DIPLOMSKO DELO

Operativni in psihološki vidik preiskovanja samomora

Julij, 2015 Željko Car

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA

ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Operativni in psihološki vidik preiskovanja samomora

Julij, 2015 Željko Car

Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh

Somentor: Viktor Zupančič, mag. prava

Zahvala

Na tem mestu bi se rad zahvalil mentorju dr. Igorju Arehu in somentorju Viktorju

Zupančiču, mag. prava, za strokovno pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Iskreno pa se zahvaljujem tudi svoji družini za potrpežljivost in podporo v času

študija in vsem ostalim, ki so mi stali ob strani v času študija in priprave tega dela.

Kazalo

1 Uvod.......................................................................................... 1

2 Samomor..................................................................................... 3

2.1 Pravni pogled na samomor .......................................................... 4

2.2 Durkhaimova razvrstitev samomora ............................................... 5

2.3 Vrste samomorov v Republiki Sloveniji ............................................ 7

2.3.1 Samomor z obešanjem........................................................11

2.3.2 Samomor z utopitvijo .........................................................12

2.3.3 Samomor z ustrelitvijo........................................................13

2.3.4 Samomor z hladnim orožjem ali orodjem..................................14

2.3.5 Povoženje z vlakom ...........................................................15

2.3.6 Samomor z zastrupitvijo......................................................16

2.3.7 Avtoerotična smrt .............................................................17

3 Operativni vidik preiskovanja samomora ..............................................18

3.1 Prihod na kraj samomora...........................................................20

3.2 Statični in dinamični ogled kraja samomora.....................................21

3.3 Zbiranje obvestil, ugotavljanje istovetnosti in motiva samomora ...........22

3.4 Percepcija okoliščin, ki kažejo na samomor ali proti njemu..................25

3.5 Obdukcija.............................................................................31

4 Psihološki vidik preiskovanja samomora ...............................................34

4.1 Čustveni dejavniki...................................................................34

4.2 Čustva in fiziološke spremembe...................................................35

4.3 Izražanje čustev in kontrola čustev...............................................36

4.4 Kognitivni dejavniki .................................................................37

4.5 Značilnosti vedenja oseb, ki lažejo, zavajajo ali nekaj prikrivajo ...........39

4.5.1 Fiziološki oziroma neverbalni znaki.........................................40

4.5.2 Verbalni znaki ..................................................................42

4.6 Obveščanje svojcev .................................................................43

5 Intervjuja...................................................................................45

5.1 Intervju s policijsko psihologinjo..................................................45

5.2 Intervju s kriminalističnim inšpektorjem specialistom PU Ljubljana ........49

6 Razprava....................................................................................52

7 Zaključek ...................................................................................56

8 Uporabljeni viri ............................................................................59

Kazalo tabel

Tabela 1: Samomori na 100.000 prebivalcev po statističnih regijah, Slovenija, 2011

(Vir: SURS, 2011) ................................................................................. 9

Tabela 2: Število samomorov in poskusov samomorov v letih od 2009 -2014 (vir:

Policija, n.d.) ....................................................................................10

Povzetek

Diplomsko delo Operativni in psihološki vidik preiskovanja samomora predstavlja

prepletanje dveh različnih disciplinarnih vej – psihologije in kriminalistike. V prvem

delu diplomskega dela je predstavljeno, kaj je samomor in pravni pogled na storitev

samomora kot takega. V nadaljevanju je opisana razvrstitev samomora po

Durkheimu, francoskem sociologu, ki je eden izmed prvih preučeval samomor z

znanstvenega vidika. Sledi del, kjer so opisani najpogostejši načini samomorov na

Slovenskem. Obsežnejši del diplomskega dela je posvečen operativnemu vidiku

preiskovanja samomorov. Opisana je pomembnost prihoda na kraj samomora in o

ukrepih, ki se izvajajo ali opustijo ob začetku preiskave. V nadaljevanju je opisan

dinamičen in statičen del ogleda kraja samomora in pomembnost zbiranja obvestil,

ugotavljanja istovetnosti in motiva za storitev samomora. Za preiskavo samomora so

pomembne okoliščine, ki kažejo na samomor ali proti njemu (fingiran samomor), zato

te opišemo. Obdukcija kot taka ima izreden pomen pri preiskovanju samomorov, zato

sledi del, kjer je opisana ogledna mrliška dejavnost.

Sledi poglavje, ki podrobneje obravnava kondicijsko in psihološko pripravljenost

preiskovalcev. V drugem delu so predstavljeni psihološki dejavniki, čustva in

fiziološke spremembe, ki se med preiskavo samomora pojavljajo tako pri

preiskovalcih, kakor tudi pri osebah, ki so vpete v preiskavo samomora.

Prepoznavanje laganja oseb pri preiskavi samomora je izrednega pomena. V

nadaljevanju so opisane značilnosti vedenja oseb, ki lažejo, zavajajo ali nekaj

prikrivajo. Sledi opis o najzahtevnejšem delu, ki ga preiskovalec opravlja, in to je

obveščanje svojcev pokojne osebe.

Na koncu diplomskega dela predstavimo intervjuje, sledi razprava oziroma preveritev

zastavljenih hipotez in zaključne misli diplomskega dela.

Ključne besede: samomor, fingirani samomor, ogleda kraja samomora, proces

razgovora, obveščanje svojcev

Summary

The thesis titled Operational and psychological aspect of the suicide investigation

presents the interweaving of two different disciplinary branches - psychology and

criminology. In the first part of the thesis, there is the presentation of what is a

suicide and the legal aspect of committing the suicide. In the following, there is the

description of the classification of the suicide according to Durkheim, a French

sociologist who was one of the first to study the suicide from a scientific perspective.

In the following part, the most common methods of committing a suicide in Slovenia

are described. An extensive part of the thesis is devoted to the operational aspect of

the suicide investigation. The importance of the arrival to the place of the suicide

and the measures to be carried out or waived at the initiation of the investigation

are described. In the following, the dynamic and static part of the investigation of

the place of the suicide and the importance of gathering information, identification

and motive for committing a suicide are described. For the investigation of a suicide,

the circumstances that indicate a suicide or against it (feigned suicide) are important

therefore they must be described. The autopsy as such is of an extraordinary

importance in the investigation of suicides; therefore, the next part describes the

post mortem examination service.

The following chapter elaborates on the physical condition and psychological

preparedness of the investigators. In the second part of the thesis, the psychological

factors, emotions and physiological changes that occur during the suicide

investigation both to the investigators as well as to the persons who are included in

the suicide investigation are presented. The identification of the persons lying is of

paramount importance for the suicide investigation. In the following, there is a

description of the behavioural characteristics of people who lie, mislead or conceal

something. This is followed by a description of the most demanding work performed

by the investigator, namely informing the relatives of the deceased person.

At the end of the thesis, the interviews are presented; they are followed by a debate

or verification of the pre-set hypotheses and the final thoughts of the thesis.

Keywords: suicide, feigned suicide, investigation of the place of the suicide, the

process of interview, informing the relatives

1

1 Uvod

Naše okolje je skupek različnih življenjskih dogodkov, ki lahko ugodno ali neugodno

vplivajo na naše duševno blagostanje, ravnovesje in počutje. Življenjski dogodki so

stresorji in vplivajo na duševno stisko, lahko so sprožitelji nastanka duševne motnje,

v povezavi z drugimi dejavniki, kot so recimo osebne lastnosti posameznika, njegove

spretnosti soočanja s težavami itn. Vsak posameznik se drugače odziva na stres,

frustracije in druge podobne obremenitve. Duševne krize pogosto povzročajo

dogodki, ki nekako preprečijo ali ovirajo izpopolnjevanje zastavljenih življenjskih

ciljev posameznika. Na te nenadne nepričakovane spremembe pa se posameznik

težko prilagodi ali jih sprejme, kar ga naredi ranljivega. Žal se z nastalo stisko preveč

ljudi spoprime na način, da storijo samomor.

Samomor je specifični človeški pojav, je namerno in zavestno uničenje lastnega

življenja ter je star toliko kot človeštvo. Za odločitev samomora sta potrebna

samomorilska dispozicija, ki je pogosto dedna, in samomorilski motiv, ki je sestavljen

iz glavnega in vzporednega. Človeštvo je do pojava samomora, v različnih obdobjih,

zavzemalo različna stališča, in sicer od skrajnega zavračanja do polnega priznanja –

pravice do odvzema življenja, pravice do lastne smrti (Dolenc in Borisov, 1990).

Preiskovalci1 raziskujejo in odhajajo na kraj mnogih dogodkov, ki sicer nimajo znakov

kaznivega dejanja, vendar vzbujajo sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, še

posebno pa v primerih samomorov in drugih smrtnih primerov, ko je vzrok neznan, ko

gre za nenadno in sumljivo smrt ali za smrt, ki je nastala v čudnih okoliščinah

(Žerjav, 1984).

Uvodoma so predstavljeni nameni in cilji diplomskega dela, zastavljene hipoteze ter

metode raziskovanja.

1 Preiskovalec (izraz bo v diplomskem delu uporabljen za vse operativne delavce Policije kot

organa Ministrstva za notranje zadeve).

2

Namen diplomskega dela je prikazati uspešno taktiko preiskovanja samomora, saj je

pojavnost samomora v Republiki Sloveniji zelo visoka. S preučitvijo literature želim

ugotoviti, s kakšnimi problemi, tako iz operativnega, kot tudi iz psihološkega vidika,

se srečujejo preiskovalci samomora. Samomor v slovenski družbi je pereč problem,

zato želim poudariti splošna kot tudi specifična dejstva o samomoru, saj se od

preiskovalcev samomora pričakuje, da so dobro kondicijsko in psihološko pripravljeni.

Cilj diplomskega dela je čim bolje opisati značilnosti, na katere mora biti

preiskovalec pozoren v preiskovanju samomora in preiskovalcu prikazati pot za

uspešno izvedbo zahtevnega opravila.

V diplomskem delu z naslovom »OPERATIVNI IN PSIHOLOŠKI VIDIK PREISKOVANJA

SAMOMORA« sem zastavil naslednje splošne hipoteze oziroma domneve:

• Posledice dolgotrajnih obremenitev ob tovrstnih preiskavah se ne kažejo na

fizični, čustveni in vedenjski ravni policistov.

• Za ogled samomora policisti nimajo zakonske podlage, ker samomor ni kaznivo

dejanje.

• Policisti so dolžni opraviti ogled kraja samomora ter zbirati obvestila, ki bi

lahko bila pomembna za morebiten nadaljnji kazenski postopek. Zakonska

določila določajo različne policijske postopke, ki policiste vodijo skozi

preiskavo, vendar pa policiste ne pripravijo na čustvene ter psihološke pritiske

– emocionalne šoke, ki jih doživljajo ob preiskavi samomorov.

Diplomsko delo temelji na metodi deskripcije z analizo vsebin sekundarnih virov, ki

obsegajo knjige, članke v strokovnih publikacijah, elektronske vire ter domače in

tuje avtorje na izbrano temo. Uporabljeni so bili tudi primarni viri v obliki zakonskih

predpisov. V empiričnem delu sem z metodo spraševanja z intervjujem preveril

domneve oziroma predpostavke s policijsko psihologinjo na GPU, višjo policijsko

inšpektorico Elizabeto Vovko Bergant ter kriminalističnim inšpektorjem - specialistom

PU Ljubljana Robertom Skokom.

3

2 Samomor

Izraz samomor oziroma suicid izhaja iz latinske besedne zveze sui cidium2 in sui

caedere3. V Slovarju tujk (Beranek, 2002) je samomor opisan kot »namerno uničenje

svojega življenja«.

Samomor – suicid je dejanje, s katerim si človek namerno odvzame svoje življenje

oziroma povzroči svojo smrt. Prav za vsa bitja velja, da je samomor dejanje,

storjeno z zavestjo in s predvideno gotovostjo – povzročitvijo lastne smrti.

Suicidologi menijo, da je tisto, kar navaja nekoga, da si odvzame življenje,

nebogljeni klic na pomoč, apel, naslovljen na okolje, v katerem prizadeti živi. Ta

zakonitost je najočitnejša pri poskusu odvzema življenja4, ko se samomorilno

dejanje, zaradi različnih okoliščin v motivaciji dejanja, ne konča s smrtjo (Valetič,

2009).

Za odločitev dejanja samomora sta potrebna samomorilska dispozicija in

samomorilski motiv. Gre za specifično človeški pojav. Dispozicija je pogosto dedna,

motiv pa je sestavljen iz glavnega in vzporednih motivov, ki pa morajo biti zunanji in

notranji motivi. Človeške civilizacije so v različnih obdobjih do tega pojava

zavzemala različna stališča: od skrajnega zavračanja do polnega priznanja – kot

osebno pravico do lastne smrti, ki je segla tako daleč, da je človek neovirano

razpolagal s svojim življenjem, vključno s pravico, da si življenje tudi vzame (Dolenc

in Borisov, 1990).

Samomor izvrši tako psihično zdrava kot tudi duševno motena oseba. Psihično zdrave

osebe izvršijo samomor v pretežno patološkem efektu, v tako imenovani zoženi

zavesti, ko podoživljajo boje samomorilskih motivov, pri tem pa se patološko

odločajo na izvršitev samomora. Samomore storijo tudi duševno motene osebe.

Duševna motenost določene osebe lahko izvira iz bolezenskega stanja ali iz duševne

motenosti. Prepričanje je, da obstaja tudi pri duševno motenih osebah namera za

storitev samomora, ampak je ta produkt patoloških sodb, ocenjevanj v okviru

prisilnih ukrepov halucinacij, prividov ali patoloških vplivov (Modly, 1994).

2 Kar pomeni samo–uboj. 3 Latinsko sui – caedere – kar pomeni ubiti sebe. 4 Imenovan tudi tentamen suicidi ali parasuicid.

4

Po mestu, načinu in času samomora strokovnjaki – suicidologi lahko zaključijo, v

kakšnem psihičnem stanju je bil samomorilec. Značilnost obeh je, da samomor zanje

predstavlja rešitev problema, ki ga niso uspeli rešiti na drug način. V izvrševanju

samomorov imajo precejšen delež določeni samomorilski stimulansi, ki olajšajo

odločitev po nasilnem odvzemu življenja. Samomorilski stimulansi so lahko:

alkoholiziranost, zadrogiranost, menopavze in podobna psihična, kakor tudi telesna

stanja v življenju posameznika (Modly, 1994).

V nadaljevanju predstavim pravni pogled na storitev samomora kot takega,

razvrstitve samomora po Durkheimu, francoskem sociologu, nakar sledi del, kjer so

opisani različni načini samomorov na Slovenskem.

2.1 Pravni pogled na samomor

Ob prebiranju literarne zgodovine spoznamo veliko samomorilcev med umetniki

(pesniki, pisatelji, filozofi), ki z odvzemom lastnega življenja poveličujejo izraz

človeška svoboda. Izraz »svobodna smrt« poudarja pravico slehernega človeka, da

sam konča svoje življenje (Počivavšek, 2007).

Po mnenju dr. Marka Bošnjaka, znanstvenega sodelavca na Inštitutu za kriminologijo

pri Pravni fakulteti, samomor ne bi smel biti pravno vprašanje. Dejstvo, da samomor

kot oblika samopoškodovanja ne more biti predmet pravnega urejanja, povzroča, da

samomor ni kazniv. Samomor postane dostopen pravnemu urejanju šele takrat, kadar

se vanj vpletejo drugi ljudje (napeljevalci, pomagači, preprečevalci), se pravi, ko

nastane razmerje med samomorilcem in ostalimi ljudmi (Valetič, 2009).

Samomor je legitimna pravica slehernega zdravega posameznika, razen če ta ni

psihično bolan. Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 50/2012, v

nadaljevanju KZ-1), v drugem členu določa, da nikomur ne sme biti izrečena kazen

ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še

preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga

kazenska sankcija. Samomor po KZ-1 ni inkriminirano kaznivo dejanje. Kaznivo pa je

napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru, ki je opredeljeno v 120. členu KZ-

1. Storilec tega dejanja je vsak, kdor koga naklepoma napelje k samomoru ali mu

pomaga, da ga ta stori, in tistega, ki surovo ali nečloveško ravna s kom, ki mu je

podrejen ali od njega odvisen in zaradi takega ravnanja ta stori samomor.

5

Mileje kaznuje napeljevalca ali pomagača le v primeru, da je oseba samomor le

poskušala storiti (Kobal, 2000).

Strožje kot za uboj ali umor pa kaznuje tistega, ki je naklepoma napeljal k samomoru

ali pomagal pri samomoru mladoletni osebi, ki še ni stara štirinajst let, ali osebi, ki ni

mogla razumeti pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja. Pri

razširjenih samomorih, ko samomorilec oziroma oseba, ki je poskušala storiti

samomor, pa je od njega odstopila oziroma so jo pred dokončanjem samomora rešili

drugi, po tem, ko je že umorila koga od bližnjih, se navedena dejanja preiskuje in

kategorizira kot kaznivo dejanje umora, ki je zajeto v 116. členu, ali uboja, zajetega

v 115. členu KZ-1. Po veljavni kazensko-pravni zakonodaji so razpoloženjske motnje

uvrščene med začasne duševne bolezni, saj se večina bolnikov z ustreznim

zdravljenjem pozdravi ali vsaj zadovoljivo zdravi. Pri dokazovanju kaznivega dejanja

bo zato potrebna sodno psihiatrična ocena o storilčevi »zmožnosti imeti v oblasti

svoje ravnanje« v času storitve dejanja (Kobal, 2000).

Če storilec ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja

ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj

razvitosti, ni bil prišteven in tako tudi ne kriv, določa 29. člen KZ-1. Kriv pa je

storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog ali kako drugače sam

povzročil neprištevnost (Kobal, 2000).

Obligacijski zakonik RS (OZ, UPB1, Ur. list RS, št. 97/2007) v 973. členu govori o

Samomoru zavarovalca ali zavarovane osebe in pravi, da v zavarovalni pogodbi za

primer smrti ni zajeta smrt, če je njen vzrok samomor v prvem letu zavarovanja. Če

pride do samomora v treh letih od dne, ko je bila sklenjena pogodba, zavarovalnica

ni dolžna izplačati upravičencu zavarovalne vsote, temveč le matematično rezervo

pogodbe.

2.2 Durkheimova razvrstitev samomora

Sociologija kot veda se že od samega začetka sooča z vprašanjem samomora. Eden

prvih, ki je znanstveno preučeval samomor, je francoski sociolog Durkheim. Svojo

teorijo je predstavil v delu »Le suicide« (1897). Njegovo delo je pomemben mejnik

ne le za suicidologijo ampak tudi za sociologijo. Durkheim v svoji teoriji bolj kot

notranje dejavnike v človekovi psihi poudarja zunanje, socialne dejavnike, ki

pripomorejo k samomorilni nagnjenosti (Valetič, 2009).

6

Durkheim skuša dokazati, da je tudi samomor, ki je skrajno individualno in

nedružbeno dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi (Knez v Marušič in Roškar,

2003).

Durkheim se je za preučevanje samomora odločil zaradi vrste razlogov. Pogosto ga

npr. razlagajo s posameznikovo depresivnostjo. Durkheim je skušal pokazati, da

psihologi ne morejo v celoti pojasniti samomora. Sociologija lahko razloži zorne kote

samomora, ki jih psihologija ne more. V pomoč njegovemu preučevanju samomora so

bile razpoložljive statistike o samomoru, ki so bile dostopne v Evropi v 19. in 20.

stoletju. Želel je dokazati znanstveno resnico, ki se nanaša na družbena dejstva o

samomorilnosti. Te statistike je imel za družbena dejstva, zato je menil, da jih lahko

uporabi za ugotavljanje socioloških vzrokov za ravni samomorilnosti. Poleg

poimenovanja imajo v njegovi raziskavi pomembno vlogo tudi različni družbeni

dejavniki, zlasti dolžnosti in obveznosti, ki jih posamezniku vsiljuje družba.

Durkheimova študija prikaže določene razlike, in sicer (Durkheim, 1992);

• samomorilnost med protestanti je višja kot med katoliki, najnižja pa je med

judi;

• samomor je pogostejši med samskimi kot med poročenimi;

• življenje si pogosteje vzamejo moški in poročene ženske brez otrok;

• samomor je redkejši v času vojne;

• samomor je pogost tako v času krize kot v času razcveta.

Durkheim prav tako ugotavlja, da na samomor vplivajo tudi drugi družbeni dejavniki,

kot so na primer revščina, izobrazba in politični prevrati. Durkheim je v svojem delu

izoblikoval družbene integracije in regulacije, s pomočjo katerih je razdelal sledeče

vrste samomorov (Durkheim, 1992):

• altruistični samomor (premočna integracija): se dogaja, ko je posameznik

tako temeljito integriran v družbo, da žrtvuje svoje življenje zaradi občutka

dolžnosti do drugih. Tak samomor po Durkheimu izvede oseba, ki običajno

boleha za kakšno hudo in neozdravljivo boleznijo, zaradi česar si potem iz

humanih razlogov odvzame življenje;

• egoistični samomor (prešibka integracija): je posledica posameznikove

nezadostne integriranosti v družbi. Durkheim je egoističen samomor označil za

najbolj razširjenega med ljudmi, zanj pa je značilno depresivno stanje, ki je

posledica prekomerne individualizacije - posameznik je osamljen oziroma

7

ločen od družbene skupnosti. Privrženci tovrstnega samomora so predvsem

ostareli in nezaposleni;

• anomični samomor (prešibka regulacija): ko družba posameznikov ne

uravnava (regulira) v zadostni meri. To se zgodi, ko se tradicionalne norme in

vrednote zaradi nagle družbene spremembe razkrojijo, kar pri posameznikih

ustvarja negotovost, saj postajajo družbene smernice za vedenje vse bolj

nejasne. Po Durkheimu do anomičnega samomora pride, kadar so cilji v družbi

postavljeni previsoki – družbene norme izgubijo svoj pomen, ko nimajo več

moči nad posameznikom. Takšne situacije nastanejo v času ekonomskih kriz ali

političnih sprememb.

• fatalistični samomor (premočna regulacija): pretirana regulacija oziroma

samomor oseb, katerih lastnosti so neusmiljeno blokirane in hrepenenja

nasilno zatrta zaradi moreče discipline. Fatalistični ali usodni samomor je

nasprotje anomičnemu samomoru in predstavlja beg posameznika iz

normativno urejene situacije. Durkheim ugotavlja, da se družba posamezniku

kaže kot prisilna in zavirajoča v njegovih pričakovanjih. K tej vrsti samomora

so bolj nagnjeni ljudje, ki ne razmišljajo o prihodnosti, ampak samo o tem,

kako izvršiti samomor (sužnji in zaporniki).

2.3 Vrste samomorov v Republiki Sloveniji

Samomore lahko razdelimo na aktivne, pasivne in na poskus samomora. O aktivnem

samomoru govorimo, kadar si samomorilec sam odvzame svoje življenje oziroma si

sam povzroči smrtne poškodbe. Za pasivni samomor je značilno, da samomorilec

»napeljuje druge«, da mu odvzamejo življenje (hoja po prometni cesti, z namenom,

da ga povozi avto). O poskusu samomora govorimo takrat, kadar samomorilec ne uspe

doseči svojega namena - končanje svojega življenja. Samomor včasih preprečijo

ljudje ali pa samomorilec za storitev samomora izbere neprimerni način, sredstvo

oziroma sam odstopi od dejanja (npr. med rezanjem žil se malo poreže in odstopi,

saj ne zbere dovolj poguma za dokončanje začetega) (Žerjav, 1994).

Oseba, ki se odloči storiti samomor, izbere način izvršitve samomora, ki ga sama

najbolje obvlada (kemik s pomočjo strupa, kmet s pomočjo vrvi ali kmetijskega

stroja, policist s pomočjo orožja, miner s pomočjo razstreliva itn.) ali pa misli, da bo

njegov način najbolje uspel. Samomorilci izbirajo takšen način oziroma sredstvo

samomora, ker poznajo delovanje in učinek sredstva, ki zanesljivo povzroči smrt

(Dvoršek, 2008).

8

Modly (1994) deli samomore na naslednje načine;

1. Glede na trajanje samomorilskih dejanj:

• hitre oziroma trenutne samomore (značilnost hitrih oziroma trenutnih

samomorov je, da smrt nastopi v kratkem časovnem intervalu, npr.

samomorilec si odvzame življenje s strelom v glavo ali srce);

• kronične oziroma počasne samomore (značilnost kroničnih oziroma počasnih

samomorov so dalj trajajoča samomorilska dejanja, npr. večletna ali mesečna

zastrupljanja samomorilca).

2. Glede na način izvršitve samomora:

• posredne ali pasivne samomore (kadar samomorilcu odvzame življenje druga

oseba, npr. samomorilec uperi pištolo v policista, mu zagrozi z umorom,

policist pa uporabi prisilno sredstvo – službeno orožje, z namenom, da zavaruje

svoje življenje);

• aktivne samomore (kadar si samomorilec sam povzroči smrt in si vzame

življenje);

• skupinske samomore (kadar si dve osebi ali več hkrati odvzamejo življenje);

• kombinirane samomore (kadar si samomorilec izbere več načinov in sredstev

za odvzem življenja, npr. uporaba strelnega orožja in padec v globoko globel);

• impulzivni samomor (samomorilec se brez razmišljanja pod vplivom

trenutnega razpoloženja in travmatske izkušnje odloči za samomor, ki ga izvrši

v istem trenutku – tako imenovani kratek spoj);

• razširjeni samomor (kadar samomorilec potegne še nekoga v smrt brez

njegove vednosti ali pristanka – želje).

Poznamo tudi tako imenovane namišljene ali disimulirane samomore. Za namišljeni

samomor je značilno, da se poskuša naravna smrt, naravna nesreča ali umor prikazati

kot samomor. Za disimuliran samomor pa je značilnost ravna obratna. Samomor se

poskuša prikazati, kot da je šlo za naravno nesrečo, naravno smrt ali umor (Modly D.,

1994).

9

Pri pregledovanju Letnih poročil in podatkov Statističnega urada Republike Slovenije

(v nadaljevanju SURS), je bilo ugotovljeno, da si je leta 2011 skoraj dve tretjini

samomorilcev vzelo življenje z obešenjem, zadavljenem ali zadušitvijo. Druga

najpogostejša oblika samomora, več kot desetina, je bil strel iz orožja. Tretja

najpogostejša oblika samomora pa so bile različne oblike samozastrupitve (Kalin,

2012).

Iz tabele SURS-a je razvidna velika razlika v samomorilnosti med statističnimi

regijami. Za kazalnik samomorilnosti se uporablja količnik samomorilnosti, ki

prikazuje število samomorov na 100.000 prebivalcev. V letu 2011 je bila

samomorilnost največja v spodnjeposavski statistični regiji (32,8), najnižja pa v

goriški statistični regiji (12,6), kar pomeni, da je v spodnjeposavski statistični regiji

približno na vsakih 3.000 prebivalcev ena oseba naredila samomor, v goriški

statistični regiji pa ena na vsakih 8.000 prebivalcev (Kalin, 2012).

Tabela 1: Samomori na 100.000 prebivalcev po statističnih regijah, Slovenija, 2011 (Vir:

SURS, 2011)

Za leto 2010 so na Eurostatovi spletni strani o standardizirani stopnji samomora

trenutno na voljo podatki le za 17 držav članic EU. Med temi državami se Slovenija z

vrednostjo 17,2 uvršča na tretje mesto. Najvišjo stopnjo samomorilnosti je imela

Madžarska (21,7), sledila pa ji je Latvija (17,5). Samomorilnost je bila najnižja v

Grčiji (2,9) in Španiji (5,8) (Kalin, 2012).

10

Pri pregledu letnih poročil policije za obdobje od leta 2009 do leta 2014 ugotovimo,

da se število samomorov spreminja. Enkrat so v porastu, drugič v upadu. Če

pogledamo število samomorov v letu 2009 in ga primerjamo s številom samomorov v

letu 2013, pridemo do zaključka, da je število samomorov v porastu. V primerjavi z

letom 2014 je število samomorov v upadu. V zadnjih šestih letih je bilo tako v

povprečju 417 samomorov in 357 poskusov samomora na leto, torej več kot en

samomor in en poskus samomora na dan.

Tabela 2: Število samomorov in poskusov samomorov v letih od 2009-2014 (vir: Policija,

n. d.)5

Leto 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Samomori 432 410 409 429 456 366

Poskusi samomorov 356 364 350 367 319 388

Kadar govorimo o samomoru, govorimo o dogodku, ki se sicer ne konča samo s smrtjo

samomorilca, ampak načne mnoga vprašanja. Kot vsaka smrt tudi samomor prinaša

določene posledice. Preprečevanje samomora zahteva jasno opredeljene in usklajene

strategije, ki določajo cilje, prednostne naloge ter odgovornosti celotne družbe. Za

ta namen je Republika Slovenija sprejela prvi strateški dokument – Resolucijo o

nacionalnem programu duševnega zdravja 2011 do 2016 (v nadaljevanju NPDZ).

Duševno zdravje je zelo pomembno za gospodarsko rast in družbeni razvoj

posameznih držav članic Evropske unije in je opredeljeno v Evropskem paktu za

duševno zdravje in dobro počutje ter predstavlja pomemben dejavnik za uresničitev

ciljev Lizbonske strategije. Poslanstvo Resolucije NPDZ je ohranjati in izboljšati

zdravstveno stanje celotne populacije s posebnim poudarkom na podpori ranljivih

skupin, s končnim ciljem dviga kakovosti življenja prebivalcev Slovenije.

Gledano s stališča javnega zdravja je ohranjanje in izboljševanje duševnega zdravja

prebivalstva ključno in zadeva celotno populacijo in ne le dela, ki ima zdravstvene

težave. Ena izmed začrtanih prioritet NPDZ je tudi preprečevanje samomorov, saj ti

predstavljajo eden največjih problemov na področju duševnega zdravja v Sloveniji.

5 Vir podatkov je tekoča evidenca policije.

11

V naslednjih podpoglavjih bom opisal največkrat storjene samomore na Slovenskem

in njihove značilnosti.

2.3.1 Samomor z obešanjem

Samomor z obešanjem sodi med najpogostejše načine samomora. Značilni so

predvsem za ruralno področje. Kadar govorimo o obešanju, ni nujno, da obešenec

obvisi v zraku. Obešenca lahko najdemo v sedečem, klečečem ali celo ležečem

položaju (Dvoršek, 2008).

Obešanje je stiskanje zanke okrog vratu človeka, katero zateguje teža telesa.

Poznamo delne ali celotne zanke, ki morajo biti dovolj prožne in čvrste (vrvi, pasovi,

trakovi, žice itn.), da ne popustijo pod težo telesa. Zanko se lahko namesti na celotni

ali samo na prednji del vratu. Zanke razlikujemo po loku, krakih in vozlih. Zanko brez

vozla imenujemo odprta zanka. Lahko je enojna, dvojna, več zankasta, tesno

povezana okrog vratu ali drseča (Dvoršek, 2008).

Kadar zanka zajema prednji del in stranske dele vratu, vozel pa se nahaja na zatilju,

govorimo o tipičnem položaju zanke in o tipičnem načinu obešanja. O atipičnem

položaju zanke in načinu obešanja govorimo takrat, ko je lok zanke v drugačnem

položaju, vozel pa se nahaja na vratu ob strani ali spredaj ter je v nasprotju z zanko.

O popolnem obešanju govorimo takrat, kadar obešenec prosto visi v zraku, deli telesa

obešenca pa se ne dotikajo tal (Dvoršek, 2008).

V primeru, da se kakršni koli deli telesa dotikajo tal, ali je celotno telo na tleh,

govorimo o nepopolnem obešanju. Kot že navaja avtor Dvoršek (2008), v primeru

nepopolnega obešanja telo obešenca lahko zavzame različne položaje. Najznačilnejši

in najočitnejši dokaz obešanja je tako imenovana strangulacijska6 brazda.

Strangulacijska brazda se vedno najde tako pri popolnem kot nepopolnem obešanju.

Na vratu obešenca je viden globok vtis zanke v obliki utora. Najgloblji vtis brazde na

vratu je na delu, kjer je najmočnejši pritisk zanke, in sicer na delu, ki se nahaja

nasproti vozla zanke (Modly, 1994).

6 strangulácija -e ž (á) med. stisnjenje dihalnih poti, zlasti pri obešenju: smrt zaradi

strangulacije // stisnjenje, zadrgnjenje črevesa: vzrok ileusa je bila strangulacija

12

Iz vidika preiskovalca je vozel najzanimivejši del zanke za pojasnitev obešenja, kakor

tudi vozel, s pomočjo katerega je pritrjena zanka na določeno oporo (vejo, tram,

itn.). Do obešenja lahko pride tudi iz razloga nesreče, zato je še toliko bolj potreben

natančen pregled zanke oziroma vozla (Dvoršek, 2008).

Trd oreh za preiskovalce predstavljajo predvsem tako imenovane avtoerotične smrti

(seksualna nezgodna obešanja), pri katerih pride, kadar se žrtev seksualno vzburja s

pomočjo zategovanja zanke okoli vratu. V praksi se še pojavljajo druge oblike nesreč,

ki se na zunaj kažejo kot samomor z obešenjem, zato je iz kriminalističnega vidika

pomembno, da se ugotovijo pravi vzroki smrti (Dvoršek, 2008).

Vsekakor mora biti preiskovalec v takšnih primerih še posebej dosleden in previden

pri zbiranju sledi, ki govorijo tako v korist samomora ali v korist kaznivega dejanja.

Značilne okoliščine, ki govorijo v prid samomoru z obešanjem ali kaznivemu dejanju,

bom posebej opisal v za to namenjenemu poglavju diplomskega dela.

2.3.2 Samomor z utopitvijo

Samomor z utopitvijo je zaradi enostavnosti dokaj pogost tako pri moških kot pri

ženskah. Za izvedbo samomora zadostuje že količina vode, ki zagotavlja, da je

istočasno v njej ustna ter nosna votlina. Zavedati se moramo, da vsa trupla, ki so

izvlečena iz vode, niso utopljenci, in da vsi utopljenci niso samomorilci. Zato je

pomembno, da poskušamo ugotoviti, ali gre dejansko za samomor, nesrečo (padec v

vodo, utopljenec ni znal plavati) ali pa je utopitev posledica umora. Značilno za

samomorilce je, da so običajno ob storitvi samomora oblečeni v oblačilih (Dvoršek,

2008).

V nekaterih primerih samomorilci odložijo oblačila, čevlje, nakit, osebne predmete

na obrežju, kakor tudi poslovilno pismo. Golo truplo še ne pomeni, da se je

samomorilec slekel in gol prišel v stik z vodo. Zgodi se lahko namreč, da močan vodni

tok reke ali morja sleče truplo. Pomembno je vedeti, da lahko na truplu samomorilca

z utopitvijo pride do sekundarnih poškodb (udarjanje trupla ob obrežja, zapornice,

predmetov v vodi), prav tako lahko pride do poškodb ob izvlečenju trupla iz vode.

Omenjene poškodbe je mogoče z natančnim pregledom ločiti od poškodb, ki so

nastale za čas življenja samomorilca (Dvoršek, 2008).

13

Dobri plavalci se sicer redkeje odločijo za samomor z utopitvijo, če pa se odločijo, se

po navadi prej obtežijo z različnimi težkimi predmeti ali se zvežejo. Pomembne

informacije s kriminalističnega vidika dobimo s proučevanjem kraja, kjer je

samomorilec vstopil v vodo. Samomorilci izbirajo kraje, ki so lahko dostopni do vode

oziroma kjer lahko neovirano skočijo v vodo (Dvoršek, 2008).

V mnogih primerih samomora z utopitvijo je truplo neznano. Potrebna je

identifikacija trupla. Pri identifikaciji trupla so nam v pomoč različne evidence

(evidence pogrešanih oseb, evidence daktiloskopiranih oseb itn.), zbiranje obvestil in

ogled širšega kraja najdbe utopljenca (zapuščina oblačil, dokumentov, osebnih

predmetov). V veliko pomoč nam strokovnjak za sodno medicino, ki bo s svojimi

informacijami iz sodnomedicinskega vidika dopolnil tiste zanesljive podatke, ki bi

potrjevali identiteto utopljenca (tetovaže, poškodbe za čas življenja utopljenca,

pregled zob – proteze, proteze udov itn.) (Žerjav, 1994).

2.3.3 Samomor z ustrelitvijo

S strelnim orožjem se izvajajo tako umori kot samomori. Poškodba, ki nastane s

pomočjo izstrelka strelnega orožja, se imenuje strelna rana7 - gre za specifično

mehansko poškodbo (Modly, 1994).

Samomori s strelnim orožjem so zelo značilna in pogosta oblika samomorov. Značilni

so predvsem za samomorilce, ki posedujejo orožje. Samomorilce s strelnim orožjem

bi lahko kategorizirali na tiste, ki posedujejo kratkocevno orožje (policisti, vojaki,

varnostniki itn.) in na tiste samomorilce, ki posedujejo dolgocevno orožje (lovci,

športni strelci itn.). Praviloma gre za bližinske strele, redkeje za strele iz

oddaljenosti. Strelno rano pri samomorilcih najdemo v večini primerov v vitalnih

delih telesa, ki so v dosegu rok samomorilca (čelo, sence, podbradek, usta, prsa,

redkeje trebuh). Več strelnih ran je sicer izjema, vendar te ne izključujejo

samomora. Do več strelnih ran lahko pride v primerih, kadar ni bistveno prizadet

kateri od življenjsko pomembnih organov oziroma ni bistveno prizadeta zavest

samomorilca (Dvoršek, 2008).

7 Vulnus sclopetarium.

14

Samomor s strelnim orožjem je med samomorilci vedno bolj priljubljen. Zanj se

odločajo tako moški kot tudi ženske. Kratkocevno orožje, predvsem pištole, so

najbolj priljubljeno samomorilsko orožje. Na podeželju samomorilci uporabljajo tudi

puške in pištole za ubijanje živali (Common means of suicide …, 2014).

Pri odvzemu življenja s strelnim orožjem je zelo pomembno, da preiskovalci skrbno

zavarujejo sledove smodnika na strelcu, kroglo, tulec in vse okoliščine, ki bi

pojasnile, ali gre za samomor ali je do strela prišlo po nesreči oziroma ali je osebo

ustrelila druga oseba (Common means of suicide …, 2014).

2.3.4 Samomor s hladnim orožjem ali orodjem

Vrste in oblike hladnega orožja so različne in pod različnimi imeni. Večina hladnega

orožja služi vsakdanjim proizvodnim procesom in v gospodinjstvu. Primarno so

narejena kot orodja. Poleg industrijskih orodij, ki lahko nastopijo kot hladna orožja

ali orodja, se ilegalno proizvajajo tudi hladna orožja, primarno namenjena za

iztrebljanje ljudi (boksarji, noži, meči, sablje, bajoneti itn.) Poznamo tudi druge

vrste orodij ali hladnega orožja, s katerimi lahko povzročimo vbodne rane (kmečke

vile, šila, izvijači, svedri itn.), sekalne rane (ni nujno, da je orožje koničasto, imeti

mora ostro rezilo) in kombinirana rane (orožja oziroma orodja, ki povzročajo

kombinirane rane na način, da vbodejo in trgajo, vbodejo in režejo, sekajo in režejo,

ali vbodejo, sekajo in režejo) (Modly, 1994).

Pod samomore s hladnim orožjem Dvoršek (2008) uvršča samomore z rezanjem žil na

pregibih rok, nog ali na vratu in samomore s povzročitvijo vbodnih ran, ki pa so

redkejši. Pri samomorih s hladnim orožjem morajo biti tudi vreznine v dosegu

samomorilčevih rok, da lahko govorimo o samomoru in izključimo sum kaznivega

dejanja. Vreznine s strani hladnega orožja ali orodja se najpogosteje nahajajo v

bližini komolcev ali zapestnega sklepa, z dlančne strani so poševne ali pravokotne in

potekajo z notranje strani navzven. Vreznine so na začetku globoke in jasne, končajo

pa se z nejasnim koncem, ki se vidi kot črtasta odrgnina. Samomorilske vbode

najdemo v predelu vratu ali prsi in trebuha. Pogosteje se nahajajo na levem, srčnem

predelu. Vbodi v vrat se nahajajo v zgornji tretjini sapničnega predela med ščitastim

hrustancem in jezičnico. Telo je na mestu vboda razgaljeno in več vbodov na istem

delu telesa ter na ozko omejenem mestu govori v prid samomora. Pri samomorilcih so

pogoste tudi tako imenovane poskusne rane, ki preiskovalcem pokažejo, da se je pri

dejanju obotavljal in preizkušal rezilo (Dvoršek, 2008).

15

2.3.5 Povoženje z vlakom

Samomore s povoženjem Dvoršek (2008) uvršča med pogostejše načine samomorov.

Možnih je več načinov, in sicer tako, da se samomorilec uleže na tire, sedi ali stoji

med tirnicama, ali pa skoči na progo tik pred prihodom vlaka.

Večinoma poškodbe nastanejo na vratu ali nogah (raztrganine), po navadi so

pravokotne glede na vertikalo telesa in vzporedne v isti višini z značilno škarjasto

obliko (Dvoršek, 2008).

Modly (1994) navaja več faz povoženja z vlakom. Prva faza je nalet. Nalet vlaka, na

človeka v stoječem položaju, je najpogostejši s prednjim delom, redko z bočnim

delom vlaka. To je po navadi v primerih, ko se oseba premika po tirih ali ob tirih. V

primeru samomora človek skoči pred vlak nenadoma ali pa čepe počaka na nalet

vlaka. Zaradi hitrosti in ogromne mase vlaka nastanejo na telesu težke poškodbe in

prelomi kosti. Poškodbe so tako obsežne in intenzivne, da se lahko izključi možnost,

da bi bile povzročene s strani tretje osebe.

Poškodbe na telesu se nahajajo na tisti strani, kjer je prišlo do naleta. Druga faza je

padec. Padec je v bistvu posledica naleta vlaka ali izpadanja iz vlaka. Če je telo

padlo v smeri premikanja vlaka, tedaj v trenutku padca pride do teptanja preden se

je telo začelo obračati po progi. Če je telo padlo izven smeri premikanja vlaka, lahko

vlak telo odvrže na drugo progo ali izven proge. Poškodbe pri padcu praviloma niso

tako intenzivne kot pri naletu. Tretja faza je povoženje. Poškodbe za povoženje so

zelo karakteristične - amputacije delov telesa. Povoženje brez drugih poškodb in

sledov naleta ali padca označuje na samomor z ležanjem na tirih (Modly, 1994).

Če je bila položena glava na tirih, se ta lahko loči od telesa, v smeri vožnje vlaka, pri

tem pa nastanejo poškodbe na glavi zaradi udarjanja ob vijakih proge ali kamnov. Ob

povoženju se lahko ob glavi najdejo tudi dlani ali komolci samomorilca, če si je ta z

roko zatisnil ušesa ali pod glavo dal roke, ki so mu služile kot vzglavnik. Četrta faza

je gnetenje telesa med spodnjimi deli vlaka in proge. Poškodbe za gnetenje so zelo

karakteristične – človeško telo je lahko zmleto skupaj z oblačili. Poškodbe telesa in

oblačila so umazane s sledmi olja ter umazanijami vlaka. Nekateri deli telesa so

lahko zataknjeni za spodnji del vlaka in lahko odpadejo kjer koli (Modly, 1994).

16

2.3.6 Samomor z zastrupitvijo

Dvoršek (2008) deli samomore z zastrupitvijo na akutne in kronične. Strupi delujejo

lokalno ali splošno. Lokalni učinek se kaže v okvari organov, kjer strup vstopi v telo

ali kjer pride v stik s telesom. Splošni učinek se pokaže po nastopu strupa v kri in

ostale telesne tekočine.

O akutni zastrupitvi govorimo, ko zastrupitev nastopi takoj po zaužitju, pri kronični

zastrupitvi pa gre za proces, ki poteka več dni, tednov ali celo mesecev. Samomorilci

strup zaužijejo najpogosteje oralno v obliki tekočin (insekticidi), tablet, vdihavanjem

strupenih plinov, hlapov ali prahu. Pri narkomanih ali medicinskem osebju je

pogostejša zastrupitev z injiciranjem (Dvoršek, 2008).

Strupi so lahko organske ali anorganske substance, ki s svojo kakovostjo in količino,

vneseno v kakršni koli organizem, delujejo na način, da motijo anatomsko strukturo

in funkcionalno harmonijo organov. Ko strup vstopi v človeško telo, pride do

absorpcije, porazdelitve, biotransformacije in izločanja strupa. O absorpciji

govorimo, ko strup prodre v krvni obtok, neodvisno od načina vstopa strupa v

organizem. Strup se v organizmu ne porazdeli enakomerno. Večina strupov se

akumulira in nahaja v delih telesa, kjer je mogočo odkrivanje strupov, in sicer v

jetrih, laseh, nohtih, kosteh in v masnem tkivu organizma (Modly, 1994).

Po razpodelitvi strupa se prične biotransformacija (metabolizmom), izločanje -

ekskrecija8 strupa čez ledvice in žolč. Strup se lahko izloča z izdihanim zrakom,

urinom, znojem, blatom, lahko pa se odlaga v kosteh, nohtih in laseh (Modly, 1994).

Najpogostejši strupi, ki se uporabljajo za samomor, so danes različno nevarna

zdravila, ki so na voljo. Obstajajo še drugi strupi, ki se lahko uporabljajo za

samomor, recimo (Common means of suicide …, 2014);

• gospodinjski strupi: večina strupov je kisla. Sodnomedicinski strokovnjak bo

med obdukcijo našel pordela črevesja in luknje v želodcu ter po možnosti

opekline. Na žrtvi se lahko kaže nekaj pordelosti ali porjavitev ust ali ustnic.

Žrtve lahko pred smrtjo bruhajo ali izločajo kri skozi usta;

8 ekskrécija tudi ekskrecíja -e ž (e ; i ̑) biol. izločanje organizmu nepotrebne ali škodljive snovi

iz celic in iz telesa: iztrebljanje in ekskrecija.

17

• rastlinski strupi: večina rastlinskih strupov deluje na centralni živčni sistem.

To so barbiturati, opiati, zdravila Belladonna, strihnin, uspavala in kloral

hidrat. Rastlinski strup povzroča depresijo osrednjega živčnega sistema, ki

povzroča paralizo pljuč in srca mišice, vodi do asfiksije – hude motnje v

dihanju. Videti bo kot srčni napad.

2.3.7 Avtoerotična smrt

Asfiksiofilija ali erotična asfiksija9 je oblika spolne aktivnosti odraslih oseb, ki

odstopa od običajnega spolnega življenja. Medicinski izraz za take oblike spolne

aktivnosti imenujemo parafilija. Parafilija je grška beseda, ki izvira iz grških besed

para, ki pomeni poleg, in philia, ki pomeni ljubezen (Beech in Harkins, 2012).

Je oblika spolne prakse, kjer partnerja med predigro ali samim spolnim odnosom z

dušitvijo in bolečino povečujeta spolni užitek. Erotično davljenje je povečevanje

spolne sle z davljenjem, dušitvijo, bolečino. Včasih se moški ali ženska davi kar sam

med samozadovoljevanjem, to imenujemo avtoerotična asfikcija (Trček, 2009).

Avtoerotična asfikcija delno prekine dotok kisika v možgane, hkrati pa se poveča

vsebnost ogljikovega dioksida v telesu. Ker je davljenje tvegano početje in vzbuja

strah, se posledično v organizmu sproščajo tudi velike količine adrenalina. Praksa

tovrstnega vzburjanja v svetu in pri nas ni zelo pogosta, je pa takšno povečevanje

spolnega užitka nevarno. Še posebej, če gre za avtoerotično davljenje, saj obstaja

velika verjetnost, da bo osebo početje zaneslo in se ne bo znala rešiti iz nevarnega

položaja (Trček, 2009).

9 doživljanje močnega spolnega vzburjenja z zmanjšanjem dotoka kisika v možgane, ki se, v

primeru, da jo oseba izvaja sama, imenuje avtoerotična asfiksija.

18

3 Operativni vidik preiskovanja samomora

Storitev popolnega zločina je nekakšno vodilo slehernega storilca kaznivega dejanja,

še posebej morilcev, požigalcev, roparjev. Sleherni od teh poizkuša prikriti –

fingirati10 dejanja tako, da so videti kot samomor, nezgoda, požar, nesrečno

naključje. Prav zato Policija kot organ za notranje zadeve preiskuje dogodke, ki bi

lahko skrivali kaznivo dejanje, še posebej v primeru samomorov in drugih smrtnih

primerih, kadar je vzrok neznan, ko gre za nenadno, sumljivo smrt, ali za smrt, ki je

nastala v čudnih okoliščinah (Žerjav, 1994).

Vsak samomor je lahko prekriti umor, zato je pomembno, da policisti storijo vse

potrebno, da izključijo sum protipravnosti dejanja, predvsem, da izključijo negativne

okoliščine. Negativne okoliščine oziroma negativna dejstva so dejstva, ki bi morala

obstajati, če bi dejanje potekalo tako, kot je videti, pa ne obstajajo, oziroma

dejstva, ki obstajajo, pa jih glede na hipotezo o dejanju ne bi smelo biti. Mogoče jih

je zaznati le z logičnim sklepanjem v več smereh, ugotavljamo pa jih z logičnim

mišljenjem in verzijami. V mislih je treba v vseh podrobnostih razčleniti potek

dogodka in ugotoviti, ali se stanje na kraju dejanja in najdene sledi skladajo s

takšnimi verzijami (Maver et al., 2004).

Pomembno je, da se opravi ogled kraja dejanja, ki se ga razdeli na statični in

dinamični del. V samem statičnem delu ogleda bomo zaznali največ negativnih

okoliščin, ko si bomo naredili miselno rekonstrukcijo in bomo poskušali postaviti že

določene verzije o poteku dejanja oziroma kaj se je zgodilo (Vodinelić, 1987).

Ogled ima dvojno funkcijo oziroma namen. Prva funkcija je iskanje podatkov in

pridobivanje novih informacij za usmeritev nadaljnje preiskave, skratka ugotoviti,

kaj se je zgodilo. Ta del imenujemo hevristični oziroma spoznavni namen. Zbiranje

dokaznega gradiva, ki je potrebno na sodišču, pa je druga funkcija, torej dokazni

namen (Maver et al., 2004).

10 »fingírati -am nedov. in dov. (i ̑) prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično,

hliniti: fingirati srčni napad; tekmovalec je fingiral poškodbo; fingirati samomor;

voj. fingirati napad fingíran -a -o: fingirana bolezen; fingirana čustva«

19

Teh dveh funkcij ne moremo ostro ločevati, kljub temu pa lahko rečemo, da so za

hevristični del bolj zadolženi policisti in kriminalisti, za dokazni del pa preiskovalni

sodnik (Maver et al., 2004).

Oglede ločujemo večinoma glede na tri karakteristike, in sicer po času, po osebi, ki

ga opravlja, in po namenu. Glede na namen pa delimo ogled na hevristični in dokazni

oziroma procesni ogled. Kriminalistični ogled nima dokazne vrednosti, ker navadno

upošteva načela kriminalistike in manj določbe Zakona o kazenskem postopku (Ur.

list RS, št. 32/2012), v nadaljevanju ZKP, vendar nam nudi koristne informacije za

nadaljnjo preiskavo. Dokazni oziroma procesni ogled pa je formalni ogled, ki se

opravlja po načelih ZKP, dokazi, ki jih najdemo, pa imajo procesno vrednost na

sodišču. Ogled kraja dejanja poteka v več fazah, in sicer (Maver et al., 2004):

• prihod in zavarovanje kraja dejanja;

• orientacija na kraju;

• statična faza ogleda;

• dinamična faza ogleda;

• dokumentiranje stanja.

Kadar nam naznanijo samomor, najdbo trupla ali sumljivo smrt, je pomembno, da

preiskovanje takega primera razdelimo na tri dele (Žerjav, 1984);

• preddeliktno stanje ali stanje pred dejanjem (kaj se je dogajalo pred

dejanjem);

• deliktno stanje ali okoliščine dejanja (kaj se dogajalo v času dejanja);

• podeliktno stanje ali stanje po dejanju, ki je nastalo od odkritja do našega

prihoda (kaj se je dogajalo po dejanju).

Razdelitev dogodkov ima svoj praktični pomen. Medtem ko se opravlja ogled kraja,

drugi policist zbira obvestila, tretji pa ugotavlja, kaj se je dogajalo po dejanju do

prihoda policistov na kraj. Ko vsi vpleteni opravijo svoje delo, si med seboj izmenjajo

podatke, ki so zbrani, brez medsebojnega vplivanja ali sugestije (Žerjav, 1984).

Vsak posameznik svoje ugotovljene okoliščine preuči in ovrednoti, nato vse okoliščine

ovrednotijo skupaj in jih povežejo v celoto. Na podlagi njihove medsebojne

povezanosti poskušajo ugotoviti resnico (Žerjav, 1984).

20

V naslednjih podpoglavjih so opisane značilnosti vseh faz, ki potekajo v času ogleda

kraja samomora.

3.1 Prihod na kraj samomora

Na kraj samomora najpogosteje prvi pride policist. Naloga policista je, da zavaruje

prostor z okolico in obvesti preiskovalce, kje bi se lahko nahajali sledovi, povezani z

dogajanjem pred smrtjo. Samo zavarovanje kraja najdbe trupla je še posebej

pomembno v primeru, ko je bilo truplo najdeno na odprtem prostoru. Kadar truplo

najdemo na odprtem prostoru, mora policist zavarovati širše področje. Velikost

zavarovanega območja ne sme biti prepuščena naključju in je zelo pomembna. Ker se

sledovi lahko nahajajo kjer koli, jih lahko z zavarovanjem premajhnega območja

izpustimo, zavarovanje prevelikega območja pa pri preiskavi ne bi imelo smisla

(Dvoršek, 2008).

Ogled kraja je prvi in nujni preiskovalni ukrep, na katerega se je potrebno ustrezno

pripraviti. Pripravljenost pomeni, da je potrebno imeti s sabo tehnično opremo, s

katero se ogled opravlja. Med tehnično opremo, namenjeno za oglede, sodi

fotoaparat, kamera, pribor za kriminalistično-tehnično zavarovanje sledi, za

dokumentiranje in shranjevanje teh sledi, za snemanje, fotografiranje, skiciranje

itn. Za uspešno izvedbo ogleda je potrebno včasih zaprositi za pomoč ustrezne

strokovnjake - kriminalistične tehnike oziroma strokovnjake Nacionalnega

forenzičnega laboratorija, kakor tudi sodnomedicinske strokovnjake itn. (Žerjav,

1984).

Ob tem je potrebno poudariti, da je sicer navidezno preprosta naloga zelo

pomembna, saj morajo policisti ob izvajanju prvih nujnih ukrepov na kraju samomora

posvečati pozornost preostalim pomembnim dejstvom in okoliščinam, ki so za

nadaljevanje ogleda ali morebiten predkazenski postopek usodnega pomena (prvi

podatki o videzu kraja, podatkih o osebah, ki so na kraju, podatki o prijavitelju, o

spremembah kraja dejanja – premik trupla, predmetov, kaj je bilo na kraj prineseno

ali odneseno itn.) (Maver et al., 2004).

Prav tako je potrebno ob prihodu spoznati kraj. Če je kraj večje razsežnosti (na

prostem), je nujno, da se ga obhodi in se tako seznani z njegovim videzom in

obsežnostjo. Splošno spoznavanje kraja ima naslednje namene (Maver et al., 2004):

21

• primerno zavarovanje kraja z namenom preprečitve dostopa nepooblaščenim

osebam (radovedneži, da ne bi motili ogleda in poškodovali sledi);

• pridobi se prvi vtis o kraju;

• pomoč pri odločitvi o nadaljnjih aktivnostih, ali se bo ogled zaradi bližajoče

noči začel ali bo preložen;

• če so sledi na prostem in jim grozi uničenje, z namenom njihovega ustreznega

zavarovanja (nevihta, veter, sneg, dež, sonce itn.);

• ali bo kriminalistično tehnični del lahko opravila ena ekipa ali pa bo treba kraj

razdeliti na več sektorjev in za delo določiti več skupin;

• olajša nam razmišljanje o taktiki izvajanja ogleda ter o nujnih ukrepih, o

morebitnem sodelovanju strokovnjakov in izvedencev.

3.2 Statični in dinamični ogled kraja samomora

Prvi pogoj za uspešen ogled je mirno in zbrano opazovanje. Temeljno načelo ogleda

je »Najprej z očmi, potem z rokami!« Pozorni moramo biti na številne podrobnosti,

ker se z njihovo pomočjo da priti do pomembnih ugotovitev. Bolje je, da se ogled

nekoliko zavleče, kot da z nespretnim delom pokvarimo še tiste možnosti, ki jih da

na voljo kraj samomora. V statičnem delu ogleda ostaja kraj nezgode nespremenjen.

S pomočjo tehnike (fotoaparat, kamera) se posname kraj dejanja z okolico in

posamezne podrobnosti. Na ta način se dokumentira stanje, kakršno je. Poleg

slikanja in snemanja je potrebno opraviti tudi ustrezna merjenja in izdelati skico.

Preučujemo videz kraja samomora, saj bomo tako lažje nadaljevali z dinamičnim

delom ogleda samomora (Žerjav,1984).

V fazi dinamičnega dela ogleda kraja samomora kriminalisti ali policisti pregledajo

najdene sledi, predmete, preverjajo, ocenjujejo, pakirajo in shranijo za prenos v

laboratorij. Policist ali kriminalist preuči do najmanjših podrobnosti vse, kar je tam.

V ta namen se lahko posamezni predmeti premikajo, da se ugotovijo posebnosti in

sledovi na njih. Najpomembnejša naloga dinamičnega dela je odkrivanje sledi. Pri

tem je potrebno pregledati prav vse, iskati najrazličnejše sledi, pri tem pa

uporabljati vse tehnične pripomočke, ki so na voljo. Poudariti je potrebno, da se

pred pričetkom dinamičnega dela izbere začetna točka, kjer se začne ogled in smer,

v katero se nadaljuje (Žerjav,1984).

22

Če moramo pregledati širšo okolico, to naredimo postopoma, del za delom. Okolico

razdelimo na smiselne dele, glede na same okoliščine kraja. Taka delitev je

potrebna, da se zanesljivo pregleda vse (Žerjav,1984).

Najdene predmete, ki so v zvezi z samomorom oziroma morebitnim kaznivim

dejanjem, se podrobno pregleda in shrani, pri tem pa se označi, kje so bili najdeni.

Še posebej pozorni moramo biti na nenavadne. Nenavadne okoliščine so drugačne od

tistega, kar bi pričakovali. Opis nenavadnih okoliščin v zapisniku o ogledu kraja

dokazuje, da je bil opravljen natančno in da ni bilo nič prezrto (Žerjav, 1984).

3.3 Zbiranje obvestil, ugotavljanje istovetnosti in motiva

samomora

Zbiranje obvestil poteka že pred ogledom, intenzivneje pa po ogledu. Obvestila

zbiramo od oseb, ki bi lahko razpolagale z informacijami in pojasnile sumljivo smrt

oziroma samomor. Samomor pretrese veliko ljudi, tako svojce kot tudi ljudi, ki so

žrtev poznali. Ljudje, ki poznajo žrtev, radi posredujejo informacije, ki bi lahko

preiskovalcem pomagale pri preiskavi samomora. Zato je treba tem ljudem

prisluhniti. Zlasti so zanimive spontane izjave prisotnih na kraju, ko komentirajo smrt

žrtve (Dvoršek, 2008).

Pri preiskovanju samomorov poizvedujemo, kaj kdo ve o samomorilcu ali drugih

pomembnih okoliščinah, ki so pomembne za preiskavo samomora. Žerjav (1994) deli

zbiranje obvestil na tri faze:

• iskanje oseb, ki vedo za neko okoliščino;

• pripovedovanje;

• izpraševanje.

Zelo pomembno je, da najdemo osebe, ki vedo za pomembna dejstva ali okoliščine

samomora. Včasih se ljudje sami javijo, da bi nam pripovedovali o dejstvih in

okoliščinah samomora, poznavanju žrtve.

Velikokrat je potrebno takšne ljudi poiskati, kar od preiskovalcev zahteva veliko

truda, vztrajnosti oziroma časa. Najuspešnejši način iskanja oseb, ki bi nam dal

pomembna obvestila, je zbiranje obvestil med tistimi, ki so bili v neposredni bližini

kraja samomora ali so žrtev samomora našli (svojci, naključni sprehajalci, zaposleni

itn.) (Žerjav,1984).

23

Preiskovalec ne sme omejiti iskanja oseb samo na tiste, ki bi nam lahko dale

pomembna obvestila o konkretnem dogodku, ampak iščejo tudi tiste, ki bi lahko

povedale pomembne okoliščine in dejstva, ki segajo v čas pred samomorom ali celo

po njem. Ko osebo najdemo, osebi enostavno dopustimo, da spontano pripoveduje,

kar ve o stvari. Med pripovedovanjem oseb ne prekinjamo, razen če ni nujno

potrebno. Spontano pripovedovanje je zanesljivejše kakor izpraševanje

(Žerjav,1984).

Slaba stran spontanega pripovedovanja je v tem, da oseba pove veliko

nepomembnega, vendar preiskovalec vnaprej nikoli ne more vedeti, kaj je za

preiskavo pomembno. Pripovedovanje ima še eno veliko prednost. Preiskovalec med

pripovedovanjem lahko sklepa, kakšnega človeka ima pred seboj (sproščen, zbegan,

boječ, gosto beseden, previden itn.) in lahko ugotavlja, ali je pripovedovalec

inteligenten, razgledan, preprost, morda celo duševno prizadet. V fazi izpraševanja

preiskovalec zastavlja vprašanja, ki imajo namen zapolniti vrzeli v obvestilu,

obvestila precizirati, preizkusiti ali ugotoviti nova dejstva. Preiskovalec se mora med

izpraševanjem ravnati tako, da bo izprašani govoril po resnici o tem, kar ve, hkrati

pa na izprašanca ne sme vplivati tako, da bi to spremenilo ali popačilo obvestilo

(Žerjav, 1994).

Ugotavljanje istovetnosti samomorilca, katerega identiteta ni znana, je eden izmed

poglavitnih pogojev za pojasnitev okoliščin smrti, zlasti v primerih, kadar začetek

preiskave samomora kaže na morebitni sum uboja. Istovetnost samomorilca lahko

ugotavljamo na več načinov: preverimo jo lahko s kriminalističnimi metodami

(daktiloskopska primerjava prstnih odtisov, primerjava DNK11 vzorcev, prepoznava po

osebnem opisu in predmetih, ki so bili najdeni pri pokojnem, primerjava pokojnega s

fotografijo javne listine, morebitna primerjava rokopisov, primerjava s podatki

pogrešanih oseb itn.) ali sodnomedicinskimi preiskavami (primerjava zobnega statusa

osebe, primerjava pooperativnih znamenj ali vgrajenih medicinskih pripomočkov –

umetno srce, umetni kolk itn.). Kriminalistična metoda ugotavljanja istovetnosti

samomorilca je pri »svežih« truplih primernejša, medtem ko je sodnomedicinsko

ugotavljanje uporabnejše pri truplih z močneje izraženimi mrliškimi spremembami

(Dvoršek, 2008).

11 DNK - deoksiribonukleinska kislina (DNK oziroma DNA) je molekula, ki je nosilka genetske

informacije v vseh živih organizmih.

24

Najenostavnejši način ugotavljanja istovetnosti je prepoznava oseb na osnovi

dokumentov, ki jih ima samomorilec pri sebi. Zaradi obstoja suma, da bi bili lahko

dokumenti podtaknjeni, je potrebno preveriti istovetnost samomorilca s pomočjo

kriminalistične metode, kakor tudi sodnomedicinske metode. V primeru, da

istovetnost, kljub različnim kriminalističnim ali sodnomedicinskim metodam ni

ugotovljena, lahko preiskovalci objavijo fotografijo trupla s pomočjo sredstev

javnega obveščanja (Dvoršek, 2008).

Opozoriti je potrebno, da je v tem primeru potrebno opraviti mrliško toaleto.

Posebno zahtevno ugotavljanje istovetnosti je pri identifikaciji delov teles ali močno

razpadlih trupel, ki so lahko posledica kriminalnih ravnanj ali naravnih procesov.

Preiskovalci morajo poleg standardnih podatkov (starost, spol, višina, vzrok in čas

smrti) iskati odgovore še na naslednja vprašanja (Dvoršek, 2008):

• ali deli trupla pripadajo enemu ali več truplom;

• kdaj je bilo raztelešenje izvršeno in na kakšen način;

• kako so se deli trupla znašli na kraju najdbe - divje živali?

Kadar govorimo o motivu, mislimo na spodbudo, ki pripelje samomorilca do odločitve

samomora. Prav odkritje motiva ima zelo veliko selekcijsko moč za ugotavljanje

dejanskega vzroka samomora. Nepoznavanje motiva pa lahko preiskovalcem

predstavlja nepremostljivo oviro pri preiskavi samomora (Dvoršek, 2008).

Modly (1994) navaja, da na podlagi splošnega mnenja obstajata dve vrsti motiva, in

sicer prirojeni ali primarni motivi (biofiziološki) ter prisvojeni ali sekundarni motivi

(psihosocialni). Število biofizioloških motivov je veliko (od potreb po hrani do

spolnosti). Nekateri od teh motivov so močni ter se jih ne sme prezreti, še posebej,

če so nezadovoljeni. Psihosocialni motivi so nastali z razvojem osebnosti v družbi in

so vezani na vpliv družbe na posamezno osebnost in psihološke potrebe, ki se lahko

zadovoljijo samo v povezavi z družbo. V specifičnih situacijah lahko psihosocialni

motivi prevladajo nad biofiziološkimi motivi. Nezadovoljeni socialni motivi po pravilu

vodijo do mnogih konfliktnih in emocionalnih motenj, občutkov negotovosti,

nezadovoljstva ter zaskrbljenosti.

25

Zadovoljitev ene ali druge skupine motivov je pogosto odvisna ne samo od njihovih

stvarnih potreb in notranjega potenciala, ampak tudi od drugih elementov, kot so

recimo različne pristranskosti, različni vidiki, ki izhajajo iz osebnih izkušenj ali skozi

izkušnje nekoga drugega, interesov, ki prevladujejo, itn. (Modly, 1994).

Ni potrebe po pripravi zakonitosti in načel v delovanju motivov (pomanjkanja,

dominacije, hierarhije itn.). Dejstvo je, da izbor motiva predstavlja več ali manj

individualni pojav, ki je med ostalim odvisen od trenutne situacije. V primeru, da

obstaja potreba za zadovoljitev več motivov, izkušnje učijo, da izbor motiva izhaja iz

tako imenovane hierarhije motivov oziroma iz zaporedja motivov za njihovo

zadovoljevanje. Da bi običaji, tradicija, moralne vrednote, želje, strasti, nagoni,

čustva pogojevali samomorilnost, se mora v osebnosti strukturi odražati kot

posodobljena – aktualizirana potreba. Na temelju aktualizirane potrebe prihaja v

motivacijskem procesu do formiranja motiva (Modly, 1994).

Modly (1994) povzema strukturo motivacijskega procesa na naslednji način:

• tvorba aktualiziranih potreb pod vplivom notranjih in zunanjih začetnih

elementov;

• aktualizirana potreba se zrcali v zavesti na ustrezen ali perverzen način;

• v zavesti se ustvarjajo ideje o ciljih, katerih realizacija lahko zadovolji

aktualizirano potrebo;

• oseba izbere eno od ciljnih idej (v notranjem konfliktu ali brez njega) v skladu

z vrednostnimi orientacijami osebnosti, njenimi karakternimi značilnostmi,

svojstveno hierarhijo, dispozicijo motiva, čustvenim stanjem,

temperamentom, predhodnimi izkušnjami in sposobnostmi;

• oseba želi realizirati izbrano ciljno idejo, s čimer se zaključuje motivacijski

proces.

3.4 Percepcija okoliščin, ki kažejo na samomor ali proti

njemu

Da bi odgovorili na vprašanje, ali gre za samomor ali je posredi morda drugi vzrok

smrti, moramo poznati okoliščine, ki kažejo v prid ali proti samomoru. Percepcija

takšnih okoliščin ali percepcija odsotnosti okoliščin, ki govorijo proti samomoru

oziroma kažejo na kak drug vzrok smrti, nas bo pripeljalo do zanesljivega zaključka,

ali je oseba storila samomor ali ne (Dvoršek, 2008).

26

V nadaljevanju bom opisal okoliščine, ki kažejo na samomor oziroma proti njemu.

Opisane okoliščine se nanašajo na zvrsti samomorov, opisanim v podpoglavju Vrste

samomorov v Republiki Sloveniji.

Dvoršek (2008) pravi, da samomorilci pri impulzivnih samomorih uporabljajo za

navezo priročna sredstva, kot so pas ali električni kabel; uporaba posebnih vrvi ali

neprimernih sredstev za navezo pa govorijo proti samomoru. Vozel je s

kriminalističnega vidika za pojasnitev obešanja najbolj zanimiv.

Dvoršek (2008) pravi: »Komplicirani vozel, ki ga umrli ni poznal, še manj pa

uporabljal, govori proti samomoru, površno narejen vozel, ki je povzročil neuspel

poskus ali zaradi katerega je prišlo do počasnega zdrsa in je zato truplo ostalo v

nevisečem položaju, govori v prid samomoru, vozel, ki ima odvod za zategovanjem,

pa govori proti samomoru« (Dvoršek, 2008: 41).

Do obešenja lahko pride tudi iz razloga nesreče, zato je še toliko bolj potreben

natančen pregled zanke oziroma vozla. Trd oreh za preiskovalce predstavljajo

predvsem tako imenovane avtoerotične smrti (seksualna nezgodna obešanja), do

katerih pride, kadar se žrtev seksualno vzburja s pomočjo zategovanja zanke okoli

vratu. V praksi se še pojavljajo druge oblike nesreč, ki se na zunaj kažejo kot

samomor z obešenjem, zato je iz kriminalističnega vidika pomembno, da se ugotovijo

pravi vzroki smrti (Dvoršek, 2008).

Značilno za samomorilce je, da najprej zavežejo vrv na oporo, nato pripravijo na

drugo stran drsečo zadrgo. Truplo nasilno usmrčenega se lahko naknadno obesi.

Takrat govorimo o fingiranem samomoru. Pri fingiranem je značilno, da pri

naknadnem obešanju storilec najprej vstavi glavo v drsečo zadrgo, nato zaveže vrv

okoli opore. Vozel v tem primeru je bolj zapleten, drugačen. V takšnih primerih na

rokah domnevnega samomorilca ne najdemo mikrosledi, ki bi nastale ob pripravi vrvi.

Najdeni sledovi na kraju obešanja, kot so prisotnost hoje drugih oseb, ki ne pripadajo

očividcem, najpogosteje govorijo proti samomoru. Tudi večja količina alkohola v krvi

je bolj značilna za samomor kot pa za nasilno smrt (Dvoršek, 2008).

Da je storjen samomor z obešanjem, kažejo naslednje okoliščine (Žerjav, 1984):

• če ugotovimo, da se je pokojnik, tako kot ga najdemo, lahko obesil sam;

• če na rokah pokojnika najdemo mikrosledi materiala, iz katerega je zanka;

27

• če so pri gredi, čez katero pelje zanka, vlakna vrvi obrnjena proti gredi;

• če so vidni tipični znaki samomora z obešenjem;

• če vrsta zanke odgovarja pokojnikovi spretnosti in znanju, npr. mornarski

vozel;

• sodnomedicinsko mnenje, da je smrt nastopila zaradi obešenja.

Včasih ima lahko obešenec roke in noge zvezane ali vklenjene, vendar ni rečeno, da

gre za umor. Ugotoviti moramo, ali se je žrtev, ki visi, lahko sama zvezala in ali so

zanke v dosegu njegovih rok (Žerjav, 1984).

Pri samomorilcih, ki se poslužujejo strelnega orožja, gre najpogosteje za eno strelno

rano na vitalnih delih telesa, ki so v dosegu njihovih rok (čelo, sence, podbradek,

usta, prsa, redkeje trebuh). Več strelnih ran je izjema, vendar ne izključujejo

samomora, če ob strelu ni bil bistveno prizadet kateri od življenjsko pomembnih

organov oziroma bistveno prizadeta zavest samomorilca. Pri samomoru s strelnim

orožjem gre praviloma za bližinske strele iz oddaljenosti le nekaj centimetrov ali z

naslonom ustja cevi. Streli z razdalje sicer ne izključujejo samomora, vendar so v

praksi takšni primeri redki. Okorelost mišic, ki nastopi po smrti, je razlog za krčevito

posmrtno držanje orožja in znak za samomor. Če bi bilo ubitemu orožje položeno v

roke, prsti običajno zelo šibko držijo ročaj orožja, vsi členki na rokah niso upognjeni

proti sprožilcu. Kadar strelno orožje najdemo v neposredni bližini umrlega, moramo

poiskati sledove padca orožja. Sledove padca najdemo tako na orožju kot na tleh.

Lega strelnega orožja in strelne rane se morajo ujemati, da lahko govorimo o

samomoru. Robovi strelne poškodbe so ob bližinskem strelu zaradi pritiska razcefrani,

na koži pa se zaradi trzljaja opazi tudi ustje cevi. V nekaterih primerih se zgodi, da

strelnega orožja ni v neposredni bližini, vendar to ne sme izključiti samomora.

Obstaja možnost, da so orožje odstranili domači (Dvoršek, 2008).

V primerih samomora s hladnim orožjem je treba poudariti, da rezilno orodje v rokah

pokojnika še ne pomeni samomora. Podrobno je treba preučiti krvne madeže in z

njihovo pomočjo rekonstruirati gibanje pokojnika pred nastopom smrti. Pogoste so

tudi tako imenovane poskusne rane. Preiskovalcem pokažejo, da se je samomorilec

obotavljal ali preizkušal rezilo. Poskusnih ran pri ubojih ni, zato lahko skoraj z

gotovostjo dokazujejo samomorilsko poreklo poškodb. Samomorilci se največkrat

odločijo, da si bodo vzeli življenje z vbodom v srce. Na predelu vboda je več ran, ki

potekajo v isto smer (Dvoršek, 2008).

28

Rane, ki so razporejene po celotnem telesu, pa govorijo v prid uboju. Če ob pregledu

trupla opazimo rane tudi na rokah in nogah, lahko pomislimo na poškodbe, ki so

nastale pri poskusu obrambe vitalnih delov telesa. Te rane se imenujejo obrambne

rane (Dvoršek, 2008).

Okoliščine, ki kažejo v prid samomoru s hladnim orožjem – rezilom ob rezanju žil ter

vratu (Žerjav, 1994):

• vreznina poteka na zapestju pravokotno na žile;

• če ugotovimo ob njej poskusne rane;

• če je uporabljeno orodje last pokojnika;

• če močno krvavi sprednji del trupla;

• če je roka, ki drži nož, močno okrvavljena;

• če je na vratu več vreznin – poskusne vreznine;

• če na rokah ni obrambnih poškodb;

• če pri desničarju smrtna rana poteka z leve strani vratu poševno navzdol

proti desni strani – pri levičarjih je položaj vreznine nasproten.

Nastale poškodbe po smrti pri nezgodnem povoženju so zelo podobne vlakovnim

poškodbam samomorilcev. Povoženje žive osebe se razlikuje od povoženja že umrle

osebe po intervalnih reakcijah, krvnih podlivih, aspiraciji krvi ter zamašitvi krvnih žil

in pljuč z maščobo. Sledovi mazivnega olja, druge umazanije na truplu ali obleki,

razsežnosti ran, sledi udarca telesa ob lokomotivo, sledi krvi na kolesnem ščitniku

govorijo v prid samomora oziroma samomorilnega položaja trupla pred povoženjem.

Sama enostavnost dostopa do železniških tirov lahko govori v prid samomoru. Ne

pozabimo, da nam analiza sledov na podplatih čevljev (sledovi drobcev kovin, opilkov

in kovinskih oksidov, ki se naberejo na podplatih zaradi hoje po železniškem nasipu,

tirnicah ali pragovih) kažejo v prid samomora. Če ob preiskavi kraja samomora s

povoženjem ne zaznamo sledi, ki nakazujejo na prisotnost tretje osebe, ki bi lahko

truplo položila na tirnice, lahko trdimo v prid samomora (Dvoršek, 2008).

Da bi preiskovalci dobili odgovor, ali gre za samomor s povoženjem z vlakom ali da

gre za zelo prefinjen način umora, morebiti tudi nesreče, je potrebno vedeti, da

obstaja več faz povoženja z vlakom (faze so opisane v podpoglavju povoženje z

vlakom). Z analizo elementov, ki govorijo v prid določeni fazi povoženja, lahko

preiskovalci rekonstruirajo dinamiko dogajanja. Ti elementi omogočajo, da

preiskovalci potrdijo ali ovržejo morebitni umor (Dvoršek, 2008).

29

Ko govorimo o morebitnem umoru, žrtve najpogosteje vržejo iz vagona skozi vrata ali

okna kupeja. Žrtev je lahko vržena živa ali mrtva, če je bila že predhodno umorjena.

Pri preiskovanju vsakega sumljivega dejanja je tudi pri samomoru s povoženjem

potrebno zavarovati čim širšo okolico. Potrebno je iskati vse možne sledi, ki bi

pripomogle k razjasnitvi, kaj se je v resnici zgodilo (Dvoršek, 2008).

Samomori s povoženjem se večinoma dogajajo na način, da samomorilec položi vrat

na tirnico ali noge, pri čemer je truplo lahko izven, znotraj ali čez tire. Dogaja se, da

samomorilec krepko prime tračnico, zaradi česar so lahko povožene tudi roke. Redki

so primeri samomora na način, da samomorilec stopi pred vlak. Takrat so poškodbe

drugačne od poškodb povoženja. Vezanost nog, pokrivanje oči in ušes, kažejo na

samomor. Pokrivanje ušes z dlanmi ter sočasna poškodba glave, vratu ter rok na isti

višini je tipična ugotovitev pri samomoru s povoženjem. Razjasnitev dogajanja je v

večini primerov mogoča le ob kombinaciji kriminalistično tehnične metodike ter

sodnomedicinskih izsledkov (Modly, 1994).

Pomembne informacije za ugotavljanje samomora z utapljanjem dobimo s

proučevanjem kraja, kjer je oseba vstopila v vodo. Odsotnost sledi, ki bi kazale na

nasilno potiskanje v vodo ali zdrs, govorijo v prid samomoru. Samomorilci si izberejo

takšen kraj, kjer lahko neovirano skočijo v vodo ali pa pridejo do vode brez večjih

ovir. Težko dostopen kraj do vode lahko poškoduje samomorilca, kar govori v prid

samomoru. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da lahko pride v tekočih vodah do »Post

mortem12« poškodb, ki pa jih je mogoče z obdukcijo in z natančnim pregledom ločiti

od »Ante mortem13« poškodb. Trupla samomorilcev se od nasilno in nesrečno

utopljenih razlikujejo po tem, da so običajno oblečena, lahko pa ob vhodu v vodo

pustijo poslovilno pismo ali dragocene predmete (Dvoršek, 2008).

S kriminalističnega vidika je pri preiskovanju utopljenca najprej potrebno ugotoviti in

odgovoriti na vprašanje, kako dolgo je truplo plavalo v vodi. Ta odgovor poskuša dati

sodnomedicinski izvedenec na podlagi maceracije14 (Dvoršek, 2008).

12 Post mortem – poškodbe, ki nastanejo po smrti. 13 Ante mortem – poškodbe, ki nastanejo pred smrtjo. 14 Maceratio cadaveris – razpad trupla brez sodelovanja bakterij. Pogoji za maceracijo so

samo na truplu ploda, ki je odmrl v materinem telesu (Miličinski, 1956)

30

V korist samomora z utopitvijo govorijo okoliščine, kot recimo zvezanih več kamnov

oziroma trdih predmetov za vrat, za telo, za telesne ude, najdba kamnov ali težkih

predmetov v obleki (Modly, 1994).

V primeru, da ima pokojni zvezane roke, je potrebno preveriti, na kakšen način ima

zvezane roke in ugotoviti ali si jih je lahko zvezal sam (desničarji si navadno bolj

tesno zvežejo levo roko, levičarji pa desno). Okoliščine, kot so predhodno odlaganje

oblačil na obrežju, najdba poslovilnega pisma, ugotovljena nosečnost, padec v vodo

brez znakov utapljanja prav tako govorijo v prid samomoru. Okoliščine, ki govorijo v

prid nasilne smrti, so sledovi borbe, ki jih lahko najdemo na kraju ali na telesu

(problem ugotavljanja sledov zaradi vpliva vode in razkroja trupla), ter zvezane roke,

noge in usta (poudariti je potrebno, da vezanje nog in rok ni nujno, da je okoliščina,

ki govori v prid umoru. Dobri plavalci, ki na ta način želijo storiti samomor, si bodo

vezali roke, noge, usta, da bi si na ta način onemogočili nagonsko rešitev) (Modly,

1994).

Pomembno vlogo pri preiskovanju samomora z utopitvijo ima obdukcija. Obdukcija

razjasni, ali je šlo za nasilno smrt, nesrečo ali samomor. Pove nam, ali se je oseba ob

utapljanju upirala, borila za življenje ali iskala pomoč. Na podlagi dokazov lahko

strokovnjak sodne medicine ugotovi vzrok in okviren čas smrti. Raziskave in statistika

kažejo, da se samomora z utopitvijo bolj poslužujejo ženske kot pa moški (Common

means of suicide …, 2014).

Da bi potrdili okoliščine, ki govorijo v prid samomora z zastrupitvijo, je potrebno

opraviti natančni pregled trupla, kakor tudi samega kraja storitve samomora. Pregled

trupla nam razkrije znake, ki kažejo na uporabo strupenih snovi (mala sveža

poškodba od injekcijske igle na notranji strani podlakti, zapestja ali stegna, ožig

požiralnika, ki nastane pri uporabi jedkih snovi, rožnata barva kože, predvsem obraza

in spenjena slina). Ostanke strupa lahko najdemo v žepih pokojnega, torbici, vrečki,

izpraznjeni igli poleg pokojnega ali praznem kozarcu (Dvoršek, 2008).

Na samomor z zastrupitvijo nam lahko kaže prazna steklenička ali škatlica od zdravil.

V prid govori tudi dejstvo, da je pokojni pred smrtjo užival zdravila, ki so povzročila

zastrupitev, da je uporabil strup, katerega delovanje je poznal, da je strup lahko

dostopen in da si je pomagal z domačimi pripomočki (speljan domači kos plastične

cevi iz izpuha vozila v notranjost kabine vozila itn.) (Dvoršek, 2008).

31

Pomembno je omeniti fingiran samomor z zastrupitvijo, kjer morilec prikrije umor

tako, da prikaže, da se je žrtev sama zastrupila. Preiskovanje primerov samomorov z

zastrupitvijo je za preiskovalce dokaj zahtevno, zato je potrebno tesno sodelovanje s

kriminalistično-tehničnim strokovnjakom in strokovnjakom sodne medicine (Modly,

1994).

Modly (1994) predlaga, da pri preiskavi sodeluje toksikolog (oseba, ki proučuje

strupe) ali pa vsaj lekarnar. Pomembno za preiskovanje je poznavanje preteklosti

pokojnika, kaj je počel v zadnjem času in vse okoliščine, ki bi lahko pojasnile, ali je

pokojni storil samomor, ali ga je kdo zastrupil ali pa se je zastrupil zaradi

nepravilnega ravnanja s predpisanimi zdravili. Pri zastrupitvi je pomembna odreditev

obdukcije, ki lahko policistom že pri pregledu trupla pojasni nastanek določenih

sumljivih okoliščin, ki kažejo na umor (Modly, 1994).

3.5 Obdukcija

Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-UPB2, Ur. list RS, št. 23/2005) v 61. členu

določa, da je potrebno za vsako umrlo osebo ugotoviti čas in vzrok smrti, kar lahko

opravi le za to pooblaščeni zdravnik. Bolnik, ki umre v zdravstvenem zavodu ali pri

zasebnem zdravstvenem delavcu, mora biti obduciran. Strokovni vodja zdravstvenega

zavoda ali oddelka lahko po svoji presoji ali na željo svojcev odloči, da

se obdukcija opusti, če je vzrok smrti nesporen in če zdravnik, ki je umrlega zdravil,

s tem soglaša. Na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti je bil sprejet Pravilnik o

pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe (Uradni list RS, št. 56/1993 in

15/2008), ki ureja naloge mrliško pregledne službe, njeno organizacijo in delo,

dolžnosti zdravnikov mrliških preglednikov in dokumentacijo, ki jo morajo voditi,

obdukcijo in pokop mrličev ter druga tehnična vprašanja v zvezi z opravljanjem

mrliško pregledne službe. Z mrliškimi pregledi se ugotavlja nastop smrti oziroma

mrtvorojenost, ugotovi osnovni vzrok in druge vzroke smrti, preiskuje in ugotavlja

način smrti in razvršča smrtne primere v skupine po načinu smrti.

Razvršča jih na naravno smrt (starost, bolezen, prirojene napake) ter nenaravno smrt

ali nasilno smrt (po svoji krivdi - samomor, po svoji malomarnosti – nezgoda, po krivdi

druge osebe – uboj, po malomarnosti druge osebe – nezgoda, brez svoje in tuje krivde

– elementarna nesreča itn., posebni primeri – nepojasnjena smrt, smrt med operacijo

ali med drugimi zdravniškimi posegi itn.).

32

Mrliško pregledna služba prijavlja organom pregona sum smrti zaradi kaznivega

dejanja ter pomaga sodiščem in organom javne varnosti pri preiskovanju kaznivega

dejanja.

Obdukcija je pregled vseh zunanjih in notranjih delov trupla – mrtvega telesa z

namenom ugotavljanja bolezenskih stanj, poškodb organov in vzroka smrti. Obdukcija

trupla se opravi vedno, kadar se ob preiskavi smrtnega primera pokaže sum, ali kadar

je očitno, da je smrt nastopila zaradi kaznivega dejanja, ali je v vezi z izvršenim

kaznivim dejanjem (Modly, 1994).

Obdukcijo sme opraviti le za to usposobljeni zdravnik –strokovnjak sodne medicine.

Strokovnjak sodne medicine se preiskovalcem priključi že ob ogledu najdenega trupla

v sumljivih okoliščinah. Sumljive okoliščine so razlog za odreditev sodne obdukcije.

Obdukcija se odredi, če so ugotovljena dejstva, ki nakazujejo na sum storitve

kaznivega dejanja (Dvoršek, 2008);

• če obstaja sled nasilja;

• če je ugotovljeno, da je smrt nastopila po poškodbi;

• če se je po zaužiti hrani pojavilo bruhanje, driska, bolečina, nezavest in

kasneje smrt;

• če je šlo za zdravo osebo;

• če umrlemu ni bila nudena zdravniška pomoč ali bolezen ni bila ugotovljena;

• če je smrt nastopila na samem, brez očividcev.

Obdukcija nam po možnosti daje odgovore, kaj je vzrok smrti, ali je bila smrt

nasilna, za kakšno vrsto poškodbe gre in s kakšnim sredstvom je bila poškodba

prizadejana, mehanizem nastanek poškodbe, katere poškodbe so nastopile v času, ko

je žrtev še živela ali so poškodbe nastale po smrti, kdaj je nastopila smrt in za

katerimi boleznimi je bolehal umrli. Obdukcija oziroma sodno medicinska preiskava

ugotavlja tudi prisotnost drog, alkohola ter morebiti drugih strupenih snovi. Sumljivo

smrt obravnavata dve znanosti, tako kriminalistična kot sodnomedicinska (Dvoršek,

2008).

33

Poznamo štiri vrste obdukcije: klinično obdukcijo (po Zakonu o zdravstveni

dejavnosti), sanitarno obdukcijo (Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja mrliško

pregledne službe), zavarovalniško obdukcijo (po Zakonu o zavarovalnicah, Uradni list

RS, št. 64/94, 35/95 – popr. in 13/00) in sodno obdukcijo (po Zakonu o kazenskem

postopku).

Zakon o kazenskem postopku v 259. členu pravi, da se pregled in raztelešenje trupla

opravita vselej, kadar je podan sum ali je očitno, da je smrt nastopila s kaznivim

dejanjem. Če je truplo pokopano, se odredi izkop, da se truplo pregleda in raztelesi.

Pri raztelešenju trupla je potrebno ugotoviti identiteto. Kadar obstaja sum krivega

zdravljenja že po pokopu umrlega, lahko preiskovalni sodnik izda nalog za

''ekshumacijo15'' in obdukcijo izkopanega trupla.

260. člen ZKP pravi, da če se izvedensko delo ne opravi v strokovnem zavodu,

pregled in raztelešenje trupla opravi en zdravnik, po potrebi tudi dva ali več,

priporočljivo je, da so ti iz sodnomedicinske stroke. Tovrstno izvedensko delo vodi

preiskovalni sodnik, ki v zapisnik vnese izvid in mnenje izvedencev. V nadaljevanju

istega člena piše, da se za izvedenca ne sme določiti zdravnika, ki je umrlega zdravil,

se ga pa sme zaslišati kot pričo zaradi pojasnila o poteku in okoliščinah bolezni, za

katerimi se je umrli zdravil.

Sodno obdukcijo opravlja zdravnik specialist za sodno medicino ali pa patolog, ki ga

določi preiskovalni sodnik. Obdukcija se opravi tudi v primeru, če svojci temu

nasprotujejo. Sodnik je zadolžen za izdajanje naloga za obdukcijo, po zakonu pa je

predpisano, da je zdravnikova dolžnost. Gorkič (1981) meni, da v primeru, ko

obdukcijo opravlja zdravnik, ki nima kriminalističnega znanja, lahko preiskovalec

pomaga zdravniku pri delu, ki ni medicinske narave (opažanje, fiksiranje,

shranjevanje in pojasnjevanje). Pri tem je mislil na vse sledi, ki se jih najde na

obleki in telesu ter bi jih zdravnik lahko spregledal, imajo pa lahko za preiskovanje

ali raziskovanje večji pomen od celotnega obdukcijskega izvida (Gorkič, 1981).

15 Ekshumacija – izkop trupla.

34

4 Psihološki vidik preiskovanja samomora

S problemi psihologije pričanj, kot sestavnim delom psihologije v kazenskem

postopku, se je ukvarjalo veliko število kriminalistov kot tudi pravosodnih

uslužbencev. Psihologija s svojimi empiričnimi in eksperimentalnimi metodami

pomaga razumeti številne psihosocialne zakonitosti pričevanja, stopnjo resnice in

načine uporabe izjave v kazenskem postopku. Da bi preiskovalec samomora uspešno

ocenjeval resničnost podatkov, pridobljenih v razgovoru z občani, očividci, bi moral v

osnovi poznati principe psihološkega doživljanja in psihološke procese (občutke,

zaznavanje, spomin, pozabljanje, domišljijo, čustva, motivacijo itn.). Vsak primer ni

mogoče rešiti le na podlagi materialnih dokazov. Materialne (neme) priče sicer ne

lažejo, vendar ne morejo govoriti, zato je njihova interpretacija prepuščena

preiskovalcem. Zaradi teh razlogov je v kazenskem pravu veliko zanimanje za

psihologijo pričanja, za simptomatično sliko obnašanja izprašane osebe in metode, ki

se lahko uporabljajo za razlikovanje resnice od laži (Roso, 1995)

Pričevanja očividcev so pogosto netočna. K netočnosti pričevanja pogosto prispevajo

tudi preiskovalci sami, iz razloga slabega poznavanja zakonitosti zaznavanja,

spominjanja in socialnih vidikov pričevanja. Na točnost in popolnost spominjanja

vplivajo številni dejavniki. Med te dejavnike prištevamo dejavnike dogodka ali

zaznave situacije (pomembnost, trajanje, jakost, jasnost, stresnost itn.), osebnostne

dejavnike očividcev (sposobnosti, izkušnje, stališča, osebno in duševno stanje) in

dejavnike pričevanja (sugestivnost, način spodbujanja obnove, socialni pritisk

preiskovalcev, konformnost). Zaradi vseh zgoraj naštetih dejavnikov bi se morali

preiskovalci samomorov izobraževati in usposabljati v tej smeri, kar pa je zelo

pomembno, omogočiti vsaj občasna posvetovanja s psihologom, ki se ukvarja s

področjem forenzične psihologije (Umek, 1995).

4.1 Čustveni dejavniki

Na dogajanje okoli sebe se vsak posameznik odzove drugače. Kaj se dogaja okoli nas,

občutimo, vidimo, razmišljamo o tem, dogajanje pa doživljamo tudi s čustvi. Čustva,

ki jih doživljamo, so lahko za nas bodisi ugodna ali neugodna, žalostna in vesela,

zadovoljna ali nezadovoljna, ljubezniva ali sovražna, vendar je dejstvo, da nas

nekatera dogajanja privlačijo, druga odbijajo in to samo zato, ker v nas vzbujajo

čustva (Musek in Pečjak, 1996).

35

Čustva so kompleksni psihični procesi, ki vključujejo različne sestavne elemente ter

so med seboj neločljivo povezani z drugimi duševnimi procesi. Komponente čustev so

(Kompare, Stražišar, Vec in Jaušovec, 2001):

• subjektivno doživetje čustva;

• kognitivne ocene (interpretacija, presoje);

• fiziološko vzburjenje (delovanje telesa in organov);

• zunanji vedenjski izrazi (mimika obraza);

• pripravljenost za aktivnost oziroma vedenje, ki usmerja k cilju.

Zgoraj omenjene komponente čustev so sestavni del čustev, ki tvorijo specifično

doživljanje. Obravnavamo jih kot dinamični sistem, saj vsak izmed elementov vpliva

na druge elemente (Kompare et al., 2001).

Čustva ločimo na afekte in razpoloženja (odvisno od trajnosti in intenzitete

čustvovanja). O afektih govorimo takrat, kadar so čustva zelo močna (bes, panika,

evforija itn.), vendar kratkotrajna čustvena stanja, ki se razvijejo v trenutku in jih

spremljajo izrazite telesne spremembe. Taka čustva prevzamejo celotno osebnost

posameznika, s tem pa zmanjšajo razsodnost posameznikovih odločitev ter dejanj v

neki situaciji (Kompare et al., 2001).

Kadar so čustvena stanja šibka in dolgotrajna, vendar imajo kljub manjši

intenzivnosti velik vpliv na obnašanje posameznika, govorimo o razpoloženju. Afekti

trajajo nekaj minut ali ur, razpoloženje pa lahko traja več ur, dni ali mesecev

(Kompare et al., 2001).

4.2 Čustva in fiziološke spremembe

Čustvovanje je zelo zapleteno in tesno povezano s sistemom žlez z notranjim

izločanjem (hormoni) ter osrednjim živčevjem. Vegetativni ali avtonomni živčni

sistem nadzorujeta množico telesnih znakov, ki jih spremlja čustveno doživljanje.

Čustvovanje je reakcija, ki zagotovi čim večjo količino energije v čim krajšem času.

Lahko bi dejali, da čustvovanje povečuje možnost preživetja v nevarnih okoliščinah.

V posebnih okoliščinah čustva odpovedujejo in celo škodljivo vplivajo na organizem

človeka (Areh, 2012).

36

Preiskovalci samomora bi morali vedeti, da se ob zelo intenzivnem povečanju čustev

oziroma čustvenih vzburjanj v telesu človeka močno poveča pretok krvi, dihanje

postane globlje in hitrejše, aktivira se potenje, ki zagotavlja učinkovito hlajenje

telesa, zenici se razširita, pragi dražljajev se znižajo – postanemo občutljivejši,

pospešeno se izloča adrenalin itn. Posledica čustvenega vzburjanja se kaže tudi kot

rdečica, stiskanje v grlu, globoko dihanje, jok ali smeh (Areh, 2012).

4.3 Izražanje čustev in kontrola čustev

Zavedanje lastnih čustev oziroma njihova percepcija je enako pomembna kot

čustvena stanja pri sogovorniku. Oboje nam namreč dopolnjuje informacije, ki jih

sporoča sogovornik in nam predpostavlja vodilo za nadaljnji pogovor. Izražanje

čustev na verbalni ravni je lahko neposredno, posredno ali na kognitivno raven

segajoče čustvo. Na neverbalni ravni pa čustva prepoznamo po napeti drži,

posedanju, dihanju, pomežikovanju, tikih, telesnemu nemiru, rdečici itn. (Štirn in

Podvršič, 2003).

Najpogostejša osnovna čustva, s katerimi se srečujemo ob pričanju očividcev ali

morebitnih storilcev kaznivih dejanj, so strah, jeza, sram, žalost. Posameznik občuti

strah in doživlja strah, ko oceni, da je ogrožena neka njegova vrednota in da se ne bo

mogel sam ustrezno spopasti s situacijo ali s posameznikom, ki ga ogroža (Milivojević,

1999).

Strah nam omogoča hitro avtomatizirano oceno ogrožajoče situacije (trenutna

mobilizacija organizma in pripravljenost za prilagojeno obnašanje). Če posameznik

oceni, da obstaja nevarnost, ki ga ogroža in je močnejša od njega, potem posameznik

občuti strah, ki ga lahko na eni strani pripravi na povečano aktivnost, na drugi strani

pa ga lahko celo paralizira. Jeza je čustvo, ki je pogosto prisotno v razgovoru z

očividcem ali storilcem kaznivih dejanj. Ko posameznik oceni, da nekdo s svojim

obnašanjem, ravnanjem ogroža neko njegovo vrednoto (želje, pravice itn.), tedaj

doživlja jezo. Občutek moči in jeza sta povezani, saj se običajno jezi tisti, ki se

počuti močnega. Očividec ali storilec kaznivega dejanja iz nizke stopnje aktivnosti

preide v visoko – organizem se pripravi na boj. Kadar posameznik oceni, da ima

zaradi njegovega ravnanja njemu pomembna oseba o njem slabo mnenje, tedaj

občuti sram. Zaradi tega si posameznik želi, da bi se skril oziroma pobegnil

(Milivojević, 1999).

37

To opazimo na njegovih neverbalnih odzivih, kot so umikanje pogleda, zakrivanje

obraza z rokami, gledanje v tla, skrivanje za določenim predmetom, obračanje stran

od sogovornika. Morda je potrebno omeniti, da je potrebno razlikovati čustvo sramu

od občutka krivde. Morda se na videz ne razlikujeta, vendar pa se razlikujeta v

kontekstu dogajanja. Sram odraža zaznavanje samega sebe kot neustreznega,

neprimernega, krivda pa se nanaša na konkretno dejanje. Občutek sramu ali krivde

se lahko prekrivata, saj se lahko posameznik čuti krivega za dejanje, ki ga je storil,

istočasno pa se sramuje svojega dejanja. V primeru, da posameznik oceni, da je v

svojem življenju izgubil nekaj pomembnega (predmet, premoženje, socialni status,

službo, osebo itn.) tedaj čuti žalost. Žalost je kronično čustvo, saj se izguba

posameznika tudi po izgubi ohranja v mislih posameznika. Čustvo žalosti je povezano

s procesom žalovanja, ki običajno traja leto dni po izgubi (predstavlja fazo

zanikanja, pogajanja, žalosti in sprejetja) (Milivojević, 1999).

4.4 Kognitivni dejavniki

Preiskovalci iz izkušenj vedo, da priče in žrtve kaznivih dejanj nikoli ali zelo redko

podajo popolno sliko vseh vidikov dogodka ali kaznivega dejanja. Razlogi za to so

različni (Umek v Areh, 2012).

Priče, očividci redko opazujejo dogajanje v najugodnejših pogojih (pomanjkanje

pozornosti, vidljivosti, čas trajanja dogodka itn.), ob opazovanju so čustveno

vznemirjene, lahko da imajo slab spomin, so prestrašene, imajo slabe verbalne

sposobnosti in vedo le malo povedati o preživeti izkušnji (Umek v Areh, 2012).

Preiskovalci na te dejavnike ne morejo vplivati. Da bi preiskovalec pridobil osnovna

spoznanja o kognitivnih dejavnikih, ki vplivajo na pridobitev izjave očividcev, prič ali

morebitnih storilcev kaznivih dejanj, mora poznati dejavnike zaznavanja, delovanja

spomina ter dejavnike pozabljanja (Umek v Areh, 2012).

Pa si oglejmo kognitivne dejavnike zaznavanja, ki vplivajo na čistost zaznavanja in

verodostojnosti priklica podatkov iz spomina in od katerih je odvisno pričanje (Areh,

2011):

• osvetljenost okolja (svetlobni kontrast, položaj svetila, jakost svetlobnega

toka, hitrost obdelovanja podatkov, gibanje, prilagajanje očesa na

spremembo jakosti svetlobe itn.);

38

• zaznava barv (Purkinijejev pomik16);

• zaznava hitrosti in velikosti predmetov in oseb (hitrost gibanja velikih

predmetov podcenjujemo, hitrost majhnih pa precenjujemo);

• zaznava oddaljenosti in smeri (popačenje spomina se pojavlja pri večji

razdaljah med predmeti ali osebami. Prihaja do precenjevanj, podcenjevanj

in prostorskih asimetrij);

• čas trajanja dogodka (dalj časa smo izpostavljeni dogodku, lažje prikličemo

podatke iz spomina, vendar dolgotrajna izpostavljenost dogodku ne zagotavlja

učinkovitega kodiranja informacij v spomin. Bolj kot čas je pomembna raven

pozornosti);

• pozornost (razlikujemo tri nivoje delovanja pozornosti. Najnižji je nivo

popolne avtomatičnosti, drugi nivo je delna avtomatiziranost, tretji nivo je

namerna zavestna kontrola17);

• čustva in stres (trifazni model vplivov18, ki ga imata intenzivni stres in čustva

na spominski sistem; predpozornostna faza, faza procesiranja in vkodiranja

čustveno vznemirjajočih dražljajev – spominski lijak19, spominski priklic);

• interpretacija zaznav (Greenovi štirje spoznavni dejavniki20 najbolj vplivajo

na interpretacijo zaznav, in sicer izkušnje, hevristika razpoložljivosti,

potrjevanje pristranskosti, pričakovanje posledice odločitve);

• pozabljanje (Ebbinghausova krivulja pozabljanja21. Iz krivulje razberemo, da

se največ podatkov izgubi kmalu potem, ko se vkodirajo v dolgoročni spomin).

Kot smo že zapisali, očividci, priče in žrtve kaznivih dejanj nikoli ali zelo redko

podajo popolno sliko vseh vidikov dogodka ali kaznivega dejanja. Nekateri med njimi

načrtno lažejo oziroma zavajajo, razlogov za laganje pa je lahko veliko (fingiran

samomor).

16 Zaradi slabe osvetljenosti se pojavijo težave pri razlikovanju barv. Manjša je osvetljenost,

slabše razlikujemo barve. V mraku ali temi teže razlikujemo barve oz. svetlobo z daljšimi

valovnimi dolžinami (oranžna, rdeča). Lažje je pri svetlobi, ki ima krajšo valovno dolžino

(modra, vijoličasta, zelena) (Reber, 1995). 17 Norman, Shalice, 1980; po Hayes, 1994. 18 Model Christianson in Safer (1996). 19 Weapon focus – osredotočenost na orožje. Zaradi učinka lijaka očividec natančno opiše

orožje, storilca pa slabo. 20 Green (2006). 21 Ebbinghaus, 1905; po Haberlandt 1999.

39

Prepoznavanje laži ali zavajanja s strani preiskovalca je zelo pomemben del

preiskovanja samomora, zato so v nadaljevanju opisane značilnosti vedenja oseb, ki

lažejo, zavajajo ali nekaj prikrivajo.

4.5 Značilnosti vedenja oseb, ki lažejo, zavajajo ali nekaj

prikrivajo

V življenju se srečujemo z lažmi različne vrste, zato je laganje nekaj vsakdanjega.

Laganje ni vedno negativno, vendar je pomembno za socialno življenje posameznika.

Vsak od nas se druži ali se je družil z nekom, ki pogosto laže. Kljub očitnemu laganju

ga imamo še vedno za dobrega prijatelja. V številnih raziskavah, ki so bile narejene

na področju laži, so prišli do zaključka, da se človek zlaže skoraj dvakrat dnevno.

Človek izreče več laži ljudem, s katerimi se manj druži, in manj tistim, ki so mu

blizu. Ljudje smo na splošno dobri lažnivci, vendar pa v odkrivanju laži nismo posebej

učinkoviti, bodisi zaradi neznanja, kako ugotavljati laži, bodisi zaradi nemotiviranosti

za odkrivanje laži – včasih preprosto nočemo izvedeti resnice, ker bi nas to preveč

obremenjevalo. Obstaja mnogo definicij zavajanja oziroma kaj je v bistvu laž.

Preiskovalce predvsem zanimajo tiste laži, ki so podane namerno in zavestno, namreč

tisti, ki je v zmoti, pa se tega ne zaveda, ne laže (Umek, 1995).

Najbolj verjetna opredelitev laži je ta, da je laž trditev, za katero govornik ve, da je

napačna in je izrečena z namenom, da bi prevaral poslušalca (Williams, 2002).

Vrij (2008) je zavajanje definiral kot premišljen, uspešen ali neuspešen poskus, brez

vnaprejšnjega opozorila, ustvariti pri drugih osebah prepričanje, za katerega

pripovedovalec ve, da ni resnično.

Vrij (2008) je naštel pet razlogov za laž, ki jih je razvrstil v tri različne skupine. Prvo

skupino predstavljajo laži o sebi, se pravi laži, ki jih ljudje povejo z namenom, da se

drugim pokažejo v boljši luči, da bi se zaščitili pred zadrego oziroma obsojanjem, da

bi dosegli korist oziroma ugodnost ali pa z namenom, da bi se izognili kazni. V drugo

skupino spadajo laži o drugih, se pravi laži, s katerimi se druge prikazujejo v boljši ali

slabši luči, kot so v resnici oziroma da bi drugi pridobili določeno korist, ugodnost,

čeprav mu to ne pripada. V tretjo skupino so uvrščene socialne laži, ki koristijo

celotni družbi. Socialne laži so potrebne za ohranjevanje primernih odnosov, ki bi bili

sicer ogroženi, če bi se venomer izpostavljala resnica (Vrij, 2008).

40

4.5.1 Fiziološki oziroma neverbalni znaki

Raziskovalne ugotovitve o neverbalnih indikatorjih laganja so pokazale, da se laganje

v vedenju ne izraža z enim ali več značilnimi znaki. Tipično lažnivo vedenje

preprosto ne obstaja, vendar se nekateri vedenjski znaki, iz katerih je mogoče

sklepati, da gre za laž, med laganjem pojavljajo relativno pogosto. Neverbalno

vedenje je smiselno opazovati takrat, kadar o nekem dogodku nimamo dosti ali pa

nikakršnih informacij, s katerimi bi preverili resničnost povedanega (Umek, 1995).

Predpostavlja se namreč, da ljudje težje nadzorujejo neverbalno vedenje kot

verbalno, za kar obstajajo štirje razlogi (Umek, 1995):

• obstaja samodejna avtomatična povezava med čustvenim doživljanjem in

neverbalnim vedenjem, medtem ko take povezave ni med čustvi in verbalno

vsebino;

• ljudje imajo več izkušenj z uporabo besed kot pa z izražanjem vedenja;

• dejstvo je, da so besede pomembnejše kot vedenje pri komunikaciji, kar je

prispevalo k temu, da se ljudje bolje zavedajo govora kot vedenja;

• ljudje ne morejo biti neverbalno tiho, čeprav ničesar ne govorijo. Vsak se

vede na določen način, čeprav je tiho.

Umek (1995) pravi, da je laganje zahteven duševen proces, ki vključuje kreativnost,

logičnost in spomin, posebno če gre za celovite, zapletene vsebine. Ta, ki laže, mora

neprestano razmišljati, kaj bo povedal, da ne bo prišel v nasprotje s samim sabo, ob

tem pa si mora zapomniti povedano, če želi povedano ponoviti.

Človek, ki laže, se zaveda, da čustva in zapletenost vsebine lahko vplivajo na njegovo

besedno ter nebesedno vedenje, zato ga poskuša nadzirati. S svojim vedenjem želi

prikazati pristnost, ob tem pa mora učinkovito nadzirati vznemirjanje, odigrati

sproščenost in s tem prikazati normalno vedenje. Laganje sproži nekatera čustva,

predvsem krivde, strahu in vznemirjanja (lahko tudi kot užitka ob prevari). Moč teh

čustev je odvisna od vsakega posameznika in od pogojev, v katerih laganje poteka.

Če čustva prevladajo in je položaj posameznika, v katerem se je znašel, pomemben,

potem občutki krivde, strahu in vzburjenja lahko vplivajo na vedenje posameznika.

Relativno lažje je nadzirati mimiko kot pa izraznost telesa, s katerim imamo manj

izkušenj in ga zato težje nadzorujemo (Umek, 1995).

41

Areh (2011) pravi, da raziskovalne ugotovitve kažejo, da so lažnivci bolj napeti,

glasovno manj sproščeni, imajo bolj razširjene zenice, pogosteje stiskajo ustnice

skupaj in imajo manj prijaznejši izraz na obrazu. Njihov govor je nepovezan,

razdrobljen, izogibajo se obremenjujočim dejstvom in nastopajo nesamozavestno s

ponavljajočimi besedami ali stavki.

Vrij (2008) navaja naslednje jezikovne in glasovne znake, kakor tudi pogoste vidne

znake, preko katerih bi se lahko prepoznale laži oziroma zavajanje nekoga, čeprav je

potrebno opozoriti, da nebesedni znaki, predvsem obrazni, niso dovolj zanesljiv

pokazatelj prevare:

• negotovost jezikovnega izražanja: uporaba mašil, npr. hm, am itn.;

• jezikovne napake: ponavljajoče se besede ali stavki, napačno začeti stavki,

spremembe na sredini stavka, nedokončani stavki, slovnične napake;

• spremenjena višina tona: govor osebe z visokim ali nizkim glasom;

• sprememba povprečnega števila besed na časovno enoto;

• premolki, trajanje in pogostost premolkov: obdobje tišine med vprašanjem in

odgovorom, trajanje obdobja tišine med pogovorom ter pogostost obdobja

tišine;

• pogled: usmerjen pogled v sogovornika;

• nasmeh: njegova pristnost nasmeha in smejanja;

• kretnje: praskanje po glavi, zapestju, kolenih, komolcu itd.;

• gibi dlani in prstov: premikanje dlani in prstov, kljub mirovanju roke;

• gibi nog, trupa, glave: premikanje nog, trupa, kimanje in zmajevanje z glavo;

• presedanje: spreminjanje sedečega položaj govornika;

• mežikanje: mežikanje z očmi.

Umek podaja naslednja priporočila za odkrivanje laži iz vedenjskih znakov (Umek,

1995):

• iz vedenjskih znakov lahko odkrijemo laž, če tisti, ki zavaja, doživlja strah,

vznemirjenost, občutek krivde;

• pozornost je potrebno usmeriti na neskladje med vsebino in neverbalnim

vedenjem;

• da nekdo laže, je potrebno sprejeti šele tedaj, ko se izključijo drugi možni

dejavniki, ki bi lahko vplivali na vedenje posameznika;

42

• osebo, za katero menimo, da laže, je treba spodbujati h govorjenju (več kot

govori, večja so možna nasprotja, s tem pa se pokaže več znakov laganja,

vedenja ne bo mogel dolgo nadzirati);

• zavedati se moramo, da ustaljeni ali pogosto ponavljajoči znaki zavajanja

(vznemirjenost, odvračanje pogleda) niso zanesljivi indikatorji laganja.

4.5.2 Verbalni znaki

Ob poznavanju resničnih podrobnosti samomora lahko iz vsebine govora sklepamo o

tem, ali nam nekdo laže ali ne. V večinah primerov so nam podrobnosti nejasne

oziroma neznane, zato v takih primerih skušamo presoditi verodostojnost navedb s

pomočjo analize verbalnega vedenja (Areh, 2011).

Vrij (2008) navaja naslednje verbalne znake, ki so povezani z zavajanjem:

• distancirane izjave. Te sporočajo odklonilen odnos do osebe, predmetov ali

mnenja (npr. zanikanje, omalovažujoče izjave, izjave, ki izražajo odklonilen

odnos);

• posplošitveni izrazi. Uporaba besed, kot so vedno, nikoli, nihče ali vsi;

• samonanašalni izrazi. Uporaba besed, ki se nanašajo na govorca (npr. jaz,

meni, moj itn.);

• relevantnost. Govorec poda neposreden, jasen odgovor in ne posrednega,

izmikajočega ali nejasnega;

• krajši odgovori;

• večja smiselnost odgovorov. Izjave se zdijo smiselne, upravičene in

verodostojne;

• bolj raznovrstno besedišče;

• skladnost izjav. Ugotavljajo se število enakih ali istih podrobnosti, ki jih

govorec ponovi v dveh izjavah ali ki jih omenita dva različna govorca;

• nasprotja. Ponavljanje nasprotujočih si dejstev v eni ali različnih izjavah.

Z zavajanjem so povezani še drugi verbalni znaki (Areh, 2011):

• izogibanje ednine in uporaba skupinskih besed (npr. mi, nas, naši itn.);

• izogibanje omenjanja sebe in pretirana uporaba drugih zaimkov (npr. ona, on,

oni itn.);

• izražanje pogojnega naklona (npr. mogoče, morda, verjetno itn.);

• uporaba mašilnih fraz (npr. bi rekel, saj veš, no, mislim itn.)

43

Poudariti je treba, da z zgoraj navedenimi verbalnimi znaki ni mogočega zanesljivega

ugotavljanja zavajanja (Areh, 2011).

4.6 Obveščanje svojcev

Smrt osebe, predvsem najbližjih, pretrese vsakogar, zato je pomembno, da

preiskovalci izvedejo sporočanje na čim bolj uvideven način. Svojce je treba

obvestiti takoj, ko je mogoče. Pravico do odlašanja obveščanja o smrti nima nihče,

prav tako je za svojce veliko lažje, če so obveščeni čim prej. Obveščanje o smrti je

ena izmed težjih, najbolj stresnih opravil preiskovalcev samomora. Svojcem bližnjega

res ne more povrniti, vendar pa lahko ublažimo stres in svojcem pomagamo pri

obvladovanju travmatične situacije.

Travmatične situacije se nanašajo na čustveno, spoznavno, vedenjsko in psihično

izkušnjo posameznika, ki so izpostavljeni ali so priča dogodku, ter s tem presega

njihovo sposobnost soočanja s problemom in njegovim reševanjem. Preiskovalci

samomora bi se morali zavedati, da je obveščanje svojcev o smrti bližnjega stresen

dogodek, zato mora njihovo ravnanje temeljiti na empatiji (verbalni in neverbalni).

Niti dve takšni obvestili nista identični, zaradi česar se mora vsak preiskovalec

prilagoditi individualnim karakteristikam vsakega svojca posebej (jezikovne, kulturne

itn.) kot tudi dogodku (kaznivo dejanje, nesreča kot dogodek, prometna nesreča,

samomor itn.). Obveščanje o smrti je fleksibilen postopek, ki vsebuje tri sestavine:

pripravo, obveščanje in ukrepe za obvladovanje stresa.

Prva naloga preiskovalcev je, da se dodobra pripravijo, da zberejo vse razpoložljive

podatke o dogodku, informacije o žrtvi in informacije o svojcih (starost, zdravstveno

stanje itn.).

Nujno je tudi, da imajo preiskovalci s seboj prenosno zvezo ali mobilni telefon, da

lahko kadar koli pokličejo na pomoč ali pridobijo nove informacije o dogodku.

V času obveščanja o smrti je priporočljivo, da je ob sporočitvi žalostne novice

prisoten sorodnik ali dober prijatelj svojca (lahko tudi sosed, verski predstavnik,

zdravstveni delavec ali kakšen drug strokovnjak), da bo ob njem, ko bo izvedel za

smrt bližnjega. Po ustrezni pripravi sledi obveščanje. Ob uvodnem pozdravu in

predstavitvi poskušajo poizvedeti, s kom komunicirajo. Najti morajo pravega in

primernega svojca. Osebo, kateri se sporoči žalostna novica, se zaprosi, da sede.

44

Preiskovalec naj se usede, vzpostavi očesni stik in v umirjenem tonu s presledki

sporoči novico. Novica naj bo posredovana iskreno, odkrito, potrpežljivo in

neposredno po popravilu od splošnega k posebnemu. Po sporočeni novici morajo biti

preiskovalci pripravljeni na obvladovanje stresa. Pojavijo se vrsta intenzivnih

čustvenih odzivov. Svojci ob obvestilu različno reagirajo (so mirni, otopeli, lahko

ponorijo, postanejo nasilni, vpijejo, histerično lahko jočejo ali smejijo, doživijo

lahko šok ali izgubijo nezavest).

Tu nastopi preiskovalec, ki jih na sočuten in miren način pouči, da so se odzvali na

običajen način in z mirnim pristopom pove, da njihove reakcije niso nič

nenavadnega. Preiskovalci morajo vse te odzive poznati in jih pričakovati. Svojcem

pa je potrebno dovoliti, da izrazijo svoja čustva. Nikakor ne smejo dovoliti, da bi

svojci koga ob tem poškodovali ali se samopoškodovali. Ko se svojci nekoliko

pomirijo, priskrbijo nekoga, da bo ob njih, se poslovijo in diskretno odidejo

(Zupančič, 2009).

Policijska akademija je v letu 2010 pričela z izvajanjem usposabljanja »Sporočanje

slabe novice«. Usposabljanje omogoča policistom oziroma preiskovalcem nadgradnjo

njihovega strokovnega znanja glede sporočanja slabe novice. Pomembno je, da je

taka novica sporočena jasno, razumljivo z uporabo veščin zmanjševanja čustvenega

stresa tako pri svojcih kot preiskovalcih. Do junija 2011 je Policija izvedla 24

tovrstnih usposabljanj.

S pomočjo evalvacijskih vprašalnikov so ob zaključku usposabljanja preverili

zadovoljstvo policistov. Ugotovljeno je bilo, da so policisti ocenili tovrstno

usposabljanje kot dobrodošlo in zelo koristno (Zupančič in Turk, 2011).

45

5 Intervjuja

Za dodatni vpogled v preiskovanje samomora in za potrebe diplomskega dela sta bila

opravljena intervjuja s policijsko psihologinjo na Generalni policijski upravi, Višjo

policijsko inšpektorico Elizabeto Vovko Bergant (priloga 1), ter Kriminalističnim

inšpektorjem - specialistom Policijske uprave Ljubljana v Skupini za krvne in

seksualne delikte Robertom Skokom (priloga 2). Intervjuja sta potekala na način, da

sta intervjuvanca odgovarjala na vnaprej določena vprašanja. S povzetjem odgovorov

in ugotovitvami, ki izhajajo iz diplomskega dela, pridemo do zaključkov, ki

predstavljajo odgovore na zastavljene hipoteze.

5.1 Intervju s policijsko psihologinjo

Višja policijska inšpektorica Elizabeta Vovko Bergant sodeluje pri izboru in selekciji

kadrov v policiji in sodeluje pri vodenju ter izvajanju protiterorističnih in drugih

policijskih nalog. Spremlja, proučuje in ocenjuje stresne vplive, kakor tudi odzive

policijskih delavcev na obremenitve zaradi opravljanja policijskega dela. Zagotavlja

psihološko pomoč in psihoterapevtsko pomoč delavcem policije ter skrbi za lastno

osnovno in specialistično usposobljenost.

Poslanstvo njenega dela je psihološka pomoč zaposlenim v policiji z duševno stisko, v

kateri se znajdejo zaradi hujših stresnih dogodkov na delovnem mestu ali drugih

dogodkov, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na opravljanje dela. S svojim delom tako

zmanjšuje vpliv kritičnih situacij in drugih stresorjev na policiste, s tem pa se pospeši

proces okrevanja ter okrepi strategija obvladovanja stresa.

S svojim delom skuša s posamezniki ozavestiti skrite vzroke njihovega funkcioniranja

ali težav in jih postopno odpraviti in tako krepiti osebno avtonomnost in učinkovitost

pri delu, kakor tudi v življenju. Vključena je tudi v implementacijo psihološke stroke

v pripravo zaposlenih v policiji za opravljanje policijskih nalog in sodelovanje ter

podporo pri konkretnem opravljanju nalog. Njeno delo poteka skladno z

načrtovanjem (usposabljanja itn.) ter izkazanimi potrebami zaposlenih in aktualnimi

trenutnimi dogodki na terenu.

46

V policiji obstaja delovna skupina za psihološko pomoč in podporo, ki se na podlagi

65. člena Zakona o organiziranosti policije (ZODPol) in Pravilnika o psihološki podpori

uslužbencem policije ukvarja sistemsko, preventivno in operativno. Skupino

sestavljajo psihologi ter policijski zaupniki, zaposleni v policiji in Ministrstvu za

notranje zadeve Republike Slovenije.

V okvirju Policijske akademije (centra za raziskovanje in socialne veščine – CRSV) je

Center za izobraževanje in usposabljanje z namenom izvajanja delavnic in socialnih

veščin ter dela z ljudmi. Delavnice, ki se izvajajo, imajo poleg izobraževalnih tudi

preventivne vrednosti, udeležence pa seznanjajo z možnostmi psihološke pomoči in

podpore v policiji. Policisti najpogosteje pomoč psihologa poiščejo s klicem na

številko telefona za interventno psihološko pomoč. Od vzpostavitve 24-urne

interventne psihološke pomoči v policiji, 1. decembra 2009, se število primerov

povečuje.

Podatki, ki jih navaja Višja policijska inšpektorica Elizabeta Vovko Bergant, kažejo,

da se kljub stereotipu policistov o psihološki neranljivosti potreba po psihološki

pomoči povečuje. V letu 2010 se je na dežurnega psihologa obrnilo 88 posameznikov,

v letu 2011 je bilo takšnih primerov 119, v naslednjem letu 181. V letu 2013 je bilo

klicev na interventno telefonsko številko 198. Uveljavlja se prepričanje, da s

pomočjo psihološke pomoči hitreje in lažje obvladamo čustvene stiske ob doživljanju

travmatskega dogodka, da se lažje soočamo s kritičnimi dogodki in premagovanjem

stresa, kritičnih situacij ter čustvenih in medosebnih težav.

Policisti opravljajo različna policijska opravila, zaradi česar se srečujejo z različnimi

stresnimi dogodki. Glede na osebnostno čvrstost, zmožnost spopadanja s stresnimi

situacijami, izkušenost s preiskovanjem samomorov in same storitve samomora ter

njegovega konteksta je odvisno, kako se posameznik sooča s posledicami takšne

stresne situacije. Ni nujno, da se pojavijo posledice ob vsaki obravnavi samomora,

posledice se lahko pokažejo kasneje v obliki kumulativne travme.

Izpostavljenosti daljšemu časovnemu obdobju ali intenziteti preiskovanja samomorov

se lahko na preiskovalcu izrazi tako na fizični ravni (slabo počutje, glavobol,

nespečnost, bolečine v križu; kronična utrujenost in izčrpanost ob najmanjšem

naporu; večja obolevnost, zlasti pogosti prehladi; težave ali motnje na področju

spolnosti; težave z želodcem, prebavo in odvajanjem; upad ali prekomerno

47

povečanje telesne teže in povišan krvni tlak in holesterol, težave srca in ožilja), na

čustveni ravni (kot občutek tesnobe ob novih obremenitvah na delovnem mestu,

depresivnost s pomanjkanjem energije in volje za delo, nerazpoloženost s pobitostjo,

žalostjo in pesimizmom, otopelost za čustvene izzive, nesposobnost izražanja

čustvenih vsebin, razdražljivost in večja nestrpnost do ljudi v službi in doma, znižana

frustracijska toleranca, izguba smisla za humor, za sprostitev in razvedrilo itn.), in na

vedenjski ravni (izogibanje delovnim obveznostim, površnost, naraščanje odsotnosti z

dela, tudi neupravičene, žaljiv ali nesramen odnos do sodelavcev, pogosti prepiri s

sodelavci, naraščajoča sovražnost, pogostejši problemi v domačem okolju, prepiri,

zloraba pomirjeval, uspaval, alkohola, upad delovne vneme, zmanjšana delovna

učinkovitost, odpor do službe, sodelavcev in nadrejenih, težnja po spremembi

delovnega mesta - beg iz poklica).

Omeniti moramo tudi področje mišljenja, kjer se lahko pokažejo različni znaki kot

posledica izpostavljenosti stresnih dogodkov, in sicer slabša sposobnost

koncentracije, pozabljivost, izguba motivacije za ustvarjalno delo, izogibanje

novostim na delovnem mestu, občutek neuspešnosti pri delu, iskanje krivcev za

lastno neuspešnost zunaj sebe, destruktiven odnos do zahtev nadrejenih, zmanjšana

sposobnost za kritično presojo dogajanja v okolju, spominske motnje itn.

Dolgotrajne obremenitve preiskovalcev samomorov lahko pustijo določene posledice.

Lahko se pojavijo s stresom povezane duševne motnje, kot so panična motnja,

generalizirana anksiozna motnja in reakcije na hud stres (med katere sodi tudi

posttravmatska stresna motnja). Panična motnja se kaže v ponavljajočih napadih

intenzivnega strahu, ki se pojavijo nepričakovano, nenapovedano, brez zunanjega

razloga in brez realne ogroženosti.

Posamezniki s panično motnjo pogosto občutijo naslednje simptome: občutek

nenadne nevarnosti in potrebe po begu; razbijanje srca, bolečine v prsih; tresenje ali

trepetanje; vrtoglavico, omotičnost; slabost v trebuhu, težave pri dihanju, stiskanje

v grlu, mravljince ali otrplost rok; rdečico ali mrazenje; potenje; občutek nerealnosti

ali ločenosti od telesa; strah pred izgubo nadzora, strah pred norostjo ali

neprimernim obnašanjem; strah pred smrtjo.

48

Generalizirano anksiozno motnjo označuje stalna in neobvladujoča zaskrbljenost. V

nasprotju s skrbmi, ki jih imamo običajno, kadar se srečamo s težavami, so ljudje z

generalizirano anksiozno motnjo zaskrbljeni tudi takrat, kadar ni nobenih realnih

težav. Glavni znak je vsesplošna in trajna zaskrbljenost, tesnoba in napetost. Drugi

simptomi generalizirane anksiozne motnje so lahko: nemir, mišična napetost,

potenje, vrtoglavica, pritisk v prsih, razdražljivost, težave pri koncentraciji, hitra

utrudljivost in motnje spanja.

Kot reakcije na hud stres se lahko pojavita akutna stresna reakcija in posttravmatska

stresna motnja, kjer se pri posamezniku lahko pojavljajo ponavljajoča se vsiljiva

podoživljanja stresnega dogodka v obliki podob, misli in zaznav ("flashbacks"),

ponavljajoče se moraste sanje o stresnem dogodku, huda duševna stiska ob soočanju

z vsem, kar človeka spominja na stresni dogodek; izogibanje dražljajem, ki so

povezani s stresnim dogodkom in otopelost oziroma nasploh slabše odzivanje na

dogajanje v okolici ter simptomi povečane vzburjenosti, ki se lahko kažejo v obliki

težav s spanjem, razdražljivosti, izbruhov jeze ali težav s koncentracijo.

Nekatere raziskave, ki jih sicer Višja policijska inšpektorica Elizabeta Vovko Bergant

v intervjuju ne navaja, kažejo, da naj bi bile ženske bolj čustvene in psihično manj

stabilne. Po teh podatkih so ženske bolj anksiozne, nagnjene k depresivnosti, imajo

nižjo frustracijsko toleranco in so bolj vzkipljive. Pri delu s policisti in policistkami

teh razlik sicer ne opaža ter so ženske, ki se odločijo za policijski poklic, večkrat

osebnostno celo bolj čvrste kot moški. Da bi stresen dogodek drugače vplival na

ženske kot na moške, ne zaznava.

Z namenom zmanjševanja doživljanja emocionalnih šokov, ki bi jih lahko podoživeli

ob preiskavi samomora ali ob drugih zahtevnejših policijskih nalogah, Policijska

akademija izvaja programe iz psiholoških vsebin za pripravo na emocionalne šoke.

Izvajajo delavnice Obvladovanja stresa, Komunikacija, Sporočanje slabe novice itn.

Preiskovalcem se predstavi možnost psihološke pomoči in podpore v policiji (kakšne

so, kdo jih izvaja, zakaj se jih je smiselno poslužiti in na kakšen način lahko

kontaktirajo psihologe ali policijske zaupnike).

49

Višja policijska inšpektorica Elizabeta Vovko Bergant svetuje, da naj preiskovalci

sami skrbijo za obvladovanje stresnih reakcij na različne načine, npr. s skrbjo za

lastno usposobljenost, za ohranjanje svojih spretnosti, s tehnikami sproščanja, ki jih

lahko kombinirajo s rekreacijo, zdravo prehrano in ohranjanjem smisla za humor.

Pomembno je tudi njihov zavedanje, da nič ni narobe, če se včasih počutijo slabo in

to zaupajo drugim. Stopijo naj v stik z drugimi osebami in poiščejo potrebno pomoč.

Pomembno je, da ostanejo v stiku s svojim sistemom podpore. Če so težave

intenzivne in trajajo dalj časa, jim svetuje, da naj se obrnejo na policijskega

zaupnika ali psihologa. Z njihovo strokovno pomočjo in podporo bodo preiskovalci

lažje in hitreje obvladali posledice dolgotrajne izpostavljenosti stresnim dogodkom.

Pomembno je zavedanje, da je temeljna predpostavka obvladovanja stresa zaradi

kritičnih dogodkov »Normalni ljudje imajo normalne reakcije na nenormalne

dogodke,« kar pomeni, da znaki stresa niso nekaj nenavadnega ali patološkega,

temveč nekaj normalnega za preiskovalca, ki ima za sabo dolgotrajno preiskovanje

samomorov.

5.2 Intervju s kriminalističnim inšpektorjem specialistom PU

Ljubljana

Kriminalistični inšpektor - specialist Robert Skok je zaposlen na Policijski upravi

Ljubljana v Skupini za krvne in seksualne delikte Oddelka za splošno kriminaliteto

Sektorja kriminalistične policije.

Kriminalistični inšpektor navaja, da Kazenski zakonik Republike Slovenije v drugem

členu določa, da nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za

dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za

katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija. Glede na

dejstvo, da samomor ni inkriminiran v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, je s

tem dana legitimna pravica slehernega posameznika o storitvi samomora. Kljub

temu, da samomor ni inkriminiran, je nujno potrebno preveriti, ali sploh gre za

samomor, torej, ali je podan sum, da je kdo pomagal samomorilcu ali ga napeljal in s

tem storil Kaznivo dejanje Napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru, ki je

opredeljeno v 120. členu Kazenskega zakonika. Preveriti je tudi potrebno, ali

obstajajo elementi kaznivega dejanja Zanemarjanja otroka in surovo ravnanje, ki je

opredeljeno v 192. členu Kazenskega zakonika, če je samomorilec otrok ali

mladoletna oseba.

50

Kadar po preverjanju obstaja razlog za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se

preganja po uradni dolžnosti – npr. umor, uboj, posebno huda telesna poškodba, je

potrebna drugačna in bolj obširna preiskava.

Poglavitni razlog, zakaj policisti opravljajo ogled samomora, je ugotavljanje, ali so

podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni

dolžnosti, in varovanje življenja ljudi in premoženja, kar policistom nalaga Zakon o

nalogah in pooblastilih policije. Včasih policija pri obravnavi samomora trči v polje

civilno pravne sfere (ukrepi okoli samomorilčevega premoženja, če še niso

ugotovljeni svojci oziroma če gre na drugi strani za nerazčiščena razmerja med svojci

in pokojnim). Policija je tako včasih primorana vstopiti na to drugo polje.

Po preiskavi samomora sledi Poročilo na Okrožno državno tožilstvo, včasih pa tudi na

zapuščinski oddelek Okrajnega sodišča, odvisno od ugotovljenih dejstev in okoliščin

same preiskave samomora.

Pri preiskavi samomora morajo policisti polagati pozornost na sumljive okoliščine, ki

izključujejo samomor, na vzrok samomora oziroma ugotavljanja vzroka za storitev

kaznivega dejanja. Potrebno je paziti na celotno izvedbo preiskave samomora, in

sicer od same najdbe trupla naprej – kriminalistično tehnična opravila (zavarovanje

kraja, opravljanje ogleda, zbiranje obvestil itn.), na spoštovanje pokojnika in na

nadaljnji postopek s svojci pokojnega.

Preiskovalcem se priporoča, da pri preiskavi samomora naredijo vse, kar je potrebno

(odvisno od okoliščin oziroma ugotovljenih dejstev), saj se lahko v primerih, kot so

samomor, sumljiva smrt ali smrt, ki je nastala v čudnih okoliščinah, skriva kaznivo

dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

Zakon o kazenskem postopku policistom nalaga, da storijo vse potrebno, da se

izključi sum protipravnosti dejanja, predvsem, da se izključijo sumljive okoliščine.

Zato je ob prijavi samomora pomembno, da preiskovanje razdelimo na tri dele, in

sicer na stanje pred dejanjem, na okoliščine med dejanjem in na stanje po dejanju.

Ugotovljene okoliščine in dejstva ovrednotimo ter jih med seboj povežemo in na ta

način poskušamo ugotoviti resnico.

51

Srečuje se z različnimi stresnimi dogodki, vendar je mnenja, da preiskovanje

samomorov ne vpliva na njegovo zasebno življenje. Zanj je verjetno najbolj stresna

situacija samomora (če je res ugotovljen samomor) samomor mladoletne osebe,

predvsem zaradi večje interakcije s starši, ki se ne sprijaznijo s samomorom. Kot

druga stresna situacija pri preiskavi samomora je po izjavi kriminalističnega

inšpektorja čas ugotavljanja ali gre za samomor ali za kaznivo dejanje. Vsekakor

poskuša delati neodvisno, brez čustev, vendar mu to vselej ne uspeva. Je mnenja, da

je potrebno delati na tovrstnem stresu tako kot pri drugih stresih. Preiskava

stresnega dogodka se včasih izrazi tudi na fizični, čustveni in vedenjski ravni, počuti

se kot »izžeta cunja«, po njegovem gre torej za fizični, čustveni in vedenjski

primanjkljaj, takrat je brez volje vsaj nekaj ur po res večjem stresu.

Prvotni namen Ministrstva za notranje zadeve med šolanjem je, da se policisti

naučijo različnih policijskih postopkov v skladu s pravili stroke in veljavno

zakonodajo. Po končanem šolanju je večina ostalih stvari prepuščena samemu

preiskovalcu, pri tem seveda veljajo izkušnje in osebne sposobnosti preiskovalca.

Sedanje izobraževanje v Policijski akademiji, z namenom zmanjševanja doživljanja

emocionalnih šokov, zajema različne programe iz psiholoških vsebin, in sicer se

izvajajo delavnice Obvladovanja stresa, Komunikacija, Sporočanje slabe novice itn.

Preiskovalcem se v času šolanja in po njem predstavlja možnost psihološke pomoči in

podpore v policiji, vendar je mnenja, da je tega v policiji še premalo.

V primeru, da preiskovalec spozna, da preiskovanje stresnih dogodkov vpliva na

njegovo psihološko zdravje je priporočljivo, da se preiskovalca premesti na drugo

delovno mesto. Obravnava enega samomora mu za zdaj ni načela zdravja - bolj gre

za generalen dolgotrajen stres. V spominu ima časovno ne daleč nazaj samomor

mladoletnice. Preiskava konkretnega primera se je pokazala zelo stresna, saj se je

bilo zelo potrebno potruditi v smislu izključevanja drugih možnostih – vpliv fanta,

njegova pasivnost, v začetku sum, da ji je pomagal, nenazadnje pa delo s starši, ki so

krivili vse po vrsti, razen sebe.

52

6 Razprava

V tem podpoglavju so predstavljeni odgovori na posamezne hipoteze;

Hipoteza 1: Posledice dolgotrajnih obremenitev ob tovrstnih preiskavah se ne kažejo

na fizični, čustveni in vedenjski ravni policistov.

Odgovor: S preučevanjem člankov in intervjuja s policijsko psihologinjo Elizabeto

Vovko Bergant smo ugotovili, da se posledice dolgotrajnih obremenitev ob tovrstnih

preiskavah, sploh če so jim preiskovalci izpostavljeni v daljšem časovnemu obdobju

ali če so intenzivni, izrazijo tako na fizičnem, čustvenem in vedenjskem področju kot

tudi na mišljenjski ravni preiskovalca (glej Anderson G. S., Litzenberger R. in Plecas

D., 2002; Starcke K. in Brand M., 2102; Van der Velden P. G., Kleber R. J., Grievink

L. in Yzermans J. C, 2010). Na fizični ravni se na preiskovalcu lahko izrazi v obliki

slabega počutja, glavobola, nespečnosti v križu, kronični utrujenosti in izčrpanosti ob

najmanjšemu naporu, večji obolevnosti, težavah ali motnjah v spolnosti, motnjah s

prebavo in odvajanjem, prav tako na upadu ali povečanju telesne teže, povišanega

krvnega tlaka, holesterola, težavah srca in ožilja itn.

Na čustveni ravni se lahko izrazijo kot občutek tesnobe ob novih obremenitvah na

delovnem mestu, depresivnost s pomanjkanjem energije in volje za delo,

nerazpoloženost s pobitostjo, žalostjo in pesimizmom, otopelost za čustvene izzive,

nesposobnost izražanja čustvenih vsebin, razdražljivost in večja nestrpnost do ljudi v

službi in doma, znižana frustracijska toleranca, izguba smisla za humor, za sprostitev

in razvedrilo itn. Na vedenjski ravni se izraža v obliki izogibanja delovnim

obveznostim, površnosti, naraščanja odsotnosti z dela, tudi v neupravičenem,

žaljivem ali nesramnem odnosu do sodelavcev, pogostih prepirih s sodelavci,

naraščajoči sovražnosti, pogostejših težavah v domačem okolju, prepirih, zlorabi

pomirjeval, uspaval, alkohola, upadu delovne vneme, zmanjšani delovni

učinkovitosti, odporu do službe, sodelavcev in nadrejenih, težnji po spremembi

delovnega mesta - begu iz poklica. Omeniti moramo tudi področje mišljenja, kjer se

lahko pokažejo različni znaki kot posledica izpostavljenosti stresnih dogodkov, in

sicer slabša sposobnost koncentracije, pozabljivost, izguba motivacije za ustvarjalno

delo, izogibanje novostim na delovnem mestu, občutek neuspešnosti pri delu, iskanje

krivcev za lastno neuspešnost zunaj sebe, destruktiven odnos do zahtev nadrejenih,

zmanjšana sposobnost za kritično presojo dogajanja v okolju, spominske motnje itn.

53

Dolgotrajne obremenitve preiskovalcev samomorov lahko pustijo določene posledice,

in sicer se pojavijo s stresom povezane duševne motnje, kot so panična motnja,

generalizirana anksiozna motnja in reakcije na hud stres (med katere sodi tudi

posttravmatska stresna motnja). Vendar je potrebno poudariti, da je glede na

osebnostno čvrstost in zmožnostjo spopadanja s stresnimi situacijami ter izkušenostjo

preiskovalca odvisno, kako se posameznik sooča s posledicami stresnih dogodkov. Ni

nujno, da se posledice pojavijo ob vsaki obravnavi samomora, ampak se lahko

pokažejo kasneje v obliki združenih travm. Dejstvo je, da takšni primeri ne pustijo

pečata za celo življenje, sploh če je preiskovalec poiskal psihološko pomoč in s

pomočjo tehnik za predelavo travme predela dogodek do te mere, da se ob spominu

na dogodek neprijetna čustva in telesni občutki ne pojavijo več.

Sklep prve hipoteze: Na podlagi ugotovljenega lahko hipotezo številka 1 zavržemo.

Hipoteza 2: Za ogled samomora policisti nimajo zakonske podlage, ker samomor ni

kaznivo dejanje.

Odgovor: S preučevanjem knjig, Kazenskega zakonika Republike Slovenije (2012),

Zakona o kazenskem postopku (2012) in intervjuja s kriminalističnim inšpektorjem -

specialistom, Robertom Skokom, smo ugotovili, da je samomor oblika

samopoškodovanja in da ni predmet pravnega urejanja, zaradi česar ni kazniv

oziroma ni inkriminiran (glej Kobal, 2000; Valetič, 2009; Žerjav, 1994). Kazenski

zakonik Republike Slovenije v drugem členu določa, da nikomur ne sme biti izrečena

kazen ali kazenska sankcija za dejanje, ki ni določeno kot kaznivo, še preden je bilo

storjeno, in za katero ni bila z zakonom določena ali predpisana kazenska sankcija.

Samomor postane dostopen pravnemu urejanju šele takrat, kadar se vanj vpletejo

druge osebe in nastane razmerje med samomorilcem in drugo osebo, kot so recimo

napeljevalci, pomagači, preprečevalci.

Kljub temu, da dejanje samomora ni kaznivo, se mora preiskovalec zavedati, da smrt

nekoga, do katere lahko pride zaradi doživete starosti, bolezni, posledic nesrečnih in

naključnih dogodkov, lahko nastopi tudi zaradi prikritega, fingiranega - premišljenega

kaznivega dejanja umora. Čeprav določene okoliščine kažejo, da je oseba umrla

naravne smrti ali da je storila samomor, mora preiskovalec vedno izhajati iz suma, da

je bila oseba umorjena.

54

Morilci so že poskušali svoj umor prekriti z fingiranjem samomora, zato se mora

preiskovalec zavedati, da ta možnost obstaja in mora opraviti ogled in zbrati vsa

potrebna obvestila z namenom, da izključi sum protipravnega dejanja in da ugotovi

dejansko stanje, ki potrjuje logični in smiselni razvoj dejanja.

Poglavitni razlog preiskave samomora je torej ugotavljanje, ali so podani razlogi za

sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ter

varovati življenja ljudi in premoženja, kar policistom nalaga Zakon o kazenskem

postopku in Zakon o nalogah in pooblastilih policije.

Poudariti je potrebno, da je zelo pomembno, da preiskovalci storijo vse, da se

izključi sum protipravnosti dejanja, predvsem, da se izključijo sumljiva dejstva –

okoliščine (negativne okoliščine). Pri preiskavi samomora preiskovalci polagajo

pozornost na sumljive okoliščine, ki izključujejo samomor, na vzrok samomora

oziroma ugotavljanje vzroka za storitev kaznivega dejanja.

Pri tem preiskovalci pazijo na celotno izvedbo preiskave samomora, in sicer od same

najdbe trupla naprej (kriminalistično tehnična opravila - zavarovanje kraja,

opravljanje ogleda, zbiranje obvestil itn.), na pieteto pokojnika in na nadaljnji

postopek s svojci pokojnega.

Navsezadnje Zakon o kazenskem postopku v 148. členu preiskovalcem nalaga, da če

so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec

preganja po uradni dolžnosti, morajo preiskovalci ukreniti vse potrebno, da se izsledi

storilec ali udeleženec kaznivega dejanja, da se ne skrije ali pobegne, da se

odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz,

in da se zberejo obvestila, ki utegnejo biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega

postopka.

Sklep druge hipoteze: Na podlagi ugotovljenega lahko hipotezo številka 2 zavržemo.

55

Hipoteza 3: Policisti so dolžni opraviti ogled kraja samomora ter zbirati obvestila, ki

bi lahko bila pomembna za morebiten nadaljnji kazenski postopek. Zakonska določila

določajo različne policijske postopke, ki policiste vodijo skozi preiskavo, vendar pa

policiste ne pripravijo na čustvene ter psihološke pritiske – emocionalne šoke, ki jih

doživljajo ob preiskavi samomorov.

Odgovor: S preučevanjem Odredbe o sprejemu višješolskega študijskega programa

policist (Ur. List RS, 5/2012), Višješolskega študijskega programa: Policist (Policija,

2015), ZKP, KZ-1, Zakona o organiziranosti in delu policije (Ur. list RS, št. 15/2013, v

nadaljevanju ZODPol), intervjuja z višjo policijsko inšpektorico Elizabeto Vovko

Bergant ter intervjuja s kriminalističnim inšpektorjem - specialistom Robertom

Skokom je bilo ugotovljeno, da je namen zakonskih in podzakonskih aktov določitev

pravic in dolžnosti, ki preiskovalce vodijo skozi preiskavo. Z zakonskimi določili so

tako določeni različni policijski postopki z namenom zagotavljanja pravnega jamstva

pri uveljavljanju človekovih pravic in svoboščin. Namen same zakonodaje torej ni

zmanjševanje oziroma priprava na morebitno doživljanje emocionalnih šokov pri

preiskovalcih, ki bi jih lahko podoživeli ob preiskavi samomora, ali drugih

zahtevnejših nalog. V ta namen Policijska akademija izvaja programe iz psiholoških

vsebin za pripravo na emocionalne šoke. Izvajajo delavnice Obvladovanja stresa,

Komunikacija, Sporočanje slabe novice itn.

Sklep tretje hipoteze: Na podlagi ugotovljenega lahko hipotezo številka 3 potrdimo.

56

7 Zaključek

Samomor je svojstveno dejanje odvzema življenja in lahko trdimo, da gre za

zapleten pojav, ki ga ni mogoče zlahka razumeti. Pogovor o samomoru je v naši

družbi še vedno tabu. Nekako drži misel, da je naša družba z njim še vedno

obremenjena. Obremenjenost družbe z samomorom pa je moč iskati v verskih

prepričanjih, saj ga večina religij enači z grehom, zanikanjem Božje vsemogočnosti

na tem svetu. Samomor v družbi že od nekdaj odraža dvojnost. Nekatere družbe

samomor obsojajo, spet druge ga častijo in opevajo pogum, junaški čin samomorilca.

Zavedati se moramo, da je samomor na Slovenskem razširjen, naraščajoč pojav in

predstavlja velik javno zdravstveni ter nacionalni problem, preprečevanje samomora

pa je postala nacionalna prioriteta. Sedanja gospodarska kriza v Sloveniji še posebej

narekuje povečano skrb. Slovenija je po številu storjenih samomorov v svetovnem

vrhu, na leto zaradi samomora umre preko 400 ljudi, zato je potrebno o samomoru

večkrat glasno spregovoriti tako med laiki kot med strokovnjaki, saj lahko na ta način

vzpostavimo pristnejši odnos do omenjenega pojava in seveda do ljudi, ki so povezani

s samomorom.

Večina med nami je na svojstven način vpeta v samomor. Nekateri so vpeti s svojo

samomorilno nagnjenostjo, drugi se srečujemo s samomorom zaradi oblike, narave

dela, tretji so žal vpeti v dejanje samomora kot užaloščeni svojci. Svojci oziroma

bližnji so nedvomno močno prizadeti ob nenadni in nepričakovani izgubi bližnjega.

Upal bi se celo trditi, da so pravzaprav oni tisti, ki so prave žrtve.

Samomor človeštvo spremlja že od njegovega nastanka, zato ni moč pričakovati, da

bi ga kar tako izkoreninili. Četudi je količnik samomorilnosti na Slovenskem visok, je

mogoče s preventivnimi programi, sloneč na nacionalnih programih za preprečevanje

samomorov, zmanjšati njihovo število. Dolžnosti družbe kot celote, predvsem

policije, je, da s svojimi ukrepi, spoznanji in ugotovitvami ob preiskavah samomorov

naredijo vse, da se odkrijejo kriminalistična dejstva, vzroki in načini izvedbe

samomorov. Preiskovalci tovrstnih dejanj bi zato morali biti visoko strokovno

usposobljeni, saj družba od njih pričakuje odzivno in kakovostno preiskavo.

Samomori se med seboj razlikujejo, tako po načinih izvršitve, kot tudi po vzrokih

storitve samomora. Vsakega samomora ni mogoče rešiti le s pomočjo nemih prič –

materialnih dokazov, čeprav ti dokazi ne lažejo, govoriti pa tudi ne morejo.

57

Sama interpretacija takšnih dokazov je prepuščena samim preiskovalcem, kar vodi v

prehitro zadovoljevanje z videnim in slišanim že ob samem začetku preiskave.

Po mojih izkušnjah se manjši delež preiskovalcev ne zaveda, da se še za tako

klasičnim primerom samomora (obešanjem, ustrelitvijo, utopitvijo …), lahko skriva

kaznivo – deviantno dejanje. Delež takšnih preiskovalcev najdemo predvsem v

mladih, neizkušenih preiskovalcih. S pomočjo izobraževanja, usposabljanja in

izpopolnjevanja bi se delež neizkušenih preiskovalcev zmanjšal, s tem pa bi se

dvigala metodičnost in natančnost preiskovanja samomora.

Pridružujem se mnenjem strokovnjakov s področja pričevanja, da bi bilo potrebno ob

izobraževanju in usposabljanju vsaj občasno omogočiti posvetovanje s psihologom, ki

se ukvarja s področjem forenzične psihologije. Psihologija namreč s svojimi

empiričnimi in eksperimentalnimi metodami pomaga razumeti številne psihosocialne

zakonitosti, od preiskovalcev pa se sicer že tako pričakuje osnovno poznavanje

principov psihološkega doživljanja in psiholoških procesov (občutenja, zaznavanja,

spominjanja, pozabljanja, čustvovanja itn.). Posvet s forenzičnimi psihologi bi

preiskovalcem dal tisto potrebno težo in znanje, ki jim primanjkuje predvsem ob

preiskovanju nejasnih oziroma sumljivih samomorov.

Menim, da je zelo pomembno preiskovalčevo zavedanje, da s poznavanjem osnovnih

principov psihološkega doživljanja in psiholoških procesov lažje obvladuje stres, ki je

nastal zaradi kritičnih oziroma travmatskih dogodkov. Kot smo v diplomskem delu

ugotovili, se lahko dolgotrajno preiskovanje samomorov na preiskovalcih odraža v

obliki s stresom povezane duševne motnje, kot so panična motnja, generalizirana

anksiozna motnja in reakcija na hud stres. Preiskovalec bi tako s psihološkega vidika

lažje in hitreje obvladal posledice dolgotrajne izpostavljenosti stresnim dogodkom,

kot je preiskovanje samomora.

Policija kot organ Ministrstva za notranje zadeve je zaradi spoznanja, da se lahko

zaradi dolgotrajne izpostavljenosti stresnim dogodkom na preiskovalcih odraža v

obliki stresa povezane duševne motnje, je s sprejetjem ZODPol naredila velik korak k

izboljšanju zagotavljanja psihološke pomoči in podpore uslužbencem policije.

58

Na podlagi ZODPol je bil sprejet Pravilnik o psihološki pomoči in psihološki podpori

uslužbencem policije (Ur. list RS, št. 51/2013), v katerem je navedena vrsta in način

izvajanja strokovne psihološke pomoči in podpore ter usposabljanja uslužbencev

policije za obvladovanje psihičnih obremenitev. S tem se je Policija obvezala, da se v

okviru psihološke pomoči in psihološke podpore uslužbencem policije zagotavlja

pomoč ob duševni stiski, ki je posledica hujših stresnih dogodkov na delovnem mestu

ali drugih dogodkov, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na opravljanje dela uslužbencev

policije. Eden izmed takih dogodkov je samomorilno nagnjenje uslužbenca policije ali

sama navzočnost pri poskusu samomora ali samomora.

Dejstvo je, da so policisti del subkulture, kjer je vzpostavljen sistem neformalnih

pravil, ki se kažejo v stališčih, vrednotah, normah in pogledih. Ta neformalna pravila

nekako narekujejo obnašanje in vedenje policistov. Ena izmed značilnosti te

subkulture je tako imenovani »mačizem«, poveličevanje moškosti poklica policista, ki

se kaže v samem razmišljanju policistov. Policist pri opravljanju poklica ne sme

oziroma ne kaže čustva, je čustveno nedotakljiv, emocionalna in psihološka ranljivost

pa ni zaželena, temveč je s strani policijske subkulture stigmatizirana.

Da bi preprečili morebitno obsojanje ali izobčenje s strani policijske subkulture,

menim, da bi bilo potrebno v zakonski regulativi, ki opredeljuje psihološko pomoč in

podporo uslužbencem policije ob duševnih stiskah, zapisati, da bi moral vsak policist,

že zaradi dela, ki ga opravlja, vsaj enkrat letno opraviti pogovor s psihologom v

smislu obvladovanja posledic dolgotrajne izpostavljenosti stresnim dogodkom, in ne

le v primerih, ki so zavedeni v tretjem členu Pravilnika o psihološki pomoči in

psihološki podpori uslužbencem policije.

59

8 Uporabljeni viri

Anderson, G. S., Litzenberger, R. in Plecas, D. (2002). Physical evidence of police

officer stress. Article in Policing: An International Journal of Police Strategies

& Management, 25(2). Pridobljeno na

http://www.researchgate.net/publication/235308304_Physical_evidence_of_

police_officer_stress

Areh, I. (2012). Preiskovalni intervju: nekateri pravni in psihološki vidiki. Ljubljana:

Tipografija.

Areh, I. (2012). Psihologija za varnostno področje. Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

Beech, A. R. in Harkins, L. (2012). DSM-IV paraphilia: Descriptions, demographics and

treatment interventions 17 (6), (str. 527-539). Pridobljeno na

http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1359178912000845

Beranek, M. (2002). Priročni slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Common means of suicide. (15. 9. 2014). Dmmoyle.com. Pridobljeno na

http://dmmoyle.com/simeans.htm

Dolenc, A. in Borisov, P. (1990). Samomor na slovenskem. V A. Dolenc (ur.),

Zgodovinski pogled na samomor ali ovrednotenje samomora skozi prostor in

čas (str. 7-17). Ljubljana: Inštitut za sodno medicino Medicinske fakultete.

Durkheim, E. (1992). Samomor; prepoved incesta in njeni izviri. Ljubljana: ŠKUC-

Studia Humanitas.

Dvoršek, A. (2008). Kriminalistična metodika. Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

Gorkič, S. (1981). Medicinska kriminalistika. Beograd: Privredna štampa.

Green, M. (2006). Is It A Gun? Or Is IT a Wallet? Perceptual Factors in Police Shootings

of Unarmed Suspects. Marc Green Phd Human Factors. Pridobljeno na

http://www.visualexpert.com/Resources/policeshooting.html

Haberlandt, K. (1999). Human Memory; Exploration and Application. Boston: Allyn

and Bacon.

Hayes, N. (1994). Foundations of Psychology. London, New York: Routledge.

60

Kalin, K. (7. 9. 2012). Svetovni dan preprečevanja samomora. Stat.si. Pridobljeno na

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4953

Kazenski zakonik Republike Slovenije. (2012). Uradni list RS (50/2012).

Kobal, M. F. (2000). Psihopatologija za varnostno in pravno področje. Ljubljana:

Visoka policijsko-varnostna šola.

Kompare, A., Stražišar, M., Vec, T. in Jaušovec, N. (2001). Psihologija: spoznanja in

dileme. Ljubljana: DZS.

Maver, D. in soavtorji (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana:

Uradni list Republike Slovenije.

Marušič, A. in Roškar, S. (2003). Slovenija s samomorom ali brez. Ljubljana: DZS.

Miličinski, J. (1956). Sodna medicina. Ljubljana: Državni sekretariat za notranje

zadeve LRS.

Milivojević, Z. (1999). Emocije: psihoterapija i razumevanje emocija. Novi Sad:

Prometej.

Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja. (2011). Ministrstvo za

zdravje Republike Slovenije. Pridobljeno na

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javna_razprava_201

1/resoluc_dusevno_zdravje/Resolucija_dusevno_zdravje_060411.pdf

Musek, J. in Pečjak, V. (1996). Psihologija. Ljubljana: Narodna in univerzitetna

knjižnica.

Modly, D. (1994). Objašnjanje trileme ubojstvo, samoubojstvo, nesretni slučaj.

Zagreb: Ministarstvo unutranjih poslova Republike Hrvatske.

Odredba o sprejemu višješolskega študijskega programa policist. (2012). Uradni list

RS (5/2012).

Obligacijski zakonik. (2007). Uradni list RS (97/2007).

Počivavšek, L. (2007). Pogrebni nagovori – samomor. Maribor: Založba Pivec.

Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe. (1993). Uradni list

RS (56/1993 in 15/2008).

Pravilnik o psihološki pomoči in psihološki podpori uslužbencem policije. (2013).

Uradni list RS (51/2013).

Reber, A.S. (1995). The Penguin Dictionary of Psychology. London: Penguin Books

61

Roso, Z. (1995). Informativni razgovori i intervju. Zagreb: Ministarstvo unutranjih

poslova Republike Hrvatske

Starcke, K. in Brand, M. (2012). Decision making under stress: A selective review.

Neuroscience and Biobehavioral Reviews 36(4), (str. 1228-1248).

Sciencedirect.com. Pridobljeno na

http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0149763412000218

Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2000). Spletna izdaja. Pridobljeno na

http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

Štirn, M. in Podvršič, I. (2003). Usposabljanje za zaslišanje osumljenca. Zbiranje

obvestil od osumljenca: sprememba ZKP: usposabljanje za zaslišanje

osumljenca: zbornik prispevkov. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve,

Policija.

Trček, E. (20. 11. 2009). Erotično davljenje – spolna igrica ali duševna bolezen?

Vizita.si Pridobljeno na http://vizita.si/clanek/spolnost/z-davljenjem-do-

boljsega-orgazma.html

Umek, P. (1995). Dokumentiranje informativnih razgovorov s poudarkom na

psiholoških vidikih. V A. Anžič (ur.). Zbornik strokovnih znanstvenih razprav,

(VIII), (str. 251-259). Ministrstvo za notranje zadeve.

Valetič, Ž. (2009). Samomor večplastni fenomen. Maribor: Ozara.

Van der Velden, P. G., Kleber, R. J., Grievink, L. in Yzermans, J. C. (2010).

Confrontations With Aggression and Mental Health Problems in Police Officers:

The Role of Organizational Stressors, Life-Events and Previous Mental Health

Problems. American Psychological Association, 2(2), 135–144.

Vrij, A. (2008). Detecting Lies and Deceit: Ptifalls and Opportunities. Chichester:

John Wiley & Sons Inc.

Williams, B. (2002). Truth and Truthfulness: An Essay in Genealogy. Princeton:

Princeton University Press.

Višješolski študijski program: Policist. (23. 6. 2015). Policija.si. Pridobljeno na

http://www.policija.si/index.php/generalna-policijska-uprava/940

Zakon o kazenskem postopku. (2012). Uradni list RS (32/2012).

Zakona o organiziranosti in delu policije. (2013). Uradni list RS (15/2013).

Zakonu o zavarovalnicah. (1994). Uradni list RS (64/94, 35/95 – popr. in 13/00).

62

Zakon o zdravstveni dejavnosti. (2005). Uradni list RS (23/2005).

Zupančič, V. (2009). Obveščanje svojcev o smrti njihovih najbližjih. Revija Varnost,

letnik LVII, 1/2009, ( str. 21-22). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve.

Zupančič, V. in Turk, S. (2011). Sporočanje slabe novice-seminar za operativne

delavce policije. V T. Pavšič Mrevlje in I. Areh (ur.). Slovenski dnevi

varstvoslovja (12), (str. 99). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Žerjav, C. (1994). Kriminalistika. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve.

63

Priloga 1

INTERVJU

VPRAŠANJA ZA POLICIJSKO PSIHOLOGINJO ELIZABETO VOVKO BERGANT

1. Kakšno delo opravljate v policiji, kaj je poslanstvo vašega dela in kako vaše delo poteka?

Kot psihologinja, zaposlena v policiji, sodelujem pri izboru in selekciji kadrov (policisti Specialne enote, pogajalci, kandidati za policiste, itn.). Sodelujem pri izpopolnjevanju in usposabljanju v SE in po potrebi v ostalih enotah policije. Sodelujem pri vodenju in izvajanju protiterorističnih in drugih policijskih nalog. Spremljam, proučujem in ocenjujem stresne vplive in odzive delavcev policije na obremenitve zaradi opravljanja policijskega dela ter obvladovanje stresnih odzivov. Zagotavljam psihološko in psihoterapevtsko pomoč vsem delavcem policije. Sodelujem s policijskimi pogajalskimi skupinami pri izpopolnjevanju, usposabljanju in pri vključevanju v reševanje varnostnih situacij. Sodelovanje s policijskimi zaupniki pri usposabljanju, delu in kot njihov strokovni supervizor. Nudim interventno psihološko pomoč za zaposlene v policiji. Skrbim za lastno osnovno in specialistično usposobljenost. Poslanstvo mojega dela je psihološka pomoč zaposlenim v policiji, ki se znajdejo v duševni stiski zaradi hujših stresnih dogodkov na delovnem mestu ali drugih dogodkov, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na opravljanje dela zaposlenih v policiji. S tem se zmanjša vpliv kritičnih situacij in drugih stresorjev na policiste, pospeši se proces okrevanja ter okrepi strategije obvladovanja stresa. S psihoterapevtskim delom pa skušamo s posamezniki ozavestiti skrite vzroke njihovega funkcioniranja ali težav in jih postopno odpraviti. S tem okrepimo osebno avtonomnost in učinkovitost pri delu in v življenju. Drugi vidik poslanstva pa vključuje implementacijo psihološke stroke v pripravo zaposlenih v policiji za opravljanje policijskih nalog in sodelovanje ter podporo pri konkretnem opravljanju nalog. Delo poteka skladno z načrtovanjem (predvsem sodelovanja pri usposabljanjih) ter z izkazanimi potrebami zaposlenih in aktualnimi trenutnimi dogodki na terenu. Nudenje interventne psihološke pomoči, usposabljanje policijskih zaupnikov in njihovo superviziranje pa spada pod naloge Delovne skupine za psihološko pomoč in psihološko podporo v policiji, kar predstavlja dodatno delo poleg rednega dela v SE, s pogajalci in izvajanja psihoterapije.

2. Ali v okviru policije – organa, v sestavi Ministrstva za notranje zadeve obstaja program ali delavnica, ki nudi psihološko pomoč policistom?

V policiji obstaja stalna Delovna skupina za psihološko pomoč in psihološko podporo v policiji, ki se na podlagi 65. člena ZODPol in Pravilnika o psihološki pomoči in psihološki podpori uslužbencem policije sistemsko, preventivno in operativno ukvarja z nudenjem psihološke pomoči in psihološke podpore uslužbencem policije. Skupino sestavljajo psihologi, zaposleni v policiji in MNZ ter policijski zaupniki. V aktivnosti delovne skupine se po potrebi in presoji vodje lahko vključi tudi druge uslužbence policije in zunanje strokovnjake npr. policijski vikar, družinski terapevti, psihiatri. V okviru Policijske akademije (Centra za raziskovanje in socialne veščine - CRSV) je Center za izobraževanje in usposabljanje, ki izvaja delavnice iz socialnih veščin in dela z ljudmi. Vsebine delavnic imajo poleg edukativne tudi preventivno vrednost in seznani udeležence z možnostmi psihološke pomoči in podpore v policiji.

64

3. Ali policisti poiščejo vašo pomoč ali pomoč vaših kolegov, saj med policisti prevladuje stereotip, da so psihološko neranljivi?

Policisti poiščejo pomoč psihologa, najpogosteje s klicem na številko telefona za interventno psihološko pomoč. Od vzpostavitve 24-urne interventne psihološke pomoči v policiji, 1. decembra 2009, se število primerov povečuje. V letu 2010 se je preko tega telefona na dežurnega psihologa obrnilo 88 posameznikov, v letu 2011 je bilo takšnih primerov 119, v naslednjem letu 181. V letu 2013 je bilo klicev na interventno telefonsko številko 198. Podatki kažejo, da se potreba po psihološki pomoči povečuje. Počasi se uveljavlja prepričanje, da s pomočjo psihološke pomoči hitreje in lažje obvladamo čustvene stiske ob doživljanju travmatskega dogodka, se lažje soočamo s kritičnimi dogodki in premagovanjem stresa, kritičnih situacij ter čustvenih in medosebnih težav.

4. Policisti opravljajo različna policijska opravila, ob tem pa se srečujejo z različnimi stresnimi dogodki. Od posameznika je odvisno, kako se spopade in nastali stres v sebi predela. Zanima me ali je preiskovanje samomorov za policiste stresni dogodek in če mi lahko opišete kakšen primer storitve samomora, ki je na policistih preiskovalcih kakor tudi na vas pustil pečat za vse življenje?

Glede na osebnostno čvrstost, zmožnost spopadanja s stresnimi situacijami, izkušenost s preiskovanjem samomorov in same storitve samomora ter njegovega konteksta je odvisno, kako se posameznik sooča s posledicami takšne stresne situacije. Ni nujno, da se pojavijo posledice ob vsaki obravnavi samomora, posledice se lahko pokažejo kasneje v obliki kumulativne travme. Zaradi zaupnega odnosa, ki ga imam kot psiholog s svojimi »klienti«, ne morem izpostaviti primera storitve samomora, ki je na policistu preiskovalcu pustil pečat. Dejstvo pa je, da takšni primeri ne pustijo nujno pečata za celo življenje, sploh če je policist poiskal psihološko pomoč in s pomočjo tehnik za predelavo travme predelal dogodek do te mere, da se ob spominu na dogodek neprijetna čustva in telesni občutki ne pojavijo več.

5. Zanima me, kako se stresni dogodki, kot je recimo preiskovanje samomorov, izrazijo na fizični, čustveni in vedenjski ravni policistov?

Stresni dogodki, sploh če so jim policisti izpostavljeni daljše časovno obdobje ali če so intenzivni, se lahko na fizični ravni izrazijo kot

• slabo počutje, glavobol, nespečnost, bolečine v križu; • kronična utrujenost in izčrpanost ob najmanjšem naporu; • večja obolevnost, zlasti pogosti prehladi; • težave ali motnje na področju spolnosti; • težave z želodcem, prebavo in odvajanjem; • upad ali prekomerno povečanje telesne teže in • povišan krvni tlak in holesterol, težave srca in ožilja.

Na čustveni ravni se lahko izrazijo kot

• občutek tesnobe ob novih obremenitvah na delovnem mestu, • depresivnost s pomanjkanjem energije in volje za delo, • nerazpoloženost s pobitostjo, žalostjo in pesimizmom, • otopelost za čustvene izzive, • nesposobnost izražanja čustvenih vsebin, • razdražljivost in večja nestrpnost do ljudi v službi in doma, • znižana frustracijska toleranca, • izguba smisla za humor, za sprostitev in razvedrilo, • izguba zanimanja za ljudi in dogajanja okoli sebe,

65

• brezoseben in prezirljiv odnos do obravnavanih ali strank) in • izguba zaupanja vase in druge, občutek nesposobnosti.

Na vedenjski ravni se lahko pojavijo • izogibanje delovnim obveznostim, površnost, • naraščanje odsotnosti z dela, tudi neupravičene, • žaljiv ali nesramen odnos do sodelavcev. • pogosti prepiri s sodelavci, naraščajoča sovražnost, • pogostejši problemi v domačem okolju, prepiri, • zloraba pomirjeval, uspaval, alkohola, • upad delovne vneme, zmanjšana delovna učinkovitost, • odpor do službe, sodelavcev in nadrejenih, • težnja po spremembi delovnega mesta (beg iz poklica) in • opuščanje športnih, rekreacijskih in kulturnih aktivnosti.

Omeniti moram tudi področje mišljenja, kjer se lahko pokažejo različni znaki kot posledica izpostavljenosti stresnih dogodkom

• slabša sposobnost koncentracije, pozabljivost, • izguba motivacije za ustvarjalno delo, • izogibanje novostim na delovnem mestu, • občutek neuspešnosti pri delu, • iskanje krivcev za lastno neuspešnost zunaj sebe, • destruktiven odnos do zahtev nadrejenih, • zmanjšana sposobnost za kritično presojo dogajanja v okolju, • spominske motnje, • neučinkovito sprejemanje odločitev, • pomanjkljiva samokritičnost, slabše uvidevanje, • zmanjšana miselna prožnost, • odpor do timskega dela in skupinske pripadnosti, • izogibanje pogovorom, sestankom, dogovarjanju in zmanjšano

samospoštovanje.

6. Kakšne posledice puščajo dolgotrajne obremenitve na preiskovalcih samomorov? Se morda pojavljajo kakšne anksiozne motnje (tesnobnost, zaskrbljenost, napetost, stalen strah, živčnost in podobno…) ali te dolgotrajne obremenitve lahko povzročijo celo postravmatsko stresno motnjo?

Dolgotrajne obremenitve preiskovalcev samomorov lahko pustijo določene posledice. Lahko se pojavijo s stresom povezane duševne motnje kot so panična motnja, generalizirana anksiozna motnja in reakcije na hud stres (med katere sodi tudi posttravmatska stresna motnja). Panična motnja se kaže v ponavljajočih napadih intenzivnega strahu, ki se pojavijo iznenada, nenapovedano, brez zunanjega razloga in brez realne ogroženosti. Posamezniki s panično motnjo pogosto občutijo naslednje simptome: občutek nenadne nevarnosti in potrebe po begu; razbijanje srca, bolečine v prsih; tresenje ali trepetanje; vrtoglavico, omotičnost; slabost v trebuhu, težave pri dihanju, stiskanje v grlu, mravljince ali otrplost rok; rdečico ali mrazenje; potenje; občutek nerealnosti ali ločenosti od telesa; strah pred izgubo kontrole, strah pred norostjo ali neprimernim obnašanjem; strah pred smrtjo.

66

Generalizirano anksiozno motnjo označuje stalna in neobvladujoča zaskrbljenost. V nasprotju s skrbmi, ki jih imamo normalno, kadar se srečamo s težavami, so ljudje z generalizirano anksiozno motnjo zaskrbljeni tudi, kadar ni nobenih realnih težav. Glavni znak je vsesplošna in trajna zaskrbljenost, tesnoba in napetost. Drugi simptomi generalizirane anksiozne motnje so lahko: nemir, mišična napetost, potenje, vrtoglavica, pritisk v prsih, razdražljivost, težave pri koncentraciji, hitra utrudljivost in motnje spanja. Kot reakcije na hud stres se lahko pojavita akutna stresna reakcija in posttravmatska stresna motnja, kjer se pri posamezniku lahko pojavljajo ponavljajoča se vsiljiva podoživljanja stresnega dogodka v obliki podob, misli in zaznav ("flashbacks"), ponavljajoče se moraste sanje o stresnem dogodku, huda duševna stiska ob soočanju z vsem, kar človeka spominja na stresni dogodek; izogibanje dražljajem, ki so povezani s stresnim dogodkom in otopelost oziroma nasploh slabše odzivanje na dogajanje v okolici ter simptomi povečane vzburjenosti, ki se lahko kažejo v obliki težav s spanjem, razdražljivosti, izbruhov jeze ali težav s koncentracijo.

7. Koliko primerov psihološke pomoči obravnavate na leto? Sama v okviru psihološke pomoči letno obravnavam v približno dvajset primerov. V nekaterih primerih gre samo za enkratno prvo psihološko pomoč, pri drugih je potrebno več srečanj. Nekateri posamezniki pa so vključeni v psihoterapevtsko obravnavo, kar pomeni dvanajst srečanj ali glede na problematiko še več.

8. Obstaja razlika med spoloma pri dovzetnosti za posamičen stresni dogodek?

Nekatere raziskave kažejo, da naj bi bile ženske bolj čustvene in psihično manj stabilne. Po teh podatkih so ženske bolj anksiozne, nagnjene k depresivnosti, imajo nižjo frustracijsko toleranco in so bolj vzkipljive. Vendar pri delu s policisti in policistkami teh razlik ni opaziti. Ženske, ki se odločijo za policijski poklic, so večkrat osebnostno celo bolj čvrste kot moški, zato kakšnih posebnih razlik ni zaznati oziroma da bi na njih stresen dogodek drugače vplival.

9. Policisti so dolžni opravljati policijska opravila v skladu s pravili stroke in veljavno zakonodajo. Med šolanjem policisti osvajajo različne policijske postopke, ki jih vodijo skozi preiskavo. Na ta način se policiste usposobi za delo na terenu. Zanima me na kakšen način, če sploh, se policiste med šolanjem pripravi na morebitne prihajajoče emocionalne šoke, ki bi jih lahko podoživeli ob preiskavi samomora.

Na Policijski akademiji izvajajo programe iz psiholoških vsebin, za pripravo na čustvene šoke, ki jih lahko doživijo ob preiskavi samomora ter ob ostalih zahtevnejših policijskih nalogah. Izvajajo se delavnice Obvladovanje stresa, Komunikacija, Sporočanje slabe novice, itn. Policistom se predstavi tudi možnosti psihološke pomoči in podpore v policiji, kakšne so, kdo jih izvaja, zakaj se jih je smiselno poslužiti in na kakšen način lahko kontaktirajo psihologe in policijske zaupnike.

10. Kaj bi svetovala preiskovalcem samomorov, če bi sami spoznali, da zaradi dolgotrajnejših preiskovanj tovrstnih stresnih dogodkov, to vpliva na njih fizično, čustveno ali celo vedenjsko?

Najprej bi svetovala, naj sami skrbijo za obvladovanje stresnih reakcij na različne načine, npr. s skrbjo za lastno usposobljenost, za ohranjanje svojih spretnosti, s tehnikami sproščanja, ki jih lahko kombinirajo s rekreacijo, zdravo prehrano in ohranjanjem smisla za humor. Pomembno je tudi zavedanje, da nič ni narobe, če se včasih počutijo slabo in to zaupajo drugim. Stopijo naj v stik z drugimi osebami in poiščejo potrebno pomoč.

67

Pomembno je, da ostanejo v stiku s svojim sistemom podpore. Če so težave intenzivne in trajajo dalj časa, bi jim svetovala, naj se obrnejo na policijskega zaupnika ali psihologa. Z njihovo strokovno pomočjo in podporo bodo namreč lažje in hitreje obvladali posledice dolgotrajne izpostavljenosti stresnim dogodkom. Pomembno je zavedanje, da je temeljna predpostavka obvladovanja stresa zaradi kritičnih dogodkov »Normalni ljudje imajo normalne reakcije na nenormalne dogodke«, kar pomeni, da znaki stresa niso nekaj nenavadnega ali patološkega, temveč nekaj normalnega za preiskovalca, ki ima za sabo dolgotrajno preiskovanje samomorov.

68

Priloga 2

INTERVJU

VPRAŠANJA ZA KRIMINALISTIČNEGA INŠPEKTORJA ROBERTA SKOKA

1. Kje ste zaposleni in kakšno delo opravljate v policiji? Zaposlen sem v Policiji, na Policijski upravi Ljubljana, v skupini za krvne in seksualne delikte, Oddelka za splošno kriminaliteto, Sektorja kriminalistične policije kot kriminalistični inšpektor-specialist. Opravljam delo kriminalista -preiskovalca krvnih in seksualnih deliktov na območju Policijske uprave Ljubljana.

2. Samomor, v R. Sloveniji, v Kazenskem zakoniku-1 ni inkriminirano dejanje, zaradi česar naša zakonodaja dejanje samomora ne obravnava kot kaznivo. Zakaj policisti kljub temu opravljajo ogled kraja samomora ter zbirajo obvestila o dogodku?

Kazenski zakonik Republike Slovenije določa, da nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija. Samomor ni inkriminiran in zanj ni opredeljena sankcija ali kazen, zaradi česar je dana legitimna pravica slehernemu posamezniku, da o storitvi samomora odloča brez pravnih posledic. Čeprav samomor ni kazniv je potrebno preveriti sledeče; a) ali sploh gre za samomor –v primeru samomora torej ali je podan sum, da mu je kdo pomagal ali ga napeljal (Napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru, ki je opredeljeno v 120. členu Kazenskega zakonika), oziroma ali obstajajo elementi kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja, ki je opredeljeno v 192. členu Kazenskega zakonika (če je samomorilec mladoleten ali otrok). b) če po preverjanju ne gre več za samomor je torej podan sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po, ki se preganja po uradni dolžnosti – npr. umor, uboj, posebno huda tel. pošk….. itn. KZ-1B! Drugačna in bolj obširna preiskava, odvisno torej od okoliščin!

3. Prosim, če mi lahko opišete eden izmed poglavitnih razlogov, zakaj policisti opravljajo ogled samomora?

Ali so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti; ter varovanje življenja ljudi in premoženja (Zakon o nalogah in pooblastilih policije). Včasih policija pri obravnavi samomora trči v polje civilno pravne sfere – npr. ukrepi okoli samomorilčevega premoženja, če še niso ugotovljeni svojci, oziroma če gre na drugi strani za nerazčiščena razmerja med svojci in pokojnim – včasih je policija primorana vstopiti na to drugo polje – sledi poročilo – včasih ne samo na Okrožno državno tožilstvo pač pa tudi zapuščinski oddelek Okrajnega sodišča,. Odvisno od okoliščin.

4. Na kaj morajo policisti polagati pozornost ob preiskovanju samomora? Sumljive okoliščine, ki izključujejo samomor. Vzrok samomora in v povezavi s tem sum na točno določeno osebo. Izvedba celega postopka od najdbe trupla naprej, konec koncev pieteto pokojnika… razjasnitev okoliščin, pa tudi nadaljnjega postopka svojcem. Zaključek je varovalka – poročilo na Okrožno državno tožilstvo – največkrat X. odstavek 148. člena ZKP.

69

5. Kaj priporočate preiskovalcem samomorov, če bi le ti spoznali, da ne gre za samomor ampak je podan razlog za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje?

Preiskovalcem priporočam, da pri preiskavi samomora naredijo vse kar je potrebno (odvisno od okoliščin oziroma ugotovljenih dejstev), saj se lahko v primerih kot so samomor, sumljiva smrt, ali smrt, ki je nastala v čudnih okoliščinah skriva kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. 148. člen Zakona o kazenskem postopku policistom nalaga, da storijo vse potrebno, da se izključi sum protipravnosti dejanja, predvsem, da se izključijo sumljive okoliščine. Zato je ob prijavi samomora pomembno, da se preiskovanje razdeli na tri dele, in sicer na stanje pred dejanjem, na okoliščine med dejanjem in na stanje po dejanju. Ugotovljene okoliščine in dejstva nato naj ovrednoti, jih med seboj poveže ter na ta način poskuša ugotoviti resnico. Kadar pa je podan razlog za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti pa mora storiti vse potrebno, kar mu nalaga Zakon o kazenskem postopku in Zakon o nalogah in pooblastilih policije, da se odkrije storilec kaznivega dejanja.

6. Policisti opravljajo različna policijska opravila, ob tem pa se srečujejo z različnimi stresnimi dogodki. Preiskovanje samomorov je eden izmed stresnih dogodkov. Zanima me, če opravljanje tovrstnega policijskega dela, preiskovanje samomorov, vpliva tudi na vašo družinsko in partnersko življenje?

Sam mislim da to v konkretnem primeru ne vpliva na moje zasebno življenje – vprašanje je, kako je v zvezi s tem prisoten stalni stres oziroma njegove posledice generalno. Verjetno je najbolj stresna situacija samomora (če je res ugotovljen samomor) samomor mladoletne osebe – tudi zaradi večje interakcije s starši, ki se ne sprijaznijo s samomorom. Kot druga stresna situacija pa je čas dokler se ne izkristalizira da gre za samomor in ne za neko k.d.. Vsekakor poskušaš delati neodvisno, brez čustev.. včasih tega v celoti ne moreš, vendar tako kot pri drugih stresih je potrebno delati na tem. Dolgoročnost tega stresa pa še ne poznam.

7. Zanima me, kako se stresni dogodki, kot je recimo preiskovanje samomorov, izrazijo na vaši fizični, čustveni in vedenjski ravni ?

Včasih sem kot izžeta cunja… gre torej za fizični, čustveni in vedenjski deficit in brez volje, vsaj nekaj ur po res večjem stresu. Na tem je potrebno delati, seveda predvsem sam.

8. Policisti so dolžni opravljati policijska opravila v skladu s pravili stroke in veljavno zakonodajo. Med šolanjem policisti osvajajo različne policijske postopke, ki jih vodijo skozi preiskavo. Na ta način se policiste usposobi za delo na terenu. Zanima me, na kakšen način policija, kot organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, med šolanjem, pripravi preiskovalce samomorov na morebitne šoke oziroma strese?

Prvotni namen Ministrstva za notranje zadeve med šolanjem je, da se policisti naučijo različnih policijskih postopkov v skladu s pravili stroke in veljavno zakonodajo. Po končanem šolanju je večina ostalih stvari prepuščena samemu preiskovalcu, pri tem seveda veljajo izkušnje in osebne sposobnosti preiskovalca. Sedanje izobraževanje v Policijski akademiji, z namenom zmanjševanja doživljanja emocionalnih šokov, zajema različne programe iz psiholoških vsebin, in sicer se izvajajo delavnice Obvladovanja stresa, Komunikacija, Sporočanje slabe novice itn.. Preiskovalcem se v času šolanja in po njem predstavljajo možnosti psihološke pomoči in podpore v policiji, vendar je mnenja, da je tega v policiji še premalo.

70

9. Kaj priporočate preiskovalcem samomorov, če bi le ti spoznali, da preiskovanje stresnih dogodkov vpliva na njihovo psihološko zdravje?

Delo na stresu; v primeru slabšanja zdravja tudi premik na drugo delovno mesto!! Ne gre drugače

10. Mi lahko opišete dogodek – samomor, ki je na vas vplival zelo stresno in vam načel vaše psihološko zdravje.

Pri sebi menim, da mi samo obravnava enega samomora ni načela zdravja – bolj gre za generalen dolgotrajen stres. Res pa je da mi je ostal v spominu časovno ne daleč nazaj samomor mladoletnice, kjer se je bilo potrebno zelo potruditi izključiti vse druge možnosti – vpliv fanta, njegova pasivnost, v začetku sum da ji je pomagal, nenazadnje pa delo s starši, ki so krivili vse po vrsti, razen sebe.