Upload
others
View
0
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
DIPLOMSKO DELO
Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha
Avgust, 2014
DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA
Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha
Petra Zorko
UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA
Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha
Petra Zorko
Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha
Avgust, 2014
DIPLOMSKO DELO
Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha
Petra Zorko
Mentor: prof. dr. Igor Areh
Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha
Petra Zorko
Mentor: prof. dr. Igor Areh
2
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju dr. Igorju Arehu, ki mi je skozi celotno diplomsko
delo nudil pomoč in podporo s svojim znanjem. Zahvaljujem se tudi staršem, ki so mi
skozi vsa leta študija nudili finančno in moralno podporo ter prijateljem, ki so kakorkoli
pripomogli h končnem izgledu diplomske naloge.
Posebno zahvalo namenjam fantu, za podporo in potrpežljivost v vseh letih študija.
3
STVARNO KAZALO
Povzetek ........................................................................................... 5
Abstract - Forensic Linguistics and The Case Study of Charles Lindbergh ............... 6
1 Uvod ............................................................................................. 7
2 Metodološki pristop ............................................................................ 8
2.1. Predmet in cilji........................................................................... 8
2.2 Opredelitev domnev ...................................................................... 8
2.3 Metode dela ............................................................................... 9
3 Forenzična lingvistika ........................................................................ 10
3.1 Opredelitev ............................................................................... 10
3.2 Uporaba in uveljavljenost forenzične lingvistike po svetu ......................... 11
3.4 Področja forenzične lingvistike ........................................................ 14
3.2.1 Forenzična fonetika ................................................................ 14
3.2.2 Forenzična semantika in sintaksa ................................................ 15
3.2.3 Forenzična pragmatika in analiza diskurza ...................................... 16
4 Psiholingvistika ................................................................................ 17
4.1 Uporaba forenzične psiholingvistike .................................................. 18
5 Forenzična stilistika in stilometrija ........................................................ 21
5.1 Koncept ''lingvističnih odtisov'' ......................................................... 22
5.2 Stilistična analiza ........................................................................ 23
6 Sociolingvistika ................................................................................ 27
7 Avtorsko profiliranje.......................................................................... 30
8 Forenzična analiza SMS sporočil in E-pošte ............................................... 31
9 Analiza primera Charlesa Lindbergha ...................................................... 34
9.1 Življenjpis Charlesa Augustusa Lindbergha........................................... 34
9.2 Ugrabitev Charlesa Lindbergha mlajšega ............................................. 35
9.3 Analiza pisem ............................................................................. 36
9.4 Pregled možnih teorij ................................................................... 40
9.5 Analiza grozilnih pisem in ocena groženj sporočil .................................. 42
10 Praktični preizkus analize besedil ......................................................... 45
10.1 Opredelitev raziskovalnega problema in cilj raziskave ........................... 45
10.2 Metoda ................................................................................... 46
4
10.3 Rezultati ................................................................................. 47
11 Razprava ...................................................................................... 50
12 Zaključek ..................................................................................... 53
13 Literatura ..................................................................................... 55
KAZALO TABEL
Tabela 1: t-Test za TTR vrednosti in dolžino povedi pri moških in ženskah ............ 48
Tabela 2: TTR vrednosti posameznih udeležencev ......................................... 49
Tabela 3: Rezultati deleža vprašalnih povedi, z vrednostmi Hi-kvadrat testa (χ²). ... 50
KAZALO SLIK
Slika 1: Pismo z zahtevo po odkupnini (Vir: FBI) ............................................ 38
Slika 2: Simbol s katerim se je podpisoval avtor pisem v primeru Lindbergh (Vir: Wikispaces) ....................................................................................... 43
5
Povzetek
Diplomska naloga obravnava področje forenzične lingvistike, znanosti, ki z
razvijanjem metod, ki jih uporablja za proučevanje besedil v pisni in ustni obliki,
pridobiva vedno večjo veljavo, tako pri preiskovanju kaznivih dejanj, kot v pravnem
sistemu. V prvem oziroma teoretičnem delu naloge smo podrobno opredelili pojem
forenzične lingvistike in njenih pomembnejših področij, kot so sociolingvistika,
psiholingvistika, stilistika, fonetika, pragmatika, semantika in analiza diskurza, ki so
nepogrešljiv vir znanja za lingviste, psihologe oziroma preiskovalce kaznivih dejanj.
Pozornost smo namenili tudi sms-sporočilom in e-pošti s sporno vsebino, saj je vse
pogostejša uporaba telekomunikacijskih sredstev zahtevala razširitev uporabe
lingvistične analize tudi na takšne oblike besedil. Razvoj znanosti forenzične
lingvistike je prinesel tudi nove teorije, ena od teh je ideja o lingvističnih odtisih.
Temelji na dejstvu, da ima vsak posameznik edinstven način izražanja, s čimer ga
lahko identificiramo, podrobneje pa smo omenjeni koncept opredelili v poglavju
''Forenzična stilistika''.
V drugem delu diplomske naloge smo osvetlili primer Charlesa Lindbergha in
ugrabitev njegovega prvorojenca Charlesa Lindergha mlajšega. V okviru tega poglavja
smo naredili natančno analizo pisem z zahtevo po odkupnini in opredelili teorije o
drugih možnih storilcih. Ugotavljali smo, kako se je psiholingvistična analiza
spremenila do danes in kakšne so značilnosti besedila, ki kažejo na resnost grožnje.
V empiričnem delu smo opravili raziskavo, skozi katero sta nas vodili domnevi, ki
temeljita na ugotavljanju razlik med spoloma. Ugotavljali smo, ali lahko moški in
ženske ustvarijo vtis, da je besedilo napisala oseba drugega spola in so pri zavajanju
uspešni. Za odgovor na to vprašanje smo morali preveriti jezikovne parametre
(besedni zaklad, dolžina povedi, pogostost navajanja vprašanj), za katere smo
domnevali, da so pokazatelji razlik med spoloma.
V zaključku smo opravili evalvacijo domnev, ki so bile osrednje vodilo skozi celotno
diplomsko nalogo.
Ključne besede: forenzična lingvistika, stilistika, razlike med spoloma, analiza
primera
6
Abstract - Forensic Linguistics and The Case Study of
Charles Lindbergh
This dissertation discusses the discipline of forensic linguistics, a branch of science
that is, as its methods for analysing text either written or spoken have advanced,
gained increasing validity in a criminal investigation as well as increasing recognition
by the legal system. In the first part of the thesis we described the concept of
forensic linguistics and its major contributory disciplines - sociolinguistics,
psycholinguistics, stylistics, phonetics, pragmatics, semantics and discourse analysis
which are an irreplacable source of knowledge for linguists, psychologists and
criminal investigators. We have devoted some of our attention to text-messages and
e-mails that are implicated in a legal or criminal context. Because of the ever
increasing usage of communication technology, the methods of linguistic analysis
must be applied to them. An interesting and significant advance within the field of
forensic linguistics is the idea of a linguistic fingerprint. The theory is based on the
concept that each individual can be identified by the unique way in which they speak
and write. This concept is presented in the chapter ''forensic stylistics''.
In the second part of the dissertation we shed light on the Charles Lindbergh case
and the kidnapping of his first born child Charles Lindbergh Junior. This chapter
contains the detailed analysis of ransom notes and possible theories about who else
was likely to have been an accomplice. We observed how psycholinguistic analysis
has changed since the case and detailing the features of the text that show the
seriousness of the threat.
For the empirical segment of the dissertation a study was conducted to determine
whether males and females can effectively convey a false gender identity. To answer
this question we had to analyse linguistic parameters, such as lexical richness,
sentence lenght and use of question sentences, which we assumed are the indicators
of the differences between sexes.
In the final part of the dissertation we evaluated the assumptions that have been the
main leads throughout the thesis.
Keywords: forensic linguistics, stylistics, gender differences, case study
7
1 Uvod
Razumevanje jezika lahko razreši ali celo prepreči zločin. Zato se bomo v diplomski
nalogi posvetili še ne tako zelo raziskanemu, pa vendar hitro razvijajočemu se
področju forenzike, forenzični lingvistiki. To področje se ne ukvarja s preiskavami
bioloških sledi ali vlaken, temveč s preiskavami jezikovnih1 sledi iz različnih besedil,
tako pisnih kot ustnih. Poleg poglavja forenzične lingvistike pa bomo v nalogi
opredelila tudi njena pomembnejša področja, kot so forenzična fonetika, semantika,
pragmatika, sociolingvistika, stilistika in psiholingvistika. Jezik kot oblika
komunikacije je kompleksna struktura, ki se lahko izraža na najrazličnejše načine,
posredno ali neposredno, simbolično, v narečju, pogovorno ali knjižno, v maternem
ali tujem jeziku, v verzih, ob melodiji, ustno ali pisno, s kretnjami, tehničnimi
pripomočki in na druge načine (Umek in Čarman, 2011). Posameznikova pisava, nam
prav tako kot prstni odtisi na kraju zločina lahko marsikaj razkrije. Lahko se
osredotočimo na oblikovne značilnosti pisave, s čimer se ukvarja grafologija, ali pa se
poglobimo v njeno vsebino, ki nam razkrije posameznikov stil pisanja, spol, starost,
osebnostne značilnosti, stopnjo izobrazbe, kar je področje forenzične lingvistike. Za
lingvistično preiskovanje lahko pride v poštev vsako besedilo s pravno ali kazensko
sporno vsebino oziroma besedilo katerega avtor ni znan. V diplomski nalogi se bomo
osredotočili predvsem na besedila z grozilno vsebino, obravnavali bomo tako
lastnoročno napisana (rokopisi), kot natipkana besedila. V današnjem času je zaradi
razširjenosti uporabe telekomunikacijskih sredstev potrebno nameniti pozornost tudi
lingvističnim analizam natipkanih besedil, kot so sporna SMS-sporočila in e-pošta.
Čeprav pri nas še ni veliko napisanega o forenzični lingvistiki, pa je ta znanost vse
prej kot nova. Za enega starejših in bolj odmevnih primerov, kjer je bila analiza
besedil ena od poglavitnih metod kriminalistične preiskave, velja primer ameriškega
aviatorja Charlesa Lindbergha. Del diplomske naloge bo tako obsegal tudi analizo
primera ugrabitve njegovega otroka Charlesa Augustusa Lindbergha ml.
V empiričnem delu bo v središču našega zanimanja predvsem vprašanje, ali lahko
moški in ženske ustvarijo vtis, da je besedilo napisala oseba drugega spola in so pri
zavajanju uspešni. Za odgovor na to vprašanje pa je potrebno najprej preveriti kateri
so jezikovni parametri, kjer se pojavljajo razlike v pisanju pri moških in ženskah in
ali se te parametre, da nadzirati ali so nezavednega izvora.
1 Izraza jezikoslovje in lingvistika sta v diplomski nalogi uporabljena sopomensko.
8
2 Metodološki pristop
2.1. Predmet in cilji
Namen diplomske naloge je predstaviti osnovna spoznanja s področja forenzične
lingvistike, opredeliti pojme, kot so forenzična stilistika, fonetika, sociolingvistika in
psiholingvistika. V prvem oziroma teoretičnem delu diplomske naloge bomo
ugotavljali, ali lingvistična analiza besedil pripomore k uspešni razrešitvi
kriminalistične preiskave in v kakšni meri, kolikšna količina podatkov je potrebna za
identifikacijo avtorstva besedil, veljajo za to kakšni standardi. V času tehnologije,
kjer lastnoročno napisana besedila izgubljajo svojo veljavo se pojavlja nov izraz
''Keyboard dilemma'', ki opisuje problem določanja avtorstva elektronsko pisanih
besedil. Zanimalo nas bo, ali sodobne lingvistične metode zagotavljajo dovolj visoko
verjetnost pri ugotavljanju identitete avtorstva elektronsko napisanih besedil, da jih
lahko uporabimo kot dokaz na sodišču. Opredelili se bomo tudi do relativno nove in
še ne dokončno razvite ideje lingvističnega odtisa (angl. Linguistic fingerprinting).
V drugem delu diplomske naloge bomo osvetlili primer ugrabitve Lindberghovega
otroka, iz katerega bomo poskušali ugotoviti kako se je psiholingvistična analiza
spremenila do danes in kakšne so značilnosti besedila, ki kažejo na resnost
uresničitve grožnje. Do odgovorov bomo poskušali priti z analizo strokovne literature
in člankov, napisanih na temo tega primera.
V tretjem delu bomo s pomočjo raziskave poskušala ugotoviti kakšne so možnosti
razlikovanja med spoloma iz pisnih sporočil. Z metodami stilometrične analize želimo
preučiti katere so značilnosti jezika po katerih se moški in ženske razlikujejo. Analizo
bomo opravili na kvantitativni ravni.
2.2 Opredelitev domnev
V diplomski nalogi bomo preverjali naslednje domneve:
• Lingvistična analiza pripomore k razrešitvi kriminalistične preiskave
9
• Pisanje pri moških in ženskah se razlikuje (ženske povprečno pišejo daljše
povedi od moških, v besedilih pogosteje postavljajo vprašanja)
• Ustvarjanje vtisa, da je besedilo napisala oseba drugega spola je zelo
verjetno neuspešen način zavajanja
• Koncept lingvističnih odtisov je v praksi neizvedljiv
• Lingvist lahko iz sporočila ugotovi, ali je jezik pisanja avtorjev materni jezik
2.3 Metode dela
Metodološko bo diplomska naloga sestavljena iz dveh delov. V prvem oziroma
teoretičnem delu, bomo za razlago pojmov uporabili primarne in sekundarne vire
(članki, poročila, knjige, svetovni splet). Pri tem bomo uporabili tako domačo, kot
tujo literaturo. Za razjasnitev osnovnih pojmov bomo uporabili deskriptivno metodo
in metodo kompilacije.
V drugem oziroma raziskovalnem delu diplomske naloge pa bomo uporabili
raziskovalne in razlagalne metode. Analizirali bomo primer ugrabitve Charlesa
Lindbergha ml., pri katerem bomo ugotavljali predvsem kakšne so značilnosti
besedila, ki kažejo na resnost uresničitve grožnje in kako se je psiholingvistična
analiza spremenila do danes. Posvetili se bomo tudi vprašanju, v katerih jezikovnih
parametrih pisanja se razlikujejo moški in ženske. Za potrebe preiskovanja gradiva
bomo uporabili metode stilometrične analize.
10
3 Forenzična lingvistika
3.1 Opredelitev
Forenzična lingvistika je uporaba jezikoslovnega znanja in teorij v forenzične
namene. Olsson (2008) pravi, da lahko na vprašanje kaj je forenzična lingvistika
odgovorimo tudi z opredelitvijo vrst besedil, ki jih forenzični lingvisti obravnavajo.
To so vsa besedila, s pravnim ali kazenskim ozadjem, na primer oporoka, pismo
(poslovilno, grozilno, izsiljevalsko...), knjiga, esej, pogodba. Lahko bi rekli skoraj
vsa besedila v ustni ali pisni obliki, kar kaže na obsežnost in raznolikost področja dela
forenzične lingvistike.
Termin ''forenzična lingvistika'' se je prvič pojavil l. 1968, ko je profesor lingvistike
Jan Svartvik objavil študijo zaslišanja o primeru Evans. To sicer ni bila analiza
avtorstva, v takšni obliki kot je danes ampak pomembno je to, da je uporabil
pionirske tehnike za analizo besedila ter uvedel izraz za novo znanost. Izraz
forenzična lingvistika se je začel pogosteje uporabljati v 80ih letih in je do sedaj že
ustaljeno ime za to področje. V 90ih letih je bilo v Veliki Britaniji ustanovljeno
akademsko združenje forenzičnih lingvistov t.i. International Association of Forensic
Linguistics, ki od leta 1994 izdaja svojo revijo z naslovom Forensic Linguistics: the
International Journal of Speech, Language and the Law (Shuy, 2001). V tem obdobju
je naraščalo tudi število lingvistov, ki so pisali vedno več knjig in člankov na temo
forenzične lingvistike, kar je še povečalo uveljavljanje te vede v svetu. Med
začetnike, ki so postavili temelje na področju uporabe lingvističnih metod v pravnih
postopkih štejemo Gibbonsa (1990), Kniffko (1990), Tiersma (1993), Eadesa (1994),
Levija (1994), Murphyja (1998) in Buttersa (2001). O' Barr je se je še naprej
osredotočal na problematiko sodnega jezika, Shuy pa na analizo diskurza v pravnih
postopkih (McMenamin, 2002).
K razvoju znanosti so pripomogle tudi zgodnje študije primerov, znanih lingvistov kot
so Malcolm Coulthard, Roger Shuy, Hannes Kniffka, katerih osrednji problem je bil
lažno in ponarejeno priznanje kaznivega dejanja v primeru Evans in Bentley,
domnevna zloraba blagovne znamke v primeru McDonald's in sporno avtorstvo
zaključne naloge v primeru Kniffke. Eden trenutno vodilnih strokovnjakov na
področju forenzične lingvistike pa je zagotovo John Olsson, ki je napisal že drugo
izdajo knjige z naslovom Forensic Linguistics (Forenzična lingvistika), v kateri si
prizadeva s primeri iz prakse izboljšati razumevanje vede v svetu.
11
3.2 Uporaba in uveljavljenost forenzične lingvistike po svetu
Tehnike in metode forenzične lingvistike so za kriminalistično preiskavo in sodni
proces lahko prav tako nepogrešljive, kot dognanja nekaterih bolj uveljavljenih
znanosti, ki se uporabljajo v forenziki, kot na primer biologija, kemija in fizika.
Forenzični lingvisti so za sodne izvedence pogosto poklicani v sodnih primerih, ki so v
povezavi s priznanji, pravnimi spori, pomenom besed, blagovnimi znamkami in
patenti, zavarovalnimi pogodbami, plagiati, grožnjami, goljufijami idr. V sedanjem
času je znanost postala zlati standard za sprejemljivost dokazov na sodišču, zato je
usposobljenost, strokovnost in etičnost forenzičnih strokovnjakov izjemnega pomena.
Z natančno in rigorozno stilistično analizo, po besedah McMenamina (2002), dobimo
rezultate, ki jih lahko uporabimo tudi kot dokaz pri razreševanju spornega avtorstva
na sodišču, seveda pa mora tako analizo narediti sodni izvedenec. Za področji
forenzične lingvistike kot sta, psiholingvistika in sociolingvistika pa je značilno, da so
njune ugotovitve interpretativne narave, zato nimajo dokazne vrednosti, vendar so
uporabne za kriminalistično preiskavo. Na področju preiskave pisave velja ugotovitev,
ki jo je zapisal Wojcikiewicz (2009, po Klevišar, 2012), da je forenzična preiskava
pisave v ZDA, kot tudi na evropskih sodičih, priznana in uporabljena metoda, so pa
znani primeri, ko sodišče zavrne uporabo tega forenzičnega dokaza, ker izvedenec
nima ustreznih kvalifikacij ali pa je uporabil neustrezne metode. Standardi za
priznavanje lingvističnih dokazov, dovoljenih v sodnih procesih pa se od države do
države spreminjajo. Pri tem se spreminja tudi vloga sodnega izvedenca, ki poda
ekspertizo. Na splošno pa vlogo lingvistika kot sodnega izvedenca Rajamanickam in
Rahim (2013), opredelita kot pomoč sodišču, z znanjem in izkušnjami pri končnem
sklepu. Lingvist lahko poda le mnenje znotraj svojega strokovnega področja, medtem
ko končna odločitev bi morala biti domena sodišča.
Združene države Amerike
V Združenih državah Amerike so v večini zveznih držav do tedanji Frye-jev standard,
za presojo sprejemljivosti dokazov, nadomestili z novejšim in izpopolnjenim
standardom, imenovanim Daubertov standard (angl. Daubert standard colloqually).
Skladno z Daubertovim standardom se od sodnega izvedenca pričakuje, da ima dovolj
znanja in izkušenj s tega področja, večji poudarek pa dajejo zanesljivosti metode, ki
mora biti empirično testirana, preverljiva in ponovljiva, poleg tega mora biti
ovrednotena s strani drugih strokovnjakov in objavljena v strokovnih člankih ali
12
publikacijah. Sodni izvedenec se mora tudi opredeliti do stopnje tveganja, da
metoda ne uspe. Pomembno je tudi, da ugotovitve sodišču in poroti predstavi čim
bolj jasno in preprosto, pri čimer se mora izogniti uporabi strokovnega jezika.
Daubertov standard je pripomogel k napredovanju forenzične znanosti, še posebej na
področju ugotavljanju avtorstva. Spodbudil je ameriške strokovnjake, da svoje
metode preverijo, dokažejo njihovo zanesljivost in prikažejo uporabnost
laboratorijskih metod na resničnih forenzičnih primerih. Do sedaj so edine metode za
ugotavljanje avtorstva, ki jih na ameriških sodiščih priznavajo statistične metode in
metode kontrastivnega jezikoslovja. Druge, ki še niso bile potrjene imajo le
preiskovalno vlogo. Ameriška sodišča imajo prakso, da si vsaka stranka izbere svojega
sodnega izvedenca, pri tem pa ima končno besedo sodišče, ki sodelovanje izvedenca
potrdi ali zavrne (Chaski in Snider, 2006).
Nemčija
Za razliko od ameriških sodišč, nemška sodišča izkažejo sodnim izvedencem več
spoštovanja in dajejo večji poudarek verodostojnosti le teh. Razlika je tudi v
imenovanju izvedencev, saj je v nemškem pravosodnem sistemu praksa, da sodišče
izbere najboljšega možnega strokovnjaka, ki bo podal ekspertizo. Od strokovnjaka se
pričakuje, da ve kaj dela, zna ravnati z dokazi in ve katero metodo je najbolje
uporabiti v posameznem primeru, zato njihovo mnenje velja za neizpodbitno, poleg
tega pa odvetnikom ni dovoljena nikakršna interpretacija strokovnega mnenja.
Nemška sodišča priznavajo le eno
metodo za ugotavljanje avtorstva, to je metoda kontrastivnega jezikoslovja, ki da
zanesljive rezultate in opredeljuje dejanske medjezikovne razlike (Chaski in Snider,
2006).
Slovenija
V Sloveniji so sodni izvedenci imenovani s strani ministra za pravosodje za neomejen
čas, da na zahtevo sodišča podajo svoje mnenje glede strokovnih vprašanj (Pogačnik,
2009). Sodne izvedence imamo na področju analiz govornih posnetkov, kjer je
strokovnjak dr. Tomaž Šef, na področju preiskav dokumentov, rokopisov in podpisov
pa imamo kar nekaj strokovnjakov, med njimi so dr. Keržan Dorijan, dr. Regvar
Bojan, Marucelj Tatjana, Pogačnik Borut, Pušnik Srečko, Rožanski Uršula in Žener
Nataša (Ministrstvo za pravosodje, 2014). V Sloveniji se za potrebe policijske
preiskave in sodnih postopkov, pridobiva dokaze v Nacionalnem forenzičnem
laboratoriju, ki je organizacijska enota Generalne policijske uprave. Na oddelku za
preiskavo dokumentov NAC/CNAC strokovnjaki iz različnih področij preiskujejo,
13
rokopise, podpise, štampiljčne odtise, različne dokumente, listine, fotokopije,
tipkopise, bankovce in evropske kovance. Po navedbah Umeka in Čarmanove (2011),
se s problematiko forenzične lingvistike pogosto soočajo na Uradu za varnost in
zaščito, pri analiziranju anonimnih pisnih groženj in žalitev, še posebej pri določanju
stopnje ogroženosti varovane osebe, kjer imajo izdelan sistem analize in ocene, ki pa
ne temelji na znanstvenih raziskavah. Pri nas sicer nimamo šolanega strokovnjaka za
forenzično lingvistiko, vseeno pa izstopa študija Uporabnost spoznanj sociolingvistike
in psiholingvistike za kriminalistično preiskovanje, ki sta jo izvedla Lucija Brglez in
Peter Umek, leta 2009. Avtorja sta ugotavljala laično sposobnost ugotavljanja
nekaterih potez jezikovnih sledi, kot so starost, spol in stopnja izobrazbe. Rezultati
raziskave so pokazali, da se tudi brez strokovne izobrazbe da prepoznati nekatere
demografske značilnosti piscev, težje pa je prepoznati psihične poteze in značilnosti
pisca. To pomeni, da bi lahko tudi kriminalisti z nekaj truda uspešno analizirali
besedilo in tako pripomogli k razrešitvi primera (Brglez in Umek, 2009). V zadnjih
letih je v Sloveniji viden napredek na področju ugotavljanja avtorstva, za katerega je
pomembno, da imamo na voljo obsežen jezikovni korpus v slovenščini in orodja za
analizo podatkov v besedilu. Zwitter Vitezova (2011) navaja, da imamo posebej za
slovenski jezik milijardni pisni korpus Gigafida, ki se lahko uporablja za profiliranje
avtorja besedila malo manj številčni govorni korpus Gos in jezikovna orodja
Oblikoslovni označevalnik in skladenjski razčlenjevalnik ter orodje Text-garden, ki se
uporablja za kvantitativno analizo stila pisanja.
Problem marsikatere lingvistične metode je dovzetnost za subjektivne interpretacije,
zato je velikega pomena avtomatizacija analiz s pomočjo računalniških programov, ki
vodijo do nepristranskih, objektivnih in ponovljivih rezultatov. Za ta namen so v
Ameriki razvili sistem ALIAS (Automated Linguistic Identification and Assessment
System), ki je zgrajen posebej za potrebe forenzične lingvistike. Pri razvoju te
metodologije, so se soočili s primarnimi problemi forenzičnih lingvistov, to so kratko
sporno besedilo, omejene količine primerjalnega in spornega materiala ter vsebina
besedila, ki ponavadi ni takšna kot je sporno besedilo. Sestavljen je iz pisnega
korpusa 166 besedil različnih avtorjev, po vsebini podobnih tistim, ki jih ponavadi
obravnavajo na sodiščih (v formalnem jeziku, z emocionalno noto idr.). Drugi del
ALIAS sistema pa zajema orodja za razčlenjevanje besedila, ki temelji na luščenju
leksikalnih (funkcijske besede), skladenjskih (sestava stavkov in povedi) in znakovnih
lastnosti (n-terčki) za potrebe kvantitativne obravnave avtorjevega osebnega sloga
14
pisanja. ALIAS s svojimi metodami omogoča odgovore na vprašanja, ki zadevajo
področja ugotavljanja avtorstva, plagiatorstva, ocene ogroženosti in lingvističnega
profiliranja (ugotavljanje demografskih značilnosti). Vse metode zagotavljajo več kot
80 % zanesljivost, zato jih pogosto uporabljajo tudi v sodnih postopkih (Chaski,
2007a,b).
Poglavje bomo povzeli z besedami Umeka in Simšičeve (2000), ki pravita, kljub temu
da je bila forenzična lingvistika kriminalistom že večkrat v pomoč, je ne moremo
označiti kot superznanost, čeprav bi si nekateri to želeli.
3.4 Področja forenzične lingvistike
Forenzični lingvisti so najpogosteje pozvani na sodišče zato, da pomagajo odgovoriti
na vprašanja o čem govori besedilo in kaj nam besedilo sporoča ter kdo je avtor. Za
iskanje odgovorov na ta vprašanja pa znanje in teorije črpajo iz ene ali več področij
forenzične lingvistike: fonetike in fonologije, semantike, pragmatike in analize
diskurza, predvsem pa iz forenzične sociolingvistike, psiholingvistike in stilistike.
Slednja tri področja forenzične lingvistike bomo zaradi obsežnosti obravnavali, vsako
v svojem poglavju.
3.2.1 Forenzična fonetika
Forenzična fonetika je študija jezika v govorni obliki, ki je primarno usmerjena v
analizo govornih izjav v kriminalistični preiskavi. Delo fonetika vključuje prepis in
izboljšavo razumljivosti govora iz telefonskih pogovorov, posnetkov intervjujev in
pogovorov, ki so velikokrat slabe kakovosti. Vendar je vse več kot le prepis in
izboljšava posnetka, glede na to kaj preučuje, jo McMenamin (2002) razdeli na
avditivno in akustično fonetiko.
Avditivna fonetika se ukvarja s tem kako glas zveni in kako si ga poslušalec
interpretira. V to področje uvrščamo razlikovanje in identificaranje glasov pri pričah
in žrtvah kaznivih dejanj. Vse bolj pogosto uporabljena kriminalistična tehnika v
Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji pa je znana pod imenom glasovna prepoznavna
vrsta ( angl. voice line-ups oziroma voice parades). Gre za proces, kjer preiskovalec
pridobi glasovne posnetke osumljenca in številne glasovne posnetke nevtralnih oseb,
15
ki se glasovno razlikujejo do stopnje, ki je še podobna osumljenčevemu glasu.
Glasovni posnetki morajo biti snemani v medseboj podobnih okoliščinah. Priča oz.
žrtev ima nato možnost poslušati ali se kakšen glas ujema s storilčevim in ga tako
identificira (Olsson, 2008). Klasična študija o glasovnem spominu je bila izvedena v
primeru ugrabitve Charlesa Lindbergha ml., kjer je njegov oče trdil, da je prepoznal
glas Bruna Hauptmana za istega kot ga je slišal pred tremi leti pri predaji odkupnine
na pokopališču (Heath in Moore, 2011).
Druga podskupina forenzične fonetike je akustična fonetika. To je študija o fizičnih
lastnostih zvoka, od trenutka ko ta zapusti svoj izvor (govorca), kako potuje in vse do
trenutka ko postopno izgine. Primarno se ukvarja z identifikacijo govorca, s
strokovnimi inštrumenti pa je mogoče določiti tudi nekatere fizične značilnosti
govorca, kot sta višina in teža (McMenamin, 2002). Strokovnjaki na področju
akustične fonetike preučujejo tudi učinke intoksikacije, stresa in čustev na govor
(Hollien, 2012).
3.2.2 Forenzična semantika in sintaksa
Forenzična semantika oziroma pomenoslovje je veda, ki se ukvarja z interpretacijo
besed, besednih zvez, stavkov in besedil. Poudarek semantične analize v forenzičnem
kontekstu je na razumljivosti in razlagi jezika, še posebej pravnega jezika in pri
branju pravic ter opozoril v policijskih postopkih (McMenamin, 2002).
Sintaksa ali skladnja se ukvarja, s pravili, ki določajo, kako se besede povezujejo v
stavke, ti pa v povedi. V normalnih okoliščinah komuniciranja je sintaktični del jezika
avtomatičen oziroma nezaveden. V procesu pogovora nam avtomatska kontrola jezika
omogoča, da nemoteno opravljamo druge stvari in hkrati govorimo (priklic in
izbiranje besed, združevanje besed v besedne zveze in večje enote), medtem ko se v
vlogi govorca zavestno osredotočimo le na semantični del (pomen sporočila). Bolj kot
je vedenje avtomatizirano, bolj zanesljivo kaže posameznikovo osebnost. Na primer
prstni odtisi so zanesljiv pokazatelj individualnosti, ker običajno nimamo kontrole
(nadzora) nad tem kje jih pustimo. Podobno je pri skladenjski sestavi (vrinjeni stavki,
podredja in priredja,raba pasiva), ki je tako avtomatizirana, da je lahko zanesljiv
pokazatelj individualnosti (Chaski, 1997).
16
3.2.3 Forenzična pragmatika in analiza diskurza
Analiza diskurza preučuje govor v izrekih v odnosu do njihove vloge v socialni
interakciji. Cilj različnih vrst analiz govorjenega diskurza je analiza jezika, kot
socialne interakcije (Kranjc, 1997). Pomen diskurza je odvisen od različnih
dejavnikov, kot so družbene vloge pri govorcu in poslušalcu, njun osebni in poklicni
odnos, tema, namen, čas in kraj. Še posebej uporabna je za analizo zvočnih
posnetkov, iz katerih lahko strokovnjak dobi koristne podatke o govorčevih namerah,
kaj se plete v njegovih mislih in kar je morda celo bolj pomembno, kaj ni v njegovih
mislih (Shuy, 2001).
Analiza pomena izreka v kontekstu, ki ga je govorec želel posredovati pa je področje
pragmatike. Njena uporaba v sodnih postopkih je pomembna, ker se pogosto zgodi,
da govorec ali pisec včasih nepravilno ubesedita, kar sta želela posredovati
poslušalcu oziroma bralcu. Zato je govorčev ali piščev pomen, ki ga je želel izraziti
bolj odprt za različne interpretacije poslušalca ali bralca, kar pa ima včasih za
posledico zmotno razumevanje, nesporazum ali celo konflikt. Primarno področje
pragmatike in analize diskurza je analiza priznanj, groženj, zanikanj, obrekovanj in
krivega pričanja (McMenamin, 2002).
17
4 Psiholingvistika
Psiholingvistika je veda, razpeta med jezikoslovno znanostjo in psihologijo. V okviru
teh meja se razvija aktivnost, na eni strani jezikoslovja, ki raziskuje jezik in na drugi
strani psihologije, ki preučuje govorni proces, kar pogosto privede do medsebojnih
konfliktov, saj ju ločujejo stroge meje in različna metodologija, ki ustreza le tej ali
drugi vedi (Slama Cazacu, 1970). Crystal (1998, po Smith in Shuy, 2002) jo opredeli
kot študijo, ki preučuje interakcijo med procesnimi vidiki jezika in psihološkimi
procesi govorca ali pisca. Zanimanje za psiholingvistiko se je razširilo na prelomu 19.
in 20. stoletja. Številne raziskave na področju psiholingvistike so bile narejene v ZDA,
zanimanje zanjo pa se je preneslo tudi na nekatere evropske države, še posebej v
Anglijo in Nemčijo. Za najpomembnejšega predstavnika takratnega časa lahko
štejemo Nemca Wilhelma Wundta, ki je ustanovil takrat t.i. psihologijo jezika
(Kacjan, 2005). Na ameriških tleh je termin psiholingvistika prvič predstavil Jacob
Kantor leta 1936, ampak se le-ta ni kaj dosti oprijel do leta 1946, ko se je s Pronkovo
objavo članka Language and psycholinguistics: a review, seznanjenost s to vedo
nekoliko povečala. Članek govori o raznolikih pristopih (empiričnih, statističnih in
fonetičnih) do jezikovnih pojavov. Ti pristopi se dotikajo psiholoških značilnosti
jezikovnih procesov. Za pomemben mejnik v razvoju psiholingvistike velja knjiga z
naslovom Psycholinguistics: A survey of theory and research problems, ki je delo
psihologa Charliea Osgooda in lingvista Thomasa Sebeoka. Izdala sta jo leta 1954,
leto po intenzivnem seminarju v Indiani, kjer sta predstavila svoje ideje o
psiholingvistiki (Levelt, 2013). V svoji knjigi definirata psiholingvistiko kot postopek
kodiranja in dekodiranja, ki pripomoreta k vzpostavitvi ustreznega odnosa med
stanjem sporočila in stanjem pošiljatelja ter prejemnika. V 21. stoletju se je pojavila
zavest o glavni razlikovalni značilnosti te znanosti, to je interdisciplinarnost (Kacjan,
2005). V primeru dotične vede gre za povezovanje znanj iz kognitivne psihologije,
jezikoslovja, sociolingvistike in nevrobiologije.
18
4.1 Uporaba forenzične psiholingvistike
Forenzična psiholingvistika uporablja znanje psiholingvistike v kriminalističnih
(primer Lindbergh) in civilnih primerih (plagiatorstvo). Na podlagi psiholingvističnega
znanja lahko z analizo vsebine ugotavljamo avtorjeve demografske značilnosti, kot
so: starost, spol, materni jezik, poklic, izobrazba, območje bivanja in tudi psihično
stanje avtorja, ki kaže na motive, čustva, nevarnost nasilja, počutje ipd. Ne dolgo
nazaj je bila narejena raziskava, ki dokazuje da je iz pogovora ali besedila, na
podlagi jezikovnih značilnosti mogoče razbrati 5 osebnostnih lastnosti, to so:
ekstravertiranost in introvertiranost, čustvena stabilnost in nevroticizem, prijetnost
in neprijetnost, vestnost in nevestnost ter odprtost in zaprtost (Mairesse, Walker,
Mehl in Moore, 2007). Ta mlada veda združuje praktično znanje izkušenih
preiskovalcev in znanje pridobljeno iz strokovnih raziskav s področja psihologije,
lingvistike in tudi sociolingvistike. Eno prvih raziskav, ki združuje policijo in znanost,
sta izvedla profesor psihologije Murray S. Miron in specialni agent John E. Douglas.
Predstavila sta jo v članku Psiholingvistični pristop k analizi groženj. Članek govori o
takratni uporabi psiholingvističnih metod in njihovem razvoju, v njem analizirata tudi
znameniti primer ugrabitve Lindberghovega otroka, ki ga bom kasneje podrobneje
obravnavala (Douglas in Miron, 1979). Številne raziskave so bile narejene na področju
analize diskurza, saj to področje ponuja veliko informacij o razumevanju osebnosti. V
njih so psihiatri in politični psihologi opredelili jezikovne značilnosti, ki so povezane z
osebnostnimi lastnostmi, kot so impulzivnost, anksioznost, depresija, paranoja in
potreba po moči in nadzoru. Te ugotovitve so politični psihologi uporabljali za
predvidevanje vedenja državnih voditeljev. Ena takih raziskav je predstavljena v
članku Explaining Foreign Policy Behavior Using the Personal Characteristics of
Political Leaders (Hermann, 1980). Koristne pa so tudi za razumevanje kriminalnega
vedenja. To znanje lahko uporabimo za razvijanje bolj učinkovitih preiskovalnih
metod in zasliševalskih tehnik.
Jezik ne razkrije samo tisto kar napišemo ali povemo, ampak tudi česar morda ne
želimo razkriti. Kot ugotavljata Smith in Shuy (2002) lahko forenzično psiholingvistiko
uporabljamo pri ocenjevanju groženj, ocenjevanju verodostojnosti pričanja in celo
pojavu nasilja na delovnem mestu. Pri ocenjevanju groženj se obravnava pisne in
ustne grožnje, ki se lahko pojavljajo v različnih kategorijah kaznivih dejanj, kot so
izsiljevanje, terorizem, nasilje v družini, zalezovanje ipd. Preiskovalci se pri
preiskovanju teh primerov soočajo s tremi glavnimi problemi, oceno resnosti grožnje
19
glede na nevarnost, predvidevanje kako verjetno bo storilec uresničil grožnje in
uporaba prejšnjih dveh predvidevanj, kot pomoč za identifikacijo in prijetje storilcev
(Smith, 2008).
Pogosto se v kriminalistični preiskavi pojavi potreba po oceni verodostojnosti izjav
prič, ali pa celo samih žrtev. Včasih se zgodi, da žrtve posilstva ali zalezovanja
podajo lažne izjave o svoji viktimizaciji. V primeru, ki sta ga opisala Smith in Shuy
(2002), naj bi domnevna žrtev zalezovanja v obdobju nekaj tednov prejela sedem
grozilnih pisem. Žrtev je policistom priskrbela identiteto dveh moških, ki sta se
zanimala zanjo in bi bila lahko potencialna storilca. V sedmem pismu je bilo
navedeno, da pisec razmišlja o posilstvu žrtve, zato so policisti predlagali oceno
resnosti grožnje glede na nevarnost in osebnostnih ter demografskih značilnosti, ki bi
lahko vodile do identifikacije. Kmalu po tem, ko so izluščili te značilnosti iz vsebine
besedila, so ugotovili, da vse poti vodijo k zaključku, da je žrtev sama napisala vsa
pisma. Kasneje so ugotovili tudi motiv za njeno dejanje. Bila je v razmerju z
inšpektorjem policijske postaje, kjer je podala izjavo. Ko jo je zapustil, je s to
prijavo ponovno želela pritegniti njegovo pozornost. Za ocenjevanje verodostojnosti
izjav lahko uporabimo tudi druge psiholingvistične tehnike, ena takih je Statement
Validity Analyses (SVA), pri nas bolj znana kot metoda za presojanje veljavnosti izjav
(PVI). Prvotno se je uporabljala v primerih spolnih zlorab otrok, sedaj pa tudi pri
presojanju verodostojnosti izjav odraslih oseb. Postopek presojanja kredibilnosti
izjav, je sestavljen iz štirih faz, analize sodnega spisa (informacije o primeru), delno
strukturiranega intervjuja (pridobitev izjav izprašanega), kriterijske vsebinske
analize (KVA)2, pri kateri preverjamo prisotnost 19 kriterijev verodostojnosti in
zadnje faze ovrednotenje rezultatov KVA s pomočjo seznama za preverjanje
resničnosti izjav oziroma validacijske "check liste" (Vrij, 2008, po Areh, 2011).
Metoda PVI je najbolj uveljavljena v Nemčiji, uporabljajo pa jo tudi v Avstriji, Švici,
na Nizozemskem in Švedskem ter v Kandadi in ZDA, kjer ima dokazno vrednost.
Vseeno strokovnjaki opozarjajo, da je metoda zaradi pomanjkljivosti premalo
zanesljiva, zato naj bodo sodišča bolj pazljiva pri presojanju o njeni dokazni
vrednosti (Vrij, 2005).
Že nekaj časa se mediji posvečajo t.i. pojavu "mobbinga" in njegovim oblikam, med
katere spada tudi nevarnost nasilja na delovnem mestu. Potencialni storilci takih
oblik kaznivih dejanj na delovnem mestu so nezadovoljni ali odpuščeni delavci in
nekdanji zakonski ali intimni partnerji, ki se želijo žrtvi maščevati in so zato
2 Criteria Based Content Analyses (CBCA)
20
pripravljeni tudi ubijati. Mediji so to poimenovali kar teorija ''snap'' (''he just
snapped''), pri nas bi lahko temu rekli, da se mu je nenadoma ''strgalo''. V bran tej
teoriji pa so se postavili organi kazenskega pregona, z ugotovitvijo, da lahko iz
uporabe jezika razberemo znake, ki kažejo na razmišljanje o nasilnem vedenju že
dolgo preden do dejanja pride. Nezadovoljstvo delavcev je pogosto usmerjeno, lahko
samo verbalno, na morebitno žrtev. Ko jeza v njem nekaj časa narašča, se to lahko
odraža v njegovih komentarjih, pripombah, opazkah ali vedenju katerim običajno ne
bi posvetili veliko pozornosti (npr. ''Enkrat jo/ga bom kar ustrelil''). Avtorja članka
predlagata, da bi morali organi kazenskega pregona in poslovni subjekti sodelovati in
usposobiti zaposlene, da prepoznajo znake in še pravočasno prijavijo nevarnost
(Smith in Shuy, 2002).
Znanje forenzične psiholingvistike pride prav tudi v primeru fingiranih samomorov
oziroma takrat, ko storilec poskuša umor prikazati kot samomor. Najpogosteje se v
tej vlogi pojavijo možje, ki umorijo svojo ženo, potem pa ponaredijo poslovilno
pismo, s čimer želijo prikriti zločin. Pri tem velja omeniti spoznanja Osgooda, ki je
primerjal samomorilska pisma z navadnimi pismi znancev in prijateljev (nesuicidnimi
osebami) ter pristna samomorilska pisma s simuliranimi poslovilnimi pismi suicidnih
oseb. Sodobna raziskava vsebine poslovilnih pisem, ki sta jo izvedla Handelman in
Lester (2007), je temeljila na primerjavi pisem poskusov samomorov in pisem uspelih
samomorov. Raziskava je pokazala, da so osebe, ki so izvršile samomor uporabljale
glagole v prihodnjiku, omenjale so odnose z drugimi ljudmi in pozitivna čustva,
vsebina se je večkrat nanašala na religijo (npr. cerkev, bog), čas (ura, dan) in šolo
(razred, študent). Po besedah Gudjonssona (1992, po Areh, 2011) so za pisma
samomorilnih oseb značilne kratke in čustvene povedi, v katerih lahko opazimo
pretiravanja, preskoke iz ene teme na drugo in slovnične napake.
21
5 Forenzična stilistika in stilometrija
Stilometrija ali kakor jo še drugače poimenujemo statistična stilistika, je veja
psiholingvistike, ki se ukvarja s primeri spornega avtorstva. Stilometrijo bi sicer lahko
ločili od stilistike po tem, da se opravlja samo na kvantitativni ravni, medtem ko pri
stilistiki kvantitativne metode dopolnjujejo kvalitativne metode. Vendar večina
strokovnjakov teh dveh izrazov ne ločuje striktno. S kvantitativnimi in kvalitativnimi
metodami prvotno poskušamo določiti razlike med avtorji pisnih dokumentov in
besednih sporočil. Uporabljajo pa se tudi za ugotavljanje psiholoških in drugih
značilnosti, kot so bralno razumevanje storilca v primeru komunikacije s policijo ali
mediji in njeno psihično stanje. S pomočjo stilistike lahko določimo tudi spol pisca.
Za razumevanje pomena besede stilistika je potrebno, najprej poznati pomen korena
te besede. Stil ali slog je izbor in način uporabe jezikovnih sredstev. Jezikovna
stilistika je znanstvena veda, ki se ukvarja z iskanjem individualnih kazalcev stila, ki
so posledica idiolekta in razrednih kazalcev stila, ki kažejo pripadnost določeni
jezikovni in narečni skupini (McMenamin, 2002).
Narečje oziroma dialekt Unuk (1998) opredeli kot razmeroma stabilno jezikovno
celoto, s katerim komunicira avtohtono prebivalstvo nekega geografsko zamejenega
območja. Dinamika jezika se odraža z jezikovnimi variacijami, ki se pojavljajo v
besedilu. Individualne variacije so posledica odločitev pisca, katere besede bo
uporabil izmed vseh, ki jih ima na voljo. Te odločitve predstavljajo variacije znotraj
norme (sopomenke-pravilne), deviacije od norme (napake) in idiosintaktične
jezikovne poteze (enkratne in neponovljive besede). Norma je sklop pravil, ki jih
sprejemajo v določeni govorni skupnosti (McMenamin, 2002). Medtem ko nas pri
dialektu zanimajo skupne značilnosti jezika neke govorne skupnosti, pri idiolektu
govorimo o individualnih značilnostih pisca ali govorca. Osrednje vodilo forenzične
stilistike je teza, da lahko isti pomen izrazimo na več različnih jezikovnih načinov.
Vsak posameznik, uporablja jezik na svoj način, ima osebni stil pisanja, v forenzični
lingvistiki se za poimenovanje le tega uporablja izraz idiolekt. McMenamin (2002)
opredeli idiolekt, kot posameznikovo nezavedno in edinstveno kombinacijo
jezikovnega znanja, kognitivnih asociacij in drugih jezikovnih vplivov.
22
5.1 Koncept ''lingvističnih odtisov''
Jezikoslovec lahko s teoretske preddispozicije, da ima vsak posameznik svoj način
izražanja, pristopi k problemu o spornem avtorstvu. To dejstvo nas pripelje do ideje
o relativno novem in še nerazvitem konceptu lingvističnega odtisa (angl. Linguistic
fingerprinting). Temelji na ideji, da ima vsak posameznik edinstven način izražanja, s
čimer ga lahko identificiramo. Kot pravi Anshen (1978, po Crankshaw 2012), je
smiselno postaviti trditev, da če dva posameznika iste jezikovne skupine uporabljata
jezik različno, potem podobne razlike lahko najdemo tudi pri različnih pisnih ali
ustnih delih ene in iste osebe, kar omaja zamisel, da bi koncept lahko uporabljali kot
nesporno identifikacijo posameznika. McMenamin (2002), idiolekt opredeli tudi kot
osebni dialekt. Slednji pravi, da imajo zunanji dejavniki, kot so geografsko okolje,
družbeni razred, stopnja izobrazbe, starost in spol ipd., velik vpliv na posameznikov
način izražanja. To nas pripelje do dejstva, da dve različni osebi ne moreta biti
podvrženi enakim zunanjim dejavnikom, zato tudi ne moreta uporabljati jezika in
razumeti pomena besed na enak način. Poudariti pa je treba, da bodo vedno prisotne
tudi manjše razlike v slovnici, ki jo je posameznik ponotranjil in se odražajo v
posameznikovem govoru ali pisanju (McMenamin, 2002). Naslednji element, ki si ga
lasti vsak posameznik in s katerim se loči od drugih je obsežno in aktivno besedišče,
ki se z leti razvija in nadgrajuje. Ker je besedišče odvisno od zunanjih dejavnikov, je
upravičeno sklepati, da se posameznikovo aktivno besedišče na neki ravni razlikuje
od drugih, ne samo po besednem zakladu, ki ga ima posameznik, temveč tudi
preference katere besede bo uporabil, namesto nekih drugih (Coulthard, 2004).
Glede na vse zgoraj navedene dejavnike bi lahko rekli, da bi moral biti vsak govorec
ali pisec enoznačno prepoznaven. Ne smemo pa pozabiti, da se edinstvenost v
uporabi jezika ne izraža samo med različnimi posamezniki, ampak se lahko uporaba
besedišča in potek slovnice pri posamezniku spreminja tudi glede na kontekst in
temo, v katerem ju ta uporablja. Na primer besedila, ki ga je oseba napisala za
potrebe študija ne moremo enačiti s sporočilom, ki je namenjen prijatelju. Na jezik
pa lahko vplivajo tudi drugi zunanji dejavniki. Crankshaw (2012) navaja naslednja
primera, mladoletnik, ki še ni končal šolanja verjetno ne bo uporabil iste slovnice in
besedišča čez 10 let. Podoben jezikovni proces se dogaja v sledečem primeru, če se
oseba preseli v nek drug kraj ali državo, kjer imajo drugo narečje ali celo jezik, je
smiselno pričakovati, da bo v že osvojeno besedišče in slovnico vnesla narečne
značilnosti novega kraja. Ko govorimo o lingvističnih odtisih, je zaradi podobnosti
23
poimenovanja primerjava s fizičnimi prstnimi odtisi neizogibna. Fizični prstni odtis
zagotavlja, da je vsak vzorec enak in izčrpen in vsebuje vse podatke potrebne za
individualizacijo posameznika. V nasprotju s tem, celo zelo velik vzorec nekega
besedila, največ kar lahko da, so delne informacije o idiolektu osebe. Coulthard
(2004) celo navaja, da je koncept zavajajoč, saj ne moremo ustvariti tako številčne
baze podatkov oziroma besedil kot je sistem AFIS v primeru prstnih odtisov. Problem
nastane že s pridobivanjem jezikovnih vzorcev, za razliko od fizičnega prstnega
odtisa, ki je od rojstva dokončna in stalna individualna značilnost, se posameznikovo
besedišče nenehno razvija in spreminja. Poleg tega ni mogoče zbrati tako
vsestranskih jezikovnih vzorcev, ki bi predstavljali posameznikovo uporabo jezika v
vsaki situaciji. Še več, običajno je naloga forenzičnih jezikoslovcev izbor ali izločitev
avtorja besedila iz majhnega števila možnih kandidatov, ponavadi celo samo izmed
dveh mogočih kandidatov. Lingvist ni nikoli postavljen v vlogo, da mora identificirati
avtorja besedila iz milijonske populacije samo na podlagi lingvističnih dokazov
(Coulthard, 2004). Ne samo, da ne obstaja neka dodelana definicija lingvističnih
odtisov, tudi premalo je bilo povedanega o količini spornega besedila, potrebnega za
izčrpno in uspešno analizo, s katero bi lahko karakterizirali posameznikov idiolekt. V
praksi so besedila redko daljša od 750 besed, tradicionalne analize pa so primerne le
za daljša besedila. Ena takih je metoda leksikalnih lastnosti, pri kateri so najboljši
pokazatelji individualnega načina uporabe jezika funkcijske besede (predlogi, zaimki,
pomožni glagoli, vezniki in členki), saj posameznik nad njimi nima nadzora, vendar je
njena pomanjkljivost velika odvisnost od dolžine besedila (Zwitter Vitez, 2011).
Glede na dokaze, ki kažejo v prid in dokaze, ki nasportujejo konceptu lahko rečemo,
da je na tem področju potrebno narediti še veliko raziskav. Poleg tega je zaradi
pomanjkljive definicije težko ocenjevati veljavnost koncepta.
5.2 Stilistična analiza
Pri stilistični analizi se preiskuje besedilo neznanega avtorja (sporno) in besedilo
zananega avtorja (primerjalno). Temelji na ugotavljanju objektivnih dejstev, ki jih
najdemo v vsebini dokumenta ali pa jih pridobimo s primerjavo dokumentov. V praksi
se stilistična analiza uporablja v naslednjih primerih: če imamo enega osumljenca,
primerjamo stil spornega besedila s stilom primerjalnih besedil znanega osumljenca
(model podobnosti), do odgovora na vprašanje, ali so vsa besedila delo istega
24
avtorja, na primer v primeru anonimnih pisem, primerjamo stile spornih besedil
(model konsistentnosti) in v primeru ko imamo več možnih piscev, stil spornega
besedila primerjamo s stili primerjalnih besedil vseh osumljencev (populacijski
model). Pomembno je dejstvo, da je uspešnost stilistične analize, s katero lahko
zanesljivo identificiramo pisca besedila, odvisna od dolžine preiskovanega besedila,
količine primerjalnega materiala in njegovega konteksta ter teme (Brglez in Umek,
2009). Pogosto nastane problem pri pismih s specifično vsebino, kjer je na primer
težko ugotavljati stil pisanja iz poslovilnega pisma in ga nato primerjati s stilom
pisanja ljubezenskega pisma. Kniffka (1989, po Umek in Simšič, 2000) pravi, da je
vsebina besedila v veliki meri odvisna od situacije v kateri je bilo besedilo napisano
in ne samo od posameznikovih splošnih značilnosti.
Za analizo bolj obsežnega in večjega števila besedil lahko uporabimo konkordančnik,
katerega prvotni namen je prikaz citatov, ki pokažejo kako je določena beseda
uporabljena, omogoča tudi iskanje ključnih besed po predponah, preponah,
določenih črk v besedi. Prikažejo tudi seznam besed z njihovo frekvenco3 (Brzglez,
2006). Stilometrično analizo lahko opravimo tudi z naprednejšimi, računalniškimi
programi, ki temeljijo na statističnih metodah, umetni inteligenci in logiki nevronskih
mrež (Areh, 2013). V ZDA uporabljajo program Prostyle, ki prikaže podatke o številu
različnih besed, ki se pojavljajo v besedilu, povprečni dolžini stavkov, številu
napačno črkovanih besed ipd. V Nemčiji pa za analizo besedil uproabljajo program
Textor, ki vsebuje bazo različnih besedil, s katerimi primerjamo sporno besedilo,
omogoča pa tudi sklepanje o geografskem in socialnem poreklu avtorja besedila
(Umek in Simšič, 2000). Chaski (2007a) pravi, da bi morala biti analiza s pomočjo
računalniških programov narejena, da dopolni jezikovno analizo forenzičnega
lingvista. Preiskovalec, zaradi objektivnosti ne sme biti seznanjen s podrobnostmi
primera, prav tako pa je pomembno, da išče tako razlike kot podobnosti, saj se s tem
poveča natančnost analize.
Stilistična analiza se opravlja na na kvalitativni in kvantitativni ravni. Pri kvalitativni
analizi je poudarek na iskanju jezikovnih variant (kazalcev stila), ki se pojavljajo v
besedilu, poleg tega nas zanima kako se pojavljajo in zakaj. Kazalci stila besedila so
(Brglez, 2006):
• Oblika besedila (način pozdrava, razmiki med vrsticami, besedami in črkami,
oblika odstavkov, način in lokacija zapisovanja datuma, font in oblika
pisave, preverjanje stičnosti ločil ipd.)
3 Frekvenca nam pove pogostost pojavljanja neke besede v besedilu.
25
• Interpunkcija (postavljanje in raba ločil)
• Črkovanje (deljenje besed, vrstni red črk, podvajanje črk, način pisanja
kratic in okrajšav)
• Skladnja (vrinjeni stavki, vrste vprašanj, raba pasiva ipd.)
• Besedni zaklad (pogostost besed in fraz, povezanost besed z določenimi
poklici, raba enopomenskih besed, raba lastnih tvorjenk, pregovori ipd.)
• Napake in popravki (dodajanje, prečrtavanje, tipkarske napake)
• Analiza diskurza (načini zaključevanja, menjavanje slovničnih časov, vikanje
ali tikanje, oblika nagovora, število odstavkov na odstavek)
V središču našega zanimanja so tisti kazalci stila, ki najbolj odstopajo od norme kot
individualne karakteristike. Lingvist za vsako sporno besedilo določi normo, za katero
misli, da jo anonimni pisec upošteva.
Primer za najstniški jezik (McMenamin, 2002):
• Norma: Kje si model!
• Variacija znotraj norme: Kje si stari!
• Deviacija od norme: Dober dan!
Pozitivna lastnost kvalitativne analize je, da je njene rezultate lažje prikazati na
sodišču, ker so opisne narave, medtem ko so rezultati kvalitativne analize številčni
podatki in jih je zato težje interpretirati v taki obliki, da so za vse razumljivi.
S stilometričnimi metodami analiziramo besedilo na kvantitativni ravni, pri čimer nas
zanima frekvenca in narava napak, frekvenca značilnosti stila pisanja (povprečna
dolžina besed, stavkov, število zlogov na besedo ipd.). Analiza je osredotočena tudi
na različna razmerja, kot so razmerja med samostalniki in glagoli, glagoli in
pridevniki in t.i. razmerje tipičnih znakov ali TTR (Nećak Luk, 2005/06). Z
ocenjevanjem razmerij med besednimi vrstami (glagol, pridevnik, samostalnik,
prislov) ugotavljamo leksikalno gostoto (Lexical density) besedila. Ure (1971, po
Johansson, 2008) pravi, da ima večina besedil v govorni obliki gostoto manjšo od 40
%, medtem ko imajo pisna običajno več kot 40 % gostoto. Type token ratio (TTR) je
metoda, s katero merimo besedni zaklad, na podlagi razmerja med številom različnih
besed do števila vseh besed v besedilu. Problem te metode je, da daljša besedila
pokažejo nižji TTR in obratno, razlog je v tem da število vseh besed nenehno
narašča, hkrati pa se ne moremo izogniti ponavljanju funkcijskih besed (predlog,
zaimek, veznik...), če želimo napisati nove, pomenske besede. Po ugotovitvah
raziskave, ki jo je izvedla Johanssonova (2008) je število različnih besed pri starejših
višje, hkrati pa starejši pišejo tudi daljša besedila, zato je posledično TTR nižji. Višja
26
je njegova vrednost, večji besedni zaklad ima ta oseba in obratno, območje TTR
vrednosti se giblje od 0 (vse besede so iste) - 1 (vsaka beseda je različna). Razlike v
besednem zakladu so vidne med govorjenimi in pisnimi besedili, pri katerih imajo
slednja veliko višjo vrednost TTR. Metoda merjenja leksikalnih lastnosti in TTR
metoda sta uporabni za ugotavljanje razlik med govorjenimi in pisnimi besedili ter
razvojnih razlik med starostnimi skupinami (Johansson, 2008). TTR metoda se je
izkazala za uporabno tudi pri prepoznavanju lažnih izjav od resničnih. Osebe, ki se
bolj trudijo biti prepričljive, uporabljajo bolj raznoliko besedišče in imajo posledično
višji TTR, razlike v prepričljivosti pa so opazne tudi med spoloma. Pri eni od raziskav
so ugotovili, da imajo neiskrene ženske višji TTR od neiskrenih moških (Suckle-Nelson
et al., 2010). Na temo razlikovanja med spoloma je Singh (2001) izvedel pilotsko
študijo, v kateri je za ugotavljanje besednega zaklada uporabil metodo TTR. Ocenil
je, da imajo govorjena besedila, v obsegu 1000 besed običajno TTR, med 0,25 in
0,35.
27
6 Sociolingvistika
Sociolingvistika je veda, ki preučuje povezave med jezikovnimi in družbenimi
strukturami ter kulturnimi značilnostmi (Nećak Luk, 2005/06). Forenzična
sociolingvistika se ukvarja z iskanjem jezikovnih značilnosti v govorjenem ali pisnem
besedilu, ki kovariirajo glede na spol avtorja, starost, geografsko poreklo, izobrazbo,
versko pripadnost in druge družbene dejavnike. Razlike v jeziku pri različnih
družbenih strukturah je mogoče najti med (Corney, 2003; Smith in Shuy, 2002):
spoloma, različnimi starostnimi skupinami, ljudmi z različno stopnjo izobrazbe in
poklicom, ljudmi z različnim geografskim poreklom, ljudmi z različnim etničnim
ozadjem ali stopnjo poznavanja uporabljenega jezika (ugotavljanje ali je avtor
uporabil svoj materni ali tuji jezik) in ljudmi z različno versko pripadnostjo.
Kljub temu, da moški in ženske govorijo isti jezik, lahko v njihovem govoru tako
ustnem kot pisnem opazimo različne jezikovne vzorce. Na temo ugotavljanja razlik
med spoloma je bilo narejenih že veliko raziskav. Če strnimo ugotovitve večih
raziskav je bilo do sedaj ugotovljeno, da imajo moški bogatejši besedni zaklad in da
tvorijo daljše stavke kot ženske. Bolj pogosto uporabljajo kletvice in številčne
besede (tri, sto...), njihov govor pa je bolj stvaren in neposreden. Za moške je tudi
značilno, da bolj pogosto izražajo mnenje in pogosteje delajo slovnične napake.
Nasprotno pa je za ženske ugotovljeno, da uporabljajo več glagolov, pišejo krajše
povedi, navedejo, več osebnih informacij, pogosteje ponavljajo besede, prav tako pa
so nagnjene k uporabi osebnih (on, ona...) in svojilnih zaimkov (moj, moja...). Na
splošno velja, da se ženske bolj pogosto sklicujejo na čustva, pogosteje dajejo
komplimente in uporabljajo vljudnostne fraze. Ženski govor je nemalokrat označen
za oklevajočega, razlog naj bi bil v tem, da bolj pogosto kot moški uporabljajo
jezikovne oblike, kot so mislim, veš, prepričana sem, ki pa izražajo govorčevo
gotovost ali negotovost. Po besedah Holmesove (1984, po Gabor, 2007), naj bi ženske
dvakrat bolj pogosto kot moški uporabljale sklepna vprašanja (angl. ''tag questions),
kot je na primer Zemlja se vrti, mar ne? Razlog naj bi bil v nagnjenosti k
vzpodbujanju in vzdrževanju pogovora (Corney, 2003; Gabor, 2007). Poznavanje
takšnih razlik med spoloma nam je lahko v pomoč v primerih, ko obstaja možnost, da
avtor besedila želi prikriti svoj pravi spol. V pomoč preiskovalcem, da take jezikovne
vzorce prepoznajo, so daljša besedila, kjer je več možnosti, da se je avtor v pisanje
28
besedila poglobil in morda spozabil (Smith in Shuy, 2002). Na to temo je bila
izvedena znanstvena študija, katere glavni namen je bil preučiti, ali moški in ženske
lahko uspešno ustvarijo vtis, da je besedilo napisala oseba drugega spola. Po
ugotovitvah Hillsove (2000), naj bi osebe, ki poskušajo ustvariti identiteto
nasprotnega spola pretiravale z navajanjem lastnosti, za katere menijo, da so
značilne za nasprotni spol. Ženske, ki so želele ustvariti vtis, da je besedilo napisal
moški so na primer izbrale temo tipično za moške (igranje ragbija in pitje piva s
prijatelji). Raziskava pa je pokazala, da bi oseba, ki bi ustvarjala lažni vtis vseeno
ohranila številne vidike preferenčnega jezika svojega spola (Hills, 2000).
Sleng, ki ga uporabljajo mladi in arhaizmi, ki jih pripisujemo starejšim ljudem
omogočajo lingvistom, da iz besedila razberejo avtorjevo starost. Najstniki razvijejo
svoje lastno besedišče in včasih celo prilagodijo slovnico, starejši pa ohranijo izraze
oziroma jezik, ki so ga govorili v mladosti. Običajno starejši niso dovzetni za
sprejemanje novejših izrazov, zato jih lahko ohranjanje jezika poveže z njihovo
starostno skupino. Smith in Shuy (2002) za primer navajata besedo internet, katerega
bi oseba v srednjih letih ali pa pripadnik starejše generacije domnevno imenovala
izum ali tehnologija. Prav tako pa bi na starostno skupino lahko kazala omemba
kakšne glasbene skupine, reklame ali trgovskega produkta (Smith in Shuy, 2002).
Na piščev poklic ali hobije lahko nakazujejo strokovne besede, ki so povezane s to
dejavnostjo, na primer imenovanje in poznavanje mornarskih vozlov lahko nakazuje,
da se oseba ukvarja z navtiko ali da je morda kapitan ladje. Stopnjo izobrazbe je
mogoče razbrati iz strukture stavkov, uporabe slovnice in postavljanja ločil.
Prefinjena uporaba jezika, dovršena slovnica in pravilno postavljanje ločil nakazuje,
da ima pisec dokončano vsaj srednješolsko izobrazbo (Smith in Shuy, 2002). Pogosta
uporaba verskih izrazov, nam omogoči določitev verske pripadnosti ali celo
nagnjenost k verskemu ekstremizmu. Primer, pri katerem je prepoznava nekaterih
verskih izrazov občutno pripomogla k zožanju kroga osumljencev, je znani primer
Unabomber. Avtor je v pismih izrazil nenaklonjenost kontracepciji, velikokrat je
omenjal verske izraze, kot so nečiste misli, od zibelke do groba, božja volja in
pogosto govoril o grehu, kar je preiskovalce pripeljalo do ugotovitve, da je verjetno
pripadnik katoliške vere (Shuy, 2001).
Zaradi vse večje tranzitnosti držav in pogostejšega preseljevanja (npr. študij, delo v
tujini...) je ugotavljanje etničnosti in geografskega porekla vse bolj relevantno.
Predpostavimo, da se državljan Indije preseli v Ameriko, vsekakor bo v njegovem
naglasu mogoče prepoznati, da je tujec, težje pa je takšne značilnosti poiskati v
pisnem sporočilu. Analizirali bi lahko besedni red v stavku (Angleški standard je
29
osebek + predmet + glagol), zapis datuma ( v Indiji je enako kot pri nas dan + mesec
+ leto, ameriški standard pa je mesec + dan + leto), pravilen zapis težjih besed
medtem ko lažje zapisuje nepravilno ipd. To so indici, ki lahko kažejo na
nacionalnost avtorja sporočila (Olsson, 2008; Smith in Shuy, 2002). Po besedah
Corneyja (2003) je eden od indicev tudi ta, da zaradi različnih slovničnih pravil
avtorji, ki pišejo v tujem jezik prevajajo fraze ali stavke dobesedno. Prav tako je
zelo težko prevajati slengovske besede, običajno delajo tudi več slovničnih napak.
Chaskijeva (2006), navaja da sta dobra pokazatelja v angleščini člena ''a'' in ''the'', pri
čimer nepravilna uporaba kaže na pisca, katerega materni jezik ni angleščina. Za
ugotavljanje ali je piščev materni jezik slovenščina bi lahko podobne vzorce opazili
pri uporabi predlogov "s" in "z" ter "k" in "h". Vrste napak, ki pomagajo pri
ugotavljanju stopnje poznavanja uporabljenega jezika (materni jezik ali tuji) lahko
razdelimo v štiri kategorije (Koppel, Schler in Zigdon, 2005):
1. Pravopisne (nekatere napake pridejo do izraza predvsem v angleščini)
• podvajanje črk v besedi (npr. Varriety namesto variety)
• dvojna črka se pojavi le enkrat (npr. Asesment namesto
assessment)
• manjkajoča črka v besedi (npr. prijatel namesto prijatelj)
• združevanje besed (npr. pariškomoder namesto pariško moder)
• okrajšave, kratice
2. Skladenjske
• manjkajoča beseda v stavku (npr. Danes grem kino. namesto
Danes grem v kino.)
• nepravilna uporaba ednine, dvojine in množine (npr. S
prijateljem gremo v kino. namesto S prijateljem greva v kino.)
• uporaba dveh časov v enem stavku (npr. ''Ko bom velik bom bil
zdravnik.'' namesto ''Ko bom velik bom zdravnik.'')
3. Neologizmi
4. Bigrami
Celo pri preseljevanju med različnimi regijami ljudje ohranijo nekatere narečne
posebnosti regije, iz katere prihajajo. Uporaba besedišča (izbor besed) in slovnice
avtorja sporočila nam lahko, da namig o geografskem poreklu. Na primer nekdo iz
primorske regije bi kleti rekel kantina ali kanava, nekdo iz gorenjske pa kevder.
30
7 Avtorsko profiliranje
Pomoč psihologov pri izdelavi psihološkega profila ni v kriminalističnih preiskavah
nikakršna novost. Nekoliko krajši čas pa je v to dejavnost vključeno znanje
jezikoslovcev, ki z iskanjem jezikovnih kazalcev v besedilu poskušajo ugotoviti
avtorjev spol, poklic in izobrazbo, geografsko poreklo, starost ipd. Po besedah
Olssona (2008) avtorsko profiliranje ni osredotočeno na osebnost in značaj avtorja
kot pri psihološkem profiliranju, temveč na pridobivanje jezikovnih informacij iz
besedila in kaj te informacije povedo o avtorju. Po mnenju nekaterih strokovnjakov
lahko avtorsko profiliranje ločimo na lingvistično in psiholingvistično profiliranje.
Lingvistično profiliranje temelji na iskanju jezikovnih značilnosti, ki kvantitativno
določajo slog avtorja, kar je področje stilometrije. Za najbolj uspešne pokazatelje so
se izkazale leksikalne lastnosti (funkcijske besede), znakovne (frekvenca črk in raba
ločil) , skladenjske, semantične lastnosti, ker nad njimi nimamo nadzora, saj jih
uporabljamo nezavedno, prav tako pa se analizira besedišče in sporočilo besedila.
Lingvistično profiliranje se običajno uporablja za zožanje kroga osumljencev, vseeno
pa ne smemo izključiti možnosti pozitivne identifikacije. Kakovost profila je odvisna
od primerjalnega materiala, ki se običajno razlikuje od spornega v temi in obsežnosti
(Halteren, 2004; Shuy, 2001).
Pri izdelavi psiholingvističnega profila je poleg jezikoslovnega znanja potrebna tudi
strokovna podkovanost psihologa. Na podlagi psiholingvistične analize je poleg
demografskih značilnosti jezika mogoče sklepati o psihičnih lastnostih oziroma
posebnostih avtorja besedila. Murray S. Miron, psiholog ki je svetoval v FBI-ju je
izdelal tipičen psiholingvistični profil, ki naj bi bil uporaben za kriminalistično
preiskavo. Sestavljen je iz treh delov, in sicer iz demografskega profila, pri katerem
se skuša določiti starost, spol, rojstni kraj in nekatere druge podrobnosti. Drugi del
predstavlja psihološki profil, pri katerem se ugotavlja motive, osebnostne lastnosti in
morebitno patologijo avtorja. Zadnji del obsega oceno odločenosti in sposobnosti
pisca, da uresniči svoje namere (npr. grožnje). Samo na podlagi analize vsebine
sporočila je tak profil mogoče izdelati v redkih primerih, če pa lingvistu uspe priti do
relevantnih podatkov ima tak profil zgolj hipotetično vrednost. Ravno ta model za
izdelavo psiholingvističnega profila je Miron uporabil v enem od primerov
kriminalistične prakse. Profil se je kasneje izkazal za ustreznega. Analiziral je
31
šifrirana sporočila serijskega morilca Davida Berkowitza, ki je znan po tem da je sebe
imenoval Samov sin. Iz analize je ocenil, da je star med 20 in 25 let, čeprav so mu
nekateri očividci zaradi čelne pleše pripisali okoli 35 let, da je povprečno visok in
pretežek. Iz sporočil je razbral tudi, da je njegova mati umrla ali pa se je ločila, tudi
ta ugotovitev se je izkazala za precej točno, saj je bil Berkowitz posvojenec, njegova
krušna mati pa mu je umrla pri 14 letih. Za očeta je ocenil, da je bolan ali star (bil je
upokojenec). Dejal je, da bo še naprej moril, ko ga bodo pa ujeli se ne bo upiral, kar
se je na koncu tudi zgodilo. To je eden redkih primerov, kjer se je profil izkazal za
ustreznega, vendar je več takih, ki za preiskavo niso uporabni.
Lingvistično profiliranje lahko označimo kot precej objektivno, medtem ko je
izdelovanje psiholingvističnega profila bolj subjektivne in interpretativne narave
(Umek in Čarman, 2011).
8 Forenzična analiza SMS sporočil in E-pošte
V današnjem času je zaradi vse pogostejše uporabe telekomunikacijskih sredstev
vedno več primerov izvrševanja kriminalnih dejanj preko elektronskih naprav, kot so
mobiteli, računalniki in podobno. Vse večja priljubljenost komuniciranja preko sms-
sporočil, forumov in e-pošte je povzročila razširitev uporabe lingvistične analize tudi
na takšne oblike besedil, s sporno vsebino. Za pisanje sms-sporočil in e-pošte niso
določena neka striktna jezikovna pravila, še posebej za sms-sporočila je značilna
uporaba neformalnega, pogovornega jezik. Pisanje sms-sporočil posamezniku dopušča
veliko svobodo pri izbiri besed. Pri pisanju smo omejeni s številom znakov, pa tudi s
časom, ki ga porabimo za ne ravno praktično tipkanje. Posledica tega je, da so pisci
razvili različne strategije, kot je na primer krajšanje besed in oblikovanje izpeljank
(''u'' namesto ''you'' slov. ti, ''coz'' namesto ''because'' slov. zato, ''lp'' namesto ''lep
pozdrav''...) ter uporaba emotikonov (t.i. smeškoti). Prav zaradi takšne svobode v
pisanju in preferiranja izrazov je to lahko prednost za preiskovalce, da lažje
identificirajo avtorja besedila. Pri jeziku sms-sporočil gre za kombinacijo značilnosti
tako govornega kot pisnega jezika. Torej gre za mešanje jezikovno izraznih sredstev
(besed in stavkov), ločil, s katerimi ponazorimo melodijo in premore in na drugi
strani neverbalna komunikacija značilna za govorni jezik, ki pa jo v sms-sporočilih
izrazimo z različnimi emotikoni (Chiad, 2008). Eden od primerov iz prakse, kjer je
32
bila analiza sms-sporočil odločilnega pomena za preiskavo je umor najstnice Jenny
Nicholl. Njen morilec David Hodgson je devet dni po umoru iz mobilnega telefona
umorjene najstnice poslal dve sms-sporočili prijateljicama žrtve, nato pa še pet dni
kasneje očetu žrtve. S tem je želel družini in policiji namigniti da je Jenny še živa.
Kljub temu, da so že na začetku sumili, da sporočil ni poslala žrtev sama, so kasneje
morali to dokazati na sodišču. Za pomoč so prosili forenzičnega lingvista Malcolma
Coultharda, ki je na podlagi primerjave spornih sms sporočil in primerjalnega
materiala, naredil jezikovno analizo. Iz primerjave spornih sms-sporočil z enajstimi
sporočili, ki so pripadali Jenny, je ugotovil, da sta avtor sporočil in Jenny zapisovala
število dve s številko namesto besedo, z razliko, da Jenny med številko 2 in naslednjo
besedo ni naredila presledka. Poleg tega so bile tudi bolj očitne razlike, medtem ko
je Jenny uporabljala okrajšavo ''Im'', namesto ''i am'' (slov. jaz sem) in ''im not''
namesto ''i am not'' (slov. jaz nisem), je avtor sms-sporočil to besedno zvezo v trdilni
obliki zapisoval slovnično pravilno (''i am'') in v nikalni obliki ''aint'' (izpeljanka za ''i
am not''). Jenny je okrajšave za myself (slov. jaz sam) telephone (slov. telefon), see
you (slov. se vidimo) zapisovala kot ''my'', ''fone'' in ''cu'', medtem ko je avtor sporočil
iste izraze vztrajno pisal ''me'', ''phone'' in ''cya''. Prvi del je strnil z besedami, da je
malo verjetn, da je sporočila napisala Jenny. Nato je primerjal še sporna sms-
sporočila s primerjalnim materialom Hodgsona, ki je med drugim zajemal tudi dve
poslovilni pismi in besedila napisana po nareku policistov. Najdenih je bilo veliko
podobnosti s spornim materialom, na primer napačen zapis besede ''off'', z zapisom
enega f-ja namesto dveh, beseda ''might'' je bila zapisana kot ''mite''. Coulthard je
opazil tudi pomanjkanje apostrofov pri okrajšavah nikalnic aint (pravilno ain't) in
didnt (pravilno didn't). Prof. Coulthard je ekspertizo zaključil z mnenjem, da z
lingvističnega vidika ne more z zagotovostjo trditi, da je pisma poslal Hodgson,
vendar pa si upa trditi, da so si pisma v veliko podrobnostih podobna s Hodgsonovimi
in da spada v majhno skupino ljudi, ki bi bili lahko avtorji sporočil. Lingvistična
analiza sms-sporočil, sicer v povezavi z drugimi dokazi je bila odločilnega pomena za
uspešno zaključeno preiskavo (Amos, 2008).
Uporaba e-pošte je ena bolj priljubljenih spletnih aplikacij, ki omogoča anonimnost,
zato se je skoraj nemogoče izogniti kriminalnim zlorabam. Mnogi izkoristijo e-pošto
za pošiljanje nezaželenih, vsiljenih sporočil, potegavščin kot so npr. lažni virusi
(angl.hoax) in grozilnih sporočil. Vsebina e-pošte ima prav tako kot sms-sporočila
značilnosti obeh oblik besedil, pisnih in ustnih, vendar glede na dosedanje raziskave
lahko rečemo, da je stil bolj podoben pisnim oblikam besedil. Stil pisanja se
spreminja glede na prejemnika, v poslovni e-pošti se uporablja bolj formalen jezik,
33
medtem ko se za osebne namene uporablja nekoliko manj uradni jezik. Različni
vzorci pisanja e-pošte pa kažejo tudi na nacionalnost pisca, in sicer Schaupp in Graff
(2006, po Chaski, 2006) pravita, da še posebej Nemci uporabljajo izrazito formalno
obliko pisanja, na primer pozdrav je običajno ''Sehr geehrter Herr...'' (''Slov.
Spoštovani gospod...''). Prav tako lahko opazimo razliko med ameriškim in nemškim
načinom pisanja po številu poslanim prejemnikom. Američani običajno pošiljajo e-
sporočila večim prejemnikom hkrati, medtem ko, Nemci e-pošto uporabljajo bolj kot
zasebno komunikacijo (Corney, 2003).
Pri analizi e-pošte se uporablja tradicionalne stilometrične metode v kombinaciji z
računalniško lingvistiko in tehnikami strojnega učenja. Do sedaj razvita računalniška
orodja za profiliranje e-poštnih sporočil omogočajo ugotavljanje spola, starosti,
stopnje izobrazbe, geografskega porekla in ugotavljanje ali je avtor v besedilu
uporabil svoj materni jezik ali tuji, kar lahko pomaga pri zožanju kroga osumljencev
(Lakshmi in Kumar Paterya, 2013).
34
9 Analiza primera Charlesa Lindbergha
Preiskava pisem v primeru Charlesa Lindbergha je zametek področja, ki mu danes
pravimo forenzična psiholingvistika. Kljub temu, da je bil primer ugrabitve in umora
Charlesa ml. zaključen z obtožbo in usmrtitvijo Bruna Hauptmana kot storilca
kaznivega dejanja, pa je v zvezi s tem razvpitim primerom še veliko nepojasnjenih
vprašanj. Za mnoge ljubitelje zgodovine in poznavalce primera ostaja primer
nerešen. Z natančno in podrobno razčlembo podatkov, bomo v poglavju poskušali
priti do najverjetnejših zaključkov, ki so se zgodili v dotičnem primeru. Skozi analizo
primera bomo ugotavljali tudi kako se je psiholingvistična analiza spremenila do
danes in kakšne so značilnosti besedila, ki kažejo na resnost grožnje.
9.1 Življenjpis Charlesa Augustusa Lindbergha
Primer Charlesa Lindbergha ali kot so ga takrat poimenovali ''zločin stoletja'', ni bil
tako odmeven samo zaradi ugrabitve in umora Charlesa Augustusa Lindbergha
mlajšega, temveč bolj zaradi slave njegovega očeta. Charles A. Lindbergh se je rodil
4. februarja 1902 v Detroitu. Bil je navdušen nad letalstvom, zato je veliko let
posvetil izobraževanju v tej dejavnosti. Leta 1926 je postal prvi pilot poštnega
letala. Živel je v času razcveta ameriške borze, domovi so bili opremljeni s telefoni,
hladilniki in kar 10 od skoraj 27 milijonov gospodinjstev je imelo avtomobil. Zaslovel
je kot pilot, ki je pri svojih 25 letih, prvi samostojno preletel Atlantik brez postanka.
Z letalom Spirit of St. Louis se je l. 1927 podal na pot iz New Yorka v Pariz. Po
besedah Štaudoharjeve (2014) se je po pristanku Ameriki kar ''zmešalo'' od veselja, v
časopisih so pisali samo še o Lindberghu, v štirih dnevih je bilo o njem napisanih
250.000 člankov, po njem so poimenovali bolnišnice, parke, mostove, šole ipd., celo
svetovali so mu naj kandidira za predsednika. Veljal je za največjega heroja tistega
časa in lahko bi rekli, da po tistem obdobju nihče ni bil več tako slaven. Medtem, ko
je kot ambasador promoviral letalske prevoze po Južni Ameriki, je spoznal Anne
Spencer Morrow, ki je l. 1929 postala njegova žena. Ker ni prenesel stalnega nadzora
s strani medijev sta se z ženo umaknila v New Yersey. Leta 1930 se jima je rodil prvi
otrok Charles Augustus Lindbergh mlajši. Ne smemo zanemariti morda pomembnega
podatka, da je istega leta postal dober prijatelj Nobelovega nagrajenca za medicino
35
Alexisa Carrela, ki je zagovarjal idejo, da mora svetu začeti vladati intelektualna
elita in da bi morali vse kriminalce in zaostale ljudi humano zadušiti s plinom. Poleg
tega, da sta bila dolga leta sodelovca so ju družili tudi podobni politični in osebni
pogledi. Po ugrabitvi sina, ki se je konačala s smrtjo sta Lindbergh in njegova žena
odpotovala v Anglijo in kasneje v Francijo. Pred drugo svetovno vojno je nasprotoval
vključitvi ZDA k zaveznikom, predlagal je naj se raje pridružijo Nemčiji in da bi
morala enako storiti Velika Britanija v skrbi za boljšo raso. Po tej izjavi so ga mnogi
označili za nacista in začeli dvomiti v njegovo iskrenost. Kasneje sta z Anno Morrow
imela še pet otrok. Umrl je leta 1974 v svojem domu, na Havajih. Po njegovi smrti so
ugotovili, da je živel skrivno življenje. V Nemčiji je imel še tri otroke z Brigitte
Hesshaimer, imel pa naj bi tudi dva otroka z njeno sestro Marietto, zapletel se je
tudi v razmerje z njuno tajnico, s katero je imel domnevno tudi dva otroka (Aiuto,
n.d.; Štaudohar, 2014).
9.2 Ugrabitev Charlesa Lindbergha mlajšega
Charles Augustus Lindbergh ml., 20. mesečni dojenček je bil 1. maja 1932 ugrabljen
iz otroške sobe, ki se je nahajala v drugem nadstropju hiše v Hopewellu. V mirnejšem
predelu New Yerseya je imela družina Lindbergh hišo, kjer so preživljali vikende,
medtem ko so se med tednom vračali na posestvo v Englewoodu. Običajno so se
vračali v Englewood ob ponedeljkih zjutraj, tokrat pa so izjemoma ostali dlje, ker je
imel otrok prehlad. Okrog 22:00 ure je varuška Betty Gow opazila, da otroka ni v
zibki, nakar so obvestili policijo. Na kraju dogodka so takoj izvedli preiskavo, kjer so
našli kar nekaj dokazov, med katerimi je bila doma narejena lesena lestev,
sestavljena iz treh delov, katero naj bi ugrabitelj uporabil za dostop do otrokove
sobe, v okolici pa so našli tudi tesarsko dleto. Ker je bila v tistem času nevihta je
ugrabitelj pustil tudi sledi obuval pod oknom otroške sobe, vendar jih niso izmerili ali
vzeli odlitkov. Na okenski polici otroške sobe je Charles Lindbergh našel tudi pismo z
zahtevo po odkupnini. Pisma za odkupnino so bila eden od osrednjih dokazov
preiskave, zato jim bomo kasneje namenili nekoliko več pozornosti. Primer je
prevzela državna policija New Yerseyja pod vodstvom izkušenega policista Normana
Schwarzkopfa. Začetno preiskavo je zelo oviral Charles Lindbergh, ki je preprečil
policiji, da sodeluje v fazi pogajanj za odkupnino. Deset dni po ugrabitvi se je
Lindberghov posredovalec pri pogajanjih za odkupnino, Dr. John F. Condon, z
36
vzdevkom JAFSIE, na pokopališču v Bronxu sestav z ugrabiteljem, ki se je predstavil
kot John. Dogovarjala sta se o plačilu odkupnine, pri tem pa je Dr. Condon predlagal
ugrabitelju, da jim pošlje nek dokaz, ki potrjuje otrokovo identiteto. Teden kasneje
je ugrabitelj poslal otrokovo spalno srajčko na Condonov naslov, Lindbergh je potrdil
da jo je otrok nosil v noči ugrabitve. Po enem mesecu od ugrabitve se je Dr. Condon
ponovno sestal z ''Johnom'' in mu predal odkupnino v vrednosti 50.000 dolarjev. Za
vsak bankovec v odkupnini so si zapisali serijske številke. V zameno za odkupnino je
prejel pismo v katerem je pisalo, da je otrok na ladji Nelly, ki se nahaja ob obali
reke Massachusetts, kasneje so ugotovili da ladja ne obstaja. Pribljižno po mesecu
dni od plačila odkupnine je nek mimoidoči voznik tovornjaka po naključju našel
otroško truplo. Razpadajoče truplo, prekrito z listjem je ležalo v pribljižno deset
kilometrov stran od kraja ugrabitve. V mrtvašnici so truplo idedntificirali na podlagi
las in zob, ki naj bi ustrezali starosti dvajset mesečnega otroka, prav tako pa ga je po
spalni srajčki, ki jo je imel oblečeno v noči ugrabitve prepoznala njegova varuška
Betty Gow. Po tem dogodku se je Lindbergh umaknil iz preiskave in prepustil delo
Normanu Schwarzkopfu, ki si je prizadeval najti ugrabitelja pri tem ko bo ta
unovčeval bankovce, ki jih je prejel od odkupnine, kar se je tudi zgodilo.
9.3 Analiza pisem
Vsak rokopis razkriva nekoliko več individualnih značilnosti posameznika kot digitalno
napisano besedilo, vendar to dejstvo ne predstavlja velike prednosti za forenzičnega
lingvista ali psiholingvista, saj je njuna osredotočenost usmerjena na strukturo jezika
in vsebino sporočila.
Primerjalno gradivo zbrano v primeru Lindbergh je zajemalo obsežno število
Hauptmannovih beležnic, podpis registracije avtomobila, zavarovalne papirje in
druge osebne dokumente. Prav tako pa so mu odvzeli tudi več rokopisov napisanih na
zahtevo policista t.i. vplivni rokopis (Fisher, 2003).
Analizo pisem je opravilo veliko različnih strokovnjakov. S psihiatričnega vidika je
podal mnenje Dr. Dudley Shoenfeld, ki je na podlagi vsebine sklepal o piščevem
psihičnem stanju. Domneval je, da je pisec 40-letni Nemec s kriminalnim ozadjem,
napovedal je da zelo verjetno ne bo priznal dejanja pod nikakršnim pritiskom, morda
bi jim ga uspelo zmesti z ustvarjanjem sočustvovalnega odnosa. Prav tako je opazil,
da v pismih ni ustrahovanja in, da pisec ne ustvarja nikakršnega pritiska s čimer bi
37
pospešil plačilo odkupnine. V naslednjih stavkih lahko opazimo odlašanje: ''We will
hold the baby until everyding is quiet'', ''we can note make any appointments just
now'', ''we will arrangh this (a go-between) latter'' (Falzini, 2008). Svoje mnenje z
lingvističnega vidika je podal tudi Albert S. Osborn, ki je analiziral besedila, ki jih je
Bruno Hauptmann napisal na zahtevo policije in nato primerjal ta besedila s spornimi
pismi. Po njegovem mnenju je bilo več razlik med besedili, ki jih je pisal po nareku
kot pa med vplivnimi rokopisi in spornimi pismi. To je pripisal dejstvu, da je
Hauptman želel prikriti svoj dejanski rokopis. Z analizo besedil je ugotovil, da je imel
Huptmann edinstven način zapisa črke ''x'' in ''t''. Prav tako je ''not'' (slov. ne) zapisoval
napačno in sicer ''note'', pri čimer je pisal odprt ''o'' in ''t'' brez črtice, besedo ''the'' je
pisal zelo nečitljivo. Najbolj zgovoren dokaz pa je bil, da naj bi imel Hauptman
agrafijo, gre za motnjo pisanja, kjer pisec po nepotrebnem dodaja črke v različne
besede, v dotičnem primeru je bila to črka ''e''. Znake agrafije so našli tako v spornih
pismih, kot v Hauptmanovih rokopisih. Kljub temu, da je bilo med primerjalnim
materialom in spornimi besedili najdenih malo podobnosti je Osborn identificiral
Hauptmana kot avtorja vseh prejetih pisem. Poleg Osborna so na sodišču pozitivno
identifikacijo potrdili tudi nekateri drugi strokovnjaki s področja analize pisave John
E. Tyller, Elbridge W. Stein, Harry Cassidy, Herbert J. Walter, Dr. William Souder in
James Clark Sellers. Na strani obrambe je pričal le en strokovnjaki s področja analize
dokumentov, in sicer John Trendley. Trdil je, da je pisma napisal nekdo, ki je
levičar, pri tem pa je poskušal prikrivati svojo pisavo. Po njegovem mnenju je pisma
napisal Hauptmannov prijatelj Isadore Fisch, za katerega je Hauptmann trdil, da je
od njega dobil denar, ki je bil prejet kot odkupnina za malega Charleyja (Fisher,
2003; The Mail, 1935). Evropska strokovnjakinja za analizo rokopisov Hilda Z.
Braunlich, je bila prepričana, da Hauptmann ni napisal pisem, vendar ji na sodišču ni
bilo dovoljeno pričati (Ramsland, n.d.).
Prvo pismo imenovano tudi ''nursery ransom note'' (slov. pismo z zahtevo po odkupnini
iz otroške sobe), eno od petnajstih pisem, ki so jih prejeli se je glasilo tako:
Dear Sir!
Have 50.000 $ redy. 25 000 $ in 20 $ bills 1.5000 $ in 10 $ bills and 10000 $ in 5 $
bills. After 2-4 days we will inform you were to deliver the mony. We warn you for
making anyding public or for notify the Police the child is in gute care.
Indication for all letters are signature and 3 holes.
38
Slika 1: Pismo z zahtevo po odkupnini (Vir: FBI)
Za prvo pismo je značilno, da se v večih pogledih razlikuje od ostalih pisem, kar je
povzročilo veliko ugibanj, ali je avtor prvega pisma in ostalih pisem ista oseba. Toda,
dejstvo, da so imela vsa pisma na koncu edinstven simbol, ki ga je pisec uporabljal za
podpis, ni bilo ravno v prid tej teoriji. Poleg tega je analiza robov papirja pod
mikroskopom pokazala, da sta bila prvo in drugo pismo včasih en kos papirja.
Edinstvenost prvega pisma se kaže v njegovi splošnosti, in sicer iz pisma ni razvidno,
da bi bilo napisano posebej za ugrabitev Lindberghovega otroka. Na to kaže pozdrav
na začetku pisma, ki je zelo uraden ''Dear Sir!'' (slov. ''Dragi gospod!''), prav tako
pismo ni bilo naslovljeno na določeno osebo. Glede na to Falzini (2008) zastavi
naslednja vprašanja, ali je ugrabitelj v času pisanja pisma že vedel čigavega otroka
bo ugrabil, koliko vnaprej je bilo pismo napisano in ali je ugrabitelj najel nekoga, da
mu napiše pismo za ugrabitev, pri tem pa ni želel razkriti, da gre za otroka slavne
družine. Če preberemo vsa pisma lahko opazimo, da je prvo pismo zelo jasno, jezik
in stil pisanja pa nista tako kompleksna kot v ostalih pismih. V vseh pismih lahko
opazimo številne sintaktične napake in pogosto napačno črkovanje besed. Pogosto je
težje besede črkoval pravilno, kot na primer ''hazardous'' (slov. tvegano), bolj
običajne pa napačno, na primer ''redy'' namesto ''ready'' (slov. pripravljeno), ''gut''
namesto ''good'' (slov. dobro), ''dank'' namesto ''thanks'' (slov. hvala), ''were'' namesto
''where'' (slov. kje), ''ouer'' namesto ''our'' (slov. naš), ''houers'' namesto ''hours'' (slov.
ura), ''sun'' namesto ''soon'' (slov. kmalu), ''everyding'' namesto ''everything'' (slov. vse)
in številne druge. Zanimivo je, da besedo denar zapisuje kot ''mony'' od desetega
pisma dalje pa pravilno ''money'', prav tako pri pozdravu ni vedno enako ločilo, v
prvem pismu je pisec uporabil klicaj, v nekaterih pa piko ali dvopičje. Te kazalci bi
bili v prid teoriji, da je pisma pisalo več različnih piscev. Toda takratne analize, ki
jih je opravil Osborn so pokazale, da naj bi bil avtor vseh pisem isti. Pri vseh pismih
39
lahko tudi opazimo nepravilno tvorjene stavke na primer v prvem ''we warn you for
making anyding public or for notify the Police'', slovnično pravilno bi bilo ''we warn
you against making anything public or notifying the police''4. V šestem pismu je pisec
zapisal besedo ''house'', po nemško ''haus'' (slov. hiša). Opazimo lahko tudi zapisovanje
številk s piko namesto vejico (npr. 50.000 namesto 50,000), kar je značilno za
Nemce, medtem ko Američani običajno zapisujejo števila z vejico. V pismih se pojavi
še ena značilnost, ki ni tipična za ameriški način pisanja in sicer zapisovanje znaka za
dolar ''$'' za številom namesto pred (Falzini, 2008; Miron in Douglas, 1979).
Pomanjkljivo znanje angleškega jezika in uporaba nemških izrazov (npr. gut, haus,
dank) ter načina zapisovanja, ki je značilen za nemško govorečo populacijo jasno
nakazujejo, da je avtor pisem nemškega rodu, ki je nekaj časa živel v Ameriki. Glede
na to se lahko tudi sklepa, da je avtor ohranil nemški naglas. Takšni indici običajno
pripomorejo pri zožanju kroga osumljencev, vendar pa v tem primeru ni bilo tako,
Bruna Richarda Hauptmanna so aretirali, ko je poskušal unovčiti bankovec, pri tem pa
je vanj posumil uslužbenec na bencinski črpalki, ki je preveril serijsko številko
bankovca nato pa ga prijavil policiji. Bruno Richard Hauptmann ilegalni priseljenec,
nemškega rodu je imel osnovno izobrazbo in kriminalno preteklost po poklicu pa je
bil tesar. Po navedbah dokumentarnega filma Larryja Kleina (2013) je takratna
primerjava pisem s Hauptmannovimi osebnimi rokopisi temeljila na podrobnem
pregledu oblik posameznih črk, razmikov med besedami in načina povezovanja črk v
besede (npr. kako pisec v besedi ''the'' preide iz t-ja v h). V današnjem času bi takšno
analizo verjetno umestili na področje grafologije, ki se ukvarja s potezami pisave in
ne z vsebino. Bruno Richard Huptmann je bil na podlagi analize rokopisov in številnih
drugih dokazov februarja 1935 obsojen na smrtno kazen in usmrčen leto kasneje.
Bremenili so ga številni nesporni dokazi (Fisher, 1988):
• po tem ko je zanikal, da ima v hiši skrit denar so policisti našli 14.000 dolarjev
bankovcev, ki so bili del odkupnine
• večina bankovcev od odkupnine je bilo porabljenih v Bronxu in Severnem
Manhattnu, ne daleč stran od Hauptmannovega doma
• lestev, ki je bila uporabljena pri ugrabitvi je bila doma izdelana,
najpomembnejši podatek pa je podal strokovnjak za les, ki je ocenil, da je
ena deska pri lestvi identična talni deski na Hauptmannovem podstrešju, deski
sta se ujemali po vzorcu na lesu rumenega bora
4 Slov. Svarimo vas, da ničesar ne izdajate javnosti ali obveščate policije.
40
• Hauptmann ni dobil plače od aprila 1932 (mesec v katerem je bila plačana
odkupnina), kljub temu pa si je privoščil draga oblačila, novo pohištvo in
letalsko karto za ženino potovanje v Nemčijo
• Fizični opis, ki ga je podal John Condon po tem, ko se je srečal z ugrabiteljem
se je s podobo Hauptmanna ujemal skoraj do potankosti; po Condonovih
besedah je imel nemški naglas, tako kot Hauptmann, ki je kot slepi potnik
prišel iz Nemčije l. 1923
• Hauptmann je imel kriminalno preteklost, in sicer je bil v Nemčiji obtožen
dveh kaznivih dejanj, vloma in ropa, za kar je služil petletno zaporno kazen.
Po pobegu iz zapora so ga razglasili za iskano osebo, zato je pobegnil v
Ameriko
• V Hauptmannovi beležnici so policisti našli skico lestve, ki se po modelu
ujema z lestvijo uporabljeno za ugrabitev (sestavljena je bila iz treh delov in
zložljiva)
Najmočnejši dokazi, ki potrjujejo krivdo Bruna Hauptmanna pa so dokazi s področja
analize rokopisov, ki so pokazali, da se pisavi pisem za odkupnino in osebnih
rokopisov Bruna Hauptmanna ujemata v večih pogledih. Moderne analize rokopisov pa
so do danes postale bolj sofisticirane in sicer se sodobne analize opravljajo s pomočjo
računalnikov. Ena od modernih primerjav pisem za odkupnino in Hauptmannovih
osebnih rokopisov je bila predstavljena v že omenjenem dokumentarnem filmu
Larryja Kleina (2013). Izvedel jo je eden od pionirjev računalniških analiz rokopisov,
Sargur Srihari. S pomočjo programa je primerjal posamezne besede in črke glede na
širino, nagib, višino in obris. Glede na pozitivno oceno v primeru ujemanja in
negativno oceno, če ni ujemanja med pisavami, se na koncu upošteva povprečje, ki
pa je v dotičnem primeru pokazalo, da Bruno Huptmann verjetno ni napisal pisem za
odkupnino. Če se opremo na rezultate slednje analize nas ta vodi do vprašanja ali je
imel Bruno Huptmann pri ugrabitvi pomoč.
9.4 Pregled možnih teorij
V času ugrabitve je v Ameriki in drugod po svetu vladala velika gospodarska kriza, ki
jo je sprožil nenaden zlom New Yorške borze l. 1929, morda je bila finančna kriza
povod za ugrabitev. Lindberghova družina je bila znana kot bolj premožna v čimer je
ugrabitelj najverjetneje videl priložnost za izsiljenje velike vsote denarja.
41
Predpostavimo da prej omenjene dokaze, ki Bruna Hauptmanna bremenijo krivde
ugrabitve Charlesa Lindbergha Ml., tratiramo kot nesporne, potem lahko postavimo le
2 teoriji, da je Bruno Hauptmann kriv in da je zločin izvedel sam ali pa da je kriv in
je imel pomoč. Hauptmann je imel enak modus operandi pri vlomu, ki ga je izvedel v
Nemčiji, ko je s pomočjo lestve skozi okno prišel v stanovanje, morda je mislil, da je
lahko kos tudi ugrabitvi otroka. Pri pogajanju za nižjo odkupnino na pokopališčnem
srečanju se je ''John'' sam odločil znižati le to za 20.000 $, če bi imel pomagače
takšne odločitve morda ne bi mogel sprejeti sam. Po njegovi aretaciji tudi nobeno
pismo za odkupnino ni bilo več poslano. Takrat so policisti sklepali, da je Hauptmann
preostanek odkupnine, ki je niso našli že porabil, morda pa je preostanek dobil
sostorilec (Fisher, 1988). Policisti niso nikoli našli oprijemljivih dokazov, ki bi kazali
na vpletenost kogarkoli drugega kot Hauptmanna, po drugi strani pa obstaja kar
nekaj indicev, ki kažejo na potencialne sostorilce. Dejstvo, da so pri Hauptmannu v
stanovanju našli le eno tretino bankovcev, ki so bili izplačanni kot odkupnina
nakazuje na možnost, da si je denar delil še z dvema domnevnima pomagačema.
Poleg tega po besedah izkušenega agenta posebne enote FBI Johna Douglasa,
izvršitev takšnega zločina in v takšnih pogojih ni mogoča brez pomoči. Izpostaviti je
potrebno podatek, da so bili Lindberghovi v Hopewellu le za vikend, medtem ko so se
ob ponedeljkih zjutraj vračali v Englewood. Tokrat so izjemoma, zaradi otrokovega
prehlada ostali še v torek, pri čimer se nam postavi vprašanje kdo, natančneje kdo iz
hiše Lindberghovih je ugrabitelju/em zaupal to pomembno informacijo. Morda ne
moremo govoriti o prvem potencialnem sostorilcu, vendar pa bi za krivdo v primeru,
da bi ji jo dokazali vseeno morala odgovarjati Violet Sharp. Gospodinjo v hiši
Lindberghovih so policisti po nasprotujočih si podatkih, ki jim jih je dala želeli
ponovno zaslišati, medtem ko je ta tik pred tem popila strup in storila samomor.
Policisti so ji pripisali, da je neprištevna in ne izdajalka družine. Toda, lahko je
temeljno informacijo razkrila čisto po pomoti in nehote, ko je nekdo klical
Lindberghove in vprašal ''ali so kje okoli''. Po mojem mnenju malo manj verjetna je
teorija zgodovinarja Lloyda Gardnerja, ki meni, da je ugrabitev organiziral kar sam
Charles Lindbergh. To teorijo pa pripisuje njegovemu obnašanju po ugrabitvi, saj ni
zaupal policiji, poleg tega pa je ves čas nadziral njihovo delo in potek preiskave. Še
več Charles Lindbergh naj bi bil povezan z Evgeniko. To je filozofsko gibanje za
izboljšanje kakovosti človeških dednih lastnosti. Včasih so evgeniko zlorabljali za
sterilizacijo fizično in duševno šibkih ljudi. S to filozofijo se sklada dejstvo, da je
imel Charles Lindbergh v Nemčiji še sedem otrok, za katere nihče ni vedel. Gardner
meni, da naj bi s tem želel širiti dobre gene, v upanju da bi ustvaril boljšo raso.
42
Govorilo se je tudi, da je imel Charly zdravstvene težave, in sicer naj bi imel lažjo
obliko rahitisa za kar je dobival tablete D - vitamina. Po Gardnerjevi teoriji ni bil
Lindberghov prvotni namen ubiti svojega sina, vendar ga samo prepeljati v neko
institucijo, kjer bi zanj poskrbeli. To dejanje naj ne bi bilo tako nenavadno za neko
premožno družino, kjer imajo otroka, ki ni duševno ali fizično zdrav. John Douglas
izpostavi Johna Knolla kot tretjega potencialnega sostorilca, čeprav v nobenih
zapisnikih o preiskavi ni bil omenjen. Do njega ga pripelje zgodba Boba Zorna, ki trdi,
da je njegov oče, kot petnajst letni otrok slišal pogovor treh nemško govorečih
moških, ki so omenjali nek kraj Englewood. Med njimi je poznal Johna in njegovega
brata Walterja, tretjega moškega sta pa klicala po imenu Bruno. John Douglas je
preveril indice ki bi Johna Knolla povezovali z zločinom. Tri tedne pred začetkom
sojenja Hauptmannu, januarja 1935 se je Knoll z ženo odpravil na potovanje z ladjo,
v Hamburg. Za karto v prvem razredu naj bi odštel 700 $, kar pa ni tako zanemarljiva
vsota denarja za človeka, ki je plačeval mesečno najemnino za stanovanje v
vrednosti 10 $. Na dan, ko je bil Hauptmann obsojen (13.2.1935), pa je Knoll zapustil
Evropo in se vrnil v ZDA. Še več fotorobot ''Johna s pokopališča'', naj bi bil zelo
podoben Knollu. Po navedbah Condona naj bi imel ''John s pokopališča'' nenavadno
oblikovane prste. Prav tako pa obstaja fotografija Johna Knoll iz katere je razvidno,
da ima izstopajoče velik in razbarvan palec, gre za edinstveno in individualno potezo
(Larry Klein, 2013).
Seveda so to le sklepanja na podlagi informacij dostopnih javnosti, poleg tega pa je
od primera minilo že preveč časa, da bi se lahko prepričali o krivdi omenjenih
potencialnih sostorilcev.
9.5 Analiza grozilnih pisem in ocena groženj sporočil
Grožnjo lahko definiramo kot izjavo o namenu škodovati eni ali več osebam. Prisotna
je lahko v primerih izsiljevanja, na primer za odkupnino, kot pri ugrabitvi
Lindbergha, primerih požigov, zalezovanja, terorističnih napadov ipd. Običajno je
pošiljatelj anonimen, lahko pa se podpiše z različnimi vzdevki ali simboli (Slika 2).
43
Slika 2: Simbol s katerim se je podpisoval avtor pisem v primeru Lindbergh (Vir: Wikispaces)
Bistveni del analize groženj je med drugim analiza avtorja besedila, ki jo delimo na
ugotavljanje podobnosti, karakterizacijo avtorja in ugotavljanje avtorstva oz.
identifikacijo avtorja besedila . Naloga lingvista je, da najprej v primeru večih
besedil določi ali je avtor vseh besedil isti, nato opravi karakterizacijo, pri čimer
ugotavlja splošne informacije o piscu, kot so spol, starost, geografsko poreklo,
etničnost, stopnjo izobrazbe, versko pripadnost idr. Pri ugotavljanju avtorstva, s
primerjanjem anonimnega besedila in besedil znane osebe poskušamo določiti kakšna
je verjetnost, da je to besedilo napisala ta ista oseba (El Bouanani in Kassou, 2014).
Rokopis je lahko bogat vir informacij za analizo avtorstva, toda v 21.stoletju ni ravno
najbolj priljubljena oblika pisanja. Po letu 1990 je na tem področju prišlo do večjih
sprememb. Potreba po učinkovitejšem obravnavanju besedil v elektronski obliki je
vplivala na razvoj bolj objektivnih metod, kot so iskanje informacij s pomočjo baze
podatkov, metode strojnega učenja in drugih računalniških programov, ki temeljijo
na umetni inteligenci. Analiza se vedno bolj odmika od subjektivnih pristopov in
intuitivne narave pregleda besedil (Stamatatos, 2009).
Pri analizi pisem z zahtevo po odkupnini je pomembno dobro poznavanje jezikovne
strukture, toda po besedah Olssona (2008) je bistveni del, ki mu je potrebno posvetiti
največ pozornosti sama grožnja. Grožnje so pogoste, toda da grozilec preide od
besed do uresničitve dejanj je manjša verjetnost. Po navedbah Jamesa Knolla (2009)
75 % grozilcev ni nasilnih, kljub temu pa je potrebno opraviti oceno groženj. V
primeru, da je tarča določena oseba se izdela oceno ogroženosti (sposobnost za
izvršitev + namen, pri katerem se analizira pretekla kriminalna dejanja), medtem ko
v primeru, da grozilec cilja na neko populacijo naredimo oceno stopnje tveganja
(verjetnost za izvršitev + škoda, ki jo lahko povzroči). Pri oceni ogroženosti je cilj
varovati osebo in prijeti storilca, medtem ko je pri oceni stopnje tveganja cilj
napovedati verjetnost, da bo grozilec grožnje uresničil in zmanjšati tveganje.
Naletimo lahko na dve vrsti groženj, in sicer jih delimo na instrumentalne in
ekspresivne (čustvene). Slednje so napisane tako, da vplivajo na čustva žrtve, z
44
izražanjem močnih besed, na primer '' Lahko bi te ubil!''. Instrumentalne pa vplivajo
na dejanja žrtve, prepoznamo jo po dajanju pogojev, na primer '' Če boš ti ____, bom
jaz ____!'' (Knoll, 2009). Takšna oblika grožnje je bila prisotna v pismih z zahtevo po
odkupnini v primeru Lindbergh. Pri takšnih grožnjah je potrebno natančno preučiti
stavčno strukturo iz katere lahko razberemo ali ima ugrabitelj namen vrniti
ugrabljeno osebo (živo) ali ne. Podrobneje bomo analizirali stavke, ki jih je zapisal
ugrabitelj v pismih. Že iz stavka v prvem pismu (angl. ransom note), za katerega smo
ugotovili, da je bil napisan predhodno in neodvisno od ostalih, je razvidno, da nam
ugrabitelj laže. Autor pravi '' We warn you for making anyding public or for notify the
police the child is in gute care.'' Ugrabitelj je zagotavljal, da je za otroka dobro
poskrbljeno še preden ga je ugrabil.
Sledi vprašanje, ki ga je ugrabitelj zastavil Lindberghovi družini v drugem pismu: ''It
is realy necessary to make a world affair out of this, or to get your baby back as soon
as possible''5. Opazimo lahko, da je ugrabitelj namero po vrnitvi otroka postavil šele
na konec stavka, kar izraža majhno verjetnost vrnitve. Da dosežemo večjo
neposrednost postavimo namero o vrnitvi na začetek povedi ''Da bi dobili otroka nazaj
...'', toda še vedno vzbuja dvome, ker je napisana v pogojniku, stavek ''Otroka bom
vrnil, če ...'' pa izraža veliko večjo verjetnost, da bo ugrabitelj resnično vrnil otroka.
Po mnenju Olssona (2008) pismo za odkupnino, ki ne vsebuje takšnega nedvoumnega
vzročno - posledičnega stavka, kaže na to, da je ugrabitelj žrtev verjetno ubil.
Danes je takšna analiza groženj nekoliko poenostavljena in bolj učinkovita. Na
akademiji FBI, natančneje v enoti za analizo vedenja (BAU-1, angl. Behavioral
Analysis Unit-1) so razvili podatkovno bazo za ocenjevanje tveganja sporočenih
groženj (CTAD, angl. Communicated Threat Assessment Database). Omogoča, da se
vse grožnje in kriminalno usmerjena sporočila, ki jih FBI prejme avtomatsko shranijo
v omenjeno bazo, kategorizirajo glede na temo sporočila, analizirajo ter ocenijo
glede na njihovo potencialno grožnjo. Nato agenti BAU-1 poiščejo podobnosti med
novo vnesenim sporočilom in že obstoječimi besedili znotraj baze podatkov, določijo
potencialnega avtorja, nato pa ugotovitve posredujejo agenciji, ki jih je prosila za
pomoč. Začetna vizija agentov BAU-1 je bila, da bi razvili bazo podatkov, ki bi
presegala 100 milijonov besed, imela bi širok iskalni potencial in podrobno
kategorizacijo ter klasifikacijo parametrov. Najbolj pomemben del pa bi bila tako
lingvistično, kot tudi vedenjsko usmerjena baza podatkov. Če bi bilo iz jezika
določenega sporočila razvidno, da pisec predstavlja potencialno nevarnost, bi sistem
5 Slov. Je res potrebno delati javno afero iz tega, ali bi raje dobili otroka čim prej nazaj.
45
avtomatsko ugotovil vedenjske kazalce in jih primerjal z drugimi sporočili ter jih
ocenil. Tak model bi združeval lingvistični in vedenjski koncept, s čimer bi lahko
ocenil možnost uresničitve grožnje, poleg tega pa identificiral anonimnega avtorja
sporočila. Meloy in Hoffmann (2013) navajata, da so leta 2012 bazo CTAD združili z
FBI-jevo bazo anonimnih pisem (ALF, angl. Anonymous Letter File), ki sedaj obsega
skoraj 6500 grozilnih sporočil s kriminalno vsebino. Nekatera vsebujejo le nekaj
vrstic, druga pa 20 strani ali več. Besedila so razporejena glede na 24 kategorij, od
bolj splošne narave, kot je terorizem in do bolj specifične, kot je vsebina o orožju za
množično uničenje, spolna ali vojaška vsebina (Fitzgerald, 2007).
10 Praktični preizkus analize besedil
10.1 Opredelitev raziskovalnega problema in cilj raziskave
V tujini je bilo na temo razlikovanja med moškimi in ženskami na podlagi pisave
narejeno že kar nekaj raziskav. Izpostavili bomo le nekaj avtorjev, ki so se lotili
takšnih raziskav. Singh (2001) je primerjal razlike v govorni komunikaciji in razvil
številne metode za računanje besednega zaklada, med analizo pa je prišel tudi do
ugotovitev, da ženske običajno pišejo krajše povedi in uporabljajo več glagolov.
Thomson in Murachver (2001) sta prišla iz analize elektronskih pogovorov do
posplošenih ugotovitev, da se ženske bolj pogosto sklicujejo na čustva, dajejo
poklone in pogosteje postavljajo vprašanja. Medtem ko moški pogosteje preklinjajo,
navajajo več številčnih podatkov in pogosteje delajo slovnične napake. Izpostaviti
velja še raziskavo Hillsove (2000), ki je na podlagi jezika ugotavljala ali lahko moški
in ženske prikrivajo svoj spol. Pri tem je ugotovila, da večina pretirava z navajanjem
lastnosti, ki so domnevno značilne za nasprotni spol (Corney, 2003).
Pri nas še ni bilo zaslediti tovrstnih raziskav, zato smo se s sledečo raziskavo odločili
narediti korak naprej, tudi na našem področju. Osrednje vodilo raziskave bo
naslednja domneva, ''ustvarjanje vtisa, da je besedilo napisala oseba drugega spola
je najverjetneje neuspešen način zavajanja''. Namen raziskave je ugotoviti ali
obstajajo razlike med moškimi in ženskami v določenih jezikovnih parametrih, in ali
se na te jezikovne parametre da zavestno vplivati. Pri tem bomo poskušali priti tudi
46
do odgovorov na domnevo:''Uporaba jezika se pri moških in ženskah razlikuje (ženske
pišejo daljše povedi, v besedilih pogosteje postavljajo vprašanja)''.
Empirični del naloge obravnava forenzično lingvistične metode za ugotavljanje razlik
med spoloma, ki temeljijo na teorijah stilometrične analize. Analizo besedil smo
opravili na kvantitativni ravni, pri tem pa smo posebej pri moških in ženskah merili
povprečno dolžino povedi, pogostost navajanja vprašanj in besedni zaklad.
Uporabljene metode so povzete po raziskavah tujih avtorjev in so prilagojene
potrebam slovenskega jezika.
10.2 Metoda
Pri izbiri vzorca smo gledali na to, da v besedila ni posegal nihče drug kot avtor sam,
in da resnično pokaže posameznikov osebni stil pisanja. Seminarske naloge ali različni
članki ne bi bili tako dober pokazatelj, saj so slovnično popravljeni. Vzorci besedil
zajemajo 25 moških in enako število ženskih pisnih poročil o ogledu filma "Das
Experiment". Avtorji so študenti 1. letnika, visokošolskega programa Fakultete za
varnostne vede. Dolžina besedil se giblje v razponu od 200 do 800 besed.
Za računanje besednega zaklada smo uporabili razmerje TTR. Type token ratio (TTR)
je metoda, s katero merimo besedni zaklad, na podlagi razmerja med številom
različnih besed do števila vseh besed v besedilu. Opredelimo ga z naslednjo formulo:
� (��� �����) = (š�. �����č��ℎ ���)
� (š�. ��ℎ ���)
Računanje števila različnih besed smo opravili s pomočjo oblikoslovnega
označevalnika za slovenski jezik. Gre za računalniški program, s katerim razdelimo
besedilo na osnovne enote, besedam pripišemo besedno vrsto in njene lastnosti, del
programa imenovan lematizator pa jim pripiše njihovo osnovno obliko (npr. je, smo,
so -> biti). Program nam omogoča, da istopomenske besede oziroma besede v
različnih sklonih združimo, da ne pride do ponavljanj.
Nadalje smo rezultat označevanja prenesli v računalniško orodje EVA, s katerim smo
dokončo prečistili oziroma uredili besedilo in prišli do končnega števila različnih
besed.
Za ugotavljanje povprečne dolžine povedi pri moških in ženskah smo uporabili
program Textalyser. To je računalniško orodje za analizo statističnih podatkov v
47
besedilu, kot so na primer število zlogov na besedo, zahtevnost besedila, število
povedi, dolžina povedi, število različnih besed itd. Program je primarno narejen za
angleški jezik in ni prilagojen za posebnosti slovenskega jezika (npr. skloni), zato ga
ni bilo mogoče uporabiti za računanje TTR razmerja.
V kvantitativni analizi bomo preverili tudi trditev, da naj bi ženske pogosteje
navajale vprašalne povedi. Izračune smo naredili s pomočjo programa Microsoft
Excel. Najprej smo sešteli število vseh povedi za oba spola posebej, nato smo število
vprašalnih povedi delili s sumo vseh povedi. Na koncu smo dobili delež vprašalnih
povedi za vsak spol posebej. Podatke o številu vseh povedi smo dobili s pomočjo
Textalyserja. Statistično analizo za ovrednotenje rezultatov smo opravili s pomočjo
programa SPSS.
10.3 Rezultati
Spodnje tabele prikazujejo rezultate, ki smo jih dobili na podlagi poročil študentov
Fakultete za varnostne vede. Za statistično ovrednotenje rezultatov besednega
zaklada in dolžine povedi smo uporabili t-test, ki je pokazal, da v analiziranih
parametrih ni statistično pomembne razlike med spoloma. Spremenljivka delež
vprašalnih povedi je nenormalno distribuirana, zato smo v tem primeru za statistično
ovrednotenje uporabili Hi-kvadrat.
Prva tabela prikazuje povprečne vrednosti TTR metode pri moških in ženskah, za
katero je t-test, pokazal, da med spoloma v tem parametru ni pomembne razlike (t =
.936, p < 0.05). Povprečna vrednost TTR pri moških je 0,498238, medtem ko pri
ženskah znaša 0,481475. Poleg tega so v tabeli prikazani tudi rezultati za dolžine
povedi, za katere je t-test (t = - .313, p < 0.05) pokazal, da ni pomembne statistične
razlike med moškimi in ženskami. Povprečje dolžine povedi pri moških znaša 15,59,
medtem ko pri ženskah povprečje znaša 16,07 besed na poved. Poleg povprečij so iz
tabele razvidni tudi podatki o najdaljši povedi pri moških, ki vsebuje 46 besed, pri
ženskah pa najdaljša poved šteje 74 besed.
48
Tabela 1: t-Test za TTR vrednosti in dolžino povedi pri moških in ženskah
Spol
moški ženske t df
Stat.
znač.
TTR 0,498 0,481 0,936** 47,97 0,354
(0,062)* (0,064)
Min. 0,4 0,36
Max. 0,61 0,68
Dolžina povedi 15,594 16,078 -0,313 47,976 0,755
(5,521) (5,399)
Max. 46 74
Opomba.** p < .05. Testa sta opravljena ločeno. *Standardne deviacije
so zapisane v oklepajih pod povprečnimi vrednostmi.
V tabeli 2 so prikazane TTR vrednosti posameznih udeležencev, pri katerih lahko
opazimo razliko glede na dolžino besedila. To je razvidno iz primera št. 20, kjer
besedilo zajema 701 besed, TTR vrednost pa je 0,400856, medtem ko če vzamemo
besedilo pod št. 14 , ki šteje 271 besed lahko opazimo veliko višji TTR z vrednostjo
0,590406. Nižja vrednost (0,400856) je hkrati tudi najnižja vrednost TTR-ja pri
moških, medtem ko je najvišja vrednost 0,610778. Najvišjo vrednost TTR-ja
(0,680899) pri ženskah ima besedilo s 445 besedami, najnižjo (0,364266) pa besedilo
s 722 besedami.
49
Tabela 2: TTR vrednosti posameznih udeležencev
Moški
št.
Različnih
besed
št.
Vseh
besed TTR ženske
št.
Različnih
besed
št.
Vseh
besed
1 274 601 0,455 1 191 411 0,464
2 268 624 0,429 2 264 555 0,475
3 260 536 0,485 3 216 499 0,432
4 162 334 0,485 4 263 722 0,364
5 272 678 0,401 5 340 655 0,519
6 239 533 0,448 6 240 539 0,445
7 264 540 0,488 7 243 632 0,384
8 158 381 0,414 8 223 488 0,456
9 307 653 0,470 9 201 418 0,480
10 268 550 0,487 10 303 445 0,680
11 248 457 0,542 11 358 701 0,510
12 235 427 0,550 12 213 451 0,472
13 247 470 0,525 13 310 593 0,522
14 160 271 0,590 14 251 547 0,458
15 232 493 0,470 15 271 558 0,485
16 253 562 0,450 16 232 462 0,502
17 306 501 0,610 17 201 371 0,541
18 168 284 0,591 18 199 372 0,534
19 350 612 0,571 19 356 646 0,551
20 281 701 0,400 20 297 578 0,513
21 276 641 0,430 21 223 436 0,511
22 300 519 0,578 22 296 733 0,403
23 395 783 0,504 23 226 533 0,424
24 165 312 0,528 24 205 433 0,473
25 170 313 0,543 25 201 473 0,424
50
Tabela 3 prikazuje rezultate analize vprašalnih povedi in testa Hi-kvadrat. Pri deležu
vprašalnih povedi je spremenljivka nenormalno distribuirana, zato smo v tem primeru
uporabili test Hi-kvadrat (χ² = 3,572 , p < 0.05), ki je pokazal, da v tem parametru ni
statistično pomembne razlike med spoloma. V tabeli je zapisan delež vprašalnih
povedi, ki ima pri moških vrednost 0,20 (20 %), pri ženskah pa 0,28 (28%).
Tabela 3: Rezultati deleža vprašalnih povedi, z vrednostmi Hi-kvadrat testa (χ²).
11 Razprava
V opravljeni raziskavi smo prišli do ugotovitev, ki niso v prid domnevi, da obstajajo
razlike v pisanju med spoloma. Natančneje podatki kažejo, da se moški in ženske ne
razlikujejo v besednem zakladu, dolžini povedi in pogostosti postavljanja vprašalnih
povedi. Razlogov, da raziskava ni pokazala razlik med spoloma je lahko več. Eden od
njih je verjetno premajhen vzorec. Večina raziskav, ki je pokazala razlike med
spoloma v uporabi jezika so vsebovale veliko večje število udeležencev, na primer
Argamon, Koppel, Fine in Shimoni (2003) so uporabili korpus 605 besedil, več kot
14,000 besedil pa so v raziskavi uporabili Groom, Handelman, Newman in Pennebaker
(2008). Domnevno bi se razlike v večjem vzorcu tudi pri nas bolj izrazile. Naslednja
omejitev raziskave je lahko v tem, da so obravnavana besedila kratka, saj posledično
razkrivajo manj značilnosti jezika. Eden od razlogov, da raziskava ni pokazala
statistično pomembnih razlik med spoloma v besednem zakladu je lahko tudi ta, da
nismo imeli besedil, ki bi bila enake dolžine. Za metodo TTR je namreč značilno, da
je njena vrednost odvisna od dolžine analiziranega besedila. Razliko glede na dolžino
besedila lahko opazimo tudi v našem primeru, kjer je iz tabele 3 razvidno, da imajo
Spol
moški ženske
χ² df
Stat.
znač.
Vprašalne povedi 0,2* 0,28 3,572** 3 0,312
Opomba* Delež oseb, ki so uporabile vprašalne povedi v
besedilu. **p < .05
51
daljša besedila nižji besedni zaklad, medtem ko imajo krajša višji besedni zaklad. Ta
podatek kaže v prid teoriji Johannsonove (2008), ki pravi da daljša besedila običajno
pokažejo nižji besedni zaklad (TTR) in obratno, to pa pripiše dejstvu, da za vsako
novo pomensko besedo potrebujemo funkcijsko besedo (veznik, predlog, zaimek...),
ki pa se pri daljšem besedilu začnejo ponavljati. Raziskava je morda omejena tudi
zaradi nedodelane programske opreme za analizo besedil, ki je bila nam dostopna.
Kljub upoštevanju in prilagajanju posebnostim slovenskega jezika, kot so na primer
skloni, program ne ločuje pravilno in napačno zapisanih besed zato se pojavlja
dvojnost pri razvrščanju besed v besedne oblike (samostalnik, predmet, glagol...).
Zato izsledki raziskave o številu različnih besed in posledično besednem zakladu niso
čisto točni.
Jezik je kompleksna struktura, zato ga lahko analiziramo na različnih ravneh.
Vsekakor bi dala lingvistična analiza verodostojnejše rezultate če bi bila dopolnjena s
kvalitativnimi metodami, s katerimi bi se osredotočili tudi na slovnične napake,
pravilno in nepravilno zapisane besede, vendar je za to potrebno znanje
jezikoslovca, zato se takšne analize nismo lotili.
Glede na rezultate analize besednega zaklada, povprečne dolžine povedi in deleža
vprašalnih povedi ter zgoraj navedena dejstva smo domnevo, da se ženske in moški v
pisanju razlikujejo zavrnili. S pomočjo rezultatov dotične študije bomo posredno
sklepali tudi o domnevi, ustvarjanje vtisa, da je besedilo napisala oseba drugega
spola je najverjetneje neuspešen način zavajanja. Ker je raziskava pokazala, da v
besednem zakladu, dolžini povedi in deležu vprašalnih povedi ni razlik med spoloma,
nadalje ne moremo z verodostojnostjo ugotavljati, ali je besedilo napisala oseba
drugega spola. Pomanjlkljivost raziskave je tudi v tem, da avtorji besedil verjetno
niso bili vznemirjeni pri pisanju, zato je težko sklepati, v kolikšni meri bi bila
besedila drugačna v realnih razmerah. Glede na rezultate študije smo domnevo, da
je na podlagi jezikovnih parametrov mogoče odkriti, osebo ki se pretvarja da je
drugega spola zavrnili. Kljub temu pa so lahko pomanjkljivosti raziskave (majhen
vzorec, neprilagojenost resničnim razmeram...), na rezultat vplivale v tolikšni meri,
da ne moremo izključiti možnosti, da razlike med spoloma obstajajo in da je možno
na podlagi jezikovnih značilnosti odkriti osebo, ki nas zavaja.
V sklopu diplomske naloge smo pozornost namenili tudi analizi primera Charlesa
Lindbergha, katere primarni namen je bil ugotoviti kako se je psiholingvistična
analiza spremenila do danes in kakšne so značilnosti besedila, ki kažejo na resnost
grožnje. Namen psiholingvistične analize nekoč in danes je ostal isti, torej določiti
demografske značilnosti, motive in osebnostne značilnosti pisca besedila. Spremenil
52
pa se je pristop psihologov in jezikoslovcev do preiskave takšnih pisem. Eden od
razlogov za razvoj računalniških programov in zgradbe korpusov besedil, s pomočjo
katerih je analiza avtomatizirana je bil verjetno v spremembi medija pisanja. V
današnjem času ročno napisana besedila izpodrivajo digitalno napisana besedila, ki
prisilijo lingvista oz. psihologa, da se osredotoči na vsebino, strukturo jezika in stil
pisanja. Opazimo lahko odmik od namenjanja pozornosti obliki pisave, kot je bilo v
primeru Lindbergh. Lahko bi rekli, da je imela psiholingvistika takratnega časa
elemente področja, ki mu danes pravimo grafologija. Nadalje bi lahko rekli, da je bil
razvoj objektivnejših metod nujen tudi zaradi potreb sodišča, saj so standardi za
sprejemanje dokazov v sodnih postopkih visoki. Za metodo s katero je bil lingvistični
dokaz pridobljen je namreč pomembno, da je empirično testirana, preverljiva in
ponovljiva.
Nikjer nismo zasledili, da so v primeru Lindbergh naredili oceno groženj, s katero bi
ocenili ali so nameni ugrabitelja resni. Sodobna ameriška praksa je nekoliko
drugačna, saj se vsako pismo s kakršno koli grozilno ali kriminalno usmerjeno vsebino
analizira v bazi za oceno groženj sporočil (CTAD). Pri analizi pisem z zahtevo po
odkupnini je potrebno v ospredje postaviti tudi samo grožnjo, kjer na podlagi
strukture stavkov, lahko sklepamo o verodostojnosti ugrabiteljevih izjav. Na podlagi
analize stavkov v pismih Lindberghu smo ugotovili, da je ugrabitelj z uporabo
pogojnega časa in postavljanja odkupnine na prvo mesto izražal pomisleke o
negativni rešitvi.
Strnemo lahko z mislijo, da je v današnjem času povdarek psiholingvistične analize in
drugih lingvističnih analiz na avtomatizaciji metod, s pomočjo katerih
objektiviziramo analizo besedil do te mere, da vzbuja večjo verodstojnost tudi v
sodnih postopkih.
53
12 Zaključek
V diplomskem delu smo se posvetili področju forenzične lingvistike, ki v Sloveniji
velja še za dokaj neraziskano vedo. Medtem ko si z razvijanjem veljavnih metod za
analizo besedil, predvsem na angloameriškem govornem področju pridobiva vedno
večjo znanstveno veljavo. Skozi celotno strukturo smo želeli ugotoviti ali lingvistična
analiza pripomore k razrešitvi kriminalistične preiskave, poleg tega nas je zanimalo
ali je koncept lingvističnih odtisov izvedljiv, tako v teoriji, kot v praksi in ali lingvist
lahko iz sporočila ugotovi, ali je jezik pisanja avtorjev materni jezik. Zanimalo nas je
tudi področje stilistike, natančneje razlikovanje med spoloma.
Analiza besednega zaklada, dolžine povedi in deleža vprašalnih povedi je na podlagi
vzorca 50 besedil, pokazala, da v omenjenih parametrih ni statistično pomembnih
razlik med spoloma. Na podlagi tega smo domnevo da se pisanje pri moških in
ženskah razlikuje zavrnili. Glede na raziskavo smo posredno sklepali tudi o domnevi
ustvarjanje vtisa, da je besedilo napisala oseba drugega spola je najverjetneje
neuspešen način zavajanja. Domnevo, da je na podlagi jezika mogoče odkriti osebo,
ki se pretvarja da je drugega spola smo zavrnili. Kljub rezultatom pa je raziskava
pomanjkljiva, zato dopuščamo možnost, da obstajajo razlike med spoloma in da je
možno na podlagi jezikovni značilnosti odkriti osebo, ki nas zavaja. Podrobnejšo
evalvacijo domnev, ki se nanašata na spol smo opravili v Empiričnem delu, v
poglavju Razprava in Sklep.
Lingvistična analiza v kriminalističnem preiskovanju temelji predvsem na
ugotavljanju jezikovnih značilnosti besedila v pisni ali ustni obliki. Takšna analiza
redko pripelje do storilca kaznivega dejanja, vendar pa je v veliko pomoč pri zožanju
kroga osumljencev. Tradicionalna lingvistična analiza je bolj dovzetna za subjektivne
interpretacije zato je bilo veliko storjenega na področju avtomatizacije metod, ki ta
faktor izločijo. Vse pogostejša uporaba računalniških programov, ki vodijo do
nepristranskih, objektivnih in ponovljivih rezultatov je omogočila večjo veljavo
lingvistične analize kot dokaza na sodišču zato jo tudi policisti rajši vključijo v
kriminalistično preiskavo. Na podlagi tega domnevo, da lingvistična analiza
pripomore k razrešitvi kriminalistične preiskave lahko potrdimo.
Dejstvo, da vsak posameznik uporablja jezik drugače je zasnoval idejo o lingvistični
odtisih. V primeru, da gledamo na ta koncept v širšem smislu, torej kot zbiranje
edinstvenih jezikovnih značilnosti iz majhnega števila možnih kandidatov in nato
54
potrdimo ali zavrnemo ujemanje s spornim dokumentom se zdi nekako smiselen. Če
pa lingvistične odtise enačimo s fizičnimi prstnimi odtisi pa je ta koncept v praksi
neizvedljiv, saj ni mogoče doseči, da bi bil vsak vzorec enak in enako izčrpen kot je
pri prstnih odtisih. Poleg tega ni mogoče zgraditi tako velike baze besedil, ki bi
vsebovala idiolekte posameznikov različnih tem. Ob bolj izdelani definiciji koncepta
lingvističnih odtisov, bi lahko lažje ocenjevali njegovo veljavnost v praksi. Glede na
dosedaj napisano literaturo na to temo domnevo, koncept lingvističnih odtisov je v
praksi neizvedljiv potrjujemo.
Določanje maternega jezika avtorja besedila je en del problematike ugotavljanja
avtorstva. O možnosti ugotavljanja ali je avtor besedila pisal v svojem maternem
jeziku ali tujem priča teorija s področja sociolingvistike. Dobesedno prevajanje fraz,
slovnične in pravopisne napake lahko ocenimo kot zanesljive pokazatelje, da oseba ni
pisala v maternem jeziku. Še več zapis datuma in besedni red stavkov nam
omogočata sklepanje o nacionalnosti avtorja besedila. Na podlagi tega domnevo, da
lingvist iz sporočila lahko ugotovi ali je jezik pisanja avtorjev materni jezik
potrjujemo.
Diplomsko delo bom zaključila z mislijo, da je forenzična lingvistika kljub omejenosti
na jezik perspektivna veda, ki lahko s pomočjo drugih dokazov reši primer kaznivega
dejanja.
55
13 Literatura
Aiuto, R. (n.d.). The Lindbergh Kidnapping. Crime library. Pridobljeno 24.8.2014 na:
http://www.crimelibrary.com/notorious_murders/famous/lindbergh/index_1.html
Amos, O. (27.2.2008). The text trap. The Northern Echo. Pridobljeno 23.8.2014 na:
http://www.thenorthernecho.co.uk/features/leader/2076811.the_text_trap/
Areh, I. (2011). Forenzična psihologija: predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži.
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Argamon, S., Koppel, M., Fine, J. in Shimoni, A. R. (2003). Gender, genre, and writing style
in formal written text. Text, 23(3), 321-346.
Brglez, L. (2006). Psiholingvistične preiskave dokumentov: kako uspešni so laiki pri
ugotavljanju nekaterih potez piscev danih besedil (Diplomsko delo). Ljubljana:
Fakulteta za varnostne vede.
Brglez, L., Umek, P. (2009). Uporabnost spoznanj sociolingvistike in psiholingvistike za
kriminalistično preiskovanje. V T. Pavšič Mrevlje (ur.), Varstvoslovje med teorijo in
prakso: zbornik prispevkov / 10. slovenski dnevi varstvoslovja (str. 1-6). Ljubljana:
Fakulteta za varnostne vede.
Chaski, C. E. (1997). Who Wrote It? Steps Toward a Science of Authorship Identification.
National Institute of Justice Journal, 233, 15-22.
Chaski, C. E. (2007a). The Keyboard dilemma and Authorship Attribution. International
Federation for Information Processing, 242, 133-146.
Chaski, C. E., Snider, B. M. (2006). German-American Standards for Authorship Attribution in
Multinational Corporation Cases. V F. Olsen, A. Lorz in D. Stein (ur.), Law and
Language: Theory and Society (str.219-237). Germany: University of Düsseldorf.
Chaski, C. E. (2007b). ALIAS Technology. Pridobljeno 23.8.2014 na:
http://aliastechnology.com/alias-software/
56
Chiad, M. O. (2008). Structural and Linguistic Analysis of SMS Text Messages. Journal of
Kerbala University, 6(4). Pridobljeno 23.8.2014 na:
http://www.iasj.net/iasj?func=fulltext&aId=45228
Corney, M. W. (2003). Analysing E-mail Text Autorship for Forensic Purposes (Magistrsko
delo). Brisbane: Queensland University of Technology, School of Software and Data
Communications.
Coulthard, M. (2004). Author identification, idiolect and linguistic uniqueness. Applied
Linguistics, 25(4), 431-447.
Crankshaw, R. (2012). The Validity of the Linguistic Fingerprint in forensic investigation.
Difussion, 5(2), Pridobljeno 23.8.2014 na:
http://atp.uclan.ac.uk/buddypress/diffusion/?p=1228
Douglas, J. O., Miron, M. S. (1979). Threat analysis: The Psycholinguistics Approach. FBI Law
Enforcement Bulletin, 48(9), 5-9.
El Bouanani, M. S., Kassou, I. (2014). Authorship Analysis Studies: A Survey. International
Journal of Computer Applications, 86(12), 22-29.
Experts Says Hauptmann Did Not Write Notes for Ransom. (1935). Adelaide: The Mail.
Pridobljeno 24.8.2014 na: http://trove.nla.gov.au/ndp/del/article/58858805
Falzini, W. M. (2008, September). The Ransom Notes: An Analysis of Their Content &
"Signature". Pridobljeno 24.8.2014 na:
http://njspmuseum.blogspot.com/2008/02/one-of-most-fascinating-areas-of-
study.html
Fisher, J. (1988). The Lindbergh Case: How Can Such a Guilty Kidnapper be so Innocent?.
The Chief of Police. Pridobljeno 24.8.2014 na:
http://jimfisher.edinboro.edu/lindbergh/a1988_1.html
Fisher, J. (24.8.2003). The Lindbergh Case: A Look Back to the Future. American Society of
Document Examiners. Pridobljeno 24.8.2014 na:
http://jimfisher.edinboro.edu/lindbergh/s8243_1.html
Fitzgerald, J. R. (2007). The FBI's Communicated Threat and Assessment Database: History,
Design and Implementation. FBI Law Enforcement Bulletin, 76(2), 6-9.
57
Gabor, P. (2007). Sociolingvistične razlike med spoloma. Ali stereotipi držijo?. Anthropos,
39(3-4), 117-152.
Gliha Komac, N., Nečak, L. A. (2006). Uvod v uporabno jezikoslovje: teze in izročki
predstavljenih proseminarjev v študijskem letu 2005/2006, str 3-45. Ljubljana:
Filozofska fakulteta.
Grčar, M., Krek, S., Dobrovoljc, K. (2012). Obeliks: Statistični oblikoskladenjski označevalnik
in lematizator za slovenski jezik. V T. Erjavec, J. Žganec Gros (ur.), Zbornik Osme
konference Jezikovne tehnologije. Ljubljana: Institut Jožef Stefan.
Groom, J. C., Handelman, L. D., Newman, L. M., Pennebaker, W. J. (2008). Gender
Differences in Language Use: An Analysis of 14,000 Text Samples. Discourse
Processes, 45(3), 211-236.
Halteren, van H. (2004). Linguistic profiling for author recognition and verification.
Proceedings of the 42nd Annual Meeting on Association for Computational
Linguistics, 199. Pridobljeno 23.8.2014 na:
http://ilk.uvt.nl/~antalb/textmining/LingProfACL04def.pdf
Handelmann, L. D., Lester, D. (2007). The Content of Suicide Notes from Attempters and
Completers. Crisis, 28(2), 102-104.
Heath, J. A., Moore, K. (2011). Earwitness Memory: Effects of Facial Concealment on the
Face Overshadowing Effect. International Journal of Advanced Science and
Technology, 33, 131-140. Pridobljeno 23.8.2014 na:
http://www.sersc.org/journals/IJAST/vol33/12.pdf
Hermann, G. M. (1980). Explaining Foreign Policy Behavior Using the Personal Characteristics
of Political Leaders. International studies quarterly, 24(1), 7-46.
Hills, M. (2000). You Are What You Type: Language and Gender Deception on the Internet.
(Diplomsko delo). University of Otago.
Hollien, H. (2012). On earwitness lineups. Investigative sciences journal, 4(1). Pridobljeno
23.8.2014 na: http://www.investigativesciencesjournal.org/article/view/10868/7376
Jakopin, P. (1998). EVA - urejevalnik besedil in podatkovnih zbirk. Pridobljeno 24.8.2014
na: http://www.laze.org/eva/eva_index_si.html
Johansson, V. (2008). Lexical diversity and lexical density in speech and writing: a
developmental perspective. Working papers, 53, 61-79.
58
Kacjan, B. (2005). Psiholingvistika in njene razsežnosti. Panika, 9(3), 6-8.
Klein, L. (2013). Who killed Lindbergh's Baby (Dokumentarec). United states: PBS
Distribution.
Klevišar, J. (2012). Vrednotenje forenzičnih dokazov v praksi slovenskih sodišč (Diplomsko
delo). Maribor: Pravna fakulteta.
Knoll, J. (2009, April). Analyzing Threats: Forensic Psycholinguistics. Pridobljeno 24.8.2014
na: http://wwwedgeeffect.blogspot.com/2009/04/analyzing-threats-forensic.html
Koppel, M., Schler, J. in Zigdon, K. (2005). Determining an Author's native language by
mining a text for errors. KDD '05, 624-628. Pridobljeno 23.8.2014 na:
http://eprints.pascal-network.org/archive/00001433/01/p342-koppel.pdf?q=koppel
Kranjc, S. (1997). Govorjeni diskurz. Jezik in slovstvo, 42(7), 307-319.
Lakshmi, Pateriya, P. K. (2013). A Study on Author Identification through Stylometry.
IInternational Journal on Computer Science & Communication Networks, 2(6), 653-
657.
Levelt, W. J. M. (2013). A history of psycholinguistics. The pre-Chomskyan era. Oxford:
Oxford University Press.
Mairesse, F., Walker, M. A., Mehl, M. R. in Moore, R. K. (2007). Using linguistic cues for the
automatic recognition of personality in conversation and text. Journal of Artificial
Intelligence Research, 30(1), 457-500.
McMenamin, G. R. (2002). Forensic Linguistics: Advances in Forensics Stylistics. Florida: CRC
Press.
Meloy, R. J., Hoffmann, J. (2013). International Handbook of Threat Assessment. Oxford:
Oxford University Press.
Ministrstvo za pravosodje (2014). Seznam sodnih izvedencev. Pridobljeno 23.8.2014 na:
http://www2.gov.si/mp/tol_cen.nsf/(WebIzvedenci)?OpenView
Olsson, J. (2008). Forensic Linguistics: Second Edition. London: Continuum.
Pogačnik, B. (6.3.2009). Pisava ne laže!. 24ur.com. Pridobljeno 23.8.2014 na:
http://www.24ur.com/novice/slovenija/pisava-je-ogledalo-cloveka.html
59
Rajamanickam, R., Abdul Rahim, A. (2013). Forensic Linguistics Evidence and its
Admissibility in Malaysia. International Journal of Basic & Applied Sciences, 13(4).
Pridobljeno 23.8.2014 na: http://www.ijens.org/Vol_13_I_04/133204-7676-IJBAS-
IJENS.pdf
Ramsland, K. (n.d.). Literary Forensics: The Trial of the Century. Crime library. Pridobljeno
24.8.2014 na:
http://www.crimelibrary.com/criminal_mind/forensics/literary/3.html
Shuy, R. W. (2000). Forensic Linguistics. V M. Aranoff in J. Rees-Miller (ur.), The Handbook
of Linguistics (str. 683-91). Oxford: Blackwell.
Shuy, R. W. (2001). DARE'S Role in Linguistic Profiling. DARE Newsletter, 4(3), 1-8.
Singh, S. (2001). A pilot study on gender differences in conversational speech on lexical
richness measures. Literary and Linguistic Computing, 16(3), 251-264.
Slama-Cazacu, T. (1970). O predmetu in metodologiji psiholingvistike, o možnostih njene
aplikacije. Jezik in slovstvo, 16(5), 129-137.
Smith, S. S. (2008). From Violent Words to Violent Deeds: Assessing Risk From FBI
Threatening Communication Cases. International Journal of Speech Language and the
Law, 15(1), 105-107.
Smith, S. S., Shuy, R. W. (2002). Forensic Psycholinguistics: using language analysis for
identifying and assessing offenders. FBI Law Enforcement Bulletin, 71(4), 16-21.
Stamatatos, E. (2009). A Survey of Modern Authorship Attribution Methods. Journal of the
American Society for Information Science and Technology, 60(3), 538-556.
Suckle-Nelson, J. A., Colwell, K., Hiscock-Anisman, C., Florence, A., Youschak, K. E. in
Duarte, A. (2010). Assessment Criteria Indicative of Deception (ACID): Replication
and Gender differences. The Open Criminology Journal, 3, 23-30. Pridobljeno
23.8.2014 na:
http://benthamopen.com/tocrij/articles/V003/SI0009TOCRIJ/23TOCRIJ.pdf
Štaudohar, I. (1.2.2014). Kaj je videl Lindbergh, ko je letel nad Ameriko. Delo, str. 26-28.
60
The Lindbergh Baby Kidnapping case: Ransom Notes. (2010). Wikispaces. Pridobljeno
24.8.2014 na: http://lindberghbabykidnapping.wikispaces.com/Ransom+Notes
The Lindbergh Kidnapping (n.d.). Federal Bureau of Investigation. Pridobljeno 24.8.2014 na:
http://www.fbi.gov/about-us/history/famous-cases/the-lindbergh-kidnapping
Thomson, R., Murachver, T. (2001). Predicting gender from electronic discourse. British
Journal of Social Psychology, 40(2), 193-208.
Umek, P., Čarman, P. (2011). Forenzična lingvistika v kriminalističnem preiskovanju. Revija
za kriminalistiko in kriminologijo: 62(3), 263-273.
Umek, P., Simšič, T. (2000). Psiholingvistika v preiskovanju kaznivih dejanj. Varstvoslovje,
2(4), 380-384.
Unuk, D. (1998). Dialektologija kot jezikoslovna disciplina. Jezik in slovstvo, 43(7/8), 307-
314.
Vrij, A. (2005). Criteria-Based Content Analysis: A Qualitative Review of the First 37 Studies.
Psychology, Public Policy and Law, 11(1), 3-41.
Zwitter Vitez, A. (2011). Povej mi karkoli in povem ti, kdo si. V S. Kranjc (ur.),
Meddisciplinarnost v slovenistiki (str. 565-570). Ljubljana: Znanstvena založba
Filozofske fakultete.