot prevladujoča ideologija
naše kulture. Prikazala je tudi, da vladajoči spol skuša ohraniti in širiti svojo
oblast nad podrejenim spolom (Moi 1999: 38‒40). Tako so ženske v celotni
zgodovini zreducirane na objekte za moške. Ženski je odvzeta pravica do njene
28
V kapitalizmu proletariat predstavlja delavski razred, ki je predmet izkoriščanja (delovna moč),
podreditve in pomanjkanja varnosti (odpuščanja, brezposelnost, sindikati). Ti trije vidiki so hkrati
tudi faze v reprodukciji proletariata (Balibar 1991: 162).
29 Večina znanstvenikov deli razrede v višji, srednji in delavski razred, kjer se njihove pozicije v
družbi razlikuje po moči, položaju in statusu skupine (Barle Lakota idr. 1994: 145).
30 Kljub temu pa opozarja, da ženskam, predvsem starejšim, pogosto pripada vloga kulturnih
proizvajalk nacije. Takrat dobijo moč, da razsojajo in nadzorujejo druge ženske. To pa je tudi
njihov edini vir družbene moči (Yuval-Davis 2009: 60).
35
lastne subjektivnosti in odgovornosti za njena dejanja. To je tudi osrednja teza
dela Drugega spola avtorice Simone de Beauvoir. V tem delu izpostavlja
patriarhalno ideologijo, ki predstavlja žensko kot imanenco, moškega kot
transcendenco. Same ženske pa ponotranjijo to vizijo o objektu in udejanjajo
vloge, ki jim jih je pripisal patriarhat (Moi 1999: 100). Tako je osrednji cilj
feministične teorije patriarhalne prakse razgaliti, ne pa jih nadaljevati (Moi 1999:
10). To dejstvo nas je spodbudilo, da pozornost usmerimo na koncept patriarhata
ter z njim povezane družbene vloge in identitete.
5.1 IDENTITETA IN DRUŽBENE VLOGE
Kar določa človeka kot osebo, je identiteta. Sleherni posameznik si jo mora
skonstruirati sam. To pa lahko stori le, če sprejme ali zavrne vloge, ki mu jih
določajo transferna razmerja. Prilagoditi se jim mora tako, da izvaja pozitivne ali
negativne identifikacije. Tako je vsak posameznik identifikacijsko odvisen od
drugih posameznikov, ki reflektirajo njegov obstoj in mu določajo položaj.
Posameznik je torej že vselej vpleten v številne prakse, zaradi katerih je povezan z
drugimi, ki so zanj vir odvisnosti, ljubezni, sovraštva, strahu in upanja. Tako ima
več sočasnih identitet ali osebnosti, ki jih konstruira že od otroštva. Zaradi tega pa
se vsak sooči s težavo, kako se najti in znajti med multiplimi osebnostmi s
pomočjo drugih, zanj idealnih drugih. Balibar opozarja, sta ti dve hkratni situaciji
nemogoči. Zaznamujeta pa mejo med normalnim in patološkim, med absolutno
enoznačnostjo identitet31
in neskončno mnogoterostjo, stalnim prehajanjem od ene
identitete k drugi. Ta problem je zmožna rešiti forma-nacija oz. temeljne
institucije forme-nacije, ki hkrati delujejo v teh dveh smereh. Tako družinske
nacionalne strukture, nacionalni trgi, nacionalne cerkve ali veroizpovedi in
nacionalne vojske ustvarjajo dvojne pripadnosti na dveh ravneh. Zato noben
posameznik ni moški ali ženska brez lastnosti, ampak vedno prevzame
31
Balibar (2007: 37) ugotavlja, da so absolutno enoznačne identitete na silo zvedene na eno samo
družbeno vlogo (zasebno ali javno), od katere se ne smejo oddaljevati.
36
subjektivne (sociale in moralne) lastnosti. Ženska je tako mati, gospodarica,
delodajalka, ekologinja ipd. (Balibar 2007: 37‒39).
Balibar v že omenjenem delu Mi, državljani Evrope? po Aleide Assman ločuje
primarne in sekundarne identitete. Primarnih identitet, kot so razredne, regionalne,
jezikovne, verske, družinske in seksualne, ni mogoče neposredno preoblikovati v
sekundarne (nacionalne in državljanske) identitete. So pa za nacionalno identiteto
potrebne primarne, zato da se lahko od njih razločuje, se vzpostavi nad njimi in jih
legitimira za svoje lastne namene. To razmerje Balibar imenuje hegemonija. Zato
se mora posameznik, da je lahko deček ali deklica, katoličan ali jud, najprej
prepoznati kot Slovenec, Francoz ipd. Etničnost je namreč močan identifikacijski
model, v katerem so združene kulturne in rasne značilnosti, ki pa so vselej
fiktivne. Opozarja tudi, da je za vključitev v nacionalno identiteto potrebno
primarne identitete dolgo časa obdelovati in jih na nek način »dekonstruirati« s
pomočjo ideoloških aparatov države, npr. vzgojno-izobraževalnih institucij
(Balibar 2007: 36‒40).
Balibar izpostavlja tudi odnos med identitetami. Osredinja se na nacionalne
identitete in politično vprašanje državljanskih pravic. Pri tem izhaja iz podobe
klasičnega subjekta, ki nastane s povezavo med »identiteto« in »pravom«. Podobo
subjekta razume v smislu dvoumnosti, ki zajema stalno napetost. Ta negotov
proces ima dve plati, in sicer proces podrejanja ali subjekcije in proces
subjektivizacije ali emancipacije. Ta izraza, kakor ugotavlja, v romanskih jezikih
in francoščini omogočata besedno igro, ki izraža ambivalentno konstitucijo
subjekta. Enako velja za državljana in državljanske pravice ter za identiteto in
identifikacijske procese. Odnos med državljanstvom ali državljanskimi pravicami
in identiteto tako ne more biti enoznačen. Državljanstvo namreč ustvarja določene
oblike subjektivnosti in kolektivne identifikacije enako, kakor politične institucije
izkoriščajo že obstoječe identitete (Balibar 2007: 42‒43).
Pri tem Balibar izpostavi problem mej. V moderni dobi meje ločujejo nacionalna
ozemlja in so bistveni kraj historičnosti, historizacije identitet. Hkrati pa razume
37
meje kot instrument vseh imaginarnih projekcij nacionalnega univerzalizma, se
pravi zahodne oblike nacionalne hegemonije.32
Meje projicirajo nacionalno
hegemonijo v historični prostor institucij. Vse meje so namreč funkcija določene
kartografije, kartografije identitet in pripadnosti. Zato je koncept reprezentacije
meje krog, ki deluje kot zrcalo. To pomeni, da je prava, izvirna meja zarisana na
karti in je že sama po sebi reprezentacija. Brez kartografije namreč ne bi bilo
nacij, zlasti pa ne nacij, ki bi bile suverene na svojem ozemlju (Balibar 2007:
43‒45).
Balibar izpostavlja še drugi vidik hegemonskih funkcij meje z neposredno
političnimi posledicami. Moderna oblika univerzalizma, ki zajema enakost pravic
med ljudmi in asimilacijo, v celoti temelji na procesih institucionalnega,
materialnega in simbolnega nasilja. Meja je namreč najbolj zunanja institucija, ki
se uveljavlja najbolj nasilno. Hkrati pa je institucija, ki jo subjekt živi in asimilira
najbolj intimno. Meja kristalizira njegov občutek pripadnosti skupnosti in se
spremeni v notranjo mejo. Ta funkcija meje (hkrati zunanje in notranje) pa je
vendarle krhka. Sam to imenuje normalno stanje. Ta normalnost pa vključuje
strogo ločevanje med različnimi vrstami razlik in neenakosti, ki jih je potrebno
ohranjati. Meja (nacionalna in državna) je torej tudi kraj, kjer se vse razlike
(kulturne, ekonomske in socialne) stopnjujejo in ločujejo (Balibar 2007: 45‒47).
Te razlike pa so, če povzamemo, osnova za stratifikacije.
Identitete so tako družbene konstrukcije in ne morejo obstajati zunaj kulturnih
reprezentacij. Identiteto posameznika bistveno določa še spol. Osebe postanejo
prepoznavne šele tedaj, ko jim v skladu s prikazanimi merili družbeno-spolne
jasnosti pripišemo družbeni spol (Zupan Sosič 2006: 268‒269).
32
Balibar (2007: 44) ugotavlja, da gre pri tem razumevanju mej za povezanost med
državljanstvom, nacionalnostjo, identiteto in zgodovino. Instituciji državljanstvo in nacionalnost je
potrebno razumeti kot instituciji, ki se konkretizirata z delitvijo na druge institucije in kolektivne
prakse (volilna pravica, davki, izobraževanje); zgodovino pa kot način reprezentacije časa in
prostora, ki omogoča povezovanje institucij ter subjektivnih identitet in umešča subjektivnosti v
svetovni red. Te meje tako postanejo »čutni-nadčutni objekti«.
38
Sam izraz spol pa se dojema različno. Feministična teorija33
ga razume kot
kategorijo, ki se je razvila za raziskovanje tega, kaj se šteje za »žensko« in kaj za
»moškega«. Izraza moško in žensko se nanašata na biološki spol in biološke
razlike med spoloma. Tega Judith Squires v sklopu družbenega konstrukcionizma
razlikuje od spola, sklopa kulturno definiranih značilnosti. Označujeta ga izraza
»feminino« in »maskulino«, ki predstavljata družbene konstrukte. Kulturne in
družbene norme torej vsiljujejo vzorec spolnosti in vedenja (Squires 2009:
33
Pridevnik feministična je izpeljan iz besede feminizem, ki je že od 18. stol. naprej razumljen kot
politično gibanje (Zupan Sosič 2006: 271‒272). Teoretičarke običajno delijo feministično teorijo v
kategorije. V okviru zgodovine delijo feminizem na prvi in drugi val, geografsko pa ločijo med
angloameriškim in francoskim feminizmom (Squires 2009: 304). Z vidika ideologije predlagajo
tridelno kategorizacijo odnosa feministične teorije do preučevanja politike. Pristope razvrstijo v
liberalni, radikalni in postmoderni feminizem (Squires 2009: 32‒33). Za njihov prikaz uporablja
Judith Squires v delu Spol v politični teoriji tipologijo »vključitve«, »obrata« in »premestitve«. Te
tri strategije so arhetipi in so v praksi redko vidne v čisti obliki. Teoretičarke, ki sledijo strategiji
vključitve, si prizadevajo za vključitev žensk v politično, iz katerega so izključene. Zavzemajo se
za nepristranskost, politiko enakosti in za spolno nevtralnost. Ob tem skušajo dokazati, da spol ne
sodi v politiko. Pogosto jih imenujejo liberalne feministke. Tiste, ki sledijo strategiji obrata, želijo
preoblikovati politično. Težijo k odprtosti politike za spolno zaznamovano specifičnost in
izražanju nehegemonske spolne identitete. V sklopu te naloge preoblikovanja uporabljajo
interpretativno metodologijo. Govorijo o »Ženski« ali »ženskah« ter se zavzemajo za politiko
razlike. Pogosto jih imenujejo radikalne, materialistične ali kulturne feministke. Navidezno
opozicijo med strategijama vključitve in obrata pa skušajo omajati teoretičarke, ki sledijo strategiji
premestitve. Prizadevajo si dekonstruirati tiste diskurzivne rede, ki subjekt zaznamujejo s spolom.
Razkriti želijo, koliko so same spolno zaznamovane identitete proizvod partikularnih političnih
diskurzov. Pri tem običajno uporabljajo genealoško metodologijo. Govorijo namreč o pozicijah
subjekta in spolnem zaznamovanju. Zavzemajo se za politiko raznolikosti. Pogosto jih imenujejo
postmoderne ali poststrukturalistične feministke (Squires 2009: 12‒13). Vse strategije pa
usmerjajo pozornost na vprašanje subjektivitete, ki jo oblikujejo. Pri tem strategija vključitve
uveljavlja ideale enakosti, pravičnosti, spolno nevtralnega državljanstva in predstavništva idej,
druga strategija uveljavlja idealne razlike, skrbi, spolno razlikovanje državljanstva in
predstavništva identitet, strategija premestitve pa ideale raznolikosti, transgresije, heterogenega
državljanstva in predstavništva kot konstitutivnega na sebi (Squires 2009: 303‒304). Kljub
kategorizacijski različnosti pa feministke v veliki meri domnevajo, da teoretski pristopi izhajajo iz
osebne izkušnje in jo zrcalijo. Tako poudarjajo pomen osebne izkušnje in moralni ter politični
pomen govora iz izkušnje. Zaradi tega se feminizem ne predstavlja kot en sam, kot enoten miselni
korpus (Squires 2009: 305‒306).
39
77‒78), ki se ga ljudje naučijo v procesih socializacije. Spolna identiteta
posameznika tako postane jasna šele tedaj, ko mu v skladu s priznanimi merili
družbenospolne jasnosti pripišemo družbeni spol (Butler 2001: 18 in 28). Simone
de Beauvoir ga v Drugem spolu definira kot kulturni konstrukt in ne kot vzročno
posledico biološkega spola. Utemeljitev teze je, da je spolna razlika posledica
kulturnih okoliščin. Družbeni spol implicira kot instanco, ki si prisvoji en spol,
lahko pa si nadene tudi drugega. Ta samovoljnost in nespremenljivost pa je le
navidezna. Kajti Beauvoir sama trdi, da se ženska ne rodi, ampak to postane.
Ženska pa postane s kulturno prisilo, ki ne izhaja iz biološkega spola (Butler
2001: 20‒21).
Kulturno so določene tudi družbene vloge spolov. Od žensk se pričakuje, da bodo
v skladu s pripisano vlogo nežne in sočutne, moški pa nujno agresivni in
tekmovalni. Ta stereotipizacija se podaja s pojmoma »moškost« in »ženskost«, ki
označujeta tudi družbene razlike in odnose med spoloma (Haralambos in Holborn
2001: 589‒590). Ti odnosi so v teoretizaciji patriarhata izolirani in zreducirani na
posledice biološke razlike med spoloma. Iz tega izhaja postavka, da ima
univerzalnost zatiranja žensk eno samo obliko, ki je vidna v strukturi patriarhata
(Butler 2001: 15). Na tej osnovi bomo v naslednjem podpoglavju pojasnili pojem
patriarhata, ki je pomemben za našo analizo.
5.2 KONCEPT PATRIARHATA
Pojma patriarhata ne gre enoznačno pojasniti. Pojavlja se v oblikah, ki se med
seboj dopolnjujejo. Tako poznamo patriarhat v obliki pravila, družbenega sistema,
zgodovinskega obdobja ter geografske regije.
Brayan Turner opredeljuje patriarhat kot družbeno strukturo, kot
institucionalizirano neenakost med spoloma. V njej so ljudje zaradi svojega spola
pravno izključeni iz določenih aktivnosti, okolij in prostorov. To pomeni, da
ženske formalno-pravno nimajo enakih pravic kot moški. Gre za družbeni sistem,
40
ki temelji na moški dominaciji in se izraža v spolno asimetrični delitvi družbenih
vlog in moči. To se izraža na vseh področjih družbenega delovanja (Barle Lakota
idr. 1994: 160 in 166).
Pravilo »patra«, očeta, pomeni družinsko obliko, v kateri imajo očetje nadzor nad
drugimi člani družine. Ker so edini materialni vir, imajo edini oblast in s tem
pravico do upravljanja z življenjem podrejenih (Švab 2002: 203).
Primer patriarhata je tudi oznaka za predmoderno zgodovinsko dobo, ki se je v
moderni liberalni državi transformiral v bratstvo. Razlika je v lastitvi pravic: v
patriarhatu (pravilo »očeta«) je oče vladal tako moškim kot ženskam; v bratstvu
pa si moški lastijo pravico vladati ženskam v zasebni družinski sferi, a se na drugi
strani strinjajo s pogodbo o medsebojni enakosti v javni politični sferi (Yuval-
Davis 2009: 15‒16).
Val Moghadam locira patriarhat v specifično geografsko cono, imenovano
»patriarhalni pas«. Ta sega od severa Afrike čez Srednji vzhod do severne
indijske podceline in dela Kitajske. V tem pasu je osnovna družbena enota
patriarhalna družina, v kateri velja pravilo »očeta« (prav tam).
Omejevanje patriarhata na te oblike pa pomeni premik proti razlikovanju med
različnimi oblikami družbenih odnosov. Tako Yuval-Davis zavrača univerzalnost
zatiranja žensk, saj ženske niso zgolj pasivne udeleženke v oblikovanju odnosov
spola in znotraj ene družbe v danem trenutku niso vse ženske podrejene na enak
način ali v isti meri. Zaključi, da je zatiranje žensk glede na porazdelitev moči in
materialnih sredstev v družini endemičen in integralni del družbenih odnosov
(Yuval-Davis 2009: 15).
Poglavje lahko zaključimo s tezo Nire Yuval-Davis in Floye Anthias, da spolna
razlika in biološka reprodukcija nista takšna materialna osnova za spol, kot je
produkcija za razred. Zato nimata nujno naravnih družbenih posledic. Spol bi bilo
potrebno razumeti ne kot dejansko družbeno razliko med moškimi in ženskami,
41
ampak kot obliko diskurza. V njem družbene vloge udeležencev definira njihova
spolna (biološka) različnost kot nekaj, kar je nasprotno njihovim ekonomskim
položajem ali njihovi pripadnosti etničnim in rasnim skupnostim (Yuval-Davis
2009: 18).
Kot obliko diskurza bi bilo potrebno razumeti tudi spolne razlike (prav tam). Kajti
preko družbenih in političnih učinkov diskurzov posamezniki sprejmejo
subjektivitete ter s tem vrednote in delujejo v skladu z njimi. Tako postanejo
nosilci tega diskurza. To je način, kako deluje ideologija. Pri tem gre za proces, v
katerem posameznik kot subjekt prepozna določeno ideologijo, toda obenem
verjame, da je sam naslednik te ideologije, ki konstruira njegovo subjektiviteto
(Weedon 1991: 46 v Erjavec 2005: 283). Gre za vzpostavitev identitete, ki je
skupna pripadnicam in pripadnikom posamezne družbene skupine (Squires 2009:
180).
V okviru identitetne politike skušajo člani skupine na osnovi skupnih splošnih
značilnosti uveljaviti pravice, priznanja in privilegije za družbeno priznanje in
vrednosti (prav tam). Tako je z delujočo ideologijo dominantne družbene skupine,
ki jo podrejena sprejema in legitimizira, proizvedena družbena neenakost.
Hierarhizacija skupnosti se realizira s človeškimi odnosi in diskurzivnimi
praksami. In določena vrsta teh odnosov, ki temeljijo na popolni neenakosti, je
kolonializem (Južnič 1980: 15‒16) ter z njim povezana imperializem in
neokolonializem. V nadaljevanju bomo termine predstavili in jih utemeljili na
konceptih spola, razreda in nacije. Povzeli jih bomo kot družbene teorije,
relevantne za kritično diskurzivno analizo.
42
6 KOLONIALIZEM, IMPERIALIZEM IN
NEOKOLONIALIZEM
Oxfordski slovar angleškega jezika (OED) navaja, da izraz kolonializem izvira iz
latinske besede colonia, ki pomeni posestvo ali naselbino. Prvotno se je nanašala
na posestva Rimljanov, ki so se naselili v drugih deželah, a so hkrati obdržali
rimsko državljanstvo (Loomba 2009: 7). Slovar slovenskega knjižnega jezika
(1997: 414) pa pojem definira kot politiko v kapitalizmu gospodarsko močnejših
držav, ki temelji na osvajanju, gospodarskem izkoriščanju in političnem zatiranju
drugih dežel. Kolonializem lahko na splošno opredelimo kot osvajanje in
nadzorovanje ozemlja ter dobrin drugih ljudi, ki je vrhunec doseglo v drugem
stoletju s širitvijo rimskega imperija (Loomba 2009: 8). Ali, kakor zapiše Anne
McClintock (2007: 420), kolonizacija vsebuje neposredno ozemeljsko prisvojitev
druge geopolitične entitete, odkrito izkoriščanje njenih virov in delovne sile. Da
organizira dejavnosti lastne oblasti, sistematično posega v kapacitete osvojene
kulture. V delu Angel napredka: pasti termina »postkolonializem« opozarja, da
lahko teoretično razlikujemo med raznimi oblikami globalne dominacije. Osredini
se na ozemeljsko dominacijo in razlikuje dve vrsti kolonizacije: notranjo in
imperialno. Notranjo locira na ozemlje, kjer lahko vladajoči del dežele obravnava
skupino ali regijo kot tujo kolonijo. Imperialna kolonizacija pa obsega vrsto
ozemeljske dominacije, ki je Britancem in Evropejcem, »gospodarjema
človeštva«, omogočila nadzor nad večino zemeljske površine v 19. stoletju (prav
tam).
Med vrstami kolonializma ločujejo tudi marksisti. Njihovo razlikovanje je
pogojeno s pojavom kapitalizma v zahodni Evropi. Zgodnejšo obliko tako
predstavlja predkapitalistični kolonializem. Povezan je s pojavom, ki naj bi bil
predhoden kapitalizmu, imperializmom (Loomba 1998: 3‒4). S pojmom
marksisti označujejo posebno stopnjo v družbenem razvoju (Južnič 1980: 36),
zato ga moramo razumeti v povezavi z zgodovinskimi procesi. OED definira
imperialno preprosto kot pripadajoče imperiju, imperializem pa kot oblast cesarja
43
ali imperatorja (Loomba 2009: 10). Vzporedno s kapitalizmom se je oblikoval
sodobni kolonializem. Ta iz osvojenih dežel ni samo prečrpaval dobrin in
bogastva, ampak je tudi prestrukturiral njihova gospodarstva ter z njimi vzpostavil
razmerje. Med koloniziranimi in kolonizatorskimi deželami je vzpostavil
neprekinjen pretok človeških in naravnih virov (Loomba 2009: 3 in 9). Ti odnosi
pa niso bili vzajemni. Ker je bila matična država dominantna, si je kolonijo
gospodarsko, politično ter vojaško podredila in ji vsilila oblast (Južnič 1980: 18).
Ločitvam temeljnih vrst kolonializma na podlagi ozemlja in pojava kapitalizma
lahko dodamo še časovno. Južnič (1980: 17‒18, 21‒22) v delu Kolonializem in
dekolonizacija navaja tri vrste kolonializma in jih poveže s tremi obdobji. Prvo
obdobje se začne z iskanjem poti v Indijo in odkritjem Amerike. Označujejo ga
geografska odkritja na prelomu 15. in 16. stoletja. Za to obdobje je bilo
najpomembnejše obvladovanje pomorskih poti. Izhajalo je iz najbrutalnejšega
odnosa do avtohtonega prebivalstva na zasedenih ozemljih, saj so staroselce
fizično uničili in pripravili prostor za svojo naselitev. To vrsto Južnič poimenuje
neposredni kolonializem. Svojo dominacijo so kolonizatorji dosegali tudi s
posredno obliko odvisnosti. Avtohtonemu prebivalstvu so z uveljavitvijo lastne
ideologije in uničevanjem avtohtone kulture vsilili svoj družbenogospodarski
sistem in jih prisilili k delu. V odnosu do družbenogospodarskih in kulturnih
sistemov pa so ljudstvo obvladovali tudi s pomočjo različnih modalitet in
adaptacij. Drugo obdobje označuje imperialistična faza kapitalizma, ki pomeni
začetek modernega imperializma. Tretje obdobje pa označuje prenehanje
neposredne kolonialne oblasti metropole, ko bivše kolonije prehajajo v režim
politične samouprave in formalne neodvisnosti ter suverenosti. Vendar pa kljub
formalni neodvisnosti obstajajo med njimi številne oblike povezanosti, predvsem
gospodarske. To obliko gospodarske in kulturne dominacije imenujemo
neokolonializem.34
Gre za situacijo, ko v koloniji ostaneta razporeditev
34
Slovar slovenskega knjižnega jezika (1997: 655) definira neokolonializem kot politiko
gospodarsko razvitih držav po drugi svetovni vojni, ki si prizadeva spraviti nerazvite države, zlasti
nekdanje kolonije, v čim večjo odvisnost. Ta opredelitev je utemeljena na evrocentričnem
razlikovanju med Zahodom kot razvitim in koloniziranimi državami kot nerazvitimi. Táko
44
gospodarske moči in investicijska možnost enaki, čeprav politični nadzor
kolonizatorja ni neposreden.
Ta notranja nasprotja so bila ključen vzrok za razkroj in razpad kolonialnega
sistema in s tem začetek procesa dekolonizacije, neodvisnosti kolonij. Neenakost
in neenakopravnost sta v koloniziranih državah vzbujali odpor. Kazal se je v
obliki ljudskih vojn, v katerih so se kolonizirana ljudstva upirala z orožjem
(Južnič 1980: 163‒164). Ta se je razlikoval glede na oblike kolonizacije. Te pa so
pripeljale do raznih oblik dekolonizacije, saj je bil proces sam po sebi
neenakomerno izbojevan (McClintock 2007: 421). Npr. v Indiji se je proces
dekolonizacije začel po drugi svetovni vojni. Leta 1947 je postala Indija formalno
neodvisna država. Toda nekdanja britanska kolonija je bila po uporu razdeljena na
dve državi, in sicer na Indijo in Pakistan, ki so ga zahtevali Muslimani. To je bilo
skladno z britansko namero, da bi obdržali vpliv na državo. V Indiji se je pričela
državljanska vojna, imenovana pasivna rezistenca. Idejni vodja tega odpora je bil
Mohandas Karamčand Gandhi, poznan kot Mahatma Gandhi (Južnič 1980: 165 in
176‒177). Kjer pa je prevladovala temeljitejša naseljenska kolonizacija (npr. v
Alžiriji, Keniji, Zimbabveju in Vietnamu), so se kolonialne sile še z večjo
brutalnostjo oklepale kolonij (McClintock 2007: 421).35
Bivša kolonija je tako
postala formalno neodvisna, torej postkolonialna, toda ekonomsko in kulturno še
vedno odvisna od metropole, zato neokolonialna (Loomba 2009: 13). Natančnejša
opredelitev zahteva svoje podpoglavje, kjer bomo termine podrobneje predstavili
in jih povezali s koncepti iz prejšnjega poglavja.
razlikovanje pa legitimizira kolonizacijo in podrejanje. Slovarska opredelitev termina
neokolonializem je torej politično nekorektna (za razlago in podrobnosti pojma evrocentrizem glej
Stane JUŽNIČ, 1976: Razmišljanje o evropocentrizmu. Teorija in praksa 13/7‒8. 599‒608 in
Samir AMIN, 2009: Evrocentrizem: kritika neke ideologije. Ljubljana: Sophia).
35 Anne McClintock (2007: 421‒422) razlikuje odcepljene naseljenske kolonije glede na njihovo
formalno neodvisnost od metropole in po kontinuiteti nadzora nad osvojeno kolonijo. Trdi, da so
Združene države, Južna Afrika, Avstralija in Nova Zelandija še vedno naseljeniške kolonije, ki so
se odcepile, niso pa se dekolonizirale.
45
6.1 IMPERIALIZEM IN NEOKOLONIALIZEM
Zgodovinsko gledano se je začel imperializem v predkolonialni dobi, v smislu
nadrejene neomejene oblasti cesarja ali imperatorja, v času evropske ekspanzije
15. stoletja. Usmerjen je bil h graditvi imperijev in razširitvi imperialističnih
držav na sosednja ozemlja. Pozneje so pojem imperializma označili kot
neenakopravni odnos med vladajočimi in vladanimi človeškimi skupnostmi
(Južnič 1980: 34).
V zgodnjem 20. stoletju sta Lenin in Kautsky besedi imperializem pripisala nov
pomen in ga povezala z najvišjo fazo razvoja kapitalizma. Lenin36
je pokazal, da
je rast finančnega kapitala in industrije v zahodnih državah privedla do presežka
kapitala, ki pa ga v matični državi zaradi omejenosti delovne sile ni bilo mogoče
dovolj dobičkonosno investirati. Ker pa so kolonije imele delovno silo, z
denarjem pa niso smele razpolagati, je bilo potrebno kapital iz zahodnih držav
preseliti v manj industrializirane dežele in jih tako prisiliti, da ohranjajo rast
matičnih gospodarstev. Ta globalni sistem je Lenin poimenoval imperializem in
ga opredelil kot določeno fazo v razvoju kapitalizma. Ravno ta opredelitev pa je
za mnoge razločevalni kriterij med kolonializmom in imperializmom. V
Leninovem smislu imperializem ni nujno vezan na neposredno kolonialno oblast,
odvisnost je le ekonomska in socialna. Ta položaj nekateri opisujejo z izrazi
neoimperializem ali neokolonializem (Loomba 2009: 11).
Izraza imperializem in neokolonializem osvetlimo še s prostorske perspektive.
Imperializem razumemo kot pojav, ki izvira iz velikih mest, in proces, ki vodi k
dominaciji ter nadzoru. Njegove rezultate oz. dogajanje v kolonijah kot posledico
imperialistične nadvlade pa kot kolonializem ali neokolonializem. V tem smislu
36
Vladimir Ilyich Lenin je svoje delo Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma napisal v času od
januarja do junija leta 1916 v Zürichu (Lenin 1970: 107 in 127). Kritiko imperializma razume kot
»/…/ odnos, ki ga imajo razni družbeni razredi v zvezi s svojo splošno ideologijo do politike
imperializma.« Pri tem je obseg kapitala usmerjen v maloštevilne roke in ustvarja gosto mrežo
odnosov in zvez, ki si podrejajo množico srednjih in malih kapitalistov.
46
je imperialna država metropola, iz katere izhaja vsa oblast, kolonija ali
neokolonija pa prostor, v katerega vdira in ga nadzoruje. Pri tem lahko
imperializem deluje brez formalnih kolonij, kolonializem pa ne (Loomba 2009:
12).
Ta položaj je v svoji knjigi Neokolonializem: Zadnji stadij imperializma (1965)
definiral prvi predsednik neodvisne Gane, Kwame Nkrumah, ki je zapisal: »Bistvo
neokolonializma je v tem, da je država, ki je podrejena neokolonializmu, v teoriji
neodvisna in premore vse zunanje kazalce mednarodne suverenosti. Realno
gledano pa sta njen ekonomski sistem in zato tudi njena politika vodena od zunaj
[…] Posledica neokolonializma je, da se tuji kapital razvitega sveta uporablja za
izkoriščanje in ne za razvoj manj razvitih držav. Investicije v neokolonialnih
razmerah poglabljajo prepad med revnimi in bogatimi državami sveta in ga ne
zmanjšujejo […] Neokolonializem je najslabša oblika imperializma. Tistim, ki ga
prakticirajo, prinese oblast, toda oblast brez odgovornosti; tistim, ki zaradi njega
trpijo, pa prinaša izkoriščanje brez priziva […] neokolonializem – tako kot
kolonializem pred njim – odlaga soočenje z družbenimi vprašanji, s katerimi se bo
razviti sektor sveta moral soočiti, preden se lahko rešimo nevarnosti svetovne
vojne ali globalne revščine […] Tako kot kolonializem je tudi neokolonializem
poskus izvoza družbenih konfliktov razvitega sveta« (Nkrumah 1974: ix‒xii v Jeffs
2007: 463).
Neokolonializem tako ni ponovljena predstava kolonializma (McClintock 2007:
424). Splošno ga lahko označimo kot nadaljevanje kolonialne odvisnosti, toda v
spremenjenih okoliščinah, ko je nekdanja kolonija postala formalno politično
neodvisna, dejansko pa nima možnosti za samostojen razvoj. Tudi neenakosti, ki
jih je povzročil kolonializem, niso odpravljene (Južnič 2002: 316 in Loomba
2009: 13). V tem pomenu zasledimo tudi neustreznost rabe termina
postkolonializem. Na pasti uporabe tega termina opozori Anne McClintock (2007:
425‒426). V razpravi zapiše, da je termin prenagljeno postavljajoč in zamegljujoč
na več načinov. Delni vzrok pripisuje akademski tržnosti tega izraza, saj naj bi
bila beseda postkolonializem prijetnejša in manj tuje zveneča kakor pa študije
47
»tretjega sveta« ter manj obtožujoča kakor pa študije neokolonializma. Meni, da
je uporaba predpone post- simptom globalne krize v ideologijah prihodnosti in je
termin narejen po analogiji s postmodernizmom, poststrukturalizmom.
Ugotavlja tudi, da postane termin še posebno nestabilen, ko ga navežemo na spol
in nacijo. Nobena »postkolonialna« država namreč ni dovolila ženskam in
moškim enakega dostopa do pravic in virov nacionalne države. To se je kazalo na
več področjih. Potrebe postkolonialnih nacij so se večinoma istovetile z moškimi
konflikti, moškimi prizadevanji in moškimi interesi. Tudi reprezentacija
nacionalne oblasti je temeljila na poprej vzpostavljenih oblikah razmerja moči
družbenega spola. Enako je bilo s pravom, ki se je nanašalo na zakonski stan.
Državljanske pravice žensk v nacionalni državi so bile regulirane z zakonskim
odnosom. Pri tem pa je bil politični odnos ženske do nacij potlačen in podrejen
družbenemu odnosu do njenega zakonskega moža (prav tam). V stoletjih se je
predpostavljalo, da so ženske manj inteligentne od moških in si ne zaslužijo enake
stopnje izobrazbe. Iz tega je izhajalo tudi prepričanje, da kakršnega koli znanja, ki
so ga razvile ženske, ne moremo obravnavati resno (Young 2003: 4‒6).
Enako kot ženske so kolonialna in imperialna pravila obravnavala kolonializirane
narode kot inferiorne, nezrele oz. infantilne. Osnova je bilo pojmovanje rase v
razmerju zahod in nezahod v pomenu bela rasa proti nebeli. Bela kultura je bila
pojmovana kot nadrejena, dominantna in nosilka civilizacije. V celotnem obdobju
kolonialne vladavine so se ljudje borili zoper to dominacijo s številnimi oblikami
aktivnega in pasivnega odpora, ki je zahteval veliko življenj in sredstev (Young
2003: 2‒4).
Nezahodni del sveta je pojmovan kot »tretji svet«. Sam izraz je bil prvotno
izumljen za model tretjega razreda v francoski revoluciji. Svet je bil razdeljen po
dveh glavnih političnih sistemih: kapitalizmu in socializmu. Predstavljala sta prvi
48
in drugi svet, vse ostale države so bile neuvrščene ter so bile v preteklosti kolonije
(Young 2003: 15).37
S pojmovanjem izraza »tretji svet« zaključujemo poglavje Kolonializem,
imperializem in neokolonializem ter hkrati uvajamo poglavitno poglavje
diplomskega dela. Na pojmovanju »tretjega sveta« in izkušnjah imperialne
dominacije namreč Frederic Jameson utemeljuje nacionalno alegorijo.
7 PROCESI SPOLNE, RAZREDNE IN NACIONALNE
PREVLADE V NACIONALNIH ALEGORIJAH
SAMORASTNIKI IN VLAK V PAKISTAN
Teoretična izhodišča jezikoslovne in družbene teorije bomo uporabili za kritično
diskurzivno analizo besedil. Pri uresničevanju modela bomo izhajali iz konceptov
moči, neenakosti, spola, nacije ter razreda in njihovo družbeno konstrukcijo
predstavili v okviru delovanja kolonialnih, imperialnih in neokolonialnih
ideologij. Pred analizo umetnostnih besedil ju bomo najprej predstavili in ju
opredelili kot nacionalni alegoriji.
37
Leta 1955 so na konferenci v Bandungu na novo neodvisne države Afrike in Azije, vključujoč
Egipt, Gano, Indijo in Indonezijo, pričele z gibanjem neuvrščenih. Sebe so videle kot neodvisen
blok moči z novim pogledom na politiko, gospodarstvo, ekonomijo in kulturo. Ta dogodek je bil
bistvenega pomena, saj je simbolno skušal ovreči pogled Zahoda na njihovo kulturo in se uprl
imperializmu. Izraz »tretji svet« je tudi splošno pojmovanje za uporniška znanja (Young 2003:
15‒20).
49
7.1 NACIONALNA ALEGORIJA
Slovar slovenskega knjižnega jezika (1997: 9) opredeljuje alegoríjo kot
prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki, prispodobo. Po Kosu (2001: 85) je
alegorija oznaka za posebno zvezo ali razmerje med motivom in temo literarnega
dela. Za podlago ima nek motiv, ki sam po sebi ni zadosten. Zato kaže na globlji
smisel, ta pa se skriva v temi, ki mu je v celoti besedne umetnine dodana ali je
prirejena. Tema, na katero meri alegorični motiv, je zmeraj idejno-racionalna.
Alegorija (lat. allegoria) deluje kot posredovalka sporočil o resnicah, drugačnih od
tiste, ki se na prvi pogled zdi dojemljiva. Praviloma implicira več pojmov:
alegorijo kot retorično figuro in tekstno strategijo, alegorijo kot literarni žanr in
alegorijo kot alegorezo oz. alegorično interpretacijo. Alegorija kot tekstna
strategija izhaja iz treh različnih kulturnih tradicij, in sicer grško-rimske, judovske
in krščanske. Sam izraz je grškega izvora, nastal kot izpeljanka iz glagola
allegorein, sestavljenega iz allos, v pomenu drugi, in agoreuein, ki pomeni
govoriti javno v skupščini ali na trgu (agora) (Kernev Štrajn 2009: 25). Tistega,
kar se zdi posamezniku za skupnost najpomembnejše in najprimernejše, ne pove v
zasebni sferi, ampak javno, toda alegorično. Svoje misli sicer izreka, a jih hkrati
tudi prikriva in s tem deloma ohranja skrivnost. Tako predpona allos (drugi)
pomeni govoriti ali pisati nekaj drugega (Whitman 1987: 263 v Kernev Štrajn
2009: 25‒26).
V drugačnem pomenu opredeli alegorijo Jeffs (2007: 484‒485). Nacionalna
alegorija je oblika zamišljanja nacije, ki je zaznamovana s procesi nadvlade in
podreditve. Na področju kulturne produkcije skuša razrešiti probleme
heterogenosti subjektivnih pozicij, lokalnosti kulture in politike priznavanja.
Glede na različne nacionalistične ideologije priznava različne nacionalne
alegorije: socialistične, liberalne in druge, ki so usmerjene v projekcijo javne
sfere.
50
Nacionalno ideologijo poudarja tudi Frederic Jameson v svojem članku o
književnosti »tretjega sveta«. Oblikovati je skušal teoretično podlago za analizo
nezahodne literature in s tem razširiti literarni kanon (Larkin 2009: 164). Pri tem
je kot osnova polemik znana njegova ideološka delitev sveta. »Prvi svet« je zanj
kapitalistični svet, ki je omejen na Zahod. Ob »drugem«, socialističnem svetu,
uvršča v tretji svet države z izkušnjo kolonializma in imperializma (Jameson
2007: 357‒360 in Bernard 2011: 78). Besedila iz tega sveta uvršča med
nekanonska. Zanje izpostavlja drugačno branje, saj izpostavi navzočnost
drugačnega bralca, ki ga imenuje Drugi (Jameson 2007: 357‒360).38
Ta
konceptualizacija literature »tretjega sveta« pa je za razpravo Književnost tretjega
sveta v času multinacionalnega kapitalizma ključnega pomena. Jameson trdi, »da
so vsa besedila tretjega sveta nujno alegorična na zelo specifičen način: brali naj
bi jih kot nacionalne alegorije, kakor jih imenujem, tudi tedaj, morda lahko rečem
še posebej tedaj, ko se njihove oblike razvijejo iz prevladujočih zahodnjaških
mašinerij reprezentacije, kakršna je roman« (Jameson 2007: 363). Ob tem
razlaga, da celo besedila, ki so dovzetno zasebna, nujno projicirajo politično
razsežnost v obliki nacionalne alegorije: »zgodba o zasebni posameznikovi usodi
je vedno alegorija konfliktnih razmer javne kulture in družbe tretjega sveta« (prav
tam). Ravno zaradi tega povsem drugačnega razmerja političnega do zasebnega so
ta besedila pri prvem branju za nas tako tuja.
Z Jamesonom je polemiziral Aijaz Ahmad.39
Ostro je zavrnil njegovo delitev
sveta. Kakor pravi, Jameson prvi in drugi svet opredeljuje s produkcijskimi
sistemi, medtem ko kategorijo tretjega sveta opredeli z »izkustvom« od zunaj
vnesenih pojavov. Ta klasifikacija svet ideološko deli na ustvarjalce zgodovine in
tiste, ki so zgolj njeni objekti. Poudarja, da se Jamesonova konstruirana opozicija
med kapitalističnim prvim svetom in domnevno nekapitalističnim tretjim svetom
38
Besedilo tretjega sveta je bralcu, vzgojenemu v duhu zahodne literature, odtujeno in mu daje
občutek že prebranega. Med njim in tem tujim besedilom tako občuti navzočnost Drugega bralca.
Zanj je pripoved, ki se nam zdi običajna ali naivna, informativno sveža in družbeno zanimiva,
česar pa z njim ne moremo deliti (Bernard 2011: 78 in Larkin 2009. 166).
39 Ahmad se je rodil v Indiji in piše pesmi v jeziku urdu (Ahmad 2007: 389).
51
empirično ne opira na dejstva. Tezo podkrepi s primerom Indije. Nekdanja
kolonija ima danes vse značilnosti kapitalistične države. Sprašuje se, kam torej
sodi Indija (Ahmad 2007: 389‒390).
Nadalje pokaže, da je teorija treh svetov temeljna ideološka formacija
nacionalizma. Kakor ugotavlja, je samo na tej osnovi mogoče trditi, da so vsa
besedila tretjega sveta nujno nacionalne alegorije. Toda če so vsa besedila tretjega
sveta nujno to ali ono, potem iz tega sledi, da nobeno besedilo iz tega družbenega
prostora, ki ni nacionalna alegorija, ni resnična pripoved. Zato je zanj kategorija
književnost tretjega sveta skupaj z nacionalno alegorijo epistemološko nevzdržna
(Ahmad 2007: 395). Trdi, da prihaja zamisel o književnosti tretjega sveta zgolj z
vidika njene obrobnosti (Larkin 2009: 165).40
Ahmad izpostavi še eno Jamesonovo trditev, ki je bolj natančna in jo lahko
uporabimo pri večjem korpusu besedil. In sicer »/…/ pripovedovanje individualne
zgodbe in zgodbe o posameznikovi izkušnji ultimativno obsega celotno
razčlenjeno pripoved o izkušnji kolektivnosti« (Ahmad 2007: 398). Tako lahko
osebno izkušnjo povežemo s kolektivno izkušnjo skupnosti z razredom, spolom,
kasto, versko skupnostjo, politično stranko, vasjo in s tem uveljavimo manj
radikalno razliko med »prvim« in »tretjim svetom«. Osebna imaginacija pisca se
mora nujno povezati z izkušnjami kolektivnosti. Tako sta Samorastniki in Vlak v
Pakistan alegorizaciji individualne izkušnje (Ahmad 2007: 398‒399) in ju lahko
opredelimo kot nacionalni alegoriji. S to opredelitvijo prehajamo iz teoretičnega
dela na praktični del diplomskega dela.
40
Hillenbrand ugotavlja, da se številni kritiki še vedno upirajo na Jamesonovo pojmovanje besedil
tretjega sveta. Poda primer kitajske in tajvanske literature (za podrobnosti glej Hillenbrand 2006:
635‒640 in Bernard 2011: 81).
52
7.2 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA SAMORASTNIKOV
V literarnem delu Samorastniki41
Prežihov Voranc ‒ Lovro Kuhar z nacionalno
alegorijo na ravneh leksike in slovničnih struktur izraža kritiko razredne, spolne in
nacionalne politike. S kritično diskurzivno analizo so izpostavljene
komplementarne ideologije in neenakosti na področju spola, razreda ter nacije, s
tem pa podrejena razmerja med socialnimi skupinami, neenakopravni odnosi
moči, družbene stratifikacije in umetno ustvarjene središčne ter marginalne
družbene pozicije. Te se na jezikovni ravni kažejo z rabo glagolskih dogodkov,
slovničnih metafor in posamostaljenj, metafor, glagolskega naklona ter ideološko
naravnanimi besedami, in z rabo anafor, epitetonov, anadiploz ter retoričnih
vprašanj. Kritična diskurzivna analiza besedila se tako osredinja na pojmovanje
naroda, na strukturne moči glede na razredno pripadnost in strukturne moči glede
na spol. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da teh kategorij ne moremo v celoti
obravnavati ločeno, saj so vzajemno povezane, medsebojno prepletene in sočasne.
41
Literarno delo Samorastniki Prežihovega Voranca je prvič izšlo leta 1937 v reviji Sodobnosti, v
knjižni obliki pa skupaj še s sedmimi novelami in črticami tri leta kasneje. Novelo je avtor pisal v
času, ko je bil izpuščen iz dunajskega zapora in konec avgusta leta 1937 šel v Pariz. Tam se je
posvečal partijskemu delu in sodeloval z jugoslovansko komunistično partijo, katere vodstvo je
prevzel Josip Broz Tito. Slednje je pomembno z vidika nastanka dela. Po sesutju newyorške borze
leta 1929 se je začela svetovna gospodarska kriza, ki je prizadela predvsem kmetijstvo. Posledica
je bila uvajanje diktatur in vzpon fašistične ter nacistične stranke. Sledila so nasprotja med
velesilami in njihov boj za interesne sfere. Vse to pa je vplivalo na položaj Slovencev. Po
izgubljenem koroškem plebiscitu in rapalski pogodbi je tretjina Slovencev ostala zunaj matične
domovine in bila žrtev raznarodovalne politike sosednjih držav. V Jugoslaviji se je vršil
velikosrbski pritisk, ki je s teorijo o enem jugoslovanskem narodu Slovencem odrekal nacionalno
samobitnost. Te razmere so bile upodobljene v književnih delih (Koler 2000: 51‒52). Slovensko
slovstvo se je razvijalo v smeri socialnega in političnega boja za korist izkoriščanih razredov,
delavcev in kmečkih proletarcev. V obdobju socialnega realizma, kamor so umeščeni tudi
Samorastnikih, je tako v ospredju človek kot pripadnik določenega razreda, ki z razrednim bojem
teži k osvoboditvi. V tej luči je za literarna dela značilna moralna in socialna tendenčna obravnava
razrednih konfliktov in iskanje pozitivnega junaka med delovnimi ljudmi, med kmeti in proletarci
(Kos 1995: 283).
53
7.2.1 Pojmovanje naroda
V besedilu je narod pojmovan kot dolgotrajna institucija, ki zajema več generacij.
Z metaforo star rod je poudarjen ključni vidik nacij, vzpostavljanje vezi med
generacijami:
»Na Karnicah je živel star rod in že od nekdaj je bila tu bogatija doma.«
(Voranc 2000: 8)
Generacije med seboj povezujejo kolektivna čustva in kolektivni spomini, lahko
pa tudi ideologija. Pripadnikom in pripadnicam določene družbene skupine je
namreč skupen sistem mentalnih reprezentacij in procesov, ki tvori podlago za
družbene reprezentacije ter spoznanja članov in članic skupine. Elemente
povezovanja tvorec izpostavi z uporabo retoričnega vprašanja in metaforiziranima
besedama prah in kri. Z njima kaže na kolektivno identiteto, temelj človekove
družbenosti:
»Ali nisi iz prahu, ki ga že stoletja nosi veter okrog Karnic, ali ne čuješ v sebi
krvi, ki je tekla v naš rod po nevidnih žlebovih iz osrčja samega Obirja? Ne
vidiš tega, ne čutiš tega! Joj meni, joj Karnicam! ..."« (Voranc 2000: 31)
Kovačev (1996: 54) ugotavlja, da ta kolektivna identiteta določa pripadnost
skupini in utrjuje prepričanje o trajanju in zgodovinski kontinuiteti skupine.
Pomen te pripadnosti pa v besedilu tvorec poudari z vzklikom Joj meni, joj
Karnicam! Izraženo Karničnikovo čustvovanje tako opozarja na trajanje skupine
in zavezanost njenih članov skupini. Kot element povezovanja pa izpostavi še
skupni jezik, slovenski jezik:
»Vidno zadovoljstvo ji je tudi šinilo čez razorano lice, ko je čula, da govoriva
slovenski /…/« (Voranc 2000: 7)
54
Z uporabo duševnega glagolskega dogodka, kjer pojav, slovenski jezik, vpliva na
zavedajočega se udeleženca, starko, je izražena povezanost na osnovi jezika. Ta
učinek producira koncept strukture forme-nacije. Nacija kot povezovalna
skupnost, ki lahko vse druge skupnosti nadomesti, namreč ustvarja nacionalne,
sekundarne identitete. Zanjo so potrebne primarne (razredne, jezikovne, verske,
družinske) identitete, ki pa so preko ideoloških aparatov države oblikovane in
dekonstruirane. Tako je pri oblikovanju slovenske nacionalne identitete, kakor
ugotavlja Vezovnik (2007: 472), prevladala ideološka perspektiva. Kot ogrožajoče
za narod je videla izgubo kmetske zakoreninjenosti in proletarizacijo, ki je
posledica kapitalizma. To je v besedilu izpostavljeno z metaforo kmečka kuga:
»Karniška huba je bila med prvimi, če ne prva, ki je v teh krajih postala žrtev
tako imenovane 'kmečke kuge', bolezni, ki je v drugi polovici preteklega
stoletja uničila po Karavankah na stotine kmečkih posestev.« (Voranc 2000:
5‒6)
in
"Vsaka kmetija, ki jo je svoj čas požrla 'kmečka kuga', ki je prišla iz kmečkih
v gosposke roke, ima svojo posebno storijo." (Voranc 2000: 6)
Voranc je z metaforo karniška huba pokazal še na stanje Slovenstva na
Koroškem, to je prodajo kmetij. Kmečka kuga je tako pojav, ko so večino gorskih
posestev na Koroškem kupili tujci; pisatelj jih poimenuje z besedo gospodje.
Metafora bolezen druge polovice 19. stol. pa pokaže na vzrok uničenja kmečkih
posestev, tj. kapitalizem, ki zmeraj znova poraja gospodarske krize (roman
izpostavlja posledice gospodarske krize po zlomu newyorške borze l. 1929).42
Kapitalistični ekonomsko-politični sistem pa je neposredno povezan z
imperialistično ideologijo, ki temelji na gospodarskem izkoriščanju, političnem
42
V času prve svetovne vojne sta znanost in tehnologija močno napredovali. Prišlo je do razmaha
proizvodnje in povezovanje gospodarskih panog v velike sisteme, koncentracijo kapitala in z njim
povezan monopolizem, kar pa je leta 1920‒1923 povzročilo gospodarsko krizo. Posledice kriz pa
so vplivale na kmetijstvo in na nestabilne družbene ter politične razmere. Zato je postal boj za
kolonije, tržišča in svetovne komunikacije vse ostrejši. Ob liberalno-tržnem gospodarstvu sta se
razvila še fašistični in socialistični tip (Repe 1998: 46‒53).
55
zatiranju in osvajanju. Rezultat te imperialistične nadvlade, kolonializma, pa
posledično pomeni njeno širitev. Na to kapitalistično ekspanzijsko politiko, kjer
so neposredno poimenovani Nemci v vlogi kolonizatorjev, Voranc pokaže z
glagolom so hodili in krajevnim prislovom tod okrog:
»/…/ kajti tujci, berači in turisti, ki so hodili tod okrog kot gospodje, so bili
skoraj izključno le Nemci.« (Voranc 2000: 7)
Kot posledico take družbene ureditve pa izpostavi z ideološko naravnanim
poimenovanjem Karnitschnigg ponemčevanje Slovencev na Koroškem po
koroškem plebiscitu:43
»Ostalo je dvoje otrok, ki sta se zgubila nekje v Celovcu; pravijo, da se tam
še zasledi karniško ime, toda ti potomci se pišejo zdaj: Karnitschnigg.«
(Voranc 2000: 48‒49)
To je ob soočanju z različnimi boji in družbenimi spremembami skozi zgodovino
vplivalo na oblikovanje slovenske nacionalne zavesti. V njej je izpostavljena
majhnost naroda, njegova marginalnost in nenehen proces podrejanja ali
subjekcije, ki pa je preprečeval nacionalno subjektivizacijo (Vezovnik 2007: 473).
Pasivno sprejemanje podrejanja pa je v besedilu izpostavljeno z udeležensko
vlogo doživljalca v funkciji osebka (Hudabivke). V tem duševnem glagolskem
dogodku dejanja duševne povzročitve označujejo glagoli je prenašala, je dolžna,
je mislila in ni upala, ki izražajo neaktivnost:
43
Koroški plebiscit naj bi odločil, ali se bo Koroška priključila Avstriji ali Državi SHS. Toda
nemška propaganda je bila močnejša, saj je poudarjala nedemokratične razmere v Kraljevini SHS
ter uporabljala metode izsiljevanja in podkupovanja. Po plebiscitu 10. 10. 1920 je bila tako
Koroška priključena k Avstriji, ki pa je kljub obljubam še naprej vršila nemško raznarodovalno
dejavnost (Repe 1998: 76‒90).
56
»Hudabivka pa, ki je dotlej zaničevanje svojega lastnega rodu z junaško
vdanostjo prenašala, ker je mislila, da je to dolžna starim postavam in si ni
upala nastopiti proti mogočnemu Karničniku, se je zdaj znašla, kakor bi se
oprostila težke omotice.« (Voranc 2000: 21)
Pasivnost, na katero kaže še posamostaljenje zaničevanje lastnega rodu, pa je
učinkovito sredstvo za vzdrževanje vzpostavljenega sistema. Tvorec se tukaj
opredeljuje do imperialistične ideologije in neenakopravnega odnosa med
vladajočimi in vladanimi skupinami prebivalstva. Poudarja upor podrejenih zoper
imperialno oblast in kapitalizem, kar pa lahko dosežejo le z združevanjem. To
temeljno tendenco socialnega realizma izpostavljajo v materialnem glagolskem
dogodku pridevnik združeni in samostalnika enakovrednost in pravice, ki kot
udeleženske vloge v funkciji predmeta označujejo posledico vzročne strukture
dejanja, ki ga izraža glagol priboriti si:
»Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let
vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo
enakovrednost, svoje pravice ...« (Voranc 2000: 46)
Voranc to povezovanje poudari še z izrazi količine: s števniki in samostalniškimi
izrazi količine (po meni vas je devet … sto … desetkrat toliko in devet ter četrti
rod), ki jih niza s stopnjevanjem:
»Najprej jih je bilo devet, danes pa rase že četrti rod, kmalu bo peti na vrsti,
cela vojska, ki oblega, spodjeda, zasega Karnice ...« (Voranc 2000: 49)
S primero vojska, ki oblega, spodjeda, zasega Karnice pa izpostavlja združen boj
proti (nemškemu) kolonizatorju. Izražena je socialna revolucionarnost, saj »/…/
manjši narodi se morajo upreti svojemu najhujšemu sovražniku ‒ kapitalizmu
/…/« (Koler 2000: 65‒66). Z bojem proti krivici podrejeni pridobijo moralno moč,
s tem pa bodo pridobili tudi družbeno. »In iz te moralne moči izhaja tudi njihova
57
zavezanost slovenstvu /…/« (Koler 2000: 66). Na to kažejo besede samozavest,
enakovrednost, odpor in moč z ekspresivno vrednostjo:
»Prevzelo jo je doslej nepoznano čustvo samozavesti, enakovrednosti, in to
čustvo jo je navdalo s hladnim, zvišenim prezirom /…/ prebujalo jo je k doslej
nepoznani samozavesti, k odporu, k moči /…/« (Voranc 2000: 39)
Na izraženo revolucionarno misel pa kaže Voranc še z velelnim glagolskim
naklonom, kjer z glagoli ne dajte se teptati, ne prenašajte in ne prizadevajte,
izraža poziv k razrednemu uporu:
»Ne dajte se teptati od drugih, ne prenašajte ponižno krivic, ali tudi vi ne
prizadevajte nikomur, nobenemu bližnjemu kakih krivic.« (Voranc 2000: 46)
Zahtevanje je namreč način za uravnavanje vedenja drugih, s katerim tisti na
višjih pozicijah uveljavljajo lastne interese. Te neenake družbene pozicije oz.
umetno vzpostavljanje podrejenih pozicij z nasiljem kaže glagolska zveza Ne
dajte se teptati. Tako so izbrani glagoli semantično zaznamovani, saj izražajo
zahtevo po nesprejemanju podrejene vloge. Hkrati pa spodbujajo razredno zavest
in posledično upor proti kapitalizmu, s tem pa boj za narodno neodvisnost. To
vero v narodno avtonomijo pisatelj izrazi z odnosno vrednostjo elementov
besedila, katere nosilec je zaimek vaš:
»Zato ste pa povsod doma. Ker niso Karnice vaše, je vaša vsa Podjuna, so
vaše vse gore, vse globače, vse skale in vaša so polja, ki jih zdaj prekopavate
s svojimi rokami …« (Voranc 2000: 45)
Boj za avtonomijo pa pomeni boj proti imperialističnim silam. Po prvi svetovni
vojni se je namreč v Parizu (18. 1. 1919) začela mirovna konferenca, kjer so
države članic zmagovite antantne koalicije (ZDA, Velika Britanija, Francija in
Italija) postavile temelje ureditve sveta in obljubile narodne avtonomije. Potrdile
so razpad habsburškega imperija in ustanovitev Češkoslovaške, Poljske,
58
Madžarske in Kraljevine SHS. Povojne razmejitve pa so odprle še vprašanje
manjšin, saj je določanje novih evropskih mej povzročilo, da so bili nekateri
narodi razdeljeni med več držav. Tako so bili Slovenci po podpisu mirovne
pogodbe leta 1920 razdeljeni na Državo SHS, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Te
države so obstoj slovenskih manjšin zanikale in jim niso dopuščale enakih
možnosti za nacionalni razvoj. Slovenci so bili izpostavljeni germanizaciji,
madžarizaciji in italijanizaciji ter fašističnemu nasilju (Repe 1998: 7‒12 in
74‒90). Ta dominacija in nadzor pa sta posledica neenakopravnega odnosa med
imperialnimi vladajočimi in vladanimi človeškimi skupnostmi. Tako Voranc s
parafraziranjem izpostavlja upor slovenskega naroda proti imperatorjem, s tem pa
boj za nacionalno avtonomijo:
»Ali ni to dih in stok stoterih, tisočerih Hudabivnikov, molitev in kletev,
prisega in bojna napoved vseh tistih, ki iščejo vsak svoje lastne Karnice? ...
Da, to je bojni klic črnih kovačnic, prečnih jam, ožganih razgonov, stisnjenih
zar, zapuščenih globač in kopišč ... to je bojni klic zavrženega, prekletega
rodu ... « (Voranc 2000: 50)
Taka oblika zamišljanja nacije, ki je zaznamovana s procesi nadvlade in
podreditve, pa besedilo opredeljuje kot nacionalno alegorijo. Pisatelj pa z
metaforo bojni klic zavrženega rodu izrazi še boj izkoriščanega razreda proti
vladajočemu razredu, na kar se bomo osredinili v nadaljevanju.
7.2.2 Strukture moči glede na razred
Predstave o podrejenosti in neenakopravnosti tvorijo podlago za družbene
reprezentacije in spoznanja. Skupne so pripadnikom in pripadnicam določene
družbene skupine ter odražajo strukturo in odnose družbene moči. Tako se na
osnovi arbitrarnega kriterija ‒ spola, razreda ali nacije ‒ ena družbena skupina
postavi kot dominantna. Te predstave o podrejenosti in neenakopravnosti pa se
realizirajo s človeškimi odnosi in diskurzivnimi praksami. Oblikujejo se diskurzi,
s katerimi se izraža in ohranja hierarhizacija skupnosti, ustvarjena glede na spol,
59
razred in nacijo. Te politične kategorije pa so druga z drugo prežete, zato jih bomo
kot take tudi analizirali.
Z umetno ustvarjenimi središčnimi in marginalnimi družbenimi pozicijami se
torej prikriva in upravičuje družbena neenakost. Določajo jo dejavnik ugleda, ki je
povezan z družbenim položajem; dejavnik premoženja v pomenu materialne
lastnine; in dejavnik moči, ki se nanaša na stopnjo, do katere lahko posamezniki
vsilijo svojo voljo drugim. Na tej osnovi se oblikuje razredna stratifikacija, kjer
vladajoči družbeni razred ‒ boržuazija izkorišča in zatira podrejeni razred. V
besedilu je razmerje dominance/podreditve izraženo med gruntarji Karničniki,
predstavniki vladajočega razreda, in podrejenimi bajtarji Hudabivniki. Moč, ki je
rezultat teh neenakih družbenih razmerij, pa si vladajoči pridobijo s pomočjo
prisile, avtoritete ali s statusom v družbi. Tvorec te družbene odnose med
udeleženci izpostavi s poimenovanjem kmet Karničnik:
»Vrh tega slemena, Karnic, je v prejšnjih časih živel kmet Karničnik. Rekli so
mu tudi Kresnik, in sicer zategadelj, ker so Karničniki imeli pravico in
dolžnost o kresu na Obirju kresove žgati.« (Voranc 2000: 5)
Kmet je poimenovanje, ki osebo locira na podeželje in izraža njegov družbeni
status. Posameznik si ga lahko pridobi, lahko pa mu ga dodeli družba. Odvisen je
namreč od posameznikovih izkušenj in njegovega premoženja. V besedilu je
posedovanje materialne lastnine izpostavljeno s posamostaljenji pravica in
dolžnost, ki se izražata z modalnima glagoloma lahko in morati. Na nasprotje
statusov in pozicij moči pa Voranc opozori s sinonimom siromak in ubogi človek,
ki izraža status reveža, in z uporabo besede revščina kot izrazom vrednotenja:
»Še dandanašnji je huda biti siromak; takrat pa, v starih časih, ko ni imel
ubogi človek sploh nobene pravice, je bila revščina še hujša in sramotnejša.«
(Voranc 2000: 9)
60
Tako s stopnjevanjem kot medosebno prvino (revščina še hujša in sramotnejša)
poudarja status človeka, ki je brez pravic in s tem nepravično družbeno ureditev.
Prevladujoči položaj zaradi lastnine, ugleda in moči pa izpostavi z izrazom
vrednotenja ubogi ljudje. Pri tem podrejenih ne opisuje, ampak jih kategorizira
glede na njihov status z vidika koristi za nadrejene:
»Ubogi ljudje se niso mogli vzeti, da ne bi zarod padel na breme sosesk.«
(Voranc 2000: 38)
Z zanikanjem modalnega glagola moči pa izpostavlja kapitalistično ureditev
družbe, kjer nižji družbeni razred, proletariat, služi dominantnemu. Izkoriščanje
pa je osnova za razredne stratifikacije, ki jih ustvarjajo razredna nasprotja. Nanje
pisatelj pokaže z glagoloma dvigniti pesti in zakričati, ki izražata duševno reakcijo
doživljalke na pojav izgon iz hiše:
»Obrnila se je proti hiši, iz katere sta bili pravkar vrženi, dvignila obe pesti v
zrak in zakričala: "Prekleti hudiči ... otrok bo pa le Karničnikov."« (Prežihov
Voranc 2000: 21)
V duševnem glagolskem dogodku pa sporočilo doživljalke z ekspresivno besedno
zvezo prekleti hudiči kaže na doživljanje eksploatacije s strani višjega družbenega
razreda, na to, kako se višji razred izkoriščevalsko zajeda v vse pore življenja
proletariata. Višji razred pa si lahko višjo pozicijo moči zagotovi z manipulacijo,
prepričevanjem ali nasiljem. Kot sredstvo podreditve pa uporabljajo tudi
ustrahovanje, ki je v besedilu izraženo z besedno zvezo karniškemu zajedanju:
»/…/ v bližini si je zaradi zamere na Karnicah nihče ni upal vzeti v službo,
njej pa je bila ta oddaljenost prav dobrodošla, ker se je izognila karniškemu
zajedanju in hudim jezikom.« (Voranc 2000: 23)
Ob ustrahovanju pa tvorec z metaforo hudi jeziki opozarja še na ogovarjanje. Da
je to učinkovito sredstvo za nadzorovanje in reguliranje vedenja podrejenih,
61
pokaže z glagolom ni upal vzeti v službo. S tem pa je posredno izražena
Karničnikova višja pozicija moči. Z geminacijo daleč po koroški deželi, vsaj tako
daleč pa izrazi njegov ugled in vplivnost ter pokaže na sprejemanje njegove
nadvlade. Legitimiranje te neenakosti poudari še z navezovalnikom zaradi tega:
»Od tistih časov menda so imeli Karničniki pravico žgati kres na Obirju.
Zaradi tega so bili znani daleč po koroški deželi, vsaj tako daleč, kolikor so
se videle Karnice.« (Voranc 2000: 8)
Moč in dominanco pisatelj izrazi s prispodobo železna gospodarjeva pest in
slovnično metaforo sodni glas,44
kjer je glagolski dogodek (soditi) uresničen kot
pridevnik (glas sodi > sodni glas):
»Toda Karničnikov sodni glas je nadaljeval: "Povesmo in večno sramoto."
"Povesmo in sramoto!" "Povesmo in sramoto, to pokoro sem ji namenil.
Pokora mora biti, da se zadosti časti hiše, ki jo je nesrečna Meta oskrunila."«
(Voranc 2000: 11‒12)
in
»Takrat se je je dotaknila železna gospodarjeva pest.« (Voranc 2000: 15)
S slovnično metaforo izpostavi udeleženčevo družbeno funkcijo sodnika in
razsojevalca, s tem pa opozori na neenaka družbena razmerja. Semantična vsebina
glagola namreč kaže na legitimizacijo imperialne premoči vladajočega razreda. Ta
pa je vrednoten z vidika podrejenega družbenega razreda, kar kaže ekspresivno
poimenovanje okrutni gospodar:
44
Slovnična metafora je kategorija sistemsko-funkcijske slovnice. Gre za zaznamovane, netipične
odnose med pomenom in izrazom, ki jih Halliday ponazarja z analogijo s tradicionalno metaforo.
Od nje se razlikuje v prenosu pomena, saj ne gre za prenos od dobesednega k prenesenemu
pomenu, ampak za prenos med različnimi slovničnimi kategorijami. Pri tem sta metaforični in
skladni izraz pomensko med seboj sistematično povezana (Plemenitaš 2007: 34‒37).
62
»/…/ da jih je okrutni gospodar mogel pod zapestjem privezati na les, da sta
se navzgor obrnjeni, tesno stisnjeni dlani zaokrožili v majhno skledico.«
(Voranc 2000: 15)
S poimenovanjem je izražena pozicija, v katero je postavljen izkoriščani razred. V
razredni družbi namreč obstajata dve glavni družbeni skupini, kjer vladajoči
razred izkorišča ter zatira podrejenega. Moč vladajočih izhaja iz njihovega
lastništva in nadzora nad proizvajalnimi sredstvi, kar pa omogoča ustvarjanje
sredstev za podrejanje tistih, ki so iz prilaščanja presežkov izključeni. Glede na
zasebno lastnino, ki je vir družbene delitve na razrede in temeljna lastnost odnosa
med razredi, so pozicije moči v družbi različne. V takih interakcijah pa se
dominantnost vladajočih izraža na vseh področjih družbenega življenja. Na
razredno podrejenost in nižjo pozicijo moči pa v besedilu kažejo izrazi
vrednotenja revščina, neznatnost in nevrednost:
»Toda to, kar je doživljala zdaj, ko je na eni strani z materjo vred občutila
svojo revščino, svojo neznatnost in nevrednost, na drugi strani pa neizprosno
trdoto svojih rednikov in njih dušeče sovraštvo ...« (Voranc 2000: 15‒16)
Moč vladajočega razreda je tako lahko prisvojena s statusom v družbi, ki je
odvisen od premoženja. Da pa je lahko pridobljena s pomočjo prisile, pokaže
Voranc z glagolsko zvezo s silo tiščati:
»Karničnik je pazljivo nalagal kosme svežega prediva na tleče prgišče, z
drugo roko pa je z vso silo tiščal prevezano Metino zapestje k psici, da bi se
mučenica ne mogla ganiti; pri tem mu je zvijala ustnice besna zloba, ki je
izdajala strastno uteho njegovega notranjega sovraštva.« (Voranc 2000: 17)
Pisatelj v materialnem glagolskem dogodku z udeleženskima vlogama vršilca
dejanja (Karničnik) in koristnika (Meto), izraženega s svojilnim pridevnikom
Metino zapestje, označi uporabo nasilja kot sredstvo pridobitve vplivnosti in moči.
Hkrati pa z izbiro besednih zvez besna zloba in notranje sovraštvo z ekspresivno
63
vrednostjo izraža vrednotenje elementov prevlade, ki so v besedilu pojmovani kot
negativni. Doseganje prevlade z nasiljem, ki ga vladajoči uporabljajo za izpolnitev
lastnih ciljev, je izraženo še z vrednotenjskim izrazom do nezavesti v glagolski
zvezi do nezavesti pretepel:
»Stari Karničnik je v svoji prvi jezi spet do nezavesti pretepel Ožbeja, nakar
je ta za nekaj dni zginil od hiše.« (Voranc 2000: 23)
Moč pa se lahko pridobi tudi z avtoriteto. V besedilu je izražena z odnosno
modalnostjo, z uporabo modalnega glagola smeti:
»Pokora z žganjem prediva na rokah je bila starodavna pravica svobodnih
kmetov, ki so smeli z njo kaznovati svoje posle za prešuštvo, za krajo, za
nepokorščino, za lenobo in za druge grehe« (Voranc 2000: 16)
Pisatelj je z besedno zvezo starodavna pravica opozoril na delujočo
imperialistično ideologijo, ki zagotavlja nadvlado dominantnih skupin z vrsto
institucij. Vladajoče ideje so namreč podkrepljene z zakoni, ki jih pišejo vladajoči.
Ti pa z institucijami pripravijo subjekte za sprejem idej. V besedilu tvorec
izpostavi status kmeta in njegovo moč kaznovanja in s tem opozori na njegovo
višjo pozicijo. Z glagolsko besedno zvezo smeti kaznovati s semantično vsebino
glagola kaže na legitimizacijo obstoječih odnosov moči. V duševnem glagolskem
dogodku, ki ga izražajo semantične vsebine glagolskih zvez vedela je, mora
sprejeti in mora zmagati, z udeleženskima vlogama doživljalke (Mete) in pojava,
izraženega s samostalnikom trpljenje, izrazi legitimiranje podrejenega položaja.
Tako pojav vpliva na doživljalko, da podrejen položaj sprejme:
»Vedela je, da mora sprejeti trpljenje kot neizogibni boj proti krivici in da
mora v tem, čeprav neenakem boju, tudi zmagati.« (Voranc 2000: 16)
Z besedno zvezo neenaki boj pokaže na neenako družbeno razmerje. Pridevniško
določilo neenaki namreč predpostavlja neenake položaje, s tem pa razredno
64
stratifikacijo. Tako z izbiro besed izpostavlja konsenz razmerij oblasti in
porazdelitve družbene moči. Konsenz pa je lahko dosežen tudi z manipulacijo, kar
je v besedilu izraženo z nagovori vidiš, Meta; sama veš in odpovej se:
»''Vidiš, Meta,'' ji je zlepa prigovarjal graščinski gospod. ''Sama veš, da ta
zveza nima nobenih koristi zate. Karničnikovi hiši in tebi sami je v največjo
sramoto, vsej soseski pa v pohujšanje. Odpovej se tej ljubezni pred nami,
pred Bogom in pred človeškimi postavami. Tako bo najbolje zate.''« (Voranc
2000: 24)
Z uporabo velelnega glagolskega naklona pisatelj izrazi prepričevanje, sklicevanje
na avtoriteto skupine, na Boga in zakone kot način za uravnavanje vedenja drugih.
S temi sredstvi podreditve se kaže nadzor vladajočega razreda in njihovo
omejevanje delovanja podrejene skupine. Vladajoči razred namreč z elementi
represije oblikuje pozicije drugih družbenih skupin in po njih deluje. Na
uravnavanje vedenja z ukazom kot najstrožjo zahtevo kažejo še anadiploza nikoli
dovolil … Nikoli in naklonske zveze ne smeš si misliti, ne smeš upati, ne bo
dovolil ter ni dovoljeno, moraš izbiti. Z njimi je izražena moč vladajočega razreda,
ki določa delovanje in pozicioniranje predstavnikov in predstavnic izkoriščanega
razreda:
»Graščinski gospod pa je nadaljeval: "Ne smeš si namreč misliti, da bi se
kdaj koli mogla poročiti s karniškim sinom, najmanj pa smeš upati, da bi kdaj
postala Karničnica. Oče Karničnik ne bo tega nikoli dovolil ..." "Nikoli".«
(Voranc 2000: 24)
in
»Ravno to ni dovoljeno in si moraš izbiti iz glave. Zakaj si nalagaš težavo na
mlado glavo, ko ne more biti kruha iz te moke?« (Voranc 2000: 24)
Pomen glagolov kaže na ohranjanje moči dominantnih s poudarjanjem razredne
določenosti. Voranc z ekspresivno modalnostjo, ki jo izražata modalna glagola
dovoliti in morati, izpostavi vladajoči razred kot določevalec usode posameznic in
65
posameznikov. Z zakoni jim onemogočajo vstop v višji družbeni razred.
Onemogočen prehod med razredi pa je v patriarhalni družbeni strukturi v tesni
zvezi s spolno neenakostjo. Hierarhizacija po spolu je namreč medsebojno
prepletena z razredno hierarhizacijo. Ženskam so zaradi spola odvzete formalno-
pravne pravice, saj struktura družbe temelji na moški dominaciji. Tako tvorec z
glagolsko zvezo mogla poročiti izpostavlja vlogo žensk, določeno s poroko z
moškim. S tem pa opozori na nezmožnost njihove subjektivizacije. Preplet spolne
in družbene nadvlade se kaže tudi z uporabo slabšalnice pankrtnica in zveze
premisli, kaj govoriš. Ta zveza je namreč uporabljena v funkciji svarila kot
zahteve po resničnem premisleku v pomenu »ne drzni si tako govoriti«:
»Graščinski gospod je zarjul: "Premisli, pankrtnica, kaj govoriš! Če se temu
pohujšanju ne moreš odpovedati zlepa, se mu boš pa zgrda. Lahko te
izženemo, lahko te zapremo, lahko te damo tudi na natezalnico, da boš za vse
večne čase pomnila. Ali se odpoveš ali ne?" "Temu, kar ni moje, se odpovem,
temu pa, kar je moje, se ne odpovem ..."« (Voranc 2000: 25)
S paralekso Temu, kar ni moje, se odpovem, temu pa, kar je moje, se ne odpovem
pisatelj izrazi tako razredno kakor tudi spolno pravičnostno zahtevo. Kajti z
ustrahovanjem, ki ga nakazuje pogojni naklon, in geminacijo modalnega glagola
lahko predstavniki oblasti izsilijo podreditev. Te prakse pa legitimizirajo
obstoječe odnose moči, s tem pa nasilje kot kaznovanje, tepež, bičanje in izgon.
To podpirajo institucije, ki so naklonjene vladajočemu razredu. V besedilu sta
izpostavljeni dve: institucija prava (graščina) in Cerkev (duhovnik). Prvo tvorec
izpostavlja s primero kakor dva sodnika, kjer je poimenovanje sodnik v funkciji
izvršitelja oblasti in pravnega zastopnika družbe:
»Karničnika sta sprejela mater kakor dva sodnika: "Poglejte, Hudabivka,
kakšno sramoto ste nam rodili? ..."« (Voranc 2000: 10)
Z nagovorom Poglejte, Hudabivka je izpostavljen odnos dominantnega razreda do
podrejenega, saj vladajoči z vikanjem ne izraža spoštovanja, ampak je sredstvo
66
ironije. Izražen je torej odnos med vladajočim razredom v okviru institucije prava
in podrejenimi. Interese meščanstva izpolnjujeta še graščina in srenja, instituciji
izvršilne posvetne oblasti, ki ju pisatelj neposredno poimenuje:
»Na graščini v Dobrli vesi bom poskrbel, da Meta ne bo dobila v bližini
službe ‒ Hudabivniki pa ne kajže."« (Voranc 2000: 11)
in
»Izposloval je pri srenji, da je Ožbeju prepovedala ženitev z Meto. Tisti čas
so srenje še imele pravico dovoljevati ali prepovedovati ženitve.« (Voranc
2000: 38)
Voranc izpostavi institucionalno moč vladajočih, ki zunajzakonske zveze ne
legitimirajo, spolne odnose v njej pa prepovedujejo. Pri tem z besedno zvezo
ženitev z Meto izpostavi, da je predmet obsojanja in zaničevanja ženska.
Stopnjevitost in neposrednost zaničevanja pa je premosorazmerna z družbenim
razredom, ki mu ženska pripada. Ta način delovanja ideološke interpretacije
individuuma pa onemogoča njihovo transformacijo v subjekte. Institucijo
skupnosti kot ideološkega aparata izpostavi še s skupino deklet. Poimenuje jih z
ekspresivno besedno zvezo pobesnele zasledovalke, ki imajo kot kulturne
proizvajalke nacije moč vplivati na dejanja drugih deklet:
»Lesa je bila kakih dvajset korakov oddaljena; dekle se je z zavezanimi očmi
slepo zaneslo na mater in tako sta bežali, kar sta mogli, pred zasledujočimi,
že čisto pobesnelimi zasledovalkami, ki so neprestano udrihale s šibami po
njeni goloti in sikale: "Kuzla, kuzlasta ... na ... cundra prekleta ..."« (Voranc
2000: 20)
Uporaba blizuzvočnih likovnih zvez in tropičje prikazuje zaznamovanost
identitete z negativno oznako. Dodelitev družbeno nesprejemljive vloge pa ima za
posledico izključitev iz skupine, kar izraža glagolska zveza za zmeraj izgnana:
67
»Zdaj se je začel drugi del Metine pokore ‒ očitna sramota pred družino, iz
katere je bila za zmeraj izgnana.« (Voranc 2000: 19)
Izgon je družbeno sprejemljiva posledica nepokorščine, ki so ga vladajoči dosegli
s konsenzom. Za izpolnjevanje lastnih ciljev je namreč potreben nadzor nad
podrejenimi. Da je postal tak nadzor legitimen, so svoje ideje podkrepili z zakoni
ter vzročno posledično ideologijo kršitev in posledic. Kajti kazen je močan
psihološki dejavnik, ki ima učinke na človekovo vedenje. Izražene neenake
odnose moči ob pravni instituciji ohranja tudi cerkvena, kar pisatelj izpostavi z
uporabo besede botri. Institucija namreč deluje v skladu z interesi dominantnih in
pripravlja subjekte na sprejem neenakih odnosov moči in nadvlade. Z ideologijo
vpliva na mišljenje podrejenih in jim zakriva njihov resnični položaj. Tako je
razredna moč v tesni povezavi z močjo Cerkve. Prav Karničniki, predstavniki
vladajočih, so namreč botri otrokom najnižjega družbenega razreda. S tem
statusom pa jih nadvladujejo na družbeni ravni, ta nadvlada pa je podprta z
institucionalno močjo Cerkve:
»Otrokom so bili Karničniki botri.« (Voranc 2000: 9)
V besedilu je tako izpostavljena starodavna praksa Cerkve, da je boter pomočnik
staršem pri vzgoji:45
»Poleg tebe odločam še jaz, ker sem ji boter ter nadomestujem njenega očeta.
‒ Ožbeja sem že sam kaznoval, da do smrti ne bo pozabil."« (Voranc 2000:
11)
Pisatelj z izpostavitvijo te funkcije izraža kritiko cerkvene oblasti. Kaže na
avtoritativno moč Cerkve kot institucije, po kateri se prenašajo ideje vladajoče
45
Slovar slovenskega knjižnega jezika (2007: 60) pojem boter definira kot »/…/ zastopnik otroka
pri krstu ali priča pri birmi /…/ častni zastopnik otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno
matično knjigo«. Ta opredelitev pa temelji na cerkveni ideologiji, ki botru pripisuje funkcijo
zastopnika otroka.
68
skupine. Z vsiljevanjem ideologije po višji sili vplivajo na posameznike, da
sprejmejo avtoriteto te sile in se ji podredijo. Posamezniki pa to ideologijo
ponotranjijo. Sami namreč menijo, da so izbrani kot njeni nasledniki, zato delujejo
po institucionaliziranih predpisih. Cerkev tako dobi z avtoritativno močjo
prevladujoči vpliv in lahko zlahka doseže svoje cilje. Ti cilji pa so cilji vladajočih.
Oblast se torej utrjuje in širi tudi z naslanjanjem na versko avtoriteto, kar Voranc
pokaže še z odnosno modalnostjo:
»Rada bi mu dala očetovo ime, ali duhovnik ni dovolil, da bi se obnavljal
kakršen koli spomin na Karnice. Otrok je dobil ime ‒ Gal.« (Voranc 2000:
23)
in
»Tudi tega drugega fanta duhovnik ni dovolil krstiti za Ožbeja, kakor je Meta
želela, temveč mu je dal svoje posebno ime: Gaber.« (Voranc 2000: 23)
Z modalnim glagolom ni dovolil se izraža vplivnost avtoritete in njegova moč
zaznamovanja subjektov. S pridevniškim določilom posebno ime pa pisatelj
opozori na moč duhovnika, da z nenavadnim imenom zaznamuje ljudi in jim
dodeli doživljenjsko stigmo. S tem je udeleženec pripravil subjekte na
sprejemanje vrednot vladajočih ter razmerja dominance in podreditve. To
razmerje z dejavniki moči (vsiljevanje volje drugim), statusa in lastnine proizvaja
neenakosti. Tako z glagolskimi zvezami niso opravljali tlake, niso dajali desetine
in plačevali v zlatu izrazi privilegiran položaj dominantnih:
»Znano je tudi, da niso Karničniki v starih časih opravljali tlake niti niso
dajali desetine, temveč so plačevali dačo v zlatu.« (Voranc 2000: 8)46
46
Uporabljeni besedi tlaka in desetina kažeta na v fevdalizmu osnovni obveznosti podložnikov do
fevdalca. Z njima pa Voranc ob besedi zlato z odnosno vrednostjo kaže na premoženjski status
Karničnikov v preteklosti.
69
Z uporabo pridevniškega določila ubogi in nikalnim zaimkom nič pa v opozicijo
posedovanju materialne lastnine postavi nižji sloj, opredeljen glede na
(ne)posedovanje in prilaščanje premoženja:
»"Sami nimamo nič; ubogi najemniki smo."« (Voranc 2000: 7)
Da zatirani razred ne poseduje nikakršne lastnine, izraža še ekspresivna besedna
zveza ubogi najemniki, ki kaže na hierarhizacijo razredov in posledično na
proizvedeno neenakost. Vir premoženja v besedilu izraža zemlja, razvita z
določilom z mernim pomenom (Male in Velike Karnice):
»Tisti, ki nam zavidajo, nas potuhtano opravljajo, češ da je v starih časih neki
Karničnik ubil svojega soseda na Malih Karnicah, da je mogel združiti oba
grunta v Velike Karnice, kakršne so zdaj /…/ Če hočeš kraljevati, moraš iti
brezobzirno svojo pot!« (Voranc 2000: 29‒30)
Z uporabo pogojnega naklona in metafore iti brezobzirno svojo pot pa Voranc
izpostavlja kapitalistične premise, individualizem, kar je v skrajni obliki
artikulirala neoliberalna faza kapitalizma s predpostavko o individualnih
svoboščinah. Na atribute, ki jih pripiše vladajočemu razredu, pokaže z izrazi z
negativno vrednostjo ošabnost, trdovratnost in samoljubnost:
»Karničniki niso bili znani le kot zmožen in mogočen rod, pač pa so bili znani
tudi po svoji ošabnosti, trdovratnosti in samoljubnosti.« (Voranc 2000: 8‒9)
Vladajoči razred nadalje opiše še s poimenovanji trdosrčneži, brezobzirneži in
samobučneži, ki izražajo negativne lastnosti:
»Tisti, ki se nas boje, nas imajo za trdosrčneže, za brezobzirneže, za
samobučneže.« (Voranc 2000: 30)
70
V govornem glagolskem dogodku tvorec s sporočilom govorke Mete, ki ga izraža
glagolska zveza odpoved denarju, kaže na revolucionarni naboj, moč, ki vstaja iz
njene podrejenosti. Gre za upor proti vladajočemu razredu, za moralno
nepristajanje na podrejeni položaj. Meta se namreč upre temu, da razpolagajo z
njenim življenjem na osnovi materialne moči. In če bi sprejela denar, bi
posledično sprejela tudi podrejeno pozicijo. Ekonomska odvisnost pa ima učinke
na človekovo samospoštovanje. Tako se Meta, da ohrani samospoštovanje,
denarju odpove:
"Ne! Rajši se odpovem denarju, naj ga Karničnik sam ima."« (Voranc 2000:
25)
Na oblikovano razredno zavest o razrednem boju izkoriščanega razreda kažeta še
vrednotenjska izraza neizogiben boj in neenak boj. Besedna zveza neizogiben boj
namreč kaže na nujnost revolucionarnega boja, neenak boj pa na neenake
izhodiščne pozicije v boju:
»Vedela je, da mora sprejeti trpljenje kot neizogibni boj proti krivici in da
mora v tem, čeprav neenakem boju, tudi zmagati.« (Voranc 2000: 16)
Z besedo boj pisatelj izpostavi, da le socialna revolucija privede do sprememb, ki
se odražajo na vseh področjih družbenega življenja. Razredni boji tako privedejo
do razkroja starih načinov proizvodnje in ustvarjajo nove, s tem pa preneha
konsenz nadoblasti. Ta je ustvarjena zaradi sistemske delitve dela, kjer si
boržuazija, vladajoča družbena skupina, prilašča presežke proizvodov, ki jih je
ustvaril proletariat. V besedilu je označen s poimenovanji iberžnica in kajžarji:
»Ko je bilo Ožbeju dvajset let, je prišla k hiši za iberžnico Hudabivška Meta
iz belanskih globač. Hudabeli so bili kajžarji, ki so se preživljali z
dninarstvom, z divjim lovom, s kresanjem smole in s prodajanjem črnega
ogla.« (Voranc 2000: 9)
71
Tvorec naštevanje opravljanja najnižje cenjenih del, kot so dninarstvo, divji lov,
kresanje smole, uporabi za opis položaja in življenja najnižjega družbenega sloja,
poudari razslojenost podeželja in pokaže na razredno neenakost. V navezavi s
spolno izpostavi nasprotje med razredoma. Predstavnika boržuazije, ki ga
neposredno poimenuje z lastnim imenom Ožbej, postavi v opozicijo dekli,
proletarki Meti. Ta je poimenovana s prevzetim očetovim imenom Hudabivška
Meta, kar kaže še na njeno nezmožnost subjektivizacije. Predstavnike nižjega
družbenega razreda pa označuje še slabšalna besedna zveza hudabivška žvot z
odnosno in ekspresivno vrednostjo:
»Ali je tako težko razumeti, da hudabivška žvot ne spada na Karnice? Ne
toliko zategadelj, ker bi ji moral za balo še spodnjo janko kupiti. To
navsezadnje ni odločilno. Odločilno je, da je taki žvoti tuje naše hotenje.
Meta bi se v naš nagon ne mogla vživeti. Njena kri ni in ni za Karnice.
Ožbej!"« (Voranc 2000: 30)
S polarizacijo naš – njihov, izraženo z besednima zvezama naš nagon in njena kri,
kaže na ustvarjanje izkoriščanega družbenega razreda kot drugega, nesovpadnega
glede na višji družbeni razred. Izpostavljen je esencializem, pristajanje na naravno
dano bistvo, po katerem so predstavniki nižjega razreda nepremostljivo drugačni
od predstavnikov višjega razreda. Razliko med družbenimi razredi poudari še s
samostalniško zvezo tuje hotenje, ki izraža legitimiranje prevlade višjega razreda.
Ta pa ima v družbi z vidika pozicije moči višji status in s tem določene privilegije,
ki so legalizirani v strukturi družbe. Voranc jih v besedilu izpostavi s
posamostaljenji pisanje in branje:
»Kot po navadi je bila huba namenjena najstarejšemu sinu Ožbeju, zato ga je
oče dal naučiti pisanja in branja; da se nauči nemški, ga je še čisto mladega
dal na zmeno tja za Svinec, razen tega ga je tudi oprostil vojaške službe.«
(Voranc 2000: 9)
72
Z uporabo besede oče je izražen patriarhalni družbeni vzorec v obliki pravila
»patra«, ki z glagolom dati kaže na družbeno moč vladajoče družbene skupine, saj
so jezikovna (nemški) in kulturna znanja kriterij neenakih družbenih pozicij ter
moči. Na družbeno moč kaže še uporaba materialnega glagolskega dogodka, kjer
semantična vsebina glagola oprostil vojaške službe kaže na vršilčevo vplivnost.
Oče (vloga vršilca v funkciji osebka) ima namreč moč upravljanja z življenji
njemu podrejenih. To razmerje dominance in podreditve pa se izraža v neenakih
odnosih. Tako tvorec v besedilu izpostavi dve vrsti odnosov, ki temeljita na
ravneh stika, čustev in moči. Z medsebojno prepletenostjo spolne in razredne
hierarhizacije postavi odnos med udeleženkama, materjo in hčerjo, nasproti
odnosu med vladajočim in podrejenim razredom:
»Meta je bila vsa pijana od bolečin in se je slepo prepustila svoji materi, ki jo
je narahlo objela čez pas in jo vodila iz hiše, da bi čimprej izginili izpred oči
teh neizprosnih ljudi.« (Voranc 2000: 18)
Prvi odnos med udeleženkama, ki ju tvorec izpostavi s poimenovanjem mati in
Meta, temelji na skupni spolni podrejenosti s strani moških. Obe sta namreč
ženski pripadnici proletariata, ki pa nimata nobene družbene moči in sta nenehno
v podrejeni poziciji. Tako se ne moreta ne kot ženski in ne kot proletarki
emancipirati. Njun položaj pa je določen s strani vladajočih. Ti namreč posedujejo
družbeno moč in za vzpostavljanje in ohranjanje nadoblasti uporabljajo razna
sredstva podreditve. Glede na ta pa je odnos nižjega družbenega razreda do
boržuazije v besedilu negativno vrednoten. To izraža pridevniško določilo
neizprosni ljudje in zaznamovana beseda sovražnik:
»Ko je njen sovražnik, karniški gospodar, prižgal predivo, je bil njegov obriti
obraz mrliško miren /…/ Mučenica je z zobmi grizla ustnice, da bi
stopnjevala svojo odporno moč in zadušila stokanje ...« (Voranc 2000:
16‒17)
73
Pisatelj tako z antitezo v poimenovanjih karniški gospodar in mučenica kaže na
odnose razredne in spolne prevlade. Z besedno zvezo karniški gospodar namreč
označi moškega kot predstavnika vladajočega razreda, z vrednotenjskim izrazom
mučenica pa žensko predstavnico zatiranega razreda. V besedilu izpostavi tudi
odnos cerkvene avtoritete do dejanja in do predstavnika vladajočega razreda:
»To je nagnalo župnika, da je poklical Karničnika v farovž. "Karničnik, zdaj
pa je dovolj ciganstva! Štirje pankrti v vašem rodu, prosim vas ..." /…/ Ne
preostane drugega, ko da se vzameta." "Nikdar in nikoli!" Karničnik se je
dvignil in ves mrzel stal pred duhovnikom. "Ta trmoglavost ne koristi nič. Ta
dva niti hudič ne spravi vsaksebi!" "Kar sem se zarekel, sem se zarekel:
Hudabivška žvot ne bo nikdar gnezdila na Karnicah." S temi besedami je
Karničnik odšel iz farovža. Četrtega pankrta je župnik krstil za Ožbeja; ljudje
so trdili, da je storil to na inat.« (Voranc 2000: 37)
Z uporabo stilno zaznamovane besede ciganstvo je izražen duhovnikov odnos do
dejanja, izraženega z glagolsko zvezo štirje pankrti v vašem rodu.
Institucionalizirana religija si namreč s posebno pooblaščenostjo lasti nadzor nad
spolnostjo in s tem nad biološko reprodukcijo. Spolni odnosi zunaj priznane
zakonske zveze niso dovoljeni in tako se otroci ne smejo roditi zunaj
legaliziranega zakona. Odnos med duhovnikom kot predstavnikom cerkvene
oblasti in Karničnikom, predstavnikom vladajočega razreda, izraža govorni
glagolski dogodek, kjer se vlogi govorca in prejemnika izmenjujeta. Govorec
(duhovnik) želi vplivati na naslovnika, Karničnika, s čimer je postavljen na višjo
pozicijo moči in obratno. Enakovreden odnos poudarja tudi uporaba velelnega
glagolskega naklona, podkrepljenega s klicajem. Posebej pa pisatelj izpostavlja
razliko interesov med predstavnikoma oblasti. Posledično se njun odnos zaostri,
saj v družbi nenehno potekajo boji za oblast. Navzkrižje interesov, ki ga izraža
glagolska zveza je krstil za Ožbeja in prislov načina na inat, povzroči nestabilno
oblast. V materialnem glagolskem dogodku z glagolom nasprotovati in
izpostavitvijo udeleženskih vlog vršilca dejanja (Karničnik) in cilja (Meta in
74
Ožbej) ter samostalniške zveze zakonska zveza pokaže na obravnavo nižjih
razredov kot odklonskih in nesovpadnih:
»Ljudje so se zmeraj bolj spotikali nad trdovratnostjo starega Karničnika, ki
je še vedno strastno nasprotoval zakonski zvezi med Ožbejem in Meto.«
(Voranc 2000: 42)
Tako nestrinjanje nižjega družbenega razreda z interesi vladajočih, Karničnika,
izrazi z metaforiziranim glagolom spotikati se. Gospostvo vladajočega razreda je
namreč doseženo s konsenzom. Ker pa ta konsenz nadoblasti preneha, gre za
družbeni boj, saj nobena oblika moči ni stalna in nespremenljiva. Tvorec nanjo
opozori z nizanjem nasprotij s poimenovanji Karniške babe in Meta ter
pridevniškimi določili visoka, lepa, nedostopna v opoziciji s poimenovanjem
obsedene nasprotnice:
»Karniške babe so se pripodile že čisto do Mete. Ta se pa ni zganila, temveč
je mirno stala ob grobu /…/ Tako je stala visoka, lepa in nedostopna pred
obsedenimi nasprotnicami /…/ so se Karničnice same od sebe jele počasi z
dvignjenimi rokami umikati pred Metino podobo, ki jih je na tako čuden
način premagala.« (Voranc 2000: 39)
Uporaba izraza vrednotenja premagala pokaže, da Meta ne pristaja na podrejeni
položaj. Na videz pasivno dejanje je dejansko dejanje upora. Voranc z leksikalno
metaforo se je oglasil skrit, užaljen odpor in materialnim glagolskim dogodkom z
glagolom začenjati se in nominaliziranim vršilcem martra izpostavlja vzročno-
posledično razmerje med odporom in martro: odpor je posledica mučenja:
»V njej se je oglasil skrit, užaljen odpor, ki se je pa večal in jo vso napolnil
ravno takrat, ko se je začenjala martra.« (Voranc 2000: 16)
Martra pa je v besedilu izpostavljena z različnimi oblikami izvrševanja moči nad
predstavnico zatiranega in izkoriščanega razreda. Verbalno nasilje nad Meto
pisatelj izpostavi z blizuzvočnimi likovnimi zvezami:
75
»"Cundra cundrasta ..." Kuzla, kuzlasta ... na ... cundra prekleta ..."«
(Voranc 2000: 20)
Izvrševanje moči pa stopnjuje do oblike fizičnega nasilja, ki ga izražajo glagoli
iztrgati, polastiti se, strgati in glagolske zveze zgrabiti za lase in suniti čez prag:
»Toda v veži jo je Karničnica z enim sunkom iztrgala iz materinih rok, se je
polastila in se z nepopisnim sovraštvom zakadila vanjo. Strgala ji je hadrco z
glave, jo zgrabila za lase in jo sunila čez prag, da je Meta v loku zletela pred
hišo in padla na obraz.« (Voranc 2000: 19)
Z naštevanjem nasilnih dejanj izpostavi, da se z martro stopnjuje Metino
nepristajanje oz. njen odpor kot predstavnice najnižjega družbenega razreda. Njen
odpor se tako veča premosorazmerno s stopnjo nasilja, ki se izvaja nad njo. Na
nasilje, izraženo z metaforo znosi nad Meto, in posledični upor podrejenih zoper
vladajoči razred pa kaže še glagolska zveza pred nosom zapreti:
»Karničnik je v svoji razburjenosti tekel do hudabivške bajte, da se tam znosi
nad Meto, ali stara Hudabela mu je pred nosom zaprla vrata, da je mož
mogel le zunaj okrog bajte razsajati.« (Voranc 2000: 23)
Neposredno poimenovana udeleženka Hudabela, predstavnica zatiranih in
podrejenih, se upre vladajočemu predstavniku Karničniku, ki želi s silo ohraniti
svojo nadoblast. Z njenim razrednim uporom pa je izpostavljen tudi spolni.
Ženska se namreč hkrati upre še moški prevladi, ustvarjeni s patriarhatom.
Njihovo nadvlado jim omogoča posedovanje materialne lastnine, kar pa proizvaja
družbene neenakosti. Tako so bile ženske povsem brez vseh lastninskih pravic in
posledično podrejene in ekonomsko odvisne od moških. Po poroki so bile
prestavljene iz hiše očeta v hišo moža, kjer so prevzele njegovo ime, s tem pa
njegov status. Prevzele pa so tudi družbeno določeno vlogo matere ter gospodinje.
Voranc torej opozori na konstruiranje ženskih identitet glede na moške. Oblike
podrejanja pa so v medsebojnih relacijah in se medsebojno pogojujejo. Z uporom
76
ženske je tako izražena kritika ideologije patriarhata in neenakih pozicij moči.
Uporabljene diskurzivne prakse pa opozarjajo na sprejemljivost oblasti z bojem,
saj so prakse, ki izhajajo iz diskurza in neposredno legitimizirajo obstoječe odnose
moči, ideološke. S tem se kaže razredna zavest in bojevitost, kar izraža metafora
neizogiben boj proti krivici:
»Vedela je, da mora sprejeti trpljenje kot neizogibni boj proti krivici in da
mora v tem, čeprav neenakem boju, tudi zmagati.« (Voranc 2000: 16)
Pisatelj z izbiro besed neenak boj in glagolom zmagati kaže na boj, v katerem so
razmerja moči neenakovredno porazdeljena. Z leksikalnim nasprotjem gospodinja
– iberžnica pa te razredne pozicije moči tudi izpostavi:
»Njena botra, karniška gospodinja, je hitro spoznala, v kaki nevarnosti je
mlada iberžnica Meta.« (Voranc 2000: 9)
Izraženo hierarhično pozicioniranje in avtoritativna moč vladajočega razreda kaže
tudi antiteza besed siromašnost in mogočnost:
»Telo stare Hudabivke se je streslo kot v smrtnem krču; toda zavedajoč se
hčerine krivde in svoje siromašnosti pred karniško mogočnostjo, je potlačila
svojo materino ljubezen in je odpahnila hčer nazaj na klop.« (Voranc 2000:
12)
Tako s semantično vsebino glagolov položiti in pretepsti izpostavi legitimizacijo
nasilja, s katerim očetje v patriarhalni družbeni ureditvi vzdržujejo svojo moč:
»Najprej je Karničnik položil Ožbeja na kolena in ga pretepel kot petletnega
otroka.« (Voranc 2000: 10)
Izražen je koncept patriarhata v obliki pravila »patra«, ki pomeni družinsko
obliko, v kateri očetje upravljajo z življenji drugih članov. Nadzor z nasiljem nad
77
subjekti pa izražata še pomen glagola kaznovati in geminacija zanikanega
modalnega glagola dovoliti:
»"Ožbeja sem že sam kaznoval, da do smrti ne bo pozabil."« (Voranc 2000:
11)
in
»Ne dovolim ti, da postaneš slabič, ne dovolim ti, da postaneš zezej!«
(Prežihov Voranc 2000: 31)
Tako sta bili moč kaznovanja in status izvršiteljev oblasti dodeljena svobodnim
kmetom, na kar opozarja Voranc s posamostaljenjem starodavna pravica:
»Pokora z žganjem prediva na rokah je bila starodavna pravica svobodnih
kmetov, ki so smeli z njo kaznovati svoje posle za prešuštvo, za krajo, za
nepokorščino, za lenobo in za druge grehe« (Prežihov Voranc 2000: 16)
V materialnem glagolskem dogodku pa s semantično vsebino glagola kaznovati in
z udeležensko vlogo vršilca, izraženega s samostalniško zvezo svobodni kmetje,
izpostavi kazen kot družbeno legitimizirano sredstvo dominantnih za nadzor in
podrejanje. Na Karničnikovo nadvlado kaže še slovnična metafora ukazujoči glas,
kjer je glagolski dogodek uresničen kot pridevnik (glas ukazuje > ukazujoči glas).
Tvorec pa razmerje dominance in podreditve poudari z uporabo velelnega
naklona, ki ga izraža klicaj:
»Nato je zaklical iz dimnice z ukazujočim glasom: "Ožbej!"« (Voranc 2000:
12)
Da je moč očetu (v vlogi vršilca dejanja) dodeljena s posedovanjem lastnine,
pokaže pisatelj z uporabo glagolov uveljavljal in ravnal ter lastnino kot ciljem:
»Da bi svojo voljo laže uveljavljal, je še sam ravnal posestvo, čeprav je
mlajši sin že postal polnoleten.« (Voranc 2000: 42)
78
Struktura patriarhata kot oblika družbene ureditve, ki temelji na moški dominaciji,
se tako izraža v asimetrični delitvi družbenih vlog in moči. Kaže pa se tudi s
konceptom dedovanja, kjer najstarejši sin podeduje posest in lastnino ter
prevzame status vodje. Ta status pa mu določa družba, kar izražata deležnik
določen in izbrana beseda prvorojenstvo. Posameznika namreč družba
identifikacijsko rodovno determinira, saj mu je glede na to določen položaj:
»Ti veš, da si od našega rodu določen, da po moji smrti vodiš Karnice.«
(Voranc 2000: 29)
in
»"Primoran sem, da za čast naše hiše odvzamem Ožbeju prvorojenstvo.
(Voranc 2000: 35)
Semantična vsebina glagolov obstal, pokleknil, sklenil in zaprosil pa kaže na
ponižnost in pokoritev subjekta:
»Ožbej je kakor vkopan obstal na mestu, pokleknil sredi dimnice, sklenil roke
k prošnji in mirno ter odločno zaprosil: "Oče ‒ zaradi tega me ne boste
tepli!" (Voranc 2000: 33)
Z uporabo metafore prvotno ognjišče pokaže na posameznikovo primarno
identiteto, ki se oblikuje in konstruira v družinski instituciji patriarhata:
»Ta lastnost jim ni bila vcepljena le od prvotnega njihovega ognjišča, pač pa
so jo redile tudi mogočne ženitve /…/ « (Voranc 2000: 9)
S kazalnim zaimkom ta lastnost pa izrazi ponotranjenje norm in vrednot v procesu
socializacije in kulturalizacije in se z izpostavitvijo lastnosti z metaforo košatil
napuh do njih tudi kritično opredeljuje:
»Pri hiši se je košatil napuh, ki je mnogo pripomogel k žalostnemu koncu
Karnic.« (Voranc 2000: 9)
79
Z metaforo dva mlinska kamna pokaže na hierarhizacijo med moškimi člani
rodbine z očetom kot vrhovnim poglavarjem in nezmožnost Ožbeja, da bi se temu
uprl. Uporna moč je torej na strani Mete:
»Ali razumite me: jaz sem med dvema mlinskima kamnoma ‒ na eni strani
Meta, na drugi strani pa Karnice, moj oče.« (Voranc 2000: 41)
Nezmožnost upora posamezniku onemogoča subjektivizacijo. Nenehen proces
podrejanja se izraža tudi v obliki marginalizirane in diskriminirane identitete. V
besedilu je izpostavljena negativna oznaka nezakonske matere, ki se posledično
prenese na otroka. To se najizraziteje kaže s poimenovanji Pankrtska mati ali
Pankrtnica, Hudabivški pankrtniki, Hudabivški samorastniki in Pankrtska kajža,
ki izražajo stigmatizirane identitete:
»Meti so rekali ljudje: "Pankrtska mati" ali "Pankrtnica", otrokom pa na
splošno: "Hudabivški pankrtniki", pozneje pa tudi "Hudabivški
samorastniki"; bajta, v kateri je ta drosa živela, je bila znana pod imenom
"Pankrtska kajža".« (Voranc 2000: 40)
Na zaznamovanost matere pisatelj opozori še s pogrdenjem ali disfemizmom in
pridevniškim določilom Hudabivški. Da se oznaka prenese na otroke, pa
izpostavlja zaznamovana beseda pankrt:
»Če jih je kdo iz nagajivosti vprašal, čigavi so, so odgovarjali, ko so še komaj
znali obračati jezik: "Hudabivški pankrti smo!"« (Voranc 2000: 43)
in
»Devetero pankrtov vas je.« (Voranc 2000: 45)
ter
»/…/ zato pa mi ti pri svoji krvi obljubiš, da Karnice ne bodo ne o tebi ne o
Meti in ne o pankrtu nikdar in nikoli več čule« (Voranc 2000: 11)
80
Z besedo pankrt so tako označeni otroci, ki se rodijo zunaj legaliziranega zakona.
Kot antiteza pankrtom pa je uporabljena zaznamovana beseda samorastniki, ki
ima pozitivno oz. revolucionarno konotacijo:
»Zato jim je soseska po malem začela rekati tudi "samorastniki".« (Voranc
2000: 43)
in
»"Z vami je tako: vi niste kakor drugi otroci ‒ vi ste samorastniki.« (Voranc
2000: 45)
ter
»Mogoče bodo polagali tudi vas. Tedaj stisnite zobe in si mislite, da ste
samorastniki ‒ da ste Hudabivniki.« (Voranc 2000: 46)
Tvorec razloži besedo s primero, kjer z nagovorom morate se zgrabiti z življenjem
izpostavlja nepristajanje na to, da bi razredni položaj že vnaprej določal usodo
posameznic in posameznikov:47
»Zato ste ko samorastniki. Sami ste se izlevili, brez goje, kot zgubljena
samorastna setev v razgonu. Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako se
morate tudi vi, Hudabivniki, zgrabiti z življenjem.« (Voranc 2000: 45‒46)
Izraženo je nepristajanje na pasivno pozicijo, posledično pa nezmožnost za proces
subjekcije identitete. Ob razrednem položaju pisatelj opozori tudi na poskus
vzpona po družbeni lestvici. Izpostavi ga z odnosno modalnostjo, izraženo z
glagolsko zvezo hoče vtihotapiti:
»Dandanašnji sicer ne žgo več rok prešuštnicam, toda iz hiše pa jih še često
mečejo, posebno če gre za priliznjenko, ki se hoče vtihotapiti v hišo bodočega
bogatega gospodarja.« (Voranc 2000: 22)
47
Pomen Prežihove rabe besede samorastnik razloži Jožica Čeh Steger (2010: 57‒58). Ugotavlja,
da je beseda nastala »/…/ po pomenskem prenosu besede iz samorasle rastline na človeka.
Samorastnik je tisti, ki raste sam in se brez kakršnekoli pomoči obdrži pri življenju.«
81
Kot poskus vzpona je v strukturi z besedno zvezo bogati gospodar in z glagolom
vtihotapiti označeno razmerje ženske nižjega razreda z moškim višjega razreda.
Ponovno gre za hieararhizacijo po spolu, ki je v medsebojni prepletenosti z
razredno. Voranc tako izpostavi pozicijo moškega kot gospodarja, ki pomika
žensko v pozicijo ne le nesamostojne, temveč tudi podložne. Ženska ne razvije
lastne subjektivitete, ampak je konstruirana kot dodatek, dopolnilna vloga
moškemu, kar neposredno označuje poimenovanje priliznjenka. S tem pa ji je
pripisana tudi vsa krivda za ljubezensko zvezo. Ženska je v razmerju do moškega
zaradi neposedovanja materialne lastnine in nikakršne družbene moči zmeraj
podrejena. Spolna vladavina je tako prevladujoča ideologija, saj jo družba
akceptira in posledično legitimizira. Glede na te opredelitve bo težišče nadaljnje
analize predstavljala spolna prevlada in z njo ustvarjena spolna neenakost.
7.2.3 Strukture moči glede na spol
Kategorija spola je ideološki konstrukt in osnova za spolno stratifikacijo. Tako je
spolna vladavina kot prevladujoča ideologija, s katero se prikriva in upravičuje
družbena neenakost, izpostavljena tudi v besedilu. Tvorec z jezikovnimi sredstvi
in diskurzivnimi strategijami kaže na vladajoči spol, ki skuša oblast nad
podrejenim spolom ohraniti ter širiti s pomočjo prikritih in odkritih sredstev
podreditve. Ustrahovanje kot vpliv na podrejene entitete izpostavlja zanikani
modalni glagol smeti:
»Toda brž ko se je zvedelo o nesreči, ni smela več sedeti pri mizi.« (Voranc
2000: 10)
Semantična vsebina glagolske zveze ni smela sedeti pri mizi kaže na žensko
podrejeno in podložno pozicijo, katero ji določa moški predstavnik vladajočega
razreda. S tem pa konstruira tudi njeno subjektivnost. Ženski je tako pripisana vsa
odgovornost za dejanja, kar tvorec izpostavi z zanikanim modalnim glagolom
moči in osebnim zaimkom ti:
82
»"Poslušaj, Hudabivnica. Nočem ti delati težjega srca, kakršnega po pravici
že imaš. Po tebi je prišla sramota nad našo hišo in ti odgovarjaš za to, kar si
rodila. Nas ne zadene nobena krivica; bolj paziti, kot smo, nismo mogli.«
(Voranc 2000: 11)
Voranc ob tem opozarja, da je ženska osebnostno povsem razvrednotena in
utilizirana kot sramota za moškega, predvsem ženska nižjega družbenega razreda
za moškega iz višjega družbenega razreda. V patriarhalni družbeni strukturi so
namreč spolne in razredne razlike med spoloma osnova za neenake družbene
odnose. Ženske same pa to razmerje legitimirajo s tem, ko ponotranjijo vizijo o
objektu za moške in udejanjajo predpisane vloge. Tako gre za nenehen proces
podrejanja, kar je izraženo z glagolom kesam se:
»"Oh, oče, kesam se tega greha iz vse svoje duše."« (Voranc 2000: 13)
Nagovor Oh, oče kaže na sprejemanje nadoblasti in priznavanje avtoritete očeta.
Da je bila ženska dejansko obravnavana kot lastnina moškega, ki je odločal o
njeni usodi, izraža naslednja vzročno posledična struktura z glagoloma zmenimo
se in naložimo ter samostalnikom kazen v funkciji predmeta:
»Zmenimo se, katero kazen ji naložimo.« (Voranc 2000: 11)
Zreduciranost žensk na objekte za moške in njihova moč odločanja o njenem
življenju izraziteje ponazarjata pomena glagolov nameravate in boste storili:
»"Kaj nameravate z menoj? ..."« (Voranc 2000: 13) »"Kaj boste storili z
mojim in vašim otrokom? ..."« (Voranc 2000: 14)
Iz tega pa izhaja postavka o univerzalnosti zatiranja žensk, kjer skuša vladajoči
spol svojo oblast nad podrejenim spolom ohraniti in širiti. Táko razmerje pa
ustvarja neenakost. Spolno hierarhijo pisatelj izrazi z zaznamovanim besednim
redom troje otrok, dva sina in eno hčer in slabšalno besedo vlačuga:
83
»Moja zgodba se prične pred kakimi sto leti, ko je tu gospodaril predzadnji
Karničnik, ki je imel troje otrok, dva sina in eno hčer.« (Voranc 2000: 9)
in
»Včasih so vlačuge pred cerkvami privezovali na sramotni steber.« (Voranc
2000: 11)
Z ekspresivno vrednostjo besede z negativnim prizvokom pokaže na odnose med
spoloma. Moški kot dominantni so si namreč nadvse odločno prizadevali za
prevlado moči nad ženskimi subjekti. Ta odnos podreditve in dominance med
udeležencema pa izpostavlja zaznamovan glagol znesti se:
»Če bi ne bilo na graščini, bi se bil Karničnik kar na mestu znesel nad
predrzno deklino; tu pa so bili gospoda sodnik.« (Voranc 2000: 25)
Raba glagola znesti se izraža udeleženčevo moško dominanco, tj. moč nad žensko
kot cilj dejanja, označen z ekspresivno besedno zvezo predrzna deklina. Koncept
»moči nad« se izvaja nad subjekti, katerih interesi so v nasprotju z interesi
vladajočih, ki »moč nad« izvajajo. Tako se moč dojema v smislu posedovanja, pri
čemer ena skupina z njo obvladuje in izkorišča drugo skupino, ki ji moči
primanjkuje. Gre za odnose moči, kjer se preko procesa subjektivizacije upravlja z
individuumi (Squires 2009: 50‒58 in 65‒66). S konceptom se torej izraža moška
dominanca, kjer so ženske obravnavane kot objekti znašanja nad. Posledično pa
ženske, v povezavi z močjo, nimajo formalno-pravno enakih pravic kot moški,
zato so izključene iz dedovanja in so v zakonu marginalizirane. Kajti tudi pravo,
ki se nanaša na zakonski stan, deluje v skladu z interesi moških. Ženska s poroko
prevzame moževo ime, status in vlogo matere ter gospodinje, kar izraža besedna
zveza karniške gospodinje:
»Ta lastnost jim ni bila vcepljena le od prvotnega njihovega ognjišča, pač pa
so jo redile tudi mogočne ženitve; karniške gospodinje so bile iz samih
mogočnih hiš bližnje in daljne okolice; celo čez Dravo so bili Karničniki v
sorodu z imenitnimi hišami. (Voranc 2000: 9)
84
Podrejeni položaj žensk Voranc slovnično izpostavlja še s pripono –ica:
Hudabivnica:
»Poslušaj, Hudabivnica.« (Voranc 2000: 11)
Poimenovanje kaže na spolno prevlado in njeno legitimizacijo. Hudabivnica ni
poimenovana z lastnim osebnim imenom, ampak z moževim. Obrazilo, pripona –
ica pa izraža še zreduciranost žensk na objekte za moške in žensko ponotranjenje
te vizije. Tako ženske nimajo družbene moči in so vselej podrejene v odnosu do
moških, tj. pomaknjene so v pozicijo gospodinje, kar izraža pridevniško določilo
karniška gospodinja:
»Njena botra, karniška gospodinja, je hitro spoznala, v kaki nevarnosti je
mlada iberžnica Meta. Zato jo je navajala k samozatajevanju in pokori, da je
morala moliti več rožnih vencev kakor pa ostala družina.« (Voranc 2000: 9)
Z modalnim glagolom morati pa je izpostavljena gospodinjina stopnja moči, da
razsoja in nadzoruje druge ženske. V odnosu med ženskami je namreč določena
stopnja moči dodeljena starejšim ženskam, ki so na višji družbeni poziciji. Da te
dosežejo podreditev z nasiljem, pisatelj pokaže z materialnimi glagolskimi
dogodki je iztrgala, se je polastila, se zakadila, strgala, zgrabila, sunila, kjer so
Karničnice v udeleženski vlogi vršilke, anforični zaimek jo, ki se nanaša na Meto,
pa v funkciji udeleženske vloge cilja:
»Toda v veži jo je Karničnica z enim sunkom iztrgala iz materinih rok, se je
polastila in se z nepopisnim sovraštvom zakadila vanjo. Strgala ji je hadrco z
glave, jo zgrabila za lase in jo sunila čez prag, da je Meta v loku zletela pred
hišo in padla na obraz.« (Voranc 2000: 19)
Na fizično nasilje, kot izraz moči in posledica patriarhata, v besedilu opozarja tudi
raba ekspresnih glagolov: klestiti po nagem životu, s šibami po goli sramoti jo
85
iztepejo iz dvorišča, birič je začel mazati, birič je narezal še petnajst udarcev,
nacediti dvajset udarcev, npr.:
»Potem pa so z močnimi brezovimi šibami začele klestiti po nagem životu,
zraven pa besno sikale: "Cundra cundrasta ..."« (Voranc 2000: 20) in »Birič
je začel mazati z močno leskovo palico /…/« (Voranc 2000: 26)
Voranc z zaznamovano glagolsko zvezo imeti pravico in ekspresivno besedno
zvezo njim pripadajočo postavo opozori še na nasilje, povzročeno med
predstavnicami zatirane skupine. Vzvodi zanj pa so v njihovem zatiranju s strani
moških predstavnikov višjega razreda, torej v hierarhičnem ustroju družbe:
»Greh kake dekle je padel tudi na njene tovarišice; zato so po stari navadi
imele pravico, da se nad nesrečnico maščujejo na ta način, da ji nad glavo
prevežejo krila in jo s šibami po goli sramoti iztepejo iz dvorišča.« (Voranc
2000: 19)
in
»Prej ni bilo ves čas nobene videti, zdaj so se pa mahoma nekje vzele, da
izvrše nad osovraženo mlado tovarišico njim pripadajočo postavo.« (Voranc
2000: 19)
Neupravičenost ženskega zatiranja izpostavljata samostalnika krivica in
zapostavljenost. V strukturi pa določilo tajno kaže na najzgodnejše ideološke
vpise, ko jih ideologizirani subjekt še ni sposoben racionalizirati:
»Babam, posebno obema deklama, se je pri tem zdelo, da se maščujejo za
neko tajno krivico in zapostavljenost, ki sta jih grizli že od mladih nog.«
(Voranc 2000: 20)
Tako je v skladenjsko-semantični strukturi z glagolom maščevati se izražen upor
proti krivici. Zveza gristi od malih nog pa kaže na to, da se vzorci podrejenosti
86
vpisujejo v ženske že od najzgodnejše dobe. Na tak odnos med pripadnicami
zatirane družbene skupine opozarja raba slabšalnic vlačuga, fleka in ponovca:
»Brž ko so jo zapazile, jih je že popadla sveta jeza in usule so se na Meto:
"Na tem blagoslovljenem svetu ni mesta za vlačuge ..." "Še mrtvi nimajo miru
pred flekami ..." "Ponovca mora ven ..."« (Voranc 2000: 38)
Z njimi Voranc izraža družbeno določena neenaka razmerja, s tem pa
družbenospolne vloge. Ženska je namreč zreducirana na rojevanje otrok, kar
izpostavljajo ekspresivni glagoli za pomen roditi: rodila je, izlegla je, je zlegla,
zlegla je, so krstili za, se je rodila, je prišel, se je zlegel, se je našla; izlevili ste se,
in gramatični paralelizem:
»Čez dve leti se je rodila Burga. Dve leti po Burgi je prišel Primož na svet.
Tri leta za Primožem se je zlegel Til. In tri leta po Tilu se je našla še
najmlajša, Nana. Ko se je zlegla Nana, je najstarejši, Gal, izpolnil dvajseto
leto.« (Prežihov Voranc 2000: 40)
in
»/…/ je Meta izlegla drugega pankrta.« (Voranc 2000: 23)
Ob reprodukcijski vlogi ženske z uporabo glagola izleči se je izpostavljeno še
razslojevanje med spoloma. Kakor opozarja Katja Mihurko Poniž (2000: 14),
pisatelj kaže na porod preprostih deklet na slovenskem podeželju. Porod v
zakonski spalnici in postelji se je namreč odvijal le v najvišjem razredu, večina
žensk nižjega razreda pa je rodila v kamri, v hiši na tleh. Iz tega lahko zaključimo,
da je uporaba glagola iz živalskega sveta metafora za porod preprostih deklet. To
izraža tako spolno kakor tudi razredno neenakost, ki ju tvorec izpostavi tudi z
zanikanim modalnim glagolom hoteti vpeljati:
»Pri vpeljankah je morala Meta doživeti še eno sramoto; zaman je čakala po
maši pri vratih, duhovnik je ni hotel vpeljati, kakor je pri porodnicah šega;
Meta je morala z novo sramoto zapustiti cerkev.« (Voranc 2000: 34)
87
Z glagolsko zvezo in izpostavitvijo predstavnika cerkvene oblasti in izvršitelja
interesov vladajočih, poimenovanega duhovnik, pa opozori na osnovne pravice
žensk, ki pa so v patriarhalnem družbenem sistemu neizpolnjene. Meti kot
nezakonski materi je odvzeta pravica do lastne subjektivizacije. Ker se oznaka, s
tem pa status, prenese tudi na otroka, se odrekajo osnovne pravice tudi njim.
Voranc to prikaže z besednimi zvezami priznani oče in enakovredni ljudje ter
posamostaljenjem pravica:
»Zakona z Ožbejem si je zdaj želela le še zaradi soseske, zaradi otrok, ki bi s
tem dobili priznanega očeta, da bi vsaj po šegi postali enakovredni ljudje.«
(Voranc 2000: 43)
in
»Meni je danes poglavitno samo to, da je Ožbej oče mojih dveh otrok, ki
imata pravico do očeta, in da mi je Ožbej najbližji človek na svetu in da ga
imam rada ..."« (Voranc 2000: 24)
Z besedo zakon izpostavi status poročene ženske, s tem pa instituciji zakona in
družine, ki delujeta v skladu z interesi dominantne družbene skupine.
7.2.4 Zaključne ugotovitve
S KDA izbranega besedila smo potrdili medsebojno prepletenost in vzajemno
povezanost struktur moči glede na razred in spol ter pojmovanje naroda, iz katere
izhaja ustvarjanje središčnih in marginalnih družbenih pozicij, s tem pa družbenih
stratifikacij. Te so v besedilu izražene z leksikalnimi in skladenjskimi jezikovnimi
prvinami, ki smo jih interpretirali po sistemsko-funkcijski slovnici. Tako so s
polariziranimi vrednostnimi poimenovanji (npr. kmet Karničnik, okrutni
gospodar, oče Karničnik, graščinski gospod, sodnik, graščina, srenja, botri,
duhovnik, neizprosni ljudje, bogati gospodar – ubogi človek, ubogi ljudje,
iberžnica, kajžarji, mučenica, siromak, pankrti, samorastniki ipd.) izraženi
družbeni odnosi med udeleženci. Z vidika družbene moči so neenake pozicije
izražene tudi z velelnim glagolskim naklonom. Slednje Voranc pokaže še s
88
pridevniškimi določili, nagovori, parafrazo, sinonimi, paralelizmom,
geminacijami, stopnjevanjem, anadiplozo idr. Funkcijo izražanja neenakih
družbenih razmerij imajo tudi uporabljeni modalni glagoli. S posamostaljenji (npr.
zaničevanje, pravica, dolžnost, prešuštvo ipd.) in slovničnimi metaforami (npr.
sodni glas, ukazujoči glas) pisatelj kaže na procese hierarhizacijskih družbenih
praks in konstruiranje drugega kot drugorazrednega, problematičnega,
odklonskega. To neenako razmerje, kjer dominantni družbeni razred izkorišča
podrejenega, pa je osnova kapitalistične ureditve družbe, ki je neposredno
povezana z imperialistično ideologijo. Pisatelj spodbuja razredno zavest in boj za
avtonomijo, s tem pa boj proti kolonializmu in imperializmu; z metaforami (npr.
neizogiben boj proti krivici in bojni klic zavrženega rodu), izrazi vrednotenja
(neizogiben boj, neenak boj, premagala ipd.), glagolskim naklonom (npr. Ne dajte
se teptati, ne prenašajte) ipd. legitimira družbeni boj in upor proti
neenakopravnim odnosom med vladajočimi in vladanimi družbenimi skupinami.
V besedilu tako nenehno izpostavlja razmerja moči med razredi (v opozicijo
postavi boržuazijo in proletariat), med nacijami, kjer spodbuja narodno
avtonomijo, ter med spoloma. Tukaj pa so vprašanja odnosov še posebej
kompleksna, saj gre za medsebojno krepitev kategorij spola in razreda pri
zatiranju ženske (Mete). Te kategorije, ki so glavne točke naše kritične
diskurzivne analize, so tesno prepletene in povezane, zato gre za hkratne
podreditve.
Pri pojmovanju naroda je izpostavljen vidik nacije, tj. povezovanje med
generacijami, ki ob kolektivni identiteti in slovenskem jeziku kot elementom
povezovanja proizvaja občutek skupnosti in ustvarja nacionalno identiteto.
Pisatelj pa v besedilu opozori na ogroženost slovenskega naroda in kot vzrok
prodaje kmetij ter posledično izgubo kmetske zakoreninjenosti izpostavi
kapitalistično širitveno politiko. Ta je neposredno povezana z imperialistično
ideologijo, kjer kolonizatorji, konkretno Nemci, z izkoriščanjem, zatiranjem in
ponemčevanjem ohranjajo vzpostavljeno nadvlado. Ta dominacija in nadzor pa
sta posledica neenakopravnega odnosa med imperialnimi vladajočimi in
vladanimi skupnostmi. Vse to pa je vplivalo na oblikovanje slovenske nacionalne
89
zavesti, saj so bili Slovenci kot narod akceptirani kot podrejeni in marginalizirani,
kar pa jim je preprečevalo nacionalno subjektivizacijo. V besedilu je poudarjen
združen upor podrejenih zoper imperialno oblast in kapitalizem, hkrati pa zahteva
po spremembi struktur moči. Tako pisatelj izpostavlja upor slovenskega naroda
proti imperatorjem, posledično pa boj za nacionalno avtonomijo. In ker je v
besedilu izražena zaznamovanost slovenskega naroda s procesi nadvlade in
podreditve, Samorastnike opredeljujemo kot nacionalno alegorijo.
Iz umetno ustvarjenih središčnih in marginalnih družbenih pozicij, s katerimi se
prikriva in upravičuje družbena neenakost, smo izhajali v analizi tudi pri
kategoriji razreda. Prikazano je, da se z dejavniki neenakosti, kot so moč, ugled in
premoženje, oblikuje razredna stratifikacija. Razredna nasprotja ustvarja
kapitalistična družbena ureditev, kjer so bajtarji Hudabivniki, predstavniki nižjega
družbenega razreda, v podrejenem razmerju z dominantnimi gruntarji Karničniki.
Imperialna premoč vladajočega družbenega razreda, dosežena z nasiljem,
manipulacijo in ustrahovanjem kot sredstvi podreditve, je v besedilu vrednotena z
vidika podrejenega razreda. Kajti vladajoči svoje ideje podkrepijo z zakoni in z
institucijami pripravijo subjekte za njihov sprejem. Z ideološkimi mehanizmi jim
onemogočijo vpogled v njihov resnični položaj, zato podrejeni nadoblast in
neenako porazdelitev moči legitimirajo. Pisatelj razmerje med dominanco in
podreditvijo opredeljuje tudi glede na (ne)posedovanje in prilaščanje premoženja.
Kot vir lastnine je v besedilu izpostavljena zemlja, katere nižji družbeni razred ne
poseduje. Ob tem pisatelj pokaže še na vlogo vladajočega razreda kot določevalca
usode posameznic in posameznikov. Z vzvodi oblasti dominantna skupina
onemogoča prehajanje med razredi, kar pa je v patriarhalni strukturi v tesni zvezi
s spolno neenakostjo. Ženskam kot pripadnicam nižjega družbenega razreda so
namreč odvzete vse pravice, kajti struktura družbe temelji na moški dominaciji.
Voranc izpostavi tudi avtoritarno moč Cerkve in njeno vlogo pri ideološki
interpretaciji individuuma, ki onemogoča njihovo subjektivizacijo.
Institucionalizirana Cerkev s sklicevanjem na višjo silo pridobi prevladujoči vpliv,
s tem pa moč izpolnjevanja ciljev vladajočih. Prepoveduje zunajzakonske zveze in
si lasti nadzor nad spolnostjo. V noveli je izražena zahteva po razrednem boju,
90
kjer konsenz nadoblasti preneha. Vorančev poziv k uporu izraža revolucionarno
moč podrejenih, da ne pristajajo na podrejeni položaj in vnaprejšnjo določenost
ter razpolaganje z življenji na osnovi materialne moči. Izpostavljeno je
oblikovanje razredne zavesti o razrednem boju, saj le družbeni spopadi privedejo
do sprememb. Z razrednim uporom Hudabivke, predstavnice nižjega družbenega
razreda, je izražen tudi vzajemno delujoč spolni upor. Ženska se upre moški
prevladi, ki jo je ustvaril patriarhalni družbeni sistem. Tako pisatelj z uporom
ženske izrazi kritiko patriarhalne ideologije. Koncept patriarhata je v besedilu
izražen v družinski obliki s pravilom »patra«, kjer je oče edini materialni vir. Zato
ima edini moč in oblast, da nadzoruje druge člane in upravlja z njihovimi
življenji. Patriarhat se kaže tudi kot institucionalizirana neenakost med spoloma,
kjer so ženske zaradi svojega spola izključene iz določenih aktivnosti. Formalno-
pravno nimajo enakih pravic kot moški, saj družbeni sistem temelji na moški
dominaciji. Voranc tako izpostavi dedovanje najstarejšega moškega potomca, ki
pa utrjuje predstavo o rodovni determiniranosti posameznika, posameznice.
Primarne identitete se namreč oblikujejo in konstruirajo v družinski instituciji
patriarhata. Ženske so formalno-pravno brez moči in pravic, zato so iz dedovanja
izključene in v zakonu marginalizirane. Tako so nenehno podrejene, s tem pa
nezmožne razviti lastno subjektiviteto, to pa se izraža tudi v obliki stigmatiziranih
identitet. V besedilu je izpostavljena negativna oznaka nezakonske matere, ki se
posledično prenese na otroka. Voranc besedi pankrt, s katero so označeni zunaj
legaliziranega zakona rojeni otroci, postavi v opozicijo zaznamovano besedo
samorastniki, ki ima pozitivno oz. revolucionarno konotacijo. Tako izpostavi
pozicijo moškega kot gospodarja, ki pomika žensko v podrejeno in podložno
pozicijo. S tem moški konstruira njeno subjektivnost in jo osebnostno povsem
razvrednoti ter utilizira kot sramoto zanj. To vizijo pa ženske same ponotranjijo in
vzpostavljeno razmerje legitimirajo z udejanjanjem predpisanih vlog.
Pri analizi struktur moči glede na spol smo izpostavili še zaznamovane odnose
med spoloma, ki pa so proizvedeni glede na prepleteno hierarhizacijo po spolu in
razredu. S konceptom »moči nad« smo pokazali na moško dominanco, kjer si ti
prizadevajo svojo oblast nad ženskami ohranjati in širiti. Zaradi premoženja so
91
postavljeni v dominanten položaj, tako so ženske brez vsakršne družbene moči.
Pisatelj izpostavi tudi prenašanje vzorca prevlade na žensko skupnost, kjer se
vzpostavlja starostno določena hierarhija. Tako lahko starejše ženske razsojajo in
nadzorujejo druge ženske. Toda to počnejo z nasiljem kot sredstvom podreditve,
zato ne presežejo strukturne neenakosti, značilne za patriarhat. Vzvodi za nasilje
so prav v njihovem zatiranju s strani moških predstavnikov višjega razreda. Tako
tvorec v besedilu opozori na neupravičenost ženskega zatiranja, kajti ravno
hierarhični ustroj družbe prisili ženske, da nasilje prenašajo, in jim določa
reprodukcijsko vlogo. S tem pisatelj posredno izrazi kritiko kapitalistične
ideologije in patriarhalne legitimizacije spolne prevlade.
S poudarjanjem socialne revolucionarnosti in boja za enakopravnost ter enakost
tako naroda kakor tudi spola in razreda Voranc izpostavlja idejo nujnosti
sprememb z uporom, s tem pa legitimira boj proti kapitalizmu in imperializmu.
92
7.3 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA VLAKA V PAKISTAN
Roman Vlak v Pakistan (1955) opisuje dogajanje v vasi Mano Madžra po
nastanku neodvisne Indije in Pakistana (Jeffs 1994: 205). Ob tem opozarja na
medetnično nasilje, ki se je kot posledica delitve sprožilo med pripadniki različnih
etničnih skupin.48
Khushwant Singh49 izpostavlja multikulturalnost Indije in z
različnimi jezikovnimi sredstvi ter diskurzivnimi strategijami izraža kritiko
nacionalne, verske, razredne in spolne neenakosti. Te neenakosti in ideologije
interpretiramo, s tem pa tudi družbene stratifikacije, razmerja dominance in
podreditve, neenakopravne odnose moči ter različne družbene pozicije. V besedilu
se kažejo z uporabo glagolskih dogodkov, posamostaljenj, metafor, glagolskega
naklona, ideološko naravnanimi besedami in z rabo pridevniških določil,
retoričnih vprašanj ter ločil. Analiza se osredinja na pojmovanje naroda in
etničnih skupin, ki so poimenovane po verski pripadnosti in hierarhično
razdeljene glede na razred ter spol. Te politične kategorije so medsebojno
prepletene in povezane, zato so v analizi kot take tudi obravnavane.
48
Ob indijski neodvisnosti se je na predelih, kjer so bili Muslimani v večini, oblikovala država
Pakistan. Delitev Indije je bila posledica ideje o dveh ločenih narodih. Izhajala je iz postavke, da
raznolikost ruši strukturo družbe, saj sta v enotni Indiji dva različna naroda (Muslimani in
Hindujci). Zato se je pojavila ideja o ločenih geopolitičnih nacionalnih subjektih. Tako je voditelj
Muslimanske lige Mohammad Ali Jinnah zahteval oblikovanje države Pakistan, ki naj bi
zavarovala interese muslimanske manjšine. Ob tem so se sprožili spopadi in množično
preseljevanje, ki so ga spremljali poboji. Ločenost skupin pa so vzdrževali še Britanci. Da bi
ohranili gospodarsko in ekonomsko premoč, so pred neodvisnostjo namenoma izigravali eno
skupnost proti drugi (Linthoingambi Devi 2011: 105‒106 in Jeffs 1994: 206). 49
Sinkh Khushwant Singh se je rodil leta 1915 v mestu Hadali, ki je po indijski neodvisnosti
postalo del Pakistana. Pripada pisateljem indijske književnosti v angleščini (Jeffs 1994: 197).
93
7.3.1 Etnična neenakost
V besedilu tvorec s poimenovanji sikhi, hindujci in muslimani izpostavi etnične
skupine, potencialne narode, ki se med seboj razlikujejo glede na religijo, jezik,
izvor in zavest o skupni pripadnosti:
»V Mano Madžri živi le okrog sedemdeset družin in Lala Ram Lalovi so edina
hindujska družina. Drugi so sikhi in muslimani, obojih je približno enako
število.« (Singh 1994: 10)
Razlikovanje med skupnostmi izrazi v odnosnem glagolskem dogodku z glagolom
biti, ki s pridevnikom hindujska in samostalnikoma Sikhi ter Muslimani kot
udeleženskima vlogama lastnosti označuje odnosno strukturo družbe glede na
etnično pripadnost družin in izpostavlja verske ter etnične razlike med njimi. S
poimenovanji Mohamed, Čand in Singh pa izrazi še kulturno komponento
narodnosti:
»Lahko bi bil musliman, Ikbal Mohamed. Lahko bi bil hindujec, Ikbal Čand,
ali sikh, Ikbal Singh.« (Singh 1994: 45)
Singh z izbranimi besedami izpostavlja determiniranost družbenih odnosov med
udeleženci. Poimenovanje Mohamed namreč simbolizira muslimanstvo, Čand
hindujstvo, Singh pa sikhovstvo. Določenost odnosov pa izhaja iz njihove etnične
pripadnosti. Tako odnose med skupnostmi, ki se ustvarjajo z odnosno vrednostjo
elementov besedila, izrazi še s poimenovanji mula v mošeji in svečenik v
sikhovskem svetišču:
94
»Mula v mošeji ve, da je napočil čas za jutranjo molitev. V naglici se umije,
se obrne na zahod proti Meki, si vtakne prste v ušesa in z razpotegnjenim
zvonkim glasom zakliče ''Alah-ho-akbar''. Svečenik v sikhovskem svetišču
poleži v postelji, dokler se ne oglasi mula. Potem tudi on vstane, izvleče vedro
vode iz vodnjaka na dvorišču, se poliva in moli z enakomernim in enoličnim
glasom, ubranim s pljuskanjem vode.« (Singh 1994: 12)
S samostalniško besedno zvezo tri zidane stavbe kot simbolnim sredstvom pokaže
na Indijo kot multietnično družbo, ki kljub razlikam ohranja svojo enotnost v
različnosti (Linthoingambi Devi 2011: 103). Na ohranjanje lastnih identitet
pisatelj opozori z geminacijo izrazov tri stavbe in njihovim poimenovanjem
sinkhovsko svetišče ter mošeja:
»V njem so le tri zidane stavbe. Ena od njih je hiša posojevalca denarja Lama
Ram Lala. Drugi dve sta sikhovsko svetišče in mošeja. Te tri stavbe obdajajo
trikoten vaški trg z velikim pipalovim drevesom na sredi.« (Singh 1994: 10)
Na harmonijo življenja različnih skupnosti pa kaže še uporaba metafore pipalovo
drevo v pomenu večetničnosti, večjezikovnosti in večreligijskosti. Enako funkcijo
ima v besedilu tudi simbol peščenjak, ki ga tvorec metaforizira z besedno zvezo
krajevno božanstvo:
»Le nekaj je, kar častijo vsi prebivalci Mano Madžre, celo Lala Ram Lal. To
je meter visoka klada peščenjaka, ki štrli kvišku pod kikarovim drevesom ob
jezercu. To je krajevno božanstvo, deus, h kateremu se na skrivaj zatekajo vsi
vaščani – hindujci, sikhi, muslimani ali psevdokristjani ‒ kadar še prav
posebej potrebujejo blagoslov.« (Singh 1994: 10)
Za ohranjanje multikulturalizma pa so potrebne nacionalne integracije
(Linthoingambi Devi 2011: 103), kar pisatelj izpostavi z izrazom vrednotenja
božanstvo. Pomembnost integracije poudari v naslednji strukturi s paralelizmom:
95
»Generacije in generacije so jedle naš kruh, pa poglejte zdaj, kaj delajo!«
(Singh 1994: 134)
Uporabljena beseda generacije ima izkustveno vrednost in predstavlja emigriranje
različnih skupnosti (Azijci, Perzijci, Turki ipd.) v Indijo, kjer so se pripadniki
vključili v t. i. talilni lonec in postali njeni domačini (Linthoingambi Devi 2011:
103‒105). Povezovanje generacij temelji na kolektivnih čustvih, spominih ali
ideologiji. Pri tem Balibar (2007: 26‒27) ugotavlja, da imajo vsi ti elementi lastno
»historičnost«. Ta navezanost na skupno preteklost je v besedilu izpostavljena z
geminacijo glagola roditi se in poimenovanjem predniki. S primero Kot bratje
smo živeli z njimi pa pisatelj izpostavi učinek skupnosti, ki ga producira koncept
strukture forme-nacije:
»Tukaj smo se rodili. In tudi naši predniki so se rodili tukaj. Kot bratje smo
živeli z vami.« (Singh 1994: 136)
Podobno funkcijo ima v besedilu uporaba svojilnega zaimka naši, ki v besedni
zvezi s samostalnikom najemniki izraža pripadnost. Ta občutek Singh eksplicitno
izpostavi z besedno zvezo občutek pripadnosti, s katerim izrazi nacijo kot
povezovalno skupnost. Na skrajno stopnjo tega občutka pokaže s stopnjevano
zvezo močnejši od razuma:
»Občutek pripadnosti je bil močnejši od razuma. Mladenič, ki je prej
muslimane imenoval prasce, je oholo rekel: ''Naj si kdo samo drzne dvigniti
roko nad naše najemnike, dokler smo mi tukaj!''« (Singh 1994: 134)
Pisatelj primarno identiteto skupnosti izrazi še s pogojnim naklonom. Vsak
posameznik je namreč že od nekdaj vpleten v številne prakse, ki ga povezujejo z
drugimi. Na podlagi odnosa z njimi razvije različna čustva, s tem pa občutke. Med
drugimi tudi občutek zaščitništva, ki ga izpostavlja metafora iti preko trupel. V
besedilu je konkretno izpostavljen med pripadniki multietnične vasi Mano
Madžra, ko želijo Sikhi po novici o evakuaciji Muslimane zaščititi:
96
»''Če bodo hoteli do vas, bodo morali prek naših trupel.'' ''Tako je,'' je topo
rekel drugi. ''Samo prek naših trupel /…/''« (Singh 1994: 136)
Primarne identitete so potrebne za konstruiranje sekundarne, nacionalne identitete,
ki pa druge identitete preplavi. Kajti vsak posameznik se mora najprej prepoznati
kot Slovenec/Slovenka ali Nemec/Nemka, da je lahko deček, katoličan, ženska
ipd. (Balibar 2007: 36‒40) Tako k samoidentifikaciji nacij veliko prispeva
zamejeno ozemlje, kjer pripadniki bivajo in imajo suvereno oblast (Balibar 2007:
32). Za Muslimane je po delitvi Indije postala novonastala država Pakistan
simbolno povezana z njihovim nacionalnim obstojem, kar Singh izrazi z metaforo
beseda Pakistan dobi pomen:
»Beseda Pakistan je zanje prvič dobila pomen – to je bil kraj, kamor se lahko
zatečejo pred sikhi.« (Singh 1994: 131)
S sinonimom Pakistan in kraj brez sikhov Singh pokaže na pojmovanje države, iz
katere so izključene druge etnije, konkretno Sikhi. S tem implicitno kaže na
medetnični spopad, ki ga izrazi še s samostalniško zvezo mi hindujci:
»Toda mi hindujci ne razmišljamo tako. Te morilske igrice nam niso všeč. V
odkritem spopadu se lahko kosamo z vsakomer. Prepričan sem, da fantje naše
R. S. S. po vseh mestih dobro tolčejo muslimansko drhal.« (Singh 1994: 28)
Z zaimkom mi opozori na idejo ločevanja med »mi« in »oni«. Ta pa je osnova za
neenakosti, saj se s tem ločevanjem umetno ustvarjajo marginalne in dominantne
družbene pozicije. Tako »mi« predstavljajo Hindujce, ki so v Indiji v večini, »vi«
pa Muslimane, ki so v manjšini. V strukturi so poimenovani s slabšalno besedno
zvezo muslimanska drhal, s tem pa je izražen njihov depriviligiran, podrejeni
položaj, ki je osnova za etnične stratifikacije. Te se prekrivajo z razredno delitvijo,
saj vladajoče etnične skupine tvorijo vrhnje družbene razrede. Na tej delitvi
temelji izpostavljena notranja kolonizacija, ki razmerje dominantne hindujske in
sikhovske etnične skupine ter podrejene muslimanske podpira ter vzdržuje.
97
Deprivilegiran položaj manjšine pisatelj izpostavlja še s samostalnikom
najemniki:
»Vsa zemlja okrog vasi je last sikhov; muslimani so najemniki, ki skupaj z
lastniki obdelujejo zemljo.« (Singh 1994: 10)
Status najemnika izraža nižjo pozicijo, v katero je postavljen izkoriščani razred. V
vsaki stratificirani družbi namreč podrejeni služijo vladajočim. Pisatelj v diskurzu
med Hakamom Čandom kot predstavnikom hindujske skupnosti in
podinšpektorjem z glagolsko zvezo treba je prepričati izpostavi vpliv vladajočih
na življenje etniziranih posameznic in posameznikov. Ti glede na lastne interese
uporabljajo prisilna in manipulativna sredstva za dosego cilja, konkretno dva
ločena geopolitična nacionalna subjekta, pogojenega s pravilom izključevanja.
Tako Hakam Čand z besedo evakuacija neposredno izpostavlja pravilo kot način,
kako iz države izgnati Muslimane. Z metaforo prelivanje krvi in
posamostaljenjem pobijanje izrazi način evakuacije s prisilo. Na poskus omilitve
učinkov praks izključevanja – izgona Muslimanov − kaže oksimoron mirna
evakuacija:
»Po možnosti je treba prepričati muslimane, naj mirno odidejo. Prelivanje
krvi pravzaprav ne koristi nikomur /…/ Paziti moramo, da ne bo pobijanja.
Samo mirna evakuacija.« (Singh 1994: 30)
Legitimacijo nadvlade pa dominantna družbena skupina doseže z institucijami, ki
delujejo v skladu z vladajočo imperialistično ideologijo. Družbene institucije tako
z represivnim aparatom države, ki sta v besedilu neposredno poimenovana
(policija in vojska), ustvarjajo subjekte, ki so ideološko pripravljeni na
sprejemanje idej:
98
»Pošljite sem enega od policistov, da bo poveljniku muslimanskega
begunskega taborišča odnesel moje pismo. Poleg tega me spomnite, da
moram jutri poslat nekaj policistov v Mano Madžro. Prišli bodo namreč
pakistanski vojaki, da izselijo muslimanske prebivalce.« (Singh 1994: 124)
Hkrati Singh opozarja na problem begunstva kot rezultat imperialne nadvlade v
okviru pravila izključevanja. Posledice begunstva problematizira z vrednotenjsko
besedno zvezo begunsko taborišče ter s semantično vsebino glagolov zapuščati in
bežati. Na posledico izgona opozori še z besedno zvezo prestrašene množice, kjer
s pridevniškim določilom prestrašene izrazi duševno stanje emigrantov, ki so se
soočili s težavo dekonstrukcije lastnih identitet:
»Sto tisoč hindujcev in sikhov, ki so bili stoletja živeli ob severozahodni meji,
so zapuščali domove in bežali na varno v pretežno sikhovske in hindujske
skupnosti na vzhodu /…/ so se srečevali s prestrašenimi množicami
muslimanov, ki so se umikali na varno na zahod.« (Singh 1994: 9)
S polarizacijo vzhod in zahod izpostavi teorijo dveh narodov, pogojeno s
konceptom nacionalne države. Jeffs (1994: 206) ugotavlja, da se je ob indijski
neodvisnosti v predelih, kjer so bili Muslimani v večini, na zahtevo Muslimanske
lige oblikovala država Pakistan. Samo neodvisna država naj bi zavarovala
muslimanske interese. Realizacija ideje je v besedilu izražena z besedno zvezo
delitev dežele z izkustveno vrednostjo. Rezultat delitve prikazujeta besedni zvezi
hindujska Indija in muslimanski Pakistan. Muslimanska liga je nekaj časa
sodelovala z Indijskim nacionalnim kongresom v zahtevi po samovladi v enotni
Indiji. Zaradi različnih interesov sta sodelovanje prekinili (prav tam). Imperatorji,
Britanci, so z izigravanjem ene skupnosti proti drugi namenoma ustvarili notranje
konflikte, ki pa so privedli do medetničnih spopadov. V besedilu jih izražata
glagolska zveza izbruhnili nemiri in perifraza število mrtvih naraslo na več tisoč:
99
»Prejšnje poletje so v Kalkuti med skupnostmi izbruhnili nemiri, ki so jih
povzročile vesti o predlagani delitvi dežele na hindujsko Indijo in
muslimanski Pakistan, in v nekaj mesecih je število mrtvih naraslo na več
tisoč.« (Singh 1994: 9)
Na le navidezno neodvisnost Indije po procesu dekolonizacije Singh implicitno
nakaže z vprašanjem Kaj nam bo prinesla dobrega?, kjer s členkom gotovo izrazi
dvom o tem, da bo dekolonizacija prinesla resnično svobodo. Z izrazom
vrednotenja suženj pokaže na družbeno ureditev, v kateri si dominantni
posamezniki lastijo druge posameznike. Beseda kaže na popredmetenje človeka,
ki mu je odvzeta subjektiviteta in s tem vse pravice. Uporabljena je v retoričnem
vprašanju, ki implicitno izraža poziv k uporu podrejenih zoper imperialno oblast
in kolonializem, s tem pa upor proti pasivnemu sprejemanju podrejene pozicije:
»''Poslušajte no, ali si ne želite svobode? Bi radi do konca življenja ostali
sužnji?'' /…/ ''Svoboda je gotovo nekaj dobrega. Toda kaj nam bo prinesla
dobrega? /…/''« (Singh 1994: 57)
S prenehanjem neposredne kolonialne oblasti metropole je postala Indija formalno
neodvisna in politično suverena. Vendar pa se ohrani gospodarska odvisnost
Indijcev od Angležev. Na vzpostavljen neokolonializem Singh pokaže z
določilom navidezna v samostalniški besedni zvezi navidezna politična svoboda.
Pri tem s pridevnikom ekonomska opozori, da brez ekonomske avtonomije ne
moremo govoriti o svobodi:
»Niti tega se niso zavedali, da je to korak naprej in da jim ni treba drugega
kot napraviti še en korak in navidezno politično svobodo spremeniti v pravo,
ekonomsko.« (Singh 1994: 57)
V diskurzu med Ikbalom, socialnim delavcem, in lambardarjem Mitom Singhom,
sikhovskim svečenikom, o kolonizirani in neokolonizirani Indiji pokaže, kaj
pomeni svoboda za državo, ki je zgolj politično neodvisna:
100
»''Dežela drvi v propad /…/ V svobodi uživajo samo tatovi, roparji in
morilci.'' Potem je mirno dodal: ''Pod Angleži se nam je bolje godilo.''«
(Singh 1994: 59)
Geminacija besede sužnji, razvite z določiloma Angležev in izobraženih Indijcev,
kaže na zunanjo in notranjo kolonizacijo:
»Mi smo bili prej sužnji Angležev, zdaj pa bomo sužnji izobraženih Indijcev –
ali Pakistancev.« (Singh 1994: 58)
Po dekolonizaciji se je v Indiji pričela državljanska vojna. Idejni vodja t. i.
pasivne rezistence je bil Mahatma Gandhi, ki je v besedilu tudi neposredno
poimenovan. Singh v naslednjem primeru z zaimkom nihče v povezavi z
zanikanim glagolom vedeti izrazi tudi neposedovanje informacij in onemogočen
dostop do njih, s tem pa prevladujoči položaj nosilcev moči. Nevednost je namreč
učinkovito sredstvo za vzdrževanje razmerja dominance/podreditve in neenakih
pozicij ter odnosov med udeleženci:
»Prepričan sem, da v Mano Madžri sploh nihče ne ve, da so Britanci odšli in
da se je dežela razdelila na Pakistan in Hindustan.« (Singh 1994: 31)
Neenakopravni odnosi med vladajočimi in vladanimi skupnostmi so določeni z
obravnavo kolonializiranih narodov kot inferiornih. Osnova je pojmovanje rase v
razmerju zahod in nezahod v pomenu bela rasa proti nebeli (Young 2003: 2‒4).
Ta opredelitev je utemeljena na evrocentričnem razlikovanju in podpira koncept
treh svetov, ki je temeljna ideološka formacija nacionalizma.50
Tako je predpogoj
50
Evrocentrizem je »kolonialistični svetovni nazor, navdih za evropsko osvajanje in podrejanje
sveta ter upravičevanje in opravičevanje tega osvajanja in gospodovanja« (Mastnak 2009: 183).
Izhaja namreč iz prepričanja, da je evropski model družbenega razvoja univerzalen. Predstavljal
naj bi višjo razvojno stopnjo, ki jo morajo doseči tudi neevropski deli sveta. Zaradi tega ideološka
prepričanja v večvrednost Evropejcev ter superiornost njihovega razvojnega modela; ti vsiljujejo
svoj razvojni model Neevropejcem in ga tako legitimizirajo. Amin z evropskim osvajanjem sveta
povezuje vznik in razmah kapitalizma. Kajti po koncu evropskih kolonialnih vladavin je postal
101
za kritiko nacionalizma in etnocentrizma, kakor ugotavlja Jeffs (1994: 199),
relativizacija kulturnih absolutov. Ravno ti pa so v vasi ključni vzrok za razkol
med skupnostima. Razkol v Mano Madžri pisatelj izrazi s primero kot bi jo
prerezal z nožem:
»Po poveljnikovem obisku se je Mano Madžra, kot bi jo prerezal z nožem,
razdelila na dvoje.« (Singh 1994: 131)
Razkol med skupnostima je bil v interesu kolonizatorjev Britancev, ki so si
prizadevali preprečiti vsenacionalno protikolonialno enotnost in ohraniti oblast:
»Poslali so me sem, da bi povezal kmete, vendar vlada ne mara, da bi bilo
ljudstvo preveč povezano.« (Singh 1994: 69)
Angleži so tako pred neodvisnostjo izigravali eno etnično skupnost proti drugi,
kar pisatelj izrazi s slovničnim paralelizmom. V naslednjem primeru z
izmenjavanjem udeleženskih vlog Muslimanov in Hindujcev (Muslimani kot
govorec v govornem glagolskem dogodku z glagolom trditi – Hindujci kot vršilec
dejanja v materialnem glagolskem dogodku z glagolom začeti ter Hindujci kot
doživljalec v duševnem glagolskem dogodku z glagolsko zvezo biti mnenja −
Muslimani kot nosilec lastnosti v odnosnem glagolskem dogodku z glagolsko
zvezo biti krivi) pokaže na zameglitev dejanskega povzročitelja spopadov med
Muslimani in Hindujci ter na ponastavitev kolektivnega védenja, da so spopade
sprožila medetnična nesoglasja. Z uporabo glagolov streljali, klali, prebadali
pobijali, mučili, posiljevali pa pokaže na medetnično nasilje, ki je posledica
umetno ustvarjenih notranjih konfliktov, sproduciranih s strani imperatorjev
Britancev:
evrocentrizem temelj ideologije razvoja tretjega sveta (Mastnak 2009: 179‒184). Ta delitev
opredeljuje Zahod kot prvi, kapitalistični svet, s tretjim svetom pa označuje države z izkušnjo
kolonializma in imperializma.
102
»Muslimani so trdili, da so pokole načrtovali in začeli hindujci. Hindujci pa
so bili mnenja, da so zanje krivi muslimani. Dejstvo je, da so morili na obeh
straneh. Oboji so streljali, klali, prebadali s sulicami in pobijali s koli. Oboji
so mučili. Oboji so posiljevali.« (Singh 1994: 9)
Razsežnost medetničnega nasilja izraža v besedilu paraleliziranje talionskega
prava (zob za zob, oko za oko). Kritiko teh dejanj pa pisatelj izpostavi z izrazom
vrednotenja morilske igrice:
»Govori se, da je samo na ta način mogoče ustaviti pobijanje na drugi strani.
Moža za moža. Ženo za ženo. Otroka za otroka. Toda mi hindujci ne
razmišljamo tako. Te morilske igrice nam niso všeč.« (Singh 1994: 28)
Za prikaz etničnega maščevanja z nasiljem uporabi zvezo vlak poln mrličev, ki kot
svarilo vpliva na zavest drugih zavedajočih se udeležencev:
»Ko se je razvedelo, da je bil vlak poln mrličev, je na vas legla moreča
tišina.« (Singh 1994: 128)
Odziv doživljalcev na poboje, ki jih metaforizira še z besedno zvezo prelivanje
krvi, izrazi s slovnično metaforo moreča tišina, kjer je materialni glagolski
dogodek moriti uresničen kot pridevnik (tišina mori > moreča tišina).
Ekspresivno vrednost metafore Singh poudari s pridevniškim določilom strašno.
Ob tem z nedoločnim zaimkom kdo opozori na pasivnost akterjev pri preprečitvi
medetničnega nasilja:
»Veliko dela me čaka po naših vaseh. Posledica delitve dežele je strašno
prelivanje krvi in skrajni čas je, da se najde kdo, ki ga bo ustavil.« (Singh
1994: 45)
103
Na neukrepanje organov oblasti, ki je posledica njihovega sodelovanja z
imperatorji, v naslednjem primeru kaže semantična vsebina členka vendar > »prav
zaradi tega bi bili morali priti«:
»''Kako, babu sahib, saj ste vendar prišli, da bi zaustavili pokol, zdaj pa ste
že zaradi enega samega umora čisto iz sebe!'' (Singh 1994: 47)
Sposobnost udejanjenja odpora proti nacionalističnemu nasilju pripiše pripadniku
zatiranega družbenega razreda. Nanj opozori z nedoločnim zaimkom nekdo in
poimenovanjem mož. Z glagoli začeti plezati, divje sekati in zapeljati čezenj
izpostavi žrtveno dejanje pripadnika sikhovske skupnosti. S poudarjanjem
multikulturalnosti, izražene s krajevnim prislovom v Pakistan, pa izrazi kritiko
nacionalističnim pojmovanjem identitete:
»Nekdo je začel plezati na jekleni mostni lok /…/ Bil je zelo velik /…/ Mož je
divje sekal vrv /…/ Vlak je zapeljal čezenj in nadaljeval pot v Pakistan.«
(Singh 1994: 193‒194)
Nacionalna identiteta je namreč predpostavljena s konceptom nacionalne države,
ki predvideva popolno ujemanje med mejami nacije in mejami tistih, ki živijo v
določeni državi. Vse meje so namreč funkcija določene kartografije, ki določa
nacije. Singh tako v besedilu s presežnikom najpomembnejša in besedno zvezo
obmejna vas ter metaforo budno paziti izpostavlja pomen vasi ob meji, saj so meje
tudi kraj, kjer se vse razlike stopnjujejo in ločujejo:
»Na Mano Madžro le budno pazite. To je v teh krajih najpomembnejša
obmejna vas.« (Singh 1994: 31)
Te razlike pa so osnova za stratifikacije. Etnično izpostavljajo poimenovanja
Mohamed, Čand in Singh:
104
»V sikhovski vasi bi Ikbal Singh, čeprav postrižen in obrit, nedvomno
naletel na prisrčnejši sprejem kot pa Ikbal Mohamed ali Ikbal Čand.«
(Singh 1994: 45)
7.3.2 Verska neenakost
Oblike družbene prakse, ki pomagajo konstruirati družbo, družbene identitete in
odnose, so diskurzivne prakse. Te imajo ideološke učinke, saj na podlagi
arbitrarnega kriterija (re)producirajo neenake odnose med pripadnicami in
pripadniki različnih družbenih skupin. Glede na to so etnične skupine hierarhično
razdeljene glede na razred, spol, etnijo, raso, jezik in religijo. Te politične
kategorije pa se medsebojno prepletajo in dopolnjujejo.
Tako so v besedilu etnične skupine označene s poimenovanji glede na njihovo
versko pripadnost:51
»Sikhi, hindujci, muslimani.« (Singh 1994: 7)
Vera je namreč pomemben dejavnik povezovanja posameznic in posameznikov v
neko skupino, kar neposredno izpostavlja besedna zveza tri skupnosti. S
pridevniškima določiloma verske in socialne pa pisatelj kategorizira razlike med
skupnostmi, te pa niso le verske, ampak tudi etnične:
51
Borštner (2006: 11‒13) opredeli HINDUIZEM kot najstarejše verstvo z razdelanim kastnim
sistemom, imenovanim čaturvarna. Sistem deli kaste na štiri »varne« in eno »nevarno«. Brahmani
tvorijo kasto svečenikov in učenih. So voditelji, ki naj bi se rodili iz ust boga stvarnika Brahma.
Kšatriji tvorijo kasto vladarjev in bojevnikov, rodili pa bi se naj iz rok boga stvarnika. Svoje moči
ne zlorabljajo, ampak jo uporabljajo za zaščito nemočnih ter za kaznovanje zlih. Vaišiji, rojeni iz
beder, tvorijo kasto poljedelcev in trgovcev, šudre pa tvorijo kasto služabnikov in delavcev. Rojeni
naj bi bili iz stopal, služijo pa drugim trem kastam. Delavnosti in poštenosti jih je potrebno naučiti.
V takšni družbeni ureditvi so tudi nedotakljivi, ki ne pripadajo nobeni kasti in se imenujejo
haridžani. Tu so še daliti ali zatirani, ki so v podrejenem položaju in najbolj zatirani v hindujski
družbi. Osnovo hindujskega verovanja predstavlja dharma – naravni in moralni zakon ali pot, ki
zagotavlja družbeno harmonijo in naravno življenje, ter karma – usoda, ki je rezultat naših
preteklih in sedanjih dejanj. Njihovo načelo je, da se kot hindujec le rodiš. Islamsko verstvo pa
temelji na verovanju v Alaha, Mohameda in sveto knjigo Koran (Borštner 2006: 74).
105
»Osnova te pripovedi so verske in socialne razlike med temi tremi
skupnostmi; še posebej pomembno vlogo imajo muslimani in sikhi.« (Singh
1994: 7)
Kljub razlikam pa je v besedilu s primero kot bratje in sestre izpostavljena
multietnična indijska družba, ki temelji na solidarnosti in vzajemnih družbenih
odnosih. Med skupnostmi ti temeljijo na ravni stika in čustev, saj pomen frazema
biti kot bratje in sestre kaže na družinsko institucionalno povezanost:
»Za nas so bili muslimani kot bratje in sestre.« (Singh 1994: 133)
Harmonično sobivanje skupnosti kljub njunim različnostim izražata sočasni
dejanji, izraženi z glagoloma moliti in klicati:
»Kadar jaz molim k svojemu guruju, stric imam Bakš kliče Alaha.« (Singh
1994: 45)
Poimenovanji guru in Alah kot udeleženski vlogi cilja simbolizirata verstvi
muslimanstva in sikhovstva, s tem pa tudi etnični skupini Muslimanov in Sikhov.
Na razlike pa kažejo še poimenovanja Mohamed, Čand in Singh, ki izražajo
versko pripadnost posameznikov določeni religiji:
»Lahko bi bil musliman, Ikbal Mohamed. Lahko bi bil hindujec, Ikbal Čand,
ali sikh, Ikbal Singh.« (Singh 1994: 45)
Poimenovanja so hkrati tudi verski simboli, s katerimi se izraža cerkvena
ideologija, ki jo posamezniki sprejmejo in se z njo identificirajo. Sami menijo, da
z glasom ideologije govori višja sila, ki ima edina moč vplivati na njihova
življenja. Ideologizirani posameznik se namreč z načinom delovanja in mišljenja
predaja svojemu bogu, zaradi česar naj ne bi, kakor ugotavlja Burcar (2010: 163):
»premogel individualne volje in moči, ki bi mu pomagala pri sprejemanju modrih
in ključnih logističnih odločitev.« Tako delujejo v skladu s ponotranjeno
106
ideologijo, s katero pa se prenašajo ideje vladajoče skupine. Da ti ohranijo
nadvlado, udejanjajo mehanizme nadzora podrejenih. Z ideološko interpretacijo se
posameznim predmetom dodeli globlji pomen. Nosilci ideologije verjamejo, da je
sveto vsebovano v predmetu, zato se lahko z njim navidezno identificirajo.
Ideološka interpretacija individuumov iz njih naredi subjekte in zagotovi njihovo
simbolno identifikacijo. V besedilu pisatelj izpostavi dva simbola, simbol zastave
in svete knjige, na podlagi katerih se posameznik ali posameznica prepozna kot
pripadnik ali pripadnica verske skupnosti. Z neposrednim poimenovanjem
simbolov tako označi Sikhovstvo:
»Na zastavi je bil črn sikhovski znak – obroč, skozenj bodalo, pod njim pa
prekrižana meča /…/ Na drugem koncu dvorišča, natanko nasproti vhoda, je
bil večji prostor, kjer je pod žametnim baldahinom ležala v pisano svilo
zavita sveta knjiga, Granth.« (Singh 1994: 43)
Borštner (2006: 93‒96) izpostavlja, da se s pojmom Sikh označuje pripadnika
sikhovskega naroda in vernika njihove vere, sikhizma. Ta vera se je začela
oblikovati v 15. stoletju pod duhovnim vodstvom prvega guruja Nanaka Deva.
Dokončno pa se je izoblikovala v začetku 18. stoletja, v času zadnjega guruja
Gobindh Singha. Čas nastanka neposredno označi v besedilu tudi pisatelj; ob tem
v namernem stavku izrazi tudi namen:
»Sikhi so se kot posebna verska skupnost pojavili v petnajstem in šestnajstem
stoletju z namenom, da združijo hindujce in muslimane, a so po hudem
preganjanju muslimanskih oblastnikov postali muslimanom sovražni.« (Singh
1994: 7)
Vera je z nauki in prepričanji orodje za reproduciranje vladajočega sistema, saj je
religija eden izmed diskurzov, ki oblikuje subjektivitete in posameznike aktivno
umešča. Toda v primeru liberalnega individuuma »ni več koncipirana kot oblika
'dominacije, tiranskosti ali vir neracionalnosti in nasilja' (Brown, 2006: 153), kot
to velja za religijo etniziranega drugega. Namesto tega /…/ je postavljena za še
107
eno v vrsti izbir, ki so slednjemu na voljo (s tem se ponovno zabriše moč
organizirane religije in vtkanost cerkve kot institucije v javni sistem t. i. liberalnih
demokracij, ki so še kako regulirane s strani cerkve, saj ta deluje kot državna
parainstitucija) /…/« (Burcar 2010: 163) To funkcijo ideološkega aparata v
naslednjem primeru izraža semantična vsebina glagolskih zvez pokrivati si morate
glavo, ne smete prinašati cigaret in ne smete kaditi:
»/.../ Toda pokrivati si morate glavo, ne smete semkaj prinašati cigaret ali
tobaka in tudi kaditi ne smete.« (Singh 1994: 44)
Trajna obligacija izpolnjevanja institucionaliziranih predpisov je izražena s
semantično vsebino glagola zavezuje. Singh z zanikanima glagolskima zvezama
striči lase in briti brade izpostavi sikhovski predpis, ki simbolno označuje tudi
pripadnike sikhovske vere:
»Vera jih zavezuje, da si ne smejo striči las in briti brad.« (Singh 1994: 7)
Zakone pa pišejo vladajoči, ki z delovanjem ideologije ohranjajo neenake odnose
in podrejenim zakrivajo pogled v njihov resnični položaj. Tako jih preko aparatov
nadzirajo in vplivajo na njihova mišljenja. Sporočilo vsiljene ideologije pisatelj
izrazi s primero smo kot živali:
»''Brez vere v Boga smo kot živali,'' je resno rekel musliman.« (Singh 1994:
58)
Hkrati pa opozori na izraženo versko identiteto posameznika, ki je podrejena neki
višji sili. Poosebljeni sili se pripadnik popolnoma podredi, saj verjame, da
poseduje nadnaravne moči. Sprejetje te avtoritarne moči sile, s tem pa pasivno
sprejemanje podrejanja, izraža v besedilu glagolska zveza Prisegam pri guruju.
Sklicevanje na višjo silo je namreč učinkovito sredstvo za vplivanje na vedenja
drugih, kar pa vladajočim omogoča nadzor in konsenz nadoblasti:
108
»Prisegam pri guruju, da ga ni doma.« (Singh 1994: 16)
Z izpostavitvijo navideznega konstruiranja subjektivitet, kjer so posamezniki
nenehno v procesu subjekcije in se kot individuumi ne morejo v celoti
subjektivizirati, pa pisatelj izrazi kritiko pasivnega sprejemanja podrejanja. Ob
tem pokaže še na njihovo neaktivnost, da bi se uprli določenosti njihove usode in
sami kreirali lastna življenja. Zatirani namreč sprejemajo esencialistično predstavo
o naravnem bistvu, po katerem izročajo svojo usodo višji sili. To izpostavlja
geminacija glagolske zveze je tako usojeno:
»Mogoče ji je tako usojeno. Vsem je tako usojeno.« (Singh 1994: 95)
Pristajanje na esencializem je v besedilu izraženo tudi z določnim zaimkom taka
in posamostaljenjem usoda v diskurzu med Džago in Ikbalom, ko se v zaporu
pogovarjata o nezmožnosti vplivanja na odločitve in na določenost življenja
posameznikov:
»Taka je naša usoda. Zapisana nam je na čelu in v črtah na dlaneh.« (Singh
1994: 70)
Pasivno sprejemanje določenosti izrazi Džaga še z glagolsko zvezo ne moči uiti.
Pisatelj z geminacijo glagolske zveze poudarja pasivizacijo in legitimizacijo
nadmoči višje sile. S tem pa pristajanje pripadnikov na določeno podrejeno
družbeno pozicijo, v katero jih potiskajo vladajoči:
»''Bogu ne bomo mogli uiti. Bogu ne more uiti nihče,'' je ognjevito rekel
Džaga.« (Singh 1994: 75)
Dominantni svojo nadoblast ohranjajo s kaznovanjem, kar so podrejeni prisiljeni
sprejemati. Sprejemanje ideoloških sredstev podreditve je v besedilu izraženo v
diskurzu med sikhovskimi kmeti z geminacijo Bog nas kaznuje za naše grehe:
109
»''Bog nas kaznuje za naše grehe.'' ''Res je, Bog nas kaznuje za naše grehe.''
''Veliko hudega se godi v Pakistanu.'' ''To je zato, ker nas hoče Bog kaznovati
za naše grehe.''« (Singh 1994: 132)
Pisatelj izrazi kritičen pogled na versko ideologijo z ironijo in posamostaljenjem
sleparija, kjer svoje prepričanje o realnosti in kritičnost podkrepi z antitezo dokazi
in vera. S poudarkom na vsebinskih nasprotjih samostalnikov razum in vera izrazi
kritiko ideološkega zastiranja pogleda podrejenih na njihov položaj:
»Indija se duši v sleparijah vseh vrst. Vzemimo vero. Hindujcu vera ne
pomeni kaj dosti več kot kasto in svete krave /…/ Etiko, ki bi morala biti jedro
vsakega verskega nauka, so previdno odstranili /…/ Nobenih dokazov, samo
vera. Nobenega razuma, samo vera.« (Singh 1994: 181‒182)
Ideološki mehanizmi pa ustvarjajo neenake družbene pozicije. Verske Singh
izpostavi z vprašanjem po verski pripadnosti, saj je ta osnova za razlikovanje med
skupnostmi:
»''Ali si muslimanka?'' ''Muslimanka sem, ja /…/ Mene hodijo poslušat vsi, ne
glede na vero. Lahko jih imenujete muslimani, hindujci ali sikhi ali kako
drugače, moški ali ženske''.« (Singh 1994: 112‒113)
V Indiji so bili pripadniki hindujske in sikhovske vere v večini, muslimani pa so
predstavljali manjšino. Ker taka struktura družbe manjšine depriviligira in zatira,
posledično diskriminira tudi posamezne pripadnike. Tako tvorec z določitvijo, ki
jo izraža glagolska zveza muslimani ste, označi marginalizacijo identitete. Z
velelnim naklonom glagola iti in krajevnim prislovom v Pakistan pa versko
stereotipizacijo, ki muslimane locira v določeno državo:
»Musliman ste. Pojdite v Pakistan.« (Singh 1994: 82)
Z uravnavanjem vedenja drugih (uporaba velelnega glagolskega naklona) pa se
izraža razmerje, kjer dominantni vplivajo na podrejene. Da ti dosežejo podreditev
110
in nadoblast z nasiljem, kaže besedna zveza okrutno ravnanje, kjer pisatelj s
pridevniškim določilom okrutno izrazi vrednotenje dejanja:
»Govorice o okrutnem ravnanju sikhov z muslimani v Patiali, Ambali in
Kapurthali, ki so pred časom krožile, a jih niso jemali resno, so nenadoma
oživele v njihovem spominu.« (Singh 1994: 131)
Nasilje med pripadniki različnih verskih skupin, torej med sikhi in muslimani, je
simbolno izraženo z zavračanjem norm in simbolov verskih skupin z glagolskima
zvezama klati prašiče52
in trgati liste iz korana:
»Slišali so, da so neverniki onečaščali mošeje, tako da so pred njimi klali
prašiče, in menda trgali izvode svetega korana.« (Singh 1994: 131)
Tako pisatelj posredno izpostavi vero kot vzrok za nasilje in se do tega s
primerami kritično opredeli:
»''Zaradi vere se ne prepirajo toliko kot mi /…/ Vendar se ne lažejo tako kot
mi in tudi pokvarjeni in nepošteni niso tako kot mnogi med nami,'' je
odgovoril Ikbal.« (Singh 1994: 46)
Z glagolsko zvezo pridigajo krščanstvo in poimenovanjem ameriški duhovniki je
v besedilu izpostavljeno vsiljevanje krščanstva, ki ima pomembno vlogo pri
neokolonizaciji, saj je poudarjanje krščanstva poglaviten dejavnik za vzdrževanje
evropske enotnosti (Amin 2009: 72). Imperialisti, konkretno Britanci, so osvajali
»Vzhod«, ki je bil v večini muslimanski, z vsiljevanjem lastne krščanske
ideologije in kulture. Tako je njihovo podrejanje temeljilo na evrocentričnem
pojmovanju »tretjega« sveta kot inferiornega:
52
Dejanje klanja prašičev je metaforično dejanje, vendar je nasilje pri tem konkretizirano.
111
»''Včasih pridejo ameriški duhovniki.'' ''Pa vam je prav, da v vaši vasi
pridigajo krščanstvo?'' ''Vsak si lahko svobodno izbira vero ''« (Singh 1994:
45)
Krščanstvo je tako dobilo poglavitno vlogo pri širjenju evropskega imperializma,
kar poudarja še besedna zveza oblikovati pogled na svet:
»Ker se je njegov pogled na svet oblikoval pod angleškim vplivom, ga je
moralni kodeks njegovih rojakov vsakič znova osupnil.« (Singh 1994: 50)
7.3.3 Spolna neenakost
Spolne vloge so družbeno-kulturno določene. Stereotipizacijo spolnih vlog, ki jo
označujeta termina »moškost« in »ženskost«, izpostavi v besedilu tudi pisatelj. V
naslednjem primeru s samostalnikom možje v udeleženski vlogi vršilca dejanja in
predložno zvezo na poljih v vlogi prostorske okoliščine pokaže na družbeno
določena moška opravila: cilj dejanja v materialnem glagolskem dogodku z
žensko vršilko so gospodinjska dela:
»Možje so na poljih. Ženske opravljajo vsakodnevna gospodinjska dela.«
(Singh 1994: 12)
Spol tako ni le vprašanje seksualnosti, ampak tudi spolne delitve dela.
Asimetrična delitev družbenih vlog in moči po spolu pa je osnova patriarhalne
družbene ureditve. V naslednjem primeru je delitev vlog po spolu in moči
izražena v materialnih glagolskih dogodkih z glagolom prepoditi, ki z
udeleženskima vlogama vršilca dejanja (fantje) ter cilja (bivole) kaže na moško
določeno družbeno vlogo, in z glagolom odpravile, ki s prostorsko okoliščino na
polja ter udeležensko vlogo vršilk (ženske) izraža določeno družbeno vlogo žensk:
112
»Fantje so z metanjem kamenja prepodili bivole iz jezerca in jih odgnali
domov. Ženske so se v gručah odpravile na polja in se razkropile za
grmičjem.« (Singh 1994: 53)
Pisatelj s tem opozarja na stereotipizirano pojmovanje, po katerem so moški
pojmovani kot lovci, ženske pa nabiralke. Iz tega izhaja delitev dela po spolu. V
naslednjem primeru z okoliščinama v hiši vaškega starešine z žensko vršilko v
materialnem glagolskem dogodku in svetišče z moškim vršilcem pisatelj izpostavi
prostorsko ločitev spolov in posledično izolirane odnose med spoloma, ki so
osnova hierarhične ureditve družbe:
»Ženske so se zbrale v hiši vaškega starešine, možje pa v svetišču.« (Singh
1994: 86)
Moški konstruira žensko subjektivnost, saj kot edini materialni vir upravlja z
njenim življenjem. Tako pojmovanje moči predpostavlja žensko zreduciranost na
objekte za moške, kar Singh izpostavi v diskurzu med Džago in Nuran. Govorec
Džaga z velelnim glagolskim naklonom vpliva na prejemnico Nuran, saj ji z
ukazom kot sredstvom uravnavanja vedenja preprečuje odhod. Njegovo višjo
pozicijo in nadvlado mu namreč omogoča posedovanja materialne lastnine. Zato
si kot predstavnik dominantnega spola Nuran popolnoma podredi, s tem pa izpolni
tudi lastni interes:
»''Takoj moram nazaj.'' ''Pa ne boš šla, ne. Ne bom te pustil.''« (Singh 1994:
22)
Ženske so povsem brez lastninskih pravic, posledično pa podrejene in ekonomsko
odvisne od moških. Udejanjajo pripisane vloge, kar v besedilu izpostavlja
vrednotenjska besedna zveza užitek vaši milosti:
»Nikoli še ni bila v moški bližini, vzgojila sem jo za užitek vaši milosti.«
(Singh 1994: 38)
113
Moško dominanco in njegovo nadpostavljeno pozicijo izpostavlja tudi Džagov
ukaz materi, ko ga ta skuša zaščititi pred policisti. Tako je ukaz kot zahteva
močnejšega udeleženca, Džage, podan z glagolsko zvezo Drži jezik za zobmi:
»''Drži jezik za zobmi!'' jo je jezno prekinil Džaga.« (Singh 1994: 66)
Kot sredstvo za podrejanje in zagotavljanje nadvlade je ob ukazu v besedilu
izpostavljena tudi grožnja. Govorec vodja (ropar) z uporabo pogojnega naklona
grozi ženi Lala Ram Lale, saj želi ohraniti nadvlado in izraziti svojo višjo pozicijo
moči. To pozicijo izpostavlja tudi beseda vodja z odnosno vrednostjo; razredna
hierarhija je namreč tesno povezana s hierarhijo po spolu, saj so ženske zaradi
nenehne podrejenosti brez družbene moči, s tem pa vedno postavljene na nižjo
pozicijo glede na moške:
»''Odpri, pa ti bomo povedali, kdo smo. Drugače bomo razbili vrata,'' je rekel
vodja.« (Singh 1994: 16)
Ženske same pa to pozicijo pasivno sprejemajo, saj so zaradi ekonomske
odvisnosti prisiljene sprejeti moško nadvlado, ki jo ti dosegajo tudi z nasiljem kot
sredstvom podreditve:
»V božjem imenu vzemite vse, kar imamo, ves nakit, vse …« je moledovala
starejša ženska /…/ Eden od roparjev jih je iztrgal iz rok.« (Singh 1994: 16)
Pasivnost je učinkovito sredstvo za ohranjanje nadoblasti. Ženske se tako ne
morejo subjektivizirati in so v odnosu do moža kot moškega predstavnika na višji
poziciji ponižne, kar pisatelj izpostavi z dejanjem vršilke ženske v materialnem
glagolskem dogodku, izraženim z glagolsko zvezo vreči se k nogam. Z glagolom
rotiti pa kaže na vršilkin sprejem moške nadoblasti in njene podrejene pozicije:
»Ženska se mu je vrgla k nogam in ga rotila: ''Ne ubijaj, brat.''« (Singh 1994:
16)
114
Tako izpostavlja nenehen proces subjekcije žensk, kjer moški izvajajo procese
nadvlade. V besedilu kaže na moškocentrično strukturirano družbo še z metaforo
falični kult in besedno zvezo moški potomci:
»Toda kako neki naj bi to dosegli v deželi Kamasutre, kjer sta doma falični
kult in čaščenje moških potomcev?« (Singh 1994: 54)
V naslednjem primeru Singh izpostavi patriarhat kot institucionalizirano
neenakost med spoloma v skladenjsko-semantični strukturi z materialnim
glagolskim dogodkom oditi, v prvi uresničitvi z vršilcem Džago in prostorsko
okoliščino spredaj, v drugi z dekletom kot vršilko in prostorsko okoliščino za
njim:
»Odšla sta nazaj proti Mano Madžri, Džagat spredaj, dekle nekaj korakov za
njim.« (Singh 1994: 23)
Z odnosno modalnostjo z modalnimi glagoli zahtevati in hoteti, s katero se
ustvarjajo odnosi v besedilu, pa je izražena spolna neenakost glede na pozicije
moči. Zatirane ženske so dejansko za izpolnjevanje lastnih ciljev utilizirali in
zreducirali na objekt moške spolne prevlade, kar kažeta beseda devica in pogojna
glagolska zveza vdova, ki ni bila onečaščena. V primeru pa pisatelj z besedno
zvezo bodoče žene opozori še na patriarhat v obliki »patra«, kjer imajo moški
nadzor nad drugimi člani družine in so pravice žensk regulirane z zakonskimi
odnosi. Tako ženska s poroko prevzame moževo ime, status in vlogo matere ter
gospodinje, kar izraža glagolska zveza znale gospodinjiti. Z redukcijo na
materinstvo in gospodinjska dela je ženska izločena iz ekonomsko-politične sfere,
s tem pa so ji odvzete ekonomsko-politične pravice. Ženske so tako v zakonu
marginalizirane:
115
»Vsi so od bodočih žena zahtevali isto. Vsi so hoteli device. Peščica malo
strpnejših je bila pripravljena razmisliti tudi o vdovi, vendar samo takšni, ki
še ni bila onečaščena. Vsi so hoteli žene, ki bi znale dobro gospodinjiti.«
(Singh 1994: 80‒81)
S konceptom patriarhata se torej izraža moška dominanca, kjer je oče edini, ki ima
oblast. Sprejemanje te nadoblasti in priznavanje avtoritete očeta izražajo naslednje
skladenjsko-semantične strukture z udeležensko vlogo očeta ob glagolih opaziti in
ubiti:
»Oče se bo zbudil in opazil, da sem odšla z doma. Ubil me bo.« (Singh 1994:
23)
Singh pokaže na patriarhalno prakso moškega odločanja o življenju ženske – oče
ima pravico določati hčeri moža. S tem je ženska povsem neavtonomna. Skrajna
stopnja očetove nadvlade nad hčerjo se torej kaže ravno v možnosti upravljanja z
njenim življenjem:
»Če izve, me bo nemudoma s kom poročil ali pa ubil.« (Singh 1994: 141)
Nasilje nad ženskami je v romanu izpostavljeno npr. v materialnih glagolskih
dogodkih z glagoloma posiljevati in pobijati, kjer so ženske v udeleženski vlogi
cilja. S tem je izpostavljena njihova konstrukcija kot objektov znašanja nad: 53
53
Yuval Davis (2009: 15) govori o patriarhalnem pasu, ki je zajemal ozemlje na geografski coni
od severa Afrike čez indijsko podcelino do Kitajske. V tem pasu je osnova družbene strukture
moška dominacija, kjer se nasilje kot sredstvo podreditve legitimira. Vendar pa Burcar opozarja,
da take interpretacije zamegljujejo dejstvo, da tudi na Zahodu deluje patriarhalna ideologija. V
članku Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobi globalnega kapitalizma in neorasizma
izpostavi, da »ko možje in partnerji na Zahodu izvajajo fizično nasilje nad svojimi partnerkami, je
to osmišljeno le kot individualna patologija ali kot nerazumno odstopanje posameznikov od sicer
neoporečnih in ustaljenih norm družbe, medtem ko je taisto dejanje denimo v primeru arabskih
mož predstavljeno kot sestavni del islamske kulture, pa čeprav je lahko prav ta Arabec dejansko
katoliški Palestinec. Na ta način se promovira tudi povsem zavajajoče gledanje, da so
116
»/…/ Saj niso oni izgubili domov in imetja; saj niso bile njihove matere, žene,
sestre in hčere tiste, ki so jih posiljevali in pobijali na ulicah.« (Singh 1994:
29)
Ženske zaradi institucionalizirane neenakosti med spoloma nimajo formalno-
pravnih pravic. Da jih moški zato obravnavajo kot lastnino, kaže izraz vrednotenja
oblastnik:
»''Pojdi vendarle k oblastniku'', jo je prosila starka.« (Singh 1994: 37)
Da je ženska obravnavana kot razpoložljiva za moškega, kot prostočasni objekt,
kaže še poimenovanje Hakam Čand v vlogi vršilca dejanja, izraženega z
glagoloma potegniti in začeti igrati:
»Hakam Čand jo je potegnil v naročje in se začel igrati z njenimi lasmi.«
(Singh 1994: 38)
Singh opozori tudi na problem prostitucije. V materialnem glagolskem dogodku z
glagolom vreči in besedno zvezo bankovec za pet rupij v udeleženski vlogi cilja
izpostavi dejanje neposredno poimenovanega vršilca Hakama Čanda, tj.
plačevanje za spolne usluge:
»Ko je odpela pesem do konca, je Hakam Čand vrgel na preprogo bankovec
za pet rupij.« (Singh 1994: 36)
Na status prostitutk v družbi, in to s strani tistih, ki ta status vzpostavljajo in
ohranjajo, vendar brez družbene odgovornosti, pa Hakam Čand v besedilu opozori
patriarhalne norme in torej tradicionalno ožigosane patriarhalne družbe značilne le za kulture
etniziranih drugih, medtem ko naj bi bile po tej logiki liberalne demokracije osvobojene tovrstnih
strukturnih neenakosti. To pa ima za povratni učinek tiho pristajanje na obstoječe patriarhalne
norme znotraj zahodnoevropskih liberalnih demokracij, katerih končni učinek na življenje,
svobodo gibanja, delovanja in možnosti samouresničitve žensk ni nič kaj drugačen od
patriarhalnih norm drugih družb.« (Burcar 2010: 169)
117
s slabšalnico prostitutka. Tako pisatelj pokaže, da je prostitucija dejansko
proizvod družbene ureditve:
»Odkrito rečeno je čisto navadna prostitutka, kar se tudi takoj vidi.« (Singh
1994: 36)
Na neupravičenost nasilja nad ženskami, ki je posledica patriarhata, pa pokaže z
besedno zvezo nimajo spoštovanja do šibkejšega spola. Vendar pa besedna zveza
šibkejši spol izraža vzdrževanje binarnih nasprotij med spoloma, kjer so moški
obravnavani kot močnejši, ženske pa šibkejše, kar posledično ustvarja neenakosti:
»Mi, hindujci, ne bi nikdar dvignili roke nad žensko, muslimani pa nimajo niti
najmanjšega spoštovanja do šibkejšega spola.« (Singh 1994: 29‒30)
Singh izpostavi tudi prenašanje starostno določenega hierarhičnega vzorca v
žensko skupnost. Za njeno homogenost mora namreč obstajati avtoritativno
vodstvo skupine, ki zastopa kulturo in religijo svoje skupnosti. Zato pa daje velik
poudarek nadzoru in uravnavanju vedenja drugih žensk (Yuval-Davis 2009: 92).
Na to opozori v skladenjsko-semantični strukturi z govornim glagolskim
dogodkom, kjer govorka, Džagova mati, kot starejša predstavnica ženske
skupnosti vpliva na prejemnico govorjenega Nuran, označeno s slabšalnico
vlačuga:
»''Kaj hočeš od njega?'' je siknila Džagova mati /…/ ''Poberi se, vlačuga!'' je
siknila starka.«(Singh 1994: 140)
Z udeležensko vlogo vršilke je v materialnem glagolskem dogodku z glagolsko
zvezo dotakniti se stopal izraženo podrejanje mlajše ženske starejši, ki je v
skladenjsko-semantični strukturi v udeleženski vlogi cilja (starke):
»Z glavo je drsela vse niže, dokler se ni dotaknila starkinih stopal.« (Singh
1994: 141)
118
Pisatelj izpostavlja medsebojno povezanost in krepitev komplementarnih kategorij
razreda, spola in etnije, iz katerih izhajajo ustvarjene neenakosti:
»Ti, hči muslimanskega tkalca, da bi se poročila s sikhovskim kmetom!«
(Singh 1994: 140)
Džagova mati z antitezo Musliman – Sikh izraža etnična nasprotja, tesno
prepletena z verskimi. Ta pa se ob z nasprotjem (tkalec – kmet) izraženi razredni
hierahizaciji krepijo. Na patriarhalno družbeno strukturo kaže ukaz, ki je na
površinski skladenjski zgradbi izražen s pogojnim naklonom, vsebinsko pa ženski
prepoveduje poroko z moškim, ki se od nje razlikuje glede na etnično in razredno
pripadnost.
Pisatelj s tem posredno izrazi kritiko prevlade, ki pa je osnova stratifikacijam. V
nadaljevanju analize se bomo osredinili na razredne stratifikacije.
7.3.4 Razredna neenakost
V družbenih odnosih, ki artikulirajo spol, etničnost in razred, se kažejo
izkustvene, reprezentacijske in organizacijske oblike družbenega razslojevanja. V
takih družbenih interakcijah pa se ustvarjajo središčne in marginalne družbene
pozicije, s katerimi se ta družbena neenakost prikriva in upravičuje. Na tej osnovi
se na podlagi prepleta ideoloških konstruktov oblikujejo stratifikacije. Tako Singh
v besedilu z besedama lastniki in najemniki, katerih pomen izraža nasprotje,
izpostavi razredno neenakost, ustvarjeno glede na etnično pripadnost. Uporabljena
beseda pomeni v strukturi razredne neenakosti vir premoženja in osnovo za
razslojevanje. Izrazi ga s polarizacijo last sikhov in muslimani so najemniki, s
katero kaže na neenake družbene pozicije. S poimenovanjem lastniki tako
izpostavi premoženje kot dejavnik, ki skupaj z močjo in posledično ugledom
ustvarjajo družbeno neenakost:
119
»Vsa zemlja okrog vasi je last sikhov; muslimani so najemniki, ki skupaj z
lastniki obdelujejo zemljo.« (Singh 1994: 10)
Od teh dejavnikov pa je odvisen tudi posameznikov ali skupinski status v družbi.
Izpostavlja ga besedna zveza kmečki ljudje. V naslednjem primeru je z razmerjem
med poimenovanim vojakom (Sikh) in imperatorji (Angleži), poimenovanimi z
besedno zvezo britanska vojska, izražena imperialistična ideologija. Ta temelji na
neenakopravnih odnosih, gospodarskem izkoriščanju, političnem zatiranju in
(neo)kolonialni nadvladi:
»Sikhi so kmečki ljudje, ki pa so zasloveli kot najboljši vojaki v britanski
vojski.« (Singh 1994: 7)
Družbena elita odprto sodeluje z novo kolonialno oblastjo. Tako se z etnično
hierarhizacijo uresničuje tudi razredna. Predstavnika elite pisatelj vpelje s
poimenovanjem Gospod Hakam Čand in njegovo funkcijo, izraženo z besednima
zvezama okrajni sodnik in pooblaščeni namestnik:
»Gospod Hakam Čand, okrajni sodnik in pooblaščeni namestnik je zrinil
svoje zajetno telo iz avtomobila.« (Singh 1994: 26)
S tem pa tvorec izpostavlja družbeno določen status posameznika, saj je družba
tista, ki reflektira posameznikov obstoj in mu določa položaj. Posledični vpliv pa
izrazi z metaforo imeti besedo v pomenu posedovati moč in status v družbi:
»Edina, ki sta na vaških shodih imela besedo, sta bila imam Bakš, mula v
mošeji, in bhaj Mit Singh.« (Singh 1994: 87)
S poimenovanji imam Bakš, mula v mošeji in bhaj Mit Singh pa izrazi status
predstavnikov religijskih skupnosti, ki je pogojen z razredno pripadnostjo
udeležencev. Razredni status izpostavi z besedama tkalec in kmet z izkustveno
vrednostjo. Z njima kaže na družbeni status, ki je rezultat umetno ustvarjenih
120
družbenih pozicij in razmerij moči. Z metaforo zbijati šale v pomenu nočevati se,
pa izpostavi manjvreden položaj, kategoriziran glede na status z vidika koristi na
nadrejene. V vsaki stratificirani družbi sta namreč dve glavni razredni skupini,
odnos med njima pa temelji na izkoriščanju:
»Bil je navaden kmet, ki se je oprijemal vere, da bi se izognil delu.« (Singh
1994: 87)
in
»Imam Bakš je bil tkalec, v Pandžabu pa na račun tkalec že po tradiciji
zbijajo šale.« (Singh 1994: 87)
Z razredno hierahizacijo je tesno povezana in medsebojno prepletena spolna. S
poimenovanjem tkalčeva hči pisatelj opozori, da ženska, konkretno Nuran,
prevzame ime in status očeta, mule imama Bakša. Družba namreč temelji na
moški dominanci, zato ženska ne more razviti lastne subjektivitete in je zmeraj
potisnjena v podrejeni položaj. Posredno je torej izpostavljena posameznikova
primarna identiteta, ki pa se oblikuje in konstruira v družinski obliki institucije
patriarhata:
»''Lahko jih podari tisti svoji punci, tkalčevi hčeri,'' je rekel drugi s sulico.«
(Singh 1994: 14)
Da družba posameznika identifikacijsko rodovno determinira, Singh pokaže z
vršilcem več rodov v materialnem glagolskem dogodku, kjer se cilj – to službo –
nanaša na pobiranje davkov. Hkrati izpostavlja posameznikov status starešine in
lambardarja, ki je udeležencu, poimenovanemu Banta Singh, dodeljen glede na
opravljanje dela:
»Starešina Banta Singh je bil v resnici samo pobiralec davkov – lambardar.
To službo je opravljalo že več rodov njegove.« (Singh 1994: 86‒87)
121
Tako dodeljen status izraža še besedna zveza socialni delavec. V strukturi pa je
izpostavljeno tudi naslavljanje bhajdži in babudži s pripono -dži, ki izraža
legitimizacijo razslojenosti in nadvlade višjega razreda:
»Socialni delavec sem, bhajdži.« (Singh 1994: 45)
in
»Babudži, ves čas se trudiva ostati vljudna. Kar naprej vas ogovarjava z 'dži',
vi pa nama hočete hoditi po glavi.« (Singh 1994: 63)
Pisatelj s statusi podaja razredno strukturo družbe. Hierarhijo neposredno
izpostavi s poimenovanjem visoki državni uradniki, ki v odnosnem glagolskem
dogodku označuje boržuazijo kot enoto v strukturi družbe, ki poseduje moč. Da ta
izhaja iz njihovega lastništva, izraža besedna zveza počitniška rezidenca v vlogi
vrednosti. Z besedno zvezo birokratski krogi pa je izražena birokracija kot
značilnost družbenega sistema, ki je utemeljen na izkoriščanju, kjer je osnova
vzpostavljeno razmerje dominance in podreditve. S tem pisatelj izpostavi
kolonizatorje Britance, ki so avtohtonim Indijcem vsilili svoj
družbenogospodarski sistem in jih prisilili k delu. Ta prisila pa je osnova
kapitalizma, kjer proletariat služi boržuaziji:
»V birokratskih krogih Mano Madžra ni nepomemben kraj. Visoki državni
uradniki imajo namreč severno od železniškega mostu počitniško rezidenco.«
(Singh 1994: 25)
Kot rezultat prisile pa s posamostaljenjem služinčad izpostavlja suženjstvo.
Poimenovanji sluga in strežnik izražata izkoriščanje, kjer si višji družbeni razred
dobesedno prilasti pripadnike nižjega razreda. Da pa ti pasivno sprejemajo
nadvlado in nižjo pozicijo, izraža besedna zveza pričakovanje pomembnega gosta.
Pomemben gost je namreč sodnik Hakam Čand:
122
»Tisto jutro, preden se je v Mano Madžri zgodil zločin, je služinčad v
pričakovanju pomembnega gosta temeljito pospravila bungalov. Sluga je
počistil kopalnice, pometel sobe in z vodo poškropil pot. Strežnik in njegova
žena sta pobrisala prah po sobah in prestavila pohištvo.« (Singh 1994: 26)
Singh izpostavi še neposredno poimenovan proletariat in njegovo vrednotenje
politične svobode. S členkom razen (s semantično vsebino 'zgolj v tem primeru
mu je bilo mar') izpostavi, da politična svoboda v smislu avtonomije ne pomeni
nič, če ne vključuje tudi ekonomske neodvisnosti. Kajti ravno ekonomska
neodvisnost je temelj vsake avtonomne države:
»Proletariatu je bilo mar za politično svobodo Hindustana ali Pakistana,
razen če je šlo hkrati tudi za ekonomsko pridobitev – recimo, da so si
prisvojili zemljo, tako da so ubili lastnika, ki je bil drugačnega verskega
prepričanja.« (Singh 1994: 60)
Besedilo se tako osredinja na neenake družbene vloge, s tem pa na izkoriščane
razrede in meščanstvo. Ta ima z vidika pozicije moči v družbi višji status in večjo
družbeno moč. Tako lahko vladajoči z zakoni proletariatu onemogoča vstop v
višji družbeni razred. Napredovanje je namreč možno le znotraj posameznega
razreda, kar kažeta glagolski zvezi začeti kot policist in imenovati za namestnika.
Pisatelj s stopnjevanjem nazivov nar admi, policist in namestnik označi položaje,
ki predstavljajo institucionalizirane aparate vladajočih. Z njimi namreč ohranjajo s
konsenzom doseženo oblast:
»Hakam Čand je zdaj nar admi. Začel je kot navaden policist, pa poglejte,
kam je prilezel!/…/ Nazadnje mu je nekdo prepustil svoj položaj in ga
imenoval za namestnika /…/« (Singh 1994: 52)
Kriterij neenakih družbenih pozicij ter moči so tudi jezikovna in kulturna znanja,
kar izraža poimenovanje angleščina. Znanje angleškega jezika kaže na britansko
kolonialno oblast v Indiji. Zato je angleščina v Indiji pokazatelj družbene moči,
123
saj je pismenost v angleščini pogoj socialne mobilnosti. V Indiji je namreč v
angleščini pismenih le 2‒3 % prebivalstva (Jeffs 1994: 202):
»''Je v angleščini?'' ''Ja, v angleščini.'' ''Morate biti pa izobraženi.'' Ikbal ni
rekel nič /…/ Bil je izobražen, pripadal je torej drugemu sloju.« (Singh 1994:
48‒49)
Tako znanje angleščine velja za znak vzgoje in vzgojenosti, kar pa izraža vzročno
posledična struktura z glagolskimi zvezami biti izobražen in znati angleško. Z
izpostavitvijo jezikov urdu in gurmukhij pisatelj sicer označi pismenost, toda z
antitezo biti pismen in a ne izobražen pokaže, da je glavni označevalec razrednih
razlik pismenost v angleščini:
»Biti izobražen je po njegovem pomenilo, da znaš angleško. Uradniki in
pisarji, ki so pisali v urduju ali gurmukhiju, so bili sicer pismeni, izobraženi
pa ne.« (Singh 1994: 119)
Višja pozicija moči zaradi jezika je v besedilu izpostavljena še z besedo naglas.
Jeffs (1994: 202) pa pri tem opozarja, da družbena moč ni dosežena zaradi naglasa
samega, ampak zaradi razredne moči in vezi, ki jih angleščina predpostavlja:
»Z njim je nameraval govoriti angleško – sodniku bo zaradi naglasa gotovo
nerodno.« (Singh 1994: 70)
Singh tako prikaže razredne razlike med vladajočim in podrejenim družbenim
razredom. Razredi so tudi nosilci glavnih sprememb v strukturi družbe.
Revolucionarna moč namreč vstaja iz podrejenosti, zato razredni boji privedejo do
razkroja starih načinov in ustvarjajo nove. Poziv k uporu proti vladajočemu
razredu, s tem pa nepristajanje na podrejeni položaj, v besedilu izpostavlja poziv
morate stopiti skupaj in se boriti. Dejanje boja je pripisano delavcem ter kmetom
in v tem je izražen revolucionaren upor zoper imperialno oblast in kapitalizem:
124
»Če bi radi, da vam bo svoboda kaj pomenila – v mislih imam vas, kmete in
delavce – potem morate stopiti skupaj in se boriti.« (Singh 1994: 58)
Antiteza boržuazna in proletarska revolucija pa kaže na nasprotje med boržoazno
revolucijo, ki si prizadeva za spremembe zgolj za boržoazni družbeni razred, in
proletarsko revolucijo, ki edina vodi do pravičnega družbenega sistema:
»Govoriti jim o tem, da lahko boržuazno revolucijo spremenijo v proletarsko,
ni imelo smisla.« (Singh 1994: 60)
Razredni boj je izražen z velelnim naklonom materialnega glagolskega dogodka
zrušiti vlado kot ciljem (vlada – gospoda iz stranke):
»Zrušite to vlado, to gospodo iz Kongresne stranke!« (Singh 1994: 58)
Združevanje in upor Indijcev je posledično pripeljalo do procesa dekolonizacije,
kar izraža glagolska zveza Angleži so odšli. Toda Singh opozori na proces
neokolonizacije, ki se je začel udejanjati po politični osamosvojitvi Indije, in sicer
na sodelovanje indijske elite z imperialističnimi gospodarji: z glagolsko zvezo
vklenjeni v iste spone in okove pokaže, da se odvisnost nadaljuje, čeprav v
spremenjenih okoliščinah. S tem pa tudi neenakosti, ki jih je povzročil
kolonializem, niso odpravljene. Zato izrazi poziv k uporu proti neokolonializmu
in boju za avtonomijo. Tak boj pa pomeni boj proti imperialističnim silam, s tem
pa nepristajanje na pasivno pozicijo, posledično pa na podrejeni položaj:
»Angleži so res odšli, toda njihovo mesto so prevzeli bogati Indijci /…/ Še
zmeraj ste vklenjeni v iste spone in okove, kot ste bili pod Angleži. Stopiti
moramo skupaj in se upreti.« (Singh 1994: 69)
Z okoliščino nekaj samoumevnega ob glagolu sprejemati pa je izpostavljena
naturalizacija razredne neenakosti:
125
»V deželi, kjer je bilo dolga stoletja v veljavi kastno razlikovanje, so
neenakost sprejemali kot nekaj samoumevnega.« (Singh 1994: 80)
Na vzpostavitev nove oblike razrednega razlikovanja ob neokolonizaciji pa kaže
metafora do podtanskosti spredalčkanega načina mišljenja, poudarjena z antitezo
pripadanja razredu A in najnižjemu razredu C:
»Zdaj ko so bile kaste odpravljene z zakonom, so se pojavile druge oblike
razrednega razlikovanja /…/ zaradi tako do podtanskosti spredalčkanega
načina mišljenja so z ljudmi različnih družbenih položajev, ki so bili obtoženi
ali obsojeni za isti prekršek, ravnali zelo različno. Ikbal je pripadal razredu
A, Džaga pa najnižjemu razredu C.« (Singh 1994: 80)
Svoje vrednotenje elementov prevlade, ki so v besedilu pojmovani kot negativni,
in kapitalistične družbene ureditve Singh izrazi z zaznamovano besedno zvezo
lastništvo zastruplja duha:
»Lastništvo ne pomeni nič dobrega: ljudem zastruplja duha.« (Singh 1994:
144)
Pri tem s posamostaljenjem lastništvo in samostalniki nakit, gotovina ter hranilne
knjižice, ki predstavljajo ekonomski vir, izpostavlja premoženje kot osnovno
vrednoto kapitalizma:
»Vse lahko vzamete – nakit, gotovino, hranilne knjižice.« (Singh 1994: 17)
Z zanikanjem glagola ubiti v obliki prošnje izrazi strah za lastno življenje, kar
pomeni, da se proces nadvlade izvaja z nasiljem:
»Samo ne ubijte nikogar,' je moledoval posojevalec denarja in se z obema
rokama oklepal vodjevih nog.« (Singh 1994: 17)
126
Proces utišanja kot ohranjanja oblasti izpostavlja frazem vse videti in nič reči:
»Ravnati bi se morali po načelu: vse videti in nič reči.« (Singh 1994: 29)
Vladajoči tako vplivajo na mišljenje podrejenih in z ukazovanjem vplivajo na
njihovo vedenje. Podrejeni to ponotranjijo, kot kaže primera kakor ukažete:
»Kakor ukažete.« (Singh 1994: 35)
Razmerje dominance in podreditve pisatelj izpostavi še glede na status in položaj
udeležencev, kjer poveljnik v stavku ubogal sem samo vaš ukaz izrazi sprejemanje
nadoblasti in izvrševanje ukaza podinšpektorja:
»Ubogal sem samo vaš ukaz in aretiral neznanca, ki je v sumljivih
okoliščinah postopal po vasi.« (Singh 1994: 70)
Na prevladujoči položaj nosilcev besedilo pokaže z njihovim omejevanjem
dostopnosti do medijev, vira informacij. Nevednost o položaju, s tem pa
nevednost o prevladujočih položajih pisatelj izpostavi z vprašanji in zanikanjem
glagola vedeti, saj ravno dostop do informacij pomeni posedovanje družbene
moči:
»''Povejte nam kaj. Kaj se dogaja po svetu? Kaj pomeni vse to o Pakistanu in
Hindustanu?'' ''Živimo v tej vasici in ne vemo nič,'' se je vmešal lambardar.«
(Singh 1994: 56‒57)
Moč je lahko pridobljena tudi s pomočjo prisile, kot je prikazano v naslednjih
skladenjsko-semantičnih strukturah z materialnima glagolskima dogodkoma.
Vršilec mož z nasilnim dejanjem iztrgati in nameriti puško v obraz izraža svojo
moč nad ciljem − dečkom:
127
»Mož s kalibrovko je iztrgal dečka iz babičinega naročja in mu nameril
puškino cev v obraz.« (Singh 1994: 16)
Nadvlada dominantnih družbenih skupin se uresničuje tudi po pravnih institucijah,
ki so v besedilu poimenovane z besedo vlada, saj so vladajoče ideje zmeraj
podkrepljene z zakoni. Da te pišejo vladajoči v skladu z lastnimi interesi,
izpostavlja uporabljena vrednotenjska glagolska zveza izmišljati si predpise:
»Vlada si izmišlja predpise in jih z registri, policijo in ječarji tudi izvaja.«
(Singh 1994: 69‒70)
V skladenjsko-semantični strukturi je izraženo še zagotavljanje nadvlade
vladajočih z represivnimi aparati države, poimenovanimi policija in ječarji. Ti
namreč ustvarjajo subjekte, ki jih prisilijo k sprejemu vladajoče ideologije:
»Babudži je prepričan, da sta me takega naredila ti in vlada. Ali ni tako,
babudži?« (Singh 1994: 116)
Do delovanja represivnega aparata države se pisatelj kritično opredeli z antitezo
glagolov trpinčiti in varovati ter s posamostaljenji pokvarjenost in podkupninami.
Z njima opozori na kapitalistično ureditev, ki legitimizira izpostavljeni dejanji:
»Poleg vsega imamo še policijski sistem, ki državljana trpinči, namesto da bi
ga varoval, in živi od lastne pokvarjenosti in podkupnin.« (Singh 1994:
46‒47)
Delovanje oblasti izrazi z materialnim glagolskim dogodkom odrejati. S tem
posredno pokaže na hegemonijo, katere glavni namen je vzpostavitev in
vzdrževanje razmerij dominance in podreditve. S poimenovanjem prestopnik pa
pokaže na marginalizirano identiteto, ki posameznika omejuje in mu odvzema
osnovne državljanske pravice:
128
»''Ampak kdo odreja, da si prestopnik?'' ga je jezno prekinil Ikbal.« (Singh
1994: 69)
To izrazi še s posamostaljenjem omejevanje in besedno zvezo državljanske
svoboščine z izkustveno vrednostjo:
»Pričakoval je, da jih bo tako grobo omejevanje državljanskih svoboščin
ogorčilo.« (Singh 1994: 68)
Vladajoči z oznako identitete, ki jo izraža še besedna zveza register številka deset,
pripravijo udeležence na sprejem njihovih vrednot in razmerje
dominance/podreditve. Na s konsenzom pridobljeno oblast vladajočih pa pokaže z
besedno zvezo uradno proglasiti:
»Njegovo ime so vpisali v register številka deset in s tem je bil uradno
proglašen za prestopnika.« (Singh 1994: 69)
Ob tem pisatelj izpostavi biološke stereotipe in esencialistično pojmovanje
identitete kot nespremenljive danosti. S poimenovanji oče in stari oče ter oznako
ropar pa opozori na deterministične ideološke mehanizme, ki vklepajo
posameznike in skupine v apriorno genealogijo:
»To tudi ni prvi umor, ki ga je zagrešil – tako ravnanje mu je v krvi. Njegov
oče in stari oče sta bila prav tako roparja in sta zaradi umora končala na
vešalih.« (Singh 1994: 50)
Na vklepanje posameznikov v determiniranost, kjer etnizirani posamezniki niso
pojmovani kot avtonomni, suvereni subjekti, ki bi mogli izražati svojo voljo,
pokažeta metafora iti svojo pot in besedna zveza neodvisnost od človekove volje.
Hakam Čanda s to esencialistično predpostavko opravičuje svoja dejanja in
neaktivnost pri preprečitvi medetničnih bojev. Ideologija ima zameglitveni
129
učinek, saj vodi k neaktivnosti in onemogoča revolucionarno zavest. Ta pa je
nujno potrebna za upor in boj:
»Zgodovina gre svojo pot in je neodvisna od človekove volje.« (Singh 1994:
110)
Besede upora proti esencialistični predstavi in vzpostavljanju odklonske drugosti
v romanu izreče Ikbal:
»Ne, bhajdži, zločinci se ne rodijo. V zločin jih ženejo lakota, pomanjkanje in
krivice.« (Singh 1994: 51)
V pogovoru z Mitom Singhom navaja vrednotenjske samostalnike lakota,
pomanjkanje in krivice, s katerimi želi pokazati na vzvode medetničnega nasilja in
s tem izpolniti namen svojega prihoda v vas. Ikbal je prišel v Mano Madžro kot
socialni delavec z Zahoda z namenom prepričati ljudi o nemoralnosti
medetničnega pobijanja. Ikbal pa namena ni sposoben izpolniti, saj samo z
moraliziranjem dejanj ne preprečiš. Tako ga Jeffs (1994: 207‒208) označi kot
arhetipskega urbanega levega intelektualca, ki si lasti mehanizme političnega
govora. Govori namreč v imenu ljudstva, s katerim pa nima nikakršne povezave.
Linthoingambi Devi (2011: 111) pa ugotavlja, da je tega revolucionarnega dejanja
sposoben le moški, ki je v materialnem glagolskem dogodku z glagolom zapeljati
v udeleženski vlogi koristnika glagolskega dejanja (čezenj):
»Vlak je zapeljal čezenj in nadaljeval pot v Pakistan.« (Singh 1994: 193)
Iz konteksta je razvidno, da je to marginalizirani Džaga, ki ima edini
revolucionarno moč. Ta moč pa izhaja iz njegove podrejenosti. Zaradi razredne
zavesti o boju zoper ideje vladajočih mu podvig, izražen z metaforo nadaljevati
pot v Pakistan, tudi uspe. Tega namreč niso bili sposobni udejanjiti niti elita in ne
njena opozicija.
130
7.3.5 Zaključne ugotovitve
S KDA Vlaka v Pakistan smo potrdili medsebojno povezanost in prepletenost
struktur moči glede na etnijo, vero, spol in razred, iz katerih izhaja ustvarjanje
središčnih in marginalnih družbenih pozicij, s tem pa družbenih neenakosti. Na
osnovi uporabljenih jezikovnih sredstev in diskurzivnih strategij smo glede na
komplementarne ideologije interpretirali izražene stratifikacije, razmerja
dominance in podreditve, neenakopravne odnose moči ter hierarhične družbene
pozicije. Potrdili smo, da se etnične, verske, razredne in spolne kategorije
medsebojno krepijo. Z imperialističnimi posegi so bili v Indiji umetno ustvarjeni
notranji konflikti, ki so privedli do medetničnih spopadov med Sikhi in
Muslimani. V besedilu so izraženi z besednimi zvezami mi Hindujci, muslimanska
drhal, hindujska Indija, muslimanski Pakistan ipd. Pojmovanje države, iz katere
so izključene druge etnije, temelji na ideji ločevanja med »mi« in »oni«, kar pa
ustvarja z vidika družbene moči neenake pozicije. V besedilu so izražene z
velelnim naklonom, pridevniškimi določili, nagovori, parafrazo, paralelizmi,
geminacijami, uporabo modalnih glagolov, glagolskih dogodkov idr. Na neenakih
družbenih pozicijah je utemeljena tudi notranja kolonizacija, ki depriviligiran
položaj marginaliziranih skupin podpira in vzdržuje. Nižja pozicija je določena
glede na etnično in razredno pripadnost, kar izražajo izrazi vrednotenja
poimenovanja (npr. suženj, sluga, strežnik, oblastnik). To neenako razmerje
dominance in podreditve kot rezultat notranje in zunanje kolonizacije ter
ideološkega zastiranja pogleda podrejenih na njihov položaj izražajo še
posamostaljenja, slovnične metafore (npr. moreča tišina) in leksikalna polarizacija
(npr. razum ‒ vera). V besedilu pisatelj nenehno izpostavlja razmerja moči med
etničnimi in verskimi skupinami, ki se krepijo s komplementarnima kategorijama
razreda in spola. Tako gre za hkratne in medsebojno povezane podreditve.
Pisatelj v besedilu izpostavlja Indijo kot multietnično družbo, ki pred
neoimperialističnimi posegi kljub razlikam ohranja enotnost. Po procesu
dekolonizacije je Indijo zajel proces neokolonizacije. Indija je sicer postala
formalno politično neodvisna, toda gospodarsko še vedno odvisna od Britancev.
131
Tako so imperatorji Britanci posegli v multietnično družbo in z izigravanjem ene
skupnosti proti drugi namenoma ustvarili notranje konflikte, ki so posledično
privedli do medetničnih spopadov. Pisatelj v besedilu izpostavi kritiko teh dejanj.
Opozori tudi na pasivnost akterjev, še posebej organov oblasti, pri preprečitvi
medetničnega nasilja. Sposobnost udejanjenja odpora tako pripiše pripadniku
zatiranega družbenega razreda, marginaliziranemu Džagi. Ker v besedilu
izpostavlja evrocentrično obravnavo kolonializiranih narodov kot inferiornih in
zaznamovanih s procesi nadvlade ter podreditve, besedilo opredeljujemo kot
nacionalno alegorijo.
Roman izpostavlja tudi prenašanje idej vladajoče skupine s cerkveno ideologijo.
Ideologizirani subjekti jo zaradi prepričanja o delovanju višje sile, ki ima moč
uravnavati njihova življenja, sprejmejo in ponotranjijo. Z ideološko interpretacijo
posameznim predmetom dodelijo pomen, zato se lahko z njim navidezno
identificirajo. Vera je tako s prepričanji in nauki orodje za reproduciranje
vladajočega sistema, ki s predpisi in nasiljem nadzira ter uravnava delovanje
podrejenih in tako ohranja nadoblast. Pisatelj z izpostavitvijo nenehnega procesa
subjekcije in nezmožnostjo subjektivizacije izrazi kritiko pasivnega sprejemanja
podrejanja in legitimizacije nadmoči višje sile. Z verskimi ideološkimi mehanizmi
se namreč ustvarjajo verske neenakosti in neenake družbene pozicije, to pa
spodbuja medetnično nasilje.
Pristajanje na esencializem je izpostavljeno predvsem pri problematizaciji spolne
hierarhije, ki je neposredno prepletena z razredno. Pisatelj opozarja na moč
moškega, da konstruira žensko subjektivnost, saj lahko kot edini materialni vir
upravlja z njenim življenjem. Ženske so zaradi ekonomske odvisnosti brez
družbene moči, zato pa podrejene in brez formalno-pravnih pravic. Te so namreč
regulirane z zakonskimi odnosi, saj ženske v družbeni strukturi patriarhata
prevzamejo moževo ime, njegov status in vlogo matere in gospodinje. Tako so
zreducirane na objekte za moške, kar pa so zaradi moškocentrične družbene
strukture prisiljene ponotranjiti in sprejeti moško nadvlado, ki jo ti dosegajo z
nasiljem. Nasilje nad ženskami je v besedilu izpostavljeno kot »moč nad«. Singh
132
opozori tudi na problem prostitucije, ki je dejansko proizvod družbene ureditve.
Ob tem izpostavi patriarhat kot institucionalizirano neenakost med spoloma, kjer
se ženske same ne morejo subjektivizirati in so v odnosu do moža kot moškega
predstavnika na višji poziciji ponižne. Na žensko podrejanje pokaže tudi s
prenosom starostno določenega hierarhičnega vzorca v žensko skupnost, kjer
starejše ženske kot vodje skupine nadzirajo mlajše pripadnice.
Iz središčnih in marginalnih družbenih pozicij, s katerimi se družbena neenakost
ustvarja in upravičuje, smo v analizi izhajali tudi pri kategoriji razreda. Pisatelj
pokaže, da je ta s spolom, etnijo in vero temelj družbenega razslojevanja,
pogojenega z močjo, ugledom in premoženjem. Od teh dejavnikov pa je odvisen
tudi posameznikov ali skupinski status v družbi. Na tej osnovi se namreč
oblikujejo pozicije moči, ki so v romanu izpostavljene z neenakopravnimi odnosi
med kolonizatorji Britanci in Sikhi. Izražena je (neo)imperialistična ideologija, ki
temelji na gospodarskem izkoriščanju, političnem zatiranju in (neo)kolonialni
nadvladi. Britanci so avtohtonim Indijcem vsilili svoj družbenogospodarski sistem
in jih prisilili k delu. Ta prisila je inherentna kapitalizmu, kjer proletariat služi
boržuaziji. V vsaki stratificirani družbi sta namreč dva glavna družbena razreda,
katerih odnos temelji na izkoriščanju in podrejanju. Z etnično hierarhizacijo se
torej uresničuje tudi razredna. Tako lahko vladajoči z zakoni uresničujejo lastne
interese, posledično pa prepovejo vse, kar je zanje ogrožajoče. Tako tudi nižjemu
družbenemu razredu onemogočajo vstop v višji družbeni razred. Kot označevalec
družbenega razreda roman izpostavlja znanje angleškega jezika. Angleščina je
bila jezik kolonizatorjev, zato tudi pokazatelj pismenosti in izobraženosti ter s tem
družbene moči.
Pisatelj izpostavi tudi poziv k uporu proti vladajočemu razredu in s tem
nepristajanje na podrejeni položaj. V tem izrazi revolucionarni boj zoper
neoimperialno oblast in kapitalizem, saj izpostavlja, da le proletarska revolucija
vodi do pravičnega družbenega sistema. Upor Indijcev je sicer pripeljal do
procesa dekolonizacije, toda Singh opozori na delujoče procese neokolonizacije,
ki se je vzpostavila takoj pa politični osamosvojitvi Indije, in to v navezi indijske
133
elite z imperatorji. V romanu poziva k uporu proti neokolonializmu in boju za
avtonomijo. Pri tem opozarja, da revolucionarna moč posameznikov izhaja ravno
iz njihove podrejenosti. V romanu tako izpostavlja medsebojno povezanost in
krepitev komplementarnih kategorij razreda, spola in etnije ter posredno izraža
kritiko prevlade, ki je osnova stratifikacijam.
134
8 SKLEP
Diskurzivne prakse producirajo in reproducirajo neenakopravne odnose med
pripadniki ter pripadnicami različnih družbenih skupin na osnovi medsebojne
prepletenosti in povezanosti struktur moči. Na tej osnovi se hierarhično
vzpostavljajo pozicije nadpostavljenih in podrejenih subjektov, konstruiranih kot
drugorazrednih, problematičnih in odklonskih. Obe deli pokažeta na medsebojno
krepitev komplementarnih kategorij etnije, naroda, vere, spola ter razreda, ki so
bile glavne točke kritično diskurzivne analize.
Na osnovi analize podrejenih razmerij med družbenimi skupinami,
neenakopravnih odnosov moči in družbenih stratifikacij smo potrdili prvo
hipotezo, tj. da so v umetnostnih besedilih uporabljene podobne diskurzivne
strategije in jezikovna sredstva. Pisatelja namreč s polariziranimi vrednostnimi
poimenovanji (npr. v Samorastnikih kmet Karničnik, okrutni gospodar, graščinski
gospod, sodnik, graščina – ubogi človek, iberžnica, kajžarji, siromak, pankrti,
samorastniki; v Vlaku v Pakistan oblastnik, gospodar ‒ sluga, strežnik, suženj)
izražata družbene odnose med udeleženci glede razredne, etnične in spolne
pozicije moči. Tisti na višjih pozicijah izražajo moč v skladu z lastnimi interesi ali
interesi skupine z uravnavanjem vedenja drugih, kar v besedilih pretežno izraža
velelni glagolski naklon. Pisatelja neenaka razmerja dominance in podreditve kot
rezultat (neo)kolonizacije in ideološkega zastiranja pogleda podrejenih na njihov
položaj izrazita še s posamostaljenji, slovničnimi metaforami (sodni glas,
ukazujoči glas; moreča tišina ipd.), metaforami, pridevniškimi določili, nagovori,
parafrazami, paralelizmi in geminacijami. Kot funkcijo izražanja neenakih
družbenih razmerij uporabita še modalne glagole in glagolske dogodke. Razmerje,
kjer dominantni družbeni razred izkorišča podrejenega, izpostavita kot osnovo
kapitalistične ureditve družbe, ki je neposredno povezana z imperialistično
ideologijo. Singh izrazi (neo)imperialistično ideologijo z neenakopravnimi odnosi
med kolonizatorji Britanci in koloniziranimi Sikhi. Po procesu dekolonizacije je
Indijo zajel proces neokolonizacije, saj je kljub formalno politični odvisnosti
135
ostala gospodarsko odvisna od Britancev. Tako so imperatorji Britanci posegali v
multietnično družbo in namenoma ustvarjali notranje konflikte, ki so posledično
privedli do medetničnih spopadov med Sikhi in Muslimani. Ti so v Indiji
predstavljali etnično večino in manjšino, kjer so bili Muslimani v
deprivilegiranem položaju. Zato se je na zahtevo Muslimanke lige izoblikovala
država Pakistan. Tudi Slovenci so bili s strani kolonizatorjev Nemcev kot narod
akceptirani kot podrejeni in inferiorni. Ti so jim z izkoriščanjem, zatiranjem in
ponemčevanjem preprečevali nacionalno subjektivizacijo. V besedilih sta tako
izpostavljeni obravnavi koloniziranih narodov kot inferiornih in zaznamovanih s
procesi nadvlade in podreditve, zato ju opredeljujemo kot nacionalni alegoriji.
Pisatelja z izpostavitvijo nenehnega procesa subjekcije in nezmožnostjo
subjektivizacije izražata kritiko pasivnega sprejemanja podrejanja in
legizimizacije nadmoči, s tem pa, kakor smo predpostavljali, kritiko razrednih,
spolnih in etničnih neenakosti. Hierarhična družbena ureditev tako ustvarja
razredna nasprotja, kar Voranc izpostavi med bajtarji Hudabivniki in gruntarji
Karničniki, Singh pa med lastniki Sikhi in najemniki Muslimani. Prikazano je, da
se z dejavniki neenakosti, kot so moč, ugled in premoženje, oblikuje razredna
stratifikacija. Kot vir lastnine je v delih izpostavljena zemlja, katere nižji družbeni
razred ne poseduje (konkretno v Samorastnikih Hudabivniki in v Vlaku v Pakistan
Muslimani). V vsaki stratificirani družbi sta namreč dva glavna družbena razreda,
katerih odnos temelji na izkoriščanju in podrejanju. Pisatelja izpostavita, da
vladajoči dosežejo svojo nadoblast s sredstvi podreditve in z ideološkimi in
represivnimi aparati države. Z zakoni uresničujejo lastne interese, posledično pa
prepovejo vse, kar je zanje ogrožujoče. Tako nižjemu družbenemu razredu
onemogočajo vstop v višji družbeni razred, kar je v patriarhalni strukturi v tesni
zvezi s spolno neenakostjo. Ženskam kot pripadnicam nižjega družbenega razreda
so namreč odvzete vse pravice, kajti struktura družbe temelji na moški dominaciji.
Oba pisatelja izpostavljata, da so ženske zaradi ekonomske odvisnosti brez
družbene moči, zato pa podrejene in brez formalno-pravnih pravic. Te so
regulirane z zakonskimi odnosi, saj ženske v družbeni strukturi patriarhata
prevzamejo moževo ime, njegov status in vlogo matere in gospodinje. Na to
opozarja Singh s primerom tkalčeve hčere Nuran in izpostavitvijo ženitnega
136
oglasa, Voranc pa s primerom Karničnice in Hudabivke. V besedilih pokažeta, da
so ženske zreducirane na objekte za moške, kar pa so zaradi moškocentrične
družbene strukture prisiljene ponotranjiti in moško nadvlado, doseženo z nasiljem
»moči nad«, tudi sprejeti. Izpostavljeni koncept patriarhata izražata kot
institucionalizirano neenakost med spoloma, kjer so ženske zaradi spola
izključene iz določenih aktivnosti. Voranc izpostavi dedovanje najstarejšega
moškega potomca, iz katerega so ženske izključene in v zakonu marginalizirane.
Tako so nenehno podrejene, s tem pa nezmožne razviti lastno subjektiviteto. To
utrjuje predstavo o rodovni determiniranosti posameznika, posameznice, saj se
primarne identitete oblikujejo in konstruirajo ravno v družinski instituciji
patriarhata. Ta se v družinski obliki s pravilom »patra«, kjer ima oče zaradi
posedovanja materialne lastnine edini moč in oblast, da nadzoruje druge člane,
kaže s patriarhalno prakso moškega odločanja o življenju ženske – v Vlaku v
Pakistan se to kaže s pravico očeta, določati hčeri Nuran moža – in v
Samorastnikih s Karničnikovo določitvijo žene Ožbeju. S tem je ženska povsem
neavtonomna, saj moški (Karničnik; Džaga in imam Bakš) konstruira njeno
subjektivnost. Izpostavljena je pozicija moškega kot gospodarja, ki pomika
žensko v podrejeno in podložno pozicijo. Na žensko podrejanje pisatelja pokažeta
tudi s prenosom starostno določenega hierarhičnega vzorca v žensko skupnost,
kjer starejše ženske kot vodje skupine nadzirajo mlajše pripadnice. Toda to
počnejo z nasiljem kot sredstvom podreditve, zato ne presežejo strukturne
neenakosti, značilne za patriarhat. Vzvodi za nasilje so ravno v njihovem zatiranju
s strani moških predstavnikov višjega razreda. Ob tem pisatelja opozorita na
neupravičenost ženskega zatiranja, kajti ravno hierarhični ustroj družbe prisili
ženske, da nasilje sprejmejo. S tem posredno izrazita kritiko kapitalistične
ideologije in patriarhalne legitimizacije spolne prevlade. Glede na te pozicije moči
se ustvarjajo neenakosti. Te pa izhajajo iz povezanih komplementarnih kategorij
razreda, spola in etnije, ki pa se medsebojno krepijo. Potrebno je poudarjati, da ne
gre za analogne, ampak za hkratne podreditve, kar Voranc pokaže s primerom
podrejene Mete in Singh s primerom podrejene Nuran. Singh izpostavi etnično
nasprotje, tesno prepleteno z verskim (med Džagovo materjo, starejšo vodjo
skupine in pripadnico Sikhov, ter Muslimanko, najemnico Nuran), ki pa se z
137
razredno hierahizacijo krepi. Enako Voranc na primeru Mete pokaže, da ta ni
dvojno zatirana, ampak se medsebojno krepita kategoriji spola in razreda. S tem
pa potrjujemo drugo hipotezo diplomskega dela, da izpostavljeni procesi
subjekcije v besedilih niso analogni, ampak komplementarni. V Samorastnikih je
tako vzorec prevlade določen z družbenim spolom ter razredom, v Vlaku v
Pakistan pa še s kategorijo etnije.
Singh in Voranc kot angažirana pisca v delih pozivata k razrednemu boju, tj. k
uporu proti imperializmu in kapitalizmu, saj vidita rešitev v sistemski spremembi.
S tem legitimirata revolucionarni boj za enakopravnost in avtonomijo ter izzivata
status quo.
138
9 VIRI IN LITERATURA
Aijaz AHMAD, 2007: Jamesova retorika drugosti in »nacionalna alegorija«.
Zbornik postkolonialnih študij. Ur. Nikolai Jeffs. Ljubljana: Krtina. 385‒411.
Moslem AHMADVAND, 2011: Critical Discourse Analysis: An Introduction to
Major Approaches. Indonesian Journal of Linguistic and Cultural Studies 5/1.
82‒90.
Samir AMIN, 2009: Evrocentrizem: Kritika neke ideologije. Ljubljana: Založba
Sophia.
Étienne BALIBAR, 1991: From Class Struggle to Classless Struggle? Race,
Nation, Class. Ur. Étienne Balibar in Immanuel Maurice Wallerstein. London;
New York: Verso. 153‒184.
‒ ‒, 2007: Mi, državljani Evrope? Meje, država, ljudstvo. Ljubljana: Sophia.
Andreja BARLE LAKOTA, Mirjam POČKAR, Alojz PLUŠKO, Tanja POPIT in
Bojana NOVAK-FAJFAR, 1994: Sociologija: gradivo za srednje šole. Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
Robert de BEAUGRANDE, 1993: Linguistic theory: the discourse of fundamental
works. London; New York: Longman.
Simona BERGOČ, 2009: Metodološka infrastruktura slovenističnega
jezikoslovja: primer kritične analize diskurza (KAD). Infrastruktura slovenščine
in slovenistike. Ur. Marko Stabej. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji
jezik (Obdobja, 28). 49‒55.
139
Anna BERNARD, 2011: Reading for the Nation: »Third-world Literature« and
Israel/Palestine. New Formations 73. 78‒89.
Ivan BORŠTNER, 2006: Indijske religije: utrinki iz indijskega védenja.
Ljubljana: Karantanija.
Lilijana BURCAR, 2010: Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobi
globalnega kapitalizma in neorasizma. Šolsko polje 21/5‒6. 151‒180.
Judith BUTLER, 2001: Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete.
Ljubljana: ŠKUC.
Jožica ČEH STEGER, 2010: Ekološko usmerjena literarna veda in Prežihove
samorastniške novele. Jezik in slovstvo 55/3-4. 53–62.
Srečo DRAGOŠ in Vesna LESKOŠEK, 2003: Družbena neenakost in socialni
kapital. Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične
študije.
Terry EAGLETON, 2010: Marksizem in literarna kritika. Ljubljana: Sophia.
Karmen ERJAVEC, 2005: Mediji in spolna identiteta. Uvod v novinarske študije.
Ur. Melita Poler Kovačič in Karmen Erjavec. Ljubljana: Fakulteta za družbene
vede. 273‒298.
Karmen ERJAVEC in Melita POLER KOVAČIČ, 2007: Kritična diskurzivna
analiza novinarskih prispevkov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Norman FAIRCLOUGH, 1989: Language and power. London; New York:
Longman.
140
‒ ‒, 1995: Critical Discourse Analysis: The Critical Study of Language. London;
New York: Longman.
Andrew GOATLY, 2000: Critical reading and writing: an introductory
coursebook. London; New York: Routledge.
Michael Alexander Kirkwood HALLIDAY, 2004: An Introduction to Functional
Grammar. London: Arnold.
Michael HARALAMBOS in Martin HOLBORN, 2001: Sociologija. Teme in
pogledi. Ljubljana: DZS.
Margaret HILLENBRAND, 2006: The National Allegory Revisited: Writing
Private and Public in Contemporary Taiwan. Positions 14/3. 633‒662.
Fredric JAMESON, 2007: Književnost tretjega sveta v času multinacionalnega
kapitalizma. Zbornik postkolonialnih študij. Ur. Nikolai Jeffs. Ljubljana: Krtina.
357‒337.
Nikolai JEFFS, 1994: Khushwant Singh in postkolonialna književnost.
Khushwant Singh: Vlak v Pakistan. Ur. Zdravko Duša. Ljubljana: Cankarjeva
založba. 195‒210.
‒ ‒, 2007: Kdaj, kje, zakaj postkolonialne študije? Zbornik postkolonialnih študij.
Ur. Nikolai Jeffs. Ljubljana: Krtina. 461‒503.
Stane JUŽNIČ, 1980: Kolonializem in dekolonizacija. Maribor: Založba Obzorja.
‒ ‒, 1993: Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Jelka KERNEV ŠTRAJN, 2009: Renesansa alegorije. Alegorija, simbol,
fragment. Ljubljana: ZRC.
141
Samo KOLER, 2000: Spremna beseda. Prežihov Voranc: Samorastniki. Novela.
Ur. Rajko Korošec. Ljubljana: Gyrus. 51‒74.
Janko KOS, 1995: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS.
‒ ‒, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.
Asja Nina KOVAČEV, 1996: Identiteta med individualizacijo in kolektivizacijo.
Psihološka obzorja 5/3. 49‒67.
Roman KUHAR, 2003: Medijske podobe homoseksualnosti: analiza slovenskih
tiskanih medijev od 1970 do 2000. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Brian LARKIN, 2009: National Allegory. Social Text 100 27/3. 164‒168.
Vladimir Il'ič LENIN, 1970: Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma.
Ljubljana: Cankarjeva založba.
Moirangthem LINTHOINGAMBI DEVI, 2011: Multiculturalism and Conflict in
Khushwant Singh's Train to Pakistan. Journal of Literature, Culture and Media
Studies III/5‒6. 103‒112.
Ania LOOMBA, 1998: Colonialism/postcolonialism. London; New York:
Routledge.
‒ ‒, 2009: Kolonializem in neokolonializem. Ljubljana: Orbis.
Tomaž MASTNAK, 2009: Aminov Evrocentrizem: revizija. Samir Amin:
Evrocentrizem: kritika neke ideologije. Ur. Uroš Zorman. Ljubljana: Založba
Sophia.
Andrea MAYR in Paul SIMPSON, 2010: Language and power: a resource book
for students. New York: Routledge.
142
Anne MCCLINTOCK, 1995: Imperial Leather: Race, Gender, and Sexuality in
the Colonial Contest. London: Routledge.
‒ ‒, 2007: Angel napredka: pasti termina »postkolonializem«. Zbornik
postkolonialnih študij. Ur. Nikolai Jeffs. Ljubljana: Krtina. 415‒434.
Michael MEYER, 2001: Between theory, method, and politics: positioning of the
approaches to CDA. Methods of Critical Discourse Analysis. Ur. Ruth Wodak in
Michael Meyer. London: SAGE. 14‒31.
Katja MIHURKO PONIŽ, 2005: Feministične literarnovedne raziskave – tukaj in
zdaj. Jezik in slovstvo 50/3–4. 87–95.
Milena MILOJEVIĆ SHEPPARD, 1977: Sistemska slovnica. Jezik in slovstvo
23/1. 7–16.
Toril MOI, 1999: Politika spola/teksta. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo
Literatura.
Katja PLEMENITAŠ, 2007: Posamostaljenja v angleščini in slovenščini.
Maribor: Zora.
Voranc PREŽIHOV, 2000: Samorastniki. Ljubljana: Gyrus.
Božo REPE, 1998: Sodobna zgodovina: zgodovina za 4. letnik gimnazij.
Ljubljana: Modrijan.
Jaffer SHEYHOLISLAMI, 2001: Critical Discourse Analysis. http://http-
server.carleton.ca/~jsheyhol/articles/what%20is%20CDA.pdf (Dostop 15. 5.
2012).
Khushwant SINGH, 1994: Vlak v Pakistan. Ljubljana: Cankarjeva založba.
143
Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1997. Ljubljana: DZS.
Peter STANKOVIĆ, 2002: Kulturne študije: pregled zgodovine, teorij in metod.
Cooltura: uvod v kulturne študije. Ur. Aleš Debeljak, Peter Stanković, Gregor
Tomc, Mitja Velikonja. Ljubljana: Študentska založba. 11‒70.
Judith SQUIRES, 2009: Spol v politični teoriji. Ljubljana: Krtina.
Alenka ŠVAB, 2002: »Divided we Stand« – teme in dileme študij spolov.
Cooltura: uvod v kulturne študije. Ur. Aleš Debeljak, Peter Stanković, Gregor
Tomc, Mitja Velikonja. Ljubljana: Študentska založba. 195‒210.
Jože TOPORIŠIČ, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.
Teun Adrianus VAN DIJK, 1993: Principles of critical discourse analysis.
Discourse & Society 4/2. 249‒283.
‒ ‒, 1994: Discourse and Inequality. Keynote address Int. Conference of the
International Communication Association (ICA), Dublin, June 29, 1990. Lenguas
Modernas (Universidad de Chile) 21. 19‒37.
‒ ‒, 1995: Aims of Critical Discourse Analysis. Japanese Discourse 1/1. 17‒28.
‒ ‒, 1995a: Discourse Analysis as Ideology Analysis. Language and Peace. Ur.
Christina Schäffne in Anita L. Wenden. Aldershot: Dartmouth Publishing. 17‒33.
‒ ‒, 1998: Ideology: A Multidisciplinary Approach. London: Sage.
‒ ‒, 2000: Ideology and Discourse. A Multidisciplinary Introduction. English
version of an internet course for the Universitat Oberta de Catalunya (UOC).
144
‒ ‒, 2001: Multidisciplinary CDA: a plea for diversity. Methods of Critical
Discourse Analysis. Ur. Ruth Wodak in Michael Meyer. London: SAGE. 95‒120.
‒ ‒, 2005: Critical Discourse Analysis. The handbook of discourse analysis. Ur.
Deborah Schiffrin, Deborah Tannen in Heidi E. Hamilton. Malden, MA:
Blackwell Publishers. 352‒371.
Mitja VELIKONJA, 2002: »Dom in svet« Kultura in študije naroda. Cooltura:
uvod v kulturne študije. Ur. Aleš Debeljak, Peter Stanković, Gregor Tomc, Mitja
Velikonja. Ljubljana: Študentska založba. 283‒297.
Darinka VERDONIK, 2004: Prispevki kritične analize diskurza k proučevanju
rabe jezika. Dialogi 40/3‒4. 60‒74.
Andreja VEZOVNIK, 2007: Diskurzivna konstrukcija slovenske nacionalne
identitete. Analiza časopisnih političnih komentarjev v obdobju vstopanja
Slovenije v Evropsko unijo. Annales, Series Historia et Sociologia 17/2. 469‒483.
Nira YUVAL-DAVIS, 2009: Spol in nacija. Ljubljana: Sophia.
Robert YOUNG, 2003: Postcolonialism: An Historical Introduction. United
States: Oxford University Press.
Immanuel Maurice WALLERSTEIN, 1991: Class Conflict in the Capitalist
World-Economy. Race, Nation, Class. Ur. Étienne Balibar in Immanuel Maurice
Wallerstein. London; New York: Verso. 115‒124.
‒ ‒, 1991a: Marx and History: Fruitful and Unfruitful Emphases. Race, Nation,
Class. Ur. Étienne Balibar in Immanuel Maurice Wallerstein. London; New York:
Verso. 125‒134.
145
Wei WANG, 2007: Newspaper Commentaries on Terrorism in China and
Australia: A Contrastive Genre Study. Doktorska disertacija, Sydney: The
University of Sydney, Faculty of Education and Social Work.
Bolecki WŁODZIMIERZ, 2004: Modalnost – literarna veda in kognitivizem
(oris). Primerjalna književnost 27/1. 11‒23.
Ruth WODAK, 2001: What CDA is about – a summary of its history, important
concepts and its developments. Methods of Critical Discourse Analysis. Ur. Ruth
Wodak in Michael Meyer. London: SAGE. 1‒13.
‒ ‒, 2009: Za kaj gre v KAD – pregled zgodovine, pomembnih konceptov in
razvoja. Šolsko polje XX/5‒6. 5‒23.
Alojzija ZUPAN SOSIČ, 2006: Robovi mreže, robovi jaza: sodobni slovenski
roman. Maribor: Litera.
Anton ŽUN, 1961: Gramsci in marksistična teorija o državi. Naša sodobnost 9/1.
70‒76.