UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

RAZVOJ BANČNEGA SISTEMA V SLOVENIJI PO VSTOPU V EVROPSKO UNIJO

Kandidatka: Helena Breška Študentka rednega študija Številka indeksa: 81508091 Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Dušan Bobek

Maribor, oktober 2004

2

PREDGOVOR Od Rimske pogodbe naprej leta 1957 se Evropa povezuje in globalizira, kar je močno pospešilo razvoj evropskega kontinenta in vplivalo na njegove prebivalce. Področje absolutne nacionalne suverenosti je preteklost. Le z nadaljnim združevanjem moči in prizadevanji za skupno prihodnost, lahko prebivalci Evropske unije še naprej uživajo gospodarski in socialni napredek, saj je Evropska unija danes ena izmed najmočnejših gospodarskih in socialnih sil v svetu. V preteklih trinajstih letih so se morale slovenske banke najprej spoprijeti s spremembo ekonomsko-političnega sistema, državno in monetarno osamosvojitvijo Slovenije, nastajajočo in spreminjajočo se finančno tržno regulativo, postopnim odpiranjem bančnega in finančnega trga, vstopajočo tujo konkurenco s procesi privatizacije državne in družbene lastnine ter koncentracijo lastništva. Prav tako je pomemben del bančnega sektorja moral skozi procese sanacije, banke pa so se spoprijemale z izzivi tehnoloških sprememb. Sledil je vstop Slovenije v Evropsko unijo ter v sistem deviznih tečajev ERM ll, kar je priprava na vstop v Evropsko monetarno unijo. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo pa pot bančnih sprememb še ni končana, ampak se šele začenja. Spremembe v poslovanju v evropskem bančnem prostoru se bodo neposredno odrazile tudi v slovenskem bančnem sistemu, zato je pomembno, da slovenske banke natančno spoznajo ključne dejavnike uspešnega poslovanja v novo nastajajočih razmerah skupnega evropskega trga. V diplomskem delu bom poskušala prikazati smotrnost slovenske vključitve v Evropsko unijo, kar pomeni, da se mora bančništvo kot ena najpomembnejših gospodarskih panog aktivno udeležiti približevalnih procesov. Majhno in odprto gospodarstvo, kot je Slovenija, ima možnost svojega nadaljnega razvoja le v gospodarsko močni združbi kot je Evropska unija. Tu lahko poišče možne načine dopolnjevanja z ostalimi članicami in tako uveljavi svoje interese na prostoru, ne katerem se nahajajo. Najprej bom skušala opisati slovenski bančni prostor in njegove posebnosti. V nadaljevanju bom predstavila bančni sistem Evropske monetarne unije, smeri razvoja bančnega sistema v Evropi ter primerjava s Slovenijo. Nazadnje bom poskušala nakazati tiste poteze, ki bi jih moral slovenski bančni sistem izvesti v Evropski uniji. S tem mislim na prilagajanje obstoječih normativov tistim v Evropski uniji, ugodni postopki prodora tujih bančnih skupin na slovenski trg ter uvajanje nekaterih elementov (kontroling, investicijsko bančništvo, elektronsko bančništvo) v slovensko bančništvo za povečanje njegove konkurenčnosti na slovenskem trgu in trgu Evropske unije. Integracija Slovenije v Evropsko monetarno unijo, in s tem sprejem euro valute, je neizbežna, vprašanje je samo časa, kdaj se bo to zgodilo. S tem bo integracija Slovenije v evropski prostor še močnejša, večji pa bo tudi vpliv na slovensko gospodarstvo in bančništvo.

3

KAZALO

1 UVOD

1.2 Opredelitev področja in opis problema 5 1.3 Namen , cilji in osnovne trditve diplomskega dela 5

1.3.1 Namen 5 1.2.2 Cilji 5 1.2.3 Osnovna teza 6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 6 1.4 Metode raziskovanja 6

1 POJEM BANKE IN BANČNI SISTEM 7 2.0 Začetki bančništva 7 2.2 Pojem banke 8 2.3 Funkcije in vrste bank 9 2.3.1 Univerzalne banke 10 2.3.2 Specializirane banke 10 2.4 Cilji bančnega poslovanja 10 1.0.0 Ekonomski cilji 10 2.4.2 Neekonomski cilji 11 2.4.3 Likvidnost 11 2.0 Bančni sistem 11 3 BANČNI SISTEM V SLOVENIJI 13 3.1 Bančništvo v Sloveniji od osamosvojitve do danes 13 3.2 Značilnosti slovenskega bančnega sistema 15 3.2.1 Uvod 15 3.2.2 Centralna banka Slovenije 15 3.2.3 Struktura bančnega sektorja v Sloveniji 17 3.1.4 Poslovanje bank 19 3.2.5 Značilnosti slovenskih bank 20 3.3 Sanacija in privatizacija bančnega sistema v Sloveniji 22 1.0.0 Bančna sanacija 22 2.0.0 Privatizacija bank 24 4 BANKE V TRŽNEM GOSPODARSTVU 27 4.1 Evropski centralno bančni sistem 27 4.1.1 Evropska centralna banka (ECB) 27 4.1.1.1 Organizacijske strukture ECB 28

4

4.1.2 Evropski sistem centralnih bank (ESCB) 29 4.1.3 Evrosistem 30 4.2 Globalizacija in razvojni trendi bank 30 4.2.1 Globalizacija 31 4.2.2 Razvojni trendi evropskih bank 31 5 PRILAGAJANJE SLOVENSKEGA BANČNEGA SISTEMA EVROPSKI MONETARNI UNIJI (EMU) 39 5.1 Evropska unija (EU), Evropska Monetarna unija (EMU) 39 5.1.1. Evropska unija (EU) 39 1.0.0 Evropska monetarna unija (EMU) 39 2.0.0 Faze uvedbe eura 41 3.0.0 Pogoji za vstop v Evropsko monetarno unijo 42 4.0.0 Uvedba euro valute v Sloveniji 43 5.2 Prilagajanje slovenskega bančništva EU s področja zakonodaje 44 5.2.1 Zakonodaja 44 5.2.2 Standardi 44 5.2.2.1 Basel ll 45 5.3 Upravljanje IT v slovenskih bankah in povezava z operativnimi tveganji Basla ll 46 6 PRIHODNJE NALOGE 47 6.1 Kontroling v bančništvu 47 6.1.1 Kontroling na primeru ene od slovenskih bank 47 6.2 Elektronsko bančništvo v Sloveniji 48 6.3 Investicijsko bančništvo v Sloveniji 49 7 SKLEP 51 POVZETEK, KLJUČNE BESEDE 53 ABSTRACT, KEY WORDS 54 VIRI IN LITERATURA 55

5

2 UVOD

2.4 opredelitev področja in opis problema Evropska unija oz. države, ki jo tvorijo, je gospodarska in politična tvorba, ki predstavlja enega najpomembnejših gospodarskih, političnih in kulturnih dejavnikov. Realni gospodarski kazalci, ki to potrjujejo so: dohodek na prebivalca, gospodarska rast, produktivnost in podobno. Maja 2004 se je Evropski uniji pridružilo 10 novih članic med katerimi je tudi Slovenija. Za našo državo je to zelo pomemben korak, saj večino svoje zunanje-trgovinske menjave opravlja z državami Evropske unije. Z vstopom v Evropsko unijo se bodo odprla vse prednosti, ki jih ta trg prinaša skupaj z odpravo zaščit, ki so se jih posluževali določeni sektorji gospodarstva. Z vstopom v Evropsko monetarno unijo pa bo s pridružitvijo Slovenije skupni evropski valuti – euru – odpravljeno tudi tveganje deviznega tečaja. Spremembe so in bodo prisotne tudi v slovenskem bančništvu od prilagajanje bančne zakonodaje evropski, do sprejetja norm, ki omogočajo prost vstop tujih bančnih subjektov na naše področje, kar hkrati pomeni večjo konkurenco v bančnem sektorju.

Trendi razvoja bančništva v Evropski uniji in v svetu se kažejo v smeri konsolidacije bančnega sektorja tj. zniževanja stroškov z ekonomijo obsega. Zmanjšuje se število podružnic, saj se večina rutinskih opravil se prenaša na bančne avtomate, vedno bolj pa se uveljavlja poslovanje preko interneta. Vse več pa je tudi konkurence pri ponudbi finančnih storitev s strani nebančnega sektorja. Slovenske banke se bodo morale naštetim dejavnikom prilagoditi, če bodo želele preživeti. To pa je predvsem naloga in izziv vodstvenih kadrov v bankah.

5.1 Namen , cilji in osnovne trditve diplomskega dela 5.1.2 Namen Namen diplomskega dela je analizirati slovenski bančni sektor z vidika njegovega vključevanja v Evropsko unijo in Evropsko monetarno unijo. Gre za spreminjanje bančnega poslovanja, bančne zakonodaje in podobno, kar je v tesni povezavi s prihodnjim preživetjem slovenskih bank. 1.2.2 Cilji V začetku diplomskega dela bom predstavila pojem in funkcije banke, cilje bančnega poslovanja ter pojem bančnega sistema.

6

V naslednji točki bom predstavila bančni sistem v Sloveniji ter njegove značilnosti. Predstavila bom tudi sanacijo in privatizacijo bank, ki je bila potrebna pri prehodu iz enega družbeno-političnega sistema v drugega. Naslednjo točko bom namenila značilnostim bančnega sistema v Evropski uniji ter njegove trende. V posebnem poglavju bom predstavila približevanje Slovenskega bančnega sistema bančnemu sistemu v Evropski monetarni uniji. Ta področja so prevzemi in združitve bank, upravljanje z bančnimi tveganji, pripravljenost bank na EMU in evro ter prilagajanje bančne zakonodaje evropski. Zadnji sestavek obravnava teme, katerim bo potrebno v bližnji prihodnosti posvetiti veliko več pozornosti z vidika večje ponudbe finančnih storitev. To so kontroling, elektronsko bančništvo in investicijsko bančništvo. 1.2.3 Osnovna teza V svojem delu predpostavljam trditev, da bo moral slovenski bančni sistem, kljub doslej že veliko opravljenemu delu, še veliko postoriti na področju zniževanja obrestnih mer ter stroškov poslovanja, da bo lahko komitentom ponudil storitve, ki bodo konkurenčne storitvam, ki jih bodo komitentu ponudile tuje banke. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

V svojem delu izhajam iz predpostavke, da bo Slovenija maja 2004 vstopila v Evropsko unijo in ter čez določen čas (najmanj 2 leti) še v Evropsko monetarno unijo. Procesi, ki potekajo v bančnem sistemu v Evropski uniji ter zahteve, katere le-ta daje za nove pridružene članice, so ključnega pomena za prilagajanje slovenskega bančništva.

Področje mojega raziskovanja je precej novo, zato je pomanjkanje literature na to temo ključnega pomena. Obstajajo članki ter mnenja strokovnjakov, ki mi bodo v pomoč pri pisanju diplomske naloge. Ključnega pomena bodo tudi podatki Banke Slovenija o stanju v slovenskem bančnem sistemu. 1.4 Metode raziskovanja Analiza stanja bančnega sistema Slovenije in Evropske unije predstavlja statično raziskavo, del ki se nanaša na trende v bančništvu v Evropski uniji in prilagajanje Slovenskega bančnega sistema evropskemu, pa predstavlja dinamično raziskavo. V okviru diplomskega dela bom uporabila deskriptivni pristop, v okviru tega pa metodo deskripcije, zgodovinsko metodo ter metodo komparacije (konsolidacija bančnega sistema v Evropski uniji ter v Sloveniji).

7

2 POJEM BANKE IN BANČNI SISTEM 2.1 Začetki bančništva Banko lahko definiramo kot finančno posrednico, ki se ukvarja s posli plačilnega prometa, raznovrstnimi naložbami, dajanjem kreditov in drugimi finančnimi funkcijami. Kot sistem banke ustvarjajo tudi plačilna sredstva, tj. emisija denarja. Razvoj bančništva je tesno povezan z razvojem in vlogo denarja, le-ta pa z razvojem gospodarstva. Z opisom razvoja bančništva lahko začnemo že v Egiptu v obdobju od 2650 do 2350 pred našim štetjem.Tukaj naj bi šlo za opravljanje denarnih poslov tistega časa, to je oblikovanje denarja, njegovo shranjevanje in posojanje. Imeli naj bi denar iz elektrona (mešanica zlata in srebra), ki je imel obliko obroča. Nekoliko bolj so bili ti posli razširjeni v starem Babilonu in Siriji (okoli leta 1700 pred našim štetjem) – znani so Hamurabijevi zakoni. Poznali so že neke vrste čeka in menice. Poleg kovine, ki so jo v stehtanih kosih uporabljali kot denar, so shranjevali in posojali tudi druge dobrine. Le-te so shranjevali v templjih, ki so poleg verskega pomena pridobili še komercialni in finančni pomen (gre za neke vrste banke tistega časa). (Bobek 1992, 8) Daleč največji razvoj je bil v bančništvu dosežen v stari Grčiji in Rimu. Svoje templje so uporabljali kot zakladnice za hranjenje vrednosti. Naloga svečenikov je bila varovati te zaklade ter z njihovim posojanjem povečevati finančno moč in pomen templjev in svetišč. S posojanjem pa so se ukvarjali tudi premožni posamezniki (Bobek 1992, 8). Poklicni trgovci, ki so se ukvarjali s preverjanjem kovancev in njihovo menjavo, so se v stari Grčiji imenovali trapeziti, kar izhaja iz pomena miza. V stari Rim so denarni posli prišli iz Grčije. Med leti 190 in 180 pred našim štetjem so uvedli v starorimski državi srebrni kovanec imenovan »denar«, katerega pojem se je ohranil vse do današnjih dni (Bobek 1992, 9). Konec razvoju bančništva na tem prostoru je naredilo preseljevanje narodov in končno upad Langobardov leta 568 pred našim štetjem v ta prostor. V srednjem veku bančni posli pridobivajo novo tehnično obliko: dvojno knjigovodstvo, menico in depozitna potrdila (tj. bankonote). Bankovci so se prvič pojavili v Italiji v 17. stoletju, kjer so nastali najprej iz depozitnih potrdil denarnih menjalcev. Sprva so bila depozitna potrdila krita v celoti, kasneje pa so menjalci na podlagi izkušenj ugotovili, da je za zadovoljitev dnevnih izplačilnih potreb potrebno imeti na razpolago le določen odstotek plačanih kovancev. Pričeli so izdajati dodatna potrdila v kreditnih odnosih (brez kritja) ter s tem ustvarjali denar. S kreiranjem denarja so nastale banke ter kasneje njene organizacijske oblike (na primer centralne banke, poslovne banke, hranilnice…). Prva banka današnjega tipa je bila ustavljena zaradi večjih potreb industrije v Parizu leta 1852 in se je imenovala Credit Mobilier. V Evropi je šel razvoj bank v 2 smeri: v tip univerzalne banke (Nemčija) ter v tip specializiranih bank (Anglija), kjer so banke ustanavljali za tiste, ki denar imajo. Le-te so opravljale predvsem plačilni promet; ker pa le-ta terja naložbo denarja v

8

banke, so to bile predvsem depozitne banke. V 19. stoletju nastanejo tudi hranilnice, katerih motiv ni toliko profit kot motiv samopomoči. Z razvojem gospodarstva banke postajajo vse močnejše; svojo finančno moč povečujejo s pripojitvami drugih bank in z udeležbo v njihovem kapitalu. Države socialističnega tipa so imele tip banke, ki so izgubile svojo poslovno samostojnost in postale podaljšek državnih organov. Njihova naloga je bila predvsem zagotoviti potrebe delovanja planskega gospodarstva in ne toliko potrebe trga. Razvoj banke v tržnem gospodarstvu pa je šel v zelo intenzivno razvijanje palete svojih storitev glede na potrebe gospodarstva in prebivalstva. Država je na razvoj lastnega bančništva vplivala s sprejemanjem zakonskih predpisov o pogojih delovanja bank v okviru bančnega sistema. Sodobna banka je sestavni del gospodarskih tokov in je s tega vidika razvojni dejavnik, brez katerega si ni mogoče zamisliti hitrega razvoja sodobnih gospodarstev. 2.2 Pojem banke Beseda banka izvira iz italijanske besede »banco« ali »banca«, ki pomeni mizo, na kateri so v srednjem veku menjalci denarja, ki so izvajali menjalniška dela, imeli svoj denar (Bistričić 1997, 21). Zaradi raznolikosti funkcij in poslov, ki jih banke opravljajo v tržnem gospodarstvu, je le-to težko definirati. Osnovna karakteristika vseh bank pa je: jemanje in dajanje kreditov in posredovanje v denarnem plačevanju v gospodarstvu in družbi. (Bistričić 1997, 21) Iz te osnovne vloge in funkcije so izšle različne definicije banke, od katerih navajam naslednje (Bistričić 1997, 21): • Banka je podjetje, ki se ukvarja s prejemanjem in dajanjem, torej posredovanjem kreditov

kot njeno glavno dejavnostjo (Katunarić), • Banka je ustanova ali podjetje, kateri je jemanje kreditov v obliki denarja glavno opravilo

(Somary), • Banka je gospodarska organizacija, ki izbira prosta denarna sredstva, daje posojila,

opravlja plačilni promet in ostale bančne posle (Hanžeković), • Banka je finančna institucija, ki vrši transfer denarja od posojilodajalca do posojilojemalca

(Samuelson in William Nordhaus), • Banka je samostojna finančna organizacija, ki je ustanovljena kot delniška družba ali

družba z omejeno odgovornostjo, ki mora, opravljajoč depozitne, kreditne in druge bančne posle na načelih likvidnosti, varnosti in rentabilnosti, ustvarjati dobiček (A. Jurman),

• Banka je posebna finančna institucija monetarno-kreditnega sistema, ki se profesionalno ukvarja z jemanjem in dajanjem kreditov ter posredovanjem v plačilih (Golijan).

9

Ciljne funkcije poslovanja banke so maksimiranje profita in osnovnega kapitala v skladih. To pa dosežemo, če banka posluje po načelih bančnega poslovanja, ki so (Bistričić 1997, 21): 2. Načelo likvidnosti 3. Načelo rentabilnosti in 4. Načelo varnosti poslov 2.3 Funkcije in vrste bank Funkcija bank se je skozi zgodovino spreminjala. Prvotna funkcija je bila v hranjenju vrednosti. Iz te se je skozi stoletja razvila funkcija financiranja, ki je v sodobnem gospodarstvu osrednja gospodarska funkcija. (Bobek 1992, 19) Z narodnogospodarskega vidika se pri posameznih gospodarskih subjektih pojavljajo presežki ali primanjkljaji finančnih sredstev, ki pa niso usklajeni. Tako se med ponudbo in povpraševanjem pojavi institucija, ki zagotavlja optimalno zadovoljitev takih potreb. Ta institucija je banka. (Ponudba in povpraševanje po finančnih sredstvih bi se lahko realizirala tudi v direktnih odnosih med gospodarskimi subjekti, vendar pa takšna ponudba in povpraševanje ne bi bila realizirana niti po kvaliteti niti po kvantiteti.) Banke torej s svojim posredovanjem omogočajo kvalitativno (časovno) in kvantitativno transformacijo finančnih sredstev. Pri kvalitativni (časovni, rokovni) transformaciji gre za to, da banke glede na svojo organizacijo poslovanja spreminjajo roke sorazmerno potrebam ponudnikov in povpraševalcev finančnih sredstev. Pri kvantitativni transformaciji finančnih sredstev pa gre za to, da banke spreminjajo naložbe vseh velikosti ter dajejo na drugi strani kredite, ki so prilagojeni glede na velikost potrebam povpraševalcev, tj. da dajejo kredite v majhnih in velikih zneskih gospodarstvu in prebivalstvu. (Bobek 1992, 20) Čim bolj učinkovito je izpeljana organizacija bank v narodnem gospodarstvu, tem učinkovitejša je kvalitativna in kvantitativna transformacija finančnih sredstev tj. tem učinkoviteje lahko banke izvajajo svojo funkcijo. (Bobek 1992, 20) Banka ima poleg transformacijske funkcije finančnih sredstev tudi funkcijo opravljanja plačilnega prometa ter druge funkcije, ki bi jih lahko razvrstili v storitve v ožjem pomenu besede (na primer: nevtralni bančni posli…) Funkcije se v bankah kažejo v poslih, katere le-te opravljajo. Funkcije so med bankami razdeljene skozi posle, tako da lahko z vidika poslov sklepamo na funkcionalno delitev bank. V temelju delimo banke na univerzalne in specializirane; obe vrsti bank sta danes prisotni v bančnem sistemu.

10

2.4.1 Univerzalne banke (iz latinske besede »universum«: celota) Univerzalne banke so banke katerih struktura je celovita. To pomeni, da lahko komitenti banke realizirajo vse bančne posle v tej eni in isti banki. Celovitost v določeni banki razumemo zelo široko in le pogojno, saj banke, ki bi opravljala vse bančne posle ni. Zato se morajo komitenti pri opravljanju določenih poslov povezati z drugo, specializirano banko. 2.4.2 Specializirane banke Struktura poslov specializiranih bank je enostranska. Specializirana banka se ukvarja le z nekaterimi pa tudi z več bančnimi posli, ki so v medsebojni soodvisnosti. Tak primer soodvisnih bančnih poslov je sprejemanje depozitov na vpogled in kratkoročno kreditiranje (Bobek 1992, 21). V praksi razmejitve niso tako izrazite in tudi same specializirane banke spreminjajo strukturo poslov in krog svojih komitentov. Posamezne specializirane banke so dobile tipične nazive glede na strukturo poslov s katerimi se ukvarjajo, iz katerih je možno spoznati s katerimi posli se banka ukvarja. Tako se centralno-emisijska banka imenuje »banka bank«, ker so njeni komitenti ostale banke; depozitna banka sprejema predvsem depozite; kreditna banka opravlja kreditne posle; hranilnice sprejemajo hranilne vloge prebivalstva; hipotekarne banke dajejo kredite na podlagi zastavitve nepremičnine; investicijske banke dajejo kredite za investicije; kreditne zadruge kreditirajo svoje člane iz njihovih vplačanih deležev in podobno. 2.4 Cilji bančnega poslovanja Banke imajo danes zelo različne cilje. Z vidika banke kot mikroekonomske institucije ločimo ekonomske in neekonomske cilje. Likvidnost in varnost poslovanja sta stranska pogoja poslovanja banke, saj lahko pospešujeta ali zavirata doseganje temeljnih ciljev poslovanja banke (Bobek 1992, 41). 0.0.0 Ekonomski cilji Ekonomske cilje lahko izrazimo vrednostno kot finančne izkaze. Gre za rentabilnost in gospodarska rast banke. Ti cilji so vidni v finančnih izkazih; bodisi kot dobiček ali kot porast bilančne vsote, ki je posledica povečanega poslovanja. Banka, ki dosega ekonomske cilje, gospodarsko raste in povečuje možnost opravljanja svojih funkcij. Rentabilnost je temeljni cilj poslovanja banke. To je razmerje med čistim rezultatom in istim, kar je vanj vloženo. Banka ustvarja prihodke iz obresti oddanih kreditov (aktivne obresti), zaračunanih provizij in plačil za bančne storitve. Odhodki ali stroški banke pa so obresti na depozite, hranilne vloge in prejete kredite (pasivne obresti), plačane provizije, obračunana amortizacija in drugo.

11

Presežek prihodkov nad stroški predstavlja poleg kazalnika rentabilnosti še kazalnik ekonomičnosti. To je razmerje med skupnim učinkom in tistim, kar je porabljeno v delovnem procesu. Izkazuje se tako količinsko kot vrednostno. Zaradi takšnih značilnosti nastopa ekonomičnost v banki kot pomožni kazalnik. Gospodarska rast banke je sposobnost, ko lahko opravlja bančne storitve v večjem obsegu. Gre za povečanje količine opravljenih storitev pri isti strukturi poslov oziroma za povečano strukturo poslov. Hiter razvoj gospodarstva v prostoru povzroča tudi večji obseg denarnih tokov, kjer banka deluje. Banka, ki ima zaupanje gospodarstva in prebivalstva, povečuje obseg poslov in uvaja glede na potrebe povsem nove posle. Banka gospodarsko raste in s tem bolj popolno izvaja svoje funkcije. 2.4.2 Neekonomski cilji Za neekonomske cilje je značilno to, da povzročajo izpad prihodka banke in ne povečujejo njene rentabilnosti. Gre za cilje, ki so družbeno-politične narave. Tako mora banka izpadle prihodke nadomestiti iz drugih virov. Neekonomski cilji ne morejo prevladovati. Temeljni cilji poslovanja ostanejo rentabilnost njenega poslovanja in gospodarska rast; neekonomski cilji pa se realizirajo glede na potrebe in možnosti banke. (Bobek 1992, 44) 2.4.3 Likvidnost Likvidnost je stranski cilj, ki je nujna za doseganje temeljnih ciljev rentabilnost in gospodarska rast. Likvidnost banke je sposobnost banke, da pravočasno opravlja vse plačilne naloge, ki jih izdajajo njeni komitenti v breme svojih denarnih sredstev v banki; da vrača kredite, ki jih je najela. In da nemoteno opravlja finančne obveze, ki izhajajo iz njenega poslovanja. Likvidnost pa nima svojega pomena le za banke same, ampak tudi za celotno gospodarstvo. (Bobek 1992, 45) 1.0 Bančni sistem Bančni sistem je v organsko in smiselno celoto povezana skupnost različnih bank v narodnem gospodarstvu. Bančni sistemi so v posameznih državah različni, saj so le-ti odvisni od strukture gospodarstva. Čim bolj je trdno gospodarstvo, tem bolj je potrebno bančni sitem nenehno spreminjati in dopolnjevati. (Bobek 1992, 22) Gospodarstvo ne more imeti tržnega karakterja brez adekvatnega bančnega sistema. Drugače povedano, bančni sistem mora biti organiziran tako, da nujno prispeva k vzpostavitvi tržnih odnosov celotnega gospodarskega sistema. Zaradi tega morajo biti poslovne banke samostojne finančne institucije podjetniškega značaja s ciljno funkcijo maksimiranja profita in osnovnega kapitala v skladih. To pa lahko dosežemo, če poslovne banke poslujejo po načelih bančnega poslovanja, ki so (Bistričić 1997,21):

12

• načelo likvidnosti, • načelo plačilne sposobnosti in • načelo varnosti plasmajev. Da bi poslovno bančništvo doseglo svoj namen, mora posvečati večjo pozornost projektni problematiki v svojih poslovnih sistemih in spremljati razvoj projektne problematike pri komitentih. S tem se zagotovi kvalitetnejše finančno spremljanje njihovih projektov in zmanjša se tveganje v prihodnosti, ki ga ti nosijo v sebi. (Bistričić 1997,21) Bančni sistem je skupek različnih bank v narodnem gospodarstvu, zato govorimo tudi o večbančnem sistemu. Tak večbančni sistem sestavljajo centralno-emisijska banka, določeno število univerzalnih bank in določeno število specializiranih bank (depozitne, kreditne, hranilnice…). Število posameznih bank je odvisno od potreb gospodarstva in prebivalstva po bančnih storitvah. (Bobek 1992,23)

13

1 BANČNI SISTEM V SLOVENIJI 3.1. Bančništvo v Sloveniji od osamosvojitve do danes Slovenija je 26. junija 1991 razglasila neodvisnost. Svoj denar – slovenski tolar - pa je uvedla tri mesece po osamosvojitvi 8. oktobra 1991 ter tako postala povsem monetarno neodvisna. Cilj osamosvajanja na centralno-bančnem in bančnem področju ni bil samo doseči osamosvojitev, ampak oblikovati centralno-bančni sistem, ki bo skrbel za stabilno in zaupanja vredno domačo valuto in prek ustreznega nadzora prispeval k razvoju konkurenčnega bančnega sistema. Danes je mogoče oceniti, da so ti cilji doseženi. Banka Slovenije kot centralna banka uživa ustrezno stopnjo neodvisnosti, je samostojna v določanju svojega instrumentarija in delovanja zaradi uresničevanja zakonsko določenega cilja: skrbi za stabilnost valute in splošna likvidnost v državi in do tujine. Banka Slovenije, ki je formalno nastala 25. junija 1991, ko je bil sprejet Zakon o Banki Slovenije, je najprej razglasila, da bo delovala znotraj enotnega jugoslovanskega denarnega področja, toda Narodna banka Jugoslavije je Slovenijo izključila iz jugoslovanskega denarnega sistema. Po preteku moratorija treh mesecev je pričel tudi praktično delovati slovenski denarni sistem. Banka Slovenije je prevzela funkcijo centralne banke in z zakonom določene naloge: uravnavanje količine denarja v obtoku, skrb za likvidnost bančnega sistema, skrb za splošno likvidnost do tujine, kontrolo bank in hranilnic, izdajanje bankovcev in pošiljanje kovancev v obtok ter opravljanje poslov za Republiko Slovenijo. Banka Slovenije je tako zamenjala Narodno banko Jugoslavije kot banko bank s prevzemom njenih terjatev in obveznosti. Sama zamenjava dinarjev v slovenske tolarje je bila opravljena hitro; problemov z omejitvami ni bilo; strah pred morebitnimi večjimi prilivi dinarjev se je pokazal kot neupravičen. (Mencinger 2001, 27) V letu 1991 je v Sloveniji delovalo 26 bank. Največja slovenska banka Ljubljanska banka – Združena banka je imela s svojim 82% deležem v bilančni vsoti slovenskega bančnega sistema monopolni položaj, 11 regionalnih bank pa je imelo monopol v svoji regiji. Konec leta 1991 je sistem Ljubljanske banke – Združene banke propadel in začela se je sanacija bank s ciljem prestrukturiranja bančne panoge. Novo nastale banke so dvignile konkurenco na Slovenskem bančnem trgu in začel se je postopek nujnega prilagajanja bank mednarodnim standardom na evropskem trgu. Sanacija slovenskih bank je nujna posledica sestave bančnih naložb v preteklosti. Izpad trgov bivše Jugoslavije ob osamosvojitvi je dodatno vplival na slovenski bančni sistem. Zaradi podjetniških izgub se je močno poslabšalo stanje že slabega bančnega portfelija, banke so bile nezmožne zadovoljiti zahteve po izplačilu deviznih depozitov varčevalcev, kar je močno zmanjšalo ugled in zaupanje slovenskih bank. Banke so bile po večini še vedno v lasti družbenih podjetij, ki so bila hkrati delničar in posojilojemalec pri isti banki. (Dimovski in Gregorič 2000, 42)

14

Tabela 1: Število poslovnih bank in hranilnic v Sloveniji v obdobju 1991 do 2003:

1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003Posl.banke 26 30 32 33 31 29 29 24 25 25 21 20 20 Hranilnice 14 15 13 11 8 7 6 6 6 3 3 2 2

Vir: letno poročilo Banke Slovenije Ob koncu leta 1991 smo imeli v Sloveniji 26 poslovnih bank in 14 hranilnic. V letih, ki so sledila, se je število bank še povečevalo, vse do leta 1994, ko je bilo doseženo največje število; to je 33 delujočih poslovnih bank. Sredi leta 1996 je v slovenskem bančništvu nastala prva bančna kriza, ki ni bila povezana z dediščino poslovanja v nekdanji državi, ampak s takratnimi razmerami v bančnem sektorju, za katere je bila značilna visoka tekmovalnost bank pri določanju pasivnih in aktivnih obrestnih mer za velike komitente. Posledica je bil propad Komercialne banke Triglav, ene najmanjših delujočih bank. Kljub počasnemu prodiranju zavesti o nujnosti konsolidacije, je v letu 1997 od samih bank prišla pobuda za oblikovanje bančnih skupin, ki naj bi pomenile začetek konsolidacije bančnega sektorja. Ustanovljene so bile štiri bančne skupine: Skupina NLB s šestimi bankami članicami, bančna skupina Banke Celje, SKB banka in Banka Koper, od katerih je vsaka imela po 2 banki članici. Leto dni po ustanovitvi pa sta delovali samo še dve bančni skupini (skupina NLB in skupina Banke Koper). V obeh skupinah so banke delovale kot samostojne pravne osebe. Bančni skupini SKB banka in Banka Celje sta prenehali obstajati, ker sta vodilni banki priključili vsaka svojo članico skupine. V letu 1998 je bila likvidirana ena manjših bank (Hipotekarna banka Brežice), v istem letu pa sta se združili še dve avstrijski banki, Bank Austria ter banka Kreditanstalt. Kot posledica tega se je v tem letu število bank zmanjšalo na minimalno število delujočih bank (24) v 90-ih letih. Leta 1999 se je skupno število bank povečalo na 25. To je bila posledica začetka delovanja Hypo banke in ustanovitve prve podružnice tuje banke v Sloveniji, avstrijske Kärntner Sparkasse. V letu 2000 se število bank ni spremenilo, v letu 2001 pa se je njihovo število zmanjšalo za 4, s 25 na 21, zaradi priključitve Dolenjske banke, Pomurske banke in Banke Velenje k NLB. Trenutno je v Sloveniji 20 bank, ker se je konec leta 2002 banka Vipa pridružila Abanki. Iz tabele 1 je razvidno, da se je število hranilnic v obdobju po letu 1992 vztrajno zmanjševalo. Tudi njihov delež ni nikoli presegel 2% kar je pravzaprav le odsev tega, da so hranilnice manj pomemben del slovenskega bančnega sistema.

15

3.2 Značilnosti slovenskega bančnega sistema 3.2.1 Uvod Julija 2002 je začel veljati nov zakon o Banki Slovenije, ki je skladen z evropsko zakonodajo in zahtevami Evropske centralne banke. Temeljni cilj Banke Slovenije je stabilnost cen v skladu s katerim si Banka Slovenije prizadeva za finančno stabilnost, upoštevajoč načela tržnega gospodarstva in proste konkurence. Zakon o Banki Slovenije poudarja njeno neodvisnost, kar pomeni, da Banka Slovenije Državnemu zboru Republike Slovenije poroča o svojem delu, vendar mu finančnega načrta ne daje več v potrditev. (Banka Slovenije 2002a, 7) Banka Slovenije vodi denarno politiko v pogojih uravnavanja drsečega deviznega tečaja. Da Ohrani nadzor nad uravnavanjem količine denarja v obtoku, ki je cilj Banke Slovenija, v pogojih sproščenih kapitalskih tokov, je treba hkrati uravnavati obrestne mere in devizni tečaj. Zniževanje inflacije v letu 2002 je bilo počasnejše od predvidenega in je znašala 7,2% ob koncu leta. Razlog za dokaj visoko rast cen v prvi polovici leta 2002 so bili ponudbeni šoki; to je povečanje davčnih stopenj in nadzorovanih cen. Vodenje denarne politike je bilo oteženo zaradi kapitalskih pritokov iz privatizacije in prevzemov nekaterih podjetij. V letu 2002 se je zaključil tudi večletni projekt prenosa plačilnega prometa z Agencije za Plačilni Promet (APP) na poslovne banke. (Banka Slovenije 2002a, 7) Leto 2002 so zaznamovale uvedba novih Slovenskih računovodskih standardov, nadaljna konsolidacija bančnega sektorja in spremembe v lastniški strukturi bank. Uvedba novih slovenskih računovodskih standardov (2001), ki se uporabljajo od 1. januarja 2002, je vplivala na računovodske izkaze bank za leto 2002, zlasti na izkaze poslovnega uspeha. Bistvena sprememba novih Slovenskih računovodskih standardov je odprava revalorizacije. Konsolidacija bančnega sektorja je bila leta 2002 manjša kot leto poprej. Gre le za pripojitev manjše banke k večji s čimer se poveča tržni delež večje banke. Precej se je v letu 2002 spremenila lastniška struktura bank v Sloveniji zaradi nakupa delnic nekaterih bank s strani tujih bank, zaradi česar se je delež tujcev v kapitalu od konca leta 2001 do konca leta 2002 podvojil. Na povečanje deleža tujih lastnikov v bankah v Sloveniji je vplivala tudi privatizacija največje banke v Sloveniji – Nove Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, poleti 2002. (banka Slovenije 2002a, 37) 3.2.2 Centralna Banka Slovenije Temeljna institucija denarnega sistema v Sloveniji je centralna banka oziroma Banka Slovenije, ki je bila ustanovljena z Zakonom o Banki Slovenija (Uradni list RS 1-17/91-I) 25.junija 1991. Ki pa je dejansko začela delovati 8. oktobra 1991, ko je Slovenija uvedla svojo denarno enoto – slovenski tolar. Sedež Banke Slovenija je v Ljubljani. Denarno politiko določa Svet Banke Slovenija, ki ima 11 članov (5 notranjih: guverner, namestnik in 3 viceguvernerji ter 6 neodvisnih strokovnjakov); sklepe sprejema z najmanj

16

dvotretijnsko večino vseh članov. Njene člane na podlagi predsednika republike voli parlament za razdobje šestih let. Člani Sveta BS ne morejo biti istočasno zaposleni ali pogodbeno vezani na organizacije, ki jih kontrolira BS in ne smejo biti voljeni funkcionarji države Slovenije. Banka Slovenije je po zakonu neodvisna denarna institucije (o svojem delu poroča parlamentu), ki skrbi za stabilnost valute, likvidnost bančnega sistema in splošno likvidnost do tujine. Naloge Banke Slovenija so: • oblikovanje in uresničevanje denarne politike, • oblikovanje in uresničevanje denarnega nadzora, • odgovornost za splošno likvidnost bančnega sistema, • sodelovanje pri transakcijah na deviznih in finančnih trgih, • sprejemanje v depozit sredstva bank in hranilnic, • odpiranje računov bankam in hranilnicam, • urejanje plačilnih sistemov. Banka Slovenije pa opravlja tudi druge naloge: • upravlja z depozitnimi sredstvi, kakor tudi z drugo aktivo, ki ji je zaupana, • lahko deluje kot plačilni in/ali fiskalni agent države ter kot predsednik države v

mednarodnih finančnih organizacijah v skladu z zakonom, • odpira račune drugim organom in osebam javnega prava in drugim udeležencev na

denarnem trgu, • v primeru potreb sprejema v depozit sredstva državnih organov, oseb javnega prava in

drugih udeležencev na denarnem trgu, • oblikuje, ureja in nadzoruje sistem pravil za varno in skrbno poslovanje bank in hranilnic, • zagotavlja informacijski sistem za nemoteno opravljanje vseh svojih funkcij, • odpira račune drugim finančnim institucijam (klirinško depotni družbi in borzno

posredniškim družbam), s katerimi sklene pogodbo. Temeljni cilj Banke Slovenija je stabilnost cen. Banka Slovenije podpira v okviru zagotavljanja cenovne stabilnosti splošno ekonomsko politiko. Ob upoštevanju načel odprtega tržnega gospodarstva in proste konkurence si Banka Slovenije prizadeva za finančno stabilnost. Finančno stabilnost dosega Banka Slovenije s pomočjo instrumentov, ki so ji na voljo: • določanje obveznih rezerv bank, • kvantitetno reguliranje kreditov poslovnih bank, • poseganje v likvidnost poslovnih bank, • spreminjanje diskontnih oziroma lombardnih obrestnih mer, • nakupovanje oziroma prodaja tujih valut.

17

3.2.3 Struktura bančnega sektorja v Sloveniji V strukturi bančnega trga imajo banke prevladujoč položaj; in sicer do 30. junija 2003 so imele banke 98,8% tržni delež, hranilnici 0,3% tržni delež in hranilno-kreditne službe 0,9% tržni delež. (Banka Slovenije 2003b,25) Po pripojitvi Banke Vipa d.d., Nova Gorica, k Abanki d.d., Ljubljana 31. decembra 2002, v Sloveniji deluje le še 20 bank, od tega pet hčerinskih bank tujih bank in ena podružnica tuje banke. Po pripojitvi LLT Hranilnica in posojilnica d.d., Murska Sobota, k Novi KBM d.d., Maribor, sredi leta 2002, delujejo le še dve hranilnici. Poleg 20 bank in 2 hranilnic je na zadnji dan leta 2002 delovalo tudi 25 hranilno-kreditnih služb, ki pa se od leta 2000 znižuje1. Število hranilno-kreditnih služb se je od konca leta 2002 do 30.06.2003 zmanjšalo na 14. Razlog za zmanjševanje števila hranilno kreditnih služb je v usklajevanju poslovanja hranilni-kreditnih služb z zakonom o bančništvu. (BS-Banka Slovenije 2003b, 25) Lastniška struktura Poleg konsolidacije bančnega sektorja, so se pri bankah v letu 2002 zgodile tudi spremembe v lastniški strukturi. Banke so pretežno v zasebni lasti , hranilnice pa v popolni zasebni lasti. Od tega pri bankah med zasebnimi lastniki prevladujejo domače osebe, pri hranilnicah pa so lastniki samo domače osebe. Poleti 2002 je prišlo do prodaje 39% državnega deleža Nove Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, tako, da je država sedaj manjšinski lastnik le te. V večinski državni lasti pa sta tudi druga največja banka Slovenije, Nova KBM d.d. in Poštna banka Slovenije d.d.. Delež kapitala v lasti tujcev se je v letu 2002 podvojil in je ob koncu leta znašal 32,5%. Razlogi za to so povečanje tujega kapitala v Banki Koper d.d., nakup Krekove banke d.d. s strani avstrijske banke in nakup 39% deleža Nove Ljubljanske banke s strani belgijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD). Tako je leta 2002 od 20 delujočih bank v Sloveniji v večinski tuji lasti 6 bank, v popolni domači lasti 6 bank ter 8 bank v večinski domači lasti. (Banka Slovenije 2002a, 38) 1 Leta 2000 je začel veljati sklep o usklajevanju hranilno-kreditnih služb z določbami zakona o bančništvu. V tem času je prišlo do številnih pripojitev hranilno-kreditnih služb k Zvezi hranilno-kreditnih služb, v manjšem obsegu do prevzemov hranilno-kreditnih služb s strani bank, treh prostovolnih likvidacij in treh stečajev.

18

Tabela 2: Lastniška sestava bančnega sektorja (%v lastniškem kapitalu) 31.12.00 31.12.01 31.12.02 30.6.03 Tuje osebe 12,0 % 16,0 % 32,5 % 33,1 % Država v ožjem smislu 36,8 % 37,0 % 20,3 % 20,4 % Ostale domače osebe 51,2 % 47,0 % 47,2 % 46,6 % Vir: Banka Slovenije Bilančna vsota in tržni delež Bilančna vsota bančnega sistema v Sloveniji se je v letu 2002 povečala, vendar pa je bila rast v primerjavi z letom 2001, ki je bilo zaradi uvedbe euro gotovine specifično, bolj umirjena. Ob koncu leta je bilančna vsota znašala po nerevidiranih podatkih 4537,2 milijarde SIT (podatki ne vključujejo podružnice NLB v Italiji), kar pomeni 9,1% realno rast (ob upoštevanju letne stopnje inflacije 7,2% v letu 2002). Nominalne stopnje rasti bilančne vsote bank so se gibale med -13,5% in 60,0%. Dve banki sta imele ob koncu leta 2002 nižjo bilančno vsoto kakor ob koncu leta 2001. Tržni delež največje slovenske banke v Sloveniji, merjen z nekonsolidirano bilančno vsoto, je ob koncu leta 2002 znašal 35,3%, skupaj s tremi hčerinskimi pa 39,1%, kar je približno enako kakor konec leta 2001. V letu 2002 se je znižal tržni delež treh največjih bank zaradi zmanjšanja tržnega deleža SKB banke d.d., Ljubljana, ki ga tudi povečanje tržnega deleža Abanke Vipa d.d. zaradi pripojitve Banke Vipa, d.d., Nova Gorica, ni moglo nadoknaditi. Nasprotno pa se je povečal tržni delež največjih sedmih bank, saj je tržni delež v zadnjem letu porasel peti, šesti in sedmi banki. Tabela 3: Bilančne vsote in tržni deleži največjih bank Banka Bilančna

mio SIT vsota v Nominalna rast v % Tržni delež v %

31.12.01 31.12.02 2001/2000 2002/2001 31.12.01 31.12.02 NLB* 1.376.656 1.600.150 50,2 16,2 35,5 35,3 NKBM 447.175 517.538 26,1 15,7 11,5 11,4 Abanka 253.996 389.273 35,8 53,3 6,6 8,6 SKB banka 365.616 360.095 19,2 -1,5 9,4 7,9 Banka Koper 233.960 282.116 23,5 20,6 6,0 6,2 Banka Celje 224.270 275.658 22,2 22,9 5,8 6,1 Gorenjska banka 189.445 227.130 29,6 19,9 4,9 5,0 Skupaj največjih 7 bank

3.091.118

3.651.961

35,3

18,1

79,7

80,5

Vse banke skupaj 3.876.768 4.537.784 24,0 17,1 100,0 100,0 *Podatki so brez podružnice v Italiji Vir: Banka Slovenije

19

3.2.4 Poslovanje bank Dosežen rezultat poslovanja bank v letu 2002 je boljši v primerjavi z rezultati iz preteklih let. Banke so zaključile poslovno leto 2002 z dobičkom pred obdavčitvijo v višini 46,1 milijarde SIT. Razen treh bank, ki so beležile izgubo, so v letu 2002 preostale banke realizirale pozitivni poslovni rezultat. V primerjavi z letom 2001 je bil rezultat boljši za 30,6 milijarde SIT, in sicer brez upoštevanja izgube večje banke v višini 19,5 milijarde SIT. Izboljšanje poslovnega rezultata bank v letu 2002 v primerjavi z letom 2001 je tudi posledica sprememb slovenskih računovodskih standardov, ki ne zahtevajo več obvezne revarolizacije kapitala. Splošno prevrednotenje kapitala so po novem opravi le v primeru, da bi bila rast eura v preteklem poslovnem letu višja od 5,5%. Rast eura v letu 2001 je bila le 4,7%. Medmesečni rezultat bank se je v letu 2002 gibal neenakomerno. Tako so občasno z izgubo poslovale štiri banke (zaradi večinoma višje oblikovanih rezervacij), skromnejše rezultate pa je vse leto beležila manjša banka zaradi nižjih neto opravnin in neto finančnih poslov, konec leta pa je zabeležila večjo izgubo zaradi dodatno oblikovanih rezervacij v decembru 2002. Tabela 4: Glavne postavke prirejenega izkaza uspeha bank Znesek v mio SIT Delež v %

Nominalna rast v %

2001 2002* 2001 2002 2001/2000 2002/2001 Neto obresti 115.930 143.091 66,9 63,9 -8,1 23,4Neto opravnine 41.523 53.794 24,0 24,0 9,7 29,6Neto finančni posli 20.805 21.196 12,0 9,5 44,1 1,9Neto ostalo -5.080 5.789 -2,9 2,6 -38,0 -214,0Bruto dohodek 173.179 223.798 100,0 100,0 1,7 29,2Operativni stroški 112.949 133.494 65,2 59,6 12,5 18,2-od tega str.dela 53.181 65.951 30,7 29,6 9,2 24,0Neto dohodek 60.230 90.304 34,8 40,4 -13,7 49,9Neto rezervacije in neto odpisi

-44.783 -44.183 -25,9 -19,7 20,3 -1,3

Rezultat pred obdavčitvijo

15.447 46.121 8,9 20,6 -52,6 198,6

Rezultat po obdavčitvi

1.926 29.606 1,1 13,2 -90,3 1437,6

* Podatki so brez podružnice NLB v Italiji. Vir: Banka Slovenije Zaslužek bank iz neto obresti je v letu 2002 znašal 143,0 milijarde SIT. V primerjavi z letom 2001 so se neto obresti realno povečale za 14,8% (pri izračunu je upoštevana povprečna letna inflacija 7,5% za leto 2002) oziroma za 27,0 milijarde SIT na račun hitrejše rasti prihodkov od

20

obresti. Še intenzivnejšo stopnjo rasti so zabeležile neto opravnine (realno za 20,5%). V letu 2002 je bil skromnejši zaslužek bank iz neto finančnih poslov, saj je realno upadel za 5,2%. Bruto dohodek banke je v letu 2002 znašal 223,8 milijarde SIT, pri čemer so banke porabile dobro polovico bruto dohodka za pokrivanje operativnih stroškov (59,7%), slabo petino za neto rezervacije (19,7%), medtem ko preostalih 20,6% bruto dohodka predstavlja dobiček bank pred obdavčitvijo. V primerjavi z letom 2001 so operativni stroški v letu 2002 realno porasli za 9,9%. Kljub izrazitejšemu porastu operativnih stroškov je bil neto dohodek v letu 2002 realno za 39,5% višji kot leto poprej. Banke so v letu 2002 oblikovale 44,2 milijarde SIT neto rezervacij. Neto rezervacije so bile v letu 2002 na približno enaki ravni kakor v letu 2001. 3.2.5 Značilnosti slovenskih bank Slovenski bančni sektor je v primerjavi z bančnimi sektorji drugih držav majhen, širok, hkrati pa tudi zelo razpršen. V sodobnem gospodarstvu trg najbolje določi optimalno velikost in strukturo posameznega sektorja, tudi bančnega. Ob upoštevanju, da je optimalen absolutni obseg banke za doseganje minimalnih povprečnih skupnih stroškov in maksimalne sinergije informacijskega kapitala in moči v mednarodni konkurenci na domačem in tujih trgih za vse banke enak in trenutno na absolutni ravni okrog 10 milijard ameriških dolarjev bilančne vsote. Iz tega je mogoče zaključiti, da morajo države, ki spadajo med manjše po številu prebivalstva in po BDP na prebivalca, večjo koncentracijo bančnega sistema. Slovenske banke so ali pretežno regionalnega značaja (s sedežem v regiji in skoraj monopolno pokrivajo regije z mrežo, z neto zbiralci prihrankov in manjšimi kreditnimi projekti ter imajo manj mednarodnih stikov in manj povezav z državnimi projekti) ali centralnega značaja (s sedežem v prestolnici države s premajhno mrežo in še to največ le okrog centra, manj pa po regijah ter z neto kreditodajalci, ki sodelujejo v vseh investicijskih projektih in imajo razvite poslovne odnose s tujino). Med njimi so velike razlike v profitu, klienteli in strategiji. Obe skupini bank sta po številu približno enako veliki, pa tudi po tržnem deležu ni prevlade bank centra oziroma tistih s sedežem v Ljubljani. Slovenske banke želijo imeti veliko število poslovalnic v čim več regijah. Ker je število bank veliko, je tudi število poslovalnic veliko, saj večina bank želi pokrivati ves slovenski prostor in biti konkurenčna svojim tekmicam. Prednost prisotnosti v regijah je poznavanje lokalnih razmer in s tem prilagajanje ponudbe posamezne banke tem razmeram. Največkrat tem kriterijem ustreza domača regionalna banka, na katero odpade večinski delež poslovanja v regiji in ki je tudi dosegla določeno raven zaupanja. Poznavanje finančnih institucij in njihova dolgoletna prisotnost na (lokalnem) trgu bistveno vplivata na zaupanje komitentov na trgu finančnega posredništva.

21

Konkurenca v slovenskem bančništvu je zmerna. Slovenski bančni sistem je v primerjavi z drugimi državami majhen, število bank je še vedno preveliko, njihov tržni delež pa z izjemo največje banke, relativno razpršen. Kazalnik ekonomičnosti slovenskih bank je primerljiv z bankami v Evropi, vendar se deleži stroškov v dohodku v svetu glede na globalizacijo, prevzeme in združitve še zmanjšujejo, tako da bodo slovenske banke, če bodo hotele ostati konkurenčne, morale še zmanjšati stroške. Drug pomemben podatek je majhnost slovenskih bank po kapitalu in bilančni vsoti v primerjavi s svetovnimi bankami. Za trenutne razmere slovenskih bank je značilno, je njihova učinkovitost precej majnša od učinkovitosti evropskih in ameriških bank. Deloma je to posledica dediščine bivše Jugoslavije in planskega sistema gospodarstva, večinoma pa je to zaradi neurejenih razmer v bančnem sektorju (nedokončana privatizacija, neustrezno vodstvo bank,…) Bilančna vsota celotnega slovenskega bančnega sistema je v primerjavi z največjimi evropskimi bankami še vedno zanemarljivo majhna (okrog 2% bilančne vsote Deutsche Bank). To je tudi eden izmed razlogov, zakaj mora v naslednjih letih v Sloveniji priti do konsolidacije sistema, saj bodo slovenske banke le tako ohranile tržni položaj. Merilo konkurence ni več notranji slovenski trg, temveč trg Evropske unije in banke, ki na tem trgu poslujejo. ( Voljč in Šega 2001, 116) Slovenske banke v primerjavi s tujo konkurenco poslujejo s previsokimi stroški, ponujajo premalo bančnih storitev, niso dovolj pripravljene na liberalizacijo poslovanja in imajo slabo konkurenčno sposobnost. Zaradi tega je potrebna krepitev bančnega posredništva in zmanjševanje stroškov bančnega poslovanja. Nujno je potrebno slediti procesom, ki tečejo v Evropski uniji in drugih svetovnih tržnih gospodarstvih. Banke pri nudenju svojih storitev podjetniškemu sektorju omejujejo svojo dejavnost na klasične bančne storitve, medtem ko so bolj inovativne in specializirane storitve, kot je na primer investicijsko bančništvo, še v zelo zgodnji fazi razvoja. Niti tuje banke, ki so v zadnjih letih vstopile v sistem, niso prav veliko prispevale k širitvi finančnih proizvodov. Investicijsko bančništvo je za Slovenijo pomembno predvsem pri krepitvi vlog bank in drugih finančnih posrednikov na trgu ter pri izboljševanju njihove učinkovitosti, zato lahko v prihodnosti pričakujemo razvoj na tem področju. Če se želijo slovenske banke obdržati na evropskem trgu ob stri konkurenci, morajo postati veliko večje kot so sedaj, da bodo lahko učinkovito servisirale slovensko gospodarstvo in posle s tujino.

22

3.3 Sanacija in privatizacija bančnega sistema v Sloveniji 3.3.1 Bančna sanacija Sanacija bank v Sloveniji je pomenila reševanje problema slabe aktive in se je nanašala na največje banke teritorialnega ozemlja, katerih problemi so izhajali iz obdobja pred osamosvojitvijo (Štibar 2001, 61-62). S sanacijo naj bi bil dosežen cilj vzpostavitve solventnosti, profitabilnosti in likvidnosti saniranih bank. Z osamosvojitvijo Slovenije so se problemi celotnega gospodarstva skoncentrirali v bančnem sektorju. Slovenske banke so po osamosvojitvi izgubile svoje naložbe v drugih delih bivše države, prav tako pa so morale nositi breme depresije na domačem trgu, saj so tudi slovenska podjetja zašla v precejšnjo krizo. Bančni sistem v Sloveniji je bil v krizi, ki je bila posledica značilnosti socialističnega samoupravnega gospodarstva v nekdanji Jugoslaviji, katere sestavni del je bila Slovenija do leta 1991. Do konca 80-ih let so bile banke v lasti podjetij, kar je povzročilo, da so banke tem podjetjem tudi zagotavljala ugodna posojila, pri čemer se niso ozirala na upoštevanje ekonomskih kriterijev. Konec 80-ih let je postalo jasno, da je družbena lastnina v realnem in finančnem sektorju neučinkovita in pomeni resno oviro za nadaljni razvoj ter obstoj bank in finančnih posrednikov. (Simoneti in Kawalec 1995, 32) Zaradi zmanjševanja lastniškega kapitala, povečevanja deleža slabih posojil in slabega vodenja je postala sanacija bank konec 80-ih let neizogibna. Sanacija bank je bila osredotočena na največje »stare« banke in se je začela v Ljubljanski banki (LB) januarja 1993, nadaljevala v Kreditni banki Maribor (KBM) aprila 1993 in januarja 1994 v Komercialni banki Nova Gorica, slednja je bila leta 1995 priključena KBM. Te tri banke so leta 1993 predstavljale preko 50% slovenskega bančnega sektorja, ob začetku sanacije pa je bilo slabih več kot 40% njihovih kreditov (Štibar 2001, 64). Sanacija bank lahko centralizirano ali decentralizirano: • Za centraliziran način je značilno, da izločijo slaba posojila, jih prenesejo na centralno

agencijo, banke pa se rekapitalizirajo. Država torej vodi proces sanacije preko rekapitalizacije. Za centraliziran način sanacije sta se odločilo Češka in Slovaška. (Štibar 1996, 28)

• Pri decentraliziranem načinu sanacije posamezne banke vodijo proces sanacije, država pa jim nudi pomoč. Banke intervenirajo v podjetjih, saj jih poznajo bolje od državnih organov. Za ta način sanacije sta se odločilo Poljska in Madžarska.

Slovenski način bančne sanacije je bil mešanica centraliziranega-decentraliziranega pristopa. Sanacija je v Sloveniji zajela naenkrat več kot 50% bančnega sektorja. Značilnosti slovenskega načina sanacije (Štibanr 2001, 61):

23

Država je bila pri sanaciji le delno prisotna v bankah z neposrednim centraliziranim programom - to je zamenjala je svoje obveznice za slabo aktivo bank – vendar ne v celotnem obsegu slabe aktive bank. S tem je preprečila »moralni hazard«; to je potuho bankam, da bi le te vse slabe kredite prepustile v izterjavo državi, hkrati pa bi same nadaljevale prejšnjo prakso dajanja kreditov slabim komitentom v pričakovanju, da bo v primeru njihovega nevračila spet intervenirala država. Slovenski pristop k sanaciji ni dovolil starim bankam, da bi propadle, vendar pa so morale tudi banke same prispevati k uspehu sanacije. Slovenija ni mogla zamenjati vse bančne aktive z državnimi obveznicami zaradi fiskalnih razlogov (breme javnega dolga bi bilo preveliko) in monetarnih omejitev (potencialno bi to vodilo v denarno ekspanzijo ter v inflacijo). Postopnost v pristopu pa je banke prisilila, da prispevajo svoj delež v obliki samo-sanacije ter se tako pripravijo na mednarodno konkurenco (Štibar 2001, 62). Zakonsko podlago sanacije bank v Slovenije je predstavljal Zakon o predsanaciji (za banke katere dejanske in potencialne izgube presegajo 30% zneska jamstvenega kapitala), sanaciji (banka, katere izguba presega 50% kapitala banke), stečaja in likvidaciji bank ter hranilnic iz leta 1991. Glavni cilji sanacije bank so bili (Štibar 2001, 63): • Doseči kapitalsko ustreznost bank po mednarodnih pravilih, • Doseči pozitiven denarni tok in pozitivni tekoči operativni dohodek, • Znižati bančne obrestne mere, • Povrniti zaupanje na mednarodnih denarnih trgih in • uvesti načela skupnega obnašanja bank Potek sanacije bank v Sloveniji Zaradi sanacije bank je bila konec leta 1992 ustanovljena Agencija za sanacijo bank in hranilnic (ASBH), katere naloga je bila restrukturirati banke, jim vrniti solventnost in jih pripraviti na privatizacijo. Sanacija bank je potekala v štirih stopnjah (Košak in Košak 2002, 53): 1. v višini tekočih izgub je bil zmanjšan kapital bank; 2. slaba posojila so bila zamenjana za obveznice Agencije za sanacijo bank, ki so bile izdane

z jamstvom Republike Slovenije; 3. del slabih bančnih posojil se je prenesel na Agencijo za sanacijo bank skupaj z

obveznostmi do domačih komitentov, s čimer so nastale podrejene terjatve nekdanjih lastnikov bank ter;

4. banke je dokapitalizirala Agencija za sanacijo bank tako, da so začele izpolnjevati zahteve o kapitalski ustreznosti, to pa je istočasno pomenilo, da je lastništvo saniranih bank prešlo v roke države

24

Kot sestavni del postopka sanacije Ljubljanske banke, d.d. (LB) in Kreditne banke Maribor, d.d. (KBM) sta bili leta 1994 ustanovljeni Nova Ljubljanska banka, d.d. (v nadaljevanju NLB) in Nova kreditna banka Maribor, d.d. (v nadaljevanju NKBM). Uradno je bila sanacija NLB in NKBM, ki sta ob sanaciji postali državni, končala 6. junija 1997. To pomeni tudi konec posebnega statuta saniranih bank ter njunega prednostnega obravnavanja; to je, da veljajo za obe banki po sanaciji enaka določila za varno in skrbno poslovanje kot za vse druge banke. Stroški sanacije, merjeni z normalno vrednostjo v ta namen izdanih obveznic, so konec leta 1997 znašali približno 10% BDP. V obeh saniranih bankah je bila dosežena solventnost ter sta bili sposobni izpolnjevati zahteve in predpise regulatorjev. Njuna uspešna sanacija je imela pozitiven vpliv na celotni bančni sistem. Sanirani banki, ki sta tedaj skupaj predstavljali 39,5% slovenskega trga, je čakal proces privatizacije za katero je bila pristojna Vlada in državni zbor Republike Slovenije. 3.3.2 Privatizacija bank Po formalnem zaključku sanacije slovenskih bank leta 1997 kot prve faze njihovega restrukturiranja, se je leta 2000 začela privatizacila Nove Ljubljanske banke d.d. (v nadaljevanju NLB) in Nove kreditne banke Maribor d.d. (v nadaljevanju NKBM), ki pomeni drugo fazo v procesu uvajanja nujnih institucionalnih sprememb za vstopanje slovenskega bančnega sektorja v Evropsko unijo. Cilj privatizacije je večja ekonomska učinkovitost ter konkurenčnost, ohranitev slovenske identitete in pridobitev prihodkov za pokrivanje neto stroškov sanacije. Razlogi za privatizacijo (Cvikl 1997, 1): • Privatizacija zagotavlja ureditev odnosov med lastniki in poslovodstvom bank ter s tem

dolgoročno donosnost bank. Niti podjetja niti država nista najboljša lastnika, saj kratkoročni interesi podjetij po pridobitvi kreditov prevladujejo nad interesom pridobivanja dobička nad kapital. Država pa ne more biti hkrati lastnica in nadzornica bank.

• Z odplačno privatizacijo naj bi se zmanjšal javni dolg in/ali okrepila kapitalska struktura bank. Banke se privatizirajo odplačno, kar zmanjša državni dolg, ki je nastal s sanacijo bank.

• Privatizacija lahko pripelje v državo strateške partnerje, ki bodo slovenske banke okrepili za širitev v srednje-evropski in evropski prostor.

• Preobrat v krepitvi vloge države v gospodarstvu. Privatizacijo bank lahko opredelimo kot proces prenosa lastništva državnih bank na zasebni oziroma privatni sektor. To dejansko predstavlja enega izmed motivov za združevanja bank. Državno lastništvo naj bi namreč zmanjševalo finančno učinkovitost državnih bank pod tisto, ki jo omogoča trg oziroma privatno lastništvo. Lastništvo tujih bank nad domačimi pa za Slovenijo pomeni tudi izgubo slovenske identitete. S tem preidemo na dva cilja privatizacije;

25

in sicer; na cilj povečevanja učinkovitosti bank ter cilj uveljavitve nacionalnega interesa ohranitve bank v domači lasti, ki pa se medsebojno izključujeta. Optimalna privatizacija bo oba omenjena cilja zbližala. V okviru privatizacije se zastavlja vprašanje načina izvedbe v smislu prodaje bank domačim ali tujim osebam. Za Evropsko unijo je značilno, da so banke v večjem obsegu v domači lasti, saj kdor ima v svojih rokah banke, lahko preko njih nadzira tudi podjetja. To dejstvo je še posebej pomembno za gospodarstva, ki se smatrajo za bančna gospodarstva. To je kakor za kontinentalni del Evropske unije značilno tudi za Slovenijo. Tranzicijske države imajo več možnosti, da bodo njihove banke padle v tuje roke, če bodo slabe in nekonkurenčne. Vzrok je v razvojnem pogledu. Tranzicijske države se nahajajo na položaju, kjer je delež tujih lastnikov v lastniški strukturi bank izjemno velik in se še povečuje. Slovenija je s tega vidika v določenem posebnem položaju, saj je edina država med tranzicijskimi državami, ki je uspela sanirati banke z lastnimi sredstvi, zato ne obstaja potreba po odprodaji tujim lastnikom. Posebnost, ki loči naši največji banki od preostalih bank v tranzicijskih državah je ta, da nobena izmed dveh bank ni bila prvotno v državni lasti, temveč sta postali državni zaradi njune sanacije medtem, ko so bile banke v tranzicijskih državah prvotno državne. Štibar (2001, 48) je v svoji analizi bančnega sektorja Slovenije v primerjavi z drugimi državami ugotavljal, da tranzicijske države ne bi smele prodati vseh bank tujcem, če k temu niso prisiljene iz ekonomskih razlogov. Poslovne banke, zavarovalnice in podjetja so v Evropski uniji v večinski domači lasti in da bi si morali tudi pri nas prizadevati doseči optimalno lastniško strukturo bank. S pomočjo empirične analize je ugotovil, da tuje lastništvo vodilnih bank v državi ni pravi način za povečevanje njihove dobičkonosnosti in da bi morale naše največje banke ostati v domači lasti. Ta cilj pa bo vlada lahko dosegla le, če bo z ustrezno ekonomsko politiko poskrbela za hitrejšo gospodarsko rast, zunanjo likvidnost in hitrejši razvoj celotnega finančnega sektorja. Le na ta način ji ne bo potrebno prodajati domačih bank tujcem, da bi prišla do dodatnih virov dohodka oziroma deviz. Privatizacija obeh največjih bank v Sloveniji se je pričela v letu 2000 na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije iz julija 1999. Privatizacija NLB in NKBM z več kot 46% tržnim deležem, merjenim po bilančni vsoti, poteka postopno. Aprila 2000 je bilo 10% delnic v lasti Republike Slovenije prenesenih na Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter Slovensko odškodninsko družbo oziroma zamenjanih za delnice drugih gospodarskih družb, ki so v lasti omenjenih družb. Maja 2001 je Vlada Republike Slovenije sprejela program privatizacije NLB in NKBM s katerim naj bi dosegla cilja: • krepitev učinkovitosti in konkurenčnosti bank in bančnega sistema ter

26

• doseganje največje možne kupnine za državo za zmanjšanje javnega dolga nastalega s sanacijo.

Program Privatizacije NLB iz maja 2001 je predvidel prodajo 48% deleža kapitala banke in sicer 34% ključnim investitorjem in 14% dobro poučenim portfeljskim investitorjem. (BS – Banka Slovenije 2003b, 11) Ključni (strateški) investitor – je pravna oseba, ki ob začetnem nakupu nima namena pridobiti večinskega kapitalskega deleža v ciljni pravni osebi. Kapitalski delež kupi v ciljni pravni osebi, z namenom, da vzpostavi tesnejše poslovno sodelovanje s ciljno pravno osebo, ji nuditi nove produkte, znanja… Dobri poučen portfeljski investitor – je pravna oseba, ki opravlja finančne storitve in v zvezi s tem nalaga premoženje v različne oblike likvidnih finančnih naložb po načelu razpršitve tveganj. V to skupino sodijo zlasti investicijski skladi, pokojninski skladi in zavarovalnice. Po prodaji 5% deleža NLB Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD) in 34% deleža pa ključnemu investitorju – belgijski banki KBC, se je nadaljevala 2. faza privatizacije z javno objavo poziva za zbiranje ponudb za prodajo 9% delnic institucionalnim investitorjem (pravne osebe in vzajemni skladi). Prodanih je bilo 23050 delnic ali 0,3%, neprodanih pa je ostalo 8,7% delnic NLB, za katere je Ministrstvo za finance izdalo predlog, da se preostanka delnic ne proda. S tem je bila privatizacija NLB ustavljena. Ciljna lastniška struktura (1/3 država, 1/3 ključni investitor in 1/3 portfeljski investitor) je bila dosežena tudi v primeru neprodaje preostanka delnic (Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja (5%) in Slovensko odškodninsko družbo (5%) lahko tudi štejemo za institucionalnega investitorja). (BS - Banka Slovenije 2003b, 11) V programu privatizacuje NKBM iz maja 2001 je Vlada nameravala prodati 65% delež tujemu strateškemu partnerju. Odprodaja 65% deleža NKBM ni uspela, saj je komisija za vodenje in nadzor nad postopkom prodaje NKBM po skrbni proučitvi treh ponudb ocenila, da nobena od teh ponudb ne ustreza zastavljenim ciljem iz programa privatizacije. Uprava je pripravila program za izvajanje strategije razvoja banke. Ena izmed osrednjih točk te strategije je povezava s Poštno banko Slovenije d.d. (v nadaljevanju PBS), v kateri je Republika Slovenija neposredno 55% lastnik, posredno preko Pošte Slovenija pa 100%. Možnost povezave NKBM s PBS je vključena v zakon o izvrševanju proračuna za leto 2003, vendar do natančnejših programov povezav še ni prišlo. Ministrstvo za finance hkrati proučuje tudi možnost kreiranja širšega finančnega stebra okoli NKBM. (ibid., 11)

27

3 BANKE V TRŽNEM GOSPODARSTVU 4.1 Evropski centralno bančni sistem 4.1.1 Evropska centralna banka (ECB) Države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU) so se v Maastrichtski pogodbi zavezale, da bodo sčasoma uvedle enotno denarno politiko. Temelj te politike je enotna denarna valuta, s katero bo upravljala skupna in neodvisna centralna banka. Nastala je potreba po novem organu EU, to je Evropski centralni banki (v nadaljevanju ECB). S prvim januarjem 1999 je Evropska centralna banka prevzela odgovornost za vodenje monetarne politike na euro-območju, ki predstavlja po velikosti drugo največje ekonomsko območje, takoj za Združenimi državami Amerike. Evropska centralna banka sestavlja skupaj s centralnimi bankami držav članic Evropski sistem centralnih bank (v nadaljevanju ESCB), ki je skupni organ EU in vodi denarno politiko EU. Poudariti moramo, da ne ECB ne članice ESCB ne smejo prejemati navodil vlad in ostalih institucij EU, kar potrjuje neodvisnost Evropske centralne banke. Lastnice oziroma delničarke ECB so nacionalne banke. Delež kapitala, ki ga mora v ECB vložiti posamezna banka, je odvisen od deleža države v skupnem BDP in prebivalstvu EU (oba deleža sta enakovredna, kar pomeni, da se seštejeta in delita z dve); na primer delež Luksemburga je 0,147%, delež Nemčije pa 24,410 %. Določeni so tudi deleži za države, ki jih sedaj ni v EMU. Kapital ECB naj bi znašal nekaj manj kot 4 milijarde evrov (Ribnikar 1999, 17). Delež v kapitalu je pomemben, saj so morale vse nacionalne centralne banke skupaj prenesti na ECB svojih mednarodnih denarnih rezerv v višini 39,5 milijarde evrov. Delež posamezne banke se je določil z njenim deležem v kapitalu ECB. Osemdeset odstotkov dobička, ki izvira iz denarne politike ECB, naj bi se razdelilo centralnim bankam sorazmerno z njihovim deležem v kapitalu ECB. Dvajset odstotkov nerazdeljenega dobička naj bi šlo v rezerve ECB. Vir dobička ESCB v zvezi z denarno politiko ECB je donos od premoženja, ki ga imajo centralne banke med aktivi svojih premoženjskih bilanc nasproti bankovcem v obtoku in vlogam (na primer rezervam) bank (Ribnikar 1999, 17). Glavne naloge ECB: • sprejema uvedbe in odločitve potrebne za izvajanje nalog v domeni ESCB, • ECB edina lahko odobri izdajo (emisijo) bankovcev in kovancev na teritoriju EU, • Vsak akt institucij EU, ki se nanaša na denarno politiko, mora prej na pregled in

posvetovanje z organi ECB.

28

4.1.1.1 Organizacijske strukture ECB Izvršni odbor ( The Executive Board) Izvršni odbor oziroma direktorij, ki operativno vodi denarno politiko v skladu z določili sveta ima šest članov (Ribnikar 1999, 17): • Predsednika, • podpredsednika in • štiri člane. Člane predlagajo države članice s skupnim dogovorom na predlog Sveta EU in po posredovanju z Evropskim parlamentom in upravnim odborom. Izvršni odbor vodi Willem Duisenberg. Člane Izvršnega odbora namestijo za mandat osmih let, ki ga ni moč podaljšati. Člani so osebe s profesionalnimi izkušnjami s področja bančništva in denarništva. Prihajati morajo iz držav članic Evropske monetarne unije (v nadaljevanju EMU) in se ne smejo istočasno ukvarjati z drugim poklicem, razen če Svet guvernerjev ne določi drugače. Vsak prisoten član Izvršnega odbora ima en glas, Izvršni odbor pa odloča z navadno večino. Naloge Izvršnega odbora: • odgovoren je za pripravo srečanj Sveta guvernerjev, • izvaja politiko v skladu z določbami Sveta guvernerjev, • daje potrebna navodila CB Evrosistema, • odgovoren je za tekoče zadeve v okviru ECB. Svet guvernerjev (The Govering Council) Svet guvernerjev sestavljajo člani Izvršnega odbora (6 članov) in guvernerji centralnih bank držav članic EMU (12 guvernerjev). Člani odbora imajo petletni mandat in naj bi se sestajali vsaj desetkrat na leto. Svet guvernerjev sklepa z navadno večino in pri tem ima vsak od članov po en glas. Če je izid glasovanja neodločen, je odločilen glas predsednika. To načelo ne velja pri glasovanju o razdelitvi dobička ECB. V tem primeru glasujejo le guvernerji centralnih bank. Potrebna je dvetretinska večina, število glasov posameznega guvernerja pa je sorazmerno z deležem njegove banke v ECB. Sestanki potekajo za zaprtimi vrati, Svet guvernerjev pa lahko po svoji presoji odločitve predstavi tudi javnosti (Ribnikar 1999,17). Glavne naloge Sveta guvernerjev: • Oblikuje skupno denarno politiko na euro-območju, vključujoč odločitve, ki so povezane z

vmesnimi cilji monetarne politike, odloča o obrestnih merah, o rezervah Eurosistema ter predpisuje potrebne smernice za njihovo izvajanje.

• Zagotavlja delovanje nacionalnih centralnih bank po predpisih ESCB.

29

Generalni svet ( The General Council) Generalni svet je predviden v statutu ESCB za primere, ko niso vse države EU tudi članice EMU. Sestavljajo ga predsednik in podpredsednik ECB in vsi guvernerji centralnih bank – tudi tistih centralnih bank držav članic EU, ki niso članice EMU. Na sestankih so prisotni tudi člani Izvršnega odbora, ki pa nimajo glasovalne pravice. Predsednik ECB vodi Generalni svet, nima pa pravice glasovanja (Ribnikar 1999, 17). Naloge Generalnega sveta so predvsem svetovalne in posvetne narave. Generalni svet ne more sprejemati obvezujočih odločitev pri oblikovanju in vodenju denarne politike EU. Spremlja napredek držav članic EU, ki še niso izpolnile konvergenčnih kriterijev, zbira razne statistične podatke. Generalni svet pa je zadolžen za pripravo letnega poročila ECB. 4.1.2 Evropski sistem centralnih bank (ESCB) Evropski sistem centralnih bank (ang.: The European System of Central Banks – v nadaljevanju ESCB) sestavljajo Evropska centralna banka in nacionalne centralne banke petnajstih držav članic EU ter od 1. maja 2004 še desetih novih članic EU. Evrosistem (ang.: Eurosystem) pa tvorijo Evropska centralna banka (v nadaljevanju ECB) in centralne banke dvanajstih držav, ki so v denarnem področju eura; torej v Evropski monetarni uniji (EMU). Nacionalne centralne banke Eurosistema niso samostojne ali denarno suverene, ampak so samo agenti Evropske centralne banke (ECB). Evropski sistem centralnih bank se je zgledoval po nemškem (Bundesbank) in ameriškem decentraliziranem centralnobančnem sistemu (Federal Reserves) (Ribnikar 1999, 16-17). Osnovne naloge ESCB so naslednje: • ohranjanje stabilnosti cen na področju enotnega trga, • definirati in uresničevati denarno politiko EU, • izvajati potrebe devizne operacije in svetovati pri določanju tečajne politike za valute

tretjih držav, • hraniti kakor tudi opravljati devizne rezerve držav članic, • skrbeti za učinkovito delovanje državnih sistemov. Vzdrževanje stabilnosti cen in oblikovanje strategije denarne politike za ta namen je torej osnovni cilj ESCB. Izkušnje iz preteklosti kažejo, da je trajno ekonomsko rast mogoče doseči le z denarno stabilnostjo. ESCB podpira ekonomsko politiko EU z namenom, da se dosežejo cilji EU, kot jih določa Pogodba o Evropski uniji (Cilji EU so: uravnotežen razvoj ekonomskih aktivnosti, zmerna in neinflacijska gospodarska rast, visoka zaposlenost in socialno varstvo, višji življenski standard in kvaliteta življenja ter ekonomska in socialna vez). ESCB ne sme tvegati cenovne stabilnosti, upošteva pa zaposlenost in gospodarsko rast ter ostale cilje. ESCB izvaja svoje aktivnosti v skladu z določili Maastrichtskega sporazuma in statuta Evropskega sistema centralnih bank ter Evropske centralne banke.

30

4.1.3 Eurosistem V Eurosistemu ima vsaka od dvanajstih nacionalnih bank svojo premoženjsko bilanco. To je razumljivo, saj so se do konca leta 1998 samostojne centralne banke spreminjale v agente ECB. Po prvem januarju 2002 (ko je prišla v obtok euro gotovina) so bankovce izdajale tudi posamezne nacionalne centralne banke, kar se je izkazovalo tudi v njihovih premoženjskih bilancah. Devizne rezerve imajo tudi posamezne nacionalne centralne banke. ECB je prišla do deviznih rezerv tako, da so nacionalne centralne banke prenesle nanjo del svojih deviznih rezerv. Za znesek na ECB prenesenih deviz so nacionalne centralne banke dobile terjatve do ECB (ibid. 18). Ker Eurosistem sestavljajo predvsem nacionalne centralne banke, se prek njih spreminja količina primarnega denarja in prek tega denarja denarni agregati M1, M2, M3. Homogenost denarnega sistema ni mogoče zagotavljati drugače, kot da vse nacionalne centralne banke omogočijo dostop do primarnega denarja (M0) pod enakimi pogoji. Enaki pogoji so iste obrestne mere za posojila ali kredite od nacionalnih centralnih bank. Novi in za vse nacionalne centralne banke isti mehanizmi večanja (ali zmanjševanja) količine primarnega denarja se bodo uvajali postopoma (ibid., 18). 4.2 Globalizacija in razvojni trendi bank Deregulacija trgov, globalizacija in strateški vpliv informacijske tehnologije na bančništvo so povzročili dramatične spremembe v strukturi bančne industrije. Gonilna sila je digitalna tehnologija, ki prinaša nove tržne poti, proizvode in stranke. Jedro teh sprememb je elektronsko bančništvo, ki je omogočilo vstop novim konkurentom, katerih osnovna dejavnost ni finančno posredništvo. Banke imajo tako opravka s konkurenti, za katere v preteklosti sploh niso vedele, da obstajajo. Številni novi konkurenti (e-banke, trgovska podjetja, telekomi), ki opravljajo finančne posle, so prisilili banke, da so svoje storitve prilagodili stranki. Vedno bolj se uveljavlja misel, da bodo preživeli le tisti finančni posredniki, ki bodo postavili stranko na prvo mesto, kar pomeni, da bodo morale banke korenito spremeniti filozofijo, strategijo in taktike. Stranki bodo morale zagotoviti dostop do najboljših storitev in proizvodov. Časi, ko je bila stranka doživljensko zvesta eni banki, so s hitrim tehnološkim razvojem minili. Boljša izobrazba in dostop do informacij sta povzročila korenit premik v razmišljanju - predvsem premožnejše stranke so postale dovzetnejše za različno ponudbo, ocenjujejo trg in so pripravljene prenesti svoje premoženje v banko, ki jim ponuja več. Z nastankom Evropske monetarne unije leta 1999, h kateri je pristopilo 12 članic, ki so uvedle skupno evropsko valuto euro, se je močno pospešila globalizacija in konkurenčnost, ter tako močno spremenila strukturo sedanjih bančnih sistemov držav članic EU in poslovanje bank (Svetina in Voljč 2000, 17). Na prihodnji razvoj Slovenskega bančništva pa je za Slovenijo, kot članico EU pomemben razvoj evropskega bančništva.

31

4.2.1 Globalizacija Globalizacija je postala resnično ključna beseda zadnjega desetletja. Zagovorniki globalizacije povečujejo njene prednosti, med njimi višje in trajnejše stopnje rasti, ki vodijo tudi k višjemu življenskemu standardu, medtem, ko nasprotniki v njej vidijo vir neenakosti, zniževanja delovnih standardov in onesnaževanju okolja. (Mersch 2003,5) Z ekonomskega vidika je povezano predvsem z znižanjem stroškov poslovanja prek meja, kar omogoča enostavnejšo menjavo blaga, storitev, kapitala in delovne sile, ustvarja medsebojno odvisnost med državami in regijami in tako spodbuja zamisel o medsebojno povezanem svetu. Vse to pa naj bi ustvarilo primerne pogoje za gospodarsko rast. (ibid., 11) Tako so globalizacija poslovanja, tehnološki napredek in nastanek EMU bistveno vplivala na razvoj evropskega finančnega sektorja. Evropske banke morajo pri oblikovanju svojih razvojnih strategij upoštevati tendenco globalizacije mednarodnih financ in se pospešeno pripravljati na globalizacijske pritiske ter prihajajoče izzive. Banke se združujejo, saj želijo tako zmanjšati stroške, povečati produktivnost, zvišati dobiček, racionalizirati poslovanje z učinkovito rabo nove tehnologije ter tako povečati premoženje delničarjev. S pojavom številnih nebančnih institucij, zlasti borznih hiš, zavarovalnic, vzajemnih in pokojninskih skladov se je relativno zmanjšal pomen evropskih bank v zadnjih desetletjih. V Evropi so banke pred dvajsetimi leti opravile okoli 60% poslov finančnega posredništva, zdaj okoli 40% (Grenko 2000,40). 4.2.2 Razvojni trendi evropskih bank V evropskem bančništvu so bila devetdeseta leta v znamenju združitev in prevzemov. Celotno evropsko celino je zajel proces koncentracije in močne konsolidacije bančne industrije ter pospešen razvoj elektronskih distribucijskih poti, kar bistveno spreminja podobo evropskega trga finančnih storitev. Banke nadaljujejo proces konsolidacije oziroma vseevropsko ekspanzijo. (Grenko 2000,36) Razvojni trendi v evropskem bančništvu so usmerjeni predvsem v (ibid., 37): • konsolidacijo znotraj državnih meja ter prevzeme in združitve med bankami iz različnih

držav, • pospešen razvoj elektronskih distribucijskih poti, • usmerjanjem v investicijsko bančništvo. Konsolidacija evropskega bančnega sistema Svetovni trendi v bančništvu vodijo v ostra prestrukturiranja, zato se v zadnjih letih v svetu dogaja močna konsolidacija bančnega sektorja. (Grenko 1998, 17)

32

Konsolidacija je v bistvu knjigovodski pojem, ki predstavlja združevanje bilanc dveh ali več, v eno, z izločitvijo medsebojnih odnosov gospodarskih enot. Izraz konsolidacija je širši pojem od pojema priključitve in združitve (angl. mergers and aquisitions) in vse druge oblike institucionalnega povezovanja posameznih ekonomskih osebkov. V širšem in posebnem pomenu predstavlja konsolidacija "urejanja, normalizacijo" gospodarskega sektorja. Najpogosteje je s konsolidiranjem mišljeno zmanjšanje števila enot in s tem jačanje v gospodarskem sektorju. Pet sprememb, ki definirajo dinamiko konsolidacij: • tehnološki napredek (ekonomija obsega in raznovrstnost storitev), • izboljšanje finančnih pogojev (izjemni profiti bank), • presežne kapacitete v finančni industriji ali na trgu, • mednarodna ureditev trgov (globalizacija vodi v državne prevzeme in spojitve) in • sprostitev geografskih (čezmejna združevanja) ali produktivnih omejitev (možne so

povezave različnih finančnih storitev v eni instituciji). Posledice konsolidacije vsebujejo povečano tržno moč in izboljšujejo stroškovno učinkovitost. Dinamični pregled obnašanj institucij pokaže, da so po konsolidaciji banke doživele spremembe v obnašanju managementa, mešanj korporativnih kultur in sprememb učinkovitosti. Konsolidacij bank je največ v razvitih gospodarstvih in med njimi. Mnogo manj pa jih je v manj razvitih državah tako s strani razvitih kot v samih državah v razvoju, med katere spadajo države na prehodu. Glede na pospešen proces združevanja bank, predvsem v Evropi je preveč bank in bančnih podružnic, se bo števili le-teh zmanjšalo v prihodnjih 10-ih letih za četrtino. V prihodnosti je v bančnem sektorju mogoče pričakovati povečanje števila tako čezmejnih kot nadaljnih združitev znotraj nacionalnih trgov. Ekonomske razlage za pospešen trend bančne konsolidacije je mogoče najti v deregulaciji in liberalizaciji evropske bančne industrije. Pomembna mejnika sta bila zagotovo nastanek Evropske monetarne unije z uvedbo eura v začetku leta 1999 in odprava nekaterih ovir za uveljavljanje bank na trgih Evropske unije. Zakonodaja prav tako vse bolj dopušča, da lahko tudi nebančne družbe ponujajo nekatere bančne posle. (Grenko 2000,37) Temeljni razlog za združevanja in prevzeme v bančni industriji je povečanje tržnega deleža, izboljšanje poslovanja družb in s tem povečanje premoženja njihovih delničarjev. Banke želijo z združevanjem zmanjšati stroške in povečati kapital, ki bankam omogoča diverzifikacijo pri poslovanju in večjo fleksibilnost pri ponudbi storitev.

33

Na evropskem bančnem trgu se pojavljajo tri vrste udeležencev: evropske banke, regionalne banke in iskalci tržnih niš. Prevladujeta dva načina prevzemov oziroma združitev (znotraj državnih meja): • strateške povezave z vsaj enim večjim igralcem, ki želi povečati svoj delež in vlogo na

trgu, • prevzemi z namenom zmanjševanja odvečnih zmogljivosti in konsolidacije centralnih

funkcij (predvsem informacijske tehnologije, ki postaja vedno pomembnejši dejavnik). Evropske banke želijo povečati prisotnost na tujih trgih (čezmejne povezave) predvsem s prevzemi manjših specializiranih bank ali pa z različnimi sporazumi z večjimi partnerji. Poznamo tri vrste čezmejnih prevzemov in združevanj: nekatere evropske banke z globalnimi interesi, na primer ABN Amro in Deutche Bank, ki v okviru svoje svetovne strategije želijo tudi močno prisotnost v Evropi, oziroma španski banki BBVA in BSCH, ki že tretjino skupnih poslov opravita v Latinski Ameriki. Specializirane banke (iskalci tržnih niš), na primer hipotekarne banke, francoske banke za financiranje porabe in še kakšne, so izkoristile čezmejne nakupe za ureditev položaja v euroconi. Okrepila se je tudi težnja bank po nadregionalnosti (vseevropske banke). Primer je prevzem BBL (Banque Bruxelles Lambert) s strani ING Bank, integracije Generale Bank v skupino Fortis, nastanek MeritaNordbanken in drugih nordijskih skupin. (Grenko 2000, 37) Če namreč na Švedskem, Danskem, Finskem, Nizozemskem in v Belgiji pet največjih bank poskrbi za 70 do 90 odstotkov trga, imajo nadregionalne, vseevropsko usmerjene banke velike možnosti. Analitiki ocenjujejo, da po aktivnem procesu združevanja med evropskimi bankami znotraj državnih meja sledi val restrukturiranja, ki se bo osredotočil na čezmejne evropske povezave. Kljub oceni, da konsolidacijski potencial nekaterih evropskih bančnih sistemov še ni popolnoma izkoriščen (predvsem v Nemčiji, Franciji in Italiji), bodo predvsem večje evropske banke zaradi omejene nadaljne rasti na domačem trgu želele razširiti svoje poslovanje na tuje trge. Bolj verjeten scenarij za čezmejne povezave je prevzem, prej kot združitev, ker lahko novo-nastala banka vpelje lastno podjetniško kulturo, še posebno, če gre za večinsko udeležbo v prevzeti banki. (ibid., 39) Kljub prednostim prevzemov je bilo nekaj poskusov čezmejnih združitev med bankami iz kulturno podobnih področij. Pri nordijskih državah gre za eno redkih uspešnih čezmejnih konsolidacij na evropski celini, ki je nastala z združitvijo finske banke Merita, švedske Nordbanken, danske Unidanmark in norveške banke Cristiania; v Beneluxu pa združitev nizozemske zavarovalnice Fortis in belgijske Generale Bank (Oman 2002, 20). Čezmejne povezave se spopadajo z velikimi ovirami, kot sta različen jezik in podjetniška kultura. Za bančno poslovanje s prebivalstvom pomenijo še vedno precejšne ovire razlike v okvirnih pogojih med posameznimi državami; na primer harmonizacija glede varstva potrošnikov, standardi za obračune, podjetniško pravo, davčno obremenjevanje varčevanja in dobičkov iz podjetniške dejavnosti. To pripelje na odpor pri združevanju bank iz različnih držav, saj se združena banka težko prilagodi novi zakonodajni ureditvi. Dokaze najdemo v Franciji, na

34

Portugalskem in Norveškem. Teoretično je evropski trg neenoten, realno pa analitiki pričakujejo, da se bodo čezmejnih povezav lotile le nemške, britanske, nizozemske in španske banke. (Grenko 2000, 39) Analitiki investicijske banke Salomon Smith Barney ugotavljajo, da evropska bančna industrija še ni dovolj zrela za čezmejne povezave med večjimi bankami v Evropi. Poglavitni razlog je, da so največji sinergijski učinki doseženi pri združitvah znotraj državnih meja, predvsem kot posledica odprave zmogljivosti kapacitet, ki se prekrivajo. Primer je velika švicarska združitev med SBC in UBS leta 1997, pri kateri so ocenili, da sta z združitvijo prihranili kar 19% združenih stroškov bančnega poslovanja. Temu sledi BBV/Argentaria s 17% zmanjšanjem in Fortis/Generale Bank s 14% zmanjšanjem združenih stroškov bančnega poslovanja. Poleg tega so se tudi številne vlade in stranke upirale, da bi večje domače banke odkupili tujci. Zato so se bolj konkretno pokazale prednosti domače konsolidacije, saj so bili želeni učinki združitve večji (večja produktivnost, odpravljanje nepotrebnih zmogljivosti in širitev ponudbe finančnih storitev) lažje uresničljivi. Do enotnega evropskega trga potrošniških storitev je še dolga pot, predvsem zaradi nacionalnih razlik in močne tržne segmentacije v državah EU. (ibid., 39) V Evropskem bančnem sistemu je le nekaj združenih bank doseglo pričakovano učinkovitost. Banke pri oceni o sinergiji ob združitvi niso pričakovale težav glede integracije in poenotenja različnih sistemov informacijske tehnologije, kjer so pričakovale največje sinergije. Drug pomislek se nanaša na rigidnost evropske delovne zakonodaje, ki otežuje hitro zmanjševanje stroškov zaradi presežnih delavcev. (ibid., 39) Vodenje združevanja bank je enako pomembno kot sama odločitev za združitev. Ključnega pomena so: določitev časovnega okvira projekta združitve, oblikovanje nove podjetniške kulture, spodbujanje zaposlenih in zagotavljanje kredibilnosti projekta za investitorje. Dobro premišljena združitev bank, ki ustvarja dodano vrednost, vodi k povečevanju obsega poslovanja in je vsaj na srednji rok stroškovno učinkovita, predvsem kot posledica uspešne združitve podjetniških kultur obeh bank, vizije bank in bančne prakse ter učinkovitega vodenja združene banke. (ibid., 40) Pospešen razvoj elektronskih distribucijskih poti Proces vseevropske konsolidacije in pospešen razvoj elektronskih distribucijskeh poti sta močno spremenila evropski bančni trg. Prihodnost bančne industrije bo vse bolj odvisna od tehnološkega napredka ter od učinkovite uporabe in izrabe informacijske tehnologije, ki je bistvenega pomena za večjo notranjo učinkovitost banke in zagotavljanje boljše kakovosti bančnih storitev. Internet kot revolucionarni distribucijski kanal je star približno devet let vendar je v tem času dosegel neverjetni razmah in osvojil finančni svet. bančništvo bo v prihodnosti potekalo po elektronskih medijih. Tradicionalni model bančnega poslovanja preko bančnih poslovalnic bo zamenjalo opravljanje storitev prek elektronskih medijev, kar velja tako za klasične storitve kot za storitve borznega posredništva, zavarovalništva in upravljanja premoženja. (Grenko 2000b, 65)

35

V razvoju interneta Evropa zaostaja za ZDA približno tri leta, vendar lahko pričakujemo v Evropi hiter razvoj in povečanje števila uporabnikov internetnih storitev. Internetno bančništvo je v Evropi najbolj razvito prav v skandinavskih državah (na Švedskem 60% prebivalcev redno uporablja internet). Poleg skandinavskih bank MeritaNordbanken in SEB so najnaprednejše evropske banke na področju interneta še angleška Barclays, švicarski Credit Suisse in UBS, španski Bankinter in nemška Deuche Bank 24. Internet bo banki omogočal konkurenčnost tudi preko državnih meja, kar pomeni, da utegnejo banke naleteti na povečano konkurenco tujih ponudnikov iz daljave na lastnem trgu (npr. elektronsko odobravanje kreditov preko državnih meja). Vseevropski potencial na področju internetnega bančništva je ogromen, saj je bilo v Evropi okrog 34 milijonov odraslih uporabnikov interneta oz. 12% odraslega prebivalstva. Do konca leta 2003 pa se je številka povečala na več kot 100 milijonov uporabnikov oziroma 23% odraslih prebivalcev, kar opozarja na visok potencial internetne industrije v prihodnosti. (Grenko 2000b, 65-66) Vodilne evropske banke na področju internetnega bančništva iz Skandinavije, Nemčije, Švice in Velike Britanije so bile najuspešnejše pri uresničevanju strategije internetnega bančništva. Švedske in finske banke, ki so v samem vrhu internetnega bančništva dosegajo na tem področju najvišje stopnje rasti. MeritaNordbanken je imela največji odstotek internetnih uporabnikov, ki je presegal 1 milijon uporabnikov. Z združitvijo z dansko banko Unidanmark in norveško banko Cristiania se je število uporabnikov on-line bančništva povečalo na 2,2 milijona (Oman 2002, 20). Hkrati naj bi stroške znižali za 9%, prihodki, vezani na internetno bančništvo pa naj bi do konca leta 2002 znašali 150 milijonov EUR. MeritaNordbanken je imela tudi vodilno vlogo na področju razvoja mobilnega bančništva. Ostale vodilne evropske banke na tem področju so še švedska SEB, španska Banesto in angleška HSBC. Banke na nemškem bančnem trgu so vodilne na področju brokerstva prek interneta. Podružnica Commerzbanke Comdirect je največji on-line broker v Evropi z 205.000 uporabniki. Internetno brokerstvo ima izreden potencial za rast. Število uporabnikov internetnega brokerstva v Evropi naj bi po ocenah analitikov poraslo iz 400.000 uporabnikov konec leta 1998 na več kot 8 milijonov konec leta 2002. (Grenko 2000b,67) Strategije bank na področju internetnega bančništva so raznolike. Dandanes najpomembnejše poti do večjega tržnega deleža, banke sili do uporabnikov prijaznim in cenejšim storitvam (npr. brezplačen dostop do internetnih bančnih storitev). Način, kako se banke razlikujejo od svojih tekmic bo ključen za njihov uspeh v prihodnosti s ciljem, da bi pridobile nove in ohranile sedanje stranke. Predvsem je pomembno "biti prvi", tako je angleška banka Barclays, ki je bila v Veliki Britaniji prva na področju poslovanja s prebivalstvom, ponudila brezplačen dostop do internetnih bančnih storitev. V zelo kratkem času je pritegnila veliko uporabnikov in je s 440.000 uporabniki trenutno največja internetna banka v Veliki Britaniji. Najnaprednejša evropska banka MeritaNordbanken na področju internetnega bančništva si je zastavila ambiciozno strategijo, saj namerava poleg obstoječih e-storitev ponuditi še storitve brokerstva in upravljanja premoženja.(ibid. 67) Strateške usmeritve na področju internetnega bančništva (ibid. 67): • ustvarjanje novih prodajnih poti (npr. banka ponudi poleg klasičnega poslovanja tudi

trgovanje z delnicami prek interneta );

36

• vstop na nove geografske trge (na posamezen trg ali vseevropska ekspanzija); • povečanje tržnega deleža na domačem trgu (internet kot način za pridobivanje novih

strank); • razvoj vloge interneta in dohodkovnih poti zunaj tradicionalnega poslovnega modela

(kot oskrbovalec internetnih storitev, elektronske trgovinske storitve...). Pri internetnem bančništvu se pojavi tudi vprašanje ali se tako zmanjša lojalnost stranke, ki uporablja internetno bančništvo. V odgovor lahko zatrdimo, da vedno obstaja skrita možnost ali pripravljenost zamenjati banko, ali bo takšnih primerov sedaj več ali na pa ostaja odprto vprašanje (Lange 1998, 30-34). Razvoj tehnologije in posebej impresivna rast internetnega bančništva in posredniških storitev, je dovolilo globalizaciji prehod preko lastniških struktur in vstop tudi na prodajno robni trg. V skladu z navedenim ugotovimo, da dejansko mnogo bank uporablja on-line operacije za širitev na tuje trge z izogibanjem dragim procesom izgradnje mreže poslovalnic (Balino and Ubide 2000, 41-44). Zaradi nižjih ovir za vstop na bančni trg internet ne povečuje le konkurence med bankami, temveč dopušča vstop tudi nebančnim finančnim posrednikom in konkurentom, za katere banke v preteklosti sploh niso vedele, da obstajajo. Banke se spopadajo z vse večjo konkurenco, s trendi deregulacije, ki le-to še povečujejo, zato skušajo znižati stroške, ki v tem okolju naraščajo. Eden od načinov je uvajanje elektronskega poslovanja tako v "proizvodnji" storitev (back office) kot v distribuciji storitev. Bančni avtomati, POS terminali, telefonsko bančništvo, PC, e-, m- in iTV-bančništvo (Terminologija je neenotna. Uporablja se več izrazov, ki imajo v različnih okoljih različen pomen. V Sloveniji se je ustalil pojem elektronskega bančništva) so naredili bančništvo bolj kapitalsko intenzivno dejavnost z višjimi fiksnimi stroški in manj delovno intenzivno z manjšimi variabilnimi stroški (Oman 2002,17) Investicijsko bančništvo Izraz investicijsko bančništvo izhaja iz ameriške angleščine. Označuje banke, ki so se specializirale za opravljanje poslov v zvezi s financiranjem delniških družb in finančnih poslov povezanih s premoženjem in svetovanjem na področju vrednostnih papirjev. Investicijska banka je posrednica med izdajateljem (prodajalcem) vrednostnega papirja v katerikoli obliki in investitorjem (kupcem) takega papirja. Na trgu se investicijska banka pojavlja kot agent, ki deluje v tujem imenu in za tuj račun, ter kot trgovec, ki deluje v svojem imenu in za tuj račun, ter v svojem imenu in za svoj račun. Pri investicijskem bančništvu gre v večini primerov za izven bilančne posle finančnega posredovanja, pri čemer banka ne uporablja svojih sredstev. Posli investicijskega bančništva se zato odražajo le v bilanci uspeha (Dolenc 2001, 278-279). Pod aktivnosti investicijskega bančništva so mišljene združitve in prevzemi, trgovanje s finančnimi instrumenti za svoj račun (merchant banking), izdelava poštenih mnenj, upravljanje s skladi, upravljanje s tveganim (venture) kapitalom, investicijske raziskave, upravljanje s tveganji in podobno, kot tudi tradicionalne aktivnosti kot so vpisovanje in vplačevanje dolžniških in lastniških instrumentov. (Velikavrh in Golib 1996, 73-74)

37

Način mišljenja v investicijskem bančništvu bi lahko zajeli v šest kategorij (Velikavrh in Golib 1996, 74): • Finančna maksimizacija (učinkov) – minimalni stroški za izdajanje vrednostnih papirjev

ter največji možni donos na izbrano stopnjo tveganja, kar je osnovni posel tega bančništva, • Finančna optimizacija, analiza stroškov ter koristi – išče idealno finančno strukturo in

finančne mehanizme pri danih okoliščinah, • Neodvisna presoja ter dajanje »poštenih mnenj« v zvezi z vrednotenjem vrednostnih

papirjev oziroma podjetij – vzpostavlja kredibilnost investicijskih bankirjev, kar je temelj investicijskega bančništva,

• Finančna inovativnost in razvoj novih produktov – optimiranje dejanskih potreb izdajateljev in optimiranja zahtev investitorjev ter

• Kvalitetno servisiranje klientov. Ena izmed bistvenih razlik med poslovnim in investicijskim bančništvom je tudi ta, da poslovne banke poslujejo s knjižnim in papirnim denarjem, medtem ko investicijske banke poslujejo z vrednostnimi papirji. Predstavljena delitev je okvirna, saj poslovne banke sprejemajo tudi čeke, investicijske banke pa sprejemajo tudi gotovino (Dolenc 2001, 279). Iz navedenega je razvidno, da so investicijske banke podjetja z izredno velikim finančnim vzvodom (z velikim deležem dolžniškega kapitala v celotnem kapitalu). Zaradi vse večjih potreb po kapitalu v zadnjem času prihaja do združevanja investicijskih bank in pa do preoblikovanja podjetij iz partnerskih podjetij v korporacije, kar naj bi bankam omogočilo lažji dostop do kapitala (ibid., 279). Organizacija investicijskih bank je po svetu različna. V ZDA, Veliki Britaniji in Franciji ter na Japonskem se z investicijskim bančništvom ukvarjajo specializirane banke, v osrednji Evropi pa univerzalne banke, ki poleg ostalih poslov opravljajo tudi posle investicijskega bančništva. V obeh primerih gre za posredniško agentsko obliko finančne institucije, ki izvaja posle investicijskega bančništva. Medtem, ko je v Evropi investicijsko bančništvo šele na začetku razvoja, je v Ameriki že dobro razširjeno. Predlog Evropske komisije za ustvarjanje skupnega finančnega trga je vseboval dve glavni sestavini (ibid., 282): 1. Svoboden trg finančnih storitev naj bi pripeljal do popolne liberalizacije gibanja kapitala.

Zadnja razvojna stopnja je bila sprejeta leta 1988, ko so finančni ministri držav članic ukinili nadzor nad gibanjem kapitala znotraj Unije.

2. Komisija je poskušala odpreti trge finančnih uslug z ukinjanjem mej, ki jih predstavljajo omejitve, vezane na marketing, svoboden pretok informacij itd..

38

Internacionalizacija in globalizacija sta povzročili, da investicijsko bančništvo nima več geografske funkcije. Prišlo je do globalnega trga, zato bodo morale investicijske banke izboljševati svojo konkurenčnost. Vsaka investicijska banka, bi morala prilagoditi strategije svojim možnostim (ibid., 293): 1. Lahko se specializirajo na domačem trgu, kjer imajo prednosti pred mednarodnimi

konkurenti v boljšem poznavanju trga. 2. Druga možnost je v specializaciji v različne tržne niše – usmerijo se na trge in proizvode,

pri katerih imajo konkurenčno prednost. Lahko delujejo tudi mednarodno. 3. Tretja možna strategija pa je globalna ponudba storitev investicijskega bančništva, kar si

lahko privoščijo le največje investicijske banke. Investicijske banke, ki bodo izkoristile priložnosti hitrih sprememb poslovnega okolja, bodo postale močnejše, povečale bodo svoj kapital in razširile svoje storitve. Trenutni trendi v svetu in v Evropi so investicijskemu bančništvu zelo naklonjeni, kar pomeni njegovo rast in razvoj. Ugodno vpliva obseg poslovnega okolja, število tržnih udeležencev in izbira poslov. K temu prištevamo tudi evropsko integracijo, ki je ustvarila velik domač trg za prosto konkurenco. Razvoj in rast investicijskega bančništva ugodno vpliva na gospodarstvo. Pomeni namreč razvoj trga vrednostnih papirjev, kjer se kot posredniki pojavljajo banke. Podjetja imajo možnost pridobivanja potrebnega kapitala z izdajo vrednostnih papirjev ali investiranje svojega kapitala v nakup vrednostnih papirjev drugih podjetij. Investicijske banke pa se ne smejo zanašati samo na ugodno okolje, ampak morajo izkoristiti spremembe vladne proračunske politike. Vlade se namreč ne morejo vedno financirati iz povečevanja davkov ali iz zasebnih prihrankov. Zaradi tega in drugih vzrokov bodo delno ali v celoti privatizirana podjetja. Privatizacija pa predvsem v razvijajočih se državah pomeni veliko priložnost za investicijske banke, kljub temu, da je veliko evropskih držav privatizacija delno ali v celoti zaključena. Pomemben vpliv imajo tudi monetarna politika z visokimi obrestnimi merami, ki spodbujajo varčevanje in vlaganje na trge kapitala in denarja.

39

4 PRILAGAJANJE SLOVENSKEGA BANČNEGA SISTEMA EVROPSKI MONETARNI UNIJI (EMU)

5.1 Evropska unija (EU), Evropska monetarna unija (EMU) 5.1.1. Evropska unija (EU) Evropska unija je nastala skozi desetletja v več fazah. Šest evropskih držav, Belgija, Luksemburg, Nizozemska, Nemčija, Francija in Italija je v letih 1951-1958 ustanovilo te integracije: Evopsko skupnost za premog in jeklo, Evratom in Evropsko gospodarsko skupnost (EGS), ki so se aprila 1965 združile. Zanje se je začel uporabljati skupen izraz Evropska skupnost (ES). Z ratifikacijo Maastrichtske pogodbe (1.11.1993) se je ES preimenovala v Evropsko unijo. Prvotnim šestim članicam so se postopoma priključile nove:

- 1973: Velika Britanija, Irska in Danska, - 1981: Grčija, - 1986: Portugalska, Španija, - 1995: Avstrija, Finska in Švedska - 2004: Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Malta, Madžarska, Poljska, Slovaška,

Slovenija 0.0.0 Evropska monetarna unija (EMU) 1. Januarja 1999 je znotraj Evropske unije (EU) prišlo do oblikovanja Evropske monetarne unije (EMU), h kateri je pristopilo 11 članic EU (brez Velike Britanije, Danske in Švedske), kasneje s 1. Januarjem leta 2001 pa še Grčija. Danes ima EMU 12 članic, ki so na podlagi nepreklicnega fiksnega menjalniškega tečaja za vse članice EMU uvedle skupno evropsko valuto »euro«. EMU predstavlja le stopnjo v razvoju Evropskega monetarnega sistema (EMS), ki je bil ustanovljen leta 1978 za zagotavljanje stabilnosti na monetarnih področjih v državah tedanje Evropske skupnosti. Razvoj EMU je potekal v treh fazah: a) prva ali pripravljalna faza, b) druga ali faza konvergence, c) tretja in zadnja faza. a) Prva ali pripravljalna faza Začela se je 1.7.1990 in se končala 31.12.1993. V tem obdobju je bilo doseženo tesnejše sodelovanje na področjih (Matičič 1996, 14):

40

• Gospodarske politike, • Finančne politike, • Denarne politike, • Sistema mehanizmov deviznih tečajev. V pripravljalni fazi naj bi dokončno oblikovali enoten evropski trg (European Single Market), znotraj katerega naj bi valute držav udeleženk sodelovale v Evropskem monetarnem sistemu (EMS) oziroma v mehanizmu deviznih tečajev (EMR), ki določa nihanja vrednosti valut okoli njihovih paritetnih vrednosti (odstopanja +/- 2,25%) (Hvala 1998, 15).

b) Druga faza ali faza konvergence Druga faza se je začela 1.1.1994 in bi morala biti sklenjena leta 1996, vendar so zaradi neizpolnjenih konvergenčnih kriterijev članic podaljšali do 31.12.1998. Opraviti je bilo potrebno naslednje naloge (Matičič 1996, 14): • Priprava konvergenčnih organov, • Stopnjevanje koordinacije, • Ustanovitev EMI (Evropskega monetarnega instituta) – pripravljal je osnovo za delovanje

ECB, njegova naloga je bila tudi usklajevanje denarnih politik držav članic EU in nadzor nad delovanjem EMS,

• Priprava za ustanovitev ECB, • Postopno usklajevanje monetarnih politik, • Preverjanje uresničevanja konvergenčnih kriterijev, • Stalen nadzor nad delovanjem EMS. V okviru te faze je pomembno leto 1998. V začetku leta se je Svet EU na osnovi makroekonomskih podatkov iz leta 1997 odločil, kdo bo član EMU. Prav tako so tega leta določili fiksne bilateralne menjalne tečaje držav članic in imenovali upravni odbor ECB, določili roke za uvajanje evra in določili tiskanje bankovcev in kovancev eura. c) Tretja in zadnja faza EMU Tretja faza se je začela 1.1.1999 z vstopom izbranih držav članic v EMU z enotno monetarno politiko, skupno evropsko valuto, nepreklicno določenim fiksnim tečajem držav članic glede na novo valuto. Začel je delovati Evropski sistem centralnih bank (ESCB), znotraj katerega je bila ustanovljena ECB. Tretja faza je sestavljena iz treh faz: Faza A: 1998-1999: določitev o članicah EMU ter uvedba eura kot knjižnega denarja, Faza B: 1999-2002: začetek monetarne unije, Faza C: januar- junij 2002: uvedba eura tudi v obliki bankovcev in kovancev.

41

1.0.0 Faze uvedbe eura Tabela kaže različne faze uvajanja eura po scenariju, ki je bil sprejet na zasedanju Evropskega sveta v Madridu 1995.2

Tabela 5: Faze uvedbe eura 1. januar 1999 • Euro postane nova skupna valuta za 11 držav članic EU in zamenja

valute teh držav (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija). Te države postanejo t.i. »euro območje«.

• Menjalna razmerja med temi valutami so nepreklicno določena. Valute teh držav obstajajo kot dominacije eura.

• Euro je uveden kot knjižni denar (ne kot bankovci in kovanci) • Evrosistem (ECB in nacionalne centralne banke, ki so uvedle euro)

prevzeme določanje in izvajanje enotne denarne politike za euro območje.

1. jan. 1999 do 31. Dec. 2001

• Prehodno obdobje: postopen prehod na euro za celotno gospodarstvo v državah euro območja.

1. januar 2001 • Grčija uvede euro. 1. januar 2002 • »stare« nacionalne valute držav euro območja ne obstajajo več v obliki

knjižnega denarja. Vse negotovinske transakcije se morajo glasiti na euro. V primeru, da se v zakonskih odločbah, pogodbah, plačilnih instrumentih (razen bankovcev in kovancev) in drugih aktih s pravnim učinkom, ki so bili v veljavi na dan 31.12.2001, sklicuje na enoto nacionalne valute, se to smatra kot sklicevanje na euro v skladu s fiksnim menjalnim razmerjem.

• V 12-ih državah članicah EMU (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija), ki tvorijo euro območje, so v obtok dani euro bankovci in kovanci. Začetek t.i. »dvojnega obtoka« (euro in domača gotovina držav, ki sta obe plačilno sredstvo) in umikanja domačih bankovcev in kovancev v teh državah iz obtoka.

28. februar 2002 (najkasneje)

• Bankovci in kovanci 12 držav članic EMU t.j. Euro območja, so dokončno umaknjeni iz obtoka (konec obdobja t.i. »dvojnega obtoka«).

Do danes je Maastrichtske konvergenčne kriterije izpolnilo 12 držav članic EU. Eura niso uvedle Velika Britanija, Švedska in Danska. Švedska v skladu s konvergenčnim poročilom z dne 22. maja 2002 ne izpolnjuje vseh konvergenčnih kriterijev. Velika Britanija in Danska imata poseben položaj, saj sta v postopku pogajanj dosegli, da se sami odločita, če želita uvesti euro po izpolnitvi kriterijev (imata t.i. »opt-out« pravico). Dansko prebivalstvo je na referendumu septembra 2000 glasovalo proti uvedbi eura na Danskem. Za vse ostale države članice EU (tudi 10 novih) velja, da morajo uvesti euro, če izpolnjujejo konvergenčne kriterije. ______ 2Povzeto po http://www.bsi.si/html/projekti/evro/faze.html

42

2.0.0 Pogoji za vstop v Evropsko monetarno unijo Slovenija je s 1. januarjem 1999 postala pridružena članica EU, s 1. majem 2004 pa tudi polnopravna članica EU. Naslednji cilj Slovenije je bil vključitev v sistem deviznih tečajev ERM23 29. junija 2004, kar naj bi trajalo minimalno 2 leti. Šele z izpolnjevanjem vseh konvergenčnih kriterijev lahko Slovenija vstopi v EMU ter uvede euro. To naj bi se po predvidevanjih zgodilo leta 2007. Pogoje za vstop v EMU imenujemo Maastichtski konvergenčni kriteriji, ki so bili določeni z Maastrichtskim sporazumom decembra leta 1991 in so opredeljeni v Pogodbi o Evropski uniji, ki so jo države članice podpisale februarja leta 1992.

Maastrichtski konvergenčni kriteriji (Lavrač 1998, 25-26): 1 Inflacijska stopnja ne sme presegati povprečja inflacijskih stopenj treh držav članic EU z

najnižjo inflacijsko stopnjo za več kot 1,5 odstotne točke, 2 Nominalne dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati povprečje dolgoročnih obrestnih

mer treh držav članic EU z najnižjo stopnjo inflacije za več kot 2 odstotni točki, 3 Valuta države članice EU mora biti vključena v evropski mehanizem deviznih tečajev

(ERM), evropskega monetarnega sistema (EMS) in vsaj 2 leti pred vstopom spoštovati dogovorjene meje nihanja nacionalen valute okrog referenčne paritete EMS brez devalvacij,

4 Javni letni proračunski primanjkljaj (deficit) ne sme presegati 3% BDP (bruto družbenega

proizvoda), 5 javni dolg ne sme presegati 60 % BDP. Med zgoraj navedenimi kriteriji obstajajo štiri referenčne vrednosti. Dve sta določeni fiksno, pri fiskalnih kriterijih (4. In 5. kriterij), dve pa sta določeni relativno (1. In 2. kriterij). Prav tako je potrebno izpolniti pravni konvergenčni kriterij. To pomeni zagotoviti skladnost nacionalne zakonodaje z določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (zagotovitev popolne neodvisnosti nacionalne centralne banke). Izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev ocenjujeta evropska komisija in Evropska centralna banka. Njeno oceno predložijo v posvet evropskemu parlamentu in voditeljem držav ali vlad držav članic EU. Nato se finančni ministri držav članic EU na priporočilo evropske komisije odločijo, ali se določena država lahko pridruži sistemu eura. ______________ 3 ERM2 je bil vzpostavljen v resoluciji evropskega sveta o vzpostavitvi mehanizma deviznega tečaja v tretji fazi ekonomske monetarne unije v Amsterdamu 16. Junija 1997, v kateri so zapisani načela in cilji ERM2 ter njegove glavne značilnosti.

43

3.0.0 Uvedba euro valute v Sloveniji Tabela 6: Konvergenčni kriteriji za uvedbo eura Kriterij Evroobmočje Slovenija Stopnja inflacije (v %) 2,5 1,9 3,8* Dolgoročna obrestna mera (v %) 6,12 4,16 4,875** Javni dolg (v % BDP) 60,0 70,4 27,1 Proračunski primanjkljaj (v %BDP) 3,0 2,7 1,8 * letna inflacija v maju 2004 ** obrestna mera obveznice RS57, izdane marca 2004 Vir: Ribolica (2004, 4) Slovenija izpolnjuje Maastrichtske konvergenčne kriterije glede dolgoročne obrestne mere 4,875 % (kriterij je 6,12%), javnega dolga 27,1% (kriterij je 60%) in proračunskega primanjkljaja, ki znaša 1,8% (kriterij je 3% BDP-ja). Slovenija ne izpolnjuje kriterija inflacije, ki je v maju 2004 znašala 3,8 %, stopnja inflacije na euroobmočju pa je maja 2004 znašala 1,9%. Do prevzema eura mora Slovenija vsaj dve leti sodelovati v ERM2 – mehanizmu deviznih tečajev. V tem času bosta Evropska centralna banka (ECB) in Evropska komisija preverjali ali je Slovenija sposobna voditi ekonomske politike, ki ohranjajo devizni tečaj dovolj stabilen, da le ta niha v okviru centralne paritete v razponu največ +-15%. V času sodelovanja v ERM2 bo morala Slovenija doseči in ohraniti maastrichtske kriterije za formalni prevzem eura (Čufer 2003, 1). Večina evropskih držav vidi sodelovanje v ERM2 določeno tveganje, ki izhaja iz pomanjkanja usklajenosti ekonomskih politik (učinke (pre)nizkih (evropskih) obrestnih mer bodo morale nevrtalizirati preostale ekonomske politike – tj. zmanjševanje inflacijskih pritiskov in domače porabe). Z vstopom v ERM2 bo tudi denarna politika – nacionalna centralna banka – izgubila del svoje avtonomije (Čufer 2003, 1). Slovenija opravi z državami EU skoraj 70% transakcij tekoče plačilne bilance in podoben odstotek transakcij kapitalsko-finančnega računa. Zato je uvedba eura v okviru EMU za slovensko gospodarstvo v celoti, še posebej pa za banke, zelo pomemben dogodek. Enotna valuta euro bo pomenila pritisk na banke, da bi znižale stroške poslovanja in na ta način nevtralizirale zmanjšanje dobičkov, ki jih bo povzročilo zmanjšanje prihodkov zaradi izpada nekaterih bančnih poslov, kot sta na primer menjalništvo in plačilni promet. Med razlogi za zmanjšanje prihodkov bank bodo znižanje (poenotenje) obrestnih mer zaradi odprte konkurence, ki bo zmanjšalo dohodke bank v državah članicah EMU, kjer so trenutne obrestne mere visoke (tudi v Sloveniji). Zmanjšanje prihodkov bo tudi harmonizacija zahtevanih bančnih rezerv v vseh članicah EMU, kjer so bile do sedaj stopnje rezerv relativno

44

nižje, kar je dajalo možnost večjega kreditnega potenciala (Štibar 1999, 28). Tuje banke bodo postale ob enotni valuti bolj konkurenčne v domicilnih državah, konkurenca med bankami čez mejo se bo povečala. Računanje bank zgolj na konzervativnost domačih komitentov je slaba in pasivna strategija preživetja. Uvedba eura bo kot katalizator vodila banke v prestrukturiranje, katerega uspešnost bo temelj njihovega preživetja. Prišlo bo do nadaljnih konsolidacij bank znotraj in izven EMU in EU, čeprav bi pritiski na dobičke lahko do določene mere zavirali procese konsolidacije (Štibar 1999, 28). Kratkoročni stroški bank bodo zaradi same uvedbe eura narasli, tako da bo mogoče o zmanjšanju stroškov govoriti le na daljši rok. 1.0 Prilagajanje slovenskega bančništva EU s področja zakonodaje 5.2.1 Zakonodaja Zakonodaja vsebuje podzakonske akte, zakone, dogovore, razne informacije ter predloge zakonov. Zakonodaja je objavljena v Uradnem listu (Osojnik 2002, 8). Julija leta 2002 je začel veljati nov zakon o Banki Slovenije, ki je skladen z evropsko zakonodajo in zahtevami Evropske centralne banke. Le ta poudarja neodvisnost Banke Slovenije. Banka Slovenije ne sme financirati javnega sektorja, to pomeni, da ne sme odobravati okvirnih in drugih kreditov organom Republike Slovenija. V skladu z Zakonom je temeljni cilj Banke Slovenije stabilnost cen. Leta 2001 je začel veljati Zakon o bančništvu, ki je odpravil dva posebna zakona iz leta 1991 in sicer: Zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic in Zakon o Agenciji RS za zavarovanje vlog v bankah in hranilnicah.Vsebina zakona ureja ustanovitev bank, poslovanje bank iz pravnega in pravno-organizacijskega vidika in upravljanje v primeru finančnih težav bank. Po tem zakonu lahko tuje banke ustanavljajo podružnice v Sloveniji ne da bi za delovanje pri nas potrebovale kapital. Po vključitvi Slovenije v EU pa bo za članice EU podružnica urejena po načelih enotne licence in nadzora matične države. Zakon izpolnjuje zakonska besedila ter uskladitev s pravili EU in Baselskega sporazuma, ki teži k poenotenju pravil varnega poslovanja bank v svetu (T. Vesel 1999, 4-6). 0.0.0 Standardi Slovenija je morala prilagoditi računovodske standarde evropski zakonodaji. Tako so leta 2002 začeli veljati novi Slovenski računovodski standardi, katerih bistvena sprememba je bila odprava revalorizacije. Pomembni so tudi baselski kapitalski standardi (Basel 2), katerih vsebina bo prilagojena ciljem in specifikam evropskega bančnega trga in bo zavezujoča za vse države članice EU – torej tudi za Slovenijo.

45

0.0.0.0 Basel ll Predvsem v Evropi potekajo v zadnjih šestih letih intenzivne priprave bank in drugih finančnih posrednikov na nove spremembe v postopkih in načinih opredeljevanja potrebnega kapitalskega minimuma (Zavodnik 2004 46). Baselske kapitalske standarde je pripravil Baselski komite, ki je bil prav v ta namen ustanovljen pri Banki za mednarodne poravnave – s kratico BIS - s sedežem v Baslu. Novi baselski kapitalski sporazum (t.i. Basel 2) je nadomestil baselski kapitalski sporazum iz leta 1988 zaradi prepada med regulativno in tržno prakso, ki se je vse bolj poglabljala. Odkar je bil sprejet prvi baselski sporazum, so se na finančnih trgih pojavili številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi nova oziroma spremenjena bančna tveganja. Kapitalski sporazum iz leta 1988 je primeren le za banke, katerih glavnino poslov predstavlja enostavno odobravanje kreditov, zagotovo pa ne ustreza bolj sofisticiranim bankam s kompleksnejšim poslovanjem. (Banka Slovenije 2003c, 1) Baselski kapitalski standard iz leta 1988 je v letih od svojega nastanka postali de facto univerzalni standard za ocenjevanje kapitalske ustreznosti bank, zato je predlog njegove spremembe (t.j. Basel 2) velikega pomena za mednarodni bančno-finančni sistem. Glavni cilji novega kapitalskega sporazuma (Basel ll) Nova pravila za ugotavljanje kapitalske ustreznosti bank naj bi bolje povezala regulativne kapitalske zahteve z dejanskim ekonomskim kapitalom, ki ga banke potrebujejo glede na obseg in tveganost svojih poslov. Gre predvsem za učinkovitejšo obravnavo kreditnega tveganja, kapitalskim zahtevam za kreditno tveganje pa so dodane tudi zahteve za operativno tveganje. V večji meri naj bi bile priznane tehnike za upravljanje s kreditnim tveganjem in druge finančne inovacije (npr. kreditni izvedeni finančni instrumenti).Novost v novi kapitalski ureditve sta dva kvalitativna stebra, regulativni nadzor in tržna disciplina, ki dopolnjujeta kvantitativno ugotavljanje kapitalskih zahtev v prvem stebru (Banka Slovenije 2003c, 1) Trije stebri nove kapitalske ureditve (Basel ll): 1. steber: Minimalne kapitalske zahteve (Minimum capital requirements) 2. steber: Reguletivni nadzor (Supervisory review) 3. steber: Tržna disciplina (Market discipline) Vsi trije stebri so med seboj tesno povezani. Regulativni nadzor (2.steber) tako poskuša zagotoviti, da je proces alokacije kapitala v okviru določanja minimalnih kapitalskih zahtev (1.steber) učinkovit, zanesljiv, pošten in pravilen, medtem, ko tržna disciplina (3.steber) predstavlja vzpodbudo za banke in njihova vodstva k transparentnemu poslovanju in skrbnemu oblikovanju tveganj, nadzornike pa k izvajanju nadzora, ki uživa zaupanje s strani javnosti. (Banka Slovenije 2003c, 2)

46

Kvantitativne študije učinkov Basla 2 in Slovenija (SiQIS) V okviru kvantitativne študije učinkov novega kapitalskega sporazuma (QIS ali Quantitative Impact Study), ki poteka od leta 2001 naprej, je Baselski komite v sodelovanju z nadzorniki in bankami iz številnih držav sveta ugotavljal vpliv novih pravil v okviru prvega (kvantitativnega) stebra nove kapitalske ureditve na kapitalsko ustreznost bank. Kvantitativno študijo (imenovano SiQIS) je v nekoliko poenostavljeni obliki izvedla tudi v Sloveniji (Banka Slovenije 2003d, 1). Ustanovljen je bil tudi odbor za Basel 2 pri Združenju bank Slovenije v katerega so vključeni predstavniki 15 bank, SID in ZBS, aktivno pa sodelujejo tudi predstavniki Banke Slovenije. Odbor je izvedel kvantitativno študijo učinkov z Banko Slovenije v okviru svojih dveh delovnih skupin (Banka Slovenije 2003d, 2): • Delovna skupina za ratinge, ki je izdala metodologijo za določanje ratingov slovenskih

podjetij, primerljivih z ratingi priznanih bonitetnih agencij in • Delovna skupina za operativno tveganje, ki je izdala okvirna pravila za mapiranje

poslovnih aktivnosti bank glede na baselski seznam osmih standardnih področij. 5.3 Upravljanje tveganj IT (informacijske tehnologije) v slovenskih bankah in povezava z operativnimi tveganji Basla ll V Baselskem sporazumu Basel 2 je poudarek operativnim tveganjem, saj se ta razlikujejo od drugih tveganj (kreditnega, tržnega), ker so težko merljiva. Tveganje tehnologije je del operativnih tveganj in so posledica tveganj vsake IT organizacije. Operativna tveganja (s poslovanjem, strategijo, procesi, tehnologijo, tekmovalnostjo…) so dinamična in se hitro spreminjajo, zato so teže napovedljiva in se teže merijo, ko se dogodki uresničujejo na škodo banke ali poslovnega subjekta. Te izgube bo potrebno ustrezno kapitalsko ovrednotiti v smislu regulativnih kapitalskih ustreznosti. (Valenčič 2004, 22) Vpliv dogodkov in spremembe v finančni industriji ter tehnologiji nedvomno potegnejo za seboj interne procese. Za banko to pomeni pristop k procesnemu vodenju. Nekateri procesi v bankah so še nedoločeni, zato jih bo potrebno obvladati in optimirati. Pri oprtimiranju procesov želi banka doseči cilje konvergence tehnologije, procesov, znanja in performansa (dobri odnosi, produktivnost, kakovost). Pomemben je tudi podatek vrednosti vira IT (to so ljudje, tehnologija, aplikacije, podpora in podatki) in pomen za tveganja in poslovni sistem. V procese morajo vgraditi kontrole in obrambne mehanizme; za izgube pa voditi infrastrukture za določitev kapitalske ustreznosti. (ibid., 22) Upravljanje tveganj prinaša velike koristi (te so: zmanjšanje operativnih izgub, boljši performans, zaščiti pred izgubo ugleda, večji nivo odgovornosti, optimalnost internih procesov, izboljšan sektor vodenja informacijskega sistema za podporo odločanja (MIS), optimiziranje alokacije ekonomskega kapitala in neprekinjenost poslovanja) zato naj banke ne odlašajo z njegovo uvedbo v prakso. (ibid., 23)

47

6 PRIHODNJE NALOGE 6.1 Kontroling v bančništvu Izraz kontroling pomeni dejavnost odločanja, določanja, ugotavljanja, upravljanja in reguliranja. Je del informacijskega sistema za podporo odločanja (v nadaljevanju MIS) in služi poslovodstvu kot pomoč pri določanju ciljev, vodenju ter sprejemanju ukrepov za uresničevanje zastavljenih ciljev. To pomeni, da mora MIS podpirati posamezne managerje pri oblikovanju in uresničevanju ciljev sodelavcev, izvajalcev nalog, na katere prenašajo obveznosti v zvezi z uresničevanjem zastavljenih ciljev. Naloga kontrolinga je tudi pomoč pri vodenju k uresničevanju ciljev, to je pri ugotavljanju odmikov, predvidevanju uresničevanja, predlaganju ukrepanj, dogovarjanju učinka načrtovanih ukrepov. (Ziherl in Vujanovič 2002, 4) 6.1.1 Kontroling na primeru ene od večjih slovenskih bank Sektor kontrolinga v slovenski banki je bil prenovljen leta 2001, vendar so že prej obstajale nekatere sestavine kontrolinga tako v mariborskem kot novogoriškem delu. Banka ima celovito zasnovo kontrolinga, ki zajema faze, ki so med seboj prepletene (ibid., 6): • Kontroling stroškov, • Kontroling izida po mestih odgovornosti, • Kalkulacije, • Kontroling izida po storitvah, • Kontroling izida po poslovnih partnerjih (komitentih). Zelo pomembno je obvladovanje stroškov v zaostrenih tržnih razmerah (tuja konkurenca, ukinjanje TOM-a…) in bi moralo biti usmerjeno predvsem k načrtovanju, uresničevanju in nadziranju prvin, ki so potrebne za opravljanje storitev. V sedanjih tržnih razmerah je tudi zelo pomembna izdelava kalkulacije, predvsem pa predkalkulacije, ki ni le izhodišče za odločitev o ekonomski utemeljenosti prodaje določenega izdelka oziroma storitve, temveč tudi podlaga za ugotavljanje odmikov doseženih rezultatov od načrtovanih. Kalkulacija nam predvsem omogoča preverjanje in načrtovanje stroškov po stroškovnih mestih ter preverjanje uspešnosti; to je ugotavljanje koliko posamezen izdelek oziroma storitev stane in koliko stane oziroma prispeva k dobičku banke. Nadgradnje kontrolinga izdelave kalkulacije je izdelava poslovnega izida po storitvah. Tu je potrebno planiranje, saj je donosnost izdelka potrebnejša pri postavljanju ciljev, kot pri ugotavljanju realizacije. Kot rezultat so prispevki za kritje, ki kažejo koliko posamezna storitev prinaša k skupnemu poslovnemu izidu banke. (Ziherl in Vujanovič 2002, 6) Kontroling izida po komitentih (poslovnih partnerjih) je najpomembnejši poslovni proces prihodnosti, ki bo omogočal pravilno in celovito obravnavanje komitentov. Vključeval bo ceno in kakovost storitev, potrebe komitenta, njegovo zadovoljstvo ter donosnost komitentov.

48

6.2 Elektronsko bančništvo v Sloveniji Tabela 7: Tendence načinov poslovanja povprečja slovenskih bank Slovensko povprečje Sedanje stanje (v %) Tendence v prihodnosti (v %)Obisk v banki 39,44 33,93 Bankomat 49,40 47,51 Pošta 4,32 3,46 Telefonsko bančništvo 0,94 1,36 Elektronsko bančništvo 2,19 5,41 Mobilno bančništvo 0,18 0,88 Druge oblike 1,90 2,15 Vir: Koren Vezjak (2003, 15) V tabeli je prikazan delež komitentov, ki uporablja določeno tržno pot za opravljanje storitev v banki in kakšna so predvidevanja za prihodnjo obdobje dveh let. Iz tabele razberemo, da banke želijo zmanjšati obisk v bankah, na bankomatih in poštah za opravljanje storitev, porast opravljanja storitev svojih komitentov pa načrtujejo preko telefonskega bančništva, mobilnega bančništva, največji porast pa pričakujejo pri poslovanju preko interneta. Cilji prvih bank, ki so uvedle elektronsko bančništvo, je bil znižanje stroškov (predvsem transakcijskih stroškov: stroškov zbiranja, shranjevanja, obdelave in prenosa informacij). Toda ali je strošek bančne transakcije preko interneta res za eno desetino manjši od stroškov bančne transakcije preko bančnega okenca? Če gledamo strošek prenosa podatkov v naši elektronski bazi podatkov je ta še nižji, hkrati pa višji, če upoštevamo porast stroškov zaradi uvajanja informacijske tehnologije, zagotavljanja skladnosti z obstoječo zakonodajo, računovodske stroške, stroške upravljanja novih tveganj in stroške pridobivanja novih strank (na primer oglaševanje). Po ocenah Lehman Brothers prihranki banke z uvedbo on-line bančništva niso tako veliki, saj so stroški servisiranja on-line računa le za 14% nižji od servisiranja off-line računa, ker večina bank sočasno ne zmanjšuje števila zaposlenih in ne ukinja poslovalnic. Banke morajo s tem vlagati v razvoj novih tehnologij ter zaposlovati nove, pogosto visoko izobražene in dražje kadre. (Oman 2002, 18) V bankah v Sloveniji trdijo, da so bančništvo prek interneta začeli uvajati brez kakršnekoli poprejšnje ocene stroškov in predvsem zato, da ne bi zaostajale za bankami v tujini. Danes uporablja storitve on-line bančništva v Sloveniji okoli 70.000 uporabnikov, kar pomeni 3,36 % delež prebivalstva. Tudi v drugih slovenskih bankah se delež uporabnikov on-line bančništva močno približuje siceršnjemu deležu komitentov, ki ga imajo te banke na slovenskem trgu4. Raziskava projekta Raba interneta v Sloveniji ugotavlja, da je potencial, ki ga slovenske banke lahko pokrijejo 150.000 uporabnikov interneta.( ibid., 21) ________ 4 V Novi KBM d.d. uporablja internetno bančništvo 5% njihovih komitentov, ki ga nameravajo povečati na 15% uporabnikov internetnih storitev banke.

49

Slovenske banke ponujajo zelo podoben sklop osnovnih on-line bančnih storitev: od vpogleda v stanje in prometa na računu, prenosa med računi, plačila položnic do vezav depozitov. S prenosom plačilnega prometa na transakcijski račun je opogumil tudi manjše banke, da so stopile v konkurenčni boj med bankami za pridobitev pravnih oseb, ki naj bi elektronsko opravljale transakcije preko njihove banke. Elektronsko storitev za pravne osebe ponujajo tudi najmanjše banke, ki on-line storitev do sedaj niso ponujale za fizične osebe zaradi prevelikih fiksnih stroškov vlaganj v novo tehnologijo in premajhnega trga za doseganje ekonomije obsega. Vsekakor pa je v ospredju poznavanje stranke, njenih potreb in obnašanja. Pomembno je ali stranka ceni udobnost bančnega poslovanja preko interneta kar od doma, ki deluje 24 ur na dan, ali pa je stranki zaradi tradicije najpomembnejša bližina poslovalnice, zaupanje in možnost osebnega svetovanja. To naj bi vplivalo na odločitev banke, ki želi nadomestiti pomanjkanje bančnih poslovalnic po Sloveniji z odpiranjem spletne poslovalnice. (ibd., 21) 6.3 Investicijsko bančništvo v Sloveniji Razlogi po zakaj v Sloveniji potrebujemo storitve investicijskega bančništva (Velikavrh in Golob 1996, 78-81): • Dolgoročno kreditiranje (zagotavljanje kvazi lastniškega kapitala kreditojemalcem).

Kreditojemalci ob relativno stabilnih in predvidljivih razmerah na finančnem trgu razmišljajo vedno bolj dolgoročno in povprašujejo po dolgoročnem financiranju. Banke naj bi za ta potencialen problem ponudile podjetjem alternativne možnosti financiranja na lastniškem delu trga kapitala.

• Lombardno kreditiranje (kreditiranja na osnovi zastave vrednostnih papirjev).Eden spremnih pojavov privatizacije je povečan obseg lombardnega kreditiranja. Banke bi se lažje odločale za lombardno kreditiranje, če bi obstajal ustrezen sekundarni trg za potencialno zastavljene vrednostne papirje in na drugi strani bi potencialni kreditojemalci imeli lažji dostop do lombardnih kreditov, če bi pravočasno poskrbeli za ustrezno likvidnost zastavljenih vrednostnih papirjev. To pospeši proces nujne koncentracije kapitala.

• Sekuritizacija (to je proces, ko se množica manjših terjatev združi v večjo, ki je primerna za prodajo na trgu kapitala). Sekuritizacija je primerna za banke, ki so zašle v pretirano dolgoročno kreditiranje ali so se preveč izpostavile do enega kreditojemalca. To bankam izboljša likvidnost ter zmanjša neskladnosti v ročnosti aktive in pasive.

• Povečanje deleža neobrestnih prihodkov v prihodkih bank. Posli investicijskih bank naj bi bili izven bilančni, bilančni posli so le dopolnilna dejavnost (»Customer Driven« in ne »Balance Driven« pristop).

• Hedging in t.i izvedeni instrumenti za zavarovanje pred obrestnimi, tečajnimi ipd. tveganji. • Upravljanja s premoženjem, skladi, portfelji. Številne družbe za upravljanje in številni

pooblaščeni investicijski skladi (PID) so pod kontrolo bank, kar pa se bo še povečevalo s konsolidacijo bančnega sektorja. PID-i ne morejo biti smetišče bančnih dvomljivih,

50

spornih terjatev oziroma prisilnih lastniških deležev, ampak so lahko priložnost za trženje novih produktov in storitev.

• Privatizacija. Lastninjenje in denacionalizacija ustvarjata trg kapitala, kar pa skupaj z globalizacijo domačega finančnega trga ustvarja dobre pogoje za razvoj investicijskega bančništva. Potrebni so še primerna bančna in davčna zakonodaja, konkurenca, ustrezna znanja in tehnologija.

Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo sprejela tudi njene direktive, po katerih lahko banke opravljajo storitve s področja investicijskega bančništva neposredno ter ne nujno preko subsidiarnih podjetij. V Evropski uniji se tudi ne moremo izogniti dostopu tujih institucij, ki se ukvarjajo s poslovanjem z vrednostnimi papirji, na slovenski kapitalski trg. Le-te bi pomenile (če bi se za vstop na relativno majhen slovenski trg odločile) veliko konkurenco obstoječim slovenskim finančnim institucijam (Velikavrh in Golob 1996, 89). Slovenija bi morala čim prej sprejeti davčno zakonodajo (predpise), ki bi spodbujali povečanje ponudbe (izdaje novih vrednostnih papirjev) in povečanje povpraševanja (s strani malih in velikih institucionalnih investitorjev) po vrednostnih papirjih tako državnih kot tudi gospodarskih subjektov. Pri tem je potrebno upoštevati, da smo majhen trg in bi morale biti davčne spodbude ugodnejše kot v tujini, da bi privedli tuje investitorje.

51

7 SKLEP Slovenija kot majhno gospodarstvo je bila vedno odvisna od uvoza in izvoza izdelkov z državami Evropske unije. Danes 70% slovenske menjave poteka z državami članicami Evropske unije. Zaradi tega in drugih razlogov se je Slovenija tesneje povezala s tem območjem v Evropsko unijo. Nadaljni korak naše države je povezava v Evropsko monetarno unijo in prevzem valute euro, kar naj bi še bolj okrepilo in razvilo naše gospodarstvo, zmanjšal pa bi se tudi vpliv Banke Slovenije (centralna banka) pri kreiranju monetarne politike. Slovensko bančništvo kot temeljni kamen slovenskega gospodarstva bo z vstopom v Evropsko unijo in prihodnjim vstopom na evro območje, moralo ukreniti in izvesti še kar nekaj ukrepov, ki so nujni ob vstopu v novo integracijo ter za zagotavljanje konkurenčnosti slovenskega bančništva. Slovenske banke so se z osamosvojitvijo Slovenije najprej spoprijele s spremembo ekonomsko-političnega sistema, državno in monetarno osamosvojitvijo Slovenije. Spreminjala se je finančna tržna regulativa, postopno se je odpiral bančni in finančni trg, na slovensko območje je začela vstopati tuja konkurenca, banke in podjetja so se morala privatizirati ter začela se je koncentracija lastništva. Prav tako so se morale sanirati tri takrat največje banke Ljubljanska banka d.d., Kreditna banka Maribor d.d. ter Komercialna banka Nova Gorica d.d.. Banke se spoprijemajo z izzivi tehnoloških sprememb kot na primer elektronsko bančništvo. Potrebna je tudi prilagoditev bančne zakonodaje direktivam Evropske unije (pomembni so uvedba Baselskih kapitalskih standardov (Basel 2) za lažje upravljanje s tveganji). Kako bo slovensko bančništvo vpeto v uspešno poslovanje v mednarodnih vodah, ni odvisno le od togega sledenja navodilom močnejših dejavnikov na trgu, ampak tudi od lastnega iskanja in izvedbe rešitev za nastale položaje v mednarodnem prostoru. Zato moramo dobro poznati najprej domač bančni prostor, opazovati tendence razvoja v mednarodnem bančnem prostoru in naše prilagoditve tem smernicam. Le s tem bomo lahko sledili konkurenci na trgu. Konkurenco v slovenskem bančnem prostoru bi lahko ocenili kot zmerno. Trenutno je v Sloveniji 19 poslovnih bank, prisotnih pa je tudi že sedem tujih bank. Slovenski bančni sistem je v primerjavi z drugimi državami majhen tržni deleži pa so razen največje banke NLB d.d. (35,3%) razmeroma razpršeni. Bankam v Sloveniji ne grozi nikakršna konkurenca trgovinskih podjetij ali bank, ki poslujejo izključno prek interneta. Slovenske banke morajo zagotoviti notranje ravnotežje in urediti vse notranje nedoslednosti, ki so posledica relativne mladosti samostojne slovenske ekonomije. Neizpodbitno je, da bančni sistem predstavlja podporni steber celotnemu slovenskemu gospodarstvu. Banka v slovenski lasti je osnova za ohranitev slovenskega gospodarstva, kar pa je osnova za ohranitev slovenske nacionalne identitete. Slovenske banke naj ne bi bile le servisne hranilnice za velike tuje banke, ampak naj bi gojile komercialno bančništvo in mednarodno ter investicijsko bančništvo.

52

Če slovenske banke želijo slediti razvoju in s tem ostajati konkurenčne pri ponudbi storitev, morajo izvesti določene posodobitve. Privatizacija in lastninjenje ugodno vplivajo na koncentracijo kapitala, kar pa je pogoj za razvoj investicijskega bančništva ter elektronskega bančništva, ki zahteva velika vlaganja v informacijsko tehnologijo. Ugoden učinek na to pa ima tudi bančna konsolidacija, ki se bo v slovenskem prostoru, kako tudi v svetu še nadaljevala. Država bi lahko spodbujala razvoj investicijskega bančništva z bančno zakonodajo (na primer enak davčni pristop do financiranja podjetij preko dolga (krediti) ali dodanega kapitala (izdaje delnic), z davčnimi olajšavami za prejete dividende za fizične osebe, izenačevanje obdavčitve dividend in na primer bančnih depozitov). Gledano na daljši rok vključitev Slovenije v Evropsko unijo in Evropsko monetarno unijo koristi in predstavlja izziv za oživitev slovenskega gospodarstva ter njegovo usklajevanje z že uveljavljenimi pravili in normativi v skladu s katerimi tako uspešno poslujejo članice Evropske unije.

53

POVZETEK Slovenske banke so se z osamosvojitvijo Slovenije morale spoprijeti z državno in monetarno osamosvojitvijo države, spremembo ekonomsko-političnega sistema, postopnim odpiranjem bančnega in finančnega trga ter vstopajočo tujo konkurenco. Prvi korak bančnega prestrukturiranja je bila sanacija treh največjih slovenskih bank, zaradi slabe aktive, ki so jo podedovale iz predhodnega ekonomsko-političnega sistema. Sanacija se je pričela leta 1993 in zaključila leta 1997. Naslednji korak bančnega prestrukturiranja je bila privatizacija, ki se je pričela leta 2000. Nova ljubljanska banka d.d. je bila privatizirana leta 2002, privatizacija Nove kreditne banke Maribor d.d. pa ni uspela in je država še vedno večinska lastnica le-te. Nova kreditna banka Maribor d.d. se je leta 2004 povezala s Poštno banko Slovenije d.d.. Države članice Evropske unije so se v Maastrichtski pogodbi zavezale, da bodo sčasoma uvedle enotno denarno politiko ter enotno denarno valuto – euro – s katero bo upravljala skupna in neodvisna Evropska centralna banka. Lastnice oziroma delničarke Evropske centralne banke so nacionalne centralne banke. Evropska centralna banka tvori skupaj s centralnimi bankami držav članic Evropske unije, Evropski sistem centralnih bank (ESCB); Evrosistem pa tvorijo Evropska centralna banka ter centralne banke držav članic Evropske monetarne unije (torej denarnega območja eura). V državah Evropske unije ima velik vpliv na bančno industrijo deregulacija trgov, globalizacija ter strateški vpliv informacijske tehnologije. Globalizacija in konkurenčnost sta se v Evropi še okrepili leta 1999 z nastankom Evropske monetarne unije ter uvedba skupne evropske valute euro. Razvojni trendi evropskih bank so predvsem: konsolidacija evropskega bančnega sistema, ki daje predvsem prednost združevanju znotraj državnih meja pred čezmejnim povezavam med večjimi bankami v Evropi – izjema so le nordijske države; pospešen razvoj elektronskih distribucijskih poti, (vodilne banke na področju internetnega bančništva so v državah Skandinavije, v Nemčiji, Švici in Veliki Britaniji); ter investicijsko bančništvo, na katerega evropska integracija ugodno vpliva. Razvoj evropskega bančništva pa je pomemben tudi za Slovenijo kot članico Evropske unije in prihodnji razvoj slovenskega bančništva. Slovenija je prilagodila svojo bančno zakonodajo Evropski uniji. Potrebna bo uvedba baselskih kapitalskih standardov (Basel ll) s katerim naj bi banke prilagodile svoje tveganja standardom v Evropski uniji. Nadaljevala se bo bančna konsolidacija, saj se je že do sedaj v Sloveniji od leta 1994 takrat 33 delujočih bank zmanjšalo na 19 delujočih bank. Področja, katerim bi morale slovenske banke posvetiti več pozornosti je kontroling v bančništvu, s katerim bi vodstvo dobilo prave in pravočasne informacije za odločanje (za znižanje stroškov in povečanje konkurenčnosti banke); elektronsko bančništvo, s katerim bi banke svojim komitentom ponudile alternativne distribucijske poti; ter investicijsko bančništvo, ki bi predvsem omogočilo dolgoročno ter lombardno kreditiranje. KLJUČNE BESEDE: bančni sistem, Evropska centralna banka, Banka Slovenije, Evropska unija, Evropska monetarna unija, bančna konsolidacija, elektronsko bančništvo, investicijsko bančništvo.

54

ABSTRACT

Slovenian banks have faced with many problems since Slovenia attained its independence, t.i. monetary independence, changing of the economic-political system, opening of the banking and financial market and entering of foreign competitors. The first step of bank restructuring was reorganisation of three biggest banks in Slovenia between 1993 and 1997. The next step was privatisation of banks in 2000. Nova ljubljanska banka d.d. was privatisated in 2002; the privatisation of Nova kreditna banka Maribor d.d. failed. Nova kreditna banka Maribor d.d. connected with Poštna banka Slovenije d.d. in 2004.

Member states of the European Union signed the Maastricht Contract stating that they will gradually introduce a joint monetary policy and a joint currency – Euro. Euro shall be managed by the independent European Central Bank. The European System of Central Banks consists of the European Central Bank and national Central Banks of member states of the European Union. Eurosystem consists of the European Central Bank and national Central Banks of member states of the European Monetary Union (the Euro area).

Deregulation of markets, globalisation and information technology strategic influence in the European Union have a big impact on the bank industry. The formation of the European Monetary Union and Euro in 1999 strenghtened globalisation and competition. Development trends of European banks are: consolidation of the European bank system giving priority mainly to mergers and acquisitions performed inside the countries and not to transborder connections between stronger banks from different European countries (except Scandinavian countries); development of electronic ways of distribution (leading banks are in Scandinavian countries, Germany, Switzerland and Great Britain); and investment banking.

The European bank development impacts all countries in the European Union; that means that it is also important for the future development of Slovene banking. Slovenia has adjusted its banking legislation to the legislation of the European Union. The introduction of the Basel kapital standards (Basel ll) to adjust standards of risk in Slovenia to standards of risk in the European Union is necessary. The bank consolidation in Slovenia will continue (the number of banks in 1994 has fallen from 33 to 19 till now). Slovenian banks should pay attention to controlling in banks to provide good and timely information for the management (reduction of costs and better competitive position); on-line banking to provide to customers alternative way of distribution; and investment banking, to provide long-term and lombard crediting.

KEY WORDS: banking system, European Central Bank, Bank of Slovenia, European Union, European Monetary Union, bank consolidation, on-line banking, investment banking.

55

VIRI IN LITERATURA Balino,J.T. Thomas, and Angel Ubide. 2000. The New World of Banking. Finance & Development 6: 41-44. Bistričić, Ante. 1997. Projekti in banka. Naše gospodarstvo ½: 21–28. Bobek, Dušan. 1992. Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Bobek, Dušan. 1995. Finančni trg. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Borak, Neven. 1995. Slovenian Banking reform: Searcing for the Bank Model. Competitive banking in Central and Eastern Europe. Krakow: Jagiellonian University: 293-302. Borak, Neven. 2000. Western Rules for Eastern Banking. Post-Communist Economies 3: 293-306. Borak, Neven. 2000. EMU, državni dolgovi in banke. Bančni vestnik 1-2: 28-30. BS – Banka Slovenije.1999. Faze uvedbe evra – ključni dogodki. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/projekti/evro/faze/html [3.3.2004] BS – Banka Slovenije.2003a. Letno poročilo za leto 2002. Dostopno na : http://www.bsi.si/html/publikacije/letna_porocila/index.html [6.11.2003] BS-Banka Slovenije.2003b. Poročilo o nadzoru bančnega poslovanja za leto 2002 in do septembra 2003. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/publikacije/nbp/index.html [15.1.2004] BS-Banka Slovenije.2003c. Zakaj Basel ll? Dostopno na: http://www.bsi.si/html/basel2/01_uvod/Zakaj_Basel.htm [1.9.2004] BS-Banka Slovenije.2003d. Aktivnosti v Banki Slovenije na temo Basel ll. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/basel2/03_aktivnosti/aktivnosti_2003.htm [1.9.2004] Center za sodelovanje z gospodarstvi v tranziciji. 1997. OECD. Gospodarski pregledi.1996-1997. Slovenija Cvikl, Milan M. 1997. Razlogi za privatizacijo poslovnih bank. Bančni vestnik 1-2:1 Čufer, Uroš. 2003. ERM2, obvezna postaja na poti do prevzema evra. Bančni vestnik 5: 1. Dolenc, Primož. 2001. Razvoj in posli investicijskega bančništva. Naše gospodarstvo 3-4. Maribor: EPF (278-295).

56

Festić, Mejra. 2003. Bančni sektor v državah Evropske unije. Bančni vestnik 9: 2-7. Filipič, Drago.1992. Prilagajanje bank tržnemu gospodarstvu. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Glogovšek, Jože. 1998. Prilagajanje slovenskega bančnega sistema EU – koreferat. Naše gospodarstvo 1998 1-2, 63-66. Grenko, Barbara. 1997. Evropizacija bančnega sektorja srednjeevropskih držav. Bančni vestnik 11: 8-11 Grenko, Barbara. 2000. Razvojni trendi v evropskem bančništvu (1). Bančni vestnik 6: 36-41. Hvala, K..1998. Od evropske skupnosti do monetarne unije, od ecuja do evra. Bančni vestnik 9. Koren Vezjak, Milena. 2003. Neizprosen konkurenčni boj. Med nami 113 (interni časopis Nove KBM d.d.): 14-16. Košak, Tomaž. 2003. Poslovanje bank z vidika gospodarskih in institucionalnih sprememb. Bančni vestnik 5: 16-22. Križaj, Franc. 1998. Kontroling kot upravljalni sistem v bančništvu. Bančni vestnik 11: 15-26. Križaj, Franc. 1999a. Kontroling kot upravljalni sistem v bančništvu (2). Bančni vestnik 1-2: 25-26. Križaj, Franc. 1999b. Kontroling kot upravljalni sistem v bančništvu (3). Bančni vestnik 3: 19-20. Lavrač, Vladimir. 1998. Evropska monetarna unija in slovenske banke. Bančni vestnik 12: 25-26. Matičič, C.. 1996. Mednarodni monetarni sistemi (3). Bančni vestnik 11. Mrak, Mojmir. 2003. perspektive slovenskega finančnega sektorja po vstopu v EU. Bančni vestnik 4:1. Oban, Saša. 2002. On-line bančništvo v svetu in Sloveniji. Bančni vestnik 6: 17-21. Osojnik, Simona. 2002. Informacijska baza spremljava in kontrola. Med nami 96(interni časopis Nove KBM d.d.):8-10. Ribnikar, Ivan. 1999. Evropski sistem centralnih bank. Bančni vestnik 3: 16-18

57

Ribolica, Sonja. 2004. Kmalu dvojne cene. Primorske novice 52: 4. Savin, Davor. 1998. EMU and Adaptation of East European Banking. Global Trends and Changes in East European Banking . Krakow: Jagiellonian University: 44-53. Svetina, Andrej in Marko Voljč. 2000. Evropsko bančništvo na prepihu: globalizacija in banke EU. Bančni vestnik 3: 17-22. Škare, Marko. 2002. Globilizacijski procesi v bančnem sektorju držav na prehodu. Bančni vestnik 3: 2-8. Štibar , Franijo. 2001.Sanacija bank v Sloveniji. Bančni vestnik 5: 61-69. Štibar, Franijo.1999. Kakšen bo slovenski bančni prostor ob vstopu Slovenije v EU. Gospodarska gibanja. Štibar, Franjo. 2002. Bančništvo Slovenije v mednarodni primerjavi in napoved za 2005. Gospodarska gibanja 344: 25-45. Tomaž, Aljoša. 2001. Restrukturiranje in konsolidacija bank na poti v Evropsko unijo. Bančni vestnik 5: 85-89. Valenčič, Iztok. 2004. Upravljanje tveganj IT v praksi in povezava z operativnimi tveganji Basla ll. Med nami 117(interni časopis Nove KBM d.d.): 22-23. Velikavrh, Peter in Golob, Matej. 1996. Perspektive investicijskega bančništva v Sloveniji. Zbornik: 2. Strokovno posvetovanja o bančništvu: Spremembe v bančnem okolju: 73-89. Vesel T., Marjeta.1999. Vstop v mednarodni bančni prostor z novim zakonom. Bančnik 2: 4-6. Voljč, Marko in Polona Šega. 2001. Prihodnji razvoj slovenskih bank. Bančni vestnik 5: 111-117. Zakon o Banki Slovenije, Uradni list RS 1/1991 Zavodnik, Evgenij. 2004. Mali dolžniki in Basel ll. Bančni Vestnik 6: 46 - 49. Ziherl, Nataša in Vujanovič, Branka. 2002. Področje spremljave in kontrole poslovanja banke. Med nami 92(interni časopis Nove KBM d.d.):: 2-8.

58

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidatka :Helena Breška

absolventka študijske smeri: Finance in bančništvo, študijski program: univerzitetni

izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala

pod mentorstvom prof. dr. Dušana Bobeka in uspešno zagovarjal(a) 26.oktobra 2004.

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.

Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne 26.10.2004 Podpis:__________________________________