Embed Size (px)
Citation preview
DIPLOMSKO DELO
Rusija v boju proti terorizmu
Junij, 2011 Sanja Peklar
Mentor: mag. Marjan Miklavčič, pred.
2
Kazalo
1 UVOD ................................................................................. 8
2 METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI OKVIR ............................................10
2.1 Namen in cilj diplomskega dela .................................................10
2.2 Opredelitev hipotez ...............................................................11
2.3 Uporabljene metode raziskovanja ..............................................11
3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ..............................................12
3.1 Terorizem ...........................................................................12
3.2 Boj proti terorizmu ................................................................14
3.3 Obveščevalna dejavnost in obveščevalno-varnostne sluţbe .................15
4 TERORIZEM KOT VIR OGROŢANJA IN TVEGANJA VARNOSTI RUSIJE .........17
4.1 Teroristični napadi v Rusiji v zadnjem desetletju ............................17
4.2 Teroristične skupine ..............................................................20
4.2.1 Islamski regiment za posebne namene ....................................21
4.2.2 Skupina Movsarja Barajeva .................................................21
4.2.3 Islamska mednarodna mirovna brigada ...................................22
4.2.4 Črne vdove ....................................................................22
4.3 Vodja terorističnih skupin na Severnem Kavkazu – Doka Umarov ..........24
5 VPLIV TERORISTIČNIH NAPADOV NA SPREMEMBE V NACIONALNO-
VARNOSTNEM SISTEMU RUSIJE ...................................................26
5.1 Napadi 11. septembra 2001 v ZDA ..............................................26
3
5.2 Zajetje talcev v Moskovskem gledališču .......................................27
5.3 Zajetje talcev v Beslanu ..........................................................28
6 NACIONALNI PROTITERORISTIČNI ODBOR (NAK) ...............................29
7 VLOGA RUSKIH OBVEŠČEVALNO- VARNOSTNIH SLUŢB ........................31
7.1 Zvezna varnostna sluţba (FSB) ..................................................31
7.2 Zvezna zaščitna sluţba (FSO) ....................................................34
7.3 Glavni obveščevalni direktorat generalštaba oboroţenih sil (GRU) ........35
7.4 Zunanja obveščevalna sluţba (SVR) .............................................36
8 RAZMERE NA SEVERNEM KAVKAZU IN ODZIV RUSIJE NA ČEČENSKI
TERORIZEM .........................................................................37
9 SODELOVANJE RUSIJE Z MEDNARODNIMI ORGANIZACIJAMI ..................43
9.1 Šanghajska organizacija za sodelovanje (SCO) ................................43
9.2 Nato in Rusija ......................................................................45
9.2.1 Nato ............................................................................45
9.2.2 Svet Nata in Rusije ...........................................................47
10 ZAKLJUČEK .........................................................................50
11 LITERATURA ........................................................................53
Seznam tabel
TABELA 1: Teroristični napadi v Rusiji od leta 2000 do leta 2010 ...............17
4
Povzetek
Rusija se skozi zgodovino nenehno spopada z nemiri na svojem ozemlju, ki
povzročajo njeno nestabilnost. Največjo varnostno groţnjo predstavlja
terorizem, ki izvira iz Severnega Kavkaza, kar potrjuje tudi pregled
terorističnih napadov v zadnjem desetletju. Razvil se je zaradi ţelje po
neodvisnosti, ki je ruske oblasti ne dopuščajo.
Kot odgovor na teroristične napade je Rusija naredila določene spremembe v
nacionalno-varnostnem sistemu drţave. Po napadih, 11. septembra 2001 v
ZDA, je okrepila sodelovanje z mednarodnimi organizacijami in drţavami po
svetu. Po zajetju talcev v moskovskem gledališču leta 2002 in zajetju talcev v
Beslanu leta 2004, pa je opravila večje spremembe v delovanju svojih
obveščevalno-varnostnih sluţb, ki imajo veliko skupnega z bojem proti
terorizmu.
Vodilno vlogo v boju proti terorizmu v Rusiji je prevzela zvezna varnostna
sluţba (FSB). V okviru njene strukture je organiziran tudi Nacionalni odbor za
boj proti terorizmu. Ta zagotavlja usklajevanje vseh subjektov Rusije, ki
imajo pomembno vlogo v boju proti terorizmu.
Terorizem predstavlja velik globalni problem in ima vedno večje mednarodne
razseţnosti, zato se drţave po svetu povezujejo med seboj ter sodelujejo z
mednarodnimi organizacijami in se skupaj borijo proti njemu. Rusija sodeluje
predvsem s Šanghajsko organizacijo za sodelovanje in zvezo Nato.
V boju proti terorizmu je zelo pomembno ohranjanje dobrih medsebojnih
odnosov in izmenjava dobre prakse. Paziti pa je potrebno, da protiteroristične
operacije ne presegajo samih terorističnih dejanj.
Ključne besede: terorizem, boj proti terorizmu, obveščevalne sluţbe,
Čečenija, Severni Kavkaz, Rusija.
5
Russia in the fight against terrorism
Abstract
Throughout the history, Russia has been constantly confronted with the
disturbances on its territory which have been causing its instability. The
biggest security threat comes in form of terrorism that originates from the
North Caucasus, which is confirmed by a review of terrorist attacks in the last
decade. Its development is driven by the desire for independence, which the
Russian authorities do not permit.
In response to the terrorist attacks, Russia has made some changes in the
national-security system. After the attacks on 11 September 2001 in the U.S.,
Russia has strengthened cooperation with international organizations and
countries around the world. After the hostage-taking in a Moscow theater in
2002 and hostage-taking in Beslan in 2004, Russia made significant changes in
the functioning of its intelligence and security services, which have much in
common with the fight against terrorism.
Leading role in the fight against terrorism in Russia has taken the Federal
Security Service (FSB). In the context of its structure the National
Antiterrorist Committe has been organized. This ensures the coordination of
all entities of Russia, which play an important role in the fight against
terrorism.
Terrorism is a major global problem and has a growing international
dimension that is why countries around the world are connecting with each
other and are cooperating with international organizations and work together
to fight against it. Russia is primarily involved with the Shanghai Cooperation
Organisation and NATO.
In the fight against terrorism it is very important to maintain good
interpersonal relationships and sharing good practice. Precautions should be
taken so that counter-terrorism operations will not exceed the terrorist acts
themselves.
Key words: terrorism, the fight against terrorism, intelligence services,
Chechnya, North Caucasus, Russia.
6
Seznam kratic
CNC (Council of national coordinators) - Svet za nacionalne koordinatorje
CSTO (Collective security treaty organisation) – Organizacija pogodbe o
kolektivni varnosti
DBOPiT (Departmant po borbe s organiziovanoj prestupnotju i terorizmom) -
Integriran center za boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu
EU – Evropska unija
FSB (Federalnaja sluzhba bezopasnosti) – Zvezna varnostna sluţba
FSO (Federalnaja sluzhba okhrani) – Zvezna zaščitna sluţba
GrOU (Grupa operativnoga upravljenja) – Skupina operativnega vodenja
GRU (Glavnoje razvedivatelnoje upravljenje) – Glavni obveščevalni direktorat
HSC (Heads of state council) – Predsedniki vlad sveta
MVD (Ministerstvo vnutrennikh del) – Ministrstvo za notranje zadeve
NAK (Nacionalniji antiterorističeskij komitet) – Nacionalni protiteroristični
odbor
NATO (North atlantic treaty organization) - Organizacija severnoatlantskega
sporazuma
OGV (Obedinennaja grupirovka vojsk) - Zdruţene skupine sil
OMON (Otrjad militsii osobenogo naznačenja) - Odred policije posebnega
namena
OVSE - Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi
OZN – Organizacija zdruţenih narodov
RCTS (Executive committee of the regional counter-terrorism structure) -
Izvršni odbor sveta za regionalno protiteroristično strukturo
SCO (Shanghai cooperation organisation) – Šanghajska organizacija za
sodelovanje
7
SND – Skupnost neodvisnih drţav
SOBR (Spetsialnji otrjad bistroga reagirovanja) - Posebne protiteroristične
enote hitrega posredovanja
START (National consortium for the study of terrorism and responses to
terrorism) - Nacionalni konzorcij za proučevanje terorizma in odzivov na
terorizem
SVR (Sluzhba vneshnej razvedki) – Zunanja obveščevalna sluţba
VSOG (Vremenje spetsializirovanju opertaivnjie grupij) - Specialni oddelki
ZDA – Zdruţene drţave Amerike
8
1 Uvod
Terorizem v Rusiji vsekakor ni nov pojav. Rusija, kot največja drţava na
svetu, poskuša od razpada Sovjetske zveze dalje dobiti vplivno vlogo v svetu.
Ob tem prihaja v konflikte tako s sosednjimi drţavami kot tudi z regijami na
svojem ozemlju. V 90. letih prejšnjega stoletja je v Rusiji prišlo do
islamskega, predvsem čečenskega terorizma. Z diplomsko nalogo ţelim
prikazati problem le-tega in odziv Rusije. Da lahko razumemo, zakaj je prišlo
do čečenskega terorizma, je sprva treba poznati zgodovino dogajanja v Rusiji.
Po razpadu Sovjetske zveze so Čečeni pričakovali, da bodo svobodni kot druge
sovjetske republike. Toda Čečenija ni bila republika Sovjetske zveze, kot so
bile na primer baltske deţele. Bila je ena od pokrajin Ruske federacije in
avtonomna etnična regija, zato po mnenju Moskve ni imela pravice do
samostojnosti. Čečeni so enostransko razglasili neodvisnost in pričakovali, da
bodo z Moskvo dosegli dogovor o delitvi oblasti, kot so to uspeli doseči Tatari
v Tatarstanu, še eni večinsko muslimanski regiji v Rusiji. Oblast v Čečeniji je
prevzel general Dţohar Dudajev, ki je bil edini Čečen s tako visokim činom v
Sovjetski zvezi. Toda Moskva se s Čečeni ni bila pripravljena pogajati. Rusi so
najprej pogajanja prelagali, nato pa se je Jelcin leta 1994 odločil izvesti
skrivno operacijo, s katero bi spodkopal Dudajeva in nastavil Rusiji zvesto
vlado. Operacija se je ponesrečila in Dudajev je zajel več ruskih vojakov, ki so
se izdajali za Čečene. Pokazal jih je na televiziji in Jelcina javno razglasil za
laţnivca. Jelcin je pobesnel in decembra 1994 mobiliziral rusko vojsko.
Obrambni minister Pavel Gracev mu je bahavo zagotovil, da bo "en sam
padalski polk zavzel Grozni v dveh urah". 10. decembra 1994 so ruske enote
vdrle v Čečenijo ter obkolile glavno mesto Grozni. Na predvečer novega leta
so poskusile zasesti Grozni in utrpele velike izgube. Namesto dveh ur so boji
potekali 2 meseca, do 8. februarja 1995. Čečenska vojska se je umaknila v
gore in prešla v gverilski način bojevanja. 14. junija je osemdeset upornikov
pod poveljstvom Šamila Basajeva zasedlo bolnišnico v ruskem mestu
Budjonovsk, 112 kilometrov od Čečenske meje, in zajelo več kot 1500 talcev.
9
Rusi so nekajkrat neuspešno poskusili zasesti bolnišnico, nato pa so sklenili z
Basajevom dogovor. Jelcin je obljubil premirje in začetek mirovnih pogajanj,
Čečeni pa so se umaknili in izpustili talce.
Med Rusi je bilo mnogo zagovornikov miru, ki si niso ţeleli vojne, mnogo pa jih
je menilo, da se s Čečeni nimajo o čem pogajati. Med pogajanji je bil v
bombnem napadu ubit Anatolij Romanov, ruski poveljnik v Čečeniji, ki je bil
eden redkih glasnikov miru v vojski. Govori se, da je za napad na Romanova
odgovorna „vojna stranka', skupina vojaških in političnih mogotcev, ki niso
ţeleli, da bi Jelcin uspel s pogajanji in dosegel dogovor. Obrambni minister in
minister za notranje zadeve sta ob tem dogodku začela javno pozivati k
oroţju, kar je pomenilo konec premirja.
6. marca 1996 so čečenski borci skrivaj vstopili v Grozni, razoroţili ruske
enote in za tri dni zavzeli mesto. Zajeli so ogromne količine oroţja in streliva
ter se zopet umaknili v gore. To jim je pomagalo, da so 6. avgusta pod
poveljstvom Aslana Mashadova znova vdrli v Grozni in obkolili več tisoč ruskih
vojakov. Po dveh tednih hudih bojev je ruska vojska zapustila glavno mesto,
kljub nasprotovanju generalov, ki so ţeleli Grozni z bombardiranjem zravnati
z zemljo. Predsednik Jelcin je pooblastil svetovalca za nacionalno varnost
Aleksandra Lebeda, da začne pogajanja, in 31. avgusta so v Kasavjurtu
podpisali sporazum, ki je upornikom zagotovil nadzor nad Čečenijo, takojšnji
umik ruskih sil in razpis svobodnih volitev. Odločitev o uradni neodvisnosti
Čečenije so preloţili na leto 2001. Septembra 1999 se je v Rusiji zvrstila serija
bombnih napadov, za katere so oblasti v Moskvi obtoţile čečenske separatiste.
Rusija je na te bombne napade odgovorila z napadom na Čečenijo (Huskić,
2010).
Med Čečeni in Rusi še zmeraj prihaja do spopadov. Čečeni zaradi premoči
Rusije uporabljajo teroristične metode bojevanja, na katere se Rusija ostro
odziva. V diplomski nalogi je opisano dogajanje na območju Rusije v zadnjih
desetih letih. Našteti in opisani so teroristični napadi, teroristične
organizacije, spremembe v nacionalno-varnostnem sistemu in obveščevalno-
varnostne sluţbe.
10
2 Metodološko-hipotetični okvir
2.1 Namen in cilj diplomskega dela
V diplomski nalogi sem poskušala prikazati vlogo Rusije v boju proti terorizmu.
Če ţelimo razumeti njeno vlogo, je sprva treba ugotoviti, kdo Rusijo sploh
ogroţa in kako velika je ta groţnja. V ta namen sem opravila kronološki
pregled terorističnih napadov na njenem ozemlju, naštela sem teroristične
organizacije, katerih delovanje je na območju Rusije prepovedano, in opisala
notranje teroristične skupine, ki so v preteklem desetletju delovale ali še
delujejo na njenem ozemlju.
Z diplomsko nalogo sem ţelela predstaviti, kakšen vpliv so imeli
najodmevnejši teroristični napadi na spremembe v nacionalno-varnostnem
sistemu Rusije, ter poudariti pomen in vlogo Nacionalnega odbora za boj proti
terorizmu in ruskih obveščevalno-varnostnih sluţb v boju proti terorizmu.
Posebno poglavje sem namenila odzivu Rusije na čečenski terorizem in
pregledu razmer na Severnem Kavkazu. S tem sem ţelela prikazati dogajanje
med desetletno vojno (protiteroristično operacijo), ki jo je vodila Rusija na
tem območju. Ker pa ima terorizem mednarodne razseţnosti, sem poudarila
tudi pomembnost sodelovanja Rusije z mednarodnimi organizacijami. V tem
sklopu sem opisala Šanghajsko organizacijo za sodelovanje in zvezo Nato.
Cilj diplomskega dela je bil ugotoviti, katere teroristične skupine so v zadnjih
desetih letih najbolj ogroţale Rusijo, kaj je privedlo do teh groţenj in kako
velika je stopnja ogroţenosti. Predstaviti sem ţelela ruske obveščevalno-
varnostne sluţbe in njihovo vlogo v boju proti terorizmu. Prikazati sem ţelela,
kakšno je trenutno stanje v Rusiji, predvsem pa je bil cilj poiskati najboljši
pristop za boj proti terorizmu.
11
2.2 Opredelitev hipotez
V diplomski nalogi sem preverila naslednje hipoteze:
1. Rusija je drţava, ki je s strani terorizma močno ogroţena.
2. Največjo teroristično groţnjo v Rusiji predstavljajo njeni severno
kavkaški predeli.
3. Največjo vlogo v boju proti terorizmu v Rusiji imajo njene
obveščevalno-varnostne sluţbe.
2.3 Uporabljene metode raziskovanja
Pri izdelavi diplomskega dela sem uporabila kombinacijo metodoloških
pristopov.
Uporabila sem:
deskriptivno metodo, s katero sem opisovala dejstva, procese in pojave
v zvezi s terorizmom v Rusiji in boju proti njem;
metodo komparacije, kjer sem primerjala dela različnih avtorjev in
definirala pojme;
metodo kompilacije, kjer sem povzela spoznanja in stališča različnih
avtorjev in ob tem upoštevala pravila citiranja.
V uvodnem delu diplomske naloge je povzeto zgodovinsko dogajanje na
območju Čečenije, ki je privedlo do uporabe terorističnih metod v boju.
Preostali del naloge je časovno omejen na dogajanje v zadnjih desetih letih.
Pri uporabi virov večjih omejitev ni bilo. Uporabljena je bila domača in tuja
literatura, pridobljena s pomočjo interneta in knjiţnic (knjige, učbeniki,
časopisi, revije).
12
3 Opredelitev temeljnih pojmov
3.1 Terorizem
Opredelitve terorizma so bile vedno problematične predvsem zaradi njegove
kompleksnosti, razhajanj v nacionalnih pravnih ureditvah, nedorečenosti
mednarodnega prava in protislovnosti pri varstvu človekovih pravic.
Napisanega je bilo ţe veliko, zato si poglejmo nekaj ključnih pojmov, ki jih
navajajo avtorji pri opredelitvi in razlagi tega fenomena sodobnega sveta.
Terorizem je sredstvo in metoda političnega boja.
Temelji na ustrahovanju in vzbujanju občutka osebne ogroţenosti pri
prebivalstvu.
Pogosto gre za uporabo fizičnega in psihičnega nasilja, katerega namen
je zrušiti avtoriteto drţave (Pavič, 2009).
V drţavah, kjer se pogosto srečujejo s problematiko terorizma, so izoblikovali
definicijo terorizma, ki ustreza njihovemu sistemu, da lahko pravosodni organi
zadovoljijo oblast in javno mnenje.
Rusija je v Zakonu o boju proti terorizmu iz leta 1998 definirala terorizem kot
(Russian Federation federal law, 1998):
nasilje ali groţnjo z nasiljem proti posameznikom ali organizacijam, pa
tudi uničenje ali groţnjo z uničenjem nepremičnine ali kake druge
materialne dobrine, na način, ki ogroţa ţivljenje ljudi, povzroči škodo
na tuji lastnini ali ima druge škodljive socialne posledice. Namen teh
dejanj pa je ogroziti javno varnost, zastrašiti prebivalstvo, vplivati na
odločanje drţavnih organov v korist teroristov in zadovoljitev
nezakonitih materialnih interesov;
ogroţanje ţivljenj drţavnih usluţbencev ali javnih oseb z namenom,
preprečiti njihovo drţavniško ali politično delovanje ali pa iz
maščevalnih motivov;
13
napade na predstavnike tujih drţav in usluţbence mednarodnih
organizacij, ki uţivajo mednarodno zaščito, ali pa napade na delovne
prostore in vozila oseb, ki uţivajo mednarodno zaščito, v primeru, da so
ta dejanja storjena z namenom izzvati vojno ali kako drugače zaostriti
mednarodne odnose.
Novi ruski Zakon o boju proti terorizmu iz leta 2006 vsebuje občutno skrajšano
definicijo, ki pravi, da je terorizem ideologija nasilja in izvajanje pritiska na
proces sprejemanja odločitev drţavnih organov, organov lokalne samouprave
in mednarodnih organizacij. Povezan pa je z zastraševanjem in drugimi
nezakonitimi cilji (Zvezni zakon o boju proti terorizmu, 2006).
Temeljne lastnosti terorizma in terorističnih organizacij (Krunić, 1997):
politični cilj: po tem elementu se ločijo od vseh drugih pojavnih oblik
kriminala. Tako večine kazenskih zakonikov terorizem uvršča med t. i.
privilegirana kazniva dejanja s političnim obeleţjem. Politična
povezava se kaţe v dveh vidikih: zaradi prepričanja teroristov, da lahko
s svojimi dejanji izzovejo politične spremembe in zaradi dejanskih
političnih posledic terorističnega dejanja;
nasilno dejanje: terorizem uporablja fizično nasilje, ki je lahko
manifestno ali latentno;
nelegitimno nasilje: teroristično nasilje je v nasprotju z ustaljenimi
normami in zakoni, saj ima monopol nad nasiljem le drţava, in sicer v
obsegu, ki ga dopuščajo ustava in zakoni;
ponavljajoče dejanje: teroristi ne uporabljajo enkratnih dejanj,
temveč delujejo do uresničitve cilja ali do svojega uničenja;
zavestno dejanje: teroristi se svojih dejanj zavedajo in skrbno
načrtujejo vsako fazo dejanja, vključno s posledicami;
sekundarni učinek: teroristično nasilje vpliva na širšo ciljno skupino,
medtem ko so trenutne ţrtve sekundarnega pomena, zato so pogosto
naključne;
14
izzivanje strahu in drugih psihičnih reakcij: primarni cilj teroristov
je ustvarjanje strahu in drugih reakcij. Teroristi ţelijo ustvariti občutek
nevarnosti, ki bi naj povzročil obtoţevanje vlade, da je nesposobna, in
zahtevo za njeno zamenjavo. Poleg tega teroristi z nasiljem vlado
izzovejo k hudim represivnim ukrepom, kar uporabijo za dokazovanje
nedemokratičnosti vlade in se okličejo za branilce;
komunikativnost terorističnega dejanja: brez tega elementa prejšnja
dva nimata pomena. Predvsem so pomembna mnoţična občila, ki jih
nekateri avtorji imenujejo »najboljši prijatelji teroristov«. Teroristično
dejanje samo ne pomeni nič, vsa moč je v publiciteti, zato nekateri
govorijo o terorizmu kot o propagandi z dejanji;
brezobzirnost: teroristi praviloma nastopajo brezobzirno in ne izbirajo
ţrtev. Pri tem lahko gre za dva elementa: za strahopetnost (izbira
ţrtev, ki se ne morejo braniti) in/ali ţelja po čim večji odmevnosti
dejanja;
organiziranost: terorizem ni občasna, temveč je dobro organizirana
dejavnost z razvitimi podpornimi dejavnostmi, kot so obveščevalna,
varnostna, logistična idr.
3.2 Boj proti terorizmu
V boju proti terorizmu je potrebna akcija na dveh ravneh, in sicer v okviru
mednarodnih organizacij na globalni in regionalni ravni ter na nacionalni ravni
v obliki ustrezne zakonodaje in njene učinkovite implementacije. Boj proti
terorizmu predstavlja tesno koordinacijo mednarodnih in notranjih ukrepov
(politični, finančni, zakonodajni, policijski, vojaški, administrativni itd.)
(Ministrstvo za zunanje zadeve, 2011).
15
Ruski zakon o boju proti terorizmu iz leta 2006 pravi, da je boj proti
terorizmu dejavnost drţavnih organov ali organov lokalne samouprave, katere
namen je:
preprečevanje terorizma, vključno z odkrivanjem in posledično
odpravljanjem vzrokov in pogojev, ki vodijo k terorističnim dejanjem;
zaznavanje, preprečevanje, zatiranje, odkrivanje in preiskovanje
terorističnih dejanj;
zmanjšanje in odstranitev posledic terorizma (Zvezni zakon o boju proti
terorizmu, 2006).
3.3 Obveščevalna dejavnost in obveščevalno-varnostne službe
Obveščevalno dejavnost lahko opredelimo kot rezultat zbiranja, analiziranja,
zdruţevanja in interpretacije vseh razpoloţljivih podatkov, ki zadevajo enega
ali več vidikov tuje drţave, oziroma operativnega področja, ki je neposredno
ali potencialno pomembno za načrtovanje. Zbiranje pomeni namensko
zbiranje podatkov, ki jih potrebujejo analitik, operativni delavec ali naročnik.
Zbiranje lahko poteka v več oblikah, ki se med seboj prekrivajo (javno in
tajno pridobivanje podatkov), opravljajo pa ga ljudje ali tehnična sredstva.
Tajno zbiranje pomeni pridobivanje podatkov, ki v javnosti niso dostopni.
Analiza zajema integracijo zbranih podatkov ali neobdelanih informacij iz
vseh virov za izdelavo končne - obveščevalne informacije. Ena od nalog
obveščevalne dejavnosti je sklepanje o resničnosti pretekle, sedanje in
prihodnje situacije na določenem področju. Zato je ena od osnovnih funkcij
obveščevalnih sluţb predvidevanje tega, kar se bo zgodilo na kakem področju.
Obveščevalna sluţba mora biti sposobna povedati kaj se bo verjetno zgodilo in
ne samo to, kaj se dogaja. V tem smislu obveščevalne sluţbe pridobivajo
takšne podatke, ki so neposredno ali posredno povezani z določenimi procesi,
odnosi, dogodki, na katere se lahko pristojni organi ustrezno pripravijo, ali
predvidijo določene procese, ki so povezani s prizadeto drţavo. Vse to velja
tudi za pridobivanje spoznanj s področja terorizma (Purg, 1997).
16
Obveščevalne sluţbe imajo veliko skupnega z bojem proti terorizmu, saj so
pomemben člen pri pridobivanju ključnih informacij, pomembnih za učinkovit
boj proti njemu. Eno od področij dela obveščevalnih sluţb je protiteroristična
dejavnost, ki obsega širok spekter dejavnosti – od zbiranja podatkov in
informacij o delovanju terorističnih skupin, organizacij in posameznikov, pa
vse do različnih načinov preprečevanja njihove dejavnosti. Vanjo so zato
vključene različne obveščevalne in varnostne sluţbe, ki v okviru svojih
pristojnosti opravljajo svoj del nalog ter usklajujejo dejavnosti (Purg, 1997).
Za učinkovito delovanje obveščevalnih sluţb so pomembne tudi posebne
metode in sredstva (tajno prisluškovanje v prostoru, tajne preiskave
stanovanj, tajno prisluškovanje telefonskim razgovorom, tajna kontrola
pisemskih pošiljk in drugo). Nekateri strokovnjaki menijo, da podatki, zbrani s
pomočjo razvite tehnologije, ne morejo nadomestiti podatkov, zbranih s
pomočjo vohunjenja. Mnoţica javno dostopnih virov informacij naj bi celo
povečala pomen in nujnost agentov na terenu. Pri terorizmu si ni mogoče
zamisliti uspešnega in učinkovitega boja brez informacij iz najoţje okolice,
do katerih pa je moţno priti le z uporabo omenjenih metod (Purg, 1997).
V Rusiji se proti terorizmu borijo naslednje varnostno-obveščevalne sluţbe
(Agentura, 2010):
Zvezna varnostna sluţba,
Zunanja obveščevalna sluţba,
Glavni obveščevalni direktorat generalštaba oboroţenih sil,
Zvezna zaščitna sluţba.
17
4 Terorizem kot vir ogroţanja in tveganja varnosti
Rusije
4.1 Teroristični napadi v Rusiji v zadnjem desetletju
Teroristična dejanja puščajo za seboj katastrofalne posledice. Za laţje
razumevanje resnosti problema, ki ga v Rusiji predstavlja terorizem, so v
nadaljevanju našteti teroristični napadi, izvedeni na njenem ozemlju v
zadnjem desetletju.
Tabela 1: Teroristični napadi v Rusiji od leta 2000 do leta 2010 (National
consortium for the study of terrorism and responses to terrorism [START],
2010).
DATUM KRAJ STORILEC SMRTNE ŢRTVE
POŠKODOVANI CILJ
2. 7. 2000
Argun Čečeni 50 81 Vojska
8. 8. 2000
Moskva Čečeni (sum) 12 94 Drţavljani in lastnina
12. 10. 2000
Grozni Čečeni (sum) 10 10 Vlada in policija
9. 12. 2000
Alkham-Jurt Čečeni (sum) 21 21 Drţavljani in lastnina
3. 8. 2001
Grozni Čečeni 12 neznano Policija
2. 1. 2002
Barzoj Čečeni (sum) 15 0 Vojska
27. 1. 2002
Čelkovskoj Čečeni (sum) 14 neznano Vojska
18. 4. 2002
Grozni Čečeni 17 5 Vojska
9. 5. 2002
Kaspijsk Čečeni (sum) 43 130 Vojska
6. 8. 2002
Daču Borzoja Skupina Doka Umarova
11 7 Vojska
11. 10. 2002
Grozni Čečeni (sum) 24 neznano Policija
23. 10. 2002
Moskva Čečeni 129 neznano Drţavljani in lastnina
12. 5. 2003
Znamenskoje Čečeni 59 197 Vlada
14. 5. 2003
Iliskhan-Jurt Čečeni 19 78 Vlada
18
5. 6. 2003
Mozdok Čečeni (sum) 20 11 Vojska, drţavljani in lastnina
1. 8. 2003
Mozdok Čečeni (sum) 40 76 Vojska
5. 12. 2003
Jessentuki Črne vdove 47 170 Transport, drţavljani in lastnina
6. 2. 2004
Moskva Čečeni (sum) 40 122 Transport, drţavljani in lastnina
9. 5. 2004
Grozni Čečeni (sum) 24 46 Vlada
21. 8. 2004
Grozni Čečeni 12 16 Policija
24. 8. 2004
Moskva Islambuli brigade Al Kaide
46 0 Letališče in letala
24. 8. 2004
Moskva Islambuli brigade Al Kaide
44 0 Letališče in letala
31. 8. 2004
Moskva Islambuli brigade Al Kaide
11 50 Transport, drţavljani in lastnina
1. 9. 2004
Beslan Čečeni 344 727 Šola, drţavljani in lastnina
1. 7. 2005
Mahačkala Čečeni 10 14 Vojska
19. 7. 2005
Znamenskoje Brigada mučenikov
15 24 Policija
5.11. 2008
Vladikavkaz neznano 12 40 Drţavljani in lastnina
17. 8. 2009
Nazran neznano 25 100 Drţavljani in lastnina
27. 11. 2009
Moskva - Sankt Peterburg
Islamski skrajneţi
26 100 Transport in drţavljani
V tabeli so navedeni le tisti teroristični napadi, pri katerih ni dvoma, da je šlo
za teroristična dejanja, za seboj pa so pustili večje število smrtnih ţrtev
(deset in več). Podatki so pridobljeni s spletne strani START (Nacionalni
konzorcij za proučevanje terorizma in odzivov na terorizem). Dodana sta še
teroristična napada, izvedena v letu 2009, ki ju START ne zajema. Iz tabele je
razvidno, da je bilo v zadnjem desetletju izvedenih 29 takšnih napadov.
Skupno so ti napadi zahtevali 1152 smrtnih ţrtev in najmanj 2120
poškodovanih. V letih 2002 in 2004 sta bila izvedena napada z največjim
številom smrtnih ţrtev. Ţrtve so bili nedolţni drţavljani Rusije, v Beslanu
predvsem otroci. Našteti napadi niso osamljeni primeri. Podobnih napadov je
bilo še veliko več, vendar širši javnosti niso tako poznani. Številni so tudi
napadi z manjšim številom smrtnih ţrtev, ki v tabeli niso navedeni.
19
Terorizem predstavlja za Rusijo veliko varnostno tveganje. Najbolj jo ogroţajo
čečenske teroristične skupine, ki delujejo znotraj njenega ozemlja. Uporniki v
Čečeniji so spremenili taktiko bojevanja v boju za neodvisnost. Z neposrednih
spopadov z zveznimi silami, s katerimi so ţeleli osvoboditi večja urbana
središča, so prešli na teroristično delovanje. Sprva so bili teroristični napadi
prej izjema kot pravilo v delovanju čečenskih upornikov, saj je večino takšnih
dejanj opravila skupina pod vodstvom Šamila Basajeva. V ta kontekst sodijo
tudi napadi na stanovanjske bloke v Moskvi in Volgodinsku leta 1999. Napada
na gledališče Dubrovka v Moskvi leta 2002 in v Beslanu leta 2004 sta pokazala
na nov val terorističnega delovanja čečenskih upornikov (Grošelj, 2006).
V letu 2010 so Rusijo spet pretresli teroristični napadi. 29. marca je bila tarča
samomorilskih napadalcev moskovska podzemna ţeleznica. V razmaku 40
minut sta se razstrelili dve napadalki iz Dagestana, ki sta s seboj v smrt
potegnili 40 ljudi, več kot 100 pa je bilo ranjenih. Odgovornost za napad je
prevzel vodja čečenskih upornikov Doka Umarov, ki je v izjavi za javnost
napovedal še več takih napadov, če Rusija ne bo zagotovila neodvisnosti
muslimanskim pokrajinam Severnega Kavkaza. 9. septembra je bil prizorišče
napada tudi Vladikavkaz v Severni Osetiji. Z avtomobilom bombo se je na
trţnici razstrelil samomorilski napadalec, ki je poleg sebe je ubil še 17 ljudi,
160 pa jih ranil (R., 2011). Napadov na območju Severnega Kavkaza je bilo še
veliko več, vendar posameznih primerov ne bom izpostavljala.
Tudi leto 2011 ni izjema. V samomorilskem napadu na moskovsko letališče
Domodedovo je umrlo 35 ljudi, 130 pa je bilo ranjenih. Kazen v obliki
razrešitve s poloţaja je najprej doletela uradnike na letališču, ki niso
zagotovili varnosti. Je pa res, da je varnost zelo teţko zagotoviti, kar
dokazujejo pretekli napadi v Rusiji. Bolj kot na neuspešnost varnostnih sil je
bolje opozoriti na vzroke za sam terorizem, ki jih ruska oblast morebiti
povsem sploh ne more odstraniti (Ornik, 2011).
Našteti napadi so zadosten dokaz, da je terorizem v Rusiji še kako prisoten.
Glede na sedanje razmere lahko v prihodnosti pričakujemo podobne napade.
20
4.2 Teroristične skupine
Po seznamu, ki ga je izdelalo Vrhovno sodišče Rusije, je na njenem ozemlju
prepovedano delovanje naslednjih terorističnih organizacij (Zvezni seznam
terorističnih organizacij, 2011):
Vrhovni vojaški štab zdruţenih narodov svetih bojevnikov na Kavkazu,
Kongres narodov Ičkerije in Dagestana,
Baza (Al-Kaida),
Asbatal-Ansar,
Sveta vojna (Al-Dţihad ali Islamski dţihad Egipt),
Islamska skupina (Al-Gamal-Islami),
Muslimanska bratovščina (Al-Ihvanal-Muslimun),
Islamska osvobodilna stranka (Hizb ut-Tahrir Al-Islami),
Laškar-I-Taiba,
Islamska skupina (Dţamaat-I-Islami),
Talibansko gibanje,
Islamska stranka Turkestana (nekdanje islamsko gibanje Uzbekistana),
Društvo za socialne reforme (Dţamija tal-Islahal-Idţtimai),
Društvo za oţivitev Islamske dediščine (DţamiatIhia at-Turazal-Islami),
Hiša dveh svetnikov (Al-Haramei),
Dţundaš-Šam,
Islamski Dţihad – Dţamat Modţahedov,
Al-Kaida v islamskem Magrebu (prej poznana kot -Salafistična skupina
za pridiganje in Dţihad),
Kavkaški Emirat,
Nacionalna Boljševiška stranka.
V nadaljevanju so predstavljene teroristične organizacije, ki so delovale ali še
delujejo na ozemlju Rusije. Teroristične organizacije so med seboj tesno
povezane in se prepletajo, saj jim je skupen isti cilj - osvoboditev Čečenije in
ustanovitev neodvisne čečenske drţave. V vseh teh letih bojevanja se je ţelja
po osamosvojitvi prenesla tudi na ostale predele v Severnem Kavkazu.
21
4.2.1 Islamski regiment za posebne namene
Islamski regiment za posebne namene oz. »special purpose« je nastal pod
vodstvom Arbija Barajeva v letih med rusko-čečenskima vojnama (1996-1999).
Njen glavni cilj je bil osvoboditev Čečenije in ustanovitev čečenske drţave. Za
dosego tega cilja je Barajev sklepal zavezništva z drugimi uporniškimi
skupinami v Čečeniji in islamskimi skupinami. Po začetku druge rusko-
čečenske vojne leta 1999 se je organizacija močno razširila in postala velik
problem za ruske zvezne sile. Najbolj zloglasni napad Islamskega regimenta za
posebne namene je bil napad na gledališče Dubrovka 23. Oktobra 2002 v
Moskvi.
V vodstvu Islamskega regimenta za posebne namene je vseskozi prihajalo do
sprememb. Po smrti Barajeva je vodstvo prevzel njegov nečak Movsar
Suleimanov, ki je prevzel stričev priimek. Bil je vodja teroristične skupine, ki
je napadla gledališče v Moskvi. V napadu je izgubil ţivljenje. Po njegovi smrti
je nadzor nad organizacijo prevzel Hamzat Tazabajev. Poveljeval je nekaj
uspešnih napadov na ruske varnostne sile v Čečeniji, a je bil 23. februarja
2004 ubit. V dveh letih za tem so bili ubiti še trije poveljniki organizacije.
Kremelj še vedno gleda na Islamski regiment za posebne namene kot veliko
groţnjo regiji. Pod vodstvom Kazbeka bodo cilj Islamskega regimenta za
posebne namene ruske sile in Čečeni, ki sodelujejo z Rusijo (START, 2010).
4.2.2 Skupina Movsarja Barajeva
Skupina Movsarja Barajeva je delovala na ozemlju Čečenije in si prizadevala
ustanoviti samostojno islamsko republiko Čečenijo. Movsar Barajev je bil
dolgoletni član protiruske milice, ki jo je vodil njegov stric Arbi Barajev, ki so
ga ruske enote leta 2001 ubile (START, 2010).
22
Skupina je bila v veliki meri sestavljena iz članov drugih dveh čečenskih
terorističnih organizacij, Islamske mednarodne mirovne brigade in Islamskega
regimenta za posebne namene. Svoj prvi in zadnji veliki napad je izvedla 23.
oktobra 2002 v gledališču v Moskvi (START, 2010).
4.2.3 Islamska mednarodna mirovna brigada
Leta 1998 sta gverilski čečenski voditelj Shamil Basajev in Savdski poveljnik
Ibn-al-Khattab ustanovila Islamsko mednarodno mirovno brigado. Skupina je
sestavljena iz nacionalističnih, etničnih čečenskih borcev, kot tudi arabskih in
drugih tujih borcev, ki se drţijo islamske doktrine. Za razliko od drugih
uporniških čečenskih skupin glavni cilj Islamske mednarodne mirovne brigade
ni le ustanovitev neodvisne čečenske drţave, ampak tudi vzpostavitev
islamskega šeriatskega prava. Kot za večino skupin, ki delujejo proti ruskim
silam v Čečeniji, so tudi za Islamsko mednarodno mirovno brigado značilne
spremembe v vodstvu. Po izgubi svojih najbolj vplivnih voditeljev je Islamska
mednarodna mirovna brigada ostala aktivna pod poveljstvom Abual-
hafsUrduni-ja in bo nedvomno nadaljevala svoj boj proti ruskim silam. Skupino
je še vedno treba obravnavati kot pomembno groţnjo varnosti v regiji (START,
2010).
4.2.4 Črne vdove
Črne vdove so ţenske, samomorilske napadalke, ki so v vojnah z Rusijo
izgubile svoje moţe, brate, očete ali druge sorodnike. Svoje ime so dobile
zaradi tradicionalnega oblačenja v črno. Na sebi nosijo pas z razstrelivom. To
je tako imenovani pas mučencev (shahid belt), zaradi katerega jih imenujejo
tudi shahidki mučenke. Črne vdove se odločijo za samomorilsko smrt, da z njo
pokaţejo moč odpora (Wikipedia, 2010).
23
Skupina deluje zlasti na območju Severnega Kavkaza. V zadnjih letih pa so
sodelovale tudi pri številnih večjih napadih v Moskvi, vključujoč bombna
napada na dve potniški letali leta 2004 in napada na moskovski podzemni
ţeleznici marca 2010 (T., 2010).
Strokovnjaki pravijo, da njihova dejanja ne temeljijo zgolj na enostavnem
maščevanju. Črnih vdov si ne smemo predstavljati kot zvestih vdov v lovu na
pravico. Ţenske so pravzaprav produkt sofisticiranega procesa indoktrinacije,
globoko zakoreninjenega na Severnem Kavkazu, kjer so morali zaradi
pomanjkanja moških v napade vzeti tudi ţenske. Julija Yuzik, ki je govorila z
nekaj pripadnicami Črnih vdov, pa tudi z njihovimi sorodniki, ko je pisala
knjigo Nevesty Allakhy (Brides of Allah) pravi: »Ţenske, ki sodelujejo pri
terorističnih napadih, tega ne delajo zaradi lastne ţelje in volje, ampak zato,
ker so 'ţrtve' manipulacije. Ne dajo jim nikakršne druge moţnosti.«
Po besedah Yuzikove naj bi se proces rekrutiranja po navadi začel, ko kakšen
sorodnik sodeluje z uporniki, nato pa umre pod streli ruskih sil. Takšno
druţino skupnost v večini primerov izloči, saj se vsakdo boji, da bo stopil na
ţulj drţavi, islamisti pa niso tako "izbirčni", zato druţino sprejmejo in jo
vzamejo za svojo. Tam najdejo spoštovanje, se med seboj kličejo sestre in
bratje, skupaj molijo in se osredotočajo zlasti na vero. Seveda pa se nato od
te druţine pričakuje, da bo sodelovala pri kakšnem napadu, ko bo to
potrebno. Ukazi za samomorilsko bombo ponavadi pridejo iz gorovja, kjer se
skrivajo številni uporniki.
Ţenske, ki jih v takšnih okoliščinah rekrutirajo, pravi Speckhardova, ponavadi
potrebujejo "psihološko prvo pomoč". Moški, ki jih vabijo, igrajo vlogo očeta
ţenskam, ki so ţe tako ali tako ranjene zaradi travmatične izkušnje ali
zlorabe. "Do določene mere jim to pomaga. To je kot droga, a ima
kratkotrajen učinek. Da jim olajšanje, a vendarle ni rešitev. In ravno tako kot
zasvojenost z drogo se tudi te situacije v večini končajo tragično," je povedala
Speckhardova, ki se je za potrebe knjige Talking to Terrorists pogovarjala s
300 pripadniki terorističnih skupin (T., 2010).
24
Te ţenske večinoma z veliko lahkoto najdejo prek interneta, za številne
teroristične skupine pa so še kako uporabne, zato se bo vloga ţensk v dţihadu
le še povečevala. Počasi mnenje glede rekrutiranja ţensk spreminjajo tudi
izjemno konzervativne skupine (kot je na primer Al Kaida), pravi Mia Blum,
avtorica knjige o ţenskah v terorizmu Bomb shell: Women and Terror. Zlasti v
Rusiji to predstavlja veliko teţavo, saj so več kot polovico samomorilskih
napadov opravile ţenske (drugod po svetu se ta odstotek giblje okoli 30 %).
Njihovo sodelovanje pa veliko bolj spodbudi pridruţevanje novih članov.
"Ţenske se javijo za sodelovanje in s tem v sramoto spravljajo moške, ki ne
sodelujejo. Tako se naveţejo na moškost, na njihovo potrebo po varovanju
ţensk, zaradi česar se jih nato veliko javi in pridruţi. " (T., 2010).
4.3 Vodja terorističnih skupin na Severnem Kavkazu – Doka
Umarov
Doka Umarov se je rodil leta 1964 v hribovitem juţnem delu Čečenije. Študiral
je gradbeništvo v Groznem, potem pa delal na raznih koncih Rusije. Ko se je
konec leta 1994 začela prva čečenska vojna, se je vrnil v Čečenijo, se
pridruţil eni od uporniških skupin in se v bojih zelo izkazal. V premirju po
koncu prve vojne, ko so uporniki dobili priloţnost, da sestavijo svojo lokalno
vlado, je Umarov postal šef drţavne varnosti v vladi predsednika Aslana
Mashadova. S tega poloţaja je bil umaknjen zaradi pritiskov ruskih oblasti, ki
so sumile, da se tajno ukvarja s terorizmom in ugrabitvami.
Ko je leta 1999 izbruhnila druga čečenska vojna, je bil Umarov imenovan za
komandanta v samem vrhu uporniške vojske. Organiziral je številne
spektakularne akcije proti ruskim silam, pa tudi teroristične akcije. Leta 2000
je bil huje ranjen v obraz (kasneje je bil ranjen še večkrat), vendar se je po
zdravljenju v tujini vrnil v Čečenijo in nadaljeval vojskovanje. Takrat je bil
vrhovni komandant čečenskih upornikov Šamil Basajev, Umarov pa je z njim
sodeloval pri projektu širjenja vojne zunaj čečenskih meja. Govori se, da je
prav on organiziral spektakularne akcije v Ingušetiji in Stavropolskem okraju.
25
Prav tako naj bi bil Umarov komandant teroristov, ki so leta 2004 izvedli
enega najgrozovitejših terorističnih zločinov, vpad v šolo v Beslanu v Severni
Osetiji. Leta 2005 so ruske tajne sluţbe ubile čečenskega predsednika
Mashadova, leta 2006 je umrl njegov naslednik Abdul Halim Sadulajev, še
istega leta pa je v skrivnostnih okoliščinah umrl tudi Basajev. Tako je Umarov
postal novi čečenski vojaški vodja. Vendar je širša javnost zanj izvedela šele
leta 2007, ko je razglasil tako imenovani Kavkaški emirat, ki poleg Čečenije
zajema še Ingušetijo, Dagestan, Severno Osetijo, Balkirijo in del
Stavropoljskega okraja, sebe pa razglasil za emirja te nove tvorbe in s tem
najavil skupni boj islamskih narodov Severnega Kavkaza proti ruskim
oblastem. Gre za politično tvorbo z izrecnimi in jasnimi islamističnimi temelji,
ki prerašča sfero "čečenskega problema". Umarov ţeli razširiti območje boja
skupaj z območjem za rekrutacijo novih borcev. Čečenija zanj ni več edini
fokus delovanja niti v političnem niti vojaškem smislu. V enem redkih
intervjujev je izrecno napovedal, da bo operacije razširil na celotno območje
Rusije in to s terorističnimi metodami. Ko so ga vprašali, ali lahko pričakujejo
podobne akcije, kot je bila tista v šoli v Beslanu ali pa operacija leta 2002 v
gledališču Dubrovka v Moskvi, je odgovoril: "Da, če je takšna Alahova volja.
Poskušal se bom izogibati civilnim ţrtvam, kolikor bo le mogoče, vendar v
Rusiji ni civilistov. Zakaj? Ker se genocid nad mojim narodom izvaja s tiho
privolitvijo ruskih drţavljanov." (Mihovilović, 2010).
Doka Umarov je prevzel odgovornost za napad na vlak na progi Moskva-Sankt
Peterburg, za eksploziji na podzemni ţeleznici v Moskvi, pa tudi za zadnji
odmevnejši napad na letališču Domodedovo. Umarov je tako postal prvi človek
z ruskega seznama teroristov in nekakšen ruski Osama bin Laden. Oglasil se je
na neuradni separatistični spletni strani Kavkazcenter.com, ki je v Rusiji
prepovedana, s čimer je ovrgel tudi govorice o svoji smrti. Pred črno zastavo z
belim mečem je v kamuflaţna oblačila oblečeni Umarov napovedal, da so
»severno kavkaški bojevniki na posebno operacijo v Moskvo poslali brata,«
Kremelj pa je posvaril, »naj se pripravi na leto krvi in solza.« (Frelih, 2011).
26
5 Vpliv terorističnih napadov na spremembe v
nacionalno-varnostnem sistemu Rusije
Teroristični napadi prisilijo oblast, da naredi določene spremembe v
nacionalno-varnostnem sistemu, s katerimi poskuša drţavo čim bolje
zavarovati pred podobnimi napadi. Zaradi vse večje ogroţenosti s strani
terorizma je Rusija leta 1998 sprejela Zakon o boju proti terorizmu. Zakon
določa osnovna načela, na katerih temelji delovanje nacionalno-varnostnega
sistema v boju proti terorizmu. Opredeljuje elemente sistema nacionalne
varnosti, ki so osnovni nosilci protiterorističnega delovanja. To so: Zvezna
varnostna sluţba, Ministrstvo za notranje zadeve, Zunanja obveščevalna
sluţba, Zvezna zaščitna sluţba in Ministrstvo za obrambo (Agentura, 2010).
Rusija se tako kot druge drţave po svetu odziva na teroristične napade. S
spremembami v nacionalno-varnostnem sistemu poskuša iskati rešitve, ki bodo
pripomogle k večji pripravljenosti in uspehom pri soočanju s terorizmom. V
nadaljevanju so predstavljeni odzivi Rusije na nekatere odmevne teroristične
napade.
5.1 Napadi 11. septembra 2001 v ZDA
Po terorističnih napadih 11. 9. 2001 v ZDA je v Rusiji prišlo do okrepitve
mednarodne dejavnosti, ki je bila usmerjena predvsem v dejavno podporo
boju proti mednarodnemu terorizmu. V tem kontekstu se je Rusija vključila v
protiteroristično koalicijo in podprla odstranitev talibanskega reţima v
Afganistanu, poleg tega pa je v tem obdobju vzpostavila kakovostno nove
odnose z ZDA, NATO, EU in drugimi pomembnimi mednarodnimi
organizacijami in drţavami. Rusija je boj proti terorizmu podprla v okviru
različnih mednarodnih organizacij, kot so OZN, NATO, EU, Šanghajska
organizacija za sodelovanje (SCO), Organizacija sporazuma o kolektivni
27
varnosti (CSTO) in druge. Okrepila je tudi dejavnosti v okviru Skupnosti
neodvisnih drţav (SND) na področju varnosti in skupnega boja proti terorizmu,
pri čemer je izhajala iz podmene, da je treba proti profesionalni mreţi
teroristov, ki deluje na tem območju, delovati z učinkovitim zdruţevanjem sil.
V tem kontekstu so bile dejavnosti usmerjene na spremembo statusa in
strukture protiterorističnega centra SND, na okrepitev koordinacije stalnih
predstavnikov posebnih sluţb v drţavah SND, ki bi koordinirale
protiteroristično dejavnost v okviru SND in na večjo dejavnost v okviru skupnih
protiterorističnih vaj in srečanj, pri čemer naj bi bila filiala tega centra
organizirana v Biškeku - Kirgizija (Purg, 2003).
5.2 Zajetje talcev v Moskovskem gledališču
Po terorističnem dejanju zajetja talcev v gledališču na Dubravki v Moskvi (23.-
26. 10. 2002) je med drugim prišlo do različnih novih aktivnosti v boju proti
terorizmu in do sprememb na področju varnostno-obveščevalnega sistema
Rusije. Predsednik Rusije se je 28. 10. 2002 odločil za spremembe na področju
koordinacije pristojnih organov in sluţb, pri čemer je to funkcijo takrat
prevzel Generalni štab oboroţenih sil Rusije, 11. 3. 2003 pa je prišlo do večjih
sprememb varnostno-obveščevalnega sistema. V kontekstu krepitve
koordinacije dejavnosti na obravnavanem področju je zanimiva tudi pobuda,
ki je bila 7. 4. 2003 podana na razpravi v Drţavni dumi Rusije. Udeleţenci
razprave so predlagali, da se oblikuje enoten zvezni center za opozarjanje in
preprečevanje ekstremistične dejavnosti v Rusiji in pripravi ustrezen zvezni
program za njegovo dejavnost. V tej zvezi so udeleţenci razprave predsedniku
Rusije tudi predlagali, da bi v svoji letni poslanici, v kateri se skladno z ustavo
določajo osnovne smeri dejavnosti na notranje in zunanje političnem
področju, opozoril na dejavnost pristojnih organov drţavne oblasti na
področju opozarjanja in preprečevanja ekstremizma, in sicer zlasti
ministrstev za notranje zadeve in pravosodje ter Zvezne varnostne sluţbe
(Purg, 2003).
28
5.3 Zajetje talcev v Beslanu
Takoj po obleganju Beslana je predsednik Vladimir Putin odredil reforme na
Ministrstvu za notranje zadeve (MVD) in v Zvezni varnostni sluţbi (FSB). Sledile
so spremembe v vsebini in načinu sodelovanja med varnostno-obveščevalnimi
sluţbami na področju boja proti terorizmu. Kljub vsem spremembam je bilo
zelo malo narejenega na področju koordinacije vladnih institucij in
medsebojne izmenjave informacij (Soldatov in Borogan, 2005).
Po reformah je MVD postal ključni operativni akter protiterorističnega
delovanja v Rusiji, strateški pa je ostal FSB. V okviru MVD se je zato oblikoval
Integriran center za boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu (DBOPiT),
ki naj bi opravljal strateške analize in analize obveščevalnih podatkov ter
poveljeval specialnim silam MVD, predvsem odredom policije posebnega
namena (OMON), protiterorističnim enotam hitrega posredovanja (SOBR) in
specialnim enotam notranjih vojsk. MVD naj bi nadzoroval 12 specialnih enot v
Čečeniji in štiri enote v drugih republikah Severnega Kavkaza. Poleg tega pa
naj bi imel še šest manjših specialnih oddelkov (VSOG) za zasledovanje in
uničevanje tako imenovanih spečih terorističnih celic (Grošelj, 2006).
Pravni poloţaj se je korenito spremenil februarja leta 2006, ko je predsednik
Putin sprejel odredbo o ukrepih za boj proti terorizmu in v okviru strukture
FSB ustanovil Nacionalni urad za boj proti terorizmu (NAK). S tem zakonom je
FSB spet dobil vodilno vlogo v boju proti terorizmu. Mesec dni kasneje pa je
bil sprejet tudi nov Zvezni zakon o boju proti terorizmu. S tem so Ruske
varnostno-obveščevalne sluţbe nedvomno postale bolj aktivne kot pred
obleganjem v Beslanu (Krunić, 2010).
Kot lahko vidimo, je Rusija skozi vsa ta obdobja opravila kar nekaj korenitih
sprememb na področju nacionalno-varnostnega sistema. Po zadnjih
spremembah smo lahko dobili občutek, da v Rusiji res ni prišlo do večjih
terorističnih napadov in jim je nekako uspelo zatreti terorizem. A smo bili v
marcu 2010 spet priča novim napadom v Moskvi in februarja 2011 napadu na
letališču v Domodedovu. Po terorističnem napadu v Domodedovu so stopnjo
teroristične groţnje v Moskvi dvignili na najvišjo raven.
29
6 Nacionalni protiteroristični odbor (NAK)
Nacionalni protiteroristični odbor zagotavlja usklajevanje vseh subjektov
Ruske federacije, ki imajo pomembno vlogo v boju proti terorizmu. Svoje
dejavnosti izvaja v sodelovanju z zveznimi oblastmi, protiteroristično
komisijo, izvršilnimi organi, lokalnimi oblastmi ter drugimi društvi in
organizacijami.
Odbor sestavljajo (Uradna spletna stran NAK):
Direktor Zvezne varnostne sluţbe (predsednik);
Namestnica vodje predsedniške uprave – pomočnica predsednika Ruske
federacije;
Minister za notranje zadeve (podpredsednik);
Namestnik direktorja zvezne varnostne sluţbe – načelnik štaba
nacionalnega protiterorističnega odbora (podpredsednik);
Namestnik predsednika Sveta federacije Zvezne skupščine Ruske
federacije (po dogovoru);
Namestnik predsednika Drţavne dume (po dogovoru);
Namestnik predsednika vlade - načelnik štaba Ruske federacije;
Namestnik predsednika vlade, pooblaščeni predstavnik predsednika
Ruske federacije v Severnem Kavkazu;
Minister Ruske federacije za civilno zaščito, izredne razmere in odpravo
posledic naravnih nesreč;
Minister za zunanje zadeve;
Minister za zdravje in socialno varnost;
Minister za obrambo;
Minister za komunikacije;
Minister za industrijo in trgovino;
Minister za promet;
Minister za energetiko;
Minister za pravosodje;
Direktor Zunanje obveščevalne sluţbe;
30
Direktor Ruske zvezne sluţbe za nadzor nad drogami;
Direktor Zvezne zaščitne sluţbe;
Vodja Zvezne finančne sluţbe za spremljanje;
Načelnik generalštaba ruske vojske – prvi namestnik ministra za
obrambo;
Namestnik sekretarja ruskega varnostnega sveta.
Glavne naloge odbora so (Protiteroristična struktura, 2010):
priprava predlogov predsedniku, za oblikovanje vladne politike za boj
proti terorizmu in za izboljšanje ruske zakonodaje na tem področju;
usklajevaje boja proti terorizmu zveznih izvršilnih organov, ruskih
protiterorističnih komisij.
Razvoj ukrepov za boj proti terorizmu.
Vključevanje v mednarodno sodelovanje v boju proti mednarodnemu
terorizmu, vključno s pripravo mednarodnih pogodb Ruske federacije
na tem področju.
Priprava predlogov za zagotavljanje socialne zaščite za tiste, ki se
ukvarjajo z bojem proti terorizmu ali so ţrtve terorističnih dejanj in jih
je treba vključiti v rehabilitacijo.
Druge naloge določene z zakonodajo Ruske federacije na področju boja
proti terorizmu.
Osebje Nacionalnega odbora za boj proti terorizmu je sestavljeno iz 300
agentov Zvezne varnostne sluţbe in 7 agentov Zvezne zaščitne sluţbe. V
okviru odbora so bili ustanovljeni zvezni in regionalni operativni štabi, ki naj
bi prevzeli nadzor v primeru terorističnega napada ali zasega talcev.
Operativne štabe v regijah vodi poglavar teritorialnih oddelkov Zvezne
varnostne sluţbe (Agentura, 2010).
31
7 Vloga ruskih obveščevalno-varnostnih sluţb
Obveščevalno-varnostne sluţbe imajo veliko skupnega z bojem proti
terorizmu, saj so pomemben člen pri pridobivanju ključnih informacij,
pomembnih za učinkovit boj proti njemu. Ruske obveščevalno-varnostne
sluţbe so bile v preteklosti zelo aktivne na področju boja proti terorizmu tako
v primeru zbiranja informacij v zvezi s terorizmom na ruskih tleh, njegovim
preprečevanjem, kot tudi pri reševanju kriznih situacij (zajetju talcev). V
nadaljevanju so opisane ruske obveščevalno-varnostne sluţbe in njihova vloga
v boju proti terorizmu.
7.1 Zvezna varnostna služba (FSB)
Zvezna varnostna sluţba je bila ustanovljena leta 1995.
Organi FSB predstavljajo enoten in centraliziran sistem, v katerega spadajo:
Zvezna varnostna sluţba;
uprave (oddelki) Zvezne varnostne sluţbe po posameznih regijah in
subjektih Rusije (teritorialni organi varnosti);
uprave (oddelki) Zvezne varnostne sluţbe v ruskih oboroţenih silah, v
vojskah, vojaških formacijah in njihovih organih upravljanja (organi
varnosti v vojskah) (Purg, 2003).
FSB vodijo Direktor - Alexander Bortnikov ter (Agentura, 2010):
prvi namestnik direktorja;
prvi namestnik direktorja - vodja Mejne straţe;
namestnik direktorja - načelnik štaba Nacionalnega protiterorističnega
odbora (NAK) in namestnik poveljnika zvezne Kadrovske sluţbe;
namestnik direktorja - drţavni sekretar FSB;
namestnik direktorja.
32
Zvezna varnostna sluţba je strukturirana iz devetih sluţb in dvanajstih
oddelkov, ki so neposredno podrejeni direktorju (Agentura, 2010):
1. Protiobveščevalna sluţba - odgovorna je za kontrašpijonaţo, vključno z
nadzorom nad vojaško-industrijskimi kompleksi, rusko vojsko in mornarico
ter delovanjem hekerjev, ki napadajo vladne vire na internetu.
2. Sluţba za zaščito ustavnega sistema in boj proti terorizmu
Organizacijsko-operativni direktorat
Operacijsko-preiskovalni direktorat
Direktorat za boj proti terorizmu in političnemu ekstremizmu
Direktorat za boj proti mednarodnemu terorizmu
Center za posebne namene
Ta sluţba se bori proti terorizmu doma in v tujini (vključno s sodelovanjem
s tajnimi sluţbami drugih drţav) in vodi politični nadzor in posebne
postopke.
3. Obmejna sluţba - vključuje sedeţ v Moskvi, obveščevalne sluţbe,
regionalne uprave in ruske čete vzdolţ meje.
4. Sluţba za ekonomsko varnost - nadzoruje ključno industrijo in podjetja
kot tudi ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za izredne razmere.
5. Sluţba za operativne informacije in mednarodne odnose - odgovorna je
za zagotavljanje informacij, ki pripomorejo k uspešnemu vodenju FSB in
Kremlja ter nadzira obveščevalne operacije in mednarodne dejavnosti.
6. Sluţba za organizacijske in kadrovske dejavnosti - upravlja s človeškimi
viri.
7. Sluţba za podporo - odgovorna je za vzdrţevanje prostorov, kjer deluje
FSB, in za gradnjo vojaških objektov, ki jih uporablja FSB.
8. Znanstvena in tehnična sluţba - ponuja tehnično podporo za delovanje.
9. Sluţba za nadzor - pregleduje osebje in raziskuje zločine, ki jih je
zagrešilo osebje FSB.
33
Zvezna varnostna sluţba ima vodilno vlogo v boju proti terorizmu na ruskih
tleh. 8. oktobra 1998 je bil na oddelku za zaščito ustavne ureditve in boj proti
terorizmu (sedaj sluţba za zaščito ustavne ureditve in boj proti terorizmu)
ustanovljen Center za posebne namene. Center je sestavljen iz
protiteroristične enote Alfa (A oddelek) in enote Vympel (V oddelek). FSB ima
ustanovljene tudi posebne enote, ki delujejo v posameznih regijah (Kozlov,
2010).
Alfa je znana protiteroristična enota. Večina enote je nameščena v Moskvi,
ostale pa se nahajajo v drugih mestih – Krasnodar, Jekaterinburg in
Habarovsk. Enota uporablja nadstandardno opremo in oroţje, ki navadnim
enotam ruske policije in vojske ni na voljo. Njeni pripadniki so izvrstno
izurjeni, znajo ravnati z različnim strelnim oroţjem, tudi s tujim. Vsi člani so
šolani padalci. Tretjina pripadnikov je posebej usposobljena za bojevanje v
gorah in plezanje, tretjina pa za potapljanje. Glavna naloga Alfe je boj proti
teroristom na domačih tleh in v urbanih okoljih, reševanje talcev, pripisujejo
pa ji tudi občutljivejše funkcije, ki bi jih bilo mogoče označiti kot paravojaške
(Wikipedia, 2011).
Skupina Alfa je sodelovala pri reševanju v vseh večjih terorističnih napadih,
kjer so bili zajeti talci (Napad na gledališče v Nord-Ostu, tragedija v Beslanu).
Tudi skupina Vympel se ukvarja z bojem proti terorizmu, vendar za razliko od
Alfe deluje v popolnoma drugačnem okolju. Njeni pripadniki so strokovnjaki
za posebne discipline. Aktivirani so predvsem v terorističnih napadih, ki
vključujejo jedrske elektrarne in druge industrijske komplekse. Skupina
Vympel je bila skupaj s skupino Alfa pogosto uporabljena v posebnih
operacijah v Severnem Kavkazu. Vympel je nameščen v Moskvi, ima pa tudi
enote skoraj v vsakem mestu, kjer je jedrska elektrarna (Wikipedia, 2011).
FSB ima v svoji strukturi ustanovljeno akademijo. V akademiji je 10 fakultet,
kjer se izobraţujejo strokovnjaki za FSB, pa tudi SVR, Ministrstvo za obrambo
in druge agencije (Agentura, 2010).
34
V marcu 2007 je direktor FSB na obali Kaspijskega morja odprl poseben center
za usposabljanje osebja. Na prvi pogled center ne zgleda neobičajen, vendar
se za visoko ograjo skriva prava trdnjava z rovi in shrambami za oroţje.
Večnamenski objekt se nahaja na površini 25 ha in obsega tri športne dvorane,
najnovejše zmogljivosti za usposabljanje in strelišče. V prvem nadstropju hiše
je trgovina z ţivili, v drugem trgovina z opremo, v tretjem otroški vrtec, v
četrtem nadstropju pa je 1970 stilskih stanovanj (Kozlov, 2010).
Ti podatki dokazujejo, da je FSB dobro situiran in svojim zaposlenim omogoča
odlične moţnosti za usposabljanje.
7.2 Zvezna zaščitna služba (FSO)
FSO je zvezna vladna agencija, ki varuje visoke drţavne usluţbence, vključno
z ruskim predsednikom in najpomembnejše vladne objekte. Neposredno je
odgovoren predsedniku Rusije. Za opravljanje svojih nalog ima pooblastilo, da
opravlja poizvedbe, preverja osebne dokumente, opravlja aretacije, lahko
vstopa v prostore brez dovoljenja lastnikov, prepove lahko vstop v javne
prostore, zaposluje in uporablja tajne obveščevalce (Agentura, 2010).
Eden glavnih ciljev FSO je tudi, da v okviru svojih pristojnosti sodeluje v boju
proti terorizmu (Uradna spletna stran FSO, 2010).
FSO strukturo sestavlja (Uradna spletna stran FSO, 2010):
direktor – general Jevgenij Murov, ki nadzira delovanje celotne
organizacije.
Sluţba za posebne komunikacije in informacije, ki skrbi za
spremljanje in urejanje vladnih komunikacij in s tem posredno
zagotavlja, da so prioritete v boju proti terorizmu ustrezno vrednotene.
Garaţa za posebne namene, ki je namenjena prevozom visokih
drţavnih uradnikov in njihovemu varovanju,
Urad poveljnika Moskovskega Kremlja,
Predsedniški polk.
35
7.3 Glavni obveščevalni direktorat generalštaba oboroženih sil
(GRU)
GRU je vojaška obveščevalna sluţba, ki je bila ustanovljena oktobra 1918.
Njeno področje dela in način delovanja se nista bistveno spreminjali. Poleg
delovanja na strateški in operativni ravni je GRU ves čas usmerjen na
pridobivanje vojaško-tehničnih informacij in podatkov o znanstvenih doseţkih
na vojaškem področju. Prioritete delovanja GRU so po eni strani znotraj
drţave, kjer je npr. njena dejavnost povezana z zagotavljanjem strokovne
pomoči oboroţenim silam pri izvajanju vojaških operacij (npr. v Čečeniji), po
drugi strani pa deluje v tujini, kjer med drugim uporablja tudi številno mreţo
vojaških atašejev (Purg, 2003).
Na Severnem Kavkazu so imele ruske zvezne varnostne agencije pribliţno 4000
pripadnikov specialnih enot, pri čemer so prevladovale enote ruske vojske
oziroma bataljona Vostok in Zapad, ki sta popolnjena z lokalnimi Čečeni,
lojalnimi zveznim oblastem in podrejena obveščevalnemu častniku GRU.
Njune najpomembnejše naloge so bile iskanje, identificiranje in nevtralizacija
čečenskih uporniških voditeljev. Poleg njiju je ruska vojska v letu 2007
vzpostavila operativni gorski pehotni brigadi, specializirani za delovanje v
gorah obmejnih območij Severnega Kavkaza. Enoti sta poklicni tako kot večina
enot ruske vojske na Severnem Kavkazu, njeni pripadniki pa so opremljeni z
vrhunsko oboroţitvijo in vojaško opremo, poleg tega imajo svojo zračno
podporo (Grošelj, 2006).
Načelnik GRU je Alexander Shlyakhturov. Neposredno je podrejen načelniku
generalštaba in Ministrstvu za obrambo, tako nima neposredne zveze s
političnim vodstvom drţave (Agentura, 2010).
36
7.4 Zunanja obveščevalna služba (SVR)
Zunanja obveščevalna sluţba je nastala po razpadu Sovjetske zveze leta 1991.
SVR je za razliko od FSB odgovoren za pridobivanje podatkov iz tujine. Pri
svojem delu sodeluje z Glavnim obveščevalnim direktoratom, prav tako pa na
področju protiterorističnega delovanja sodeluje in izmenjuje podatke tudi s
tujimi obveščevalnimi agencijami (Wikipedia, 2011).
Vodja zunanje obveščevalne sluţbe je Mihail Fradkov. Za pravilnost,
objektivnost in pravočasnost dobave obveščevalnih podatkov je osebno
odgovoren ruskemu predsedniku (Uradna spletna stran SVR, 2010).
Njene naloge so naslednje (Uradna spletna stran SVR, 2010):
predsedniku drţave in vladi zagotavlja obveščevalne podatke, ki so
potrebni za odločanje na političnem, gospodarskem, vojaškem,
strateškem, znanstvenem, tehnološkem in okoljskem področju;
zagotovi okolje, ki spodbuja uspešno izvajanje ruske politike na
varnostnem področju;
spodbuja gospodarski razvoj, znanstveni in tehnični napredek v drţavi
in vojaško-tehnično varnost Rusije.
Zakon o boju proti terorizmu, ki je bil sprejet v letu 1998, določa, da je
glavna naloga SVR v protiterorističnem delovanju zagotavljanje varnosti
ruskim institucijam v tujini, njihovim usluţbencem in članom druţin. Prav
tako pa je tudi zadolţen za zbiranje podatkov o aktivnostih tujih in
mednarodnih terorističnih organizacij (Russian Federation federal law, 1998).
37
8 Razmere na Severnem Kavkazu in odziv Rusije na
čečenski terorizem
V petem poglavju je ţe predstavljen vpliv terorističnih napadov na
spremembe v nacionalno-varnostnem sistemu Rusije. To poglavje pa je
osredotočeno na samo vojno (protiteroristično operacijo), ki jo je Rusija
vodila v Čečeniji in ostalih regijah na Severnem Kavkazu.
Vojno je avgusta 1999 začel takratni (in sedanji) ruski premier, Vladimir
Putin, širšo politično in javno podporo za akcijo pa je dobil po septembrskih
terorističnih napadih na stanovanjska naselja v Moskvi, za kar je Kremelj
obtoţil čečenske teroriste. V začetku leta 2000 so Rusi oznanili konec vojaških
operacij v Čečeniji, kar pa še zdaleč ni drţalo. Čečenska vlada, z Mashadovom
na čelu, se je umaknila iz Groznega in skupaj z islamistično opozicijo, katere
vodja je bil Basajev, nadaljevala z gverilsko vojno proti ruski okupaciji.
Mashadov, nekdanji sovjetski častnik, se je v tem obdobju politično premaknil
v bolj islamistično smer, vseeno pa je predstavljal zmerno krilo med
čečenskimi uporniki. Dejstvo je, da so se Čečeni med desetletnim konfliktom
posluţili nekaj večjih terorističnih operacij, kot sta bili zavzetje moskovskega
gledališča in zavzetje šole v Beslanu (Ramuta, 2009).
Sorazmerna neuspešnost ruskega protiterorističnega boja do leta 2004, ko je
septembra dosegla vrh s pokolom v Beslanu, je povzročila spremembe v
ruskem delovanju na Severnem Kavkazu. To se je pokazalo predvsem v:
doktrinarnih spremembah, ki vključujejo spoznanja, pridobljena v
protiterorističnem delovanju;
spremenjenem programu vojaških nabav, ki posebno pozornost namenja
specialnim enotam (nove uniforme, specialna alpinistična oprema, novo
oroţje, optoelektronika, sistemi zvez ...) in v enovitem programu urjenja,
saj je bil oblikovan poseben center za urjenje specialnih enot Hasanvita;
38
spremembah v neproţnem sistemu vodenja in poveljevanja, prilagojenem
za vodenje in poveljevanje velikim vojaškim operacijam ter popolnoma
neprimernem za izvajanje prikritih in tajnih specialnih operacij (Grošelj,
2006).
Prenos teţišča na razvoj specialnih enot je kazal na prepričanje uradnega
ruskega političnega in vojaškega vodstva, da so pogajanja z uporniki na
Severnem Kavkazu neuspešna ter da je edini učinkovit odgovor taktika
usmerjenih umorov ključnih upornikov in uporaba specialnih enot proti
posameznim uporniškim skupinam. To je bil tudi razlog za spremembo
uporniške taktike, pri kateri ni šlo več za neposreden spopad z zveznimi silami
in za osvobajanje večjih urbanih središč, temveč za teroristično delovanje.
Tako imenovani uničevalni terorizem je zahteval nujne spremembe v
delovanju ruskih specialnih sil, od katerih je predsednik Putin zahteval, naj
opravijo natančno analizo preteklih neuspehov in uporabijo te izkušnje pri
usposabljanju in načrtovanju delovanja specialnih sil. Prvi ukrep je bila
sprememba sistema vodenja in poveljevanja specialnim enotam, ki so bile do
takrat podrejene posameznim ministrstvom ter agencijam. Tako so vse
specialne enote, ki so delovale na Severnem Kavkazu, prešle pod neposreden
nadzor poveljstva zdruţene skupine sil (OGV) na Severnem Kavkazu. To
poveljstvo je prevzelo nadzor nad specialnimi in varnostnimi silami v regiji,
saj je pred tem poveljevalo le enotam ruske vojske in 46. brigadi notranjih
vojsk ministrstva za notranje zadeve (MVD). Odgovornost za stanje v Čečeniji
je formalno v celoti prevzel MVD in zaradi tega je tudi poveljstvo OGV na
Severnem Kavkazu prešlo v roke častnikov MVD. Poleg tega je bila v OGV
oblikovana tudi posebna medagencijska skupina, ki naj bi zbirala
obveščevalne podatke ne glede na zvezno agencijo, ki jih je pridobila. To je
omogočilo njihovo centralno zbiranje, analiziranje in odzivanje glede na
resnost groţnje. Oblikovali so tudi posebno regionalno mreţo medagencijskih
operativnih poveljstev (GrOU), ki je postala neposredno podrejena OGV in
odgovorna za načrtovanje in izvajanje specialnih operacij na svojem
administrativnem območju, kar je bila do takrat pristojnost lokalnih izpostav
39
posameznih zveznih agencij. Tako so ţeleli preprečiti nepotrebno
medagencijsko tekmovanje pri pregonu terorističnih skupin, kar je
zmanjševalo, če ţe ne onemogočalo, usklajevanje aktivnosti med zveznimi
agencijami. S tem se je oblikovala jasna linija vodenja in poveljevanja
specialnim enotam ter drugim zveznim formacijam na Severnem Kavkazu
(Grošelj, 2006).
Vloga posameznih sluţb (Grošelj, 2006):
MVD in FSB sta se osredotočila predvsem na iskanje in uničevanje ilegalnih
uporniških celic. Enote FSB so pričele zagotavljati fizično zaščito ruskim
obveščevalnim častnikom in iskati talce, enote MVD pa so se začele vse
bolj neposredno spoprijemati s teroristi. Primer novega delovanja je bil
napad na Nalčik oktobra 2005, ko je zveznim silam uspelo obdrţati nadzor
nad mestom in uničiti ali ujeti 60 odstotkov uporniških sil. Operacijo so
izvedle specialne enote in sile MVD, lokalna policija in enote ruske vojske
pa so varovale zaledje spopadov in niso neposredno sodelovale v spopadih
z uporniki. Izjema je bila specialna enota ruske vojske, ki je zavarovala
lokalno letališče. V operaciji v Nalčiku so prvič prikazali učinkovito
delovanje ostrostrelcev in uporabo protioklepnih raketnih sistemov. Z
njimi so hitro in učinkovito uničili ključne nasprotnikove tarče brez
uporabe neposredne zračne podpore;
enote FSB so začele izvajati operacije nevtralizacije ključnih uporniških
voditeljev na podlagi zanesljivih obveščevalnih podatkov iz tujine ali
domačih virov. Tako je FSB izvedel likvidacijo Basajeva prav na podlagi
obveščevalnih podatkov, ki so razkrili kraj in čas, ko bodo uporniki prevzeli
oroţje in opremo, kar je FSB omogočilo izvedbo diverzije, s čimer je
pokončal Basajeva in večji del njegove skupine;
specialne enote ruske vojske in GRU so se osredotočile na operacijo išči in
uniči v gorskih predelih Čečenije in na Severnem Kavkazu. Ena od takšnih
enot je izsledila in likvidirala vodjo čečenskih upornikov Mashadova leta
2005. Bistvena prednost teh enot pred drugimi je, da ima ruska vojska na
voljo zračne in raketne sile, ki jih druge agencije nimajo. Pretekle izkušnje
40
so namreč pokazale, da oboroţene enote MVD in FSB niso bile vedno kos
zahtevnosti operacij v gorskem svetu Severnega Kavkaza, poleg tega pa
niso bile sposobne v celoti izrabiti zmogljivosti zračne podpore;
SVR je začela izvajati likvidacije čečenskih voditeljev v tujini. Primer tega
je tudi likvidacija Jandarbijeva leta 2003 v Dubaju, kjer so ruski agenti
nastavili razstrelivo pod njegovo vozilo. Operacija ni bila popoln uspeh, saj
so lokalne oblasti s pomočjo ameriških sluţb del agentov prijele, obsodile
in nato izgnale. Ta incident je med drugim skoraj v celoti prekinil rusko-
ameriško sodelovanje na obveščevalnem področju.
Spremembe so se zgodile tudi na področju nenasilnega protiterorističnega
boja. V tem okviru izstopa delna amnestija, ki so jo zvezne oblasti v
sodelovanju z lokalnimi akterji, izvoljenimi na volitvah novembra 2005,
ponudili upornikom z izjemo tistih, ki so bili obtoţeni terorističnih dejanj ali
drugih hudih kaznivih dejanj. Poleg tega je bilo v Čečeniji moč opaziti
sorazmeren napredek tudi glede spoštovanja človekovih pravic in obnove.
Tako po letu 2005 na cestah ni bilo več kontrolnih točk zveznih sil, oblast so
formalno prevzeli lokalni predstavniki, delovati je začela lokalna policija,
začela se je obnova republike, predvsem glavnega mesta Grozni. Obnovili so
predvsem ceste, šole, vrtce in stanovanjska naselja, kot glavni uspeh obnove
pa so ruske oblasti poudarjale obnovo in ponovno odprtje civilnega letališča v
Groznem. Pri tem je zanimivo, da je obnovo vodil obrambni minister Ivanov in
ne lokalni akterji. To pomeni, da je imel nadzor nad lokalnimi oblastmi in
njihovim proračunom obrambni minister. Zaradi doseţenega napredka v
republiki so mnogi pričeli govoriti o koncu čečenske vojne, zaradi česar se je
pričelo teţišče delovanja varnostnih sil postopoma prenašati iz
protiterorističnih in protiuporniških operacij v dolgoročno nizko intenzivno
policijsko delovanje in pacifikacijo deţele. K umiritvi razmer je prispevala
tudi kriza uporništva, v kakršni se je to znašlo po smrti Basajeva, čeprav se z
njo spoprijema ţe od napada v Beslanu, ko so uporniki izgubili veliko podpore
v Čečeniji, še več pa na širšem Severnem Kavkazu. Zaradi verske
radikalizacije upornikov in prihoda tujih borcev je upor narodov Severnega
41
Kavkaza spremenil pomen. Ruske varnostne sile kljub temu razmer niso
prepuščale naključju, zato so ohranile visoko raven pripravljenosti svojih sil
na Severnem Kavkazu in deloma tudi v Juţni Rusiji. V nasprotju z umirjanjem
razmer v Čečeniji se je poloţaj pričel zaostrovati v Dagestanu, Ingušetiji in
Kabardino-Balkariji. Del čečenskih upornikov je skupaj z lokalnimi radikalnimi
elementi svoje aktivnosti prenesel v te republike, vendar so zvezni uradni viri
poudarjali, da kljub stopnjevanju napetosti ni pričakovati izbruha še ene
čečenske krize. Pri tem so kot ključni vzrok navajale precejšnje razlike med
različnimi uporniškimi skupinami, ki onemogočajo medsebojno povezovanje in
zdruţevanje aktivnosti. K njihovi zmanjšani uspešnosti naj bi pomembno
prispevala tudi verska ekstremnost in vpletenost v kriminalna dejanja, kar
zmanjšuje podporo lokalnega prebivalstva in zaradi česar nimajo
mobilizacijskih zmoţnosti, kot so jih v preteklosti imeli čečenski uporniki.
Ovira pri njihovem delovanju naj bi bila tudi etnična pripadnost, ki omejuje
delovanje na območje etnične skupine, ki ji pripadajo, saj so druge etnične
skupine na Severnem Kavkazu do njih pogosto sovraţne. To pomeni, da morajo
delovati v sovraţnem okolju, kar olajšuje njihov pregon, saj jih lokalno
prebivalstvo pogosto naznani zveznim oblastem. Tak primer je bila operacija v
Nalčiku, kjer lokalno prebivalstvo ni sprejelo čečenskih in inguških upornikov,
kar je zveznim silam olajšalo njihovo nevtralizacijo. Kljub naštetemu
predstavljajo skupine določen izziv za varnostne sluţbe predvsem zato, ker so
to ponavadi nove neznane skupine, katerih članstvo in organizacijo ter modus
operandi morajo varnostne sluţbe šele odkriti. To od njih zahteva infiltracijo
v te skupine oziroma njihovo opazovanje in spremljanje, zaradi česar je
preventivno delovanje zveznih varnostnih sluţb zelo oteţeno. Zato morajo
obveščevalne in specialne sile razvijati in uporabljati vedno nove tehnike in
taktike delovanja, med katerimi so najpomembnejše operacije uničevanja
terorističnih oziroma uporniških oskrbovalnih linij in logistično-oskrbovalnih
baz. Ključna skrb zveznih varnostnih sluţb na Severnem Kavkazu je tako
predvsem moţnost usklajene teroristične kampanje proti komunikacijskim
linijam, zlasti napadom na naftovode, plinovode in jedrske objekte (Grošelj,
2006).
42
Po uboju Mashadova leta 2005 je oblast prevzel še bolj skrajni Sadulajev, po
smrti slednjega pa Doka Umarov, ki je oktobra 2007 oznanil konec (gverilske)
republike Čečenije in ustanovitev Kavkaškega emirata, katerega emir je postal
on sam. Vzporedno pa so Rusi vzpostavili pro-kremeljsko čečensko republiko,
ki je del Rusije, njen vodja pa je postal Razman Kadirov. Glavna igralca v
konfliktu sta torej Ruska federacija z zavezniki (večinoma pro-ruski Čečeni)
ter čečenska vlada z zavezniki (tuji islamistični bojevniki), oziroma po letu
2007 vodstvo Kavkaškega emirata. Čeprav so 16. aprila 2009 ruske oblasti
uradno končale drugo čečensko vojno, oziroma kot jo sami imenujejo
protiteroristično operacijo, še vedno prihaja do nemirov, zato je teţko
verjeti, da je vojna zares končana (Ramuta, 2009).
Kljub temu, da se Rusija ţe toliko let bori proti terorizmu na svojem ozemlju,
se zdi, da ni mogla zagotoviti učinkovite in ustrezne obrambe pred njim.
Ruske varnostne sile so talce obravnavale na povsem neprimeren način, kar je
povzročilo številne civilne ţrtve. Morebiti je to vzrok neustreznega
obveščevalnega pristopa v boju proti terorizmu ali pomanjkanja
usposabljanja, opreme, usklajevanja dela ruskih varnostnih sil, korupcije in
pomanjkanja spoštovanja ţivljenja vsakega posameznika. Namesto da bi si
Rusija prizadevala za reševanje ţivljenj, ruske varnostne sile vse pogosteje
uničujejo teroriste za vsako ceno, za kar je potreben vojaški boj, v katerega
so vključeni tudi civilisti (Krunić, 2010).
Smrtonosni napadi na policijo in druge vladne cilje ostajajo stalnica na
Severnem Kavkazu. V zadnjem času pa smo bili priče številnim napadom, ki so
se zgodili v glavnem mestu Rusije – Moskvi. Sporočilo je jasno, uporniki ţelijo
doseči svoje cilje, zato bodo za dosego le-teh še naprej uporabljali
teroristične metode. Rusija pa se bo prav tako »brutalno« branila pred
napadi.
43
9 Sodelovanje Rusije z mednarodnimi organizacijami
Ker postaja terorizem vse bolj globalni varnostni problem, se posamezne
drţave same teţko bojujejo proti njemu. Zato sodelujejo z raznimi
organizacijami, ki so bile primorane svoje delovanje razširiti tudi na področje
terorizma, čeprav prvotno niso bile ustanovljene za boj proti terorizmu. Te
mednarodne organizacije so:
CSTO (Collective security treaty organisation),
EU (Evropska unija),
NATO (North atlantic treaty organization),
OVSE (Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi),
OZN (Organizacija zdruţenih narodov),
SCO (Shanghai cooperation organisation).
V nadaljevanju sta opisani organizaciji, ki imata za Rusijo velik pomen. To sta
Šanghajska organizacija za sodelovanje in zveza Nato.
9.1 Šanghajska organizacija za sodelovanje (SCO)
Šanghajska organizacija za sodelovanje je mednarodna organizacija, katere
nastanek je bil razglašen 15. Junija 2001 v Šanghaju na Kitajskem. Njene
drţave članice so Kitajska, Rusija, Kazahstan, Kirgizija, Tadţikistan in
Uzbekistan. Glavni cilji SCO so krepitev medsebojnega zaupanja in dobrih
sosedskih odnosov med drţavami članicami; spodbujanje učinkovitega
sodelovanja v politiki, trgovini, gospodarstvu, znanosti, tehnologiji, kulturi,
izobraţevanju, energiji, prevozu, turizmu, varstvu okolja in drugih področjih,
kot je izvajanje skupnih prizadevanj za ohranitev in zagotavljanje miru,
varnosti in stabilnosti (Uradna spletna stran SCO, 2010).
44
Voditelji drţav sveta (HSC) je najvišji organ odločanja SCO. Sestaja se enkrat
letno za sprejemanje odločitev in dajanje navodil o vseh pomembnih
vprašanjih o dejavnosti SCO. Predsedniki vlad sveta (HGC) se sestajajo enkrat
letno ter razpravljajo o strategiji za večstransko sodelovanje in o prednostnih
usmeritvah organizacije v okviru reševanja nekaterih pomembnih in nujnih
vprašanj o sodelovanju na gospodarskem področju in drugih področjih.
Sprejemajo tudi letni proračun organizacije. Za usklajevanje sodelovanja v
okviru SCO je odgovoren Svet za nacionalne koordinatorje (CNC). SCO ima dve
telesi - sekretariat v Pekingu in regionalno protiteroristično strukturo. Izvršni
odbor sveta za regionalno protiteroristično strukturo (RCTS) je stalno telo SCO
s sedeţem v Taškentu, glavnem mestu Uzbekistana. (Uradna spletna stran
SCO, 2010).
Glavne naloge in dolţnosti RCTS SCO so (Uradna spletna stran SCO, 2010):
Ohranjanje delovnih odnosov s pristojnimi institucijami drţav članic in
mednarodnimi organizacijami v reševanju vprašanj boja proti
terorizmu, separatizmu in ekstremizmu;
Pomoč pri sodelovanju med drţavami članicami pri pripravi in izvedbi
boja proti terorizmu, ki se izvaja na zahtevo dotične drţave članice;
pripravi in vodenju operacij iskanja in druge dejavnosti na področju
boja proti terorizmu, separatizmu in ekstremizmu;
Skupne priprave mednarodnopravnih dokumentov v zvezi z bojem proti
terorizmu, separatizmu in ekstremizmu;
Zbiranje in analiza informacij, ki prihajajo k RCTS od drţav članic;
oblikovanje in polnjenje RCTS bančnih podatkov;
Skupno oblikovanje sistema učinkovitega odziva na globalne izzive in
groţnje;
Priprava in izvedba znanstvenih konferenc in delavnic; pomoč pri
izmenjavi izkušenj na področju boja proti terorizmu, separatizmu in
ekstremizmu.
45
Direktor RCTS je upravni vodja izvršnega odbora. Kandidat, drţavljan drţave
članice SCO, se imenuje v Svet voditeljev drţav na priporočilo RCTS za dobo
treh let.
Regionalna protiteroristična struktura posluje v skladu z listino SCO,
Šanghajsko konvencijo o boju proti terorizmu, separatizmu in ekstremizmu,
Sporazumom med drţavami članicami SCO, kakor tudi drugimi dokumenti in
odločitvami, sprejetimi v SCO (Uradna spletna stran SCO, 2010).
9.2 Nato in Rusija
9.2.1 Nato
NATO (Organizacija severnoatlantske pogodbe) je zveza osemindvajsetih drţav
Evrope in Severne Amerike. Natov osnovni cilj je varovati svobodo in varnost
vseh članic s političnimi in vojaškimi sredstvi ter v skladu s Severnoatlantsko
pogodbo in Ustanovno listino Zdruţenih narodov. Vse od svojega nastanka si je
zavezništvo prizadevalo za pravično in trajno miroljubno ureditev v Evropi, ki
bi temeljila na skupnih vrednotah demokracije, človekovih pravic in vladavine
prava (Nato, 2010).
Osnovni cilji Nata so opravljanje naslednjih temeljnih nalog (Nato, 2010):
Varnost: Zagotoviti stabilno evroatlantsko varnostno okolje, ki temelji
na rasti demokratičnih institucij in na zavezanosti mirnemu reševanju
sporov.
Posvetovanje: Delovati v skladu s 4. členom Washingtonske pogodbe
kot osnovni čezatlantski forum za posvetovanja zaveznic o vseh
vprašanjih, ki vplivajo na njihove ţivljenjske interese, vključno z
morebitnimi dogodki, ki predstavljajo tveganje za varnost posamezne
članice ter za ustrezno usklajevanje prizadevanj na področjih skupnega
interesa.
46
Odvračanje in obramba: Odvračati in se braniti pred vsako groţnjo
agresije zoper katero koli drţavo članico Nata, kot predvidevata 5. in 6.
člen Washingtonske pogodbe.
Obvladovanje kriznih razmer: Biti pripravljen za vsak primer posebej
in na podlagi konsenza, v skladu s 7. členom Washingtonske pogodbe
prispevati k učinkovitemu preprečevanju konfliktov ter k aktivnemu
vključevanju v obvladovanje kriznih razmer, vključno z operacijami za
odzivanje na krizne razmere.
Partnerstvo: Spodbujati široko partnerstvo, sodelovanje in dialog z
drugimi drţavami na evroatlantskem območju z namenom izboljšanja
preglednosti, vzajemnega zaupanja in sposobnosti za skupno ukrepanje
z zavezništvom.
Naloga Nata od ustanovitve leta 1949 do danes je kolektivna obramba članic,
sama organizacija pa se je spreminjala v skladu z interesi in potrebami drţav
zaveznic, pa tudi glede na oblike groţenj. Po koncu hladne vojne je nevarnost
splošne vojne v Evropi praktično izginila. Danes se Nato sooča s precej
drugačnimi strateškimi izzivi kot v preteklosti. Predvsem pa se mora, če ţeli
zadovoljiti varnostne potrebe svojih članic, ukvarjati tako z novo nastalimi
globalnimi groţnjami npr. s terorizmom, kibernetsko in energetsko varnostjo,
klimatskimi spremembami, migracijami, širjenjem oroţja za mnoţično
uničevanje kot tudi novo nastalimi oblikami odzivanja nanje kot je npr. krizno
upravljanje, operacije v podporo miru ("stabilization and reconstruction
operations") in raketno obrambo ("missile defence"). Čeprav so od sprejema
zadnjega koncepta zaveznice pripravile pomembne dokumente, vključno z
Vojaškim konceptom za obrambo pred terorizmom, Partnerskim akcijskim
načrtom proti terorizmu ter Akcijskim načrtom Rusije in Nata na področju
terorizma, še vedno obstaja potreba po posodobitvi splošne ocene tveganj ter
prilagoditvi potrebne zmogljivosti in strategije (Nato, 2010).
47
9.2.2 Svet Nata in Rusije
Rimska deklaracija z naslovom Odnosi med Natom in Rusijo: nova raven
kakovosti (NATO-Russia Relations: A New Quality) iz maja 2002, s katero je bil
oblikovan Svet Nata in Rusije, je boj proti terorizmu opredelila kot ključno
področje praktičnega sodelovanja. Vzpostavila je tudi nove mehanizme in
postopke za sodelovanje, kar je pomagalo izboljšati razumevanje in
pribliţevanje med zaveznicami in Rusijo.
Politični pomen Sveta Nata in Rusije je za Moskvo postal očiten po tragediji v
šoli v Beslanu septembra 2004. Svet Nata in Rusije je bil prvi mednarodni
organ, ki je sprejel izjavo, v kateri je odločno in nedvoumno obsodil dogodke
in jih opisal kot zločin in neposredno groţnjo skupni varnosti, skupnim
demokratičnim vrednotam in temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam.
Potrdil je tudi svojo odločenost, da okrepi skupna prizadevanja za boj proti
terorizmu.
Eden od mehanizmov Sveta Nata in Rusije je ad hoc delovna skupina za
terorizem, ki razpravlja o konceptualnih pristopih k obravnavanju terorizma in
si prizadeva za razvoj praktičnega sodelovanja. Skupina je razvila in sprejela
celo vrsto skupnih dokumentov. Med njimi najdemo ocene groţenj in izzivov,
ki jih predstavlja Al Kaida, ocene terorističnih groţenj za varnost mirovnih sil
na Balkanu, za civilna letala, vključno z groţnjami, ki jih ta letala
predstavljajo za kritično infrastrukturo, ocene groţenj, ki jih islamski
ekstremizem in radikalizem v srednji Aziji predstavlja za članice Sveta Nata in
Rusije ter ocene današnjih in prihodnjih terorističnih groţenj za prevoz tovora
in potnikov.
Kljub razlikam v pristopih imata Nato in Rusija veliko skupnih stališč tako
glede narave teroristične groţnje kot načinov za spopadanje z njo. Delo Nata
in Rusije na tem področju je bilo zaradi narave izziva tako raznoliko kot tudi
večplastno.
Pomembno področje proučevanj je tudi vojaško sodelovanje. Za obravnavanje
te teme in razvoj praktičnih priporočil za skupne ukrepe so bile na visoki ravni
organizirane konference na temo vloge vojske v boju proti terorizmu.
48
Še eno področje pa je uporaba nesmrtonosnega oroţja za boj proti terorizmu.
Pod okriljem Konference nacionalnih direktorjev za oboroţitev so bile
organizirane razstave in predstavitve novih tehnologij, ki so jih razvila ruska
in zahodna podjetja in bi jih lahko uporabili v protiterorističnih operacijah.
Poleg tega so protiteroristična vprašanja tudi predmet študije v okviru Pobude
za sodelovanje v zračnem prostoru (Cooperative Airspace Initiative), ad hoc
delovnih skupin za protiraketno obrambo vojskovališča in za preprečevanje
širjenja oroţja za mnoţično uničevanje ter skupine strokovnjakov za jedrska
vprašanja.
Čeprav so razprave na strokovni ravni za razvoj učinkovitih protiterorističnih
strategij pomembne, pa mora sodelovanje v boju proti terorizmu iti dlje. V
letu 2004 so naredili vajo v Kaliningradu, katere namen je bil preskusiti
postopke za idealno porazdelitev dolţnosti pri obvladovanju posledic nesreče
večjih razseţnosti ter Avaria 2004, kjer so preskusili ukrepe za zagotavljanje
varnega skladiščenja jedrskega oroţja.
Pomembno je tudi zagotavljanje hitrega ukrepanja v primeru naravnih in
civilizacijskih nesreč ter še posebej v primeru terorističnih dejanj, kjer pride
do groţnje z uporabo oziroma do uporabe oroţja za mnoţično uničevanje. V ta
namen se je Rusija ponudila, da nameni specializirane enote za odkrivanje
nevarnih snovi in za obvladovanje posledic njihove uporabe.
Znanstveni odbor Sveta Nata in Rusije je svoje prednostne naloge v zadnjih
letih preoblikoval. Sedaj se usmerja v spodbujanje znanstvenih raziskav,
pomembnih za boj proti terorizmu. Na ta način je nastala strokovna skupina
za druţbene in psihološke posledice terorističnih dejanj, ki je analizirala
teroristične napade v Rusiji, drugih evropskih drţavah in ZDA ter pripravila
skupna priporočila za ukrepanje v podobnih primerih. Delo poteka tudi na
področju odkrivanja eksplozivnih snovi, ročno izdelanih eksplozivnih naprav in
pasov samomorilskih napadalcev z razstrelivom. Delujejo tudi skupine, ki se
ukvarjajo z ranljivostjo prometne infrastrukture in kibernetsko varnostjo ter z
znanstvenimi in tehničnimi teţavami varnosti, povezanimi z uporabo jedrskih,
bioloških in kemičnih naprav s strani teroristov. Obstajajo tudi načrti za razvoj
sodelovanja na področju boja proti "ekološkemu terorizmu" (Kelin, 2005).
49
Čeprav sta Nato in Rusija v medsebojnih odnosih izjemno napredovala, je
potrebno sodelovanje še dodatno krepiti. Pogosto slišimo, da se odnosi med
njima krhajo, vendar je takšno razmišljanje napačno. Res je, da vsaka stran
zagovarja svoje ţelje, zato prihaja do večjih ali manjših nestrinjanj. Pri
prihodnjem razvijanju odnosa med Natom in Rusijo je treba nadaljevati dialog
o vseh zahtevnih vprašanjih, tudi v okviru prizadevanj za okrepitev
praktičnega sodelovanja na področjih, kjer so njuni interesi zelo podobni. V
prvih petih letih partnerstva je bilo primarno teţišče v okviru Stalnega
skupnega sveta zveze NATO in Rusije na preseganju dediščine iz preteklosti s
spodbujanjem preglednosti in medsebojnega zaupanja. V drugi fazi so zaradi
vztrajnih groţenj terorizma in širjenja oroţja za mnoţično uničevanje delo
novega Sveta zveze NATO in Rusije usmerili skoraj izključno v vprašanja
prihodnosti in v iskanje novih načinov zdruţevanja sil pri spopadanju z novimi,
doslej neznanimi groţnjami. V prihodnjih letih pa bodo morali istočasno delati
za doseganje obeh ciljev in s tem zagotoviti, da bo poglobljeno sodelovanje
imelo trdne temelje medsebojnega zaupanja (Fritch, 2007).
50
10 Zaključek
Z diplomsko nalogo sem ţelela predstaviti vlogo Rusije v boju proti terorizmu.
V uvodu je povzeta zgodovina dogajanja od razpada sovjetske zveze pa vse do
leta 2000. V nadaljevanju sem se omejila na dogajanje v zadnjih desetih letih.
Zanimalo me je, kdo Rusijo najbolj ogroţa in kako velika je ta groţnja. To je
bilo najlaţje prikazati s kronološkim pregledom terorističnih napadov v
zadnjih desetih letih ter opisom terorističnih skupin, ki so delovale ali še
delujejo na območju Rusije. V diplomski nalogi je za navedbe terorističnih
napadov uporabljena globalna baza podatkov s spletne strani START. Našteti
so le teroristični napadi, ki so terjali 10 ali več ţrtev. Od leta 2000 do leta
2010 je bilo zabeleţenih 29 takšnih napadov. Skupno so ti napadi zahtevali
1152 smrtnih ţrtev in najmanj 2120 poškodovanih. Zbrani podatki se v
nekaterih posameznih primerih razlikujejo od podatkov, ki jih navajajo drugi
spletni viri. Kljub temu lahko z gotovostjo trdim, da je Rusija zelo ogroţena
drţava. Vsako leto se v Rusiji zgodi mnogo terorističnih napadov, ki terjajo
nedolţne ţrtve. Najbolj ogroţeni so predvsem Severno Kavkaški predeli, kar je
razvidno iz pregleda terorističnih napadov. Vendar smo bili v letih 2010 in
2011 priča napadom v Moskvi, kar kaţe na to, da so teroristi spremenili
taktiko delovanja in so udarili v osrčje Rusije. S tem so dosegli velik medijski
odziv, kar je bil tudi eden od ciljev samih napadov. Vsa ta dejstva potrjujejo
prvo hipotezo, ki pravi, da je Rusija drţava, ki je s strani terorizma močno
ogroţena.
Iz kronologije terorističnih napadov in samega opisa terorističnih skupin je
razvidno, da skupine izvirajo iz Čečenije, svoje delovanje pa so razširile na
celoten Severni Kavkaz. V zadnjih letih so večje teroristične napade izvedle
prav čečenske Črne vdove. Odgovornost za napade pa je prevzel Doka
Umarov, ki se je tudi oklical za emirja novoustanovljenega Severno
Kavkaškega emirata. To potrjuje drugo hipotezo, ki pravi, da največjo
teroristično groţnjo v Rusiji predstavljajo njeni Severno Kavkaški predeli.
51
Osnovni nosilci protiterorističnega delovanja v Rusiji so Zvezna varnostna
sluţba, Ministrstvo za notranje zadeve, Zunanja obveščevalna sluţba, Zvezna
sluţba za zaščito in Ministrstvo za obrambo. Treba je poudariti, da ima med
vsemi akterji najpomembnejšo vlogo Zvezna varnostna sluţba. V okviru njene
strukture je bil v letu 2006 ustanovljen Nacionalni urad za boj proti terorizmu.
Ta skrbi za usklajevanje vseh subjektov, ki imajo pomembno vlogo v boju
proti terorizmu. Za koordinacijo protiterorističnega delovanja na Severnem
Kavkazu pa v veliki meri skrbi Ministrstvo za notranje zadeve. V vseh teh letih
so obveščevalno-varnostne sluţbe izvajale različne akcije. Vključene so bile v
samo čečensko vojno, v likvidacijo teroristov, sodelovale so pri reševanju
talcev. Vse to potrjuje tretjo hipotezo, ki pravi, da imajo največjo vlogo v
boju proti terorizmu v Rusiji njene varnostno-obveščevalne sluţbe.
Ker je postal terorizem mednarodni problem, sem na koncu diplomske naloge
ţelela omeniti tudi sodelovanje Rusije z mednarodnimi organizacijami in
drţavami po svetu. Zelo pomembno se mi zdi, da so drţave, še posebej pa
tiste z velikim vplivom v svetu, ki ga Rusija definitivno ima, med seboj
povezane in skupaj skrbijo za varnost na svojih ozemljih, pa tudi za varnost v
svetu. Čeprav med njimi prihaja do različnih mnenj in konfliktov, imajo kljub
temu veliko skupnega, predvsem jim je cilj ustvariti svet, v katerem se ljudje
počutijo varne. To pa lahko doseţejo le, če se poveţejo med seboj, delijo
izkušnje, ter se tako s skupnimi močmi borijo z varnostnimi problemi.
Čeprav se ruska politika “mi se ne pogajamo s teroristi” sicer krasno sliši, v
resnici ne pomaga druţinam, katerih svojci so se znašli v rokah teroristov.
Namesto tega bi morala Rusija:
poiskati zmerne politike med Čečeni in se z njimi dogovoriti o
prihodnjem statusu Čečenije (t. i. tiha diplomacija);
poiskati in kaznovati teroriste, ki so odgovorni za masakre po celi Rusiji
(kar je potrebno predvsem zaradi notranjepolitičnih razlogov);
reformirati ruske varnostne sile, ki so izgubile dobršen del svoje
legitimnosti.
52
Vse našteto bi moralo biti storjeno istočasno, kajti samo en pristop v boju s
terorizmom ne prinaša uspeha (Sotlar, 2005).
Rusija se je odločila za preoster boj proti terorizmu. Z likvidacijami znanih
teroristov je ţelela rešiti problem terorizma v svoji drţavi. Menim, da se
nasilja z nasiljem ne da rešiti, zato se Rusija ţe desetletja vrti v začaranem
krogu nasilja, ki mu ni konca. Čeprav se trudi, da bi z zakonodajnimi
spremembami rešila teţave, ji to ne uspeva preveč dobro. Vsak problem je
potrebno začeti reševati pri vzroku izvira. Razlog za terorizem v Rusiji je ţelja
po neodvisnosti Čečenije, ki jo je Rusija s protiteroristično operacijo le še
podkrepila. Kot pravi vodja terorističnih skupin na Severnem Kavkazu, Doka
Umarov, lahko v prihodnosti pričakujemo nov val terorističnih napadov.
Poznavalec ruskih razmer dr. Klemen Grošelj je mnenja, da je situacija
večplastna in ni enoznačnega odgovora. Dejstvo je, da je stanje na Severnem
Kavkazu izjemno slabo. Predsednik Medvedjev je priznal, da je revščina
prevelika in nakazal, da je morda nastopil trenutek, ko bi morala Rusija na to
območje pošiljati še kaj drugega, ne le vojsko in policijo. Morala bi
organizirati gospodarski preporod regije. Revščina je namreč velik dejavnik
nezadovoljstva, ki se lahko konča v samomorilskih bombnih napadih (Mazi,
2010).
Mag. Sotlar pravi, da v boju zoper terorizem lahko zmagamo samo, če smo in
ostanemo boljši od teroristov! Takšni pa ne bomo, če bomo sami generirali
nove probleme, nova ţarišča in povzročali nove nedolţne ţrtve (Sotlar, 2005).
To velja tudi za Rusijo, ki bo morala ubrati mirnejši način za reševanje
terorizma na svojem ozemlju. Čečenom bo morala dokazati, da lahko pod
njeno oblastjo ţivijo bolje. Tako se bo ţelja po neodvisnosti zmanjšala, z njo
pa tudi problem terorizma.
53
11 Literatura
Agentura, Ru. (2010). Agencies involved in countering terrorism. Pridobljeno
8. 4. 2010 na http://www.agentura.ru/english/terrorism/
Agentura, Ru. (2010). Federal protective service, the FSO. Pridobljeno 8. 4.
2010 na http://www.agentura.ru/english/dossier/fso/
Agentura, Ru. (2010). FSB academy. Pridobljeno 25. 4 2010 na
http://www.agentura.ru/english/dossier/fsb/academy/
Agentura, Ru. (2010). Main Intelligence Directorate, the GRU. Pridobljeno 25.
4. 2010 na http://www.agentura.ru/english/dossier/gru/
Agentura, Ru. (2010). National antiterrorist committee, the NAK. Pridobljeno
25. 4. 2010 na
http://www.agentura.ru/english/dossier/antiterroristcommittee/
Agentura, Ru. (2010). Structure of the FSB. Pridobljeno 25. 4. 2010 na
http://www.agentura.ru/english/dossier/fsb/structure/
Frelih, P. (2011). Rusija in terorizem: v Moskvi so preiskali vse železniške
postaje. Pridobljeno 9. 3. 2011 na http://www.delo.si/clanek/139417
Fritch, P. (2007). Partnerstvo med Natom in Rusijo: več kot se zdi na prvi
pogled. Pridobljeno 28. 4. 2010 na
http://www.nato.int/docu/review/2007/issue2/slovene/analysis1.html
Grošelj, K. (2006). Severni Kavkaz danes. Slovenska vojska, 14(17), 23-25.
Huskić, M. (2010). Terorizem v Rusiji. Pridobljeno 25. 4. 2010 na
http://www.terorizem.si/Rusija/index.htm
54
Kelin, A. (2005). Sodelovanje med Natom in Rusijo v boju proti terorizmu.
Pridobljeno 10. 4. 2010 na
http://www.nato.int/docu/review/2005/issue3/slovene/art2.html
Kozlov, S. (2010). FSB Special forces: 1998-2010. Pridobljeno 8. 4. 2010 na
http://www.agentura.ru/english/spetsnaz/FSBspecialforces/
Krunić, Z. (1997). Strategija posrednega nastopanja. Ljubljana: Unigraf.
Krunić, Z. (2010). Nekateri vidiki terorizma in boja proti terorizmu v Rusiji.
Bilten slovenske vojske, 12(1), 159-176.
Mihovilović, M. (2010). Genocid nad mojim narodom se izvaja s privolitvijo
Ruskih državljanov. Pridobljeno 8. 4. 2010 na
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042349753
Mazi, B. (2010). Dr. Klemen Grošelj, poznavalec ruskih razmer: Na kavkazu
niso samo ruski obveščevalci, tam so vsi veliki. Pridobljeno 28. 4. 2010 na:
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042349760
Ministrstvo za zunanje zadeve. (2011). Boj proti terorizmu. Pridobljeno 3. 1.
2011 na
http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika/mednarodna_varnost/boj_proti_t
erorizmu/
National consortium for the study of terrorism and responses to terrorism.
(2010). Pridobljeno 8. 4. 2010 na http://www.start.umd.edu/start/
Nato. (2010). Pridobljeno 13. 5. 2010 na
http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika/nato/
55
Ornik, S. (2011). Zadnji teroristični napad v Rusiji razen nekaj ostrih besed ne
bo imel večjih posledic. Pridobljeno 18. 2. 2011 na
http://www.times.si/slovenija/zadnji-teroristicni-napad-v-rusiji-razen-nekaj-
ostrih-besed-ne-bo-imel-vecjih-posledic--4efc9f1d80-389f31f815.html
Pavič, L. (2009). Terorizem smo ljudje: kako razumeti sodoben samomorilski
terorizem. Radovljica: Didakta.
Protiteroristična struktura. (2010). Pridobljeno 5. 6. 2010 na
http://www.antiterror.ru/to_profs/71895668
Purg, A. (1997). Boj proti mednarodnemu terorizmu. Ljubljana: Visoka
policijsko-varnostna šola.
Purg, A. (2004). Spremembe varnostno-obveščevalnega sistema v luči boja
proti mednarodnemu terorizmu po 11. 9. 2001: študija primera Ruske
federacije. Varstvosalovje, 6(2), 163-170.
R., M. (2011). Večji napadi, ki so pretresli Rusijo. Pridobljeno 18. 2. 2011 na
http://24ur.com/novice/svet/vecji-napadi-ki-so-pretresli-rusijo.html
Ramuta, M. (2009). Končana druga čečenska vojna. Pridobljeno 17. 3. 2011 na
http://blog.dsos.org/2009/04/16/koncana-druga-cecenska-vojna/
Russian Federation federal law no. 130-fz on the fight against terrorism.
(1998). Pridobljeno 8. 4. 2010 na
http://www.fas.org/irp/world/russia/docs/law_980725.htm
Soldatov, A. in Borogan, I. (2005). Terrorism prevention in Russia one year
after Beslan. Pridobljeno 25. 4. 2010 na
http://www.agentura.ru/english/dosie/terrorismprevention/preventsystem.p
df
56
Sotlar, A. (2005). Boj s terorizmom – maratonski tek, mnogo vprašanj, malo
odgovorov. V B. Lobnikar (ur.), Dnevi varstvoslovja (str. 6). Ljubljana:
Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
T., K. (2010). Terorizem v Rusiji ima ženski obraz: Se Črne vdove zares
maščujejo ali pa so zgolj pripadnice terorističnih skupin?. Pridobljeno 8. 4.
2010 na http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042350672
Uradna spletna stran FSO. (2010). Pridobljeno 8. 4. 2010 na
http://www.fso.gov.ru/
Uradna spletna stran NAK. (2010). Sestava Nacionalnega protiterorističnega
odbora. Pridobljeno 25. 4. 2010 na http://nak.fsb.ru/nac/members.htm
Uradna spletna stran SCO. (2010). Pridobljeno 8. 4. 2010 na
http://www.sectsco.org/EN/
Uradna spletna stran SVR. (2010). Pridobljeno 8. 4. 2010 na
http://www.svr.gov.ru/
Wikipedia. (2010). Shahidka. Pridobljeno 28. 4. 2010 na:
http://en.wikipedia.org/wiki/Shahidka
Wikipedia. (2011). Foreign Intelligence Service (Russia). Pridobljeno 2. 1.
2011 na http://en.wikipedia.org/wiki/Foreign_Intelligence_Service_(Russia)
Zvezni seznam terorističnih organizacij, priznanih s strani vrhovnega sodišča
Ruske federacije. (2011). Pridobljeno 25. 1. 2011 na
http://nak.fsb.ru/nac/ter_org.htm
Zvezni zakon o boju proti terorizmu. (2006). Pridobljeno 25. 4. 2010 na
http://www.fsb.ru/fsb/npd.htm
57
![Vlada Srbije: Bela knjiga o albanskom terorizmu [2003] - opsti deo](https://img.pdfslide.tips/doc/110x75/5571fc5d497959916997179f/vlada-srbije-bela-knjiga-o-albanskom-terorizmu-2003-opsti-deo.jpg)
