DIPLOMSKO DELO JANA CROSELLI - u pr...spoznavali načine, kako preživeti in kako si popestriti življenje (Pistotnik, 1995). O pomenu igre za zdravo življenje so pisali že stari

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

JANA CROSELLI

KOPER 2017

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje

Razredni pouk

Diplomsko delo

INTENZIVNOST GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI

OTROK PRI ELEMENTARNIH IGRAH ZA

UVAJANJE MALE KOŠARKE

Jana Croselli

Koper 2017

Mentorica:

doc. dr. Tadeja Volmut

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Tadeji Volmut, ki mi je pomagala pri obdelavi

podatkov in zbiranju literature. Vedno mi je bila na razpolago, nudila mi je strokovno

pomoč ter nasvete, sledila mi je pri celotnem pisanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi prof. dr. Boštjanu Šimuniču, ki je pomagal pri obdelavi podatkov.

Zahvaljujem se prof. Adrijanu Pahorju za lektoriranje in prijateljici Silviji Baglieri za

pomoč pri prevodu izvlečka.

Zahvaljujem se tudi vsem otrokom Športne šole Polet-Kontovel, ki so bili vključeni v

raziskavo in dejavnost sprejeli z velikim navdušenjem. Hvala tudi vsem staršem, ki so

dovolili izvedbo meritev.

Na koncu bi se zahvalila še družini in vsem prijateljem, ki so me podpirali in spodbujali

v času celotnega študija.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Jana Croselli študentka Univerzitetnega študijskega programa prve stopnje

Razredni pouk

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok pri elementarnih igrah za uvajanje male košarke

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne ___________________

IZVLEČEK

V Sloveniji in Italiji težko zasledimo raziskave, ki bi preučevale intenzivnost

gibalne/športne aktivnosti otrok pri elementarnih igrah.

Namen diplomskega dela je bil objektivno izmeriti intenzivnost gibalne/športne

aktivnosti otrok med igranjem petih elementarnih iger za uvajanje male košarke.

V raziskavo smo vključili otroke dveh starostnih skupin, med šestim in desetim

letom starosti, ki redno obiskujejo vadbo male košarke pri zamejskem športnem

društvu. Otrokom smo med vadbo namestili na bok merilnike pospeška, ki so jih nosili

med igranjem petih izbranih elementarnih iger.

Ugotovili smo, da so bili otroci med vsemi elementarnimi igrami največ časa

deležni srednje in visoke intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti (od 59,25 % do 97,37

% časa). Ugotovili smo, da obstajajo razlike med posameznimi fenotipi intenzivnosti

gibalne/športne aktivnosti med izbranimi elementarnimi igrami glede na število lovcev

in velikost igralnega polja. Izbrali smo dve igri lovljenja in ugotovili, da obstaja razlika v

intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti glede na število lovcev, in sicer je ta opazna pri

visoki intenzivnosti (P = 0,07). Elementarne igre smo izvedli na različno velikih igralnih

poljih, ki smo jih razdelili v dve kategoriji: veliko igralno polje in majhno igralno polje.

Ugotovili smo, da obstajajo razlike v sodelovanju otrok v različnih fenotipih intenzivnosti

glede na velikost igralnega polja. Obstajajo razlike pri gibalni neaktivnosti (P = 0,00),

nizki intenzivnosti (P = 0,07) in srednji in visoki intenzivnosti (P = 0,01) gibalne/športne

aktivnosti med igrami na velikem oziroma majhnem igralnem polju. Ugotovili smo, da ni

statistično pomembnih razlik med lovljenjem in drugimi elementarnimi igrami. Otroci ne

dosegajo višje intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti pri lovljenju, kot pri ostalih

elementarnih igrah z žogo. Primerjali smo rezultate obeh starostnih skupin otrok. Prva

skupina vključuje otroke med šestim in osmim letom starosti, druga pa otroke med

devetim in desetim letom starosti. Obstajajo razlike v sodelovanju otrok v srednji in

visoki intenzivnosti med elementarnimi igrami glede na starost (P = 0,05). Srednja in

visoka intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok pri igranju petih elementarnih iger z

žogo je bila večja pri otrocih drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja, kot pri otrocih

prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja (P = 0,01).

Na podlagi teh raziskav lahko trdimo, da so elementarne igre odlično sredstvo za

povečanje intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti otrok med urami športne dejavnosti.

Naših rezultatov ne moremo posplošiti na celotno populacijo in na vse elementarne

igre, zato bi morali v prihodnosti meritve izpeljati na večjem vzorcu merjencev. Pri tem

bi bilo smiselno izmeriti in razčleniti vsako elementarno igro ter vse dejavnike, ki lahko

vplivajo na njeno izvedbo.

Ključne besede: igra, elementarne igre, gibalna/športna aktivnost, gibalna

neaktivnost, merilnik pospeška.

ABSTRACT

The intensity of children's motor/sport activity in elementary games for the

introduction to mini-basketball

In Slovenia and Italy, we scarcely find researches treating the intensity of

children’s motor/sport activity in elementary games.

The purpose of the doctoral thesis was to objectively measure the intensity of

children’s motor/sport activity during the play of five elementary games for the

introduction into mini basket.

In the research were included children from two age groups between 6 to 10 years,

who regularely attend mini-basket trainings in a sport society of the Slovenian Minority

in Italy. During a training, we placed on children's hips acceleration's measurers, that

were held during the play of five chosen elementary games.

We discovered that, most of the time, during all the five elementary games,

children shared the average and high intensity (from 59,25% to 97,37% of the time).

We found out, that there are differences between individual phenotypes of motor/sport

activity among the chosen elementary games according to the number of hunters and

the size of the playground. We choose two hunting games and discovered, that there is

a difference in the intesity of motor/sport activity according to the number of hunters,

which is visible under high intensity. (P=0,07)

Elementary games were implemented on playgrounds of different sizes, that were

divided into two categories: big playground and small playground. We noticed, that

there are differences in children's cooperation in various intensity's phenotypes

according to the size of the playground. There are differences in motor inactivity (P =

0,00), low intensity (P = 0,07) and average and high intensity (P 0 0,01) of motor/sport

activity between games played on a big and respectively small playground. We

discovered that there are no statistically relevant differences between the hunting

games and the other elementary games. Children do not reach a higher intensity of

motor/sport activity in hunting games, as well as in elementary games with the ball. We

compared the results of both the age groups. The first group includes children aged

between 6 to 8 years, while the second one includes children aged between 9 to 10

years.

There are differences in the collaboration of children in average and high intensity

by elementary games according to the age (P = 0,05). The average and high intensity

of motor/sport activity of children during the play of five elementary games with the ball

was superior in children who attended the second educational period, in comparison to

the children from the first educational period (P = 0,01).

In conclusion, we can affirm that elementary games are an excellent means in

order to increase the intensity of motor/sport activity of children during the sport hours.

We can not generalize our results neither on the entire population nor on all the

elementary games, therefore, in future, we should conduct the measurement on a

wider model of measured subjects. In doing so, it would be meaningful to measure and

dismember each elementay game and all the factors, that can influence its

performance.

Key words: play, elementary games, motor/sport activity, motor inactivity,

acceleration measurer.

KAZALO

1 UVOD...........................................................................................................................1

2 TEORETIČNI DEL........................................................................................................2

2. 1 Otrok in igra..................................................................................................2

2. 2 Pomen igre za otroka....................................................................................3

2. 3 Elementarne igre...........................................................................................5

2. 3. 1 Elementarne igre v uvodno pripravljalnem delu vadbene enote...8

2. 3. 2 Elementarne igre v glavnem delu vadbene enote.......................10

2. 3. 3 Elementarne igre v zaključnem delu vadbene enote...................11

2. 4 Elementarne igre z žogo.............................................................................11

2. 5 Male moštvene igre z žogo.........................................................................12

2. 6 Mala košarka...............................................................................................12

2. 6. 1 Mala košarka v učnem načrtu.....................................................13

2. 7 Elementarne igre za uvajanje male košarke...............................................14

2. 8 Gibalna/športna aktivnost otrok med urami športa.....................................15

3 EMPIRIČNI DEL.........................................................................................................16

3. 1 Problem, namen in cilji................................................................................16

3. 2 Raziskovalne hipoteze................................................................................16

3. 3 Metodologija................................................................................................17

3. 3. 1 Vzorec merjencev........................................................................17

3. 3. 2 Merski instrumenti in vzorec spremenljivk...................................17

3. 3. 3 Postopek zbiranja podatkov........................................................17

3. 3. 4 Postopek obdelave podatkov......................................................19

3. 4 Rezultati in razprava...................................................................................19

3. 4. 1 Količina srednje in visoko intenzivne gibalne/športne aktivnosti pri

elementarnih igrah za uvajanje male košarke............................19

3. 4. 2 Intenzivnost gibalne/športne aktivnosti glede na število lovcev in

na velikost igralnega polja..........................................................22

3. 4. 3 Intenzivnost gibalne/športne aktivnosti pri lovljenju z žogo in pri

ostalih elementarnih igrah z žogo...............................................25

3. 4. 4 Razlike v intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti otrok pri otrocih

prvega in drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja................25

4 SKLEPNE UGOTOVITVE..........................................................................................28

5 VIRI IN LITERATURA.................................................................................................30

6 PRILOGE....................................................................................................................35

Priloga 1: Soglasje staršev - slovenska in italijanska verzija............................35

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Količina in delež časa v vsaki intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti

med elementarnimi igrami......................................................................20

Preglednica 2: Delež časa v vsakem fenotipu intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti

med elementarnima igrama lov na žogo in pakman glede na število

lovcev.....................................................................................................22

Preglednica 3: Delež časa v vsakem fetonipu intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti

med elementarnimi igrami glede na velikost igralnega polja..................24

Preglednica 4: Delež srednje in visoke intenzivnosti pri posameznih elementarnih

igrah.......................................................................................................25

Preglednica 5: Skupni delež časa v vsaki intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti med

elementarnimi igrami glede na starostno skupino otrok.........................26

Croselli, Jana (2017): Intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok pri elementarnih igrah za uvajanje male

košarke. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Gibalna/športna aktivnost otroka vključuje vsa področja otrokovega izražanja, od

gibalnega, kognitivnega, konativnega pa do čustveno-socialnega (Pišot, 2000). Danes

je pomanjkanje gibalne/športne aktivnosti med otroki zelo pogosto in predstavlja velik

problem. Redna gibalna/športna aktivnost je namreč pomembna za zdravje, za

ohranjanje potrebne ravni gibalnih sposobnosti in oblikovanje takšnih vedenjskih

vzorcev, ki zagotavljajo redno gibalno/športno aktivnost v vseh življenjskih obdobjih

(Pišot in Planinšec, 2005). Učitelji imajo veliko priložnost, da otrokom omogočijo

izvedbo vsaj minimalne količine in intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti. Učitelji, ki

poučujejo šport, lahko z ustreznim načrtovanjem predmeta športne vzgoje, z izbiro

vsebine, učnih oblik in metod poučevanja omogočijo doseganje priporočil med urami

športne aktivnosti. Priporočila o količini in intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti

določajo vsakodnevno srednjo do visoko intenzivno gibalno/športno aktivnost - 60

minut ali več, vsaj dvakrat tedensko pa naj bo ta namenjena ohranjanju in razvijanju

gibljivosti ter moči (Strong idr., 2005). Gibalna/športna aktivnost naj bi bila razporejena

čez cel teden, otrok naj bo vsaj trikrat na teden po 20 minut aktiven z visoko

intenzivnostjo in vsaj petkrat na teden po 30 minut s srednjo intenzivnostjo (Trost,

2007). National Association for Sport and Physical Education (2004) pa priporoča 120-

minutno vsakodnevno gibalno/športno aktivnost srednje do visoke intenzivnosti, pri

čemer naj bo polovica namenjena organizirani gibalni/športni aktivnosti, druga polovica

pa prosti gibalni igri.

Gibalna igra je zelo pomembno sredstvo za otrokov celostni razvoj, prav tako tudi

za povečanje srednje in visoke intenzivnosti dnevne gibalne/športne aktivnosti otrok.

Elementarne igre so gibalne igre, ki jih otroci zelo radi izvajajo, med njimi pa imajo

možnost doseganja večje intenzivnosti gibanja.

V diplomskem delu se bomo osredotočili na vsebine male košarke v prvem in

drugem vzgojno izobraževalnem obdobju. Objektivno bomo izmerili intenzivnost

gibalne/športne aktivnosti otrok med igranjem različnih elementarnih iger za uvajanje

male košarke. Igra je namreč osnovna otrokova dejavnost, s pomočjo katere se uči in

se razvija, v njej je gibalno, čustveno, socialno, kognitivno aktiven in jo izvaja zaradi

zadovoljstva.



2

2 TEORETIČNI DEL

2. 1 Otrok in igra

Igra je že v zgodovini predstavljala sredstvo, s pomočjo katerega so naši predniki

spoznavali načine, kako preživeti in kako si popestriti življenje (Pistotnik, 1995). O

pomenu igre za zdravo življenje so pisali že stari Grki. Aristotel je trdil, da mora igra

spodbujati aktivnosti, ki jih bo otrok kasneje potreboval v življenju. Platon je trdil, da

otroci s pomočjo igre spoznavajo zakone družbe. V srednjem veku je Rousseau trdil,

da ima igra pedagoški učinek, saj se v njej otrok uči (Šugman, 2004). Igra je torej

najstarejši način vzgoje otrok, nekoč je prenašala izkušnje odraslih na potomce in

vključevala vsakdanja opravila kot sestavni del vzgoje. Igra je bila prilagojena

sposobnostim in dojemanju otrok (Pistotnik, 1995). Igra je torej aktivnost, ki obstaja vse

od začetka človeštva ter se vzporedno z njim razvija.

Igro so številni avtorji opredelili na različne načine. Igra je prva, spontana otrokova

dejavnost, s katero spoznava svet okoli sebe. Igra je za otroka aktivnost, ki je

prilagojena njegovim sposobnostim in stopnji dojemanja. Nanj vpliva celostno, vpliva

na otrokov gibalni, socialni in čustveni razvoj, ter otroka pripravlja na vsakdanje

življenje (Pistotnik, 1995).

Igra je duševna in telesna dejavnost, ki nima neposrednega praktičnega namena

in poteka zgolj iz veselja nad samim seboj ali pa dejavnost, uravnana po določenih

smernicah in pravilih, ki jih sprejemamo vsi sodelujoči in ki dopušča uspeh in neuspeh,

dobiček ali izgubo (Kurenta, 2004, v Šugman, 2004).

Igra je drugačna od vseh ostalih dejavnosti. Otrok je namreč v igri samostojen,

ustvarjalen, izraža to, kar doživlja sedaj in tu, uživa v dejavnosti sami, četudi ne doseže

konkretnih rezultatov (Marjanovič Umek, 1990, v Videmšek, Šiler in Fišer, 2002).

Številni teoretiki so vrste iger razdelili na različne načine. V Sloveniji najbolj

poznamo delitev otroške igre po Toličiču (1961). Razdelil jo je v štiri skupine (Toličič,

1961, v Videmšek, Šiler in Fišer, 2002): funkcijska igra je igra, ki je značilna za

predšolsko obdobje, v njej otrok raziskuje predmete, prijema, okuša, razvija gibalne

spretnosti in spoznava relacijo vzrok-posledica; domišljijska igra je simbolna igra, ki se

pojavi med drugim in petim letom starosti in je vezana na intelektualni razvoj otroka. V

njej otrok posnema stvari iz okolja s simbolnimi ali namišljenimi predmeti; dojemalna

igra je značilna za predšolsko obdobje, gre za dejavnost z opazovanjem,

posnemanjem in poslušanjem. Prepoznamo jo kot igro vlog, dramsko ali socio-dramsko



3

igro; ustvarjalna igra se začne že v predšolskem obdobju, prevladuje po šestem letu

starosti. V njej otroci ustvarjajo svoje izdelke, risbe, zgodbe, oblikujejo in gradijo.

Nemec in Kranjc (2011, v Videmšek, Šiler in Fišer, 2002) dodajata še dve vrsti

iger: konstrukcijska igra, ki se pojavi po prvem letu starosti, povezana je z

intelektualnim razvojem otroka ter koordinacijo oko-roka, z natančnostjo, vztrajnostjo,

poznavanjem in razumevanjem prostorskih odnosov; igre s pravili se pojavijo med

drugim in tretjim letom starosti. V njej se otrok nauči upoštevati pravila, jih razume in se

jim podredi. Sem spadajo elementarne igre in športne igre.

2. 2 Pomen igre za otroka

Igra je otrokova aktivnost, ki je prilagojena njegovim sposobnostim in stopnji

dojemanja. Igra celostno vpliva na otrokov razvoj, in sicer na socialno, gibalno,

čustveno, kognitivno in telesno področje (Pistotnik, 1995). Igra ima pomembno vlogo

pri razvoju otroka v celostno, harmonično in ustvarjalno osebnost. Z igro otrok razvija

svoje telesne sposobnosti in duševne razsežnosti, zadovoljuje potrebo po gibanju,

pomembna je za socializacijo, saj otroka postopno navaja na življenje v skupnosti

(Pistotnik, 1995). Otroška igra je torej svobodna dejavnost, katere temeljni motiv je

veselje. Otroci v njej uživajo, čeprav ne dosegajo konkretnih rezultatov (Marjanovič

Umek, 2001).

Igra vpliva na rast in razvoj otrok, prav toliko kot rast in razvoj vplivata na igro, ki

postaja bolj sistematična in prehaja iz enostavnejših k bolj zahtevnim oblikam

zaposlitve. Otroci so v igri aktivni na gibalni, miselni, čustveni in socialni ravni

(Rajtmajer, 1988). Igra torej z voljo, mišljenjem in dejanjem krepi otrokove mišice in

živčevje ter pospešuje rast in razvoj otroka (Trdina, 1975).

Obstaja več teorij o igri. Johan Huizinga je v knjigi Homo ludens opisal človeka, kot

bitje, ki se igra (Huizinga, 1938, v Bognar, 1987). Gross (1896) je trdil, da je igra

priprava za kasnejše življenje, je predstopnja poznejšega dela, torej je tudi sredstvo za

učenje (Šugman, 2004). Kane (1984, v Šugman, 2004) v knjigi Psihologija in šport

opredeljuje igro s psihološkega vidika. Zanj ima igra bistveno vlogo pri razvoju

osebnosti. Pellegrini in Saracho (1998, v Šugman, 2004) sta opredelila igro kot

notranje motivirano aktivnost, ki ni vodena z zunanjimi zahtevami. Otrok se v njej

ukvarja z aktivnostmi, ne pa s cilji. Vedenje udeležencev v igri je spontano, pri tem

spoznavajo že znane ali raziskujejo neznane predmete. Igralne aktivnosti dopolnjujejo

s svojimi predstavami, ki so lahko domišljijske. V igri otroci sami spreminjajo pravila in

so v njej aktivni (Marjanovič Umek in Župančič, 2001).



4

Igra je beseda, ki jo najpogosteje povezujemo s pojmom otroštva, saj ima največji

pomen za razvoj otrokove osebnosti, služi kot vzgojno in terapevtsko sredstvo, poleg

tega je to lahko sredstvo, s katerim lahko otroka spoznavamo. Pri vsakem starostnem

obdobju se igra spreminja in ima drugačen smisel. V predšolskem obdobju gre

predvsem za funkcijsko obliko igre, ki se nato postopoma spreminja v bolj sestavljeno

in pravo športno aktivnost (Videmšek in Jovan, 2002). Za razvoj otroka je torej zelo

pomembna gibalna igra. Z današnjim načinom življenja imajo otroci čedalje manj

možnosti za izvajanje in vključevanje v te. Gibalna igra je aktivnost, ki je notranje

motivirana, svobodna ter otrokom prijetna. Z njo otrok na naraven, svoboden, zanimiv,

privlačen, skupen in zabaven način zadovoljuje skoraj vse svoje biološke in socialne

potrebe po gibanju (Videmšek, Šiler in Fišer, 2002).

Gibalna igra, ki se izvaja v skupini, je za otroke zabavnejša in spodbudnejša. Pri

igri je pomembno sodelovanje, ne pa tekmovalnost. Na tak način otroci na zabaven in

na dinamičen način razvijajo svoje gibalne in funkcionalne sposobnosti ter usvajajo

različne gibalne vzorce (Videmšek, Šiler in Fišer, 2002). Gibalna igra je ustvarjalne

narave, ker vanjo otrok vključuje dimenzijo prostora in dimenzijo gibanja v prostoru

(Rajtmajer, 1991). Gibalne probleme v igri otroci rešujejo na kreativen način z

vgrajevanjem novih gibalnih rešitev v osnovno gibanje (Rajtmajer, 1988).

Z igro otroka tudi vzgajamo, saj preko nje spoznava občutek za pravičnost, nauči

se upoštevanja pravil, obnašanja ob porazu in zmagi, sodelovanja v skupini, nauči se

podrejati lastne interese interesom svoje skupine (Petkovšek in Kremžar, 1986).

Vključevanje odraslih v otroško igro je pomembno, saj odrasel lahko v njej vodi

otroka in ga preko igre spoznava (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001). Odrasel človek

lahko v igri ponuja otroku optimalne spodbude za njegov razvoj, spodbuja in usmerja

ga k miselno in gibalno zahtevnejšim dejanjem. Vigotski opredeljuje tri območja

bližnjega razvoja, kar pomeni ravni razvoja, ki jih lahko otrok doseže ob pomoči

odraslega (Zupančič, 2001, v Videmšek, Šiler in Fišer, 2002): namerna pomoč

odraslega partnerja otroku: odrasli človek otroku pomaga izvesti neko dejanje in ga pri

tem uči novih spretnosti; otrokovo stimulativno okolje: odrasli človek otroku ponuja

raznovrstne pripomočke, materiale idr. in vpliva na razvoj otrokove igre ter na njegov

celostni razvoj; igra: z vplivom odrasle osebe otrok doseže v njej razvojno raven, ki je

nad njegovo trenutno ravnjo.

Na območje bližnjega razvoja vplivata dva dejavnika (Vigotski, v Videmšek, Šiler in

Fišer, 2002): intersubjektivnost in uokvirjanje igre. Prvi dejavnik pomeni to, da odrasel v

otrokovo igro vnese svoj način rokovanja s pripomočkom, ki ga otrok še ne pozna.



5

Otrok se bo ob opazovanju vedenja naučil in ga vključil v svojo igralno aktivnost. Drugi

dejavnik pa pomeni, da bo odrasel med trajanjem igre spreminjal in prilagajal stopnjo

svoje pomoči otroku glede na njegove sposobnosti in okoliščine.

Zato imajo učitelji in trenerji pomembno vlogo pri vplivanju na otroške gibalne igre.

Učitelj mora namreč biti nevsiljiv vodja igre. V igro mora vključiti vse otroke, vsakemu

dodeli svojo vlogo in zadolžitev. Učitelj (trener) skupaj z učenci spreminja in prilagaja

pravila igre trenutni situaciji in skrbi za to, da otroci dogovorjena pravila spoštujejo, igro

usmerja in vodi, spodbuja otroke k aktivnosti, ureja nesporazume in objavlja rezultate.

V igri naj sodelujejo vsi igralci do konca, razen če ni to igra na izpadanje. Uspehe in

neuspehe učitelj ali trener sproti nagrajuje s pohvalami ali s spodbujanjem (Petkovšek

in Kremžar, 1986).

2. 3 Elementarne igre

Elementarne igre so igre, ki vključujejo naravne oblike gibanj, v katerih imamo

možnost prilagajanja pravil trenutni situaciji in potrebam (Videmšek in Kovač, 2010, v

Marjanovič Umek, 2010). Zelo podobno opredeljuje elementarne igre Pistotnik (1995),

saj pravi, da elementarne igre vključujejo naravne oblike gibanja in imajo možnost

prilagajanja pravil trenutni situaciji in potrebam. To so igre, ki so preproste in

prilagodljive ciljem, sposobnosti in znanju (Pistotnik, 2011). Elementarne igre so

skupinske, preproste, enostavne in razumljive igre, pri katerih se uporabljajo naravne

oblike gibanja (hojo, tek, lazenja, skoke, plazenja, mete itd.) (Videmšek in Visinski,

2001). Poleg tega morajo biti zabavne in imeti možnost za tekmovalnost, ker s tem

ohranjajo zanimanje otrok. Pravila in gibanja lahko spreminjamo glede na starost,

znanje, prostor in število otrok (Videmšek, Šiler in Fišer, 2002). Pravila elementarnih

iger niso natančno opredeljena, lahko jih glede na osnovni zapis spreminjamo in

prilagajamo trenutnim potrebam in možnostim. Igralni prostor je lahko povsem različen,

njegove mere niso natančno določene. Igralno površino prilagajamo številu učencev ter

jo spreminjamo v skladu z dinamiko in intenzivnostjo, ki jo želimo doseči. Število

igralcev in njihove vloge lahko poljubno spreminjamo, pomembno pa je, da vsi aktivno

sodelujejo pri igri. Čas igranja ni predpisan, uravnavamo ga po razpoloženju,

sposobnostih in hotenjih otrok. Igralni pripomočki niso standardni, zato jih lahko

poljubno nadomeščamo z drugimi priročnimi sredstvi (npr. stožci, palice, rutice...).

Zaradi velike prilagodljivosti elementarnih iger je torej njihovo število neomejeno

(Pavčič in Šibila, 1991).



6

Pri predmetu šport predstavljajo elementarne igre najpomembnejše sredstvo, s

pomočjo katerega lahko vadeči igraje in sproščeno razvijajo svoje gibalne sposobnosti

(moč, hitrost, koordinacijo, preciznost, ravnotežje in vzdržljivost) in se seznanjajo z

različnimi gibalnimi informacijami (elementi tehnike in taktike različnih športov ipd.), kar

pomeni osnovo za njihov gibalni razvoj (Pistotnik, 1995). Elementarne igre so

pomembno sredstvo vzgoje in socializacije otrok, z njihovo pomočjo lahko pomagamo

posamezniku pri vključevanju v družbo ter pri usmerjanju njegovega obnašanja ter

čustvovanja v različnih situacijah (Pistotnik, 1995).

Splošna značilnost elementarnih iger je gibanje, zato lahko z njimi vplivamo na

mnoge pomembne funkcionalne sisteme našega telesa (krvožilni in dihalni sistem,

lokomotorni aparat ipd.). Te pozitivne spremembe se kažejo v razvoju telesa, v večji

prilagodljivosti na obremenitve in v sposobnosti premagovanja večjih naporov. Otrok se

v igri izraža in v njej pokaže svoj pravi jaz (Pistotnik, 1995).

Pomembna je ustrezna izbira elementarnih iger, ki jih ponudimo otrokom.

Elementarne igre namreč ne izbiramo samo zaradi igre same in zabave, temveč glede

na zastavljene cilje (Pistotnik, 1995). Izbiramo jih tudi glede na del vadbene enote. V

pripravljalnem delu vadbene enote se poslužujemo iger, ki so živahne, saj je cilj

ogrevanje in priprava otrok na glavni del vadbe. V glavnem delu vadbene enote otroci

dobijo nova znanja, utrjujejo obstoječa, razvijajo gibalne in funkcionalne sposobnosti,

sodelujejo v skupini in upoštevajo pravila. V zaključnem delu vadbene enote pa

uporabimo igre za telesno in duševno umirjanje (Videmšek, Šiler in Fišer, 2002). Pri

izbiri elementarnih iger moramo poleg ciljev upoštevati še starost, spol in število otrok,

njihova zanimanja ter igralne pogoje, v katerih bo igra potekala. Z igro samo po sebi ne

moremo doseči zastavljenih ciljev, če se na njeno izvedbo temeljito ne pripravimo. Zato

je potrebno upoštevati nekatera didaktična priporočila (Pistotnik, 1995):

· Igro kratko in jasno razložimo ter jo po potrebi prikažemo. Pravila naj ne

bodo preveč zahtevna.

· Vadeče razporedimo v številčno in kakovostno enakovredne skupine, kar

naj bi zagotavljajo večjo zavzetost otrok v igri in torej uresničitev cilja. Igro

organiziramo tako, da so v njej vsi zaposleni.

· Pri izbiri elementarnih iger upoštevamo načelo postopne obremenitve

vadečih: od lažjega k težjemu, od manj zahtevnih oblik gibanja k

zahtevnejšim ipd.

· Vsako odstopanje od pravil, ki smo jih v igri določili, sankcioniramo z

dajanjem prednosti ali ugodnosti nasprotniku. Pravila imajo namreč vzgojni



7

smoter in morajo biti upoštevana. Učitelj ali trener, ki vodi igro, mora aktivno

posegati vanjo.

· Igro čim manjkrat prekinjamo, pustimo, da se razživi in razvije, zato ne

postavimo preveč omejevalna pravila. Pravila igre naj se nanašajo na cilj

igre in na omejitev grobosti.

· Če otroci igre ne dojamejo in večkrat prekršujejo pravila, igro prekinemo in

posredujemo dodatne informacije in prikaz, nato pričnemo z igro od

začetka.

· Ko zanimanje za igro plahni, igro zaključimo ali ustrezno ukrepamo

(spremenimo pravila, zamenjamo igro).

· Odmore med polčasi ali ponovitvami igre izkoristimo za komentarje, za

popravljanje napak in za pohvale dobrih potez, poleg tega v tem času damo

otrokom napotke za izboljšanje učinkovitosti v igri.

· Ob koncu igre naj bo rezultat jasen in naj bo razvidno, kdo je zmagovalec.

Pri nedoločenem rezultatu igro podaljšamo ali izvedemo še eno ponovitev.

Javno razglasimo zmagovalca in se z otroki pogovorimo o igri ter jim

posredujemo še dodatne napotke za njeno uspešnejšo izvedbo.

· Elementarno igro uvrstimo na več vadbenih enotah zapored in jo vsakič

večkrat ponovimo, da lahko vadeči igro dojamejo in se v njej izrazijo.

Samo dobro izbrana, nadzorovana ter vodena elementarna igra lahko postane

uporabno vzgojno in poučno praktično sredstvo v športu (Pistotnik, 1995).

Za ustrezno izbiro in učinkovito izvedbo elementarne igre moramo dejavnost tudi

dobro načrtovati. Zato moramo slediti nekaterim organizacijsko-metodičnim navodilom.

Pripraviti moramo ustrezne pripomočke (npr. ustrezne žoge), zagotoviti moramo

varnost, igralni prostor mora biti čist in varen, prostor za igro moramo omejiti z varnimi

in dobro vidnimi sredstvi, izbrati moramo igre, ki vzbujajo pri otrocih dobre lastnosti,

otroke razdelimo v ustrezno število skupin glede na prostor in število rekvizitov. V

majhnih prostorih igramo mirnejše igre, včasih srednje intenzivne, v telovadnici ali na

prostem pa lahko izvajamo živahne igre. Največkrat izbiramo igre sami, priporočamo

pa, da včasih prepustimo možnost izbire otrokom (Dežman in Dežman, 1985).

Elementarne igre so izredno priljubljene tako med učenci kot med učitelji.

Obstajajo nekatere raziskave, ki so proučevale uporabo elementarnih iger pri urah

športa med slovenskimi učitelji. Peklaj (2011) je z vprašalnikom zbrala podatke za 113

razrednih učiteljev, ki poučujejo predmet šport. Velik delež učiteljev (89,3 %) poroča,

da uporablja elementarne igre pri približno polovici ur športne vzgoje ali pogosteje.

Največ učiteljev (33,3 %) izvaja elementarne igre povprečno šest minut. Koren (2014)



8

pa se je osredotočila na pogostost uporabe elementarnih iger pri pouku športa v

dolenjski regiji in dobila podobne rezultate. Večina učiteljev (91,8 %) uporablja

elementarne igre pri približno polovici ur športa ali še pogosteje. Učitelji trdijo, da so

učenci skozi igro motivirani in bolj aktivni.

Elementarne igre lahko razvrščamo po različnih kriterijih, in sicer glede na

zastavljene cilje, ki jih hočemo doseči, glede na sposobnosti, ki jih hočemo razvijati in

po osnovnih oblikah gibanja, ki se pojavljajo v igri. Cilji, ki jih želimo z igro doseči, so

tesno vezani na del vadbene enote, kateri so namenjeni. Zato lahko elementarne igre

razdelimo na (Pistotnik, 1995): elementarne igre v uvodno pripravljalnem delu vadbene

enote, elementarne igre v glavnem delu vadbene enote in elementarne igre v

zaključnem delu vadbene enote.

2. 3. 1 Elementarne igre v uvodno pripravljalnem delu vadbene enote

Cilj elementarnih iger v uvodno pripravljalnem delu vadbene enote je priprava

vadečih za nadaljnje delo, jih pritegniti k vadbi in jih ogreti za intenzivnejšo aktivnost v

glavnem delu vadbene enote. Pri teh igrah morajo biti aktivni vsi vadeči, gibanje mora

dopuščati veliko dinamiko, da se poveča frekvenca dihanja, utrip srca in se dvigne

telesna temperatura. Aktivnost mora povzročiti usklajeno delovanje velikih

funkcionalnih sistemov (dihalni in srčno-žilni sistem) ter usklajeno delovanje mišičnih

skupin, ki opravljajo nasprotne si funkcije. Pravila igre naj bodo preprosta, da jih otroci

hitro osvojijo. Igro naj učenci že poznajo, priporočljivo je, da je ta ideomotorično vezana

na glavni del vadbene enote (Pistotnik, 1995).

Med elementarne igre v uvodno pripravljalnem delu vadbene enote uvrščamo

(Pistotnik, 1995): lovljenja, skupinske teke z izmenjavo mest in tekalne igre. Lovljenja

so elementarne igre, ki jih otroci spoznajo že v predšolskem obdobju. Med nje

vključujemo elementarne igre, pri katerih se vadeči gibljejo na različne dinamične

načine v omejenem prostoru, pri čemer se skušajo izmakniti lovcem, ki jih lovijo. Igre

imajo tekmovalni značaj. Vsi vadeči morajo vedeti, kdo je lovec, zato mora biti ta

ustrezno označen. Za uvodno pripravljalni del vadbene enote izbiramo lovljenja, pri

katerih ni daljših postankov ali izločanja ujetih. Zaradi hitrega gibanja otrok po prostoru

je potrebno pripraviti varen prostor (omejiti prostor in z blazinami zavarovati vsa

nevarna mesta). Z lovljenji skušamo otroke splošno ogreti in jih motivirati za vadbo

(Pistotnik, 1995).

Ločimo splošna lovljenja in lovljenja, ki so ideomotorično povezana z glavnim

delom vadbene enote. Pri splošnih lovljenjih delujemo na telo kot celoto, z njimi



9

skušamo povišati telesno temperaturo in pripraviti celotno telo na večje obremenitve,

kot osnovno gibanje uporabimo tek. Lovljenja, ki so ideomotorično povezana z glavnim

delom vadbene enote vključujejo v igro podobne ali enake vsebine in načine gibanja,

kot jih bodo dejavnosti v glavnem delu. Z igro torej ogrejemo in bolje pripravimo tiste

telesne segmente, ki bodo v glavnem delu najbolj obremenjeni. Pri takih lovljenjih

običajno uporabljamo ista orodja in pripomočke kot v glavnem delu vadbene enote,

enake gibalne naloge ter poudarimo obremenitve istih delov telesa (Pistotnik, 1995).

Skupinski teki z izmenjavo mest so dinamične igre, pri katerih so vadeči razdeljeni

v enako številčne skupine, ki med seboj tekmujejo, katera bo prej opravila določeno

nalogo. V igri morata sodelovati najmanj dve skupini in vsem je potrebno zagotoviti

enake pogoje dela. Skupinski teki z izmenjavo mest so lahko prosti ali z uporabo

različnih orodij, lahko so splošni ali povezani z glavnim delom vadbene enote.

Intenzivnost vadbe postopoma povečujemo s starti iz različnih položajev, s

spreminjanjem oblik gibanja pri menjavi mest in s postavljanjem v različne končne

položaje. Vanje lahko vključujemo nošenje in premagovanje različnih ovir. Vodja mora

nadzorovati potek igre in določiti zmagovalca. Po vsaki ponovitvi razglasi zmagovalca

in rezultate točkuje. V uvodno pripravljalnem delu vadbene enote izberemo le eno

obliko skupinskega teka, katero večkrat ponovimo v različnih variacijah (Pistotnik,

1995).

Tekalne igre so igre, pri katerih je poudarjeno dinamično gibanje, predvsem tek

prosto po prostoru ali v urejenih formacijah. Na znak vadeči skušajo čim hitreje opraviti

določeno nalogo in med seboj tekmujejo. Igre so primerne za nižje starostne skupine

otrok. Vanje lahko vključujemo različna gibanja (npr. s posnemanjem živali) (Pistotnik,

1995).



10

2. 3. 2 Elementarne igre v glavnem delu vadbene enote

Elementarne igre v glavnem delu vadbene enote imajo kot cilj vplivati na razvoj

nekaterih gibalnih sposobnosti ali utrjevanje določenih gibalnih informacij. Za razvoj

teh, elementarne igre ne zadostujejo, zato jih lahko uporabljamo le kot sredstvo vadbe,

ne moremo pa jih uporabiti kot sistematično sredstvo njihovega razvoja. Gibalne

informacije, med katerimi so tudi elementi tehnike in taktike gibanja in delovanja pri

posameznih športih, so ravno tako pomembne. Pri tem so elementarne igre odlično

sredstvo za spoznavanje osnovnih gibalnih zahtev izbranih športov. Elementarne igre v

glavnem delu ure delimo glede na njihove skupne značilnosti na (Pistotnik, 1995):

štafetne igre, moštvene igre in borilne igre.

Štafetne igre imajo tekmovalni značaj, pri njih vadeče razdelimo v več skupin, ki na

določeni progi tekmujejo med seboj, katera bo hitreje in pravilneje opravila nalogo.

Člani ekip posamično in zaporedno opravljajo nalogo ter skušajo čim boljše prispevati h

končnemu uspehu celotne skupine. S štafetnimi igrami skušamo vplivati na razvoj

moči, hotrosti in koordinacije.

Moštvene igre so elementarne igre, s katerimi skušamo razvijati kolektivni duh

vadečih. V njih nastopata vsaj dve moštvi, ki sta ustrezno označeni in v neposrednem

stiku tekmujeta med seboj. Uspeh moštva je v največji meri odvisen od dobrega

sodelovanja in povezanosti članov, manj pa od uveljavljanja dobrih posameznikov.

Moštvene igre so tudi priprava na izvajanje športnih iger, katerih pravila poenostavimo

in prilagodimo. Z njimi skušamo vplivati na razvoj nekaterih gibalnih sposobnosti ter na

sprejemanje gibalnih informacij, učenje elementov tehnike in taktike. Pravila naj bodo

čim manj omejevalna, omejimo predvsem grobosti in agresivnost. Pri teh igrah je

igralna površina večja in med igranjem nastaja hrup, zato je nujen rekvizit piščalka.

Učitelj ali trener mora v igro posegati, kadar je to potrebno (Pistotnik, 1995).

Borilne igre so igre moči, s katerimi vplivamo na krepitev več mišičnih skupin

hkrati. Z borilnimi igrami vplivamo predvsem na razvoj maksimalne moči, lahko pa

vplivamo tudi na sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja ter na osebnostne

kvalitete, kot so: odločnost, pogum, samozavest in obvladanje agresivnosti. Borilne igre

morajo biti nadzorovane in na tak način imajo pomemben vzgojni vpliv (Pistotnik,

1995).



11

2. 3. 3 Elementarne igre v zaključnem delu vadbene enote

Cilj elementarnih iger v zaključnem delu vadbene enote je umiriti vadeče po

naporni vadbi. Otroci naj bi z njo dosegli duševno in telesno umiritev. Dinamika

celotnega gibanja naj bo majhna, večje mišične skupine naj se ne vključujejo preveč

dinamično, igre naj ne burijo preveč čustveno otrok. V zaključnem delu vadbene enote

zato izbiramo igre, ki zahtevajo reševanje gibalnih problemov s področja preciznosti,

ravnotežja in kinestetičnega občutka ter igre hitre odzivnosti.

2. 4 Elementarne igre z žogo

Elementarne igre z žogo vključujejo enostavna, sestavljena in situacijska gibanja z

žogo in postavljajo temelje večini športnih iger z žogo. Žoga je za otroke zelo priljubljen

igralni pripomoček, igre z žogo pa so posebej privlačne, saj omogočajo napredovanje,

sodelovanje in tekmovanje (Dežman in Dežman, 1985). Splošne značilnosti

elementarnih iger z žogo so igrivost, sproščenost v gibanju in nepredvidljive okoliščine

(Dežman in Dežman, 1998). Igre so v gibalnem smislu preproste, pravila enostavna in

niso natančno opredeljena, zato jih lahko spreminjamo in prilagajamo trenutnim

potrebam (Dežman in Dežman, 1985). Razmere igrišča tudi niso natančno določene,

lahko jih spreminjamo glede na število otrok ali glede na zaželjeno intenzivnost. Število

otrok in njihove vloge pri igri lahko spreminjamo, prilagajamo lahko igralni čas glede na

razpoloženje otrok in njihova hotenja. Igralni pripomočki niso standardizirani in jih lahko

nadomeščamo z drugimi sredstvi. Pravila so vsekakor prisotna in usmerjajo aktivnost

udeležencev. Elementarne igre z žogo opredeljujemo po treh kriterijih: kadar želimo

preko igre slediti določenemu smotru; kadar želimo preko igre vplivati na razvoj

gibalnih in drugih sposobnosti; kadar preko igre dosegamo utrjevanje osnovnih oblik

gibanja z žogo (Dežman in Dežman, 1985). Glede na dane kriterije ločimo (Dežman in

Dežman, 1985): elementarne igre nošenja, kotaljenja in vodenja, elementarne igre

podajanja, odbijanja in lovljenja ter elementarne igre zadevanja.

Pri elementarnih igrah nošenja, kotaljenja in vodenja otroci na različne načine

prenašajo žogo po prostoru. Žogo lahko nosijo v naročju, pod pazduho, pod brado, na

hrbtu, med koleni, na trebuhu, kotalijo jo lahko z roko, z nogo, z glavo ali s palico,

vodijo jo lahko tudi na različne načine: tako, da žogo potiskajo ob tla z obema rokama,

vodijo z obema rokama, nato z eno roko. Pri vseh treh oblikah gibanj pa se lahko otroci

gibljejo naprej, nazaj in pri tem uporabljajo eno, dve ali več žog (Dežman in Dežman,

1985).



12

Tudi pri igrah podajanja, odbijanja in lovljenja imamo pestro izbiro različnih gibanj.

Otroci lahko žogo podajajo z obema rokama od spodaj, izpred prsi, iznad glave, z eno

roko od spodaj, nad ramo ali z nogo, žogo lahko odbijajo z obema rokama zgoraj in

spodaj, z eno roko zgoraj in spodaj in z glavo ter jo lovimo z obema rokama na prsi ali

v lijak in z eno roko, s pomočjo prsi (Dežman in Dežman, 1985).

Zadevanje ciljev povzroča lahko otrokom težave, zato igre zadevanja postopoma

prilagajamo sposobnostim otrok. Najprej izberemo igre, pri katerih otroci iz mesta

zadevajo negibljiv cilj in nato gibljiv cilj. Nato otroci poskušajo med gibanjem zadeti

najprej negibljiv nato gibljiv cilj. Tudi razdaljo med otrokom in tarčo postopoma

povečujemo. Met v tarče je lahko z eno ali z obema rokama od spodaj ali zgoraj ali z

nogo (Dežman in Dežman, 1985).

2. 5 Male moštvene igre z žogo

Male moštvene igre z žogo so otroške moštvene igre, kjer nastopata najmanj dve

moštvi. Vključujejo kompleksnejše in koordinacijsko zahtevnejše gibalne naloge, ki so

povezane tako s faktorjem inteligence kot s posameznimi kognitivnimi faktorji

(Rajtmajer, 1988). Smisel malih moštvenih iger z žogo je v aktivnem sodelovanju med

igralci v posameznem moštvu, ki stremijo k skupnemu cilju. V teh igrah osnovne oblike

gibanja z žogo nadgradimo z gibanjem po prostoru, s pravili, sodelovanjem in

tekmovanjem. Igralni prostor je natančneje opredeljen in prostorske omejitve so

natančneje določene. Igralni pripomočki so standardizirani in prilagojeni starosti, znanju

in sposobnostim otrok (Rajtmajer, 1988).

Učni načrt za šport vključuje male moštvene igre le v drugo vzgojno izobraževalno

obdobje. Med te so vključene: mala košarka, mala odbojka, mali rokomet in mali

nogomet. V prvem vzgojno izobraževalnem obdobju pa učni načrt opredeljuje cilje za

igre z žogo (Učni načrt, 2011).

2. 6 Mala košarka

Mala košarka spada med male moštvene igre, primerne za mlajše otroke. Oče

male košarke je profesor Jay Arche iz ZDA. Kmalu po predstavitvi (1950) se je začela

hitro širiti, še posebno v Združenih državah Amerike in na Japonskem. V Evropo je

prodrla leta 1964. Danes je ena najbolj priljubljenih malih moštvenih športnih iger na

svetu. V Sloveniji so se v osemdesetih letih prvi začeli ukvarjati z malo košarko

posamezni košarkarski klubi. Nato pa so se začele bolj množično ukvarjati z malo



13

košarko nekatere zasebne organizirane košarkarske šole. Tekmovanje v mali košarki v

Sloveniji vodi Komisija za šolsko košarko Košarkarske zveze Slovenije (Dežman,

2004). V Italiji ponujajo vadbo male košarke predvsem priznane košarkarske šole, ki so

del posameznih športnih društev. Te delujejo pod vodstvom Italijanske košarkarske

federacije (Cremonini in Pellegrini, 2012).

Mala košarka je namenjena otrokom obeh spolov, starih od sedem do dvanajst let.

Pravila so v primerjavi s košarko bolj preprosta in prilagojena razvojnim značilnostim

otrok. Teža in velikost žoge sta prilagojeni moči otrok in velikosti njihovih rok. Pravila

dovoljujejo spreminjanje velikosti igrišča. Osnovni cilj ni tekmovanje, temveč igra, s

katero se otroci učijo in vzgajajo. V igri se otroci učijo socializacije, razvijata se

kolektivnost in sodelovanje (Dežman, 2004). Pravila male košarke so prirejena

potrebam otrok. Uvajamo jih postopoma, skladno z napredkom in razumevanjem igre

(Erčulj in Ličen, 2006).

Standardna dolžina igrišča je 28 metrov in širina 15 metrov, vendar so lahko

igrišča pomanjšana. Koš je za igralce mlajše od deset let visok 260 cm, za zelo majhne

otroke pa lahko še nižje (Dežman, 2004). Do enajstega leta starosti otroci uporabljajo

za igro žogo velikosti št. 5.

2. 6. 1 Mala košarka v učnem načrtu

Čeprav se mala košarka, kot učna vsebina pojavi šele v drugem izobraževalnem

obdobju, najdemo nekatere njene prvine že med cilji za prvo vzgojno izobraževalno

obdobje. Učni načrt namreč uvršča številne prvine košarke med cilje vsebine igre z

žogo. Te so: vodenje žoge z roko, v gibanju naravnost in s spremembami smeri,

zadevanje različnih mirujočih ciljev z metanjem žoge iz mesta in med gibanjem,

podajanje in lovljenje žoge na mestu in med gibanjem, štafetne igre z žogo,

elementarne in male moštvene igre z žogo.

V drugem vzgojno izobraževalnem obdobju so v učnem načrtu določeni cilji za

posamezno malo športno panogo, med katerimi tudi za malo košarko. Pri izvajanju

vadbene enote lahko učitelj ali trener izbira med različnimi metodami poučevanja:

analitično, sintetično ali kombinirano metodo. Pri analitični metodi poučevanja gre za

izvajanje delov posameznih gibanj ali igre ločeno, kar omogoča pravilno in natančno

razumevanje tehničnih in taktičnih elementov ter učinkovito izrabo prostora. Pri

sintetični metodi otroci posamezna gibanja ali igre izvajajo v celoti. Pred tem pa morajo

dobiti dobro predstavo o celotnem gibanju ali igri. Kombinirana metoda vključuje

izmenično obe prejšnji. Poleg teh so pomembne še vidne metode, pri katerih učenci



14

sprejemajo sporočila z vidom, večinoma iz neposrednega prikaza. Slušne metode so

tiste, pri katerih otroci sprejemajo sporočila s sluhom, npr. opis gibanja, razlaga gibanja

in njegovega namena. Vzgojne metode pa stremijo k oblikovanju vedenjskih lastnosti,

stališč, interesov, odnosov, vrednot in motivov otrok. Temeljna vzgojna metoda je

metoda navajanja, druge so še prepričevanje, spodbujanje in preprečevanje (Dežman,

2004).

Poleg učnih metod lahko učitelj ali trener izbira učne oblike, katerih se bo

posluževal za dosego zastavljenih ciljev. Ločimo temeljne učne oblike in kompleksne

učne oblike. Ena izmed temeljnih učnih oblik je frontalna učna oblika. Pri tej izberemo

določeno število vaj ali iger, ki jih vadijo vsi učenci hkrati in vsak zase, v dvojicah ali v

skupinah. Frontalna učna oblika je primerna za urjenje, utrjevanje in izpopolnjevanje.

Poligon je učna oblika, pri kateri morajo otroci premagovati z gibanjem različne ovire.

Prilagajamo lahko število obhodov, zahtevnosti gibanja in povečujemo obremenitev.

Obhodna vadba vključuje več vadbenih postaj, na katerih se izvaja le ena gibalna

naloga. Gibalne naloge so otrokom že poznane in so postavljene v logičnem

zaporedju. Po določenem času ali številu ponovitev otroci preidejo na naslednjo

postajo. Vadba po postajah je kompleksna učna oblika, ki poteka na več postajah

istočasno, na katerih je vsebina različna. Podobno poteka vadba z dopolnilnimi in

dodatnimi nalogami, vendar imamo tu eno glavno postajo, tiste učence, ki imajo na tej

postaji težave pa preusmerimo na postajo z dopolnilnimi nalogami. Na postajo z

dodatnimi nalogami pa grejo tisti otroci, ki na glavni postaji opravijo nalogo brez težav

(Dežman, 2004).

Elementarne igre z žogo so zelo učinkovita učna oblika pri učenju male košarke,

omenjene so tudi v učnem načrtu za prvo in drugo vzgojno izobraževalno obdobje.

2. 7 Elementarne igre za uvajanje male košarke

V elementarne igre za uvajanje male košarke vključujemo košarkarske prvine: met,

podajo in vodenje. V diplomskem delu se bomo osredotočili na elementarne igre za

utrjevanje vodenja žoge. V literaturi zasledimo veliko različic elementarnih iger za

učenje vodenja pri mali košarki. Predstavili bomo elementarne igre, katerim smo

nekoliko prilagodili pravila.

Cilji, ki jih hočemo doseči z elementarnimi igrami, so sledeči: otroci znajo voditi

žogo z roko, v gibanju in s spremembami smeri; otroci znajo loviti in voditi žogo; otroci

znajo zaščititi žogo v vodenju; otroci se navajajo na ustrezen položaj obrambe; otroci



15

znajo kontrolirano voditi žogo tudi med hitrim tekom; otroci se znajo orientirati in znajti

na igrišču; otroci poznajo osnovna pravila male košarke (koraki in dvojno vodenje).

Elementarne igre so izjemna priložnost učiteljev in trenerjev za povečanje

gibalne/športne aktivnosti otrok med urami športa. Med urami športa naj bi otroci

dosegali vsaj 50 % minimalnih priporočil količine in intenzivnosti gibalne/športne

aktivnosti. Minimalna priporočila lahko dosegamo z izbiro ustreznih elementarnih iger,

ki so prilagojene otrokovim sposobnostim in jim ponujajo zadostno količino srednje in

visoke intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti. Učitelji in trenerji lahko z ustrezno izbiro

elementarnih iger v uvodno-pripravljalnem delu, glavnem in zaključnem delu vadbene

enote, zagotovijo otrokom minimalna priporočila gibalne/športne aktivnosti med uro

športa.

2. 8 Gibalna/športna aktivnost otrok med urami športa

Študije, ki proučujejo količino in intenzivnost gibalne/športne aktivnosti med urami

športne dejavnosti (Volmut idr., 2013; Klasson-Heggebø in Anderssen, 2003; Lopes,

Vasques, Maia idr., 2004; Riddoch idr., 2004; Trost idr., 2002; Pušnik, 2013) so

pokazale, da večina otrok med rednimi urami športa v šoli ne dosega minimalnih

priporočil, in sicer da so deležni vsaj 50 % časa srednje in visoke intenzivnosti

gibalne/športne aktivnosti (Simons - Morton, Taylor, Snider in Huang, 1993; Fras idr.

2007). Pušnik (2013) je v svoji raziskavi ugotovil, da otroci med uro športa preživijo v

srednji in visoki intenzivnosti povprečno 13 minut. Druga raziskava pa je pokazala, da

zajema povprečni efektivni čas učencev, to je čas, ko so otroci izvajali gibalno/športno

aktivnost po navodilih učitelja, med uro športa povprečno od pet do deset minut

(Štemberger in Mandelc, 2005). Efektivni čas otrok se spreminja glede na okolje in

glede na število otrok. Efektivni čas otrok pada z naraščanjem števila aktivno

sodelujočih otrok pri uri športa (Pušnik, 2013). Fairclough in Stratton (2006) sta v svoji

študiji ugotovila, da je povprečni čas srednje in visoke intenzivnosti znašal le od 37 %

do 15 % celotne ure športa. Z raziskavo v eni izmed tekaških šol pa so avtorji ugotovili,

da so bili otroci povprečno v srednji in visoki intenzivnosti le 8,5 % vadbene enote

(Simons-Morton, Taylor, Snider in Huang, 1993).

Učitelji in trenerji morajo posamezno vadbeno enoto zelo dobro načrtovati in se

nanjo predhodno pripraviti, saj ima prav to pomembno vlogo pri zagotavljanju priporočil

gibalne/športne aktivnosti med uro športa (Fairclough in Stratton, 2005). Na količino in

intenzivnost gibalne/športne aktivnosti med uro športa ima velik vpliv tudi vsebina ure

(McKenzie idr., 1996).



16

3 EMPIRIČNI DEL

V empiričnem delu diplomskega dela bomo predstavili raziskovalni del

diplomskega dela, v katerem bomo preučevali intenzivnost gibalne/športne aktivnosti

med elementarnimi igrami za uvajanje male košarke.

3. 1 Problem, namen in cilji

Z današnjim načinom življenja postajajo otroci čedalje bolj gibalno neaktivni

(Biddle, Gorely in Stensel, 2004; Roberts, Tynjälä in Komkov, 2004). Učitelji in trenerji

morajo posamezno vadbeno enoto zelo dobro načrtovati in se nanjo predhodno

pripraviti, saj ima prav to pomembno vlogo pri zagotavljanju priporočil gibalne/športne

aktivnosti med uro športa (Fairclough in Stratton, 2005). Zato je namen raziskave

predstaviti različne elementarne igre za utrjevanje znanja male košarke (vodenje žoge)

in jih analizirati z vidika intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti. Namen je torej

objektivno izmeriti intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok med šestim in desetim

letom starosti, in sicer med igranjem izbranih elementarnih iger.

V diplomskem delu smo si postavili naslednja dva cilja:

1. Objektivno izmeriti intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok pri petih

elementarnih igrah z žogo za utrjevanje znanja vodenja pri uvajanju male

košarke.

2. Analizirati in primerjati intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok prvega in

drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja med vsemi petimi elementarnimi

igrami z žogo.

3. 2 Raziskovalne hipoteze

Na podlagi teoretičnih spoznanj, smo oblikovali naslednje hipoteze, ki izhajajo iz

ciljev raziskave:

H1: Intenzivnost elementarne igre je višja pri elementarnih igrah, kjer je večje število

lovcev (igra pakman) in večja igralna površina (igre poišči žogo, vzemi drugemu in

pakman).

H2: Otroci dosegajo višjo intenzivnost gibalne/športne aktivnosti pri lovljenjih

(elementarni igri lov na žogo in pakman), kot pri ostalih elementarnih igrah z žogo.



17

H3: Srednja in visoka intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok med vadbeno enoto

košarke pri igranju petih elementarnih iger z žogo je večja pri učencih drugega vzgojno-

izobraževalnega obdobja, kot pri učencih prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja.

3. 3 Metodologija

3. 3. 1 Vzorec merjencev

V raziskavo je bilo vključenih 23 otrok, starih od šest do deset let, ki so bili

razdeljeni v dve skupini organizirane vadbe male košarke. V prvo skupino je bilo

vključenih devet otrok med šestim in osmim letom, v drugo skupino pa štirinajst otrok

med devetim in desetim letom starosti. Otroci obiskujejo dvakrat na teden organizirano

vadbo male košarke pri športnem društvu Športna šola Polet - Kontovel iz Opčin blizu

Trsta (Italija). Vzorec udeležencev je bil neslučajnostni, priložnostni.

3. 3. 2 Merski instrumenti in vzorec spremenljivk

Količino in intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok med petimi elementarnimi

igrami z žogo smo merili z elektronskimi napravami - merilniki pospeška. Merilnik

pospeška so otroci med organizirano vadbo male košarke nosili nameščene okoli pasu

oziroma na desnem boku, saj je ta način najprimernejši za veljavnost in zanesljivost

podatkov (Volmut, 2014). "Epocha", časovni interval v katerih merilnik pospeška zbira

in shranjuje podatke, smo nastavili na 15 sekundni interval (Volmut, 2014).

V raziskavi smo upoštevali naslednje meje med posameznimi intenzivnostmi

(merska enota cpm - sunki na epoho):

· gibalna neaktivnost: < 100 cpm,

· nizka gibalna/športna aktivnost: 100 - 1262 cpm,

· srednja gibalna/športna aktivnost: 1263 - 4135 cpm,

· visoka gibalna/športna aktivnost: > 4135 cpm,

· srednja in visoka gibalna/športna aktivnost (SV G/ŠA) (Freedson, 2005).

3. 3. 3 Postopek zbiranja podatkov

Raziskavo smo izvedli v mesecu decembru 2016. Udeležencem smo merilnike

pospeška namestili pred pričetkom organizirane vadbe male košarke in jih sneli takoj

po končani vadbi. Otroci so naprave nosili na desnem boku. Pred raziskavo smo



18

staršem in nosilcem športnega društva podali soglasja, ki so omogočala odobritev

sodelovanja vsakega posameznika.

Pred merjenjem smo se najprej seznanili z merilniki pospeška, njihovim

delovanjem in računalniškim programom za obdelavo pridobljenih podatkov. Meritev

smo izpeljali enkrat za vsako starostno skupino otrok. Najprej smo izpeljali meritve s

skupino otrok med šestim in osmim letom, nato s skupino otrok med devetim in

desetim letom. V obeh starostnih skupinah smo merili intenzivnost gibalne/športne

aktivnosti otrok pri petih elementarnih igrah. Igralna površina je bila pri posameznih

elementarnih igrah različno velika, pri nekaterih igrah je bilo število lovcev omejeno na

enega, pri zadnji igri pa smo število lovcev postopoma povečevali.

Opis izbranih elementarnih iger:

1. Poišči žogo

Otroci vodijo žogo znotraj košarkarskega igrišča, na znak učitelja močno potisnejo

žogo ob tla, nato pa stečejo po katerokoli drugo žogo, ki leti po zraku. Po lovljenju

ponovno preidejo v vodenje, vsakič z drugo roko.

2. Vzemi drugemu

Otroke razdelimo v tri ali štiri skupine. Vsak ima svojo košarkarsko žogo, ki jo

položi v svoj obroč. Obroči so nameščeni v kotih odbojkarskega igrišča. Na znak za

začetek otroci stečejo do obročev drugih skupin in iz njih vzamejo po eno žogo, ki jo z

vodenjem prinesejo v svoj obroč. Skupina, ki ima po omejenem času največ žog v

obroču, je zmagovalec.

3. Izbijanje žoge

Otroci vodijo žogo znotraj polovice košarkarskega igrišča. Med vodenjem skušajo

drug drugemu s prosto roko izbijati žogo, istočasno pa morajo biti pozorni, da jim drugi

ne izbijejo žoge. Otrok, ki izbije največ žog, je zmagovalec.

4. Lov na žogo

Otroci igrajo ločeno v treh skupinah. Vsaka skupina izvaja igro znotraj tretjine

odbojkarskega igrišča. Na vsakem igralnem polju določimo prvega lovca. Lovec nima

žoge, ostali bežeči pa vodijo žogo znotraj igralne površine. Lovec skuša izbiti žogo

bežečim. Ko si lovec zagotovi žogo, otrok, ki ostane brez žoge, postane lovec.

5. Pakman

Otroci vodijo žogo po črtah košarkarskega in odbojkarskega igrišča. Lovec

(pakman) tudi vodi žogo po črtah in lovi ostale bežeče z majhno žogico, ki jo drži v



19

prosti roki. Kdor je ulovljen, prevzame majhno žogico in postane novi lovec (pakman).

Postopoma povečujemo število lovcev.

3. 3. 4 Postopek obdelave podatkov

Pridobljene podatke smo s pomočjo programa ActiLife v 6.13.03 (Actilife, USA)

sproti nalagali iz merilnikov pospeška v osebni računalnik, nato pa smo jih uredili v

smiselno celoto s programom Microsoft Excel (Microsoft CO., USA). Podatke smo

sistematično obdelali in analizirali s statističnim programom SPSS 22.0 (IBM Inc.,

USA). V obdelavo smo vzeli podatke o povprečni gibalni/športni aktivnosti na vsakih 15

sekund (15 sekundna epoha). Za ugotavljanje trenda količine gibalne/športne

aktivnosti, glede na velik in majhen igralni prostor, smo uporabili t-test neodvisnih

vzorcev (H1). Pri ugotavljanju intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti glede na število

lovcev, smo uporabili t-test neodvisnih vzorcev (H1). Pri primerjanju intenzivnosti

gibalne/športne aktivnosti pri lovljenjih in ostalih elementarnih igrah z žogo, smo

uporabili meritve 1-way ANOVA (H2). Rezultate smo nadalje obdelali še s tremi POST

HOC testi: Bonferonijevim, Sidakovim in Tukeyevim testom. Pri ugotavljanju razlik med

starostnima skupinama pa smo uporabili t-test neodvisnih vzorcev (H3).

3. 4 Rezultati in razprava

Namen raziskave je bil objektivno izmeriti količino in intenzivnost gibalne/športne

aktivnosti šolskih otrok med igranjem elementarnih iger za uvajanje male košarke. Kar

nekaj študij (Volmut idr., 2013; Klasson-Heggebø in Anderssen, 2003; Lopes, Vasques,

Maia idr., 2004; Riddoch idr., 2004; Trost idr., 2002; Pušnik, 2013) proučuje količino in

intenzivnost gibalne/športne aktivnosti med urami športa. Žal pa nismo zasledili še

študije, ki proučuje intenzivnost med posameznimi elementarnimi igrami.

3. 4. 1 Količina srednje in visoko intenzivne gibalne/športne aktivnosti pri

elementarnih igrah za uvajanje male košarke

V preglednici 1 so predstavljene minute in deleži časa sodelovanja otrok v

posameznem fenotipu intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti med petimi

elementarnimi igrami. Iz preglednice 1 lahko razberemo, da je elementarna igra

izbijanje žoge imela največji delež srednje in visoke intenzivnosti (97,37 %), in

najmanjši delež gibalne neaktivnosti (0,58 %). Iz dobljenih rezultatov opazimo, da so

otroci med elementarnimi igrami bili velik delež srednje in visoko intenzivno



20

gibalno/športno aktivni, gibalna neaktivnost in nizka gibalna/športna aktivnost

predstavljata le manjši delež (od 0,58 % do 11,56 % gibalne neaktivnosti ter od 2,05 %

do 9,60 % nizko intenzivne gibalne/športne aktivnosti).

Preglednica 1: Količina in delež časa v vsaki intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti

med elementarnimi igrami

Elementarna igra Intenzivnost G/ŠA Minute %

Poišči žogo GN 0,71 ± 0,83 11,65 ± 14,25

N G/ŠA 0,61 ± 0,38 9,60 ± 5,79

S G/ŠA 1,46 ± 1,10 23,50 ± 17, 51

V G/ŠA 3,43 ± 1,30 35,75 ± 30,73

SV G/ŠA 4,89 ± 0,92 59,25 ± 28,03

Vzemi drugemu GN 0,14 ± 0,28 3,14 ± 6,23

N G/ŠA 0,20 ± 0,27 4,50 ± 6,11

S G/ŠA 0,46 ± 0,46 11,22 ± 11,11

V G/ŠA 3,02 ± 0,75 81,14 ± 18,07

SV G/ŠA 3,48 ± 0,75 92,36 ± 10,80

Izbijanje žoge GN 0,02 ± 0,07 0,58 ± 1,92

N G/ŠA 0,08 ± 0,12 2,05 ± 3,17

S G/ŠA 2,05 ± 0,90 56,15 ± 24,19

V G/ŠA 1,50 ± 0,89 41,22 ± 24,29

SV G/ŠA 3,55 ± 0,15 97,37 ± 3,91



21

Lov na žogo GN 0,03 ± 0,09 0,79 ± 2,10

N G/ŠA 0,28 ± 0,49 5,88 ± 9,34

S G/ŠA 2,70 ± 1,05 61,62 ± 22,11

V G/ŠA 1,35 ± 0,86 31,71 ± 21,38

SV G/ŠA 4,04 ± 0,69 93,33 ± 9,39

Pakman GN 0,18 ± 0,54 3,98 ± 11,42

N G/ŠA 0,12 ± 0,20 2,63 ± 4,37

S G/ŠA 2,49 ± 0,89 53,51 ± 19,09

V G/ŠA 1,86 ± 0,98 39,88 ± 20,88

SV G/ŠA 4,35 ± 0,66 93,39 ± 13,24

Opombe. GN: gibalna neaktivnost; N G/ŠA: nizka intenzivnost, S G/ŠA: srednja

intenzivnost; V G/ŠA: visoka intenzivnost; SV G/ŠA: srednja in visoka intenzivnost

gibalne/športne aktivnosti.

Rezultati kažejo na velik delež srednje in visoke intenzivnosti pri vseh

elementarnih igrah, in sicer otroci so bili deležni od 59,25 % pa do 97,37 % časa

srednje in visoke intenzivnosti med petimi elementarnimi igrami. Vsako igro smo

izvajali povprečno 5 minut. Trajanje igralnega časa je bilo odvisno predvsem od odziva

otrok na igro, njihovih sposobnosti in utrujenosti. Otroci so med vsemi elementarnimi

igrami kazali veliko navdušenje, zato so bili tudi bolj gibalno aktivni. Naloge pri vseh

elementarnih igrah so zahtevale stalno gibanje otrok, vključeni so bili vsi udeleženci.

Največji delež časa sodelovanja otrok v srednji in visoki intenzivnosti je pokazala igra

izbijanje žoge (97,37 %), ki je zahtevala največjo aktivnost in pozornost otrok, čeprav je

bila izvedena na manjšem igralnem polju (polovici košarkarskega igrišča). Igra namreč

ne predvideva enega ali več lovcev, saj vsi otroci tekmujejo med seboj in izbijajo žogo

vsem ostalim otrokom.

Doslej nismo še zasledili študij, ki bi na tak ali podoben način preučevale

intenzivnost posameznih elementarnih iger. Analizo smo omejili le na pet omenjenih

elementarnih iger, ki so vse namenjene učenju vodenja, kot osnovne prvine male

košarke. Zanimive rezultate bi dobili, če bi lahko te igre primerjali še z drugimi

elementarnimi igrami.



22

3. 4. 2 Intenzivnost gibalne/športne aktivnosti glede na število lovcev in na

velikost igralnega polja

Pri ugotavljanju intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti glede na število lovcev,

smo obravnavali le dve elementarni igri lovljenja: lov na žogo in pakman. Pri prvi

elementarni igri je bil le en lovec, pri drugi igri pa smo število lovcev postopoma

povečevali do štiri. Iz dobljenih rezultatov (Preglednica 2) lahko opazimo, da obstaja

razlika v intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti glede na število lovcev, in sicer je ta

opazna pri visoki intenzivnosti (P = 0,07). Iz preglednice 3 lahko opazimo, da ni

bistvenih razlik v deležu časa v srednji in visoki intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti

med igro z večjim številom lovcev (pakman) in igro z enim samim lovcem.


med elementarnima igrama lov na žogo in pakman glede na število lovcev

Intenzivnost G/ŠA Elementarna igra P

Lov na žogo Pakman

GN (%) 0,79 ± 2,10 3,98 ± 11,42 0,19

N G/ŠA (%) 5,88 ± 9,34 2,63 ± 4,37 0,15

S G/ŠA (%) 61,62 ± 22,11 53,51 ± 19,09 0,48

V G/ŠA (%) 31,71 ± 21,38 39,88 ± 20,88 0,07

SV G/ŠA (%) 93,33 ± 9,39 93,39 ± 13,24 0,13

Opombe: Prikazana je povprečna vrednost ± standardni odklon; GN: gibalna

neaktivnost; N G/ŠA: nizka intenzivnost, S G/ŠA: srednja intenzivnost; V G/ŠA: visoka

intenzivnost; SV G/ŠA: srednja in visoka intenzivnost gibalne/športne aktivnosti.

Zanesljivejše rezultate bi dobili, če bi enako elementarno igro, izpeljano na enako

velikem igralnem polju z enakim številom otrok, izpeljali najprej z enim samim lovcem,

nato pa z večjim številom lovcev.

Lovljenji sta bili izpeljani na različno velikih igralnih površinah. Lovljenje z enim

samim lovcem je bilo izvedeno na manjšem igralnem polju, lovljenje z večjim številom

lovcev pa na večji igralni površini, kar je lahko vplivalo na zanesljivost rezultatov. Na

sam rezultat je tako lahko vplivalo število lovcev in velikost igralne površine. Ne smemo

pa zanemariti, da sta imeli elementarni igri različna pravila. Lovec pri elementarni igri



23

lov na žogo nima žoge, njegova naloga je ostalim – bežečim – vzeti žogo. Učenec se

pri igri lov na žogo uči prvin obrambe, kar zahteva veliko intenzivnost gibanja. Pri igri

pakman (to je lovljenje po črtah) so tako bežeči kot lovci morali voditi žogo, kar že

predstavlja neko stalno gibalno/športno aktivnost vseh udeležencev. Pri tej igri je veliko

število lovcev nujno, saj bi drugače igra z enim samim lovcem pokazala zelo nizko

intenzivnost.

Igre smo izvedli na različno velikih igralnih poljih, ki jih lahko razdelimo v dve

kategoriji: veliko igralno polje (košarkarsko igrišče in odbojkarsko igrišče) in majhno

igralno polje (polovica košarkarskega igrišča in tretjina odbojkarskega igrišča). Na

velikem igralnem polju smo izvedli igre poišči žogo, vzemi drugemu in pakman; na

majhnem igralnem polju pa smo izvedli igri izbijanje žoge in lov na žogo. S pomočjo t-

testa neodvisnih vzorcev smo ugotovili, da obstajajo razlike v sodelovanju otrok v

različnih fenotipih intenzivnosti glede na velikost igralnega polja. Obstajajo razlike pri

gibalni neaktivnosti (P = 0,00), nizki intenzivnosti (P = 0,07) in srednji in visoki

intenzivnosti (P = 0,01) gibalne/športne aktivnosti med igrami na velikem oziroma

majhnem igralnem polju. Poudariti pa moramo, da so si elementarne igre, ki so bile

izpeljane na različno velikih igralnih površinah med seboj vsebinsko različne, v pravilih,

nalogah in ciljih.



24


med elementarnimi igrami glede na velikost igralnega polja

Intenzivnost

G/ŠA

Elementarna igra P

Veliko igralno polje Majhno igralno polje

Poišči žogo Vzemi drugemu Pakman Izbijanje žoge Lov na žogo

GN (%) 11,65 ± 14,25 3,14 ± 6,23 3,98 ± 11,42 0,58 ± 1,92 0,79 ± 2,10 0,00

N G/ŠA (%) 9,60 ± 5,79 4,50 ± 6,11 2,63 ±4,37 2,05 ± 3,17 5,88 ± 9,34 0,20

S G/ŠA (%) 23,50 ± 17,51 11,22 ± 11,11 53,51 ± 19,09 56,15 ± 24,19 61,62 ± 22,11 0,00

V G/ŠA (%) 35,75 ± 30,73 81,14 ± 18,07 39,88 ±20,88 41,22 ± 24,29 31,71 ± 21,38 0,00

SV G/ŠA (%) 59,25 ± 28,03 92,36 ± 10,80 93,39 ± 13,24 97,37 ± 3,91 93,33 ± 9,39 0,00




Igre, ki so bile izpeljane na velikem igralnem polju, kažejo manjši delež časa

sodelovanja v srednji in visoki intenzivnosti (81,6 %), kot igre, ki so bile izpeljane na

manjšem igralnem polju (95,35 %). Elementarne igre, ki smo izpeljali na manjšem

igralnem polju, ne bi mogli izpeljati na večjem, saj so gibanja zelo intenzivna in hitro

utrudljiva. Povečanje igralne površine bi otrokom onemogočilo učinkovito izpeljati

gibalne naloge, hitreje bi se utrudili in naveličali igre. Pri mali košarki je namreč

pomembno, da se otrok zna premikati tako na velikem, kot majhnem igralnem polju,

zato je prav, da izvajamo veliko elementarnih iger z različnimi velikostmi igralne

površine. Bistvenega pomena je, da elementarne igre postavljamo v ustrezno velik

igralni prostor, glede na cilje, ki jih hočemo doseči.

Hipotezo H1 lahko delno potrdimo, saj smo ugotovili, da obstajajo razlike med

posameznimi fenotipi intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti med izbranimi

elementarnimi igrami glede na število lovcev in velikost igralnega polja.



25

3. 4. 3 Intenzivnost gibalne/športne aktivnosti pri lovljenjih z žogo in pri

ostalih elementarnih igrah z žogo

Med elementarnimi igrami smo izbrali dve lovljenji: lov na žogo in pakman. Prvo

izmed dveh lovljenj je potekalo na majhnem igralnem polju, lovil je en lovec; drugo

lovljenje je potekalo na velikem igralnem polju in število lovcev je bilo večje. Lovljenji

sta se razlikovali po številu lovcev in igralnem polju, zato smo ju težko primerjali z

ostalimi igrami, ki so bile vsebinsko različne. Eno-faktorska ANOVA nam je pokazala,

da obstajajo razlike v srednji in visoki intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti med

elementarnimi igrami (P = 0,00). Z nadaljnjo analizo smo ugotovili, da ima prva igra

poišči žogo najnižjo srednjo in visoko intenzivnost v primerjavi z ostalimi igrami.

Preglednica 4: Delež srednje in visoke intenzivnosti pri posameznih elementarnih igrah

Elementarna igra P

Poišči žogo Vzemi drugemu Izbijanje žoge Lov na žogo Pakman

SV

G/ŠA

59,25 ± 28,03 92,36 ± 10,80* 97,37 ± 3,91* 93,33 ± 9,39* 93,39 ± 13,24* <

0,001



intenzivnost; SV G/ŠA: srednja in visoka intenzivnost gibalne/športne aktivnost.; * >

Poišči žogo.

Sledili so trije POST HOC testi: Bonferonijev, Sidakov in Tukeyev test. Vsi testi so

pokazali, da so igre vzemi drugemu, Izbijanje žoge, Lov na žogo in pakman statistično

večje v srednji in visoki intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti od igre poišči žogo.

Hipotezo H2 moramo zavrniti, saj iz meritev ni statistično pomembnih razlik med

lovljenji in drugimi elementarnimi igrami. Otroci ne dosegajo višje intenzivnosti

gibalne/športne aktivnosti pri lovljenjih (elementarni igri lov na žogo in pakman), kot pri

ostalih elementarnih igrah z žogo.

3. 4. 4 Razlike v intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti otrok pri učencih

prvega in drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja

Primerjali smo rezultate med starostnima skupinama otrok. Vzorec merjencev je bil

razdeljen v dve starostni skupini, ki sta imeli vadbeni enoti male košarke ločeno. Prva

skupina je vključevala otroke med šestim in osmim letom starosti, druga skupina pa



26

otroke med devetim in desetim letom starosti. Iz preglednice 5 lahko razberemo, da

obstajajo razlike v sodelovanju otrok v srednji in visoki intenzivnosti med elementarnimi

igrami glede na starost (P = 0,05).

Preglednica 5: Skupni delež časa v vsaki intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti med

elementarnimi igrami glede na starostno skupino otrok

6 - 8 let 9 - 10 let P

GN (%) 4,45 ± 11,29 3,76 ± 8,18 0,70

N G/ŠA (%) 4,65 ± 7,53 5,11 ± 5,97 0,71

S G/ŠA (%) 40,27 ± 26,57 41,80 ± 28,51 0,77

V G/ŠA (%) 40,67 ± 33,38 49,33 ± 25,93 0,12

SV G/ŠA (%) 80,94 ± 28,95 91,13 ± 11,40 0,01




Obe skupini otrok sta med vadbeno enoto košarke igrali pet elementarnih iger,

poišči žogo, vzemi drugemu, izbijanje žoge, lov na žogo in pakman. Povprečen delež

časa gibalne neaktivnosti mlajše skupine otrok je 4,45 ± 11,29, nizke intenzivnosti 4,65

± 7,53, srednje 40,27 ± 26,57 in visoke intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti 40,67 ±

33,38. Povprečen delež časa gibalne neaktivnosti starejše skupine otrok je 3,76 ± 8,18,

nizke intenzivnosti 5,11 ± 5,97, srednje 41,80 ± 28,51 in visoke intenzivnosti

gibalne/športne aktivnosti 49,33 ± 25,93. Opazimo lahko, da so bili otroci starejše

skupine statistično deležni bistveno več časa srednje in visoke intenzivnosti kot otroci

mlajše skupine (P = 0,01).

Skupina otrok med devetim in desetim letom starosti je bila med vsemi

elementarnimi igrami skupaj deležna 20,95 minut (92 %) srednje in visoke intenzivne

gibalne/športne aktivnosti, skupina otrok med šestim in osmim letom starosti pa 19,37

minut (85 %). Gre sicer za majhne razlike, saj je bil vzorec merjencev majhen, poleg

tega pa ne obstajajo velike razlike v gibalnem znanju otrok obeh skupin. Če

upoštevamo vsako posamezno elementarno igro, opazimo da so pri vsaki igri bili bolj

aktivni otroci starejše skupine, izjema je bila elementarna igra lov na žogo.



27

Razlog za večjo srednjo in visoko intenzivnost gibanja pri starejših otrocih lahko

pripišemo mišičnemu tonusu. S starostjo se mišični tonus zvišuje in tako se vibracije, ki

se pri hoji ali teku sprožijo ob stiku stopala s podlago, veliko močneje prenesejo do

ostalih delov telesa in posledično tudi do merilnika pospeška, ki zazna večje število

sunkov v določenem časovnem intervalu, kar vpliva na višje mejne vrednosti

(Mahmutović in Volmut, 2012). Razloge lahko iščemo tudi v boljšem razumevanju

pravil elementarnih iger, zato so otroci hitreje začeli z igranjem iger, večjim številom

gibalnih izkušenj, sposobnostmi koncentracije in orientacije v prostoru.

Pri mlajši skupini je delež gibalne neaktivnosti nekoliko večji, saj so se mlajši otroci

med igranjem prej utrudili, se včasih ustavili pred zaključkom igre ali v igri začeli

sodelovati nekoliko kasneje, ko so po opazovanju ostalih vadečih bolje razumeli potek

igre.

Hipotezo H3 lahko potrdimo, saj je bila srednja in visoka intenzivnost

gibalne/športne aktivnosti otrok med vadbeno enoto košarke pri igranju petih

elementarnih iger z žogo večja pri učencih drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja,

kot pri učencih prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja (P = 0,01).

Intenzivnost gibalne/športne aktivnosti smo merili med petimi različnimi

elementarnimi igrami, zato je primerjava le-te med obravnavanimi dejavniki, ki vplivajo

na večjo ali manjšo intenzivnost gibalne/športne aktivnosti, lahko nepopolna. Vsaka

igra je bila namreč izpeljana z različnimi pravili, različnim številom igralcev, različnim

številom lovcev in igralnim časom ter na različno velikih igralnih površinah. Na tak

način ne moremo trditi, da lahko pridobljene rezultate posplošimo na posamezne

elementarne igre. Prav zato priporočamo, da prihodnje študije preučijo intenzivnost

elementarnih iger v enakih pogojih.



28

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V Sloveniji in v Italiji težko zasledimo raziskave, ki bi preučevale intenzivnost

gibalne/športne aktivnosti otrok med elementarnimi igrami. Zato smo izpeljali raziskavo

in objektivno izmerili intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok med elementarnimi

igrami za uvajanje male košarke. Vključili smo otroke dveh starostnih skupin, ki redno

obiskujejo vadbo male košarke pri zamejskem športnem društvu. Otrokom smo med

vadbo male košarke namestili na bok merilnike pospeška, ki so jih nosili med vadbeno

enoto košarke med igranjem petih izbranih elementarnih iger.

Ugotovili smo, da so bili otroci obeh starostnih skupin med vsemi elementarnimi

igrami največ časa deležni srednje in visoke intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti (od

59,25 % do 97,37 % časa). Delež časa nizke intenzivnosti ali neaktivnosti otrok je bil

zelo majhen (od 2,63 % do 21,25 % časa).

Rezultati so pokazali, da tako število lovcev, kot velikost igralnega prostora

vplivata na intenzivnost elementarnih iger. Zato je pomembno da učitelji in trenerji

ustrezno določajo velikost igralnega polja ter ga prilagajajo glede na zaželjeno

intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok med igranjem elementarnih iger. Pri

lovljenjih naj se število lovcev postopoma povečuje in na tak način vpliva na

povečevanje same intenzivnosti.

Drugo hipotezo smo zavrnili, saj so meritve pokazale, da lovljenja niso bolj

intenzivna od ostalih elementarnih iger.

Ugotovili smo, da obstajajo razlike v srednji in visoki intenzivnosti gibalne/športne

aktivnosti med vadbeno enoto košarke pri igranju petih elementarnih iger med otroki

prvega in drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja. Poudariti pa moramo, da na

posamezne fenotipe intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti med igranjem

elementarnih iger lahko vplivajo še številni drugi dejavniki, kot so npr.: razumevanje

pravil, orientacija v prostoru, utrujenost, ipd. Zato bi prihodnje študije lahko dale večji

poudarek na preučevanje le-teh.

Ob zaključku naše raziskave lahko trdimo, da so elementarne igre odlično

sredstvo, s katerim lahko učitelji in trenerji povečajo intenzivnost gibalne/športne

aktivnosti otrok med urami športa. Poleg tega so elementarne igre sredstvo za učenje,

vzgojo in celostni razvoj otrok, saj ne smemo pozabiti, da je igra za otroke

najpomembnejša dejavnost, ki pomeni zabavo.

Vse ugotovitve moramo omejiti le na naš vzorec, če bi želeli trditve posplošiti, bi

morali meritve izpeljati na večjem vzorcu merjencev. Poleg tega bi morali podrobneje



29

izmeriti in razčleniti vsako elementarno igro ter vse dejavnike, ki lahko vplivajo na njeno

izvedbo. Smiselno bi bilo izmeriti intenzivnost gibalne/športne aktivnosti elementarnih

iger, ki jih lahko učitelji in trenerji ponudijo otrokom za različne vsebine, ki jih

predvideva učni načrt.



30

5 VIRI IN LITERATURA

Biddle, S. J. H., Gorely, T. in Stensel, D. J. (2004). Health-enhancing physical

activity and sedentary behaviour in children and adolescents. Journal of sport

science, 22(8), 679-701.

Bognar, L. (1987). Igra pri pouku na začetku šolanja. Ljubljana: državna založba

Slovenije.

Cremonini, M. in Pellegrini, F. M. (2012). Il minibasket: L'emozione - La scoperta - Il

gioco. Roma: Federazione Italiana pallacanestro.

Dežman, B. (2004). Košarka za mlade igralce in igralke. Učbenik. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Dežman, B. in Dežman, C. (1985). Elementarne igre z žogo za predšolske otroke.

Ljubljana: Fakulteta za šport.

Dežman, B. in Dežman, C. (1998). Motorika z žogo v prvem triletju osnovne šole.

Ljubljana: Fakulteta za šport.

Dežman, B. (1993). Mala košarka. Igra za otroke v nižjih razredih osnovne šole.

Ljubljana: ŠD Select, košarkarska šola Jure Zdovc.

Erčulj, F. in Ličen, S. (2006). Priročnik za sojenje male košarke. Ljubljana: Fakulteta

za šport, Inštitut za šport.

Fairclough, S. J. in Stratton, G. (2006). A Review of Physical Levels During

Elementary School Physical Education. Journal of Teaching in Physical

Education, 25(2), 240-258.

Fras, Z. (2002). Aktivni življenjski stil otroka - dolgoročna naložba v zdravje. V R.

Pišot, V. Štemberger, F. Krpač in T. Filipčič (ur.), Otrok v gibanju: zbornik

prispevkov (str. 20-28). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Fras, Z, idr. (2007). Nacionalni program spodbujanja telesne dejavnosti za krepitev

zdravja od 2007 do 2012. Ljubljana: Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje.

Freedson, P., Pober, D. in Janz, K. F. (2005). Calibration of accelerometer output for

children. Medicine and Science in Sports and Exercise, 37(11), 523-530.

Klasson-Heggebø, L. in Anderssen, S. A. (2003). Gender and age differences in

relation to the recommendation of physical activity among Norvegian children

and youth. Scandinavian Journal od Medicine & Science in Sports, 13(5), str.

293-298.



31

Kovač, M., idr. 2011. Učni načrt: program osnovna šola. Športna vzgoja. Ljubljana:

Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.

Lopes, V. P., Vasques, C. M., Pereira, M. B., Maia, J. A.in Malina, R. M. (2006).

Physical Activity Patterns During School Recess: A Study in Children 6 to 10

Years Old. International Electronic Journal of Health Education, 9, str. 192-201.

Lopes, V. P., Vasques, C. M. S., Maia, J. A. in Ferreira, J. C. V. (2007). Habitual

physical activity levels in childhood and adolescence assessed with

accelometry. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 47(2),

217-222.

Mahmutović, N., Volmut, T. (2012). Razvrščanje otrokovega gibanja v pripadajoče

intenzivnosti. Physical activity intensity classification in children. V Pišot, R.

(ur.), idr. Otrok v gibanju za zdravo staranje: prispevki. Child in motion for

healthy aging: contributions. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-

raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, str. 106-112.

Marjanovič Umek, L. (2010). Dobra igrača. Ljubljana: Zavod za kulturno in

publicistično ustvrajalnost.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.) (2001). Psihologija otroške igre. Od

rojstva do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

McKenzie, T., Nader, P. R., Strikmiller, P. K., Yang, M., Stone, E. J., Perry, C. L.,

Taylor, W. C., Epping, J. N., Feldman, H. A., Luepker, R. V. in Kelder, S. H.

(1996). School physical education: effect of the child and adolescent trial for

cardiovascular health. Preventive Medicine, 25(4), 423-431.

Pavčič, C. in Šibila, M. (1991). Elementarne igre in igre s prirejenimi pravili, primerne

za uvajanje začetnikov v rokometno igro. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport.

Petkovšek, M. (1994). Odnos učencev četrtih razredov do telesnovzgojnih

dejavnosti v celodnevni osnovni šoli in njihova motiviranost za ukvarjanje s

športom. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo, Inštitut za kineziologijo.

Petkovšek, M. in Kremžar, B. (1986). 100 + 1 igra za učence nižjih razredov

osnovne šole. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Fakulteta za

telesno kulturo.

Pistotnik, B. (1993). Elementarne igre: sredstvo za razvoj motoričnih sposobnosti.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.



32

Pistotnik, B. (1995). Vedno z igro. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut

ua Šport.

Pišot, R. (2000). Dejavniki celostnega razvoja otroka kot izhodišče specialnih

didaktik na razredni stopnji osnovne šole. V M. Kramar in M. Duh (ur.).

Didaktični in metodični vidiki nadaljneha razvoja izobraževanja: zbornik

prispevkov z mednarodnega znanstvenega posveta v Marinoru, 25. in 26.

novembra 1999, (str. 215-221). Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška

fakulteta, Oddelek za pedagogiko, psihologijo in didaktiko.

Pišot, R. in Fras, Z. (2005). Some characteristics of the health enhancing

motor/sports activity behaviors in the slovene population. V D. Milanović in F.

Prot (ur.), 4th International Scientific Conference on Kinesiology (str. 270-276).

Opatija: Science and Profession - Challenge for the future: Proceedings book.

Pišot, R. in Kropej, V. L. (2005). Relations between physical activity, life style and

life quality indices of children and youth. V J Novontny (ur.), Sport a kvalita

života: sbornik članku a abstrakt mezinarodni konference konane 10.-11. 11.

2005 v Brne: proceedings of articles and abstracts of International conference

10-11 November 2005 in Brno (str. 1-16). Brno: Masarykova univerzita.

Pišot, R., Kropej, V. L., in Završnik, J. (2006). Correlation between perception of life

quality and healthy environment (physical/sports activity) in youth. La Habana,

Cuba: Cumbre Latinoamericana y Caribena de Educacion Fisica.

Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper:

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za

kineziološke raziskave.

Pušnik, T. (2013). Količina in intenzivnost gibanja med uro športne vzgoje v 3.

razredu osnovne šole. Diplomska naloga. Koper: Univerza na Primorskem,

Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije.

Rajtmajer, D. (1988). Metodika telesne vzgoje. Knj. 1, Predšolska vzgoja. Maribor:

Pedagoška fakulteta.

Rajtmajer, D. (1991). Metodika telesne vzgoje. Knj. 2, Predšolska vzgoja. Maribor:

Pedagoška fakulteta.

Riddoch, C. J., Andersen, L. B., Wedderkopp, N., Harro, M., Klasson-Heggebø, L.,

Sardinha, L. B., Cooper, A. R. in Ekelund, U. (2004). Physical activity levels and



33

patterns of 9- and 15- year-old European children. Medicine and Science in

Sports and Exercise, 36(1), str. 86-92.

Roberts, C., Tynjala, J. in Komkov, A. (2004). Physical activity. V C. Currie, C.

Roberts, A. Morgan. idr. (ur.), Young people's health in context. Health

Behaviour in School-aged Children (HBSC) study. International report from

2001/2002 survey (str. 90-97). Copenhagen: World Health Organization.

Simons-Morton, B. G., Taylor, W. C., Snider, S. A. in Huang, I. W. (1993). The

physical activity of fifth-grade students during physical education classes.

Journal of Public Health, 83(2), 262-4.

Strong, W. B., Malina, R. M., Blimke, C. J., Daniels, S. R., Dishman, R. K., Gutin, B.,

Hergenroeder, A. C., Must, A., Nixon, P. A., Pivarnik, J. M., Rowland, T., Trost,

S. in Trudeau, F. (2005). Evidence based physical activity for school-age youth,

Journal of Pediatrics, 146(6), 732-737.

Šimunič, B., Volmut, T., Pišot, S., Plevnik, M., Čeklić, U., Pegan, N., Dolenc, P.,

Retar, I. in Koren, K. (2015). Recommendations for achieving medium- and

high-intensity physical / sport activity in physical education to improve the health

and learning of children and adolescents. Priporočila za doseganje srednje- in

visokointenzivne gibalne/športne aktivnosti pri urah športa in športne vzgoje za

izboljšanje zdravja in učenja otrok in mladostnikov. Annales Kinesiologiae.

Elektronski vir. Pridobljeno 13. 1. 2017, s

http://ojs.zrs.upr.si/index.php/AK/article/view/107/126.

Štemberger, V. in Mandelc, M. (2005). Zbornik referatov; 18. strokovni posvet Zveze

društev športnih pedagogov. Rogaška Slatina. Časovna izraba učne urešportne

vzgoje v 1. in 2. triletju. Str. 217-222.

Šugman, R. in Rožman, M. (2004). Sto slovenskih športnikov. Ljubljana: Prešernova

družba.

Šugman, R. (2004). Hura, igrajmo se v prostem času: dediščina tradicionalnih

ljudskih iger - sodobni šport. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije.

Trdina, J. (1975). Tudi predšolski otrok telovadi. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

Trost, S. G., Pate, R. R., Sallis, J. F., Freedson, P. S., Taylor, W. C., Dowda, M. in

Sirard, J. (2002). Age and gender differences in objective measured physical

activity in youth. Medicine & Sciente in Sports & Exercise, 34(2), str. 350-355.



34

Trost, S. G. (2007). Measurement of physical activity in children and adolescents.

American Journal of Lifestyle Madicine, 1(4), 299-314.

Videmšek, M. in Jovan, N. (2002). Čarobni svet igral in športnih pripomočkov:

predšolska športna vzgoja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M. in Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana: Inštitut

za šport, Fakulteta za šport.

Videmšek, M., Šiler, B., Fišer, P. (2002). Slepa miš, ti loviš. Ustvarjalne gibalne igre

za otroke. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport in Zavod za šport

Republike Slovenije.

Volmut, T. (2014). Z merilnikom pospeška izmerjena gibalna/športna aktivnost

mlajših otrok in analiza izbranih intervencij. Doktorska disertacija. Koper:

Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.



35

6 PRILOGE

Priloga 1: Soglasje staršev - slovenska in italijanska verzija

SPOŠTOVANI STARŠI!

V okviru raziskave za diplomsko delo bomo preučevali količino in intenzivnost gibalne/športne aktivnosti otrok med igranjem različnih elementarnih iger pri uvajanju male košarke. Količino in intenzivnost gibalne/športne aktivnosti vašega otroka bomo merili s pomočjo elektronske naprave (merilnika pospeška) med uro organizirane vadbe košarke. Raziskava bo potekala v četrtek 1. decembra 2016. V raziskavo bodo vključeni otroci, ki obiskujejo organizirano vadbo male košarke (minibasket mlajši: letniki 2009-2010 in minibasket starejši: letniki 2007-2008). S

podpisom soglasja bo Vaš otrok nosil elektronsko napravo pripeto za pasom, in sicer v času organizirane vadbe male košarke. Elektronske naprave so varne za nošenje in ne sevajo.

Soglasja oddate vaditeljem male košarke Vašega otroka do torka, 29. 11. 2016.

Vsi pridobljeni podatki bodo obdelani in hranjeni skladno z zakonom o varovanju osebnih

podatkov. Za morebitna vprašanja se lahko obrnete na številko 3331220882 (Jana Croselli).

Za sodelovanje se Vam vnaprej najlepše zahvaljujemo.

_____________________________________________________________________

GENTILI GENITORI!

Nell'ambito della ricerca svolta per la tesi di diploma sull'intensività dell'attività motoria dei

bambini durante giochi elementari per l'insegnamento del minibasket, misureremo l'intensività di

movimento dei Vostri bambini con l'aiuto di misuratori elettrici. La ricerca si svolgerà il

1/12/2016. Nella ricerca saranno coinvolti i bambini delle categorie minibasket (minibasket

piccoli: annate 2009-2010 e minibasket grandi: annate 2007-2008). Firmando il consenso il

Vostro bambino porterà il musuratore elettrico alla cinta durante l'orario di allenamento. I

misuratori elettrici sono sicuri da indossare e non sono radianti.

Consegnate i consensi agli istruttori del Vostro bambino entro martedì 29/11/2016.

Tutti i dati verranno trattati in base alla legge sulla privacy. Per ulteriori domande potete

rivolgervi al numero 3331220882 (Jana Croselli).

Grazie per la collaborazione.

Odgovorna za raziskavo:

Responsabile della ricerca:

Jana Croselli



36

SOGLASJE STARŠEV

S svojim podpisom dovoljujem, da otrok:

ime in priimek otroka:__________________________________________,

datum rojstva otroka:__________________________________________,

sodeluje pri nošenju elektronske naprave v okviru raziskave o intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti otrok med elementarnimi igrami pri uvajanju male košarke, ki jo izvaja Jana Croselli, študentka Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Vsi

podatki bodo anonimni in uporabljeni zgolj v raziskovalne namene.

Datum:____________________ Podpis starša:_______________________

Telefon starša:__________________

_____________________________________________________________________

CONSENSO DEI GENITORI

Il sottoscritto consento che il bambino:

nome e cognome del bambino:____________________________________,

data di nascita del bambino:______________________________________,

partecipi alla ricerca sull'intensività dell'attività motoria dei bambini durante giochi

elementari per l'insegnamento del minibasket, portando un misuratore elettrico, svolta

da Jana Croselli, studentessa della Facoltà di studi educativi dell'Università del

Litorale. Tutti i dati raccolti saranno anonimi e trattati solo ai fini della ricerca.

Data:_______________________ Firma del genitore:____________________

Numero di telefono del genitore:____________________

Documents

DIPLOMSKO DELO JANA CROSELLI - u pr...spoznavali načine, kako preživeti in kako si popestriti življenje (Pistotnik, 1995). O pomenu igre za zdravo življenje so pisali že stari