Diplomsko delo NEKATERI ZGODOVINSKI, PRAVNI, RELIGIOZNI … · 2017-11-27 · IZJAVA Podpisana Brigita Cug, rojena 31. 08. 1981, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru,

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Diplomsko delo

NEKATERI ZGODOVINSKI, PRAVNI,

RELIGIOZNI TER SOCIOLOŠKI VIDIKI

ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE

Mentorica: Kandidatka:

Red. prof. dr. Jana Goriup Brigita Cug

Maribor, 2010

Lektorica:

Jasmina Zupanič, prof. slovenščine

Prevajalka:

Vladka Nemec Koštric, prof. sociologije in angleščine

Zahvaljujem se svoji mentorici red. prof. dr. Jani Goriup za njeno strokovno

pomoč, poglobljeno svetovanje pri izdelavi in oblikovanju diplomske naloge in

potrpeţljivost.

Za prevod povzetka v angleški jezik se zahvaljujem Vladki Nemec Koštric,

profesorici sociologije in angleščine, za jezikovni pregled pa Jasmini Zupanič,

profesorici slovenščine.

Posebna zahvala gre tudi mojim najbliţjim, še posebej fantu Mateju za nesebično

pomoč in podporo in hčerki Manji za izredno potrpeţljivost.

Na koncu bi se zahvalila tudi še vsem ostalim, ki so kakor koli prispevali k

uspešni izdelavi moje diplomske naloge.

IZJAVA

Podpisana Brigita Cug, rojena 31. 08. 1981, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer sociologija − pedagogika, izjavljam, da je diplomsko

delo z naslovom Nekateri zgodovinski, pravni, religiozni ter sociološki vidiki

zakonske zveze in razveze pri mentorici red. prof. dr. Jani Goriup, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 18. 8. 2010

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE

Diplomsko delo analizira in opisuje nekatere zgodovinske, pravne, religiozne in

sociološke vidike zakonske zveze in razveze. V vsakem vidiku sta hkrati vključeni

tako zakonska zveza kot razveza. Omenjeni vidiki zajemajo temeljne pojme in

spoznanja, vezana na sledeča področja:

zgodovinski vidik: pravna zgodovina razvoja zakonske zveze skozi posamezna

obdobja, razvoj zakonskega prava od kraljevine SHS vse do Republike Slovenije

ter kratka zgodovina razveze starih civilizacij;

pravni vidik: pojem in načela zakonskega prava; pogoji za sklenitev in veljavnost

zakonske zveze; namen, oblike, pristojnost in postopek za sklenitev zakonske

zveze; neveljavnost zakonske zveze in njene oblike ter pravne posledice zakonske

zveze; razveza zakonske zveze; razdelitev razveznih razlogov; določila zakonskih

sporov v Republiki Sloveniji, ravni razveznega procesa, svetovalni razgovor in

mediacija;

religiozni vidik: zakonsko pravo Katoliške cerkve; krščanski zakon in priprava

nanj, zakonska privolitev in njene hibe; zakonski zadrţki in njihova razdelitev;

poveljavljanje zakona; pomen zakonske zveze in druţine z vidika Katoliške

cerkve za celotno druţbo; odnos nekaterih cerkva in religij do razveze;

sociološki vidik: poroka in zakon danes, pravice v zakonu, miti v zakonu, razlogi

za zakon, institucionalni in medosebni vidik zakona ter njegove klasifikacije;

ljudje, ki niso sposobni za zakon; odnosi po poroki z razširjeno druţino; smernice

za uspešen zakon; pomen in vloga zakonske zveze in razveze nekoč in danes;

dogajanje pred in med razvezo pri partnerjih in otrocih.

Ob koncu sta hkrati predstavljena tako pravni kot sociološki vidik glede posledic

zakonske zveze na druţino. Znotraj tega so opisane pravne posledice razveze

zakonske zveze tako med obema partnerjema kakor v razmerju staršev do otrok in

tudi ţivljenje bivših zakoncev ter otrok po razvezi.

Delo je teoretično, s poudarkom na primerjavi navedenih vidikov.

KLJUČNE BESEDE: zakonska zveza, razveza, druţina, otrok, roditeljska pravica,

RKC, drţava, slovenska postmoderna druţba, zgodovinski, pravni, religiozni in

sociološki vidiki zakonske zveze in posledice njenega prenehanja.

SUMMARY AND KEY WORDS

This diploma paper analyses and describes some of historical, legal, religious and

sociological aspects of matrimony and divorce. In each aspect I described the

matrimony and the divorce. Fundamental conceptions and cognitions in those

aspects are described according to following fields:

Historical aspect: legal history of matrimony development through different

periods; development of matrimony law from the kingdom of SHS until the

Republic of Slovenia; short history of a divorce in old civilizations.

Legal aspect: the concept and principles of matrimony law; conditions for joining

the matrimony and the validity of it; purpose, forms, competence and process of

joining the matrimony; the nullity of matrimony its forms and legal consequences;

the divorce; division of divorce reasons; provisions of matrimonial disputes in

Republic of Slovenia, levels of divorce process, the advisory conversation and

mediation.

Religious aspect: matrimonial law of the Catholic Church; Christian matrimony

and the preparation for it, matrimonial consent and its defects; matrimonial

obstacles and the division of them; anew valid matrimony; the meaning of

matrimony and family for the society from the point of view of the Catholic

Church; relation of some Churches and religions towards the divorce.

Sociological aspect: the wedding and the matrimony nowadays, rights in the

matrimony, myths in the matrimony, reasons for marrying, institutional and

interpersonal aspects of matrimony and its classifications; people that are not

capable of joining the matrimony; relations with the extended family; guidelines

for a successful matrimony; meaning and role of the matrimony and the divorce in

the past and nowadays; what is happening before and between the divorce among

partners and children.

In the end I presented legal and sociological aspects of consequences that

matrimony has on the family. I described legal consequences that a divorce has on

both partners, consequences in relation of parents towards children and also life of

ex-spouses and their children after the divorce.

This diploma paper is theoretical with the emphasis on comparison of the above

aspects.

KEY WORDS:matrimony, divorce, family, child, parental right, Roman Catholic

Church, country, Slovenian postmodern society, historical, legal, religious and

sociological aspect of matrimony and consequences of its cessation.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 NAMEN .......................................................................................................... 5

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .................................................................. 7

4 METODOLOGIJA ....................................................................................... 8

4.1 RAZISKOVALNE METODE ................................................................ 8

4.2 UPORABLJENI VIRI ............................................................................. 8

5 OBRAVNAVA TEME .................................................................................. 8

5.1 ZGODOVINSKI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE ............. 8

5.1.1 Pravna zgodovina razvoja zakonske zveze skozi posamezna

zgodovinska obdobja .......................................................................... 8

5.1.1.1 Babilon ....................................................................................... 11

5.1.1.2 Atensko zakonsko pravo ............................................................. 11

5.1.1.3 Rimsko zakonsko pravo .............................................................. 11

5.1.1.4 Kanonsko pravo ......................................................................... 12

5.1.1.5 Novejši čas ................................................................................. 12

5.1.2 Razvoj ureditve zakonskega prava v kraljevini SHS, Jugoslaviji,

bivši FLRJ in SFRJ ter Republiki Sloveniji do leta 1946 ................ 12

5.1.2.1 Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija ................................. 12

5.1.2.2 Pravno območje Slovenije, Dalmacije, Prekmurja, okraja

Kastav ter Kvarnerskih otokov: Krk, Pag in Rab ...................... 13

5.1.2.3 Pravno območje Vojvodine in Medjimurja ................................ 14

5.1.2.4 Pravno območje Hrvatske in Slavonije ...................................... 14

5.1.3 Ureditev zakonskega prava v času zvezne zakonodaje (1945–

1971) ali obdobje od 1946 do 1971 (Federativna ljudska

republika Jugoslavija in Socialistična federativna republika

Jugoslavija) ...................................................................................... 15

5.1.4 Ureditev zakonskega prava od 1. 1. 1972 do 25. 6. 1991

(Socialistična federativna republika Jugoslavija)............................. 17

5.1.5 Viri zakonskega prava v samostojni drţavi Sloveniji od 25. 6.

1991 dalje ......................................................................................... 18

5.1.6 Kratka zgodovina razveze ................................................................. 21

5.1.6.1 Stari Egipt ................................................................................... 21

5.1.6.2 Babilonsko in asirsko pravo ....................................................... 21

5.1.6.3 Stari Hebrejci ............................................................................. 22

5.1.6.4 Stari Izrael .................................................................................. 22

5.1.6.5 Stara Indija ................................................................................. 23

5.1.6.6 Stara Grčija ................................................................................ 23

5.1.6.7 Rimsko pravo .............................................................................. 23

5.1.6.8 Stara Kitajska ............................................................................. 24

5.2 PRAVNI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE ........................ 24

5.2.1 Pojem in načela zakonskega prava .................................................... 24

5.2.1.1 Načelo institucionalnosti zakonske zveze ................................... 26

5.2.1.2 Načelo svobodne privolitve zakonske zveze................................ 26

5.2.1.3 Načelo laicitete zakonske zveze .................................................. 27

5.2.1.4 Načelo monogamije .................................................................... 27

5.2.1.5 Načelo enakopravnosti zakonskih partnerjev ............................. 28

5.2.1.6 Načelo popolnosti in trajnosti zakonske zveze ........................... 29

5.2.1.7 Načelo razveznosti zakonske zveze ............................................. 30

5.2.2 Pogoji za sklenitev in veljavnost zakonske zveze ............................. 31

5.2.2.1 Pogoji za sklenitev zakonske zveze: ............................................ 42

5.2.2.2 Pogoji za veljavnost zakonske zveze ........................................... 43

5.2.2.3 Zakonske prepovedi .................................................................... 49

5.2.3 Namen oblike, pristojnost in postopek za sklenitev zakonske

zveze ................................................................................................. 50

5.2.4 Neveljavnost zakonske zveze ............................................................ 53

5.2.4.1 Absolutno neveljavna zakonska zveza ........................................ 55

5.2.4.2 Relativno neveljavna zakonska zveza ......................................... 59

5.2.4.3 Pravne posledice razglasitve zakonske zveze za neveljavno ...... 60

5.2.5 Pravne posledice zakonske zveze ...................................................... 62

5.2.5.1 Osebno stanje zakoncev .............................................................. 63

5.2.5.2 Osebne pravice in dolţnosti zakoncev ........................................ 64

5.2.5.3 Premoţenjskopravno razmerje zakoncev ................................... 71

5.2.5.4 Pravice in dolţnosti staršev in otrok .......................................... 78

5.2.5.5 Ukrepi centra za socialno delo ................................................ 105

5.2.5.6 Ukrepi sodišča .......................................................................... 109

5.2.6 Razveza zakonske zveze in razdelitev razveznih razlogov ............. 115

5.2.6.1 Nevzdrţnost zakonske zveze ..................................................... 117

5.2.6.2 Sporazumna razveza zakonske zveze ........................................ 118

5.2.7 Zakonski spori v Republiki Sloveniji in njihova določila ............... 121

5.2.8 Svetovalni razgovor, mediacija ter ravni razveznega procesa ........ 128

5.2.8.1 Mediacija v Republiki Sloveniji ............................................... 137

5.3 RELIGIOZNI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE .............. 138

5.3.1 Zakonsko pravo Katoliške cerkve ................................................... 138

5.3.2 Krščanski zakon .............................................................................. 142

5.3.3 Priprava na zakon ............................................................................ 164

5.3.4 Zakonska privolitev in hibe pri privolitvi ....................................... 181

5.3.5 Pojem in narava zakonskih zadrţkov ter njihova razdelitev ........... 208

5.3.6 Poveljavljenje zakona...................................................................... 212

5.3.7 Pomen zakonske zveze in druţine z vidika Katoliške cerkve za

celotno druţbo ................................................................................ 215

5.3.8 Odnos nekaterih cerkva in religij do razveze .................................. 225

5.3.8.1 Katoliška cerkev ....................................................................... 225

5.3.8.2 Pravoslavna cerkev .................................................................. 225

5.3.8.3 Protestantska cerkev ................................................................ 226

5.3.8.4 Šeriatsko pravo ........................................................................ 226

5.4 SOCIOLOŠKI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE ............. 226

5.4.1 Poroka in zakonska zveza danes ..................................................... 227

5.4.2 Pravice v zakonu ............................................................................. 233

5.4.3 Miti o zakonu .................................................................................. 235

5.4.4 Pametni in nevrotični razlogi za zakon ........................................... 240

5.4.5 Institucionalni in medosebni vidik zakona ter njegove

klasifikacije .................................................................................... 248

5.4.6 Ljudje, ki niso sposobni za zakon ................................................... 254

5.4.7 Odnosi po poroki z razširjeno druţino ............................................ 264

5.4.8 Kako do uspešnega zakona .............................................................. 269

5.4.9 Spremenjeni pomen in vloga zakonske zveze ter druţine danes ..... 286

5.4.10 Kaj se dogaja pred in med razvezo pri partnerjih in tudi otrocih .... 297

5.4.10.1 Nesporazumi v zakonu .............................................................. 301

5.4.10.2 Faze v razveznem procesu in vključevanje druţinskega

terapevta ................................................................................... 308

5.4.10.3 Občutja in doţivljanje samega procesa razveze pri obeh

partnerjih .................................................................................. 314

5.4.10.4 Seznanitev otroka z razvezo in njegovo doţivljanje ob tem ...... 322

5.4.10.5 Vloga in pomen staršev ter sorodstva obeh partnerjev in

pomoči od zunaj ........................................................................ 332

5.4.10.6 Statistični pogled na število zakonskih zvez in razvez v

Republiki Sloveniji .................................................................... 333

5.5 POSLEDICE IN VPLIV RAZVEZE NA DRUŢINO (PRAVNI IN

SOCIOLOŠKI VIDIK) ...................................................................... 335

5.5.1 Pravne posledice razveze zakonske zveze ....................................... 335

5.5.1.1 Pravne posledice v razmerju med razvezanima zakoncema

po razvezi zakonske zveze ......................................................... 335

5.5.1.2 Pravne posledice v razmerju staršev do otrok po razvezi

zakonske zveze .......................................................................... 341

5.5.2 Ţivljenje bivših zakoncev in otrok po razvezi ................................. 347

5.5.2.1 Ţivljenje bivših zakoncev po razvezi in vloga pomoči od

zunaj ......................................................................................... 348

5.5.2.2 Vpliv razveze na otroka (duševni in socialni razvoj) ter

pomoč pri prilagajanju na nove razmere ................................. 356

5.5.2.3 Stiki staršev z otroki po razvezi ................................................ 365

5.5.2.4 Razveza kot zdravilo ................................................................. 380

6 SKLEP ........................................................................................................ 385

LITERATURA .................................................................................................. 392

PRILOGE ........................................................................................................... 396

PRILOGA A: Dodatki besedila k posameznim poglavjem ......................... 396

1. Razvoj ureditve zakonskega prava v kraljevini SHS, Jugoslaviji,

bivši FLRJ in SFRJ ter Republiki Sloveniji do leta 1946 (glej

poglavje 5.1.2) ................................................................................ 396

2. Pogoji za veljavnost zakonske zveze (glej poglavje 5.2.2.2) .......... 398

3. Absolutno neveljavna zakonska zveza (glej poglavje 5.2.4.1) ....... 399

4. Relativno neveljavna zakonska zveza (glej poglavje 5.2.4.2) ........ 400

5. Premoţenjskopravno razmerje zakoncev (glej poglavje 5.2.5.3) ... 401

6. Razveza zakonske zveze (glej poglavje 5.2.6) ................................ 402

7. Priprava na zakon (glej poglavje 5.3.3) .......................................... 403

8. Mnenja znanih Slovencev o poroki (glej poglavje 5.4.1) ............... 411

9. Ljudje, ki niso sposobni za zakon (glej poglavje 5.4.5) .................. 412

10. Pravne posledice v razmerju med razvezanima zakoncema po

razvezi zakonske zveze (glej poglavje 5.5.1.1) .............................. 413

11. Pravne posledice v razmerju staršev do otrok po razvezi zakonske

zveze (glej poglavje 5.5.1.2) .......................................................... 415

12. Ţivljenje bivših zakoncev in otrok po razvezi (glej poglavje 5.5.2) 417

1

1 UVOD

Pravljica o dveh, ki sta se zaljubila na prvi pogled, se poročila in ţivela srečno do

konca svojih dni, zdaj nikakor ne velja več. Nedvomno je zakonska zveza v krizi,

nekateri pa se celo sprašujejo, ali njen pomen celo mineva.

Kriza je najprej empirična in se kaţe v dejstvu, da je podobno kot pri večini

drugih druţbenih institucij vedno manj posameznikov pripravljenih dejavno

sodelovati v njej in prevzemati vloge, ki jih predpisuje. Govorica statističnih

podatkov je nedvoumna: število sklenitev zakonskih zvez pada in število razvez

narašča, obenem raste deleţ zunajzakonskih zvez in deloma tudi nevezanih ali

drugače vezanih posameznikov. Če je bilo v Sloveniji (podobno velja za večino

evropskih drţav) še leta 1980 6,5 sklenitev zakonske zveze na 1000 prebivalcev in

1,2 razvezi, sta ustrezni številki za leto 2005 2,9 in 1,3. V letu 2006 se je sicer

stanje nekoliko izboljšalo (9,4% več sklenjenih zakonskih zvez kot v letu 2005 in

13% manj razvezanih zakonskih zvez), čeprav je število razvez zakonskih zvez še

vedno visoko, ne glede na to, da smo ena izmed drţav v Evropski uniji z najniţjim

številom razvez zakonske zveze. Te spremembe se neizogibno odraţajo tudi v

druţini, ki je bila dolgo časa nekakšen podaljšek zakonske zveze, saj se v

Sloveniji ţe skoraj polovica otrok rodi zunaj zakonske zveze. Tradicionalni model

ţivljenjske skupnosti, ki jo tvorijo poročeni starši in njuni (predvsem biološki)

otroci, danes nikakor ni več prevladujoč. Zakonska zveza, kakršno smo poznali,

preprosto izgublja tla v empirični realnosti, postaja preţitek nekega (nepovratno)

minulega obdobja (Kobe in Pribac, 2006, str. 7).

Kriza pa je tudi pojmovna. V moderni druţbi sta zakonska zveza in druţina kot

skoraj neločljivi tvorili ''osnovno celico druţbe''. Zakonska zveza je opravljala

številne funkcije splošnega druţbenega pomena, kot je reguliranje spolnosti (za

dopustne so veljali le odnosi med zakoncema) in prokreacije (legitimni so bili le

otroci, rojeni znotraj zakonske skupnosti), skrbela je za reprodukcijo (druţina je

bila načeloma osnovno okolje vzgoje otrok v najširšem smislu), nastopala je kot

enota v ekonomskem (kot osnovna celica proizvodnje in predvsem potrošnje) in

pravnem prometu (pravila dedovanja in javnega zastopanja).

Poleg tega pa je, včasih kot del osnovnega poslanstva včasih pa kot naključen, a

zaţelen stranski učinek, izvajala še druge ideološke in skrbniške, verske, narodno

2

budniške, disciplinske in represivne naloge. Sicer je bila realnost zakonske zveze

in druţine pogosto v kričečem nasprotju z vnesenimi deklaracijami vseh ideologij,

ki so ju postavili v središče, pa vendar sta tvorili osnovno matrico, skozi katero so

tako posamezniki na različnih poloţajih kot druţba v celoti mislili sami sebe. Na

ţalost smo to matrico danes izgubili brez da bi vedeli, s čim naj jo nadomestimo

(Kobe in Pribac, 2006, str. 8).

Ţiveti z nekom ni vedno lahko, prinese pa lahko veliko zadovoljstva. Mnogo

parov se skupaj zabava in uţiva ter si pomaga, ko nastopijo teţave. Ti uspejo

ostati dobri prijatelji ne glede na to, kaj jim ţivljenje prinese. Kadar se ţenska in

moški poročita, je zadnja stvar, o kateri razmišljata, razveza. Vendar lahko

sčasoma odkrijeta, da njuno skupno ţivljenje ni tako, kot sta upala. Teţave lahko

nastanejo iz različni razlogov, kot so npr. nezvestoba, usihanje ljubezni,

alkoholizem, nenehni prepiri, razlike v pogledih itd. Od para do para pa je potem

odvisno, kako bo nastale teţave rešil ali ne, pri čemer pa imata veliko vlogo sama

komunikacija in ţelja obeh partnerjev za rešitev nastalih teţav.

Dejstvo je, da se razveza zakona ne začne in ne konča s prihodom v Center za

socialno delo niti z odhodom s sodišča z razsodbo o njenem prenehanju v roki. To

je dolg proces, ki se začne veliko prej in se počasi končuje mnogo kasneje.

Prekinitev zakonskega odnosa je teţko, naporno in odgovorno delo, je pa

predvsem zadeva samih zakonskih partnerjev. Če je sami dobro ne opravijo, je le-

ta slaba in ima lahko teţke posledice za partnerja, še bolj pa za njune otroke.

Razveza pomeni travmo za vse otroke, vendar pa jo otroci na različnih razvojnih

stopnjah različno razumejo in uporabljajo različne strategije za spoprijemanje s

spremembami, ki sledijo. Mnogim razvezanim staršem uspe dobro sodelovati, na

ţalost so pa tudi primeri, ko se otroci počutijo ujete med starševske prepire,

predvsem glede stikov, vzgoje, preţivnine itd. Po zahodnoevropski kulturni

tradiciji otroci sicer najprej pripadajo materi, a glede na to, da je razveza postala

zelo razširjen pojav, prihaja do sprememb tudi v zakoreninjenih stališčih. To se

kaţe predvsem v uporabi načela "V interesu otroka" v procesu urejanja zadev po

razvezi, kateri pa se vse bolj nagiba k redefiniranju druţinskih norm v smislu

otrokovih moţnosti za emocionalni in finančno stabilnost, hkrati pa gre tudi za

stabilnost druţine. Glede na konvencijo o otrokovih pravicah sta oba starša enako

odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj in ravno iz tega razloga bi se tudi v

našem pravu naj uveljavilo t. i. skupno varstvo in vzgoja otroka kot način, ki naj

3

bi pravično uravnaval potrebe staršev in otrok. Vendar pa kljub temu ne pomeni

vedno najboljše alternative. Hkrati pa je potrebno poudariti še na eno teţavo ob

vsem tem, in sicer, da se velikokrat zgodi, da starši pozabijo, da s tem, ko

preneha partnerski odnos, ne preneha tudi starševski odnos. To pa pušča na

otrocih še dodatne posledice v razvoju (Zavrl, 1999, str. 184, 186 in 191).

Prav tako kot otroci, pa se tudi moški in ţenske kot partnerji na razvezne

okoliščine zelo različno odzivajo, z različnimi teţavami in z zelo različnimi načini

reševanja le-teh. Ko ţenske preidejo fazo "rinjenja z glavo skozi zid" in obdobje

povečanega čustvenega nemira z jezo in depresijo, si opomorejo. Moški pa

opravijo s svojo nesrečo tako, da se največkrat vrţejo v delo in šele kasneje

izkusijo vso teţo občutkov. Taka različnost, s katero se moški in ţenske odzivajo

na razvezne okoliščine, je zlasti opazna v času in intenzivnosti reagiranja.

Vsekakor pa je v času razveze dobrodošla kakršnakoli pomoč s strani sorodnikov,

prijateljev, ljudi s podobnimi izkušnjami, terapevtov in podobno (Lampreht, 1995,

str. 142).

Ne glede na to, da je veliko stvari, katerim se je v času razveze in po razvezi

potrebno prilagoditi, pride čas, ko se tudi ločene druţine umirijo in navadijo na

nov način ţivljenja. Starši niso več tako razburjeni in jezni, otroci se začenjajo

navajati na nove rutine. Mama in oče se lahko s časom tudi ponovno poročita, s

čimer pride do reorganizacije prvotne druţine in spremeni se tudi širša

sorodstvena shema. Za vse udeleţence je to velik izziv, v njem se lahko pojavijo

mnogo katere teţave, katere pa je moţno zelo uspešno reševati, če so ljudje dovolj

čustveno zreli, zmoţni odprte komunikacije, medsebojnega spoštovanja in starši

otrok predvsem zavedanja, da je njihova glavna skrb omogočiti otroku topel dom,

v katerem se bo lahko normalno razvijal (Bingham, 2006, str. 42).

Kot je ţe omenjeno, ţe mnogo let govorimo o krizi zakonske zveze in posledično

tudi druţine. Tako se je potrebno zavedati, da je za izboljšanje stanja potrebno

nujno nekaj storiti. Na tem mestu se ponuja kot primerna rešitev predhodna

priprava na zakon, ki sicer ne zagotavlja vedno uspešnega zakona, a vendar je

nadvse dobrodošla. Ob prizadevanju civilne druţbe, da nekaj stori, ne gre

zanemariti niti vpliva Cerkve, ki se ţe dlje časa zelo trudi, da bi vsaj z nekaj

predavanji osveščala mlade kristjane, preden se tudi cerkveno poročijo, še prej pa

otroke in mladino pri rednem verouku ali občasnih daljnih pripravah na zakon.

4

Nenazadnje se je potrebno zavedati, da je z ogroţenostjo zakona in druţine

ogroţeno sámo ţivljenje človeka in kristjana (Vital, 1998, str. 5).

Vsa omenjena problematika in še nekatera druga dejstva, vezana na njo, so širše

opisana in razdelana v strokovnem besedilu, ki je pred vami in nekako predstavlja

glavni del celotnega besedila. Posamezna podpoglavja so še podkrepljena z

raznimi definicijami, primerjavami, razlagami, morebitnimi teţavami ter

ustreznimi predlogi ravnanja, ki bi bila v pomoč tako otrokom, staršem kot celotni

druţini.

Poleg omenjenega nas je zanimalo tudi, kako sta zakonska zveza in razveza

urejeni znotraj prava ter kakšno je razmišljanje o njima znotraj krščanstva. Zaradi

občutka, da ljudje velikokrat brezglavo vstopajo v zakon, se je zdelo primerno dati

večji poudarek k sami pripravi na zakon. Ker imata zakonska zveza in razveza

tako kot vsaka stvar svojo zgodovino, smo pa vključili še ta vidik.

Tega raziskovalnega problema smo se lotili predvsem zato, ker je aktualen, za

mnoge laike morda celo nepomemben. Skoraj dvomimo lahko, glede na to, da se

trend upadanja števila zakonskih zvez in naraščanja števila razvez še kar

nadaljuje. Predvidevamo pa, da bi lahko z opisano tematiko vseeno nekoliko

pripomogli k ozaveščanju ljudi, da zakonski odnos ni nekaj samo po sebi

umevnega, da ima določeno vrednost, katero se splača negovati. To pa ne zgolj

zaradi zakoncev samih, ampak tudi otrok in druţine kot celote, nenazdanje celotne

druţbe. Posledično bi jim dali vedeti, da tudi razveza zakonske zveze zahteva

zrelega človeka in pušča nepopravljive posledice, v kolikor so v ospredju

negativna čustva, pogledi ter pomanjkanje volje. In ključno, ljudem je potrebno

vzbuditi zavedanje, da so otroci pri tem najpomembnejši in hkrati najšibkejši člen,

katerega je potrebno zavarovati pred najhujšim. Ţal je pa vse več staršev, ki na to

pozablja, saj se ukvarjajo predvsem sami s sabo in svojim negativizmom do

bivšega zakonca.

Upamo, da bo predstavljena celota dovolj zanimiva za bodoče bralce, še posebej

za tiste, ki so v takšnem poloţaju, in dovolj poučna, da bodo iz nje lahko potegnili

marsikaj za svoj, otrokov in druţinin boljši jutri.

Nenazadnje pa je tudi nas delo notranje obogatilo, katerega spoznanja in napotke

bomo mogoče prav tako sami potrebovali pri opravljanju izbranega bodočega

poklica.

5

2 NAMEN

Glede na zastavljena teoretična izhodišča smo raziskovalni problem diplomske

naloge preučili iz naslednjih vidikov:

Pri zgodovinskem vidiku smo opisali razvoj zakonske zveze skozi posamezna

zgodovinska obdobja, zgodovino razveze pri nekaterih starejših civilizacijah

ter razvoj zakonskega prava v kraljevini SHS; FLRJ in SFRJ kot tudi v

samostojni drţavi Sloveniji.

Pri pravnem vidiku smo opredelili pojma zakonske zveze in razveze,

predstavili ključna načela zakonskega prava v Republiki Sloveniji, predstavili

pogoje in postopke za samo sklenitev zakonske zveze ter na drugi strani

razvezne razloge ter postopek same razveze. Izpostavil smo tudi razloge za

neveljavnost zakonske zveze, posledice sklenitve zakonske zveze in tudi

poglede na zakonsko zvezo in razvezo v nekaterih evropskih drţavah.

Nenazadnje smo v tem delu opisali še zakonske spore v Republiki Sloveniji in

posebnosti postopka le-teh, pomen svetovalnega razgovora in mediacije v času

razveze ter predstavili vloge sodišča in centra za socialno delo.

Pri religioznem vidiku smo na kratko predstavili zakonsko pravo Cerkve,

krščanski zakon in njegove značilnosti, opisali zakonsko privolitev, vsebinsko

opredelili hibe v privolitvi in zakonske zadrţke ter izpostavili ključne stvari v

pripravi na zakon. Opisali smo tudi pomen zakonske zveze in druţine z vidika

Katoliške cerkve za celotno druţbo ter po drugi strani odnos nekaterih cerkva

in religij do razveze. Kot pozitivni element neveljavnosti zakona pa smo

opisali še poveljavljanje zakona.

Pri sociološkem vidiku smo na kratko opisali zakon danes in njegove

prednosti, predstavili razloge za poroko iz vidika njihove ustreznosti ter

pravice v zakonu. Nadalje smo opisali mite o zakonu, razloţili institucionalni

in medosebni vidik zakona ter oblikovali nekatere klasifikacije zakonov iz

vidika različnih avtorjev. Poudarili smo tudi značilnosti ljudi, ki niso sposobni

za zakon, odnos z razširjeno druţino ter nakazali smernice za uspešen zakon.

Nadalje smo predstavili tudi dejstva, ki lahko zakon pripeljejo na stranpoti,

opisali, kako lahko konflikti zakoncev vplivajo na opravljanje njune starševske

vloge in druţino kot celoto ter faze v razveznem procesu skupaj z njegovimi

značilnostmi. Poudarili smo tudi pomembnost kvalitete zakonskega odnosa za

6

nadaljnji razvoj otroka, opisali spremenjeni pomen in vlogo zakonske zveze

ter druţine danes. Pri slednjem smo izpostavili še nekatere značilnosti

postmoderne, ključne za obravnavano temo. Nato smo opisali doţivljanje časa

med razvezo tako pri partnerjih kot otrocih ter izpostavili pomen in vlogo

pomoči vseh ostalih, ki niso dejansko vpleteni v sam proces razveze. Kot zelo

pomembno pa smo na koncu predstavili še primerjavo števila sklenjenih

zakonskih zvez glede na število razvez v Republiki Sloveniji.

Z vidika posledic in vpliva razveze zakonske zveze na druţino smo pri

pravnem vidiku izpostavili pravne posledice glede razmerja med razvezanima

zakoncema in njunega razmerja do otrok. Po drugi strani pa smo izpostavili še

sociološki vidik, znotraj katerega smo opisali doţivljanje stanja zakoncev po

razvezi, njen vpliv na njun nadaljnji medsebojni odnos in predstavili načine

pomoči od zunaj. Nadalje smo poudarili vpliv razveze na otroka z vidika

njegovega duševnega ter socialnega razvoja, izpostavili pomembnost stikov za

otroka z obema staršema po razvezi ter nekatere teţave v okviru le-teh in

problem neplačevanja preţivnine. Izpostavili smo še pomembnost pomoči

otroku, da se laţje sprijazni z nastalo situacijo. Na kratko smo še razloţili, kaj

se dogaja ob prihodu novega partnerja/partnerice, kakšni so občutki pri otrocih

ob tem in tudi moţne teţave znotraj reorganizirane druţine. Kot piko na i smo

pa ob koncu opisali še značilnosti mrtvega zakona, katerega ozdravitev je v

razvezi.

7

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Za potrebe teoretičnega dela diplomske naloge smo si zastavili 11 izhodiščnih

hipotez, tako da smo v:

H1: menili, da se je odnos ljudi do zakonske zveze na prehodu iz moderne v

postmoderno druţbo spremenil.

H2: domnevali, da zakonska zveza ni več pogoj za kreacijo druţine.

H3: predpostavljali, da slab ţivljenjski standard vpliva na porast razvez zakonskih

zvez.

H4: domnevali, da se mladi v postmoderni druţbi iz različnih vzrokov ne odločajo

toliko za sklenitev zakonske zveze.

H5: menili, da se stališče Rimskokatoliške cerkve do razveze ni spremenilo.

H6: predpostavljali, da so najpogostejši razlogi za razvezo pomanjkanje

komunikacije, alkohol in nezvestoba.

H7: menili, da kvaliteta dobrega zakonskega odnosa pomembno vpliva na

delovanje druţine kot celote.

H8: predpostavljali, da se bodoči zakonci premalo posluţujejo priprav na zakon.

H9: domnevali, da se še vedno v večini primerov razvez otrok dodeli materi,

katere pa nemalokrat oteţujejo stike otrok in očetov.

H10: predvidevali, da starši velikokrat ostajajo v slabem zakonu le zaradi otrok,

misleč, da bo to za otroka bolje.

8

H11: predpostavljali, da je ţivljenje otrok in njihov razvoj po razvezi zakonske

zveze toliko kvaliteten, koliko kvaliteten odnos imata starša in koliko sta zmoţna

uresničevati ''skupno starševstvo''.

4 METODOLOGIJA

4.1 RAZISKOVALNE METODE

Uporabili smo deskriptivno, komparativno in zgodovinsko metodo empiričnega

druţboslovnega raziskovanja, pri čemer je poudarek na deskriptivni metodi.

4.2 UPORABLJENI VIRI

Viri, ki smo jih uporabili, so znanstveni in strokovni članki iz strokovnih in

znanstvenih revij ter priročniki.

5 OBRAVNAVA TEME

5.1 ZGODOVINSKI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE

Za začetek si bomo pogledali nekatera pomembna dejstva oziroma značilnosti

skozi zgodovino, vezane na zakonsko zvezo in razvezo.

5.1.1 Pravna zgodovina razvoja zakonske zveze skozi posamezna

zgodovinska obdobja

Zakonska zveza in s tem povezano zakonsko pravo je nastajalo po stopnjah

druţbenega razvoja, kjer je nastala lastnina in delitev druţbe na razrede. To je čas,

v katerem je po prvi delitvi dela nastala patriarhalna druţina. Nastala je potreba po

zaščiti zasebne lastnine in po prenosu le-te na potomce. Tako je zakonsko pravo v

tem času urejalo odnose zakoncev na način, ki je ustrezal moţu kot lastniku

sredstev za proizvodnjo. Zakonska zveza in s tem zakonsko pravo se je razvijalo

skozi številne faze. Razvoj je bil odvisen tudi od vladarja, religije, druţbeno-

9

ekonomske ureditve ter od številnih drugih dejavnikov (Geč-Korošec, 2000, str.

33).

Zakonska zveza se je skozi svoj zgodovinski razvoj enako kot vse ostalo

spreminjala in dograjevala. Kot pravni in druţbeni fenomen je sledila razvoju, kot

so ga narekovale druţbene spremembe skozi čas. Med razvojem je prišlo do

sprememb v mišljenju in pojmovanju ljudi ter do sprememb druţbeno-

ekonomskih ureditev. In tako kot so se spreminjale in vedno znova dograjevale

osnovne civilizacijske norme, tako je bilo tudi z institucijo zakonske zveze. Le-ta

je bila praviloma urejena z normami civilnega prava, hkrati pa je bila znotraj

njegovega okvira tudi znanstveno utemeljena in obravnavana. Drugačno ureditev

so uveljavile le nekatere socialistične drţave, ki so ureditev zakonske zveze

prepustile posebni veji prava, druţinskemu pravu, katerega so izločile iz okvira

civilnega prava ter ga obravnavale posebej kot samostojno celoto (Ţnidaršič

Skubic, 2006, str. 212).

Če v splošnem pogledamo kratek zgodovinski pregled, lahko rečemo, da večina

pravnih zgodovinarjev vidi zametke prava zakonske zveze v pravnih prepovedih

spolnih odnosov med krvnimi sorodniki, kateri so se pojavili ţe v praskupnosti.

Pravo zakonske zveze bi se naj tako pojavilo istočasno z nastankom prava na

splošno, kar pomeni ob nastanku zasebne lastnine ter v povezavi s tem z

nastankom patriarhalne druţine. Proizvajalna sredstva so se iz kolektivne lastnine

prelevila v zasebno lastnino, ţenske in otroci so se izločili iz skupnosti ter ostali

vezani na enega moţa oziroma očeta. Tako je v novo oblikovanih odnosih moški

imel nadrejeni poloţaj in bil lastnik proizvajalnih sredstev. V ţivinorejskih

plemenih je moški ţensko kupil, ta pa je po poroki vstopila v njegovo patriarhalno

urejeno druţino. V takšnih okoliščinah se je potem oblikovala običajnopravna

ureditev zakonske zveze.

V antičnih civilizacijah kot so Rim, stara Indija, Grčija, je bilo v začetku v

ospredju sklepanje zakonskih zvez na podlagi verskih dogem. Hkrati pa je še

vedno obstajal tudi običajnopravni način sklepanja zakonske zveze. Kasneje je

zakonska zveza prenehala biti cerkvena (verska) institucija ter je postala (tudi)

laična.

Po mnenju Alinčičeve (1994), sta v evropski zgodovini nastala dva temeljna

pravna modela sklepanja zakonske zveze: rimskopravni ter germanski. Po obeh

modelih zakonska zveza ni posebno pravno razmerje ali pravni institut, ampak

10

običajen ţivljenjski odnos. Razlikovala sta se pa v tem, da je bila po pravilih

rimskega prava zakonska zveza sklenjena s soglasjem moškega in ţenske,

medtem ko je bila po germanski ureditvi ţenska predvsem objekt sklepanja

zakonske zveze, saj se je ''kupoprodajna pogodba'' sklepala med moţem in

ţeninim očetom.

Nadalje, pri slovanskih prednikih Slovencev v zgodnjem srednjem veku o

zakonski zvezi kot pravnem razmerju, kjer je ţena pogodbeni partner, ne moremo

govoriti. Sicer so omenjeni s preselitvijo s seboj prinesli pojem neke bolj ali manj

trajne zakonske zveze med moškim in ţensko ter navado, da se ta zveza ustanavlja

z nekimi javno izvršenimi dejanji, čeprav je šlo pa med samima zakoncema

predvsem za dejansko razmerje. Sam akt poroke, še bolj pa zakonska zveza kot

pravna ustanova, postavljena pod varstvo katerega koli prava, je nastala šele po

pokristjanjenju. Vendar tudi tukaj se je krščanska doktrina uveljavila le pri

določenih glavnih elementih, in sicer pri zahtevi po monogamiji ter

nerazvezanosti zakonske zveze, postopoma pa še pri zadrţku sorodstva. Z

uvajanjem sistema zemljiških gospostev pa so napredovali tako pokristjanjevanje

kot krščanski vplivi na pojmovanje zakonske zveze. Namreč, zemljiški gospodje

so imeli nad delom odvisnega prebivalstva pravico odločati o tem, kdo bo s kom

sklenil zakonsko zvezo, kljub temu pa je omenjena pravica v praksi dobila značaj

pristanka na poroko oziroma t. i. ţenitnega konsenza. Kasneje, v srednjem veku, je

krščanstvo najprej sprejelo zakonsko zvezo, ki je obstajala v rimski drţavi,

sčasoma pa je oblikovalo svojo teorijo zakonske zveze. Ta pravi, da je zakonska

zveza istočasno pogodba (naravnega prava) ter sveta skrivnost. Odpravljena je

bila posvetna zakonska zveza in uvedeno obvezno sklepanje cerkvene zakonske

zveze. Te ideje o zakonski zvezi, ki jih je zagovarjala katoliška cerkev, pa je

opustilo tako galsko gibanje v Franciji kot tudi protestantsko učenje. Bili so

mnenja, da ima le drţava pravico, da uredi zakonsko zvezo kot pogodbeni odnos,

cerkev pa naj se ukvarja z zakonsko zvezo kot sveto skrivnostjo.

Novi vek pa prinese zmago idejam šole naravnega prava, ki zagovarjajo zakonsko

zvezo kot civilnopravno pogodbo, zaradi česar cerkev nima pravice predpisovati

pogojev za njeno sklepanje. Vrhunec učenja omenjene šole pomeni francoska

revolucionarna zakonodaja iz leta 1972, ki razglaša obvezno civilnopravno

sklepanje zakonske zveze ter pravico drţave, da sama pravno ureja institucijo

zakonske zveze. Temu zgledu so sledile še mnoge druge drţave, ki so v 19. in 20.

11

stoletju razglasile civilnopravno zakonsko zvezo kot edino obliko zakonske zveze,

nekatere druge pa so obdrţale vzporedno civilnopravno in cerkveno zakonsko

zvezo, kot na primer sodobna Hrvaška (Ţnidaršič Skubic, 2006, str. 212–214).

Pa poglejmo še nekaj primerov posameznih pogledov na zakonsko pravo.

5.1.1.1 Babilon

V babilonskem pravu (Hamurabijev zakonik) je bilo zakonsko pravo pod vplivom

suţnjelastništva. Svobodni moški je lahko sklenil zakonsko zvezo s suţnjo, pri

tem ni bilo omejitev, medtem ko je ţenska lahko to storila le z dvorskim suţnjem

ali suţnjem iz suţnjelastniškega reda ''mušketov''. Iz tega sledi, da je bila sklenitev

zakonske zveze suţnja s svobodno ţensko privilegij. Otroci iz takšnih zakonskih

zvez so bili svobodni drţavljani. Namen zakonske zveze je bilo rojstvo otrok, tako

da če ţena ni mogla zanositi, je moţ lahko pripeljal v hišo konkubino, da mu je

rodila otroke. Sposobnost sklenitve zakonske zveze je moški pridobil, ko je bil

sposoben voditi konja, ţenska pa ob dosegu pubertete (Geč-Korošec, 2000, str.

33).

5.1.1.2 Atensko zakonsko pravo

Po tem zakonskem pravu se je sklenitev zakonske zveze štela za obvezno. Kdor ni

sklenil zakonske zveze, ga je doletela le sankcija moralne in religiozne narave

(infamija), vendar pa to ni bilo brez pomena, saj so Atenci hkrati s kultom

osebnosti in časti posameznika zelo cenili tudi kult prednikov. Zakonska zveza ni

bila strogo osebni akt zakoncev. Ţena je bila po atenskem zakonskem pravu le

objekt in ne pravni subjekt, saj se je zakonska zveza sklenila med ţeninom in

nevestinim očetom. Tako pri sklenitvi zakonske zveze ni bilo potrebno očetovo

soglasje, ampak njegova osebna prisotnost (prav tam, str. 34).

5.1.1.3 Rimsko zakonsko pravo

Do V. stoletja je veljala prepoved sklenitve zakonske zveze med patriciji in

plebejci. To prepoved je ukinil Lex Canuela. S sklenitvijo zakonske zveze je ţena

12

prešla v moţevo druţino, kjer je prišla pod manus. Zakonsko zvezo je bilo

mogoče skleniti le takrat, če je pater familias dal soglasje osebe, ki je bila pod

patria potestas pater familias. Postopek same sklenitve zakonske zveze je potekal

v treh fazah: traditio (predaja neveste), deductio uxoris in domum maritii

(uvajanje neveste v moţev dom) in confarreatio (verski obred). Kasneje se je vse

bolj uveljavila neformalna sklenitev zakonske zveze, vendar je pod vplivom

krščanstva ponovno prešla v ospredje sklenitev zakonske zveze z verskim

obredom (prav tam, str. 34).

5.1.1.4 Kanonsko pravo

V drugi polovici 16. stoletja je bilo kanonsko pravo v zahodni Evropi

prevladujoče zakonsko pravo. Po tem pravu je bila zakonska zveza sveta

skrivnost. Namen zakonske zveze je bil v moralni in duševni izpopolnitvi

zakoncev, zato je moški postal ţenitno sposoben s 14. leti, ţenska pa z 12. leti

(prav tam, str. 34).

5.1.1.5 Novejši čas

V 19. in 20. stoletju je veliko drţav opustilo cerkveno sklenitev zakonske zveze

ter sprejelo v svoje zakonodaje ureditev, da je zakonska zveza contactus civilis

(civilna pogodba). Nekatere drţave pa so zadrţale paralelno civilno in cerkveno

sklenitev zakonske zveze (Švedska, Norveška, Danska, Anglija in dr.) (prav tam,

str. 34).

5.1.2 Razvoj ureditve zakonskega prava v kraljevini SHS, Jugoslaviji,

bivši FLRJ in SFRJ ter Republiki Sloveniji do leta 1946

5.1.2.1 Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija

Od leta 1918 do nastanka Kraljevine Jugoslavije leta 1929 je bila tudi Slovenija

del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Ta je bila razdeljena na šest

pravnih območij, katera pa se tudi z nastankom Kraljevine Jugoslavije (1929–

13

1941) niso poenotila. Tako je še dalje obstajalo šest območij s svojimi lastnimi

zakoni do leta 1946 (Rener idr., 2006, str. 48).

Kraljevina SHS ni poznala enotnega zakonskega prava, ampak je imela šest

različnih pravnih območij. Vsako od teh pa je pred nastankom Kraljevine SHS

imelo svoj posebni zgodovinski razvoj, ki se je kazal v posameznih pravnih

ureditvah zakonskega prava. Te ureditve se z nastankom Kraljevine SHS niso

unificirale, kar je pomenilo še nadalje obstoj šestih zgodovinsko različno

pogojenih pravnih območij, vendar na enem in istem drţavnem ozemlju.

Zakonsko pravo Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije je tako po svoji

ureditvi kakor tudi po svojih predpisih spadalo med najkonzervativnejša druţinska

prava v Evropi (Geč-Korošec, 2000, str. 35).

Osnovne skupne značilnosti zakonskega prava teh šestih pravnih območij so se

kazale v tem, da so na zakonodajo v zakonskih zadevah imele velik vpliv verske

organizacije. Te so med drugim določale zakonodajo za vse svoje pripadnike,

velik vpliv pa sta imeli tudi rimskokatoliška in srbsko-pravoslavna cerkev.

Skupna značilnost je bil tudi patriarhalni sistem, ki je obstajal v večji ali manjši

meri na posameznih pravnih območjih ter po katerem je bila ţena vedno

podrejena moţu. Posledica takih raznovrstnih pravnih predpisov je nujno bila

neenakost drţavljanov pred zakonom, in sicer na vseh pravnih območjih, čeprav

sta ustavi stare Jugoslavije enakost drţavljanov celo slovesno razglasili. Ta

neenakost pa se je kazala v tem, da so za nekatere drţavljane veljali drţavni, za

druge pa cerkveni zakoni, ki pa so se bistveno razlikovali med seboj (prav tam).

5.1.2.2 Pravno območje Slovenije, Dalmacije, Prekmurja, okraja Kastav ter

Kvarnerskih otokov: Krk, Pag in Rab

Na tem pravnem območju je veljal Avstrijski obči drţavljanski zakonik (ODZ) iz

leta 1811 s svojimi novelami , in , ki so bile izdane v letih od 1914 do 1916.

Pravno pa je urejal tudi vprašanja, ki so se nanašala na druţino in druţinsko

politiko. Po tem zakoniku se je zakonska zveza obvezno sklepala pred verskimi

organi. Tako imenovani ''zasilni civilni zakon'' se je lahko sklenil izjemoma po

zakonu iz leta 1868 pred drţavnim organom le takrat, če je pristojni cerkveni

organ iz razlogov, ki jih drţavni zakoni niso poznavali, odklonil sodelovanje pri

14

sklenitvi zakonske zveze. Za osebe, ki niso pripadale nobeni verski skupnosti, je

bil z zakonom iz leta 1870 uveden ''civilni'' zakon, kar je pomenilo, da se je

zakonska zveza sklenila pred drţavnim organom. V primeru zakonski sporov so

glavno vlogo imela drţavna sodišča. Velja pa izpostaviti tudi določilo par. 111

ODZ, po katerem se zakonska zveza ni mogla razvezati, če je eden zakonec

pripadal katoliški veri, ampak sta se zakonca lahko ločila samo od mize in postelje


Glede otroškega oziroma roditeljskega prava pa je bilo značilno, da je uveljavljalo

in priznavalo le patriarhalni tip druţine, zasnovan na oblasti moţa in očeta. Starša

tudi nista bila enakopravna v odnosu do otrok, saj je otrok vedno prevzel priimek

očeta (oziroma zakonitega zastopnika), prav tako je otroka zastopal oče, kateri je

odločal tudi o njegovi vzgoji in morebitnem izobraţevanju. Prav tako otroci,

rojeni zunaj zakonske zveze, niso bili enakopravni rojenim v zakonu. Kar se tiče

Slovenije, je sicer bilo dovoljeno ugotavljanje očetovstva, medtem ko je

sorodstveno razmerje obstajalo le med materjo ter njenim sorodstvom in

nezakonskimi otroki, ne pa tudi med očetom ter njegovim sorodstvom in

nezakonskimi otroki. Poleg tega je nezakonski otrok od svojega nezakonskega

očeta zahteval le preţivnino (Rener idr., 2006, str. 49).

5.1.2.3 Pravno območje Vojvodine in Medjimurja

Na tem območju je veljalo madţarsko pravo, zakonski člen XXXI iz leta 1894. Za

vse prebivalce je bila uvedena obvezna sklenitev zakonske zveze pred drţavnim

organom. Leta 1939 pa je bila v Medjimurju dovoljena tudi cerkvena poroka kot

fakultativna oblika sklenitve zakonske zveze. Zakonska zveza se je lahko

razvezala ne glede na vero zakoncev, morebitne zakonske spore pa so urejala

drţavna sodišča (Geč-Korošec, 2000, str. 36).

5.1.2.4 Pravno območje Hrvatske in Slavonije

Na tem pravnem območju je bil s cesarskim patentom z dne 29. 11. 1852 uveden

ODZ. Člen . cesarskega patenta pa je določal, da se določila . kapitla ODZ, ki

se nanašajo na vprašanje veljavnosti zakona, ločitve od mize in postelje in

15

razveze, ne uporabljajo za pripadnike rimskokatoliške, grškokatoliške in

pravoslavne vere. Za vse te so še naprej veljali zakonski predpisi njihove verske

skupnosti, za zakonske spore pa so bila pristojna cerkvena sodišča. Iz tega je

sledilo, da je za pripadnike katoliške cerkve veljal Ţenidbeni zakon za katolike, za

pripadnike pravoslavne cerkve pa zakonsko pravo pravoslavne cerkve. Za

pripadnike drugih veroizpovedi in tiste, ki niso pripadali nobenih priznani verski

skupnosti je po členu IV. cesarskega patenta veljalo zakonsko pravo ODZ in je

bila podana pristojnost drţavnih sodišč. Glede pristojnosti sodišča v zakonih

zadevah pa velja poudariti še to, da je bilo po ţe zgoraj omenjenem členu .

cesarskega patenta iz leta 1952, nato pa po členu . in . patenta z dne 16. 02.

1852 določeno, da so za vprašanja veljavnosti zakonske zveze, ločitve od mize in

postelje oziroma razveze za pripadnike rimskokatoliške, grškokatoliške in

pravoslavne vere pristojna njihova duhovna sodišča. Kar se pa tiče drugih

vprašanj zakonskega prava pa je bila podana pristojnost rednih drţavnih sodišč.

Za pripadnike drugih priznanih veroizpovedi (razen pripadnike islamske vere)

kakor tudi za pripadnike veroizpovedi, ki niso bile priznane, pa je bila podana za

vse zakonske spore pristojnost drţavnih sodišč (prav tam, str. 37).

5.1.3 Ureditev zakonskega prava v času zvezne zakonodaje (1945–

1971) ali obdobje od 1946 do 1971 (Federativna ljudska

republika Jugoslavija in Socialistična federativna republika

Jugoslavija)

Leta 1946 so bili razveljavljeni vsi pravni predpisi, ki so bili izdani pred drugo

svetovno vojno in med njo. Druţinsko pravo je bilo tako v celoti urejeno z novimi

predpisi. V tem obdobju so druţinskopravna razmerja urejali zvezni temeljni

zakoni, ki so veljali na celotnem območju nekdanje Jugoslavije. Posamezne

republike so bile pooblaščene, da so za določeno pravno območje lahko izdale

tudi svoje predpise. Torej v veljavi so bili: Temeljni zakon o zakonski zvezi

(TZZZ) iz leta 1946, Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki iz leta 1947,

Temeljni zakon o skrbništvu iz leta 1947, glede rejništva pa so republike izdale

posamezne zakone. Kar se tiče Slovenije je bila temeljna osnova druţinskega

prava v tem času zvezna ustava iz leta 1946 kot osnova pravne ureditve FLR

16

Jugoslavije po letu 1945. Temu sledijo Ustavni zakon leta 1953, nova Ustava

SFRJ leta 1963 ter republiške ustave. Tako oba, ustavni zakon iz 1953 kot Ustava

SFRJ iz 1963 pokrivata področje posebne temeljne zakonodaje, zakonske zveze,

druţine in skrbništva (Rener idr., 2006, str. 50−51).

Temeljni zakon o zakonski zvezi je v okviru zvezne zakonodaje pričel veljati 9. 5.

1946 in je veljal vse do leta 1965, leta 1948 pa je bil dopolnjen še z Zakonom o

dopolnitvah temeljnega zakona o zakonski zvezi. Dodan je bil nov 24.a člen, ki je

urejal sklepanja zakonskih zvez naših drţavljanov s tujimi drţavljani, h kateremu

je bilo izdano še navodilo. Z zakonom o spremembi temeljnega zakona o zakonski

zvezi z dne 2. 10. 1951 pa je člen 24.a nehal veljati. Na podlagi Uvodnega zakona

h kazenskemu zakoniku iz leta 1951 so prenehale veljati kazenskopravne določbe

TZZZ (87., 88. in 89. člen). Določbe o postopku v zakonskih sporih (členi 72–81)

so bile večinoma nadomeščene s predpisi Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz

leta 1965. Tekom časa je prišlo še do nekaterih sprememb dokler ni bil dne 15. 3.

1965 izdan Zakon o spremembah in dopolnitvah temeljnega zakona o zakonski

zvezi, s katerim je bil TZZZ skladno z 8. členom Ustavnega zakona o izvedbi

Ustave iz leta 1963 usklajen z Ustavo SFRJ iz leta 1963. Kasneje, 23. 6. 1965 pa

je bilo izdano prečiščeno besedilo TZZZ.

Za to obdobje je prav tako značilno, da so posamezne ljudske republike izdale

svoje zakone na podlagi pooblastil iz zveznega zakona. Tako je Ljudska republika

Slovenija leta 1949 na podlagi 97. (84.) člena TZZZ izdala Zakon o priznanju

veljavnosti zakonskih zvez, sklenjenih pred 9. 5. 1946, ki se jim je po prejšnjih

predpisih oporekala veljavnost. Še nekoliko kasneje pa je leta 1950 na podlagi 14.

(12.) člena in 92. (81.) člena TZZZ LR Slovenija izdala republiški Zakon o

premoţenjskih razmerjih med zakonci (Geč-Korošec, 2000, str. 41).

Kar se pa tiče otroškega oziroma roditeljskega prava pa je novonastali Temeljni

zakon o razmerju med starši in otroki iz leta 1947, v primerjavi s predhodno

veljavnim zakonom otroškega oziroma roditeljskega prava, zastavil bolj

demokratične temelje obravnave druţinskih razmerij, hkrati pa uvedel večjo

prepoznavnost in zaščito otroka. Vpeljana je bila tudi enakopravnost mater in

očetov v odnosu do otrok in enakopravna obravnava zakonskih in nezakonskih

otrok v razmerju do staršev. Prav tako so starši bili postavljeni pod nadzorstvo

skrbstvenega organa, kateri je imel pravico intervenirati v primerih, katere je

določal zakon, še posebej pa takrat, ko je bilo to potrebno zaradi varstva pravic in

17

koristi samega otroka. Leta 1965 pa je bil Temeljni zakon o razmerju med starši in

otroki usklajen z ustavo SFRJ iz leta 1963 (Rener idr., 2006, str. 51).

5.1.4 Ureditev zakonskega prava od 1. 1. 1972 do 25. 6. 1991

(Socialistična federativna republika Jugoslavija)

V časovnem obdobju, ki se je začelo 1. 1. 1971, potem ko so bili izdani Ustavni

amandmaji od XX do XLII in Ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev od

XX do XLI, je zakonsko urejanje prešlo na Republiko Slovenijo, razen določb 26.

člena TZZZ in 29. člena Temeljnega zakona o skrbništvu, ki sta ostali v

pristojnosti federacije. Iz tč 16 321. člena Ustave Socialistične republike Slovenije

iz leta 1974 je izrecno sledilo, da je urejala skupščina SR Slovenije v okviru

pravic in dolţnosti republike z zakonom druţinska razmerja in zakonsko zvezo.

Zvezni TZZZ se je v SR Sloveniji uporabljal do 1. 1. 1977, ko je v veljavo stopil

ZZZDR (Geč-Korošec, 2000, str. 42).

Torej druţinska politika je od leta 1972 pa do osamosvojitve Slovenije leta 1991

temeljila na načelih zvezne Ustave SFR Jugoslavije ter Ustave SR Slovenije iz

leta 1974. Ta temeljna načela so bila sledeča:

mati in otrok uţivata posebno druţbeno varstvo;

posebno druţbeno varstvo uţivajo mladoletniki, za katere ne skrbijo starši ter

druge osebe, katere ne morejo same skrbeti zase ter za varstvo svojih pravic

in interesov:

posebno varstvo uţiva tudi druţina;

zakonsko zvezo in pravna razmerja v zakonski zvezi ter druţini ureja zakon;

otroci, rojeni izven zakonske zveze, imajo enake pravice in dolţnosti kot

otroci, rojeni v zakonski zvezi;

svobodno odločanje o rojstvu otrok je človekova pravica, katera pa se lahko

omeji le iz zdravstvenih razlogov.

Ustava SRS pa je poleg omenjenih načel (1974) določala tudi, da se:

zakonska zveza veljavno sklepa s svobodno privolitvijo oseb, ki jo sklepata

pred pristojnim organom;

18

starši imajo pravico in dolţnost, da skrbijo za vzrejo in vzgojo svojih otrok,

poleg tega pa so otroci dolţni skrbeti za svoje starše, če potrebujejo pomoč.

Leta 1972 je zakonsko urejanje, hkrati z zakonskim urejanjem vseh druţinskih

razmerij, prešlo v pristojnost posameznih republik. Tako je v Republiki Sloveniji

postal temeljni vir druţinskega prava Zakon o zakonski zvezi in druţinskih

razmerjih (ZZZDR), kateri je bil sprejet leta 1976, v veljavo pa je stopil leta 1977.

Kar se tiče zakonskega prava se je skladno s 321. členom Ustave SR Slovenije iz

leta 1974 na področju Slovenije v okviru republiških pravic in dolţnosti začelo

zakonsko urejanje druţinskih razmerij ter zakonske zveze. Zakon o spremembah

in dopolnitvah temeljnega zakona o zakonski zvezi iz leta 1965 pa je bil v veljavi

vse do leta 1977, ko je bil sprejet ţe omenjeni ZZZDR. Novost zakonskega prava

v primerjavi s predhodnim obdobjem pa je eksplicitno izpostavljanje svobodne

privolitve za vstop v zakonsko zvezo. Tudi otroško oziroma roditeljsko pravo je

bilo urejeno v okviru ZZZDR. Le-ta je urejal razmerja med starši in otroki ter

izpostavljal pravico in dolţnost staršev za skrb in vzgojo svojih otrok, poleg tega

dolţnost otrok, da skrbijo za svoje starše, v kolikor ti potrebujejo pomoč, prav

tako pa izenačitev pravic in dolţnosti otrok, rojenih v zakonski zvezi in zunaj nje.

(Rener idr., 2006, str. 54−55).

5.1.5 Viri zakonskega prava v samostojni drţavi Sloveniji od 25. 6.

1991 dalje

Osnovo druţinske zakonodaje je predstavljala Ustava Republike Slovenije,

sprejeta leta 1991. Se pa ustavna načela, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in

druţinska razmerja po vsebini bistveno ne razlikujejo od načel predhodno

veljavne Ustave iz leta 1974. Novost je le izvzet predpis, ki otrokom nalaga

dolţnost, da skrbijo za nepreskrbljene starše ter uvedba predpisa o posebnem

varstvu oseb, ki same ne morejo skrbeti zase (prav tam, str. 56).

''Drugače pa so pomembnejša ustavna načela, ki se nanašajo na druţinska

razmerja in zakonsko zvezo sledeča:

Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev in se sklene pred

pristojnim drţavnim organom.

19

Drţava varuje druţino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter

ustvarja za to varstvo potrebne razmere.

Starši imajo pravico in dolţnost vzdrţevati, izobraţevati in vzgajati svoje

otroke. Ta pravica in dolţnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz

razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.

Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo enake pravice kakor otroci, rojeni

v njej.

Odločanje o rojstvu otrok je svobodno; drţava zagotavlja moţnosti za

uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se

odločajo za rojstva svojih otrok.

Otroci uţivajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne

svoboščine uţivajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.

Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim,

telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem.

Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo oziroma nimajo staršev ali

so brez druţinske oskrbe, uţivajo posebno varstvo drţave.

Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim

otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in

moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z

njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.'' (Rener

idr., 2006, str. 56.)

Drugače pa je po osamosvojitvi Republike Slovenije temeljni vir zakonskega

prava še vedno ZZZDR (naknadno dopolnjen in modificiran), saj ni v nasprotju z

ustavnimi določili. Od tega dne dalje je bil ZZZDR deleţen le ene spremembe. S

1. 1. 1995 so prenehala veljati določila iz 2. st. 2. odst. 58. člena in 2. odst. 62.

člena, ki so določala obličnost pravnih poslov med zakoncema, vendar pa je prišlo

do spremembe datuma razveljavitve. Sedaj je za overitev sporazuma o delitvi

premoţenja zakoncev ter za posle, ki jih sklepata zakonca med seboj, razen če gre

za običajna in manjša darila, pristojen notar (Geč-Korošec, 2000, str. 42).

Glede zakonskega prava veljajo v Sloveniji, skladno z dopolnjenim ZZZDR,

sledeča načela zakonskega prava: načelo institucionalnosti zakonske zveze,

svobodne privolitve zakonske zveze, laicitacije zakonske zveze, monogamije,

20

enakopravnosti zakonskih partnerjev, popolnosti in trajnosti zakonske zveze ter

načelo razveznosti zakonske zveze, o katerih bo napisano nekoliko več v

nadaljnjem tekstu. Prav tako zakon opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom

urejeno ţivljenjsko skupnost moţa in ţene, pri čemer je pomen zakonske zveze v

zasnovanju druţine. Poudarja pa tudi, da ima dalj časa trajajoča ţivljenjska

skupnost moškega in ţenske, ki nista sklenila zakonske zveze, enake pravne

posledice, kot če bi zakonsko zvezo sklenila. Kar se pa tiče otroškega oziroma

roditeljskega prava, pa ZZZDR v uvodnih določbah opredeljuje druţino kot

ţivljenjsko skupnost staršev in otrok, ki pa zaradi koristi otrok uţiva posebno

varstvo. Tako so načela tega prava, torej pravil, ki urejajo razmerja med starši in

otroki naslednja:

drţava varuje druţino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino, za to

varstvo pa ustvarja tudi potrebne razmere;

starši imajo roditeljsko pravico, katera pa jim je dana v korist njihovih otrok,

ne pa njih samih;

roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi;

zakonski otroci in otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, so med seboj popolno

izenačeni;

velja še načelo svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Poleg dopolnjenega ZZZDR pa druţinsko politiko na območju Republike

Slovenije urejata še novonastali Zakon o starševskem varstvu in druţinskih

prejemkih iz leta 2001 ter Resolucija o temeljih oblikovanja druţinske politike v

Republiki Sloveniji (1993) (Rener idr., 2006, str. 57).

V bistvu je zakonska zveza ena temeljnih pojavnosti, ki jih proučuje druţinsko

pravo. Predvsem je pa pomemben druţbeni fenomen, ki v veliki meri oblikuje

odnose med ljudmi. Njen vpliv se kaţe ne le v pravnih posledicah med

posamezniki, ki so sklenili zakonsko zvezo in uţivajo status poročene osebe,

ampak tudi v odnosih med osebami, ki so sklenile zakonsko zvezo, ter tretjimi

osebami. Tako ima zakonska zveza kot statusnopravna okoliščina učinek proti

vsem, erga omnes.

V ZZZDR najdemo tudi določbo, ki definira pojem zakonske zveze in ostale

določbe, ki govorijo o pogojih za sklepanje zakonske zveze, o njenih pravnih

21

posledicah, razlogih za prenehanje ter podobno. Velja pa omeniti še dejstvo, da

trenutno poteka reforma slovenskega druţinskega prava, ki se bo v veliki meri

dotaknila vprašanja zakonskega prava oziroma prava zakoncev (Ţnidaršič Skubic,

2006, str. 211).

5.1.6 Kratka zgodovina razveze

Razveza zakonske zveze je prav gotovo neločljivi spremljevalec zakonske zveze.

V zgodovini so se tako razlogi za razvezo kot tudi institucija razveze menjevali s

spremembami same zakonske zveze in s spremembami pravnega poloţaja

zakoncev. Pri najstarejših narodih sta bila razloga za razvezo prešuštvo in

neplodnost ţene, pri čemer se je prešuštvo ţene zelo dolgo kaznovalo s smrtjo.

Pravila so delala razliko glede tega ali se je ţelel razvezati moţ ali pa ţena. Moţ

se je lahko zelo hitro razvezal, medtem ko ţena sprva sploh ni imela pravice do

razveze oziroma se je zelo teţko razvezala (Geč-Korošec, 2000, str. 98).

5.1.6.1 Stari Egipt

V starem Egiptu je bila razveza zakonske zveze popolnoma svobodna. Pod

enakimi pogoji in predpostavkami sta lahko zahtevo za razvezo vloţila moţ in

ţena (prav tam, str. 98).

5.1.6.2 Babilonsko in asirsko pravo

Tako po Hamurabijevem zakoniku kot podobnem asirskem pravu je imel moţ

pravico zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ţena prešuštvovala, brez

dovoljenja moţa prespala zunaj hiše, zanemarjala svojega moţa, zapravljala

njegovo premoţenje itd. Ţena pa je lahko zahtevala razvezo v primeru, če se je

moţ do nje grdo obnašal, vendar pa je moralo biti njeno vedenje neoporečno. Če

je bila ţena neplodna, jo je lahko moţ nagnal, pripeljal drugo ţensko ali pa

suţnjo. Če se je pojavil sum, da je ţena prešuštvovala, se jo je postavilo na

preizkušnjo (potopili so jo v vodo in če se ni utopila, je bila nedolţna). Osebi, ki

pa je ţeni pomagal pri prešuštvu, so odrezali ušesa. Moškega, ki je prešuštvoval,

22

so lahko kastrirali, ţensko pa ubili (ius accidendi). Moţ se je lahko zadovoljil tudi

s tem, da je ţeno iznakazil (odsekal roko, nos, uho …). Ţena pa je bila vedno

kriva, če je bila zalotena v hiši drugega moškega (Geč-Korošec, 2000, str. 98–99).

5.1.6.3 Stari Hebrejci

Pri starih Hebrejcih je moţ lahko zahteval razvezo zakonske zveze, če se je ţena

srečevala z moškimi na javnem mestu, če je šla gologlava po cesti, se ni obnašala

tako, kot je on ţelel oziroma če zaradi svojih lastnosti ali fizičnega videza ni bila

več privlačna za svojega moţa. V tem pravu je bila za razvezo zakonske zveze

predvidena pisna oblika, ki se je izraţala v tem, da je moral moţ ţeni ob razvezi

napisati odpustno knjigo in jo predati njej (prav tam, str. 99).

5.1.6.4 Stari Izrael

Osnovo razveznega sistema Izraela je predstavljala pravica moškega, da je po

svoji volji nagnal ţeno. Nekatere omejitve so bile uvedene šele kasneje.

V Izraelu sta obstajali dve šoli:

Hilelova šola: moţ ima pravico, da ţeno naţene tudi zaradi nepomembnih

razlogov, če je na njej našel ''nekaj grdega''.

Šamaitska šola: moţ glede na Mojzesov zakon ne more nagnati ţene, razen če

se ugotovi njena krivda glede spolne nemorale.

Nauk obeh šol je temeljil na istem citatu Mojzesovega zakona: ''Ko človek vzame

ţeno in se poroči z njo, a se zgodi, da mu ona ni po volji zaradi tega, ker je on

našel na njej ''nekaj grdega'', tedaj naj ji napiše odpustno knjigo in ji jo da v roke

ter jo odpusti iz hiše.'' Prevladala pa je Hilelova šola.

Razlogi za razvezo zakonske zveze so se menjevali skozi zgodovino. Zakonska

zveza se je lahko razvezala, če je ţena prešuštvovala in če po desetih letih

zakonske zveze ni rodila otroka. V primeru prešuštvovanja je bila obsojena na

smrt. Moţ je lahko zahteval razvezo, če ţena ni bila devica, če je uporabljala

prepovedano hrano, če se je gologlava ali z odkritimi rokami sprehajala na javnih

mestih, se šalila z mladimi ljudmi, če je odbila izvrševanje zakonskih dolţnosti

23

itd. Na drugi strani pa je ţena lahko zahtevala razvezo le zaradi teţkih kršitev

zakonskih dolţnosti in zaradi neplodnosti moţa (prav tam, str. 98).

5.1.6.5 Stara Indija

Stara Indija je poznala dva razvezna razloga: prešuštvo ter neplodnost. Moţ je

lahko zahteval razvezo, če mu ţena po osmih letih zakonske zveze ni rodila otrok,

po desetih letih, če je rojevala otroke, ki so umirali in po enajstih letih, če je rodila

le ţenske otroke. Ţena, ki je prešuštvovala, je bila izgnana iz svoje kaste. Moţ pa

je razen iz navedenih razlogov lahko zahteval razvezo tudi, če je ţena zapravljala

moţevo premoţenje, mu stregla po ţivljenju, pila alkoholne pijače, bila bolna itd


5.1.6.6 Stara Grčija

V Stari Grčiji je bila razveza zakonske zveze popolnoma svobodna. V pravnih

predpisih niso bili zajeti razvezni razlogi. Moţ se je lahko razvezal vedno, kadar

je to zahteval, ne da bi moral navesti razlog za svojo odločitev. Tako je zakonska

zveza prenehala z enostransko odločitvijo moţa na način, da je ţeno nagnal. Moţ

je lahko ţeno celo poročil z drugim moškim (prav tam, str. 100).

5.1.6.7 Rimsko pravo

Razveza zakonske zveze je bila predvidena ţe v Zakoniku XII. plošč, čeprav je

bila razveza vse do časa republike zelo redka. V času stare rimske religije se je

zakonska zveza lahko razvezala, če je eden zakonec pripravljal drugemu zakoncu

strup; če je ţena podtaknila moţu tujega otroka in ga tako spravila v zmoto, da je

otrok njegov; če se je eden od zakoncev vdajal alkoholu ali prešuštvoval; zaradi

izdelave laţnih ključev. V starem rimu je bil pater familias tisti, ki je dolgo imel

pravico, da je razvezal zakonsko zvezo oseb, ki so bile pod njegovo očetovsko

oblastjo.

Proti koncu republike in v času cesarstva pa se je zakonska zveza lahko razvezala

na dva načina: s sporazumom zakoncev (divortium bona gratis) in z enostransko

24

odločitvijo (repudium). Pravico do razveze je imel le moţ, kasneje jo je pridobila

tudi ţena. V tem času se je skoraj vsaka zakonska zveza končala z razvezo, zaradi

česar je cesar Oktavijan August izdal številne zakone (Julia de adulteris, Julia de

maritandis in zakon Papia Popea), ki naj bi ponovno utrdili institucijo zakonske

zveze (prav tam, str. 100–101).

5.1.6.8 Stara Kitajska

Po Fohijevem zakonu (3000 pr. n. št.) je lahko do razveze zakonske zveze prišlo

iz sedmih razlogov:

če ţena ni mogla ţiveti s taščo in tastom;

če ţena zaradi neplodnosti ni mogla nadaljevati druţine;

če je ţena bila upravičeno osumljena, da je kršila zakonske dolţnosti;

če je s klevetanjem ali z indiskreacijo izzvala druţini spor;

če je imela pomanjkljivosti, ob katerih je vsak človek proti njej občutil odpor;

če je bila nagnjena k brbljanju, ki ga je teţko ozdraviti.

Zakonska zveza pa se je lahko razvezala tudi sporazumno. Velja še poudariti, da

je moţ lahko imel več ţena (prav tam, str. 101).

5.2 PRAVNI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE

Zakonsko zvezo in razvezo pa je mogoče opredeliti tudi iz pravnega vidika,

znotraj katerega sta opredeljeni z določenimi definicijami, pravili, normami,

zakoni preko katerih se določajo njune značilnosti, razseţnosti, pogoji in

podobno.

5.2.1 Pojem in načela zakonskega prava

Pojem zakonskega prava predstavlja skupino pravnih pravil, ki določajo pogoje in

oblike za sklenitev veljavne zakonske zveze, pravne posledice sklenjene zakonske

zveze, osebna in premoţenjska razmerja med zakonci, vzroke neveljavnosti in

prenehanja zakonske zveze ter pravne posledice prenehanja zakonske zveze. Vsa

25

ta skupina pravil pa ureja zakonsko zvezo kot druţbeno in pravno ustanovo:

''Druţbeni pomen zakonske zveze je v snovanju druţine.'' (2. odst. 3. člen

ZZZDR.)

Prav tako v zakonsko pravo spadajo pravila, ki določajo pogoje za veljavo

snovanja zunajzakonske skupnosti, pravne posledice veljavno zasnovane

zunajzakonske skupnosti, prenehanje ter pravne posledice prenehanja

zunajzakonske skupnosti (Geč-Korošec, 2000, str. 42–43).

Pri nas ima človek pravico, da sam odloča o sklenitvi zakonske zveze, iz česar

izhaja, da slovensko pravo ne pozna pravnega instituta zaroke, kot ga poznajo

nekateri drugi pravni redi. Recimo zaroka pomeni po pravu Zvezne republike

Nemčije pogodbo med zaročencema, ki obvezuje k sklenitvi zakonske zveze.

Obveza sklenitve zakonske zveze pa se ne more iztoţiti, pač pa obvezuje

zaročenca, ki je od poroke neupravičeno odstopil, posebna odškodninska

odgovornost. Slovenska sodna praksa pa se je v primerih zaroke, če do

nameravane sklenitve zakonske zveze ni prišlo, glede povrnitve stroškov v zvezi z

zaroko in nameravano sklenitvijo zakonske zveze ter glede vrnitve daril izjasnila,

da se ta sporna vprašanja rešujejo po splošnih načelih slovenskega

premoţenjskega prava. Potrebno je poudariti tudi to, da slovensko pravo ne pozna

v svetovni teoriji znane delitve zakonskega prava na osebno in premoţenjsko

pravo, ampak ''premoţenjskopravna razmerja med zakonci'' ureja npr. slovenski

ZZZDR v samem zakonu takoj za pravicami in dolţnostmi zakoncev, pri čemer je

iz dosedanjih, v zakonu prevzetih določil o premoţenjskih razmerjih med zakonci

in tudi iz novih določil v tem poglavju razvidno, da imajo premoţenjskopravna

razmerja tudi osebno naravo (prav tam, str. 43).

Glede načel zakonskega prava v pravni teoriji ni popolne soglasnosti, a kljub temu

so avtorji, ki so se ukvarjali s tem, prišli do stične točke predvsem v tem, da vidijo

zakonsko zvezo kot ţivljenjsko skupnost moţa in ţene, ki temelji na

enakopravnosti. Izpostaviti pa velja posamezna načela, o katerih bomo več

povedali v naslednjih poglavjih.

26

5.2.1.1 Načelo institucionalnosti zakonske zveze

Zakonska zveza je bila in je institucija druţbenega značaja, ne glede na to, ali je

bila pravno urejena ali ne. O varstvu zakonske zveze sicer ustava ne govori kot

recimo določa, da drţava varuje druţino, pač pa podrobno določilo vsebuje

ZZZDR v 2. členu in 2. odst. 3. člena (prav tam, str. 44):

''Druţina je ţivljenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uţiva

posebno varstvo.''

''Pomen zakonske zveze je v snovanju druţine.'' (Zupančič in Novak, 2008,

str. 311.)

Druţina pa lahko nastane tudi iz zunajzakonske skupnosti, iz česar po 12. členu

ZZZDR sledi:

''Dalj časa trajajoča skupnost moškega in ţenske, ki nista sklenila zakonske zveze,

ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu (ZZZDR), kot če bi sklenila

zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med

njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če

zakon tako določa.'' (Prav tam, str. 314.)

5.2.1.2 Načelo svobodne privolitve zakonske zveze

Zakonska zveza nastane na podlagi svobodne privolitve moškega in ţenske. To

stališče zastopa tudi Konvencija o privolitvi in minimalni starosti za sklenitev

zakonske zveze in registraciji zakonske zveze iz leta 1962, ki v 1. členu določa, da

zakonske zveze ni mogoče legalno skleniti brez svobodne in popolne privolitve

obeh zakoncev, ki jo morata podati pred pričami pred pristojnim drţavnim

organom v skladu z določili zakona (Geč-Korošec, 2000, str. 44).

Podobno pa govori tudi ZZZDR v 13. členu in v 1. odst. 17. člena:

''Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na

obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju,

zaupanju in medsebojni pomoči.''

''Zakonska zveza ni veljavna brez svobodne privolitve bodočih zakoncev;

svobodne privolitve ni, če je bila privolitev izsiljena ali dana v zmoti.''

(Zupančič in Novak, 2008, str. 314−315.)

27

5.2.1.3 Načelo laicitete zakonske zveze

Zaradi ločitve drţave od cerkve, zakonska zveza, ki je sklenjena pred cerkvenim

organom, nima pravnih posledic. Vendar pa ta ločitev ne pomeni zadrţka verniku,

da po sklenitvi zakonske zveze pred pristojnim drţavnim organom ne bi sklenil

zakonske zveze še po verskih predpisih. Načelo laicitete pa omogoča tudi

uresničitev ene od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to je svobode vesti, o

čemer govori prvi odst. 41. člena Ustave RS: ''Izpovedovanje vere in drugih

opredelitev v zasebnem in javnem ţivljenju je svobodno.'' (Geč-Korošec, 2000,

str. 45.)

To načelo pa omogoča tudi izvrševanje ustavnega določila o enakosti pred

zakonom (14. člen Ustave RS): ''V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake

človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik,

vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, druţbeni

poloţaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.''

(Ustava Republike Slovenije, b. d.)

Tega načela pa ni poznalo zakonsko pravo Kraljevine SHS in Kraljevine

Jugoslavije. Če pogledamo skozi zgodovino, je šele francoska ustava iz leta 1971

uvedla načelo, da zakon priznava zakonsko zvezo le kot drţavljansko pogodbo. Z

zakonom iz leta 1972 pa je bil vpeljan še obvezni civilni zakon, ki so ga kasneje

uvedle tudi nekatere evropske drţave. Velja poudariti dejstvo, da je bila verska

sklenitev zakonske zveze v Kraljevini SHS oz. Kraljevini Jugoslaviji obvezna, pri

čemer pa je zaradi različnih konfesionalnih pravil prihajalo do tega, da ljudje niso

bili v enakem poloţaju, ker se je zaradi različne veroizpovedi uporabljalo različno

zakonsko pravo, kar pa je povzročalo številne spore. Tako so z uvedbo obvezne

sklenitve zakonske zveze pred pristojnim drţavnim organom bili vsi drţavljani

postavljeni v enak poloţaj, odnosi v zakonski zvezi pa so urejeni s predpisi,

katerih uporabe pa ni moţno spremeniti ali izključiti (Geč-Korošec, 2000, str. 45).

5.2.1.4 Načelo monogamije

Monogamija pomeni zakonsko zvezo enega moškega z eno ţensko, njeni

predhodnici sta poliandrija (zakonska zveza ţenske z več moškimi) in poligamija

(zakonska zveza moškega z več ţenskami). Kljub prevladi monogamije sta se

28

drugi dve obdrţali in razvili kot pravni instituciji. Poliandrija pri zaostalih azijskih

narodih, poligamija pri pripadnikih budistične in islamske veroizpovedi. Vsekakor

pa ne smemo misliti, da zakonodajalec zastopa načelo absolutne monogamije, saj

prepoveduje le istočasno formalno poligamijo, kar pomeni, da ni moţno skleniti

nove zakonske zveze tako dolgo, dokler prejšnja še traja. Je pa v času ţivljenja

moţno sukcesivno zamenjati več zakonskih partnerjev, pri čemer je edini pogoj

ta, da je prejšnja zveza ţe prenehala. Ne glede na to načelo pa je moţno skleniti

zunajzakonsko skupnost, četudi zakonska zveza še ni prenehala, kjer gre v bistvu

za dejansko poligamijo. Vendar pa ZZZDR takšni ţivljenjski skupnosti ne

priznava nobenih osebnih in premoţenjskih učinkov, saj za veljavno

zunajzakonsko skupnost ne smejo biti podani razlogi, zaradi katerih bi bila

morebitna zakonska zveza med tema partnerjema neveljavna (Geč-Korošec, 2000,

str. 46).

5.2.1.5 Načelo enakopravnosti zakonskih partnerjev

Načelo o popolni enakopravnosti je bilo sprejeto ţe v ustavi FLRJ iz leta 1946

(24. člen), danes pa je to načelo vsebovano tako v Ustavi RS (1. st. 1. odst. 53.

člena) kot tudi v ZZZDR (14. člen). Enakopravnost moţa in ţene se izraţa tako

pri sklenitvi zakonske zveze kot tudi pri ureditvi osebnih (osebno ime, izbira

prebivališča) in premoţenjskih (skupno in posebno premoţenje) razmerij med

zakoncema (prav tam, str. 46–48).

Če pa pogledamo nekoliko skozi zgodovino, je moţ svojo ţeno prvotno ugrabil ali

jo je kupil in nato lahko celo prodal ali ubil, posebno v primerih ţenine

nezvestobe:

Staro indijsko pravo: ţena je bila vedno pod varuštvom moškega spola. V

otroštvu je bila odvisna od očeta, če ta ni bil ţiv, pa so nad njo bedeli bratje

ali oţji moški sorodniki, ko pa je sklenila zakonsko zvezo, pa je to vlogo

prevzel moţ.

Atene: tukaj je imela ţena podoben poloţaj kot v stari Indiji, kar je Aristotel

izrazil takole, ob primerjavi poloţaja ţene s suţnjo in otrokom: ''Suţenj nima

volje, ţena jo ima, vendar ta volja nima moči; otrok ima voljo, a je

nepopolna.''

29

Rimsko pravo: v tem primeru je ţena s sklenitvijo zakonske zveze prešla iz

oblasti svojega rodu, kjer je bila pod oblastjo očeta (in patria potestas), pod

oblast svojega moţa (in manu mariti) ter ni imela premoţenjskopravne

sposobnosti.

Islamsko pravo: tukaj je ţena podrejena moţu, kateremu mora biti poslušna in

pokorna. To dejstvo izhaja iz Korana, ki pravi, da ima moški oblast nad ţeno,

ker je Alah ustvaril moţa, da bo nad ţeno.

Justinijanova kodifikacija: ta je uvedla številne spremembe, vendar kljub

temu se je poloţaj ţene v srednjem veku spet poslabšal. Namreč po

kanonskem pravu je bila ţena poslovno omejeno sposobna, vendar je s

sklenitvijo zakonske zveze prešla pod tutelo moţa, v germanskih drţavah pa

je imela celo poloţaj mladoletnika.

Francoska revolucija: z njo ţena ni pridobila enakopravnosti. Njena

neenakopravnost je bila v veljavi v vseh takratnih kodifikacijah civilnega

prava, po katerih je bila ţenina pravdna in poslovna sposobnost omejena.

Moţ je veljal za njenega varuha, za ''glavo druţine'', ţena pa mu je morala

biti pokorna.

Zvezna Republika Nemčija: po tem pravu je imel moţ nad ţeno varuško

oblast, njeno premoţenje je upravljal, uţival in ga imel v posesti. Zakon o

enakopravnosti tako moških kot ţensk je izšel leta 1957, a se je v praksi le

počasi uveljavljal. Druţinskopravna zakonodaja ZR Nemčije pa je izvedla to

načelo šele v prvem zakonu o reformi zakonskega in rodbinskega prava z

dne 14. 6. 1976.

Bivša Sovjetska zveza: ta je v letu 1917 izdala dekrete o civilnem zakonu, o

otrocih in evidenci osebnega stanja, o razvezi zakona ter v njih razglasila

popolno enakopravnost moškega in ţenske v zakonski zvezi in rodbini. Prav

tako je bilo to načelo uveljavljeno v druţinskopravnih predpisih drugih

bivših socialističnih drţav (Geč-Korošec, 2000, str. 47−48).

5.2.1.6 Načelo popolnosti in trajnosti zakonske zveze

Institucija zakonske zveze po svoji naravi predstavlja popolno in trajno

ţivljenjsko skupnost moţa in ţene. Popolnost zakonske zveze se kaţe v tem, da

30

se zakonska zveza sklepa zaradi skupnega ţivljenja, rojevanja in vzgoje otrok in

tudi moralne ter materialne pomoči zakoncev. Vsekakor pa ne smemo odreči

skupnega ţivljenja zakoncem, ki zaradi objektivnih razlogov ne ţivijo v istem

gospodinjstvu (npr. ko sta zakonca zaposlena v različnih mestih). Velja pa

poudariti tudi dejstvo, da o popolnosti zakonske zveze ne moremo govoriti, če je

bila zakonska zveza sklenjena iz katerega drugega razloga, kot je dedovanje,

pridobitev drţavljanstva in druge.

Namen zakonske zveze je tudi njena trajnost in prav zaradi tega ni moţna ob

sklenitvi postavitev pogojev ali omejitev. V primeru pa, da je do teh le prišlo

(npr. da bo ţena najprej rodila punčko ali da bo zakonska zveza trajala le tri

leta), pa je takšna zakonska zveza neveljavna ali nična. Veljavna je torej samo

tista zakonska zveza, katere namen je ţivljenjska skupnost, ki temelji na

enakopravnosti, obojestranski naklonjenosti in ljubezni, razumevanju ter

zaupanju zakoncev (prav tam, str. 48).

5.2.1.7 Načelo razveznosti zakonske zveze

Zakonska zveza je trajna ţivljenjska skupnost moţa in ţene, ki se da razvezati po

sporazumu ali na zahtevo vsakega od zakoncev. Ţe rimsko pravo je poznalo

sporazumno in enostransko (divortium, repudium) razvezo zakonske zveze.

Kasneje pa je bilo pod vplivom katoliške cerkve uveljavljeno načelo, da je zakon

zakrament in da se spolno izvršeni zakon (matrimonium consumatom) ne more

razvezati. To načelo se je uveljavilo tako v nekaterih civilnih kodeksih kot tudi v

ODZ, katerega par. 111 je določal, da se zakonska zveza med katoliki lahko

razveţe samo s smrtjo enega zakonca. Hkrati se tudi ni mogla razvezati tista

zakonska zveza, v kateri je bil samo eden od zakoncev v času sklenitve zakonske

zveze katolik. Druge verske skupnosti so izjemoma dovoljevale razvezo, kot npr.

pravoslavna cerkev, kadar se je zahtevalo razvezo iz razloga, ki je izpodbijal

verski in etični smisel zakona (prešuštvo). V primeru pa, ko se zakonska zveza

po teh predpisih ni mogla razvezati, sta zakonca lahko zahtevala samo ločitev od

mize in postelje. Kasneje, s francosko revolucijo, pa je bilo uveljavljeno načelo,

da se zakonska zveza lahko razveţe, katerega so sprejela zakonska prava večine

drţav (Geč-Korošec, 2000, str. 49).

31

5.2.2 Pogoji za sklenitev in veljavnost zakonske zveze

Zakonska zveza se ne more skleniti kar tako, ampak je potrebno, da so izpolnjeni

določeni pogoji, o katerih bomo spregovorili nekoliko kasneje. Kot prvo pa si

poglejmo pravno naravo zakonske zveze in nekatere njene opredelitve.

1. odst. 3. člena slovenskega ZZZDR pravi: ''Zakonska zveza je z zakonom

urejena ţivljenjska skupnost moţa in ţene.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 311.)

Bistvena značilnost zakonske zveze je ţivljenjska skupnost zakoncev. To je

kompleksna skupnost, v kateri moški in ţenska v medsebojnem razmerju

zadovoljujeta svoje čustvene, spolne, biološke oziroma prokreativne (rojevanje

otrok), moralno-etične (medsebojno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, pomoč)

in ekonomske potrebe, ţelje in zahteve. Kljub temu pa zakonska zveza ni ovira za

razvoj osebnosti vsakega od zakoncev. Namreč o vseh pomembnih vprašanjih, ki

se tičejo skupnosti, odločata zakonca sporazumno, enakopravno, v lastnih zadevah

pa odloča vsak sam (npr. izbira dela in poklica). Tako v bistvu poudarjanje, da je

zakonska zveza skupnost moškega in ţenske, kaţe na prokreativno komponento

zakona (Zupančič, 1993, str. 42).

Poudariti velja, da določba prvega odstavka kaţe na velik pomen, ki ga

zakonodajalec pripisuje ţivljenjski skupnosti. Ţe to, da jo je v najbolj temeljni

opredelitvi fenomena zakonske zveze umestil za njen (imanenten) atribut, kaţe na

nenaklonjenost ločenemu ţivljenju partnerjev oziroma da ni naklonjen

priznavanju veljavnosti zakonskim zvezam ''na razdaljo''. Namreč Slovensko

druţinsko pravo več ne pozna instituta ločitve zakoncev (separation) kot ga še

vedno poznajo nekatere ureditve v primerjalnem pravu. Pri tem institutu med

zakoncema ni več ţivljenjske skupnosti in iz tega razloga tudi ne večine pravnih

posledic, ki jih ţivljenjska skupnost potegne za sabo, kljub temu pa zakonca še

nista razvezana. Včasih (ponekod še danes) se je za ta institut uporabljal pojem

''ločitev od mize in postelje'', ki je slikovito ponazoril vsebino sprejetega ukrepa.

Nadalje pa je zakonodajalec ţivljenjski skupnosti s podelitvijo lastnosti

konstitutivnega elementa zakonske zveze pripisal velik pomen tudi zato, ker je

ţelel zagotoviti izvajanje njenega osnovnega poslanstva, in sicer zadovoljevanje

najrazličnejših človekovih potreb (čustvenih, seksualnih, socialnih ter

ekonomskih). Tako da si brez obstoječe ţivljenjske skupnosti izvrševanje naštetih

funkcij zakonske zveze teţko predstavljamo.

32

Ob tem pa ne smemo narobe razumeti zakonsko določitev ţivljenjske skupnosti

kot predpogoja za obstoj zakonske zveze. Ne moremo namreč upoštevati rigidne

razlage, ki ne bi dopuščala začasnega ločenega bivanja partnerjev. Kajti vse do

takrat, dokler imata zakonca namen ţiveti skupaj in ju kljub morebitni prostorski

razdalji povezuje močna (čustvena, ekonomska) vez, ne moremo govoriti o

razpadu ţivljenjske skupnosti. Iz tega razloga moramo ţivljenjsko skupnost

pojmovati v njenem širšem smislu in ne samo v smislu dejanskega (prostorskega)

ter stalnega sobivanja. Dolţnost zakoncev, da ţivita skupaj, načeloma ni določena

z nobeno izrecno določbo ZZZDR, kljub temu pa Zupančič opozarja, da nanjo

poleg obravnavanega 3. člena kaţejo tudi določbe, kot sta 35. in 47. člen ZZZDR,

ki bosta omenjena v nadaljevanju. Avtor tudi pravi, da ne gre za kršitev pravil o

ţivljenjski skupnosti, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih pride do

ločenega ţivljenja, kot npr. delo v tujem kraju, zdravljenje in podobno. V smislu

opredelitve pravnega temelja dolţnosti skupnega ţivljenja zakoncev pa lahko

razumemo Zupančičevo utemeljitev, da lahko ima dolgotrajno ločeno ţivljenje za

posledico odtujitev zakoncev ter hkrati nevzdrţnost zakonske zveze, kar pa je

lahko razlog za razvezo. Kakorkoli pa, zakon se je opredelil za zakonsko zvezo

kot skupnost heteroseksualnih partnerjev, ki je monogamna (Ţnidaršič Skubic,

2006, str. 219–220).

Zgoraj omenjeno prokreativno komponento zakona še posebej potrjuje 2. odst. 3.

člena v ZZZDR, ki pravi, da je pomen zakonske zveze v snovanju druţine. Ta

pomen je vsekakor najpomembnejši, a ni edini. Med drugim sta zakonca po 14.

členu ZZZDR v zakonski zvezi popolnoma enakopravna, kar se nanaša tako na

osebna kot tudi na premoţenjskopravna razmerja (Zupančič, 1993, str. 42−43).

Pri tem velja poudariti, da je Zupančič v kasnejših izvajanjih natančnejši, kajti

ugotavlja, da za sklenitev zakonske zveze ni relevantno, ali bo res pomenila temelj

druţine. Namreč prava ne zanima motiv za sklenitev zakonske zveze, zato je

Zupančič mnenja, da je dopustna sklenitev zakonske zveze tudi med moškim in

ţensko, ki zaradi starosti ali prizadetosti ne moreta (več) imeti otrok, enako pa

med moškim in ţensko, ki otrok ne ţelita imeti. Zadnje je vsekakor stvar

svobodne odločitve vsakega izmed njiju, ki jo zagotavlja v ustavi opredeljena

svoboščina (55. člen Ustave RS). ZZZDR pa to svobodno odločanje o rojstvih

otrok ureja v 45. členu.

33

S tem se strinja tudi Ţnidaršič Skubic, ki pa dodaja, da je določba, ki vidi druţbeni

pomen zakonske zveze edino in le v snovanju druţine, nepravilna. Istočasno se

sprašuje, če ni določba morda glede na ţe omenjeni argument ustavne svoboščine

o svobodnem odločanju otrok celo v nasprotju z ustavo. Zaradi ţe omenjenih

razlogov in še veliko drugih je mnenja, da bi bilo potrebno v bodoče takšno

določbo izpustiti. Namreč, če je zakonodajalec z njo nameraval na nek način

poudariti višjo raven varstva zakonske zveze, v kateri so se rodili otroci, jo bo

potrebno preoblikovati ravno zaradi višjega nivoja varstva otrokovih pravic. To pa

le v primeru prevlade prepričanja, da je takšna splošna določba, ob kasnejši

(dokaj) ustrezni izpeljavi konkretnejših oblik varstva pravic otrok glede njihovega

razmerja s starši, sploh potrebna. Ţnidaršičeva tudi poudarja, da je

problematičnost obstoja veljavne določbe zlasti v tem, da zoţuje pomen pravnega

instituta zakonske zveze. Pravi, da ni mogoče omejiti njenega druţbenega pomena

le na ustvarjanje druţine, katere sestavni del je vedno otrok, ampak ga je potrebno

razširiti tudi na obstoj kakovostnih, stabilnih in (dolgo)trajnih odnosov med

moškim in ţensko. Dodaja, da se osebi, ki skleneta zakonsko zvezo, lahko

odločita, da namensko ne bosta imeli otrok (ali vesta, da jih ne bosta mogli imeti),

ţelita pa vseeno svoje razmerje medsebojne navezanosti in razumevanja pravno

urediti, potrditi. In zato avtorica poudarja, da druţbenega pomena sklenitve takšne

zakonske zveze ne moremo zanemarjati ali podcenjevati, niti ga ne kaţe

obravnavati podrejeno.

Tudi sam ZZZDR v nadaljevanju ne podpira take delitve oziroma diskriminacije.

Namreč pomemben del vsebine zakona tvorijo določbe o vzajemnih pravicah in

dolţnostih (osebnopravnih in premoţenjskih) zakoncev, razmerja med starši in

otroki pa obravnava zakon v posebnem poglavju. Avtorica tudi poudarja, da je

druţbeni interes za sklepanje zakonskih zvez sigurno večji, ko gre za pare, ki

imajo otroke, kot tam, kjer jih ni. Prav tako še vedno prevladuje pravno

utemeljeno prepričanje, da je za otrokove pravice najbolje poskrbljeno, če sta

starša poročena, kljub formalni izenačitvi pravic zakonskih in nezakonskih otrok.

In k temu Ţnidaršičeva dodaja svoje mnenje, da bi bilo potrebno druţbeni pomen

pripisovati oziroma ga vsaj ne omejevati tistim zakonskim zvezam, kjer

posamezniki otrok ne morejo ali ne ţelijo imeti. Ta argument nadalje podkrepi z

dejstvom, da s sklenitvijo zakonske zveze partnerja namreč izkaţeta voljo do

resnega in trajnejšega razmerja z osebo nasprotnega spola, v katerem bosta

34

zadovoljevala (skorajda) vse najpomembnejše človeške potrebe. S tem pokaţeta

tudi pripravljenost si pomagati in solidarnost drug do drugega, če bi se kateri

znašel v kakršnikoli teţavah. Po drugi strani pa se s tem drţava v določenem

obsegu in pod določenimi pogoji marsikdaj reši finančnega bremena, ki bi ga

posamezna nepreskrbljena oseba predstavljala za proračun v primeru, če ne bi

imela zakonca, ki bi jo preţivljal ali na kak drugačen način skrbel zanjo. Tudi,

kadar te volje pri zakoncu ni ali je ni več, npr. v primeru razveze, je pomembno

dejstvo, da jo nadomešča zakon s svojimi prisilnimi določbami. Avtorica na

koncu dodaja, da argumentov glede tega, da je druţbeni pomen zakonske zveze

bistveno večji kot zgolj snovanje druţine, z opisanim ni izčrpala, da pa je

pomembno, da so predstavljeni argumenti bili v predlogu novega Druţinskega

zakonika sprejeti, tako da le-ta sporne določbe ne vsebuje (Ţnidaršič Skubic,

2006, str. 220–222).

Sploh pa je zakonska zveza le tista skupnost, ki jo zakon kot táko priznava. Ne

pomeni samo privatne zadeve zakoncev, ampak je predvsem druţbena in pravna

ustanova. Zakon namreč predpisuje pogoje in načine njenega nastanka, pravice in

dolţnosti zakoncev, ki izhajajo iz zakonske zveze, prav tako pa določa vzroke in

posledice prenehanja zakonske zveze (Zupančič, 1993, str. 43).

Nenazadnje velja izpostaviti tudi določilo, ki ga opredeljuje 15. člen ZZZDR:

''Drţava s sistemom vzgoje in izobraţevanja, zdravstva in socialnega varstva

omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno druţinsko ţivljenje ter

jim pomaga v njihovih medsebojnih razmerjih in pri izvrševanju roditeljske

pravice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 314.)

Kot ţe zgoraj omenjeno, zakonska zveza namreč ne pomeni samo privatne zadeve

zakoncev, ampak je predvsem stvar interesa druţbe, ki naj bi zakoncema dajala

obvezno pripravo na zakonsko zvezo in na tak način zakoncema omogočila

svobodno ter resno določitev za sklenitev zakonske zveze. V skladu z določili

ZZZDR je bil s 1. 1. 1980 celo uveden obvezen obisk zakonske svetovalnice pred

samo sklenitvijo zakonske zveze. Tako sta bodoča zakonca morala ob prijavi

nameravane zakonske zveze predloţiti matičarju potrdilo o obisku zakonske

svetovalnice, ki so delovale znotraj centra za socialno delo. Te zakonske

svetovalnice pa so bile čez čas odpravljene z novelo ZZZDR iz leta 1989.

Prav tako Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in svoboščin iz leta

1950 v 12. členu določa, da imata moški in ţenska, ki sta zrela za zakon, pravico

35

skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti druţino v skladu z nacionalnimi zakoni, ki

urejajo uveljavljanje te pravice. Po mnenju organov, ki skrbijo za izvrševanje te

konvencije, bi bil na primer poseg v to pravico prepoved sklenitve zakonske zveze

obsojencev. Republika Slovenija je ratificirala to konvencijo leta 1994 (Geč-

Korošec, 2000, str. 50).

Ob vsem tem lahko dodamo, da je v bistvu zakonsko zvezo kot pravni pojem

poskušalo opredeliti veliko avtorjev. Vsak avtor se po svoje trudi izraziti

temeljno pravno idejo zakonske zveze. Tako na primer:

Bakić (1985) ugotavlja, da gre za skupnost odraslih oseb nasprotnega spola,

ki opravlja številne pomembne naloge na biološkem, psihološkem,

sociološkem kot tudi na ekonomskem in pravnem področju. Praviloma je to

trajna skupnost enega (ali več) moškega ter ene (ali več) ţenske, ki ji značaj

zakonske zveze priznava običaj ali pa pravo, ki določa pravice in dolţnosti

članov take skupnosti.

Popović: postavlja občo definicijo monogamne zakonske zveze, v kateri

pravi, da gre za odnos moškega in ţenske, kateri temelji na pravicah in

dolţnostih, da ob izključitvi tretje osebe uresničujeta medsebojno

ţivljenjsko skupnost, kamor pa samo po sebi sodijo tudi spolni odnosi.

Zakonska zveza je urejena z običaji ali z zakonom, lahko pa tudi s pravili

posameznih skupnosti, za oblikovanje katerih jih pooblašča običaj ali zakon.

Tukaj gre predvsem za verske skupnosti oziroma skupine, sekte.

Mladenović (1988) pa: opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno,

popolno, trajno in enakopravno ţivljenjsko skupnost enega moškega ter ene

ţenske, kjer so izključene vse tretje osebe. Takšna zakonska zveza nastane s

svobodno in soglasno izjavo volje obeh v svečani obliki, preneha pa lahko le

iz razlogov ter na način, ki ga predvideva zakon.

Če pogledamo še drugod po Evropi lahko recimo za Francijo rečemo, da

prevladujejo takšne definicije, kjer je zakonska zveza pogodba, na podlagi katere

moški in ţenska ustvarita medsebojno skupnost, katero ureja zakon in ne more

prenehati (zgolj) po njuni lastni volji. V angleški pravni teoriji se pojmuje kot

klasična definicija zakonske zveze tista, ki jo je podal lord Penzance v primeru

Hyde s. V tem primeru naj bi zakonska zveza bila prostovoljna skupnost (enega)

36

moškega in (ene) ţenske, ki traja celo ţivljenje in kjer so izključeni vsi ostali

oziroma tretje osebe. Hkrati lahko iz definicije razberemo štiri osnovne pogoje

za obstoj zakonske zveze, ki so svobodna volja za sklenitev zakonske zveze,

njena trajnost, heteroseksualnost ter monogamnost. Nemška pravna teorija pa

pojmuje zakonsko zvezo kot zvezo med različnima spoloma, sklenjeno zaradi

ţivljenjske skupnosti, ki jo priznava pravni red posamezne drţave (Ţnidaršič

Skubic, 2006, str. 214–216).

V bistvu opredelitev pravne narave zakonske zveze ni preprosta ţe iz tega

razloga, ker se natančni opredelitvi izmika tudi sama vsebina zakonske zveze.

Tako skozi zgodovino kakor danes se pojavljajo različne in velikokrat tudi

nasprotujoče si teorije. Mladenović (1988,) jih deli na šest prevladujočih si

teorij:

Doktrina rimskih pravnikov

Definicije rimskih pravnikov označujejo zakonsko zvezo kot osebno razmerje

med moţem in ţeno ter ne vsebujejo formalnih pogojev za njen obstoj. Torej se v

rimskem pravu zagovarja pogodbena teorija o zakonski zvezi, ki pa se kasneje, v

meščanski druţbi, pojavlja kot vodilna teorija.

Doktrina o zakonski zvezi kot pogodbi civilnega prava

Ta teorija poudarja najpomembnejša individualistična načela burţoazne druţbe, in

sicer svobodo sklepanja pravnih poslov ter avtonomijo volje tudi v primeru

sklepanja zakonske zveze. Doktrina je še danes sprejeta med mnogimi avtorji,

vendar ne brez pomembnih sprememb in zadrţkov. Tukaj zakonsko zvezo

pojmujejo kot pogodbo civilnega prava, sicer ob zavedanju, da se razlikuje od

ostalih civilnopravnih pogodb. Namreč, kljub splošni veljavi načela avtonomije

volje posameznik ne more samostojno odločati o posledicah zakonske zveze, o

njeni razvezi in njenem spreminjanju, kakor pač to velja za druge civilnopravne

pogodbene odnose. Durand (1993) k temu dodaja, da je taka doktrina zastopana

tudi v muslimanskem pravu, kjer je pa potrebno upoštevati tudi njeno religiozno

naravo.

Poleg tega je znano, da zakonska zveza v muslimanskem pravu ni zakrament.

Begović (1936) jo recimo definira kot sporazum o ţivljenjski skupnosti dveh oseb

različnega spola, ki se sklene v predpisani obliki, njen cilj pa je moralno

izpopolnjevanje in dopolnjevanje zakoncev ter rojstvo potomcev.

Doktrina o zakonski zvezi kot pogodbi javnega prava

37

Zagovorniki te teorije so mnenja, da četudi ima zakonska zveza značaj pogodbe,

ni enaka tistim, sklenjenim v civilnem pravu. Razlike naj bi bile tako v njeni

vsebini kot pogodbenih strankah. Nadalje so tudi mnenja, da sta na eni strani

pogodbena stranka zakonca, na drugi pa drţava oziroma druţba. Tako da potem,

ko skleneta pogodbo zakonca, sledi še sklenitev pravne pogodbe z druţbo. Prav

zaradi tega je po njihovem mnenju treba ločiti pogodbe civilnega prava, ki urejajo

zasebne interese na eni strani ter na drugi strani pogodbe javnega prava, ki urejajo

obče interese.

Doktrina o zakonski zvezi kot pravni instituciji oziroma ustanovi

Zagovorniki le-te menijo, da ima le pravni okvir zakonske zveze pogodbeno

naravo. Sama vsebina instituta pa ne dopušča nobene moţnosti dogovarjanja, ker

je status posameznika v zakonski zvezi izven njegove lastne volje oziroma nad

njo. Iz tega sledi, da zakonsko zvezo razumejo kot ustanovitveni akt pomembne

pravne institucije – druţine.

Doktrina o zakonski zvezi kot aktu – pogoju

Duguit glede te doktrine pravi, da je pojmovanje zakonske zveze v smislu

pogodbenega razmerja neprimerno. Sicer se strinja, da obstaja izrecen sporazum

med strankama oziroma zakoncema, vendar pa ta pogojuje nastanek objektivne

pravne situacije, torej zakonskega statusa. Ta ima splošen in trajen značaj ter ne

velja le v razmerju med zakoncema, ampak tudi do tretjih. Njegovo vsebino in

obseg pa določa zakon. Tako utemeljuje trditev, da ima zakonska zveza

pogodbeno naravo, na način, da v tem primeru s sklenitvijo nove pogodbe ni

moţno spremeniti tistega, kar je bilo dogovorjeno v prvi pogodbi. Iz tega razloga

lahko zakonsko zvezo pojmujemo le kot sporazum, ki omogoča ustanovitev neke

zakonske (zakonite) situacije oziroma dejanskega stanu, ne pa kot pogodbo.

Doktrina o zakonski zvezi kot druţbeni ustanovi

Ta doktrina se je pojavila kot nasprotje zgoraj omenjenim liberalističnim in

normativističnim doktrinam. Zagovorniki te doktrine menijo, da zakonske zveze

ne moremo pojmovati zgolj kot pogodbo. Temu ni tako kljub dejstvu, da

predstavlja svobodno in prostovoljno zvezo med enakopravnima partnerjema. V

končni fazi je zakonska zveza tudi pravna institucija, še več, druţbena ustanova.

Tako pri zakonski zvezi ni pomemben le individualni odnos med zakoncema,

ampak tudi odnos druţbe do take zveze oziroma njeno priznanje zakonske zveze

kot takšne.

38

Nenazadnje pa lahko teorije o pravni naravi zakonske zveze v grobem zdruţimo v

tri osnovne teorije. Prva je zakonsko zvezo pojmovala kot formalni sporazum med

zakoncema. Primere te teorije lahko najdemo v klasičnem rimskem pravu,

starejšem kanonskem pravu, škotskem običajnem pravu in v pravu nekaterih

drţav ZDA. Recimo zakonodaja nekdanje Sovjetske zveze je med leti 1927 in

1944 dovoljevala sklepanje popolnoma neformalne zakonske zveze. Druga teorija

je zakonsko zvezo pojmovala kot svečan in strogo pravni posel. Ta posel je

tripartiten, saj mora zraven obeh zakoncev pri njegovi sklenitvi biti prisoten tudi

predstavnik drţave. Tretja teorija pa je drugo dopolnila z dodajanjem dodatnega

pogoja za veljavnost zakonske zveze, torej z vpisom v matično knjigo poročenih.

(Ţnidaršič Skubic, 2006, str. 225–227).

Kot prevladujoča teorija, kjer gre za teorijo o dvojni naravi zakonske zveze, velja

teorija, ki jo je utemeljil francoski avtor Mazeaud (1967). Po njegovem mnenju je

zakonska zveza na eni strani izvor oziroma vir (mariage-source), na drugi pa

stanje (mariage-état). Podobno delitev poznata angleška avtorja Bromley in Lowe

(1992), za katera ima zakonska zveza dva različna pomena. Prvi označuje sam

postopek, s katerim moški in ţenska postaneta moţ in ţena ter ga avtorja

imenujeta act of marrying, drugi pomen pa zajema njegovo, lahko bi rekli

statistično komponento, in sicer sam odnos med moţem in ţeno, ki sta ga avtorja

poimenovala state of being married. Ta delitev se po večini ujema z dvojnostjo

pravne narave zakonske zveze, ki je v prvem primeru pogodbena, v drugem delu

pa govorimo o pravnem statusu. S temi avtorji se strinja tudi Mladenović. Trdi

namreč, da pojma zakonske zveze ni mogoče obravnavati samo kot dejanje

njegovega sklepanja niti samo kot pravno stanje, ki se s tem aktom ukvarja, kajti

zakonska zveza je istočasno oboje. Henrich (1998) pa k temu dodaja, da je danes

v ospredju stališče, da zakon sicer predpisuje določen okvir ter še posebej določa

pogoje, ob katerih se zakonska zveza lahko razveţe, kljub temu pa lahko znotraj

tega okvirja zakonci svobodno določajo vsebino svoje zakonske zveze, kajti

vnaprej danih namenov zakonske zveze ni (prav tam, str. 228).

Zakonska zveza kot pogodba

Na pogodbeno naravo zakonske zveze kaţe predvsem definicija, da je sklenitev

zakonske zveze sporazum, s katerim zakonca vstopata v pravno razmerje ter

posledično prevzameta medsebojne pravice in obveznosti, kljub temu pa je ne

39

moremo primerjati s klasičnimi pogodbami v pravnem prometu. Prav zaradi

mnogih specifičnosti jo zato raje pojmujemo kot pogodbo sui generis.

Ţe zgoraj omenjena angleška avtorja pa vidita naslednje razlike med zakonsko

zvezo ter klasičnimi pogodbami v pravnem prometu:

sposobnost za sklenitev zakonske zveze je drugače določena,

oblika sklepanja zakonske zveze je strogo predpisana, formalna,

razlika je v razlogih za neveljavnost (ničnost, izpodbojnost) zakonske zveze,

razlika je tudi v načinu uveljavljanja neveljavnosti, kjer je za njeno ugotovitev

vedno predpisana sodna pot,

in nazadnje, zakonska zveza ne more prenehati na način kot druge pogodbe,

kajti razen v primeru smrti, zakonska zveza preneha na podlagi sodne odločbe

(postopek razveze zakonske zveze) (prav tam, str. 228−229).

Zakonska zveza kot pravni status

Ta vidik je pomembnejši kot prvi, saj govorimo o pravnem statusu osebe. Ta

pripada določeni skupini oseb, v tem primeru poročenih, kateri pa pravo podeljuje

določene pravice oziroma dolţnosti in sposobnosti. Namreč, v primerjavi z

običajnimi pravnimi posli prihaja do razhajanja v tem, da pri teh se stranki lahko

prostovoljno dogovorita o vseh njihovih pogojih, samo da niso v nasprotju z

ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo, medtem ko pa je v zakonski zvezi

večina odnosov prisilno pravne oziroma kogentne narave. Pomeni, da zakonca ne

moreta spreminjati pogojev po svoji volji. Tako recimo Mladenović (1988)

opredeljuje stanje zakonske zveze (kot drugi obravnavani pol nasproti njenemu

izvoru oziroma sklepanju) kot skupnost vseh premoţenjskopravnih ter osebnih

pravic in dolţnosti zakoncev, ki nastanejo med trajanjem zakonske zveze in so

urejene s kogentnimi in dispozitivnimi pravnimi normami. K temu pa dodaja, da

je večji poudarek vendarle na določbah prisilno pravnega značaja (Ţnidaršič

Skubic, 2006, str. 229).

Torej, če poskušamo povzeti bistvo pravne narave zakonske zveze, lahko rečemo

slednje: zakonca sicer izrazita svojo svobodno voljo, da ţelita skleniti zakonsko

zvezo, kljub temu pa ne moreta svobodno odločati o vseh medsebojnih odnosih, o

svojih pravicah in dolţnostih ter o prenehanju zakonske zveze. V bistvu teh

40

posameznih pravic in dolţnosti pravo niti ne ureja, ker jih ne more oziroma to ne

bi bilo primerno, kajti gre za odnose med zakoncema, kjer kogentnost norm ne bi

imela pravega smisla. Poleg njih ostajajo v okviru avtonomije volje zakoncev tudi

nekateri elementi njunih premoţenjskih odnosov. Nadalje lahko rečemo, da

zakonsko zvezo ureja skupina kogentnih pravnih norm, katere tudi prevladujejo,

kakor tudi skupina dispozitivnih pravnih norm, pri čemer pa so v večji meri kot

običajno prisotna moralna pravila. Le-ta pogosto ostajajo nepopolne pravne norme

(pravne norme brez sankcije).

Velja pa tudi poudariti, da sta se obseg in razmerje med kogentnimi in

dispozitivnimi določbami, ki so urejale zakonsko zvezo ter odnose znotraj nje,

skozi čas spreminjal. V primerjalnem pravu lahko te razlike opazimo še danes. Za

primer lahko navedemo recimo to, da imata zakonca v angleškem pravu pravico,

da se z medsebojnim dogovorom izogneta dolţnosti skupnega ţivljenja, medtem

ko pa je v našem pravu ţivljenjska skupnost zakoncev obligatorna oziroma je

konstitutivni element zakonske zveze. Iz vsega povedanega izhaja, da je uvrstitev

zakonske zveze zgolj v eno izmed obravnavanih kategorij zmotna, s čimer se

strinja tudi Ţnidaršič Skubic (2006). Hkrati podpira mnenje Alinčićeve (1994), da

je zakonska zveza enoten pojav ter da pogodbena in institucionalna raven

zakonske zveze predstavljata le dve plati njene pojavnosti. Institucionalna razlaga

skrbi za obvezne sestavine zakonske zveze, pogodbena pa za dispozitivne. Kljub

temu pa pogodbeni koncept ne razglaša popolne svobode pri določanju vsebine

zakonske zveze, na drugi strani pa tudi institucionalna razlaga ne uspe natančno

definirati, katere dolţnosti so bistvenega pomena za zakonsko zvezo ter v kolikšni

meri so prisilne oziroma dane na izbiro.

Nadalje zakonska zveza kot pogodba ali pa kot institucija ustanavlja določeno

objektivno pravno situacijo, ki zavezuje zakonca od začetka njune zdruţitve.

Vsebuje tudi medsebojne pravice in dolţnosti, kot so zvestoba, podpora,

solidarnost in zaradi nespoštovanja katerih lahko pride do razveze. V bistvu nihče

ne more čisto svobodno zapustiti zakonskega stanu. Prav tako pa vsebuje tudi

določbe o premoţenjskih ureditvah med zakoncema ter še celo vrsto kogentnih

določb, katere imajo namen vzpostaviti enakopravnost in neodvisnost zakoncev.

Pri tem vprašanju enakopravnosti med zakoncema pa Skubiceva (2006) poudarja,

da obravnavanje teh vprašanj, glede na stanje v današnji druţbi, zahteva veliko

več pozornosti kot pred leti. Namreč danes smo namesto starodavne osebne

41

podrejenosti ţene moţu priča veliko bolj zamegljeni (včasih tudi ne) ekonomski

podrejenosti oziroma odvisnosti ţene nasproti moţu. Moţno je, da obstajajo tudi

obratni primeri, vendar statistike govorijo v prevlado prvih. Problem

neenakopravnosti na premoţenjskem področju pa je tudi v tem, saj velikokrat

predstavlja plodna tla za vse druge oblike neenakopravnosti oziroma raznovrstne

kršitve (temeljnih) človekovih pravic (prav tam, str. 230–231).

Sedaj si pa poglejmo še pogoje za sklenitev zakonske zveze. Bivši jugoslovanski

TZZZ je pogoje za sklenitev zakonske zveze razporejal v tri skupine: temeljne

pogoje, zakonske zadrţke in zakonske prepovedi. Zaradi pomanjkanja katerega od

njih je veljala zakonska zveza za neobstoječo. Naš ZZZDR take razporeditve ni

prevzel, ampak govori le o pogojih za sklenitev in veljavnost zakonske zveze,

katerih neizpolnjenost ima za posledico neveljavnost zakonske zveze. Prav tako

naš ZZZDR ni sprejel instituta neobstoječe zakonske zveze (Geč-Korošec, 2000,

str. 49–51).

ZZZDR pa tudi danes postavlja tri vrste pogojev ob sklenitvi zakonske zveze:

pogoji za sklenitev zakonske zveze

pogoji za veljavnost zakonske zveze

Med nje je zakon uvrstil samo zakonske zadrţke, tj. pogoje, ki niso formulirani

pozitivno kot pogoji, temveč negativno kot ovire za veljavnost zakonske zveze.

Izraz ''zakonski zadrţek'' ni zakonski termin. Uporabljamo ga v teoriji in praksi. Z

njim je označeval pogoje za veljavnost zakonske zveze tudi temeljni zakon o

zakonski zvezi, medtem ko ga slovenski ZZZDR ni prevzel. Kot pogoj veljavnosti

zakonske zveze se štejeta tudi dve okoliščini, ki nista zakonska zadrţka. Zakon ju

obravnava le kot okoliščini, ki povzročata neveljavnost zakonske zveze oziroma

kot vzroka neveljavnosti zakonske zveze.

zakonske prepovedi

So pogoji, ki so sicer prav tako kot zakonski zadrţki določeni negativno, le da

obstoj okoliščine kot pogoja nima za posledico neveljavnosti zakonske zveze.

Vendar imena zakonske prepovedi pa zakon, v nasprotju s prejšnjimi predpisi, ne

uporablja (Zupančič, 1993, str. 43).

42

5.2.2.1 Pogoji za sklenitev zakonske zveze:

Ti pogoji so po 16. členu ZZZDR trije, in sicer:

da zakonsko zvezo sklepata osebi različnih spolov;

da izjavita svoje soglasje, da ţelita skleniti zakonsko zvezo;

da soglasje dasta pred pristojnim organom in to na način, določen z zakonom.

Prvi pogoj je nedvomno posledica dejstva, da šteje zakon za zakonsko zvezo samo

skupnost moškega in ţenske. Za isti spol bi lahko šlo le v primeru, da bi se

zakonska zveza sklepala na primer s hermafroditom. Če bi bila zakonska zveza

sklenjena brez izpolnitve tega pogoja, bi bila neveljavna.

Pri drugem pogoju je potrebno, da bodoča zakonca soglasno izjavita da ţelita

skleniti zakonsko zvezo. Pri tem pa ni odločilno, ali sta zakonca resnično imela

namen ustvariti zakonsko skupnost, kot tudi ne, ali je bila njuna izjava volje dana

v sili, strahovanju, zmoti ali v posledici zvijače. Hkrati tudi ni odločilno to, ali sta

bila bodoča zakonca glede na svojo zrelost in duševno stanje zmoţna podati tako

izjavo. Potrebno je poudariti tudi dejstvo, da glede izjave volje velja, da morata

imeti obe izjavi enako vsebino, in sicer, da zakonca hočeta skleniti zakonsko

zvezo. Iz tega sledi, da bodoča zakonca ne moreta vsebine modificirati niti dodati

kakega pogoja ali določiti roka (Geč-Korošec, 2000, str. 51). Vse te okoliščine so

odločilne pri odločitvi, ali je zakonska zveza veljavna ali ne.

Tretji pogoj pa je izpolnjen, če bodoča zakonca na vprašanje pristojnega organa –

to predstavlja pooblaščena oseba občinske skupnosti, na območju katere ţelita

skleniti zakonsko zvezo – ali hočeta skleniti zakonsko zvezo, ob prisotnosti dveh

prič izrecno in nedvoumno pritrdilno odgovorita. Oblika za sklenitev zakonske

zveze je po ZZZDR tako natančno predpisana (od 25. do 31. člena), kljub temu pa

se v posebno utemeljenih primerih sme dovoliti, da za enega zakonca izjemoma

poda izjavo pooblaščenec v obliki javne listine, ki velja tri mesece (30. člen

ZZZDR) (Zupančič in Novak, 2008, str. 318).

Bistvena kršitev obličnosti pri sklepanju zakonske zveze ima za posledico

neveljavnost zakonske zveze, in sicer absolutno neveljavnost zakonske zveze.

43

5.2.2.2 Pogoji za veljavnost zakonske zveze

Po ZZZDR so tile pogoji naslednji:

pogoj svobodne privolitve

Prvi odstavek 17. člena pravi: ''Zakonska zveza ni veljavna brez svobodne

privolitve bodočih zakoncev; svobodne privolitve ni, če je bila privolitev izsiljena

ali dana v zmoti.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 315.)

Bistvo tega je, da oseba, ki sklepa zakonsko zvezo, ne sme biti v to prisiljena

(strahovana) niti biti v zmoti.

Strahovanje:

Drugi odstavek 17. člena dalje pravi: ''Privolitev je izsiljena, če je zakonec privolil

v sklenitev zakonske zveze iz strahu, povzročenega z resno groţnjo.'' (Prav tam.)

Groţnja je zapretitev kakšnega zla, ki prizadene bodočega zakonca ali njemu

drage osebe. Lahko izhaja od drugega bodočega zakonca ali tudi od tretje osebe.

Prav tako mora biti resna in povzročiti strah. Kdaj je pa neka groţnja resna in ima

za posledico strah, je odvisno od objektivnih okoliščin, v katerih je bila groţnja

podana ter od subjektivnih elementov, ki so nastopali na strani tistega, ki mu je

bilo z zlom zagroţeno (Geč-Korošec, 2000, str. 53).

Zmota:

3. odstavek 17. člena ZZZD pravi takole: ''Privolitev je dana v zmoti glede osebe

zakonca, če je zakonec mislil, da sklepa zakonsko zvezo s pravo osebo, pa je

sklenil zakonsko zvezo s drugo, ali je sklenil zakonsko zvezo z določeno osebo, ki

pa ni tista, za katero se je izdajala.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 315.)

4. odstavek 17. člena pa se glasi: ''Privolitev je dana v zmoti o bistvenih lastnostih

zakonca, če bi drugega zakonca odvrnile od sklenitve zakonske zveze, če bi bil

zanje vedel, in ki delajo skupno ţivljenje nevzdrţno.'' (Zupančič in Novak, 2008,

str. 315.)

V 3. odstavku gre za zmoto v osebi (error in persona), kjer razlikujemo dva

primera. Prvič gre za zmoto v fizični osebi, kjer je zakonec mislil, da sklepa

zakonsko zvezo s pravo osebo, vendar jo je sklenil z drugo (npr. pri slepih osebah,

sklenitev zakonske zveze po pooblaščencu, pri dvojčkih). Drugič pa govorimo o

zmoti v civilni osebnosti, če zakonec sklene zakonsko zvezo z določeno osebo, ki

44

pa ni tista, ''za katero se je izdajala'' (npr. izdaja se za drugo osebo, ki je lahko

izmišljena ali pa obstaja, nosi izmišljen priimek ali priimek druge osebe) (Geč-


4. odstavek vsebuje še določila o zmoti o bistvenih lastnostih zakonca. Te lastnosti

so za zakonsko skupnost ţivljenja pomembne lastnosti enega zakonca oziroma

okoliščine iz sfere enega zakonca, ki bi drugega zakonca odvrnile od sklenitve

zakonske zveze v primeru, da bi zanje vedel in takšne, ki delajo skupno ţivljenje

nevzdrţno (teţka in nevarna bolezen, protinaravne navade, spolna nesposobnost,

prejšnja obsodba zaradi nečastnega dejanja, nosečnost ţene z drugim, zatrjevana

nosečnost, ki pa je ni bilo). Ne pridejo pa v poštev okoliščine, da ţena ni

nedolţna, premoţenjske razmere zakonca, zmota glede starosti zakonca

(Zupančič, 1993, str. 44).

Pomembno je dejstvo, da so te neugodne lastnosti morale obstajati ţe ob sklenitvi

zakonske zveze, ki pa drugemu zakoncu niso bile znane. Če pa so se pojavile šele

po sklenitvi zakonske zveze ali je poteklo eno leto od dne, ko je bila zmota

spoznana, pri čemer sta zakonca ţivela skupaj, lahko prizadeti zakonec zahteva le

razvezo zakonske zveze. Če dokaţe, da je postalo skupno ţivljenje iz tega vzroka

nevzdrţno.

Pomanjkanje pogoja svobodne privolitve ima za posledico relativno neveljavnost

zakonske zveze (Geč-Korošec, 2000, str. 53−54).

pogoj polnoletnosti

18. člen ZZZDR pravi: ''Zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki še ni stara 18

let.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 315.)

Po načelu enakopravnosti je za oba bodoča zakonca postavljena starost 18 let. Za

razliko od nekaterih drugih pravnih redov, ki poznajo najniţjo starostno mejo za

sklenitev zakonske zveze 16 let, pa ZZZDR le-te ne določa. Take najniţje starosti

pa tudi ni poznal bivši jugoslovanski TZZZ, šele Vrhovno sodišče FLRJ je nato v

letu 1949 izdalo navodilo, po katerem se ni moglo dati dovoljenje za sklenitev

zakonske zveze osebi pod starostjo 14 let.

Izjemoma pa lahko sklene zakonsko zvezo tudi mladoletna oseba, in sicer z

dovoljenjem centra za socialno delo, če so za to utemeljeni razlogi, npr. zaradi

nosečnosti neveste. Dovoljenje je moţno dati le ob pogoju, da je mladoletnik

dosegel tako telesno in duševno zrelost, da bo lahko izpolnjeval dolţnosti, ki

45

nastanejo s sklenitvijo zakonske zveze. Taki pogoj velja tudi še po današnjem

pravu, le z najniţjo starostjo je drugače. Naši novejši predpisi zahtevajo za

opravljanje nekaterih strogo osebnih aktov, pri katerih zastopanje ne pride v

poštev, kot tudi za določeno pravnoposlovno ravnanje, starost 15 let. Po ZZZDR

je starost 15 let potrebna za priznanje očetovstva, za dosego delne poslovne

sposobnosti in za razpolaganje mladoletnika z lastnim zasluţkom. Po zakonu o

nepravdnem postopku pa za predlog za uvedbo postopka za odvzem roditeljske

pravice enemu ali obema mladoletnikovih staršev.

Sklepanje zakonske zveze je torej po eni strani osebni akt, po drugi pa

druţinskopravni posel, iz česar sledi, da za njegovo veljavnost lahko zahtevamo

vsaj delno poslovno sposobnost. Glede na to velja stališče, da mladoletnik, ki ni

dopolnil 15 let, ne more skleniti zakonske zveze niti z dovoljenjem. Velja

poudariti tudi to, da preden center za socialno delo dovoli sklenitev zakonske

zveze mladoletni osebi, mora zaslišati mladoletnika, nato osebo, s katero

namerava skleniti zakonsko zvezo ter njegove starše oziroma skrbnika (24. člen).

Starša, pri katerem otrok ne ţivi in ki ne izpolnjuje svojih dolţnosti do otroka, ni

treba zaslišati.

Izpolnitev teh predpostavk je zelo vaţna, saj pridobi mladoletnik s sklenitvijo

zakonske zveze popolno poslovno sposobnost. Če pa pogoj polnoletnosti ni

izpolnjen, je posledica le relativna neveljavnost zakonske zveze (Geč-Korošec,

2000, str. 54 in Zupančič, 1993, str. 45).

teţja duševna prizadetost ali nerazsodnost

Po 19. členu ZZZDR sledi: ''Zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki je teţje

duševno prizadeta ali nerazsodna.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 315.)

O teţji duševni prizadetosti govorimo v primeru duševnih bolezni ali

slaboumnosti (npr. teţje duševne zaostalosti: imbecilnost, idiotija). Njena

posledica je neveljavnost zakonske zveze ne glede na to, ali je bil duševno bolni v

trenutku sklenitve zakonske zveze razsoden (lucidum intervallum) ali ne. Duševne

bolezni so različne narave, v vsakem primeru je potrebno mnenje zdravnika

izvedenca.

Nerazsodnost ustvarja defektnost volje, gre za pomanjkanje pravno relevantne

volje za sklenitev zakonske zveze in zaradi tega izključuje nastanek veljavne

zakonske zveze. Nerazsodna je torej oseba, ki bodisi ne more pravilno doumeti

46

pomena zakonske zveze in njenih posledic (defekt razuma), bodisi ne more

ravnati (oblikovati svojih odločitev) v skladu s sicer pravilnim dojemanjem

(defekt volje). Nerazsodnost je lahko trenutna (npr. agonija, epileptično stanje,

popolna pijanost, blodnje ob visoki temperaturi itd.) ali trajna (zaostal duševni

razvoj, senilnost in drugo). Nerazsodnost pa je lahko podana tudi le v trenutku

sklenitve zakonske zveze in je torej tudi v tem primeru posledica neveljavnost

zakonske zveze. Vzroki, ki povzročajo nerazsodnost, so lahko otroštvo oziroma

nedoraslost, slaboumnost, duševne bolezni. Razen otroštva, ki kot naravni vzrok

nerazsodnosti predstavlja zadrţek mladoletnosti, so vzroki nerazsodnosti enaka

stanja, kot pri duševni prizadetosti. Razlog, da zakon še posebej omenja duševno

prizadetost je v tem, da duševno prizadeta oseba ni sposobna za zakon, ni

sposobna sprejeti dolţnosti, ki izvirajo iz zakonske skupnosti in ki jih prinaša

druţina, četudi je v času sklenitve zakonske zveze razsodna (ima ''svetli

trenutek''). Prav tako je jasen razlog, da je zakon določil psihične napake za

zakonski zadrţek: volja prizadete osebe ni svobodna. Zakonska zveza s tako

osebo tudi ne more pomeniti ţivljenjske skupnosti z vsebino, katero ji pripisuje

zakon.

Teţja duševna prizadetost ali nerazsodnost ima za posledico absolutno

neveljavnost zakonske zveze, po ozdravljenju ali prenehanju pa le relativno

neveljavnost (Geč-Korošec, 2000, str. 55 in Zupančič, 1993, str. 45−46).

zakonska zveza

20. člen ZZZDR pravi: ''Nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler

njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena.''

(Zupančič in Novak, 2008, str. 315.)

Prejšnja zakonska zveza mora prenehati ali biti razglašena za neveljavno, če se

oseba ţeli ponovno poročiti. Ta zadrţek je posledica načela monogamije:

zakonska zveza je ţivljenjska skupnost enega moškega in ene ţenske (člen 3/1

ZZZDR).

Zakonska zveza po 63. členu ZZZDR preneha s smrtjo enega zakonca, z

razglasitvijo enega zakonca za mrtvega in z razvezo zakonske zveze. Določila o

razveljavitvi zakonske zveze pa najdemo v ZZZDR v poglavju Neveljavnost

zakonske zveze (členi od 32 do 43).

47

Dvojna zakonska zveza predstavlja po 198. členu Kazenskega zakonika Republike

Slovenije kaznivo dejanje, in sicer:

'' 1. Kdor sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je ţe poročen, se kaznuje z denarno

kaznijo ali z zaporom do enega leta.

2. Enako se kaznuje tudi, kdor sklene zakonsko zvezo z osebo, za katero ve, da

je poročena.

3. Če je prejšnja zakonska zveza prenehala ali je bila razveljavljena, se pregon

ne začne, če pa se je začel, se ustavi.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 56.)

Pogoj neobstoja zakonske zveze se ne more spregledati ter ima za posledico

absolutno neveljavnost zakonske zveze, lahko pa odpade (Geč-Korošec, 2000, str.

56).

krvno sorodstvo

Po 21. členu ZZZDR sledi: ''Zakonske zveze ne morejo skleniti med seboj

sorodniki v ravni črti, ne brat s sestro, polbrat s polsestro, stric z nečakinjo, teta z

nečakom in tudi ne otroci bratov in sester, polbratov in polsester med seboj. To ne

velja za razmerja, ki nastanejo pri posvojitvi, razen za posvojitelja in

posvojenca.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 315−316.)

Zakonske zveze ne moreta skleniti sorodnika v ravni črti (prednik – potomec) in

sorodnika v stranski črti vključno do četrtega kolena, in sicer: brat – sestra,

polbrat – polsestra, stric – nečakinja, teta – nečak, bratranec – sestrična (lahko sta

otroka bratov in sester ali otroka polbratov in polsester). Praviloma je sicer

prepovedana sklenitev zakonske zveze med bratrancem in sestrično, vendar pa

lahko center za socialno delo to dovoli, če so za to utemeljeni razlogi.

Glede zakonskega zadrţka krvnega sorodstva so se razvile številne teorije, ki

poskušajo utemeljiti razloge prepovedi sklenitve zakonske zveze med krvnimi

sorodniki. Ena pomembnejših je teorija degeneracije, katere predstavnik je

Lewis H. Morgan. Ta teorija opravičuje sklenitev zakonske zveze med sorodniki z

biološkimi razlogi. Pravi, da je število otrok s fizičnimi in psihičnimi motnjami pri

starših, ki so v odnosu sorodstva, mnogo višje kot pri starših, ki niso v

sorodstvenem odnosu. Tako je sorodstvo določeno kot zakonski zadrţek zavoljo

potomstva, iz evgeničnih razlogov ter tudi zato, da se ohrani določen red v

48

druţini (respectus parentelae); le-ta temelji tudi na druţbeni obsodbi

krvoskrunstva (incesta – spolnega občevanja med bliţnjimi sorodniki).

Drugače pa je prepovedana sklenitev zakonske zveze tudi med posvojiteljico in

posvojencem oziroma posvojiteljem in posvojenko, kajti v slovenskem pravu

poznamo le popolno posvojitev, ki ima za posledico enako razmerje, kot je med

naravnimi starši in otroki. In prav zaradi tega uvrščamo razmerje med

posvojiteljem in posvojencem med zadrţke.

Pogoja neobstoja krvnega sorodstva se ne more spregledati in je njegova

posledica neveljavnost zakonske zveze, niti ne more odpasti (Geč-Korošec, 2000,

str. 57).

pri sklenitvi zakonske zveze morata biti navzoča oba zakonca ali en

zakonec in pooblaščenec drugega

ZZZDR v 34. členu določa:

''Neveljavna je zakonska zveza, pri katere sklenitvi nista bila navzoča oba zakonca

ali en zakonec in pooblaščenec drugega.'' (30. člen) (Zupančič in Novak, 2008,

str. 318.)

Gre za pogoj, da je za sklenitev zakonske zveze potrebna navzočnost obeh

bodočih zakoncev z izjemo, kot jo navaja 30. člen ZZZDR:

''V posebno utemeljenih primerih sme upravna enota, ki skrbi za vodstvo matične

knjige za naselje, kjer se sklepa zakonska zveza, dovoliti, da se sklene zakonska

zveza po pooblaščencu. Pri sklepanju zakonske zveze sme biti samo eden od

bodočih zakoncev zastopan po pooblaščencu. Pooblaščenec mora imeti

pooblastilo, izdano v obliki javne listine; v njem mora biti natančno navedena

oseba, s katero namerava pooblastitelj skleniti zakonsko zvezo. Zakonska zveza po

pooblaščencu se sme skleniti v treh mesecih od izdaje pooblastila.'' (Zupančič in

Novak, 2008, str. 318.)

Za razliko od ZZZDR je TZZZ iz leta 1965 določal, da je bila zakonska zveza

prav tako veljavna, čeprav je bila sklenjena po poteku 3. mesecev od izdaje

pooblastila, če zaročenec, ki ga je pri sklenitvi zakonske zveze zastopal

pooblaščenec, ni preklical pooblastila.

V primeru neobstoja tega pogoja je takšna zakonska zveza absolutno neveljavna

(Geč-Korošec, 1987, 2000, str. 17 in 58).

49

bodoča zakonca sklepata zakonsko zvezo z namenom skupnega ţivljenja

35. člen ZZZDR določa:

''Neveljavna je zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega ţivljenja

zakoncev.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 319.)

Eden temeljnih elementov za veljavnost zakonske zveze predstavlja ţivljenjska

skupnost zakoncev in če zakonca ob sklenitvi zakonske zveze nista imela namena

skupnega ţivljenja, pride do pomanjkanja tega elementa. V primeru, da sta

zakonca sklenila zakonsko zvezo zaradi uresničitve drugih ciljev kot npr.

pridobitev drţavljanstva, pokojnine, nepremičnine, gre za absolutno neveljavnost

zakonske zveze in tako imenovano fiktivno zakonsko zvezo. Za to vrsto zakonske

zveze pa ne gre, če zakonca ob sklenitvi zakonske zveze nista imela namena

skupnega ţivljenja, vendar sta po sklenitvi zakonske zveze vzpostavila ţivljenjsko

skupnost. Prav tako okoliščina, da je bila zakonska zveza sklenjena tik pred smrtjo

enega zakonca, sama po sebi ne pomeni, da zakonca nista imela namena skupnega

ţivljenja. V primeru pa, da le eden od njiju ni imel namena skupnega ţivljenja,

govorimo o miselnem pridrţku oziroma mentalni rezervaciji, ki ga ne upoštevamo

in velja, kot da je pogoj namena skupnega ţivljenja podan pri obeh (Geč-Korošec,

2000, str. 59).

5.2.2.3 Zakonske prepovedi

V 22. členu ZZZDR je določeno: ''Zakonske zveze ne moreta med seboj skleniti

skrbnik in njegov varovanec, dokler traja skrbništvo.'' (Zupančič in Novak, 2008,

str. 316.)

ZZZDR omenja le eno okoliščino kot zakonsko prepoved in to je razmerje

skrbništva. Ta naj bi preprečila morebitni pritisk skrbnika na varovanca, da sklene

zakonsko zvezo. Dokler traja skrbništvo, skrbnik in njegov varovanec ne moreta

skleniti zakonske zveze. V primeru, da jo skleneta, skrbništvo ipso facto preneha.

Lahko pa center za socialno delo iz utemeljenih razlogov dovoli sklenitev

zakonske zveze med skrbnikom in njegovim varovancem. Takrat skrbniško

razmerje še naprej obstaja, razen če gre za skrbništvo mladoletnika, kajti

50

varovanec dobi s sklenitvijo zakonske zveze popolno poslovno sposobnost in iz

tega razloga skrbništvo preneha. V ZZZDR je sicer ta zakonska prepoved

sistematično nepravilno postavljena med določbe v pogojih za veljavnost

zakonske zveze, kar pa ni v redu, kajti zakonska zveza, sklenjena kljub tej

prepovedi, ni neveljavna. V 32. členu ZZZDR, v katerem so navedeni razlogi za

neveljavnost zakonske zveze in ki je uvrščen v poglavje Neveljavnost zakonske

zveze, skrbništvo ni navedeno. Za zakonsko prepoved pa štejemo po našem pravu

tudi razmerje nepopolne posvojitve. Načeloma posvojitelj in posvojenec ne

moreta skleniti zakonske zveze, če pa jo, ni neveljavna, pač pa posvojitev preneha

(Zupančič, 1993, str. 47−48).

Vse naštete pogoje za veljavnost zakonske zveze po ZZZDR, razen skrbništva,

lahko razdelimo na tiste, ki imajo za posledico absolutno neveljavnost zakonske

zveze in na tiste, ki imajo za posledico le relativno neveljavnost zakonske zveze.

Nadalje jih delimo še na pogoje, ki se lahko spregledajo in na pogoje, ki se ne

morejo spregledati ter na trajne in netrajne pogoje (Geč-Korošec, 2000, str. 52).

Pogoji za sklenitev in veljavnost zakonske zveze pa niso edini, s katerimi je

institut zakonske zveze ''omejen''. Za njega so prav tako predpisani oblika,

pristojnost ter sam postopek njegove sklenitve, o katerem bo govora v naslednjem

poglavju.

5.2.3 Namen oblike, pristojnost in postopek za sklenitev zakonske

zveze

Obvezna je civilna sklenitev zakonske zveze pred pristojnim organom oblasti in

sicer v svečani obliki. Za razliko od civilne pa cerkvena poroka ni obvezna ter se

lahko sklene po cerkvenih predpisih šele po civilni sklenitvi zakonske zveze


Zakonska zveza se lahko sklene le pred pristojnim drţavnim organom oziroma kot

pravi 28. člen, pred načelnikom upravne enote ali od njega pooblaščeno osebo ob

navzočnosti matičarja. Nadalje 25. člen ZZZDR pravi, da osebi, ki nameravata

skleniti zakonsko zvezo, se prijavita matičarju, ki vodi poročno matično knjigo za

naselje, kjer ţelita skleniti zakonsko zvezo. S tem je opredeljena stvarna (za

sklenitev zakonske zveze je stvarno pristojen organ občine, ki vodi poročne

51

matične knjige) in krajevna pristojnost organa. Po novem lahko bodoča zakonca

sama izbereta občino, v kateri bosta sklenila zakonsko zvezo, medtem ko sta

morala po določilu TZZZ skleniti zakonsko zvezo pred pristojnim drţavnim

organom tiste občine, v kateri so se vodile poročne matične knjige za matično

območje, na katerem sta imela oba bodoča zakonca ali eden izmed njiju svoje

stalno in začasno prebivališče. V drugem kraju sta smela skleniti zakonsko zvezo

le z dovoljenjem pristojnega upravnega organa. Če pa ima drţavljan Republike

Slovenije svoje stalno ali začasno prebivališče v tujini, sme zakonsko zvezo

skleniti pred tamkajšnjim konzularnim predstavnikom ali diplomatskim

predstavnikom Republike Slovenije, ki opravlja konzularne zadeve (102. člen

Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku). Takšna oblika sklenitve

zakonske zveze je pri nas veljavna, ker gre za obliko, ki jo določa naš zakon za

našega drţavljana (Geč-Korošec, 1987, 2000, str. 19 in 60).

Pravilnik o sklepanju zakonske zveze pa dopušča sklepanje zakonske zveze izven

uradnih prostorov. Kot je navedeno v 15. členu tega pravilnika, lahko načelnik

dovoli slovesno sklenitev zakonske zveze izven uradnih prostorov, če to zahtevata

bodoča zakonca ter hkrati navedeta za to pomembne razloge. To so pa tisti

razlogi, ki onemogočajo prisotnost bodočih zakoncev v uradnih prostorih.

Sklenitev zakonske zveze izven uradnih prostorov pa tudi ne predstavlja

povečanih stročkov za bodoča zakonca. Nadalje dodaja 16. člen, da se sklenitev

zakonske zveze izven uradnih prostorov ter časa, določenega v 10. členu tega

pravilnika, izjemoma dovoli tudi iz drugih razlogov, pač glede na moţnosti

posamezne upravne enote. V tem primeru morata bodoča zakonca pri prijavi za

sklenitev zakonske zveze poleg zahtevanih listin priloţiti tudi soglasje za uporabo

lokacije za slovesno sklenitev zakonske zveze. Prijava za sklenitev zakonske

zveze pa se vloţi 45 dni pred nameravano sklenitvijo zakonske zveze (Zupančič in

Novak, 2008, str. 373−374).

Postopek sklenitve zakonske zveze poteka v dveh fazah.

Prvo, pripravljalno, predstavlja predhodni postopek, v katerem osebi, ki

nameravata skleniti zakonsko zvezo, to prijavita pristojnemu matičarju. Prijava je

ustna ali pisna, vendar se pri ustni napravi še zapisnik. V njej bodoča zakonca

izjavita, da svobodno sklepata zakonsko zvezo in da so izpolnjeni pogoji za

veljavnost zakonske zveze. K prijavi morata priloţiti še izpiska iz rojstne matične

52

knjige ter obvestili o drţavljanstvu, če teh podatkov ni mogoče ugotoviti na

podlagi uradnih evidenc. V primeru pa, če je bila zakonska zveza dovoljena s

stani centra za socialno delo, morata bodoča zakonca predloţiti ustrezno odločbo

tega organa. Prav tako se mora predloţiti dokaz o prenehanju ali neveljavnosti

prejšnje zakonske zveze, če je kateri od bodočih zakoncev ţe bil poročen.

Pristojni matičar mora bodoča zakonca opozoriti na pogoje za veljavnost

zakonske zveze po ZZZDR in se prepričati o tem, ali so ti pogoji izpolnjeni. Če

niso, se sklenitev zakonske zveze zavrne. To stori z odločbo občinski upravni

organ, ki skrbi za vodstvo matične knjige.

Drugo fazo predstavlja sama sklenitev zakonske zveze. Sklepanje zakonske zveze

je javno in slovesno ter poteka v posebej določenih uradnih prostorih, ki jih določi

upravna enota po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za upravo. Po 29.

členu ZZZDR je za sklenitev zakonske zveze potrebna navzočnost obeh bodočih

zakoncev. Le v posebno utemeljenih primerih sme pristojen občinski upravni

organ, ki skrbi za vodstvo matične knjige za naselje, kjer se sklepa zakonska

zveza, dovoliti, da se sklene zveza po pooblaščencu, kar velja le za enega izmed

obeh bodočih zakoncev. Za sklenitev zakonske zveze je potrebna tudi navzočnost

dveh prič, načelnika upravne enote ali od njega pooblaščene osebe in matičarja.

Pri tem velja poudariti, da je priča lahko vsaka oseba, ki ima poslovno sposobnost.

Nadalje, po 31. členu ZZZDR se načelnik upravne enote ali od njega pooblaščena

oseba na podlagi prejetih listin in izjav prič ter bodočih zakoncev prepriča, da sta

to osebi, ki sta prijavili nameravano sklenitev zakonske zveze. Nato le-ta prebere

določbo 14. člena (V zakonski zvezi sta zakonca enakopravna) in določbe v

ZZZDR o pravicah in dolţnostih zakoncev, zatem pa vpraša vsakega bodočega

zakonca posebej, ali hoče z drugim skleniti zakonsko zvezo. Če oba bodoča

zakonca odgovorita pritrdilno, pooblaščena uradna oseba razglasi, da je zakonska

zveza med njima sklenjena.

Po sklenitvi se podatki vpišejo v poročno in rojstno matično knjigo v skladu z

določili zakona o matičnih knjigah. Matičar je dolţan še zakoncema izdati

potrdilo o sklenitvi zakonske zveze, s katerim zakonca v pravnem prometu

dokazujeta obstoj zakonske zveze (Geč-Korošec, 2000, str. 60–62 in Zupančič,

1993, str. 49).

Po pravilniku o sklepanju zakonskih zvez po 10. členu, se le-te sklepajo v času, ki

ga določi načelnik upravne enote. Ta zagotovi sklepanje zakonskih zvez ob

53

sobotah od 9. do najkasneje 19. ure in najmanj en dan v dneh, ko ima upravna

enota uradne ure. Sam obred sklenitve zakonske zveze pa traja v povprečju 20

minut, med dvema obredoma pa mora biti zagotovljen najmanj 15-minutni odmor

(13. člen pravilnika) (Zupančič in Novak, 2008, str. 372−373).

V primeru, da se kršijo predpisi obličnosti, nastopijo določene sankcije, ki se

ravnajo po pomembnosti predpisa, ki je bil kršen. Moramo pa ločiti bistveno

kršitev obličnosti od nebistvene. Za nebistveno kršitev obličnosti ZZZDR določa,

da je kljub takšni kršitvi zakonska zveza veljavno sklenjena (33. člen). O tem

lahko govorimo npr. če matičar ne bi bil navzoč ali če bi se opustil vpis sklenitve

zakonske zveze v matično knjigo. Na drugi strani pa bistveno kršitev obličnosti

predstavlja neupoštevanje predpisov o pristojnosti organa za sklenitev zakonske

zveze, kršitev načina izjave soglasja za sklenitev zakonske zveze (bodoča zakonca

morata odgovoriti ustno pritrdilno) ter odsotnost prič. Iz tega sledi, da kadar gre

za bistveno kršitev obličnosti, je zakonska zveza absolutno neveljavna (Geč-

Korošec, 2000, str. 62 in Zupančič, 1993, str. 50).

5.2.4 Neveljavnost zakonske zveze

Zakonska zveza je neveljavna, če je bila sklenjena kljub temu, da ob sklenitvi niso

bili podani z zakonom določeni pogoji za veljavnost zakonske zveze, torej, če so

obstajali zakonski zadrţki ali druge okoliščine, ki jih zakon posebej določa samo

kot razloge neveljavnosti zakonske zveze. Neveljavna pa je zakonska zveza tudi v

primeru, če ob sklenitvi niso obstajali pogoji za sklenitev zakonske zveze in če

niso bile upoštevane določene zahteve obličnosti sklenitve zakonske zveze


V primerjavi z ZZZDR pa je TZZZ poleg instituta neveljavnosti (matrimonium

nullum) poznal še institut neobstoječe zakonske zveze (matrimonium non

existans). V prvem odstavku 35. člena je določal, da velja za zakonsko zvezo, pri

sklenitvi katere niso bili izpolnjeni pogoji za obstoj zakonske zveze, kakor da je

niti ni bilo. Ta institut neobstoječe zakonske zveze pa so poznale vse nekdanje

republike Jugoslavije, le republika Makedonija, republika Slovenija ter

avtonomna pokrajina Vojvodina ne. Prav tako je bivši jugoslovanski TZZZ poznal

vzroke, ki povzročajo absolutno neveljavnost zakonske zveze in vzroke, ki

54

povzročajo relativno neveljavnost zakonske zveze. Takšno delitev pozna danes

tudi ZZZDR, pri čemer govori o absolutno neveljavni in relativno neveljavni

zakonski zvezi, kateri bosta obravnavani v naslednji točki. Tukaj omenimo le, da

je osnovna razlikovalna okoliščina v krogu oseb, ki jim daje zakon pravico toţiti

na razveljavitev zakonske zveze. Ta krog pa je določen glede na pomembnost

pogoja, ki ob sklenitvi zakonske zveze ni bil podan. Poudariti pa je potrebno tudi

to, da se pogoji za veljavnost zakonske zveze s sklenitvijo zakonske zveze

spremene v vzroke za neveljavnost zakonske zveze (Geč-Korošec, 2000, str. 63 in

Zupančič, 1993, str. 51).

Vzroki za neveljavnost po ZZZDR:

32. člen določa: ''Zakonska zveza, ki je sklenjena v nasprotju z določbami 16.,

17., 18., 19., 20., in 21. člena tega zakona, je neveljavna.''

34. člen določa: ''Neveljavna je zakonska zveza, pri katere sklenitvi nista bila

navzoča oba zakonca ali en zakonec in pooblaščenec drugega.''

35. člen določa: ''Neveljavna je zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z

namenom skupnega ţivljenja zakoncev.'' (Zupančič in Novak, 2008, str.

318−319.)

Neveljavna zakonska zveza pa lahko včasih postane veljavna, kar imenujemo

konvalidacija zakonske zveze. ZZZDR pa pozna le moţnost, da se zakonska

zveza, čeprav je neveljavna, ne razveljavi. Namreč četudi se v postopku izkaţe, da

ima zakonska zveza sklenitveno napako, sodišče ni dolţno v vsakem primeru

ugoditi zahtevku na razveljavitev. Do razveljavitve pa ne pride zato, ker

okoliščina, ki predstavlja razveljavitveni razlog oziroma vzrok neveljavnosti

zakonske zveze, v času odločanja sodišča o zahtevku na razveljavitev ne obstaja

več: prejšnja zakonska zveza je prenehala ali je bila razveljavljena (člen 37),

mladoletnik je postal polnoleten; ali pa še obstaja, vendar jo sodišče, ki odloča o

razveljavitvi, spregleda. Gre za tako imenovani naknadni spregled (dispenz)

zadrţka, ki je mogoč pri zadrţku mladoletnosti pod določenimi pogoji, če je

mladoletnik starejši od 15 let (40. člen) in pri zadrţku sorodstva bratranca in

sestrične (38. člen). Pri tem gre za vprašanje, ali je vzrok neveljavnosti še podan

ali ne in če je, potem gre nadalje za vprašanje, ali se lahko odstrani ali ne. V

primeru, da je vzrok neveljavnosti še podan, se zakonska zveza razveljavi, razen

55

če je vzrok neveljavnosti mogoče odstraniti (Geč-Korošec, 2000, str. 64 in


Zakonska zveza se razveljavi samo na zahtevo upravičene osebe. Neveljavna

zakonska zveza je torej spodbojna. Spodbija jo s toţbo oseba, ki ji daje zakon

pravico zahtevati razveljavitev zakonske zveze. Sodišče kot tako ne more

razveljaviti zakonske zveze po uradni dolţnosti. Pravica toţbe za razveljavitev

zakonske zveze je strogo osebna pravica ter ne preide na dediče, razen če je

postopek za razveljavitev zakonske zveze ţe začet, potem ga lahko dediči toţnika

nadaljujejo (41. člen). Učinek zakonske zveze preneha z dnem, ko je le-ta bila

razveljavljena. Toţba in sodba, s katero se zakonska zveza izreče za neveljavno,

pa imata konstitutivni učinek. V izreku sodbe, s katero se zakonska zveza

razveljavi, ugotovi sodišče, ali je kateri od zakoncev vedel za vzrok, zaradi

katerega zakonska zveza ni bila veljavna (2. odst. 42. člena). Kar se pa tiče

premoţenjskih razmer in daril med zakoncema pa veljajo pri razveljavitvi

zakonske zveze iste določbe kot pri razvezi zakonske zveze. Po končani toţbi s

pravnomočno sodbo, s katero se zakonska zveza razglasi za neveljavno, se vpiše v

poročno in rojstno matično knjigo (Geč-Korošec, 2000, str. 64 in Zupančič, 1993,

str. 50).

5.2.4.1 Absolutno neveljavna zakonska zveza

Določila o absolutni neveljavnosti zakonske zveze so zajeta v ţe zgoraj

omenjenem 1. in 2. odstavku 36. člena.

Kot piše v 1. in 2. odst. 36. člena: ''Pravica toţbe za razveljavitev zakonske zveze,

sklenjene v nasprotju z določbami 16., 19., 20., 21., 34. in 35. člena tega zakona,

pripada zakoncema in vsem tistim, ki imajo neposredno pravno korist od tega, da

se zakonska zveza razveljavi.''

''V primerih, ko je bila zakonska zveza sklenjena v nasprotju z določbami 16., 19.,

20. in 21. člena tega zakona, sme vloţiti toţbo za razveljavitev zakonske zveze tudi

javni toţilec.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 319.)

Pri absolutno neveljavni zakonski zvezi je določen širši krog toţbenih

upravičencev, torej poleg obeh zakoncev še osebe, ki imajo neposredno pravno

korist od tega, da se zakonska zveza razveljavi (npr. drugi dediči umrlega zakonca

56

lahko po njegovi smrti toţijo za razveljavitev zakonske zveze, da bi preţiveli

zakonec izgubil dedno pravico). Te osebe imajo po zakonu pravico toţiti za

razveljavitev zakonske zveze, če kot vzrok neveljavnosti zakonske zveze

navedejo:

a) bistvena kršitev obličnosti pri sklenitvi zakonske zveze (16. člen);

b) teţja duševna prizadetost in nerazsodnost – da je bil zakonec ob sklenitvi

zakonske zveze teţje duševno prizadet ali nerazsoden in da to stanje v času, ko

zahtevajo razveljavitev, še traja (člen 36/1 v zvezi z 19. členom);

c) zakonska zveza – da je bil zakonec (ali oba) ob sklenitvi zakonske zveze ţe

oziroma še poročen (člen 36/1 v zvezi z 20. členom);

d) sorodstvo – da sta zakonca sorodnika v ravni črti ali v stranski črti do vštetega

četrtega kolena (člen 36/1 v zvezi z 21. členom);

e) navzočnost obeh zakoncev oziroma eden od zakoncev in pooblaščenec

drugega zakonca – da zakonca nista bila prisotna pri sklenitvi zakonske zveze

oziroma da ni bil prisoten en zakonec in pooblaščenec drugega (člen 36/1 v

zvezi s 34. členom);

f) sklenitev zakonske zveze brez namena skupnega ţivljenja zakoncev (člen 36/1

v zvezi s 35. členom).

Kot določa 5. odstavek 36. člena pravica toţbe za razveljavitev zakonske zveze ne

zastara in se sme iz vzrokov, navedenih v 1. odstavku 36. člena, vloţiti tudi po

prenehanju zakonske zveze (4. odst. 36. člena). V tem primeru ima toţba pomen

le kot ugotovitvena toţba za preteklost, ker zakonska zveza več ne obstaja (Geč-


a¹) Bistvena kršitev obličnosti (1. odst. 36. člena) ima za posledico absolutno

neveljavnost zakonske zveze. Z novelo ZZZDR iz leta 1989 je bila določba 16.

člena pravilno vnesena v 1. odst. 36. člena.

b¹) Teţja duševna prizadetost in nerazsodnost (1. odst. 36. člena v zvezi z 19.

členom) povzroča absolutno neveljavnost zakonske zveze tako dolgo, dokler traja

duševna prizadetost ali nerazsodnost. Pravico do toţbe za razveljavitev zakonske

zveze imata oba zakonca ter vsi, ki imajo neposredno pravno korist, da se

zakonska zveza razveljavi ter v določenih primerih tudi javni toţilec. Pravica do

57

toţbe ne zastara in se toţba sme vloţiti tudi po prenehanju. Tako kot določa 3.

odstavek 36. člena sme po prenehanju teţje duševne prizadetosti ali nerazsodnosti

toţbo za razveljavitev zakonske zveze, sklenjene ob času, ko je trajala teţja

duševna prizadetost ali nerazsodnost katerega izmed zakoncev, vloţiti samo eden

ali drugi zakonec. Iz tega sledi, da se vzrok za absolutno neveljavnost zakonske

zveze spremeni v vzrok za relativno neveljavnost zakonske zveze. (Geč-Korošec,

1987, 2000, str. 23 in 66).

c¹) Obstoj prejšnje zakonske zveze (1. odst v zvezi z 20. členom) enega od

zakoncev povzroča absolutno neveljavnost zakonske zveze, kar sledi iz določila v

20. členu: ''Nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej

sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena.''

Nadalje pravi 37. člen: ''Nova zveza, sklenjena ob času, ko je še trajala prejšnja

zakonska zveza katerega izmed zakoncev, se ne razveljavi, če je prejšnja zakonska

zveza prenehala, ali če se prejšnja zakonska zveza razveljavi.'' (Zupančič in

Novak, 2008, str. 315 in 319.)

Drugače pa imata pravico do toţbe za razveljavitev zakonske zveze oba zakonca

ter vsi tisti, ki imajo neposredno pravno korist od tega, da se zakonska zveza

razveljavi ter tudi javni toţilec. Pravica do toţbe ne zastara, toţba pa se sme

vloţiti tudi po prenehanju zakonske zveze.

d¹) Obstoj krvnega sorodstva (1. odst. 36. člena v zvezi z 21. členom) ima za

posledico absolutno neveljavnost zakonske zveze. Pravico do toţbe za

razveljavitev zakonske zveze imata oba zakonca ter vsi tisti, ki imajo neposredno

pravno korist od tega, da se zakonska zveza razveljavi ter tudi javni toţilec.

Pravica do toţbe ne zastara, toţba pa se sme vloţiti tudi po prenehanju zakonske

zveze.

Pojem sorodstva vključuje tri vrste sorodstva:

Krvno sorodstvo

Kot pravi 21. člen, zakonske zveze ne morejo skleniti med seboj sorodniki v ravni

črti, ne brat s sestro, polbrat s polsestro, stric z nečakinjo, teta z nečakom in tudi

ne otroci bratov in sester, polbratov in polsester med seboj. Lahko pa otroci bratov

in sester oz. polbratov in polsester sklenejo zakonsko zvezo.

58

Adoptivno sorodstvo

Razmerje, ki nastane s popolno posvojitvijo med posvojiteljem in posvojencem.

Po ZZZDR je sklenitev zakonske zveze med posvojiteljem in posvojencev

absolutno neveljavna, dočim to ne velja za ostala razmerja, ki nastanejo pri

posvojitvi. ZZZDR pozna le popolno posvojitev, ki v 1. odst. 227. člena določa,

da se za posvojitve, sklenjene po sedanjih predpisih, uporabljajo dosedanji

predpisi. Za nepopolne posvojitve, sklenjene pred 1. 1. 1977, ko je začel veljati

ZZZDR, kolikor se ob izpolnjevanju pogojev niso spremenile v popolno

posvojitev po ZZZDR, velja torej razmerje posvojitve še naprej le kot zakonska

prepoved.

Svaštvo

Je razmerje med enim zakoncem in sorodniki drugega zakonca. ZZZDR ne pozna

ovire za sklenitev zakonske zveze med sorodniki v svaštvu.

Zakonska zveza, sklenjena med sorodniki, med katerimi je zakonska zveza

dopustna samo z dovoljenjem centra za socialno delo (20. člen), ostane v veljavi,

če sodišče, pri katerem teče postopek za razveljavitev zakonske zveze, ugotovi, da

obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi se lahko dalo dovoljenje za sklenitev

zakonske zveze (38. člen) (Geč-Korošec, 1987, 2000, str. 24 in 67).

e¹) V primeru, da pogoj navzočnosti obeh zakoncev ali enega zakonca ter

pooblaščenca drugega (1. odst. v zvezi s 34. členom) pri sklenitvi zakonske zveze

ni izpolnjen, je zakonska zveza absolutno neveljavna. Za dovolitev sklenitve

zakonske zveze po pooblaščencu je potrebna pisna vloga, ki jo vloţi predlagatelj,

lahko pa tudi drugi bodoči zakonec v njegovem imenu, vendar mora predloţiti

pooblastilo. Dovolitev za sklenitev zakonske zveze po pooblaščencu da občinski

upravni organ, ki je prisoten za vodenje matične knjige za naselje, kjer se sklepa

zakonska zveza. Upravni organ ima diskrecijsko pravico, ali bo sklenitev

zakonske zveze dovolil ali pa ne. Dovolitev izda le v izjemno redkih in

utemeljenih primerih. Če se dovoljenje izda, pa mora biti točno navedena oseba, s

katero namerava pooblastitelj skleniti zakonsko zvezo. Izdano dovoljenje velja le

tri mesece.

Pravico do toţbe za razveljavitev zakonske zveze, če ta pogoj ni izpolnjen, imata

oba zakonca in vsi tisti, ki imajo neposredno pravno korist, da se zakonska zveza

59

razveljavi. Pravica do toţbe ne zastara, toţba pa se sme vloţiti tudi po prenehanju

zakonske zveze. (Geč-Korošec, 1987, 2000, str. 24 in 68).

f¹) Zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega ţivljenja (1. odst. v

zvezi s 35. členom) je neveljavna, kajti skupno ţivljenje zakoncev je bistveni

element zakonske zveze. V nasprotnem primeru (npr. da se pridobi pokojnina) gre

za simulirani posel, za zlorabo ustanove zakonske zveze. V primeru pa, da je tak

namen zasledoval le en zakonec, pa gre za mentalno rezervacijo, ki ni upoštevana

in ne povzroča neveljavnosti zakonske zveze.

Pravico do toţbe za razveljavitev zakonske zveze, če ta pogoj ni izpolnjen, imata

oba zakonca in vsi tisti, ki imajo neposredno pravno korist, da se zakonska zveza

razveljavi. Pravica do toţbe ne zastara, toţba pa se sme vloţiti tudi po prenehanju

zakonske zveze (Geč-Korošec, 1987, str. 24 in Geč-Korošec, 2000, str. 69)

5.2.4.2 Relativno neveljavna zakonska zveza

Vzroki za relativno neveljavnost po ZZZDR so:

a) teţja duševna prizadetost ali nerazsodnost potem, ko preneha (19. člen);

b) strahovanje ali zmota – pomanjkanje svobodne privolitve (17. člen);

c) mladoletnost (18. člen).

Pravica do toţbe za razveljavitev zakonske zveze pripada oţjemu krogu oseb:

obema zakoncema, prizadetemu zakoncu ali v zakonu posebej navedenim

neposredno prizadetim osebam. Toţba je v določenih primerih vezana na rok.

a¹) Teţja duševna prizadetost in nerazsodnost (3. odst. 36. člena v zvezi z 19.

členom) je vzrok za relativno neveljavnost zakonske zveze takrat, kadar duševno

bolni po sklenitvi zakonske zveze ozdravi ali kadar je bila nerazsodnost le

posledica trenutnega stanja ali začasna. Toţbo za razveljavitev zakonske zveze

lahko vloţi samo eden ali drugi zakonec (3. odst. 36. člena), pravica do toţbe pa

ne zastara (5. odst. 36. člena).

b¹) Pomanjkanje svobodne privolitve (39. člen v zvezi s 17. členom) je vzrok za

relativno neveljavnost zakonske zveze. Razveljavitev zakonske zveze, ki je bila

60

prisiljena ali sklenjena v zmoti, sme zahtevati samo zakonec, ki je bil prisiljen ali

je v zmoti privolil v zakonsko zvezo (1. odst. 39. člena). Razveljavitve zakonske

zveze pa ni mogoče zahtevati, če je preteklo eno leto od takrat, ko je sila minila ali

je bila zmota spoznana, zakonca pa sta tačas ţivela skupaj (2. odst. 39. člena).

(Geč-Korošec, 2000, str. 71).

c¹) Mladoletnost (40. člen v zvezi z 18. členom) je vzrok za relativno neveljavnost

zakonske zveze. Pravico do toţbe za razveljavitev zakonske zveze imajo starši

oziroma skrbnik in sicer takrat, kadar je bila sklenjena zakonska zveza brez

dovoljenja centra za socialno delo. Take pravice do toţbe iz tega vzroka

mladoletnik sam nima. Pravica do toţbe ni vezana na rok, vendar jo starši ali

skrbniki izgubijo, ko mladoletnik postane polnoleten. Toţba se ne more vloţiti po

prenehanju zakonske zveze.

V primeru vloţitve toţbe za razveljavitev zakonske zveze sme sodišče, ko pretrese

vse okoliščine, razveljaviti zakonsko zvezo, ki jo je brez dovoljenja centra za

socialno delo sklenila oseba, ki še ni stara osemnajst let. Recimo pa, da sodišče

potem, ko pretrese vse okoliščine spozna, da so podani razlogi, da ostane

zakonska zveza veljavna, zakonske zveze ne razveljavi. V takem primeru sodišče

torej spregleda pogoj mladoletnosti, s čimer pa pride do konvalidacije zakonske

zveze, o kateri smo spregovorili v besedilu ţe prej (prav tam, str. 72).

5.2.4.3 Pravne posledice razglasitve zakonske zveze za neveljavno

Pravne posledice razveljavitve zakonske zveze nastopijo z dnem razveljavitve, to

je z dnem, ko postane razveljavitvena sodba pravnomočna. 2. odst. 42. člena pa

določa: ''V izreku sodbe, s katero se zakonska zveza razveljavi, ugotovi sodišče, ali

je kateri od zakoncev vedel za vzrok, zaradi katerega zakonska zveza ni bila

veljavna.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 320.)

To določilo iz 2. odst. 42. člena pa nima več pravne veljave po ZZZDR saj tisti

zakonec, ki ni vedel za vzrok neveljavnosti zakonske zveze, nima boljšega

pravnega poloţaja glede pravnih posledic od zakonca, ki je za vzrok neveljavnosti

vedel. Izjema velja za dedno pravico preţivelega zakonca, če se njegova zakonska

zveza z zapustnikom razveljavi po zapustnikovi smrti iz vzroka, za katerega

61

preţiveli zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ni vedel. V tem primeru preţiveli

zakonec ne izgubi dedne pravice po svojem bivšem zakoncu.

Dokler zakonska zveza ni razglašena za neveljavno, veljata zakonca za zakonca

tako v medsebojnem razmerju kot v razmerju do zunanjega sveta iz česar sledi, da

gre pri razveljavitvi za poseben način prenehanja zakonske zveze (Geč-Korošec,

1987, str. 33 in Zupančič, 1993, str. 52).

Pravne posledice lahko po predpisih, ki veljajo v Republiki Sloveniji, delimo na:

a) druţinskopravne in civilnopravne posledice ter

b) kazenskopravne posledice.

Druţinskopravne in civilnopravne posledice najdemo v ZZZDR, v Zakonu o

osebnem imenu (ZOI), Zakonu o matičnih knjigah (ZMK) in Zakonu o dedovanju

(ZD) ter Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodinjstev (ZDKG).

Kazenskopravne posledice pa najdemo v kazenskem zakoniku Republike

Slovenije (KZ RS). Med druţinskopravne in civilnopravne posledice štejemo

premoţenjska razmerja, vračanje daril, dedovanje, preţivljanje bivšega zakonca,

stanovanje bivšega zakonca, priimek bivših zakoncev ter razmerja staršev do

otrok po razveljavitvi zakonske zveze.

Kar se tiče premoţenjskega razmerja iz 43. člena sledi, da veljajo glede

premoţenjskih razmer med zakonci pri razveljavitvi zakonske zveze iste določbe

kot pri razvezi zakonske zveze, zato bo več govora o tem v nadaljevanju. Enako

velja tudi za darila. Tudi glede dedovanja bo govora več v nadaljevanju, omenimo

le, da po slovenskem Zakonu o dedovanju, ki v 22. členu določa dedne pravice

zakonca, preneha dedna pravica med zakoncema z razveljavitvijo zakonske zveze.

Če pa je bila zakonska zveza razveljavljena po zapustnikovi smrti, izgubi zakonec

dedno pravico le tedaj, če je bila zakonska zveza razveljavljena iz vzroka, za

katerega je preţiveli zakonec ob sklenitvi zakonske zveze vedel. Nadalje tudi za

razmerja med starši in otroci veljajo v primeru razveljavitve zakonske zveze enake

določbe kot pri razvezi zakonske zveze, o čemer govori 80. člen ZZZDR. To

določilo je sistematično vneseno v poglavje ''Razmerja staršev do otrok po razvezi

zakonske zveze'', čeprav vsebinsko spada v poglavje ''Neveljavnost zakonske

zveze''. O tem, kako je urejeno razmerje med starši in otroki po razveljavitvi, pa

bo obravnavano pri pravnih posledicah razveze. Nenazadnje, če omenimo še

osebno ime, sprememba v rodbinskopravnem poloţaju osebe nima avtomatično za

62

posledico spremembe osebnega imena. ZZZDR in ZOI nimata določila, ki bi se

nanašalo na osebno ime v primeru razveljavitve zakonske zveze. Veljajo torej

splošna določila o spremembi imena, ki jih vsebuje Zakon o osebnem imenu.

Pri kazenskopravnih posledicah velja izpostaviti 21. poglavje, kjer imamo pod

naslovom ''Kazniva dejanja zoper kazensko zvezo druţino in mladino'', kaznivo

dejanje dvojne zakonske zveze (198. člen KZ RS). To kaznivo dejanje stori tisti,

ki sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je ţe poročen, ali tisti, ki sklene zakonsko

zvezo z osebo, za katero ve, da je ţe poročena. Za oboje je zagroţena denarna

kazen ali kazen zapora do enega leta. V primeru, da je prejšnja zakonska zveza

prenehala ali je bila razveljavljena, se pa pregon ne začne, če pa se je, se ustavi

(prim. 3. odst. 198. člena KZ RS) (Geč-Korošec, 2000. str. 73–75).

5.2.5 Pravne posledice zakonske zveze

Nastanejo s sklenitvijo zakonske zveze in se izraţajo v spletu medsebojnih

razmerij zakoncev kot tudi razmerij do tretjih oseb tako na osebnem kot tudi na

premoţenjskem področju. Določene so z ZZZDR, s predpisi drugih pravnih

področij ali pa sploh niso pravno urejene, ker gre za takšna medčloveška razmerja,

ki jih lahko oblikujejo samo moralna pravila, npr. večina osebnih pravic in

dolţnosti zakoncev. Nanašajo se na osebno stanje zakoncev, na njune osebne

pravice in dolţnosti ter na premoţenjskopravno razmerje zakoncev. Meja med

osebnimi pravicami in dolţnostmi zakoncev na eni ter med čistimi

premoţenjskopravnimi razmerji na drugi strani pa ni tako natančna, zaradi česar

srečamo v pravni teoriji različne razmejitve. Predvsem je sporna razmejitev pri

dolţnostih zakoncev, da v sorazmerju s svojimi moţnostmi prispevata za

preţivljanje druţine in pri njuni pravici, da lahko zahtevata preţivljanje od

drugega zakonca, če izpolnjujeta določene pogoje.

Oboje je slovenski zakonodajalec sistematiziral v ZZZDR v poglavju ''Pravice in

dolţnosti zakoncev.'' Vendar pa imajo te pravice in dolţnosti določene

premoţenjskopravne posledice, ki pa ne izhajajo iz premoţenjskopravne ureditve,

zato jih je po stališču v slovenski pravni teoriji šteti med osebne pravice in

dolţnosti (Geč-Korošec, 2000, str. 75 in Zupančič, 1993, str. 53).

63

5.2.5.1 Osebno stanje zakoncev

Med osebno stanje zakoncev sodijo naslednje pravne posledice:

a) drţavljanstvo,

b) poslovna sposobnost,

c) priimek zakoncev.

a¹) Zakon o drţavljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) določa v 2. odst. 12. člena,

da lahko oseba, ki je sklenila zakonsko zvezo z drţavljanom Republike Slovenije

pridobi drţavljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, če dejansko ţivi v

Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto in izpolnjuje naslednje pogoje:

da je dopolnila 18 let (1. tč. 1. odst. 10. člena);

da ima odpust iz dosedanjega drţavljanstva ali da izkaţe, da ga bo dobila, če

bo sprejeta v drţavljanstvo Republike Slovenije (2. tč. 1. odst. 10. člena);

da ima zagotovljeno stanovanje in trajen vir preţivljanja najmanj v višini, ki

omogoča materialno in socialno varnost (4. tč. 1. odst. 10. člena);

da aktivno obvlada slovenski jezik v pisni in ustni obliki, to dokaţe z

obveznim preizkusom (5. tč. 1. odst. 10. člena). Ta preizkus se opravi pred

strokovno komisijo, ki jo imenuje Vlada Republike Slovenije, katera tudi

določi kriterije za pisni in ustni preizkus znanja slovenskega jezika (3. odst.

10. člena);

da ni bila v drţavi, katere drţavljan je, ali v Sloveniji, obsojena na zaporno

kazen, daljšo od enega leta, za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja

po uradni dolţnosti, če je to kaznivo dejanje tako po predpisih njene drţave

kot tudi po predpisih Republike Slovenije (6. tč. 1. odst. 10. člena);

da ji ni bila izrečena prepoved bivanja v Republiki Sloveniji (7. tč. 1. odst. 10.

člena);

da njen sprejem v drţavljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti

za javni red, varnost ali obrambo drţave (8. tč. 1. odst. 10. člena);

da ima poravnane davčne obveznosti (9. tč. 1. odst. 10. člena).

Sama sklenitev zakonske zveze nima avtomatično za posledico pridobitev

slovenskega drţavljanstva. Oseba, ki je sklenila zakonsko zvezo z drţavljanom

Republike Slovenije in ki je vloţila prošnjo za pridobitev slovenskega

64

drţavljanstva, mora biti poročena najmanj dve leti ter mora izpolnjevati pogoje iz

1., 2., 4., 5., 6., 7., 8. točke 1. odst. 10. člena (Geč-Korošec, 2000, str. 76).

b¹) Po 2. odst. 117. člena ZZZDR pridobi mladoletnik s sklenitvijo zakonske

zveze poslovno sposobnost. To popolno sposobnost pa obdrţi, četudi bi pred

njegovo polnoletnostjo zakonska zveza prenehala ali bila razveljavljena.

c¹) Zakonca ob sklenitvi zakonske zveze sporazumno določita priimek, ki ga bosta

vnaprej nosila. Zakon o osebnem imenu v 1. odst. 15. člena omogoča štiri

moţnosti, in sicer:

da za priimek vzameta priimek enega ali drugega zakonca,

da obdrţita svoj priimek,

da vsak od njiju doda svojemu priimku še priimek drugega zakonca,

da eden oziroma oba zakonca vzameta priimek drugega in temu priimku

dodata svojega (prav tam, str. 77).

5.2.5.2 Osebne pravice in dolţnosti zakoncev

Gre za tisti del vsebine zakonske zveze, ki ga pravo ne more izčrpno zajeti, saj je

preteţno etične narave. Večina jih izhaja iz samega bistva zakonske zveze in niso

prisilna tvorba pravnega reda. Zakonca izpolnjujeta dolţnosti, upoštevata pravice

drug drugega in se sporazumevata o bistvenih vprašanjih zakonske zveze in

druţine prostovoljno, iz notranje nuje, če le vlada med njima medsebojno

nagnjenje, ljubezen, zaupanje in razumevanje. Zakonski predpisi nimajo moči, da

bi dosegli spoštovanje pravic in dolţnosti, če teh motiv ni (oziroma ni več), zaradi

česar bi bila pravna sankcija za kršitev pravic in neizpolnjevanje obveznosti nujno

neučinkovita in zato nesmiselna. Po drugi strani pa je zakonska zveza, v kateri

zakonca ne izpolnjujeta dolţnosti zaradi tega, ker nista moralno-etično motivirana,

prazna ter ni v skladu s svojim namenom in tako ponavadi postane sčasoma za

zakonca nevzdrţno breme. V takšnem primeru pa lahko eden ali drugi zakonec

zahteva razvezo.

Te glavne pravice in dolţnosti zakoncev so navedene v ZZZDR od 44. do 50.

člena. Zakonca jih z dogovorom ne moreta omejiti ali odpraviti. Kot posebnost

velja izpostaviti tudi to, da med osebne pravice in dolţnosti zakoncev načeloma

65

skupno ţivljenje zakoncev ni uvrščeno, čeprav logično gledano spada sem, saj je

skupno ţivljenje zakoncev ena temeljnih dolţnosti zakoncev in iz tega razloga bo

tudi omenjeno kot prvo (Geč-Korošec, 2000, str. 78 in Zupančič, 1993, str. 54).

Najvaţnejše pravice in dolţnosti so:

a) Skupno ţivljenje zakoncev

Zakonca sta dolţna v času trajanja zakonske zveze ţiveti skupaj, saj kot smo ţe na

začetku omenili, pravi 1. odst. 3. člena ZZZDR, je zakonska zveza ţivljenjska

skupnost moţa in ţene. Hkrati pa to podkrepi še 35. člen, po katerem je zakonska

zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega ţivljenja zakoncev, neveljavna.

Kljub temu pa zakonca svoje dolţnosti skupnega ţivljenja ne prekršita, če ţivita

ločeno, a le, če je to iz utemeljenih razlogov, kot npr. če je eden od zakoncev v

tujini, sluţenje vojaškega roka, šolanje in drugo. Dolgotrajno ločeno ţivljenje pa

lahko pripelje do odtujitve zakoncev, do nevzdrţnosti zakonske zveze, ki

predstavlja razlog za razvezo. Na dolţnost skupnega ţivljenja opozarjajo tudi

drugi predpisi. Tako npr. določa zakon o dedovanju, da zakonec nima dedne

pravice, če je njegova ţivljenjska skupnost z zapustnikom po njegovi krivdi ali v

sporazumu z zapustnikom trajno prenehala (člen 22/2, tč. 3 ZD) (prav tam).

b) Vzajemno spoštovanje, zaupanje in medsebojna pomoč

44. člen ZZZDR določa, da sta se zakonca dolţna vzajemno spoštovati, si zaupati

in si medsebojno pomagati. Dolţnost vzajemnega spoštovanja pomeni

medsebojno priznavanje enakopravnosti, spoštovanje osebnosti drug drugega in

medsebojno zaupanje zakoncev. K pojmu vzajemnega spoštovanja spada tudi

zvestoba, tako telesna kot moralna. Zvestoba je hkrati pravica in dolţnost

zakoncev ter traja od sklenitve zakonske zveze do njenega prenehanja. Na drugi

strani pa nezvestoba načenja zaupanje in ţali dostojanstvo drugega zakonca. Prav

zaradi tega v našem pravu štejemo zvestobo kot dolţnost, čeprav je zakon izrecno

ne predpisuje. Zakonca pa sta dolţna drug drugemu tudi pomagati in sicer tako v

moralnem (npr. dajanje nasvetov, nega v času bolezni) kot materialnem smislu

(prav tam).

c) Svobodno odločanje o rojstvu otrok ter pravice in dolţnosti do otrok

Po 45. členu ZZZDR zakonca svobodno odločata o rojstvu otrok in imata do njih

tudi enake pravice. Zakonec ne more drugega zakonca prisiliti v rojevanje otrok,

66

niti v odpoved rojevanja. Namreč pravica svobodnega odločanja o rojstvu otrok je

torej ţe po ustavi 1. odst. 55. člena individualna človekova pravica in ne morda

skupna pravica obeh zakoncev. Tako tudi zakon o zdravstvenih ukrepih pri

uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok ne predvideva

soglasja drugega zakonca, če se eden od zakoncev odloči za kakšen zdravstveni

ukrep. Iz tega sledi, da se mora zakoncu na njegovo zahtevo opraviti katerikoli z

zakonom priznani zdravstveni ukrep za uravnavanje rodnosti (razen če seveda iz

zdravstvenih razlogov za zahtevajočega zakonca ni neprimeren in zato

nedovoljen, člen 1/2 zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do

svobodnega odločanja o rojstvih otrok): kontracepcija, sterilizacija, umetna

prekinitev nosečnosti, zdravljenje zmanjšane plodnosti in posebno tudi umetna

osemenitev, četudi zakonec ni dal soglasja oziroma je celo nasprotoval ukrepu.

Vsekakor pa ob vsem tem ne gre zanemariti še dejstva, da nesporazum zakoncev o

rojevanju otrok, ki je gotovo temeljno vprašanje v zakonski skupnosti, kaţe na (če

ga ni moč odpraviti) globok defekt v zakonskih odnosih, zaradi česar lahko pride

do razveze zakonske zveze na zahtevo enega od zakoncev.

Kar se pa tiče enakih pravic in dolţnosti obeh zakoncev do otrok, pa so te posebej

določene v 3. delu ZZZDR v poglavju 3: ''Pravice in dolţnosti staršev ter otrok'',

od člena 102–112, katero bo obravnavano nekoliko kasneje. Tukaj omenimo le to,

da sta oba zakonca po svojih močeh dolţna skrbeti za ţivljenje, osebnostni razvoj,

za pravice in koristi svojih otrok. Po svojih zmoţnostih sta dolţna tudi nositi

stroške preţivljanja svojih otrok ter skrbeti za njihovo šolanje ter strokovno

izobrazbo, pri tem pa upoštevati otrokove sposobnosti, nagnjenja in ţelje. Z

neizpolnjevanjem svojih dolţnosti do otrok pa zakonec prizadene drugega

zakonca, saj mora potem ta prevzeti tudi njegov del skrbi za otroke, pri čemer gre

za kršitev medsebojnih dolţnosti zakoncev. Ta določba je pa v bistvu samo

pojasnjevalnega značaja, ker gre za splošno medsebojno dolţnost staršev ne glede

na to, ali sta v zakonski zvezi ali ne (Geč-Korošec, 2000, str. 79 in Zupančič,

1993, str. 55).

d) Prosta izbira poklica in dela

46. člen ZZZDR določa, da si vsak zakonec prosto izbira poklic in delo. Namreč

delo, s katerim zakonec pridobiva sredstva za ţivljenje in moţnost razpolaganja z

rezultatom dela je pogoj za gospodarsko neodvisnost in samostojnost ter

67

posledično za enakopravnost zakoncev. Iz tega razloga je nujno, da zaposlitev

zakonca, za njegovo izbiro dela in poklica, ni potrebno privoljenje drugega

zakonca. Prav tako izrecno nasprotovanje zakonca ne more imeti v tem pogledu

nobenega vpliva na odločitev drugega zakonca (prav tam, str. 79 in 56).

e) Sporazumno določanje skupnega bivališča

Po 47. členu ZZZDR si kraj skupnega bivališča zakonca določata sporazumno.

Sporazumeta se o tem, kje bosta ţivela in ne o tem, ali bosta sploh ţivela skupaj,

kajti to je tako njuna dolţnost. Če pa se zakonca o kraju skupnega bivališča ne

moreta sporazumeti, je lahko to po 65. členu ZZZDR razlog za razvezo (Geč-

Korošec, 2000, str. 79−80).

f) Sporazumno odločanje o skupnih zadevah

Po 48. členu ZZZDR odločata zakonca o skupnih zadevah sporazumno. Gre za

tiste zadeve, ki predstavljajo tekoče potrebe ţivljenjske skupnosti zakoncev. To so

ţe zgoraj omenjena določitev bivališča, predvsem pa gre za skupno gospodinjstvo.

Vodenje skupnega gospodinjstva, ki nastane po vzpostavitvi skupnega bivališča in

pomeni odločanje o vrsti in načinu opravljanja poslov, ki so potrebni za

zadovoljitev vsakodnevnih, tekočih potreb skupnosti. Gre tudi za razmerje

zakoncev do skupnih otrok, kar bo obravnavano pri pravni ureditvi razmerij med

starši in otroci ter za gospodarjenje s skupnim premoţenjem, kar bo pa

obravnavano pri premoţenjskopravnih posledicah zakonske zveze.

Vsekakor pa velja še enkrat poudariti, da se vse te zadeve, vključno s skupnim

določanjem bivališča, opravljajo le po sporazumu zakoncev. Pri soodločanju mora

vsak zakonec upoštevati tudi koristi drugega zakonca in koristi druţinske

skupnosti. V primeru pa, da med zakoncema ne pride do sporazuma o teh

zadevah, je posledica lahko nevzdrţnost zakonske zveze in s tem razveza (Geč-


g) Preţivljanje druţine

49. člen ZZZDR določa, da za preţivljanje druţine prispevata zakonca v

sorazmerju s svojimi moţnostmi. Iz naslova, da sta zakonca v zakonski zvezi

enakopravna, velja to tudi za to področje in sta tako oba dolţna prispevati k

preţivljanju svoje druţine v sorazmerju s svojimi moţnostmi, v skladu s svojimi

68

dohodki, s premoţenjem, pa tudi z moţnostmi za pridobivanje ter zasluţkom.

Zakonec lahko prispeva k preţivljanju v denarju, v naravi ali z delom. Zakonec, ki

nima sredstev za ţivljenje pa ni po svoji krivdi nezaposlen ali pa je nesposoben za

delo, ni dolţan preţivljati druţine. V tem primeru zadene ta dolţnost le drugega

zakonca. Nasprotno pa se zakonec, ki po lastni krivdi ni zaposlen ali se zaposlitvi

izmika, ne more rešiti obveznosti, da prispeva za preţivljanje druţine, hkrati pa

lahko drugi zakonec zahteva s toţbo plačevanje prispevkov (prav tam, str. 80 in

55).

h) Preţivljanje nepreskrbljenega zakonca

50. člen ZZZDR določa: ''Zakonec, ki nima sredstev za ţivljenje, pa brez svoje

krivde ni zaposlen, ali je nesposoben za delo, ima pravico, da ga drugi zakonec

preţivlja, kolikor je to v njegovi moči.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 321.)

O pomanjkanju sredstev govorimo, kadar zakonec iz svojih dohodkov ali iz

premoţenja ne more poravnati stroškov za ţivljenje, ali pa jih ne more v celoti

poravnati, ker ima npr. nizek osebni dohodek ali ker je zaposlen samo začasno,

občasno.

Za nezaposlenega velja zakonec, ki ne po svoji lastni krivdi ne more dobiti dela,

ki bi vsaj pribliţno ustrezalo njegovi kvalifikaciji ali sposobnostim. Prav tako ni

dolţan sprejeti dela, katerega opravljanje je povezano z znatnim poslabšanjem

njegovih ţivljenjskih pogojev ali ţivljenjskih pogojev oseb, za katere mora skrbeti

(npr. mladoletni otrok), npr. zaposlitev v oddaljenem kraju ali tujini. Tako da, če

bi zaposlitev zakoncu onemogočila ali znatno oteţkočila izvrševanje skrbi za

otroke, za njihovo varstvo in vzgojo, otroci pa to skrb nujno potrebujejo, se

zakoncu ni treba zaposliti in štejemo, da je nesposoben za delo ter ga mora drugi

zakonec preţivljati. Enako pa tudi velja, če bi lahko zakonec opravljal le slabo

plačano delo, tako da bi bili stroški, ki bi jih moral plačevati drugemu zakoncu za

skrb za otroke (npr. otroški vrtec), nesorazmerno visoki glede na njegov zasluţek.

Kar se pa tiče nesposobnosti za delo zakonca, pa mora biti ta tolikšna, da zakoncu

onemogoči samostojno preţivljanje z osebnim delom. Zakonec, ki je delno

sposoben za delo, je upravičen do preţivnine, ki mu bo, skupaj s sredstvi,

pridobljenimi z delom, zagotovila ţivljenjsko eksistenco.

69

Ob vsem tem moramo poudariti to, da zakonec ni dolţan preţivljati drugega

zakonca, če bi s tem bilo ogroţeno lastno preţivljanje ali preţivljanje drugih oseb,

ki jih mora preţivljati, h katerim pa ne spadajo starši zakonca.

Višina preţivnine, kot pravi 129. člen ZZZDR, se določi po potrebi upravičenega

zakonca in moţnostih zavezanega zakonca. Višina preţivnine se odmeri glede na

stroške, nujno potrebne za primerno preţivljanje. Primernost pa ocenjujemo po

povprečnih potrebah ljudi enakega poloţaja, izobrazbe ipd., pa tudi po

ţivljenjskih pogojih upravičenca pred razvezo zakonske zveze, ki naj se z razvezo

ne bi znatno spremenili, upoštevaje seveda premoţenjske razmere zakonca –

dolţnika preţivljanja. Po drugi strani pa bi naj bila preţivnina taka, da bi kljub

vsemu spodbujala upravičenca k pridobivanju sredstev za svoj ţivljenjski standard

z lastnim delom. Če med zakoncema ne pride do razveze, ampak preneha le

ţivljenjska skupnost, se pri določanju preţivljanja upoštevajo tudi vzroki, zaradi

katerih je prišlo do prenehanja ţivljenjske skupnosti (analogija z določbo 81.

člena glede preţivljanja po razvezi zakonske zveze). Med moţnosti oziroma

sposobnosti zavezanega zakonca glede preţivnine po sodni praksi sodijo njegovi

redni dohodki, ne pa npr. invalidnina zaradi telesnih okvar in dodatek za tujo

pomoč, odškodnina za materialno škodo, dohodek, ki ga dobi s prodajo

premoţenja.

Zahtevek za preţivljanje je tako mogoče zavrniti, čeprav obstajajo pogoji, če bi

bila odločitev preţivljanja nepravična glede na ravnanje in obnašanje

zahtevajočega zakonca v razmerju do zakonca, ki naj bi dajal preţivnino. To ne

velja le v primeru, če zakonec zapusti drugega, ampak tudi, če ne izpolnjuje

drugih dolţnosti, ki jih ima po zakonu v razmerju do drugega zakonca (Geč-

Korošec, 2000, str. 80 in Zupančič, 1993, str. 56–58).

V sodni praksi prevladuje tudi pravilno stališče, da ni preţivljanja med

zakoncema, če zakonca ne ţivita skupaj in nista gospodarsko navezana drug na

drugega. Drugače pa na splošno velja, da so zakonski predpisi prisilne narave (ius

cogens), da se zakonca ne moreta dogovoriti o preţivnini, ne glede na pogoje in

omejitve, določene z zakonom ter da lahko zakonca s pogodbo samo natančneje

uredita način izpolnjevanja dolţnosti preţivljanja (modalitete: npr. preţivljanje v

naravi, v denarju, prepustitev koristi določene stvari ipd.).

Novejša sodna praksa je to stališče deloma ţe spremenila tako, da dopušča, da se

zakonec preţivljanju odpove. Rešitev ima nekaj zase, kajti po zakonu ima zakonec

70

pravico zahtevati preţivnino, če so podani predpisani pogoji, ni pa dolţan to svojo

pravico uveljaviti, niti o njej ne odloča sodišče po uradni dolţnosti. Zakonec s to

pravico prosto razpolaga in se ji torej tudi lahko odpove. Podobni razlogi govorijo

tudi za mnenje, da se lahko zakonca dogovorita o preţivljanju drug drugega,

četudi niso podani predpisani pogoji. Če niso podani, ne obstaja pravica zakonca

do preţivljanja (niti zahtevek na preţivljanje) in tudi ne njen korelat: dolţnost

zakonca, da preţivlja drugega. Zakon pa mu ne prepoveduje, da to po dogovoru z

drugim zakoncem stori oziroma kor pravi 62. člen ZZZDR, lahko zakonca

sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi

osebami in potem na tej podlagi ustanavljata pravice in obvezni rojstni dan. Se pa

obema rešitvama da tudi oporekati. Prvi, ker ne upošteva misli, ki naj bi prevevala

celotno preţivninsko pravo, namreč, da nihče ne more razpolagati s pravico, od

katere je odvisen njegov ţivljenjski obstoj, posebej, če s tem ustvari situacijo, da

bo morala druţba zanj poskrbeti. Tu obstaja tudi nevarnost, da bo ''močnejši''

zakonec izsilil tako rešitev. Druga rešitev pa lahko pomeni potuho nedelavnemu

zakoncu (Zupančič, 1993, str. 58−59).

Po 130. členu ZZZDR lahko o dolţnosti, višini in usklajevanju preţivnine

zakonca skleneta pri centru za socialno delo dogovor. Če do tega ne pride, lahko

upravičeni zakonec zahteva preţivljanje s toţbo pri pristojnem sodišču. Nadalje 5.

odst. 132 člena določa, da sme sodišče tudi po predlogu prizadetega zvišati,

zniţati ali ustaviti dogovor iz 130. člena ali s pravnomočno odločbo določeno

preţivnino, če se kasneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je preţivnina

bila določena. Sodišče vsako pravnomočno določbo o preţivnini pošlje centru za

socialno delo, na območju katerega ima upravičeni zakonec do preţivnine stalno

prebivališče (3. odst. 132. člena). Nato center za socialno delo pisno obvesti

zavezanega zakonca in upravičenega zakonca o vsakokratni uskladitvi in novem

znesku preţivnine, pri čemer dodaja, da je obvestilo centra za socialno delo skupaj

s sodno odločbo ali morebitnim dogovorom med zakoncema izvršilni naslov.

Valorizacijo preţivnin opravlja Upravni organ Republike Slovenije, ki je pristojen

za socialno varstvo tako, da jih uskladi z gibanjem ţivljenjskih stroškov in

osebnih dohodkov v Republiki Sloveniji ter jih objavi v Uradnem listu Republike

Slovenije. Centru za socialno delo tako po noveli ZZZDR iz leta 1989 ni potrebno

več izdajati o vsaki valorizaciji preţivnine in o novi višini preţivnine nove

odločbe, ampak zadostuje, da o tem obvesti zavezanca in upravičenca do

71

preţivnine ter da to obvestilo centra za socialno delo skupaj s pravnomočno sodno

odločbo o preţivnini ali dogovorom o preţivnini po 130. členu ZZZDR

predstavlja izvršilni naslov. Zadnji sklep o uskladitvi preţivnin je z dne 22. 5.

1998, ki določa, da se preţivnine, določene s sodbo ali dogovorom, povišajo s 1.

junijem 1998 od 0,9% do 5,1% (Geč-Korošec, 2000, str. 81−82).

5.2.5.3 Premoţenjskopravno razmerje zakoncev

Sklenitev zakonske zveze ima določene posledice tudi na premoţenjskopravnem

področju zakoncev. Premoţenjskopravni poloţaj zakoncev opredeljuje zakon s

predpisi o lastnini premoţenjskih predmetov zakoncev, posebej o upravljanju in

razpolaganju z njimi, o deleţih zakoncev na premoţenju, ki ga dobita z delom

med zakonsko zvezo in o delitvi tega premoţenja, o odgovornosti zakoncev za

obveznosti in o pravnih poslih med zakoncema.

Glede na primerjavo tujih pravnih redov so znani različni sistemi

pravnopremoţenjskih razmerij med zakonci. V glavnem so znani trije:

Sistem ločenega premoţenja, kjer obdrţita oba zakonca vsak svoje

premoţenje ter odgovarjata za svoje obveznosti sama in to le s svojim

premoţenjem.

Sistem skupnega premoţenja, kjer se premoţenje zakoncev zdruţi v pravno

enoto, nastane skupno premoţenje, ki pripada obema zakoncema kot skupna

last. Ta pravna skupnost lahko obsega vse premoţenje ali le en del.

Sistem skupne uprave, kjer zakonca obdrţita vsak svoje premoţenje, uprava

premoţenja pa se zdruţi in je navadno v rokah moţa. Moţ ima prav tako

pravico uţivati ţenino premoţenje in v obsegu redne uprave premoţenja tudi

razpolagati s tem premoţenjem.

Premoţenjskopravna razmerja zakoncev v Republiki Sloveniji najdemo v Zakonu

o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih v 6. točki drugega dela zakona pod

naslovom ''Premoţenjska razmerja med zakonci.'' ZZZDR je obdrţal ţe prej

uveljavljeni sistem ločenega premoţenja zakoncev po bivšem jugoslovanskem

TZZZ, ki je kombiniran s sistemom premoţenjske skupnosti (prim. 51. člen).

Glede na TZZZ pa je ZZZDR sprejel novost, da se pri delitvi skupnega

72

premoţenja šteje, da sta deleţa zakoncev na skupnem premoţenju enaka (Geč-


Posebno premoţenje zakoncev

Po 1. odst. 51. člena premoţenje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze,

ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Lahko pa po dogovoru

prepusti drugemu zakoncu upravo, razpolaganje in uţivanje tega premoţenja.

Posebno premoţenje je tudi tisto, ki ga zakonec pridobi kako drugače in ne z

delom v času trajanja zakonske zveze (npr. z dedovanjem, darila itd.). Poudariti

velja, da darila, dana obema zakoncema kot npr. poročna darila ali pomoč

prijateljev pri gradnji hiše, štejemo za posebno premoţenje enega ali drugega

zakonca po enakih delih in ne za skupno premoţenje, ker pač ni bilo pridobljeno z

delom zakoncev. Nadalje pa v posebno premoţenje enega zakonca spadajo še

pravice, ki so vezane na njegovo osebo, kot so npr. preţivnine, invalidnine,

osebne sluţnosti, zavarovalnine iz zavarovalnih pogodb (vendar le takrat, če je

zavarovalna premija plačana iz posebnega premoţenja zakonca), premoţenjske

koristi, ki jih ima zakonec iz naslova raznih odlikovanj, štipendije in drugo.

Nenazadnje pa spadajo v posebno premoţenje zakonca predmeti, ki so namenjeni

za osebno rabo enega zakonca, obresti od denarja, ki je last enega zakonca ter

naravna prirast njegovega premoţenja.

Kot posebnost velja dodati, da glede na enakopravnost zakoncev pri preţivljanju

druţine naš zakon ne urejuje dote. Po predvojnih predpisih je bila dota tisto

premoţenje, ki ga je ţena ali kdo drug zanjo izročil ali zagotovil moţu kot pomoč

za preţivljanje druţine, kajti moţ je bil dolţan preţivljati ţeno in otroke.

Premoţenje, ki je morebiti še zdaj dano moţu kot ''dota'', predstavlja posebno

premoţenje ţene. To velja tudi glede dote, izročene moţu po predpisih izpred

druge svetovne vojne (Geč-Korošec, 2000, str. 83–85 in Zupančič, 1993, str. 62).

Skupno premoţenje zakoncev

2. odst. 51. člena ZZZDR pravi, da je premoţenje, katerega zakonca pridobita z

delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoţenje. Gre za to, da ni

potrebno, da je delo skupno, ampak lahko zakonca delata na različnih delovnih

mestih, pa tudi opravljanje gospodinjskih poslov, skrb za otroke ipd. je oblika

dela. Nujno pa je, da zakonca delata in pridobivata v ţivljenjski skupnosti, kajti če

73

zakonca brez utemeljenih razlogov ne ţivita skupaj in če zakonska zveza samo

formalno obstaja, ne more priti do premoţenjske skupnosti.

O tem, kaj spada v skupno premoţenje, zakon ne govori, je pa sodna praksa to

vprašanje dokaj izčrpno obravnavala iz česar sledi, da je skupno premoţenje:

zlasti osebni dohodek vsakega od zakoncev, prihranki osebnega dohodka, tako

rednega kot izrednega, npr. od nadurnega dela, odpravnina po prenehanju dela

v tujini itd.,

avtorski honorar (avtorska premoţenjska pravica), saj je to za nekatere edini

dohodek,

pokojnina, če izhaja iz minulega dela v času trajanja zakonske zveze,

plodovi, dohodki skupnega premoţenja, ne glede na to, ali so rezultat dela

zakoncev ali ne (npr. obresti od glavnice, ki je skupno premoţenje),

stvari, kupljene z denarjem, ki je skupno premoţenje in stvari, pridobljene z

zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoţenja,

sredstva, dobljena s kreditom oziroma premoţenje, ustvarjeno s kreditom,

četudi je bil dan kredit samo enemu od zakoncev in ga morda tudi sam

odplačuje.

Poleg tega velja, da če zakonca v času trajanja zakonske zveze vlagata delo ali

skupna sredstva ali oboje v nepremičnino, ki je posebno premoţenje enega

zakonca, postane nepremičnina skupno premoţenje. To velja v primeru, če je

vlaganje tolikšno, da se stanje in vrednost nepremičnine tako ekonomsko

spremeni, da jo lahko štejemo za novo stvar, npr. zakonca zgradita hišo na

zemljišču, ki je last (posebno premoţenje) enega zakonca, ali ţe obstoječo hišo

bistveno predelata, nadgradita ipd. V primeru, da gre za ekonomsko manj

pomembna vlaganja (npr. notranja adaptacija obstoječe hiše), pa lahko zahteva

zakonec, ki ni lastnik nepremičnine, samo povračilo denarne vrednosti svojega

prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoţenja drugega zakonca.

Drugače pa med skupno premoţenje štejemo tudi premoţenje, pridobljeno na

podlagi pogodbe o dosmrtnem preţivljanju, čeprav je pogodbo sklenil samo eden

od zakoncev, vendar pa sta obveznosti iz pogodbe (preţivljanje) izpolnjevala oba

zakonca (Zupančič, 1993, str. 59–61).

74

Skupno premoţenje je torej skupna last zakoncev, pri čemer sta deleţa zakoncev

pri skupnem premoţenju nedoločena. Kot določa 54. člen zakona pa zakonec ne

more razpolagati s svojim nedoločenim deleţem na skupnem premoţenju s

pravnimi posli med ţivimi, predvsem pa ga ne more odsvojiti ali obremeniti.

Lahko pa razpolaga s svojim nedoločenim deleţem v primeru smrti, z oporoko,

ker pride tedaj do razdelitve premoţenja in torej premoţenjska skupnost preneha.

Nadalje ZZZDR tudi izrecno določa, da se pravice na nepremičninah, ki so

skupno premoţenje, v pišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno

skupno premoţenje po nedoločenih deleţih (55. člen).

Načeloma je upravljanje in razpolaganje s skupnim premoţenjem skupno in

sporazumno. Lahko pa se zakonca dogovorita, da le eden od njiju upravlja skupno

premoţenje ali pa samo en del skupnega premoţenja. Dogovorita se lahko tudi, da

le eden od zakoncev upravlja in razpolaga s skupnim premoţenjem, pri čemer

mora le-ta upoštevati koristi drugega zakonca. Vendar kot pravi 52. člen, lahko od

takega dogovora vsak zakonec vsak čas odstopi, ne sme pa tega storiti ob

neugodnem času. Poudariti pa je potrebno, da ta pravni posel, ki ga glede stvari iz

skupnega premoţenja sklene en zakonec brez soglasja z drugim zakoncem, je

načeloma neveljaven, spodbojen. Izjemoma posel ni neveljaven, če je bil

sopogodbenik v dobri veri, npr. da ni vedel ali ni mogel vedeti, da je stvar, ki jo je

s pravnim poslom pridobil, skupno premoţenje. V tem primeru zakonec posla ne

more spodbijati, ampak lahko zahteva samo povračilo škode (Geč-Korošec, 2000,

str. 86 in Zupančič, 1993, str. 61).

Skupno premoţenje se deli v primerih, ko zakonska zveza preneha (smrt enega

zakonca, razglasitev enega zakonca za mrtvega ali razveza zakonske zveze), če se

zakonska zvez razveljavi, drugače pa tudi, kot določa 58. člen, v času trajanja

zakonske zveze, in sicer po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca.

Za slednjega velja, da je potrebno, da ga overi notar. Nadalje 1. odst. 57. člena

določa, da tudi upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče

določi deleţ zakonca – dolţnika na skupnem premoţenju, nato pa zahteva izvršbo

na ta deleţ. V 2. odst. pa člen dodaja, da če je v izvršilnem postopku dovoljena

prodaja deleţa, ki ga ima zakonec na skupnem premoţenju, ima drugi zakonec

predkupno pravico. To pomeni, da lahko kupi ta deleţ po ceni, ki se določi po

predpisani izvršbi.

75

Pri sporazumni delitvi skupnega premoţenja se zakonca sama sporazumeta o

višini deleţev na skupnem premoţenju in o samem načinu delitve premoţenja. V

primeru, da se ne moreta o tem dogovoriti pa lahko zahtevata, da sodišče določi ta

deleţ. Po ugotovitvi deleţev na skupnem premoţenju se to na predlog zakoncev

razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine. Po 59. členu se pri delitvi

skupnega premoţenja šteje, da sta deleţa zakoncev pri skupnem premoţenju

enaka, zakonca pa lahko, če nista s to pravno domnevo zadovoljna, dokaţeta, da

sta prispevala k skupnemu premoţenju v drugačnem razmerju. K temu člen

dodaja, da v sporu o tem, kolikšen je deleţ vsakega zakonca na skupnem

premoţenju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, ampak tudi druge

okoliščine, kot so npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu; varstvo in

vzgoja otrok; opravljanje domačih del; skrb za ohranitev premoţenja in vsako

drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega

premoţenja. To predvsem pomeni, da ima tudi ţena, ki opravlja gospodinjska dela

in se ukvarja z otroki, pravico do deleţa na premoţenju, ki ga je moţ pridobil s

svojim zasluţkom. Še preden pa pride do ugotavljanja deleţa vsakega zakonca na

skupnem premoţenju, pa se ugotovijo dolgovi in terjatve zakoncev do tega

premoţenja (1. odst. 61. člena). Nadalje še 2. odst. tega člena dodaja, da ob delitvi

skupnega premoţenja lahko zakonec zahteva, da se mu na račun njegovega deleţa

dodele predvsem tisti predmeti, ki so namenjeni za opravljanje njegove obrti ali

poklica in mu omogočajo pridobivanje osebnega predmeta. Prav tako lahko

zahteva, da se mu dodelijo predmeti, ki so namenjeni izključno njegovi osebni

rabi. Velja še poudariti, da se pa po zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev

zaščitena kmetija ne more deliti, čeprav spada v skupno premoţenje zakoncev,

kajti kmetijo lahko deduje en sam dedič (8. člen) (prav tam, str. 87 in 62).

Načine delitve lahko zakonca določita sama sporazumno, pri čemer gre za delilno

pogodbo ter potem delitev tudi sama izpeljeta. Lahko si med seboj razdelita

posamezne predmete skupnega premoţenja ali posamične predmete, pri čemer gre

za fizično delitev. Lahko predmete tudi prodata in si razdelita dobiček, kjer gre za

civilno delitev, moţno pa je tudi, da en zakonec izplača drugega v denarju.

Veljavnost takšnega sporazuma mora overiti sodnik. Če si zakonca sama ne

razdelita premoţenja, sledi sodna delitev, kjer sodišče samo določi način delitve

in opravi samo delitev na zahtevo enega ali drugega zakonca. Če je le mogoče,

izvrši sodišče delitev v naravi, če pa predmetov skupnega premoţenja ni mogoče

76

razdeliti ali jih je mogoče razdeliti le ob znatnem zmanjšanju njihove vrednosti, se

sodišče odloči za civilno delitev.

Lahko pa sodišče tudi določi, da gre lastnina (na stvareh) premoţenja enemu

zakoncu, s tem da je potem ta dolţan izplačati drugemu zakoncu njegov deleţ v

denarju. Ta način uporabi sodišče predvsem takrat, če je deleţ drugega zakonca na

skupnem premoţenju razmeroma majhen. Sicer pa veljajo glede načina delitve

skupnega premoţenja tudi pravila zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih

o delitvi stvari v solastnini. Sodna delitev se opravi v nepravdnem postopku. Tako

da, če je med zakoncema oziroma drugimi udeleţenci spor o obsegu skupnega

premoţenja in o velikosti deleţev, nepravdno sodišče prekine postopek in napoti

zakonca na pravdo, v kateri je treba rešiti ti dve predhodni vprašanji. Ko je

pravdni postopek pravnomočno končan, se pa nepravdni postopek lahko nadaljuje

(Geč-Korošec, 2000, str. 88 in Zupančič, 1993, str. 63).

Če pogledamo še na področje pravnih poslov med zakoncema vidimo, kot pravi

62. člen ZZZDR, da lahko zakonca sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih

lahko sklepala tudi z drugimi osebami (npr. menjalne, kupne, posojilne pogodbe)

ter na tej podlagi ustanavljata premoţenjskopravne pravice in dolţnosti. Lahko pa

sklepata med seboj tudi ţenitne pogodbe, to je pogodbe o medsebojnih

premoţenjskih razmerjih. Te lahko skleneta le z vsebino, ki ni v nasprotju s

premoţenjskim reţimom, ki je določen v zakonu. Tako se, recimo, zakonca ne

moreta dogovoriti, da premoţenje, ki ga pridobita z delom med zakonsko zvezo,

ne bi bilo skupno premoţenje, se pa po drugi strani lahko dogovorita, da postane

njuno posebno premoţenje skupna last. Poudariti pa je še potrebno, da je za

veljavnost teh poslov potrebno, da jih overi notar (1. tč. 47. člena ZN). Overitev

pa notarju ni potrebna v primeru običajnih in manjših daril (Zupančič, 1993, str.

65).

Nadalje omenimo še odgovornost zakoncev za obveznosti. Tukaj velja, kot določa

1. odst. 56. člena ZZZDR, da za svoje obveznosti, ki jih je imel zakonec pred

sklenitvijo zakonske zveze, in obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske

zveze, odgovarja s svojim posebnim premoţenjem in s svojim deleţem na

skupnem premoţenju. Zakon tudi omogoča upniku, da zahteva sodno ugotovitev

deleţa zakonca – dolţnika na skupnem premoţenju ter nato zahteva izvršbo na ta

deleţ. V primeru, da tega predpisa ne bi bilo, bi se lahko upnik poplačal le iz

posebnega premoţenja dolţnika. Zakon pa daje zakoncu v izvršbi tudi predkupno

77

pravico. To pomeni, da če pride v izvršilnem postopku do prisilne prodaje deleţa

zakonca (dolţnika) na skupnem premoţenju, ima drugi zakonec pravico, da ta

deleţ kupi pred drugimi kupci (57. člen).

2. odst. istega člena pa dodaja, da za obveznosti, ki po splošnih predpisih

obremenjujejo oba zakonca (to je za obveznosti, ki sta jih sprejela oba), za

obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoţenjem (npr. dolg za nakup

stanovanja, ki spada v skupno premoţenje) ter za obveznosti, ki jih prevzame en

zakonec za tekoče potrebe druţine (npr. za hrano, obleko, obutev, energijo ipd.),

odgovarjata zakonca nerazdelno (solidarno) tako s skupnim kakor tudi s svojim

posebnim premoţenjem. Iz tega sledi, da lahko upnik terja plačilo celotnega dolga

od enega ali drugega zakonca, tudi od tistega, ki dolga ni napravil. Prav tako

lahko zakonec, ki je dolg plačal, zahteva od drugega zakonca povračilo tistega,

kar presega njegov del dolga. Deleţ na dolgu pa se ravna po tem, koliko je

zakonec glede na svoje moţnosti dolţan prispevati za preţivljanje druţine (49.

člen) (Geč-Korošec, 2000, str. 90 in Zupančič, 1993, str. 64).

Ob vsem tem pa izpostavimo še dve stvari, katerih pa ZZZDR ne ureja. Prvo gre

po sklenitvi zakonske zveze za posledice glede stanovanja in nato še dedovanja.

Kot določa 6. člen (1991 oz. 11. člen 1993) stanovanjskega zakona, se šteje

zakonca za oţjega druţinskega člana lastnika ali najemnika stanovanja. Kot tak pa

ima pravico do odkupa druţbenega stanovanja, na katerem ima njegov zakonec

stanovanjsko pravico (prim. 56. člen, 1991). Predvsem pa je zakonec upravičen

zahtevati od lastnika stanovanja, da z njim sklene stanovanjsko pogodbo, če drugi

zakonec – najemnik umre (prim. 56. člen) (Geč-Korošec, 2000, str. 91).

Stanovanjska pravica kot taka po zakonu o stanovanjskih razmerjih pomeni

pravico, da se stanovanje trajno in neovirano uporablja za osebne potrebe in

potrebe druţine. V primeru, da sta oba bodoča zakonca imetnika stanovanjske

pravice vsak na svojem stanovanju, se morata sporazumeti o tem, na katerem

stanovanju bo eden o njiju obdrţal oziroma pridobil stanovanjsko pravico.

Izjemoma pa lahko obdrţita stanovanjsko pravico vsak na svojem stanovanju, če

sta ti stanovanji neprimerni za skupno prebivanje obeh zakoncev. Drugače pa, če

imetnik stanovanjske pravice trajno neha uporabljati stanovanje, za kar se šteje

več kot 6 mesecev ali pa če umre, pridobi stanovanjsko pravico na tem stanovanju

drugi zakonec, ki ga je souporabljal. Velja poudariti, da pa zakonec, ki je imetnik

78

stanovanjske pravice, ne more od drugega zakonca in do svojih mladoletnih otrok

zahtevati, naj se izselijo iz stanovanja (prav tam, 1987, str. 64).

Kar se pa tiče dedovanja pravi 2. odst. 10. člena ZD, da v primeru, če sta zakonca

v zakonski zvezi, obstaja moţnost, da bo preţiveli zakonec po njem dedoval po

zakonu ali na podlagi oporoke. Ta dedna pravica pa v skladu z 22. členom ZD

preneha, če se zakonska zveza pred smrtjo zakonca razveţe ali razveljavi.

Zakonec pa nima dedne pravice tudi v primerih:

če je zapustnik vloţil toţbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi

smrti ugotovi, da je bila toţba utemeljena;

če se njegova zakonska zveza z zapustnikom razveljavi po zapustnikovi smrti

iz vzroka, za katerega je preţiveli zakonec ob sklenitvi zakonske zveze vedel;

če je njegova ţivljenjska skupnost z zapustnikom po njegovi krivdi ali v

sporazumu z zapustnikom trajno prenehala.

Dedna pravica pa po ZD preneha tudi v primeru razdedinjenja (42. člen), če se je

zakonec odpovedal dediščini (133. člen) in če je zakonec dedno nevreden (126.

člen), da bi po svojem zakoncu dedoval tako na podlagi zakona kot na podlagi

oporoke.

Zakonec, ki ima dedno pravico, lahko deduje na podlagi zakona po zapustniku v

prvem ali drugem dednem redu. V primeru, da deduje v prvem dednem redu

pomeni, da deduje skupaj z zapustnikovimi otroki (naravnimi in posvojenimi) po

enakih delih (prim. 11. člen), če pa deduje v drugem dednem redu (če zapustnik ni

imel otrok), dobi praviloma polovico zapuščine, drugo polovico pa dobijo starši

zapustnika ali njihovi otroci po načelu reprezentance (prim. 14. in 15. člen).

V primeru, da pa zakonec deduje po oporoki umrlega zakonca, velja domneva o

preklicu oporoke. Preţiveli zakonec ex lege izgubi vse koristi iz oporoke, ki jo je

njegov bivši zakonec napravil pred razvezo (100. člen ZD). Zakonec pa ne izgubi

dedne pravice, če je bila oporoka napravljena po razvezi zakonske zveze (prav

tam, 2000, str. 92).

5.2.5.4 Pravice in dolţnosti staršev in otrok

Glede pravnega poloţaja otroka ni pomembno, ali je rojen v zakonski zvezi ali

zunaj zakonske zveze. Ta trditev izhaja iz tega, da so pravice in obveznosti otroka

79

do staršev in drugih sorodnikov ter pravice in dolţnosti staršev in sorodnikov do

otroka enake, ne glede na to, ali je otrok rojen v zakonski zvezi ali zunaj nje.

Nadalje, ZZZDR predpisuje načine določanja, kdo so otrokovi (naravni) straši

oziroma načine določanja izvora otroka. Pomembni so zlasti predpisi o tem, koga

šteje zakon za otrokovega očeta, kajti vprašanje glede tega, kdo je otrokova mati,

se le redko zastavlja, saj postane mati navadno znana z otrokovim rojstvom (mater

semper certa est) (Zupančič, 1993, str. 95).

V prvi vrsti se v mnogih določbah ZZZDR-ja kot osnovno vodilo za ravnanje in

postopanje, ki zadeva otroka, poudarja korist otroka. To vodilo velja tako za

starše kot tudi za institucije ter drţavne organe (prav tam, str. 112).

ZZZD načelno določa naslednje v 2. in 6. členu:

''Druţina je ţivljenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uţiva

posebno varstvo.''

''Drţava zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogroţen

njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok.'' (Zupančič in

Novak, 2008, str. 311–312.)

Korist otroka je nadalje vodilo tudi pri odločanju sodišča v primeru razveze ali

razveljavitve zakonske zveze staršev. Kot je ţe bilo prehodno omenjeno iz

ZZZDR, mora sodišče, preden razveţe zakonsko zvezo, ugotoviti, ali je z

odločitvami zakoncev poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preţivljanje skupnih

otrok ter za stike med otroki in staršema v skladu s koristjo otrok. O tem mora

pridobiti še mnenje centra za socialno delo, ki ima pri tem prav tako nalogo

upoštevati kriterij otrokove koristi. Nenazadnje je varstvo otrokovih koristi tudi

razlog za ukrepe centra za socialno delo, s katerimi poseţe na področje

izvrševanja roditeljske pravice, o čemer bo govora v nadaljevanju. Korist otroka

pa je glavno načelo sodišča tudi v nekaterih drugih primerih, ko se otrokova

starša, ki ne ţivita skupaj, o tem ne moreta sporazumeti, kakor tudi pri odločanju

o otrokovih stikih s starši in z drugimi osebami, ki so otroku blizu. Sicer je

otrokova korist omenjena še v nekaterih drugih določbah ZZZDR, vendar ţe iz do

sedaj prikazanih zakonskih rešitev, v katerih je govora o koristi otroka, izhaja

osnovna usmeritev našega prava. Ta pravi, da je potrebno upoštevati korist otroka

v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeleţen ali prizadet in to ne

80

glede na to, da morda v normi, ki razmerje ali poloţaj ureja, to ni eksplicitno

poudarjeno.

Pravni standard ''korist otroka'' je v bistvu vrednostni pojem, katerega pa je

potrebno konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Za

konkretizacijo pa daje zakon zgolj namige. Ţe kot je zgoraj omenjeno, izhaja iz 6.

člena ZZZDR, da je v otrokovo korist, da se zdravo razvija (Zupančič, 1993, str.

112−113).

Nadalje izhaja iz 1. in 2. odst. 4. člena ter 102. člena ZZZDR tudi:

''Starši imajo pravico ter dolţnosti, da neposredno s skrbjo, s svojim delom in

dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok.''

''Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za

samostojno ţivljenje in delo imajo starši pravice in dolţnosti, da skrbijo za

ţivljenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te

pravice in dolţnosti sestavljajo roditeljsko pravico.''

''Starši morajo svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen

osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno ţivljenje.'' (Zupančič in

Novak, 2008, str. 312 in 332.)

Iz povedanega sledi, da če starši ne ravnajo skladno s tem namenom, ne ravnajo v

otrokovo korist. V otrokovo korist se šteje predvsem zadovoljevanje njegovih

potreb, s čimer pa je povezano tudi določeno odpovedovanje staršev, uskladitev in

prilagoditev njihovega obnašanja potrebam otroka. Na splošno je nemogoče

določiti, kdaj se izvrševanje roditeljske pravice ujema z otrokovo koristjo in kdaj

ne. Namreč moţnosti staršev, da uskladijo svoje ravnanje s koristjo otroka,

izhajajo iz njihovih ţivljenjskih razmer, katere se pa od druţine do druţine

razlikujejo, zaradi česar je ta skladnost nujno neenaka. Zato je o nekem

''normalnem'' ravnanju staršev pri opravljanju roditeljskih dolţnosti teţko govoriti.

Vsekakor pa starši ne ravnajo v skladu z otrokovo koristjo, če ne spremenijo

razmer, katere je objektivno nujno potrebno spremeniti zaradi varstva otrokove

koristi, kljub temu, da to lahko storijo. Sledi, da imajo starši tako pri izvrševanju

roditeljske pravice določen gibalni prostor, znotraj katerega ne morejo priti v

navzkriţje z otrokovo koristjo. Koristi otroka torej ne gre pojmovati v

subjektivnem smislu, kot projekcijo subjektivnih teţenj otroka, marveč ob

upoštevanju konkretnih okoliščin kot objektivno priznano vrednoto.

81

Vse to je v bistvu le nekaj opornih točk za določanje otrokove koristi. V

konkretnem primeru pa je potrebno upoštevati vse značilnosti otrokove osebnosti,

okoliščine, razmere in pogoje, v katerih ţivi in se razvija, kot tudi nujnost, da se

otrokovemu interesu podredijo drugi interesi, zlasti staršev, ker so pač ''močnejši''.

Tako lahko sklenemo, da je korist otroka tisto, kar je zanj konkretno v največji

moţni meri dobro. Moţno pa je tudi zaslediti trend močnejšega poudarjanja

koristi otroka, in sicer v novejših tujih rešitvah v teoriji, judikaturi in v

zakonodaji, še posebej v razmerju otrok – starši (Zupančič, 1993, str. 113−114).

Poudariti velja tudi dejstvo, da je ZZZDR glede zagotavljanja otrokove koristi

usmerjen h konvenciji ZN o otrokovih pravicah. Ta določa, da je potrebno v vseh

dejavnostih, ki so povezane z otrokom, upoštevati njegovo korist. Ta zahteva, kot

osrednje načelo in značilnost konvencije, se nanaša tako na drţavne in zasebne

ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravne organe in zakonodajalce (člen 3/1),

kakor tudi na otrokove starše oziroma skrbnika (18. člen). Kljub temu pa

konvencija ne definira pojma ''korist otroka'', niti ne vsebuje kriterijev za presojo

tega pojma na splošno ali za njegovo uporabo v posameznih poloţajih oziroma

razmerjih.

Z upoštevanjem načela Konvencije zdruţenih narodov (ZN) o otrokovih pravicah

glede koristi otroka je v novem 5. a členu ZZZDR tako izrecno določeno, da

morajo za otrokovo korist skrbeti starši, druge osebe, od katerih je otrok odvisen,

drţavni organi in nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi

z otrokom. Konkretiziranje pravnega standarda ''korist otroka'' pa je zakon olajšal

z določenim splošnim pojasnilom. Ta pravi, da starši delajo v otrokovo korist, če

zadovoljujejo njegove materialne, čustvene, psihosocialne potrebe, vse to z

ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava ter katero kaţe na njihovo skrb in

odgovornost za otroka, upoštevaje otrokovo osebnost kot tudi njegove ţelje. Poleg

tega zakon precizira korist otroka tudi v konkretnih razmerjih, kot na primer da je

praviloma v korist otroka, da ima osebne stike z obema staršema kakor tudi z

drugimi osebami, na katere je navezan. Nasprotno pa je v določbi o otrokovih

stikih pravni standard ''korist otroka'' opredeljen negativno, kajti v 5. odst. 106.

člena ZZZDR je določeno, kdaj stiki niso v otrokovo korist. To je takrat, če stiki

pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroţa otrokov telesni

in duševni razvoj. Podrobnejše okoliščine, ki so pomembne za ugotavljanje koristi

otroka, pa mora določiti podzakonski akt (Zupančič in Novak, 2008, str. 21−22).

82

Sedaj še pa natančneje poglejmo na področje pravic in dolţnosti staršev ter otrok.

Namreč otrok zaradi svoje telesne in duševne nerazvitosti ni sposoben za

samostojno ţivljenje. Prav zaradi tega mora biti deleţen posebne skrbi, za katero

pa so v prvi vrsti poklicani in hkrati odgovorni njegovi starši. Takšno skrb staršev

za otroka opredeljujemo z pravnim pojmom roditeljska pravica. In kot smo ţe

opisali nekoliko višje: iz 4. člena ZZZDR sledi, da se posebno varstvo, kar zadeva

starše, kaţe v izvrševanju roditeljske pravice, katere namen je uresničevanje

otrokovih koristi (Zupančič, 1993, str. 114).

Dolţnost staršev je torej, da ob pomoči druţbene skupnosti svoje otroke vzgojijo

v delovne in poštene člane te skupnosti. Roditeljska pravica pa poleg tega, da se

izvršuje v korist otrok, pripada skupaj očetu in materi (3. odst. 4. člena ZZZDR).

Tako je to osebna pravica staršev, ki se ne more odstopiti, lahko pa se roditelju, ki

jo zlorablja, omeji ali celo odvzame. Načeloma izvršujeta roditeljsko pravico

starša sporazumno. Lahko pa ima pravico do končne besede pristojni center za

socialno delo, vendar le takrat, če med staršema ne pride do sporazuma (1. odst.

113. člena ZZZDR). Prav tako pa je pristojni center za socialno delo dolţan storiti

vse potrebne ukrepe, katere zahtevata vzgoja in varstvo otroka, varstvo njegovih

premoţenjskih ali drugih pravic ter koristi, takrat, ko starši roditeljske pravice ne

izvršujejo ali pa je ne izvršujejo v otrokovo korist (119. člen ZZZDR) (Geč-


Ob omenjenih načelnih določb pa lahko nastopijo nekatere izjeme. Takrat se

pojavi vprašanje, kateremu staršu pripada roditeljska pravica, če je nima noben od

staršev, ali kako se le-ta izvršuje, če je starša nista zmoţna izvrševati sporazumno,

ali takrat, ko ima roditeljsko pravico le eden od staršev. Velja poudariti, da se v

praksi še vedno zamenjujeta vprašanji, komu pripada roditeljska pravica, na drugi

strani pa, kako se ta izvršuje.

Roditeljska pravica skupaj očetu in materi. ZZZDR pa poleg tega pozna nekaj

izjem. Namreč roditeljsko pravico ima le eden od staršev v naslednjih primerih:

Če drugi starši ni znan. To je največkrat pri otrocih, rojenih zunaj zakonske

zveze, kajti roditeljska pravica pripada le materi, ki je več ali manj vedno

znana. Takrat, ko pa postane znan še oče, po podanem veljavnem priznanju

očetovstva ali z ugotovljenim očetovstvom preko pravnomočne sodne odločbe,

pripada roditeljska pravica tudi njemu. Od tukaj naprej imata potem tako oče

kot mati roditeljsko pravico.

83

Če drugi starš ni ţiv.

Če je bila roditeljska pravica drugemu staršu odvzeta.

Če je bila staršu odvzeta poslovna sposobnost. Namreč za razliko od nekaterih

tujih pravnih redov ima po našem pravu odvzem poslovne sposobnosti

avtomatsko za posledico izgubo roditeljske pravice. V kolikor se pa staršu

vrne poslovna sposobnost, se mu vrne tudi roditeljska pravica. Tukaj velja še

poudariti, da po prejšnjem pravu mladoletna mati ali mladoletni oče

nezakonskega otroka nista imela roditeljske pravice. Dandanes pa po

posebnem določilu v ZZZDR lahko mladoletnik, če postane roditelj, pridobi

popolno poslovno sposobnost, če so za to pomembni razlogi, s tem pa pridobi

tudi roditeljsko pravico. O tem odloča sodišče na predlog centra za socialno

delo (3. odst. 117. člena).

Torej v vseh teh naštetih primerih iz 115. člena ZZZDR pripada roditeljska

pravica kot celota le enemu staršu, medtem ko se pa v nekaterih tujih pravnih

redih v takih primerih otroku postavi poseben skrbnik (prav tam, str. 188−189).

Ob zapisanem je potrebno poudariti, da je potrebno razlikovati imetništvo

roditeljske pravice od njenega izvrševanja. Tako bi lahko na drugo vprašanje

odgovorili, kot je ţe nekoliko višje omenjeno, da izvršujeta starša roditeljsko

pravico sporazumno. Ta sporazum je lahko izrečen, lahko pa se en starš tudi

molče strinja z ukrepi drugega starša. V kolikor se starša glede izvrševanja

roditeljske pravice ne moreta sporazumeti, odloči o tem ob strogem spoštovanju

načela enakopravnosti staršev pristojni center za socialno delo (Geč-Korošec,

2000, str. 189−190).

Oziroma kot navajajo 2., 3., in 4. odstavek 113. člena:

''2) Kadar starša ne ţivita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otroka,

odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba

sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne sporazumeta,

jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. O vprašanjih

dnevnega ţivljenja otroka odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in

vzgoji.''

''3) Če se starša v primerih iz prejšnjih odstavkov tudi ob pomoči centra za

socialno delo ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov

84

razvoj, odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem

postopku. Predlogu mora biti priloţeno dokazilo pristojnega centra za

socialno delo, da sta se starša ob njegovi pomoči poskušala sporazumeti o

izvrševanju roditeljske pravice.''

''4) Preden sodišče odloči, mora o otrokovi koristi pridobiti mnenje centra za

socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil

sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti

njegov pomen in posledice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 337.)

Zgoraj omenjeno splošno pravilo, glede izvrševanja roditeljske pravice pa ima

nekatere izjeme. Namreč lahko se zgodi, da roditeljsko pravico izvršuje le eden od

staršev, brez sporazuma z drugim. Kot navaja 5. odst. 113. člena ZZZDR je to v

primeru, če je drugi starš zadrţan izvrševati roditeljsko pravico. To bo recimo

takrat, ko je bolan, odsoten zaradi delovne obveznosti, sluţenja vojaškega roka,

prestajanja kazni in drugo.

Kot pa je ţe bilo do sedaj povedano, sta se starša pred tem dolţna sporazumeti o

tem, pri katerem bo otrok ţivel. Če jima to ne uspe, odločita o tem sodišče in

center za socialno delo, ki upoštevata tudi otrokove ţelje, v kolikor jih je

sposoben izraziti (105. člen ZZZDR). Namreč s tem, ko center za socialno delo

upošteva korist otroka, lahko odloči tudi tako, da ne sprejme mnenja nobenega od

staršev, ampak v skladu z 119. členom ZZZDR uveljavi svoje lastno stališče. Na

temelju tega člena pa lahko izda tudi začasni ukrep, če obstaja nevarnost, da bo

eden od staršev v bistvenih zadevah ravnal samovoljno, brez sporazuma z drugim.

Pred tem pa mora ugotoviti, da bi ravnanje roditelja, pri katerem je otrok, ogrozilo

otrokove koristi (Geč-Korošec, 2000, str. 190 in Zupančič, 1993, str. 127).

Torej v vseh navedenih primerih izvršuje roditeljsko pravico le eden od staršev.

Pri tem drugi starš ne izgubi roditeljske pravice, kot se v praksi dostikrat razume,

pač pa je le njegov način izvrševanja roditeljske pravice drugačen. V bistvu

izguba roditeljske pravice ni vseobseţna. Namreč kljub zakonski določbi, da

izvršuje roditeljsko pravico le tisti od staršev, pri katerem otrok ţivi, ima drugi

starš vseeno določena upravičenja, s katerimi izvršuje roditeljsko pravico v

omejenem obsegu. Sem sodi soodločanje o daljnoseţnih vprašanjih, vplivanje na

vzgojo otroka ob osebnih stikih ter moţnost starša, da zahteva odločitev centra za

socialno delo, kadar se ne strinja s kakšnim ukrepom tistega od staršev, pri

85

katerem je otrok. Velja pa poudariti, da takšna ureditev, po kateri le eden od

staršev izvršuje roditeljsko pravico, spodbuja starša, pri katerem je otrok v varstvu

in vzgoji, da se lastniško obnaša do otroka, kar se pa odraţa zlasti v oteţevanju

osebnih stikov. Takšen ekskluzivizem pa nikakor ni v korist otroka. Glede

Konvencije ZN o otrokovih pravicah je tudi sprejeto načelo, da sta oba od staršev

enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj (člen 18). Takšno načelo pa velja

tudi v primeru, ko otrokovi starši ne ţivijo skupaj in ko gre po našem pravu

izvrševanje roditeljske pravice tistemu od njiju, pri katerem je otrok, vendar ob

upoštevanju koristi otroka kot temeljnemu vodilu (Zupančič, 1993, str. 127).

Naša pravna ureditev glede razmerja med starši in otroki kaţe na to, da imajo

starši do svojih otrok v okviru roditeljske pravice predvsem dolţnosti. Le-te pa so

z otrokovega stališča njegove pravice. Torej je otrok imetnik pravice na varstvo

svojih osebnih in premoţenjskih interesov po starših. Hkrati pa – dokler je pod

roditeljsko pravico – ni poslovno sposoben. Prav iz tega razloga ne more sam s

svojimi dejanji izvrševati svojih pravic oziroma, da bi terjal od staršev svoji

pravici ustrezajoča ravnanja in vedenja. Zato je pravni red dal druţbenim organom

nalogo (predvsem centru za socialno delo), da skrbijo za spoštovanje otrokove

pravice na izvrševanje roditeljskih dolţnosti po starših, ampak na določen način.

Namreč center za socialno delo je po zakonu dolţan in tudi upravičen poseči v

izvrševanje roditeljske pravice, ko starši ne delajo v otrokov korist, saj na ta način

ravnajo protipravno ter hkrati kršijo pravice otroka. So pa sredstva pravnega

varstva otrokovih pravic zelo omejena. Otrok recimo ne more samostojno toţiti

staršev glede ustreznega izvrševanja roditeljske pravice ali na določeno izpolnitev,

niti nima toţbe na opustitev protipravnega ravnanja staršev. Celo se postavlja

vprašanje, ali ima otrok odškodninski zahtevek proti staršem, ki kršijo njegove

pravice. Vsekakor pa je treba priznati zahtevek za povrnitev škode na otrokovo

premoţenje, katerega upravljajo starši. Tako da v končni fazi je s toţbo proti

staršem opremljena le otrokova pravica na preţivljanje po starših (Zupančič,

1993, str. 115).

Velja tudi poudariti, da pa je to stališče o pravicah otroka v razmerju do staršev v

primerjavi z otrokovimi pravicami po Konvenciji ZN izpeljano nekoliko drugače.

Namreč v prvem primeru so izvedene te pravice po ZZZDR iz dolţnosti staršev,

kar vključuje, da pač v okviru roditeljske pravice skrbijo za otroka, njegovo

86

ţivljenje, osebnosti razvoj ter njegove pravice in koristi, medtem ko pa imajo

otrokove pravice po Konvenciji ZN o otrokovih pravicah docela avtonomen

značaj. To pomeni, da se spoštovanje teh pravic in ravnanje v skladu z njimi ne

zahteva le od staršev, ampak od vseh subjektov dejavnosti, ki so v kakršnikoli

zvezi z otrokom. Nenazadnje otrokove konvencijske pravice niso zgolj take, ki bi

jih vsebinsko lahko enačili s pravicami po ZZZDR, ampak gre za širši obseg

pravic. Tako bi naj konvencija zagotovila vseobseţno varstvo otroka, zaradi česar

zajema in sankcionira pravice s praktično vseh področij, na katerih se lahko

promovira otrokova osebnost.

Kakorkoli pa ţe, ima tudi po konvenciji druţina pomembno vlogo za razvoj

otroka, še posebej pa izpostavlja starše kot tiste, ki so pomembni za uresničevanje

otrokovih pravic. Namreč po konvenciji gredo predvsem staršem odgovornosti

pravice in dolţnosti, da ustrezno vodijo in usmerjajo otroka pri uveljavljanju

njegovih pravic, priznanih s strani konvencije (5. člen). Kajti starši so primarno

odgovorni za otrokovo vzgojo in razvoj (18. člen) ter zagotavljanje ţivljenjskih

pogojev za otrokov razvoj (17. člen). Iz povedanega sledi, da mora drţava, ki je

podpisala to konvencijo, spoštovati odgovornosti pravice in dolţnosti staršev do

otroka, na drugi strani pa jim mora pomagati pri izpolnjevanju odgovornosti za

uveljavljanje otrokovih pravic (členi 5; 18/2, 3; 27/3, 4). Potrebno pa je dodati še

to, da določba 5. člena ne pomeni definicije roditeljske pravice, saj ne gre za

pravice in dolţnosti staršev v skrbi za otroka, njegove koristi, iz katerih bi

derivirale otrokove pravice do te skrbi. Gre v bistvu za pravice otroka, iz katerih

izhajajo zlasti za starše odgovornosti za njihovo uresničevanje, ter pravice in

dolţnosti, ki so v funkciji teh odgovornosti.

Takšno izhodišče pa se bo moralo odraziti tudi v druţinskopravnih ureditvah

drţav, ki so podpisale konvencijo. To se nanaša tako na preoblikovanje oziroma

oblikovanja na novo iz razmerja otrok – starši izvirajočih pravic in dolţnosti ter

ustrezajočemu poimenovanju pravic in dolţnosti staršev, katere imajo le-ti zato,

da lahko otrok uveljavlja svoje pravice. Kar pa je najpomembnejše, je oblikovanje

sistema pravovarstvenih sredstev, s katerimi bo otrok dosegel spoštovanje svojih

pravic, ne le v razmerju do staršev, temveč tudi do tretjih, vključujoč tako zasebne

kot drţavne institucije in organe. Iz tega sledi, da mora tudi naše pravo upoštevati,

da je konvencija postala njegov sestavni del. Namreč pojem ''roditeljska pravica''

ţe sedaj ne ustreza, ker gre predvsem za dolţnosti do otroka. Pravovarstvena

87

sredstva bi se pa morala ravnati po moţnostih za varstvo osebnostih pravic. Še

posebej se izpostavlja problem glede vprašanja procesne sposobnosti. Ta je sicer

trenutno rešen s sistemom zastopanja otroka v procesu po starših, kar pa ni

zadovoljivo. To pa iz razloga, ker starši kot subjekti dolţnosti do otroka ne morejo

proti sebi v imenu otroka oziroma kot njegovi zakoniti zastopniki uveljavljati

njegovih pravic.

Prav tako center za socialno delo ni pristojen za opravljanje procesnih dejanj v

imenu otroka. Bilo bi celo pravno nevzdrţno tedaj, kadar bi v nasprotju s svojo

dolţnostjo (nadzorovati starše pri izvrševanju roditeljske pravice) z ustreznimi

ukrepi ne preprečilo kršitve otrokovih pravic po starših. Prav tako pa tudi ne pride

vedno v poštev zastopanje otroka po kolizijskem skrbniku (213. člen ZZZDR) po

sedanji ureditvi, ko se varstvo otrokovih pravic izvaja predvsem s posegi centra za

socialno delo v izvrševanje roditeljske pravice. Ne pride pa v poštev iz razloga,

ker ne moremo vedno domnevati navzkriţja koristi staršev in otroka, kar je pa

pogoj za postavitev kolizijskega skrbnika. Lahko bi pa kolizijski skrbnik zastopal

otroka v pravdah, ki bi jih vodil otrok proti svojim staršem. Razen preţivninskih

pravd ter pravd glede izpodbijanja očetovstva, eventuelno tudi materinstva, bi

prišle v poštev pravde z raznimi zahtevki otroka, s katerimi bi varoval svoje

premoţenjske, še posebej pa svoje osebne koristi (Zupančič, 1993, str. 115−116).

Glede na opisano, pa se v določenih pravnih ureditvah (npr. švedsko pravo), ki

priznavajo otroka kot subjekta avtonomnih pravic, katere pa niso izpeljane iz

roditeljske pravice, iščejo rešitve, ki bi otroku omogočale, da bi bil stranka ali pa

vsaj učinkoviteje udeleţen v procesih, v katerih gre (tudi) za njegove pravice.

Obstajajo predlogi, naj bi se otrokova starost za pravdno sposobnost zniţala na 15

ali celo na 12 let ali da bi se mu postavilo posebnega zastopnika v procesu. Na

primer, v večini drţav ZDA ima otrok med postopkom za razvezo zakonske zveze

njegovih staršev posebnega skrbnika. Ta skrbi za to, da se otroku izpolni ţelja, pri

katerem od staršev bo ţivel (guardian and litem). Po izraelskem pravu pa lahko

otrok celo samostojno nastopa v postopku o varstvu svoje osebe, čeprav drugače

nima procesne sposobnosti. Lahko vloţi toţbo ali nastopa kot intervenient.

Načeloma pa sodelujejo v takih postopkih zraven staršev še drugi člani otrokove

druţine, osebe z pravnim interesom, javni toţilec, socialni delavec ter skrbnik

otroka. Vsekakor bi tudi pri nas morali uveljaviti takšne ali podobne rešitve. To ţe

iz razloga, ker nas glede uresničevanja otrokovih pravic veţejo določbe

88

Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Procesno sposobnost otroka naj bi regulirali

ugodneje za otroka ne le v pravdnem postopku, temveč tudi v drugih, kot so

nepravdni in upravni, v katerih se tudi uveljavlja vrsta otrokovih pravic. Prav tako

bi otrok moral v postopkih imeti posebnega zastopnika oziroma branilca. Za

primerjavo lahko navedemo še Konvencijo ZN o otrokovih pravicah, katera ima

vsaj dve določbi za zagotavljanje boljšega varovanja otrokovega interesa v

postopkih. Prva določba, zajeta v 2. odst. 9. člena, govori o tem, da mora imeti

otrok moţnost sodelovati v postopku in izraziti svoje mnenje v primeru, da gre za

postopek ločitve otroka od staršev. Druga določba, vsebovana v 12. členu, pa

navaja, da mora imeti otrok v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku, ki je z

njim povezan, pravico, da prosto izrazi svoje mnenje, če je za to sposoben. Ravno

zato mu še posebej pritiče pravica do zaslišanja, neposredno ali pa preko

zastopnika oziroma ustreznega organa (prav tam, str. 117).

Sama vsebina roditeljske pravice je zajeta od 102. do 112. člena ZZZDR, to je v

tretjem delu zakona pod točko 3 z naslovom Pravice in dolţnosti staršev ter otrok,

v nekaterih drugih delih zakona, kot na primer pod točko 9 Dolţnosti preţivljanja

in še v nekaterih drugih zakonih.

Pravice in dolţnosti staršev do otrok lahko razdelimo na takšne, ki pomenijo skrb

za otrokovo osebo in takšne, ki pomenijo skrb za otrokove premoţenjske koristi. S

tema skupinama pravic in dolţnosti staršev pa se povezuje tudi njihova naslednja

dolţnost in pravica, in sicer zastopanje otroka. S tem tudi niso izčrpane vse

pravice in dolţnosti, katere bomo obravnavali še kasneje (Geč-Korošec, 2000, str.

171−172).

a) Pravice in dolţnosti, ki pomenijo skrb za otrokovo osebo

Med te pravice in dolţnosti staršev sodijo varstvo in vzgoja, šolanje in

izobraţevanje ter preţivljanje otrok.

Kar se tiče varstva in vzgoje otrok slovenski zakon nima posebne definicije niti o

varstvu otrok niti o tem, kaj vzgoja obsega. Kljub temu je pa iz 1. odst. 103. člena

ZZZDR razvidno, da so starši dolţni skrbeti za ţivljenje in zdravje svojih otrok ter

so jih dolţni vzgajati za delovne člane druţbene skupnosti. To pomeni, da so

starši dolţni otroku določiti njegovo prebivališče, preskrbeti stanovanje, skrbeti za

njegovo hrano, obleko, zdravniško pomoč ter da imajo nenehni nadzor nad

njegovim gibanjem.

89

Vzgoja v najširšem pomenu je skrb za otrokov fizični, moralni in intelektualni

razvoj. Nekateri pa jo kot celovit proces delijo na druţbeno (usposablja otroke za

delovne člane), moralno (temelji na pridobivanju novih etičnih pravil v razmerjih,

odnosih med ljudmi), seksualno (temelji na sistematičnih pripravah za načrtovanje

druţine ter humanizaciji odnosov med spoloma), fizično in estetsko. Starši pa

imajo tudi versko vzgojo, in sicer v skladu s 3. odst. 41. člena ustave RS, po

katerem imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim

otrokom versko in moralno vzgojo. Glede vzgoje pa je tudi poudarjeno, da mora

biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo

in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja

(Geč-Korošec, 2000, 172−173).

Kot smo nekoliko višje zapisali, ZZZDR o vzgoji otroka nima nobenih

podrobnejših določb, še posebej ne govori o sredstvih in pogojih, ki lahko

zagotovijo vzgojo. Vsekakor pa ne gre zanemariti dejstva, da je vzgojni namen

identičen z namenom roditeljske pravice. Namreč vzgoja je skupaj z varstvom

otroka najpomembnejši atribut varstva otrokove osebe v okviru roditeljske

pravice. In kot pravi 102. člen ZZZDR gre torej za zagotavljanje zdrave rasti,

skladnega razvoja otrokove osebnosti ter usposobitev otroka za samostojno

ţivljenje in delo. Zakon pa prav tako podrobneje ne govori o šolanju in

izobraţevanju otroka, hkrati pa niti ne vsebuje določb glede verske in moralne

vzgoje otroka, ki jo lahko štejemo za izraz skrbi staršev za osebo otroka. Velja pa

poudariti, da pa za razliko od našega ZZZDR konvencija ZN vsebuje vrsto

določb, ki izraţajo pogoje za intelektualni in moralni razvoj otroka. Po 13. in 17.

členu gre za pravico otroka do svobode izraţanja, kar zajema pravico do iskanja,

sprejemanja in širjenja vsakovrstnih informacij in idej, ter dostop do mnoţičnih

domačih in tujih občil. Nadalje se po 14. členu sem šteje tudi otrokova pravica do

svobode misli, vesti in veroizpovedi. Tako imajo starši pravico ter dolţnost otroka

pri tem usmerjati na način, ki je prilagojen njegovim razvojnim zmoţnostim.

Intelektualni razvoj pa po 15. členu omogoča tudi pravica do svobode zdruţevanja

in mirnega zbiranja. Razvoj otrokove osebnosti pa omogoča tudi tisti del

konvencije, ki prepoveduje posege v otrokove osebnostne pravice oziroma na

zasebno in druţinsko ţivljenje, dopisovanje, čast in ugled. Tako je naloga drţav

podpisnic te konvencije, da morajo navedene in še druge pravice otroka priznati in

varovati ter nuditi staršem, kateri imajo glavno odgovornost za uresničevanje teh

90

otrokovih pravic, ustrezno pomoč in skrbeti za razvoj ustanov, zavodov in sluţb

za vzgojo in varstvo otrok (člen 18). Zraven tega določa konvencija tudi pravico

otroka do izobrazbe in precizira določene vidike in upravičenja teh pravic. Poleg

osnovnega namen izobraţevanja, ki zajema popolni razvoj otrokove osebnosti,

nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti, našteva konvencija tudi moralno-

etične vrednote, katere bi naj otrok pridobil z izobraţevanjem (28. in 29. člen).

Vsekakor pa ob tem ne gre prezreti dejstva, da pa na moralni razvoj otroka, vsaj v

enaki meri kot šola, vplivajo starši (Zupančič, 1993, str. 120).

Otrok načeloma ţivi s svojimi starši. 105. člen ZZZDR pa pravi, da če starša ne

ţivita ali ne bosta več ţivela skupaj, se morata sporazumeti o varstvu in vzgoji

skupnih otrok, seveda v skladu z njihovimi koristmi. Lahko se sporazumeta na več

načinov, in sicer da oba obdrţita varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v

varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni pri enem, drugi pri drugem. Če pa

se starša o tem ne moreta sporazumeti, jima pomaga center za socialno delo, če pa

še takrat ne pride do sporazuma, odloča o varstvu in vzgoji otrok sodišče. Le-to si

pred odločitvijo pridobi mnenje centra za socialno delo glede otrokove koristi,

hkrati pa upošteva tudi otrokovo mnenje, v kolikor ga je ta izrazil sam ali po

osebi, ki ji zaupa in da je sposoben razumeti njegov pomen ter posledice

(Zupančič in Novak, 2008, str. 332−333).

Tisti od staršev, ki ne ţivi z otrokom, pa ima kljub vsemu pravico do osebnih

stikov z njim. Lahko pa pristojni center za socialno delo, glede na koristi otroka,

odloči drugače, tako da osebne stike omeji ali pa jih popolnoma prepove (106.

člen ZZZDR).

Lahko pa dajo starši otroka v varstvo, vzgojo in izobrazbo tuji osebi, a ne takšni,

ki ne bi mogla biti skrbnik (104. člen ZZZDR). To je pa takšna oseba, ki nima

poslovne sposobnosti ali ji je odvzeta roditeljska pravica, tudi oseba, katere koristi

so v nasprotju s koristmi varovanca, ali pa oseba, od katere glede na njene

osebnostne lastnosti ali razmerja z varovancem oziroma njegovimi starši ni

mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške dejavnosti (181. člen

ZZZDR).

Nenazadnje pa pravica in dolţnost staršev, da skrbijo za varstvo in vzgojo svojih

otrok pomeni tudi, da nihče ne more staršem odvzeti te pravice, če za to ni pravne

podlage. Če pa se to zgodi, gre po kazenskem zakoniku Republike Slovenije celo

za kaznivo dejanje (200. člen KZ) (Geč-Korošec, 2000, str. 173−174).

91

Med drugimi pomembnimi določili členov glede stikov iz ZZZDR so pomembni

zlasti še:

106. člen, ki določa, da :

o ''Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša imata pravico

do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi.''

o ''Tisti od staršev, pri katerem otrok ţivi v varstvu in vzgoji, oziroma druga

oseba, pri kateri otrok ţivi, mora opustiti vse, kar oteţuje ali onemogoča

otrokove stike. Prizadevati si mora za ustrezen odnos otroka do stikov z

drugim od staršev oziroma staršema. Tisti od staršev, ki izvršuje stike,

mora opustiti vse, kar oteţuje varstvo in vzgojo otroka.''

o ''Če se starša sporazumeta o stikih, lahko predlagata, da sodišče v

nepravdnem postopku izda o tem sklep. Če sodišče ugotovi, da sporazum

ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.''

o ''Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o

stikih, odloči o tem sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev. Pri

odločanju vodi sodišče predvsem korist otroka. Sodišče odloča v

nepravdnem postopku, razen kadar odloča o stikih skupaj s spori o varstvu

in vzgoji otrok. Predlogu oziroma zahtevi za ureditev stikov mora biti

priloţeno dokazilo pristojnega centra za socialno delo, da sta se starša ob

njegovi pomoči pokušala sporazumeti o stikih.''

o ''Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to

potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če

pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroţa

njihov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki

izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim

srečanjem in druţenjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila

zagotovljena otrokova korist.''

o ''Če tisti od staršev, pri katerem otrok ţivi, onemogoča stike med otrokom

in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni

pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega starša

odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se

otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če

je le tako mogoče varovati otrokove koristi.''

92

o ''Preden odloči sodišče po četrtem, petem ali šestem odstavku tega člena,

mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo.

Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po

osebi, ki jih zaupa ali jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov

pomen in posledice.''

106.a člen določa:

o ''1) Otrok ima pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je druţinsko

povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju z otrokovo

koristjo. Šteje se, da so take osebe predvsem otrokovi stari starši, bratje in

sestre, polbratje in polsestre, nekdanji rejniki, prejšnji ali sedanji zakonec

oziroma zunajzakonski partner enega ali drugega od njegovih staršev.''

o ''2) O stikih se sporazumejo otrokovi starši, otrok, če je sposoben razumeti

pomen sporazuma, in osebe iz prejšnjega odstavka. Če se sami o tem ne

sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo.

Obseg in način izvrševanja stikov morata biti v otrokovo korist. Če se

starša otroka, otrok in osebe iz prejšnjega odstavka sporazumejo o stikih,

lahko predlagajo, da sodišče v nepravdnem postopku izda o tem sklep. Če

sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.''

o ''3) Če se tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumejo, odloči o

stikih sodišče v nepravdnem postopku, razen kadar odloča o stikih skupaj s

spori o varstvu in vzgoji otrok.''

o ''4) Predlog za odločitev o obsegu in načinu izvrševanja stikov lahko vloţi

otrok, ki je dopolnil petnajst let in je sposoben razumeti pomen in pravne

posledice svojih dejanj, osebe iz prvega odstavka tega člena ali center za

socialno delo. Predlogu za ureditev stikov mora biti priloţeno dokazilo

pristojnega centra za socialno delo, da so se osebe iz prvega odstavka tega

člena s starši otroka in otrokom ob njegovi pomoči poskušale sporazumeti

o stikih.''

o ''5) Preden sodišče odloči o predlogu, mora glede otrokove koristi

pridobiti mnenje pristojnega centra za socialno delo. Če predlagatelj ni

otrok, upošteva sodišče tudi njegovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali

po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov

pomen in posledice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 333–335.)

93

Nenazadnje tudi Konvencija ZN o otrokovih pravicah implicite priznava pravico

staršev na skupno ţivljenje z otrokom. To se kaţe v določilu, da se lahko otroka

loči od staršev proti njihovi volji le, če to zahteva korist otroka ali če je to nujno

zaradi tega, ker starši ne ţivijo skupaj (člen 9/1). Konvencija tudi poudarja, da ima

v bistvu otrok pravico, da starši skrbijo zanj (člen 7/1) in hkrati izpostavlja izreden

pomen druţinskega okolja za razvoj otroka.

Po členu 9/3 konvencija tudi določa, da ima otrok pravico do stikov z obema

staršema, razen če gre to navzkriţ z njegovimi koristmi. To konvencijsko pravilo

spoštuje tudi naša ureditev, za razliko, da so pri nas stiki pravica staršev in ne

pravica otroka kot po konvenciji. Namreč ob upoštevanju konvencije, so starši

tisti, ki morajo vzdrţevati stike z otrokom. Ker se konvencija neposredno

uporablja, lahko otrok zahteva, da se mu omogoči imeti stike ali z enim ali z

obema staršema. Vprašanje je le, kako bo otrok ta, na materialni pravici temelječ

zahtevek uveljavil. Vsekakor mu bo potrebno postaviti posebnega skrbnika


Pa poglejmo še na področje šolanja in izobraţevanja otrok ter preţivljanja.

Poudarek pri šolanju in izobraţevanju gre temu, da so starši dolţni usposobiti

svoje otroke za samostojno ţivljenje in delo, zato morajo skrbeti za njihovo

šolanje ter strokovno izobrazbo. Iz ţe omenjenega 2. odst. 103. člena ZZZDR

torej sledi, da so starši po svojih močeh dolţni skrbeti za šolanje in tudi za

otrokovo strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti,

nagnjenja in ţelje. Šolanje se tako razume kot pridobitev splošne izobrazbe,

strokovna izobrazba pa pomeni usposobitev za določen poklic ter s tem za

določeno delo. Torej bistveno je, da ima vsak otrok pravico od svojih staršev

zahtevati, da mu omogočijo tako strokovno izobrazbo, ki bo odgovarjala njegovim

ţeljam in sposobnostim, na drugi strani pa so starši dolţni to storiti v mejah svojih

moţnosti (Geč-Korošec, 2000, str. 175).

O preţivljanju vsebuje ZZZDR posebna določila v poglavju Dolţnost

preţivljanja, in sicer gre za preţivljanje med druţinskimi člani. Tukaj bomo

govorili le o dolţnosti preţivljanja otrok.

S pojmom preţivljanje razumemo poravnavo stroškov za stanovanje, hrano,

obleko in drugo, stroškov za vzgojo, šolanje in strokovno izobrazbo otroka. Pri

tem sta oba roditelja skupaj dolţna preţivljati svoje otroke. In kot navaja 129. člen

ZZZDR, se dolţnost preţivljanja ravna po moţnosti staršev in po potrebah otroka.

94

Po 123. členu ZZZDR so starši dolţni preţivljati svoje otroke do polnoletnosti

oziroma dokler ne sklenejo zakonske zveze, in sicer tako dolgo, dokler traja

njihova roditeljska pravica. V primeru sklenitve zakonske zveze otroka so le-tega

dolţni preţivljati samo takrat, če ga ne more preţivljati zakonec ali zunajzakonski

partner. Po polnoletnosti pa so starši dolţni otroka preţivljati le takrat, če se redno

šola, seveda, če otrok izpolnjuje svoje študijske obveznosti in konča študij v

rednem roku, a največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti. Starši so pa

dolţni preţivljati otroka v skladu s svojimi moţnostmi in ob pomoči druţbene

skupnosti tudi takrat, ko je otrok zaradi teţje telesne ali duševne prizadetosti

nesposoben za samostojno ţivljenje in sam nima zadostnih sredstev za ţivljenje.

V ta namen si morajo skrajno prizadevati in izkoristiti vse moţnosti za zasluţek,

da otroku zagotovijo vsaj eksistenčni minimum. Pri tem je obveznost staršev do

preţivljanja polnoletnih otrok nekoliko bolj stroga kot v primeru šolanja otroka,

kjer se staršem ni potrebno truditi do skrajnih meja zmogljivosti, ker je otrok

sposoben za delo. Ob tem velja poudariti še to, da v primeru, ko ima otrok svoje

lastno premoţenje, smejo starši dohodke iz tega premoţenja uporabljati predvsem

za otrokovo preţivljanje, vzgojo in izobrazbo, sami pa so dolţni za otrokovo

premoţenje prispevati le toliko, kolikor stroškov ne morejo kriti iz dohodkov

otrokovega premoţenja oziroma smejo dohodke od otrokovega premoţenja

uporabljati tudi za nujne potrebe druţinske skupnosti, če sami nimajo dovolj

sredstev. Po drugi strani pa, če ima otrok svoje dohodke od dela, je dolţan tudi on

prispevati za svoje preţivljanje in izobraţevanje (Geč-Korošec, 2000, str. 176–

177, Zupančič, 1993, str. 140).

Starši ponavadi preţivljajo svojega otroka v okviru skupnega gospodinjstva, če

ţivijo skupaj in če je to v otrokovo korist. V primeru, da starša ne ţivita skupaj,

mora tisti starš, pri katerem otrok ne ţivi, prispevati denar za preţivljanje. O višini

preţivnine se starša sporazumeta. Več o tem bo govora v posledicah razveze

zakonske zveze.

Načeloma pa kot novost ZZZDR velja, da lahko upravičenec in zavezanec

skleneta o sami preţivnini dogovor pred centrom za socialno delo. Na podlagi

takega dogovora je moţna sodna izvršba (130. člen ZZZDR). Če pa do dogovora

ne pride, se preţivnina zahteva s toţbo. Prav tako vnaprejšnja odpoved pravici do

preţivnine nima pravnega učinka (128. člen ZZZDR).

95

Preţivnina se določi po potrebi upravičenca in zmoţnosti zavezanca. Zavezanec

izbira način izvrševanja svoje dolţnosti, razen glede mladoletnih otrok, katerim se

plačuje preţivnina v denarju, upravičenec pa lahko iz pomembnih razlogov

zahteva preţivnino v denarju (131a. člen ZZZDR) (prav tam, str. 177 in prav tam,

str. 141).

Po noveli iz leta 1989 velja tudi to, da Upravni organ Republike Slovenije, kateri

je pristojen za socialno skrbstvo, opravlja valorizacijo preţivnin, da jih uskladi z

gibanjem ţivljenjskih stroškov ter plač v Republiki Sloveniji. Tako se preţivnine,

določene s sodno odločbo ali na podlagi dogovora o dolţnosti in višini preţivnine,

valorizirajo ter s tem povečajo enkrat na leto. Takšna valorizacija pa velja tudi za

preţivnine, določene na podlagi dogovora, vendar le v primeru, če ni z

dogovorom določen drugačen način usklajevanja preţivnine, ki je za upravičenca

ugodnejši. Ostalo pa je v veljavi določilo, da pošlje sodišče centru za socialno

delo, na območju katerega ima upravičenec do preţivnine stalno prebivališče,

pravnomočno odločbo o preţivnini.

Prav tako centru za socialno delo ni več potrebno izdajati posameznih odločb o

novi višini preţivnine na podlagi valorizacije, ampak je dolţan le pisno obvestiti

zavezanca in upravičenca o vsakokratni uskladitvi ter novem znesku preţivnine.

To pisno obvestilo ter sodna odločba oziroma dogovor o preţivnini pa skupaj

predstavljata izvršilni naslov (3. odst. 132.a člena ZZZDR).

Navkljub temu pa lahko prizadeta oseba s toţbo pri sodišču zahteva, da se

preţivnina, določena z dogovorom ali s pravnomočno sodno odločbo, zviša, zniţa

ali ustavi. Tako bo sodišče spremenilo preţivninsko obveznost, če bo ugotovilo,

da so se spremenile tiste okoliščine, na osnovi katerih je bila določena prejšnja

preţivnina. Kadar pa pride do sporov o preţivljanju, pa sme sodišče izdati tudi

začasno odredbo (Geč-Korošec, 2000, str. 178).

Velja dodati tudi to, da oseba, ki preţivlja upravičenca namesto zavezanca, lahko

po 133. členu ZZZDR zahteva povračilo stroškov, ki so bili potrebni za

preţivljanje. Enako lahko zahteva oseba, ki je bila dolţna upravičenca preţivljati,

ni pa bila edini zavezanec. Ne more pa povračila zahtevati oseba, ki je nekoga

preţivljala z darilnim namenom ali pa se je povračilu odpovedala (Zupančič,

1993, str. 142).

96

Ob koncu omenimo še določene značilnosti, ki jo ima pravica in dolţnost

preţivljanja, katero ureja druţinsko pravo, po katerih se razlikuje od podobnih

premoţenjskopravnih pravic in obveznosti:

''Najpomembnejše so:

Gre za zakonsko pravico in dolţnost, zakon določa kdo so upravičenci, kdo

zavezanci; določa tudi pogoje za preţivljanje.

Preţivljanje je osebna pravica in dolţnost. Ne more se prenašati na drugega

niti med ţivimi, niti za primer smrti, z dedovanjem. S smrtjo upravičenca ali

zavezanca ugasne. Posamezni zapadli obroki preţivnine pa se lahko dedujejo

(po aktivni in pasivni ravni). Preţivninski zahtevek se ne more odstopiti, ne

more se zastaviti, niti zarubiti (člen 92/1 zakona o izvršilnem postopku) ali

pobotati (člen 341/1 tč. 5 ZOR). V nasprotnem primeru bi se obrezuspešil

namen omogočiti upravičencu preţivljanje.

Preţivljanju se v načelu ni mogoče vnaprej odpovedati.

Preţivljanje se ne prisodi po uradni dolţnosti, ampak samo na zahtevo

upravičenca. Izjema: preţivljanje otrok po starših.

Pravica do preţivljanja ne more zastarati (člen 373/3 ZOR). Lahko pa

zastarajo posamezni preţivninski obroki.

Preţivljanje se lahko praviloma prisodi samo za naprej. Po sodni praksi se

prisodi preţivnina od dneva, ko je bil postavljen zahtevek.

Preţivninska terjatev ima v izvršbi prednost pred drugimi terjatvami (člen

172/1, tč. 3 zakona o izvršilnem postopku). Za poplačilo preţivninskih terjatev

se lahko v izvršbi poseţe na polovico osebnega dohodka, za druge terjatve

samo na tretjino (gl. člen 93 ZIP).

Zavezanec preţivljanja ne more od upravičenca zahtevati, naj mu povrne

preţivljanje. Starši ne morejo od preskrbljenih polnoletnih otrok zahtevati, naj

vrnejo preţivljanje.'' (Zupančič, 1993, str. 142−143.)

b) Pravice in dolţnosti, ki pomenijo skrb za otrokovo premoţenje

V to skupino spadajo predvsem vse pravice in dolţnosti, ki se nanašajo na upravo

otrokovega premoţenja. To premoţenje lahko otrok pridobi z dedovanjem, z

darilom ali na kakšen drug z zakonom določen način. Po 109. členu ZZZDR

upravljajo otrokovo premoţenje do njegove polnoletnosti in izključno v njegovo

97

korist njegovi starši, in sicer dokler traja njihova roditeljska pravica. Po 117. členu

ZZZDR je to praviloma do otrokove polnoletnosti, do sklenitve zakonske zveze

ali do pridobitve popolne poslovne sposobnosti, če je otrok postal roditelj. Pri tem

velja poudariti, da starši s tem, ko upravljajo otrokovo premoţenje, nimajo pravice

do uţivanja le-tega oziroma le za nujne potrebe druţinske skupnosti le v primeru,

ko sami nimajo dovolj sredstev (110. člen ZZZDR).

Načeloma smejo starši samostojno sklepati pravne posle glede otrokovega

premoţenja. Po 111. členu ZZZDR lahko starši odsvojijo ali obremenijo stvari iz

otrokovega premoţenja le zaradi njegovega preţivljanja, vzgoje in izobrazbe ali

kadar to zahteva kakšna druga otrokova korist, vendar ne brez privolitve

pristojnega centra za socialno delo. Če pristojni organ takšne privolitve ni dal,

sklenjeni posel ni veljaven (Geč-Korošec, 2000, str. 180−181).

Sodna praksa v bistvu šteje za odsvojitev ali obremenitev stvari iz otrokovega

premoţenja, za katera je potrebna privolitev centra za socialno delo, tista dejanja

staršev, ki imajo za posledico premik v premoţenju otroka kot npr. za odpoved

dediščini v imenu otroka (dedič je otrok, starš pa ravna kot njegov zastopnik) ter

za vsak večji poseg v otrokove premoţenjske interese, čeprav ne gre za premik v

premoţenju otroka, npr. za poravnavo o toţbenem zahtevku. Pri tem velja

opozorilo, da če se dedič odpove (svoji) dediščini, velja ta odpoved tudi za

njegove potomce, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje dediščini v lastnem

imenu. Če so potomci mladoletni, za to odpoved ni potrebna privolitev centra za

socialno delo. Nikakor pa ta rešitev ni v skladu z otrokovo koristjo in omogoča

staršem, da oškodujejo otrokove koristi. Privolitev centra za socialno delo pa ni

potrebna v primerih, ko gre za razpolaganje s premičninami manjše ali neznatne

vrednosti ali s premoţenjskimi pravicami manjše ali neznatne vrednosti

(Zupančič, 1993, str. 120−121).

Po 1. odst. 122. člena ZZZDR sme pristojni center za socialno delo od staršev

zahtevati račun o upravljanju otrokovega premoţenja. Prav tako lahko pristojni

center za socialno delo od sodišča zahteva, da za varstvo otrokovih premoţenjskih

koristi dovoli zavarovanje na premoţenju staršev (npr. v obliki hipoteke na

nepremičnini staršev). Po 2. odst. 122. člena ZZZDR pa lahko sodišče celo za

zavarovanje otrokovih premoţenjskih koristi odloči, da imajo starši glede

upravljanja otrokovega premoţenja poloţaj skrbnika.

98

Drugače pa je v primeru, ko je otrok ţe dopolnil petnajst let in je zaposlen. Takrat

lahko samostojno razpolaga s svojo plačo, hkrati pa je od svoje plače dolţan

prispevati za svoje preţivljanje ter izobraţevanje (112. člen ZZZDR).

V primerjavi z določbami v našem pravu glede otrokovih premoţenjskih pravic s

konvencijo ZN o otrokovih pravicah pa lahko vidimo, da slednja sploh nima

določbe, ki bi govorila o odgovornosti staršev za izvrševanje otrokovih

premoţenjskih pravic (Geč-Korošec, 2000, str. 181).

c) Zastopanje otroka

1. odst. 107. člena ZZZDR pravi, da so zakoniti zastopniki mladoletnih otrok, ki

še niso popolnoma poslovno sposobni, njihovi starši. Ti zastopajo svoje otroke

pred sodišči in drugimi organi ter organizacijami. Prav tako sklepajo pravne posle

v otrokovem imenu in na njegov račun, s čimer skrbijo za osebo in premoţenje

otroka. 2. odst. 107. člena ZZZDR pa k temu dodaja, da kadar je potrebno

mladoletniku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu

ali drugemu roditelju, če starši ne ţivijo skupaj pa tistemu, pri katerem otrok ţivi.

Sam pa lahko sklepa pravne posle mladoletnik, ki je ţe dopolnil petnajst let, razen

če zakon ne določa drugače. Da postanejo ti pravni posli veljavni, pa je potrebna

odobritev s strani staršev, in sicer, če so tako pomembni, da bistveno vplivajo na

mladoletnikovo ţivljenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na mladoletnikovo

ţivljenje tudi po polnoletnosti (108. člen ZZZDR) (Geč-Korošec, 2000, str. 182).

Po drugi strani pa starši ne morejo zastopati otroka v primeru, kadar je potrebna

njegova osebna odločitev. Sem se štejejo sklenitev zakonske zveze, priznanje

očetovstva, odločitev, ali se naj opravi določen medicinski poseg v zvezi s

preprečevanjem ali omogočanjem rojstva otroka ter izdelava oporoke. Takrat

mora otrok biti svoboden, katerega svoboda odločanja bi pa bila z nadomestitvijo

njegove volje z voljo staršev kot zakonitih zastopnikov negirana. Tako sta v

bistvu zastopanje in svoboda odločanja v direktnem nasprotju. Ravno iz tega

razloga naš zakon za izjavljanje strogo osebnih odločitev ne zahteva polne

poslovne sposobnosti. Starši pa ne morejo zastopati mladoletnega otroka, nad

katerim izvršujejo roditeljsko pravico, tudi takrat, kadar gre za spor med njimi ali

gre za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi oziroma v katerih drugih

primerih, če si njihove koristi nasprotujejo. Če imajo starši več otrok, ne morejo

zastopati nobenega od njih, kadar si interesi otrok med seboj nasprotujejo. V teh

99

primerih se postavi mladoletniku tako imenovani kolizijski skrbnik (1. odst. 213.

člena-a ZZZDR). Zastopanje staršev pa odpade tudi v primeru, če je otrok kljub

mladoletnosti postal popolnoma poslovno sposoben (117. člen ZZZDR).

Mladoletnik, ki je dopolnil petnajst let, lahko sam sklene delovno razmerje ter

pogodbo o delu, medtem ko pa lahko mladoletnik sklene učno pogodbo le s

privolitvijo staršev ali njegovega zakonitega zastopnika. Mladoletnik, ki je

dopolni petnajst let in je zaposlen, lahko samostojno sklepa pravne posle glede

zasluţka. To pomeni, da bi lahko samostojno sklepal pravne posle, ki pomenijo

posle vsakdanjega ţivljenja, s katerimi razpolaga z zasluţkom in štipendijo, ter

pravne posle, s katerimi razpolaga s svojimi avtorskimi in iznajditeljskimi

pravicami. Smel bi se pa zavezati tudi za določeno storitev, ampak le, če ta

njegova obveznost ne bi bistveno vplivala na njegovo ţivljenje ali vplivala na

njegovo ţivljenje tudi po polnoletnosti (Geč-Korošec, 2000, str. 182−183 in

Zupančič, 1993, str. 121−122).

Vidimo torej, da ko otrok doseţe določeno starost, se dolţnost staršev, da v celoti

nadomeščajo njegovo voljo, zmanjša na dopolnjevanje otrokove volje ali pa celo

popolnoma odpade. Ob tem velja poudariti, da se le izjemoma ne upošteva volje

otroka ali staršev kot njegovih zakonitih zastopnikov, ta izjema pa mora biti

izrecno določena v zakonu. To so v bistvu značilnosti delne poslovne sposobnosti

otroka, ki po 108. členu ZZZDR nastopi s starostjo petnajst let. Po eni strani je

taka ureditev toga, saj postavlja za vse enako starostno mejo in ne upošteva

osebnosti vsakega otroka posebej glede njegove zrelosti. Po drugi strani pa bi bila

takšna individualizacija otrok za pravnoposlovni promet teţko sprejemljiva. Glede

izjave volje v osebni (ne pravnoposlovni) sferi pa za drugačne rešitve ni ovire.

Namreč za otrokovo ţivljenje so lahko velikega pomena tudi izjave volje, ki imajo

pravne posledice le v osebni sferi. Tukaj ne gre za pravnoposlovne izjave volje,

zato zanje 108. člen ZZZDR ne velja. Kako lahko otrok doseţe ţelene pravne

posledice v osebni sferi, določajo predpisi, ki urejajo področje, na katerem naj bi

izjava volje učinkovala (Zupančič, 1993, str. 122–124).

Kot smo omenili, sme po 108. členu ZZZDR otrok, ki je delno poslovno

sposoben, v osnovi sam sklepati pravne posle. Vendar je k temu potrebno dodati

še nadaljnje določilo 108. člena ZZZDR, ki pravi, da je pri mladoletniku, ki je

dopolnil petnajst let, za veljavnost pomembnih poslov (takih, ki bistveno vplivajo

na mladoletnikovo ţivljenje ali takih, ki lahko vplivajo na njegovo ţivljenje tudi

100

po polnoletnosti), potrebna odobritev staršev. Torej je v takih primerih potrebno

predhodno dovoljenje staršev ali njihova kasnejša odobritev. Je pa res, da je

takšna opredelitev tako meglena, da še vedno ostaja odprto vprašanje, kateri posli

sploh spadajo v to kategorijo (npr. razpolaganje s tem premoţenjem za

omogočanje otrokovega študija). V načelu lahko razpolagajo z otrokovim

osnovnim premoţenjem v namen starši (111. člen ZZZDR), hkrati pa ni razloga,

da ne bi razpolagal tudi otrok sam, sicer s privolitvijo staršev, eventualno pa tudi

centra za socialno delo, saj se s tem privaja na samostojno odločanje, kar je v

njegovo korist, ne more pa ogroziti svojih ţivljenjskih interesov.

V primeru pa, da sklene mladoletnik pomemben pravni posel brez predhodnega

dovoljenja staršev oziroma v času negotovosti, če bodo starši naknadno takšen

posel odobrili ali ne, potem ta pravni posel ne velja niti za mladoletnika niti za

sopogodbenika. Če straši takšen pravni posel naknadno odobrijo, velja le-ta od

same sklenitve (ex tunc), če ga pa ne, ostane pravni posel neveljaven.

(Geč-Korošec, 2000, str. 183 in Zupančič, 1993, str. 122).

Drugačno ureditev pa najdemo v zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 56.

členu. Ta določa, da je posel, ki ga je sklenil mladoletnik brez dovoljenja staršev v

času, ko je negotovo ali bodo starši posel naknadno odobrili ali ne, izpodbojen. To

pomeni, da tak pravni posel velja za mladoletnika in sopogodbenika ţe od samega

začetka, seveda v primeru, če se ne izpodbije ali če starši svoje naknadne

odobritve ne zavrnejo. Nadalje pa 1. odst. 57. člena ZOR navaja, da lahko

sopogodbenik poslovno nesposobne osebe (mladoletnika), ki ni vedel za njegovo

poslovno sposobnost, odstopi od pogodbe, katero je sklenil z njim brez dovoljenja

njegovega zakonitega zastopnika, torej njegovih staršev. Enako pravico pa ima

tudi sopogodbenik, ki je vedel, za mladoletnikovo poslovno nesposobnost in ga je

ta prevaral z izjavo, da ima dovoljenje svojega zakonitega zastopnik, torej staršev

(2. odst. 57. člena ZOR). Ta pravica ugasne v 30 dneh po tem, ko sopogodbenik

zve za poslovno nesposobnost mladoletnika oziroma za to, da nima dovoljenja

zakonitega zastopnika, torej svojih staršev in pa prej, če zakoniti zastopnik odobri

pogodbo, preden izteče ta rok (3. odst. 57. člena ZOR). Lahko pa sopogodbenik,

ki je vedel za mladostnikovo poslovno nesposobnost, zahteva, da njegovi straši

izjavijo, ali pogodbo odobrijo ali ne. V primeru, da se straši v 30. dneh ne

izrečejo, da odobrijo pogodbo, se šteje, da so odobritev zavrnili in pogodba je

razveljavljena (2. odst. 58. člena in 3. odst. 112. člena ZOR). Takšen pravni posel

101

pa lahko izpodbija tudi mladoletnik oziroma imajo v njegovem imenu to pravico

njegovi starši (Geč-Korošec, 2000, str. 183−184).

Ob vsem tem pa se v slovenski pravni teoriji postavlja vprašanje, katera od zgoraj

omenjenih ureditev je sprejemljivejša, ZZZDR ali ZOR. Vsaj za dvostranske

posle bi naj bila ustreznejša ureditev po ZOR-u, ker bolj upošteva koristi

mladoletnika. Hkrati ima tudi sopogodbenik večjo pravno gotovost, ker lahko od

pogodbe odstopi ali od staršev zahteva, da se izrečejo o njeni odobritvi. To

stališče je še posebej sprejemljivo iz vidika analogne uporabe drugih določb ZOR-

a (56. do 59. člen ZOR). Predvsem takrat, kadar ZZZDR zahteva za določene

pravne posle mladoletnika, ki ga sklene bodisi sam s privolitvijo staršev ali samo

po starših kot zastopnikih, tudi privolitev (predhodno dovolitev ali naknadno

odobritev) pristojnega centra za socialno delo (prim 111. člen ZZZDR). V kolikor

pristojni center za socialno delo ni podal poprejšnjega dovoljenja, je tako

sklenjeni pravni posel v času negotovosti, če ga bo pristojni organ odobril ali ne,

spodbojen. Upravičenec spodbijanja je mladoletnik. Je pa treba poudariti, da v

bistvu privolitev staršev k pravnemu poslu otroka ni akt zastopanja otroka, ker

posel sklene otrok sam, ampak gre za samostojno dolţnost staršev v okviru

roditeljske skrbi za premoţenjske interese otroka (Geč-Korošec, 2000, str. 184–

185 in Zupančič, 1993, str. 123).

Če ob koncu pogledamo še Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 lahko

vidimo, da je mladoletnik, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, pravdno

sposoben v mejah, v katerih mu je priznana poslovna sposobnost (3. odst. 79.

člena ZPP). V pravdah ga zastopajo njegovi starši. Mladoletnik, ki pa je ţe star

petnajst let, pa je pravdno sposoben v tistih sporih, ki izvirajo iz pravdnih poslov,

katere lahko sicer samostojno sklepa. V primerih, ko je za veljavnost pravnega

posla potrebna odobritev staršev ali celo pristojnega centra za socialno delo, ne

sme mladoletnik v sporih sam opravljati pravdnih dejanj, ampak to zanj opravljajo

njegovi starši kot zakoniti zastopniki. Če bi mladoletnik sam opravil določeno

pravdno dejanje, ne glede na to, da ni pravdno sposoben, sodišče tega ne bi

razveljavilo, v kolikor bi to pravdno dejanje starši kasneje odobrili. Iz tega je torej

razvidno, da je zakon o pravdnem postopku pravdno sposobnost mladoletnika

izenačil s poslovno sposobnostjo po materialnem pravu (Geč-Korošec, 2000, str.

185).

102

Kar se pa tiče Konvencije ZN o otrokovih pravicah, le-ta o zastopanju otroka pri

izvrševanju njegovih pravic ne govori, razen v zvezi z zaslišanjem v postopkih v

zvezi z otrokom (člen 12/1). Opozarja pa v določbi člena 12/2 na moţnost

individualizacije otrok glede izjavljanje njihove volje. Ta odločba namreč govori

o pravici otroka do prostega izraţanja lastnega mnenja, katerega tehtnost se

presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo (Zupančič, 1993, str. 124).

d) Druge pravice in dolţnosti staršev do otrok

Med te spadajo nekatere pravice in dolţnosti, ki izhajajo iz ZZZDR ter iz drugih

zakonov. Doslej smo ţe obravnavali dolţnosti staršev v okviru roditeljske pravice,

ki so najpomembnejše za oblikovanje otrokove osebnosti ter njegovo delovanje v

zunanjem svetu, še posebej v pravnem ţivljenju. Iz tega razloga jih ZZZDR

obravnava skupaj na enem mestu. Imajo pa starši še druge pravice in dolţnosti, ki

jih izvršujejo v skrbi za otrokove osebne in premoţenjske interese, katere prav

tako izvirajo iz roditeljske pravice. Če pa ta preneha ali se jim odvzame, izgubijo

tudi te pravice in dolţnosti (prav tam, str. 125).

Med take vrste pravic in dolţnosti po ZZZDR spadajo recimo določila o

posvojitvi (npr. privolitev staršev, da dajo otroka v posvojitev – 141. člen),

določila iz rejništva (npr. oddaja otroka v rejništvo po starših – 176. člen),

pripoznanje očetovstva (88. člen), izjava matere, da se strinja s priznanjem

očetovstva (2. odst. 90. člena) in drugo.

Drugi predpisi, ki dajejo pravice in dolţnosti staršem, so predpisi o določitvi

otrokovega osebnega imena. Tukaj moramo izhajati iz dejstva, da slovenska

drţava pozna popolno enakopravnost očeta in matere do svojih otrok ter popolno

izenačitev v zakonski zvezi in zunaj nje rojenih otrok. Iz tega sledi, da predpisi o

osebnem imenu nimajo posebnih določil o priimku zunaj zakonske zveze rojenega

otroka. Iz Zakona o osebnem imenu Republike Slovenije iz leta 1987 izhaja, da

določijo starši otroku osebno ime sporazumno (1. odst. 7. člena). K temu 2. odst.

7. člena dodaja, da v kolikor eden od staršev ni več ţiv, ne more izvrševati

roditeljske pravice ali je neznan, določi osebno ime otroku drugi od staršev. Otrok

dobi po sporazumu staršev priimek po enem ali po obeh starših, razen če ti ne

določijo, naj ima otrok kak drug priimek (3. odst. 7. člena). V primeru pa, da se

starši ne morejo sporazumeti o otrokovem osebnem imenu, mu ga določi pristojni

center za socialno delo (1. odst. 9. člena). Le-ta določi osebno ime otroku tudi v

103

primeru, če otrokovi starši niso znani. Če pa otroka, katerega starši so neznani,

kdo posvoji, mu določi osebno ime otrokov posvojitelj (1. odst. 14. člena). Lahko

pa v primeru, če otrokovi starši niso več ţivi ali ne morejo izvrševati roditeljskih

pravic, določi skladno z 3. odst. 7. člena otroku osebno ime tisti, kateremu je

zaupana skrb, vendar le ob soglasju pristojnega centra za socialno delo.

Mladoletni osebi se lahko spremeni osebno ime na zahtevo staršev ali posvojitelja,

v primeru zahteve spremembe skrbnika pa se mora s tem strinjati tudi pristojni

center za socialno delo. Je pa potrebna tudi privolitev mladoletnika, če je

zahtevana sprememba imena za mladoletnika, ki je star več kot 10 let (12. člen).

Med druge predpise kot sta ZZZDR in ZOI glede pravic in dolţnosti staršev do

otrok pa spadajo še predpisi o drţavljanstvu Republike Slovenije, predpisi o

dedovanju, o zdravstvenem in socialnem zavarovanju, stanovanjski predpisi in še

nekateri drugi (Geč-Korošec, 2000, str. 185−186).

e) Pravice in dolţnosti otrok

Otrok ima pod roditeljsko pravico določene dolţnosti do staršev. Če ne bi bil

dolţan izpolnjevati odločitev, ki jih starši sprejemajo v njegovem interesu, le-ti ne

bi mogli dosegati namena roditeljske pravice. Otrok torej mora poslušati navodila

in nasvete staršev. Pomemben dejavnik v vzgoji pa je tudi navajanje otroka na

delo. Tako je dolţan pomagati staršem pri delih, katera so glede na njegovo

starost in zdravstveno stanje primerna in to v taki meri, da ni ogroţeno njegovo

izobraţevanje in pripravljanje na bodoči poklic. Dolţan je tudi ţiveti s staršema

oziroma tam, kjer oni to določijo, kot npr. v šolskem internatu. Nenazadnje, kot

smo ţe poprej omenili, mora otrok, ki je dopolnil petnajst let in je zaposlen,

prispevati k stroškom staršev za svoje preţivljanje in izobraţevanje (112. člen

ZZZDR). Če tega ne stori, lahko starši to prispevanje izsilijo v pravdi. Da pa bo

otrok izpolnjeval omenjene dolţnosti, lahko starši uporabijo prijeme, kot so

samopomoč, kazni, ali recimo tako, da zavrnejo otrokove posebne ţelje ali mu

naloţijo izredne naloge. V primeru, da starši na noben način ne uspejo v svojih

vzgojnih prizadevanjih, ker je otrok osebnostno ali vedenjsko moten, lahko

predlagajo centru za socialno delo, da odda otroka v zavod (121. člen ZZZDR)


ZZZDR med drugim določa, da so pravice in dolţnosti otrok do njihovih staršev

enake, ne glede na to, ali so otroci rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje (5. člen).

104

Načeloma pa izrecno ne našteva pravic otrok, čeprav bi nekako lahko rekli, da

dolţnosti staršev pomenijo pravice njihovih otrok. Kakor pravic, tudi vseh

dolţnosti otrok zakon ne našteva, vsekakor pa poudarja dolţnost preţivljanja. Po

1. odst. 124. člena ZZZDR so otroci dolţni preţivljati svoje starše, ampak le v

primeru, če so ti nesposobni za delo ter nimajo dovolj sredstev za ţivljenje. So pa

v praksi nastopali tudi primeri, ko so otroci morali preţivljati svoje starše, čeprav

jih le-ti niso, ko bi jih po zakonu morali ter so svoje otroke celo zanemarjali. Prav

zaradi tega so strokovnjaki predlagali novo določilo, katero je zajeto v 2. odst.

124. člena ZZZDR in pravi, da polnoletni otrok ni dolţan preţivljati tistega od

staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preţivninskih obveznosti do

njega. Drugače pa lahko otrok, ki je dolţan preţivljati svoje starše, sam izbere, na

kakšen način bo to izvajal. Ali jim bo plačeval določene zneske kot preţivnino, jih

vzel k sebi v preţivljanje ali pa bo poskrbel za njegovo preţivljanje na kak

drugačen način (131.a člen). V primeru, da je več oseb skupaj dolţnih koga

preţivljati, se pa ta dolţnost razdeli med nje po njihovih moţnostih ter tudi glede

na to, koliko skrbi in pomoči je bil kdo od njih deleţen (126. člen ZZZDR). Je pa

pravica staršev zahtevati preţivljanje s strani otroka njihova osebna pravica ter

ugasne z njihovo smrtjo. Ob koncu moramo omeniti še določilo iz 133. člena

ZZZDR, ki pravi, da sme tisti, ki je imel izdatke zaradi preţivljanja kake osebe, s

toţbo zahtevati povračilo za izdatke od tistega, ki je to osebo bil dolţan

preţivljati. Povračilo lahko zahteva v tisti višini, kolikor so bili ti izdatki potrebni

(Geč-Korošec, 2000, str. 187−188).

Starši so pri izvrševanju roditeljske pravice pod stalnim druţbenim nadzorom

različnih organov, predvsem centra za socialno delo in sodišča. Namreč po 6.

členu ZZZDR so druţbeni organi dolţni in upravičeni poseči v roditeljsko

pravico, ko je ogroţen zdrav razvoj otroka ali če to zahtevajo druge koristi otroka.

Sicer pravni red varuje avtonomijo druţine, hkrati pa jo v interesu otroka tudi

omejuje. Tako imajo starši sicer pravico, da sami skrbijo za svoje otroke, v

kolikor pa ne izpolnjujejo svojih dolţnosti, ki izhajajo iz skrbi za otroka in s tem

ne zagotavljajo otrokove koristi, pa mora druţba z raznimi posegi intervenirati v

izvrševanje roditeljske pravice. Posegajo pa ne le takrat, kadar gre za krivdno

ravnanje (storitve, opustitve) s strani staršev, ampak tudi, kadar starši zatajijo brez

krivde (Zupančič, 1993, str. 128).

105

5.2.5.5 Ukrepi centra za socialno delo

Center za socialno delo je po 119. členu ZZZDR dolţan in upravičen storiti vse,

kar je potrebno za varstvo in vzgojo otroka oziroma za varstvo njegovih

premoţenjskih in drugih pravic ter koristi. Velikokrat se pa tega pooblastila

posluţuje z določenimi zadrţki, pri čemer gredo domneve predvsem v tej smeri,

ker pač ni čisto jasno, kakšne moţnosti mu dejansko to pooblastilo daje.

Pri izpeljavi ukrepa s strani centra za socialno delo pa velja poudariti, da lahko

izpelje kateregakoli za varstvo otrokovega interesa, vendar le, če je res potreben.

Ob tem mora paziti tudi na dve omejitvi. Kot prvo se mora opraviti ukrep, ki je

najustreznejši, torej zlasti takšen, s katerim bodo starši najmanj prizadeti ter

seveda, da se z njim doseţe ţeleni učinek – zagotovitev otrokove koristi.

Vsekakor pa ukrep ni ustrezen, če ne učinkuje na področju roditeljske pravice ali

učinkuje le posredno. Prav zaradi tega center za socialno delo ne sme poseči v

zasebno ţivljenje staršev in niti tretjih oseb (npr. da bi poročenemu staršu

prepovedalo zunajzakonsko razmerje). Kot drugo pa, v kolikor gre za ukrep

varovanja osebe otroka, mora biti takšen, da se z njim ne odvzame otroka staršem.

Namreč to se lahko zgodi le v primerih, ki jih določa zakon.

Torej lahko center za socialno delo po splošnem pooblastilu iz 119. člena stori

zlasti naslednje ukrepe:

svetuje staršem, jih opozarja na napake pri negi in vzgoji otroka, napoti starše

v vzgojno, zdravstveno, socialno ali svetovalno institucijo;

določi stalni nadzor nad izvrševanjem roditeljske pravice;

pomaga staršem pri urejanju ţivljenjskih razmer.

Lahko pa opravi še ukrepe kot so: odvzem staršem določena upravičenja, katere

vsebuje roditeljska pravica, npr. zastopanje nasploh ali samo v določenih zadevah

ali za veljavnost kakšnega ukrepa staršev glede otroka postavi pogoj, da tak ukrep

dovoli ali odobri.

Po 119. členu pa je tudi dolţan predlagati razveznemu sodišču, da med postopkom

za razvezo zakonske zveze izda začasno odredbo o varstvu skupnih otrok (pri kom

naj bodo), o njihovem preţivljanju, še posebej takrat, če sodišče ne izda začasne

odredbe po uradni dolţnosti (Zupančič, 1993, str. 128−129).

106

Poleg omenjenih ukrepov pa ZZZDR navaja še dva posebna ukrepa, katera lahko

izvaja center za socialno delo. Le-ta pomenita teţji poseg v izvrševanje pravic in

dolţnosti staršev, da skrbijo za osebo svojega otroka, kajti z njima center za

socialno delo izloči otroka iz druţinskega okolja staršev. Gre za ukrepa:

a) Odvzema otroka staršem in oddaja otroka drugi osebi ali zavodu v

varstvo in vzgojo.

Po 1. odst. 120. člena ZZZDR lahko center za socialno delo izpelje ta ukrep, kadar

so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali v primeru, če je to iz drugih

pomembnih razlogov v otrokovo korist. Razlogi za odvzem lahko izhajajo iz

strani staršev oziroma iz njihove sfere, lahko so pa tudi objektivne narave.

Vsekakor pa tudi pri razlogih, izvirajočih iz sfere staršev, ni nujno, da gre za

krivdno ravnanje ali opustitev staršev, kajti ta ukrep prav tako sluţi varovanju

otrokovega interesa in ne kaznovanju staršev. Zaradi tega se lahko opravi tudi

tedaj, če starši brez krivde odpovedo v skrbi za otrokov razvoj. Torej je potrebno

vse skupaj razumeti na način, da se lahko otroka vzame staršem ne komaj takrat,

ko je ţe nastala škoda v njegovem razvoju, ampak ţe tedaj, ko starši samo

ogroţajo otrokov razvoj (Zupančič, 1993, str. 128−129).

2. in 3. odst. 120. člena ZZZDR pa k temu še dodaja:

''S tem odvzemom ne prenehajo druge dolţnosti in pravice staršev do otroka.''

''Center za socialno delo spremlja izvajanje ukrepa iz prvega odstavka tega

člena.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 339.)

b) Oddaja otroka v vzgojni zavod zaradi otrokovih slabih nagnjenj

Po 1. odst. 121. člena ZZZDR lahko center za socialno delo na lastno pobudo ali

pa na predlog staršev odda otroka v zavod zaradi njegove osebnostne ali vedenje

motenosti, katera bistveno ogroţa njegov zdrav razvoj. Vzroki za ta ukrep so

podani pri mladoletniku samem in ne izhajajo nujno iz sfere staršev, ne glede na

to, da bo pogosto motenost pri otroku posledica zanemarjenega varstva in vzgoje

staršev. Ukrep dejansko pomeni posebno vrsto omejitve prostosti otroka. V 2.

odst. 121. člena pa zakon določa, da mora ukrep nemudoma prenehati, čim so

prenehali vzroki, ki so pripeljali do ukrepa, iz česar izhaja, da se mora sproti

preverjati, če je ukrep še potreben. Lahko pa traja najdlje tri leta. Po 3. odst. 121.

člena je moţno ukrep tudi podaljšati, dokler pač še obstajajo razlogi, vendar

107

največ za tri leta. 4. odst. 121. člena pa še dodaja, da je otrok lahko v zavodu do

osemnajstega leta, nadalje pa le, če v to privoli. Prisilna izpeljava ukrepa je torej

mogoča samo pri mladoletniku.

Glede postopka tega ukrepa veljajo določbe Zakona o splošnem upravnem

postopku (ZUP). Zakon o socialnem skrbstvu (centru za socialno delo, v besedilu

novele, 1989) pa še posebej določa, da je potrebno pred samim ukrepom opraviti

ustno obravnavo, hkrati pa mora delavec centra kot uradna oseba, ki vodi

postopek, pridobiti mnenje strokovne komisije. Namen te določbe je boljše

varovanje koristi otroka v postopkih izpeljave ukrepov, s katerimi so lahko le-te

še posebej prizadete. Ob tem se pa pojavi problem, in sicer moţnost, da se ta

namen uresniči le pri izpeljavi taksativno navedenih ukrepov centra za socialno

delo. Ti so: odločitev o tem, pri katerem od staršev bo otrok ţivel, če se ne moreta

o tem sporazumeti (105. člen ZZZDR), odločitev o odvzemu otroka oziroma

omejitev pravice do osebnih stikov z otrokom tistemu staršu, pri katerem otrok ne

ţivi (106. člen ZZZDR), odločitev o odvzemu otroka staršem (120. člen ZZZDR).

Tako zakon navaja ukrepe, s katerimi se lahko v največji koţni meri ogrozi ali

celo prizadene otrokove koristi. Vendar teh je še več, kot na primer odločitev o

oddaji otroka v rejništvu (157. člen ZZZDR), odločitev o posvojitvi pred iztekom

enoletnega roka (141. člen ZZZDR, v besedilu novele, 1989), odločitev o

sklenitvi zakonske zveze mladoletnika in s tem tudi o pridobitvi poslovne

sposobnosti (23. člen v zvezi s 1. odst. 117. člena ZZZDR). Prav tako pa ne bi

smeli biti izvzeti tisti ukrepi, ki jih je center za socialno delo dolţan in upravičen

storiti na podlagi 119. člena ZZZDR (npr. odvzem določenih upravičenj staršem,

ki jih vsebuje roditeljska pravica), saj se tudi na tak način lahko prizadene

otrokova korist. Iz tega izhaja tudi Zupančičev predlog, da bi se moral dopolniti

seznam ukrepov, kateri bi se lahko izpeljali šele po oddaji mnenja s strani

strokovne komisije. Natančneje to pomeni, da bi se z namenom izogniti

nepopolnosti v naštevanju, moralo postaviti splošno načelo, da je potrebno

konzultirati tim strokovnjakov vsakič, ko gre za odločanje o pravicah in koristih

otroka in tudi v primerih odločanja, ki se kakorkoli tiče izvrševanja roditeljske

pravice staršev. To se opravičuje predvsem s tem, da ima vsak poseg centra za

socialno delo v izvrševanje roditeljske pravice vpliv na pravice in interese otroka.

Obveznost ustne obravnave v zadevi, v kateri je udeleţen otrok, pa je še dodatni

procesni previdnostni ukrep za varovanje otrokovih koristi. Sicer pa ustna

108

obravnava ne odstopa od pravil zakona o splošnem upravnem postopku (1. odst.

150. člena ZUP), kjer se lahko udeleţenci v postopku izjasnijo o vseh okoliščinah,

pomembnih za odločitev.

Drugih procesnih določb o tem ukrepu pa v zakonodaji ni. Govori pa se, da bi naj

imel otrok v vsakem postopku, v katerem se odloča o njegovih pravicah in

koristih, posebnega zastopnika, kar v največji meri velja za postopek izpeljave

ukrepa po 121. členu ZZZDR. Predvsem je pomembno to, da bi zastopnik lahko

za otroka vlagal pravna sredstva, kajti proti odločbi tega ukrepa se lahko pritoţijo

le starši. In potem se postavi vprašanje, ali so na tak način, ko straši predlagajo

oddajo otroka v zavod, varovane otrokove pravice. Namreč v tem postopku zdaj

stoji otrok sam – tako proti instituciji (centru za socialno delo) kot proti staršem.

Kakorkoli, kot ţe rečeno, bi za večjo varstvo otroka v postopkih bilo treba

razmisliti o spremembi jurisdikcijske norme s strani zakonodajalca, in sicer na

način, da bi odločanje v druţinsko pravnih zadevah v večji meri kot doslej zaupal

sodišču (Zupančič, 1993, str. 130–132).

Ob navedenem pa je center za socialno delo dolţan ukrepati tudi glede varstva

otrokovih premoţenjskih interesov. In sicer takrat, ko starši svoje pravice in

dolţnosti upravljanja otrokovega premoţenja ne izvršujejo tako kot bi morali ali

pa kadar ogroţajo njegove premoţenjske koristi. Tako lahko center za socialno

delo po 1. in 2. odst. 122. člena ZZZDR od staršev zahteva, da poloţijo račun o

upravljanju otrokovega premoţenja (npr. prepoved odsvojitve ali obremenitve),

nadalje predlaga sodišču, da dovoli zavarovanje na premoţenju staršev ter da

predlaga sodišču, da postavi starše v poloţaj skrbnika glede upravljanja

otrokovega premoţenja. Vse to v interesu varstva otrokovega premoţenja.

Nadaljnje določbe glede ravnanja centra za socialno delo, ki pomenijo poseg v

izvrševanje roditeljske pravice, so raztresene še po drugih delih druţinsko pravne

ureditve. Po ZZZDR so na primer takšni akti recimo ţe zgoraj omenjeni, odločitev

centra za socialno delo o tem, pri kom bo ţivel otrok, če starša ne ţivita skupaj in

se o tem ne moreta sporazumeti, odločitev o odvzemu oziroma omejitvi pravice

do osebnih stikov, v kolikor se o tem ne odloča ob razvezi zakonske zveze staršev,

odločitev o oddaji otroka v rejništvo in o postavitvi otroka pod skrbništvo


109

5.2.5.6 Ukrepi sodišča

V roditeljsko pravico poleg centra za socialno delo posegajo tudi sodišča in so

prav tako dolţna pri izpeljavi ukrepov, ki pomenijo poseganje v roditeljsko

pravico, v prvi vrsti upoštevati otrokovo korist. Najbolj radikalen ukrep sodišča

glede roditeljske pravice je njen odvzem. Moramo pa tudi tukaj, tako kot za vsak

drugi poseg druţbe v razmerju starši – otrok, izhajati iz tega, da meje avtonomije

roditeljske pravice postavlja otrokov interes. V kolikor se pač tega ne da

zagotoviti drugače kot z odvzemom roditeljske pravice, je to potrebno storiti. Prav

tako ne moremo odvzema roditeljske pravice razumeti kot kazen za zavrţeno

ravnanje starša, ampak kot sredstvo, ki je v dani situaciji edino ustrezno. To

pomeni, da je le z njim moţno učinkovito obvarovati otroka pred ravnanjem

starša, s katerim teţko ogroţa njegove koristi, oziroma pred posledicami takega

ravnanja (Zupančič, 1993, str. 132–133).

Razlogi za odvzem roditeljske pravice, ki se odvzame s sodno odločbo v

nepravdnem postopku so po 1. odst. 116. člena ZZZDR, so naslednji:

roditeljska pravica se odvzame tistemu roditelju, ki je s svojim ravnanjem

pokazal, da ne namerava skrbeti za otroka ali da drugače hudo zanemarja svoje

dolţnosti;

roditeljska pravica se odvzame tistemu roditelju, ki je svojega otroka zapustil;

roditeljska pravica se odvzame tistemu staršu, ki jo zlorablja (Geč-Korošec,

2000, str. 192).

Vsem tem razlogom je skupno, da starš ne izpolnjuje osnovnih zahtev glede skrbi

za otroka, za njegovo ţivljenje, zdravje in vzgojo ter s tem ne zagotavlja osnovnih

pogojev za zdrav otrokov telesni, duševni, intelektualni in moralni razvoj. Če jih

ne zagotavlja iz razloga, ker stori mnogo premalo ali nič v korist otroka, se šteje,

da hudo zanemarja roditeljske dolţnosti. V bistvu gre za opustitev skrbi za otroka,

kjer lahko vzamemo za primer, da starš ne skrbi za otrokovo premoţenje. Nadalje,

zapustitev otroka pomeni najteţje ravnanje v obnašanju starša, ki pomeni popolno

opustitev skrbi za otroka. Odvzem zaradi tega pride v poštev takrat, če se starš ob

zapustitvi ali kasneje obnaša tako, kot da otroka ni ali kot da otrok ni njegov in

pač za njega ne bo skrbel. Subjektivni odnos starša do zapustitve (namen, da za

otroka ne bo skrbel) pa ni potreben, saj zakon ne zahteva, da starš noče skrbeti za

110

otroka. Ob tem lahko naredimo tudi primerjavo, da med zanemarjanjem

otrokovega varstva in vzgoje kot razlogov za odvzem otroka (120. člen ZZZDR)

in grobim zanemarjanjem starševskih dolţnosti kot razlogov za odvzem

roditeljske pravice, ni neke bistvene kvantitativne razlike. V bistvu gre pri obeh za

ravnanja, ki so nasprotujoča starševskim dolţnostim, razlika je le v intenzivnosti

kršitve roditeljske pravice. Kadar pa se odvzame roditeljska pravica zaradi

njenega zlorabljanja, ne gre zgolj zato, da starš ne zagotavlja osnovnih pogojev za

otrokov razvoj, ker ne dela v korist otroka, ampak tudi zato, ker dela v nasprotju z

njegovo koristjo in hkrati v nasprotju z namenom roditeljske pravice. Gre

predvsem za zavrţna dejanja starša, kot so na primer okrutno ravnanje z otrokom,

napeljevanje otroka h kaznivim dejanjem, k nemoralnemu ţivljenju in podobno.

Poudariti je potrebno, da odvzem roditeljske pravice ne pride v poštev le, kadar

starši dlje časa ali celo trajno s svojim ravnanjem močno ogroţajo otrokove

koristi, ampak tudi ko gre za enkratno dejanje ali opustitev staršev. Še posebej če

opustitev staršev kaţe samo po sebi ali preko drugih okoliščin (npr. z opustitvijo

skrbi za otroka) na popolno odsotnost starševskega čuta ali človečnosti oziroma

na popolno brezbriţnost do otrokovih koristi. Tukaj velja opozoriti na tri taka

dejanja, in sicer na:

odvzem ţivljenja drugemu staršu, zlasti, če se na ta način otroku v celoti

odtegne starševska skrb;

streţenje po ţivljenju otroka;

seksualni zločin proti otroku.

Še posebej pri zadnjih dveh je potrebno upoštevati, da obstaja nevarnost, da starš

dejanje ponovi.

Prav tako ne smemo pozabiti na dejstvo, da za odvzem roditeljske pravice v

navedenih in tudi drugih podobnih primerih ni potrebna ugotovitev kazenske

odgovornosti starša oziroma ni nujno, da je bil v času storitve dejanja prišteven.

Niti ni potrebno, da se uvede kazenski postopek, če pa se ţe, se lahko roditeljska

pravica odvzame, še preden je postopek končan. To pa izhaja iz ţe prej

omenjenega stališča, da naj takšen odvzem ne pomeni kazni, ne v

kazenskopravnem niti v druţinskopravnem smislu, ampak naj bo v prvi vrsti

sredstvo za varovanje otrokovih koristi. Torej velja, ker ne gre za kazen, krivda ni

potrebna, saj je kaznovan lahko le tisti, ki je kriv. Tako da tudi iz tega vidika ni

111

sprejemljivo stališče, da se lahko staršu odvzame roditeljsko pravico le, če s

svojim krivdnim ravnanjem škoduje otrokovim koristim (Zupančič, 1993, str.

133−134).

Kot smo rekli je odvzem roditeljske pravice najstroţji ukrep proti staršem, zaradi

česar se v praksi izreka redkeje ter za primere krivdnega ravnanja staršev. Lahko

se odvzame enemu staršu ali obema, prav tako se lahko odvzame staršu tudi samo

za posameznega otroka. Kljub temu pa, da starš z odvzemom izgubi vse pravice

do otroka, ni oproščen dolţnosti preţivljanja otroka (125. člen ZZZDR).

Ob tem je potrebno še poudariti, da se roditeljska pravica staršu ne odvzame za

vedno. Lahko se mu s sodno odločbo v nepravdnem postopku vrne v primeru, če

preneha razlog, zaradi katerega mu je bila ta pravica odvzeta. Ne vrne se mu zgolj

takrat, če je bil otrok posvojen (2. odst. 116. člena ZZZDR) (Geč-Korošec, 2000,

str. 192).

Sam postopek za odvzem in vrnitev roditeljske pravice pa ureja Zakon o

nepravdnem postopku v naslednjih členih:

1. in 2. odst. 64. člena ZZZDR določata:

o ''Postopek za odvzem roditeljske pravice se začne na predlog enega od

staršev, če ima roditeljsko pravico, pristojnega organa občinske

skupnosti socialnega skrbstva, otroka, starega nad 15 let, ki je

sposoben razumeti pomen predloga in njegove posledice, ali javnega

toţilca.''

o ''Sodišče uvede postopek po uradni dolţnosti, kadar na katerikoli način

izve, da obstojajo razlogi za odvzem roditeljske pravice določeni

osebi.''

65. člen določa: ''Udeleţenci v tem postopku so poleg predlagatelja in osebe, o

kateri se vodi postopek, tudi drugi od staršev, če ima roditeljsko pravico, in

pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva.''

66. člen določa: ''Pravnomočen sklep o odvzemu roditeljske pravice pošlje

sodišče pristojnemu matičarju zaradi vpisa v rojstno matično knjigo, če ima

otrok nepremičnine, pa odredi, da se odvzem roditeljske pravice zaznamuje v

zemljiški knjigi.''

112

67. člen določa: ''Stroške postopka trpi oseba, ki ji je odvzeta roditeljska

pravica. Če je predlog za odvzem roditeljske pravice zavrnjen, trpi stroške

predlagatelj.''

68. člen določa: ''Če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila roditeljska

pravica odvzeta, sodišče odloči o vrnitvi roditeljske pravice. V postopku za

vrnitev roditeljske pravice se smiselno uporabljajo določbe postopka o

odvzemu roditeljske pravice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 484−485.)

Med druge ukrepe sodišča, katere smo ţe poprej omenjali, pa sodijo še odločitev o

varstvu in vzgoji otroka ter o osebnih stikih po razvezi oziroma razveljavitvi

zakonske zveze staršev ter nova odločitev sodišča o teh vprašanjih zaradi

spremenjenih razmer. Sodišče lahko prav tako omeji pravice staršev glede

upravljanja z otrokovim premoţenjem ter odloči, da imajo starši poloţaj skrbnika.

Postopek pa je predpisan v zakonu o nepravdnem postopku (69. člen ZZZDR).


Roditeljska pravica po 117. členu ZZZDR preneha v primeru:

ko otrok dopolni osemnajst let oziroma postane polnoleten;

ko mladoletni otrok sklene zakonsko zvezo pred polnoletnostjo; ob tem

pridobi še popolno poslovno sposobnost, katere pa ne izgubi, četudi se

zakonska zveza razveţe ali razveljavi preden postane polnoleten, hkrati tudi

roditeljska pravica ne oţivi;

če mladoletnik, ki je postal starš, pridobi popolno poslovno sposobnost. Le to

pa pridobi takrat, če so za to pomembni razlogi in če tako odloči sodišče v

nepravdnem postopku na predlog centra za socialno delo.

Roditeljska pravica pa lahko preneha še iz drugih razlogov, katerih pa ZZZDR

izrecno ne našteva. Ti so: otrokova smrt, smrt obeh staršev, odvzem roditeljske

pravice ali poslovne sposobnosti obema staršema in popolna posvojitev (Geč-


Sam postopek za pridobitev popolne poslovne sposobnosti mladoletne osebe, ki je

postala starš, ureja Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) v členih 61–63:

61. člen določa: ''Postopek za pridobitev popolne poslovne sposobnosti se

začne na predlog mladoletne osebe, ki je postala roditelj, ali z njenim

113

soglasjem na predlog pristojnega organa občinske skupnosti socialnega

skrbstva.''

62. člen določa: ''Udeleţenci v tem postopku so poleg predlagatelja in osebe, o

kateri se vodi postopek, tudi starši oziroma skrbnik mladoletnika in pristojni

organ občinske skupnosti socialnega skrbstva.''

63. člen določa: ''Zoper sklep, s katerim pridobi mladoletna oseba popolno

poslovno sposobnost, se lahko pritoţijo starši oziroma skrbnik ter pristojni

organ občinske skupnosti socialnega skrbstva; zoper sklep, s katerim sodišče

zavrne predlog za pridobitev poslovne sposobnosti, se lahko pritoţita

mladoletnik in pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva.''

''Pravnomočen sklep, s katerim pridobi mladoletna oseba popolno poslovno

sposobnost, pošlje sodišče pristojnemu matičarju.'' (Zupančič in Novak, 2008,

str. 484.)

Drugače pa na splošno velja za oba zgoraj omenjena primera pridobitve popolne

poslovne sposobnosti pred polnoletnostjo, da mora biti mladoletna oseba duševno

in telesno zrela ter sposobna za samostojno ţivljenje. Obstoj takšne okoliščine se

pri nastopu popolne poslovne sposobnosti zaradi polnoletnosti tako ali tako

domneva, v omenjenih primerih pa ga je potrebno šele ugotoviti. To ugotavlja

center za socialno delo, ko odloča o dovolitvi sklenitve zakonske zveze, ali

sodišče, ko odloča o poslovni sposobnosti preden mladoletnik dopolni osemnajst

let. Popolna poslovna sposobnost je torej mejnik, ki pravno loči otroka od

odraslega. Iz tega izhaja, da oseba, ki je postala popolno poslovno sposobna,

čeprav še ni polnoletna, vsaj formalnopravno ne rabi več posebnega varstva, ki ji

ga zagotavlja ustava (zlasti s skrbjo staršev v okviru roditeljske pravice, oziroma s

skrbjo drugih oseb, če zanjo ne skrbijo starši), ker lahko kot telesno in duševno

zrel človek sama skrbi zase, za svoje pravice ter koristi. Zato velja, da mladoletna

oseba, ki je pridobila popolno poslovno sposobnost ni več otrok v smislu

Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Tako ji po našem pravu ne pripadajo

posebne pravice, ki jih otroku zagotavlja konvencija. Ţal pa te izjeme v definiciji

otroka konvencija ne določa (Zupančič, 1993, str. 136).

Roditeljska pravica pa se lahko podaljša tudi čez otrokovo polnoletnost, v

primeru, ko otrok zaradi telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben sam skrbeti

zase, za svoje pravice in koristi. Predlog za podaljšanje lahko dajo pri pristojnem

114

sodišču starši ali center za socialno delo pred otrokovo polnoletnostjo, o katerem

sodišče odloča v nepravdnem postopku (1. odst. 118. člena ZZZDR). V kolikor

starši predloga za podaljšanje roditeljske pravice niso pravočasno vloţili in je

otrok postal ţe polnoleten, lahko sodišče kljub temu prizna staršem roditeljsko

pravico in jo podaljša čez otrokovo polnoletnost (2. odst. 118. člena). 3. odst. 118.

člena pa k temu dodaja, da podaljšanje roditeljske pravice ne velja za vedno,

ampak lahko sodišče, ko so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila podaljšana

roditeljska pravica, izda na predlog centra za socialno delo odločbo o njenem

prenehanju. Nenazadnje pa 4. odst. 118. člena določa, da se te odločbe o

podaljšanju in prenehanju roditeljske pravice zaznamujejo v matični knjigi, v

kolikor ima otrok še nepremičnino, pa tudi v zemljiški in drugih javnih knjigah.

Torej po Zakonu o nepravdnem postopku so udeleţenci v obeh postopkih, tako

podaljšanja kot prenehanja roditeljske pravice, starši, otrok in pristojni center za

socialno delo (1. odst. 59. člena ZNP) (Geč-Korošec, 2000, str. 191−192).

Ob koncu še na kratko predstavimo ureditev posegov v odgovornosti staršev za

vzgojo in razvoj otroka po Konvenciji ZN o otrokovih pravicah. Namreč

konvencija v členu 9/1 zavezuje drţave podpisnice, da s svojimi predpisi določijo,

da se ne sme ločiti otrok od staršev proti njihovi volji. Za izjeme se šteje le

odločitev pristojnih oblasti, da je ločitev nujna zaradi otrokove koristi. Po

konvenciji je to takrat, ko starši otroka zanemarjajo ali zlorabljajo ter če starši

ţivijo ločeno in je potrebno odločiti o otrokovem prebivališču. V teh postopkih

imajo po konvenciji vse prizadete stranke, vključno z otrokom, moţnost

sodelovanja in izraţanja svojega mnenja. Otrok pa, ki je ločen, ima pravico do

osebnih stikov ter zveze z obema staršema, razen da je to v nasprotju z njegovo

koristjo.

Konvencija pa po 1. odst. 19. člena še posebej od drţav podpisnic zahteva, da z

vsemi moţnimi sredstvi in ukrepi zavarujejo otroke, za katere skrbijo starši, pred

nasiljem, zlorabami (tudi spolnimi), trpinčenjem ter zanemarjanjem. Še posebej pa

po 20. členu zagotavlja konvencija posebno varstvo in pomoč s strani drţave

tistemu otroku, ki je prikrajšan za druţinsko okolje in ga je treba zaradi ogroţanja

njegove koristi izločiti iz druţinskega okolja. V bistvu gre za nadomestno skrb kot

je rejništvo, varstvo v zavodu, posvojitev in podobno.

Poudariti pa je potrebno tudi določbo 25. člena konvencije, ki pravi, da je

potrebno vse določbe, s katerimi se loči otroka in izloči iz druţinskega okolja

115

staršev ter se ga da v nadomestno oskrbo, občasno preverjati (da se ugotovi, ali je

ukrep še potreben) ter hkrati nadzorovati izvajanje ukrepa. V primerjavi s tem pa

je v našem ZZZDR takšna dolţnost preverjanja po uradni dolţnosti predpisana le

pri oddaji otroka v zavod (121. člen ZZZDR). Kar se pa tiče drugih ukrepov pa

gre le za preverjanje na zahtevo prizadetih oziroma interesiranih oseb. Tako je

glede tega potrebno konvencijsko določilo uporabiti neposredno. Vrnitev odvzete

roditeljske pravice pa se lahko izvede tudi po uradni dolţnosti sodišča.

Konvencija pa postavlja v ospredje še načelo enake odgovornosti oziroma skupne

skrbi staršev do otroka, kar naj načeloma velja tudi po razvezi in po razveljavitvi

zakonske zveze staršev. Vendar kljub temu še mora upoštevati trenutno

prevladujočo pravno miselnost, da velja ob razvezi zaupati varstvo in vzgojo

otroka le enemu od staršev. Tudi naš ZZZDR je v skladu s to konvencijsko

ureditvijo. Konvencija po členu 9/2 tudi zagotavlja otroku moţnost, da poda

mnenje, pri katerem od staršev bi rad ţivel (Zupančič, 1993, str. 135−136).

5.2.6 Razveza zakonske zveze in razdelitev razveznih razlogov

Razveza zakonske zveze je le eden izmed načinov prenehanja zakonske zveze (63.

člen ZZZDR). Razveţe se lahko le veljavna zakonska zveza za ţivljenja obeh

zakoncev in sicer po njunem sporazumu ali pa iz določenega razveznega razloga

po odločbi pristojnega sodišča. Torej zakonska zveza je ustanova, urejena z

zakonom in ne enostavna ţivljenjska skupnost, ki bi lahko prenehala kadarkoli in

po volji kateregakoli izmed udeleţencev. Prav tako ni civilnopravna pogodba, ki

lahko preneha enostavno po sporazumu strank. Velja, da je zakonska zveza

druţbena in pravna ustanova. Iz tega izhaja, kot je ţe na kratko omenjeno zgoraj,

da se lahko razveţe samo, če obstajajo za to določeni vzroki, ob hkratnem

sodelovanju drţavnega organa, ki ugotavlja, ali so ti vzroki zakonito določeni

razvezni razlogi. Podobno pa je tudi sporazumna razveza, ki pomeni napreden

način razveze, omejena z določenimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko

zakonca sporazumno razveţeta (Geč-Korošec, 2000, str. 97–98, 104).

Glede razdelitve razveznih razlogov oziroma njihovega določanja obstajata v

današnjem pravu dve načeli, in sicer krivdno načelo ter načelo omajanosti

zakonskega razmerja .

116

Krivdno načelo se povezuje s pojmovanjem zakona kot pogodbe, pri čemer

pomeni razveza zakonske zveze sankcijo za kršitev pogodbe, torej sankcijo za

kršitev obveznosti, ki jih imata zakonca drug proti drugemu. Torej, če en zakonec

krši svojo zakonsko dolţnost, ga drugi zakonec ne more prisiliti k izvrševanju

zakonskih dolţnosti, ampak se lahko tudi sam oprosti dolţnosti izvrševanja

zakonske dolţnosti z zahtevo razveze zakonske zveze. Iz tega izhaja, da se po tem

načelu lahko razveţe zakonska zveza le v primeru krivde, pravico razvezati

zakonsko zvezo pa ima samo nekrivi zakonec. V primeru, da nosita krivdno oba

zakonca, se prizna pravica zahtevati razvezo obema zakoncema. Velja poudariti

tudi dejstvo, da proti temu načelu obstajajo številni ugovori, ker so s tem načelom

zavarovani le interesi oškodovanega zakonca, medtem ko zakonska zveza kot

druţbena in pravna ustanova ni zaščitena.

Za razliko od krivdnega načela pa načelo omajanosti zakonskega razmerja varuje

zakonsko zvezo kot druţbeno ustanovo. Pri tem je razveza sredstvo, da se

odstranijo zakonske zveze, ki več ne ustrezajo svojemu namenu. Tako je odločilna

objektivna okoliščina, da je zakonsko razmerje tako omajano, da je postalo

skupno ţivljenje neznosno. Torej se lahko po tem načelu zakonska zveza razveţe

ne glede na to, ali je do takšnega stanja prišlo po krivdi zakoncev ali ne, pravico

zahtevati razvezo pa ima tudi krivi zakonec. Tak sistem omogoča tudi razvezo

mrtvih zakonov, s čimer se doseţe, da obstajajo samo takšni zakoni, ki izvršujejo

svojo druţbeno funkcijo in dajejo zakonu njegovo etično vrednost. Kljub tej dobri

plati pa obstajajo tudi pri tem načelu določeni ugovori, kot na primer, da se lahko

dovoli razveza zakonske zveze tudi takrat, ko ni dejanske potrebe za to, saj so

pojmi ''omajanost'' in ''neznosnost oz. nevzdrţnost skupnega ţivljenja'' zelo

elastični, nadalje povečanje števila razvez, ker se pri razvezi ne zahteva krivda

zakoncev ter končni ugovor, da je proti vsem moralnim in pravnim principom, da

lahko tudi krivi zakonec zahteva razvezo zakonske zveze.

Republika Slovenija ne pozna več kombiniranega krivdnega značaja z načelom

omajanosti zakonskega razmerja, ampak je v celoti prešla na sistem omajanosti

zakonskega razmerja. Kot razvezni razlog pa je uvedla nevzdrţnost zakonske

zveze, ki pa je tudi edini razvezni razlog, ki ga pozna. Je pa v ZZZDR uredila tudi

sporazumno razvezo (prav tam, 103–104).

117

5.2.6.1 Nevzdrţnost zakonske zveze

65. člen ZZZDR določa: ''Če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdrţna,

sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze''. (Zupančič in Novak, 2008,

str. 325.)

ZZZDR več ne našteva posameznih razveznih razlogov, ampak dopušča, da je

lahko ''katerikoli vzrok'' razvezni razlog, pri čemer daje poudarek posledici, ki

vsebuje subjektivni element – ''nevzdrţnost zakonske zveze''. Iz tega sledi, da sta

zakonca dolţna dokazati nastalo posledico – nevzdrţnost njune zakonske zveze,

pri čemer nista vezana na določene razloge, ampak na katerekoli oziroma na tiste,

ki so povzročili nevzdrţnost njune zakonske zveze. Torej obstajati mora zveza

med nekim določenim dejstvom kot vzrokom in nevzdrţnostjo zakonske zveze

kot nastalo posledico (Geč-Korošec, 2000, str. 105).

V bistvu to določilo tudi pomeni, da je za slovensko druţbo glede razveze

odločilno le vprašanje, ali je zakonska zveza ţe tako globoko omajana, da je ni

mogoče več rešiti, da je nevzdrţna. V tem primeru jo je potrebno razvezati, ne

glede na to, kateri od zakoncev je odgovoren. Tako lahko zakonsko zvezo razveţe

tudi zakonec, ki je kriv za tako stanje v zakonski zvezi. Načeloma se pa vprašanje

krivde niti ne postavlja, sodišče je ne ugotavlja. Po drugi strani pa daje to

določilo slovenski drţavi tudi moţnosti vplivanja na razvezo in nadzorovanja

razvez, saj končna ocena o tem, ali je zakonska zveza nevzdrţna, ni prepuščena

zakoncu, ki toţi, ampak sodišču. Le-to mora v razveznem postopku ugotoviti

nevzdrţnost. Zato mora v vsakem primeru posebej raziskati celovito stanje v

zakonski zvezi, da bi lahko ugotovilo, ali naj zakonsko zvezo razveţe. S tem se

tudi omejuje moţnost razveze, ker se zakonsko zvezo lahko razveţe le tedaj, če

sodišče ugotovi, da je zakonska zveza iz kateregakoli razloga nevzdrţna. Se pravi,

je potrebno ugotoviti vzroke in posledico (nevzdrţnost zakonske zveze kot

relativni razvezni razlog). S tem pa, da pozna zakon le en razvezni razlog

(nevzdrţnost zakonske zveze) ter da je eliminirano vprašanje krivde, je dosledno

izpeljano sodobno pojmovanje razveze kot sredstva, da se zakonci rešijo

nevzdrţne zakonske zveze (načelo omajanosti zakonskega razmerja).

Velja poudariti še, da pojem ''nevzdrţnost zakonske zveze'' v zakonu ni opredeljen

in gre za t. i. nedoločni pravni pojem, katerega vsebino mora v vsakem

posamičnem primeru določiti sodišče. Odločilna pri tem je ocena, v kakšni meri

118

konkretno zakonsko razmerje, upoštevaje vse okoliščine, predvsem pa osebnost

zakoncev, odstopa od idealne podobe zakonske zveze, orisane v 13. členu

ZZZDR, kateri je bil predstavljen ţe v poglavju o načelih zakonskega prava.

Kot nevzdrţno lahko štejemo zakonsko zvezo samo tedaj, če odnosi med

zakoncema niso samo prehodno skrhani, ampak so zaradi resnih vzrokov trajno in

globoko omajani. To mora sodišče še posebej skrbno preizkusiti, ko imata

razvezujoča se zakonca mladoletne otroke. Po drugi strani pa za nevzdrţnost

zakonske zveze zadostuje, da le eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske

skupnosti, čeprav je to nevzdrţnost sam povzročil in jo tudi ohranja. Nevzdrţnost

se ocenjuje po stanju v času sojenja, upoštevaje vse okoliščine, ki so pripeljale do

tega stanja. Prav tako mora sodišče ugotavljati nevzdrţnost zakonske zveze tudi

takrat, kadar toţeni zakonec z razvezo soglaša.

Do nevzdrţnosti zakonske zveze lahko pride iz kateregakoli vzroka. Kljub temu,

da zakon teh vzrokov niti primeroma ne navaja, jih sodišče mora raziskati, saj

lahko le po vzrokih ocenjuje nevzdrţnost. Vzrok je recimo lahko v ravnanju ali

opustitvi zakonca: nespoštovanje pravic drugega zakonca, neizpolnjevanje

dolţnosti, ki izhajajo iz zakonske zveze ali v okoliščinah, na katere zakonec ne

more bistveno vplivati, kot npr. neskladnost zakoncev. Vzrok so lahko tudi

okoliščine, lastnosti in stanja, ki jih je temeljni zakon o zakonski zvezi štel za

posebne, absolutne razvezne razlog, kot npr. grdo ravnanje, hude ţalitve, nečastno

ţivljenje, neozdravljiva duševna bolezen idr.

Poudariti je potrebno, da je pri vrednotenju vzrokov potrebna velika proţnost.

Posebej velja upoštevati, da so pogosto posamezni vzroki, posamezne ţivljenjske

situacije, če jih gledamo posamezno, neodvisno od drugih, relativno majhnega

pomena. Njihova celokupnost, povezanost in trajanje pa lahko pripelje do

nevzdrţnosti (Zupančič, 1993, str. 71–73).

5.2.6.2 Sporazumna razveza zakonske zveze

Prvi odstavek 64. člena ZZZDR določa: ''Sodišče razveţe zakonsko zvezo na

podlagi sporazuma zakoncev, če sta se sporazumela o varstvu, vzgoji in

preţivljanju skupnih otrok ter o preţivljanju nepreskrbljenega zakonca, ki nima

sredstev za ţivljenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more

119

zaposliti, ter če predloţita pismen in po sodniku overjen sporazum o delitvi

skupnega premoţenja in o tem, kateri od zakoncev bo imetnik stanovanjske

pravice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 324.)

Sporazumna razveza omogoča zakoncema, da na dostojanstven način prekineta

zakonsko zvezo, ki je ne ţelita več vzdrţevati. Zakoncema ni potrebno navesti

razlogov, ki so pripeljali do nje, saj sodišče razlogov ne ugotavlja, niti ne

raziskuje stanja zakonskega razmerja zakoncev. Kljub temu se mora sodišče

prepričati, da sta se zakonca res sporazumela o razvezi, da sporazum izraţa pravo

voljo obeh zakoncev in da sta volji obeh zakoncev svobodni, brez napak.

Sporazum o razvezi je namreč dejstvo, na katero opirata zakonca zahtevek, naj

sodišče njuno zakonsko zvezo razveţe enako, kot je pri razvezi na podlagi toţbe

tako dejstvo nevzdrţnost zakonske zveze (razvezni razlog). Obstoj teh dejstev pa

mora sodišče ugotavljati. V večini primerov sporazumnih razvez najverjetneje

soglasje volje obeh zakoncev ne bo vprašljivo, ker se bosta za sporazumno

razvezo odločila v glavnem ekonomsko samostojno, neodvisna in preskrbljena

zakonca. Ni pa izključeno, da v določenem primeru ''pristane'' na razvezo zakonec

zaradi pritiska (sile), zmote, zaradi tega, ker mu drugi zakonec obljubi ugodnosti

glede pravnih posledic razveze ali ker oba zakonca samo navidezno nočeta več

ţiveti skupaj v zakonski zvezi, dejansko pa hočeta z razvezo doseči nekaj

drugega, npr. protipravno pridobitev stanovanja, izigravanja davčnih predpisov

idr. Torej, ker v navedenih primerih ni sporazuma o razvezi ali je le navidezen,

sodišče ne more izreči sporazumne razveze (Zupančič, 1993, str. 70).

Glede varstva, vzgoje in preţivljanja skupnih otrok tretji odstavek 64. člena

določa, da ''preden sodišče razveţe zakonsko zvezo, mora ugotoviti, ali je s

sporazumom zakoncev primerno poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preţivljanje

skupnih otrok, ter za stike med otroki in staršema v skladu s koristjo otrok ter

pridobiti o tem mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo

mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če

je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str.

324.)

Pri sporazumu o varstvu, vzgoji in preţivljanju otrok je sodišče dolţno presoditi

vsebino samega sporazuma in pri tem ugotoviti, ali je sporazum dejansko v korist

otrok. Da bi le-to lahko ugotovilo, si mora priskrbeti mnenje pristojnega centra za

socialno delo. V primeru, da sodišče ugotovi, da s sporazumom zakoncev ni

120

primerno preskrbljeno za varstvo, vzgojo in preţivetje njunih otrok, je dolţno

zakonca na to opozoriti. Če pa zakonca svojega sporazuma ustrezno ne

spremenita, je sodišče dolţno zavrniti predlog za sporazumno razvezo. Prav tako

je dolţno zavrniti tak predlog, če zakonca nista izpolnila katerega drugega pogoja,

ki ga določa 1. odst. 64. člena ZZZDR (Geč-Korošec, 2000, str. 107−108).

Pri sporazumu o preţivljanju nepreskrbljenega zakonca se zakonec šteje za

nepreskrbljenega, če:

zakonec nima sredstev za ţivljenje in je nesposoben za delo (npr. bolezen) in

če nima sredstev za delo in je nezaposlen ter se ne more zaposliti (prav tam,

str. 106–107.)

V tem primeru sodišče ni dolţno ugotavljati, ali sporazum zakoncev o preţivljanju

nepreskrbljenega zakonca ustreza zahtevam nepreskrbljenega zakonca in

moţnostim tistega, ki ga je dolţan preţivljati. Sodišče torej ne presoja vsebine

sporazum. Enako kot pri sporazumu o preţivljanju nepreskrbljenega zakonca,

velja za sporazum zakoncev o delitvi skupnega premoţenja in za sporazum o tem,

kateri od njiju bo ostal najemnik stanovanja. Glede obeh sporazumov mora

sodišče paziti samo na njuno obličnost, ki je pogoj za veljavnost samega

sporazuma. Obličnost se kaţe v tem, da mora sporazum biti sestavljen v pisni

obliki in overjen pri notarju (prav tam, str.107).

Obveznost vseh treh sporazumov, razen sporazuma zakoncev o varstvu, vzgoji in

preţivljanju skupnih otrok, je zakonodajalec uvedel z namenom, da se zakonca po

razvezi zakonske zveze ne bi več pravdala. S tem dokazujeta, da sta bila zrela za

sporazumno razvezo zakonske zveze in hkrati za dostojno prenehanje njune

zakonske skupnosti. Hkrati tudi tukaj pri sporazumni razvezi zakonske zveze

sodišče ne ugotavlja razveznih razlogov, tako da zakoncema ni potrebno, da bi,

kot to navaja Engels ''bredla skozi nekoristno umazanijo ločitvenega procesa''.

(prav tam, str. 107–108).

121

5.2.7 Zakonski spori v Republiki Sloveniji in njihova določila

Za zakonske spore se v Republiki Sloveniji štejejo spori zaradi razveze in

razveljavitve zakonske zveze. Prav tako se sem štejejo še postopki, ki tečejo na

predlog zakoncev za sporazumno razvezo zakonske zveze. Toţbe na ugotovitev

neobstoja zakonske zveze pa slovensko pravo več ne pozna.

Osnovni vir za zakonske spore je ZZZDR, kateri ima posebna določila o postopku

za razvezo zakonske zveze v poglavju ''Prenehanje zakonske zveze'', in sicer od

člena 66. do 76. V kolikor v tem zakonu ni posebnih določb, pa veljajo za

postopek za razvezo zakonske zveze določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP)

iz leta 1977 s kasnejšimi spremembami (kot npr. 66. člen ZZZDR).

V zakonskih sporih se pojavljajo različna načela. Načelo oficialnosti, ki se odraţa

v prepovedi, da v zakonskih sporih ni dovoljeno izreči sodbo zaradi izostanka ali

sodbo na podlagi pripoznave (2. odst. 73. člena ZZZDR). Kršitev tega načela

pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Odpoved toţbenemu

zahtevku pa ima le učinek umika toţbe (3. odst. 75. člena). Sicer ZZZDR posebej

ne govori o prepovedi poravnave, pa vendar je ta prepoved sama po sebi umevna,

saj se zakonska zveza lahko razveţe samo s sodbo. Skladno z načelom

dispozivnosti odloča sodišče le v mejah postavljenih zahtevkov, v sodbi, s katero

se izreče razveza zakonske zveze, pa mora sodišče po uradni dolţnosti, ne glede

na strankin predlog, odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preţivljanju skupnih otrok

ter o njihovih stikih s starši (prim. 1. odst. 78. člen ZZZDR). Prav tako lahko

sodišče med samim postopkom po uradni dolţnosti s sklepom izda začasno

odredbo glede preţivljanja in oddaje skupnih mladoletnih otrok v varstvo, vzgojo

in oskrbo (1. odst. 72. člena ZZZDR – črtan) (Geč-Korošec, 2000, str. 130).

1., 2. in 3. odst. 410. člena ZPP pa k temu dodajajo:

''Kadar sodišče odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in

drugimi osebami, mora otrok, ki je sposoben razumeti pomen postopka in

posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o

njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge

okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj

sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega

delavca. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam

izbere. Ta oseba lahko pomaga otroku izraziti njegovo mnenje.''

122

''O razgovoru se sestavi sodnik zapisnik, lahko pa tudi odloči, da se razgovor

zvočno snema. Zaradi varstva koristi otroka lahko sodišče odloči, da se

staršem ne dovoli vpogled v zapisnik oziroma poslušanje posnetka.''

''Otroku, ki je ţe dopolnil 15. let in je v postopku izrazil svoje mnenje, sodišče

vroči odločbo, proti kateri ima pravico vloţiti pritoţbo.'' (Zupančič in Novak,

2008, str. 464−465.)

Torej gre za naslednje, kot pravi 2. odst. 78. člena ZZZDR: ''Preden sodišče

odloči na podlagi ţe zgoraj opisanega 1. odst. 78. člena, mora ugotoviti, kako

bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. O tem mora pridobiti mnenje centra

za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil

sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov

pomen in posledice.'' (Prav tam, str. 326.)

V primeru (kot navajata 3. in 4. odst. 409. člena ZPP), da otrok še ni star 15 let

oziroma za katerega sodišče presodi, da ni sposoben razumeti pomena in pravnih

posledic svojih dejanj, otroka zastopa zakoniti zastopnik. Ta sme opravljati

dejanja v postopku le, dokler otrok ne izjavi, da sam prevzema pravdo. Če pa si

interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, postavi sodišče

otroku posebnega zastopnika. Enako ravna sodišče tudi takrat, če glede na

okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi (prav

tam, str. 464).

Naslednjo načelo je preiskovalno načelo. To pomeni, da dejstva, na katera opira

stranka svoj zahtevek v zakonskem sporu, lahko ugotavlja sodišče tudi takrat, če

med zakoncema niso sporna (1. odst. 73. člena ZZZDR). Velja pa poudariti, da po

ZZZDR so vsi zgoraj omenjeni členi prenehali veljati.

Po 407. členu ZPP je javnost v postopku za razvezo zakonske zveze izključena.

Namreč, v zakonskih sporih ne velja načelo javnosti, ki velja v rednem postopku,

velja pa za vse naroke, pri čemer kršitev tega načela pomeni bistveno kršitev

določb pravdnega postopka relativnega značaja.

Na koncu gre tudi za načelo stvarne koncentracije. To se kaţe v dovoljenju o

zdruţitvi zahtevka za razvezo zakonske zveze z zahtevki za zakonito preţivljanje

zakonca (tukaj velja načelo dispozivnosti) ter z zahtevki o varstvu, vzgoji in

123

preţivljanju skupnih otrok (tukaj velja načelo oficialnosti) (Geč-Korošec, 2000,

str. 130).

Glede same pristojnosti v zakonskih sporih ZZZDR nima posebnih pravil. Stvarna

pristojnost je določena v 2. alinei 2. tč. 101. člena zakona o sodiščih, katera se

nanaša na okroţna sodišča. Krajevna pristojnost v zakonskih sporih pa je določena

v 46. in 47. členu ZPP. Za razvezo zakonske zveze je tako pristojno sodišče, ki je

splošno krajevno pristojno za toţenca, na območju katerega ima le-ta tudi stalno

prebivališče (prim. 1. odst. 47. člena ZPP). V primeru, da toţenec nima stalnega

prebivališča na območju RS ali v kakšni drugi drţavi, pa je pristojno splošno

krajevno sodišče, na območju katerega ima toţenec začasno prebivališče (prim. 2.

odst. 47. člena ZPP). Če pa teh pogojev ni, vrhovno sodišče Slovenije določi

krajevno pristojno sodišče (prim. 6. tč. 106. člena ZS). Kadar pa je v pravdi za

razvezo zakonske zveze (kar velja tudi za ostale zakonske spore) toţenec

slovenski drţavljan z začasnim prebivališčem v Sloveniji, je za tak spor izključno

pristojno slovensko sodišče (prim. 2. odst. 61. člena ZMZP) (prav tam, str. 131).

Po 415. členu ZPP se sam postopek v zakonskih sporih začne s toţbo. Lahko se

začne tudi na podlagi predloga obeh zakoncev za sporazumno razvezo, vendar le

pod pogoji, določenimi z zakonom. V primeru pa, ko je bil vloţen postopek za

sporazumno razvezo zakonske zveze in eden od zakoncev odstopi od predloga,

senat ustavi postopek (Zupančič in Novak, 2008, str. 466).

V primeru razveze s toţbo gre za strogo osebno pravico, ki pripada vsakemu

zakoncu, tudi tistemu, ki je kriv. Iz tega sledi, da razvezna pravica ugasne s smrtjo

upravičenca in ne preide na njegove naslednike. Na le-te preide oziroma smejo

dediči nadaljevati začetni postopek samo takrat, ko je zakonec vloţil toţbo, a je

umrl še pred koncem postopka. Pri tem dedičem ni potrebno dokazati verjetnosti

njihovega pravnega interesa, ker to pravico določa zakon (1. tč. 1. odst. 22. člena

ZD). Prav tako postopek, ki ga dediči nadaljujejo, nima značaja razveznega

postopka, kajti s smrtjo toţečega zakonca avtomatsko preneha zakonska zveza s

toţenim zakoncem, tako da razveza zakonske zveze ne pride več v poštev.

V okviru povedanega, sta v pravni teoriji zastopani dve stališči. Po prvem stališču

pomeni pravica nadaljevati ţe začeti postopek pravico spremeniti toţbo ter

zahtevati sodbo o obstoju razvezne pravice. Tako se prejšnja konstitutivna sodba

spremeni v ugotovitveno, procesna dejanja pred spremembo toţbe pa obdrţijo

svojo vrednost in jih ni potrebno ponavljati (Geč-Korošec, 2000, str. 131–132).

124

Po drugem stališču pa se s smrtjo toţnika postopek ne prekine, ampak čisto

preneha in sicer na način, da dediči nimajo pravice nadaljevati postopka, ampak le

začeti nov postopek z deklaratornim zahtevkom. Prav tako sodba, ki še ni postala

pravnomočna, izgubi svojo veljavo in dobi lastnost neobstoječega pravnega akta.

V primeru, da gre za umobolnega zakonca in za zakonca, ki je nesposoben

razsojanja, lahko vloţi toţbo njegov skrbnik, a le z dovoljenjem centra za socialno

delo. Načeloma pa se smejo toţbe v zakonskih sporih vlagati tudi po

pooblaščencu, pri čemer mora biti v pooblastilu navedeno, kakšno toţbo in iz

katerih razlogov naj pooblaščenec vloţi (prav tam, str. 132).

Glede samega zdruţevanja zahtevkov v zakonskih sporih pa načeloma velja

splošno pravilo, in sicer, da lahko toţnik v eni toţbi uveljavlja več zahtevkov

zoper enega toţenca, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. V

primeru, da je nimajo, pa le tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za

vsakega od teh zahtevkov ter je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka.

Temu splošnemu pravilu pa se na drugi strani upira moţnost kumulacije

zakonskega spora s katerim drugim sporom premoţenjskopravne narave, saj je za

te postopke predpisana različna vrsta postopka, pa tudi stvarna pristojnost je lahko

različna. Tako je od zgoraj omenjenega splošnega načela določena izjema.

Namreč, spori o zakonitem preţivljanju zakonca ter spori o varstvu, vzgoji in

preţivljanju otrok se smejo reševati skupaj z zakonskimi spori.

Drugače pa lahko toţnik v eni toţbi zahteva razveljavitev zakona ter razvezo

zakonske zveze, pri čemer je kumulacija eventualna. Iz tega sledi, da toţnik

postavi prvi zahtevek kot primaren (nepogojno), drugega pa le pogojno, če bo

sodišče v teku pravde prišlo do spoznanja, da primarni zahtevek ne obstoji (prav

tam, str. 132–133).

Kar se tiče spremembe toţbe po ZPP, gre po 1. odst. 191. člena ZPP za

spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali

uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Sprememba toţbe s

povečanjem obstoječega zahtevka pri razvezni pravdi ne pride v poštev, ker se

zahteva razveza le ene zakonske zveze. Pri uveljavljanju drugega zahtevka poleg

obstoječega pa gre za primer neprave ali privilegirane spremembe (npr. naknadno

uveljavljanje zahtevka za preţivljanje zakonca, uradno obravnavanje zahtevka za

preţivljanje, varstvo in vzgojo skupnih otrok).

125

O spremembi razvezne toţbe pa lahko govorimo v bistvu tedaj, če se spremeni

identiteta zahtevka, če npr. toţnik namesto razveze zahteva razveljavitev zakonske

zveze. Poudariti pa velja, da pa sama sprememba dejanskega stanja pri razvezni

toţbi ne pomeni spremembe toţbe, ker sprememba dejanskega stanja ne vpliva na

identiteto zahtevka (Geč-Korošec, 2000, str. 133).

Nadalje omenimo še litispendenco in pravnomočnost. Glede prve veljajo splošna

pravila v 3. odst. 194. člena ZPP, ki določa, da dokler teče pravda, se ne more o

istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, če se pa začne, sodišče

zavrţe toţbo. Glede pravnomočnosti razvezne sodbe pa nastane vprašanje, ali

pravnomočnost zajema vsa dejstva ali pa se lahko opre nova toţba na dejstva, ki

sicer v prejšnjem postopku niso bila navedena, so pa ţe obstajala ob koncu zadnje

obravnave in jih je stranka poznala. S stališča pozitivnega prava bi pa lahko

odgovorili, da toţnik lahko v novi sodbi navaja dejstva (ki so ţe obstajala ob

koncu glavne obravnave, vendar niso bila navedena), v primeru, če ima navajanje

novih dejstev namen povzročiti drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot je bilo

ugotovljeno v prvi pravdi. Ker pa sodišče v prvotni pravdi o takšnem dejanskem

stanju ni razpravljalo in odločalo, ne stoji novi toţbi nasproti pravnomočnost.

V primeru, da se pojavi nasprotna toţba v zakonskih sporih, najdemo določila v

ZPP, ZZZDR pa teh določil nima. V bistvu je v pravni teoriji zastopano različno

stališče, kako naj se glasi sodbeni izrek takrat, če je uveljavljenih več zahtevkov,

npr. zahtevek za razvezo in na drugi strani zahtevek za razveljavitev zakonske

zveze. Eno stališče zagovarja dejstvo, da je treba v obeh zahtevkih meritorno

odločiti tudi v primeru, kadar sta oba zahtevka utemeljena. Pri tem je treba dati

prednost zahtevku za razveljavitev zakonske zveze, pri zahtevku za razvezo pa se

je treba omejiti na ugotovitev, da stranki, ki je ta zahtevek postavila, pripada

pravica na razvezo. Drugo stališče pa gre v tej smeri, da v primeru, če sta oba

zahtevka utemeljena, izreče sodišče v sodbi le razveljavljenje, o razvezi pa ne

izreče ničesar (prav tam, str. 134).

V razvezni pravdi pa lahko pride tudi do umika toţbe, kjer so pravila liberalnejša

kot v rednem postopku.

1. odst. 417. člena ZZP navaja: ''Toţbo za razvezo zakonske zveze lahko toţnik

umakne brez privolitve toţenca do konca glavne obravnave, z njegovo privolitvijo

pa, dokler postopek ni pravnomočno končan.'' (Zupančič in Novak, 2008, str.

467.)

126

Drugače pa imata umik toţbe in privolitev v umik učinek, kot da toţba sploh ni

bila vloţena, hkrati pa vsa procesna dejanja strank in sodišča izgubijo svoj učinek.

Sodišče ustavi postopek s sklepom, ki je deklaratorne narave in zoper katerega je

dopustna pritoţba.

V zakonskih sporih so nadalje moţne tudi začasne odredbe. Kot je bilo ţe

nekoliko višje omenjeno, mora s sodbo, s katero se izreče razveza zakonske zveze

na podlagi 65. člena ZZZDR, sodišče tudi po uradni dolţnosti odločati o varstvu,

vzgoji in preţivljanju skupnih otrok (Geč-Korošec, 2000, str. 135).

Tako 1. odst. 411. člena ZPP določa, da med postopkom v zakonskih sporih lahko

izda sodišče na predolg stranke ali po uradni dolţnosti začasne odredbe o varstvu

in preţivljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi

pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov (Zupančič in Novak, 2008,

str. 465).

Je pa takšna odredba le začasna in velja do pravnomočnosti postopka, dokler s

sodbo ni isto vprašanje dokončno urejeno. Velja pa poudariti, da pri odločanju o

začasni odredbi vsekakor prevladuje otrokova korist. Med drugim se pa začasna

odredba lahko skladno s sodno prakso nanaša tudi na polnoletne otroke, nad

katerimi je podaljšana roditeljska pravica, ter na polnoletne otroke, nad katerimi

ni podaljšana, če otrok sam postavi takšne zahteve (Geč-Korošec, 2000, str. 135).

2. in 3. odst. 411. člena ZPP pa k zgoraj omenjenemu še dodajata, da lahko

sodišče v zakonskem sporu na predlog zakonca izda tudi začasno odredbo o

njegovem preţivljanju in o izselitvi drugega zakonca iz skupnega stanovanja, če je

to potrebno, da se prepreči nasilje. Se pa vse te začasne odredbe iz 411. člena ZPP

izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje.

Tukaj lahko dodamo še to, kot pravita 1. in 2. odst. 412. člena ZPP, da se v

postopku v zakonskih sporih ne uporabljajo določbe o sodbi na podlagi

pripoznave, na podlagi odpovedi in zamudni sodbi ter določbe o sodni poravnavi.

Ne glede na to, pa lahko stranke sklenejo sodno poravnavo glede varstva, vzgoje

in preţivljanja skupnih otrok ter glede stikov otrok s starši in z drugimi osebami, s

poudarkom, da senat ne dovoli poravnave, če ugotovi, da le-ta ni v skladu z

interesi otroka (Zupančič in Novak, 2008, str. 465).

Sama razvezna sodba je konstitutivne narave. Njen izrek obsega poleg navedbe,

da se zakonska zveza med strankama razvezuje, tudi, in sicer po uradni dolţnosti,

še odločbo o varstvu, vzgoji in preţivljanju skupnih otrok ter izrek o

127

preţivninskem zahtevku, če ga uveljavlja nepreskrbljeni zakonec. Sodba, s katero

pa se zahtevke zavrne, je ugotovitvene narave. Ta sodba tudi pomeni, da ne

obstoji pravica toţnika zahtevati razvezo (Geč-Korošec, 2000, str. 135−136).

So pa zoper razvezno sodbo dopustna vsa redna in izredna pravna sredstva. Iz 1.

in 2. odst. 420. člena ZPP sicer sledi, da v zakonskih sporih revizija ni dovoljena.

Hkrati pa tudi, da se pravnomočna odločba, s katero se zakonska zveza razveţe ali

razveljavi, ne more razveljaviti ali spremeniti na podlagi zahteve za varstvo

zakonitosti ali predloga za obnovo postopka ne glede na to, ali je katera od strank

sklenila novo zakonsko zvezo (Zupančič in Novak, 2008, str. 467).

Vse to pa ne pomeni, da se ta izredna pravna sredstva lahko vloţijo, a nimajo

učinka na spremembo odločbe o prenehanju zakonske zveze. Tako pomeni

uspešno vloţeno pravno sredstvo le deklaracijo o nezakonitosti te odločbe, na

podlagi katere pa lahko stranke na drugih pravnih področjih uveljavljajo določene

zahtevke. Torej sta moţni izredni pravni sredstvi, predlog za obnovo postopka ter

zahteva za varstvo zakonitosti, in sicer zoper sodbo, s katero je bil zavrnjen

zahtevek za razvezo, vedno pa glede izreka o varstvu, vzgoji in preţivljanju

skupnih otrok ter o preţivljanju drugega zakonca.

In na koncu omenimo še pravdne stroške, pri katerih tudi velja posebno pravilo.

Po 413. členu ZPP določi senat o stroških postopka v zakonskih sporih po prostem

preudarku. To pa ne velja le za sodbo, ampak tudi za umik toţbe (Geč-Korošec,

2008, str. 136).

Na drugi strani pa na kratko omenimo še predlog za sporazumno razvezo

zakonske zveze. Do takega pravdnega postopka s sporazumnim predlogom

zakoncev pa lahko pride oz. se le-ta začne, če je v zakonu določeno, da lahko

zahtevata razvezo zakonske zveze sporazumno oba zakonca. O tem predlogu

odloča sodišče s sodbo (prav tam, str. 137).

Nadalje, kot sem ţe zgoraj omenila, pa 415. člen ZPP v 3. odst. dodaja, da v

primeru, ko je bil vloţen predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze in eden

od zakoncev med postopkom odstopi od tega predloga, senat ustavi postopek. K

temu pa 2. odst. 417. člena ZPP dodaja, da lahko predlog za sporazumno razvezo

zakonca umakneta, dokler postopek ni pravnomočno končan.

Prav tako kot pri razvezi s toţbo velja tukaj tudi 418. člen ZPP, ki pravi, da če

toţnik po vloţitvi toţbe umre (v tem primeru, če je vloţil predlog za sporazumno

razvezo zakonske zveze), lahko njegovi dediči v šestih mesecih nadaljujejo začeti

128

postopek z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da je bila toţba za razvezo oziroma

razveljavitev zakonske zveze utemeljena (Zupančič in Novak, 2008, str. 466−

467).

K temu 1., 2., 3., 4., in 5. odst. 421. člena ZPP dodajajo:

''V sodbo, s katero razveţe zakonsko zvezo na podlagi predloga za

sporazumno razvezo, vnese senat tudi sporazum zakoncev o varstvu, vzgoji in

preţivljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema in skupnimi otroki.''

''Če senat zahtevku za razvezo ali razveljavitev zakonske zveze ugodi, odloči

tudi o varstvu, vzgoji in preţivljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema

in skupnimi otroki. O tem odloči senat tudi, če ni bil postavljen ustrezen

zahtevek, če je bil postavljen, pa nanj ni vezan.''

''O preţivljanju zakonca odloči senat samo na njegovo zahtevo.''

''Senat izda na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne

zadeve, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo

spremenjene razmere in koristi otroka.''

''Če senat ugotovi, da sporazum zakoncev iz prvega odstavka tega člena ni v

skladu s koristjo otrok, predlog za sporazumno razvezo zavrne.''

Na koncu poudarimo še sledeče, kar navaja 419. člen ZPP:

''Sodba, s katero se zakonska zveza razveţe na podlagi predloga zakoncev za

sporazumno razvezo, se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, zaradi tega, ker je stranka pristala na vloţitev predloga v

zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače, ter v primeru, ko niso bili izpolnjeni

zakonski pogoji za razvezo zakonske zveze na podlagi predloga za sporazumno

razvezo.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 467−468.)

5.2.8 Svetovalni razgovor, mediacija ter ravni razveznega procesa

Ko sodišče prejme predlog za sporazumno razvezo ali toţbo za razvezo zakonske

zveze, še preden jo vroči toţeni stranki, pošlje predlog oziroma toţbo centru za

socialno delo, da le-ta opravi svetovalni razgovor (68. člen ZZZDR).

129

Svetovalni razgovor je v bistvu obligatorna ustanova razvezne pravde. Kljub temu

pa 69. člen ZZZDR navaja primere, v katerih sodišču ni potrebno poslati toţbe

oziroma predloga centru za socialno delo, da opravi svetovalni razgovor. Ti so:

če je eden od zakoncev duševno bolan ali nesposoben za razsojanje;

če ţivi en zakonec ali oba v tujini;

če se zahteva razveza zakonske zveze zaradi tega, ker je zakonec pogrešan;

če zakonca v druţinski skupnosti nimata mladoletnih otrok ali otrok, nad

katerimi je podaljšana roditeljska pravica (Geč-Korošec, 2000, str. 137−138).

Tako gre za primere, ko svetovalni razgovor ne bi imel smisla, ali če ga sploh ni

mogoče opraviti. Ob tem je tudi nejasno, kaj sploh pomeni stavek ''če zakonca v

druţini nimata otrok''. Vprašanje je, ali gre tudi za otroke, ki niso skupni otroci

zakoncev ali recimo sploh niso njuni otroci, npr. rejenci. Vsekakor iz osnovne

definicije druţine (2. člen ZZZDR) ter določb, ki govorijo o ureditvi razmerja

zakoncev do skupnih otrok ob razvezi zakonske zveze (64. in 78. člen ZZZDR)

izhaja, da gre lahko samo za skupne otroke (rodne ali posvojene) razvezujočih se

zakoncev. Postavlja se vprašanje, ali je smiselno opravljati svetovalni razgovor

tudi tedaj, kadar zakonca nimata skupnih otrok. Namreč varstvo in vzgoja otroka,

ki ni skupen, gre (tudi po razvezi) po zakonu le tistemu od zakoncev, ki je roditelj

(posvojitelj) tega otroka. Spremeniti bi pa veljalo tudi opisovanje, da gre za

mladoletne otroke, ali otroke, nad katerimi je bila podaljšana roditeljska pravica.

Prav iz teh omenjenih razlogov bi bilo pravilneje, če bi zakon določal, da

svetovalnega razgovora ni treba opraviti, če zakonca nimata skupnih otrok, nad

katerimi imata roditeljsko pravico. Enaka kvalifikacija bi pa morala biti

uporabljena tudi v tistih določbah zakona, ki govorijo o ureditvi razmerja staršev

do otrok med in po razvezi.

Nadalje, svetovalni razgovor se je v preteklosti označeval z imenom spravni

poskus. Z novelo ZZZDR leta 1989 pa je stopilo v veljavo ime svetovalni

razgovor, katero tudi bolj ustreza vsebini inštituta. Tudi sama prizadevanja ob

svetovanju niso usmerjena le v spravo zakoncev, kajti če gre za sporazumno

razvezo zakonske zveze sploh ni nujno, da sta zakonca sprta. Tako da do sprave

lahko pride le, če vlada spor (Zupančič, 1993, str. 74).

Svetovalnega razgovora se morata zakonca udeleţiti osebno, brez pooblaščencev.

130

Vsa podrobnejša določila o samem postopku in o vsebini izvajanja svetovalnega

razgovora pa vsebuje Pravilnik o postopku in vsebini izvajanja svetovalnega

razgovora iz leta 1989. Ta določila izda minister, pristojen za druţino. 1. odst. 1.

člena Pravilnika določa, da svetovalni razgovor opravi center za socialno delo

občine, na območju katere sta zakonca imela zadnje skupno stalno prebivališče. V

primeru, ko zakonca nista imela skupnega prebivališča ali le-to ni znano, opravi

svetovalni razgovor na podlagi predloga za sporazumno razvezo zakonske zveze

center za socialno delo tiste občine, kjer je bil predlog vloţen (2. odst. 1. člena

Pravilnika), če pa je bila vloţena toţba, pa svetovalni razgovor opravi center za

socialno delo tiste občine, na območju katere ima toţenec stalno prebivališče (3.

odst. 1. člena Pravilnika).

Po prejemu predloga za sporazumno razvezo ali toţbe za razvezo zakonske zveze

mora center za svetovalno delo najkasneje v 15. dneh v vabilu povabiti zakonca

na svetovalni razgovor. V vabilu, ki se vroči osebno, morajo biti določeni datum,

ura in kraj svetovalnega razgovora. Strokovni delavec, ki vodi svetovalni

razgovor, se v začetku najprej seznani z razlogi, ki so pripeljali do predloga ali

toţbe. Nato seznani zakonca s posledicami, ki nastanejo z razvezo zakonske zveze

zanju in za druţinsko skupnost (2. odst. 4. člena Pravilnika). Nenazadnje pa

strokovni delavec pouči zakonca o moţnostih za rešitev njunih problemov, ki

nastanejo z razvezo zakonske zveze, še posebej si prizadeva, da zakonca uredita

medsebojna razmerja glede skupnih otrok (5. člen Pravilnika). O svetovalnem

razgovoru se vodi zapisnik, katerega zakonca na koncu podpišeta. Na podlagi

zapisnika se sestavi poročilo, ki ga strokovni delavec, najkasneje v treh mesecih

od prejema predloga oz. toţbe, pošlje pristojnemu sodišču, ki bo odločalo o

razvezi (Geč-Korošec, 2000, str. 138−139).

Namen svetovanja ob razvezi je pomoč zakoncema, ki sta obenem tudi starša

skupnih otrok, da doseţeta realni in ne subjektivni pogled v stanje njunega

odnosa. Če in ko ugotovita, da je razveza zanju edina prava rešitev, je prav, da se

razideta na human način, predvsem pa ne smeta pozabiti na odgovornost do

skupnih otrok. Kot ţe zgoraj omenjeno, še posebej, če imata otroke, si je v

svetovalnem razgovoru potrebno posebej prizadevati, da se sporazumeta o

njihovem varstvu, vzgoji in preţivljanju po razvezi ter o osebnih stikih z njimi,

vse to v interesu otrok. In nenazadnje, če zakonca ne prideta na svetovalni

131

razgovor, praviloma trpita pravne posledice, ki gredo za tem, da se zveza ohrani


Ali kot navaja 1. odst. 71. člena ZZZDR: ''Če sta zakonca sporazumno predlagala

razvezo zakonske zveze, pa nista prišla na svetovalni razgovor, se šteje, da je

predlog za sporazumno razvezo umaknjen. Prav tako se šteje, da je toţba za

razvezo umaknjena, če toţnik ni prišel na svetovalni razgovor.'';

2. odst. 71. člena k temu dodaja, da ''ne glede na določbo prejšnjega odstavka

lahko sodišče iz utemeljenih razlogov izjemoma nadaljuje postopek za razvezo

zakonske zveze.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 325.)

Niso pa v zakonu določene posledice za toţenca, ki ne pride na svetovalni

razgovor. Torej šteti velja, da se z razvezo strinja (Zupančič, 1993, str. 74).

Ker je svetovalni razgovor obligatorna sestavina razvezne pravde, zakonca

mnogokrat občutita to kot pritisk na njiju, kot vdor v njuno zasebno ţivljenje.

Tako se je kot alternativa tudi pri nas začela uveljavljati mediacija, medtem ko si

je v nekaterih drţavah ţe utrla svojo pot (Geč-Korošec, 2000, str. 139).

Če pogledamo iz sociološkega vidika, ugotavljamo, da se mediacija pojavlja kot

nova kultura odnosov. Je dokaz, da ljudje zmorejo, znajo in hočejo reševati svoje

probleme sami, še posebej tiste, ki se tičejo medsebojnih odnosov. Mediacija je

namreč postopek, v katerem se osebe, ki so v sporu, ob pomoči tretje osebe

(mediatorja) pogovorijo ter ugotovijo, kje obstajajo točke njihovega spora ter

izmenjajo stališča, izrazijo svoja mnenja, ideje, teţave in strahove ter poskušajo

najti najboljšo rešitev zanje. Sam postopek mediacije je prostovoljen, iz česar

sledi, da sprti strani sami prevzemata odgovornost za razrešitev nastalega

konflikta. Zato ima mediacija moč, da okrepi, na novo vzpostavi odnos zaupanja

in spoštovanja na eni strani ali pa na drugi strani pomaga, da se odnos zaključi

tako, da so čustvene in psihološke izgube čim manjše.

Mediacijo vodijo usposobljeni mediatorji. Ti ne sprejemajo odločitve ter sprtima

stranema niti ne svetujejo niti ne predlagajo rešitev spora. Ena ključnih nalog

mediatorja je, da pomaga ljudem v sporu na način, da drug drugega poslušajo in

slišijo. Le tako je mogoče razjasniti svoje cilje, razumeti in upoštevati stališča

drugega ter oblikovati za obe strani sprejemljive rešitve spora. Na to se pa veţe

tudi druga njihova naloga, da zagotavljajo varno okolje, v katerem bodo ljudje v

sporu spregovorili in pojasnili svoje poglede spornih dogodkov.

132

Dobri mediatorji so pa lahko tudi mladi, ponekod celo obstaja t.i. vrstniška

mediacija. Ta se izvaja zlasti v šolskem okolju. Namreč na nekaterih šolah, ki so

se odločile z mediacijo reševati določene konflikte, so se učenci oziroma dijaki

sami usposobili za mediatorje z namenom, da pomagajo vrstnikom reševati sporne

situacije. Vsekakor velja poudariti tudi to, da ima mediacija veliko pozitivnih

učinkov pri mladih. Spodbuja pozitivno komunikacijo, zmanjšuje nasilje in

vandalizem, povečuje socialno opremljenost mladih, uči mlade mirnega načina

soočanja z razlikami in drugačnostjo ter jih motivira za občutek pravičnosti v

ţivljenju.

Mediacija je uporabna na različnih ţivljenjskih področjih. Lahko jo uspešno

uporabimo pri reševanju druţinskih konfliktov, sosedskih in drugih civilnih

sporov, konfliktov, ki nastanejo v šoli, v naselju, na delovnem mestu in med

organizacijami. Mediacija pa je uspešna tudi v reševanju gospodarskih sporov ter

sporov, ki so povezani z avtorskimi pravicami. Torej najpomembnejše, mediacija

med ljudmi ustvarja novo kulturo medčloveških odnosov, ki temelji na

konstruktivni komunikaciji, poslušanju drugega, upoštevanju ţelja in potreb ter

iskanju skupne rešitve, ki bo zadovoljila obe strani (Lisec, 2006, str. 31).

Torej poglejmo še celoten postopek s pravnega vidika.

Geč-Korošec ţe leta 2000 omenja mediacijo podobno kot zgoraj, in sicer kot

prostovoljni, izvensodni proces, v katerem se udeleţenci ob podpori nevtralnega

in nepristranskega posrednika oziroma mediatorja sporazumejo, da bodo izmenjali

stališča, odkrili in strukturirali konfliktne točke. Vse to pa z namenom, da bi v

medsebojnem razgovoru oblikovali opcije in alternative za dosego sporazumne in

samoodgovorne rešitve konflikta. Za razliko od svetovalnega razgovora, ki je

namenjen le zakoncema ob razvezi zakonske zveze, pa je mediacija namenjena

tudi zunajzakonskim partnerjem ob ločitvi. Njen osnovni namen je, da se

zakoncema v postopku razveze zakonske zveze pomaga na način, da z

medsebojnim pogovorom razglabljata o spornih točkah njune razveze, da skušata

priti do rešitve teh spornih vprašanj in da na koncu o tem skleneta pravno

zavezujoč dogovor. Je pa zelo pomemben namen mediacije tudi ta, da zakonca kot

starša spoznata, da kljub neuspeli zakonski zvezi še naprej ostaneta partnerja na

področju starševstva.

Sestavine mediacije so prilagojene specifičnim potrebam razveznega procesa, s

katerimi je omogočeno partnerjema v sporu (staršema), da na pošten način

133

razrešita vsa sporna vprašanja ter doseţeta dogovor, ki bi lahko bil podlaga za

vzajemno starševstvo. Pri tem velja poudariti, da pa mediacije vsekakor ne smemo

razumeti kot nadomestilo sodnih in upravnih postopkov, kajti predstavlja le

njihovo alternativo, v določenih zadevah tudi njihovo predhodnico.

Zakoncema oziroma partnerjema, ki imata konfliktne odnose, je samima

prepuščeno, da se odločita za strokovno pomoč. Za strokovnega delavca, ki daje

pomoč, pa je vsekakor pomembno vprašanje, kaj partnerja v konfliktu sploh ţelita

in kaj sta pripravljena storiti, da bi se jima ţivljenje zopet stabiliziralo. Torej se

mediator vprašuje po motivaciji: na eni strani po tem, ali sta zakonca še

motivirana za skupno ţivljenje in sta pripravljena sodelovati pri odpravljanju

njunih konfliktov ter vzpostavitvi novega partnerskega odnosa, na drugi strani pa

po tem, ali sta se morebiti ţe odločila za razvezo zakonske zveze in ţelita po poti

razdruţevanja rešiti odprta vprašanja ter se tudi dogovoriti o nadaljnjem

starševskem sodelovanju.

Nemalokrat pa se zgodi, da sta partnerja nekje vmes med obema moţnostma, se

ne moreta odločiti niti za razvezo niti za skupno ţivljenje. Mediator ima na voljo

za vsako od teh treh moţnosti pristope, ki pomagajo zakoncema ob razvezi glede

urejanja odnosov ali v smeri zdruţevanja ali razdruţevanja ter za načrtovanje

nadaljnjega skupnega ali ločenega ţivljenja (Geč-Korošec, 2000, str. 139−140).

Mediatorji ločijo tri ravni razveznega procesa, ki časovno niso povsem ločene, pa

vendar se prepletajo:

Prva raven se nanaša na subjektivno oziroma notranjo ločitev.

Notranja ločitev se začne ţe prej, preden se je zakonca sploh zavesta. Do prvih

lukenj v zakonu prihaja, ko se pričnejo nalagati neizpolnjena pričakovanja,

negativna čustva, neizrečene zamere ter razočaranja. Prav tako postaja

komunikacija med partnerjema vse bolj revnejša ter omejena le na določene

vsebine druţinskega vsakdana. Končno točko te ravni pa predstavlja trenutek, ko

eden od zakoncev ali pa oba pod vsemi čustvenimi pritiski spoznata, da je postalo

skupno ţivljenje nevzdrţno ter da je najboljši izhod iz celotne situacije le še

razveza. Ob tem gre vedno za čas burnega čustvenega doţivljanja in psihičnega

trpljenja. Neredko pa tako spoznanje povzroči pravi ločitveni šok, pri katerem je

marsikdaj lahko edina ustrezna strokovna pomoč le psihološko svetovanje ali

psihoterapija.

134

Druga raven se nanaša na objektivno ločitev.

Potem, ko zakonca spoznata, da se njuno skupno ţivljenje počasi zaključuje, se

jima postavljajo številna vprašanja, kot npr. kje bosta v prihodnosti ţivela, pri

katerem od njiju bodo ţiveli otroci, kako bosta razdelila skupno premoţenje itd.

Torej začutita potrebo po razdruţevanju vsega, kar sta pridobila v času skupnega

ţivljenja. Vsekakor pa še tudi v tem času objektivne ločitve zakonca naletita na

prisotnost močnih čustev. V tej fazi pa se začneta soočati tudi s pravnimi

vprašanji. Vse to pa kaţe na potrebo po pomoči in pristopu, ki lahko poda

odgovore in rešitve za oba omenjena vidika. Tak pristop je ţe prej omenjena

mediacija, ki zakoncema omogoča, da v pravno-veljavnih okvirih najdeta svojo

individualno rešitev spornega vprašanja.

Tretja raven pa se nanaša na institucionalno ločitev.

Institucionalna ločitev zajema postopek za razvezo zakonske zveze na sodišču in

postopek v zvezi s pravnimi posledicami ob ločitvi zunajzakonskih partnerjev.

Vsekakor pa lahko to ločitev olajša uspešna pomoč pri razreševanju problemov v

predhodnih fazah razveznega procesa (psihološko svetovanje, mediacija) ter hkrati

omogoči kakovostne odločitve v teh postopkih (Geč-Korošec, 2000, str. 140−

141).

Iz Priporočila št. R (98) 1 o druţinski mediaciji ter Pojasnjevalnega

memoranduma in sklepov 3. evropske konference o druţinskem pravu z naslovom

''Druţinsko pravo v prihodnosti'', ki je bila leta 1995 v Cadizu, izhaja, da je

zaključno poročilo konference priporočalo Evropskemu svetu razmislek o

vprašanju druţinske mediacije. Na podlagi tega je Komite strokovnjakov za

druţinsko pravo pod nadzorom Evropskega komiteja za pravno sodelovanje

ustanovil delovno skupino, ki je izdelala osnutek zgoraj omenjenega priporočila in

memoranduma. Tako je 21. januarja 1998 Ministrski komite sprejel Priporočilo št.

R (98) 1 o druţinski mediaciji ter dovolil objavo Pojasnjevalnega memoranduma.

V priporočilu je predstavljen predmet mediacije, ki govori o uporabnosti

druţinske mediacije za vse spore med člani iste druţine, ne glede na to ali so

povezani po krvi ali po zakonski zvezi in za tiste, ki ţivijo ali so ţiveli v zakonsko

opredeljenih druţinskih razmerjih. Iz priporočila izhaja tudi to, da mediacija naj

ne bi bila obvezna. To pomeni, da je odločitev o tem, ali bodo za rešitev svojega

spora uporabile mediacijo ali kateri drugi način, izključno na strani strank.

135

Mediacijo pa lahko organizirajo in uvajajo bodisi po javnem ali po zasebnem

sektorju (prav tam, str. 141−142).

Prav tako bi naj po Priporočilu drţave zagotovile obstoj primernih mehanizmov,

ki zagotovijo izvajanje postopka mediacije po naslednjih načelih, da :

mora biti mediator nepristranski;

mora biti nevtralen mediator glede izida postopka mediacije;

mora mediator spoštovati stališča strank in mora zagotavljati enakost njihovih

pogajalnih poloţajev;

mediator ne sme strankam vsiliti rešitev;

pogoji, v katerih druţinska mediacija nastopa, naj bi zagotavljali diskretnost;

podatki, pridobljeni z mediacijo, so zaupni in se ne morejo drugače uporabiti,

razen če stranke s tem soglašajo ali če to dopušča pravni red;

mediator naj v določenih primerih obvesti stranke o njihovi moţnosti do

zakonskega svetovanja ali drugih oblik svetovanja kot sredstva za reševanje

njihovih zakonskih ali drugih teţav;

mediator naj še posebno skrbi za blaginjo in interese otrok, roditelje pa naj

opogumlja za osredotočenje na potrebe otrok in naj jih opominja na njihovo

prvotno odgovornost glede na blaginjo njihovih otrok in njihove potrebe, da

obveščajo in svetujejo otrokom;

mediator naj bo posebej pazljiv, kadar je bilo v preteklosti med strankama

prisotno nasilje ali kadar lahko nasilje nastopi v prihodnosti, ter naj razmišlja o

tem, ali je mediacija v teh razmerah primerna;

mediator naj daje pravne informacije, vendar naj ne daje pravnih nasvetov. Če

je potrebno, naj stranke obvešča o njihovi moţnosti, da poiščejo odvetnika ali

kako drugo pomembno strokovno osebo.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 142.)

Naloga drţav udeleţenk in podpisnic naj bi tudi bila, da omogočijo poenostavitev

odobritve mediacijskih sporazumov od pravosodnih in drugih pristojnih oblasti,

kjer to stranke pač zahtevajo. Hkrati naj bi zagotovile mehanizme za izvrševanje

takih odobrenih sporazumov v pravnem redu.

136

Nenazadnje bi se naj mediaciji priznala še samostojnost ter moţnost, da se jo

uvede pred, med in po pravnem postopku. Iz tega razloga naj drţave vzpostavijo

mehanizme, ki bodo:

omogočili prekinitev pravnih postopkov zaradi mediacije;

zagotovili, da v takšnem primeru pravosodna ali druga pristojna oblast obdrţi

moč za sprejem nujnih odločb z namenom zaščite strank ali njihovih otrok ali

njihovega premoţenja;

obveščati pravosodno ali drugo pristojno oblast, če stranke nadaljujejo

mediacijo ali ne ter ali so stranke dosegle sporazum ali ne.

Nenazadnje gre v Priporočilu za to, da bi drţave pospeševale razvoj druţinske

mediacije in sicer s pomočjo obveščevalnih programov za javnost. Vse to z

namenom dosegati boljše razumevanje te poti reševanja sporov na sporazumen

način. V posameznih primerih bi pa bilo potrebno zagotoviti tudi vzpostavitev

metode, da bi se zagotovile pomembne informacije o mediacji kot alternativnem

postopku za reševanje druţinskih sporov.

In končno, vzpostaviti bi se morali še mehanizmi za uporabo mediacije v

mednarodnih primerih (še posebej v vseh zadevah, ki se tičejo odnosa do otrok,

odnosa do skrbstva in stikov, kadar pač roditelji ţivijo ali nameravajo ţiveti v

različnih drţavah). Mednarodna mediacija se pa naj ne bi uporabljala v primeru

ugrabitve otroka, če bi zavlačevala takojšnjo vrnitev otroka. Plus tega naj bi zaradi

posebne narave mednarodne mediacije mednarodni mediatorji bili podvrţeni

posebnemu izobraţevanju (Geč-Korošec, 2000, str. 143).

V pojasnjevalnem memorandumu v omenjenem Priporočilu pa so vsebovani

komentarji glede vsebine Priporočila ter navedenih načel mediacije. Namen

Priporočil po memorandumu je uresničiti :

popolnitev pravnih praznin glede alternativnih načinov reševanja druţinskih

sporov, kajti ustaljena sodna ali uradna pot nista vedno najboljši;

pospeševanje sporazumnih rešitev sporov;

zaščito otrok;

minimalizacijo slabih posledic razpada druţine;

podpiranje nadaljevanja razmerij med druţinskimi člani po sporu;

zmanjšanje stroškov postopka.

137

Memorandum se tudi nanaša na Konvencijo ZN o otrokovih pravicah in na

Evropsko konvencijo o izvrševanju otrokovih pravic, kjer so zabeleţeni:

načela in standardi za obravnavanje otrok, zakoni, politika in izvrševanje

zadev, ki se nanašajo na formalna in neformalna razmerja z otroki;

potreba po vzajemnem starševstvu;

potreba po reševanju teţav znotraj druţine in ne pred ''javnostjo'', kjer odločajo

drugi;

spoznavanje otrok kot ljudi s pravicami ter vključevanje otrok v postopek

odločanja;

potreba podpiranja alternativne metode reševanja sporov.

Drugače se je pa v času zbiranja informacij o mediaciji iz različnih drţav članic

izvedelo, da je mediacija še nov pojav ter da jo drţave različno upoštevajo (Geč-

Korošec, 2000, str. 143−144).

Vsekakor sta obe omenjeni metodi, tako mediacija kot svetovalni razgovor, več

kot dobrodošli, ne glede na to, za katero ţivljenjsko področje gre. Še posebej sta

uporabni v današnjem času, polnem negotovosti in zmede, številnih problemov,

ko se ljudje v reševanju le-teh marsikdaj zgubijo ali pa niti niso sposobni zrelo

razmišljati. V takšnih in podobnih primerih je lahko prisotnost veliko bolj

objektivne, nepristranske osebe, vsekakor ustrezno strokovno podkovane, v veliko

pomoč.

5.2.8.1 Mediacija v Republiki Sloveniji

Začetki mediacije v slovenski druţbi in drţavi segajo v leto 1993, ko je Inštitut za

druţinsko vzgojo iz Gradca 22. 1. 1993 organiziral simpozij z naslovom ''Otrok v

razveznem postopku''. Osrednja tema na tem simpoziju je bil prispevek dr.

Gudrun Schein z naslovom ''Posredovanje (mediacija) v razveznem postopku''.

Tega simpozija so se s svojimi referati aktivno udeleţili tudi delavci Centra za

socialno delo iz Maribora, ki so prevzeli tudi pobude za nadaljnji razvoj mediacije

pri nas. Za tem je sledilo obdobje intenzivnega učenja, usvajanja metode

mediacije, vključevanja v strokovno delo ter povezovanja in sodelovanja z ţe

znanimi strokovnjaki iz tega področja. Nadalje, v začetku 1994, pa se je pri

138

Ministrstvu za delo, druţino in socialne zadeve prijavil razvojno inovativni

projekt z naslovom ''Pomoč staršem in otrokom ob ločitvi staršev z novo metodo

posredovanja – mediacijo''. Cilj projekta je bil uvesti mediacijo na področje dela

centrov za socialno delo, pri čemer so bila prizadevanja usmerjena po eni strani v

usposabljanje mediatorjev, po drugi pa v vključevanje mediacije v obstoječo

mreţo pomoči druţinam.

V ta projekt je vključenih 15 centrov za socialno delo iz Štajerske. V letu 1995 pa

se je pri nas usposobila tudi prva generacija 18. mediatorjev. Usposabljanje je

trajalo 200 ur, sodelovali pa so domači ter tuji strokovnjaki. Mentor je bil Inštitut

za mediacijo in razvezno sodelovanje iz Poinga pri Münchenu. Nenazadnje pa se

pri nas izvaja še usposabljanje in supervizija mediatorjev, kjer se upoštevajo

evropske norme, kar omogoča vključevanje v mednarodne projekte. Velja pa

poudariti, da v bliţnji prihodnosti Center za socialno delo Maribor načrtuje z

Inštitutom za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo pri Pravni

fakulteti Univerze v Mariboru interdisciplinarno usposabljanje mediatorjev pri

nas.

Drugače se je pa uporaba mediacije pri nas začela 30. 6. 1996, tako da od takrat

do danes beleţimo 140 primerov. Pari, katerim je bila ponujena in ki so se je tudi

udeleţili, so jo ocenili s pozitivnimi ocenami, kar posledično kaţe tudi na odprtost

Slovencev do te metode (Geč-Korošec, 2000, 144−145).

5.3 RELIGIOZNI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE

Zakonsko zvezo in razvezo lahko opredelimo tudi iz vidika Cerkve, njenega

zakonskega prava, njenih stališč in prepričanj.

5.3.1 Zakonsko pravo Katoliške cerkve

Zakonsko pravo obravnava Zakonik cerkvenega prava (ZCP) v sedmem naslovu

četrte knjige De Ecclesiae munere sanctificandi. Četrta knjiga je razdeljena na tri

dele. Kanoni, ki pa obravnavajo krščanski zakon (1055-1665) pa spadajo v prvi

naslov De sacramentis. Nadalje, procesno pravo v zakonskih zadevah obravnava

prvi naslov sedme knjige zakonika De processibus.

139

To zakonsko pravo se nanaša le na zahodno Cerkev, kot je razvidno iz prvega

kanona tega zakonika (kanoni tega zakonika se ozirajo le na latinsko Cerkev).

Vzhodne katoliške Cerkve, ki so v edinosti z Rimom, pa imajo svoj zakonik,

kateri obravnava zakonsko pravo vzhodnih katoliških Cerkva.

V času po koncilu, še posebej ob pripravi novega zakonika, je bila

zakonskopravna materija objekt številnih predelav. To velja tako za doktrinalno

kot pravno področje. K temu je prispeval v prvi vrsti bolj uveljavljeni

personalistični pogled na zakon ter pastoralne potrebe sodobnega časa. Vpliv so

imeli še različni dokumenti, izdani s strani Cerkve po izidu Pij-Benediktovega

zakonika iz leta 1917, učenje Drugega vatikanskega koncila ter pravna znanost, ki

se je oblikovala v tem času.

Sedaj veljavno kanonsko substancialno matrimonialno pravo zahodne Cerkve

vsebuje 111 kanonov. V primerjavi s starim zakonikom, ki jih je vseboval 130,

torej nekaj manj. Razdeljeno je na 10 poglavij. Zadnji dve poglavji sta

porazdeljeni vsaka na dva člena. Blok pa začne z osmimi doktrinalnimi kanoni, ki

obravnavajo naravo zakona, bistveni namen zakona in njegove cilje (Košir, 1997,

str. 5).

''Razdelitev torej izgleda takole:

1. Pastoralna skrb in kar je potrebno pred sklenitvijo zakona: kan. 1063-1072.

2. Razdiralni zadrţki na splošno: kan. 1073-1082.

3. Razdiralni zadrţki posamič: kan. 1083-1094.

4. Zakonska privolitev: kan. 1095-1107.

5. Oblika sklenitve zakona: kan. 1108-1123.

6. Mešani zakoni: kan. 1124-1129.

7. Tajna sklenitev zakona: kan. 1130-1133.

8. Učinki zakona: kan. 1134-1140.

9. Ločitev zakoncev: kan. 1141-1155.

Razveza zakonske vezi: kan. 1141-1150.

Ločitev ob obstoječi zakonski zvezi: kan. 1151-1155.

10. Poveljavitev zakona: kan. 1156-1165.

Navadna poveljavitev: kan. 1156-1160.

Ozdravitev v korenini: kan. 1161-1165.

140

Zakonsko postopkovno pravo vsebuje 37 kanonov, ki so razdeljeni na štiri

poglavja:

1. Ničnostne zakonske pravde: kan. 1671-1691.

2. Pravde o ločitvi zakoncev: kan. 1692-1696.

3. Postopek za spregled trdnega in neizvršenega zakona: kan. 1697-1706.

4. Postopek o domnevni smrti zakonca: kan. 1707.

Kot je razvidno iz bloka kanonov, ki obravnavajo ničnostne zakonske pravde, ti

predpostavljajo splošne procesne norme, vsebovane v kan. 1400-1500, prav tako

pa tudi tiste, ki določajo pravdni postopek v kan. 1501-1655.'' (Košir, 1997, str.

6.)

Viri kanonsko-matrimonialnega prava so formalni (fontes essendi) in materialni

(fontes cognoscendi). Formalno pravni viri vzpostavljajo pravne norme, materialni

viri pa so razni dokumenti, ki so nam v pomoč pri spoznavanju veljavnih

kanonskopravnih norm, kot na primer različne pravne zbirke, med katerimi je za

nas najbolj pomemben prav Zakonik cerkvenega prava.

Formalni viri tako zakonskega kakor tudi celotnega kanonskega prava se delijo na

štiri vrste:

Boţjepravni viri

Te predstavljajo zakoni, katere je Bog poloţil v samo naravo stvari in človeka

(naravni zakon), ali take, ki jih je posredoval po razodetju. Kot tako vrsto lahko

omenimo norme, ki opredeljujejo bistvene lastnosti zakona: enost in nerazveznost.

Cerkvenopravni viri

To so zakoni, ki jih je na področju zakonskega prava izdala bodisi Cerkev ali

njeni pristojni organi kot so Rimski papeţ in zbor škofov, katerima je na primer

pridrţano določanje razdiralnih zakonskih zadrţkov po določilu kan. 1075. Gre

tudi za zakone, ki so jih izdali posamezni pokrajinski cerkveni zbori in škofovske

konference v mejah lastne kompetence. Nadalje sledijo zakoni, ki jih v mejah

svojih pristojnosti na tem področju izdajajo krajevni škofje ter drugi krajevni

ordinarji in ostali, ki so z njimi izenačeni. Ob tem je potrebno poudariti, da pa

rimske kongregacije, ki papeţu pomagajo pri vodenju vesoljne Cerkve, same po

sebi nimajo zakonodajne oblasti. Morejo izdajati splošne norme le v moči oblasti,

ki jim jo poveri rimski papeţ oziroma norme, ki jih ta naknadno potrdi. S tem

potem pridobijo zakonodajno moč.

141

Konkordatni viri

Konkordatne norme so zakoni, kateri predstavljajo sad skupnega prizadevanja

Cerkve na eni in drţave na drugi strani po bilateralnih sporazumih. Te norme se

po večini nanašajo na priznanje civilnih učinkov cerkvenega zakona, poleg tega

pa se morajo nanašati še na področje ločitve zakoncev.

Civilni viri

To so viri, izdani s strani drţave, katere je Cerkev sprejela v svoj pravni red. Torej

govorimo o ''kanonizaciji'' civilnih zakonov (lex). Glede na zakon jih ni veliko,

nanašajo se pa recimo na posvojitev (osnova zadrţka zakonitega sorodstva),

obljubo zakona, sklenitev zakona po zastopniku ter sklenitev zakona, ki ga po

določbi civilnega prava ni mogoče priznati ali skleniti (prav tam, str. 6−7).

Ob koncu tega dela pa naj omenimo še zakon, kot ga pojmuje Cerkev:

Zakon med dvema krščenima ni le nekakšen ''quid sacrum'', kar pomeni

''seminarium republicae'' (Cicero), oziroma zakon ''in officium naturae'' (sv.

Tomaţ), ampak je zakrament v pravem pomenu besede. Sledi, da je zakon

''signum rei sacrae conferens (causans) gratiam sanctificantem''.

Naš zakonik pojmuje zakon po večini kot zakrament, zato izhaja iz naslednjih

razseţnosti:

iz naravne osnove;

iz nadnaravno-zakramentalne osnove kot pravi kan. 1055, §1: ''Zakonska

zveza je med dvema krščenima od Kristusa Gospoda povzdignjena v

dostojanstvo zakramenta.'' Iz tega razloga je tudi v kan. 1134 rečeno, da

''poleg tega krščanski zakon zakonca s posebnim zakramentom utrjuje in

nekako posvečuje za dolţnosti in dostojanstvo njunega stanu'';

iz istega razloga se zakon kot zakrament (sklenjen med dvema krščencema)

imenuje ''matrimonium ratum'';

teološko-zakramentalna razseţnost, saj krščanski zakon, kot ga pojmuje ZCP

presega zgolj socialno;

pravna razseţnost.

Iz razloga, ker gre predvsem za zakramentalno razseţnost, je ne moremo omejiti

zgolj na pravno področje. Področje zakona je veliko bolj široko in bogato, kar

upošteva tudi novi zakonik. To je treba imeti vedno pred očmi, tudi takrat, kadar

142

raziskujemo pravne razseţnosti zakonske zveze. Potrebno pa je poudariti, da

pravna razseţnost ni najpomembnejša, je le ena izmed razseţnosti zakona, kar je

razvidno tudi iz same zakonodaje. Namreč le-ta pravi, da je zakon najprej in

predvsem zakrament.

Je pa potrebno dodati, da ima vsaka razseţnost določene resničnosti na svojem

področju nenadomestljivo vlogo, enako velja za pravno. Tako da s tem, ko smo

rekli, da ni najvaţnejša razseţnost, ne pomeni, da jo je treba na svojem področju

zanemarjati, ampak ji je treba dati mesto, ki ji gre, jo spoznati ter obvladati, saj je

v vsakdanjem pastoralnem delu velikega pomena. Izpostaviti velja tudi dejstvo, da

sama zakonska zveza ne posega le na področje privatnega ţivljenja, saj ima zaradi

svojega pomena za celotno druţbo tudi javni značaj. Ravno iz tega razloga pa si

vsaka urejena druţba, kar je tudi Cerkev, prizadeva, da bi s pozitivno zakonodajo,

temelječo na duhovnih temeljih (v tem primeru so izraţeni v naravnem in

pozitivnem Boţjem zakonu), to področje uredila tako, da bi tudi tukaj

posamezniki ter celotno Boţje ljudstvo doseglo polnost ţivljenja in

samoposvečevanja (Košir, 1997, str. 8−9).

5.3.2 Krščanski zakon

Kanon 1055 Zakonskega prava cerkve (ZPC) govori o zakonu v deskriptivni

obliki. Hkrati prinaša tradicionalne in nove elemente, ki so vsebovani v Pastoralni

konstituciji Gaudium et Spes (Cerkev v sedanjem svetu – CS) Drugega

vatikanskega koncila. Tako pravi: ''Zakonska zveza, s katero moţ in ţena

ustanovita dosmrtno ţivljenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor

zakoncev in roditev ter vzgojo otrok, je med krščenima od Kristusa Gospoda

povzdignjena v dostojanstvo zakramenta. Iz tega sledi, da gre za ţivljenjsko

skupnost zakoncev kot polno, popolno, celostno, ekskluzivno in neločljivo v

kateri je zaobseţena celotna človeška osebnost. Torej ta skupnost angaţira celega

človeka v vseh njegovih razseţnostih, tudi najbolj intimnih. Ravno zato Sveto

pismo stare zaveze govori o ''enem mesu'' in sicer v polnem in integralnem

pomenu besede. V tem pa je tudi tisti temeljni pomen zakona, ki ga loči od

kakršne koli druge človeške zveze, ki more povezovati dve osebi za dosego

skupnih ciljev kot so ekonomski, kulturni in drugi.'' (Košir, 1997, str. 13–14.)

143

Zakonska zveza je postavljena na radikalno različnost med spoloma, na njuno

fizično in duhovno komplementarnost. Vzpostavi se med enim moškim ter eno

ţensko, po svoji naravi pa je naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo

otrok. ''Bonum coniugum'' pa predstavlja medsebojno pomoč ter povezanost dveh

bitij, torej moţa in ţene, ki se drug drugemu podarjata in sprejemata. Poleg tega

Papeţ Janez Pavel . v svojem Apostolskem pismu Familiaris consortio poudarja,

da ima zakonska ljubezen na sebi nekaj celostnega, se pravi nekaj, kar zaobjame

vse razseţnosti osebe: telo, nagon, čustveno moč, efektivnost, teţnjo duha in

volje. Hkrati je naravnana na najgloblje, osebnostno enost, ki presega zgolj

telesno zdruţitev ter usmerja k zdruţitvi srca in duše. Poudarek je tako na tem, da

zakonska zveza ni preprosta vez, v kateri dva ţivita skupaj in tudi ne sobivanje

''more uxorio''. Na ţalost je slednje v druţbi vedno bolj pogost pojav, ki hoče na ta

način opravičiti tako imenovane zakone za ''week-end'' oziroma zakone na

poizkušnjo, hkrati pa tudi svobodno ljubezen. V tem primeru gre tako za izroditev

svete ustanove, katero predstavlja zakon. Torej, zakonska zveza je stalna vez, ki

se vzpostavi s formalnim in slovesnim dejanjem, je sankcionirana in zaščitena z

zakonom. Poleg tega je zakonska zveza tudi pogodba, ki povzroči pravne

obveznosti. Izraz ''zveza'' ima biblični izvor. Sveto pismo ga uporablja takrat,

kadar ţeli označiti vez med Bogom ter ljudstvom. Iz tega potem sledi, da je zakon

vez med moţem in ţeno, katerega začetnik je Bog sam. K temu kanon dodaja, da

je zakon med krščenimi od Kristusa povzdignjen v dostojanstvo zakramenta.

Drugače pa ima vsak zakon tri razseţnosti, in sicer:

naravno, v kolikor je zakon ustanova, ki ima svoj izvor, strukturo, zakone in

bistveno vsebino v sami človeški naravi;

socialno, ker ga zaradi njegovega pomena druţba brani in sankcionira;

osebnostno, kajti nastane s privolitvijo zaročencev in vzpostavlja intimno

ţivljenjsko skupnost.

Četrta razseţnost pa predstavlja le krščanski zakon, ki je sklenjen med krščenimi.

Gre za nadnaravno, zakramentalno razseţnost, saj je bila zakonska zveza od

Kristusa povzdignjena v dostojanstvo zakramenta. Tako kanon 1055, ki prinaša

definicijo zakona, v prvi vrsti razloţi naravno osnovo zakona (Zakonska zveza, s

katero moţ in ţena ustanovita dosmrtno ţivljenjsko skupnost in je po svoji naravi

144

naravnava v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok). To pa potem nadgradi z

nadnaravno, zakramentalno razseţnostjo (je med krščenima od Kristusa Gospoda

povzdignjena v dostojanstvo zakramenta) (Košir, 1997, str. 14–15).

Ob takih razpravah se pojavi vprašanje, ali je zakon institucija in pogodba hkrati.

Namreč pojmovanje zakona kot pogodbe je prevladujoče predvsem v

kanonskopravni znanosti, sprejeti v zakonik. S takim gledanjem pa se niso

strinjali številni avtorji, ki so poudarjali predvsem personalistično razseţnost

zakona. Pri tem so poudarjali, da v zakonu ne gre v prvi vrsti za sklepanje

pogodbe, kjer si dva izmenjata pravice in sprejmeta določene dolţnosti, ampak

gre za medsebojno podarjanje in sprejemanje. Iz tega razloga tudi ne moremo

govoriti o pravi pogodbi. Vsekakor pa ob tem ne gre zanemariti dejstva, da

institucionalistični koncept opredeli nekatere vidike zakona, ki se ga

kontraktualistični ne dotakne, zaradi česar nima polne sposobnosti izraziti vsega

bogastva človeškega in krščanskega zakona. Kljub temu pa velja prepričanje, da je

gledanje na zakon kot pogodbo bolj pravno in da lahko bolje izrazi nekatere

bistvene razseţnosti zakona ter vsebino, predvsem v njegovem nastajanju.

Kakorkoli pa, v končni fazi med enim in drugim gledanjem ni pravega notranjega

nasprotja.

Namreč zakon je v danem trenutku tako pogodba kot ustanova, pri čemer je

institucionalni značaj zakona sam po sebi abstrakten, pogodbeni značaj pa realen,

učinkovit, takšen, kakršnega stranki sklepata. Te polemike so bile prisotne ţe v

času papeţa Pija XI. Rešil jih je z omenjanjem obeh razseţnosti v encikliki Casti

connubi. V njej najprej poudari Boţji izvor zakona (institucionalni vidik), prav

tako pa tudi vlogo strank, kar se kaţe v dejstvu potrebnosti privolitve (pogodbeni

značaj). Tako se v področju prava govori o zakonu kot pogodbi (o zakonski

pogodbi), za katero velja, da je ''sui generis'', popolnoma svojevrstna, zaradi česar

se razlikuje od vseh ostalih pogodb, ki jih človek sklepa. Velikokrat pa lahko tudi

zasledimo, da pojmovanje zakona kot pogodbe izhaja iz rimskega prava, kar pa

dejansko ne drţi. Namreč pri Rimljanih v primeru zakona ni šlo za pogodbo v

dejanskem pomenu besede, ampak bolj za pravno utrditev realnega stanja, kot je

ţe bilo vzpostavljeno v dejanskem ţivljenju. Torej je šlo za ''ţiveti skupaj'', ki je

temeljilo na ţelji ''biti skupaj'', pri čemer je ţelja morala biti predhodna in trajna.

Če tega ni bilo, je zakon razpadel. Nenazadnje sta bila zakon ter druţina pri

Rimljanih in tudi drugih starih narodih bolj socialna kot pravna ustanova. Ravno

145

zato pa večkrat opaţamo popolno pomanjkanje pravnih razseţnosti, ne glede na

to, da so morali sklenitev zakona obhajati zelo slovesno. To pa ne toliko zaradi

vzpostavitve pravnih posledic, marveč zaradi njegove druţinske in socialne

pomembnosti (Košir, 1997, str. 15–17).

Zakon se od pravih pogodb razlikuje po:

religiozni in sveti naravi, pa ne le v človeškem in naravnem pomenu, ampak

med krščenimi predvsem v nadnaravnem pomenu, saj gre za pogodbo, ki je

istočasno zakrament, znamenje in sredstvo milosti;

nadnaravnem izvoru, katerega ščiti naravni zakon;

objektu in notranjih ciljih;

bistvenih lastnostih, vsebovanih v dejanju svobodne privolitve, katera ne more

biti preklicana ali spremenjena v temeljnih razseţnostih;

strogo osebnem značaju, namreč privolitve, ki jo dasta zaročenca, ne more

nadomestiti nobena človeška oblast;

temeljni dvostranskosti dolţnosti in pravic, ki imajo svoj izvor prav v

zakonski pogodbi;

gledanju na pogodbena subjekta, ki morata biti le dve osebi različnega spola;

namreč zakonska pogodba, sklenjena med osebama istega spola ali sklenjena

med več osebami različnih spolov (poligamija), bi bila neveljavna.

Zakonska pogodba pa je tudi konsensualna v svojem bistvu, kar pomeni, da

temelji izključno na privolitvi obeh strani (prav tam, str. 57–58).

Za zakon kot zakrament ne gre le v trenutku sklepanja, pač pa za trajno

zakramentalno prisotnost. Ta nauk, katerega je posebej zagovarjal ţe sv. Robert

Bellarmin, je ponovno poudaril tudi Pij XI. v encikliki Casti connubii. Dokler so

torej zakonci ţivi, je njihov zakon vedno zakrament v Kristusu in Cerkvi. Lahko

bi pa tudi rekli, da zakrament svetega zakona v poročenih povzroči nekakšno

trajno posvečenje, torej na enak način kot pri zakramentih, ki dajejo določen

status (na primer sveti krst, sveta birma in podobno).

Ta zakramentalna razseţnost pa nikakor ne spreminja prve, katera ostaja

nespremenjena v svoji naravni osnovi, pa tudi z ozirom na človeške vrednote, ki

so privzete v zakramentalno resničnost. Tako s tem ne izgubijo pomena, ampak so

z novo zakramentalno razseţnostjo obogatene z ozirom na pomen in vsebino. V

146

bistvu je Gospod povzdignil naravno pogodbo v nadnaravno področje

zakramentalnosti, česar posledica je dejstvo, da je zakon med krščenimi (čeprav

so heretiki, shizmatiki ali apostolati) vedno pogodba in zakrament. V tem primeru

gre tako za dve nerazdruţljivi stvarnosti. To pomeni, da med kršenimi ni zakonske

pogodbe, ki ne bi bila zakrament in ni zakramenta, ki bi hkrati bil zakonska

pogodba. Znotraj tega načela pa je zakrament tudi civilni zakon dveh krščenih, ki

sta s formalnim dejanjem izstopila iz katoliške Cerkve. Namreč ker zaradi

formalnega izstopa nista vezana na katoliško obliko, je njun civilni zakon tudi

zakramentalni. Pogodba in zakrament tako tvorita eno in nerazdruţljivo enoto, gre

za dve razseţnosti (naravno in nadnaravno) iste resničnosti. Ob tem pa

zakramenta ne moremo opredeliti kot nekaj naddodanega ali spremljajočega

pogodbi ter kot nekaj ločljivega od pogodbe. Omenjena identičnost med

razseţnostima je v bistvu popolna. Zakon postane zakrament takrat, ko zaročenca

izmenjata privolitev po predpisani kanonični obliki oziroma ''coram Ecclesia'',

razen če s pozitivnim dejem volje izključita zakramentalnost svojega zakona v

smislu kanona 1101, §2. S tem pride do razdvajanja dveh neločljivih elementov

zakona, zaradi česa izključitvi zakramentalnosti avtomatsko sledi izključitev

pogodbe, s tem pa neveljavnost zakona.

Kadar pa skleneta zakon dva nekrščena, gre sicer za veljaven zakon, ne pa tudi za

zakrament. Po mnenju avtorjev postane takšen zakon zakrament šele tedaj, ko

prejmeta krst, pri čemer ni potrebno, da obnovita privolitev. Nekateri pa trdijo

(Werwnz-Vidal, Cappello idr.), da je privolitev potrebna, v kolikor tvori materijo

in formo zakramenta. Torej v takem primeru, z dejstvom krsta zakrament ne

umanjka, niti ne more umanjkati, v kolikor je bila privolitev veljavno dana in traja

zaradi nerazveznosti zakonske vezi. Tudi v primeru, ko zakon sklepata dva

nekrščena, a ne po predpisani obliki, ker ju ne veţe, je privolitev nepreklicna, saj

ko je enkrat dana, ni več odvisna od volje zaročencev. Tako sklenjen zakon se

izvrši, ko oba prejmeta zakrament svetega krsta (Košir, 1997, str. 54–55).

Povezava med zakonom kot pogodbo na eni ter zakonom kot zakramentom na

drugi strani je utemeljena v stalnem učenju Cerkve od papeţa Pija VI. (1775–

1779) do Janeza Pavla II. Omeniti velja tudi Pija IX. in Leona XIII. Nauk o

povezanosti pogodbe ter zakramenta pri krščenih pa je ponovno poudarila tudi

mednarodna teološka komisija decembra 1977. Prav tako je takrat poudarila, da

tudi prisotnost krščenih, ki niso verni, predstavlja danes velik teološki problem ter

147

pastoralno dilemo, še posebej, ko se zdi, da gre za popolno umanjkanje vere

oziroma njenemu nasprotovanju. Hkrati se pojavi vprašanje, če takšni zaročenci

zares ţelijo skleniti zvezo, ki predstavlja povezanost med Kristusom in Cerkvijo.

Namreč takšen namen bi moral biti vsaj minimalno prisoten, da bi na področju

zakramentalnosti lahko govorili, da gre pri sklepanju zakona res za človeško

dejanje. Ob tem je potrebno tudi ločiti namen skleniti zakon in osebno vero, ker

ne sovpadata popolnoma. Zaradi tega ne smeta biti med seboj niti pomešani niti

čisto ločeni, v kolikor sta naravnani druga na drugo. Pravi namen se rodi in hrani

z ţivo vero. Tako da kjer ni nobenega sledu o veri, niti nobenega hrepenenja po

milosti in večnem zveličanju, se postavi resno vprašanje, koliko je takšen splošen

namen res zakramentalen ter posledično, koliko je takšen zakon med krščenima

veljaven. Je ţe res, da osebna vernost zaročencev sama po sebi ne pogojuje

zakramentalnosti zakona, vendar se kljub temu postavi vprašanje, kaj je z

zakonom pri krščenih, kjer vera popolnoma umanjka. Vsekakor pa ob povedanem

ne gre zanemariti dejstva, da gre pri neločljivosti pogodbe in zakramenta za stalno

učenje Cerkve. Ker pa na tem področju ni bila izdana nobena avtentična

definicija, moremo trditi, da gre za nauk, ki more biti tudi modificiran. Ugotoviti

moramo, da so teţave, ki jih povzroča nauk o neločljivosti pogodbe in zakramenta

v primeru krščanskega zakona velike tako na teološkem kot pastoralnem področju

(Košir, 1997, str. 56–57).

Kar se pa tiče samega namena zakonske zveze oziroma zakona, loči kanon 1013

starega zakonika med prvotnimi in drugotnimi nameni. Ta trditev je bila potrjena

s strani Svetega oficija s posebnim dekretom 1. aprila 1944. V novem zakoniku, ki

je pod vplivom Drugega vatikanskega koncila, takšne hierarhije več ni, vsaj v

formalnem pomenu besede ne. Namreč ''Blagor zakoncev'' je postavljen na isto

raven kot ''roditev in vzgoja otrok''. S tem je bila doseţena tudi medsebojna

polnost zaročencev, v skladu z moderno miselnostjo ter napredkom bioloških,

psiholoških in antropoloških znanosti. Koncil tudi dodaja, da so vrednote in

nameni zakona največjega pomena za nadaljnji obstoj človeškega rodu, za

osebnostni razvoj posameznih članov druţine ter za njihovo večno usodo,

dostojanstvo, trdnost, mir in blagor druţine same in hkrati vse človeške druţbe.

To je prineslo tudi pomembne pravne posledice. Na eni strani so se razširili vzroki

neveljavne sklenitve zakona na vse psihične anomalije, ki onemogočajo sprejetje

bistvenih zakonskih obveznosti. Na drugi strani pa se je spremenil pojem spolne

148

impotence v smislu dekreta Kongregacije za nauk vere z dne 13. maja 1977. Po

tem dekretu za polnost zakonskega dejanja ni več potrebna ejakulacija ''pravega

semena'' kot je veljalo do tedaj. Rojevanje skupaj z vzgojo pa je lasten in temeljni

namen zakonske zveze. Zakon je na ta cilj naravnan ''natura sua''. Kljub temu pa

se lahko zgodi, otrok v zakonu ni. To je lahko posledica sterilnosti enega ali

drugega zakonca ali zaradi odgovornega starševstva, kjer se zakonca legitimno

odločita, da se odpovesta zakonskim pravicam. Tudi v tem primeru zakon obstoji

v polnosti. Prav tako je res, da predvsem otroci dajejo zakonu bolj polni značaj in

večjo vrednost. Točno otroci so tisti, s katerimi se zakonci trudijo ustvariti

uspešen zakon. Hkrati s spočetjem otrok zakonci uresničujejo in bolj polno

izrazijo sami sebe, pa tudi človeške in krščanske vrednote ter s tem postajajo

razlagalci in sodelavci Boţje ljubezni do človeka. Iz tega je tako potrebno

spoznati, da sta zgoraj omenjena temeljna zakona, kot ju posredujeta koncil in

zbornik, notranje globoko povezana in drug na drugega korelativno naravnana


Po definiciji je krščanski zakon tisti, ki je sklenjen po kanonični formi, katero je

predpisala Cerkev, medtem ko je civilni zakon tisti, ki je sklenjen na način ter

pred pooblaščenim uradnikom, predpisanima s strani drţave. Civilni zakon je

sicer veljaven tudi pred Cerkvijo, če zaročenca nista krščena, ter neveljaven, če ga

poskušata skleniti dva, katera veţe kanonična oblika (oziroma vsaj enega od

njiju).

V starem zakoniku je bilo govora tudi o polkrščanskem zakonu, katerega je

predstavljal zakon med krščenim in nekrščenim, medtem ko v novem zakonu tega

ne najdemo več. Pri ne-zakramentalnih zakonih pa je v posebnih primerih mogoča

razveza v korist vere, ki pa je vedno pridrţana papeţu (pavlinski in petrinjski

privilegij) (Košir, 1997, str. 20–22).

Krščansko pojmovanje zakona je neposredno vezano na Sveto pismo. Temeljno

sporočilo o stvarjenju govori tudi o odnosu med moţem in ţeno, katero pa se je po

besedah Gospoda, zaradi trdote srca izvoljenega ljudstva, skozi zgodovino

nekoliko zameglilo. Po tem poročilu je ţena moţu dopolnitev, predstavlja drugo

stran človeka. Prav zaradi tega bo moţ zapustil očeta in mater ter se pridruţil svoji

ţeni, da bosta eno telo. Recimo pri Judih je bil zakon ustanova, ki naj sluţi moţu

predvsem za nadaljevanje njegovega rodu in ne toliko za ustanovitev druţine.

Zaradi tega so otroci Boţji dar. Če par ni imel otrok je pomenilo, da je od Boga

149

kaznovan, kar je hkrati predstavljalo najhujšo sramoto. Devištvo kot posvečeni

stan pa je judovskemu okolju bilo tuje. Drugače pa je namen zakona bila še

medsebojna pomoč, radost spolnega ţivljenja, vendar vedno v interesu

ohranjevanja rodu. Sama moţnost razveze pa je bila dana le moţu, a ne le iz

razloga nerodovitnosti, ampak iz vseh tistih, ki v končni obliki vplivajo na

številčnost rodu.

V novi zavezi ne najdemo popolnoma izdelanega nauka o zakonu, niti pravnih

norm v tej zvezi, lahko pa najdemo nekatera ključna navodila, ki so za naše

področje izjemnega pomena. Zakon so smatrali za ţivljenjsko danost, torej za

civilno-pravno zadevo. Nova zaveza obravnava zakon le priloţnostno v zvezi z

zakonsko nezvestobo, nečistovanjem ter ločitvijo. Zakon so smatrali za samo po

sebi umevno druţbeno ustanovo na področju kulture, v kateri so ţiveli. Po

takratnem prepričanju judovsko-helenistične kulture je zakon predvsem domena

moţa, ki je glava ţeni in ji gospoduje (Košir, 1997, str. 29).

Na kratko naj omenimo še teologijo krščanskega zakona. Sama prenova

krščanskega zakona je nakazana v konstituciji Cerkev v sedanjem svetu (CS),

poglobljeno teološko pojmovanje pa v apostolski vzpodbudi papeţa Janeza Pavla

II. o druţini Familiaris consortio (FC). V začetku našega stoletja so na zakon še

vedno gledali v okviru velike druţine. Gledali so ga kot pogodbeno razmerje,

katerega namen je ohranitev druţine. Le-ta je v prvi vrsti bila zakonito mesto

legitimne poti rojevanja otrok. Staro pravo pravi, da je predmet zakonske pogodbe

pravica do telesa za deje, ki so sami po sebi primerni za roditev otrok. Tako

razpad velike druţine, osamosvojitev zakoncev, zlasti v mestnem okolju,

oddaljena delovna mesta in gospodarska osamosvojitev, nalagajo zakoncem

veliko večje zahteve. Poudarek je torej na psihični zrelosti, osebni sreči ter

zakonski harmoniji (prav tam, str. 34).

''V zavesti, da spadata zakon in druţina med najdragocenejše dobrine človeštva,

ţeli Cerkev, da bi slišali njen glas in bili deleţni njene pomoči tisti, ki vrednost

zakona in druţine ţe poznajo in temu ustrezno ţive, tisti, ki negotovo in nemirno

iščejo resnico, kakor tudi tisti, ki se srečujejo s krivičnimi ovirami pri svobodnem

uveljavljanju svojega pojmovanja druţine. S podpiranjem prvih, poučevanjem

drugih in pomočjo slednjim je Cerkev pripravljena sluţiti vsem ljudem, ki

razmišljajo o usodi zakona in druţine.'' (Košir, 1997, str. 34.)

150

Sam krščanski nauk o človeku izhaja iz spoznanja, da je človek ustvarjen po Boţji

podobi ter sličnosti, druţina pa je Boţja ustanova. Ta skupnost pa se vzpostavi z

zakonsko zvezo, torej z osebno nepreklicno privolitvijo. S takšnim dejanjem, kjer

se zakonca drug drugemu izročita in se sprejemata, nastane tudi pred druţbo po

Boţji volji trdna ustanova. Takšna sveta vez je tako zaradi blagra zakoncev,

potomstva in tudi druţbe odtegnjena človeški samovolji. Tako je Bog sam

začetnik zakona, obdarjenega z različnimi vrednotami in nameni. Nadalje pa o

namenih, katere je Bog postavil druţini, pravi koncil, da sta zakon in zakonska

ljubezen po svoji naravi naravnana na roditev in vzgojo potomstva. Poudarja, da

so otroci največji dar zakona in največ, kar se da, prispevajo k blagorju staršev. Iz

tega razloga sledi poudarjanje, da le pravilno pojmovana zakonska ljubezen in iz

nje izvirajoči način druţinskega ţivljenja (ne da bi podcenjevali druge namene

zakona) teţita k temu, da bi bili zakonci pogumno pripravljeni sodelovati z

ljubeznijo Stvarnika in Odrešenika, ki po njih stalno razširja in bogati svojo

druţino. Poleg tega pa v zakonu ne gre le za posredovanje ţivljenja potomstvu.

Namreč sam značaj zakona kot nerazvezljive zveze med osebama in blagor otrok

zahteva, da se v pravem redu izkazuje, napreduje ter dozoreva tudi medsebojna

ljubezen zakoncev. Ravno iz tega razloga, četudi ni otrok, ponavadi tako

zaţelenih, zakon kot nedeljena skupnost celotnega ţivljenja obstoji še naprej ter

ohrani svojo veljavnost in nerazvezljivost. Iz povedanega lahko tako z gotovostjo

trdimo, da sta tako blagor zakoncev kot otrok v zakonu enako pomembna.

Bog je človeka ustvaril po svoji podobi in sebi sličnega. Tako je tistega, ki ga je

poklical v ţivljenje iz ljubezni, poklical hkrati tudi k ljubezni. V FC Janez Pavel

II. izhaja iz svetopisemske ugotovitve, da je človek eno telo, ki ga oţivlja duh.

Pravi, da tako kot duša, ki se izraţa v telesu, in kot telo, katerega oţivlja in

oblikuje nesmrtni duh, je človek v vsej tej zedinjeni celoti poklican k ljubezni.

Torej ljubezen vključuje tudi človeško telo, katero pa je tudi soudeleţeno pri

duhovni ljubezni. Na enak način se tudi v zakonu moţ in ţena celostno z dušo in

telesom medsebojno podarjata. Prav tako v tem odnosu ne more biti izvzeta

spolnost. To je nemogoče iz razloga, ker je človekovo bivanje mogoče razumeti le

v njegovem odnosu do Boga, v ta odnos pa je privzeta vsa njegova telesno-

duhovna narava. Iz tega sledi, da spolno ţivljenje ni več le nekaj biološkega,

ampak del človeka, ki je od Boga tako ustvarjen. Ob tem velja poudariti, da je po

nauku Cerkve izključno zakon mesto za telesno zdruţitev moškega in ţenske, ki

151

zahteva popolno podaritev. Pri tem ustanova zakona ni nedovoljeno poseganje

druţbe ali kakšne oblasti ali da bi bila od zunaj vsiljena formalnost. Ustanova

zakona je notranja zahteva zakonske ljubezenske zveze, ki se s tem javno

razodeva kot nekaj edinstvenega in izključnega, da bi se tako v polnosti

uresničevala zvestoba stvariteljskemu Boţjemu načrtu.

Sami zakonci s svobodno privolitvijo ne morejo določiti vsebine ustanove zakona,

saj je dana od Boga in jo urejajo Boţji ter cerkveni zakoni. To pa ima zelo velik

pomen za nadaljnji obstoj človeškega rodu, osebnostni razvoj posameznih članov

druţine ter njihovo večno usodo, za dostojanstvo, trdnost, mir in blagor druţine

same pa tudi vse človeške druţbe. Ustanova zakona ima tako nadnaravno

razseţnost, katero urejata cerkveno in naravno pravo. Odločitev za drugega

vključi tudi sprejetje od Boga dane ustanove zakona in je zato nepreklicna.

Privolitev zajame vso negotovo prihodnost do večnosti, in sicer tako veselje in

ţalost, zdravje in bolezen kot tudi srečo in nesrečo, hkrati pa pomeni odgovorno

vključitev zakona v druţbeno ţivljenje širše skupnosti, ker je druţina osnovna

celica druţbe. Nenazadnje pa je zakon tudi podoba zaveze med Bogom in

človeštvom, ob tem pa realno znamenje Kristusove ljubezni do Cerkve, torej

misterij ali zakrament. V bistvu dobi zakonsko ţivljenje v Cerkvi posebno

vsebino. Namreč je podoba in uresničenje Kristusove ljubezenske zveze s

Cerkvijo. V moči zakramentalnosti se moţ in ţena med seboj poveţeta na

globoko neločljiv način. Njuna medsebojna pripadnost je v bistvu na temelju

zakramentalnega znamenja stvarno ponavzočenje odnosa med Kristusom in

Cerkvijo (Košir, 1997, str. 34–37).

Zakonska ljubezen je tisti integralni del vsakega zakona, ki ne sme umanjkati. Iz

tega razloga, kot poudarja Janez Pavel II. v apostolskem pismu Familiaris

consortio, je potrebno zakon razumeti predvsem kot ''ljubezensko zvezo''.

Zakonska ljubezen sicer ne vstopa na pravno področje zakona, pa vendar

predstavlja veliko nalogo, ki jo morajo zakonci izpolniti. Predstavlja moč na

področju psihološkega, ki ji je Bog sam odkazal prostor v področju zakona. Je pa

tudi res, da če ni ljubezni, zakonci niso sposobni uresničiti vseh nalog, ki jim jih

zastavlja zakonska zveza. Velja pa tudi obratno, da v kolikor je zakonska ljubezen

prisotna v polnosti, zvestobi do smrti, lahko takšen zakon doseţe tisto popolnost,

ki jo more doseči po svoji naravi. Tako da kljub temu, da je zakonska ljubezen

potrebna za dosego ciljev zakonske zveze, pravno ni temeljni element, ki bi

152

pogojeval veljavnost sklenitve zakona. Če v trenutku sklepanja zakonske zveze

slučajno manjka ljubezen, še to ne povzroči neveljavne sklenitve zakona. Sicer

odsotnost ljubezni more biti predstavljena kot dokaz za uveljavljanje

neveljavnosti zakona, ki pa mora nastopiti iz drugih razlogov, kot so pomanjkanje

svobode, navzočnost strahu, simulacija in drugi (Košir, 1997, str. 50−52).

Zakonsko pravo Cerkve pa govori tudi o bistvenih lastnostih zakona, enosti ter

nerazveznosti. Obe sta bili dokončno definirani na 24. seji Tridentinskega koncila,

11. novembra 1563. Sta bistveni lastnosti zakona, ki je bil veljavno sklenjen, ne

glede na to, ali gre za zakon med krščenimi ali za legitimni zakon med

nekrščenimi (naravni zakon). Torej se Kristusove besede (kar je torej Bog zdruţil,

tega naj človek ne loči) nanašajo na katerikoli zakon, tudi le na naravni, a

legitimni. Namreč vsakemu pravemu zakonu pritiče nerazvezanost, kateri je

podvrţen. Ta ni v pristojnosti zakoncev in katerekoli civilne oblasti. Iz tega potem

sledi, da sta enost in nerazvezanost naravni zakonitosti, ki se nanašata na vse ljudi,

ki sklepajo zakon. To poudarjata tako koncil kot stalno učenje Cerkve.

Enost zakona obstoji v monogamni zvezi, v zvezi enega moškega z le eno ţensko.

S tem je izključena poligamija tako v obliki poliandrije (zveza več moških z eno

ţensko) kot poliginije (zveza več ţensk z enim moškim). Drugi vatikanski koncil

tako pravi: ''Ta ljubezen, potrjena z med seboj dano besedo in predvsem

posvečena s Kristusovim zakramentom, ostaja zvesta v sreči in nesreči, telesno in

duhovno nerazvezljivo zvesta. Tuja sta ji torej kakršnokoli prešuštvo ali razveza

zakona.'' Enost zakona v bistvu izključuje zakonsko nezvestobo, saj je to direktna

posledica enosti. Je ţe res, da tudi poligamične zveze zahtevajo zvestobo, vendar

hkrati drţi, da je z nastopom krščanstva, ki je obnovilo zakon v svoji prvotni

obliki, ki odgovarja Boţji zamisli, zvestoba sinonim za enost zakona. Tako po tem

gledanju ni mogoče govoriti oziroma misliti na zakon, ki ne bi bil sklenjen le med

enim moškim in eno ţensko, kar pa je tudi zavarovano s civilnimi zakonodajami

po vsem svetu.

Nerazvezanost zakona pa naredi zakonsko vez absolutno. Iz tega razloga traja vse

ţivljenje in ne more prenehati, razen če eden od zakoncev umre. Tako je ločitev

izključena. Nerazvezanost je lahko notranja (relativna) ali zunanja (absolutna).

Prva naredi zakon neločljiv s strani zakoncev, ki so ga sklenili (preklic privolitve),

a sama po sebi ne onemogoča ločitve s strani javne oblasti, medtem ko druga

odstrani moţnost ločitve zakonske vezi s strani javne oblasti.

153

Po učenju katoliške cerkve je zakon tako notranje nerazvezen, ker je privolitev

zaročencev nepreklicna, zato zakonska vez v nobenem primeru ne more biti

predmet njune lastne presoje.

S tem načelom soglaša tudi civilna zakonodaja. Namreč iz razloga, da je zakonska

skupnost zelo pomembna znotraj druţbenega ţivljenja ter zaradi velikih posledic

ločitve za druţbo, zakonci nimajo pooblastila za odločanje o lastnem zakonu. Zato

je nujno, da tako pri sklepanju kot ločitvi zakona sodelujejo civilne oblasti.

Morebiten preklic zakonske privolitve s strani zakoncev pa je pravno brez moči;

in sam po sebi je zakon tudi zunanje nerazvezen, zaradi česar je ločitev zakona

moţna le:

s spregledom rimskega papeţa, če gre za sklenjen a neizvršen zakon;

s pavlinskim privilegijem;

iz namestniške oblasti rimskega papeţa (petrinski privilegij).

Ob tem pa ne smemo mešati ločitve zakona in proglasitve neveljavnosti. Le-ta

pride v poštev, ko zakon zaradi hibe v privolitvi, pomanjkanja oblike ali

prisotnosti razdiralnega zadrţka ni bil veljavno sklenjen. Tako gre za neobstoječ

zakon, pri čemer sodba pristojne cerkvene oblasti s tem potrdi neveljavnost

zakona in ne njegovo ločitev. Poudariti pa velja, da sta obe lastnosti med seboj

tesno notranje povezani. Predstavljata dve komplementarni razseţnosti iste

stvarnosti ter popolnost in absolutnost zakonske zveze moţa in ţene (prav tam,

str. 40–42).

Ločitev je vedno izjema in ne pravilo. Poznamo pa dve obliki le-te in sicer:

1. Razvezo zakonske zveze

Razvezo trdnega in neizvršenega zakona,

ki je mogoča, ko in če zakon med krščenima ali med krščenim in nekrščenim ni

bil izvršen, torej, da zakonca nista storila zakonskega dejanja, po katerem bi se

obdarila z otroki. Papeţ lahko razveţe tak zakon le iz upravičenega razloga, to je

blagor duš zakoncev, ki prosita. Za ugodno rešitev prošnje je potrebno tudi

zagotovilo, da takšna razveza ne bo povzročila nobenega pohujšanja med verniki.

Velja pa še poudariti, da se razveza lahko podeli tudi proti volji enega od

zakoncev. Prošnjo za razvezo pošlje prosilec svojemu škofu, pri čemer sta

154

prosilca lahko oba zakonca ali eden od obeh, čeprav proti volji drugega. Prošnja

mora vsebovati čim več podatkov o sklenjenem zakonu ter zakaj ni prišlo do

njegove izvršitve. Ob koncu prošnje prosilec (prosilca) napiše še ime škofije,

kateri pripada, datum in podpis. Slednji potrjuje verodostojnost prošnje. Nato škof

da prošnjo škofijskemu cerkvenemu sodišču v svoji škofiji ali pa primer zaupa

sposobnemu duhovniku. Spisi se hkrati s prošnjo enega ali obeh zakoncev ter z

mnenjem sodišča in škofa pošljejo apostolskemu sedeţu. Zbrani spisi se pošljejo

na kongregacijo za kult in disciplino zakramentov. Ta je pristojna za reševanje

neizvršenih zakonov tudi za tiste vernike, ki bivajo na ozemlju, ki spada pod

kongregacijo za evangelizacijo narodov ali kongregacijo za vzhodne Cerkve. Spisi

morajo biti zbrani po moralnem (prisege zaslišanih strank in njihovih prič, da

sklenjeni zakon ni bil uresničen), medicinskem (zdravniška diagnoza, ki potrjuje,

da med zakoncema res ni bilo storjenega nobenega dejanja, s katerim bi se zakon

izvršil) in časovnem (različne okoliščine, ki so onemogočale izvršitev zakona npr.

poziv v vojsko) kriteriju. Pripravljalni postopek, s katerim se ugotovi utemeljenost

prošnje, pa se izvede v škofiji, kjer ima prosilec stalno ali začasno prebivališče in

sicer v skladu s kan. 1697-1706. Na koncu postopka reskript o spregledu

neizvršenega zakona apostolski sedeţ pošlje škofu, kateri ga izroči strankama.

Krajevnemu ţupniku pa naroči, da se podeljeni spregled vpiše v poročno in krstno

knjigo (Slatinek, 2005, str. 122–124).

Razvezo zakona s pavlinskim privilegijem,

ki razveţe zakon dveh nekrščenih v korist vere zakonca, ki je prejel krst. Pavlinski

privilegij je opisan v Svetem pismu v 1 Kor 7, 12–16. Tukaj apostol Pavel

omenja, kako naj nekrščena ţena ali moţ po krstu ţivi skupaj z nekrščenim

zakoncem. Čeprav ne omenja novega zakona, ki bi ga krščeni lahko sklenil, pušča

to moţnost odprto, v kolikor se nekrščeni od njega loči. Za ta privilegij je

pomembno, da eden od nekrščenih zakoncev prejme veljavni krst, drugi nekrščeni

zakonec pa zaradi tega ne ţeli z njim ţiveti v miru in brez sramotenja Stvarnika.

Dejstvo, da se nekrščeni ţeli ločiti od krščenega, mora raziskati krajevni ordinarij.

Nekrščenega lahko izpraša sam škof, krščeni sozakonec ali tudi kdo drug. Škof pa

lahko izpraševanje iz upravičenih razlogov opusti. Nato se naredi zapisnik tako o

tem, kako je nekrščeni odgovarjal ali o tem, da je škof vprašanja spregledal.

Pavlinski privilegij pa ni mogoč, če se nekrščeni noče ločiti od krščenega. V tem

primeru je krščenemu na voljo, da obnovi zakonsko skupnost z nekrščenim, prosi

155

papeţa za spregled od zakonske skupnosti, v kolikor hoče prejeti sveti red ali da

prosi papeţa za razvezo nezakramentalnega zakona v korist vere (in favorem

fidei). Prav tako pa pavlinski privilegij ni mogoč, če nekrščeni noče ţiveti v miru

s krščenim zaradi drugih razlogov: ker je nekrščen alkoholik, nasilneţ ali se

nespodobno vede. Na tak način daje krščenemu zakoniti razlog za ločitev z

odločbo krajevnega ordinarja, vseeno pa njuna zakonska zveza še vedno traja.

Tako da pavlinskega privilegija v tem primeru krščeni ne more uveljavljati. Ne

more ga pa uveljavljati tudi takrat, ko je njegova krivda, da nekrščeni z njim ne

more ţiveti v miru. Drugače pa se na podlagi pavlinskega kriterija lahko krščeni

znova poroči s krščenim ali z nekrščenim, ampak mora imeti pravi namen.

Recimo, če je nekdo spoznal drugo osebo, s katero se ţeli poročiti ter je to razlog,

da se krsti, to potem ni pravi namen in privilegij ni mogoč. S spregledom

apostolskega sedeţa pa lahko prejme celo sveti red ali vstopi v novicitat (prav

tam, str. 125–127).

Razvezo zakona s petrinskim privilegijem,

ki je v bistvu razveza nezakramentalnega zakona. Petrinski privilegij se prvič

omenja leta 1944, pogosteje pa se omenja razveza zakona v korist vere. Danes je

ta privilegij bolj znan kot ''privilegij vere''. Uporablja se v primeru poligamije in

poliandrije. Recimo nekrščeni moţ, ki ima več nekrščenih ţena, lahko po krstu v

katoliški Cerkvi ostane pri eni izmed njih, potem ko je druge odpustil. Podobno

velja za nekrščeno ţeno, ki ima več nekrščenih moţ. Po krstu morata tako moţ kot

ţena, ko si izbereta svojega bodočega partnerja, zakonsko privolitev izreči pred

škofom, lastnim ţupnikom ali drugim pooblaščenim duhovnikom ali diakonom ter

dvema pričama. Takšen privilegij pa se uporablja tudi v primeru ujetništva ali

pregnanstva. Kadar nekrščeni moţ ali ţena zaradi ujetništva, pregnanstva po

prejetem krstu v katoliški Cerkvi ne more obnoviti skupnega bivanja z nekrščenim

zakoncem, lahko na podlagi petrinskega privilegija sklene nov zakon. Ne moreta

pa privilegija uveljaviti nekrščena zakonca, ki sta po prejetem krstu ţe opravila

zakonsko dejanje (Slatinek, 2005, str. 127).

Razvezo nezakramentalnega zakona,

ko škofijski postopek v primeru razveze zakona v korist vere vodi sam krajevni

škof ali pa imenuje preiskovalnega sodnika, kateremu pomagata branilec vezi in

notar. Preiskovalni sodnik zaslišuje stranke in njihove priče. Lahko je duhovnik

ali laik, ki po potrebi imenuje še sodnika zasliševalca, ki zbira procesno gradivo.

156

Tisti, ki so od sodnika povabljeni na zaslišanje, morajo zapriseči, da bodo govorili

resnico. Če tega nočejo storiti, so zaslišani kot nezapriseţeni, kar se zabeleţi v

zapisnik zaslišanja. Vprašanja za zaslišanje pripravi sodnik sam ali branilec vezi,

morajo pa se nanašati na vsebino toţbenega spisa. Pri samem zaslišanju pa se

upoštevajo skupne norme ZCP kan. 1558-1571. Nadalje, notar je lahko laik, mora

pa imeti neoporečen ugled in biti prost vsakega suma. Njegova naloga je, da se

udeleţi vsakega postopka, poleg strank in sodnika podpisuje spise, ali pa da v

posebnih primerih namesto preiskovalnega sodnika posluša izpovedi strank ter

njihovih prič. Podpis notarja je tisti, ki zagotavlja pristnost in verodostojnost

spisov, kateri se lahko le kot taki pošljejo kongregaciji za nauk vere. Branilca vezi

pa imenuje škof z namenom, da pojasni vse, kar je mogoče pametno navajati proti

razvezi zakona. Lahko je klerik, laik, neoporečen, doktor ali vsaj magister

cerkvenega prava. Mora biti navzoč pri zaslišanju strank in njegovih prič, lahko

pa tudi sam postavi vprašanja. Za tem, ko pa škof imenuje sodišče, se začne

zbirati dokazno gradivo v skladu z ZCP v obliki dokumentov in zaslišanj. Prvi

spis v škofijskem postopku je dekret o imenovanju sodnika, branilca vezi ter

notarja.

Prvo sodnik zasliši zakonca in njune priče. Dolţna sta mu povedati, zakaj nista

mogla vzpostaviti zakonskega ţivljenja ter kako je nekrščeni oviral krščenega pri

praktičnem ţivljenju vere. Zakonec, ki nastopa kot toţitelj, mora pripraviti toţbeni

spis in ga nasloviti na papeţa. V njem prosi za razvezo zakona v ''korist vere'' ter

navede vse podatke o bodočem zakoncu. V kolikor katera od strank ali prič kljub

zakonitemu povabilo ne ţeli ali ne more prit na zaslišanje, jo lahko zasliši tudi

notar ali se zasliši na kakšen drug zakoniti način. Pisni odgovori so dovoljeni

izključno v primerih, ko stranke ali prič ni mogoče drugače zaslišati. Uvrstijo pa

se lahko med sodne spise šele takrat, ko se je notar prepričal o izvirnosti takih

odgovorov ter jih podpisal. Če se pa stranka ali priča nahajata na ozemlju druge

škofije, lahko sodnik prosi za pomoč tamkajšnjo pristojno sodišče, da opravi

zaslišanje. Ko je sodnik moralno gotov, da je stranka vabilo prejela in kljub temu

ne pride na zaslišanje, jo z dekretom razglasi za odsotno v sodnem postopku ter

odloči, da se postopek vseeno nadaljuje. Ta dekret priloţi procesnemu gradivu.

(Slatinek, 2005, str. 128–131).

Najpomembnejše v samem postopku je dejstvo, da je bil v času sklepanja zakona

eden od obeh zakoncev nekrščen ter da sta za sklenitev mešanega zakona prejela

157

dovoljenje in spregled različne vere. Iz tega razloga sodnik krščenega zakonca

najprej vpraša glede njegove vere kot tudi vere bodočega zakonca. K

dokumentom priloţi krstni list enega ali obeh ter priporočilo ţupnika, ki ju

pripravlja na poroko. Nekrščenega zakonca pa prvo vpraša glede njegovega

otroštva in domače vzgoje. Zelo pomembno je tudi vedeti, zakaj nekrščeni ni

prejel krsta ali zakaj se kasneje ni dal sam krstiti. Priče nekrščenega so njegovi

starši, bratje, sestre, tete, strici ali kakšen stari druţinski prijatelj. Priporočata se

vsaj dve priči, pri čemer število prič ni toliko pomembno kot to, če priča veliko ve

o nekrščeni stranki. Da sodnik dobi še več informacij o nekrščenem zakoncu, se

lahko pozanima o njem tudi v kraju, kjer je ta ţivel, npr. če je obiskoval kakšen

vrtec ali šolo, kjer otrokom nudijo krščansko vzgojo ali je zahajal v mladinsko

skupino, ki obravnava verske teme. Mora se pozanimati tudi o tem, če je

nekrščeni imel stike s kako sekto, ki podobno krščuje svoje člane kot krščanske

Cerkve. Tako vse pisne odgovore kot tudi dovoljenje in spregled za mešani zakon

različne vere priloţi dokaznemu gradivu. Namreč vsi ti dokumenti sodniku

dvigajo moralno gotovost, ki odstrani kakršen koli dvom, da nekrščeni res ni bil

krščen, ko je sklenil cerkveni zakon.

Kljub vsemu pa ostaja moţnost, da se je nekrščeni ali bodoči zakonec spreobrnil

in prejel krst. Za sodnika je zelo pomembno, kdaj in zakaj je do tega prišlo. Mora

se ugotoviti ali je šlo za resnično spreobrnjenje in ţeljo po krstu. Za vse te

odgovore se vpraša nekrščenega, ţupnika, druge duhovnike in laike, ki so

kakorkoli sodelovali pri katehetski vzgoji novokrščenca.

Pomemben podatek je tudi, ali je nekrščeni po prejemu krsta še ţivel skupaj s

krščenim zakoncem ali sta se razšla ţe pred tem. V kolikor sta ţivela skupaj,

četudi bi bila med tem ţe civilno ločena, se predpostavlja, da sta svoj razpadli

zakon po krstu nekrščenega tudi izvršila. Kot pa sem ţe prej povedala, trdnega in

izvršenega zakona ne more razvezati nobena oblast, le smrt. Tako se o tem,

kakšen odnos sta imela zakonca po prejemu krsta nekrščenega, vpraša tako obe

stranki kot priče. Namreč sodnik potrebuje moralno gotovost, da zakonca po

prejetem krstu nekrščenega nista več ţivela na način zakona. Sodnik pa vpraša

stranki in priče tudi po razlogih razpada zakona. Lahko zasliši tudi bodočega

zakonca. Za rešitev postopka je pomembno vedeti, da bodoči zakonec ni bil kriv

za razpad zakona, ampak se je zakonec, ki prosi za razvezo, z njim spoznal šele po

razpadu svojega zakona. Pozanima se pa sodnik tudi o tem, če je kateri od obeh

158

zakoncev ţe sklenil nov civilni zakon ali se je odločil za posvečeno ţivljenje. V

kolikor so v razpadlem zakonu prisotni še otroci, vpraša sodnik toţitelja o tem,

kako namerava poskrbeti za njihovo versko vzgojo v skladu z zakoni in svojimi

sposobnostmi, če je poskrbel oziroma namerava poskrbeti za bivšega zakonca in

če ima kakšne pravne ali moralne obveznosti do njega. Pri tem gre za pomembno

socialno drţo do drugega zakonca in do lastnih otrok, katero je zdrav zakonec

dolţan vestno izpolnjevati. Opuščanje take dolţne skrbnosti bi upravičeno

povzročilo ne le pohujšanje med verniki, pač pa tudi administrativno prepove

sklenitev novega zakona v skladu s kanonom 1071 §1, toč. 3 ZCP (Slatinek, 2005,

str. 131–134).

Ko preiskovalni sodnik zaključi pripravo dokazov, spise s primernim poročilom

izroči branilcu vezi. Ta je dolţan predloţiti in pojasniti vse, kar je mogoče

pametno navajati proti razvezi zakona. Stranke v postopku teh spisov ne morejo

videti. K zbranim dokumentom doda svoje mnenje še krajevni škof in ga tudi

podpiše. S tem zagotavlja, da ni nobenega dvoma o resnosti primera ter da ni

nevarnosti, da bi zaradi razveze zakona med verniki prišlo do pohujšanja. V

kolikor se morajo dokumenti prevesti, mora prevajalec podpisati prisego, da so vsi

dokumenti verodostojno prevedeni. Vsi dokumenti pa se nato v treh izvodih (od

tega dva izvoda fotokopij) izročijo kongregaciji za nauk vere. Znotraj nje deluje

urad za zakrament zakona, kjer pregledajo dokumente, če slučajno kaj manjka.

Kompletne dokumente potem pregleda branilec vezi, posebej določen od

kongregacije za nauk vere. Nato dokumente dobijo v roke trije komisarji, katere

''ad hoc'' imenuje prefekt kongregacije. Po tem ko primer pregledajo, se sestanejo

in pod vodstvom šefa urada odločijo o zadevi. Če odločijo v prid razveze zakona,

se prefekt kongregacije obrne na papeţa in ga prosi za spregled v korist vere.

Spregled v obliki reskripta se pošlje krajevnemu škofu, ki o njegovi vsebini

seznani prosilca za razvezo zakona. Prvi zakon se razveţe v trenutku sklenitve

novega zakona, oboje se pa potem zabeleţi v poročni in krstni knjigi (prav tam,

str. 128–136).

2. Ločitev zakona ob obstoječi zakonski vezi

predvideva fizično ločitev zakoncev ob obstoječi zakonski zvezi. Do tega je

recimo upravičen nedolţni zakonec, do katerega se sozakonec vede nemoralno in

159

nepravično. Takšna ločitev je priloţnost, da zakonca resnično premislita o vseh

zakonskih problemih ter se trudita, da bi čim prej obnovila skupno zakonsko

ţivljenje. To se zgodi s tihim ali izrečenim odpuščanjem nedolţnega zakonca. Zna

se tudi zgoditi, da zakonec, ki je povzročil ločitev, prosi nedolţnega zakonca za

spravo. Mora pa ob vsaki ločitvi biti zagotovljeno dolţno vzdrţevanje sozakonca

in vzgoja otrok. Najpogostejši vzrok take ločitve je prešuštvo. Pri tem je potrebno

poudariti, da pa ima nedolţni zakonec pravico do ločitve le takrat, če ni privolil v

prešuštvo, zanj dal povoda ali celo sam prešuštoval. Drugi zakoniti razlog, da

zakonec zapusti sozakonca pa je takrat, če kateri od zakoncev prestopi v

nekatoliško ločino, če vzgaja otroke nekatoliško, če hudobno in sramotno ţivi, če

zelo ogroţa duševne in telesne dobrine sozakonca in otrok ter ne skrbi za blagor

druţine ali kako drugače povzroča, da je skupno ţivljenje preteţko. Če se eden od

zakoncev odloči za ločitev, pomeni, da so razlogi resni in je velika nevarnost, če

odlaša. Kakorkoli pa imata zakonca vsak svoje razloge za ločitev, ni moţno

govoriti o sporazumni ločitvi. Takšno ločitev, ne glede na vzrok, mora dovoliti

škof in traja le določen čas. S tem ne prizadene obstoječe zakonske zveze, pač pa

kliče zakonca k spravi in odpuščanju. Če nedolţni zakonec ni pripravljen drugemu

odpustiti, lahko za nekaj časa razdre skupno zakonsko ţivljenje, dokler ne pride

do sprave. Škof pa mora dati odločbo o ločitvi. Da pa ločitev ne postane trajna, je

potrebno storiti vse, da se nedolţni zakonec čim prej odloči za odpuščanje krivde

svojemu sozakoncu (Slatinek, 2005, str. 136−137).

Kar se pa tiče same ločitve in Boţjega zakona, pa v luči razuma in razodetja

predstavlja le-ta eno izmed najhujših kršitev Boţjega zakona, hkrati pa enega

izmed najhujših napadov na druţino in druţbo. Namreč nerazveznost zakona

predstavlja temeljno vrednoto, in sicer za polno udejanjanje posebnega ţivljenja

poročenih, dveh bistveno komplementarnih bitij po fizičnim in psihičnim vidiku,

za trdnost in napredek druţine ter za dobrobit celotne druţbe. V nasprotju s tem

pa zagovorniki ločitve tolmačijo nerazveznost zakona, katero brani katoliška

Cerkev, kot socialno zavoro, samo ločitev pa kot izraz svobode in civiliziranosti.

Kljub temu pa je resnica ravno drugačna, kajti ločitev je odraz egoizma, ne

svobode, moralnega ter socialnega propada, ki je bil v krščanstvu ţe preseţen.

Poleg tega pa je v sodobnem svetu tudi mnogo zmot, ki ţelijo opravičiti ločitev.

Ţe v okroţnici, izdani s strani Kongregacije za nauk vere 11. aprila 1973, so bili

katoličani pozvani, naj bodo previdni glede določenih sodobnih mnenj, katera si

160

prizadevajo zanikati oziroma postavljajo pod vprašaj nauk o nerazveznosti

zakona, kakor ga je cerkveno učiteljstvo vedno učilo. Takšna mnenja pa se niso

širila le po časopisih, ki se imajo za katoliške, ampak tudi po semeniščih,

katoliških šolah ter v praksi nekaterih škofijskih cerkvenih sodišč (Košir, 1997,

str. 42−43).

Pri samem zakramentu svetega zakona pa moramo enako kot pri vsakem drugem

zakramentu ločiti tudi materijo in formo. Materia remota zakramenta zakona sta

sami osebi zaročenec, materia proxima pa je medsebojna privolitev, ki mora biti

izraţena po veljavnih cerkvenih normah kot dar samega sebe v skladu z namenom

zakonske zveze. Formo predstavlja sama privolitev, katero razumemo kot

obojestransko sprejetje dane podaritve. Je pa razlika od ostalih zakramentov v

tem, da sta pri zakramentu svetega zakona zaročenca tudi sama delitelja

zakramenta, pri ostalih zakramentih sta pa prejemnik in sluţabnik zakramenta dve

različni osebi. Duhovnik ali diakon je ob tem le uradna priča, ki sprejme in

registrira privolitev zaročencev ter blagoslovi njuno zvezo v Boţjem imenu in

imenu Cerkve. Vse to pa izhaja iz dejstva, da krščanski zakon pojmujemo kot

pogodbo. Ravno iz tega razloga sta potem delilca pogodbeni stranki sami oziroma

zaročenca. Le-ta si z izmenjavo privolitve posredujeta Boţjo milost, katera za vse

ţivljenje oplemeniti njuno človeško in krščansko ljubezen. Duhovnik pa ob tem

ostane sluţabnik svetih obredov, ki spremljajo sklenitev zakona ter kot tak na

novoporočence kliče Boţji blagoslov (prav tam, str. 73).

Določbe novega zakonika pa posebej izpostavljajo pristojnost Cerkve pri

sklepanju zakona med katoličani. Stari zakonik je poudarjal pristojnost Cerkve le

pri zakonih, ki so sklenjeni med krščenimi, medtem ko novi zakonik s kanonom

11 to pristojnost razširja le na tiste zakone, ki so sklenjeni med katoličani, pri

čemer je dovolj, da je le ena izmed strani katoliška. Poleg tega novi zakonik, za

razliko od starega poudarja, da so zgolj civilni učinki zakona v pristojnosti drţave.

To so pa tisti učinki, ki ne spadajo k samemu bistvu zakona, niti se ne nanašajo na

bistvene lastnosti ter namene zakona, ampak na elemente kot so ekonomski, dota,

dedovanje in podobno. Na nekaterih področjih je pristojnost tudi mešana, o čemer

govori ţe stari zakonik, in sicer: področje kaznovanja bigamije, povračilo škode

ob krivičnem razdrtju zaroke, področja interpersonalnih pravic ter dolţnosti

zakoncev in druga. V izključni pristojnosti Cerkve pa so tako imenovani

neodtujljivi elementi. Nekateri sicer trdijo, da je takšna izključna oblast Cerkve

161

nad zakoni katoličanov v nasprotju z zgodovinskimi gibanji, vendar to ne drţi.

Namreč gre za načelo katoliškega nauka, ki ga varuje kanonsko pravo, katerega

Cerkev ne more odstopiti, ker izhaja iz dejstva neločljivosti med pogodbo in

zakramentom. Omenjena izključna pristojnost Cerkve je utemeljena tudi v

dejstvu, da je zakon nekaj svetega, v kolikor je zakrament, hkrati pa je velikega

pomena za versko ţivljenje tako zakoncev kakor njihove druţine ter celotne

cerkvene skupnosti. Prav zaradi tega pa Cerkev svoje pristojnosti razširja še na

zakone, ki so sklenjeni med krščenim in nekrščenim, torej na zakone, ki po najbolj

sprejetem mnenju niso zakramentalni.

Košir (1997) navaja, da Cerkev glede svoje pristojnosti upošteva realno stanje, ki

vsebuje situacijo, ko:

1. sta zakonsko zvezo sklenila in v zakonu ţivela dva nekrščena. V tem primeru

Cerkev priznava pristojnost izključno drţavi; le-ta z lastno zakonodajo ureja

zakone svojih drţavljanov ob istočasnem upoštevanju naravnega zakona.

2. obstaja zakonska zveza dveh oseb, ki pripadata nekatoliški skupnosti. V tem

primeru Cerkev izhaja iz domene, da pripada: pristojnost sama po sebi Cerkvi,

kar je določeno v 6. točki dekreta Unitas redintegratio, ki govori o ureditvi

vzhodnih Cerkva. Ob tem pa je potrebno poudariti, da v mnogih protestantskih

Cerkvah ni prave zakonodaje, ki bi urejala sklepanje zakona. Če gre zgolj za

uvajanje civilne in naravnopravne prakse, potem ti zakoni ostajajo pod

izključno pristojnostjo drţave.

3. sta sklenila zakonsko zvezo dva katoličana pa je pristojnost katoliške Cerkve;

če pa gre za stvari, ki imajo popolnoma civilne učinke, je pristojna drţava.

Pristojnost Cerkve je njej sami lastna, zaradi tega je po Boţjem zakonu neodvisna

od človeške oblasti. Je hkrati polna in popolna, saj vsebuje zakonodajno, izvršno,

sodno ter kaznovalno oblast nad zakonsko vezjo, poleg tega pa tudi:

določa pogoje, ki so potrebni za veljavno in dopustno sklenitev zakona;

avtentično razglasi boţjepravne zadrţke ter za krščene postavi cerkvenopravne

zadrţke;

določa obojestranske pravice in dolţnosti zakoncev;

razsoja po določbah lastne zakonodaje zakonske pravde, ki zadevajo zakone

katoliško krščenih;

162

podeljuje spregled ''super rato'' in

kaznuje napade na zakon.

Zakon dveh oseb, kjer je le ena katoliška, druga pa ne (mešani zakon) ali pa sploh

ni krščena (zakon z različno vero). V takih primerih je v prvi vrsti pristojna

Cerkev. Njeni zakoni prevladujejo, kar je posledica enovitosti zakona (Košir,

1997, str. 62–64).

Cerkveni zakon oziroma zakon kot zakrament ne pomeni le to, da zakonca gresta

v cerkev in si pred Bogom ter duhovnikom podarita ljubezen. Namreč zavedati se

je potrebno, da zakon ni zgolj poroka, pač pa tudi ţivljenje po poroki. V končni

fazi je zakramentalnost in duhovnost zakona v tem, da Bog za vedno vstopi v

ţivljenje moţa in ţene. Z boţjo pomočjo drug drugega tudi posvečujeta, dvigata

in rešujeta, drug drugemu pomagata, da bosta postala boljša pred Bogom in

ljudmi. V tem je tako tretja razseţnost zakonske ljubezni (Košiček, idr. 2001, str.

87).

Sama poroka pa se praviloma opravi v domači ţupnijski cerkvi. Kot bo opisano

kasneje, se za ta dan zaročenca tudi duhovno pripravita. K poroki prideta v

zbranosti cerkve v zavedanju, da stojita pred Bogom in se odločata za vse

ţivljenje. Prav tako se bosta premišljeno in svobodno odločila, ko bosta

odgovarjala na ţupnikova vprašanja ter si podelila zakonski prstan kot znamenje

zvestobe. Ob poroki pa se priporoča tudi vključitev maše, kjer zaročenca prejmeta

obhajilo, na kar morata biti dobro pripravljena. Na tak način bosta začutila boţjo

bliţino ter molila za srečen zakon. Če bodo pa navzoči tudi verni sorodniki,

prijatelji ter člani ţupnije, se jima bodo v tej duhovnosti pridruţili še oni. Iz tega

razloga je lahko poroka v domači ţupnijski cerkvi veliko lepša kot tam, kjer

zaročencev nihče ne pozna.

Drţavljani se torej cerkveno poročajo zato, ker:

poroka poteka v tišini in zbranosti cerkve ter zavesti, da stojimo pred Bogom,

kjer si partnerja podarita ljubezen za vse ţivljenje;

s cerkveno poroko povabimo Boga v zakon kot prijatelja. Zaročenca bosta v

dobrem in slabem vedela, da imata prijatelja, ki bo vedno z njima, ne le ob

poroki in kateri ju bo zapustil le, če ga napodita ali razbijeta zakon. Namreč

zakrament, ki ga prejmeta, ne pomeni boţje navzočnosti le v cerkvi, ampak

163

tudi doma v druţini. Je pa priporočljivo, da iz razloga, ker Boga ne vidimo,

imata zaročenca v stanovanju kakšno boţjo podobo (kriţ, sliko ...).

Vse, kar zakonca storita iz ljubezni, je dobro delo tudi pred Bogom. Namreč

zakonca si s svojo ljubeznijo ter boţjo pomočjo gradita srečen zakon, hkrati pa si

sluţita nebesa. Druţina tako postane majhna Cerkev (prav tam, str. 90–92).

Zanimiva je tudi ugotovitev, da gledajo ljudje na zakon malone v vseh kulturah,

ne le v naši zahodnoevropski, kot na nekaj svetega, posledično zato slovesnega in

nedotakljivega. Kot taka je zadeva celotne druţbe ter presega zgolj zasebne

kompetence obeh partnerjev. V nasprotju s tem pa gledajo ljudje na ljubezen, še

posebej na spolno občevanje, četudi vodi celo do otroka, kot na zasebno stvar, ki

je kot taka manj sveta. Tako je zakon skoraj v vseh kulturah nekaj skrivnostnega

in ga redno spravljajo v zvezo z boţanstvom, ki ga tako rekoč nadzoruje in sta mu

zakonca odgovorna. S takim pojmovanjem pa ljudje nehote izraţajo prepričanje,

da se ustvarja nekaj novega, nadindividualnega (Trstenjak, 1994, str. 133).

Danes je Cerkev glede veljavnosti cerkvenega zakona veliko bolj kritična, kakor

je bila poprej. V tem se ne oddaljuje od svojih načel, svoje prakse in kanonov

cerkvenega zakonika, le bolj stvarno razlaga njihovo vsebino. Pastoralisti se

vedno bolj zavedajo, da je pri veljavno sklenjenem zakonu lahko kljub vsemu

vmes pomota ali celo prevara ter da ne smejo prisegati na črko ampak gledati na

vsebino in okoliščine, v katerih je zakon sklenjen in zaradi katerih utegne biti pred

Bogom neveljaven, čeprav je bil pred ljudmi veljavno sklenjen. V takem primeru

danes cerkveno sodišče redno izda odločbo o neveljavnosti zakonske zveze in se

zakonca lahko zopet veljavno cerkveno poročita. Cerkev vztraja na načelu

nerazdruţljivosti zakona, pač pa je glede njegove veljavnosti bolj stroga. Ne gre

za spremembo načel, ampak previdnejšo prakso (prav tam, str. 130).

Glede na vse omenjeno, na poudarjanje veličine samega zakona oziroma zakonske

zveze, pa je tudi pričakovano, da Cerkev daje veliki poudarek tudi pripravi na

zakon, o kateri bomo spregovorili v naslednjem poglavju.

164

5.3.3 Priprava na zakon

Z vso gotovostjo lahko trdimo, da je dandanes priprava mladih ljudi na zakon in

druţinsko ţivljenje bolj potrebna kot kadarkoli prej. Še vedno obstajajo deţele, v

katerih po starem izročilu so druţine tiste, ki s postopno vzgojo in uvajanjem

mladih posredujejo vrednote, vezane na zakonsko in druţinsko ţivljenje. Kljub

temu pa spremembe, ki so med tem zajele skoraj vse moderne druţbe, zahtevajo,

da se ne le druţine ampak tudi druţba ter Cerkev trudita ustrezno pripraviti

mladino na odgovornosti, ki jih čakajo. Mnogi negativni pojavi znotraj druţin, ki

jih danes na ţalost opaţamo, so pripeljali tudi do tega, da mladi v novih razmerah

niso izgubili le pravilnega reda vrednot, ampak da nimajo več niti pravih meril za

svoje ravnanje, niti ne vedo kako bi se spopadali z nastalimi teţavami. Vemo pa

ţe iz izkušenj, da mladi, ki so dobro pripravljeni na druţinsko ţivljenje, na

splošno bolje uspevajo kot drugi. Še posebej to velja za krščanski zakon, ki ima za

veliko moţ in ţena veliko vrednost na njihovi poti k popolnosti. Prav zato je

naloga Cerkve, da razvije boljše in intenzivnejše programe za pripravo na zakon, z

namenom odstraniti teţave, s katerimi se ubada veliko število zakonskih parov ter

da bi pozitivno podpirala nastajanje in zorenje uspelih zakonov (Košir, 1997, str.

80).

Ni skrivnost, da ţe veliko let govorimo o hudi krizi zakona in druţine, hkrati pa se

zavedamo, da je potrebno na tem področju nujno nekaj storiti. Civilna druţba je

ţe pred nekaj leti poskušala ukrepati, a ker njena oblika neposredne priprave na

zakon ni uspela, je odnehala.

Tudi Cerkev se ţe nekaj časa trudi, da bi vsaj z nekaj predavanji osveščala mlade

kristjane, preden se cerkveno poročijo, še pred tem pa otroke in mladino v okviru

rednega verouka ali občasnih daljnih priprav na zakon. Kljub temu pa je potrebno

priznati, da so dosedanje dolgoročne in neposredne priprave na zakon nezadostne,

ne glede na to, da so še tako dobre in hvalevredne. Sicer je prav, da te oblike

ostanejo, predvsem za tiste, ki do drugih načinov ne pridejo ali se zanje ne čutijo

sposobne. Vsekakor pa je še veliko mladih, ki so jih vzgajali po mnogih dobrih

veroučnih skupinah ter si zelo ţelijo daljšo in temeljitejšo pripravo, saj se

zavedajo odgovornosti, ki je pred njimi (Vider, 1998, str. 5).

Tudi podatki s terena kaţejo na to, da se na civilnem področju s pripravo na zakon

in druţino v Ljubljani in Sloveniji največ ukvarja prav Katoliška cerkev. Vendar

165

jih ne more s svojo dejavnostjo opravljati tako celovito kot to zahtevajo današnje

potrebe. Zaradi tega je nujno tudi prizadevanje drţave in drugi civilnih subjektov,

prav tako pa medsebojno sodelovanje vseh pri delu na tem področju. Načeloma je

Katoliška cerkev ţe od nekdaj v svojem pravnem kodeksu določala, da mora

duhovnik pred cerkveno poroko zaročencema dati poseben pouk o zakonu in

druţini. Poleg nje je tudi Drugi vatikanski koncil (1962–1965) na tem področju

dal odločne spodbude za prenovo in posodobljenje. Tako o ''skrbi vseh za boljše

stanje zakona in druţine'' govori 52. člen znane Pastoralne konstitucije o Cerkvi v

sedanjem svetu, ki v 6. odstavku pravi: ''Razne ustanove, zlasti zdruţenja druţin,

naj si prizadevajo, da mlade ljudi in zakonce, posebno še novoporočence,

podpirajo z nasveti in dejanji in jih uvajajo v druţinsko, socialno in apostolsko

ţivljenje.'' (Gaudim et spes, člen 52.)

RKC je predporočni pouk posodabljala v dveh smereh. Vsebinsko so zgolj verski

in cerkveno-pravni vidik dopolnjevali s psihološkimi, zdravstvenimi, socialnimi,

vzgojnimi in podobnimi vsebinami. Glede metodike pa so frontalni individualni

pouk para dopolnjevali s celovitejšimi tečaji in dolgotrajnejšimi skupinami, kjer je

usposabljanje potekalo po sodobnih andragoških metodah. Tako da izvajalci niso

bili več le duhovniki, ampak tudi zdravniki, psihologi, socialni delavci, sociologi

ter podobni strokovnjaki, še zlasti pa zakonski pari s svojo ţivo izkušnjo. Takšna

usmeritev cerkvene priprave na zakon se je v slovenski Cerkvi začela okrog leta

1970 v Ljubljani, v mariborski in koprski ţupniji pa ţe nekoliko prej.

V Ljubljani (podobno je tudi drugod po Sloveniji) obsega danes ta ponudba

naslednje vrste programov in dejavnosti:

redne tečaje neposredne priprave na zakon in druţino

Ti so se začeli izvajati leta 1970 v Mariboru, Celju, Ptuju, Prekmurju, Zasavju,

Dravski dolini ter na Primorskem, leta 1971 pa po ljubljanskih škofijah, zlasti po

večjih, in tudi po večjih krajih v ljubljanski nadškofiji. Tečaj organizira Prvi

arhidiakonat ljubljanske nadškofije, glavni vodja in spremljevalec vseh tečajev pa

je ţe od začetka Joţef Kvas. Tečaji se financirajo s prostovoljnimi prispevki

tečajnikov ali pa doda potrebno vsoto organizator (predvsem pri tečajih na

podeţelju). Predavateljske skupine so stalne, sestavljene iz duhovnika,

zakonskega para, zdravnika, psihologa ter strokovnjakov drugih poklicev.

Uporabljene metode pa so predavanja, diapozitivi, filmi, odgovarjanje na

vprašanja, pogovor z zakonskim parom ter anketa o tečaju. Praviloma prideta na

166

tečaj zaročenca skupaj, le izjemoma en sam. Drugače pa tečaj opravi okrog 80%

vseh cerkveno poročenih (v ljubljanski škofiji sklene cerkveno poroko dve tretjini

zakoncev). Drugače pa izvajalci spremljajo tečaj in njegovo uspešnost z

individualno prijavnico, podpisom prisotnosti vsakega udeleţenca vsak večer ter

anonimno anketo, ki jo vsak dobi prvi večer v ovojnici in jo odda zadnji večer. V

njej udeleţenec poda svoje doţivljanje tečaja v celoti in njegovih posameznih

predavanj, metod in drugega, zapiše morebitne predloge za izboljšanje tečaja v

prihodnje ter odgovori, če bi ţelel imeti tečaje oziroma predavanja za zakonce tudi

po poroki. Povzetke teh anketnih odgovorov predstavi voditelj Kvas na delovnem

pogovoru, katerega se enkrat letno udeleţijo vsi predavatelji. Nekateri predavatelji

pa ţe tudi sami sproti preberejo vse anketne odgovore udeleţencev.

posebni skupinski tečaji neposredne priprave na zakon

Ti so se začeli leta 1993 kot tečaji za manjšo skupino, do deset parov, ki poteka od

sobote ob 9. uri dopoldne do nedelje opoldne v domu duhovnih vaj Visoko v

Poljanski dolini. Tudi tu je organizator Prvi arhidiakonat ljubljanske nadškofije,

glavni vodja pa je p. Miha Ţuţek. Vsebinsko je ta tečaj enak rednemu, iste so pa

tudi predavateljske ekipe. Prednost tega tečaja je strnjeno skupno bivanje ter

manjša skupina, tako da delo poteka bolj pogovorno. Na ta način se tako njegove

moţnosti od preteţno informativnega pouka povečajo v smeri utemeljevanja in

spreminjanja stališč ter socialnega učenja.

skupina predzakonskih parov

Z njimi v slovenski Cerkvi ţe od leta 1974 največ dela jezuit p. Vital Vider. To so

najbolj temeljita oblika organizirane priprave na zakon in druţino v slovenski

Cerkvi, ki predstavljajo predhodnico zakonskim skupinam.

zakonske skupine

Tudi s temi se ukvarja in jih sistematično uvaja v Cerkvi na Slovenskem zgoraj

omenjeni Vital Vider. Prvo je ustanovil leta 1971, od tedaj pa vedno nove, katere

so deloma nastajale iz poročenih parov, ki so bili člani skupine predzakonskih

parov, deloma pa po duhovnih vajah za zakonce, katere Vider pogosto vodi. Poleg

Vidrovih zakonskih skupin pa delujejo v Ljubljani tudi druge ţupnijske in

medţupnijske zakonske skupine pa tudi kaka druţinska. Več o teh zakonskih

skupinah je zapisano v nadaljevanju.

167

Druţinski center Betanija

Tega je organizirala ljubljanska nadškofija (Komisija za druţino pri

Medškofijskem pastoralnem svetu) v osemdesetih letih, pobuda zanj in strokovne

priprave pa so se začele leta 1983. Deluje na Ciril-Metodovem trgu in obsega tri

programe:

1. Svetovanje v stiskah zaradi odnosov v druţini

To svetovanje se s pomočjo mlademu zakonu in druţini deloma ujema z

zadnjim obdobjem za organizirano pripravo na zakon in druţino. Svetovalce

sestavljajo prostovoljci, strokovni delavci ter zakonci, ki so se za to delo

usposabljali na posebnem tečaju, ki ga je pripravila svetovalnica.

2. Pouk o naravnih metodah za uravnavanje spočetja

Ta dejavnost predstavlja sestavino organizirane bliţnje in neposredne priprave

na zakon in druţino, hkrati pa nudi pomoč mlademu zakonu. Vodijo jo

zdravniki in nekateri drugi posebej za to usposobljeni strokovnjaki, vsi pa so

prostovoljci.

3. Svetovalnica Betanija – novo upanje

Gre za svetovanje in skupinsko socialno učenje za samske in ovdovele, ki

ţelijo pomoč pri iskanju vernega zakonca. Tako v bistvu sodi v bliţnjo in

neposredno pripravo na zakon in druţino, kolikor pa ostajajo povezave z ţe

poročenimi pari iz tega programa, je tudi pomoč mlademu zakonu, ki je v tem

primeru še posebej potrebna. Začetki te svetovalnice segajo v leto 1990. Samo

dejavnost vodi strokovnjakinja, dipl. teologinja Marija Maučec-Suša. Drugače

pa dejavnosti te svetovalnice zajemajo:

o individualno svetovanje;

o skupine, kjer se kandidati za zakon srečujejo enkrat na mesec, kjer poteka

medsebojno spoznavanje in socialno učenje (s pogovori, pikniki, izleti v

hribe in podobno);

o skupinska srečanja nekajkrat letno za člane skupin ob koncu tedna, kjer

poteka medsebojno spoznavanje, povezovanje in intenzivnejše socialno

učenje v mirnem, duhovnem okolju, kot so Brezje, Stična in Nazarje;

ekipo vodijo trije strokovni sodelavci (Zakonske skupine kot pomoč

poročenim pri njihovi osebni rasti, b. d.).

168

Pogled na zakon se je v zadnjih desetletjih v marsičem spremenil. Namreč pred

desetletji je bilo ţivljenje bolj umirjeno, prav tako je večino priprav na zakon

opravil krajevni ţupnik. Poleg formalnosti glede same priprave na zakon je ţupnik

tudi poučeval in spraševal o verskem znanju, kar je zadevalo predvsem vzgojo

otrok. Kasneje se je verski pouk vsaj pri nas zelo skrčil. Hkrati so nastali še novi

problemi v pojmovanju zakonske zvestobe. Opazimo lahko, da je vedno več le

civilno poročenih, nastajajo tudi nove skupnosti brez vsake poroke. Najbolj

zastrašujoč podatek pa je, da je pribliţno 30% zakonov v Sloveniji ločenih. Vsi ti

razlogi so pripeljali do tega, da je bilo potrebno razmišljati o boljši pripravi na

zakon. Še posebej vernim je bilo potrebno pokazati podobo krščanskega zakona.

In ker pa ţupnik sam tega več ni zmogel, so nastali tečaji in skupinske priprave na

zakon. Začeli so se pribliţno pred tridesetimi leti in so predvsem predavateljske

narave. Pogovora je bolj malo, še posebej, če so skupine velike. Ponekod pa je

uvedena tudi ţe Šola za zakon, še novejša oblika priprave na zakon, poteka pa v

majhnih skupinah. Tukaj zaročenci skupaj preţivijo dva dni ob koncu tedna, kjer

se vršijo skupni pogovori (Košiček idr., 2001, str. 97−98).

Vider (1998, str. 6 – 8) navaja, da je Šola za zakon potrebna predvsem zato, ker:

se marsikomu ţivljenjski poklic, odnos med moţem in ţeno ter starši in

otroki zdi sam po sebi umeven. Sicer je res, da sta temu poklicu dana tako

privlačnost med spoloma kot očetovski in materinski nagon. Pa vendar, to še

zdaleč ni vse, je le podlaga, ki jo je potrebno še kako obdelovati, razvijati,

počlovečevati ter pokristjanjevati; in ker

današnji čas od poročenih zahteva veliko več kot nekoč, poleg tega pa tudi

druţina mladim ne da v dovolj veliki meri vsega, kar bodo v zakonu

potrebovali. Ţe sam način ţivljenja, prezaposlenost staršev, nepopolne

druţine in podobno mladim onemogočajo, da bi tako ob druţini kot širšem

socialnem okolju pridobili dovolj spoznanj, védenj, vzorcev, zgledov ter

navad za svoj bodoči zakon. Iz tega razloga se morajo sami naučiti tisto, kar

je potrebno za ţivljenje v dvoje. To pa ni moţno s predavanji ali krajšimi

natečaji. Veliko boljše se teh stvari lahko naučijo v skupini, kjer se med seboj

pogovarjajo, izmenjujejo stališča, prepoznavajo probleme, upoštevajo razlike

in drugo. Vse to jim pa nudi ravno Šola za zakon.

169

''Šola za zakon je dolgoročna neposredna priprava fantov in deklet, ki resno hodijo

skupaj, za človeško in krščansko zrelo hojo ter za bodoči zakon in druţino.'' (Prav

tam, str. 10.)

Vzgaja in izobraţuje obiskovalce na poseben način. Bodoči zakonski par se

načrtno najprej pogovarja med seboj o vprašanju, ki so ga v šoli izbrali kot

predmet razmišljanja ter pogovora do naslednjega srečanja. Kasneje pa ta njuna

spoznanja in izkustva o tem posreduje ostalim v skupini. Tako da udeleţenci niso

in ne smejo biti poslušalci predavanj o zakonu in poti vanj, niti predmet

obravnave, ampak so raziskovalci ter ustvarjalci lestvice vrednot na tem področju.

Šola torej temelji na izmenjavi spoznanj, védenj ter vzorov iz lastne izkušnje.

Šola traja vsaj eno šolsko leto, srečanja so dvakrat mesečno. Ker se pa v njej

dotaknejo vseh bistvenih vprašanj za skupno hojo ter kasnejše ţivljenje poročenih,

jim omogoča poleg zgoraj omenjenega tudi pridobivanje znanja. Neke vrste

predavanje, ki sledi šele po njihovem pogovoru o témi, pa je le o tem, kako

krščanstvo gleda na vlogo spolnosti v sluţbi ljubezni, o uravnavanju spočetij ter o

zakramentu zakona. Poleg tega pa je vključen tudi pogovor udeleţencev enkrat z

mlajšim in starejšim zakonskim parom.

Pri pogovorih veljajo pravila skupinske dinamike. Na vrsto pride vsakdo, govori

pa hkrati le eden. Med tem ostali poslušajo in ga ne motijo s kakšnimi

pripombami ali drugimi prekinitvami. Vsak si povedano le vzame na znanje ter se

s tem obogati, v kolikor to ţeli. Na tak način, preko spoštljivega poslušanja

drugega ter spoštovanja njegove različnosti ter enkratnosti, se med udeleţenci

vzbuja veliko zaupanje. Dobijo tudi občutek, da so sprejeti takšni kot so, kar jih

hkrati odpira za mnenja ali izkušnje drugih. Tako so v pravi skupini vsi

enakovredni, kar je v Šoli za zakon izrednega pomena, saj se le-ta redno

podaljšuje v zakonsko skupino (prav tam, str. 9−10).

Vprašanja za pogovore je potrebno dobro izbrati, prav tako si morajo razvojno

slediti in sicer teţja za laţjimi ter osebna za splošnimi. Tako Vider (1998) navaja

nekaj spletov vprašanj za pogovor in sicer:

''Kako sva se našla, Najini začetki, Prehojena obdobja, Kje sva trenutno

Kako odkrivava, da sva takšna, kakršna sva in tako različna, sposobna za

trajno ţivljenje v dvoje

Iz kakšnega zakona svojih staršev prihajava, Kako so naju na zakon

pripravljali doma, v šoli, Cerkvi in javnosti, Kakšen naj bi bil najin zakon

170

Kako naj bi se pogovarjala, da bi razumela in sprejemala notranji svet drug

drugega, Kako drug drugega poslušava

Kakšne razlike opaţava med najino moško in ţensko naravo na vseh

področjih, Kako spoznavava in oblikujeva značaja

Kako usklajujeva različnosti, kako poravnavava nesporazume in spore

Najin odnos do obojnih staršev, pravičen odnos do enih in drugih, najine

različne potrebe v stikih z njimi

Najin pogled na svet in vrednote, Domača verska vzgoja, Verovanje v dvoje

Kako bo spolnost v sluţbi ljubezni, Najino vrednotenje ljubezni in vzori

Kakšna je najina ţelja po otrocih – koliko otrok, kdaj in zakaj – kaj, če otrok

ne bo

Kaj je odgovorno starševstvo, Kakšno uravnavanje spočetij, Jasen pogled na

splav

Kako bova vzgajala otroke, Za kakšne vrednote in kako, Vloga obeh?

Zakaj se bova poročila cerkveno, Zakon kot zakrament, Odnos do duhovnika

in ţupnije

Najin odnos do tvarnih dobrin, Sluţba - dom, Ţena v sluţbi ali doma,

Stanovanje, gradnja hiše, pri starših, sama.'' (Vider, 1998, str. 15−16.)

K vsakemu od teh spletov vprašanj pa je dobro pred srečanji dati parom tudi nekaj

opornih točk, s katerimi se nakaţejo moţne smeri razmišljanja, da se potem laţje

pogovarjajo.

Skupina ima tudi svojega voditelja. Ta pa nima vloge predavatelja, ampak

povezovalca parov v skupini. Le-ti namreč, kot smo ţe višje omenili, sami

izmenjujejo svoje poglede, izkušnje in doţivetja o različnih vprašanjih glede

predzakonskega, zakonskega in druţinskega ţivljenja ter se na tak način učijo

vrednotiti vse, kar je povezano s tem. Ravno zato voditelj ne sme posegati v

razmišljanje posameznega udeleţenca ali para, niti ga popravljati. Njegova naloga

je, da skrbi za urejen in dogovorjen način pripovedovanja in poslušanja v skupini.

Prav tako uvede skupino v pogovor, šele ko se ta končna, ima priliko, da doda

kakšno svojo misel, dopolnilo ali poudarek. In ravno iz razloga, ker je voditelj

nepridigarski, nevsiljiv in spoštljiv, mu udeleţenci zelo prisluhnejo. Sicer je ţe

res, da imajo voditelji, ki so duhovniki, poleg posvečevalne in vodstvene sluţbe

171

tudi poučevalno ali oznanjevalno, kljub temu pa psihološko in pedagoško ni

vseeno, kako to storijo. Namreč mlade je potrebno veliko poslušati, saj si s tem

pridobivajo izkušnje, ki jih sami nimajo. To pa njihov ugled in vpliv le še

povečuje. Bo pa vodja ali povezovalec Šole za zakon dolgoročno uspešen le, če se

bo natančno drţal omenjenih navodil. Tudi usposabljanje le-teh je v bistvu

preprosto in manj zahtevno, kljub temu pa morajo poznati in se drţati zakonitosti

ter jasnih ciljev takega šolanja. Poleg tega pa potrebujejo tudi čut za mlade in

njihove potrebe ter veliko ţeljo, da jim pomagajo. Velja tudi poudariti še to, da ni

nujno, da Šolo za zakon vodijo le duhovniki. Odlično lahko to vlogo opravijo tudi

poročeni pari v zakonskih skupinah, še posebej tisti, ki imajo to šolo za sabo. K

sreči je teh vedno več in so pripravljeni pomagati duhovnikom, ki si to ţelijo

(Vider, 1998, str. 28−29).

Med cilji Šole za zakon še posebej izstopajo:

da, se bodoči zakonci učijo govoriti o svojem notranjem svetu ter da znajo

poslušati drug drugega. To je v bistvu nenadomestljiv temelj za pristni odnos

med fantom in dekletom, za notranji odnos, brez katerega dober zakon ni

moţen. Za tak odnos pa je v prvi vrsti potreben pogovor, katerega pa večine

mladih ni nihče učil.

Navajanje bodočih zakoncev k pogovoru o vseh vprašanjih povezanih s

skupno hojo, zakonskim in druţinskim ţivljenjem, ne le o tistih vprašanjih, ki

so morebiti v tistem trenutku najbolj pereča. V končni fazi bodo prej ali slej

prišla na vrsto kot ţivljenjski problem tudi ostala vprašanja.

Osamosvajanje in samoprepoznavanje ter sprejemanje vrednot, o katerih se

pogovarjajo in jih drug drugemu posredujejo. Namreč na enkratnih

predavanjih se par lahko marsikaj nauči, a ostaja vprašanje, koliko misli

takšnega predavanja postane tudi njuna last in vpliva na ţivljenj. Drugače pa v

Šoli za zakon resnice o dobrem in krščanskem zakonu rastejo iz njih ter se

vanje postopoma ukoreninjajo, saj se zadnje dolgo časa svobodno odločajo.

Povezovanje enako ali podobno mislečih kristjanov. Ti bodo najverjetneje tudi

kasneje, kot poročeni, imeli ţeljo sodelovati med seboj ter si pomagati čim

bolje ţiveti svoj zakon, še posebej sredi današnjega razčlovečenega in

razkristjanjenega sveta.

172

Zraven tega pa bodoči zakonci lahko opravljajo tudi tako imenovano ''prakso''.

Recimo nekateri pari iz Šole za zakon občasno varujejo otroke na duhovnih vajah

za zakonske pare. Na tak način od blizu gledajo poročene pare ter se preko

izkustev srečujejo z otroško dušo ter vprašanji vzgoje. Prav tako se recimo lahko

udeleţijo poroke para iz skupine ter opazujejo, kako se nekateri poročijo in hkrati

ob tem razmišljajo o svoji poroki, na primer kako bi se sami ţeleli poročiti.

Drugače pa je Šola za zakon odprta ne le za ''praktične'' kristjane, ampak tudi za

tiste, ki morda to niso, pa se vseeno ţelijo resno pripraviti na cerkveni zakon. Ti

kmalu uvidijo ţivljenjsko gledanje krščanstva in Cerkve na vrednote zakona in

druţine, posebej ob razmišljanjih o verskem svetu in zakramentalnosti

krščanskega zakona. Tako da ko pridejo takšna vprašanja na vrsto, tak par

doţivlja Boţjo zamisel v dvoje, ki daje temu načinu večnosti smisel. Načeloma pa

ni redek pojav, da nekateri pari obiskujejo to šolo kar par let. Dobra polovica se

jih poroči po enem letu, četrtina po dveh, drugi pa po treh ali več letih. Namreč

človek je iz leta v leto bolj zrel in nekoliko drugače, globlje gleda na ţivljenjska

vprašanja. Pri tem so pa v veliko pomoč tudi novi pari, ki jih dodatno bogatijo s

svojimi izkušnjami. No, na drugi strani pa je k sreči velika manjšina tistih, ki

odnehajo, kar pa storijo večinoma ţe po nekaj srečanjih (prav tam, str. 12–14).

Košir (1997) opozarja, da ima sama priprava na zakon osebnostni ter splošni

značaj. Splošni del vsebuje predvsem prilagojeno katehezo, katera mora biti

dostopna vsem, tako otrokom, mladim kot odraslim. Iz tega razloga bi se naj v tej

pripravi uporabljala vsa potrebna sredstva, da bodo verniki dovolj poučeni o

pomenu krščanskega zakona, katerega razumemo kot poklic in poslanstvo. To

poslanstvo pa mora temeljiti na naravnih in nadnaravnih danostih ter tudi na

nalogah, ki jih imajo zakonci in starši.

Po drugi strani pa je osebna priprava neposredna ter se izvaja preko tečajev ter

podobnih sredstev. Njen namen je poglobiti zakonsko katehezo, s poudarjanjem

svetosti in dolţnosti, ki jih prinaša zakonski stan. Skrbno pripravljeno pa mora biti

tudi liturgično obhajanje sklenitve zakona, ker ima posebni namen. Namreč

pokazati hoče, da sta zaročenca vidno znamenje tiste povezave, ki obstoji med

Kristusom in Cerkvijo. Ob tem velja poudariti, da pa se zakonska pastorala

nadaljuje tudi po sklenitvi zakona. Namreč novoporočenci prav tako potrebujejo

pomoč kasneje, vsaj toliko časa, da se utrdijo v poloţaju, katerega prinaša zakon

ter da se v okviru svojih mladih druţin trudijo za čim večjo krščansko popolnost.

173

Še posebno skrb za pripravo takšne kateheze imajo krajevni ordinarji, na področju

ţupnije pa ţupniki. Posebno nalogo pa imajo na tem področju tudi oznanjevalci

Boţje besede, kateri naj posredujejo nauk Cerkve v zvezi z zakonom in druţino z

ozirom na zahteve ţivljenja ter dolţnosti, ki se v tem smislu oblikujejo (Košir,

1997, str. 79−80).

Še vedno pa se dogaja, da se veliko mladih zakoncev pritoţuje, da se je RKC

zanje zanimala le pred poroko. Najverjetneje ta očitek ni vedno upravičen, do

njega pa prihaja zaradi nepoznavanja delovanja Cerkve. Namreč po ţupnijah se

ustanavljajo tako imenovana zakonska občestva oziroma skupine zakoncev

(prijateljske skupine). V teh skupinah se ponavadi zbirajo zakonski pari pribliţno

istih let in enakega zakonskega staţa, ponavadi tudi z enakimi ali podobnimi

problemi in ţeljami. Pogostost srečanje določijo sami, ponavadi pa je to mesečno

ob določeni uri. Od začetka se ponavadi zbirajo v cerkvenem prostoru pod

vodstvom ţupnika, kasneje pa tudi po stanovanjih posameznih parov, pri čemer

vodstvo prevzamejo laiki. V kolikor je moţno, jih obiskuje tudi duhovnik, kateri

jih na splošno le spremlja in jim pomaga, še posebej pri reševanju problemov.

Sama vsebina srečanj se začne z duhovno mislijo, sledi pogovor o zakonskem in

druţinskem ţivljenju, pomaganje z izkušnjami, tretji del pa zajema prijetno

druţabno srečanje (Košiček idr., 2001, str. 111−112).

Vprašanja iz posameznih področij si zastavijo ţe mesec prej, tako da imajo do

naslednjega srečanja čas razmišljati o njem. Vsakdo pove svojo osebno izkušnjo,

pri čemer ne gre za nobeno modrovanje, teoretiziranje, razkazovanje znanja, še

manj pa za dajanje napotkov drugim. Vsak tudi govori primerno kratko, drugi pa

poslušajo. Vider Vital, jezuit, ki se edini v slovenski RKC povsem posveča

zakonu in druţini, za svojo skupino pravi, da se najstarejša zbira ţe 22 let in to

brez izjeme vsak mesec v letu.

Torej cilj teh skupin je en sam, in sicer pomagati moţu in ţeni do čim globljega

soţitja, da dozorevata v čim bolj razumevajoč, ubran in ljubeč zakonski par ter

odgovorna starša. Tako gre za utrjevanje zakonske vezi, ki je prava in vzdrţljiva

ob različnih preizkušnjah le tedaj, če raste in se razvija, če je torej vedno bolj

grajena na duhovni ljubezni. Ta ne izključuje, ampak vključuje telesno in duševno

ljubezen. In ravno za takšen odnos oziroma takšno ljubezen Kristus nudi svojo

navzočnost ali pomoč, kot pa pravimo s cerkvenim jezikom, nudi svoj zakrament

zakona in njegovo neločljivost. Ravno iz tega razloga pa večina parov, ki to

174

dojame, rada vztraja v takšnih skupinah (Zakonske skupine kot pomoč poročenim

pri njihovi osebni rasti, b. d.).

Košiček idr. (2001, str. 112) v tej zvezi navaja, da je med člani boljša povezava,

če je v skupini omejeno število parov. Vsekakor pa priprava na zakon ne poteka

le v omenjenih oblikah niti se ne razume kot kratkotrajen proces. Začenja se ţe

mnogo časa pred vstopom v zakon. Potrebno jo je razumeti in izvajati kot stalen

proces, ki zajema tri stopnje: daljno, bliţnjo in neposredno pripravo.

Daljna priprava, katere del priprave zajema otroško, deško in odraščajočo dobo.

Osnova takšne dobre priprave je v modri druţinski vzgoji katere cilj je, da otroci

odkrivajo sami sebe kot ljudi z bogatim ter večplastnim duševnim ţivljenjem in

osebnosti z njim lastnimi dobrimi stranmi ter slabostmi. Je tudi doba, ko v otrocih

prebujamo smisel za vsako pristno človeško vrednoto v medsebojnih ter

druţbenih odnosih. To pa igra veliko vlogo pri oblikovanju značaja, obvladovanju

samega sebe, pravilnem uporabljanju lastnih nagnjenj, pri tem, kako gledamo na

osebe nasprotnega spola in se z njimi srečujemo ter podobno. Zelo pomemben je

tudi pogovor v druţini, še posebej v času pubertete. Zraven omenjena pa je zlasti

za kristjane nujna tudi klena duhovna in katehetska vzgoja ter izobrazba. Torej

takšna, ki zna prikazati resnično poklicanost in poslanstvo zakona, ne da bi pri

tem izključevala moţnost popolne podaritve samega sebe Bogu v duhovniškem ali

redovniškem ţivljenju. Se pravi, če je druţina dobra in urejena, daje otroku

občutek varnosti, izkušnjo ljubezni ter dobrih medsebojnih odnosov, bo tudi otrok

laţje te stvari uresničil v svojem bodočem zakonu, v nasprotnem primeru le z

veliko teţavo (Košir, 1997, str. 80 in Košiček idr., 2001, str. 98).

Bliţnja priprava se nadaljuje po daljni pripravi. To je čas, ko se fantje in dekleta

odločajo za ţivljenjskega sopotnika, je čas dozorevanja, ne pa še tudi skupnega

bivanja. V svetu to obdobje imenujejo čas zaroke. Še prej pa se postavlja

vprašanje, kdaj bi bilo smiselno, da fant in dekle sploh začneta hoditi skupaj. To

bi naj bilo, ko sta za to oba zrela, pri čemer zrelost zajema več vidikov. Najprej

gre za telesno zrelost, kar zajema zdrav, razvit in odporen organizem. Nadalje je

potrebna duševna zrelost. Pri nas dekleta redno dozorijo nekako okrog dvajsetega

leta ali malo čez, pred tem pa ţivljenje, še bolj pa ljubezen in zakon navadno

jemljejo preveč romantično in premalo ţivljenjsko. Fantje pa duševno dozorijo še

nekoliko kasneje od deklet, kajti recimo očetovski nagon v fantu pred tem časom

še dokaj spi. Torej v bistvu gre za razvoj moških in ţenskih lastnosti, nujnih in

175

potrebnih za zakonsko ţivljenje. Namreč brez te duševne zrelosti je zakon

preteţak in ostaja vse ţivljenje nezrel. Pomembna je tudi poklicna in neka gmotna

zrelost. Trden poklic je nujni pogoj za znosno ţivljenje v zakonu in druţini, ki

zahtevata tvarno podlago. V končni fazi tudi zavedanje, da ne zmoreš vsega sam,

pomeni biti zrel (Vider, 2003, str. 15−16 in Košiček idr., 2001, str. 97−98).

Naslednje področje se nanaša na ljubezen in spolnost. V bistvu noben zakon naj

ne bi bil sklenjen brez ljubezni (večkrat primerjana z ognjem), kajti bil bi

preteţaven. In četudi to v začetku zakona velja oziroma je ljubezen prisotna,

izkušnje kaţejo, da se včasih ohladi ali morebiti celo izgine. Velja omeniti

predvsem dva vzroka. Kot prvo se včasih zgodi, da zakonca ob drugih stvareh

pozabita skrbeti za ohranjanje ljubezni, ali mislita, da bo gorela sama od sebe.

Vendar znano je, da gorivo za trajno zakonsko ljubezen predstavljajo predvsem

dejanja, kot so nenehna pozornost, čeprav le v majhnih stvareh, ustreţljivost,

razumevanje, pripravljenost za odpuščanje in podobno. Tako da če kateri od

partnerjev gre v zakon s prevelikimi in neutemeljenimi pričakovanji, kako mu bo

partner stregel, dočim sam na to ni pripravljen, bo ogenj začel kmalu ugašati.

Zavedati se morata, da je ljubezen podaritev, ne pa iskanje uslug in sebičnost.

Drugi vzrok iz katerega se kmalu rodi razočaranje, pa je napačno oziroma le

delno razumevanje ljubezni. Namreč ljubezen mora biti celostna, mora prevzeti

celega človeka. Glede na to pa potem ločimo tudi tri razseţnosti ljubezni kot so

telesna, duševna in duhovna (Košiček idr., 2001, str. 83).

Tako tudi spolnost igra zelo pomembno vlogo v zakonskem ţivljenju. Zato je

razumljivo, da se pripravnika na zakon z njo srečata na poseben način, hkrati pa

morata do nje zavzeti svoj odnos kot naravna človeka in prepričana kristjana. Prav

tako se morata zavedati, da je vsak nagon Boţji dar, spolni še posebej zaradi

velike naloge, ki jo opravlja v ţivljenju človeka in druţine. Je pa ob tem

pomembno poudariti, da lahko vsako strast človek uporablja pametno ali

nespametno, v korist svojega človeškega razvoja ali njegovo zaviranje, v svojo

srečo ali nesrečo ter v korist ali škodo tudi drugih. Prav s takim zdravim, odprtim

in treznim pogledom pristopata mlada kristjana tudi k vprašanju svoje spolnosti v

pripravi na zakon.

Pomembno področje v pripravi na zakon predstavljajo tudi starši. Vsak mlad par

izhaja iz določene druţine, znotraj katere je lahko dolga leta opazoval od blizu,

kaj sta pravzaprav zakon in druţina. V otroških letih je sicer to opaţanje bilo manj

176

zavestno, starejši kot pa je človek, bolj lahko opaţa določene značilne poteze,

prednosti in hibe druţine, iz katere je izšel. Prvo spoznanje, ki doleti mladi par, je

verjetno to, da prav tako kot pri starših, tudi v njunem zakonu ne bo vse lepo in

gladko ter da je ţivljenje res trdo, kjer odpade vse, kar ni res pristno in trdno. Zato

morata računati na to, da bo tudi v njunem zakonu to ali ono odpadlo, zaradi česar

ne smeta biti prehitro zadovoljna s pripravo. Kajti potrebnih bo veliko zalog in

nikoli več ne bo toliko časa za njihovo zbiranje kot zdaj. Recimo sigurno oba

občudujeta marsikatero potezo njunih staršev in lepo bi bilo, da jim to uspešnost

tudi priznata. Še posebej bi imelo velik pomen, če bi jih skušala posnemati. Bo pa

to veliko laţje, če bosta poizkusila odkriti ali pa od njih izvedeti, kako so kljub

teţavam uspeli doseči to ali ono na sebi in v svoji druţini. Po drugi strani pa

opaţata tudi napake, za katere naj ne obsojata staršev, ampak jih skušajta

razumeti, še več, naredita vse, da teh napak ne bi ponavljala v svojem zakonu.

Lahko se pa tudi zgodi, da se odnos staršev nekoliko spremeni, ko izvedo, da se

bo mlad par poročil. Moţno je, da bodo začeli z raznimi opozorili, celo kakšni

stvari nasprotovali ali jo zahtevali. Pomembno je, da ob tem mlad par ostane

miren in trezen. Namreč ţe drţi, da so starši dolţni svetovati, mlad par pa jim je

dolţan prisluhniti, ne pa kar tako, brezglavo ubogati, saj sta sedaj odrasla. Prav

tako tudi drţi, da je starše potrebno spoštovati in jih ljubiti, pa kljub temu ni ravno

zaţeleno, da mlad par ţivi pri starši enega ali drugega. Gre za različna svetova,

različno gledanje na ţivljenje, kar je tudi normalno. Zato če je le mogoče, je

priporočljivo, da gre mladi par na svoje. V kolikor pa ţivita skupaj s starši, morata

osvojiti predvsem to, da morata vedno drţati skupaj, hkrati pa spoštovati starše ter

jim na miren in odločen način povedati, če bo kdaj kaj potrebno. Še posebej pa si

velja zapomniti, da je modrost pametnega soţitja med zakoncema ter med

starejšimi in mladimi v medsebojnem vţivljanju drug v drugega (Vider, 2003, str.

30–32).

Pomembno področje zajema tudi rojstvo in vzgoja otrok. Zato se bi naj o

sprejemanju otrok zaročenca pogovarjala ţe pred poroko. Namreč nemalokrat

pride do razočaranja in napetosti v zakonu, če imata moţ in ţena različno mnenje

o tem. Recimo eden si ţeli veliko druţino, drugi pa mogoče le enega otroka ali

celo nobenega ter podobno. Pred poroko je potrebno tudi razmisliti o veliki razliki

v letih, če je kateri od partnerjev veliko starejši ali mlajši. Ni sicer nujno, da tak

zakon ne uspe. Kljub temu pa pogosto velika razlika v letih povzroča

177

nerazumevanje, ker pač partnerja marsikatero stvar doţivljata drugače. Prav tako

ni vedno hudih posledic, še največkrat gre za ljubosumje, ki pa ima ponavadi v

ozadju tudi še kakšne druge razloge. Nadalje je potrebno v pogovor pred poroko

vključiti izobrazbo partnerja. Ne malokrat se poročita dva, ki sta si po izobrazbi

kar daleč narazen. In kaj hitro se lahko zgodi, da bo partner z višjo izobrazbo

zaničeval ali morebiti javno poniţal partnerja z niţjo izobrazbo. S pravočasnim

pogovorom se temu lahko izogneta, zaţeleno je, da partner z višjo izobrazbo

drugemu pomaga, da se zbliţata še na tem področju. Posledično bosta lahko imela

tudi iste prijatelje ali celo hodila v isto sluţbo. Da ne bi prihajalo do nepotrebnih

trenj, nezaupanj, je pred poroko dobro, da se partnerja prav tako pogovorita o

njuni blagajni v smislu, ali bo skupna ali ločena, kako kateri gleda na denar, na

njegovo uporabo in podobno. Vir napetosti in razočaranj pa je lahko tudi

nepoznavanje duševnih razlik med moškim in ţensko. Tu so mišljene razlike, ki

so ţe v naravi ter jih ne moremo kaj dosti spremeniti. Problem so pa lahko tudi

partnerji, ki ne sprejemajo niti sebe, kjer pa vzrok izhaja velikokrat iz druţine.

Takšno nesprejetost pa lahko odnese s seboj tudi v zakon, čeprav za to ne bo imel

razloga. In ker je takšen človek po navadi nagnjeni h godrnjanju nad vsem, ga tudi

partner potem teţko sprejme. Tako da zaročenca, ki vstopata v zakon, morata

imeti dobro ter zdravo mišljenje o drugem spolu, hkrati pa morata sprejemati tudi

sebe. Tema, katere tudi ne smeta zaobiti, pa je še enakopravnost partnerjev, kar se

velikokrat zanemarja. Zdi se, da celo sama beseda ni dovolj jasna. V kolikor se

recimo zakonca nenehno bojujeta za enakopravnost, zakon ni prijeten. V končni

fazi zakon in druţina nista bojišče za pravice, ampak prostor za ljubezen.

Partnerja se naj kljub različnosti spoštujeta, se skušata razumeti ter naj različnost

izključita kot povod za prepire. Namreč kakorkoli, ni dovolj, da se pred poroko

dobro poznata ne le kot konkretni osebi, pač pa tudi glede razlik, ki izhajajo iz

njune narave, kjer je teţko karkoli spreminjati (na primer razlike v moči, v načinu

doţivljanja in umevanja, razlike v zaznavanju, govorjenju in izraţanju, vernosti

ter podobno) (Košiček idr., 2001 str. 73–82 in 105).

Omenili smo le nekaj značilnih področij priprave na zakon, vseh je pa vsaj

dvajset, in sicer: kako odkriti ali sta za skupno ţivljenje, o ''dediščini'', ki sta jo

prejela iz zakonskega in druţinskega ţivljenja svojih staršev, kako se pogovarjati

o vajinem notranjem svetu, kaj misliti o otrocih in kaj, če jih ne bo ali bodo bolni,

o odnosu do tvarnih dobrin, o udejstvovanju v ţupniji in podobno.

178

Vider (2003, str. 19–39) pa mlade opozarja, da bosta morala skupna pogovorna

jedra postavljati na skupni imenovalec. To pomeni, da morata iskati čim večjo

zdruţenost obeh pogledov na vse ţivljenjske probleme ter skupaj doţivljati

ţivljenje, kot recimo izlete, študij, kulturne prireditve, druţbo in druščino, razne

skupine ter versko ţivljenje. Na tak način bosta počasi drug drugega vedno bolj

razumela, pa tudi vedno bolj ţivela. Zavedati se morata, da je takšno zdruţevanje

dveh poti v eno za trajno zakonsko skupnost nenadomestljivo.

Neposredna priprava poteka nekaj mesecev pred poroko. Mora biti takšna, da

podeli nekako nov smisel, vsebino in obliko tako imenovanemu izpraševanju

ţeninov in nevest kot ga zahteva cerkveno pravo. Takšna priprava je potrebna še

posebej za tiste zaročence, katerim manjka znanje krčanskega nauka ali imajo

teţave v tem ter prakticiranju krščanstva. Zajemala bi pa naj tudi poglobljeno

poznavanje skrivnosti Kristusa in Cerkve, razumevanje milosti in odgovornosti v

krščanskem zakonu, hkrati pa pripravo na dejavno in zavestno udeleţbo pri

obhajanju poročne liturgije (Košir, 1997, str. 81).

Torej za verne zaročence naj bo predvsem duhovno usmerjena, pri čemer naj

ţupnija omogoči duhovna srečanja, duhovne vaje, medtem ko jih naj ţupnijsko

občestvo spremlja s prijateljskim vključevanjem v ţupnijo. Ob tem se pojavi tudi

vprašanje, kaj je v pripravi na zakon in kasnejšemu spremljanju zakoncev po

poroki sploh preostalo za ţupnika. Res je, da imajo duhovniki, predvsem ţupniki,

odgovornost za pripravo srečanj in duhovnih obnov v vseh obdobjih priprave na

zakon. Pa vendar je zaţeleno, da v to delo vključijo tudi laike, da ne delajo vsega

sami. Ampak ker je zakon zakrament, je za pripravo odgovoren predvsem krajevni

ţupnik. Tako ima tudi med neposredno pripravo še veliko dela. Ţupniku naj bi se

prijavili za poroko nekje pol leta prej, čeprav je do sedaj veljalo nekako en mesec.

Zgodnja prijava je potrebna predvsem za boljšo duhovno pripravo. Vsekakor pa

pri prijavi ne gre zgolj za prijavo kot tako, pač pa za medsebojne stike, kajti v tem

času je potrebno še marsikaj pripraviti ter se o marsičem pogovoriti.

V zadnjih desetletjih pa je ţupnik v zadnjem mesecu pred poroko opravil

naslednje naloge. Kot prvo se morata zaročenca prijaviti pri domačem ţupniku.

Če sta iz različnih ţupnij, se prijavita ali pri ţupniku iz ţeninove ali nevestine

ţupnije. Ko prijavita poroko, ţupnik naredi poseben zapisnik, velja kot dokument.

V kolikor sta bila zaročenca krščena v domači ţupniji, ne rabita nobenih

dokumentov za prijavo poroke, saj je vse zapisano v ţupnijski krstni knjigi.

179

Zaročenec, ki ni krščen v tej ţupniji, pa prinese iz svoje ţupnije potrdilo, da je

kršen, samski in birman, se pravi prinese krstni list. Kadar pa gre za prijavo

versko mešanega zakona, če en zaročenec ni krščen, pa mora le ta predloţiti

ţupniku izpis iz civilne rojstne knjige, dobljenega na drţavnem matičnem uradu,

saj v tem primeru krstnega lista nima. Svoj samski stan pa dokaţe z dvema

pričama, ki ga dobro poznata in kateri (pod prisego) izjavita, da je zaročenec

samski. Nadalje se ţupnik z zaročencema pogovori, kje in kdaj bo poroka. Ta bi

sicer naj bila v domači ţupniji, lahko pa je tudi v drugi, če imata zaročenca za to

utemeljen razlog. V takem primeru vse potrebno za poroko opravi ţupnik, kjer sta

zaročenca prijavila poroko, nekaj dni pred njo pa jima ta ţupnik izda še

odpustnico. Z njo se lahko poročita drugje, pred tem pa morata obvestiti tudi

tamkajšnjega ţupnika, da bo takrat doma. Prijava pa vsebuje tudi dogovor o

oklicih. Pri oklicih ţupnik med ostalimi oznanili ter obvestili ob koncu nedeljske

maše (po navadi zadnjo nedeljo pred poroko) pove, kdo se bo poročil. V kolikor

oklicevanje ni ustno je lahko pisno in sicer tako, da je na cerkveni oglasni deski

vsaj tri dni objavljeno sporočilo o nameravani poroki. Če sta zaročenca iz

različnih ţupnij, je oklic v obeh. Drugače pa je bil glavni namen oklicev nekoč, da

je ţupnik imel moţnost zvedeti ali obstaja kakšna ovira oziroma zadrţek za

nameravano poroko. Poleg tega pa sta namena oklicev v današnjem času tudi

pričevanje vere ter spodbuda za mlajše.

Ţupnik pa v pogovoru zaročenca tudi povabi, da pred poroko opravita dobro

spoved in prejmeta obhajilo. Na tak način bosta šla v cerkev in zakon kot boţja

prijatelja. Recimo če kateri od zaročencev ni krščen ali je krščen pa nima ostalih

zakramentov, teh zakramentov sedaj ne more dobiti. O pripravi glede teh se je

potrebno posebej pogovoriti. Nadalje zaročenca tudi opozori na navzočnost prič

ob poroki. Načeloma je to lahko vsaka odrasla oseba, moški ali ţenska, kljub temu

pa je zaţeleno, da pri cerkveni poroki sodelujejo verni. Osnovno kar se pa od prič

zahteva pa je vsaj primerno obnašanje in sodelovanje.

Kljub temu pa, da zaročenca opravita posebno pripravo na tečaju ali obiščeta Šolo

za zakon ali dvodnevni pogovor ob koncu tedna, se tudi domači ţupnik z njima

pogovori o stvareh, ki so potrebne in koristne vsakemu konkretnemu paru, ne le o

splošnih stvareh, ki so namenjene vsem. Takšen oseben pogovor je potreben

predvsem zaradi dejstva, da največkrat ţivijo zaročenci v zelo različnih

ţivljenjskih razmerah, imajo različno vzgojo, versko in duhovno ţivljenje. Hkrati

180

pa lahko na tak način tudi zaročenci ţupnika sprašujejo o stvareh, za katere se jim

zdi potrebno in jih zanimajo. Za nekatere je recimo pomembno, če vnaprej vedo,

kakšni so zadrţki ali ovire, zaradi katerih ne bi mogli skleniti cerkvenega zakona.

Le-ti na tem mestu ne bodo omenjeni, ker so omenjeni v nadaljnjem tekstu

(Košiček idr., 2001, str. 99–101).

Priprava na zakon, na zakonsko in druţinsko ţivljenje je izredno pomembna za

blagor Cerkve. Zakrament svetega zakona ima dejansko velik pomen za celotno

krščansko občestvo, v prvi vrsti za sama zakonca. Njuna odločitev je takšne

narave, da ne sme biti podvrţena improvizaciji ali prenagljeni izbiri. Nekdaj je

priprava na zakon lahko računala na podporo druţbe, ki je priznavala vrednote in

dobrine zakona. Cerkev je brez ovir in negotovosti branila svetost zakona,

zavedajoč se, da je zakrament zakona kot ţivljenjska celica Boţjega ljudstva

deleţen eklezialne gotovosti. Podpora cerkvenih občestev je bila, vsaj kar zadeva

poglobljeno evangelizirana občestva, gotova, enotna in trdna. Na splošno so bile

zelo redke ločitve zakoncev in neuspeli zakoni, razveza pa je veljala za »druţbeno

kugo«. Danes pa smo, nasprotno, v mnogih primerih priče vedno večjemu

propadanju druţine in določenemu izničenju vrednot zakona. V mnogih, zlasti

gospodarsko razvitih narodih, se je zmanjšalo število porok. Zakon se sklepa v

vedno poznejši dobi, narašča število ločitev in razvez celo v prvih letih skupnega

ţivljenja. Vse to neizogibno prinaša neštetokrat izraţen pastoralni nemir in

tisočkrat ponovljeno vprašanje: ali so tisti, ki se poročajo, dejansko pripravljeni na

zakon? Vprašanje priprave na zakrament zakona in na zakonsko ţivljenje, ki temu

sledi, je predvsem pomembna pastoralna naloga, ki je v korist samih zakoncev,

celotnega krščanskega občestva in druţbe. Zato povsod raste zanimanje za ta

vprašanja in se mnoţijo pobude, da bi pripravili primerne in ustrezne odgovore

glede priprave na zakrament zakona (Zakon, druţina in zunajzakonske skupnosti,

2001, str. 57−58).

Vidimo lahko, da priprava na zakon zajema marsikatero pomembno področje

ţivljenja bodočih zakoncev in kot taka lahko v veliki meri pripomore, da bosta

bodoča zakonca laţje shajala v zakonu. Vsekakor je res, da tisti pari, ki jim zakon

veliko pomeni, se bodo za to, da bo uspešen, trudili po svojih najboljših močeh in

se jim mogoče sama priprava zaradi tega ne zdi toliko pomembna. Pa vendar niti

takim ne bi bilo odveč, če bi se je udeleţili zraven tistih, ki vidijo v pripravi na

zakon pomemben člen njihovega uspešnega zakonskega in druţinskega ţivljenja.

181

In po tem, ko se bodoča zakonca ustrezno pripravita na zakon, pride čas, da zakon

tudi skleneta oziroma pride do zakonske privolitve.

5.3.4 Zakonska privolitev in hibe pri privolitvi

Obred sklepanja zakonske zveze poznajo tako stare kulture kot moderne

civilizacije. Tako je v antičnem Rimu poroka med moškim in ţensko pomenila

trajno skupnost, kljub temu pa je zakon lahko razpadel zaradi smrti enega od

zakoncev, prenehanja volje do skupnega ţivljenja ali ločitve. V klasičnem

rimskem pravu pa je zakon največkrat prenehal, če zakonca nista imela več ţelje,

da bi skupaj ţivela kot moţ in ţena. Šele krščanstvo pa je potem bilo tisto, pod

vplivom katerega se je skušala zakonska zveza zaščititi pred človeško samovoljo.

Zakonska privolitev je najbolj svobodno in odgovorno dejanje zaročencev, s

katerim si zakonska sopotnika izrazita svojo voljo po brezpogojni in trajni

zakonski zvezi. Iz tega razloga zakon nastane s privolitvijo, ki jo na zakoniti način

izrazita pravno sposobna zaročenca. Tako je temeljni pogoj za veljaven krščanski

zakon, da si pravno sposobna zaročenca, prosta vsakega zadrţka, zakonsko

privolitev izrečeta svobodno in brezpogojno.

Da sta dva zaročenca pravno sposobna pomeni, da:

ravnata dovolj razumno, sta razsodna glede sprejema in izročitve zakonskih

pravic in dolţnosti ter pripravljena sprejeti vse zakonske obveznosti.

Sta pripravljena eden drugega sprejeti ter se drug drugemu tudi izročiti. Volji

obeh morata biti prosti kakršnekoli sile ali hudega zunanjega strahu, kajti če

enemu ali pa obema zaročencema manjka svoboda oziroma je hudo prizadeta,

je zakon neveljavno sklenjen.

Vesta vsaj to, da je zakon trajna skupnost moškega in ţenske, katera je s

spolnim sodelovanjem naravnana na rojevanje otrok. Ob tem je zelo

pomembno, da si zaročenca ţe na začetku same privolitve ţelita otroke, sta jih

pripravljena sprejeti in krščansko vzgajati. Namreč, vsaka trajna in popolna

izključitev rojstva ali vzgoje otrok povzroči neveljavno sklenitev zakona.

Nevednost zaročencev glede samega zakona, zakonskih dejanj, ciljev in

namenov zakona, zmota o osebi ali o lastnosti osebe, zvijačna prevara, vsaka

182

simulacija in sklepanje zakona pod pogojem pomenijo hibo v zakonski

privolitvi.

Zaradi omenjenih pa zakonska zveza nikoli ne more biti veljavno sklenjena.

Privolitev oziroma zakonska zaobljuba je tudi dejanje volje, s katero se zaročenca

drug drugemu nepreklicno izročita ter se sprejmeta za ustanovitev zakona. Poznati

morata tudi ţe predhodno omenjeni bistveni lastnosti enost in nerazveznost.

Hkrati se morata zavedati, da gre za dosmrtno ţivljenjsko skupnost, katera je po

svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok. Prav tako,

če je vsaj eden od skleniteljev krščen, ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki

ne bi bila hkrati tudi zakrament. Po sami izvršitvi zakona pa le-ta postane trden,

katerega pa zaradi zaščite s strani posebnega varstva prava ne more razvezati

nobena človeška oblast, le smrt.

Privolitev predstavlja za Cerkev torej nujno potrebno prvino, brez katere zakonca

ne moreta veljavno skleniti zakona. Zakonska privolitev je tako nenazadnje

dejanje volje, s katero moţ in ţena, ki se nameravata poročiti, izrazita ţeljo po

poroki in pripravljenost, da bosta sprejela vse dolţnosti ter obveznosti zakona.

RKC pa loči med zunanjo in notranjo privolitvijo. Zunanjo privolitev dasta

zaročenca na zakonit način pri poročnem obredu z naslednjimi besedami: ''Jaz I.,

sprejmem tebe, I., za svojo ţeno/svojega moţa in obljubim, da ti bom ostal/a

zvest/a v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil/a in spoštoval/a

vse dni svojega ţivljenja.'' Takšna privolitev se tako najpogosteje izraţa z

besedami, katere pa lahko nadomestijo tudi enakovredna dejanja. Z namenom pa,

da bi zakonca res ostala zvesta dani besedi, izrečeta svojo privolitev javno v

navzočnosti duhovnika in dveh prič. Zaradi duhovnikove navzočnosti ali

diakonove, ki zakonsko privolitev sprejme v imenu Cerkve, pa je takšna privolitev

tudi liturgično dejanje ter se obhaja v javnem bogosluţju Cerkve. Za razliko od

zunanje privolitve, pa je notranja privolitev skrita očem. Namreč nihče ne ve, kaj

si zaročenca dejansko ţelita in po čem hrepenita v času sklepanja zakonske zveze.

Tako le zaročenca sama poznata vsak svojo notranjo privolitev. Vseeno pa se ob

tem domneva, da je ta privolitev zaročencev, ki jo imata v svoji volji, skladna z

besedami, katere javno izrečeta (Slatinek 2005, str. 5, 8, 12−13).

183

Košir (1997) pa dodaja, da mora zakonska privolitev biti tudi:

osebna: kar pomeni, da je zakonska privolitev akt dveh subjektov, moškega in

ţenske, ki stopata v zakon, katerega ne more nadomestiti nobena človeška

oblast;

svobodna: kar pomeni, da privolitev ne sme biti obremenjena s teţkimi

psihičnimi motnjami oziroma teţkim pomanjkanjem intelektualnih

sposobnosti (nevednost, zmota, prevara) ali volutivnih sposobnosti (nasilje ali

strah), saj drugače ni dovolj svobodna in ima za posledico neveljavno

sklenitev zakona;

premišljena (odgovorna): kar pomeni, da je sposobna spoznati ter z zadostno

zrelostjo oceniti temeljne pravice in dolţnosti zakona, ki obvezujejo za celo

ţivljenje;

z namenom: ki mora biti aktualen (človek ga oblikuje v trenutku sklenitve

zakona) ali vsaj virtualen (je bil enkrat vzpostavljen in kasneje ne preklican;

zato traja toliko časa, dokler ni bil s pozitivnim dejem preklican);

celostna: torej brez pozitivnih pridrţkov ali izključitev lastnosti in namenov

zakona;

obojestranska: ker je zakon po svoji naravi dvostranski posel, sam po sebi

zahteva enaki volji moţa in ţene, ki ga sklepata; in

istočasna: kar izhaja iz določila kanona 1104, §1, ki pravi, da morata za

veljavno sklenitev zakona zaročenca biti navzoča hkrati osebno ali po

zastopniku; če zakon sklepata osebno, gre za fizično istočasnost privolitve, če

pa po zastopniku, gre pa za pravno istočasnost privolitve; ter

nepreklicna: saj je zakon po svoji naravi neločljiv.

Iz povedanega sledi, da zakonska privolitev ni skupek dejanj, ampak le eno samo,

ki ne potrebuje nobene kasnejše izpopolnitve, da bi prišlo do zakonske vezi.

Namreč ta obstoji v vseh pravnih razseţnostih od trenutka, ko je bila dana

privolitev. Tako da niti izvršitev niti roditev otrok ne dopolni bistva tako

sklenjenega zakona (Košir, 1997, str. 48–50).

Velikokrat slišimo med ljudmi, da se je ta ali oni znanec cerkveno ''ločil'' in potem

ponovno cerkveno poročil. Vendar je potrebno poudariti, da v takih primerih ne

gre za cerkveno ločitev, ampak se ugotovi ničnost zakona. Sicer je zakonska vez

184

navidezno nekaj časa res obstajala, ampak jo je sodišče iz utemeljenih razlogov

razglasilo za nično oziroma nikoli obstoječo. Torej je zakon formalno obstajal,

pred Bogom pa ga zaradi privolitve v hibi nikoli ni bilo. Iz tega potem sledi, da ko

je zakon razglašen za ničnega, sta oba zakonca prosta in se lahko cerkveno še

enkrat poročita oziroma prvič veljavno poročita.

Razlogi za ničnost pa so predvsem: nezadostna psihična zrelost, pomanjkanje

razumnosti, izključitev enosti in nerazveznosti, popolna ali delna simulacija,

pogojna sklenitev zakona, strah in prisila, impotenca, napaka v osebi ter zvijačna

prevara. Ob tem je treba poudariti, da za razglasitev ničnosti ni dovolj razpad

zakona le zaradi enega od naštetih razlogov. Namreč sodišče lahko na prošnjo

enega ali drugega zakonca razglasi zakon za ničnega le tedaj, ko pride do moralne

gotovosti, da je vsaj eden od zakoncev v trenutku sklenitve zakona s pozitivnim

dejanjem volje izključil kak bistveni del oziroma ni bil sposoben sprejeti kakšne

od bistvenih razseţnosti zakona ali pa da je šlo za drugo hibo v privolitvi.

Pomemben poudarek je tudi na tem, da pri samem sklepanju zakonske zveze gre

vedno za vprašanje svobodne volje, hotenja in poznavanja zakonskega stanu v

trenutku njegove sklenitve. Kaj se je pa pri presojanju (ne)veljavnosti zakona

zgodilo kasneje, pa nima bistvene teţe. Kakorkoli pa, najteţje pri ugotavljanju

ničnosti je vprašanje, kako sploh dokazati, da določena oseba pravzaprav ni

vedela, mogla ali ni hotela stopiti v zakon.

Sama cerkvena statistika kaţe na naraščajoče število prošenj za ugotovitev

(ne)veljavnosti zakonske zveze. Veča se število parov, ki v zakon stopajo

nepripravljeni ali pa so izrekli privolitev neskladno s svojo voljo. Razumljivo je,

da takšni zakoni potem prej ali slej razpadejo. Sam povod za začetek postopka

pred cerkvenim sodiščem pa je ponavadi dejstvo, da si je eden od zakoncev po

civilni ločitvi ţe našel drugega partnerja, s katerim se ţeli tudi cerkveno poročiti.

Takšna oseba se po posvetovanju z domačim ţupnikom ali z drugim

strokovnjakom obrne na pristojno sodišče v svoji škofiji s prošnjo, da se razišče,

ali mogoče ni bil njegov zakon zaradi tehtnega razloga sklenjen neveljavno.

Sodniki nato skrbno raziščejo, kakšna je bila zakonska privolitev zaročencev v

trenutku sklenitve zakona. Ob tem se predpostavlja, da je bila v tem času

zakonska privolitev brezhibna. Če pa zaročenca vesta za kakšno hibo ali na njo

sumita, sta dolţna podati čim več dokazov, da se lahko hiba dokaţe ali potrdi njen

185

sum. Namreč neveljavnost zakona se lahko razglasi šele takrat, ko se hiba v

privolitvi tudi dokaţe.

Slatinek (2005, str. 14) navaja, da imajo pravico za ugotavljanje veljavnosti ali

neveljavnosti na način, da pristojno cerkveno sodišče po določbi prava zakonito

prosijo za pomoč, vsi verniki, tako krščeni kot nekrščeni. To istočasno ne pomeni,

da imajo tudi pravico, da jim sodišče zakon razglasi za ničnega. V kolikor pa se

dokaţe, da je bila zakonska privolitev res nepopolna, bo Cerkev brez dvoma tak

zakon razglasila za neveljavnega.

Razloge pa, zaradi katerih nikoli ne more nastopiti situacija sklenitve zakonske

zveze, v kanonskem pravu imenujejo hibe v privolitvi.

Mednje uvrščajo:

Bolezni razuma

Tisti, ki ne morejo dovolj razumno ravnati, niso sposobni veljavno skleniti

zakona. To so duševni bolniki, katere pa kanonsko pravo omeji zgolj na tiste, ki

trpijo za popolno ali delno blokado razuma. Takšni so shizoidni, duhovno

razdvojeni ljudje s simptomi shizofrenije. Takšni osebi je potrebno zakon

odsvetovati. Hkrati pa je dolţnost tistega, ki recimo ve, da eden od zaročencev trpi

za teţko psihozo, da to pove tistemu, ki zaročenca pripravlja. V nasprotnem

primeru bi tako prišlo do navidezne sklenitve zakona, torej pravega zakona ne bi

bilo. Bolezni razuma pa lahko nastopijo iz različnih vzrokov in ob različnem času,

saj so nekateri takšni ţe od rojstva, drugi zbolijo kot odrasli ljudje. Recimo oseba,

ki je stara 25 let in je razumsko na stopnji petletnega otroka, ne more skleniti

veljavne zakonske zveze. Bi pa zakon bil veljavno sklenjen takrat, če bi oseba, ki

je veljala za duševnega bolnika, ozdravela v trenutku sklepanja zakonske zveze.

Tako bi zdravniška diagnoza, s katero bi bilo ugotovljeno, da je bolnik ozdravel

pred samo sklenitvijo zakonske zveze, zagotovila veljavnost sklenjenega zakona.

Pomembno pa je tudi dejstvo, da pa vsaka duševna bolezen, ki se pojavi po

sklenitvi zakonske zveze, sama po sebi ne more razveljaviti zakona. Kot je tudi ţe

omenjeno, je veljavno sklenjen zakon pod posebnim varstvom prava, kjer je

neveljavnost zakona potrebno šele dokazati (prav tam, str. 18−19).

Pomanjkljiva razsodnost

Ta ovira zaročenca, da bi uvidel bistvo zakona, saj gre za pomanjkanje

sposobnosti. Ne zaveda se niti svojih niti partnerjevih pravic in dolţnosti, kar

186

pomeni, da jih zaradi pomanjkljive notranje svobode ne prepozna. Vzroki za

takšno stanje so velikokrat bolezenski. Vendar tukaj ne gre za prave duševne

bolezni, ampak bolj za neke drţe, ovire in teţave, ki spominjajo na kakšno

bolezen. V bistvu povzročajo blokade, ki se opazijo šele takrat, ko se takšni

zaročenci ţelijo poročiti. Namreč imajo drugačno prepričanje o zakonu ter samo

vizijo, kar pa je v nasprotju s samim zakonom. Iz tega razloga se tudi postavi

vprašanje, kako sploh pri zaročencih ugotoviti, da gre za takšno hibo in kje je

kritična meja, ko lahko govorimo o hudem pomanjkanju razsodnosti.

O pomanjkanju razsodnosti govorimo tudi, ko se človek ne more odreči svojim

napačnim navadam ali da v svojih odločitvah razodeva izredno pomanjkanje

modrosti ter inteligence ali pa ko je zelo vidna pomanjkljiva vzgoja osebnosti. O

kritični meji pa takrat, ko sta na svoj način prizadeta posameznikov razum in

volja. RKC namreč zahteva, da je za veljavno sklenitev zakona potrebna vsaj

tolikšna razsodnost, da zaročenca vesta, kaj je bistvo zakona. Naj bi vedela vsaj

to, da je zakon trajna skupnost s spolnim sodelovanjem med moškim in ţensko,

naravnana na roditev otrok. Kdor recimo niti tega ni sposoben doumeti, dejansko

trpi zaradi pomanjkljive razsodnosti glede sprejema in izročitve zakonskih pravic

in dolţnosti ter ni sposoben za zakon.

To hibo torej RKC razume kot skrito motnjo osebnosti. RKC takšne ljudi

ocenjuje kot na videz čisto zdrave, ko pa se le-ti znajdejo v drugačnih okoliščinah,

ki jih niso vajeni, pa udari ta njihova skrita motnja osebnosti na dan. Sem uvrščajo

razne psihoze, še bolj pa nevroze ter psihopatije. Zakoni, ki se sklenejo v takih

primerih, se po oceni RKC lahko razglasijo za neveljavne, če zaradi njih v zakonu

nastopijo velike teţave. Ne glede na to, za kako vrsto motnje osebnosti gre, pa je

za pravo sodbo potrebna sodnikova modrost in strokovno mnenje psihiatra. Če ni

zbranih dovolj trdnih dokazov za neveljavnost, ostane zakon veljaven. Kakorkoli,

samo mnenja niso dovolj, ko ţelimo ugotoviti, koliko je prizadeta svobodna

volja. Zato je med drugim potrebno za pridobitev moralne odgovornosti glede

tega, če določena oseba res trpi zaradi pomanjkljive razsodnosti, odgovoriti še na

nekatera vprašanja, kot recimo: Kako je potekal čas zaroke in predvsem zaradi

katerih dejstev so med zaročencema nastajale teţave? Je kateri od zaročencev

čustveno moten, na primer nagnjen k istemu spolu ali pa ima velike teţave pri

komunikaciji z nasprotnim spolom? Se je kateri od zaročencev zdravil za kakšno

187

psihično boleznijo in kakšna je bila zdravniška diagnoza? Kako se je zaročenec

obnašal, ko je izrekel svojo privolitev? (Slatinek, 2005, str. 20–23).

Nesposobnost sprejeti bistvene zakonske obveznosti

Po kanonu 1095, točka 3., so za sklenitev zakonske zveze nesposobni tisti, ki

zaradi psihičnih vzrokov niso sposobni sprejeti bistvenih zakonskih obveznosti.

Gre za veliko teţavo sprejeti obveznosti, ki izvirajo iz zakona. Takšna oseba tudi

nima zadostne notranje svobode. Bistvene zakonske obveznosti so navade ali

obnašanja, ki so lastna zakonski skupnosti. Ne gre zgolj za dobrobit zakona

samega, ampak vsakega, ki zakonsko skupnost sestavlja. Takšne zakonske

obveznosti naj tukaj še enkrat poudarim: blagor zakoncev, roditev ter vzgoja

otrok, enost in nerazveznost zakona. Od teh na poseben način izstopa blagor

zakoncev, ki sega na vsa področja ţivljenja moţa in ţene, vse tja do najbolj

intimnih. Da pa lahko govorimo o zakonski skupnosti moţa in ţene je potrebno,

da je doseţen vsaj minimum blagra zakoncev. To pomeni, da sta si moţ in ţena

sposobna podeliti vsaj majhno medsebojno pomoč, moralno ali materialno. Gre za

minimalno pomoč, ki jo oseba potrebuje v trenutkih bolezni oziroma pomoč pri

vzgoji. Takšen minimum pa je nujno potreben, da še RKC lahko govori o veljavni

zakonski zvezi, kadar pa ni doseţen, govorimo o nesposobnosti za sklenitev

zakona. Drugače pa resnične nesposobnosti navaja takrat, ko navade posameznika

prestopijo normalne meje zdravega pogovora, razmišljanja in delovanja. Pri tem

poudarjajo, da oseba, ki trpi zaradi nesposobnosti, ki izvira iz različnih psihičnih

vzrokov, ni bolna.

So pa klasiki prava to hibo imenovali tudi psihična nepravilnost. Namreč gre za

posebno psihično stanje osebe, ki zaradi svojih kulturnih, vzgojnih ter čustvenih

navad ni sposobna sprejeti naravnih obveznosti, ki izvirajo iz zakona. V bistvu

zaradi psihičnih vzrokov niti ni sposobna ţiveti drugačnih vzorcev ţivljenja, kot

jih je bila navajena v mladosti. Iz tega razloga lahko tukaj govorimo o motnjah

osebnosti, kot so nagnjenost k egoizmu, sadizmu, mazohizmu, pretirani

ljubosumnosti in podobno, ki delajo osebo nesposobno za normalen odnos s

sočlovekom. Ob koncu velja omeniti še dejstvo, da mora biti nesposobnost

predhodna, trajna in gotova, da lahko za osebo rečemo, da ni sposobna skleniti

zakona. Tako da samo takrat, če je sposobnost zgolj relativna, je moţno, da oseba

188

sklene zakon z drugo osebo, ki v njej ne prebuja navzoče psihične motnje

osebnosti (prav tam, str. 26–29).

Neznanje ali nevednost

RKC predpostavlja, da morata moški in ţenska za veljavno sklenitev zakonske

zveze dobro poznati namene in cilje zakona. Torej: kaj je zakon, morata pa biti

tudi sposobna za zakonsko skupnost. To pomeni, da vesta vsaj to, da je zakon

trajna skupnost med moškim in ţensko, naravnana na roditev otrok z nekakšnim

spolnim sodelovanjem ter da sta dovolj zrela, da to uresničita. V kolikor pri sami

privolitvi tega ne vesta, sta nevedna glede samega zakona ter namenov in ciljev

same zakonske skupnosti. Sta ignoranta glede same zakonske identitete. Kot

takšna ne moreta skleniti veljavne zakonske zveze. Je pa neznanje, nevednost

potrebno ločiti od zmote. Pri prvem gre za nepopolno vedenje o neki stvari, pri

drugem pa za napačno vedenje o stvari.

Načeloma se sicer domneva, da po puberteti ne prihaja več do nevednosti o

omenjenih stvareh, kljub temu pa obstaja moţnost, da so zaročenci nevedni glede

samega zakona. Namreč zaradi vse bolj pogoste ločitvene miselnosti, se med

mladimi zaročenci lahko ukoreninijo ideje o zakonu, ki niso natančne in popolne.

Posledično lahko imajo potem zaročenci nepopolno vedenje o tem, da je zakon

trajna skupnost med moškim in ţensko. Neznanje zaročencev se lahko nanaša tudi

na to, kdo lahko sklene zakonsko skupnost, še posebej o vse pogostejših idejah

istospolnih zakonskih skupnostih. Kljub temu pa so kanonisti mnenja, da je v

primerjavi z naštetim veliko več nevednosti glede samega spolnega sodelovanja

med moškim in ţensko, ki je naravnano na roditev otrok. Se pa ob tem upravičeno

postavlja vprašanje, ali je sploh še mogoče, da so v 21. stoletju ob tolikšnem

govorjenju o spolnosti takšni zaročenci, ki so nevedni oziroma so ignoranti glede

samih spolnih odnosov. Na ţalost je odgovor pritrdilen (prav tam, str. 31−32).

Zmota v osebi

Kanonsko pravo na več mestih spregovori o človeku kot osebi. Sam zakonik

cerkvenega prava govori o človeku kot fizični osebi, ki je lahko krščena,

nekrščena, katehumen, katoličan ali nekatoličan. Človeška oseba pa lahko pomeni

tudi spol, starost, stan in vero. Tako postane človek v Cerkvi oseba s krstom. S

tem se tudi včlani v Cerkev ter znotraj nje postane oseba z dolţnostmi in

189

pravicami. Krščene veţejo direktno tudi čisto cerkveni zakoni, medtem ko to ne

velja za nekrščene ali krščene zunaj katoliške Cerkve. Slednje veţejo le v primeru,

ko si ti ţelijo dobrine katoliške Cerkve, ko se recimo nekatoličan ţeli cerkveno

poročiti s katoličanom.

Oseba, ki se ţeli poročiti, mora biti pozorna predvsem na dejstvo, da so

nesposobne za zakon osebe, ki ne morejo dovolj razumno ravnati, trpijo zaradi

pomanjkljive razsodnosti glede sprejema in izročitve bistvenih zakonskih pravic

in dolţnosti ter tiste, ki zaradi psihičnih vzrokov niso sposobne sprejeti bistvenih

zakonskih dolţnosti. Prav tako mora vedeti, da je lahko oseba nesposobna

veljavno skleniti zakon zaradi razdiralnega zadrţka, ali pa je zaradi hibe v

privolitvi lahko storjeno dejanje neizvršeno. Ne gre tudi zanemariti ţe

omenjenega, da mora biti oseba za sklenitev zakona pravno sposobna. Takšna

pozornost je potrebna predvsem iz razloga, ker se lahko zgodi, da se kdo poroči z

osebo, ki je popolnoma drug človek kot si ga v resnici ţeli. V tem primeru

govorimo o zmoti v osebi, kar pomeni, da oseba, s katero se je nekdo poročil, ni

ta, ki jo je poznal, ampak gre za drugega človeka. Velja poudariti, da ta hiba v

kanonskem pravu ne predstavlja zgolj zmote v telesu, ampak zajema tudi zmoto o

vseh bistvenih lastnostih osebe, ki segajo na vsa področja duha in duše. Se pravi,

da se zmota v osebi dotika vsega, kar določa kvaliteto osebe. Gledano iz pravnega

vidika pa govorimo o tej hibi takrat, ko se v trenutku sklepanja zakonske zveze na

mestu, kjer bi moral biti eden od zaročencev, nahaja neka druga oseba.

Pomembno je tudi dejstvo, da je določena oseba zares hotena. Recimo če bi se

nekdo ţelel poročiti zgolj zato, da ne ostane sam in bi mu bilo vseeno, kdo je

njegov partner, ne bi šlo za zmoto v osebi, ampak bi bil zakon veljaven. Se pa

dandanes dostikrat dogaja, da se zaročenci med seboj ne poznajo dovolj, še

posebej, ko v kratkem sklenejo zakon. Ob tem se zelo hitro zgodi, da se v

zaljubljenosti vse vidi drugače kot je dejansko stanje in pride do zmote v osebi,

zaradi česar pa je zakon neveljavno sklenjen (Slatinek, 2005, str. 34–36).

Zmota o lastnosti osebe

RKC zmoto o lastnosti osebe prepoznava po sledečih kriterijih:

o Lastnosti osebe morajo biti vidne in spoznavne. Npr. moški se ţeli poročiti z

bogato ţensko. Bogastvo je vidna lastnost, ki to ţensko strogo določa. Ta

lastnost moškemu pomeni vse, je edini razlog, zakaj se ţeli s prav to (bogato)

190

ţensko poročiti, saj če ţenska ne bi bila bogata oz. bi moški vedel, da to ni,

se z njo nikoli ne bi poročil.

o Lastnosti morajo biti dosegljive. Npr. moški se ţeli poročiti s svetlolasko, po

poroki pa z grozo spozna, da je ţenska črnolasa. Torej gre za zmoto v

lastnosti osebe, ki bi lahko bila dosegljiva. Namreč za moškega je svetlolasost

osebe tako pomembna lastnost, da njeno pomanjkanje pri ţenski zanj pomeni,

da gre za drugo osebo. Tako zaradi zmote v lastnosti manjka tudi privolitev.

o Lastnosti morajo biti naravnost in predvsem hotene. Recimo moški si pri

svoji zaročenki ţeli določene lastnosti in kvalitete, njemu zelo pomembne.

Vendar vsako pomanjkanje teh lastnosti zakona še ne naredi neveljavnega.

Zakon postane neveljaven le takrat, če so te lastnosti osebe naravnost in

predvsem hotene. To pa pomeni, da kakor hitro moški ugotovi, da zaročenka

takih lastnosti, ki jih je naravnost in predvsem hotel, nima, postane ţalosten,

potrt in obupan.

o Lastnosti morajo biti nujno osebne ali moralne vrline. Npr. moški si

naravnost in predvsem ţeli, da bo njegova nevesta rodovitna, gre za ţeljo po

potomstvu. V kolikor pa se zgodi, da je nevesta nerodovitna in ne more imeti

otrok, je tak zakon zaradi zmote o lastnosti osebe, ki je bila naravnost in

predvsem hotena, neveljavno sklenjen. V tem primeru gre tako za lastnost, ki

zaročencu pomeni neobhodni pogoj, ki določa drugo osebo.

Zmoto o lastnostih osebe potrjujejo tudi izjave kot na primer: ''Če bi prej vedel, da

ne boš mogla imeti otrok, te nikoli ne bi poročil,'' ali ''Če bi vedela, da imaš

sladkorno bolezen, se s teboj ne bi nikoli poročila,'' in podobno. Take izjave v

bistvu potrjujejo, da je bila ţeljena lastnost glavni razlog za poroko oziroma je

sama privolitev bila dejansko vezana le na obstoj ţelene lastnosti. In če partner

nima ţelene lastnosti, lahko govorimo o hibi v privolitvi zaradi zmote o lastnosti

osebe, zaradi katere je zakon neveljavno sklenjen (prav tam, str. 38−39).

Zvijačna prevara

nastopi, ko eden od zaročencev s prevaro pridobi drugega za poroko.

Najpogosteje gre za laţi in prekrivanja resnice o sebi in svojih lastnostih.

Načeloma so dejanja, storjena zaradi zvijačne prevare, sama po sebi veljavna,

kljub temu pa jih je s sodbo sodnika mogoče razveljaviti. To se lahko stori ali na

191

zahtevo prizadete stranke ali njenih pravnih naslednikov ali pa po uradni

dolţnosti. Zvijačna prevara zapelje človeka v zmoto, ki ravna podobno kot ravna

v nevednosti, pozabljivosti ali malomarnosti. Prizadene njegov razum, kateri pa

vpliva na voljo, da se človek odziva zmotno. Iz tega razloga prevarana oseba

ravna drugače, kot bi v primeru, če bi bila popolno svobodna. O zvijačni prevari

lahko govorimo kot o naključni in postranski ali pa o bistveni. Za prvo gre takrat,

ko zvijačna prevara le zmanjša svobodno odločanje in so storjena dejanja še

vedno veljavna. Za drugo pa gre takrat, če zavede razum in posredno voljo v

popolno zmoto, kar ima za posledico, da so storjena dejanja neveljavna. Iz

povedanega sledi, da v zakonu, sklenjenem zaradi zvijačne prevare, ne pride do

svobodne privolitve, brez katere pa ni zakona. Zato je takšen zakon neveljaven.

So pa za to, da je zakon sklenjen zaradi zvijačne prevare, potrebni trije kriteriji.

o Zvijačna prevara se nanaša na neko konkretno fizično ali moralno lastnost

osebe, ki sklepa zakon; kot primer lahko vzamemo osebo, odvisno od

alkohola, ki prikrije to lastnost, saj ve, da se druga oseba ne bo poročila, če za

to lastnost izve. Zaradi prikrite lastnosti se potem druga oseba zmotno odloči

in vseeno sklene zakon.

o Zvijačna prevara je krivična, ker nastopi glede take lastnosti, ki more po svoji

naravi zelo motiti zakonsko ţivljenjsko skupnost. Npr. ker dekle zelo trpi

zaradi očetovega alkoholizma, se prav zato odloči, da se bo poročila le s

fantom, ki ne bo pil, saj ve, da alkohol zelo moti ţivljenjsko skupnost. Toda,

ko in če fant prikrije svoj alkoholizem, potem dejansko krivično prevara svoje

dekle, ker zamolči lastnost, ki ne bo samo zmotila njune zakonske skupnosti,

ampak tudi povzročila, da bo le-ta popolnoma nemogoča za skupno ţivljenje.

o Zvijačna prevara je storjena z namenom pri partnerju doseči zakonsko

privolitev; npr. moški pred drugimi ne skriva odvisnosti od alkohola, pred

svojim dekletom pa, saj ţeli doseči, da se bo odločila za poroko z njim, torej z

zvijačo doseţe sklenitev zakonske zveze.

Torej kadar sovpadajo vsi trije razlogi, govorimo o zvijačni prevari. V takem

primeru je potem zakon neveljavno sklenjen in ničen (Slatinek, 2005, str. 42−43).

192

Zmota o enosti in nerazveznosti zakona

Ker sta enost in nerazveznost bistveni lastnosti zakona, brez njiju RKC ne

pojmuje pravega krščanskega zakona. Enost zakona RKC pomeni, da moški

izbere eno ţensko za zakon oziroma obratno. Pomeni tudi, da izključuje zakonsko

zvezo v smislu poligamije ali poliandrije. Nerazveznost pa pomeni, da moški in

ţenska skleneta zakonsko zvezo za celo ţivljenje. Iz tega razloga nerazveznost

izključuje tudi vsako samovoljno ločitev zakoncev, ki bi postala stalna oblika

ţivljenja.

Velja poudariti, da v bistvu RKC nikoli ni razumela kot neveljavne zakone, ki so

bili sklenjeni zaradi zmote glede enosti in nerazveznosti, razen ko je zmota

odločujoče vplivala na voljo. Ali morata zakonca natančno vedeti, kaj pomeni

enost ali nerazveznost zakona, pa je potrebno upoštevati pravilo, ki pravi, da je

neko stvar mogoče hoteti tudi, če je ne poznamo oziroma se o njej motimo. Tako

recimo tisti, ki ţeli skleniti zakon, ţeli s tem tudi vse, kar spada k zakonu, kot so

na primer bistvene lastnosti zakona: enost in nerazveznost, četudi jih ne pozna ali

pa se o njih zelo moti. Tako da za veljavno sklenitev zakona je potrebno vedeti

predvsem, da je zakon trajna skupnost med moškim in ţensko ter da je naravnan

na roditev otrok. Torej potrebno je poznati bistvo zakona, ne pa čisto vsega, kar

spada zraven. To ima za posledico, da lahko vsak, ki hoče bistvo zakona in

zavestno ne išče le svoj prav, sklene veljaven zakon.

Drugače pa kanonsko pravo govori o:

o preprosti zmoti glede enosti in nerazveznosti zakona; obstaja le na ravni

razuma; ne prizadene volje ter posledično ne povzroči hibe v privolitvi; na

primer moški lahko zmotno misli, da bo v zakonu lahko imel več ţensk in

obratno, tako da v kolikor njuna zmota ne vpliva na voljo, ostaja domneva, da

zaročenca hočeta skleniti veljaven zakon;

o pravni zmoti glede enosti in nerazveznosti zakona, pri čemer gre za zmotno

prepričanje, da je zakon razvezljiv ter da se lahko sklepa z več osebami.

Pravna zmota vpliva na voljo, ker zaročenca z izrečenim in pozitivnim

dejanjem volje pravita, da hočeta skleniti zakon, kakor si ga zmotno

predstavljata. Torej njuna volja izključuje eno od bistvenih lastnosti zakona,

zaradi česar preneha domneva, da zaročenca v resnici ţelita katoliški zakon.

Rečemo lahko, da pravna zmota temelji na zmotni sodbi, in sicer o neobstoju

enosti v zakonu ter o njegovi razvezljivosti. Na osnovi take zmote zaročenca

193

izrečeta privolitev, ki izključi enost in nerazveznost. To tudi pomeni, da z

jasno voljo ţelita poligamičen in razvezljiv zakon. Gre za zmoto, ki spremeni

vedenje in mišljenje človeka ter odločujoče vpliva na voljo. Pravna zmota tako

vpliva na voljo, da povzroči hibo v privolitvi, zaradi katere je zakon

neveljavno sklenjen. V primerjavi s tem pa, če nekdo raste v okolju z

prevladujočo ločitveno miselnostjo ter si zaradi tega pridobi napačne predstave

o enosti in nerazveznosti zakona, še to ne pomeni, da bo njegov zakon

neveljavno sklenjen. Tako da dejstvo je, da zmota o enosti in nerazveznosti

sama po sebi še ne povzroči ničnosti zakona. Ta nastopi šele takrat, ko zmota

v toliki meri prizadene voljo, da se ''pogojuje'' oziroma ''izključuje'' nekaj, kar

je zakonu bistvenega. Se pravi, da je za ničnost nujno edino to, da oseba s

pozitivno voljo izrazi, da ţeli skleniti zakon, ki bo razvezljiv in brez enosti


Zmota o zakramentalnem dostojanstvu

Lahko nastopi zaradi pomanjkljivega znanja o zakramentu zakona ali pa zaradi

napačnih predstav. Toda samo ta zmota za RKC še ne pomeni, da je zakonska

zveza neveljavna. Ta postane neveljavna šele, če odločujoče vpliva na voljo

zaročencev, ker si le-ta ţelita čisto nekaj drugega kot sta prejela. Drugače se pa

zmota o zakramentalnem dostojanstvu, ki odločujoče vpliva na voljo, kaţe na več

načinov, in sicer:

o Zaročenec ima zmotno prepričanje na način, da si razlaga zakramentalno

dostojanstvo zakona kot poseben privilegij, kjer si v zakonu lahko lastiš

svojega sozakonca. Takšna zmota povzroči, da je zakon neveljaven.

o Zaročenec je zmotno prepričan, da mu bo zakrament zakona prinesel poseben

poloţaj v Cerkvi in druţbi. Lahko si razlaga, da zakrament zakona recimo

pomeni, da bo zaradi tega bolj bogat, nasmehnila se mu bo sreča, Bog ga ima

še posebej rad in podobno. Na nek način gre za predrzno zaupanje v Boţjo

pomoč, saj človek vse preloţi na Boga, sam se pa za zakon ne zmeni.

Velikokrat zakonca ali pa eden od njiju tudi pričakujeta, da bo zakrament

zakona čudeţno spremenil njuno ţivljenje. Takšna zmota pa, ki se na zunaj

kaţe kot velika pasivnost ali vraţevernost, ima za posledico neveljavnost

zakona.

o Zaročenec je zmotno prepričan, da mu je z zakramentom zakona ţe

zagotovljena srečna večnost ter se mu zato kot verniku v ţivljenju ni potrebno

194

nič truditi. Gre za zelo veliko pasivnost v zakonu. V takšno zmoto zapadejo

predvsem ljudje, ki so precej praznoverni in zakrament zakona razumejo

magično. Do sozakonca pa znajo biti brezsrčni, krivični ter nasilni. Tudi

takšna zmota povzroči neveljavnost zakonske zveze.

Tako velja poudariti, da opisana hiba ne pomeni, da zakonec ne ţeli skleniti

zakona kot zakrament, ampak da s svojim ravnanjem kaţe, da je zakramentalno

dostojanstvo zakona razumel drugače, kakor ga uči Cerkev (Slatinek, 2005, str.

49–51).

Izključitev zakona

Zavestna izključitev zakona pomeni popolno simulacijo. Namreč kdor samo na

videz izreče zakonsko privolitev, v srcu pa jo zanika, takrat simulira. Simulacija je

lahko popolna ali delna. Tako zaročenec pri simulaciji le na zunaj privoli v zakon,

v resnici pa ga izključuje. Ker pa gre pri tem za zelo jasno dejanje volje, je takšno

simulacijo potrebno ločiti od zmote. Tako da, če zaročenec v srcu ne ţeli skleniti

zakona in gre vseeno k obredu ter na zunaj izreče besede privolitve, je sklenitev

zakona še v istem trenutku neveljavna. Drugače pa je pri popolni simulaciji

potrebno upoštevati naslednja dejstva:

o Da je zaročenec pri poročnem obredu simuliral, morajo po poroki s svojimi

izjavami potrditi njegovi prijatelji in znanci; potrebno je zaslišati zanesljive

priče.

o Razloge, zaradi katerih je zaročenec simuliral. Namreč vsaka normalna in

zdrava oseba ima ob sklepanju zakona zelo jasen namen, tukaj pa je potrebno

ugotoviti tisti aktualni namen zaročenca, zaradi katerega je sklenil zakonsko

zvezo. Recimo nekdo lahko sklene zakonsko zvezo tudi zato, da si pridobi

bogastvo, drţavljanstvo in podobo.

o Okoliščine, ki so vodile v zakonsko skupnost, besede, dejanja in duševno

stanje zaročenca, še posebej v času pred samo sklenitvijo zakonske zveze.

Izpovedi zaročenca je potrebno podkrepiti še z dokazi. Recimo velik dokaz za

to, da je pri poroki šlo za popolno simulacijo, je v tem, da simulant v ničemer

ne spremeni svojega ţivljenja. Ne glede na to ali je šli za popolno ali delno

simulacijo, se mora sodnik prepričati o verodostojnosti samih dokazov.

195

o Torej izključitev zakona ali popolno simulacijo je potrebno dokazati, kar se pa

''de facto'' teţko dokaţe. Podobna je delni simulaciji, ko na primer nekdo v

zakonu noče otrok ali pa izključi enost in nerazveznost zakona. Iz tega razloga

ni slabo, da se ţe pri pripravi na zakon ugotovi, ali sta zaročenca iskrena ali pa

je kateri nagnjen k simuliranju. Do suma o simulaciji lahko privede tudi

dejstvo, če se kateri od zaročencev potoţi, da njegov partner rad laţe, pretirava

ali se posluţuje neresnic. Po drugi strani pa obstajajo tudi taki, ki zaradi svoje

mladoletnosti niso sposobni govoriti resnice, ampak takrat ne govorimo o

simulaciji pač pa o nezrelosti (prav tam, str. 53−54).

Izključitev zakonske zvestobe

Zakonska zvestoba je sestavni del zakona ter po svoji naravi spada v zakonsko

zvezo moţa in ţene. Pomeni, da se bodo intimna dejanja, katera sama po sebi

vodijo v roditev otrok, izvrševala izključno med zakoncema le znotraj zakona, ne

pa tudi izven. Zakonska zvestoba vključuje tudi pravico do telesa in izvrševanje te

pravice. Tudi sam obred sklenitve cerkvenega zakona postavi na prvo mesto

obljubo zakonske zvestobe. Pri tem je treba poudariti, da kdor bi obljubil

zakonsko zvestobo le na zunaj, v srcu si je pa ne bi ţelel, bi simuliral. Šlo bi za

delno simulacijo, ker bi zaročenec izključil eno od bistvenih lastnosti zakona –

zvestobo svojemu partnerju. O popolni simulaciji bi pa bilo govora, če zaročenec

ne bi ţelel niti zakona, čeprav bi šel k obredu ter na zunaj izrekel besede

privolitve. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je danes zelo veliko neveljavno

sklenjenih zakonov zaradi hlinjene zakonske zvestobe.

Prvič se izključitev zakonske zvestobe v sodbi Rimske Rote samostojno

obravnava leta 1963. Sodba pravi, da izključitev zakonske zvestobe pomeni, da se

zakonec z jasno voljo noče popolnoma izročiti svojemu sozakoncu in sprejeti

pravice do njegovega telesa. Pojavi se vprašanje, kako pa danes dokazati, da je

zakonec izključil zakonsko zvestobo. RKC kot prvi namig razume redna prešuštva

z osebami, s katerimi je zakonec spolno ţivel ţe pred zakonom. Vendar redno

prešuštvovanje še ne pomeni, da je zaročenec zavestno in hote izključil zvestobo,

saj mogoče gre le zato, da zaradi svoje slabotnosti znova in znova podleţe

skušnjavam. Tako prešuštvo še ni nujno dokaz za izključitev zvestobe. Drugi

namig so pa lahko vsa druga občasna prešuštva (Slatinek, 2005, str. 56–58).

196

Kakorkoli pa, če je zakonec hote in zavestno dejaven v prešuštvu, potem njegova

odločitev za zakon vsekakor ni preprosta zmota. Takrat gre za hibo v privolitvi,

saj s pozitivnim dejanjem volje, torej hote in zavestno, izključuje zakonsko

zvestobo. Se pravi da gre za zmoto, ki odločujoče vpliva na njegovo voljo, kakor

beremo v Zakoniku cerkvenega prava. Takšen zakonec, ki pogosto prešuštvuje,

tudi ni sprejel obveznosti zvestobe, ampak jo je izključil, kar pa pomeni hlinjenje

zakonske zvestobe. Razlogov za hlinjene zakonske zvestobe oziroma za njeno

izključitev je veliko, kot recimo nenaklonjenost zvestobi druţbe, v kateri ţivimo,

poudarjanje človekove svobode, prepričanje, da si je v ţivljenju potrebno tudi kaj

privoščiti se vztrajno prenaša na zakon in podobno. Pogosto pa se izključitev

zakonske zvestobe kaţe še v izjavah kot: ''Ko bom poročen, si bom privoščil še

kakšno dekle. Sem svoboden in lahko delam kar hočem. Obljubil bom zakonsko

zvestobo, ampak se obljube ne bom drţal.'' V bistvu gre za zelo jasno voljo

izključiti zakonsko zvestobo.

Drugače pa so pri izključitvi zakonske zvestobe pomembna naslednja dejstva:

o Vzgoja, katere sta bila deleţna zaročenca.

Kdor ni bil versko vzgojen, ima čisto svojo lestvico vrednot. Čisto moţno

je, da kateremu zvestoba nič ne pomeni, drugi jo razume na čisto svoj

način, kot recimo, da se od zakonca ne bo nikoli ločil ali da bo večino

svojega časa preţivel v svojem zakonu, da ne bo z nikomer ţivel na način

zakona in drugo.

o Kako sta zaročenca preţivela čas zaroke.

Pametno ju je vprašati, če sta v tem času hotela še komu ugajati, sta bila

zvesta svojim besedam ali so bile te le vedno prazne in ohlapne in

podobno. Kljub temu se mnogi velikokrat celo poročijo z ljudmi, ki se ne

drţijo svojih obljub.

o Da si zakonca zaupata dejanja nezvestobe.

V kolikor jima vest ničesar ne očita, je večja verjetnost, da sta zakon

sklenila z namenom izključiti zakonsko zvestobo. Če pa dejanja ne

obţalujeta, pa je več moţnosti, da sta nesposobna sprejeti bistvene

zakonske obveznosti.

o Vedeti, če nezvesti zakonec uresničuje druge zakonske obveznosti, kot so

sprejemanje in vzgajanje otrok, če v druţino vlaga svoj denar ali ga potroši

le zase, ali se zna čemu odreči v korist druţine ali vedno išče le svoje

197

pravice. Namreč največji dokaz izključevanja zakonske zvestobe je stalno

iskanje osebnih pravic, kajti simulant išče predvsem sebe ter svoje koristi.

Prav tako ni pripravljen niti na nobeno ţrtev niti odpoved (Slatinek, 2005,

str. 58–60).

Izključitev blagra zakoncev

Blagor zakoncev predstavlja največjo dobrino zakonske zveze. Je dobrina, ki se

kaţe v medsebojnem spoštovanju, sprejemanju, podarjanju zakoncev drug

drugemu. Prav tako se ozira na dobro zakonca, ki sklepa zakon, na dobro partnerja

in samega zakona. Ima tudi enako teţo kot roditev in vzgoja otrok, saj skupaj s

tem tvori bistvene namene in cilje krščanskega zakona. Se pa blagor zakoncev po

svoji naravi razlikuje od bistvenih lastnosti zakona od enosti in nerazveznosti.

Namreč prvega ščitijo pravne norme, enost in nerazveznost pa moralne norme.

Blagor zakoncev je predvsem osebna dobrina vsakega zakonca. V prvi vrsti išče

vsak zakonec blagor zakoncev najprej v svojem zakonu, šele nato izven zakona.

Ravno zaradi tega pa je zakonskemu blagoru tuje vsako iskanje le osebnih koristi.

Med konkretna znamenja blagra zakoncev bi lahko uvrstili izkazovanje

medsebojne ljubezni, pripravljenosti, solidarnosti, darovanja in sprejemanja.

Pravimo, da ta dobrina spada med komplementarne dobrine, saj si jo zakonca med

sabo podarjata in jo kot tako tudi prejemata. Tako da blagor niso le odnosi med

zakonci, ampak je v to dogajanje vključen ves zakon. Poleg omenjenega pa

vključuje blagor zakoncev še pravice in dolţnosti, ki jih imata zakonca drug do

drugega. Kjer jih ni, je odsoten tudi vsak najmanjši blagor zakoncev. Zato je tudi

pomembno, da si ţe na začetku zakona ţelita medsebojni blagor.

Zakonec, ki bi ob sklenitvi cerkvenega zakona zavestno izključil blagor svojega

partnerja, bi sklenil neveljavni zakon. Najpogostejša primera izključitve blagra

zakoncev sta tako zavestna in podzavestna izključitev.

o Zavestna izključitev je lahko direktna ali indirektna. O prvi govorimo, ko eden

od zakoncev sklene zakon z namenom, da bo sozakoncu v zakonu povzročal

veliko trpljenja (npr. sklene zakon zaradi uţaljenosti, maščevalnosti itd.), ga

zavestno trpinčil. O drugi pa govorimo, kadar zakonec svoja negativna čustva

kot so jeza, sovraštvo in bes, usmeri na druge ljudi, recimo na starše svojega

partnerja, sorodnike, prijatelje. Torej sklene zakon z namenom, da bo tem

ljudem povzročal bolečino in trpljenje. Zakonski partner je tako v tem primeru

198

le indirektna ţrtev. Načeloma pa gre v obeh primerih za zakonca, ki bi bil po

vsej verjetnosti psihično (sadist, sadomazohist) ali etično (hudoben) motena

osebnost.

o Podzavestna izključitev pa se kaţe v sklenitvi zakona z namenom, da bo

zakonec dobro ţivel. Takšen zakonec čuti do svojega partnerja predvsem

koristolovsko in egoistično ljubezen, zavestno ga sprejema le toliko, kolikor

mu ugaja, podzavestno pa ga zavrača, odbija ali kako drugače trpinči. Tudi v

tem primeru je zakonec po vsej verjetnosti psihično ali etično motena

osebnost.

Obstajajo pa še laţje oblike izključitve blagra zakoncev, kjer so zakonci v zakonu

popolnoma pasivni, nekomunikativni, apatični, se ne odzivajo in podobno, ne

povzročajo pa nobenega fizičnega nasilja. Partnerja sprejemajo s pasivnostjo in

apatijo, prav tako njegove pobude ter vse druge cilje zakona, kot sta roditev in

vzgoja otrok. Pri takšnih oblikah izključitve, poleg podzavestnih, je več

verjetnosti, da je zakon veljavno sklenjen, četudi ga je moţno s primernimi dokazi

razglasiti za neveljavnega, za razliko od zavestne izključitve blagra zakoncev, ki

edina ţe sama po sebi povzroči neveljavno sklenitev zakonske zveze (Slatinek,

2005, str. 61–64).

Izključitev dobrine otrok

Dobrina otrok spada v kanonskem pravu med bistvene sestavne dele krščanskega

zakona. Iz tega razloga so nesposobni za zakon ljudje, ki trpijo zaradi hudo

pomanjkljive razsodnosti glede zavedanja, da je eden od bistvenih namenov

zakona roditev otrok ter tisti, ki zaradi psihičnih vzrokov niso sposobni vzgajati.

Tako po kanonskem pravu velja, da če en zakonec ali oba s pozitivnim dejanjem

volje za trajno izključita dobrino otrok, je tak zakon neveljavno sklenjen. Sicer

poznamo več oblik izključitve otrok, pri čemer še vsaka ne pomeni, da je zakon

neveljavno sklenjen.

1. Trajna izključitev otrok

o zaradi dedne bolezni eden od zakoncev sklene, da v zakonu ne bo imel

svojih otrok, ampak bosta s partnerjem otroka raje posvojila;

o vdova ţe ima enega otroka iz prejšnjega zakona, pri čemer zaradi

ekonomskih razlogov sklene, da pa v novem zakonu ne bo imela otrok;

199

o zdravnik se ţeli popolnoma posvetiti svoji karieri, zato sklene, da v svojem

zakonu ne bo imel otrok.

V vseh teh opisanih primerih gre za zelo jasen namen, torej za trajno izključitev

dobrine otrok. Gre za hibo v privolitvi, kar ima za posledico neveljavno sklenitev

zakona. Podobno je tudi, ko se oba zakonca dogovorita za izključitev dobrine

otrok in gre za hibo v privolitvi iz obeh strani (Slatinek, 2005, str. 67).

2. Začasna izključitev otrok

Ta se kaţe v namenu zaročencev, da nekaj časa ne bosta imela otrok. To pa ne

pomeni, da hočeta skleniti zakon brez telesne intimnosti, po kateri se moţ in ţena

podarjata drug drugemu. Za tak poseg se odločita recimo za čas enega ali dveh let,

morebiti zaradi zdravljenja, študija, nujnega potovanja in podobno, kar pa še nima

za posledico neveljavno sklenjenega zakona. Najbolj pogoste oblike takšne

izključitve so:

o začasna izključitev pravice do telesa

Pomeni, da si eden od zakoncev ţeli začasno izključiti spolna dejanja, pri

čemer so lahko razlogi duhovni ali pa materialni. Pri tem je pomembno, da

se moţ in ţena čim prej, ko minejo razlogi za takšno izključitev, spet drug

drugemu telesno izročita in sprejmeta, kajti drugače lahko zakonska

privolitev izgubi svojo veljavo. Namreč takšna izročitev, podaritev, se

najbolj uresniči v pravici do telesa, sad take podaritve pa je lahko rojstvo

otroka. Je pa takšen zakon še vseeno veljavno sklenjen, saj omenjena

izključitev še ne pomeni trajne izključitve rojstva otrok.

o začasna izključitev izvrševanja pravice do telesa

Pomeni, da zakonec sklene zakon z namenom, za določen čas drugemu

zakoncu odreči pravico do svojega telesa. Zakon je v tem primeru veljavno

sklenjen.

o začasna poljubna izključitev otrok

Takšna izključitev more zakonsko skupnost zelo motiti. Zato velja pravilo,

da je zakon najbolj rodoviten, če je pravica do zakonskih dejanj stalna,

neprekinjena in nikoli le v presledkih.

Prav zaradi opisanega dobrina otrok ne pomeni zgolj to, da sta zakonca

popolnoma odprta za roditev otroka, ampak da sta odprta tudi za medsebojno

200

telesno podaritev drug drugemu. Le v takšni perspektivi popolne telesne izročitve

je mogoče govoriti o rodovitnem zakonu in šele takrat se moreta zakonca iz

upravičenih razlogov odločiti tudi za začasno izključitev otrok oziroma za

naravno urejanje rojstev. Tako da samo takrat, ko začasna vzdrţnost, metode

urejanja rojstev in zatekanje k neplodnim obdobjem, ne pomenijo sebičnosti, se

skladajo z objektivnimi merili nravnosti ter ne vodijo v popolno izključitev otrok,

kar bi imelo za posledico neveljavno sklenjen zakon (prav tam, str. 67–68).

Izključitev roditve otrok (neplodnost)

Eden od bistvenih namenov zakonske zveze za RKC je rojevanje otrok, kljub

temu pa je veliko zakoncev brez otrok. Statistika kaţe, da je brez njih pribliţno 10

odstotkov vseh zakoncev, pri 30 odstotkih takih zakoncev pa je vzrok pri moţu.

Včasih se sicer otroci v zakonu ne rodijo takoj, ker sta se zakonca pač odločila za

odgovorno urejanje rojstev, pogosto pa si jih ţelita, pa jih ne moreta imeti.

Ponavadi je takrat eden ali sta oba zakonca neplodna, kar je za mlada zakonca

zelo teţko spoznanje. Kot pomoč jima je lahko njun duhovni voditelj, s katerim

bosta laţje razumela, da telesna neplodnost ni absolutno zlo. Namreč ko izčrpata

vse zakonite moţnosti glede ozdravitve neplodnosti, lahko ob duhovnem

spremstvu svojo neplodnost spremenita v duhovno rodovitnost ali s posvojitvijo

zapuščenih otrok ali z izpolnjevanjem zahtevnih opravil sluţenja boţjemu. Tako

da neplodnost niti ne prepoveduje niti ne onemogoča zakona ali ga razglasi za

neveljavnega. Pomembno je le, da si zaročenca pred sklenitvijo povesta, če je

kateri do njiju neploden. Naj bi si zaupala tudi kakšne bolezni, katere sta prebolela

in ki bi lahko povzročile neplodnost oziroma nesposobnost za rojevanje. Vse to je

potrebno iz razloga, ker bi zamolčanje neplodnosti lahko enega od zakoncev

odvrnilo od poroke, še posebej, če bi si zelo ţelel otroka in nikoli ne bi sklenil

zakona z neplodno osebo. Takšen zakon bi bil potem lahko neveljavno sklenjen.

Neveljaven bi bil zakon zaradi neplodnosti tudi v primeru, če bi se zakonec

svobodno odločil za sterilizacijo oziroma umetno odpravo lastne plodnosti. Šlo bi

za zlo dejanje, ki bi sluţilo kot cilj ali sredstvo za preprečitev porajanja ţivljenja.

Na ta način bi zaročenec izključil ne samo dobrine otrok, pač pa izmaličil tudi

resničnost zakonske ljubezni, ki naj bi bila podaritev celotne osebe. Ker bi v tem

primeru šlo za svobodno in hoteno neplodnost z jasnim namenom, da v zakonu ne

bo otrok, ne bi moglo priti do veljavno sklenjenega zakona. Neveljavno bi pa

201

sklenil zakon tudi zaročenec, ki bi dejanje neposredne sterilizacije namerno prikril

svojemu partnerju, da bi lahko vstopil v zakonsko zvezo (Slatinek, 2005, str. 70–

72).

Izključitev vzgoje otrok

Prvi glavni vzgojitelji otrok so njihovi starši. Ti imajo zelo teţko dolţnost in

hkrati prvenstveno pravico, da po svojih močeh z besedo in zgledom skrbijo za

telesno, druţbeno, kulturno, nravno in versko vzgojo otrok. Tako je vzgoja otrok

temeljna ''naloga'' in naravna ''pravica ter dolţnost'' zakoncev. Še natančneje, je

nenadomestljiva pravica in dolţnost staršev. Nenadomestljiva ravno zato, ker ima

le druţina vsa sredstva za popolno vzgojo. Ostali vzgojitelji pa lahko staršem le

pomagajo pri vzgoji. Druţina pa je tudi prva praktična šola krščanskega ţivljenja,

saj se otrok v njej nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni,

velikodušnega odpuščanja, zlasti pa čaščenja Boga z molitvijo in darovanjem

svojega ţivljenja.

Verska vzgoja otroka se začne s krstom in od takrat veţe starše tudi dolţnost, da

ga krščansko vzgajajo. Predvsem to vrsto pa starši zaradi prevelike zaposlenosti

zelo radi tudi zanemarjajo. Spet drugim je verska vzgoja preteţka in jo zato

prepuščajo cerkvenim ustanovam. Kakorkoli pa, gre v obeh primerih za naključno

in nehoteno izključevanje verske vzgoje otrok. V takih primerih se zakonci ne

zavedajo, da je tudi verska vzgoja otrok njihova pravica in dolţnost, saj trpijo

zaradi pomanjkljive razsodnosti glede svojih pravic in dolţnosti oziroma niso

sposobni otrokom nuditi verske vzgoje, ker zaradi psihičnih vzrokov niso

sposobni sprejeti zakonskih obveznosti.

Znani so pa tudi teţji primeri, ko starši s pozitivnim dejanjem volje izključijo

versko vzgojo otrok, kar predstavlja velik problem sodobnih krščanskih druţin. V

sodbah rimske rote omenjajo naslednje primere:

o starši nočejo versko vzgajati otrok, ker so sami bili deleţni zelo stroge verske

vzgoje; posledično zagovarjajo načelo, da je potrebno otroku pustiti vso

svobodo glede odločanja o veri,

o starši izključijo versko vzgojo otrok, ker se ţelijo posvetiti svojemu poklicu,

sluţbi in karieri in jo prepuščajo šoli ter cerkvenim ustanovam,

o starši izključijo versko vzgojo otrok zato, ker jim je odvratna ali pa so do vere

in RKC sovraţno nastrojeni.

202

Posledično so takšni zakoni, kjer gre ob sklenitvi zakonske zveze za zavestno

izključitev verske vzgoje otrok, neveljavno sklenjeni (Slatinek, 2005, str. 73–76).

Izključitev nerazveznosti zakona

V predhodnem tekstu je ţe omenjeno, da nerazveznost predstavlja eno od

bistvenih lastnosti zakona. Pomeni obljubo moţa in ţene, da bosta ostala skupaj

do smrti, hkrati pa pomeni nepreklicno zvezo, popolno izročitev in sprejetje

drugega z odpovedjo kakršnegakoli egoizma. Je torej naravna resničnost, ki izraţa

popolno svobodo moškega in ţenske, da se v medsebojni ljubezni drug drugemu

lahko za vedno podarita in sprejmeta. Danes temu predstavlja veliko prepreko

vedno večja nagnjenost človeka k egoizmu, kar ima za posledico krizo v zakonski

skupnosti. Namreč v nerazvezni zakonski skupnosti se človek zelo teţko

popolnoma izroči drugemu. Tako da če zakonca s pozitivnim dejanjem volje

izključita nerazveznost, je njun zakon neveljavno sklenjen. Z izključitvijo

nerazveznosti zaročenec v bistvu hlini svojo privolitev, v resnici pa se noče

popolnoma izročiti drugemu zakoncu, niti ga noče popolnoma sprejeti, ampak v

prvi vrsti streţe svojemu egoizmu. Načeloma se pa lahko nerazveznost izključi z

dejansko, navidezno ali pa običajno voljo. Dejansko voljo ima zaročenec v

trenutku privolitve ko recimo razmišlja, da se ne bo vezal za celo ţivljenje, s

čimer izključi nerazveznost. Posledično je zakon neveljaven. Navidezna volja pa

nastane veliko prej kot dejanska, ostane ves čas nespremenjena, z njo pa

zaročenec tudi ves čas ţivi. Recimo zaročenec ves čas in tudi v trenutku privolitve

razmišlja, da če ne bo srečen, se bo pa ločil. Tudi pod vplivom take volje je zakon

neveljavno sklenjen. Za razliko od omenjenih volj pa običajna volja ne povzroči

neveljavnosti zakona. Tukaj gre za način razmišljanja, kulturo okolja, v katerem

se zaročenec nahaja. Recimo zaročenec ţivi v okolju, kjer je veliko ločenih

zakonov in se veliko razmišlja proti nerazveznosti. Posledično tako pod vplivom

takega okolja tudi izreče svojo privolitev. Vendar kljub temu, da je zrasel v

okolju, ki je nasproten zakonski zvestobi, še ne moremo govoriti o hlinjeni

privolitvi (Slatinek, 2005, str. 78–79).

Načeloma pa je najbolj pogosta oblika izključitve nerazveznosti takrat, ko se

zaročenec drugemu le delno izroči. Sicer hoče skleniti zakon, kot ga pozna RKC,

vendar ni pripravljen na popolno izročitev (zakoncu se daje zgolj na pósodo),

zaradi česar delno hlini svojo privolitev in zato je zakon neveljavno sklenjen.

203

Torej do neveljavnega zakona pride, ker zaročenec po eni strani hoče zakon, po

drugi pa noče sprejeti bistvene lastnosti zakona – nerazveznost. Gre za simulacijo,

hlinjeno privolitev, ker bistveno lastnost zakona namerno spregleda ter je ne ţeli

sprejeti. Drugi primer izključitve nerazveznosti pa pomeni, da zaročenec nima

pravega namena v času sklepanja zakona. Zakon sklepa z namenom pridobitve

bogastva, prikrivanja lastnega egoizma, da bi pridobil streho nad glavo in

podobno. Zraven tega pa nasprotuje nepreklicni zvezi, hoče biti popolnoma

svoboden. Torej popolnoma hlini svojo privolitev, saj izključuje tako zakon kot

bistveno lastnost zakona – nerazveznost. Prav tako je zakon v tem primeru

neveljavno sklenjen (prav tam, str. 79–80).

Izključitev zakramentalnega dostojanstva zakona

Da pride do veljavnega zakona je potrebno, da imata pravi namen ter da svojo

privolitev izrečeta pred duhovnikom, s čimer skleneta zakramentalni zakon. Tako

da sta privolitev in zakrament med seboj tesno povezana in ju ni mogoče ločiti. V

bistvu niti ne gre za dve dejanji, ki se med seboj poveţeta, ampak le za eno, ki se

imenuje zakrament zakona. Kljub temu, pa nekateri zaročenci ne ţelijo skleniti

zakona kot zakramenta, kar pa v okviru RKC s strani krščenih ni mogoče. To

pomeni, da nimajo pravega namena in posledično ne morejo dati privolitve.

Namreč zakrament zakona ni nekaj, kar se zakonu doda ali odvzame, ampak je

sam zakon dveh krščenih zakrament ali pa ga ni.

Pomembno je dejstvo, da je zelo malo takih zaročencev, ki jasno vedo, kaj si

ţelijo ob sklepanju cerkvenega zakona. Več je takih, ki simulirajo, se pravi, da

svoj namen prikrijejo, potem pa hote izključijo kakšen bistven sestavni del

zakona. Kadar izključijo zvestobo, roditev in vzgojo otrok, govorimo o delni

simulaciji, kadar pa izključijo sam zakon ter vse njegove bistvene lastnosti pa gre

za popolno simulacijo. V bistvu tisti, ki noče, da bi njegov zakon bil zakrament,

sploh noče samega zakona, saj je zakrament temelj zakona (Slatinek, 2005, str.

81–82).

Zakramentalno dostojanstvo zakona lahko zaročenec izključi podzavestno ali

zavestno:

o Podzavestna izključitev se kaţe v tem, da zaročenec ţeli skleniti zakonsko

zvezo, ni pa nad zakonom kot zakramentom najbolj navdušen. Svoj namen

izrazi z besedami: ''Čeprav ne ţelim, da bo moj zakon zakrament, bom kljub

204

temu sklenil zakonsko zvezo.'' Ker pa takšna izključitev ne vpliva na voljo, je

sklenjen zakon veljaven ter je hkrati tudi zakrament.

o Zavestna izključitev se kaţe v tem, da zaročenec ne ţeli skleniti zakonske

zveze, ki bo tudi zakrament. Namen bi izrazil z besedami: ''Ţelim skleniti

zakonsko zvezo, vendar če to pomeni, da bo moj zakon tudi zakrament,

zakona raje ne bom sklenil.'' Zaročenec, ki na tak način izključi zakrament,

dejansko ne ţeli skleniti zakona kot ga pozna Cerkev, zato bi sklenitev zakona

v tem primeru bila neveljavna. Do takšne izključitve pa največkrat pride zaradi

pomanjkanja vere oziroma nevere zaročencev. Vendar samo to še ne vpliva na

neveljavnost zakona, če zaročenci vseeno hočejo skleniti zakon kot ga pozna

Cerkev. V kolikor pa nevedni zaročenci s pozitivnim dejanjem volje izključijo

zakramentalno dostojanstvo zakona, pa je zakon neveljavno sklenjen, saj

hočejo skleniti drugačen zakon, kot ga pozna Cerkev.

Poznamo tudi dva primera takšne izključitve, in sicer:

o prvič gre za zaročence, ki so neverni in ne vedo, kaj je to cerkveni zakon. Ob

sklepanju takega zakona nimajo nobenega namena skleniti zakramentalni

zakon, bolj gre za to, da s cerkveno poroko izpolnijo ţelje staršev in

sorodnikov. Tako je njihov namen zgolj izpolniti golo formalnost, kar pomeni,

da namen sklepanja zakona ni enak kot ga pozna Cerkev, zato je tudi zakon

neveljavno sklenjen. V določenih primerih pa takšna izključitev lahko preide

tudi v zmoto o zakramentalnem dostojanstvu.

o Drugič pa gre za sovraţno razpoloţenje do zakramentalnega dostojanstva.

Tukaj zaročenci, ki so brez vere ali so sovraţno nastrojeni do vere in Cerkve,

nočejo skleniti zakramentalnega zakona. Tudi to je v nasprotju z namenom

sklepanja zakona, kot ga pozna Cerkev, zaradi česar je zakon neveljavno

sklenjen (prav tam, str. 82–84).

Sila in strah

Ta dva dejavnika sta velikokrat prisotna pri sklepanju zakona. Prav zato je zelo

pomembno, da se v pripravi na zakon zaročenca vpraša, če v zakon vstopata

prostovoljno ali ju kdo sili.

Sila se lahko kaţe v moralni obliki (kot groţnja, izsiljevanje) ali fizični (fizični

pritisk na človeka). V obeh primerih je cilj prisile enak, da se ţrtev odloči za

205

poroko. Silo lahko vrši eden ali več ljudi, jo povzročajo okoliščine, pogosto pa

moralno silo povzročajo sami zaročenci. Recimo eden od zaročencev lahko grozi

drugemu in tako od njega zahteva poroko. Primer fizičnega pritiska recimo na

nevesto bi lahko bil, ko ji starši ali sorodniki kupijo poročno obleko, določijo

datum poroke, najamejo godce in podobno. Najboljši primer sile pa je, ko ima

nekdo rad določenega človeka, poroči se pa s človekom, ki so ga izbrali drugi.

Iz povedanega sledi, da biti prisiljen v zakon pomeni, da se zakona ne sprejema

kot ţeljo, ampak edino rešitev iz stiske. V končni fazi kdor sklepa zakon s silo ni

v stanju popolne svobode, kajti sila le-to odločno zmanjša. Vendar pa velja

poudariti, da če je zakon sklenjen zaradi fizične sile, povzročene od zunaj, kateri

se oseba ni mogla upreti, dejanje ni bilo izvršeno, zakon ni bil sklenjen, ker je

manjkala privolitev. Za razliko od te sile pa moralna nikoli ne nastopa sama,

ampak jo vedno spremlja tudi strah. Če ţelimo govoriti o hibi v privolitvi zaradi

strahu, mora ta biti navzoč v trenutku sklenitve zakona, velik ali hud, krivičen,

neupravičeno prizadejan in zunanji. O velikem strahu govorimo, ko se mu človek

ne more upreti, ne da bi sklenil zakon, se pravi da nima druge poti, da se reši

strahu, kot je sklenitev zakona. Vsaki drugi strah, ki omogoča rešitev, je majhen.

Strah nastopa kot krivičen in neupravičeno prizadejan. Krivičen zato, ker od

človeka zahteva nekaj, česar si v tem trenutku ne ţeli ali pa še ni sposoben storiti.

Zunanji strah je pa tisti, ki pride od zunaj, povzročajo ga lahko ljudje ali naravni

dogodki. Notranji strah, to je psihični strah, ki se navzven kaţe kot simulacija, ne

zadošča. V bistvu gre pri tem bolj za pomanjkljivo razsodnost glede sprejema in

izročitve bistvenih zakonskih pravic in dolţnosti. Za razliko od tega pa zunanji

strah vedno spremlja moralna ali fizična sila. Tako da, kadar ljudje ali okoliščine

človeka s konkretnimi dejanji silijo v zakon, gre za silo in zunanji strah.

Govorimo pa tudi o absolutnem in relativnem strahu. Za prvega gre, če oseba čuti

pritisk iz vseh strani, tako od ljudi (staršev, prijateljev, sodelavcev …),

ţivljenjskih okoliščin (nosečnost, visoka starost …) in naravnih dogodkov (zaradi

poţara je nekdo izgubil premoţenje). Drugi pa se kaţe v pritisku na osebo zgolj iz

ene strani, recimo le od določene osebe ali okoliščine.

Ob tem velja poudariti, da je v pripravi na zakon zelo priporočljivo razloţiti, da je

zakon, sklenjen iz sile ali strahu, neveljaven. Se pa mora kakršnokoli prisila ali

ustrahovanje dokazati, kar pa ponavadi ne gre brez teţav. Največkrat so dokazi

izjave, ki so jih zaročenci pred poroko izrekli svojim prijateljem. Dokaz je lahko

206

tudi odpor, ki ga zaročenec čuti do samega zakona ali partnerja, s katerim se mora

poročiti. Pomembno je tudi obnašanje v času zaroke, med samim sklepanjem

zakona ter v prvem obdobju po sklenitvi zakona in podobno (Slatinek, 2005, str.

86–88).

Spoštljivostni strah

Vemo, da obstajajo starši, ki silijo svoje otroke k poroki, jim celo izbirajo njihove

partnerje. Dostikrat se tudi zgodi, da če so otroci zelo navezani na starše, si

izberejo ravno partnerja po ţelji staršev. Takšna povezanost ni napačna, dokler se

odvija v popolni svobodi. Tako da, če otroci svobodno izberejo zakonskega

partnerja, čeprav na ţeljo svojih staršev, je zakon vseeno veljaven. Drugače pa je,

če sklenejo zakon pod pritiskom staršev in sorodnikov, torej zaradi strahu.

Prisiljeni so se poročiti, ker ne ţelijo izgubiti starševske ljubezni. Vemo pa ţe od

prej, da je takšen zakon, sklenjen zaradi prisile ali hudega zunanjega strahu,

neveljaven (Slatinek, 2005, str. 90).

Spoštljivostni strah je torej strah, ki ga starši povzročijo otrokom ob sklepanju

zakonske zveze. Pogosto se pojavlja v razbitih druţinah, druţinah alkoholikov ali

tistih, kjer starši trpijo za kakšno duševno boleznijo. Starši prvi vzgajajo otroka in

medtem tudi prebudijo strah iz spoštovanja. Če so otroci bolj svojevoljni in se ne

strinjajo vedno s starši, govorimo o majhnem strahu, ki ne vpliva na veljavnost

zakona. Največkrat pa je strah velik, takrat, ko od otrok zahtevajo popolno

pokorščino in poslušnost. To avtoriteto podkrepijo še z groţnjami, fizičnim ali

psihičnim pritiskom. Groţnje, ki povzročajo strah, so lahko verbalne (močno

kričanje, jok …) ali neverbalne (mučno obnašanje in pogledi). Strah pa lahko

povzročijo tudi določene okoliščine, kot recimo to, da imajo starši veliki kmetijo

in rabijo nekoga, da bo delal; starši, kjer je pri hiši veliko otrok, si ţelijo, da se ti

čim prej poročijo. V takih razmerah se spoštljivostni strah še poveča in otroci brez

besed izpolnjujejo voljo svojih staršev. Tako da sila in velik zunanji strah

zmanjšata sposobnost svobodnega odločanja. Iz povedanega sledi, da

spoštljivostni strah pomeni, da otrok iz spoštovanja do svojih staršev počne nekaj,

česar drugače ne bi naredil. Pomeni, da ne ţeli razočarati očeta ali mame ter zato

izpolni njuno ţeljo – poroči se, čeprav si v srcu tega ne ţeli. Takšen zakon, ki je

sklenjen zaradi sile in velikega spoštljivega strahu, hkrati proti volji tistega, ki se

poroči, je neveljaven.

207

Primeren čas za odkrivanje navzočnosti takega strahu je priprava na zakon. Kajti v

primeru, če zaročenec pove, da sklepa zakon zgolj zaradi ţelje enega od staršev,

se zakon ne sme dovoliti. Prav tako mora duhovnik vse storiti, da bosta zaročenca

prosta vsake sile ter velikega strahu. Po potrebi bi se naj tudi pogovoril s starši ali

njihovimi namestniki.

Torej, vsak zakon, sklenjen zaradi velikega, krivičnega, neupravičeno

prizadejanega in zunanjega strahu, je neveljaven. Iz razloga pa, ker sila in strah

povzročata delno nesposobnost uporabe razuma, segata tudi na področje nravnega

prava. Posledično tako veljata za hibe v privolitvi tudi pri zakonih nekatoličanov


Zakon pod pogojem

Kadar bodoča zakonca stopata pred oltar, se predpostavlja, da resnično ţelita

skleniti zakrament zakona, da je njuna notranja duševna privolitev v skladu z

besedami in znamenji, ki jih uporabljata pri obredu. Poleg tega se pričakuje, da si

zakonsko privolitev izrečeta brez kakršnegakoli pogoja. Če bi recimo sklenila

zakon pod bodočim pogojem, bi ta bil neveljaven. V kolikor bi ga sklenila pod

sedanjim ali preteklim pogojem, pa bi bil zakon lahko veljavno ali pa neveljavno

sklenjen, odvisno od narave pogoja.

Skleniti zakon pod pogojem pomeni, da je zaročencu pomembnejši pogoj kot sam

zakon in posledično je ta neveljavno sklenjen. Ni sicer nujno, da oseba, ki na tak

način sklepa zakon, ve, da ni mogoče skleniti zakona pod bodočim pogojem.

Kljub temu pa je ţe dovolj dejstvo, da mu uresničitev pogoja pomeni več kot pa

sklenitev same zakonske zveze. Bodoči pogoji so velikokrat nemogoči, ţaljivi in

sramotni. Za samo navzočnost pa morajo biti zelo jasno zastavljeni. Najbolj

pogosti bodoči pogoj, ki ima za posledico neveljavno sklenjen zakon je na primer,

ko zaročenec sklene zakon pod pogojem, da se bosta s partnerjem ukvarjala s

prostitucijo, z njo sluţila denar ter druge podobne zadeve.

Kadar se pa zakon sklene pod sedanjim ali preteklim pogojem, je pa takšen zakon

veljaven ne glede na to, če osnova za pogoj obstaja ali ne. Pod takim pogojem pa

je mogoče dopustno skleniti zakon le s pisnim dovoljenjem krajevnega škofa

(Slatinek, 2005, str. 93–95).

208

5.3.5 Pojem in narava zakonskih zadrţkov ter njihova razdelitev

O zadrţkih lahko govorimo v širokem ali ozkem pomenu besede. V širokem

pomenu je zadrţek vse, kar nasprotuje sklenitvi zakona kot na primer

pomanjkanje oblike, hibe v privolitvi in podobno. V ozkem (pravnem) pomenu, ki

ga opredeljuje kanon 1073 pa je zakonski zadrţek razdiralni zadrţek oziroma

zunanja okoliščina ali osebni odnos, ki po Boţjem ali človeškem pravu

prepoveduje sklenitev zakona in osebe naredi opravilno nesposobne za pravni

posel (sklenitev zakona). Morebitna sklenitev zakona bi tako ne bila le

nedopustna, ampak ''ipso iure'' neveljavna.

Boţjepravni, cerkvenopravni ali civilnopravni zadrţki sami po sebi nimajo

namena biti nekakšno omejevanje, ki pripada vsakemu človeku, ampak so le

potrebna regulacija njegove aplikacije. Motivi za to so etični, religiozni, socialni,

v povezavi z zadrţkom krvnega sorodstva pa tudi genetični v interesu samih

zaročencev in druţine, prav tako tudi za zaščito reda in javnega dobrega. Poleg

tega so zadrţki utemeljeni tudi v dejstvu, da ob sklenitvi zakonske zveze ne gre le

za privatni pravni posel, ampak javni, saj ima velik pomen v javnem ţivljenju

civilne druţbe in Cerkve. Prav tako gre pri zadrţkih za zakone, ki odrekajo

veljavnost ali sposobnost, tako da nepoznanje ali zmota njihovega učinka ne

zadrţi. Ker ti zakoni v bistvu omejujejo svobodno izvrševanje pravic, jih je

potrebno razlagati ozko. Pomembno pa je tudi dejstvo, da je zadrţek naravnan na

zakon kot pogodbo in ne na zakon kot zakrament. Ker je pa potrebno zakon jemati

celostno, povzroči zadrţek neveljavnost zakona na obeh straneh tudi takrat, če

nastopi le pri enem pogodbeniku (Košir, 1997, str. 117).

Kar se pa tiče same delitve zadrţkov, so najbolj splošno sprejete naslednje:

1. Z ozirom na izvor oziroma pravni vir

o Boţjepravni (imajo izvor v naravnem zakonu, katerega avtor je Bog); po

splošni sodbi so to popolna spolna nezmoţnost, predhodna zakonska vez

in krvno sorodstvo v ravni črti.

o Cerkvenopravni (za svoje vernike jih je določila Cerkev): mladoletnost v

mejah, določenih v kanonu 1083, različnost vere, sveti res, javna večna

zaobljuba čistosti v neki redovni ustanovi, ugrabitev ţene, zločin z

umorom, krvno sorodstvo v stranski črti, svaštvo, javna spodobnost in

zakonito sorodstvo.

209

Takšna delitev je pomembna zaradi pravnih posledic:

o boţjepravnim zadrţkom so podvrţeni vsi ljudje, cerkvenopravnim pa le tisti,

ki so krščeni v katoliški Cerkvi oziroma so vanjo sprejeti;

o boţjepravni zadrţki ne morejo biti odstranjeni s spregledom, saj so izvzeti iz

vsake človeške oblasti, medtem ko morejo cerkvenopravni zadrţki biti

spregledani s strani pristojne cerkvene oblasti;

o boţjepravne zadrţke (npr. zadrţek predhodne vezi) cerkvena oblast le razglasi

in se zgolj omeji na avtentično razlago vsebine ter pomembnosti takih

zadrţkov kot varuhinja in učiteljica vernih; teh zadrţkov ne more spreminjati

ali od njih odvezovati.

o Za razliko od teh pa cerkvenopravne zadrţke (npr. zadrţek svetega reda)

pristojna cerkvena oblast vzpostavlja. Po drugi strani pa jih more Cerkev

spreminjati, ukiniti in spregledati (Košir, 1997, str. 120).

2. Z oziroma na pravno klasifikacijo

o Javni: so tisti, ki ne morejo biti dokazani v javnem področju oziroma s

pravnimi sredstvi (izpoved strank, verodostojna priča, javne ali privatne

listine ter podobno). Recimo kot javni zadrţek bi lahko omenili zadrţek

krvnega sorodstva. Razviden je iz matičnih knjig, čeprav zanj ne vesta niti

zaročenca niti njihovi straši, sorodniki in prijatelji.

o Tajni: so vsi ostali. Zdi se, da ima ta v nekaterih drugih kanonih bolj širok

pomen. Tako je tajno ne le tisto, kar je tajno na pravnem področju (pravno

nedokazljivo), ampak tudi tajno ''de facto'', se pravi ne razširjeno med

ljudmi, kljub temu da je pravno dokazljivo v zunanjem področju (prav

tam, str. 121).

3. Z ozirom na stopnjo zavesti

Tukaj gre za delitev zadrţkov na gotove in dvomne, pri čemer je lahko dvom

pravni ali stvarni.

o Pravni dvom se nanaša direktno na zakon: na obstoj, njegovo dejansko

postavitev oziroma veljavnost; glede na njegove bistvene elemente:

proglasitev, legitimnost in obveznost; glede na njegovo vsebino ter širino.

210

o Stvarni dvom pa se ne nanaša na zakon, ki je sam po sebi gotov, ampak na

konkretno dejstvo: če dejstvo obstoji in ima vse tiste elemente, ki

pogojujejo v področje določenega zakona.

Kadar gre za pravni dvom v skladu z načelom ''lex dubia, lex nulla'', ne glede na

to ali gre za cerkvenopravne ali boţjepravne zadrţke, v smislu kanona 14, ti ne

veţejo. Pravno etično izhodišče omenjenega določila je v dejstvu, da dvomen

zakon (lex) ni dovolj promulgiran. In če umanjka promulgacija, zakon ostaja brez

učinka in ne veţe. V primeru, da se ţupnik znajde pred pravnim dvomom, se je

zaradi gotovosti dolţan obrniti na krajevnega ordinarja.

Kadar pa gre za stvarni dvom, pa sam zakon (lex) ostane neprizadet. Njegova

veljavnost oziroma neveljavnost pa je odvisna od stvarne prisotnosti zadrţka.

(Košir, 1997, str. 122).

4. Z ozirom na naslovljence

o Absolutni: izključujejo zakon s katerokoli osebo (npr. predhodna veljavna

zakonska vez).

o Relativni: izključujejo zakon le z nekaterimi osebami (npr. osebami v

krvnem sorodstvu) (prav tam, str. 123).

5. Z ozirom na trajanje

o Trajni: veţejo ''ex se'' celo ţivljenje (npr. sveti red).

o Začasni: lahko prenehajo po določenem času ali ko se spremenijo

okoliščine (npr. mladoletnost preneha po preteku določenega časa, zadrţek

ugrabitve preneha, ko postane ţenska svobodna in je na varnem mestu in

podobno) (prav tam).

6. Z ozirom na spregledljivost

Ločimo spregledljive in nespregledljive zadrţke. Ţe zgoraj je omenjeno, da

spregled v polnem pomenu besede izključujejo vsi boţjepravni zadrţki, medtem

ko so načelno vsi cerkvenopravni zadrţki spregledljivi. Dejansko pa se spregled

dá ali zavrne z upoštevanjem konkretne okoliščine oziroma glede na

prisotnost/neprisotnost upravičenega razloga.

211

Drugače pa jih glede na področje, katerega posamezni zadrţki obravnavajo,

moremo deliti v štiri kategorije:

o zadrţki iz razloga fizične nesposobnosti: mladoletnost, spolna nezmoţnost;

o zadrţki iz razloga pravne nesposobnosti: obstoječa zakonska vez, različna

vera, sveti red in javne večne zaobljube;

o zadrţki zaradi delikvence: ugrabitev ţene, zločin z umorom;

o zadrţki iz razloga posebnega medsebojnega odnosa: krvno sorodstvo,

svaštvo, javna spodobnost, zakonito sorodstvo (Košir, 1997, str. 123–124).

Pristojnost za razglasitev zadrţkov gre vrhovni oblasti Cerkve, in sicer rimskemu

papeţu ter zboru škofov v edinosti s papeţem. Tako nimajo nobenih pooblastil

glede tega niţje cerkvene oblasti (območni cerkveni zbori, škofovska konferenca,

krajevni škofi), niti deklarativne, niti institutivne ali abrogativne. Sicer pa je bila

veliko stoletij disciplina zadrţkov v pristojnosti krajevnih škofov ter območnih

cerkvenih zborov. Od 13. stoletja dalje pa je to izključno pristojnost vrhovne

cerkvene oblasti. V tem primeru gre sicer za cerkvenopravno določbo, ampak z

namenom, da se v Cerkvi doseţe potrebna enovitost v tako pomembni zadevi.

Tudi sam običaj ne more niti uvesti novega zadrţka niti ukinjati veljavnih, tudi

takrat, ko si pridobi moč zakona oziroma ukinja obstoječe. Na področju zadrţkov

se deloma celo ukinjajo ter so pravno brez moči. Cilj te prepovedi pa je v ţelji

Cerkve, da bi imela na področju zakonskih zadrţkov povsod notno disciplino.

Zgodovinsko gledano pa je bil z običajem uveden zadrţek različne vere. Kar se pa

pristojnosti drţave tiče, pa ima pravico ''iure proprio'' določiti tako razdiralne kot

oviralne zadrţke za tiste drţavljane, ki niso krščeni. To pravico ji ob upoštevanju

naravnega prava priznava tudi Cerkev. Kar se pa tiče krščenih v katoliški Cerkvi,

pa so ti po njenem prepričanju podvrţeni izključno njenim predpisom. Iz tega tako

sledi, da drţava nima nobene pristojnosti postavljati zadrţke, ki so samo v

pristojnosti Cerkve, razen če gre za čisto civilne učinke zakona (prav tam, str.

125–127).

Ob koncu omenimo še pasivne subjekte zakonskih zadrţkov. Po kanonu 11

Splošnih norm ZCP so to vse osebe, ki jih veţejo zgolj cerkveni zakoni oziroma

osebe, ki so krščene v katoliški Cerkvi oziroma so bile vanjo sprejete. To velja, če

v konkretnih primerih ni drugače določeno. Določilo 11. kanona je tudi ena izmed

pomembnih novosti novega zakonika. Torej po določilih nove zakonodaje niso

212

subjekti cerkvenopravnih zadrţkov nekrščeni vključno s katehumeni ter osebe,

krščene v nekatoliških Cerkvah ali skupnostih, katerim še vedno pripadajo (t. i.

ločeni bratje). Dolţnost upoštevati cerkevnopravne zadrţke je za te osebe zgolj

indirektna, v kolikor se pač oseba, ki ni krščena v katoliški Cerkvi, poroči z osebo,

krščeno v katoliški Cerkvi. Subjekti cerkvenopravnih zadrţkov pa še vedno

ostanejo osebe, krščene v katoliški Cerkvi, čeprav so iz nje kasneje formalno

izstopile ter osebe, ki so načeloma krščene v kakšni nekatoliški Cerkvi

(pravoslavni, protestanti, anglikanci), ampak so kasneje vstopile v katoliško

Cerkev, pa čeprav kasneje iz nje spet izstopile. Drugače pa kanon 11 predvideva

tudi izjemo ko pravi, da čisto cerkveni zakoni veţejo tiste, ki so v katoliški Cerkvi

krščeni ali vanjo sprejeti, razen če je v pravu izrecno določeno kaj drugega. Tako

je potrebno v zvezi s tem omeniti kanon 1086, §1, ki pravi, da oseba, ki je bila

krščena v katoliški Cerkvi in je kasneje formalno iz nje izstopila, pri sklepanju

zakona z nekrščeno osebo ne zapade zadrţku različne vere (Košir, 1997, str. 128).

5.3.6 Poveljavljenje zakona

Kljub vsem strogim predpisom in normam, ki onemogočajo, da neveljaven zakon

postane ponovno veljaven, pa je v določenih primerih moţno poveljavljenje

zakona.

O tem govorimo, kadar je mogoče neveljavno sklenjen zakon tudi ozdraviti.

Ločimo dve obliki: navadno poveljavljanje zakona in ozdravitev v korenini. Kar

se tiče prve oblike, smo ţe predhodno omenili, da je zakon lahko neveljavno

sklenjen zaradi navzočnosti razdiralnega zadrţka (recimo mladoletnosti), hibe v

privolitvi ali hibe v obliki. Slednja pomeni, da obred privolitve ni potekal v celoti

pravilno. To se lahko kaţe v tem, da duhovnik ali diakon, ki sta bila udeleţena pri

obredu, nista bila pravilno pooblaščena ali da sta pri poroki manjkali dve priči.

Posledica tega je sicer neveljavno sklenjen zakon, ampak če sta zakonca kljub tej

hibi v obliki srečno poročena, se njun neveljavni zakon lahko poveljavi.

V kolikor je zakon bil neveljavno sklenjen zaradi razdiralnega zadrţka, ga

lahko poveljavi škof, ţupnik, drug pravilno pooblaščeni duhovnik ali diakon.

Še prej pa mora zadrţek prenehati. V kolikor preneha sam in zanj vesta le

zakonca, lahko poveljavitev izpeljeta sama z zasebno in tajno obnovitvijo

213

privolitve. Poveljavljanje se ne vpiše nikamor. Če pa zadrţek ne preneha sam,

mora ţupnik ali drug pravilno pooblaščeni duhovnik v imenu zakonca, ki ve za

zadrţek, prositi škofa za spregled. Ko škof spregleda zadrţek, mora zakonec,

ki je vedel za obstoj zadrţka, obnoviti svojo privolitev oziroma to storita oba,

če je zadrţek znan obema. Enako storita, če nobeden od zakoncev svoje

privolitve po poroki ni preklical. Je pa takšna obnovitev privolitve nujna za

veljavnost poveljavljenja zakona. Tako da privolitev lahko zakonca obnovita

zasebno in tajno, če se pa razdiralni zadrţek dokaţe, je potrebna obnovitev

privolitve v kanonični obliki, torej se poročni obred še enkrat ponovi.

Poveljavljenje zakona pa se vpiše v poročno in krstno knjigo.

Tudi za poveljavljenje zakona, ki je bil sklenjen zaradi hibe v privolitvi, je

potrebna obnovitev privolitve. To mora storiti zakonec, ki na dan poroke ni

privolil, in sicer zasebno in tajno, razen če se hiba v privolitvi lahko dokaţe. V

tem primeru morata oba zakonca svojo privolitev obnoviti v kanonični obliki,

kar pomeni, da jo izrečeta pred škofom ali ţupnikom, pravilno pooblaščenim

duhovnikom ali diakonom ter dvema pričama. O tem se naredi zapisnik ter

vpis v poročno in krstno knjigo.

Za poveljavljenje zakona, sklenjenega zaradi hibe v obliki, pa morata zakonca

privolitev obnoviti pred škofom ali ţupnikom, pooblaščenim duhovnikom ali

diakonom ter dvema pričama. V kolikor gre za mešani zakon, se kanonična

oblika zahteva le za dopustnost, za veljavnost pa se zahteva sodelovanje

posvečenega sluţabnika. Če pa kanonični obliki nasprotujejo velike teţave, jo

lahko škof spregleda in za veljavnost zahteva vsaj civilno poroko. Na koncu

sledi vpis v poročno in krstno knjigo.

Poveljavljen neveljavno sklenjeni zakon lahko razveţe edino smrt. Lahko se celo

zgodi, da kateri od zakoncev kljub temu, da sta bila povabljena k obnovitvi

zakonske privolitve, ne privoli, pride do civilne ločitve. Tako lahko nedolţen

zakonec vloţi toţbo na pristojno cerkveno sodišče ter še enkrat zaprosi za

ugotovitev neveljavnosti poveljavljenega zakona. Takšna toţba kaţe, da eden od

zakoncev svoje privolitve ni izrekel zares in če se to dokaţe, se tudi poveljavljeni

zakon lahko razglasi za neveljavnega. Po tem se zakon, razglašen za

neveljavnega, vpiše v poročno in krstno knjigo (Slatinek, 2005, str. 100–102).

214

Kar se pa tiče druge oblike, jo redno podeli apostolski sedeţ, in sicer, ko gre za

več zakonskih primerov, neveljavnih zaradi nepooblaščenega duhovnika, ko gre

za razdiralne zadrţke, ki so pridrţani apostolskemu sedeţu (sveti red, javne večne

zaobljube čistosti v papeškopravni redovni ustanovi in zadrţek hudodelstva) in ko

gre za neveljavno sklenjeni zakon zaradi boţjepravnega zadrţka, ki je minil (npr.

predhodna zakonska vez). V vseh drugih posameznih primerih jo lahko podeli

tudi krajevni škof. Zakon, ki se ozdravi v korenini, je lahko neveljavno sklenjen

zaradi:

razdiralnega zadrţka

Ozdravitev v korenini neveljavnega zakona zaradi razdiralnega zadrţka je

mogoča, le da privolitev obeh zakoncev še traja. Potrebna je tudi moralna

gotovost, da ţelita zakonca nadaljevati zakonsko ţivljenje. Tako da če

kateri od zakoncev zaradi razdiralnega zadrţka ni privolil od začetka ali je

privolil kasneje, je mogoče zakon ozdraviti v korenini od trenutka, ko je

bila dana privolitev (prav tam, str. 104−105).

pomanjkljive zakonite oblike

Pomeni, da je bil zakon neveljavno sklenjen ker duhovnik, ki je

prisostvoval, ni imel pooblastila, pri poroki je manjkala ena ali obe priči

ali ker sta zakonca sklenila le civilno poroko. Takšen neveljavno sklenjen

zakon se lahko ozdravi v korenini le, če ni dvoma, da privolitev pri obeh

zakoncih še traja, v kolikor pa privolitve od začetka ni bilo ali je bila

preklicana, ozdravitev ni moţna.

Prošnjo škofu za ozdravitev v korenini napiše ţupnik v imenu zakoncev ali

tistega, ki je vedel za navzočnost razdiralnega zadrţka ali pomanjkljive oblike.

Lahko jo pa napiše tudi na lastno pobudo, če edini ve, da je bil zakon neveljavno

sklenjen ter je prepričan, da privolitev zakoncev še traja in je ţelja ohraniti

zakonsko skupnost prisotna pri obeh. Se pa ozdravitev lahko podeli tudi brez

vednosti zakoncev. Tako se neveljavni zakon poveljavi za nazaj vse do trenutka

sklenitve. Prav tako postanejo po poveljavitvi otroci, ki so bili prej nezakonski,

zakonski. Odlok o ozdravitvi, ki ga nato izda škof, je upravni akt. Z njim škof

spregleda morebitni razdiralni zadrţek in kanonično obliko. Zakon je brez

ponovne privolitve zakoncev veljaven od trenutka izdaje škofovega odloka. Sledi

215

vpis ozdravitve v korenini tako v poročno kot krstno knjigo (Slatinek, 2005, str.

104–106).

5.3.7 Pomen zakonske zveze in druţine z vidika Katoliške cerkve za

celotno druţbo

V zadnjem času se veliko razmišlja o vlogi zakonske zveze na področju Cerkve in

civilne druţbe. Še posebej takšna razmišljanja pridejo v ospredje v zadnjem času,

ko je zakonska zveza v veliki meri izpostavljena človeški samovolji ter ločitveni

miselnosti. To pa povzroča veliko škodo in postavlja zakon pod vprašaj. V

nasprotju s temi miselnimi tokovi pa Cerkev vedno govori v prid zakona, ga brani

in varuje. Ljudem, ki so sposobni in si ţelijo skleniti zakonsko zvezo, pomaga, da

se njihovo ţivljenje ne pogrezne v uničujočo zagledanost v samega sebe. Poudarja

tudi, da je nujno, da se zakonca, ko skleneta zakonsko zvezo, uresničita v popolni

podaritvi drug drugemu. Prav tako lahko zakonca v zakonu postaneta le dar drug

za drugega, kajti v nasprotnem primeru zakon izgubil svoj smisel in obstoj. Hkrati

zakon tudi pomeni, da zakonca ne le bivata drug ob drugem oziroma drug z

drugim, ampak da sta drug z drugim. Namreč, če partner vidi v svojem partnerju

nasprotnika, celo sovraţnika, je njun odnos pokvarjen, s čimer je ogroţena sama

zakonska zveza. Posledično se zaradi takšnega golega iskanja samega sebe

ljubezen popači, nastane odnos, ki ljubezen zaničuje, jo ubija ter končno

nadomesti z jarmom prevlade enega spola nad drugim. Na ţalost se pa potem v

takih tragičnih razmerah po eni strani izgubijo tudi cilji zakonske skupnosti, kot

so blagor zakoncev, rojevanje in vzgoja otrok, po drugi pa bistvene lastnosti

zakona, kot sta enost in nerazveznost. Predvsem se je potrebno zavedati dejstva,

da sta si zakonca med seboj različna in takšna bosta ostala vse ţivljenje. Potrebno

je le to različnost sprejeti, a ne kot razlog za nesoglasje, pač pa kot moţnost

sodelovanja, ki se uresničuje v medsebojnem spoštovanju različnosti. Med

ostalimi osnovnimi vrednotami, ki so še potrebne, pa še posebej velja omeniti

sposobnost biti za drugega. Preko tega se kaţe posebna kvaliteta zakoncev, da se

v zakonu zavzemata za blagor drugega, njegovo rast ter varstvo. Ta sposobnost, ki

je globoko vtisnjena v osebnost moţa in ţene, v zakonu doseţe svojo zrelost in

odgovornost. Namreč vsak zakonec je določen za to, da je za drugega. Le v taki

216

perspektivi je mogoče skleniti zakonsko zvezo. Vsaka druga perspektiva, v kateri

bi se pa ţelela uveljaviti tekmovalnost med moţem in ţeno, predstavlja iluzijo ter

nevarnost. Končala bi se v osamitvi in izničenju zakonske zveze. V končni fazi

zakon ne more biti veljavno sklenjen, če je v njem prisotno nezaupljivo in

egocentrično nasprotovanje. Zato je nujno, da odnos zakoncev poteka v ţivljenju

za drugega, kar dejansko pomeni odnos v sreči in ljubezni. Te lastnosti naj bi

zaznamovale vsak zakon. Poleg tega pa je le v tej perspektivi mogoče skleniti

zakon, ki je obličje Kristusa in Cerkve (Slatinek, 2005, str. 162–164).

Cerkev zakon in druţino sprejema kot Boţjo ustanovo, katera ima posebno mesto

v Boţjem načrtu s človekom in človeštvom. Prav tako v duhu svetopisemskega

razodetja prepoznava v zakonu in druţini znamenje Boţje ljubezni ter navzočnosti

in nalog, ki jih mora uresničiti. Drugače pa se skrb Cerkve za zakon in druţino

izraţa na različnih ravneh: o tem je spregovorila na koncilu, v mnogih

dokumentih in izjavah, za vrednote zakona in druţine se zavzema na ravni

mednarodnih in druţbenih ustanov, vse do ravni ţupnije, cerkvenih skupnosti in

same druţine. Ob tem se nekako zdi, kot bi bila edina, ki si vztrajno prizadeva za

priznanje in ohranjevanje druţinskih vrednot.

Kar se pa tiče same druţbe, priznava ta zakonu in druţini tudi posebno mesto med

druţbenimi ustanovami, kar je razvidno tudi iz ustav posameznih drţav. Problem

pri tem je, da se vedno ne drţi svojih prepričanj in deklaracij, še manj je pa

dosledna v samem ravnanju. Posledično je tudi v prizadevanjih glede skrbi za

druţino neučinkovita. Zavedati se je namreč potrebno, da je vrednota zakona in

druţine etična kategorija, katero je mogoče varovati in ohraniti z upoštevanjem

etičnih načel. In ravno v tem je velika slabost ter nedoslednost današnje druţbe. Iz

tega sledi, da je popolnoma normalen klic Cerkve, ki pravi, da morajo druţbene

zakonodaje prispevati svoj deleţ k ohranjevanju te vrednote. Namreč v končni

fazi je prihodnost druţbe in Cerkve odvisna od druţine, ker je tudi prihodnost

posameznega človeka vraščena v druţino (Zakon, druţina in zunajzakonske

skupnosti, 2001, str. 5−6).

Teţava ki se ob tem pojavi, je vedno večje naraščanje zunajzakonskih skupnosti.

Sam izraz obsega celoto mnogih in zelo različnih človeških stvarnosti, katere

imajo kot značilnost skupno bivanje (spolnega značaja) brez zakonske zveze.

Njihova značilnost je prav v tem, da zanemarjajo, odlagajo ter celo zavračajo

obveznost zakonske zveze, kar ima pa hude posledice. Namreč z zakonsko zvezo

217

se z javno zakonsko pogodbo pred druţbo prevzema vse odgovornosti, ki izhajajo

iz tako utrjene vezi. Iz tako druţbeno sprejetih odgovornosti pa izhaja korist ne le

za zakonce in otroke glede njihove čustvene ter vzgojne rasti, ampak tudi za vse

ostale člane druţine. Poleg tega je druţina, utemeljena na zakonski zvezi, osnovna

in dragocena dobrina za celotno druţbo, katere trdni temelji slonijo na vrednotah,

ki se uresničujejo v druţinskih odnosih, ki imajo lastno gotovost v trdnosti

zakonske zveze. Podobno je korist, izhajajoča iz zakonske zveze, bistvenega

pomena tudi za Cerkev, ki priznava druţino kot ''domačo Cerkev''. Na ţalost pa je

to ogroţeno, če zanemarimo zakonsko zvezo, kar se dogaja pri zunajzakonskih

skupnostih (Zakon, druţina in zunajzakonske skupnosti, 2001, str. 18).

Namreč takšna ''skupnost'' ne prevzema nase nobenih dolţnosti, še najmanj

medsebojno zvestobo. Razmišljanje gre v smeri, da bosta pač skupaj ţivela,

dokler jima bo, ko se bo pa eden naveličal, bosta šla narazen. To pa je še posebej

hudo za otroke, če jih imata. V taki druţbi se tako zastraševalno razodeva

anomična druţba, v kateri se ne moreš zanesti na nič. Preko tega pa tako dobi tudi

vprašanje zakonske zveze novo osvetlitev, kjer je potrebna prej močna transfuzija

ljubezni, da se zakon na novo poţivi. Šele ko bi se taki poizkusi transfuzije

izkazali kot docela neuspešni, morebiti celo prepozni, bi se smelo odpirati

vprašanje drugih rešitev (Trstenjak, 1994, str. 133).

To sicer ni zgolj vprašanje, ki se tiče le Cerkve in druţbe. Pa vendar velja posebno

pozornost nameniti dejstvu, da veliko drţav z neustrezno druţinsko zakonodajo

dejansko zanemarja zakon ter druţino in podpira zunajzakonske skupnosti, čeprav

pa morda tega izrecno ne ţelijo. Poleg tega zmanjšuje pomen zakona in druţine

tudi izenačevanje različnih oblik skupinskega ţivljenja, prav tako istospolne zveze

z zakonsko skupnostjo. Na nek način ju celo degradira ter povzroča razkroj

celotne druţbe. S tem pa ni storjena nobena usluga niti zunajzakonskim

skupnostim niti zakonu in druţini. Namreč zunajzakonske skupnosti so poleg

zmote, v kateri ţivijo, dobile še druţbeno potrditev in oporo, medtem ko je

druţina, utemeljena na zakonski zvezi, prenehala biti ideal, za katerega si morata

posameznik in skupnost prizadevati.

Naslednja teţava ki se ob tem pojavi, je vprašanje pravičnosti kot temelja

druţbenega in občestvenega ţivljenja. Vsekakor ni opravičljivo izenačevati

druţine ter zunajzakonske skupnosti, ki na noben način ne prispevata v enaki meri

k skupni blaginji druţbe. Druţina gradi na naravnih osnovah s tem, ko zavestno

218

sprejema odgovornost glede stalnosti in zvestobe, rojevanja ter skrbi za otroke,

kar je v korist tako njej sami kot druţbi. Za razliko od druţine pa zunajzakonska

skupnost ne sprejema omenjene odgovornosti, ampak od druţbe le pričakuje, da ji

bo priznala ţeleni status. Iz tega razloga pa sledi tudi poziv druţbi, tudi

mednarodnim in drugim ustanovam in drţavam, da s pametno zakonodajo

preprečijo nadaljnje naraščanje zunajzakonskih skupnosti ter tako zavarujejo

dobrobit zakona in druţine. Kajti v takem odnosu druţbe do druţine prihaja do

izraza ne le kršitev osnovnih pravic druţine, ampak tudi določena privilegiranost

zunajzakonskih skupnosti, katere pa, kot je omenjeno ţe nekoliko višje, le

prejemajo, brez da bi hkrati prispevale svoj deleţ k skupni blaginji. Zagotavljanje

takih privilegijev slednjim s strani druţbe pa ne le nasprotuje načelu pravičnosti,

za katero si morata posameznik in druţba prizadevati, ampak tudi dela škodo

druţini, ki je s tem oropana vrednotenja, spoštovanja, varovanja in skrbi, dolţnega

s strani druţbe. Sicer se tudi sama Cerkev zaveda, da tega pojava ni mogoče v

celoti preprečiti, ga pa je moţno omejiti in tako zmanjšati negativne posledice

(Zakon, druţina in zunajzakonske skupnosti, 2001, str. 7–9).

Kakorkoli pa, niti druţba niti Cerkev ne moreta ostati ravnodušni ob pojavu

zunajzakonskih skupnosti. S strani druţbe so sicer mnoga vprašanja na

deklarativni ravni dokaj uspešno rešena. Tisti del vprašanj, ki pa niso rešena, se pa

nanaša na vzgojne naloge, druţbeno zakonodajo ter ekonomsko pomoč, ki jo

druţba dolguje druţini. Cerkev pravi, da mora druţba iz načela pravičnosti ter

skupnega blagra varovati druţino kot svojo osnovno celico, če ţeli, da ji bo

druţina zagotavljala moralno moč, zdravje in tudi preţivetje. V tem smislu pa

mora druţba skrbeti še za ekonomska vprašanja druţine, kot so izobraţevanje,

zaposlovanje, delo in zavarovanje, da ne bo pomanjkanje teh stvarnosti razlog za

nastajanje in povečanje števila zunajzakonskih skupnosti. Cerkev se hkrati

zaveda, da se to ne da rešiti čez noč. Ravno zato pa mora druţinska politika

dolgoročno razmišljati, kako bi lahko ustvarila moţnosti za urejeno druţinsko

ţivljenje, kako vzpodbuditi mlade, da si bodo sami prizadevali za srečno

prihodnost ter jim to tudi na zunaj omogočiti. Poleg omenjenega se mora druţba

zavedati, da so neodtujljive naloge, ki jih mora opraviti v korist druţine, pogoj za

zdravo ter urejeno ţivljenje celotne druţbe. Če se to ravnovesje podre, je naloga

druţbe, da si toliko bolj prizadeva za ozdravitev druţine in same druţbe.

Pomislimo samo na razne oblike socialne patologije, na primer neurejene druţine,

219

razne zasvojenosti, bolezni in podobno, ki v kurativi zahtevajo toliko več naporov

in sredstev. Gotovo pa sem spadajo tudi zunajzakonske skupnosti, ki so za druţbo

eden izmed kazalcev socialne patologije ter odstopanja od virov urejene in

harmonične druţbe (prav tam, str. 10–12).

Na drugi strani pa Cerkev ne beţi pred nalogami, ki se tičejo zakona in druţine.

To se zelo nazorno kaţe v tisočletni zgodovini judovstva in krščanstva, kjer je

imela druţina vedno posebno in privilegirano mesto. Pa tudi drugače sta zakon in

druţina pomembni področji oznanjevanja in delovanja Cerkve. Tako nevernim in

drugače mislečim kliče Cerkev v spomin pomen druţine. Druţine, ki je

utemeljena na človekovi naravi, njegovi spolni določenosti, ki je izvor

dopolnjevanja med osebami ter prokreativnosti, ki je v sluţbi nadaljevanja

človekovega rodu. Poleg tega se Cerkev trudi, da bi mladim z vzgojo za ljubezen

predstavila vrednote druţinskega ţivljenja in jih posledično odvrnila od napačnih

miselnih poti ter ţivljenjskih ravnanj. Tudi pri obhajanju poroke nagovarja vse

navzoče o pomenu zakona v naravnem ter odrešenjskem redu, medtem ko

zakoncem pomaga tudi odkrivati njim lastno poklicanost, katero uresničujejo kot

zakonci in starši v odgovornem starševstvu. Vse verujoče pa hkrati vzpodbuja, da

naj pred drugimi ne skrivajo svojega prepričanja ter da si naj tudi v druţbenem

ţivljenju prizadevajo za uveljavitev etičnih načel glede zakona in druţine. Na tak

način je potem oznanjevanju pridruţeno še pričevanje. Poseben pomen pa ima

zakon tudi kot zakrament, ki ga je Bog izbral za znamenje svoje ljubezni do

človeštva, o čemer smo pisali ţe v začetku tega poglavja.

Enako kot ne moreta ostati ravnodušni do zunajzakonskih skupnosti Cerkev ter

druţba, pa velja tudi za posameznike, cerkvene in druţbene ustanove, ki ţelijo

dobro tako sebi kot drugim, še posebej pa to velja za samo druţino, ki je ob

pomoči Cerkve in druţbe prva odgovorna zase. Sicer Cerkev veliko stori za

druţino, kljub temu pa ne moremo reči, da je storila vse, kar bi bilo potrebno in

mogoče. Namreč številni vzgojni programi (verouk, občestva mladih, priprave na

zakon, zakonska občestva, vzgoja staršev, pomoč druţini v stiski in podobno) so

premalo načrtovani ter enotno zastavljeni, da bi bili učinkovitejši in druţbeno

odmevni. Na ţalost pa se vse prevečkrat zdi, da je druţina kot taka v mnogih

primerih nemočna pred izzivi sodobne druţbe, v kateri ţivijo njihovi otroci. Še

bolj ţalostno je, da so to bolj otroci svojega časa kot pa svojih staršev. Četudi je

recimo staršem uspelo ohraniti še neko lestvico vrednot v svojem ţivljenju, je

220

problem v tem, da jih zaradi močnega vpliva vrstnikov in javnega mnenja teţko

prenesejo na otroke. Zatorej zaupanje in pogovor med starši in otroki, skupno

iskanje odgovorov na ţivljenjska vprašanja, posredovanje izkustev, še posebej pa

zdravih vzgojnih izhodišč, utemeljenih tudi na verskem prepričanju, morejo dati

ustrezen odgovor na ta vprašanja. Pri tem velja izpostaviti tudi dejstvo, da je na

tem področju, podobno kot na drugih vzgojnih področjih, pomembno imeti oporo

v občestvu enako mislečih, k čemur pripomorejo prijateljska občestva mladih kot

tudi zakonska občestva. To pa velja tako za starše in vzgojitelje kot tudi mlade

ljudi, ki stojijo pred ţivljenjem.

Kakorkoli pa, vsi skupaj, tako verni kot neverni, katere zdruţujeta zakon in

druţina kot skupna skrb, se morajo zavedati, da vprašanja zunajzakonskih

skupnosti ni mogoče rešiti brez skupnih naporov tako druţbe, Cerkve, druţine kot

občestev. Namreč kakor gre za vplive sodobne svobodnjaške in neodgovorne

miselnosti z ene strani, tako gre po drugi strani za prizadevanja ljudi in ustanov, ki

bodo s skupnimi močmi sposobni zvoziti iz slepe ulice. Tako je pogovor prva

stvar, ki se mora zgoditi, da stvari ne bodo ostale nedorečene (Zakon, druţina in

zunajzakonske skupnosti, 2001, str. 10– 14).

Oziroma še več, druţina ima pravico, da jo druţba brani in podpira, kakor je

izjavljeno v mnogih ustavah po vsem svetu. Namreč gre za pravno priznanje

temeljne naloge, ki jo druţina, utemeljena na zakonski zvezi, opravlja v druţbi.

Tej prvotni pravici druţine pa ustreza s strani druţbe ne le moralna, ampak tudi

druţbena obveznost. Iz tega sledi, da mora biti pravica druţine, ki je utemeljena

na zakonski zvezi, da jo druţba in drţava branita ter podpirata, zapisana v zakonu.

V končni fazi gre za stvar, ki se tiče javnega blagora (prav tam, str. 34).

K omenjenemu kot potrditev naj dodamo še besede Janeza Pavla II.:

''Pomembno je, da tisti, ki so poklicani odločati o usodi narodov, sprejemajo in

potrjujejo ustanovo zakonske zveze; dejansko ima zakonska zveza specifičen

pravni status, ki priznava pravice in dolţnosti zakoncev, drug do drugega in do

otrok. Vloga druţine v druţbi, s katero ji zagotavljajo kontinuiteto, je prvobitna.

Druţina omogoča socializacijo mladih in prispeva k zajezitvi raznih oblik nasilja

tako s posredovanjem vrednot kot z izkustvom bratstva in solidarnosti, ki ju

uresničuje vsak dan. V iskanju zakonitih rešitev za sodobno druţbo ne more biti

postavljena na isto raven kot navadna zdruţenja ali skupnosti, zato tudi slednje ne

221

morejo biti deleţne posebnih pravic, ki so namenjene izključno obrambi zakoncev

in druţine, utemeljene na zakonski zvezi kot občestvu ţivljenja in trdne ljubezni,

ki je sad popolne predanosti in zvestobe zakoncev ter odprta za ţivljenje.'' (Zakon,

druţina in zunajzakonske skupnosti, 2001, str. 34−35.)

Podobno kot gre za problem izenačevanja zakonske zveze z zunajzakonskimi

zvezami, predstavlja hude druţbene posledice tudi priznanje istospolnih zvez.

Janez Pavel II. je celo izjavil, da je zahteva po priznanju zakonske vezi osebama

istega spola neprimerna. To podpira dejstvo, da ne obstaja objektivna zmoţnost,

da bi takšna zveza bila rodovitna v posredovanju ţivljenja, kot je po Boţjem

načrtu vpisano v samo strukturo človeškega bitja. Zraven tega gre za odsotnost

pogojev za medsebojno dopolnjevanje moškega in ţenske tako na psiho-

biološkem kot psihološkem področju, kakor je hotel Stvarnik. K temu tudi dodaja,

da so zunajzakonske skupnosti med istospolnimi partnerji pačenje tega, kar bi

moralo biti občestvo ljubezni in ţivljenja med moţem in ţeno v medsebojnem

darovanju, odprtem za ţivljenje. Zatorej je teţnja izenačitve takšne zveze z

''zakonitimi zvezami'' nekaterih sodobnih iniciativ še toliko hujše zlo. Še večjo

nevarnost k povedanemu pa predstavljajo iniciative za pravno moţnost posvojitve

otrok v istospolnih zvezah. Namreč po besedah Janeza Pavla II. zveza dveh

moških ali dveh ţensk ne more oblikovati prave druţine, še manj pa more k temu

prispevati pravica posvojitve otrok zunaj druţine. Kakorkoli pa, opozorilo glede

druţbene preseţnosti resnice o zakonski ljubezni, zato tudi poudarjanje, da bi bilo

priznavanje in izenačenje zakonske zveze z istospolnimi zvezami velika zmota,

nikakor ne pomeni diskriminacije teh oseb. Gre za to, da skupni blagor druţbe

zahteva, da zakonodaja priznava, podpira in varuje zakonsko zvezo kot temelj

druţine, ki bi bila v nasprotnem primeru oškodovana (Zakon, druţina in

zunajzakonske skupnosti, 2001, str. 41).

Zakon in druţina predstavljata druţbeno dobrino najvišjega reda. Druţina poraja

odgovornost za tisto posebno skupno dobro, v katerem je vključeno dobro

vsakega člana druţinske skupnosti. Sicer vsi zakonci in vse druţine ne razvijejo

vsega moţnega osebnega in skupnega dobrega. Zato pa je naloga druţbe, da

priskoči na pomoč, ko daje na voljo potrebna sredstva, da bi prispevala k razvoju

vrednot, ki so druţini lastne. Se pravi, potrebno je storiti vse, da bo druţina

priznana kot izvirna druţba ter v določenem smislu ''suverena'', saj je ta

''suverenost'' nepogrešljiva za blagor druţbe. Če na omenjen način pojmujemo

222

zakon in druţino, sta dobrina za druţbo, kajti s tem varujeta dragoceno dobrino

tudi za sama zakonca. Dejansko druţina kot naravna tvorba obstaja pred drţavo

ali katero koli drugo skupnostjo in je deleţna pravic, ki so neodtujljive. Vsekakor

pa je jasno tudi to, da ima dober druţbeni red korist takrat, ko sta zakon in druţina

takšna, kot morata biti, kot trdna stvarnost. Ob tem pa celovitost medsebojnega

darovanja moţa in ţene, katera vključuje moţnost očetovstva in materinstva, ter

izključujoča in trajna edinost med starši in otroki, ki iz tega izhaja, izraţajo

brezpogojno zaupanje. Le-to pa predstavlja moč in bogastvo za vse. Nadalje,

samo dostojanstvo človeške osebe zahteva, da je ta rojena staršem, zdruţenim v

zakonski zvezi; iz intimne, celostne, medsebojne in trajne zveze, kakor zahtevajo

uradne ustanove in izhaja iz poloţaja zakoncev. Poleg tega druţina predstavlja

tudi najbolj ugodno okolje za sprejem otrok, okolje, ki v največji meri zagotavlja

čustveno gotovost, ki zagotavlja edinost in trajnost razvoja druţbene integracije in

vzgoje. Hkrati je specifični deleţ, ki ga starša dajeta svoji druţini in po njej

druţbi, vreden največjega spoštovanja. Končno pa, trajna zveza med zakoncema,

očetovstvo in materinstvo, sorodstvo, odvrača od druţbe številne in teţke

probleme, ki nastajajo, ko se prekinejo vezi med raznimi dejavniki in vsak izmed

njih deluje neodvisno od drugih (prav tam, str. 41–43).

Zakonska zveza kot druţbena stvarnost je tudi za ostale člane druţine neka

dobrina. Namreč v druţini, ki je utemeljena na zakonski zvezi, niso le novi rodovi

sprejeti in se učijo sodelovanja pri skupnih nalogah, ampak imajo tudi starejši

rodovi priloţnost prispevati k skupnemu bogastvu (npr. posredovanje lastnih

izkušenj, medgeneracijski pogovor, ki je pogosto tako plodovit itd.). V bistvu je

tako druţina prostor, kjer se srečujejo mnogi rodovi in si med seboj pomagajo v

rasti v človeški modrosti ter v zdruţevanju pravic posameznikov z drugimi

zahtevami druţbenega ţivljenja. Hkrati morejo osebe v tretji ţivljenjski dobi

gledati na prihodnost z zaupanjem in gotovostjo vedoč, da bodo obkroţeni in

oskrbovani s strani tistih, ki so jih sami dolga leta oskrbovali. Torej, ko neka

druţina v resnici izpolni vloge, so starejše osebe v njej deleţne take pozornosti,

katere ne morejo nadomestiti druge ustanove, tuje njihovemu okolju, ne glede na

to, koliko so usposobljene in opremljene.

Lahko pa razmišljamo tudi o dobrinah za celotno druţbeno skupnost, ki izhajajo

iz zakonskega občestva, ki je temelj zakona in izvor druţine. Tako na primer o

načelu identifikacije drţavljanov: najprej načelo primarnega pomena in trdnosti

223

sorodstvenih vezi, ki so osnova primarnih odnosov v druţbenem ţivljenju; načelo

izmenjave dobrin in kulturnih vrednot; načelo subsidiarnosti: izginotje druţine bi

dejansko prisililo drţavo, da stopi na njeno mesto glede nalog, ki so ji po naravi

zaupane; načelo gospodarskega pomena, vključno z upravnimi postopki: ko se

namreč druţina razbije, mora drţava povečati svoje posege, da bi neposredno

rešila vprašanja, ki bi morala ostati del zasebnega ţivljenja in biti v njem tudi

rešena, za kar so potrebne visoke dajatve, tako na psihološki kot ekonomski ravni.

Zraven tega pa je druţna veliko več kot le pravna, sociološka ali ekonomska

enota. Namreč ustvarja občestvi ljubezni in solidarnosti, na edinstven način vzgaja

in posreduje kulturne, etične, druţbene, duhovne in verske vrednote, bistvene za

razvoj in dobro njenih članov in druţbe. Končno je daleč od tega, da bi prispevalo

k rasti osebne svobode, propadanje druţine razlog, da postanejo njeni člani bolj

ranljivi in nemočni pred drţavno oblastjo, ki s svoje strani potrebuje vedno bolj

zapleteno pravno moč, ki jo v resnici siromaši (Zakon, druţina in zunajzakonske

skupnosti, 2001, str. 43–45).

Za RKC je človeško, druţbeno in gmotno podpiranje druţine, utemeljene na

zakonski zvezi in pravno varstvo dejavnikov, ki jo zdruţujejo v njeni enosti, ne le

dobrina za vsakega izmed članov druţine kot posameznika, ampak tudi za njeno

podobo ter za uspešno splošno urejanje medsebojnih odnosov, za ravnovesje

moči, zagotovilo svobode, vzgojnih interesov, identifikacijo drţavljanov in

razdelitev nalog med razne drţavne ustanove. Tudi sam Janez Pavel . v

okroţnici Evangelij ţivljenja pravi, da je vloga druţine pri graditvi kulturnega

ţivljenja odločilna in nenadomestljiva. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bila kriza

druţine v določenih okoljih in pod različnimi vidiki eden izmed razlogov, da je

drţava vedno bolj posegala na področja lastna druţini, hkrati pa ni nič manj res,

da so pobude zakonodajalca v mnogih drugih okoliščinah in pod drugačnimi

vidiki pospeševale in sproţile teţave in kdaj tudi razkroj velikega števila zakonov

in druţin. Velja poudariti, da je danes bolj kot kadarkoli potrebno, tako za druţino

kot celotno druţbo, da posvetimo kar največjo skrb vprašanjem, s katerimi se

soočata zakon in druţina, vedno pa v absolutnem spoštovanju njene svobode.

Posledično je v ta namen potrebna zakonodaja, ki varuje njune bistvene elemente,

brez omejevanja svobode odločanja, zlasti kar zadeva delo ţensk, ko je to

nezdruţljivo z vlogo ţene in matere, »kulturo napredka«, ki preprečuje tistim, ki

224

so sredi ţivljenja, da bi lahko zdruţevali poklicno delo z druţinskimi

obveznostmi, odločitev za rojstvo otroka, ki jo morajo zakonci sprejeti po svoji

vesti, obramba trajnega značaja zakona, do katerega imajo zakonci pravico,

versko svobodo in dostojanstvo ter enakost pred zakonom, načela in svobodne

izbire glede vzgoje otrok, davčna politika in druge uredbe o lastništvu (dedovanje,

stanovanje itd.), razprava o zakoniti avtonomije druţine in končno spoštovanje in

podpora njenih iniciativ na področju politike, zlasti tiste, ki se tičejo druţine. Iz

tega razloga je zato potrebno na ravni druţbe jasno opredeliti razliko med

dejavniki, ki so različni po svoji naravi glede na pravne vidike in na ravni

njihovega prispevka k skupnemu blagru, in jih tako tudi obravnavati. K temu pa

Listina pravic druţine dodaja, da morajo javne oblasti podpirati tudi

institucionalno vrednost zakona ter da poloţaj neporočenih parov ne sme biti

postavljen na isto raven kot pravilno sklenjen zakon (prav tam, str. 45−46).

RKC priznava obstoj in osnovno in nezamenljivo poslanstvo druţine, utemeljene

na zakonski zvezi. Druţino razume kot nujno in nenadomestljivo za celotno

druţbo, zaradi česar mora biti v pravu priznana, varovana in pospeševana s strani

celotne druţbe. Zato iz njenih naukov izhaja, da celotna druţba trpi škodo, če je

druţina na tak ali drugačen način napadena. Prav tako poudarja večji pomen

druţine od pojava zunajzakonskih skupnosti, saj slednjo razume kot

razvrednotenje ljubezni, ki jo prinaša in dodaja, da gre predvsem za to, da je za

vernike pomembno prepoznavanje različnih razlogov (ideoloških in ekonomskih)

za takšno stanje in da zato ti ne uklonijo demagoškim zahtevam nasilnih skupin,

ki ne upoštevajo skupnega blagra druţbe. Ravno zato pa Cerkev poziva vse, ki se

zanimajo za človeka, da zdruţijo svoje napore za pospeševanje druţine in njenega

intimnega izvira ţivljenja, ki je zakonska zveza (Zakon, druţina in zunajzakonske

skupnosti, 2001, str. 63−64).

Vidimo lahko, da kljub številnim spremembam, ki so doletele tako zakon kot

druţino, pomen obeh še vedno ostaja velik, še posebej iz vidika Cerkve. Prav bi

bilo, da bi si tudi v prihodnje prizadevali za to, ne le na ravni posameznikov,

ampak tudi druţbe kot celote. Glede na omenjeno pa lahko tudi ţe sklepamo,

kakšen je odnos Cerkve do razveze, o čemer bomo na kratko spregovorili v

naslednjem poglavju.

225

5.3.8 Odnos nekaterih cerkva in religij do razveze

5.3.8.1 Katoliška cerkev

Katoliška cerkev je imela sprva negativen odnos do razveze zakonske zveze.

Namreč, nerazveznost zakonske zveze je bila posledica tega, da je zakonska zveza

sveta skrivnost. ''Vsak, kdor se od svoje ţene loči – razen če se zaradi nečistovanja

– je kriv, da ona prešuštvuje; in kdor se z ločeno oţeni, prešuštvuje.'' Enako

stališče je podal tudi Marko, kjer je dodal še Kristusove besede: ''Zaradi tega bo

človek zapustil očeta in mater in se bo pridruţil svoji ţeni in bosta dva eno meso.

Zatorej nista več dva, ampak eno meso. Kar je Bog zdruţil, tega človek ne loči.''

Znan pa je tudi ta stavek: ''Zakonskim pa naročam, ne jaz, temveč Gospod, naj se

ţena od moţa ne loči; če se pa ţe loči, naj ostane neomoţena, ali pa naj se z

moţem spravi; tudi moţ naj ţene ne odpušča.''

Ali je prešuštvo razlog za razvezo ali ne, je bila tematika mnogih koncilov. Na

koncilih, npr. v Rimu leta 826 in leta 1439 v Florenci, je bilo zastopano stališče,

da se zakonska zveza lahko razveţe zaradi prešuštva. Vendar kljub temu pa

katoliška cerkev od Tridentinskega zbora (1563) dalje zastopa stališče o

nerazveznosti zakonske zveze (Geč-Korošec, 2000, str. 101–102).

5.3.8.2 Pravoslavna cerkev

Pravoslavna cerkev je prevzela stališče, da je zakonsko zvezo moţno razvezati

zaradi prešuštva. Pri tem pa prešuštvo ne more biti edini razvezni razlog, kajti po

njenem nauku zakonska zveza ni le seksualna skupnost, tako da lahko do

omajanosti zakonske zveze pripeljejo tudi drugi vzroki, ki lahko mnogo močneje

vplivajo na omajanost zakonske zveze kot prešuštvo. Prav zaradi tega dejstva je

potrebno dopustiti razvezo tudi iz drugih vzrokov. Nekoč je pravoslavna cerkev

dopuščala razvezo zakonske zveze zaradi nestalnosti enega zakonca, neupravičene

(zlobne) zapustitve zakonske skupnosti in triletne impotentnosti moţa. V

novejšem času pa dopušča razvezo zakonske zveze tudi v primeru obsodbe na

zaporno kazen najmanj sedem let ter neozdravljive bolezni in moralne

pokvarjenosti. Prav tako je pravoslavna cerkev uvedla dve do tedaj neznani obliki

226

prenehanja zakonske zveze, in sicer ločitev od mize in postelje ter razveljavitev

zakonske zveze (prav tam, str. 102).

5.3.8.3 Protestantska cerkev

Protestantska cerkev je bila ţe od samega začetka zagovornik razveze zakonske

zveze. Nauk evangelistov, da človek ne more razstaviti tega, kar je bog zdruţil, je

Martin Luter tolmačil s trditvijo, da je ta maksima naperjena proti neupravičeni in

enostranski razvezi zakonske zveze, ki jo je poznalo rimsko pravo. Vendar pa ta

maksima nima pomena, če razvezo zakonske zveze izvaja pristojen drţavni organ,

ki nastopa v boţjem imenu, kajti oblast izhaja od boga. Po Lutrovem mnenju na

podlagi tega mnenja razveze zakonske zveze ne opravlja človek, ampak bog, ki je

zakonsko zvezo tudi sklenil. In tako iz tega sledi, da razveza zakonske zveze ni

akt človeške volje, temveč akt boţje volje (Geč-Korošec, 2000, str. 102).

5.3.8.4 Šeriatsko pravo

Po Mohamedovih besedah v šeriatskem pravu predstavlja zakonska zveza enega

od virov človeške ljubezni in zemeljske sreče. Iz tega sledi, da se na zakonsko

zvezo gleda kot na sveto ustanovo, pri čemer so drţavni in verski organi dolţni

intervenirati, kakor hitro opazijo, da v zakonski zvezi obstajajo nesoglasja. V

primeru, da kljub vsem naporom drţavnih in verskih organov nesoglasij ni moţno

odpraviti, se dopusti razveza zakonske zveze. Načeloma pa razveza zakonske

zveze poteka zelo enostavno. Moţ lahko zakonsko zvezo razveţe celo z

enostransko izjavo svoje volje (talak – zapustitev ţene) (prav tam, str. 102–103).

5.4 SOCIOLOŠKI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE

Do sedaj smo pogledali ţe nekaj pomembnih vidikov zakonske zveze in razveze,

njihove značilnosti, pomene, na tem mestu bomo pa izpostavili še sociološki

vidik.

227

5.4.1 Poroka in zakonska zveza danes

V naši kulturi in podobno tudi v drugih veljata poroka in sklenitev zakona za

normalen in zaţelen pojav, ki naj potrdi globlje vezi med partnerjema in naj

omogoči, da oblikujeta druţino. V mnogih kulturah in civilizacijah je zakon tudi

nekaj svetega. Na primer za verne kristjane pomeni sklenitev zakona in poroka

svetinjo, trajno zvezo, ki jo sklene Bog in ki presega običajne omejitve in jim ne

podlega. Kljub temu veliko partnerjev in celih druţin ţivi zunaj zakonske zveze.

Ta oblika je bila prisotna tudi ţe v preteklosti, vendar jih druţba ni odobravala.

Danes se v naši kulturi na njih gleda veliko bolj liberalno, posledično pa je zakon

izgubil posebno vrednost. Kljub temu pa je poroka in zakon še vedno daleč

prevladujoča in najbolj pričakovana oblika nadaljevanja resnih partnerskih

odnosov, predvsem teh, ki naj bi se razvili v oblikovanje druţine in druţinske

odnose. Po raziskavah, ki so jih naredili v mnogih deţelah razvitega sveta, tudi pri

nas, kakih 90 odstotkov mladostnikov, kar je ogromno, pričakuje, da se bodo

poročili. Le 3 odstotke jih poroka ne zanima. To pa dejansko ustreza realnosti, saj

se jih nato velika večina tudi poroči.

Poroka, zakon in druţina z otroki je še vedno cilj večine mladih ljudi, ki vstopajo

v svet odraslih. To kaţe tudi dejstvo, da se v razvitem svetu poroči in ţivi

zakonsko in druţinsko ţivljenje kakih devet desetin ljudi. Namreč poroka, zakon

in zakonska druţina še vedno predstavljajo druţbeno in kulturno normo. Prav tako

poroka in zakon v večini primerov nista le golo nadaljevanje predzakonskega

odnosa, saj poroka predstavlja tudi simbolno, obredno dejanje, ki zaznamuje nov

način ţivljenja (dejansko, ne le simbolno). Le-ta pa naj bi bil podlaga za

oblikovanje druţine. Za dobršen del zakoncev pa poroka pomeni še vedno začetek

spolnih odnosov. Pri navezovanju tesnejših partnerskih odnosov pa so prej ali slej

pomembni tudi podobnost in drugi dejavniki, ki vplivajo na medosebno

privlačnost in partnerstvo. Namreč še vedno se v glavnem poročajo osebe

podobnega poloţaja, socioekonomskega statusa, rase, narodnosti in vere. Vendar

izjeme naraščajo, saj je vse več porok med rasno in religiozno mešanimi pari.

Kljub temu pa ti dejavniki v večji meri pomenijo nekakšen filter, ki omejuje naš

izbor moţnih partnerjev, ki pa ne določa v tolikšni meri samih najtesnejših

partnerstev (Musek, 1995, str. 130–131).

228

Čačinovič Vogrinčič utemeljuje svoje gledanje na vprašanje »potrebe« zakonske

zveze, da je zakon moţnost in ne nekakšna nuja. Poroka ne bi smela biti

obveznost ali pritisk. Je neke vrste zaveza, in pravi, da pozna veliko ljudi, ki

pravijo, da to za njih ni pomembno. Vseeno pa je veliko ţensk, ki si poroko

vendarle ţelijo, ne toliko iz religioznih razlogov kakor zaradi zaveze,

formalizacije odnosa. Po njenem mnenju ima tako poroka precejšnjo teţo. Meni,

da partnerstvo, zveza med dvema človekoma, ne more biti pogojno, potrebuje

neko zavezo za trajnost. Za to sicer ni nobenega zagotovila, a če ne vstopimo v

zvezo z ţeljo, da bi trajala in z absolutno odločenostjo, da bo trajala, potem ne

ostane veliko moţnosti. Ali vlagaš v odnos, ker vanj veruješ, ali ne vlagaš. Če bo

zveza trajala, sicer ne moremo vedeti, moramo pa vedeti, kaj je za nas pomembno

in kam stopamo. Tako poroka je in mora biti formalizacija odnosa in zaveza

trajnosti, je pa tudi res, da pa še nikogar ni obvarovala (Aţman, 2008, str. 13).

McGoldrickova (1988) pravi, da je sam obred poroke tudi ena najmočnejših

priloţnosti, kjer lahko partnerja spoznata in razrešita svoje vezi z izvirno druţino.

V poroko je prav tako na poseben način vključeno vse, kar imata, kar sta in kar sta

bila: njuni druţini, njuni starši in njihovo partnerstvo, njihova ekonomska moč in

socialni poloţaj, njuno sodelovanje, njuna finančna in čustvena neodvisnost od

domačih, njuna intimna izbira, ki je zdaj na očeh vsem. Vse govori le o njima in

njunem odnosu in vse je odvisno od njiju, samo če tako hočeta in zmoreta. Zdaj

sta zares sama in podrobnosti iz poroke ju bodo spremljale dokler bosta skupaj

(Kompan Erzar, 2003, str. 71).

Poleg omenjenega je pri poroki pomembno, da se vključi čim več druţinskih

članov ter da ta prelomni dogodek postane kraj srečanja in razrešitve druţinskih

vezi. Poroka je vedno druţinski dogodek – slovo od druţine – in ni le stvar

partnerjev. Tudi če se partnerja tega ne zavedata, je poroka obred, v katerega so ţe

vključeni njuni starši, bratje in sestre ter drugi sorodniki in intimni prijatelji. Prav

zato je bistveno, da jih na smiseln način vključita v obred. V tem smislu poroka ni

le pokazatelj njune preteklosti, ampak tudi prihodnosti. Namreč, če partnerja ob

organizaciji poroke uspeta vzpostaviti odnose do primarne druţine tako, da se

lahko razmejita in ohranita tople vezi, bo njuna skupna pot veliko manj stresna in

polnejša (prav tam, str. 71−72).

Mnoţica raziskovalnih podatkov priča o prednostih zakonskega ţivljenja. Ţe

desetletja se ohranja podatek, da so poročeni bolj zadovoljni in srečni v ţivljenju

229

kot samski, razvezani, ločeni ali ovdoveli. To velja za moţe in ţene, res pa je, da v

zadnjih letih razlika med njimi ni več tako velika. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da

se današnji samski moški ocenjujejo kot bolj srečne v ţivljenju kot so se še pred

petnajstimi leti. A današnje poročene ţenske se ocenjujejo kot manj srečne od

svojih vrstnic pred petnajstimi leti. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je morebiti

zaradi sprememb v slogu ţivljenja postalo samsko ţivljenje za moške relativno

bolj privlačno, za ţenske pa zakonsko ţivljenje še manj kot prej (Musek, 1995,

str. 131).

Do podobnih zaključkov je prišla ameriška sociologinja Jessie Bernard v delu

Prihodnost zakonske zveze (1976). Pravi, da mora imeti vsaka analiza zakonske

zveze dva dela, in sicer pregled moškega zakona in ţenskega zakona. Meni, da so

stvari, ki jih oba potegneta iz zakonske zveze, zelo različne. Poudarja dobre strani

zakonske zveze za moške. Meni, da bodo poročeni moški v primerjavi z

neporočenimi imeli uspešno kariero, visok dohodek in poklic z visokim statusom.

Prav tako bo njihovo duševno in fizično zdravje znatno boljše, verjetneje pa bodo

ţiveli tudi dlje in srečneje (Haralambos, M. in Holborn, M., 1999, str. 641−642).

Za razliko od moških pa poroka ţenske prikazuje drugačno sliko. Več raziskav je

pokazalo, da več ţensk kot moških izraţa frustracijo v zakonu ter nezadovoljstvo

ter menijo, da je njihov zakon nesrečen in se ţelijo razvezati. V primerjavi s

svojimi moţmi trpijo ţene mnogo več stresa, strahu in depresije. Kar se pa tiče

primerjave s samskimi ţenskami, pa poročene ţene trpijo pogosteje za depresijo,

vrsto nevroz in raznimi drugimi psihološkimi problemi. Samske ţenske so tudi

dosti bolj fizično zdrave kot poročene. Najbolj zaprepaščujoča pa je primerjava

med neporočenimi moškimi in ţenskami. Raziskave kaţejo, da samski moški v

primerjavi s samskimi ţenskami trpijo za raznimi psihološkimi boleznimi, njihove

plače in sluţbeni poloţaj pa so daleč niţji do samskih ţensk. Delno gre to razliko

pripisati poroki s partnerjem iz niţjega sloja. To pomeni, da se moški pogosteje

poročajo z ţenskami z niţjim statusom, kot ga imajo sami. Tako so po mnenju

Bernardove (1976) nikoli poročene ţenske »smetana«, nikoli poročeni moški pa

»dno soda«. Na koncu pa Bernardova primerja še poročene moške z neporočenimi

ţenskami. Med njimi najde poleg razlik še dejstvo, da so ţenske mnogo na

boljšem, kar se tiče simptomov psiholoških teţav. To pomeni, da ţenske začnejo s

prednostjo, ki se pa v zakonu obrne. Nadalje tudi pravi, da je glede pridobitev in

izgub v zakonu teţko ne videti moţa kot zmagovalca in ţeno kot poraţenko.

230

Paradoksalno je, da mnoge ţene, če ţe ne večina, pravijo, da so v zakonu

zadovoljne in najdejo izpolnitev. Bernardova sklepa, da je to zaradi dejstva, da so

bile ţenske socializirane v mišljenju, da tako čutijo. Kljub vsemu pa Bernardova

meni, da ni zakonska zveza sama po sebi problem, ampak je vloga gospodinje

tista, ki škodljivo vpliva na ţensko. Namreč pravi, da gre ţenskam v resnici na

bruhanje, da so gospodinje. Tiste ţenske, ki ne delajo zunaj doma, tudi najbolj

trpijo zaradi psihičnih in fizičnih bolezni. Zato Bernardova meni, da bi lahko bil

»sindrom gospodinje« javni zdravstveni problem številka ena. (Haralambos, M.

in Holborn, M., 1999, str. 642).

Kakorkoli pa, zakonsko ţivljenje je v povprečju še vedno bolj zadovoljivo kot

ţivljenje samskih, ločenih, razvezanih ali ovdovelih oseb. Zanimiv je tudi

podatek, da so poročene osebe tako telesno kot duševno bolj zdrave kot

neporočene (Bloom, Asher&White, 1978). Seveda pa ni zanesljivo, da ravno

zakon in druţinsko ţivljenje naredi ljudi bolj zdrave. Moţno je, da so bolj zdravi

ljudje tisti, ki se bolj poročajo in ki vztrajajo v zakonu. Najbrţ je celo oboje res.

Poročene osebe imajo v povprečju bolj zdrave ţivljenjske navade, manj razvad in

drugih oblik izzivanja zdravja: manj pijejo, manj kadijo in bolj ubogajo

medicinske sestre (Argyle, 1990). Slednji je celo ugotovaljal, da je imunski sistem

pri osebah, ki ţivijo v druţinskih razmerah, bolj aktiviran in učinkovit (Musek,

1995, str.132).

Borneman (1987) ugotavlja, da zakon nominalno, torej takšen, kakšen bi naj bil,

temelji na obojestranski ljubezni, spoštovanju in zvestobi. V praksi, torej tak,

kakršen je, pa se največkrat razvija ravno brez te obojestranske ljubezni,

spoštovanja in zvestobe. Poleg tega Cheril Benard in Edith Schlaffer (1987) v

svoji knjigi Čisto običajno nasilje v zakonu trdita, da ima večina ljudi, še posebej

mladi, le pribliţne in po večini romantizirane predstave o tem, kakšne obveznosti

si nalagajo, kakšnim omejitvam in zahtevam se izpostavljajo, ko vstopajo v zakon.

Menita, da niso pripravljeni na dejanska dogajanja zakonskega vsakdana. Razlog

tiči v tem, da zakona svojih staršev ne doţivljajo primarno kot zakon, ampak kot

druţino, pa tudi sami starši se pobrigajo za to, da svoj medsebojni odnos prikaţejo

pred otroki kot harmoničen ter ga ovijajo s tančico skrivnostnosti, privatnosti in

tabuiziranega področja konfliktov in spolnosti. Tako mladim »laţejo«, in to

dobronamerno ali zlonamerno. Pogosto jim pripovedujejo romantične pravljice in

le redko jih pripravljajo na resničen zakon, ki jih čaka (Brajša, 1986, str. 41).

231

Verjetnost, da bodo mlajše, neporočene osebe nekoč sklenile zakonsko zvezo, se

skozi desetletja konkretno zniţuje. Vzroke zato lahko iščemo v podaljšanju

trajanja zakona in povečanju gospodarskih moţnosti za razdrtje zakona.

Povprečno trajanje zakona se je v zadnjih sto letih podvojilo. Par, ki je stopil v

zakon leta 1870, je v povprečju ţivel skupaj 23,4 leta; leta 1900 je v povprečju

ţivel skupaj 28,2 leta; leta 1930 36 let in leta 1970 kar 43 let, razen če se zakon ni

predčasno končal zaradi ločitve ali razveze. Posledično se je povečala verjetnost,

da se bodo v tako dolgotrajnem zakonu pojavili pogostejši in kvalitativno

drugačni konflikti, saj so se pričakovanja, ki jih ljudje povezujejo z zakonom in

druţino, prav tako povečala. Slednja namreč merijo onkraj pragmatične

zagotovitve eksistence k izpolnitvi luksuznega upanja v srečo. Kar se pa tiče laţje

razvezljivosti zakona Sieder ugotavlja, da ima predvsem gospodarske in s tem

povezane psihosocialne vzroke. Manj ko sta zakonca v svoji gospodarski in

socialni eksistenci odvisna drug od drugega, prej lahko začneta razmišljati o

moţnosti ločitve ali razveze zakona, v katerem se počutita nesrečna. Prav zaradi

tega pa zaposlenost ţensk v kriznih zakonih še zvišuje pripravljenost na ločitev ali

razvezo in jo gospodarsko omogoča (Sieder, 1998, 248−249).

Tudi v zadnjih letih se zmanjšuje število zakonskih zvez. Mladi razmišljajo na

način, da je tako ali tako vseeno, ali smo poročeni ali samo ţivimo skupaj. To pa

je odraz hitrega tempa ţivljenja, saj se nimamo časa posvečati niti sebi, kaj šele

drugim. In, v kolikor se nam partner ne prilagaja ali ni dovolj strpen, ga enostavno

odslovimo.

Kakorkoli ţe, poroka ni igra na srečo, ampak odgovornost, zaupanje in

spoštovanje do človeka, ki nam dovoli stopiti v svojo bliţino. Pri sklepanju

zakonske zveze morata partnerja poleg osnovnih pogojev (privlačnosti, zaupanja,

iskrenosti, ljubezni, spoštovanja) imeti skupne cilje in interese. S poroko dobimo

pripadnost, s partnerjem postanemo tim, ki skupaj prehodi pot do ţelenega in

začrtanega cilja, ta pa je lahko veliko polnejši in bliţji. Imamo tudi večjo

motivacijo, saj dva zmoreta več. Kljub temu pa sta še vedno oba partnerja

popolnoma samostojna in lahko kadarkoli odideta. Pomembno je, da se partnerja

zavedata, da v zakonu ni nič samoumevno, na primer, od partnerja lahko

pričakujemo zgolj to, kar smo mu pripravljeni dati. Odnos mora biti popolnoma

iskren. Recimo ko smo jezni na partnerja, mu moramo povedati in navesti vzrok,

ne pa se skrivati, kuhati jezo ali odklanjati pogovor. Tudi če nam partner pove

232

resnico, moramo biti hvaleţni, saj smo spoznali napako, ki jo lahko popravimo.

Tako je priporočljivo, da si zakonca postavita pravila, ki jih morata redno

prilagajati in se oba z njimi strinjati. Prav tako je odnos potrebno negovati in

ohranjati. In če je osvajanje delovalo na začetku zveze, mora tudi danes. Recimo

partnerju prinesemo roţe, mu povemo, da ga imamo radi, ga poslušamo in

podobno.

Vse pogosteje se postavlja vprašanje, koliko morata biti partnerja stara ob poroki

in kakšna je lahko razlika v letih. Po statistiki se je v zadnjih desetih letih

starostna meja pri ţenskah dvignila v drugo polovico dvajsetih let, pri moških pa v

prvo polovico tridesetih let. Kljub temu pa za pravo leto za poroko štejemo tisto,

ko se počutimo zreli, naj bo to pri dvajsetih ali osemdesetih. To sugerira po eni

strani na to, da postajamo zrelejši, a po drugi strani bolj razvajeni in se ne ţelimo

prehitro vezati. Enak podatek velja skoraj za vse evropske drţave. Tudi razlika v

letih ni točno definirana. Po statistiki pa so najbolj uspešne zveze tiste, v katerih

so partnerji pripadniki iste generacije ali odmika leto oziroma dve. Namreč takšna

partnerja imata zelo podobne poglede na svet in podobne izkušnje. Posledično

obstaja večja verjetnost, da bosta našla skupne cilje in bo komunikacija veliko

boljša. Se pa nemalokrat zgodi, da si moški poiščejo starejše ţenske, ker v njih

vidijo mame in obratno, dekleta starejše moške, ker v njih vidijo svoje očete

oziroma neke vrste mentorje za ţivljenje. A takšne zveze ne trajajo dolgo, saj se

ob sprejemanju skupnih odločitev pojavljajo različni pogledi. Starejši so veliko

bolj previdni od mlajših in tako se prične razkorak, ki je vedno večji. Splošne

formule pa vsekakor ni, vsak se pač odloči kot se mu zdi primerno.

Trajno zakonsko zvezo pa sklenemo s podpisom poročnega lista, kar formalno

pomeni upravni postopek. Tega na tem mestu ne omenjamo, ker je ţe opisano v

poglavju o pravnem vidiku zakonske zveze. Tukaj bomo omenili le to, da

obstajajo mnenja, ki predlagajo omejen rok trajanja poročnega lista, pet ali deset

let. Potem bi po vsakem obdobju partnerja ponovno zaprosili za poroko.

Posledično bi zakoni bili manj monotoni, partnerji bi se bolj posvečali drug

drugemu in si izkazovali večjo pozornost. Vse to pod pogojem, da ţelijo ostati

skupaj, sicer bi bil odhod iz partnerske zveze veliko enostavnejši. To pa ne

pomeni, da bi se s tem izgubile pravice in odgovornosti do otrok, nepremičnin in

vsega, kar sta partnerja skupaj ustvarila v zvezi (Pavlica Krajnc, 2006, str. 13–15).

233

Zanimivo bi bilo videti, kako bi se takšen predlog uresničeval v praksi.

Najverjetneje pa bi imel dokaj pozitiven vpliv, saj bi zakonci bolj svobodno

gledali na zakon. Sicer ne v smislu, da lahko počnejo kar ţelijo, ampak bolj v

smislu, da po preteku poročnega lista lahko odidejo iz zakonske zveze v kolikor

so nezadovoljni, namesto da se mogoče spuščajo na nivo varanja, zapostavljanja

partnerja in podobno, ker vedo, da so poročeni ''za vedno'' in si iz zakona ne

upajo, ne zmorejo, ali kljub nezadovoljstvu ne ţelijo.

5.4.2 Pravice v zakonu

Velikokrat imajo ljudje občutek, da ko vstopijo v zakon, to avtomatsko pomeni,

da postane od takrat naprej vse, kar jim je ljubo, nepomembno oziroma morajo

postaviti na stranski tir. Pa vendar ni res. Vsekakor osebne ţelje posameznikov ne

smejo biti zanemarjene, kar pa poudarjajo tudi sledeče pravice v zakonu, pri

katerih gre za nekatera najpomembnejša pričakovanja, ki se morajo v zakonski

zvezi izpolniti, da med zakoncema ne pride do trenj in konfliktov:

Druţba. Najverjetneje se vsak, ki se poroči, poroči prav zaradi druţbe. In če

naš zakonec vse večere bulji v knjigo ali sedi pred televizorjem ure in ure, se

smemo z vso pravico pritoţevati. V kolikor nam to veliko pomeni, je

pomembno, da ţe pred zakonom premislimo o številnih osamljenih dneh, še

posebej, če smo v odnosu z kakšnim zdravnikom, pilotom in podobnimi

poklici, kajti sicer se bomo glede tako pomembne sestavine zakonske sreče

počutili ogoljufani.

Spolnost. To je področje, kateremu se ne rabimo odreči oziroma biti celo

tedne in mesece brez spolnih odnosov, kajti potem bi lahko tako ţiveli tudi

izven zakona. Imamo pa tudi pravico, da spolni odnosi včasih potekajo tako,

kakor si mi ţelimo. Recimo če nam je všeč, da imamo s partnerjem spolne

odnose zjutraj, njemu pa zvečer, lahko problem rešimo po načelu daj–dam. Ali

če eden ţeli spati v pidţami, drugi pa gol, lahko včasih vztrajamo, da bo tako,

kot hočemo mi, drugič tako, kot hoče partner.

Osebnostni razvoj. Ta pravica je še pomembnejša od pravice do spolnosti.

Namreč gre za pravico, da razvijemo svojo osebnost in svoje sposobnosti tako,

kot sami mislimo, da je za nas primerno. Recimo če ţelimo končati študij, nas

234

naš partner nima pravice omejevati pri tem in ga lahko brez slabe vesti

končamo. Pravico imamo si širiti obzorje, četudi se naš partner čuti

ogroţenega zaradi našega osebnostnega razvoja.

Zrelost. Od svojega zakonskega partnerja imamo pravico pričakovati (ne tudi

zahtevati), da se vede primerno zrelo. Nismo niti odgovorni niti dolţni, da vse

ţivljenje porabimo zato, da ves čas na račun svoje lastne sreče skrbimo za

njegovo. Namreč njegova dolţnost je, da sam poskrbi za to in da nekatere

svoje ţelje uresniči, ne da bi morali biti mi ves čas prisotni. Tako na primer, če

se ţena na druţabnih prireditvah drţi ob strani, nima pravice pričakovati, da

bo enako postopal njen moţ.

Zasebnost. Gre za to, da si lahko brez slabe vesti dovolimo, da smo v zakonu

kdaj pa kdaj tudi sami, na primer, da ţelimo zvečer kako uro v svoji sobi v

miru brati knjigo, da gremo sami na sprehod ali morda celo na počitnice in

podobno. Zato je pomembno, da svojega zakonskega partnerja naučimo

sprejeti, da smo nekaj časa tudi narazen, čeprav nekateri včasih ne razumejo

takih samotarskih nagibov.

Osvobojenost od suţenjstva. V bistvu je prav tragično, da so nekateri zakoni

komaj kaj več kot pogodba med suţnjem in gospodarjem. Nemalokrat lahko

zasledimo, da so moţje prepričani, da imajo zato, ker so se poročili in

vzdrţujejo svojo ţeno, pravico, da od nje zahtevajo, da so doma, zahtevajo

spolne odnose in da skrbijo za njih ter jih razvajajo. Zase pa mislijo, da se

lahko zabavajo z drugimi, gredo zvečer v kino ali na sestanek, če jim je pač

tako všeč. Enako noro je tudi, ko ţena misli, da je moţ njena lastnina in lahko

gospodari z njegovim ţivljenjem kot jo je volja.

Kakorkoli, do osebnega dostojanstva in svobode imamo v zakonu vso moralno

pravico. Nismo suţenj nikogar in tudi zakon ne sme iz nas narediti suţnja.

Nihče ne more posedovati našega telesa niti duše, če mu tega ne dovolimo.

Zdravim parom je to jasno, ne da bi jim kdo posebej razlagal. Zavedajo se, da

so njihovi zakonci z njimi po lastni izbiri in da po svoji lastni izbiri lahko tudi

odidejo.

Poštena delitev druţinskih dohodkov. To pomeni, da imata oba partnerja

pravico da si delita dohodek. Če dobivamo plačo, si ne smemo domišljati, da

je ves dohodek naš le zato, ker smo ga mi prinesli. Na primer, ko druţina ţivi

235

od moţevih dohodkov, je ţena privolila v to, da neha hoditi v sluţbo, kar pa ne

pomeni, da je nehala delati. Tudi gospodinjenje in skrb za otroke je delo. Če bi

se ţena odločila, da gre v sluţbo, bi bila finančno neodvisna. V kolikor pa se

je umaknila iz trţišča delovne sile in vstopila v zakonsko partnerstvo, pa je

edino pošteno, da tudi ona odloča o uporabi dohodka druţine in da ji pripada

deleţ dohodka (Hauck, 1987, str. 71–74).

5.4.3 Miti o zakonu

O sami zakonski zvezi obstajajo stereotipi in miti. Navedli bomo nekaj

najpogostejših:

Zakonska zveza ni to, kar si mislite.

Večina ljudi gleda na zakon precej idealistično. Za skoraj vse ljudi je zakonsko

razmerje tudi najpomembnejše razmerje njihovega ţivljenja. Pri tem pa zakonski

svetovalec dr. Paul Hauck poudarja, da je bolje, da na zakon gledamo stvarno, ne

skozi oči pesnikov, če ţelimo dejansko spoznati, kaj zakon je. V svoji dolgoletni

praksi je prav tako spoznal, da imajo ljudje, ki so glede zakona bolj objektivni,

bolj srečne zakone kot tisti, ki imajo najrazličnejše predstave o tem, kakšne

čudovite stvari se bodo zgodile same po sebi, čim bodo izrekli svoj ''da''. Ob tem

je pomembno še to, kako pojmujemo ljubezen (Hauck, 1987, str. 15).

Hauck pravi: '' Ljubezen je čustvo, ki ga čutite do nekoga, ki zadovoljuje vaše

potrebe in vaše najgloblje ţelje, ki jih je zadovoljeval v preteklosti ali jih bo

zadovoljeval v prihodnosti.'' (Prav tam, str. 10.)

Prvič to pomeni, da ljudi ljubimo zato, ker so dobri, ker nam radi naredijo veselje

in ker smo za njih pomembni. Drugič pa pomeni, da nekoga ljubimo samo zaradi

tega, kar mislimo, da bo za nas naredil, ali zaradi tega, kar sedaj dela za nas, ali

zaradi tistega, kar je za nas ţe naredil. Torej najprej ljubimo njegova dejanja, šele

kasneje njega, ki ta dejanja vrši, in sicer ravno zato, ker vrši ta lepa dejanja, ki so

nam v zadovoljstvo. V bistvu je to gledanje na ljubezen povsem drugačno od

razširjenih nazorov, ki izvirajo od romantičnih pesnikov in pisateljev. Ta dokaj

praktični pogled na ljubezen pa lahko utrdimo še s sledečimi dejstvi:

Ločitev vedno pomeni, da sta dva človeka drug zaradi drugega razočarana

in prizadeta. Posledično je v obtoţbah v samem postopku ločitve vedno

236

navedena okrutnost, nezvestoba in neskladnost značajev. Drugače rečeno,

zakonca si tako ne nudita več tistih zadovoljstev, ne zadovoljujeta tistih

potreb, zaradi katerih sta stopila v zakon. Ta razočaranja in prizadetosti,

ker njune potrebe in ţelje ostajajo nezadovoljene, so potem vzrok, da

ljubezen ugasne. Tako se njuna ljubezen neha natančno iz enakih razlogov

kot se je začela.

Zaljubimo se v tistega, za katerega mislimo, da bo najbolje zadovoljil naše

potrebe in ţelje ali da je najboljši, ki ga lahko dobimo.

Ljubezen kot vseobsegajoče in močno čustvo le malokdaj poklonimo

komu le na osnovi ene same njegove vrline, kot na primer inteligentnost,

lepa zunanjost ali bogastvo. Da bi ljubezen preţivela, potrebuje več kot en

dar. To je tudi razlog, da se zelo močno zaljubimo le takrat, kadar ima

ljubljena oseba številne take vrline, ki jih tisti, ki jo ljubi, visoko ceni. Če

te in številne druge vrline ta človek ima, se zaljubimo, ampak šele potem,

ko se prepričamo, da jih res ima in le v primeru, če so za nas pomembne.

Prava ljubezen nikoli ne temelji na prvem pogledu in je mogoča šele, ko

smo imeli priloţnost človeka dodobra spoznati. Takšna ljubezen temelji na

eni ali na nekaterih posameznih vrlinah, ki so nas pri človeku pritegnile.

Tako da, če kasnejše izkušnje prvi vtis potrdijo, se ljubezen razcvete, če

ne, pa uvene (prav tam, str. 11–13).

Torej, če je na primer za nekoga pomembna lepota in spolno zadovoljstvo, je to

tudi temelj njegove ljubezni. Če ţena ţe kmalu izgubi svojo telesno privlačnost,

morda ne bo dovolj časa, da bi se razvile druge kvalitete, ki bi nadomestile stalno

prisotno spolno poţelenje. V kolikor pa se njena zunanjost spremeni šele po

tridesetih letih zakona, lahko izgubo spolne privlačnosti nadomestijo spomini na

skupno ţivljenjsko pot in številne druge kvalitete. Recimo Rudi je bil poročen leto

dni, ko je pri gradbenem delu utrpel moţgansko poškodbo. Postal je razdraţljiv,

pozabljiv in miselno upočasnjen. Tako so nekatere njegove najpomembnejše

vrline, ki jih je ţena pri njem občudovala, čez noč izginile, s tem pa tudi njena

ljubezen do njega, čeprav si je to teţko priznala. Čez dve leti sta se ločila.

Velja opozorilo, da moramo tudi na tem področju biti objektivni. Hauck pravi, da

bomo na tak način vsekakor prišli do zaključka, da nekoga ljubimo šele potem, ko

smo bili od njega deleţni take pozornosti, ki smo jo močno potrebovali in si je

237

ţeleli. Posledično tako nikdar ne ljubimo nekoga zgolj zaradi njega samega (prav

tam, str. 13−14).

In če dobro premislimo, je to še kako res. Nadalje je Hauck tudi prepričan, da

ljubezen raste iz prepričanja, da bo partner zadostil naši skrbi za nas. Je sebično

čustvo, ki temelji na številnih pogojih. Če ti niso izpolnjeni, ljubezen usahne. To

se lahko zgodi hitro ali počasi, odvisno od tega, koliko je bilo razočaranj. Prav

tako ni potrebno, da imamo občutek krivde, če nekoga nehamo ljubiti, saj to

ponavadi pomeni, da naše potrebe niso bile zadovoljene, niti ţelje izpolnjene.

Človeka naj ljubimo tako dolgo, dokler je vsaj zmerno prijeten (razen če slučajno

ne uţivamo v trpljenju).

Kar se pa zakona tiče Hauck pravi, da gre za posel. Zakon je podjetje dveh ljudi,

za katerega je potrebno drţavno dovoljenje, nekaj kapitala in prostor za nastanitev

podjetja (dom). Tudi nekatere druţbe v Evropi in na Daljnem vzhodu pojmujejo

zakon na tak način. Recimo v Indiji zaročajo ţe otroke, da se zdruţijo premoţne

druţine. Prav tako so ne daleč nazaj ţenske potrebovale doto v gotovini, da so

lahko računale na moţitev. Enako se potem tudi danes poročamo iz poslovnih

razlogov, ne glede na to, da sta morda pri poslu udeleţena le dva. Ţenska

moškega dobesedno najame, da postane njen moţ ter pri tem računa na določene

usluge. Moški najame ţensko, da postane njegova ţena in jo bo ljubil le, dokler bo

delala tisto, kar je zanj pomembno. Tudi ni pomembno, če nek par te stvari

opredeli z določenimi besedami, ampak ţe samo dejstvo, da jih predpostavlja.

Ţena od moţa pričakuje, da kot njen usluţbenec opravlja svoje delo, enako pa

pričakuje on od nje. In kadar se kateri od obeh odloči, da dela ne bo opravil,

nastopijo teţave. Takšen poloţaj se potem lahko enači s stavko. Stavka je dejanje

enega udeleţenca v poslovnem razmerju zoper drugega z namenom, da si pridobi

določeno prednost. Tako da na primer moţ, ki gre po druţinskem prepiru na divje

krokanje, ne počne nič drugega kot stavka. Enako ţenska, ki uţaljeno odkoraka iz

spalnice in spi na kavču.

Hauck opozarja, da se naj le redkokdaj ţrtvujemo toliko, da bomo sami nesrečni,

med tem ko bo naš zakonec sijal od sreče. Namreč večina zakonov ne more

preţiveti, če je en zakonec stalno srečen, drugi pa nenehno potrt. Tudi staromodna

ideja, naj se ţena nesebično ţrtvuje za moţa, je nesmiselna. V bistvu je srečen tak

zakon, v katerem si zakonca veselje in zadovoljstvo pribliţno enako delita. Vse,

kar je manj kot to, vodi v potrtost ter druge čustvene simptome: nezvestobo,

238

alkoholizem, trpinčenje otrok in občutek, da smo z zakonsko zvezo naredili hudo

napako, ki je ne bomo mogli več popraviti, ne da bi svoje ţivljenje postavili na

glavo. Temu se pa lahko izognemo s spoznanjem, če se o pomembnih stvareh

odločamo z glavo, ne pa s srcem. Tako recimo ţena, ki vsakič zapelje do gostilne,

da pobere svojega zapitega moţa, misli le s srcem. Ob tem niti ne pomisli, da ga

tako nagrajuje za njegovo vedenje. Če bi pa mislila z glavo, bi mu dala vedeti, da

z njim ne misli ravnati kot z otrokom, ki potrebuje mamo. Bolje bi bilo, da bi

razmišljala v smeri, da če se ne more obvladati, naj ostane v gostilni tako dolgo,

dokler se ne strezni. Poleg tega, dokler ne bo znal za svoja neodgovorna dejanja

sprejeti odgovornosti, naj trpi njihove posledice. Namreč, če ţena popušča

njegovemu manevriranju, je vsekakor nevarnejše, kot če bi ga poskusila obvladati.

Drugo spoznanje pa gre v smeri zavedanja, da pri večini zakonov razmerje ves čas

niha med vojno in mirom. Mirna obdobja lahko trajajo nekaj mesecev ali celo let.

Pa vendar je potrebno računati s tem, da bo prej ali slej eden od zakoncev ţelel in

zahteval nekaj, kar bo v velikem navzkriţju z ţeljami in zahtevami drugega. Ta

bojna obdobja pa niso le neizbeţna ampak tudi zdrava. Namreč nič ne ostane

dolgo nespremenjeno in ljudje kakršni pač smo, hočemo spremembe. Tako da mit,

ki ga je ob tem potrebno razbiti, je mit, da če se dva dovolj ljubita, bosta večino

zakona preţivela brez konfliktov. Se pravi, da vse kar morata narediti je, da prideta

do pravega razumevanja, katerega vodi močna medsebojna ljubezen, in vse bo za

večno v redu in prav (Hauck, 1987, str. 14–18).

Hauck (1987) pa navaja še naslednje mite:

Zakonska zveza človeka umiri in mu izbije iz glave ţeljo, da bi še norel

okoli,

kar včasih sicer drţi, še večkrat pa se zgodi, še posebej, če je ţenin še mlad, da je

še zelo vročekrven in se hoče še znoreti. Hauck svetuje, da če pri partnerju pred

poroko ne opazimo očitnih znakov, da bi se rad ustalil in ţivel druţinsko ţivljenje,

naj počakamo, dokler se taki znaki ne pojavijo ali pa ga pustimo in si poiščimo

drugega partnerja.

Dva človeka bosta zaradi sklenitve zakonske zveze avtomatično bolj

srečna.

Lahko se sicer zgodi, da so ljudje v zakonski zvezi srečnejši, kot so bili prej, kar

pa bodo mukoma dosegli. Razmerje velikokrat variira in kaj hitro se lahko zgodi,

da zakonca ne dosegata tistega lepega ravnoteţja, za katerega sta upala, da bo

239

trajalo ves čas skupnega ţivljenja. Pričakovati je, da v zakonski zvezi prihaja tudi

do kriznih obdobij.

Na vsem svetu je le en človek, ki je ustvarjen prav za nas.

V bistvu se ljudje lahko zaljubijo v več ljudi in to enako globoko ter pristno, če le

srečajo človeka, ki bo zadovoljeval njihove potrebe in najgloblje ţelje. Problem

nastane, če zakonec, ki se mu to redno dogaja, ne zna obvladovati svojih čustev in

svojega obnašanja oz. ne poišče ustrezne strokovne pomoči.

Partner bo za nas, ker nas ljubi, vedno naredil vse, kar bomo hoteli.

Ob tem se velikokrat pozablja na to, da tako razmišljata oba partnerja. A vedno

gre za vprašanje, za koga je stvar bolj pomembna, čigava potreba ali ţelja je večja.

To ugotovita tako, da primerjata, kako močno si stvar ţeli eden in kako močno

drugi. Tega pa ni brez časa, pogovora in kompromisa.

Med pari, ki se zares ljubijo, ni nobenih prepirov.

Ne glede na to, koliko ljubezni je med partnerjema, zakon prinese nič koliko

konfliktov. Namreč ljubezen ni nobena garancija za zakonske konflikte. In kakor

v vsakem podjetju je tudi v zakonu bolje, če se partnerja z njimi spopadeta z

dvignjeno glavo. Še bolje je, če vljudno in diplomatsko vztrajata pri lastnih

pogledih. Za vsako ceno morata biti neomajna, a ne razburljiva. Pa tudi če

povzdigneta glas, to še ne pomeni, da postane prepir nekaj umazanega. Hauck

poudarja, da so po njegovih izkušnjah najboljši zakoni tisti, pri katerih se

problemi rešujejo odprto in pošteno. Pritoţbe je potrebno povedati in to naravnost.

Ţenske ljubijo moške, ki si kar naprej prizadevajo, da bi jim ustregli.

Pri tem grešijo zlasti mladi moški. Recimo ko gredo s svojim dekletom na

zmenek, ji skušajo ves čas izraziti svojo brezmejno ljubezen tako, da upoštevajo

vse in vsakršne njene ţelje. Vendar pri ţenski izpadejo navadni tepci, namesto

galantni plemiči, saj ţenske ne spoštujejo moškega, ki se ukloni vsaki njihovi

muhi. Namreč bolj kot to, da moški ugodi ţenski, ji je pomembna varnost. Če

srečajo nekoga, ki se jim nikoli ne postavi po robu, se ustrašijo, ker si mislijo, da

ni moţ, temveč fantè. Vendar o tem v začetku še niso prepričane. Da bi jih bolje

spoznale, jim postavljajo vedno večje zahteve in vsakič upajo, da bodo moţakarji

pokazali vsaj malo hrbtenice in jim bodo kdaj pa kdaj tudi odrekli. V bistvu si v

svojih srcih ţelijo, da se jim moški postavijo po robu in tako dokaţejo svojo

neodvisnost. Tako je Hauck prišel tudi do ugotovitve, da se ţenske le pretvarjajo,

240

kadar začnejo cepetati in potočijo par solz. Ob tem moškim svetuje, da naj ne

popustijo, kajti ţenske na tak način le preizkušajo. In če to preizkušnjo prenesejo,

si prisluţijo njihovo spoštovanje. V kolikor ne, postanejo še bolj divje, ker jim

moški kaj odklonijo, hkrati si pa po tihem ţelijo, da bi bil partner trdnejši. K temu

še kot nasvet moškim dodaja, da če si ţelijo v ţivljenju pridobiti ţensko, morajo

biti prijazni, obzirni in ljubeznivi, a ne smejo pretiravati. Kakorkoli ţe, si morajo

v prvi vrsti pridobiti njeno spoštovanje, šele potem si bodo lahko pridobili

ljubezen. Spoštovanje si pa pridobijo tako, da ţenski pokaţejo, da je ne

potrebujejo, čeprav jim je veliko do nje.

Vsak zakon lahko uspe, če se partnerja dovolj potrudita.

V bistvu gre za tole, da obstajata dve vrsti zakonov. V prvo vrsto sodijo takšni, v

katerih se da ţiveti, saj se zakonci med seboj ujamejo, le občasno ne morejo

shajati zaradi nevrotičnih problemov enega ali drugega. Partnerji, ki svoje teţave

predelajo sami ali s pomočjo zakonskega svetovalca, lahko ponovno izboljšajo

zakon. V drugo vrsto pa sodijo zakoni, ki sploh ne bi smeli biti sklenjeni. Razlike

med zakoncema so tolikšne, da ju nobeno razumevanje ne bo povezalo, ne da bi

se eden izmed njiju moral odreči svojim najglobljim prepričanjem. Je pa res, da

obstajajo tudi zakoni, kjer partnerja šele po mnogih letih ugotovita, da se nikakor

ne moreta ujeti, ker sta si preveč različna. Namreč ko njuni nazori in pogledi

dozorijo, spoznata, da imata v ţivljenju različne cilje in različna pota. Takšen par

potem lahko vztraja naprej v zakonu, še najpametnejša pa je ločitev, saj zakonsko

svetovanje jim lahko le malo pomaga, ker so napako naredili ţe s tem, da so se

sploh poročili. Vsekakor se je potrebno sprijazniti z dejstvom, da z dobrimi

nameni in velikim trudom lahko naredimo čudeţe, pa vendar obstajajo tudi tako

zgrešeni zakoni, da jim to ne more nič pomagati. Vsakemu zakonu s teţavami se

ne da pomagati (Hauck, 1987, str. 19–24).

5.4.4 Pametni in nevrotični razlogi za zakon

Ljudje vstopajo v zakon iz takšnih ali drugačnih razlogov. Po večini so ti razlogi

pametni, lahko bi tudi rekli, da imajo nek zdrav namen, cilj. Kot prvo bi na tem

mestu izpostavili ljubezen.

241

Ljubezen je za človeka najpomembnejša duševna hrana, odločilen pogoj za

čustveno zdravje v zakonu. Mnogi si tega nočejo priznati. Ljubezen pa mora

človek v zakonu tudi dajati, ne le prejemati. In ker je ljubezen med partnerjema

poglavitna in največja vrednota v zakonu, je medsebojna ljubezen najbolj

normalna in najbolj zdrava pobuda za zakon, kajti pri obeh poraja močno ţeljo po

skupnem ţivljenju (Košiček idr., 2001, str. 11).

Med pametne razloge za zakon sodi tudi dejstvo, da si izberemo partnerja, v čigar

druţbi močno uţivamo. Torej, če hočemo biti v zakonu srečni, je najbolje, da se

poročimo z nekom, ki nam je kot prijatelj. Če pa hočemo ugotoviti, ali nam je

druţba našega parterja v veselje ali ne, moramo biti pozorni na to, kaj čutimo, ko

je odsoten. Pri tem niso zanemarljivi skupni interesi. Namreč zakon je podjetje in

več kot imata delavca, ki sta v njem zaposlena, skupnih interesov, laţje bosta

shajala. Tako da če partnerja ne zdrţita skupaj ne da bi šla v posteljo ali ne da bi

skupaj kaj delala ali ne da bi sprejemala obiske, potem druţba, ki jo nudita drug

drugemu, ni ravno močna točka njunega zakona. V kolikor pa imamo občutek, da

smo radi v druţbi svojega najboljšega prijatelja, je to dobro zagotovilo, da smo se

glede zakona pametno odločili.

V to kategorijo razlogov sodi tudi varno in prikladno spolno ţivljenje. Moški in

ţenske vstopajo v zakon zato, ker jim to omogoča ugodnejše zadovoljevanje

spolnih potreb kot kateri koli drugi način. Ne gre za to, da bi za spolno ţivljenje

morali nujno biti poročeni, vendar če ţelimo varno in prikladno spolno ţivljenje,

je skoraj vedno bolje, da smo poročeni. V zakonu pa spolnost ni bolj varna le iz

vidika spolnih bolezni, ampak je manj teţav tudi v primeru nezaţelene nosečnosti.

Takšen razlog predstavlja tudi dejstvo, da je zakon še vedno najboljša ustanova za

nego in varstvo otrok. Večina parov ţeli imeti otroke, še pomembneje je, da jih

ţelijo sami negovati in vzgajati. V kolikor starši svoje dolţnosti dobro opravljajo,

je vzgajanje otrok lahko pravi uţitek, enako kot je uţitek biti otrok, ki ga vzgajajo

ljubeči in razumni starši. Namreč nobena šola, ne internat niti skupina otrok, ki

skrbijo drug za drugega, ne morejo nuditi sreče, ki jo najdemo v naročju matere in

očeta, v njunih poljubih in toplih besedah.

Nenazadnje sodi med te razloge tudi dejstvo, da se poročamo z namenom doseči

ţivljenjski slog, ki nam najbolj ustreza. Vemo, da naša druţba daje prednost

poročenim. Posledično je bolj verjetno, da bodo znanci povabili na večerjo nas in

našega zakonca, kakor le nas. Drugače pa tudi v mnogih drugih stvareh laţje

242

uspemo, če smo poročeni, kar še posebej velja za ţenske (Hauck, 1987, str. 35–

38).

Nemalokrat pa lahko zasledimo, da ljudje vstopajo v zakon tudi iz nevrotičnih

razlogov, kateri so sledeči:

Kljubovanje staršem, ki ga srečujemo predvsem pri tistih mladostnikih,

katerim dobronamerni starši odsvetujejo ali preprečujejo poroko. Straši

vztrajajo pri tem, da imajo več moči kot otroci, ti pa dokazujejo, da so

močnejši od staršev. Poroka zoper starše je ena klasičnih borb za premoč, v

katero se mladi včasih zapletejo. Čez leta bo tisti, ki se je poročil iz tega

razloga, morda spoznal, da je naredil napako, a mu bo preveč nerodno, da bi jo

priznal. Kljubovalni mladostnik tako postane nesrečen zakonec, s čimer se pa

teţave šele prav začnejo.

Premagovanje manjvrednostnega kompleksa je nevrotičen razlog zato, ker

nam nihče drug ne more pomagati, da bi se čutili enakovredne. Občutje

manjvrednosti izhaja iz mnenja, da smo slabi, ker včasih ravnamo neustrezno.

Temu rečemo obtoţevanje samega sebe, iz česar se potem razvije občutek

krivde, depresija in občutek manjvrednosti.

Hauck ob tem svetuje, da če ţelimo premagati ta občutek manjvrednosti,

moramo sami prevzeti odgovornost za ta problem in ga tudi reševati sami. Ne

smemo se zanašati, da bo to naredil kdo drugi namesto nas. Ni recimo

napačno, če se poročimo z nekom, ki nas bo učil in nam bo pri naši osebni

rasti v oporo, a vendar ne smemo problema v celoti nalagati na njegova

ramena. Čeprav s pomočjo drugih, moramo svoje dolţnosti konec koncev

vedno opraviti sami. Drugačna pričakovanja so nevrotična in pripeljejo zakon

v pogubo (prav tam, str. 25–27).

Biti terapevt svojemu zakoncu, ko zakonska zveza temelji na neizrečeni

pogodbi, da bo en partner igral vlogo starša, drugi pa otroka. Če ima človek

potrebo, da se počuti pomembnega in ima širokogrudno srce kot je polje, je

prvovrstni kandidat za terapevtski zakon. Iz nas bo tak človek izvabil naše

materinske in negovalne nagone kot še nihče doslej. V terapevtskem zakonu si

partner ţeli, da je njegov zakonec nestabilen, negotov, da se ne zna odločiti in

je čim bolj nezrel. Ţena se lahko včasih pritoţuje nad moţevo

neodgovornostjo, da ga mora spravljati v posteljo ali da mora plačevati

varščino, da ga spravi iz ječe. Lahko mu napravi pravi pekel, da se počuti

243

večvredno. Tako da dokler takšno ravnanje ne uide iz vajeti, se zakon veselo

nadaljuje tako, da ga ona zmerja kot mati mladoletnega sina, hkrati pa uţiva v

svoji pomembnosti; on pa se čuti varnega, ker nekdo skrbi zanj in njegove

koristi. Ni pa nujno, da se vsak tak zakon konča s katastrofo. V kolikor si

močnejši zakonec resnično ţeli, da šibkejši zakonec osebnostno dozori, potem

ga, kadar se napije ali zabrede v kvartopirske teţave ali dela vse narobe, ne bo

zmeraj reševal iz kaše. Namesto tega mu pomaga s tem, da ga recimo ni

pripravljen izvleči iz ječe z varščino. Je pa pomembno, da se močnejši partner

zaveda, da se mora tudi sam prilagoditi dozorevanju šibkejšega partnerja. Še

pomembneje pa je, da se zavedamo, da če ima partner zoprne napake ţe pred

poroko, jih bo imel tudi v zakonu, saj jih sama ljubezen ne more spremeniti.

Strah pred osamelostjo oz. ostati samski, katerega zasledimo pri študentih,

ki prekinejo izobraţevanje, saj se jim poroka zdi enakovredna šolskemu

uspehu njihovih vrstnikov. Zasledimo ga tudi takrat, ko se nekateri iz klape

poročijo, tisti, ki pa še ostanejo neporočeni, včasih izgubijo ţivce ter pohitijo

pred oltar, da se ne bi počutili zapostavljene. Nemalokrat k takšnemu razlogu

pripomorejo tudi starši, ki silijo otroke v zgoden zakon ali zato da bi se jih

znebili ali iz strahu, da se nikoli ne poročijo. Pri tem se ne zavedajo, da če nisi

poročen ni to nič sramotnega. Potrebno se je zavedati, da so pomembna le naša

stališča. Poleg tega pa nas ljudje ne morejo čustveno prizadeti, tako da

postanemo jezni, potrti, ţivčni ali poniţani, če jim tega ne omogočimo. To si

lahko storimo le sami. Kadar si recimo samo zato, ker se ne moremo

postavljati z bleščečim zaročnim prstanom, mislimo, da smo ničvredni, se

sami silimo v nevrotično stiskalnico (Hauck, 1987, str. 27–30).

Tako se dekle včasih poroči z moškim, ki je sicer prijeten druţabnik in

sogovornik, a je spolno ne privlači. Poroči se, ker ni več rosno mlada, boji se,

da ne bo srečala ''pravega'', če ga doslej ni, hkrati pa je obremenjena s

predsodkom, da se ţenska popolnoma uveljavi šele, ko se poroči in postane

mati. Na takšne odločitve pogosto vplivajo starši, ki kaţejo vedno večje

nezadovoljstvo, da je hči samska. In če dekle omeni materi ali kateri drugi

sorodnici, da je bodoči moţ spolno ne privlači, jo prepričujejo, da ga bo ţe

spolno vzljubila, ko bo z njim ţivela. Vendar to se nikoli ne zgodi. Namesto

tega se muči s spolnimi odnosi, moţa začne spolno odklanjati, kar postane

vzrok za vse hujše prepire, čustveno odtujevanje in na koncu propad njunega

244

zakona. Se pa tudi moški včasih poroči zaradi tega, ker se počuti osamljenega

in hrepeni po lastnem domu ter druţinskem gnezdu. V takšnem duševnem

stanju se je pripravljen poročiti s prvo ţensko, ki ga močno spolno privlači,

čeprav z njo nima globljega čustvenega stika. Pogosto se slepi, da je njegovo

spolno poţelenje po tej ţenski ljubezen in zadosten temelj za uspešen zakon. V

kolikor tak moški ni plehka oseba, bo v zakonu kmalu razočaran, saj ga bo

motilo pomanjkanje čustvenega stika z ţeno. To bo pa pospešilo njegovo

spolno odtujevanje od nje in v njem kmalu ne bo več nič, kar bi ga vezalo na

ţeno (Košiček idr., 2001, str. 12).

Strah pred neodvisnostjo. Vemo, da je dozorevanje odraslega človeka vedno

nekoliko boleče, zato se ljudje posluţujejo številnih strategij, da bi se temu

izognili. Ena izmed njih je tudi zgodnja poroka. To še posebej velja za dekleta.

Odličen način, da se izogne spoznanju, kaj zmore, je to, da si pri sedemnajstih

ustvari svoj dom. Tako lahko neha obiskovati šolo, lahko zanosi in se posveti

druţini. V bistvu se tako dekle niti ne zaveda, da skrbeti za druţino ni lahko.

Misli, da bo vse lepo in prav ter da ji mora uspeti. Kmalu ji je tudi jasno, da bo

njen mladi moţ, ki nima strokovnih kvalifikacij in je kilometre daleč od svojih

poklicnih ciljev, preveč nezrel, da bi lahko svoje dolţnosti kot moţ in oče

opravljal odgovorno. Moţu bo tudi veliko še do popivanja s klapo, namesto da

bi se druţil s svojo mlado ţeno, kateri bo druţbo morda delal le dojenček.

Posledično ni noben čudeţ, da je odstotek ločitev pri mladih parih pogostejši.

V bistvu se takšna dekleta poročajo iz nezaupanja in iz strahu, da bi se nekaj

časa same spopadale z ţivljenjem. Poročijo se s človekom, ki je v njihovih

očeh močan in na katerega se lahko naslonijo. To pa ne bi bilo narobe, če bi to

naredile, ker ţelijo dozoreti, ne pa se dozorevanju izogniti. Gre za dekleta, ki

se pozneje, pri tridesetih, iztrgajo iz vajeti in skušajo uţiti vse, kar so v

mladosti zamudile: znanstva z različnimi fanti, zabave, potovanja in podobno.

Mnoge med njimi ţelijo kasneje tudi dokončati študij. Zato je pomembno, da

se zavedamo, da bolj bomo odvisni od sebe, bolj se bomo počutili varne.

Naučiti se moramo, da sami odločamo, delamo napake, se na njih česa

naučimo in potem ponovno poskušamo. Če vztrajamo pri tem več let,

postanemo bolj samozavestni. V kolikor pa bomo v ţivljenju sedeli za

šoferjem in dovolili, da z njim upravlja naš zakonec, bomo vse manj

245

samozavestni, medtem ko se bo le-ta pri zakoncu večala (Hauck, 1987, str.

30–31).

Iz razočaranja. Tukaj zakona ne sklenemo le iz enega nevrotičnega razloga,

ampak kar iz dveh. Recimo, da je oseba izgubila v ljubezni. Presenetljivo hitro

se potem lahko poroči s nekom, samo da bi kljubovala osebi, ki jo je zavrnila

ali pa da bi dokazala, da je še vedno zaţeljena in vredna ljubezni. Takšni

zakoni ponavadi ne vozijo dobro. Še posebej je pri tem ţalostna nepoštenost

do novega partnerja, ki je nedolţna ţrtev in je bil zaveden v prepričanje, da je

prejšnja ljubezen stvar preteklosti in da nova ljubezen poganja iz lastnih

korenin. To pa ni tako, kadar nevesta, ko koraka pred oltar, misli na

kljubovanje in maščevanje prejšnjemu fantu. Je pa nepošteno zato, ker ţenina

uporablja za svoje maščevanje, kar pa bi ga lahko prestrašilo, če bi vedel, kaj

se v resnici dogaja. Zato je bolje, da si vzamemo čas, da prejšnjo ljubezen

prebolimo in se nato spet veţemo.

Strah, da ne bi druge osebe prizadeli. V takih primerih se ljudje poročijo

zato, da ne bi imeli hudih občutkov krivde, ker bi s tem, da bi razmerje razdrli,

partnerja hudo prizadeli. Velikokrat lahko slišimo, da partner reče svojemu

partnerju, ki ţeli prekiniti razmerje, da brez njega ne more ţiveti in se bo celo

ubil. Iz strahu potem ta drugi partner ostane v zakonu. To, da bi partnerja

pognali v smrt mi, se niti ne more zgoditi, saj nismo odgovorni za to, da je bil

prizadet, ko smo ga zavrnili. Vse to si stori on sam in ne mi. Tako da nimamo

prav niti nismo upravičeni, da se zato, ker nekdo drug na naše ravnanje reagira

nevrotično, počutimo krive.

Zaljubljenost in/ali zaradi ţe skupnega spolnega ţivljenja. Nekateri ljudje

imajo ideje, da se morajo poročiti z vsakim, ob katerem jim poskoči srce.

Mislijo, da ljubezen enostavno vodi v zakon. Ne moti jih, da svojega partnerja

ne poznajo dovolj, niti da bodo očitne neskladnosti povzročale teţave, niti to,

da bi se prav tako lahko zaljubili v vrsto drugih partnerjev, če bi si le vzeli

priloţnost. Še posebej ţenske so nagnjene k takemu načinu. Druga variacija na

isto temo pa je, zlasti pri starejših ţenskah, da se mora dekle z osebo, s katero

je imelo spolne odnose, tudi poročiti, sicer je pokvarjeno. Pred nekaj desetletji

je tako razmišljajo še mnogo ţensk, na srečo pa ta košček ljudske »modrosti«

izumira (prav tam, str. 31–34).

246

Zaradi pobega od nesrečnega doma. To se dogaja v primerih, če

mladoletnika/co dolga leta zmerjajo, če je njegova mati kot zmaj, če ima očeta

pijanca in podobno. Čim so dovolj stari, skušajo pobegniti stran od klavrnega,

včasih celo norega ţivljenja doma. Začnejo se ozirati okoli, da bi našli nekoga,

ki bi jih ljubil tako kot so si ţeleli, da bi jih ljubili doma. Če imajo srečo, da se

dobro poročijo, je teţav lahko konec, še večkrat pa se zgodi, da gredo iz deţja

pod kap.

Hauck takim ljudem svetuje, da je pametneje, da prenašajo slab dom, dokler se

sami ne morejo preţivljati. Namreč preveč so prizadeti, preobčutljivi, jezni,

zagrenjeni, da bi lahko bili dobri partnerji. Zato je več kot potrebno, da se po

več letih ţivljenja z nevrotičnimi starši najprej umaknejo v mirno okolje,

vzamejo čas ter priloţnost, da se po teţkih letih umirijo. Šele nato naj

razmišljajo o zakonu (Hauck, 1987, str. 34).

Materialni razlogi. Ljudje, ki se poročajo iz materialnih razlogov, delajo

veliko napako. Na primer, fant privlači dekle, vendar se z njim ne bi poročila,

če ne bi dobro zasluţil in ji zagotovil brezskrbnega, mogoče celo razkošnega

ţivljenja. Ali pa dekle privlači fanta, vendar bi imel z njo le beţno avanturo, če

ne bi imela svojega stanovanja ali celo hiše. Vendar čeprav sta takšna mlada

človeka materialista in vidita poroko kot sredstvo za dosego boljšega

materialnega poloţaja, globoko v sebi pričakujeta v zakonu tudi ljubezen.

Vprašanje pa je, kako jo naj najdeta, če je nista prinesla v skupno ţivljenje. Če

se takšna zakonca ne ukvarjata drug z drugim, se njuna čustva kmalu ohladijo

in od njune ljubezni ne ostane nič, tudi če je pri poroki bila navzoča. Vsekakor

pa je vprašanje, če je takrat sploh bila navzoča, saj takšni ljudje svojo

ţivljenjsko energijo usmerjajo predvsem v pridobivanje materialnih dobrin in

v sebi ponavadi nimajo dovolj čustvene energije za pravo ljubezen. Če se

takšni ljudje poročijo, začnejo čez nekaj časa čutiti praznino v svojem zakonu

kljub bogastvu, ki jim omogoča ţivljenje na veliki nogi.

Zanositve oz. gravidnosti. Niso redki primeri, ko dekle zanosi, čeprav si

otroka ne ţeli in se s partnerjem ni pripravljena poročiti. Poleg tega je

izpostavljena še različnim pritiskom okolja kot so starši ali partner, ki zahteva,

da otroka obdrţi. V kolikor ima še moralne zadrţke glede splava, bo otroka

rodila. Medtem se bo najverjetneje tudi poročila, saj ne ţeli imeti

nezakonskega otroka. Tako se bo poročila torej zaradi nosečnosti in ne zaradi

247

ljubezni do partnerja. Poleg tega ţenska, ki se v zakonu ne more uveljaviti kot

ljubezensko in spolno bitje, vztraja pa v zakonu brez ljubezni, pogosto ne

more ravnati z otroki s pravo materinsko ljubeznijo. To je pa velika nevarnost

za njihov čustveni razvoj. Še huje pa je, ko dekle izkoristi nosečnost, da bi

partnerja, ki nima ţelje ţiveti z njo, prisilila v poroko. Postavlja se vprašanje,

kako naj takšno ţensko moški, ki ga je v ta odnos prisilila, resnično ljubi in

tudi kako naj v takem primeru otroku kaţe očetovsko ljubezen. Kajti moţno

je, da bo otroka, čeprav mogoče nezavedno, krivil za ţivljenje, ki si ga ni ţelel,

kar pa lahko pusti velike poškodbe v otrokovi duševnosti.

Priporočitev partnerja. Zelo nespametno je, če ljudje sklenejo zakonsko

zvezo z osebo, ki jim jo je nekdo priporočil, ker je ta oseba recimo zelo

postavna, zanesljiva in se bo v zakonu zagotovo pokazala kot dober moţ

oziroma dobra ţena. Zavedati se morajo, da je izbira partnerja popolnoma

subjektivna in v domeni lastnih odločitev. Tako na primer, če je določen fant

všeč dekletovi materi, to še ne pomeni, da bo tudi njeni hčeri oziroma da ga bo

celo vzljubila. V bistvu ne vemo točno, zakaj se zaljubimo v določenega

človeka. Kasneje, ko smo ţe zaljubljeni vanj, si ponavadi prizadevamo

pojasniti sebi in drugim, zakaj smo se zaljubili prav v to osebo, vendar gre pri

tem vedno za poskus, da bi z razumom opravičili dejanja, ki so jih vodila naša

čustva. Vemo pa tudi, da se s čustvi vedno odzovemo hitreje in močneje kot z

razumom. Zato se včasih zgodi, da se zaljubimo v človeka, ki ni brez

pomanjkljivosti, do osebe, ki je z objektivnega stališča popolnejša, pa

ostanemo ravnodušni.

Ozdravitev. Nekateri ljudje gledajo na zakon kot na moţnost, da v njem

ozdravijo, torej, da se otresejo določenih lastnosti, ki jih motijo. Na primer

moški, ki po svoji spolni naravi ni čisto heteroseksualen, ampak tudi bolj ali

manj homoseksualen, se tega zaveda in je zato nezadovoljen s seboj. Upa, da

se bo v rednem spolnem ţivljenju z ţensko znebil homoseksualnega dela svoje

spolne sle in se spremenil v popolnoma heteroseksualno osebo. Vendar se to

ne zgodi, ker je človekova spolna narava gensko določena.

Potreba po materinstvu. Nemalokrat zasledimo ţenske, katere moški

čustveno ali spolno preveč odbijajo, da bi z njim ţelele skupno ţivljenje,

vendar pa čutijo močno potrebo po materinstvu. Tako se zaradi ţelje, da bi

otrok imel očeta, ker je pač to do otroka pošteno, se z moškim kljub temu

248

poročijo. Na ţalost pa, ker se niso odločile za zakon zaradi ljubezni do moţa,

njuno soţitje ne more biti srečno. V takem primeru se bo otrok prisiljen

razvijati med staršema, ki mu ne dajeta pravega zgleda glede ljubezni med

spoloma niti pravilne vzgoje. Če si ţenska ţeli otroka in ga rodi zato, da

zadovolji svojo ţeljo po materinstvu in izkazovanju materinske ljubezni, je za

otroka bolje, da oče ohrani stik z njim, ne da bi ţivel z njegovo materjo

(Košiček idr., 2001, str. 13–16).

Ugotavljamo, da so ljudje, ki sklepajo zakonsko zvezo iz takšnih (nespametnih in

nerazumnih) razlogov, čustveno moteni in bi jim tako kot za katerokoli drugo

psihično motnjo lahko dali diagnozo. Hauck celo predlaga, da bi za tiste, ki se

pripravljajo, da iz ljubezni naredijo nekaj hudo brezglavega in samouničevalnega

in ki so zaradi ljubezni tako zaslepljeni, da se ustrašimo za njihovo prihodnost,

uvedli diagnozo ljubezenska nevroza. Sam tudi pravi, da če bi lahko, bi sprejel

zakon, ki bi prepovedal poroke ljudem, mlajšim od petindvajset let, ki so rizična

skupina. Namreč njihovi značaji se šele razvijajo in čez nekaj let lahko postanejo

povsem drugačni ljudje, kot so, ko se poročijo. In v teh letih, ko bi jih naj

preţiveli prosti in sebi v uţitek, si nalagajo najteţje odgovornosti – vse v imenu

ljubezni. Vendar tudi sam ugotavlja, da se pa takšen problem ne bo toliko rešil z

zakoni, kakor z ustrezno vzgojo in prosveto. Poleg tega bi za našo druţbo bilo tudi

neskončno bolj zdravo, če bi bilo zakonsko zvezo dosti teţje skleniti in nekoliko

laţje razvezati (Hauck, 1987, str. 38−39).

5.4.5 Institucionalni in medosebni vidik zakona ter njegove

klasifikacije

Prvo kar je potrebno mladim pojasniti, je razlika med zakonom kot institucijo,

ustanovo in zakonom kot ţivo medosebno skupnostjo. Različni avtorji to

razlikujejo takole:

M. Buber (1977) razume ustanovo kot tisto »zunanje«, v čemer smo iz različnih

razlogov, v čemer delamo, vplivamo, konkuriramo, organiziramo, upravljamo,

ţivo medosebno skupnost pa imenuje občutenje, ki ga definira kot »notranje«, v

katerem ţivimo in se spočijemo od institucij.

249

G. N. Groeger (1972) razlikuje v zakonu osebni odnos nasproti institucionalnemu.

Osebni odnos razume kot medsebojno priznavanje svobode, ki je odvisno od moči

osebnosti (ego) in dogovora partnerjev. Institucionalni odnos pa nudi partnerjem

zaščito, ki jo človek potrebuje zaradi svoje šibkosti.

O. Schwarz (1964) pa opozarja, da v kolikor izkušnja zakonskega ţivljenja

preneha (to je ţiva medosebna skupnost), lahko zakon kot institucija zadrţi

drugega partnerja, ampak se tedaj spremeni v suţenjstvo in partner si ţeli iz njega

pobegniti na svobodo.

Za institucionalnost lahko rečemo, da je tista, ki ohranja zakonsko zunanjost.

Vzdrţuje se z zakoni, druţbenimi navadami, javnim mnenjem, ekonomskimi

dejavniki in otroki. Partnerja ohranja v zakonu fizično, ne pa tudi psihično.

Nekako tudi bolj varuje druţino kakor zakonsko zvezo. Bolj tudi ščiti otroke in

eventualno ekonomske pravice zakonskih partnerjev, ne zagotavlja pa njihovega

psihičnega in emocionalnega zadovoljstva. Zato je potrebno mladim pojasniti, da

so le oni odgovorni za tisto bistveno v zakonu – in sicer to, kar imenujemo

zakonska sreča, zadovoljstvo – in ne institucija zakona. Prav tako jim zakonske

sreče ne zagotavlja niti zaljubljenost niti začeta ljubezen, s katero so prišli v

zakon, ampak jo morajo v zakonu skupaj razvijati in ohranjati.

Naj omenimo še nekatere klasifikacije zakonskih zvez:

Lederer in Jackson (1976) v knjigi Privid zakona razlikujeta zadovoljiv in

nezadovoljiv zakon in sicer kot:

Zadovoljiv in stanoviten zakon

To je zakon, ki predstavlja popolno harmonijo, je vrhunec skupnosti, ki ga

doseţemo s popolnim prilagajanjem obeh partnerjev. V takšnem zakonu partnerja

drug drugega jasno razumeta in enopomensko odgovarjata, kar vzpostavlja

zaupanje med njima. Sprejemata tudi različnosti in priznavata enakopravnost.

Neskladnost jemljeta kot izziv in iščeta skupne rešitve. Tak odnos ne deluje na

principu konkurence. Takšen zakon le redko najdemo v resničnosti, zato je takšen

zakon za avtorja le hipoteza.

Zadovoljiv in nestanoviten zakon

To je zakon po petih ali desetih letih. Razočaranja med partnerjema so očitna,

kljub temu da sama verjameta, da je zakon dober. Ob stresih in obremenitvah

prihajajo na dan sovraţnosti in medsebojno skrito maščevanje. Poleg tega

partnerja drug drugega psihično prizadevata. Od tega se nekatere rane zacelijo,

250

vendar ostanejo kraste in brazgotine. Zakon se kljub temu ohranja (Brajša, 1986,

str. 42−43).

Poleg tega poznamo še več vrst zadovoljivih zakonov. V simbiotsko zadovoljivih

zakonih sta partnerja povezana, izjemno podobna sta si po značaju in stališčih,

mnenjih in usmeritvah. Izjemno sta si blizu ter kot dvojčka ţivita v nenavadni

harmoniji. Teh zakonov je najmanj. V funkcionalno ustreznih zakonih ni izredne

podobnosti in harmonije med partnerjema. To ju ne moti, saj imata druge

praktične razloge (npr. ekonomske, poklicne, starševsko-vzgojne in podobno), da

sta skupaj. Tako je zaradi vidnih rezultatov (recimo ekonomskega standarda,

poklicnega napredka, uspešne vzgoje otrok itd.) vse drugo manj pomembno.

Nadalje obstajajo kompromisno zadovoljivi zakoni. To so uspešna »trgovska

podjetja«, znotraj njih vladajo trgovski odnosi »daj – dam«, kjer vse plačajo in

poravnavajo in izpolnjujejo dogovorjene pogoje za skupno bivanje. Obstajajo pa

še skupinsko zadovoljivi zakoni. Ti se ohranjajo in delujejo kot utečeni,

demokratični in uspešni teami. V njih priznavajo razlike, negujejo dogovarjanje,

odkrito komunicirajo in se med seboj prilagajajo v skupno zadovoljstvo obeh

zakonskih partnerjev. Lederer in Jackson imenujeta takšna zakonska partnerja

»genija teamskega dela« (prav tam, str. 41−42).

V nezadovoljivih zakonih sta partnerja nezadovoljna. Med njima prevladuje

kroničen, sovraţen in razdiralen prepir ali pa svoje nerazumevanje prikrivata ter

ustvarjata neiskreno in nezdravo vzdušje. Da ne premišljujeta o neprijetni

zakonski resnici, se lahko zatekata v bolezen, alkoholizem, frigidnost in podobno.

Zgodi se pa tudi, da vse v svojem okolju razglašata za skupne sovraţnike, do

katerih razvijata paranoidno stališče in taktiko, s čimer pa spet odvračata

pozornost od njunih problemov. Takšen nezadovoljiv, kronično prepirljiv,

patologiziran in paranoiden zakon omogoča zakonskima partnerjema, da vzdrţita

in preţivita teţko partnerstvo (prav tam, str. 41).

Isti avtor pa razlikuje še:

Nezadovoljiv in stanoviten zakon, ki je zanj najhujši tip zakona. Tukaj

partnerja na druţbeno sprejemljiv in tolerirajoč način bolj trpita, globlje

sovraţita in drug drugemu prizadevata več hudega kot partnerji v drugih

kategorijah zakona. Med seboj sta povezana s strupenim lepilom sovraštva, ki

251

ga vidi le izšolano oko raziskovalca človeškega vedenja ali posebej nadarjen

pisec.

Nezadovoljiv in nestanoviten zakon, v katerem vlada izrazita in nenehna

zakonska vojna, ki se uspešno nadaljuje in ohranja ob pomoči psihologa,

psihiatra ali socialnega delavca, v kolikor se ne konča z umorom, samomorom

ali ločitvijo. Če se partnerja utrudita, najdeta tolaţbo v alkoholu, zdravita

frigidnost in impotenco ali beţita v kar največjo poklicno zaposlenost. Sem

sodi največji odstotek ameriških zakonov, kateri so tudi najpogosteje

psihološko ali psihiatrično obravnavani.

Tako kot morajo mladi znati ločiti institucionalno fasado in notranjo vsebino

zakonske zveze ter dojeti, da za fasado skrbi zakon, vsebina pa je odvisna od njih,

tako morajo doumeti, da niso vse zakonske zveze zadovoljive in da obstojnost,

trajanje in uspešno vzdrţevanje fasade zakonske zveze lahko teče ob zadovoljivi

in nezadovoljivi notranji vsebini. Avtorja pa tudi opaţata, da le nestanovitni in

nezadovoljivi zakoni iščejo pomoč strokovnjaka. Prav tako je mladim potrebno

dopovedati, da vse tipe zakonov ustvarjajo in razvijajo sami zakonski partnerji z

obojestransko aktivnostjo ali z obojestransko ali enostransko pasivnostjo.

Pripraviti jih je potrebno na resnični, ne na idealni zakon. Le tako se bodo

potrudili ustvariti zadovoljiv zakon in ne bodo samo pasivno čakali, da jim bo

zakonska sreča padla z neba. Na tak način tudi potem ne bodo tarnali, da so

prevarani, in ne bodo ţiveli razočarano (Brajša, 1986, str. 41–44).

Howard in Charlotte Clinebal (po Ruthu 1979) pa zakone razumeta kot:

prepirljiv zakon, v katerem sta prepir in sovraštvo navada, oblika intimnosti in

glavno povezujoče sredstvo.

Odmrli zakon s praznim odnosom, partnerja nimata skupnih interesov in ţivita

drug mimo drugega. Intimnost takega zakona lahko primerjamo s še

nepokopanim truplom. Takšen zakon je kletka navajenosti.

Pasivni zakon, ki vsebuje le pasivne odnose med zakoncema, ki se izogibata

konfliktom, med njima prevladuje laţna vljudnost in konvencionalnost.

Spolnost igra stransko vlogo.

252

Vitalni zakon z visoko stopnjo intimnosti, intenzivne psihične povezanosti,

sodelovanja, gre za skupnost in ţiv odnos.

Totalni zakon, ki predstavlja ideal, za katerega je značilno resnično

prijateljstvo in partnerstvo. Partnerja si skupno delita vse in se znata na vseh

področjih tudi obdarovati.

Brajša (1986) pa razlikuje dva tipa zakonskega soţitja:

Neohranjevan zakon, kjer zakona partnerja ne negujeta, ne ohranjata in ne

razvijata odnosov v njem. Prav tako je komunikacija med njima nekvalitetna

in neuspešna, drug drugemu pa se prilagajata neenakopravno in enosmerno.

Partnerja zakon ohranjata s kvaliteto tistega, kar se v njem dogaja, ampak

vedno z nečim, kar je izven zakona (otroci, pritisk zunanjega mnenja, ţenin

ljubimec ali moţeva ljubica, skupni ali posamezni konjički zakonskih

partnerjev in podobno). Torej zakonca ostajata skupaj samo zato, ker se jima

to splača zaradi nečesa izven zakona, kar omogoča odnos, ne pa ker bi si ţelela

bit v zakonu.

Ohranjevan zakon, ki vsebuje recipročen medsebojni odnos, v katerem se

zakonska partnerja aktivno angaţirata pri ohranjanju, razvijanju in

napredovanju dolgega intimnega zakonskega odnosa s partnerjem. Gre za

ohranjanje kvalitetnih medsebojnih odnosov med zakonskima partnerjema, za

odkritost in skladnost njune komunikacije ter pravično in obojestransko

medsebojno prilagajanje, ki zadovoljuje oba. Zakonca ostajata skupaj ker si

ţelita, ne ker morata. Partnerja v takšnem zakonu drug drugega sprejemata

kljub razlikam, ki se spreminjajo v izziv in priloţnost za stalno medsebojno

proučevanje, boljše spoznavanje, stalno dogovarjanje in sporazumevanje.

Moţnost ločitve sicer obstaja, a se s stalnim izpopolnjevanjem in

spremembami oba borita proti njej. Takšen zakon pa tudi ne potrebuje

»tretjega« ali »tretje«, če pa ga sprejema, le-ta ne ogroţa resnične kvalitete v

zakonskem dogajanju (Brajša, 1986, str. 42−43).

253

Pri tem Brajša (1982) navaja pomen temeljnih oblik zakonskih odnosov, ki pa ju

loči kot :

1. stvaren, ţiv, enakopraven, resnično human, odnosni, proţen, resnično

altruističen, obojestransko zadovoljujoč odnos in

2. navidezen, mrtev, neenakopraven, laţen, nehuman, neodnosen, rigiden,

egoističen in enostransko zadovoljujoč.

Avtor pa ti dve obliki zakonskih odnosov tudi poimenuje, in sicer prvega kot

odnosno-obojestransko zadovoljujoč zakon, drugega kot odnosno-enostransko

zadovoljujoč zakon.

V odnosno-enostransko zadovoljujočem zakonu je vse podrejeno enemu od

zakonskih partnerjev, zato ni moţnosti za enakopravno zadovoljevanje potreb

obeh partnerjev. Tak odnos pomeni neenakost partnerjev, neenako doţivljanje

lastne veljave v odnosu, enostransko fiksiranost ali v poloţaju subjekta ali

objekta. Posameznemu partnerju je tudi onemogočeno, da bi bil glede na svoje

trenutne potrebe tako močan kot šibek, tako trden kot negotov, tako sposoben kot

nesposoben in podobno. V takšnem zakonu vlada odnos uporabnosti, izrabljanja,

instrumentalne uporabe. Posamezen partner v takem odnosu ni samostojna in

enovita oseba, pomemben za drugega partnerja, ampak kot aparat, ki ga partner

zdaj vključi zdaj izključi. Prav tako ni v takem odnosu ne srečanja ne dialoga,

ampak medsebojno izrabljanje, bolj ali manj prefinjene, bolj ali manj grobe

zahteve. Prilagaja se le šibkejši močnejšemu, manj sposobni sposobnejšemu. V

takem zakonu se ne srečujeta človek s človekom ampak predvsem moški z

ţensko. Posledično prihaja do delitve na moški in ţenski poloţaj, na moške in

ţenske zadeve, moške in ţenske kvalitete, moške in ţenske pravice … Seks je

izključen iz odnosa kot celote, partnerja ga obravnavata kot področje, omejeno na

zakonsko posteljo in dobro delovanje spolnih organov. Vsak od partnerjev varuje

svoje »karte«, svojega »aduta«, zato je najpogostejša taktika laţna ali fasadna

harmonija, za katero se skrivajo prikriti konflikti, ki izbruhnejo šele v kritičnih

trenutkih.

V odnosno-obojestransko zadovoljujočem zakonu pa zakonski odnos sluţi obema

partnerjema, ki enakopravno zadovoljujeta svoje potrebe. To je moţno le, če oba

partnerja enako doţivljata svojo veljavo, razvijata dialog, če je dovoljena in

moţna odkrita ter poštena konfrontacija o njunih razlikah, katere ne prikrivata niti

254

ţrtvujeta, ampak jih kompromisno usklajujeta in dopolnjujeta. Pogoj za to pa je

poznavanje in priznavanje svojih in tujih potreb, kar omogoča le razvita lastna

identiteta in priznavanje partnerjeve identitete. V takšnem odnosu se srečujeta

osebnosti in ni »igre«. Zagotovljeni so vsi pogoji za stvarno intimnost, za

neposreden jaz – ti odnos. Poloţaj posameznega partnerja določa trenutna

odnosna potreba obeh partnerjev. To pomeni, da vedenja posameznega partnerja

določajo usklajene potrebe obeh partnerjev. Posledica je stabilen zakon, kjer ni

nobene potrebe po tretji osebi. Takšna odnosna kvaliteta je tako največje poroštvo

za zvestobo, najboljše varovalo pred prekinitvijo zakona in ločitvijo. V takem

zakonu ostajamo zato, ker nam je lepo in si ţelimo ostati, ne zato ker moramo biti

v njem.

Stvaren zakon je mešanica obeh tipov zakonskih odnosov. Vsak zakon se lahko

pribliţuje enkrat prvemu, drugič drugemu opisanemu zakonu. Je pa res, da bo

zakon tem boljši, čim bolj in čim pogosteje se bo pribliţeval tipu obojestransko

zadovoljujočega zakona. Dejstvo je, da zakon določa kvaliteta odnosa v njem ter

njegova vsebina. To je tisto, kar bi moralo ohranjati zakon, po čemer bi morali

zakon ocenjevati, soditi (Brajša, 1982, str. 277–280).

5.4.6 Ljudje, ki niso sposobni za zakon

Tako kot na marsikaterem področju ţivljenja velja, da vsak človek ni sposoben

opravljati določene vloge, recimo biti fizični delavec, biti umetnik, športnik in

podobno, tako obstajajo tudi ljudje, ki niso sposobni igrati vloge zakonca, se

pravi, da niso sposobni za zakon.

To so ljudje, ki so navadno nevrotične osebnosti. Za njih je značilno, da niso

čustveno popolnoma dozoreli, njihove čustvene funkcije so bolj ali manj

neuravnovešene, neubrane, protislovne. V bistvu vstopajo v zakon brez ljubezni

do partnerja. Takšni ljudje imajo tudi teţave sami s seboj, saj se spopadajo z

lastnimi ţeljami, potrebami in nagoni, ki jih ne znajo vključiti v celoto osebnosti.

Veliko energije zapravljajo za notranje spopade, intrapsihične konflikte, zaradi

česar jim ne ostane veliko energije za koristne dejavnosti okrog sebe.

Prav tako ima nevrotičen človek teţave v navezovanju stikov z drugimi ljudmi.

Ima šibko samozavest, katera mu preprečuje, da bi se čustveno odprl drugemu

255

človeku, se vanj vţivel, mu popolnoma zaupal in z njim iskreno sodeloval. Odnos

take osebe do drugih ljudi je prepleten z večjim ali manjšim nezaupanjem do njih,

z zadrţanostjo ali napadalnim ravnanjem. Slednje je v bistvu obrambni

mehanizem, ki naj bi skril negotovost nevrotičnega človeka ob stiku z okoljem.

Takšna oseba je tudi nagnjena k varanju samega sebe, lastna podoba ji ni všeč, ne

verjame pa, da je zmoţna odstraniti svoje pomanjkljivosti in postati zrelejša ter se

vesti bolj naravno. Posledično opravičuje svoje ravnanje z raznimi

racionalizacijami kot obrambnim mehanizmom. Racionalizacija je razumsko

pojasnilo nekega ravnanja, ki je na videz popolnoma sprejemljivo, vendar ni

njegov resnični motiv.

O projekciji kot obrambnem mehanizmu pa lahko govorimo tudi, ko takšen

človek vedno išče vzrok svojih teţav in neuspehov pri drugih ljudeh, v svojem

okolju ali v ţivljenjskih okoliščinah, nikoli pa v sebi.

Problem nevrotične osebe je tudi, da se ne ceni dovolj, ni zadovoljna sama s sabo,

nima zaupanja vase. Ta čustva usmerja tudi na druge ljudi. Sama sebe nima rada,

vsaj ne popolnoma, zato ni zmoţna resnično ljubiti drugega človeka. Boji se

samega sebe, svojih pomanjkljivosti in tudi drugega človeka, saj ga sodi po sebi.

Ta strah pa je zavora ljubezenskih čustev. Namreč ne moremo res ljubiti tistega,

česar se bojimo (Košiček, 1993, str. 78–80).

Nevrotičen človek tudi pogosto in naglo menjava čustva: strastno poţelenje do

partnerja se kaj hitro sprevrţe v napadalnost do njega.

Nevrotična oseba pa rada potisne iz zavesti spoznanje o svoji nezadostni

sposobnosti za ljubezen ne le z omenjenimi obrambnimi mehanizmi, pač pa tudi z

raznimi predsodki o odnosu med spoloma. To se kaţe v samoprevari, da je

ljubezen tako ali tako kratkotrajna in v zakonu kmalu izgine, se spremeni v

navajenost, da ni pomembna ali sploh ne obstaja. Ena takšna samoprevara je tudi

mnenje, da skupno ţivljenje samo od sebe vzbudi ljubezen med partnerjema in ni

nujno, da bi bila navzoča med njima še pred poroko. Kakorkoli pa se človek

vztrajno slepi in si laţe, da recimo ljubi svojega partnerja ali da je zelo

nezadovoljen z njim, ne more prevarati svoje narave. Razočaranje nad partnerjem

in nezadovoljstvo s skupnim ţivljenjem ne izgine.

Vzroki za takšno nezrelo, nenaravno vedenje v ljubezenskem ţivljenju izhajajo iz

različnih vzrokov. Pogosto gre za občutek manjvrednosti, ki je globoko

zakoreninjen v mnogih nevrotičnih osebah.

256

Vzrok za takšno vedenje je lahko tudi strah. Veliko ţensk je takih, ki se bojijo

moških, nimajo zaupanja v njih. Kljub temu večina od njih išče intimen stik z

moškimi, celo ţelijo zakonsko ţivljenje. Ravno ta protislovnost jim preprečuje, da

bi se v ljubezenskem ţivljenju obnašale naravno. Spodbuja jih k uporabi raznih

obrambnih mehanizmov, kompromisov in samoprevar kot so: čustvena in spolna

zadrţanost v odnosu z moškim, gospodovalno oziroma napadalno ravnanje z

moškim, spogledljivost, spolna promiskuiteta, brezobzirno izkoriščanje partnerja,

igranje z njegovimi čustvi, poniţevanje in podobno. Takšen strah pred moškimi

pa ima korenine v otroštvu takšne ţene. Pogosto ga vcepi oče ali očim s svojim

neprijetnim, neprijaznim, hladnim, grobim odnosom, zaradi česar ga dekle ne

more čustveno navezati nase, se zbliţati z njim in si pridobiti zaupanja do njega.

Doţivlja ga kot človeka, ki se za njo sploh ne zanima ali le formalno (npr. uspeh v

šoli). Če pa pride z njim v stik, je ta po navadi zelo boleč, neprijeten, saj se oče

pogovarja z njo tako, da ji kaj očita, jo zmerja, podcenjuje, zapostavlja ali tudi

tepe. Takšnega očeta doţivlja dekle tudi kot slabega zakonca. Nemalokrat sliši

njegov prepir z ţeno, kako jo ţali in telesno napada. Opaţa, da je tudi do je

neprijazen in grob. Vidi, da oče izkorišča mamo in je do nje brezobziren. Ne uide

ji prav tako materino tarnanje v pogovoru s prijateljicami zaradi teţav z moţem,

njene solze, potrtost in prepiri z moţem. Posledično deklica nezavedno posplošuje

te dolgoletne izkušnje o očetu kot predstavniku moškega spola in pripisuje

njegove lastnosti vsem moškim. Ko se pojavi v njej ţelja po druţenju z moškim,

trči ob omenjeno zakoreninjeno odklonilno stališče do moških. To pripelje dekle v

protislovno čustveno stanje, ki spodbuja k nevrotičnemu obnašanju v

ljubezenskem ţivljenju. Ne potrudi se, da bi bolj spoznala moškega, ki jo privlači.

Ker vedno stopi v razmerje z nezaupanjem, je razočarana, kar pa ima za dokaz, da

z moškim ni mogoče ustvariti uspešne ljubezenske zveze. Vrti se v začaranem

krogu, njen strah do moških se samo še poglablja, čeprav se je ţe zdavnaj ločila

od očeta (prav tam, str. 78–84).

Dekle se pa ponavadi vseeno poroči, čeprav jo obremenjuje nezaupanje do

moškega spola. Na ţalost pa v zakonu ostane čustveno in spolno zadrţana, moţu

se ne odpre, do njega ni spolno popolnoma iskrena, ima svoje skrivnosti, ne upa si

biti do njega spontana in prisrčna ter skriva čustva do njega. Je preobčutljiva, rada

nasprotuje moţu in postane celo napadalna, takoj ko moţ počne nekaj, kar ji ni

všeč. Takoj je uţaljena in se rada maščuje. Teţko moţu odpusti kakšen »greh«.

257

Lahko pa se pogosto do moţa obnaša ironično, ga zbada, je muhasta, včasih

prijazna, drugič osorna. Enako je v spolnosti, enkrat spolni odnos strastno

sprejme, drugič ga grobo odkloni. Tako si kvari zakon, moţ se ji začne čustveno

odtujevati, kar pa krepi njeno zaupanje do njega. Spet stopi v začaran krog strahu

pred moškim.

Poročijo pa se tudi ţenske, ki imajo odklonilen odnos do moških (zmerjajo,

sumničijo, očitajo, so vedno slabe volje, z ničemer zadovoljne, vedno pripravljene

za prepir, odklanjajo spolne odnose in podobno). Ta huda napaka dela njihov

zakon nevzdrţen, čeprav se moţ morda zelo trudi, da ga reši. Nemalokrat se

zgodi, da so matere tiste, ki hčeram zavestno in sistematično sugerirajo takšno

stališče do moških. To počne, ker je gospodovalna in hoče obdrţati hčerko pri

sebi, ali ker je zavistna in noče, da bi vsaj hči spoznala ljubezensko srečo, če je ţe

sama ni doţivela. Ni je pa doţivela, ker je nesposobna za katerokoli vrsto

ljubezni. Ponavadi goji takšna ţenska do moškega posestniški odnos, za moţa si

izbere slabiča, ki dovoli, da ga podvrţe svoji oblasti. Enako ravna z otrokom.

Največkrat ravna s hčerjo kot z malim otrokom – določa ji čas vrnitve, nerada

dovoli, da sploh gre od doma, zahteva natančno poročilo kje je bila in s kom, o

čem se je pogovarjala itd. Ljubosumna mati pa poleg tega zahteva tudi to, da

hčera preţivlja prosti čas z njo, hodi na sprehode, prireditve in podobno. Če hči se

temu upre, ker bi raje bila s fantom, je mati uţaljena, včasih celo uprizori nenaden

glavobol, slabost itd (Košiček, 1993, str. 84–85).

Prav tako se zna zgoditi, da mati sistematično nagovarja hčerko zoper moške.

Prikazuje jih kot pošasti, od katerih ţenska ne more ničesar pričakovati ali da so

vsi hinavci, brezobzirni sebičneţi, ljudje brez občutkov, grobi in nasilni. Svetuje

ji, da se je sicer potrebno poročiti, ker se to spodobi, vendar naj moţu nikar ne

zaupa, naj bo do njega zadrţana, ga podvrţe svoji oblasti in naj se obnaša

zapeljivo, da bi ga navezala nase s svojim poţelenjem. Ko ljubosumna mati dovoli

hčeri, da se poroči, to ne sme biti iz ljubezni. Zato jo ovira v ustvarjanju kakršne

koli trdnejše ljubezenske zveze ali pa od nje zahteva, da se poroči s prvim

moškim, kateremu se je »vdala«. V kolikor se dekle vseeno druţi z mladeniči in

se celo zaljubi, se takšna mati nenehno vtikuje v njuno razmerje, tako da je

indirektna, netakna, na njenem partnerju išče pomanjkljivosti in podobno. Tako ji

mati spodkoplje ljubezensko zvezo, velikokrat jo celo uniči ali pa direktno od

hčere zahteva, da partnerja pusti, ker njej ni všeč. Na ţalost nekatera dekleta

258

dovolijo, da jim mati zasuţnji čustveni del osebnosti. Čeprav se ji upirajo, ne

počnejo tega dosledno in brez kompromisov. Ljubezensko ţivljenje sicer začnejo

po lastni odločitvi a se poročijo proti materini volji, kateri pa je tudi uspelo v

hčerko vcepiti občutek krivde. Kljub temu hčerko navdaja ţelja, da bi ugajala

materi, čemur nasprotuje dolgoletno nezadovoljstvo z gospodovalno materjo.

Odtod potem izvira protislovno obnašanje do matere in do moţa. Hčerka čuti

potrebo, da bi mater obiskovala, se ji zaupala oziroma potoţila nad svojim

zakonskim ţivljenjem. Velikokrat stečejo k materi ţe pri najmanjšem prepiru z

moţem, kar pa matere takoj izkoristijo za nagovarjanje hčere zoper moţa, da bi

poglobila nezaupanje do njega. Je res, da se hči dostikrat upre materinim napadom

na zeta, se tudi spre z njo, a se ob prvi priloţnosti tudi vrne. Ambivalentna pa ţena

ni le do matere, ampak tudi do moţa. Ko ni v stiku z materjo, se do moţa obnaša

pozitivno, si upa pokazati, da ga ljubi, ko se pa vrne od matere, pa je vselej slabe

volje, zadrţana, prepirljiva in napadalna do moţa. Tedaj ni potrebno veliko, da se

med zakoncema vname prepir. Dovoli tudi materine napade na zeta, če pa on reče

kaj proti tašči, se ţena z njim cele dneve ne pogovarja. Nemalokrat pa je mamina

hčerka v tolikšni meri materina čustvena suţnja, tako brez lastne osebnosti, da

ničesar ne stori brez njenega dovoljenja oziroma brez predhodnega posvetovanja z

njo (prav tam, str. 85–90).

Še pogosteje srečujemo moške, ki se bojijo ţensk. Vzroke tega najdemo ţe v sami

moški naravi, velikokrat pa moški raste ţe v takem okolju, ki je preţeto s

predsodki o domnevni premoči moškega spola nad ţenskami. Takšno okolje ţe

majhnemu dečku vcepi prepričanje, da se mora zato, ker je moški, vedno in

povsod kazati sposobnejšega od ţensk. Vemo pa, da povprečen moški ni ne

pametnejši ne sposobnejši od povprečne ţenske, kar ga kmalu naučijo tudi

ţivljenjske izkušnje, a si tega ne sme priznati. Ker nima prednosti pred ţensko, ki

mu jih pripisujejo, mu preostane le to, da jih igra. Posledično sistematično

podcenjuje ţensko, jo zavira, ji onemogoča osebnostni razvoj, da bi tako dosegel

sorazmerno prednost pred njo. Kljub vsemu pa ta fasada navidezno večje

vrednosti pred ţensko moškega ne prepriča ravno najbolj. Nekje v sebi čuti, da

laţe sebi in drugim, ko igra nekaj, kar ni. Patriarhalno vzgojen moški se venomer

boji, da bi lak na površini njegove osebnosti razpokal, odpadel in bi se pokazal

njegov resnični obraz. To bi bil hud poraz v odnosu do ţenskega spola, ki ga

njegova nečimrnost nebi prenesla. Tako negotovost v odnosu do ţenske spodbuja

259

moškega k avtoritativnemu, gospodovalnemu, bahavemu, egocentričnemu,

brezobzirnemu, celo nasilnemu vedenju. Lahko pa je takšno nezaupanje do ţensk

posledica negativne izkušnje iz otroštva. Pri tem je najpomembnejše njegovo

doţivljanje matere ali mačehe ter sestre ali kakšne druge ţenske, poleg katere je

rasel. Če je bila mati do njega negativno čustveno naravnana (na primer ga je

doţivljala kot breme, ga zanemarjala, bila vzkipljiva in podobno), se to v moškem

ukorenini in posledično ne more res vzljubiti ţenske, je čustveno sprejeti, čeprav

jo spolno potrebuje. Tako ga splošno odklonilno stališče do ţensk, ki mu ga je

vcepila mati, dela v odnosu do partnerice zadrţanega, nedostopnega, grobega,

celo napadalnega. Moški, ki je odrasel brez materine ljubezni, se včasih bojuje za

njo vse ţivljenje. Dobrika se materi, trudi se ji ustreči v vsem, vse, da bi jo

prepričal o svoji vdanosti. Mati pa navadno sprejema sinovo prilizovanje, ga

izkorišča, včasih ga celo zlorabi, vendar to v njej ne vzbuja materine ljubezni.

Namreč, če je ni čutila takoj ko se je rodil, je tudi kasneje ne bo. A zanemarjeni

sin še dalje upa. Po drugi strani se ne more globlje čustveno navezati na dekle in

jo v glavnem potrebuje le za zadovoljevanje spolnih potreb. Tako se za jalovim

bojem za materino ljubezen pravzaprav skriva njegova nesposobnost za resnično

ljubezen do ţenske (Košiček, 1993, str. 91–94).

Mati škodi otroku tudi, če je ljubezen do njega nevrotična. Z otrokom se sicer

ukvarja, a napačno. Včasih je preveč stroga, včasih preveč popustljiva, v obeh

primerih pa mu poškoduje duševni razvoj. Stroga mati meni, da jo mora otrok

ubogati, spoštovati, ji biti hvaleţen in se je bati. Otroka ne dojema kot osebnost, ki

ima pravico do razvoja na temelju osebnih lastnosti, nagnjenj in potreb, ampak ga

smatra za bitje, ki ga je treba oblikovati po lastnem okusu, mu vsiliti podobo

lastne osebnosti. Pri tem je hladna in osorna, pogosto napadalna (otroka ţali, nanj

vpije in ga pretepa). Tako ravna, ker je nezadovoljna sama s seboj, s svojim

ţivljenjem, predvsem pa z zakonom. Vse to pa velja tudi za togega, strogega,

avtoritativnega očeta. S takim ravnanjem se vzbujajo pri otroku negativna čustva

do vzgojiteljev, katera pa potem kot odrasel prenaša na druge ljudi. Problem je

tudi, ko mati razvadi otroka. Takšen otrok se razvije v sebično, egocentrično bitje,

kar ga naredi nesposobnega za pravo ljubezen, še posebej za polnovredno spolno

ljubezen. Zelo je pripravljen prejemati, ne zna pa dajati, zato se izogiba

medčloveških odnosov, kjer bi moral predvsem dajati. Izogiba se ljubezni, ker se

boji.

260

Pogost, morebiti celo najpogostejši vzrok čustvene zadrţanosti moškega do

partnerice oziroma njegove nesposobnosti za uspešno ţivljenjsko skupnost z njo

je pretirana navezanost na mater (mamini sinčki). Teh je veliko več kot maminih

hčerk. Takšna mati nadomešča odsotnost materinske ljubezni do sina z oblastjo

nad njim. Sina hoče imeti kot nadomestilo, vsaj delno, vsaj v domišljiji, za vse

tisto, česar ni doţivela v ljubezenskem oziroma zakonskem ţivljenju. Sinovo

partnerico doţivlja ne le kot nevarnost za svojo oblast nad njim, ampak tudi kot

spolno-ljubezensko tekmico. Erotična potreba po otroku je vzrok, da takšna mati

usmerja posestniške ţelje pogosteje na sina kot na hčerko. Gospodovalna mati

ravna s sinom enako kot s hčerjo, le bolj napadalno. Sistematično ga ovira, da bi

se druţil z dekleti, ponavadi tako, da ga čim bolj zaposli. Če mladenič kljub temu

najde priloţnost za druţenje z dekleti, mu vztrajno sugerira nezaupanje do ţensk

(npr. mu svetuje bolj površna razmerja, ţali njegovo partnerico v pričo njega in

podobno), vse, samo da se sin ne bi zaljubil ali da ţe obstoječa veza ne bi uspela.

Z to sugestijo pa tako močno vpliva na osebnost svojega otroka, da se ta ne upa

upreti njenim zahtevam. Po navadi je niti nima rad, ampak se je samo boji.

Obstaja pa še eno močno sredstvo, s katerim mati drţi sina pod svojo oblastjo,

občutek hude krivde (glede njenega razpoloţenja, telesne motnje, spoštovanja do

nje in podobno). Lastniška mati pa si tudi pogosto prizadeva sina nase navezati še

spolno. Med otroštvom ga vedno sama kopa, pa tudi v puberteti, ko umiva tudi

njegovo spolovilo. Dovoljuje mu razne telesne neţnosti z njo, ki prestopajo mejo

naravne neţnosti med materjo in sinom (recimo boţanje prsi). Nekateri mamini

sinčki se spolno res usmerijo na mater, kar je pa tudi njen končni cilj. Nekateri

mamini sinčki se včasih sicer poskušajo upreti materini oblasti, a to počnejo le

deloma. Odločajo se za ljubezenska razmerja in se celo poročijo. A se postavijo

takoj na materino stran, ko se mati spre s snaho. Sin bi se sicer ţelel znebiti

materine podrejenosti, vendar nima moči. Podobno je, če se mamin sinček poroči

kljub nasprotovanju matere. V materini prisotnosti ne upa biti pozoren do svoje

ţene, pogosto pa jo celo napada skupaj z materjo. Prav tako se ne upajo ločiti od

matere, četudi ţena to zahteva. Raje privolijo v razvezo ali ločeno ţivljenje, kakor

da bi se zamerili materi. Nekateri takšni moški v zakonu popolnoma spremenijo

vedenje do ţene še posebej, ko jo pripeljejo v mamino stanovanje. Namreč moški,

ki je bil dotlej pozoren do svoje ţene, jo v materini prisotnosti zanemarja, recimo

z materjo se več pogovarja, šali, je usluţen, medtem ko na ţeno stresa jezo, je do

261

nje zadrţan, se ji posmehuje, jo ţali in se sploh ne zmeni za njene potrebe. Poleg

tega od ţene zahteva, da uboga taščo. Če ta kaj očita snahi, se mamin sinček brez

premišljevanja strinja z njo, je popolnoma nekritičen do materinega ravnanja.

Tako da moški, ki jim je mati hudo izmaličila moškost, kmalu zanemarijo ţeno, s

katero so se poročili. Vedno manj časa preţivijo v druţini in več z materjo.

Posledično se od ţene odtujujejo tako čustveno kot spolno. Tisti čas, ki ga pa le

preţivi z njo, jo pa ţali, ji nenehno kaj očita. S tem skuša skriti in opravičiti pred

seboj svojo nesposobnost, da bi skupne trenutke z ţeno izpolnil z ljubeznijo.

Včasih pa se tudi zgodi, da mamin sinček celo dovoli svoji materi, da ovira

njegovo spolno ţivljenje. Poleg tega se pogosto pri maminih sinčkih pojavijo

motnje spolnih funkcij. Vse te motnje so posledica hudih prepovedi, ki jih je mati

dajala v zvezi s spolnostjo. Obstajajo pa tudi mamini sinčki, ki so spolno uspešni,

dokler je mati vsaj na videz zadovoljna s snaho in ţivijo v samoprevari, da niso

prizadeli matere, ko so se poročili. Vendar jim spolna moč začne hitro upadati, ko

jim mati začne očitati zaradi ţene in ko naredijo nekaj, kar materi ni všeč

(Košiček, 1993, str. 94–102).

Nenazadnje obstajajo mamini sinčki (ambivalentni), ki so po eni strani bolestno

navezani na mater, po drugi strani pa vdani ţenski, s katero ţivijo. Razpeti so med

priklenjenostjo na mater in odporom do nje ter med ljubeznijo do ţene in

nezaupanjem do nje. Ambivalentni sinček vedno doţivlja neuspeh pri poskusu, da

bi vzpostavil čustveno ravnovesje med materjo in ţeno. Nobena mu ne dovoli, da

bi se ukvarjal z drugo. Zaradi tega je trajno nezadovoljen, napet, nestrpen in

napadalen do obeh ţensk. Znotraj zakona se ta ambivalenca kaţe tako, da se z

ţeno sicer ukvarja, je do nje pozoren, a vedno le na pol in preveč zadrţano.

Tudi v spolnih odnosih je pogosto premalo neţen in preveč zadrţan. Prav tako z

ţeno preţivlja prosti čas, vendar ne toliko, kolikor si ta ţeli, kajti precejšen del ga

preţivi z materjo. Mater obiskuje, čeprav ţeni to ni všeč. Sicer nasprotuje materini

vsiljivosti glede njegovega zakona, se prepira z njo, a pri tem ni dosleden in išče

način, kako se čim prej pobotati z materjo. V spopadu matere in ţene ali brani

slednjo, a ji potem očita, da ni bolj popustljiva do tašče ali pa si prizadeva ostati

nevtralen. To včasih počnejo tako, da hodijo na sluţbeno pot, tudi takrat, ko to ni

nujno ter si jo prizadevajo podaljšati, da bi bili čim manj navzoči pri vojskovanju

snahe in tašče. Včasih tudi prevzemajo funkcija v raznih odborih ali komisijah v

delovnih organizacijah, da bi bili čim manj doma. Ukvarjajo se tudi s športom ali

262

prosti čas preţivlja v druţbi s prijatelji. In končno, ambivalentni sinček se zameri

obema stranema, saj mu nobena ne odpusti, da ni popolnoma njen. Njegovi

kompromisi ţalijo obe in tako počasi izgublja obe, vendar ţeno hitreje kot mater,

vsaj čustveno in spolno, če ţe ne formalno. Mati je tudi čedalje pogosteje in dlje

uţaljena, postaja vse manj dovzetna za sinove poskuse, da bi se ji prikupil.

Posledično je zaradi nenehne razdvojenosti med ţeno in mamo takšen mamin

sinček v kronični duševni napetosti. Velikokrat išče rešitev v alkoholu, kjer

nemalokrat tudi končno najde pogum, da pokaţe vso svojo napadalnost, tako do

ţene kot matere. Namreč obe ga enako obremenjujeta, najraje bi se znebil obeh, a

za to nima poguma. Delno zadoščenje najde v tem, da je v pijanosti grob do obeh

ţensk. Ţali ju in celo napada, vendar ničesar ne stori, da bi spremenil odnos do

njiju, saj še vedno ostaja razpet med obema. Nekateri ambivalentni mamini sinčki

pa iščejo tolaţbo v hrani. V nadaljnjo skupino maminih sinčkov pa sodijo moški,

ki so sicer podvrţeni materi, a so njihove zdrave duševne lastnosti močnejše od

nevrotične navezanosti na mater. Ne dovolijo materi, da bi se vmešavala v njihova

ljubezenska razmerja ali uničila zakon. Kljub temu pa jih delna odvisnost od

matere moti pri ustvarjanju uspešnega zakona. Od matere se tudi ločijo, si uredijo

ţivljenje neodvisno od nje, a ničesar pomembnejšega v osebnem ţivljenju ne

naredijo, preden se o tem ne posvetujejo z njo. V kolikor se mati ne strinja z

odločitvijo, a jo vseeno uresničijo, so nezadovoljni, saj jih bremeni občutek

krivde. Takšni delni mamini sinčki sicer hodijo v zakonu po lastni poti, ne

upoštevajo materinih ţelja ali ugovorov, vendar ne dovolijo ţeni, da bi tašči kaj

očitala ali se pritoţila čez njo. Mati je še vedno kočljiva tema, o kateri se ne more

pogovarjati, če pa se, pride med zakoncema do prepira. Delni mamini sinčki

nimajo teţav v spolnem ţivljenju tako dolgo, dokler so odnosi z materjo dobri

(Košiček, 1993, str. 102–105).

Obstajajo pa tudi moški, ki na videz niso obremenjeni s čustveno odvisnostjo od

matere, a v zakonu imajo vseeno teţave. Ti moški so se znebili materine spolno-

ljubezenske oblasti in se razvili v čustveno neodvisne osebe, a ta osvoboditev ni

popolna. Takšen moški je do ţene zadrţan, preveč nadzoruje svoje vedenje,

čeprav ji zagotavlja, da jo ljubi, kar je najbrţ res. Kadar se čuti negotovega v

odnosu do ţenskega spola, si izbere partnerico, ki mu ni enakovredna ter z njo

ravna avtoritativno. Takšen mamin sinček je tudi nagnjen k poroki z ţensko,

precej starejšo od njega, da v njej doţivlja mater, čeprav podzavestno, ter da

263

potem na njo usmeri ostanek navezanosti na mater. Latenten mamin sinček se v

zakonsko ţivljenje ne vključi popolnoma. Ne trudi se za poglabljanje čustvenih

vezi z ţeno, prepušča ji večji del zakonskih in druţinskih obveznosti, izogiba se

gospodinjskim opravilom ter negi in vzgoji otrok. Prizadeva si, da del prostega

časa preţivi brez ţene. Je pa tudi redko neţen do nje, kar se najbolj pokaţe pri

navzočnosti tretje osebe.

Vsi takšni ljudje se bojijo spolne ljubezni, dajejo in sprejemajo jo le delno, z

ambivalenco, s protislovnimi čustvi. Ali pa se je izogibajo in se trudijo, da bi jo

nadomestili z drugačnim čustvenim odnosom do drugega spola. Takim ljudem, ki

se izogibajo spolni ljubezni, pravimo erotofobi. To pa niso le tipi osebnosti, ki

smo jih omenili do sedaj. Erotofobija je pogosta tudi pri ljudeh, ki v otroštvu niso

spoznali ljubezni. In če niso imeli te moţnosti, jim ljubezenska čustva ostanejo

tuja, včasih celo nerazumljiva. V človeški naravi pa je, da se človek tistega, česar

ne razume, boji. Potrebno je poudariti, da se človek ponavadi rodi s sposobnostjo

za ljubezen, a mora se naučiti, kaj je ljubezen, da bo jo znal graditi ter jo

nakopičiti v sebi, da bi jo lahko dajal. To pa doţivi le, če ţivi med ljudmi, ki ga

imajo radi. Šele ko ljubezen vsrka v svojo ljubezen, postane sposoben, da jo daje.

V kolikor si človek ni pridobil ljubezni drugih ljudi, dokler se je razvijal v zrelo

osebo, ne zna ljubiti drugega človeka, niti pripadnikov drugega spola. Pa vendar

za spolno ljubezen niso dovolj sposobni niti tisti, ki so v otroštvu sicer doţivljali

nekaj ljubezni do sebe, ampak niso videli ljubezni med spoloma. Včasih ţe človek

po svoji naravi teţko sprejema ljubezen, še teţje jo pa daje. To je najbolj vidno,

ko se sooči s spolno ljubeznijo. V tem primeru gre za prirojeno ali primarno

ljubezensko nemoč, saj je njen temelj prisoten ţe od začetka človekovega

duševnega razvoja, torej še preden so nanj začeli vplivati vzgojni dejavniki. Taki

primer so shizotimne osebnosti. Takšen človek sicer nosi v sebi čustveno

ţivljenje, včasih tudi zelo bogato, a ne more čustev v zadostni meri usmeriti na

okolje, na ţivljenje okrog sebe, na druge ljudi. V kolikor vstopi v ljubezensko

razmerje oziroma v zakon, se kmalu pokaţe njegova čustvena zavrtost,

nezmoţnost, da bi se čustveno vţivel v partnerja, da bi ga res ljubil. Takšna

nesposobnost za spolno ljubezen do osebe drugega spola je pa prisotna tudi pri

homoseksualcih. Kljub temu pa ni rečeno, da homoseksualno usmerjen človek ni

sposoben za spolno ljubezen. Je, če je čustveno zrel, če je zmoţen ljubiti, tudi

spolno, ampak ta čustva pač usmerja na osebo lastnega spola. Najpopolnejšo

264

ljubezensko nemoč pa srečamo pri čustveno pohabljenih ljudeh. Taki ljudje so se

rodili brez sposobnosti, da bi razvili v sebi močnejša čustva. Pravimo jim

psihopati ali sociopati. Sociopatska osebnost se ne more vţiveti v drugo osebo, ne

more ničesar čutiti do nje in posledično je ne more ljubiti. Ţal se veliko takih ljudi

tudi poroči, čeprav so popolnoma nesposobni za spolno ljubezen. Seveda je njihov

zakon obsojen na propad. Prirojene sociopatske lastnosti bi teoretično lahko

omilila pravilna vzgoja v otroštvu. Toda človek s takimi lastnostmi se navadno ţe

takrat obnaša tako neprilagodljivo, asocialno in agresivno, da ga je zelo teţko

pravilno vzgajati. Pozitivno vzgojno ravnanje je pri njem veliko manj uspešno kot

pri otroku, ki se je rodil z normalno duševno zgradbo. Ravno zato je teţko

pričakovati, da bo ljubezen okolja usposobila psihopata za ljubezen. To je tem

manj verjetno, ker je skoraj nemogoče imeti rad otroka, ki se obnaša vsak dan bolj

asocialno.

Lahko rečemo, da je nevrotičnost najpogostejši vzrok, da se človek ne znajde v

ljubezenskem in zakonskem ţivljenju, se v njem ne zna naravno obnašati in

posledično ni zmoţen ustvariti uspešne in trajne ljubezenske zveze oziroma

ţivljenjske skupnosti (Košiček, 1993, str. 105–112).

5.4.7 Odnosi po poroki z razširjeno druţino

Poroka v prvi vrsti pomeni, da gre za zdruţitev dveh oseb v eno skupnost, v

skupno ţivljenje. Nadalje pa tudi pomeni, da gre tudi za zdruţitev z ostalimi člani

širše druţine, v katero se posameznik poroči.

Namreč ob poroki dobimo s svojim zakonskim partnerjem tudi nove druţinske

člane; taščo in tasta, svaka in svakinjo, tete in strice. Vsakodnevne izkušnje

kaţejo, da je sreča zakoncev marsikdaj odvisna od tega, koliko jima je uspelo

uskladiti odnose z novimi sorodniki. Zlasti so ti odnosi pomembni v prvih letih

zakona, pri čemer lahko brez pretiranega premišljevanja ugotovimo, da imata od

teh odnosov najbolj pomembno vlogo tašča in tast (Brajša, 1982, str. 69−70).

Po navadi se ţena po poroki zbliţa s svojo druţino, moţ pa oddalji. To pa ima

vpliv na njuni drţi in njuno počutje v zakonu. Recimo za mnoge partnerje pomeni

poroka pobeg pred izvirno druţino, za druge vstop v druţino, kakšno so si vedno

ţeleli, a je niso imeli. Včasih je poroka tudi priloţnost, da se poveţejo člani

265

druţine, ki ţe dolgo nimajo stika ter na ta način dopolnijo razpoke izvirne druţine

ter pospremijo mladi par na pot samostojnosti. Najpogostejši izid poroke pa je, da

se nekatere druţinske vezi otopijo, druge postanejo konfliktne, nekatere nove

vzpostavijo in stare izgubijo na svoji moči. Slednje vse zaradi tega, da se čustvene

napetosti, ki so prej vezale druţinske člane, sprostijo, na novo preuredijo ali

poglobijo. V kolikor poroka napetosti niti malo ni zmanjšala, mlad par ne more

zaţiveti svojega novega ţivljenja. Problem tega je, da izvirni druţini obeh

partnerjev ostajata nespremenjeni, se nočeta oziroma ne moreta soočiti z izgubo,

zmedo in konflikti, ki jih povzroči odhod enega izmed druţinskih članov oziroma

prihod tujca v to druţino. To velja celo bolj za tiste, ki radikalno prekinejo odnose

z domačimi, kot za tiste, ki s teţavo odidejo od doma. Namreč bolj kot sta se

mladoporočenca ločila od svoje druţine s prekinitvijo stika, manj sebe bosta

prinesla v zakon in bolj bodo v njunem zakonu prisotni oče, mati, sestre in bratje

vsakega izmed njiju.

Občasno se tudi zgodi, da partnerja drug od drugega nevede pričakujeta, da bosta

drug drugemu razrešila probleme v izvirnih druţinah. Ampak takšni upi se hitro

sprevrţejo v razočaranje, obtoţbe in nemoč, saj se problem zaradi vmešavanja

''tretjega'' (zeta/snahe) v najboljšem primeru odloči, v najslabšem pa zaostri do

konflikta. Nadalje, velikokrat partnerji nezavedno izberejo nekoga, ki je za starše

tako nesprejemljiv, da se konflikt prenese med starše in partnerja, medtem ko

lastni sin ali hči ta boj opazuje iz varne razdalje. Lahko se pa tudi zgodi, da se bo

sin oziroma hči znašla med dvema ognjema, ko bosta tako druţina kot partner

zahtevala od nje, da stori nekaj v njihovo korist ter v škodo druge strani, česar ona

ne bo hotela niti zmogla, še manj pa bo razumela, zakaj se je znašla med kladivom

in nakovalom. Takrat bosta čutila, kot da je neuspeh njunega zakona za starše

pomemben dokaz tega, kar ţe ves čas trdijo in doţivljajo ob svojem otroku:

pomembnejšo vlogo je igral otrok v ţivljenju svojih staršev in v vzdrţevanju

njunega odnosa, manj bo čutil, da mu starši ''dovolijo'', da je njegov zakon

uspešen. V takšnih primerih je tako za starše veliko bolj sprejemljivo, da se jezijo

na otrokovega partnerja, ki je odpeljal ljubljenega otroka, kot da bi se soočili z

odsotnostjo stika med njimi in svojim otrokom (Kompan Erzar, 2003, str. 72–74).

Še posebej je pri ločitvi od staršev ločitev mladega zakonskega moţa in njegove

matere. Pomembno je, da si moţ dovolj zavestno dopove, da se ta podzavestna

čustvena vez z njegovo materjo mora pretrgati. Zato je modro in preudarno, da se

266

mlada ţena varuje vsakega nastopa proti tašči. S tem bi spravila moţa v dvome in

odločitve, v katerih se bo v prvih letih zakonskega ţivljenja navadno postavil za

zagovornika svoje matere. Pametno bo, če se bo mlada ţena v takih primerih

borila ne zase, ampak za zakon. Našla bo marsikatero priloţnost, da bo izkazala

ljubezen tudi moţevi materi. S tem in z odkrito besedo med obema ţenama se

bodo razrešile tudi teţave, ki se bodo zdele skoraj nerešljive. Vsekakor pa

pomenek v nobenem primeru ne sme biti usmerjen ne proti moţevim staršem, ne

proti moţu, ampak k novemu zakonu in k miru ter k medsebojnemu razumevanju

v druţini.

Nadalje se navezanost na starše lahko kaţe tudi tako, da se pogosto omenja, kaj bi

v posameznem primeru naredili moţevi ali ţenini starši. Prav tako ni v redu, če se

zakonca s svojimi starši zaupno menita o vseh podrobnostih novega ţivljenja, celo

o medsebojnih zadregah. Dejstvo je, da čim bolj normalno so bili mladi zakonci

kot otroci vzgajani, čim bolj so jih starši vodili k svobodnosti in samozavesti, tem

bolj zdrave in pravilne odnose bodo ohranili mladoporočenci do svojih staršev.

Poleg tega pa morajo tudi starši po poroki paziti, da zavzamejo pravo stališče do

svojih ţe poročenih otrok in njihovih partnerjev. Zaţeleno je, da spoštujejo

svobodo poročenih in naj se nikoli ne odločajo za kakšne »vzgojne« ukrepe in

posege, ki bi omejevali svobodo mladih. Vsekakor ni lepšega kot iskreni in topli

odnosi med zakoncema in njunimi starši. Ti se pa porajajo iz medsebojnega

spoštovanja in niso v korist le mlademu zakonu, ampak se bodo odraţali tudi v

odnosu med starimi starši in vnuki.

Glede pomoči lahko rečemo, da je velika podpora zakonu v njegovi »otroški

dobi«. Kljub temu pa je potrebno opozoriti na nevarnost, da bi tašča ali mati

odtujevala otroke mladi materi in jih bolj navezovala nase. Še posebej je to

problem, če babica nima svojega gospodinjstva in sedaj na samem lepem začuti,

da se ji spet ponuja omenjena priloţnost. V bistvu pa je babica dolţna storiti vse,

da svoje vnuke čim bolj naveţe na njihove starše (Krščanski zakon, 1999, str. 55–

58).

Večkrat se recimo tudi zgodi, da mladi in stari zakonski par začneta skupno

ţivljenje z veliko vedrine in zaupanja, a kmalu se pojavijo teţave. Njun otrok

(mladi moţ/mlada ţena) pozna navade svojih staršev in niti ne opazi, da le-ti

nehote – redko hote – vsiljujejo nekatere svoje načine sinu ali hčerki, s tem pa tudi

sozakoncu, ki pa jih ni vajen. Tisti, ki se priţeni, je le prišlek, ki se mora

267

prilagajati novemu okolju. Pomembno se je zavedati, da je stari zakon ţe utrjen in

ga stvari ne vrţejo kar tako iz tira. Med tem je na drugi strani mladi zakon še

neutrjen, ni še čisto preizkušen in ga vsaka večja teţava lahko konkretno zamaje.

Zato bi morali na splošno reči, da se mora starejši zakonski par bolj prilagajati

mlajšemu in ne obratno, čeprav vemo, da se starejši ljudje zelo teţko prilagajajo.

Znano pa je tudi, da se moški laţje prilagodi glede domačih navad ţeninim

staršem kot se mlada ţena navadi načina moţevih staršev. Po drugi strani moţ v

hiši ţeninih staršev trpi, ker je nekako vedno ''sin'' in ''mlajši'' in naj bi se oziral na

voljo ţeninega očeta. Kakorkoli pa, bi v takih primerih morala prevladovati

najprej pamet. Če ţe ţivijo skupaj iz kakršnih koli razlogov pač, morajo ţiveti in

ravnati tako, da ne bo preteţko ne enemu ne drugemu. Mladi par si mora priboriti

zaupanje starega para in obratno. Mnogi pari si idealno predstavljajo soţitje s

starši, imajo skupaj celó gospodinjstvo in kuhinjo. A kmalu uvidijo, da je bolje, če

ima vsaka gospodinja svoje ''kraljestvo'', predvsem na začetku zakona, ko se

mlada zakonca šele usklajujeta. Celo v primeru, ko ne ţivijo skupaj, rado pride do

teţav, ne da ne bi prišlo, če so skupaj. Ni pa tudi dobro, če ob nesporazumih

hodita partnerja k svojim staršem po tolaţbo.

Še najbolj pomembno je zavedanje, da vsako nasprotje škodi tudi otrokom, ki po

naravi ţelijo, da so si vsi ljudje dobri med seboj in ki ne poznajo predsodkov, saj

so zrasli iz novega poloţaja, ko ţe od vseh začetkov gledajo stare in mlade starše

skupaj. Velikokrat tašča in tast pazita otroke mlade druţine in se znata z njimi

zelo lepo ujeti in razumeti. Mladi par se mora zavedati, da je to zelo velika usluga

in biti hvaleţen. Z druge strani gre ob tem spet za nevarnost dvojne vzgoje in

navezanost otrok na stare starše ter moţnost neke ljubosumnosti mladih na stare.

Prav gotovo drţi, da stari starši ne bi smeli bistveno drugače vzgajati vnukov kot

jih njihovi starši in jim recimo dovoljevati tega, kar jim starši ne dovolijo. Res pa

je tudi to, da če stara starša varujeta otroke, ne moreta s tem postati enaka mladim

staršem. In nenazadnje, stari starši prej ali slej potrebujejo pomoč, za katero bodo

snahi in zetu navadno hvaleţni. Tega se morata zavedati tudi mlada zakonca, ki

morata misliti na to, da bosta tudi sama enkrat doţivela poroko svojih otrok in si

bosta ţelela lepih odnosov s snahami in zeti.

Zato razumevanje, strpnost, dobrota in v končni fazi krščanska ljubezen naj bi

vedno znova pomagali iskati zlato sredino. Vsekakor je za laţje prenašanje in

preraščanje teţav potrebno razumeti, da otrok, ki je bil dve desetletji noč in dan

268

pri starših, ne more kar izginiti iz njunega sveta, še posebej iz materinega. To niti

ne bi bilo naravno. Zato je razumljivo velika naloga in hkrati teţava za vsako

mater, da se prilagodi novemu poloţaju. Tako je zelo veliko odvisno od značaja

ter duševne in duhovne moči tašče ali tasta, da znata na eni strani ohraniti pristni

prijateljski, ljubezenski odnos do svojega poročenega sina ali hčere, hkrati pa

puščati vso potrebno svobodo sinovi ţeni ali hčerkinemu moţu. Logično je tudi

dejstvo, zakaj se laţje ujame tast s hčerinim moţem ali s sinovo ţeno kot tašča, ali

zakaj se teţje to posreči snahi ali zetu. Namreč ţenska narava je ponavadi bolj

čustvena, čuteča, bolj osebna in občutljiva za medsebojne odnose in vse doţivlja

bolj v povezavi s celoto kot pa moški. Posledično bo pametna tašča zelo obzirna

do svoje snahe, saj se bo spominjala svoje mladosti in svojega vstopa v krog tujih

ljudi svojega moţa, kjer se je morala znajti in kjer je sama dobro čutila, kaj

pomeni razumevajoča tašča, ki se ne vtika v mladi zakon in kaj pomeni tašča, ki

vsega tega ne razume ali noče razumeti. Po drugi strani pa bo snaha skušala

razumeti starše svojega moţa in vedeti, da se njun svet teţko spreminja in da

lahko dobrota, treznost in razumevanje naredijo zelo veliko (Vider, 2003, str. 88–

90 in 145−146).

Za mlade, ki sklepajo zakonsko zvezo, je pomembno, da imajo realno stališče do

sorodnikov. Ubrani odnosi do sorodnikov lahko veliko pripomorejo k sreči

zakoncev. Ob tem pa ne gre zanemariti dejstva, da je mnogim staršem veliko do

tega, da imata njihova otroka srečno in ubrano skupnost. Kar se pa tiče tega, če

lahko sorodniki porušijo zakonski odnos, pa je takole. V kolikor je zakonska

skupnost dveh uspešna in stabilna, kjer zakonca vztrajata pri svojem, se znata in

ţelita odkrito ter objektivno pogovoriti o svojih sorodnikih in sta prepričana o

vzajemni ljubezni, poseganja sorodnikov ne bodo uspešna. Če pa ţe nastopijo

problemi v odnosu s sorodniki, pa včasih pomaga tudi to, da zakonca zmanjšata

stke z njimi, še posebej, če jima ne uspe najti zadovoljive rešitve za oba. Čeprav

oddaljevanje od sorodnikov ni najboljša rešitev, a vsaj v prvih letih zakona

olajšuje vzajemno prilagajanje med zakoncema (Brajša, 1982, str. 72–74).

Velja poudariti, da je skupno ţivljenje različnih rodov vedno večji problem, ker se

povprečna doba človekovega ţivljenja podaljšuje in je vedno več starih staršev.

Zato velja pravilo, da čim bolj bo moţ s poroko zapustil svojo mater in ţena svoje

starše, tem bolj bo to pomagalo zorenju mladega zakona in tem bolj se bodo med

269

mladima zakoncema ter njunimi starši tkale in poglabljale vezi pristnega

prijateljstva (Krščanski zakon, 1999, str. 58).

Nenazadnje tudi bratje in sestre partnerjev ter mesto partnerja med brati in

sestrami imajo zelo pomembno mesto znotraj zakonske dinamike mladega para.

Omogočijo posamezniku, da razširi svoj pogled na sistem, iz katerega je odšel. Po

navadi pa je vez med brati in sestrami močno pogojena z vlogami, ki so jih igrali

kot otroci zakonskega odnosa med očetom in materjo (na primer starostne razlike

med njimi, rivalstva, njihov pomen za očeta in mater ter podobno). Torej,

močnejše vloge ko so morali odigravati v zakonu svojih staršev, manj razviti so

njihovi medsebojni odnosi in manj povezanosti bodo občutili med seboj. Kar se

tiče partnerjev bratov in sester, lahko prevzamejo vlogo nekoga, ki uravnava

konflikt med njimi, skrbi za razmejitve med njimi ali postane razlog za

oddaljevanje med njimi. Včasih partnerji celo prevzamejo vlogo ''človeka za stike''

z moţevo ali ţenino izvirno druţino. Na tak način le še povečajo izvirne napetosti,

ki so bile v tej druţini ţe prej.

Se pravi, tako kot je eden izmed ključev, kakšen bo zakon mladega para, zakon

njunih staršev, je enako pomemben ključ odnos med njima in njunimi brati ter

sestrami. V bistvu je zelo pomembno, ali je bil moţ najstarejši brat v druţini in je

vzgajal in učil mlajše sestrice, in ali je bila njegova ţena najmlajša sestrica, ki je le

čakala na to, kaj bodo drugi naredili. Prav tako je razlika, ali sta partnerja ţivela

samo med brati ali samo med sestrami ali med brati in sestrami. In vse te vezi

potem zaznamujejo posameznikov odnos do zakona in do skupnega ţivljenja s

partnerjem (Kompan Erzar, 2003, str. 74−75).

S tem smo pa tudi ţe nakazali nekatere smernice za uspešen zakon, o katerem

bomo več povedali v naslednjem poglavju.

5.4.8 Kako do uspešnega zakona

Uspešen oziroma srečen zakon bi lahko z drugo besedo poimenovali tudi

enakopraven partnerski zakon.

N. in G. O Neill (1975) definirata v knjigi Odprti zakon ta odprti partnerski odnos

kot pošten, iskren odnos med človekoma, ki temelji na enaki svobodi in enaki

pravici do lastne osebnosti; kot skupen podvig, znotraj katerega se lahko izpolnijo

270

potrebe obeh partnerjev, brez da bi bil kdo od njiju prisiljen v odvisnost, ki bi

tlačila njegovo osebnost; kot sodelovanje pri neodvisnem razvijanju partnerja; kot

obojestransko spoštovanje in upoštevanje ţelja in potreb partnerja. Vse omenjeno

pa se odvija na osnovi svobodnega odločanja, ne prisile.

Martin Buber (1977) pravi, da je resnični zakon tisti, v katerem dve človeški bitji

medsebojno odkrivata Ti.

G. in R. Blanck (1978) pa v svoji knjigi Zakon in psihični razvoj razlagata uspešen

in razvojno zrel zakon kot tisti zakon, v katerem sta partnerja dosegla stadij

objektne ljubezni in objektne konstantnosti. Šele ta omogoča, da ljubimo partnerja

neodvisno od svojih potreb. To zahteva, da z energijo z ravni zadovoljevanja

potreb zasedemo ljubljeni objekt, kar je edino pravo zagotovilo za zakonsko

zvestobo in stanovitnost monogamnega zakonskega odnosa. Poleg tega morata

zakonska partnerja predhodno uspešno končati razvojne stopnje objektnih

odnosov otroštva in adolescence. V okviru tega je najpomembnejše psihično

ločevanje od staršev, katerega posledica je individualizacija. Šele to pa partnerja

usposablja za resnično in kvalitetno ljubezen.

Torej, uspešnost v zakonu zahteva določeno psihično, psihosocialno, odnosno

zrelost, hkrati pa pripravljenost za nadaljnje skupno razvijanje v zakonu. Gre za

proces, razvoj. Poleg tega je uspešen zakon teţko opisati, saj je vsak posebej

enkraten in specifičen. Moramo se zavedati, da je kvaliteten zakon napor, ki se

obrestuje. Namreč enakopraven partnerski zakon, osnovan na svobodnem

odločanju in svobodnem ostajanju v njem, zahteva vsakdanji boj za to svobodno

skupnost (Brajša, 1986, str. 46−47).

Do uspešnega zakona je mogoče priti na različne načine. V prvi vrsti se je na

zakon potrebno pripraviti, o čemer je bilo veliko povedanega ţe v poglavju

Priprava na zakon. Mladi se lahko dobro pripravijo na zakon le, če sprejmejo

resnice o ljubezni, seksu in zakonu.

Nekatere izmed teh so:

''Zakon se večinoma zasnuje iz ljubezni, ki ima svoj razvoj, na tega pa lahko

vplivata oba partnerja. Zakon lahko vzdrţujeta z ljubeznijo, vendar mora biti

ta na zrelejši in bolj razviti stopnji. Zakon lahko sklenemo iz zaljubljenosti, ne

moremo pa ga le z njo ohraniti.

271

Vsaka ljubezen traja tako dolgo, dokler jo partnerja, ki se ljubita, vzdrţujeta in

razvijata. Ljubezen je umetnost, ki se je moramo naučiti in jo stalno

izpopolnjevati.

Seksualne tehnike in orgazem so potrebni, ne pa zadostni za spolnost.

Orgazem dokazuje orgazem, ne more pa biti tudi dokaz ljubezni. Seks ni

sredstvo za reševanje drugih problemov v zakonu. Njegova kvaliteta je

odvisna prvo od tega, če so drugi problemi rešeni.

Izvor zakonskih teţav nista različna značaja ali spola, ampak slabi odnosi,

nekvalitetna komunikacija in nepošteno obnašanje med različnima značajema

(ki sta najbolj normalen pojav v zakonu) in različnima spoloma (ki sta še bolj

normalen pojav). Teh problemov ne rešimo tako, da po značaju in spolu

drugačnega partnerja zapustimo in iščemo primernejšega, ampak tako, da smo

se pripravljeni skupaj učiti in ohranjati kvalitetne odnose, odkrito

komunikacijo in pošteno vedenje.

Dober in slab zakon se ne razlikujeta po tem, da v enem ni prepirov,

konfliktov in različnih mišljenj, v drugem pa so. Razlikujeta se po načinu

prepiranja in reševanja konfliktov ter po pristopih k medsebojni različnosti.

Najslabše je molčanje, odrivanje in obhajanje problemov.

Slabega zakona otroci ne rešujejo, ampak ga še poslabšajo, obenem pa sami

trpijo v njem. Samo dober zakon otroci še izboljšajo.

Pogoj za enakopraven in partnerski zakon je razvita in trdna identiteta vsakega

zakonskega partnerja. Poklicna in ekonomska samostojnost k temu le

prispevata, ne moreta pa identitete partnerjev nadomestiti. Taka samostojnost

namreč še ne pomeni psihološke in emocionalne samostojnosti. V zakonu ne

obstaja le ekonomsko manipuliranje, ampak tudi psihično.'' (Brajša, 1986, str.

49−50.)

Tri tehnike, kot tri osnovna pravila za uspešen zakon, ki bi jih mladi morali

poznati:

Tehnike za vzdrţevanje kvalitetnega odnosa

Gre za to, da se morata zakonca z medsebojnim eksperimentiranjem naučiti, kako

ravnati z bliţino in distanco v svojem odnosu. Najti morata lastno mero. Enako

velja za regresivno (otročje) vedenje oziroma progresivno (odraslo) vedenje v

272

odnosu, za podobnost in različnost, aktivnost in pasivnost, zadovoljevanje in

frustriranje. Vse te polarnosti morajo biti enakomerno in obojestransko

razporejene, hkrati pa obojestransko in skupno odmerjene. Tako je od

fleksibilnosti, recipročnosti in reverzibilnosti odvisna kvaliteta in trajanje

zakonskega odnosa. Torej, ni dovolj, da se mlade le opozori, da je za ohranjanje

zakona ţe od začetka potrebno skupno delo, ampak jih je potrebno tudi konkretno

naučiti, kako takšen odnos vzdrţevati.

Tehnike za vzdrţevanje kvalitetne komunikacije

Komunikacija je osnova vsakega partnerskega odnosa, tudi zakonskega. Pri tem je

poudarek na dvosmernosti komunikacije, namreč, da znamo govoriti in pa tudi

poslušati, kar je za ţiv in resničen zakon bistveno. Zelo pomembna je tudi

neverbalna komunikacija. Posledično se je potrebno naučiti prepoznavati

neverbalne informacije in jih spreminjati v besede ter na ta način reducirati

njihovo večpomenskost, ki je lahko stalen vir konfliktov in nesporazumov. Zato je

tako v verbalnem kot neverbalnem potrebno imeti dober posluh za odnosno,

katerega je treba dešifrirati in enopomensko ubesediti. Namreč sporočilo ne

govori le o vsebini, ampak tudi o odnosu tistih, ki komunicirajo. V kolikor pa

postane vsebina zakonske komunikacije samo sredstvo za odnosno prerekanje,

potem se komunikacija spremeni v neskončen prepir, problemi pa postanejo

nerešljivi. Tako je potrebno poudariti, da je vse to umetnost, katero se je treba

naučiti, jo izpopolnjevati in prilagajati lastnemu zakonu (prav tam, str. 50–51).

Velja poudariti, da komunikacija v marsičem določa kakovost zakona. Uspešna

zakonska komunikacija omogoča zakonskima partnerjema, da drug drugega

odkrivata do konca ţivljenja, sta vedno znova zanimiva drug za drugega, se vedno

znova zaljubita drug v drugega in obnavljata medsebojne čustvene vezi.

Pomanjkljiva/motena komunikacija pa je značilna za nekvalitetne, nehumane

zakone, ki se slej ko prej sprevrţejo v zakonski pekel. V končni fazi ima

komunikacija vpliv na uspešnost oziroma neuspešnost zakonske seksualnosti.

Namreč seks z istim partnerjem v daljšem obdobju, ki naj zadovolji oba partnerja

ni moţen, če ni dobre medsebojne komunikacije. Od kvalitete komunikacije med

zakoncema pa je odvisna tudi kvaliteta komunikacije med starši in otroki.

Zakonska komunikacija tako določa kakovost druţinske komunikacije. Nekateri

avtorji v komunikaciji celo vidijo dejavnik, ki je odločilen v zakonu. Posledično

pravijo, da je glavni smoter sleherne intervencije v skaljenem zakonu naučiti

273

zakonska partnerja, kako naj se pogovarjata in kako naj med seboj komunicirata.

Zakonska komunikacija je potemtakem bistvo zakona, dobra zakonska

komunikacija pa pogoj, da bi lahko v zakonu ţiveli človeško (Brajša, 1982, str.

291−292).

Tehnike za pošteno vedenje med zakonskima partnerjema

Pošteno vedenje je tukaj mišljeno kot oblika takega medsebojnega uporabljanja, v

katerem partnerja zadovoljujeta svoje potrebe na način, da ni noben od njiju

izkoriščan, zlorabljen ali zmanipuliran. Na ţalost pa se zakon dostikrat spremeni

prav v to. Zelo pomembno je, da ima partner izostren posluh za sopartnerjeve

potrebe in jih zna usklajevati v obojestransko zadovoljstvo. Enostranskost je

značilnost slabega zakona. Tako zlorabljanje pogosto poteka nezavedno, zato tudi

niso razvidni dejanski vzroki za nezadovoljstvo drugega partnerja. Zakon je

pogosto zelo kompliciran sistem takih odnosnih obrambnih mehanizmov, ki jih ne

prepoznamo, so pa lahko vzrok mnogim teţkim konfliktnim poloţajem in

napetostim.

Mladi, ki se pripravljajo na kvaliteten in uspešen zakonski odnos, pa morajo nujno

imeti tudi zunanjo organizacijsko obliko, se pravi strokovnjake, ki se bodo z njimi

ukvarjali. Po zakonu o zakonski zvezi je v Sloveniji predzakonsko svetovanje

obvezno in ga organizirajo centri za socialno delo po občinah. Zaenkrat se odvija

v obliki krajših razgovorov s socialnim delavcem ali psihologom ali v obliki

predavanj, odvisno od občine. Takšno predzakonsko svetovanje ne bi smelo biti

mesto, kjer dobiš informacije, ampak naj bi dajalo tudi praktično znanje o tem,

kako ţiveti v zakonu. Zelo uspešna metoda pri takšnem svetovanju je skupinsko

delo. Kakorkoli pa, od vsega je najpomembneje, da mladih v to ne silimo, ampak

se morajo za to odločiti sami. Potrebno jim je stvar ponuditi, potem se pa sami

odločijo, ali bodo sprejeli ali zavrnili.

Na ţalost je predzakonsko svetovanje pri nas šele v zametkih, več se ukvarjamo z

ločitvijo oziroma posledicami nepripravljenosti za zakon. Vsekakor bi bilo bolje,

da bi se ukvarjali z vzroki in preventivo. Še posebej dejstvo, da v zavoţenih

zakonih trpijo predvsem otroci, bi nas moralo spodbuditi, da bi kaj storili za

spremembo naših zakonov (Brajša, 1986, str. 51–52).

274

Za uspeh zakona je v bistvu le en pogoj, več pa je pogojev, da bo ta pogoj

izpolnjen. Edini neizogiben in sam po sebi zadosten pogoj za to, da partnerja

ustvarita ţivljenjsko skupnost, je prava in obojestranska ljubezen, tudi spolna

ljubezen, več dejavnikov pa mora pripomoči k temu, da bi v odnosu med

zakoncema takšna ljubezen bila mogoča. Zakon, v katerega pravo ljubezen

prinese le en partner, je obsojen na neuspeh. Medsebojno ljubezen partnerjev pa

lahko definiramo kot nenehno čustveno izmenjavanje, čustveno gibanje drugega

proti drugemu, dajanje in sprejemanje naklonjenosti in spodbud. Predhodnica

pravi ljubezni pa je spolna oziroma erotična očaranost, ki se pogosto pojavi ţe na

prvem zmenku ali kmalu po njem. Ljubezen je sad čustvenega dogajanja v

človeški duši, kar pa potrebuje čas. Pri človeku, ki je očaran, se hkrati pojavi

ţelja, da bi s to osebo, ki ga je očarala, navezal tesnejši stik. V kolikor je ta ţelja

obojestranska, je samo po sebi umevno, da se bosta ţelela še naprej sestajati, kar

najpogosteje. Namen tega je, da se čim bolje spoznata in si dasta priloţnost, da se

med njima razvije ljubezen. Spoznavala se bosta v pogovorih, kjer bosta drug

drugemu razodevala svojo osebnost. Vaţno je, da sta pri tem odkrita, tudi glede

kakih neuspehov in pomanjkljivosti. Duševna sorodnost je temeljni pogoj, da se

ljubezen začne razvijati. V kolikor jo odkrijemo pri osebi, katera nas tudi vedno

bolj spolno privlači in seveda tudi mi njo, lahko govorimo o razvoju spolne

ljubezni.

Recimo, če nekoga zares ljubimo, bomo vedno imeli dovolj časa zanj, ga

spoštujemo, sprejemamo kot enakopravnega sopotnika, smo z njim odkriti in mu

zaupamo. Partnerjevo zaupanje pa najuspešnejše spodbujamo in krepimo, če se

vedno vedemo do njega tako, kot v določenih okoliščinah ţeli in pričakuje.

Recimo zelo pomembno je, da v določenem trenutku začutimo, kaj partner

pričakuje od nas, kakšno naše vedenje ali dejanje mu bo všeč. Če smo to sposobni

uganiti, bo to okrepilo partnerjevo zaupanje, nam pa bo dokaz, da ga resnično

ljubimo (Košiček idr., 2001, str. 18–27).

Pravi sovraţnik zaupanja je varanje. Sicer ne gre za varanje z drugimi ljudmi ali

nezvestobo, ampak za vsakdanje malenkosti, kot na primer: ţena ve, da moţ ne

mara njene prijateljice, a vseeno mu prikriva, da se z njo vendarle še na tihem

obiskuje. S tem moţu pokaţe, da mu ne zaupa čisto, (saj se ga ''boji''), hkrati se

pa ne zaveda, da s takim ravnanjem izgublja zaupanje pri moţu. Take majhne

prevare počnejo ljudje iz velikanske obzirnosti, da bi drugemu prihranili jezo ali

275

neprijetnost. Ne zavedajo pa se, da s tem krhajo temelje medsebojnega zaupanja

in posledično srečnega zakona, tako da ga niti ljubezen ne more prav nadomestiti

(Trstenjak, 1994, str. 105−106).

Prava ljubezen do partnerja nas tudi usposablja, da začnemo čutiti kot on, se pravi,

da se na določena doţivetja, spoznanja in dogodke odzivamo s podobnimi čustvi

kot on. Skladnost se kaţe tudi v tem, da partnerja vedno bolj ugotavljata, da o

nečem enako mislita. Posledično se redko prepirata, četudi se glede določene

stvari ne ujemata ali si nasprotujeta. Njuni prepiri so konstruktivni in jih ponavadi

hitro končata. Velja pa poudariti, da je skladnost med ljubezenskima partnerjema

in nenehna krepitev njune čustvene vezi moţna le v primeru, če sta si partnerja po

zgradbi svojih osebnosti podobna, kar ne pomeni, da sta si enaka. Zato se morata

drug drugemu prilagajati, če se hočeta ujemati. In ravno medsebojna ljubezen

omogoča, da se prilagajat spontano. Celo vesela bosta, ko bosta imela priloţnost

sprejeti kako partnerjevo navado ali se odpovedati kaki svoji, ki partnerju ni všeč,

recimo način prehranjevanja, urejanja stanovanja in drugo.

Drugače pa je, če se razlikujeta v temeljnih lastnostih, recimo v vrednotenju

ţivljenja, v stališču do odnosa med spoloma. Takrat se bosta morala siliti v

prilagajanje kaki partnerjevi pomembni lastnosti ali odpovedovanju kaki svoji. To

pa vsekakor ni plus za ohranjanje odnosa, saj se ne moremo večno siliti v nekaj,

kar nam ni všeč. Zelo pomembna je tudi pozornost do partnerja, ki se kaţe na

različne načine: izpolnjevanje ţelja (četudi je mogoče partner ne omeni), dajanje

darilc, pohvala njegovi zunanjosti, priznanje vsakega uspeha, pohvala vsakega

napredka in podobno. Zelo pomemben način izraţanja ljubezni pa je tudi neţno

ravnanje s partnerjem, kot so ljubeznive besede, naklonjeni pogledi, topli nasmeh,

neţni dotiki, poljubi, objemi. Ta je še posebej pomembna v spolnem odnosu.

Slednji je sicer predvsem uţivanje v intimnem telesnem stiku z ljubljeno osebo in

doseganje vrhunca, hkrati pa pripomore tudi k boljšemu spoznavanju partnerja.

Namreč kadar se partnerja slečeta do golega pred spolnim odnosom, se tudi v

psihološkem smislu razgalita drug pred drugim. Ob tem morata biti odkrita drug

do drugega (si povedati, kaj si ţelita, s čim sta zadovoljna, v čem najbolj uţivata),

če ţelita v odnosu res uţivati in se popolnoma ujeti (Košiček idr., 2001, str. 27–

32).

Na tem mestu naj omenimo še prihod otroka, ki pomeni največji izziv strukturi

zakona, saj je čustveno izrazito zahteven, hkrati povsem odvisen od svojih staršev

276

in njihovega funkcionalnega sodelovanja. Otrok niti ni enakovreden, zahteva pa

ogromno pozornosti, nenehni razvoj novih potencialov in odpiranje tistih področij

čustvovanja, ki so bila lahko dotlej zaprta. Lahko rečemo, da otrok dobesedno

postavi vse na glavo, od urnika do gospodinjskih opravil, zlasti pa pod vprašaj

postavi dotedanjo strukturo časa za sluţbo, časa zase, za drugega in dom. Tako sta

se starša prisiljena soočiti z otrokovimi potrebami po prisotnosti in varnosti, po

negi, varstvu ter čustveni razpoloţljivosti, ki jo potrebuje otrok za svoj razvoj.

Odnos, v katerega se otrok rodi, je lahko tak, da za njega ni prostora ne le

časovno, ampak tudi čustveno, ali pa otrok celo zapolni vakuum, ki je nastal med

zakoncema. Kakorkoli gledamo, ustvariti prostor za otroka je zelo zahtevna

naloga, ki nastane v tistem odnosu, kjer zakonca lahko sodelujeta kot samostojna

odrasla posameznika, ki ne krivita drug drugega za svojo nemoč in nesposobnost

in kjer drug drugega ne posnemata, ampak vsak razvije svojo starševsko vlogo

tako, da ne odriva ali izriva drugega. Nadalje, prostor za otroka je v ranljivosti

vsakega zakonca, katerega predstavlja prostor njune intime. In kolikor je med

njima prisotno deljenje ranljivosti, toliko je prostora za otroka. Otrok prinese v

zakon ranljivost, kajti najkrhkejša čutenja, ki jih človek lahko doţivi v svojem

ţivljenju, jih doţivi ob otroku, ob novorojenčku. Za njega je popolno odgovoren,

nima pa nobenega ključa, kaj otrok v določenem trenutku potrebuje, razen svojega

lastnega čutenja, ki mu ga otrok vzbuja. Sedaj partnerja ne moreta biti več na enak

način pozorna drug do drugega, na svoje sluţbene skrbi, telesne teţave, odnose s

starši in prijatelji. Vendar naravni razvoj odnosa in druţine od njiju terja, da na

nek način to obdobje preţivita in iz njega črpata moči za naslednja obdobja. Tako

lahko nehote poglobita tudi svojo intimo. Prav tako s prihodom otroka spolnost ni

več samoumevna, kar povzročijo novi fizični napori, pomanjkanje spanja, časa in

tesnoba. Posledično telesna ljubezen in spolnost najde v tem obdobju neskončno

mnoţico novih izrazov, bogastvo stika, neţnosti in predanosti, ki ga prej ni bilo.

Šele ta polnost telesne povezanosti med moţem in ţeno potem odpre prostor, v

katerem je otrok varen, ljubljen in sprejet.

Bradt (1988) tako pravi, da pretirana pozornost na zakonski odnos in odnos do

prijateljev na račun zanemarjanja vezi starši – otrok lahko pripelje do

zanemarjanja otrok in ostarelih članov širše druţine ter izgube občutka za

poskrbljenost in kontinuiteto ţivljenja. Po drugi strani pa pretirano poudarjanje

vezi starši – otrok prinaša tveganje za zakonski odnos ter lahko vodi v čustveno

277

zlorabo otroka oziroma pretirano navezanost staršev na otroka. Zato prav

ravnoteţje časa, energije in psihosocialnih vezi prinaša nov vir zdravja in razvoja

v sistem sam (Kompan Erzar, 2003, str. 105 – 110).

Ob tem velja poudariti dejstvo, da kvaliteten partnerski in zakonski odnos

pozitivno vpliva na vzgojo otrok in obratno, kar so pokazale tudi raziskave. Mama

in oče, ki zmoreta biti tudi moţ in ţena, bosta zakonsko vzdušje prenašala tudi na

otroka. Pokaţeta mu, kako se sprejema drugega, kako se sliši ţelje in reagira na

potrebe, kako se upošteva drugega, naučita ga, kako se rešujejo konflikti, kako se

pogovarjati, pogajati. Pokaţeta mu tudi, kako biti intimen, kako poskrbeti za svoje

telo, delo, prosti čas in podobno. Vse to z odnosom, ki ga imata med sabo in med

njima ter otrokom (Klobučar Rijavec, 2007, str. 40−41).

Se pravi, člani druţine so povezani na različne načine in so med seboj odvisni. To

pa ne izhaja le iz osnovnih potreb za preţivetje, ampak se te povezave in

odvisnosti ves čas sproti razvijajo in dopolnjujejo v čustvenem doţivljanju,

spoznavnih izkušnjah, oblikovanju socialne podpore in osebne rasti slehernega

druţinskega člana. Vse, kar se dogaja z enim članom druţine, se na tak ali

drugačen način zrcali na vseh preostalih. In vsaka sprememba, ki jo doţivi druţina

kot celota, pusti v ţivljenju vsakega člana druţine svojo posebno sled (Tomori,

1994, str. 18).

Tako lahko tudi rečemo, da je zakonski odnos gibalo druţine. Se pravi, če ţelimo,

da se druţina razvija, se mora razvijati tudi zakonski oziroma partnerski odnos, ki

lahko sčasoma postane za oba partnerja varen kraj intime, medosebnega

spoštovanja in odrasle medsebojne pomoči. V kolikor zakon ne nudi dovolj

varnosti, da bi partnerja drug pred drugim lahko pokazala lastno šibkost, strah,

nemoč, bolečino, potem se bosta ranljivih občutenj ubranila tako, da jih bosta pri

sebi zanikala, pri drugem pa nehote spodbujala in povzročala. Ta čustvena

dinamika nerazrešenega konflikta bo zakonca povezala v začarani krog

ponavljajočih se vedno enih in istih čustvenih stanj, ki jima ne bodo omogočili

nobenega razvoja in ju bodo na paradoksalen način varovali pred ranljivostjo

oziroma intimnostjo, ki si jo oba ţelita. Posledice tega pa so zelo razdiralne.

Namreč, ker sta partnerja nesposobna odgovoriti na osnovne čustvene potrebe

samega sebe, drug drugega in otrok ter druţine kot celote, se bodo posledice te

blokade najprej pokazale v razvoju otrok in tudi celotne druţine (Kompan Erzar,

2003, str. 37).

278

Do uspešnega zakona pa lahko pridemo tudi z upoštevanjem karakteristik

zdravega odnosa. Firestone (2000) govori o naslednjih karakteristikah zdravega

odnosa:

iskrenost in integriteta

Za iskrene ljudi je značilno, da so netolerantni do neskladja med lastnimi

besedami in dejanji. Takšen posameznik se bo drugim kazal dejansko takšen,

kakršen je. To pa pomeni, da je nekoč moral iti dovolj globoko vase, da je sploh

ugotovil kdo in kakšen je ter sprejeti tudi neprijetne dele sebe, se z njimi soočiti in

jih priznati. Osebe z določeno stopnjo integritete sebe ne bodo sovraţile zaradi

svojih pomanjkljivosti, ampak bodo postopno delale na teh področjih, da bi lahko

sprejele svoje omejitve in navezale odnose z drugimi ljudmi prav v teh omejitvah

ter se naučile prositi za pomoč. Posledično obstaja največje nezadovoljstvo med

partnerji, kjer noben od partnerjev ni v stiku s seboj. To pa ima za posledico

nepredvidljive obrate, nenapovedane odhode, nasilne reakcije in naredi odnos

nepredvidljiv in nevaren. Ponavadi takšni odnosi, temelječi na ''dvojni vezi'',

razpadejo.

spoštovanje drugega, svoboda

Tam kjer je odnos med partnerjema resnično ljubeč, prepoznata, da so motivi,

ţelje in hrepenenja drugega enako pomembni kot njegovi sami. Zato se tudi

svoboda enega partnerja ne izključuje s svobodo drugega. Posamezniki, ki so

razvili svojo lastno identiteto, se veselijo drugačnosti partnerja, katero doţivljajo

kot obogatitev, vrednoto v odnosu. Pogoj za to pa je zvestoba. Šele ko sta se oba

sposobna svobodno odločiti, da bosta prisotna v tem odnosu, lahko začneta graditi

bogastvo intime. Tako da pomanjkanje neodvisnosti in samostojnosti kaţe na to,

kako pretirana in nerealna so pričakovanja, ki jih imajo drug do drugega. Drugi

recimo nikoli ne more nadomestiti praznine, ki jo nekdo čuti v sebi, ali

nadomestiti varnosti, ki jo je oseba pogrešala kot otrok, lahko smo edino ob njej.

Na ţalost veliko ljudi na različnih ravneh verjame, da si bodo s podrejanjem

dominantnemu partnerju, kateremu bodo prepustili svojo individualnost,

zagotovili večno varnost in pripadnost. Z vzpostavitvijo takšne dinamike v odnosu

se moţnost za enakovreden, spontan, pristen in prijateljski odnos izrazito zmanjša.

279

empatija in razumevanje drugega

Empatija pomeni razvita sposobnost razumevanja in sprejemanja drugega

takšnega, kot je ter hkrati ohranitev odprtega dialoga o podobnostih in različnostih

čustvovanja in dojemanja sveta, drugega in sebe. To je temelj intimnega odnosa.

odsotnost manipulacije, kontrole, ustrahovanja

V zdravem odnosu ne sme biti nikakršnega fizičnega, spolnega in čustvenega

nasilja, ustrahovanja, manipulacije in kontrole. Manipulacije se kaţejo kot odkrito

odvisniško vedenje, čustveni zlomi, kaznovanje partnerja s tišino in podobno.

Nekateri ljudje manipulirajo tako, da izpuščajo pomembne detajle informacij.

Veliko manipulacij pa je tudi takih, ko partner s svojo pasivnostjo, navidezno

nemočjo in pasivno agresivnostjo drţi drugega v šahu (igra moči).

zvestoba, fizična privlačnost

Neţna čustva med partnerji, odkrito besedno in telesno izraţanje naklonjenosti do

drugega so pozitivne karakteristike odnosa. Predstavljajo pozitivno napoved za

razvoj trajnega in zrelega odnosa. Značilne so za odnose, kjer telesna privlačnost

in spolnost nista osrednji vsebini odnosa, slednja je le del odnosa, dar. V teh

odnosih neţnost in čustveni stik pomagata ohraniti izvirno bliţino in povezanost

med partnerjema. Tudi raziskave kaţejo, da spolnost ni nekaj, kar bi pogojevalo

odnose, niti ni ključni moment odnosov (Kompan Erzar, 2003, str. 200–203).

Zvestoba je ena izmed pomembnejših vrednot v odnosu, čeprav se najde tudi kdo,

ki se ne bi strinjal. Zato je pomembno, da se o njej pogovorimo ţe pred vstopom v

zakon, saj je ena izmed najbolj občutljivih tem v zakonu. Na ţalost pa se partnerji,

še posebej v fazi zaljubljenosti, premalo ukvarjajo z njo. V prvi vrsti moramo

začeti pri sebi, se vprašati, ali smo sami zmoţni biti zvesti, ali je zvestoba takšna

vrednota, da bomo zaradi nje nekoč tudi trpeli, če bo treba in podobno. Nadalje pa

se je potrebno pogovoriti še s partnerjem, kaj pričakuje od nas in mi od njega ter

moramo tudi izraziti svoje dvome (Kruder, 2007, str. 36).

Za uspešen odnos je tudi pomembno, da partnerja drug drugemu jasno in

konkretno izrazita svoja pričakovanja. Namreč pričakovanja so tista, ki so gonilna

sila naše dejavnosti. Če imamo nizka pričakovanja, se bomo manj trudili in

obratno. In ker je partnerska zveza tako intimna, ker so naša pričakovanja tako

neposredno vezana na določeno osebo, so razočaranja, ko naša pričakovanja niso

izpolnjena, toliko večja. Na začetku veze izraziti svoja pričakovanja ponavadi niti

ni potrebno, saj nam partner ţelje bere iz oči še preden jih izrazimo. Ko smo pa ţe

280

dlje časa skupaj, pa se začne pogosto dogajati, da partner reagira uţaljeno, če ne

izpolnimo njegovih pričakovanj.

In nenazadnje, zelo pomemben člen predstavlja to, da znamo poslušati in tudi biti

slišani. Ţal večkrat ne znamo in ne zmoremo poslušati in slišati. Ne moremo si

vzeti časa, se brzdati, da resnično poslušamo in ne komentiramo. Se pa ob tem v

partnerski zvezi postavi vprašanje, kje je meja med tem, kaj povedati in tem, kaj

naj bi bilo v partnerski zvezi normalno. Recimo obstajajo partnerske zveze, kjer je

potrebnih zelo malo besed in se partnerja odlično razumeta. A to ne pomeni, da

partner partnerju ni kako drugače sporočil svojih ţelja in pričakovanj. V dobri

partnerski zvezi igra zelo pomembno vlogo neverbalna komunikacija. Na primer

telesna in obrazna mimika, pogledi, dotiki, pisemca … Vse to so moţnosti, s

katerimi partnerju najprej pokaţemo, da ga imamo radi in si ga ţelimo. V takem

vzdušju tudi ni teţko izraziti, kaj si ţelimo in kaj pričakujemo, da bo partner za

nas ali oba storil. V kolikor je eden od partnerjev bolj zaprt, je zaţeljeno, da ga

drugi partner, ki je bolj odprt in laţje komunicira, spodbuja h komunikaciji.

Ozračje pogovora naj bo prijetno, enako razpoloţenje, lahko celo partnerja

spodbudimo tako, da sami izrazimo ţelje. Pri tem moramo biti strpni, iz partnerja

najprej ''zvlecimo'' preproste stvari, ţelje, ki niso nič posebnega in jih ima vsak

človek. Tako se bo navadil izraziti to, kar čuti, hkrati bo spoznal, da ni nič narobe,

če o tem spregovori. Na tak način se bosta oba laţje spopadala s frustracijami, ki

jih s sabo prinesejo neuresničena pričakovanja, katerih je v vsakdanjem ţivljenju

veliko (prav tam, 2007, str. 36−37).

Osnova dobrega partnerstva je vsekakor dobro poznavanje samega sebe. To

pomeni kar nekaj vrtanja po sebi in preizkušanja, kaj nam je dejansko pomembno.

Le-to izhaja iz naših potreb, česar pa ne bomo mogli v celoti spremeniti, četudi bi

ţeleli. Zato je pomembno, da se naučimo ţiveti sami s sabo, se sprejemati takšne

kot smo, z vsemi svojimi slabimi in dobrimi lastnostmi. Bolj nam je jasno, kdo

smo, laţje bomo to povedali partnerju. Tako bomo lahko ţe vnaprej predvidevali,

čemu se v partnerstvu lahko odpovemo, brez da bi izgubili svoj jaz. Celo prijetno

nam bo, ker bomo vedeli, da se znamo prilagoditi, veliko dati v nov »midva« in to

z veseljem ter občutenjem, da ne izgubljamo, ampak dobivamo. Da pa to znamo,

moramo jasno poznati svoje meje (Kruder, 2007, str. 36).

Kakorkoli, potrebno se je zavedati, da zakon mora »šele« shoditi. Je čas, ko začne

namesto »jaza« v ospredje stopati »ti«. Vsak zakonec misli, da bo v zakonu

281

ohranil nekaj svobode, pravic in zasebne lastnine, a kmalu spozna, da ni tako.

Vendar slednje ne preidejo v zakonu na drugega, temveč odslej pripadajo

enakovredno in enakopravno obema zakoncema, kajti zdaj nista več »jaz« in »ti«

ampak samo in edino »midva«. Dokler se zakonca med seboj bojujeta za svobodo,

pravico, oblast in premoţenje in se sklicujeta na enakopravnost, še nista doumela

pravega bistva zakonske zveze. Na začetku zakona morata šele odkriti in spoznati

harmonijo srca in razuma. Šele to jima omogoča pravo zakonsko soţitje. Zato ni

smiselno, da si ţe od začetka nalagata dolţnosti, katerim še nista dorasla, recimo

ne more biti mlada ţena ţe prvi dan odlična gospodinja.

Podobnih funkcij je v zakonu še mnogo, a za njih morata oba šele postopoma

dozorevati. Ravno zato je zelo pomembno, da imata zakonca drug za drugega

veliko posluha, mnogo pripravljenosti za medsebojno pomoč in še več dobre

volje. Hkrati moramo poudariti, da se morata mlada zakonca ţe takoj v začetku

odvaditi ţaljive kritike za vsako ceno, saj se v njej skriva smrtonosen strup.

Zakonski par se mora tudi iz dneva v dan bolj osvobajati navezanosti na svoje

nekdanje okolje in nekdanjo druţbo. Podoba zakona ni dana s sklenitvijo

zakonske zveze kot darilo, ampak jo je potrebno vzajemno, prizadevno in

nesebično iskati, ustvarjati in oblikovati. In ravno zato je obdobje medsebojnega

prilagajanja, ki mu pravimo tudi »otroštvo zakona« tolikšnega pomena (Krščanski

zakon, 1999, str. 55, 58−59).

Omenimo še rizične faktorje za začetek zakona, ki predstavljajo tveganje za

trajnost in trdnost zakonske zveze. Vsi kaţejo na nerazrešene teme iz izvorne

druţine, ki so po mnenju McGoldrickove (1988) naslednji:

partnerja se poročita zelo hitro po boleči izgubi ali smrti;

k odločitvi za poroko je največ prispevala ţelja, da se mladi par reši svojih

izvirnih druţin;

zelo različno okolje izvirnih druţin (glede izobrazbe, vere, sociale, velika

razlika v starosti …);

nekompatibilna pozicija med brati in sestrami (oba prva otroka, oba zadnja

otroka, čustveni otrok, izgubljeni otrok);

ţivljenje para izrazito blizu ali izrazito daleč od izvirnih druţin;

psihična, finančna ali fizična odvisnost para od ene izmed izvirnih druţin;

partnerja se poročita mlajša od 20 let;

282

partnerja se odločita za poroko prej kot po šestih mesecih ali kasneje kot po

treh letih skupne zveze;

odsotnost staršev in prijateljev na poroki;

zanositev ţene pred poroko ali v prvem letu zakona;

slabi odnosi s starši in brati ter sestrami kateregakoli izmed partnerjev;

partnerjevo doţivljanje otroštva ali mladostništva kot ţalosten ali nesrečen

čas;

nestabilnost zakonskega odnosa v razširjeni druţini katerega izmed

partnerjev.

Tako je s poroko, ki je največkrat povezana tudi s preselitvijo in organizacijo

samostojnega gospodinjstva, mladi par postavljen pred številne izbire, ki se jih ne

zaveda. Na novo mora premisliti, kakšen odnos ţeli, katere vrednote bo

zasledoval in kakšno obliko ţivljenja si bo izbral. V tem je bolj kot kadarkoli prej

svoboden, saj se generacije med seboj razlikujejo predvsem glede izobrazbe,

moţnosti in razvoja, medtem ko se po čustveni plati vsaka generacija sooča z isto

stisko, tesnobo in negotovostjo. Vsaka generacija pa prinaša na eni strani model

zakonskega odnosa iz izvirne druţine ter stopi pred izziv novega odnosa na drugi

strani (Kompan Erzar, 2003, str. 75−76).

Sklenemo lahko, da je v bistvu resnična zmoţnost partnerjev, da ohranijo

pozitivno vzajemnost (v besedah, dejanjih, čustvih in izrazih), ena od največjih

skrivnosti zakonske in druţinske sreče. Ohranjati je potrebno izraze simpatije,

naklonjenosti, ljubezni, zbliţevanja in medsebojne pomoči, neţnosti in spolnega

zanimanja. A ob tem ni dovolj le ţelja, da bi partnerju ostali všeč, ampak se je

potrebno potruditi, da mu bomo še vedno ugajali. Formula za vse to je sicer zelo

preprosta, ni pa je moţno tako preprosto uresničiti.

Za uspešen zakon je tudi pomembno, kako odreagiramo v resnejših zakonskih

zaostritvah in krizah. Odziv je lahko najprej aktiven ali pasiven. Še bolj je

pomembno, kako je obnašanje (aktivno ali pasivno) usmerjeno k pozitivnim ali k

negativnim pričakovanjem. V kolikor imamo pozitivna pričakovanja, se lahko

odločimo za aktivnosti, s katerimi bomo skušali izboljšati odnos, ali pa bomo

pasivno čakali, da se bo izboljšanje pojavilo samo od sebe. Če pa imamo

negativna pričakovanja, bomo lahko z aktivnostjo prekinili z odnosom ali pasivno

283

čakali, da se odnosi še poslabšajo. Tako da če smo mnenja, da je odnos vredno

ohraniti, je najboljša strategija aktivno in pozitivno delovanje, torej poskušati, da

se odnosi izboljšajo.

Tudi socialna moč (vpliv in dominacija) ter njena razporeditev v zakonu lahko

vpliva na uspešnost zakona. Po raziskavah so najbolj srečni tisti zakoni, kjer so

odnosi med zakoncema enakopravni tudi v tem pogledu, kar postaja nekakšen

kulturni ideal razvitega človeštva.

Velja poudariti, da je usoda vsakega zakona odvisna največ od zakoncev, včasih

tudi od drugih okoliščin, ki jih zakonci ne morejo v celoti nadzorovati. Prav tako

ni zanesljivo veljavnih receptov za zakonsko srečo. Vendar kljub temu je moţno

iz ţivljenjskih izkušenj in raziskovalnih podatkov svetovati zakoncem, ki ţelijo

ohraniti dobre medsebojne odnose ali jih poglobiti, sledeče:

Vzdrževanje pozitivnih in prijetnih izkušenj, pozitivnih vrednotenj in

povezovanje teh izkušenj s partnerjem.

Zakonsko ţivljenje prinaša obilico rutinskih, velikokrat tudi ne ravno prijetnih in

razveseljujočih pravil (na primer gospodinjstvo, reševanje zdravstvenih in

finančnih problemov …). Prav je, da si jih partnerja razdelita in jih opravljata ob

vzajemnih spodbudah. Zelo pomembno pa je, da si ob njih najdeta dovolj časa za

prijetne izkušnje in uţivanje, si rezervirata dovolj časa za intimnost ter najdeta

trenutke, ko se lahko predata drug drugemu.

Ohranjevanje privlačnosti, pozornosti, prijateljstva.

Zavedati se moramo dejstva, da se je partnerstvo začelo zaradi privlačnosti in

zaradi nje potem lahko tudi traja. Je res, da ne moremo ves čas biti prijetni,

privlačni in pozorni, pa vendar ne smemo pozabiti na to. Na ţalost nekateri

zakonski partnerji po poroki ne dajo več veliko na to, da bi še naprej ugajali

partnerju, kar je po eni strani nepozorno in nespametno do njega.

Ohranjanje podobnosti in vzajemnosti.

Da so odnosi v zakonu dobri, je potrebno veliko medsebojnega prilagajanja in

usklajevanja. Določena mera podobnosti v stališčih, prepričanjih, vrednotah in

interesih je celo pogoj za medsebojno privlačnost. Vemo pa, da se v zakonu

pojavijo tudi razna neujemanja in nesoglasja. Pomembno je, da znamo takšna

neujemanja urediti, če gre za stvari, ki so za zakonske in druţinske odnose vaţne

(na primer nasprotna stališča glede vzgoje otrok, spolnih odnosov, poklicna in

finančna vprašanja, zdravje …), da se partnerja pogovorita in skušata svoja

284

stališča prilagoditi in se izogniti konfliktu. Ogibanje tem spornim zadevam je pa

nespametno, saj se zaradi njihove pomembnosti ne moremo izogniti tudi

konfliktom, ki jih izzivajo. Tako da če je le moţno, jih v pogovoru razrešimo.

Velja poskusiti, saj se potem lahko zgodi, da se bodo konflikti ublaţili ali celo

povsem prenehali. Ob tem je koristno, da najdeta glede spornih zadev vsaj skupne

cilje. Namreč dostikrat se zgodi, da obstajajo razlike bolj v metodah in prijemih

kot samih ciljih (npr. vzgoja otrok). Tako lahko zavest, da nam gre vendarle za isti

in skupen cilj, v veliki meri ublaţi občutje nesoglasja in razhajanja. Vsekakor pa

je povsem nesmiselno, da partnerji diskutirajo o nesoglasjih v zadevah, ki so

nepomembne (npr. nestrinjanje glede drţavne politike).

Velja pa poudariti, da mora medsebojno prilagajanje imeti mero. Namreč če se

partnerja drug drugemu skušata v vseh pogledih prilagoditi, bosta začela svoj

odnos doţivljati kot omejevanje in ogroţanje osebne svobode in ustvarjalnosti.

Celo pametno je, da partnerja spodbudimo v pogledih, kjer je uspešen in

talentiran, četudi se v njih zelo razlikuje od nas. Takšno pozitivno vrednotenje nas

ne more motiti in če je poleg tega še vzajemno, je to velika spodbuda za oba

(Musek, 1995, str. 149–153).

Vsekakor drţi, da kdor se zmore prilagajati, laţje funkcionira v partnerstvu. Se pa

velikokrat zgodi, da na začetku zveze kaj hitro pozabimo nase. Posledično

naredimo vse, kar mislimo ali vemo, da partner od nas pričakuje. Problem

nastane, ko počasi zaljubljenost mine, a partner nas je vseeno navajen takšnega,

kot smo bili na začetku (pozorni, prilagodljivi, ustreţljivi v vseh njegovih ţeljah)

in pričakuje, da bomo tudi v prihodnje. Potrebno je na novo postaviti svoja

pričakovanja, ki smo jih za nekaj časa potisnili v ozadje ter postaviti meje. Ob tem

se lahko oba partnerja počutita slabo. Zato je zelo pomembno, da se še v času, ko

je zveza vroča, pogovorimo o tem. Takrat je laţje sprejeti dejstvo, da je partner v

marsičem drugačen kot mi in da so nekatere njegove ''drugačnosti'' tako

pomembne zanj in tudi za zvezo, da se jim ne bo ţelel odreči. V bistvu se jim niti

ne sme, če ţeli v zvezi dobro funkcionirati. Pomembno je pretehtati, ali so druge

lastnosti dovolj, da bomo v zvezi lahko shajali. Ţal se v stanju zaljubljenosti ne

zavedamo, kako zelo pomembno je za resno zvezo, da najdemo dovolj lastnosti,

potreb, ţelja, ki so v »presečni mnoţici« nas in našega partnerja, katere so

potrebne za gradnjo naše skupne prihodnosti in v katere bi naj vlagali največ.

285

Poleg omenjenega pa ne smemo pozabiti tudi na to, kar na vsak način ţelimo

ohraniti čisto zase tudi v zelo dobri zvezi. To lahko zvezo le okrepi, če se tega

jasno zavedamo in tudi partnerju jasno izrazimo. Namreč le če bomo ohranili

dovolj svojih lastnosti, bomo lahko dovolj prispevali v skupen odnos. To pomeni,

da zavestno ohranjamo stike z ljudmi, ki jih imamo radi, se ukvarjamo s športom

in podobno. Lepo je, če v to vključimo še partnerja in ugotovi, da mu je to všeč, ni

pa nujno.

V odnosu gre vedno za iskanje ravnoteţja med tem, kaj in koliko dati ter koliko

sprejeti, koliko v svojo intimo spustiti drugega, koliko se mu predati in koliko

umakniti (Kruder, 2007, str. 36−37).

V srečnem zakonu lahko vsak izmed zakoncev postaja polnejša osebnost, ki se je

zmoţna ustrezno soočati in uspešneje bojevati z nenehnimi spremembami v

ţivljenju. Tak zakon sloni na sodelovanju in vzajemnem tovarištvu. Prav tako daje

moţnost, da vsak izmed zakoncev uveljavi svoje osebne zmoţnosti, istočasno pa

lahko s svojimi močmi in sposobnostmi obogati svojega partnerja. Partnerja, ki sta

zdruţena, lahko še bolj povečata svoja zadovoljstva ţe s tem, da jih delita, laţje pa

tudi prenašata ţivljenjske udarce. Partnerja se morata zavedati, da absolutne

svobode ni, ne v zakonu in ne v druţini. Namreč v vsaki skupnosti se mora

posameznik odreči delu svoje osebne svobode, katero pa nadomestijo dobre strani

skupnega ţivljenja. Kot je bilo ţe omenjeno, pa k srečni skupnosti dveh spadajo

tudi otroci in druţinsko ţivljenje. Slednje bi naj zagotavljalo zdravo čustveno

ozračje za naraščaj. Ravno iz tega razloga zakonca, ki ţivita v harmonični

skupnosti, razumno dopuščata pomanjkljivosti in poskušata odpravljati napake,

spoštujeta in priznavata vrline drug drugemu, trdno odločena, da ohranita svojo

skupnost, kljub skušnjavam, s katerimi se srečujeta, oblikujeta vzorec zdravega

zakonskega in druţinskega ţivljenja, ki ga posnemajo otroci (Kristančič, 1981, str.

39−40).

Nenazadnje tudi raziskave potrjujejo staro resnico, da je zakonska sreča pol, če ne

celo več, ţivljenjske sreče. Sreča v partnerskih in zakonskih odnosih je

pomembna sestavina ţivljenja, ki ga angleški psiholog Argyle imenuje ''srečni

ţivljenjski slog'', ki se kaţe v socialnih odnosih, pri delu in pri sprostitvenih

oziroma zabavnih dejavnostih (Musek, 1995, str. 154).

Dejansko je res tako. V kolikor nismo srečni v zasebnem ţivljenju, se to odraţa

tudi na vseh ostalih področjih. To pa tudi nakazuje na dokaj velik pomen zakona

286

in druţine v ţivljenju posameznika in posledično druţbe, ki se je skozi zgodovino,

pod vplivom različnih druţbenih sprememb, nazorov spreminjal. Temu bomo

nekaj več besed namenili v naslednjem poglavju.

5.4.9 Spremenjeni pomen in vloga zakonske zveze ter druţine danes

Če zasledujemo zakonsko ţivljenje ne le skozi čas ali zgodovino (v podolţnem

prerezu), ampak tudi skozi prostor ali zemljepis (v prečnem prerezu), vidimo

povsod in v vseh časih, da so moţje izbirali ţene predvsem po druţbenih interesih

in potrebah »druţine«, »hiše«, gospodarstva, druţbenega poloţaja, ali ker jim je to

narekovala tradicija pripadnosti k določeni druţbeni plasti (razredu, rodu, stanu,

poklicu in podobno), ne pa po lastnem osebnem nagnjenju zaradi »ljubezni«. V

večini kulturnih in religioznih skupin prejšnjih ljudstev, delno tudi današnjih,

zakon ni pomenil prvenstveno osebnega odnosa ali celo nagnjenja moţa do ţene,

pač pa je v prvi vrsti predstavljal vmesni člen med druţino (hišo) in širšo druţbo.

Prav tako je prvenstveno pomenil posebno sociološko ureditev, šele nato osebni

odnos med moţem in ţeno. Še posebej je bilo to razvito v patriarhalni druţbi, kjer

je bil »oče« poglavar celotne druţbe, ki je obsegala več rodov z otroki in

sluţinčadjo vred.

Klasične primere takšnega zakona lahko najdemo ţe med svetopisemskimi očaki

stare zaveze (Abraham – Sara, Izak – Rebeka, nadaljujemo s porokami vladarjev

in končamo s porokami industrijskih mogotcev). V prečnem prerezu pa lahko

damo za primer naše kmete, na katere so precej vplivali gospodarski in druţbeni

vidiki ali nekatera afriška ljudstva, kjer mora moţ nevesto odkupiti. V kolikor

dobi otroka, jo mora od njenega očeta še enkrat odkupiti z otrokom vred, če ne, jo

oče lahko proda boljšemu ponudniku. Pri tem so stvari šle tako daleč, da se

nevesta in ţenin pred poroko niti videla nista, ampak šele kasneje, ko je bila

ţenitna kupčija ali pogodba ţe sklenjena. To se je dogajalo na Zahodu v

aristokratskih krogih podobno kot v drugih »manj razvitih deţelah in ljudstvih«.

Ampak tudi tam, kjer so se mladi sami odločali, so imeli starši še vedno pravico

do ugovora. Takšen nenapisan veto velja danes še marsikje (Trstenjak, 1994, str.

9–10).

287

Tako lahko opazimo v preteklosti in delno še v sedanjosti sledečo dvojnost: zakon

kot osebna zadeva in druţina kot sociološka ureditev. Lahko bi rekli, da ima

zakon dve funkciji. Prvič ureja razmerje med moţem in ţeno, obenem pa daje

posebno druţbeno ureditev. Slednje pomeni, da zagotavlja varstvo materi in

otroku, porazdeljuje delo in ureja odnose do drugih druţin ter javnih institucij.

Drugače rečeno, razlikovati moramo zakon v oţjem pomenu besede (moţ – ţena)

kot osebno in zasebno povezanost dveh ljudi in druţino, ki obsega posebno

interesno in druţbeno skupino. In tukaj je potrebno dodati odločilno dejstvo, da je

po vsem svetu, tudi v zahodni kulturi, druţina do nedavnega s svojimi

sociološkimi interesi skoraj docela prekrivala zakon in njegove osebne interese.

V preteklosti je tako bil »zakon« močno podrejen »druţini«, kar je bil tudi razlog,

da med njima (oziroma bolje rečeno funkcijama) sploh ni nastal pravi razkol ali

konflikt. V bistvu je bilo razmerje med moţem in ţeno tako odvisno od ustaljenih

navad in sporočila pradedov, zato seveda neosebno, da vidnejši konflikt sploh ni

mogel nastati. Kolikor je bilo razhajanja med osebno zakonsko potrebo in

druţbeno interesno sfero, je ostalo zgolj v mejah zasebne nezadoščenosti. Nikakor

pa to ni moglo vplivati na zakon ali druţino kot institucijo, kot primarno druţbo,

ki jo uravnavajo javni interesi.

Zato kljub nekaterim izjemam »nesrečnih zakonov« zakon kot tak in z njim

druţinsko ţivljenje ni bil nikoli v krizi. Prav tako nihče ni oporekal ustanovi kot

taki, niti ni izkopaval njenih teoretičnih temeljev. V novejšem času se je začel

»zakon kot osebna zadeva dveh« vedno bolj osamosvajati od druţine kot

interesnega območja širše druţbe. Posledično je bila vedno večja in vidnejša

razpoka med obema, in bolj so se tudi začeli majati temelji zakonskega ţivljenja

samega. Prav tako je postajal vedno bolj vidnejši razkol med interesnim

območjem druţinske tradicije in njenih nespremenljivih norm na eni strani in med

osebnimi, zato pa kaj spremenljivimi nagnjenji med moţem in ţeno na drugi

strani.

Danes stopa v ospredje vedno bolj zakon ljubezni, med tem ko se druţina kot

interesno območje širše druţbe (tradicija, zakonodaja, utesnitev osebnih nagnjenj

itd.) umika v ozadje. Takšno je pač sodobno »ţivljenjsko občutje«. Zanimivo je,

da so bili literarni in pesniški krogi vseh časov prvi vidni zagovorniki osebne

ljubezni v nasprotju z druţino, njeno tradicijo ter njenimi druţbenimi interesi in

obveznostmi. Pravzaprav je celo mučno, ko moramo ugotoviti, da so umetniško

288

najlepše opevane ljubezni izven zakona (na primer Tristan in Izolda, Prešeren in

Julija ter podobni). Tako vsaj v literarnih umetninah postavljajo nasprotje med

ljubeznijo in zakonom ali druţino kot zunanjo institucijo (prav tam, str. 10–12).

Na pojmovanje in podobo druţine je vsekakor vplivala potrošniška ali industrijska

druţba (tudi sekularizirana, pluralistična, neosebna). Ta je druţini vzela nekdanjo

gospodarsko in druţbeno samostojnost. Ta proces je trajal stoletja. Nekoč je

druţina v glavnem sama sebi zadostovala, bila sklenjena in zavarovana v sebi. Ni

bila le »dom«, ampak hkrati »šola«, sluţbeno mesto (delavnica in tovarna v

malem), hranilnica in posojilnica, poklicna in zakonska posvetovalnica ter

»posredovalnica«. Prav tako je bila zavarovalnica za bolezen in starost, bolnišnica

in dom onemoglih. Stika z druţbo in javnostjo je imela malo, pa še to je občutila

kot obremenitev. V sodobni druţini je prisiljena hoditi vsak dan v sluţbo poleg

očeta tudi mati. In to ven iz druţine. Posledično druţina izgublja središče in

teţišče ţivljenja za vsakega posameznega člana kot celoto. Otroci so drugačni,

drugače se razvijajo, drugače mislijo in čustvujejo kot njihovi predniki nekoč v

patriarhalni druţini.

V sodobni druţbi je druţina, ki velja za primarno naravno druţbo, postala povsem

institucionalizirana. Postala je predmet neštetih predpisov in javnopravnih določil.

Hkrati je tako zelo navezana na druţbo in njene pridobitve, da brez tega ne more

več ţiveti. Dom ni več »dom«; druţina, ki pomeni za človeka naravno varnost,

išče zavarovalnico v javnih institucijah; člani druţine ne delajo več za »dom«,

marveč »za podjetje«, za delodajalca, za širšo druţbeno skupnost, za drţavo itd.

Poleg tega sta nekoč bila stanovanje in hiša za druţino in njene člane obenem

pravi »dom«, medtem ko moderna druţina več nima pravega »doma«, čeprav

imajo »svojo hišo«. Dom je pomenil skupnost ţivljenja, ki je osredotočena v

lastno ognjišče, pri čemer vse silnice, čustva, interesi in vsa pota vodijo iz druţbe

in tujine nazaj v dom. Danes je večinoma obratno. Vsa pota, delo, interesi in

čustva gredo proč od lastne hiše in druţine. Človek je ob pomoči prometnih

sredstev stalno na potovanju, izletih in podobno.

Sodobna druţba (drţava in njeni organi) tako do podrobnosti predpisuje načine

ţivljenja tudi posameznim članom druţine. Nenazadnje je industrializirana druţba

vzela sodobni druţini njeno nekdanjo duhovno samovlado. Nekoč so starši skoraj

neomejeno »v svojem duhu« vzgajali in usmerjali svoje otroke. Vplivi od zunaj so

bili majhni, lahko so jih pa starši tudi sami izbirali. Zato se je nekoč govorilo o

289

»druţinskem duhu« in druţinski miselnosti, po kateri se je druţina razlikovala.

Danes pa masovna druţba z masovnimi občili vpliva in duhovno pregnete vsako

druţino. Gre za neke vrste pranje moţganov, kakor ga izvajajo na človeka vse

institucije od osnovne šole pa prek dnevnega časopisja in oglasov, izloţb in

trgovin do radijskih in televizijskih oddaj. Posledično se otrok, ki je glede tega

bolj dojemljiv, vse bolj oddaljuje staršem iz dneva v dan, je miselno in čustveno

vedno bolj oddaljen od domačega ognjišča in mišljenja staršev. Prej je otrok

podedoval ne le zemljo in hišo, ampak tud poklic. In če ni bilo niti prvega niti

zadnjega, sta kljub temu oče in mati v tradicionalni druţinski povezanosti in

zavarovanosti tudi v meščanski druţini odločilno usmerjala otrokovo vzgojo in

poklic. Danes se pa mora otrok o vsem tem sam odločati. Predelati mora neštete

vplive masovnih občil in javnega mnenja, institucionaliziranega in od zunaj

vsiljenega mišljenja. To pa gre na njegovo škodo, saj tako kot je vse drugo

institucionalizirano, se institucionalizira tudi njegova osebnost sama. Prav tako je

imel človek nekoč ţe preizkušene »vzorce obnašanja«, posredovane po ustaljeni

tradiciji, danes se pa vedno znova znajde med mnoţico gibanj, struj in mode.

Nekoč je imel človek pregled čez razmere in moţnosti, vedel je, kdo odloča v

njegovem ţivljenjskem prostoru. Od tod tudi domačnost in občutek varnosti, a

hkrati tudi neizbeţnosti (Trstenjak, 1994, str. 14–16).

Danes pa so sile, ki usmerjajo človekovo ţivljenje, anonimne in brezosebne,

nepregledne. Navdajajo nas z občutkom nemoči in negotovosti, čeprav smo na vse

strani in za vsako stvar zavarovani. Namreč teţnja modernega človeka po čim

večji zavarovanosti izvira ravno iz globokega občutka nezavarovanosti,

negotovosti, anonimnosti in pomanjkanja pravega osebnega kontakta. Recimo

nekoč je imel človek manj kontakta z ljudmi, a je bil le-ta bolj oseben in je imel

pomen osebnega poznanstva. Danes pa – več kot poznamo ljudi, manj imamo

osebnega poznanstva. Vsak stik je le prehoden, beţen, neoseben. Stiki sodobnega

človek imajo le sluţben ali funkcionalen pomen.

Človek ima tudi nešteto vlog, vsak dan drugačno, katera je pa njegova prava, na

ţalost navadno ne ve. Velja poudariti, da bolj ko sodobna masovna druţba

človeku jemlje njegov zasebni, intimni čustveni svet, bolj ta čuti potrebo, da

reklamira v zakonskem in druţinskem ţivljenju prav to intimno območje. Zaradi

vseh omenjenih potez je v tradicionalni druţini vladala tudi avtoriteta staršev. Ti,

zlasti oče, so za otroka predstavljali vse. Oče ni bil le moţ ţeni in oče otrok,

290

ampak tudi delodajalec, vir dohodkov. Danes pa imajo otroci očeta dobesedno

»preštetega« in predstavlja le enega izmed njih. Vsekakor sta oče in mati enako

instutucionalizirana kot otroci, zato njuno mnenje in njuna odločitev v njihovih

očeh ne pomeni kaj dosti, če sploh. Otroci namreč vedo, da starši le redko sami

odločajo, pogosto tudi sploh ne vedo kaj bi.

Torej, če je druţina nekoč slonela na tradiciji, sama sebi zadoščala, je bil tudi dom

stalen, »hiša očetova« simbol trdnosti, varnosti in povezanosti s starši. To je bila

dobesedna statičnost tradicionalne druţine. Danes je pa druţina z druţbo vred

dinamična. To se recimo kaţe v tem, da otroci zapuščajo očetovo hišo in si zidajo

novo ali vsaj najamejo stanovanje. Nekoč je bila druţina tudi veliko večja, imela

je veliko otrok, ki so ostali pri starših, saj so pomenili delovno moč in

gospodarsko postavko v druţini. Druţina z malo otroki je bila revna. V sodobni

masovni druţbi pa ima druţina malo otrok, načrtno, saj otrok za njo ne pomeni

več gospodarske obogatitve, ampak obremenitev ter zato, ker se otroci hitro

izselijo iz očetove hiše in si poiščejo neodvisno stanovanje ali zazidajo svojo hišo.

Sem spada še sodobni pojav regulacije rojstev. Moţ in ţena uravnavata rojstvo

otrok, da ga skrčita na njima ustrezni minimum. Poleg tega, druţina, ki je bila

nekoč produkcijska druţba – otroci so bili glavni vzrok blaginje – se je skrčila in

spremenila v navadno potrošniško druţbo, v kateri oče ni več delodajalec, ampak

tudi sam delojemalec (Trstenjak, 1994, str. 16–19).

Tako se poraja odločilno spoznanje, da je industrializirana in socializirana

masovna druţba strukturo nekdanje druţine postopno spremenila, po mnenju

nekaterih celo »razrušila« in ta proces je nepovraten. Potrebno je gledati naprej,

pravilno spoznati smer razvoja, ki mu sledi novodobna druţina. Poleg tega je

potrebno priznati to smer razvoja in ji slediti, izluščiti iz nje zdravo jedro, ki lahko

postane kal nove rasti in nove podobe druţine v prihodnosti. To jedro pa sta ob

zmanjšanem številu in regulaciji rojstev spet moţ in ţena sama v svoji teţnji po

osebni ljubezni in intimnosti. Kot pravi H. Begemann, podlaga moderne druţine

je personalna in ne gospodarska. Teţišče sodoben druţine se je premaknilo in

institucionalnega območja v intimno sfero, iz zakonskega, točneje zakonitega

območja, v ljubezensko, iz neosebnega potrošniškega ozračja v osebno sfero.

Medtem ko je druţina druţbi in njenim institucijam odstopila številne materialne

funkcije, so ji postale osebne in duševne funkcije pomembne kot še nikoli prej v

zgodovini. Povečana potreba po intimnosti in ljubezni je vsaj delno odpor proti

291

frustriranosti, ki jo posameznik kot oseba doţivlja sredi masovne druţbe, delno pa

je posledica dviga kulturne ravni. Namreč ob stopnjevanem ţivljenjskem

standardu človek ni odkril, ustvaril le številne tehnične in civilizacijske

pridobitve, olajšave in udobnosti, ki mu delajo ţivljenje udobnejše in mikavnejše,

ampak je odkril tudi globine osebnega čustvenega ţivljenja.

Tako je ob stopnjevanem vrednotenju materialnih dobrin in tehničnih pridobitev

postal začuda občutljiv tudi za osebne vrednote svojega čustvenega in intimnega

ţivljenja. Danes se recimo ljudje ne poročijo zato, ker jih k temu sili druţina, ime

ali posest, ampak da bi od zakonskega ţivljenja tudi »osebno nekaj imeli«. In če

so glede tega razočarani, so kmalu nagnjeni k ločitvi ali razvezi zakona. V kolikor

gledamo na sodobno zakonsko ţivljenje v tej luči, ne smemo zdravja sodobnega

zakona meriti po številu ločitev. In kot pravi Bovet, če so se zakoni v preteklosti

redkeje ločevali ali sploh nikoli, to ni bilo zaradi notranje trdnosti, ampak iz

nerazrušljive strukture druţbe. Namreč duševna in duhovna povezanost med

moţem in ţeno je v sodobnem zakonu po vsem tem, kar poznamo iz zgodovine,

neprimerno globlja, bogatejša in trdnejša, kot je bila kadarkoli prej v starih časih.

Prav tako pa obremenitve in konfliktov, ki jih morajo prenesti današnji zakoni in

prispevajo celo k njihovi notranji utrditvi, nekdanji zakoni najbrţ ne bi mogli

prenesti.

Tako sodobna druţina predstavlja res konec njene dosedanje tradicionalne

podobe, hkrati pa se ţe nakazujejo obrisi nove druţine, ki bo veliko bolj intimna

kot pretekla (Trstenjak, 1994, str. 19–21).

Druţina postaja sodobnemu človeku, ki se v masovni druţbi čuti osamljen in brez

osebnega stika, ko je v stiskah, vedno zavestneje edinstveno ognjišče resnične

topline, osebnega stika, medsebojne povezanosti, zaskrbljenosti in postreţljivosti.

Daje mu tudi trdnost. Recimo človek nenehno menjava sluţbo, poklic, stanovanje,

celo domovino, način ţivljenja, medtem ko druţine, ţene, moţa in otrok ne more

kar tako menjati. Prav tako še edina napolnjuje človeka s čutom osebne

odgovornosti pred ţeno ali moţem in otroki ter pred širšo druţbo. Povsod drugod

se človek ţe stiska in skriva za številnimi predpisi in skozi špranje uhaja pravi

ţivljenjski odgovornosti. Druţina pa v sodobni druţbi ni nenadomestljivo ognjišče

le za ljubezenska čustva med moţem in ţeno, pač pa predvsem tudi za otroke.

Namreč otrok, ki je bil prikrajšan za toplino, ne podlega le številnim telesnim

boleznim, ampak tudi ţivčnim in duševnim motnjam, njegova osebnost se slabo

292

razvija. Tako druţina v sodobni druţbi na novo vstaja iz navideznega razsula. Prej

tako poveličana svobodna ljubezen se je sredi masovne druţbe znašla razočarana,

zreducirana na potrošniško blago po načelu daj – dam, brez prave resnične srčne

topline, iskrenosti in osebnega odnosa, zlasti pa brez kakšne koli zvestobe.

Posledično se ljubezen sama, globoko razočarana, začenja vračati nazaj v zakon, v

druţino, kjer je njeno edino zanesljivo področje. Ta povratek je sicer še nekoliko

boječ, a je ţe očiten. S tem je razvojni krog zaključen, in sicer ljubezen, ki jo je

tradicionalna druţina doslej zapostavljala in je prav zato »napadala druţino«, se

sedaj pod vplivom brezsrčne masovne druţbe zopet vrača v zakon in druţino, kot

da išče v njej svoje zatočišče. V resnici pa išče v zakonu in druţini svoje zatočišče

sodobni človek, ki je bolj kot pravice lačen in ţejen ljubezni (prav tam, str. 22–

24).

V sodobnem pojmovanju zakona je v ospredju volja partnerja in »osebna

odločitev«, zaradi česar je tudi vprašanje nerazvezanosti zakona mnogo

kočljivejše in ostrejše kot je bilo nekoč. Namreč v preteklosti je druţba sama s

svojo druţinsko tradicijo, imenom hiše, poloţajem, javnim mnenjem in celotnim

socialnim sistemom trdnost zakona podpirala in ločitev praktično onemogočala.

Krščanski zakon je tako v krizi predvsem zato, ker sodobni svet ne priznava več

nerazvezanosti zakona. Ljudje se nenehno razvezujejo in zopet obvezujejo z drugo

in tretjo osebo. Vendar pa takšno tarnanje ni pravilno, ker zagrabi problem pri

posledicah in ne pri vzrokih (Trstenjak, 1994, str. 38 in 98).

Temeljno spoznanje sodobne druţbe je, da bi se naj z dvigom ţivljenjskega

standarda ali gospodarske blaginje vzporedno dvigala tudi raven osebnostne sreče.

In vzporedno s tem gospodarskim in duhovnim razvojem naj bi se razvijala tudi

druţina kot osnovna celica človeške druţbe, se pravi da bi naj dobila novo

podobo. Znano je, da je stara podoba druţine temeljila na patriarhalnem

pojmovanju, po katerem je oče poglavar druţine, ţena oziroma mati pa se je

podrejala. Nova podoba druţine pa temelji na enakopravnosti med moţem in

ţeno. Gre za teţnjo, da tudi ţena razvije v druţini polnovredno svojo osebnost in

soodloča o svojih ţeljah in načrtih, ki jih ima kot partnerica v zakonu. Kot

posledica zahteve enakopravnosti med moţem in ţeno pa se kaţe tudi zahteva po

odprtosti zakona. Recimo stara podoba druţine je predstavljala zaprt tip zakona.

Zakon je bil dejansko, sicer ne načelno, nekakšna kletka, v kateri je imel moţ ali

oče svojo ţeno in mater svojih otrok tako rekoč zaprto. Četudi je bil moţ do ţene

293

zares dober in jo imel še tako rad, je bilo dejansko nehote, ţe zaradi javnega

mnenja, da je bil moţ nekak nasilneţ (njegova beseda je bila zakon), ţena pa le

gospodinja, torej sluţkinja, ki je podpirala tri, včasih štiri vogale hiše in ni mogla

nikamor. Tako je le moţ vzdrţeval stike med domom in širšo druţbo. Če pa je

bilo izjemoma tako, da je imela ţeno glavno besedo, je isto javno mnenje moţa ţe

zaničevalo kot manjvredno mevţo. Prav tako pa je moral moţ biti bolj izobraţen

kot ţena. Najslabše pri vsem pa je bilo, da zaradi zaprtosti zakona (torej tudi

zaprtosti pred svetom) ni prišlo do medsebojne izmenjave misli med moţem in

ţeno. V takem zaprtem zakonu sta si zapirala moţnosti za širši razvoj in

posledično celo pot do medsebojnega intimnega razumevanja. Ţivela sta pač po

prepričanju, da je treba upoštevati navade iz starih časov. Ta pa ni vključevala

pogovora o medsebojnih zakonskih odnosih, ki bi lahko sproti odpravljali manjše

nesporazume, ki pa so se počasi razraščali v neprehodne ţive meje.

Rečemo lahko, da je jedro zaprtega zakona v napačnem (pretiranem) pojmovanju

ţe znanega stavka: ''Ti si moj(a), jaz sem tvoj(a)'' Tako bi se naj nehalo

kakršnokoli zasebno ţivljenje enega ali drugega; vedno nastopata le kot par, njuni

prijatelji morajo biti skupni obema, ţivita kakor okleščeno telo, ki se lahko dviga

le k višku; razen sluţbenih poti morajo biti skupna tudi njuna pota in podobno. Pri

tem imata tudi ţe po stari navadi razdeljeno delo na moška in ţenska opravila. To

sicer vse lepo zveni, ampak takšen vzorec je nadčloveški in nedosegljiv. Namreč

tudi poročen človek je in ostane ter mora ostati samostojna osebnost, ki potrebuje

za zdravo in srečno ţivljenje svoj ţivljenjski in duhovni prostor, v katerem se

prosto giblje, ne da bi bil na svojega zakonskega partnerja privezan kot klop. Gre

za navidez idealne zakone, ki so tako zelo vase zaprti, da ob kaki večji spremembi

(menjava sluţbe, stanovanja, kraja in podobno) pride takoj do resne krize. Torej

razmišljati je potrebno v smeri, da zakonska skupnost ne zahteva, da morata

zakonca zaradi vraščanja v enoto ţrtvovati lastno individualnost in osebnost. V

bistvu celo zahteva dve samostojni in močni osebnosti, ki se zaradi medsebojne

zvestobe ne čutita v svojem svetu nič ovirani in prikrajšani, saj imata le tako

dovolj moči, da brez grenkobe in očitkov vsaka zase prispevata vse za skupno

srečo. Namreč le tisti, ki je celovita in neokrnjena osebnost, ves sam svoj, se more

kot takšen dajati za skupno srečo (Trstenjak, 1994, str. 97−101).

Definicije porok so v antropologiji vedno povezane z druţino in sorodstvenimi

razmerji. Velja, da je druţina v najširšem pomenu besede skupina oseb, ki so med

294

seboj povezane s poroko, posvojitvijo ali biološkimi vezmi med starši in otroki.

Ker pa v antropologiji velja, da je poročna vez prva, ki je potrebna za nastanek

druţine in je univerzalna druţbena institucija, velja po mnenju mnogih uglednih

znanstvenikov za prvotno sorodstveno vez ter predstavlja prvo druţinsko

razmerje. Pomembna pa je tudi v odnosu do otrok, ki so s poroko prepoznani kot

pravi potomci poročnega para. Hkrati pa je bila poroka tradicionalno tudi

presečišče druţbenega nadzora dveh interesov. Prvo spolnega, saj omogoča

privilegiran dostop do partnerjevih spolnih uslug, in ekonomskega. Slednji je

danes sicer manj pomemben, čeprav ne moremo zanikati, da poroka ali katerakoli

druga trajna zveza pogosto omogoča boljši ekonomski poloţaj (Kerţan, 2006, str.

61−62).

Kakorkoli, zakon in druţina sta dve različni stvarnosti. Popolne enosti med njima

ni bilo nikoli, pač pa takšna skladnost, da se ljudje dvojnosti po večini niti prav

zavedali niso. Danes je ta zavest dvojnosti vedno bolj kričeča. Odpira novo dobo,

od nas pa zahteva novo preusmeritev, če nočemo zapraviti tako zakona kakor

druţine (Trstenjak, 1994, str. 11).

Povedano nam pa nakazuje ţe novo obdobje, ki ga imenujemo postmoderna,

kateremu smo priča zadnjih nekaj deset let. Tudi to pušča določene posledice pri

obeh pojavih, tako druţini in druţinskem kot zakonskem ţivljenju. Kljub temu da

druţinsko ţivljenje v postmodernosti v marsičem zaznamujejo moderne

dimenzije, pa to ne pomeni, da spremembe niso signifikantne. Spremembe

pomenijo uveljavljanje načela spreminjanja raznolikosti kot temeljnega načela

delovanja druţine danes. To velja tako za intradruţinsko dinamiko (ki ne sledi več

modernemu druţinskemu poteku in je precej bolj spremenljiva) kot za raznolikost

in spreminjanje strukture različnih tipov druţin v dani druţbi. Tako je osnovni

proces, ki določa spreminjanje, druţinska pluralizacija, ki se izraţa v pluralizaciji

druţinskega ţivljenja in pluralizaciji druţinskih oblik.

Druţino se sedaj v več pogledih razume drugače kot so jo definirale

modernistične sociološke teorije. Druţina ni le socialna institucija, gledano

statično in strukturno, ampak tudi splet odnosov. Pri tem se nujno preseţe striktno

definirane meje druţine kot zaprtega izoliranega miljeja. Poleg tega ji dodamo

tudi tiste zunanje odnose, ki so za druţinske člane osebno pomembni (sorodstvo,

prijatelji, starši in otroci, ki ne ţivijo skupaj oziroma reorganizirane druţine idr.).

295

Njihova komunikacija pa temelji na načelih simbolne menjave, ki je bistvo

zasebnega oziroma druţinskega ţivljenja.

Druţina kot primarni milje zagotavljanja ontološke varnosti posameznikov najprej

skozi primarno socializacijo, nato pa še prek stabiliziranja odraslih, igra v

postmodernosti ključno vlogo. In zdi se, da je ravno proces druţinske pluralizacije

tisti, ki omogoča ohranjanje druţine kot totalnega druţbenega fenomena oziroma

njeno delovanje v smeri vzpostavljanja ravnovesja med individualizmom in

skupnostjo. Ne more si privoščiti, da bi propadla. V postmodernih pogojih

rizičnosti, akceleracije časa itn. mora najti le prave mehanizme za transformacijo

napetosti, ki jih postmodernost producira. Tako da druţina po svoji

funkcionalnosti sicer ostaja moderna, se pa od moderne druţine razlikuje po

načinih, na katere je druţbeno funkcionalna. Opredelitev druţine se ne razširja le

zato, ker se zdi modernistična definicija omejena in nezadostna (v nekaterih

vidikih, predvsem s poudarjanjem nuklearnosti in na njo vezanih druţbenih vlog v

druţini, pa tudi ideološka), ampak ker na to nezadostnost opozarja spreminjanje

druţinskega ţivljenja. (Švab, 2001, str. 3, 45–46 in 83).

Kar se tiče pluralizacije druţinskih oblik zajema več vzporednih pojavov, kot so

zmanjšanje števila nuklearnih druţin, naraščanje števila reorganiziranih druţin in

enostarševskih druţin, pojav t. i. parastarševanja, naraščanje števila istospolnih

druţin in enočlanskih gospodinjstev. Hkrati pa se odvija proces zmanjševanja

števila druţinskih članov, kar je po vsej verjetnosti povezano s trendom upadanja

stopenj rodnosti.

Druţinsko ţivljenje postaja eden najpomembnejših segmentov v ţivljenju ljudi.

To se izraţa v tem, da druţina ontološko temelji na materinstvu. Slednje je

druţbeno zaţeleno tudi zato, ker se ideološko sicer zelo propagirano novo

očetovstvo še ni docela realiziralo. Pomembno (p)ostaja starševstvo, kar se med

drugim izraţa v vedno večjem zanimanju za hitro razvijajoče se reproduktivne

tehnologije, razumevanju protektivnega otroštva in poskusih aktivnega

vključevanja očetov v aktivno starševanje. Prav tako lahko kot odraz

pomembnosti druţinskega ţivljenja razumemo podatke o naraščanju števila

razvez, upadanju števila sklenitev zakonskih zvez in upadanju rodnosti. Namreč

druţinski člani lahko po razvezi ostanejo v stikih in ustvarjajo nova druţinska

razmerja, hkrati pa se razvezane druţine pogosto reorganizirajo. Kar se pa tiče

zakonske zveze, le-ta izgublja na pomenu. Veča se število kohabitacij, kar nekako

296

kaţe na to, da je ljudem bolj pomembno druţinsko ţivljenje kot pa njegova

formalna potrditev. Upadanje števila rojstev pa lahko razumemo kot odraz

premišljene odločitve za otroka, da bi mu tako lahko zagotovili najboljše moţnosti

za razvoj (prav tam, str. 86).

Druţinska pluralizacija producira tudi nasprotujoče si fenomene, ki so tipična

značilnost druţinskega ţivljenja v postmoderni. Na primer:

osvobajanje druţine od bioloških determinant: odločitev za starševstvo ni več

nujni pogoj za kreacijo druţine (osvobajanje ţensk od reproduktivne funkcije,

druţina so lahko tudi prijatelji ipd.); heteroseksulanost ni edina moţna spolna

usmerjenost v druţinskem ţivljenju (istospolne druţine); nasproti temu pa

hkratno intenziviranje pomena bioloških, še posebej reproduktivnih

determinant (hiter razvoj reproduktivnih tehnologij in naraščanje pomena ter

zanimanja za njih); intenziviranje pomena starševstva – hrepenenje po

starševstvu;

druţbena promocija preloţenega materinstva ob ohranjanju temeljnega

strukturnega načela druţine – materinstva skozi nocije obveznega

materinstva;

sočasen pojav novega vpletenega očetovstva in druţbena legitimizacija

očetovske neprisotnosti;

legitimnost nuklearne druţine kot modernega druţinskega modela in ostalih

druţinskih oblik (oziroma soobstoj raznolikih druţinskih oblik, ki so enako

druţbeno legitimne in podobno) (Švab, 2001, str. 81−82).

Druţinsko ţivljenje danes bolj kot kadarkoli prej zaznamujejo raznolikost,

kompleksnost, spremenljivost. Na primer druţbena funkcionalnost druţine,

značilna za moderni model, se lahko ohranja le toliko, kolikor se pomembno

spremeni oziroma se spreminja. To pa lahko le skozi novi proces, fenomen, ki ga

moderna druţba ne predvideva – druţinska pluralizacija. Gre tudi za to, da so se

spremenili načini druţinskega ţivljenja. Še pred desetletji je prevladoval nuklearni

druţinski model, iz katerega so molele kvečjemu še redke enostarševske druţine

(največkrat matere samohranilke). Danes so, kot ţe omenjeno, v ospredju različne

oblike druţin. Prav tako si druţinsko ţivljenje lahko organizira vsak po svoje,

katero se tudi vseskozi spreminja. Ljudje tudi vedno hitreje prehajajo iz enega

297

načina druţinskega ţivljenja v drugega. Druţinski poteki niso več strogo linearni

in predvidljivi, dogodke v druţinskem poteku je zelo teţko napovedati. Kljub

spremembam pa v druţinski zasebnosti še naprej ostaja osrednja druţinska vloga

in praksa, ki konstituira druţino, materinstvo. Tako se modernost druţinskega

ţivljenja v tem pogledu še intenzivira. Z vidika tipično modernih druţinskih

struktur pa so spremembe precej počasne in subtilne. Asimetrija spolne alokacije

druţinskega dela še ne kaţe smeri radikalnega spreminjanja. Ta segment druţino

še naprej pomembno determinira po spolu. Prav tako se zdi, da je fenomen novega

očetovstva, ki bi po mnenju mnogih teoretikov naj pripomogel k enakomernejši

delitvi dela v druţini, tisti fenomen, ki se spreminja najpočasneje. A bolj kot

zaznavna povečana vpletenost očetov v druţinsko ţivljenje, se zdi novost te

druţinske vloge legitimna moţnost izbire očetov med druţinsko prisotnostjo in

odsotnostjo. Tako lahko rečemo, da če je še pred desetletjem moderno druţinsko

ţivljenje kot predmet sociološke analize ustvarjalo vtis, da je o njem več ali manj

povedano, se danes za postmoderno druţinsko ţivljenje zdi, da bo o njem šele

treba spregovoriti (Švab, 2001, str. 178–180).

Druţinsko ţivljenje se konstituira okoli novih pomenov osebnih odnosov in

intimnosti. Gre za intimizacijo druţinskega ţivljenja, vezano na sledeče

spremembe: večanje avtonomije posameznikov pri definiranju individualne

zasebnosti, prestrukturiranje intimnosti, spreminjanje pomenov zasebnosti (Švab,

2001, str. 155).

5.4.10 Kaj se dogaja pred in med razvezo pri partnerjih in tudi otrocih

Razpad zakona je takoj za smrtjo najhujša duševna obremenitev za odrasle.

Ločitveni proces praviloma prinaša številne znane vzroke stresa, kot so recimo

selitev, teţave s partnerjevimi sorodniki, spremenjene ţivljenjske okoliščine in

prešolanje otrok. In če upoštevamo vse dejavnike skupaj, utegne stres, ki ga

doţivljajo ljudje v ponesrečenih zakonih, pomeniti precejšnje zdravstveno

tveganje za moţa, ţeno in tudi njune otroke (Charlish, 1998, str. 9).

Načeloma vsi gojimo upe, da bomo zmogli ohraniti dom kot harmonično

zatočišče in varno pribeţališče pred zunanjim svetom. V kolikor zakon postane

bojišče, ne ponuja več takšne dobrodošlice. Nekateri bodo skušali najti mir z

298

odhodom od partnerja. Zato je pomembno naše prizadevanje, da se prepiri

končajo, še preden zdravje zakona tako spodkopljemo, da ne more več obstati.

Vsekakor pa, tudi kadar ločitev postane neizogiben korak, ga je treba narediti

skrajno previdno. To ne pomeni, da se je za vsako ceno potrebno izogniti ločitvi,

ampak da se je ne lotimo v duhu maščevanja. O njej bi morali začeti razmišljati le

takrat, če je zakon dokončno in nepopravljivo propadel. Namreč ločitev je redko

rešitev, s katero so vsi zadovoljni. Številne ţenske in moški obţalujejo, da so se

ločili, saj pogosto pridejo do spoznanja, da bi se ločitvi lahko izognili (prav tam,

str. 14−15).

Zadnji dnevi zakona so navadno nastlani s prepiri, kot da bi bilo potrebno

dokazati, da ni več nobenega upanja. Čim bolj sta partnerja v prepirih razkačena,

tem bolj se zdijo upravičene namere za ločitev. Na ţalost pa se v takšne vojne

pogosto vpleta otroke in druge bolj ali manj nedolţne opazovalce. Vsekakor pa

velja, da razveza zakona je eno, čustvena ločitev pa čisto nekaj drugega. Namreč v

kolikor se dva nekdanja partnerja ob vsakem srečanju zapleteta v prepir ali sploh

nočeta govoriti drug z drugim, sta čustveno še vedno povezana (Asen, 1998, str.

191).

Več kot očitno je, da sodobni zakonci niso več pripravljeni potrpeţljivo čakati, da

se partner umiri, uravnovesi in zaţivi vlogo, ki jo druţina pričakuje. Zakonci se

ločujejo po krajšem staţu, kar pomeni, da razpad zakonske zveze vključuje mlajše

otroke kot nekoč. Ne glede na to pa se morajo odrasli zavedati, da je odločitev za

razvezo izključno njihova stvar. Starša otrok naj ne sprašujeta, če se naj razveţeta,

ker je to prelaganje odločitve na njih. Ko se eden od staršev v sebi odloči, se naj

najprej pogovori s partnerjem. Pogosto pa odkrit pogovor ni mogoč, ker se partner

ne strinja z njegovo/njeno odločitvijo. V tem primeru mu/ji lahko napišejo pismo,

kjer brez obtoţevanj razloţijo svoja čustva in pričakovanja, ki se niso uresničila.

Partner mora povedati, da je odločitev dokončna in da prosi za sodelovanje, da

postopek razveze izpeljeta tako, da bo čim manj čustveno boleč. Razločiti je

potrebno, da je pismo uporabil zaradi nezmoţnosti pogovora, kar pa ne pomeni,

da se ni pripravljen pogovarjati in doreči za oba, predvsem pa za otroke,

najprimernejšo rešitev. O odločitvi za razvezo pa se naj starši pogovorijo brez

navzočnosti otrok. Naj prosijo dedke, babice ali prijatelje, da v tem času otrokom

nudijo varstvo (Majhen, 2003, str. 22−23).

299

Razpade zakonskih zvez lahko razdelimo na tri glavne kategorije:

razvezo (formalno-pravna prekinitev zakonske zveze);

ločitev (fizična ločitev zakonskih partnerjev, ki tako ne prebivata več skupaj);

prazne zakonske zveze (partnerja ţivita skupaj, pravno ostajata poročena, a

njuna zveza obstaja le kot formalnost).

(Haralmbos in Holborn, 1999, str. 379).

Razpadi zakonskih zvez pa niso enakomerno porazdeljeni med prebivalstvo.

Spremembe, ki vplivajo na pogostost razpadov zakonskih zvez, ne vplivajo na vse

člane druţbe na enak način, ampak pri tem posreduje druţbena struktura.

Spremembe v druţbi se filtrirajo skozi razredni sistem in do neke mere različno

vplivajo na pripadnike različnih razredov. Posledice tega so razlike v pogostosti

razpadov zakonskih zvez glede na razred. Na primer v ZDA obstaja obratno

razmerje med dohodkom in razpadom zakonske zveze. Niţji je dohodek, večja je

pogostost razveze in ločitve. Nizek dohodek lahko povzroča napetost v razmerju.

Nekateri pa celo dokazujejo, da so na revnih območjih pričakovanja uspešnega

zakona niţja, kot je niţja tudi stigma, pripisana razpadu zakonske zveze. Tako

obstaja mnenje, da je začel razpad zakonske zveze v skupinah z nizkim dohodkom

vzdrţevati samega sebe. V Veliki Britaniji so razmere podobne.

Tudi glede starosti ob poroki in razvezi obstaja obratno razmerje. Niţja kot je

starost ob poroki, večja je pogostost razveze. Recimo v Britaniji je bila pogostost

razvez najstniških zakonskih zvez v letih 1985–1989 pribliţno dvakrat večja od

povprečne pogostosti, medtem ko je bila med tistimi, ki so se poročili po

petinštiridesetem letu, manj kot polovična. Razlogi zato so različni: ekonomski

pritisk na najstniške zakonske zveze, saj sta zakonca šele začela z delovnim

razmerjem in sta njuni plači verjetno nizki; velik del najstniških porok v

primerjavi z ostalimi je posledica nosečnosti; najstniki pogosto spremenijo svoje

poglede in pride do neujemanja med zakoncema; pomanjkanje izkušenj sebi

primernega partnerja; premalo se zavedajo odgovornosti, ki jih sproţa zakonska

zveza. Drugi del razlogov pa lahko predstavlja razred. Namreč pari v delavskem

razredu se poročijo kot najstniki in tako lahko na pogostost ločitev kot glavni

dejavnik vpliva njihov razred, ne pa starost ob poroki.

Obstaja tudi zveza med verjetnostjo razveze zakoncev in zakonskim poloţajem

njihovih staršev. Če imata eden ali oba zakonca starše, ki so bili razvezani, obstaja

300

večja moţnost, da se bo njuna zakonska zveza končala z razvezo. Razlog je

ponavadi konflikt v zakonski zvezi staršev, ki povzroča psihološko nestabilnost

pri otrocih, ki le-to prenesejo v svojo zakonsko zvezo. Poleg tega lahko izkustvo

razvezanih staršev zmanjša naklonjenost do razveze.

Poreklo in pričakovanja glede vloge lahko tudi vplivajo na pogostost razvez. Po

statistiki se moţnosti za razpad zakonske zveze povečajo, če imata zakonca

različno socialno poreklo (različni razred ali etnična skupina ...). Tako je lahko

konflikt posledica različnih pričakovanj partnerjev glede na vloge, ki izvirajo iz

subkulture posamezne druţbene skupine. V razviti industrijski druţbi tako

naraščanje druţbene in geografske mobilnosti povzroča večje moţnosti za poroko

med različnimi druţbenimi porekli, s čimer se tudi veča moţnost za konflikt v

zakonski zvezi.

Nenazadnje pa je ugotovljena tudi povezava med poklici in pogostostjo razvez.

Zakonci, katerih delo zahteva pogosto ločenost od partnerjev (vozniki

tovornjakov, trgovski potniki, nekateri inţenirji in tehniki …), imajo v povprečju

večjo pogostost razvez. Poleg moţnosti zmanjševanja odvisnosti med zakonskima

partnerjema nudijo takšna dela predvsem moţu večjo moţnost za srečevanje

nasprotnega spola, ko zakonski partner ni navzoč. Podobna je tudi ugotovitev za

igralce, pisatelje, umetnike, upravnike podjetij in hotelirje, ki se pogosteje

razveţejo, kar je posledica visoke ravni predanosti njihovemu delu in nizke

predanosti zakonski zvezi. Vse to so pa le nekateri izmed mnogih dejavnikov,

povezanih z razlikami v pogostosti razvez (prav tam, str. 383−384).

Kot je bilo ţe omenjeno, je razveza ponavadi razdiralna, boleča in polna stresa

tako za starše kot za otroke, pa vendar lahko za nekatere druţine pomeni najboljšo

alternativo. Namreč precej raziskovalcev je opazilo, da je otrokom v druţini z

enim staršem bolje kot pa otrokom iz druţin z dvema staršema, kjer so prepiri na

dnevnem redu. V nekaterih druţinah je razveza dobro pretehtano dejanje, ki konča

napetosti, tesnobo in razprtije. Raziskave v tujini pa so se na veliko ukvarjale tudi

z vprašanjem, kateri so dejavniki, ki vodijo do razveze. O tem bomo spregovorili

sicer v naslednjem poglavju, zatorej tukaj navajamo le glavno ugotovitev.

Izkazalo se je, verjetno proti pričakovanjem, da iz ne/zadovoljstva v zakonu ne

moremo z veliko zanesljivostjo sklepati, ali bo prišlo do ločitve ali ne. Tako so se

nove teorije o razvezi bolj osredotočile na teţave pri komuniciranju in na

ne/zmoţnost reševanja sporov med zakoncema, s tem da so različne teorije

301

poudarile različne vidike procesov komuniciranja in reševanja problemov.

Raziskovalci so pa tudi pogosto opazili, da so med moţem in ţeno prisotne velike

razlike v izkušnjah in dojemanju njunega zakona ter načinu reševanja konfliktov.

Tako nekateri menijo, da bi lahko govorilo o njegovem in njenem zakonu, v

primeru razveze pa o njegovi in njeni razvezi.

Tradicionalno je razveza pomenila dogodek, s katerim se je končalo druţinsko

ţivljenje, moţno pa jo je sprejeti tudi kot proces, ki lahko traja več let, kot

določeno obdobje v karieri druţine. Razveza sicer konča zakonsko zvezo, ampak

je od konkretne izkušnje odvisno, ali se bo končala z razcepljeno in uničeno

druţino ali bo nuklearno druţino transformirala v binuklearni druţinski sistem

(Moxnes, 1993), če otroci po razvezi obdrţijo stike z obema staršema. Tako zdaj z

otrokovega vidika druţinski sistem sestavljata dve enoti, materino in očetovo

gospodinjstvo, kateri pa nimata vedno enake »središčne lege«. (Zavrl, 1999, str.

152−153).

5.4.10.1 Nesporazumi v zakonu

Večina parov v svojem zakonu doţivlja slabe čase, ko se zdi, da sta prepir ali

molk njuni glavni dejavnosti. Številni, ki se jim posreči razrešiti teţave, te krize

preţivijo, tisti, ki teţav ne razrešijo, pa ne. Ponekod med partnerjema sicer ni

pravih problemov, zaradi katerih bi med njima prišlo do resničnih in globokih

nesoglasij. Iz tega razloga se jima zdi samo po sebi umevno, da se prepirata o

povsem nepomembnih in vsakdanjih stvareh. To pa ne vodi k srečnemu in

trajnemu zakonu. Nekateri pa se prepirajo predvsem zato, ker so v zakon prinesli

takšen vzorec iz svoje druţine. Navadili so se, da se v druţini pač prepira in da so

nenehni spopadi (Charlish, 1998, str. 13).

Človek je nad svojim zakonom lahko razočaran zaradi različnih razlogov, če ne

doţivlja tistega, kar od zakona pričakuje.

V prvi vrsti pričakujejo ljubezen, spolno ljubezen, ne glede na to, ali jo imajo za

temelj zakonske skupnosti ali ne. Iščejo jo tudi, če so stopili v zakon brez prave

ljubezni do partnerja ali pa imajo zakon za sredstvo, da bi dosegli kakšen drugi

cilj. V kolikor partner ljubezni ne doţivlja, je s sopartnerjem nezadovoljen. Če pa

jo ţeli v njem zbuditi, pa mu ne uspeva, pa je nanj jezen, do njega nestrpen in

napadalen ali pa se mu odtuji.

302

Včasih se nam v skupnem ţivljenju zgodi, da spoznamo partnerjeve lastnosti, ki

nam niso všeč in jih ne moremo sprejeti. Smo razočarani in se skušamo o tem

pogovarjati. Od zakonca pričakujemo, da se bo pripravljen pogovoriti, sprejeti

naše očitke in se potrudil popraviti svoje vedenje. Če to stori, bo zakonska

skupnost napredovala. Vendar nekateri se nočejo pogovarjati o svojih

pomanjkljivostih oziroma razvadah, ki motijo zakonca. S tem jasno pokaţejo, da

se niso pripravljeni prilagoditi zakoncu in hkrati razodevajo šibkost svoje ljubezni

do njega. Nestrpnost med zakoncema, ki se razvija postopoma, se tako samo še

stopnjuje.

Nestrpnost pa lahko povzročijo tudi različni nesporazumi v postelji, kot na primer

hlinjenje orgazma, moţeva/ţenina pasivnost in podobno.

Nadalje, zanemarjanje partnerja je lahko tudi velik vir nesoglasij. Ukvarjanje z

zakoncem pomeni, da se druţimo z njim, se pogovarjamo, šalimo, skupaj

preţivljamo prosti čas. Preko tega imamo priloţnost, da z zakoncem izmenjujemo

misli in vtise, da mu kaj zaupamo, da mu pokaţemo ljubezenska čustva. V kolikor

tega ni, to občutimo kot čustveno oddaljevanje od nas in smo vedno bolj

nezadovoljni. V končni fazi zanemarjanje zakonca lahko pojasnimo le z

pomanjkanjem ljubezni.

Nezadovoljstvo v zakonu lahko predstavljajo za moţa ''mamine hčerke'', za ţene

pa ''mamini sinčki''. Gre za čustveno odvisnost od matere.

Nadalje se lahko luknja v zakonu pojavi zaradi skoparjenja s čustvi, predvsem s

strani moških. Navadno je ta zelo razumen, resen, ţivljenjske probleme rešuje s

hladno logiko. Ob nobeni priloţnosti ne pokaţe vsaj malo toplejših čustev. Deluje

hladno, nedostopno, je molčeč, nikomur ne zaupa, teţko je ugotoviti, kaj misli in

kaj doţivlja. Torej, gre za človeka, ki ni sposoben za nobeno vrsto ljubezni, še

najmanj za zakonsko. Posledično je ţenska razočarana. Veliko ţensk se sicer vrsto

let zaman trudi, da bi prebudile takšnega moţa, da bi ga spodbudile h kakršnemu

koli ljubezenskemu ravnanju. Ko pa ugotovijo, da je vse zaman in da se človeške

narave ne da spremeniti, jim preostane le še priprava na razvezo (Košiček, 1993,

str. 27–40).

Velikokrat se zgodi, da je posredi moţevo razočaranje nad zakonom zaradi ţenine

gospodovalnosti. Namreč nekatere ţenske so prepričane, da si morajo moţa

podrediti, da si on ne bi njih. Takšna ţena mora imeti vedno prav, vedno zadnjo

303

besedo. Od moţa pričakuje, da bo vedno pripravljen izpolniti vsako njeno ţeljo,

ne zdi pa se ji, da bi se tudi ona prilagajala njemu.

Podcenjevanje oziroma vzgojiteljski odnos do ţene predstavlja tudi vir nesoglasij.

Ţena je v tem primeru za moţa manjvredna, manj inteligentna, manj sposobna,

manj podjetna in bolj nagnjena k nespametnemu, bolj čustvenemu ravnanju. In če

ima moški tako mnenje o drugem spolu, pogosto ravna z ţeno kot vzgojitelj.

Prizadeva si, da bi ji vsilil svoje ţivljenjske poglede, nagnjenosti, potrebe in jo uči

obnašati se tako, kot je njemu najbolj všeč. Vendar k sreči je le malo ţensk, ki

prenesejo, da jih moţ prevzgaja. Čedalje več je takih, ki pričakujejo v zakonu

enakopraven odnos, kar je pametno in dobro. Na ţalost pa gospodovalen moški ne

prenese odpora in takoj pride navzkriţ z ţeno, ko ta poskusi pokazati svojo voljo.

Če pri tem vztraja, nastanejo prepiri, ki se postopoma zaostrujejo do vzajemnega

sovraštva. Zato ţenska, ki se počuti kot sluţkinja, čedalje bolj razmišlja o ločitvi.

Še bolj takrat, ko dojame, da je moţevo izkoriščevalsko ravnanje zanesljiv dokaz,

da ne čuti ljubezni do nje.

Problem je tudi nezaupanje. Nezaupljiv človek ni sposoben ustvariti nobenega

intimnejšega čustvenega odnosa z nikomer. Zato je nezadovoljen z ţivljenjem,

vendar noče sprevideti, da je vzrok v njem samem. Nezaupljiv moški bo recimo v

vsakem trenutku dvomil o ţenini zvestobi. To se kaţe na način, da mu mora ţena

natančno poročati, kaj je počela takrat in takrat, s kom se je pogovarjala, jo

pogosto obtoţuje, da je nezvesta in podobno. Takšen odnos hudo rani ţenina

čustva, saj jo grobo ţali in poniţuje.

Nezvestoba je naslednji problem. Nekateri ljudje takoj odpišejo zakonca, če

zvedo, da je bil nezvest in zahtevajo ločitev, še pogosteje pa ostajajo v zakonu in

ga spremenijo v bojišče. Na vse moţne načine poizkušajo partnerja prepričati, da

konča zunajzakonsko razmerje. Prosijo ga, rotijo, drugič mu grozijo, ga

izsiljujejo, posmehujejo in podobno. V kolikor se nezvesti zakonec ne odpove

zunajzakonski zvezi, se vojna nadaljuje, dokler se eden od partnerjev ne odloči za

razvezo ali to naredita sporazumno. Če se pa odloči vrniti v zakon, pa tudi to ni

zagotovilo, da bo borba v zakonu prenehala. Vsekakor pa je dolgotrajna ali

ponovljena zakonska nezvestoba pogosto vzrok, da se prevarani zakonec čustveno

ohladi do nezvestega partnerja. Ne more ga več sprejeti kot polnovrednega

partnerja, čeprav se trudi. To pa velikokrat spodbudi prevaranega zakonca, da

sproţi razvezo zakona (Košiček, 1993, str. 40–48).

304

Kakorkoli pa, obstajajo tudi izjeme. Številni ljudje so tudi zadovoljni v zakonu, v

katerem je eden od partnerjev v preteklosti imel zunajzakonsko razmerje. Zakon

sicer ni več tak kot prej, lahko pa dozori in preţivi. Koristno tako za partnerja kot

otroke je, če sprejmeta pomoč poklicnega svetovalca, ki jima pomaga odpustiti, se

sprijazniti s tem, kar se je zgodilo in pogledati naprej. Tako da ločitev v takšnih

okoliščinah nikakor ni neizogibna, vendar mine precej časa, preden jeza popusti

ter izgineta neizmerna občutka izdajstva in krivde (Charlish, 1998, str. 22).

Nenazadnje pa lahko do nezadovoljstva pride tudi zaradi spolnega zanemarjanja,

kot je na primer odklanjanje spolnega pribliţevanja, teţave s potenco, prezgodnji

izliv in druge spolne motnje. Še posebej so lahko problem sprevrţene spolne

zahteve, kot na primer analni spolni odnos, spolni odnos v troje, sadomazohistične

variante in podobno.

Pogost vzrok nestrpnosti in nezadovoljstva do zakonca pa je odvisnost od

alkohola. Navadno gre za ţensko in redkeje za moţa. Alkoholik se navadno

obnaša zoprno, sitnari, blebeta, ţali ţeno, je do nje grob in drugo. To ţeno odbija.

Posebej je do tega nestrpna, če je bila tudi v otroštvu priča alkoholiku. Njena

nejevolja se okrepi, če moţ zahteva spolne odnose. To ga spodbudi k še hujši

napadalnosti. Vse to pa potem povzroča hude prepire, grobe spopade in koplje

med zakoncema čedalje globlji čustveni prepad. Nekatere ţene alkoholikov so

sprva sicer zelo strpne do njih in se trudijo jim pomagati ter jih spodbujajo k

zdravljenju. Vendar če s tem sčasoma ne doseţejo nobenega uspeha, slej ali prej

izgubijo potrpljenje in začnejo misliti na razvezo.

Včasih pa se zgodi, da so otroci tisti, na katere kaţejo starši kot razloge, da se ne

razumejo. Vendar ni res, da otroci sprejo zakonca, ampak so ti le sredstvo za

medsebojno kljubovanje. Tako se zakonca ne prepirata zaradi otrok ampak s

pomočjo otrok. Ti so njuno največje oroţje. Zato je zanju najpametnejše, da se

ločita, nehata mučiti drug drugega in škodovati duševnemu razvoju svojih otrok

(Košiček 1993, str. 48–53).

Hauck je v svoji knjigi Uspešen zakon celo zapisal najpomembnejše vzroke

razočaranja in nesreče v zakonu glede na izjave zakonskih parov, ki so prišli na

svetovanje. Ker so se nekateri vzroki med seboj razlikovali le za odtenek, jih je

zdruţil.

305

Tabela 1: Najpomembnejši vzroki razočaranja in nesreče v zakonu

jeza in gospodovalnost 58

odklanjanje, zanemarjanje (ljubezen, ljubosumje, obujanje bivših zvez,

občutek, da nas zakonec zanemarja) 37

pasivnost in odvisnost 30

spolnost 26

druţba (moţ preveč dela, ne znava se pogovoriti) 25

druţina in sorodstvo (nesporazumi glede vzgoje otrok (11), konflikti s

sorodniki (9), naveličanost materinstva (3), moţ zanemarja otroka (1)) 24

nevrotično vedenje (npr. pomanjkanje samodiscipline, pretirana

natančnost, alkoholizem) 15

skupaj 215

(Hauck, 1987, str. 41).

Glavne izvore konfliktov v partnerskih odnosih, tako za ţenske kot za moške, pa

je opisal tudi Buss (1989):

''Obnašanje partnerjev, ki zelo moti tako moške kot ţenske: nezvestoba,

fizično zlorabljanje, besedno zlorabljanje.

Obnašanje moških partnerjev, ki najbolj moti ţenske: izsiljevanje spolnih

odnosov, zavračanje ali ignoriranje ţenskih mnenj, poniţevalno ravnanje,

prikrivanje čustev, pretirana trdota, preveč kajenja ali pitja, zanemarjanje in

ignoriranje, opuščanje izrazov simpatije in ljubezni, brezobzirnost, grobost,

okrutnost.

Obnašanje ţenskih partnerjev, ki najbolj moti moške: zavračanje seksualnih

iniciativ, spolna neodzivnost, muhavost, kaprice, preokupiranost z izgledom in

oblačenjem.'' (Musek 1995, str. 143.)

Vezi med partnerji se lahko ohladijo tudi zato, ker se drug drugega naveličajo in

se začnejo dolgočasiti. Nekateri se celo pritoţujejo, da so postali nezanimivi

spolni odnosi s partnerjem. Pomembno je, da se zakonca te nevarnost pravi čas

zavesta in skušata zavestno vnašati v svoj vsakdanji ţivljenjski repertoar

spremembe in presenečenja. To lahko pomeni nove dejavnosti in interese, obiske,

izlete in podobno. Dolgočasje je posebej problematično za ljudi, ki po svoji naravi

306

stremijo k spremembam in stimulaciji, za razliko od oseb, ki se čutijo bolj gotovo

in udobno, če ostanejo v ustaljenih razmerah.

Med najbolj ogroţajočimi pojavi za odnose med zakoncema in sploh odnose v

druţini je ljubosumnost. Velika nevarnost te izhaja iz dejstva, da se ljubosumnost

kot nekakšna druga stran medalje drţi ljubezni. Zlasti na začetku zaljubljenosti je

nekaj ''posedovalnih'' občutij povsem normalno. Se pa lahko spridijo v obliko, ko

ta posedovalna občutja nadomestijo pravo ljubezen. Verjetno je res, da je

ljubosumnost tem večja, čim večja sta ljubezen in partnerska medsebojna

zavezanost in obratno. V vsakem primeru pa gre za sklop negativnih emocij, ki

močno prizadene partnerja in nato rušilno vpliva na partnerski odnos v celoti.

Ljubosumnost pa se lahko pojavi celo takrat, kadar dejansko ni ''tretje osebe''.

Zanimivo pa je, da je ljubosumnost odvisna tudi od kulturnega okolja. V različnih

kulturah namreč sproţijo ljubosumnost različna obnašanja. Tako je na primer

spolni odnos močan povod za ljubosumnost v mnogih kulturah, v Mehiki pa ne

vzbuja veliko ljubosumja.

Do nesoglasij v zakonu pa lahko privede tudi sprememba pozitivne vzajemnosti

med partnerjema v negativno. Za partnerstvo je namreč značilna vzajemnost

medsebojnih interakcij, stikov in čustev. Dokler je pozitivna, so tudi odnosi med

zakonskima partnerjema dobri. Največkrat se intenziteta te vzajemnosti začne

zmanjševati po poroki, ko se morata partnerja posvetiti številnim novim nalogam

in dejavnostim. Delovni napori lahko ta proces še potencirajo. V bistvu ţe

upadanje pozitivne vzajemnosti povzroča upadanje medsebojne privlačnosti, s

čimer ogroţa duševni temelj zakonskega partnerstva, povečevanje negativnih

vrednotenj in izmenjav pa partnerske odnose še neposredno spodkoplje.

Negativna vzajemnost ima tako porazen učinek na zadovoljstvo s partnerjem, z

zakonom in v druţini (prav tam, str. 145–148).

Sedanji pravni razlogi za ločitev so nezvestoba, nespametno vedenje in

nepremostljiva nasprotja. Znotraj teh se skriva cela vrsta teţav v zakonu. Nekatere

od njih je mogoče ublaţiti, še preden postane ločitev neizogibna, a pod pogojem,

da sta se oba partnerja pripravljena pogajati in se dogovoriti.

Charlish Anne (1998) pa navaja naslednje razloge za ločitev:

teţave v spolnem ţivljenju, kar pa je ponavadi znamenje drugih teţav;

nenehni in siloviti prepiri o spolnosti, denarju, otrocih in domačih opravilih;

velike spremembe v ţivljenju zakoncev (rojstvo otroka, selitev …);

307

neutemeljeno ljubosumje;

nezvestoba;

teţave z otrokom ali otroki;

usihanje ljubezni, odtujitev in razlike v pogledih na to, kaj partnerja ţelita od

zakona in ţivljenja;

alkoholizem in uţivanje mamil.

(Charlish, 1998, str. 19−20).

Nekateri omenjeni razlogi, ki zvezo rahljajo, so manj vidni in jih partnerja uspeta

do neke mere prikrivati pred sabo in otrokom. Vendar ker so druţinski člani

povezani med seboj in počutje enega vpliva na počutje in vedenje drugega, lahko

ţe majhen otrok zazna, da nekaj ni v redu. Mnogi otroci so izpostavljeni pogostim

prepirom med staršema, kar je za njih izredno obremenjujoče.

Tako je ločitev zadnji korak v rušenju medsebojnega odnosa dveh partnerjev. V

kolikor ga potrdi sodišče s sodbo, govorimo o razvezi (Štadler idr., 2009, str. 41).

Sicer pa zakon, ki je v teţavah, lahko hitro prepoznamo po značilnostih, kot so:

čustvena hladnost, zavračanje, molčečnost, nezanimanje, razdraţljivost, napadi

besa, prenehanje stikov (tudi telesnih), vidna in očitna sprememba vedenja in

razpoloţenja, telesni in besedni napadi, samouničevalno vedenje (popivanje, igre

na srečo, prezadolţenost ...), depresija, teţave z otroki ter kot glavno občutek, da

si izgubil svojega najboljšega prijatelja in partnerja (Charlish, 1998, str. 10).

Najpomembnejše orodje za uravnavanje konfliktov je pogovor. Ob tem je

potrebno veliko skupnega in zavestnega treninga, da se počasi učimo, kako

partnerju povedati lastne misli in čustva na način, ki bo zanj sprejemljiv. Na ţalost

ponavadi laţje nekaj očitamo kot da bi povedali, kaj čutimo npr: ''Vedno ti je

televizija pomembnejša …'' namesto: ''Tako si ţelim, da bi si nocoj vzela čas drug

za drugega.¨ Kar smo izrekli odprto in iskreno, je tudi bolj sprejemljivo. Če pa se

partnerja zabarikadirata za ''pametnimi utemeljitvami'', konflikt ostaja. Namesto

da bi se pogovarjali, razpravljamo in tako ne doseţemo ţelenega rezultata.

Pomembno je, da znamo doseči kompromis. V končni fazi je cilj kultiviranih

zakoncev najti rešitve, ki so najbolj sprejemljive za oba. Če sta torej zakonca

ustrezno razvila pogovor kot instrument uravnavanja konfliktov, bo to vedno

znova pomembno za nadaljnji potek njunega zakonskega partnerstva. Potem bosta

308

znala premostiti tudi teţave, ki se v različnih obdobjih zakona znova javljajo, ne

glede na to, ali ge za menjavo poklica, puberteto otrok, finančne teţave, nege

potrebne starše in podobno. Na tem mestu je lahko v pomoč tudi zakonska

svetovalnica. Sicer v prejšnjih časih je skoraj veljalo za nedostojno, če je par imel

teţave, zaradi česar še posebej ljudje bolj v letih teţko prestopijo prag zakonske

svetovalnice. Pri mladih se to spreminja. Lahko se celo zgodi, da bomo kdaj v

prihodnosti gledali na zakonsko svetovalnico kot na običajen servis, ki ga ponuja

druţba za pomembno področje zakona in druţine. Ne sme nam namreč biti teţko

si priznati, da določene situacije v zakonu ne zmoremo rešiti sami in se obrnemo

na svetovalca. Ob tem lahko celo izkusimo, da se konfliktov ni potrebno le bati,

ampak da so lahko spodbuda za nadaljnji razvoj partnerstva (Liss, 1991, str.

65−66).

Ravno slednje, občutek, da smo vsemogočni, nemalokrat preprečuje, da bi rešili

določene nesporazume v zakonu in tako preprečili najhujše. Niso redki, ki se raje

vdajo v usodo zaradi različnih razlogov, kot da bi poskusili rešiti, kar se rešiti še

da. Še večji problem pa se zdi pomanjkanje volje in potrpljenja za reševanje

nesporazumov, kar pa ima vzroke spet v drugih stvareh (npr. pomanjkanje

ljubezni, pomanjkanje ţelje biti z partnerjem itd.).

5.4.10.2 Faze v razveznem procesu in vključevanje druţinskega terapevta

Razveza je proces, ki poteka na več ravneh in v več etapah, katerega je potrebno

prehoditi, da bi ga lahko uspešno zaključili. Na ţalost se vse prepogosto dogaja,

da si oba partnerja neznansko prizadevata, da bi dokazala, predvsem z

nepomembnimi, velikokrat tudi izmišljenimi argumenti, kako je njuna zveza

postala nevzdrţna. Je pa razveza zakona pogosto tudi poskus boja za identiteto,

katere v zakonu ne moremo doseči ali je potrditi na zadovoljiv način. In identiteta

je nekaj, kar je po svoji naravi povezano z drugim partnerjem, z njegovim

potrjevanjem, priznanjem, podpiranjem. V kolikor tega ni, postane partner ali oba

negotova, pričnejo se dvomi o osebi, iskanje potrditve tega, česar v sedanjem

zakonskem odnosu ne dobimo, drugje.

Torej je razveza dolgotrajen in pogosto mučen proces počasnega prekinjanja

odnosa. Poleg tega se globoko zareţe v tiste, ki so bili v njem udeleţeni.

Pravzaprav je zelo lahko stopiti v zakon, a teţko v njem vztrajati, še teţje pa iz

309

njega oditi. Razvezni proces zajema pet faz, v katerih se partnerja srečujeta z

nujnostjo urejanja zadev tako na praktični kot čustveni ravni (Lampreht, 1995, str.

139−140).

. faza: Osebno prepoznavanje in odločanje

To obdobje se prične ţe veliko prej pred sprejemom odločitve in razmišljanja o

razvezi. Eden od partnerjev se pogosto sam bori z idejo moţnosti razveze kot

rešitve za nezadovoljstvo, ki ga občuti v zakonu. Velikokrat pa takšno breme

razmišljanja in odločanja postane za partnerja neznosno. V bistvu poizkuša tako ta

partner iz sebe iztrgati nekoga, ki je postal sestavni del njegove osebnosti, del

odnosnega sistema. Partnerja v tej fazi označujejo tudi stanja kot so stresi, borbe z

bridkostjo, graje, razvrednotenje partnerja, depresije, anksioznost in ambivalenca.

Sem pa sodijo tudi ljubezenske afere in razmerja, ki pogosto to določitev še

pospešijo. Terapevt, ki se ponavadi sreča z zakoncem, ki je pobudnik razveze, je

postavljen pred posebne naloge. V prvi vrsti mora podpirati partnerja, ki se bori z

odločitvijo, predvsem pa omogočiti razjasnitev in uvid v situacijo. Spoznanje o

nujnosti partnerjevega sodelovanja pa je ključna naloga tako za terapevta kot

partnerja, ki pride z idejo o razvezi (prav tam. str. 140).

. faza: Seznanitev druţine

Za večino druţinskih članov je seznanitev z nastalo situacijo čas velikega

neravnoteţja in negotovosti. Znano je, da si v večini razveznih situacij razvezo

ţeli eden od partnerjev bolj kot drugi. To potrjujejo tudi študije. Najpogosteje so

to ţenske, pri čemer moški njihovi odločitvi nasprotujejo, čeprav v zakonu tudi

sami niso zadovoljni. Tako v tem obdobju izraţajo pripravljenost za spreminjanje

odnosov, a jim ţenske največkrat ne verjamejo, ne zaupajo obljubam. Drugače pa

partner, ki v procesu odločanja ni zaznaval, kaj se dogaja, doţivlja zaradi

nenadnosti odločitve osebno izkušnjo majhnega samospoštovanja, nemoči in

poniţanja. Terapevtova naloga v tem času, ki je dramatičen tako za partnerja kot

druţino kot celoto, je predvsem to, da zakoncema omogoča spoznavati, zaznavati

in prepoznavati čustveno bolečino ter preko tega prihajati do spoznanj, da razveza

in vso dogajanje, ki je z njo povezano, lahko prinese tudi pozitivne in nove

moţnosti. Nujno ob tem je, da se terapevt zaveda, da je odločitev za razvezo ali

proti njej izključno stvar zakoncev (prav tam, str. 141).

310

. faza: Razveza

Je čas dejanske razveze. Čas, ko se partnerja razhajata, razvezujeta, ločujeta,

posledično pa tudi druţina. Tako za partnerja kot druţino je to teţko obdobje, je

pa rezultat v veliki meri odvisen tudi od tega, kako so razrešili prejšnji dve fazi.

Partnerja sta v tej fazi zelo ranljiva, kar ovira normalno delovanje. Prav tako je pri

obeh zakoncih moţno opazovati naslednje simptome: nesposobnost ali vsaj

zmanjšana sposobnost za učinkovito in uspešno delo; slabo zdravstveno stanje;

spremembe telesne teţe; nespečnost; uporaba tablet, alkohola …

Oba partnerja sta ambivalentna. Nemalokrat partner, ki je razvezo predlagal, to

obţaluje in ţeli spravo. Po drugi strani pa si je ţe partner, ki ni bil pobudnik

razveze, uredil svoj način ţivljenja. Ţeli ţiveti po svoje, predvsem pa ni več

pripravljen tvegati, da se ponovno znajde v takšnem poloţaju.

Za to fazo je tudi značilno, da sta partnerja nagnjena k velikanskim čustvenim

preobratom z vzponi in padci. Ko situacija ţe kaţe na to, da se je čustveni nemir

zmanjšal, se ponovno pripeti nekaj, kar vrţe enega ali pa tudi oba partnerja

ponovno v fazo neumirjenosti. Ta proces se lahko ponavlja eno, dve ali celo več

let. Medtem se partnerja srečujeta z občutki nemoči, izgubo nadzora nad dogodki

v ţivljenju, občutki nekompetentnosti, izgubljenosti, osamljenosti, pogosto so v

ospredju tudi problemi z identiteto. Vse to se nekako kaţe v obliki predlogov za

zvišanje preţivnine, zmanjšanje ali sploh ukinitev ali prepoved stikov, običajno

očeta z otrokom. Sčasoma se intenzivnost nihanja zmanjša, kar velja tudi za

preţivljanje obdobja razvezovanja in dejanske ločitve. Kakorkoli pa, lahko

razveza za partnerja, ki je ţe pred njo deloval obrobno, pomeni stopnjevanje

njegovih teţav, za nekatere pa stimulator njihove osebne rasti, katere v zakonu

mogoče sploh nikoli ne bi dosegli. Za mnoge ţenske je to morda prvič v ţivljenju,

da najdejo in izkusijo svojo avtonomijo, postopoma izkusijo na novo najden

občutek kompetence in iz tega izhajajoče dobro počutje. Nekateri pari pa najdejo

v tem času tudi moţnost za reorganizacijo svojega partnerskega in druţinskega

ţivljenja. Kar se pa socialne mreţe tiče, se pri paru, ki se razvezuje, le-ta

najpogosteje premika od starih prijateljev k novim, v začetku sicer bolj k

vsakdanjim priloţnostnim znanstvom. V bistvu, ko se zakonca srečujeta z vso

realnostjo razveze, le s teţavo najdeta pot in čas za vprašanja in razmišljanja o

311

svojem ravnanju ter odzivanju. Je pa ravno zaključevanje razveze tisti čas, ko sta

pred ta vprašanja neizbeţno postavljena.

Vloga terapevta je v tem, da mora pogledati in videti ter poiskati moč, ki jo imajo

partnerji in druţina. Namreč vse informacije in bolečine, ki jih ljudje prinesejo v

terapijo, skoraj nič ne povedo. Pri tem je pomembno dejstvo, da je v bistvu zelo

teţko samo pogledati, videti in ne obsojati, vrednotiti ali celo diagnosticirati.

Vsekakor je prevzemanje odgovornosti za terapevtski proces trdo delo in velika

odgovornost, pri čemer je olajševalna okoliščina ta, da je pa terapevt odgovoren

samo in zgolj za terapevtski proces. Za svoje odločitve in svoje ţivljenje so

odgovorni klienti sami (Lampreht, 1995, str. 141–143).

IV. faza: Reorganizacija druţine

Na tem mestu gre v prvi vrsti za proces razčiščevanja in določanja novih meja ter

pravil v druţini. Vsi člani imajo za seboj izkušnjo nereda in zmedenosti. Velik

problem je tudi to, da so nastale spremembe v gospodinjstvu, vodenju druţine in v

odnosih med člani druţine velikokrat tako ogroţajoče, da se več časa posveča

naporom, da bi te spremembe obšli, kot pa potrebi in nujnosti vpogleda v nov

sistem. Drugače pa na vsa področja odnosov vplivajo tako izguba enega od

staršev, mnoge spremembe v funkcioniranju druţine kot tudi posledice stresnih

situacij. Poleg tega, kolikor bolj je neprisotni partner izključen iz dogajanja, toliko

večja je moţnost za nedelovanje druţine.

Razviti je potrebno nova pravila in vzorce za vse navade in rutine vsakdanjega

ţivljenja, kar ne dovoljuje odlašanja. Namreč spremenjene so vloge, meje niso

jasne, ni strukturne hierarhije in dejansko je prizadet tudi vsak podsistem znotraj

druţine, in sicer: moţ/ţena, starši/otroci, stari starši/otroci, partnerja/njune

matične druţine, partnerja/druţina partnerja, odnosi zunaj druţine/prijatelji,

sluţba, druţba.

Za partnerja je proces zaključitve partnerskega odnosa ob tem, ko je potrebno

vzdrţevati in ohranjati starševski odnos, zelo teţka naloga. Velja pa poudariti, da

mora biti čustvena razveza med zakoncema končana, če ţelita uspešno reševati

stvari na drugih področjih. Tako da, če partnerja med sabo ne govorita ali sta

nenehno v sporih, ta pogoj najverjetneje ni izpolnjen. Partnerja pa morata tudi

opraviti s svojimi občutki krivde. Kar se otrok tiče, imajo le-ti teţave glede

312

lojalnosti do staršev. Kakorkoli pa stvari obračamo, gre za dejstvo, da ima večina

ljudi v postopku razveze jasno predstavo o tem, česa ne ţelijo več in česa ne ţelijo

narediti, na ţalost pa nimajo jasne predstave o tem, kaj si ţelijo storiti.

Velja poudariti, da je ţivljenje v enostarševski druţini v večini predhodna

stopnica pred novo poroko in oblikovanjem druţine. Kljub temu pa bo za druţino

in terapevta, ki jih obravnava, koristno in uspešno predvsem to, če druţine ne bo

obravnaval kot druţine v »prehodu« iz enega dvostarševskega gospodinjstva v

drugo, ampak kot druţino v »prehodu« v drugačno strukturo in organizacijo. Tako

da cilj obravnave naj ne bi bilo pomagati jim pretrpeti obdobje »čakanja«, ampak

pomoč videti sebe kot aktivne udeleţence v udejanjanju novega načina ţivljenja.

Namreč »čakanje« je lahko stopnja za občutke neuspešnosti, saj podpira mišljenje

ţensk »pomoč pride«, pa tudi to, da ţenske ne morejo načrtovati zadovoljnega

ţivljenja brez partnerja. Takšno mnenje pa kasneje intenzivira realne občutke

obremenjenosti in preobremenjenosti z nalogami in teţi k oblikovanju občutka

nemoči. Vse našteto pa potem lahko ima za posledico neuspešne druţinske

poskuse dobro opraviti z razvezo.

Dejstvo je, da se partnerji v postopku razveze ţe tako ali tako teţko prilagajajo

novemu ţivljenju, še posebej pa jim je trn v peti pri prilagajanju tako opravljanje

praktičnih kot finančnih zadev. To poveča krizo, saj postanejo finančne zadeve

glavna skrb večine parov v razveznem postopku – ne glede na to, na katerem delu

druţbene lestvice se nahajajo. Sicer terapevt ne more spremeniti finančnega

stanja, lahko pa recimo pomaga ţenski, da pride do novih spoznanj o moči in

sposobnostih, ki jih ima za opravljanje tega področja svojega ţivljenja.

Terapevtski cilj torej ni, da se razvezanemu partnerju (največkrat materi) pomaga

iskati kopijo tega, kar se je dogajalo v zakonskem gospodarjenju. Cilj je iskati in

ustvarjati nove moţnosti za reševanje čustvenih in finančnih potreb. Za terapevta

pa je poleg omenjenega še pomembno, da je pripravljen opraviti tudi vodenje v

praktičnih zadevah, ki spremljajo razvezne okoliščine (Lampreht, 1995, str. 143–

145).

V. faza: Nova druţina – dopolnjena druţina

Ko partnerja in druţina uspešno opravijo in razrešijo naloge iz prejšnjih faz, naj bi

druţina prišla do nove samodefinicije. Podoba druţine v tej zadnji fazi razveznega

in porazveznega procesa bi se naj odraţala v tem, da so meje in pravila postavljeni

313

ter razčiščeni, vloge jasne in da so vsi člani vključeni. Da se pa ponovno vzpostavi

občutek »pripadnosti« v teh novih druţinah, je potreben čas od treh do petih let.

Obdobje je ponavadi daljše, če je v druţini adolescent. Največji premik naredijo

druţine v prvem letu, ko vsaj delno odpravijo občutek »ţivljenja v neki drugi

hiši«. Kakšna bo pa kvaliteta odnosov v tej novi druţini, je pa zelo odvisno od

odnosa, ki ga imata partnerja do stikov s prejšnjimi partnerji. Za reševanje stikov

otroka z odsotnim staršem je tako odgovoren biološki starš, kar pa ne pomeni

izključenosti dopolnilnega starša. Slednji ima sicer pravico pričakovati, da ga bo

otrok spoštoval in upošteval, nima pa pravice pričakovati ali zahtevati otrokove

ljubezni. Je pa lahko spoštovanje posebne vezi med otrokom in biološkim

staršem, ki ga bo izkazoval, moţnost za ustvarjanje pristnih vezi z otrokom.

Velja poudariti, da je za uspešno delovanje dopolnjenih druţin pomembno, da se

glede odgovornosti otrok ne izključuje biološkega starša. To v vsakdanjiku

druţine pomeni, da vsak od partnerjev v povezavi z bivšim zakoncem prevzema

osnovno odgovornost za vzgojo in disciplino svojega otroka. Raziskave pa kaţejo

tudi na to, da je zakonsko zadovoljstvo partnerjev v dopolnjenih druţinah zelo

tesno povezano s stopnjo doseţenega zadovoljstva v dopolnjenem starševstvu.

Kar se pa tiče dela terapevta, mora ta slediti predvsem:

dejstvu, da te druţine pričenjajo skupno ţivljenje na različnih ţivljenjskih

stopnjah;

temu, da si druţine prizadevajo vzdrţevati mit o odlični druţini, kar je dodatna

obremenitev.

Druţini je prav tako nujno potrebna pomoč pri pridobivanju sposobnosti za

toleriranje nejasnosti. Člani druţine teţijo k temu, da bi enkrat za vselej razrešili

stvari. Morajo pa tako druţina kot terapevt sprejeti dejstvo, da se druţina ne more

razviti čez noč. V tem sklopu je potrebno še posebej opogumljati dopolnilnega

starša, da tolerira otrokove negativne reakcije, naj jih ne jemlje osebno, pač pa

otroku pomaga premagati občutke krivde v zvezi z lojalnostjo, ambivalentnostjo

ter druge teţave. Vsekakor bo pa zadovoljstvo tako terapevta kot druţine največje

takrat, če bo druţina prišla do moţnosti pogovarjanja, pogajanja in sklepanja

kompromisov o tem, česar ni mogoče spremeniti (Lampreht, 1995, str. 145−146).

314

Vidimo lahko, da je vsaka faza na svoj način stresna tako za oba partnerja kot

otroka/otroke. Eni in drugi se soočajo z različnimi negativnimi občutki, vprašanji,

pomisleki, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju.

5.4.10.3 Občutja in doţivljanje samega procesa razveze pri obeh partnerjih

Moški in ţenske se na sam proces razveze odzivajo zelo različno, z različnimi

teţavami in z zelo različnimi načini reševanja le-teh. Nekaj je bilo omenjenega ţe

pri fazah razveznega procesa, tukaj bomo pa stvar obdelali še nekoliko širše.

Nekateri so globoko razočarani in jezni ali celo besni, uţaljeni, uničeni, drugi spet

srečni, navdušeni, razbremenjeni, ko olajšano zajadrajo prostosti ali novi zvezi

nasproti. Tisti, ki se na dostojen način osvobodijo spon neperspektivne zveze in z

ločitvijo ponovno zaţivijo, lahko to svetu pokaţejo tudi tako, da priredijo zabavo,

katero poznavalci na drugi strani Atlantika imenujejo split-party. Je pa res, da so

Američani v tem nekoliko bolj svobodoljubni kot Evropejci. Takšna zabava bi pri

nas bila malo nenavadna, saj razveza v evropski kulturi še vedno velja za nekaj

nezaţelenega in neprijetnega oziroma vsaj bolečega, če ne celo tragičnega, vsaj za

otroke (Mazi, 2000, str. 27).

Kljub temu, da vsak posameznik doţivlja razvezo različno, obstajajo osnovne

čustvene izkušnje, prepoznavne v vsakem ločitvenem dogajanju. Tako je

doţivljanje resnega zakonskega konflikta podobno procesu ţalovanja in poteka po

sledečih stopnjah:

Šok: partnerja ga doţivita ob spoznanju, da se pri reševanju teţav in

nesporazumov zapletata v bolečo čustveno igro, pri čemer se vsi poskusi končajo

s prepirom ter medsebojnimi obtoţbami. Gre za čas, ko navadno ne moremo

razumeti vpliva tega, kar se je pravkar zgodilo in ne moremo dojeti, da je to res.

Šok lahko traja od nekaj ur do nekaj mesecev. Kadar so ljudje v šoku, se navadno

vedejo kot roboti. Recimo pozabijo ali zamešajo podrobnosti, ljudje govorijo, a jih

ne slišijo, kaj pravijo in podobno. Ko pa začneta šok in otopelost popuščati,

začnemo razumevati, kakšno je stanje.

Zanikanje: partnerja se začneta zavedati, da njuna odločitev za skupno

ţivljenje vodi v nova razočaranja; razvijeta lahko obrambni mehanizem zanikanja

(saj ni tako hudo, imel/-a sem slab dan ipd.). Je zelo podobno šoku in nastane

315

skoraj istočasno kot šok. Z njim se branimo pred resnično situacijo. Ne moremo

se soočati z občutji, ki jih v nas poraja novo stanje. Tako smo navajeni starih

vzorcev in situacij, da sprememb nočemo sprejeti. Namesto tega zanikamo njen

obstoj. In dlje kot zanikamo, dlje odlašamo s tem, da bi ţalosti pogledali v oči.

Obstajajo različne stopnje zanikanja: uţivanje alkohola in drog, novo razmerje

takoj po ločitvi, druge motnje in fantazije, s katerimi si zaposlijo um in podobno.

V bistvu se sami s sabo igramo duševne igrice. Te postanejo še krutejše, če z

zanikanjem nadaljujemo. Na koncu pa vseeno nastopi resničnost. Torej, ko stanje

zanikamo, prikrijemo bolečino in ravnamo, kot da je vse normalno. Vendar če

ţelimo stvari ozdraviti, je potrebno bolečino občutiti. S tem pa ohromimo še

ostala čustva, ljubezen in smeh, ki so potrebna, da je naše ţivljenje znosno in

prijetno. Zato je potrebno po izgubi občutiti vsa čustva, če ţelimo, da si hitro

opomoremo. Ko pa postane zanikanje ţe tako močno, da se oseba noče soočiti s

takim ţivljenjem ali zaţiveti v novi resničnosti, je potreben terapevt.

Jeza: pojavi se ob spoznanju, da nikoli ne bo drugače in da je prav partner

tisti, ki drugemu zadaja najgloblje rane. V kolikor si partnerja zaradi neuspešne

komunikacije zadajata vedno nove rane, se lahko jeza nevarno poveča. Izbruhi

potlačene jeze, ki je ni mogoče več zadrţevati, so lahko zelo destruktivni. Tako se

jeza usmerja predvsem na tiste, za katere se meni, da so odgovorni, ker smo se

znašli v določenem poloţaju. Nekateri preţivljajo stadij jeze zelo dolgo, nekateri

celo ves preostanek ţivljenja. Izraţanje jeze je sicer zdravo, kajti dokler jo tlačimo

v nas, ostaja v našem telesu in se navadno izrazi kot bolezen ali nezmoţnost. Jeza

je čustvo, ki je jasno razvidno v odnosih z drugimi (npr. vpitje). Bolje bi pa bilo,

če bi se jo naučili izraţati brez da bi prizadeli druge (npr. telesna vadba in

aktivnost; kričanje nekje v naravi; mirno povemo človeku, na katerega smo jezni

in se ne znašamo in podobno). Jezo je pa potrebno sprostiti, sicer se spremeni v

bes, kar ima v druţbi negativne posledice. Ko se jeze osvobodimo, občutimo

olajšanje.

Krivda: ljudje se pogosto počutijo, kot da niso uspešno opravili dolţnosti ali

obveznosti ali da so storili kaj narobe. Drugi vidik krivde pa je samoobtoţevaje.

Potrebno se je zavedati, da dejstvo, da se počutimo krive zaradi nečesa, kar se je

zgodilo, dogodka ne bo spremenilo. Krivda bo v vsakem primeru zavrla

ozdravitev srca. Namesto tega je bolje gledati razumsko na razmere.

Ţalost in depresija: najprej globoka ţalost, kateri lahko sledi depresija, se

316

pojavita ob bolečem spoznanju razočaranja. Slednja je lahko odsev izgube

partnerja, ki se je, vsaj v očeh drugega partnerja, povsem spremenil. Ob tem

pogosto pozabljata, da je ţalovanje naravni proces poslavljanja od starih vzorcev

vedenja. Če sta na tem mestu še pripravljena na soočenje s svojim dejanskim

stanjem, ki je pogosto lahko odsev njune preteklosti, bosta nemara zmogla

razrešiti svojo dramo glede razpada partnerske zveze. Sicer je pa ţalost čustvo, ki

je po izgubi najbolj očitno. Začnemo se izogibati druţbenim stikom, se dajemo v

osamo, kjer se počutimo popolnoma nemočni in sami. Prehajamo v najrazličnejše

potrtosti. Je eden najteţavnejših stadijev, ki lahko traja precej časa. Gre za

zavedanje, da oseba, ki smo jo izgubili, fizično ne bo več z nami. Ponavadi se

sprašujemo, kako bomo ţiveli naprej brez te ljubljene osebe. Spoznamo, da so se

okoliščine spremenile in da ţivljenje nikoli več ne bo takšno kot prej. Ob tem je

pomembno, da znamo prepoznati znake potrtosti ter smo se sposobni iskreno

sprijazniti s tem, kar doţivljamo. Blaga potrtost je normalna, če traja predolgo, pa

postane škodljiva. Potem se človek sprehaja naokoli kot mesečnik in postane

samotar. Nekateri znaki hude potrtosti so sledeči: izguba zanimanja za vse, kar je

bilo nekoč del našega ţivljenja; izrazita sprememba navad v prehranjevanju in

spanju; pogosti in nenadzorovani izbruhi joka, potreba po popolni samoti,

samomorilske misli in podobno.

Pogajanje: do tega pride, kadar partnerja svojega razhajanja ne zmoreta več

preusmeriti in se ponovno pribliţata drug drugemu; pogajanje poteka na osnovi

»daj – dam« oziroma »če boš ti – bom jaz«. Pogajata se o različnih stvareh, kot so

otroci, materialne zadeve, druţinske obveznosti in podobno. To samo dela še večji

prepad med njima. Morda se niti ne zavedata, da se v takem medsebojnem odnosu

trgajo še zadnje niti njune zveze. Pogajanje nam tako kot zanikanje preprečuje, da

bi se soočili z resnico. Mnogi verjamejo, da se bo zgodil čudeţ in se poskušajo

pogajati z Bogom v upanju, da se bo stanje uredilo, če bodo začeli znova, drugače.

K takšnemu razmišljanju se zatečemo zato, ker je šok zaradi izgube včasih tako

velik, da ga ne moremo prenesti. Pogajanje nekatere pri sprejemanju resnice o

stanju začasno potolaţi. Ta stadij je nekaj časa normalen, če pa traja predolgo,

lahko onemogoči zdravljenje in sposobnost zaţiveti na novo.

Obup: partnerja spoznata, da nista več sposobna in pripravljena drug

drugemu dajati in se medsebojno podpirati. Pride celo do čistega nasprotja, in

sicer drug drugemu predstavljata nevarnost, zato se začneta drug drugega bati.

317

Ločitev – dejanska in/ali čustvena (Sprejetje): partnerja doţivljata in

spoznavata, da so njuni konflikti nerazrešljivi. Zadnji izhod vidita v razvezi.

Lahko pa si najdeta vsak svoj intimni svet in se tako čustveno ločita, čeprav še

vedno fizično ţivita blizu. V obeh primerih pa je med njima dejansko prišlo do

ločitve. Sprejetje izgube je nujno, če ţelimo pozdraviti rane in zaţiveti dalje. To

sicer ne pomeni, da smo je veseli ali da smo nehali ţalovati.

Ko sprejmemo izgubo, začnemo reševati teţavo in si obnavljati moči. Ţivljenje

lahko na novo ocenimo in se recimo vprašamo, česa nas je ta situacija naučila,

kakšne priloţnosti je prinesla, koliko smo se spremenili itd. V tem stadiju lahko

ponovno vlagamo vase in svojo prihodnost. Ustvarimo si tudi popolnoma nov niz

vrednot, na primer se odločimo, da bomo pogosteje hodili na sprehode ali

preţivljali več časa v naravi ali da se bomo vrnili na fakulteto ali zamenjali poklic

in podobno. Kakorkoli se torej odločimo, bomo ugotovili, da je izguba prinesla

priloţnosti.

Ţalost pa vpliva tudi na telo, kar se kaţe kot izguba teka, razvijanje srca,

vrtoglavost in omedlevica, nespečnost, glavoboli, suha usta, pomanjkanje dnevne

higiene, bolečine v mišicah in podobno. V bistvu je normalno, da smo med

procesom ţalovanja zaskrbljeni, zbegani, negotovi, zmedeni, včasih celo panični.

Pomembno je, da razumemo, da so naši fizični simptomi del našega čustvenega

stanja. Eno ne more obstajati brez drugega.

Vsekakor pa se je potrebno zavedati, da so vsa omenjena čustva začasna in

normalna. S tem ko izraţamo svoja občutja in preţivljamo različne stopnje

ţalovanja, začutimo olajšanje. Pošten jok lahko premaga preboleti ţalost in strah.

Pogovor s prijatelji in sosedi pa pomaga, da se prizemljimo v resničnost (Štadler

idr., 2009, str. 41–43 in VAN Praagh, 2004, str. 24–38).

Ni nujno, da partnerja doţivita vse stopnje v takšnem vrstnem redu. Prav tako se

lahko posamezne stopnje ponovijo, nekatere so tudi bolj očitne, druge manj. Do

ločitve pa lahko pride ţe prej, še posebej, če si je kdo od partnerjev našel drugo

osebo, ob kateri se počuti varno in sprejeto.

Ločitev navsezadnje daje tudi priloţnost, da partnerja o svojem preteklem

ţivljenju in o svoji vlogi v bivšem partnerstvu temeljito razmislita. Mogoče pa po

tej izkušnji kdaj kasneje celo ustvarita učinkovitejše in srečnejše intimne odnose

(Štadler idr., 2009, str. 43).

318

Veliko ljudi ţaluje samih, nekateri pa tega ne zmorejo. Potrebujejo pomoč ali

napotke drugih, kot so terapevt, pomočnik, druţinski član ali prijatelj. Ti lahko

spodbujajo, da vztrajamo in komu zaupamo svoje notranje občutke in misli. Tako

je velikokrat edino, kar človek ob izgubi potrebuje, pogovor z nekom. Ne na

način, da bi ga ta sodil ali mu ogovarjal, ampak le poslušal. Poslušanje

ţalujočemu pomaga ubesediti ali izraziti bolečino. In četudi se izgube razlikujejo,

kot na primer izguba zakonca ali sluţbe, je proces enak. Vsekakor pa je stopnja

naše prizadetosti odvisna od tega, kako globoko občutimo izgubo (VAN Praagh,

2004, str. 24).

Vidimo, da razveza prinaša najrazličnejše negativne posledice, duševno in

čustveno ţalost. Sanje o skupni prihodnosti so uničene, hiša je prazna in čutimo,

da nam nekaj manjka. Ţivljenja, ki se je nekoč zdelo tako varno, ni več in

potrebno je ugotoviti, kako se spopasti s to uničujočo spremembo. Poleg tega pari

z otroki ostanejo brez skupnih upov in sanj za prihodnost. Za povrh pa je potrebno

še soočenje z drugimi sorodniki, prijatelji ter znanci in njihovimi odzivi. Prvi

odziv na razvezo je ponavadi obtoţevanje, hkrati pa se mnogi sorodniki in

prijatelji postavijo na stran enega ali drugega zakonca, kar situacijo le še poslabša.

V prvi vrsti tako izgubimo zakonca, počutimo se sami, na koncu pa obrnejo hrbet

še sorodniki. Poleg tega nas izključijo še poročeni prijatelji iz svojega kroga

dejavnosti. Torej prizadeti smo na več načinov in osamljenost se zdi velikanska.

Je pa tudi res, da se razveza podobno kot druge izgube, nikoli ne zgodi ob

primernem času. Pogosto celo takrat, ko se kupuje novo hišo ali avtomobil,

nastopi z novo sluţbo ali ob rojstvu otroka. Takšne pomembne ţivljenjske

spremembe navadno sproţajo v našem duhu tudi vprašanja o drugih ţivljenjskih

področjih, kot recimo, je to tisto kar ţelimo, smo izpolnjeni, smo zadovoljni z

načinom ţivljenja in drugo. In ko dosegata svoje cilje oba zakonca in čutita, da

gledata v isto smer, gre vse dobro, ko pa čutita, da sta prerasla drug drugega in

imata nasprotne cilje ter usmeritve, se pa zdi razveza kot edina mogoča izbira.

Tipično je tudi, da se moţ in ţena počutita izdana (Kako je mogla? Zakaj mi je to

storil?); navadno se tudi počutita kriva (Ko bi ji le večkrat povedal, da jo ljubim.

Ko bi le preţivela več časa z njim.). Vsi ti odzivi so zelo pogosti. Mnogo

zakoncev enači razvezo z neuspehom zato, ker so prepričani, da bi se lahko bolj

potrudili, krivijo sebe in ugibajo (Lahko bi vedel, da se bo to zgodilo. Le kako

sem lahko bila tako neumna?).

319

Pred razvezo bi pari vseeno morali poiskati strokovno pomoč. Partner se za

razvezo v večini odloči po tehtnem premisleku. V kolikor se partner počuti

neizpolnjenega, bo do drugega najverjetneje postal zelo strog in imel

brezkompromisna pričakovanja. Kadar partner preraste razmerje, občutja

ponotranji in o njih ne govori. Na tej točki sporazumevanje tako odpove, da od

čustev ostaneta le še jeza in obtoţevanje. Tako sprava tudi ob sodelovanju

najboljšega terapevta ni moţna oziroma je le malo verjetna.

Ponavadi ko partner partnerja zapusti, se zapuščeni počuti prizadetega. Hitro

pomisli, da je storil kaj narobe in tudi trpi zaradi slabe samopodobe. Včasih si

prizadeva ohraniti odnos in zanika njegov konec. To pa na ţalost le še podaljšuje

trpljenje, saj zanikanje potlači globoka čustva jeze in sramu (prav tam, str. 150–

151).

Ločitev je zelo zapleten proces in reševati je potrebno nekaj skupnih osnovnih

problemov. Prvo gre za odnose med partnerjema, ki se ločujeta, potem za otroke

iz zakona, na koncu pa še za problem skupnega stanovanja ter v nekaterih

primerih še problem vzdrţevanja materialno nepreskrbljenega, nezaposlenega in

morda bolnega zakonskega partnerja. Sicer je običajno, da je teţišče problemov

pri otrocih, vendar se rado pozablja, da je ta problem nerešljiv, če se pred tem

odnos med partnerjema ne uredi tako, da je dogovor in pogovor sploh moţen.

Brez tega otrok postane sredstvo za nadaljnje medsebojno obračunavanje.

Vsekakor pa velja, da je kvaliteta ločitve zakona odvisna predvsem od reševanja

neurejenih odnosov med partnerjema. Pogosto slišimo, da partnerja rečeta, da je

ločitev njuna privatna zadeva in se drugih ne tiče ter da se o tem ne ţelita

pogovarjati. Vendar če ostaneta pri takšnem razmišljanju, gre ločitev avtomatsko

v napačno smer. Tako bomo na tem mestu omenili še dejstva o tem, kaj se dogaja

in kaj bi se moralo dogajati med zakonskima partnerjema med ločevanjem.

Zakonska partnerja se morata pogovarjati o svojih medsebojnih odnosih in jih

skušati reševati, vendar ne samo o problemu otrok in skupne lastnine.

Zakonska partnerja se morata odkrito in neposredno pogovarjati o svojih

medsebojnih odnosih – ne samo zaradi moţne sprave, ampak predvsem zato,

ker je to predpogoj za kvalitetno, humano in kulturno ločitev zakona.

Zakonska partnerja se morata pogovarjati o sebi in svojih medsebojnih

odnosih, da tako ugotovita dejanske razloge, kar je spet predpogoj za humano

in kulturno dokončanje tega odnosa.

320

Zakonca ne bi smela mešati svojih partnerskih odnosov s starševskimi odnosi

do otrok. Z ločitvijo nista več zakonska partnerja, še vedno pa sta starša. Na

njune starševske odnose ne bi smeli vplivati konflikti njunih skaljenih

zakonskih odnosov.

Pogovor morata uporabiti za dogovor, ne pa za napade, ţalitve in

obtoţevanja, ne glede na to, ali se bo pogovor končal s spravo ali pa zares z

ločitvijo.

Pogovor o tretjem ne vodi nikamor. Vrniti se je treba k samemu zakonskemu

odnosu in v njem poiskati dejanske razloge za to, da se je pojavil tretji.

Morata se pogovarjati o spolnosti, vendar moramo imeti pred očmi tudi

dejstvo, da je seks v zakonu posledica, ne pa vzrok tistega, kar se dogaja v

odnosih med zakonskima partnerjema.

Pomembno vlogo imajo starši in sorodstvo posameznega partnerja.

Njihovega vmešavanja so krivi pomanjkljivi in nerazviti odnosi med

zakonskima partnerjema.

Starša ne smeta zlorabljati otroka kot sredstvo za izsiljevanje, kot zaveznika

ali zaupnega prijatelja, kot kurirja ali kot »problem«, zaradi katerega se

izogibata dejanskim problemom itd.

Pogosto poudarjena fraza »neujemanje značajev« ne pomeni nič drugega kot

nesposobnost zakonskih partnerjev, da bi sprejela medsebojne razlike in z

obojestransko aktivnostjo prav v njih našla nove stične točke, drugačno

podobnost, osveţeno in za oba bolj zadovoljivo skupnost.

Ločitev ne bi smela biti nepoštena igra, v kateri je eden zmagovalec, drugi pa

poraţenec, ampak pošten, enakopraven in odkrit sporazum zakonskih

partnerjev, ki sta se odločila, da ne bosta več skupaj.

S strokovnjaki in svetovalci se morata nujno pogovarjati o svojih

medsebojnih odnosih in si prizadevati, da bi jih z njihovo pomočjo kar

najbolje uredila. Če zakonska partnerja tega ne storita, tudi vseh drugih

dogovorov, npr. o otrocih, najverjetneje nikoli ne bosta izpeljala.

Naloga strokovnjaka je, da jima omogoči, da čim bolj resnično in objektivno

spoznata svoje medsebojne odnose, ne pa da namesto njiju odloča o njuni

spravi ali ločitvi (Brajša, 1986, str. 141–149).

321

Ob koncu tega poglavja navedimo še nekatere smernice za zdravljenje, ki lahko

razvezanima zakoncema pomagajo ponovno vnesti ravnovesje v njuno novo

ţivljenje:

dovoliti si potovanje skozi celoten proces ţalovanja;

oceniti svoj zakon in se vprašati po občutkih; ugotoviti stanje na čustveni,

duhovni, duševni in fizični ravni ter ga oceniti;

sprostiti se in meditirati, osredotočiti se in uravnovesiti;

namesto smiljenja samemu sebi je potrebno prevzeti nadzor nad svojim

ţivljenjem;

vnesti pozitivno energijo na vsa področja ţivljenja in se na vso moč truditi,

gledati kot na nov začetek in novo ţivljenjsko priloţnost;

ţivljenju pustiti prosto pot in se ne truditi obvladovati okoliščine;

razviti in utrditi podporno mreţo prijateljev in druţbenih skupin; se mogoče

dodatno izobraţevati, stopiti na novo poklicno pot; vzeti čas za pretres vseh

razpoloţljivih moţnosti in se oprijeti tiste, ki je zanimiva;

s posledicami razveze in ţalovanja se seznaniti preko knjig, seminarjev in

interneta, kjer je na razpolago veliko informacij;

vzeti si čas tako za ţalovanje kot ozdravljenje in vstopanje v novo razmerje;

ustvarjanje nove druţine, kjer je potrebno znova oţiviti druţino in starševske

vloge brez kakršnekoli oblastnosti in manipulacije, se pogovoriti o finančnih

dogovorih, zamenjavi šole in urniku obiskov; vsekakor je to potrebno storiti

prijateljsko, ţe zaradi otroka;

novo ţivljenje zasnovati tako, da bodo tudi otroci imeli besedo pri odločanju;

opisovanje občutij in razmer ter stvari, ki bi jih v prihodnosti radi zase in za

svoje otroke, v dnevnik;

odpustiti tako sebi kot drugemu partnerju; sprevideti mora, da se je človek, ki

ga je nekoč ljubil, spremenil; naj mu zaţeli vse dobro, saj sta se iz tega oba

nekaj naučila; dolgoročno je obema koristilo;

zavedati se, da nista sama; ljubezen je vsepovsod okoli njiju, ustvarjena sta iz

ljubezni in na zemlji je tudi obilo priloţnosti, da se bosta znova ljubila. (VAN

Praagh, 2004, str. 69–71).

322

5.4.10.4 Seznanitev otroka z razvezo in njegovo doţivljanje ob tem

Vsekakor ni potrebno poudarjati, da ne glede na to, kako teţka in obremenjujoča

je razveza za partnerja, je še veliko teţja prav za otroka. Zatorej je zelo

pomembno, da se starša zavedata, kako bosta otroku povedala, da se razhajata in

kako bosta ravnala ob otrokovih odzivih.

V bistvu je zelo teţko ugotoviti, kdaj je treba otrokom povedati, da je ločitev

neizogibna. Včasih je to tudi nemogoče, še posebej, ko eden od partnerjev

preprosto odide, ne da bi pomislil na odziv otroka. Najpomembneje je, da

otrokom problem razloţimo tako, da ga bodo lahko razumeli. Marsikateri otrok

ve, da je ločitev resna stvar, ampak sama beseda jim pa ne pomeni veliko, še

posebej zelo majhnim otrokom. In potem še prej verjamejo kakim na pol

''razumljenim'' resnicam, ki jih utegnejo pobrati na šolskem dvorišču kot na

primer: ''Ločitev pomeni, da boš dobil novo hišo in novega očka.''

Torej, otroku je potrebno povedati takrat, kadar smo pripravljeni podati popolno

in smiselno razlago tega, kaj bo zanje pomenila ločitev.

Predvsem jim je potrebno odgovoriti na sledeča vprašanja:

Kateri od staršev bo še naprej skrbel zanje, jih hranil, oblačil …?

Kateri od staršev bo odšel od doma?

Kje bosta ţivela otrok in roditelj, ki bo ostal z njim? Potrebno ga je seznaniti s

tem, ali bo ostal v istem stanovanju ali se bo preselil v novi dom.

Kje bo ţivel roditelj, ki bo odšel ter kdaj in kako pogosto ga bodo otroci lahko

videvali?

Kako bo med počitnicami?

Ali bodo še naprej hodili v isto šolo, čeprav se bodo preselili?

Ali se strinjajo s tem, da povedo tudi svojim prijateljem? Namreč mnogi otroci

skušajo ločitev staršev prikriti, saj se ne zavedajo dejstva, da so tudi številni

drugi otroci v enakem poloţaju.

Poleg tega jim je pa treba zagotoviti, da ne glede na vse, bodo še vedno lahko

obiskovali svoje prijatelje. Hkrati pa, da če je predvidena selitev, se bodo z njimi

skupaj preselili tudi hišni ljubljenčki.

323

Mnogi starši se slepijo, da otroci o ločitvi nočejo nič vedeti, ker kaţejo malo

zanimanja, na primer ob seznanitvi nemo pokimajo in ne postavljajo vprašanj. A

se motijo, kajti to ne pomeni, da jih druţinsko ozračje in občutek grozeče

spremembe ne begata, ampak da so le preveč prestrašeni, da bi se s tem soočili.

Mnogi strokovnjaki pa so tudi opazili, da otroci kasneje trdijo, da jim starši v

zvezi z ločitvijo niso veliko povedali ali sploh nič, čeprav so bili deleţni popolne

in skrbne razlage. Vzrok za to je lahko strah, panika ali stiska pred tem, kaj bi

slišali. Zato je za kratkoročni in dolgoročni blagor otrok pomembno, da starš ob

vsaki priloţnosti zagotovi, da jih ima rad, bo vedno skrbel zanje in da bo starš, ki

je odšel, vedno njihov starš, četudi ne ţivi z njimi (Charlish, 1998, str. 38–41).

Otroku je za razvezo potrebno povedati ravno dovolj zgodaj, da ima čas razmisliti

o naših besedah ter po potrebi postaviti vprašanja. Po mnenju strokovnjakov je to

najbolje dva tedna pred dejansko ločitvijo, ko se na primer eden od staršev odseli.

Formalna razveza pri tem ne igra vloge, saj so otroku pomembni konkretni

dogodki in ne besede na papirju. Poleg tega se otroku ne sme ločitve predstaviti

kot nekaj groznega, kajti tako otroku vcepimo strah pred prihodnostjo.

Razumljivo je, da otrok v glasu starša začuti odtenek ţalosti zaradi dogodkov, ki

so ga prizadeli, pa vendar mora začutiti tudi optimizem glede prihodnosti in

ţivljenja, ki je še pred njim in starši. Strokovnjaki tudi predlagajo, da starša otroku

povesta novico skupaj. S tem bo dobil občutek, da je pomemben član druţine in

ga starša ne zanemarjata. To bo tudi eden izmed virov moči, da bo laţje prebrodil

prve kritične dni. Otroku ni potrebno razlagati podrobnosti, ki so pripeljale do

razveze, ker če je razlog tretja oseba, bi lahko otrok začel kriviti enega od staršev

za konec obdobja, ko so bili srečna druţina.

Nedvoumno pa je otroku ob novici potrebno pojasniti, da ni kriv za razvezo, saj

otroci zelo hitro za teţave v druţini začnejo kriviti sebe. Namreč otroci so

egocentrični in tako kot sebe postavljajo v središče sveta, se postavljajo v središče

nastalega problema. Zato jim je treba povedati, tudi neštetokrat ponoviti, da oni

niso krivi. Tudi če recimo mesece po ločitvi otrok dogodka ne omenja, je

zaţeleno, da ga starš, pri katerem ţivi, občasno vpraša, če kdaj pomisli na to, da

sta se starša ločila zaradi njega. Ne glede na otrokov odgovor pa mu je treba

ponovno pojasniti, da za razvezo ni kriv on. Hkrati mu je treba razloţiti, da je

ţivljenje dveh odraslih ljudi in konec skupnega ţivljenja samo v rokah odraslih –

otrok ni kriv za ločitev, ne more pa tudi ne prisiliti staršev, da bi ţiveli skupaj.

324

Otroku je tudi potrebno čim prej razloţiti, kakšne spremembe se bodo zgodile in

katere stvari se NE bodo spremenile. V kolikor otrok postavi vprašanje, na

katerega starši ne morejo ali ne znajo odgovoriti, mu je to treba pošteno in odkrito

odgovoriti. Če je le mogoče, naj otrok ostane v istem vrtcu ali šoli, dokler ne

preboli prvega šoka spremembe v druţini. Namreč ločitev od prijateljev in znane

okolice samo še oteţi prilagajanje novim razmeram. Poleg tega si morata starša

vzeti čas, da otroku zagotovita, da bosta kljub razvezi še naprej skrbela zanj,

čeprav bosta ţivela ločeno (Ţagar, 2000, str. 25−26).

Velja še poudariti, da kadar otroka ni doma in je recimo v internatu, je bolje, da

mu povemo med počitnicami, vendar ne čisto ob koncu. Skratka, neprimerno je,

če otroku povemo takšne stvari, ko je zdoma (Charlish, 1998, str. 39).

Zaţeleno je tudi, da se pogovora o razvezi ognemo v situacijah, ki ţe same po sebi

terjajo dodaten napor, kot na primer izguba domače ţivali, ob menjavi vrtca, pred

začetkom šolskega leta, ob praznovanju rojstnega dne sorodnikov ali ob praznikih.

Namreč lahko se zgodi, da se bodo vse ţivljenje ob vsaki podobni situaciji

spominjali pogovora ločitvi. Zelo pomembno je, da otroci za razvezo zvejo od

staršev ne pa od sosedov, sicer jim ne bodo nikoli oprostili. Ko starši povedo

otrokom, je priporočljivo, da povedo še staršem in sorodnikom ter jih prosijo za

praktično in čustveno podporo (ne za obsodbe). Prosijo tudi, da opogumijo otroke,

jih kdaj povabijo na izlet ter jih spodbudijo za razumevanje obeh staršev (Majhen,

2003, str. 23).

Po tem, ko starši povedo otrokom za razvezo, je prav, da o razmerah v druţini

obvestijo tudi njegovo učiteljico ali ravnatelja šole, da bodo tudi oni lahko

spremljali, kako otrok preţivlja najteţje trenutke in po potrebi pomagali. Če je

potrebno, lahko na pomoč priskoči še šolski psiholog. Ta seznanitev pa ne

pomeni, da bi morala okolica starše in otroka obravnavati kot poseben primer, saj

ločitev ne pomeni, da je druţina razpadla. Zato se je še vnaprej potrebno obnašati

kot prava druţina, ne pa kot osamljene osebe, ki po naključju ţivijo v istem

stanovanju (Ţagar, 2000, str. 26).

Posledica tega, da učitelju povemo za ločitev, je lahko pozitivna ali tudi

negativna. Pozitivna v smislu, da učitelj utegne biti toplejši in bolj razumevajoč

do otroka, ki doţivlja teţave. Negativna pa v smislu, da imajo nekateri ločitev še

vedno za sramotno, pri čemer utegne učitelj biti še bolj pozoren na morebitno

otrokovo neprimerno vedenje in slabo učenje. Nekateri otroci celo menijo, da bi

325

jih učitelj, če bi vedel, v razredu pomiloval in jih tako spravil v zadrego. Večina

otrok pa ne mara biti v središču pozornosti. Bojijo se, da se bo zgodilo ravno to,

če bodo starši učiteljem povedali o druţinskih zadevah. Raziskave v ZDA so

razkrile, da številni učitelji niso bili sposobni nuditi podpore, ki bi si jo starši

ţeleli, zato v številnih primerih razkritje domačih teţav ni doseglo svojega

namena. Učitelji, ko so bili obveščeni o preoblikovanju druţin svojih učencev, so

v mnogih primerih celo pričakovali, da bodo takšni otroci imeli teţave.

Vprašanje ali povedati učitelju ali ne je zelo zapleteno in je odvisno od primera do

primera. Vsak starš najbolje pozna svojega otroka zato se predpostavlja, da on

najbolje ve, kaj je za otroka v danem trenutku primerno. V kolikor imajo starši s

šolo redne stike in z otrokovimi učitelji dobre odnose, je morda najbolje povedati.

Je pa tudi res, da se je otrokom z učitelji pogosto teţko pogovarjati o dogajanju

doma. Večina se jih zateče po pomoč k drugim otrokom in ne k učiteljem

(Charlish, 1998, str. 43−44).

Odziv na samo ločitveno dogajanje in kako bo to vplivalo na njegov kasnejši

razvoj je poleg teţe konfliktnosti v druţini in stiske ob razpadu celovitosti druţine

odvisno tudi od otrokove starosti, temperamenta, drugih osebnostnih značilnosti

in samega spleta okoliščin, v katerih se ločitveno dogajanje odvija. Tako bo

njegov odziv drugačen, če bo imel na voljo v bliţini drugo osebo, ki mu ohranja

občutek varnosti (babica, dedek, brat, sestra, vzgojiteljica …), kot če takšne osebe

ne bo.

Tako konfliktnost med partnerjema kot razpad celovitosti druţine pa se kaţeta

skozi naslednje posebnosti:

v druţini obstajajo stopnjevani konflikti med staršema, ki se pojavijo ţe pred

razvezo in spremljajo tudi samo razvezo;

nastopijo spremembe v odnosih med starši in otrokom, ki so povezane s

stresno situacijo in čustvenimi stiskami, ki jih doţivljajo starši;

porušijo se ustaljene navade in vloge v druţini;

nastopi izguba redne in sproščene prisotnosti enega od staršev;

nastopijo različne prikrajšanosti otroka zaradi odsotnosti enega od staršev;

v otroku porasteta zmedenost in strah, ker ni zmoţen razumevanja situacije in

predvidevanja nadaljnjega poteka dogodkov;

326

za druţino pomeni vsaj za nekaj časa ta sprememba porast splošne

negotovosti;

ob vsem tem dogajanju se otroku resno ogrozi občutek varnosti (Štadler idr.,

2009, str. 45−46).

Zelo majhni otroci teţko prenašajo nestabilno starševsko skrb, gmotno in

čustveno negotovost ali obseţne spremembe v svojem ţivljenju. Trpijo zato, ker

ločitev s sabo prinese spremembe, kot so selitev, drugačne druţinske okoliščine in

manj denarja. In kadar se otroci bojijo najhujšega, ne sprašujejo veliko. Četudi

opaţajo, da zakon propada, dopuščajo, da je to normalno in ne pričakujejo, da se

bo teţaven zakon končal in bodo ostali brez matere ali še najverjetneje brez očeta.

Pa četudi otroci vidijo, da je eden od staršev odšel, nočejo zastavljati vprašanj, še

posebej, če vidijo, da je starš, ki je ostal z njimi, prizadet. Tako da ko se otroci

zavejo, da njihova vprašanja še povečajo ţalost in na materin obraz prikličejo

solze, se navadijo ne spraševati, čeprav so zaradi negotovosti v še večji stiski

(Charlish, 1998, str. 37−38).

Nekoliki višje smo ţe omenili, da je odziv otrok na ločitveno dogajanje odvisen

od različnih dejavnikov. Na tem mestu si bomo pa natančneje pogledali njihov

odziv na ločitveno dogajanje glede na starost:

Od rojstva do drugega leta: spremembe dnevnega ritma, druge spremembe

in hitre odločitve jih razburijo. Prizadene jih daljša ločitev od oseb, s katerimi so

močno povezane – separacijski strah. Posledica so naraščajoč nemir in jok,

spremembe prehranjevalnih in spalnih navad, odmaknjenost, pasivnost in druge

oblike vedenja, ki jih prej pri otroku ni bilo. Otroci v tem obdobju potrebujejo

usklajenost in rutino, pomirjeni so v okolju in med ljudmi, ki jih poznajo in so

nanje navezani. Spremenjeno druţinsko situacijo prepoznavajo v glavnem preko

sprememb v ravnanju z njimi samimi.

Od drugega do petega leta: v tem času otroci ţe jasneje prepoznavajo

spremenjeno druţinsko situacijo. Gre za obdobje aktivnega razvoja lastne

samostojnosti, zato potrebujejo usklajeno vodenje staršev. Stres se lahko kaţe v

tem, da začnejo otroci ponovno sesati prst, imajo teţave s kontrolo odvajanja in s

spanjem ali izraţajo drugo vedenje, značilno za mlajše otroke. Pogostejša sta jok

327

in izbruhi jeze. Lahko se pojavita tudi nemir in jeza, ki je zavestno usmerjena na

enega izmed staršev. Tudi strahovi se lahko pojavijo, še posebej ta, da bo otroka

zapustil starš, ki je ostal z njim.

Od petega do devetega leta: aktivno spremljajo spremenjeno druţinsko

situacijo in jo skušajo razumeti. Razmere v druţini si lahko narobe razlagajo,

pogosto v povezavi s seboj (npr. čutijo se krive za prepir med staršema).

Najpogostejša znamenja otrokove čustvene stiske so: otopelost in potrtost, pogosti

strahovi, jokavost, neobičajna pridnost, izguba interesa za igro z vrstniki ali teţave

v medsebojnih odnosih, dnevno sanjarjenje in zamišljenost, umik vase, nemirnost,

upornost, agresivnost, pretirana zaskrbljenost glede odsotnega starša … Z

ţalostjo, jezo in agresivnostjo izraţa otrok občutje nesreče. Moţne telesne teţave

pa se lahko kaţejo kot bolečina v ţelodcu, neješčnost, glavobol, motnje spanja in

odvajanja ter drugo. Otrok potrebuje kakovostno preţivljanje časa z obema

staršema. Pomembna mu je pravičnost, saj ţeli, da oba starša z njim preţivita

zadostno količino časa. Zanima ga, kdo je kriv za ločitev. Ločitev bo laţje sprejel,

če bo lahko z vsakim staršem posebej preţivel dovolj časa. Vsekakor pa je v tem

obdobju otrokom zaradi različnih razvojnih dejavnikov laţje razloţiti situacijo.

Namreč mineva zelo močno čustveno obdobje navezanosti na starše. Otrok

postaja vedno bolj razumsko raziskovalno usmerjen. V pomembni meri dozori

njegovo besedno izraţanje in razumevanje. Dokaj preprosto se mu da razloţiti, da

ima vsak otrok očeta in mater, če ţivita skupaj ali ne. Sposoben pa je tudi

razumeti, da se njihova druţinska situacija dogaja tudi v več drugih druţinah in da

on ni edini otrok ločenih staršev (Štadler idr., 2009, str. 48−49).

Po devetem letu je otrokom laţje razloţiti odnose in teţave zakonskih

partnerjev. Poleg tega lahko otroku pomagajo njegovi vrstniki in sorodniki.

Recimo v času pubertete so burne reakcije otrok razumljive, katere ločitev lahko

še podpihuje. Ker otrok ţivi le z enim staršem, ga je teţje nadzirati in vzgajati.

Poleg tega, če odnosi v druţini po ločitvi ostanejo napeti, lahko pride do tega, da

bo otrok zaradi razočaranja ali maščevanja postal neukrotljiv. Nevarnost alkohola,

droge, bega od doma, izostankov v šoli in laţi je velika. Temu pa se je s pravilnim

pristopom staršev mogoče izogniti. Pa tudi otroke, ki se ţe podajo na tako pot, kaj

hitro mine ţelja po tem in ''kaznovanju'' svojih staršev. K sreči le malo število

otrok zabrede tako globoko, da kljub pomoči druţine in okolice ne najde poti

nazaj.

328

Odhod enega od staršev tako najlaţje prenesejo otroci pred tretjim letom starosti,

medtem ko so predšolski otroci in šolarji do devetega leta starosti najbolj prizadeti

in tudi potrebujejo največ časa, da se sprijaznijo s spremembo. Kar se pa tiče

razlik med spoloma glede doţivljanja razveze, pa se dečki teţje prilagajajo novim

razmeram kot deklice. Po eni strani iz razloga, ker so čustveno bolj občutljivi, po

drugi strani pa, ker otroke v ločitveni razpravi najpogosteje dodelijo materi, pri

čemer dečki iz svoje neposredne okolice izgubijo moškega vzornika (Hočevar,

1997, str. 59–60)

Glede temperamenta so bolj dovzetni za neugodna dogajanja tisti otroci, ki se ţe

od rojstva teţje prilagajajo. So bolj impulzivni, nestanovitni in na sploh vzgojno

zahtevnejši. Posledično so v večji meri deleţni kritike staršev, hkrati pa imajo

manjše sposobnosti, da takšne odnose predelujejo in obvladujejo. Prav tako se

pogosteje na razvezo staršev odzivajo z dolgotrajnimi emocionalnimi motnjami.

Otroci, ki se laţje prilagajajo, pa lahko kljub večjim obremenitvam in

prikrajšanostim ostanejo v psihičnem in socialnem smislu bolj zdravi.

Sicer so pa občutki in čustva otrok ob razvezi izrazito močno negativni: zanikanje

(če se mama ves čas trudi biti močna in ves čas ponavlja, da se ni nič spremenilo

in da je ţivljenje brez očeta celo boljše, se tudi otrok privadi takega razpoloţenja;

drugega od staršev podzavestno kljub temu pogreša, ne glede na to, kolikokrat ga

je v ţivljenju razočaral), občutek krivde, sramu, ţalosti, jeze, doţivljanje apatije,

obup, negotovost, osamljenost, strah … Svoje občutke in čustva laţje in

učinkoviteje izrazijo z vedenjem kot z besedami. Recimo sanjarijo pri belem

dnevu, so čustveno odmaknjeni, lahko izgubijo motivacijo za stvari, ki so jih prej

radi počeli ali se pretirano posvečajo določenim dejavnostim. Lahko postanejo

plahi ali izrazito jezavi. Izraţati začnejo močnejšo potrebo po bliţini odraslih

oseb. Zato potrebujejo dodatno pozornost in zagotovilo, da bo zanje poskrbljeno,

ne glede na dogajanje med staršema. Otroci potrebujejo odgovore na številna

vprašanja glede ločitve staršev. A mnogi ţal sploh nočejo zastavljati vprašanj, ker

se bojijo, da so oni krivi za nastalo situacijo ali da bodo s svojimi vprašanji

katerega od staršev prizadeli. Poleg tega na začetku niti ne dobi odgovorov od

staršev, saj je bolečina še preveč prisotna, da bi se lahko o situaciji z njim realno

pogovorili (Štadler idr., 2009, str. 50−51).

Kakorkoli gledamo, so skoraj vsi otroci staršev, ki se ločujejo, globoko pretreseni.

Zelo malo jih je veselih ob odhodu enega od staršev, ne glede na to, kako grozen

329

je bil zakon. Prav tako kot odrasli ob seznanitvi izraţajo celo paleto čustev,

omenjenih predhodno. Le da za razliko od odraslih niso dovolj čustveno zreli, da

bi lahko obvladali takšna boleča čustva, niti ne zmorejo nadzorovati nastalega

poloţaja, saj nočejo, da bi se starši ločili. V kolikor se pojavijo teţave, omenjena

čustva, lahko traja kriza nekje dve leti, kar je pri otrocih dolga doba. Marsikje pa

traja tudi pet let ali več, da otrok popolnoma sprejme in razume izgubo enega od

staršev. Bridkost otroci doţivljajo skozi štiri faze: zanikanje, jeza, ţalost in

sprijaznjenje. Deklice manj pogosto kaţejo jezo kot fantje, pri čemer je večja

verjetnost, da bodo postali agresivni pogosteje v šoli kot doma.

Posledica teh negativnih otrokovih čustev je tudi zmeden ţivljenjski slog, kot je

zmanjšano posvečanje pozornosti učenju in domačim nalogam, pozno hodijo spat,

zamujajo pouk ter pogosto tudi zbolevajo za psihosomatskimi boleznimi

(glavobol, boli jih trebuh, bruhajo itd.), zaradi katerih ne hodijo v šolo. Na slednje

morajo starši biti še posebej pozorni in poiskati pomoč pri druţinskem zdravniku.

Kajti otroci utegnejo imeti teţave na enem od številnih področij svojega ţivljenja

pogosteje, kot na vseh področjih (Charlish, 1998, str. 44–46).

Navedimo še nekaj »prepovedanih fraz«, katerim se morata starša v času ločitve

ali po njej v vsakem primeru izogniti, ko se pogovarjata z otrokom:

Očka (mama) gre na »sluţbeno pot«.

Oče (mama) se je grdo obnašal/a.

Ločujeva se, ker se ne preneseva več.

Očka/mama se je zaljubil/a v drugo osebo.

Ločujeva se v tvoje dobro.

Tvoj oče/mama je rekel/a.

Nikar ne joči, lahko si srečen. Lep dom imaš, veliko prijateljev. Mamica

in očka bosta vedno s teboj, tudi če se ločita …

Sam izberi, s kom ţeliš preţiveti konec tedna …

Brezpogojno pa je potrebno obiti naslednje fraze:

Pomisli, kako lepo se bova imela brez njega, nje …

Nisem jaz odgovoren-a za to, kaj se dogaja.

Tvoj oče (mati) je velik egoist.

Zdaj si ţe velik-a, samo majhni otroci jočejo.

330

Tudi če mamica in očka nista več skupaj, se ne bo nič spremenilo.

(Privošnik, 2004)

V času razveze se morajo starši izogibati sledečim stvarem:

Otroku ne smejo lagati in prikrivati resnice. Otroci hitro opazijo ali vsaj

začutijo, če je v druţini kaj narobe. Zato starši ne smejo dopustiti, da otrok

zaznava napetosti in nesoglasja ter da o vseh svojih skrbeh in občutjih ne more

z nikomer pogovoriti. Prav tako otroku ne smejo dajati laţnih obljub, da se bo

drugi starš vrnil.

Otroka naj ne izpostavljajo partnerskim prepirom. Prepiri so v času

ločitve med partnerjema pogosti in intenzivni, za otroka škodljivi, če jim je

izpostavljen. Namreč zmotno je, če starši mislijo, da prepiri otroku ne morejo

škoditi, ker ''ne razume njihove vsebine'' ali ker ''jih je ţe navajen''.

Starši zaradi napetosti, kot posledice dogajanj v partnerskem odnosu, naj

ne bodo do svojega otroka vzkipljivi in zadirčni. Takšen način lahko v

otroku še okrepi občutke krivde za nerazumevanje med staršema. Zato si naj

starši prizadevajo, da so prijazni, potrpeţljivi in ljubeče skrbijo za otroka. Naj

ga ne kritizirajo v stilu, da je ravno tak/-a kot njegov/-a oče/mama.

Starši naj ne vpletajo otroka v dinamiko partnerskega odnosa. Otrok ne

sme biti grešni kozel, jabolko spora ali prenašalec sporočil. Starša naj ne

tekmujeta za njegovo naklonjenost, saj znajo otroci to hitro izkoristiti v svoj

prid, da jim starši omogočijo različne privilegije in jih posledično razvajajo.

Pred otrokom ne smejo govoriti grdo o enem izmed staršev. V kolikor to

počnejo, lahko otrok dobi občutek, da podobno mislijo tudi o njem. Otrok ima

rad oba starša, zato bi to v njem povzročilo močan notranji konflikt,

nasprotujoča si sporočila staršev pa bi povečala njegovo negotovost in zmedo.

Starejši otroci pa lahko blatenje med staršema uporabijo tudi kot strategijo

nasprotovanja obema.

Po ločitvi ne smejo otroka vzgajati v prepričanju, da se partnerski odnos

ne splača. Ločitev naj ne pusti v otroku občutka, da dober partnerski odnos ni

zmoţen in ne more biti smiseln. Kljub številnim ločitvam obstaja veliko parov,

ki imajo dober in obojestransko zadovoljujoč odnos.

331

Ne smejo siliti otroka, da sprejme krušnega starša. Otroku je potrebno dati

na razpolago čas, da sprejme nadomestnega starša. Poskusi krušnega starša, da

se pribliţa otroku svoje partnerke/partnerja, so koristni in zaţeleni, a ne smejo

biti vsiljivi. Vsiljivost lahko povzroči nasproten učinek. Če se to zgodi, je

treba druţinske relacije otroku natančno razloţiti. Otrok mora vedeti, da rodni

oče (mama) za vedno ostane rodni. Novi partner pa naj v odnosu do otroka

zavzame pozicijo prijatelja in otrok naj ga kliče po imenu. Šele čez čas, ko se

odnos poglobi, bo otrok v novem partnerju očeta ali matere sprejel tudi vlogo

starša. Takrat ga bo mogoče po lastni volji poimenoval kot roditelja (Štadler

idr., 2009, str. 68–70).

Od časa do časa je zaţeleno, da starši tudi premislijo, kako bi otroke brez večjih

dodatnih stroškov razvajali in jih tako razveselili. Če so otroci majhni, se jim

lahko speče kolač ali kakšno drugo pecivo. Je poceni in zabavno. Dobro dene tudi

sprehod po sveţem zraku, vsaj enkrat na teden. Ob koncu tedna jih lahko peljejo

plavat, morda celo skupaj s prijatelji. Tako bodo lahko sprostili potlačeno energijo

in se zabavali, hkrati pa negovali ţe sklenjena prijateljstva. Ni potrebno razvajanje

z dragimi stvarmi, kajti otroci radi počnejo kaj ''odraslega'', na primer kuhajo ali

pečejo. Zato je zaţeleno, da se jih čim bolj zaposli s stvarmi, ki jih je potrebno

narediti, in sicer na način, da bo delo videti zabavno. Noben otrok ne sliši rad, ko

starš reče, ne zdaj, imam drugo delo, še najmanj pa ţalosten otrok (Charlish,1998,

str. 64).

Zaključimo lahko, da se otroci zelo teţko sprijaznijo z dejstvom, da imajo radi

oba starša, onadva pa drug drugega ne ljubita. Ker ima majhen otrok neomajno

vero v presojo svojih staršev, pogosto zaide v neznosen spor s samim seboj, ko

ugotovi ne le to, da starša nista enotna, ampak tudi, da drug z drugim ne moreta

ţiveti. Tako da če otrokom po eni strani rečejo, da jih bo eden od staršev zapustil,

po drugi jim zagotavljajo, da jih ima še vedno rad, se ponovno znajdejo v

neznosnem dvomu. Namreč okoliščine od otroka zahtevajo čustveno zrelost,

vendar je veliko otrok še nezmoţnih tega. Zato čim bolj bodo starši otroku

pomagali skozi to teţko in najverjetneje škodljivo obdobje njihovega ţivljenja,

bolje se bodo lahko kratkoročno in dolgoročno znašli v novih okoliščinah (prav

tam, str. 50).

332

5.4.10.5 Vloga in pomen staršev ter sorodstva obeh partnerjev in pomoči od zunaj

V času razveze je tako za oba partnerja kot druţino zelo pomembna podpora in

razumevanje mnogih ljudi, kot so: otrok, članov razširjene druţine, prijateljev,

ljubimca, sodelavcev, odvetnikov, svetovalnih delavcev, terapevtov. Ob tem je

pomembno poudariti dejstvo, da četudi so prijatelji in znanci v začetnem obdobju

razveze v podporo, še posebej ţenske v kratkem času spoznajo, da se ta podpora

zmanjšuje. Posledično pa je brez podpore tudi prilagajanje teţje. Dogaja se tudi

to, da se nekateri partnerji odzovejo z umikom iz druţine ter prijateljev ravno v

času, ko bi podporo najbolj potrebovali. Nekateri to imenujejo samokaznovanje.

Do tega lahko pride, ker posameznik čuti, da okolje in najbliţji niso naklonjeni

njegovi odločitvi ali pa zazna, da so ljudje okrog njega naveličani zgodbe, ki se

nenehno ponavlja. Večkrat so sorodniki in prijatelji ujeti v zanko lojalnosti do

drugega partnerja (Lampreht, 1995, str. 142).

Na tem mestu omenimo še zakonsko svetovanje. Le-to parom omogoča, da se

popolnoma odkrito pogovorijo, pogajajo in sklepajo dogovore v zvezi s svojimi

teţavami. S pomočjo svetovalca analizirajo vsebino prepirov, ki navadno

onemogočajo pogovor, v upanju, da bo iz te vsebine mogoče izvleči delček

resnice, pomembne za obe strani. A tudi kadar eden od partnerjev ne sodeluje kot

bi moral, se na srečanjih navadno ob pomoči strokovnjaka oba zakonca veliko

naučita. Pri svetovanju ne gre za reševanje zakona za vsako ceno, ampak za

odkrivanje skritih teţav, za odkrito zastavljanje spornih vprašanj in razpravljanje

o njih v upanju, da se razrešijo. Partnerjema poskuša omogočiti uspešno

sporazumevanje. To pa ne pomeni nujno, da bi se morala sporazumevati, da bi

podaljšala trajanje zakona. Namreč če se je eden od partnerjev odločil, da ga

razdre, zakonski svetovalec pomaga, da partnerja ločitev izpeljeta čim bolj zrelo.

Način in usmerjanje pogovora sta lahko zelo različna, saj sta odvisna od

partnerjev, teţav ter svetovalčeve metode, znanja in zmoţnosti vţivljanja.

Svetovalec ne razsoja, kar pomeni, da zakonci lahko svobodno rečejo, kar hočejo

in priznajo stvari, ki so jih storili. Vse to brez strahu, da bi pri svetovalcu sproţili

šok ali zgraţanje. Morda ju bo pozval, da poskušata ugotoviti, kakšno imata

mnenje o izrečenem in narejenem, vendar v nobenem primeru ne bo obsojal. Prav

tako so lahko tema pogovora stvari, ki jih je morda izrekel ali storil kateri od

partnerjev. Tudi v tem primeru se terapevt ne bo zgraţal, bil naklonjen ali se

333

kakorkoli osebno odzval. Preprosto bo le omogočil, da partnerja razčistita svoje

občutke in čustva.

Vsekakor lahko učinkovito pogajanje in sklepanje dogovorov zakonu koristi ali

vsaj zmanjša škodo, ki jo ločitev prizadene partnerjema in otrokom. Zakonsko

svetovanje pa načeloma lahko pomaga vsakomur, ki zares išče pomoč in kjer je

prisoten zadosti usposobljen in izkušen terapevt. Nekateri menijo, da svetovanje

enemu samemu partnerju ni učinkovito in ne more prispevati k spremembi.

Izkušeni zakonski terapevti pa so deljeni glede tega. Eni menijo, da je svetovanje

uspešno le, če sodelujeta oba, drugi temu oporekajo. Zakonsko svetovanje lahko

pomaga vsakomur, ki resnično išče pomoč, seveda če je terapevt dovolj

usposobljen in izkušen.

So pa številni ljudje zelo previdni glede strokovnih svetovalnih sluţb. Namreč

menijo, da je odraz šibkosti, če sprejmejo takšno pomoč. Po drugi strani pa

preseneča, da se jim ne zdi čisto nič sramotno, če sprejmejo pomoč prijateljev. In

vendar sta podpora in pomoč, ki ju dobijo od prijateljev, podobni pomoči, dani s

strani psihoterapije (Charlish, 1998, str. 28−29).

V Veliki Britaniji pa je v veljavi vsaj petnajst let tudi ţe posredniška druţba. Ta

nudi pomoč staršem, da se lahko pogovorijo z nepristransko tretjo osebo

(usposobljenim posrednikom) in načrtujejo otrokovo prihodnost. Podatke o teh

sluţbah posreduje socialna sluţba. Številne odvetniške pisarne, ki se ukvarjajo

predvsem z druţinskim pravom, pa omogočijo staršem začetni brezplačni polurni

sestanek, kjer lahko razčistijo večino nejasnosti o procesu ločitve in razveze. Tudi

v ZDA se k posredovanju zatekajo ţe več let. Tam je prvo druţinsko sodišče bilo

ustanovljeno v Ohiu leta 1910, pri čemer so določbe od drţave do drţave različne.


5.4.10.6 Statistični pogled na število zakonskih zvez in razvez v Republiki

Sloveniji

V predhodne tekstu smo ţe omenili, da je za današnji čas, čas postmoderne,

značilno zmanjševanje števila sklenjenih zakonskih zvez in večanje števila razvez.

334

Tabela 2: Število zakonskih zvez in razvez v Republiki Sloveniji med leti 1989–

2009

1989 1999 2005 2006 2007 2008 2009

Število sklenjenih

zakonskih zvez 9.776 7.716 5.769 6.368 6.373 6.703 6.542

Število razvezanih

zakonskih zvez 2.161 2.074 2.647 2.334 2.617 2.246 2.297

Deleţ razvez glede

na število sklenjenih

zakonskih zvez v %

22,11 26,88 45,88 36,65 41,06 33,51 35,11

Povprečna starost

ţenina 27,8 31,3 33,0 32,8 33,2 33,2 33,1

Povprečna starost

neveste 24,7 28,1 29,8 30,0 30,3 30,2 30,3

(Vir: Statistični urad Republike Slovenije, b. d.).

Po podatkih iz tabele lahko vidimo, da je število sklenjenih zakonskih zvez do leta

2006 kar naglo padalo, medtem ko se je od leta 2007 do 2009 stanje nekoliko

umirilo. Izstopa leto 2008, kjer opazimo rahel poskok v številu sklenjenih

zakonskih zvez (6.703). Zakaj se vedno manj ljudi odloča za sklepanje zakonske

zveze ima lahko različne razloge, kot recimo bi lahko bilo dejstvo, da jim

formalna oblika zveze ne pomeni nič in se razumejo enako dobro s partnerjem, če

nimajo papirja ali da je zunajzakonska skupnost po pravni poti izenačena z

zakonsko skupnostjo, zaradi česar se jih večina odloči za ţivljenje v

zunajzakonski skupnosti. Razlogi so lahko tudi materialni, ker poroka veliko stane

ali pa mogoče čisto subjektivni.

Kar se pa tiče števila razvez zakonskih zvez pa gre v smeri naraščanja, ne tako

intenzivnega, pa vendar. Nekoliko več jih je bilo celo v letu 2005 (2.647) in v letu

2007 (2.617). Tudi tukaj so po mojem mnenju razlogi za takšno stanje različni: od

tega, da se ljudje premalo poznajo, ko vstopijo v zakon, imajo premalo izkušenj in

se posledično ne znajo ''obnašati'' v zakonu, niso potrpeţljivi, ne zmorejo

učinkovite komunikacije in še bi lahko naštevali.

Torej še vedno je razmerje nekje ena razveza na 3 sklenjene zakonske zveze.

Menimo, da se bo takšen trend nadaljeval, saj imajo ljudje na razpolago ţe toliko

335

alternativnih oblik skupnosti, da ne bodo videli smisla v sklepanju zakonske

zveze, razen pač kot odraz svoje lastne ţelje po formalni potrditvi partnerstva.

Opazne so pa spremembe tudi v povprečni starosti ţenina in neveste ob sklepanju

zakonske zveze. Povprečna starost ţenina je recimo v dvajsetih letih narasla za

dobrih 5 let, iz 27,8 (1989) na 33,1 (2009), neveste pa za slabih 6 let, iz 24,7

(1989) na 30,3 (2009). Višanje povprečne starosti ob sklenitvi zakonske zveze bi

pri obeh spolih lahko mogoče povezali s tem, da se jih vedno več odloča za študij

na univerzah in posledično prelagajo sklepanje zakonske zveze in oblikovanje

druţine na kasnejša leta.

5.5 POSLEDICE IN VPLIV RAZVEZE NA DRUŢINO (PRAVNI

IN SOCIOLOŠKI VIDIK)

5.5.1 Pravne posledice razveze zakonske zveze

Razveza ima tako kot sklenjena zakonska zveza, o kateri smo veliko povedali ţe v

poglavju o pravnih vidikih zakonske zveze, določene posledice. Te se nanašajo na

razmerje med razvezanima zakoncema in na razmerje med njima ter njunimi

otroki.

5.5.1.1 Pravne posledice v razmerju med razvezanima zakoncema po razvezi

zakonske zveze

a) Preţivljanje razvezanega zakonca

V bistvu so pogoji za preţivljanje nepreskrbljenega zakonca po razvezi zakonske

zveze enaki pogojem za preţivljanje zakonca v času trajanja zakonske zveze (81.

člen ZZZDR), kar je bilo ţe predhodno razloţeno. Prav tako kot vprašanje krivde

za razvezo ni pomembno, tako ni pomembno za preţivljanje po razvezi. Kljub

izpustu principa krivde pa lahko sodišče pri odločanju o preţivnini upošteva

vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdrţna (3. odst. 81.a člena).

Nepreskrbljeni zakonec pa lahko zahteva preţivljanje le, če ga je drugi zakonec

zmoţen preţivljati (Geč-Korošec, 2000, str. 110−111).

Zaradi jasnejše razlage poglejmo nekatere člene, ki jih navaja ZZZDR:

336

81. člen:

''Zakonec, ki nima sredstev za ţivljenje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima

pravico od drugega zakonca zahtevati preţivnino.''

81.a člen:

1)''Nepreskrbljeni zakonec sme zahtevati preţivnino v postopku za razvezo

zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno toţbo, ki jo mora vloţiti v enem letu,

odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana.

2)''S toţbo iz prejšnjega odstavka sme zakonec po koncu postopka za razvezo

zakonske zveze zahtevati preţivnino le, če so pogoji za preţivljanje obstajali ţe v

času razveze in obstajajo tudi, ko zakonec zahteva preţivnino.''

3)''Sodišče lahko zahtevek za preţivnino zavrne, če bi bilo plačilo preţivnine

upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdrţnosti zakonske zveze,

krivično do zavezanca ali če je upravičenec pred tem ali med postopkom za

razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi zakonske zveze storil kaznivo dejanje

zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca.'' (Zupančič in Novak, 2008, str.

327.)

Vidimo, da lahko sodišče tudi kljub obstoju pogojev zavrne zahtevek na

preţivljanje v primeru, ko bi bila določitev preţivnine nepravična glede na

ravnanje in obnašanje zahtevajočega zakonca med zakonsko skupnostjo v

razmerju do zakonca, ki naj bi dajal preţivljanje. Zahtevek za preţivljanje pa je

potrebno zavrniti tudi v primeru, ko se socialne oziroma gmotne razmere

zahtevajočega zakonca s sklenitvijo zakonske zveze niso bistveno spremenile ter

se tudi z razvezo zakonske zveze ne bodo. To velja predvsem takrat, kadar je

zakonska zveza trajala kratek čas. V času veljavnosti Temeljnega zakona o

zakonski zvezi pa po sodni praksi zakonec ni mogel dobiti preţivljanja tudi v

primeru, da je ţivljenjska skupnost med zakoncema v času trajanja zakonske

zveze prenehala, ali po sporazumu zakoncev ali po krivdi zahtevajočega zakonca.

Sedaj pa naj velja, da ni preţivljanja med zakoncema, ki ţe pred razvezo nista

ţivela skupaj in nista bila ekonomsko odvisna drug od drugega. Pri tem pa ni

pomembno, zakaj je prišlo do prenehanja ţivljenjske skupnosti (Zupančič, 1993,

str. 76).

337

ZZZDR nadalje navaja:

81.b člen:

1)''Zakonca lahko skleneta sporazum o preţivnini v primeru razveze zakonske

zveze v obliki izvršljivega notarskega zapisa.''

2)''Sporazum iz prejšnjega ostavka, zlasti sporazum o odpovedi pravice do

preţivljanja, ne sme ogroziti koristi otrok.

82. člen:

''Preţivnina se sme priznati tudi za določen čas, da se razvezani zakonec vţivi v

nov poloţaj in da si uredi razmere.''

82.a člen:

''Preţivnina se določi glede na potrebe upravičenca in zmoţnosti zavezanca.

82.b člen:

1)''Preţivnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od

trenutka, ko je bila vloţena toţba za preţivnino.''

2)''Izjemoma se preţivnina lahko določi v enkratnem znesku ali na drugi način, če

to opravičujejo posebni razlogi.''

3)''Preţivnina, določena v obliki iz prejšnjega odstavka, ne sme bistveno

poslabšati poloţaja upravičenca, ki bi ga imel, če bi prejemal preţivnino vnaprej

v obliki mesečnih zneskov, niti ne sme pomeniti prehudega bremena za

zavezanca.''

82.c člen:

''Zakonec ni dolţan preţivljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroţeno

njegovo lastno preţivljanje ali preţivljanje mladoletnih otrok, ki jih je po tem

zakonu dolţan preţivljati.''

82.č člen:

''Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniţa ali odpravi z

izvršilnim naslovom določeno preţivnino, če se spremenijo potrebe upravičenca

ali zmoţnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preţivnina določena ali če je

upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca.''

82.d člen:

1 ''Z izvršilnim naslovom določena preţivnina se uskladi enkrat letno z indeksom

rasti cen ţivljenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji. Uskladitev se opravi v

mesecu marcu, pri čemer se upošteva kumulativna rast cen ţivljenjskih potrebščin

338

od meseca, od katerega je bila preţivnina nazadnje določena oziroma usklajena.

Količnik uskladitve preţivnin objavi minister, pristojen za druţino, v Uradnem

listu Republike Slovenije.''

2)''Sodno poravnavo, pravnomočno sodno odločbo oziroma izvršljivi notarski

zapis je sodišče oziroma notar dolţan poslati pristojnemu centru za socialno delo,

če ni bil dogovorjen drugačen način usklajevanja.''

3)''Center za socialno delo pisno obvesti upravičenca in zavezanca o vsakokratni

uskladitvi in novem znesku preţivnine. Obvestilo centra za socialno delo je skupaj

s sodno poravnavo, pravnomočno sodno odločbo oziroma izvršljivim notarskim

zapisom izvršilni naslov.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 327–328.)

Iz zapisanega sledi, da se višina preţivnine določi z razvezno sodbo, na zahtevo

nepreskrbljenega zakonca ali na podlagi sporazuma med zakoncema. Lahko pa o

preţivnini odloči sodišče tudi v posebni pravdi, in sicer takrat, če nepreskrbljeni

zakonec zahteva preţivnino kasneje, po končanem razveznem postopku. Ob tem

velja pogoj, da so bili pogoji za preţivninski zahtevek podani ţe v času razveze

zakonske zveze in obstajajo še v času, ko zakonec zahteva preţivljanje.

V določeni situaciji pa sodna praksa ne vztraja niti pri zahtevi, da morajo pogoji

za preţivljanje obstajati v času razveze zakonske zveze. To se zgodi tedaj, ko

lahko z gotovostjo pričakujemo, da bo zakonec, ki zahteva preţivnino, v

doglednem času po razvezi ostal brez (zadostnih) sredstev za ţivljenje, kot npr. za

delo ne bo več sposoben, za pokojnino pa ne bo izpolnjeval pogojev. Sodišče

lahko potem na osnovi tega stališča prisodi zakoncu, ki zahteva preţivnino,

simbolično preţivnino. Gre za preţivnino v enkratnem znesku, ki jo bo sodišče po

potrebi, ko upravičenec ne bo imel več zadostnih sredstev za eksistenco, na

njegovo zahtevo povečalo (z novo sodno odločbo zaradi spremenjenih razmer).

Na tak način se sicer lahko zagotovi socialno varnost razvezanemu zakoncu, kljub

temu pa ta rešitev ni čisto v skladu z zakonsko ureditvijo pogojev za preţivljanje.

Nenazadnje je potrebno poudariti še dejstvo, da je pravica do preţivnine strogo

osebna pravica zakonca ter ugasne z njegovo smrtjo, pa tudi s smrtjo zavezanega

zakonca. Po 83. členu ZZZDR pa le ta preneha, če razvezani zakonec, ki je

preţivnino prejemal, pridobi premoţenje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko

preţivlja, sklene novo zakonsko zvezo ali ustanovi zunajzakonsko skupnost.

Slednjega zakon sicer posebej ne določa, vendar izhaja iz dejstva 12. člena

339

ZZZDR, da ima zunajzakonska skupnost za partnerje enake pravne posledice kot

zakonska zveza. Enkrat izgubljena pravica do preţivnine razvezanemu zakoncu pa

ne oţivi več, ne glede na tehtnost, trajanje itd. razloga, zaradi katerega je

prenehala (Geč-Korošec, 2000, str. 111 in Zupančič, 1993, str. 77).

b) Vračanje daril

Pri tem gre za vračanje daril razvezanih zakoncev, katera sta drug drugemu dala

pred sklenitvijo zakonske zveze ali med samo zakonsko zvezo. Slovenski ZZZDR

loči med ''običajnimi darili'' in ''drugimi darili''. Prvih (npr. darilo za rojstni dan,

obletnico poroke itd.) ni potrebno vračati, ne glede na to, ali sta si jih zakonca dala

pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo (1. odst. 84. člena

ZZZDR). Morajo se pa vrniti ''druga darila'', katera so predvsem taka, ki niso v

sorazmerju s premoţenjskim stanjem zakonca, ki je darilo dal. Vrniti se morajo v

takem stanju, kot so bila takrat, ko je nastal vzrok za razvezo (2. odst. 84. člena

ZZZDR). Ta čas pa je pri edinem razveznem razlogu, ki ga zakon pozna

(nevzdrţnost zakonske zveze) teţko oziroma celo nemogoče določiti. Namreč

nevzdrţnost se ne zgodi v trenutku, ampak nastajanje nevzdrţnosti traja določen

čas, niti do nje ne pripelje en sam vzrok, ampak je odločilnega pomena

celokupnost vzrokov, njihova povezanost in trajanje. Darila se vračajo v naravi, če

pa je obdarjeni zakonec darilo odsvojil, se namesto odsvojenega darila vrne

vrednost ali stvar, prejeta zanj.

Enaka pravila glede vračanja daril pa veljajo v primeru, če je zakonec po vloţitvi

toţbe za razvezo zakonske zveze umrl. Sicer pravica toţbe na razvezo zakonske

zveze ne preide na dediče, lahko pa le-ti nadaljujejo ţe začeti toţenčev postopek,

da bi dokazali utemeljenost toţbe za razvezo (Geč-Korošec, 2000, str. 213−214 in


K temu pa še 2. odst. 85. člena ZZZDR dodaja sledeče:

''Darila, ki jih je preţiveli zakonec dobil od svojega bivšega zakonca, kakor tudi

darila, ki mu jih je sam dal, se vračajo po pravilih, ki veljajo glede daril po

razvezi zakonske zveze.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 329.)

c) Delitev skupnega premoţenja

Tudi to je ena izmed pomembnih pravnih posledic razveze zakonske zveze, katera

se opravi bodisi po sporazumu ali odločbi sodišča. Je pa bilo o samem pojmu

340

skupnega premoţenja in o načinu delitve ţe obširno povedano v predhodnem

tekstu o premoţenjskopravnih posledicah zakonske zveze in ker veljajo enaka

pravila tudi ob delitvi skupnega premoţenja v primeru razveze zakonske zveze,

jih tukaj ne bomo več ponavljali (Geč-Korošec, 2000, str. 114).

d) Priimek zakoncev

Glede spremembe priimka po razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze najdemo

določila v Zakonu o osebnem imenu iz leta 1987. Po 1. odst. 17. člena tega

zakona ob razveljavitvi ali razvezi zakonske zveze razvezana zakonca obdrţita

priimek, ki sta ga izbrala ob sklenitvi zakonske zveze. Lahko pa zahtevata tudi

spremembo. Namreč kot določa 2. odst. 17. člena mora zakonec, ki je spremenil

priimek in ţeli po razvezi imeti priimek, katerega je imel pred sklenitvijo

zakonske zveze, to sporočiti v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe o

razvezi pristojnemu občinskemu upravnemu organu za notranje zadeve. To izjavo

pa lahko poda le v primeru, če v času trajanja zakonske zveze priimka ni

spreminjal (Zupančič in Novak, 2008, str. 525−526).

e) Stanovanje razvezanega zakonca

Določila o tej pravni posledici najdemo le v 64. členu ZZZDR, kjer je govora o

sporazumni razvezi. Med drugim sta se zakonca dolţna sporazumeti tudi o tem,

kdo od njiju bo najemnik stanovanja, kajti ostane lahko le en. V primeru

nesporazuma se ne moreta sporazumno razvezati. O tem, kdo bo ostal najemnik

stanovanja, pa se lahko sporazumeta tudi, če gre za razvezo po toţbi enega

zakonca. V kolikor se tudi tukaj ne sporazumeta, odloči o tem sodišče v

nepravdnem postopku. Pri tem upošteva stanovanjske potrebe razvezanih

zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki z njimi stanujejo ter druge okoliščine.

Razvezani zakonec, ki pa ne obdrţi stanovanjske pravice, se mora izseliti v roku,

določenem s strani sodišča (najmanj 60 in največ 90 dni). Praviloma pa omenjena

ureditev ne velja za sluţbena stanovanja. Namreč, če se stranki najemne pogodbe

ne dogovorita drugače, ostane najemnik stanovanja razvezani zakonec, ki je dobil

stanovanje zaradi sluţbenih potreb. Ustrezna določila najdemo tudi v

stanovanjskem zakonu iz leta 1991 (Geč-Korošec, 2000, str. 116 in Zupančič,

1993, str. 79).

341

f) Dedna pravica

Po 1. in 2. odst. 22. člena Zakona o dedovanju se pravne posledice glede dedne

pravice glasijo:

''Zakonec nima dedne pravice, če je bila zakonska zveza z zapustnikom razvezana

ali razveljavljena, ali če je njuna ţivljenjska skupnost po krivdi preţivelega

zakonca ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala.''

''Zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vloţil toţbo za razvezo zakonske

zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila toţba utemeljena, ali če se

njegova zakonska zveza z zapustnikom razveljavi po zapustnikovi smrti iz vzroka,

za katerega je preţiveli zakonec vedel ob sklenitvi zakonske zveze.''

(Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju, 2001.)

5.5.1.2 Pravne posledice v razmerju staršev do otrok po razvezi zakonske zveze

Na tem mestu se pojavljata predvsem dve vprašanji, in sicer:

- pri kom bodo skupni otroci ţiveli v varstvu in vzgoji po razvezi,

- kako bo preţivljanje skupnih otrok razdeljeno med staršema.

V prvi vrsti se vprašanji nanašata na mladoletne otroke, vprašanje glede

preţivljanja pa tudi na polnoletne otroke, ki študirajo in redno izpolnjujejo svoje

študijske obveznosti ter za polnoletne otroke, ki so zaradi telesne ali duševne

prizadetosti nesposobni, da bi sami pridobivali sredstva za ţivljenje (Zupančič,

1993, str. 79).

2. odst. 64. člena ZZZDR pravi: ''Preden sodišče razveţe zakonsko zvezo, mora

ugotoviti ali je s sporazumom zakoncev poskrbljeno za varstvo, vzgojo in

preţivljanje skupnih otrok ter za stike med otroki in staršema v skladu s koristjo

otrok ter pridobiti o tem mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi

otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam

izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.'' (Zupančič in

Novak, 2008, str. 324.)

342

V primeru pa, da sodišče ugotovi, da tak sporazum ne ustreza koristim otrok in

hkrati zakonca sporazuma ustrezno ne spremenita, sodišče o tem ne more samo

odločati, ampak zavrne predlog za sporazumno razvezo.

Sodišče pa lahko razveţe zakonsko zvezo še na podlagi toţbe zakonca zaradi

nevzdrţnosti zakonske zveze (65. člen ZZZDR), prav tako pa sámo odloči o

varstvu, vzgoji in preţivljanju skupnih otrok (1. odst. 78. člena ZZZDR). Tudi

tukaj se starši lahko o tem sporazumejo in sodišče ta sporazum odobri, če je le v

korist otrok. V kolikor do sporazuma med staršema ni prišlo ali ni v korist njunih

otrok, odloči o varstvu, vzgoji in preţivljanju sodišče sámo. Lahko se odloči tako,

da vsi otroci ostanejo v varstvu in vzgoji pri enem od staršev ali da ostanejo eni

pri enem, drugi pri drugem staršu ali da jih zaupa kaki tretji osebi ali zavodu.

Preden pa sodišče kakorkoli odloči, mora ugotoviti, kako bodo otrokove koristi

najbolje zagotovljene, hkrati si mora pridobiti še mnenje pristojnega centra za

socialno delo. Upošteva pa tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po

osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen ter

posledice (2. odst. 78. člena ZZZDR). Naloga centra za socialno delo pa je, da

ugotovi, kdo lahko otroku nudi več pogojev za njegov fizični, moralni in

intelektualni razvoj. Odločujoča pri vsem je torej le otrokova korist, ki sovpada z

namenom roditeljske pravice: omogočanje pogojev za zdravo rast, skladen osebni

razvoj in usposobitev za samostojno ţivljenje in delo. Je pa potrebno poudariti še

to, da mnenje pristojnega centra za socialno delo o otrokovi koristi za sodišče ni

obvezno, kajti le-to mora podatke, ki jih dobi, po potrebi preizkusiti in samo

oceniti (Geč-Korošec, 2000, str. 117 in Zupančič, 1993, str. 80).

Pa poglejmo še nekoliko natančneje odločitve sodišča glede tega, komu dodeli

otroke.

Velja opozoriti, da če se sodišče odloči zaupati v varstvo in vzgojo otroke le

enemu od staršev, ne sme nobenega preferirati, saj po 3. odst. 4. člena ZZZDR

roditeljska pravica pripada tako očetu kot materi. Iz tega sledi, da mora odločitev

sodišča biti le izraz njegove ugotovitve oziroma rezultat skrbnega preizkusa vseh

okoliščin, da lahko izbrani roditelj nudi boljše pogoje za uveljavljanje otrokove

koristi. Prav iz tega naslova je nemogoče zagovarjati stališče, ki prevladuje v

sodni praksi ter domači in tuji literaturi, da je potrebno majhnega otroka

praviloma zaupati materi in le izjemoma očetu. Takšno stališče v bistvu temelji na

domnevi, da mati v največji meri zagotavlja otrokovo korist. Posledica tega

343

stališča pa je, da sodišča ugotavljajo v največji meri le tiste okoliščine, ki so

pomembne za ţivljenje otroka pri materi in če le-te ne ogroţajo otrokovega

zdravja, razvoja in vzgoje, ji sodišče otroka zaupa. Okoliščine pri očetu pa se v

takih primerih, ko mati iz omenjenih razlogov ni diskvalificirana glede varstva in

vzgoje otrok, raziskujejo le površno. Vsekakor se pa na tak način ne da ugotoviti,

pri kateremu od staršev bo otroku bolje, čeprav bi to moralo biti osnovno pri

odločitvi, komu od staršev zaupati otroka v varstvo in vzgojo. Tako bi bilo

potrebno na podlagi skrbnega preizkusa vseh relevantnih okoliščin primerjati

pogoje za uveljavljanje otrokove koristi tako pri materi kot pri očetu. Namreč le

takrat, kadar so pri obeh starših podani enako ugodni pogoji za otroka, lahko

sodišče upošteva tudi interes starša ali njegove individualne posebnosti. To pa, da

je mati ţe sama po sebi primernejša za varstvo in vzgojo otroka, pa v največji

meri izhaja iz stereotipa patriarhalne delitve vlog med očetom in materjo. Gre za

to, da so poslanstvo nezaposlene matere vsakodnevna vzgojna opravila in vodenje

gospodinjstva, medtem ko pa je oče v skrbi za materialno ţivljenje druţine

odrinjen od otrok. Takšen stereotip je več kot očitno še danes prisoten. Je pa res,

da zaradi globalnih strukturalnih sprememb v druţini, do katerih je pri nas prišlo

predvsem zaradi zaposlitve ţensk oziroma mater ter njihove ekonomske

emancipacije, nima realne podlage. Na drugi strani pa tudi moderna otroška

psihologija ugotavlja, da ni nobene posebne, biološko determinirane vezi med

materjo in otrokom, prav tako spol pri vzgoji v najširšem smislu nima nobene

vloge. Torej sledi, da sta tako oče kot mati lahko enako dobra starša.

Poudariti je treba tudi, da koristi otroka ne zagotavljajo le ugodne materialne

razmere starša, niti dejstvo, da lahko nudi otroku boljšo izobrazbo, ampak

predvsem tudi sposobnost starša za vzgojo otroka ter intimno, čustveno

povezanost z otrokom. V določenih primerih se lahko za odločanje štejejo kot

pomembne še te okoliščine: spol, značaj, posebne sposobnosti otroka, zdravstveno

stanje otroka in staršev, osebnost staršev ter njihove lastnosti, dosedanji in bodoči

kraj ter okolje bivanja in šolanja otroka, navezanost na starša in iz nje izhajajoča

ţelja otroka, da bi ţivel pri njem, če je sposoben dojeti, za kaj gre in sposoben

ţeljo izraziti oziroma oblikovati (nevarnost vplivanja, posebno na manjšega

otroka). Pri odločitvi pa so lahko pomembne tudi okoliščine razveze. Posebno

takrat, ko ravnanje in obnašanje starša ni pripeljalo le do omajanosti zakonskega

razmerja, ampak je ogrozilo tudi otrokove koristi. Kakorkoli pa sodišče odloča

344

glede na okoliščine, ki obstajajo v času odločanja, ne sme pozabiti tudi na razvoj

situacije, ki ga lahko z gotovostjo in ne le verjetno, pričakujemo. Nenazadnje je

potrebno k temu dodati še, da tisti od razvezanih staršev, ki mu otrok ni bil zaupan

v varstvo in vzgojo, ne izgubi roditeljske pravice, ampak je le v znatni meri

omejen v njenem izvrševanju. Tako da, četudi zakon predpisuje, da izvršuje

roditeljsko pravico tisti od staršev, pri katerem otrok ţivi, ima drugi starš vendarle

določena upravičenja, s katerimi izvršuje roditeljsko pravico, čeprav v manjši

meri (Zupančič, 1993, str. 80−81).

Lahko se tudi zgodi, da sodišče zaupa ene otroke materi, druge očetu. Nasproti tej

rešitvi tako govori okoliščina, da se na tak način bolj upoštevajo interesi staršev

kot otrok. Namreč otroci se ne ločujejo le od staršev, ampak tudi od bratov in

sester. Prav tako pa, kot v zgornjem primeru, starš, kateremu sodišče ni zaupalo

otroka v varstvo in vzgojo, ne izgubi roditeljske pravice.

Kot slednje, oddaja otroka tretji osebi (v rejništvo), še bolj pa oddaja v zavod, sta

pa izjemna ukrepa. Ta ukrepa sodišče uporabi le takrat, ko ni nobene moţnosti, da

bi otrok ţivel pri enem ali drugem staršu oziroma, če bi bile njegove koristi,

razvoj, pri enem ali drugem staršu ogroţene. Na to bi lahko kazala okoliščina, da

sta oba starša v razvezni pravdi izrabljala otrokova čustva za medsebojna

obračunavanja. Kljub temu pa tak ukrep ne pride v poštev le, ko so podani razlogi

za odvzem otroka (120. člen ZZZDR) ali celo za odvzem roditeljske pravice (116.

člen ZZZDR). Zakon namreč določa poseben primer, ko se lahko otroka zaupa v

varstvo in vzgojo tretji osebi, z enakimi pravnimi posledicami, kot jih ima odvzem

otroka po 120. členu ZZZDR (prav tam, str. 81−82).

Tisti od staršev, kateremu otrok ni bil zaupan v varstvo in vzgojo, ima pravico do

osebnih stikov z otrokom. To velja ne le takrat, ko otrok ţivi pri drugem staršu ali

tretji osebi ali celo v zavodu, ampak tudi tedaj, ko mu je otrok odvzet, dan v

vzgojni zavod ali rejništvo, morebiti pa tudi ob odvzemu roditeljske pravice, kar

zna biti nekoliko sporno.

Pravica osebnih stikov zajema pravico do obiska otroka, do sodelovanja pri

vzgoji, odločanja o dogodkih, ki bi lahko občutno vplivali na otrokovo ţivljenje,

pravico peljati otroka na počitnice in drugo. Iz tega sledi, da je namen osebnih

stikov v tem, da otrok ohrani občutek povezanosti, medsebojne pripadnosti in da

lahko starš, ki nima otroka pri sebi, vpliva na njegovo vzgojo. Kakor namreč

nadaljevanje osebnih stikov lahko koristi otroku, tako lahko koristi tudi staršu. V

345

bistvu gre staršu pravica do stikov ţe po samem zakonu. Lahko pa se zgodi, da

otrok čuti odpor do osebnih stikov, čeprav ima starš pravico do njih in vztraja na

njihovem izvrševanju. Takrat je potrebno zaradi varovanja otrokovih pravic in

koristi take stike prekiniti. Vseeno pa je za vsak slučaj potrebno za vsak primer

posebej preveriti in ugotoviti, od kod izhaja otrokov odpor (ali je posledica

slabega ravnanja v preteklosti, fizičnega nasilja, posledica vpliva drugega roditelja

itd.). Velikokrat se pa v praksi pojavljajo zahteve tudi drugih oseb, povezanih z

otrokom, kot so tete in strici, stari starši, rejniki), da se jim prizna pravica do

osebnih stikov. Sicer ZZZDR govori le o pravici staršev do osebnih stikov, vendar

pa se lahko drugim osebam na podlagi 119. člena ZZZDR, če obstajajo utemeljeni

razlogi, tudi prizna pravica do osebnih stikov. Namreč ta člen določa, da je center

za socialno delo dolţan storiti posebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo

otroka ali varstvo njegovih premoţenjskih ter drugih pravic in koristi. To pa

izhaja tudi iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Ta v 1. odst. 3. člena določa,

da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom, bodisi da jih opravljajo

drţavne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali

zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi (Geč-Korošec, 2000, str. 118

in Zupančič, 1993, str. 118−119).

Sodišče pa lahko v odločbi, pri kom bo otrok, pravico do stikov omeji ali celo

odvzame, če je mnenja, da stiki ne bi bili v otrokovo korist. V kolikor sodišče tega

ne stori, ne sme staršu nihče omejevati pravice do stikov. Največkrat tega ne

upošteva predvsem tisti starš, pri katerem je otrok. Le-ta meni, da je ekskluzivni

imetnik in izvrševalec roditeljske pravice ter si kot tak lasti pravico do presoje ali

bo stike dovolil ali ne. To razmišljanje naj bi omajala predvsem zakonska

določba, po kateri je starš, pri katerem otrok ţivi, dolţan omogočiti drugemu

staršu stike z otrokom (2. odst. 106. člena ZZZDR). Tako da glede na namen

osebnih stikov, ki smo ga opisali nekoliki višje, je vsako onemogočanje ali

oteţevanje stikov ravnanje, ki ni v skladu z otrokovo koristjo.

Načeloma pa način izvrševanja osebnih stikov uredita starša sporazumno, v

kolikor pa ne pride do sporazuma, o tem odloča pristojni center za socialno delo.

(Zupančič, 1993, str. 82 in 119).

Nenazadnje pa je pravica sodišča tudi ta, da na zahtevo razvezanega zakonca ali

pristojnega centra za socialno delo izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka

ter o osebnih stikih, če to glede na spremenjene razmere zahteva korist otroka

346

(recimo, če je starš, pri katerem otrok ţivi, zbolel za teţko, nalezljivo boleznijo

idr.). Med takšne ključne spremenjene razmere se uvršča smrt starša, ki mu je bil

otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odvzem roditeljske pravice tega starša ali

odvzem njegove poslovne sposobnosti. Velja pa poudariti, da tudi tukaj ne preide

pravica do varstva in vzgoje otroka na drugega starša avtomatično, ampak o tem

odloča sodišče. Le-to pa lahko, če tako zahteva otrokova korist, zaupa otroka v

varstvo in vzgojo tudi tretji osebi ali zavodu. Kajti ne gre zanemariti dejstva, da bi

avtomatični prihod otroka v varstvo in vzgojo k preţivelemu staršu lahko bilo v

konkretni situaciji v nasprotju s koristjo otroka. Namreč moţno bi bilo, da ta starš

ţe ob razvezi ni bil primeren za to funkcijo ter mu zato sodišče ni zaupalo otroka,

ali pa je postal kasneje neprimeren. In ravno zaradi varstva otrokovih koristi je

potrebno upoštevati take moţnosti ter izpeljati postopek. V njem se ugotovi, ali je

preţiveli starš sposoben za izvrševanje varstva in vzgoje otroka, hkrati pa tudi, ali

druge okoliščine konkretnega primera govorijo za prehod izvrševanja varstva in

vzgoje otroka nanj. Torej je vprašanje, ali naj izvrševanje varstva in vzgoje otroka

(ponovno) pridobi zaradi spremenjenih razmer, rešiti v pravdi. Novo odločbo torej

izda sodišče na zahtevo razvezanega zakonca (drugega starša) ali pristojnega

centra za socialno delo, kateri zahtevo podajo v obliki toţbe. V primeru, da

zahteva novo odločbo razvezani otrokov starš, bo sodišče zahtevalo še mnenje

pristojnega centra za socialno delo.

Zakon sicer posebej ne določa, kako se izvrši izrek sodbe, ko se otroka zaupa v

varstvo in vzgojo enemu od staršev ali tretji osebi oziroma zavodu. Je pa potrebno

pri taki izvršitvi, ki jo opravi sodišče po pravilih za prisilno izvršitev

nenadomestnih dejanj, upoštevati zlasti potrebo varovanja osebnosti otroka.

Izvršbo lahko sodišče najprej opravi s pomočjo denarnih kazni, če pa to nima

učinka, se otrok odvzame staršu in se ga izroči drugemu staršu, tretji osebi ali

zavodu. V postopku izvršitve pa mora sodišče zahtevati strokovno pomoč

pristojnega centra za socialno delo.

Po razvezi pa je vsak od staršev dolţan tudi preţivljati svoje otroke. Veliko je bilo

o tem povedanega ţe pri pravni ureditvi razmerij med starši in otroki, zato bomo

tukaj le na kratko povzeli. Preţivnino za otroka določi sodišče po uradni dolţnosti

v sodbi o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze njegovih staršev. Če se

preţivnina ne določi po uradni dolţnosti, pa jo lahko otrok (če ni poslovno

sposoben po zastopniku) zahteva s posebno toţbo. V razvezni sodbi se določi tudi

347

višina preţivnine v skladu z moţnostmi staršev in z otrokovimi potrebami. Se pa

lahko na zahtevo vsakega od staršev ali otroka izda nova odločba o preţivnini, če

so se spremenile razmere, kar pomeni, če so se povečale ali zmanjšale potrebe

otroka ali zmoţnosti staršev (Zupančič, 1993, str. 82–83).

Geč Korošec (2000, str. 119) zato navaja, da ''pravica očeta do stikov z otrokom

ne more biti odvisna od rešitve premoţenjskih vprašanj in ostalih nesporazumov

med staršema''. In da ''tudi za polnoletnega otroka, ki ni sposoben za nadaljnje

šolanje na določeni šoli in se zato zaposli kot vajenec, so starši dolţni skrbeti do

končanja učne dobe. Samo en spodrsljaj otroka ne oprošča staršev skrbi zanj.''

Ter da ''pri odločanju o tem, kateremu od staršev naj se otrok dodeli, je ob drugih

pogojih, ki jih izpolnjujeta oba starša, pomembno, pri katerem od staršev otrok ţe

ţivi, in da se ne iztrga iz okolja, v katerem ima šolske in druge prijatelje.''

5.5.2 Ţivljenje bivših zakoncev in otrok po razvezi

Čustvena bolečina po razvezi zakonske zveze je znamenje, da razvezanci (in

hkrati ločenci) potrebujejo pozornost. V času po razvezi jim bolečina tudi

omogoča, da prično spoznavati, kdo v resnici so in kaj si v bodoče ţelijo. V tem

času je potrebno biti popolnoma odkrit, kajti le tako lahko izstopijo iz bolečine in

trpljenja. Dokler nadaljujejo z zanikanjem svoje in partnerjeve resnice, ţivijo v

boleči osamljenosti.

Velja poudariti, da je zelo pomembno, da pričnejo razreševati svoje travme in

negativne emocije, ki jih ne smejo zanemariti. Sicer obstaja latentna nevarnost, da

bodo kaj hitro ponovno v razmerju, v katerem en partner zlorablja drugega,

vladajo zasvojenost, obsesije, depresije, kronične bolezni in negativen pogled

nase, na druge ter na ves svet. In še hujše, če ne sprejmemo priloţnosti, da bi si

ogledali in ozdravili svojo bolečino, bomo zelo verjetno spodrsljaj ponovili. Zato

je nujno, da ta čas uporabijo za zdravljenje, ki je najpomembnejša pot vrnitve v

stanje zavedanja, v katerem lahko doţivimo celovitost (Ford, 2003, str. 3–7).

348

5.5.2.1 Ţivljenje bivših zakoncev po razvezi in vloga pomoči od zunaj

Kar se med zakoncema dogaja po ločitvi in razvezi, je sestavni del tistega, kar se

je dogajalo pred in med njo. Ločitev pomeni prekinitev globokega, intimnega in

intenzivnega medčloveškega odnosa, v katerem sta partnerja ţivela 24 ur skupaj.

V večini primerov je nastalo tudi človeško bitje. Zato je tak odnos zelo teţko

prekiniti. To morata opraviti sama, ker v kolikor ne, se zna zgoditi, da vpleteta

tudi druge vzporedne odnose, ki s tem postanejo slabši in moteni. To se pogosto

dogaja, zato je njuno ţivljenje po ločitvi oteţeno. Tako da česar nista storila v

ločitvenem postopku, morata storiti po njem, sicer se bosta še leta obremenjevala

zaradi formalno, ne dejansko prekinjenih zakonskih odnosov.

Na ţalost je eden od načinov, kako skušata nekdanja zakonska partnerja svoj

odnos dejansko prekiniti, zamenjava naklonjenosti in ljubezni z agresivnostjo in

sovraţnostjo. Začneta se intenzivno sovraţiti, napadati, ţaliti, opravljati in črniti.

Vse to počneta s tehnikami, kot je onemogočanje stikov z otroki, postavljanje

nesprejemljivih pogojev, prepiranje zaradi alimentov, vlečenje sodnih postopkov

zaradi razdelitve imetja, okolici in otroku prikazujeta drug drugega v najbolj

črnih barvah in podobno. Vsak od partnerjev se obkroţi s svojimi somišljeniki ter

z otrokom, ki ga je podkupil in neprizanesljiva vojna se nadaljuje. Poleg otroka,

sorodnikov in prijateljev oba angaţirata še odvetnike, sodnike, socialne delavce in

druge strokovnjake. Ţalostno je, da mnogi zakonski partnerji menijo, da se je

moţno ločiti le z medsebojnim sovraštvom, brez moţnosti dogovarjanja in

sporazumevanja. Še bolj ţalostno pa je, da mislita, da ni dovolj, da se sama

sovraţita in je potrebno vključiti še otroke in druge iz okolice. To je tipično stanje

po nekvalitetni ločitvi, ki greni ţivljenje ne le ločenima partnerjema ampak tudi

otrokom. Starš ne sme otroka spremeniti v sredstvo, s pomočjo katerega rešuje ali

nadomešča nedokončano in manjkajoče po ločitvi. To je egoistično in sebično.

Namreč otroci kaj kmalu ugotovijo, da roditelju niso potrebni zaradi sebe in svoje

sreče, ampak zaradi njega in njegove sreče, da ta z njim zapolnjujejo praznino. V

bistvu je to zloraba otroka. Vse to se v glavnem dogaja nezavedno, zato niti

roditelj niti otrok tega na začetku ne vidita. Šele kasneje začenja otrok to čutiti kot

nevidno breme, ki ga muči in mu ne dovoljuje svobodnega lastnega razvoja ter mu

kasneje tudi oteţuje ločitev od tega roditelja. Edina rešitev temu je, da roditelj

349

svoje osebne sreče ne povezuje izključno z otrokom, ampak da jo išče in

zadovoljuje po drugih odraslih in zrelih poteh.

In čim bolj natančno gledamo, vidimo, da ločitev sploh ni prekinitev dotedanjih

zakonskih odnosov, saj mnogi partnerji po ločitvi zakonsko igro nadaljujejo.

Maščevanje se nadaljuje, pri čemer so največje ţrtve otroci. V tem se odraţa

nesposobnost partnerjev, da bi svoj neuspešen zakon končala, se ločila v pravem

pomenu besede. To pa je nerešljivo, če ločena starša ne dojameta, da morata svoje

nedokončane partnerske odnose ločiti od starševskih. Tako ne gre le za zlorabo

otroka, ampak njunega starševstva, ki ga podredita nekdanjemu zakonu.

Eden od problemov po ločitvi je tudi spolno ţivljenje nekdanjih partnerjev. Ni

pametno stopiti v novo vezo takoj po ločitvi, še bolj nespametno pa je trmasto

odbijanje vsake nove zveze in se ''ţrtvovati'' za dodeljenega otroka, samo zato, da

bi nekdanjemu partnerju dokazali svoje ''poštenje'' in ''neoporečnost''. Za tem se

ponavadi skriva zloraba otroka, ki postane zamenjava za tisto, kar bi bilo treba z

več truda zadovoljevati med odraslimi ter zbujanje krivde pri nekdanjem

zakonskem partnerju, kar je prefinjena oblika maševanja. Vsekakor otrok

potrebuje tudi v ločenem roditelju, kateremu je dodeljen, stabilno, zanesljivo in

srečno osebnost. To je predpogoj za njun zdrav odnos. Zato kot je napačno

mišljenje, da lahko otrok reši zakon, je tudi napačno ter za otroka škodljivo

mnenje, da lahko pomaga ločenemu roditelju, da se bo v novem ţivljenju znašel

tudi brez novega partnerja.

Ne smemo pozabiti, da pa je zakon tudi ekonomska skupnost, katere prekinitev

ima hude ekonomske posledice. Tako je za stanje po nekvalitetni ločitvi značilna

zloraba starševskih in ekonomskih odnosov za reševanje konfliktnih partnerskih

odnosov med ločenima partnerjema. Finančno-materialne okoliščine ločitve

postanejo sredstvo, s pomočjo katerega se nekdanja zakonska partnerja

medsebojno prizadevata, maščujeta. S tem je mišljeno plačevanje alimentov

bodisi za otroka, bodisi za partnerja, ki nima sredstev za ţivljenje, stanovanjski

problem in razdelitve skupne lastnine. Vse to je teţje rešiti, če se spreminja v

oroţje medsebojne borbe bivših zakoncev. Prav zato je tako pomembno najprej

končati in humano rešiti odnosno problematiko zakonskih partnerjev.

Bivša zakonca pa pogosto potrebujeta tudi strokovno pomoč. Če so med ločitvijo

potrebne kakšne zakonske svetovalnice, ne bi bilo slabo, če bi za čas po ločitvi

imeli kakšno posvetovalnico za ločene zakonske partnerje. Namreč pogosto se

350

teţko znajdejo v novih razmerah. Prepuščeni sami sebi naletijo na veliko

nerazumevanje okolice, ki jih spremlja, obsoja in le redko razume. Obstaja pa tudi

razlika glede moških in ţenskih meril. Tisto, česar ločenim moškim nihče ne

zameri, je pri ločeni ţenski hudo obsojano. Vemo, da je v večini primerov otrok

dodeljen materi in posledično se od nje pričakuje, da se bo posvetila le

materinskim dolţnostim. Na njene poskuse, da si uredi partnersko ţivljenje se ne

gleda dobronamerno. Zdi se, kot da ni moţnosti, da bi vzporedno opravljala

obveznosti do otroka in zadovoljevala svoje odrasle potrebe. Vsi se večinoma

nagibajo k temu, da se gleda na mater kot na človeka, ki je odgovoren za otroka,

očetu pa se ''dovoljuje'', da predvsem išče nove partnerske odnose. Kar se pa tiče

novih odnosov je tako, da ali partner za vsako ceno začne nov odnos ali pa

vztrajno ostaja sam. Niti prvo niti drugo ni dobro. Zato je zakonskima partnerjema

po ločitvi potrebno pomagati, da na osnovi izkušenj iz dotedanjega zakona

ustvarita boljše nove odnose. Zavedati bi se morali, da je to pogosto zelo teţko in

da ni sramotno, če takrat poiščejo strokovno pomoč (Brajša, 1986, str. 150–155).

V kolikor se seštejejo ekonomske, socialne in druţinske napetosti, se ne gre

čuditi, da ima lahko razveza resne (vsaj kratkoročne) posledice tako za matere kot

za očete, če jih gledamo kot posameznike. E. M. Hetherington (1988) je opravila

raziskavo, kjer je ugotovila, da starši na čustvenem področju niso preveč dobro

uspevali. V prvem letu po razvezi so bili bolj negotovi, depresivni in ogorčeni kot

starši, ki niso bili razvezani. Posledice so bile bolj resne in dolgotrajne pri

razvezanih mamah (še posebej pri mamah s sinovi) kot pri razvezanih očetih. Še

po dveh letih so se počutile manj sposobne, bolj negotove in ogorčene kot

poročene matere ali matere s hčerkami. Očetje pa so zaradi okrnjenih stikov z

otroki trpeli na emocionalnem področju. Nekateri drugi raziskovalci pa so

ugotovili, da se razvezani odrasli pogosteje vedejo asocialno in impulzivno in celo

pogosteje zagrešijo umore in samomore. Prav tako bi naj večkrat trpeli zaradi

motenega delovanja imunskega sistema. Novejše raziskave tudi poudarjajo, da so

očetje, ki ne ţivijo več s svojimi otroki, še posebej ogroţeni, kar se tiče

dolgoročnih problemov, ter da je pomanjkanje stikov z otroki povezano s stiskami

in psihičnimi teţavami teh očetov. Hkrati pa raziskave potrjujejo, da se kljub temu

večina ločenih staršev, vključno z očeti, ki ne ţivijo s svojimi biološkimi otroki,

nazadnje prilagodi.

351

In tako kot se v času med razvezo konflikti med staršema prenašajo na otroke, se

dejanski in čustveni razdori odsevajo tudi v odnosih med starši in otroki po

razvezi. Tako matere kot očetje so po razvezi manj učinkoviti v starševski vlogi,

še posebej po prvem letu, a sčasoma se njihova učinkovitost spet poveča.

Razvezani starši pa odobravajo tudi manj zrelo in manj odgovorno ravnanje otrok,

kot bi ga sprejeli starši iz druţin, kjer ni prišlo do razveze.

Se pa razvezani očetje in matere razlikujejo tudi po tem, kako prizanesljivi in

prijazni ali strogi in negativno razpoloţeni so do svojih otrok. Razlike niso

presenetljive, saj so ponavadi matere tiste, ki ţivijo z otroki in so za njih

odgovorne, medtem ko imajo očetje na voljo omejene in manj pogoste stike z

otroki. Raziskave so pokazale, da so razvezane mame manj naklonjene svojim

otrokom kot poročene matere, ne glede na spol otroka. Poleg tega so razvezane

matere do svojih sinov bolj stroge in jim večkrat grozeče ukazujejo (Zavrl, 1999,

str. 154–156).

Bivši zakonci se morajo po ločitvi prilagoditi številnim spremembam, marsičesa

se naučiti na novo in se spoprijeti z novonastalimi problemi. Pri iskanju in izbiri

rešitev sta v veliko pomoč njihova lastna ustvarjalnost, odprtost za nove izzive in

odprtost za sprejemanje potrebne pomoči. Ob tem bodo tem bolj učinkoviti, čim

bolj se bodo ţe od začetka zavedali, da je kakovost njihovega ţivljenja v veliki

meri odvisna od njih samih oziroma njihovega ravnanja.

Starši lahko gledajo na ločitev tako, da iščejo krivde za probleme in svoje

nezadovoljstvo pri drugih ter bore malo ukrenejo sami, da bi boljše ţiveli. V tem

primeru ločitev vzamejo kot razlog za obupavanje in neskončno obtoţevanje

partnerja. Posledično so tudi manj aktivni in zadovoljni pri ustvarjanju pogojev za

pomoč sebi in otroku kot bi bili, če bi se v svoji notranjosti usmerili drugače.

Lahko pa starši gledajo na ločitev optimistično, kjer bodo sicer iskali razloge

neuspešnega partnerstva ter jih skušali ozavestiti, a bodo kljub temu ločitev videli

kot izziv, kot priloţnost za nova spoznanja v ţivljenju. Ob tem je zelo pomembno,

da so starši po ločitvi usmerjeni k uporabi različnih virov moči, ki so jim na voljo

ali v njih samih ali v okolici. Marsičesa se lahko starši naučijo na novo, lahko

pridejo do izraza različna znanja in sposobnosti, ki jih morda do sedaj niso

potrebovali (tehnična znanja, gospodinjska znanja, konstruktivno izraţanje čustev

jeze, ţalosti …), včasih pa je lahko neprecenljiva morda le začetna pomoč

njihovih lastnih staršev ter povezovanje s sorodniki in prijatelji. Od tega, kako se

352

bodo starši soočili z ločitvenimi izzivi pa je odvisno tudi to, kako uspešno bodo

lahko pomagali svojim otrokom v procesu ločitve in kakšne pogoje jim bodo

nudili za njihov čim boljši razvoj.

Vprašanja in izzivi, ki najpogosteje doletijo starše ob ločitvi:

Kako naj ob ločitvi ohranijo vero vase?

Kako naj kontrolirajo svoja močna čustva, ki so večinoma negativna?

Kako naj predelajo zamere do svojega partnerja in mu odpustijo?

Kje najdejo podporo in pomoč, da bo ţivljenje kljub vsemu teklo naprej?

Kako se naj spoprimejo s svojimi strahovi?

Kaj če po ločitvi ne bo mogel dovolj dobro skrbeti za otroke?

Kako naj ravnajo z občutki krivde, da so otroka prikrajšali za enega od

staršev?

Kaj naj storijo z občutki praznine po odhodu partnerja?

Kje naj poiščejo upanje?

Kako se naj soočijo s strahovi glede vzpostavljanja novega partnerskega

odnosa po ločitvi?

Takšna in podobna vprašanja so pri starših ob ločitvi običajna, pomembno je le,

da si prizadevajo najti odgovore in si ustvariti zadovoljive rešitve.

Sicer se pa stres, ki je vsekakor povezan z ločitvijo, lahko premaguje z različnimi

načini sproščanja, med katerimi so ţe nekateri tudi bili omenjeni, in sicer s

sprehodom, rekreacijo, pogovorom s prijateljem, branjem zanimive knjige in

podobno. Tako pred, med in po ločitvi so pa lahko zelo koristni svetovalni

pogovori s strani usposobljenih strokovnjakov, kasneje tudi psihoterapija. Pred

ločitvijo je svetovanje (psihoterapija) usmerjeno v ohranjanje oziroma izboljšanje

obstoječega odnosa, kar lahko poteka individualno ali preko partnerskega

svetovanja oziroma partnerske terapije. Nekatere oblike pomoči so lahko tudi

skupinske. Po ločitvi lahko ti pristopi pomagajo staršem razumeti, kaj so sami

doprinesli k neuspehu v reševanju partnerskega konflikta. Kajti ko uvidijo lastno

delovanje in morebitne šibke točke, lahko poiščejo in usvojijo nova znanja in

spretnosti, ki jim bodo pomagala, da bodo v bodoče uspešnejši. Ob ločitvi pa je

smisel svetovanja ta, da pomaga partnerjema spoprijeti se s problemi, ki nastanejo

353

v intenzivni ločitveni dinamiki, tukaj in zdaj. Se pravi, da posamezniku pomaga

''preţiveti''.

Po ločitvi se je potrebno prilagoditi tudi materialnemu področju. Vsaj eden od

partnerjev se sreča s selitvijo, ki ţe sama po sebi predstavlja stres. Poleg tega se

razdeli premoţenje, dohodek druţine se zmanjša. Starši se ukvarjajo z

vprašanjem, kako otroku zagotoviti enake materialne pogoje kot so bili prej. Na

različne načine pa pomaga tudi drţava (večji otroški dodatek, olajšava za

vzdrţevane druţinske člane pri odmeri dohodnine, niţje plačilo vrtca, po potrebi

denarna socialna pomoč). Pomaga tudi, če starši naredijo pregled izdatkov in

izločijo stvari, ki so manj ali celo nepotrebne. Namreč ob manjšem dohodku je v

novonastalih enostarševskih druţinah breme roditelja, ki skrbi za otroka, ponavadi

večje kot prej, saj mora dodatno opraviti tudi določena opravila, ki jih je prej

opravljal partner. Iz tega razloga je smiselno razmisliti o morebitni pomoči pri

domačem delu (sorodnikov, prijateljev ...), vsaj v začetnem, najteţjem obdobju

(Štadler idr., 2009, str. 56–59).

Moški in ţenska, ki se razideta, lahko ostaneta dobra znanca – morda prijatelja –

in lahko brez posebnih pretresov, zavor, psihičnih travm kmalu spet zaţivita in

uţivata v novi zvezi, ki jo zmoreta graditi na izkušnjah nekdanje izzvenele

ljubezni. Na tak način tudi svojim otrokom in ostalim članom druţine prihranita

nepotrebne čustvene in psihične travme ter frustracije. V nasprotnem primeru pa

se kot brodolomca, polna predsodkov in negativnih izkušenj, v stiski slepo

odločita za novo avanturo, se spustita v novo zvezo in ugotavljata, da je ţivljenje

bolj podobno bedi bolečine in razočaranja kot razkošju ljubezni in prijateljstva.

Nekateri pa ne zmorejo toliko dobrohotnosti in poguma, da bi z bivšim zakoncem

ostali v dobrih odnosih. Čeprav bi k temu morali stremeti predvsem razvezani pari

z otroki (Mazi, 2000, str. 27).

Potrebno je poudariti, da prijateljski (ali vsaj sodelujoč) odnos med bivšima

partnerjema zahteva stanje, ki je očiščeno nevoščljivosti, sovraštva in hrepenenja

po obnovitvi nekdanjega odnosa. K takšnemu razvoju prispeva izkušnja, da so kot

osebnost zmoţni samostojno in ustvarjalno oblikovati lastno ţivljenje v socialnem

okolju, poklicno in v prostem času. Iz aktivnosti na teh področjih izvira

samopotrjevanje in utrjevanje osebne identitete. Zavist in sovraštvo rodi izkušnje

lastnih pomanjkljivosti, iz polnosti ter zadovoljstva pa vzcveti prijateljstvo. Po

ločitvi so ţenske kot vzgojiteljice in skrbnice pogosto finančno potisnjene ob zid,

354

medtem ko imajo moţje druge, ne pa teh problemov, zaradi česar je pot do

prijateljstva in sodelovanja vsaj za takšne pare teţko izvedljiva. Takšne matere so

na robu ali pod moţnostmi za preţivetje in če morajo gledati na vsak cent, potem

je tisti, ki ima več in ne plačuje dovolj vsekakor sovraţnik in ne prijatelj. V

kolikor razvezani pari nimajo tega problema, pa je potrebno preseči stališča kot

so, da partnerju gre bolje, ker nima toliko dela, ker ne ţivi sam, ker nima toliko

odgovornosti do otroka. Kako se pa komu dejansko godi, pa je moţno ugotoviti le

z razgovorom. Kakorkoli pa, je za večino ljudi odločilni dejavnik za premirje v

korist samostojnosti in interesov drugega vendarle čas. Ljudje, ki so še čez leta

razdvojeni, vzdrţujejo notranje ravnovesje s sovraštvom do tistega, ki je kriv za

nesrečo. Posledice so lahko onesposobljenje in invalidnost na področju

zaznavanja in doţivljanja, kakor tudi posploševanja sovraţnih čustev do bivšega

partnerja na vse osebe njegovega (njenega) spola. Zbliţanje, ki pa se vzpostavi

kmalu po ločitvi, pa daje vtis, kot da partnerja sploh nista skušala razrešiti

čustvenih spon. Tako vztrajanje v sovraštvu še po letih izraţa isti primarni odnos,

in sicer raje povezan v sovraštvu kot resnično sam (Kuntzag, 1997, str. 70−71).

Ločevanje med partnerjema za sabo potegne tudi ločevanje od partnerjevih

sorodnikov. To je lahko zelo dolgotrajen proces, še zlasti, če se čutimo komu

dolţni za pomoč ponujeno v preteklosti. Eden ali oba partnerja pa lahko sorodnike

izrabita za posrednike in s tem podaljšata gonjo. Recimo ko si eden od partnerjev

zasnuje novo druţino, je eno teţjih vprašanj, kako vanjo vključiti člane stare

druţine. Ne gre le za nekdanje partnerje, ampak tudi za stare starše. To, da bi

partnerja rada pozabila na preteklost, je več kot razumljivo, vendar se ločiti od

ţene/moţa je eno, tudi izvedljivo, ločiti vnuke od starih staršev pa zaenkrat ni

moţno. Sicer iz pravnega vidika. V praksi pa se na ţalost dostikrat dogaja, da

stare starše njihovi bivši zeti in snahe kaznujejo na tak način, da jim prepovedo

vse stike z vnuki. Ti se pa lahko čutijo enako kaznovane in prikrajšane za bliţino

tistih, s katerimi so morda navezali zelo pomembne odnose. Kljub temu imajo

pogosto še vedno zelo radi svoje stare starše, strice in tete, ne glede na to, ali so po

naključju povezani z ''krivo stranko''. Potrebno se je zavedati, da je za otroka zelo

pomembno, da ne izgubi stika s sorodniki, saj je zanje ponavadi dovolj hudo ţe to,

da je trdnost njihovega doma omajana. V kolikor k temu dodamo še izgubo stikov

z ljudmi, ki so mu blizu, je lahko škoda še veliko večja. Tako da, če so tako starši

355

kot sorodniki sposobni razmišljati na tak način, bodo otrokom kljub pomembnim

spremembam uspeli zagotoviti nekaj stalnosti (Asen, 1998, str. 192−193).

Kar se pa tiče ustvarjanja novih odnosov pa je ponavadi tako, da v novo zvezo

človek običajno prinese večino svojih prvotnih razvad in navad. To predvsem

pozitivnih, zgrešene pa je potrebno čim prej pozabiti ali vsaj spremeniti in

izboljšati. Prav tako se z morebitno druţino, sorodniki in prijatelji svojega novega

partnerja praviloma obnaša podobno, kot je imel navado v prvem zakonu. Najbolj

občutljivi so vsekakor odnosi s partnerjevimi otroki, pogosto tudi z lastnimi. S

slednjimi posebej takrat, kadar partner ţeli prekiniti odnos z drugim partnerjem,

otrok pa je nanj močno navezan. Z otroki partnerja je potrebno biti prijazen in

usluţen. Zaţeleno je, da se jih obravnava kot lastne, morda še celo bolj rahločutno

in obzirno, a ne vsiljivo in pretirano skrbno, da se jih ne odvrne s prekomerno

pozornostjo. Potrebno jim je biti naklonjen, jih skušati vzljubiti predvsem in zlasti

zaradi partnerja. To še toliko bolj takrat, če imajo otroci novega partnerja svojega

roditelja za konkurenco. Morda se zdi v začetku nemogoče, ampak na tak način je

mogoče ljubezen v tem primeru tudi spodbuditi in se je naučiti (Mazi, 2000, str.

27).

Vsekakor lahko največ da otroku srečen in zadovoljen roditelj. To pomeni, da ne

sme pozabiti nase, naj gre za moškega ali ţensko. Poskrbeti zase ne pomeni

zanemarjati otroka, vendar skrb zanj ne more biti učinkovita, če starši ne pazijo

tudi nase. Tukaj je mišljeno recimo branje dobre knjige, obisk frizerja,

kozmetičarke, maserja itd., pa četudi čaka razmetano stanovanje. Potrebno je, da

si vzamejo nekaj časa čisto zase, da poskrbijo za svoje telo in dušo, si napolnijo

baterije. Preseganje ustaljenih navad, v okviru katerih na primer ţenska vedno

skrbi le za otroka, sebi pa nič ne privošči, zahteva od nje, da se nauči ţiveti

drugače. To v smislu, da se ji ne bo zdelo nič narobe, če si najstnik sam pripravi

kosilo, ko se ona izmučena vrne iz sluţbe, ali da ji na pomoč priskočijo njeni

starši, ko zaradi bolezni ne more poskrbeti za otroka. Lahko pa v pomoč vključi

tudi svojega otroka, seveda starosti primerno. Recimo tako, da s pravili in

obveznostmi prispeva k njunemu druţinskemu ţivljenju ter s svojo dolţnostjo

starša vsaj malo razbremeni (npr. odnašanje smeti, pobiranje pošte, brisanje

posode in drugo). Na tak način bodo tudi otroci spoznali, da skupno sobivanje

ustvarjate skupaj ter da je še tako majhen prispevek dobrodošel in cenjen (Rijavec

Klobučar, 2007, str. 37).

356

In ne glede na vse, kot je bilo opisano, ni mogoče zanikati, da ločitev v ţivljenje

staršev prinese poleg moţnega olajšanja številne teţave in stiske. Hkrati pa tudi

drţi, da je v vsaki stiski in teţavi tudi nekaj pozitivnega. Namreč uspešno

spoprijemanje s teţavami dela ljudi močnejše, v njih razvija modrost in osebno

zrelost. Predstavlja priloţnost za učenje dragocenih spoznanj, če smo le dovolj

odprti zanje (Štadler idr., 2009, str. 60).

5.5.2.2 Vpliv razveze na otroka (duševni in socialni razvoj) ter pomoč pri

prilagajanju na nove razmere

Otroci zaradi ločitve trpijo tako kratkoročno, kar se kaţe skozi hujše in očitne

teţave ob ločitvi, pogosto pa na ţalost tudi dolgoročno. Nekateri otroci lahko tako

začetno trpljenje in prikrajšanost zaradi ločitve staršev prebolijo v času enega do

treh let, potem se njihovo ţivljenje ustali in po začetni stiski zaţivijo zdravo in

zadovoljno. Za dolgoročne posledice pa gre, kadar se zaradi ločitvenega in

poločitvenega dogajanja med staršema v času otrokovega otroštva zmanjšajo

kasnejše zmoţnosti za kakovostno ţivljenje. Ključna dejavnika tega, ali bo otrok

po začetni stiski v ţivljenju lahko ţivel brez teţav, sta učinkovitost odnosa med

očetom in materjo po ločitvi ter zadovoljstvo otroka v novi (reorganizirani)

druţini. Namreč izguba roditelja predstavlja za otroka največjo stisko, takoj za

tem pa izguba celovitosti druţine in sproščen odnos vsaj z enim od staršev.

Posledično se zgodi, da se otrok v novi druţini nikakor ne more ustalili, ostane

nesrečen in teţaven. Še vedno upa, da se bodo starši pobotali.

Ločitev pa ima lahko za otroka tudi ekonomske in socialne posledice, katere v

najslabšem primeru trajajo vse ţivljenje. Raziskave kaţejo, da je pri otrocih

ločenih staršev večja verjetnost, da bodo imeli v šoli slabši uspeh, se bodo bolj

zgodaj poročali in tudi pogosteje ločevali. Po drugi strani pa je ugotovljeno, da je

šolski uspeh otrok z enim staršem, ki ima podporo svoje primarne druţine, svojih

staršev, enako dober kot uspeh ostalih otrok. Kakorkoli pa je pomembno

zavedanje, da lahko negativne posledice ločitve za otroka pomembno zmanjšamo

ali vsaj omilimo. Namreč v času ločitve in še več let kasneje otroci ločenih staršev

potrebujejo posebno podporo (Štadler idr., 2009, str. 54).

357

Boleči ločitvi navadno sledijo motnje spanja. Otrok sili, da bi spal s staršem, pri

katerem je ostal, hkrati pa tudi osamljeni zakonec verjetno ''potrebuje'' otroka. A

pri tem ni smiselno popuščati. Namreč otrok mora znati ceniti in razvijati svojo

samostojnost, prav tako mora starš sam razrešiti svoja nerazrešena vprašanja. V

kolikor mora otrok izpolnjevati potrebe zapuščenega osamljenega starša, to lahko

zavre njegov razvoj identitete. Tudi odnosi s staršem nasprotnega spola lahko

postanejo preveč intenzivni, kadar ni kot zaščita navzoč tretji član trikotnika.

Otrok, ki ţivi z enim od staršev, bi zelo verjetno teţje zadostil svoji potrebi, da se

identificira z vsakim od staršev. Bliţino enega starša bo lahko čutil kot nevarno na

način, ki sploh ne bi bil mogoče, če bi bila prisotna oba starša (Brazelton, 1999,

str. 275−276).

Pomembno je, da se otroka ne duši s preveliko mero pozornosti. To se največkrat

dogaja v začetnem obdobju po ločitvi, ko se je potrebno soočiti s fizično

odsotnostjo zakonca, ki je odšel. Tako se mamice velikokrat trudijo, da bi otroku

omilile praznino v hiši, na načine kot so večerja v pizzeriji, obisk kina, kupovanje

takšnih in drugačnih igrač, samo da bi jih zamotile. A vse zastonj, saj očetova

odsotnost ostane kljub temu več kot očitna. Otrok jo namreč enako dobro zaznava

kot materine napore, da bi pozabil. Praznine pri otroku se skratka ne da napolniti

na silo, otrok se mora naučiti ţiveti z nastalo situacijo tudi sam. Sprejeti,

upoštevati in premleti mora materino ali očetovo odsotnost, zato je bolje, da starš

otroku stoji ob strani, kot da ga duši s prekomerno pozornostjo (Privošnik, 2004).

Razveza ima za otroke bolj kratkotrajne negativne učinke, za katere se zdi, da so

zanje bolj dojemljivi fantje. Dolgoročnejši vplivi so manj raziskani. Kar se tiče

deklic, v predšolskem obdobju in osnovni šoli dobro uspevajo, prilagoditveni

problemi pa so večji v času adolescence. Takrat lahko nastopi obdobje pogostejših

in globljih konfliktov z materami, antisocialno vedenje, nejevoljnost, čustvena

zmeda, izguba samozavesti. Očitno ima razveza zakasnel dolgoročen vpliv na

dekleta v adolescenci in na začetku poti v odraslost.

Hetheringtonova (1988) pa je v longitudinalni študiji deklic, ki so v zgodnjem

otroštvu izkusile razvezo staršev, opazila, da je bilo bolj verjetno, da se bodo kot

mlade ţene poročile zelo zgodaj, zanosile pred poroko in izbrale psihološko manj

stabilne, manj izobraţene in ekonomsko slabše preskrbljene moţe. Dečki iz iste

raziskave pa so tudi v dolgoročnem obdobju »ostali problematični zase in za svoje

matere«. Ločene matere so preţivele s svojimi sinovi manj časa in so se počutile

358

manj povezane z njimi kot matere iz nerazvezanih zakonov. Prav tako so

razvezane matere, ki so ţivele same s svojimi otroki, manjkrat kot poročene

matere vedele, kje so njihovi otroci, kaj počnejo in s kom se druţijo: za fante je to

pomenilo, da so več časa preţiveli z vrstniki in se večkrat zapletli v asocialno

vedenje.

Omenjena raziskovalka pa je prišla tudi do spoznanja, da je tako pri fantih kot

dekletih iz druţin razvezanih staršev, ne glede na to, če po razvezi ţivijo z očetom

ali mamo, prisotne več ekstravertiranosti kot pri otrocih, kjer v druţini ni prišlo do

razveze. Sicer je precej raziskav prišlo do sklepa, da tako fantje iz druţin

razvezanih staršev kot tisti, kjer se starša nista razvezala, izraţajo več

ekstravertiranega vedenja. Je pa v stresnih situacijah bolj verjetno, da se bodo

odzvali z ekstravertiranostjo, dekleta pa z introvertiranostjo. Oblika

esktravertiranega vedenja pa se pri obeh spolih razlikuje tako, da so za dekleta

značilni zgodnji spolni odnosi in nosečnost, za fante pa agresivne in delikventne

dejavnosti.

Med razvezo in po njej postanejo stari starši, tete in strici, bratranci pomemben vir

podpore in zaščite otrok razpadle druţine. Otroku pomagajo dojeti razdor, hkrati

pa zadostijo njegovi potrebi po bliţini zanesljivih in ljubečih oseb. Ščitijo ga pred

neizogibnim strahom, da bi ostal zapuščen. Poleg tega so pomembni tudi stari

starši in druţina roditelja, ki se je odselil. Zato se mora starš, ki je ostal z otrokom,

čustveno spraviti s sorodniki razvezanega roditelja in spoštovati otrokovo potrebo,

da jih ohranja kot del svoje druţine. Vendar pa lahko stari starši ob tem, ko nudijo

pomoč, spodbujajo tudi negativni učinek tega. Namreč v času ločitve zelo pogosto

»razvajajo« otroke. Roditelj, ki je ostal z otrokom, postane zgroţen, ko ugotovi,

da pri babici ni več nobenih pravil. To znajo otroci še kako dobro izkoristiti v

stilu: »Babica mi ustreţe v vsem, kar ţelim. Ti pa si zlobna (zloben) in se ne

zavedaš, kaj preţivljam.« Ker ima tudi starš še odprte rane, ga ta kritika vsekakor

prizadene. Največkrat celo pobesni, še posebej, če se to zgodi pri sorodnikih po

zakončevi strani. Naloga starša je, da se o tem pogovori in dogovori s sorodniki,

da dobi podporo pri poskusih, da bi otroku pomagali s trdnimi pravili in jasno

disciplino. Ta postane po ločitvi še pomembnejša. Če ni discipline, je otrok še bolj

izgubljen, zato je nujno potrebna. Tako spoštljivo izvajanje disciplinske mere

pomeni za otroka vir varnosti (Brazelton, 1999, str. 276−277).

359

V kolikor socialno omreţje, torej prijatelji in sorodniki, ne zdrţi obremenitve, ki

jih doţivljajo druţine v ločitvi, je primerno, da se obrnemo v posvetovalnico za

otroke, mladostnike in druţine. Vzgojitelji, učitelji in zdravniki lahko s svojimi

priporočili pomagajo premagati strah, zaradi katerega mnogi starši ne iščejo

strokovne pomoči. Kot je ţe bilo povedano, otroci ob ločitvi ţe zgodaj izraţajo

različne negativne telesne in duševne znake, opozarjajo na moţnost neugodnega

razvoja. In ker to lahko resno škoduje otrokovemu razvoju, je potrebno zagotoviti

pomoč ob pravem času. Še pred tem si pa morajo starši priznati, tako sebi kot

otroku, da v zvezi z ločitvijo obstajajo problemi, sicer je malo verjetno, da se

bodo odločili za posvetovalnico. Kot ovira je lahko tudi njihova slutnja, da bodo v

posvetovalnici postavljali najrazličnejša vprašanja, ki se bodo dotikala občutljivih

točk in vzbudila občutke, za katere je bolje, da ostanejo potlačeni, ker tako manj

bolijo. Sicer pa strokovnjaki za teţave v in po ločitvi dajejo prednost dvema

različnima načinoma. K otroku usmerjena terapevtsko-pedagoška pomoč poteka v

obliki terapevtskih iger za posameznika ali v skupini. Individualna terapevtska

obravnava je dobrodošla, ko se pri otroku zazna, da je občutno prizadeto njegovo

počutje in/oziroma obvladovanje zunanjih zahtev. V kolikor pa je prišlo do zelo

okrnjenih stikov z drugimi otroki zaradi strahu ali občutkov manjvrednosti, je

bolje, da se otrok udeleţi igralne skupine. Pri slednjem lahko na idealen način

svoja doţivetja predelajo samo otroci iz ločenih zakonov. Kot izbirna moţnost ali

dopolnilo k omenjeni ponudbi pomoči so pogovori z očetom in materjo ali tudi

ločeno. Na tak način bi s podporo postopnemu oddaljevanju in zmoţnostjo

reševanja konfliktov pomagali staršem, kar gre v prid otrok, da bi se redkeje

vpletli v krize staršev, kjer bi zlahka ponovno postali ţrtve. Terapevtski ukrepi

lahko prav v krizi ţe kmalu pokaţejo učinke. Je pa potrebna velika mera

občutljivosti pri istočasni odprtosti in pripravljenosti za sprejemanje podpore.

Zdravljenje predšolskih in osnovnošolskih otrok z zdravili je po ločitvi staršev

precej pogosto zaradi nemoči, ki je značilna za zvezo med starši in zdravniki.

Posledično otroci mirneje sedijo v šoli in spijo celo noč. Na zunaj sicer delujejo v

redu, a duša je še vedno nemirna. Zato klici na pomoč več ne silijo na plano ali so

prepozni, saj so pravi trenutki za nudenje usmerjene pomoči ţe zdavnaj mimo

(Kuntzag, 1997, str. 63–65).

Koliko časa bo trajala prilagoditev otroka na novi poloţaj je odvisno od kvalitete

starševstva po razvezi. Kalter (1987), Ahrons in Rogers (1987) ter Schiller (1986)

360

so proučevali dejavnike, ki omogočajo hitrejše in boljše prilagajanje otroka na

razvezo:

sposobnost staršev, da na zdrav način zadovoljujejo svoje čustvene potrebe,

hkrati pa otroku zagotavljajo čustveno varno in stimulativno okolje,

sposobnost staršev, da nadaljujejo z učinkovitim in kvalitetnim starševstvom,

sposobnost staršev, da se uspešno spoprijemajo s preteklimi nesporazumi in se

znajo učinkovito pogajati, ko nastopijo nova vprašanja v zvezi z otroki,

sposobnost otrok, da se uspešno prilagodijo na spremembe v predločitveni

fazi,

sposobnost zagotoviti stike z odsotnim staršem,

sposobnost zagotavljanja stabilnega okolja, s čim manj spremembami tako v

druţini kot v širšem okolju (Ribičič, 1995, str. 155).

Tako med ločitvijo kot po njej lahko starši otroku pomagajo tako, da mu nudijo

varnost in pozornost, mu izkazujejo ljubezen, so zanj dosegljivi, sprejemajo

občutke otrok in spodbujajo izraţanje teh občutkov, pomagajo otroku sprejeti

spremembe, so dosledni, otroku zagotavljajo stabilnost in opozorijo otroka na vse

tiste ljudi, ki ga imajo radi in skrbijo zanj.

Ker pa otroci večino dneva preţivijo v vrtcu ali šoli, je zaţeleno, da vzgojiteljica v

vrtcu ali šoli posebno pozornost nameni tudi obravnavanju ločitvene problematike

ter da se o tem veliko in sproščeno pogovarja z otroki. Le-tako bodo otroci

pokazali strpnost do svojih sovrstnikov v stiski, jih sprejeli in spoštovali. Ob tem

se lahko med drugim posluţijo sledečih aktivnosti:

otrokom pojasnijo, da obstajajo različne druţine, s čimer preprečijo

posmehovanje;

otroke je potrebno učiti strpnosti do drugačnosti – predstaviti je potrebno

pozitivne točke drugačnosti ter poudariti, da drugačno ni nujno tudi slabo;

oblikovanje druţinske knjige z naslovom ''Vse vrste druţin'';

otrokom je potrebno povedati, da druţino sestavljajo ljudje, ki se imajo radi in

skrbijo drug za drugega;

uprizoritev lutkovne predstave ''Različne druţine'' (Ţibret, 2004, str. 48).

361

Z otrokom pa se starš mora pogovoriti tudi o strahovih v zvezi z njegovo smrtjo in

strahom pred tem, da bi ga zapustil. Otroku mora dati jasno vedeti, da ga ne bo

zapustil pod nobenim pogojem. Priporočljivo pa je tudi, da si starš prebere tudi

kakšno knjigo o ločenih druţinah. Namreč današnji otroci niso majhna manjšina,

vendar je še vedno koristno, če vedo, da se morajo ločitvi prilagajati tudi drugi

otroci.

Otroci, ki so v času razveze bili deleţni dovolj ljubezni in podpore in ki so jih

spodbujali, da se sami prilagodijo novo ustvarjeni druţini, lahko imajo od tega

korist in razvijejo dodatno osebno moč (Brazelton, 1999, str. 277–280).

Poleg tega, če bo otrok po ločitvi staršev zaţivel v urejeni druţinski situaciji, če

bosta njegova starša uspela razviti sodelujoče starševstvo, bo imel velike

moţnosti, da se bo sčasoma počutil dobro in bodo začetne stiske in teţave minile

brez kakšnih večjih negativnih posledic. Da pa bi starši po ločitvi dosegli v

druţini pogoje za zdrav razvoj svojih otrok, morajo v svoj način ţivljenja in

medsebojnega sodelovanja vlagati mnogo truda in zavestne kontrole svojih

čustvenih odzivov (Štadler idr., 2009, str. 55).

Na tem mestu bomo navedli še določena ravnanja, ki so otroku v pomoč:

otroku je potrebno povedati, kaj se dogaja in zakaj;

poudariti je treba, da za razhajanje staršev ni kriv otrok;

otroku je treba posvetiti več pozornosti, časa, neţnosti in zaščite kot običajno;

starši naj otroku omogočijo izraţanje čustev;

ţivljenje otroka in druţine naj poteka čim bolj po ustaljenem redu;

upoštevati je potrebno dejstvo, da ima lahko otrok sam pri sebi skriti načrt ali

namen, da bo spravil očeta in mamo nazaj skupaj;

starši naj pomagajo sebi, da bodo lahko pomagali svojemu otroku;

tudi stari starši lahko pomagajo, včasih je ločitev staršev priloţnost, da se stari

starši dejavneje vključijo v skrb za otroka;

upoštevati je potrebno, da je otroku teţko;

Po potrebi je potrebno poiskati pomoč (svetovalna sluţba v vrtcu ali šoli,

centri za socialno delo, svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše, ob

dlje časa trajajočih teţavah tudi pedaopsihiatrični dispanzer);

362

po ločitvi si naj starši prizadevajo oblikovati dobro delujočo druţino, ki bo

vsaj tako ali še bolj trdna kot prejšnja;

omogočiti otroku stike z drugim roditeljem (izjema so primeri, v katerih so ob

stikih z drugim roditeljem prisotni nasilje in druge vrste zlorab ali

zanemarjenj);

stiki z drugim roditeljem naj bodo kakovostni.

Torej, četudi starša presodita, da je ločitev za njiju edini izhod, se morata jasno

zavedati, da za njunega otroka predstavlja dramatični dogodek. Ali se bo otrokov

svet ob ločitvi samo vratolomno zanihal ali pa porušil, je v veliki meri odvisno od

ravnanja staršev v odnosu do njega. Zato je zelo pomembno, da je ločitev

izpeljana z odgovornostjo do vseh vpletenih, še zlasti do otrok, ki predstavljajo

šibkejše, tišje in ranljivejše udeleţence (Štadler idr., 2009, str. 62–68).

Po ločitvi pa začne otrok ţiveti tudi v drugačni druţini (reorganizirani), in sicer je

to lahko:

enoroditeljska druţina (otrok ţivi z enim od staršev); je lahko trajna ali pa

prehodna,

dopolnjena druţina (otrok ţivi v druţini z enim staršem in njegovim

partnerjem),

starša se lahko sporazumno dogovorita za skupno skrbništvo.

Recimo otrok izmenično ţivi pri obeh starših (tedensko menja ţivljenjsko

okolje). Ob tem vsekakor potrebuje starša, ki se znata dogovarjati in

sporazumno reševati vprašanja njegovega ţivljenja, da bodo ti prehodi iz

druţine v druţino manj stresni (prav tam, str. 73).

Starši morajo biti pri seznanitvi otroka z novim partnerjem zelo previdni. Pametno

je, da počakajo, dokler niso čisto prepričani, da je odnos takšen, da se lahko otrok

nanj zanese. Kajti če se odnos ne obnese, bo otrok spet globoko razočaran. Prav

tako je potrebno, da starš, ko ustvari nov trajen odnos, otroku razloţi, da so

''prijatelji'' in krušni starši nekaj drugega kot pravi starši, vendar pomeni ogromno,

če ima lahko človek ob sebi ene in druge. Krušni otroci bolj kot ne redko

sprejmejo krušne starše, še večkrat ga doţivljajo kot okupatorja, ki jim je prevzel

roditelja, ki je ostal v hiši. Namreč čim bolj otrok potrebuje roditelja, tem bolj je

363

nastrojen proti novo prihajajočemu. Zelo verjetno pa nastopijo tudi teţave v zvezi

z disciplino, s spanjem, prehranjevanjem ter v bistvu na vseh razvojnih področjih.

Zato se bo krušni oče ali mama, ki je pameten, umaknil korak nazaj in prepustil

staršu, da sam odloči, kdaj in kako naj ravna. Ko pa gre zares, otroci jasno

pokaţejo, da jim ni treba ubogati in da niti ne mislijo. Tako morata še pred

končnim spopadom pravi in krušni roditelj izdelati načrt za skupen odgovor.

Poleg tega bo krušni starš prej ali slej gotovo začutil, da mu otrokov naravni

roditelj ne daje dovolj podpore. V kolikor pa ima še občutek, da naravni roditelj

pretirano ščiti svoje otroke, bo vzdrţevanje discipline še teţje. Tako zakonca

pogosto ugotavljata, da se precej bolje ujemata takrat, ko sta sama. Vsekakor pa je

zelo vaţno, da si vzameta čas zase (Brazelton, 1999, str. 277−279).

Poleg omenjenih teţav, se otrok v reorganizirani druţini lahko sooča še s

sledečimi teţavami:

Ima teţave pri preţivljanju časa z odseljenim staršem, še posebej, če med

staršema ni razumevanja. Velikokrat ne morejo sprejeti nove ureditve

ţivljenja odseljenega starša (nove partnerske zveze), saj nezavedno čutijo

bolečino drugega starša. Zato je za njih zelo teţko, ko jih neodseljeni starš

vpraša, kako je bilo pri očetu. Pogosto takrat niti ne izrazijo pravih čustev.

Po ločitvi se razširi krog otrokovih sorodnikov. Poleg dveh druţin so

pogosto vključeni še starši novih partnerjev, polbrati in polsestre ...

Odnosi med njimi lahko postanejo povezani in zaupni, včasih so pa tudi

odklonilni ali kako drugače nezadovoljujoči. Zato je potrebno upoštevati, da

vsakdo, ki vstopa v nove odnose, potrebuje dovolj časa, da se nanje prilagodi.

Roditelj, ki ţivi z otrokom, včasih toţi o teţavah, ki jih ima z otrokom, ko

se ta vrne od odseljenega roditelja. Kaţejo se kot nemir in neprilagojeno

vedenje, v skrajnem primeru kot močenje postelje ali agresivnost. To se

pojavlja pogosto takrat, kadar starša otroka uporabljata za medsebojno

obračunavanje. Kljub prostorski ločitvi mnogokrat odnosi na čustveni ravni še

naprej obstajajo in vplivajo na vse vključene. Teme, ki so sproţile ločitev para

in ki vzbujajo strah, lahko ostajajo zamolčane. Nemalokrat se tudi zgodi, da

starš zaslišuje otroka, kako je bilo pri bivšem partnerju in obratno. Otrok se pa

običajno nauči potrditi tisto, kar izpraševalec ţeli slišati. Posledično se počuti

slabo, nesrečnega in osamljenega.

364

Otrok ima praviloma rad tako mamo kot očeta. Ko se otrok vrne domov od

odseljenega roditelja, se pogosto, če je odseljen oče, sreča z materinim

objokanim obrazom. To se pa nikakor ne ujema z njegovo voljo. Tako da, če

otrok doţivlja, kako mater vznemirja njegova sreča in sproščenost v obdobju

po ločitvi, se lahko zgodi, da se počuti omejevanega, zataji svoja čustva,

doţivlja občutke krivde ali celo zataji ljubezen do svojega očeta.

Otrok pogosto prevzema skrb za roditelja, s katerim ţivi. Zaradi različnih

dejavnikov teţi k prevzemanju vloge partnerja, ki je odšel. To je zanj

obremenjujoče, mu jemlje svobodo in ga pretirano čustveno veţe na starša.

Zaradi tega se kasneje teţje vključi v druţbo vrtnikov, čeprav jo potrebuje.

Otroci laţje obvladajo posledice ločevanja, če redno obiskujejo roditelja.

Nekateri odseljeni starši sčasoma opustijo stike z otrokom. Tega ne bi smeli

in bi se morali zavedati, da otroci po ločitvi močno potrebujejo in imajo radi

oba starša.

Otroci hitro opazijo nesoglasja med starši v vzgojnih pogledih in

velikokrat pričnejo taktizirati. To gre v stilu, če mi ne dovoliš ti, mi bo pa

oče. Oče in mati naj bi se po ločitvi obojestransko odvezala drug od drugega,

okrepila svoje osebne moči, istočasno pa sodelovala v dobro svojemu otroku.

Navadno je tako, da otroci idealizirajo starša, s katerim ne ţivijo, saj je v

njihovem ţivljenju bolj odsoten in posledično bolj popustljiv pri pravilih. V

času po ločitvi se starša nekako bojujeta za otrokovo naklonjenost kot za

nekakšno dragocenost. Ta je staršem velikokrat v uteho in jo jemljejo kot

dokaz, da otrok ne doţivlja čustvene prikrajšanosti. To jih pomirja, zmanjšuje

občutek krivde, ni pa nujno, da je takšno ravnanje dobro tudi za otroka. Sicer

pa so se starši, ki razvijejo varno čustveno povezanost z otrokom, zmoţni

veseliti, da je otroku pri bivšem partnerju prijetno. Tako zaradi naklonjenosti

otroka do drugega starša ne bodo izgubili naklonjenosti otroka do sebe.

Otroci se pogosto močno upirajo novim zvezam staršev, ker še vedno v

sebi gojijo pričakovanja, da se bosta starša pobotala, nova zveza pa to

onemogoča. Otrok do biološkega starša čuti zvestobo in do njega goji močna

čustva in posledično odklanja novega druţinskega člana (partnerja matere ali

očeta), čeprav ga ima mogoče rad.

365

Kadar se nova druţina poveča, se v otrocih pogosto porajajo vprašanja,

kot so: »Ali me bo imela mami/očka še rada? Ali mu jaz nisem dovolj?«

Otrok se lahko počuti odrinjenega (Štadler idr., 2009, str. 73–76).

5.5.2.3 Stiki staršev z otroki po razvezi

Najverjetneje ni potrebno posebej poudarjati, da so stiki ena izmed najbolj

kritičnih posledic razveze za otroka. Kritičnih zato, ker se teţave s stiki otroka s

staršem, ki ne ţivi doma, nemalokrat vlečejo celo leta in leta ter s tem podaljšujejo

agonijo razveze, kar ima v največji meri negativen vpliv v na otroka.

Po razvezi ponavadi oba starša nadaljujeta s tipom vedenja iz časa zakonske

zveze. Odločilno pa je, da se popolnoma spremeni očetova vloga, saj otroci

ponavadi ostanejo z materjo. Mnogi avtorji tudi opozarjajo, da se očetovo

sodelovanje v druţinskem ţivljenju vse prevečkrat neha z razvezo zakona.

Nekateri druţinski terapevti pa verjamejo, da ostanejo očetje v času razveze in

tudi kasneje v glavnem enaki kot so bili v zakonski zvezi. Kontinuiteto naj bi

iskali v izvorni druţini, kjer je nekdo odraščal. Po mnenju B. Bawin-Legrosa je (v

Belgiji) v času razveze mogoče razlikovati vsaj štiri tipe očetov:

1. BLAGI OČE: je prisoten v vseh druţbenih razredih in vedno skrbi za

svoje otroke. Za tip druţin, ki si jo ţeli zgraditi, je značilna avtonomija za

člane, komunikacija med njimi, odprtost navzen. Takšen oče ima tudi sam

ponavadi blagega očeta in mater, s katero se ne more identificirati.

Odločen je, da bo podoben svojemu očetu, v kolikor bo prišlo do krize v

njegovi lastni druţini. So dobri očetje, a imajo teţavo z vzpostavitvijo reda

znotraj druţine. Ţenske, ki ţivijo s takšnimi očeti, so »strukturni elementi«

takšne druţine. V kolikor pride do razveze pa takšni očetje zahtevajo

pravico do skupnega varstva in vzgoje otrok. Imajo občutek, da so lahko

kos vsakodnevnim starševskim obveznostim.

2. ODMAKNJENI OČE: ponavadi prihaja iz niţjega druţbenega razreda. V

partnerskem donosu se obnaša kot da je zanemarjen. Osnovne teţave iz

izvorne druţine (na primer stalne ločitve) mu preprečujejo, da bi našel

zadovoljujočo domačnost in intimnost. Za tip druţine, ki si jo ţeli, je

značilna introvertiranost in povezanost. Na splošno pa nima občutka

366

pripadnosti in zato kot oče nima odgovornosti. Ko pride do razveze, skuša

intenzivirati odnos z otroki, a ga bo razveza, gledano dolgoročno,

izključila iz pomembnih odločitev, ki zadevajo vzgojo otrok. Temeljne

teţave, ki jih je tak oče izkusil v svojih primarnih odnosih, so ga vodile do

latentne depresivne osebnosti s primanjkljajem v emocionalni strukturi,

tako v starševskih kot partnerskih odnosih.

3. ZLOBNI OČE: ponavadi pripadajo druţinam srednjih oziroma zgornjih

srednjih razredov. Takšen moški se poroči z ţensko iz višjega druţbenega

razreda, da si zagotovi druţbeno mobilnost ali se poroči z ţensko, ki ji z

lahkoto dominira. V obeh primerih mu je cilj diskvalificirati ţeno in njeno

druţino. V druţini, ki si jo gradi, mu je osebni razvoj pomembnejši od

druţinskih vezi. Postavlja pravila v druţini, a sledi načelu, da delaj tisto,

kar ti rečem in ne tistega kar počnem jaz. V času razveze ne bo skrbel za

svoje otroke, bo pa skušal narediti vse, da jih loči od matere. Posluţil se bo

sodišč in sklenil zavezništvo s starimi starši in odvetnikom, samo da bi

onemogočil mamo kot skrbnico. To poskuša celo z denarjem, saj ima

otrokovo mater za sovraţnika številka ena. Kot moţ in oče deluje na

osnovi takojšnje reciprocitete.

4. UBEŢNIŠKI OČE: lahko pripada različnim druţbenim razredom, pri

čemer se dinamika njegovega vedenja spreminja glede na njegov druţbeni

status. Sebe vidi bolj v vlogi partnerja kot v vlogi starša. Svojo druţino

zapusti, ni nujno da za zmerja, ker se zaljubi drugje. Svoj načrt pobega

prilagodi glede na to, kdaj zapusti druţino (ali na primer v času

otrokovega rojstva ali ko otrok postane neodvisen). Če se zgodi ob

otrokovem rojstvu in ugotovi, da partnerke ne more sprejeti v vlogi

matere, je to lahko tudi definitiven umik. V kolikor pa se zgodi, ko je

otrok ţe neodvisen, je njegov umik lahko le začasen pobeg pred otrokovo

adolescenco. Takšni očetje so odsotni tako v času razveze kot kasneje.

Takšen oče je tudi v prvi vrsti ljubimec, v njegovi hierarhiji vrednot pa je

»jaz« pomembnejši kot »mi« (Zavrl, 1999, str. 158–160).

Starši, ki ne ţivijo več stalno s svojimi otroki, postanejo sčasoma izključeni iz

odgovornosti vzgoje otrok. Ponovna poroka vsakega izmed staršev pa še zmanjša

verjetnost njunega sodelovanja, čeprav F. F. Furstenberg in G. Spanier (Seltzer in

367

Brandreth, 1996) menita, da navedeni razlog ni tako pomemben dejavnik za

ne/nadaljevanje odnosov med starši in otroki, kot bi mogoče pričakovali. Bolj

pomembni so pogoji, kot je kvaliteta odnosov med bivšima zakoncema, starost

otrok in geografska oddaljenost. Čeprav nekatere očete res da strezni šele ločitev

od svojih otrok in dejstvo, da ne ţivijo več z njimi, pa odnosi do druţinskih

odgovornosti in očetovstva, ki se razvijejo v času razveze, verjetno lahko vplivajo

na vpletenost po razdoru. Za nekatere moške pa pomeni ločitev osveščanje o

vrednosti očetovstva. Sprevidijo, da lahko ločitev od ţene prinese tudi izgubo

otrok, če zanje ne bodo plačevali ali začeli deliti odgovornost za zadeve, ki se

tičejo celotne skrbi za otroke (Zavrl, 1999, str. 161).

Skrb za otroke se lahko izvršuje na različne formalne načine, katerim je vsem

skupno dejstvo, da starševstvo z ločitvijo ne preneha, prav tako pa ne pravica

otrok do stikov z obema staršema. Tako otrokom kot staršema bo laţje, če bosta

oba pripravljena sodelovati, če bosta vsaj minimalno spoštovala drug drugega,

skrbela za medsebojno informiranje in usklajevanje ter zmogla razmejiti odnos do

skupnih otrok do čustev, ki izvirajo iz njunega intimnega odnosa (Štadler idr.,

2009, str. 59−60).

E. E. Maccoby (Hetherington in Stanley-Hagan, 1997) je s sodelavci identificirala

tri starševske vzorce, s katerimi bi opisala delitev starševstva v druţinah, kjer je

bil otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo oziroma v varstvo in vzgojo enemu

od staršev:

kooperativno starševstvo: takšna starša se drug z drugim pogovarjata o svojih

otrocih, se izogibata prepirom ter drug drugega bolj podpirata kot

onemogočata pri nalogah starševstva;

navzkriţno starševstvo: starša sicer govorita o svojih otrocih, a sta pri tem

drug do drugega kritična, zajedljiva, nepopustljiva in podcenjujeta starševske

napore drug drugega;

ločeno starševstvo: oba starša se posvečata otrokom, a privzemata ''paralelni

model'', kar pomeni, da vsak starš uporablja svoj lasten stil in se ne vmešava

v stil drugega; oba se izogibata medsebojne komunikacije, razen morda preko

otrok, kar zmanjšuje verjetnost neposrednih sporov, hkrati pa onemogoča

sodelovanje (Zavrl, 1999, str. 166).

Čeprav se je zakonodaja glede razveze zakonske zveze v razvitih drţavah precej

liberalizirala v korist razveze, vsaj kar se tiče njene dostopnosti, pa je tisti del, ki

368

se nanaša na razmerje staršev in otrok po razvezi, ostal precej tradicionalen. V

zahodnoevropskih drţavah so otroci v večini primerov dodeljeni materam. Na

odločitev sodišča, komu bo dodelilo otroka, vpliva eden ali več naslednjih

dejavnikov (D. Bönnekamp, 1993): trenutno bivališče otroka; nova druţina enega

izmed staršev; prejšnje vedenje staršev do otroka, vključno z opravili, ki se tičejo

vsakodnevne nege otroka; prihodnja dobrobit otroka, ki je odvisna od psiholoških

vezi; izobrazbene in emocionalne kvalitete vsakega izmed staršev.

(prav tam, str. 183−184.)

Tudi pri nas se skoraj polovica vzdrţevanih otrok po razvezi običajno dodeli

materam. Leta 1998 je bilo materam dodeljenih 57,6% teh otrok. V letu 2008 pa

45% vzdrţevanih otrok. Očetom je dodeljenih okoli 4–5% otrok. Leta 2008 jim je

bilo dodeljenih 4,5% (Statistični urad Republike Slovenije, b. d.).

Tako zahodnoevropska kulturna tradicija, ki je vztrajala, da otrok prvenstveno

pripada materi, še naprej sledi zakonu, ki mnogokrat tretira razvezo zakona kot

ločitev, kjer je eden izmed partnerjev kriv in mora plačati za prekršek. Sodišče pa

takšen konvencionalni vzorec institucionalizira, s čemer zagovarja, da je mati

najbolj primerna za vzgojo otrok, hkrati pa s tem izolira očeta, kar lahko pripelje

do resnične izključenosti, če oče izgubi stik s svojimi otroki. K sreči pa prihaja v

ospredje načelo V interesu otroka in počasi uvaja spremembe v zakoreninjena

stališča. Bistvo tega pojma smo opisali ţe v poglavju Pravni vidiki, zato ga na tem

mestu ne bomo več razčlenjevali. To nevtralno načelo v interesu otroka se tako

postavlja nad odločitve, ki favorizirajo matere kot najbolj primerne za varstvo in

vzgojo otrok. Namreč izkazalo se je, da očetje niso nič manj sposobni starši kot

matere, poleg tega pa je vse več podpore očetovemu pozitivnemu prispevku v

otrokovem razvoju. Pa tudi Konvencija Zdruţenih narodov o otrokovih pravicah

navaja, da ima otrok pravico tako do očeta kot matere in je zanj najbolje, če mu je

omogočen dostop do obeh.

Največkrat se starša sama dogovorita, kdo bo imel skrbništvo. Pri tem pa še

večinoma sledijo kulturnim šablonam, še posebej ob krizah kot je razveza, ko se

morajo odločati o starševstvu. Te šablone pa po večini pripeljejo do sprejetja

tradicionalne ureditve, ne da bi resnično pretehtali vsestranske posledice.

369

Loewen (1993), navaja nekaj razlogov, kaj lahko na očeta vpliva, da skrb za

varstvo in vzgojo otrok prepusti materi:

vztrajnost tradicionalnih starševskih vlog;

predvidevanja bivše ţene, da bo dobila skrbništvo;

pomanjkanje podpore sorodnikov;

pomanjkanje alternativnih modelov vlog;

pesimizem njegovega odvetnika;

se prenaglijo in ne pretehtajo svojih in otrokovih dolgoročnih interesov;

imajo slabo vest, ker so razdrli zakon;

zaradi jeze in razburjenosti se odločijo za odhod v naglici, samo da bi ubeţali;

po lastni ţelji se odločijo, da bodo v ţivljenju otrok igrali stransko vlogo.

(Zavrl, 1999, str. 186−187).

Nekateri starši pa se borijo za pravico, da bi smel otrok ţiveti z njimi, najamejo

odvetnika in investirajo velik del svoje energije. To počnejo v nasprotju z nasveti

prijateljev, odvetnika in morda celo s svojo lastno materjo. Bitka se lahko dogaja

ţe med razvezo ali kasneje, ko sta si starša ţe nekoliko uredila ţivljenje ali se celo

ponovno poročila. Paradoksalno pa je, da imajo na novo poročeni moški večje

moţnosti za pridobitev pravice do varstva in vzgoje otrok kot samski moški.

Videti je, da je na novo ustvarjena druţina nujen pogoj za očeta, ki ţeli skrbeti za

varstvo in vzgojo otrok. Očetje, ki zahtevajo »svojo pravico«, se tega očitno

zavedajo, saj se večina izmed njih na sodišču predstavi z novo partnerko ali ţeno.

Na ţalost pa k prikrajševanju in dejanski prekinitvi odnosov med otrokom in

očetom na svoj način prispevajo tudi sodišča. M. Končina-Peternel (1993) to

utemeljuje z dejstvom, da kljub ustavni določbi o posebnem varstvu očetovstva le-

to pri nas ne uţiva enake podpore kot materinstvo. Pri tem je poudarek na

problemu izvrševanja pravice očetov do vzgoje in varstva otrok po razvezi

zakonske zveze. Namreč iz prakse domačih in tujih sodišče ter organov socialnega

varstva je razvidno, da matere zato, da bi po razvezi onemogočile stike očeta z

otrokom, uporabljajo razna sredstva, ki so očitno v nasprotju s koristjo otroka.

Tako so se najprej v tujini, v zadnjem času pa tudi v Sloveniji, začeli pojavljati

primeri, da matere podajo laţno ovadbo o spolni zlorabi otroka, samo da bi

preprečile stik očeta z otrokom.

370

Ker pa so tudi moški dokazali svoje sposobnosti na področju skrbi za otroke in so

ţenske danes vse bolj aktivne na trgu delovne sile, pa ni presenetljivo, da vse več

drţav spreminja pravno ureditev in sodno prakso tako, da otroka ob razvezi dodeli

v varstvo in vzgojo obema staršema, v kolikor to dopuščajo okoliščine

konkretnega primera (Zavrl, 1999, str. 188−189).

Pri nas o načinu izvrševanja osebnih stikov odloča pristojni center za socialno

delo. Sicer bi se pa naj skupno varstvo in vzgoja otroka v našem pravu uveljavilo

ob dveh pogojih: da to predlagata oba starša in da je njun predlog v korist otroka.

Skupno varstvo in vzgoja otroka se je pojavilo, da bi pravično uravnavalo potrebe

staršev in otrok, a kljub temu ne pomeni najboljše alternative. V mnogih primerih

je onemogočeno, saj bivša zakonca ne zmoreta preseči občutkov zagrenjenosti,

krivde in sovraštva kot posledice konfliktov med njima ali posledice same

razveze. Včasih se tudi sprevrţe v eno izmed inačic materinega varstva in vzgoje

otrok z ostanki očetove pravice do osebnih stikov z otrokom (Bronstein, 1988).

Nekateri avtorji pa menijo, da je skupno varstvo in vzgoja otroka zgolj orodje v

rokah borcev za očetove pravice. Omenjeno sicer res najbrţ ni odrešitev za

razvezane druţine, še posebej za razvezane očete. Namreč zdi se, da so očetov

vpliv in stiki z otroki bolj odvisni na primer od geografske oddaljenosti in

odnosov z bivšo ţeno, kot od tega, kako je urejeno varstvo in vzgoja otroka. R. E.

Emery (1988) meni, da je pri skupnem varstvu in vzgoji otrok, gledano

dolgoročno, za starše in otroke pomembna njegova simbolična vrednost. In sicer,

očetu pomeni sporočilo, da je obdrţal svoje starševske pravice in dolţnosti,

otrokom pa sporoča, da je oče še naprej član njihove spremenjene druţine ter

hkrati pomemben lik v njegovem ţivljenju (prav tam, 1999, str. 190–192).

Nedavne primerjave ureditev, kjer so bili otroci po razvezi dodeljeni v varstvo in

vzgojo enemu izmed staršev, so z ureditvijo skupnega varstva in vzgoje otrok

odkrile: ko razvezani zakonci prostovoljno zaprosijo ali sprejmejo skupno varstvo

in vzgojo otrok ter so sposobni razrešiti probleme brez pretiranih nesoglasij,

potem deljeno starševstvo resnično spodbuja zavzetost starša, ki ne ţivi z otrokom

in tudi pozitivno vpliva na prilagoditev staršev. Previdnost pa je potrebna takrat,

kadar med starši tudi po razvezi prepiri in sovraţni odnosi ne pojenjajo. Takrat

zahteva po skupnem varstvu in vzgoji otrok samo povečuje konflikte in spore ter

vzdrţuje procese, ki zavirajo funkcioniranje druţine, kar ima za posledico teţave

pri prilagajanju otrok. Kljub temu pa, da imajo lahko otroci koristi od tako

371

oblikovanega varstva, je verjetno le malo druţin takih, ki so sposobne ustvariti

pozitivno izkušnjo z maloštevilnimi stresnimi situacijami.

V zadnjem času je vse bolj prisotna v primeru razveze tudi zahteva po izenačitvi

očetovih in materinih pravic. Številni avtorji in avtorice menijo, da je avtomatično

dodeljevanje otrok materam diskriminatorno in tudi v nasprotju z otrokovimi

koristmi. Pri tem jih podpirajo še odkritja sodobne psihologije otroka, ki trdijo, da

čustvena vez med očetom in otrokom nikakor ni šibkejša od vezi med materjo in

otrokom. Tudi borci za očetovske pravice poudarjajo, da gre za razkol med tem,

kar se danes pričakuje od očetov (večje sodelovanje pri skrbi za otroka, delitev

dela v gospodinjstvu itn.) ter med njihovimi pravicami do otrok v primeru

razveze. Recimo tudi v primerih, ko je bil otrok pred razvezo bolj navezan na

očeta kot na mater, je pristal v materinem gospodinjstvu. Tako je skupno varstvo

in vzgoja otrok kot najboljša rešitev po mnenju mnogih ''jeznih'' očetov zgolj

teoretična zadeva. Pritoţujejo se pa tudi nad tem, da so obsojeni na plačevaje

preţivnine, sicer jim grozi zaporna kazen, hkrati pa nimajo nobene pravice

odločati o tem, kako se bo ta preţivnina porabila. Je pa tudi v Sloveniji vse več

nezadovoljnih razvezanih očetov. Prav tako med procesom razveze zakonske

zveze številni očetje občutijo, da jih je sodišče odtrgalo od njihove očetovske

vloge, da je bilo krivično in so bili zlorabljeni (Zavrl, 1999, str. 193–195).

Glede na to, da je očetova samostojna skrb za vzgojo in varstvo otrok po razvezi

še vedno dokaj redek pojav, pa se po ameriških raziskavah vseeno počasi zvišuje.

In prav zaradi izjemnosti teh očetov ima večina do njih drugačen odnos kot do

razvezanih mater s pravico do varstva in vzgoje otrok. Takšni očetje so deleţni

več pomoči (varovanje otrok, povabila na kosilo …) s strani sorodnikov,

prijateljev, sosedov, tudi večjega spoštovanja. Matere samohranilke pa so le redko

deleţne dodatnih pohval in odobravanja, ker same skrbijo za svoje otroke.

Namreč očetova samostojna skrb za otroke (prav zaradi izjemnosti) pomeni

izredno, nenavadno, posebno vlogo, od mater samohranilk pa vsi pričakujejo, da

to morajo storiti in lahko storijo.

Se pa razvezani očetje ukvarjajo s precej podobnimi problemi kot razvezane

matere. Poročajo o preutrujenosti, druţabni izolaciji, zaskrbljeni so nad svojimi

starševskimi sposobnostmi. Hkrati opaţajo, da samostojno starševstvo prihaja

navzkriţ z zahtevami na delovnem mestu in z druţabnim ţivljenjem. Prav tako so

mnogim očetom, ki po razvezi ţivijo s svojimi otroki (v nasprotju z materami, ki

372

po razvezi ţivijo s svojimi otroki) na voljo nekatere ugodnosti, kot so boljši

ekonomski poloţaj ter posledično boljši bivalni pogoji, boljše soseske, šole in

moţnosti za otroško varstvo.

Vsekakor pa je marsikaj odvisno tudi od tega, ali si oče res ţeli skrbeti za otroke

in se trudi zanje, ali mu je bilo varstvo in vzgoja otrok dodeljeno, ker mati ni

ţelela prevzeti tovrstne odgovornosti oziroma je bila označena kot neprimerna za

starša. Sta pa J. W. Santrock in K. A. Warshak (1988) v svoji raziskavi prišla do

zaključka, da ima očetovo varstvo in vzgoja otrok določene prednosti, ko gre za

sinove. Ti fantje so se izkazali kot zrelejši, bolj druţabni, bolj samozavestni kot

fantje iz gospodinjstev, kjer je imela pravico do varstva in vzgoje mati. Za dekleta

pa je veljalo ravno obratno, da so bolj zrele in neodvisne postale, če so za njih

skrbele matere.

Sklepamo lahko, da so moški, ki so pridobili pravico do varstva in vzgoje svojih

otrok, svojevrstni posebneţi, saj je dodeljevanje te pravice še vedno bolj izjema

kot pravilo. Ti očetje so morda še posebno nadarjeni in predani starši, morda so ţe

pred razvezo uspeli razviti še bolj zavezujoče odnose s svojimi otroki, kar je lahko

tudi eden izmed razlogov, da so se trudili pridobiti pravico do varstva in vzgoje

otrok (Zavrl, 1999, str. 203–206).

Očetje, ki vzdrţujejo stike z otroki, so ponavadi bolj permisivni kot avtoritarni.

Posledično je bolj verjetno, da bo njihova vloga imela bolj razvedrilne in

prijateljske karakteristike kot vzgojne. Koliko časa bo oče namenil otroku, je

odvisno od druţine do druţine, včasih tudi od otrokovega spola. Po raziskavah so

ugotovili, da so fantje bolj pogosto ter za dlje časa videvali svoje očete kot

dekleta. Sicer pa strokovnjaki priporočajo, da so stiki očeta z otrokom kar se da

široki, pogosti in rutinski, saj bodo tako bolj uspešni (prav tam, 1999, str.

210−211).

Načeloma pa večina otrok ločenih staršev redko videva svoje očete. Stiki so dokaj

redni še nekje prvi dve leti, enako velja za pisma in telefonske klice, potem pa

začnejo usihati. Preţivnina se vzdrţuje nekoliko bolje kot stiki, a tudi zanjo je z

leti značilno upadanje (Furstenberg in Cherlin, 1991). Na ţalost številnim staršem

pomeni konec zakona tudi konec njihovega starševskega sodelovanja. Kakorkoli

pa gledamo na stike med očeti in otroki, pa ne gre preprosto za indiferentnost ali

pomanjkanje zanimanja s strani očetov. Samo če se upošteva splet različnih

dejavnikov, se lahko bolje razume »očetovski umik iz starševstva«. Ti dejavniki,

373

ki lahko oteţujejo izpeljevanje stikov, so na primer ţivljenjski pogoji, selitve in

geografske razdalje, nove druţinske obveznosti, ki jih ima oče do svoje nove

druţine. Tudi ponovna poroka matere lahko oteţuje stike z očetom, saj je

potrebno uskladiti še več odnosov. Vlogo pa igra tudi stališče očeta, ki ne ţivi več

s svojimi otroki, o druţinskih vrednotah. V kolikor tako oče, ki ni z otrokom in

njegova nova ţena podpirata druţinske vrednote, ki vključujejo predano

opravljanje starševske vloge, je manj verjetno, da bi oče opustil starševske

dolţnosti, vezane na otroke iz prvega zakona.

Ob vsem tem pa je pomemben tudi odnos starša, kateremu so bili otroci dodeljeni.

Večkrat lahko zasledimo, da matere skušajo onemogočiti stike otrok z očetom. To

svojo »vratarsko dejavnost« lahko ohranijo (tudi) po razvezi. Omejujejo očetove

stike z otroki in določajo pogoje, v katerih naj bi se odvijali. E. M. Hetherington

in M. M Stanley-Hagan (1997) menita, da je za to verjetnost še večja takrat, kadar

se prepiri med zakoncema nadaljujejo. Tako očetje, ki svoje otroke po razvezi ţe

tako redko videvajo, se morajo nemalokrat spopadati še z ţeljami in pričakovanji

svojih bivših ţena. Tako na očetove stike z otrokom pogosto vpliva mnenje

njegove bivše ţene o njegovih starševskih sposobnostih, njen pogled na otrokove

potrebe in njena nerazčiščena čustva iz zakona in obdobja po razvezi zakona.

Teţavo pri izpeljavi stikov pa lahko predstavlja slab gmotni poloţaj očeta, pa tudi

otrokove značilnosti lahko vplivajo na stopnjo vpletenosti očeta, ki ne ţivi z

otrokom. Namreč očetje imajo ponavadi manj stikov z mlajšimi otroki kot z

adolescenti, kar se tiče spola pa jih bolje vzdrţujejo, če imajo opravka s sinovi

(Zavrl, 1999, str. 207–209 in 216−217).

Oteţevanje stikov ima lahko za razlog tudi neplačevanje preţivnine, čeprav je

moţno tudi obratno, da odsotni starš neha plačevati preţivnino, ker mu bivši

zakonec oteţuje ali onemogoča stike. Lahko gre za potrebo starša, pri katerem je

otrok, da dokaţe, da lahko sam skrbi za otroka in posledično prekine stike ali pa

ţeli eden ali drugi bivši zakonec zaradi bolečih izkušenj v zakonu ali ob razvezi

prekiniti s preteklostjo. Lahko starš sam prekine stike, ker je prizadet, da ni bil

otrok dodeljen njemu. Negotovost in ljubosumnost starša, pri katerem je otrok, ker

ima odseljeni starš mogoče boljši odnos z otrokom in mu uspeva zadovoljevati

otrokove potrebe, lahko tudi oteţuje stike. Slednje lahko oteţujejo tudi drugi

druţinski člani (npr. stari starši) zaradi odklonilnega stališča do bivšega partnerja.

Še pogosteje pa se zaplete ob prihodu novega partnerja, saj gre za ljubosumnost s

374

strani biološkega starša. V novem partnerju bivšega zakonca vidi tekmeca, ki ga

lahko izrine iz njegovega mesta (Ribičič, 1995, str. 156−157).

Sestavna dela »očetovstva na obroke« sta zagotovo tudi frustracija in bolečina,

občutki jeze in krivice, četudi starš, pri katerem je otrok, ne ovira stikov. Take

občutke lahko premaga poseben dogovor o poteku, času in trajanju obiskov. Poleg

tega imajo zelo malo vpliva na načrtovanje otrokove prihodnosti. Posledično se

raje popolnoma odrečejo svojim otrokom, kot da bi gledali, kako njihovi lastni

otroci odraščajo kot tujci. Lahko se pa zgodi, da otrok zavrača stike, zaradi česar

so očetje obupani. Tako so uspešno izpeljani stiki odvisni tudi od očetove

sposobnosti, da se spoprime s svojimi lastnimi občutki ţalosti in nemoči. Starši in

otroci, ki se videvajo neredno in le pod določenimi pogoji, izgubljajo občutek

intimnosti, ki je bil nekoč prisoten. Starševska avtoriteta se zdi tuja, očetje ne

vedo ali naj vzgajajo svoje otroke ali pa so to otroci nekoga drugega in kaj naj

sploh počnejo z njimi (Zavrl, 1999, str. 211–215).

Velja pa poudariti, da se prekinjene stike z otrokom da tudi obnoviti. Precej

raziskovalcev meni, da otrokova navezanost vztraja kljub obdobjem brez stikov.

Pa vendar, če se pozitiven odnos ne oblikuje v prvem letu po razvezi, se oče in

otrok počasi prilagodita svoji razvezi in sodelovanje v prihodnje postane manj

verjetno in pomembno za dobrobit vsakega izmed njiju.

Ohranjanje stikov pa tudi ni vedno dobrodošlo. To v primerih, ko se oče ne strinja

s svojo bivši ţeno glede vzgojnih načel, ima do nje negativen odnos ali je

čustveno nezrel (prav tam, 1999, str. 214).

Kadar ţelita oba zakonca obdrţati otroka, se naj o otroku pogovorita čim bolj

objektivno. O njegovi prihodnosti morata razmišljati s stališča njegovih potreb, ne

pa njunih ţelja. Zato ni toliko pomembno, pri katerem bo otrok, ampak da bo pri

tistem, ki ima več volje in moţnosti, da se ukvarja z otrokom, ki je to počenjal

tudi do sedaj in navezal z otrokom globlje in bolj zdrave čustvene stike kot drugi

roditelj. Ţe v predšolski dobi morata vprašati otroke, pri kom bi raje ostali, kar je

tudi priloţnost, da povesta otroku, da se bosta ločila. To morata storiti mirno,

kratko in enostavno. V pogovoru mu morata poudariti, da ne bo izgubil očeta, če

bo ostal z mamo in obratno. Lahko pa starša uredita stvari tako, da otrok en čas

ţivi pri enem, en čas pri drugem itd. Vsekakor je ţeljo otroka potrebno upoštevati.

Navadno se odloči za roditelja, ki mu bolj zaupa, bolj spoštuje in se je nanj bolj

čustveno navezal. V kolikor je enako navezan na oba starša, se bo teţko odločil.

375

Takrat morata starša sama odločiti, kdo bo vsaj trenutno njegov glavni vzgojitelj.

Včasih otrok celo prosi starša, naj se ne razideta, saj ima oba enako rad. Ampak

ker otrok potrebuje vzor zdravega odnosa med spoloma, da bi se duševno prav

razvijal, njegova ţelja ne sme omajati odločitve staršev o razvezi. Sicer se pa

starejši otroci, tisti na pragu pubertete ali so ţe v puberteti, včasih odločijo za

roditelja, ki ima več moţnosti, da jim zagotovi udobno ţivljenje. Nesmiselno pa

je, da bi otroka starš silil, da mora biti nujno pri njem, saj bo v takšnem primeru

kljuboval in povzročal razne teţave. In od tega ne bo imel koristi ne starš in ne

otrok. Zato naj raje ostane pri roditelju, ki ga je izbral. Kakorkoli pa, edino kar se

naj ne bi zgodilo je, da si oče ali mati izbori otroka na sodišču, potem ga pa

prepusti tretji osebi, na primer stari mami. Zato je bolje, če oseba po ločitvi ne

more biti glavni vzgojitelj otroka ali se ne čuti sposobnega za to, naj otroka

prepusti bivšemu zakoncu, ki je pripravljen otroku biti polnovreden vzgojitelj.

Šele ko ne mati ne oče nista sposobna biti dobra starša, bo kdo tretji prevzel

odgovornost za vzgojo otrok.

V kolikor je en otrok bolj navezan na mamo, drugi na očeta, je naravno, da bo

prvi ostal pri mami, drugi pri očetu. Dolţnost staršev pa je omogočiti, da se otroka

redno sestajata. To jima daje priloţnost, da se znebita medsebojnega rivalstva,

zavisti in drugih nezdravih čustev, v kolikor so bila prisotna.

Roditelj, pri katerem otrok ţivi, je dolţan omogočiti bivšemu zakoncu stike z

otrokom. Če se bo slednji obnašal do otroka naravno in ugodno vplival na

razpoloţenje otroka, se bo otrok vračal domov vesel, zadovoljen in bo komaj

čakal naslednje snidenje. V tem primeru je naravno, da mu bo roditelj, pri katerem

ţivi, omogočil sestajanje z drugim roditeljem tako pogosto, kot si ţeli otrok

oziroma ločeni roditelj. Za mlajše otroke, tiste v predšolski dobi, so primerni

pogostejši, a krajši sestanki (na primer vsak drugi dan 1–2 uri). Pogostejši zato,

ker sestanek ne pusti v otroku toliko čustvenih sledi, da bi roditelja tudi po

daljšem času sprejel z enako vdanostjo in zaupanjem, s kakršnim se je poslovil od

njega na prejšnjem sestanku. Ko pa je otrok starejši, hodi v šolo, so lahko sestanki

bolj redki in trajajo dlje časa (tudi ves dan). V kolikor pa si je roditelj ustvaril

novo druţino, ni razloga, da se otrok iz prejšnjega zakona ne bi druţil s polbratom

ali polsestro. Ni primerno, da roditelj, pri katerem otrok ţivi, temu nasprotuje,

seveda če se otrok počuti dobro. Če pa uvidi, da sestanki z bivšim zakoncem slabo

vplivajo na otroka (da je napet, kljubovalen, potrt itd.), mora ravnati drugače. V

376

kolikor bivši zakonec slabo ravna z otrokom, ne upošteva mnenja glavnega

roditelja, mu ta več ne bo dovolil sestajanja z otrokom (Košiček, 1993, str. 162–

165).

Največja ironija ob vsem pa je, da hkrati s tem, ko se od očetov zahteva vse večja

udeleţba pri druţinskem delu in ob predpostavki, da so vsaj nekateri to sprejeli,

pa ravno ti očetje v primeru razveze ostanejo praznih rok. Četudi so postali

čustveno vpleteni v skrb za svoje otroke, so po razvezi njihova prizadevanja

razveljavljena. In glede na to, da je danes razveza zelo pogost pojav, se

pravzaprav ne smemo preveč čuditi, da so jezni očetje vse bolj glasni. Morda pa

tudi, v prihodnosti razvezani očetje, ne bodo več naleteli na toliko ovir pri

vzdrţevanju stikov po razvezi, saj bo vse več sodnikov, pravnikov in bivših

partneric upoštevalo zahteve tistih očetov, ki bodo dokazali svoj prispevek pri

druţinskem delu. Ker pa se spreminja tudi poloţaj ţensk, bodo v prihodnosti

morebiti bolj pripravljene podpreti moške pri prizadevanjih za obseţnejšo

udeleţbo v ţivljenju njihovih otrok po razvezi (Zavrl, 1999, str. 220).

Na to temo bomo navezali še plačevanje preţivnine, katero očetje večkrat

zanemarjajo. Na nek način to izhaja iz dejstva, da se v tradicionalni druţini očetje

mnogokrat ne čutijo odgovorne za zadeve, ki se tičejo otrok. Le-te vidijo kot

ţenin podaljšek, kar ima za posledico, da, ko prekinejo odnos z materjo svojih

otrok, je vprašljivo tudi plačevanje preţivnine. Nekateri očetje mislijo, da jim po

razvezi ni treba več plačevati za otroke, če ti ostanejo pri materi. Neplačevanje

preţivnine opravičujejo z dejstvom, da je otrok bil vedno bolj ţenin kot njegov.

Zato se zdi, da imajo moški večkrat otroke samo, dokler imajo ţeno. Nekateri celo

menijo, da plačevati preţivnino pomeni pravico videti otroke (Zavrl, 1999, str.

161−162).

Velik problem je tudi vedno večje število očetov, ki ne plačujejo preţivnine za

otroke, ki jih niso dobili v varstvo in vzgojo ter imajo z njimi le minimalne stike.

To je druţbeni problem, saj se izraţa tako v čustveni kot ekonomski

prikrajšanosti. Ni pa jasno, ali očetom, ki po razvezi ne ţivijo s svojimi otroki, ne

uspe plačevati preţivnine zaradi njihove neodgovornosti pri sprejemanju

druţinskih obveznosti ali ker jih omejujejo pri stikih z otroki ali pa zaradi

ekonomskih razlogov.

377

Nekateri dejavniki, ki vplivajo na ne/plačevanje preţivnine:

pomanjkanje dohodkov;

kratkotrajna zakonska zveza;

ponovna poroka (pogosto se zanemarja otroke iz prve zakonske zveze, še

posebej, če sta starša v času razveze bila drug do drugega nastrojena);

določene druţbeno-ekonomske skupine so bolj nagnjene k neplačevanju

preţivnine kot druge;

kadar je oče tradicionalno orientiran smatra, da lahko po razvezi upravičeno

preneha plačevati preţivnino; namreč v tradicionalnih druţinah način

funkcioniranja druţine (oče je prisoten samo kot hranilec druţine, pri

dejavnostih, ki zadevajo preostalo nego in skrb za otroke, je le malo ali nič

prisoten) spodbuja očetovo marginalnost; na tak način pomeni neplačevanje

preţivnine nekakšno zvestobo začetnemu projektu zakonske zveze, ki razvezo

izključuje (Bawin-Legros, 1992);

objektivni dejavniki – ločitev največ stane revnejše, tako moške kot ţenske;

nekatere ţenske so se v zameno za avtonomijo pripravljene odpovedati

finančni podpori, kar pomeni, da se očetje, ki ne plačujejo, tudi ne vmešavajo;

če se očetje po razvezi odselijo in ţivijo daleč stran, je manj verjetno, da bodo

redno plačevali (Hetherington, 1997);

vlogo ima tudi ureditev pravic glede varstva in vzgoje otrok – kjer je to

skupno, očetje bolj redno plačujejo preţivnino;

po raziskavi K. Moxnes (1993) ni plačevala preţivnine ali jo je plačevala

manj, kot je bilo dogovorjeno na sodišču, ¼ očetov. Zavračali so jo, ker so

menili, da morajo plačevati preveč ali da premalo vidijo otroke za denar, ki ga

dajejo. Na ţalost pa to, da nekateri očetje gledajo na preţivnino kot na ceno, ki

jo morajo plačati za ''uţitek'' ter da je vse več staršev, ki preţivnine ne plačuje,

v veliki meri kaţe na to, da nekateri starši ne gledajo več na ekonomsko

dimenzijo starševstva kot na starševsko pravico ali dolţnost.

Očetje, ki vzdrţujejo redne stike z otroki in sodelujejo pri odločitvah, ki

zadevajo otroke, bolj redno plačujejo preţivnino. Mogoče je, da očetje, ki so

tesneje povezani s svojimi otroki, občutijo večjo dolţnost in potrebo po

rednem plačevanju preţivnine. Nasprotno pa lahko očetje, ki ne zmorejo

378

plačevati preţivnine, zmanjšajo ali celo prekinejo stike z otroki (Zavrl, 1999,

str. 162–164).

Najniţja sodno določena preţivnina v Sloveniji znaša pol centa, najvišja 1250

evrov, sicer pa večina otrok razvezanih staršev v Sloveniji prejema preţivnino v

višini sto evrov. Kako preţiveti otroka s sto evri na mesec oziroma dvesto, če

prištejemo k znesku preţivninskega zavezanca še sto evrov zakonitega zastopnika,

pa ostaja za večino staršev, pri katerem otrok ţivi, uganka.

Vse institucije v drţavi bi se morale zamisliti nad podatkom, da v Sloveniji od

60.000 otrok, ki so upravičeni do preţivnine, kar tretjina te sploh ne prejema,

sodišča in pristojna ministrstva pa bi po večletnem opozarjanju na ta problem

neplačnikom morala bolj stopiti na prste. Breme plačevanja nepreţivnine tako

pade na starša, pri katerem je otrok. Ti morajo poleg vseh ostalih skrbi še sproţati

dolge in drage sodne postopke zoper starša, ki se izmika roki pravice. Nekdanja

drţavna toţilka Zdenka Cerar pa ugotavlja, da je najbolj kruto to, ko slednji

najamejo odvetnika, da bi dokazali, kako preţivnine ne morejo plačevati. Sodni

postopki trajajo leta, medtem pa otroci rastejo in potrebujejo sredstva vsak dan.

Marsikateri otrok prej postane polnoleten ali pa se je primoran sam preţivljati.

Cerarjeva predlaga ustanovitev specializiranih druţinskih sodišč, kjer bi teme s

področja civilno, kazensko, nepravdno, izvršilno bile obravnavane celovito,

povezano in hitro. V okviru le-teh bi deloval posebni izvršilni oddelek za

preţivnine s posebej usposobljenimi izvršitelji in posebnim sistemom plačila

stroškov. Nadalje, v izogib "pogajanjem o višini preţivnine" naj bi se ta ob

razvezi staršev določila avtomatično z upoštevanjem premoţenjskega razreda, v

katerega je druţina razporejena glede na svoje premoţenje in dohodke staršev.

Spremembe posebnih okoliščin, ki so podlaga za takšno ugotovitev, pa bi se

uveljavljale v posameznem zahtevku za zvišanje ali zniţanje tako določene

preţivnine.

Tudi preţivninski sklad ne bi smel več biti potuha za dolţnike, temveč visoko

usposobljena institucija, ki bo imela pooblastilo izvršilnih organov s pravico

direktnega rubeţa dolga zoper dolţnike. Sam bi moral tudi ugotavljati pojave

izmikanja in neplačevanja preţivnine ter predlagati kazenske postopke v primerih,

ko bi nastopal kot zastopnik upravičenih otrok.

379

A kakorkoli jo obračamo, bo vedno nekaj takšnih staršev, ki preţivnine za otroka

ne bodo zmogli plačevati, zato jim naj izdatneje pomaga drţava. Nedopustno pa

je, da drţava dopušča neplačevanje preţivnin za otroke, kadar starši to zmorejo,

pa iz takšnih ali drugačnih nerazumnih razlogov nočejo. V teh primerih je lahko

učinkovito le takojšnje in brezkompromisno ukrepanje pristojnih institucij ter, kot

pravi Zdenka Cerar, "splošna moralna obsodba tistih, ki primerne preţivnine ne

plačujejo". Med neplačniki namreč sploh niso redki mnogim znani in sicer

spoštovani ljudje, ki jim takšnega ravnanja nikoli ne bi pripisali (Milakovič,

2009).

Vsekakor je ena izmed moţnosti za pravičnejšo razdelitev starševskih dolţnosti

po razvezi dejstvo, da bodo očetje sčasoma spoznali, kako prav je, da v

starševstvu aktivno sodelujejo ter hkrati upoštevajo svoje moške atribute od dneva

otrokovega rojstva naprej (če ne ţe v času nosečnosti) in da je to koristno tudi za

njih same. Morda bodo na tak način očetje tudi po razvezi in morebitni poroki

občutili potrebo, da ostanejo še naprej prisotni v ţivljenju svojih otrok in si ne

bodo privoščili izključenosti. Kljub temu pa zgolj dobronamerna pripravljenost

očetov za sodelovanje ni dovolj, če ni objektivnih pogojev (Zavrl, 1999, str. 166).

Zaključimo lahko, da sta dobra starša tista, ki znata preseči osebne zamere, se kot

bivša sopotnika znata drug drugemu zazreti v oči in tam videti človeka, očeta,

mater, ne pa sovraţnika, tekmovalca. Do otroka lahko pristopita kot oče in mama,

ki bosta to za vedno, takrat, ko zmoreta postaviti mejo med vsem razočaranjem,

trpljenjem, bolečino, ki sta jo čutila drug ob drugem in svojih dejanjih, ter med

starševsko vlogo. Dobri starši so torej tisti, ki se ne bojijo na trenutke biti tudi

»nedobri« partnerji, se ne bojijo priznati tako sebi kot partnerju, da so razočarani,

v stiski, da se čutijo nerazumljene in odtujene … Le tako svojega razbolelega

intimnega odnosa ne bodo prelagali na otroka, ampak mu skušali dati največ –

ljubezen, zaupanje in varnost. Poleg tega tudi model, da lahko svoje konflikte

uspešno rešiš kot odrasel človek, ne da bi vanje vključeval otroke (Klobučar

Rijavec, 2007, str. 41).

In nenazadnje, kot ţe neštetokrat povedano, a v praksi velikokrat pozabljeno:

veliko manj nesrečnih otrok bi bilo, če bi starši v času razveze na prvo mesto

postavili svojo starševsko vlogo in ne partnerske.

380

5.5.2.4 Razveza kot zdravilo

Ob koncu pa poglejmo še na razvezo v nekoliko drugačni luči. Ni namreč nujno,

da je razveza zgolj nekaj slabega, ampak lahko včasih pomeni pravo olajšanje.

Vsekakor je to v primeru mrtvega zakona.

Mrtev zakon ne spada v človeško ţivljenje in če se ga partnerja vztrajno oklepata,

se jima bo to hudo maščevalo. O mrtvem zakonu govorimo, kadar partnerjev več

ne veţe medsebojna spolno-ljubezenska privlačnost, nimata ţelje biti skupaj,

ţivita eden mimo drugega, a še vedno eden poleg drugega. Takrat zakon nima več

vsebine, nima moči da bi ţivel in v bistvu niti ne obstaja več. Navzoča je le še

druţbenopravna forma. Zakon je tudi mrtev, ko sicer obstaja ţelja obnoviti

čustveno razmerje s partnerjem in je prisoten tudi trud, a to ne uspe, ker partner ne

kaţe ţelje po tem. Ko izgine spolno-ljubezenska navezanost zakoncev, se namesto

nje ne more pojaviti ravnodušnost med partnerjema. Pri partnerjih, ki se nehata

ljubiti, a ostaneta skupaj, se kvečjemu pojavi vzajemna nestrpnost. Če vztrajata v

mrtvem zakonu, se nestrpnost krepi in se lahko spremni v hudo sovraštvo. Oseba

v mrtvem zakonu sama sebe slepi. Zagotavlja si, da ima zakon, a ga pravzaprav

nima. Posledično je razočarana ter se jezi sama nase. To jezo nezavedno usmerja

na zakonca, ker si noče priznati nesmiselnosti goljufanja samega sebe.

Kadar zakonca ugotovita, da je zakon umrl, ko so padli v vodo vsi poskusi, da bi

ga rešila, je nesmiselno odlašati z razvezo. Odlašanje ne koristi, ampak škodi. Z

njim si partnerja samo podaljšujeta trpljenje. Za vztrajanje v mrtvem zakonu ni

opravičila. Vendar ljudje, ki bi se radi razvezali, a si tega ne upajo narediti,

navajajo številne razloge. Kot najpogostejši razlog navajajo otroke. Je pa splošno

znano, da jim s siljenjem v slabem zakonu ne delajo usluge. Namesto tega hudo

poškodujejo njihov čustveni razvoj ter jih pogosto onesposobijo za zdrave spolno-

ljubezenske odnose. Otroci ne smejo biti razlog, da se formalno ohrani zakon, ki

je umrl. Prav zaradi otrok je bolje, da se takšen zakon razveţe. Na ţalost je veliko

otrok, ki bi bili srečnejši, duševno bolj zdravi in bi imeli več moţnosti se razviti v

čustveno uravnovešene ljudi, če ne bi bili obsojeni na ţivljenje poleg staršev, ki se

obnašajo kot sovraţniki, namesto da bi bili otrokom vzor ljubezni med spoloma.

Zanimivo je še dejstvo, da ta občutek odgovornosti do otrok, ki ga ljudje tako radi

omenjajo kot razlog, pri njih največkrat sploh ni prisoten. Namreč, če bi ga res

imeli, ne bi dovolili, da otroci trpijo zaradi zakonskih prepirov. Kakorkoli,

381

opravičevanje z otroki je hinavsko, je krinka, za katero ljudje pogosto skrivajo

dejanske razloge (sebičnost, strahopetnost ...) za vztrajanje v mrtvem zakonu.

Včasih se ţenske tudi bojijo, da same ne bodo mogle uspešno vzgajati otrok.

Vendar znano je, da starša, ki se ne ujemata, ne moreta enotno in posledično

uspešno vzgajati otrok. Tako je bolje, da samo en roditelj vzgaja otroke, kot da ga

vzgajata oba vsak po svoje. Poleg tega ţenske, ki tako mislijo, pogosto priznajo,

da je moţ malo časa doma, se redko ukvarja z otroki oziroma se niti ne zanima za

njih. Otroci od takšnega očeta nimajo koristi, ampak jih le poškoduje. Namreč

otrok od očeta, ki ga ima, pričakuje, da se bo oče z njim ukvarjal, mu izkazoval

ljubezen. Če tega ni, se počuti ogoljufanega, zanemarjenega, nezaţelenega. Zato

je za otroka manj hudo, če nima očeta, kakor da je ta telesno prisoten, vendar

čustveno odsoten. Nadalje, nekateri očetje pravijo, da se ne razveţejo, ker so se

otroci čustveno navezali nanje, sami pa jih imajo tudi ''preveč radi'', da bi ji

zapustili. Vendar ravno ljubezen do otroka, če je resnična, ne bo dovolila, da se ga

izpostavlja duševnim poškodbam v slabem zakonu. Če se starša ločita, lahko oče

otroka še vedno obiskuje, ga vodi na sprehode, izlete ipd. Tako bo imel otrok

moţnost, da razvije čustveni odnos do očeta, ta pa bo lahko vplival na otrokov

duševni razvoj. Po razvezi ima oče celo več časa za otroka, na primer zato, ker

nima dvojnega ţivljenja (tistega v zakonu in v zunajzakonskem razmerju), pa tudi

navadno je bolj umirjen kakor takrat, ko je ţivel v mrtvem zakonu. Posledično se

lahko bolj čustveno usmeri na otroka. Z otrokom je prijaznejši, potrpeţljivejši in

bolj sproščen. Bolj je zadovoljen s seboj, zato je tudi boljši oče oziroma roditelj.

Nekateri opravičujejo vztrajanje v mrtvem zakonu tudi zato, ker bi po razvezi bili

na slabšem (na primer skupno stanovanje bi morali zamenjati z manj udobnim,

delitev premoţenja, pri čemer se izgubijo določene materialne dobrine). Ljudje, ki

se krčevito oprijemajo materialnih dobrin, pridobljenih v zakonu, in se raje mučijo

v mrtvem zakonu, so ljudje, ki ne vedo, kaj je ljubezenska sreča, saj niso sposobni

doţiveti resnične ljubezni. Vendar človek, ki ima rad sam sebe, bo pripravljen

ţrtvovati marsikaj, samo da bi se znebil neznosnega bremena, s katerim mu mrtev

zakon teţi dušo (Košiček, 1993, str. 155–159).

Torej ne otroci, ne stanovanje, ne premoţenje niso resnični razlogi, da človek ne

zapusti mrtvega zakona. Dejanski razlog je v človekovi šibki samozavesti. Na

ţalost mu tudi vztrajanje v mrtvem zakonu ne bo pomagalo, da bi bil bolj

zadovoljen s seboj in si pridobil več zaupanja vase. Namesto tega ga takšen zakon

382

duševno poškoduje in ga dela čedalje manj gotovega. Edino razveza mu lahko

pomaga pridobiti več samospoštovanja. Zraven tega mu omogoča, da se napoti v

novo in bolj srečno ţivljenje. Vse to pa lahko pomembno prispeva k človeškemu

duševnemu zdravju. In ker tretiramo mrtev zakon kot strup, ki razjeda dušo, je

razveza zdravilo, ki vrne zdravje. Ravno zato ni nobenega dejanskega razloga, da

bi se bali razveze zakona (prav tam, str. 160).

Ob odločitvi za razvezo je pametno najprej zapustiti skupno ţivljenje z zakoncem

in šele nato urediti vse formalnosti. Namreč nobene koristi ni, če se partnerja

sodno razveţeta, drugače pa še ţivita skupaj. To je mučno tudi takrat, ko sta

dosledno opravila »ločitev od mize in postelje«. To pomeni, da zakonca nimata

več skupnega gospodinjstva, denarno sta se popolnoma ločila, le za otroke si

delita stroške, poleg tega sta ločila tudi spalnice in nimata nobenih intimnih

stikov. Kljub temu se srečujeta v stanovanju, pri čemer hodijo na plan čustva iz

preteklosti. Pri zakoncu, ki ni zahteval razveze, se na tak način lahko pri vsakem

srečanju vzbudi ţelja, da bi se spet zbliţal z bivšim partnerjem. Slednjega to moti,

vznemirja, s čimer se obnovijo napetosti in prepiri. Lahko sta pa bivša zakonca

tudi napadalna drug do drugega, kajti ne moreta pozabiti vsega grdega in

neprijetnega, kar se je dogajalo med njima. Skupno stanovanje pa lahko bivšima

zakoncema tudi omogoča, da povzročata drug drugemu razne sitnosti, si grenita

ţivljenje z drobnimi hudobijami, še posebej če čutita potrebo po maščevanju.

Namreč razpad zakonske skupnosti doţivljata kot osebni poraz, tega pa ne

preneseta, zlasti če sta nevrotični osebnosti. Včasih sta po razvezi celo še bolj

napadalna, zato je skupno bivanje razvezanih zakoncev pogosto še bolj mučno,

kot je bilo pred razvezo zakona. Teţava je tudi pri organiziranju novega

ljubezenskega ţivljenja, v kolikor še vedno skupaj ţivita. Teţko je pripeljati v

skupno stanovanje novega partnerja, saj se pogosto vsi trije počutijo neprijetno ali

pa se kateri izmed njih začne obnašati napadalno. Pri bivšem zakoncu se namreč

pogosto pojavi tudi ljubosumnost, kar povzroča spopade, ki delajo skupno bivanje

čedalje bolj neznosno. Torej, če se zakonca odločita za razvezo, se naj čim prej

poskusita dogovoriti, kako se bosta ločila stanovanjsko. Prostorska ločitev

zakoncev je tako pomembna za uspešnost razveze, da je pogosto vredno kaj

ţrtvovati v premoţenjskem smislu, le da bi človek dosegel tisto, kar si ţeli, to je

popolno ločitev od osebe, s katero ne more več ţiveti. Duševna umirjenost je

vendarle največja vrednota. Poleg tega, če se ne spoštujemo in sami sebi nismo

383

prijatelji, smo teţko zadovoljni z ţivljenjem. Na ţalost pa je stanovanje pogosto

sredstvo medsebojnega kljubovanja zakoncev, ki pa je posledica duševne revščine

in čustvene neuravnovešenosti enega izmed zakoncev.

Najhuje pa je, da so sredstvo medsebojnega vojskovanja zakoncev med

ločevanjem največkrat otroci, kar se pa nadaljuje tudi po ločitvi. Takšno ravnanje

je zelo škodljivo za otroke, starši pa preko tega dokazujejo, da do otrok ne čutijo

ljubezni.

Pomembno je tudi, da se starša dogovorita o stikih glede otrok, o čemer smo na

širše spregovorila v poglavju Stiki staršev z otroki po razvezi (Košiček, 1993, str.

161–162).

Napaka, ki jo delajo partnerji, ko premišljujejo ali se razvezati ali ne je, da se

pogosto izpovejo staršem in vprašajo za mnenje. Včasih iščejo nasvet tudi pri

sorodnikih in prijateljih. To počnejo, da bi s kom delili odgovornost za svoje

dejanje, kar omili njihov občutek krivde pred lastno vestjo. Tega ne bi smeli

početi, ker so za svoja dejanja v prvi vrsti odgovorni sami in tudi posledice teh

dejanj nosijo sami, naj so pozitivne ali negativne. Zato se morajo, če jih obide

dvom, sami odločiti, kaj bodo storili. Problem je prav tako, ker so bliţnji ljudje

teţko objektivni. Če imajo do osebe pozitiven odnos, bodo pristranski. Ne bodo

priznali njenih napak, pomanjkljivosti in posledično ne bodo opazili njenega

deleţa pri nastanku problema. Prav zaradi tega ne bodo mogli nakazati rešitve. Je

pa še druga skrajnost, v kateri starši, sorodniki in znanci niso vedno

dobronamerni. Včasih so zavistni, ljubosumni ali napadalni iz kakšnega drugega

razloga. Takrat bodo njihovi nasveti zlonamerni, čeprav se tega mogoče niti ne

bodo zavedali. Še posebej pa se je treba izogibati vsiljivih svetovalcev. Ti

ponavadi komaj čakajo priloţnost, da bi vohljali po tujem ţivljenju in se

vmešavali vanj. Za njihovimi nasveti se pogosto skriva zakrinkana zlonamernost,

ki je plod zavisti. Namreč gre za osebe, ki imajo tudi same neurejeno ljubezensko

ţivljenje oziroma zgrešen zakon, vendar ne zanjo ali ne upajo rešiti svojih teţav.

Samozvani svetovalec ne more dati zanesljivega nasveta glede zakona niti takrat,

ko je dobronameren, saj govori iz svoje osebne perspektive oziroma lastne

izkušnje. Tako se je smiselno pogovoriti zgolj z ljubezenskim partnerjem oziroma

zakoncem in strokovnim svetovalcem. S prvim se je potrebno pogovarjati, ker gre

za skupni problem, drugi pa je nevtralna oseba, zato objektivna in nepristranska,

poleg tega ima strokovno znanje. Ravna deduktivno, gre od splošnega k

384

posameznemu, kar ga bistveno razlikuje od samozvanega svetovalca (prav tam,

165–166).

Kadar rešujemo svoje intimne probleme, se ni potrebno ozirati na javno mnenje,

saj gre navadno za mnenje peščice ljudi okrog nas, ne gre za splošno mnenje,

ampak subjektivno mnenje posameznikov. Prav tako si ni potrebno beliti glave s

tem, kaj kdo misli o naši odločitvi, saj ti ''prijatelji'' in dobronamerni ''svetovalci''

niso niti najmanj pripravljeni pomagati, če oseba zaide v teţave. Nihče nima

pravice kritizirati odločitve, saj z njo oseba ne škodi niti ne vpliva na ţivljenje teh

kritikov. Ponavadi je res tako, da se ljudje bojijo obrekovanja, vendar takšen strah

je neutemeljen. Naravno je, da ne ţelijo slišati slabega mnenja od ljudi, ki jih

cenijo, vendar se ravno ob taki priloţnosti kot je ločitev pokaţe, kdo je pravi

prijatelj. Ta ki je, osebo spoštuje in ne bo brskal po njenem osebnem ţivljenju in

je obrekoval. V kolikor pa ni prijatelj, nadleguje z radovednostjo ali opravlja, zato

ga oseba ne more ceniti in se tudi ne rabi ozirati na njegovo mnenje. Tako da, če

se oseba odloči za razvezo zakona, je prepričana, da drugače ne more izboljšati

svojega ţivljenja, mora vztrajati pri svoji odločitvi ne glede na mnenja staršev,

sorodnikov ali znancev. Za njo oseba odgovarja le pred lastno vestjo. In če je res

ugodna za vse osebe, na katere se nanaša, ne more biti napačna.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki se nočejo ločiti iz moralnih razlogov. Drţijo se

patriarhalno-krščansko-malomeščanskih načel, po katerih je ločitev sama po sebi

nemoralno dejanje oziroma greh. Ponavadi gre tu za neiskrenost, morala je

uporabljena le kot pretveza. Ta sicer ljudem pogosto ugaja, jih razoroţi, vendar to

ne spremeni dejstva, da gre za laganje samemu sebi, to pa ni nobena moralna

vrednota. Tako da, če se človek reši neznosnega ţivljenja v mrtvem zakonu, si da

moţnost, da ţivi srečnejše, je razveza zakona nedvomno moralno pozitivno

dejanje. Ne gre za sebičnost, ampak za uresničevanje smisla svojega obstoja.

Nenazadnje pa z razvezo mrtvega zakona oseba stori uslugo tudi svojemu

partnerju. Osvobodi ga duševnega bremena, s čimer mu daje moţnost, da si

ustvari uspešnejšo ljubezensko skupnost. Več kot levjo uslugo pa naredi tudi

otrokom, o čemer je veliko povedano ţe tekom celotnega besedila.

Torej, dokler človek ţivi v slabem zakonu, si pogosto prizadeva, da si ustvari

uspešno zunajzakonsko razmerje, a ga ovira dejstvo, da je še vedno vezan. To ga

dela čustveno razpetega in nezadovoljnega. Zato je bolje, da se razveţe. Takrat

ima moţnost, da zapluje v novo ljubezensko skupnost s polnimi jadri in najde v

385

njej zadovoljitev svojih spolno-ljubezenskih potreb. Vsekakor pa je koristno, da se

uči iz izkušenj v zgrešenem zakonu, uvidi napake, ki jih je tam delal in se jim v

novi ljubezenski skupnosti izogiba (Košiček, 1993, str. 166–168).

6 SKLEP

Najprej smo analizirali zastavljene izhodiščne raziskovalne hipoteze in ugotovili,

da je:

H1, s katero smo menili, da zakonska zveza ni več pogoj za kreacijo druţine –

v celoti potrjena.

Nekoč sta bili zakonska zveza in druţina skoraj neločljivo povezani. Zakonska

zveza je opravljala celo vrsto funkcij druţbenega pomena, kot je reguliranje

spolnosti in prokreacije, skrbela za reprodukcijo, nastopala kot enota v

ekonomskem in pravnem prometu. Za razliko od tega pa je v sodobnem

pojmovanju zakona v ospredju volja partnerja in »osebna odločitev«, ljudje se

poročajo zato, da bi od zakona tudi ''osebno nekaj imeli''. Posledično je vprašanje

nerazvezanosti zakona mnogo kočljivejše in ostrejše kot je bilo nekoč. Namreč v

preteklosti je druţba sama s svojo druţinsko tradicijo, imenom hiše, poloţajem,

javnim mnenjem in celotnim socialnim sistemom trdnost zakona podpirala in

ločitev praktično onemogočala. Krščanski zakon je tako v krizi predvsem zato,

ker sodobni svet ne priznava več nerazvezanosti zakona. Ljudje se nenehno

razvezujejo in zopet obvezujejo z drugo in tretjo osebo. Poleg tega ni nujno, da se

zakonca, ki imata otroke, poročita, da bi potem lahko rekli, da so druţina. Kajti

druţina ima danes številne oblike, kot so razširjene druţine, dopolnjene druţine,

druţina, kjer sta partnerja v zunajzakonskem odnosu, druţine istospolnih

partnerjev itn., tako da ni omejena zgolj na zakonski odnos.

H2, s katero smo menili, da se stališče Rimskokatoliške cerkve do razveze ni

spremenilo – v celoti potrjena.

Rimskokatoliška cerkev še vedno zagovarja pomembno komponento zakona, in

sicer njegovo nerazveznost. Za njo ima zakon, skupaj z druţino posebno mesto v

Boţjem načrtu s človekom in človeštvom. Tudi če pogledamo nazaj v zgodovino

386

je katoliška cerkev dajala velik pomen zakonu in druţini. Dandanes se s tem

ukvarja še bolj, ko so druţinske vrednote v krizi skupaj z zmanjšanjem pomena

zakonske zveze. Ta njena skrb za zakon in druţino pa se vrši preko različnih

mednarodnih in druţbenih ustanov, ţupnij, cerkvenih skupnosti in tudi same

druţine. Da daje velik pomen zakonski zvezi se kaţe tudi v njenem

zaskrbljujočem pogledu na vse večje število zunajzakonskih skupnosti, še posebej

v njihovem izenačevanju z zakonsko zvezo. Vendar cerkev sama na tem področju

ne bo mogla rešiti teţav, ampak se bodo v to morale vključiti še druge drţavne in

mednarodne institucije. Glede na to, da ima cerkev do razveze odklonilen odnos,

bi potem bilo moč tudi razumeti dejstvo, zakaj je veliko več civilnih porok kot

cerkvenih. In ker je skoraj v modi, da če nisi v zakonu zadovoljen, si pač najdeš

drugega partnerja in se ponovno poročiš, se nima smisla poročiti še cerkveno, ker

se ne moreš kar tako razvezati. Torej zakaj bi sami sebi oteţevali razvezo, če ni

potrebno. Morebiti bi pa bilo tudi manj civilnih razvez, če bi ljudem malo

prikrojili njihovo samovoljo v razumevanju pomena zakonske zveze.

H3, s katero smo menili, da se je odnos ljudi do zakonske zveze na prehodu iz

moderne v post-moderno spremenil – v celoti potrjena.

Zakonska zveza je izgubila na pomenu, kar se kaţe v vse večjem številu

kohabitacij. Ljudem je v prvi vrsti pomembno druţinsko ţivljenje in ne toliko

formalna potrditev. Glavna pokazatelja tega sta vedno manjše število sklenjenih

zakonskih zvez in vedno večje število zakonskih razvez. Vsekakor pa je delni

krivec za takšno stanje tudi dejstvo, da je zakonska zveza iz pravnega vidika

izenačena z zunajzakonsko skupnostjo. Vprašanje pa je, koliko je to pravično in

pravilno. Namreč sama na to vseeno gledam nekoliko bolj konzervativno in zdi se

mi prav, da če dva ţivita skupaj, da to potrdita tudi formalno. Ampak glede na to,

kako naše druţbene institucije delujejo in kaj vse dopuščajo ter glede na način

ţivljenja, ki ga imamo, ni čudno, da se jih večina ne odloči za formalno potrditev

svojega odnosa. Če samo omenimo dejstvo, da na tak način dobijo več bonitet na

različnih področjih, je ţe dovolj tehten razlog. Da o namenski razvezi (od drţave

potegniti čim več) sploh ne govorim. In nemalo takih primerov poznam tudi sama.

387

H4, s katero smo predpostavljali, da slab ţivljenjski standard vpliva na

porast razvez zakonskih zvez – ni potrjena.

Do nedavnega so strokovnjaki bili mnenja, da se bo v času recesije število razvez

še povečalo. Denarne teţave bi za seboj potegnile še kup drugih teţav. Podobno

menita tudi Haralambos in Holborn (1999), da v ZDA obstaja obratno sorazmerje

med dohodkom in razpadom zakonske zveze, podobno velja za Veliko Britanijo.

A v letu 2009 so Američani prišli do novih zaključkov, saj bi se naj število

zakonskih razvez zmanjšalo za 40%. Za to so si celo izmislili ime V postelji s

sovraţnikom. Namreč ni skrivnost, da večina zakoncev ne gre narazen kljub

pomanjkanju čustev ali celo sovraštvu. Stanje opisujejo z dejstvom, da v kolikor

denar po eni strani povzroča in povečuje teţave znotraj zveze, je po drugi stani

povezovalno sredstvo, saj je ţivljenje v paru oziroma v druţini cenejše kot ločeno.

Prav tako se s padanjem vrednosti hiš, avtomobilov, delnic …, širjenjem

brezposelnosti zmanjšuje občutek finančne varnosti. Tako so mnogi kljub

številnim nepremostljivim razlikam pripravljeni potrpeti v zakonu (Recesija ubila

ločitev!, b. d.).

Vprašanje pa je, koliko bi te podatke lahko uporabili pri nas. Tako kot sem

omenila pri četrti hipotezi, bom tukaj poudarila še enkrat. Četudi navedeni podatki

drţijo, še vedno mislim, da gremo v smeri naraščanja razvez zaradi ţe poprej

omenjenih razlogov.

H5, s katero smo predpostavljali, da so najpogostejši razlogi za razvezo

pomanjkanje komunikacije, alkohol in nezvestoba – delno potrjena.

Dejansko bi lahko z veliko gotovostjo trdili, da je tako. Do teh spoznanj prihaja

tudi Košiček v svojem delu Zakon na razpotju. Da so to najpogostejši razlogi, se

skoraj ni čuditi. Namreč v kolikor med partnerjema ni komunikacije, se ne more

odnos niti razvijati, prav tako se ne morejo reševati teţave. Tako se lahko zgodi le

dvoje, ali se vztraja v takem nezadovoljivem zakonu ali pa pride do razveze. Kar

se tiče alkohola kot vzroka, bi ga mogoče lahko pojasnili s tem, da pomeni beg

pred teţavami, ki jih prinaša ţivljenje (na primer brezposelnost, finančni problemi

in podobno), kar pa na drugi strani gre v škodo partnerskega odnosa. Še posebej

moški so nagnjeni k temu. Posledično se grdo obnašajo do svojih partnerk, jih

zanemarjajo, jim ne pomagajo pri opravilih, kar ima za posledico vedno

številčnejše prepire in vedno večje nezadovoljstvo partnerke. In ko stanje doseţe

388

vrh, ponavadi sledi razveza. Glede nezvestobe pa nekateri celo pravijo, da je

skoraj ne moremo šteti med vzroke, ampak bolj med posledice nesporazumov v

zakonu. Namreč razlog tega, da eden od partnerjev pristane v objemu tretje osebe,

gre iskati ţe v predhodnem nezadovoljstvu v domačem odnosu zaradi drugih

stvari. Tako da nezvestoba ni toliko sama po sebi razlog, kakor so ljudje

prepričani. In če dobro pomislim je res tako. Se ţe zgodi, da nekdo gre s tretjo

osebo tudi zato, ker je pač takšen po svoji naravi, ampak po večini je pa razlog v

slabem partnerskem odnosu.

H6, s katero smo menili, da kvaliteta dobrega zakonskega odnosa pomembno

vpliva na delovanje druţine kot celote – v celoti potrjena.

Kakorkoli obračamo, je zakonski odnos gibalo druţine. Če je dober, sta zakonca

zadovoljna, kar se odraţa tudi v njunem odnosu do otrok in ostale druţine. V

kolikor so med zakoncema napetosti, se kaj hitro poruši stabilnost tudi v ostalih

podsistemih. Je pa res, da se kvalitetnega odnosa ne da ustvariti čez noč, niti brez

truda. In tega se po mojem mnenju večina zakoncev premalo zaveda. Mislijo da

bo zakon dober sam po sebi, da ga bodo morebiti ohranjali celo otroci (kar je

nepojmljivo) in da če ne bo uspel, bodo šli pač v novo zvezo.

H7, s katero smo predpostavljali, da se bodoči zakonci premalo posluţujejo

priprav na zakon – je delno potrjena.

Če se posluţujejo premalo ali preveč, je v bistvu dokaj relativno. V kolikor

pogledamo število razvez, bi mogoče lahko celo rekli, da se premalo posluţujejo

priprav na zakon, čeprav je to le en vidik vpliva na razpad zakona. Vsekakor pa je

res, da četudi se ne posluţujejo priprav v veliki meri, bi se morali zavedati

vrednosti le-teh. V današnji druţbi, ob pomanjkanju temeljnih ţivljenjskih

vrednot, hitrem tempu ţivljenja, pomanjkanju pozitivnega vzora iz lastne druţine,

so takšne priprave več kot dobrodošle. V njih lahko bodoča zakonca sama ali ob

pomoči izkušenj drugih prideta do marsikaterih spoznanj tako na čustveni kot

duhovni ravni, katera so lahko neprecenljivi vir kvalitetnega odnosa.

389

H8, s katero smo predpostavljali, da se še vedno v večini primerov razvez

otrok dodeli materi, katere pa nemalokrat oteţujejo stike očetov z otroki – v

celoti potrjena.

Ta predpostavka v celoti drţi, katero dokazujejo tudi statistični podatki. Recimo

pri nas je bilo v letu 2008 materam dodeljenih 45% vzdrţevanih otrok, medtem ko

očetom le 4,5%. To se dogaja predvsem zato, ker še vedno prevladuje mnenje, da

otrok prvenstveno pripada materi. Enako se dogaja v ostalih zahodnoevropskih

drţavah. Načeloma je sicer najbolje, kadar se starša sama uspeta dogovoriti za

skupno skrbništvo nad otroki, pa vendar je v praksi to marsikdaj nemogoče. Še

posebej če bivša zakonca ne uspeta v sebi predelati sovraštva drug do drugega.

Ponavadi so to ţenske, kar ima za posledico, da oteţujejo stike očeta z otrokom na

različne načine. Na ţalost pri tem velikokrat pozabljajo na otroke in njihove

občutke ob tem. K sreči pa je po drugi strani vedno več ''jeznih'' očetov, ki se

borijo za to, da bi bili vključeni v ţivljenje svojega otroka tudi po razvezi.

Kakorkoli ţe, četudi je razveza za oba bivša zakonca stresna, ne bi smeli pozabiti

na to, da četudi niso več partnerji, so še vedno starši. In ţe za voljo otrok bi morali

ob takih stvareh pozabiti na medsebojne zamere, blatenja in podobno, saj v končni

fazi otroci niso nič krivi. Pa vendar ni malo primerov, kadar se bitka za otroke

nadaljuje leta in leta, zgolj zato, ker sta v ospredju egoizem in maščevanje ne pa

otrok.

H9, s katero smo menili, da starši velikokrat ostajajo v slabem zakonu le

zaradi otrok, misleč, da bo to za otroka bolje – v celoti potrjena.

Strokovna literatura sicer ne daje poudarka na tem, da bi se to velikokrat dogajalo,

ampak navaja to kot enega izmed mnogih razlogov, da starši ostajajo v slabem

zakonu. Vendar starši pri tem slepijo sami sebe. Dejansko je razlog nekje drugje

(recimo strah pred tem, da bi ostali sami, da bi jim šlo slabše, kot jim gre v

zakonski zvezi), ne pa v otroku. Ne zavedajo pa se, da na tak način oteţujejo

ţivljenje ne le sami sebi, ampak tudi otroku. Namreč ti vsekakor čutijo, da med

staršema nekaj ni v redu, pa četudi skušata to prikriti. Ţalostno je, da marsikateri

zakon ''vozi'' tako leta in leta, ko pa otroci gredo svojo pot, se razidejo. Zakaj pa je

potrebno tako dolgo mučenje, ostaja odprto vprašanje vsakega para posebej.

390

H10, s katero smo predpostavljali, da je ţivljenje otrok in njihov razvoj po

razvezi zakonske zveze toliko kvaliteten, koliko kvaliteten odnos imata starša

in koliko sta zmoţna uresničevati ''skupno starševstvo'' – v celoti potrjena.

To hipotezo bi lahko celo postavili ob bok šesti hipotezi, kajti poanta je ista, le da

gre za čas po razvezi. Zatorej, koliko se bosta bivša zakonca sposobna otresti

negativnih oznak drug drugega, koliko se bosta sposobna pogovarjati kot človek s

človekom in dajati poudarek starševski vlogi, toliko boljše pogoje bosta ustvarila

za ţivljenje svojih otrok. Ţal pa večina staršev tega ne zmore in se ne zaveda, da

so otroci naše največje bogastvo.

Glede na obravnavana dejstva in spoznanja iz literature smo tako sedem hipotez v

celoti potrdili (H1, H2, H3, H6, H8, H9, H10), dve le delno (H5 in H7), eno smo

pa zavrnili (H4).

V splošnem bi lahko rekli, da sta tako zakonska zveza kot razveza zakonske zveze

zelo kompleksna pojava, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Znotraj posameznih

vidikov, ki se med seboj na nek način prepletajo, ju določajo različna gledanja,

pomeni, razlage in tudi kritike. O vsem tem smo ţe veliko povedali, zato bi na tem

mestu mogoče zgolj poudarili sociološki vidik, ki je v vsakdanjem ţivljenju

nekako najbolj prisoten. Vsi bi se najverjetneje strinjali, da je dober zakon,

posledično srečno druţinsko ţivljenje, najboljše, kar se lahko posamezniku zgodi.

Pa vendar, pot do tega ni tako enostavna. Stvari niso niti dobre niti slabe same po

sebi. In tako je tudi z zakonom. Kakšen bo, je odvisno predvsem od obeh

partnerjev. Bolj zrela bosta stopila v zakon (tako glede spolnosti, lastnih ţelja in

pogledov, sposobnosti komunikacije in reševanja teţav, empatije, odgovornosti

itd.) ter se nanj ţe predhodno pripravila, več moţnosti bo, da jima bo zakon uspel.

Poleg tega morata k osnovi zakonske zveze, torej zakonski ljubezni, še dodati

enakopravnost, pravičnost in človečnost, kajti brez tega v bistvu zakon ne more

shajati. Torej tako kot za vsako stvar, če ţelimo da uspe, se je potrebno tudi v

zakonu nenehno truditi in vanj vlagati. Še posebej bi na tem mestu izpostavili

potrpeţljivost, katere v današnjih zakonih več kot primanjkuje. Hitri tempo

ţivljenja, različne moţnosti ter načini izbire partnerjev, ki so tudi laţji in hitrejši

kot nekoč (npr. internet, oglasi), kaj hitro človeku zameglijo razum, še posebej, če

so v zakonu teţave ţe od prej. Torej zakaj bi se trudili, če je lahko v trenutku lepše

kje drugje, vprašanje je le, kako dolgo.

391

Prav tako kot zakonska zveza pa tudi razveza ni dobra ali slaba sama po sebi,

ampak je odraz zrelosti akterjev v njej. Vsekakor ni problem v sami ločitvi,

ampak v dejstvu, da če je slaba, je škodljiva v prvi vrsti za otroke ter tudi za

starše. Na ţalost se vse prevečkrat dogaja, da se ravno ob razvezi starši pokaţejo

kot najmanj socializirana bitja, še posebej, ko gre za otroke. Ljubosumje,

maščevalnost, egoizem jim kaj hitro zameglijo razum in pozabijo, da so v prvi

vrsti starši in šele nato partnerji. Kljub temu pa se stvari počasi izboljšujejo, saj je

v današnji druţbi skupno skrbništvo ţe dokaj pogost pojav.

Glede na to, da pa zakon kot ena izmed najpogostejših oblik ustvarjanja intimnih

socialnih odnosov še vedno prevladuje in najverjetneje tudi bo, je dolţnost

druţbe, da mladim pojasni, kaj je zakon, kaj jih v njem čaka ter jih seznani s tem,

kako reševati probleme, ki se bodo v njem pojavljali. Poleg tega igra ključno

vlogo tudi druţina oziroma starša, ki s svojim odnosom dajeta otroku

najpomembnejši vzgled. Četudi pogostost razvez ni odvisno zgolj od tega, upamo,

da bodo omenjeni načini vsaj delno zmanjšali njihovo število ter povrnili zaupanje

v to, da je zakonsko zvezo kljub današnjemu tempu, vrednotam, pogledom in

praksam moţno oblikovati kot srečno in uspešno skupnost.

392

LITERATURA

Asen, E. (1998). Druţine. Ljubljana: DZS.

Aţman, R. (2008). Tako kot zdaj ţivimo, ne bo šlo. Jana, 36 (9), 12-14.

Bingham, J. (2006). Zakaj se druţine razhajajo?. Ljubljana: Grlica.

Brajša, P. (1982). Človek, spolnost, zakon: psihodinamika odnosov,

seksualnosti in zakona. Ljubljana: Delavska enotnost.

Brajša, P. (1986). Se da ţiveti v dvoje?. Ljubljana: Delavska enotnost.

Brazelton, T. B. (1999). Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Charlish, A. (1998). Med dvema ognjema. Ljubljana: DZS.

Drţavni zbor Republike Slovenije. (2001). Zakon o spremembah in

dopolnitvah zakona o dedovanju (ZD-B). V Neobstoj in izguba dedne

pravice (22. člen). Pridobljeno 15. 5. 2010, iz http://www.uradni-

list.si/1/objava.jsp?urlid=200167&stevilka=3565)

Ford, D. (2003). Razveza – začetek novega ţivljenja. Kranj: Ganeš.

Geč-Korošec, M. (1987). Pravna ureditev ţivljenja v dvoje. Ljubljana:

Gospodarski vestnik.

Geč-Korošec, M. (2000). Druţinsko pravo (3. izd.). Ljubljana: Pravna

fakulteta.

Haralambos, M in Holborn, M. (1999). Sociologija: Teme in pogledi.

Ljubljana: DZS.

Hauck, P. (1987). Uspešen zakon. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Hočevar, M. ( 1997). Ločeni starši. Mama, 1 (3), 58–60.

Kerţan, D. (2006). Razveza poroke in druţine. V Z. Kobe in I. Pribac (Ur.),

Prava poroka? 12 razmišljanj o zakonski zvezi (str. 61–74). Ljubljana:

Krtina.

Klobučar-Rijavec, N. (2007a). Dobri partnerji-dobri starši. Otrok in druţina,

40-41.

Kobe, Z. in Pribac, I. (2006). Uvod. V Z. Kobe in I. Pribac (Ur.), Prava

poroka? 12 razmišljanj o zakonski zvezi (str. 7–9). Ljubljana: Krtina.

393

Kompan Erzar, K. (2003). Skrita moč druţine. Ljubljana: Frančiškanski

druţinski inštitut.

Košiček, M. (1993). Zakon na razpotju. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Košiček, M., Kvas, J., Erniša, G. in Legan, J. (2001). Poročila se bova:

priročnik za mladoporočence. Ljubljana: DZS.

Košir, B. (1997). Zakonsko pravo cerkve. Ljubljana: Druţina.

Kruder, T. (2007). Partnerstvo in naša pričakovanja. Otrok in druţina, 36–37.

Krščanski zakon: knjiga za mladoporočence. (1999). Ljubljana: Druţina.

Kristančič, A. (1981). Odnosi med zakoncema. V B. Milica. (Ur.), Vajino

skupno ţivljenje (str. 35-39). Ljubljana: Zveza prijateljev mladine

Slovenije.

Kuntzag, L. (1997). Ločitev boli: otroci in starši v ločitvenem dogajanju.

Ljubljana: Kres.

Lampreht, M. (1995). Faze v razveznem procesu, značilnosti posameznih faz

in vključevanje druţinskega terapevta. V V. Velikonja idr. (Ur.),

Izkustvena in druţinska terapija – teorija in praksa (str. 139–146).

Ljubljana: Quatro.

Lisec, M. (2006). Mediacija – nova kultura odnosov. Otrok in druţina, 30–31.

Liss, B. (1991). Uspešen zakon. Ljubljana: Katehetski center – Knjiţice.

Mazi, N. (2000). Bonton in razveza. Mama, 4 (33), 26–27.

Majhen, Z. (2003). Dileme ob razvezi in po njej. Moj malček, 7 (4), 22–24.

Milakovič, T. (2009). Izmikanje plačilu (ţe tako skromne) preţivnine.

Bonbon. Pridobljeno 7. 12. 2009, iz

http://bam.czpvecer.si/bonbon/default.asp?kaj=1&id=5437903

Miller, K. (2000), Otrok v stiski: priročnik za vzgojitelje, učitelje, strokovnjake

in starše, ki se srečujejo z otroki, ki doţivljajo stiske, krize in stres.

Ljubljana: Educy.

Musek, J. (1995). Ljubezen, druţina, vrednote. Ljubljana: Educy.

Pavlica Krajnc, M. (2006). Loči se vsak tretji par. Zakaj bi se sploh še

poročali?! Bonbon, 1 (10), 13–15.

Privošnik, D. (2004). Ločitev staršev. Moj malček, 8 (2).

Recesija ubila ločitev!. (b. d.). Pridobljeno 10. 7. 2010, iz

http://cekin.si/clanek/davki/zakaj-recesija-ni-primeren-cas-za-locitev.html.

394

Rener, T., Sedmak, M. in Švab, A. (2006). Uvod v raziskovanje druţin in

druţinskega ţivljenja v Sloveniji. V T. Rener, M. Sedmak, A. Švab in M.

Urek (Ur.), Druţine in druţinsko ţivljenje v Sloveniji (str. 27–62). Koper:

Univerza na Primorskem in Zaloţba Annales.

Ribičič, V. (1995). Stiki staršev z otroki po razvezi. V V. Velikonja idr. (Ur.),

Izkustvena druţinska terapija – teorija in praksa v Sloveniji (str. 155–160).

Ljubljana: Quatro.

Sieder, R. (1998). Socialna zgodovina druţine. Ljubljana: Studia humanitatis.

Slatinek, S. (2005). Zakon, ki ga ni bilo. Maribor: Slomškova zaloţba.

Statistični urad Republike Slovenije. (b. d.). Pridobljeno 28. 6. 2010, iz

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2527




Statistični urad Republike Slovenije. (b. d.). Pridobljeno 10. 7. 2010, iz

(http://www.stat.si/doc/pub/DemografskaPodobaSlovenije2008.pdf, 2010)

Štadler, A., Starič Ţiklič, N., Borucky, V., Kriţan Lipnik, A., Černetič, M.,

Perpar, I. idr. (2009). Otrok in ločitev staršev: da bi odrasli laţje razumeli

otroke. Ljubljana: Otroci.

Švab, A. (2001). Druţina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče.

Tomori, M. (1994). Knjiga o druţini. Ljubljana: EWO.

Trstenjak, A. (1994). O druţini: izbrana dela Antona Trstenjaka. Ljubljana:

Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno.

Ustava Republike Slovenije. (b. d.). Pridobljeno 10. 6. 2010 iz http://www.dz-

rs.si/?id=150&docid=27&showdoc=1

Van Praagh, J. (2004). Zdravljenje ţalosti. Trţič: Učila International.

Verovnik, S. (2006). Kakšen odnos imamo Slovenci do poroke? Bonbon, 1

(10), 13–15.

Vital, V. (1998). Šola za zakon. Ljubljana: Salve.

Vital, V. (2003). Moţ in ţena: krščanski pogled na zakon. Koper: Ognjišče.

Zakon, druţina in zunajzakonske skupnosti. (2001). Ljubljana: Druţina.

395

Zakonske skupine kot pomoč poročenim pri njihovi osebni rasti. (b. d.).

Pridobljeno 15. 5. 2010 iz http://www.rkc.si/najina-pot/?q=predavanje_2

Zavrl. N. (1999). Očetovanje in očetovstvo. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

Zupančič, K. (1993). Oris druţinskega prava. Ljubljana: Uradni list RS.

Zupančič, K. in Novak, B. (2008). Predpisi o zakonski zvezi in druţinskih

razmerjih. Ljubljana: Uradni list RS.

Ţagar, V. (2000). Naj otroka ločitev čim manj prizadene. Mama, 4 (39), 24-26.

Ţibret, V. (2004). Kako ločitev staršev vpliva na duševni razvoj otroka?

Mama, 8 (79), 46–48.

Ţnidaršič Skubic, V. (2006). Pravna narava zakonske zveze. V Kobe, Z., in

Pribac, I. (Ur.), Prava poroka?: 12 razmišljanj o zakonski zvezi (211–231).

Ljubljana: Krtina.

396

PRILOGE

PRILOGA A: Dodatki besedila k posameznim poglavjem

1. Razvoj ureditve zakonskega prava v kraljevini SHS, Jugoslaviji, bivši FLRJ in

SFRJ ter Republiki Sloveniji do leta 1946 (glej poglavje 5.1.2)

Pravno območje Srbije in Makedonije

Na tem območju je veljal Srbski drţavljanski zakonik iz leta 1844. Preteţni del

določil zakonskega prava znotraj tega zakonika je predstavljal kodifikacijo

zakonskega prava pravoslavne cerkve. Tako so za pripadnike pravoslavne cerkve

glede vprašanj veljavnosti zakona, ločitve od mize in postelje ter razveze veljala

določila Srbskega drţavljanskega zakonika, v primeru pomanjkanja teh določil pa

Cerkveni zakonski pravilnik srbske pravoslavne cerkve.

Na podlagi konkordata iz leta 1914, sklenjenega med Kraljevino Srbijo in rimsko

kurijo, je bila za rimske in grške katolike glede zgoraj omenjenih vprašanj podana

pristojnost katoliških cerkvenih sodišč, ki so razsojala po predpisih katoliške

cerkve (codex iuris canonici iz leta 1917). Na podlagi konkordata iz leta 1914, ki

ga je sklenila prejšnja Kraljevina Srbija z rimsko kurijo, se je dopustila sklenitev

zakonske zveze med katoliki (rimski katoliki in grški katoliki) in pripadniki

pravoslavne vere v katoliški cerkvi po katoliškem obredu ter se je priznala

pristojnost katoliških duhovnih sodišč glede vprašanja veljavnosti zakonske zveze

ter ločitve od mize in postelje (Geč-Korošec, 2000, str. 37−38).

Katoliška cerkvena sodišča so razsojala v zakonskih sporih po predpisih katoliške

cerkve, zakonske spore pripadnikov drugih priznanih verskih skupnosti pa so po

uredbi iz leta 1861 reševala drţavna sodišča. Le-ta so morala uporabljati glede

materialnega prava konfesionalne predpise tiste verske skupine, kateri so stranke

pripadale, pri mešanih zakonskih zvezah pa predpise tiste cerkve, v kateri je bila

sklenjena zakonska zveza. Velja pa še omeniti pristojnost sodišč v zakonskih

zadevah. Glede vprašanja zakonske zveze, razveze ter ločitve od mize in postelje

so bila pristojna duhovna sodišča srbske pravoslavne in rimskokatoliške oz.

grškokatoliške cerkve. Duhovna sodišča pravoslavne cerkve so bila pristojna

takrat, če sta bila oba zakonca ali vsaj eden od njiju pripadnika pravoslavne vere,

razen v primeru, ko je bila takšna mešana zakonska zveza sklenjena v katoliški

397

cerkvi. Katoliška sodišča pa so bila pristojna takrat, kadar sta bila oba zakonca

katolika, v primeru mešanega zakona pa, ko je bila zakonska zveza sklenjena v

katoliški cerkvi. V pristojnost duhovnih sodišč pa je spadala tudi odločitev

preţivljanja ţene ter odločitev o dodelitvi in preţivljanju otrok za čas trajanja

postopka ter po končanem postopku. Po uredbah iz leta 1851 pa so sodišča dobila

še pristojnost odločanja glede odškodnine za primer razdrtja zaroke. Velja

poudariti še to, da so bila za druge zakonske spore (izključujoč zgoraj navedene

primere) za pripadnike vseh veroizpovedi, razen za muslimane, izključno pristojna

drţavna sodišča (prav tam, str. 38).

Pravno območje Bosne in Hercegovine

Na tem pravnem območju je za pripadnike vseh veroizpovedi veljalo njihovo

konfesionalno pravo za sklenitev in veljavnost zakonske zveze ter za vprašanje

razveze oziroma ločitve od mize in postelje. Tako so za pripadnike

rimskokatoliške in grškokatoliške cerkve veljali predpisi codex iurius canonici iz

leta 1917, za pripadnike pravoslavne cerkve pa Zakonski pravilnik srbske

pravoslavne cerkve iz leta 1933.

Glede vprašanja veljavnosti zakona, razveze zakonske zveze oziroma ločitve od

mize in postelje so bila pristojna cerkvena sodišča. Za premoţenjskopravna

vprašanja iz zakonskih odnosov, razen za muslimane, pa so bila pristojna drţavna

sodišča, po stalni sodni praksi pa so se za takšna razmerja uporabljala pravila

ODZ (Geč-Korošec, 2000, str. 39).

Pravno območje Črne Gore

Tukaj je bilo pravo podobno urejeno kot na pravnem območju Bosne in

Hercegovine. Glede vprašanj sklenitve in veljavnosti zakonske zveze, ločitve od

mize in postelje ter razveze je veljalo konfesionalno pravo posamezne verske

skupnosti, ki je izhajalo iz uvodne uredbe k črnogorskemu zakonu o sodnem

postopku v civilnih sporih iz leta 1905. Poloţaj pripadnikov rimskokatoliške

cerkve je bil urejen s konkordatom iz leta 1886, po katerem so za njih veljali

predpisi katoliške cerkve, pri čemer so za te zakonske spore bila pristojna

cerkvena sodišča. Le-ta so bila pristojna tudi v sporih mešanih zakonov, vendar

samo v primeru, če je bila zakonska zveza sklenjena v katoliški cerkvi. Za

premoţenjskopravne spore v zakonskih zadevah (razen za spore med muslimani)

398

pa so bila pristojna drţavna sodišča, ki so uporabljala določila iz Općega

imovinskega zakonika za kneţevinu Crnu Goru z dne 25. 3. 1988 ( prav tam, str.

40).

Pravni poloţaj muslimanov

Za muslimane je na celotnem ozemlju veljalo šeriatsko pravo, prav tako pa so na

celotnem drţavnem ozemlju bila pristojna za odločitve v zakonskih zadevah

muslimanov le šeriatska sodišča. V veljavi sta bila zakon o islamski verski

skupnosti iz leta 1930 in zakon o ureditvi šeriatskih sodišč ter o šeriatskih

sodnikih iz leta 1929 (prav tam).

2. Pogoji za veljavnost zakonske zveze (glej poglavje 5.2.2.2)

pogoj svobodne privolitve – strahovanje

Primer iz sodne prakse:

'' Marija je s Petrom sklenila zakonsko zvezo, ker ji je ta grozil, da bo v primeru,

če bo odklonila sklenitev zakonske zveze, razgrnil njeno nekorektno vedenje do

Jugoslavije v času njenega bivanja v tujini, kar bi imelo za posledico izgubo njene

ugledne sluţbe in izgubo visoke politične funkcije njenega očeta. '' (Geč-Korošec,

1987, str. 11.)

pogoj svobodne privolitve – zmota

Primera iz sodne prakse:

''Peter je sklenil zakonsko zvezo z Marto, ki je kot dvojčica popolnoma podobna

Mariji, ter je mislil, da sklepa zakonsko zvezo z Marijo.''

''Marija je sklenila zakonsko zvezo s Petrom Knezom, ki se je izdajal za samskega,

brez otrok ter diplomiranega inţenirja, v resnici pa je bil Pavel Kralj, oče treh

otrok in tehnik.'' (Geč-Korošec, 1987, str. 12.)

399

3. Absolutno neveljavna zakonska zveza (glej poglavje 5.2.4.1)

Teţja duševna prizadetost in nerazsodnost


'' Zakonska zveza, ki jo sklene umobolna oseba, se razveljavi na zahtevo osebe, ki

ima pravico do toţbe, ne glede na to, ali je bolnik ali drugi zakonski tovariš v času

sklenitve zakonske zveze vedel za duševno bolezen ali ne. '' (Geč-Korošec, 2000,

str. 66)

Navzočnost obeh zakoncev ali enega zakonca ter pooblaščenca drugega


''Če zaročenec, ki ga je pri sklenitvi zakonske zveze zastopal pooblaščenec, ni

preklical pooblastila, je zakonska zveza veljavna, čeprav je bila zakonska zveza

sklenjena po poteku treh mesecev od izdaje pooblastila.''

(Geč-Korošec, 2000, str. 68.)

Zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega ţivljenja zakoncev

Primeri oseb, ki imajo neposredno pravno korist od tega, da se zakonska zveza

razveljavi:

1. Sostanovalec, če zakonska zveza ni bila sklenjena z namenom skupnega

ţivljenja, temveč samo zato, da bi en sostanovalec drugega sostanovalca

onemogočil pri uveljavljanju pravic iz zakona o stanovanjskih razmerjih.

2. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nima pravice do toţbe na

razveljavitev zakonske zveze zavarovanca, čeprav ima pravni interes, da vdovi

zavarovanca izpodbija pravico do druţinske pokojnine (Zavod torej ne bi imel

neposrednega pravnega interesa po 1. odst. 36. člena ZZZDR).

(Geč-Korošec, 1987, str. 25.)


''Če zakonska zveza ni bila sklenjena z namenom skupnega ţivljenja, temveč z

drugimi ciliji, in če zakonca ţivljenjske skupnosti nista niti kasneje ustvarila, je

takšna zveze neveljavna. Če je samo en zakonec sklenil zakonsko zvezo z drugim

400

ciljem, en pa zaradi skupnosti ţivljenja, ni mogoče zahtevati razveljavitve

zakonske zveze na tej osnovi.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 69.)

4. Relativno neveljavna zakonska zveza (glej poglavje 5.2.4.2)

Teţja duševna prizadetost in nerazsodnost (3. odst. 36. člena v zvezi z 19.

členom)


''Dejstvo, da je bil zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze v depresivnem stanju

in imel akutno psihozo, to pa drugemu zakoncu ni bilo znano, ni razlog za

razveljavitev zakonske zveze, če tako stanje ni obstajalo ob sklenitvi zakonske

zveze.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 70−71.)

Pomanjkanje svobodne privolitve (39. člen v zvezi s 17. členom)

Primera iz sodne prakse glede zmote o bistvenih lastnostih zakonca:

''Bistvena lastnost zakonskega partnerja, ki bi drugega odvrnila od sklenitve

zakonske zveze, mora obstajati ne samo v trenutku sklenitve zakonske zveze,

temveč tudi v času vloţitve toţbe in v času odločanja sodišča.''

''Neveljavna je zakonska zveza, če je bil zakonec v zmoti, da je ţena noseča z njim,

nosečnost z drugim pa bi ga odvrnila od sklenitve zakonske zveze in je zaradi te

okoliščine postalo ţivljenje nevzdrţno.'' (prav tam, str. 71.)

Mladoletnost (40. člen v zvezi z 18. členom)


''Mladoletni otrok, ki je dopolni 16 let, lahko sklene zakonsko zvezo z dovoljenjem

sodišča (po 23. členu z dovoljenjem centra za socialno delo). Nasprotovanje

staršev, da se otroku te starosti dovoli sklenitev zakonske zveze, ni edini niti

odločilni razlog za zavrnitev prošnje za dovoljenje sklenitve zakonske zveze, ker o

tem odloča sodišče odvisno od tega ali so podani utemeljeni razlogi, zaradi

katerih bi bilo mogoče spregledati mladoletnost kot zadrţek za sklenitev zakonske

zveze, pri čemer ima mnenje staršev samo posvetovalni značaj.'' (prav tam, str.

72.)

401

5. Premoţenjskopravno razmerje zakoncev (glej poglavje 5.2.5.3)

Preţivljanje nepreskrbljenega zakonca

Primeri iz sodne prakse:

''Okoliščina, da sta zakonca več let ţivela ločeno, ni sama po sebi razlog, ki

izključuje pravico enega od njiju, da od drugega zahteva preţivnino.''

''Preţivnino je treba praviloma dajati v denarju. Samo če to ni mogoče ali ne bi

bilo mogoče v celoti ali če sta se stranki drugače sporazumeli, jo je mogoče dajati

tudi na drug način.''

''Obveznost vzdrţevanja zakonskega partnerja ima prednost pred obveznostjo

vzdrţevanja staršev. Ker je slednja obveznost odvisna od materialnih moţnosti, te

pa so izčrpane z vzdrţevanjem zakonskega partnerja, se toţenec, pozvan, da

plačuje preţivnino staršem, ne more obremeniti še s tem, da vzdrţuje tudi še

starše.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 82.)

Posebno premoţenje zakoncev


''Premične stvari, namenjene osebni uporabi, so last tistega, ki jih uporablja za

osebno uporabo, in to ne glede na to, ali so pridobljene med trajanjem zakonske

zveze s skupnim delom ali kot darilo ali na kakšni drugi dovoljeni podlagi.''

''S sodelovanjem pri odplačilu dela posojila v času trajanja zakonske zveze, s

katerim je eden od zakoncev pred sklenitvijo zakonske zveze kupil stanovanje,

drugi zakonec ne pridobi stvarne pravice na delu tega stanovanja, ampak

obligacijskopravni zahtevek v sorazmerju s sredstvi, vloţenimi v odplačilo

posojila.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 85−86.)

Skupno premoţenje zakoncev


'' Če sta zakonca ţe pred sklenitvijo zakonske zveze ţivela v ţivljenjski in

ekonomski skupnosti, se njuno dotedanje pridobivanje upošteva enako kot tisto

med trajanjem zakonske zveze. Če pa sta pred tem ţivela in delala ločeno in

pridobivala vsak zase, tega upoštevanja ni.''

'' Kupna pogodba, ki jo zakonec sklene brez vednosti ali proti volji drugega

zakonca za nepremičnino, pridobljeno med trajanjem zakonske zveze in je v

402

zemljiški knjigi lastnina vpisana le nanj, je glede deleţa, pripadajočega drugemu

zakoncu, neveljavna, če je kupec vedel ali bi moral vedeti, da nepremičnina sodi v

skupno premoţenje.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 89.)

Sklepanje pravnih poslov med zakonci


''Ni veljavna pogodba med zakoncema, s katero eden izmed njiju drugemu obljubi

podaritev določenega premoţenja, če ta privoli v sporazumno razvezo zakonske

zveze.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 90.)

Odgovornost zakoncev za obveznosti


''Za terjatve in obveznosti iz tekočega poslovanja obrtne delavnice je legitimiran

nosilec obrti, ne pa tudi njegov zakonec.''

''Za obveznosti nasproti tretjim osebam odgovarjata oba zakonca solidarno s

skupnim in posebnim premoţenjem.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 91.)

6. Razveza zakonske zveze (glej poglavje 5.2.6)

Nevzdrţnost zakonske zveze


''Če zakonca ţivita v skupnem gospodinjstvu, skupaj skrbita za otroke in

vzdrţujeta intimne stike, potem niso izpolnjeni pogoji za razvezo zakonske zveze,

ker navedene okoliščine kaţejo, da odnosi med zakoncema niso skaljeni do te

stopnje, da bi bilo skupno ţivljenje nevzdrţno.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 105.)

''Trenutna nevzdrţnost zakonske zveze ne more biti zakonska podlaga za razvezo

zakonske zveze oziroma prenehanje druţine, v kateri so mladoletni otroci. Zakon

o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih daje druţini zaradi varstva koristi otrok

zaščito. Zato je sodišče dolţno, da zaradi varovanja koristi otrok stremi k

ohranitvi zakonske zveze ter druţine, in šele, če ugotovi, da so zaradi določenega

vzroka, ki pa mora biti resen, zakonski odnosi teţko oziroma globoko skaljeni in

403

omajani, skratka nevzdrţni, lahko zakonsko zvezo po zahtevi enega od zakoncev

razveţe.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 105−106.)

Sporazumna razveza zakonske zveze


'' Sklenitev sporazuma o delitvi premoţenja in o imetništvu stanovanjske pravice

je procesna predpostavka za sporazumno razvezo le takrat, če zakonca

premoţenje oziroma stanovanje imata. Če tega nimata in to izjavita v predlogu,

sodišče predlog za sporazumno razvezo obravnava potem, ko zakonca na zapisnik

izjavita, da premoţenja oziroma stanovanja nimata. Takšna izjava ima enak

pomen kot po sodniku overjen sporazum.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 108.)

7. Priprava na zakon (glej poglavje 5.3.3)

Vedno več je pa tudi takih parov, ki kakšen mesec pred poroko opravijo

predporočne duhovne vaje. Takrat lahko še enkrat temeljito in dokončno pred

svojo vestjo in Bogom spoznajo, ali prav njih Bog kliče na skupno pot skozi

ţivljenje v zakonu, in če Bog dá, tudi v druţini. (Vider 1998, str. 14).

Nekaj primerov pričevanj udeleţencev Šole za zakon:

''Odkar hodiva k predzakonski skupini – to je zdaj drugo leto – ugotavljava, da so

v najinem odnosu vse prepogosti trenutki, ko se nama ne ljubi pogovarjati se. Kot

bi se bala odkrivati vedno nove razlike, ki obstajajo med nama. Naporno je

namreč odkrivati stvari, ki naju razdruţujejo. Raje bi doţivljala samo

zaljubljenost ali ljubezen. Toda vse skupaj močno olajša spoznanje, da imajo

drugi pari podobne teţave pa tudi podobne radosti.'' Martina in Mitja

''Več razlogov je botrovalo najini odločitvi, da začneva obiskovati Šolo za zakon,

v katero hodiva drugo leto. V današnji druţbi je vedno več razvezanih zakonov.

Midva si ne ţeliva biti eden izmed njih. Zato se hočeva na zakon kar se dá dobro

pripraviti. Zdi pa se nama, da je za dober zakon pomembno ţivljenje dekleta in

fanta pred poroko. Malo naju je gnala tja tudi radovednost, kaj lepega nam bo

pater povedal. Pa sva bila takoj presenečena, kajti povedal je le uvod in na koncu

zaključek. Glavno besedo pa smo imeli ''učenci'' Šole za zakon sami. Na začetnih

404

srečanjih je bilo treba premagati kar precej treme, ko sva govorila o najinih

mnenjih, občutkih, načrtih … Trud pa je bil kmalu poplačan, saj sva s srečanj

vedno odhajala nabita z energijo in mislijo, da se tudi drugi pari srečujejo s

podobnimi problemi in da nisva samo midva nekakšna ''konzervativca''. Vedno

bolj čutiva, da je pogovor potreben. Tako se zbliţujeva, izmenjujeva si mnenja in

najgloblje občutke. Hkrati s tem pa najin odnos zori in najini srci se vedno bolj

pripravljata na trajno zvezo. Veliko lepih misli se porodi v skupini. Za naju je

najbolj dragocena tale: Ljubezen ni samo čustvo, ampak je predvsem nenehno

odločanje za nekoga.'' Ester in Amadej (Vider, 1998, str. 32–35.)

Vider Vital, jezuit, ki se edini v slovenski RKC povsem posveča zakonu in

druţini, za svojo skupino pravi, da se najstarejša zbira ţe 22 let in to brez izjeme

vsak mesec v letu.

Prihod para bi naj preprečil le izjemno upravičen razlog. Nova skupina nastane

pribliţno vsako leto in pol, tako da je sedaj teh skupin 19 s 163 pari, se pravi 8,5

para na skupino. Pomemben podatek pa je tudi to, da je v teh 22. letih prišlo v teh

skupinah le do ene ločitve. Prav tako od začetka vztraja ţe 163 parov, 30 pa jih je

odšlo.

Ţe sama dolţina ţivljenja teh skupin in tudi njihovo širjenje pa zagotovo dovolj

zgovorno kaţeta na to, kako dragocene so te skupine ter kako pomagajo, da bi

poročeni rasli vedno bolj čvrsti v svoji človečnosti, povezanosti ter druţinskosti

(Zakonske skupine kot pomoč poročenim pri osebni rasti, b. d.).

Vsak se najprej razvija ob tem, ko svoja ravnanja primerja s Kristusovim

pogledom na ţivljenje, človeka, zakon, druţino in otroka. Prav tako se v skupini

uči govoriti o svojih mislih, čustvih, teţavah, kar pa je osnovni pogoj za zdrav

odnos med moţem in ţeno. Poleg tega pa s poslušanjem drugih parov, ki si enako

kot on sam prizadevajo, da bi čim bolje uresničili svoje ţivljenjsko poslanstvo

poročenega človeka, vidi, kako ti rešujejo svoje probleme in jih primerja s svojimi

poskusi reševanja. Nadalje pa sta posameznika tudi udeleţenca kot par, na

skupino se pripravljata skupaj. Namreč v skupinah se vedno vračajo k bistvu

zakona – ţivljenju v dvoje – ter se ne skrivajo za otroki kot to počne veliko

poročenih. Drugače pa se razvijata zakonca tudi v vlogi očeta in matere preko

izmenjave svojih vzgojnih izkušenj. Torej ob vsem tem tako posameznik kot par

doţivlja sebe kot enkratnega, sprejetega, spoštovanega in potrebnega, kar je

405

temeljno za človekovo rast in zdravo samozavest. Posledično pa je največji plus

kot reden sad udeleţevanja v teh skupinah, da takšen vedno bolj zreli odnos jaz –

ti, moţ – ţena vpliva na dobro ozračje dóma, ki je potem odličen vzgojitelj otrok.

Vedno boljša ubranost zakoncev, ki sta sposobna sproti reševati tudi teţave, z leti

zanimivo rojeva ţeljo po več otrocih, pač odvisno od moţnosti za odgovorno

starševstvo.

Poleg mesečnih srečanj pa se ti zakonski pari vsako leto zvrstijo še na duhovnih

vajah zanje, kjer se srečujejo z drugimi pari iz Slovenije. Pri tem vsak par posveti

dva ali tri dni le sebi. Druţijo pa se tudi tako, da hodijo skupaj na izlete, si

medsebojno pomagajo pri urejanju domov in podobno. Imajo tudi svoje

dvomesečno glasilo Najina pot, kar je njihovo skupno ime in kamor pišejo o

svojih osebnih izkušnjah. Imajo tudi sklad pomoči, kjer si lahko brezobrestno

sposodijo denar. Vendar vse to je malenkost v primerjavi s pomočjo drug

drugemu, da z veseljem ţivijo svoj zakonski in druţinski poklic ter skušajo tudi

drugim omogočiti, da bi podobno vrednotil zakon kot temeljno človekovo

dobrino. Mnogi od teh sodelujejo še na tečajih priprave za zakon, spet drugi

pomagajo voditi mlajše skupine zakonskih parov. So pa udeleţenci teh skupin tudi

kristjani, zato je pomembno tudi njihovo versko zorenje. Tega so deleţni ob svoji

dolgoletni udeleţbi v teh skupinah, kjer znova in znova iščejo odgovore na

ţivljenjska vprašanja zakona in druţine v evangeliju ter so ţivi člani svojih

ţupnijskih občestev s svojim mnogoterim sodelovanjem. Posebna moţnost za

razvoj zakonskega in druţinskega ţivljenja pa se prav tako kaţe v medsebojnem

svetovanju in pogovoru zakonskih parov z voditeljem (prav tam).

Trden poklic je nujni pogoj za znosno ţivljenje v zakonu in druţini, ki zahtevata

tvarno podlago.

Še posebej za kristjana pa je potrebna neka verska zrelost, v kolikor ţeli svoj

zakon ţiveti krščansko zrelo. Takšna zrelost se kaţe v tem, da imata fant in dekle

osebno vero, torej vero iz prepričanja, iz znanja in prakse, iz ţivljenja ter ne le

podedovane vere. Gre za vero, ki se ne ozira na druge, gre za osebno doţivetje

Boga, ko te v bistvu nihče več ne more prepričati, da ga ni in da ni čudovit. Se

pravi, da je vsaj neka začetna verska zrelost potrebna krščanskima zakoncema, če

hočeta v sodobnem svetu začeti svoj zakon in ga tudi nadaljevati res krščansko.

Namreč marsikdo ga ţivi drugače. Nenazadnje pa je pred začetkom bliţnje

406

priprave potrebno tudi to, da se fant in dekle ne osamita. Človek je druţbeno bitje

tudi v ljubezni in zakonu, sam je lahko le čudak ali samorastnik. Tako da

kakorkoli je ţe razumljivo, da fant in dekle sama rešetata svoj namen stopiti na

skupno pot, jima bodo vrstniki in starejši, s katerimi se bosta od časa do časa

pogovorila o svoji nameri, lahko veliko pomagali (Košiček idr., 2001, str. 15–16).

Fantu in dekletu se vedno bolj zdi, da sta drug za drugega prava, čeprav včasih

pridejo trenutki, ko v to podvomita ali se celo začasno spreta. Spoznata, da bosta

morala dlje časa hoditi skupaj, preden bosta lahko rekla, da sta resnično za skupaj.

Vsekakor pa je ta čas odločitve odvisen od pogostosti in dolţine srečanj, pa tudi

značaja obeh. Ponavadi pa ta doba traja nekaj mesecev ali celó leto. V tem času

sta ponavadi zaljubljena, posledično v svojem opazovanju in svojih sodbah drug o

drugem precej netočna, z veliko mero dobrohotnosti, tudi neizkušenosti ter nekega

polepševanja. Stopnja takšne zagledanosti je večinoma odvisna od starosti. Čim

starejša sta, manj je te zaljubljenosti ter manj časa traja, kljub temu pa je tudi v

tem veliko odvisno od značaja. Ob tem se postavi vprašanje, kaj bi pa naj takšna

dva mlada človeka in kristjana v tej pomembni dobi iskanja storila, da bi bila le-ta

čim bolj koristnejša in plodnejša. V prvi vrsti se morata veliko pogovarjati o

vsem, iskreno, odkrito in ljubeče. To pa velikokrat ni lahko, vendar se je potrebno

zavedati, da se v bistvu vsaka neiskrenost ali nepoznavanje drug drugega kasneje

maščuje. Zato je pomembno, da to nalogo kolikor toliko dobro opravita.

Pogovor bo sigurno kmalu nanesel na vero. Zavedati se je potrebno, da so različne

tako stopnje vernosti kakor tudi načini verskega čutenja, gledanja, izraţanja,

navad, vzgoje. Namreč lahko se zgodi, da fant, ki je bil prepričan, da bo lahko

vzljubil le verno dekle, sreča neverno, a se mu vseeno zdi, da je to oseba, s katero

bi lahko ţivel v zakonu; lahko se zgodi tudi, da ateistka vzljubi vernega fanta.

Vidi, da je to zanj zelo velika vrednota, da se celo sprašuje, ali naj gre v njegovi

naklonjenosti do nje naprej v zvezi ali jo prekine, kar lahko porodi v dekletu

pravo ljubosumje do Boga. Lahko se pa tudi zgodi, da fant in dekle v času skupne

hoje odkrijeta, da je veren eden ali drugi, morda celo oba, pri čemer ta vera ne

posega veliko v ţivljenje. Še posebej pride ta površinska vernost do izraza ko

pomislita na cerkveno poroko. Moramo se zavedati, da sploh ni lahko premostiti

takih velikih, včasih prav nasprotujočih si razlik s področja vere oziroma nevere,

prepričane vernosti ali nevernosti, ki je več ali manj puhla navada. Prav zato je

zelo pomembno, da fant in dekle v takih primerih pametno ravnata. V kolikor se

407

bosta veliko in iskreno pogovarjala ter morebiti vključila še kakšnega

strokovnjaka s tega področja, bosta najverjetneje začela tudi odkrivati veliko

skupnih stvari, za katere uporabljata le različne izraze. V veliko pomoč jima je

lahko tudi proučevanje knjig, ki pišejo o osebni veri. Marsikateri par je na tak

način prečistil vprašanje vere, kateremu je sledilo posredovanje resničnih vrednot

drug drugemu, katere sta spoznala, ţivela ter jih tudi oba sprejela. To je pa bilo

moţno le v primeru, če sta poizkusila iti stvári čim bolj do dna ter jo dosledno

spoznanju začela tudi ţiveti. Ne gre pa zanemariti dejstva, da se pa po drugi strani

lahko zgodi, da več ali manj ostaneta vsak pri svojem. Čeprav v tem primeru ni

toliko pomembno, kdo bo popustil, ali če ni bolje, da gresta narazen, ampak

zavedanje, da je edino pravilno to, da poiščeta glede vere skupni imenovalec.

Namreč v nasprotnem primeru lahko tvegata marsikaj slabega v odnosih med

njima in kasneje med njima in otroki. Kakorkoli pa, le iskrena ţelja odkriti resnico

in samo resnico ter pristna ljubezen med dvema bosta najboljše jamstvo, da bosta

odkrivala Boga, ki je resnica in ljubezen (Vider, 2003, str. 18–24).

Ob vsem povedanem pa gre tudi za fanta in dekle, ki sta oba več ali manj verna ter

bi morala poleg tolikih drugih stvari veliko govoriti tudi o veri in svoji vernosti. V

bistvu je čas pred poroko izredno ugoden za razvoj vere v mladih, katere bistvo je

ljubezenski odnos do Boga in zato tudi do človeka. Tako da s tem ko se fant in

dekle vedno bolj poznata in ljubita, doţivljata bistvo vsake ljubezni, tudi tiste do

boga, in sicer izkustveno. Posledično sta tudi bolj razpoloţena in pripravljena, da

razumeta in dojemata bolj kot sicer jedro vere, ki je v spoznanju, zaupanju in

ljubezni do Boga. Hkrati pa se verna pripravnika na zakon prav tako na verskem

področju kot ostalih trudita, da čim več stvari čim bolje spoznavata, doţivljata in

ţivita skupaj. Torej ne hodita le skupaj na sprehode, v kino, k staršem, v trgovino,

ampak tudi skupaj v cerkev, k molitvi, branju in razmišljanju Sv. pisma. Veliko

vlogo pri tem ima Cerkev, ki se mora zanje zanimati, jih zbirati in se z njimi

pogovarjati.

Kakor se fant in dekle pred poroko navajata bliţine drug drugega, da bosta v

zakonu znala to vzajemnost ţiveti iz dneva v dan, se morata tudi v svoji prvi

ljubezni, v svojih pogovorih, načrtih, teţavah, iskanju pa tudi neţnostih učiti

Kristusove navzočnosti in njegove volje za svojo pot v zakon. V bistvu le táko

gledanje oziroma vţivljanje pomeni boriti se za osebno, doţiveto vero. Le takšna

ima potem vpliv tudi na ţivljenje in ne predstavlja samo neke navade, poročne

408

slovesnosti in nič več. Da pa gredo ti verni pari skozi to pripravo nekoliko laţje, si

radi poiščejo pametne svetovalce. To so lahko poročeni ljudje z več izkušnjami ali

prijatelji, ki gredo po isti poti priprave in lahko z izmenjavo svojih misli in

izkušenj pomagajo. Še posebej pa je lahko na področju vere veliki prijatelj ter

svetovalec duhovnik. Ta pomaga Jezusovo evangeljsko sol mešati z vsakdanjim

ţivljenjem fanta in dekleta, katera se skozi upanja, načrte, uspehe ter neuspehe

pripravljata na zakramentalno srečanje s Kristusom pri poroki (Vider, 2003, str.

24–25).

Prav s takim zdravim, odprtim in treznim pogledom pristopata mlada kristjana

tudi k vprašanju svoje spolnosti v pripravi na zakon.

Tako je prej ali slej čas tudi za telesno bliţino, izkazovanje neţnosti ter zunanjih

znakov notranjega razumevanja z namenom, da spoznata ali sta tudi na tem

področju za skupaj. Namreč zelo hitro lahko odkrijeta kako in koliko sta si

zunanje in telesno privlačna. Iz tega razloga potem tudi ne drţi trditev, da je za

pravo spoznavanje potrebno pred zakonom imeti spolne odnose. Namreč

skladnost in neskladnost v spolnem ţivljenju nista odvisni predvsem od odzivanja

organizma, temveč od duševnosti, od skladnosti oziroma neskladnosti dveh v

mnogih stvareh skupnega ţivljenja. Hkrati tudi ne more biti zakonskih okoliščin

pred zakonom, zato ne moremo vedeti, kako bo spolnost resnično funkcionirala

znotraj zakona. Tudi večina poročenih lahko potrdi, da je spolna skladnost po

večini odvisna od duševne skladnosti, razen če gre za kakšne bolezenske pojave.

Fant in dekle, ki prehitro preideta k večji telesni bliţini, s tem zavreta duševno

spoznavanje. Do telesnega stika je sicer lahko priti, je tudi prijeten, ampak

spoznavanje parterja s poglabljanjem v njegovo notranjost pa je zelo počasno in

nemalokrat garaško delo. To pa je mogoče le z veliko medsebojnega

pogovarjanja. Ob vsem tem pa je še najpomembneje, kaj imata mlada človeka in

kristjana za vzor. Ali odkrivata velik vzor v tem, da se celovito razvijata duševno

in telesno tako, da dozorita za polno, tudi telesno predanost, ob času poroke ali pa

ne (Vider, 2003, str. 19 in 27−28).

Torej poudariti je potrebno, da postane spolno ţivljenje lepo šele, ko se mu

pridruţi duševna ljubezen. V končni fazi je ljubezen ujemanje src in ne spolnih

organov. Tako da se duševna ljubezen pred poroko kaţe predvsem kot hrepenenje

po bliţini partnerja. Srečna sta, kadar sta skupaj in tudi komaj čakata, da se

naslednjič srečata, vendar ne le zaradi spolnega ţivljenja. V zakonu pa se taka

409

ljubezen izraţa v medsebojnem spoštovanju predvsem zaradi partnerjevih lepih

lastnosti. Največkrat se kaţe v majhnih pozornostih, ki nič ne stanejo in za katere

je priloţnosti več kot dovolj. Prav tako je duševna ljubezen tista, v kateri čutiš s

partnerjem, drug do drugega čutita odgovornost tudi v stvareh, pri katerih sta si

različna. Poleg tega v pogovorih nista jaz in ti temveč midva.

Poleg telesne privlačnosti ter duševne čustvene ljubezni pa je za popolno ljubezen

potrebna še njena duhovna razseţnost. Ta predstavlja najvišjo stopnjo ljubezni.

Apostol Pavel je celo zapisal, da naj moţ ljubi svojo ţeno kot Kristus ljubi svojo

Cerkev. Tako je zakonska ljubezen, v kolikor je resnična, nekaj svetega. Zakonca

sta si jo pred Bogom obljubila ter podarila. S tem je Bog stopil v njuno ţivljenje,

da bosta z njegovo pomočjo laţje ohranila in krepila svojo ljubezen.

Ob tem je potrebno poudariti, da bosta zakonca imela srečen zakon le, če ga bosta

gradila v podobi velike črke A. Zavedati se namreč morata, da se s poroko

prizadevanje za krepitev ljubezni ne konča, ampak nadaljuje, da se vedno bolj

zbliţujeta. Otroci pa imajo v takem zakonu ponavadi vlogo povezovalca, kot

vodoravna črta pri črki A. Kljub temu pa, če se v ljubezni sama ne zbliţujeta, jima

tudi otroci ne morejo pomagati oziroma rešiti načetega stanja. Tako obstaja

nevarnost, da bo njun zakon dobil obliko črke H, kjer ne bo več nobenega

zbliţevanja. Najslabša pa je varianta zakona v obliki črke V. Nakazuje, da sta

zakonca začela v skupni točki, kasneje pa je sledilo razhajanje in oddaljevanje.

Kakorkoli pa, brez prizadevanja se ljubezen teţko ohrani, kar je pa po besedah

apostola Pavla trajna naloga. Na ţalost se tudi med vernimi zgodi, da zmanjka

prizadevanja in njihovi zakoni razpadejo, četudi so jih sklenili pred Bogom.

Namreč Bog se ne vsiljuje, če mu človek ne odpre srca (Košiček idr., 2001, str.

85−86).

Skratka, do neke mere se morata mlada človeka, ki se pripravljata na zakon,

osamiti in biti usmerjena v svoj ljubezenski slog. Vendar pa je ob tem potrebno

izpostaviti še eno stvar, katere ne smeta pozabiti, in sicer, da kljub vsemu ostajata

druţabni bitji. V končni fazi v zakonu ne bosta ţivela izven ostalega sveta, ampak

v sredini. Prav zato morata ţe na poti v zakon razumeti in ţiveti zakonitosti

človeka v smislu, da potrebuje soljudi. V odnosu do svojih staršev mor biti mlad

par dovolj samostojen, a po drugi strani se ne sme ločevati od njih, ampak si

prizadevati za čim bolj ţivahne stike, se z njimi pogovarjati, jih spraševati o

njihovih izkušnjah ter izmenjevati mnenja, poglede ter načrte. Enako je s prijatelji

410

in znanci, na katere marsikdo pozabi, ko spozna svojega bodočega partnerja. Zato

se mora mladi par zavedati, da ni ravno prav, da jih zaradi medsebojnega

spoznavanja pustita ob strani, kajti kasneje jih bosta sigurno še kako potrebovala.

V končni fazi je prijateljstvo, ki je enkrat pretrgano, zelo teţko spet oţiveti.

Zelo koristno pa je v času priprave tudi to, da se mlad par najde s kakim drugim

mladim parom, ki se enako pripravlja na zakon. Skupaj se lahko pogovorijo o

svojih opaţanjih in izkušnjah, razočaranjih, teţavah, upih in načrtih (na primer ţe

prej omenjene zakonske skupine). Pozneje pa se ta predzakonska poznanstva in

prijateljstva razvijejo v zakonska, tako imenovana zakonska občestva.

Na tem mestu omenimo še ţupnijo, v kateri mlad par (v kolikor sta kristjana) ne bi

smel biti nič manj prisoten kot kjerkoli drugje. Tukaj je mišljeno predvsem

ţupnijsko ţivljenje s svojimi mašami, razna srečanja, romanja, misijoni in

podobno, kar lahko ima na njiju le pozitiven vpliv (Vider 2003, str. 33−34).

V pripravi na zakon kristjanov pa gre tudi za razmišljanje o zakonu kot o

zakramentu, o čemer je bilo ţe veliko povedano v poglavju o krščanskem zakonu.

Zaročenca se torej morata pred poroko dobro poznati. Če se premalo poznata, se

kaj hitro lahko zgodi, da si tudi premalo zaupata, ne vesta ali bo partner zvest ali

ne. In nemalokrat se zgodi, da se res premalo poznata. Velikokrat se pred poroko

le telesno poznata in tako ugotovita, da se dobro ujemata. V zgodnjo poroko ju

prisili nosečnost, čeprav nanjo nista pripravljena. Kmalu po poroki pa ugotovita,

da sta si preveč različna, da bi lahko zdrţala skupaj. Včasih šele po poroki

odkrijeta veliko ter neskladno različnost značajev. Je ţe res, da ni potrebe, da se v

vsem ujemata, ampak izkušnje kaţejo na to, da je pa vseeno bolje, če se moţ in

ţena v pomembnih stvareh čim bolj ujemata. Tako je bolje, da se ţe pred poroko

ugotovi in spozna partnerjev temperament kot temeljno potezo človekovega

značaja. Ta poteza je prirojena in se ne spreminja. Močna zakonska ljubezen jo

sicer lahko prenese, ampak spremeniti je pa ne more. Svoj temperament

velikokrat pred poroko radi prikrivamo ali zaradi ljubezni celo spregledamo, po

poroki pa je to ţe teţje prikrivati in spregledati. Lahko se zgodi, da bo zakon kljub

temu obstal, ampak za ceno velikega potrpljenja, na katerega smo pa ţal danes

bolj malo pripravljeni. To pa iz razloga, da veliko zaročencev vstopa v zakon z

velikim idealizmom ter upanjem, da se bo partner spremenil oziroma da bosta

spremenila drug drugega. Zaradi dobrega razumevanja kasneje v zakonu je

potrebno tudi, da se zaročenca ţe pred poroko pogovorita o svojih navadah in

411

razvadah (slabe navade – kot na primer alkoholizem). Zelo zaţeleno je tudi, da

drug drugemu odkrijeta svojo preteklost, še posebej, če nista kje blizu doma. Ne

bi namreč bilo prijetno, če bi kateri od partnerjev šele po poroki izvedel o drugem

partnerju kaj neprijetnega, tudi kaj takega, kar bi ju lahko ločilo ţe pred poroko, v

kolikor bi bilo pravi čas odkrito. Vseeno pa ob takih presojah partnerja ne smeta

biti malenkostna, kajti napake imamo vsi. Tako da gre bolj za stvari, ki so lahko

resnično boleče (na primer, da ţena šele po poroki izve, da ima njen moţ z drugo

ţensko otroka in ji je to zamolčal). Nadalje si morata zaročenca povedati še kaj o

svojem zdravju, pri čemer lahko prav tako pride do očitkov in teţav, če si

zamolčita kaj hujšega (na primer zelo lahko prizadene duševna bolezen) (Košiček

idr., 2003, str. 73−77).

8. Mnenja znanih Slovencev o poroki (glej poglavje 5.4.1)

Maja Slatinšek, pevka:

''Poroka mi pomeni veliko, saj je neke vrste priznanje ljubezni drug drugemu pred

pričami. Po drugi strani je v Sloveniji tako, da dokler bodo neporočene ţenske,

moški in pa tako imenovane matere samohranilke imeli več ugodnosti kot

poročeni, bo še vedno več samskih.''

Mojca Mavec, televizijska voditeljica:

''Če gledam najuspešnejše predstavnice moje generacije, se stvari pogosto

zapletejo: imele bi resno zvezo, a obenem potrebujejo svobodo in več časa zase. V

redu, bi se poročile, a v bistvu še vedno čakajo ljubezen svojega ţivljenja, s

svojim moškim si delijo druţinski paket pri mobilnem operaterju, a vztrajajo pri

ločenih bančnih računih … Da, imele bi otroka, hkrati pa jih skrbi, kaj bo z

njihovo kariero. Sploh pa je lahko ţivljenje tridesetletnikov brez otrok zelo

naporno. Ker te potem zasleduje gruča nemirnih babic, mater, očetov, sester in

prijateljic, ki kar umirajo od ambicije, da bi končno postali prababice, babice,

dedki in botre …''

412

Jadranka Juras, glasbenica:

''Poroka mi ne pomeni nobene garancije, da bo zveza uspela oziroma da me

ljubljeni moški ne bo zapustil. Danes poroke ne jemljemo tako resno kot včasih,

ko je veljala zvestoba do groba in podobno. Seveda je to odvisno od vsakega

posameznika. Poroka zame nima nobene teţe, sploh ves ''pomp'' okoli poročnega

dne mi je odveč. Če se dva iskreno ljubita, se bosta ljubila do konca svojih dni s

prstanom na roki ali brez njega.''

Heliodor Cvetko, psiholog iz Svetovalnega centra Maribor:

''Večinsko mnenje mladih danes je, da je poroka nepotreben tradicionalističen

ritual, ki predvsem veliko stane, nima pa nobene večje praktične vrednosti. Morda

lahko trdimo, da si ţenski del mlade populacije v nekoliko večjem deleţu ţeli

poroke, a zgolj iz sentimentalnih razlogov. Za nekatere je poroka priloţnost za

razkazovanje bogastva in pomembnosti posameznikov ali druţinskega klana. Le

redki, preredki pa razumejo poroko kot javno in slovesno obljubo partnerju v

nameri pomoči, zvestobe in spoštovanja. Še redkeje pa v ţelji po boţjem

blagoslovu (poroka kot zakrament) in druţinskem ţivljenju z rojevajočimi se

otroki kot osebnem poslanstvu oziroma smislu ţivljenja.''

(Verovnik, 2006, str. 12.)

9. Ljudje, ki niso sposobni za zakon (glej poglavje 5.4.5)

Primer:

Ţenska ţivi v slabem zakonu, se ţeli razvezati, a ničesar ne ukrene za to.

Velikokrat trdi, da tega ne stori zato, da otroci ne bi ostali brez očeta. Dejansko se

pa ne razveţe, ker se noče ločiti od premoţenja, ki ga je pridobila z moţem

(Košiček, 1993, str. 79).

Primer:

Moţ pogosto obdolţuje ţeno, da je čustveno hladna, gospodovalna, samoljuba,

zato se ji ne more čustveno pribliţati. Velikokrat je pa resnica ravno obratna. Moţ

ne vnaša v zakonsko ţivljenje nobenih čustev, obnaša se gospodovalno, do ţene je

413

brezobziren, zaradi česar se ona zaman trudi, da bi ustvarila globlji čustveni odnos

z njim (prav tam).

Pogosto gre za občutek manjvrednosti, ki je globoko zakoreninjen v mnogih

nevrotičnih osebah.

Recimo nekatere ţenske dvomijo o svoji mikavnosti in ne verjamejo, da so

zmoţne zbuditi pravo spolno ljubezen. Ker je ne pričakujejo, je niso pripravljene

niti dajati. Kljub temu pa si ţelijo ljubezensko zvezo, še bolj ţivljenjsko skupnost

z moškim. Protislovje jih pripelje do hude napake, da se naveţejo na prvega, ki

pride mimo. Pogosto gre za mlačna čustva do moţa, brez spolnega poţelenja do

njega. Ni jim vaţno, ali se moški z njimi poroči zaradi spolnega poţelenja ali ţelje

po udobnem ţivljenju. Kar je najbolj kruto, ker dvomijo, da bi lahko navezale

partnerja nase z ljubeznijo, to storijo s pomočjo otroka. Zanosijo po »naključju«,

včasih celo proti svoji volji, nato pa od partnerja zahtevajo, da se poroči, da bo

»otrok imel očeta«.

Recimo nekateri moški se čutijo tudi manjvredne kot spolna bitja. Sami sebi se

zdijo nesposobni, da bi ţensko lahko spolno zadovoljili, kar jih velikokrat napelje

k sklepanju kompromisov. Recimo si izberejo partnerico, ki je skorja še otrok, ali

kakšno neprivlačno, neenakovredno ali po poloţaju, izobrazbi in podobno. Pri tem

se ulovijo v lastno past, saj pričakujejo ljubezen, ki je niso pripravljeni dajati, in to

od osebe, ki jih ne privlači ali jo celo zaničujejo. Posledično so globoko

razočarani, ker v ljubezenskem razmerju ne doţivljajo zadovoljstva, ki ga ţelijo.

(Košiček, 1993, str. 79–81).

10. Pravne posledice v razmerju med razvezanima zakoncema po razvezi

zakonske zveze (glej poglavje 5.5.1.1)

Preţivljanje razvezanega zakonca


''Sodišče mora določno ugotoviti pogoje za preţivnino, to pomeni, ali je zakonec

nepreskrbljen, ker nima sredstev za ţivljenje. Ugotoviti je treba hkrati, da ni

sposoben za delo ali pa se ne more zaposliti. Toda nadaljnji pogoj za preţivnino

je, da je drugi zakonec sploh zmoţen plačevati preţivnino. Pri preţivnini za

414

določen čas je treba ugotoviti potrebo, da se zakonec vţivi v novi poloţaj in da si

uredi razmere. Obstoj teh subjektivnih in objektivnih okoliščin je pogoj za začasno

preţivnino.''

''Zunajzakonska skupnost, ustanovljena v času trajanja zakonske zveze, ki obstoji

v času razveze zakonske zveze oziroma uveljavljanja pravice do preţivnine, je

ovira za priznanje pravice zakoncu do preţivnine.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 112.)

Vračanje daril


- ''Iz razloga razveze zakonske zveze toţnik ne more zahtevati razveljavitve darilne

pogodbe, saj zaradi tega pogodba ni izpodbojna (111. člen ZOR). Okoliščine, ki

so nastopile po tem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, namreč na veljaven

nastanek pogodbe nimajo vpliva. Lahko pa pomenijo, da je zaradi njihovega

poznejšega nastanka odpadla podlaga tega pravnega posla (1. odst. 51. člena

ZOR). S tem je pravni posel prenehal veljati, stranki, ki sta ob izvrševanju darilne

pogodbe dali ali prejeli, pa imata pravico zahtevati nazaj dano oziroma dolţnost

vrniti prejeto.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 114.)

Delitev skupnega premoţenja


''Pismen in po sodniku overjen sporazum o delitvi skupnega premoţenja zakoncev

iz 1. odst. 64. člena ZZZDR ne pomeni le sporazumno določitev deleţev zakoncev

na skupnem premoţenju in delitev tega premoţenja, ampak soglasje zakoncev o

obsegu premoţenjske mase, ki je skupno premoţenje, torej o tem, kaj sploh spada

v skupno premoţenje. Zato pozneje, po sporazumni razvezi zakonske zveze, ni

mogoče v pravdi ugotavljati, ali neko premoţenje, ki je bilo sicer pridobljeno v

času trajanja zakonske zveze, ni pa bilo zajeto v sporazumni delitvi skupnega

premoţenja zakoncev, čeprav sta razvezana zakonca ob sklenitvi omenjenega

sporazuma zanj vedela, spada v njuno skupno premoţenje.

Opomba: Sporazum o delitvi skupnega premoţenja mora biti od 1. junija 1995

dalje sklenjen v obliki notarskega zapisa (glej noveliran 129. člen Zakona o

notariatu).''

415

''Pogodba med zakoncema o delitvi skupnega premoţenja je pravno veljavna tudi,

če je sklenjena v času trajanja zakonske zveze.'' (Geč-Korošec, 2000, str.

114−115.)

11. Pravne posledice v razmerju staršev do otrok po razvezi zakonske zveze (glej

poglavje 5.5.1.2)

Pravice in dolţnosti staršev in otrok

Primeri iz prakse:

''Pravica staršev, da ţivijo skupaj s svojim otrokom in nasprotno, je njihova

osebna pravica. Le če se ugotovi, da je ločitev med njimi nujna za otrokovo korist,

je mogoče otroka ločiti od staršev (102., 103. in 105. člen ZZZDR, 8. in 9. člen

Konvencije OZN o otrokovih pravicah). V primeru kršitve navedenih pravic (ki so

osebnostnega in druţinskega značaja) imajo starši in otroci pravico do pravnega

varstva po določilu 1. odst. 157. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Vsebino

pravic, ki so lahko predmet varstva po navedenem določilu, pa določajo različni

materialnopravni predpisi, med drugim ZZZDR in Konvencija ZN o otrokovih

pravicah.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 175.)

''Dolţnost staršev, da preţivljajo otroka, ni le moralna, marveč tudi zakonsko

utemeljena (1. odst. 123. člena ZZZDR). Res je sicer obveznost staršev za

preţivljanje polnoletnega otroka, ki študira, manj stroga, saj je podana le v

primeru, če se redno šola, in res mora mladoletnik, ki je dopolnil 15 let in je

zaposlen, prispevati za svoje preţivljanje in izobraţevanje. Vendar v

obravnavanem primeru toţnik ni zaposlen, marveč si s priloţnostnimi deli očitno

na račun svojega prostega časa izboljšuje svoj standard, ki bi bil glede na

skromen toţenčev prisojeni preţivninski prispevek na zelo nizki ravni.'' (Geč-

Korošec, 2000, str. 176.)

''Otroci imajo pravico do takšnega premoţenjskega standarda, kakršnega imajo

njihovi starši. Starši z boljšimi premoţenjskimi razmerami so zato dolţni

prispevati toliko ali več, kot znašajo osnovne otrokove potrebe, starši s slabimi

premoţenjskimi razmerami pa sorazmerno manj. Sodišča so zato dolţna v vsakem

primeru posebej upoštevati tako potrebe otrok kot zmoţnosti staršev in v skladu z

njimi določiti ustrezno preţivnino. Zato je pavšalna primerjava med zneski

prisojenih preţivnin brez vsakršne teţe.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 179.)

416

''Bistveno je ob toţbi za zniţanje preţivnine dognati, ali so se spremenile

okoliščine, na podlagi katerih je bila poprej določena preţivnina (132. člen

ZZZDR). Pri tem pa je seveda potrebno raziskati in upoštevati vse okoliščine, ki

so pomembne za to, da se ugotovijo tako potrebe preţivninskega upravičenca

kakor tudi moţnosti preţivninskega zavezanca (129. člen ZZZDR). Sodišče mora

nadalje imeti pred očmi ne le naravno in moralno, marveč tudi zakonsko dolţnost

staršev, da omogočijo svojim otrokom pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni

razvoj in usposobitev za samostojno delo in ţivljenje (102. člen ZZZDR) ter po

svojih močeh skrbijo za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo glede na njihove

sposobnosti, nagnjenja in ţelje (2. odst. 103. člena ZZZDR). Šele presoja z vseh

naštetih vidikov lahko odgovori na vprašanje, ali je upravičeno zniţanje poprej

določene preţivnine.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 180.)

''Prodaja nepremičnin mladoletnih otrok, ki jo je izvršil roditelj brez odobritve

skrbstvenega organa, je pravnoveljavna, če ji otroci takoj po polnoletnosti niso

oporekali.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 181.)

''Odobritev pravnega posla, s katerim starši razpolagajo s premoţenjem

mladoletnega otroka, sme pristojni skrbstveni organ odreči ţe, če tega ne terjajo

koristi mladoletnika, in ne šele, če je posel očitno v njegovo škodo.'' (Geč-

Korošec, 2000, str. 182.)

Pravice in dolţnosti otrok

''Otrokova obveznost preţivljanja roditelja pride v poštev šele, ko roditeljev

zakonec sploh nima ali nima dovolj moţnosti za preţivljanje svojega zakonca.''

(Geč-Korošec, 2000, str.188.)

''Starši sicer lahko uveljavljajo preţivninski zahtevek proti enemu samemu izmed

več otrok (32/2. in 33/2. člen TZRSO – 124. in 126. člen ZZZDR).'' (Prav tam.)

Ukrepi centra za socialno delo in sodišča

''Pri materi, ki je zasvojena z alkoholom, otrok nima moţnosti za normalen fizični

in psihični razvoj, ker mu tega mati ni zmoţna zagotoviti.'' (Geč-Korošec, 2000,

str. 195.)

417

12. Ţivljenje bivših zakoncev in otrok po razvezi (glej poglavje 5.5.2)

Sedem duhovnih zakonov razveze

Duhovno razvezo uporabimo, da bi svoje ţivljenje dvignili na višjo kakovostno

raven in da izkušnja razveze postane prej dobitek kot izguba. Duhovna razveza

nas poveţe z našim najvišjim bistvom in celi razpoko med našim jazom in dušo.

Torej kadar razvezo uporabimo za zdravljenje svojih ran, tako da se učimo,

rastemo in se razvijamo v bolj ljubeča in zavedajoča se bitja, prejmemo duhovno

izkušnjo in notranjo osvoboditev. Tako si v navzočnosti našega najvrednejšega

bistva povrnemo moč, radost in neomejeno svobodo ter si ustvarimo ţivljenje, ki

nam je drago. Sedem duhovnih zakonov univerzuma pa pomaga odkriti, zakaj je

prisotna bolečina ob razvezi. Ta načela vodijo skozi sam proces zdravljena in

pripeljejo nazaj v prostor globoko v nas, ki je izpolnjen z modrostjo, vednostjo in

usmiljenjem do človeškega izkustva.

a) Zakon sprejemanja: gre za zakon, pri katerem je vse tako, kakor mora biti. Nič

se ne zgodi slučajno, naključij ni. V naših ţivljenjih je vsakomur od nas

namenjeno natanko to, kar potrebuje, da lahko podpira ta edinstven razvojni

proces.

b) Zakon predajanja: če se nehamo upirati in se prepustimo situaciji natanko

takšni kakor je, se začnejo stvari spreminjati. Namreč z upiranjem si

najmočneje odrekamo zdravljenje. Upiramo se pa zato, ker nas je strah, ki nam

pravi sledeče: če se prepustimo in predamo, bomo izgubili nadzor nad svojim

ţivljenjem ali pa se soočili z okoliščinami, ki jim nismo kos. V kolikor smo pa

pripravljeni si ogledati svoj poloţaj in priznati, da ne vemo, kako bi ga uredili,

smo pripravljeni na pomoč, ki jo potrebujemo.

c) Zakon boţanskega vodstva: velja načelo, da bo Bog stal ob strani v tistem,

česar samo ne zmoremo. Če se odrečemo svoji poti kot edini pravilni in se

nehamo braniti, postanemo poniţni. In edino tako lahko notranje Boţansko

vodstvo vstopi v vaše ţivljenje. Brez poniţnosti pa mislimo, da lahko stvari

naredimo povsem sami. Prav tako nam naš varljivi občutek ponosa preprečuje,

da bi videli celoten poloţaj z jasnimi očmi. Ta vlada tako dolgo, dokler ne

odstopimo od svojega pravičniškega prepričanja, da smo neodvisna in

izolirana bitja. Dokler je ta mit nedotaknjen, si zapiramo vrata do prave

modrosti.

418

d) Zakon odgovornosti: ob boţanskem vodstvu natančno vidimo, kako smo

sodelovali in soustvarjali dramo svoje razveze. Začnemo sprejemati

odgovornost za svojo celotno situacijo in se sprijaznimo s preteklostjo.

e) Zakon izbire: ko smo sprejeli odgovornost, lahko izberemo nove načine

odzivanja, ki nam dajejo moč za nove moţnosti. Postanemo odgovorni in

oblikovalec svoje notranje stvarnosti. Od svojega partnerja se notranje

osvobodimo in prereţemo karmično vez, s tem da vzamemo nazaj tiste svoje

vidike, ki smo jih bili projicirali na partnerja. Spoznamo, kakšno je bilo naše

obrambno vedenje in se naučimo, kako naj ravnamo, namesto da bi se v

teţavnih situacijah odzvali z uporom ali protinapadom.

f) Zakon odpuščanja: potem, ko prereţemo karmično vez, smo sposobni poiskati

odpuščanje. Iskanje o tem nam omogoča, da opustimo svoje sodbe in mnenja

o tem, kaj je prav in kaj narobe in tako omogočimo usmiljenje za svoje celotno

bitje. Usmiljenje se razgrne, ko sebe doţivimo v drugem. To se zgodi z

globljim razumevanjem teţav in negotovosti, ki jih imamo kot človeška bitja.

Usmiljenje je boţanska milost za tiste, ki ga iščejo. Ko pa smo sami prejeli

usmiljenje, bomo sposobni dati usmiljenje in odpuščanje tudi svojemu

partnerju.

g) Zakon ustvarjanja: doţivetje svobode odpuščanja nam odpira vrata k novi

stvarnosti. Odpuščanje pretrga vse vezi, ki nas veţejo na preteklost. Omogoči

nam izkusiti nedolţnost srca, izpolnjenega z ljubeznijo in radostjo do ţivljenja.

Je čas ustvarjanja nove prihodnosti, temelječe na boţanski resnici v nas (Ford,

2003, str. 3–7).

Documents

Diplomsko delo NEKATERI ZGODOVINSKI, PRAVNI, RELIGIOZNI … · 2017-11-27 · IZJAVA Podpisana Brigita Cug, rojena 31. 08. 1981, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru,