UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

PROBLEMATIKA RAČUNOVODSKIH IN DAVČNIH IZKAZOV VERSKIH SKUPNOSTI V

OKVIRU NADŠKOFIJE MARIBOR Kandidat: Zmago Potočnik Študent izrednega študija Številka indeksa: 80024952 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: računovodstvo Mentor: dr. Majda Kokotec Novak

Maribor, marec 2008

2

PREDGOVOR V diplomskem delu sem analiziral obstoj računovodske službe in računovodenja v verskih skupnostih. Po veljavni zakonodaji so verske skupnosti registrirane pri Uradu Republike Slovenije za verske skupnosti in so pravne osebe zasebnega prava. Kot nepridobitne organizacije bi morale imeti organizirano računovodstvo, saj morajo tako kot pridobitne in druge nepridobitne organizacije zagotavljati podatke in poročila za zunanje uporabnike. To pa so država in verniki. Do države bi morali poleg računovodskih izkazov predlagati tudi razne davčne obračune, ki temeljijo na podatkih iz računovodstva. Dosedanje vodenje računovodstva v verskih skupnosti je specifično, saj ne izdelujejo in oddajajo predpisanih poročil in izkazov. Zato sem v nalogi raziskal vzroke tega in predlagal ustrezen model računovodenja v teh organizacijah. Računovodstvo bi morali voditi v skladu z Zakonom o računovodstvu in Slovenskim računovodskim standardom 36, ki opredeljuje in predstavlja računovodske rešitve za nepridobitne organizacije. Tako kot vse ostale pravne osebe bi morali v pravilniku o računovodstvu opredeliti način sestavljanja knjigovodskih listin, odgovorne osebe za sestavo in kontrolo, gibanje in hranjenje listin. Prav tako bi v pravilniku morali urediti vodenje knjig in vse druge podrobnosti, da bi lahko uspešno vodili računovodstvo. V nalogi je raziskano tudi področje davkov in obveznosti, ki izvirajo iz davčnih predpisov. Posebej zanimivo je to področje za verske skupnosti, saj so nekateri zakoni napisani posebej za verske delavce, ki imajo zaposlitev, katera je samo podobna pravi zaposlitvi drugih delavcev. Ob koncu pa je predstavljen model računovodstva, po katerem bi lahko verske skupnosti organizirale računovodstvo. Organizirano bi moralo biti tako, da bi čim bolj zvesto prikazalo preteklost, moralo bi biti organizirano tudi v nadzorni in analitični funkciji in usmerjeno s predračunavanjem v prihodnost. Glede na obstoječe stanje in pogoje sem lahko predlagal dobro organizirano funkcijo obračunavanja oziroma knjigovodstva in delno funkcijo računovodskega predračunavanja. Za ostali dve funkciji računovodstva pa ju v sedanjih razmerah še ne bi bilo smotrno organizirati.

3

KAZALO

1. UVOD............................................................................................................................ 5

1.1. Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja.................................... 5 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve diplomskega dela.................................................. 5 1.3. Predpostavke in omejitve raziskave........................................................................ 6 1.4. Uporabljene metode raziskovanja........................................................................... 6

2. PRAVNA UREDITEV KATOLIŠKE CERKVE IN REGISTRACIJA VERSKIH SKUPNOSTI V SLOVENIJI........................................................................ 7

2.1. Pravna ureditev katoliške cerkve ............................................................................ 7 2.1.1. Vrhovna cerkvena oblast.................................................................................. 7 2.1.2. Delne cerkve in njihovi zbori........................................................................... 8

2.2. Položaj in registracija verskih skupnosti v Republiki Sloveniji ............................. 9 2.2.1. Splošno o odnosu države in verskih skupnosti ................................................ 9 2.2.2. Osnovni podatki o Nadškofiji Maribor .......................................................... 10 2.2.3. Registracija verskih skupnosti v Republiki Sloveniji .................................... 11

3. RAČUNOVODSTVO VERSKIH SKUPNOSTI.................................................... 12 3.1. Splošno o računovodstvu ...................................................................................... 12 3.2. Zakonodajna ureditev vodenja računovodstva za verske skupnosti ..................... 13

3.2.1. Predpisi države za vodenje računovodstva verskih skupnosti ........................ 13 3.2.1.1. Zakon o računovodstvu............................................................................ 13 3.2.1.2. Slovenski računovodski standardi............................................................ 15 3.2.1.3. Kontni okvir za nepridobitne organizacije............................................... 20 3.2.1.4. Sklep poglavja o predpisih države za vodenje računovodstva verskih skupnosti ............................................................................................................... 20

3.2.2. Cerkvena ureditev o računovodskem poročanju in vodenju računovodstva verskih skupnosti ...................................................................................................... 21

3.3. Obstoječa organiziranost računovodstva verskih skupnosti ................................. 23 3.4. Sklepne ugotovitve poglavja o računovodstvu v verskih skupnostih .................... 25

4. DAVČNA IN DRUGA ZAKONODAJA, KI VELJA ZA VERSKE ORGANIZACIJE IN VERSKE DELAVCE ................................................................ 26

4.1. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb ........................................................... 27 4.1.1. Splošno o davku od dohodkov pravnih oseb .................................................. 27 4.1.2. Davek od dohodkov pravnih oseb v verskih skupnostih ................................ 28

4.2. Zakon o davku na dodano vrednost ...................................................................... 30 4.2.1. Splošno o davku na dodano vrednost............................................................. 30 4.2.2. Davek na dodano vrednost v verskih skupnostih........................................... 33

4.3. Zakon o dohodnini ................................................................................................ 34 4.3.1. Splošno o Zakonu o dohodnini ...................................................................... 34 4.3.2. Zakon o dohodnini v verskih skupnostih ....................................................... 37

4.3.2.1. Način izračuna akontacije dohodnine ..................................................... 38 4.4. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ............................................ 38 4.4. Zakon o stavbnih zemljiščih ................................................................................. 39 4.5. Sklepne ugotovitve poglavja o davkih v verskih skupnostih................................ 40

4

5. PREDLAGANI MODEL RAČUNOVODENJA ZA VERSKE SKUPNOSTI KOT OSNOVA ZA DAVČNE IZKAZE ................................................................................ 41

5.1. Zakonski predpisi.................................................................................................. 41 5.2. Organizacija računovodske službe........................................................................ 41 5.3. Model računovodenja............................................................................................ 42 5.4. Predložitev Obračuna davka od dohodkov pravnih oseb....................................... 46 5.5. Sklepne ugotovitve o modelu računovodstva v verskih skupnostih ..................... 46

6. SKLEP ....................................................................................................................... 47 POVZETEK .................................................................................................................... 48 LITERATURA ................................................................................................................ 49 VIRI.................................................................................................................................. 50 SEZNAM TABEL ........................................................................................................... 51 SEZNAM KRATIC ........................................................................................................ 51

5

1. UVOD

1.1. Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja V diplomskem delu sem raziskoval problematiko zavezanosti in dejanskega izdelovanja računovodskih in davčnih izkazov za verske skupnosti kot ene izmed vrst pravnih oseb zasebnega prava v Republiki Sloveniji. Najprej sem predstavil organiziranost v rimskokatoliški cerkvi v Sloveniji in registracijo kot osnovo za delovanje posameznih verskih skupnosti, kot so župnijski uradi in škofije ter redovne skupnosti. Prav tako sem predstavil pravno ureditev znotraj Cerkve in ureditev do države, ki je glede na ostale pravne osebe nekoliko drugačna. Ker so to vse pravne osebe zasebnega prava, bi morale voditi računovodstvo, izdelovati računovodske izkaze in jih predlagati državnim organom. Do pred nekaj meseci nazaj se tej problematiki s strani države oz. njenih organov ni posvečalo nobene pozornosti. Niti Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES), niti Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS) nista zahtevali predložitve predpisanih podatkov in poročil. AJPES-u bi morali omenjeni subjekti predložiti letna poročila, ki vsebujejo podatke o poslovanju in premoženjsko – finančnem položaju posameznih poslovnih subjektov. Ta agencija zbira in obdeluje podatke iz letnih poročil za dva namena: - za zagotovitev javnosti podatkov, - za statistične, informativno - analitične in raziskovalne namene (za državno statistiko). Letna poročila oziroma podatke iz letnih poročil bi morali predložiti AJPES med ostalimi poslovnimi subjekti tudi nepridobitne organizacije - pravne osebe zasebnega prava, kamor se uvrščajo tudi verske skupnosti. Prav tako do pred letom dni ni nobena pravna oseba zasebnega prava v katoliški cerkvi predlagala obračuna za davek od dohodkov pravnih oseb. Predpisana zakonodaja namreč zahteva obračun davka od vseh pravnih oseb, ki ga je potrebno predložiti DURS. Seveda je država končno spoznala in zahtevala rešitev tega problema na ta način, da bi vsi zavezanci morali predložiti predpisane obračune. Tu pa je nastal velik problem, saj omenjene pravne osebe do sedaj niso spremljale svojega delovanja na način, ki bi omogočal predlaganje letnih obračunov poslovanja in davčnih obračunov. V samem delu sem predstavil možnosti, kako rešiti te probleme in zagotoviti zakonitost delovanja v skladu s slovensko računovodsko in davčno zakonodajo.

1.2. Namen, cilji in osnovne trditve diplomskega dela Namen te raziskave je ugotoviti, ali sploh verske skupnosti v okviru Nadškofije Maribor izdelujejo računovodske in davčne izkaze, oziroma če jih izdelujejo, kateri so le-ti. Moj cilj je ugotoviti, kateri državni predpisi veljajo za ta področja in ali jih pravne osebe upoštevajo ter uporabljajo pri svojem delu. Nadaljnji cilj je tudi ugotoviti razlike pri obravnavanju različnih davčnih predpisov za verske skupnosti, tako predpisov za pravne osebe kot tudi za fizične osebe. Prav tako je cilj tega dela predstaviti vzroke in posledice

6

neizdelovanja računovodskih izkazov za statistične namene in nepopolnega izdelovanja ter izpolnjevanja davčnih izkazov. Končni cilj mojega diplomskega dela pa je predstaviti model, kako spremljati in evidentirati poslovanje, oz. organizirati računovodstvo v verskih skupnosti. Moja trditev je, da so verske skupnosti drugačni pravni subjekti glede na druge pravne osebe. Ne glede na to različnost pa so do države in njenih predpisov vsi subjekti v enakopravnem položaju in bi morali izpolnjevati zahteve veljavnih predpisov. Te zahteve pa bi lahko izpolnili ob primerni organiziranosti in urejenosti delovanja, ki sem jo predlagal.

1.3. Predpostavke in omejitve raziskave Nalogo sem pripravil ob naslednjih predpostavkah:

- veljavna zakonodaja se na tem področju ne bo bistveno spremenila, - zahteve državnih organov po predložitvi računovodskih izkazov se ne bodo spremenile, - davčna uprava ne bo bistveno spremenila svojih pogledov na oddajanje davčnih obrazcev za obračun davka od dohodkov pravnih oseb, - predpostavljam, da bi vse pravne osebe – verske skupnosti zmogle izdelovati računovodske izkaze.

Raziskavo sem omejil na obdobje preteklih dveh obračunskih let. Omejil sem se na raziskavo pravnih oseb zasebnega prava znotraj Nadškofije Maribor, kar pomeni raziskavo samo v rimskokatoliški cerkvi, čeprav je ta trenutek v Sloveniji registriranih preko štirideset različnih cerkva in verskih skupnosti. Omejitev je bila tudi glede konkretnih podatkov, saj le-teh ni mogoče pridobiti, razen iz javnosti dostopnih virov.

1.4. Uporabljene metode raziskovanja Raziskava v diplomskem delu je bila osredotočena na delovanje in poslovanje in tudi povezovanje z okoljem pravnih oseb zasebnega prava t.j. verskih skupnosti, zato je bila to poslovna raziskava. Ko sem pregledoval pojave za nazaj, je bila to statična raziskava, medtem ko sem dinamično raziskavo uporabljal v delu, ko sem predlagal model računovodskega spremljanja delovanja verske organizacije. V diplomskem delu sem uporabil več metod raziskovanja. V okviru deskriptivnega pristopa sem uporabil metodo deskripcije, ker sem opisal procese in pojave, komparativno metodo za primerjavo podobnih pojavov in dejstev ter morda nekaj kompilacije, čeprav je na opazovanem področju zelo malo napisanega s teoretičnega vidika. V okviru analitičnega pristopa sem najprej uporabil deduktivno metodo sklepanja na osnovi splošnih zaznav, s katero sem spoznal posplošene zakonitosti. Kasneje pa sem pri praktičnem predlogu uporabil induktivno sklepanje, kjer naj bi iz posameznih podatkov prišel do končnih ugotovitev in sklepov.

7

2. PRAVNA UREDITEV KATOLIŠKE CERKVE IN REGISTRACIJA VERSKIH SKUPNOSTI V SLOVENIJI

2.1. Pravna ureditev katoliške cerkve

2.1.1. Vrhovna cerkvena oblast Z besedo hierarhija razumemo skupino oseb in ustanov, ki so v Cerkvi nositelji oblasti, s katero služijo svojim bratom, da bi se vsi svobodno in urejeno trudili za isti cilj (Košir 1996, 143). Cerkev je torej hierarhično urejena in v tej urejenosti imajo vsi verniki svoje poslanstvo, kljub različnosti služb (Katekizem 1983, 247). Hierarhija je zasnovana piramidalno, kjer je na vrhu vedno papež v povezavi z zborom škofov (ZCP1, kanon2 330). Papež ima več naslovov, ki mu gredo iz zgodovine in sicer je glava škofovskega zbora, Kristusov namestnik in pastir vesoljne Cerkve na zemlji. Zoper sodbo, odlok ali odločbo rimskega papeža ni ne priziva ne pritožbe (prav tam, kanon 331). Vrhovna oblast v Cerkvi pa ni zaupana samo papežu, temveč škofovskemu zboru s Petrovim naslednikom (papežem) na čelu. Zbor škofov pa za razliko od papeža, ki svojo oblast izvaja vedno in na vsakem mestu, ne izvaja redno svoje zborne vrhovne oblasti. Izvaja jo npr. na vesoljnem cerkvenem zboru skupaj s papežem (prav tam, kanon 337-341). Škofovsko sinodo je predlagal Drugi vatikanski koncil in ustanovil papež Pavel VI., kot posvetovalni organ, ki ima pravico razpravljati o vprašanjih, ne pa o njih odločati. Za razliko od škofovskega zbora, ki je božjepravne narave, je sinoda cerkvenopravne narave in je sestavljena iz škofov iz različnih koncev sveta (Košir 1996, 161). Kardinali svete rimske Cerkve so posvetovalno telo, ki so stalna in bolj neposredna oblika kot sinoda, saj so v pomoč papežu pri vsakodnevni skrbi za Cerkev. Zbor kardinalov imenujemo tudi senat rimskega papeža. Kardinalski zbor vodi dekan, ki je prvi med enakimi. Ena izmed nalog kardinalov je tudi izvolitev novega papeža. Posamično delovanje kardinalov se izvršuje v obliki služb v rimski kuriji (prav tam, 172). Rimska kurija opravlja posvetovalno in izvršilno funkcijo in je skup oseb in organizmov, s katerimi si papež pomaga pri reševanju vsakdanjih problemov pri skrbi za Cerkev. Skupaj s papežem si kurija privzema naslov apostolski sedež. Je cerkvenopravna ustanova in sestavljena iz državnega in papeškega tajništva, sveta za javne zadeve Cerkve, kongregacij, raznih sodišč in drugih ustanov (ZCP, kanon 360).

1 ZCP – Zakonik cerkvenega prava 2 kanon; kar je enako členu v drugih zakonih

8

Odposlancem rimskega papeža je zaupana naloga, da stalno zastopajo papeža pri delnih Cerkvah in pri državah in državnih oblasteh, h katerim so poslani.

2.1.2. Delne cerkve in njihovi zbori Delne Cerkve, iz katerih se sestoji katoliška Cerkev, so najprej škofije, ki so ustanovljene na določenem ozemlju oziroma sredi konkretnega dela ljudstva. Samo vrhovna cerkvena oblast ima pravico ustanoviti delne Cerkve; ko so te ustanovljene, so po samem pravu pravne osebe (ZCP, kanoni 368-374). Škofije vodijo škofje, ki so po božji ureditvi nasledniki apostolov. Krajevni škof je tisti, ki mu je zaupana skrb za kako škofijo, drugi pa so naslovni. V vseh pravnih zadevah zastopa škofijo krajevni škof, ki ima zakonodajno, izvršno in sodno oblast. Vsaj vsakih pet let mora sam osebno ali po zastopnikih opraviti vizitacijo oz. pregled delovanja škofije in župnij. Prav tako mora vsakih pet let poročati papežu o stanju škofije, ki mu je zaupana. Škofije se lahko razdelijo na posamezne dele ali župnije. Več sosednjih župnij je možno povezati v zveze, kot so dekanije. Da bi sosednje delne Cerkve dosegle učinkovitejše pastoralno delovanje, se lahko povezujejo v cerkvene pokrajine-metropolije. Na čelu cerkvene pokrajine je metropolit, ki je nadškof škofije. Škofovske konference so zbor škofov kakega naroda ali ozemlja, kjer skupno izvršujejo določene naloge za vernike svojega ozemlja. Tudi škofovska konferenca je po samem pravu pravna oseba. Konferenca lahko izda odloke, za katere to predpisuje pravo ali posebno naročilo apostolskega sedeža. O svojem delu mora predsednik konference po plenarnem zasedanju poročati in poslati odloke apostolskemu sedežu v pregled (ZCP, kanon 447-459). Škofijska kurija, kot notranja ureditev delnih cerkva, obsega ustanove in osebe, ki pomagajo škofu voditi škofijo, pri vodstvu pastoralnega dela in izvrševanju sodne oblasti. V škofiji mora krajevni škof postaviti generalnega vikarja, ki mu pomaga voditi škofijo, kanclerja škofije, ki skrbi, da se spisi kurije sestavijo, odpošljejo in hranijo v arhivu kurije (prav tam, kanon 482-491). Ustanoviti mora tudi gospodarski svet, ki mu predseduje škof ali njegov pooblaščenec in ga sestavljajo vsaj trije verniki, ki so izvedenci v gospodarskih in pravnih zadevah (prav tam, kanon 492). Med drugimi nalogami tega sveta je pripraviti predračun dohodkov in izdatkov1 v prihodnjem letu in obračun prejemkov in izdatkov tekočega leta potrditi (prav tam, kanon 493). Po posvetu z zborom svetovalcev in gospodarskim svetom lahko škof imenuje tudi ekonoma škofije, ki mora biti vešč gospodarskih zadev in skrajno pošten (prav tam, kanon 494). V škofiji so ustanovljena še razna kolegialna in posvetovalna telesa kot so: duhovniški svet in zbor svetovalcev, kapitelj kanonikov in pastoralni svet (prav tam, kanon 495-514). Župnija je trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku, kot njenemu pastirju. Poleg škofije je

1 To je dobesedno citiran kanon 493, ki govori o dohodkih in izdatkih ter prejemkih in izdatkih. Primerneje bi bilo tu po strokovnem izrazoslovju tu uporabiti términa prihodki in odhodki.

9

župnija (osnovna teritorialna verska skupnost) najbolj verna podoba in uresničenje Cerkve. Zakonito ustanovljena župnija je po samem pravu pravna oseba1 (Košir 1996, 281-283). V vseh pravnih poslih zastopa župnijo župnik, ki mora skrbeti, da se premoženje upravlja v skladu z Zakonikom cerkvenega prava (ZCP, kanon 532). V vsaki župniji naj se tudi ustanovi gospodarski svet, ki župniku pomaga pri upravljanju župnijskega premoženja. Pod imenom verni laiki pa razumemo vse vernike razen duhovnikov in redovnikov, ki so s krstom včlanjeni v Cerkev in imajo med drugim nalogo ukvarjati se s časnimi stvarmi. Za laike je značilno, da živijo sredi sveta in svetnih opravil in tako so poklicani, da delujejo v svetu kakor kvas za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka (Katekizem 1983, 251-259). Pomen laikov v katoliški cerkvi vedno bolj narašča, saj je za delovanje Cerkve potrebno tudi znanje in sposobnosti iz posvetnega življenja.

2.2. Položaj in registracija verskih skupnosti v Republiki Sloveniji

2.2.1. Splošno o odnosu države in verskih skupnosti Odnosi med državo in verskimi skupnostmi v Evropi nimajo enotnega obrazca. Modeli se razlikujejo zaradi zgodovinskega in kulturnega okolja vsake države. Slovenija se je po osamosvojitvi z demokratično ustavo odločila za ločenost države in verskih skupnosti, za svobodo veroizpovedi ter enakopravnost vseh verskih skupnosti. Človekovo pravico do verske svobode v Republiki Sloveniji urejata ustava in zakon, tako kolektivno pravico, ki jo uresničujejo verske skupnosti, kot tudi pravico posameznika do verske opredelitve. Leta 1976 je Skupščina Socialistične Republike Slovenije sprejela Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, ki je ostal v veljavi vse do sprejetja Zakona o verski svobodi (Ur.l. RS, št. 14/2007), februarja 2007. Leta 1993 je Vlada RS s sklepom ustanovila Urad Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti. Dne 14. 12. 2001 pa je Vlada RS s Svetim sedežem podpisala Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Ur.l. RS-MP, št. 4/2004, RS, št. 118/2003). Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem pa je Državni zbor sprejel 28. 1. 2004. Vlada RS je dne 16. 2. 2006 sprejela Zakon o verski svobodi in ga poslala Državnemu zboru, ki ga je 2.2.2007 sprejel. V celoti se je pričel Zakon o verski svobodi uporabljati dne 03. junija.2007. Ustava določa, da se nihče ni dolžan opredeliti glede verskega prepričanja, zato tudi ni natančnih podatkov, ki bi omogočali vpogled v strukturo verske pripadnosti državljanov. Obstajajo pa podatki rednih štetij prebivalstva ter izsledki družboslovnih raziskav na manjših statističnih vzorcih, ki jih je z določeno zanesljivostjo mogoče posplošiti na

1 Po Zakonu o verski svobodi so vse cerkveno-pravne osebe oz. verske skupnosti (škofije, župnije, redovne skupnosti…) pravne osebe zasebnega prava.

10

celotno populacijo v Sloveniji. Iz naslednje tabele pa bomo jasno lahko videli, da se je za katoliško veroizpoved odločilo skoraj 58% popisanih v letu 2002 v Sloveniji. Vse ostale veroizpovedi so zanemarljive, kar pomeni, da odnos in dejanja katoliške Cerkve zelo vplivajo na slovensko javno mnenje. Ob tem pa je seveda kar skoraj 35% takšnih, za katere ne moremo zagotovo reči, da so verni ali da pripadajo kakšni verski skupnosti.

Tabela 1: Podatki o veroizpovedi prebivalcev Republike Slovenije po popisu prebivalstva iz leta 2002

Veroizpoved Število prebivalcev

Odstotek pripadnosti

Katoliška 1.135.626 57,8 Evangeličanska 14.736 0,8 Druge protestantske 1.399 0,1 Pravoslavna 45.908 2,3 Druge krščanske 1.877 0,1 Islamska 47.488 2,4 Judovska 99 0,0 Orientalske 1.026 0,1 Druge veroizpovedi 558 0,0 Agnostiki 271 0,0 Vernik, a ne pripada nobeni veroizpovedi 68.714 3,5 Ni vernik, ateist 199.264 10,1 Ni želel odgovoriti 307.973 15,7 Neznano 139.097 7,1

Vir: Statistične informacije, št. 92/2003, Statistični Urad Republike Slovenije.

2.2.2. Osnovni podatki o Nadškofiji Maribor Katoliško cerkev v Sloveniji sestavlja nekaj čez 800 pravnih oseb (škofije, župnije, redovne skupnosti), ki so v svojem delovanju in poslovanju vsaka zase samostojne. Mariborska metropolija, kot ena izmed teh pravnih oseb je nastala 7.4.2006 iz prejšnje Škofije Maribor, ki se je razdelila na Nadškofijo Maribor, Škofijo Celje in Škofijo Murska Sobota. Vsaka od škofij je samostojna pravna oseba, hkrati pa obsega območje, kjer delujejo številne župnije, moške in ženske redovne skupnosti, župnijske in dekanijske Karitas, cerkveni zavodi in katoliške verske skupnosti in gibanja (Letno poročilo Nadškofije Maribor za leto 2006, str. 5). Samo v Nadškofiji Maribor je od preureditve cerkvenih pokrajin dalje 143 župnij (verskih skupnosti oz pravnih oseb) s povprečno 2917 prebivalci in 2439 katoličani. Največja župnija šteje preko 15.000 prebivalcev, najmanjša pa 114. Na ozemlju Nadškofije je 351 cerkva oz. sakralnih objektov, v katerih opravlja svoje poslanstvo 210 duhovnikov ter 9 moških in 10 ženskih redovnih skupnosti. Tu deluje tudi 109 katehetov (verskih učiteljev), od tega 14 redno

11

zaposlenih, ki imajo delovno razmerje sklenjeno pri Nadškofiji Maribor, ostali pa so prostovoljci. Na tem področju delujejo tudi katoliški vrtec in katoliška gimnazija ter trije socialno-varstveni zavodi (prav tam, str. 86 - 87).

2.2.3. Registracija verskih skupnosti v Republiki Sloveniji Verske skupnosti so, kakor določa Zakon o verski svobodi, pravne osebe zasebnega prava, če se v skladu z Zakonom o verski svobodi, registrirajo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti za razliko od gospodarskih družb, ki se morajo registrirati pri pristojnem sodišču, društev, ki morajo svoje delovanje prijaviti na pristojni upravni enoti in javnih zavodov, ki jih ustanovijo z zakonom pooblaščene pravne osebe. Cerkev ali druga verska skupnost se lahko registrira, če ima najmanj 100 polnoletnih članov in deluje v Republiki Sloveniji najmanj zadnjih deset let. Zahteva mora vsebovati naslednje podatke: 1. ime cerkve ali druge verske skupnosti, ki se mora razlikovati od imen drugih cerkva in ne sme biti zavajajoče; 2. sedež in naslov sedeža cerkve ali druge verske skupnosti; 3. odtis žiga z imenom cerkve ali druge verske skupnosti, ki ga bo uporabljala v pravnem prometu. Zahtevku za registracijo morajo biti med drugim tudi priloženi: 1. seznam s podatki najmanj 100 polnoletnih oseb z njihovimi overjenimi podpisi; 2. seznam s podatki zastopnikov cerkve z njihovimi overjenimi podpisi; 3. opis temeljev svojega verovanja v slovenskem jeziku s svojim verskim naukom, svoje bogoslužje ter svoje verske praznike; 4. temeljna verska besedila cerkve; 5. dokazila o prisotnosti cerkve Sloveniji v obdobju preteklih desetih let. To dokazilo ni potrebno, če gre za cerkev, ki je v svetu znana že več kakor 100 let; 6. akt o ustanovitvi cerkve; 7. temeljni akt cerkve ali druge verske skupnosti (ZVS, čl. 13-15).

12

3. RAČUNOVODSTVO VERSKIH SKUPNOSTI

3.1. Splošno o računovodstvu Računovodstvo je osrednja informacijska dejavnost pravne osebe in se ukvarja z ugotavljanjem in merjenjem v denarni enoti izraženih dogodkov ter presojanjem poslovnih dogodkov in stanj, ki se nanašajo na delovanje neke pravne osebe (Koletnik 2004, 30). S tem zagotavlja informacije o preteklem delovanju in na podlagi tega omogoča sprejemanje odločitev o prihodnjem poslovanju. Vse te informacije so potrebne za oskrbo notranjih in zunanjih uporabnikov s poročili o poslovanju (Koletnik 2004, 31).Cilji, ki jih računovodstvo pri tem zasleduje so popolnost, točnost, obstoj, časovni presek, vrednotenje, upravičenost in dolžnosti. Poročanje za zunanje uporabnike informacij je urejeno s predpisi države in pravili stroke, izdeluje pa jih tako imenovano finančno računovodstvo, ki prikazuje premoženjski in finančni položaj ter poslovno in finančno uspešnost pravne osebe kot celote. Računovodstvo za notranje uporabnike informacij pa imenujemo stroškovno računovodstvo, ki se ukvarja z vsemi dogajanji v vseh funkcijah podjetja z namenom, da bi bilo podjetje učinkovitejše, gospodarnejše in tudi uspešnejše. Predvsem je v oporo poslovodstvu in nima zakonsko ali drugače predpisanih oblik (Koletnik 2004, 53-54). Računovodstvo sestavljajo štiri funkcije (Kokotec et al. 2002, 16-21): - knjigovodstvo, ki evidentira že nastale poslovne dogodke, - računovodsko predračunavanje, ki vrednostno izraža prihodnje procese in stanja, - računovodsko nadziranje, ki skrbi za informacije o odmikih od načrtovanih velikostih in - računovodsko analiziranje, ki presoja ugodnost sprememb in stanj raznih kategorij. Knjigovodstvo in predračunavanje sta spremljevalni funkciji, saj skrbita za zbiranje, urejanje in obdelovanje podatkov o poslovnih dogodkih za potrebe obračunskih in predračunskih informacij. Funkcija nadziranja in analiziranja pa sta proučevalni, saj sta usmerjeni k nadzoru in analizi informacij, ki jih pridobita iz spremljevalnih računovodskih funkcij. Knjigovodenje je urejeno obdelovanje podatkov, ki so izraženi v denarni merski enoti o gospodarskih poslovnih dogodkih in stanjih. To obdelovanje se izvaja s pomočjo knjigovodskih listin in poslovnih knjig. Teži k sestavljanju obračunov za zunanje poročanje ali pa so to podrobni obračuni za notranje potrebe podjetja. Knjigovodstvo mora biti urejeno z ustreznimi pravilniki (Koletnik 2004,34). Računovodsko predračunavanje opravljajo nosilci informacijske dejavnosti in je sestavina poslovnega načrtovanja. Poslovno načrtovanje je sistematično predvidevanje prihodnjih procesov in stanj, katerega izidi so poslovni načrti o pričakovanih poslovnih dogajanjih in stanjih. Izidi računovodskega predračunavanja, katerega temelji so postavljeni v Slovenskem računovodskem standardu 20, so predračuni o poslovnih dogodkih, ki so predmet računovodskega razvidovanja. S pravilniki oz. pravili vsako podjetje uredi vrste računovodskih predračunov, roke za izdelavo, način sestave in njihove uporabnike (prav tam, 35-36).

13

Računovodsko nadziranje je predvsem kontroliranje in revidiranje v računovodstvu in informacijska podpora poslovodstvu. Kontroliranje je sprotno presojanje pravilnosti računovodskih podatkov in odpravljanje ugotovljenih pomanjkljivosti. S kontroliranjem želimo doseči neoporečnost in zanesljivost podatkov in poročil, delovanje v skladu s predpisi, varovanje premoženja in doseganje ciljev poslovanja. Te cilje bomo dosegli s kontroliranjem listin, računskim in postopkovnim preverjanjem pravilnosti, usklajevanjem in primerjanjem z drugimi viri informacij ter primerjanjem doseženega s predračuni. Računovodske kontrole so lahko redne in neposredne ter občasne in posredne. Revidiranje pa je lahko notranje, ki je poznejše neodvisno presojanje pravilnosti ureditve računovodskega kontroliranja podatkov. Zunanje revidiranje pa je presojanje poštenosti in resničnosti računovodskih podatkov in poročil. Izvajajo ga zunanji gospodarski revizorji (prav tam, 36-42). Računovodsko analiziranje oz. proučevanje je presojanje ugodnosti poslovnih procesov in stanj, ki sem jih prikazal z računovodskimi podatki. Izvajalci oblikujejo proučevalna poročila, kjer se proučujejo odmiki uresničenih procesov in stanj od ciljev, ki sem si jih zastavil. Pri proučevanju se srečujemo z postavitvijo ciljev, priskrbovanjem podatkov, pretvorbo teh podatkov in primerjavo s postavljenimi sodili, ugotovitvijo odmikov, iskanjem rešitev in izdelavo poročila (prav tam, 42-45).

3.2. Zakonodajna ureditev vodenja računovodstva za verske skupnosti

3.2.1. Predpisi države za vodenje računovodstva verskih skupnosti

3.2.1.1. Zakon o računovodstvu S predpisi države in pravili stroke je urejeno poročanje o poslovanju podjetij za zunanje uporabnike. Poročila prikazujejo premoženjski in finančni položaj ter poslovno in finančno uspešnost podjetja kot celote. Osnovni predpis za vodenje poslovnih knjig in pripravo letnih poročil pravnih oseb zasebnega prava, kamor štejemo verske skupnosti, je Zakon o računovodstvu (Uradni list RS, 23/99), ki se uporablja od 1.1.2000 dalje. V 1. členu določa, da se ta zakon uporablja: - za proračun in proračunske uporabnike, - pravne osebe javnega prava in - pravne osebe zasebnega prava, ki ne vodijo poslovnih knjig na podlagi Zakona o gospodarskih družbah /ZGD-1/ (Uradni list RS, št. 42/2006 (60/2006 - popr.), Zakona o gospodarskih javnih službah /ZGJS/ (Uradni list RS, št. 32/1993) in Zakona o društvih /ZDru-1/ (Uradni list RS, št. 61/2006). Zakon uporabljajo določeni uporabniki enotnega kontnega načrta, kot so pravne osebe javnega prava, ki pridobivajo prihodke tudi na trgu in iz drugih neproračunskih virov (javni zavodi, zveze, skupnosti, skladi) in drugi uporabniki enotnega kontnega načrta (državni in občinski proračuni, državni in občinski organi ter

14

organizacije in Zavoda za zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje). Pomembna razlika med tema dvema skupinama je tudi v evidentiranju poslovnih dogodkov, saj jih določeni evidentirajo po načelu nastanka dogodka, drugi uporabniki pa po načelu denarnega toka. Zakon o računovodstvu med drugim opisuje, kaj so knjigovodske listine, kdo jih sestavlja in odgovarja za njihovo pravilnost. V 6. členu napoti pravne osebe na vodenje poslovnih knjig po sistemu dvostavnega knjigovodstva. Pove, da sta obvezni temeljni knjigi dnevnik in glavna knjiga. Pomožne knjige pa so analitične evidence in druge pomožne knjige, ki s svojimi podatki dopolnjuje konte glavne knjige. Obvezne pomožne knjige so blagajniški dnevnik, knjiga opredmetenih osnovnih sredstev ter knjiga terjatev in obveznosti do poslovnih partnerjev. Če pa pravne osebe ne presegajo slabih 4.200 EUR prihodkov v enem letu ali imajo nižje celotno stanje sredstev, se lahko s sklepom pristojnega organa pravne osebe odločijo, da vodijo le blagajniško knjigo, knjigo prihodkov in odhodkov in register opredmetenih osnovnih sredstev, t.j. enostavno računovodstvo. Seveda morajo s svojim evidentiranjem poslovnih dohodkov strogo ločiti in v poročilih ločeno prikazati prihodke s strani javnih financ in poslovanje s sredstvi, pridobljenimi iz naslova prodaje blaga in storitev. Pravne osebe sestavljajo računovodske izkaze in poročila o poslovanju za poslovno leto, ki je enako koledarskemu letu. Proračunski uporabniki in pravne osebe javnega prava uporabljajo kontni okvir, ki ga je predpisal minister za finance, pravne osebe zasebnega prava pa kontni okvir, ki ga je pripravil Slovenki inštitut za revizijo1. V 21. členu Zakona o računovodstvu je predpisana sestava letnega poročila, ki ga morajo pravne osebe predložiti za zagotovitev javnosti podatkov in za statistične in raziskovalne namene. To so bilanca stanja, izkaz prihodkov in odhodkov, pojasnila k izkazom in poslovno poročilo. Prihodki in odhodki se razčlenjujejo v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi ter na podlagi računovodskih standardov. Odhodki se izkazujejo glede na vrsto dejavnosti in to najmanj na odhodke, ki se nanašajo na dejavnost opravljanja javne službe in odhodke, ki so povezani s prodajo blaga in storitev. Ob koncu poslovnega letu morajo pravne osebe ugotoviti izid iz poslovanja. Ta je lahko presežek, če so prihodki višji od odhodkov in primanjkljaj, če so odhodki višji od prihodkov. Razporejanje presežka in kritje primanjkljaja se ureja z zakonom in s sklepom ustanovitelja. Predpisani računovodski poročili sta bilanca stanja in izkaz prihodkov in odhodkov. Letno poročilo pa dodatno vsebuje še pojasnila k izkazom in poslovno poročilo. V zakonu je tudi določena doba hranjenja posameznih listin in poslovnih knjig. V skladu z računovodskimi standardi se opravlja vrednotenje postavk v računovodskih izkazih, prav tako je določeno obvezno usklajevanje stanja sredstev in obveznosti do virov z dejanskim stanjem, posebna poglavja so namenjena tudi odpisom neopredmetenih in opredmetenih osnovnih sredstev, revaloriziranju sredstev, finančnemu poslovanju ter računovodski kontroli in notranjemu revidiranju. Seveda pa morajo pravne osebe, ki uporabljajo Zakon

1 http://www.si-revizija.si/publikacije/index.php#Kontni%20okviri.

15

o računovodstvu, vse naloge in organizacijo računovodstva ter pravice in odgovornosti pooblaščenih oseb imeti zapisane in določene v pravilniku o računovodstvu.

3.2.1.2. Slovenski računovodski standardi Zakon o računovodstvu v 2. členu pojasnjuje, da morajo pravne osebe voditi poslovne knjige ter izdelovati poslovna poročila v skladu s tem zakonom in Slovenskimi računovodskimi standardi. Standardi so pravna in strokovna podlaga za strokovna ravnanja v računovodstvu v Sloveniji. Temeljijo na Zakonu o gospodarskih družbah iz leta 1993 (Ur. list RS, 30/1993)1. Prvi standardi so bili sprejeti leta 1993, prenovljeni so se uporabljali od leta 2002, najnovejši pa se uporabljajo od leta 2006. Uporabljajo jih predvsem gospodarske družbe, standardi pa so posebej pripravljeni tudi za računovodske rešitve v zavarovalnicah2, društvih in invalidskih organizacijah, zadrugah, gospodarskih javnih službah, pravnih osebah zasebnega prava - nepridobitnih organizacijah, podjetjih v stečaju, v vzajemnih skladih in pri malih samostojnih podjetnikih posameznikih. Po SRS 36 je izraz nepridobitne organizacije mišljen za vse organizacije – pravne osebe, ki vodijo poslovne knjige v skladu z določbami Zakona o računovodstvu. V tuji strokovni literaturi je po navajanju dr. Kokotec (1998, 327) značilnost nepridobitnih organizacij nepridobitna usmerjenost in, da s svojo dejavnostjo ne nastopajo na trgu z razvito konkurenco. S tem si ne zagotavljajo donosnost na vloženi kapital, kot si to morajo zagotavljati podjetja s pridobitno dejavnostjo. Po mnenju dr. Korošec3 so nepridobitne organizacije (Nonprofit organization) ustanovljene zaradi zadovoljevanja potreb posameznih uporabnikov njihovih učinkov, ne da bi pri tem dosegale dobiček, oz. s ciljem zagotoviti čim višjo skupno ali družbeno raven zadovoljenosti teh potreb. Stopnja neodvisnosti organov upravljanja in poslovodstev je zaradi narave dobrin in političnih vplivov relativno omejena. Uporabniki te storitve plačajo v celoti, včasih delno in včasih nič. Med nepridobitne lahko štejemo državne in privatne organizacije. Državne izpolnjujejo javne naloge in storitve za državljane, nadzor nad njimi pa opravlja državna uprava in računsko sodišče. To so bolnišnice, šole, univerze, gledališča, knjižnice. Privatne nepridobitne organizacije pa spodbujajo in zastopajo gospodarske interese članov, zadovoljujejo socialno-kulturne potrebe, kjer so zajete tudi verske skupnosti oziroma cerkve, organizirajo aktivnosti za doseganje političnih ciljev in organizirajo pomoč invalidom, ubogim in beguncem. Glede načinov vrednotenja v nepridobitnih organizacijah je dr. Kokotec v svojem prispevku (1998, 328) povzela iz tuje literature štiri glavne osnove izkazovanja poslovnih dogodkov: - denar, kot osnova računovodskega izkazovanja (Cash basis of accounting), ki upošteva

poslovni dogodek le, če je denar vplačan ali izplačan, kar velja predvsem za proračunske organizacije;

1 Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 se je spreminjal, danes je v veljavi ZGD-1 (Ur.list RS, št. 42/2006 s spremembami v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1A) v Ur.listu RS, št. 10/2008. 2 Standard 33, ki je določal rešitve v zavarovalnicah, je prenehal veljati 31.12.2006 3 dr. Korošec Bojana, predavanja Računovodstvo posebnih vrst organizacij, 2007, EPF

16

- nastanek poslovnega dogodka kot osnova računovodskega izkazovanja (Full accrual basis of accounting), ko je nastali poslovni dogodek potrebno obravnavati v tistem obdobju, ko je nastal in so sestavine računovodskih izkazov sredstva, obveznosti, prihodki in odhodki; - modificirana osnova nastanka poslovnega dogodka in - modificirana osnova denarnega toka. Računovodskim rešitvam v nepridobitnih organizacijah – pravnih osebah zasebnega prava je namenjen Slovenski računovodski standard številka 36 (SRS, 2006). Povezan je s splošnimi računovodskimi standardi, ureja pa samo tiste posebnosti pri vrednotenju in izkazovanju sredstev in obveznosti, merjenju in izkazovanju prihodkov in odhodkov in ugotavljanju poslovnega izida, ki so značilne za nepridobitne organizacije. V standardu so tako obdelani: - posebnosti vrst sredstev in načini njihovega izkazovanja, - posebnosti vrst obveznosti do virov sredstev in načinov njihovega izkazovanja, - posebnosti amortiziranja, - posebnosti vrst stroškov in odhodkov ter načini njihovega izkazovanja, - posebnosti razčlenjevanja in merjenja prihodkov, - posebnosti ugotavljanja in obravnavanja vrst poslovnega izida, - posebnosti prevrednotovanja, - oblika bilance stanja, - oblika izkaza prihodkov in odhodkov ter - vrste in vsebine posebnih preglednic in pojasnil k računovodskim izkazom. Po SRS 36 se med neopredmetena sredstva štejejo premoženjske pravice, odloženi stroški razvijanja in vlaganja v tuja opredmetena osnovna sredstva. Začetno vrednotenje je odvisno od načina pridobitve, amortizacija pa je določena v skladu s SRS 13 s končnimi dobami koristnosti. Prevrednotenje zaradi oslabitve se opravlja, zaradi okrepitve pa ne. Opredmetena osnovna sredstva so sredstva v lasti ali najemu in se uporabljajo pri proizvajanju, opravljanju storitev ali za pisarniške namene. Ta sredstva so nepremičnine, oprema, drobni inventar pod določenimi pogoji in umetniška dela kulturne ali zgodovinske vrednosti, ki se ne amortizirajo. Začetno merjenje je opredeljeno z nabavno vrednostjo in stroški, ki jih lahko pripišemo sredstvu ob nabavi. Amortizacijo opravljamo v skladu s SRS 13. Dolgoročne finančne naložbe so naložbe v delnice in deleže, ki so izmerjene in vrednotene skladno s SRS 3. Dividende in deleži povečujejo finančne prihodke. Dolgoročno dana posojila so dana na podlagi posojilni pogodb po odplačni vrednosti z upoštevanjem efektivne obrestne mere in finančne naložbe v posojila, na podlagi odkupljenih obveznic. Med dolgoročne poslovne terjatve pa prištevamo terjatve do kupcev in druge dolgoročne poslovne terjatve. Vodimo jih po začetni vrednosti, zmanjšani za oslabitve in odplačila. Vse vrste zalog so pripoznane po nabavni vrednosti z vsemi stroški, ki jih lahko pripišemo zalogam. Material, ki se ne zadržuje v zalogah, je takoj strošek. Metoda

17

porabljanja zalog je lahko tehtana povprečna cena, povprečna drseča ali FIFO. Zaloge proizvodov in nedokončane proizvodnje so ovrednotene v skladu s SRS 17. Prevrednotenje zaradi oslabitev je možno. Kratkoročne poslovne terjatve so terjatve do kupcev in druge terjatve, ki se na začetku izkazujejo v vrednosti iz ustreznih listin, kasneje pa se lahko zmanjšajo ali povečajo. Terjatve se lahko oslabijo v povprečnem odstotku od terjatev ali v znesku posamezne terjatve. Odpišemo pa jo lahko, ko izrabimo vse možnosti za njihovo poplačilo. Kratkoročne finančne naložbe se vodijo v skladu s SRS 3 in so razporejene in izmerjene po pošteni vrednosti prek poslovnega izida, po pošteni vrednosti prek lastnih virov sredstev ali po nabavni vrednosti. Denarna sredstva so denar in takoj udenarjeni vrednostni papirji v blagajni in na bančnih računih. Kratkoročne aktivne časovne razmejitve so odloženi stroški oz. odhodki, nezaračunani prihodki in vrednotnice. Ta sredstva se ne prevrednotujejo, oblikovanje pa mora biti realno in utemeljeno. Ustanovitveni vložek zagotovi ustanovitelj kot trajni vir sredstev. To niso sredstva za pokrivanje stroškov niti posojilo. Presežek prihodkov ali odhodkov se pojavlja kot seštevek letnih rezultatov poslovanja in je razporejen za posamezne namene. Presežek odhodkov se pokriva v skladu s predpisi in ustanovitvenim aktom. Rezervacije se pojavljajo za sedanje obveze in izhajajo iz obvezujočih preteklih dogodkov. Namenjene so lahko za reorganizacijo, pričakovane izgube iz kočljivih pogodb, pokojnine in pokrivanje prihodnjih stroškov zaradi razgradnje. Dolgoročne pasivne časovne razmejitve so prejete podpore in donacije, namenjene za pridobivanje opredmetenih osnovnih sredstev ali odplačilo kreditov. Dolgoročne in kratkoročne poslovne obveznosti so blagovni krediti, dobljeni predujmi, obveznosti do dobaviteljev in druge obveznosti. Začetno pripoznanje je na osnovi ustrezne listine, odpisi pa so možno po končanih sodnih postopkih v dobro drugih prihodkov. Dolgoročne in kratkoročne finančne obveznosti so posojila finančnih ali drugih organizacij, ki so začetno pripoznane iz ustreznih listin. Kratkoročne pasivne časovne razmejitve pa so vračunani stroški oz. odhodki in odloženi prihodki. Zneski morajo biti utemeljeni in realni. Ena izmed posebnosti je vsekakor ta, da morajo organizacije, ki uporabljajo ta standard, ločeno izkazovati prihodke in stroške za dejavnosti negospodarskih javnih služb in za lastno dejavnost. Splošne vrste poslovnega izida v organizaciji so pozitivni poslovni izid ali presežek prihodkov, ko so prihodki v obračunskem obdobju večji od odhodkov, čisti presežek prihodkov, ki je za davek od dohodkov pravnih oseb zmanjšan presežek

18

prihodkov in negativni poslovni izid ali presežek odhodkov, ko so odhodki v obračunskem obdobju večji od prihodkov. V izkazu prihodkov in odhodkov so le-ti pripoznani po načelu nastanka poslovnega dogodka, v tistem obdobju, na katero se nanašajo. Poslovni dogodki v zvezi s prihodki in odhodki se knjižijo v skladu z ostalimi SRS. Izkaz stanja je splošen izkaz sredstev in obveznosti v obliki dvostranske bilance stanja. Izkaz razčlenjujemo vsaj na:

Tabela 2: Oblika izkaza stanja

SREDSTVA OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV

A. Dolgoročna sredstva A. Ustanovitveni vložek

- neopredmetena sredstva B. Presežek prihodkov oziroma odhodkov

- opredmetena osnovna sredstva C. Rezervacije in dolgoročne PČR

- dolgoročne finančne naložbe Č. Poslovne obveznosti

- dolgoročne poslovne terjatve D. Finančne obveznosti

B. Kratkoročna sredstva E. Kratkoročne pasivne časovne razmejitve

- zaloge

- kratkoročne poslovne terjatve

- kratkoročne finančne naložbe

- denarna sredstva

C. Kratkoročne aktivne čas. razmejitve

Vir: Slovenski računovodski standardi 2006 št. 36, str. 234 Kot ugotavlja v svojem delu dr. Korošec (2007, 59), je bilančna shema precej podobna tisti, ki jo predpisuje SRS 24 za gospodarske družbe. Seveda pa med sredstvi v nepridobitnih organizacijah ne najdemo naložbenih nepremičnin in terjatev za odložene davke. Kapital iz gospodarskih družb pa zamenjuje ustanovitveni vložek, ki ni obveznost do ustanovitelja, ampak trajni vir sredstev. Tudi podarjena sredstva za pridobitev osnovnih sredstev se izkazujejo drugače, in sicer med dolgoročno odložene prihodke, ki se porabljajo za pokrivanje obračunanih stroškov amortizacije. Seveda mora za svoje potrebe organizacija dodatno podrobneje razčleniti postavke, zaradi lažjega prikazovanja in poročanja.

19

Tu je še shematično prikazan izkaz prihodkov in odhodkov, ki ga organizacije oblikujejo stopenjsko, s vsaj temi postavkami:

Tabela 3: Oblika izkaza prihodkov in odhodkov

A. Poslovni prihodki od opravljanja dejavnosti negospodarskih javnih služb

B. Poslovni prihodki od opravljanja lastne dejavnosti C. Finančni prihodki Č. Drugi prihodki D. Celotni prihodki A+B+C+Č E. Stroški blaga, materiala in storitev F. Stroški dela G. Amortizacija H. Rezervacije I. Drugi stroški J. Finančni odhodki K. Drugi odhodki L. Celotni odhodki E+F+G+H+I+J+K M. Presežek prihodkov D-L N. Davek od dohodkov pridobitne dejavnosti O. Čisti presežek prihodkov obračunskega obdobja M-N P. Presežek odhodkov obračunskega obdobja L+N-D

R. Presežek prihodkov iz prejšnjih let, namenjen pokritju presežka odhodkov ali izbranih stroškov obračunskega obdobja

Vir: Slovenski računovodski standardi 2006 št. 36, str. 236

Shema je zasnovana po germanskem vzoru (Korošec 2007, 62), saj izkazuje poslovno uspešnost s posrednim načinom izkazovanja odhodkov preko stroškov in zalog. Tako je tudi poslovni izid presežek prihodkov oz. odhodkov. Obrazec ima podrobnejšo členitev pri izkazovanju prihodkov in ločeno prikazovanje pridobitne od nepridobitne dejavnosti. Nima pa posebej izkazane prevrednotovalne prihodke in odhodke (prav tam, 62). Stanje sredstev in obveznosti mora organizacija izkazati na dan 31.12., torej zadnji dan v obračunskem letu. Prihodki, odhodki, presežek oz. primanjkljaj pa prikaže za obdobje od 1.1. do 31.12. v letu. Prav tako mora prikazati podatke tekočega leta v primerjavi s podatki preteklega leta. V posebnih preglednicah in pojasnilih k računovodskim izkazom mora organizacija prikazati prihodke in odhodke po dejavnostih javnih služb in lastni dejavnosti, razčlenjeno po vrstah, posredne stroške in njihovo razporeditev na dejavnosti,

20

obračunano in porabljeno amortizacijo, prejeta in porabljena namenska sredstva po namenih in ugotovljeni in razporejeni presežek prihodkov oz. odhodkov po dejavnostih (prav tam, 62). Izkaz stanja in izkaz prihodkov in odhodkov ter pojasnila k računovodskim izkazom so namenjena predvsem zunanjemu poročanju. Za potrebe notranjega poročanja pa bi bilo potrebno oblikovati stroškovno računovodstvo ali celo upravljalno računovodstvo z elementi načrtovanja, knjigovodstva in ugotavljanja odmikov. Tako bi lahko govorili o upravljalnem računovodstvu za nepridobitno dejavnost. Dobili bi računovodske informacije za operativne in strateške odločitve (Kokotec 1998, 332). 3.2.1.3. Kontni okvir za nepridobitne organizacije Naslednji predpis, ki je v povezavi z računovodskimi standardi in podrobneje ureja vodenje računovodstva je Kontni okvir za nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava (Uradni list RS, 9/2006), ki ga je pripravil Slovenski inštitut za revizijo in je razčlenjen na razrede in skupine s kratko obrazložitvijo vsebine postavk, ki se knjižijo na posamezne skupine kontov. 3.2.1.4. Sklep poglavja o predpisih države za vodenje računovodstva verskih skupnosti V tem poglavju o predpisih države za vodenje računovodstva v verskih skupnostih je za to diplomsko delo ugotovljeno pomembno dejstvo, da so s strani države in stroke predpisane in določene vse osnove za vodenje računovodstva v verskih skupnostih. V Zakonu o računovodstvu je tem pravnim osebam, opredeljenim kot pravne osebe zasebnega prava podana osnova za vodenje poslovnih knjig in pripravo letnih poročil. Po SRS in posebej po standardu 36 pa so določene rešitve za vodenje računovodstva v pravnih osebah zasebnega prava - nepridobitnih organizacijah. Prav tako je določen kontni okvir za te vrste organizacij. Verske skupnosti v katoliški cerkvi v Sloveniji pa kljub vsem predpisom ne izdelujejo in ne predlagajo poročil o svojem poslovanju. Razlog je v kanonskem pravu, kjer so predpisane določene evidence in poročila, ki pa ne ustrezajo poročilom, ki jih je predpisala država, čeprav je prav v kanonu 1287 napisano, da morajo upravitelji župnij poročati vernikom po določbah območnega prava. Kljub tej posebnosti in dejstvu, da država priznava kanonsko pravo kot avtonomno pravo po katerem deluje katoliška cerkev, pa bi cerkvena stran po Zakonu o verski svobodi morala upoštevati tudi državne predpise in s tem voditi računovodske evidence in izdelovati poročila za državne potrebe. Problem, ki ga vidim v vodenju računovodstva za verske skupnosti je tudi v tem, da do sedaj niso imeli ugotovljenih in vodenih vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev. Ker gre v večini za nepremičnine in predmete umetniške in zgodovinske vrednosti, bi lahko za izvedbo tega vrednotenja uporabili naslednje pojasnilo Slovenskega računovodskega standarda 36 pod točko 36.23, kjer je zapisano: "Umetniška dela in druge predmete kulturne oziroma zgodovinske vrednosti, ki se ne amortizirajo, izkazuje organizacija

21

posebej med opredmetenimi osnovnimi sredstvi ter posebej v preglednici stanja in gibanja opredmetenih osnovnih sredstev. Nabavna vrednost teh sredstev se ugotavlja v skladu s SRS 1; če ni dokumentiranih podatkov o stroških pridobitve, se nabavna vrednost ugotovi z ocenitvijo, za znesek nabavne vrednosti pa izkaže presežek iz prevrednotenja. Izgubo ali dobiček pri odtujitvi sredstev iz prejšnjega odstavka izkazuje organizacija posebej in jo (ga) mora razkriti v pojasnilih k računovodskim izkazom." Vsa opredmetena osnovna sredstva v župnijah bi bilo potrebno določiti po tem pojasnilu, saj za večino cerkvenih objektov in predmete v njih ni možno najti dokumentiranih podatkov o nabavi. Do sedaj AJPES tudi ni zahtevala predložitve predpisanih podatkov in poročil o poslovanju in premoženjsko – finančnem položaju verskih skupnosti, ki jih zbirajo za zagotovitev javnosti podatkov in za statistične in raziskovalne namene (za državno statistiko). Ker po mnenju Cerkve ni potrebno predložiti poročil za posamezno versko skupnost nam tudi poročila o konsolidiranih podatkih ne bodo v bližnji prihodnosti na razpolago. Javnosti tako ne bodo predstavljena konsolidirana poročila npr. Nadškofije Maribor, ki ima v 100 odstotni lasti Gospodarstvo Rast d.o.o. (ta je lastnik več kot 52 odstotkov Zvon ena holding d.d.) ter Slomškovo družbo d.o.o.. Po Zakonu o gospodarskih družbah bi takšna pravna oseba morala izdelovati konsolidirana poročila, saj jih mora tudi Gospodarstvo Rast d.o.o., kot večinski lastnik velike družbe, ki kotira na Ljubljanski borzi. S strani Urada za verske skupnosti pa je na poslansko vprašanje bilo pojasnjeno, da je Nadškofija Maribor pravna oseba zasebnega prava in registrirana kot verska skupnost, ki ni dolžna predlagati konsolidiranih poročil, katera so predpisana za gospodarske družbe z Zakonom o gospodarskih družbah.

3.2.2. Cerkvena ureditev o računovodskem poročanju in vodenju računovodstva verskih skupnosti Temeljni predpis, ki ureja pravni položaj verskih skupnosti v Republiki Sloveniji, je že omenjeni Zakon o verski svobodi, ki v 6. členu določa, da so cerkve in verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava in da mora biti delovanje v skladu s pravnim redom Republike Slovenije in javnosti znano. Delovanje ne sme nasprotovati javnemu redu in morali. V skladu s svojimi avtonomnimi pravili pa cerkev sama določi način obveščanja javnosti o svojem delovanju (ZVS, 6.čl.). Nadškofija Maribor je za potrebe obveščanja javnosti o svojem pastoralnem delovanju ter o gospodarskem in finančnem poslovanju izdelala poročilo z naslovom Letno poročilo Nadškofije Maribor, ki je prvič izšlo leta 2006 za delovanje v letu 2005 in v naslednjem letu 2007 za delovanje v koledarskem letu 2006. Zakonik cerkvenega prava je osnovi pravni akt Katoliške cerkve, ki je zbirka uradnih predpisov in določil, ureja pa pravno ureditev, določa smernice in ima obvezne predpise za delovanje Cerkve in ljudi v njej. Tako v svoji Peti knjigi z naslovom Cerkveno premoženje ureja in predpisuje nekatere stvari okrog premoženja ustanove, upravljanja z

22

njim in poročanja javnosti o upravljanju s premoženjem. V tem delu so dana navodila o upravljanju premoženja za celotno Cerkev po svetu in niso takšna, da bi jih lahko primerjali ali enačili z zahtevami države za poročanje o delovanju in poslovanju in predlaganjem poročil za državne in davčne potrebe. Katoliška Cerkev ima po Zakoniku cerkvenega prava neodvisno od državne oblasti naravno pravico pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati premoženje za namene, ki so ji lastni. To pa so predvsem opravljanje božje službe, vzdrževanje klerikov, opravljanje del svetega apostolata in krščanske dobrodelnosti (ZCP, kanon 1254). Vsak del Cerkve, ki je pravna oseba zasebnega prava, je po pravni določbi lastnica premoženja, ki ga je zakonito pridobila in lahko z njim razpolaga na podlagi zakonika. Cerkev sme pridobivati premoženje na vse pravne načine naravnega ali pozitivnega prava, kakor to smejo drugi (prav tam, kanon 1259). V zakoniku je določeno, da smejo verniki podpirati Cerkev s prispevki ali darovi, prepovedano pa je pobirati miloščino. Domneva se, da so vsi darovi namenjeni pravni osebi za nemoteno delovanje njej lastnih opravil. Škof ordinarij mora skrbno bedeti nad upravo vsega premoženja njemu podrejenih javnih pravnih oseb, ob tem pa lahko upoštevajoč pravna določila, zakonite običaje in okoliščine, v mejah splošnega in območnega prava izdaja navodila o upravljanju cerkvenega premoženja (prav tam, kanon 1276). Škof se lahko o svojih odločitvah posvetuje z zborom svetovalcev in z gospodarskim svetom. Za upravljanje s premoženjem škofije je lahko imenovan ekonom, ki mora pod škofovo oblastjo iz določenega dohodka kriti izdatke, ki jih odredi škof. Na koncu poslovnega leta mora gospodarskemu svetu predložiti obračun prejemkov in izdatkov (prav tam, kanon 494). V kanon 1284 je tudi predpisano, kako naj upravitelji opravljajo svojo službo. Predvsem jo morajo opravljati s skrbnostjo dobrega družinskega gospodarja. Ob tem morajo: a) paziti, da premoženje ne bo propadlo in trpelo škode in morajo zato skleniti ustrezne zavarovalne pogodbe; b) ravnati se po predpisih cerkvenega in civilnega prava in paziti, da zaradi neupoštevanja civilnih zakonov ne bi cerkev utrpela škode; c) dohodke in donose skrbno izterjevati, jih varno hraniti in uporabljati po zakonitih določbah; č) obresti in glavnice kreditov pravočasno plačevati; d) urejeno voditi knjige dohodkov in izdatkov; e) ob koncu leta sestaviti obračun gospodarjenja; f) imeti listine in dokazila vestno urejene in skrbno hranjene; g) priporoča se za vsako leto sestavitev predračuna dohodkov in izdatkov. Upravitelji morajo vsako leto po uradni dolžnosti škofu predložiti obračun upravljanja s premoženjem, ki ga ta izroči v pregled gospodarskemu svetu. O darovanem premoženju morajo upravitelji poročati vernikom po določbah območnega prava (prav tam, kanon 1287). Omenjeni kanoni in vsebine so novosti v Zakoniku cerkvenega prava, ki velja od leta 1983, na kar je opozoril pastoralne delavce tudi Ojnik (1983, 11). Predvsem opozarja na posebno ustanovo za zbiranje darov, da bi bilo poskrbljeno za vzdrževanje klerikov.

23

Omenja tudi skrbno in jasno sestavljen inventarni zapisnik ob primopredaji katerekoli službe v cerkvenih ustanovah. V svojem prispevku Uprava cerkvenega premoženja in škofijski gospodarski svet pa Košir (2003, 217) postavlja teološke temelje cerkvenega premoženja, ki so: a) naravna pravica uporabljati časne dobrine, b) neodvisno od državne oblasti uporabljati premoženje in s tem Cerkev odreka državi pristojnost nad dobrinami, ki so v njeni lasti in upravi, c) Cerkev uporablja dobrine za dosego ciljev, ki so ji lastni in za opravljanje verskih dejavnosti, d) subjekti, ki imajo pravico nad dobrinami, so vse pravne osebe delne Cerkve, premoženje pa je eno samo in to je premoženje Cerkve. V zakoniku je tudi določeno, da mora vsaka škofija imeti gospodarski svet, ki z nasveti pomaga škofu pri upravljanju s premoženjem. V njegovi sestavi so lahko kleriki ali laiki, lahko so moški ali ženske. Pogoj pa je, da so strokovnjaki na ekonomskem in civilnopravnem področju. Najpomembnejše naloge sveta so določiti način upravljanja škofijskega premoženja, sestava predračunov prihodkov in izdatkov1 in ob izteku leta potrditi bilance prihodkov in izdatkov (prav tam, 224). Kakor vidimo, je v Zakoniku cerkvenega prava zapisano, da morajo cerkvene pravne osebe voditi knjigo prihodkov in izdatkov, kar je zelo blizu računovodstvu, ki bi zagotavljalo ustrezne podatke za poročila, ki bi jih morali po civilnem pravu predlagati državnim in davčnim organom. Tudi o upravljanju premoženja je napisano veliko določb, s katerimi bi lahko sestavili tudi bilance premoženja oz. stanja, ki bi jih naj oddali ob izkazih poslovnega izida. Ob tem pa je zapisan še en del sodobnega računovodstva, to je računovodsko predračunavanje, ko naj bi škofu poročali tudi s sestavitvijo predračunov delovanja za prihodnje leto oz. obračunsko obdobje.

3.3. Obstoječa organiziranost računovodstva verskih skupnosti Kakor sem že prej ugotovil, je v Nadškofiji Maribor od preureditve cerkvenih pokrajin dalje 143 župnij, ki so po cerkvenih in državnih zakonih samostojne pravne osebe zasebnega prava. V skladu s cerkvenimi predpisi vodijo župnije knjigo prihodkov in izdatkov in inventarno knjigo z vpisanimi predmeti za uporabo v cerkvene namene, kar bi ustrezalo pojmu opredmetena osnovna sredstva. Ta oprema je evidentirana samo količinsko, torej brez kakršnekoli vrednosti. Nobena župnija ne vodi dvostavnega knjigovodstva, saj zanj ni potrebe, ker AJPES do danes ni zahtevala predložitve predpisanih letnih poročil in se tej problematiki s strani države oz. njenih organov ni posvečalo nobene pozornosti. Ta letna poročila z računovodskimi izkazi tudi ni bilo potrebno predložiti k obračuna davka od dohodkov pravnih oseb, ki so ga morale župnije prvič oddati za leto 2006.

1 To je dobeseden prepis kanona, kjer se terminologija ne ujema z uveljavljenim izrazoslovjem v računovodstvu.

24

Ker ni javno objavljenih in dostopnih podatkov o poslovanju in letnih poročil, predvidevam, da sodobno organiziranega računovodstva v posameznih verskih skupnostih praktično ni. Nekaj podatkov sem povzel iz objavljenega Letnega poročila Nadškofije Maribor in mesečnih glasil posameznih župnij. Na podlagi objavljenih podatkov o letnih prihodkih in izdatkih je jasno, da verske skupnosti vodijo enostavno računovodstvo po načelu denarnega toka. Enostavno računovodstvo je med najstarejšimi računovodskimi sistemi, kjer pri posameznem poslovnem dogodku ne upoštevamo načela povezanosti gospodarskih kategorij in hkratne spremembe stanja na dveh kategorijah. Na podlagi takšnega spremljanja ni možno zagotoviti vseh potrebnih računovodskih poročil (Melavc in Milost 2003, 68). Enostavno računovodstvo, ki ga povzemam iz standarda o računovodskih rešitvah pri malih samostojnih podjetnikih posameznikih v SRS 39, temelji na naslednjih poslovnih knjigah: knjiga prihodkov in odhodkov z vključeno ali posebno evidenco do kupcev in dobaviteljev, knjiga ostalih terjatev, knjiga ostalih obveznosti in register opredmetenih osnovnih sredstev (SRS 39, 267). Glede na omenjeno aktivnost vodenja župnijskih blagajniških knjig prihodkov in izdatkov, bi se računovodsko gledano lahko najbolj približali računovodstvu malih samostojnih podjetnikov posameznikov iz SRS 39. To je poslovna knjiga, ki bi jo lahko primerjali s knjigo prihodkov in odhodkov v standardu 39 in tam v prilogi določenemu enostavnemu knjigovodstvu. Če bi se v župnijah ravnali po tem računovodskem standardu in njegovi prilogi, bi morali poleg knjige prihodkov in izdatkov dodatno voditi pomožne knjige terjatev in obveznosti. S to evidenco in z dodatnim letnim popisom terjatev in obveznosti bi lahko vzpostavili evidenco sredstev in obveznosti in posledično tudi bilanco premoženja in virov, iz katerih so financirali to premoženje. Ob tej poslovni knjigi pa imajo po župnijah tudi Inventarno knjigo, kjer imajo popisane vse nepremičnine in premičnine v lasti župnije, ki se uporabljajo v verske namene. Edina, ampak velika pomanjkljivost te poslovne knjige, ki bi lahko bila register opredmetenih osnovnih sredstev je v tem, da so sredstva evidentirana samo količinsko, brez vrednosti. Glede na 23. točko Slovenskega računovodskega standarda 36, ne bi bilo potrebno amortizirati praktično nobenega sredstva in ne bi imeli stroškov iz naslova amortizacije. Ovrednotena sredstva pa bi potrebovali zgolj za verodostojnejšo bilanco stanja in letno poročilo. V edinem javno objavljenem poročilu kakšne verske skupnosti, t. j. v Letnem poročilu Nadškofije Maribor za leto 2006 je v delu, ki obravnava gospodarsko dejavnost, omenjeno tudi tekoče računovodsko spremljanje in evidentiranje poslovnih dogodkov. Žal v tem poročilu ni prikazanih izkazov, na podlagi katerih bi lahko presodil ali in kako vodijo omenjene računovodske evidence. Iz objavljenega poročila pa je možno ugotoviti vsaj nekaj dejstev. Na koncu vsakega poglavja, ki obravnava posamezna področja delovanja Nadškofije so prikazane tudi vrednosti, kot proračunske1 postavke stroškov posameznih dejavnosti, kar kaže na

1 Dobesedno povzeto po Poročilu. Takšno proračunsko vodenje računovodstva je v nasprotju s predpisanim načinom vodenja v Zakonu o računovodstvu za pravne osebe zasebnega prava.

25

proračunsko obnašanje in financiranje. Med proračunskimi postavkami so omenjene tudi investicije in vračanje glavnic kreditov, ki so bili v preteklosti najeti za vlaganja v zgradbe in opremo. Takšno proračunsko spremljanje poslovanja pravnih oseb zasebnega prava, kjer so med stroški tudi naložbe v nepremičnine in odplačevanje glavnic dolgoročnih bančnih kreditov pa ni v skladu s prej omenjenimi in predpisanimi Zakonom o računovodstvu in Slovenskimi računovodskimi standardi.

3.4. Sklepne ugotovitve poglavja o računovodstvu v verskih skupnostih Kot sem že prej omenil je računovodstvo, ki ga lahko ocenim z Letnim poročilom o delovanju Nadškofije sicer organizirano in vodeno v skladu s kanonskim pravom in zadošča za potrebe Cerkve, ni pa pravilno in dovolj z vidika državnih predpisov. Prav takšno ali še slabše je stanje računovodske ureditve v župnijah in je bolj podobno gospodinjskemu vodenju prejemkov in izdatkov, kot računovodstvu s katerim bi zagotovili podatke potrebne za sestavitev letnih poročil in s tem prikazovanju delovanja v javnosti. Država je za pravne osebe zasebnega prava, kamor se uvrščajo tudi verske skupnosti pripravila zakone in predpise po katerih bi morali voditi računovodstvo v teh organizacijah. Takšno je tudi stališče DURS, ki je v svojem dopisu dobesedno navedla: "Katoliška cerkev mora tako kot ostale pravne osebe zasebnega prava, predlagati obračun DDPO in kot obvezni sestavni del obračuna predložiti davčnemu organu tudi bilanco stanj in izkaz prihodkov in odhodkov, izdelanih na podlagi računovodskih standardov in zakona o računovodstvu na predpisanih obrazcih. V bilanci stanja in v izkazu prihodkov in odhodkov mora biti zajeto celotno premoženje oz. poslovanje. Menimo, da ni zakonske podlage za kakršnokoli drugačno obravnavanje Katoliške cerkve od ostalih pravnih oseb zasebnega prava na tem področju." Dodatno pa je še navedeno: "357. člen ZdavP_2, v katerem je določena vsebina davčnega obračuna in iz katerega jasno izhaja, da je davčni obračun sestavljen iz izkaza poslovnega izida, bilance stanja, izkaza gibanja kapitala in drugih podatkov, določenih z ZdavP-2 ali zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, se ne more razlagati drugače kot je navedeno."1 Glede na vse navedeno, bi v verskih skupnostih morali uvesti računovodstvo, ki bi imelo osnovo v Zakonu o računovodstvu in SRS 36. Iz sedanjega preprostega vodenja blagajniških in inventarnih knjig bi morali preiti na dvostavno računovodstvo, o čemer bom več napisal pri konkretnem predlogu vodenja računovodstva v verskih skupnostih.

1 Dopis, ki je bil februarja 2008 posredovan na Ministrstvo za finance, na vse davčne urade v Sloveniji in bil objavljen na spletni strani DURS v rubriki Pojasnila.

26

4. DAVČNA IN DRUGA ZAKONODAJA, KI VELJA ZA VERSKE ORGANIZACIJE IN VERSKE DELAVCE V Republiki Sloveniji je osnovni zakon za delovanje verskih skupnosti, kot sem že prej večkrat omenil Zakon o verski svobodi (ZVS), ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije 14/2007. Ta zakon ureja individualno in kolektivno uresničevanje verske svobode, pravni položaj cerkva in drugih verskih skupnosti, postopek njihove registracije, pravice cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov, pravice registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov in pooblastila ter pristojnosti organa, pristojnega za verske skupnosti. Katoliška cerkev, ki jo obravnavamo v tem diplomskem delu, je ena izmed 43 Cerkva oziroma verskih skupnosti, ki so trenutno registrirane pri Uradu za verske skupnosti pri Vladi Republike Slovenije1. Dne 14. 12. 2001 je Vlada RS s Svetim sedežem podpisala Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem pa je Državni zbor sprejel 28. 1. 2004. V tem sporazumu je zelo pomemben del v preambuli, ki govori o osnovah za sklenitev sporazuma. Med drugim je za problem, ki ga v tej nalogi proučujem, t.j. davčni pogled na delovanje verskih skupnosti, pomemben ta odstavek, kjer država in Cerkev omenjata podlage za Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem: "- upoštevajoč, Republika Slovenija svojo ustavo, zlasti 7. in 41. člen, Sveti sedež, dokumente 2. vatikanskega koncila in norme kanonskega prava"2. Torej država priznava avtonomno cerkveno pravo, kar potrjuje v 1. členu: "Republika Slovenija in Sveti sedež potrjujeta načelo, da sta država in Katoliška cerkev, vsaka v svoji ureditvi, neodvisni in samostojni, in se zavezujeta k polnemu spoštovanju tega načela v svojih medsebojnih odnosih in k sodelovanju pri napredku človekove osebe in skupnega dobrega. Katoliška cerkev v Republiki Sloveniji deluje svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije." V 2. členu pa država priznava tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Sloveniji, kar velja v tej raziskavi za župnije. Te pravne osebe lahko v skladu z zakonodajo Republike Slovenije in kanonskim pravom ustanavljajo združenja, lahko pridobivajo, posedujejo, uživajo in odtujujejo nepremičnine in lastninske in druge stvarne pravice. Lahko tudi ustanavljajo šole vseh vrst in stopenj, ki so izenačene z drugimi javnimi ustanovami. V nadaljevanju bom pregledal davčne zakone Republike Slovenije, ki veljajo za delovanje na področju verskih skupnosti in njenih članov.

1 http://www.uvs.gov.si/si/podatki_o_registriranih_cerkvah_in_drugih_verskih_skupnostih/. 2 Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih /BHSPV/ (Ur.l. RS-MP, št. 4/2004, RS, št. 118/2003).

27

4.1. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb

4.1.1. Splošno o davku od dohodkov pravnih oseb V Uradnem listu Republike Slovenije št. 117/06 je bil objavljen Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2), ki ureja sistem in določa obveznost plačevanja davka od dohodkov pravnih oseb. Po tem zakonu so obdavčeni: - dobiček rezidenta in nerezidenta, ki ga dosega z opravljanjem dejavnosti, ter - dohodki rezidenta in nerezidenta, za katere je določena obveznost za izračun in plačilo davčnega odtegljaja. Postopek pobiranja davka od dohodkov pravnih oseb podrobneje ureja Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 117/06). Zavezanci za davek so pravne osebe domačega prava (razen pravna oseba Republika Slovenija in lokalne skupnosti), pravne osebe tujega prava ter družbe oziroma združenja oseb vključno z družbami civilnega prava po tujem pravu, ki nimajo pravne osebnosti in ki niso zavezanci za dohodnino. Zavezanci rezidenti so obdavčeni po svetovnem dohodku, kar pomeni, da so zavezani za davek od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir v Sloveniji in zunaj nje. Rezident je zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji, kakor tudi zavezanec, ki nima sedeža pri nas, ima pa tukaj dejansko delovanje poslovodstva. Oprostitev plačevanja davka je v 9. členu določena le za zavezance, kot so zavod, društvo, verska skupnost, politična stranka, ki so v skladu s posebnim zakonom ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti in dejansko poslujejo skladno z namenom ustanovitve in delovanja. Ne glede na to oprostitev pa so tudi ti zavezanci dolžni plačati davek od pridobitne dejavnosti. V tem primeru se pri določanju davčne osnove prihodki iz opravljanja dejavnosti, ki ni pridobitna, ter dejanski ali sorazmerni stroški te dejavnosti izvzamejo iz davčne osnove. Davčna stopnja za obračun davka se na podlagi določil ZDDPO-2 postopoma znižuje in v letu 2007 znaša 23 odstotkov, v letu 2008 22 odstotkov, v letu 2009 21 odstotkov in od leta 2010 naprej 20 odstotkov. Posebna stopnja davka 0 odstotkov pa je pod posebnimi pogoji določena za: - investicijske sklade, ustanovljene po zakonu, ki ureja investicijske sklade in družbe za upravljanje, - pokojninske sklade, - zavarovalnice, ki izvajajo pokojninski načrt v skladu z zakonom, - družbe tveganega kapitala, od dejavnosti izvajanja dopustnih naložb tveganega kapitala, - če za ta del dejavnosti sestavijo ločeni obračun. Po splošnem načelu ugotavljanja davčne osnove je osnova za davek dobiček, ugotovljen kot presežek prihodkov nad odhodki, ki jih določa zakon. Pri določanju prihodkov in odhodkov se upoštevajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, z določenimi odstopanji oziroma prilagoditvami na strani prihodkov in odhodkov. Iz osnove se izvzamejo prihodki iz

28

naslova dividend ter dobičkov iz odsvojitve lastniških deležev pod določenimi pogoji. Prilagoditve prihodkov in odhodkov pa se izvajajo pri poslovanju med povezanimi osebami z upoštevanjem transfernih cen, pri poslovanju med dvema rezidentoma, ki sta povezani osebi in ima eden ugodnejši davčni položaj (nepokrita izguba preteklih let, davčna stopnja nič ali oprostitev plačevanja davka) in pri ugotavljanju prihodkov oziroma odhodkov od obresti na posojila med povezanimi osebami. Odhodki, ki se ne priznavajo pri ugotavljanju davčne osnove so v splošnem tisti odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, obdavčenih po tem zakonu. V celoti pa se ne priznajo: - odhodki za pokrivanje izgub iz preteklih let, - stroški, ki se nanašajo na privatno življenje, - stroški prisilne izterjave davkov ali drugih dajatev in plačilo kazni pristojnega organa, - razni davki in obresti na nepravočasno plačane davke, - obresti od posojil, prejetih iz držav, kjer je stopnja davka od dobička nižja od 12,5%, - donacije in podkupnine. Nekateri odhodki pa se priznavajo samo v deležu ali pod določenimi pogoji. To pa so stroški reprezentance in stroški nadzornih svetov, rezervacije, obresti od posojil prejetih od delničarja oziroma družbenika, prevrednotenja zaradi slabitev in odpisov, amortizacija ter plače in druga nadomestila zaposlencev. Davčno izgubo ugotovimo kot negativno razliko med davčnimi prihodki in davčno priznanimi odhodki. Za davčno izgubo davčnega obdobja lahko zavezanec neomejeno dolgo zmanjšuje davčno osnovo v naslednjih davčnih obdobjih. Zakon omogoča tudi uveljavljanje davčnih olajšav največ v višini davčne osnove za vlaganja v raziskave in razvoj, za zaposlovanje, za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in za donacije. To olajšavo je mogoče uveljaviti do višine 0,3 odstotka obdavčenega prihodka zavezanca v davčnem obdobju. Ob tem pa lahko uveljavlja še olajšavo v višini do 0,2 odstotka obdavčenega prihodka za izplačila v denarju in v naravi za kulturne namene in prostovoljnim društvom, ustanovljenim za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Zavezanec lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove tudi za izplačila političnim strankam do zneska, ki je enak trikratni povprečni mesečni plači na zaposlenega pri zavezancu. Obveznost za davek od dohodkov pravnih oseb se ugotavlja po načelu samoobdavčitve za davčno obdobje, ki je po navadi koledarsko leto in se davčnemu organu predloži v roku treh mesecev po preteku treh mesecev za preteklo davčno obdobje.

4.1.2. Davek od dohodkov pravnih oseb v verskih skupnostih Cerkve in druge verske skupnosti, registrirane pri Uradu za verske skupnosti, so pravne osebe zasebnega prava in se morajo vpisati v register davčnih zavezancev na podlagi 42. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 1/07). Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb določa, da je zavezanec za davek od dohodkov pravnih oseb tudi verska skupnost, vendar pa po 9. členu omenjenega zakona ne plača davka, če dejansko posluje skladno z namenom ustanovitve in delovanja. Ne glede na navedeno, pa tudi tak davčni zavezanec plača davek od dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti. Sestavni del

29

davčnega obračuna so tudi podatki iz bilance stanja in izkaza prihodkov in odhodkov, izdelani na podlagi Zakona o računovodstvu in Slovenskih računovodskih standardov, če teh podatkov cerkve in druge verske skupnosti niso predložile Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Obrazec obračun davka je sestavljen tako, da se v celoti vključijo prihodki in odhodki iz pridobitne in nepridobitne dejavnosti, za izračun davka pa se nato prihodki iz dejavnosti, ki ni pridobitna, ter dejanski ali sorazmerni stroški te dejavnosti, izločijo iz davčne osnove. Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 109/2007 natančneje opredeljuje, katere so te dejavnosti pri zavezancih iz 9. člena ZDDPO-2, ki so ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti. Pridobitne dejavnosti so vse tiste, ki se na trgu izvajajo z namenom pridobiti dobiček in če zavezanec s temi dejavnostmi konkurira na trgu. V 3. in 4. členu so podrobneje opisane nepridobitne in pridobitne dejavnosti. Dohodki iz nepridobitne dejavnosti so predvsem donacije, članarine, volila in dediščine ter prihodki iz davkov in prispevkov, ki so plačani neposredno Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Dodatno je v 5. členu napisano: "Pri opredeljevanju pridobitne ali nepridobitne dejavnosti oziroma dohodkov iz opravljanje pridobitne ali nepridobitne dejavnosti pri zavezancu iz 9. člena ZDDPO-2 so pomembna tudi dejstva in okoliščine posamezne pravne osebe iz 9. člena ZDDPO-2 pri opravljanju dejavnosti in doseganju dohodkov". To pa je seveda zelo raztegljiva in prilagodljiva definicija, po kateri se lahko marsikakšen dohodek opredeli na podlagi osebnega mnenja. Registrirane cerkve in druge verske skupnosti se konkretno financirajo predvsem iz donacij in drugih prispevkov fizičnih in pravnih oseb ter iz svojega drugega premoženja, kakor tudi iz prispevkov mednarodnih verskih organizacij, katerih članice so. Tudi država lahko gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena. Do pred letom dni ni nobena pravna oseba zasebnega prava v katoliški cerkvi predlagala obračuna davka od dohodkov pravnih oseb. Seveda je država oziroma DURS zahtevala rešitev tega problema na ta način, da bi zavezanci morali predložiti predpisane obračune. Tu pa je nastal problem, saj omenjene pravne osebe do sedaj niso spremljale svojega delovanja na način, ki bi omogočal predlaganje letnih poročil o poslovanju in davčnih obračunov, saj nobena verska skupnost ne vodi računovodstva po predpisanem Zakonu o računovodstvu in Slovenskem računovodskem standardu 36. Pravilnik o davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, 46/2007) predpisuje obrazec za izračun davka, metodologijo za izpolnjevanje obrazca, priloge k obrazcu in metodologijo za izpolnjevanje prilog. Po tem pravilniku bi morali zavezanci k samemu obračunu priložiti tudi podatke iz bilance stanja, izkaza prihodkov in odhodkov, ki so izdelane na obrazcih, kot jih predpisuje organizacija za obdelovanje in objavljanje podatkov. Teh prilog ni potrebno priložiti, če so jih zavezanci predložili na AJPES. Že prej pa sem ugotovil, da verske skupnosti niso izdelale predpisanih poročil in jih tudi niso oddale na AJPES. Po veljavni zakonodaji bi torej morale ta poročila oddati ob oddaji obračuna davka od dohodkov pravnih oseb. Verske skupnosti v Mariborski nadškofiji so prvič morale oddati obračune davka od dohodkov pravnih oseb v letu 2007 za poslovno leto 2006. To so bili obračuni, v katerih

30

naj bi bili zajeti samo prihodki in odhodki za pridobitno dejavnost, od katere bi morali plačati davek. Večina teh organizacij pa se ukvarja samo z versko dejavnostjo za katero so ustanovljene, in ker nimajo primerno vodenih evidenc o poslovanju, so oddale prazne obrazce. Prav zaradi tega ob predpisanem obrazcu za obračun davka tudi niso oddale obveznih prilog t.j. bilance stanja, izkaza poslovnega izida in drugih dodatkov.

4.2. Zakon o davku na dodano vrednost

4.2.1. Splošno o davku na dodano vrednost V Uradnem listu Republike Slovenije 117/2006 je bil objavljen Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), s katerim se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) na ozemlju Republike Slovenije v skladu s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih. V pomoč pri izvajanju tega zakona pa je bil sprejet tudi Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/2006, 52/2007, 120/2007). Predstavljamo nekaj določil in zahtev, ki so določene z zakonom o DDV. V 3. členu je določen predmet obdavčitve, ki so dobave blaga opravljene v okviru svoje dejavnosti v Sloveniji za plačilo, pridobitve blaga znotraj Skupnosti na ozemlju Slovenije za plačilo, opravljanje storitev izvršene v Sloveniji za plačilo in uvoz blaga. Transakcije, ki niso predmet obdavčitve, pa so pridobitve blaga, če je dobava takšnega blaga v Sloveniji oproščena, pridobitev rabljenega blaga, umetniških zbirk in predmetov, če je bilo to blago pri prodajalcu obdavčeno po posebni ureditvi in pridobitev blaga, ki jo opravi mali zavezanec, če skupna letna vrednost teh pridobitev ni presegla 10.000 EUR. V 5. členu ZDDV-1 je opredeljen davčni zavezanec, ki je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Te dejavnosti pa so proizvodna, predelovalna, trgovska in storitvena, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ta dejavnost pa obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot organi oblasti. Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti, kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec in davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti. Zahtevka za izdajo identifikacijske številke pa ni potrebno vložiti malim davčnim zavezancem, ki so oproščeni obračunavanja DDV. Mali davčni zavezanec pa je: - davčni zavezanec, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 25.000 EUR obdavčljivega prometa in - davčni zavezanec, član kmečkega gospodinjstva, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 EUR. Glede na višino opravljenega prometa oziroma katastrskega dohodka pa se lahko prostovoljno vključi v sistem DDV. Svojo izbiro mora vnaprej priglasiti pristojnemu

31

davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj 60 mesecev. Mali davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV, niti ga ne sme izkazovati na izdanih računih. Kraj obdavčljivih transakcij je v ZDDV-1 opredeljen za različne transakcije z različnimi pravili. Določen je kraj obdavčitve, to je država, v kateri mora biti DDV plačan na naslednje načine: kraj dobave blaga, kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti, kraj opravljanja storitev in kraj uvoza blaga. Davčna osnova je opisana v 36. do 39. člen ZDDV-1 in vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave. V davčno osnovo se vštevajo: - trošarine, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV; - provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki so zaračunane. V osnovo za davek pa se ne vštevajo: - cenovni popusti in rabati, odobreni in obračunani v trenutku dobave; - zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika. Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi Skupnosti. DDV se obračunava in plačuje po splošni stopnji 20 % in je enaka za dobavo blaga in storitev. Obračunava in plačuje se tudi po nižji stopnji 8,5 %, in sicer za dobave blaga in storitev iz Priloge I, k ZDDV-1. Oprostitve DDV do določene v 42. do 61. člen ZDDV-1 in so: - določene dejavnosti v javnem interesu (zdravstvo, sociala, vzgoja in izobraževanje, …); - druge dejavnosti (zavarovalne, finančne storitve, najem nepremičnin, igre na srečo, …); - dobave blaga v druge države članice; - nekatere pridobitve blaga znotraj Skupnosti; - izvoz blaga; - mednarodni prevoz. V ZDDV-1 so transakcije, ki so oproščene DDV, natančno opredeljene, navedeni pa so tudi pogoji in okoliščine, ki morajo biti izpolnjeni za oprostitev DDV. DDV mora plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev in na računu izkaže DDV. Plačati ga mora v državni proračun najpozneje zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Davčnemu organu mora predložiti obračun DDV, ki mora vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna, in za odbitke, skupno vrednost transakcij in opravljenimi odbitki ter vrednost oproščenih transakcij. Zavezanec mora predložiti obračun DDV ne glede na to, ali je za obračunano davčno obdobje dolžan plačati DDV. V ZDDV-1 je vračilo DDV urejeno glede na vrsto upravičencev za vračilo. Izvrši se lahko na podlagi obračuna DDV in to davčnim zavezancem, ki so identificirani za namene DDV v Sloveniji, in če za dano davčno obdobje znesek odbitkov presega znesek dolgovanega DDV.

32

Obveznost izdajanje računov je urejena v 81. členu ZDDV-1. Davčni zavezanec mora na izdanem računu zagotoviti: - datum izdaje računa; - zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa; - identifikacijsko številko za DDV; - identifikacijsko številko za DDV kupca; - ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega kupca ali naročnika; - količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev; - datum, ko je bila opravljena dobava blaga ali opravljena storitev ali opravljeno predplačilo; - davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po posamezni stopnji; - stopnjo DDV; - znesek DDV, razen v primerih, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ta zakon ta podatek izključuje; - v primeru oprostitve DDV ali, če je plačnik DDV kupec ali naročnik, veljavno določbo Šeste direktive Sveta 77/388/EGS ali ustrezni člen ZDDV-1 ali drugo sklicevanje, ki kaže, da je dobava blaga ali storitev oproščena DDV. Davčni zavezanec mora v knjigovodstvu zagotoviti podatke, ki omogočijo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Zagotoviti mora tudi hrambo kopij računov, ki jih izda sam ter vseh računov, ki jih je prejel. Davčni zavezanec lahko račune hrani tudi v elektronski obliki, če je davčnemu organu zagotovljen dostop do tako shranjenih podatkov, in če so izpolnjeni predpisani pogoji. V XI. poglavju ZDDV-1 so navedene posebne ureditve: - posebna ureditev za male davčne zavezance, - posebna ureditev za kmete, davčni zavezanec, ki je član kmečkega gospodinjstva, s

katastrskim dohodkom nižjim od 7.500 EUR, ima ob dobavi kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter storitev pravico do pavšalnega nadomestila DDV. Davčni zavezanci – kupci so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 4 % in imajo hkrati pravico, da nadomestilo odbijejo kot vstopni DDV.

- posebna ureditev za potovalne agencije, - posebna ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine, - posebna ureditev za investicijsko zlato, - posebna ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji, ki je bila v slovenski

sistem obračuna DDV uvedena 1.1.2006 in po kateri se DDV lahko obračunava glede na plačane račune in ne glede na izdane oziroma prejete račune, kot to velja sicer kot splošno pravilo. Po drugi strani pa lahko takšen davčni zavezanec, ki se odloči za obračunavanje DDV na podlagi prejetih plačil, uveljavlja odbitek vstopnega DDV šele takrat, ko izvrši plačilo, ne pa takrat, ko prejme račun.

Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV ima davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in davčno službo. Obračun in plačevanje DDV od prevoznih storitev v mednarodnem potniškem prometu lahko nadzoruje tudi carinski organ, ki nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV pri uvozu blaga.

33

4.2.2. Davek na dodano vrednost v verskih skupnostih Po pregledu podatkov o davčnih zavezancih za DDV na spletni strani Davčne uprave Republike Slovenije1 sem ugotovil, da je med 999 registriranimi pravnimi osebami s šifro standardne klasifikacije dejavnosti 94.910 Dejavnost verskih organizacij samo 12 pravnih oseb, ki so zavezanke za davek na dodano vrednost. To predstavlja 1,2 odstotka vseh registriranih verskih skupnosti pri Uradu za verske skupnosti Republike Slovenije. Od teh dvanajstih pravnih oseb sta na področju Mariborske metropolije kamor se uvrščajo Nadškofija Maribor, Škofija Celje in Škofija Murska Sobota registrirani za DDV samo dve. To sta Nadškofija Maribor in Minoritski samostan v Ptuju, ki ga upravljajo redovniki in delujejo popolnoma samostojno ter ne spadajo pod "upravo" Nadškofije Maribor. Na podlagi teh podatkov lahko sklepamo, da se verske skupnosti na tem področju ne ukvarjajo s takšnimi ali v takšnem obsegu dejavnostmi, zaradi katerih bi se morale registrirati v sistem DDV. V 3. členu Zakona o davku na dodano vrednost je namreč določen predmet obdavčitve. To so dobave blaga opravljene v okviru svoje ekonomske dejavnosti v Sloveniji in za plačilo, pridobitve blaga znotraj Skupnosti na ozemlju Slovenije od malih zavezancev, za pridobitev novih prevoznih sredstev in pridobitev trošarinskih izdelkov za plačilo, opravljanje storitev, izvršenih v Sloveniji za plačilo in uvoz blaga. Dodatno pa je opredeljen davčni zavezanec kot oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Ekonomska dejavnost pa obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Takšna dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Zahtevka za izdajo identifikacijske številke pa ni potrebno vložiti malim davčnim zavezancem, ki so oproščeni obračunavanja DDV. Mali davčni zavezanec je tisti, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 25.000 EUR obdavčljivega prometa Ker v sistemu DDV ni registrirana nobena župnija, je jasno, da se nobena takšna pravna oseba na področju mariborske metropolije ne ukvarja z ekonomsko dejavnostjo, ampak le z dejavnostjo, za katero so registrirane pri Uradu za verske skupnosti, kar je pomemben podatek tudi za obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Iz javno objavljenih in dostopnih podatkov v Letnem poročilu Nadškofije je razbrati, da se edina pravna oseba v mariborski metropoliji registrirana v sistem DDV, t.j. Nadškofija Maribor med drugimi dejavnostmi ukvarja tudi z ekonomsko dejavnostjo. To je razvidno iz sledečega citata v Letnem poročilu: "Za izvajanje svojega poslanstva si mora tudi nadškofija, enako kot vse druge primerljive ustanove, zagotoviti ustrezna finančna in materialna sredstva. Zanje je odgovorna Gospodarska uprava ob podpori skupnih služb. Nadškofija Maribor pridobiva materialna sredstva za svoje delovanje iz različnih virov, podobno kot škofije drugod po svetu. Gospodarjenje s premoženjem še zdaleč ne zavzema tolikšnega deleža v delovanju nadškofije v primerjavi z obsežnim pastoralnim

1 http://www.durs.gov.si/si/seznami_davcnih_zavezancev/.

34

delovanjem, kot se javnosti pogosto prikazuje, kljub vsemu pa je pridobivanje materialnih sredstev nepogrešljivo." (Letno poročilo Nadškofije Maribor 2006, str. 8-9). V organizacijski shemi (prav tam, 10) je vidna tudi samostojna Služba za gospodarjenje z nepremičninami. V proračunu Gospodarske uprave in skupnih služb je velik delež 67,5% vseh porabljenih sredstev namenjen stroškom Gospodarske uprave, gospodarjenju z nepremičninami in skupnim službam, kar je dobrih 19% vseh proračunskih stroškov za tekoče delovanje Nadškofije Maribor. Med viri pastoralnega proračuna je tudi gospodarjenje s premoženjem, ki znašajo slabe 4 mio EUR ali 36% celotnih proračunskih virov. V nadaljevanju je omenjeno, da so vsa sredstva te postavke pridobljena z gospodarjenjem z nepremičninami, saj iz dolgoročnih naložb, kot sta družbi Gospodarstvo Rast d.o.o in Slomškova družba d.o.o. še ni prilivov, ker ne delita dobička. Torej je celotni znesek tako imenovana ekonomska dejavnost pravne osebe oz. zavezanca za DDV, ki obsega predvsem izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic. Zaradi velikega obsega lastništva nepremičnin, od tega 578 ha zemljišč in skoraj 45.000 m2 koristnih stavbnih površin ter 12.530 m2, ki so namenjeni za tržne namene (prav tam, 74) in oddajanje v najem, se je Nadškofija morala registrirati v sistem DDV in pridobiti identifikacijsko številko. Tako se ob verskih dejavnostih, za katere je registrirana na Uradu za verske skupnosti, ukvarja tudi s čisto ekonomsko dejavnostjo na tržišču.

4.3. Zakon o dohodnini

4.3.1. Splošno o Zakonu o dohodnini S 1. januarjem 2007 je pričel veljati novi Zakon o dohodnini (ZDoh-2), objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 117, dne 16. 11. 2006. Ta prenovljeni zakon ne prinaša bistvenih sprememb in novosti v primerjavi z ZDoh-1, ki je veljal za leti 2005 in 2006. Pomembnejše novosti pa so spremenjena dohodninska lestvica, ki ima po novem le tri davčne razrede s stopnjami 16, 27 in 41 odstotkov za razliko od prejšnje, ki je imela pet razredov. S temi stopnjami so obdavčeni dohodki iz zaposlitve, dohodki iz dejavnosti, dohodki iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, dohodki iz oddajanja premoženja v najem in dohodki iz prenosa premoženjskih pravic. S stopnjo 20 odstotkov pa so obdavčeni kapitalski dobički, dividende in obresti, tako plačani davek pa velja kot končni davek, kar pomeni, da se ti dohodki ne vštevajo v letno osnovo za odmero dohodnine. Tudi ugotavljanje davčne osnove je poenostavljeno pri razmejevanju dohodkov, doseženih s posameznim poslom in dohodkom iz dejavnosti in zaposlitve, razširjen je krog zavezancev, ki ugotavljajo dohodek iz dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Dohodki iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, ki v okviru gospodinjstva niso večji od 200 EUR katastrskega dohodka, so izvzeti iz obdavčitve. Priznana je splošna olajšava za vse zavezance, ukinjene pa so druge olajšave za različne namene. Zavezanci lahko po novem namenijo 0,5 odstotka svoje dohodnine za financiranje splošno koristnih namenov. Nekaj pa je novosti tudi pri poenostavljenem vlaganju davčne napovedi za odmero dohodnine, ki je ohranjena, prav tako pa tudi akontiranje z davčnim odtegljajem, obračunom davka in na podlagi napovedi.

35

Zavezanci za dohodnino so fizične osebe, torej je to davek od dohodkov fizičnih oseb. Obdavčeni so dohodki iz zaposlitve, iz dejavnosti, iz kmetijske in gozdarske dejavnosti, od oddajanja premoženja v najem, dohodki iz kapitala in drugi dohodki. DOHODEK IZ ZAPOSLITVE je vsak dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. Sem štejemo dohodke iz delovnega razmerja, ki jih delojemalec prejme od delodajalca na podlagi sklenjenega delovnega razmerja (plača, nadomestilo, regres za letni dopust idr.) in drugega pogodbenega razmerja. Neobdavčeni dohodki so povračila stroškov v zvezi z delom, jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči, premije za dodatno pokojninsko zavarovanje in plačila vajencem in drugim za obvezno praktično delo. Osnova za izračun akontacije dohodnine je bruto dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke delojemalca in izračunana po stopnjah iz davčne lestvice ob upoštevanju splošne davčne olajšave in morebitnih posebnih olajšav. Dohodki iz drugega pogodbenega razmerja so dohodki za avtorska dela, dela po podjemni pogodbi in tudi dohodki verskih delavcev. Osnova za davek je bruto dohodek, zmanjšan za normirane stroške in z izračunano akontacijo dohodnine po stopnji 25 odstotkov. DOHODEK IZ DEJAVNOSTI je dosežen z opravljanjem vsake podjetniške, kmetijske, gozdarske, poklicne ali druge neodvisne samostojne dejavnosti. Bistvena elementa sta, da se dejavnost opravlja trajno (ne gre za enkraten ali občasen posel) in samostojno (zavezanec opravlja dejavnost na svoj račun in na svojo odgovornost ter za opravljanje dejavnosti jamči z vsem svojim premoženjem). Zavezanci za dohodek iz dejavnosti so vsi zasebniki in fizične osebe, ki priglasijo opravljanje dejavnosti na podlagi drugih predpisov, kot so notarji, odvetniki in novinarji. Davčna osnova od dohodka se ugotavlja z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov in z upoštevanjem normiranih odhodkov. Od ugotovljene davčne osnove oz. dobička morajo zavezanci plačati akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Pri upoštevajo stopnje dohodnine iz davčne lestvice (od 16 do 41 odstotkov), zavezanci pa lahko upoštevajo tudi splošno in posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane. Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov je poenostavljen način ugotavljanja davčne osnove, pri čemer so prihodki dejanski, odhodki pa so določeni v pavšalu in so 25 odstotkov prihodkov. DOHODEK IZ OSNOVNE KMETIJSKE IN OSNOVNE GOZDARSKE DEJAVNOSTI dosega fizična oseba, ki je lastnik, zakupnik ali uporabnik kmetijskih in gozdnih zemljišč. Davčna osnova je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka, ter pavšalna ocena dohodka za panje. Osnova je določena tudi za pridelovalce grozdja, vina in oljčnega olja. Če v gospodinjstvu zavezanca nimajo več kot za 200 evrov katastrskega dohodka ali najmanj 40 čebeljih panjev, je dohodek iz te dejavnosti izvzet iz obdavčitve z dohodnino. Akontacijo odmeri davčni organ z odločbo. DOHODEK IZ ODDAJANJA PREMOŽENJA V NAJEM je oddajanje nepremičnin in premičnega premoženja na podlagi pogodbe, s katero najemodajalec prepusti najemniku določeno premoženje v uporabo ali mu prepusti pravico do uporabe premoženja, najemnik pa mu je za to dolžan plačati najemnino ali drugo nadomestilo. Med dohodke se ne štejejo obratovalni stroški, ki jih plačuje najemnik. Davčna osnova je doseženi

36

dohodek, zmanjšan za 40 odstotkov normiranih stroškov ali za dejanske stroške vzdrževanja premoženja. Akontacija dohodnine od najemnin se izračuna in plača po stopnji 25 odstotkov od davčne osnove. Če najemnino izplača plačnik davka, je dolžan izračunati, odtegniti in plačati akontacijo dohodnine v breme dohodka najemodajalca. Če ni plačnika davka, to je v primeru, da fizična oseba izplačuje najemnino fizični osebi, mora te dohodke napovedati najemodajalec sam najpozneje do 15. januarja za preteklo leto. DOHODEK IZ PRENOSA PREMOŽENJSKE PRAVICE ustvari imetnik premoženjske pravice z odstopom uporabe ali odstopom pravice uporabe izkoriščanja avtorske pravice. Imetnik premoženjske pravice tako za prenos premoženjske pravice prejme določen dohodek na podlagi pogodbe ali na drugi pravni podlagi. Davčna osnova je doseženi dohodek, zmanjšan za 10 odstotkov normiranih stroškov. Akontacija davka se tako izračuna in plača od 90 odstotkov dohodka po stopnji 25 odstotkov. DRUGI DOHODKI PO ZDOH-2 pa so darila, dobitki v nagradnih igrah, družinske invalidnine, are ob sklenitvi pogodbe, ki ni bila vrnjena. Neobdavčeni drugi dohodki pa so štipendije do višine minimalne plače, posamezno delo do višine 42 EUR, nagrade in priznanja na raznih področjih, ki jih izplača država, povračila stroškov prevoza, nočitve do višine, ki jo določi vlada. Davčna osnova je doseženi drugi dohodek, od katerega se obračuna akontacija dohodnine v višini 25 odstotkov. Davčni zavezanci lahko osnovo za odmero dohodnine znižajo z olajšavami največ do višine davčne osnove. Nekatere davčne olajšave se priznajo samodejno, nekatere pa lahko uveljavljamo le, če izpolnjujemo zakonske zahteve. ZDoh-2 razvršča olajšave na splošno, osebne, posebne osebne, posebne olajšave (olajšave za vzdrževane družinske člane) ter olajšave za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Splošna olajšava (v višini 2.800 evrov za leto 2007) se prizna vsakemu zavezancu, pod pogojem, da drugi zavezanec za njega ne uveljavlja posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Osebne olajšave so invalidska olajšava za invalida s 100 odstotno telesno okvaro in seniorska olajšava za osebe po dopolnjenem 65. letu starosti. Posebne osebne olajšave se priznajo samozaposlenim v kulturi in novinarjem v višini 15 odstotkov prihodkov in študentska olajšava v višini splošne olajšave. Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane se prizna za tiste člane, ki živijo v Sloveniji ali v državi EU in za obdobje, za katero ga je zavezanec dejansko vzdrževal. Vzdrževani člani pa so otroci, vnuk, brat, sestra, zakonec, starši, tast oz. tašča in član kmečkega gospodinjstva. Višina olajšav je določena v absolutnih zneskih in se vsako leto spreminja. Zavezanec lahko uveljavlja olajšavo za plačane premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje (PDPZ). Priznajo se v letu plačane premije, ne glede na katero obdobje se nanašajo, vendar največ do zneska, ki je enak 24 odstotkom obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma 5,844 odstotka plače. Nekaj novosti je tudi pri letnem obračunu dohodnine, ki se bodo prvič uveljavljale pri izračunu dohodnine za leto 2007. Davčni organ bo zavezancem posredoval informativni izračun dohodnine najkasneje do 31. maja 2008, ki se bo pod določenimi pogoji štel za odločbo o odmeri dohodnine. Na ta način bodo zavezanci razbremenjeni vlaganja davčnih napovedi, davčni organ pa obdelave teh napovedi. Informativnega izračuna pa ne bodo prejeli tisti, ki imajo dohodke nižje od splošne olajšave in tisti, ki so zraven

37

pokojnine prejeli do 80 EUR dohodkov. Zavezanec, ki se bo po pregledu informativnega izračuna strinjal z njim, ne bo storil ničesar in tako bo ta izračun dohodnine postal pravnomočen. Lahko pa seveda vloži ugovor in dopolnjen izračun, ki bo štel za njegovo vloženo dohodninsko napoved. Če pa informativnega izračuna ne prejme do 31. maja in so njegovi obdavčljivi dohodki v preteklem letu bili višji od splošne olajšave, pa mora sam vložiti napoved za odmero dohodnine. Med novostmi je tudi možnost, da zavezanec v skladu s 142. členom Zakona o dohodnini poda zahtevo, da se do 0,5% dohodnine, odmerjene od dohodkov, nameni za financiranje splošno-koristnih namenov, za financiranje političnih strank in reprezentativnih sindikatov. Za splošno-koristne namene se štejejo humanitarni nameni, nameni varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, invalidski, dobrodelni, ekološki, kulturni, športni, religiozni in drugi nameni, ki jih opravljajo v okviru dejavnosti pravne osebe, ki so po posebnih predpisih ustanovljeni za opravljanje navedenih dejavnosti kot nepridobitnih dejavnosti. Upravičenci, katerim je mogoče nameniti del dohodnine, so določeni v Uredbi o namenitvi dela dohodnine za donacije in je trenutno na njem vpisanih približno 4000 pravnih oseb1. Davčni zavezanec lahko posameznemu upravičencu nameni 0,1%, 0,2%, 0,3%, 0,4% ali 0,5% dohodnine, seštevek vseh pa ne more presegati 0,5% dohodnine. Zahteva za namenitev dela dohodnine velja do trenutka, ko davčni organ prejeme novo zahtevo ali preklic zahteve.

4.3.2. Zakon o dohodnini v verskih skupnostih Obdavčevanje verskih delavcev, kot fizičnih oseb poteka po posebnem sistemu, pri čemer se dohodki verskih delavcev določajo v skladu z Uredbo o določitvi dohodkov verskih delavcev iz naslova razmerja z versko skupnostjo (Uradni list RS, 136/06), ki je napisana na osnovi četrtega odstavka 38. člena Zakona o dohodnini. Ta člen opredeljuje dohodke iz drugega pogodbenega razmerja, omenjeni odstavek pa se glasi. "Za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja se šteje tudi dohodek verskih delavcev iz naslova razmerja z versko skupnostjo, ki nima vseh elementov delovnega razmerja, v višini, ki ga določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), pri čemer dohodek ne sme biti manjši od zneska, ki zagotavlja socialno varnost v Sloveniji in ne večji od zneska minimalne plače v skladu z zakonom, ki ureja minimalno plačo." Uredba določa, da je verski delavec posameznik, ki vodi religiozne dejavnosti in obrede in za to ne prejema plačila za opravljeno delo. V tretjem členu pa so verski delavci razporejeni glede na višino dohodkov v tri skupine. V prvi so škofje, ki imajo določene prejemke v višini minimalne plače. V drugi so župniki in duhovniki, ki so po letopisu verskih skupnostih odgovorni za več kot 5000 vernikov in je njihova višina dohodkov enaka 65 odstotkom minimalne plače. V tretji skupini pa so vsi ostali verski delavci in so njihovi dohodki enaki osnovnemu znesku minimalnega dohodka v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvo in ga enkrat letno objavi pristojni minister.

1 http://www.durs.gov.si/si/aktualno/namenitev_dela_dohodnine_za_donacije/

38

4.3.2.1. Način izračuna akontacije dohodnine Glede na že omenjeno Uredbo o določitvi dohodkov verskih delavcev iz naslova razmerja z versko skupnostjo (Uradni list RS, 136/06), so verski delavci razporejeni v tri skupine. Med letom se obračunava akontacija dohodnine samo prvima dvema skupinama, saj tretja skupina s svojimi letnimi dohodki ne presega višino splošne olajšave. Za ugotovitev osnove, od katere se plača akontacija dohodnine, se od ugotovljenih dohodkov odštejejo obvezni prispevki za socialno varnost, ki jih zavezanec sam plača. Davčna stopnja za izračun dohodnine je 25 odstotkov. Med letom se plačuje akontacija dohodnine, ki se poračuna z letnim obračunom. Konkretni izračuni za leto 2007 pa so naslednji: 1. V 1. skupini, kjer so škofje je letni dohodek približno 6.450 EUR. Od tega odštejemo splošno olajšavo 2.800 EUR in plačane prispevke v višini 1.600 EUR. Osnova za izračun dohodnine je 2.050 EUR. Obračunana dohodnina po stopnji 25 odstotkov je tako dobrih 500 EUR. 2. Dohodek duhovnikov v drugi skupini je določen v višini 65 odstotkov minimalne plače, kar je 3.870 EUR. Ko odštejemo splošno olajšavo in plačane prispevke, že dobimo negativno osnovo, od katere ne moremo obračunati dohodnine. 3. Še bolj drastično je v skupini, kjer je 90 odstotkov vseh verskih delavcev in znaša letni dohodek 2.760 EUR, kar je že manj kot znaša splošna olajšava. Iz povedanega izhaja, da se obračuna in plača dohodnina v celi Nadškofiji Maribor samo za enega škofa, ker sta druga dva že upokojena. Zaradi predstavljenega je tudi odveč medletno plačevanje akontacij za drugo skupino, saj je bilo že pred začetkom obračunavanja več kot očitno, da bodo plačano akontacijo dobili naslednje leto vrnjeno. Bolje bi bilo, da tudi tej skupini ne bi bilo potrebno med letom plačevati akontacij, tako kot je to že določeno za tretjo skupino. Tudi na DURS so enako ugotovili in so v januarju 2008 skupaj s Slovensko škofovsko konferenco poslali na Ministrstvo za finance pobudo1 za spremembo Zakona o dohodnini v delu, kjer je govora o plačevanju akontacij dohodnine od dohodkov verskih delavcev iz 2. točke 3. člena prej omenjene uredbe. Pobuda je pripravljena tako, da akontacije dohodnine ne bi plačevali duhovniki iz druge skupine, ki jo sedaj plačujejo in jo ob obračunu dobijo v celoti vrnjeno.

4.4. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Duhovniki plačujejo prispevke za socialno varnost na osnovi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list Republike Slovenije, št. 20/04 - UPB2, 54/04 - ZDoh-1, 63/04 - ZZRZI in 72/05). Kot samozaposleni se namreč obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo duhovniško oziroma drugo versko službo. S predpisi2 je določeno obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje,

1 Dopis, ki je bil februarja 2008 posredovan na Ministrstvo za finance, na vse davčne urade v Sloveniji in bil objavljen na spletni strani DURS v rubriki Pojasnila. 2 Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, 34/96, 3/98, 81/00 in 97/01).

39

obvezno zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje. Prispevke plačujejo zavezanci, ki nimajo plač od osnove, od katere plačujejo prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, ko morajo davčnemu organu dostaviti tudi obračun prispevkov. Osnova za izračun prispevkov za duhovnike je določena najmanj v višini 60% povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova. Stopnje prispevkov so enake, kot jih plačujejo redno zaposleni iz svojih plač. Duhovniki v svojem obračunu prispevkov ne obračunajo in ne plačajo prispevka za zaposlovanje. Registrirane cerkve in druge verske skupnosti lahko pod pogoji, ki jih določa Zakon o verski svobodi. za svoje verske uslužbence, ki so državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in jim je poklic verskega uslužbenca edini poklic, na podlagi njihovega pooblastila in v njihovem imenu zaprosijo za pridobitev pravice do namenske državne finančne pomoči iz državnega proračuna za pokritje obveznih prispevkov za socialno varnost, ki jih morajo verski delavci plačevati na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Prispevki se izračunajo od osnove v višini 60 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji. Pri zagotavljanju pravice do finančne pomoči iz proračuna se upošteva razumno sorazmerje med številom verskih uslužbencev in številom pripadnikov registrirane cerkve in druge verske skupnosti, ki so državljani Republike Slovenije in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Razumno sorazmerje je izpolnjeno, če je ugotovljeno razmerje vsaj 1000 pripadnikov registrirane cerkve ali druge verske skupnosti na enega verskega uslužbenca te cerkve ali druge verske skupnosti. Državna pomoč verskemu delavcu znaša 60 odstotkov ugotovljene osnove za obračun prispevkov za socialno varnost. Ostalih 40 odstotkov pa mora zagotoviti in plačati verski delavec sam in se mu upoštevajo kot olajšava pri izračunu akontacije dohodnine.

4.4. Zakon o stavbnih zemljiščih Verske skupnosti so oproščene plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost. To je bilo predpisano z zakonom1 iz leta 1984, veljavnost dela tega zakona, ki se nanaša na plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, je bila ohranjena tudi v posodobljenem zakonu2 iz leta 1997. Model nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč je sicer glede na sodobne zakonodaje »zastarela« dajatev, ki je v večini Evropskih držav nadomeščena z davkom na nepremičnine. Do uvedbe tega davka, ki se predvideva tudi v Republiki Sloveniji, pa je še vedno v veljavi nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč.

1 Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84). 2 Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97).

40

4.5. Sklepne ugotovitve poglavja o davkih v verskih skupnostih Od množice veljavnih zakonov in predpisov o davkih in prispevkih v Republiki Sloveniji so za delovanje in poslovanje verskih skupnosti pomembni samo zgoraj opisani. Med temi se Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (Ur.l. RS, št. 117/2006, 90/2007) v verskih skupnostih praktično ne uporablja. Glede na dosedanjo prakso vodenja računovodstva v teh organizacijah, in izdelovanja računovodskih izkazov, ki so obvezna priloga davčnemu izkazu, tudi v kratki bodočnosti ni za pričakovati izpolnjevanje zakonske obveze oddajanja teh izkazov. Zakon o davku na dodano vrednost (Ur.l. RS, št. 117/2006) in Zakon o dohodnini (Ur.l. RS, št. 117/2006) se dosledno uporabljata, ker se izvajata praktično samo pri enem zavezancu za DDV, t.j. Nadškofiji Maribor in pri nekaj duhovnikih, ki med letom plačujejo akontacijo dohodnine z obračunom na Nadškofiji, ki je njihov "delodajalec". Najdalj pa se uporablja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerem so duhovniki pokojninsko in zdravstveno zavarovani in s tem izenačeni z drugimi zaposlenimi pri pravici do pridobitve pokojnine in zdravstvenih uslug. Tudi pri uporabi tega zakona v verskih skupnostih ni nobene težave. Že zelo dolgo pa se čaka tudi na prenovljeni zakon o davku na nepremičnine, s katerim bi nadomestili Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 44/97), čeprav je za verske skupnosti prijazen, saj iz obdavčitve izloča vse objekte, ki so verskega značaja.

41

5. PREDLAGANI MODEL RAČUNOVODENJA ZA VERSKE SKUPNOSTI KOT OSNOVA ZA DAVČNE IZKAZE

5.1. Zakonski predpisi Verske skupnosti v Sloveniji, ki so registrirane pri Uradu za verske skupnosti Republike Slovenije, so po določbah Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, 14/07), pravne osebe zasebnega prava. Nadalje je v Zakonu o računovodstvu (Uradni list RS, 23/99) v 1. členu določeno, da so med drugimi tudi pravne osebe zasebnega prava, ki ne vodijo poslovnih knjig na podlagi Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, 42/06), Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, 32/1993) in Zakona o društvih (Uradni list RS, 61/06) dolžne urediti vodenje poslovnih knjig in izdelavo letnih poročil v skladu s tem zakonom. Zakon o računovodstvu v svojem 2. členu napotuje na uporabo Slovenskih računovodskih standardov 2006, ki so bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije št. 118/2005. V standardu 36, ki ima naslov Računovodske rešitve v nepridobitnih organizacijah, so obravnavane posebnosti pri vrednotenju in izkazovanju sredstev in obveznosti do njihovih virov ter merjenju in izkazovanju prihodkov, odhodkov in poslovnega izida, ki so značilne za nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava. Določen je tudi kontni okvir za nepridobitne organizacije - pravne osebe zasebnega prava (Ur.l. RS, št. 9/2006). Vse te zakonske podlage so bile podrobneje že obravnavane v prejšnjih poglavjih.

5.2. Organizacija računovodske službe Župnije do sedaj niso imele organiziranega računovodstva kot samostojne službe oziroma dejavnosti. V računovodskih standardih ni določeno, kako naj bo organizirana računovodska služba, saj opredeljujejo vsebino dela, ki pa seveda lahko vpliva na organiziranost službe. Tudi Zakon o računovodstvu v svojem 52. členu prepušča naloge in organiziranost računovodstva samim pravnih osebam, ki to uredijo v pravilniku o računovodstvu. Pri vzpostavljanju računovodske službe bi verske skupnosti morale upoštevati nekatera osnovna načela iz kodeksa računovodskih načel (Revizor 2-3/1995). Načela v kodeksu obravnavajo pojme računovodenja, njegove značilnosti, so podlaga računovodskim usmeritvam o vsebini in merjenju gospodarskih kategorij in računovodskemu izkazovanju in pojasnjevanju. Med pomembnejšimi so v izhodiščnih načelih kodeksa našteti: - načelo časovne neomejenosti poslovanja, - načelo vrednostnega izražanja, - načelo strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka, - načelo dokumentarnosti, - načelo preglednosti, - načelo ažurnosti in aktualnosti, - načelo gospodarnosti, - načelo dosledne stanovitnosti,

42

- načelo objektivnosti, - načelo previdnosti in - načelo zakonitosti. Ker vsaka pravna oseba prilagodi organizacijo računovodske službe svojim potrebam in možnostim, predvsem glede tega, koliko in komu morajo poročati, bodo seveda verske skupnosti organizirale računovodstvo, ki bo ustrezalo njihovim pogojem in zahtevam. To seveda ne bo služba, kot jih poznamo v gospodarskih družbah ali drugih večjih organizacijah. Predlagam, da naj bo računovodska služba organizirana na nivoju enovite organizacije in skoncentrirana v eni osebi, najverjetneje župniku, ki vodi župnijo, oziroma osebi, ki jo bo župnik pooblastil, da mu vodi njegovo župnijsko računovodstvo. Glede na predviden obseg in zahtevnost dela, predlagam, da se računovodstvo organizira kot nekakšen servis za več župnij skupaj. V takšni obliki bi zagotovili tudi primerno strokovno opravljanje del, kar sedaj ni možno, saj župnik opravlja to delo kot nekaj nujnega in nepotrebnega. Temu primerne so sedaj tudi informacije in poročila, ki jih posredujejo zainteresiranim uporabnikom. Nadškofiji je po podatkih v poročilu (Letno poročilo, 76) posredovalo svoja finančna poročila samo 83 odstotkov vseh župnij, kar kaže na to, da nekatere niti ne opravljajo računovodstva, ali pa so toliko neresni, da svojih poročil ne oddajo. Iz posredovanih poročil župnij je izluščen zanimiv podatek, da je povprečna letna višina dohodkov 43 tisoč EUR in 35,5 tisoč EUR odhodkov. To kaže na res minimalno velikost delovanja teh pravnih oseb.

Veliko večja pravna oseba je Nadškofija Maribor, v okviru katere so organizirane župnije, s tem pa je seveda tudi tamkajšnja računovodska služba takšna, da je že bolj podobna službam v drugih večjih organizacijah. Glede na zapisano in predstavljeno v Letnem poročilu Nadškofije imajo organizirano posebno Finančno–računovodsko službo, ki je tudi pripravila vrednostne podatke za letno poročilo. Na velikost službe računovodstva vplivajo dejavnosti oziroma organizacijske enote, ki delujejo na Nadškofiji in po katerih se računovodsko spremlja poslovanje. Zneski prihodkov in odhodkov so relativno visoki, ob tem je zaposlenih tudi povprečno 45 oseb, kar vse govori v prid razvejani organizaciji, ki zahteva primerno sestavo zaposlenih in strokovno delo v računovodstvu. Teoretično bi na organiziranost te službe lahko dodatno vplivalo izvajanje računovodskih funkcij. Kot lahko v Letnem poročilu razberemo se računovodsko načrtovanje, nadziranje in analiziranje izvaja v službi kontrolinga. V računovodstvu tako ostane od računovodskih funkcij samo knjigovodstvo. Ker pa ima ta služba naziv finančno-računovodska služba je v njo vpeta tudi finančna funkcija, ki je glede na vrednost poslovanja kar obsežna. Za boljše delovanje računovodske službe predlagam, da se ti službi ločita in samostojno delujeta.

5.3. Model računovodenja Glede na prej povedano in predstavljeno organiziranost računovodske službe na Nadškofiji bi v tem delu predlagal model računovodenje samo za manjše enote oziroma za župnije. Te bi glede na zakonsko postavljene okvire vodile dvostavno knjigovodstvo in posebej evidentirale prihodke in odhodke za pridobitno in posebej za nepridobitno dejavnost, na podlagi česar bi lažje sestavile obračun davka od dohodkov pravnih oseb.

43

Zelo pomembno za kvalitetno urejeno in organizirano računovodstvo je upoštevanje Slovenskih računovodskih standardov 21 in 22 , ki govorita o knjigovodskih listinah in poslovnih knjigah, kot osnovah za evidentiranje in poročanje o poslovanju organizacije. Povzeto po Kodeksu računovodskih načel (1995, 18) je knjigovodska listina pisno izražena trditev, da je nastal poslovni dogodek, ki se na podlagi teh listin knjiži. Knjigovodske listine so zunanje, torej tiste, ki prispejo v župnijo od zunaj, kjer so tudi sestavljene (prejeti računi, izpiski stanja na bančnih računih, pogodbe, dobavnice, dobropisi) in notranje, ki jih izda pristojni znotraj župnije (naročilnice za material in storitve, pogodbe). Večinoma bi v našem računovodstvu imeli samo zunanje listine. Poznamo izvirne listine, ki jih ob nastanku poslovnih dogodkov izdajajo udeleženci in izvedene listine, ki se izdajajo v knjigovodstvu. Tudi te druge bi zelo redko nastajale v našem računovodstvu oz. knjigovodstvu. Potrebne elemente in sestavljanje knjigovodskih listin in njihovo izdajanja urejajo računovodski standardi in akti župnije za to področje, ki bi jih bilo potrebno še sprejeti. Tu bi predlagal poenoten Pravilnik o računovodstvu za vse župnije, katerega bi pripravili na Nadškofiji. Knjigovodske listine mora odgovorni pred knjiženjem kontrolirati in odobriti. Vsaka listina ima šifro in zaporedno številko, pod katero je knjižena v poslovne knjige. Knjiženja na podlagi knjigovodskih listin morajo biti urejena in ažurna. Shranjevanje listin je urejeno s standardi, kodeksom in z notranjimi predpisi. S poslovnimi knjigami mislimo na povezane knjige, kartoteke in podatkovne zbirke, s katerimi se po časovnem zaporedju in urejeno zajemajo poslovni dogodki, o katerih pričajo knjigovodske listine (Kodeks, 18). Po časovnem zaporedju se knjiži v dnevniku, vsebinska evidenca pa se opravi na knjigovodskih kontih v glavni knjigi in to sta temeljni poslovni knjigi. Poznamo pa tudi pomožne knjige, kjer zajemamo na analitičnih kontih podrobne knjigovodskih evidence. Pomožne knjige so v našem modelu vsekakor blagajniška knjiga, knjiga osnovnih sredstev, knjiga prejetih računov in izdanih računov. Sestavne dele poslovnih knjig ter tehniko, metode in roki knjiženja so podrobneje urejeni v računovodskih standardih in v pravilniku o računovodstvu, ki bi ga kot že omenjeno pripravili za vse župnije na Nadškofiji. Za knjiženje je potreben kontni načrt, t.j. urejen seznam imen, šifer in vsebine predpisanih kontov glavne knjige. Na podlagi predpisanega kontnega okvira bo župnija sestavila svoj kontni načrt, prilagojen lastnim potrebam. Tudi roke in način shranjevanja poslovnih knjig urejajo računovodski standardi in interni predpisi. Na podlagi knjiženj v poslovne knjige se sestavijo računovodski obračuni za notranje potrebe ali za potrebe zunanjih uporabnikov, ki so določene s predpisi. Predstavil bom nekaj najpogostejših primerov poslovnih dogodkov, ki nastajajo v župniji s kratkim navodilom, kako jih računovodsko evidentirati. Teh dogodkov je glede na poznavanje delovanja po količini in različnosti zelo malo. Predvsem bodo to prejeti računi, darovana gotovina in plačila obveznosti na škofijo. 1. Prejeti računi To so listine, ki jih prejmejo iz okolja in so zunanje izvirne knjigovodske listine. Najpogosteje so to prejeti računi za material in opravljene storitve. Listino, ki jo župnija prejme, najprej odgovorni pregleda in ob ustrezni pravilnosti podatkov odobri. Knjigovodski dokument bi moral opremiti z datumskim žigom dneva prejema in s svojim

44

podpisom potrditi pravilnost, s čimer je listina pripravljena za knjiženje. Največkrat se bo račun knjižil v breme stroškov materiala ali storitev in v dobro ustreznega dobavitelja. Analitično knjigovodstvo dobaviteljev bi imeli integrirano v glavni knjigi. Neizogibna posledica prejetega računa je tudi plačilo le-tega. Ob dnevu zapadlosti bi pripravili nalog za plačilo, ki bi ga na banki ali s pomočjo elektronskega bančnega programa plačali dobavitelju iz našega računa. Ob tem bi znesek plačila knjižili v breme dobavitelja in zmanjšali sredstva na transakcijskem računu.

Tabela 4: knjiženje prejetih računov

debet kredit prejeti račun 40,41 Stroški materiala,

storitev / 22 Obveznosti do

dobaviteljev plačilo računa

22 Obveznosti do dobaviteljev

/ 10 Denarna sredstva

2. Darovana gotovinska sredstva Verske skupnosti se financirajo predvsem z darovi in donacijami. Darove podarijo verniki namensko in nenamensko. V računovodstvu bi jih morali z blagajniškim prejemkom knjižiti in s tem evidentirati v poslovne knjige župnije. Z blagajniškim izdatkom in pologom na bančni račun pa bi zadostili tudi Pravilniku o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu (Uradni list RS, 103/02,141/06).

Tabela 5: knjiženje darovanih sredstev

debet kredit prejeti darovi 10 Denarna sredstva v

blagajni / 76 Prihodki iz lastne

dejavnosti polog gotovine

11 Denarna sredstva na računih na banki

/ 10 Denarna sredstva v blagajni

3. Plačilo predpisanih obveznosti na škofijo Z internimi cerkvenimi predpisi je določeno, da morajo župnije ob določenih praznikih oz. za določene namene oddati prejete darove na škofijo. Te obveznosti niso ovrednotene, temveč so odvisne od višine darov vernikov na določen dan. S temi darovi škofija financira bogoslovno in dijaško semenišče ter skrbi za karitativno dejavnost, nekatere pa oddaja namenskim uporabnikom v misijonih in podobno.

45

Tabela 6: knjiženje oddanih nabirk

debet kredit oddane nabirke

48 Drugi stroški / 11 Denarna sredstva na računih na banki

V župnijah se praktično nikjer ne izdajajo računi za opravljene storitve tako, da ne bi bilo knjiženj v zvezi s kratkoročnimi poslovnimi terjatvami in prihodki. Prav tako v župnijah nimajo zaposlenih in ne bi bilo potrebno uvajanja knjigovodstva plač. Župniki izplačujejo svojim sodelavcem, kot so organisti, zborovodje, kateheti samo stroške prevoza, prenočitve in dnevnice v skladu drugo alinejo 2. točke 107. člena Zakona o dohodnini (Zdoh-2, Ur.l. RS št. 117/06), kjer je določeno, da se ne plača akontacija dohodnine od prejemkov, namenjenih pokritju dokumentiranih stroškov prevoza, nočitve in dnevnice, kadar je izplačilo opravljeno fizični osebi, ki prostovoljno oziroma na podlagi vabila ali poziva sodeluje v prostovoljnih ljubiteljskih, humanitarnih, dobrodelnih, vzgojno izobraževalnih, zdravstvenih, kulturnih, športnih, raziskovalnih, sindikalnih dejavnostih, v dejavnostih zbornic, v dejavnostih verskih skupnosti in v dejavnostih političnih strank, pod pogojem, da so navedene dejavnosti nepridobitne dejavnosti in v zvezi s tem prejme le povračilo navedenih stroškov pod pogoji in do višin, ki so določeni za povračila stroškov v predpisu vlade iz 44. člena tega zakona. Vse župnije pa imajo opredmetena osnovna sredstva (cerkev, župnišče, zemljišče, oprema v cerkvi in župnišču), ki do sedaj niso ovrednotena. Najprej bi bilo potrebno oceniti vrednost teh sredstev in jih vnesti v register osnovnih sredstev (v cerkvenih inventarnih knjigah so že), na osnovi česar bi lahko obračunali amortizacijo. Seveda bi tudi v tem knjigovodstvu osnovnih sredstev imeli malo dela, saj večine sredstev ne bi amortizirali v skladu z računovodskim standardom 36, 23. točka.

Tabela 7: knjiženje nabave oz. cenitve opredmetenih osnovnih sredstev

debet kredit cenitev, nabava

02, 04 Nepremičnine, oprema

/ 11, 96 Denarna sredstva, rezervacije

amortizacija 43 Stroški amortizacije / 03, 05 Popravek in oslabitev nepremičnin in opreme

pokrivanje amortizacije

96 Rezervacije / 43 Stroški amortizacije

Enkrat letno bi morali opraviti inventurni popis in ugotoviti stanje opredmetenih sredstev, terjatev, obveznosti in denarnih sredstev. To bi bila osnova za sestavo izkaza prihodkov in odhodkov ter izkaza stanja ter letnega poročila. Poslovni izid se ugotovi kot presežek prihodkov ali odhodkov in se knjiži v razred 9, kjer se kumulativno nabira in se lahko razporeja v skladu z zakonom in odločitvijo ustanovitelja pravne osebe ali se presežek odhodkov pokriva v skladu s predpisi.

46

Za računovodstvo oz. vodenje poslovnih knjig bi uporabljali preprost računalniški računovodski program, ki bi omogočal vnos podatkov, sprotno kontrolo pravilnosti in bilančnega ravnotežja ter omogočal razne izpise po kriterijih, ki bi jih določili. Seveda mora program tudi omogočiti izdelavo izkazov in ustrezno arhiviranje.

5.4. Predložitev Obračuna davka od dohodkov pravnih oseb Tako pripravljeni izkazi v skladu z Zakonom o računovodstvu in Slovenskimi računovodskimi standardi, pojasnila k izkazom in letno poročilo bi bili osnova za sestavo davčnih obračunov. V skladu z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb in Pravilnika o davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb mora namreč pravna oseba priložiti obračunu tudi izkaz stanja in izkaz prihodkov in odhodkov, če jih ni poprej predložila Agenciji za javnopravne evidence in storitve. V obrazcu bi morali označiti, da gre za podatke pravne osebe iz 9. člena zakona in s tem bi lahko vpisovali tudi podatke o prihodkih in odhodkih iz nepridobitne dejavnosti. Z izvzemom prihodkov od nepridobitne dejavnosti in s tem popravkom prihodkov na raven davčno priznanih prihodkov in izvzemom odhodkov od nepridobitne dejavnosti na raven davčno priznanih odhodkov bi pri večini zavezancev dosegli davčno osnovo nič, saj se večina župnij ukvarja samo z nepridobitno dejavnostjo.

5.5. Sklepne ugotovitve o modelu računovodstva v verskih skupnostih Predlagano računovodstvo v župniji bi imelo organizirano samo računovodsko obračunavanje oz. knjigovodstvo, saj druge funkcije zaradi majhnosti in nepomembnosti ne bi organizirali, niti ne bi v dani situaciji bile potrebne. Na podlagi zapisanega v pravilniku o računovodstvu bi pripravljali poročila za zunanje (država, škofija, verniki v župniji) in notranje (župnijski svet) uporabnike. Osnova za knjiženje so listine, ki jih mora odgovorni v župniji pregledati in odobriti. Glede na sedanje stanje bi bilo potrebno predvsem dosledno voditi blagajniško knjigo in uvesti evidenco in knjigovodstvo opredmetenih osnovnih sredstev. Z vsem tem bi dosegli pogoje, s katerimi bi lahko uspešno pripravljali računovodske izkaze in poročila. Morda je največji problem v ljudeh, ki bi lahko izvajali računovodstvo v župnijah. Poiskati bi morali zanesljive in primerno strokovno podkovane vernike, ki že sodelujejo v župniji in bi bili pripravljeni pomagati župniji. Predstavljen model računovodstva bi seveda bil uporaben tudi za druge verske skupnosti v okviru Katoliške cerkve v Sloveniji. Verjetno pa tudi večina drugih Cerkva registriranih v Sloveniji, nima računovodskega dela svojega delovanja kaj bolj urejenega in bi tudi njim bili dobrodošli napotki in predlogi iz te raziskave.

47

6. SKLEP

Z raziskavo v diplomskem delu sem raziskoval problematiko zavezanosti in dejanskega izdelovanja računovodskih in davčnih izkazov za verske skupnosti v katoliški cerkvi v okviru Nadškofije Maribor. Predstavil sem organiziranost v rimskokatoliški cerkvi v Sloveniji in registracijo kot osnovo za delovanje posameznih verskih skupnosti, kot so župnijski uradi in škofije ter redovne skupnosti. Prav tako sem predstavil pravno ureditev znotraj Cerkve in ureditev do države, ki je glede na ostale pravne osebe nekoliko drugačna. Predstavljeni so bili tudi zakoni, ki so bili sprejeti na nivoju države do katoliške cerkve. Ugotovil sem, da so to pravne osebe zasebnega prava, ki bi morale po državnih predpisih voditi računovodstvo, izdelovati računovodske izkaze in poročila ter jih predlagati državnim organom z namenom predstavitve delovanja javnosti. Še leto dni nazaj se tej problematiki s strani države oz. njenih organov ni posvečalo nobene pozornosti. Niti Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve niti Davčna uprava Republike Slovenije nista zahtevali predložitve predpisanih podatkov in poročil. Sedaj so državni organi zahtevali, da bi verske skupnosti morale predložiti predpisane obračune. Tu pa je nastal problem, saj omenjene pravne osebe do sedaj niso spremljale svojega delovanja na način, ki bi omogočal predlaganje letnih poročil in davčnih obračunov. V samem delu sem predstavil možnosti, kako rešiti te probleme in zagotoviti zakonitost delovanja v skladu s slovensko računovodsko in davčno zakonodajo. Ugotovil sem, kateri državni predpisi veljajo za računovodsko področje in ali jih pravne osebe upoštevajo ter uporabljajo pri svojem delu. Ob vsem tem sem raziskal tudi kateri davčni predpisi veljajo za verske skupnosti in ugotovili, da za to področje veljajo nekateri dodatni predpisi. S tem je tudi potrjena trditev, da so verske skupnosti drugačni pravni subjekti glede na druge pravne osebe. Ne glede na to različnost in svoje lastno kanonsko pravo pa so do države in njenih predpisov vsi subjekti v enakopravnem položaju in bi morali izpolnjevati zahteve veljavnih predpisov. Te zahteve pa bi lahko izpolnili ob primerni organiziranosti in urejenosti delovanja, ki je bila tudi predlagana. Tudi končni cilj diplomskega dela, predstavitev modela, kako spremljati in evidentirati poslovanje, oz. organizirati računovodstvo v verskih skupnostih, je bil predstavljen. Ugotovil sem, da Nadškofija Maribor spremlja poslovanje, le-da rezultati in poročila za javnost niso objavljeni v taki obliki in na način, ki ga predpisuje država. Več problemov je v župnijah, kjer pa dejansko ne spremljajo poslovanja na način, ki bi zagotavljal ustrezna poročila. Enako slabo stanje je tudi v drugih verskih skupnosti v Sloveniji, saj nihče ne vodi računovodstva, kot je bilo predlagano v tem delu. Spoznal sem, da bi za uveljavitev ustreznih postopkov in organizacijo računovodstva v verskih skupnostih bilo potrebno nekaj več truda in znanja, saj le-te nimajo primernih kadrov za računovodsko spremljanje svojega delovanja.

48

POVZETEK V diplomskem delu so predstavljene verske skupnosti kot pravne osebe zasebnega prava in njihova zavezanost kot deli katoliške cerkve v Sloveniji do vodenja računovodstva in sestavljanja računovodskih izkazov in letnih poročil. Čeprav imajo svoje notranje kanonsko pravo, morajo upoštevati tudi Zakon o računovodstvu in Slovenski računovodski standard 36, ki predstavlja računovodske rešitve za nepridobitne organizacije oz. pravne osebe zasebnega prava. Prav tako so predstavljeni zakonski okviri, po katerih bi morale verske skupnosti upoštevati davčne predpise in ugotovitve, da so ti predpisi v nekaterih delih prav posebej pisani za te organizacije in verske delavce, kot je na primer obračunavanje dohodnine. Ob koncu je tudi predstavljen model oziroma način, kako se naj v verskih skupnostih organizira računovodska služba in vodenje računovodstva. S takšno organizacijo bi lahko uspešno izpolnjevali predpisane računovodske izkaze in poročila, ki bi bila tudi temelj za izpolnjevanje davčnih obveznosti v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb. Ključne besede: verska skupnost, cerkev, nepridobitna dejavnost, računovodstvo, knjigovodske listine, poslovne knjige, računovodski izkazi, davki. SUMMARY In diploma paper are represented the religious communities as civil legal persons and their obligation, as part of catholic church in Slovenia, for bookkeeping and composing bookkeeping accounts and annual reports. Although they have their internal cannon law, they must also fallow the Law of accounting and Slovenian accounting standard 36, which represents accounting solutions for non-profit organizations respectively civil legal persons. There are also represented legal frames in which religious communities should pay regard to tax regulations and statements that these regulations are partially especially written for these organisations and religious workers, for example: settling accounts of income tax. At the end is also represented a model or method how an accounting office and bookkeeping should be organised in religious communities. With such organisation it would be possible to successfully carry out prescribed bookkeeping accounts and reports, which could also be foundation for implementing tax obligations in accounts of incomes of legal persons. Key words: religious community, church, non-profit organizations, accounting, bookkeeping documents, books account, accounting statements, taxes.

49

LITERATURA 1. Koletnik, Franc. 2004. Računovodstvo za notranje uporabnike informacij.

Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. 2. Korošec, Bojana. 2007. Računovodstvo javnega sektorja in zasebnih

nepridobitnih organizacij. Maribor. Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze Maribor.

3. Kokotec-Novak, Majda. 1998. Nekatere značilnosti računovodske obravnave nepridobitnih organizacij glede na strokovne opredelitve v tujini. Publikacija simpozija o sodobnih metodah v računovodstvu, financah in reviziji 30. 327-334.

4. Kokotec-Novak M., B. Korošec, D. Melavc. 2002. Osnove računovodstva z bilanciranjem. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta.

5. Košir, Borut. 2003. Uprava cerkvenega premoženja in škofijski gospodarski svet. Bogoslovni vestnik 63, št. 2: 217-235.

6. Košir, Borut. 1996. Ustavno pravo Cerkve. Ljubljana. Družina. 7. Melavc, Dane in Franko, Milost. 2003. Računovodstvo. Koper. Fakulteta za

management. 8. Ojnik, Stanko. 1983. Novosti v zakoniku cerkvenega prava. Maribor. 9. Slovenska škofovska konferenca. 1983. Katekizem katoliške cerkve. Ljubljana.

Družina.

50

VIRI 1. Država in verske skupnosti v Republiki Sloveniji. Dostopno na:

http://www.uvs.gov.si/si/ [28.12.2007] 2. Kodeks računovodskih načel. Revizor 2-3, 1995. Slovenski inštitut za revizijo,

Ljubljana 3. Kontni okvir za nepridobitne organizacije - pravne osebe zasebnega prava

(Ur.l. RS, št. 9/2006) 4. Letno poročilo o delovanju Nadškofije Maribor v letu 2006, 2007, Slomškova

družba d.o.o. 5. Pravilnik o davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb (Ur.l. RS, št.

46/2007) 6. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Ur.l. RS, št.

60/2007) 7. Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (Ur.l. RS, št.

109/2007). 8. Pravilnik o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu

(Ur.l. RS, št. 103/2002, 141/2006) 9. Slovenski računovodski standardi 2006. 2006. Ljubljana. Slovenski inštitut za

revizijo. 10. Uredba o določitvi dohodkov verskih delavcev iz naslova razmerja z versko

skupnostjo (Ur.l. RS, št. 136/2006) 11. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb /ZDDPO-2/ (Ur.l. RS, št. 117/2006,

90/2007). 12. Zakon o davku na dodano vrednost /ZDDV-1/ (Ur.l. RS, št. 117/2006) 13. Zakon o davčnem postopku /ZDavP-2/ (Ur.l. RS, št. 117/2006) 14. Zakon o dohodnini /ZDoh-2/ (Ur.l. RS, št. 117/2006) 15. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 20/04 -

UPB2, 54/04 - ZDoh-1, 63/04 - ZZRZI in 72/05 16. Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o

pravnih vprašanjih /BHSPV/ (Ur.l. RS-MP, št. 4/2004, RS, št. 118/2003) 17. Zakon o verski svobodi /ZVS/ (Ur.l. RS, št. 14/2007) 18. Zakonik cerkvenega prava /ZCP/ 1983. Nadškofijski ordinariat v Ljubljani.

51

SEZNAM TABEL Tabela 1: Podatki o veroizpovedi prebivalcev Republike Slovenije ................................ 10 Tabela 2: Oblika izkaza stanja .......................................................................................... 18 Tabela 3: Oblika izkaza prihodkov in odhodkov.............................................................. 19 Tabela 4: knjiženje prejetih računov................................................................................. 44 Tabela 5: knjiženje darovanih sredstev............................................................................. 44 Tabela 6: knjiženje oddanih nabirk................................................................................... 45 Tabela 7: knjiženje nabave oz. cenitve opredmetenih osnovnih sredstev ........................ 45 SEZNAM KRATIC AJPES Agencija (Republike Slovenije) za javnopravne evidence in storitve. DURS Davčna uprava Republike Slovenije. FIFO (angl. first in, first out), način porabe zalog po metodi zaporednih cen. SRS Slovenski računovodski standardi ZCP Zakonik cerkvenega prava