Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Odnos med pazniki in obsojenci

Maj, 2012 Ana Gabrijelčič

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varstvoslovje

Odnos med pazniki in obsojenci

Maj, 2012 Ana Gabrijelčič

Mentor: red. prof. dr. Gorazd MEŠKO

2

KAZALO

1 Uvod .......................................................................................... 6

2 Opredelitev temeljnih pojmov ............................................................ 7

2.1 Zapor – totalna institucija ............................................................ 7

2.2 Penologija .............................................................................. 7

2.3 Paznik (pravosodni policist) .......................................................... 8

2.4 Zapornik ................................................................................ 8

3 Predstavitev zapornikov in paznikov ..................................................... 9

3.1 Slovenska penološka klasifikacija zapornikov ..................................... 9

3.2 Vrste paznikov ........................................................................ 10

3.3 Paznikove vrednote v zaporih in njihov pomen .................................. 11

3.3.1 Vrednote ......................................................................... 11

3.3.2 Vrednote in lastnosti paznika ................................................. 11

3.3.3 Pomen paznika v zaporu ....................................................... 13

3.3.4 Paznice kot delavke zapora ................................................... 13

4 Odnos med zaporniki in pazniki .......................................................... 14

4.1 Razvijanje in vzpostavljanje odnosov ............................................. 14

4.1.1 Pomen komunikacije v zaporu ................................................ 14

4.1.2 Vloga komunikacije v zaporu .................................................. 15

4.2 Študija na Dobu ....................................................................... 17

4.3 Družbeno vzdušje v zaporih ......................................................... 18

5 Problematika odnosov v zaporih ......................................................... 19

5.1 Napadi na paznike .................................................................... 19

5.1.1 Konflikt ........................................................................... 19

5.1.2 Vrste oseb v konfliktu .......................................................... 20

5.1.3 Vrste napadov na paznike ...................................................... 20

5.1.4 Predlogi za zmanjševanje napadov ........................................... 21

5.2 Konflikti med zaprtimi osebami .................................................... 22

5.2.1 Skupine obsojencev kot žrtve v zaporu ...................................... 22

5.2.2 Vzroki nasilja v zaporih ........................................................ 22

5.2.3 Vrste nasilja v zaporu .......................................................... 23

6 Povezava vloge in naloge paznika v odnosu do zapornikov .......................... 26

6.1 Sprejem zapornikov .................................................................. 27

6.2 Spremljanje in nadzorovanje zapornikov ......................................... 28

3

6.3 Druga paznikova opravila ............................................................ 29

6.3.1 Preskus alkoholiziranosti in prisotnosti prepovedanih mamil ............. 29

6.3.2 Pregled obsojencev ............................................................. 29

6.3.3 Naloge paznikov pri izvajanju hišnega reda zavoda........................ 30

6.4 Izvajanje medicinske pomoči zapornikom ........................................ 30

7 Tretman obsojencev in vloga paznika v njem ......................................... 31

7.1 Tretman ................................................................................ 31

7.1.1 Cilji in namen tretmana ........................................................ 31

7.1.2 Vsebine in oblike tretmana .................................................... 32

7.2 Paznikova vloga v procesu tretmana .............................................. 34

8 Prisilna sredstva in pooblastila paznikov ............................................... 37

8.1 Vrste in uporaba prisilnih sredstev ................................................. 37

8.1.1 Sredstva za vklepanje in vezanje ............................................. 37

8.1.2 Uporaba telesne sile, plinskega razpršilca in palice ....................... 38

8.1.3 Službeni pes ...................................................................... 39

8.2 Pooblastila paznikov ................................................................. 39

8.2.1 Načela uporabe pooblastil ..................................................... 40

9 Zaključek .................................................................................... 43

10 Uporabljeni viri .......................................................................... 44

4

Povzetek

Pristni odnosi med pazniki in obsojenci so za življenje v zaporu osrednjega pomena.

Obsojenci, ki prestajajo kazen, so v zaporu iz različnih razlogov, večina zaradi lažjih

kaznivih dejanj, se pa pogosto vedno znova vračajo na poti kriminala in s tem tudi v

življenje za zaporniškimi rešetkami. Niso pa redki tudi takšni, ki so obsojeni hujših

kaznivih dejanj; tem je zapor njihov drugi dom, saj v njem preživijo tudi več let.

V zaporu so obsojenci razporejeni po različnih merilih; najpomembnejša je

razvrstitev obsojencev po režimu zaprtega, odprtega, polodprtega in posebej

varovanega oddelka ter oddelka s strožjim režimom. Pri tem gre za opazne razločke v

ugodnostih in prostosti, ki jih je deležen obsojenec. Kljub temu pa velja, da morajo

biti obsojenci obravnavani enako, ne glede na strojeno dejanje, zato je pomembno,

da vnašamo v zapor pozitivno naravnane odnose. Zavedati se moramo, da gre za

skupino ljudi, ki je že po naravi bolj problematična.

Zelo je pomembno, kakšen je prvi vtis, ki ga na zapornike naredijo predvsem pazniki,

a tudi drugi zaposleni. Pazniki so v dnevnem stiku z obsojenci. V diplomski nalogi je

največ pozornosti namenjene prav obravnavi paznika, saj je paznik eden glavnih

akterjev v zaporniškem življenju. Pokazati želim, kakšna so nanje naslovljena

pričakovanja, kakšno vlogo imajo v zaporu, katere so še dodatne dejavnosti paznika,

s katerimi strokovno pomaga obsojencem, in, kar je najpomembnejše, da ohranjajo

odnose z mirnimi prijemi, s pogovori in sposobnostjo, da čim manjkrat zoper

obsojenca uporabi silo in prisilo. Prav vrednote paznika in njegove vrline, njegov

pozitivni delovni pristop in strokovna usposobljenost omogočajo, da so odnosi

sprejemljivi za življenje v zaporu.

Ključne besede: obsojenec, paznik, odnos, zapor.

5

Summary - Relationship between prison officers and

prisoners

Honest and true relations between guards and convicts are of key importance for the

life in prison. Convicts who serve the sentence are imprisoned for different reasons,

mainly for minor legal offences. The majority of them continue with their criminal

acts and for that reason, they keep on returning to the life behind the bars. There

are also numerous convicts who are convicted of more severe legal offences and thus

the prison represents their second home, where they can spend many years.

In the prison, the convicts are arranged by different criteria, where the classification

to the closed, opened, half-opened, specially secured department and the

department with a stricter regime has the main role. On the basis of that, there are

quite big differences in offering benefits and freedom to the individual convicts. The

convicts have to be threated the same, regardless of the legal offences they were

charged for, that is why it is important to have positive relations in the prison. We

have to be aware that this is the population that is problematic by nature.

The first impression the guards and the other staff does is very important. The guards

are the ones who interact with the convicts on a daily basis. It probably seems that

the main part of my final thesis stresses the guard, but I think it is reasonable to

present the key factor of the life in prison. The thesis points out what is expected

from the guards, what is their role in prison, what are the possibilities of the

additional practice in the process of offering professional help to the convicts and

what is most important for them, to maintain the relations by peaceful methods, by

talking and using as little restraint towards the convicts as possible. I carefully

examined that in my thesis. I believe that the values and the qualities of the guards,

as well as their positive attitude and expertise contribute the most to the acceptable

life in the prison.

Keywords: convict, prison officer, relationship, prison.

6

1 Uvod

Zapor je začasen, za nekatere tudi stalen dom obsojencev. V ta dom prihajajo

obsojenci različnih ras in veroizpovedi, značajev in življenjskih navad. V zapor vsak

posameznik vstopi s svojo življenjsko zgodbo in zgodbo dejanja, ki je razlog, da se je

znašel med sivimi zaporniškimi zidovi. Obsojenec je naenkrat omejen tako

prostorsko, prav tako so mu omejene na svobodi dane pravice. Za znosno in kolikor

toliko normalno življenje je pomembno, da se prilagodi novim razmeram začasnega

ali stalnega bivanja v tako specifičnem okolju, kakršen je zapor. Kako se prilagodi

danim razmeram, je odvisno od njega samega in njegove volje, da bi imel s

soobsojenci normalne stike. Je pa to odvisno tudi od samega zavodskega osebja. V

ospredju so pazniki, ki so pomemben dejavnik bivanja v zaporu. Z obsojenci preživijo

največ časa, zato jih tudi najbolje poznajo. Njihova naloga je predvsem varnostna,

saj skrbijo za red in disciplino v zaporu, varujejo objekt in obsojence in so strokovno

usposobljeni za pomirjanje konfliktnih situacij. Vse bolj pa je poudarjena paznikova

vloga v procesu vodenja, pomoči in vzdrževanju dobrega ozračja v zaporu. Obsojenci

so najbolj vajeni in navezani na paznike, zato je njihov pomen toliko večji.

V diplomski nalogi je predstavljeno razmerje med pazniki in obsojenci, z

upoštevanjem tudi drugih delavcev zapora. Odnosi v zaporu se ustvarjajo z razmeram

primerno komunikacijo, ki je temelj vsakega novega spoznavanja in nasploh

vzdrževanja pristnih medsebojnih stikov. Temelji dobre komunikacije so vrednote

tako obsojencev kakor paznikov, saj se z njimi gradi odnos vse od sprejema v zapor,

med prestajanjem kazni v zaporu in do odpusta s prestajanja kazni. Odnosi se

ustvarjajo tudi v tretmanu in ob čim redkejši uporabi prisilnih sredstev, pri čemer je

pomembno, kdaj in kako jih paznik v konkretni situaciji uporabi zoper obsojenca.

Krepitev pozitivnega družbenega ozračja je torej odvisna tako od obsojenca kakor od

paznika. Pomembno je, koliko je vsak od njih pripravljen narediti, da se vzdržujejo

pozitivni odnosi. Oboji so postavljeni v težaven položaj, vendar že star rek pravi,

»vse se da, če se le hoče,« zato morata biti trud in volja obojestranska.

7

2 Opredelitev temeljnih pojmov

2.1 Zapor – totalna institucija

Totalna ustanova je kraj, kjer večje število posameznikov, postavljenih v podoben

položaj, ločeno od zunanjega sveta za razmeroma dolgo dobo živi v osami, njihovo

življenje pa natančno urejajo pravila. Totalna ustanova svojim prebivalcem odvzame

vsakršno možnost sprejemanja odločitev o lastni usodi, onemogoča stike z zunanjim

svetom, kar se v materializirani in simbolni obliki kaže v zaklenjenih vratih, visokih

zidovih, bodeči žici, stražarjih. Osebje zavoda si z različnimi prisilnimi postopki

prizadeva doseči konformnost vedenja obsojencev po pravilih zavoda, zato prihaja do

odpora obsojencev, ki skušajo ohraniti avtonomijo. Postopki za nadzor ter

vzdrževanje reda in discipline so usmerjeni na »zlom« avtonomnih teženj v vsakem

posamezniku, kar je predpogoj, da sprejmejo pravila zapora kot svoja lastna.

Osnovni namen totalne ustanove je nadzorovanje, zato zahteva popolno podrejenost

normam, katerih namen je konformno vedenje v zaporu. Namen totalne ustanove je

iz obsojenca oblikovati poslušnega človeka, vajenega ubogati pravila in ukaze. Temu

služi nenehna navzočnost osebja. Nenehen nadzor nad obsojenci se spremeni v

»dresuro vedenja«, katere namen je popolna podrejenost. Zapornik se podreja

ukazom in usklajuje z zaporskimi pravili in se tako vključi med »normalne«

obsojence, prilagojene zaporskemu režimu (Brinc, 2009).

2.2 Penologija

Penologija je znanost o ravnanju s prestopniki. S preučevanjem pravil in načel, ki jih

narekujejo zakonodaja in pravo, ter v skladu z dosežki drugih družboslovnih in

naravoslovnih znanosti skuša poiskati najboljša sredstva, ki so potrebna za uspešno

resocializacijo in socialno rehabilitacijo storilcev kaznivih dejanj in za preprečevanje

prestopništva nasploh (Atanacković, 1988). Preučuje namene kaznovanja in možnosti

za njihovo doseganje, organizacijo izvrševanja zaporne kazni, sredstva in metode za

obravnave obsojencev, učinkovitost tretmana, izbor, usposabljanje in položaj

penoloških delavcev, pomoč obsojencem po prestani kazni, sredstva in metode za

preprečevanje kriminalitete in povratništva (Brinc, 2009).

8

2.3 Paznik (pravosodni policist)

Nov Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. RS, št. 76/08), ki velja od 1.

novembra 2008, je paznike preimenoval v pravosodne policiste. Pravosodni policist je

pooblaščena uradna oseba in delavec uprave za izvrševanje kazenskih sankcij.

Pravosodni policisti zagotavljajo red in disciplino: ukazujejo obsojencem, opravijo

preskus alkoholiziranosti ali prisotnost prepovedanih drog pri obsojencu, odstranijo

obsojence iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter jih odvedejo v poseben prostor,

pregledujejo bivalne in druge prostore, opravijo osebni pregled obsojencev, njihove

osebne prtljage in pošiljk, nadzorujejo obiske, zadržijo in zasežejo nedovoljene

predmete, spremljajo obsojence zunaj zavoda, preprečujejo pobege obsojencev in

izvajajo naloge za izsleditev pobeglih, identificirajo osebe, ki prihajajo v zapor,

pregledajo obiskovalce zavoda, identificirajo in odstranijo osebe, ki se brez

dovoljenja nahajajo v označenih prostorih. Pri izvajanju nalog in pooblastil morajo

ravnati dostojno, hkrati pa odločno, da ohranijo red in disciplino (19. člen Pravilnika

o izvrševanju nalog pravosodnih policistov).

V nadaljevanju uporabljam besedo paznik, saj po Slovarju slovenskega knjižnega

jezika pomeni da »pazi na osebe, ki jim je odvzeta prostost in jih oskrbuje«

(SSKJ,1979).

2.4 Zapornik

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapornik opredeljen kot »oseba, ki prisilno

biva v zaporu« (SSKJ, 1991).

9

3 Predstavitev zapornikov in paznikov

3.1 Slovenska penološka klasifikacija zapornikov

Obsojenec je po navedbah 144. člena Zakona o kazenskem postopku tisti, za katerega

je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je kazensko odgovoren za določeno kaznivo

dejanje. V tem okviru je treba za samo razumevanje predstaviti slovensko penološko

klasifikacijo, ki odreja prvi ukrep ob sprejemu obsojenca v zapor in je osnova za

nadaljnjo obravnavo obsojenca.

Horizontalna klasifikacija temelji na dolžini kazni (zavodi za dolge in zavodi za

kratke kazni), spolu (zavodi za ženske in zavodi za moške), starosti obsojencev

(zavodi za polnoletne obsojence, zavod za mladoletnike in mlajše polnoletnike) ter

stopnji zaprtosti oziroma varovanosti (zaprti, polodprti in odprti zavodi).

Merilo vertikalne klasifikacije je večja ali manjša zaprtost oziroma varovanost (Carli

in Wohinz, 2001).

Odprti oddelki morajo biti locirani zunaj ograje zaprtega zavoda in niso ograjeni z

zunanjo ograjo, ki bi preprečevala beg obsojencev. V odprtih oddelkih bivalni,

delovni in drugi prostori, v katerih bivajo in delajo obsojenci, niso zaklenjeni, le

vhodna vrata se praviloma ponoči zaklepajo. Obsojenci na odprtem oddelku se

skladno s hišnim redom prosto gibljejo v okolici oddelka. Na izhode iz odprtega

oddelka zaradi udeležbe na obravnavah pri sodiščih oziroma v drugih postopkih pri

državnih in drugih organih ter na zdravniške preglede obsojenci odhajajo praviloma

brez spremstva paznikov. Na oddelku ni tehničnega in osebnega varovanja, za

ohranjanje reda in discipline ter za varnost pa skrbi praviloma en paznik.

Obsojencem v polodprtem oddelku se omogoči svobodnejše gibanje v prostorih

polodprtega oddelka. Bivalni prostori se čez dan ne zaklepajo, zaklenejo pa se

praviloma ponoči. Obsojenci opravljajo delo v okviru zavoda brez stalnega

nadzorstva. Tisti, ki se izobražujejo, lahko brez spremstva paznikov obiskujejo pouk,

se udeležujejo predavanj, odhajajo na izpite in urejajo druge osebne zadeve v zvezi

z izobraževanjem zunaj zavoda. Obsojence v polodprtem oddelku pazniška služba

nadzoruje praviloma občasno.

10

Posebej varovani oddelek je zavarovan z intenzivnim tehničnim in osebnim

varovanjem. Ločen je od drugih oddelkov. Obiski so nadzorovani, obsojenci pa med

bivanjem v oddelku s povečanim varovanjem nimajo možnosti, da bi si pridobili

ugodnost prostih izhodov iz zavoda.

V prostorih s strožjim režimom so nameščeni obsojenci, ki so izrazito begosumni

oziroma s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence, in

obsojenci, ki jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Bivalni in drugi prostori so

praviloma ločeni od prostorov, v katerih bivajo drugi obsojenci, in od prostorov

posebej varovanega oddelka (3., 4., 5. in 6. člen Pravilnika o izvrševanju kazni

zapora).

3.2 Vrste paznikov

Ameriške in angleške študije paznikov so pokazale, da je mogoče razlikovati štiri

skupine paznikov.

Prva skupina so profesionalci, ki so odprti, delajo izjeme, ko so za to izjemni razlogi;

ne zavzemajo obrambnih položajev; radi sodelujejo; rešujejo težave s pogovorom in

so pripravljeni uporabiti pooblastila, ko zanje obstajajo razlogi.

Druga skupina so vzajemniki, ki pomagajo ljudem pri reševanju problemov; so

zagovorniki kliničnih in socialnih strategij in sledijo načelu »ponudi roko, da boš

dosegel cilj«. Izogibajo se uporabi sile in pooblastil, tudi ko za to so razlogi.

Tretja skupina so izvajalci zakonodaje, ki delajo dosledno po pravilih in so nagnjeni k

nasilnemu izvrševanju pravil, saj nenehno iščejo prekrške, kar vodi k nepotrebnemu

izpostavljanju in številnim tveganjem za lastno varnost; na probleme gledajo črno-

belo, hitro opozarjajo, grozijo, omejujejo in so nagnjeni k uporabi fizične sile.

Četrta skupina pa so izogibalci, ki spregledajo prekrške; izogibajo se soočenjem,

ukazovanju. Pogosto tudi menijo, da medosebni odnosi niso del službe, raje se

umaknejo soočenjem in obdolžujejo druge (Meško, 2001).

11

3.3 Paznikove vrednote v zaporih in njihov pomen

3.3.1 Vrednote

Da bi lažje razumeli, katere so tiste vrednote paznikov, ki jih pričakujejo in si jih

želijo obsojenci in zunanji opazovalci, je treba pojasniti, kaj sploh so vrednote.

Rokeach (1973) vrednote opredeljuje kot »trajna prepričanja o tem, da sta neki

način vedenja ali končno stanje eksistence družbe bolj zaželena kot pa nasprotni ali

drugačen način.«. Ugotavlja, da je sistem vrednot trajna organizacija takšnih

prepričanj.

Vrednote so trajna prepričanja, vendar to še ne pomeni, da se ne morejo spremeniti.

Spreminjajo se v procesu zorenja, a niso odvisne samo od tega, temveč tudi od

izkušenj, ki jih človek pridobiva v svojem razvoju. Prav izkušnje na delovnem mestu

so tisti dejavnik, ki spreminja in oblikuje posameznikov vrednotni sistem (Meško,

Umek in Valentinčič, 2000).

3.3.2 Vrednote in lastnosti paznika

Za paznike v zaporu lahko predvidevamo, da imajo kot poklicna skupina oblikovan

specifičen vrednotni sistem, ki je odvisen od dela samega in seveda tudi od

značilnosti poklicne skupine. Pazniki so zagotovo ena izmed poklicnih skupin, ki jih

delo nujno privede v frustrirajoče in stresne situacije. Nenehno so v stiku z bolj ali

manj asocialnimi posamezniki, ki s svojim vedenjem izražajo ideale in vrednote, ki so

v glavnem nasprotne njihovim in tudi vrednotam širše družbe. Poleg tega se je treba

zavedati tudi dejstva, da zapori spadajo med totalne institucije, kjer je zaradi

načina življenja, organizacije dela in medosebnih odnosov mogoče govoriti o

vrednotah, ki prevladujejo pri večinski populaciji v določeni družbi (Meško et al.,

2000).

Na Danskem izvedena študija (Kriminalforsorgens Uddannelsescenter, 1994), je

odgovorila na vprašanje, katere lastnosti oziroma vrednote naj bi predstavljal in imel

paznik. Razdelimo jih v grobem na:

fizične lastnosti, od katerih so pomembne dobra telesna vzdržljivost, zadostna

vzdržljivost za delo v različnih razmerah ter sposobnost, da paznik deluje

samozavestno in razumno.

12

mentalne sposobnosti, od katerih je za paznika pomembna sposobnost

razmišljanja, spremljanja in zmožnost opravljanja več hkratnih nalog.

Imeti mora še naslednje zmožnosti:

Učenje je pomembno, ker od paznika pričakujemo sposobnost in željo po učenju

novih stvari, dovzetnost za nove zamisli in iskanje alternativnih rešitev,

razumevanje posledic svojih dejanj in dejanj drugih, nove zamisli in predloge za

izboljšanje ter zmožnost obravnave in presoje kompleksnih situacij ter uspešnega

spopadanja z njimi.

Opazovanje zahteva zbranost in pozornost v vsakem položaju s pomočjo

opazovanja in informacij. Paznik mora biti zmožen videti, razumeti, oceniti ter

ovrednotiti položaj takšen, kakršen je. Pazniki morajo biti sposobni nadzorovati

več stvari hkrati, ne da bi se pri tem zmedli, prav tako morajo znati nadzorovati

svoje vedenje in vedenje drugih, če delujejo na način, ki je v konkretnem

položaju neprimeren.

Odločanje je povezano z uporabo novih informacij, za katere je pomembno, da

jih razume in se odloča o ukrepih na podlagi lastnega mnenja.

Reševanje problemov je odvisno od zmožnosti ustrezne obdelave informacij, ki

so pomembne za uspešno rešitev problema, in poskusa doseganja sprejemljive

rešitve, hkrati pa tudi truda, da je odprt za sprejemanje drugih mnenj.

Pričakovane paznikove vrline so še primerna interakcija med zaposlenimi in

obsojenci, sposobnost zatreti čustva, ki ga utegnejo ovirati na delovnem mestu,

razumevanje misli in čustev drugih, biti mora zaupanja vreden, mora se zavedati in

sprejemati včasih negativni socialni okvir zapora, kamor spadata paznik in obsojenec,

imeti mora smisel za humor, biti mora sposoben voditi druge in ustvariti duh

spoštovanja, ne da bi pri tem postal nasilen, znati se mora uspešno spopadati s

konfliktnimi situacijami, imeti mora jasne in enostavne zamisli ter sposobnost, da z

njimi vpliva na druge, v institucijo mora vnašati veliko pozitivne energije, biti mora

dovolj profesionalen za normalno vedenje, ne glede na pritiske sodelavcev in

zapornikov, zavzemati se mora za krepitev medsebojnih odnosov, ustvarjati zaupanje

z lastnimi ukrepi in imeti razumevanje za različno ravnanje in navade ljudi, prav tako

pa mora biti zaupanja vreden, čustven in samozavesten (Liebling, Price in Shefer,

2011).

13

3.3.3 Pomen paznika v zaporu

Biti dober paznik je zahtevna in težavna naloga, saj se mora naučiti ustvarjati in

ohranjati primerne odnose v zaporu, da bi lahko uspešno nadzoroval in previdno ter s

pravo mero uporabljal silo zoper obsojence. Zavedati se mora tudi zahtev in

pričakovanj glede varnosti. Paznik naj bi bil samozavesten in dovolj varen, kar pa je

rezultat večletnih izkušenj in učenja na napakah. Vsekakor ni dovolj, da se pojavi v

zaporu in je že »paznik«. Do paznikov je treba imeti realna pričakovanja, od njih ni

mogoče pričakovati več, kakor zmorejo ali znajo. Upoštevati je treba, da je njihova

osnovna naloga obvladovanje zapornikov in ohranitev reda. Pazniki morajo previdno

uporabljati svojo moč, da ne pride do odkritega upora obsojencev, pripravljeni pa

morajo biti tudi na nenehna pogajanja z obsojenci, jim popuščati pri majhnih

pravicah in ugodnostih, da ohranijo red v zaporu.

Vloga paznika je osrednjega pomena za delovanje zapora. Paznik prihodnosti je v

zaporu sposoben reševati probleme in vzdrževati mir, ne uporablja sile po

nepotrebnem in si prizadeva za kakovostne odnose v zavodu. Ob številnih

strokovnjakom, ki se ukvarjajo z obsojenci, pa prav pazniki z njimi preživijo največ

časa in skupaj z njimi soustvarjajo odnose in razpoloženje v zaporu (Brinc, 2009).

3.3.4 Paznice kot delavke zapora

Številne raziskave kažejo, da so paznice v zaporih vse številnejše in skoraj

nenadomestljive pri ustvarjanju in sooblikovanju življenja v zaporu. Temu pritrjuje

zaposlovanje paznic, s katerim so začeli v ZDA, nadaljevali pa v Kanadi in na

Nizozemskem.

Pomembna je ugotovitev, da navzočnost paznic v moških zaporih prispeva k

mirnejšemu ozračju, obsojenci so manj nasilni do paznic kakor do paznikov,

obsojenci bolj poslušajo ženske in raje izpolnijo njihove ukaze, ustvarjajo manj težav

in so odgovornejši za svoje vedenje. Razlog je, da paznice obsojencem izražajo večje

spoštovanje kot pazniki in se bolj zanimajo za njihove probleme in čustva. Paznice

lažje pomirijo jezne obsojence, ker so spretnejše pri navezovanju stikov kakor moški,

spore pa rešujejo na miren način. Obsojenci si paznic ne upajo telesno napasti, ker

je to sramotno, in bi v takšnem primeru drugi obsojenci pomagali paznici. Prav tako

pa se ne počutijo prizadeti, če jim ukazuje paznica (Brinc, 2009).

14

4 Odnos med zaporniki in pazniki

4.1 Razvijanje in vzpostavljanje odnosov

V zaporu imajo pazniki največ stikov z obsojenci, zato so pomembni za obsojenčevo

življenje. Ker pazniki obsojence opazujejo, jih tudi najbolje poznajo. Pazniki z njimi

preživijo največ časa, nanje se obsojenci najpogosteje obračajo v svojih težavah.

Prav tako morajo biti pazniki sposobni reševati krizne in izjemne položaje v zaporu,

lahko pa tudi veliko prispevajo k sprejemljivemu in zglednemu vedenju zaradi

pogostih in tesnih stikov z obsojenci. Obsojenci bi lahko živeli brez tretmanskih

delavcev, ne morejo pa živeti brez dobrih paznikov (Brinc, 2009).

Lahko torej sklenemo, da razmerje med pazniki in obsojenci določa kakovost

življenja in dela v zaporu. Pri tem je v ospredju »načelo poštenosti odnosov«.

Pomembno pa je tudi pridobivanje in ohranjanje spoštovanja, postavljanje meje med

dovoljenim in prepovedanim, korupcija in čezmerna uporaba sile zoper obsojence.

Vedno bolj je poudarjena vloga paznika kot »pomirjevalca konfliktov« in »blažilca

trenj« (Ivanc, Jelušič in Peteh, 2004).

4.1.1 Pomen komunikacije v zaporu

V zaporu je zelo pomembna komunikacija med zaprtimi osebami ter zaprtimi

osebami in zaposlenimi, tako kakor je pomembna v vsakdanjem življenju, kjer se

tako kot v zaporih spopadamo s številnimi problemi. Ker pa so številne težave precej

laže rešljive na svobodi kot v zaporu, je dobra komunikacija v zaporih še toliko

pomembnejša za ustvarjanje dobrega ozračja oziroma razpoloženja med zaposlenimi

in zaprtimi osebami ter med zaprtimi osebami samimi. Pozitivno naravnano ozračje v

zaporih prispeva k dobremu počutju zaprtih in zaposlenih.

Komunikacija med delavci in obsojenci v zaporih ima v primerjavi s komunikacijo

ljudi na prostosti številne posebnosti. V zaporu komunikacija namreč temelji na

razmerjih moči, formalne avtoritete, nadrejenosti in podrejenosti.

Ugodno ozračje v zaporu prispeva k večji uspešnosti zapora, v nasprotnem je v

komunikaciji več motenj. Čeprav te lahko izražajo tudi motnje v osebnosti

obsojencev in zaposlenih, pa so večinoma nasledek neustreznega socialnega okolja,

15

ki s svojimi pritiski »sili« zaposlene in obsojence k neustreznemu vedenju (Žišt,

2008).

Roso (1995) navaja dve vrsti komunikacije, ki sta navadno v zaporih povod, da prihaja

do nasilja.

Nebesedna (neverbalna) komunikacija obsega telesna sporočila udeležencev v

sporazumevanju; to je govorica telesa. Nebesedno sporazumevanje je sporočanje

z gibanjem in položajem človeka v prostoru (proksemika), z gibi (gestika) ter

izraznostjo obraza in oči (mimika).

Verbalna komunikacija temelji na predpostavki, da je osnova komunikacije

skupno izrazje. Udeležencema pogovora mora biti jasno in razumljivo, o čem se

pogovarjata, zato morajo biti vprašanja oblikovana s pojmi, ki so sogovorniku

poznani. Sogovornikovo besedišče je odvisno od njegove stopnje izobrazbe,

poklica, družbenega okolja, v katerem živi, itn.

Na ozračje in odprtost zapora opazno vplivajo razmerja med zaposlenimi in

obsojenci. Človeška komunikacija je dobra v zaporih, kjer so se uveljavile različne

socioterapevtske oblike dela z obsojenci. Posebna prednost slovenskih zaporov pred

tujimi je prav njihova socioterapevtska usmerjenost, ki se kaže v več načelih

izvrševanja zaporne kazni. To pa so humanistična usmeritev razlage človekove

osebnosti in njegovega deviantnega vedenja, socioterapevtske metode dela z

obsojenci, oblikovanje takšne družbene mikrostrukture in režima v zaporih, ki

spodbuja k socialnemu učenju, kakovostnejši medsebojni komunikaciji in pripravi

obsojenca na čim kakovostnejše življenje na prostosti (Žišt, 2007).

4.1.2 Vloga komunikacije v zaporu

Z zaprtimi osebami, ki v zaporu prestajajo kazen, komunicirajo v zaporu delavci

različnih služb, najintenzivneje pa prav pazniška služba.

Zaprte osebe sprva praviloma doživljajo komunikacijo kot izraz moči paznika nad

njimi, kar je seveda povezano s samim prihodom v zapor in odvzemom svobode. S

pravilnim pristopom pri komunikaciji v vseh fazah bivanja zaprtih pa je mogoče

doseči, da zapornik pridobi zaupanje v paznika, ki zanj ni le represiven organ,

temveč tudi sogovornik v kriznih in stresnih situacijah (Bračko, 2004).

16

Bračko (2004) navaja različne faze pogovora, ki se med seboj ločijo, vendar pa na teh

pogovorih temelji komunikacija v vseh fazah bivanja v zaporu.

Pogovor ob sprejemu

Zapornika paznik nagovori z njegovim imenom in priimkom ter začne pogovor. Na

začetku postavlja vprašanja o osnovnih podatkih, kot so rojstni datum, naslov

stalnega in začasnega bivališča itn. Paznik skuša v pogovoru pridobiti čim več

podatkov od novega zapornika, saj ti pomagajo pri poznejši obravnavi v zavodu. V

večini primerov novinci zaradi številnih stresnih dejavnikov ob prihodu v zavod

povedo marsikaj zanimivega, s čimer opozorijo na svoje stiske in morebitno

samomorilno nagnjenje.

Po pridobitvi želenih podatkov je novi zapornik poučen tudi o svojih pravicah in

obveznostih, na kratko mu je predstavljen potek njegovega bivanja v zavodu, ki je

odvisen od kategorije zaporne kazni, ki jo mora obsojenec prestati.

Pri tem pogovoru večina obsojencev dobi občutek, da je prav paznik tisti, na

katerega se lahko obrnejo med svojim bivanjem v zavodu, zlasti v primeru stisk in

težav. Nemalokrat se namreč zgodi, da obsojenci v kriznih trenutkih želijo govoriti

prav s paznikom, ki jih je sprejel in z njimi opravil uvodni pogovor.

Pogovor med bivanjem v zavodu

Med bivanjem v zavodu lahko zaprta oseba komunicira neposredno s pazniki, ki so ves

čas navzoči na oddelkih v zavodu. Pazniki si v pogovoru z obsojenci prizadevajo

navezati spoštljiv odnos, pri čemer pa ohranjajo nadrejenost. Jezikovno sredstvo za

izražanje tega razmerja je vikanje. Obsojenca se naslavlja s priimkom, ne z imenom,

kar sicer kaže na neoseben, vendar spoštljiv odnos. Vikanje naj bi bilo obojestransko,

vendar obsojenci včasih paznike tudi tikajo.

Ko paznik zaporniku naloži določeno nalogo, uporabi ukaz, kar izrazi z velelniško

obliko, naslavlja ga s priimkom. Če obsojenec ukaza ne izvrši, sledi ukaz z grožnjo

uporabe prisilnega sredstva. Naslednja stopnja je izrek ukaza in uporaba prisilnega

sredstva. Pri ukazih je v rabi višja intonacija, praviloma so izrečeni ustno, pisno le v

primerih, ko je obsojenec premeščen v poseben prostor. V takem primeru se izda

odločba.

17

Pogovor ob izpustu

Pogovor ob odpustu je najbližje normalnemu pogovoru zunaj zidov zapora, vendar

tudi v tem položaju paznik ohranja svojo nadrejenost. Še zmeraj uporablja vikanje in

obsojenca v večini primerov nagovarja samo s priimkom. Pri izpolnjevanju

odpustnega obrazca paznik zapornika ne sprašuje, podatke prepiše iz odpustnice.

Načeloma je v zavodih uporabljen ustrezen pristop komuniciranja. Vsekakor je treba

poudariti, da je komunikacija med zaposlenimi v zavodih in zaprtimi osebami zelo

pomembna, se pa pri izobraževanju paznikov načinu te komunikacije ne posveča

zadostna pozornost.

4.2 Študija na Dobu

Z uporabo strukturiranih intervjujev in uradnih evidenc zaprtega vzorca odraslih

moških v slovenskem zaporu sta raziskovalca preverjala hipoteze procesnega modela

regulacije po Tylerju in Tonryju. Ugotovitve so pokazale, da zaporniki, ki avtoriteto

uslužbencev v zaporih ocenjujejo kot proceduralno upravičeno, manj verjetno

prijavijo kršitve in so redkeje obdolženi kršitve pravil. Povezava med proceduralno

pravico in legitimnostjo je praktično nična. Pokazalo pa se je tudi, da čeprav je

legitimnost nasprotno sorazmerna z ukrepi proti kršitvam zapornikov, so povezave

relativno šibke. Ugotovitve empirično utemeljujejo pošteno in spoštljivo ravnanje s

kršitelji. V tej raziskavi je sodelovalo 34 % zapornikov zaprtega oddelka na Dobu.

Poznane so tudi njihove značilnosti, kot so starost, izobrazba, trajanje zaporne

kazni. Študija je skušala ugotoviti, ali so sodbe zapornikov v proceduralni pravici in

dojeta legitimnost uslužbencev v zaporih povezane z manjšim številom kršitev

zapornikov. Raziskave so pokazale, kako zaporniki ocenjujejo dnevne stike s pazniki,

ki očitno niso povezani z občutkom obveznosti, da ubogajo njihove ukaze.

Proceduralna pravica je nasprotno in močno povezana z lastnim priznanjem in uradno

kršitvijo zapornika. Zaporniki, ki poročajo o poštenem in spoštljivem odnosu

paznikov, manj pogosto prijavijo kršitve pravil. Pošteno in spoštljivo ravnanje

legalnih avtoritet spodbuja upoštevanje pravil med odraslimi moškimi, ki so zaprti

dlje časa. Ocene proceduralne pravice so neposredno povezane s kršitvami

zapornikov. Pošteno in spoštljivo ravnanje v zaporih pa prinese veliko več. Če

povzamem, je bistvo raziskave, kako uslužbenci ravnajo z zaporniki, saj to vpliva na

ohranjanje reda. Mogoče je skleniti, da se pri zapornikih doseže več s poštenim in

spoštljivim ravnanjem (Reisig in Meško, 2009).

18

4.3 Družbeno vzdušje v zaporih

Družbeno vzdušje v zavodu za prestajanje kazni zapora ustvarjajo vsi delavci in

obsojenci. Čeprav sta pomembni zunanja in notranja arhitektura zavoda, so za

razpoloženje odločilna razmerja med delavci in obsojenci in posebne skupinske

norme, ki uravnavajo njihovo vedenje. Organizacija zavoda vpliva na vedenje

delavcev in obsojencev, zato je iz njihovega vedenja mogoče sklepati, kako

doživljajo svoj položaj v zavodu. Poznavanje družbenega ozračja v zavodu je osnova

za razumevanje ravnanja delavcev in obsojencev, saj so povezani prek ciljev skupine

in razpoloženja v skupini, ki ji pripadajo. Celovito družbeno ozračje v zavodu za

prestajanje kazni je zato posebna razsežnost zavodskega skupinskega doživljanja, ki

zajema medosebne odnose med delavci in obsojenci in izraža režim zavoda, ki

usmerja odnose med delavci in obsojenci in s tem vpliva na njihovo vedenje. Na

ugotovljeno družbeno ozračje je mogoče vplivati s spreminjanjem odnosov v skupini

(Brinc, 2001).

Neugodno družbeno vzdušje zavira komunikacijo, povzroča spore, pasivnost in

nezaupanje. Pomembna je torej odprtost izražanja stališč in čustev, permisivnost,

demokratičnost, medsebojno zaupanje in spoštovanje. Dognano je, da če je v zaporu

potrebno veliko nadzora in disciplinskega kaznovanja, je to znamenje neugodnega

družbenega vzdušja.

Ugodno družbeno vzdušje ustvarja ugodne delovne razmere, ki zvišujejo aktivnost

delavcev in obsojencev, ter prispeva k medsebojnemu razumevanju in sodelovanju.

Takšno ozračje izraža ustreznejše vodenje zapora in boljšo organizacijo dela in

življenja v zaporu, kar vpliva na ugodnejše počutje delavcev in obsojencev.

Sklenemo lahko, da v ugodnejšem družbenem razpoloženju in ugodnejših okoliščinah

za življenje in delo delavcev in obsojencev, z večjo verjetnostjo pričakujemo boljše

končne rezultate delovanja zapora na obsojence med prestajanjem kazni in po

odpustu iz zapora (Brinc, 2009).

19

5 Problematika odnosov v zaporih

5.1 Napadi na paznike

Zapor je specifično okolje, kjer - tako kot drugod - nikoli ni mogoče ustvariti varnosti

in nadzora, ki bi v popolnosti onemogočala ekscese proti zaposlenim kakor tudi med

zaporniki; varnost pa je treba zagotoviti vsem. V zapor nihče razen zaposlenih ne

pride prostovoljno. Specifično zaporsko okolje že samo po sebi povzroča frustracije,

nasilnost in navsezadnje strah. Prisilno bivanje je vir napetosti tako v razmerjih in

stikih med zaporniki kakor v odnosu do zaposlenih. Obsojenci imajo moten občutek

zaupanja v ljudi, so sposobni uničevalne, napadalne in vase usmerjene komunikacije

(Majcen in Tibljaš, 2007).

Praviloma so tarče napada mlajši in manj izkušeni pazniki, starejši redkeje. Pri

preprečevanju napada imajo pomembno vlogo izkušnje, ki jih pazniki pridobijo v času

službovanja, primeren način komunikacije in ustrezen odziv v določenem trenutku.

Zelo pomembno je tudi samozaščitno delovanje. Med ukrepe samozaščitnega

delovanja lahko prištevamo pravili:

- da z zaprto osebo vse postopke izvajata najmanj dva paznika,

- da se pazniki redno izobražujejo na področju komunikacije, samoobrambe in

psihološkega poznavanja oseb in njihovih mogočih odzivov.

Je pa včasih nasilen odziv zapornika tako nenaden in silovit, da kljub previdnosti in

samozaščitnemu ravnanju pride do poškodbe delavca zavoda (Matjan, 2009).

5.1.1 Konflikt

Konflikt je pogosta posledica komunikacije med strankama v zaporu (sodelavec -

zapornik). Večina zapornikov, predvsem tistih z daljšo kriminalno preteklostjo in

izkušnjami bivanja v zaporskem okolju, tako tujem kot domačem, se po začetnem

šoku zaradi pristanka v zaporu zelo hitro vključi v zaporsko subkulturo. V njej

pridobivajo »neformalni status« med obsojenci in veščine pridobivanja ugodnosti in

izmikanja dolžnostim. To je poglavitni razlog za nastanek sporov med sodelavci in

zaporniki. Manjši del gre pripisati tudi psihičnim motnjam in duševnim boleznim

zapornikov.

Spor lahko prinese rešitev določenega položaja ali pa zaradi nestrokovnosti, premalo

izkušenj, malomarnosti ali nekakovostnega predhodnega lastnega dela ali dela

20

sodelavcev preraste v grožnjo, ki se pri sodelavcu utegne končati najmanj s

psihičnimi posledicami. Preraste lahko v fizično nasilje, katerega posledica je telesna

poškodba ali v skrajnem primeru celo izguba življenja (Majcen in Tibljaš, 2007).

5.1.2 Vrste oseb v konfliktu

Pazniki v zaporu komunicirajo z različnimi zaporniki; ti so lahko korektni ali pa tudi

zelo nekorektni. Za delo paznika je zelo pomembno poznavanje različnih tipov

osebnosti zaprtih oseb, saj vsak od njih zahteva drugačen pristop, od katerega je

odvisno, ali se sprevrže v konflikt ali ne. Ločimo različne vrste zaprtih oseb:

- običajne osebe – manj, srednje in zelo zahtevne,

- težavne osebe – nesramne, vzvišene, jezne, klepetave, nezaupljive in tihe.

Običajne zaprte osebe so tiste, s katerimi v komunikaciji navadno ni težav. Pazniki s

tako osebo lahko normalno komunicirajo in tudi spori so redki, saj zapornik v primeru

težav kritiko sprejme, se opraviči in prilagodi. Problem nastane, ko paznik izzove

običajno zaprto osebo. V tem primeru njen odziv ni predvidljiv, vendar je pričakovan

odziv pozitiven in v večini primerov običajna zaprta oseba upošteva paznikova

navodila.

Zahtevnejša običajna zaprta oseba želi biti dobro informirana. Poglablja se v

strokovnost in vsebino. Praviloma se prilagodi in nato še raziskuje. Vedno le sprašuje,

ne obtožuje in ni nesramna. Pazniki za takšno osebo ponavadi porabijo več časa in

strokovnosti, vendar s tem odpravijo možnosti konfliktov. Pri zahtevnih zaprtih

osebah prihaja do konfliktov v komunikaciji in je zato zelo pomembno, da jih pazniki

prepoznajo in jih ne zamenjajo s težavno zaprto osebo.

Težavne zaprte osebe pazniki prepoznavajo po načinu njihovega vedenja in

komunikacije. V komunikaciji z njimi nenehno prihaja do sporov, ki se jih morajo

pazniki s strokovnim znanjem ogibati ali v primeru nastanka omiliti (Kirbiš, 2009).

5.1.3 Vrste napadov na paznike

Pazniki so ponavadi žrtve nasilja v zaporu pri uporih, vzorčnih spontanih napadih,

nepričakovanih napadih ter pri vsakdanjem spoprijemanju z obsojenci ali pri

viktimizaciji s strani kolegov ali drugih zaposlenih.

21

Pri uporih imajo lahko obsojenci paznike za talce. Zgodilo se je že, da so jih

poškodovali ali celo ubili. V Sloveniji zaradi nasilja obsojencev še ni prišlo do smrtnih

poškodb paznikov, so pa že bili poškodovani.

Pri vzorčnih in nepričakovanih napadih je v primerjavi z običajnim delom veliko

večja nevarnost, da postanejo pazniki žrtve obsojencev.

Do vzorčnih napadov pride v okoliščinah, ko pazniki posežejo v pretep med

obsojenci, ko nasilne, uporniške obsojence premeščajo iz ene celice v drugo ali

samico. Obsojenci, ki v takih okoliščinah napadejo paznike, običajno to storijo

spontano, ko se paznikom upirajo, pazniki pa lahko že vnaprej predvidijo, da se

utegne kaj takšnega zgoditi.

Nepričakovani napadi se pojavijo brez vnaprej predvidenega vzorca (npr. paznik gre

po hodniku in ker neki obsojenec meni, da ga neupravičeno diskriminira, nenadoma

skoči nanj in ga udari s cevjo). Čeprav so ti napadi manj pogosti od vzorčnih, pa

stopnjujejo strah paznikov pred obsojenci (Žišt, 2008).

5.1.4 Predlogi za zmanjševanje napadov

Majcen in Tibljaš (2007) navajata nekaj predlogov, ki bi v daljšem obdobju z veliko

verjetnostjo bistveno vplivali na zmanjšanje napadov zapornikov na zaposlene.

- Spoštovanje in upoštevanje že obstoječih pravil. Pri tem ne gre le za zakon,

pravilnike in načrt varovanja, ki so podlaga za delo zaposlenih, ampak predvsem

dogovori, sprejeti na ravni kolegija direktorja in tretmanskega kolegija. Poznane

so ugotovitve, da je bilo v vseh primerih, ko je prišlo do napada ali groženj,

mogoče ugotoviti napake tako žrtev kakor tudi sodelavcev. Do napak prihaja

zaradi preveč rutinskega, malomarnega ali površnega pristopa k delu, predvsem

pa zaradi zanemarjanja osnovnih varnostnih standardov za lastno samozaščito,

od obleke in nakita do načina komunikacije.

- Sprememba zakonodaje. Potrebna bi bila dopolnitev 87. člena ZIKS-a (Uradni list

RS št. 22/2000), v katerem bi morala biti kot disciplinska kršitev v posebni alineji

zajeta tudi grožnja delavcu zavoda; zdaj je omenjen le fizični napad (druga

alineja drugega odstavka). Ta sprememba ne bi bistveno vplivala na sodne

zaostanke, hkrati pa so bolj poudarjene tudi grožnje.

22

- Predlog premisleka o uvedbi pravilnika, ki bi določal in urejal zaščito delavcev v

primerih, da se resne grožnje prenesejo izza zaporskih zidov v običajno bivalno

okolje. Ob ugotovitvi, da »statistično« nasilje do zaposlenih v zaporih ne

narašča, je treba dopustiti možnost, da se zgodi tudi tak primer. Sistem pa v

nastavkih ne omogoča zaščite ogroženega delavca.

- Usposabljanje s področja komunikacije za vse zaposlene. Gre za predlog

začetnega usposabljanja in periodičnega obnavljanja znanja, ki mu mora slediti

preskus. Namreč, prav ustrezna komunikacija lahko prepreči večino ekscesov.

Seveda ne zadošča, da delavci poslušajo vsebine na seminarjih, ampak morajo to

veščino tudi obvladati in hkrati prepoznati nevarnosti, ko komunikacija lahko

preseže raven, ki ji zaporniški delavec ni več kos.

5.2 Konflikti med zaprtimi osebami

Zapor je v sociološkem pogledu posebna družbena skupnost. Na relativno majhnem

prostoru se proti svoji volji znajdejo ljudje različnih osebnosti, socializacije, starosti

in kulture. Tako se osnovnemu konfliktu med zaprto osebo in državo pridruži še

nešteto konfliktov med njimi samimi. Če ob tem upoštevamo še dejstvo, da je za

nekatere zapornike značilno disocialno vedenje in/ali uživanje psihotropnih substanc,

je položaj še zapletenejši (Peteh, 2000).

5.2.1 Skupine obsojencev kot žrtve v zaporu

V zaporu ni nikomur prihranjeno, da lahko postane žrtev, so pa nekatere skupine

obsojencev bolj kakor druge v »nevarnosti«, da bodo viktimizirane. V tako imenovano

tvegano skupino sodijo mladi in neizkušeni obsojenci, telesno šibkejši ali manjše

postave, mentalno zaostali ali duševno bolni obsojenci, zaprte osebe iz srednjega ali

spodnjega družbenega razreda, ki so šibkejši in niso člani zaporniških tolp,

homoseksualci, zaprti zaradi spolnega nasilja ali posilstev, prav tako obsojenci, ki so

v zaporu prekršili zakon molka, izdajalci, ovaduhi in nepriljubljeni pri zaposlenih ali

obsojencih (Žišt, 2005).

5.2.2 Vzroki nasilja v zaporih

Bowker (1980) navaja več razlogov, ki pripeljejo do nasilja v zaporih:

- Splošni: subkultura nasilja se izraža v subkulturnih normah, vrednotah in

prepričanjih, ki odprto podpirajo kriminalno nasilje, in velja bolj za nižji

23

družbeni sloj; opredelitev spolnih vlog, pri kateri morajo moški definirati svojo

moškost na način, ki ne dovoljuje približevanju se definicije ženskost, obsojenci

nižjega razreda, so izpostavljeni veliki stopnji ogrožanja svoje moškosti, zato za

ohranjanje svoje moškosti delujejo nasilno; rasizem, strah, povezan s

homoseksualnostjo.

- Posameznikova preteklost in izvir: starost, pri kateri so mlajši obsojenci, ki še

niso dolgo v zaporu, pogosteje žrtve viktimizacije; kriminalna kariera, za katero

velja, da je obsojenec na podlagi storitve hujšega kaznivega dejanja obsojen,

nižji je njegov vrednostni sistem, bolj je nagnjen k nasilju v primerjavi s tistim,

ki je obtožen lažjih kaznivih dejanj; sodelovanje pri trgovanju z mamili, za

katero je značilno, da je povezano z visoko stopnjo viktimizacije, predhodne

obsojenčeve izkušnje v zaporih.

- Subkulturni, institucijski faktorji: borba za politično prevlado, črni trg v zaporu,

bolj ko je v zaporu razvejena trgovina na črno, večja je razsežnost zaporniške

subkulture; subkultura zaposlenih v zaporu, subkultura osebja bolj spodbuja

viktimizacijo obsojencev v varnostno orientiranih ustanovah kot pa v tretmansko

orientiranih.

- Strukturni, institucijski faktorji: preslabo usposobljeni in izobraženi pazniki,

neustrezna gradnja zaporov, neustrezni postopki razvrščanja obsojencev,

prikrajšanost v zaporu (obsojenci so v zaporu prikrajšani za mnogo dobrin in

stikov s svojimi bližnjimi, zato lahko to pripelje k vključitvi v trgovanje na črno,

do homoseksualnosti itn.), ozračje v zaporu (bolj je zapor totalitarna ustanova,

več je nasilja in viktimizacije), koruptivni uslužbenci v zaporu, konflikti med

osebjem (zaradi sporov med osebjem je lahko nadzor nad obsojenci manjši, zato

lažje prihaja do viktimizacije).

- Dejavniki splošne politike: pomanjkanje zaposlenih v zaporu, še posebej

paznikov, slabo financiranje zaporov s strani države, pretirana

institucionalizacija, prezasedenost zaporov, ki povečuje splošno razdražljivost v

zaporu in niža strpnost med obsojenci, zmanjšana sta nadzor in zaščita s strani

zaposlenih, nasilni obsojenci pa si izborijo več prostora kot nenasilni.

5.2.3 Vrste nasilja v zaporu

Fizično nasilje zajema udarce, pretepe z roko, nogo, nevarnimi predmeti, vbode z

ostrimi predmeti. Posledice takšnega nasilja so telesne poškodbe obsojencev - žrtev,

ki so laže ali huje poškodovani, v skrajnem primeru celo smrt žrtev. Najbolj tvegani

ali napovedni dejavniki, da nekdo postane žrtev v zaporu, so homoseksualnost,

24

tožarjenje, prepir, denarni in drugi lastniški nesporazumi med obsojenci, kolektivno

nasilje, uporaba mamil, rasna nestrpnost.

Med najhujše oblike fizičnega nasilja spadajo posilstva. Poseben primer nasilja med

obsojenci je moško posilstvo. Zgodnje študije posilstev v zaporih so izhajale iz

razlage, da gre za posledico pomanjkanja spolnih stikov v zaporu, tj. odsotnosti

žensk in močne potrebe po spolnosti. Žrtve so pogosto iz srednjega razreda, to so

tudi mlajši, neizkušeni, obsojeni zaradi manjših premoženjskih deliktov, šibkejše

konstitucije. Z vidika posiljevalca pa je naravno, da »naredijo ženske« iz nekoga, ki

že ima »ženske« značilnosti. Šibkejše žrtve si laže podredijo kakor močnejše. Moški

posiljevalci se ob tem ne vidijo kot posiljevalci oziroma homoseksualci in tako

ohranijo svojo moškost; »poženščene« moške žrtve vidijo kot ženske in se zaradi tega

tudi do njih tako obnašajo, sebe pa doživljajo kot prave moške.

Posilstva v zaporu žrtev običajno tudi telesno poškodujejo z raztrganinami okoli

anusa in poškodbami po drugih delih telesa zaradi udarcev, žrtvam pa puščajo tudi

globoke psihične in čustvene posledice. Žrtve posilstva pogosto občutijo

manjvrednost, ne upajo si pogledati soobsojencem v obraz, ker imajo občutek, da vsi

vedo, da so bili posiljeni. Zaradi posilstva v zaporu ostanejo žrtve zaznamovane do

konca prestajanja kazni, ta stigma pa jih lahko spremlja še, ko pridejo iz zapora.

Poleg tega so žrtve posilstev izpostavljene še številnim drugim nevarnostim, kot so

okužba s HIV, več vrst hepatitisa, sifilis in druge nalezljive bolezni. Običajno imajo

tudi hude posttravmatske posledice, kot so depresija, želja po samomoru, labilnost

(Bowker, 1980).

Med obsojenci v primerih moškega posilstva še vedno velja strogo pravilo, tj. molk.

To pojasni zelo nizko število prijavljenih primerov spolnih napadov v zaporih. Poleg

tabuiziranosti moškega posilstva pa se obsojenci, žrtve spolnega nasilja, bojijo

posledic v zaporniškem življenju in stigmatizacije, ko bodo ponovno na svobodi.

Iz letnih poročil Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij ni mogoče razbrati podatkov

o spolnem nasilju med obsojenci v naših zaporih. Seveda obstaja možnost, da je kdaj

prišlo do takšne oblike nasilja med obsojenci, ni pa bilo prijavljeno zaposlenim, da bi

lahko ukrepali zoper nasilnega obsojenca. Nasilje med obsojenci, ne glede za kakšno

obliko nasilja med njimi gre, v večini primerov ostaja skrito očem zaposlenih oziroma

ga žrtve ne prijavijo (Žišt, 2008).

25

Psihološko nasilje med obsojenci loči tri glavne psihološke viktimizacije, ki jih

uporabljajo nasilneži v zaporu pri tako imenovanih zaporniških »igrah«:

1. Življenje žrtve je vedno ogroženo, ogroženo je tudi življenje napadalca. Slednji

žrtev najprej obtoži, da je vohljač in da tožari zaposlenim, kar velja za najhujše

dejanje v zaporniški subkulturi. Če je takšna obtožba neposredna in pred

pričami, se žrtev običajno spopade z nasilnežem. Zato nasilni obsojenci običajno

skrivaj širijo laži o nekem obsojencu, za njegovim hrbtom, saj mu tako ne grozi

nevarnost neposrednega napada s strani žrtve. Takšne oblike viktimizacije se

navadno lotijo starejši, izkušenejši obsojenci, neposrednega obtoževanja žrtve

pa mladi, nezreli obsojenci, ki želijo hitro napredovati po zaporniški lestvici.

2. Ko je neki obsojenec neposredno obtožen, da je informator zaposlenih, ga lahko

drugi obsojenec, ki je visoko na zaporniški lestvici, navidezno vzame v bran.

Drugim reče, da je to zagotovo napaka in da on ni pravi krivec, čeprav pri drugih

obsojencih kljub temu ostane dvom o morebitni »prepovedani« dejavnosti žrtve.

Obsojenec pa, ki se je zanj zavzel, obvelja za dobrega in poštenega.

3. Obsojenec z visokim statusom med obsojenci si izbere neizkušenega, naivnega

obsojenca in ga nalašč žali pred vsemi; s tem dviguje svoj status, žrtvinega pa še

zmanjšuje.

Zlasti novosprejeti obsojenci so žrtve nasilnih sozapornikov, ki jih na začetku

preskušajo z manipulacijami, uporabljajo pa še vrsto načinov, kako prestrašiti žrtev.

Pri tem uporabljajo grozilne geste, npr. niz hitrih gibov, ki jih žrtev doživlja kot

grožnjo z udarci, suvanjem, brcanjem, boksanjem (Žišt, 2008).

Ekonomska viktimizacija je v zaporu opažena že od začetka obstoja penalnih

ustanov. Do ekonomske viktimizacije pride iz različnih razlogov: zaradi goljufij in

zvijač, mednje sodijo goljufije s posojili, pri hazardiranju, goljufije glede cen blaga,

kot so različne materialne dobrine ali mamila, tatvin, ropov, izsiljevanja varščin idr.

Socialna viktimizacija se nanaša na obsojenca, ki v zaporu sodi k prepoznavni

skupini. Skupina je lahko rasna, etična, verska, ideološka ali takšna, ki povezuje

zapornike sorodnih kaznivih dejanj, zaradi katerih so bili obsojeni. Pri socialni

viktimizaciji ni vedenje tisto, ki privlači viktimizatorje, pomembnejša je obsojenčeva

pripadnost določeni skupini (Žišt, 2008).

26

6 Povezava vloge in naloge paznika v odnosu do

zapornikov

Da bi bolje razumeli, kako lahko povežemo vlogo in naloge paznika v odnos do

zapornikov, naj v ponazorilo predstavim potek običajnega dne paznika v zaporu.

Količina in vrsta fizičnih stikov med paznikom in zapornikom se loči glede na

dodeljeno vlogo pazniku in posamičnemu zaporniku. Navadno se dan začne z

rutinskimi jutranjimi opravili: odklepanje celic, bujenje zapornikov in klicanje k

zajtrku. Pazniki navadno ostanejo v jedilnici, ko se streže zajtrk, in nadzorujejo

vrsto zapornikov, ko si jemljejo svoj obrok. Že pri tem lahko nastopi kak negativen

moment, povezan npr. z vrstnim redom pri razdeljevanju zajtrka, ali pa zapornik

komentira kak drug vidik zaporniške rutine. Po zajtrku se navadno zaporniki

odpravijo k svojim dnevnim dejavnostim, pazniki pa so razporejeni po dodeljenih

dnevnih nalogah, kot so preverjanje ključavnic, zapah ali rešetk oziroma druge

naloge v oddelkih. V oddelku je to najmirnejši del dneva, saj vsak opravlja svoje

naloge, tako pazniki kot zaporniki.

Popoldanske aktivnosti potekajo v bolj sproščenem ozračju, ker je večina

dodeljenega dela opravljenega, tako s strani paznikov kot zapornikov. Popoldne je

čas, ko imajo zaporniki največ stikov s pazniki. Pogovarjajo se o življenju v zaporu,

lahko pa so tudi o temah, ki niso povezane z zaporom. So pa splošni pogovori o drugih

temah razmeroma redki, deloma zaradi tega, ker se osebje boji pogojevanja in

omejevanja, kaže pa tudi na to, da se obe strani zavedata, kaj je razlog vsakega

odnosa: pogosto je to le korist, »oni potrebujejo nas, mi potrebujemo njihovo

sodelovanje«. Vendar je v splošnem ozračje živahnejše in prijetnejše. Popoldne je

tudi čas za kosilo, pri katerem se odnosi in komunikacija bolj razživijo. Tudi v tem

času je paznikova vloga nadzorovati zapornike, da dobijo svoj obrok, in s tem

preprečevati morebitne spore in izbruhe.

Večerni čas je obravnavan kot »čas za zapornike«. Zvečer potekajo družabne

dejavnosti med pazniki in zaporniki ali le pogovori med njimi. Drugi pazniki so lahko

zaposleni s čim drugim in stopijo v stik z zaporniki, kadar zaporniki to sami želijo.

Zaporniki lahko stopijo v kontakt s pazniki – posebno tistimi, ki jih dobro poznajo – ob

27

vsakem času, najpogosteje pa zato, da se pogovorijo o svojih problemih, povezanih z

zaporom. Pri pogovoru ponavadi lepo sodelujeta oba in sta drug do drugega vljudna.

Skrajni primeri so redki, povzdignjen glas in čustva so pogostejši med zaporniki in v

takšnih položajih pazniki večinoma odigrajo vlogo pomirjevalca.

V enem dnevu je paznik lahko nadzornik, čuvaj, redar, pomirjevalec, administrator,

opazovalec, upravitelj, podpornik, mentor, oskrbovalec, razvrščevalec in diplomat.

Različne situacije in različni tipi ustanov ter populacije zahtevajo različne

kombinacije teh vlog. Paznikova sposobnost za raznovrstnost in fleksibilnost sta

glavni vrlini (Liebling et al., 2011).

6.1 Sprejem zapornikov

Ko obsojenec nastopi prestajanje kazni v zavodu, je treba ugotoviti njegovo

istovetnost, ga fotografirati, mu odvzeti prstne odtise in opraviti zdravniški pregled.

Obsojenca je treba seznaniti s hišnim redom, z omejitvami pravic oziroma dolžnostmi

med prestajanjem kazni, z načinom uveljavljanja pravic in z disciplinskimi kaznimi,

ki se lahko izrečejo zoper njega, ter z ugodnostmi, ki jih je lahko deležen. V

sprejemnem obdobju je treba nameniti posebno pozornost obsojencem, saj ob

sprejemu potekajo aktivnosti in postopki, ki so potrebni za ustrezno vključitev

obsojencev v življenje v zavodu, pripravi pa se tudi okvirni program individualnega

tretmana (29. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij).

Ob sprejemu obsojencu odvzamejo denar in predmete, ki jih po hišnem redu ne sme

imeti pri sebi. O tem mu izdajo tudi potrdilo, v katerem morajo biti opisane odvzete

stvari (14. člen Zakona o izvrševanju kazni zapora).

Na obsojenčevo željo mu izročijo obleko, perilo in obutev, sicer vse to shranijo v

zavodu. Obsojencu je prav tako nujno zagotoviti zdravniško pomoč, ko nastopi

prestajanje kazni v zaporu, še isti dan naj bi ga pregledal zavodski zdravnik. V

primeru, da to ni mogoče, mu je treba zagotoviti obisk zdravnika v zdravstveni

organizaciji zunaj zavoda (16. in 18. člen Zakona o izvrševanju kazni zapora).

28

6.2 Spremljanje in nadzorovanje zapornikov

Pazniki morajo obsojencem zagotavljati spremstvo in jih varovati tako, da je prevoz

spremljanih obsojencev opravljen z vozili zavoda. Izjemoma se lahko opravi tudi z

vozili, ki niso last zavoda, peš ali z javnim prevoznim sredstvom. Nikakor pa ni

dovoljen prevoz obsojencev z zasebnimi vozili. Potrebno število paznikov za

spremstvo je odrejeno glede na število, begosumnost ali nevarnost spremljanih oseb,

navodila o vklepanju in potrebna obvestila paznikom o kaznivem dejanju in višini

kazni, osebnostne lastnosti obsojencev in druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost

obsojenčeva pobega ali napada na paznika.

Praviloma sta v spremstvu dva paznika, spremstvo z enim paznikom zadošča v

primeru, če z odredbo za spremstvo ni odrejeno vklepanje. V izrednih primerih, če

obstajajo znaki, da bi obsojenec skušal pobegniti ob zunanji pomoči, se število

paznikov poveča, pa tudi opremljeni so z zaščitnimi sredstvi in dodatnim orožjem (36

in 37. člen Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov).

Pred začetkom samega spremljanja je treba opraviti varnostni pregled obsojenca in

mu odvzeti predmete, ki bi mu lahko koristili pri begu ali napadu. Paznik, ki je

odgovoren za spremljanje, mora obsojenca opozoriti, da se mora ravnati po ukazih

paznikov, sicer bodo proti njemu skladno z zakonom uporabljena ustrezna prisilna

sredstva. Hkrati ga opozori, da se med spremljanjem brez dovoljenja ne sme

pogovarjati z ljudmi ali od njih prejemati kakršnih koli predmetov. Prepove pa mu

lahko tudi medsebojno pogovarjanje, če tako narekujejo varnostni razlogi (40. člen

Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov).

Med spremljanjem morajo pazniki paziti, da obsojenec ne pobegne, skrbeti, da se

obsojenec ne samopoškoduje, preprečiti poskuse drugih, da bi ga osvobodili, ga

varovati pred morebitnimi napadi, zlasti oseb, ki jih je prizadelo kaznivo dejanje

obsojenca, z zakonskimi pooblastili onemogočiti žalitve, zasmehovanje in

poniževanje obsojenca, v okviru zakonskih pooblastil izogibati se nepotrebnemu

izpostavljanju obsojenca okoliščinam, ki pritegnejo pozornost javnosti, oziroma

takšne poskuse v okviru zakonskih pooblastil onemogočiti ter preprečevati fizični stik

in pogovor obsojenca z drugimi osebami (41. člen Pravilnika o izvrševanju pooblastil

in nalog pravosodnih policistov).

29

6.3 Druga paznikova opravila

6.3.1 Preskus alkoholiziranosti in prisotnosti prepovedanih mamil

Če paznik ugotovi, da obsojenec v zavodu ali ob vrnitvi v zavod kaže vidne znake

alkoholiziranosti ali da je pod vplivom mamila, lahko z njegovo privolitvijo opravi

preskus za ugotavljanje alkoholiziranosti ali omamljenosti. V primeru, da ga

obsojenec odkloni, se šteje, da je pod vplivom alkohola ali mamila, kar potrdi s

podpisom na posebnem obrazcu – zapisniku o opravljanju preskusov. V primeru da

zapornik odkloni podpis, paznik, ki je odredil preskus, to zapiše v zapisnik. V primeru

nestrinjanja z rezultatom preskusa, lahko na svoje stroške zahteva kontrolni preskus

prisotnosti alkohola ali mamila, ki se opravi v zdravstveni ustanovi. Če obsojenec

prizna, da je užival alkohol ali mamilo, se preskusa ne opravi, temveč se mu v podpis

ponudi ustrezno izjavo, iz katere mora biti razvidno, da je obsojenec priznal uživanje

alkohola ali mamila.

Preskus alkoholiziranosti opravi paznik s sredstvi, ki v izdihanem zraku reagirajo na

alkohol, ali s sredstvi, ki reagirajo na alkohol v slini. Preskus prisotnosti prepovedanih

drog pa opravi paznik z odvzemom znoja na koži ali na drug ustrezen način, ki ne

posega v osebno integriteto obsojenca. Paznik obsojenca, zoper katerega je odredil

preskus, odpelje v primeren prostor, kjer opravi preskus. Paznik mora o vsakem

preskusu sestaviti zapisnik z navedbo osebnih podatkov obsojenca, datuma, ure in

kraja preskusa ter ugotovitev. Zapisnik podpišeta oba, če pa obsojenec podpis

zapisnika odkloni, mora paznik to v vključiti v zapisnik (21., 22. in 23. člen Pravilnika

o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov).

6.3.2 Pregled obsojencev

Pregled oseb je lahko pregled s tehničnimi sredstvi, varnostni pregled in osebni

pregled.

Pregled s tehničnimi sredstvi se izvede s pomočjo tehničnih sredstev, npr.

detektorjem kovine, rentgenom, detektorjem mamil in eksploziva ipd.

Varnostni pregled se izvede tako, da paznik osebo, ki jo pregleduje, pozove, da odda

predmete, ki jih ima pri sebi, in potem z rokami otipa površino oblačil.

30

Osebni pregled se opravi tako, da se pregledajo oblačila in površina telesa

obsojenca. V popolni osebni pregled ne spada fizični pregled telesnih odprtin (anus,

vagina, ustna in nosna votlina ter ušesni votlini). Praviloma ga opravita dva paznika,

v ločenem prostoru in brez navzočnosti drugih oseb. Osebni in varnostni pregled

opravi oseba istega spola (27. člen Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog

pravosodnih policistov).

6.3.3 Naloge paznikov pri izvajanju hišnega reda zavoda

Pazniki z neposrednim nadziranjem obsojencev ter s primernimi ukrepi zagotavljajo,

da življenje in delo v zavodu poteka po hišnem redu. Pri tem obsojence seznanjajo s

hišnim redom zavoda ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo po zakonu in na

njegovi podlagi izdanih predpisih, na odstopanje od hišnega reda obsojence

opozarjajo, če niso potrebni strožji ukrepi, preprečujejo samopoškodbe in

samomore, sodelujejo z drugimi službami v zavodu, da se prepreči nastanek razmer,

ki bi utegnile povzročiti spore med obsojenci kakor tudi med njimi in delavci zavoda,

primerno ukrepajo, da se vzpostavita red in disciplina v zavodu, spodbujajo

obsojence pri njihovem delu in izobraževanju ter nadzirajo redno vstajanje in

počitek obsojencev (90. člen Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih

policistov).

6.4 Izvajanje medicinske pomoči zapornikom

Ena od nalog paznikov je tudi nudenje zdravstvene pomoči v primeru poškodb ali

bolezni zapornikov, za kar se tudi posebej izurijo v začetnem in obnavljajo znanja v

nadaljevalnem usposabljanju. Posebnost dajanja prve pomoči paznikov je, da morajo

poleg zdravstvenih vidikov upoštevati tudi varnostne, ki včasih omejijo ali otežijo

možnost dajanja prve pomoči. To je predvsem v primerih agresivnega in nasilnega

vedenja, ko morajo zaradi izogibanja nevarnosti okužbe z nalezljivimi boleznimi

ravnati še posebej previdno. Pri poškodbah in samopoškodbah gre predvsem za

nudenje prve pomoči v smislu zaustavitve krvavitve in obkladkov (Letno poročilo

UIKS, 2008).

31

7 Tretman obsojencev in vloga paznika v njem

7.1 Tretman

Ko obsojenci v zaporu prestajajo kazen, so umaknjeni iz družbe, ker jo s svojimi

dejanji ogrožajo. V zaporu poleg dela in izobraževanja, v katero se vključujejo,

potekajo tudi različni socioterapevtski programi. Pomen sprememb nekdanjih

klasičnih zaporov v tretmanske zapore je v drugačnem načinu komunikacije na vseh

ravneh, in sicer med obsojenci in osebjem zavodov, med obsojenci samimi, med

vodstvom in zaposlenimi v zaporih ter med zapori in ministrstvom za pravosodje.

Zaprta oseba je tako postala subjekt odnosa, enakovreden partner, ki se aktivno

vključuje v proces osebne rehabilitacije. Proces spreminjanja slovenskih zaporov se

je začel z intenziviranjem individualnih pogovorov z zaprtimi osebami. Prejšnji

sistem zaporov z avtokratskim slogom vodenja namreč ni poznal dialoga z obsojenci,

med njimi in zaposlenimi je bila velika razdalja. Individualni obliki socioterapevtske

metode svetovanja zaprtim je sledila težnja po postavitvi skupinskega svetovanja, s

katerim so začeli najprej v majhnih, nato pa še v velikih skupinah, tako imenovanih

domskih skupnostih. Danes imajo vsi slovenski zapori socioterapevtske programe, ki

jih vodijo strokovno usposobljeni delavci - socialni pedagogi, psihologi, socialni

delavci, vodja oddelka paznikov (Žišt, 2007).

7.1.1 Cilji in namen tretmana

Cilj tretmana ni samo zmanjšanje kriminalitete, temveč pomoč človeku pri reševanju

težav med zaporno kaznijo. Tretmana ne potrebujejo vsi obsojenci, temveč le tisti

nevarni, z neugodno kriminalno prognozo. Z družbenega vidika so v penološkem

tretmanu uporabne samo spremembe vedenja, za katere se predpostavlja, da se

bodo krepile tudi po prestani kazni. To pomeni, da si mora obsojenec postaviti cilje,

za katere si bo prizadeval kljub oviram v okolju. Pomembna so obsojenčeva po-

zaporska pričakovanja. Cilje življenja si mora postaviti obsojenec sam, tretman mu

pri tem lahko le pomaga. Najpomembnejša sestavina vsake rehabilitacije je

razvijanje intelektualnih sposobnosti, potrebnih za usklajevanje z moralnimi pravili

in kulturnimi normami širše družbe in ožjega življenjskega okolja obsojenca po

prestani kazni.

32

Namen tretmana navaja možnost klasične tretmanske ideologije, ki je usmerjala

učinke tretmana na življenje obsojenca oziroma na čas po odpustu s prestajanja

kazni. Tretmanski cilji so v tem primeru nejasni, nezanesljivi, tudi ni metod in

postopkov za doseganje končnega uspeha tretmana in za merjenje njegove

uspešnosti. Na tem področju so penološki delavci strokovno šibki in nezanesljivi, saj

znanosti o človeku ne omogočajo predvidevanja človekovega vedenja in ne metod za

spreminjanje človekove prihodnosti v želeno smer. Izgovor penoloških delavcev, da ni

metod za spreminjanje ljudi iz »slabih v dobre«, je brez vsake vrednosti, kajti če

metod ni, delajo pač to, kar znajo. Pri tem pa se penološkim delavcem ponuja druga

možnost, tj., da ne usmerjajo tretmanskih prizadevanj v daljno in negotovo

prihodnost, temveč samo na čas prestajanja kazni. Tu gre za oblikovanje in

načrtovanje življenja obsojencev v zaporu, saj je zapor delavcem in obsojencem vsaj

začasen skupni dom. Pomembne so komunikacije med delavci in obsojenci in

oblikovanje primernih družbenih razmer. Penološki delavci lahko obsojencem v

mnogočem olajšajo življenje v zaporu, saj so se vsi usposabljali za to poklicno vlogo.

Metod in postopkov za tako usmeritev tretmana je neprimerno več, kakor jih

uporabljajo delavci zaporov. Taka tretmanska usmeritev je sodobnejša in

perspektivnejša od tretmana, usmerjenega v prihodnost obsojenca. Noben obsojenec

ne potrebuje tretmana ves čas prestajanja 5-, 10- ali 20-letne kazni, potrebuje pa

človeške komunikacije z delavci. Vsa vrednost tretmana je prav v teh odnosih. Koliko

v takem tretmanu veljajo znanje, strokovna usposobljenost, spričevala fakultet,

uniforme in čini, je stvar presoje in človekove usmeritve, kaj mu je v življenju

pomembno. Obsojenci od penoloških delavcev ne pričakujejo razkazovanja avtoritete

in moči, temveč človeško naklonjenost pri reševanju težav med prestajanjem kazni.

Večina obsojencev bolj potrebuje pomoč pri reševanju življenjskih stisk in težav

kakor pa nadzor in disciplinsko kaznovanje (Brinc, 2009).

7.1.2 Vsebine in oblike tretmana

Zaporski tretman sestavljajo naslednji elementi: individualni tretman, skupinski

tretman, delo obsojencev, izobraževanje, kulturno-umetniške dejavnosti, rekreacija

in priprave na odpust iz zavoda za prestajanje kazni zapora (Atanacković, 1988).

Individualni tretman je med pomembnejšimi oblikami tretmana. Sestavljen je iz

spoznavanja osebnosti obsojenca, njegovega spreminjanja, svetovanja v morebitnih

konfliktnih situacijah, v katerih se znajde obsojenec v času prestajanja zaporne

33

kazni, usmerjenost v splošno in strokovno izobraževanje, pomoči pri razvijanju

interesa za določene aktivnosti, pomoči pri razreševanju osebnih in družinskih

problemov. Najpomembnejša načela, ki naj bi jim sledil terapevt, so poznavanje

osebnosti obsojenca, zaupanje v človeka, avtoriteta, postavljanje zahtev ob

hkratnem spoštovanju človeka, sistematičen in postopen proces resocializacije,

celovitost vzgojnih postopkov. Individualni tretman izvajajo terapevti: to so poleg

vzgojitelja oziroma pedagoga še psiholog in socialni delavec, manjši del pa opravi

tudi drugo osebje, npr. splošni zdravnik, psihiater, medicinska sestra in delovni

inštruktor. Vsekakor pa ima glavno vlogo v individualnem tretmanu obsojenec. Brez

njegovega dejavnega sodelovanja resocializacije ni mogoče doseči.

Skupinski tretman poteka v manjših skupinah 8–12 oseb. Jedro tretmana so spontani

pogovori o različnih temah, ki zanimajo obsojence. Vodi jih terapevt. Cilj tretmana

je, da udeleženci med pogovorom izražajo in primerjajo svoja stališča, poglede in

mnenja, ki jih potem skušajo spremeniti na podlagi izkušenj drugih. Skupinski

tretman usmerja obsojence k močnejši vezanosti na družbo in spodbuja željo, da

postane njen koristni član. Ozračje skupinskega dela omogoča nastanek občutka, da

ga tudi drugi potrebujejo, kakor tudi potrebo po pomoči drugega.

Učinki takšnih pogovorov so ponavadi močnejši od individualnega tretmana. Nekateri

obsojenci se popolnoma sprostijo le v navzočnosti drugih obsojencev, saj so mnenja,

da jih ti bolje razumejo in z njimi lažje sočustvujejo ob njihovih problemih. Številni

strokovnjaki med metodami resocializacije dajejo prednost skupinskemu tretmanu,

saj skuša doseči spremembo osebnosti prek čustev in ne le s pomočjo razuma. Kakšen

bo uspeh skupinskega tretmana, je odvisno od prostovoljnosti sodelovanja, zaupanja,

kontinuitete sestankov, zaprtosti in homogenosti skupine in navsezadnje tudi od

vloge in usposobljenosti penitenciarnega delavca.

Delo obsojencev je že dolgo pomemben element, sodobni tretmanski programi pa mu

pripisujejo celo najpomembnejši del v tretmanu obsojencev. Pomembno je iz dveh

razlogov: resocializirajo obsojence in hkrati omogočajo, da se uporabi delovna sila v

zaporu. Ne gre za kakršnokoli delo, ampak za uporabno in čim učinkovitejše delo. Biti

mora družbeno koristno in ekonomsko upravičeno, hkrati pa je ustvarjalni prispevek k

tretmanu in usposabljanju obsojencev.

34

Cilji izobraževanja obsojencev so uspešna resocializacija, izboljšanje morale,

vedenja obsojencev in njihovega samospoštovanja. Z izobraževanjem obsojenci

pridobivajo znanje, ki jim omogoča razumevanje trenutnega življenjskega položaja in

dejavnikov, ki so vplivali na delinkventno obnašanje. Pogost problem je motivacija

obsojencev za izobraževanje, saj gre večinoma za obsojence z manjšo sposobnostjo

učenja in pomnjenja. Odsotnost motivacije je značilna prav za tiste, ki so najbolj

potrebni resocializacije.

Kulturno-umetniške dejavnosti in rekreacija obsojencev so namenjene koristnemu

preživljanju prostega časa obsojencev, saj je navadno prav nekoristna izraba

prostega časa povod za prestopništvo. Kulturno-umetniške in športne aktivnosti,

branje dobre knjige, ročne spretnosti ipd. naj bi predstavljale sestavni del tretmana

in resocializacije obsojencev. Te dejavnosti namreč bistveno prispevajo k ohranjanju

in krepitvi telesnega in duševnega zdravja. Obsojencu pa je treba dovoliti oz.

omogočiti nekaj neusmerjenega prostega časa, ki naj bi ga porabil za premišljanje o

sebi, svojih dejanjih in družini.

Priprave na odpust iz zavoda za prestajanje kazni zapora so del tretmana že ob

samem nastopu kazni zapora. Vsem obsojencem je treba pomagati, da se bodo

uspešno vrnili v družinsko življenje in družbo. Priprave na odpust zajemajo dve

vsebinski področji delovanja: dodatne vzgojne izkušnje v zavodu za prestajanje kazni

zapora in izvajanje posebnih praktičnih programov, ki so pomembni za proces

resocializacije po odpustu na prostost. Ta element tretmana zahteva neogibno

povezovanje in sodelovanje osebja in uprave zavodov za prestajanje kazni zapora z

odgovornimi družbenimi službami, centri za socialno delo in prostovoljnimi sodelavci,

pa tudi z obsojenci po njihovem odpustu na prostost (Atanacković, 1988).

7.2 Paznikova vloga v procesu tretmana

Delo z obsojenci je pokazalo, da del obsojencev med prestajanjem kazni potrebuje

pomoč. Pomoč v obliki svetovanja v procesu vključevanja v zaporniški sistem lahko

obsojencu ponudi paznik, ki spremlja obsojenca od sprejema do odpusta iz zavoda

(Rebernik, 2007).

Možnosti sodelovanja paznika v tretmanu zaprtih oseb:

35

- Dnevno sestajanje oddelčnih paznikov in pedagogov, ki omogoča redno

izmenjavo mnenj in ugotovitev o obsojencih, usklajeno delovanje obeh zavodskih

služb in razvijanje občutka, da vsi delajo za iste cilje oziroma da sta tretman in

varnost tesno povezana in medsebojno odvisna.

- Sodelovanje oddelčnih paznikov na skupinskih sestankih obsojencev: paznik tako

spozna delovanje skupine, spozna vlogo posameznikov v njej, razpoloženje v

skupini in počutje obsojencev. Tako lahko presodi, ali se v skupini počutijo varni,

ogroženi ipd. Obsojencem pojasni svojo vlogo, obsojenci pa lahko spoznajo

njegove lastnosti, mnenje, poglede.

- Sodelovanje paznikov na sestankih domske skupnosti: pazniki se seznanijo s tem,

kdo so najvplivnejši obsojenci v zavodu, kakšni so njihovi interesi, kar celotni

pazniški službi omogoča preventivno delovanje na varnostnem področju.

- Neposredno vključevanje paznikov v delo z obsojenci pri prostočasnih

dejavnostih (športne, glasbene, kulturne): odvisno je od osebnih nagnjenj

paznika. Paznik lahko obsojencem, ki se izobražujejo, pojasni kako snov, opravi

inštrukcijo in jih spodbuja k učenju. Pazniki so strokovnjaki na različnih poklicnih

področjih in s svojim znanjem lahko koristijo obsojencem.

- Svetovanje obsojencem zajema seznanjanje obsojencev z vsem, kar jih zanima,

ponazarjanje z uspešnimi primeri iz dolgoletne prakse ter svetovanje, kako

reševati konfliktne situacije na sprejemljiv način in kako obvladovati nasilje.

- Motiviranje obsojencev za redno delo, za vključitev v zavodske dejavnosti, za

vztrajanje v posebnih programih obravnave ter za izobraževanje ipd. Pazniki

morajo biti v tem pogledu seznanjeni z individualnim programom obravnave

obsojenca.

- Vodenje evidence: Če se paznik načrtno loti delovanja na katerem od navedenih

področij dela z obsojenci, je koristno, da sproti evidentira svoje postopke in s

svojimi ugotovitvami seznani sodelavce (Kopitar, 2007).

Vloga paznikov v procesu tretmana je predvsem v razbremenilnih pogovorih,

inštrukcijah in organiziranju športnih dejavnosti. To so namreč potrebe, ki jih

poudarjajo zaporniki. Razbremenilni pogovori so temelj za preprečevanje konfliktnih

situacij, zmanjševanje samomorilnosti in samopoškodb ter za ustvarjanje korektnih

odnosov med uslužbenci in zaprtimi osebami. Pomenu razbremenilnih pogovorov med

paznikom in zaprto osebo je v splošnem pripisan premajhen pomen. Pogovori, ki jih

imajo zaporniki s pedagoškimi delavci, so večinoma usmerjeni v pridobivanje

ugodnosti ali pa je to ozadje motivacije za pogovor. Takšni pogovori večinoma niso

36

pristni in opazno ne prispevajo k izboljšanju razpoloženja zaprtih oseb. Pogovore s

pazniki pa ne obremenjuje želja po ugodnostih, prav tako pa so tudi manj formalni in

prispevajo k ustvarjanju manj napetega splošnega ozračja. Je pa za takšno

komunikacijo potreben ustrezen profil osebnosti in precej življenjskih in poklicnih

izkušenj (Yacoub, 2007).

Ko razpravljamo o sodelovanju pazniške službe v tretmanu zaprtih oseb, mislimo na

paznika - nadzornika, ki vodi skupino petih ali več obsojencev in jih spremlja od

nastopa do konca kazni. To pomeni, da jih spremlja oziroma nadzira ter mesečno

poroča o izvajanju dogovorov, sklenjenih v individualnem programu tretmana med

zapornikom in vzgojnim delavcem. Pri tem pa spremlja tudi obsojenčevo vedenje v

zavodu, spoštovanje hišnega reda, odnos do delavcev zavoda in drugih zaprtih oseb

ter predlaga oziroma pomaga obsojencu pri njegovi zaposlitvi. Pri obsojencih, ki

imajo težave z odvisnostjo od mamil, lahko spremlja potek zdravljenja, predvsem pa

redno preverja njihovo abstinenco s sredstvi, ki so na voljo v zavodu. Paznikovo

mesečno poročilo je pomembno za spoznavanje osebnosti zaprtih oseb in je

prispevek k lažjemu vodenju oziroma usmerjanju posameznikov ter podeljevanju

raznih ugodnosti zunaj zavoda.

S tem si pazniška služba zvišuje ugled in avtoriteto, saj je neposredno vključena v

tretman zaprtih oseb in ima v sodelovanju z vzgojno službo pomembno vlogo pri

odločanju (Perkovič, 2007).

Praksa je pokazala, da znajo ustrezno usposobljeni in usmerjeni pazniki, ki so v

neposredni interakciji z obsojenci, pravočasno zaznati in primerno ukrepati pri

stiskah obsojencev. Z dejavnim vključevanjem v izvajanje osebnega načrta obsojenca

nikakor ne zmanjšujejo pomena dela pedagoško-strokovnih delavcev, ga le krepijo,

saj strokovnim delavcem le pomagajo pri doseganju skupnega cilja. Pogoj za dobro

delo je ustrezno izobražen paznik z interesom za svetovalno delo, ki ima empatijo za

delo z ljudmi, vendar zna obdržati primerno razdaljo, ko pride do navzkrižja

interesov med funkcijo paznika in svetovalca. Takšna metoda dela z obsojenci

zahteva spremembo miselnosti v zavodu, tj. tudi pri drugih sodelavcih, in

specializacijo del pri paznikih, tako iz vidika obremenjenosti kakor tudi paznikove

karierne (Rebernik, 2007).

37

8 Prisilna sredstva in pooblastila paznikov

Paznik se v zaporu pogosto znajde v dilemi, ko mora ukazovati obsojencem, bdeti

nad tem, da se ukazi izvršijo, skrbeti za red in disciplino idr. Pri tem pride do

položajev, ko se obsojenci uprejo izvršitvi ukaza, tu pa seveda nastopi »modrost«, ki

usmerja paznikovo ustrezno ravnanje.

V zaporu se pazniki dnevno srečujejo z raznovrstnimi konfliktnimi okoliščinami z

obsojenci. Vsak »ne«, ki ga paznik izusti na prošnjo obsojenca, utegne biti za

obsojenca povod za konflikt. Npr.: obsojenec prosi paznika, ali lahko gre k

soobsojencu na kavo v sosednji trakt. Ker to ni dovoljeno, ga paznik seveda ne pusti,

obsojenec je nezadovoljen in jezen na paznika, začne ga zmerjati in žaliti.

Takšne sporne položaje mora paznik dnevno razreševati z nekonfliktnimi prijemi.

Situacij, v katerih so izpolnjeni vsi pogoji za uporabo prisilnih sredstev, je kar nekaj,

vendar jih v uradnih zaznamkih ni zapisano veliko, saj se pogosto z nagovarjanjem in

umirjanjem obsojencev položaj pomiri, ne da bi paznik posredoval s prisilnimi

sredstvi. Pogosto se položaj razreši že s tem, da paznik obsojencu za trenutek

prisluhne in se ta sam umiri. Tudi obsojenci namreč potrebujejo določeno stopnjo

pozornosti in upoštevanja (Remic, 2005).

8.1 Vrste in uporaba prisilnih sredstev

8.1.1 Sredstva za vklepanje in vezanje

Sredstva za vklepanje in vezanje so formacijska (lisice) in priročna (plastična zatega,

vrv, usnjen pas, lepilni trak in drugo). Priročna sredstva za vklepanje se lahko

uporabijo le takrat, ko zaradi objektivnih okoliščin formacijska sredstva niso

dosegljiva. Uporabo priročnih sredstev je treba opustiti takoj, ko so dosegljiva

formacijska sredstva.

Vklenitev pazniki opravijo tako, da obsojencu na zapestje nadenejo sredstva za

vklepanje in vezanje. Pri tem je treba paziti, da obsojencu ne povzročijo

nepotrebnih bolečin in telesnih poškodb, hkrati pa mora sredstvo onemogočiti

osvobajanje. Sredstva uporabijo po načelu postopnosti na naslednje načine:

vklepanje rok spredaj, vklepanje rok spredaj in hkratna priklenitev na pas, vklepanje

38

z rokami na hrbtu ter vklepanje tako, da se sredstva za vklepanje z enim delom

vežejo na roko paznika. V primerih hude nasilnosti, izrazite begosumnosti, posebnih

telesnih sposobnosti ali spretnosti ter suma na samomorilnost pa obsojenca lahko

vklenejo tudi tako, da mu sredstva za vklepanje nadenejo tudi na gležnje in jih

povežejo s sredstvi za vklepanje rok spredaj. Vklepanje rok na hrbtu ne uporabljajo

med prevozom obsojenca z vozilom na daljše razdalje zunaj kraja sedeža zavoda. Za

vklepanju za razne predmete v naravi ali v prostorih pa praviloma velja, da se tega

ne izvaja. Dopustno je le v primerih, ko mora paznik zaradi nujnih trenutnih ali

kratkotrajnih potreb zapustiti prostor ali okolico in drugače ne more preprečiti

obsojenčevega morebitnega pobega (64. in 65. člen Pravilnika o izvrševanju

pooblastil in nalog pravosodnih policistov).

8.1.2 Uporaba telesne sile, plinskega razpršilca in palice

K uporabi telesne sile sodijo strokovni prijemi, strokovni pritiski, udarci in meti

različnih borilnih veščin ter druga individualna ali skupinska uporaba telesne sile,

kamor spada prenašanje oseb, ki se pasivno upirajo, potiskanje in razdvajanje večje

skupine ipd. Paznik uporabi strokovne prijeme, kadar upiranja osebe ne more

drugače obvladati ali odvrniti njenega napada.

Za uporabo plinskega razpršilca se šteje uporaba plinskega sredstva, ki s pritiskom na

sprožilec sproži utekočinjen plin, ki draži kožo, sluznico ali dihalne poti. Praviloma so

v rabi plinski razpršilci s substanco na naravni osnovi, s krajšim časom delovanja. Po

uporabi pa je treba osebi, zoper katero je bilo to prisilno sredstvo uporabljeno,

takoj, ko so za to dani minimalni varnostni pogoji, nuditi prvo pomoč.

Za uporabo palice se šteje uporaba gumijaste palice, palice z ročajem (tonfa) in

teleskopske kovinske palice. Tonfo praviloma uporabljajo, če so za to ustrezno

usposobljeni, teleskopsko palico pa uporabijo pri izvajanju spremstev in varovanja v

civilni obleki (68., 70. in 71. člen Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog

pravosodnih policistov).

Paznik uporabi strokovne prijeme, kadar ne more drugače obvladati upiranja osebe

ali odvrniti njenega napada, strokovne udarce, mete, plinski razpršilec ali palico pa

sme uporabiti, če ugotovi, da s strokovnimi prijemi ne bo dosegel namena ukrepanja.

Palico lahko uporabi tudi v primerih, da obsojencu izbije nevarni predmet iz rok, če

39

ta ogroža sebe ali druge osebe z ostrim ali drugim nevarnim predmetom. Pri uporabi

strokovnih udarcev in palice pa mora paznik ravnati tako, da se izogiba udarcev po

glavi, genitalijah in drugih občutljivih delih telesa (72. člen Pravilnika o izvrševanju

pooblastil in nalog pravosodnih policistov).

Pri sami uporabi prisilnega sredstva ločimo aktivni in pasivni odpor, za katera je

zakonsko opredeljeno, kdaj je lahko zoper obsojenca uporabljeno takšno prisilno

sredstvo.

Razlog za aktivni odpor je podan, če obsojenec fizično napade ali se upira z orožjem,

nevarnim orodjem ali drugimi predmeti, s katerimi ogroža varnost in življenje drugih

ljudi, kadar se skuša s silo iztrgati pazniku, se z njim preriva ali kako drugače z

uporabo sile ali resne grožnje skuša onemogočiti izvršitev uradne naloge in v primeru,

ko spodbuja ali poziva druge k uporu.

Razlog za pasivni odpor pa je podan, če se obsojenec skriva, se ne odzove pozivu ali

ne izpolni zakonito odrejenega ukaza, kadar se spravi v položaj, ki onemogoča

izvršitev uradne naloge, ali beži (73. člen Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog

pravosodnih policistov).

8.1.3 Službeni pes

Službeni pes varuje zavod in njegove objekte, varuje spremstvo obsojencev, sledi

pobeglim obsojencem, odvrača napad na paznika ali koga drugega, išče stvari ali

substance, katerih posest je prepovedana.

Pri uporabi službenih psov morajo pazniki paziti, da psi po nepotrebnem ne

prizadenejo poškodb. Pomembno je, da paznik, kadar okoliščine dopuščajo, pred

uporabo službenega psa o tem opozoriti osebo, zoper katero ga bo uporabil (74. in

75. člen Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov).

8.2 Pooblastila paznikov

Uporaba prisilnih sredstev je eden izmed hujših posegov v človekovo integriteto.

Pravne mehanizme za zakonito ukrepanje paznika določajo Zakon o izvrševanju

40

kazenskih sankcij, Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov in Interno navodilo za

izvajanje pooblastil paznikov.

Zakonsko uporabo prisilnih sredstev določa 239. člen Zakona o izvrševanju kazenskih

sankcij, ki pravi, da imajo pazniki pravico uporabiti prisilna sredstva zoper

obsojence, če drugače ne morejo preprečiti bega, napada, samopoškodbe ali večje

materialne škode.

O vsaki uporabi prisilnega sredstva je paznik dolžan napisati uradni zaznamek, v

katerem napiše, katero prisilno sredstvo je uporabil, zakaj in na kakšen način,

pojasniti pa mora tudi vse okoliščine, ki so privedle do uporabe prisilnega sredstva

(Remic, 2005).

8.2.1 Načela uporabe pooblastil

Temeljna načela ali vrednostna merila postopkov so izjemno pomembna za pravilno

razumevanje in izvajanje pravnih predpisov ter drugih družbenih norm. V ožjem,

pravnem pomenu je njihov osnovni namen, da državne predpise povežejo z etičnimi

standardi oziroma s tem, kar večina ljudi v vsakdanjem družbenem življenju razume

kot splošno dobro in pravično ravnanje.

Uporaba temeljnih načel je pri uporabi predpisov nujna in potrebna, saj je le na ta

način mogoče tolmačiti in uporabljati predpise, ki ne morejo in ne smejo zajeti vseh

možnih stanj ali dogajanj. Konkretna uporaba pooblastil je največkrat prepuščena

trenutni prosti presoji posameznika, ki se mora v trenutku odločiti, katere ukrepe bo

uporabil. In ker vseh zapisanih pravil ni mogoče natančno pomniti ali jih v trenutku

vrednotiti, je zelo pomembno poznavanje temeljnih načel. Z upoštevanjem teh je

mogoče izvesti postopek tudi brez natančnega poznavanja pooblastil, ne da bi bile

ogrožene temeljne človekove pravice in svoboščine.

Temeljna načela za uporabo pooblastil paznikov so:

- Načelo varstva človekovih pravic je eno od najvišjih vrednostnih meril

človečnosti, utemeljeno na naravnem, etičnem, ustavnopravnem,

mednarodnopravnem in tudi preprostem pričakovanju vsakogar, da bodo drugi

spoštovali njegove pravice in mu jih omejevali le takrat, kadar bo to resnično

potrebno. Med izvrševanjem kazenskih sankcij so obsojencu zagotovljene vse

41

pravice državljanov Republike Slovenije, razen tistih, ki so mu izrecno odvzete

ali omejene z zakonom, kjer gre predvsem za omejevanje pravice do osebne

svobode in svobode gibanja.

- Načelo ustavnosti in zakonitosti zavezuje delovanje v skladu z ustavo, zakoni in

podzakonskimi akti. Zakonitost izvajanja pooblastil paznikov preprosto pomeni,

da lahko paznik uporabi samo tisto pooblastilo, ki ga določa zakon, ter pod

pogoji in na način, kot ga določajo zakoni in podzakonski predpisi. Pomen načela

zakonitosti v postopkih paznikov je v tem, da še posebej opozori na potrebe po

vsakokratnem preverjanju, ali je sicer pravno korektna uporaba pooblastil

izvedena tudi v skladno s temeljnimi načeli oziroma vrednotami korektnega dela

paznikov.

- Načelo nekonfliktnosti ali pomirjujočega pristopa pravi, da mora paznik v okviru

danih možnosti ukrepati tako, da v postopku ne izzove ali zaostruje konfliktnih

odnosov s stranko v postopku ali drugimi navzočimi osebami. Še posebej je treba

upoštevati, da so obsojenci v posebnem položaju in je vsaka nespretna beseda ali

celo gib lahko povod za večji konflikt. Stalno si je treba prizadevati, da je

komunikacija z obsojencem usmerjena tako, da spor pomirja oziroma ga vsaj ne

izzove ali poveča.

- Načelo sorazmernosti je upoštevano v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij in

Pravilniku o izvrševanju nalog paznikov. Tu gre za uporabo tistega prisilnega

sredstva, ki je sorazmerno moči odpora ali napada.

- Načelo postopnosti določa, da morajo pazniki za obvladovanje obsojencev

uporabiti najprej milejša sredstva, če pa ta niso učinkovita, lahko uporabijo

težja. Načelo sorazmernosti gre razumeti realno, v vsaki okoliščini posebej.

Medtem ko je v nekem primeru mogoč in jasno razviden postopek milejšega do

težjega prisilnega sredstva, pa to v kakem drugem primeru ni mogoče in je

zaradi okoliščin neogibno takoj poseči po težjem prisilnem sredstvu.

- Načelo strokovnosti izhaja iz pojma strokoven, ki se povezuje z ustrezno

izobrazbo oziroma usposobljenostjo in izkušnjami, ki jih mora imeti paznik za

opravljanje določenih nalog. Načelo pomeni, da morajo pazniki pri svojem delu

uporabiti samo predpisane ukrepe, in to na način, ki ga je izoblikovala stroka, in

tako, kakor so bili usposobljeni. Če je, npr., paznik zakonito uporabil telesno

silo, tako da je uporabil prijem ali udarec, ki ni predpisan ali dovoljen, je ravnal

zakonito, toda nestrokovno.

- Načelo varnosti postopka določa, da mora paznik pred vsako izvedbo postopka,

še posebej pa pred uporabo prisilnih sredstev, oceniti čim več vidikov in ukreniti

42

vse, da izvede postopek varno in brez ogrožanja tako sebe kakor drugih navzočih

oseb (Bračko, 2005).

43

9 Zaključek

Pogled na preteklost se vedno ustvarja iz sedanjosti. Navadno so ljudje odgovorni za

svoja dejanja, če jih morebiti ne izvajajo pod neko prisilo. Svobodno ne delujejo

takrat, ko jih nekdo izsiljuje, jim grozi ali ko zaradi poškodbe ali možganskih okvar

niso sposobni razločevati med dobrim in slabim ter razumeti posledic svojih dejanj.

Tradicionalno velja prepričanje, da odgovarjamo za lastna svobodna dejanja, če smo

zmožni racionalnega premisleka. Vendar znanost vse bolj ugotavlja, da obstajajo tudi

primeri, ko so ljudje povsem racionalni, pa vendarle niso zmožni avtonomnega

svobodnega odločanja.

Kaznovanje obsojencev je, s stališča družbe, iskanje ustreznih povračilnih ukrepov, ki

so nekakšno maščevanje družbe nad zločinci. Po tej interpretaciji so obsojenci

kaznovani za dejanja, za katera so se sami odločili, zato morajo zanje odgovarjati

oz. sprejeti njihove posledice. Za kazniva dejanja je obsojenec deležen različnih, z

zakoni določenih ukrepov, s katerimi mora računati, ko se odloča o svojih dejanjih.

V zadnjih letih so iz slovenskih zaporov ves čas prihajale novice o prenatrpanosti in

kadrovskem pomanjkanju. Se pa to očitno spreminja, saj je v letu 2010 prvič po

nekaj letih število zaprtih oseb začelo upadati.

Nekaj optimizma zbuja tudi podatek, da se je povečalo število zaposlenih v

zaporskem sistemu, predvsem zaradi novo zaposlenih paznikov, socialnih delavcev in

pedagogov, kar je še dodatno prispevalo k bolj uravnoteženemu razmerju med

obsojenci in zaposlenimi.

44

10 Uporabljeni viri

Atanacković, D. (1988). Penologija. Beograd: Naučna knjiga.

Bowker, L. H. (1980). Prison victimization. New York: Elsevier North Holland.

Bračko, T. (2005). Uporaba prisilnih sredstev v očeh zaprtih oseb. V: B. Lobnikar

(ur.), Šesti slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za policijsko-

varnostne vede.

Bračko, T. (2004). Vloga in pomen komunikacije med pazniki in zaprtimi osebami pri

zagotavljanju varnosti. V: B. Lobnikar (ur.), Peti slovenski dnevi varstvoslovja

(str. 822–828). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Brinc, F. (2001). Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora v RS.

Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Brinc, F. (2009). Penologija. Izbrana poglavja za študente varstvoslovja. Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

Carli, A. in Wohinz, M. (2001). Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij: s komentarjem

in podzakonskimi akti. Ljubljana: Bonex.

Ivanc, M., Jelušič, L., Peteh, B. (2004). Vloga zapora v sistemu nacionalne varnosti

Republike Slovenije. V: B. Lobnikar (ur.), Peti slovenski dnevi varstvoslovja

(str. 829–835). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Kirbiš, M. (2009). Načini komuniciranja in reševanja konfliktov med pazniki in

zaprtimi osebami . (Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Kopitar, J. (2007). Sodelovanje paznika v tretmaju obsojencev – možnosti. V: B.

Lobnikar (ur.), Osmi slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede.

Liebling, A., Price, D., Shefer, G. (2011). The prison officer. Prison service journal,

Velika Britanija: WP Willan Publishing.

Majcen, B., Tibljaš, A. (2007). Agresivno vedenje zapornikov do zaposlenih v zaporih.

V: B. Lobnikar (ur.), Osmi slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta

za varnostne vede.

Matjan, J. (2009). Preprečevanje nasilja zaprtih oseb v ZPKZ Ljubljana. (Diplomsko

delo). Ljubljana. Fakulteta za varnostne vede.

Meško, G. (2001). Paznik v zaporu. Ljubljana: Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 52 (3), str. 254–257.

Meško, G., Umek, P., Valentinčič, D. (2000). Samoocena strokovne usposobljenosti,

kompetentnosti in vrednote zaposlenih v slovenskih zaporih – rezultati analize

45

(str. 587–601). V: M. Pagon (ur.), Prvi slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana:

Visoka policijsko-varnostna šola.

Meško, G., Frangež, D., Rep, M. in Sečnik, K. (2006). Zapor: družba znotraj družbe –

pogled obsojencev na odnose in življenje v zaporu. Socialna pedagogika, 10

(3), str. 261–286.

Perkovič, J. (2007). Sodelovanje pazniške službe v tretmaju zaprtih oseb. V: B.

Lobnikar (ur.), Osmi slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede.

Peteh, B. (2000). Varnostni vidiki izvrševanja kazenskih sankcij. V M. Pagon (ur.),

Prvi slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Visoka-policijsko varnostna šola.

Pravilnik o izvrševanju kazni zapora. Uradni list RS, (102/00).

Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov. Uradni list RS,

(85/09).

Rebernik, A. (2007). Moje videnje dela paznika. V: B. Lobnikar (ur.). Osmi slovenski

dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Reisig M. D., Mesko, G. (2009). Procedural justice, legitimacy, and prisoner

misconduct. Psychology, Crime & Law, 15 (1), str. 37–54.

Remic, Z. (2005). Reševanje konfliktnih situacij brez uporabe prisilnih sredstev v

Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob v letu 2004. V: B. Lobnikar (ur.). Šesti

slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne

vede.

Rokeach, M. (1973). The Nature of Human Values. London: The Free Press.

Roso, Z. (1995). Informativni razgovor i intervju. Zagreb: Ministarstvo unutarnjih

poslova Republike Hrvatske.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1979). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti

in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1991). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center

Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana

Ramovša.

Yacoub, J. (2007). Vloga paznikov v procesu tretmaja. V: B. Lobnikar (ur.). Osmi

slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Ur.l. RS št. 22/2000.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Uradni

list RS, (76/08).

46

Žišt, D. (2005). Spolni nasilneži pogosteje žrtve nasilja v zaporu? V: B. Lobnikar (ur.).

Šesti slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za policijsko

varnostne vede.

Žišt, D. (2007). Tretma obsojencev, obsojenih na 30 let zapora. V: B. Lobnikar (ur.).

Osmi slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Žišt, D. (2008). Utrinki iz življenja za rešetkami. Maribor: Večer.

Žišt, D. (2004). Žrtve nasilja v slovenskih zaporih. V: B. Lobnikar (ur.). Peti slovenski

dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.