DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Skupna varnostna in obrambna politika Evropske unije – pomen

Lizbonske pogodbe

April, 2013 Rok Rančnik

Mentor: Dr. Andrej Anžič

3

Kazalo

1 Vsebinski in metodološki okvir ................................................................. 11

1.1 Predmet proučevanja ...................................................................... 11

1.2 Cilji in pomen proučevanja ................................................................ 12

1.3 Metode proučevanja ........................................................................ 12

1.4 Hipoteze ...................................................................................... 13

1.5 Struktura diplomskega dela ............................................................... 14

2 Razvoj skupne varnostne in obrambne politike .............................................. 15

2.1 Evropsko politično sodelovanje ........................................................... 15

2.2 Pogodba o Evropski uniji – Maastrichtska pogodba ..................................... 19

2.3 Amsterdamska pogodba .................................................................... 22

2.4 Pogodba iz Nice ............................................................................. 24

3 Skupna varnostna in obrambna politika po Lizbonski pogodbi ............................. 26

3.1 Lizbonska pogodba .......................................................................... 26

3.2 Izvajanje skupne varnostne in obrambne politike po Lizbonski pogodbi ............ 30

3.2.1 Evropska varnostna strategija ....................................................... 35

3.2.2 Civilni krizni management ............................................................ 41

3.2.3 Organi odločanja skupne varnostne in obrambne politike ....................... 46

3.3 Sodelovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami ................................. 50

3.3.1 Sodelovanje med Evropsko unijo in zvezo NATO .................................. 50

3.3.2 Sodelovanje med Evropsko Unijo in Združenimi narodi .......................... 57

3.4 Vojaške zmogljivosti Evropske Unije ..................................................... 60

3.4.1 Akcijski načrt Evropskih zmogljivosti ............................................... 60

3.4.2 Vpliv Lizbonske pogodbe na razvoj vojaških zmogljivosti ....................... 61

3.4.3 Mehanizem za razvoj zmogljivosti .................................................. 63

3.4.4 Evropske zmogljivosti za hitro posredovanje- EU bojne skupine .................. 64

4 Zaključek .......................................................................................... 66

5 Literatura in viri .................................................................................. 69

5.1 Literatura .................................................................................... 69

5.2 Internetni viri ................................................................................ 70

4

Kazalo slik

Slika 1: European Union Satelite Center (vir: www.satcen.europa.eu)........................ 49

5

Povzetek

Po drugi svetovni vojni je Evropsko združevanje temeljilo na želji po čim večji mednarodni

varnosti. Evropske države so začele medsebojno sodelovati in se vključevati v različne

mednarodne organizacije. Po koncu hladne vojne je prišlo do prizadevanj za vzpostavitev

celostnega varnostnega sistema v širši mednarodni skupnosti. Evropska unija je tako s

postopnim uveljavljanjem njene skupne zunanje in varnostne politike postala globalni

varnostni dejavnik.

Krepitev mednarodne varnosti, ohranjanje mednarodnega miru in spodbujanje vladavine

prava, demokracije in spoštovanja človekovih pravic so temelji na katerih se gradi ideja

SZVP Evropske unije. Posamezne države članice pa vendarle ohranjajo neodvisen nadzor

nad zunanjo politiko, varnostnimi in obrambnimi zadevami. SVOP Evropske unije se je

razvila na podlagi SZVP kot njen integrativni del. SVOP predstavlja orodje za intervencije v

kriznih situacijah. Od Lizbonske pogodbe naprej pa jo določajo bistveno natančnejša

pravila kot prej.

Kot odziv na mednarodne krize je EU vzpostavila sile za hitro posredovanje. Njihova vloga

je opravljanje reševalnih, mirovnih in človekoljubnih nalog ter drugih nalog kriznega

upravljanja. Vloga EU ima v širšem mednarodnem prostoru tako vse večji pomen.

EU na področju zunanjih zadev tesno sodeluje z Natom, ki nista konkurenčni, ampak

dopolnjujoči se organizaciji. Cilj doseganja partnerstva med organizacijama je predvsem

obvladovanje kriznih razmer. Nato ima večjo prednost pri težjih in zahtevnejših

operacijah, kjer je za pričakovati dolgotrajno akcijo, EU pa je usmerjena predvsem v

civilno - krizno upravljanje ter rehabilitacijo v post - konfliktnem obdobju.

Ključne besede: EU, SZVP, SVOP, Lizbonska pogodba, Nato, Krizno upravljanje

6

Abstract

After the Second World War, European integration is based on the desire to maximize

international security. European countries have started to work together and engage in

various international organizations. At the end of the Cold War there have been efforts to

establish a comprehensive security system in the wider international community. The

European Union is both progressive implementation of its Common Foreign and Security

Policy has also become a global safety factor.

Strengthening international security, the maintenance of international peace and promote

the rule of law, democracy and respect for human rights are the foundations on which to

build an idea of the CFSP of the European Union. Individual Member States may

nevertheless retain independent control over foreign policy, security and defense matters.

EU's CSDP developed on the basis of the CFSP and its integrative part. CSDP is a tool for

intervention in crisis situations. Since the Lisbon Treaty onwards is determined by much

more detailed rules than before.

In response to international crises, the EU has set up a rapid reaction force. Their role is to

provide rescue, peacekeeping and humanitarian tasks and other crisis management tasks.

The role of the EU in the wider international arena as growing in importance.

EU external affairs working closely with NATO. The EU and NATO are not competitive but

complementary organization. The objective of a partnership between the two

organizations is particularly crisis management. Then have a greater advantage in difficult

and complex operations where the expected long-term campaign, the EU has focused

primarily on civil - crisis management and rehabilitation in post - conflict period.

Key Words: EU, CFSP, CSDP, Lisbon Treaty, Nato, Crisis Management

7

Seznam kratic

BiH – Bosna in Hercegovina

EGS - Evropska gospodarska skupnost

EPS – Evropsko politično sodelovanje

ESPJ – Evropska skupnost za premog in jeklo

EU – Evropska unija

OVSE – Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi

OZN – Organizacija združenih narodov

PEGS – Pogodba o evropski gospodarski skupnosti

PES – Pogodba o Evropski skupnosti

PEU – Pogodba o Evropski uniji

SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija

SND – Skupnost neodvisnih držav

SVOP - Skupna varnostna in obrambna politika

SZVP – Skupna zunanja in varnostna politika

VOEU – Vojaški odbor Evropske unije

VŠEU – Vojaški štab Evropske unije

ZDA – Združene države Amerike

ZEU – Zahodnoevropska unija

CDM – Capability Development Mechanism ( Mehanizem za razvoj zmogljivosti )

CJTF – Combined Joint Task Forces ( Skupne združene namenske sile )

COREPER - Committee of Permanent Representatives of the European Union ( Odbor stalnih

predstavnikov Evropske Unije )

ECAP – European Capability Action Plan ( Evropski akcijski načrt za zmogljivosti )

8

ECOWAS - Economic Community of Western African States ( Gospodarska skupnost

zahodnoafriških držav )

EDA – European Defence Agency ( Evropska varnostna agencija )

EUCS – European Union Satellite Centre ( Satelitski center Evropske Unije)

EUISS – European Union Institute for Security Studies ( Inštitut Evropske Unije za varnostne

študije )

NATO – North Atlantic Treaty Organization ( Organizacija severnoatlantskega zavezništva )

OAE - South American Development Community ( Južnoameriška razvojna skupnost )

OAS – Organization of American States ( Organizacija ameriških držav )

PSC – Political Security Committee ( Politični varnostni odbor )

9

Uvod

Ideje o miru in varnosti v evropskem prostoru segajo daleč nazaj v zgodovino. Pobuda za

oblikovanje evropskega varnostnega sistema se prvič po drugi svetovni vojni izrazi v

podpisu pogodbe o vojaški zvezi med Francijo in Veliko Britanijo marca 1947. Tej pogodbi

je sledila t.i. Bruseljska pogodba, pogodba o ekonomskem, socialnem in kulturnem

sodelovanju ter kolektivni samoobrambi, marca 1948. Konec hladne vojne je nedvomno

pomenil tudi temeljito spreminjane celotne varnostne podobe Evrope. Pomemben del

varnostnih prizadevanj se je usmeril v iskanje možnosti, kako v spremenjenih razmerah

vzpostaviti učinkovit varnostni sistem za Evropo kot celoto (Anžič, 2008).

Z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo ( ESPJ) iz leta 1951 naj bi takšne

gospodarske povezave preprečile morebitne vojaške spopade. ESPJ je sledil ideja o

ustanovitvi Evropske obrambne skupnosti (EOS), ki so jo v letih 1950 in 1954 podpirale

najpomembnejše evropske države. Tako evropska varnost po koncu hladne vojne vse bolj

temelji na številnih dimenzijah, saj je prišlo do drugačne interpretacije evropske varnosti,

in sicer se je le-ta iz ozkega vojaškega pojmovanja varnosti preusmerila na širše

pojmovanje, ki vključuje gospodarske, politične, socialne, humanitarne in ekološke in

druge razsežnosti, pomembno vlogo v tem konceptu zajema tudi zaščita človekovih pravic

in svoboščin, demokracija in vladavina prava. Evropski varnostni sistem tako predstavlja

celoto različnih elementov, ki v medsebojnih interakcijah, obveznostih in institucionalnih

mrežah zagotavljajo stabilnost in varnost evropske celine kot celote. Eden temeljnih

skupnih interesov evropskih držav je, da je evropska varnostna ureditev še naprej

utemeljena na načelih sodelovanja, mirnega reševanja sporov in delovanja večstranskih

institucij, ki se pri zagotavljanju skupnega in celostnega varnostnega sistema medsebojno

dopolnjujejo ter zagotavljajo udeležbo sleherne evropske države (Anžič, 2008).

Lizbonska pogodba je začela veljati 1. decembra 2009. Evropski uniji je dala sodobno

institucionalno ureditev ter učinkovit in uspešen način dela pri spopadanju z izzivi

današnjega časa. Svet se hitro spreminja in Evropejci pričakujejo od Evropske unije,

reševanje vprašanj globalizacije, podnebnih in demografskih sprememb, varnosti in

energije. Lizbonska pogodba krepi demokracijo v Evropski uniji in njeno sposobnost

uveljavljanja interesov državljanov v vsakdanjem življenju. Skupna varnostna in obrambna

politika (SVOP) je z Lizbonsko pogodbo postala del skupne zunanje in varnostne politike in

jo določajo bistveno bolj natančna pravila kod dotlej. Evropski Uniji (EU) zagotavlja

operativno sposobnost, oprto na civilna in vojaška sredstva. Le-te lahko EU uporablja pri

misijah zunaj svojih meja za ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev

10

mednarodne varnosti v skladu z načeli Ustavne listine Združenih narodov. SVOP vključuje

postopno oblikovanje skupne obrambne politike EU. To vodi do skupne obrambe, če

Evropski svet sklene soglasno odločitev. V tem primeru državam članicam priporoči

sprejetje takšne odločitve v skladu z njihovimi ustavnimi pravili. V primeru oboroženega

napada na ozemlje države članice, ji morajo druge države članice zagotoviti pomoč in

podporo z vsemi razpoložljivimi sredstvi (Ferčič, Hojnik in Tratnik, 2011).

Skupna varnostna in obrambna politika je namenjena krepitvi zunanjih ukrepov EU z

zmogljivostmi kriznega upravljanja, ki vključuje vojaške in nevojaške vidike. Nevojaški cilji

EU v okviru SVOP se uresničujejo pretežno prek policijskih misij, pa tudi z razvojem in

utrjevanjem ustanov pravne države, krepitvijo civilnih upravnih struktur in opazovalnimi

misijami (Ferčič et al., 2011).

11

1 Vsebinski in metodološki okvir

1.1 Predmet proučevanja

Skupna varnostna in obrambna politika Evropske unije, danes bolj znana kot Evropska

varnostna in obrambna politika je pomemben element skupne zunanje in varnostne

politike. Nastala je kot posledica izzivov in političnih sprememb v mednarodni skupnosti, ki

so nastale s koncem hladne vojne. SZVP deluje po vstopu v veljavo Maastrichtskega

sporazuma, kot drugi steber EU. Skupna evropska varnostna in obrambna politika je bila

kot koncept sprejeta leta 1999 na srečanju Sveta EU v Kolnu in dobila zagon na vrhu v

Helsinkih. Vzrok za nastanek SEVOP moramo poiskati daleč nazaj v preteklosti, ko je bila

ambicija Evrope po drugi svetovni vojni, da samostojno odloča o vseh varnostnih

vprašanjih, ki zadevajo evropsko celino. Neposredni povod pa je spoznanje o vojaški

inferiornosti Evrope nasproti ZDA ob vojaški akciji proti ZRJ. ZDA in Nato prispevajo več

kot 80% vojaške sile.

Poleg že omenjene Maastrichtske pogodbe so v diplomskem delu predstavljene tudi

nekatere pomembnejše pogodbe. Diplomska naloga pa temelji na Lizbonski pogodbi, ki je

bila ratificirana 1. Decembra 2009. Gre za pogodbo, ki spreminja in dopolnjuje obstoječe

temeljne pogodbe EU. Predstavljene so novosti in prednosti te pogodbe ter njen vpliv

izvajanje in oblikovanje skupne varnostne in obrambne politike EU.

V diplomskem delu so tudi opredeljeni odnosi med EU in organizacijama zveze Nato in ZN.

Odnose med EU in zvezo Nato ureja sporazum Berlin plus iz leta 2002, ki predstavlja

osnovo za praktično delo in zagotavlja podlago za sodelovanje med njima pri kriznem

upravljanju. Na vrhu v Lizboni leta 2010 so zavezniki odločili da izboljšajo strateško

partnerstvo med EU in zvezo Nato. Strateški pojem jasno izjavi da dejavna in učinkovita EU

prispeva k celotni varnosti evroatlantskega območja. Zato je EU edinstven in nujen partner

za Nato. Tesno sodelovanje med Natom in EU je pomemben element v krepitvi

internacionalnega pristopa h kriznemu managementu in operacijam, kar terja učinkovito

uporabo tako vojaških kakor civilnih sredstev.

12

1.2 Cilji in pomen proučevanja

Cilj diplomske naloge je predstaviti vlogo skupne varnostne in obrambne politike Evropske

unije ter novosti in izboljšave katere so nastale s sprejetjem lizbonske pogodbe. V tem

kontekstu skušamo:

- raziskati proces nastanka skupne varnostne in obrambne politike ter izvajanje le te

po Lizbonski pogodbi

- opredeliti sodelovanje med EU in zvezo Nato ter sodelovanje med EU in ZN

- Predstaviti vojaške zmogljivosti EU.

1.3 Metode proučevanja

Pred oblikovanjem obstoječega diplomskega dela je bila zbrana obstoječa literatura, ki se

nanaša na problematiko skupne varnostne in obrambne politike Evropske unije in na

izvajanje le te po Lizbonski pogodbi. Poleg tiskane literature je bilo v veliki meri

uporabljeno tudi medmrežno gradivo.

Temeljni pristop, uporabljen v diplomskem delu, je metoda analize vsebine, ki sem jo

uporabil pri odkrivanju in proučevanju pisnih virov. Analizirano je bilo večje število

dokumentov, člankov ter poročil. Pri teoretičnem delu je uporabljena deskriptivna

metoda, pridobljena iz znanstvene in strokovne literature domačih in tujih avtorjev ter

internetnih strani mednarodnih institucij.

V drugem poglavju sem uporabil zgodovinsko metodo, kjer bo predstavljen razvoj skupne

varnostne in obrambne politike, od začetka hladne vojne pa do današnjega časa. Pri

zgodovinski metodi je bil uporabljen tudi kronološki pristop, saj sem pri posameznih

pogodbah skozi obdobja prikazal proces nastajanja in delovanja SVOP EU ter vpliva, ki ga

ima na evropsko varnostno arhitekturo.

13

1.4 Hipoteze

Na podlagi poznavanja obravnavane problematike in literature sem sestavil naslednje

hipoteze.

1) Evropska unija je z lizbonsko pogodbo dobila potrebni pravni okvir in orodja za

spopadanje z izzivi v prihodnosti in za uresničevanje zahtev državljanov. Lizbonska

pogodba omogoča enoten nastop EU v odnosih s partnerji po svetu. Evropsko humanitarno,

ekonomsko, politično in diplomatsko moč in vpliv izkorišča za uveljavitev evropskih

interesov in vrednot v svetu.

2) Skupna varnostna in obrambna politika zagotavlja okvir za sodelovanje, ki EU omogoča

izvajanje operativnih misij v tretjih državah. Cilj teh misij je predvsem ohranjanje miru in

krepitev mednarodne varnosti. Zanje se uporabljajo civilna in vojaška sredstva, ki jih

zagotavljajo države članice.

3) EU in Nato nista konkurenčni, temveč dopolnjujoči se organizaciji. Cilj doseganja

partnerstva med EU in Natom je predvsem obvladovanje kriznih razmer. Nato ima več

prednosti pri težjih in bolj zahtevnih operacijah, kjer je mogoče pričakovati dolgotrajno

akcijo, delovanje EU pa je usmerjeno predvsem v civilno-krizno upravljanje ter vsestransko

rehabilitacijo v post-konfliktnem obdobju.

14

1.5 Struktura diplomskega dela

Diplomsko delo je razdeljeno na 5 poglavij, ki so med seboj povezana in prepletena.

V uvodnem delu sem predstavil nekaj pomembnih dejstev pri razvoju skupne zunanje in

varnostne politike Evropske unije ter nekaj dejstev o Lizbonski pogodbi.

Uvodnemu delu sledi prvo poglavje o predstavitvi predmeta preučevanja diplomske naloge.

Temu sledi cilj in pomen preučevanja ter metode proučevanja uporabljene literature pri

diplomskem delu. Na podlagi obravnavane literature sem postavil tudi hipoteze.

Naslednja poglavja so namenjena vsebinskemu sklopu diplomskega dela. Drugo poglavje

govori o razvoju skupne zunanje in varnostne politike, skupne varnostne in obrambne

politike, začetkih evropskega političnega sodelovanja ter pomembnejših pogodbah.

V tretjem poglavju je izpostavljena Lizbonska pogodba in izvajanje SVOP po Lizbonski

pogodbi. V podpoglavjih je predstavljeno tud sodelovanje EU z organizacijo zveze Nato in

ZN ter vojaške zmogljivosti EU.

Zadnje poglavje je namenjeno lastnemu razmišljanju raznih odprtih vprašanje ter predlogi

rešitev teh vprašanj.

V sklopu literature so navedeni vsi pisni viri, ki sem jih uporabil pri pisanju te diplomske

naloge.

15

2 Razvoj skupne varnostne in obrambne politike

2.1 Evropsko politično sodelovanje

Po drugi svetovni vojni je evropsko združevanje temeljilo na želji po čim večji mednarodni

varnosti. Osnove medsebojnega sodelovanja evropskih držav so bile gospodarske povezave,

poleg njih pa so nastopile tudi politične povezave, ki so bile usmerjene predvsem v

preprečevanje spopadov med državami. Boleče izkušnje druge svetovne vojne in

porajajoča se blokovska delitev ter gospodarski in strateški interesi so v Evropi spodbujali

sodelovanje držav in njihovo vključevanje v različne mednarodne organizacije. Pariška

pogodba o evropski skupnosti za premog in jeklo (ESPJ), ki jo je 9. Maja 1950 s posebno

deklaracijo predlagal francoski zunanji minister Robert Schuman predstavlja začetek

evropskih povezovanj. 25. Julija 1952 so jo ratificirali parlamenti držav članic Francije,

Nemčije, Italije, Belgije, Luksemburga in Nizozemske. Odločanje na področju

premogovništva in jeklarstva so s tem pogodbenice prenesle na nadnacinalno raven, kar

pomeni začetek procesa evropskega združevanja. Sledilo je več oblik gospodarskega

sodelovanja, med njimi je najpomembnejša ustanovitev evropske gospodarske skupnosti

(EGS) v Rimu leta 1957, katere cilj je bila ustanovitev skupnega evropskega trga ( Lojen,

2007).

ESPJ je prinašala več pomembnih novosti na področju integracije: bila je nadnacionalno

telo z neposrednim prihodkom od davkov, imela je skupščino in sodišče, katerega naloga je

bila nadzor legalnosti vsakega dejanja Skupnosti, kar je bilo izjemnega pomena za

nadaljnji razvoj koncepta integracije, saj je vključitev vladavine prava v koncept pomenila

garancijo za njegovo dejansko udejanjanje (Toplak, 2003).

Sočasno z gospodarskimi povezavami so nastajale tudi varnostne. Države zmagovalke

Francija, Velika Britanija in države Beneluksa so se medsebojno povezale na podlagi

pogodbe o vojaški zvezi, ki je bila podpisana 4. Marca v Dunkerquu. Osnova pogodbe je bila

bodoča obramba pred Nemčijo in je vključevala vojaški odbor, vojaško pomoč in sistem

posvetovanja. Vojaški odbor naj bi načrtoval in usklajeval obrambo med državami, če bi

bilo to potrebno. Svetu Evrope je idejo o evropskih oboroženih silah in nadzoru nad njimi

predstavil Winston Churchill že leta 1950. Zamisel je podprla večina zahodnoevropskih

držav, izdelan je bil že načrt za ustanovitev evropske obrambne skupnosti, vendar ga je

zavrnil francoski parlament in tako je predlog propadel, propadla pa je tudi zamisel o

Evropski obrambni skupnosti ter vseevropski vojski, ter v povezavi s tem tudi evropski

politični skupnosti ( Vegič, 2004).

16

Francija je kljub prvotnemu nasprotovanju za oblikovanje Evropske obrambne skupnosti na

nadnacionalni ravni pristala na politično sodelovanje med evropskimi državami na

medvladni ravni in to na področju zunanje in varnostne politike. Vendar je sodelovanje

evropskih držav na področju zunanje in varnostne politike z ustanovitvijo Evropske

skupnosti bilo še vedno prepuščeno posameznim državam in EU ni imela nobenih

pristojnosti na tem področju. Države članice so ji prepustile funkcijo izvajanja zunanjih

odnosov na področju gospodarstva s tretjimi državami. EU ni predvidela institucionalnega

okvirja v katerem bi analizirali te odnose do tretjih držav, kljub relevantni povezavi med

gospodarstvom in zunanjo politiko. V EU ravno tako ni bilo nobenega glavnega organa, ki bi

preverjal ali so sporazumi držav članic EU s tretjimi državami konsistentni in v soglasju s

skupnimi odločitvami držav članic EU. Posledica neinstitucionalnosti in nadzora je bila

spodkopavanje povezanosti in verodostojnosti EU (Elliassen, 1998).

Povečano zaostrovanje odnosov med Vzhodom in Zahodom je privedlo do konference

dunkirkških partneric (Francije in Velike Britanije) in držav Beneluksa v Bruslju. Konferenca

se je končala s sklenitvijo Bruseljske pogodbe, l. 1948. Sama pogodba s polnim imenom

Pogodba o ekonomskem, socialnem in kulturnem sodelovanju ter kolektivni samoobrambi,

je tudi eden prvih korakov pri graditvi združene Evrope (Grizold, 1999).

V Evropi je bilo po drugi svetovni vojni več pobud o nastanku mednarodne organizacije, ki

bi omogočala tesno in trdno sodelovanje evropskih držav. Obrambno zavezništvo je bilo

osnovano septembra leta 1948 z Bruseljsko pogodbo. Osnutek skupne obrambe evropskih

držav je bil sprejet z nastankom Organizacije bruseljske pogodbe, organizacije za

politično, varnostno, obrambno, kulturno in gospodarsko sodelovanje. Peti člen

Bruseljskega sporazume je obvezoval članice, da z oboroženo silo takoj in brezpogojno

priskočijo na pomoč drugi napadeni članici. Organizacija bruseljske pogodbe nikoli ni

razvila ustreznih vojaških zmogljivosti, saj so predvidene funkcije Organizacije bruseljske

pogodbe v veliki meri ali v celoti prevzele druge zahodne meddržavne organizacije. Nato je

leta 1949 prevzel varnostno obrambno funkcijo, gospodarsko politično funkcijo so prevzele

evropske skupnosti leta 1951, Svet Evrope pa je leta 1949 prevzel ideološko funkcijo

(Lojen, 2007).

Ker projekt evropske obrambne skupnosti, ki bi naj med drugim tudi zagotovil povezavo

zahodnonemške vojske z zvezo Nato ni uspel, so s preoblikovanjem Bruseljske pogodbe v

septembru leta 1954 skušali doseči ta cilj (Cahen, 2001).

Tako sta pristopili k podpisnicam Bruseljske pogodbe še Zahodna Nemčija ter Italija. Na

zasedanju v Parizu so 23. Oktobra 1954 podpisale razširjeno in dopolnjeno Bruseljsko

17

pogodbe iz leta 1948. S tem je prišlo do ustanovitve nove mednarodne organizacije

Zahodnoevropske unije. ZEU je leta 1992 razglasila kot svoje varnostno poslanstvo

Petersberške naloge, ki so dopolnjevale naloge Nata. Opremiti ZEU s potrebnimi

varnostnimi instrumenti za zagotavljanje evropske varnostne dimenzije je bil cilj

spremenjene Bruseljske pogodbe, ki bil nikoli uresničen. Nastanek nove mednarodne

organizacije, zveze Nato je zagotovo eden najpomembnejših razlogov neuspeha držav

članic. Evropske države so si v obdobju hladne vojne s severnoatlantskim zavezništvom

zagotovile vojaško prisotnost ZDA, s tem pa so si zagotovile varnost evropskega prostora

pred morebitnimi posegi sovjetskih sil. Nekoliko bolj se je evropsko varnostno sodelovanje,

ki ni bilo umeščeno v okvire Nata okrepilo šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Skupna francosko-nemška brigada je bila ustanovljena leta 1987, leta 1988 pa tudi skupni

obrambni svet. Med letoma 1990 in 1991 je ZEU sodelovala v zalivski vojni zoper Irak ter

med letom 1992 in 1996 je skupaj z Natom sodelovala pri izvajanju sankcij OZN zoper

države naslednice SFRJ. ZEU se zaradi političnih, gospodarskih in vojaških razmer v Evropi

ni razvila v popolnosti in je po razpadu bipolarne ureditve iskala svoje mesto v

spremenjenem evropskem varnostnem okolju. Tako je bilo sklenjeno sodelovanje pri

razvoju CJTF (Combined Joint Task Forces) 1994 ter povezave z Natom. Z razvojem EU in

na podlagi sklepov v Maastrichtu leta 1991 in Amsterdamu leta 1997 ( vključitev

petersberških nalog iz leta 1992 v ZEU) so bila pooblastila ZEU prenesena na EU. Leta 2001

je dejavnosti, pravno nasledstvo in nekatere sestavine ZEU prevzela EU, skoraj vse njene

organe pa so zamrznili. Ostala je le parlamentarna skupščina ZEU v Parizu, ki se je še

sestajala in si skušala pridobiti status specializiranega organa EU (Lojen, 2007).

Države članice EU so leta 1970 začrtale osnovne smernice za Evropsko politično

sodelovanje (EPS). Istega leta je bilo EPS v okviru EU institucionalizirano z Davignonovim

sporazumom, ki je z namenom usklajevanja zunanje politike držav članic EPS predvideval

polletna srečanja zunanjih ministrov (Ješovnik, 2008).

Države članice EU v sedemdesetih letih, ne glede na številne sprejete odločitve in

deklaracije, ki naj bi nakazovale večjo politično enotnost, niso uspele v celoti integrirati

EPS v EU. Odločilno je na razvoj EPS vplivala naftna kriza leta 1973, ko je EU za razrešitev

gospodarske krize sodelovala v političnem dialogu, brez razlikovanja med gospodarskimi in

političnimi interesi. Evropski svet je bil ustanovljen leta 1973 , z letom 1974 pa je prevzel

vloga političnega sodelovanja in usklajevanja (Cahen, 2001).

Evropsko politično sodelovanje se je tako postopno okrepilo in že leta 1980 je bilo mogoče

sprejeti politične odločitve (Beneška deklaracija).Evropski parlament so države članice EU

povezale z EPS s podpisom Enotne evropske listine leta 1986 in predlagale izboljšanje

18

institucionalne strukture EU. Države članice so se po podpisu Enotne evropske listine

obvezale, da bodo sodelovale pri vseh zunanjepolitičnih vprašanjih ter, da se bodo

medsebojno obveščale. Odločanje v okviru EPS je potekalo na medvladni ravni, najvišjo

pristojnost pa sta imela Svet zunanjih ministrov in Evropski svet. Države članice so tudi

ustanovile Stalni sekretariat političnega sodelovanja, ki je imel sedež v Bruslju.

Predstavniki držav so na njem razpravljali o varnostni politiki ter o tehnološkem in

gospodarskem vidiku obrambe (Anžič, 2008).

Na podlagi nemško-francoske pobude so leta 1990 poslali predsedstvu evropske skupnosti

pobudo za vzpostavitev skupne zunanje in varnostne politike v okviru združene Evrope.

Vprašanje SZVP so države članice obravnavale decembra 1990 na zasedanju EPS v Rimu in

na medvladni konferenci o denarni uniji ter na konferenci o politični uniji leta 1991. Svet

ministrov je tokrat predlagal, da se institucionalizira EPS ter se vključi v strukturo EU.

Države so na tej konferenci prvič razpravljale o tripartiarni institucionalni ureditvi

(Eliassen, 1998).

Države članice so leta 1992 v Maastrichtu na Nizozemskem podpisale Pogodbo o Evropski

uniji, s tem so izkazale pripravljenost za oblikovanje enotnih evropskih stališč na področju

svetovne politike. Vanjo so bila vključena tudi določila o SZVP EU, ki so podlaga in temelj

za oblikovanje skupne varnostne in obrambne politike EU.

19

2.2 Pogodba o Evropski uniji – Maastrichtska pogodba

Prvič je bila EU opredeljena v Pogodbi iz Maastrichta, sklenjene 7. Februarja 1992, z

začetkom veljave 1. Novembra 1993. Države članice EU so jo sklenile v obdobju korenitega

spreminjanja Evrope: padec železne zavese, združitev Nemčije, proces razpada SFRJ,

začetek zalivske vojne. Čeprav se pogodba iz Maastrichta uradno imenuje Pogodba o

ustanovitvi Evropske unije (PEU), še ni pomenila zadnje stopnje evropske integracije. To

izhaja tudi iz prvega člena PEU, ki določa da pogodba označuje novo stopnjo v procesu

vzpostavljanja vse tesnejše povezave med narodi Evrope, v kateri se odločitve sprejemajo

čim bliže državljanom. PEU nadaljuje pot, ki jo je začrtala Enotna evropska listina, prvič

preseže gospodarski značaj integracije, saj so se države članice EU odločile, da bodo

pripravila izhodišča za enotni evropski nastop v svetovni politiki. Temeljni cilj PEU je bil

nadgraditi enotni evropski trg s popolno gospodarsko in kasneje politično unijo, ki bi

zajemala tudi varnostno in obrambno razsežnost, prek katere bi EU lažje prispevala k

stabilnosti v Evropi (Ferčič et al., 2011).

Pogodba iz Maastrichta je oblikovala strukturo EU, ki so jo tvorili trije glavni stebri:

Prvi steber EU je vseboval evropske skupnosti (ES, ESAE in tedaj tudi še ESPJ).

S pogodbo o Evropski uniji je PEGS doživela pomembne spremembe. S skupno socialno,

okoljsko in regionalno politiko so se razširili cilji pogodbe. S 1. Novembrom 1993 se je

Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (PEGS) uradno preimenovala v

Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) (Ferčič et al., 2011).

Vključitev določil o vzpostavitvi Evropske monetarne unije v PES je bila ena izmed

pomembnejših sprememb. Ta določila so predvidevala zelo natančen časovni načrt za

uvedbo enotne evropske valute (Ferčič et al., 2011).

V členu 5 PEU je vsebovano načelo subsidiarnosti, po katerem se odločitve spreminjajo na

čim nižji ravni, kar pomeni čim bližje državljanom. To je pomembno za razmejevanje

pristojnosti med državami članicami in EU, na področjih, ki ne spadajo v izključno

pristojnost EU. Če države članice ne morejo doseči ciljev, nameravanih ukrepov niti na

centralni ravni niti na regionalni in lokalni ravni, lahko EU po načelu subsidiarnosti

sprejema ukrepe na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, če se zaradi obsega ali

učinkov lažje dosežejo na ravni EU (Ferčič et al., 2011).

Pogodba o Evropski uniji je prinesla institut državljanstva Unije. Vsak, ki je državljan

države članice EU je evropski državljan. Državljanstvo EU dopolnjuje nacionalno

20

državljanstvo in ga ne nadomešča. Državljani držav članic imajo niz pravic, med drugim

pravico do sodelovanja na občinskih volitvah in volitvah v evropski parlament, ne glede na

to, v kateri državi članici so, lahko vložijo peticijo pri Evropskem parlamentu, imajo

pravico do pritožbe pri varuhu človekovih pravic, lahko zahtevajo diplomatsko zaščito

katerekoli države članice (Ferčič et al., 2011)

Vloga Evropskega parlamenta se je spet okrepila. Sedaj je v več primerih potrebo soglasje

Evropskega parlamenta. Zelo pomembna je uvedba postopka soodločanja ( redni

zakonodajni postopek) na različnih področjih, s katerim je evropski parlament dobil

pristojnost, da skupaj s Svetom odloča o sprejemu nove zakonodaje. Tako je pridobil tudi

zakonodajne pristojnosti. Dobil je tudi večji vpliv pri sestavi komisije ( Ferčič et al., 2011).

Drugi steber EU - SZVP.

SZVP deluje po vstopu v veljavo Maastrichtske pogodbe, kot drugi steber EU. Zagotavlja

institucionalni okvir za posvetovanje, oblikovanje skupnih stališč in skupnih akcij držav

članic EU ( Ješovnik, 2000).

V B členu pogodbe so opredeljeni temeljni cilji SZVP (Vegič, 2004):

• ohranjanje skupnih vrednot, temeljnih interesov in neodvisnosti Unije

• v vseh pogledih krepiti varnost Unije in njenih držav članic

• ohraniti mir in okrepiti mednarodno varnost in sicer v skladu z načeli ustanovne

listine ZN in sklepnega dokumenta Helsinške konference o varnosti in sodelovanju v

Evropi ter v skladu s cilji Pariške listine

• razvijati mednarodno sodelovanje

• razvijati in utrjevati demokratičnost in načela pravne države ter spoštovanje

človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tretji steber EU pa predstavljajo pravila o sodelovanju na področju pravosodja in notranjih

zadev.

Predstavlja policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, kjer odločitve

sprejema izključno svet. Sodelovanje se izraža predvsem na področju ( Ferčič et al., 2011):

• mednarodne trgovine z mamili in orožjem

• terorizma

• trgovine z ljudmi

• mednarodnega organiziranega kriminala

• podkupovanja in goljufij

21

Pri drugem in tretjem stebru je šlo za medvladno sodelovanje med državami članicami,

države članice so na teh področjih želele ohraniti samostojno pravico do odločanja zato so

se omejile zgolj na medvladno sodelovanje. To je precej drugačna oblika sodelovanja med

državami članicami, kot ga je v prvem stebru predvidevala PES. Institucije Evropske

skupnosti so namreč nad državami članicami zato je šlo za nadnacionalno integracijo. Pri

drugem in tretjem stebru pa države članice niso bile zavezane proti svoji volji, torej se je

lahko odločalo le s soglasjem ( Ferčič et al., 2011).

22

2.3 Amsterdamska pogodba

V končnih določbah PEU je bilo predvideno, da se leta 1996 skliče konferenca

predstavnikov držav članic z namenom ugotovitve, koliko je treba PEU spremeniti.

Amsterdamska pogodba je bila podpisana oktobra leta 1997, veljati pa je začela 1. Maja

1999. Amsterdamska pogodba spreminja vsebino skupnih določil PEU in določil v vseh treh

stebrih ter preštevilčenje njenih členov ( Ferčič et al., 2011).

S to pogodbo je bil napravljen korak naprej pri širitvi Unije, prostem gibanju oseb znotraj

Unije, krepitvi sodelovanja na področju drugega in tretjega stebra, prinesla pa je tudi

spremembe v delovanju institucij ( Ferčič et al., 2011 ).

Drugi steber (SZVP) je bil z Amsterdamsko pogodbo dopolnjen. Spremembe so se pokazale

predvsem na izboljševanju učinkovitosti dotedanjih dogovorov in vzpostavitvi bolj

premišljenega in sofisticiranega sistema od tistega iz Maastrichta. SZVP se v EU ureja

meddržavno in ne na ravni Skupnosti ter obsega vsa področja zunanje politike, vključno z

varnostno. Ukrepi pri vodenju SZVP pa na noben način ne posegajo v suverenost obrambne

in varnostne politike držav članic, ki tega ne želijo. Posebno vlogo pri usklajevanju in

vodenju SZVP ima Evropski svet. Njegova naloga v skladu z Amsterdamsko pogodbo je, da

skrbi za usmeritve in pobudo EU na področju SZVP, s sprejemanjem skupnih strategij, ki se

izvajajo na podlagi skupnih stališč z vzajemnim delovanjem. V sistem odločanja znotraj

SZVP je tudi vključeno načelo »konstruktivne vzdržanosti«, ki državam članicam EU

omogoča, da ob odsotnosti želje ne sodelujejo v določenih akcijah, hkrati pa drugih ne

ovirajo pri izpeljavi naloge. Generalni sekretar Sveta EU ima tudi pomembno vlogo, saj

pomaga Svetu EU pri razvoju, oblikovanju in uresničevanju političnih odločitev pri

oblikovanju SZVP in opravlja nalogo visokega predstavnika za SZVP. Svet EU lahko imenuje

posebne predstavnike, ki se ukvarjajo z določenimi političnimi temami. Najpomembnejša

novost, ki jo je prinesla pogodba iz Amsterdama je možnost, da Generalni sekretar sveta

EU sestavi enoto za načrtovanje zunanje politike in zgodnje opozarjanje, ki analizira in

nadzoruje tok dogodkov, ki so v domeni SZVP ter na ta način predvidi tiste dogodke v

mednarodnih odnosih, ki bi lahko pomembno vplivali na SZVP. V zadevah SZVP Unijo

predstavljata predsedstvo in Evropska Komisija, ki sta odgovorna za izražanje stališč in

odločitev Unije v mednarodnih organizacijah in konferencah (Anžič, 2008).

Svet Evropske Unije na podlagi skupne strategije izvršuje sprejemanje in izvajanje skupnih

ukrepov, stališč in vseh drugih sklepov s kvalificirano večino. V kolikor katera članica Sveta

Evropske unije zaradi utemeljenih razlogov nacionalne politike nasprotuje sprejetju

odločitev, se le-te ne sprejmejo s kvalificirano večino. Lahko pa s kvalificirano večino

23

zahteva, da se Evropskemu Svetu zadeva predloži v soglasno odločitev. Evropski svet ima

pravico odločati o dveh glavnih vprašanjih, in sicer o vprašanju omogočanja vključitve ZEU

v EU in o vprašanju skupne obrambe. EU se lahko obrne na ZEU pri izvajanju nalog za

ohranjanje miru, ukrepih za vzpostavljanje miru, bojnih operacijah za krizno upravljanje

ter pri vprašanju o izvajanju humanitarnih in reševalnih operacij. S tem naredi korak dlje

od PEU saj v zunanji in varnostni politiki predstavlja telo z operativno zmogljivostjo, ki jo

lahko podpre Evropski svet (Kranjec, 2010).

Kljub veliki napovedi o uvedbi SZVP s PEU in Amsterdamsko pogodbo je EU pri razvoju

jasno definirane in učinkovite SZVP, zabeležila le majhen napredek. Pomanjkanje

navdušenja za resničen razvoj vojaških zmogljivosti se je med večjimi evropskimi državami

kazalo skoraj celo desetletje. Od sredina leta 1988 se je pokazal dokončen premik v

vzpostavitvi evropske varnosti in obrambe ter vojaških zmogljivosti kot podpore zunanji in

varnostni politiki in podpora SZVP (Salmon in Shepherd, 2003).

Pogodba podrobneje določa tudi spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami, carinsko

sodelovanje, trajnostno in neinflatorno rast, visoko stopnjo socialne zaščite, visoko raven

varstva in izboljšanje kakovosti okolja, visoko stopnjo konvergence in konkurenčnosti

ekonomskih učinkov ter poudarja gospodarski razvoj, ki bo ob visoki stopnji zaposlenosti

skladen, uravnotežen in trajnosten. Glede državljanstva Evropske unije dodaja, da to ne

nadomešča nacionalnega državljanstva temveč ga le dopolnjuje. Sicer pa še nadalje širi

vlogo Evropskega parlamenta pri odločanju, število sedežev v njem omejuje na 700 in

uvaja spremembe pri imenovanju komisije ( European Union, 2002).

24

2.4 Pogodba iz Nice

Pogodba iz Amsterdama je pustila vrsto vprašanj kot so sestava in velikost Komisije in

odločanje v Svetu po naslednji širitvi članstva. Od 7. Do 11. Decembra 2000 je potekala

medvladna konferenca šefov držav in vlad v Nici, kjer so bila obravnavana ta vprašanja. Ta

konferenca je privedla do sklenitve Pogodbe iz Nice, ki je bila sklenjena 26. Februarja

2001 in je začela veljati 1. Februarja 2003. Na konferenci v Nici so obravnavali

najpomembnejša institucionalna vprašanja v povezavi z naslednjo širitvijo (Ferčič et al.,

2011).

Evropski svet v Helsinkih (10. In 11. December 1999 ) je v svojih sklepih, potrjenih v Nici

decembra 2000, od Evropske unije zahteval, da mora biti do leta 2002 zmožna sprejeti

nove članice, pripravljene na pristop. Tako je 1. Maja 2004 Evropska unija odprla vrata

desetim novim državam članicam. Namen Pogodbe iz Nice je bil torej dvojen: povečati

legitimnost in učinkovitost institucij skupnosti ter pripraviti EU na največjo širitev z

vključitvijo vzhodnoevropskih držav (Lehmann, 2008).

Če nebi bilo sprememb bi bila Komisija po prvi naslednji širitvi prevelika, da bi lahko

normalno delovala. Zato je bilo sklenjeno da bo od 1. Novembra 2004 vsaka država članica

imela po enega komisarja. Torej Evropska komisija šteje toliko članov, kot je njihovih

članic, se pravi 27. S tem so velike države članice izgubile pravico do drugega komisarja.

Sedaj komisijo sestavlja po en komisar iz posamezne države, zanj pa veljajo večja in

okrepljena pooblastila katera izvaja s petletnim mandatom ( Ferčič et al., 2011).

Politični odbor se je preimenoval v politično varnostni odbor (PSC) v sestavi političnih

direktorjev. Odbor je stalni odgovorni organ za opravljanje operacij s področja evropske

varnostne in obrambne politike (EVOP) ter nadzoruje vprašanja povezana s SZVP, po

novem se sestaja dvakrat tedensko. Strateško vodi operacije za krizno upravljanje in izvaja

politični nadzor, pri tem pa odgovarja Svetu Evropske unije. Brez poseganja v 207. člen

Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti prispeva k opredeljevanju politik, spremlja

izvajanje dogovorjenih politik, brez vpliva na pristojnosti predsedstva in Komisije ter

spremlja mednarodni položaj na področju skupne zunanje in varnostne politike (Kranjec,

2010).

Pogodba iz Nice nadgradi ščitenje skupnih vrednot v 7. Členu, ki v primeru kršitve ene

izmed članic predvideva ukrepanje. Ministrski svet lahko z glasovi desetih desetin članic ob

privolitvi Evropskega parlamenta in na predlog tretjine članic Evropskega parlamenta ali

Evropske komisije ugotavlja kršitev teh vrednot v posamezni državi in proti njej sproži

25

postopek. Svet Evropske unije pred tem posluša stališče države kršiteljice oziroma zaprosi

za izdelavo neodvisnega poročila o razmerah v tej državi predlagateljice predloga kršitve.

Še vedno velja določilo da lahko v primeru kršitve skupnih vrednot ministrski svet državi, ki

krši skupne vrednote odvzame pravico do glasovanja v Svetu Evropske unije s kvalificirano

večino (Kranjec, 2010).

S pogodbo iz Nice je Evropska unije nadgradila določila o skupni zunanji in varnostni

politiki v delu, ki se nanaša na gradnjo skupne obrambe. Zaradi teh določil je na Irskem

vladala nejevolja, saj naj bi gradnja skupne obrambe ogrožala tradicionalno nevtralnost

držav. Zaradi tega referendum o ratifikaciji pogodbe ni uspel. Leta 2002 pa sta v Sevilli bili

sprejeti kar 2 deklaraciji, ki sta zagotovili, da Irska nacionalna nevtralnost nebo ogrožena

(Kranjec, 2010).

Pogodba je prinesla kar nekaj novosti. Omenimo je potrebno spremembo postopka pri

odločanju na številnih področjih s kvalificirano večino in izrazitim zmanjšanjem števila

odločitev Sveta Evropske unije z absolutno večino. V uniji petnajstih članic je bilo za

kvalificirano večino potrebnih 169 glasov od 237 oziroma 71,3 % glasov. V Uniji

sedemindvajsetih članic je za kvalificirano večino potrebnih 255 glasov od 345 ozirom 73,9

% glasov. Po širitvi je torej prag za kvalificirano večino postal višji. Štirim državam

Nemčiji, Franciji, Italiji in Veliki Britaniji je bilo priznanih 29 glasov, Španiji in Portugalski

27, Romuniji 14, Nizozemski 13, Grčiji, Češki Belgiji in Madžarski 12, Švedski, Bolgariji,

Avstriji in Slovaški 10, Danski Finski in Litvi 7, Latviji, Sloveniji, Estoniji, Cipru in

Luksemburgu 4 ter Malti trije glasovi (skupaj 348 glasov). Pri sprejemanju odločitev se je

uveljavila tudi demografska klavzula, Kar pomeni, da bi morale države članice proti

nasprotujoči državi predstavljati najmanj 62% prebivalstva Evropske unije (Lehmann,

2008).

26

3 Skupna varnostna in obrambna politika po Lizbonski

pogodbi

3.1 Lizbonska pogodba

Evropska unija je bila v času svojega razvoja deležna najrazličnejših prispodob. Ena izmed

prispodob govori o tem da je EU kot kolo, ki ga je treba venomer potiskati vnaprej, sicer

bo padlo vstran. Neka druga prispodoba pa pravi, da sta Unija, zlasti pa njen pravni red kot

»naraščajoča plima« ali pa »ogromen plimni val«, ki podira naše morske branike in na

grozo vseh prodora v notranjost prek naših polj in hiš. Tudi v zadnjih dvajsetih letih

medvladnih konferenc in snovanja vedno novih preobrazb njenih temeljnih pogodb so

tovrstne prispodobe ostale aktualne. V tem obdobju je bilo to namišljeno kolo večkrat na

tem, da se ustavi - po prvotni zavrnitvi Maastrichtske pogodbe na referendumu na danskem

leta 1992, irskem negativnem referendumu o Pogodbi iz Nice leta 2001 in morebiti še

najbolj po zavrnitvi Pogodbe o ustavi za Evropo na referendumih v Franciji in na

Nizozemskem leta 2005, ko je ponovno zaradi Irske nekaj časa kazalo na to, da bi lahko

spodletelo tudi njeni naslednici- Lizbonski pogodbi (Vatovec, Accetto, Avbelj, Hojnik in

Smrkolj, 2010).

Prispodoba, da je Unija kot kolo izraža enega njenih temeljnih ideoloških gradnikov,

Schumanove deklaracije iz leta 1950: »Evropa se nebo zgradila na en mah in tudi ne po

enem celokupnem načrtu, zgradila se bo prek konkretnih dosežkov, ki bodo najprej

izoblikovali dejansko solidarnost«. Prvi korak je bila Pariška pogodba iz leta 1951, s katero

je leta 1952 začela delovati ESPJ. Postopnost povezovanja sta po prej neuspelih poskusih

tesnejše politične in obrambne skupnosti utrdili Rimski pogodbi iz leta 1957, s katerima sta

leta 1958 začeli delovati (EUROATOM) in (EGS), slednja naj bi pomenila »temelje vse

tesnejši zvezi med narodi Evrope«. Tako je pomenila vsaka naslednja sprememba

temeljnih pogodb nov korak na poti k tej »vse tesnejši zvezi«, ki je povečini le

dopolnjevala obstoječo ureditev z novimi državami članicami in zahtevanimi

institucionalnimi prilagoditvami ter z novimi evropskimi pristojnostmi (Vatovec et al.,

2010).

Maastrichtska pogodba, ki je bila sprejeta leta 1992 je poleg sprememb obstoječih pogodb

uvedla še zadnjo novo pogodbo, Pogodbo o Evropski uniji z njo pa tudi trostebrsko

razdelitev EU , torej kot politično tvorbo, ki naj dotedanje gospodarske skupnosti spremeni

v splošnejšo politično unijo. Amsterdamska pogodba iz leta 1997 je pomenila prvo

spremembo in prenovo temeljnih obstoječih pogodb, Pariško pogodbo in rimski pogodbi

27

treh skupnosti iz petdesetih let ter Maastrichtsko pogodbo o EU. Pogodba iz Nice z leta

2001 je bila namenjena predvsem poglavitni pomanjkljivost amsterdamske prenove-

delovanja EU v pričakovanju prihodnjih širitev. Povečevala je vlogo odločanja z

kvalificirano večino v zakonodajnih postopkih in Evropskega parlamenta. Decembra 2001 je

Evropski svet sprejel Laekensko deklaracijo, s katero je podelil mandat za sklic posebne

Konvencije o prihodnosti Evrope, katere naloga je bila razmisliti o prihodnosti evropskega

povezovanja. Pogodba o Ustavi za Evropo je bila podpisana leta 2004 in je nameravala

obstoječe pogodbe nadomestiti z novim, enotnim besedilom. Po obdobju za razmislek in

neuspešnih referendumih je bila decembra leta 2007 podpisana Lizbonska pogodba, ki se je

v nasprotju s spodletelo ustavno pogodbo spet vrnila k staremu pristopu sprememb in

dopolnitev obstoječih pogodb. Prispodobo kolesa ob tem odseva tudi hitrost, s katero je

vsako sprejeto pogodbo kmalu nasledila nova. Maastrichtska pogodba je začela veljati leta

1993, leta 1997 pa je bila že podpisana Amsterdamska pogodba. V PEU je bilo sicer že

določeno da se leta 1996 skliče konferenca predstavnikov vlad držav članic, da bi preučili

tiste člene te pogodbe za katere je predvidena revizija, ampak so mandat te konference

zelo razširili. Leta 2001 pa so že podpisali Pogodbo iz Nice, ki še niti ni začela veljati, ko

je bil že podeljen mandat Konvenciji za pripravo osnutka nove reforme-ustavne pogodbe

(Vatovec et al., 2010).

Voditelji držav članic Evropske unije so 13. decembra 2007 v Lizboni podpisali pogodbo o

reformi, ki se zato imenuje Lizbonska pogodba. Le ta je začela veljati 1. decembra 2009.

Lizbonska pogodba spreminja Pogodbo o Evropski uniji in pogodbo o ustanovitvi Evropske

skupnosti, vendar ju ne nadomešča, kot je sprva predvidevala. PEU in PES tako veljata še

naprej, vendar ju je Lizbonska pogodba močno spremenila, PES se je s tem preimenovala v

Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU). Spremembe, ki jih je prinesla Lizbonska

pogodba lahko opredelimo na štiri temeljne cilje (Ferčič et al., 2011).

Prvi cilj je bolj demokratična in preglednejša EU - temu cilju so namenjene spremembe

(Ferčič et al., 2011):

• Odprava tristebrne strukture EU: Lizbonska pogodba odpravlja tristebrno strukturo,

ki jo je uvedla Maastrichtska pogodba in s tem ustanavlja eno in enotno EU. Po

Lizbonski pogodbi je pravosodno in policijsko sodelovanje v kazenskih zadevah

zajeto na področjih svobode, varnosti in pravic, skupna zunanja in obrambna

politika pa je del zunanjepolitičnega delovanja Unije.

• Večja vloga Evropskega parlamenta: Evropski parlament ima pri sprejemanju

proračuna in zakonodaje EU ter mednarodnih sporazumov nove pristojnosti. Z

28

Lizbonsko pogodbo se je razširila uporaba postopka soodločanja (kateri je bil

preimenovan v redni zakonodajni postopek) pri oblikovanju politik, tako da je na

področju zakonodaje EU Evropski parlament postal enakopraven s Svetom EU.

• Večja vloga nacionalnih parlamentov: nacionalni parlamenti so kot najbolj

demokratične institucije po Lizbonski pogodbi bolj vpeti v delo EU, saj nadzorujejo

uporabo načela subsidiarnosti.

• Državljanska pobuda: milijon državljanov iz večjega števila držav članic lahko z njo

neposredno pozove Evropsko komisijo, naj na področju pristojnosti EU predloži

zakonodajni predlog v interesu pobudnikov.

• Jasnejše pristojnosti: razmerje med državami članicami in EU je z natančno

razdelitvijo pristojnosti preglednejše. Enotna EU temelji na delitvi pristojnosti med

državami članicami in EU. Države članice ohranijo glavno suverenost in niso

podrejene enote, vladanje torej temelji na delitvi suverenosti, to pa EU razlikuje

od federacije. Pristojnosti so razvrščena na: pristojnosti, katere izključno pripadajo

EU, deljene pristojnosti med EU in državami članicami, pristojnost držav članic pri

katerih ima EU podporno vlogo.

• Izstop iz EU: Lizbonska pogodba prvič jasno določa pravico do izstopa države članice

iz EU. Po novem je določeno, da se država članica lahko odloči za izstop, to namero

pa mora sporočiti Evropskemu svetu, ki bo nato izdal navodila, na podlagi katerih

bo EU začela pogajanja z državo članico in sklenila izstopno pogodbo.

Drugi cilj je učinkovitejša EU- temu cilju so namenjeni zlasti naslednji ukrepi (Ferčič et

al., 2011):

• Učinkovito odločanje: glasovanje s kvalificirano večino v Svetu je postalo načelo in

se razširilo na številna področja, tako je postalo odločanje učinkovitejše in hitrejše.

Državam članicam omogoča načelo soglasja vztrajanje pri svojem in uveljavljanje

najmanjše podrobnosti.

• Predsednik evropskega sveta: po Lizbonski pogodbi ima predsednik Evropskega sveta

dveinpolletni mandat.

• Okrepljene pristojnosti EU na področjih, ki neposredno zagotavljajo boljše življenje

Evropejcev

29

Tretji cilj je EU prava in vrednot - s tem Lizbonska pogodba uvaja (Ferčič et al., 2011):

• Demokratične vrednote: Lizbonska pogodba je poudarila vrednote na katerih

temelji EU (pravna država, enakost, svoboda, spoštovanje človekovega

dostojanstva, demokracija in spoštovanje človekovih pravic, vključno s pravicami

pripadnikov manjšin), posodobila je tudi cilje EU, sedaj so poleg ekonomskih ciljev

poudarjeni tudi drugi, ti so: krepitev miru, vrednot in blaginje narodov, spoštovanje

jezikovne in kulturne raznolikosti,boj proti diskriminaciji in socialni izključenosti,

varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine, itd.

• Državljanske pravice in Listino EU o temeljnih pravicah: Lizbonska pogodba poleg

ohranjanja dosedanjih uvaja tudi nove pravice. Listina EU o temeljnih pravicah je z

Lizbonsko pogodbo postala pravno zavezujoča in ima enako pravno naravo kot PEU

in PDEU, čeprav ostaja ločen dokument.

• Solidarnost med državami članicami: če je katera izmed držav članic žrtev naravne

nesreče, terorističnega napada ali nesreče, ki jo povzroči človek, lahko EU in njene

države članice ukrepajo skupaj in solidarno.

Četrti cilj pa je boljša prepoznavnost EU - k temu cilju vodijo (Ferčič et al., 2011):

• Nova funkcija visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki

ima funkcijo podpredsednika Evropske komisije in hkrati predseduje Svetu EU za

zunanje zadeve.

• Nova evropska služba za zunanje politično delovanje, ki je mišljena, da bo delovala

kot podporna služba za visokega predstavnika.

• Pravna osebnost EU: EU po do sedaj veljavnih pogodbah ni imela pravne osebnosti,

imeli sta jo le EUROATOM in Evropska skupnost. Po Maastrichtski pogodbi je EU

zaradi tega lahko delovala le prek institucij ES. Lizbonska pogodba torej po novem

določa, da ima EU pravno osebnost. Lastna pravna osebnost EU je pomembna, da se

zagotovi učinkovito delovanje lastne avtonomije, pravne varnosti in

transparentnosti. Posledica tega, da ima EU lastno pravno osebnost je, da ima

pravico sklepati mednarodne sporazume, ki zavezujejo države članice, na vseh

področjih pristojnosti delovanja EU. S tem ima tudi procesno sposobnost- torej

lahko toži in je tožena, lahko pristopa k mednarodnim konvencijam in je lahko

članica mednarodnih organizacij. EU je s tem tudi subjekt mednarodnega javnega

prava.

30

3.2 Izvajanje skupne varnostne in obrambne politike po Lizbonski

pogodbi

Lizbonska pogodba odpravlja stebrno strukturo EU. Komentatorji pa priznavajo da za SZVP

in njen sestavni del, skupno Varnostno in obrambno politiko (SVOP) ta trditev ne drži, v

uporabi je fraza, se je »grški tempelj spremenil v rimsko ruševino z dvema stebroma«.

Tudi po 1. decembru 2009 namreč ostaja to področje zunaj PDEU kot naslednice PES ter je

še vedno ločeno urejeno v PEU pod skupnim naslovom Zunanje delovanje Unije. Lizbonska

pogodba pa prav pri zunanjih zadevah EU hkrati ohranja najpomembnejše spremembe,

predvidene v Pogodbi o Ustavi za Evropo. V skladu z mandatom Konvencije o prihodnosti

Evrope naj bi z njimi dosegli bolj usklajeno skupno zunanjo in obrambno politiko, povečali

njeno skladno delovanje ter zunanje zastopanje Unije na srečanjih in v mednarodnih

organizacijah, da bi se ta uveljavila kot močan akter na svetovnem prizorišču in prevzela

odgovornost pri vodenju procesa globalizacije. V vsakdanji praksi na področju zunanjih

zadev EU so tičali razlogi za temeljitejše spremembe na področju njenega zunanjega

delovanja. To je bilo zaznamovano s precejšnjo razpršenostjo, neusklajenostjo in zmedo

med pogosto hkratnimi dejavnostmi Evropske skupnosti, EU in držav članic na

mednarodnem prizorišču. Prvi način kako vnesti več preglednosti v zunanje delovanje

Unije je podelitev pravne osebnosti enoti EU. Z vidika mednarodnega prava se lahko zdaj

EU kot subjekt uvršča med mednarodne organizacije (Vatovec et al., 2010).

V prejšnjih pogodbah je bila SZVP le oblika medvladnega sodelovanja držav članic. Člen

2(4) PDEU pa navaja sledeče: »Unija je v skladu z določbami Pogodbe o Evropski uniji

pristojna za opredelitev in izvajanje skupne zunanje in varnostne politike, vključno s

postopnim oblikovanjem skupne obrambne politike«. Tako je z Lizbonsko pogodbo

izvajanje SZVP postalo posebna vrsta pristojnosti Unije, ki je podvržena posebnemu

režimu. Zanjo namreč veljajo posebna pravila in postopki, ukrepi sprejeti v okviru SZVP pa

naj bi imeli le omejeno naddržavno naravo. Na tem področju je torej izključeno

sprejemanje zakonodajnih aktov (Vatovec et al., 2010).

SZVP opredeljujeta in izvajata predvsem Evropski svet in Svet za zunanje zadeve, ki

odločata soglasno. SZVP poleg njiju izvajajo tudi visoki predstavniki EU za zunanje zadeve

in varnostno politiko ter države članice. Na tem področju imajo močno omejeno vlogo

Evropski parlament, Komisija in sodišče EU. Evropski Svet predstavljajo predsednik

Komisije in predsedniki vlad ozirom voditelji držav članic. Zaupane so mu strateške naloge

na področju celotnega zunanjega delovanja EU ( Ferčič et al., 2011).

31

Svet za zunanje zadeve oblikuje SZVP in sprejema sklepe, kateri so potrebni za določitev in

izvajanje te politike na podlagi strateških usmeritev in splošnih smernic, ki jih določa

Evropski svet. Skupaj z visokim predstavnikom EU je Svet za zunanje zadeve pristojen za

zagotavljanje doslednosti, enotnosti in učinkovitosti delovanja EU. Ena glavnih vlog

visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko je predsedovanje Svetu

za zunanje zadeve. Visoki predstavnik lahko Svetu za zunanje zadeve predloži predloge s

področja SZVP in s temi predlogi prispeva k oblikovanju SZVP. Naloga visokega

predstavnika je tud zagotavljanje izvajanja sklepov, ki sta jih sprejela Evropski svet in Svet

za zunanje zadeve, zastopanje EU v zadevah povezanih s SZVP ter izražati stališča EU v

mednarodnih organizacijah in na mednarodnih konferencah. Visokemu predstavniku pri

izpolnjevanju njegovih nalog pomaga Evropska služba za zunanje delovanje.

Na predlog visokega predstavnika lahko Svet za zunanje zadeve imenuje posebnega

predstavnika za določena politična vprašanja. Ta opravlja svoje naloge pod vodstvom

visokega predstavnika ( Ferčič e tal., 2011).

V 21. členu PEU so določeni cilji skupne zunanje in varnostne politike EU. Ti so (Ferčič et

al., 2011):

• Graditi partnerstvo in razvijati odnose s tretjimi državami in svetovnimi ali

regionalnimi mednarodnimi organizacijami;

• Iskanje večstranskih rešitev skupnih problemov, zlasti v okviru združenih narodov;

• Zaščita vrednot EU,neodvisnosti, temeljnih interesov, varnosti in celovitosti;

• Podpora in utrjevanje pravne države, demokracije, mednarodnega prava ter

človekovih pravic in načel;

• Preprečevanje sporov, ohranjanje miru in krepitev mednarodne varnosti;

• Pospeševanje trajnostnega gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja držav v

razvoju s prednostnim ciljem izkoreninjenja revščine;

• Spodbujanje vključitve vseh držav v svetovno gospodarstvo, skupaj s postopno

odpravo omejitev v mednarodni trgovini;

• Pomoč pri oblikovanju mednarodnih ukrepov za ohranitev in izboljšanje kakovosti

okolja in trajnostnega gospodarstva s svetovnimi naravnimi viri, da se zagotovi

trajnostni razvoj;

32

• Pomoč prebivalstvu, državam in regijam, ki se spopadajo z naravnimi nesrečami ali

nesrečami, ki jih je povzročil človek;

• Podpiranje mednarodne ureditve, ki temelji na okrepljenem večstranskem

sodelovanju in odgovorni svetovni politiki.

Unija usklajuje različna področja svojega zunanjega delovanja in skrbi za usklajenost teh s

svojimi drugimi politikami. Svet in Komisija, ki jima pomaga visoki predstavnik Unije za

zunanje zadeve in varnostno politiko, zagotavljata to usklajenost in v ta namen sodelujeta

(Ferčič, et al., 2011).

Od Lizbonske pogodbe naprej je skupna varnostna in obrambna politika (SVOP) sestavni del

SZVP, določajo pa jo bistveno bolj natančna pravila kot doslej. Do sedaj je bil temu

področju namenjen le en člen, danes pa je to urejeno v členih od 42 do 46 PEU in v

Protokolu (št. 10) o stalnem strukturnem sodelovanju.

Določbe o skupni varnostni in obrambni politiki (Ferčič, et al., 2011):

• SVOP Uniji zagotavlja operativno sposobnost oprto na vojaška in civilna sredstva. EU

lahko uporablja ta sredstva pri misijah zunaj svojih meja za preprečevanje

konfliktov, ohranjanje miru in krepitev mednarodne varnosti. Za izvajanje teh misij

se uporabijo zmogljivosti, ki jih zagotovijo države članice.

• SVOP vključuje postopno oblikovanje skupne obrambne politike Unije, katera vodi

do skupne obrambe, če Evropski svet tako soglasno odloči. Politika EU pa s tem ne

posega v varnostne in obrambne politike posameznih držav članic in spoštuje

obveznosti iz Severnoatlantske pogodbe tistih držav članic, ki vidijo uresničevanje

svoje skupne obrambe v Severnoatlantski zvezi (NATO).

• Uniji so na razpolago vojaške in civilne zmogljivost držav članic, za izvajanje SVOP

in za uresničevanje ciljev, ki jih je opredelil Svet. Države članice si prizadevajo za

postopno izboljšanje svojih vojaških zmogljivosti. Agencija za področje razvoja

obrambnih zmogljivosti, raziskav, nabave in oborožitve ( Evropska obrambna

agencija), ugotavlja operativne potrebe, spodbuja ukrepe za njihovo izpolnjevanje,

prispeva k določanju in izvajanju vseh ukrepov, ki so potrebni za krepitev

industrijskih in tehnoloških temeljev obrambnega sektorja, sodeluje pri določanju

evropske politike na področju zmogljivosti in oboroževanja ter pomaga Svetu pri

ocenjevanju izboljšanja vojaških zmogljivosti.

33

• Na predlog visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ali

na pobudo države članice sprejme Svet sklepe o SVOP soglasno. Visoki predstavnik

lahko po potrebi skupaj s Komisijo predlaga uporabo nacionalnih sredstev kakor tudi

instrumentov Unije.

• Za ohranitev vrednot Unije in v korist njenih interesov lahko Svet izvedbo misije v

okviru Unije zaupa skupini držav članic, ki to želijo in imajo ustrezne zmogljivosti

za takšno misijo. V sodelovanju z visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in

varnostno politiko se te države članice med seboj dogovorijo glede vodenja misije.

Države članice, ki sodelujejo pri izvajanju misije, o njenem poteku redno obveščajo

Svet. Če izvajanje misije zahteva spremembo cilja, obsega in pogojev misije ali ima

večje posledice, te države nemudoma obvestijo Svet. Svet pa v takih primerih

sprejme potrebne sklepe.

• Države članice, ki izpolnjujejo višja merila glede vojaških zmogljivosti in so

sprejela večje medsebojne obveznosti na tem področju v zvezi z najzahtevnejšimi

misijami, vzpostavijo stalno strukturno sodelovanje v okviru Unije. Države članice,

ki se želijo vključiti v stalno strukturno sodelovanje, izpolnjujejo merila in so

sprejele obveznosti iz Protokola o stalnem strukturnem sodelovanju o svoji nameri

obvestijo svet in visokega predstavnika. Svet odloča s kvalificirano večino po

posvetovanju z visokim predstavnikom. Glasujejo le člani sveta, ki predstavljajo

vključene države članice. Če vključena država članica meril ne izpolnjuje več ali ni

več sposobna izpolnjevati sprejetih obveznosti, lahko Svet sprejme sklep o

mirovanju sodelovanja zadevne države članice.

• V primeru oboroženega napada na ozemlje države članice, ji morajo druge države

članice zagotoviti pomoč in podporo z vsemi razpoložljivimi sredstvi. To nima vpliva

na posebno naravo varnostne in obrambne politike držav članic.

• Misije pri katerih lahko Unija uporabi vojaška in civilna sredstva, vključujejo skupne

operacije razoroževanja, vojaško pomoč in svetovanje, misije za preprečevanje

sporov in ohranjanje miru, humanitarne in reševalne misije, bojne operacije za

krizno upravljanje, vključno z vzpostavljanjem miru in pokonfliktno stabilizacijo.

Vse te misije pa lahko tudi prispevajo k boju proti terorizmu. Sklepe v zvezi z

misijami sprejme Svet. Z njimi določi njihov obseg in cilje ter splošne pogoje za

njihovo izvajanje. Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko

pod nadzorom Sveta in v tesnem stiku s Političnim in varnostnim odborom skrbi za

usklajevanje med civilnimi in vojaškimi vidiki takšnih ukrepov.

34

• Naloge Evropske obrambne agencije, katera je podrejena Svetu so:

- Sodelovati pri ugotavljanju ciljev držav članic glede njihovih vojaških

zmogljivosti in pri oceni izpolnjevati obveznosti, ki so jih države članice

prevzele v zvezi s temi zmogljivostmi.

- Spodbujati usklajevanje operativnih potreb in sprejetje učinkovitih in

združljivih postopkov naročanja.

- Predlagati večstranske projekte za izpolnjevanje ciljev glede vojaških

zmogljivosti, zagotavljati usklajevanje programov, ki jih izvajajo države

članice in upravljanje posebnih programov sodelovanja.

- Podpirati raziskave na področju obrambne tehnologije ter načrtovati in

usklajevati skupne raziskovalne dejavnosti in preučevati tehnične rešitve za

prihodnje operativne potrebe.

- Prispevati k določanju in po potrebi k izvajanju, vsakršnih koristnih ukrepov

za krepitev industrijskih in tehnoloških temeljev obrambnega sektorja ter

izboljšanju učinkovitosti vojaških odhodkov.

• Vse države članice, ki to želijo lahko sodelujejo v Evropski obrambni agenciji.

Sklep o določitvi statuta, načina delovanja in sedeža Agencije sprejme Svet s

kvalificirano večino. Znotraj agencije se oblikujejo posebne skupine, v katerih

sodelujejo države članice, ki izvajajo skupne projekte. Svoje naloge izvaja agencija

po potrebi tudi v povezavi s Komisijo.

V Nici leta 2000 je Evropski svet odobril ustanovitev stalnih političnih in vojaških organov:

• Političnega in varnostnega odbora (POV)

• Vojaškega odbora Evropske unije (VOEU)

• Vojaškega štaba Evropske unije (VŠEU)

EU je pri odzivanju na mednarodno krizo in v podporo ciljem SZVP z navedenimi političnimi

in vojaškimi organi sposobna neodvisno sprejemati odločitve. Kadar se Nato ne udejstvuje

kot celota lahko z uporabo njegovih sredstev in zmogljivosti začne in vodi vojaške

operacije (berlinski dogovor). EU se je tudi odločila za razvoj zmogljivosti za civilno krizno

upravljanje. Odločitev temelji na podlagi štirih prednostnih nalog, katere so bile

35

opredeljene na Evropskem svetu v Feiri junija 2000: krepitev pravne države, policije,

krepitev civilne uprave in civilne zaščite. Civilne operacije SVOP vključujejo večinoma

policijske misije pa tudi krepitev civilnih upravnih struktur, opazovalne misije ter

utrjevanje in razvoj ustanov pravne države. Unija se je s spodbujanjem vojaških in civilnih

sredstev sposobna zateči k več ukrepom od gospodarskih ukrepov, humanitarne pomoči in

diplomatske dejavnosti do civilnih policijskih in vojaških operacij kriznega upravljanja.

PEU pa kljub temu ne predvideva skupnih vojaških oz. varnostnih sil EU. V posebnem

protokolu je urejeno stalno strukturno sodelovanje držav članic, to je namenjeno zgolj

krepitvi obrambnih sposobnosti držav članic, da bi bile te sposobne zagotoviti namenske

bojne enote, ki bi lahko v kratkem času prevzele načrtovane naloge v okviru misij EU.

Državam članicam je pri krepitvi vojaških sposobnosti v strokovno oporo Evropska

varnostna agencija (Vatovec et al., 2010).

3.2.1 Evropska varnostna strategija

Evropski svet je decembra 2003 sprejel evropsko varnostno strategijo. Postavil je jasne

cilje in določil načela za uveljavljanje varnostnih interesov EU na podlagi naših temeljnih

vrednot. Strategija temelji na celostnem pristopu in ostaja v celoti veljavna. V evropski

varnostni strategiji je navedenih več groženj in izzivov za naše varnostne interese.

Nekateri so postali pomembnejši, vsi pa so postali kompleksnejši (Evropska unija, Svet

Evropske unije, 2009):

• Širjenje orožja za množično uničevanje. V evropski varnostni strategiji je bilo

širjenje orožja s strani držav in teroristov opredeljeno kot morda največja grožnja

EU. Ta grožnja je v naslednjih letih postala še resnejša. V naslednjih desetletjih bi

morebitni razmah jedrske energije v civilne namene pomenil tudi nove izzive za

sistem za neširjenje orožja, če ne bodo uvedeni ustrezni varnostni ukrepi. EU se je

opirala na strategijo proti širjenju orožja za množično uničevanje sprejeto leta

2003 in je na tem področju zelo dejavna. Širitev orožja za množično uničevanje in

načine njegove dobave so upočasnile ureditve predvidene z mednarodnimi

pogodbami in sistemi nadzora izvoza.

• Terorizem in organiziran kriminal. V Evropi in drugod po svetu terorizem še vedno

ogroža naš obstoj. Evropske države so in so že bile tarče napadov. Centri celic Al

Kaide so bili odkriti v Italiji, Nemčiji, Španiji, Belgiji in Veliki Britaniji. Teroristične

skupine, ki nastajajo na naših ozemljih pa postajajo tudi vse pomembnejše.

Teroristična gibanja so povezana prek elektronskih omrežij, so vse bolj financirana

in pripravljena na uporabo neomejenega nasilja, ki lahko pripelje do velikega

36

števila žrtev. Terorizem je povezan z nasilnim verskim ekstremizmom, razlogi zanj

pa so različni, mednje sodijo kulturna, politična in družbena kriza, pritiski

modernizacije ter odtujitev mladih, ki živijo v tujih družbah. Organiziran kriminal

še naprej ogroža družbo z mednarodnimi goljufijami, pranjem denarja in s trgovino

s prepovedanim orožjem, drogami in ljudmi. Od leta 2003 je EU z novimi ukrepi in

novo strategijo za zunanjo dimenzijo na področju pravosodja in notranjih zadev

dosegla napredek pri reševanju obeh problemov. To ji je omogočilo lažje izvajanje

čezmejnih preiskav in usklajevanje pregona. Strategija EU za boj proti terorizmu

sprejeta leta 2005 temelji na spoštovanju človekovih pravi in mednarodnega prava.

Pristop strategije je štiriplasten: preprečevanje novačenja in razlogov zanje,zaščita

morebitnih tarč, pregon teroristov in odziv na napad.

• Energetska varnost. V zadnjih letih se povečuje zaskrbljenost zaradi energetske

odvisnosti. Po izračunih sodeč bo do leta 2030 treba uvažati že do 75% nafte in

plina. Uvoz bo zagotavljalo omejeno število držav, stabilnost mnogih od njih pa je

ogrožena. Zato se soočamo s celo vrsto varnostnih izzivov, ki zahtevajo odgovornost

in solidarnost vseh držav članic. Skupno poročilo visokega predstavnika in Komisije

iz junija 2006 je opisalo glavne elemente. V Evropi je potreben bolj poenoten

energetski trg z višjo stopnjo medsebojne povezanosti, več pozornosti je treba

nameniti bolj izoliranim državam, Izdelan krizni mehanizem za obvladovanje

začasne prekinitve oskrbe.

• Podneben spremembe. Evropska varnostna strategija je leta 2003 že opredelila

pomen podnebnih sprememb za varnost. Nekaj let pozneje razmere zahtevajo še

nujnejše ukrepanje. Marca 2008 sta visoki predstavnik in Komisija predstavila

poročilo Evropskemu svetu, v njem so podnebne spremembe imenovane »množitelj

groženj«. Degradacija okolja, elementarne nesreče in tekma za prilastitev virov pa

dodatno zaostrujejo situacijo, zlasti v razmerah naraščanja prebivalstva in revščine.

To pa povzroča povečanje migracij, politične, varnostne, humanitarne in

zdravstvene posledice. Zaradi spreminjanja podnebja lahko pride tudi do sporov

glede morskih območij, trgovskih poti in doslej nedostopnih virov.

• Regionalni konflikti. Regionalni konflikti kot so tisti v Kašmirju, na območjih Afriških

velikih jezer in Korejskem polotoku ter na Bližnjem vzhodu neposredno in posredno

vplivajo na evropske interese. Spopadi in spori na naših mejah uničujejo človeška

življenja, ogrožajo manjšine, fizično infrastrukturo, temeljne svoboščine in

37

človekove pravice. Spopadi lahko vodijo do nedelovanja države, pojavu

ekstremizma in terorizma in lahko omogočajo delovanje organiziranega kriminala.

• Nedelovanje države. Zaradi nedelovanja države lahko pride do propada državne

institucije. Najbolj znani primeri so Afganistan pod Talibani, Liberija in Somalija.

Nedelovanje države pomeni slabo upravljanje države – zloraba moči, korupcija,

šibke institucije, civilni spori in pomanjkanje občutka za odgovornost, vse to

načenja državo od znotraj.

Živimo v svetu, ki nam prinaša resnejše grožnje kot smo jih poznali in nam hkrati prinaša

tudi svetlejšo prihodnost. Prihodnost je deloma odvisna tudi od naših ukrepov. EU si je za

uveljavljanje svojih vrednot in ohranitev varnosti zastavila tri strateške cilje (Evropska

unija, Svet Evropske unije, 2009):

• Obravnavanje groženj. EU dejavno ukrepa proti ključnim grožnjam. Po napadih 11.

Septembra 2001 je sprejela ukrepe med katere sodijo sprejetje sporazuma o

medsebojni pravni pomoči z ZDA, evropskega naloga za prijetje in načini boja proti

financiranju terorizma. EU se še naprej zavzema za izboljšanje obrambe in za

okrepljeno sodelovanje na tem področju. Že več let se zavzema tudi za politiko

neširjenja orožja. Dogovorila se je o nadaljevalnem programu ukrepanja, ki predvideva

ukrepe za okrepitev vloge Mednarodne agencije za atomsko energijo, boj proti

nezakonitim pošiljkam in nedovoljeni dobavi ter strožji nadzor izvoza orožja. EU nudi

tudi pomoč za rešitev regionalnih sporov in ponovno delovanje držav, ki so propadle.

Oddaljene grožnje so lahko v obdobju globalizacije prav tako nevarne kot tiste bližnje.

Jedrska tveganja v Južni Aziji, jedrske aktivnosti v Severni Koreji in širjenje orožja na

bližnjem vzhodu so elementi nad katerimi je Evropa zaskrbljena. Zaradi globalne

komunikacije se v Evropi veča ozaveščenost o regionalnih sporih ali humanitarnih

tragedijah drugod po svetu. Nove grožnje so dinamične in pomenijo da bo prva

obrambna linija pogosto nekje na tujem. Nevarnost širjenja je vedno večja in brez

ukrepov bodo teroristične mreže postale vse bolj nevarne. Teroristi in kriminalci lahko

zdaj delujejo po vsem svetu, njihove dejavnosti v srednji in južni Aziji lahko ogrozijo

evropske države in njihove državljane. Organiziran kriminal in nedelovanje države sta

pojava, ki se širita, če ni ustreznih protiukrepov. To pomeni, da moramo biti

pripravljeni na ukrepanje še pred izbruhom krize. Za vsako grožnjo je potrebna

kombinacija različnih instrumentov. S političnimi, ekonomskimi in drugimi ukrepi ter z

nadzorom izvoza je mogoče je mogoče omejiti širjenje orožja ob hkratnem

odpravljanju globljih političnih vzrokov. Za spopadanje s terorizmom so nujno potrebna

38

vojaška, policijska, obveščevalna, pravosodna in druga sredstva. Vojaški instrumenti za

vzpostavitev reda in humanitarna pomoč za odpravo posledic neposrednih kriznih

razmer so potrebna v nedelujočih državah. Regionalni spori zahtevajo politične rešitve,

v fazi, ki sledi sporu pa so morda potrebna vojaška sredstva in učinkovita policija. S

civilnim kriznim upravljanjem se pomaga ponovno vzpostaviti civilno vlado, z

ekonomskimi instrumenti pa se omogoča obnova. EU je dobro pripravljena da se odzove

na vse razsežnosti takšnih pojavov.

• Krepitev varnosti v naši okolici. Tudi v obdobju globalizacije igra geografska lega

pomembno vlogo. Da mejimo na države z odgovornimi vladami je v našem interesu.

Spopadi v katere so vpletene sosednje države, šibke države, v katerih cveti organiziran

kriminal in nenadzorovana rast prebivalstva na obmejnih področjih z Evropo, so

problem s katerim se Evropa sooča. Našo varnost povečuje vključevanje držav

pristopnic, vendar se s tem EU tudi vse bolj približuje nemirnim območjem. Zavzemati

se je potrebno, da bi na mejah Sredozemlja in vzhodno od EU nastala skupina držav z

odgovornimi vladami, s katerimi bi sodelovali in negovali tesne odnose. Prednost

političnega in ekonomskega sodelovanja je potrebno ponuditi tudi našim sosedam na

vzhodu, hkrati pa je potrebno tudi reševati politične probleme v teh državah. Čas je da

namenimo pozornost problemom, s katerimi se soočajo države na južnem Kavkazu, ki

bo slej ko prej naša sosednja regija. Rešitev arabsko-izraelskega spora je evropska

prednostna strateška naloga. Možnosti za rešitev drugih problemov na Bližnjem vzhodu

so v nasprotnem primeru zelo majhne. Rešitev za katero se EU že dolgo zavzema, torej

soobstoj dveh držav ima široko podporo. Za rešitev tega spora pa bodo potrebna skupna

prizadevanja in sodelovanje EU, ZDA, OZN, Rusije in držav v tej regiji, predvsem pa

Palestine in Izraela. Sredozemlje se še naprej sooča s problemom socialnih nemirov,

nerešenih sporov in gospodarskega nazadovanja. Nadaljnje sodelovanje s partnerji v

Sredozemlju je za dosego interesov EU nujno potrebno, in sicer z učinkovitejšim

varnostnim, ekonomskim in kulturnim sodelovanjem v okviru barcelonskega procesa.

• Mednarodni red, ki sloni na učinkovitem večstranskem sistemu. V svetu globalnih

medijev, globalnega trga in globalnih groženj sta blaginja in varnost vse bolj odvisni od

učinkovitega večstranskega sistema. Cilj je razvoj uspešno delujočih mednarodnih

institucij in močnejše mednarodne družbe na pravilih temelječega mednarodnega reda.

Ustanovna listina OZN je temeljni okvir mednarodnih odnosov. Glavna pristojnost

Varnostnega sveta je ohranjanje mednarodne varnosti in miru. Okrepiti OZN in ji

omogočiti, da bo lahko izpolnjevala svoje naloge in učinkovito delovala je ena

prednostnih evropskih nalog. V primeru, da bodo kršene določbe mednarodnih

39

organizacij, ureditev in pogodb moramo biti pripravljeni na ukrepanje, saj želimo, da

bi le-te bile učinkovite v boju proti grožnjam mednarodnega miru in varnosti.

Transatlantski odnosi so osrednji element mednarodnega sistema. To je v interesu obeh

strani, hkrati pa krepi tudi celotno mednarodno skupnost. Pomemben odraz teh

odnosov je Nato. Prav tako krepijo upravljane v svetovnem merilu regionalne

organizacije. Moč in učinkovitost OVSE in Sveta Evrope sta za EU posebnega pomena.

Pogoj na pravilih temelječega mednarodnega reda je, da se pravo razvija ob

upoštevanju razvoja dogodkov, kot so globalno segrevanje, razširjanje orožja in

terorizem. V interesu EU je nadaljnji razvoj že obstoječih institucij. Iz izkušenj vemo,

da se z nadzorom nad orožjem in krepitvijo zaupanja veča varnost. Takšni instrumenti

lahko ogromno prispevajo tudi k stabilnosti in varnosti v bližnjih in bolj oddaljenih

državah. Kakovost mednarodne družbe je odvisna od vlad, ki so njen temelj. Svet

sestavljen iz demokratičnih držav z dobrim vodenjem je najboljša zaščita naše

varnosti. Najboljša sredstva krepitve mednarodnega miru so vzpostavitev pravne države

in varstvo človekovih pravic, boj proti korupciji in zlorabi moči ter širjenje dobrega

vodenja in podpora družbenim in političnim reformam. Močna spodbuda za reformo so

lahko trgovinske in razvojne politike. Kot največja trgovinska sila na svetu in kot

največja donatorka uradne pomoči je EU s svojimi državami članicami najbolj

usposobljena za dosego omenjenih ciljev.

Zunanja politika EU je vse bolj usklajena, krizna upravljanja pa vedno bolj učinkovita. Na

območju Balkana in tudi v bolj oddaljenih regijah smo že dokazali, da imamo na voljo

instrumente, ki jih lahko učinkovito uporabimo. Toda, če želimo prispevati primerno

svojim zmožnostim, moramo biti bolj usklajeni, bolj dejavni, bolj sposobni in sodelovati

moramo z drugimi(Evropska unija, Svet Evropske unije, 2009).

Bolj dejavni moramo biti pri doseganju strateških ciljev . To velja za celoten spekter

instrumentov za krizno upravljanje in preprečevanje konfliktov, ki ga imamo na voljo,

vključno s civilnimi in vojaškimi, političnimi, diplomatskimi, razvojnimi ter trgovinskimi

dejavnostmi. Potrebno je razviti strateško kulturo, ki bo omogočala hitro, zgodnje in

odločno posredovanje. OZN se odziva na grožnje mednarodnemu miru in varnosti zato je

pomembno da jo EU podpira. EU se je zavezala, da bo povečala podporo ZN v situacijah

kratkoročnega kriznega upravljanja in okrepila sodelovanje z ZN pri pomoči državam, ki so

prestale spopade. Pomembna je sposobnost preventivnih ukrepov, še preden se razmere v

državah v naši okolici poslabšajo in pojavijo humanitarne krize ter dokazi o širjenju orožja.

S preventivnim delovanjem se lahko izognemo resnim problemom v prihodnosti (Evropska

unija, Svet Evropske unije, 2009).

40

Bolj sposobna Evropa je dosegljiva, vendar bo potreben čas za uresničitev našega

potenciala. Z dejavnostmi kot je ustanovitev obrambne agencije smo na pravi poti. Za

obrambo je treba nameniti več sredstev, da bi se naše vojske lahko postavile po robu

novim grožnjam ter postale bolj prilagodljive in mobilne sile. Za reševanje bolj oddaljenih

in nam bolj tujih problemov moramo izboljšati komunikacijo, da bi se lahko z razmerami

bolje spoznali. Zato je potrebno okrepiti diplomatske zmogljivosti, potrebujemo sistem, ki

bo združeval vire držav članic in sredstva institucij EU. Za skupne ukrepe so najboljša

osnova skupne ocene tveganja. To zahteva boljšo izmenjavo obveščevalnih podatkov med

državami članicami in partnerji. Stalni sporazumi med Natom in EU, krepijo operativne

zmogljivosti EU in določajo okvir za strateško partnerstvo za krizno upravljanje med obema

organizacijama. To je odraz naše skupne odločnosti za spoprijem z izzivi novega stoletja

(Evropska unija, Svet Evropske unije, 2009).

Bolj usklajeni. Odločilni element SZVP in SVOP je dejstvo, da smo močnejši, če ukrepamo

skupaj. Oblikovali smo številne instrumente, vsakega s svojo zgradbo in svojimi razlogi.

Kako združiti različne instrumente in zmogljivosti je današnji izziv: evropske programe

pomoči in evropski razvojni sklad, vojaške in civilne zmogljivosti držav članic in druge

instrumente. Na našo varnost in tudi na varnost tretjih držav lahko vplivajo vsi. Prvi pogoj

za razvoj je varnost. Ključno v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu je boljša

usklajenost med zunanjim delovanjem in politikami na področju pravosodja in notranjih

zadev. Zunanje dejavnosti posameznih držav članic in instrumenti EU morajo biti bolje

usklajeni (Evropska unija, Svet Evropske unije, 2009).

Sodelovanje s partnerji. Vprašanj, ki jih lahko rešimo sami je zelo malo, če jih sploh je

kaj. Že opisane grožnje so skupne grožnje in z njimi se soočamo skupaj z našimi partnerji.

Zastavljene cilje je potrebno uresničevati prek partnerstev in s pomočjo večstranskega

sodelovanja v mednarodnih organizacijah. Transatlantski odnosi so nenadomestljivi. Za

učinkovito partnerstvo z ZDA si je potrebno prizadevati, saj je to še dodatna spodbuda za

EU, da izboljša usklajenost svojega delovanja in nadgradi svoje zmogljivosti. Rusija igra

pomembno vlogo pri naši varnosti in blaginji zato si moramo še naprej prizadevati za

tesnejše odnose z njo. Napredek pri dosegu strateškega partnerstva bo izboljšal

spoštovanje skupnih vrednot. Naša geografska lega, kulturne povezave in zgodovina nam

omogočajo povezave s celotnim svetom: našimi sosedami na Bližnjem Vzhodu, partnerji v

Aziji, Latinski Ameriki in Afriki. Ti odnosi