Upload
others
View
2
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
Športno treniranje - Nogomet
METODIKA IGRE V OBRAMBI SKOZI RAZLIČNE
STAROSTNE KATEGORIJE V NOGOMETU
DIPLOMSKO DELO
MENTOR:
izr. prof. dr. Marko Šibila
SOMENTOR: AVTOR DELA:
asist. dr. Marko Pocrnjič GREGOR KOTNIK
RECENZENT
doc. dr. Stanislav Pinter
LJUBLJANA, 2016
ZAHVALA
Zahvaljujem se vsem, ki so mi na kakršen koli način pomagali med študijem, še posebej pa
mentorju dr. Marku Pocrnjiču za strokovno pomoč in vodenje pri izdelavi diplomske naloge.
Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je tekom študija in pisanja diplomske naloge vedno
stala ob strani in mi pomagala.
Ključne besede: nogomet, taktika v obrambi, igralne oblike, igralne situacije, metodika učenja
METODIKA IGRE V OBRAMBI SKOZI RAZLIČNE STAROSTNE KATEGORIJE V
NOGOMETU
Gregor Kotnik
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016
Športno treniranje, Nogomet
IZVLEČEK
Diplomsko delo obravnava metodiko igre v obrambi, kjer z igralnimi oblikami in igralnimi
situacijami prikažemo metodične korake učenja posamične, skupinske in moštvene taktike
skozi daljše časovno obdobje. S predstavitvijo vsebin nogometne igre v obrambi in metodičnim
postopkom želimo prikazati najbolj učinkovit način učenja elementov taktike v obrambi.
Osnovna didaktična načela, ki jih predlagam pri učenju taktike v obrambi, so od lažjega k
težjemu, od enostavnega k sestavljenemu, načelo raznovrstnosti, načelo postopnosti in od
univerzalnega k specialnemu. Vse vaje, tako igralne oblike kot igralne situacije, so prikazane
slikovno in opisno. Pri večini vaj, je poudarek na igri v obrambi, vendar pri vadbi v igralni
obliki moramo biti dosledni in natančni tudi z navodili organizirane igre za fazo napada.
Predstavljene vaje so primerne za vse starostne kategorije, je pa zelo pomembno upoštevati,
kakšno taktično predznanje imajo igralci, saj lahko z dobrim taktičnim predznanjem tudi mlajši
igralci izvajajo vaje, primerne za starejše starostne kategorije.
Keywords: football, defensive tactics, playing formations, situations in game, methods of
teaching
PLAYING TECHNIQUES IN DEFENCE THROUGH DIFFERENT AGE
CATEGORIES IN FOOTBAL
Gregor Kotnik
University of Ljubljana, Faculty of sport, 2016
Sports training, Football
ABSTRACT
The diploma thesis deals with the playing techniques in defense, where we show methodic steps
of teaching of individual, group ad team tactics through longer period of time by means of
playing formations and situations in game. By presenting the contents of playing football in
defense and by means of methodic procedure we wish to show the most efficient method of
teaching of the elements of tactics in defense. The basis of the didactic principle, which I
propose in teaching the defensive tactics, are from easier to more difficult, from simple to
complex, the principle of diversity, the principle of gradualness and from universal to special.
All the exercises – playing formations as well as situations in game – are presented graphically
and descriptively. In most exercises the emphasis is on the game in defense. When exercising
in gaming formation, however, we have to be consistent and precise also with the instructions
of the organized game for the offensive phase. The presented exercises are appropriate for all
the age categories. It is very important to bear in mind, however, what kind of tactical prior
knowledge do players have: with a good tactical prior knowledge even younger players can
perform the exercises, appropriate for older age categories.
Kazalo vsebine
1.0 Uvod ..................................................................................................................................... 9
1.1 Igra ..................................................................................................................................... 10
1.1.1 Razvoj nogometne igre .................................................................................................... 10
1.2 Sodoben model nogometne igre ......................................................................................... 12
1.3 Sodelovanje med igralci ..................................................................................................... 13
1.3.1 Značilnosti medsebojnega sodelovanja v obrambi .......................................................... 14
1.3.2 Dinamika igre .................................................................................................................. 15
2.0 Predmet in problem ............................................................................................................ 17
2.1 Taktika igre ........................................................................................................................ 17
2.1.1 Posamična taktika ............................................................................................................ 18
2.1.1.1 Posamična taktika v obrambi ....................................................................................... 19
2.1.2 Skupinska taktika ............................................................................................................ 20
2.1.2.1 Načela skupinske taktike v obrambi ............................................................................. 20
2.1.3 Moštvena taktika ............................................................................................................. 22
2.1.3.1 Moštvena taktika igre v obrambi .................................................................................. 22
2.2 Metodika učenja igre .......................................................................................................... 24
2.2.1 Učne metode .................................................................................................................... 25
2.2.2 Metoda igre ..................................................................................................................... 25
2.2.3 Situacijska metoda ........................................................................................................... 26
2.3 Razvoj sistema igre ............................................................................................................ 26
2.3.1 Sistemi igre v različnih starostnih kategorijah ................................................................ 33
3.0 Cilji ..................................................................................................................................... 34
4.0 Metode dela ........................................................................................................................ 35
5.0 Izbira in predstavitev vaj .................................................................................................... 36
5.1 Metodični koraki učenja igre v obrambi ............................................................................ 37
5.2 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekciji (U-9) ...................................................... 39
5.2.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi ............................................................... 40
5.3 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-11, U-13) ....................................... 44
5.3.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi ............................................................... 44
5.3.2 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi ................................................................ 47
5.3.3 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi ................................................................. 54
5.4 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-15, U-17, U-19) ............................. 57
5.4.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi ............................................................... 57
5.4.2 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi ................................................................ 58
5.4.3 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi ................................................................. 65
5.4.4 Metodika učenja posamične taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij .................... 67
5.4.5 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij ..................... 69
5.4.6 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij ...................... 77
6. 0 Sklep .................................................................................................................................. 81
7.0 Viri ..................................................................................................................................... 82
9
1.0 Uvod
Nogomet ponuja univerzalni jezik za vse narodnosti in je vez, ki presega vse politične, etične
in verske ovire. Govorimo o moštveni igri, kjer za igranje potrebujemo le žogo in prostor za
igro. Za pravo igro je sicer potrebna ustrezna velikost igrišča, toda igrati je mogoče tudi na
manjših površinah z manjšim številom sodelujočih. V globalnem smislu je nogomet
najpopularnejši ekipni šport. Gledalcem ponuja spektakel, kjer lahko sodelujejo sami v
navijaških skupinah. Igralcem pa omogoča, da doživijo popolno zadovoljstvo, saj se vedno
nove in neponovljive situacije, ki jih ustvarja poskakujoča žoga, lahko poistovetijo z igrivostjo
človekove narave. Zato ni čudno, da je nogomet priljubljena igra ne le mladine, ampak tudi
starejših, saj kot rekreativna dejavnost pripomore k premagovanju stresov sodobnega časa.
Navdušenje mladih ljudi za nogometno igro je lahko razložljivo, saj je igra organizacijsko
preprosta, vzbuja motive ter ima splošno pozitiven vpliv na bio-psiho-socialni razvoj
organizma. Športna oprema, ki jo potrebujemo za igranje nogometa, je sorazmerno poceni, zato
je dostopna vsem slojem prebivalstva (Luxbacher, 2014).
Nogomet kot profesionalen šport od posameznika zahteva nenehno odrekanje in stremljenje k
napredku, prav tako pa mora biti igralec v najboljši psihofizični kondiciji. Da pa igralec lahko
pride do take ravni pripravljenosti, je potreben dolg in naporen trenažni proces, ki traja več let.
V profesionalnem nogometu imajo velik vpliv tudi sponzorji, ki v tem skomercializiranem
svetu služijo za nekatere astronomske vsote denarja.
Skozi zgodovino je nogomet napredoval v tolikšni meri, da se ga za uspeh na najvišji ravni ne
da igrati brez dobro organiziranega branjenja. Samo branjenje ekipe ni tako atraktivno za
gledalce, kot je napadalna igra, vendar se trenerji za dosego uspeha v ključnih fazah
tekmovanja, kot je liga prvakov, odločajo za različne oblike branjenja na eni strani s presing
igro po celem igrišču ali globoko consko postavitvijo na svoji polovici igrišča. Sama postavitev
igralcev v fazi branjenja nikoli ni in ne sme biti naključna, postavitev mora biti taktično uigrana
v vseh fazah branjenja. Da bo dolgoročni načrt uspel, je treba postaviti sistem tako, da se igralci
na začetku učijo enostavnejše stvari, ki prehajajo v zahtevnejše. Prav tako je pomembno, da
začnemo učiti stvari, ki jih igralci že poznajo, in jih postopoma navajamo na nove in težje
nogometne prvine.
V najboljših klubih imajo sistem igre mladinske šole podrejen članski selekciji z namenom, da
igralci, ki bodo zaigrali za člansko selekcijo, natanko poznajo naloge, ki jih je treba opravljati
na določenem igralnem položaju. Če želimo, da bo ta sistem uspešen, je treba začeti s pravilno
usmerjenimi treningi že v najmlajših starostnih kategorijah ter nato nadgrajevati znanje vse do
članske kategorije.
10
1.1 Igra
Igra je prosta umska in telesna aktivnost z neštetimi možnostmi ustvarjalnega izražanja (Elsner,
2011).
Vsaka igra ponuja zadovoljstvo in veselje ter je pri športnih igrah povezana z uspešnim
rezultatom. Tako je tudi nogomet kot športna igra zelo privlačen za večino otrok in odraslih, pa
ne samo moškega spola. Zadovoljuje zahtevo po gibanju in dinamiki ter obenem zahteva
ustvarjalnost. Otroci lahko svoje sposobnosti primerjajo med seboj, hkrati pa se morajo
podrejati tudi skupini (Elsner, 2011).
Igra kot taka presega meje zgolj biološke ali zgolj fizične dejavnosti. Je smiselna funkcija. V
igri “igra” nekaj, kar sega onkraj neposredne prisile po potrjevanju življenja, in v življenjsko
dejavnost vnaša smisel. Vsaka igra nekaj pomeni. Če aktivni princip, ki igri podeljuje bit,
imenujemo duh, potem smo rekli preveč; če ga imenujemo instinkt, potem nismo rekli nič. Naj
gledamo na to tako ali drugače, pa s tem, da igra ima smisel, vsekakor prihaja na dan
nematerialni element v bistvu igre same (Huizinga, Caillois, Fink, 2003).
Igra je obstajala pred človekom in je starejša od kulture. V civilizacijsko še nerazviti družbi je
človek spontano odvečno delovno moč in prosti čas izrabljal v nekako igrivem delovanju, v igri
in plesu, ki je bilo podobno obrednemu, religioznemu vedenju (Huizinga, 1992).
Igro lahko definiramo kot svobodno aktivnost, ki jo razumemo kot fiktivno in ločeno od
vsakdanjega življenja, sposobno, da igralca popolnoma prevzame. Pri igri gre za aktivnost brez
kakršne koli materialne koristi in interesa, ki se odvija v namerno ograjenem prostoru in času
po predpisanih pravilih in tvori določene odnose med skupinami ljudi v družbi, ki se namerno
obdajajo z misterijo ali pa se s preoblačenjem ločijo od realnega sveta (Huizinga, 1992).
Igre vključujejo enega igralca, pogosteje pa pomenijo tekmovanje med dvema ali več igralci.
Igra le okvirno potrebuje pravila, da se izvaja neodvisno od nadzorstva, a je le tekmovanje v
veščini spretnosti ali sposobnosti, a brez resničnih posledic ali vsaj načrtovanih posledic onkraj
igre. Igra je razvojna točka urjenja, osvajanja pravil, poleg vsega pa tudi družbeno učenje.
1.1.1 Razvoj nogometne igre
Zgodovina nogometne igre sega v tretje tisočletje pred Kristusom. Tako imenovanemu
kitajskemu “rumenemu kralju” Huangu Tiu pripisujejo iznajdbo igre, ki se je imenovala ZU-
qui. Zu pomeni “udariti z nogo”, qui pa je “žoga”. Ta igra je postala v času od leta 221 pred
krščanskim štetjem in do 618. leta po njem izredno priljubljena, kasneje je bila pozabljena.
Podobne igralne oblike udarjanja žoge kažejo tudi različne najdene podobe v antični Grčiji, pri
Rimljanih in na Japonskem. Grški “episkyros” se je razvil v rimski “karpastum”, zelo grobo
igro, podobno ragbiju. V Južni Ameriki, pri Majih in Aztekih, je bila igra z žogo zadeva kulta,
o kateri pa niso znana nobena pravila (Elsner, 2004).
V srednjem veku in na začetku novega veka so bile znane “igre” v Angliji in Franciji s ciljem
tekanja in borbe za “žogo” (iz različnih materialov oblikovana krogla). Po knjigi Antonia
Skaina iz časa italijanske renesanse so v Firencah ob sodelovanju vsega prebivalstva igrali
“nogomet” z nekoliko manjšo in lažjo žogo. Število igralcev je bilo različno – od 20 do 40 na
vsaki strani. Razdeljeni so bili v štiri linije in vsaka je imela svoje ime glede na osnovno nalogo
11
v igri. Vratar, ki so ga posebej imenovali, je edini smel igrati z roko. Najverjetneje se je današnji
nogomet razvil iz iger, igranih v tem času v Angliji, ki so se razvijale ločeno in neodvisno od
tistih v Franciji in Italiji. Nogometna igra, kakršno poznamo in razumemo danes, je bila
oblikovana leta 1863.
V tem letu so sprejeli še danes veljavna osnovna pravila igre. “Nogometno združenje” se je
tedaj ločilo od “trdega” ragbija, ustanovljena je bila Angleška nogometna zveza. Kljub uradno
sprejetim pravilom jih nekateri še dalj časa niso upoštevali in so jih poenotili šele leta 1877.
Najpomembnejše spremembe pravil igre so bile:
- zmanjšanje števila igralcev na 11 (1879),
- spremembe velikosti igrišča in prepoved igre z roko (1871),
- dovoljena igra enega igralca z roko; “rojstvo” vratarja (1872),
- z vstopom Anglije v FIFO so angleška pravila morale uporabljati tudi druge članice
(1906),
- sprememba pravila offside – nedovoljenega položaja (1925).
Ta sprememba je odločilno vplivala na razvoj taktike. Spremenila se je prostorska razdelitev
igralcev, to je bil prehod s sistema petih igralcev v liniji na WM-sistem.
Iz Anglije se je igra prenesla na kontinent po letu 1875, in sicer najprej na Dansko, Nizozemsko,
v Švico, Skandinavijo, Nemčijo in drugam.
Začetki nogometa na Hrvaškem so povezani z dr. Franjem Bučarjem. Kot odličen športnik je
odšel na študij v Stockholm, kjer se je med drugim seznanil z nogometom. Med počitnicami
leta 1893 je z nogometom seznanil svoje prijatelje v Zagrebu. Po končanem študiju leta 1895
je na dveletnem tečaju za učitelje tečajnike seznanil z nogometom.
Nekoliko kasneje kot pri naših sosedih je prišel nogomet tudi na Slovensko. Po eni strani z
Dunaja, glavnega mesta takratne avstro-ogrske monarhije, kamor smo po državni ureditvi takrat
Slovenci spadali, po drugi pa iz Prage, s katero smo imeli izredno dobre kulturne zveze. V
poročilih srednjih šol na Slovenskem že kmalu po letu 1900 navajajo, da so dijaki zelo radi
igrali “mejni in nemški nogomet”. Kasneje se je v teh poročilih pojavil “angleški” nogomet,
najprej v Mariboru leta 1906, nato pa v Ljubljani, Gorici, Celju itd. Poleg dijakov so ga kmalu
igrali tudi drugi mladi ljudje. Leta 1910 so dijaki vseh srednjih šol v Ljubljani ustanovili dijaški
nogometni klub Hermes. Nekako ob istem času smo dobili tudi kluba v Trstu in Gorici.
Velike zasluge za razvoj nogometa ima inž. Stanko Bloudek, ki je prinesel v Ljubljano prve
nogometne čevlje ter žogo in z dresi opremil ekipo Hermesa. Leta 1911 so kot protiutež
nastajanju nemških klubov v Mariboru, Celju in na Ptuju Slovenci ustanovili prvi slovenski
nogometni klub Ilirija s predsednikom, publicistom in pisateljem dr. Ivanom Lahom na čelu.
Posebne zasluge za razvoj slovenskega nogometa je treba pripisati Eugenu Bettetu, kasnejšemu
predsedniku Ilirije.
Z nogometom v Srbiji so začeli študentje, ki so študirali v Švici. Prvi klubi so bili ustanovljeni
leta 1903. V Bosni in Hercegovini so z nogometom začeli leta 1908, v Makedoniji so se z njim
seznanili leta 1908, prvi klub pa so ustanovili leta 1913.
Tudi v Srednjo Evropo, na Madžarsko, v Avstrijo, na Slovaško in Češko je nogomet prodrl že
12
zelo zgodaj. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so že ustanavljali nogometne klube; najprej
v Pragi, na Dunaju, v Gradcu, Budimpešti in drugje.
Leta 1904 so v Parizu ustanovili svetovno nogometno organizacijo FIFO, leta 1954 pa evropsko
nogometno organizacijo UEFO.
Mednarodna nogometna organizacija je po 26 letih obstoja leta 1930 organizirala prvo svetovno
prvenstvo (v Urugvaju). Mednarodni olimpijski komite je leta 1900 pripravil olimpijski turnir
in UEFA leta 1968 evropsko prvenstvo za državne reprezentance. V letih 1960 in 1964 so
evropske državne reprezentance tekmovale za pokal Henri Delauney (Elsner, 2004).
Elsner (2004) navaja, da smo prvo organizacijo, ki je združevala klube v Sloveniji, dobili 23.
aprila 1920, ko je bila ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza (LNP). Ta je delovala kot
organ osrednje Jugoslovanske nogometne zveze s sedežem v Zagrebu. Tako je ostalo vse do
druge svetovne vojne. Med vojno je delo klubov in podzveze v glavnem zamrlo. V prvem
obdobju po osvoboditvi nogometne zveze ni bilo. Kot zametek je obstajalo le poverjeništvo v
strokovnem odboru Fizkulturne zveze Slovenije. Ob prvi reorganizaciji športa je bila nato 29.
maja 1948 ustanovljena (obnovljena) Nogometna zveza Slovenije, ki pa je delovala v okviru
NZJ s sedežem v Beogradu
Po ustanovitvi samostojne slovenske države se je Nogometna zveza Slovenije osamosvojila in
bila kot enakopravna članica 3. julija 1992 sprejeta v FIFO, svetovno nogometno organizacijo,
17. junija 1993 pa v UEFO, evropsko nogometno organizacijo (Elsner, 2004).
1.2 Sodoben model nogometne igre
Verdenik (1999) je zapisal, da je definicija sodobnega modela nogometne igre medsebojno
sodelovanje med igralci, tako v fazi obrambe kot napada. Model igre je pogojen z doslej
uveljavljenimi zakonitostmi, kot so sodelovanje in sposobnosti igralcev. Zapisal je tudi, da je
takšen model igre organiziran sistem, ki imitira želeno organiziranost in usklajenost delovanja
igralcev v vseh fazah igre.
Sodoben model nogometne igre je način igre, ki ga demonstrirajo najuspešnejša nogometna
moštva po svetu. Igralci morajo medsebojno sodelovati v obeh fazah igre, pri čemer morajo
upoštevati nekatere zakonitosti, ki so posledica razvoja nogometne igre. Predstavlja trenutno
stanje razvoja nogometne igre. Zaradi majhnih razlik med najkakovostnejšimi moštvi na svetu
lahko govorimo o enotnem sodobnem modelu nogometne igre. V sodobnem modelu nogometne
igre sta najpomembnejši značilnosti dinamika igre in medsebojno sodelovanje med igralci
(Verdenik, 1999).
Osnovna postavitev igralcev na igrišču je zasedanje določenega prostora na začetku igre in
označuje igralce z bolj ali manj specifičnimi napadalnimi oz. obrambnimi nalogami. Med igro
pa se razporeditev spreminja in po potrebi oblikuje (Elsner, 2004)
Pri sodobnem modelu nogometne igre moramo vedno bolj upoštevati dejavnika časa in
prostora, saj je zaradi vse boljše organizacije, telesne pripravljenosti in večje pozitivne
agresivnosti igralcev časa za počasno igro vse manj. Ta dejavnika je treba upoštevati v obeh
fazah igre, in ne le v fazi napada. Zato pa mora biti igra tekoča, brez nepotrebnega zaustavljanja
13
žoge. Ta igra zahteva obvladanje žoge v hitrem gibanju. Dejavnik čas je torej sestavljen iz
hitrosti gibanja igralca brez žoge in hitrosti v obvladanju žoge ter reševanju igralnih situacij.
Pri dejavniku prostora govorimo o pravočasnem izkoriščanju nastalega praznega dela igrišča
glede na igro nasprotnika, kar omogoča spreminjanje igralnih položajev igralcev v vzdolžni in
prečni smeri.
Tako kot časa je tudi prostora za igro vse manj. Stisnjena formacija branečega moštva, zlasti
ko je igra počasna, ne omogoča uspešnega zaključevanja napada.
Uspešnejši je tisti model igre, kjer akcije potekajo hitro in so usmerjene neposredno proti
vratom nasprotnega moštva, s čim manjšim številom dotikov žoge. Akcije se izvedejo iz dobro
organizirane obrambe, na lastni polovici in se končajo s hitrim protinapadom, v katerem
sodeluje več igralcev, in ne le posameznik. Pri tem seveda prehodi iz napada v obrambo in
morda ponovno hiter napad ne dovoljujejo menjave ritma in odmorov, temveč zahtevajo
kontinuirano igro.
V bližnji prihodnosti se ta model igre verjetno ne bo bistveno spremenil. Razporeditev igralcev,
cone delovanja in linije gibanja (sistem igre), če to predstavimo shematsko, variira trenutno v
razporeditvi igralcev: 1-3-5-2, 1-4-4-2, 1-3-4-3, 1-4-3-3 in 1-4-5-1.
Vse razporeditve v osnovi kažejo, da so v igri poleg univerzalnih igralcev potrebni tudi
specialisti. Poleg vratarja, enega ali dveh napadalcev sta v prvi razporeditvi nujna tudi libero
(korektor) in oba srednja branilca, v drugi razporeditvi pa poleg dveh srednjih branilcev tudi
oba napadalca. Na ostalih mestih “model” igre zahteva univerzalne igralce. Ne glede na shemo
razporeditve igralcev pa so v fazi napada in obrambe osnovna načela organizacije igre enaka
(Elsner, 2004).
Sodelovanje- interakcija in dinamika igre sta dve temeljni zahtevi sodobne nogometne igre in
sta medsebojno soodvisni, saj pomanjkljivosti v eni vplivajo negativno na drugo. Sodelovanje
med igralci je najpomembnejša značilnost sodobnega modela nogometne igre. Govorimo o
medsebojnem sodelovanju v obeh fazah igre z namenom, da dosežemo rezultat. Igralci
sodelujejo znotraj sistema, ki od njih zahteva spoštovanje določenih pravil oz. načel
sodelovanja. Igralci med igro vzpostavljajo komunikacijsko mrežo na informacijskem in
motoričnem nivoju, kjer je v sodobnem modelu igre bolj izražena informativna komponenta.
Komunikacijska mreža ima različni vlogi v napadalni fazi kjer ima konstruktivno funkcijo in
obrambni fazi kjer ima destruktivno funkcijo. Ker se ta mreža oblikuje v procesu treninga, je
pomembna načrtnost, sistematičnost in kakovost procesa treniranja, že v najmlajših kategorijah
(Železnik, 2012)
Druga bistvena značilnost sodobnega modela nogometne igre je dinamika igre in se izraža z
hitrostjo gibanja igralcev in žoge, hitrostjo prehodov iz ene faze v drugo ter univerzalnih
sposobnostih in znanjih igralcev.
1.3 Sodelovanje med igralci
Sodelovanje med igralci je najpomembnejša značilnost sodobnega modela nogometne igre. Pri
tem gre za osnovno opredelitev, kako medsebojno sodelovati v obeh fazah igre, da bomo
dosegli uspešen rezultat,
14
V okviru medsebojnega sodelovanja zasledimo pri vrhunskih moštvih naslednje:
- Osnovno razporeditev igralcev v okviru sistemov igre:1-4-4-2, 1-4-3-3 in 1-4-5-1 s
številnimi izpeljavami. Potrebno je poudariti, da ni sistem igre najpomembnejši, ampak
kako in koliko uspemo s procesom učenja in treniranja razviti kakovost in usklajenost
sodelovanja med igralci.
- Svobodo v igri ob organizaciji igre na višji ravni.
Svoboda v igri zahteva, da igralci niso strogo vezani na igralna mesta, vendar je pomembno, da
moštvo med igro ne izgubi osnovne razporeditve. Vse pomembnejši postaja pojem “odločilnost
akcije”, ki zahteva, da je akcija tista, ki odreja, kateri igralec se bo vanjo vključil, in ne igralno
mesto oziroma vnaprejšnje določanje s strani trenerja. Odnos med disciplino v igri v okviru
taktičnega načrta in improvizacijo je 60 : 40 % v korist discipline. Včasih je prevladovala
disciplina v igri, danes je v ospredju ustvarjalnost. Taktični načrt igre predstavlja vnaprej
določen način igre. Poleg osnovne usmeritve vsebuje tudi alternacije, ki so odvisne od različnih
zunanjih dejavnikov (kakovost nasprotnika, rezultat med tekmo, vremenske razmere itd.).
- Pri branjenju prevladujeta agresivni conski oziroma kombinirani način. Pri branjenju
sodelujejo vsi igralci.
- Elastičnost pri prehodu iz ene v drugo fazo igre. Hitri prehodi omogočajo doseganje
številčne premoči v obeh fazah igre in s tem več možnosti za uspešnejše medsebojno
sodelovanje.
- Časovni in prostorski pritisk v igri se stalno povečujeta. Igra postaja zmeraj hitrejša in
se dogaja na zmeraj manjšem prostoru (stisnjena formacija). Še nikoli ni bilo v bližini
žoge tako malo prostora za igro in tako veliko praznega prostora vstran od žoge. V prid
napadalne igre je žoga hitrejša kot človek.
- Kolektiv odločno prevladuje nad posameznikom. Rezultat je posledica kakovosti
medsebojnega sodelovanja vseh igralcev v moštvu. Posameznik doprinese svoj delež h
končnemu uspehu. Posameznik se podreja kolektivu, vendar kolektiv omogoča
posamezniku, da izrazi svoje posamične sposobnosti (Verdenik, 1999).
Danes nekateri strokovnjaki poudarjajo prevlado taktike s tehniko v odnosu na kondicijsko
pripravo, vendar je moštvo najmočnejše, ko so vse tri vsebine igre na najvišjem nivoju.
1.3.1 Značilnosti medsebojnega sodelovanja v obrambi
Za uspešno medsebojno sodelovanje v obrambi je treba upoštevati taktične naloge v obrambi.
Igralci se morajo vrniti v izhodiščni položaj po izgubljeni žogi, ki je lahko visoko na
nasprotnikovi polovici, sredini igrišča ali pa na lastni polovici igrišča, saj posamično napadanje
in izpadanje iz igre nista dopustni. Iz kombiniranega načina branjenja postopoma prehajamo na
conski način branjenja, takšno obliko pa uporablja celotna ekipa razen obeh srednjih branilcev,
ki pokrivata mož na moža. Vrhunsko taktično uigrane ekipe uporabljajo conski način branjenja,
kar je tudi cilj kakovostnega poučevanja in treniranja.Zaporedje aktivnosti, ki jih uporabljajo
igralci v okviru conskega presinga na sredini igrišča, so:
- aktivno napadanje nasprotnega igralca z žogo,
- pravočasno in čim hitrejše medsebojno varovanje soigralcev,
15
- oženje prostora v smeri žoge,
- pri čim hitrejšem izvajanju oženju prostora in varovanja soigralcev, ki so najbližje
nasprotniku z žogo, pozornost na medsebojne razdalje (ne zamujati in ne preblizu),
- upoštevanje načela varovanja celotnega moštva in medsebojnih optimalnih razdalj, daje
opazen videz ravnotežja oziroma enakomerne razporeditve,
- s hitrim vračanjem vseh v izhodiščni položaj branjenja ustvarjanje številčne premoči;
Presing na nasprotni polovici uporabimo le kot alternativo, če želimo hitro odvzeti žogo
nasprotniku, vendar je takšen način pokrivanja precej tvegan. V fazi branjenja sodelujejo vsi
igralci, oba igralca v konici napada sta prvi obrambni ščit in morata pravočasno zapreti prostor
na sredini igrišča. Ohranjati je treba zaprto in kompaktno formacijo in ne dovoliti raztrganja
formacije. Oba srednja branilca in libero morajo medsebojno prevzemati vloge branjenja, prav
tako je potrebna transformacija glede na nasprotnikovo drugačno postavitev (Verdenik, 1999)
V zadnjih letih je vedno več vrhunskih moštev, ki izvajajo pritisk (»hunting fever«) na
nasprotnega igralca z žogo že na nasprotni polovici. V tej smeri napredovanja slovenskega
nogometa je pred stroko velik izziv.
1.3.2 Dinamika igre
Dinamičnost se kaže v hitrosti gibanja žoge in igralcev ter v hitrosti prehodov iz ene v drugo
fazo igre.
Analize igre so pokazale, da igralci na tekmah najvišjega nivoja pretečejo okrog 10 do 12 km
na tekmo, od tega pretečejo v šprintu okrog 30 % te razdalje. Iz analiz igre lahko sklepamo, da
je trend v nogometni igri, povečanje količine hitrega teka.
Dinamika je torej odvisna od:
- kondicijske pripravljenosti igralcev,
- taktične informiranosti (dobra organiziranost igre omogoča hitrejšo igro; igra s čim
manj dotiki žoge posameznega igralca),
- osvojene “dinamične tehnike” (sposobnost izvedbe tehničnih elementov v hitrem
gibanju in v primeru oviranja nasprotnih igralcev).
Skladno s sodobnim modelom igre govorimo tudi o sodobnem modelu igralca. Pri tem mislimo
na igralca z optimalno izraženimi sposobnostmi, lastnostmi in značilnostmi, ki so nujne za
uspešno sodelovanje v sodobni igri. Nekatere od omenjenih karakteristik je mogoče tudi
objektivno izmeriti s testi. V neposredni praksi se je v razlagi sodobnega igralca uveljavil tudi
pojem “univerzalni specialist”.
Univerzalnost, kot naslednja značilnost v dinamiki igre je mišljena kot sposobnost igralca za
sodelovanje v obeh fazah igre, specialnost pa je vezana na določeno igralno mesto ter
sposobnosti realizacije teh vlog znotraj moštva. Sposobnosti igralcev za hiter potek igre so
kondicijska priprava, dinamična tehnika in taktična informiranost igralcev (Železnik, 2012).
Najpomembnejše kondicijske sposobnosti so hitrost, eksplozivna moč, koordinacija, aerobno-
anaerobna vzdržljivost. Pod pojmom dinamična tehnika razumemo, da je to zmožnost igralca,
16
da izvede tehnični element v hitrem gibanju kljub oviranju nasprotnika. Taktična informiranost
pa omogoča igralcem hitro organizirano igro s čim manj dotiki (Železnik, 2012).
17
2.0 Predmet in problem
Današnji stil nogometne igre stremi k napadalni igri, vendar je za dobro napadalno igro
potrebna najprej dobro postavljena obramba. Pravilno postavljena obramba preprečuje
nasprotnikom doseganje zadetkov, kar je tudi bistvo obrambne igre. V sodobnem nogometu je
za dobro branjenje potrebna dobra taktična uigranost moštva. Pri vrhunskih moštvih lahko
opazimo različne postavitve med branjenjem. Trenerji izberejo način branjenja, ki je lahko že
zelo visoko na nasprotnikovi polovici, na sredini ali pa globoko na svoji polovici. Potrebno je
poudariti, da je za vrhunsko branjenje potrebno sodelovanje vseh igralcev. Globoko obrambno
postavitev na svoji polovici gledalci včasih označijo kot neatraktivno, vendar je glede na
kvaliteto igralcev v današnjem nogometu velikokrat takšna postavitev nujna za dosego želenega
rezultata. Ko govorimo o dobro postavljeni obrambi, ne smemo spregledati posameznih
igralcev v moštvu, ki morajo do potankosti izpolnjevati taktične zamisli trenerja na igrišču.
Metodika učenja igre v obrambi je izjemno zahtevna, dolgoročna in predvsem procesna naloga,
ki je pogojena z znanjem, izkušnjami in sistematičnim delom trenerja skozi vsa obdobja
igralčevega razvoja in v vseh starostnih kategorijah. Trenerji k temu delu pristopajo različno,
velikokrat pa nesistematično.
Predmet diplomskega dela sega na področje metodike učenja nogometne igre v fazi obrambe,
pri čemer bomo skozi daljše časovno obdobje selekcije prikazali postopek učenja igre v
obrambi. Pri metodiki igre v obrambi gre za sistematičen prikaz učenja individualne, skupinske
ter moštvene taktike, kompleksen pristop na podlagi že osvojenega tehničnega znanja igralcev
in z namenom, da so vsi igralci moštva vključeni v delo in se tako seznanijo s taktičnimi
zahtevami in pravili branjenja. Prikazan pristop učenja igre v obrambi zahteva vadbo skozi vse
starostne kategorije ter ponavljanje in izpopolnjevanje tudi v članski kategoriji. Vsebine, ki jih
uvrščamo v metodiko taktike v obrambi in jih bomo predstavili v diplomski nalogi, so igralne
oblike in igralne situacije v posamični, skupinski in moštveni taktiki. Predstavili bomo tudi
teoretično vsebino taktike v obrambi, saj je poznavanje teoretične vsebine pomembno pri
razumevanju igre v obrambi.
2.1 Taktika igre
Taktika je načrtni način igre, ki se prilagaja najrazličnejšim pogojem, s ciljem doseganja
najboljših rezultatov. Je pa taktika tudi odvisna od pogojev, med katere spadajo kondicija,
tehnična in taktična sposobnost lastnih in nasprotnih igralcev, vrsta tekme, pomen in kraj tekme,
tekmovalne in vremenske razmere in podobno.
Taktiko igre določimo za celotno moštvo, za del moštva in tudi posameznika. V odrejenem
načinu igre moštva ne rešujemo podrobno vseh nalog. Poleg odrejene skupne igre mora
posameznik ali skupina sama reševati nastale situacije. Osebna taktična sposobnost je v teh
primerih odločilna.
Taktiko glede na navedeno delimo v:
- posamično,
- skupinsko,
- skupno moštveno taktiko.
18
Glede na različnost nalog v obdobju napada in obrambe delimo taktiko tudi na (Elsner, 2004):
- taktiko napada,
- taktiko obrambe.
2.1.1 Posamična taktika (povzeto po Elsner, 2004)
Posamična taktika je načrtno uspešno usmerjeno delovanje igralca v napadu ali obrambi pri
reševanju igralnih situacij.
Taktične zamisli pri oblikovanju igralnih situacij – tipičnih in netipičnih – igralci uresničujejo
z izvajanjem strukturnih enot (tehnično-taktičnih prvin), ki jih delimo v napadu na:
- odkrivanje igralca,
- podajanje žoge,
- sprejemanje žoge,
- vodenje žoge,
- varanje z žogo,
- streljanje na vrata.
In v obrambi na:
- pokrivanje igralca,
- odvzemanje žoge,
- izbijanje žoge.
Pocrnjič (2016) je dopolnil elemente posamične taktike v napadu na :
- odkrivanje igralca (od žoge k žogi, k žogi od žoge, na stran od žoge),
- podajanje žoge (pozornost na spremembo hitrosti soigralca; kdaj v noge; kdaj pred
soigralca in v smer njegovega gibanja; kdaj v loku pred soigralca),
- sprejemanje žoge (z vsemi deli telesa po principu ovire in amortizacije, sprejemanje s
povleki žoge z zunanjim delom stopala, s sprednjim notranjim in z notranjim delom
stopala),
- vodenje žoge (z nogo, ki je oddaljena od nasprotnika),
- varanje z žogo (v smer iz katere napada nasprotnik),
- streljanje na vrata (poševno naprej-diagonalno v kot vrat v sredini pred vrati- po varanju,
po dvojni podaji; poševno s strani z vrtenjem žoge okoli vratarja v daljši kot vrat; v tla
pri udarcu z glavo in iz zraka volley).
In v obrambi na:
- pokrivanje igralca (na sredini, na krilnem položaju, proti dvema nasprotnikoma),
- odvzemanje žoge (osnovno, prestrezanje, s podrsavanjem, s potiskanjem),
- izbijanje žoge (na bočni položaj, blizu vrat v kot).
19
2.1.1.1 Posamična taktika v obrambi
Pokrivanje
Pokrivanje je gibanje igralca s ciljem, da nasprotnemu igralcu preprečimo sprejemanje žoge in
posamični prodor. S pokrivanjem in zapiranjem prostora zaustavljamo in preprečujemo
nasprotnikove akcije. Pokrivamo torej igralca ali prostor. Igralca lahko pokrijemo na dva načina
– ali dosledno ali pa nedosledno (Elsner, 2004).
Pri prvem načinu pokrivanja je igralec tesno ob nasprotniku, kar mu onemogoča sodelovanje v
igri. Takšen način pokrivanja uporabljamo predvsem v zaključku napada in je osnova za igro
človek na človeka (Elsner, 2004).
Pri drugem načinu pokrivanja se igralec postavlja v večji razdalji od nasprotnika in mu zapira
prodiranje proti vratom (Elsner, 2004).
Osnovne zakonitosti pokrivanja so torej:
- igralca, ki ima žogo ali je v njeni bližini, je treba pokriti dosledno; druge nedosledno,
- igralca, ki lahko neposredno ogroža vrata, je treba pokriti dosledno,
- pokrivanje mora biti pravočasno.
Uspešnost pokrivanja je v veliki meri odvisna od sposobnosti igralca, neposrednega
nasprotnega igralca, drugih nasprotnih igralcev in od sposobnosti soigralcev (Elsner, 2004).
Odvzemanje žoge
Cilj odvzemanja kot obrambno sredstvo je prekiniti nasprotnikovo akcijo in nato odvzeto žogo
podati soigralcu. Uspešnost odvzemanja žoge je odvisna od pravilnega in pravočasnega
postavljanja ali pokrivanja obrambnega igralca.
Najpomembnejša taktična zahteva je trenutek odvzemanja.
Žogo lahko odvzamemo neposredno, preden jo je dobil nasprotnik. Takšen način odvzemanja
imenujemo prestrezanje. Poleg prestrezanja lahko žogo odvzamemo tudi v trenutku, ko jo
nasprotnik sprejema in ko jo nasprotnik že ima, prav tako lahko žogo odvzamemo s
podrsavanjem in s potiskanjem (Elsner, 2004).
Odvzemanje je odvisno tudi od položaja soigralcev glede na nasprotne igralce (odvzemamo
šele, ko so nasprotniki pokriti); od dela igrišča, na katerem odvzemamo; od gibanja nasprotnika
in podobno (Elsner, 2004).
Pri odvzemanju, ko ima nasprotnik žogo, ga poskušamo z varljivim gibanjem zmesti do te mere,
da izgubi kontrolo nad žogo, kar nam omogoča lažje odvzemanje. Največja napaka pri
odvzemanju je, če se igralec brezglavo zaleti v nasprotnika. Napad mora biti previden,
nasprotnika moramo umiriti in njegovo gibanje omrtviti. Vsako odvzemanje mora biti
opravljeno hitro in odločno, pri čemer moramo obrambnega igralca spodbujati, saj se v trenutku
odvzemanja lahko zgodijo napake, ki lahko odločilno vplivajo na razplet tekme (Elsner, 2004).
20
Izbijanje žoge
Izbijanje žoge uporabljamo, kadar je ne moremo odvzeti, zaustaviti ali zadržati. Žogo po
možnosti izbijamo proti soigralcem. Izbijamo jo pred nasprotnikom po hitrem startnem izteku,
s hitrim izkorakom, s podrsavanjem ter v skoku z glavo (Elsner, 2004).
V najtežjih trenutkih branjenja izbijamo žogo tudi v avt ali kot, da pridobimo čas za organizacijo
obrambe.
2.1.2 Skupinska taktika
Skupinska taktika je načrtno uspešno usmerjeno medsebojno delovanje dveh ali več igralcev v
napadu ali obrambi pri reševanju igralnih situacij.
Obvladovanje strukturnih, igralnih enot in tehnično-taktičnih prvin ob upoštevanju določenih
načel je osnova skupinske taktike. Skupinska taktika napreduje, saj igralci nenehno dvigujejo
stopnjo izvajanja igralnih enot s hitrejšim izvajanjem, večjo natančnostjo in podobnim. Igra
postaja vse bolj organizirana kljub kreativni improvizaciji, saj je jamstvo za uspeh upoštevanje
osnovnih načel medsebojnega sodelovanja igralcev (Elsner, 2004).
2.1.2.1 Načela skupinske taktike v obrambi
V igri obrambe ne glede na obliko branjenja veljajo nekatere zakonitosti, načela. Pri tem
mislimo predvsem na medsebojno pomoč – varovanje, prevzemanje, nadomeščanje, oženje
prostora, razporejanje na primerni razdalji, ohranjanje razporeda (Elsner, 2004).
Medsebojna pomoč – varovanje
Poleg individualnega pokrivanja nasprotnika ali prostora se igralci postavljajo in gibajo tako,
da si lahko med seboj pomagajo oziroma se varujejo. Kadar nasprotniki napadajo po krilnih
položajih, se igralci postavljajo poševno za hrbtom soigralca; pri tem imajo možnost preprečiti
neposredni prodor nasprotnika proti vratom, če je bil soigralec preigran. Z dobro postavitvijo
zavrejo napad in omogočijo ponovno vključitev izigranega soigralca v igro. To načelo tudi
zahteva, da naj posameznik ne napada neposrednega nasprotnika, če drugi nasprotni igralci niso
pokriti, kar pomeni, da uspeh napada na nasprotnika ni gotov. Pomoč drugih igralcev je torej v
tem, da onemogočijo podajo žoge med napadajočimi igralci. Poseg obrambnega igralca bo
takrat uspešnejši. Poudariti je potrebno tudi na kakšen način igralci varujejo, dva igralca
varujeta v diagonali, trije v trikotniku, štirje v karo, pet v karo in trikotniku itd. (Elsner, 2004).
Prevzemanje
Prevzemanje igralcev je uspešno, ko je tudi postavljanje dobro. Prevzemanje se izvede, kadar
iz igre izpade eden ali več igralcev, ter pri nenadnem prodoru nasprotnih igralcev srednje ali
obrambne linije (Elsner, 2004).
21
Kadar iz igre izpade eden ali več igralcev, preostali braneči igralci ne pokrivajo več dosledno
vsak svojega neposrednega nasprotnika. Igralec, ki je najbližji izigranemu soigralcu, prevzame
nasprotnega igralca z žogo. Drugi soigralci pa z ustreznim medsebojnim sodelovanjem in
premikom v smeri izpadlega soigralca pokrijejo tisti prostor, kjer predvidevajo, da bo
nasprotnik poskušal nadaljevati ali zaključiti napad (Elsner, 2004).
Vse večja univerzalnost igralcev v igri je vzrok za vse pogostejše nenadne prodore igralcev
srednje in obrambne linije v napad. To branečemu moštvu povzroča velike težave. Ti prodori
so bolj usmerjeni po krilnih položajih, manj pa skozi sredino. Pri prodoru po krilnih položajih
mora prevzemanje izvesti eden od srednjih branilcev ali čistilec, pri prodoru skozi sredino pa
krilni branilec (Elsner, 2004).
Medsebojno nadomeščanje
Medsebojno nadomeščanje v obrambi je potrebno predvsem takrat, kadar obrambni igralci
sodelujejo v napadu in jih nasprotnik prekine ter izvede hiter protinapad. Jasno je, da zaradi
hitrosti akcije obrambni igralec, ki je sodeloval v napadu, ne more takoj pomagati pri branjenju.
V takih primerih je zato potrebno nadomeščanje. Igralec, ki nadomešča, prevzame obrambne
naloge, dokler se obrambni igralec, ki je sodeloval v napadu, ne vrne na svoje mesto. Uspešno
nadomeščanje zahteva izredne posamične sposobnosti igralcev, univerzalnost in seveda
najboljšo medsebojno uigranost. Funkcijo nadomeščanja opravijo navadno igralci sredine ali
krilni napadalci (krila) (Elsner, 2004).
Oženje prostora
Je eno od osnovnih načel medsebojnega sodelovanja med igralci v času branjenja. Igralci
branečega moštva se organizirano približujejo prostoru z žogo in tako ustvarjajo gnečo oziroma
zožijo prostor okrog žoge. V zgoščenem prostoru imajo tako več možnosti za preprečevanje
nasprotnikovega napada (izbijanje oziroma odvzemanje žoge nasprotniku), za medsebojno
pomoč ali varovanje. Nasprotno pa igralci napadajočega moštva v primeru zoženega prostora
težje medsebojno sodelujejo in so prisiljeni razmeroma zgodaj storiti napako, katere posledica
je izguba žoge. Pri zoževanju prostora lahko sodeluje celo moštvo (moštvena taktika) ali del
moštva (skupinska taktika). V primeru nasprotnikovega napada po krilnem položaju izvajamo
zožitev prostora proti krilnemu položaju. Še posebej zunanji igralci z nasprotne strani se
pomaknejo proti žogi. Pri napadu nasprotnika skozi sredino je treba zgostiti prostor v sredini,
zato se tudi zunanji igralci z obeh strani pomaknejo proti sredini. Med oženjem prostora morajo
igralci biti pozorni na primerne medsebojne razdalje (Elsner, 2004).
22
2.1.3 Moštvena taktika
Graditev skupne igre je mogoča le na individualnih znanjih in sposobnostih igralcev. Igralci
morajo obvladati igralne enote obrambe in napada. Te sposobnosti, dopolnjene s splošnimi
zakonitostmi taktike skupne igre, omogočajo graditev in nadaljnji razvoj skupne igre (Elsner,
2004).
Nogometna igra je glede možnosti akcij in improvizacije tako bogata, da sposobni, inteligentni
igralci najdejo v igri rešitev, ki jih dobri trenerji po skrbni analizi vključujejo v graditev sloga
igre svojega moštva.
Taktiko moštvene igre delimo na (Elsner, 2004):
- taktiko igre v obrambi,
- taktiko pri prehodih iz napada v obrambo in nasprotno,
- taktiko igre v napadu.
2.1.3.1 Moštvena taktika igre v obrambi
Taktika skupne igre v obrambi je v odvisnosti od sistema igre doživljala velike spremembe. Ne
glede na spremembe pa je temelj vsake obrambe obvladanje igralnih enot taktike v obrambi in
nekaterih načel skupne obrambe. Brez osnovnega znanja o postavljanju – pokrivanju igralcev,
odvzemanju in izbijanju žoge ni mogoče medsebojno usklajeno delovanje (Elsner, 2004).
Vrste obramb:
- individualna obramba,
- conska obramba (ekonomičnost, preglednost, ravnotežje v pokrivanju in zapiranju
prostora za žogo ali okoli žoge),
- kombinirana obramba,
- forecheking,
- presing na žogo.
Individualna obramba
Osnovna individualna – posamična obramba je dosledno pokrivanje neposrednega nasprotnika.
Takšno obliko obrambe imenujemo tudi »igralec na igralca« (človek na človeka). Pri tej obliki
igranja je vsak obrambni igralec odgovoren za pokrivanje neposrednega nasprotnika, kar pa ne
pomeni, da obrambni igralci med seboj pri branjenju ne sodelujejo. Obrambni igralci se
postavljajo vedno med nasprotnika in vrata, vse bolj dosledno pa pokrivajo, ko se nasprotnik
bliža vratom. Normalno dosledno pokrivajo le na svoji polovici igrišča. Neposrednega
nasprotnika pri vračanju daleč na svojo polovico igrišča ne spremljajo, tega lahko prevzame
kateri od napadalnih igralcev. Individualna obramba zahteva izredne psihofizične odlike, uspeh
pa zagotavlja le v vseh pogledih superiornejšim ekipam (Elsner, 2004).
Conska obramba
Osnova conske obrambe je pokrivanje prostora. Tu obrambni igralec le v določenem prostoru
pokriva in napada nasprotnika z žogo. Pri conski obrambi poznamo dve obliki – aktivno in
pasivno (Elsner, 2004).
23
Aktivna conska oblika branjenja zahteva, da vsi obrambni igralci na nekoliko ožjem prostoru
dokaj dosledno pokrivajo prostor in nasprotnega igralca. V pomoč obrambnim igralcem pridejo
tudi napadalci in tvorijo prvo obrambno linijo. Prehodi v napad so tu zelo hitri in v njem
sodelujejo vsi igralci. Obrambni igralci ne smejo zaostajati, spremljajo pa napadalce v zmerni
razdalji, razen če akcija ne zahteva, da se neposredno vključijo v napad (Elsner, 2004).
Pasivna conska oblika branjenja je mnogo bolj defenzivna. Igralci srednje in obrambne linije
se pri napadu nasprotnika vrnejo globoko v obrambni prostor. Razporedijo se tako, da zapirajo
vse dohode k vratom in ne dopuščajo vtekanja nasprotnih igralcev. Obramba je vedno zgoščena.
Zaradi velikega števila branečih igralcev izpad enega ali dveh igralcev za kratek čas ne
predstavlja posebne nevarnosti. Igralci v obrambi rešujejo nevarne situacije mnogokrat le z
izbijanjem žoge. Prehodi v napad največkrat niso organizirani. Napadalci moštva, ki se brani
na ta način, navadno pri organizaciji in zaključku napada nimajo pomoči igralcev, ki sodelujejo
v branjenju. Ta oblika branjenja je primerna za slabše ekipe na tekmah z močnejšim
nasprotnikom (Elsner, 2004).
Kombinirana obramba
Analiza razvoja igre v obrambi nam pokaže, da so sistemi igre določali tudi obliko taktike v
obrambi in nasprotno. V sistemu dveh branilcev (WW-sistem) je bilo branjenje consko, v
sistemu WM pa individualno (Elsner, 2004).
Igra z menjavo mest v napadu, prehodi napadalcev v srednjo linijo, nenadni prehodi branilcev
v napadalno cono so ponovno zahtevali spremembe v načinu branjenja. Nujen je bil ponovni
prehod v consko obrambo. Toda tudi to ni več zadoščalo. Boj z napadalci je zahteval in še
zahteva iskanje vedno novih poti. Povezava dveh osnovnih oblik je dala novo kombinirano
obliko branjenja, pri katerem del igralcev dosledno pokriva nasprotnika – ostali del pa pokriva
prostor (igra s prostim igralcem). Individualno pokrivanje najnevarnejših napadalcev in conska
igra drugih sta značilna za to obliko branjenja. Conska igra in pokrivanje prostora pa ne pomeni,
da igralci ne pokrivajo dosledno. Čim bolj se nasprotnik bliža vratom, doslednejše – bolj tesno
mora biti pokrivanje (Elsner, 2004).
Forechecking
Je iz hokeja prevzeta obrambna taktika. Vsi igralci moštva, ki je izgubilo žogo na nasprotnikovi
polovici, poskušajo takoj na agresiven način ponovno odvzeti žogo nasprotniku. Pri tem mora
nasprotnika z žogo napasti več igralcev. Sočasno morajo drugi igralci s svojim postavljanjem
prostor v bližini žoge maksimalno pokriti. Ta oblika igre lahko uspe le, če vsi igralci
maksimalno upoštevajo načelo globine napada, to je, da so razdalje med posameznimi igralci
najmanjše možne. Takšno obliko branjenja lahko uporabljamo le občasno, saj je kondicijsko
zelo zahtevna (Elsner, 2004).
24
Presing na žogo
Je način agresivnega conskega branjenja, ki se je uveljavil v zadnjem času, da bi nasprotnika
čim prej prisilili v napako. Zahteva organizirano medsebojno sodelovanje igralcev iz osnovne
razporeditve. Pri tem sodelujejo vsi igralci. Presing na žogo je sestavljen iz oženja prostora,
varovanja soigralca in pokrivanja bližnjega nasprotnega igralca ter aktivnega starta na
nasprotnika z žogo (Elsner, 2004).
2.2 Metodika učenja igre
Metodika učenja igre je tako način poučevanja igre, kjer upoštevamo določeno uporabo metod
poučevanja in povezano z metodo tudi izbiro vaj oz. sredstev (Kolman, 2011).
Metodika učenja in vadbe nogometne igre mora biti že pri igralcih mlajših starostnih kategorij
vsaj delno podrejena končnemu cilju – ustrezno usposobljenemu igralcu, ki bo tako na tehnično-
taktičnem kot tudi na morfološko-motoričnem in kondicijskem ter psihosocialnem področju kos
zahtevam, ki jih pred njega postavlja nogometna igra (Kolman, 2011).
V preteklosti so bili v nogometu pomembni določeni posamezniki neke ekipe, ki so lahko
reševali posamezne naloge oziroma situacije in s tem ekipi prinesli pomembne točke za
napredovanje. Danes takšna ekipa nima velikega uspeha. Nogomet se je razvil do mere, ko
morajo imeti vsi v ekipi optimalno tehnično in taktično znanje ter razvite motorične
sposobnosti. V procesu treninga morajo trenerji poiskati ustrezna sredstva in metode, s katerimi
bodo tehnično-taktične elemente in motorične sposobnosti razvili na čim višjem nivoju in
povezali različne posameznike v celoto oziroma tvorili moštvo, ki bo prinašalo ustrezne
rezultate (Kolman, 2011).
Da lahko moštvo na igrišču in tekmi deluje kot celota, mora trener na treningih najprej izbrati
ustrezno metodiko in ustrezne vaje (igralne situacije in igralne oblike) ter jih vsakodnevno
ponavljati. Z uporabo igralnih situacij in igralnih oblik najhitreje pridemo do smiselne igre, ki
jo ustvarjamo s treninga na trening in s tekme na tekmo (Kolman, 2011).
Vsem oblikam moštvene taktike so skupna nekatera načela, ki jih je potrebno upoštevati
(prirejeno po Pocrnjič, 2016):
- hitro vračanje v obrambni razpored na nasprotni polovici, na sredini ali na lastni
polovici,
- ohranjanje dogovorjene postavitve (sistem igre),
- pravočasno in aktivno delovanje v napadanju nasprotnika z žogo tistega igralca, ki je
najbližji nasprotniku z žogo,
- pravočasnost postavljanja v dogovorjeno varovanje ostalih igralcev soigralcu, ki
aktivno napada nasprotnika z žogo,
- postavljanje v primerno razdaljo od soigralcev,
- oženje prostora med obrambno, vezno in napadalno vrsto.
- oženje prostora iz nasprotne strani proti strani, kjer je nasprotnik z žogo,
- pravočasnost, natančnost in smiselnost v prevzemanju in nadomeščanju.
25
2.2.1 Učne metode
Učne metode so eden najpomembnejših sestavnih delov vadbenega procesa. V metodiki učenja
in vadbe v športnih igrah se uporabljajo najrazličnejše metode posredovanja, ki poleg podajanja
informacij zagotavljajo tudi ustrezno dinamiko vadbe. To zagotavlja sočasen razvoj osnovnih
in specialnih motoričnih sposobnosti igralca, njegove vzdržljivosti, tehnike in osnovne taktike
pri vadbi ter dodaten vpliv na razvoj celotnega psihomotoričnega statusa vadečega (Šibila,
2004).
Pri razvoju specifičnih nogometnih motoričnih sposobnosti se uporabljajo metode, ki
zagotavljajo ustrezno posredovanje informacij in ustrezno dinamiko vadbe. To zagotavlja
sočasen razvoj vseh prvin, to je osnovnih motoričnih sposobnosti, vzdržljivosti, tehnike in
osnovne taktike. Sestava vaj, hitrost izvajanja in pogostost ponavljanja morajo biti vedno
prilagojene vsem trenutnim sposobnostim igralcev, predvsem najslabše razviti prvini določene
nogometne motorične sposobnosti (Kolman, 2011).
Ločimo štiri glavne skupine metod: v prvo skupino metod uvrščamo tako imenovane metode
poučevanja (sintetična, analitična, kombinirana) in metode treninga (metoda igre, situacijska,
tekmovalna). Vse navedene metode, ki so za razvoj nogometaša še posebej pomembne, lahko
imenujemo tudi praktične metode. V drugo vrsto metod, ki so pomembne predvsem pri učenju
tehnike in posredovanju taktičnih informacij, uvrščamo skupino besednih oziroma verbalnih
metod. Sem spadajo razlaga, analiza, popravljanje napak, opozarjanje itd. (Elsner, Verdenik,
Pocrnjič in Rus, 2010).
2.2.2 Metoda igre
Metoda igre je najbolj naravna, saj se nogometna igra uči in se razvijajo sposobnosti z vajami
oz. igralnimi oblikami, ki so poenostavljena oblika igre ali deli igre. Ta metoda zagotavlja hkrati
veselje, sproščenost in čustveno doživljanje: motiviranost je večja, individualnost je dovolj
poudarjena, raznovrstnost reševanja igralnih situacij je večja in podobno. Metoda igre pomeni
tudi najkrajšo in najučinkovitejšo pot do igre. Pomeni uporabo igralnih oblik (Kolman, 2011).
Ta metoda je predvsem primerna v fazi predpriprave (do starosti 9 let), ko se uporabljajo
enostavne igralne oblike, in pri osnovni vadbi (kot igralne oblike), toda šele po tem, ko so igralci
že razvili nogometne motorične sposobnosti do ravni, ki omogoča medsebojno komuniciranje,
in končno pri kvalitetnem in situacijskem treningu, ko z različnimi igralnimi oblikami
preverjamo nogometne motorične sposobnosti pri reševanju strukturnih situacij v različnih
fazah igre in igre v celoti (Kolman, 2011).
Je vodilna metoda pri učenju in vadbi nogometnih vsebin. V igralnih oblikah, ki so podobne
nogometni igri, niso pa še nogometna igra, učimo in predvsem izpopolnjujemo neko nogometno
gibanje. Igralne oblike vsebujejo samo nekatere značilnosti in zahteve nogometa, so največkrat
poenostavljene in jim lahko, glede na namen, spreminjamo pravila (Elsner, Verdenik, Pocrnjič
in Rus, 2010).
Slabosti metode so lahko v pretirani individualnosti, avtomatizaciji napačnega izvajanja
tehničnih prvin in posredno v napačnem razvijanju specialnih nogometnih motoričnih
sposobnosti, napačnem oblikovanju medsebojne komunikacije in strukturnih situacij (Elsner,
Verdenik, Pocrnjič in Rus, 2010).
26
2.2.3 Situacijska metoda
Situacijska metoda se uporablja pri treningu določenih tipičnih igralnih situacij v vseh fazah
igre, ko gre za medsebojno sodelovanje igralcev ene ali več linij moštva, ko je raven
nogometnih motoričnih sposobnosti zelo visoka (Kolman, 2011).
V preteklosti je pri učenju igre prevladovala situacijska metoda. To so vnaprej predvidene
rešitve, “šablone”, brez nasprotnika ali z njim. Je manj kreativna. Pomeni uporabo igralnih
situacij. Igralne situacije so vezane bolj ali manj na igralna mesta v okviru sistema igre
(Verdenik, 2006).
Situacijsko metodo kot učno metodo uporabljamo za prilagajanje konkretnim tipičnim in
netipičnim igralnim situacijam v obeh fazah igre. Osnovni namen te metode je taktična
informiranost nogometaša. Trener mora posredovati ideje, kako reševati nekatere situacije med
igro (Elsner, Verdenik, Pocrnjič in Rus, 2010).
2.3 Razvoj sistema igre
Obliko, kako so igralci razporejeni na igrišču, na katerem delu igrišča delujejo, kako se gibljejo,
imenujemo sistem, ki igralcem določa njihove splošne naloge. Čeprav se redko spreminja – je
bolj ali manj stalen (spremembe le po enem, dveh ali več desetletjih) – pa so nastale spremembe
bile in so vedno očitne. Značilnosti dobrega sistema (Elsner, 2004) so:
- je enostaven,
- razporeditev igralcem omogoča enako pomoč obrambi in napadu,
- da zagotavlja enakomerno obremenitev igralcev in omogoča zbiranje igralcev na
najpomembnejših mestih (pri zaključnih akcijah v napadu, pri branjenju v obrambni
coni),
- vsem igralcem nalaga enake obveznosti,
- omogoča najhitrejši prehod iz obrambe v napad in nasprotno.
Sistemi igre so se skozi zgodovino precej spreminjali od prvih sistemov igre, kot je T-sistem,
kjer je bila ozka izbira tehnično-taktičnih elementov igre vzrok za individualni način branjenja,
pa vse do danes, ko samo individualni način branjenja ne prinaša več uspeha v igri. Sodobni
sistemi so uspešni, če v obeh fazah igre sodeluje čim večje število igralcev.
1-4-2-4, to je sistem s štirimi branilci, je sistem, iz katerega so se kasneje razvili vsi sodobni
sistemi igre. Takšen sistem postavitve je imel glede na v uvodu omenjene značilnosti sistema
precej prednosti pred starejšimi sistemi. Cone delovanja igralcev so enakomernejše,
obremenjenost in delovanje “zapostavljenih” igralcev pa večja. Branilcema in kriloma se je
cona delovanja razširila, njihove linije gibanja so obogatele, njihovo sodelovanje v igri pa se je
povečalo. Zmanjšalo se je število linij, kar omogoča hitrejšo igro in najrazličnejše menjave
mest. Napad in obramba sta močnejša, saj v njunih akcijah sodelujeta tudi zvezna igralca.
Zaradi možnosti hitrejše in enostavnejše igre so se morale izboljšati tehnično-taktične in
psihofizične sposobnosti igralce. Največja pomanjkljivost tega sistema je preobremenjenost
zveznih igralcev, saj zgolj dva igralca sredine nista mogla dovolj uspešno sodelovati pri
organizaciji napada oziroma obrambe (Elsner, 2004).
27
Sistem 1-4-3-3 se je razvil prav zaradi slabega delovanje zveznih igralcev v obeh fazah igre.
Na prvi pogled so videti spremembe malenkostne, v resnici pa nazaj potegnjeni srednji
napadalec povzroči verižno reakcijo v conah delovanja in linijah gibanja igralcev sprednje ter
napadalne linije. Takšna postavitev je nekoliko defenzivnejša, saj okrepljena sredina zagotavlja
boljši nadzor nad sredino igrišča. Obremenitev igralcev srednje linije je enakomernejša.
Izmenično sodelovanje v zaključku napada zagotavlja maksimalno angažiranost igralca srednje
linije v napadu. Funkcije igralcev srednje linije so sicer enake, vendar ima eden le bolj
poudarjene defenzivne naloge. Njegovo sodelovanje v napadu je bolj redko, zato je toliko
presenetljivo. Poleg klasične postavitve v tem sistemu lahko uporabimo obliko s prostim
branilcem. Ta oblika postavitve je še nekoliko defenzivnejša, saj se prosti branilec postavlja za
vsemi drugimi igralci v sredini. Pri individualni obliki branjenja popravlja napake sprednjih
igralcev in preprečuje prodore skozi nastale odprtine. Njegov akcijski radij je velik, saj mora
večkrat zapustiti sredino. Pri conskem načinu branjenja ostaja pretežno v sredini. Postavlja se
in varuje hrbet soigralcev v sredini ter z enim od sprednjih igralcev podvoji napad na
nasprotnika, ki ima žogo, in podobno (Elsner, 2004).
Toda tudi sistem 1-4-3-3 ima precej pomanjkljivosti, saj je igro lahko “čitati” in presenečenja,
ki bi jih lahko z nenadnim vključevanjem v napad povzročili zvezni ali celo obrambni igralci,
so skoraj nemogoča, saj je prostor v napadu zaseden. Takšen sistem je primeren za manj šolana
moštva in moštva mlajših kategorij. Zaradi teh pomanjkljivosti se je z vračanjem enega
napadalca okrepila srednja – vezna vrsta. Lahko bi trdili, da je sistem 1-4-4-2 defenzivnejši od
sistema 1-4-3-3. Toda to ne drži. Le bolje in z več igralci v fazi branjenja, zlasti v sredini igrišča,
se spleta gostejša obrambna mreža. Ta omogoča boljšo komunikacijo med obrambnimi igralci,
boljše varovanje igralca, ki napada nasprotnika, in preprečuje izpadanje igralcev iz igre.
Uspešna realizacija teh nalog zahteva dobro medsebojno razumevanje (Elsner, 2004).
V fazi branjenja pravimo, da moštvo deluje consko, ni neposrednega pokrivanja nasprotnikov.
Pokrivanje različnih nasprotnikov, ki se v prostoru zamenjujejo in imajo različne sposobnosti,
zahteva ne le maksimalno koncentracijo branečih igralcev, ampak poleg sposobnosti
medsebojnega sodelovanja tudi poudarjene sposobnosti v igri 1 : 1 (Elsner, 2004).
V fazi napada takšna razporeditev omogoča od sprednjih zveznih igralcev izjemo tudi od
zunanjih branilcev, zahteva vtekanja in igro v praznih prostorih na levi in desni strani oziroma
skozi sredino, če to s svojim gibanjem omogočata srednja napadalca. Ta lahko delujeta drug
poleg drugega ali drug za drugim v sredini. Možno je tudi, da sta bolj oddaljena, s tem, da eden
deluje v sredini, drugi pa na levem ali desnem krilnem položaju. Takšen sistem igre je uporaben,
če so igralci taktično šolani, kreativni, kondicijsko pripravljeni, predvsem hitri in vzdržljivi ter
pripravljeni sodelovati in opravljati naloge v obeh fazah igre (Elsner, 2004).
V igri z liberom – prostim igralcem, kar je značilnost sistema 1-3-5-2, so naloge posameznikov
nekoliko drugačne. Ker praviloma vsa vodilna moštva igrajo le z dvema napadalcema, ki pa sta
na širokem prostoru zlasti pri nasprotnih napadih zelo nevarna, dva srednja branilca ščiti prosti
igralec – libero. Oba srednja branilca lahko pokrivata nasprotnika dosledno ali pa ostajata na
svojem prostoru in tu pokrivata nasprotnika, ki se giblje v tem prostoru. Srednja branilca morata
biti močna v dvoboju in spretna pri odvzemanju žoge brez prekrška. To velja tudi za igralce
sredine. Prosti igralec se postavlja za vsemi igralci, ki se branijo. Popravlja napake sprednjih
igralcev in preprečuje nasprotne prodore skozi nastale odprtine. Večkrat mora zapustiti sredino,
nadomestiti mora zunanjega – zveznega igralca in preprečiti pripravo zaključka napada.
Sodobni prosti igralec sodeluje tudi v organizaciji in celo v zaključku napada. Sredina igrišča
je zasedena s petimi veznimi igralci, kar omogoča izvedbo modernih taktičnih variant, kot sta
28
presing in forechecking (Elsner, 2004).
Različna interpretacija tega sistema je predvsem vidna v zasedbi zvezne vrste. Nekateri se
zavzemajo za model ravnotežne mešanice igralcev obrambnega tipa in organizatorjev s
poudarjenimi kondicijskimi sposobnostmi. Drugi model ima korektorja sredine v srednjem
zveznem igralcu, ki naj bo tudi režiser, oba sprednja vezna igralca pa naj bi imela poleg
sposobnosti zadrževanja žoge in odličnega pregleda nad igro tudi realizatorske sposobnosti.
Možne so tudi drugačne postavitve, odvisno od postavljenega modela in sposobnosti igralcev
(Elsner, 2004).
Iz teh starejših oblik igre so se razvile novejše moderne oblike sistemov. Razvili so jih
strokovnjaki s svojimi različnimi pristopi in nogometno igro dvignili še na višji nivo. Treningi
so šli v smer razvoja igralčevih psihomotoričnih sposobnosti ter tehničnega in taktičnega
znanja, kar je omogočilo napredek v postavljanju igralcev na igrišču. Z novimi sistemi rastejo
tudi zahteve po igralcih, ki imajo dobro razvite motorične sposobnosti (Gavrić, 2016).
V sodobnem nogometu prevladujeta dva sistema s štirimi branilci v zadnji liniji. To sta sistema
1-4-4-2 ter 1-4-3-3. Sistema se razlikujeta v osnovni postavitvi igralcev, conah delovanja
igralcev, linijah gibanja igralcev ter nalogah igralcev v fazi napada in fazi obrambe. Iz teh
sistemov izpeljemo sisteme: 1-4-4-2 v liniji (prikaz na Sliki 1), 1-4-4-2 romb (prikaz na Sliki
2), 1-4-3-3 osnovna razporeditev (Prikaz na Sliki 3) in izpeljave 1-4-2-3-1 (prikaz na Sliki 4),
1-4-1-4-1 (prikaz na Sliki 5), 1-4-3-2-1 (prikaz na Sliki 6), ter sistem 1-4-5-1 osnovna
postavitev (prikaz na Sliki 7).
Slika 1. Sistem igre 1-4-4-2 v liniji (Pocrnjič, 2016).
29
Slika 2. Sistem igre 1-4-4-2 romb (Pocrnjič, 2016).
Slika 3. Sistem igre 1-4-3-3 osnovna postavitev (Pocrnjič, 2016).
30
Slika 4. Sistem igre 1-4-2-3-1 (Pocrnjič, 2016).
Slika 5. Sistem igre 1-4-1-4-1 (Pocrnjič, 2016).
31
Slika 6. Sistem igre 1-4-3-2-1 (Pocrnjič, 2016).
Slika 7. Sistem igre 1-4-5-1 osnovna postavitev (Pocrnjič, 2016)
32
Glede na to, da bomo v diplomski nalogi uporabljali sistem 1-4-4-2 v liniji ga bomo tudi
podrobneje predstavili.
Uravnoteženost faze obrambe in napada je v sistemu 1-4-4-2 dobra. Sistem lahko uporabimo
proti vsakemu nasprotniku, tudi takrat, ko so potrebne manjše spremembe in pri tem ne prihaja
do zamenjav že na treniranih navad. Igralci imajo naloge enakomerno razporejene, kar je
ključnega pomena za igro v takšnem sistemu. V obrambni tretjini se nahajajo vratar, 2 osrednja
branilca in dva bočna branilca. Srednjo tretjino sestavljata dva srednja zvezna igralca in dva
zunanja zvezna igralca, v napadalni tretjini pa sta dva napadalca. Vsak sistem ima svoje
prednosti in slabosti.
Prednosti pri takšni postavitvi so naslednje: številčna premoč na sredini igrišča, v obrambi in
napadu, v sredini imamo višek igralca, dinamična postavitev igralcev sredine igrišča omogoča
dobro kontrolo tekme, velika možnost igranja trikotnika, lahka transformacija iz faze obrambe
v napad, dober sistem za presing igro in consko obrambo (Gavrić, 2016).
Slabosti pri takšni postavitvi so naslednje: manjše število igralcev na zunanjih položajih,
zunanji igralci morajo znati igrati tako obrambno kot napadalno, veliko igralcev na položaju
srednjega zveznega igralca v romb postavitvi je obrambno neodgovornih, težave v obrambni
fazi igre po bokih (Gavrić, 2016).
V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili vloge igralcev na posameznih mestih. V obrambi
igrajo klasično štirje branilci v vrsti, dva osrednja in dva bočna branilca. Igralcem v sredini se
pridružujejo bočni branilci v fazi napada, ki se gibljejo po zunanjem delu igrišča in v napadalni
tretjini pošiljajo predložke v kazenski prostor. V fazi obrambe se bočni branilci gibljejo glede
na položaj žoge na igrišču, iz zunanjega dela igrišča proti sredini, da zapirajo hrbet osrednjim
branilcem. S postavitvijo štirih obrambnih igralcev v liniji je obramba strnjena in imamo dobro
pokrita obrambna polja. Slaba stran takšne obrambe je, da potrebujemo izkušene igralce ter, da
se obrambni igralci ne priključijo igralcem zvezne vrste. Kot posledica igralci sredine in napada
pridejo v številčno premoč nasprotnika (Gavrić, 2016).
V zvezni vrsti imamo dva srednja zvezna igralca in dva zunanja zvezna igralca. Igralci v zvezni
vrsti so odgovorni za izvajanje obrambnih in napadalnih nalog. Lahko igrajo v vrsti ali v obliki
romba. V romb postavitvi se igralna mesta nekoliko spremenijo in imamo enega zadnjega
zveznega igralca, dva srednja zvezna igralca in enega prednjega zveznega igralca. Takšna
postavitev pušča več praznega prostora ob robu igrišča, ki ga izkoristijo bočni branilci za
vtekanje v napadalno tretjino (Gavrić, 2016).
V napadalni tretjini imamo postavljena dva napadalca. Njuna naloga je poleg napadalne igre in
zadevanje golov tudi sodelovanje v fazi obrambe. Napadalci poskušajo izvajati pritisk čim višje
na nasprotnikovi polovici, s čimer prisilijo nasprotnikove branilce v napake. Na ta način motijo
izgradnjo napada nasprotnega moštva. Postavitev napadalcev je odvisna od njunih karakteristik
(Gavrić, 2016).
33
2.3.1 Sistemi igre v različnih starostnih kategorijah
V Sloveniji so igralci razdeljeni v starostne kategorije, poznamo pa sedem starostnih kategorij
od mlajših cicibanov pa vse do članskega moštva. Sistem igre, ki ga bomo uporabili v diplomski
nalogi, je 1-4-4-2, da pa bodo igralci lahko prišli do stopnje, ko bodo dejansko v tem sistemu
igrali, bodo igrali v sistemih z manjšim številom igralcev.
Mlajši cicibani (U-9)
Pri najmlajši starostni kategoriji igrajo igralci, ki niso starejši od devet let. V tej kategoriji igrajo
samo štirje igralci, ki so postavljeni v sistem 2-2 in igrajo brez vratarja. Igra poteka na igrišču,
velikem 26 x 18 m. Pomembno je, da igralci igrajo na vseh položajih, saj specializacije na tej
stopnji ne sme biti. Prav tako na tej stopnji ne moremo pričakovati taktične uigranosti, saj sta
za igralce najpomembnejša zabava in to, da jih skozi igro poskušamo naučiti osnov taktične
postavitve.
Starejši cicibani (U-11)
Tudi v tem obdobju je treba paziti, saj lahko z nepravilnim vodenjem vplivamo na dojemanje
nogometne igre igralcev, kar lahko privede do prenehanja igranja nogometne igre. Osnovna
postavitev v tej starostni kategoriji je 1-3-1-2. V tej starostni kategoriji so pričakovanja igralcev
precej podobna igralcem nižje starostne kategorije, predvsem jih zanima igra.
Mlajši dečki (U-13)
V tem obdobju igralci že usvajajo nekatere taktične elemente. Taktika pridobiva veljavo, saj so
otroci taktično dojemljivejši. V tem obdobju se poveča število igralcev, kot tudi velikost
nogometnega igrišča, kar trenerju daje več taktične svobode. Igralci so postavljeni v sistem 1-
3-3-2. Tudi v tem obdobju prevladuje metoda igre.
Starejši dečki (U-15)
V tem obdobju se za igralce začne igra 11 : 11, kar privede do nekaterih novih pravil. Od tega
obdobja se velikost igrišča in število igralcev ne spreminjata več, spreminja se le igralni čas.
Sistem igre, ki ga bomo prikazali v diplomski nalogi, se od tega obdobja ne bo spreminjal.
Poleg metode igre začnemo uporabljati tudi situacijsko metodo.
Kadeti (U-17)
Do tega obdobja se igralci naučijo osnovnih taktičnih prvin nogometne igre, kar poskušamo v
tem obdobju nadgraditi. Poleg metode igre uporabljamo situacijsko metodo, s katero trener
poskuša uresničiti svoje taktične zamisli.
Mladinci (U-19)
Zadnje obdobje, kjer je tudi igralni čas enak igralnemu času članskega moštva. Igralci v tej
starostni kategoriji morajo že podrobno poznati taktične prvine v fazi obrambe in napada v
sistemu 1-4-4-2.
34
3.0 Cilji
Cilj diplomskega dela je predstaviti skupine vaj, ki so vezane na igro v obrambi, skozi različne
starostne kategorije. Predstavili bomo:
1.) Metodični postopek učenja igre v obrambi v posamezni starostni kategoriji.
2.) Sredstva učenja posamične, skupinske in moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih
oblik v posamezni starostni kategoriji.
3.) Sredstva učenja posamične, skupinske in moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih
situacij v posamezni starostni kategoriji.
4.) Praktičen prikaz vaj, v smislu pravilnega zaporedja učenja in treniranja nogometašev v
fazi obrambe v posamezni starostni kategoriji.
Pri tem se bomo držali osnovnih didaktičnih načel:
- od znanega k neznanemu,
- od lažjega k težjemu,
- od enostavnega k sestavljenemu,
- od univerzalnega k specialnemu.
35
4.0 Metode dela
Pri pisanju diplomske naloge, ki je monografskega tipa, smo kot vire uporabili različne vrste
gradiv. Uporabili smo predvsem knjižno literaturo domačih in tujih strokovnjakov ter literaturo,
ki je dostopna na svetovnem spletu. V pomoč so nam bile tudi lastne izkušnje, ki smo jih
pridobili v času aktivnega igranja nogometa, in izkušnje, ki smo jih pridobili med treniranjem
mlajših selekcij v nogometnem klubu. Poleg omenjene literature nam je bilo v veliko pomoč
znanje, pridobljeno med študijem ter na predavanjih za naziv trener A in PRO.
36
5.0 Izbira in predstavitev vaj
V tem poglavju bomo predstavili postopnost metodičnih korakov, kjer se bomo oprli na
nekatera didaktična načela. V ospredju bosta predvsem načeli od lažjega k težjemu in od
enostavnega k sestavljenemu, saj se bosta zahtevnost in kompleksnost vaj skozi starostne
kategorije povečevali. Začeli bomo z najmlajšo starostno kategorijo in zaključili z najstarejšo.
V vsaki starostni kategoriji bomo najprej predstavili posamično taktiko in jo skozi skupinsko
taktiko zaključili z moštveno taktiko igre v obrambi. Pri mlajših starostnih kategorijah bomo
uporabili predvsem metodo igre, igralne situacije pa bodo predstavljene pri starejših starostnih
kategorijah, saj je razumevanje nogometne igre takrat na višjem nivoju. Za lažje razumevanje
smisla predstavljenih vaj bodo poleg skic tudi navodila. V priloženi legendi so prikazani znaki
za lažje razumevanje skic.
Napadalec
Branilec
x
Vratar
Figura
Stožec
Klobuček
Žoga
Premična vrata
Obroč
Podaja
Tek
Vodenje žoge
Strel na vrata
Slika 8. Legenda simbolov v skicah.
37
5.1 Metodični koraki učenja igre v obrambi
Pri učenju igre v obrambi se je potrebno držati določenih metodičnih korakov. Pri izbiri vaj je
potrebno upoštevati osnovna didaktična načela in sicer od znanega k neznanemu, lažjega k
težjemu, enostavnega k sestavljenemu in univerzalnega k specialnemu.
Prvi metodični korak je prikaz in opis vadbe taktičnega znanja v obrambi. Igralci morajo
osvojiti določena taktična znanja pri posamični taktiki, kot so pravilni način gibanja v
obrambi, usmerjanje napadalca itd.
Sledi razporejanje igralcev, kjer je prikazano varovanje in oženje prostora po vnaprej
določenih točkah (prikaz na Sliki 9). Trener postavi točke glede na položaj nasprotnika z žogo
in jih označi z rekvizitom. V vajo so vključeni vsi igralci moštva neodvisno od njihovega
števila.
Slika 9. Prikaz razporejanja igralcev po točkah (Švegelj, 2015).
Razporejanje igralcev v smeri podane žoge je naslednji metodični korak pri učenju taktike v
obrambi. Podaje lahko izvajamo z roko ali nogo. Igralci si žogo podajajo v obliki črke L
(prikaz na Sliki10) in U (prikaz na Sliki 11). Del moštva si podaja žogo, drugi del se razporeja
tako kot je prikazano v prejšnjem metodičnem koraku.
38
Slika 10. Prikaz razporejanja igralcev v obliki črke L (Švegelj, 2015).
Slika 11. Prikaz razporejanja igralcev v obliki črke U (Švegelj, 2015).
Naslednji korak v metodiki učenja igre v obrambi je s pomočjo igralnih oblik. Igralna oblika
je oblika igre, ki je podobna prosti igri, razlikuje se po zahtevah, ki jih določi trener, s
katerimi želi razvijati določene elemente v igri. Velikost prostora in število igralcev, ki
sodelujejo v igralni obliki, je določeno s strani trenerja in je podrejeno ciljem, ki jim trener
sledi, da bi razvijal določene tehnične, taktične oziroma tudi kondicijske vsebine. V tem
39
primeru je poudarek seveda predvsem na taktiki, vendar je kljub temu potrebna dobra
predhodna kondicijska priprava, predvsem pri starejših kategorijah, saj je za dolgotrajno
pravilno razporejanje igralcev potrebno veliko gibanja. Igralne oblike za učenje taktičnih
znanj v obrambi so (Švegelj, 2015):
- igralna oblika s prostimi igralci (jokerji)
- igralna oblika sredine (igra sredine)
- igralna oblika sredine (igra sredine)- tri barve
- igralna oblika preko linije, na vrata ali oboje
- vodena igra preko linije, vrata s postopnim dodajanjem nalog
- Igra (tekma)
Situacijsko metodo kot učno metodo uporabljamo za prilagajanje konkretnim tipičnim in
netipičnim igralnim situacijam v obeh fazah igre. Osnovni namen te metode je taktična
informiranost nogometaša. Trener mora posredovati ideje, kako reševati nekatere situacije med
igro.
Metodični koraki pri učenju igralnih situacij:
- posamična obramba (gibanje obrambnega igralca glede na igralca za hrbtom,
prestrezanje žoge pred napadalcem, izbijanje žoge v kazenskem prostoru)
- skupinska obramba (gibanje, varovanje, oženje dveh, treh, štirih igralcev, ter štirih
igralcev v liniji)
- moštvena obramba( postavitev v obrambi glede na napadalca z žogo)
Potrebno je poudariti, da se situacijska metoda, kot sredstvo učenja taktike v obrambi uporablja že
pred igralnimi oblikami, vendar je v diplomski nalogi predstavljena šele pri starejših starostnih
kategorijah, kar je razlog za uvrstitev na konec metodične lestvice.
5.2 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekciji (U-9)
Pri mlajših cicibanih taktika igre v obrambi nima posebnega pomena, saj igralci še niso na
takšni umski stopnji, da bi lahko izvajali vse elemente posamične, skupinske in moštvene
taktike v obrambi. Zato v tem starostnem obdobju učimo predvsem posamično taktiko v
obrambi s pomočjo igralnih oblik. Igralna oblika je oblika igre, kjer trener določa pravila igre,
v osnovi pa je zelo podobna prosti igri. Trener določa velikost igrišča, število igralcev in
zahtevnost glede na cilje, s katerimi želi razviti določene tehnične ali taktične elemente. V tej
starostni kategoriji prevladujejo igralne oblike, kot so igra 1 : 1 z zaključkom na gol in 1 : 1
prek linije, 1 : 2 z zaključkom na gol in 1 : 1 + 1 prek linije.
Pri učenju posamične taktike se opredelimo za pravilno postavljanje obrambnih igralcev glede
na igralca z žogo in vrati. S tem poskušamo preprečiti direktno linijo med napadalcem in
lastnimi vrati. Ko igralci usvojijo pravilno postavljanje v obrambi, začnemo učiti ostale
elemente posamične taktike v obrambi, kot so pokrivanje, odvzemanje in izbijanje žoge.
Elemente posamične taktike v obrambi izvajamo v prav takem zaporedju. Pri pokrivanju smo
pozorni na razdaljo napadalca glede na svoja vrata, saj ga bližje svojim vratom pokrivamo bolj
dosledno. S pravilnim gibanjem med pokrivanjem poskušamo napadalca bodisi usmeriti proti
vzdolžni črti bodisi izbiti žogo ali odvzeti posest nad njo. Pomembno je tudi, da igralca
usmerimo proti njegovi slabši, nedominantni nogi, saj ga tako hitreje prisilimo v napako.
40
5.2.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi
Pri mlajših starostnih kategorijah je zelo pomembno, da osvojijo pravilno tehniko gibanja v
obrambi, saj je ta osnova za nadaljnje učenje taktike v obrambi. Vaji sta primerni za uporabo v
uvodnem delu treninga, kjer je poudarek na pravilnem delu nog, pravilni drži telesa (prikaz na
Sliki 12), pravilni postavitvi obrambnega igralca glede na napadalca in gol ter primerni razdalji
do napadalca (prikaz na Sliki 13).
Vaja: Gibanje igralcev v različne
smeri.
Cilj: Pravilna obrambna preža,
pravilno gibanje v obrambni
preži.
Opis: Igralci so postavljeni v
obrambno prežo, pri čemer imajo
pokrčena kolena in eno nogo
postavljeno pred drugo, zgornji
del trupa je vzravnan, gibanje
izvajajo s križnimi koraki. Trener
z zvočnim signalom določa smer
gibanja igralcev.
Vaja: Spremljanje napadalca v
obrambni preži.
Cilj: Pravilno postavljanje
obrambnega igralca gleda na
napadalca in gol, primerna
razdalja do napadalca.
Opis: Napadalec vodi žogo
cikcak med stožci, pri čemer ga v
obrambi igralec pokriva tako, da
se v obrambni preži s križnimi
koraki giblje med napadalcem in
golom. Pozorni smo tudi na
primerno razdaljo med
obrambnim igralcem in
napadalcem pri pokrivanju
Slika 12. Vaja: Gibanje igralcev.
Slika 13. Vaja: Spremljanje napadalca.
41
Branilec z gibanjem v obrambni preži poskuša usmeriti napadalca proti vzdolžni črti
označenega prostora. Branilec je pozoren tudi na napadalčevo nedominantno nogo in ga
poskuša usmeriti proti tej z namenom, da napadalec naredi napako (prikaz na Sliki 14).
Vaja: Usmerjanje igralca zunaj
označenega prostora.
Cilj: Pravilno delo nog
obrambnega igralca, usmerjanje
napadalca, izpopolnjevanje
tehnike vodenja žoge.
Opis: Napadalec s poljubnim
vodenjem poskuša priti z ene
strani označenega prostora na
drugo, pri čemer mu obrambni
igralec s pravilnim gibanjem in
usmerjanjem to poskuša
preprečiti tako, da ga usmeri
zunaj označenega prostora.
Slika 14. Vaja: Usmerjanje igralca.
Pri tej vaji uporabljamo vse elemente posamične taktike v obrambi, kjer so posamezni elementi
ovrednoteni z različnim številom točk (prikaz na Sliki 15). Trener je pozoren na pravilno
tehniko odvzemanja in izbijanja žoge.
Vaja: Pokrivanje figure in prehod
v igro 1 : 1 z zaključkom na gol.
Cilj: Pravilno postavljanje,
pokrivanje, izbijanje in
odvzemanje žoge obrambnega
igralca.
Opis: Obrambni igralec na znak
trenerja pokrije figuro s strani, ki
jo določi trener, in nato nadaljuje
igro 1 : 1, pri čemer izbita žoga
pomeni 1 točko, odvzeta žoga pa
2 točki.
Slika 15. Vaja: Pokrivanje figure in igra 1:1.
42
Vaja: Vodenje žoge na igrišče,
podaja napadalcu, igra 1 : 1 z
zaključkom na gol.
Cilj: Pravilna tehnika podaje in
udarca na gol, pravilno
postavljanje in predvidevanje
obrambnega igralca.
Opis: Obrambni igralec povede
žogo na označeno igrišče, poda
žogo vtekajočemu napadalcu.
Napadalec ima na voljo dva gola
za zaključek napada, obrambni
igralec poskuša s predvidevanjem
in postavljanjem odvzeti ali izbiti
žogo napadalcu. Če je žoga
odvzeta, se vlogi zamenjata.
Naslednji metodični korak je razporejanje igralcev glede na točke (prikaz na Sliki 20) in podano
žogo v obliki črke L (prikaz na Sliki 21) in črke U (prikaz na Sliki 22).
Pri igri 1:1 ima trener veliko izbiro modifikacij, saj lahko z dodajanjem pravil vpliva na sam
potek igre. Poleg pravil lahko spreminja tudi način igre (igra na več vrat, igra preko linije).
Igralna oblika: Igra 1:1 na vrata.
Cilj: Pravilno postavljanje
obrambnega igralca glede na
igralca z žogo in gol, usmerjanje
napadalca, predvidevanje,
odvzemanje, izbijanje.
Opis: Napadalec poskuša s
samostojnim prodorom zaključiti
akcijo s strelom na gol, obrambni
igralec mu to poskuša preprečiti.
Slika 16. Vaja: vodenje žoge in igra 1:1.
Slika 17. Igralna oblika: Igra 1:1 na vrata.
43
Igralna oblika: Igra 1 : 1 + 1 prek
linije.
Cilj: Pravilna tehnika podaje,
odkrivanje, pravilno postavljanje
obrambnega igralca, usmerjanje
napadalca, predvidevanje,
odvzemanje, izbijanje.
Opis: Obrambni igralec poda
žogo enemu od napadalcev,
napadalca poskušata s
kombinatorno igro priti prek
prečne linije. Obrambni igralec
jima to poskuša preprečiti s
pravilnim postavljanjem in
usmerjanjem proti vzdolžni črti,
vse z namenom, da napadalca
izgubita posest nad žogo.
Igralna oblika: Igra 1 : 2 z
zaključkom na gol.
Cilj: Pravilna tehnika podaje,
odkrivanje, strel na gol, pravilno
postavljanje obrambnega igralca
glede na napadalca z žogo in
golom, usmerjanje napadalca,
predvidevanje, odvzemanje,
izbijanje.
Opis: Obrambni igralec vodi in
poda žogo napadalcu. Napadalca
poskušata s kombinatorno igro
zaključiti akcijo s strelom na gol.
Obrambni igralec jima to
preprečuje s pravilnim
postavljanjem glede na igralca z
žogo in golom. Ko se mu ponudi
priložnost, poskuša žogo odvzeti
ali izbiti.
Slika 19. Igralna oblika 1:2.
Slika 18. Igralna oblika: Igra 1:1+1.
44
Pri tej starostni kategoriji je poudarek na igr1 1:1, vendar s tem ne zaključimo metodike učenja
igre v obrambi. Igralne oblike z večjim številom igralcev kot so: Igra 2:2 (prikaz na Sliki 28),
3:3 (prikaz na Sliki 34) in 4:4 (prikaz na 41) so prikazane pri metodiki učenja v starejših
starostnih kategorij in jih prav tako vključujemo v trening mlajših starostnih kategorij.
5.3 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-11, U-13)
V teh starostnih kategorijah nadgradimo igro v fazi obrambe in poleg posamične taktike
predstavimo igralcem tudi skupinsko in moštveno taktiko v obrambi. Še vedno so v ospredju
igralne oblike kot sredstvo učenja taktike v obrambi.
Prvi korak v učenju posamične, skupinske in moštvene taktike v obrambi v teh starostnih
kategorijah je razporejanje igralcev glede na točke ter glede na podano žogo. Trener z zvočnim
ali vidnim signalom pokaže na točko, naloga igralcev je, da s pravilnim postavljanjem,
varovanjem in oženjem pokrijejo prostor pred golom. Poleg vseh načel taktike v obrambi je
treba biti pozoren tudi na medsebojno razdaljo med igralci. Igralci se v obrambi postavljajo
glede na položaj točke ali podane žoge, in sicer se dva igralca postavita v diagonalo, trije v
trikotnik, štirje v karo itd. Pri fazi branjenja uporabljamo načelo klin proti žogi, kar pomeni, da
en igralec napada točko ali žogo, drugi igralci pa ga varujejo z leve, desne ali vertikalne smeri.
Pri selekciji U-11 prevladujejo igralne oblike, kot so igra 1 : 1, 2 : 1, 2 : 2 in 2 : 3, predvsem pa
se osredotočimo na igro 2 : 2, kjer je poleg že usvojenih posamičnih načel taktike v obrambi
poudarek na skupinski taktiki v obrambi. Skupinska taktika v obrambi predstavlja sodelovanje
dveh ali več obrambnih igralcev s ciljem preprečiti nasprotniku medsebojno sodelovanje. V tej
starostni kategoriji se osredotočimo predvsem na načelo varovanja. Poudarek damo tudi tehniki
izbijanja žoge in pravočasnemu vračanju v obrambo.
Pri mlajših dečkih (U-13) pa prevladujejo igralne oblike, kot so igra 1 : 1, 2 : 1, 3 : 1, 3 : 2 in 3
: 3; poleg varovanja je poudarek na ostalih načelih skupinske taktike v obrambi, kot so
prevzemanje, nadomeščanje in oženje prostora. Osredotočili se bomo predvsem na igro 3 : 3,
kjer bo poudarek na skupinski taktiki, in sicer na prevzemanju, nadomeščanju, oženju prostora
in medsebojni razdalji med igralci.
5.3.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi
Gibanje obrambnih igralcev po točkah (prikaz na Sliki 20) in po podani žogi (prikaz na Sliki
21, 22) je primerno za učenje posamične taktike v obrambi pri mlajših starostnih kategorijah,
saj tako začetniki veliko lažje usvojijo pravilno gibanje v obrambi. Poleg usvajanja gibanja v
obrambi igralci dobijo občutek za agresivni način branjenja, ki pa je v sodobnem modelu
nogometne igre nepogrešljiv. V starejših starostnih kategorijah pa se lahko uporabljajo
predvsem za utrjevanje taktične postavitve v obrambi in pri razvoju kondicijske priprave.
45
Vaja: Gibanje obrambnih
igralcev po točkah.
Cilj: Obrambni igralec postavljen
med točko in vrati, primerna
razdalja (določi jo trener) ob
pokrivanju točke.
Opis: Obrambni igralec se na
zvočni ali vidni signal trenerja
pomika na točke, trener kliče ali
kaže poljubne točke.
Slika 20. Vaja: Gibanje igralcev po točkah (Švegelj, 2015).
Obrambni igralec se giblje glede na podano žogo, kjer si igralci podajajo žogo v obliki črke L
(prikaz na Sliki 21) in v obliki črke U (prikaz na Sliki 22).
Vaja: Gibanje obrambnih
igralcev po podani žogi v obliki
črke L.
Cilj: Pravilna postavitev
obrambnega igralca glede na
igralca z žogo in vrati, primerna
razdalja med obrambnim
igralcem in igralcem z žogo.
Opis: Igralci si podajajo žogo v
obliki črke L, obrambni igralec se
giblje glede na podano žogo.
Glede na znanje igralcev je lahko
hitrost potovanja žoge počasnejša
ali hitrejša.
Slika 21. Vaja: Gibanje igralcev po podani žogi (Švegelj, 2015).
46
Vaja: Gibanje obrambnih
igralcev po podani žogi v obliki
črke U.
Cilj: Pravilna postavitev
obrambnega igralca glede na
igralca z žogo in vrati, primerna
razdalja med obrambnim
igralcem in igralcem z žogo.
Opis: Igralci si podajajo žogo v
obliki črke U, obrambni igralec se
giblje glede na podano žogo.
Glede na znanje igralcev je lahko
hitrost potovanja žoge hitrejša ali
počasnejša.
Slika 22. Vaja: Gibanje igralcev po podani žogi (Švegelj, 2015).
Obrambni igralec ne napade napadalca v širino, ampak se hitro vrne v položaj, kjer bo lahko
najučinkovitejši v obrambi (prikaz na Sliki 23).
Vaja: Gibanje obrambnega
igralca med napadalca in lastna
vrata.
Cilj: Čim hitrejše vračanje
igralca v obrambo, pravilno
postavljanje obrambnega igralca
glede na napadalca in vrata.
Opis: Napadalec poda žogo
obrambnemu igralcu, ta mu
odigra povratno podajo na
zunanjo levo ali desno stran
stožca. Obrambni igralec nato
nadaljuje pot proti golu, kjer
poskuša preprečiti napadalcu
samostojni prodor proti golu s
pravilnim postavljanjem v
obrambi.
Slika 23. Gibanje obrambnega igralca.
47
Preden igralci izvajajo vajo, jim trener demonstrira pravilno tehniko blokiranja strela in
izbijanja žoge (prikaz na Sliki 24).
Vaja: Blokiranje strela in
izbijanje žoge.
Cilj: Hiter tek obrambnega
igralca pred vrata, blokiranje ali
izbijanje žoge, pravilno
postavljanje obrambnega igralca
glede na napadalca,
izpopolnjevanje vodenja,
preigravanja in strela na gol.
Opis: Napadalec pri oviri izvede
preigravanje v smeri, ki jo določi
trener, nakar poskuša s strelom
zadeti gol, ki ga varuje obrambni
igralec, ki je pritekel v gol.
Obrambni igralec poskuša rešiti
gol z blokiranjem strela ali
izbijanjem žoge.
5.3.2 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi
Pri teh igralnih oblikah je prikazano razporejanje dveh obrambnih igralcev glede na točke
(prikaz na Sliki 13) in glede na podano žogo (prikaz na Slikah 14, 15). Poudariti je treba, da je
razporejanje enako tudi z večjim številom igralcev. Pomembno je gibanje obrambnih igralcev,
in sicer eden napade točko ali igralca z žogo, drugi pa diagonalno varuje hrbet. Trener razloži
igralcema, kdo napada in kdo se postavi v varovanje. Pomembna je tudi razdalja med obema
obrambnima igralcema, ki pa se spreminja glede na velikost igrišča.
Slika 24. Blokiranje strela in izbijanje žoge.
48
Vaja: Razporejanje obrambnih
igralcev po točkah.
Cilj: Pravilno gibanje v obrambi,
diagonalno varovanje, pravilna
medsebojna razdalja.
Opis: Igralci se na zvočni ali
vidni signal gibljejo po točkah, ki
jih določi trener. Igralec, ki je
bližje točki, jo napade, drugi
igralec mu diagonalno varuje
hrbet.
Slika 25. Razporejanje igralcev po točkah.
Vaja: Razporejanje obrambnih
igralcev po podani žogi v obliki
črke L.
Cilj: Pravilno gibanje v obrambi,
diagonalno varovanje, pravilna
medsebojna razdalja, najbližji
igralec napade.
Opis: Obrambna igralca se glede
na podano žogo gibljeta v
obrambi. Igralec, ki je bližje žogi,
napade igralca, drugi igralec mu
diagonalno varuje hrbet.
Slika 26. Razporejanje igralcev po podani žogi v obliki črke L.
49
Vaja: Razporejanje obrambnih
igralcev po podani žogi v obliki
črke U.
Cilj: Pravilno gibanje v obrambi,
diagonalno varovanje, pravilna
medsebojna razdalja, najbližji
igralec napade.
Opis: Obrambna igralca se glede
na podano žogo gibljeta v
obrambi. Igralec, ki je bližje žogi,
napade igralca, drugi igralec mu
diagonalno varuje hrbet.
Slika 27. Razporejanje igralcev po podani žogi v obliki črke U
Naslednji korak v metodiki učenja skupinske taktike je igralna oblika s prostimi igralci (prikaz
na Sliki 30).Vajo izvajamo na vrata ali preko linije. Sledi igralna oblika sredine, kjer se
osredotočimo predvsem na igro 4:2 (prikaz na Sliki 28). Poleg igre 4:2 lahko uporabimo tudi igralne
oblike 5:2 in 6:2, vendar z dodajanjem napadalcev otežujemo branjenje obrambnih igralcev. Igra 2
: 2 s prenosom žoge prek linije (prikaz na Sliki 29) ter igra 2 : 2 z zaključkom na gol (prikaz na
Sliki 30) sta naslednja metodična koraka pri učenju skupinske taktike. Naloga obrambnih
igralcev je, da preprečita prenos žoge prek linije ali preprečita strel na gol. Obrambna igralca
morata v obrambi delovati usklajeno tako, da igralec, ki je bližje napadalcu z žogo, napade prvi,
drugi mu diagonalno varuje hrbet, pri tem sta pa pozorna na medsebojno razdaljo.
Igralna oblika: Igra sredine 4:2.
Cilj: Diagonalno varovanje,
pravilna medsebojna razdalja,
najbližji igralec napada.
Opis: Obrambna igralca
poskušata odvzeti ali prestreči
podano žogo. Obrambni igralec,
ki je žogo odvzel ali izbil zamenja
napadalca, ki je žogo izgubil.
Slika 28. Igra sredine 4:2.
50
Igralna oblika: Igra 2 : 2 s
prenosom žoge prek linije.
Cilj: Obramba: pravilno gibanje
v obrambi, diagonalno varovanje,
pravilna medsebojna razdalja,
najbližji igralec napade. Napad:
tehnika podaje, strela, odkrivanje,
vtekanje, križanje.
Opis: Obrambni igralec, bližje
napadalcu z žogo, napade prvi,
drugi mu diagonalno varuje hrbet.
Napadalca poskušata z različnimi
akcijami, kot so dvojna podaja,
križanje, vtekanje za hrbet
obrambnemu igralcu, prenesti
žogo prek linije. Če obrambna
igralca žogo odvzameta, se vloge
zamenjajo.
Igralna oblika: Igra 2 : 2 z
zaključkom na gol.
Cilj: Obramba: pravilno gibanje
v obrambi, diagonalno varovanje,
pravilna medsebojna razdalja,
najbližji igralec napade. Napad:
tehnika podaje, strela, odkrivanje,
vtekanje, križanje.
Opis: Obrambni igralec, bližje
napadalcu z žogo, napade prvi,
drugi mu diagonalno varuje hrbet.
Napadalca poskušata z različnimi
akcijami, kot so dvojna podaja,
križanje, vtekanje za hrbet
obrambnemu igralcu, doseči
zadetek. Če obrambna igralca
žogo odvzameta, se vloge
zamenjajo.
Slika 29. Igra 2:2 s prenosom žoge preko linije.
Slika 30. Igra 2:2 z zaključkom na gol.
51
Če ugotovimo, da napadalci še niso na takšni ravni znanja, da bi lahko izigrali obrambo v igri
2 : 2, dodamo dodatnega igralca (jokerja). Takrat se igra prelevi v igro 1 + 2 : 2, saj joker
sodeluje z vsemi, odvisno, kdo je v posesti žoge. Tako imajo igralci v napadu več možnosti za
zaključek napada.
Igralna oblika: Igra 1 + 2 : 2 z
zaključkom na gol.
Cilj: Obramba: pravilno gibanje
v obrambi, diagonalno varovanje,
pravilna medsebojna razdalja,
najbližji igralec napade. Napad:
tehnika podaje, strela, odkrivanje,
vtekanje, križanje.
Opis: Obrambni igralec, bližje
napadalcu z žogo, napade prvi,
drugi mu diagonalno varuje hrbet.
Napadalci poskušajo z različnimi
akcijami, kot so dvojna podaja,
podaja na tretjega, križanje,
vtekanje za hrbet, doseči zadetek.
Če obrambna igralca žogo
odvzameta, se vloge zamenjajo.
Slika 31. Igra 1+2:2 z zaključkom na gol.
52
V tej igralni obliki imajo obrambni igralci po odvzeti žogi možnost prenosa žoge v enega izmed
golov (prikaz na Sliki 32). S tem obrambni igralci po odvzeti žogi dobijo občutek, kako prenesti
žogo na napadalno polovico. Drugi obrambni igralec mora spremljati igralca z žogo.
Igralna oblika: Igra 2 : 2 z
zaključkom na gol.
Cilj: Obramba: pravilno gibanje
v obrambi, diagonalno varovanje,
pravilna medsebojna razdalja,
najbližji igralec napade. Napad:
tehnika podaje, strela, odkrivanje,
vtekanje, križanje.
Opis: Obrambni igralec povede
žogo v kazenski prostor, poda
žogo oddaljenemu napadalcu,
drugi obrambni igralec ga
napade, prvi mu varuje hrbet, če
je žoga odvzeta, sledi hiter prenos
žoge v enega izmed golov.
Slika 32. Igra 2:2 z zaključkom na gol.
Pri prehajanju z igre 2 : 2 na igro 3 : 3 že lahko govorimo o osnovnem in specialnem sodelovanju
igralcev v obrambi. Specialno sodelovanje v obrambi pomeni, da se obrambni igralci
postavljajo glede na sistem igre, ki si ga je zamislil trener, medtem ko pri osnovnem
sodelovanju ni pomembno, kakšen sistem igramo, saj ga lahko uporabimo v vseh sistemih. Pri
specialnem sodelovanju lahko tri igralce postavimo v linijo in uigramo obrambno, zvezno ali
pa napadalno linijo. Poleg teh postavitev lahko postavimo enega igralca pred druga dva, s tem
lahko uigramo dva centralna branilca in zadnjega zveznega igralca, dva zadnja zvezna igralca
in sprednjega zveznega igralca ter dva zvezna igralca in napadalca. Načela, ki jih uporabljajo
obrambni igralci v igri 3 : 3, so varovanje, pravočasen napad igralca z žogo, primerna
medsebojna razdalja, prevzemanje, nadomeščanje in oženje prostora.
53
Igralna oblika sredine s tremi barvami (prikaz na Sliki 33) je naslednja v sklopu vaj, ki jo
uporabimo pri učenju skupinske taktike v obrambi.
Igralna oblika: Igra sredine s
tremi barvami (sodelovanje v
trojki).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci. Napadalci:
gibanje po prostoru, pravilna
razporejenost po prostoru.
Opis: Ena izmed barv igra v
obrambi, drugi dve pa sodelujeta
znotraj označenega prostora.
Naloga obrambe je, da žogo
osvoji in si jo med sabo poda,
nato barva, ki je izgubila posest
nad žogo, postane obramba.
Trener gleda na znanje igralcev
določi število dotikov.
Slika 33. Igra sredine s tremi barvami
Prenos žoge prek linije v igri 3 : 3 zahteva poleg že usvojenih načel posamične in skupinske
taktike v obrambi tudi ostala načela skupinske taktike v obrambi, kot so varovanje,
prevzemanje, nadomeščanje, oženje prostora in primerna medsebojna razdalja. Poleg prenosa
žoge prek linije lahko uporabimo tudi igro 3 : 3 z zaključkom na gol, vaja je zelo podobna vaji
igre 2 : 2 z zaključkom na gol (prikaz na Sliki 30), le da je pri igri 3 : 3 potrebne več taktične
podkovanosti v fazi obrambe in napada.
54
Igralna oblika: Igra 3:3 s
prenosom žoge prek linije.
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, primerna razdalja
med igralci, prevzemanje,
nadomeščanje in oženje prostora.
Napad: dvojna podaja, povratna
podaja, podaja na tretjega,
križanje, pretekanje za hrbtom.
Opis: Napadalci poskušajo z
različnimi akcijami prisiliti
obrambo v napako, da bi prečkali
linijo, in če obrambni igralci
odvzamejo žogo, se vlogi
zamenjata. Trener določi število
dotikov glede na znanje igralcev.
Pri tej igralni obliki imamo prikaz
specialnega sodelovanja treh
igralcev, to so lahko obrambni igralci, zvezni igralci ali pa napadalci.
Pri teh starostnih kategorijah je poudarek pri učenju metodike igre v obrambi v igri 2:2 in 3:3.
Igralne oblike z večjim številom igralcev so prikazane pri starejših starostnih kategorijah
(prikaz na Slikah 41,43) in jih prav tako vključujemo v trening mlajših starostnih kategorij.
5.3.3 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi
Moštvena taktika v obrambi predstavlja sodelovanje celotne ekipe, v našem primeru pri
selekciji U-11 vseh sedmih igralcev in pri selekciji U-13 vseh devetih igralcev z namenom, da
preprečimo nasprotniku doseganje zadetkov. Igralci morajo upoštevati vsa načela moštvene
taktike v obrambi, saj v nasprotnem primeru taktika ne bo uspešna. Elementi, ki jih v trenažnem
procesu poskušamo usvojiti, so predvsem pravočasni napad igralca z žogo, pravočasno
varovanje, nadomeščanje, oženje prostora ter prevzemanje, ob predpostavki, da upoštevamo
primerne razdalje med igralci. Pri selekciji U-11 bomo za prikaz metodičnih korakov moštvene
taktike uporabili sistem 1-3-1-2. Pri selekciji U-13 pa bomo uporabili sistem 1-3-3-2.
Za prikaz metodike učenja moštvene taktike pri teh dveh selekcijah bomo uporabili metodična
koraka, kjer se igralci razporejajo glede na točke (prikaz na Slikah 35, 36) in glede na podano
žogo (prikaz na Slikah 37, 38). Pomembno je, da se najbližji igralec postavi do točke ali podane
žoge, drugi ga nato varuje, in tako tvorijo obrambno mrežo. Pozorni smo tudi na primerne
razdalje med igralci ter na to, ali so igralci pravilno razporejeni glede na točko, soigralce in
lasten gol.
Slika 34. Igra 3:3 s prenosom žoge preko linije.
55
Vaja: Razporejanje igralcev pri
selekciji U-11 po točkah.
Cilj: Pravilno postavljanje glede
na točko, soigralce in vrata,
primerna medsebojna razdalja.
Opis: Trener z zvočnim ali
vidnim signalom, določa točke,
kamor se obrambni igralci
gibljejo in postavljajo glede na
točko, soigralce in vrata. Trener
določa tempo prehoda s točke na
točko.
Slika 35. Razporejanje igralcev pri selekciji U-11 po točkah.
Vaja: Razporejanje igralcev pri
selekciji U-13 po točkah.
Cilj: Pravilno postavljanje glede
na točko, soigralce in vrata,
primerna medsebojna razdalja.
Opis: Trener z zvočnim ali
vidnim signalom določa točke,
kamor se obrambni igralci
gibljejo in postavljajo glede na
točko, soigralce in vrata. Trener
določa tempo prehoda s točke na
točko.
Slika 36. Razporejanje igralcev pri selekciji U-13 po točkah.
56
Vaja: Razporejanje igralcev pri
selekciji U-11 po podani žogi.
Cilj: Pravilno postavljanje glede
na igralca z žogo, soigralce in
vrata, primerna medsebojna
razdalja, oženje prostora.
Opis: Napadalci si žogo podajajo
z nogo, obrambni igralci se
gibljejo in postavljajo glede na
igralca z žogo, soigralce in vrata.
Trener določa hitrost poteka žoge
od igralca do igralca.
Slika 37. Razporejanje igralcev pri selekciji U-11 po podani žogi.
Vaja: Razporejanje igralcev pri
selekciji U-13 po podani žogi.
Cilj: Pravilno postavljanje glede
na igralca z žogo, soigralce in
vrata, primerna medsebojna
razdalja, oženje prostora.
Opis: Napadalci si žogo podajajo
z nogo, obrambni igralci se
gibljejo in postavljajo glede na
igralca z žogo, soigralce in vrata.
Trener določa hitrost poteka žoge
od igralca do igralca.
Slika 38. Razporejanje igralcev pri selekciji U-13 po podani žogi.
57
5.4 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-15, U-17, U-19)
V teh starostnih kategorijah prehajamo na igro 11 : 11. Treba je poudariti, da je za najmlajšo
selekcijo starejših dečkov (U-15) kar velik preskok v smislu fizičnih naporov in dojemanja
načel moštvene taktike v obrambi, saj je prostor, ki ga je treba pokrivati v fazi obrambe, precej
večji, kot so do takrat bili vajeni igralci. Nekateri igralci v tem obdobju precej izstopajo iz
povprečja, saj je to obdobje hitre rasti in sprememb v telesu igralcev. Do tega obdobja so igralci
igrali na vseh igralnih mestih, od tu pa poskušamo igralce vpeljati v igro na določenih igralnih
mestih. Poleg igralnih oblik uporabljamo tudi situacijsko metodo kot sredstvo učenja taktike v
obrambi. Kot smo že omenili, situacijsko metodo uporabljamo pri treningu tipičnih in netipičnih
situacij, pri čemer sodeluje eden ali več igralcev.
Igralne situacije, na katerih bo poudarek, so pokrivanje igralca z žogo glede na gibanje igralca
za hrbtom, izbijanje žoge po podaji v kazenski prostor iz bočnega položaja, varovanje,
prevzemanje igralca. Postavljanje obrambnih igralcev, glede na igralca z žogo in ostale igralce.
Poudarek v učenju taktike v obrambi bo v tem obdobju predvsem na skupinski in moštveni
taktiki. Igralci naj bi do tega obdobja že obvladali vsa načela posamične in skupinske taktike.
Osredotočili se bomo predvsem na specialno sodelovanje igralcev v fazi obrambe glede na
sistem, ki ga igralci igrajo, v našem primeru je to sistem 1-4-4-2. Vadbo posamične taktike
uporabljamo zgolj za utrjevanje taktičnih elementov.
Pri selekciji U-15 prevladujejo igralne oblike, kot so igra 2 : 1, 2 : 2, 3 : 2, 3 : 3 in 4 : 4. Poudarek
bo na skupinski taktiki v obrambi, kjer bo predstavljena igra 4 : 4, s katero želimo taktično
uigrati linijo štirih igralcev (branilci, zvezni igralci, napadalci), ter moštveni taktiki v obrambi
z igro 11 : 11 v sistemu 1-4-4-2.
Pri selekciji U-17 prevladujejo igralne oblike, kot so igra 3 : 3, 4 : 3, 4 : 4 in 5 : 5. Poudarek bo
na skupinski taktiki v obrambi, kjer bo predstavljena igra 5 : 5, s katero želimo taktično uigrati
linijo štirih obrambnih igralcev in enega zveznega igralca ali pa linijo štirih zveznih igralcev in
enega napadalca, ter moštveni taktiki v obrambi z igro 11 : 11 v sistemu 1-4-4-2.
Pri selekciji U-19 uporabljamo vse prej naštete igralne oblike in situacijske metode z namenom
izpopolniti taktično uigranost igralcev v fazi obrambe.
5.4.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi
Igralne oblike, ki jih uporabljamo za izpopolnjevanje posamične taktike v obrambi, so igra 1 :
1 z različnimi variacijami, kot so vodenje žoge prek linije, igra 1 : 1 na gole brez vratarja in z
njim (prikaz na Sliki 17), igra 1 : 1 po podani žogi, igra 1 : 1 + 1, kjer joker sodeluje z igralcem,
ki ima žogo (prikaz na Sliki 18), igra 1 : 2, igra 1 : 2 po podani žogi (prikaz na Sliki 19).
58
5.4.2 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi
Pri vpeljevanju igralcev v igro 4 : 4 in 5 : 5 je metodični postopek enak kot pri igri 2 : 2, se
pravi je prvi metodični korak gibanje igralcev po točkah (prikaz na Sliki 25), sledi gibanje
igralcev po podani žogi (prikaz na Slikah 26, 27), nadaljujemo z igralno obliko sredine (prikaz
na Sliki 28), sredine s tremi barvami (prikaz na Slikah 39, 40) ter zaključimo z igralno obliko
prenos žoge prek linije z osnovnim (prikaz na Slikah 41, 43) in specialnim sodelovanjem
(prikaz na Slikah 42, 44) ali z zaključkom na gol z osnovnim (prikaz na Slikah 45, 47) in
specialnim sodelovanjem (prikaz na Sliki 46, 48).
Igralna oblika: Igra sredine s
tremi barvami (sodelovanje v
četvorki).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci, tvorjenje
trikotnika ali romba proti žogi.
Napadalci: gibanje po prostoru,
pravilna razporejenost po
prostoru, gibanje med obrambne
igralce.
Opis: Ena izmed barv je
postavljena v obrambo, drugi dve
pa sodelujeta znotraj označenega
prostora. Naloga obrambe je, da
osvoji žogo in si jo med sabo
poda, nato se barva, ki je izgubila
posest nad žogo, premakne v
obrambo. Trener glede na znanje
igralcev določi število dotikov.
Slika 39. Igra sredine s tremi barvami (sodelovanje v
četvorki).
59
Igralna oblika: Igra sredine s
tremi barvami (sodelovanje v
peterki).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci, tvorjenje
trikotnika ali romba proti žogi.
Napadalci: gibanje po prostoru,
pravilna razporejenost po
prostoru, gibanje med obrambne
igralce.
Opis: Ena izmed barv je
postavljena v obrambo, drugi dve
pa sodelujeta znotraj označenega
prostora. Naloga obrambe je, da
osvoji žogo in si jo med sabo
poda, nato se barva, ki je izgubila
posest nad žogo, premakne v
obrambo. Trener glede na znanje
igralcev določi število dotikov.
Pri igralni obliki s prenosom žoge prek linije lahko govorimo o osnovnem in specialnem
sodelovanju med obrambnimi igralci. Kaj pomeni osnovno in specialno sodelovanje med
igralci, smo razložili že pri igralnih oblikah v igri 3 : 3. Trener določi četvorke ali peterke glede
na svoje taktične zamisli. Določanje igralcev v igri 4 : 4 je lahko naslednje: branilci igrajo proti
zveznim igralcem, branilci igrajo proti napadalcem, zvezni igralci igrajo proti napadalcem itd.
Določanje igralcev v igri 5 : 5 je lahko naslednje: štirje branilci in zvezni igralec proti štirim
zveznim igralcem in napadalcu, dva branilca in trije zvezni proti trem zveznim in dvema
zadnjima zveznima igralcema, trije branilci in dva zadnja zvezna proti trem sprednjim zveznim
in dvema napadalcema itd. Skratka trener ima precej izbire, kako taktično uigrati ekipo v
obrambi.
Slika 40. Igra sredine s tremi barvami (sodelovanje v
petorki).
60
Igralna oblika: Prenos žoge prek
linije v igri 4 : 4 (osnovno
sodelovanje).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, povratna podaja, podaja
na tretjega, križanje, prevzemanje
žog, paralelna podaja.
Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek svoje prečne linije, če je žoga
odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.
Igralna oblika: Prenos žoge prek
linije v igri 4 : 4 (specialno
sodelovanje treh centralnih
zveznih in sprednjega veznega
igralca).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, povratna podaja, podaja
na tretjega, križanje, prevzemanje
žog, paralelna podaja.
Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, če je žoga
odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.
Slika 41. Prenos žoge preko linije v igri 4:4 s osnovnim
sodelovanjem.
Slika 42. Prenos žoge preko linije v igri 4:4 s specialnim
sodelovanjem.
61
Igralna oblika: Prenos žoge prek
linije v igri 5 : 5 (osnovno
sodelovanje).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, povratna podaja, podaja
na tretjega, križanje, prevzemanje
žog, paralelna podaja.
Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, in če je
žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.
Igralna oblika: Prenos žoge prek
linije v igri 5 : 5 (specialno
sodelovanje štirih branilcev in
zadnjega zveznega igralca ali
sodelovanje štirih zveznih
igralcev in napadalca).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, povratna podaja, podaja
na tretjega, križanje, prevzemanje
žog, paralelna podaja.
Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, in če je
žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.
Slika 43. Prenos žoge preko linije v igri 5:5 s osnovnim
sodelovanjem.
Slika 44. Prenos žoge preko linije v igri 5:5 s specialnim
sodelovanjem.
62
Igralna oblika: Igra 4 : 4 z
zaključkom na gol (osnovno
sodelovanje).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, povratna podaja, podaja
na tretjega, križanje, prevzemanje
žog, paralelna podaja.
Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in
če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.
Igralna oblika: Igra 4 : 4 z
zaključkom na gol (specialno
sodelovanje štirih branilcev,
zveznih igralcev ali napadalcev).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, povratna podaja, podaja
na tretjega, križanje, prevzemanje
žog, paralelna podaja.
Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in
če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.
Slika 45. Igra 4:4 z zaključkom na gol (osnovno
sodelovanje).
Slika 46. Igra 4:4 z zaključkom na gol (specialno
sodelovanje).
63
Igralna oblika: Igra 5 : 5 z
zaključkom na gol (osnovno
sodelovanje).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, povratna podaja, podaja
na tretjega, križanje, prevzemanje
žog, paralelna podaja.
Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in
če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.
Igralna oblika: Igra 5 : 5 z
zaključkom na gol (specialno
sodelovanje zadnjega zveznega
dveh srednjih in dveh zunanjih
zveznih igralcev).
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, povratna podaja, podaja
na tretjega, križanje, prevzemanje
žog, paralelna podaja.
Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in
če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.
Slika 47. Igra 5:5 z zaključkom na gol (osnovno
sodelovanje).
Slika 48. Igra 5:5 z zaključkom na gol (specialno
sodelovanje).
64
Igralna oblika: Igra 4 : 4 s tremi
barvami v koridorjih.
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, povratna podaja, podaja
na tretjega, križanje, prevzemanje
žog, paralelna podaja.
Slika 49. Igra 4:4 v koridorjih.
Opis: Napad začne četvorka iz sredinskega koridorja, medtem ko so v sredinskem koridorju in
jih ne napada nihče. V tem času se obrambni igralci, v tem primeru rumeni, gibljejo glede na
podano žogo, in ko rdeča ekipa prečka prečno črto, se začne igra 4 : 4 do zaključka na gol ali
do odvzete žoge. Če je žoga odvzeta, ima rumena ekipa nalogo žogo prenesti v sredinski
koridor. Če je bila akcija zaključena s strelom na gol, vratar poda žogo rumeni ekipi, ki mora
žogo prenesti v sredinski koridor. Isto se potem ponovi z modro ekipo.
Igralna oblika: 5 : 5 s tremi
barvami v koridorjih.
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, varovanje,
primerna razdalja med
obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, povratna podaja, podaja
na tretjega, križanje, prevzemanje
žog, paralelna podaja.
Slika 50. Igra 5:5 v koridorjih.
65
Opis: Napad začne peterka iz sredinskega koridorja, medtem ko so v sredinskem koridorju in
jih ne napada nihče. V tem času se obrambni igralci, v tem primeru rumeni, gibljejo glede na
podano žogo, in ko rdeča ekipa prečka prečno črto, se začne igra 5 : 5 do zaključka na gol ali
do odvzete žoge. Če je žoga odvzeta, ima rumena ekipa nalogo žogo prenesti v sredinski
koridor. Če je bila akcija zaključena s strelom na gol, vratar poda žogo rumeni ekipi, ki mora
žogo prenesti v sredinski koridor. Isto se potem ponovi z modro ekipo.
Pri teh starostnih kategorija je poudarek na igri 4:4 in 5:5, vendar se s tem ne konča metodika
učenja igre v obrambi. Učenje skupinske taktike v obrambi lahko nadaljujemo do moštvene
taktike s poljubnim številom igralcev. Pozorni moramo biti na metodične korake, ki pa so tudi
za večje število igralcev enaki. Pri vadbi je priporočljivo uporabiti igralne oblike kot je igra 6:6
vse do igre 11:11 z vsemi variacijami ob upoštevanju metodičnih korakov opisanih v diplomski
nalogi.
5.4.3 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi
Kot smo že omenili pri moštveni taktiki v obrambi pri mlajših starostnih kategorijah, moštvena
taktika v obrambi predstavlja sodelovanje celotne ekipe, v našem primeru pri selekcijah U-15,
U-17 in U-19 vseh 11 igralcev z namenom, da preprečimo nasprotniku doseganje zadetkov.
Igralci morajo upoštevati vsa načela moštvene taktike v obrambi, saj v nasprotnem primeru
taktika ne bo uspešna. Elementi, ki jih v trenažnem procesu poskušamo usvojiti, so predvsem
pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno varovanje, nadomeščanje, oženje prostora ter
prevzemanje, ob predpostavki, da upoštevamo primerne razdalje med igralci. V selekcijah med
U-15 in U-19 bomo za prikaz metodičnih korakov moštvene taktike uporabili sistem 1-4-4-2.
Prva metodična koraka smo že prikazali v moštveni taktiki pri nižjih starostnih kategorijah, kjer
je prikazano gibanje igralcev glede na točke (prikaz na Slikah 35, 36) in gibanje igralcev po
podani žogi (prikaz na Slikah 37, 38).
Naslednji metodični korak je igralna oblika čez linijo (prikaz na Sliki 51) ali z zaključkom na
gol (prikaz na Sliki 52) ter zadnji metodični korak vodena igra (prikaz na Sliki 53).
Igralna oblika: Igra 11 : 11 čez
linije.
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, primerna razdalja
med obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje,
oženje prostora.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, podaja na tretjega, dvojna
podaja, križanje, vtekanje,
paralelna podaja, prevzemanje
žog.
Slika 51. Igra 11:11 čez linije.
66
Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, in če je
žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Napadalci se morajo takoj po izgubljeni žogi postaviti v svoj
položaj kot obrambni igralec. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev in glede
na cilje, ki si jih je postavil.
Igralna oblika: Igra 11 : 11 z
zaključkom na gol.
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, primerna razdalja
med obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje,
oženje prostora.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, podaja na tretjega, dvojna
podaja, križanje, vtekanje,
paralelna podaja, prevzemanje
žog.
Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti zaključek napada s strelom na gol, in če je žoga
odvzeta, se vlogi zamenjata. Napadalci se morajo takoj po izgubljeni žogi postaviti v svoj
položaj kot obrambni igralec. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev in glede
na cilje, ki si jih je postavil.
Slika 52. Igra 11:11 z zaključkom na gol.
67
Igralna oblika: Vodena igra 11 :
11.
Cilj: Obramba: pravočasen napad
igralca z žogo, primerna razdalja
med obrambnimi igralci,
prevzemanje, nadomeščanje,
oženje prostora.
Napad: primerna razdalja med
napadalci, globina, širina,
medsebojno sodelovanje, dvojna
podaja, podaja na tretjega, dvojna
podaja, križanje, vtekanje,
paralelna podaja, prevzemanje
žog.
Slika 53. Vodena igra 11:11.
Opis: Pri vodeni igri trener z napotki usmerja igro. Trener z ukazi odreja hitrost igre, med igro
lahko tudi spreminja sisteme igre, saj lahko v fazi obrambe in napada uporabljamo različne
sisteme, ki imajo svoje prednosti in slabosti.
5.4.4 Metodika učenja posamične taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij
Igralci v teh starostnih obdobjih že obvladajo vsa načela posamične taktike v obrambi, kot so
pokrivanje igralca, odvzemanje žoge, izbijanje žoge. Pri učenju posamične taktike v obrambi z
uporabo igralnih situacij se bomo osredotočili predvsem na pravilno gibanje obrambnega
igralca glede na igralca, ki se giblje za njegovim hrbtom, prestrezanje žoge pred napadalcem,
izbijanje žoge po podaji v kazenski prostor. Treba je poudariti, da je igralna situacija, kjer se
obrambni igralec giblje glede na igralca za njegovim hrbtom, bistvenega pomena pri conskem
branjenju ekipe.
68
Igralna situacija: Obrambni
igralec varuje gola za svojim
hrbtom.
Cilj: Obramba: pravilno
postavljanje obrambnega igralca
gleda na oba gola, usmerjanje
napadalca proti vzdolžni liniji.
Napad: različne oblike varanja.
Opis: Obrambni igralec poda
dolgo žogo napadalcu in ga
napade, napadalec poskuša z
različnimi oblikami varanja
povesti žogo v enega izmed
golov. Če je obrambni igralec
uspešen pri odvzemanju žoge, se
vlogi zamenjata.
Igralna situacija: Obrambni
igralec se giblje med napadalcem,
ki vodi žogo, in napadalcem za
svojim hrbtom.
Cilj: Pravilno postavljanje
obrambnega igralca glede na
gibanje napadalca z žogo in
drugega napadalca.
Opis: Napadalec vodi žogo okrog
stožcev, obrambni igralec pokriva
drugega napadalca glede na
gibanje napadalca z žogo.
Slika 54. Obrambni igralec varuje gola za hrbtom.
Slika 55. Gibanje obrambnega igralca glede na napadalca
(Lulik, 2013).
dsdsdsdsds nanapadalc
69
Igralna situacija: Obrambni
igralec se giblje med napadalcem
z žogo in napadalcem za hrbtom,
v trenutku podaje poskuša
prestreči žogo.
Cilj: Obramba: Pravilno
postavljanje obrambnega igralca
glede na gibanje napadalca z žogo
in drugega napadalca,
prestrezanje žoge.
Opis: Napadalec vodi žogo okrog
stožcev, obrambni igralec pokriva
drugega napadalca glede na
gibanje napadalca z žogo. V
trenutku podaje obrambni igralec
prestreže žogo.
Igralna situacija: Obrambni
igralec zbija žogo pred
napadalcem po podaji iz boka.
Cilj: Obramba: izbijanje žoge
pred napadalcem. Napad: kratke
in dolge podaje.
Opis: Napadalci si podajajo žogo
okrog kazenskega prostora, sledi
podaja do bočnega igralca, ta
poda žogo proti napadalcu v
kazenskem prostoru, obrambni
igralec poskuša izbiti žogo.
5.4.5 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij
Pri učenju skupinske taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij se bomo osredotočili
predvsem na igro dveh, treh ali štirih obrambnih igralcev.
Slika 56. Gibanje obrambnega igralca glede na napadalca
in prestrezanje podaje (Lulik, 2013).
Slika 57. Obrambni igralec izbija žogo po podaji iz boka.
70
Igralna situacija: Obrambna
igralca pokrivata vsak svojega
napadalca med podajanjem žoge.
Cilj: Pravilno postavljanje
obrambnih igralcev glede na
podano žogo.
Opis: Obrambna igralca se
gibljeta glede na podano žogo; ko
ima žogo v posesti napadalec 1,
ga pokriva obrambni igralec 1,
drugi obrambni igralec takrat
varuje hrbet.
Igralna situacija: Prestrezanje
podaje prek sredine.
Cilj: Pravilno gibanje obrambnih
igralcev glede na podano žogo,
prestrezanje podaje.
Opis: Napadalca si podajata žogo
med sabo, na trenerjev znak sledi
podaja v sredino, kjer morata s
pravilnim gibanjem obrambna
igralca prestreči podajo.
Slika 58. Pokrivanje napadalca med podajanjem žoge
(Lulik, 2013).
Slika 59. Prestrezanje podaje prek sredine (Lulik, 2013).
71
Igralna situacija: Prestrezanje
podaje proti igralcu za hrbtom.
Cilj: Pravilno gibanje obrambnih
igralcev glede na podano žogo,
prestrezanje podaje.
Opis: Napadalca si podajata žogo
med sabo, na trenerjev znak sledi
podaja na tretjega napadalca, kjer
morata s pravilnim gibanjem
obrambna igralca prestreči
podajo.
Igralna situacija: Podaja v
kazenski prostor po dvojni podaji
in izbijanje žoge.
Cilj: Obramba: pravilno
postavljanje glede na podano
žogo v kazenski prostor, izbijanje
žoge. Napad: dvojna podaja,
podaja v kazenski prostor, strel na
gol.
Opis: Napadalca izvedeta dvojno
podajo zunaj kazenskega
prostora, sledi podaja v kazenski
prostor, kjer obrambna igralca
poskušata izbiti žogo.
Slika 60. Prestrezanje podaje proti igralcu za hrbtom.
Slika 61. Izbijanje žoge po dvojni podaji in podaji v
kazenski prostor.
72
Igralna situacija: Igra 3 : 2.
Cilj: Obramba: pravilno
postavljanje glede na napadalca z
žogo, prestrezanje, izbijanje,
varovanje, prevzemanje. Napad:
dvojna podaja, podaja na tretjega,
vtekanje za hrbet, samostojni
prodor.
Opis: Napadalci z igralcem več
poskušajo doseči zadetek.
Obrambna igralca jim to
poskušata preprečiti s
sodelovanjem v obrambi.
Nekatere ekipe v obrambi igrajo tudi s tremi obrambnimi igralci, vendar bo takšen način
postavitve v našem primeru le priprava za igro s štirimi obrambnimi igralci v liniji.
Igralna situacija: Prestrezanje
podaje v sredino.
Cilj: Pravilno postavljanje glede
na napadalce in žogo,
prestrezanje podaje v sredino.
Opis: Napadalci si podajajo
žogo, na trenerjev znak sledi
vtekanje napadalca 4 proti sredini
kazenskega prostora. Obrambni
igralci poskušajo prestreči
podajo.
Slika 62. Igra 3:2
Slika 63. Prestrezanje podaje v sredino.
73
Igralna situacija: Napad z boka.
Cilj: Obramba: pravilno
postavljanje obrambnih igralcev
glede na položaj žoge,
prestrezanje podaje v kazenski
prostor, varovanje, prevzemanje.
Napad: kratke in dolge podaje,
prodor v kazenski prostor.
Opis: Napadalci z dolgo podajo
prenesejo žogo na bočni položaj,
kjer napadalec s samostojnim
prodorom preigra obrambnega
igralca 1, obrambni igralec 3 ga
prevzame po preigravanju, sledita
podaja v kazenski prostor in
zaključek na gol ali izbijanje žoge
iz kazenskega prostora.
Igralna situacija: Postavljanje
obrambnih igralcev glede na
položaj žoge in napadalce.
Cilj: Pravilna postavitev
obrambnih igralcev glede na žogo
in ostale napadalce ter lasten gol.
Opis: Obrambni igralci se
gibljejo proti podani žogi.
Pozorni so na pravilno
postavljanje glede na napadalca z
žogo in ostale napadalce ter lasten
gol.
Pri metodiki učenja skupinske taktike v obrambi s štirimi igralci je poudarek na osnovnem in
specialnem sodelovanju v obrambi. Osnovno sodelovanje ni vezano na sistem igre (igralci niso
postavljeni v linijo), pri specialnem sodelovanju pa so igralci postavljeni glede na sistem, ki ga
izbere trener. Specialno sodelovanje je v našem primeru torej sodelovanje štirih obrambnih
Slika 64. Napad z boka.
Slika 65. Postavljanje obrambnih igralcev glede na položaj
žoge in napadalce
74
igralcev, štirih zveznih igralcev, lahko tudi štirih napadalcev, če v fazi napada spremenimo
sistem igre z 1-4-4-2 na 1-4-2-4.
Igralna situacija: Preprečitev
podaje skozi sredinski kvadrat.
(osnovno sodelovanje).
Cilj: Pravilno postavljanje in
varovanje glede na igralca z žogo
in ostale napadalce.
Opis: Napadalci si med sabo
podajajo žogo, obrambni igralci
varujejo sredinski kvadrat in
poskušajo preprečiti podajo skozi
tega. Napadalec, ki je slabo podal
žogo, zamenja obrambnega
igralca.
Igralna situacija: Varovanje
zveznega igralca (osnovno
sodelovanje).
Igralna situacija: Varovanje
zveznega igralca (osnovno
sodelovanje).
Cilj: Pravilno postavljanje
obrambnih igralcev glede na
položaj igralca z žogo in ostale
napadalce, varovanje.
Opis: Napadalci si podajajo žogo
med sabo, ko je žoga podana
napadalcu, ga zvezni igralec
pokrije iz smeri, od koder je bila
žoga podana.
Slika 66. Preprečitev podaje skozi sredinski kvadrat
(Lulik, 2013).
Slika 67. Varovanje zveznega igralca.
75
Igralna situacija: Igra 5 : 4
(osnovno sodelovanje).
Cilj: Obramba: pravilno
postavljanje glede na napadalca z
žogo, prestrezanje, izbijanje,
varovanje, prevzemanje. Napad:
dvojna podaja, podaja na tretjega,
vtekanje za hrbet, samostojni
prodor.
Opis: Napadalci z igralcem več
poskušajo doseči zadetek.
Obrambni igralci jim to
poskušajo preprečiti s
sodelovanjem v obrambi.
Igralna situacija: Prestrezanje
podaje v prostor po boku
(specialno sodelovanje štirih
obrambnih igralcev, lahko tudi
štirih zveznih igralcev).
Cilj: Pravilno postavljanje glede
na gibanje žoge, prestrezanje.
Opis: Obrambni igralci se
gibljejo glede na podano žogo, ko
napadalci poskušajo z globinsko
žogo odigrati na krilnega
napadalca, mu bočni branilec ali
zunanji zvezni igralec poskuša
preprečiti podajo.
Slika 68. Igra 5:4.
Slika 69. Prestrezanje podaje v prostor po boku (Lulik,
2013).
76
Igralna situacija: Izbijanje žoge
pred napadalcem ali krilnim
napadalcem (specialno
sodelovanje štirih obrambnih
igralcev).
Cilj: Pravilno postavljanje ob
podani žogi, izbijanje žoge z
glavo ali nogo.
Opis: Zvezni igralec poda visoko
ali nizko žogo na napadalca ali
bočnega napadalca, obrambni
igralci morajo pravilno ukrepati
in žogo izbiti pred napadalcem.
Igralna situacija: Igra 5 : 4
(specialno sodelovanje štirih
obrambnih, zveznih igralcev).
Cilj: Obramba: pravilno
postavljanje glede na napadalca z
žogo, prestrezanje, izbijanje,
varovanje, prevzemanje. Napad:
dvojna podaja, podaja na tretjega,
vtekanje za hrbet, samostojni
prodor.
Opis: Napadalci z igralcem več
poskušajo doseči zadetek.
Obrambni igralci jim to
poskušajo preprečiti s
sodelovanjem v obrambi.
Slika 70. Izbijanje žoge pred napadalcem ali krilnim
napadalcem.
Slika 71. Igra 5:4 (specialno sodelovanje).
77
Igralna situacija: Igra 4 : 4 + 2
(specialno sodelovanje štirih
obrambnih ali zveznih igralcev).
Cilj: Pravilno postavljanje glede
na napadalca z žogo in ostale
napadalce, prestrezanje,
varovanje, primerna medsebojna
razdalja.
Opis: Napadalci poskušajo
odigrati dolgo žogo na jokerja v
prostoru za hrbtom obrambnih
igralcev. Obrambni igralci imajo
nalogo prestreči podajo, in če so
uspešni, se vlogi zamenjata in
napadalci postanejo obrambni
igralci.
5.4.6 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij
Naloga trenerja je, da skozi metodični postopek predstavi igralcem, kako se gibati in postavljati
na igrišču glede na postavitev nasprotnega moštva. Ko govorimo o moštveni taktiki igre v
obrambi, morajo igralci že poznati vsa načela posamične in skupinske taktike v obrambi. Pri
selekcijah od U-15 do U-19 bomo za prikaz metodičnih korakov moštvene taktike uporabili
sistem 1-4-4-2. Prikazali bomo postavitev obrambnih igralcev, ko imajo žogo srednji branilec,
levi bočni branilec, levi zunanji zvezni igralec in levi napadalec. Pri demonstraciji bomo
uporabili kolektivni conski način branjenja. Igralci, bližje žogi, pokrivajo nasprotnika tesno,
ostali varujejo glede na postavitev ostalih napadalcev.
Slika 72. Igra 4:4+2
78
Igralna situacija: Postavitev v
sistemu 1-4-4-2, ko ima žogo
srednji branilec.
Cilj: Pravilna postavitev v
kolektivnem conskem branjenju,
pokrivanje blizu in tesno,
varovanje, primerna medsebojna
razdalja.
Opis: Obrambni igralci se
postavijo v kolektivni conski
način branjenja glede na igralca z
žogo.
Igralna situacija: Postavitev v
sistemu 1-4-4-2, ko ima žogo levi
bočni branilec.
Cilj: Pravilna postavitev v
kolektivnem conskem branjenju,
pokrivanje blizu in tesno,
varovanje, primerna medsebojna
razdalja..
Opis: Obrambni igralci se
postavijo v kolektivni conski
način branjenja glede na igralca z
žogo.
Slika 73. Postavitev, ko ima žogo srednji branilec
Slika 74. Postavitev, ko ima žogo levi bočni branilec.
79
Igralna situacija: Postavitev v
sistemu 1-4-4-2, ko ima žogo levi
zvezni igralec.
Cilj: Pravilna postavitev v
kolektivnem conskem branjenju,
pokrivanje blizu in tesno,
varovanje, primerna medsebojna
razdalja..
Opis: Obrambni igralci se
postavijo v kolektivni conski
način branjenja glede na igralca z
žogo.
Igralna situacija: Postavitev v
sistemu 1-4-4-2, ko ima žogo levi
napadalec.
Cilj: Pravilna postavitev v
kolektivnem conskem branjenju,
pokrivanje blizu in tesno,
varovanje, primerna medsebojna
razdalja..
Opis: Obrambni igralci se
postavijo v kolektivni conski
način branjenja glede na igralca z
žogo.
Slika 75. Postavitev, ko ima žogo levi zvezni igralec.
Slika 76. Postavitev, ko ima žogo levi napadalec.
80
Opozoriti je treba, da so na skicah prikazane osnovne postavitve obrambnih igralcev glede na
položaj žoge. Če si igralci hitro podajajo žogo ali uspešno preigravajo, prihaja pri branjenju, do
različnih transformacij (menjav mest v obrambi). Veljajo pa skupna načela branjenja:
- najbližji igralec napade igralca z žogo, ostali se postavijo v varovanje ali tesno pokrijejo
igralce, ki so nevarni za gol,
- osnova je, da pridejo vsi igralci za žogo, ožijo prostor vertikalno in horizontalno, se
varujejo, če pride do zamenjav, polnijo mesta,
- pri izpadanju soigralcev v obrambi najprej polnimo najbližje igralno mesto oz. najprej
v obrambni vrsti, nato v zvezni vrsti (Železnik, 2014).
81
6. 0 Sklep
V diplomskem delu je predstavljena metodika igre v obrambi skozi daljše časovno obdobje.
Metodika igre v obrambi je predstavljena v vseh starostnih kategorijah, od najmlajših (selekcija
U-9) do najstarejših (selekcija U-19). V vseh selekcijah smo predstavili posamično, skupinsko
in moštveno taktiko v obrambi. V mlajših starostnih kategorijah je prevladovala metoda igre,
pri starejših pa tudi situacijska metoda učenja taktike v obrambi. Pri učenju smo upoštevali
didaktična načela, kjer smo najprej učili lažje, enostavnejše obrambne prvine in smo postopno
prehajali na težje in bolj kompleksne. Pomembno za sam sistem igre je, da smo najprej
predstavili univerzalni način branjenja, ki ni bil vezan na sistem igre in smo ga nadgradili s
specialnim, ki pa je vezan na sistem igre, ki ga želimo igrati. Skozi vsa obdobja se je težavnost
vaj povečevala, in sicer po zahtevnosti izvedbe vaj, kot tudi po številu sodelujočih igralcev v
obeh fazah igre. Pri učenju posamične taktike v obrambi smo uporabili taktična načela
pokrivanja, odvzemanja in izbijanja žoge, pri skupinski in moštveni taktiki pa načela varovanja,
oženja prostora, nadomeščanja, prevzemanja in optimalnega postavljanja. Z upoštevanjem teh
načel pripomoremo k uspešnemu uigravanju posameznika ali moštva na tekmi.
Predstavljene vaje so primerne za vse starostne kategorije, je pa zelo pomembno, kakšno
predznanje imajo igralci, saj lahko z dobrim taktičnim predznanjem tudi mlajši igralci izvajajo
vaje, primerne za starejše starostne kategorije.
Z diplomskim delom smo želeli dodati svoj delež na področju učenja taktike v obrambi, kako
učiti taktiko v različnih starostnih kategorijah s pomočjo metodičnih korakov. Želimo si, da bi
si s to diplomsko nalogo lahko pomagalo čim več ljudi, tako študentov Fakultete za šport kot
tudi nogometnih trenerjev.
82
7.0 Viri
Elsner, B. (2004). Nogomet; teorija igre. Dopolnjena in razširjena izdaja. Ljubljana: Fakulteta
za šport, Inštitut za šport.
Elsner, B. (2011). Nogomet trening mladih: program dolgoročnega načrta procesa treninga
mladih in program treningov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Elsner, B., Verdenik, Z., Pocrnjič, M., in Rus, M. (2010). Teorija treniranja nogometašev.
Ljubljana.
Gavrić, D. (2016). Izpeljanke iz nogometnega sistema igre 1-4-4-2 in 1-4-3-3. Diplomsko delo,
Univerza v Mariboru: Pedagoška fakulteta.
Huizinga, J. (1992). Homo ludens – o podrijetlu kulture u igri. Zagreb: Naprijed.
Huizinga, J., Caillois R. in Fink, E. (2003). Teorija igre. Narodna in univerzitetna knjižnica,
Ljubljana: Študentska založba.
Kolman, S. (2011). Teorija in metodika vpeljevanja v organizirano igro 10+1 pri 11 letnikih.
Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport.
Lulik, M. (2013). Model igre v obrambi: Metoda učenja posamične, skupinske in moštvene
taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani: Fakulteta
za šport.
Luxbacher, J. (2014). Soccer steps to success. Human Kinetics.
Mansur, R. (2007). Cambridge youth soccer coaches manual. Pridobljeno s
http://www.cambridgeyouthsoccer.org/pdf/2007-2008_CYS_Coaches_Manual.pdf
Pocrnjič, M. (2016). Taktika nogometa: sistemi igre in variacije (študijsko gradivo za interno
uporabo). Neobjavljeno delo.
Pocrnjič, M. (2016). Taktika nogometa: teorija in metodika (študijsko gradivo za interno
uporabo). Neobjavljeno delo.
Sauder, T. (2010). Print & Go Line ups & Strategies. Pridobljeno s
https://www.premiersoccerinstitute.com/wp-
content/uploads/2014/11/ModernSoccerSystems.pdf
Snow, S. (2012). US Youth Soccer Player Development Model. Pridobljeno s
http://www.usyouthsoccer.org/assets/1/3/US_Youth_Soccer_Player_Development_Model.pdf
Švegelj, U. (2015). Metodika učenja posamične, skupinske in moštvene taktike v nogometu z
uporabo igralnih oblik. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport.
Verdenik, Z. (1999). Model igre slovenske nogometne reprezentance. Ljubljana: Fakulteta za
šport, Inštitut za šport.
83
Železnik, M. (2012). Kakovostno delo z najmlajšimi nogometaši od 6 do 8 let. Diplomsko delo,
Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport.
Železnik, M. (2014). Prehajanje od nogometne igre 3:3 do 11:11. Nogometna zveza Slovenije.
Pri skicah, ki so uporabljene v diplomskem delu, je bil uporabljen program soccer playbook, ki
je bil pridobljen 3. 5. 2016 in je dosegljiv na naslednji spletni strani: http://www.jes-
soft.com/soccer/download.html