DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Iskanje pogrešanih oseb v Sloveniji

Oktober, 2016 Claudia Bradač

Mentor: predavatelj dr. Miha Dvojmoč

Somentor: viš. predavatelj dr. Srečko F. Krope

3

Kazalo vsebine

1 Uvod ............................................................................................. 8

2 Metodološko-hipotetični del .................................................................. 9

3 Temeljni pojmi ................................................................................ 10

3.1 Pogrešana oseba ......................................................................... 10

3.2 Tipologija pogrešanih oseb ............................................................. 10

3.3 Iskana oseba .............................................................................. 11

4 Pogrešanje oseb ............................................................................... 12

4.1 Prostovoljni odhod ....................................................................... 12

4.2 Sum na kaznivo dejanje ................................................................. 13

5 Policija ......................................................................................... 15

5.1 Postopek prijave ......................................................................... 18

5.1.1 Osebno na policiji ................................................................... 19

5.1.2 Klic na 113 ali anonimno številko 080 1200 ..................................... 20

5.1.3 Anonimna spletna prijava ......................................................... 20

5.2 Postopek iskanja ......................................................................... 21

5.3 Možni scenariji končanja primerov .................................................... 24

5.4 Statistični podatki in analiza ........................................................... 26

6 Detektivi ....................................................................................... 34

6.1 Zakonska opredelitev in dovoljenja ................................................... 34

6.2 Najem detektiva ......................................................................... 36

6.3 Zbiranje obvestil in iskanje ............................................................ 37

6.4 Sodelovanje s policijo ................................................................... 38

6.5 Uspešnost primerov in statistika ....................................................... 40

7 Javno odmevni primeri v Sloveniji .......................................................... 42

8 Uporaba jasnovidcev ......................................................................... 45

9 Testiranje hipotez ............................................................................ 49

10 Zaključek ..................................................................................... 51

4

11 Uporabljeni viri .............................................................................. 53

12 Priloge ......................................................................................... 59

Intervju z detektivko Dvoršak Heleno, 6.6.2016 ......................................... 59

Primer obrazca za osebni opis, ki ga uporablja detektiv ............................... 64

5

Kazalo slik

Slika 1: Prikaz iskanja po bazi NamUs; korak 1 ............................................. 17

Slika 2: Prikaz iskanja po bazi NamUs; korak 2 ............................................. 17

Slika 3: Končni rezultat iskanja po bazi NamUs ............................................. 18

Slika 4: Število prijav pogrešanih oseb v Ameriki 1990-2013.............................. 33

Kazalo tabel

Tabela 1: Podatki o številu razpisanih iskanj pogrešanih oseb v Sloveniji po letih .... 27

Tabela 2: Število prijav pogrešanih otrok starih do 14 let za PU Ljubljana 2012-2014

..................................................................................................... 31

Tabela 3: Število prijavljenih pogrešanih, ki so bili najdeni mrtvi za PU Ljubljana

2012-2014 ........................................................................................ 31

Kazalo grafov

Graf 1: Razpisana iskanja pogrešanih mladoletnikov in odraslih v Sloveniji med 2006

in 2015 ............................................................................................ 28

Graf 2: Skupno število razpisanih iskanj v Sloveniji od 2006 do 2015 ................... 29

Graf 3: Število prijav pogrešanih oseb PU Ljubljana od 2006 do 2014 .................. 30

6

Povzetek

Iskanje pogrešanih oseb je eno od področij dela policistov, ki pa ni deležno tolikšne

pozornosti kot recimo varnost v prometu in kriminaliteta.

V diplomski nalogi smo z uporabo deskriptivne metode pregleda strokovne literature

ter internetnih virov predstavili, kako policija preiskuje takšne primerov pri nas, s

primerjalno metodo primerjali določena podobna dejstva in podatke s tujino,

predvsem z ZDA, ter s statistično metodo obdelali in analizirali statistične podatke

letnih poročil policije. V zadnjih letih primeri pogrešanih oseb pridobivajo večjo

medijsko pozornost ter sodelovanje drugih institucij in ljudi, zaradi česar nas je

zanimala vloga detektivov, medsebojno sodelovanje s policijo in njihov prispevek k

najdenju osebe. Za ta namen smo se obrnili tudi na detektivko, ki že ima izkušnje s

primeri pogrešanih oseb, ter preko intervjuja pridobili odgovore na želena vprašanja.

Poiskali smo tudi najbolj odmevne primere pogrešanj ter preverili uporabo

paranormalnih medijev.

Ugotovili smo, da se naš sistem ne poslužuje dodatnih pristopov pri iskanju

pogrešanih, da je sodelovanja med policisti in detektivi slabo ter da imamo medijska

poročanja iskanj, pri katerih je uspešno sodeloval radiestezist, vendar pa policija

pozitivne premike v preiskavi ali najdenje osebe, na podlagi pomoči jasnovidcev in

podobnih, zanika.

Pri nas bi lahko policija uvedla nove pristope za iskanje oseb, okrepili sodelovanje z

družbo, detektivi in mediji ter se bolj posluževala socialnih omrežij in drugih

načinov, ki bi bili morda v večjo pomoč pri iskanju pogrešanih.

Ključne besede: pogrešane osebe, policija, odmevni primeri, detektivi, jasnovidci,

sodelovanje policije in detektivov

7

Summary - Finding missing persons in Slovenia

Finding missing persons is one of police's areas of work, that doesn't recive the same

amount of focus as for example traffic safety and criminality.

In the diploma thesis we present how the police is investigating these cases in our

country, compare certain things with foreign countries and analyze statistical data.

In recent years, these cases are gaining greater media attention and cooperation of

other institutions and people, which is why we were interested in the role of the

private investigators, their cooperation and interaction with the police and their

contribution to finding a person. We found the most media exposed cases of missing

persons in Slovenia and verified usage of people with paranormal abilities.

In thesis we used descriptive method in overviewing scientific literature and internet

sources. We processed and analyzed the police statistical data. For the purpose of

the diploma thesis, we asked a private investigator, that already has experiances

with missing persons cases, a few questions that we needed answeres to.

We concluded, that our system doesn't use additional approaches for finding missing

persons, that the cooperation between police and private investigators is bad and

that we have media reportings of searches in which participation of the dowser was a

success, but police denies positive developments in the investigation or finding a

person under assistance of psyhics and such.

Police in our country could introduce new approaches for finding persons, strengthen

their cooperation with society, private investigators and media, they could also make

a better use of social networks and other ways, that could be a bigger help in finding

missing ones.

Key words: missing persons, police, high-profile cases, private investigators,

psychics, cooperation between police and private investigators

8

1 Uvod

V zadnjih letih pridobiva tematika pogrešanih oseb vse več medijske pozornosti ter

posledično družbene ozaveščenosti. S primeri iskanja pogrešanih se največkrat

ukvarja policija, na našo željo tudi detektivi, v posebnih primerih pa tudi drugi

organi (npr. Rdeči Križ, v primerih vojn, naravnih nesreč ali migracij).

Razlogi za izginotje so različni in so odvisni od starosti in socialnih razmer. Mladi tako

največkrat prostovoljno odidejo zaradi neurejenih družinskih razmer ali problemov v

šoli. Otroci in starejši se največkrat izgubijo in se ne znajo vrniti domov. Večina

pogrešanih se sama vrne domov po nekaj dneh. Okoli petnajst odstotkov pogrešanih

najdejo mrtvih, kot posledica samomora ali smrti, ki ni povezana s kaznivim

dejanjem. Le slab odstotek mrtvih pogrešanih je žrtev kaznivega dejanja.

Iskanje pogrešanih je ena od področij dela policije, ki pa je precej zapostavljeno.

Maver (1983) je že pred tremi desetletji izpostavil, da se pogrešanim osebam

namenja premajhna pozornost tako kriminalističnih kot drugih strokovnih služb. Leta

2010 je bila tako imenovana Delovna skupina za pripravo strokovnih usmeritev in

standardov za delo na področju preiskovanja pogrešanih oseb, katere naloge so bile

preoblikovanje obrazca o pogrešani oseb, preučitev in dopolnitev obstoječih

predpisov, ki urejajo področje pogrešanih oseb in oblikovanje enotnega ter

preglednega sistema baze podatkov o pogrešani osebi (Miklič, 2012).

Temo diplomske naloge smo si izbrali zaradi splošnega zanimanja, kako poteka

preiskovanje takih primerov pri nas, z namenom posvetiti pozornost tematiki, ki

morda ni tako pereča pri nas, še posebej ne za nas, kot posameznike, ki nismo nikoli

bili v situaciji iskanja ljubljene osebe, ki je izginila brez pojasnila. Večji del naloge

predstavlja delo policije, kot glavnega akterja pri preiskovanju teh primerov, manjši

del pa opisuje vpletenost detektivov. V središču našega zanimanja je raziskati

medsebojno sodelovanje med obema.

9

2 Metodološko-hipotetični del

Namen diplomske naloge je čim bolje in v celoti predstaviti slovenski način

postopanja pri preiskovanju primerov pogrešanih oseb. Opredelili bomo temeljne

pojme, predstavili kako poteka prijava na policiji in iskanje pogrešanih. Analizirali

bomo statistične podatke ter določene stvari primerjali z ZDA. Ker pa se ljudje pri

iskanju pogrešanih lahko poslužujejo dodatne pomoči pri zbiranju informacij, bomo

preverili tudi, kakšna je pri nas vloga detektivov in paranormalnih medijev v takih

situacijah.

V diplomski nalogi bomo preveriti naslednje hipoteze:

Hipoteza številka 1: »V Sloveniji nimamo posebne policijske ali kakršne koli

druge enote, ki bi se ukvarjala izključno z iskanjem pogrešanih in/ali iskanih

oseb.«

Hipoteza številka 2: »Policija v sodelovanju z detektivi hitreje in bolj uspešno

razreši primere pogrešanih oseb.«

Hipoteza številka 3: »Če je oseba pogrešana dlje kot eno leto se iskanje in

vložen čas v posamezen primer občutno zmanjša, zaradi česar je najdba

osebe prepuščena sreči.«

V nalogi bomo z deskriptivno metodo predstavili domačo in tujo strokovno literaturo

ter internetnih virov s področja iskanja pogrešanih oseb, predstavili naš sistem pri

takih primerih, vlogo in postopanje policije ter določene stvari primerjali z

delovanjem v ZDA. Uporabili bomo tudi analizo statističnih podatkov dostopnih na

spletni strani policije. Ker nas zanima tudi vloga detektivov pri iskanju pogrešanih,

njihov vpliv na raziskanost primerov in medsebojno sodelovanje s policijo, bomo

izvedli intervju z detektivom, ki že ima izkušnje pri iskanju pogrešanih oseb.

Cilj naloge je preveriti uspešnost medsebojnega sodelovanja med policisti in

detektivi pri nas, ter kako, če sploh, vpletenost detektivov v posamezne primere

vpliva na razrešitve le-teh.

Glavne omejitve bodo omejen dostop do konkretnejših policijskih podatkov in malo

literature, statističnih in splošnih podatkov o detektivskem delu in njihovem

delovanju na področju iskanja pogrešanih oseb, zaradi česar bomo opravili intervju z

detektivom, ki nam bo iz prve roke odgovoril na določena vprašanja, kar pa seveda

ne bo prikazalo celotne slike stanja in dela detektivov, ko pride do pogrešanih oseb.

10

3 Temeljni pojmi

3.1 Pogrešana oseba

Pri nas policija kot pogrešano obravnava tisto osebo, ki je iz znanih ali neznanih

vzrokov odsotna iz določenega okolja, o čemer je policija obveščena oziroma to sama

ugotovi, in so za njeno izsleditev izvedeni določeni ukrepi. Glavni element

pogrešanosti je nenadna in nepričakovana odsotnost iz kraja, kjer je oseba dotlej

prebivala. Odsotnost more biti daljša od običajne, predvsem pa nepojasnjena.

Vendar pa časovna komponenta ni glavni element za status pogrešane osebe, saj je

nujno potrebno upoštevati tudi logično sprejemljiv čas pogrešanja in vidik preteklih

navad osebe, običajev, obnašanja, socialnih stikov ali poklicne dejavnosti (Policija,

n.d.d). 43. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, 2013), pravi, da

policija išče osebe, ki so pogrešane in je glede na okoliščine mogoče domnevati, da

potrebujejo pomoč, ter druge osebe, če tako določajo drugi zakoni.

Ameriška zakonodaja pa opredeljuje pogrešano osebo kot, osebo, staro vsaj 18 let,

katere izginotje je najverjetneje prisilno, ali otroka, za katerega skrbniki ne vedo,

kje se nahaja (USLegal, n.d.). Oseba je lahko razglašena za mrtvo po sedmih letih od

vpisana med pogrešane. Ta čas se lahko skrajša, ko gre za primere masovnih nesreč

(npr. 11.september 2001) (Random facts, 2013).

3.2 Tipologija pogrešanih oseb

Maver (1983) je pogrešane osebe ločil na naslednje skupine:

izgubljene osebe (otroci, ostareli, duševno bolni, ki so se izgubili in ne

najdejo poti domov,

mladoletni begavci (pobegli iz VPD ali od doma),

odrasle osebe na begu (storilci kaznivih dejanj, pobegli iz KPD, zaprtih

psihiatrični ustanov, iz vojske…),

prave pogrešane osebe (osebe, ki so jih občani prijavili kot pogrešane).

Danes policija glede na razlog izginotja osebe loči (Policija, n.d.d):

begavce od doma (osebe, ki so odšle ali pobegnile iz okolja, kjer so živele ali

delale),

izgubljene osebe (predvsem starejši in otroci),

pogrešane osebe, pri katerih vzrok odsotnosti ni znan.

11

Zadnje kategorija je običajno predmet policijskega preiskovanja, saj vzbuja sum o

obstoju morebitnega kaznivega dejanja.

Izginotje je lahko namerno (beg od doma, želja po novem življenju, storilec

kaznivega dejanja) ali naključno (žrtev kaznivega dejanja, izgubljenost, naravna ali

druga nesreča).

Gorenak, Krope, Smolej in Žaberl (2013), navajajo, da je namen iskanja pogrešanih

oseb, poiskati osebo:

za katero se domneva, da se je izgubila (npr. majhen otrok, umsko prizadet

človek ipd),

za katere se domneva, da je zaradi onemoglosti ostala neznano kje (npr.

slaboten starec ipd.),

za katero okoliščine kažejo, upravičeno domnevo o pogrešanosti (npr.

planinec se je odpravil v gore v času slabega vremena in v predvidenem času

ni sestopil ipd.).

V letnih poročilih policije (n.d.c) zaznamo delitev pogrešanih tudi glede na starost

na:

pogrešane otroke in mladoletnike,

pogrešane odrasle.

V statističnih podatkih za ZDA (The Federal Bureau of Investigation [FBI], n.d.),

pogrešane delijo tudi glede na spol in rasno pripadnost.

3.3 Iskana oseba

Iskana oseba je oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni

dolžnosti ali oseba, ki je pobegnila iz zavoda za prestajanje zaporne kazni ali

zavodskega ukrepa. Policija vodi javni seznam iskanih oseb za katerimi je razpisana

tiralica ali evropski nalog za prijetje in predajo na njihovi spletni strani. Policija

razpiše tiralico za iskanje oseb na podlagi odredbe sodišča ali upravnika zavoda za

prestajanje zaporne kazni ali zavodskega ukrepa v skladu z Zakonom o kazenskem

postopku (ZKP, 2012) in tiralico za iskano osebo na podlagi naloga sodišča o odreditvi

evropskega naloga za prijetje in predajo v skladu z Zakonom o sodelovanju v

kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1, 2013)

(Ministrstvo za javno upravo eUprava, n.d.).

12

4 Pogrešanje oseb

Javnosti je posredovan podatek, da je v Sloveniji letno zbranih pogrešanih od 200 do

400 oseb, vendar pa točnega števila ni, saj pri nas ni urejeno centralno evidentiranje

pogrešanih. Le na PU Ljubljana se vsako leto prijavi okoli 300 pogrešanih, kar je več

kot polovica vseh pogrešanih oseb v RS Slovenija (Miklič, 2012). Obravnavanje in

preiskovanje takih primerov je lahko izrazito policijsko delo ali pa povsem socialno

delo, pri čemer so meje predvsem v začetni fazi preiskave, zaradi nejasnosti

primera, težko določljive (Policija, n.d.d).

Podatkov za tuje države je prav tako malo. Veliko je statistik namenjenih otrokom,

vendar ne veliko, ko pride do odraslih oseb. Na Hrvaškem je bilo v letu 2007

prijavljenih 1771 pogrešanih, leta 2012 pa že 1928 (Butorac, Šuperina in Mikšaj

Todorović, 20013). Na Irskem se ta številka giblje okoli 4000 (Missing Persons, 2011).

V Avstraliji je vsakih 15 minut sprejeta nova prijava, kar letno znese preko 35 000

pogrešanih (Missing Persons, n.d.). V Veliki Britaniji preko 250 000 (Duell, 2014).

Kljub visokim številkam prijav je večina ljudi v navedenih državah uspešno najdenih.

Pri tem se je potrebno zavedati, da so velike razlike med državami posledica

velikosti držav, socialnih, družbenih in rasnih ozadij, turistične privlačnosti itd. Med

kulturnimi dejavniki, ki vplivajo na število pogrešanih je potrebno omeniti splošno

stopnjo mobilnosti prebivalstva ter tradicionalno navezanost na družino in dom. Tako

je Maver (1983) izpostavil razliko med ZDA in nami. Medtem, ko se Američani zelo

zgodaj osamosvojijo, zapustijo družino in si ustvarijo lastno življenje, potujejo iz

kraja v kraj in večkrat v življenju menjajo kraj bivanja in dela, je za Slovence

značilna velja navezanost na dom in družino in daljše bivanje v rojstnem kraju.

4.1 Prostovoljni odhod

Vsaka polnoletna oseba ima pravico do odhoda od doma ali okolice, v kateri živi.

Živimo v času, v katerem smo preobremenjeni, pod napetostjo in stresom ter v

stalnem strahu pred prihodnostjo, zaradi česar se osebam velikokrat pojavi želja po

spremembi, večji svobodi ali na žalost, zatekanje k uživanju alkohola, drog ali

samomoru.

Zelo pogost razlog za prostovoljni odhod so tudi konflikti v ožjem okolju; nesoglasja,

prepiri, nasilje, ljubosumje ter nezvestoba in prisotnost alkohola. Pri mladih lahko

poleg vseh navedenih razlogov dodamo še zaljubljenost, pritiski glede šolskih

13

obveznosti, neprimerna družba, splošna impulzivnost ter uporništvo. Odločitev za

odhod je včasih nenadna in gre le za željo po pretrganju stikov, včasih pa je odhod le

korak v vnaprej izdelanem načrtu. Maver (1983) v svoji analizi ugotavlja, da v večini

primerov odhod ni načrtovan, da je bila odločitev trenutna in je sledila kritičnemu

dogodku, ki je bil povod za odhod. Le v nekaterih primerih je beg načrtovan. Skoraj

vedno pogrešani s seboj vzame denar in osebni dokument. Glede na količino denarja,

ki ga je pogrešani vzel s seboj, je mogoče sklepati na dolžino odsotnosti. Pri tem

opozarja, da dejstvo, da oseba ni vzela prtljage s seboj, še ne nakazuje na samomor

ali da je postal žrtev kaznivega dejanja. Zavajajoče zna biti tudi poslovilno pismo,

saj se sklepa na samomor, kar zna voditi v prehitro in napačno zaključitev primera.

Ugotavlja tudi, da se jih večina vrne v roku 10 dni.

Fank (2013) pojasnjuje: »Število tistih, ki želijo za seboj zabrisati vse sledi, nikoli ni

bilo veliko, največ par odstotkov. Je pa ta institut velikokrat zlorabljen – oseba odide

zaradi npr. nesoglasij v družini, celo nasilja, in potem svojci izkoristijo aktivnosti

policije, da bi dobili njen naslov.«

4.2 Sum na kaznivo dejanje

Bolj ko so razlogi za odhod osebe nenavadni in neverjetni, večja je verjetnost, da gre

za kaznivo dejanje. Policija opozarja, da se za navideznim odhodom lahko skriva

hudo kaznivo dejanje. Maver (1983), k temu dodaja tudi opozorilo, kako škodljivo je

premajhno zanimanje za usodo pogrešanjih in premalo pazljivo preiskovanje, pri

čemer izpostavi primer Metoda Trobca in načrtno izbiranje žrtev, za katere je vedel,

da njihova pogrešanost ne bo vzbudila pozornosti. Matijašević (2011) izpostavlja

primer izginotja prostitutk v Vancouvru med 1978 in 1998, ki so ogrožena skupina, saj

pogosto menjajo imena in bivališče, zaradi česar ne more nihče z gotovostjo trditi,

da je odšla prostovoljno, problem pa je tudi dejstvo, da usoda prostitutk nikogar ne

zanima.

Žalostno je, da obstajajo primeri, ko osebe nihče ne pogreša ali išče. Robert Praček

(2016), vodja oddelka za krvne in seksualne delikte v upravi kriminalistične policije

na GPU, pravi: »Največ težav ima policija za iskanje osebe za katere nimamo dovolj

podatka. Zaznamo pogrešane osebe, vendar sama pogrešana oseba v svojem

socialnem okolju ni toliko znana, da bi lahko nam pomagalo pri iskanju.«

14

V tujini je povečana možnost za pogrešanje lahko tudi trgovina z belim blagom in

prostitucija. Miklič (2012) je pri pregledu podatkov za zadnje desetletje ugotavlja,

da na območju Slovenije ni bilo prijavljenih veliko takih kaznivih dejanj, pri katerih

bi bila posledica prijavljeno pogrešanje osebe. Omenja porast izginotja deklet starih

med 16 in 20 let, v letih 1998 in 1999, iz območja Ljubljane, vse iz neurejenih

družinskih ozadij. Tekom preiskave je bilo ugotovljeno, da jih je Rom iz območja

Bosne in Hercegovine, z obljubo po boljšem življenju, prodal v Italijo, kjer so delale

kot prostitutke. V razgovoru z njimi je bilo ugotovljeno, da so to počele brez prisile.

Vse so se po nekaj mesecih vrnile nazaj v Slovenijo.

Junija 2007 je bil medijsko odmeven tudi primer ugrabitve pri nas. 22-letni Jure

Bajde je bil ugrabljen v Ljubljani in prepeljan na Hrvaško, kjer sta ugrabitelja od

njegovega očeta zahtevala 200 tisoč evrov odkupnine. Tri dni po ugrabitvi sta

ugrabitelja Jureta zadušila s polivinilastimi vrečkami in ga zakopala. Leta 2009 je

zagrebško sodišče obsodilo ugrabitelja na 30 let zapora (Morilcema Jureta Bajde…,

2009).

15

5 Policija

Delo policije urejata dva predpisa in sicer, Zakon o organiziranosti in delu v policiji

(ZODPol, 2013) in Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, 2013).

Tako je v ZODPol (2013) določeno, da je slovenska policija organ v sestavi Ministrstva

za notranje zadeve in je organizirana na treh nivojih:

generalna policijska uprava (GPU) na državnem nivoju,

policijske uprave (PU) na regionalnem nivoju,

policijske postaje (PP), ki deluje na lokalnem nivoju.

GPU ima sedež v Ljubljani in jo vodi generalni direktor policije. Trenutno to mesto

zaseda Marjan Fank. Policijsko upravo vodi direktor policijske uprave. Trenutno

imamo osem policijskih uprav. Območno policijsko postajo pa vodi komandir

območne policijske postaje.

Pri nas lahko pogrešano osebo prijavimo na vsaki policijski postaji. Ko oseba izgine in

je opredeljena kot pogrešana, jo ponavadi nekdo prijavi kot tako. Medtem, ko v

tujini, pogrešane odrasle osebe, za katere obstaja sum, da so postale žrtve kaznivega

dejanja, običajno obravnavajo zasebni detektivi ali različne dobrodelne organizacije,

se pri nas s tovrstno problematiko ukvarjajo skoraj izključno delavci organov za

notranje zadeve (Maver, 1983).

Iskanje pogrešane osebe organizira PP na območju, kjer je bila oseba pogrešana

oziroma, kjer se domneva, da bi se lahko takšna oseba zadrževala. V primeru, da je

potrebno organizirati obsežnejše iskanje, ki zajema več PP ali zahteva angažiranje

večjega števila policistov iz različnih PP, organizira iskanje področna PU. Začetne

interventne aktivnosti izvaja operativno komunikacijski center (OKC), kasneje pa

iskalno akcijo praviloma vodi sektor uniformirane policije policijske uprave (SUP PU)

(Gorenak et al, 2013). Policija po potrebi, glede na obseg in lastnosti območja

iskanja aktivira tudi službene konje in pse, usposobljene skupine za pregled jam,

podvodnega sveta, pilote helikopterjev, kriminaliste, pripadnike sil za zaščito,

reševanje in pomoč in specializirano policijsko enoto. Ko gre za primere, pri kateri

obstajajo razlogi za sum kaznivega dejanja, sodeluje tudi posebna delovna skupina za

preiskovanje najhujših oblik umora, obvesti se tudi preiskovalnega sodnika, zaradi

procesne veljavnosti ogleda in iskalne akcije kot dela ogleda (GPU, 2000).

16

V ZDA se s takimi primeri ukvarja več instituciji in ljudi, kot pri nas. Najpogosteje se

ljudje še vedno obrnejo na policijo. Glavna razlika med našim in njihovim sistemom

je v njihovi kompleksni urejenosti policije, katere pa se ne bomo lotili v tej nalogi.

Kdo se ukvarja s posameznim primerom (najvišje agencije ali le lokalna policija) je

odvisno od lokacije dejanja, teže le-tega in urejenosti v posamezni zvezni državi.

Pogrešano osebo lahko prijavimo na vsaki policijski postaji (Connecticut General

Assembly [CGA], 2007).

Občutno več pozornosti posvetijo pogrešanim mlajšim od 21 let. Zakonsko so

obvezani, da vse primere za osebe, ki so mlajše od 21 let, vnesejo v njihov

elektronski sistem imenovan National Crime Information Center (NCIC) in da ne smejo

vzpostaviti neke časovne omejitve do sprejetja prijave. Velja pa za odrasle osebe,

tako kot pri nas, upoštevanje neke razumne časovne odsotnosti za vsakega

posameznika posebej, odvisno od njihove starosti in življenjskih okoliščin.

Podatke v sistemu morajo osvežiti v roku 60 dni (CGA, 2007).

Policija sme aktivirati t.i. AMBER alert (slo. opozorilo), za osebe mlajše od 18 let (ali

starejše, odvisno od primera), ko obstaja sum ali utemeljen razlog, da so bile žrtev

ugrabitve ali pa so v življenjski nevarnosti ter da bo javna objava pomagala pri najdbi

osebe. Če so izpolnjeni ti trije kriteriji, policija posname in objavi avdio obvestilo, ki

ga pošlje dvema glavnima radijskima postajama in televiziji, ki morajo prekiniti

program in predvajati obvestilo. Ostali mediji lahko pridobijo obvestilo od izbranih

postaj in jih nato predvajajo tudi pri njih. Prav tako mora policija biti v kontaktu s

centrom za pogrešane otroke (The National Center for Missing and Exploited children

– NCMEC) (CGA, 2007).

Manj časa in pozornosti se posveti odraslim osebam. Prav zaradi tega je bil

ustanovljena baza pogrešanih oseb in neidentificiranih oseb National Missing and

Unidentified Persons System (NamUs), ki je, za razliko od NCIC, dostopna javnosti ter

pri kateri sodelujejo predstavniki policije, zdravstveni delavci in mrliški ogledniki,

forenzični antropologi, administratorji in drugi, ki se ukvarjajo s primerom.

Najprej moramo ustvariti račun in se registrirati. Posameznik sme prijaviti iskano

osebo in jo podpre s čim več podatki, vendar pa bo pred objavo primer najprej

preverila policija (da je bil primer prijavljen pri njih) in nato dodala njihovo in/ali

NCIC številko primera (case number), ki je obvezna za objavo. Policija sama ne

17

objavlja primerov na NamUs, čeprav se to spodbuja (National Missing and

Unidentified Persons System [NamUs], n.d.).

Baza je zelo dobro organizirana in nam omogoča podrobno iskanje, ki se razprostira

od osnovnih podatkov (ime in priimek, spol, država), pa vse do zobnih karakteristik in

telesnih lastnosti pogrešanega (tatuji, pretekle operacije, brazgotine…).

Slika 1: Prikaz iskanja po bazi NamUs; korak 1

Slika 2: Prikaz iskanja po bazi NamUs; korak 2

18

Javnost ima dostop do večine podatkov, razen bolj občutljivih informacij, kot so slike

in dokumenti ter celotni DNK podatki, prstni odtisi in zobne kartoteke, do katerih

dostopajo le organi pregona in pooblaščene osebe (NamUs, n.d.).

5.1 Postopek prijave

Prijavo za pogrešano osebo lahko poda vsakdo, ne glede na to, ali prijavitelj izvira iz

družinskega, delovnega okolja ali širše socialne mreže osebe (Policija, n.d.d). Prijavo

o pogrešanosti najpogosteje podajo svojci tistega, ki je odšel. Le redkokdaj je

prijavitelj delovna organizacija ali prijatelji in znanci pogrešanega (Maver, 1983).

Miklič (2012) je v analizi prijav za leto 2011 za PU Ljubljana to potrdil, saj je bilo

največ prijav podanih s strani staršev (34 %) ali družinskega člana (20,2 %). Služba ali

šola je podala le 6 prijav (1,8 %), prijatelji pogrešane osebe pa 17 (5,1 %).

Mišljenje, da more preteči 24 ur od zadnjega stika z osebo do prijave ali začetka

policijske preiskave, je napačno. Upošteva se logično sprejemljiv čas pogrešanja,

pretekle navade osebe, običaje, obnašanje, socialne stike ali poklicno dejavnost

(Policija, n.d.d).

Maver (1983) v svoji analizi navaja, da je največ prijav danih v roku od dveh do petih

dni po izginitvi (20 prijav) oziroma dan po odhodu pogrešanega (17 prijav). Le tri

prijave so bile dane v času 6 do 10 dni po odhodu in 2 prijavi po 10 dneh. Če je razlog

za odhod prepir ali slabi odnosi v družini so ti podatki razumljivi. Ob odhodu svojci še

ne vedo, kakšni so nameni odhajajočega, poleg tega pa jim v trenutku razburjenosti

ali jeze ni niti mar. Šele kasneje, ko se pogrešani ne vrne do običajne ure, jih

zaskrbi. Pogosto se ob tem pomisli na nesrečo ali samomor. Miklič (2012) je za leto

Slika 3: Končni rezultat iskanja po bazi NamUs

19

2011 za območje PU Ljubljana ugotovil, da je bilo 80 % prijav podanih v roku 24 ur od

izginotja. Pri treh prijavah je bil čas od izginotja daljši od 14 dni (skupno 0,9 %).

Za prijavo, podajanje dodatnih informacij, ali če opazimo pogrešano ali iskano

osebo, se lahko obrnemo osebno na policijo, pokličemo na 113 ali anonimno številko

080 1200, ali izpolnimo anonimno spletno e-obvestilo.

5.1.1 Osebno na policiji

Policisti lahko o pogrešanju osebe izvedo na podlagi obvestila tretjih oseb (torej

prijave) ali na podlagi govoric ali lastnega dela.

Ob prijavi je pomembno poznavanje pogrešane osebe in posredovanje pomembnih

podatkov ob prijavi, saj je od tega odvisna tudi uspešnost iskanja pogrešane osebe, in

sicer (GPU, 2000):

osebni podatki osebe (ime in priimek, rojstni datum, kraj rojstva, naslov

bivališča, prejšnja stalna in začasna bivališča, spol, osebe, s katerimi je

pogrešana oseba živela ali se družila…),

kdaj in kje je bila pogrešana (oseba, ki jo je nazadnje videla in s kom, smer

gibanja),

ali se je pogrešana oseba odpeljala s prevoznim sredstvom (podatki za

identifikacijo le-tega) oziroma drugi načini njenih potovanj,

natančni osebni opis pogrešane osebe (fizične lastnosti, predmeti, nakit…),

fizične in psihične lastnosti pogrešane osebe (kondicija, nenavadno vedenje v

preteklosti ali pred pogrešanjem, uživanje mamil, alkoholizem, spreminjanje

osebnega opisa in oblačil, ali je nevarna za okolico in zakaj…),

kakšne so bile izjave in vedenje osebe pred pogrešanjem,

morebitne prejšnje odsotnosti osebe (kraji, kjer se je zadrževala),

kaj je bilo že storjeno za najdbo osebe (kateri objekti, območja so bila

pregledana, preverjanje pri svojcih…),

učni uspeh (ko gre za otroke),

naslovi prijateljev in sorodnikov,

obstoj suma kaznivega dejanja (motivi, da je pogrešanje posledica kaznivega

dejanja),

druge okoliščine in razlogi pogrešanja,

kje in kako bo dosegljiva oseba, ki je podala prijavo.

20

Prijaviteljevo obvestilo o pogrešanju naj bi tako vsebovalo tudi podatke o

individualnih fizičnih in psihičnih značilnostih osebe in okoliščinah pogrešanja, kot

tudi o okolju, kjer je pogrešana oseba živela in delala (Policija, n.d.e).

Kadar policist deluje na podlagi govoric ali lastnega dela zbere (GPU, 2000):

podatke o identiteti osebe, o kateri se širijo govorice in domnevni vzrok

pogrešanja (pri tem je potrebna taktnost, saj je lahko kdo razširil govorice,

da bi povzročil škodo določeni osebi) in če so govorice utemeljene, vse ostale

podatke, ukrepe in usmeritve za izsleditev osebe,

vzrok odsotnosti osebe, s kom je bila oseba nazadnje videna ali o tej osebi

pridobiti vsaj delen opis,

ugotovi najverjetnejši razlog pogrešanja,

nadaljnje preverjanja obvestila, če obstaja sum na kaznivo dejanje.

5.1.2 Klic na 113 ali anonimno številko 080 1200

Klic na številko 113 sprejme delavec na operativno komunikacijskem centru policijske

uprave (OKC PU) (GPU, 2000).

Anonimna obvestila na številko 080 1200 pa se sprejema na operativnem

komunikacijskem centru Generalne policijske uprave (Uprava za policijske

specialnosti). Klice sprejema policijski inšpektor, jih oceni, ali so za policijo dovolj

pomembni, jih evidentira in o vsebini obvešča pristojno kriminalistično službo.

Telefonska številka je dostopna 24 ur na dan. Ta način prijave je bil ustanovljen

aprila 1997, z namenom, da bi policija povečala sodelovanje z občani in svojo

učinkovitost, saj se prijavitelji bojijo izpostavljati, zaradi strahu pred maščevanjem

in možnega vpletanja v sodne postopke. Največ klicev je s področja drog,

premoženjskih deliktov in nasilja v družini. V letu 2015 je bilo skupaj prejetih 595

klicev, od tega 18 (3,03 %) povezanih s pogrešanimi osebami (Policija, n.d.b).

5.1.3 Anonimna spletna prijava

Preko državnega portala e-uprava lahko elektronsko oddamo prijavo kršitev, kaznivih

dejanj ali različnih nepravilnosti na nekaterih področjih, s katerimi se ukvarjajo na

policiji. Tako lahko prijavimo korupcijo, nasilje v družini, trgovino z ljudmi,

ekstremno nasilje, organiziran kriminal ter pogrešane in iskane osebe.

21

Prijava je anonimna, zaradi česar nam ni potrebno posredovati svojih osebnih

podatkov. Lahko pa jih, če želimo, da se pri obravnavanju prijave policija osebno

obrne na nas (Policija, n.d.a).

V obvestilu je potrebno napisati čim več podatkov, ki bodo v pomoč pri preiskovanju,

predvsem pa kdaj in kje smo opazili osebo, ki je pogrešana ali iskana, njen videz in

smer gibanja, morebitne posebnosti in izstopajoče lastnosti ter okoliščine, razloge ali

informacije, povezane z izginotjem (Ministrstvo za javno upravo, n.d.). Sprejem

obvestila in zbiranje prvih podatkov lahko odločilno vpliva na izid preiskovanja.

Izogniti se je potrebno delovanju v smeri lastnih želja in zaključkov, ter upoštevati,

da prijavitelj morda ne želi povedati vseh okoliščin v zvezi z odhodom pogrešanega,

zaradi njihovega prispevka k vzrokom za odhod, saj lahko s takim delovanjem

spregledamo pomembno sled, ki jo je kasneje teže odkriti (Maver, 1983).

5.2 Postopek iskanja

Iskanje pogrešanih oseb v Sloveniji urejata ZNPPol (2013) in ZKP (2012). Iskanje oseb

razpiše policija, kar je določeno v drugem odstavku 148. člena ZKP (2012). V 4. členu

ZNPPol (2013), pa je policiji naložena splošna naloga varovanja življenja in osebne

varnosti ljudi in iskanja oseb, za katere ni nujno, da so povezane s kaznivim

dejanjem.

43. člen ZNPPol (2013) o iskanju oseb pravi, da policija išče osebe, ki so pogrešane in

je glede na okoliščine mogoče domnevati, da potrebujejo pomoč, ter druge osebe, če

tako določajo drugi zakoni. Način iskanja oseb z internim aktom določi generalni

direktor policije.

Odločitev o iskanju in načinu izvedbe lahko sprejme (GPU, 2000):

vodilni delavec krajevno pristojne policijske enote, na območju katere je

potrebno izvesti iskalno akcijo,

vodja izmerne OKC PU ali GPU,

vodilni delavec PU ali GPU,

operativni štab PU ali GPU,

tisti, ki vodi ogled kaznivega dejanja.

Iskanje pogrešane osebe praviloma vodi komandir PP, kjer se iskalna akcija izvaja ali

pomočnik komandirja. Če pri iskanju sodelujejo policisti iz več policijskih enot (PE),

22

je vodja iskanja inšpektor, direktor PU ali vodja operativnega štaba, če je ta

ustanovljen. Operativni štab vodi iskalno akcijo v primerih, ko gre za obsežnejše in

dolgotrajne iskalne akcije, predvsem kjer sodelujejo različne strukture iskalcev. V

posebnih primerih, ko iskanje izvajajo posebej izurjeni iskalci (na primer v gorah),

vodenje prevzame vodja iskalcev, običajno načelnik postaje gorske reševalne službe

(Gorenak et al., 2013). Manj zahtevna iskanja lahko vodi policist, ki ga odloči

pristojni odredbodajalec (GPU, 2000).

Iskanje pogrešane osebe (iskalna akcija) se ne sproži takoj, ob vsaki najavi izginotja.

Vselej je potrebno najprej z zbiranjem obvestil, s preverjanjem in z rednimi oblikami

dela poskusiti najti izginulo osebo. Če s tem pristopom ne najdejo izginule osebe,

odredijo iskalno akcijo. V primerih, ko pogrešani osebi grozi življenjska nevarnost, če

se je ne najde v kratkem času, pa je potrebno k iskalni akciji pristopiti nemudoma

(Gorenak et at, 2013). »Neposredno po prijavi zberemo podatke od prijavitelja, in na

podlagi teh informacij se odločimo o nadaljnjih ukrepih. Ali gremo v takojšnjo

iskanje, ali je primerno še nekje zbrati dodatna obvestila, da ne bi preveč

obremenjevali celotnega sistema in potem iti v iskanje.« (Praček, 2016).

Namen preiskovanje ja dvojen (Maver, 1983):

1. Z iskalno akcijo ugotoviti, ali je pogrešani živ ali mrtev

2. Odkriti morebitne sledove in indice kaznivega dejanja ali ugotoviti, da je oseba

zares prostovoljno odšla od doma

Ker je vsak primer poseben in so vedno možna nove in specifične oblike pogrešanja,

je potrebno upoštevati (GPU, 2000):

čas, od ugotovitve pogrešanja do trenutka, ko je bila o tem obveščena

policija,

okoliščine pogrešanja, še posebno če kažejo na kaznivo dejanje ali da bo

oseba zaradi težkih vremenskih razmer težko preživela,

starost pogrešane osebe in njene druge lastnosti,

vremenske razmere, značilnosti terena, naselij oziroma objektov, ki jih bo

potrebno pregledati,

razpoložljive sile in sredstva,

določanje prioritet pri iskanju.

23

Pri iskalnih akcijah na terenu poleg policije sodelujejo še druge sile. Ponavadi gre za

gasilce, pripadnike civilne zaščite (jamarji, gorski reševalci, potapljači),

prostovoljce, v obsežnejših akcijah tudi vojsko (GPU, 2000). Policija poudarja, da je

iskanje oseb lahko uspešno le ob sodelovanju s prizadetimi osebami in širšo javnostjo

(Policija, n.d.e). Vendar pa, ko gre za iskanje nevarne osebe, je v iskanje vključena

le policija (GPU, 2000).

Na podlagi ZNPPol (2013) lahko policija objavlja fotografije iskanih oseb v sredstvih

javnega obveščanja (na spletni strani policije in na spletnih/tiskanih medijih). Marjan

Fank (2013), priznava: »Na podlagi objave fotografij skoraj ni uspešnih najdb.« To

izjavo potrjuje tudi Miklič (2012), ki navaja, da na podlagi 21 objav s fotografijo, ki

so bile posredovane medijem v letu 2010 iz PU Ljubljana, ni bila najdena niti ena

oseba.

Policija sme, poleg vseh že omenjenih stvari za pridobitev podatkov o osebi, pridobiti

tudi podatke o premoženjskem stanju, dolgovih in drugih obremenitvah, preveriti

stanje na delovnem mestu (pogovor z delodajalcem, ko gre za poklicne voznike,

kakšen tovor je prevažal), podatke o življenjskem in nezgodnem zavarovanju osebe,

pridobitev zdravstvene dokumentacije, pri čemer se zdravniku pojasni razlog za

iskanje informacij, zaprositi mobilne operaterje za lokacijo mobilne komunikacijske

opreme…(GPU,2000).

Najpogostejše metode rekonstrukcije gibanja pogrešane osebe so (Fank, 2004):

mobilna telefonija (analiziranje baznih postaj – krajevno in časovno),

videoposnetki (varovani objekti, cestninske postaje, bencinski servisi),

plačilne kartice (zloraba),

računi (obvezno kombiniranje z zbiranjem obvestil).

Uspeh iskanja je precej odvisen od priprav in organizacije iskanja, kamor se štejejo

zlasti naslednji dejavniki (Čelik, 1984):

1) hitrost ukrepanja,

2) obseg zbranih obvestil o osebi in okoliščinah, v katerih je pogrešana,

3) število ljudi, ki sodelujejo pri iskanju,

4) pravilna določitev območja, na katerem je oseba ob začetku iskanja.

Navedeni dejavniki uspeha iskanja se med seboj povezujejo in vplivajo drug na

drugega.

24

Največ težav ima policija pri primerih, za katere nimajo dovolj podatkov in pa pri

osebah, ki same želijo izginiti ter spremenijo lastno identiteto, zaradi česar je ne

morejo preko česar koli iskati (Praček, 2016).

V ZDA se ljudje, poleg pomoči policije in njihovih sistemov, poslužujejo še drugih

metod, ki pomagajo pri iskanju. Tako imajo na voljo veliko število spletnih strani,

kjer lahko objavijo obvestilo o pogrešani osebi (The Doe Network, Missing persons of

America, Black & Missing Foundation…), izobešanje obvestil na javnih mestih,

družbenih in socialnih omrežjih in na kartonastih embalažah mleka. Pri nas so ti

načini zelo redki in še v povojih. Zdi se, da se ta način iskanja vzpostavi le, če ali ko

mediji izpostavijo odmeven primer (ponavadi objave na spletnih straneh medijev, v

časopisih (največkrat Slovenske novice) ali na lokalnih radijih. Kljub temu pa Raičevič

(2016) navaja, da se policija dogovarja z nevladno organizacijo, da bi se začeli

posluževati tudi te tuje prakse in bi imena in slike pogrešanih objavili na mestih, ki bi

bile za javnost čim bolj opazne, vendar pa dokončnega dogovora ali dodatnih

informacij o tem trenutno še ni.

549. člen ZKP (2012) daje policiji dovoljenje, da objavi fotografije trupel in

pogrešanih, če so razlogi za sum, da je smrt oziroma izginotje posledica kaznivega

dejanja. Ko pa izginotje ni povezano s sumom kaznivega dejanja, je za objavo

fotografije, osnovnih podatkov o pogrešani osebi, splošnih okoliščinah pogrešanja

potrebno soglasje svojcev.

Iskalne akcije se končajo, ko je pogrešana oseba najdena, ko to odredi oseba, ki vodi

ogled pri iskanju v zvezi s kaznivim dejanjem ali ko glede na ocene pregledano

območje ne nasprotuje k ponovnemu pregledu (GPU, 2000).

5.3 Možni scenariji končanja primerov

»Za policijo ostane oseba pogrešana, dokler se jo ne najde ali najde njenih

ostankov…dokler ne izve dejanskega stanja te osebe.« (Praček, 2016).

Po ZNPPol (2013) policija vodi evidenco pogrešanih oseb (123. člen), katere vsebina

je vzdevek ali lažno ime, fotografija in osebni opis osebe, družinske in premoženjske

razmere, šolska izobrazba, poklic in zaposlitev, čas, kraj in okoliščine pogrešanja,

vrsta ter veljavnost ukrepa odredbodajalca (125. člen). Evidenca pogrešane osebe se

25

hrani do ustavitve policijske preiskave oziroma zaključka akcije varovanja ali do

najde pogrešane osebe ali identifikacije neznanega trupla ali izdaje sklepa o zavržbi

kazenske ovadbe ali do pravnomočne oprostilne sodbe, če tega ni, pa do zastaranja

kazenskega pregona (128. člen). Dosje pogrešane osebe je »živ« petdeset let. V tem

času zaposleni na MNZ opravljajo rutinske pogovore s svojci in znanci pogrešanega ter

preverjajo morebitna obvestila in najdena trupla (Dvoršak, 2002).

V ZDA je pogrešana oseba lahko razglašena za mrtvo po sedmih letih od vpisa med

pogrešane. Ta čas se lahko skrajša, ko gre za primere masovnih nesreč (npr. 11.

september 2001) (Random facts, 2013).

Kateri pristop je bolj smiseln v primeru, ko osebe ne najdejo – neskončna

pogrešanost ali razglasitev smrti po določenem času – je mnenje posameznika. Fank

(2013) tako meni: »To (kdaj se svojci sprijaznijo s pogrešanjem bližnjega, op.a.) je

zelo različno. Nekateri se sprijaznijo s tem, da pogrešane osebe nikoli več ne bo

domov, nekateri pa nikoli ne izgubijo upanja. Izvedeti, kakšna je (bila) usoda

pogrešanega, je olajšanje, tudi če se to zgodi po 20 letih.«

Pogrešano osebo lahko najdejo mrtvo ali živo. V obeh primerih je potrebno preveriti

možnost kaznivega dejanja.

Oseba najdena živa

Če osebo najdejo živo raziščejo razloge v ozadju - prostovoljni ali prisilni odhod,

žrtev ali povzročitelj kaznivega dejanja, družinske razmere… Pri pogrešanih otrocih

policija v primeru, da ugotovijo, da je vzrok pobega nečloveško ali protipravno

ravnanje staršev ali drugih oseb, o ugotovitvah seznanijo center za socialno delo ali

ustrezno dežurno službo socialnega varstva in iskano osebo izročijo njim v oskrbo

(GPU, 2000). Zbrani podatki o okoliščinah pogrešanja so policiji dobrodošli tudi za

analiziranje lastnega dela v iskalni akciji. V primeru hude malomarnosti iskane osebe,

bi bilo potrebno razmišljati o povrnitvi stroškov za nepotrebno akcijo iskanja

(Gorenak et al, 2013).

Policisti pri prijavi naroči prijavitelju, da policiji takoj sporoči, če bo pogrešana

oseba najdena ali se bo sama vrnila (GPU, 2000). Na to opozarja tudi Maver (1983), ki

pravi, da je malomarnost svojcev pri odjavi pogrešanosti manj razumljiva in da

depeše o iskanju niso preklicane tudi po več mesecev, čeprav se je pogrešani vrnil

26

domov že čez dan ali dva. Opozarja tudi, da so določeni primeri dlje časa nerešeni

zaradi nepravočasnega obvestila zdravstvene ali psihiatrične ustanove, v katero se je

zatekel pogrešani. Nekooperativnost s Centri za socialno delo in zdravstvenimi

ustanovami, pri primerih iskanja oseb, desetletja kasneje omenja tudi Kozmelj

(2011).

Oseba najdena mrtva

Če se najde truplo pogrešanega, morajo kriminalisti ugotoviti vzrok smrti, ne pa se

lahkomiselno zadovoljiti z mnenjem, da gre za nesrečo in tako zaključiti primer

(Maver, 1983). Čeprav določene okoliščine kažejo, da je oseba umrla naravne smrti

ali da je storila samomor, mora preiskovalec vedno izhajati iz suma, da je bila oseba

umorjena. Obstajajo namreč primeri, ko so storilci poskušali svoj umor prekriti s

fingiranjem samomora, zato se mora preiskovalec zavedati, da ta možnost ostaja in

mora opraviti ogled ter zbrati vsa potrebna obvestila, kot da bi šlo za umor

(Matijašević, 2011).

Ko je potrebno ugotoviti identiteto pogrešane osebe in identificirati najdeno truplo

smejo policisti poiskati in zavarovati material za identifikacijo (nosilce biološkega

materiala in materiala za pridobitev prstov in dlani pogrešane osebe), ob soglasju

krvnega sorodnika pogrešane osebe pa tudi odvzeti bris njene ustne sluznice. Policisti

smejo fotografijo in osebni opis pogrešane osebe in trupla objaviti (ZNPPol, 2013).

Identifikacijski postopek zajema preverjanje podatkov v evidencah policije, upravnih

organov in drugih zbirkah podatkov, za pridobitev katerih je policist pooblaščen z

zakonom, primerjavo prstnih odtisov in odtisov dlani, fotografije in osebnega opisa

osebe, brisa ustne sluznice…(ZNPPol, 2013).

Nedvomna ugotovitev identitete je potrebna tako za kazensko, kot tudi za

civilnopravne postopke (Policija, n.d.e).

5.4 Statistični podatki in analiza

Praček (2016) je pojasnil, da policija sama najde le okoli 10 % pogrešanih. Ko gre za

mlade je ta odstotek višji; med 30 in 40 %. Velika večina pogrešanih (40-50 %), se po

dveh, treh dneh sama vrne domov. Približno 15 % oseb najdejo mrtvih, od tega je

približno en odstotek oseb žrtev kaznivega dejanja, ponavadi umora ali kakšnega

drugega kazniva dejanja zoper življenje in telo.

27

Pavle Čelik (1984) v analizi za desetletje (1974 -1983) ugotavlja, da je bilo

opravljenih 48 večjih iskanj oseb. V 45 primerih so iskali eno osebo, v dveh po dva

učenca skupaj in v enem potnike avtobusa. Skupaj gre za 77 oseb, od tega je bilo 22

žensk (29 %), preostali so bili moški. 47 oseb (61 %) je bilo starih manj kot 15 let, 16

oseb (21 %) med 15 in 50 let, 8 oseb (10 %) med 50 in 70 let in 6 (8 %) starejših od 70.

Otroci so se izgubili med igro, na poti v ali iz šole, med izletom ipd. Odrasle osebe so

bile pogrešane med opravljanjem kmečkih del doma, na polju ali v gozdu. Najstarejši

pa so nenadoma odšli z doma v neznano smer. Otroci in najstarejši občani so se

izgubili tedaj, ko so bili zunaj nadzorstva okolice in bili jedro iskalnih nalog takrat.

Primeri, ko človeka ne najdejo tudi po več letih od izginotja, so zelo redki. Prav tako

so redki primeri, ko osebo najdejo po štirih ali petih letih živo, ki je živela svoje

življenje. Policija je obravnavala tudi primere, ko so našli osebo mrtvo in je bil žrtev

umora, a njegovega izginotja ni prijavil nihče (Raičevič, 2016).

Iz letnih poročil (Policija, n.d.d) smo zbrali podatke o razpisanih iskanjih pogrešanih

oseb v Sloveniji od leta 2006 do 2015, ki so prikazani v spodnji tabeli.

Tabela 1: Podatki o številu razpisanih iskanj pogrešanih oseb v Sloveniji po letih

Leto Mladoletni Odrasli Skupaj

2006 100 218 318

2007 235 377 612

2008 107 336 443

2009 71 319 390

2010 81 279 360

2011 61 155 216

2012 66 138 204

2013 134 483 617

2014 119 354 473

2015 127 317 444

Iz podatkov in grafa 1 lahko razberemo, da je bilo vsako leto pogrešanih več odraslih,

kot mladoletnikov, kar je razumljivo glede na to, da status mladoletnika nosijo le

osebe do 18. leta starosti. Opazimo lahko, da je v zadnjih desetih letih bilo največ

mladoletnih pogrešanih leta 2007, največ odraslih pa 2013.

28

100

235

10771 81

61 66

134 119 127

218

377

336319

279

155138

483

354317

0

100

200

300

400

500

600

2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Št.

razpis

anih

isk

anj

Mladoletni Odrasli

Ti dve leti imata prav tako najvišje število, ko pride do skupnega števila razpisanih

iskanj pogrešanih oseb v Sloveniji, ne glede na starost (graf 2). Kakšen je razlog za to

izstopanje ne vemo.

Na obeh grafih (1 in 2) lahko zaznamo tudi odstopanja za leti 2011 in 2012. Razlog je

zelo verjetno v spremenitvi obdelave podatkov v letnih poročilih – po letu 2012 so

podatki in poročila sama bolj podrobnejša in obsežna. Dodatni možni razlog je lahko

tudi spremenitev zakonodaje za policiste v letu 2013. V izbranem desetletju je bilo

na leto v povprečju pogrešanih približno 408 oseb.

Graf 1: Razpisana iskanja pogrešanih mladoletnikov in odraslih v Sloveniji med 2006 in 2015

29

318

612

443

390

360

216204

617

473444

150

200

250

300

350

400

450

500

550

600

650

2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Št. r

azp

isan

ih is

kan

j

Če prikazane vrednosti primerjamo s Čelikovo analizo (1984) pred 30 leti opazimo, da

je število pogrešanih oseb občutno višje. Možnih razlogov je veliko, med njimi

zagotovo osamosvojitev Slovenije, sprejetje nove policijske (Zakon o policiji leta

1998) in druge relevantne zakonodaje (npr. ZKP leta 1995), ter s tem povezano

definiranje pogrešane osebe in ukrepi. Omenili bi lahko tudi prestrukturiranje ter

moderniziranje policije. Gorenak et al. (2013) tako pišejo o organizacijskih

spremembah na vseh treh nivojih, kot so specializacija PP na lokalni ravni (med

drugim uvedba dežurnih služb, vodstva, kriminalističnih in drugih specializiranih

skupin), nove organizacijske enote na regionalni ravni (omenimo OKC in pa Urad za

zatiranje kriminalitete, ki je pridobil novo nadzorno in usmerjevalno funkcijo za

področja raziskovanja kaznivih dejanj v odnosu do PP) in spremembe na državni ravni

(opravljanje nalog varovanja oseb in objektov, kar je milica pred 1990 opravljala v

Beogradu, kot glavnem mestu bivše skupne države, včlanitev v Interpol leta 1992 in

ustanovitev službe za stike z javnostmi). Vse navedene in druge spremembe so

verjetno vplivale na boljše zaznavanje, obveščanje in preiskovanje primerov. Drugi

razlogi pa so lahko tudi večje prijavljanje in resnejše posvečanje takim primerov,

moderniziranje družbe, ki s tem prinese tudi večje možnosti za kazniva dejanja,

nesreče in pobege, kot posledica pritiskov družbe.

Graf 2: Skupno število razpisanih iskanj v Sloveniji od 2006 do 2015

30

2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Moški 101 124 88 152 179 202 184 198 177

Ženske 66 78 77 111 129 134 120 175 106

Skupaj 167 202 165 263 308 336 304 373 283

0

50

100

150

200

250

300

350

400

Šte

vilo p

rija

v

Želeli smo tudi primerjati število primerov pogrešanih oseb po posameznih policijskih

upravah tekom izbranega desetletja, vendar pa to ni mogoče zaradi različnih oblik in

vsebin policijskih poročil posameznih PU ter tudi spreminjajoče se vsebine tekom let.

Zato smo zbrali le podatke za PU Ljubljana, ki ima bolj obsežna letna poročila.

Podatke, prikazane v grafu 3 za obdobje od 2006 do 2011, smo povzeli po Mikliču

(2012), saj na žalost niso bili vključeni v letnih poročilih. Le-tem pa smo dodali

podatke od 2012 do 2014, ki pa so že bili del letnih poročil. Podatki za leto 2015 še

niso bili objavljeni v času pisanja naloge.

Iz grafa lahko razberemo, da je bilo v tem obdobju, za PU Ljubljana, skupno največ

pogrešanih v letu 2013, najmanj pa leta 2008. Razlika med tema letoma znaša 208

prijav. Skupno število prijav je skozi leta načeloma naraščalo, s posameznimi leti

odstopanja od tega trenda (2008,2012,2014). Največji vpad prijav se vidi prav iz 2013

na 2014 za skoraj 90 prijav. Če bi predvidevali le na podlagi grafa zadnjih let, bi

lahko pričakovali, da bo število prijav za 2015 višje kot pretekla leta.

Če primerjamo prijave glede na spol vidimo, da je vsako leto prijavljenih več

pogrešanj moških kot žensk. Ta zaključek je enak Čelikovem (1984) izpred 30 let. Za

večino let je razmerje odstotkov prijav med spoloma približno 60 % za moške in 40 %

za ženske. Vidna majhna odstopanja so v letih 2008 (razlika 11 prijav) in 2013

(razlika 23 prijav), v katerih je bil odstotek za moške malenkost višji od 50 %, zaradi

Graf 3: Število prijav pogrešanih oseb PU Ljubljana od 2006 do 2014

31

česar je bilo število prijav skoraj enakovredno med spoloma. Najmanjša razlika je 11

prijav za leto 2008, največja pa 68 leta 2011.

V poročilih PU Ljubljane za zadnja tri leta (2012-2014), je navedeno tudi število

prijav za otroke mlajše od 14 let, kar je prikazano v spodnji tabeli.

Tabela 2: Število prijav pogrešanih otrok starih do 14 let za PU Ljubljana 2012-2014

Leto Skupno št. prijav Otroci do 14. leta starosti Delež

2012 304 34 11%

2013 373 27 7%

2014 283 25 9%

Prikazani podatki so del letnih poročil šele od leta 2012, zaradi česar ne moremo

napisati trdnih zaključkov. Vidimo pa lahko, da povprečje teh treh let 9 % prijav za

otroke mlajše od 14 let. Če ta podatek velja na splošno za celotno Slovenijo, smo

mnenja, da delež ni visok, glede na to, da gre za letno obdobje. Na žalost tega ne

moremo potrditi, zaradi različnih letnih poročil PU in pomanjkanja podatkov.

Prav tako je za ta leta PU Ljubljane v poročila vključila število primerov, ki so se

končali s smrtjo ali bili kakorkoli povezani s samomorom.

Tabela 3: Število prijavljenih pogrešanih, ki so bili najdeni mrtvi za PU Ljubljana 2012-2014

Leto Skupno št. prijav Samomor Najdeni mrtvi (ni samomor) Skupaj Delež

2012 304 11 15 26 8,6%

2013 373 11 15 26 7,0%

2014 283 11 6 17 6,0%

Od skupnega števila prijavljenih pogrešanih na PU Ljubljana je bilo v povprečju za

izbrana leta 7,2 % oseb najdenih mrtvih, kar je skoraj polovica manj, kot je na

državni ravni. V poročilih ni navedeno število primerov, ko je vzrok, ko ni šlo za

samomor, umor. Ta podatek je naveden le za leto 2013, ko je bilo vseh 15 primerov

smrti posledica naravnih vzrokov. Samomori predstavljajo približno 3 % delež od vseh

prijav pogrešanih na PU Ljubljana za izbrana leta.

Če naše številke pogrešanih primerjamo s pogrešanimi v ZDA hitro opazimo, da je

tam pogrešanih precej več. Najbolj realen pokazatelj stanja je primerjava števila

32

prijav glede na število prebivalcev1. Povprečen odstotni koeficient med leti 2007 in

2015 za ZDA znaša 0,22 % in 0,02 % za Slovenijo, kar z drugimi besedami pomeni, da

sta bili v povprečju, znotraj izbranega obdobja, letno, na 1000 oseb v ZDA pogrešani

2,2 osebi, medtem ko v Sloveniji 0,2 osebe.

V ZDA je v povprečju, ob katerem koli času, pogrešanih do 90 tisoč oseb. 60 %

pogrešanih je starejših in 40 % mlajših od 18 let (Kepple, Epstein in Grisham, 2014).

Pri nas je odstotek pogrešanih, starejših od 18 let višji, in sicer 73 % in 27 % za

pogrešane mladoletnike2.

Glede na statistične podatke (FBI, n.d.), od leta 2007 do 2015, je letno več prijav

pogrešanj žensk. Odstotno povprečje za to obdobje nakazuje, da je 51 % pogrešanih

v ZDA ženskega in 49 % moškega spola. 60 % pogrešanih je belcev (vključno s

hispanci), 34 % črncev, 2 % azijcev, 3 % neopredeljenih in 1 % staroselcev (ang. Native

American).

Mediji v ZDA se bolj osredotočajo na primere pogrešanih žensk, še posebej bele rase,

kar so poimenovali 'The missing white woman syndrome', saj družba kaže več

zanimanja za mlade, lepe ženske, ki imajo največkrat svetle lase (Random facts,

2013). Problem rasne diskriminacije v ZDA se kaže tudi pri prijavljanju pogrešane

osebe, saj opažajo, da družine velikokrat ne prijavi pogrešanja, saj posamezniki ne

vedo, kaj storiti v teh primerih ali kako izpolniti prijavo, zgodi pa se tudi, da jo

policist zavrne, češ, da so osebe odrasle in lahko odidejo kadar želijo ter vnaprej

predpostavijo, da je izginotje povezano s kriminalnimi aktivnostmi. Zaradi tega je

bila ustanovljena ne profitna organizacija Black & Missing Foundation (Molla, 2014).

Na ameriški strani sistema Amber alert navajajo, da je v ZDA na vsakih 40 sekund

pogrešan en otrok. Letno je pogrešanih več 700 000 otrok (Amber alert, n.d.). V teh

primerih so prve tri ure kritične za najdbo otroka. Približno 76 % ugrabljenih otrok, ki

postanejo žrtve umora, je mrtvih v treh urah od ugrabitve (Random facts, 2013).

80 % pogrešanih mlajših od 18 let, je obravnavanih kot begavci od doma. Od teh vsak

sedmi postane žrtev spolne trgovine. Drugi razlogi za pogrešanje otrok so družinske

ugrabitve (t.j. družinski član, ki ni legalni skrbnik vzame otroka). V 53 % je ugrabitelj

1 Število prijav pogrešanih za ZDA pridobljeno na spletni strani FBI (n.d.), za Slovenijo vrednosti s tabele 2, število prebivalcev s spletne strani Worldometers (2016a,b). 2 Povprečje desetletja 2006-2015 izračunanega iz tabele 1

33

oče, v 25 % mati, v ostalih primerih pa stari starši, tete, strici ali drugi družinski član.

V takih primerih se 46 % otrok vrne domov v enem tednu in 21 % znotraj enega

meseca (Random facts, 2013). 1 % pogrešanih otrok je žrtev ugrabitev s strani

neznancev (Kepple, Epstein in Grisham, 2014). Večina ugrabljenih otrok je starih med

12 in 17 let, 80 % je bele rase, 90 % ugrabiteljev je moškega spola. V več kot polovici

primerov so žrtve spolno zlorabljene (Random facts, 2013).

Zgornji prikaz nam prikaže precejšen vpad prijav pogrešanih oseb v zadnjih 25 letih.

Vrh je bil dosežen leta 1997, s skoraj milijon prijavami. Najmanj prijav (680 tisoč) pa

je bilo zabeleženih leta 2013. Upad pripisujejo več razlogom, vključno z večjo

medijsko izpostavitvijo teh primerov, družbeni ozaveščenosti in uporabi novejše

tehnologije (mobiteli, kamere, Amber Alerts, družbena omrežja), vendar pa

opozarjajo, da se je s tem spremenilo tudi obnašanje ugrabiteljev, ki namesto fizične

ugrabitve na cesti, svoje žrtve spoznavajo preko interneta (Molla, 2014).

V zadnjih desetih letih je bilo v ZDA v povprečju 750 tisoč prijav pogrešanih oseb

letno (Kepple, Epstein in Grisham, 2014). Kljub visokim številkam pa se večina

primerov skozi leto razreši in zreducira na približno 2000 nerešenih do konca leta

(Majority of missing persons…, 2013).

Slika 4: Število prijav pogrešanih oseb v Ameriki 1990-2013 (Vir: Molla, 2014)

34

6 Detektivi

Pri iskanju pogrešanih ali iskanih oseb nam lahko pomagajo tudi detektivi. Iskanje je

zamudno, zato nekateri menijo, da bi pri tem bili bolj uspešni zasebni detektivi, saj

policisti, zaradi preobremenjenosti z drugimi z drugimi zadevami, le redko posvetijo

pogrešanim osebam vso svojo pozornost in delovni čas (Maver, 1983).

Konec maja 2016 je bilo 83 detektivov z aktivno licenco na seznamu Detektivske

zbornice, od tega 24 detektivk (Detektivska zbornica RS, 2016a). 100 detektivom je

prenehala veljati licenca (Detektivska zbornica RS, 2016c).

Za ta del diplomske naloge smo se za dodatna pojasnila in odgovore, ki jih v zbranih

virih ni bilo mogoče pridobiti, obrnili na detektivko Dvoršak Heleno, ki je že iskala

pogrešane osebe. Po izobrazbi ekonomistka s specializacijo iz informacijske varnosti,

je detektivka že od leta 1999, ko je kot vajenka pomagala očetu, sedaj bivšemu

detektivu, Andreju Dvoršaku, licenco pa je pridobila leta 2006 (osebni intervju,

6.6.2016)

6.1 Zakonska opredelitev in dovoljenja

Glavna zakonska podlaga za delo detektivov je Zakon o detektivski dejavnosti (ZDD-

1, 2011).

Detektivska dejavnost je zbiranje, obdelava, posredovanje podatkov in informacij ter

svetovanje na področju preprečevanja kaznivih ravnanj, ki ga za naročnikove potrebe

opravlja detektiv, ki ima izdano licenco in izpolnjuje pogoje v skladu z zakonom. To

dejavnost lahko, kot svoboden poklic, opravlja pravna ali fizična oseba, ki mora

pridobiti licenco, se vpisati v evidenco detektivov in se obvezno pridružiti v

Detektivsko zbornico Republike Slovenije (ZDD-1, 2011).

Da prosilec pridobi licenco mora biti državljan Republike Slovenije ali države članice

EU, imeti najmanj izobrazbo pridobljeno na visokošolskem strokovnem programu prve

stopnje, opraviti izpit za detektiva, biti mora varnostno preverjen in v zadnjih dveh

letih pred vložitvijo vloge ne sme opravljati naloge policista, pooblaščene osebe pri

Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (SOVA) ali Obveščevalno varnostni službi

(OVS) Ministrstva za obrambo. Licenca preneha veljati, če detektiv pisno izjavi, da ne

35

želi več opravljati detektivske dejavnosti ali če detektiv umre. Licenco pa se lahko

tudi začasno ali trajno odvzame (ZDD-1, 2011).

Detektiv sme pridobivati informacije o (ZDD-1, 2011):

pogrešanih ali skritih osebah in povzročiteljih škod,

anonimnih pisanjih,

dolžnikih in njihovem premoženju,

pogrešanih ali izgubljenih predmetih,

dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za dokazovanje pravic in upravičenj

stranke,

uspešnosti poslovnih subjektov,

kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo in o njihovih storilcih,

spoštovanje konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule,

zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, do

povračila stroškov prevoza, dela pod vplivom alkohola ter drugih disciplinskih

kršitvah.

Detektiv sme zbirati podatke od oseb ali iz javno dostopnih virov, iz evidenc, z

osebno zaznavo ali uporabo tehničnih sredstev.

S pisnim pooblastilom stranke ima pravico pridobiti podatke iz (ZDD-1, 2011):

evidence registriranih vozil,

registra stalnega prebivalstva in centralnega registra prebivalstva (osebni

podatki, čas in kraj stalnega in začasnega prebivališča),

evidence zavarovancev (zaposlitev, delodajalec, prejšnje zaposlitve),

slovenskega ladijskega registra in registra zrakoplovov.

Detektiv lahko pridobiva informacije tudi z neposredno zaznavo na javnih krajih,

javno dostopnih odprtih ali zaprtih prostorov in prostorov, ki so vidni iz javno

dostopnega kraja. Detektiv ne sme posegati v zasebni zaprti prostor ali zasebni

prostor, ki je s fizično prepreko, oznako ali opozorilom ločen od javnega prostora. Pri

osebni zaznavi sme uporabljati naprave za slikovno snemanje, vendar le, ko je to

potrebno za zavarovanje dokazov. Uporabljati sme tudi naprave za zvočno snemanje

(diktafone), vendar le s pisno ali zabeleženo ustno privolitvijo osebe, ki bo snemana

(ZDD-1, 2011).

36

Detektiv pa v okviru svojega dela ne sme opravljati upravičenj, za katere je

pooblaščena policija, sodišče ali drugi pravosodni organi, prikritih preiskovalnih

ukrepov, ki so v domeni policije, SOVE in OVS (ZDD-1, 2011).

Zbrani podatke in informacije se štejejo za poslovno skrivnost, in se ne smejo

posredovati tretjim osebam. Detektiv je dolžan informacije varovati tudi po

opravljeni storitvi za stranko in se uporabljajo samo za namen, za katerega so bili

pridobljeni. Vse podatke mora, po izpolnitvi pogodbe, izročiti stranki (ZDD-1, 2011).

6.2 Najem detektiva

Seznam detektivov si lahko ogledamo na spletni strani Detektivske zbornice, kjer

lahko preverimo tudi katerim detektivom, so prenehale veljati licence (Detektivska

zbornica RS, 2016c).

Detektiva podrobno seznanimo s problemom in natančno oblikujemo vprašanja ter

opredelimo, katere dokazne materiale potrebujemo. Zelo pomembno je, da mu je

prekrivamo dejstev, saj mu tako otežimo delo. Verjetno je, ena od glavnih omejitev

naročnika, cena storitev. Detektiva je potrebno, pred podpisom pogodbe, vprašati po

okvirni ceni preiskave in vseh okoliščinah, ki lahko vplivajo nanjo. Priporočena cena

urne postavke detektiva je 70,00 €, vendar pa ta lahko odstopa glede na

usposobljenost detektiva in zahtevnost primera. Običajno detektivi vzamejo

predujem, še preden začnejo preiskavo in izstavijo račun po zaključeni preiskavi.

Prav tako moramo detektivu plačati kilometrino, dnevnice in druge razumne stroške,

pri čemer se z njim dogovorimo za limit, glede na upravičene stroške (Detektivska

zbornica RS, 2016b).

Detektivka Helena Dvoršak se s stranko dogovori za pavšal. Cena je odvisna od

potrebe po dodatnih poizvedbah, kot so računalniki in mobiteli. Tako delo opravljajo

posebej vrhunski strokovnjaki in ne ona sama. Njena osnovna cenovna postavka pa

variira, odvisno od primera (višja/nižja, če gre za otroka, osebo, ki je že dlje

pogrešana in je malo začetnih informacij…). Sama kdaj tudi zavrne stranko, ki se

nanjo obrne za iskanje pogrešane osebe, če presodi, da oseba ni upravičena do

iskanja (osebni intervju, 6.6.2016).

Tako detektivka ne bi prevzela primera iskanja Domna Simoniča. »Prevzemam le

iskanje pogrešane osebe, za katero je vsaj neka realna minimalna možnost, da jo

37

bom lahko našla, recimo pogrešanega najstnika ali otroka. Adolescente in odrasle je

težko izslediti in običajno je denar za detektiva v takih vržen skozi okno.« (H.

Dvoršak, 2016).

Detektiv je zavezan k poklicni molčečnosti tudi v primeru, da se po uvodnem

srečanju in deljenju informacij z njim, ne odločite zanj in njegove storitve. Prav tako

smo dolžni po končanem delu, v vsakem primeru, izplačati detektiva, čeprav morda

pride do drugačnih ugotovitev in rezultatov, kot smo jih mi pričakovali (Detektivska

zbornica RS, 2016b).

6.3 Zbiranje obvestil in iskanje

Preden se bo detektiv lotil iskanje pogrešane osebe, bo najprej poskušal odkriti

motiv in vzrok, zakaj je oseba izginila ali zapustila svoje okolje. Detektivi

najpogosteje iščejo osebe, ki so dolžniki v upniško-dolžniških razmerjih ali pravnih

poslih. Najpogostejši motivi pri vseh ostalih primerih pa so prepiri v okolju pogrešane

osebe, alkoholizem, narkomanija itd., precej pogosti vzroki so tudi neuspeh v šoli,

spolno nadlegovanje ali kaj drugega, kar je povezano s spolnostjo in ljubeznijo,

psihične travme in stresi, neuspehi in nasilje vzgoji problemi z otroki… (A. Dvoršak,

2002).

Nato bo zbral čim več podatkov o pogrešani osebi in tako ustvaril njen profil. V

Prilogah lahko vidimo primer obrazca za osebni opis osebe (Detektivska agencija

AHD, 2002).

Sledi poizvedovanje, ki je odvisno predvsem od tega, koga iščemo, zakaj in koliko

časa je pogrešan in v kakšnih okoliščinah so se pretrgali stiki med pogrešanim in

stranko. Edina skupna točka iskanj pogrešanih oseb je telefonski imenik, saj je skoraj

vsak pogrešani povezan z njim (A. Dvoršak, 2002).

Najpreprostejši koraki detektiva pri iskanju pogrešane osebe so naslednji (A. Dvoršak,

2002):

zbrati čim več podatkov o pogrešani osebi,

izdelati njen profil,

preveriti vse dostopne podatkovne baze, ki jih dopušča ZDD-1,

izpraševanje vseh, ki so osebo poznali in vedo kaj povedati o njej,

analiza zbranih podatkov in usmeritev v smer dodatnih informacij,

38

uporaba medijev in objava zgodbe o pogrešani osebi.

Ko detektiva najame družina pogrešane osebe, mu po navadi omogoči vpogled v

osebne predmete osebe (dnevnike, šolski zvezki, pisma, rokovniki, računalniki in

diski…). Pametno je detektivu povedati, če je te predmete pregledala že policija in

ali je našla v njih kaj uporabnega. Kljub temu je dobro, če vse še enkrat pregleda

detektiv sam ali najame računalniškega strokovnjaka, če sam ne obvlada zadev.

Preden se oseba odloči brskati po tujem računalniku, mora imeti dovoljenje lastnika

in uporabnika ali odredbo sodišča, zaradi česar je pametno, da posameznik najprej

preveri zakonodajo pred začetkom posega (A. Dvoršak, 2002).

Helena Dvoršak pravi, da imajo detektivi težave, ko pride do pregleda v

komunikacijsko zasebnost, saj jim zakon ne dovoljuje vpogleda v elektronska

sporočila, trde diske računalnikov in drugo elektronsko komunikacijo. »Detektiv se

mora tako odločiti, ali bo tvegal in prestopil zakon ali pa bo ostal na varni strani. Če

ne gre za otroka ter popolno sodelovanje družine, običajno detektivi ne tvegajo

vpogleda na trdi disk in elektronske komunikacije.« (H. Dvoršak, 2016).

Detektiv se poslužuje tudi opazovanja. V primeru pogrešanih oseb nadzoruje tudi

bližnje osebe, ki naj bi imeli stike s pogrešanim (A. Dvoršak, 2002).

6.4 Sodelovanje s policijo

Vsak primer se po navadi začne s prijavo na policiji, kjer odprejo nov dosje, zberejo

podatke in razpišejo iskanje. Nato temu dodajo načrt iskanja pogrešanega z

navedenimi policisti, ki so se s primerom ukvarjali in njihove naloge. Policisti redno

opravljajo pogovore s svojci in znanci ter preverjajo morebitna obvestila in najdena

trupla. Pri njih je tak dosje živ petdeset let (A. Dvoršak, 2002).

Če detektiv pri svojem delu odkrije podatek o storitvi kaznivega dejanja, ki se

preganja po uradni dolžnosti, je dolžan podati ovadbo pristojnemu organu (ZDD-1,

2011). »V primerih, ko svojci s pomočjo zasebnih detektivov ali jasnovidcev pridejo

do novih podatkov in je njihova preverljivost relevantna, jih policija preveri. /…/

Zasebni detektivi pa lahko pridejo do informacij, do katerih policija v okviru svojih

preiskav ni prišla - ali ni bila v tistih sredinah ali pa so detektivu svojci posredovali

dodatne podatke.« (Fank, 2013)

39

V primeru, da najdejo pogrešano osebo, ki pa sama želi pretrgati vezi, novega

naslova na njeno željo ne razkrijejo. Detektivi v takih primerih preverijo, da je z

osebo vse v redu in posredujejo domačim dokaz o opravljenem delu (npr. fotografija

s časopisom, ki je izšel tisti dan) (A. Dvoršak, 2002). Policisti se prav tako držijo tega

etičnega kodeksa, ko gre za polnoletne in opravilno sposobne osebe, saj je oseba

pogrešana le, dokler se je ne najde in prepriča, da je z njo vse v redu (Vrbnjak,

2013).

Kako je s sodelovanjem v realnosti smo preverili pri detektivki. Sama pravi, da se

morajo bližnji, v primeru pogrešanja osebe, najprej obrniti na policijo, šele nato na

detektiva. Opozarja, da imajo starši včasih preveč idealizirano mnenje o svojih

otrocih in ne upoštevajo, možnost samomorilnih mislih le-teh, zaradi česar se potem

raje obrnejo na detektiva, ko pa bi se v resnici morali na policijo. Oseba se lahko

obrne na detektiva tudi brez uradne prijave na policiji, vendar pa so takšni primeri

redki, pravi. V takem primeru detektivu ni potrebno pogrešanja prijaviti policiji (H.

Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).

Zanimalo nas je tudi, kakšna je izmenjava podatkov ter sodelovanje med policijo in

detektivom, ki preiskujejo isti primer. Obstaja mnenje, da je sodelovanje med tema

akterjema dokaj enostranska, pri čemer so detektivi primorani posredovati kakršne

koli uporabne informacije, medtem ko policija k temu ni zavezana. Detektivka na to

odgovarja, da sodelovanja ni, da policija načeloma dela po svojih kanalih, detektivi

pa po svojih (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).

Pri tej izjavi bi radi izpostavili tudi primer, ki ga je detektivka dodala kot opombo na

koncu intervjuja. Gre za iskano osebo, za katero je na strani Interpola razpisana

tiralica. Naši pravosodni organi za pregon ga iščejo za začetek prestajanja kazni,

obsodbe goljufije (Interpol, n.d.). Detektivka je osebo našla že dvakrat, v Londonu,

na istem naslovu. Stranka je naslov posredovala državnemu tožilstvu, a osebe ni

nihče obiskal ali je izročil Sloveniji. Pravi, da menda iz humanitarnih razlogov.

Naročnik storitev ji tudi ni plačal njenega iskanja (H. Dvoršak, osebni intervju,

6.6.2016).

Pri zadnjih primerih pogrešanj fantov so starši izpostavili problem administracije v

policij ter dolgo čakanje na odobritve za dostopanje do podatkov. Detektivka na to

odgovarja, da je policija izjemno kooperativna, ko gre za otroke, ko pa gre za

40

primere odraslih oseb pa je malo težav. Za svoje delo uporablja različne podatkovne

baze, vendar pa stalnega dostopa do evidenc nimajo. Za vsak primer posebej je

potrebno pooblastilo, ki omogoča dostop (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).

6.5 Uspešnost primerov in statistika

Bivši detektiv Andrej Dvoršak, je letno reševal tri do štiri primere pogrešanih otrok in

devet do deset primerov pogrešanih odraslih, s tem, da je pri slednjih šlo pretežno za

iskanje ljudi, ki želijo zaradi družinskih ali poslovnih razlogov socialno umreti in

drugje začeti na novo. Pogrešane so običajno našli (Vrbnjak, 2013).

Detektivka Helena Dvoršak je v zadnjih petih letih, od 2011 do 2015, preiskovala

okoli 12 primerov pogrešanih oseb ter še dodatnih 14, med 2006 in 2011. Torej,

skoraj 30 primerov v zadnjih desetih letih. Število primerov pa variira po letih,

kakšno leto jih je več, kakšno manj (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).

Stranke jo največkrat najamejo za t.i. due diligence3, ko gre za tujce, za kontrolo

bolniških in vročanje pisanj, preverjanje naslovov, iskanje dolžnikov in najmanjkrat

za iskanje pogrešanih mladoletnikov (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).

Na vprašanje, katere starostne skupine največkrat išče in kakšen je najbolj pogost

razlog za pogrešanje odgovarja, da gre za najstnike, pogosto je razlog ljubezen ali

šolski uspeh, ter odrasle, pri katerih je razlog največkrat dolg (H. Dvoršak, osebni

intervju, 6.6.2016).

Kolikšna je uspešnost najdenja pogrešanega, ko je najet detektiv, ni mogla

opredeliti, vendar pravi, da se zadeve pogosto končajo s samomorom, zaradi česar

truplo na koncu najdejo policisti ali gasilci. Se ji pa vsekakor zdi, da detektivi

pripomorejo k najdenju pogrešane osebe, vendar pa njihovo delo ne vpliva na

hitrejše in uspešnejše zaključitve takih primerov pri policiji (H. Dvoršak, osebni

intervju, 6.6.2016).

Ko smo vprašali, koliko časa je najdlje iskala pogrešano osebo, preden je bil primer

zaključen ali prekinjen, je izpostavila primer, ki ga je leta 2000 začel preiskovati

3 Preverjanje podatkov, podjetja ali osebe pred potencialnim podpisom pogodbe ali investicije

41

njen oče. Gre za velikega dolžnika, za katerega se ve, da je še živ, vendar pa je

primer še danes ni rešen (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).

Glede na to, da je na strani policije javno objavljenih veliko pogrešanj, ki so daljša

od enega leta, nas je zanimalo tudi, kakšne so po njenih izkušnjah možnosti najdbe

takih oseb. Pravi, da možnost najdbe je, da pa je odvisno od resničnega interesa, da

se osebo najde (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).

Za svoj dosežek detektivka smatra uspešno iskanje 14-letne osebe, za katero je le

nekaj ur po tem, ko je začela preiskavo ugotovila, da je bodisi v Španiji ali v

Amsterdamu. Starši so ta podatek posredovali policiji ter osebo prej kot v enem

tednu našli v Španiji in srečno pripeljali domov (H. Dvoršak, osebni intervju,

6.6.2016).

42

7 Javno odmevni primeri v Sloveniji

Slovenija je v primerjavi z ZDA dokaj zadržana, ko pride do medijske izpostavitve

pogrešanih oseb in se ne poslužuje raznolikih pristopov, ko pride do iskanja, o čemer

smo pisali v poglavju 5.2. Odločitev, kateri primeri pogrešanja pridejo v javnost je

verjetno sprejeta s strani družine (lastna iniciativa), policije, ko gre za nujne

primere ali ko potrebujejo koristne informacije občanov, in pa tudi medijev, glede

na atraktivnost novice. Za ZDA so tako dokazali, da so mediji pristranski, ko pride do

poročanja o pogrešanih osebah, pri čemer primerom pogrešanih belih, privlačnih

ženski posvetijo več medijske pozornosti, kot npr. črnim ženskam z manjšim

finančnim prihodkom, saj je za slednje viktimizacija družbeno pričakovana. Ta

pristranskost se odraža tudi v delu njihovih policistov (Joffe, n.d.).

V zadnjem letu so mediji posvetili več pozornosti mladim fantom, ki so izginili in bili

po nekaj dneh najdeni mrtvi v reki. Pogrešanja 20-letnega Domna Simoniča, 20-

letnega Klemna Lenka in 21-letnega Petra Aplinca, ki so izginili brez sledu na istem

območju Maribora in so bili po več dneh najdeni v reki Dravi, so televizijsko

izpostavljali in jih ovili v teorije povezane s trgovino z organi, nasiljem in drogami,

kar pa je policija zavrnila. Mediji so primere povezali zaradi skupnega mesta

izginotja, t.i. mariborskega trikotnika4.

Klemen Lenko je izginil 4. decembra 2014 in najden 3. januarja 2015 v reki Dravi.

Nazadnje so ga videli v bližini lokala Trust, nato pa naj bi se odpravil s tremi

nepoznanimi moškimi v Štuk (Dangubič, 2015).

Peter Aplinc je bil pogrešan od 26. novembra 2015 in najden naslednji dan v Dravi.

Nazadnje je bil viden okoli druge ure pri lokalu Trust, potem pa izginil neznano kam.

Zadnji pogrešani, Domen Simonič, se je 23. februarja 2016 dopoldan vrnil iz Londona,

kjer je študiral in zvečer odšel s prijateljico na koncert v gostinski lokal Štuk.

Nazadnje je bil viden 24. februarja okoli polnoči pred lokalom, kjer se je odločal, ali

bi sploh vstopil, saj se je počutil slabo. Prijateljica mu je izročila vstopnico in mu

rekla, naj pride za njo, ko se bo počutil bolje. Okoli 00:30 naj bi ga šla iskat, vendar

ga ni našla. Policija je ugotovila, da je bil njegov telefon nazadnje aktiven malo pred

eno uro zjutraj v bližini Štuka, kasneje pa nedosegljiv. Pojavljale so se govorice, da

4 Območje, med okrepčevalnico Trust, gostinjskim lokalom Štuk ter Koroškim mostom

43

se je Domen pogovarjal s skupino neznancev pred koncertom, vendar pa policija tega

ni potrdila (Če bi šlo za podtikanje…, 2016).

Domna so našli 31.marca 2016 v Dravi pri hidroelektrarni Zlatoličje. Obdukcija je

razkrila, da je umrl zaradi utopitve. V krvi so našli alkohol, sledi pomirjevala,

zaužitega kratko pred smrtjo in THC (Čokl, 2016). Pri Lenku in Aplincu so prav tako

našli alkohol, pri Lenku tudi sledi droge. Policija je povezanost primerov zavrnila,

primer Lenka in Aplinca pa obravnava kot nesreči (Iskanje Domna Simoniča…,2016).

Se je pa v medijih (Policija potrdila: Eden od fantov…, 2016; Dangubič, 2016; Sta

izginotji Domna…, 2016) izpostavila teorija o prisotnosti nove prepovedane droge, ki

vsebuje 5-MeO-MiPT, sestavino, ki se pojavlja v obliki tabletk in povzroča evforijo ter

okrepi občutenje zvoka, barv in slik. Med negativne učinke spadajo nespečnost,

stiskanje v prsih, pospešeno bitje srca, občutek strahu in panike (Nacionalni inštitut

za javno zdravje, 2016). Omenjajo se tudi drugi učinki, kot je začasna izguba

spomina in povišanje telesne temperature, zaradi česar oseba išče ohladitev ter

možne, vendar ne nujne, halucinacije (Čokl in Planinšič, 2016). Na prisotnost

domnevne nove droge so bile opozorjene tudi štajerske zdravstvene ustanove, vendar

pa droga še ni raziskana, zaradi česar ne poznajo razsežnosti le-te, videz in možen

vnos v telo (Toplak, 2016). Policija je tabletke s to sestavino zasegla v letih 2013 in

2014, vendar pa v zadnjih dveh letih niso zasegli droge, ki bi vsebovala omenjeno

sestavino (Policija potrdila,…2016). Profesor kriminalistične psihologije, Peter Umek,

v intervjuju (Če bi šlo za podtikanje…,2016), meni, da ne gre za podtikanje droge,

saj bi bilo potem takih primerov zagotovo več.

Tekom iskanja Domna Simoniča, je 5. marca 2016 izginil tudi 18-letni Klemen Jaklič

iz Ljubljane, ki so nazadnje videli v središču Ljubljane, kjer se je zabaval s prijatelji,

nato pa je sredi noči izginil. Klemna so 3. aprila našli mrtvega v Ljubljanici in zanikali

sum na kaznivo dejanje. Ker gre za podobne primere, ki so se zgodili v roku 15-

mesecev, so mediji posvetili ogromno časa tem zgodbam in jih vsako dnevno osvežili.

Zdi se nam prav, da so mediji izpostavili te primere in tako pridobili tudi pozornost

javnosti, vendar pa na žalost tega niso deležni vse pogrešane osebe. Menimo, da so k

odmevnosti primerov veliko pripomogle tudi razne temne teorije, ki so vse primere

med seboj povezale in tako dodale medijsko atraktivnost.

44

Verjetno najbolj medijsko poznan primer je iskanje Jureta Plevnika Goloba, ki je

pogrešan že od 7. aprila 2000. Takratni 18-letni Jure je obiskoval ekonomsko

gimnazijo v Celju, vendar se tistega dne ni vrnil domov. Njegova mati Ika Plevnik, ga

je naslednji dan prijavila kot pogrešanega, kjer pa so policisti, po njenih besedah,

primer obravnavali kot pobeg in ga niso obravnavali resno. Tekom preiskave so

policisti ugotovili, da se je Jure odpeljal s prijateljem Rokom Jerašo, ki pa s policijo

ni želel sodelovati, zavrnil je sodelovanje pri rekonstrukciji zadnje vožnje in poligraf.

Rok je bil tekom preiskave obravnavan le kot osumljenec, čeprav je še dneve po

izginotju Jureta pošiljal njegovi mami sms sporočila pod pretvezo, da ji piše njen sin

in spreminjal izjave na policiji. Izkazalo se je tudi, da je bil Jure vpleten v nelegalne

posle, zaradi katerih je pridobil večje količine denarja. Policija je do leta 2011

opravila preko 200 razgovorov z osebami, več hišnih preiskav, pregledov telefonov in

bančnih izpiskov ter transakcij med obema. Vsako leto opravijo tudi vsaj eno iskalno

akcijo. Mati Ika Plevnik se je v vseh teh letih obrnila na več jasnovidcev in

astrologov, organizirala iskalne akcije, vendar brez uspeha (Bavčič, 2011). Večkrat jo

lahko opazimo v medijih, nazadnje tudi pri iskanju Domna Simoniča.

45

8 Uporaba jasnovidcev

V angleščini se oseba, ki uporablja paranormalne zmožnosti pri preiskovanju kaznivih

dejanj ter nudi svoje usluge preiskovalnim organom, imenuje jasnovidni detektiv

(ang. psychic detectiv ali psychic investigator). Med njihove paranormalne zmožnosti,

ki pomagajo pri preiskovanju primerov hujših kaznivih dejanj in pogrešanih oseb,

spadajo tudi pridobivanje informacij od osebni predmetov, jasnovidnost in

radiestezija. Največkrat o njih slišimo in jih vidimo preko medijev in dokumentarnih

oddaj, vendar pa je njihova koristnost vprašljiva (McFadden, n.d.).

Anketa (Sweat & Durm, 1993, v The parapsychologist, n.d.) v Ameriki je tako

pokazala, da je 35 % vprašanih policistov iz urbanih območjih, med svojimi

preiskavami, vsaj enkrat koristilo pomoč jasnovidnih detektivov. Vendar pa to ne

pomeni, da jim je to pomagalo pri preiskavi.

Tako so preverili trditve ameriško medijsko znane jasnovidke Slyvie Browne, o

visokem številu uspešnih sodelovanj s policijo. Iz takrat njenih zadnjih desetih oddaj

so analizirali (Gomes, 2000) 35 primerov, pri čemer so ugotovili, da so bili podatki pri

21 primerih preveč splošni, da bi lahko zaključili uspešnost, pri preostalih 14 primerih

pa policija ali družinski člani pravijo, da gospa Browne ni imela uporabne vloge. FBI

agent Chris Whitcomb je dodal, da jasnovidni detektivi niso pomagali rešiti niti enega

primera pogrešane osebe, čeprav vidi oddaje in sliši njihove trditve, ter da FBI ne

koristi njihovih sposobnosti. Slyvia Browne je sicer trdila 85 % uspešnost pri svojih

primerih, vendar pa so v drugi analizi (Shaffer in Jadwiszczok, 2010), ki je zajemala

115 primerov, zaključili, da je bila njena uspešnost ničelna. Kljub delitvi napačnih

informacij je bila gospa medijsko poznana, gostja v televizijski in radijskih oddajah,

lastnica podjetja in avtorica knjig.

V Avstraliji federalna policija uradno ne sodeluje z jasnovidci ali paranormalnimi

mediji. Leta 2006 so tako celo suspendirali policista, ki se je posvetoval z jasnovidko

in v uradni izjavi povedali, da ne podpirajo uporabo jasnovidcev. Kljub temu pa mladi

policisti poiščejo pomoč jasnovidcev in jim za njihovo pomoč tudi plačajo, vendar pa

da ni zagotovljene uspešnosti, prav tako se lahko pojavi dvom o izvoru informacij

jasnovidcev in tako postanejo osumljenci. Vendar pa nimajo primera pogrešane

osebe, ki bi bil razrešen le na podlagi informacij jasnovidca, brez informacij iz drugih

virov. Avstralski inštitut za kriminologijo priporoča, da se družina pogrešane osebe

46

izogiba jasnovidcev, saj se v obupu poslužujejo možnosti, ki se jih v bolj stabilnih

trenutkih ne bi (Arlington, 2010).

Jeff Little, bivši avstralski detektiv, pa je uspešno sodeloval z duhovnim medijem

Debbie Malone, ki jo je prvič opazil v oddaji, kjer so jasnovidci ponudili namige za

nerešene umore. Takrat, leta 2005, ko je preiskoval umor ženske, je poklical Debbie.

Povedal ji je le, da preiskujejo umor ženske in ji posodil zapestnico, ki so jo našli na

truplu. Debbie jim je nato sama posredovala informacije o tem, kje in kako je bila

ženska najdena, kje ubita in značilnosti morilca, ki so se izkazale za resnične. Little

dojema takšno pomoč kot dodatno orodje pri preiskovanju primerov, pri čemur

morajo najdbe še zmeraj podpreti z materialnimi dokazi. Sam je celo predlagal

sodelovanje Enote za pogrešane osebe z Debbie (Arlington, 2010).

Debbie Malone je svoje sposobnosti pridobila po splavu otroka pri 19. letih in

sodelovala pri več kot 20 primerih. Za svoje delo ne sprejema plačila in opozarja, da

imajo ljudje prevelika pričakovanja, ko pride do njenih sposobnosti. Sama to dojema

kot dodatno metodo pri preiskovanju, saj jim poda nov ali dodatni vpogled v

območje, ki ga še niso pregledali, vendar pa ne verjame, da jasnovidci rešujejo

primere (Arlington, 2010).

Uporaba parapsihologije, jasnovidcev oz. radiestezistov v Sloveniji ni tako razširjenja

kot v tujini. Kljub temu pa se sorodniki pogrešane osebe v težkih trenutkih obrnejo

na vse možne vire pomoči. Pri pregledu medijev smo največkrat opazili omembo

radiestezista Zdravka Malnariča.

Radiestezija je tehnika, pri kateri s pomočjo pripomočkov, ponavadi nihala in

bajalice, radiestezisti zaznavajo energije, vibracije oz. sevanje iskanih predmetov.

Radiestezija se med drugim uporablja pri iskanju vode, odkrivanju rudnin, iskanju

izgubljenih predmetov ali ljudi ter pri zdravljenju in ugotavljanju energijskega stanja

v organizmu (Društvo bioenergetikov in…, n.d.).

Zdravko Malnarič živi v 140 let stari hiši, z lesenimi tlemi in stropom, kjer ni sevanj, v

Kalu pri Semiču. V svoji hiši ima tudi vrtljivo mizo, preko katere se pogovarja z

duhovi, a rezultati so enaki kot z nihalom. Vidi lahko tudi prihodnost osebe, vendar

pa o tem ne govori rad, ker ne želi biti vedeževalec. Si pa videnja zapiše in kasneje

preveri njihovo pravilnost. Pri svojem delu mora biti sproščen in zbran. Uporablja

47

tako nihalo kot bajalico (Bezek-Jakše, 2015). »Kadar iščem osebo, potrebujem nekaj

njenega. Lahko je to las, oblačilo, fotografija. Potem na ta predmet položim kazalec

leve roke, v desni roki pa držim nihalo in začnem spraševati. Nihalo mi s svojim

gibanjem odgovarja z da ali ne. /…/ Najprej vprašam, ali je človek še živ, potem

začnem spraševati, kje ga iskati. Je v Sloveniji ali v tujini? Ko določim kraj, začnem

iskati lokacijo.« (Malnarič, 2016).

Njegovi začetki segajo v leto 1983, ko je z nihalom nad zemljevidom Jugoslavije iskal

iz zapora na Dobu pobeglega zapornika. Nihalo je kazalo na Novi Sad, kjer so ga

policisti kasneje tudi našli. Zdravko Malnarič je nato začel trenirati zase, dokler ni bil

dovolj samozavesten v pravilne ugotovitve. Tako je začel iskati vodo pod zemljo, s

čimer se ukvarja še danes (Bezek-Jakše, 2015).

Ljudje se nanj večkrat obrnejo za iskanje pogrešanega predmeta ali osebe. Tako je

pomagal osebam, katerim so ukradli avtomobil, vendar pa se je s tem nehal

ukvarjati, saj so mu tatovi začeli groziti. Prav tako ne išče več živali (Bezek-Jakše,

2015). Pri primerih pogrešanih osebi ima za sabo že kar precej uspešnih iskanj. Tako

je tri desetletja nazaj našel pogrešanega moškega, ki so ga pogrešali tri dni (Vrbnjak,

2013). Našel je tudi moškega, ki je šel iz Maribora na dopust v Split in izginil. Truplo

moškega so našli v suhi strugi, ovito okoli kamna (Bezek-Jakše, 2015).

Sodeloval pa je tudi pri nedavnih primerih. Julija 2015, so štirinajst dni iskali

povzročitelja prometne nesreče, Stanka Brajerja, v kateri je umrla romunska

družina. Na Zdravka se je obrnila družina po dveh dneh, ki je na podlagi fotografije

pogrešanega v petih minutah ugotovil, da je pogrešani storil samomor in določil kraj

trupla (Marin in Ambrožič, 2015). Kljub obsežnim iskalnim akcijam Stanka niso našli.

Nato se je na Zdravka znova obrnil sokrajan, kateremu je podal iste zaznane

informacije o pogrešanem. Po nekaj dneh so krajani in sorodniki pripravili lastno

iskalno akcijo, s pomočjo jamarjev in Stanka našli na omenjenem kraju, ki pa je bil

skoraj neprehoden. Sokrajan tako meni, da brez pomoči Zdravka, Stanka ne bi našli

(Bezek-Jakše, 2015).

Sodeloval je tudi pri iskanju nedavno pogrešanih fantov. Pri Klemnu Jakliču je tako

zaključil, da je bil fant, prav tam, takrat, že mrtev in tudi določil kraj v Ljubljanici,

kjer naj bi se nahajalo njegovo truplo (Dossier korupcija, 2016). Glede na zaključek

ljubljanske sodne medicine, da je čas smrti nedvomno iz začetka marca (Cokl in

48

Planinšič, 2016) nakazuje na pravilno ugotovitev Malnariča. Pri Domnu Simoniču pa je

z bajalico ugotovil, da se nahaja 1300 metrov SZ od lokala Štuk, v dotrajanih

objektih, vendar pa policisti s službenimi psi tam niso našli ničesar (Toplak, 2016).

»Najti mi je uspelo več kot 80 odstotkov pogrešanih. Od leta 1985, ko sem se začel

ukvarjati s tem, sem našel več kot 20 ljudi.« (Malnarič, 2016). Ne zanika, da mu

včasih tudi spodleti, da pogrešane osebe ne najde in da se mu je v enem primeru

zgodilo tudi to, da je nihalo pokazalo, da je človek mrtev, ko pa je bil živ.

Kljub vsem medijskim zgodbam pa kriminalist na PU Ljubljana, Damjan Miklič (2012),

navaja, da v svoji dolgoletni karieri ni zaznal, da bi bila kakšna pogrešana oseba ali

truplo najdeno s pomočjo jasnovidcev oz. radiestezistov. Prav tako Fank (2013): »V

preteklosti smo tako že opravljali preglede določenih območij, npr. jezer, na podlagi

jasnovidcev in podobnih, a se pozitivnih premikov v preiskavah na osnovi sodelovanja

svojcev z jasnovidci ne spomnim.«

49

9 Testiranje hipotez

V diplomski nalogi smo želeli preveriti tri hipoteze.

Hipoteza številka 1 se je glasila: »V Sloveniji nimamo posebne policijske ali kakršne

koli druge enote, ki bi se ukvarjala izključno z iskanjem pogrešanih in/ali iskanih

oseb.«

Pri preučevanju problematike smo ugotovili, da v Sloveniji nimamo posebne enote, ki

bi se ukvarjala izključno samo s primeri pogrešanih oseb. Posamezen primer res

obravnava več ljudi in še več jih je vključenih v same iskalne akcije, vendar pa

nimamo Enote za preiskovanje pogrešanih in iskanih oseb ali česa podobnega.

Kozmelj (2011) navaja, da naše enote, ki se ukvarjajo s tiralicami in pogrešanimi

osebami, niso organizirane posebej za ciljno iskanje oseb. Takšna enota tudi ni

organizirana na zvezni – državni ravni, kot je to praksa nekaterih držav EU. Večina

takšnih enot v tujini je organizirana kot organ Ministrstva za pravosodje, torej kot

pravosodni policisti, predvsem v državah Beneluksa. Glede organizacije in same

izvedbe nalog smo pri nas na nivoju nekaterih držav in njihovih sistemov okoli

obdobja 2005-2007. S primerom se tako načeloma ukvarjajo policisti na policijski

postaji, kjer je bila oseba prijavljena kot pogrešana. Lahko tudi ostale enote na

policijski upravi, če se sumi, da je oseba odšla iz območja, kjer je pogrešana

(GPU,2000). Imamo pa posebno delovno skupino za preiskovanje najhujših oblik

umora, ki se vključi v preiskovanje, kadar obstajajo razlogi za sum kaznivega

dejanja.

Glede na gornje ugotovitve smo hipotezo številka 1, ki se je glasila: »V Sloveniji

nimamo posebne policijske ali kakršne koli druge enote, ki bi se ukvarjala izključno z

iskanjem pogrešanih in/ali iskanih oseb«, potrdili.

Hipoteza številka 2 se je glasila: »Policija v sodelovanju z detektivi hitreje in bolj

uspešno razreši primere pogrešanih oseb.«

Pri preučevanju problematike smo, preko pogovora z detektivko (H. Dvoršak, osebni

intervju, 6.6.2016), ugotovili, da policisti in detektivi med seboj ne sodelujejo, da se

ji pa vsekakor zdi, da detektivi pripomorejo k najdenju pogrešane osebe, vendar pa

njihovo delo ne vpliva na hitrejše in uspešnejše zaključitve takih primerov pri

policiji. Pomoč detektivov je torej dobrodošla, vendar pa ni ključna za zaključitev

posameznega primera. Pri testiranju te hipoteze se je potrebno zavedati, da

govorimo zelo splošno in le na podlagi redkih virov in izjave. Upamo, da obstajajo

primeri, kjer so oboji med seboj sodelovali, si delili informacije in skupno uspešno

50

zaključili primer, vendar pa bi za potrditev tega bilo potrebno izvesti raziskavo,

govoriti z več detektivi, se obrniti tudi na policiste in zabeležiti njihove izkušnje.

Glede na gornjo ugotovitev smo hipotezo številka 2, ki se je glasila: »Policija v

sodelovanju z detektivi hitreje in bolj uspešno razreši primere pogrešanih oseb«,

zavrnili.

Hipoteza številka 3 se je glasila: »Če je oseba pogrešana dlje kot eno leto se iskanje

in vložen čas v posamezen primer občutno zmanjša, zaradi česar je najdba osebe

prepuščena sreči.«

Pri preučevanju problematike smo ugotovili, da so, tako kot v večini primerov, ki jih

policija preiskuje, najbolj ključne prve ure in prvi dnevi, ko so dokazi in sledi še

sveži. Prav tako so preiskovalci najbolj investirani v primere na začetku, ko je

informacij in teorij še veliko. S časom pa se zanimanje in upanje zmanjša. Življenje

teče dalje, policisti se ukvarjajo z novimi primeri, novih sledi ni, izvajajo se iskalne

akcije, ki pa so le obliž na rano za družino. Primer tega je iskanje Jureta Plevnika,

pri katerem so policisti po letih preiskovanja v slepi ulici, brez novih idej in namigov.

Fank (2013) pojasnjuje: »…velja, da se po navadi nove relevantne informacije

pojavijo v prvem desetletju po izginotju, in sicer so včasih te nove informacije

rezultat ''obuditve spomina'' na konkretna pogrešanja (npr. z objavo v časopisu),

lahko se pojavijo pri preiskavi kakšnih drugih primerov (npr. krvnih deliktov ali drugih

pogrešanj) ali pa se oseba zazna v nekem pravnem prometu v tujini, lahko pa

preprosto pride na dan leta zamolčana informacija iz ožje socialne mreže. /…/ Po

desetletju ali dveh pa se informacije v zvezi s pogrešanim praviloma pojavijo le še v

povezavi z drugimi preiskavami kaznivih dejanj ali dogodkih, ki ponovno vzpodbudijo

odziv ljudi (objave v medijih…).« Vidimo, da preiskovalci po daljšem pogrešanju,

informacije pridobijo le z dodatnim sodelovanjem ljudi, preko preiskave drugih

primerov ali, če je oseba živa, zaradi zaznave le-te v tujini. Torej ne zaradi

policijskega aktivnega preiskovanja, ampak drugih dejavnikov.

Glede na gornje ugotovitve smo hipotezo številka 3, ki se je glasila: »Če je oseba

pogrešana dlje kot eno leto se iskanje in vložen čas v posamezen primer občutno

zmanjša, zaradi česar je najdba osebe prepuščena sreči«, potrdimo, vendar le delno,

saj je naše določeno obdobje, glede na izjavo Fanka, prekratko.

51

10 Zaključek

V diplomski nalogi nas je zanimalo kako poteka iskanje pogrešanih oseb v Sloveniji

ter vpletenost detektivov v takšne primere. Preko preverjanja hipotez smo tako

zaključili, da nimamo posebne enote, ki bi se ukvarjala izključno z iskanjem

pogrešanih ali iskanih oseb, kar nakazuje na to, da to trenutno ni področje

policijskega dela, ki bi bilo deležno večje pozornosti in da morda ni potrebe po

ustanovitvi takšne skupine. Za dokončno potrditev te trditve, bi bilo potrebno za

mnenje vprašati policiste, ki sodelujejo v takih primerih.

Spoznali smo tudi, da se svojci in bližnji, kot tudi družba na splošno, ne poslužujemo

dodatnih načinov iskanja, kot je to praksa na primer v ZDA (izobešanje obvestil/slik

na javnih mestih, družbenih in socialnih omrežjih in na kartonastih embalažah

mleka). Morebiti je razlog tudi v naši bolj zaprti kulturi, ne želji po izpostavljanju

pred družbo in okolico (še posebej, če so v ozadju občutljivi razlogi za pogrešanje ali

odhod osebe) in ne navajenostjo na naštete načine iskanja, ki smo jih navajeni le v

filmih. Razlog se morda skriva tudi v mnenju, da pogrešane osebe pri nas niso velik

družben ali policijski problem, ki bi zahteval navedene dodatne ukrepe.

Izpostavili smo tudi medijsko diskriminacijo pri poročanju o pogrešanih osebah v ZDA,

pri čemer je glavni razlog medijska atraktivnost. Pri nas, po našem mnenju, ne

moremo govoriti ali potrditi rasno, spolno ali ekonomsko medijsko pristranskost,

vendar pa lahko opazimo, da se reportaže trenutno osredotočajo predvsem na mlade

pogrešane osebe. Nekateri spletni mediji občasno objavijo sliko določene aktualno

pogrešane osebe, kar pa se verjetno zgodi na prošnjo policije in ne njihove

samoiniciative.

Presenetila nas je slaba komunikacija med policisti in drugimi akterji vpletenimi pri

iskanju pogrešanih. Najbolj nas je zanimalo sodelovanje med policijo in detektivi ter

spoznali, da je le-to slabo in da vsak dela zase. Problem predstavlja tudi

nekooperativnost zdravstvenih ustanov in Centrov za socialno delo, kar nakazuje, da

nesodelovanje med institucijami in akterji v državi, kratek stik v komunikaciji in

prekomerna birokracija otežujejo iskanje pogrešanih.

Glede na pregled vseh virov lahko zaključimo, da delo policistov, detektivov in

ostalih vpletenih pri nas ni slabo in je razrešitev primerov pogrešanih oseb uspešna.

Vendar pa menimo, da je precej prostora za napredek na tem področju.

52

En izmed glavnih problemov je pomanjkanje komunikacije in sodelovanja. Ameriška

baza podatkov NamUs, je dober primer, kako bi zdravstvo, sodstvo, organi pregona,

družba in morda še kdo, kot so detektivi in preverjeni jasnovidci, lahko in mogli

sodelovati. Pomanjkanje skupnih baz podatkov, skupne točke, kjer bi bila izmenjava

in dostop do informacij možen vsem pomembnim institucijam, pride v takih primerih

zelo do izraza.

V prihodnosti bi bilo, glede na globalizacijo, rast populacije in kriminala povezanega

z človeškim blagom, koristno razmisliti o ustanovitvi posebne enote za iskanje

pogrešanih oseb. Enota bi lahko poleg policistov vključevala tudi druge akterje

različnih področij, ki so v preteklosti že iskali pogrešane osebe in si tako delili znanje

ter izkušnje med seboj, se konkretno posvetili preiskovanju izginotij in predlagali

dolgoročne spremembe.

Policija bi lahko na svoji spletni strani podala več informacij o pogrešanih osebah in

dodala več slik, vendar pa bi bilo to smiselno le, če bi te objave bile bolj na očeh

javnosti. Možen način bi bil ustanovitev uradne spletne strani, namenjene le takim

primerom ali sodelovanje s televizijsko hišo, ki bi vsaj eno polurno TV prodajo na

teden, nadomestila s predvajanjem slik pogrešanih z zvočnim opisom ljudi. Znano je,

da ljudje precej časa preživijo pred televizijo in na socialnih omrežjih, da niti ne

vedo, kdo je pogrešan, če ne gre za medijsko odmeven primer ali če sami ne

pogledajo na stran policije, ter da postanejo bolj pozorni, če stvar večkrat slišijo in

vidijo. Zato se nam zdi, da bi mediji in policija lahko bolje sodelovali. Smiselno bi

bilo tudi obogatiti in preoblikovati del spletne strani policije namenjen pogrešanim

osebam.

Pri pisanju diplomske nalogo smo odkrili pomanjkanje raziskav in znanstvenih člankov

na temo pogrešanih oseb pri nas, kar nas je presenetilo. Slovenski članki, uporabljeni

v tej diplomski nalogi, so redki in hkrati stari več desetletij. Druga omejitev pri

pisanju so tudi statistični podatki policije. Različna letna poročila tekom let in

neenotnost le-teh med policijskimi upravami ter omejeni podatki za izbrano

tematiko, so nam onemogočili bolj podrobnejšo analizo za celotno Slovenijo. Kot

predvideno, je bilo tudi malo uporabnih in dostopnih virov, ko pride do dela

detektivov na tem področju pri nas. Opazili smo tudi pomanjkljivo zakonsko

opredelitev termina pogrešane osebe, kar se nam zdi smiselno ustrezno dopolniti.

53

11 Uporabljeni viri

Amber Alert. (n.d.). The facts about missing children. Pridobljeno 11.3.2016 na

http://www.amberalert.com/amber_alert/facts/

Arlington, K. (30. 12. 2010). Supernatural sleuths and the search for truth.

Smh.com.au. Pridobljeno na http://www.smh.com.au/national/supernatural-

sleuths-and-the-search-for-truth-20101229-19a9z.html

Bavčič, A. (7. 6. 2011). Mati Ika po enajstih letih še vedno išče sina. Rtvslo.si.

Pridobljeno na http://www.rtvslo.si/slovenija/mati-ika-po-enajstih-letih-se-

vedno-isce-sina/259290

Bezek-Jakše, M. (8. 11. 2015). DL: Radiestezist Zdravko Malnarič – Navadno ostane

anonimen. Lokalno.si. Pridobljeno na

http://www.lokalno.si/2015/11/08/144315/aktualno/DL_Radiestezist_Zdravk

o_Malnaric___Navadno_ostane_anonimen/

Butorac, K., Šuperina, M., Mikšaj Todorović, L. (2013). The missing Persons in the

Republic of Croatia. International Journal of Social Work and Human Services

Practice, 2013(2), 115-120.

Connecticut General Assembly. (2007). State police missing persons protocol.

Pridobljeno na https://www.cga.ct.gov/2007/rpt/2007-R-0037.htm

»Če bi šlo za podtikanje droge, bi bilo teh primerov več«. (16. 3. 2016). Zurnal24.si.

Pridobljeno na http://www.zurnal24.si/ce-bi-slo-za-podtikanje-droge-bi-bilo-

teh-primerov-domen-simonic-psihoaktivne-vec-clanek-267010

Čelik, P. (1984). Množično iskanje oseb na prostem. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 1984(4), 340-348.

Čokl, V. (14. 4. 2016). Zdaj je uradno, zakaj je umrl Domen Simonič. Vecer.com.

Pridobljeno na http://www.vecer.com/zdaj-je-uradno-zakaj-je-umrl-domen-

simonic-6211563

Čokl, V. in Planinšič, E. (4. 4. 2016). Zavihane hlačnice in drobtinice v želodcu.

Vecer.com. Pridobljeno na http://www.vecer.com/zavihane-hlacnice-in-

drobtinice-v-zelodcu-6205946

Dangubič, A. (6. 12. 2015). Srhljivo: V Mariboru dva študenta tragično končala v

Dravi, še 23 oseb pogrešajo. Nova24tv.si. Pridobljeno na

http://nova24tv.si/slovenija/crna-kronika/srhljivo-v-mariboru-dva-studenta-

tragicno-koncala-v-dravi-se-23-oseb-pogresajo/

Dangubič, A. (13. 3. 2016). Obvezno za starše! V Mariboru nova nevarna droga. Je

kriva za skrivnostne smrti študentov? Nova24tv.si. Pridobljeno na

54

http://nova24tv.si/slovenija/crna-kronika/je-nova-droga-s-smeskom-v-

mariboru-kriva-za-izginotja-in-smrti-policija-skrivnostna/

Detektivska agencija AHD. (2002). Osebni opis pogrešane osebe. Pridobljeno na

http://www.detektiv.si/files/NoveDatoteke/osebni_opis_pogr_oseba.pdf

Detektivska zbornica Republike Slovenije. (2016a). Abecedni seznam detektivov.

Pridobljeno 31.5.2016 na http://www.detektivska-zbornica-rs.si/seznam-

detektivov/abecedni-seznam

Detektivska zbornica Republike Slovenije. (2016b). Nekaj napotkov za stranke, ki

želijo najeti detektiva. Pridobljeno na http://www.detektivska-zbornica-

rs.si/detektivska-dejavnost/osnovne-informacije

Detektivska zbornica Republike Slovenije. (2016c). Seznam detektivov, katerih

licence so prenehale veljati. Pridobljeno 31. 5. 2016 na

http://www.detektivska-zbornica-rs.si/seznam-detektivov/licence-ki-so-

prenehale-delovati

Dossier Korupcija. (19. 3. 2016). Ali bo radiestezistu Zdravku Malnariču z

jasnovidnimi sposobnostmi uspelo dognati, kje se nahajata Klemen Jaklič in

Domen Simonič? Pridobljeno 13. 6. 2016 na

http://www.dossierkorupcija.com/novice/?p=18872

Društvo bioenergetikov in hipnoterapevtov Slovenije. (n.d.). Radiestezija.

Pridobljeno na http://www.biomedica.si/radiestezija

Duell, M. (25. 4. 2014). Faces of Britain's lost children: How 140,000 under-18s vanish

across the country each year. Dailymail.co.uk. Pridobljeno na

http://www.dailymail.co.uk/news/article-2638708/Faces-Britains-lost-

children-Missing-People-launches-The-Big-Tweet-campaign.html

Dvoršak, A. (2002). Detektiv Taktika in metodika poizvedovanja & primeri.

Pridobljeno na http://www.detektivka.eu/media/uploads/files/DETEKTIV-

taktika-metodika-primeri.pdf

Dvoršak, H. (2. 3. 2016). Kje bi Domna Simoniča iskala detektivka?/Intervjuvar: A.

Lončar [Transkript]. Siol.net. Pridobljeno na

http://siol.net/novice/slovenija/kje-bi-domna-simonica-iskala-detektivka-

406905

Fank, M. (2004). Priročnik za preiskovanje primerov pogrešanja oseb, pri katerih je

sum o kaznivem dejanju. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike

Slovenije, Policija.

55

Fank, M. (29. 4. 2013). Misterij pogrešanih/Intervjuvar: T. Vrbnjak [Transkript].

Bonbon.si. Pridobljeno na

http://www.bonbon.si/default.asp?kaj=1&id=5708672

Gomes, J. (27. 11. 2000). Prophet Motive. BrillsContent.com. Pridobljeno 16.6.2016

na

http://web.archive.org/web/20010124001100/http:/brillscontent.com/2000d

ec/notebook/psychic.shtml

GPU. (2000). Iskanje oseb in stvari. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve

Republike Slovenije.

Gorenak, V., Krope, S., Smolej, D., Žaberl, M. (2013). Organizacija policijske

dejavnosti in pooblastila. Študijsko gradivo. Ljubljana: FVV.

Interpol. (n.d.). Wanted Persons. Pridobljeno 10. 6. 2016 na

http://www.interpol.int/notice/search/wanted/1998-7654

Iskanje Domna Simoniča: Jutri v Dravo 20 potapljačev. (26. 2. 2016). Zurnal24.si.

Pridobljeno na http://www.zurnal24.si/iskanje-domna-simoncica-jutri-v-

dravo-20-potapljacev-clanek-265918

Joffe, J. (n.d.). Race and Gender: Media Bias in Coverage of Missing Persons.

Themissingny.nycitynewsservice.com. Pridobljeno na

http://themissingny.nycitynewsservice.com/part-two/race/

Kepple, K., Epstein, M. in Grisham, L. (25. 9. 2014). By the numbers: Missing persons

in the USA. Usatoday.com. Pridobljeno na

http://www.usatoday.com/story/news/nation-now/2014/09/23/missing-

persons-children-numbers/16110709/

Kozmelj, I. (2011). Mednarodni seminar o ciljnem iskanju oseb. Varnost, 59(3), 56.

Majority of missing persons cases are resolved. (7. 5. 2013). Npr.org. Pridobljeno na

http://www.npr.org/2013/05/07/182000622/majority-of-missing-persons-

cases-are-resolved

Malnarič, Z. (30. 3. 2016). Radiostezist Zdravko v tridesetih letih našel več kot 20

ljudi/Intervjuvar: B. Jamnik Vidic [Transkript]. Svet24.si. Pridobljeno na

http://svet24.si/clanek/novice/slovenija/56f9563d0ffdb/v-tridesetih-letih-

nasel-vec-kot-20-ljudi

Marin, R. in Ambrožič, J. (28. 7. 2015). Radiostezist v petih minutah ugotovil, kje je

Brajer. Svet24.si. Pridobljeno na

http://svet24.si/clanek/novice/slovenija/55b67fa49405b/radiostezist-v-

petih-minutah-ugotovil-kje-je-brajer

56

Matijašević, N. (2011). Izginotje s sumom umora - analiza primera. (Diplomsko delo).

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Maver, D. (1983). Pogrešane osebe (kot družbeni in kriminalistični problem). Revija

za kriminalistiko in kriminologijo, 1983(38), 16-27.

McFadden, D. (n.d.). The psychic detectives! Pridobljeno 14. 6. 2016 na

http://www.citationmachine.net/bibliographies/117291650?new=true

Miklič, D. (2012). Pogrešane osebe kot družbeni in kriminalistični problem; vzroki in

pojavne oblike (Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Ministrstvo za javno upravo. (n.d.). Pomagajte pri iskanju pogrešanih ali iskanih

oseb! Pridobljeno na http://www2.gov.si/e-uprava/prijava_pio.nsf#

Ministrstvo za javno upravo eUprava. (n.d.). Iskanje pogrešanih ali iskanih oseb.

Pridobljeno 27. 6. 2016 na https://e-uprava.gov.si/podrocja/drzava-

druzba/kazniva-dejanja/iskanje-pogresanih-ali-iskanih-oseb.html

Missing Persons. (n.d.). FAQ. Pridobljeno na

https://www.missingpersons.gov.au/find-out-more-about-missing-

persons/faqs

Missing Persons. (2011). Search Missing Persons. Pridobljeno na

http://www.missingpersons.ie/missing/

Molla, R. (10. 10. 2014). America's Missing Persons by Age, Race and Gender.

Wsj.com. Pridobljeno na http://blogs.wsj.com/numbers/americas-missing-

persons-by-age-race-and-gender-1814/

Morilcema Jureta Bajde po 30 let zapora. (16. 6. 2009). Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/novice/kronika/morilcema-jureta-bajde-po-30-let-

zapora.html

Nacionalni inštitut za javno zdravje. (15. 3. 2016). Pojav novih psihoaktivnih snovi in

droge 5-MeO-MiPT v Sloveniji. Pridobljeno na http://www.nijz.si/sl/pojav-

novih-psihoaktivnih-snovi-in-droge-5-meo-mipt-v-sloveniji

National Missing and Unidentified Persons System. (n.d.). Frequently Asked Questions

(FAQ). Pridobljeno na https://www.findthemissing.org/en/homes/faq

Policija. (n.d.a). Anonimne e-prijave. Pridobljeno na

http://www.policija.si/index.php/component/content/article

Policija. (n.d.b). Anonimni telefon 080-1200. Pridobljeno na

http://www.policija.si/index.php/anonimni-telefon-080-1200

Policija. (n.d.c). Letna poročila o delu policije. Pridobljeno na

http://www.policija.si/index.php/statistika

57

Policija. (n.d.d). Pogrešane osebe Pogosta vprašanja. Pridobljeno na

http://www.policija.si/index.php/pogosta-vpraanja/1176

Policija. (n.d.e). Pogrešane osebe Preventiva – Kriminaliteta. Pridobljeno na

http://www.policija.si/index.php/preventiva-/preventiva/430-pogreane-

osebe

Policija potrdila: Eden od fantov je bil pod vplivom psihoaktivnih snovi. (15. 3. 2016).

Zurnal24.si. Pridobljeno na http://www.zurnal24.si/policija-potrdila-eden-

od-fantov-je-bil-pod-vplivom-psihoaktivnih-snovi-clanek-266968

Praček, R. (4. 3. 2016). Pogrešani so le redko žrtve, ko pa so, so največkrat

umorjeni/Intervjuvar: M. Raičevič [Video]. Planet.si. Pridobljeno na

http://www.planet.si/novice/slovenija/video-iskanje-pogresanih-oseb.html

Raičevič, M. (4. 3. 2016). Pogrešani so le redko žrtve, ko pa so, so največkrat

umorjeni. Planet.si. Pridobljeno na

http://www.planet.si/novice/slovenija/video-iskanje-pogresanih-oseb.html

Random facts. (5. 8. 2013). 48 Interesting Facts About . . . Missing People.

Pridobljeno na http://facts.randomhistory.com/missing-persons-facts.html

Shaffer, R. in Jadwiszczok, A. (April, 2010). Psychic Defective: Sylvia Browne's

History of Failure. Csicop.org. Pridobljeno na

http://www.csicop.org/si/show/psychic_defective_sylvia_brownes_history_of

_failure

Sta izginotji Domna in Klemna povezani? (4. 4. 2016). Svet24.si. Pridobljeno na

http://svet24.si/clanek/novice/crna-kronika/57020b99f0d5e/sta-izginotji-

domna-in-klemna-povezani

The Federal Bureau of Investigation. (n.d.). NCIC Missing Person and Unidentified

Person Statistics. Pridobljeno na https://www.fbi.gov/about-us/cjis/ncic

The parapsychologist. (n.d.). Psychic Detectives. Pridobljeno 15. 6. 2016 na

http://www.theparapsychologist.com/parapsychology.php?id=sec17

Toplak, G. (8. 3. 2016). Srhljive teorije o izginotju Domna Simoniča. Svet24.si.

Pridobljeno na http://svet24.si/clanek/novice/crna-

kronika/56de8407c30c3/srhljive-teorije

USLegal. (n.d.). Missing person Law & Legal Definition. Pridobljeno na

http://definitions.uslegal.com/m/missing-person/

Vrbnjak, T. (29. 4. 2013). Misterij pogrešanih. Bonbon.si. Pridobljeno na

http://www.bonbon.si/default.asp?kaj=1&id=5708672

Worldometers. (2016a). U.S. Population. Pridobljeno 1.9.2016 na

http://www.worldometers.info/world-population/us-population/

58

Worldometers. (2016b). Slovenia Population. Pridobljeno 1.9.2016 na

http://www.worldometers.info/world-population/slovenia-population/

Zakon o detektivski dejavnosti [ZDD-1]. (2011). Uradni list RS, (17/11).

Zakon o kazenskem postopku [ZKP]. (2012). Uradni list RS, (32/12).

Zakon o nalogah in pooblastilih policije [ZNPPol]. (2013). Uradni list RS, (15/13).

Zakon o organiziranosti in delu v policiji [ZODPol]. (2013). Uradni list RS, (15/13).

59

12 Priloge

Intervju z detektivko Dvoršak Heleno, 6.6.2016

INTERVJU ZA DIPLOMSKO NALOGO

Spoštovani,

moje ime je Claudia Bradač in sem absolventka Fakultete za varnostne vede (smer

Varnost in policijsko delo). Trenutno pišem diplomsko nalogo z naslovom Iskanje

pogrešanih oseb v Sloveniji, katere glavni fokus je predstavitev, kako raziskovanje

takih primerov poteka pri nas, vendar pa me poleg policijske vloge zanima tudi vloga

detektivov in medsebojno sodelovanje med obema akterjema.

Ker potrebujem določene odgovore glede detektivskega sodelovanje pri teh primerih

in ker je bolj malo zapisane teorije na to temo v Sloveniji, sem se odločila obrniti

tudi na Vas, ki boste znali odgovoriti iz prve roke.

Spodaj so navedena vprašanja na katere bi prosila, da odgovorite iskreno, razumljivo

in podrobno (tudi na podvprašanja; omejitve v dolžini odgovorov ni).

Intervju bo del diplomske naloge, v kateri Vas bom seveda tudi navedla kot vir.

Po diplomiranju pa Vam lahko, če boste želeli, pošljem tudi samo diplomsko nalogo.

Vprašanj je 14 in, ker je na njih potrebno odgovarjati, Vam znajo vzeti precej časa.

Za Vaše sodelovanje in čas se Vam vnaprej zahvaljujem.

60

1. Predstavite se na kratko (naziv, koliko let ste že detektiv/ka)

Sem diplomirana ekonomistka in imam specializacijo iz informacijske varnosti in še

različna funkcionalna znanja. Licenco imam od 2006, kot detektivka pa delam od

1999, ko sem kot vajenka pomagala očetu, tudi detektivu.

2. Za katere potrebe Vas stranke največkrat najamejo oz. katere usluge

največkrat opravljate (naštejte top 5 1 = največkrat; 5 = najmanjkrat)

1. Due diligence – tujci

2. Kontrola bolniške vročanje pisanj

3. Preverjanje naslovov

4. Iskanje dolžnikov

5. Iskanje pogrešanih mladostnikov

3. Koliko primerov pogrešanih oseb ste preiskovali v zadnjih 5 letih? (Idealno bi

bilo, če bi imeli kakšne lastne številke in statistiko, vendar če jih nimate, lahko

navedete koliko takih primerov preiskujete letno – približno.)

Skupno kakih 12 v teh petih letih in še okoli 14 med 2006 in 2011. Po letih pa nimam

časa brskati, ker imam letno do 300 različnih primerov. Jih je pa kako leto več, drugo

manj.

4. Katere starostne skupine največkrat iščete in kakšen je najbolj pogost razlog

za pogrešanje po Vaših izkušnjah?

Najstniki – ljubezen, šolski uspeh.

Odrasli - največkrat zaradi dolgov ali drugim razlogov.

5. a) Kakšna je urna postavka za vaše storitve pri iskanju pogrešanih oseb?

Dogovorim se za pavšal. Je pa cena odvisna od potrebe po dodatnih poizvedbah –

računalnik, mobitel – to je posebej in to delajo vrhunski strokovnjaki, ne jaz.

b) Ali vaša osnovna cenovna postavka variira glede na primer – višja/nižja, če gre

za otroka, osebo, ki je že dlje pogrešana in je zelo malo začetnih

informacij…ipd.?

Da.

61

6. Ali kdaj tudi zavrnete stranko, ki se obrne na Vas, za iskanje pogrešane osebe?

Če da, kakšni so ponavadi razlogi za to odločitev?

Da, če presodim, da ni upravičena do iskanja.

7. Koliko časa ste najdlje iskali pogrešano osebo, preden ste primer uspešno

zaključili ali prekinili preiskovanje, zaradi kakršnega koli drugega razloga?

Oče je začel z enim primerom leta 2000 pa še vedno ni rešen, čeprav vemo, da je

oseba živa. Gre za velikega dolžnika.

8. Katerih tehnik se največkrat poslužujete pri iskanju pogrešanih oseb? Katere

naprave in tehnologijo uporabljate? Katere evidence in osebne stvari pregledate?

Ali se smete obrniti na druge detektive za pomoč?

Uporabim različne podatkovne baze.

9. Ali imate stalni prosti dostop do evidenc, ali je potrebno vsakič posebej

zaprositi za dovoljenja?

Za vsak primer je potrebno pooblastilo, ki omogoča dostop do evidenc.

Pri zadnjih medijsko odmevnih primerih pogrešanj so starši izpostavili problem

administracije v policiji, čakanje na odobritve za dostopanje do podatkov ipd.

Kakšne so Vaše izkušnje s tem pri Vašem delu?

Kadar gre za otroka, je policija izjemno kooperativna, če pa gre za odraslo osebo, je

malo težav.

8. Po Vašem mnenju, kdaj je pametno, da se bližnji obrnejo na pomoč detektiva,

v primeru pogrešanja oseb?

V prvi vrsti se morajo obrniti na policijo, šele nato na detektiva.

Starši imajo ponavadi o svojem naraščaju preveč idealizirano mnenje in ne

upoštevajo, da se po glavi mladostnika pletejo lahko tudi samomorilne misli, ki jih

nek dan pač realizira.

9. Ali se sme oseba na Vas obrniti, ko gre za iskanje pogrešane osebe, vendar pa

je sam ni prijavil pri policiji kot tako?

To se redko dogaja, se pa tudi zgodi.

62

Ali morate v takih primerih najprej prijaviti pogrešanje na policiji, ali lahko

delujete brez uradne prijave?

Ne.

10. Ko gre za pogrešane osebe, katerih primer že preiskuje policija in ste

naknadno najeti še Vi, ali sodelujete med seboj in si izmenjujete informacije?

Obstaja namreč mnenje (v teoriji in praksi), da je izmenjava med detektivi in

policijo, dokaj enostranska, pri čemer so detektivi primorani policiji posredovati

kakršne koli uporabne informacije, medtem, ko oni sami temu niso zavezani.

Kakšno je Vaše mnenje, glede na izkušnje?

Ne, policija načeloma dela po svojih kanalih, detektiv pa po svojih.

11. Kolikšna je vaša (ali splošna) uspešnost najdenja pogrešanega, ko bližnji

najamejo detektiva?

Težko rečem. Pogosto se zadeva konča s samomorom in takrat policija ali gasilci

najdejo truplo.

12. a) Ali se Vam zdi, da detektivi pripomorejo k najdenju pogrešane osebe?

Vsekakor.

b) Ali detektivi vplivajo na hitrejše in uspešnejše zaključitve takih primerov pri

policiji?

Niti ne.

13. Ali bi slovenski način preiskovanja pogrešanih oseb ocenili kot zadostno? Ali

se Vam morda zdi, da je to problematika, ki bi si pri nas zaslužila dodatne

pozornosti in drugih pristopov (kot npr. določeni ameriški načini (Amber alert,

slike na embalažah mleka, javne spletne strani, namenjene izključno iskanju

pogrešanih oseb), bolj podrobna baza na stani policije, morda ustanovitev

posebne skupine strokovnih oseb, ki bi se ukvarjala s takimi primeri…)?

Vsaka dodatna ideja je dobrodošla.

14. Po Vašem mnenju in izkušnjah, kolikšne so možnosti najdbe pogrešane osebe,

ki je pogrešana že vsaj eno leto?

Možno je. Vprašanje pa je, ali je resničen interes, da se jo poišče.

63

15. Vaše dodatno mnenje ali opombe

Za svoj dosežek smatram uspešno iskanje 14 letne osebe. Le nekaj ur po tem, ko sem

začela s preiskavo sem dognala, da je bodisi v Španiji ali v Amsterdamu.

Starši so ta podatek posredovali policiji in oseba je bila prej kot v enem tednu

najdena v Španiji in srečno pripeljala domov.

Drug tak dosežek pa je najdenje osebe

http://www.interpol.int/notice/search/wanted/1998-7654 , ki sem ga iskala 2x in

obakrat našla na istem naslovu. Stranka je naslov posredovala tožilstvu, a gospoda do

danes ni nihče obiskal in ga izročil Sloveniji. Menda iz humanitarnih razlogov.

Naročnik storitev tudi ni plačal mojega iskanja. Tudi to se zgodi.

Kadar začnete iskati pogrešano osebo, morate pridobiti natančen osebni opis in opis

njenih navad in razvad. To lahko skrajša čas iskanja.

Je pa seveda potrebno poznati cel kup podrobnosti. Tako denimo majhni otroci vedno

plezajo v hrib, posamezne osebe se vedno naseljujejo v hišah poleg gozda, druge

spet vedno v stolpnicah --- Skratka, potrebno je najti vzorec vedenja in navad in nato

se lažje išče.

Najlepša hvala za sodelovanje.

S spoštovanjem,

Claudia Bradač

64

Primer obrazca za osebni opis, ki ga uporablja detektiv

65

66

67

68

69

70

71

72