UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

JANEZ BURKELJCA

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Specialna športna vzgoja

Gorništvo z aktivnostmi v naravi

DOŽIVLJANJE STRAHU PRI POTAPLJANJU Z

AVTONOMNO POTAPLJAŠKO OPREMO

DIPLOMSKO DELO

MENTORICA

izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.

KONZULTANTKA

Prof. dr. Maja Pori, prof. šp. vzg.

RECENZENT

prof. dr. Stojan Burnik, prof. šp. vzg.

Avtor dela

JANEZ BURKELJCA

Ljubljana, 2016

Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Tanji Kajtna, recenzentu prof. dr. Stojanu Burniku in

konzultantki prof. dr. Maji Pori za pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Zahvala gre tudi

moji družini in prijateljem za podporo skozi celoten študij.

Ključne besede: strah, anksioznost, potapljanje z avtonomno potapljaško opremo, odzivi

organizma, razlike med spoloma.

NASLOV DIPLOMSKEGA DELA: Doživljanje strahu pri potapljanju z avtonomno potapljaško opremo

Janez Burkeljca

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2015

Specialna športna vzgoja, Gorništvo z aktivnostmi v naravi

63 strani, 18 preglednic, 1 slika, 37 virov, 1 priloga

IZVLEČEK

Potapljanje z avtonomno potapljaško opremo spada med t.i. nevarne oz. rizične športe. Zaradi

naraščajoče turistične ponudbe, ter vedno boljše in bolj dostopne opreme ta šport pridobiva na

priljubljenosti. Ne glede na to, da je oprema vedno bolj dostopna in varna za uporabo, večina

ljudi, ki se odloči za ta šport vseeno ni pripravljena na daljše bivanje pod vodo. Mnogi med

njimi se prvič srečajo s to zanimivo športno dejavnostjo v vodi šele na začetnem potapljaškem

tečaju. Tako kot pri drugih športih, se tudi ob doživljanju potopa začetnikom porajajo mešani

občutki; medtem ko nekateri z optimizmom in veseljem komaj čakajo na svoj prvi potop, se

drugi spopadajo s strahom in nelagodnostjo v trenutkih pred prvim potopom. Prav z

vprašanjem strahu se ukvarja pričujoče diplomsko delo; v raziskavi nas je zanimalo, ali

prihaja do razlik med spoloma v doživljanju strahu pri potapljanju, ali se doživljanje strahu

spreminja s starostjo potapljača ter ali izkušenost potapljačev vpliva na njihovo doživljanje

strahu pri potapljanju z avtonomno potapljaško opremo. S faktoriziranjem vprašalnika smo

dosegli namen dela in jasno napovedali, ali prihaja do omenjenih razlik. Vzorec je zajemal

125 anketirancev, 32 žensk in 93 moških potapljačev z avtonomno potapljaško opremo.

Obdelava podatkov je bila izvedena v operacijskem sistemu Windows XP v programu SPSS

17.0 s testom faktorske analize in t-testom. Rezultati so pokazali, da ne prihaja do značilnih

razlik med spoloma v doživljanju strahu pri potapljanju z avtonomno potapljaško opremo.

Prihaja pa do razlik v doživljanju strahu med različno starimi in različno izkušenimi

potapljači.

Key words: fear, anxiety, scuba diving, organism respond, gender differences.

TITLE: Experiencing fear during scuba diving

Janez Burkeljca

University of Ljubljana, Faculty of Sports 2015

Special sports education, Mountaineering with outdoor activities

63 p., 18 tab., 1 fig., 37 ref., 1 ann.

ABSTRACT

Scuba Diving is considered to be one of the high risk or dangerous sports. Due to increasing

number of scuba resorts that offer scuba diving for tourists, and ever better and more

accessible diving equipment, this sport is gaining in popularity. Notwithstanding the fact that

the equipment is becoming increasingly more accessible and safer to use, most people who

opt for this sport are still not ready for longer stay underwater. Many of them are introduced

to this exciting water sport during basic dive courses. Just like in other sports, novice divers

are experiencing many mixed feelings, while some are full of optimism and joy before their

first dive, others can experience fear and unease in the moments before their first dive. The

purpose of this research was to determine whether there are any gender differences in

perceptions of fear during diving, or whether the perception of fear varies with age and if the

experience of divers has an influence on their perception of fear during scuba diving. The

research included 125 participants, 32 female and 93 male scuba divers of different age and

experience levels. The data was processed in Windows XP operating system in program SPSS

17.0 with factor analysis and the t-test. The results show there are no significant gender

differences in perceptions of fear in scuba diving. There are however significant differences in

perception of fear among divers of different age and different experience levels.

KAZALO

1. UVOD .................................................................................................................................... 8 1.1 ZGODOVINA POTAPLJANJA .................................................................................... 10 1.2 RAZVOJ POTAPLJAŠKE OPREME ........................................................................... 12 1.3 OPREMA ....................................................................................................................... 15 1.5 NEVARNOSTI PRI AVTONOMNEM POTAPLJANJU ............................................. 21

1.6 EMOCIJE ....................................................................................................................... 22 1.7 STRAH ........................................................................................................................... 22 1.8 ANKSIOZNOST ............................................................................................................ 23 1.9 ODZIVI ORGANIZMA NA STRAH IN STRES .......................................................... 24

1.10 ODZIVI ORGANIZMA NA AKSIOZNOST .............................................................. 25 1. 11 RAZLIKE MED SPOLOMA V DOŽIVLJANJU ŠPORTA ...................................... 27 1.12 FOBIJE, KI SE POJAVLJAJO PRI POTAPLJANJU ................................................. 30 1.13 OBSTOJEČE RAZISKAVE O POTAPLJANJU ........................................................ 33

1.14 PREDMET, PROBLEM IN NAMEN DELA .............................................................. 36 1.15 CILJI IN HIPOTEZE ................................................................................................... 36

2. METODE DELA .................................................................................................................. 37

2.1 VZOREC MERJENCEV ............................................................................................... 37 2.2 PRIPOMOČKI ............................................................................................................... 39 2.3 POSTOPEK .................................................................................................................... 39

3. REZULTATI ........................................................................................................................ 40 4. RAZPRAVA ........................................................................................................................ 47

5. SKLEP .................................................................................................................................. 52 6. VIRI IN LITERATURA ...................................................................................................... 54

8

1. UVOD

Podvodni svet, ki nam je z uporabo moderne tehnike vedno bolj dostopen, nas smrtnike vedno

bolj mika. Vsakogar, ki ima v sebi vsaj malo raziskovalne žilice in želje po nečem novem,

nepoznanem, mika pogledati v modrino morja, ko vidi reklamo za eksotične destinacije in

azurno morje. Pri mnogih je ovira strah, ki je vedno prisoten ob pričakovanju nečesa novega

in nepoznanega.

Človek se razvije v plodovnici -"vodi" v materinem telesu, zato mu to okolje prvih 6 mesecev

življenja ni tuje, nasprotno, zelo domače in prijetno. Vsekakor je voda medij, v katerem se

človek dobro počuti, potem ko se je enkrat ponovno navadi in je nanjo prilagojen. Za izlet v

podvodni svet pa potrebujemo tehnične pripomočke, ki nadomestijo popkovino, s katero smo

bili v materi povezan z zunanjim svetom.

Voda bo stalno vlekla k sebi vsakogar, ki je pogledal pod gladino in se pri tem znebil strahu

pred utesnjenostjo in nemočjo pri plavanju pod vodo. V kolikor se bo potapljal z veseljem in

po pameti ter se zavedal omejitev lastnega telesa, bo pod vodo doživel lepote, ki jih ni

mogoče doživeti nikjer drugje. Vsakdo, ki je (bil) deležen teh občutkov in je premagal strah se

bo stalno vračal v podvodni svet (http://www.zips.si/).

Prvi raziskovalci podvodnega sveta so v veliki meri zaslužni za seznanjanje širše javnosti o

njegovih lepotah skozi filme o podvodnem svetu in življenju v morju, ki so jih snemali med

svojimi raziskovanji. V rani mladosti me je navduševal J.J. Custeau in njegova posadka, s

svojimi filmi s potovanj po svetovnih morjih. Najbolj so me navduševali raznolikost

podvodnega sveta in njegove čudovite barve, ki so jih raziskovalci srečevali ob svojem delu,

raziskovanju podvodnega sveta, sladkih voda, morij in oceanov sveta (http://www.zips.si/).

Tako kot safariji v Afriki, trekingi v Himalaji, izleti na Antarktiko, tudi potapljanje z velikimi

morskimi živalmi v njihovem naravnem okolju, ni več nikakršna posebnost. Privabljajo in so

cenovno dostopni vedno večjemu krogu ljudi. Velikokrat so v turističnih ponudbah za obisk

na primer Rdečega morja ali Maldivov, tudi dodatne ponudbe ali paketni aranžmaji za ogled

določenih lokacij pod vodo. Podvodni svet nam je vse bolj blizu. Nevarnosti, ki prežijo na

nas, nesreče, ki se zgodijo ob prisotnosti v njem, pa so vsak dan bolj običajne in pogostejše.

Ljudje, kakršni pač smo, se radi prepuščamo lepim občutkom. Ne verjamemo vsemu, česar

nismo preizkusili na lastni koži. Čeprav so nas naučili, da z določenimi dejanji ogrožamo naša

življenja in naše zdravje, nas to vsaj nekatere ne odvrne od preizkušanja.

Potapljanje je lahko enako ali celo bolj varno, kot hoja po cesti. Pomembno je le, da

upoštevamo pravila in zakonitosti. Pomembno je da se držimo začrtane smeri, če skrenemo iz

smeri postane potapljanje nevarnejše. To potem zahteva predvsem boljšo fizično in psihično

pripravljenost ter tehnično opremo. Zavedati se moramo, da vsak tak odmik poveča nevarnost.

Če se vseeno odločimo za odmik je v tem primeru potrebno povečati varnost ne pa preizkusiti

meje zmogljivosti.

Vsakdo od nas potapljačev je verjetno že doživel kakšno nevšečnost. Nekateri bi jo najraje

takoj pozabili, ostali pa nočemo sprejeti dejstva, da bi se morali zaradi te nevšečnosti

odpovedati ljubemu opravilu. Slednji, iščemo nove ideje in načine, kako premagati

nevšečnost ter si tako odpreti nov svet in priti do novih izkušenj.

9

Pričujoča diplomska naloga se ne ukvarja z vsemi dejavniki potapljanja, temveč je omejena

na doživljanje čustva strahu oziroma anksioznosti med potapljanjem. Strah je čustvo, ki se

pojavi avtomatično v okoliščinah, ki jih naši možgani prepoznajo kot potencialno nevarne.

Naši možgani sprožijo niz reakcij, ki nas pripravijo na potencialno nevarno okoliščino

oziroma na soočenje z nevarnostjo. Reakcija na tak dražljaj je različna pri vsakem izmed nas

in je odvisna od mnogih dejavnikov. Med njimi so najpomembnejše poznavanje okolja,

izkušnje ter zaznavanje stimulansov (Pelizzari in Tovaglieri, 2004).

V športu je zaskrbljenost lahko posledica psihičnega pritiska, pod vplivom katerega je

športnik. Anksioznost je tako kombinacija vpliva ljudi in okoliščin, v kateri se oseba nahaja

(Spielberger, 1985).

Posledice, ki se kažejo kot odziv telesa na anksioznost:

Vazokonstrikcija; Žile se skrčijo, primanjkovati nam začne kisika v tkivu, posledica

tega je pospešeno utripanje srca,

Hipoksija; Zmanjšanje vsebnosti kisika v telesu, je posledica vazokonstrikcije, ki ima

za posledico oslabljeno delovanje telesnih funkcij in pospešenega bitja srca;

Dejavniki stresa lahko vodijo k pospešenemu dihanju brez pozitivnih učinkov.

Stresni dejavniki imajo vpliv tudi na prebavni trakt, ki se v večini kaže kot slabost,

zaprtost ali diareja. Te »okvare« sprožijo zaporedje učinkov, ki negativno vplivajo na

krvni in živčno-mišični sistem.

Namen diplomske naloge je bilo oceniti vpliv stresnih okoliščin pri potapljanju na potapljača

in ugotoviti, kako lahko nanje vplivamo. Potapljačeva psihična in fizična priprava močno

vplivata na užitek pri potapljanju.

Moja zainteresiranost za sodelovanje pri raziskovalni diplomski nalogi izhaja predvsem iz

dejstva, da se sam potapljam že dobro desetletje. V svoji potapljaški karieri sem imel možnost

srečati že kar nekaj potapljačev od inštruktorjev do začetnikov. Prav tako sem imel možnost

sodelovati kot pomočnik na začetnem potapljaškem tečaju na fakulteti za šport v okviru

programa Gorništvo z aktivnostmi v naravi. V tem času sem srečal kar nekaj potapljačev, ki

se mi med potopom niso zdeli sproščeni in, ki jih je zmotila že vsaka najmanjša stvar pri

pripravi na potop ali pa med samim potopom. Do podobnih izsledkov sem prišel tudi ob

prebiranju literature za pričujočo diplomsko nalogo pri različnih avtorjih, kot so Morgan,

Raglin, O'Connor (2004), Morgan (1995), Iliff (2010) in še mnogih drugih. Ker sam v vodi

neizmerno uživam in jo doživljam že skoraj kot svoje primarno okolje me je zanimalo, kako

na potapljanje gledajo in ga doživljajo ostali potapljači.

10

1.1 ZGODOVINA POTAPLJANJA

Fizična priprava, stanje opreme, potapljačeve izkušnje in njegova čustva. Vse to in še mnogo

drugih dejavnikov vpliva na uspešen potop v okolje kjer potapljač nima zagotovljenega

naslednjega vdiha brez tehničnih pripomočkov. Kako se potapljač odzove na spremembo

okolja, je konec koncev odvisno od njega samega in od njegove pripravljenosti na potop. S

takšnimi vprašanji, dilemami, bojaznimi se srečujemo in (nekateri bolj, nekateri manj

uspešno) spoprijemamo potapljači z avtonomno potapljaško opremo, pa naj bodo to potapljači

začetniki na potapljaškem tečaju ali pa izkušeni potapljači na neki novi nepreizkušeni

potapljaški lokaciji (http://www.zips.si/).

Zgodovina potapljanja opisuje prve poizkuse bivanja pod vodo že nekaj tisočletij pred našim

štetjem, O potapljanju govorijo že antični spisi. Najdeni ostanki školjk in biserov, nakazujejo

da se je človek že takrat potapljal in iskal hrano ter material za nakit. V egipčanski piramidi,

zgrajeni 4500 let pred Kristusom, so najdeni okraski iz biserov in školjk. Na Kitajskem, v

času VI. dinastije, 2250 pred Kristusom, sta dve plemeni z biseri, ki so bili zelo priljubljen

okrasek, plačevali davek carju. Antična Grška literatura omenja tudi spužvarje. Herodot

omenja Scyllisa, ki naj bi dihal skozi slamico medtem, ko je prerezal sidrne vrvi perzijskim

ladjam. Aleksander Veliki naj bi preživel obleganje Tira skrit pod vodo, kot pripomoček za

dihanje naj bi uporabil narobe obrnjen sod. Čeprav so te legende nerealne, pa potrjujejo

dejstvo, da je človek že takrat sanjal o tem kako plavati, bivati, se sprehajati pod vodo. Ljudje

so takšna bitja, ki so bila tega zmožna, imeli za nadljudi svojega časa (Mountain, 1996).

Od prvih poizkusov dihanja na cevko, ki so milo rečeno nekoliko nerealni, pridemo do že bolj

realnih, katerih risbe so ohranjene na asirskih reliefih iz 880. leta pred našim štetjem in jih

hranijo v britanskem muzeju. Na teh reliefih potapljači, za bivanje pod vodo, uporabljajo

napihnjene živalske mehe. Arabski pisec Bohedlin iz 7. stoletja omenja arabskega potapljača,

ki se je pritihotapil v mesto na vodi s plavanjem pod vodo, za dihanje pa je uporabil napihnjen

živalski meh (http://www.zips.si/).

Leonardo da Vinci se je tekom svojega ustvarjalnega življenja ukvarjal tudi s potapljanjem.

Obstajajo številne skice pripomočkov za potapljanje v plitkih vodah, skice potapljaške obleke,

skica plavuti za roke, ki naj bi potapljaču povečala hitrost pod vodo.

Italijanski fizik in matematik Borelli je narisal skico, ki prikazuje potapljaško opremo,

sestavljeno iz čelade, priprave za regeneriranje zraka, obleke iz kože, plavuti in pripomočka

za reguliranje plovnosti. To je hkrati tudi ena izmed bolj dovršenih skic iz tistega časa.

Za večino zgoraj navedenih pripomočkov je bilo potrebne veliko človekove domišljije, zelo

malo pa jih je, dejansko mogoče uporabiti. Z njihovo pomočjo lahko vidimo, koliko so se

skozi zgodovino nekateri ljudje ukvarjali z razmišljanjem o možnostih podaljšanega bivanja

pod vodno gladino. S svojimi razmišljanji niso prišli daleč, saj so se ukvarjali s potapljanjem

le s stališča ene znanstvene discipline, daljše bivanje pod vodo pa je interdisciplinarni

problem in zahteva vsaj osnovna znanja fizike, matematike, fiziologije, anatomije, biologije,

... (http://www.zips.si/)

11

Pomembno vlogo je pri nadaljnjem razvoju potapljanja odigrala vojska, ki je uspela v okviru

svojih interesov, združiti in motivirati znanstvenike, da so pričeli interdisciplinarno razmišljati

o bivanju pod vodo. Ta spoznanja niso bila pomembna samo za vojsko ampak tudi za

človeštvo nasploh (gradnja mostov, izkoriščanje podvodnih bogastev, rudnin). Ker je bila

pobudnik teh raziskav vojska so bila ta spoznanja velikokrat tudi tajna, zaradi svojega

strateškega pomena, ne samo za vojsko temveč tudi industrijo nekaterih držav (Mountain,

1996).

Tehnični in tudi fiziološki problemi daljšega bivanja pod vodo so se postopoma reševali z

interdisciplinarnim pristopom. Fiziologija je prišla do novih spoznanj, mnoga izmed njih se

danes uporabljajo tudi v sodobni hiperbarični medicini.

Kljub vsem izumom in dognanjem je bivanje pod vodo še zmeraj omejeno, spremlja ga kup

nevšečnosti, ki nam jih še ni uspelo rešiti. Podobno velja tudi za bivanje v vesolju. Škoda je

le, da je bivanje v vesolju strateško pomembnejše kot bivanje pod vodo, zato verjamem, da bo

človeku, homo turisticusu prej omogočen izlet in avtonomno sprehajanje po Luni, kot po

razbitini Titanika (http://www.zips.si/).

12

1.2 RAZVOJ POTAPLJAŠKE OPREME

Zelo pomembno vlogo pri razvoju potapljaške opreme, je odigrala, ena izmed prvih uporabnih

naprav za bivanje pod vodo, tako imenovani "potapljaški zvon". Naprava, v obliki zvona, s

kupolo iz trdne snovi, ki ne prepušča zraka, s spodnje strani odprto tako, da pritisk vode v

okolju stisne zrak na enak tlak. Iz njega so lahko potapljači opazovali okolje (skozi dno,

oziroma steklene odprtine v sami kupoli), oziroma delali krajše izlete v vodo v apneji (na

vdih), ali s pripomočki, kot so posebne posode, mehi za shranjevanje zraka. Zvon jim je

omogočil bivanje v večjih globinah, saj je stisnjen zrak v njem, omogočil normalno dihanje in

preprečil gnetenje delov človeškega telesa, ki so napolnjeni z zrakom in niso zaščiteni s trdim

tkivom (pljuča) (Potočnik, 2000).

Potapljaški zvon je imel velik pomen na razvoj potapljanja, ker predstavlja najstarejše

pomagalo, s pomočjo katerega se je človek lahko potopil in ostal pod vodo relativno dolgo

časa. Pojavili pa so se drugi fiziološki problemi, pritisk vode na uho - bobnič. Aristotel

opisuje, da so potapljači, lovci spužev to reševali tako, da so ušesa zamašili s spužvo,

natopljeno v olje. Danes to rešujemo na bolj varen in zanesljiv način, s tako imenovanim

izenačevanjem (kompenzacijo), kar bomo podrobneje opisali pri tehniki potapljanja. Prav

tako se je pojavil problem hipoksije in anoksije. Zaradi omejene količine zraka, s prostornino

zraka v zvonu, in njegove povečane porabe, zaradi dihanja pod pritiskom stisnjenega zraka, je

prihajalo do pomanjkanja kisika, potrebnega za opravljanje življenjskih funkcij, zaradi česar

je prišlo do hipoksije, pomanjkanja kisika in anoksije, popolne prekinitve dobave kisika in

nezavesti, posledica katere je velikokrat bila tudi smrt. Enaki problemi se pojavljajo povsod,

kjer imamo omejeno količino zraka, predvsem pri potapljanju na vdih (v apneji) in tudi,

vendar manj pogosto, pri potapljanju s potapljaško jeklenko (posoda s stisnjenim zrakom)

(http://www.zips.si/).

Potapljaški zvon je omenil že Aristotel, ko je opisal njegove tehnične podrobnosti in način

uporabe pri nabiralcih spužev. Nabiralci so na kraju, kjer so nameravali nabirati spužve

potopili navzdol obrnjeno vedro – sod. Uporabljali so ga tako, da so pri potapljanju plavali

pod sod, kjer so se nadihali in potem nadaljevali s potopom, ne da bi vmes prišli na površino.

Ena od legend pravi da je bil med prvimi pomembnimi ljudmi, ki jih je privlačil neznani

podmorski svet, tudi Aleksander Veliki, kralj Makedonije. Aleksander naj bi se potopil v

morje v luksuzno opremljenem steklenem sodu.

Prvi preverjeno znan potapljaški zvon, ki je bil tudi uporabljen v praksi je leta 1531

skonstruiral Italijan Gugliemo de Lorena. Zvon je bil sestavljen iz lesene konstrukcije, pokrite

z usnjem v katerem je bilo stekleno okno. Nosil ga je sam, omogočil mu je odkritje znanih

galej rimskega cesarja Kaligule, potopljenih v jezeru Nemi.

Angleški astronom in profesor geometrije na Oxfordu Edmund Halley, je leta 1690

skonstruiral veliki leseni zvon s prostornino 1.7 m3, v katerem je z dvema spremljevalcema

bival pod vodo na globini 16.5 – 18 m eno uro in pol (http://www.zips.si/).

Ker domišljija ljudem ni dala miru so iznašli zvon, v katerega so dovajali zrak iz površja, tej

iznajdbi pravimo »keson«. Keson je enake oblike kot zvon, le da lahko vanj dovajamo zrak iz

površja pod pritiskom. Keson je omogočil potapljačem daljše bivanje pod vodo ter s tem tudi

opravljanje bolj zahtevnih del. Kesone so uporabljali za gradnjo temeljev pri mostovih na dnu

rek. Prvi znani keson je skonstruiral in uporabil v praksi angleški inženir John Smeaton leta

1788. Keson so uporabili za popravilo temeljev mostu pri Hexamu, vanj so dovajali iz

13

površine zrak pod nekoliko višjim tlakom od okolice, kjer se je nahajal keson. Smeatonov

keson je bil model za izdelavo vse večjih kesonov (Potočnik, 2000).

Daljše bivanje pod vodo je izpostavilo nov fiziološki problem, s katerim se ukvarjamo še

danes, imenovan dekompresijska ali »kesonska bolezen«. Prvič so znake dekompresijske

bolezni namreč opazili pri delavcih v kesonu, učinkovito ga niso rešili do danes. Z

raziskovalno dejavnostjo so prišli do spoznanj, ki nam pod pogojem, da se jih držimo

omogočajo varno daljše bivanje pod vodo brez da bi dobili dekompresijsko bolezen. Oba

pripomočke Keson in Zvon omejujeta gibanje potapljača na samo področje zvona ali kesona

in njuno bližnjo okolico, kolikor je potapljač zmožen zadrževati dih. Da bi povečali

potapljačevo avtonomijo pod gladino so iznašli tako imenovane trde in mehke skafandre.

V začetku 18. stoletja so različni avtorji predlagali številne naprave za delo in opazovanje pod

vodo, v katerih se je dihal zrak pod tlakom enega bara. Te naprave so bile predhodnica

podmorništva, čvrstega skafandra in batiskafa.

Leta 1819 je nemški inženir August Siebe, skonstruiral zaprto - suho obleko z gumijastimi

rokavi in ovratnikom in našel rešitev za dovajanje zraka potapljaču v čelado, ki jo je nosil na

glavi. Od leta 1837 naprej so začeli uporabljati, danes dobro znani klasični mehki skafander,

ki ga je skonstruiral August Siebe.

Skafander je vodo nepropustna potapljaška obleka, ki ima za zaščito glave trdo čelado -

skafander. Potapljač je s popkovino, povezan s površjem od koder mu ves čas dovajajo svež

zrak. Pri novejših sistemih pa mu dovajajo zrak samo v času vdiha. Najverjetneje so se pri

izdelavi skafandrov zgledovali po astronavtskih oblekah, saj so jim zelo podobni in imajo isti

naziv (http://www.zips.si/).

Eden od problemov bivanja pod vodo je povečan pritisk okolja (vsakih 10m pod morsko

gladino se le–ta poveča za okrog 1 bar). Najbolj do izraza pride ta problem pri mehkih

skafandrih kjer je iz trdnega materiala samo čelada. Ker je obleka iz mehkega materiala

prihaja do problema gnetenja, zaradi pritiska vode se mehka obleka začne gnesti in se na

določenih mestih naguba in tako poškoduje potapljača. Poškodbe so neprijetne in podobne

tistim, ki nastanejo zaradi ščipanja niso pa smrtno nevarne.

Zaradi takih nevšečnosti je za večje globine bolj primeren trdi skafander. Slaba lastnost trdega

skafandra je omejena gibljivost potapljača. Zaradi trdih materialov iz katerih je narejen

skafander je potapljač gibalno omejen, pozitivna lastnost tega je da potapljač ni izpostavljen

pritisku okolja, saj ga trdi oklep, kakor v podmornici, varuje pred njim.

Večina znanstvenikov ki proučujejo morski svet, si ga ne bi mogla pobliže ogledati, če ne bi

prišlo do razvoja avtonomne, lahke potapljaške opreme (http://www.zips.si/).

Sprva je bila avtonomna potapljaška oprema zgolj okorna maska z regulatorjem v katero so

dozirali zrak pod pritiskom okolice, rezervoar z zrakom pa so še vedno polnili iz površja, od

koder je bil potapljač povezan z gumijasto cevjo. To povezavo je potapljač lahko prekinil in

se potapljal avtonomno samo z zrakom shranjenim v jeklenki.

Kasneje so se pojavili tako imenovani dihalni aparati na zaprti krog, pri katerih je potapljač

dihal stisnjen kisik. Delovali so po principu ponovnega izkoriščanja izdihanega zraka. Ta

način je v uporabi še danes. Slabost tega načina je, da je precej nevaren, saj kisik pod

14

pritiskom povzroča vnetje dihalnih poti in kisikovo epilepsijo. Takšen aparat uporabljajo

vojaški potapljači, saj ne izloča mehurčkov in je tako potapljača, pod vodo, težje odkriti

(http://www.zips.si/).

Največje odkritje v zgodovini rekreativnega potapljanja, pa je trenutno hidrostatični dihalni

aparat za odprti krog, ki dozira zrak samo v fazi vdiha. Za njegov razvoj in popularizacijo sta

najbolj zaslužna francoski pomorski oficir J. Y. Custeau in inženir E. Gagnane. Njegova

enostavna konstrukcija in zanesljivost delovanja sta bili odločilni za hiter razvoj rekreativnega

potapljanja.

Na področju Jadrana so najbolj poznani potapljači Krapanjski spužvarji, ki so se že ob koncu

19. stoletja, potapljali s skafandrom.

Na razvoj rekreativnega potapljanja so vplivali tudi slovenski zanesenjaki, kot so bili brata, I.

in D. Kuščar s prijateljema, D. Leskovškom in M. Zalokarjem. Zelo kmalu za Francozi in

Italijani so naredili skafandru podobno kapo, v katero so s splava dovajali zrak z ročno zračno

tlačilko in se tako potapljali do 15 m globine.

Leta 1951 je bilo v Ljubljani ustanovljeno eno prvih potapljaških društev – Društvo za

raziskavo morja (DRM), ki obstaja še danes.

Potapljanje med nepoznavalci še danes velja za nevaren šport. Šport s katerim se lahko

ukvarjajo samo zdravi, fizično dobro pripravljeni ljudje. Veliko ljudi je mnenja, da je

potapljanje težko in fizično zelo naporno. Že nekaj časa temu ni več tako, saj je razvoj

potapljaške opreme prišel tako daleč, ko praktično pod vodo ni potrebno več niti plavati.

Potapljačem so na voljo naprave, kot so podvodni skuterji, kompenzatorji plovnosti, njihov

potop nadzira in usmerja potapljaški računalnik,... tako, da je opazovanje narave pod vodo

edino delo potapljača (http://www.zips.si/).

15

1.3 OPREMA

Prvi korak k varnemu potapljanju je dobro poznavanje opreme. Vsak del opreme je narejen z

določenim namenom. Z dobrim poznavanjem in pravilno uporabo opreme se lahko v veliki

meri zmanjša tveganje, ki je v določeni meri vedno prisotno pri avtonomnem potapljanju.

Jeklenka s stisnjenim zrakom

Jeklenka je osnovni del potapljaškega aparata. Skupaj z regulatorjem omogoča potapljaču

dihanje, s tem pa daljše bivanje pod vodo. Ima relativno enostavno obliko podolžnega

cilindra, v katerem je pod visokim tlakom shranjena določena količina zraka. Jeklenke so

narejene iz jekla, aluminija ali karbona. Vsak material ima svoje prednosti, razlikujejo pa se

glede na plovnost in odpornost proti koroziji. Po velikosti se jeklenke delijo glede na

volumen, ki znaša 7, 10, 12, 15 ali 18 litrov. Jeklenke morajo ustrezati predpisanim

standardom, zato je na vsaki odtisnjena oznaka o vrsti jeklenke in podatki o testiranju. Na

vrhu jeklenke se nahaja odprtina, na katero je nameščen ventil in pomeni povezavo med

skladiščem zraka in dihalnim regulatorjem, ki nam dovaja zrak. Ventili so priviti na vrh

jeklenke in so lahko enojni ali dvojni. Izhod iz ventila ima lahko internacionalni ali DIN

nastavek. Velikost jeklenke ter tlak stisnjenega zraka določata čas bivanja na določeni globini

(Robič, 2000).

Hidrostatični regulator

Glavna naloga hidrostatičnega regulatorja je, da postopoma dozira potapljaču potrebno

količino zraka pod tlakom, ki vlada na površini membrane hidrostatičnega regulatorja. Zrak

pod tlakom 200 barov se ne more neposredno vdihniti, zato ga regulator zmanjša na tlak, pri

katerem lahko potapljač normalno diha.

V odnosu na položaj regulatorja proti jeklenki delimo hidrostatične regulatorje na:

1. regulatorje, ki se v celoti montirajo na jeklenke, kamor štejemo:

enostopenjske hidrostatične regulatorje

dvostopenjske hidrostatične regulatorje v enotnem ohišju

2. ustne dvostopenjske hidrostatične regulatorje, pri katerih je prva stopnja pričvrščena

na jeklenki, druga pa se nahaja v sklopu z ustnikom

osnovna karakteristika enostopenjskih regulatorjev je, da so sestavljeni iz ene same stopnje,

pri katerih se tlak zraka v jeklenki uravnava na tlak okolice. Pri dvostopenjskih regulatorjih z

deljenima stopnjama oz. pri ustnih regulatorjih je prva stopnja tisti del, ki ga neposredno z

internacionalnim ali DIN priključkom pritrdimo na nastavek jeklenke, le ta pa zregulira tlak

na približno deset barov nad tlakom okolice. Drugo stopnjo držimo v ustih s pomočjo ustnika,

ki zmanjša medtlak na tlak okolice.

Glede na način delovanja ločimo »balansirane in nebalansirane« hidrostatične regulatorje. Pri

balansiranih se nivo medtlaka regulira na približno 10 barov nad nivojem tlaka okolice,

medtem ko nebalansirani ne uravnavajo medtlak pri spremembi zunanjega tlaka.

Poznamo tudi dihalne aparate zaprtega tipa, kjer potapljači ne izdihujejo v vodo, marveč nazaj

v aparat, izdihani zrak pa se preko filtrov in posebnega kemičnega sredstva spet očisti (Robič,

2000).

16

Maska

Maska je sestavni del tako imenovane ABC potapljaške opreme (maska, dihalka, plavuti), ne

glede ali se potapljamo na dih ali z avtonomnim aparatom. Z njo varujemo oči pred direktnim

stikom z vodo, poleg tega pa omogoča normalno ostrino vida. Sestavljena je iz stekla, okvirja,

elastičnega traku ter segmenta za nos, ki ga uporabljamo za izenačevanje tlaka v maski, ušesih

in sinusih pri spremembi zunanjega tlaka. Zaradi stekla maske in zraka za njem pride do loma

svetlobe, zato izgledajo predmeti v vodi 25% bližje in 33% večji. Ločimo maske majhnega

volumna za potapljanje na dih in maske velikega volumna, pri katerih je povečan zorni kot na

račun večjega volumna ter dodatno vgrajenih bočnih stekel.

Dihalka

Dihalka omogoča dihanje na površini vode, če smo z licem obrnjeni proti dnu. Uporabljamo

jo za nemoteno opazovanje dna in globin pod seboj, kadar lovimo, kot tudi pri varčevanju

stisnjenega zraka, kadar plavamo na površini z avtonomnim aparatom. Dobra dihalka ne sme

biti daljša od 40 cm in ožja od 20 mm. Dolge dihalke namreč povečajo mrtvi volumen, kar

ustvarja večji odpor pri dihanju, poleg tega pa neugodno vibrirajo pri potopu in vračanju na

površino. Nekatere dihalke imajo na dnu ventil za praznjenje, kar pripomore k lažjemu in

hitrejšemu praznjenju vode na površini. Dihalke s kroglico niso priporočljive, saj povečajo

respiratorni odpor, lahko postanejo blokirane ter otežujejo podvodno gibanje.

Plavuti

Plavuti so pripomoček, s katerim se v vodi hitreje in lažje gibamo. Odrivna površina, ki se z

uporabo plavuti poveča, omogoča hitrejše plavanje in lažje prodiranje v globino. Pri tem je

poraba energije za isti učinek manjša, kot pri potapljanju brez plavuti. V prodaji je veliko

različnih vrst plavuti, ki so namenjene različni uporabi (podvodno delo, hitrostna tekmovanja,

rekreativno potapljanje, podvodni ribolov…)

Potapljaška obleka

Potapljaška obleka nudi zaščito pred mrazom, hitrim izgubljanjem toplote ter različnimi

mehanskimi poškodbami. V uporabi jih je več vrst, v osnovi pa se delijo na mokre, polsuhe in

suhe potapljaške obleke. Pri mokrih neoprenskih oblekah voda iz okolice predre pod njo, kjer

se zaradi toplote telesa segreje in na ta način preprečuje ohlajanje telesa. Suhe potapljaške

obleke so hermetično zaprte, vanje pa dovajamo zrak za dodatno toplotno zaščito in

uravnavanje plovnosti v večjih globinah.

17

Kompenzator plovnosti

Pri potapljanju z avtonomni aparatom uporabljamo kompenzator plovnosti za:

plavanje na površini

kontrolo potopa

vzpostavljanje nevtralne plovnosti na določeni globini

pomoč pri dvigu proti površini.

Za varnost in regulacijo plovnosti na določeni globini imajo vsi kompenzatorji vgrajen sistem

za napihovanje (z izdihom ali zrakom iz jeklenke) ter praznjenje, ki se vrši s pomočjo gumba

na koncu rebraste cevi ali pa s pomočjo ventila za praznjenje. Prav tako ima vsak

kompenzator vgrajen varnostni ventil, ki avtomatsko izpihuje zrak, če je tlak zraka v

kompenzatorju prevelik (Robič, 2000).

Manometer

Za potapljača je manometer neke vrste pokazatelj goriva. To je inštrument, ki ga v vodi

največkrat kontroliramo, ker prikazuje tlak zraka in s tem količino zraka v jeklenki. Priključi

se na ventil regulatorja prve stopnje, ki je pod visokim tlakom. Manometri so izdelani iz

kvalitetnega materiala, imeti morajo čitljive oznake, steklo odporno proti praskam ter možnost

vrtljivosti inštrumenta.

Globinomer

Globinomer kaže trenutno globino, na kateri se nahajamo. Večina ima dva kazalca, pri

katerem eden kaže trenutno globino, drugi pa največjo doseženo globino pri potopu. Po

položaju tega kazalca se mora ravnati potapljač, kadar določa čas in potek potopa. Ločimo

enostavne-kapilarne globinometre, ki so zelo precizni, globinometre z Boudonovo cevjo, ki

delujejo na zunanji tlak in so lahko analogni ali digitalni ter oljne globinometre, ki so trenutno

najboljši in najnatančnejši (Robič, 2000).

Uteži

Uteži moramo pri potapljanju uporabljati zaradi potapljaške obleke, ki je narejena iz neoprena

in ima pozitivno plovnost. To pozitivno plovnost moramo nekako izničiti in doseči nevtralno

plovnost, da se lažje potopimo in ostanemo pod vodo. Razmišljanje, da uteži uporabljamo

zaradi lažjega potapljanja, je popolnoma zmotno in lahko pripelje do nesreče.

Uteži so narejene iz svinca v zadnjem času se vedno bolj uporablja tudi cink. Največkrat so

ulite v določeno obliko lahko so tudi v obliki kroglic zašitih v posebne vrečke

(http://www.zips.si/).

18

Skozi zgodovino so razvili različne vrste uteži, razlikujemo jih predvsem po tem kje jih

nosimo in kateri del telesa obtežimo z njimi (http://www.zips.si/): najbolj klasične so uteži na

pasu, podvodni ribiči včasih uporabljajo nahrbtnih ozirom telovnik na katerem so uteži.

Nekateri potapljači uporabljajo tudi uteži za noge. V zadnjem času pa so vedno bolj popularne

uteži v kompenzatorju plovnosti. Tekmovalci v apneji pa uporabljajo tudi uteži za vratom.

Ob že omenjenih pozitivnih lastnostih (nevtralna obtežitev), imajo uteži tudi nekatere

negativne plati. Velika teža in nerodno prenašanje, v globini postanejo breme, zaradi katerega

pri plavanju porabimo več energije. Če za pasom nosimo preveč uteži pa lahko pride tudi do

bolečin v križu, zato je priporočljiva razporeditev teže (http://www.zips.si/).

Ko govorimo o utežeh, moramo omeniti tudi pas in sponko za pas. Pas za uteži je običajno

narejen iz sintetičnega materiala, za podvodni ribolov uporabljajo tudi pas narejen iz gume,

saj v globini ne postane ohlapen zaradi stiskanja neoprena. Sponka za pas, ki povezuje oba

konca pasu, mora biti obvezno narejena tako, da jo je mogoče z enostavnim gibom odpeti in

tako odvreči uteži v primeru nevarnosti.

Uteži v primerjavi s človeškim življenjem niso vredne nič, zato ni nobenega razloga, da uteži

ne bi odvrgli v vsaki, tudi minimalno kritični situaciji. V izogib pomislekom (v smislu: »če

odvržem uteži, lahko za danes končam«), ob potrebi po takšnem dejanju, se priporoča, da

imamo na čolnu vedno rezervni pas (komplet) uteži (http://www.zips.si/).

Uteži nam pomagajo doseči nevtralno plovnost. Pravilno obtežitev preizkusimo tako, da se

obtežimo z določeno količino uteži in se uležemo na vodo, na kateri moramo s polnimi pljuči

plavati, s praznimi pa počasi toniti. Takšna je tudi nevtralna plovnost večine izmed nas, če na

sebi nimamo neoprenske potapljaške obleke.

Za rekreativno potapljanje se priporoča da se k ugotovljeni nevtralni plovnosti doda še

kilogram do dva uteži. V današnjem času, ko je kompenzator plovnosti del osnovne opreme

preobteženost po navadi ni več problem. Razen če imamo vso težo okoli pasu, kar lahko

pripelje do bolečin v križu. Dodatna obtežitev nam omogoča lažji začetek potopa, predvsem z

nogami navzdol, kar omogoča lažje izenačevanje pritiska.

Negativna plovnost nam olajša tudi dekompresijske postanke, saj so nekatere jeklenke ko jih

izpraznimo rahlo pozitivno plovne.

Eden od načinov kontroliranja plovnosti pri rekreativnem potapljanju je tudi dihanje - bolj

polna pljuča večja plovnost, manj polna pljuča manjša plovnost. Dihanje uporabljamo

predvsem za manjše popravke plovnosti. Prepogosto reguliranje plovnosti dihanjem vpliva

tudi na porabo zraka in nam lahko skrajša potop.

Uteži pri rekreativnem potapljanju

Razdelitev na več mest da ali ne? Glede tega vprašanja so mnenja deljena. Uteži, ki so

razdeljene na več mest so vsekakor »udobnejše« za nošenje, težava lahko nastopi ko jih je

treba nujno odvreči. Osebno sem pristaš razporeditve uteži na več mest ter nošenja minimalne

potrebne teže. Med potapljanjem mi je zato bistveno bolj udobno in sem tudi bolj okreten.

19

Potapljaški nož

Potapljaški nož uporabljamo za odstranjevanje ovir, s katerimi se pogosto srečamo pod vodo,

lahko pa pritegnemo tudi partnerjevo pozornost, če z njim udarjamo po jeklenki. Ker je

potrebno podvodne ovire – zlasti ostanke vrvi, ribiške vrvice in mreže odstraniti zelo na hitro,

naj bo vodilo pri izbiri noža njegova učinkovitost. Klina mora močna in izdelana iz

nerjavečega jekla, z ostrim rezilom na eni in zobci za žaganje na drugi strani. Njegova

plovnost naj bo negativna, saj ga je lažje opaziti na dnu, kot pa na valoviti gladini.

Signalna boja

Signalna boja je čvrst, plastičen in napihljiv balon rdeče-bele barve, ki je privezan na 20-30

metrov dolgo rumeno plavajočo vrvico. Ta zagotavlja varnost, saj opozarja udeležence

prometa na morju na navzočnost potapljačev pod vodo. Takšno bojo nosijo potapljači v žepu

kompenzatorja plovnosti in jo lahko s pomočjo cevi na kompenzatorju delno napihnejo pod

vodo in nato na tanjši vrvici spustijo na površino. Lahko pa samostojno plava na gladini vode

in je z vrvico povezana z utežjo na dnu.

Dekompresijske tablice

Dekompresijske tablice služijo potapljaču, da natančno načrtuje potope, kakor tudi pomoč pri

računanju dekompresijskih postankov, če se je daljši čas potapljal na preveliki globini. Z

uporabo le-teh si zagotovi varnost oz. izognitev pred dekompresijsko boleznijo.

Potapljaški računalnik

Potapljaški računalnik je naprava, ki meri globino, čas potopa in beleži evidenco potopov ter

nam z vgrajenimi algoritmi sproti izračunava čas dvigovanja na površino da ne bi dobili

dekompresijske bolezni oziroma, da bi to možnost zmanjšali na minimum.

Na kratko bi povzel kaj je dekompresijska bolezen, saj je eden od glavnih razlogov za hiter

razvoj potapljaških računalnikov.

Dekompresijska bolezen:

Z dihanjem zraka pod povišanim pritiskom se v krvi raztaplja dušik. Količina dušika

raztopljenega v krvi je odvisna od globine in časa izpostavljenosti povišanemu pritisku. Med

dvigovanjem na površino pritisk okolice pada in dušik raztopljen v krvi se začne izločati iz

telesa. Raztopljeni dušik se mora iz tkiv izločiti počasi z dihanjem, drugače lahko pride do

dekompresijske bolezni. Če je količina raztopljenega dušika v razumnih mejah, ga lahko naše

telo izloči brez komplikacij. Če pa pride do nenadne hitre in večje spremembe pritiska, naše

telo ne more več izločati dušika z dihanjem, pride do tvorjenja mehurčkov. Velikost teh

mehurčkov lahko poškoduje tkiva in pusti posledice, če ne ukrepamo takoj.

20

Do dekompresijske bolezni lahko pride iz več razlogov:

Hitro dvigovanje brez postankov v primeru globokih ali dolgih potopov,

Pri poletu z letalom v kratkem času po potopu,

Pri delu v rudniku ali kesonih kjer uporabljajo povišan zračni tlak zaradi izpodrivanja

vode.

Dekompresijski postanki:

Dekompresijski postanki so postanki namenjeni varnemu izločanju dušika iz telesa. Količina

postankov, njihova globina in trajanje so odvisni od globine in časa potopa, ki jih lahko

izračunamo s pomočjo dekompresijskih tabel ali pa nam jih izračuna potapljaški računalnik na

podlagi programiranih algoritmov.

Trend razvoja algoritmov je v glavnem okrog globinskih postankov na polovici maksimalne

globine potopa. Z opazovanjem mikro mehurčkov s pomočjo ultrazvoka pri različno dolgih

globinskih postankih so prišli do spoznanja da so najučinkovitejši postanki med 2 in 3

minutama.

Različni proizvajalci potapljaških računalnikov uporabljajo različne algoritme za svoje

naprave. Pred nakupom je pomembno da se pozanimamo katere algoritme uporablja želeni

računalnik, saj je od tega odvisno kako se bomo potapljali.

Novejši potapljaški računalniki, ki so trenutno na voljo uporabljajo predvsem sledeče

algoritme;

Mares: Mares-Wienke RGBM

Uwatec: Buhlmann ZH-L8 (Adaptive), MB (Micro Bubble), PMG (Predictive Multigas)

Suunto: Suunto-Wienke RGBM

SEIKO: Buhlmann ZHL-12

Kompas

Kompas pomaga potapljaču pri vzdrževanju smeri, ko se zaradi slabe vidljivosti ali

pomanjkanja označenih orientirjev ne more več orientirati le z gledanjem okoli sebe in mu je

v pomoč, da se vrne na mesto vstopa v vodo.

Dodatna oprema potapljačev

Poleg osnovne potapljaške opreme potapljači uporabljajo tudi dodatno opremo, ki jo

prilagodijo svojim potrebam, stopnji svoje usposobljenosti in namenu. Mednje štejemo

neoprenske škornje in rokavice, podvodne svetilke, podvodne ure in termometre, nabiralne

mrežice, mrežice za jeklenke, torbe in kovčke za spravljanje opreme, priročne sonarje za

ugotavljanje globine pred potopom, podvodne fotoaparate, naprave za podvodno vleko z

elektromotorji, podvodne telefone, naprave za dvigovanje tovorov z morskega dna (baloni),

naprave za podvodno vožnjo, naprave za iskanje potopljenih predmetov (detektorji), ...

21

1.5 NEVARNOSTI PRI AVTONOMNEM POTAPLJANJU

Voda je človeku tuj element, ki ga mora potapljač dobro spoznati, če se želi v njem varno

gibati. Brez znanja o fizikalno-fizioloških zakonitostih potapljanja in nevarnostih, ki mu

pretijo na področju, kjer se potaplja, potapljač ne bi smel v vodo. Čeprav avtonomno

potapljanje prištevamo med nevarnejše športe, kjer se hujša napaka lahko zgodi samo enkrat

in nikdar več, se bomo ob upoštevanju pravil in poznavanju zakonitosti ter nevarnosti v vodi

uspešno in varno potapljali. Bolj kot je potapljač pripravljen na različna presenečenja, ki ga v

vodi lahko doletijo in upošteva priporočila bolj izkušenih kolegov, višjo stopnjo varnosti si bo

lahko zagotovil.

Na nesreče pri potapljanju vpliva cela vrsta dejavnikov, zato poznavanje le-teh in ustrezno

ukrepanje, omogoča potapljačem, da se jim izognejo. Človeški dejavnik je glavni vzrok za

potapljaške nesreče. Neupoštevanje fizikalno-fizioloških zakonitosti potapljanja,

pomanjkljivo znanje, nesposobnost, panika in nepravilne odločitve, so najpogostejši vzrok

potapljaških nesreč. Prekomerna telesna teža, kajenje in uživanje alkoholnih pijač ter slaba

telesna in psihična pripravljenost pa možnost, da bo prišlo do potapljaške nesreče še

povečujejo (Davis, 2010).

22

1.6 EMOCIJE

Emocija ali čustvo je duševni proces s katerim izražamo reakcijo na nek dogodek, povezuje

nam pomembne stvari s svetom ljudi, stvari in dogodkov. Emocije nadgrajujejo pomanjkanje

mišljenja in dajejo strukturo našemu družabnemu življenju. Emocije, ki jih zaznamo in se o

njih pogovarjamo z drugimi so kratkotrajne in trajajo običajno od nekoliko minut do nekoliko

ur, za razliko od razpoloženja, ki lahko traja tudi nekaj dni. Milivojević (2004) pravi, da je

človek povezan s čustvi enako, kot je povezan z življenjsko okoliščino v kateri je prišlo do

teh čustev. Okvir pristopa ki se ga bomo držali je tisti, ki povezuje življenjske okoliščine na

eni strani, s človekom na drugi ter emocijah kot povezavi med človekom in življenjsko

okoliščino na tretji strani. V tem primeru lahko za emocije pravimo da so reakcije na

dražljaje. Milivojević (2004) veliko raje kot izraz emocija uporablja izraz emocionalna

reakcija. Reakcija na okoliščine, ki jih doživljamo je v veliki meri odvisna od nas samih.

Tekom življenja, ljudje občutimo mnogo čustev, kako na njih reagiramo in kakšna

emocionalna reakcija se pokaže v dani situaciji, pa je povsem odvisno od nas samih. V

nadaljevanju si bomo ogledali čustva, ki se lahko pojavijo pri obravnavani tematiki

potapljanja z avtonomno potapljaško opremo.

1.7 STRAH

Milivojević (2004) označuje strah kot množico občutkov, za katere je značilno, da jih

posameznik občuti takrat, kadar se mu zdi, da je ogroženo nekaj njemu pomembnega oziroma

vrednega. Tej ogrožajoči okoliščini pa se ne more ustrezno zoperstaviti. Če tako celostno

gledamo na strah ali bojazen ugotovimo, da njun učinek ni nujno negativen za človeka. Mnogi

psihologi celo poudarjajo kako sta ti dve občutji koristni, saj naj bi človeku pomagali, da se

uspešno prilagodi morebitnim nevarnostim. Milivojević potem nadaljuje, da se pod samo

besedo strah skrivajo različni občutki, ki izhajajo iz strahu, sami po sebi pa predstavljajo neko

specifično obliko strahu. Mnenja je, da naj bi se strah pojavil in občutil v zvezi s trenutno

oziroma bodočo okoliščino, ki jo posameznik predvideva. Strah povezan s predvidevanjem

bodoče situacije, imenujemo trepetanje, v okviru trepetanja razlikujemo še pazljivost,

sumničavost, tremo, zaskrbljenost in anksioznost. V ožjem smislu je pojem strah rezerviran za

reakcijo na okoliščino, ki se dogaja »zdaj«. Milivojević tako označi strah kot reakcijo

kratkega kroga, kar pomeni da se pojavi takrat, ko je oseba soočena z nevarno okoliščino ali

subjektom. Da občutimo strah, ocena, da obstaja nevarnost, sama po sebi ni dovolj. Človek

mora situacijo, ki ga ogroža, oceniti kot močnejšo od sebe, v nasprotnem primeru se lahko

zgodi, da reagira dano na okoliščino z jezo in agresivnostjo. Freud (Spielberger, 1985) razume

objektivno bojazen in strah kot sinonima; zanj oba izraza pomenita neprijetno čustveno stanje,

ki ga je povzročilo pričakovanje škodljivih posledic zaradi zunanje nevarnosti. Ko

posameznik zazna resnično nevarnost iz zunanjega sveta, to povzroči objektivno reakcijo na

bojazen.

Za Charlesa Darwina (Spielberger, 1985) je strah pomenil temeljno človekovo čustvo. V svoji

knjigi Izražanje čustev pri človeku in živalih iz leta 1872 je pravilno sklepal, da nam je enako

kot živalim, tudi ljudem prirojena zmožnost doživljanja strahu. V svoji teoriji evolucije pravi,

da je vloga strahu, da mobilizira in prebudi organizem z namenom obvladovanja zunanje

nevarnosti.

23

1.8 ANKSIOZNOST

Anksioznost, imenovano včasih tudi tesnoba ali bojazen, bi lahko najširše opredelili kot

čustveni pojav, ki ga posameznik doživlja v ogrožajočih okoliščinah. Beseda anksioznost

izhaja iz latinskega anxietas, kar pomeni nemirnost oziroma skrb (Milivojević, 2004).

Lamovčeva (1988) opisuje anksiozno stanje kot fenomen, za katerega je značilno začasno

povečanje vzburjenja, pri čemer prevladuje delovanje simpatičnega živčevja. V

posameznikovem doživljanju lahko zasledimo občutek napetosti, temu se po navadi pridruži

še zaskrbljenost. Izraz anksioznost uporabljamo takrat, kadar vzrok posameznikove napetosti

ni znan oziroma se ga ne zaveda, v nasprotju s strahom, kjer je ogroženost posameznika jasno

in eksplicitno definirana.

Lamovčeva (1988) nadaljuje, da anksioznost v zmerni obliki predstavlja normalno reakcijo na

stres, pri čemer se mobilizira energija organizma. V primeru da je anksioznost premočna, le-ta

izgubi svojo prilagoditveno funkcijo in kot posledica nastopi dezintegracija vedenja.

Freud (Spielberger, 1985) je menil, da lahko nevarnost izvira iz zunanjega sveta ali iz

posameznika. Freud pravi, da kadar nevarnost izvira iz zunanjega sveta, to povzroči

objektivno anksioznost z drugimi besedami strah. Pogoj za objektivno anksioznost je jasna

ugotovljena grožnja, ki izvira v zunanjem svetu in je z njo premo sorazmerna. Za nevrotično

anksioznost, pa je značilno da jo sprožijo posameznikovi notranji impulzi, katerih se

posameznik ne zaveda. Nastala naj bi zaradi pretiranega kaznovanja otroka ob izražanju

njegovih agresivnih in seksualnih impulzov. Nevrotična anksioznost lahko sčasoma nastane

tudi kadar otrok potlačuje objektivno anksioznost oziroma občutke, povezane s kaznijo. Ker

se posameznik represije ne zaveda je le-ta je po navadi brez objekta. Navzven opazni so samo

simptomi, zaradi česar daje anksioznost videz iracionalnosti (Lamovec, 1988). v nasprotju s

pričakovanji je jakost emocije, povezane z nevrotično anksioznostjo, večja glede na

objektivno nevarnost (Spielberger, 1985). Razlog so posameznikova potlačena čustva, ki

emocijo še dodatno ojačajo.

Prilagoditveno vlogo anksioznosti v organizmu vidimo že iz povezave anksioznosti in stresa.

Enako kot ostale emocije lahko tudi anksioznost pojmujemo kot psihološko prilagoditev.

Tako Darwin kot Freud (Spielberger, 1985) poudarjata koristnost strahu in anksioznosti, šlo

naj bi namreč za pojava, ki omogočata človeku, da se prilagodi nevarnosti. (Beck, Greenberg

in Emery, 1990) trdijo, da naj bi evolucija preferirala »anksiozne gene«, saj se je v dvoumni

okoliščini, ko ne vemo, ali smo v nevarnosti ali ne, bolje zmotiti kot pa spregledati nevarnost,

kadar le-ta zares obstaja. Sklepamo lahko, da je funkcija anksioznosti in sorodnih

emocionalnih pojavov, v usmerjanju in pripravi organizma na soočenje z nevarnostjo,

priprava organizma se dogaja tako na psihični kakor tudi na fiziološki ravni, vendar pa

nevarnosti ne smemo opredeliti preveč ozko.

24

1.9 ODZIVI ORGANIZMA NA STRAH IN STRES

Enako, kot je doživljanje strahu, je tudi odziv organizma na strah med ljudmi povsem

različen. Medtem ko nekateri ljudje v določenih situacijah sploh ne občutijo neprijetnosti,

drugi v povsem enakih okoliščinah občutijo večino fizioloških odzivov organizma. Med

ljudmi se razlikujeta tudi jakost oziroma moč reakcij. Reakcije se lahko kažejo samo kot

pozornost in rahla vznemirjenost lahko pa tudi kot stanje, ki ga opisujemo »agonija strahu«.

Po Darwinu naj bi se v procesu naravnega izbora, osnovne značilnosti reakcij na strah

razvijale skozi generacije. Med prvimi je opisal več znakov po katerih lahko sklepamo da nas

je strah. Ti znaki so pospešeno bitje srca, razširjene zenice, ježenje las, suha usta, močnejše

potenje, poseben izraz na obrazu in spremembe v kakovosti glasu (Spielberger, 1985).

Strah predstavlja tudi enega od čustvenih vzrokov, ki spravljajo organizem v stres. Walter

Cannon navaja še nekaj drugih vzrokov, kot so na primer sprememba v temperaturi,

zmanjšanje koncentracije kisika v zraku in ostale neprijetne dogodke, ki rušijo homeostazo.

Homeostaza drži organizem izven stresnega stanja (Burnik, Potočnik in Skočić, 2003).

Za normalni razvoj se mora človek naučiti vsakdanjega obvladovanja stresa in bojazni. S

stresom se srečujemo vsakodnevno, saj je neločljiv del življenja in vsakič ko nas kdo

ocenjuje, lahko povzroči stres (Spielberger, 1985). Stres se na splošno nanaša tako na

okoliščine, kot tudi na čustvene odzive, ki jih v teh okoliščinah izkusimo.

Enako, kot pri drugih športih se tudi pri potapljanju z avtonomno potapljaško opremo srečamo

s stresom in anksioznostjo. Telesni napor je namreč eden izmed različnih dejavnikov

(stresorjev), ki povzročajo reakcijsko stanje telesa (stres). Anksioznost se nanaša na močan

občutek zaskrbljenosti oziroma bojazljivosti, ki jo lahko spremljajo psihološki in fizikalni

simptomi (Yarbrough, 2003). Anksioznost je občutek, ki se avtomatično pojavi v situacijah,

ki jih smatramo za problematične oziroma potencialno nevarne (Pelizzari in Tovaglieri,

2004).

Tesnoba oziroma anksioznost je normalno človeško čustvo, ki prevzame vsakega, kadar se

sooči z grozečimi ali težkimi situacijami (Campbell, 2003). Običajno je to popolnoma

normalna reakcija na dejansko ali pretečo nevarnost. Najprej sproži pozitivno reakcijo, ki nas

»pripravi« na situacijo. Vsak izmed nas različno reagira na določene dražljaje. Razlogi za to

so lahko stopnja izkušenosti z nastalo situacijo ali se v »tem« okolju počutimo domače,

psihološki stres in tudi negativne izkušnje ali negativne misli (kot npr. dvom v lastne

sposobnosti). Vse našteto lahko poviša stresne reakcije (Yarbrough, 2003). vsakič, kadar nek

dražljaj smatramo da na je nevaren oziroma da nam bo povzročil probleme, potem ta dražljaj

sproži določene reakcije živčnega in endokrinega sistema, ki nas pripravijo za »boj« ali »beg«

(boj ali beg sindrom). S to trditvijo se strinja tudi Campbell (2003), ki pravi, da nam strah

oziroma anksioznost, ki povzročata izločanje adrenalina, pomagata pri izogibanju nevarnim

situacijam.

25

Zdrav organizem se odzove na stres na treh ravneh. Najprej možgani reagirajo na spremembo

v okolju tako, da pošljejo signal adrenalni žlezi, ta prične z izločanjem hormona

norepinefrina. Nekoliko počasneje se odzoveta hipotalamus in hipofiza, ki pošljeta signal

skorji nadledvične žleze, ta pa začne izločati kortizol in druge stresne hormone. Nazadnje se

aktivirajo še drugi deli živčnega sistema, ki sprožijo vedenjske vzorce stresa, kot so povečana

pozornost, zmanjšan občutek za bolečino, izguba apetita in želja po seksualnih odnosih.

Vse skupaj pomaga pri ohranjanju in vzdrževanju homeostaze. Telo poveča se proizvodnjo in

skladiščenje energetskih snovi, prihaja do izgube kalijevih ionov ter zadrževanja natrijevih

ionov in vode v telesu. Aktivira se simpatični živčni sistem s tem se povečata srčni utrip in

krvni tlak, krvni obtok se prerazporedi in spremeni. Poveča se prekrvavljenost možganov, srca

in mišic, prekrvavljenost želodca in črevesja pa se zmanjša. Poveča se tudi sproščanje glukoze

in maščobnih kislin, celični metabolizem pa se pospeši. S temi ukrepi je organizem

pripravljen na spopad z okoliščino, ki je sprožila stres (Burnik, Potočnik in Skočić, 2003).

Spielberger navaja, da v trenutku, ko stresor aktivira os »hipotalamus – nadledvična žleza –

adrenokortikal«, nastanejo telesne spremembe, ki človeka pripravijo na učinkovit odgovor

»spopad ali umik«. V praksi se pokaže odziv organizma tako da prične srce močneje delovati,

zato da se poveča pretok krvi skozi možgane in mišice. Žile pod kožo se zožijo in skrajša se

čas strjevanja krvi, z namenom čimbolj onemogočiti hujšo krvavitev iz ran. Da bi v

organizem prišlo več kisika se pospeši in poglobi dihanje. Z namenom lažjega dostopa kisika

v pljuča se zmanjša proizvodnja sline in sluzi, hkrati se telo začne potiti zaradi ohlajanja.

Mišice se napnejo in stisnejo, da pripravijo telo na učinkovito in hitro delovanje. Zenice se

razširijo, oči postanejo bolj občutljive, zato smo lahko bolj oprezni. Poveča se proizvodnja

levkocitov, s čimer se zmanjša možnost da pride do infekcije v primeru ran. Tako so

mobilizirane vse sile organizma, ki je v nevarnosti, da se le-ta pripravi na spopad ali umik

(Spielberger, 1985).

1.10 ODZIVI ORGANIZMA NA AKSIOZNOST

Poznamo »dobro« in »slabo« obliko anksioznosti. Razlika med njima je v tem ali sta dražljaj

reakcija nanj optimalna, potem bo tudi sama dejavnost optimalno izvršena. Če pa je dražljaj

premočan in posledično tudi reakcija nanj, se potem zmanjša tudi uspešnost izvršitve

določene dejavnosti (Pelizzari in Tovaglieri, 2004). Nizka stopnja anksioznosti pri potapljanju

lahko pripomore k večji pazljivosti potapljača (Yarbrough, 2003). Vendar je v večini

primerov sama anksioznost omejitveni dejavnik za uspešno izveden potop.

Posledice anksioznosti na naše telo po (Pelizzari in Tovaglieri, 2004) so:

Vazokonstrikcija oziroma zmanjšana preskrbljenost tkiva s kisikom, kontrakcije mišic in

srčna aritmija, hipoksija, oteženo dihanje, bruhanje, driska in slaba prebava.

Lamovčeva (1988) navaja sledeče fiziološke spremembe, ki spremljajo anksioznost:

- tesnoba se v mišičnem sistemu se izrazi v povečanem tonusu mišic, nad katerimi

imamo nadzor, in povzroča simptome, kot so tresenje, bolečine v mišicah, krči in

podobno.

- Posameznik je videti napet in rigiden v obrazni mimiki in drži telesa.

- Telo se začne prekomerno znojiti.

- Raven kortikalnega vzburjenja naraste, pri čemer prevladuje beta ritem, ki je značilen

za povečano aktivnost, malo pa je alfa ritma, ki je značilen za sproščeno stanje.

26

- Za kardiovaskularni sistem je značilna tahikardija, ki jo posameznik občuti kot

povečano hitrost in jakost srčnega utripa, z občasnimi palpitacijami (hitri in

neenakomerni utripi) in občutki stiskanja pri srcu.

- V okončinah se pojavi vazokonstrikcija (krčenje žil), v centralnem predelu telesa pa

vazodilatacija (širjenje žil).

- Značilno je kratko in plitvo dihanje, čas vdiha prevladuje nad časom izdiha, izdih je

nepopoln in sunkovit.

- Pojavijo se tudi spremembe v prebavnem sistemu; zmanjša se izločanje žlez, pojavijo

se težnja po bruhanju in prebavne motnje.

- Izguba apetita ali pa pretirano povečan apetit kot nadomestno sredstvo za

zmanjševanje napetosti.

- Ker je fiziološko vzburjenje, ki spremlja anksioznost, nezdružljivo s seksualnim, je

genitalni sistem neodziven.

Simptomi anksioznosti se zelo razlikujejo, tako med posameznimi osebami, kot tudi glede na

dano situacijo. Lahko se razlikujejo celo pri isti osebi v enem dnevu (Yarbrough, 2003). Hujša

oblika anksioznosti je panika (Campbell, 2003). Panika je nenaden in nepričakovan, vendar

zelo močan naval strahu. Panika lahko povzroči neracionalen beg iz dane situacije in taka

reakcija je še posebej nevarna pri potapljačih. Potapljaču, ki izkusi paniko v globini, se zelo

poveča možnost utopitve, poškodbe pljuč, zaradi prekomernega raztezanja zraka v pljučih, ali

celo smrti.

Campbell (2003) navaja, da napadi panike niso omejeni samo na neizkušene potapljače. Tudi

izkušeni potapljači z več kot stotimi potopi včasih izkusijo paniko. John Lippman govori o

Blue Orb ali Blue Dome sindromu, pri katerem lahko izkušene potapljače zajame panika v

odprti, globoki vodi, če ne vidijo več znanih predmetov in doživijo senzorično deprivacijo ali

strah pred izolacijo. Lippman pravi, da si je mogoče pomagati z osredotočenjem na znane

predmete ali ljudi. Pri neizkušenih potapljačih pa se panika po navadi pojavi zaradi

specifičnega vzroka, npr. izguba zraka ali srečanje z morskim psom… Potapljanje s slabo

opremo ali izvajanje visoko rizičnih potopov lahko spodbudi napade panike. Ti problemi se

lahko s primernim treningom in preprečevalnimi akcijami preprečijo ali pa vsaj minimizirajo.

Yeager (2007) navaja, da so fobije intenzivni, neracionalni strahovi, ki jih človek doživi

zaradi določenega objekta ali določene situacije. Odgovor na fobije je klasični »beg ali boj«.

Fobije se lahko razvijejo kadarkoli tekom našega življenja in več kot dvanajst odstotkov

populacije bo izkusilo fobijo v nekem trenutku v svojem življenju. Za premagovanje fobij je

najpomembnejše orodje, razumevanje strahu. Za razliko od »zdravega« strahu je fobija

navadno neutemeljena. Take fobije lahko posameznike celo odvrnejo od ukvarjanja z

določenim športom najmanj kar je pa ga omejijo. Fobije so tako lahko velik omejitveni

dejavnik tudi pri potapljanju.

27

1. 11 RAZLIKE MED SPOLOMA V DOŽIVLJANJU ŠPORTA

Kadar govorimo o razlikah med spoloma, bodisi da gre za razlike v športu, obnašanju,

dojemanju ali čem drugem, s slovensko terminologijo ne moremo opredeliti, ali z besedo

mislimo na biološke razlike ali govorimo o psiholoških in socialnih razlikah. Za razliko so ti

termini, ki jih uporabljamo za razlikovanje med moškim in ženskim, dosti bolj specifično

opredeljeni v angleški literaturi. V angleščini uporabljajo za razmejevanje bioloških razlik

med spoloma besedo »sex«. Za razmejevanje psiholoških in socialnih razlik, pa je v uporabi

beseda »gender«. Ker vemo, da imajo biološke razlike med spoloma več kot očitno vlogo pri

doseganju rezultatov, se bomo raje osredotočili na razlike, ki jih razmejuje beseda »gender«,

se pravi psihološke poteze in razlike spolov (Jarvis, 2006).

Določena obnašanja, ki jih dojemamo kot tipično moška ali tipično ženska, ter tudi to, kaj je

za en spol primerno in za drugega ne, pomembno vpliva na rezultate v športu. Vzgoja za

različne vzorce obnašanja za fante in dekleta se začne že v otroštvu. Kremer in Scully (1994,

po Jarvis, 2006)) sta ugotovila, da deklice v mladosti večkrat kritizirajo kadar si npr. umažejo

svoja oblačila ipd. Vzornice deklic se obnašajo stereotipno bolj žensko in se ukvarjajo bolj z

ženskimi dejavnostmi, ki ne vključujejo valjanja v blatu. Skozi tako vzgojo se zmanjša

možnost in želja udeleževanja žensk v športih, kot sta ragbi in hokej, kjer je umazanost od

blata neizbežna. Cox (2001, v Jarvis, 2006) izpostavlja, da se pri vzgoji deklic zahtevajo in

negujejo kvalitete, kot so mirnost, urejenost, neagresivnost in lepo vedenje. Skozi tako vzgojo

pa pri športu ne doprinesemo k uspehu, temveč kvečjemu zmanjšujemo potencial za

doseganje dobrih rezultatov (Jarvis, 2006).

V takšni vzgoji in načinu socializacije deklic in žensk lahko iščemo tudi drugačno stopnjo

motivacije, kakor navaja Fortier s sodelavci (1995, v Tušak, 1999). Trdi namreč, da

primerjave glede na spol kažejo, da ženske v športu bolj ustrezajo rekreativnim športnikom,

moški pa bolj tekmovalcem, saj naj bi ženske kazale več notranje motivacije kot moški, iz

česar je mogoče potegniti zaključek, da je za ženske značilna samodeterminacijska

motivacijska orientacija. Šport je ena od najbolj priljubljenih aktivnosti v ZDA. Hkrati pa je

tudi institucija, ki je izrazito deljena glede na spol in ki predstavlja osnovo za izoblikovanje in

vzdrževanje prevladujoče moškosti. V študiji avtorica preučuje stičišča ter nasprotja med

spolnim ter športnim identificiranjem med športniki. Ženske ter moški se razlikujejo glede na

percepcijo moškosti v strukturi športa. Pri športnikih se tako pojavljajo zavestni ter nezavedni

poskusi zmanjševanja pomena spola v športu, kot npr. ko športnik skonstruira šport kot

nevezan na spol, medtem ko so njegove praktične izkušnje ravno obratne.

28

Pažon (2012) ugotavlja, da je med dečki in deklicami v starosti pred puberteto več podobnosti

kot razlik pri ukvarjanju s športnimi dejavnostmi. Vzroke za nastanek razlik, pa ni mogoče

pripisati enemu samemu dejavniku, temveč je teh dejavnikov lahko več: vpliv okolja,

socialni status družine, proces socializacije, proces prevzemanja spolnih vlog, vse biološke in

fiziološke razlike med spoloma in nenazadnje tudi kraj bivanja. Na vključevanje otrok k

športnim dejavnostim imajo primarni in največji vpliv zagotovo njihovi starši, preko katerih

se otroci najprej srečajo z raznimi oblikami športne dejavnosti. Starši naj bi tudi poučili svoje

otroke o pozitivnih učinkih športne dejavnosti na telo in razvoj, ter jim privzgojili zdrave

prehranjevalne navade.

29

p

Slika 1. Strategije preventive pojavljanja anksioznosti pri potapljačih (Colvard, 2007).

STRATEGIJE PREVENTIVE

POJAVLJANJA ANKSIOZNOSTI PRI

POTAPLJAČIH.

Zavedati se moramo

kdaj lahko pride do

pojava strahu:

Zgodnje ugotavljanje,

ki vodi do priporočila

ali zavrnitve

Potapljaška

neaktivnost v zadnjem

času

Nezaupanje v opremo

Slabo počutje pred ali

med potopom

Zmanjšane lastne

sposobnosti

Pri preventivi se lahko

opiramo tudi na

zdravniško in/ali

psihiatrično ocena, ki

vsebuje:

Spremembe v zdravju po

zadnjem zdravniškem

pregledu

Kontraindikacije za

potapljanje

Omejitve pri potapljanju

Jemanje zdravil

Razlog za pojav

anksioznosti pri

potapljanju je lahko

tudi potapljačeva fizična

pripravljenost:

Slaba fizična

pripravljenost

Zdravstveno stanje na dan

potopa

Utrujenost

Pomanjkanje spanca

Maček

Učinek alkohola ali drog

Drugo

Pri potapljanju se

moramo zavedati

fizičnih faktorjev, ki

lahko povzročijo

pojav anksioznosti:

Preobremenjenost

Čustvena otopelost

Časovna stiska

Oprema

Hladna voda

Slaba

fizična/plavalna

pripravljenost

Močni tokovi, valovi,

prepreke

Nevarni morski živelj

Nagnjenost k

anksioznosti pri

potapljačih tečajnikih:

Samo selekcija oseb z

nagnjenostjo k

anksioznosti pred

potapljaškim tečajem

Odsvetovanje potapljanja

osebam z visoko

nagnjenostjo k

anksioznosti

Usposobiti tečajnike z

nagnjenostjo k

anksioznosti za

učinkovitejše spopadanje s

stresom

Pri potapljanju se

moramo zavedati

društvenih in socialnih

faktorjev, ki lahko

povzročijo pojav

anksioznosti:

Pritisk okolice

(potapljanje zaradi

prijatelja)

Družbena ocena

Ego

Strah pred neznanim

Strah pred ocenjevanjem

Program za preventivo

panike pri potapljanju:

Informacije o paniki

Umirjanje (dihalne vaje)

Sistematski trening

relaksacije

Mentalna vadba ditch-n-don

Soočenje s strahovi med

tečajem:

Inokulacija stresa

Sistematska desenzitizacija za

premagovanje strahu

30

1.12 FOBIJE, KI SE POJAVLJAJO PRI POTAPLJANJU

Agorafobija – strah pred odprtimi prostori

Lebdenje v globoki vodi, ne vidi dna ali gladine, sindrom blue orb ali blue dome

Lahko jo sproži dušikova pijanost

Priporoča se da sta so-potapljača blizu

Klavstrofobija – strah pred zaprtimi prostori

Pod vodo se lahko potapljač počuti utesnjenega, nočni potopi, mrak v globini, slaba vidljivost,

problemi z masko.

Po navadi je reakcija pobeg iz vode.

Komplicirano zdravljenje v hiperbarični komori.

Za zmanjšanje anksioznosti pri potapljanju je potreben trening, pridobivanje znanja in

sposobnosti, treba je pričakovati nepričakovano in se zavedati dejstva, da nikoli nisi preveč

pripravljen na potop. Za zmanjšanje možnosti pojava strahu med potapljanjem lahko

uporabimo naslednje postopke

Postopki pred potopom:

Načrtovanje potopa in mentalne vaje

Črni humor za zmanjšanje napetosti

Družbena pomoč – so-potapljač

Dodelitev nalog

Postopki med potopom:

Podpora – so-potapljač (prisotnost)

Komunikacija

Vidni stik

Fizični stik

Nudenje pomoči

31

Slika 2. Vidni kazalci stresa in anksioznosti pri potapljačih (Iliff, 2010).

VIDNI KAZALCI STRESA IN ANKSIOZNOPSTI PRI

POTAPLJAČIH

PRED POTOPOM

Nenavadno tih in potegnjen vase

Preveč govori

Povečana ali zmanjšana aktivnost

Črni humor

Pozabljivost

Zavlačevanje

Zamujanje ali slabo počutje, poln izgovorov

Mentalne napake

Povečan pogum in nadutost

Razdražljiv

MED POTOPOM

Hitro ali oteženo dihanje

Oči široko odprte

Neučinkovito plavanje

Obešanje na in motenje so-potapljača

buddy-ja

Fiksacija

Nenaden dvig

Razdražljivost

Zavračanje opreme

PO POTOPU

Takoj gre v bar

Pusti so-potapljača buddy-ja za sabo

Prezgodaj vrne opremo

Poskuša prodati opremo na e-bay-u

Nima več časa za potapljanje

Neskončno razlogov zakaj se ne more

več potapljati

32

Slika 3. Prepoznavanje anksioznosti in možnosti nastanka panike pri potapljačih (Colvard, 2007).

PREPOZNAVANJE ANKSIOZNOSTI IN

MOŽNOSTI NASTANKA PANIKE PRI POTAPLJAČIH.

RAZMERE Slaba vidljivost

Ločitev od so-potapljača ali inštruktorja

Pomanjkanje zraka

Delitev zraka

Nemirno morje

Močni tokovi

Noč ali tema

Okolje s stropom (potop v jamo, pod led, v

potopljeno ladjo)

Morski psi in druge nevarne morske živali

Globok potop, potop v hladni vodi, solo

potop

Potop s suho obleko

Ko se ujameš ali zapleteš

Izguba orientacije

Dolgo plavanje na površini

FIZIČNI ALI PSIHOLOŠKI RAZLOGI

Oteženo izenačevanje pritiska

Utrujenost

Mišični krči

Pritisk v prsih

Hiperventilacija

Antikoagulanti in ostala zdravila

Vdihnemo vodo namesto zraka

Slabost

Strah pred neznanim

Strah pred osramočenjem

Preveč nalog med potopom

OPREMA

Izguba ali puščanje maske

Izguba pasa z utežmi

Puščanje zraka

Nekontroliran dvig

Izguba ali poškodba plavuti

Pokvarjen računalnik ali ostali

inštrumenti

Pokvarjena potapljaška luč

Prevelika ali premajhna oprema

Preveč ali premalo obtežen

Nedelujoč kompenzator plovnosti

33

1.13 OBSTOJEČE RAZISKAVE O POTAPLJANJU

Pori (2000) je proučevala vpliv določenih fizioloških lastnosti na potapljanje pri ženskah,

koliko je potapljanje razširjeno med študentkami, kakšne so antropološke značilnosti žensk ter

razlike v metabolizmu in porabi kisika med spoloma pri avtonomnem potapljanju. Ugotovila

je, da se v Sloveniji povečuje priljubljenost športnorekreacijskega potapljanja, zlasti med

študentkami, V svojem delu navaja rezultate, ki so pokazali, da ženske kvalitativne vrednosti,

kot so mišična moč, pljučna ventilacija in minutni volumen srca, dosegajo od dve tretjini do

tri četrtine vrednosti moških. Zaključi pa s primerjavo, da ženske porabijo bistveno manj

zraka (tudi na kg TT) kot moški in ga hkrati tudi manj ekonomično izkoriščajo.

Robič (2000) se v diplomskem delu z naslovom Osebnostne lastnosti in motivacija

potapljačev opira na raziskavo, v kateri je eksperimentalno skupino v nalogi predstavljalo 20

potapljačev, 10 izkušenih ter 10 začetnikov. Kontrolno skupino je sestavljalo 20 rekreativnih

športnikov, ki se redno ukvarjajo s športom in niso nikoli bili vrhunski športniki in se nikdar

niso ukvarjali s potapljanjem. Ugotovil je da prihaja med izkušenimi potapljači in potapljači

začetniki do razlik v motivaciji, ki se kaže tako da si želijo izkušeni potapljači napredovati na

višji nivo ter izpopolniti svoja znanja in spretnosti. Med obema skupinama potapljačev ni

prihajalo do velikih razlik v povezavi z notranjo motivacijo. Do očitnih razlik prihaja pri

njihovih osebnostnih lastnostih. Za potapljanje kot šport je značilno, da prihaja do izraza

čustvena stabilnost, razpoloženjska uravnoteženost, emocionalni zrelost, spontanost,

samozaupanje, optimizem, vztrajnost in podobno. Pri potapljačih začetnikih pridejo do izraza

njihovi lastni strahovi in fobije. Posledica tega je, da se zato izogibajo medsebojnemu

druženju in komuniciranju. Za razliko od njih se izkušeni potapljači veliko raje družijo,

komunicirajo in iščejo nove izzive. Preostale osebnostne lastnosti pri katerih je prišlo do

statistično pomembnih razlik so mirnost, ki je pri potapljanju izredno pomembna, saj se

odraža v samozaupanju, optimizmu, vztrajnosti in dobri volji, ter ekstravertiranost, ki pa je

pogojena s samim načinom življenja potapljačev.

Bernard (2002) v diplomski nalogi z naslovom Primerjava osebnostnih lastnosti alpinistov in

potapljačev ugotavlja, da naraščajo potrebe po vse boljši pripravljenosti ekstremnih

športnikov. Usposabljanje ekstremnih športnikov je sistematičen in načrtovan proces

spreminjanja športnikovih biopsihosocialnih značilnosti. Del tega procesa je tudi psihologija

športa, ki proučuje učinke psiholoških faktorjev na vedenje v športu ter psihološke učinke

športnika, ki jih povzroča njegova udeležba v športu oziroma pri fizični aktivnosti.

Osebnostne lastnosti športnika so pomemben faktor pri spreminjanju človekovih

biopsihosocialnih značilnosti. V raziskavi je ugotavljal razlike med osebnostnimi lastnostmi

potapljačev in alpinistov. Poskušali so tudi osvetliti tiste osebnostne lastnosti, ki so na splošno

pomembne za ekstremne športnike. Statistično pomembne razlike med osebnostnimi

lastnostmi potapljačev in alpinistov so se pokazale pri nevrotičnosti, razdražljivosti,

družabnosti, iskrenosti, ekstravertiranosti, emocionalni labilnosti in maskuliniteti. Potapljači

so višje vrednosti dosegali pri razdražljivosti, družabnosti, iskrenosti, ekstravertiranosti in

maskuliniteti, medtem ko so alpinisti dosegli višje vrednosti pri emocionalni labilnosti in

nevrotičnosti. Glede na to, da sta si športa med seboj precej različna naj bi bil to tudi eden od

razlogov za razlike v rezultatih raziskave; Posebej je poudaril razlike v stopnji objektivne

nevarnosti, različnih socialnih okoliščinah ter tudi v stopnji fizične pripravljenosti. Potapljanje

je drag šport, za katerega se odločajo gmotno dobro situirani posamezniki. Kvalitetna oprema

in upoštevanje pravil sta bolj pomembna od dobre fizične pripravljenosti. V alpinizmu pa je

za uspeh zelo pomembna vrhunska fizična pripravljenost. V visokogorju preži mnogo več

34

objektivnih nevarnosti kot pod vodo, kjer za uspeh in varnost največkrat zadošča že

upoštevanje varnostne krivulje.

Vovko (2007) je raziskoval doživljanje strahu pri potapljanju na dih pri študentih Fakultete za

šport, Univerze v Ljubljani glede na uspešnost v tej aktivnosti. Ugotovil je, da prihaja do

razlik v doživljanju strahu pri potapljanju na dih med uspešnimi in manj uspešnimi študenti

glede na doseženo globino potopa. Ugotovil je tudi, da prihaja do razlik v doživljanju strahu

pri potapljanju na dih med študenti, ki so bolj uspešni pri potapljanju na dih, in tistimi

študenti, ki so v tem manj uspešni glede na skupino na taboru vodnih aktivnosti na otoku

Veruda in da razdelitev v skupine glede na preizkus hitrostnega plavanja v ABC opremi ne

vpliva na doživljanje strahu pri potapljanju na dih pri študentih.

V delu Doživljanje strahu pri potapljanju na dih, pri študentih Univerze v Ljubljani, Fakultete

za šport, glede na prisotnost v pedagoškem programu poletnih aktivnostih v naravi Borovšak

(2008) ugotavlja ali obstajajo razlike v doživljanju strahu pri potapljanju na dih med študenti

Univerze v Ljubljani, Fakultete za šport, ki so prisostvovali na pedagoškem procesu v

programu poletnih aktivnosti v naravi v Puli in tistimi, ki na pedagoškem procesu niso

prisostvovali. Rezultati so pokazali, da v večini primerov prihaja do razlik v doživljanju

strahu med študenti Univerze v Ljubljani, Fakultete za šport, ki so že prisostvovali na

pedagoškem procesu v programu poletnih aktivnosti v naravi v Puli in tistimi, ki na

pedagoškem procesu še niso prisostvovali. S tem je ugotovil, da obstaja povezanost med

strahovi in tistim česar še nismo izkusili.

Bachrach and Egstrom navajata v Stress and Performance in Diving (1987), »da večina

raziskovalcev potapljaških nesreč izpostavi paniko, kot odgovor na stres, kot največji razlog

za smrtne nesreče pri potapljanju« Alfred Bove pravi v Medical Examination of Sport Scuba

Divers (1998), “Panika ali neučinkovito vedenje v nujnih primerih, pri katerih je prisoten

strah, je najpogostejši morilec v rekreativnem potapljanju.”

Recreational Scuba Training Council (RSTC) v Colvard, (2008) je 1998 izpostavil, da je pri

zdravniškem pregledu za rekreativne potapljače zgodovina paničnih napadov absolutna

kontraindikacija za potapljanje. To navodilo so leta 2001 popravili v “zgodovino

nezdravljenih paničnih napadov” kot resno rizično stanje, s tem so priznali da se mnogo

posameznikov odloča za zdravljenje svojih psihičnih motenj ter se lahko potapljajo bolj

varno.

V svoji raziskavi iz leta 1995 na 254 rekreativnih potapljačih z avtonomno potapljaško

opremo, William Morgan trdi da je 64 procentov anketiranih žensk in 50 procentov moških

doživelo panični ali skoraj panični napad vsaj enkrat med potapljanjem. Očitno je da je panika

med potopom redko razlog za nesrečo s smrtnim izidom.

35

V svoji raziskavi panike med rekreativnimi potapljači sta Colvard in Colvard (2003),

poskušala razumeti vpliv panike med potapljanjem v povezavi z napadi panike pred začetkom

ukvarjanja s potapljanjem in njen učinek med samim potopom. Raziskava je pokazala, da

lahko z 95% intervalom zaupanja trdimo, da je verjetnost, da bodo moški potapljači ki so že

doživeli panični napad pred potapljanjem le tega doživeli tudi med potapljanjem 1.9 – 2.7

kratna kot pri moških ki še niso doživeli napada panike. Pri ženskah je bila ta verjetnost 1.4 –

2.0 kratna. Večina potapljačev, ki je doživela panični napad med potopom, je navedla, da so

se spomnili treninga, kako ukrepati med napadom panike in v skladu z njim tudi ukrepali.

85% tistih, ki so doživeli panični napad med potopom ni izvedla hitrega ali nekontroliranega

dviga. Med tistimi 15% ki so ga naredili pa je samo 5% moških in 4% žensk imelo simptome

dekompresijske bolezni.

36

1.14 PREDMET, PROBLEM IN NAMEN DELA

Predmet te diplomske naloge so emocije, ki jih doživljamo pred med in po potapljanju z

avtonomno potapljaško opremo ter naše izkušnje s potapljanjem. Zanima nas kakšne so

razlike v doživljanju teh emocij med potapljači.

Kot pove že sam naslov in kot smo nakazali že v uvodu je problem te diplomske naloge

doživljanje strahu pri potapljanju z avtonomno potapljaško opremo.

Namen diplomske naloge je bil oceniti vpliv stresnih okoliščin pri potapljanju ter ugotoviti,

kako lahko nanje vplivamo. Užitek pri potapljanju je namreč v veliki meri odvisen od

potapljačeve psihične in fizične priprave.

1.15 CILJI IN HIPOTEZE

Cilj diplomske naloge je ugotoviti, ali prihaja do razlik v doživljanju strahu pri potapljanju z

avtonomno potapljaško opremo med potapljači glede na spol, starost, pridobljen naziv in

število opravljenih potopov.

V skladu s cilji diplomske naloge smo oblikovali ničelne hipoteze:

1. H0 = ni razlik v doživljanju strahu pri potapljanju z avtonomno potapljaško opremo med

potapljači glede na spol.

2. H0 = ni razlik v doživljanju strahu pri potapljanju z avtonomno potapljaško opremo med

potapljači glede na starost.

3. H0 = ni razlik v doživljanju strahu pri potapljanju z avtonomno potapljaško opremo med

potapljači glede na pridobljen naziv.

37

2. METODE DELA

2.1 VZOREC MERJENCEV

Za diplomsko nalogo smo anketirali 125 potapljačev iz cele Slovenije. Anketiranci so člani

različnih klubov, največ jih je iz ljubljanskih potapljaških klubov nekaj jih je iz Maribora in

Ajdovščine, določeni pa niso včlanjeni v noben klub.

V vzorec smo zajeli potapljače različnih starosti od 17 do 62 let, povprečna starost je 32,74

let in Standardni odklon je 7.70 let;

obeh spolov, 74.4 jih je moškega spola in 25.6 ženskega;

različnih pridobljenih nazivov od začetnikov OWD ali CMAS* do tehničnih potapljačev in

inštruktorjev potapljanja ter z različnimi izkušnjami od 2 do 2000 potopov.

Tabela 1

Struktura vzorca glede na ukvarjanje z avtonomnim potapljanjem.

Se potapljate z avtonomno potapljaško opremo?

število %

veljavnih da 117 93,6

ne še 3 2,4

ne več 4 3,2

ne 1 0,8

skupaj 125 100,0

V tabeli 1 najdemo strukturo vzorca glede na ukvarjanje z avtonomnim potapljanjem.

Tabela 2

Struktura vzorca glede na spol.

spol

število %

veljavnih moški 93 74,4

ženski 32 25,6

skupaj 125 100,0

V tabeli 2 najdemo strukturo vzorca glede na spol.

38

Tabela 3

Razlogi za prenehanje z avtonomnim potapljanjem.

Zakaj ste prenehali s potapljanjem?

število %

veljavnih 121 96,8

naveličanost 1 0,8

Pomanjkanje časa 1 0,8

Slabost pod vodo, vrtoglavica po potopu in pisk v desnem ušesu še leto dni po potopu

1 0,8

zdravstvene težave 1 0,8

skupaj 125 100,0

V tabeli 3 najdemo razloge za prenehanje z avtonomnim potapljanjem.

Tabela 4

Pridobljen naziv

število %

0 1 0,8

nič 1 0,8

Nimam naziva 1 0,8

1 zvezdica CMAS 1 0,8

OWD (CMAS *) 27 21,6

AOWD 22 17,6

Rescue (CMAS **) 26 20,8

Divemaster (CMAS ***) 24 19,2

CMAS **** 1 0,8

Inštruktor (vsi nivoji) 12 9,6

GUE fundamentals-tech 1 0,8

Tehnični potapljač (vsi nivoji in specialnosti) 4 3,2

Inštruktor tehničnega potapljanja (vsi nivoji in specialnosti) 1 0,8

skupaj 125 100,0

V tabeli 4 najdemo strukturo vzorca glede na pridobljen naziv.

39

2.2 PRIPOMOČKI

Za dosego ciljev, ki smo jih določili za diplomsko delo, smo morali izvesti raziskavo s

pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika, ki je zajemal 47 vprašanj. Sestavili smo svoj

vprašalnik, ki smo ga nato faktorizirali.

2.3 POSTOPEK

Najprej smo izdelali vprašalnik v elektronski obliki in izvedli anketiranje tako, da smo ga

poslali elektronski pošti. Nato je sledila obdelava podatkov in predstavitev dobljenih

rezultatov. Na koncu smo še izdelali tabele in grafikone ter dokončno oblikovali tekst v

skladu z zahtevami Fakultete za šport v Ljubljani.

Vsi zbrani podatki so bili obdelani s pomočjo računalniškega programa SPSS 17.0 za

operacijski sistem Windows. Za zanesljivost vprašalnika smo uporabili test zanesljivosti. Za

ugotavljanje razlik med potapljači različnih starosti, spola, pridobljenih nazivov in

potapljačev z različnimi izkušnjami smo uporabili faktorsko analizo in t-test. Za vse

spremenljivke so bile izračunane tudi aritmetična sredina in standardni odklon. Za statistično

značilne smo šteli rezultate, ki so imeli vrednost statistične značilnosti pod 0,05 %.

40

3. REZULTATI

Tabela 5

Faktorska rešitev

V tabeli 5 so prikazani faktorji, ki skupno razložijo več kot 50 odstotkov variance. Vseh

faktorjev je bilo 13, vendar smo izbrali le prvih 8, ki razložijo vsaj polovico variance, ostalih

faktorjev pa pri analizi nismo upoštevali, ker k njej ne prispevajo veliko.

Slika 4. Test drobirja, na katerem je vidna sprememba krivulje pri številki 7.

faktor Začetne lastne vrednosti

skupaj % variance % kumulative

1 10,62 23,60 23,60 2 3,33 7,41 31,01 3 2,36 5,23 36,24 4 1,91 4,25 40,50 5 1,87 4,15 44,65 6 1,72 3,82 48,47 7 1,50 3,34 51,82 …

41

Tabela 6

Faktor 1: strah pred nevidnim in neznanim korelacija s

Postavka faktorjem

Med potapljanjem v modrem se ne počutim varno. 0,79

Ob slabši vidljivosti me kar »mine« do potapljanja. 0,76

Če ne vidim do tal, mi postane precej neprijetno. 0,71

Ne upam se potapljati v vodi, ki je tako globoka, da ne vidim do dna. 0,64

Ob misli na potopljeno ladjo me spreleti srh. 0,60

Rad/a plavam, vendar mi je na morju neprijetno ker ne vidim dna. 0,49

Če ne vidim gladine, mi postane precej neprijetno. 0,46

Ob misli na velike globine mi postane neprijetno. 0,43

V tabeli 6 vidimo postavke, ki so največ korelirale s faktorjem 1, ta faktor smo poimenovali

strah pred nevidnim in neznanim, ker vse postavke izražajo bojazen pred tem česar ne

vidimo, medtem ko se potapljamo.

Tabela 7

Faktor 2: užitek v podvodni flori in favni korelacija s

Postavka faktorjem

Rad se potapljam, kjer je veliko rib. 0,68

Bojim se nevarnih morskih živali, kot so morski psi, morene, barakude... -0,60

Želim si plavati z morskimi psi, barakudami, delfini... 0,56

Ob misli na podvodni živelj mi postane neprijetno. -0,54

Pod vodo rad/a raziskujem, brskam okrog čeri, si ogledujem dno… 0,45

V tabeli 7 vidimo postavke, ki so največ korelirale s faktorjem 2, ta faktor smo poimenovali

užitek v podvodni flori in favni.

Tabela 8

Faktor 3: bojazen pred potapljanjem korelacija s

Postavka faktorjem

Ob pogovoru o avtonomnem potapljanju se ves /vsa naježim od strahu. 0,75

Nesmiselno se mi zdi potapljati se, če vse vidiš na televiziji 0,72

Ne razumem ljudi, ki so pripravljeni veliko tvegati samo zaradi občutka, ki ga lahko doživijo ob potapljanju.

0,62

Mediji poročajo o takem številu nesreč pri potapljanju, da me spreleti srh že ob poslušanju tega.

0,59

V tabeli 8 vidimo postavke, ki so največ korelirale s faktorjem 3, ta faktor smo poimenovali

bojazen pred potapljanjem, ker postavke nakazujejo na posameznikovo nezainteresiranost

za potapljanje.

42

Tabela 9

Faktor 4: strah pred potapljanjem v zaprte prostore korelacija s

Postavka faktorjem

Ob misli, da se bom zataknil/a v kakšni jami, me spreleti srh. 0,69

Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi se prostovoljno potapljal/a v podvodnih jamah.

0,63

Rad se potapljam v jamah, pod ledom, na potopljene ladje... -0,59

Tudi v pogojih slabe vidljivosti zaupam svojemu smislu za orientacijo. -0,42

V tabeli 9 vidimo postavke, ki so največ korelirale s faktorjem 4, ta faktor smo poimenovali

strah pred potapljanjem v zaprte prostore.

Tabela 10

Faktor 5: doživljanje vode kot drugačnega okolja korelacija s

Postavka faktorjem

Voda ni moj »element«. -0,76

Na splošno imam zelo rad/a vodo in aktivnosti v vodi. 0,66

Ko sem ob morju/jezeru komaj čakam, da se zmočim. 0,62

Komaj čakam na poletje in nove izzive pod morsko gladino. 0,54

V tabeli 10 vidimo postavke, ki so največ korelirale s faktorjem 5, ta faktor smo poimenovali

doživljanje vode kot drugačnega okolja.

Tabela 11

Faktor 6: nemirnost pod vodo korelacija s

Postavka faktorjem

Moti me, če v masko nekoliko vdira voda. 0,78

Zaupam si, da bom varno razrešil/a vsako neprijetno situacijo pod vodo. -0,63

V tabeli 11 vidimo postavke, ki so največ korelirale s faktorjem 6, ta faktor smo poimenovali

nemirnost pod vodo.

43

Tabela 12

Faktor 7: Podvodna fotografija korelacija s

Postavka faktorjem

Podvodno fotografiranje mi predstavlja izziv. 0,93

Rad/a bi se ukvarjal/a s podvodnim fotografiranjem. 0,91

V tabeli 12 vidimo postavki, ki sta največ korelirali s faktorjem 7, ta faktor smo poimenovali

Podvodna fotografija.

Tabela 13:

Nerazporejena vprašanja

Avtonomno potapljanje je nekaj najlepšega.

Ob potapljanju se počutim tako dobro, da bi lahko to počel/a v nedogled.

Občutek po dobrem potopu je nekaj čudovitega.

Ocenite raven svojega potapljaškega znanja

Zaradi ukvarjanja s tem, ali imam še dovolj zraka, ne morem uživati ob potapljanju.

Pod vodo me neprestano skrbi, da mi bo odpovedal kak del opreme.

Vsaka najmanjša stvar me ob pripravah na potop takoj zmoti.

Ne znam dobro izenačevati pritiska.

Pod vodo se mi odpre nov svet, poln čudovitih dogodivščin.

Bojim se, da si bom ob izenačevanju pritiska kaj poškodoval/a.

Skrbi me, da ne bom mogel/la izenačiti pritiska.

Pogosto me skrbi, da bom ostal/a brez zraka.

Vodji potopa vedno brezpogojno zaupam.

Če se potapljam z znanim potapljaškim partnerjem sem v vodi vedno sproščen.

Potapljam se samo s prijatelji in znanci, ki jim povsem zaupam.

Če si opremo izberem sam, potem uživam v potapljanju

V tabeli 13 vidimo postavke, ki niso pomembno korelirale s katerim od sedmih faktorjev. Ker

tako nimajo velikega vpliva na samo analizo, jih v nadaljnji analizi nismo upoštevali.

44

Tabela 14

Matrika transformacije komponent

faktor 1 2 3 4 5 6 7 8

1 0,53 0,45 0,36 0,29 -0,17 0,31 -0,09 -0,18

2 0,30 0,05 0,12 -0,24 0,39 -0,03 0,60 0,47

3 -0,06 0,04 -0,52 0,36 -0,07 0,36 -0,08 0,27

4 0,13 -0,23 -0,09 -0,14 -0,81 0,03 0,40 0,14

5 0,29 0,38 -0,37 -0,07 -0,13 -0,13 0,19 -0,20

6 0,09 -0,29 -0,03 0,41 0,15 -0,14 0,29 -0,11

7 0,08 -0,19 -0,25 -0,50 0,00 0,10 -0,21 -0,21

8 0,52 -0,18 -0,09 -0,13 -0,04 -0,44 -0,42 0,14

Metoda ekstrakcije: osnovna analiza faktorjev.

Metoda rotacije: Varimax s Kaiser-jevo normalizacijo.

V tabeli 14 najdemo matriko transformacije komponent, kot smo jih dobili z Varimax

rotacijo. Ne-korelirani faktorji, pridobljeni s to rotacijo, so tako nekoliko drugačni od

originalnih faktorjev, ki jih je pokazala faktorska rešitev brez rotacij.

Tabela 15

Faktorska rešitev razlik med moškimi in ženskami

spol M SD t pom (t)

starost moški 33,34 8,10 1,26 0,21

ženski 31,28 6,13

strah pred nevidnim in neznanim

moški 10,88 3,34 -2,98 0,00

ženski 13,38 5,47

užitek v podvodni flori in favni moški 12,41 1,56 0,38 0,71

ženski 12,28 1,93

nezainteresiranost za potapljanje

moški 4,57 1,23 -1,68 0,10

ženski 5,07 1,85

strah pred potapljanjem v zaprte prostore

moški 12,80 1,89 -1,66 0,10

ženski 13,48 2,11

doživljanje vode, kot drugačnega okolja

moški 14,86 1,43 -0,68 0,50

ženski 15,07 1,46

nemirnost pod vodo moški 6,02 1,12 1,18 0,24

ženski 5,72 1,39

podvodna fotografija moški 7,14 2,65 -1,13 0,26

ženski 7,76 2,37

Legenda:

M: aritmetična sredina, SD: standardni odklon, t: T-test, pom(t): pomembnost T-testa

45

Tabela 16: Primerjava med različno usposobljenimi potapljači

M SD F pom (F)

število opravljenih potopov

nič 2,00 2,83 35,35 0,00

* 27,71 37,54

** 92,00 80,42

*** 246,92 121,29

inštruktor, tehnično

963,89 731,80

starost

nič 23,50 9,19 2,67 0,04

* 30,75 8,32

** 32,81 6,00

*** 33,08 6,41

inštruktor, tehnično

36,94 10,60

strah pred nevidnim in neznanim

nič 10,00 2,83 6,11 0,00

* 14,21 5,76

** 11,50 3,52

*** 10,00 2,15

inštruktor, tehnično

9,44 1,69

užitek v podvodni flori in favni

nič 10,50 2,12 2,15 0,08

* 12,00 1,63

** 12,35 1,76

*** 12,42 1,21

inštruktor, tehnično

13,17 1,65

nezainteresiranost za potapljanje

nič 6,50 3,54 2,59 0,04

* 5,21 1,83

** 4,56 1,18

*** 4,54 1,36

inštruktor, tehnično

4,22 0,55

strah pred potapljanjem v zaprte prostore

nič 13,50 0,71 1,27 0,29

* 12,86 2,24

** 13,23 1,82

*** 12,27 2,03

inštruktor, tehnično

13,33 1,71

doživljanje vode, kot drugačnega okolja

nič 15,50 0,71 0,83 0,51

* 14,93 1,39

** 14,65 1,59

*** 15,19 1,36

inštruktor, tehnično

15,11 1,18

nemirnost pod vodo

nič 7,50 0,71 1,65 0,17

* 6,14 1,33

** 5,73 1,23

*** 5,88 0,95

inštruktor, tehnično

6,17 1,10

podvodna fotografija

nič 9,00 1,41 0,45 0,77

* 7,21 2,45

** 7,52 2,53

*** 7,00 2,86

inštruktor, tehnično

7,00 2,74

46

Tabela 17

Korelacije

število opravljenih potopov

pridobljen naziv starost

strah pred nevidnim in neznanim

užitek v podvodni flori in favni

nezainteresiranost za potapljanje

strah pred potapljanjem v zaprte prostore

doživljanje vode kot drugačnega okolja

nemirnost pod vodo

Uživanje v podvodnem fotografiranju

število opravljenih potopov

Pearsonov r 1,00 ,634** ,393** -,217* ,180* -0,11 0,05 -0,03 0,04 0,02

pom (r) 0,00 0,00 0,02 0,05 0,22 0,61 0,75 0,64 0,79

pridobljen naziv Pearson 1,00 ,261** -,362** ,234** -,245** -0,02 0,07 -0,04 -0,07

pom (r) 0,00 0,00 0,01 0,01 0,87 0,47 0,68 0,44

starost Pearson

1,00 0,00 0,07 0,03 0,18 -0,06 -0,14 0,10

pom (r) 0,98 0,44 0,72 0,05 0,54 0,14 0,25

strah pred nevidnim in neznanim

Pearson

1,00 0,13 ,455** 0,02 -0,08 -0,04 -0,04

pom (r) 0,15 0,00 0,83 0,39 0,65 0,66

užitek v podvodni flori in favni

Pearson

1,00 0,03 -0,02 -0,09 -0,03 0,02

pom (r) 0,72 0,80 0,30 0,76 0,84

nezainteresiranost za potapljanje

Pearson

1,00 0,01 -0,09 0,04 0,00

pom (r) 0,94 0,31 0,66 1,00

strah pred potapljanjem v zaprte prostore

Pearson

1,00 0,16 ,190* 0,05

pom (r) 0,08 0,04 0,60

doživljanje vode, kot drugačnega okolja

Pearson

1,00 0,16 ,277**

pom (r) 0,07 0,00

nemirnost pod vodo Pearson

1,00 0,04

pom (r) 0,62

Uživanje v podvodnem fotografiranju

Pearson

1,00

pom (r)

47

4. RAZPRAVA

V tabeli 15 najdemo primerjavo oziroma razlikovanje med moškimi in ženskami. Faktorji, pri

katerih je prišlo do statistično pomembnih razlik, so v preglednici obarvane temno

(odebeljene).

Pokazalo se je, da je statistično pomembna razlika med moškimi in ženskami samo pri

faktorju 1, ki smo ga poimenovali Strah pred nevidnim in neznanim. Tendenca na razliko se je

pokazala še pri dveh drugih faktorjih in sicer pri faktorju 3, nezainteresiranost za potapljanje

in faktorju 4, strah pred potapljanjem v zaprte prostore, vendar pa zaradi premalo podatkov ne

moremo z gotovostjo trditi, da obstaja statistično pomembna razlika med moškimi in

ženskami pri teh dveh faktorjih. Pri vseh ostalih faktorjih ni statistično pomembne razlike

med moškimi in ženskami.

Pelizzari in Tovaglieri (2004) sta ugotovila, da obstaja pet vzrokov za nastanek stresa pri

potapljanju: fizični vzrok, psihološki vzrok, stres zaradi opreme, zunanji vplivi in slaba

tehnična pripravljenost.

Iz dobljenih rezultatov ne moremo sklepati za kakšno stopnjo doživljanja strahu gre pri

posameznih potapljačih. Samo ugibamo lahko ali gre za fobije pred potapljanjem ali samo za

blag strah pred potapljanjem. Sodeč po izkušnjah, lahko sklepamo, da gre za različne oblike

strahu, nekateri bodoči potapljači otrpnejo že na tečaju, drugi podihajo celo jeklenko zraka v

petih minutah na nočnem potopu, spet tretji se ne morejo potopiti v zaprte prostore. Vse to

nakazuje in potrjuje naše ugotovitve o tem, da je strah v različnih oblikah in intenzitetah

zagotovo prisoten pri vseh potapljačih.

Do razlike med spoloma oziroma do tendence na razliko je prišlo pri treh faktorjih, ki so Strah

pred nevidnim in neznanim, nezainteresiranost za potapljanje in strah pred potapljanjem v

zaprte prostore. Za dva od teh treh faktorjev lahko rečemo, da izražata previdnost. Ženske naj

bi bile velikokrat bolj previdne od moških, to se potem skozi vzgojo in socializacijo še bolj

poglobi. Del tega se kaže tudi pri potapljanju in strahovih ki pridejo na plan. Glede na

izkušnje je po navadi pri večini teh faktorjev ženskam potapljačicam bolj neprijetno kot

moškim. Seveda so tudi tu kot povsod v življenju izjeme, vendar načeloma lahko trdimo, da

to drži. Glede na lastne izkušnje in doživetja kar se tiče te teme lahko trdim da je ženskam v

določenih situacijah bolj neprijetno in tudi bolj čustveno reagirajo od moških. Moški se

velikokrat nočejo izpostaviti, da jih je strah in se pred prijatelji oziroma sopotapljači delajo

bolj pogumne kot so, da jih le-ti ne bi imeli za slabiče, žal to včasih pripelje tudi do tragičnih

situacij in nesreč. Z vidika varnosti in varnega potapljanja je reakcija večine žensk seveda

boljša. Raje priznajo, da jih je strah in se tako izognejo morebitnim neprijetnim situacijam.

Lahko bi rekli, da je to tudi način kako si zagotoviti, da bo potapljanje zmerom užitek. Po

drugi strani pa če nas nič ne izzove potem ne moremo napredovati, ker nam ni nikoli potrebno

uporabiti izkušnje in pridobljena znanja.

Fortier s sodelavci (1995, v Tušak, 1999) pravi, da primerjave glede na spol kažejo, da ženske

v športu bolj ustrezajo rekreativnim športnikom, moški pa bolj tekmovalcem. Tudi to trditev

bi lahko povezali z razlikami v doživljanju strahu glede na spol pri potapljačih. Predvsem bi

se navezal na to, da se ženske bolj osredotočajo na užitek pri potapljanju moškim pa več

pomeni prestavljanje mej, pri tem mislim predvsem osebnih.

48

Mogoče je prišlo do razlik med moškimi in ženskami pri doživljanju strahu pred nevidnim in

neznanim tudi zato, ker ženskam na splošno ni toliko pomembno odkrivanje novih stvari

ampak bi raje uživale v stvareh, ki jih že poznajo in kjer jih ne more nič presenetiti.

Konkretnejšo povezavo med našo raziskavo in ostalimi raziskavami lahko potegnemo le z

Ovnik (2008), ki je raziskoval razlike med moškimi in ženskami pri potapljanju na dih. Prav

tako kot pri nas se je tudi pri njemu pokazala razlika pri faktorju Strah pred nevidnim in

neznanim. Za razliko od naše raziskave pa se je pri Ovnik (2008) pokazala razlika tudi pri

faktorjih; Uživanje v podvodnem svetu, ki je primerljiv z našim užitek v podvodni flori in

favni; Nezainteresiranost za potapljanje na dih; Doživljanje vode, kot drugačnega okolja in

Nemirnost pod vodo. Razloge zakaj je prišlo do različnih rezultatov med Ovnik (2008) in

našo raziskavo lahko iščemo predvsem v tem, da sta potapljanje na dih in potapljanje z

avtonomno potapljaško opremo dva različna športa, ki jima je skupno bivanje pod vodno

gladino. Eden on razlogov je tudi različna populacija anketirancev, medtem, ko je Ovnik

(2008) anketiral samo študente in študentke Fakultete za Šport Univerze v Ljubljani, pa je

naša raziskava vključila potapljače in potapljačice iz različnih življenjskih okolij, ki jim je

skupna ljubezen do potapljanja.

49

V tabeli 16 vidimo razlike med skupinami glede na pridobljen naziv in posameznimi faktorji,

ki smo jih merili. Kot vidimo se z višjim pridobljenim nazivom veča tudi število opravljenih

potopov, torej višji, kot je naziv več ima potapljač opravljenih potopov. Kar je tudi logično,

saj je napredovanje v nazivih pogojeno z izkušenostjo t.j. številom opravljenih potopov.

Nadalje lahko vidimo, da se z višanjem naziva viša tudi starost potapljačev, ne sicer tako

izrazito, kot število potopov pa vendar. Opazimo lahko tudi, da prihaja do razlik pri faktorju 1

(strah pred nevidnim in neznanim) in sicer višji kot je pridobljen naziv in več kot ima

potapljač izkušenj manjši ima strah pred nevidnim in neznanim. Tudi to se mi zdi precej

logično, saj se s številom potopov veča tudi število različnih situacij, ki jih mora potapljač

rešiti, za varen in uspešen potop. Tako večkrat, ko mu uspe neko nepredvideno situacijo

uspešno razrešiti, se potapljaču večajo izkušnje in manjša število možnih neprijetnih in

neznanih situacij. Seveda pa se začne vse na novo, ko potapljač zamenja okolje v katerem se

potaplja, vendar mu pridobljene izkušnje še vedno lahko pomagajo v novem okolju. To se mi

zdi, je tudi edini način, kako lahko kot potapljači izkustveno rastemo.

Pri faktorju 3 (nezainteresiranost za potapljanje), prav tako opazimo, da se le ta zmanjšuje z

višanjem naziva in pridobljenimi izkušnjami. Pri obeh faktorjih so naše ugotovitve dokaj

logične, saj se s pridobivanjem izkušenj izpopolnjuje naše znanje o podvodnem svetu, torej je

vse manj »nevidnega in neznanega«, hkrati pa smo vedno bolj zainteresirani za nadaljnje

potapljanje. Z drugimi besedami bi lahko rekli da postanemo v neki obliki odvisni od

napredovanja oz. Raziskovanja podvodnega sveta. Več ko se potapljamo, manj se ukvarjamo

sami s seboj, bolj lahko opazujemo okolico in vidimo stvari, ki jih prej nismo niti opazili. To

pa v nas budi željo po raziskovanju. Bolj kot napredujemo bolj so nam določene stvari

zanimive, ki nam kot začetnikom sploh niso bile oziroma nam niti približno padlo na pamet

da bi lahko bile zanimive. Kot potapljač začetnik mi je bilo najbolj važno, da bi videl čim več

rib in da bi bile te čim večje, se potopil na potopljene ladje ali druge objekte. Te stvari so mi

še vedno pomembne vendar zdaj zelo uživam že v preprostem raziskovanju morskega dna,

reliefa. Sedaj sem popolnoma srečen že ko se potopim pod morsko gladino od tam naprej je

vse samo še bonus, češnja na torti in komaj čakam da vidim kaj je za naslednjim ovinkom

oziroma za naslednjo skalo.

Iz preglednice 17 lahko še vidimo tendenco na razliko pri faktorju 2 (užitek v podvodni flori

in favni), kjer je nakazano, da bi se lahko s pridobivanjem potapljaških izkušenj večal užitek v

podvodni flori in favni, vendar pa so razlike premajhne, da bi lahko to z gotovostjo trdili.

50

Iz tabele 17 Korelacije lahko razberemo:

Izkušenejši potapljači so starejši in imajo višji naziv.

Več kot ima potapljač opravljenih potopov in višji kot ima pridobljen naziv, manjši je

strah pred nevidnim in neznanim ter več uživa v podvodni flori in favni.

Višji kot je pridobljen naziv večja je zainteresiranost za potapljanje.

S starostjo se pri potapljačih veča strah pred potapljanjem v zaprte prostore.

Večji kot je strah pred nevidnim in neznanim manjši je interes za potapljanje.

Večji kot je strah pred potapljanjem v zaprte prostore bolj je potapljač nemiren pod

vodo.

Bolj kot potapljač doživlja vodo kot drugačno okolje bolj uživa v podvodni fotografiji.

Kot nam prikazuje tabela Korelacije, je lepo vidna povezava med izkušenostjo potapljačev in

pridobljenim nazivom. Ta povezava je v največji meri rezultat tega da je potrebno za

napredovanje v višje nazive pridobiti tudi več izkušenj. Ena od zahtev za napredovanje v višji

naziv je tudi število potopov, ki se veča skladno z višanjem naziva. Tako je na primer pri

potapljaški šoli PADI potrebno za pridobitev naziva OWD (open water diver – potapljač

odprtih voda), ki je hkrati tudi prva stopnja, opraviti 4 potope. Za naslednji naziv, ki je

AOWD (advanced OWD) je potrebno opraviti 8 potopov in tako naprej.

Naslednja povezava, ki jo lahko razberemo iz tabele je, da se skladno z napredovanjem v

nazivih in z večanjem števila opravljenih potopov manjša strah pred nevidnim in neznanim in

veča užitek. To je posledica tega, da je z vsakim potopom vedno manj tistega, kar smatramo

za nevidno in neznano in vedno več ima potapljač znanja o podvodni flori in favni, kar mu

omogoča več užitka. Z izkušnjami si pridobi potapljač znanje o dejavnikih, ki vplivajo na

potop in na njega samega med potopom. To znanje pa mu omogoča da se lahko osredotoči na

svojo okolico in v njej tudi uživa.

Nadalje lahko ugotovimo da se s pridobivanjem izkušenj in napredovanjem v nazivih veča

tudi zainteresiranost za potapljanje. Vzrok za to bi bil lahko enak kot pri prejšnji ugotovitvi, ki

je, da več kot ima potapljač znanja o sebi in o dejavnikih, ki vplivajo na potop, bolj se lahko

osredotoči na svojo okolico in v njej uživa. Z užitkom pri potapljanju pa se posledično veča

tudi zainteresiranost za potapljanje.

Ugotovitev, da se s starostjo pri potapljačih veča strah pred potapljanjem v zaprte prostore,

lahko pripišemo temu, da postanemo ljudje s starostjo bolj previdni. V mladosti smo po

navadi bolj vihravi manj razmišljamo o tem kaj je nevarno in kaj ne. S starostjo in večanjem

odgovornosti do sebe in drugih pa o teh stvareh vedno bolj razmišljamo. Enako je tudi pri

potapljanju. Potapljanje v zaprte prostore nam predstavlja nek nov rizik, ki ga večina ljudi ni

pripravljena sprejeti. Večini potapljačev že samo bivanje pod vodo zadošča za njihovo

»dnevno dozo« vzburjenja in ne potrebujejo še dodatne vzpodbude, ki jo predstavlja

potapljanje v zaprte prostore. Poleg tega, pa je potrebno za to vrsto potapljanja imeti še

dodatno znanje, ki ga večina rekreativnih potapljačev nima.

Ugotovili smo tudi povezavo med strahom pred nevidnim in neznanim in zainteresiranostjo za

potapljanje. In sicer večji kot je strah manjša je zainteresiranost. To ugotovitev lahko

pripišemo osnovni človekovi reakciji, da če nas je nečesa strah, potem se nočemo ukvarjati z

dejavnostjo, ki nas stalno izpostavlja temu strahu. Razen v primeru da imamo radi izziv potem

je pa to razlog da se začnemo z neko dejavnostjo ukvarjati.

51

Podobna je naslednja ugotovitev, da večji kot je strah pred potapljanjem v zaprte prostore bolj

je potapljač nemiren pod vodo. Tukaj bi lahko potegnili vzporednico s prejšnjo ugotovitvijo

glede strahu in zainteresiranostjo. Če nas je neke dejavnosti strah potem v tej dejavnosti ne

moremo uživati biti sproščeni, torej je potapljač pod vodo nemiren, če ga je nečesa strah.

Zadnja ugotovitev, ki jo lahko potegnemo iz tabele Korelacije je, bolj kot potapljač doživlja

vodo kot drugačno okolje bolj uživa v podvodni fotografiji. Te ugotovitve nisem pričakoval in

je tudi ne znam čisto razložiti. Možna razlaga bi bila, da zaradi tega, ker nam je voda tuje in

drugačno okolje, ki ga nismo vajeni, si želimo to izkušnjo in občutke zapomniti in čimbolj

ohraniti, le-to nam podvodna fotografija omogoča. Seveda pride ta razlaga v poštev samo v

primeru da imamo s potapljanjem pozitivno izkušnjo. Lahko bi rekli, da glede na to da je

podvodni svet okolje, ki je še precej neznano, potapljači pa si želijo svoje izkušnje in občutke

deliti z drugimi ljudmi to najlažje storijo s podvodnimi fotografijami.

52

5. SKLEP

Potapljanje vsako leto pridobiva na priljubljenosti. Bodisi da so za to odgovorni mediji,

rastoči podvodni svetovi, ki jih hotelske ponudbe vse bolj vključujejo v svojo tržno ponudbo,

ali pa je preprosto drugačnost tega biotopa tista, ki pritegne našo pozornost in nam jo odvrne

od vsakdanjega sveta.

Potapljanje je izjemno lep in zanimiv šport, hkrati pa tudi nevaren, če ne upoštevamo vseh

pravil. K »nepriljubljenosti« tega športa lahko vplivajo določeni strahovi povezani z odnosom

človeka do vode in njegovim strahom pred nevidnim in neznanim. Če se soočimo s temi

strahovi, jih odstranimo, lahko popolnoma uživamo v potapljanju.

Ker se zelo rad potapljam, hkrati pa sam še nisem doživel strahu pri potapljanju oziroma pred

potapljanjem, sem pa ta fenomen opazil pri drugi potapljačih in v literaturi, me je zanimalo,

ali obstajajo kakšne razlike v doživljanju strahu pri potapljanju, med moškimi in ženskam,

med različno starimi potapljači ter različno usposobljenimi potapljači.

Namen diplomske naloge je bil ugotoviti, ali je strah prisoten pri potapljanju z avtonomno

potapljaško opremo in predvsem, ali prihaja do kakšnih razlik med moškimi in ženskami,

različno usposobljenimi potapljači, ter mlajšimi in starejšimi potapljači v doživljanju strahu.

Analiza je nazorno pokazala statistično pomembne razlike med moškimi in ženskami samo

pri faktorju 1 (Strah pred nevidnim in neznanim), pri vseh ostalih faktorjih ni bilo statistično

pomembnih razlik med moškimi in ženskami.

Med neizkušenimi in izkušenimi potapljači prihaja do pomembnih razlik pri faktorju 1 (strah

pred nevidnim in neznanim) in sicer višji kot je pridobljen naziv in več kot ima potapljač

izkušenj manjši ima strah pred nevidnim in neznanim. Pri faktorju 3 (nezainteresiranost za

potapljanje), prav tako opazimo, da se le ta zmanjšuje z višanjem naziva in pridobljenimi

izkušnjami. Pri obeh faktorjih so naše ugotovitve dokaj logične, saj se s pridobivanjem

izkušenj izpopolnjuje naše znanje o podvodnem svetu, torej je vse manj »nevidnega in

neznanega«, hkrati pa smo vedno bolj zainteresirani za nadaljnje potapljanje.

Do razlik med spoloma prihaja v enem faktorju zato lahko ničelno hipotezo zavrnemo, in

zaključimo torej, da prihaja do razlik med spoloma pri potapljačih z avtonomno potapljaško

opremo.

Ničelno hipotezo, da ne prihaja do razlik v doživljanju strahu pri potapljanju z avtonomno

potapljaško opremo med potapljači glede na starost, lahko zavrnemo, saj je raziskava jasno

pokazala, se s starostjo povečuje doživljanje strahu in sprejmemo alternativno hipotezo.

Ugotovitev naše raziskave je torej, da prihaja do razlik v doživljanju strahu pri potapljanju z

avtonomno potapljaško opremo med potapljači glede na starost.

V naši raziskavi smo ugotovili, da se s pridobivanjem znanja in izkušenj, doživljanje strahu

zmanjšuje zato lahko ničelno hipotezo, da ne prihaja do razlik v doživljanju strahu pri

potapljanju z avtonomno potapljaško opremo med potapljači glede na pridobljen naziv, po

pričakovanjih zavrnemo in sprejmemo alternativno hipotezo.

Po vsej prebrani literaturi in ugotovitvah iz naše raziskave, menim, da je izobraževanje in

usposabljanje potapljačev zelo napredovalo, saj se sedaj bodoče inštruktorje opremlja tudi z

53

znanji kako ugotoviti in ukrepati pri so-potapljačih ali tečajnikih, ki so bolj nagnjeni k

doživljanju strahu ter kako preprečiti, da pride do eskalacije pojava strahu v napad panike.

Sam sem do sedaj, ko sem naletel na tak primer, venomer deloval glede na izkušnje, ki sem

jih pridobil z učenjem in treniranjem plavanja ali pa pri opazovanju drugih bolj izkušenih

potapljačev. V vseh primerih je bil konec srečen, ker ni še nikoli prišlo do napada panike.

Organizacija DAN (Divers Alert Network), daje velik poudarek na raziskave in ozaveščanje

potapljačev, kako naj se bolj varno in učinkovito potapljajo, hvalevredno je, da se je v zadnjih

letih osredotočila, tudi na psihološko pripravo potapljačev in inštruktorjev, ter s tem

zmanjšala število nesreč, ki se dogajajo ter omilila njihov učinek. Kljub temu, da se vedno več

ljudi loteva potapljanja, čeprav se velikokrat ne zavedajo v kaj se spuščajo. S tem se veča naša

odgovornost (izkušenejših potapljačev), da jih varno pripeljemo ven iz vode, kadar se skupaj

potapljamo.

Razširitev in nadgradnja naše raziskave bi lahko obsegala še kakšno dodano vprašanje v

vprašalniku. Lahko bi tudi zajeli še več potapljačev v našo raziskavo predvsem žensk, saj je

zelo malo žensk odgovarjalo na naša vprašanja, zato bi lahko z rezervo jemali naše rezultate

pri hipotezi, da ne prihaja do razlik med spoloma pri potapljačih z avtonomno potapljaško

opremo. Vsekakor bi bilo dobro se še bolj poglobiti v to temo. Mogoče bi bilo smotrno tudi

katero od vprašanj izvzeti ali preoblikovati, vsekakor pa nadaljevati obravnavano tematiko in

še podrobneje in celoviteje raziskati njeno globino.

Na tem mestu bi izpostavili še eno izhodišče za nadaljnje delo, in sicer izpolnjevanje

vprašalnika takoj po opravljenem potopu. Neposredno po dogodku se človek spomni

določenih nevšečnosti in neprijetnih občutkov, katere skozi čas pozabi, ostanejo pa mu le lepi

in prijetni spomini. Prav tako, bi bilo verjetno smiselno narediti raziskavo med inštruktorji in

divemastri, kakšne so njihove izkušnje s so-potapljači ali tečajniki glede doživljanja strahu.

54

6. VIRI IN LITERATURA

Bachrach, A., Egstrom, G. (1987). Stress and Performance in Diving. San Pedro: Best

Publishers.

Beck, A., Greenberg, R., in Emery G., (1990). Anxiety Disorders and Phobias. ZDA: Basic

Books.

Bernard, T. (2002). Primerjava osebnostnih lastnosti alpinistov in potapljačev. Diplomsko

delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Borovšak, A. (2008). Doživljanje strahu pri potapljanju na dih, pri študentih Univerze v

Ljubljani, Fakultete za šport, glede na prisotnost v pedagoškem programu poletnih

aktivnostih v naravi. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Bove, A. A. (1998). Medical Examination of Sport Scuba Divers. San Antonio: Medical

Seminars

Burnik, S., Potočnik, S. in Skočič, M. (2003). Stres. Šport, 51(1), 21-23.

Campbell, E. (14.05.2003). Psychological Issues in Diving II - Anxiety, Phobias in Diving:

How Anxiety, Phobias and Panic Attacks Can Affect Our Recreation. Pridobljeno 22.4.2010,

iz http://www.diversalertnetwork.org/medical/articles/article.asp?articleid=38

Colvard, D. F. (2007). Identifying Anxiety and Panic Risk in Divers. Pridobljeno dne

24.4.2010, iz www.divepsych.com/Presentations.../3-ID-Anx-Panic-DAN-SA-Workshop.pdf

Colvard, D. F. (2007). Prevention Strategies for Anxiety & Panic in Divers. Pridobljeno dne

24.4.2010, iz http://www.divepsych.com/Presentations-pdf/4-Prevention%20Strategies-DAN-

SA-Workshop.pdf

Colvard, D. F. (2008). Anxiety, Panic, and Psychiatric Problems in Divers. Pridobljeno dne

24.4.2010, iz http://www.divepsych.com/Presentations-pdf/2007Sep28-Psych-

SAUHMA%20CME%20Conference%201%20.pdf

Colvard, D. F., Colvard L.Y. (2003). A Study of Panic in Recreational Scuba Divers. The

undersea Journal. Pridobljeno dne 24.4.2010, iz

www.divepsych.com/UJ1Q03p040_044_qxd.pdf

Črnko, A. (2001). Sociološki vidiki prostega potapljanja (primerjava slovenskih in hrvaških

študentov športnih fakultet). Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

šport.

Davis, P. (2010), The Risks of Panic in Scuba Diving, pridobljeno dne 25.4.2010

Doupona Topič, M. (2004). Ženske in šport. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Horvat, M. (2006). Tehnike dihanja in sproščanja za podaljšanje potopa na vdih. Diplomsko

delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

55

Iliff, B. (2010), Symptoms of anxiety in a scuba diver on the surface or underwater,

pridobljeno dne 25.4.2010 iz http://www.suite101.com/content/symptoms-of-anxiety-in-a-

scuba-diver-on-the-surface-or-underwater-a226268

Jarvis, M. (2006). Sport psychology: a student's handbook. New York: Routledge.

Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacije in emocij. Ljubljana: Filozofska

fakulteta.

Milivojević, Z. (2004). Emocije: psihoterapija i razumevanje emocija. Novi sad: Prometej.

Morgan, W.P. (1995). Anxiety and panic in recreational scuba divers. Sports Medicine, 20(6),

398-421

Morgan, W. P., Raglin, J. S., O'Connor P. J. (2004). Trait Anxiety Predicts Panic Behaviour

in Beginning Scuba Students. International Journal of Sports Medicine, 25(4), 314-322

Mountain, A. (1996). The diver`s handbook. London: New Holland.

Ovnik, G. (2008). Razlike med moškimi in ženskami v doživljanju strahu pri potapljanju na

dih. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Pavčnik, M. (2004), Naravoslovni dan iz fizike potapljanja, Diplomsko delo, Maribor:

Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Pažon, M. (2012). Športna dejavnost in razlike med spoloma. Diplomsko delo, Maribor:

Univerza v Mariboru, Pedagoška Fakulteta.

Pelizzari U. in Tovaglieri S. (2004). Manual of freediving – Underwater on a single breath.

Neapelj: Idelson-Gnocchi Ltd.

Pori, L. (2000). Vpliv nekaterih fizioloških lastnosti na potapljanje pri ženskah. Diplomsko

delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Potočnik, S., Burnik, S. in Skočić, M. (2000). Potapljanje na dah v šoli v naravi, pri

avtonomnem potapljanju in kot tekmovalna športna panoga. Šport, 46(4), 27-31.

Potočnik, S. (2000). Fizikalne in fiziološke osnove potapljanja: priročnik za potapljače

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Robič, B. (2000). Osebnostne lastnosti in motivacija potapljačev. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Spielberger, C. (1985). Stres in tesnoba. Ljubljana: Pomurska založba Murska Sobota in

Centralni zavod za napredek gospodinjstva Ljubljana.

Teorija potapljanja. (2008), ZIPS. Pridobljeno dne 1.5.2010 iz http://www.zips.si/

Tušak, M. (1999). Motivacija in šport: ključ do uspeha. Ljubljana. Filozofska fakulteta

Univerze v Ljubljani.

56

Van Goozen, S., Frijda, N., in Van de Poll, N. (1994). Anger and aggression in women:

Influence of sports choice and testosterone administration. Aggressive Behaviour, 20(3), 213-

222.

Vovko, S. (2007). Doživljanje strahu pri potapljanju na dih, pri študentih Univerze v

Ljubljani Fakultete za šport, glede na uspešnost v tej aktivnosti. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Wheaton, B. in Tomlinson, A. (2001). The changing gender order in sport? The case of

windsurfing subcultures. Champaign: Human Kinetics.

Yarbrough, J. R. (19.11.2003). Anxiety: Is It A Contraindication to Diving?. Pridobljeno

22.4.2010, iz http://www.diversalertnetwork.org/medical/articles/article.asp?articleid=42

Yeager, S. (Junij 2007). Scuba-Phobia!. Pridobljeno 19.11.2007, iz

http://www.scubadiving.com/training/yourbody/scuba_phobia