Upload
others
View
1
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
DIPLOMSKO DELO
Uporaba neverbalne komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj
Februar, 2015 Andrej Štinjek
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Uporaba neverbalne komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj
Februar, 2015 Andrej Štinjek
Mentor: Pred. dr. Tinkara Pavšič Mrevlje
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici, predavateljici dr. Tinkari Pavšič Mrevlje, za strokovno pomoč, vodenje in
usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela.
3
KAZALO
1 Uvod ............................................................................................. 8
2 Komunikacija ................................................................................ 10
2.1 Kaj je komunikacija? .................................................................... 10
2.2 Razmerje med verbalno in neverbalno komunikacijo .............................. 11
2.3 Pomen neverbalne komunikacije ...................................................... 11
3 Neverbalna komunikacija ................................................................. 12
3.1 Prvi vtis .................................................................................... 12
3.2 Rokovanje ................................................................................. 12
3.3 Območje in oddaljenost ................................................................ 13
3.4 Glava ....................................................................................... 14
3.4.1 Oči in obrvi .......................................................................... 14
3.4.2 Usta in nasmeh ...................................................................... 17
3.4.3 Drža oziroma položaj glave ........................................................ 19
3.5 Roke ....................................................................................... 19
3.6 Noge ....................................................................................... 23
3.7 Drža telesa ................................................................................ 25
3.8 Zrcaljenje ................................................................................. 26
3.9 Vokalizacija ............................................................................... 27
4 Kako si razlagamo govorico telesa? ...................................................... 29
5 Uporaba neverbalne komunikacije pri preiskavi ..................................... 31
kaznivih dejanj ................................................................................ 31
5.1 Kaj je kaznivo dejanje? ................................................................. 31
5.2 Preiskovanje kaznivih dejanj ........................................................... 31
5.3 Uporba neverbalne komunikacije pri preiskovanju ................................. 34
kaznivih dejanj ............................................................................... 34
5.4 Ugotavljanje laži pri preiskovanju kaznivih dejanj ................................. 37
4
6 Hipoteze ...................................................................................... 40
7 Metoda ........................................................................................ 41
7.1 Opis vzorca ............................................................................... 41
7.2 Predstavitev instrumenta ............................................................... 44
7.3 Postopek raziskave ...................................................................... 45
8 Rezultati raziskave ......................................................................... 46
8.1 Pozornost na neverbalno govorico oseb v postopkih ................................ 46
8.2 Pozornost na lastno neverbalno govorico............................................. 48
8.3 Uspešnost in usposobljenost za branje neverbalne govorice ...................... 49
8.4 Preverjanje hipotez ..................................................................... 50
8.4.1 Hipoteza 1 ........................................................................... 51
8.4.2 Hipoteza 2 ........................................................................... 51
8.4.3 Hipoteza 3 ........................................................................... 51
9 Razprava ...................................................................................... 53
10 Omejitve raziskave ....................................................................... 58
11 Zaključek ................................................................................... 59
12 Viri ........................................................................................... 61
13 Priloga ....................................................................................... 64
5
KAZALO TABEL
Tabela 1: Razvrstitev posameznih delov neverbalne komunikacije pri osebah v
postopkih ................................................................................................................................... 47
Tabela 2: Razvrstitev posameznih delov neverbalne komunikacije pri udeležencih ... 48
KAZALO SLIK
Slika 1: Delež udeležencev glede na čas zaposlitve v Policiji .......................................... 41
Slika 2: Delež udeležencev glede na izobrazbo ob sklenitvi delovnega razmerja v
Policiji ........................................................................................................................................ 42
Slika 3: Izobrazba udeležencev .............................................................................................. 43
Slika 4: Delež oseb glede na delovno mesto ........................................................................ 44
Slika 5: Pozornost udeležencev na neverbalno govorico pri osebah v postopku ........... 46
Slika 6: Pozornost na neverbalno komunikacijo glede na udeležence v postopkih ...... 47
Slika 7: Pozornost na lastno nebesedno komunikacijo v postopkih ................................. 48
Slika 8: Področja, pomočjo katerih udeleženci ugotavljajo laž ...................................... 49
Slika 9: Delež oseb glede na mnenje, ali so pri ugotavljanju laži uspešnejši od ostalih
oseb ............................................................................................................................................. 50
Slika 10: Delež oseb glede na delovne izkušnje in pozornost na neverbalno
komunikacijo ............................................................................................................................. 52
6
POVZETEK
Policisti in kriminalisti pri preiskovanju kaznivih dejanj neprestano komunicirajo z
osebami v postopkih. Prav komuniciranje je eno izmed njihovih najpogostejših
opravil, zaradi česar je zelo pomembno, da so vešči verbalne in neverbalne
komunikacije. Policisti želijo z zbiranjem obvestil od oseb v postopkih pridobiti
pomembne podatke, ki bi lahko pripomogli pri raziskavi kaznivega dejanja. Pri tem je
zelo pomembno, da znajo ugotoviti, kdaj jim osebe v postopkih lažejo, oziroma jih
zavajajo. Zavajanje oseb v postopkih lahko policisti ugotovijo z branjem neverbalne
govorice sogovornika kot tudi z analizo vsebine povedanega.
Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu je
predstavljena neverbalna govorica po posameznih segmentih. Posebej je
predstavljeno preiskovanje kaznivih dejanj in uporaba neverbalne komunikacije pri
le-teh, s poudarkom na ugotavljanju laži oziroma prevar.
V empiričnem delu so predstavljene ugotovitve raziskave, ki je bila s pomočjo
anketnega vprašalnika izvedena med zaposlenimi v Policiji. Z raziskavo je bilo
ugotovljeno, da je večina udeležencev vedno pozorna na neverbalno komunikacijo,
največ pozornosti le-tej pa ji namenjajo v postopkih z osumljenci. Udeleženci so
ocenili, da ima neverbalna komunikacija pomembno vlogo, saj se prav nanjo
najpogosteje oprejo pri ugotavljanju laži in prevar. Udeleženci so mnenja, da so pri
ugotavljanju laži bolj uspešni, kot ostali ljudje, vendar pa raziskave tega ne
potrjujejo. Večina udeležencev je mnenja, da niso dovolj dobro usposobljeni, da bi
znali pravilno razložiti neverbalno komunikacijo oziroma, da bi v večini primerov
ugotovili laž. Se je pa večina udeležencev pripravljena usposabljati na področju
neverbalne komunikacije.
Ključne besede: neverbalna komunikacija, preiskovanje kaznivih dejanj, laž, prevara
7
SUMMARY — NONVERBAL COMMUNICATION AND IT'S
APPLICATION IN CRIMINAL INVESTIGATION
Police officers and detectives are constantly communicating with the people they are
processing during criminal investigations. Communication is one of their most
frequent tasks. This is why it is important that they are skilled in verbal and
nonverbal communication. The officers acquire important data that could benefit the
investigation, by collecting information from the suspects or witnesses. It is crucial
that they are able to tell whether the suspects or witnesses are lying or misleading
them during the interviews. Deception can be determined by understanding the
nonverbal communication of the interlocutor, as well as by an analysis of what was
said.
This dissertation is divided into a theoretical and an empirical part. Nonverbal
communication is presented in the theoretical part by segments. The use of
nonverbal communication in criminal investigation is discussed separately, with
emphasis on discovering lies or deception.
The empirical part presents findings which were obtained from police employees
with the help of a questionnaire. Findings show that most of the participants pay
attention to nonverbal communication, especially when dealing with a suspect. The
participants estimate that nonverbal communication is important, and they rely on it
most often in order to discover lies and deception. The participants also believe that
they are more successful in discovering lies than most people, but the research does
not confirm that. Most of the participants think that they are not qualified enough to
determine the right interpretation of nonverbal communication, or to consistently
discover lies. They are, however, prepared to train in the field of nonverbal
communication.
Key words: nonverbal communication, criminal investigation, lie, deception
8
1 UVOD
Policisti in kriminalisti (v nadaljevanju policisti) v skladu z Zakonom o nalogah in
pooblastilih policije in Zakonom o kazenskem postopku izvajajo različne naloge, med
katere spada tudi preiskovanje kaznivih dejanj. Zakon o kazenskem postopku (2012)
policistom nalaga, da so dolžni ukreniti vse potrebno, da izsledijo storilca kaznivega
dejanja, da odkrijejo in zavarujejo sledove kaznivega dejanja in predmete, ki
utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku, ter da zberejo potrebna obvestila. Pri
preiskavi kaznivih dejanj ima zelo pomembno vlogo zbiranje obvestil od oseb, ki bi
lahko nudile koristne podatke, kot tudi od osumljencev kaznivih dejanj. Policisti pri
zbiranju obvestil z osebami komunicirajo tako besedno kot tudi nebesedno. Policisti
pri zbiranju obvestil želijo ugotoviti dejanske okoliščine kaznivega dejanja in
pridobiti čim več podatkov, ki bi lahko pripomogli k raziskavi kaznivega dejanja.
Seveda pa je pomembno, da so podatki, ki jih policisti pridobijo z zbiranjem obvestil
od prič, oškodovancev in v zaslišanju osumljencev, resnični. Osumljenci in druge
osebe, s katerimi policisti opravljajo razgovore, ne govorijo vedno resnice, zato je
pomembno, da policisti znajo ugotoviti, kdaj oseba govori resnico oziroma, kdaj laže.
Pri prepoznavanju oziroma odkrivanju laži, pa je med drugim policistom lahko v
pomoč tudi poznavanje neverbalne komunikacije.
Areh (2011) navaja, da je laganje možno zaznati na tri različne načine in sicer z
analizo govora, z opazovanjem vedenja posameznika in z merjenjem fizioloških
odzivov.
Areh in Umek (2003) sta raziskovala področje ugotavljanja laži, s pomočjo
opazovanja besednega in nebesednega vedenja osumljencev kaznivih dejanj. V
prispevku, ki sta ga napisala na to temo, ugotavljata, da ni tipičnih znakov laganja,
so pa določeni vedenjski znaki bolj povezani z laganjem kot drugi. Pri tem pa je
potrebno te znake upoštevati samo kot nekakšne indikatorje laganja.
Policisti in kriminalisti so prepričani, da znajo dobro odkriti prevare oziroma laži,
vendar pa raziskave tega ne potrjujejo. Policisti namreč niso nič kaj bolj uspešni pri
odkrivanju laži od ostalih oseb. To sta potrdila Areh in Umek (2003) v svoji raziskavi,
v kateri sta raziskovala, kako uspešni so študentje,v primerjavi s kriminalisti, pri
ugotavljanju izmišljene vsebine.
9
Čater, Nastran Ule in Lobnikar (2002) ugotavljajo, da je za uspešno delo kriminalistov
zelo pomembno znanje s področja komunikacije. Prav komuniciranje s pričami, z
oškodovanci in osumljenci je najpogostejše delo kriminalistov. Za uspešno delo pa je
pomembno, da so kriminalisti vešči tako verbalne kot tudi neverbalne komunikacije.
V raziskavi, ki so jo opravili med kriminalisti, je bilo ugotovljeno, da se tudi
kriminalisti zavedajo pomembnosti komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj.
Omenjeni so namreč kot najpomembnejši dejavnik pri svojem delu navedli spretnost
vodenja razgovorov z osumljenci, kot naslednja dva dejavnika pa so navedli spretnost
vodenja razgovorov s pričami in z oškodovanci. Kriminalisti so se tudi pripravljeni
izobraževati na področju vodenja pogovorov in umirjanja konfliktov.
Namen diplomskega dela je preučiti pomen poznavanja neverbalne komunikacije pri
preiskovanju kaznivih dejanj, s poudarkom na ugotavljanju laži.
V teoretičnem delu naloge bomo predstavili neverbalno komunikacijo, kako si jo
pravilno razlagamo, kaj nam osebe z njo sporočajo in tudi kaj mi osebam sporočamo
s svojo neverbalno komunikacijo. Predstavili bomo vlogo neverbalne komunikacije pri
preiskovanju kaznivih dejanj in uporabo le-te pri ugotavljanju laži oziroma zavajanja.
V empiričnem delu naloge bomo s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika, ki ga
bodo rešili policisti, raziskali, koliko pozornosti policisti posvečajo neverbalni
komunikaciji. Raziskali bomo kolikšen pomen policisti pripisujejo neverbalni govorici
pri ugotavljanju laži in katera področja le-te so zanje najpomembnejša.
10
2 KOMUNIKACIJA
2.1 KAJ JE KOMUNIKACIJA?
»Pojem »komuniciranje« izhaja iz latinske besede communicare in pomeni
posvetovati se, razpravljati, vprašati za nasvet. To pomeni, da udeleženci s
komuniciranjem izmenjujejo informacije, znanje in izkušnje.« (Možina, Tavčar,
Zupan in Kneževič, 2004).
Kneževič (2001) govori, da je komunikacija neponovljivi dvosmerni proces, ki se
dogaja med oddajnikom in sprejemnikom. Komunikacija lahko poteka med dvema
osebama, med govornikom in skupino, oziroma med več skupinami.
Komuniciranje poteka na verbalni in neverbalni ravni. Udeleženci komunikacije pa
uporabljajo različne stile, ki jih prilagodijo glede na situacijo, cilj, soudeležence in
glede na okolje, v katerem komunikacija poteka (Gorenak, 2006).
Kadar sta vključena in angažirana tako sprejemnik kot oddajnik in ko oddajnik daje
informacije, ki izzovejo odziv in razumevanje pri sprejemniku, pa lahko govorimo o
uspešni direktni oziroma neposredni komunikaciji (Kneževič, 2001).
Komunikacija poteka z besedami, držo telesa, mimiko, s kretnjami in kvaliteto glasu.
Sporočilo je lahko podano tudi takrat, ko nihče ne reče ničesar in ne naredi ničesar.
V družbi je praktično nemogoče ne komunicirati (O'Connor in Seymour, 1996).
Cilj komuniciranja je prenos informacije iz misli ene osebe v misli druge osebe ali v
misli več oseb. Doseganje cilja pa je merilo, na podlagi katerega ocenimo uspešnost
komuniciranja (Rus in Kocmur v Paladin, 2011).
V komunikaciji ni pomembna samo verbalna komunikacija, saj neizrečen del
komunikacije prav tako prispeva h končnemu pomenu sporočila. Komunikacijo delimo
na besedno oziroma verbalno in na nebesedno oziroma neverbalno komunikacijo
(Uhan v Paladin, 2011).
11
2.2 RAZMERJE MED VERBALNO IN NEVERBALNO KOMUNIKACIJO
Albert Mehrabian, pionir med raziskovalci telesne govorice, je v petdesetih letih
dvajsetega stoletja ugotovil, da zavzema neposredni pomen besed v celotnem
sporočilu 7 odstotkov, delež glasu (vključujoč ton glasu, glasovno modulacijo in drugi
glasovi) zajema 38 odstotkov in nebesedno izražanje 55 odstotkov (Mehrabian v Pease
in Pease, 2008; Mehrabian v Paladin, 2011).
2.3 POMEN NEVERBALNE KOMUNIKACIJE
V komunikaciji zavzema pomen besed samo 7 odstotkov, 93 odstotkov komunikacije
pa zajema neverbalni del. Neverbalna komponenta komunikacije je pri oblikovanju
pomena sporočila pomembnejša od verbalne. V primeru, da se pojavi neujemanje
med verbalno in neverbalno komunikacijo, bo praviloma prevladala neverbalna
komponenta komunikacije in dala končni pomen sporočila. Ljudje praviloma bolj
zaupamo neverbalnemu delu komunikacije kot pa verbalnemu. Neverbalni del
komunikacije je pomemben, saj preko njega izražamo čustva, ustvarjamo in
upravljamo vtis, zaznavamo in sporočamo privlačnost, dominanco ter urejamo
medsebojne odnose (Paladin, 2011).
12
3 NEVERBALNA KOMUNIKACIJA
3.1 PRVI VTIS
Ob prvem srečanju oziroma spoznavanju oseb si ustvarimo prvi vtis, ki se začne
ustvarjati še preden se predstavimo oziroma pričnemo govoriti. Najpomembnejši del
prvega vtisa je neverbalna komunikacija. Ob srečanju osebo premerimo od glave do
pet, za tem poslušamo, kaj nam oseba pove oziroma preverimo ton glasu. V
podzavesti se vsi zbrani podatki preverjajo oziroma primerjajo z izkušnjami iz
preteklosti, na podlagi tega pa se ustvari mnenje, ali nam je oseba všeč ali ne. Prvi
vtis je sestavljen iz 55 % neverbalne komunikacije, 38 % predstavlja zvok glasu in
samo 7 % verbalna komunikacija oziroma povedano z besedami. Ljudje si prvi vtis
ustvarimo na podlagi opazovanja vsega prej naštetega, za ocenjevanje in ustvarjanje
vtisa pa porabimo od 15 do 90 sekund. Čas, ki ga potrebujemo za ustvarjanje prvega
vtisa, pa je odvisen od starosti ljudi. Starejši ljudje potrebuje več čas kot mlajši, da
si ustvarijo prvi vtis. Po preteku 30 minut srečanja samo 3 % ljudi spremeni svoje
mnenje. Prvi vtis o osebi si ustvarimo samo enkrat in osebo spremlja ves čas
poznanstva (Dreo, 2003).
Vtis, ki si ga ustvarimo o drugi osebi, vpliva na to, kako se nato vedemo do te osebe,
ali jo sprejmemo ali zavrnemo. Kadar med ocenjevanjem oseb pridemo do
nasprotujočih si informacij, bodo obveljale informacije, ki smo jih dobili prvotno,
kasnejše pa zanemarimo. V kolikor je med tem preteklo več časa, bomo upoštevali
zadnje pridobljene informacije o osebi (Selič, 2007).
Ko nekoga srečamo, zaznamo njegovo postavo, držo, kretnje, mimiko …, vendar pa
vse to združimo in zaznamo kot eno. Tako je nemogoče reči na podlagi česa je
prevladal vtis, ki si ga ustvarimo, saj vse to združimo v celoto in si ustvarimo vtis o
osebi (Birkenbihl, 2000).
3.2 ROKOVANJE
Rokovanje ima izvor v naši daljni preteklosti, jamski človek je ob srečanju dvigal roke
z odprtimi dlanmi v zrak in s tem dokazoval, da v rokah ne nosi orožja (Selič, 2007).
13
Rokovanje, kakršnega poznamo danes, pa se je razvilo v zadnjih sto letih. V začetku
so se rokovali samo moški, danes pa je rokovanje zelo razširjeno in ga uporabljajo
tako moški kot ženske, uporablja pa se tako v poslovnem svetu kot tudi v sproščenem
družabnem okolju (Pease in Pease, 2008).
Iz načina rokovanja lahko razberemo iskrenost, zaupanje, nadvlado, podrejanje in
enakopravnost med osebama, ki se rokujeta (Pease in Pease, 2008). Oseba, ki pri
rokovanju drugemu ponudi roko z navzdol obrnjeno dlanjo, s tem izkazuje oblastnost
in gospodovalnost (Selič, 2007). Oseba želi s tem pokazati svojo (pre)moč in prevzeti
nadzor nad drugo osebo. Premoč se pri rokovanju sporoča tudi z obračanjem roke
oziroma obračanjem dlani navzdol med rokovanjem. Takšna oseba želi prevzeti
vodstvo pri srečanju. Rokovanje z navzdol obrnjeno dlanjo je značilno za oblastne in
gospodovalne osebe, ki vedno prve ponudijo roko pri rokovanju, s takšnim načinom
rokovanja pa drugo osebo silijo v podrejen položaj (Pease in Pease, 2008).
Rokovanje z navzgor obrnjeno dlanjo je značilno za osebe, ki želijo ves nadzor
prepustiti drugemu (Selič, 2007). Takšno rokovanje se pogosto uporablja pri
priznavanju premoči ali pri opravičevanju (Pease in Pease, 2008).
V primerih rokovanja z obema rokama pobudnik takšnega rokovanja poveča telesni
stik in s tem pridobi večji nadzor. Pobudniki takšnega rokovanja želijo napraviti vtis,
da so odkriti, iskreni in vredni zaupanja. Višina položaja leve roke, pri rokovanju, je
merilo zaupanja, ki ga oseba, ki uporablja takšno rokovanje, želi izkazati. Prijem
komolca izraža več zaupnosti in nadzora, kot pa prijem za zapestje. Enako izkazuje
več zaupanja polaganje roke na ramo, kot pa prijem v predelu nadlahti (Pease in
Pease, 2008). Vendar pa lahko leva roka položena na ramo, ob tem, ko oseba z desno
roko pri rokovanju drugo osebo potegne k sebi, pomeni tudi dominantnost (Molcho,
1996).
3.3 OBMOČJE IN ODDALJENOST
Tako kot si večina živali lasti in varuje svoj prostor, tako si ga lastijo tudi ljudje.
Živali si prilaščajo prostor okrog svojega telesa, kolikšen je ta prostor, pa je odvisno
od gostote naseljenosti. Podobno kot pri živalih vpliva na velikost prostora pri ljudeh
okolje, v katerem je odraščal oziroma živel, in tudi družbeni položaj (Pease, 1996).
Kadič (2013), Pease (1996) in Selič (2007) delijo prostor oziroma pasove v osebnem
prostoru na štiri skupine, in sicer na intimni pas, osebni pas, socialni pas in javni pas.
14
Kadič (2013) opredeljuje intimni pas kot pas, ki bi naj obsegal od nič do 50
centimetrov od ene osebe do druge. V ta prostor osebe dovolijo vstopiti le najbližjim
osebam in ga varujejo kot osebno lastnino. Ljudem z višjim položajem se priznava
večje območje intimnosti (Birkenbihl, 2000). V osebnem prostoru, ki sega od 50 cm
do 120 cm, se ljudje pogovarjajo na družabnih in prijateljskih srečanjih. To območje
omogoča dober pregled nad celotnim telesom sogovornika in dovolj prostora za
govorico telesa. Socialni pas je namenjen srečanjem z nepoznanimi ljudmi in sega od
120 cm do 350 cm. V tem prostoru osebe niso v neposrednem stiku, vendar pa se ves
čas nadzorujejo in pripravljajo za primeren odziv, v primeru vstopa v osebni pas.
Javni prostor sega od 350 cm dalje in je namenjen nagovarjanju več oseb. V tem
območju osebe niso posebej pozorne na posameznike, razen če le-ti posebej
izstopajo.
Pease (1996) navaja, da ljudje dovolijo vstopiti v intimni prostor le najbližjim
osebam. V kolikor v njihov intimni prostor vstopi neznanec, s tem povzroči notranje
fiziološke spremembe. Zaradi vdora v intimni prostor prične ljudem hitreje biti srce,
poveča pa se izločanje adrenalina v kri, zaradi česar je telo pripravljeno na spopad
ali umik. Te okoliščine so dobro poznane tudi zasliševalcem. Omenjeni bi si naj
pogosto pri zaslišanju pomagali zlomiti upor oseb s tem, da posegajo v njihov osebni
prostor in s tem vršijo pritisk nad njimi. Osebe bi naj posadili v prazen prostor, na
stol brez naslonjala, ter z vdiranjem v njihov intimni oziroma najintimnejši prostor
poskušali zlomiti njihov odpor in pridobiti odgovore.
3.4 GLAVA
3.4.1 OČI IN OBRVI
Ljudje sprejmejo več kot 80 odstotkov vseh informacij prav z očmi. Ko ljudje želijo
kaj sporočiti, ustvarijo stik z očmi tistega, kateremu želijo kaj sporočiti. Prav oči pa
bi naj sporočale največ o ljudeh, iz njih je možno razbrati veselje, sovraštvo, jezo,
dobrodošlico, ljubezen, žalost, odpor, začudenje, hrepenenje, oboževanje, želje in
strah (Kneževič, 2001).
Michael Argyle je ugotovil, da Evropejci in Severnoameričani med pogovorom gledajo
drugemu v obraz 61 % celotnega pogovora. Pri tem pa več časa gledajo ljudi v obraz
15
medtem ko poslušajo, kot pa takrat, ko govorijo. Dolžina povprečnega pogleda pa bi
naj trajala 2,95 sekunde, vzajemni pogled pa bi naj trajal 1,18 sekunde (Pease in
Pease, 2008).
Ko se dva človeka prvič spogledata, praviloma prva umakne pogled oseba, ki se
počuti podrejeno. Ob izmenjavi mnenj, pomeni nadaljevanje pogleda v oči, izraz
nestrinjanja (Pease in Pease, 2008).
Stik s pogledom je nujno potreben za sporazumevanje, saj je le-ta najmočnejše
posamezno nebesedno vodilo. Z njim pa tudi izražamo čustva (Selič, 2007).
Stik s pogledom ima štiri pomembne funkcije (Selič, 2007):
- uravnava potek pogovora;
- daje povratne informacije govorcu o tem, kar je povedal;
- izraža čustva;
- informira udeležence pogovora o naravi odnosa v katerem sta.
Večina ljudi povezuje laganje z umikanjem pogleda. V tej zvezi sta zakonca Pease
opravila vrsto poskusov, v katerih so sodelujoči morali lagati v pogovoru z drugo
osebo, pogovore pa sta posnela. Po predvajanju posnetkov je bilo ugotovljeno, da je
30 odstotkov oseb, ki je lagalo, gledalo stran in v 80 odstotkih so opazovalci zaznali
te laži. Ostalih 70 odstotkov oseb, ki je lagalo, je vzdrževalo očesni stik z osebo in
opazovalci so odkrili samo 25 odstotkov teh laži. Osebe, ki so v pogovoru morale
lagati, so predpostavljale, da jih bodo teže odkrili, če bodo vzdrževali očesni stik,
kar se je potrdilo, saj večina ljudi povezuje laganje z izmikanjem pogleda (Pease in
Pease, 2008).
Kneževič (2001) navaja, da so najmanj zanesljive informacije povedane z besedami
in najbolj zanesljive informacije, na katere osebe nimajo vpliva ter jih ne morejo
nadzorovati. Ker se reakcije zenic ne da nadzorovati, le-te dajejo jasno in močno
sporočilo. Z opazovanjem spremembe velikosti zenic, oziroma oženja in krčenja le-
teh, je možno razbrati resnične odzive ljudi, pri tem pa je v pomoč tudi položaj obrvi
in ust. Na krčenje in širjenje zenic pa vplivajo tudi zunanji vplivi.
Razširjene zenice izražajo (Kneževič, 2001):
- pomanjkanje svetlobe,
16
- sproščenost,
- dobro počutje,
- iskrenost,
- odkritosrčnost,
- resnost,
- spolni interes,
- uživanje alkohola,
- jemanje nekaterih drog.
Zožene zenice izražajo (Kneževič, 2001):
- koncentracija,
- močna, intenzivna svetloba,
- utrujenost,
- žalost, potrtost,
- nezaupanje,
- nejevera,
- sovražnost,
- odpor,
- stres,
- posledica neprespanosti,
- posledica prekomernega uživanja alkohola,
- posledica jemanja nekaterih zdravil ali nekaterih drog,
- napetost.
»Pri laži pa se zenice zelo hitro, »krčevito«, kot v nekakšnem prelomu, razširijo.«
(Kneževič, 2001: 29).
Zenice se širijo in ožijo glede na svetlobo kot tudi glede na čustva. Ob vznemirjenju
se lahko zenice razširijo za štirikratno velikost. Ob negativnem oziroma jeznem
razpoloženju pa se zenice močno zožijo (Pease in Pease, 2008).
Glede na mežikanje je možno ugotoviti, ali je oseba pod pritiskom in ali laže.
Normalno mežikanje je od šest do osem utripov na minuto, pri ljudeh, ki so pod
pritiskom ali lažejo, pa se število utripov močno poveča (Pease in Pease, 2008).
17
V različnih raziskavah je bilo ugotovljeno, da ljudje pogledajo na levo stran, ko
govorijo o stvareh, ki so se dejansko zgodile, na desno pa pogledajo, ko razmišljajo o
stvareh, ki šele nastajajo oziroma se šele bodo zgodile. Vendar pa ni nujno, da je
pogled na desno in nastajanje nečesa vedno povezano z lažjo (Kadič, 2013).
Pogled od strani izkazuje sovražnost ali zanimanje. V kolikor je pri tem možno
zaznati nasmeh ali rahlo privzdignjene obrvi, to zagotovo izraža zanimanje, zelo
pogosto pa je to tudi znak spogledovanja. V kolikor se poleg pogleda od strani
pojavijo še poševne obrvi in nagubano čelo ali navzdol potegnjeni kotički ust, to
izraža sovražnost, dvom ali presojo (Pease, 1996).
S položajem obrvmi osebe sporočajo, kakšno je njihovo razpoloženje. Dvignjene obrvi
pomenijo podredljivost, spuščene obrvi pa kažejo na gospodovalnost in napadalnost.
Ugotovljeno je bilo, da tudi več vrst opic uporablja enako mimiko z enakim
namenom, kar potrjuje, da je to prirojeno. Kratek in hiter dvig obrvi se uporablja za
pozdrav, predvsem med ljudmi, ki so si naklonjeni (Pease in Pease, 2008).
3.4.2 USTA IN NASMEH
Usta in ustnice sporočajo veliko stvari. Za premikanje ust in ustnic skrbi veliko mišic,
zaradi česar je tudi veliko različnih stanj oziroma položajev ust in ustnic. Stisnjene
oziroma napete ustnice izražajo nestrinjanje s sogovornikom in da oseba pridobiva
informacije ter jih ureja. Izginjanje ustnic oziroma stiskanje le-teh, nakazuje na
stres. Prav tako na stres nakazujejo tudi suhe ustnice. Na visoko stopnjo stresa,
poleg stiskanja ustnic, nakazuje še pomikanje kotičkov ustnic navzdol. Navzdol
obrnjeni kotički ustnic kažejo na jezo, žalost in občasno tudi na strah. Na strah,
tesnobo in negativno pričakovanje pogosteje nakazujejo ravne ustnice, ki počasi
izginjajo. Dvig kotičkov ustnic na samo eni strani, pa nakazuje na prezir (Kadič,
2013).
»Usta stisnjena tesno v ravno črto, so najpogosteje in pri večini ljudi znak jeze,
frustriranosti, žalosti, nestrinjanja in zmedenosti.« (Selič, 2007: 117)
18
Našobljena usta izkazujejo nestrinjanje. Poleg tega lahko izkazujejo tudi užaljenost,
nejevoljo, zaničevanje, nerazumevanje ali premišljevanje o povedanem (Selič,
2007).
Odprta usta lahko izražajo presenečenje, prestrašenost, pripravljenost na sporočanje
ali duhovno stanje, kadar kaj sporočamo (Zeddies v Birkenbihl, 2000). Kadar česa ne
želimo zaznati, se ustnice zaprejo. Zaprta oziroma stisnjena usta so lahko znak, da
nekdo noče ali ne sme nečesa povedati oziroma, da se boji, da izdal kakšno skrivnost
(Birkenbih, 2000).
Nasmeh ima pomembno vlogo pri izražanju čustev in je eden izmed najpogosteje
uporabljenih nebesednih znakov. Nasmeh je del pozdrava, pogosto pa se ga uporablja
tudi kot opravičilo v določenih situacijah. Poleg izkazovanja sreče nasmeh izkazuje
tudi prijaznost in naklonjenost med sodelujočimi v komunikaciji (Kraut in Johnston v
Paladin, 2011).
Ob iskrenem nasmehu sodelujejo poleg mišic, ki premikajo ustnice, tudi ostale mišice
na obrazu, predvsem mišice okoli oči. Pri preverjanju iskrenosti nasmeha so zelo
pomembne gubice, ki se napravijo okoli oči, omenjene gubice pa se ne pojavijo ob
zaigranem oziroma nepristnem nasmehu. Nasmeh je znak podrejanja, s katerim
ljudje sporočajo, da niso nevarni drugim ljudem (Peas in Peas, 2008).
Nasmeh, pri katerem so ustnice potegnjene v ravno črto in skrivajo zobe, nakazuje,
da ima oseba s takšnim nasmehom skrivnost in da prikriva mnenja ali čustva. Zakonca
Peas omenjata tudi skrivljen nasmeh. To je nasmeh, pri katerem leva in desna stran
obraza ne izražata istih čustev. Ena stran obraza izraža nasmeh, druga stran pa
prikazuje jezno mrščenje. Takšen nasmeh lahko nastane samo namerno in izkazuje
sarkazem (Peas in Peas, 2008).
Zakonca Peas sta pomagala avstralski carinski službi, ki ju je zaprosila, da sestavita
program, ki bi pomagal pri odkritju tihotapcev drog in drugega blaga. Carinski
uradniki so menili, da se ljudje, ki lažejo ali so pod pritiskom pogosteje smehljajo.
Zakonca Peas sta skozi raziskavo ugotovila, da se osebe, ki ne govorijo resnice,
smejejo manj oziroma se ne smejejo (Peas in Peas, 2008).
19
3.4.3 DRŽA OZIROMA POLOŽAJ GLAVE
Poznamo tri osnovne položaje glave. Pokončni položaj, postrani nagnjeno glavo in
sklonjeno glavo (Pease in Pease, 2008).
Pokončno držo glave zavzame oseba, ki je nepristranska do povedanega. Pokončni
glavi, katero drži mirno, občasno sledi prikimavanje. V primeru, da oseba zavzame
položaj visoko dvignjene glave z naprej štrlečo brado, to nakazuje na vzvišenost,
neustrašnost ali ošabnost (Pease in Pease, 2008).
Postrani nagnjena glava je znak podrejenosti, saj oseba s tem izpostavi vrat in tilnik,
oseba pa je v takšnem položaju na videz manjša in posledično tudi manj nevarna
(Pease in Pease, 2008). Osebe si s postrani nagnjeno glavo pogosto želijo pridobiti
zaupanje drugega (Molcho, 1996). Lahko pa je nagnjenost glave povezana tudi z
naglušnostjo (Birkenbih, 2000).
»Glavo nagnemo v znak razumevanja, podpore in prijateljstva.« (Selič, 2007: 134)
Sklonjena glava je znak neodobravanja, potrtosti in napadalnosti. Sklonjeni glavi
pogosto sledijo tudi kretnje, ki so značilne za kritično presojo (prekrižane roke na
prsih) (Pease in Pease, 2008).
3.5 ROKE
Človeško roko sestavlja veliko koščic, katere povezujejo kite in mišice. Znanstveno je
ugotovljeno, da je največ živčnih povezav v telesu prav z rokami, zaradi česar
položaj rok dosti pove o našem čustvenem stanju (Pease in Pease, 2008).
Ko se človek počuti ogroženo, vznemirjeno oziroma, ko je obrambno razpoložen
prekriža roke čez prsi in s tem pokaže, da se počuti ogroženega. To je najverjetneje
prirojeno, saj se mali otroci skrivajo za predmeti ali v materinem naročju, kasneje pa
prekrižajo roke ali noge. Z odraščanjem pa ta gesta postaja zmeraj manj opazna
(Pease in Pease, 2008).
20
Prekrižane roke izražajo sovražnost, jezo, ali pa neugodje oziroma tesnobnost (Selič,
2007). Kadar se ljudje počutijo negotove ali so v nevarnosti, roke skrčijo v komolcih
in jih prekrižajo na prsih. S tem postavijo navidezno oviro med sabo in osebo, s
katero se ne strinjajo. Ta položaj je splošno poznan kot negativen odnos oziroma
obrambna drža. V primeru, da oseba poleg tega, da prekriža roke na prsih, stisne
pesti, izkazuje negotovost in sovražnost. V kolikor oseba poleg tega, da prekriža roke
in stisne pesti, še pordi v obraz in se smeji s stisnjenimi ustnicami oziroma
stisnjenimi zobmi, obstaja možnost besednega ali fizičnega napada. Prekrižane roke
na prsih s prijemom nadlahti kažejo na negativen in zadržan odnos. Na takšen način
se ljudje sami pomirjajo, ko se znajdejo v neprijetni situaciji (Pease in Pease, 2008).
Vendar pa prekrižane roke niso vedno znak negativnega razpoloženja oziroma
odnosa. Oseba lahko s tem samo izraža, da v določenem trenutku ne želi aktivno
sodelovati v pogovoru, vendar pa je na vsak način pripravljen poslušati (Molcho,
1996). Prekrižane roke lahko ne izražajo nobenega skritega pomena (Walters, 2003).
Drža s prekrižanimi rokami je zelo očiten znak obrambne drže, zaradi česar osebe,
pogosto v neprijetnih okoliščinah, zavzamejo manj izrazito obliko prekrižanih rok.
Osebe delno prekrižajo roke in s tem postavijo barikado med sabo ter ostalimi
(Pease, 1996). Ženske delno prekrižajo roke tako, da prekrižajo eno roko vodoravno
preko telesa in objamejo drugo, ki je sproščeno ob telesu. Na takšen način postavijo
oviro in dajejo videz, kot da bi objemale samo sebe. Moški napravijo delno oviro s
tem, da primejo svojo drugo roko in obe držijo v predelu mednožja. S tem zavzamejo
pozo, ki se imenuje »držanje samega sebe za roko«. Omenjena drža je pogosta,
takrat ko so osebe izpostavljene pred množico, ali ko so v neprijetnem položaju in s
tem razkrivajo svojo potrtost in ranljivost (Pease in Pease, 2008).
Osebe, ki so pogosteje izpostavljene in ne želijo, da bi se opazila njihova negotovost
ali vznemirjenost, pogosto uporabljajo prikrite kretnje prekrižanih rok. Osebe na
takšen način postavijo barikado, vendar pa to naredijo na dosti bolj uglajen način.
Tako kot pri ostalih oblikah prekrižanih rok, tudi v tem primeru ena roka seže počez
preko prsi, vendar pa namesto, da bi prijela drugo roko, prime torbico, denarnico,
zapestno uro, zapestnico ali karkoli drugega, kar je v drugi roki oziroma v njeni
bližini (Pease, 1996).
21
Položaj rok, pri katerem so prsti sklenjeni, nakazuje na zadržan, zaskrbljen ali
negativen odnos. Roke so lahko sklenjene v predelu obraza, lahko počivajo na mizi ali
v naročju, v primeru, da oseba stoji, pa so roke v predelu razkoraka. Više kot ima
oseba sklenjene roke, teže je sodelovati oziroma poslovati z njo. Višina rok je
sorazmerna s stopnjo negativnih čustev, ki jih ima takšna oseba (Pease in Pease,
2008).
Zvonik je položaj, ko oseba rahlo stiska konice prstov obeh rok, tako da se stikajo,
drža rok pa spominja na vrh cerkvenega zvonika. Zvonik se pogosto uporablja v
odnosih med nadrejenim in podrejenim, pri čemer nakazuje na samozavest in
zaupanje vase. Ta položaj uporabljajo nadrejeni, kadar dajejo nasvete in navodila
podrejenim, oziroma osebe, ki se počutijo v premoči (Pease in Pease, 2008).
Držanje rok na hrbtu, kjer dlan ene roke prime hrbet druge roke, je značilno za
policiste, vojaške starešine, voditelje in druge osebe, ki imajo oblast. Takšen položaj
rok je povezan z občutkom oblasti, moči in zaupanjem vase. V kolikor pa oseba drži
roke na hrbtu ter objema zapestje, podlaket ali nadlaket, je razburjena in se na
takšen način poskuša samo obvladati. Bolj kot je oseba jezna ali razburjena, više bo
prijela drugo roko (Pease in Pease, 2008).
Znaki s palci se že vsaj tisoč let uporabljajo kot znak moči in oblasti. V rimskih časih
so odločali o življenju in smrti gladiatorjev z navzgor oziroma navzdol obrnjenim
palcem (Pease in Pease, 2008).
Znaki s palci izkazujejo samozavest, oblast in tudi napadalnost, zaradi česar znake s
palci najpogosteje zaznavamo pri ljudeh, ki so na položajih oziroma imajo oblast
(Pease, 1996). S palcem navzgor se izraža zaželenost, strinjanje, medtem ko se s
palcem navzdol izraža odpor ali nestrinjanje (Selič, 2007).
Pogosto lahko opazimo palce zataknjene za žep, tako da molijo iz žepa. Takšna drža
je pogosta pri osebah, ki čutijo oblast in gospodovalnost. Palci pogosto molijo iz
zadnjih žepov, pri osebah, ki želijo prikriti svojo gospodovalnost. Znake s palci
pogosto opazimo tudi v kombinaciji s prekrižanimi rokami. V tem primeru poleg
obrambnega oziroma odklonilnega položaja oseba izraža tudi moč oziroma vzvišenost
(Pease, 1996). Kadar oseba skupaj položi oba iztegnjena palca in kazalca (položaj
»dvojne pištole«), s tem izraža dominantnost (Molcho, 1996).
22
Znaki z razprtimi dlanmi so znak poštenosti in odkritosti. Omenjena kretnja je
nezavedna kot večina znakov govorice telesa. Otroci ob laži pogosto skrijejo roke na
hrbtu, starejše osebe pa jih spravijo v žepe ali prekrižajo.
V preteklosti so osebe z odkritimi dlanmi ostalim izkazovale, da niso oborožene in da
jih ne ogrožajo. Tudi danes kretnje z odprto in navzgor obrnjeno dlanjo veljajo za
neogrožajoče in iskrene. Z navzgor obrnjeno dlanjo osebe nakazujejo drugim, da
imajo besedo in da so jih pripravljene poslušati.
Navzdol obrnjena dlan je znak avtoritativnosti in ukazovalnosti. V zgodovini je
najbolj poznana gesta z navzdol obrnjeno dlanjo, nacistični pozdrav, katerega je
uporabljal Adolf Hitler.
Najbolj negativna kretnja z roko je dlan stisnjena v pest z iztegnjenim kazalcem. Ta
kretnja deluje še posebej negativno, če oseba ob govoru s prstom žuga, ali kaže na
druge osebe (Pease in Pease, 2008).
Kretnje rok v bližini obraza pogosto nakazujejo na laž, vendar pa to ni vedno nujno.
Za pravilno razlago kretenj rok ob obrazu je nujno opazovanje tudi drugih
spremljajoče gibov celotnega telesa.
Pogosta kretnja rok ob laži je »straža pred usti«. Oseba, ki laže, postavi pred usta
dlan, palec pa položi na obraz. Na takšen način osebe podzavestno poskušajo zatreti
lažnive besede. Enak pomen ima tudi pest ali samo prsti, ki prekrivajo usta. V
primeru, da takšno kretnjo napravi oseba, ki posluša drugo osebo, to praviloma
pomeni, da se ne strinja z govorcem.
Podoben pomen, kot »straža pred usti«, ima tudi praskanje po nosu, le da je to
nekoliko manj opazno.
Drgnjenje oči je kretnja, ki se jo pogosto povezuje z lažjo. To kretnjo pogosteje
uporabljajo moški, ki se krepko podrgnejo po očeh. Ženske pa se samo na kratko in
nežno pobožajo tik pod očmi (Pease, 1996).
Glede na to, ali oseba uporablja male ali velike gibe, lahko sklepamo, kakšno osebo
imamo pred sabo. Osebe, ki iščejo pozornost, uporabljajo velike gibe z rokami,
medtem ko skromne osebe in osebe, ki ne želijo izstopati, uporabljajo majhne gibe.
Pri kretnjah pa je pomembna tudi hitrost le-teh. Hitre kretnje so značilne za veselo
razpoložene, impulzivne ali besne osebe (Birkenbihl, 2000).
Praskanje po vratu, ušesni mečici, ali zadaj po tilniku izraža dvom in negotovost.
23
V kolikor oseba v usta vtakne prst, to nakazuje na stisko. Početje pa je podzavestno
povezano z občutkom varnosti, katerega doživlja otrok med dojenjem pri materi.
Prst pogosto nadomestijo predmeti (cigareti, pisala in drugi primerni predmeti).
Kretnje rok v bližini ust, so pogosto povezane z lažmi (Pease, 1996).
Desmond Morris je ugotovil, da osebe, ki se lažejo, pogosto začutijo srbeč občutek v
predelu vratu, zaradi česar se popraskajo po vratu. Z isti razlogom bi naj osebe tudi
rahljale ovratnik. Rahljanje ovratnika je značilno tudi za jezne in frustrirane osebe
(Pease, 1996).
Akimbo se imenuje položaj, v katerem ima oseba roke z dlanmi uprte v boke ali
zatilje. Položaj izraža avtoriteto, moč in prevlado. Omenjeni položaj je značilen za
osebe, ki izražajo avtoriteto. Opazimo ga pri policistih in vojakih (Kadič, 2013).
3.6 NOGE
Noge so del telesa, ki so najbolj oddaljene od možganov, zaradi česar se ljudje
najmanj zavedajo gibov, ki jih počnejo z njimi. Ljudje se zavedajo, da z izrazom na
obrazu in rokami sporočajo, kakšno je njihovo razpoloženje, zaradi česar kontrolirajo
njihove gibe in položaj. Na noge pa pogosto pozabljajo, zaradi česar so noge zelo
pomemben vir podatkov o razpoloženju (Pease in Pease, 2008).
Ljudje se obračajo proti stvarem, ki so jim všeč, oziroma stran od stvari, ki jim niso
všeč. Naklonjenost ali nenaklonjenost je razvidna s položaja stopal. V kolikor oseba v
pogovoru z drugo osebo obrne eno ali celo dve stopali proti osebi, je to znak
naklonjenosti. V primeru, da oseba obrne stopalo stran od osebe oziroma proti
izhodu, to pomeni, da oseba ne želi sodelovati v pogovoru, oziroma da želi oditi stran
(Kadič, 2013).
Zakonca Peas sta v eni izmed raziskav ugotovila, da ljudje izrazito povečajo število
gibov z nogami, kadar lažejo (Pease in Pease, 2008).
Prekrižane noge so prav tako kot prekrižane roke znak odklonilnega oziroma
obrambnega razpoloženja. Pri razlagi prekrižanih nog pa je potrebno upoštevati, da
jo ženske pogosto uporabljajo, saj so se naučile sedeti kot dame in da s tem ne
izražajo vedno odklonilnega oziroma obrambnega razpoloženja. Poznanih je več
24
položajev s prekrižanimi nogami. Najbolj pogosta je drža pri sedenju, pri kateri je
ena noga položena čez drugo. Takšna drža lahko izraža vznemirjenost, zadržanost ali
obrambno razpoloženje. Omenjena drža se pogosto pojavi skupaj s še drugimi
obrambnimi držami in jo je potrebno obravnavati v sklopu z ostalimi držami oziroma
kretnjami. Ameriška štirica se imenuje položaj pri sedenju, pri katerem prekrižana
noga, v predelu gležnja, počiva na drugi nogi. Ta drža izraža tekmovalno in
prepirljivo razpoloženje (Pease, 1996).
V primeru, da oseba v položaju štirice prime nogo z eno ali celo z obema rokama,
nakazuje na trdovratno in nepopustljivo osebo. Takšna oseba ceni svoje mnenje,
medtem ko vsa ostala zavrača (Pease in Pease, 2008).
Prekrižane noge so jasno znamenje napetosti. Pri tem pa je pomemben trenutek, ko
se oseba odloči prekrižati noge, saj to praviloma naredi takrat, ko ga nekaj vznemiri.
Kadar oseba položi gleženj ene noge na drugo, tako da počiva v predelu kolena, je
znamenje napetosti oziroma stresa nihanje s stopalom. Hitrost nihanja s stopalom pa
je pokazatelj stresa, hitrejše kot je nihanje, pod večjim stresom je oseba (Walters,
2003).
Kadar se oseba ob tem, ko prekriža noge, s telesom obrne stran, s tem izraža željo,
da bi rada odšla stran. Zapustitev oziroma želja po odhodu je lahko mišljena tako
dobesedno, kot tudi da bi oseba rada zamenjala temo pogovora (Molcho, 1996).
Osebe, ki niso pretirano samozavestne, med sedenjem umaknejo noge pod stol in jih
v gležnjih prekrižajo ter skušajo potegniti čim više proti sedalu (Walters, 2003).
Zaklepanje gležnjev oziroma križanje gležnjev je položaj, ki se pojavi pri sedenju. V
kolikor zaklepanje gležnjev preide v zaklepanje nog za noge stola, je velika
verjetnost, da je takšna oseba pod resnim pritiskom oziroma, da jo nekaj resno teži
(Kadič, 2013).
Kretnja s sklenjenimi nogami je značilna predvsem za ženske. V omenjeni drži je ena
noga zaklenjena za drugo v predelu meč. Kretnja nakazuje na obrambno držo in je
značilna za plašne in boječe osebe (Pease, 1996).
25
3.7 DRŽA TELESA
Drža telesa sporoča, kakšno je razpoloženje in počutje osebe in kakšno mnenje ima
oseba o sebi. Pri drži telesa pa je potrebno upoštevati tudi roke in noge in
usklajenost gibov celega telesa pri sedenju, hoji in v mirovanju (Kneževič, 2001).
Pri branju drže telesa so najbolj pomembna ramena, katera je vedno potrebno brati
skupaj z vratom in glavo. Dvignjena ramena, spuščena glava in povešena brada z
navzdol obrnjenimi usti sporočajo, da je takšna oseba napeta in da si ne želi
sodelovati. Takšna oseba čuti odpor ali neprijaznost, pogosto pa tudi negativnost
oziroma sovražnost. Oseba, ki z zanimanjem spremlja dogajanje v družbi ima ramena
ležerno vzravnana in rahlo potisnjena naprej, glavo pa drži nagnjeno v eno smer
(Kneževič, 2001).
Položaj ramen med pogovorom sporoča veliko o odnosu sogovornika do osebe, s
katero komunicira, kot tudi o vsebini sami. V kolikor se oseba v ramenih obrne stran
od sogovornika s tem sporoča, da ne želi sodelovati v pogovoru. Do tega pogosto
pride takrat, ko se sogovornik ne strinja s povedanim. V kolikor pa se oseba, medtem
ko govori, obrača stran od sogovornika, s tem sporoča, da tudi sama ni prepričana o
tem, kar je povedala, oziroma tudi sama ne verjame tega, kar je povedala (Walters,
2003).
»Ob vzravnanem telesu, pokončni drži in ob tem dvignjeni, vzravnani glavi, brada je
lahko potisnjena malo naprej, vedrega in jasnega obraza, razširjenih, toda ne
zategnjenih ramen, pa bomo takoj z gotovostjo začutili, da imamo pred sabo
zmagovalca, osebo, ki se zaveda sebe in svojih sposobnosti, svojih kvalitet, nekoga,
ki zna obvladati sebe in situacije.« (Kneževič, 2001: 177)
»Teorija govorice telesa pove pravzaprav isto kot ljudska modrost: Čim bolj
naravnost kdo stoji, tem bolj pokončna je njegova notranja drža. Tak človek ni niti
negotov (nagnjenost naprej) niti ošaben (nagnjenost nazaj).« (Birkenbihl, 2000: 56)
Nagnjenost naprej ni vedno povezana z negotovostjo, takšno držo pogosto zavzamejo
veliki, ki ne želijo ves čas gledati navzdol. Prav tako tudi nagnjenost nazaj ni vedno
26
povezana z ošabnostjo. Takšno držo pogosto zavzamejo manjše osebe in se s tem
izognejo neprestanemu obračanju glave navzgor (Birkenbihl, 2000).
Kadar oseba stoji tako, da sta stopali vzporedni in v širini ramen, lahko rečemo, da je
takšna oseba v nevtralni stoji. Osebe, ki so močnejše postave, lahko imajo v nevtralni
stoji noge postavljene v obliko črke V. V takšnem položaju so prsti postavljeni
nekoliko širše kot so pete. Osebe, ki so vitkejše pa lahko stojijo navznoter, tako da so
pete širše kot prsti. V široki stoji, sta stopali vzporedni in postavljeni širše od ramen.
Na takšen način telo sporoča, da je oseba odločna in da ne odstopa od zahtev.
Nasprotje od široke stoje je stoja s prekrižanimi nogami. Takšen položaj zavzame
oseba, ki ne zaznava nevarnosti. V primeru, da se oseba s prekrižanimi nogami, s
telesom nagne proti drugi osebi, s tem sporoča, da je naklonjena tej osebi (Kadič,
2013).
Kadar je pri pogovoru oseba z glavo obrnjena proti govorcu, telo in noge pa so
obrnjene stran in kažejo proti izhodu ali drugi osebi, je to znak, da bi oseba rada
zaključila pogovor ozirom odšla stran (Pease, 1996).
Med običajnim osebnim stikom osebe stojijo tako, da s telesi tvorijo navidezni kot 90
stopinj. Takšen položaj omogoča, da se lahko tretja oseba približa in vključi v
pogovor. V kolikor se tretja oseba približa osebama, ki sta v pogovoru in ti dve osebi
ne obrneta teles in nog k tretji osebi, ampak proti njemu obrneta samo glave, to
pomeni, da takšne osebe ne sprejemata v pogovor, oziroma ji nista naklonjeni
(Pease, 1996).
V sedečem položaju oseba, ki prekriža kolena tako, da noge usmeri proti drugi osebi,
s tem izraža dobrodošlico in zanimanje. V kolikor druga oseba izraža ista čustva, bo
tudi ta oseba prekrižala noge proti tej osebi. Na takšen način se telesa usmerijo čim
bolj drugo proti drugemu, s tem pa izključita možnost drugih oseb, da bi se vključile
v pogovor (Pease, 1996).
3.8 ZRCALJENJE
V preteklosti so ljudje uporabljali zrcaljenje, da so se laže vključevali v skupine.
Zrcaljenje bi naj imelo korenine v učenju s posnemanjem. Ljudje se nezavedno, z
27
zrcaljenjem telesne govorice drugih ljudi, z njimi povezujejo in vzpostavljajo stike
(Pease in Pease, 2008).
»Zrcaljenje je načrtno vzpostavljanje drže telesa, ki je zrcalna slika drže telesa
sogovorca. Uporabljamo ga za preverjanje, vzpostavljanje in vzdrževanje dobrega
stika.« (Kadič, 2013: 55)
Z zrcaljenem ljudje sogovornikom sporočajo, da se z njimi strinjajo. Zrcaljenje je
najpogosteje opazno pri gibih z rokami in nogami. Dokler se osebe strinjajo z
govorcem, bodo sledili njegovim gibom. V primeru, da ena oseba prestopi, vtakne
roko v žep, ali napravil kakšno drugo kretnjo, ga bo oseba posnemala, vse do
trenutka, ko se bo strinjala z njim. Zrcaljenje je najpogosteje opazno med prijatelji
in osebami na istih položajih. V skupinah osebe pogosto zrcalijo gibe vodje skupine
(Pease in Pease, 2008).
3.9 VOKALIZACIJA
Glas v neposredni komunikaciji zajema do 38 % sporočila. Glas daje vsebini dodaten
pomen oziroma osebno sporočilo. Iz glasu je možno razbrati, ali je povedana vsebina
mišljena kot ukaz, želja ali prošnja. Glas pa je tudi tisti, ki precej bolj kot vsebina,
sporoča, ali je govorec samozavesten ali negotov (Kneževič, 2001).
Vokalični znaki imajo pri izražanju dominantnosti in moči večji pomen kot pa obrazni
izrazi. Imajo pa obrazni izrazi večjo vlogo pri zaznavanju, ali je oseba ali sporočilo
prijetno oziroma pozitivno (Paladin, 2011).
Pri ustvarjanju vtisa ima pomembno vlogo tudi značilnost posameznikovega glasu.
Glas bi naj bil privlačen, v kolikor ni ne prenizek in ne previsok, prav tako pa je
pomembno, da je zmerno močan, glasen in jasen. Neprivlačen glas pa bi naj bil
hripav, zamolkel in enoličen (Semic v Paladin, 2011).
V stresnih situacijah je zelo težko nadzirati ton glasu (Ekman; Hocket in Leather, v
Vrij, 2008). Stresni hormoni povzročijo, da želijo osebe zavarovati ogrožen cilj, pri
28
tem pa si pomagajo z glasnostjo, saj le-ta pomaga pri tem, da oseba deluje
napadalno močna (Birkenbihl, 2000).
29
4 KAKO SI RAZLAGAMO GOVORICO TELESA?
»Pri razlagi moramo ves čas uporabljati tri »zlata« pravila, ki se imenujejo: kontekst,
upoštevanje celotne slike telesa in iskanje razhajanja (sprememb konflikta).« (Kadič,
2013: 29)
Ob razlagi govorice telesa je potrebno le-to razlagati v kontekstu. Pri tem je
pomembnih več dejavnikov, ki jih je za pravilno razlago govorice telesa potrebno
upoštevati. Pozorni moramo biti na okolje, v katerem se nahajamo, na odnose med
osebami in na vloge, ki jih imajo osebe v pogovoru. V kolikor se oseba nahaja v
hladnem prostoru in prekriža roke, je to najverjetneje naredila, ker jo zebe in ne
zaradi tega, ker bi se postavila v obrambno držo. Prav tako moramo upoštevati, da v
kolikor ima oseba pogled usmerjen navzdol in vzdržuje očesni stik le za kratek čas v
pogovoru z nadrejenim, je to najverjetneje posledica podrejenega položaja in ne
zmanjšane samozavesti (Kadič, 2013).
Pri branju govorice je pomembno, da smo pozorni na vse znake, torej da zaznavamo
celotno telo in da ne sklepamo samo na podlagi enega znaka oziroma signala (Kadič,
2013).
Samo eno značilno vedenje nikoli ne more biti merilo o človekovi iskrenosti ali
neiskrenosti. Vedno je potrebno najti skupek značilnih vedenjskih vzorcev (Walters,
2003).
»Najbolj pomembno pri govorici telesa je spoznanje, da nobeno gibanje ni brez
povezave, ampak je vedno del vzorca.« (Faust, 1973: 201)
Pri razlagi govorice telesa je pomembno zaznavanje skladnosti oziroma neskladnosti
med verbalno in neverbalno govorico. Vsako neujemanje med verbalnim in
neverbalnim delom sporočila mora vzbuditi pozornost. Razhajanje pa lahko
razčistimo z dodatnimi vprašanji (Kadič, 2013).
30
Pri opazovanju neverbalne govorice telesa moramo poznati »normalno« obnašanje
sogovorca. V kolikor je oseba pod stresom, je alkoholik, kadilec ali narkoman, je
potrebno pri branju govorice telesa upoštevati te okoliščine (Kadič, 2013).
Kadar ljudje zaznajo neskladnost med besednim in nebesednim sporočilom, se bolj
zanesejo na nebesedno sporočilo. To še posebej velja za ženske. Učinek nebesednih
znakov bi naj bil približno petkrat večji kot učinek besed (Pease in Pease, 2008).
31
5 UPORABA NEVERBALNE KOMUNIKACIJE PRI PREISKAVI
KAZNIVIH DEJANJ
5.1 KAJ JE KAZNIVO DEJANJE?
16. člen Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2) govori:
»Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega
varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake
ter kazen za krivega storilca.«
Vsako slabo, nesramno, neprimerno, škodljivo, neetično, nemoralno, prepovedano
itd. dejanje, še ni kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje je pravna tvorba, katero je
oblikoval zakonodajalec po svoji zamisli. Zakonodajalec pa mora pri tem izhajati iz
načel pravne države in zakonitosti. Katera ravnanja so opredeljena kot kazniva
dejanja, se skozi čas spreminja glede na to, katerim vrednotam družba v določenem
času posveča največ pozornosti. Kazensko pravno varstvo ves čas uživajo vrednote,
kot so življenje, telo, spolna nedotakljivost, človeško zdravje, premoženje in
podobno. Napadi na prej naštete vrednote pa so že samoumevno opredeljeni kot
kazniva dejanja. Pri odločitvi, da je neko dejanje kaznivo dejanje, ne zadošča, da je
dejanje že samo po sebi zlo, temveč mora zakonodajalec takšno ravnanje razglasiti
kot kaznivo dejanje (Selinšek, 2007).
5.2 PREISKOVANJE KAZNIVIH DEJANJ
Policisti imajo pri zatiranju kriminalitete, poleg preventivne dejavnosti, naloge, da
odkrivajo in raziskujejo kazniva dejanja, kar jim je naloženo v Zakonu o kazenskem
postopku (Žerjav, 1984).
Zakon o kazenskem postopku (ZKP-NPB9), 148. člen:
(1) Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se
storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi
storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da
se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti
32
dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo
kazenskega postopka.
(2) Da bi izvršila naloge iz prejšnjega odstavka, sme policija zahtevati potrebna
obvestila od oseb; opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage;
za nujno potreben čas omejiti gibanje na določenem prostoru; ukreniti, kar je
potrebno v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti oseb in predmetov; razpisati iskanje
osebe in stvari, ki se iščejo; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled
določenih objektov in prostorov podjetij in drugih pravnih oseb in pregledati
določeno njihovo dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo, kar je potrebno. O
dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti
pomembne za kazenski postopek, in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, se
napravi zapisnik ali uradni zaznamek.
Horvat (2004: 308) komentira 148. člen Zakona o kazenskem postopku: »Za začetek
policijskega preiskovanja ne zadošča gola domneva, da je bilo storjeno kaznivo
dejanje. Podani morajo biti »razlogi za sum«, torej določena, čeprav najnižja
stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec
preganja po uradni dolžnosti. Razlogi za sum morajo temeljiti na dejanskih indicih
oziroma podatkih, ki jih je mogoče preveriti. Ali so v konkretnem primeru podani
razlogi za sum, presoja policija sama, vendar pa ji zakon ne daje diskrecijske
pravice, da ukrepa za izsleditev storilca samo, če oceni, da je to smotrno.«
Policija ima naloge v zvezi z odkrivanjem in s preiskovanjem kaznivih dejanj
navedene tudi v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Policija mora vse naloge
opravljati zakonito in na način, določen v zakonih. Policija ima pri uporabi določenih
ukrepov diskrecijsko pravico, pri tem pa mora pooblastila vedno uporabiti v skladu z
etičnimi merili in s pravili stroke (Horvat, 2004).
Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) v drugi alineji prvega odstavka 4.
člena policistom navaja naloge, ki izhajajo s temeljnih dolžnosti in sicer:
preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in
prejemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb
ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje
33
okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih
dejanj in prekrškov.
Ob zaznavi kaznivega dejanja, bodisi so le-tega zaznali policisti sami bodisi je podal
kazensko ovadbo občan, in se kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti, pričnejo
policisti to dejanje raziskovati. Ob zaznavi kaznivega dejanja je pogosto nepoznanih
veliko okoliščin in vprašanj, na katere morajo policisti v postopku raziskave
odgovoriti. V postopku preiskave kaznivih dejanj policisti iščejo odgovore na osnovnih
sedem kriminalističnih vprašanj, katerim pogosto pravimo »sedem zlatih
kriminalističnih vprašanj« (Žerjav, 1984).
Sedem zlatih kriminalističnih vprašanj (Žerjav, 1984):
Kaj se je zgodilo? Zanima nas, ali gre za kaznivo dejanje ali dogodek. V
primeru, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ugotavljamo, katero kaznivo
dejanje je bilo storjeno.
Kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno? Zanima nas čas kaznivega dejanja.
Kje je bilo storjeno kaznivo dejanje? Zanima nas kraj storitve kaznivega
dejanja.
Kako je bilo storjeno kaznivo dejanje? Zanima nas način storitve kaznivega
dejanja.
S čim je bilo kaznivo dejanje storjeno? Zanima nas sredstvo oziroma
predmeti, povezani s kaznivim dejanjem.
Zakaj je storilec storil kaznivo dejanje? Zanima nas motiv.
Kdo je storil kaznivo dejanje? Zanima nas storilec (sostorilec, napeljevalec,
pomagač) kaznivega dejanja.
Zlata vprašanja kriminalistike so zelo pomembna pri načrtovanju preiskovanja
kaznivih dejanj in sestavljanja verzij. Ob preiskovanju vsakega kaznivega dejanja si
je potrebno postaviti omenjena vprašanja in poskusiti odgovoriti nanje. Primer je
uspešno rešen, ko znamo odgovoriti na vsa postavljena vprašanja (Maver, 2004).
34
5.3 UPORBA NEVERBALNE KOMUNIKACIJE PRI PREISKOVANJU
KAZNIVIH DEJANJ
Policisti in kriminalisti pri svojem delu komunicirajo s pričami, z žrtvami in
osumljenci.
Za njihovo uspešno delo je zelo pomembno, da znajo dobro komunicirati, saj je to
tudi eno izmed njihovih najpogostejših del. Policisti in kriminalisti poskušajo s
komuniciranjem s sogovornikom vzpostaviti nekaj skupnega in z njim deliti
informacije, prav te pa so vsebina kriminalističnega intervjuja. Kriminalistični
intervju je izmenjava sporočil, ki poteka na verbalni in neverbalni ravni. Vsak policist
in kriminalist po svoje vodi kriminalistični intervju. Pri tem pa morajo upoštevati, da
v primeru, če pride do neujemanja verbalne in neverbalne komunikacije, je resnica
na strani neverbalne komunikacije. Med intervjujem morajo policisti oziroma
kriminalisti neopazno opazovati sogovornika in njegovo neverbalno govorico, ki izraža
psihično stanje sogovornika. Pozorni morajo biti na gibe rok in nog, na mimiko
obraza, na način sedenja, ton glasu in ostale neverbalne znake, ki jih daje
sogovornik. Prav tako se morajo zavedati tudi svoje neverbalne govorice in da s
približevanjem in z vdorom v osebni prostor osebe, ki v naši kulturi znaša med 45 in
80 cm, pri sogovorniku vzbudijo občutek pritiska in nemoči. Pri sogovorniku se lahko
vzbudi psihični pritisk tišine že samo s tem, da preiskovalec med intervjujem
obmolkne in s tem sogovornika sili v komuniciranje (Čater, Nastran Ule in Lobnikar,
2002).
Z raziskavami je bilo ugotovljeno, da so lažnivci bolj napeti, imajo manj sproščen
glas, imajo bolj razširjene zenice, višje privzdignjeno brado, stiskajo ustnice in imajo
neprijazen obrazni izraz (Areh, 2011).
Laganje je zahteven duševen proces, ki vključuje logičnost, spomin in kreativnost, to
je še toliko bolj opazno, kadar so vsebine zahtevne. Zahtevnost se pokaže v
obotavljivem govoru, pri katerem je več napak. Govor je počasen, s premori, pred
odgovori pa se pojavlja daljši premislek. V takih primerih se tudi zmanjša telesna
izraznost in odmik pogleda, saj gledanje sogovornika moti miselni proces (Vrij;
McClish v Umek in Areh, 2003).
35
Smer pogleda je del neverbalne komunikacije, ki je priučen in nadzorovan ter ni
zanesljiv znak laganja. Prav tako ni zanesljiv znak laganja mežikanje in nasmihanje
(Ekman v Areh, 2011; Vrij, 2000). Od obraznih znakov so najbolj zanesljiv znak
laganja, mikroobrazne spremembe, saj je le-te skoraj da nemogoče nadzirati (Umek
in Areh, 2003). Z opazovanjem mikročustvenih izrazov na obrazu, lahko zaznamo laž
zanesljivejše, kot z opazovanjem ostalih znakov nebesednega vedenja. Ob
intenzivnih čustvih se samodejno aktivirajo obrazne mišice, če oseba želi prekriti
čustvo, ki ga doživlja, mora prekriti mikroizraze na obrazu. Te izraze pa je težko
prekriti, saj se le-ti pojavljajo nezavedno oziroma nepričakovano. Čustva, kot so
strah in presenečenje, se ne pojavijo zavestno, temveč so posledica nekega dogodka
oziroma misli. Ob pojavu nepričakovanih čustvenih odzivov, se pojavijo na obrazu
spremembe, ki pa jih osebe želijo potlačiti, za kar pa potrebujejo približno četrtino
sekunde. Kljub kratkemu času pojava spremembe na obrazu, so izkušeni strokovnjaki
te znake sposobni zaznati, vendar je to brez pomoči videoposnetkov zelo težko in
tudi nezanesljivo. Poimenovanje teh kratkotrajnih obraznih sprememb je posledica
njihove kratkotrajnosti (Ekman v Areh, 2011).
Osebe, ki lažejo, želijo pogosto nadzorovati svoje vedenje, saj se zavedajo, da lahko
s telesom razkrivajo laž. Osebe poskušajo nadzirati položaj rok in nog, zaradi
nadzorovanja gibanja pa je telo pogosto videti zelo togo in neaktivno (Vrij, 2000).
Različni duševni procesi različno vplivajo na vedenje med laganjem. Občutek krivde
pri osebah vzbudi več gibanja, medtem ko občutek po nadzoru zmanjša število gibov.
Od osebnega značaja osebe pa je odvisno, katero vedenje bo prevladalo. Policisti ob
zaslišanju povratnika kaznivih dejanj ne morejo pričakovati, da ga bodo preplavila
čustva, kar bi imelo za posledico nervozno vedenje. Lahko pa pri zapletenih temah
(podajanju lažnega alibija) zaznajo vedenje, ki kaže na nadzor (Umek in Areh, 2003).
V povezavi z laganjem se v več ameriških zasliševalskih priročnikih omenjajo znaki,
kot je pobiranje nitk z oblačil, prekrivanje ust z rokami, dotikanje ušes in nosu,
prekrivanje ust z rokami, požiranje sline in ostali znaki. Vendar pa ti znaki ne
nakazujejo vedno na laž. Ti znaki nakazujejo, da je oseba nemirna, kar pa ni nujno
povezano z govorjenjem neresnice (Vrij v Areh, 2011).
Tipično vedenje, ki bi bilo značilno ob laganju, ne obstaja. Nikakor ne drži, da oseba
vedno ko prične lagati, dvigne obrvi, pogleda stran, premakne prst, prestavi noge,
36
oziroma se ji prične tresti glas (Vrij, 2000). Obstajajo določena vedenja, ki se
pojavijo med prevaro oziroma laganjem in najverjetneje nakazujejo na laž. Vedenja,
ki nakazujejo na laž oziroma prekrivanje dejstev, pa se razlikujejo med posamezniki
in ni nujno, da ti znaki v vseh okoliščinah ter pri vseh osebah nakazujejo na laž (Štirn
in Podvršič, 2003).
Pri osebah, ki zavajajo, prikrivajo resnico oziroma lažejo, so lahko prisotni naslednji
neverbalni znaki (Štirn in Podvršič, 2003):
- uporaba postankov, mašil v govoru,
- jecljanje,
- več napak v govoru (prihaja do ponavljanja besed in stavkov in do nepopolnih
stavkov,
- povišan ton glasu,
- počasnejši tempo govora (oseba potrebuje več časa za razmislek),
- za vedenje prevare so običajne značilne daljše pavze v govoru (oseba
potrebuje čas za razmislek),
- strmenje v stran, izogibanje pogledu v oči,
- smeh,
- obrazna mimika,
- na splošno bolj togo vedenje (zardi lastnega nadzora vedenja),
- nekatere osebe med prevaro skušajo vzbuditi simpatijo in sočutje (to lahko
poizkušajo z vljudnostjo, obleko …),
- oseba lahko na splošno deluje nemirno.
Najpogostejši neverbalni znaki lažnivega vedenja so (Umek in Areh, 2003):
- pojecljavanje,
- premori med govorom,
- počasno pripovedovanje,
- rigidnost celotnega telesa,
- povišan ton glasu,
- čustveni obrazni izrazi (mikroizrazi).
Policisti in kriminalisti v postopkih s strankami pogosto pozabljajo na svoje
osebnostne značilnosti in na verbalno in neverbalno komunikacijo. Tako kot policisti
37
opazujejo sogovornike, tako tudi ti opazujejo njih. Pomemben je prvi vtis, ki ga pusti
policist oziroma kriminalist. S primerno predstavitvijo in stiskom roke, da policist
osebam v postopku vedeti, da bo postopek potekal korektno. Policisti si morajo
prizadevati, da ustvarijo primeren odnos s strankami, saj lahko prav to odloča, ali bo
oseba z njimi sodelovala ali ne. Med samim pogovorom morajo osebam pokazati, da
se zanimajo za razgovor, kar jim pokažejo z zadovoljivim očesnim stikom, odprto
telesno držo, s splošno umirjenostjo in primerno razdaljo do sogovornika (Štirn in
Podvršič, 2003; Roso, 1995).
5.4 UGOTAVLJANJE LAŽI PRI PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ
Gasar (2004) govori, da je laganje posebna vrsta komunikacije, s pomočjo katere
drugim osebam namerno oziroma zavestno sporočamo neresnične informacije, ali pa
zamolčimo resnične informacije. Ali je informacija resnična ali ne pa je odvisno od
spoznanja sporočevalca. V kolikor se sporočevalec ne zaveda neresničnosti
informacij, ne moremo govoriti o laganju.
Areh (2011) navaja tri načine ugotavljanja laži in sicer z opazovanjem
sogovornikovega ravnanja, z analizo govora in merjenjem fizioloških sprememb.
Večina avtorjev različnih literatur na temo ugotavljanja laži in prevar (v veliki večini
so to policijski priročniki) navaja visoko uspešnost pri ugotavljanju laži. Vendar pa
njihove trditve niso podprte z raziskavami, ki bi imele znanstveno veljavo.
Večina policijskih priročnikov, ki so napisani na temo ugotavljanja laži, daje večji
poudarek neverbalni komunikaciji, medtem ko povezavo med vsebino izjav in
laganjem zanemarjajo. Razlog, da se več pozornosti posveča neverbalni komunikaciji
in da se zanemarja besedne znake zavajanja, najverjetneje tiči v splošnem
prepričanju, da ljudje laže nadzorujejo vsebino povedanega kot pa govorico telesa
(Vrij v Areh, 2011).
V kolikor policisti poznajo resnične okoliščine zločina, lahko iz vsebine povedanega
sklepajo, ali storilec laže ali ne. Ker pa so policistom vse okoliščine kaznivega
dejanja nepoznane, si morajo pri presojanju resničnosti izjav pomagati z analizo
besednega vedenja (Areh, 2011).
38
Osebe, ki lažejo, je strah, da bodo pri tem zaloteni, zaradi česar občutijo strah in
občutek krivde. Oba čustva sta negativna in se lahko pokažeta v negativnih izjavah,
kjer se uporabljajo besede z negativnim prizvokom. V takšnih izjavah se pojavijo
besede kot so slab, nevšečen, sovražen, neprijeten in podobne besede. Negativna
čustva, ki so povezana z laganjem, lahko privedejo do tega, da osebe z govorjenjem
ustvarijo distanco med sabo in dejanjem. Ob sestavljanju lažnive izjave osebe
doživljajo miselni oziroma spoznavni napor, kar pa lahko privede do tega, da se
njihova laž lahko razkrije po vsebinski plati. Lažnivci želijo sestaviti domiselne in
verjetne izjave, pri tem pa se izogibajo podrobnostim in govorijo bolj na splošno.
Osebe podajajo izjave, posredno, izmikajoče, dvoumno, nejasno in uporabljajo
takšne izjave, ki izvzemajo osebno vpletenost. (Vrij v Areh, 2011; Areh 2011).
Kadar osebe govorijo resnico, zgodbo pripovedujejo spontano in si le-te ne pripravijo
vnaprej. Pri takšnem pripovedovanju se lahko zgodba vsakič nekoliko spremni. Osebe
lahko pozabijo povedati kaj, kar so pred tem navedle in povejo kaj, kar pred tem
niso (Vrij v Areh, 2011).
Vrij (v Areh, 2012) našteva naslednje besedne znake, ki so povezani z zavajanjem:
- odklonilne izjave,
- posploševalni izrazi,
- samonanašalni izrazi,
- relevantnost,
- kratki odgovori,
- večja smiselnost odgovorov,
- bolj raznoliko besedišče oziroma velik besedni zaklad,
- skladnost,
- nasprotja.
Pri osebi, ki laže, so lahko prisotni sledeči verbalni znaki (Štirn, Podvršič, 2003):
- več negativnih stavkov,
- v izjavah se oseba manj obrača nase,
- daje indirektne odgovore,
- krajši odgovori,
- izogibajoče vedenje ali odgovori,
- na vprašanja odgovarja z vprašanji,
- manj verjetni, verodostojni odgovori,
39
- veliko nepomembnih informacij,
- očitna vnaprej pripravljena »zgodba«,
- pomanjkanje detajlov o informacijah,
- pretirano poudarjanje resnic.
Pri preiskovanju kaznivih dejanj se laži lahko ugotavljajo tudi s poligrafom. Poligraf
ima ime tudi detektor laži, kar pa po mnenju Saxeja (v Areh, 2011) ni najbolj
primerno ime. Poligraf ne zaznava laži, ampak beleži fiziološke odzive, ki bi naj bili
prisotni ob laganju.
V postopku poligrafiranja se uporabljajo različni testi, katerim bi naj bilo skupno, da
so odzivi oseb, ki lažejo, drugačni od oseb, ki govorijo resnico. V Sloveniji poligrafski
testi nimajo dokazne vrednosti, testiranja pa se uporabljajo za usmerjanje pri
raziskovanju kaznivih dejanj (Areh, 2011).
40
6 HIPOTEZE
Hipoteza 1: Policisti posvečajo največ pozornosti neverbalni komunikaciji pri
zbiranju obvestil od osumljencev.
Hipoteza 2: Večina policistov meni, da so pri odkrivanju laži in branju
neverbalne govorice bolj uspešni kot ostale osebe, ki se pri svojem delu
srečujejo z osebami, ki bi lahko iz kakršnih koli vzrokov prikrivale resnico.
Hipoteza 3: Policisti z več delovnimi izkušnjami posvečajo več pozornosti
govorici telesa oseb v postopkih.
41
7 METODA
7.1 OPIS VZORCA
Vzorec predstavlja 119 zaposlenih v Slovenski policiji. Anketo je rešilo 93 (78,2 %)
moških udeležencev in 26 (21,8 %) ženskih udeleženk.
V anketi je sodelovalo 6 oseb (5 %), ki so v Policiji zaposleni manj kot 5 let, 13 oseb
(10,9 %), ki so v Policiji zaposleni več kot 5 let in manj kot 10 let, 44 oseb (37 %), ki
so v Policiji zaposleni več kot 10 let in manj kot 20 let ter 56 oseb (47,1 %), ki so v
Policiji zaposleni več kot 20 let (Slika 1).
Slika 1: Delež udeležencev glede na čas zaposlitve v Policiji
V anketi je sodelovalo 35 oseb (29,4 %), ki se je za poklic policista (takrat miličnika)
izobraževalo in se zaposlilo s »kadetsko šolo za miličnike«, 29 sodelujočih oseb (24,4
%) se je v Policiji zaposlilo z opravljeno Srednjo policijsko šolo, 34 (28,6 %) se je v
42
Policiji zaposlilo s prekvalifikacijo za poklic policista in 21 oseb (17,6 %) se je
zaposlilo v policiji z drugo izobrazbo.
Delež oseb, glede na način šolanja oziroma izobrazbo ob sklenitvi delovnega
razmerja, je razviden s Slike 2.
Slika 2: Delež udeležencev glede na izobrazbo ob sklenitvi delovnega razmerja v Policiji
V anketi je sodelovalo 50 oseb (42,4 %) s srednješolsko izobrazbo, 13 oseb (11 %) z
višješolsko izobrazbo, 40 oseb (33,9 %) z visokošolsko izobrazbo in 15 oseb (12,7 %) z
magisterijem ali doktoratom.
Izobrazba udeležencev je razvidna s Slike 3.
43
Slika 3: Izobrazba udeležencev
Sodelovalo je 27 oseb (22,7 %), ki zaseda delovno mesto policista, 6 oseb (5 %), ki
zaseda delovno mesto vodje patrulje, 8 oseb (6,7 %), ki zaseda delovno mesto vodje
policijskega okoliša, 14 oseb (11,8 %), ki opravlja delo kriminalista na policijski
postaji, 7 oseb (5,9 %), ki zaseda delovno mesto stalnega dežurnega policista na
policijski postaji, 24 oseb (20,2 %), ki opravljajo delo kriminalista na policijski upravi,
Generalni policijski upravi ali v Nacionalnem preiskovalnem uradu, 25 oseb (21 %), ki
v Policiji zaseda vodstvena delovna mesta in 8 oseb (6,7 %), ki v policiji zasedajo
kakšno drugo delovno mesto.
Delež udeležencev glede na delovno mesto, ki ga zasedajo, je razviden s Slike 4.
44
Slika 4: Delež oseb glede na delovno mesto
7.2 PREDSTAVITEV INSTRUMENTA
Anketni vprašalnik je vseboval dva sklopa vprašanj. Prvi del vprašalnika je služil
ugotavljanju demografskih podatkov o udeležencih. Spraševali smo po spolu, delovni
dobi v Policiji, načinu izobraževanja za poklic policista, oziroma o izobrazbi ob
sklenitvi delovnega razmerja v Policiji, trenutni izobrazbi in po delovnem mestu, ki
so ga anketiranci zasedali v času anketiranja.
V drugem delu vprašalnika so anketiranci odgovarjali na vprašanja, s področja
neverbalne komunikacije in ugotavljanja laži.
Vsa vprašanja so bila zaprtega tipa.
45
7.3 POSTOPEK RAZISKAVE
Raziskavo smo opravili z anketnim vprašalnikom. S strani Generalne policijske
uprave, Policijske akademije smo pridobili dovoljenje za opravljanje ankete med
zaposlenimi v Policiji.
Za zbiranje podatkov smo uporabili spletni anketni vprašalnik, ki je bil objavljen na
internetni strani Policije, do katere imajo dostop vsi policisti in kriminalisti. Anketni
vprašalnik je bil na razpolago za izpolnjevanje v času od 24. 9. 2014 do 15. 10. 2014
(21 dni).
Za anketiranje smo sestavili anketni vprašalnik na spletni strani mojaanketa.si.
Zbrane podatke smo obdelali s pomočjo spletne stani mojaanketa.si in programa
SPSS.
46
8 REZULTATI RAZISKAVE
8.1 POZORNOST NA NEVERBALNO GOVORICO OSEB V POSTOPKIH
Večina udeležencev je pri preiskovanju kaznivih dejanj vedno pozorna na neverbalno
govorico oseb v postopkih (n = 83; 70,3 %). 28,8 % udeležencev je včasih pozornih na
neverbalno komunikacijo oseb v postopkih in eden policist nikoli ne posveča
pozornosti neverbalni komunikaciji (Slika 5).
Slika 5: Pozornost udeležencev na neverbalno govorico pri osebah v postopku
Udeleženci največ pozornosti neverbalni govorici posvečajo v postopkih z osumljenci
(n = 105; 89 %), veliko manj pa pri ostalih udeležencih v postopkih (oškodovanci in
priče). Trije udeleženci (2,5 %) pa v postopkih ne posvečajo pozornosti neverbalni
komunikaciji (Slika 6).
47
Slika 6: Pozornost na neverbalno komunikacijo glede na udeležence v postopkih
Udeležence smo prosili, da razvrstijo, na katere segmente neverbalne komunikacije
so pri osebah v postopkih preiskovanja kaznivega dejanja najbolj pozorni. Udeleženci
so na prvo mesto razvrstili telesne znake, kot so rdečica, potenje, drhtenje … Na
drugo mesto so razvrstili mimiko obraza, kateri sledijo oči, način govora ter gibi in
položaj rok. Udeleženci so najmanj pozorni na položaj nog, saj so le-tega uvrstili na
zadnje, šesto mesto.
Razvrstitev je razvidna s Tabele 1. Razvrstitev v tabeli od najbolj (1. mesto) do
najmanj (6. mesto) pomembnega segmenta je pridobljena na podlagi povprečnega
ranga vseh odgovorov.
Tabela 1: Razvrstitev posameznih delov neverbalne komunikacije pri osebah v postopkih
mesto povprečni rang
Telesni znaki (rdečica, potenje, drhtenje …) 1. 2,94
Mimika obraza 2. 2,98
Oči 3. 3,07
Način govora (glasnost, hitrost, premori …) 4. 3,37
Gibi in položaj rok 5. 3,40
Položaj nog 6. 4,00
48
8.2 POZORNOST NA LASTNO NEVERBALNO GOVORICO
Velika večina udeležencev raziskave je pozorna na to, kaj sporočajo osebam v
postopkih z lastno govorico telesa. Slabih 20 % (n = 23) udeležencev pa ni pozornih na
lastno neverbalno govorico (Slika 7).
Slika 7: Pozornost na lastno nebesedno komunikacijo v postopkih
Udeleženci so pri lastni nebesedni govorici najbolj pozorni na očesni stik, saj so le-
tega razvrstili na prvo mesto. Očesnemu stiku sledi način govora, mimika obraza, gibi
in položaj rok ter položaj telesa. Udeleženci so pri sebi najmanj pozorni na to, kaj
sporočajo s položajem nog.
Razvrstitev je razvidna s Tabele 2. Razvrstitev v tabeli od najbolj (1. mesto) do
najmanj (6. mesto) pomembnega segmenta je pridobljena na podlagi povprečnega
ranga vseh odgovorov.
Tabela 2: Razvrstitev posameznih delov neverbalne komunikacije pri udeležencih
mesto povprečni rang
Očesni stik 1. 1,97
Način govora (glasnost, hitrost …) 2. 2,32
Mimika obraza 3. 2,50
Gibi in položaj rok 4. 2,62
Položaj telesa 5. 3,04
Položaj nog 6. 3,71
49
8.3 USPEŠNOST IN USPOSOBLJENOST ZA BRANJE NEVERBALNE
GOVORICE
Za ugotavljanje rezultatov smo uporabili Likertovo lestvico, na kateri so udeleženci
ocenjevali z ocenami od ena do pet. Ocenili so, da ima poznavanje neverbalne
komunikacije pri ugotavljanju laži pomembno vlogo. (n = 114, M = 4,48, SD = 0,75).
Udeleženci raziskave se pri ugotavljanju laži pri osebah v postopkih najpogosteje
oprejo na govorico telesa (možnih je bilo več odgovorov). Kar 84 glasov (32,6 %) so
udeleženci namenili govorici telesa, omenjenemu pa sledi vsebina povedanega, s 60
glasovi (23,3 %). S samo tremi glasovi manj sledi osebni občutek,kateremu s 54
glasovi (20,9 %) sledi način govora (hitrost, glasnost, premori …). Trije udeleženci se
pri ugotavljanju laži ne oprejo na nič od navedenega.
Slika 8: Področja, s pomočjo katerih udeleženci ugotavljajo laž
Da so pri odkrivanju laži in branju neverbalne komunikacije bolj uspešni kot ostali
ljudje, meni več kot polovica udeležencev. 36 udeležencev (31,3 %) je mnenja, da so
pri tem enako uspešni (Slika 9).
50
Slika 9: Delež oseb glede na mnenje, ali so pri ugotavljanju laži uspešnejši od ostalih oseb
Večina udeležencev (n = 90; 77,6 %) je mnenja, da niso dovolj dobro usposobljeni, da
bi znali, pri preiskovanju kaznivih dejanj, pravilno razložiti neverbalno komunikacijo.
Prav tako je 93 udeležencev (78,8 %) mnenja, da niso dovolj dobro usposobljeni, da
bi lahko v večini primerov ugotovili laž.
Velika večina udeležencev (n = 113; 96,6 %) bi se udeležila usposabljanja s področja
neverbalne komunikacije, v kolikor bi jim delodajalec ponudil to možnost.
8.4 PREVERJANJE HIPOTEZ
V veliko policijskih priročnikih se v povezavi z laganjem pojavlja nebesedna govorica,
medtem ko se vsebina povedanega z laganjem zanemarja. Policisti in tudi na splošno
ljudje posvečajo več pozornosti nebesednim znakom pri ugotavljanju laži. Razlog za
toliko večjo pozornost na nebesedne znake pa najverjetneje tiči v tem, da so ljudje
prepričani, da lažnivci težje nadzorujejo nebesedno govorico kot pa vsebino
povedanega (Vrij v Areh 2011).
51
8.4.1 HIPOTEZA 1
Pri prvi hipotezi smo predpostavili, da policisti posvečajo največ pozornosti
neverbalni komunikaciji pri zbiranju obvestil od osumljencev.
Z raziskavo smo ugotovili, da 89 % (n = 105) udeležencev, pri preiskovanju kaznivih
dejanj, največ pozornosti pripisuje neverbalni komunikaciji v postopkih z osumljenci
(Slika 6). S tem smo prvo hipotezo potrdili.
8.4.2 HIPOTEZA 2
Druga hipoteza, ki smo jo postavili, se je glasila: »Večina policistov meni, da so pri
odkrivanju laži in branju neverbalne govorice bolj uspešni kot ostale osebe, ki se pri
svojem delu srečujejo z osebami, ki bi lahko iz kakršnih koli vzrokov prikrivale
resnico.«
Ugotovljeno je bilo, da 51 % (n = 59) udeležencev meni, da so pri odkrivanju laži bolj
uspešni kot ostale osebe, ki se srečujejo z lažmi. Da so enako uspešni je bilo mnenja
31,3 % udeležencev, samo 17,4 % udeležencev pa je bilo mnenja, da so manj uspešni
(Slika 9). S tem smo drugo hipotezo potrdili.
8.4.3 HIPOTEZA 3
V okviru tretje hipoteze smo predpostavili, da policisti z več delovnimi izkušnjami,
posvečajo več pozornosti govorici telesa oseb v postopkih.
Za potrditev omenjene hipoteze smo udeležence razvrstili v dve skupini. Prvo skupino
so zajemali udeleženci z delovno dobo v policiji do dvajset let (n = 63), drugo
skupino pa udeleženci z delovno dobo več kot dvajset let (n = 56). Ugotovljeno je
bilo, da je 46 udeležencev (82,1 %), v skupini nad dvajset let delovne dobe, vedno
pozornih na neverbalno komunikacijo oseb v postopku, v skupini do dvajset let, pa je
takšnih udeležencev 37 (59,7 %) (Slika 10).
Glede na to, da je velika večina udeležencev z več delovnimi izkušnjami, vedno
pozorna na neverbalno komunikacijo oseb v postopkih, lahko potrdimo postavljeno
hipotezo.
52
Slika 10: Delež oseb glede na delovne izkušnje in pozornost na neverbalno komunikacijo
53
9 RAZPRAVA
Ljudje med sabo neprestano komuniciramo, besedno in nebesedno. Komunikacija
med osebami poteka tudi takrat, ko nihče nič ne reče, kot tudi, ko nič ne naredi.
Nekomuniciranje med osebami je praktično nemogoče (O'Connor in Seymour, 1996).
Za uspešno delo policistov in kriminalistov je pomembno znanje s področja
komuniciranja. Prav komuniciranje z osebami v postopkih je eno izmed
najpogostejših policistovih in kriminalistovih del (Čater, Nastran Ule in Lobnikar,
2002). Cilj komuniciranja s strankami v postopkih je, da kriminalisti in policisti
pridobijo čim več informacij, pomembnih za preiskovanje kaznivih dejanj.
Komuniciranje z osebami v postopkih je ena izmed bistvenih dejavnosti pri
preiskovanju kaznivih dejanj, saj le-ta poteka vse od zaznave kaznivega dejanja
dalje (Štirn in Podvršič, 2003).
Z raziskavo smo ugotovili, da se večina policistov zaveda pomena neverbalne
komunikacije v postopkih z osebami in da jih je večina vedno pozorna nanjo, pri
preiskovanju kaznivih dejanj. Največ pozornosti neverbalni komunikaciji pa
posvečajo v postopkih z osumljenci.
Glede na to, da so lahko nebesedni znaki pomemben pripomoček pri ugotavljanju laži
je pričakovano in razumljivo, da so policisti pozorni na neverbalno govorico oseb v
postopkih. Udeleženci raziskave so navedli, da so najbolj pozorni na neverbalno
komunikacijo pri postopkih z osumljenci. Vzrokov za to je zagotovo več. Enega izmed
njih bi lahko iskali v tem, da večina priročnikov posveča večino pozornosti
opravljanju razgovorov in branju neverbalne govorice prav pri osumljencih, medtem
ko se ostale možne udeležence zapostavljajo. Prav tako policisti (pre)pogosto
izhajajo iz stališča, da oškodovanci in priče podajajo verodostojne podatke, zaradi
česar najverjetneje ne spremljajo toliko njihove neverbalne komunikacije (predvsem
v smislu ugotavljanja laži).
Ugotovljeno je bilo, da večina kriminalistov ocenjuje, da je prav sposobnost vodenja
pogovora z osumljenci najpomembnejša veščina za kriminalistovo delo. V isti
raziskavi so tudi ugotovili, da se kriminalistom največ težav pri komuniciranju
pojavlja prav v postopkih z osumljenci (Čater, Nastran Ule in Lobnikar, 2002). Glede
na ugotovljene izsledke raziskave je razumljivo, da policisti in kriminalisti največ
pozornosti neverbalni komunikaciji posvečajo prav v postopkih z osumljenci.
54
Velika večina policistov in kriminalistov se zaveda pomena neverbalne govorice v
postopkih in so pozorni tudi na lastno neverbalno govorico, kar smo tudi potrdili z
našo raziskavo. Izmed več ponujenih segmentov neverbalne komunikacije so
udeleženci raziskave, kot najpomembnejši del lastne neverbalne komunikacije,
navedli očesni stik, kateremu sledijo način govora, mimika obraza, gibi in položaj
rok, položaj telesa in položaj nog. Možen razlog, da so policisti kot najpomembnejši
segment lastne neverbalne komunikacije navedli očesni stik, bi lahko izhajal iz tega,
da je eno izmed precej ukoreninjenih prepričanj, da lahko človekovo verodostojnost
presodimo s pogledom v oči. Vendar pa so številne raziskave ugotovile, da je
sklepanje samo na podlagi očesnega stika zelo varljivo (Walters, 2003). Očesni stik
je del neverbalne komunikacije, ki smo se je ljudje naučili nadzorovati. Z očesnim
stikom pritegnemo sogovornikovo pozornost (Ekman v Areh 2001), ali pa ga poskusimo
prepričati o kakšni stvari (Kleinke v Areh, 2011). Policisti bi lahko tako ocenili tudi na
podlagi poznavanja, da je očesni stik najmočnejše posamezno nebesedno vodilo. Z
očesnim stikom namreč uravnavamo potek pogovora, sporočamo povratne
informacije, izražamo čustva, iz njega pa se lahko tudi razberejo čustva (Selič,
2007).
Vsekakor je zelo dobro, da se policisti zavedajo pomena lastne neverbalne govorice v
postopkih. Za vzpostavitev dobrega odnosa s strankami v postopku je pomemben že
prvi vtis, ki se začne ustvarjati prav na podlagi neverbalne govorice, ki ima tudi
najpomembnejšo vlogo pri ustvarjanju le-tega.
Tako Štirn in Podvršič (2003) kot Čater, Nastran Ule in Lobnikar (2002) so mnenja, da
je za policiste in kriminaliste pomemben prvi vtis. Policisti in kriminalisti želijo v
razgovorih pridobiti čim več informacij, le-te pa bodo od oseb dobili le, če bodo z
njimi vzpostavili primeren odnos. Pomembno vlogo pri tem pa ima tudi prvi vtis, kot
tudi nadaljnja verbalna in neverbalna komunikacija. Štirn in Podvršič (2003)
navajata, da je za primeren medosebni odnos z osebami v postopku, poleg prvega
vtisa pomembno zanimanje za razgovor, katerega policisti kažejo z zadovoljivim
očesnim stikom, osredotočenostjo na sogovornika, s splošno umirjenostjo, z odprto
telesno držo in s primerno razdaljo. Lahko potrdimo, da se udeleženci v naši raziskavi
tega zavedajo, saj so izmed vseh segmentov lastne neverbalne komunikacije kot
najpomembnejšega opredelili očesni stik. Očesnemu stiku pa je sledil način govora
(glasnost, hitrost …), ki izraža umirjenost, samozavest, negotovost in ali je povedano
mišljeno kot ukaz, želja ali prošnja (Kneževič, 2001).
55
Udeleženci raziskave so ocenili, da je poznavanje neverbalne komunikacije pri
ugotavljanju laži, pri osebah v postopkih preiskovanja kaznivih dejanj, zelo
pomembno. To potrjuje več avtorjev. Vrij (2008) je mnenja, da policisti pri
ugotavljanju laži pri osumljencih posvečajo več pozornosti neverbalni komunikacij,
saj so mnenja, da je le-to teže nadzorovati kot pa besedno vedenje. Prav tako
navaja, da se lahko veliko policistov zateka k branju neverbalne govorice ob
ugotavljanju laži, ker je temu področju v različnih literaturah namenjene več
pozornosti kot ostalim metodam.
Udeleženci raziskave se pri ugotavljanju laži v postopkih z osebami, ki so ali priče,
oškodovanci ali osumljenci kaznivih dejanj izmed vseh možnosti za ugotavljanje laži
(govorica telesa, način govora, vsebina povedanega …) oprejo na govorico telesa, kar
se ujema s tujimi raziskavami. Vrij in McClish (v Umek in Areh, 2003) namreč
navajata, da preiskovalci precenjujejo možnost prepoznave laži na podlagi
nebesednih znakov, pri tem pa podcenjujejo možnost prepoznave laži s pomočjo
analize besednih znakov. Ugotovili smo, da govorici telesa z zelo podobnim številom
glasov sledijo vsebina povedanega, osebni občutek in način govora. Pri tem je
spodbudno, da se udeleženci zavedajo pomena analize vsebine povedanega oziroma
besednih znakov, vendar pa je zaskrbljujoče, da se v skoraj isti meri oprejo na osebni
občutek, ki nikakor ne more biti zanesljiv znak ugotavljanja laži. »Občutki so
doživetje, ki nastane zaradi delovanja dražljajev na čutilo.« (Kompare et. al., 2005:
74) Občutki, ki jih zaznamo s čutnimi organi, se v možganih povežejo in uskladijo z
informacijami iz spomina, na podlagi česar se napravi smiselni vzorec (Kompare, et.
al., 2005). Glede na to, kako se ustvari občutek, lahko rečemo, da policisti, ki
ugotavljajo laž na podlagi osebnega občutka, le-to ugotavljajo na podlagi predhodnih
izkušenj, ki so jih imeli v podobnih situacijah. Vendar pa ni nujno, da so si že v
prejšnjih situacijah pravilno razložili zaznane dražljaje.
Udeleženci raziskave so lahko izbrali več ponujenih odgovorov, zaradi česar nam
morda raziskava ni podala najbolj jasnega odgovora, na kaj se udeleženci najbolj
pogosto oprejo, temveč zgolj na kaj vse se oprejo pri ugotavljanju laži.
Večina udeležencev raziskave meni, da so pri odkrivanju laži in branju neverbalne
komunikacije bolj uspešni, kot so ljudje v drugih poklicih, ki se pri svojem delu ravno
tako srečujejo z ljudmi, ki bi lahko iz določenih razlogov prikrivali resnico. Do istih
ugotovitev sta prišla tudi Umek in Areh (2003). Vendar pa iz raziskav izhaja, da
56
policisti in kriminalisti niso nič boljši pri odkrivanju laži kot pa ostale osebe (Vrij,
2000). V raziskavi, ki sta jo Umek in Areh (2003) opravila med študenti Visoke
policijsko-varnostne šole in kriminalisti ene izmed policijskih uprav sta ugotovila, da
so oboji približno enako uspešni pri odkrivanju izmišljenih vsebin. Pri tem pa je
zanimivo, da so kriminalisti posvečali več pozornosti besednim znakom, študenti pa
nebesednim, kar se ne ujema z našimi ugotovitvami. Udeleženci naše raziskave se pri
ugotavljanju laži v postopkih z osebami, ki so ali priče, oškodovanci ali osumljenci
kaznivih dejanj, najpogosteje oprejo na govorico telesa in ne na besedne znake, kot
sta to ugotovila Umek in Areh (2003).
Udeleženci raziskave so v veliki večini mnenja, da niso dovolj dobro usposobljeni, da
bi si znali, pri preiskovanju kaznivih dejanj, pravilno razložiti neverbalno govorico.
Prav tako so v skoraj enaki meri mnenja, da niso dovolj dobro usposobljeni, da bi
znali v večini primerov ugotoviti laž v povedanem. Ugotovitve so zanimive predvsem
ob upoštevanju dejstva, da so udeleženci kljub temu mnenja, da so bolj uspešni pri
odkrivanju laži od ostalih oseb. Pri ugotavljanju laži pa se najpogosteje oprejo prav
na neverbalno govorico. Udeleženci se torej ne glede na to, da se zavedajo, da
nimajo ustreznega znanja s področja neverbalne komunikacije, zatekajo prav k njej
pri ugotavljanju laži. Ob tem pa še vedno menijo, da so uspešnejši od ostalih oseb.
Ugotovili smo, da udeleženci z več delovnimi izkušnjami posvečajo več pozornosti
govorici telesa oseb v postopkih kot njihovi mlajši sodelavci. Pri tem smo smatrali kot
osebe z več delovnimi izkušnjami tiste udeležence, ki so v policiji zaposleni dvajset
let in več. Udeleženci z več delovnimi izkušnjami skoraj vedno posvečajo pozornost
neverbalni komunikaciji oseb v postopkih, medtem ko njihovi mlajši kolegi ne
dosegajo tako velikega deleža.
Čater, Nastran Ule in Lobnikar (2002) ugotavljajo, da je za dober intervju potreben
izkušen, vztrajen in usposobljen izpraševalec, ki mora obvladati različne metode
komuniciranja. Izpraševalec mora med drugim znati brati neverbalno komunikacijo in
ves čas neopazno opazovati sogovornika. V raziskavi, ki so jo opravili je bilo
ugotovljeno, da so udeleženci mnenja, da si komunikacijsko kompetenco pridobiš v
večji meri z izkušnjami kot pa z usposabljanji in z rojstvom.
Glede na ugotovitve Čater, Nastran Ule in Lobnikar (2002) bi lahko sklepali, da so
starejši udeleženci raziskave bolj pozorni na neverbalno komunikacijo, kot pa njihovi
57
mlajši kolegi zato, ker starejši udeleženci posvečajo več pozornosti komunikaciji,
katere del je tudi neverbalna komunikacija.
Skoraj vsi udeleženci raziskave bi se udeležili usposabljanja s področja neverbalne
komunikacije, v kolikor bi jim delodajalec takšno usposabljanje ponudil. Kot smo že
ugotovili, se udeleženci zavedajo, da bi lahko izboljšali njihovo znanje s področja
neverbalne komunikacije in da udeleženci posvečajo veliko pozornosti neverbalni
komunikaciji. Na neverbalno komunikacijo pa se zelo pogosto oprejo pri ugotavljanju
laži pri osebah v postopkih preiskave kaznivih dejanja.
Tudi Čater, Nastran Ule in Lobnikar (2002) so ugotovili, da se kriminalisti zavedajo
pomena komunikacije, saj so izmed vseh ponujenih usposabljanj na prvo mesto
postavili usposabljanje s področja vodenja pogovorov.
58
10 OMEJITVE RAZISKAVE
Med raziskavo smo naleteli na nekaj težav, ki so omejevale našo raziskavo.
Vzorec ankete ni reprezentativen, saj je v anketi sodelovalo samo 119 udeležencev
(0,7 %) od okoli 8300 oseb, kolikor bi jih naj bilo zaposlenih v Policiji (Policija, 2013).
V anketi je sodelovalo le 38 kriminalistov (31,9 %), katerih prvotno delo je
preiskovanje kaznivih dejanj, medtem ko za ostale udeležence ni poznano, koliko se
srečujejo s preiskovanjem kaznivih dejanj. Med vsemi udeleženci raziskave je tudi 8
udeležencev, katerih točna delovna mesta niso poznana, kot tudi ne, ali sploh imajo
izkušnje z obravnavanjem kaznivih dejanj. V raziskavi je sodelovalo 25 vodstvenih
delavcev, kar predstavlja več kot 1/5 udeležencev, za te osebe pa ne moremo
vedeti, ali so se v svoji karieri sploh srečevali z reševanjem kaznivih dejanj, oziroma
kakšen delež le-teh se je srečeval. Glede na to, da za 2/3 udeležencev ne vemo,
kakšne so njihove izkušnje s področja preiskovanja kaznivih dejanj, se porodi
vprašanje, kako relevantni in verodostojni so njihovi odgovori v raziskavi.
Prav tako smo se soočili z nepopolnimi anketnimi vprašalniki. Vsi udeleženci niso
odgovorili na vsa vprašanja ali na vse segmente vprašanja. Zaradi tega se je pojavila
težava predvsem pri vprašanjih, kjer so udeleženci morali razvrščati oziroma
vrednotiti posamezna področja.
59
11 ZAKLJUČEK
Ljudje v družbi neprestano komuniciramo, nekomuniciranje pa je praktično
nemogoče. Velika večina komunikacije (93 %) poteka nebesedno, samo 7 % le-te pa
predstavlja besedna komunikacija (Mehrabian v Pease in Pease, 2008). Komuniciranje
pa je tudi eno izmed najpogostejših del policistov in kriminalistov, dobra sposobnost
komuniciranja pa je zelo pomembna vrlina pri njih. Glede na to, da poteka velika
večina komunikacije na nebesedni ravni, je zelo pomembno, da so policisti vešči te
komunikacije. Pri tem je zelo pomembno, da si znajo pravilno razložiti neverbalno
komunikacijo kot tudi, da se znajo sami pravilno izražati z njo, oziroma se je
zavedajo.
Dobro poznavanje področja neverbalne komunikacije je lahko pomemben pripomoček
policistom in kriminalistom pri ugotavljanju laži. Pri tem pa se morajo policisti
zavedati, da neverbalni znaki niso zanesljiv pokazatelj laži, temveč da lahko le-ti
služijo kot nekakšen indikator pri ugotavljanju le-te.
Iz raziskave, ki smo jo opravili, je razvidno, da se policisti zavedajo pomena
neverbalne komunikacije in da se na le-to ob ugotavljanju laži pogosto oprejo. Pri
tem pa so tudi prekomerno samozavestni, saj predhodne raziskave kažejo, da
policisti niso nič bolj uspešni pri ugotavljanju laži kot pa ostale osebe. Pri
ugotavljanju laži se policisti prepogosto oprejo na stereotipne znake laganja in
zanemarjajo znake, kot so višji ton glasu in obrazne mikroizraze, ki so dokaj
zanesljivi indikatorji laži (Umek in Areh, 2003).
Menim, da bi delodajalec moral zagotoviti ustrezno usposabljanje za vse policiste, s
pomočjo katerih bi le-te podučili o pomenu in pravilni razlagi neverbalne
komunikacije. Z raziskavo smo ugotovili, da se policisti zavedajo, da niso ustrezno
usposobljeni na tem področju in da bi se takšnih usposabljanj v veliki meri udeležili.
V sklopu teh usposabljanj bi bilo smiselno policiste usposobiti tudi v smeri
ugotavljanja laži oziroma prevar, pri čemer pa bi bilo nujno zajeti tako področje
neverbalne komunikacije kot tudi področje analize vsebine povedanega. Glede na to,
da je komuniciranje (tako verbalno kot tudi neverbalno) ena izmed pomembnejših
vrlin dobrega policista in kriminalista, bi bilo potrebno temu posvetiti bistveno več
pozornosti. Nerazumljivo je, da se področje neverbalne komunikacije zanemarja in
60
da policisti niso deležni ustreznih usposabljanj s tega področja. Še precej bolj pa je
zapostavljeno področje odkrivanja laži in prevar, ki je močno povezano z verbalno in
neverbalno komunikacijo, katerim se v policiji praktično skorajda ne posveča nobene
pozornosti. Policisti to nujno potrebno znanje pridobivajo z lastnim izobraževanjem
in skozi izkušnje v postopkih.
61
12 VIRI
Areh, I. (2011). Forenzična psihologija: Predstavitev, pričanje in ugotavljanje
laži. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Areh, I. (2012). Kratek prikaz evolucije zaslišanja: Pot od psevdoznanosti do
znanosti. V I. Areh (ur.), Preiskovalni intervju: nekateri pravni in
psihološki vidiki (str. 67—94). Ljubljana: Narodna in univerzitetna
knjižnica.
Birkenbihl, V. F. (2000). Sporočila govorice telesa. Ljubljana: Center za
tehnološko usposabljanje.
Clayton, P. (2004). Poslovna govorica telesa: naša prednost in priložnost.
Ljubljana: Prešernova družba.
Čater, A., Nastran Ule, M. in Lobnikar, B. (2002). Pomen komuniciranja za
uspešno delo policistov – kriminalistov. Varstvoslovje, 4(4), 307315.
Dreo, Z. (2003). Pot v poslovni svet. Slovenska Bistrica: Izza.
Faust, J. (1973). Govorica telesa. Koper: Založba Lipa.
Gasar, S. (2004). Dejstva o laganju: kako prepoznati laž. Varstvoslovje, 6(3),
237—246.
Gorenak, I. (2006). Komunikacijski stil slovenskih kriminalistov. V B. Lobnikar
(ur.), 7. Slovenski dnevi varstvoslovja: Raznolikost zagotavljanja varnosti
(str. 1043—1053). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Horvat, Š. (2004). Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem.
Ljubljana: GV Založba.
Kadič, E. (2013). Govorica telesa in osebna karizma. Ljubljana: Zavod za
napredne študije Delta.
Kazenski zakonik [KZ1-UPB2]. (2012). Uradni list RS, (50/12).
Kneževič, A. N. (2001). Oljka - o sporazumevanju in obnašanju – tudi tako
govorimo. Radovljica: Didakta.
62
Kompare, A., Stražišnik, M., Vec, T., Dogoš, I., Jaušovec. N. in Curk, J. (2005).
Psihologija. Spoznanja in dileme. Ljubljana: DZS.
Policija. (2013). O slovenski policiji. Pridobljeno na
http://www.policija.si/index.php/o-policiji.
Roso, Z. (1995). Informativni razgovor i intervju. Zagreb: Ministrstvo
unutarnjih poslova Republike Hrvatske.
Maver, D. (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana: Uradni list
Republike Slovenije.
Molcho, S. (1996). Govorica telesa. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Možina, S., Tavčar, M., Zupan, N. in Kneževič, A. N. (2004). Poslovno
komuniciranje: evropske razsežnosti. Maribor: Obzorja, založništvo in
izobraževanje.
O'Connor, J. in Seymour, J. (1996). Spretnosti sporazumevanja in vplivanja:
uvod v nevrolingvistično programiranje. Žalec: Sledi.
Paladin, M. (2011). Neverbalna komunikacija. Nova Gorica: Educa.
Pease, A. (1996). Govorica telesa. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Pease, A. in Pease, B. (2008). Velika šola govorice telesa. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Selič, P. (2007). Novi odročnik. Nebesedno sporazumevanje za vsakdanjo rabo.
Ljubljana:Inštitut za psihofiziološke študije Pares.
Selinšek, L. (2007). Kazensko pravo: splošni del in osnove posebnega dela.
Ljubljana: GV založba.
Štirn, M. in Podvršič, I. (2003). Usposabljanje za zaslišanje osumljenca. V
Zbiranje obvestil od osumljenca: spremembe ZKP (str. 49—82). Ljubljana:
Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija.
Umek, P. in Areh, I. (2003). Ugotavljanje izmišljenega v informativnem
pogovoru. V M. Pagon (ur.), 4. slovenski dnevi varstvoslovja (str. 1—8).
Ljubljana: Visoka policijsko–varnostna šola.
63
Vrij, A. (2000). Detecting lies and deceit. The psychology of lying and the
implications for professional practice. New York: john Wiley & sons, ltd.
Vrij, A. (2008). Nonverbal dominance versus verbal accuracy in lie detection: A
plea to change police practice. Criminal justice and behavior, 35(10),
1323—1336.
Walters, B. S. (2003). Resnica ali laž. Kako prepoznati laž in se zavarovati pred
prevaro. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Zakon o kazenskem postopku [ZKP UPB8]. (2012). Uradni list RS, (32/12).
Zakon o nalogah in pooblastilih policije [ZNPpol]. (2013). Uradni list RS,
(15/13).
Žerjav, C. (1984). Kriminalistika. Ljubljana: Mladinska knjiga.
64
13 PRILOGA
Priloga 1: Anketni vprašalnik
Uporaba neverbalne komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj
Pozdravljeni!
V svoji diplomski nalogi želim prikazati pomen poznavanja neverbalne komunikacije
pri preiskovanju kaznivih dejanj. Ugotoviti želim, koliko pozornosti policisti posvečajo
neverbalni komunikaciji in katera področja le-te so zanje najpomembnejša.
Za pridobitev najbolj realnih in točnih podatkov s tega področja potrebujem vašo
pomoč, zaradi česar vas prosim, da si vzamete nekaj minut časa in odgovorite na vsa
postavljena vprašanja, kar bo pomembno pripomoglo pri raziskavi tega področja.
Anketa je anonimna.
Za sodelovanje pri anketi se vam lepo zahvaljujem.
Prosim vstavite vaše informacije:
Spol: M Ž
1. Koliko let ste zaposleni v policiji?
0–5 let
5–10 let
10–20 let
20 let in več
2. Kako ste se izobraževali za poklic policista, oziroma kakšna je bila vaša izobrazba v
času sklenitve delovnega razmerja v policiji?
kadetska šola za miličnike
srednja policijska šola
prekvalifikacija za pridobitev poklica policist (po letu 1999)
drugo
65
3. Kakšna je vaša izobrazba?
srednja šola
višja šola
visoka šola
magisterij, doktorat
4. Delovno mesto, ki ga opravljate?
policist
vodja patrulje
vodja policijskega okoliša
kriminalist na PP
stalni dežurni policist na PP
kriminalist na PU, GPU, NPU
vodstveni delavec
drugo
5. Ali ste pri preiskovanju kaznivih dejanj pozorni na neverbalno govorico (pogled,
kretnje z rokami, položaj telesa, mimika ...) oseb v postopkih?
nikoli
včasih
vedno
6. Pri preiskovanju kaznivih dejanj največ pozornosti neverbalni govorici posvečate v
postopkih:
z oškodovancih
z osumljenci
s pričami
ne posvečam pozornosti neverbalni komunikaciji
66
7. V kolikor ste pri preiskovanju kaznivih dejanj pozorni na neverbalno komunikacijo,
ocenite na kaj ste pri branju neverbalne komunikacije pri osebah v postopkih najbolj
pozorni (1 – najbolj pozoren; 6 – najmanj pozoren):
_ oči
_ mimika obraza
_ gibi in položaj rok
_ položaj nog
_ način govora (glasnost, hitrost, premori ...)
_ telesni znaki (rdečica, potenje, drhtenje ...)
8. Ali ste v postopkih z osebami pozorni na to, kaj sami z neverbalno govorico
sporočate osebam v postopkih?
da
ne
9. V kolikor ste na prejšnje vprašanje odgovorili pritrdilno, razvrstite, na katera
področja neverbalne komunikacije ste pri sebi najbolj pozorni (1 – najbolj pozoren; 6 –
najmanj pozoren):
_ mimika obraza
_ očesni stik
_ gibi in položaj rok
_ položaj telesa
_ položaj nog
_ način govora (glasnost, hitrost ...)
10. Ocenite, kako pomembno se vam zdi poznavanje neverbalne komunikacije za
ugotavljanje laži pri osebah v postopku, pri preiskovanju kaznivih dejanj:
1 2 3 4 5
nepomembno zelo pomembno
11. Pri ugotavljanju laži v postopkih z osebami, ki so ali priče, oškodovanci ali
osumljenci kaznivih dejanj se najpogosteje oprete na (možnih je več odgovorov):
govorica telesa (mimika, kretnje, oči ...)
osebni občutek
način govora (hitrost, glasnost, premori ...)
vsebino povedanega
67
na nič od naštetega
12. Ali menite, da ste pri odkrivanju laži in branju neverbalne komunikacije bolj
uspešni kot ljudje v drugih poklicih, ki se pri svojem delu ravno tako srečujejo z ljudmi,
ki bi lahko iz določenih razlogov prikrivali resnico?
da
ne
sem enako uspešen
13. Ali menite, da ste dovolj dobro usposobljeni, da znate pri preiskovanju kaznivih
dejanj pravilno razložiti neverbalno komunikacijo?
da
ne
14. Ali menite, da ste dovolj dobro usposobljeni, da lahko v večini primerov ugotovite
laž v povedanem?
da
ne
15. V kolikor bi vam delodajalec ponudil možnost, da se udeležite neobveznega
usposabljanja s področja neverbalne komunikacije, bi se le-tega udeležili?
da
ne