1

UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, 2013 Maya Zavala Weber

2

UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

Zbogom, Španija?

Zamišljanje katalonske nacionalne identitete skozi street art

Diplomsko delo

Mentor: red.prof.ddr. Rudi Rizman

Somentor: doc.dr. Damjan Mandelc

Študijska smer:

D-Sociologija kulture

D-Španski jezik in književnost

Ljubljana, 2013 Maya Zavala Weber

3

Hvala.. Gràcies..

..mentorju red. prof. ddr. Rudiju Rizmanu..

..somentorju doc. dr. Damjanu Mandelcu za izkazan interes in akademsko podporo..

..dr. Maríi Jesús Buxó i Rey iz Univerze v Barceloni za usmerjanje na moji raziskovalni poti..

..vsem, ki so bili pripravljeni deliti svoje zgodbe z menoj..

..Barceloni in njenim ulicam..

..vsem mojim najdražjim..

4

Izvleček

Zbogom, Španija? Zamišljanje katalonske nacionalne identitete skozi street art

Avtorica v diplomskem delu skozi kritično analizo prepleta diskurzov ter konceptov

nacionalne identitete, katalanizma ter ulične umetnosti razkriva procese, ki so pripeljali do

sedanjih venomer močnejših separatističnih teženj katalonske družbe. Skozi pregled

zgodovinskih tokov ter akademskih nosilnih paradigem nam razkrije postopno formiranje

katalonske nacionalne identitete, ki danes uspešno krmari v dobi globalizacijskega

prehajanja teritorialnih meja. Skozi poglobljeno študijo nam prikaže izraze nacionalne

kodifikacije, tako širše katalonske družbe, kot tudi independentističnih organizacij,

predvsem tistih, ki za svoj izrazni kanal uporabljajo spreje, šablone ali katere druge oblike

ulične umetnosti. Kompleksna obravnava pojavnosti aktualnega katalonskega

independentizma je umeščena v ambivalentno dialektiko sodobnih družbenih procesov,

fluidnih identitet ter diskurza postnacionalnega, transnacionalnega.

Ključne besede: Katalonija, nacionalna identiteta, transnacionalno, grafiti, street art

Abstract

Goodbye, Spain? Imagining catalan national identity through street art

This paper examines the current cultural and political situation in Catalonia and it's

subsequent appearance of independentist movements through the lenses of street art and

other forms of cultural production. The author takes us through a critical analysis of

interweaving discourses and concepts of national identity, catalanism and street art as it

reveals the processes of a specific national codification in a globalized era. Through the

overview of the main academic paradigms and historic currents it underlines the gradual

framing of the catalan national identification in a global context of transiting territorial

landmarks. The author's aim is to expose the expressions of a nation-building process of

catalan society in it's wider sense, though especially focusing on those who choose street

art as their form of communication code. The complex examination of this case study and

5

its conceptualization is placed in the ambivalent dialectic of the current social processes,

fluid identities and a discourse that encompasses the challenges of a postnational,

transnational global era.

Key words: Catalonia, national identity, transnationality, graffiti, street art

6

KAZALO

1. UVODNA REFLEKSIJA ...................................................................................................................... 8

2. METODOLOGIJA, KONCEPTUALNE DILEME TER RAZISKOVALNI CILJI NALOGE .............................. 9

3. NAROD - PRODUKCIJA SEBSTVA ................................................................................................... 11

3.1. Historična geneza ter morfologija modernega naroda ......................................................... 14

4. NACIONALIZEM – KONCEPT, POMENSKOST IN DEFINICIJE .......................................................... 18

4.1. Nosilne paradigme ................................................................................................................ 22

4.2. Privrženost narodu – afirmacija atributov strasti ................................................................. 23

5. (RE)PRODUKCIJA NACIONALNE IDENTITETE TER KONTEKST NATION BUILDING-A ..................... 26

5.1. Nation without state ali narod brez države – kdaj je narod upravičen do suverenosti? ...... 30

6. REFLEKSIJA O TRANSNACIONALNEM TER IDEJI GLOBALNEGA DRŽAVLJANSTVA ........................ 33

7. DISKURZ TER ANALIZA KATALONSKEGA NACIONALIZMA ............................................................ 40

7.1. Katalonski nacionalizem, separatizem, independentizem – konceptualne zagate ............... 42

8. AFIRMACIJA KATALONSKE NACIONALNE ZAVESTI – POLITIČNA ZGODOVINA ............................. 45

8.1. Independentizem v času frankizma ...................................................................................... 50

8.1.1. Strategije upora .............................................................................................................. 55

9. UNA LLENGUA = UNA CULTURA - KATALONSKA NACIONALNA IDENTITETA TER NJEN

IMAGINARIJ ...................................................................................................................................... 59

10. KAJ SLEDI? DOMET KATALONSKEGA NACIONALIZMA DANES ................................................... 64

10.1. Sodobni katalonski aktivizem – nekatere independentistične organizacije ....................... 70

11. GRAFITI IN STREET ART SKOZI FORME DRUŽBENIH RAZMERIJ .................................................. 74

11.1. Sprehod skozi zgodovino ter kontekstualizacija ulične umetnosti v institucionalne in

komercialne namene .................................................................................................................... 75

12. METODOLOGIJA IN DOSEDANJE ŠTUDIJE O STREET ARTU......................................................... 76

13. PREPLET URBANEGA IN PROSTORSKOSTI .................................................................................. 79

14. KONCEPT JAVNE UMETNOSTI .................................................................................................... 80

15. KAJ JE UMETNOST? LAHKO GOVORIMO O ULIČNI UMETNOSTI? .............................................. 81

7

15.1. Režimi vrednotenja ............................................................................................................. 83

15.2. Različne tipologije grafitov .................................................................................................. 87

16. KONTEKSTUALNOST ULIČNE UMETNOSTI .................................................................................. 88

17. MEJE MED ŽIVLJENJEM IN UMETNOSTJO .................................................................................. 89

18. ULIČNA UMETNOST KOT KOMUNIKACIJSKI KANAL PREZRTIH ................................................... 91

19. DRUŽBENO KRITIČNA KOMPONENTA ULIČNE UMETNOSTI ....................................................... 93

19.1. Street art kot oblika umetniškega aktivizma ....................................................................... 95

19.2. Politično-ideološki vidik ulične umetnosti .......................................................................... 96

20. REKAPITULACIJA ......................................................................................................................... 98

21. POVZETEK ................................................................................................................................. 102

22. VIRI IN LITERATURA .................................................................................................................. 104

8

1. UVODNA REFLEKSIJA

All truly great thoughts are conceived while walking.

Friedrich Nietzsche

V obdobju, ki je pogojeno s fluidnostjo identitet, venomer bolj pretočnih tudi zaradi

procesov globalizacije in novih oblik komunikacijskih tehnologij, je potrebno diskurz

identitet, zlasti nacionalnih, ki naj bi po nekaterih pričakovanjih izgubljale svojo moč

zaradi odprtosti globalnih meja in transnacionalno naravnane tržne logike, venomer znova

reformirati ter restrukturirati, obnavljati ter prilagajati trenutnemu kontekstu. Sam tekst se

navezuje na (re)produkcijo nacionalne zavesti, lastnega katalonskega nacionalnega sebstva,

skozi elemente kulturne fikcije, natančneje grafitov in drugih izrazov ulične umetnosti. V

diplomskem delu se bom tako osredotočila na raziskovanje in preplet različnih tematskih

sklopov, in sicer grafitov ter street arta1 kot dela javne umetnosti, nacionalizma kot

hkratne ideološke komponente, družbenega gibanja in simbolnega jezika ter analize

sodobnega katalonskega independentističnega aktivizma kot obliko kulturne formacije z

imanentno težnjo po suverenosti. Skozi omenjene paragrafe bom iskala polja

identifikacijskih povezav ter družbeno kohezivnost sodobne katalonske družbe, predvsem

segmenta tistih, ki se identificirajo izključno s katalonsko nacionalno identiteto.

Izraz ter izhodiščno polje javne umetnosti sta zgodovinsko pogojena in odvisna od

političnih ter širših družbenih okoliščin, hkrati pa je umetnost sama v svoji družbeni vlogi

v funkciji ideološkega aparata države. Grafiti ter street art kot forma umetniškega

aktivizma z javnimi opozorili na politične, kulturne ter ekonomske neenakosti s

prisvajanjem pogleda mimoidočega vplivajo na oblikovanje političnega prostora družbe. V

kontekstu independentističnih grafitov so slednji vsekakor politični medij nekaterih skupin,

ki s slikovnimi podobami pozivajo k mobilizaciji katalonskega prebivalstva v skupnem

cilju izgradnje lastne nacionalne države. Skozi kompleksne koncepte naroda, nacionalne

identitete in njunih nad ter podmnožic, se bom skušala približati analizi predvsem

1 Termina nadalje ne bom več uporabljala zapisanega v kurzivi, saj je enoznačno veljaven s pojmom ulične

umetnosti in kot tak priznan v kontekstu internacionalne rabe.

9

aktualnega katalonskega nacionalizma, vprašanju kaj konstituira narod, kdaj je narod

»upravičen« do lastne države in kako se koncept legitimnosti kaže skozi ta vprašanja. Ob

tem pa me bodo zanimali učinki ter sporočilnost neštetih grafitov in drugih oblik ulične

umetnosti na barcelonskih ulicah, katerih namen je skozi kulturno produkcijo ustvariti

nacionalno realnost, drugačno od sedanje.

2. METODOLOGIJA, KONCEPTUALNE DILEME TER

RAZISKOVALNI CILJI NALOGE

An investigator starts research in a new field with faith, a foggy idea, and a few wild experiments.

Eventually the interplay of negative and positive results guides the work. By the time the research

is completed, he or she knows how it should have been started and conducted.

Donald Cram

Metode, ki so zajemale raziskovalno delo v okviru teme pričujoče diplomske naloge,

bi lahko razdelili na različne sklope kot so strokovna literatura, osebno fotografsko gradivo

in etnografsko zbiranje potrebnega gradiva ter izkušenj s pojavnostjo katalonskega

independentizma na terenu samem. V teh okvirih se bom osredotočila na preučevanje

obstoječe literature, ki se nanaša na tematske sklope te diplomske naloge, simbolno-

kognitivno analizo slikovnega gradiva (lastne fotografije grafitov in ostalega politično-

propagandnega materiala, ki sem ga zbrala v Kataloniji, predvsem v Barceloni) ter analizo

intervjujev in pogovorov s prebivalci Barcelone različnih afiliacij, ki sem jih opravila

tekom svoje študijske izmenjave ter naslednjih obiskov formalno izven-študijske narave.

Prav tako pa se bom oprla na izsledke javnomnenjskih raziskav o politični volji Kataloncev

ter propagande političnih, kulturnih organizacij in institucij v Kataloniji tudi v povezavi z

njihovo politično zgodovino. Ker se bom dotaknila različnih konceptov in pa tudi različnih

metod dela, je naloga sama zastavljena kot interdisciplinarno raziskovalno delo.

Skozi analizo zgoraj navedenih konceptov in pojavov imam namen pokazati kako si

ustvarjalci independentistične ulične umetnosti, pri katerih gre v večini primerov za

organizirane skupine z, v nekaterih primerih tudi izrazitim, levičarskim političnim

prepričanjem, prisvajajo urbani prostor kot svoj teritorialni označevalec in s tem

10

konstituirajo nacionalno ter kulturno identiteto Kataloncev. S svojim umetniškim

aktivizmom in pozivom k mobilizaciji preostalega dela prebivalstva, skušajo pridobiti in

zadržati pogled mimoidočih, predvsem z opredelitvijo Španije in Špancev kot Drugega

(glej Said 1996). V ta namen uporabljajo prečiščen nabor nacionalnih simbolov, ki služijo

izražanju, reprezentiranju in utrjevanju mejne definicije naroda ter notranjemu

povezovanju njegovih pripadnikov s pomočjo enotnega imaginarija skupnih spominov,

mitov in vrednot.

Slika 1: »Španija je kriza!« Plakat independentistične organizacije JERC. Na plakatu so

predstavljene negativne podobe Španije kot nasprotne tistemu, kar je katalonskega. Torej, podobe

na plakatu, na katerih so med drugimi zastopane cerkev, bikoborska tradicija ter bogati koruptivni

sodniki ter oligarhi, sodijo po njihovem v območje španskega identitetnega imaginarija, in ne

katalonskega.

Nacionalna identiteta je osrednji ideal ideologije nacionalizma, ki nenehno

reproducira in (re)interpretira vzorce vrednot, simbolov, spominov, mitov in tradicij, ki

tvorijo značilno dediščino narodov. Ker pa sta tako nacionalna kot kulturna identiteta

podvrženi nenehnemu spreminjanju, se vseskozi odvijajo procesi vnovičnega

11

selekcioniranja ter kodificiranja prej obstoječih vrednot, simbolov, spominov, pa tudi pri

vsaki novi, mlajši generaciji dodajanje novih kulturnih prvin. Gre torej za pojav

izmišljanja, izumljanja kulture oziroma (re)inventing culture, kjer igra nacionalna

identiteta odločilno vlogo. Nacionalna država tako še danes predstavlja središčno točko

identifikacije širše družbe, vendar sama kot taka ne zadovoljuje več potreb kozmopolitske

dobe, v kateri živimo. Procese nacionalne identifikacije in drugih vrst identitet je torej

potrebno preučevati z drugega stališča, ne le z ozke pozicije ter pogleda metodološkega

nacionalizma.

3. NAROD - PRODUKCIJA SEBSTVA

We've got to have rules and obey them. After all, we're not savages. We're English, and the English

are best at everything.

William Golding, Lord of the Flies

Človeštvo je od nekdaj živelo v različnih formah družbenih razmerij, razlikujejo se

le načini zamišljanja teh skupnosti skozi zgodovino (Anderson 2003: 307). Kot pravi

Anderson so posamezniki »vedno vpleteni v komunikacijske prakse, skoz katere se na

različne in med seboj neusklajene načine zamišljajo kot člani različnih skupnosti hkrati,

nezvedljivih na njihov hic et nunc. Čeprav so pri tem lahko močno zavestno angažirani, pa

so angažirani – vsaj v Althusserjevem smislu – ideološko, saj skupnosti ne ustanavljajo ex

nihilo po svobodni stvariteljski volji, ampak se prepoznavajo kot člani neke skupnosti, se

pravi, da so komunikacijske prakse in ideološki mehanizmi, skoz katere poteka

zamišljanje, prezrti prav, kolikor so konstitutivni za uspešnost procesa«. (Anderson 2003:

312)

Narod, nastanek le-tega, nacionalizem in nacionalna identiteta so področja obširnega

akademskega raziskovanja, inherentna vsakemu posamezniku, o katerih je bilo napisanega

sicer mnogo, vseeno pa ostajajo določene tako konceptualne kot tudi teoretične ter

metodološke dileme. V akademskih sferah se je izoblikovalo mnogo strategij, ki so vsaka

preko svoje discipline in nazorskega pozicioniranja skušale priti do dna tem pojavom.

12

Tako lahko povzamemo trditev Damjana Mandelca, ki pravi, da se je vsaka teoretična

strategija do sedaj izkazala za nepopolno in da so bili njeni modeli preučevanja

insufucientni pri zmožnosti obrazložitve vseh primerov narodov in nacionalizmov, tako

preteklih kot sedanjih (Mandelc 2011: 173-174). Vprašanja posameznih nacionalizmov se

je potrebno lotevati upoštevajoč raziskovalne cilje ter zlasti specifike preučevanega

nacionalizma in njegovih družbeno-zgodovinskih okoliščin, obenem pa venomer izhajati iz

interdisciplinarne perspektive.

Narod je obsežen pojem, za katerega obstajajo mnogotere definicije in opredelitve.

Izvor pojma narod-nacija je v latinskem deležniku glagola nasci in samostalnika

nationem, ki je pomensko zajemal vrste ali celo rase (Rizman 2008: 162). Sam etimološki

razvoj besede pa izhaja iz latinske besede natio, ki je s tem pojmom označevala boginjo

rojstva oziroma roditeljico, ki »na-rodi narod«. (Mandelc 2011: 19; za druge definicije ter

opredelitve glej Mandelc 2011: 19-20) Raba termina narod je bila prvič uporabljena konec

18. stoletja, natančneje 1798, v literarnem tekstu izpod peresa Bertierja de Sauvignyja,

vendar je šele čez slabo stoletje prešel v širšo rabo in nadalje ob koncu preteklega stoletja v

akademski diskurz kot polje zanimanja in natančnejšega preučevanja.

Danes se mnogokrat pojavljajo napačne rabe terminov, predvsem v enačenju naroda

z državo ter naroda in nacije, saj gre pri tem namreč predvsem za etnični vidik, drugi pa je

razumljen v pretežno političnem smislu kot neko dopolnilo prvega. »Pri enačenju naroda z

državo gre v primeru mednarodnopravnih dokumentov za favoriziranje svoje lastne

pojavne oblike, samopooblaščanje in iz tega izhajajoče vzdrževanje statusa ekskluzivnosti«

kot poudari Mandelc (2011: 19-21). Kot pravi Smith »narod ni država, ker se koncept

države nanaša na institucionalno dejavnost, medtem ko koncept naroda označuje vrsto

skupnosti. Koncept države lahko definiramo kot sklop avtonomnih institucij, ki se

razlikujejo od drugih institucij in imajo na določenem območju legitimni monopol prisile

in izločanja. To se močno razlikuje od koncepta naroda. Narodi, kot smo dejali, so

občutene in doživete skupnosti, katerih pripadniki imajo skupno domovino in kulturo«.

(Smith 2005: 23)

Narod, kot bomo videli v nadaljevanju, ni enoznačna skupnost. V njem se lahko

skriva podmnožica drugih etnij, vendar pa etnije ne moremo enačiti z narodom, čeprav

imata skupen presek in določene lastnosti. Narod je po Smithu torej »poimenovana

človeška skupnost, ki naseljuje domovino in ima skupne mite, skupno zgodovino, občo

13

javno kulturo, enotno ekonomijo ter obče pravice in dolžnosti za vse člane. Koncept etnije

pa lahko definiramo kot poimenovana človeška skupnost, ki je povezana z domovino in

ima skupne predniške mite, skupne spomine, eno ali več prvin obče kulture (glavni atribut

narodov) in določeno stopnjo solidarnosti, vsaj med elitami«. (Smith 2005: 24) Etnije, kot

pravi Rizman, je mogoče razumeti kot »specifične interesne skupine, ki uporabljajo svoje

ali tiste družbene in politične resurse, ki so jim na razpolago, za doseganje njihovih

posebnih interesov ozir. uresničevanje določenih ciljev. Kulturne posebnosti etničnih

skupin potemtakem ne predstavljajo samo intelektualne kategorije, temveč tudi

prepoznavne identitetne podlage, ki dajejo njihovim zahtevam legitimnost«. (Rizman

2008: 180)

Ko se srečamo s teorijami naroda seveda ne moremo mimo Andersona, ki pravi, da je

»narod zamišljena politična skupnost – zamišljen je hkrati kot notranje omejen in kot

suveren«. (Anderson 2003: 22) Narode si torej zamišljamo kot suverene in zamejene

skupnosti, meje enega naroda pa so določene z mejami drugega, saj je narod v svojih

predstavah in v svoji razsežnosti omejeno in zamejeno polje. Anderson vpelje v svojo

teorijo idejo zamišljanja kot procesa, na katerem temelji diskurz formiranja narodov.

»Nedvomno je narod zamišljen, saj niti pripadniki najmanjšega naroda nikdar ne spoznajo

vseh svojih sočlanov, ne srečajo vseh niti ne slišijo zanje – in vendar vsak izmed njih v

mislih nosi predstavo o povezanosti v skupnost«. (Anderson 2003: 22-23)

Kot konceptualizira Rizman, je »narod (nacija) politično ozaveščena etnija oz. etnija,

ki si na tej podlagi lasti pravico do državnosti. Ideologijo, ki postavlja ta zahtevek, moremo

označiti z nacionalizmom«. (Rizman 2008: 164) Narod se simbolno konstruira kot polje

identifikacije neke skupnosti ter hkrati kot diferenciran izraz nasproti Drugemu. Država po

drugi strani vzpostavlja mehanizme za nujno homogenost med njenimi prebivalci, saj v

nasprotnem primeru pride do upora proti oblasti. To se pogostokrat zgodi v primeru

narodov brez držav, ko si poskušajo zagotoviti čim višjo stopnjo avtonomije znotraj države

ali pa celo poiskati pot v izboritvi svoje lastne države (Bilbeny 2011: 83).

14

Slika 2: Grafit s sloganom o neodvisnosti na zavarovanem območju gradbenega dela.

3.1. Historična geneza ter morfologija modernega naroda

La historia romántica es una historia falsa. ¿Tendremos algún día en Cataluña una auténtica y

objetiva historia? ¿Tendremos una historia que no contenga las memeces de las historias

puramente románticas que van saliendo?

Josep Pla

Slika 3: Izobešena zastava s sloganom independentističnih demonstracij iz leta 2010.

15

Ob preučevanju konceptov kot so narod, nacionalizem ter nacionalna država se vselej

srečamo z vprašanjem nastanka naroda. Od kod in od kdaj je nek narod? Kakšna je njegova

geneza? Kateri je začetni moment naroda, nacionalizma? Gre morda za »produkt francoske

revolucije, industrializacije (Gellner 1964, 1983), opismenjevanja prebivalstva (Anderson

2003), »izumljene« tradicije (Hobsbawn 1998) ali pa ima narod nastavke v daljni

preteklosti (Smith 1998), v etničnih (van den Berghe 1987), lingvističnih ali religioznih

skupnostih, ki so se v modernem času politizirale? Je narod (zgolj) politična ali (predvsem)

kulturna skupnost? Lahko kot narod označimo skupino ljudi, ki jih vežejo jezik, religija ali

tradicija, pa sami člani tega naroda o sebi sploh nimajo (samo)zavedanja skupnosti in so

taki videti le navzven?«. (Mandelc 2011: 11)

Za analizo naroda in njegovega nastanka se Anderson opre predvsem na dva velika

kulturna sistema izpred časa nacionalizma, ki sta vsak na svoj način prispevala k

njegovemu nastanku. Gre za religijsko skupnost in za dinastično kraljestvo. V sistemu

religiozne skupnosti so bili sveti jeziki, kot je bila latinščina ali pa ideogrami kitajskega

jezika, skozi katerega se je dogajalo zamišljanje skupnosti, znakovno nearbitrarni, kar je

povsem drugače od ureditve današnjega sveta, in so bili prezentirani kot nedvomljive

»emanacije« resnice. Kot jeziki, ki so upodabljali neko višjo realnost, pa se razlikujejo od

nacionalizmov v svoji želji po spreobračanju posameznikov za svojo pripadnost. Kot

razloga za slabitev religijske skupnosti kot celote Anderson izpostavi predvsem dva

vzroka. Prvi je po njegovem vpliv, ki so ga imela odkritja Novega sveta na zavest o

drugačnih oblikah življenja ljudi na drugem geografskem prostoru, drugi razlog pa naj bi

bil počasen, a konstanten, umik svetega jezika samega v korist vernakularnih jezikov, ki se

je začelo v obdobju reformacije in kljub kratki vzpostavitvi protireformacije ni izgubil

svoje ključne vloge pri ozaveščanju nacionalnosti (Anderson 2003: 30-38).

Drugi sistem predhoden svetu, ki ga definirajo narodi ter nacionalne identitete, je

dinastično kraljestvo, ki temelji na legitimaciji kraljeve oblasti dane od boga, s katero

vladar poveljuje svojim podložnikom, in ne državljanom, kot nas opomni Anderson. Ta

oblika vladavine je pričela izgubljati na veljavi v 17. stoletju, čeprav so bile do leta 1914

države širše umeščene ravno v ta sistem strukturiranja ter afirmacije, vendar pa so vladarji

že v mnogočem posegali po retoriki nacionalnega. Narodi s tega stališča niso le preprosto

zamenjali religijskih skupnosti ali dinastičnih kraljestev, k temu so namreč prispevale

spremembe v mentaliteti in osmišljevanju sveta (Anderson 2003: 38-40). Med te nove

16

strukture miselnosti oziroma forme mišljenja sodita predvsem vzpon romana in tiskanih

medijev, zlasti časopisa v 18. stoletju v Evropi. Razmah tiska in kapitalistična produkcija

sta torej signifikantno prispevala k razvoju nacionalne identitete in miselnosti kot jo

poznamo danes. »Na poseben način je bila knjiga prvo sodobno industrijsko blago široke

rabe in množične produkcije«. (Anderson 2003: 54)

Množična produkcija je najlažje našla svoj komunikacijski izraz skozi časopis, saj le-

ta zaradi svoje enkratnosti (aktualnosti le na dan svojega izida) in hkratnosti konzumpcije

poustvarja bralski ritual, ki ima mnogotere razsežnosti in paralele z jutranjo molitvijo kot

zapiše Hegel, eden izmed velikanov nemške filozofske misli. Čeprav se dogaja v večinoma

samotnem obredu branja novic, pa je hkraten z zavedanjem o vključenosti širše skupnosti

ljudi v ta ritual, torej skupnosti ljudi, ki jih vsak posamezni bralec osebno ne pozna,

zavesten je le njihovega obstoja kot del iste zamišljene skupnosti (Anderson 2003: 54-56).

Kot smo lahko videli je bila kapitalistična produkcija tista, ki je z orodjem tiska in

vzpostavitvijo množičnih medijev, odigrala glavno vlogo v zmišljanju narodov. Ker

kapitalistična logika teži k čim obsežnejšemu tržnemu uspehu, je svojo produkcijo iz

latinsko govorečega segmenta prebivalstva usmerila tudi na lokalna tržišča, na kar so

izdatno vplivali predvsem cenejši stroški proizvodnje. Poleg produkcije v domačem jeziku

sta k nastanku nacionalne zavesti prispevala še ezoterizacija latinščine, ki se je v svojem

pisanju vse bolj oddaljevala od vsakdanje rabe, ter gibanje reformacije s tiskarskim

kapitalizmom na čelu. Domače lokalne govorice so vedno bolj postajali jeziki, namenjeni

interni komunikaciji, v katerih se je dogajala tudi upravna centralizacija ozemlja (Anderson

2003: 60-63). »Tiskani jeziki so postavljali temelje nacionalne zavesti na tri različne

načine. Najprej in predvsem so ustvarili unificirana polja izmenjave in komunikacije – niže

od latinščine, a više od domačih jezikov. Govorci velikega števila francoskih, angleških ali

španskih vernakularnih jezikov, ki se med seboj v glavnem niso mogli sporazumevati ali

pa so le stežka razumeli govor drug drugega, so se skozi tisk in papir zbližali. V tem

procesu so se pričeli postopno zavedati stotisočev in celo milijonov ljudi svojega

jezikovnega področja, hkrati pa tudi dejstva, da njihovi jezikovni skupini pripada samo teh

sto tisoč ali milijon ljudi. Bralci, ki so bili tako povezani skozi tisk, so v svoji posvetni,

partikularni, vidni nevidnosti oblikovali zarodek nacionalno zamišljene skupnosti. Drugič,

tiskarski kapitalizem je jeziku dodelil novo trdnost, kar je sčasoma pripomoglo k nastanku

tiste podobe starodavnosti, ki je ključni del subjektivne predstave o narodu. In tretjič,

17

tiskarski kapitalizem je oblikoval jezike oblasti, ki so bili drugačni od nekdanjih upravnih

domačih jezikov«. (Anderson 2003: 66-67) Nacije so zanj torej produkt komunikacijskih

razmerij pripadnikov skupnosti, ki se prek teh kanalov povezujejo ter zamišljujejo. »V dobi

kapitalizma je tisk bralcem omogočil, da so si sami sebe lahko zamišljali kot pripadnike

iste skupnosti z neznanci onkraj meja lokalnih skupnosti in sorodstvene skupine. Dnevni

časopis jim je predočil eksistenco njim podobnih ali enakih ne le kot pripadnikov iste

jezikovne skupnosti, pač pa kot hkrati vsak v svoji zasebnosti beroče iste besede o istih

skupnih, javnih zadevah«. (Anderson 2003: 304-305) To lahko apliciramo tudi na današnji

čas, v katerem se prav tako preko novodobnih komunikacijskih kanalov ter aksiomske

oblasti interneta ter socialnih omrežij (re)kreira nacionalne identitete skozi dominantne

oblike družbenih form.

Z obdobjem razsvetljenske revolucije, obdobjem svita in rojstva ere nacionalizma, ko

je sistem božjega reda izgubljal na svoji legitimnosti in ko je hierarhija dinastičnega

kraljestva izgubljala svojo moč, je narod kot novonastajajoča družbena tvorba dobival na

svoji suverenosti, ki je danes v obliki suverene države eden izmed ključnih elementov

zamišljanja naroda (Anderson 2003: 24). Če torej povzamemo, zamišljevanje narodov je

torej postalo mogoče šele, ko so tri strukture, ki so prej uveljavljale popolno oblast nad

umevanjem sveta in ga osmišljevale ter hkrati ponujale dostopne rešitve v njegovih

bistvenih vprašanjih kot so smrt, izguba in suženjstvo, zaradi različnih zgodovinskih

procesov, kot so vpliv novonastalih gospodarskih struktur, družbenih in znanstvenih

odkritij in razvoja komunikacijskih kanalov, izgubile svojo prevlado. Tako je bila ideja o

»izbranem«, višjem jeziku, ki ima edini dostop do privilegirane resnice kot del le-te, o

božanski izbranosti monarhičnega vladarja ter ideja o neločljivosti kozmologije in

zgodovine potisnjena na stran, ko je tisk s svojim povezovalnim učinkom omogočil novo

zamišljanje in tudi osmišljanje skupnosti.

Narod je fluidna struktura, ki se spreminja s tokom časa in zavesti. Skozi

etnosimbolno rekonstrukcijo se vnovič selekcionira že prej obstoječe elemente nacionalne

identitete, hkrati pa se dodaja tudi nove. »Spreminjanje je torej vgrajeno v definicijo

nacionalne identitete, vendar gre za spreminjanje, ki deluje v okviru jasnih parametrov, ki

jih določajo kultura in tradicije dotičnega naroda in njegova značilna dediščina, »vsakdanji

plebiscit«, ki konstruira narod, ta narod dejansko v zadostni meri ohranja, da lahko od ene

generacije do druge govorimo o istem narodu«. (Smith 2005: 33)

18

4. NACIONALIZEM – KONCEPT, POMENSKOST IN

DEFINICIJE

Nationalism is an infantile thing. It is the measles of mankind.

Albert Einstein

O tem kaj je nacionalizem, ki ga lahko prištevamo med trenutno najmočnejše

obstoječe ideologije, in kako ga opredeliti, obstaja vrsta teoretičnih konceptov ter definicij.

Po Smithu je nacionalizem ideologija, ki postavlja narod v središče svojega zanimanja in

poskuša prispevati k njegovi blaginji s tremi generičnimi cilji, med katere sodijo

nacionalna avtonomnost, nacionalna enotnost in nacionalna identiteta (Smith 2005: 19).

Nacionalizem lahko torej obravnavamo kot gibanje, ideologijo ali simbolni jezik okoli

katerega se spletajo ter prepletajo ostali pojmi in koncepti kot so nacionalna identiteta,

narod ter nacionalna država.

Nacionalizem je širokopomenski pojem, zato mu pripisujejo več delovanj. Mednje

sodi vse od procesa formiranja narodov, ustvarjanja in poglabljanja zavesti o pripadnosti

določenemu narodu skozi nacionalni jezik in simboliko, do njegovih lastnih družbenih in

pa političnih nacionalnih gibanj ter delovanje skozi nacionalno doktrino oziroma ideologijo

nacionalizma, ki en narod loči od drugega. Vse to je se tesno prepleta med seboj, ni pa

nujno potrebno, da se pripadnik neke določene nacionalne kolektivitete identificira ali pa

sodeluje v vseh procesih, ki tvorijo nacionalizem. Kot pravi Smith imamo lahko močan

nacionalni čut, vendar pa nismo organizirani v neko nacionalno ali nacionalistično gibanje,

niti v širšem družbeno-civilnem smislu kot so morda različna kulturna društva in folklorne

skupine, ki so eni izmed varuhov nacionalnih tradicij. »Nasprotje med organiziranim

ideološkim nacionalističnim gibanjem na eni strani in bolj razpršenim občutkom

nacionalne pripadnosti na drugi je dovolj jasno, da omogoča obravnavanje koncepta

nacionalne zavesti ali čustva ločeno od koncepta nacionalizma, četudi se v praksi večkrat

do neke mere prekrivata«. (Smith 2005: 15-16)

Nacionalizem tako zajema jezik, simboliko, družbeno-politična gibanja ter ideologijo

naroda, ki tvorijo temelje za možnost njegovega delovanja. »Nacionalne simbolike –

podobno kot nacionalnega gibanja – ni mogoče ločiti od ideologije nacionalizma, kar je

19

končna in glavna raba tega termina. Ideologija nacionalizma krepi in usmerja tako simbole

kot tudi gibanja. Ciljev družbenopolitičnega gibanja ne določajo dejavnosti ali osebje tega

gibanja, pač pa temeljni ideali in načela ideologije, podobno pa značilne simbole in jezik

nacionalizma oblikuje vloga, ki jo igrajo v pojasnjevanju in evociranju nacionalnih idealov

in pri podpiranju ciljev, ki jih je postavila nacionalistična ideologija«. (Smith 2005: 19)

Slika 4: Zapis »Viva España« na predhodno naslikani katalonski zastavi.

V nacionalizmu lahko najdemo vzporednice z drugimi gibanji, od njih pa se razlikuje

predvsem v tem, da poudarja kulturno zasnovo in reprezentacijo le-te. »Nacionalistične

ideologije zahtevajo potopitev v kulturo naroda – ponovno odkrivanje njegove zgodovine;

oživljanje njegovega ljudskega jezika s pomočjo ved, kot sta filologija in leksikografija:

gojenje njegove književnosti, zlasti dramatike in pesništva; in obnavljanje njegove ljudske

umetnosti in obrti, pa tudi glasbe, skupaj z izvirnimi plesi in ljudskimi pesmimi. To pojasni

20

pogoste kulturne in književne preporode, povezane z nacionalističnimi gibanji, in bogato

paleto kulturnih dejavnosti, ki jih lahko spodbudi nacionalizem. Nacionalistično gibanje se

tipično ne začne s protestnim zborovanjem, izjavo ali oboroženim odporom, pač pa s

pojavom književnih združenj, zgodovinskih raziskovanj, glasbenih festivalov in kulturnih

revij«. (Smith 2005: 17) Kot bomo videli v nadaljevanju diplomske naloge, se je tudi

katalonski nacionalni odpor vseskozi odvijal predvsem na kulturnem področju kot oblika

kulturnega boja, med tem ko so manifestacije, demonstracije in tudi nekateri prebliski

oboroženega odpora le manjšinski elementi strategij upora. Vseskozi zgodovino se je

katalonski boj enačil s kulturnim bojem, prej kot nacionalnim, ravno nasprotno kot v

baskovskem primeru sorodne narave.

Za poglobljeno analizo nacionalističnih procesov ter njihove strukturiranosti moramo

jasno opredeliti ter ločevati med ključnimi pojmi ter koncepti kot so narod, nacionalna

identiteta ter država. Po Webru je za slednjo značilno to, da gre za človeško skupnost, ki

zahteva legitimiziran monopol nad določenim ozemljem, medtem ko narod predstavlja

skupino ljudi, ki zavedno tvorijo povezano skupnost, ki si deli kulturne kode, skupno

zgodovino, načrtuje skupno prihodnost, ki jo samoupravlja, ali pa se poteguje za to

komponento. Narod torej glede na teoretske predpostavke Montserrat Guibernau tvori pet

dimenzij, med katere sodijo kulturna, ozemeljska, zgodovinska, politična ter psihološka

zavezanost skupnosti. Še en koncept, ki ga omenjena avtorica vzame pod drobnogled je

nacionalizem, kateremu pripiše značilno čustvovanje pripadnosti določeni zamejeni

skupini, ki se povezuje s skupnostnim identificiranjem s sklopom simbolov, verovanj in

praks, ter hkrati vključuje voljo do samostojnega odločanja o svoji politični sedanjosti ter

prihodnosti (Guibernau, Núñez 1998: 115-116).

21

Slika 5: Identitetni imaginarij skupine ali posameznika z independentističnim prepričanjem.

Fotografija je bila posneta na dvorišču Univerze v Barceloni.

Današnji diskurz nacionalizma nosi v sebi premise postmodernega pluralizma ter

multikulturalizma, hkrati pa vzpostavlja edinstvenost določene kulture ali skupnosti. Pred

globaliziranim ter postmoderno-strukturiranim prostorom, se je diskurz nacionalizma

navadno navezoval na etnično pripadnost ali pa na projekt (zamišljene) skupnosti, zgrajene

na podlagi zamišljene skupne geneze ter skupnih vrednot, kar daje skupnosti podstat za

njeno legitimiteto. Gre torej za fiksacijo nacionalne zavesti v povezavi z identitetnim

imaginarijem skupnih moralnih in etičnih vrednot ter zgodovinskih »resnic« (Buxó i Rey

2001: 47-50).

22

4.1. Nosilne paradigme

It is a good morning exercise for a research scientist to discard a pet hypothesis every day before

breakfast. It keeps him young.

Konrad Lorenz

Danes je v študijah nacionalizma prisoten interdisciplinarni pristop ter povezovanje z

drugimi tematikami oziroma vprašanji, še zmeraj pa lahko razdelimo teoretske smeri v

študijah nacionalizma na tri glavne smeri: primordializem, etnosimbolizem ter

modernizem. »Primordialisti zatrjujejo, da preteklost določa sedanjost, da narodi obstajajo

od vedno in so sestavni del človekovega bivanja, tako naravni kot denimo vid ali govor. Za

etnosimboliste preteklost vpliva na sedanjost, za njih narodi v večini primerov izhajajo iz

predhodno obstoječih etničnih skupnosti. Narodi so po prepričanju in zatrjevanju

etnosimbolistov družbena in politična značilnost, ki odgovarja realnim potrebam človeških

skupnosti. Modernisti menijo, da nekateri preteklost izkoriščajo za potrebe sedanjosti.

Menijo, da so narodi posredna ali neposredna posledica različnih, z modernizacijo

povezanih procesov«. (Mandelc 2011: 174) Torej ni enotne teorije naconalizma. Kot pravi

Mandelc so za razlago tega koncepta ter pojava potrebne multiple teorije (Mandelc 2011:

174-175).

Ravno zaradi kompleksnosti ter ne-enoznačnosti v procesu formiranja narodov, za

katerega lahko ob vpogledu v zgodovino ugotovimo, da je potekalo heterogeno, na njegov

razvoj pa so vplivali številni dejavniki, kot so zgodovinski dogodki, pomembne osebnosti,

religije, itd., vsak od njih pa je bil v svoji meri različno odločilen. Ravno zaradi te množice

dejavnikov pa okoli narodov in nacionalizma obstaja veliko diskrepanc, oksimoronov. To

se med drugim kaže tudi v povsem nasprotnem videnju zgodovinskih dejstev med

zgodovinarji in nacionalisti, celo med samo stroko in nacionalisti samimi (naj le omenim

narodove geneze na nekaterih internetnih portalih, ki v očeh teh skupin veljajo za

resnične). Vidna je tudi nekoherentnost med samimi manifestacijam določenega

nacionalizma ter nasprotje med »filozofsko« šibkostjo same doktrine nacionalizma in

njegovo »politično« oziroma ljudsko močjo.

Za današnji čas je značilna vseprisotnost nacionalizma, tako na ekonomskem,

kulturnem, političnem in še kakšnem drugem prostoru. Sam koncept kot tudi njegovo

23

dejansko udejanjenje sta zelo kompleksna, fluidna in povsem dokončno nezaobjemljiva,

navkljub študijam, teoretiziranju ter raziskavam, ki so sicer resno začele raziskovati ta

pojem šele v preteklih desetletjih. Kot pravi Mandelc imamo »obilico terminologije in le

malo dokončnih in neprizivnih definicij. Mnogo študij primerov in le malo abstrakcije«.

(Mandelc 2011: 45)

4.2. Privrženost narodu – afirmacija atributov strasti

Every miserable fool who has nothing at all of which he can be proud, adopts as a last resource

pride in the nation to which he belongs; he is ready and happy to defend all its faults and follies

tooth and nail, thus reimbursing himself for his own inferiority.

Arthur Schopenhauer, Essays and Aphorisms

Narod kot skupnost povezuje posameznike z vezjo tovarištva in zavestjo o

pripadnosti, kar je eden od razlogov, da je tudi danes toliko ljudi pripravljenih žrtvovati

svoje življenje za idejo naroda. V poglavju o kulturnih koreninah nacionalizma Anderson

izpostavi spomenike padlim borcem in grobnice neznanih in neimenovanih junakov, ki so

svoje življenje žrtvovali za čast, slavo in preživetje svojega naroda, kot enega izmed

najbolj fascinantnih in čustveno nabitih simbolov moderne dobe nacionalizma. Kot

ciklično nadaljevanje te afirmacije čustvenega naboja, ki ga nosi v sebi ideja naroda, pa se

kažejo obeležja, tako na formalno-državni kot tudi na neformalni ravni s strani ljudske

skupnosti v komemoraciji junaških dejanj teh herojev. Kot je razvidno ima največji pomen

abstraktna ideja naroda, ki sega pred posameznike, saj kot lahko ugotovimo ob spomenikih

in drugih relikvijah polnih nacionalne simbolike, je identifikacija samih individuov

povsem drugotnega pomena. Kot pravi Anderson to niti ni potrebno, saj so »prežeti z

duhovi zamišljenega nacionalnega« (Anderson 2003: 24-27). Kot izpostavi Smith je

dediščina narodov obsežna, saj zajema široka področja ne samo spomenikov, zgodovinsko

pomembnih mest, literature, hrane in ostalih otipljivih stvari, temveč tudi kolektivni

spomin, kolektivno nezavedno, vrednote, mite (o izvoru), simbole, rituale, genealogije in

tradicije. Ravno te prvine, ki so temelj skupnostne identitete, z mehanizmi razlikovanja od

drugih kolektivitet ustvarjajo in ohranjajo trdnost neke kulturne združbe. Ravno iz tega

24

razloga je ob analizi potrebna razmejitev kolektivne identitete ter individualne

identifikacije (Smith 2005: 31-32).

Nacija je torej perpetuirana s strani ideoloških aparatov države, predvsem šolskega

izobraževalnega sistema in medijev, hkrati pa sloni na ideji samoumevnosti o določeni

nacionalni pripadnosti, ki ustvarja identifikacijska polja (Anderson 2003: 315). »Lastna

imena so izbrana ali prevzeta iz preteklosti, da izrazijo narodovo posebnost, junaštvo in čut

za usodo ter da jih njihovi pripadniki sprejemajo z naklonjenostjo. Podobno je z

nacionalnimi zastavami in himnami. Pomembna je jakost pomenov, ki jih znaki

posredujejo pripadnikom naroda. Nacionalna simbolika (prestolnica, nacionalna skupščina,

umetnost, znanost, knjižnice, spomeniki, festivali, prazniki, …) živi svoje lastno življenje,

ki temelji na svetovnih primerjavah in težnji po nacionalni izrazitosti in enakovrednosti v

vizualnem in semantičnem »svetu narodov«. (Smith 2005: 18) Ves nabor nacionalnih

simbolov služi torej izražanju, reprezentiranju in utrjevanju mejne definicije naroda ter

notranjemu povezovanju njegovih pripadnikov s pomočjo enotnega imaginarija skupnih

spominov, mitov in vrednot.

25

Slika 6: Kolaž fotografij z demonstracij za neodvisnost v Barceloni 2010, kjer naj bi se po uradnih

podatkih zbralo nekaj manj kot 1.500.000 ljudi.

S spremembo miselnosti skozi razvoj človeštva je bilo potrebno novo osmišljanje

sodobnih, pa tudi preteklih vprašanj in dilem. Odrešenje se je iz religioznega osmišljevanja

v veliki meri prenesla na idejo naroda, čeprav ideja nacije ni nikoli povsem presegla

religioznosti in verovanja. »Treba je bilo torej poiskati posvetni način za transformiranje

usodnosti v kontinuiteto in slučaja v smisel«. (Anderson 2003: 29) Čarobnost nacionalizma

je, kot pravi Anderson, ravno v tem, »da spreminja slučaj v usodo« (Anderson 2003: 30).

Privrženost narodu se v skrajnosti lahko kaže tudi kot postavljanje naroda za neko

simbolno svetinjo. Narod torej dobi religiozno konotacijo, ki pa lahko preraste v sovražni

odnos do drugih (ponavadi bližnjih) narodov. Nacionalizme se zato pogosto v širšem

družbenem diskurzu povezuje z ekscesnimi ideologijami ter diskurzi kot so nasilje,

ksenofobija, rasizem in pa tudi skrajni primeri množičnih pobojev ter terorističnih

napadov.

26

Slika 7: Zapis nakazuje na močna negativna čustva, ki jih avtor napisa čuti do Španije.

5. (RE)PRODUKCIJA NACIONALNE IDENTITETE TER

KONTEKST NATION BUILDING-A

Imagine there's no countries

It isn't hard to do

Nothing to kill or die for

And no religion too

Imagine all the people

Living life in peace

You may say that I'm a dreamer

But I'm not the only one

I hope someday you'll join us

And the world will be as one.

John Lennon, Imagine

Pojma nacionalizem in nacionalna identiteta sta globoko prepletena, vendar ju ne gre

enačiti. Pri nacionalizmu gre predvsem za politično dejstvo reivindikacije naroda v okviru

lastne države ali znotraj katere druge, medtem ko gre pri konceptu nacionalne identitete

predvsem za družbeni moment identifikacijskega zavedanja znotraj skupnosti. Smith in

27

nekateri drugi akademiki razumejo nacionalizem kot dejstvo, ki legitimira politizacijo

nacionalne identitete, medtem ko teoretiki nation building-a, kot so Hobsbawn, Anderson,

Fox in Gellner, vidijo to prepletenost v zamišljenem značaju nacionalne identitete. Slednja

naj bi se po njihovem mnenju izgrajevala predvsem v službi države in njenih aparatov, ki

artikulirajo potrebo po zadovoljitvi kapitalistične (re)produkcije. Trg torej izkorišča

imaginarij nacionalne identitete in skozi mitologizacijo naroda poustvarja sam sebe (nation

is narration), da bi ohranil svojo tržno moč in nadvlado (Bilbeny 2001: 83).

Po Smithu nacionalna identiteta predstavlja »kontinuirano reprodukcijo in

reinterpretacijo niza vrednot, simbolov, spominov, mitov in tradicij, ki sestavljajo

distinktivno dediščino narodov in identifikacijo posameznikov z njimi in drugimi

kulturnimi sestavinami«. (Rizman 2008: 99) Nacionalna identiteta torej nima nevtralne

vrednosti, temveč gre za proces, preko katerega se vzpostavlja pomenskost kulturnih

elementov v povezavi s posamezniki, ki sestavljajo določeno družbeno skupnost, in ki

regulira vzorce obnašanja, čustvovanja ter zamišljenega (Buxó i Rey 2001: 56).

Identiteta vselej poteka relacijsko v pozicioniranju svoje edinstvenosti nasproti neki

drugi identiteti. Ta drugi je lahko tako negativen kot pozitiven ideal, še vedno pa ostaja

drugi. »«Mi« smo to, kar smo, ker se razlikujemo od »njih«. Kolektivne identitete temeljijo

na tistem, za kar ljudje menijo, da jim je skupno, ali pa gre tudi za objektivne značilnosti,

ki že na zunaj kažejo na to, da se razlikujejo od tistih, ki takih zunanjih znakov nimajo.

Vendar so omenjene razlike oziroma identitete v največ primerih proizvod družbene

konstrukcije in ne nujno posledica »naravnega« razvoja, čeprav se pogosto poskušajo

(samo)predstaviti kot takšne«. (Rizman 2008: 78). Ta koncept zgodovinske kontinuitete je

v razmerju do izgradnje nacionalne identitete izredno pomemben, celo nujen. Narod sam

sebe zamišlja kot produkt neke zgodovinske kontinuitete, vendar pa dobro vemo, da

nacionalne identitete »niso primordialnega izvora in potemtakem od vekomaj. Čeprav so se

ljudje že pred nekaj stoletji imeli za Škote, Irce, Francoze ali tudi za Slovence, pa jim to ni

pomenilo istega, kar razumemo danes. Ljudje so svojo pripadnost v glavnem vezali na

družino ali pleme, čutili so se povezane predvsem z vasjo in mestom, v katerem so živeli,

ali pa na primer s svojo vero. Šele v osemnajstem in devetnajstem stoletju so ljudje začutili

svojo pripadnost in lojalnost do nove in tokrat dosti širše družbene skupine, ki jo poznamo

pod imenom narod. Dozorevanje tega procesa je dolga in zapletena zgodba, […], in je v

prvi vrsti povezana z velikanskimi gospodarskimi spremembami, z odhajanjem

28

prebivalstva iz podeželja v mesto, z zamenjavo absolutnih vladarjev in dinastij z ustavnimi

monarhijami ali državnimi sistemi in nazadnje s pojavom tiska in množičnih medijev.

Tako oblikovani narodi so se vsi brez izjeme sklicevali na svojo zgodovinsko kontinuiteto.

Pri tem je, kot to dobro vemo od Ernesta Renana, pozabljanje zgodovinskih dejstev in celo

njihovo napačno razumevanje botrovalo njihovemu rojstvu. Kljub velikim naporom pri

odkrivanju svojega rodovnika, pri čemer ni mogoče zanikati dragocenih zgodovinskih

spoznanj, pa seveda ni mogoče ubežati dejstvu, da so narodi in z njimi nacionalne

identitete pojav novejše, moderne dobe«. (Rizman 2008: 81)

Kot pripomne Cardús (2007: 82) so identitete fluidne forme, ki doživljajo spremembe

skozi tok zgodovine. Identiteta torej ni nekaj trdnega in točno določenega. Tudi ne velja le

v izključujoči obliki za vsakega posameznika, temveč gre predvsem za pripoznanje nekih

lastnosti kot sebi lastnih, vpetih v regulacijske družbene mehanizme, kar nas pripelje do

spoznanja, da so kulturne formacije determinirane skozi ekonomske, politične in družbene

strukture, ki pogojujejo pogoje njihovega obstoja (Cardús 2007: 80). To velja tudi za

zgodovino Evrope, njeno transnacionalno identiteto, pa tudi za nacionalne identitete držav

znotraj te skupnosti, ki se kaže skozi kulturne, jezikovne ter procese gradnje nacionalnih

identitet. Preteklost nam torej služi kot referenca, s katero vzročno-posledično povezujemo

sedanje dogajanje.

Pri procesu formiranja nacionalne identitete igra zelo pomembno vlogo jezik, ki je,

pripet na simbolne mehanizme kulture, pogostokrat v vlogi motorja nacionalne identitete.

V Evropi sta bila jezik ter nacionalnost le redko disocirana, v večini primerov se povezuje

določeno nacionalno podstat s specifičnim jezikom, saj naj bi le-ta v sebi vseboval

nacionalni duh, ki odraža esenco nekega naroda. Ta ideja jezika o manifestaciji narodovega

duha je bila vidna že v sami zasnovi evropskih narodov v obdobju romantike, ko se je

formirala ideja o Volkgeistu, torej o duhu naroda. Kot je dejal Humboldt, je za vsak narod

jezik njegova esenca duha, hkrati pa je njegova esenca duha v jeziku (Mira 2006: 10). To

prepričanje o prepletu jezika in nacionalne identitete je vidno še danes, tako v akademski

stroki kot tudi v širši družbi, predvsem v bojih narodov brez držav ali pa etnično-

jezikovnih manjšin za lingvistično priznanje njihovih jezikov kot (ko)oficialnih. Jezik tako

postavlja ločnico med nami in drugimi, ki tega jezika ne govorijo in se zato v svojem duhu

razlikujejo od nas.

29

Slika 8: Stran s špansko zastavo! Zapis portretira Španijo kot katalonskega Drugega. Vsi

independentistični grafiti so napisani v katalonskem jeziku. Izjema je le ponekod angleški jezik, ki

je v uporabi, ko je naslovnik prebivalec druge države in ne Španije.

Sam koncept nacionalne identitete v stroki doživlja poleg vsebinskih tudi

terminološke ter konceptualne premike, vprašanja, dileme. Cardús tako predlaga uporabo

termina nacionalna identifikacija namesto nacionalna identiteta, saj se mu zdi raba le-tega

nekoliko rigidna v okvirih tekoče (post)moderne. Pojem identifikacije se mu namreč zdi

bolj fleksibilen nasproti koncepta identitete, ki se po njegovem manj sklada s tukaj in

sedaj, kateremu se lahko koncept identifikacije bolje prilagodi, čeprav tudi slednji ne

ustreza povsem njegovim teoretskim kriterijem. Kot naslednji korak predlaga koncept

prostori spomina francoskega zgodovinarja Pierra Nora, ki zajema tako realne kot tudi

imaginarne prostore, skozi katere so se skonstruirale nacionalne identitete. Sem spadajo

pokrajina, mitologija, ustna zgodovina, zgodovinski dogodki, fiktivni in realni heroji,

literatura in še bi lahko naštevali. Dandanes lahko med te prostorske identifikacije

30

umestimo tudi popularno ter množično kulturo značilno za neko specifično skupnost. Tako

se zgodovinsko-nacionalni spomin nenehno obnavlja, dekonstruira, ustvarja nove

karakteristike ter zapolnjuje vrzeli. Seveda tu ne gre za točen ali pravilen spomin, temveč

je tu osrednja značilnost le-tega njegova arbitrarnost v skladu z družbenim konsenzom

(Cardús 2007: 84-87).

Nacionalna identiteta kot oblika kolektivne identitete je tisto, kar povezuje, glutinira

neko skupnost povsem različnih posameznikov, predvsem na ravni skupnih simbolov,

mitov in tradicij. »O kolektivnih identitetah lahko razmišljamo kot o kulturnih združbah, v

nekaterih primerih pa tudi kot o skupnostih, ki jih definirajo skupni spomini in miti ter

obče vrednote in simboli. Ti dve ravni analize -individualna in kolektivna- sta pogosto

pomešani, treba pa je potegniti ločnico med njima. Čeprav kulturne združbe in skupnosti

sestavljajo posamezni člani, jih ne moremo zvesti na preprost agregat posameznikov, ki

imajo določene skupne poteze ali živijo skupaj. Te kolektivne identitete predstavljajo

precej več v smislu njihovih skupnih vrednot in norm, spominov in simbolov. Nasprotno

pa dejanj in nagnjenj posameznih članov ni mogoče napovedati z analizo potez določene

skupnosti ali kolektivne identitete; taka analiza nam lahko nekaj pove le o kontekstih, v

katerih imajo pripadniki svoja nagnjenja, in o njihovih omejitvah. Prav zato je zelo

pomembno, da ostaneta ti dve ravni analize kolektivne identitete ločeni«. (Smith 2005: 31)

5.1. Nation without state ali narod brez države – kdaj je narod

upravičen do suverenosti?

When you see the Earth from space, you don't see any divisions of nation-states there. This may be

the symbol of the new mythology to come; this is the country we will celebrate, and these are the

people we are one with.

Joseph Campbell

Koncept Nation-State je moderen koncept, ki ga označuje formiranje tipa države,

kateri je (ali naj bi bila) podeljena legitimiteta za prevlado nad določenim ozemljem in ki

skuša združiti podrejene politične subjekte skozi homogenizacijo kulture, simbolov ter

skupnih vrednot na podlagi poustvarjanja mitološkega izvora naroda (Guibernau, Núñez

31

1998: 116). Na zemljevidu Evrope, če vzamemo pod drobnogled lastno geografsko

območje, najdemo veliko primerov plurinacionalnih ali pa večetničnih držav kot so

Belgija, Švica, Španija, Srbija, če le omenimo nekatere, ki so skozi tok zgodovine

rezultirale v sedanji politično-geografski zamejitvi. Za neko državo vsebnost več etnij ali

pa narodov samo po sebi še ne pomeni problema. Konflikt nastane, ko pričnejo nekatere od

teh skupin stremeti k formalnemu priznavanju svoje lastne narodnosti, kot gre v primeru

Škotov, Kataloncev, Baskov, Flamcev ali pa prebivalcev Kosova v srbskem primeru. Kot

pravi Anderson se v teh primerih za »iste individue lahko potegujejo različne nacije, iste

narode si prisvajajo konkurenčna zamišljanja«. (Anderson 2003: 314)

Slika 9: »Mudi se nam. Zbogom Španija«. Fotografija je bila posneta na independentističnih

demonstracijah v Barceloni 10.7.2010.

Nacionalna država torej ne negira svojega heterogenega kulturnega stanja, če le-ta

deluje skladno z legitimirajočimi načeli določenega nacionalizma in ta ista heterogenost ne

škodi nacionalni enotnosti ter integriteti. Če se to zgodi in se skupnosti identificirajo s

statusom naroda brez države (nation without state), poskuša dominantna družbena

struktura na različne načine preprečiti ta porast perifernih nacionalizmov, kar slednjim

32

vliva le še večjo odločnost v njihovem nacionalnem boju. »Položaj, v katerem je stvarni

svetovni politični red slep za razlikovanje etničnega in političnega vidika narodov, gotovo

ni naključen. Je elegantna rešitev, ki daje na eni strani etabliranim državam pravno

sredstvo reguliranja in (raz)delitve sveta ter jim zagotavlja homogenost, mir in pokornost,

na drugi strani pa kolektivitetam brez države (ljudstvom, narodom, etničnim ali verskim

skupinam/manjšinam) ponuja minimalno strategijo in podlago upravičevanja svojih teženj

po politični afirmaciji«. (Mandelc 2011: 22) Vsaka država, predvsem pa tista, ki se poda na

pot za izboritev svoje lastne politične afirmacije, se mora soočiti s pomembnostjo priznanja

mednarodne skupnosti. Namreč, v tržno-ekonomski globalni povezanosti je predvsem

pomembno priznavanje statusa lastnega naroda in/ali države tem skupnostim, saj je »šele

priznanje drugih držav je tisto, ki dotedanjo politično organiziranost ljudstva potrdi kot

državo in narod/nacijo«. (Mandelc 2011: 21)

33

6. REFLEKSIJA O TRANSNACIONALNEM TER IDEJI

GLOBALNEGA DRŽAVLJANSTVA

Ljudje se nismo rodili,

da bi živeli v uniformiranih bataljonih,

vsak s svojo lastno zastavo pred nosom,

ampak da bi se mešali med seboj, da bi se

spoznavali kljub vsem kulturnim razlikam in se

nato ponovno izumili, ponovno sestavili v novo družbo.

Obsesija nacionalizmov je glorifikacija občutka pripadnosti

lastni naciji ali lastnemu narodu, toda to je zgolj spreminjanje

nekega naključnega dejstva v nekakšno ponosno usodo.

Takšna miselnost skuša prilepiti lastniško znamko ne le na hiše,

ampak tudi na polja in gore.

Neumnež, ki pravi

»tukaj smo takšni«

in misticira

lastne »korenine«

(kot da bi bilo človeško bitje rastlina),

zavira pravo človeško potrebo –

gostoljubje,

ki smo ga drug drugemu dolžni,

če naj velja tisto o človeškem dostojanstvu.

Fernando Savater

Dolgo napovedanega ter pričakovanega zatona dobe nacionalizmov še zlepa ni na

vidiku. Na vsakodnevni ravni se namreč porajajo novi nacionalizmi ter sprejetje le-teh na

mednarodni ravni, če le omenimo odcepitev Južnega Sudana, sprejem novih članic v OZN,

subnacionalizmi znotraj ustaljenih meja, kot nekaj izmed mnogih primerov. Kot pravi

34

Anderson je »zavest narodnosti v resnici najbolj univerzalno veljavna vrednota političnega

življenja danes«. (Anderson 2003: 19) Še več. Globalne komunikacijske prakse s svojimi

vzpostavljenimi razmerji niso prerasle nacionalnih, temveč so se slednje v moderni ter

postmoderni družbi globalizirale (Anderson 2003: 322).

Zaradi globalizacijskega prehajanja meja so mnogi napovedali zaton nacionalnih

držav. To seveda ne drži. Še zdaleč ne gre za konec nacionalne ali etnične identitete kot

smo že omenili, je pa res, da se vzpostavlja nova oblika nacionalne države, ki se razlikuje

od klasične. Današnji čas je priložnost za oblikovanje novih, fluidnih identitet, ki nastajajo

kot odgovor na nov družbeni red in njegove potrebe (Rizman 2008: 29). Z nastankom ter

izpopolnitvijo novih tehnologij so svetovni globalni procesi dosegli nesluteno ekspanzijo,

hkrati pa se je pričelo na novo (re)producirati kulture, kar pa kaže na procese neenakosti

med določenimi kulturami. Posamezni narodi in posamezne kulture namreč »različno

participirajo pri moči in vplivu, ki ju imajo v svetovnem sistemu in od česar je v končni

posledici odvisna usoda posameznih kultur«. (Rizman 2008: 36) Ravno iz te premise je na

katalonskem primeru razvidno, da veliko vlagajo v pozicioniranje svoje moči v

mednarodnem globalnem kontekstu s povezovanjem z globalnim tržnim gospodarstvom in

iščoč podporo za legitimiranje svoje morebitne odcepitve od Španije znotraj mednarodne

skupnosti.

V globalizirajoči se svetovni skupnosti poznamo torej kar nekaj subnacionalizmov,

nacionalizmov ter njihovih nacionalnih identitet znotraj meja neke druge nacionalne

identitete. Pogostokrat v tej situaciji govorimo o narodih brez države, saj živijo znotraj

ozemlja neke druge nacionalnosti, ki se skuša postavljati kot vseobsegajoča.

Plurinacionalni karakter mnogoterih držav je povečini generiral subnacionalizme, ki so

razvili strategije upora do unilateralizma prevladujoče nacionalnosti. Manjšinski

nacionalizmi postavljajo pod vprašaj legitimiteto koncepta ter primarne ureditve Nation-

state kot homogene politične formacije, hkrati pa se prepleta na svoji poti s konceptom

transnacionalnosti in nadnacionalnega državljanstva v tej globalizacijski eri (Guibernau,

Núñez 1998: 115). V primerjavi s klasično nacionalno državo imajo danes moderne

nacionalne države, kot so Škotska, Katalonija ali Baskija, morda več priložnosti za

uveljavljanje svoje politične ali kulturne subjektivitete in prepoznavnosti prav zaradi

globalizacijskih procesov (Rizman 2008: 25).

35

Identitete in njihova konstrukcija se nenehno prilagajajo času in prostoru v katerem

sobivajo, saj je ravno njihova fleksibilnost prilagoditvi trenutnemu kontekstu predpogoj za

njihov obstanek. Nacionalna identiteta je torej konstanta od začetnega procesa formiranja

narodov, saj je njegova neizogibna sestavina, vendar pa je danes podvržena iluziji

izginevanja zaradi hibridizacije ter globalizacije prostora, narodov in kultur. Tudi ni edina

izmed identitet, ki so inherentne posamezniku, saj se lahko prekriva z mnogoplastnostjo

tudi drugih kolektivnih identitet ter afinitet. Danes so ravno afinitete, interesi in hobiji tisto

kar povezujejo ljudi v kolektivni identitetni skupnosti onkraj nacionalnega predvsem s

pomočjo interneta ter socialnih omrežij, kjer ljudje vzpostavljajo stike in mrežijo z ljudmi

drugih nacionalnih identitet. Vseeno pa se je do sedaj izkazalo, da je nacionalna identiteta

vseeno najpomembnejša za večino posameznikov, in da globalizacija ni povzročila

preseganja nacionalnih identitet v tej meri kot je bilo predpostavljeno, še več, zdi se celo

da je nacionalna identiteta v globalnem diskurzu vse močnejša. »O kompleksnosti

koncepta globalizacije najbolj priča to, da ga je mogoče uporabljati tako za deskriptivne

kot tudi diskurzivne namene – analitično razlikovanje med globalizacijo kot procesom in

globalizacijo kot paradigmo je nedvomno sine qua non za to, da se s tem družbenim

pojavom soočimo tako kot si zasluži – odgovorno in vsestransko. […] Globalizacije ni

mogoče obravnavati izključno v optiki globalne integracije, temveč kot novo pojavno

obliko, ki spodbuja fragmentacijo«. (Rizman 2008: 222-223)

V času globalizacije se govori o pluralizmu identitet, torej o možni multipli

pripadnosti večim oblikam identifikacijskih razmerij, saj se krepi solidarnostna povezava

med identitetami, ki niso vezane na teritorialno zamejenost ali pa na identitetne kode kot so

rasa, spol, vera, spolna usmerjenost, subkulturna pripadnost, civilna gibanja. Vendar pa

analitiki ugotavljajo, da je kljub navideznem izgubljanju pomena nacionalne identitete v

globalnih procesih, le-ta tista, ki še vedno na najintenzivnejši ravni združuje ljudi in še celo

pridobiva na svoji veljavi ter intenziteti svojega čustvenega naboja (Rizman 2008: 22). Kot

ugotavlja Rizman v svojem delu Globalizacija in avtonomija: prispevki za sociologijo

globalizacije številni akademiki opozarjajo na ambivalentni značaj globalizacije same: »po

eni strani globalizacija omejuje relativno moč nacionalnih držav, po drugi strani pa

prispeva k povečevanju njihovega števila v mednarodni skupnosti. Nič manj pomembno pa

ni dejstvo, da so narodi pri svojih stikih z drugimi narodi, ki so jih procesi globalizacije

36

samo še pomnožili, razvili dodatne varovalke za ohranjanje svoje identitete«. (Rizman

2008: 23)

Živimo v časih, ki so spreminjajoči, fluidni, zato jih ne moremo zaobjeti in umestiti z

ozkimi ter togimi teorijami in definicijami. Prav nasprotno. Ravno zaradi kompleksnosti,

večplastnosti (post)modernističnih procesov, v katere smo vpeti, potrebujemo odprte

modele preučevanja družbe. »Priča smo procesom modernizacije, integracije,

racionalizacije, deteritorializacije, detradicionalizacije in individualizacije. Doba je

prinesla tehnološko revolucijo v medicini, medijih, transportu, produkciji, informacijskih

tehnologijah, podaljšuje se življenjska doba, skrčena čas in prostor omogočata do pred

kratkim nepredstavljive možnosti. Obenem so za dobo značilne tudi zaostrene neenakosti,

dezorientirani posamezniki in skupnosti, ki so jim odvzeta nekdanja identitetna središča,

Ulrich Beck današnjo družbo označuje za družbo tveganja, Bauman naš čas označuje za

epoho neangažiranosti, nezainteresiranosti, bega in obupa«. (Mandelc 2011: 177-178)

Danes živimo v precej kontradiktornem geo-političnem okolju. Po eni strani smo

priča hibridizaciji identitet ter globalnih ekonomskih procesov, po drugi strani pa je

marsikdaj ter marsikje občutiti skorajda shizofreno vsiljevanje hegemonske identitete, tako

nacionalne kot tudi transnacionalne. Živimo torej v dobi, kjer imajo meje hkrati močno

povezovalno moč kot tudi moč fragmentacije ter desolidarizacije. Na globalni ravni se

ljudje mnogih identitet združujejo v kooperative, transnacionalna gibanja kot so Amnesty

International, Greenpeace in podobno, v supranacionalne organizacije civilno-družbenega

značaja v znak solidarizacije ter iskanja novega vzdržnostnega sistema sobivanja, hkrati pa

se ta posameznik počuti odtujenega, distanciranega ne samo od sebstva drugih ljudi,

temveč tudi svojega, kjer se nato v procesu iskanja le-tega osredotoča predvsem na lastno

individualnost in ne na kolektiviteto katere del je. »Atomiziranje sveta je pripeljalo do

posameznikov in družb, ki jih opredeljujejo razrahljane družbene vezi, osvobojenemu

individuumu pa tovrstna svoboda ne prinaša vedno tudi večje emancipiranosti, pogosto

vodi celo v novo odtujenost. Ena od lastnosti »tekoče moderne«, kot jo označi Zygmunt

Bauman v znamenitem delu z istim naslovom, je tudi premik etičnega diskurza od pravične

družbe k človekovim pravicam, od skupnosti k posamezniku. Naenkrat sta pomembna

posameznik in njegova pravica do zasebnosti in blaginje, obenem pa je ravno ta

posameznik, odtujen od skupnosti, postal sovražnik državljana, zbegan in ujet v

konzumerizmu, politično pasiven«. (Mandelc 2011: 178)

37

Proces globalizacije je predrugačil naše predstave o fizičnem času in prostoru, saj je

fleksibilnost ter prehajanje časa in prostora v današnji intenzifikaciji mednarodnih

procesov na globalni ravni tisto, kar povezuje v medsebojnem sovplivanju tudi najbolj

oddaljene konce sveta, s čimer na nek način preseže zamejitev teritorialnega prostora

(Rizman 2008: 13). Globalizacija je torej proces, ki »vsebuje transformacijo celotne

prostorske organizacije družbenih odnosov in transakcij«. (Rizman 2008: 16) Je središčni

koncept nove družbene paradigme, ki je hkrati diskurziven in pa deskriptiven. Kot pojavna

oblika postmoderne družbe je mnogokrat sam koncept zaveden le na raven poenostavljenih

definicij, ki ga zajemajo le z vidika globalne integracije, pri tem pa se prepogosto pozablja,

da se v sklopu globalizacije odvijajo tudi procesi fragmentacije, razdruževanja (Rizman

2008: 13), zato se pogostokrat pojavlja že omenjeno vprašanje ali bo globalizacija

povzročila konec nacionalne dobe. Mnogi teoretiki zato izpostavljajo idejo glokalizacije,

pri kateri gre za konvergenco med lokalnim in globalnim, tako značilno za sedanjost, v

kateri živimo.

V sedanji strukturi globalnega sveta, ki ga sooblikujemo, se vedno hitrejšemu tempu

življenja prilagaja tudi stroka, ki je v skladu s tem pozorna na nove pojave ter na potrebno

spreminjanje okorelih konceptov in pojmov. Eden izmed njih je tudi koncept državljanstva,

ki je iz klasičnega umevanja nacionalno-državnega teoretskega koncepta prešel v rabo v

kontekstu globalnega državljanstva, ki temelji predvsem na transnacionalnem aktivizmu,

globalnih virtualnih ter fizičnih skupnostih, humanitarnih ter okoljskih akcijah (Mandelc

2011: 178). Vseeno pa Cardús kritizira in opozarja na nepremišljeno rabo ter poveličevanje

diskurza globalnega državljanstva, saj pravi, da je vsak posameznik prej pripadnik

določene zamejene skupnosti in šele nato »sveta«, saj »svet« sam po sebi ni politična

entiteta, ki bi določala in urejala posameznikovo življenje (Cardús 2007: 83). Svet in

država kot neka skupnost se torej soočata z mnogimi izzivi, ne le ekonomskimi, ki se jih

tako rado poudarja, temveč tudi s tem kako si zagotoviti moč odločanja v tekmi s

supranacionalnimi telesi ter hkrati mnogimi neubogljivimi subnacionalizmi. Kot vemo,

mora vsaka identiteta na nek način povezati posameznike v skupnost preko teritorija, najsi

je ta imaginarni ali pa realni, zamejen v svoji geografski komponenti. V tej svetovni,

globalni ali državni igri moči in oblasti si posameznik skuša izboriti svojo pozicijo, pri

čemer največkrat opozarja na morebitne kratenje pravic kot konstitutivnega dela neke

identitete, tako lokalne kot tudi globalne, ki ne glede na svoje izhodišče najde težavno pot

38

v svetu, kjer lokalno obvladujejo multinacionalke ter korporativistične strukture oblasti.

Sistem nacionalne države je torej vključen v sistem globalne mreže tudi na lastnem

ozemlju s pojavom multinacionalk, korporacij pa tudi različnih nevladnih transnacionalnih

organizacij ter gibanj, ki mnogokrat pritiskajo ne le na javno mednarodno skupnost,

temveč vršijo pritiske tudi na elite nacionalnih držav. To širjenje nadnacionalnih mrež je

zagotovo prispevalo k povezovanju sveta ter k mednarodni solidarnosti, vseeno pa

nacionalna država zadržuje ter vzdržuje svojo pozicijo močnega akterja. Pojavi kot so

migracije, vpliv množične potrošnje ter novih komunikacijskih tehnologij na eni strani

povečujejo globalno solidarnost ter kozmpolitsko povezanost, na drugi strani pa

predstavljajo jedro nestrpnosti ter oblikovanja političnih »vernikov«, lahko bi rekli celo

fundamentalistov, v odnosu do nacionalne države. Kot vidimo, nacionalne države s svojimi

mejami še vedno štejejo, ne glede na globalne procese, ki se trenutno odvijajo v svetu.

»Narodi so še vedno pomemben vir politične in kulturne identitete, pravzaprav države in

njihovi okviri ponujajo podporo vsem nadnacionalnim dejavnikom, ki smo jih zgoraj

naštevali. Vemo, da srečevanje s tujimi kulturami pogosto vodi v zapiranje in še večjo

odločenost, da posamične kulture zavarujejo svoje nacionalne posebnosti, jezike, izročila,

navade. V tem smislu se ni čuditi porastu nacionalizma v zadnjem obdobju; mnogi vidijo

takšen trend kot neposreden odgovor na negativne vplive globalizacije«. (Mandelc 2011:

180) Obstaja več poti kako globalizacija vpliva na rast nacionalističnih teženj, na porast

identifikacijskega polja z nacionalno državo. Nacionalizmi so danes neusahljiva

raziskovalna niša, saj se poglabljajo stari in porajajo venomer novi, ne glede na diskurz o

globalnem prehajanju meja. Ravno ti manjšinski nacionalizmi, v mnogih primerih

subnacionalizmi, vidijo v globalizaciji poligon moči, skozi katero lažje izražajo svoje

zahteve v odnosu do višje pozicioniranega nacionalizma, katerega del so glede na pravne

ter zgodovinske okoliščine. To lahko jasno vidimo na primeru katalonskega nacionalizma,

ko ravno mehanizmi globalizacije predstavljajo njihovo okno v svet, tako glede

ozaveščanja, prepoznavnosti ter ustvarjanja lastnih globalnih navezav, kot tudi v funkciji

regulative pritiskov na špansko nacionalno državo.

39

Slika 10: »Niti Francija, niti Španija, niti Katalonija!«, »Niti država, niti stranka; zemlja, voda in

svoboda!«. Oba zapisa sta bila nanešena preko predhodno naslikane katalonske zastave.

Današnji kontekst integracijskega ter globalizacijskega prostora soustvarja procese

formiranja evropske kot tudi drugih identitet. Identitete so v nenehnem procesu nastajanja,

nikoli niso zaprte ali trdne, čeprav se mnogokrat poskuša dajati vtis, da so in da so take od

vekomaj. Torej, da izvirajo iz nekih mitoloških preddob, od koder so skozi tok zgodovine

(skorajda) nespremenjene prišle do sedanjosti. Lahko bi torej rekli, da obstaja več Evrop in

njenih identitet, povezuje pa jih neka transnacionalna oblika identitete (Vidmar Horvat

2012: 10). Prihodnost nacionalizmov je torej v transnacionalnem, v internacionalnem, v

postnacionalnem sodelovanju ter povezovanju z drugimi skupnostimi, institucijami.

Potrebno je sprejeti pozitivne lastnosti globalnega humanizma v svoj obstoj, tako kot mora

globalni humanizem pripoznati ter prepoznati obstoj nacionalizmov ter njihovih pozitivnih

vrednot. Postnacionalno in globalni humanizem torej ne pomenita izginotje nacionalnih

držav, temveč le »strukturne spremembe v zamišljanju in implementaciji kolektivne

40

identifikacije, ki nacionalno identifikacijo naredijo za zgolj eno od mnogih«. (Mandelc

2011: 181)

7. DISKURZ TER ANALIZA KATALONSKEGA

NACIONALIZMA

Cataluña puede prescindir del universo entero y sus vecinos no pueden prescindir de ella.

Voltaire, El Siglo de Luís XIV (capítulo XXIII).

V javnosti in množičnih medijih je baskovski separatizem primerjalno s katalonskim

dobro poznan in zastopan, vsaj kar se tiče obče, laične ravni. Mnogo ljudi je že videlo ali

prebralo v svojem lokalnem časopisu ali na informativnih portalih prispevek o Etinem

terorističnem napadu ali pa o prekinitvi oboroženega boja te iste organizacije. To je sicer

dvorezen meč, saj se ravno iz teh razlogov žal pogostokrat baskovski nacionalizem enači z

Eto in njenimi oboroženimi akcijami. S katalonskim nacionalizmom je povsem drugače.

Šele pred kratkim smo lahko zasledili tudi v slovenskih ter drugih evropskih medijih

prispevek o vprašanju katalonske samoodločbe, površinski zaznamek brez prave globine in

razumevanja te kompleksne specifike. Primerjalna analiza obeh separatizmov razkrije, da

stremita k istemu cilju, torej k samoodločbi, ki naj bi zagotovila prehod v samostojno

suvereno državo, vendar po precej drugačni poti in na drugačnih zgodovinskih temeljih.

Primerjalna analitična shema obeh nacionalizmov je izredno kompleksna študija, za katero

ni prostora na teh straneh, tako da se bom v svojem primeru svojega obravnavanega študija

osredotočila z bolj poglobljene perspektive le na katalonsko vprašanje.

V poglavju o katalonskem ter baskovskem nacionalizmu, Mandelc obe obliki

subnacionalnih gibanj izpostavi kot primer perifernega nacionalizma, tako z lingvističnega

kot tudi z etno-kulturnega ter ekonomskega vidika. Vse komponente se v obeh gibanjih

prepletajo, le da so pri enem bolj izpostavljene ene kot druge. Kot ugotavlja Toni Strubell,

vidni predstavnik aktualne katalonske politike, si Katalonija bolj prizadeva k statusu

kulturne nacije, torej opira svoj independentistični potencial predvsem na kulturo ter jezik,

medtem ko Euskal Herria (Baskija op.p.) gradi predvsem na jurisdikciji, torej pravnem

41

statusu, oziroma na nación jurídica kot je uveljavljen termin v španskih akademskih sferah

(Strubell v Vilaregut 2007: 8). Mandelc ugotavlja, da ju je mogoče z metodo primerjalne

analize postaviti v podoben kontekst kot nacionalizem v Sloveniji v obdobju 19. in 20.

stoletja. Vsi trije nacionalizmi so vzklili v približno istem obdobju, torej v pomladi

narodov, natančneje v drugi polovici 19.st. Če nadalje primerjamo slovenski nacionalizem

v svojih začetnih momentih s katalonskim, ugotovimo, da je katoliška Cerkev igrala

pomembno vlogo, ki se kaže v njeni dvojni vlogi, hkrati kot zagovornice centralne oblasti

(Dunaj in Madrid), po drugi strani pa kot zaveznice v narodnem boju, predvsem za pravico

do uporabe lastnega jezika, torej jezika manjšine (Guibernau 2004: 59; Mandelc 2011:

158).

Kot smo že opozorili je baskovski nacionalizem/separatizem za razliko od

katalonskega v svetu oziroma širši javnosti viden predvsem zaradi nasilnega obraza, ki so

mu ga nadele Etine teroristične operacije, za katere je treba zopet jasno izpostaviti, da so le

ena izmed mnogih strategij v doseganju ciljev baskovskega separatizma. Nasprotno, je o

katalonskih oboroženih skupinah ter njihovih akcijah znanega bolj malo, saj tudi zaradi

svojega (ne)obsega niso pritegnile širše pozornosti, tako da jih poznajo predvsem tisti, ki

se aktivno ukvarjajo s tematiko nacionalizma, separatizma ter vprašanjem ravno teh

narodov brez držav. Katalonski nacionalizem do nedavnega, ko so mu pričeli posvečati

pozornosti tudi tuji mediji, ni bil širše prepoznan. Tudi iz svojih lastnih terenskih izkušenj

lahko zatrdim, da je bore malo turistov in pa tudi Erasmus in študentov drugih izmenjavnih

programov vedelo karkoli znatnega o tem. Mnogi izmed njih so od študijske izmenjave v

Barceloni v nekaterih pogledih odnesli precej grenko izkušnjo, saj so prišli z idejo, da bodo

tam našli tipične podobe razgledniške Španije, kjer igrajo glavno vlogo sangrija, flamenko,

paella in bikoborbe. Kot sem spoznala iz njihovih pričevanj, so tja prišli predvsem zaradi

nove kulturne izkušnje (ki je bila po njihovih pričakovanjih španska) ter da bodo lahko

vadili ter izpopolnjevali znanje španskega jezika, kar pa je malce oteženo, če se na vsakem

koraku srečuješ s katalonskim jezikom, tako na uličnih oznakah, javnem prevozu kot tudi

na administrativni ter izvedbeni ravni tamkajšnjih fakultet, katalonskimi zastavami, takšne

ali drugačne insignije, aktivistično ulično umetnostjo in še bi lahko naštevali v nedogled.

Seveda o tipičnih španskih predstavah ni ne duha ne sluha, razen tistih, zrežiranih v

namene »zabaviščnega parka« za turiste kot lokalni prebivalci radi z grenkim priokusom

poimenujejo Barcelono. Tudi vsi željni ogleda bikoborskega spektakla so ostali praznih

42

rok, saj je Katalonija prva španska regija, kjer so bikoborbe po dolgotrajnem vztrajanju

civilne družbe z odlokom tudi prepovedali. Barcelona, prestolnica Katalonije, kjer sem

bivala v času svoje študijske izmenjave, je nezaobjemljiva celota, multikulturni prostor v

pravem pomenu besede. Pravi terilnik različnih kultur, običajev, hrane, vonjav. Kot, da gre

za »nikogaršnjo zemljo«, njeni prebivalci pa so le »državljani« tega mesta. Takoj, ko se

prestopi meje Barcelone, kot nekega večnacionalnega neotipljivega prostora, v katerem

lahko vsak postane Katalonec predvsem zaradi poudarjenega značaja katalonskega

nacionalizma na ravni kulturnih dobrin in jezika, ki pa je dostopen in namenjen vsem, pa je

situacija precej drugačna. Tam je zavest o katalanizmu bolj prisotna in tudi vidna ter slišna,

kar pa ni nujno, da predpostavlja zahtevo po samoodločbi, hkrati pa kot opozarja Mandelc

»sodobni katalonski nacionalizem jasno kaže, da zahteva po državnosti ni nujno pogoj za

to, da neki skupnosti priznamo status naroda«. (Mandelc 2001: 160) Status naroda je zelo

žgoče vprašanje v španski politiki ter pravosodju. Katalonci sami sebe percipirajo kot

narod, španska ustava to le diplomatsko »ugotavlja«, hkrati pa jim podeljuje status

historične nacije (nacionalidad histórica). Zavrnitev vrhovnega sodišča mnogoterih točk v

predlogu novega katalonskega Estatuta, je Katalonce močno razburila, tako da se je leta

2010 zgodila prva v seriji najobsežnejših manifestacij na tem območju in sicer pod

sloganom Som una nació. Nosaltres decidim (Smo nacija. Mi odločamo).

7.1. Katalonski nacionalizem, separatizem, independentizem –

konceptualne zagate

El enfrentamiento objetivo entre lo catalán y lo "español" ha sido inevitable, puesto que lo

"español" supone en sí mismo la negación de lo catalán.

O katalonskem nacionalizmu je bilo narejeno relativno malo strokovni študij, vendar

pa moramo na tem mestu izpostaviti delo Montserrat Guibernau, ki upravičeno slovi kot

avtoriteta na tem področju. Ona definira katalonski nacionalizem kot obliko nacionalizma,

ki izraža pripadajoče čustvo določeni naciji, ki zahteva pravico o samoodločbi svoje

politične prihodnosti, katera pa ni vedno nujno samostojnost (Guibernau 2002; Vilaregut

2007: 16-17).

43

V diskurzu o katalonskih težnjah po drugačni politični ureditvi svojega statusa

najdemo celo vrsto terminov in konceptov, ki tvorijo to dialektiko. Katalanizem,

nacionalizem, separatizem. So to izrazi, ki označujejo isto pomenskost ali se v čem

razlikujejo med seboj? Konceptualna zmeda nastane predvsem med prvima dvema, čeprav

pripisani pomeni varirajo od teoretika do teoretika. Enoznačnost konceptov torej ni

samoumevna predpostavka. Kot razčleni Vilaregut gre pri katalanizmu za pripoznanje

političnega značaja Katalonije, vendar v okvirih dosedanje Španije, medtem ko

nacionalizem izhaja iz dejstva, da je Katalonija nation without state, ki ima pravico do

svoje lastne države, glede samega upravnega odnosa do Španije pa bi se morali izreči njeni

prebivalci. Torej, kot pravi Vilaregut, za vsakega katalonskega nacionalista lahko trdimo,

da je katalanist, medtem ko v obratni situaciji tega ne moremo zatrjevati (Vilaregut 2007:

17). Kot vidimo, se sami koncepti ter njihovi pomeni razlikujejo tudi pri dveh uveljavljenih

akademikih kot sta Guibernau in Vilaregut, še bolj pa so očitni v diskurzivnih formacijah

političnih strank, ki ravno te koncepte in ideje nemalokrat uporabljajo v skladu s svojimi

političnimi intencijami. Za trenutno vodilno stranko v španskem parlamentu PP (Partido

Popular) je Katalonija le ena izmed regij v Španiji kot vse ostale in ostro zavračajo

vsakršno možnost o samoodločbi. Še več, opozarjajo na neustavnost takega dejanja, če bi

morebiti prišlo do njega. Za PSC-PSOE, katalonski del socialistične stranke prejšnjega

premierja Zapatera je sprejemljiva raba koncepta katalanizem, termin nacionalizem pa

nikakor ne, saj so v svoji strukturi pogojno naklonjeni federativni ureditvi španske države.

ICV (Iniciativa Verds Catalunya), levičarska »zelena« stranka, naslednica bivše

komunistične stranke PSUC, sicer priznava pravico do samoodločbe, z večjo

naklonjenostjo federativnemu sistemu, vendar pa priznavajo Španijo kot plurinacionalno

državo. V svojem strankarskem programu dajejo prednost vprašanju razrednega boja ter

socialnim vprašanjem kot pa vprašanju nacionalnosti, medtem ko je precej drugačna

situacija pri ERC (Esquerra Republicana de Catalunya), najmočnejši katalonski levičarski

stranki, za katero Katalonija in Španija predstavljati dve povsem različni narodni identiteti.

Potegujejo se za pravico do samoodločbe Katalonije v okviru politično-geografskega

okvira Països Catalans, v katerega poleg avtonomne skupnosti Katalonije prištevajo še

katalonski del Francije, mestno državo Andoro, pokrajino Valencio in pa Balearske otoke,

vse to seveda izven okvirov in pooblastil Španije.

44

Slika 11: Niti Francija, niti Španija. Katalonske države.

UDC in CDC sta dve povezani entiteti, ki se skupaj v politični ureditvi predstavljata s

skupno kandidaturo CiU (Convergència i Unió), desno-sredinske stranke, ki je trenutno v

političnih okvirih Katalonije tudi najbolj zastopana in najmočnejša. Vedno so bili

percipirani kot katalanistična stranka, ki je priznavala večnacionalnost španske države, a

hkrati zapostavljala nacionalno vprašanje v korist svoje moči v odnosu do centralne

oblasti. V zadnjem obdobju, predvsem v zadnjem letu narasle gospodarske krize pa so v

nekaterih stališčih spremenili diskurz. Njen predsednik Artur Mas, ki je tudi trenutno

predsednik katalonskega parlamenta, je tako zavzel aktivno vlogo v iskanju pravice do

samoodločbe in zaostril poprej popustljivo politiko do španske centralne oblasti (Vilaregut

2007: 21-23).

Treba je torej razlikovati med idejama katalanizma ter katalonskega naroda in biti

hkrati pozoren na njuno pogojenost ter vzajemnost. Katalanizem je namreč tisto, kar

vzpostavlja katalonski narod kot svojstven, hkrati pa lahko v konceptu samem razlikujemo

med raznovrstnimi odtenki njegovih pomenov. Tako po eni strani zajema idejo

katalanizma kot narodne zavesti, torej gre za sentiment pripadanja določeni skupnosti,

45

hkrati pa gre tudi za politični projekt, ki se manifestira skozi različne strategije, tako

politične kot tudi kulturne ter športne (Giner 2001: 19).

8. AFIRMACIJA KATALONSKE NACIONALNE ZAVESTI –

POLITIČNA ZGODOVINA

¿Qué les han explicado a la gente que considera que si Catalunya pide ser una nación el resto de

comunidades autónomas también tienen derecho? ¿No han estudiado la suficiente historia para

saber que no pedimos nada, que sencillamente somos una nación, cosa que ni ha pasado por la

cabeza de, por ejemplo, los extremeños?

Salvador Cardús

Kot smo že omenili na začetku poglavja, se je katalonski nacionalni preporod zgodil

v pomladi narodov v 19. stoletju, kar je v katalonskem kulturnem okolju sovpadalo z

umetniško-kulturnim obdobjem renaixençe (preporod op.p.), ki se udejanja kot restavrator

katalonskega jezika, literature in kulture nasploh. Renaixença kot tudi vsa ostala

zgodovinska obdobja ni nastala čez noč, vseeno pa lahko kot odločilni začetni impulz

navedemo poezijo Bonaventure Carlesa Aribaua, natančneje besedilo Oda a la Pàtria (Oda

Domovini op.p.) iz leta 1833. Za drugi, nadaljevalni moment lahko prištejemo Lo

Catalanisme, delo Valentíja Almiralla iz leta 1886, ki je zajelo vse tendence tega

kulturnega preporoda, za katerega difuzijo ter ekspanzijo je skrbel predvsem literarni

dogodek Els Jocs Florals, ki je od leta 1859 nagrajeval katalonske literarne dosežke. Vsa

obdobja, ki so sledila, so politično ter kulturno ozaveščanje postavila v ospredje. Tako je

bilo v primeru modernizma in noucentizma, sploh slednjega, ki je služil kot baza za

nadaljnje teoretične, kulturne ter politične premike (Zavala Weber 2012: 8-10, 18-22). Ti

premiki so se naslanjali na dve različni izhodiščni osi. Prva se je nagibala bolj h

konzervativnim buržuaznim principom, druga pa je simpatizirala z levo politično opcijo.

Buržoazija se je zavzemala za politično avtonomijo v okviru španske države, v okviru

druge osi pa so se formirale tudi prve independentistične ideje (Vilaregut 2007: 17, 18; glej

tudi Hooper 2006: 258). Prve obsežne, pomembne katalanistične manifestacije so se torej

46

začele v 19. stoletju kot upor proti uniformistični politiki centralistične španske vlade, ki je

v imenu zakonodajnega akta Decreto de la Nueva Planta že leta 1716 ukinila vse

pokrajinske avtohtone institucije ter zagotovila Madridu neprimerljivo premoč ter

nadvlado. Romanticizem, vstaja narodov po Evropi ter hitra industrializacija katalonske

regije so odločilno prispevali k procesu krepitve katalanizma. Pesnik Joaquim Rubió d'Ors

je leta 1841 dejal, da mora Katalonija težiti vsaj k literarni neodvisnosti, če že k politični

ne (Vilaregut 2007: 45, 46; glej tudi Hooper 2006: 166-167 ).

Katalonija je imela skozi zgodovino zaradi svoje geo-strateške pozicije na

Mediteranu mnogokatere benefite. Tudi večina idej, ki so sooblikovale zgodovino moderne

Španije, kot so federalizem, anarhizem, sindikalizem in komunizem, so svojo pot globlje v

Španijo našle preko Katalonije. Barcelona je bila zaradi močnega vpliva ideje anarhizma

eno izmed najbolj nemirnih mest v začetku prejšnjega stoletja, s številnimi upori, protesti

in manifestacijami, ki so pogostokrat pokazale tudi svojo nasilno plat. Omenjeno mesto je

bilo v mnogih primerih kar nekaj let pred Madridom, preden se je ista ideja ali materialna

stvar uveljavila tudi v španski prestolnici (Hooper 2006: 252-253). V srednjem veku,

predvsem v 14. stoletju je Katalonija veljala za pomorsko in trgovinsko silo na Mediteranu,

ki je poleg današnjega ozemlja zajemala še Sardinijo, Sicilijo, Atene in nekatere druge dele

Grčije. Tudi, ko sta katoliška kralja Izabela in Ferdinand prevzela oblast in združila

ozemlja kraljevin in vojvodin na ozemlju iberskega polotoka, je Katalonija še vedno lahko

ohranila svoje institucije, navade, denarno valuto in davčni sistem. Šele leta 1640 se je

zgodil prvi resni katalonski upor proti španski kroni, in sicer v oboroženem spopadu med

katalonskimi kmeti in kastiljsko vojsko, znanim pod imenom Els Segadors (Žetveniki,

op.p.). Španski podkralj je bil ubit in Katalonija je razglasila nepokorščino ter neodvisnost

od španskega kralja. Ta upor ni bil uspešen v svojem končnem rezultatu, se je pa zasidral v

katalonsko zgodovino, hkrati pa je Cant dels segadors (Pesem žetvenikov), ljudska pesem,

ki je opisovala razloge insurekcije, postala nekakšna neuradna himna katalonskega

nacionalizma (Edles 1999: 317).

Zgodovinar in politik Oriol Jonqueres izpostavlja ekonomijo in gospodarstvo kot

odločilna akterja pri premiku iz kulturne samozadostnosti k težnji po politični

samostojnosti, tako z desne kot leve strani katalonske politične elite (Vilaregut 2007: 18), s

čimer lahko povlečemo vzporednice s sedanjo gospodarsko krizo, ki pa je že prešla svoje

meje in je postala vseobsegajoča za vsa področja. Katalonija velja za eno izmed

47

gospodarsko najmočnejših regij v Španiji, kar je posledica hitrega procesa kapitalistične

industrializacije v 19. stoletju, predvsem tekstilne industrije, ki je predstavljala takratni

steber katalonskega gospodarstva. Hkrati s krepitvijo Katalonije, je Španska centralistična

oblast z izgubo zadnjih čezoceanskih kolonij Kube, Portorika in Filipinov vidno pešala

(Vilaregut 2007: 30). Tako lahko vidimo, da se je s krepitvijo katalonske industrijske moči

povečevala tudi njena moč in pa težnja po, takrat predvsem kulturni, neodvisnosti. Hkrati z

industrializacijo so v Kataloniji nastali tudi družbeni razredi, delavski razred, intelektualna

elita in pa buržoazija. Značilno za slednjo je bilo, da je imela kljub svoji premoči le malo

vpliva na centralistično politiko v Madridu, kar se je kmalu pričelo izražati po zahtevah o

večji avtonomiji. »Po Balcellsu (1999: 14-18) sta obstajala dva ključna dejavnika, ki sta

vplivala na t.i. marginalizacijo katalonske politike. Prvi je bil različno razumevanje

koncepta in vloge politike. Katalonske pojmovanje politike kot »zastopanja moralnih

interesov« se je bistveno razlikovalo od koncepta politike kot mehanizma »v službi

države«. Za politike v Madridu je bila Katalonija nepokorna in nezvesta provinca, ki bi se

morala odreči svoji katalonski identiteti, če bi želela aktivno sodelovati v politiki.

Zanimivo je, da so se te zahteve pojavile, še preden se je katalonski nacionalizem politično

organiziral. Pozneje, ko je nastopila španska državljanska vojna, so Katalonijo doletele

tragične posledice. Sovpadli so namreč vsi trije glavni dejavniki, ki so pripeljali do vojne:

periferni nacionalizem, revolucionarno delavsko gibanje in radikalni antiklerikalizem

(Díez Medrano 1995: 152)«. (Mandelc 2011: 159)

Pred obdobjem renaixençe ter romanticizmom drugod po Evropi je obstajala na

območju katalonske regije oblika protokatalanizma, hkrati pa je bilo ozračje zelo

razburkano in napeto med karlisti, ki so se zavzemali za ponovno vzpostavitev

administrativnih postav. Na drugi strani so se jim zoperstavljali republikanci, ki so težili k

federalizmu, liberalci pa k decentralizirani administraciji v okvirih ustavne monarhije. Iz

vsega tega je nastal začetni separatizem, ki je bil v 19. stoletju bolj kulturno-sentimentalne

narave in skorajda povsem nestrukturiran, torej brez nekega začrtanega programa. V tem

obdobju poznamo torej dva različna strukturna toka politične struje, iz katerih izhajata tudi

sedanji monopolni opciji, CiU in ERC. Prva izhaja iz konzervativnega katalanizma,

katoliško ter buržoazno naravnanega, ki se je v svojem delovanju potegoval za čim večjo

politično avtonomijo regije ter ekonomsko stabilnost, venomer pa v sodelovanju s

centralno oblastjo. V času, ko je Španija preživljala globoko krizo z izgubo poslednjih

48

kolonij na odprtem morju, je bil cilj te politične opcije modernizirati tako Katalonijo kot

tudi celotno Španijo. V osrčju konzervativnega katalanizma se je leta 1892 rodil prvi

zametek statuta o avtonomiji poimenovan Les Bases de Manresa, leta 1901 pa se je

formirala Lliga Regionalista, prva nacionalistična stranka ter v generalnem pogledu eden

od glavnih političnih akterjev v zgodovini katalonskega independentizma. Lahko bi rekli,

da je šlo za nek začetni impulz. Glavna figura, okoli katere se je skozi zgodovino spletla

podoba independentističnega borca, je bil Francesc Cambó, osebnost skorajda mitičnih

razsežnosti, ki je odločilno preoblikoval katalonski politični ter družbeni prostor. Druga

velika ideološka dialektika izhaja z leve strani, je delavskega ter ljudskega značaja, znotraj

tega toka pa so se formirale tudi prve odkrite independentistične težnje. Če se je

konzervativna oblika katalanizma našla predvsem v dialektiki Jocs Florals, pa je ta druga

oblika izhajala iz kulturne dediščine ter popularne kulture v obliki gledališča, medijev ter

zborovskega petja. Med pomembnejše stranke ter združenja se na tej strani prišteva Unió

Catalanista, Estat Català, Unión Federal Nacionalista Republicana in Solidaritat

Catalana, ki je združevala tako politike z leve kot z desne pa seveda tudi sredinske opcije.

Po irski vstaji v Dublinu 1916 se je oboroženi model upora zdel najboljša strategija

Danielu Cardoni, ki je ustanovil paramilitarne skupine Nosaltres Sols! (po vzoru Sinn

Fein) in pa Bandera Negra (Vilaregut 2007: 46-50).

Kot pomembno prelomnico v politični zgodovini Katalonije se mnogokrat označuje

razglasitev 14. točk predsednika Wilsona, med katerimi je bila tudi pravica o samoodločbi

evropskih narodov. K temu bi lahko prišteli še ustanovitev strank Federació Democràtica

Nacionalista, ki jo je vodil Francesc Macià in pa Acció Catalana ter Estat Català leta

1922, malo kasneje, natančneje 1931 pa je luč sveta ugledala tudi ERC. To je obdobje, v

katerem je separatistični diskurz prešel iz zasebnega v javni prostor. 14.4.1931 je Francesc

Macià razglasil Katalonsko republiko znotraj Iberske konfederacije. Naslednja taka

pomembna prelomnica in razglasitev Katalonske države pa je prišla s strani njegovega

naslednika Lluísa Companysa 6.10.1934. Čez tri dni naj bi po mnenju nekaterih pod

politično prisilo dodal, da je katalonska politična ureditev vezana na okvir španske

federativne republike. Ta izjava je še danes kamen spotike med katalanisti ter anti-

katalanisti, ki pravijo, da ni bilo nobene prisile ob tej izjavi in da se Katalonci v zgodovini

nikoli niso zavzemali za totalno odcepitev od Španije (Vilaregut 2007: 45-51).

49

Za Katalonijo je dolgo veljala oznaka Oasis catalán (Katalonska oaza, op.p.), ki se

uporablja tudi še danes v nekaterih primerih. Termin se sicer uporablja v svoji izhodiščni

rabi za opis katalonske regije v 30ih letih prejšnjega stoletja, predvsem v času državljanske

vojne, kjer so se kazale očitne razlike med že afektiranimi pokrajinami južneje in pa

prosperiteto katalonske regije. Katalonija je torej v enem desetletju prešla iz nemirne

pokrajine v območje navideznega miru in blagostanja. Desetletje pred tem, predvsem med

leti 1921 in 1923 je bila Katalonija prizorišče mnogih anarhističnih bojev, predvsem na

barcelonskih ulicah ter ulicah večjih katalonskih mest. V tej skorajda neobvladljivi

situaciji, je vladajoči Lligi Regionalisti skorajda odleglo, ko se je kot izvršna oblast

vzpostavila diktatura Prima de Rivere, saj so ostrejše sankcije tudi zavrle ta ekstrovertiran

anarhistični duh katalonskih mest (Payne 1991: 483). Čeprav je Lliga Regionalista

umaknila svojo podporo Primu de Riveri, ko je le-ta takoj po prihodu na oblast pričel z

redukcijo in cenzuro vsega katalonskega (med drugim je celo prepovedal katalonski ples

sardano in pa izobešanje katalonske zastave), se nikoli več ni povsem opomogla in zopet

pridobila oblast. V času Druge španske republike je bila oblast v domeni levičarskih

strank, sprva Estat Català, kasneje pa predvsem ERC (Edles 1999: 320). Stranke španske

levice so v začetku 30ih let, natančneje leta 1932 podpisale Pacto de San Sebastián,

dogovor oziroma pakt na državni ravni, s katerim so se zavezale, da bodo prepustile

Baskiji, Galiciji ter Kataloniji visoko stopnjo samouprave po pričakovani zmagi te

koalicije na državnozborskih volitvah, kjer so leta 1936 tudi zmagali. S svojo zmago so

omogočili amnistijo oziroma oprostitev obsodb članov Generalitat, samoupravne

institucije katalonske oblasti, katere člani so bili zaradi svojega katalanističnega delovanja

pred tem obsojeni na 30 let zaporne kazni (Hooper 2006: 259). Začetni separatizem po

vzoru irskega, je dal prednost strukturiranemu ter introvertiranemu independentizmu, ki sta

ga vodila Macià in Companys, ki je že od svojega začetka pa vse do frankistične diktature

imel določeno moč in veljavo tudi v okviru španskega državnega aparata, predvsem v

obdobju 2. republike ter v času državljanske vojne. Po državljanski vojni je sledilo

obdobje diktature, ki so ga zaznamovala izgnanstva, cenzura ter represija vsakršne vrste

nad vsemi oblikami katalonske izraznosti. V prvem obdobju t.i. modernega

independentizma od ustanovitve PSAN leta 1968 pa do prvih avtonomnih volitev leta 1980

se že kaže razdrobljenost levega pola. V drugi etapi do leta 1992 lahko vidimo vse

neuspele poskuse, da bi skupno artikulirali gibanje na institucionalni ravni ter presegli to

50

fragmentiranost, v tretji etapi pa vidimo predvsem vzpon ERC in pa vzpostavitev CUP, na

kar bomo opozorili v naslednjih sekcijah diplomskega dela (Vilaregut 2007: 175-185).

Danes se Katalonska oaza le še redko uporablja kot nek kredibilen termin. Kadar pa

se pojavi, ima mitične konotacije v nekaterih diskurzih, ki skušajo Katalonijo še vedno

portretirati kot nekakšno oazo, vendar pa se ta mit zaradi same fragmentacije katalonske

politike ter vedno obsežnejših vplivov trenutne krize hitro razblinja (glej Casals 2010;

Caudet 1978: 21).

8.1. Independentizem v času frankizma

¡Cataluña y el País Vasco, el País Vasco y Cataluña, son dos cánceres en el cuerpo de la nación!

¡El fascismo, remedio de España, viene a exterminarlos, cortando en la carne viva y sana como un

frío bisturí!

José Millán-Astray

Diktatura Prima de Rivera, predvsem pa frankizem, sta poskušala na vse možne

načine zatreti težnjo po kakršnem koli razlikovanju katalonskega naroda od drugih

prebivalcev Španije. Šele v 60ih letih, v bolj permisivnem obdobju frankistične diktature,

so zopet dobila odporniška gibanja, ki so bila takrat predvsem kulturno naravnana,

nekoliko izrazne moči. V tej točki se je združilo veliko gibanj z različnimi ideološkimi

izhodišči, vendarle pa s skupnim, željo po suverenosti, ki je bilo najmočnejše stičišče.

Lahko bi rekli, da je šlo za neke vrste pakt za boljšo skupno prihodnost v smislu kulturne

konvergence (Vilaregut 2007: 20). Po koncu Riverove diktature se je zopet pričelo

republikansko vrenje in prišlo je obdobje Druge španske republike. Leta 1936, tik pred

državljansko vojno, je na volitvah zmagalo gibanje Frente Popular de izquierdas, torej

združena levica. V Kataloniji je bila v tem obdobju najmočnejša ERC, po državnem udaru

pa se je to popolnoma spremenilo. Cenzura, usmrtitve, represija na vsakem koraku ter

izgnanstvo vidnih političnih ter intelektualnih figur je postalo del vsakdana (Vilaregut

2007: 61-62).

51

Obdobje diktature lahko brez ovinkarjenja označimo kot obdobje kulturnega

genocida nad vsako obliko katalonskega izraza. Razveljavili so veljavnost že sprejetega

Statuta o avtonomiji iz leta 1932, uporaba katalonskega jezika se je tolerirala le v intimnih,

privatnih sferah, zaprli so vse katalonske tako raziskovalne, akademske, kot tudi umetniške

ter administrativne institucije, knjige v katalonskem jeziku so bile sistematično sežgane,

mnogo katalonskih učiteljev je bilo sustituranih z učitelji iz drugih delov Španije, ki niso

znali katalonskega jezika, z uradnih imen institucij, ulic, trgov so odstranili besedo

Katalonija ter jo zamenjali z drugimi, itd. Sam Franco je leto dni po začetku državljanske

vojne izpostavil vse večjo avtonomistično težnjo Katalonije kot enega od odločilnih

sprožilcev frankističnega gibanja. Kot je dejal, je bilo treba Katalonce zaustaviti v njihovih

težnjah, še preden so postali nerešljiva težava za domovino (Caudet 1978: 22).

V obdobju diktature in tranzicije je katalanistična dialektika le s težavo oblikovala

nek diskurz, ki bi bil slišen v javnosti, ne le v svojih simpatizerskih krogih. Radikalni

independentizem je dobil le medlo ter kratkotrajno pojavno obliko v podobi Terra Lliure,

oborožene skupine po vzoru baskovske Ete (Vilaregut 2007: 28). Vzrok za to avtor vidi v

premoči ter hegemoniji medijev v rokah zmernih političnih strank in pa v velikem valu

imigracije, predvsem v 50ih in 60ih letih iz drugih španskih regij, povečini z juga Španije,

kjer jih katalonsko vprašanje sploh ni doseglo in so prišli tja s popolnoma drugačnim

mišljenjem, ki ni priznavalo (in še vedno ne v večini primerov) multikulturne, predvsem pa

plurinacionalne podobe svoje države (Vilaregut 2007: 33).

Mnogo katalonske intelektualne ter politične elite je odšlo v izgnanstvo, tam pa so se

povezali z drugimi politiki, akademiki ter civilnimi iniciativami, s katerimi so iz izgnanstva

snovali novo politično strategijo. Macià se je v svojem izgnanstvu v Parizu povezal tako z

baskovskimi kot tudi irskimi nacionalisti in pa tudi s Tretjo Internacionalo. Zbral je manjšo

vojsko, ki je štela 400 ljudi, s katerimi je v Pirenejih, v obrobnem mestu Prats de Molló po

radiu razglasil neodvisnost. Akcija se je dokaj klavrno iztekla zaradi vohuna v njihovih

vrstah, ki je o tem poročal francoskim oblastem (Vilaregut 2007: 53-54), vendar pa mu je

ta akt prinesel večno čast in slavo v očeh katalonskih independentistov.

Drugi »totem« katalonskega independentizma je zagotovo Lluís Companys,

predvsem zaradi mi(s)tifikacije njegove smrti ter njenih okoliščin. Companysa so v

Franciji zajeli pripadniki Gestapa, ki so ga predali španskim oblastem, le-te pa so ga

obsodile na smrt pred strelskim vodom. Njegova smrt ima med independentisti legendarne

52

razsežnosti ter konotacije, predvsem zaradi njegovega krika »Za Katalonijo!« predno so ga

pokončali streli pred obzidjem gradu na Montjuïcu, ter dejstva, da se mu je to dogodilo

bosonogemu, saj je po pričevanjih očividcev dejal, da si želi biti v stiku s svojo izvorno

zemljo (Vilaregut 58-59).

V prvih letih po državljanski vojni je Falanga povsem prevzela vajeti Narodnega

gibanja (Movimiento Nacional) in postavila temelje frankističnega režima. Ko je bilo

venomer jasneje, da bodo sile osi iz druge svetovne vojne izšle kot poraženke, je caudillo,

kot so z ekvivalentom duceja ali führerja poimenovali Franca, spremenil taktiko in v svoj

ožji krog povabil ljudi brez fašističnega ozadja, predvsem na tista mesta, ki so bila

povezana z zunanjo politiko. Ne glede na to, pa je falangistična ideologija prevladovala in

zavzela najmočnejšo pozicijo v takratni španski politiki, zlasti v prvem desetletju režima.

Zaradi posredne navezave s silami osi, po končani vojni, Španija ni pridobila pravice do

mednarodne pomoči. Vzpostavil se je celo bojkot na trgovanje tujih trgov s Španijo, kar je

že tako obubožano, opustošeno in pretežno poljedelsko državo pahnilo v še bolj

brezizhodno situacijo, znano pod skupnim označevalcem años de hambre (leta lakote

op.p.). V tem obdobju je bila Španija najbolj odvisna od pomoči argentinskega

peronovskega režima. Predvsem ob koncu 40ih let, je imela kriza ogromne razsežnosti. Z

mestnih ulic so v velikem številu izginjali celo psi in mačke, sestradani do smrti, ali pa kot

hrana na krožnikih lačnih prebivalcev. Na deželi so bili ljudje ponekod primorani za

preživetje jesti celo travo. V Barceloni so dnevno vključili elektriko le za tri ure, v

Madridu pa je javni prevoz deloval le sporadično, da bi tako prihranili energijo. To je bilo

tudi obdobje, ko so se začele množične migracije s podeželja v mesta. V nekaterih primerih

je šlo za migracije celih vasi ter družin, ki so se v upanju na boljše življenje odpravili v

industrializirane centre na severu države. To je bilo obdobje, ko je bila država na robu

bankrota, podkrepljena z visoko inflacijo in ko je bilo čutiti nemir ter nezadovoljstvo med

delavskim razredom ter študentsko populacijo. Ko je sam Franco videl, da je situacija že

skorajda brezizhodna, se je odločil za dokaj drastičen premik, ter pomembne državne

položaje prepustil tehnokratom iz vrst organizacije Opus Dei (Hooper 2006: 12-15). V

60ih letih se je situacija precej spremenila. Prišlo je do ekonomskega booma t.i. años de

desarrollo, ki v grobem zajema obdobje med leti 1961 in 1973, ko je ekonomski napredek

beležil visoko 7 % letno rast, kar je najvišja rast v tem obdobju v ne-komunističnih

državah, z izjemo Japonske. To je bilo med drugim tudi zaradi odprtejše zunanje politike,

53

ko so se španski državljani lažje preseljevali v tujino in od tam pošiljali del svojega

zaslužka v domovino ter vse pogostejših zunanjih investicij v špansko gospodarstvo. Z

ustvarjanjem ekonomskega dobička, se je ustvaril tudi nov srednji potrošniški družbeni

razred (Hooper 2006: 16-17; 23).

Med leti 1968 in 1980 je bilo torej politično dogajanje zelo pestro ter raznoliko. To

epoho štejemo kot obdobje, v katerem je nastal sodobni independentizem z organizacijami

kot so Independentistes dels Paisos Catalans (IPC), ERC, Nacionalistes d'Esquerra, ki

skuša ustvariti katalonski imaginarij ne samo na političnem, temveč tudi na družbeno-

kulturnem nivoju, predvsem s pozicije feminizma, ekologije, antimilitarizma, zato je krog

podpornikov prihajal v veliki meri iz intelektualnih krogov, Assamblea de Catalunya, pri

kateri gre za odbor združen v antifrankističnem odporu ter Partit Socialista d'Alliberament

Nacional (PSAN), ki se pojmuje kot prva independentistična stranka, katera se je

zavzemala za socialistično ureditev, poleg tega pa tudi za samoodločbo Katalonije v okviru

politične formacije Països Catalans (Vilaregut 2007: 65-85).

V zadnjih mesecih režima in pa v začetnem obdobju tranzicije je prišlo do t.i. fiebre

autonómica (avtonomska vročica op.p.), ko so se vse province in pokrajine borile v

novonastali ustavni zakonodaji za določeno stopnjo avtonomije od centralistično

naravnane oblasti. To ni bil le primer Baskije, Galicije in Katalonije, določeno stopnjo

samouprave so med drugimi zahtevale tudi Andaluzija, Ekstremadura in Kanarski otoki.

Španska srednjeveška zgodovina, ki se je v obdobju frankizma portretirala kot unificirana,

je sedaj postala zgodovina prej neodvisnih nacij, ki si jih je Španija tako ali drugače skozi

tok zgodovine pokorila (Hooper 2006: 35). Katalonija je ponovno vzpostavila Generalitat,

upravno institucijo srednjeveškega izvora, in na njeno čelo postavila Josepa Taradellasa, ki

je v obdobju diktature živel v izgnanstvu. Njegove znamenite besede Ja soc aquí (Sem že

tu) ob prihodu iz izgnanstva po smrti diktatorja, so se in se bodo za vedno vtisnile v

zgodovinski spomin katalonske politike (Hooper 2006: 35). Pravice iz institucije

Avtonomne skupnosti zagotavljajo pravico do predsednika skupnosti, parlament,

zakonodajo in vrhovno sodišče, ki bi urejali področja stanovanjske in kmetijsko-okoljske

politike, urbanistično planiranje, šport, turizem, zdravstveno ter socialno oskrbo. Centralni

oblasti pa so šle »ekskluzivne« pravice do zunanje politike, zunanje trgovine, obramba,

pravosodje in pomorski ter zračni promet. Področje kot je izobraževanje pa je bilo ponekod

skupnostno razdeljeno na obe obliki oblasti. V katalonskem in baskovskem primeru sta obe

54

regiji dobili pravico nad izobraževalnim sistemom, vzpostavitev posebne lastne policijske

enote, ter lokalnih radijskih ter televizijskih postaj (Hooper 2006: 38).

Španija (in vse njene regije) je od konca obdobja diktature doživela globoko

transformacijo. V manj kot pol stoletja se je skozi intenzivne zgodovinske premike

večinoma ruralna, globoko tradicionalna družba, transformirala v urbano, multikulturno in

tehnološko napredno. Nekdaj seksualno izredno zaprta družba, je postala ena izmed bolj

permisivnih, drastično so se spremenile tudi družbene vloge moškega in ženske (Hooper

2006: 2).

55

8.1.1. Strategije upora

República o monarquia? Catalunya!

Francesc Cambó

Slika 12: Oznaka fašisti za pro-špansko usmerjene prebivalce Katalonije sega še v čase diktature.

V zahodni Evropi so in so bili tudi v preteklosti evropski »regionalizmi«, med katere

je prištevan tudi katalonski, kot dobro povzame Mandelc, »nejevoljno tolerirani«, saj so jih

odrivali na margino ter se z njimi ukvarjali le površno kot z nekimi neracionalnimi

protestnimi gibanji, katere so malo utišali s tem, da so jim odobrili nekatere izmed

kulturnih ter jezikovnih zahtev (Mandelc 2011: 168). Kot odgovor so ti marginalizirani

regionalizmi vselej izoblikovali strategije upora proti dominantnemu diskurzu. »V obdobju

56

politične in kulturne represije subnacionalne kolektivitete izberejo različne načine, kako

opozarjati na svoj položaj; ene kot legitimno sredstvo upora izberejo nasilje, druge pa

iščejo mirne poti za dosego svojih zahtev po avtonomiji in prepoznanju«. (Mandelc 2011:

161) Katalonska subnacionalna kolektiviteta je že od svojega vznika precej heterogena in

fragmentirana med seboj, zato je toliko kot je teh kolektivitet tudi različnih strategij upora.

Poleg izobešanja zastav, prižiganja sveč ter polaganja rož katalonskim narodnim herojem,

umetniške uporniške akcije kot je primer glasbenega gibanja v času diktature Cançó nova,

uporaba katalonskega jezika v javnosti, izobešanja napisov Catalonia is not Spain na

slavni dirki Tour de France ter nedavni nogometni tekmi Barcelona-Milan, ki so jo

predvajale vse večje medijske hiše, pisanja grafitov in ostalega, je bila pogosto, tudi v

preteklosti, ko so morali posegati po malce bolj subtilnih strategijah, uporabljena »akcija

motenja«. Zajema predvsem »motenje« oziroma neprimerno obnašanje ter odkrito

izražanje nespoštovanja španskih uradnih protokolov in proslav, kot lahko vidimo v

primerih izžvižgavanja kraljeve prisotnosti ali pa španske himne na športnih dogodkih.

Dandanes z opozarjanjem nase skušajo pritegniti predvsem pozornost tujcev ter medijev,

kar sem lahko videla tudi sama na različnih zborovanjih ob najbolj turističnih točkah ter ob

prisotnosti independentističnih grafitov v angleškem jeziku, ki so bili naslovljeni na turiste.

Intelektualna elita ter civilna gibanja so bila s svojimi prispevki torej enako odločilna za

formiranje ter utrjevanje katalonske identitete nasproti španski. Že v času državljanske

vojne je obstajalo mnogo v to smer naravnanih publikacij kot je Amic, literarna publikacija,

ki je bila namenjena vojakom na bojnih frontah in v kateri so mesto zasedali predvsem

poveličevalni traktati o katalonskem pogumu ter navdihujoča patriotska poezija (Zavala

Weber 2012: 36). Eno izmed pomembnih, morda celo najpomembnejših, orodij kot izrazov

»svobode in upora« je zagotovo jezik, tako v preteklosti kot tudi še danes, čeprav je bila

njegova raba v času diktature Prima de Rivera in pa predvsem Franca obsojena na zasebno,

intimno rabo prijateljstev in družinskega kroga. »Izbrati katalonščino namesto kastiljščine

je pomenilo prostovoljni umik v podzemlje, v ilegalo in s tem izgubiti kakršnokoli možnost

za uspeh in napredovanje v španski družbi«. (Mandelc 2011: 159)

Katalonijo večina svetovne javnosti povezuje z nogometom, natančneje z

nogometnim klubom Barcelona, ki ne prebuja le navijaških, temveč tudi katalanistične

strasti. To so morda edina vrata v svet za katalanizem, ki vodijo do množic, da prepoznajo

njegov obstoj. Sama sem bila velikokrat prisotna na praznovanju Barçine zmage na sloviti

57

ulici Las Ramblas, kjer se združijo ljudje v zmagoslavnem praznovanju ob uspešni

predstavi njihovega kluba. Na praznovanju ob močnih emocijah seveda ne manjka petja

katalonske himne (poleg himne nogometnega kluba), skandiranje anti-špansko usmerjenih

parol, dvigovanje katalonske zastave ter celo zažiganje španske. Šport, posebno pa

nogomet, je v današnjem svetu močan katalizator patriotskih čustev. Burns v svojem delu

Barça: A People's Passion izpostavi povezavo med katalonskim nacionalizmom ter

športom. »Klub je skupaj s stadionom Nou Camp, ki izgleda kot katedrala v moderni dobi,

postal centralna točka katalonske nacionalne identifikacije. V času frankizma je bila to

edina javna arena, kjer so Katalonci lahko izražali svoja nacionalna čustva. Burns

raziskuje, kako politične elite katalonske levice in desnice pogosto izrabljajo nogometne

tekme, da iščejo podporo, ki bi nekoč pripeljala do statusa še večje avtonomije. […] V tem

smislu (ne glede na nacionalno pripadnost igralcev) je klub prevzel simbolno identiteto, ki

je transcendirala svoje prokatalonske in antišpanske korenine ter postala simbol

regionalnega/nacionalnega upora«. (Mandelc 2011: 162) Kot smo videli, nogometni klub

Barcelona ne le v času frankizma, temveč tudi danes, velja za prostor, kjer se spletajo

strategije upora. Že sam pregled vodstvene strukture razkaže, da je bil njen dolgoletni

predsednik Joan Laporta v svojih mladih letih član PI (Partit per la Independència),

sekcije, ki je izšla iz ERC. Sam sebe definira kot katalonskega patriota, ta patriotizem pa je

prenesel tudi na delovanje nogometnega kluba, ki je dandanes postal eden od emblemov

Katalonije v svetu. Tako kot nekdanji glavni trener kluba Pep Guardiola je tudi Laporta

sodeloval kot govornik na državnih proslavah, njuni govori pa so vselej odslikovali

independentistični diskurz. Laporta je prepoznavnost svoje medijske podobe uporabil tudi

pri pozivih ljudem, naj se udeležijo consultas, neuradnih lokalnih posvetovalnih

referendumov glede morebitne neodvisnosti, ki so se odvijale po celi Kataloniji v letih

2009 in 2010 (Casals 2010: 130-131).

Če povzamemo zgoraj omenjeno bi lahko rekli, da vsako nacionalno gibanje

manjšinske skupnosti, ki izraža zahtevo po večji avtonomiji, izhaja iz občutka

nezadostnosti politične moči. Strategije upora simbolično pretrgajo z nadvlado države kot

kontrolne institucije ter dajo vedeti oblasti, da obstajajo razlogi nezadovoljstva z njihovo

vladavino. Guibernau izpostavi štiri oblike strategije javnega upora. Prva je simbolna

akcija, s katero se navezuje na neko splošno, vendar izolirano, simbolno dejanje manjše

skupine ljudi ali celo posameznika. Sem predvsem prištevamo civilno nepokorščino v

58

obliki izobešanja zastav, zapisovanja parol na zidove, torej v obliki grafitov in street arta,

kar je tudi osrednja tema pričujočega teksta. To se odvija predvsem v domeni javnega

prostora ter naslavlja naključnega mimoidočega. Naslednja strategija je strategija

interferenčnih akcij, zlasti na javnih dogodkih, kot so državne proslave in podobno. S to

strategijo se meri predvsem na motenje ritualov in pomembnih državniških dogodkov

ravno z namenom, da se pokaže, da vladajoče strukture niso dosegle zadovoljivo stopnjo

homogenosti med skupnostjo. Velikokrat so receptorji teh intervencijskih akcij mišljeni

predvsem tuji mediji ter internacionalna skupnost kot smo videli nekoliko prej v tekstu.

Tako lahko vzamemo kot tipičen primer te strategije napis Catalonia is not Spain, ki

mnogokrat krasi zidove mestnih ulic, pa tudi velik del tribune nogometnega stadiona Camp

Nou v Barceloni. Iz uporabe angleškega jezika je jasno razvidno, da je namenjen pogledom

širše javnosti k ozaveščanju katalonskega političnega statusa. Tretje v vrsti strategij upora,

ki jih navaja avtorica, so akcije, ki izvirajo iz dejanj »uporne« elite, ki ponavadi bolj

zasledujejo klasistične kot pa nacionalne cilje, njihov namen pa je predvsem ustvarjati ter

ohranjati visoko kulturo ter umetnost teh manjšinskih elit. Pri poslednji, solidarnostni

strategiji upora, pa naj bi šlo za projekt ustvarjanja skupinske zavesti s strani širše množice.

Gre torej za načrtovano strategijo ponavadi manjšinskih skupin, s katero želijo mobilizirati

množice v skupnem interesu za dosego določenega cilja. Gre torej za participatorno

kolektivnost, ki skozi množico izkazuje svoj socialni kapital, če si na tem mestu sposodimo

Bourdiejev termin. Seveda lahko tudi k strategijam upora prištejemo oborožen upor,

vendar pa je v katalonskem primeru o tem skorajda nesmiselno govoriti, saj se je ta oblika

upora v zgodovini pojavila le v sledovih ter hitro zatonila (Guibernau, Núñez 1998: 120-

121).

59

9. UNA LLENGUA = UNA CULTURA - KATALONSKA

NACIONALNA IDENTITETA TER NJEN IMAGINARIJ

Es catalán quien así se siente, o quien vive en Cataluña y lo quiere ser. El sentimiento de

pertenencia es más importante que la condición administrativa de vivir en un territorio. Y en

cualquier caso, la voluntad de ser catalán es el elemento más determinante.

Artur Mas

Nacionalna identiteta je tisto stičišče, v katerem se povežejo ljudje neke skupnosti,

ne glede na njihove osebnostne ali druge aspekte. »V primeru nacionalne identitete gre

največkrat za ozemlje, jezik, kulturo in fiktivni ali dejanski skupni izvor, na podlagi česar

nacionalna identiteta navznoter združuje njene nosilce in jih obenem navzven ločuje od

nosilcev drugih nacionalnih identitet. V tej dvojni naravi nacionalizma velja iskati vzroke

njegove politične privlačnosti in nevarnosti obenem, saj je moč nacionalne identitete v tem,

da predstavlja integrativno silo in aktivno mobilizacijo skupine ljudi. Španija je dober

primer zato. Številne študije so potrdile, da se večina španskih državljanov opredeljuje z

dvojno nacionalnostjo, prva izhaja iz njihove etnične oziroma regionalne skupnosti, druga

iz nacionalne države«. (Mandelc 2011: 160)

Kompleksnost oziroma hibridnost večplastnosti katalonske identitete gre po mnenju

nekaterih iskati v strukturnem pomanjkanju upravnih ter zgolj katalonskih institucij, po

mnenju drugih pa gre tu za skupek zgodovinskih izkušenj, vojn, diktatur in drugih oblik

oblasti. Skupno vsem pa je, da izhajajo iz premise, da je oblikovanje enovite ter enotne

narodne identitete predpogoj za željo po neodvisnosti od Španije, kar bi lahko bila tudi

posledica kameleonske politike dveh najmočnejših strank v katalonskem prostoru, torej

CiU in levega bloka (PSC), ki sta se zazvzemali za katalanizem le kolikor jim je dopuščala

španska aksiomska oblast. Predvsem CiU je sklepala najrazličnejše pakte in dogovore s

postavami različnih španskih vlad, katalonska nacionalna zavest pa jim je »prišla prav« le

ob določenih momentih, kot so športne prireditve ter razni regionalni kulturni prazniki

(Vilaregut 2007: 35-36).

Vsako nacionalno ima svoj identitetni imaginarij, svoj nabor podob, nazorov.

Tistega, kar ga razlikuje od Drugih nacionalnih. Znatnega pomena pri ustvarjanju

60

nacionalnega so seveda zemljevid, kot močan simbol naroda ter njegove suverenosti,

zastava, himna in ustava. Vendar pa nosijo v sebi močan čustveni naboj tudi drugi kanali, v

katerih se konstruira nacionalna realnost. To so spomeniki, zgodovinsko pomembna

prizorišča, simbolna krajina, ki je preko medijev pogosto mistificirana ter dobiva že skoraj

religiozno noto. V 80ih in 90ih letih so se independentistične skupine ter gibanja

osredinjala predvsem nase, sedaj pa se povezujejo ter prepoznavajo tudi druga podobna

gibanja po svetu, ne le separatistične narave, temveč tudi na drugih področjih kot je recimo

ekologija ali pa boj za enakovrednost med obema spoloma. Kot je razvidno s fotografije

spodaj, si independentistični imaginarij mladinske organizacije JERC prisvaja asociativne

podobe kot so enakost med spoloma, pomembnost ekologije, anti-monarhično socialistično

državno ureditev; vse to pa spada v sklop njihove separatistične ideje ter označuje družbo,

v kateri bi želeli živeti.

Slika 13: Propagandi plakat organizacije JERC s Francom kot osrednjo podobo. Zgoraj so simbolni

prikazi katalonskega identitetnega imaginarija, ki se postavlja kot nasprotje svojemu Drugemu.

61

Slika 14: Približek s plakata, kjer se razkriva simbolika katalonskega identitetnega polja.

Kot smo videli se katalonska identiteta konstruira, postavlja nasproti konceptu

Drugega, v tem primeru Španije. To poteka tako na področju simbolnega imaginarija ter

kulturnih praks kot so bikoborbe, hkrati pa tudi na ekonomsko-političnem področju v

smislu katalonskega finančnega prispevka Španiji, predvsem v obliki davčne politike, in

delovanja institucij slednje v korist ali škodo katalonskega gospodarstva. Sedaj v obdobju

ekonomske krize se izpostavlja predvsem katalonski deficit v povezavi s prispevkom

katalonskih davkoplačevalcev v državno blagajno, od katere dobijo mnogo premalo v

zameno, vsaj v očeh mnogih segmentov katalonskega prebivalstva.

Čeprav Španija velja za eno izmed najstarejših evropskih držav, pa njen proces

želenega nation-buildinga ni bil izpeljan v popolnosti, predvsem zaradi vse bolj

pojenjajočega identificiranja s špansko celoto, ki jo je v večini nadomestila regionalna

identiteta. Slednja je v katalonski ter baskovski regiji najmočnejša identifikacijska

komponenta (Bollen, Díez Medrano 1998: 588). Med tremi subnacionalnimi regijami v

Španiji, torej Galicijo, Baskijo in Katalonijo, je v zadnjih dveh opaziti precej višjo stopnjo

primarne nacionalne ter kulturne identifikacije s svojim regionalnim substratom, in s tem

posledično tudi artikulacijo političnih zahtev za višjo avtonomijo ali pa celo izstop iz

skupne države. Díez Medrano ugotavlja, da je ta razlika povezana s stopnjo

industrializacije, ki se prevaja nato v ekonomske in druge vrste kapitala, v čemer je očitna

razlika med Baskijo in Katalonijo na eni strani, ter Galicijo na drugi. Razvoj perifernih

nacionalizmov v Španiji je poleg industrijskega razvoja in pohoda nacionalnega duha

povsod po Evropi povezan tudi z izgubo španskih kolonij Kube, Portorika in Filipinov leta

62

1898, kar je pripeljalo do moralnega in ekonomskega obubožanja nekdaj najmogočnejšega

evropskega imperija. Na tem mestu se je španska vladajoča elita zatekla k ekstremnim

centralističnim ukrepom, da bi pridobila tako potrebno finančno injekcijo tudi od

regionalnih sredstev, kar pa je močno nasprotovalo drži katalonske buržoazije (Díez

Medrano 1994: 541-543).

Po vojni za špansko nasledstvo je bila Katalonija leta 1716 povsem inkorporirana

pod špansko oblast z odlokom, znanim pod imenom Decreto de la Nueva Planta, ki je

narekoval abolicijo vseh katalonskih institucij ter pomenil korak nazaj v kulturni ali in tudi

drugih oblikah suverenosti. Vseeno pa je treba izpostaviti, da se je s tem novim redom za

Katalonijo pokazala možnost, da lažje ter intenzivneje sodeluje v trgovinskih procesih z

drugimi deli Španije in Latinsko Ameriko (Díez Medrano 1994: 552).

Iz česa sestoji »katalonskost«? Kateri so elementi njene strukture? Kot bazične

elemente bi lahko izpostavili predvsem ozemlje oziroma teritorij (čeprav je to dostikrat v

katalonskem primeru predmet polemik zaradi ozemeljske zamejitve ideološko-

geografskega koncepta Països Catalans), skupno zgodovino, kulturo ter tradicije, jezik in

pa seveda identifikacijo z idejo nacionalnosti (Buxó i Rey 2001: 50). Politična ter

intelektualna elita sta glavna akterja v konstrukciji širše sprejete nacionalne identifikacije,

saj definirata polje tradicionalnega in sodobnega, visoke in nizke kulture. S tem

selekcionirata kulturne, zgodovinske ter estetske aspekte, ki v sebi kanalizirajo

identifikacijsko strukturo naroda, kot je bilo v primeru Jocs Florals, literarnega dogodka,

ki je v drugi polovici 19. stoletja (od 1859 dalje) v obdobju renaixençe oziroma

katalonskega kulturnega preporoda predstavljal motor nacionalnega duha. Na tem mestu se

je skozi katalonsko literaturo ustvarjal in poglabljal nacionalni sentiment z uporabo

simbolov in mitoloških elementov iz katalonske zgodovine, ki so jih prenesli v takratno

sedanjost in s tem konstruirali katalonski nacionalni identitarij (Buxó i Rey 2001: 52;

Zavala Weber 2012: 8-10). V obdobju modernizma in pa noucentisma, ki sta sledila

renaixençi, pa se je katalonska identiteta formalizirala, ne le v polju kulture, temveč tudi

politike, prišlo pa je tudi do institucionalizacije jezika, zgodovine in kulturne dediščine.

Pojavili so se novi ideali Katalonije, ki so jo, skozi poetsko alegorijo La ben plantada

znamenitega literata Eugenia d'Orsa, asocirali z mediteransko kulturo, osredinjeno na

novonastale urbane centre, ki naj bi presegala zgodovinsko ter družbeno stratifikacijo

(Buxó i Rey 2001: 53). V času do državljanske vojne je bil velik del podjetnikov in pa

63

intelektualne elite naklonjen katalanističnim idejam, celo kreirali so jih v okviru

strankarskih programov, na eni strani konzervativno usmerjene Llige, ki je predstavljala

politično hegemonijo v prvi tretjini 20. stoletja, tudi v času kooperacije z režimom Prima

de Rivere, ter na drugi bolj progresistično naravnane ERC, ki je svojo hegemonijo vpeljala

v času Druge španske republike (Díez Medrano 1994: 549-550).

»Politična kultura je kompleks širokih referenc med neko človeško skupnostjo, ki si

deli iste spomine ter specifične tradicije, besedišče, junake, simbole, življenjski habitat in

povezovalnost s skupnimi institucijami, v skupnem projektu, kateremu skušajo dati

veljavne ideologije strukturo in smisel«. (Casassas 2001: 30) Katalonska nacionalna

identiteta temelji predvsem na jeziku in pa na kulturi, ki deluje najbolj povezovalno ter

integracijsko. Tako katalonska nacionalna identiteta ni izključujoče narave, ne pripada le

»avtohtonim« Kataloncem, temveč vsakemu, ki se s to nacionalno identiteto identificira, ne

glede na svoje poreklo. Kot pravi Ksenija Vidmar Horvat (2012: 11) je kultura »tisti

dejavnik, ki ustvarja nove začasne, pa tudi trajnejše zamisli in nadnacionalno zavest

pripadanja skupnemu prostoru«. To je zelo pomembno za katalonski prostor, saj je

predvsem v večjih urbanih središčih delež migratornega prebivalstva precej znaten. Cardús

zagovarja migracijo in se postavlja nasproti nekaterim radikalnim katalonskim

nacionalistom (kot je recimo politična platforma Ciutadans, ki kot največje zlo za

Katalonijo izpostavlja migracijo iz arabskih držav) s tezo, da je Katalonija pravzaprav s

procesom migracij dobila zagon za ustvarjanje novih prostorov spominov, v katere so se

lahko vključili vsi, ne glede na etnično pripadnost. Katalonec je po njegovem torej lahko

vsak, ki se s tem identificira, ne glede na to, od kod je njegov izvor (Cardús 2007: 87).

Katalonija torej ni metafizična entiteta, temveč gre za skupek fenomenov, ki jih v

celovito množico sestavlja ideja o katalonskem narodu (Giner 2001: 19). Danes je

konstrukcija nacionalne identitete boj med katalanisti, nacionalisti in separatisti na eni

strani ter na drugi nasprotniki te ideje. Vsaka stran pa ima svoj profil intelektualne ter

politične elite ter množičnih medijev, ki poskušajo doseči (ne)identifikacijo s svoje

pozicije kraja nastajanja kolektivnih identitet.

64

10. KAJ SLEDI? DOMET KATALONSKEGA

NACIONALIZMA DANES

El problema catalán no se puede resolver, que sólo se puede conllevar.

José Ortega y Gasset

Šele v zadnjih letih je v Španiji prišel pod vprašaj sam obstoj Španije kot take, šele

pred kratkim je njena suverenost, zamejenost postala nekaj nesamoumevnega. Tudi takoj

po Francovi smrti se ni ob novem političnem zagonu javno tako množično preizpraševalo o

drugačni teritorialni ureditvi Španije. Kot ugotavlja akademska stroka, so Španske

politične elite spretno krmarile ter se izogibale vsakršni resnejši obravnavi o drugačni

ureditvi, hkrati pa zatirale vse odločnejše poskuse v to smer, pa četudi bi šlo za

federalistično ureditev politične moči (Mandelc 2011: 169).

Po Francovi smrti in med uveljavitvijo demokratičnega političnega sistema je

potekala tranzicija, doba stabilizacije ter postavljanja novih družbenih temeljev. V tem

času so se katalanistična gibanja borila predvsem za ponovno vzpostavitev statuta o

avtonomiji po zgledu iz leta 1932 ter za volitve v zopet formirani katalonski parlament. V

času postfrankizma, torej od leta 1975, natančneje od Francove smrti 22.11. istega leta, je

celotna Španija in pa z njo tudi Katalonija doživela velike spremembe. Eno izmed

najpomembnejših dejanj je bilo zagotovo združitev političnih strank glede konsenza o

Statutu o Avtonomiji, katerega so naslonili na statut izpred državljanske vojne (1932), pa

čeprav si stranke niti v obdobju tranzicije niti v sedanjem demokratičnem obdobju niso

soglasne glede položaja oziroma odnosa Katalonije in Španije. Pod sloganom »Llibertat,

Amnistía, Estatut d'Autonomía« (Svoboda, Pomilostitev, Statut o Avtonomiji) se je leta

1977 v novoizvoljenem španskem parlamentu izoblikoval osnutek statuta, ki je bil sprejet

čez dve leti. »Ker je bil katalonski jezik, enako kot v primeru Slovenije, od samega začetka

glavno orodje narodne identifikacije, ne čudi, da je bilo eno prvih dejanj katalonskega

parlamenta prav osnutek Zakona o normiranju jezika iz leta 1983«. (Mandelc 2011: 160).

Boj za jezikovno normalizacijo je prevzelo predvsem izvenparlamentarno gibanje Crida a

la Solidaritat s svojim manifestom, ki je znan pod imenom 2.300, ki označuje koliko je

bilo njegovih podpisnikov, in je v letih od 1980 in pa do 1992 igrala eno od odločilnih vlog

v katalonskem agit-propu (Vilaregut 2007: 85-105). Čeprav danes na prvi pogled izgleda,

65

da je katalonski jezik dobro, morda celo preveč, zastopan v katalonski družbi ter da je

španski tisti, ki je močno zapostavljen, pa je situacija precej bolj kompleksna od tega. Res

je, da je kot pogoj za pridobitev delovnega mesta v javni upravi zahtevano znanje

katalonskega jezika, napisi in oznake komercialnih prostorov kot so trgovine in restavracije

so zaradi subvencije prav tako v katalonščini, omogočeno je tudi šolanje v obeh jezikih.

Hkrati pa močan nasprotnik ostaja v kastiljsko govorečih višjih slojih, velikega dela

intelektualne elite in pa v migrantih iz drugih delov Španije pa tudi od drugod, ki zavračajo

katalonsko realnost kot obstoječo (Buxó i Rey 2001: 58).

Slika 15: »Govori katalonsko«. Poziv k obširnejši uporabi katalonskega jezika.

Obdobje med leti 1992 ter 2006 je karakteriziralo zmagoslavje parlamentarnih strank

ter konec radikalnega independentizma in s tem tudi oborožene skupine Terra Lluire. Od

90ih dalje se je izrisala dokaj jasna ločnica med izvenparlamentarnimi gibanji in pa

parlamentarnimi strankami. V tem obdobju je bilo prisotno veliko uličnega aktivizma in pa

tudi novih oblik agit-propa ter prostorov nacionalne kodifikacije kot je Rock Català,

glasbeno gibanje, katerega člani oziroma skupine kot so Els Pets, Brams, Obrint Pas, Sau,

etc., so pripomogle k močnim nacionalnim emocijam. Eden izmed prelomov v katalonski

66

politični zgodovini se je zgodil leta 2003 z avtonomnimi volitvami, katerih rezultat je bila

prva tristrankarska vlada Katalonije. Gre za obdobje, ki ga Casals poimuje kot drugo

tranzicijo (Casals 2010: 79). Prva tristrankarska vlada Katalonije se je od svoje izvolitve

leta 2003 pod vodstvom Pasquala Maragalla intenzivno ukvarjala s politiko lingvistične

normalizacije. Druga najpomembnejša točka pa je bila zastavitev projekta katalonskega

statuta o avtonomiji. S temi dejanji je postavila politična elita vprašanje katalonske

avtonomije v ospredje, s tem pa je razburila tako katalaniste, kot tudi njihove nasprotnike

(Casals 2010: 19). Leta 2007 predsednik vlade postane José Montilla, ki vlado v Madridu

opozori na porast razočaranja s špansko politiko do Katalonije, njenih institucij in

gospodarstva in da se med njenimi prebivalci pojavlja anti-španska nastrojenost,

naravnanost (Casals 2010: 20). Srž mnogih problemov sta v zadnjem obdobju predvsem

finančna politika in odnos, ki ga ima centralna oblast do te avtonomne skupnosti, ki se čuti

izključena iz aktivne politike oblikovanja celotne družbe. Carod-Rovira, nekdanji vodja

ERC je pred nekaj leti objavil esej z naslovom 2014, tekst, v katerem pozicionira

neodvisnost Katalonije v leto 2014, na tristoto obletnico padca Barcelone pod oblast

prvega vladarja Španije iz borbonske dinastije, Filipa V. , ki se je dogodila 11.9.1714

(Casals 2010: 70-71). Ta dan oziroma Diada de Catalunya je najpomembnejši nacionalni

praznik te regije, kjer se ob tem dnevu spominjajo tako kot oni temu pravijo »izgube svoje

suverenosti«, zato bi imela pridobitev samostojnosti tristo let kasneje močno simbolno

konotacijo.

Independentizem je v zadnjih dveh desetletjih postal precej difuzen, razpršen v

raznolike mreže, tudi zaradi organizacijske krize prejšnjih sistemskih ureditev. To

mreženje se dogaja predvsem v sklopu neformalnih združenj, ki ponujajo tudi prostor

socializacije ter občutek skupnosti za mlade independentiste, vedno večje ter potentne sile

v izražanju te težnje v sklopu svojega družbenega boja. V preteklih obdobjih so se

skupinska druženja odvijala predvsem na političnih mitingih, danes pa gre predvsem za

zabavne ter kulturne prireditve kot so koncerti, taborjenja, etc., na katerih se skuša povezati

mlade ter v njih še bolj poglobiti pripadnost katalonski nacionalni identiteti. Tovrstne

prireditve sicer privlačijo veliko maso udeležencev, se pa je ta taktika izkazala kot dokaj

dvorezen meč, saj obiskovalcev na teh prireditvah ne manjka, po drugi strani pa je

organiziranega »mladinskega« independentizma premo sorazmerno precej manj (Vilaregut

2007: 124-132). Procés de Vinaros se šteje kot zadnji poskus aglutinacije

67

independentistične levice v svoji totaliteti. Kot vidimo, je katalonska levica, tudi radikalna,

precej fragmentirana ter razdrobljena na mnogo majhnih skupin, ki združujejo po nekaj

100 privržencev (včasih več, a tudi manj), ki so ravno zaradi svoje majhnosti ter

razdrobljenosti brez večje moči, njihove akcije ter družbene intervencije pa so pogosto

slabo vidne ali slišane. Med leti 2000 ter 2001 se je organiziralo veliko konferenc in drugih

dogodkov, kjer je večina teh skupin skušala najti skupni jezik ter izoblikovati neko

potentnejšo ter unificirano skupnost, vendar pa je bil zaradi nestrinjanja ter nezmožnosti

sklepanja kompromisov ta poskus obsojen na propad (Vilaregut 2007: 139-140). V

zadnjem času se je pojavilo veliko upanje independentistične levice, sicer sprva

neparlamentarna stranka, ki je v svojem začetnem obdobju je delovala le na občinski ravni,

a sedaj že kroji politično podobo Katalonije. Gre za CUP (Candidatures d'Unitat Popular),

eno redkih mladih indepedentistčnih gibanj, ki se je želelo aktivno vključiti v proces

formiranja katalonske politične realnosti (Vilaregut 2007: 137-139) in ki je zelo uspešno

izšlo iz zadnjih parlamentarnih volitev na regionalni ravni. Drugi up se je kazal v obliki SI

(Solidaritat per la Independencia), ki pa so na zadnjih volitvah povsem nepričakovano

dosegli precej slabe rezultate. Naslednja med organizacijami, ki sodi med aktivnejše v

zadnjih letih je brez dvoma Reagrupament, katere ustanovitelj je Joan Carretero. Slednji je

prepoznaven po svoji ostri retoriki v odnosu do Španije, saj zanj ne pride v poštev nobena

druga opcija kot suverena Katalonija s svojimi lastnimi mejami, ločenimi od Španije

(Casals 2010: 132-133). Napisali so tudi svoj osnutek katalonske ustave, katere uvodni

člen definira Katalonijo kot pravno, neodvisno, demokratično in socialno državo

(Constitució de Catalunya 2010: 4).

68

Slika 16: Poziv organizacije CUP k izobešanju katalonske independentistične zastave na balkonih v

eni izmed barcelonskih četrti v času lokalnih praznikov.

Danes se veliko Kataloncev prišteva kot apolitičnih, saj čutijo mnogo več zaupanja v

neparlamentarna gibanja, tako da smo v zadnjih letih priča predvsem velikemu številu

organizacij, civilnih iniciativ, ki se za independentizem zavzemajo predvsem s kulturnega

vidika. Òmnium Cultural, Plataforma per la Llengua, l'Obra Cultural Balears, Escola.cat

so le nekatere izmed njih, pri ljudeh pa imajo tudi več podpore, če jih postavimo ob bok

političnim strankam. Poleg tega smo priča vrvenju številnih drugih civilnih iniciativ,

koncertov, prireditev, stojnic, internetnih portalov ter blogov kot so Racó Catala, Vilaweb,

Avui, El Punt, ki na katalonskocentričen način poročajo o dogodkih.

Danes smo torej ne le na katalonskem območju, temveč v celotni Španiji priča eri

različnih civilnih gibanj ter plataform s socialnim predznakom. Število teh gibanj je

naraslo predvsem v zadnjih letih, torej v obdobju ekonomske (pa tudi politične in

vrednotne) krize. Številni ljudje so ob vse pogostejših korupcijskih aferah ter nezmožnosti

uradne politične elite, da bi poiskala odgovore na vse obsežnejšo eksistencialno stisko

španskih državljanov, politiko vzeli v svoje roke in se organizirali v različna gibanja kot so

Indignados ali katalonska sekcija Indignats, ¡Basta ya!, ¡Aquí no! in v podobne druge

69

organizacije. Člani ter podporniki gibanja Indignats so teden za tednom kljub izredno

grobemu policijskemu nasilju vztrajali na Plaçi Catalunyi, glavnem trgu v Barceloni, kjer

so skozi cel dan potekale različne aktivnosti, od debat o možnih rešitvah za izhod iz krize

do delavnic z recikliranim materialom. Ravno ekološka ozaveščenost je ena izmed glavnih

postavk mnogih izmed naštetih (in drugih) organizacij. Samo v Kataloniji je organiziranih

skupin z ekološkim predznakom že okoli sto. Ekološkost ali ne, značilnost teh civilnih

gibanj je, da niso vezana na strankarsko politiko in se od nje distancirajo kot apolitični ne-

strankarski subjekti (Casals 2010: 105). Poleg že omenjenih skupin, ki svojo pripadnost ne

vežejo na nacionalno identiteto, pa obstoja cela vrsta plataform, katerih osnovna premisa je

ravno katalonska nacionalna identiteta, tako na »apolitičnem« civilno-družbenem vidiku

kot je Omnium Cultural in druge, pa tudi take, ki nosijo v sebi močan levičarsko ali

desničarsko usmerjeni naboj. Med slednjimi sta zagotovo Ciutadans (C's) in pa Plataforma

per Catalunya (PxC), pri katerih gre za odkrito islamofobno skupino. Eden izmed ciljev

teh skupin je zaustavitev pretoka migracij v Katalonijo, predvsem iz dežel z muslimansko

veroizpovedjo, saj so po njihovem oni glavni krivci za nastalo ekonomsko krizo ter zaradi,

po njihovem mnenju neasimilacije v družbo, grožnja katalonski nacionalni identiteti. Vodje

in člani teh ksenofobnih ter drugače nestrpnih organizacij so bili pogostokrat v preteklosti

člani radikalnih desničarskih militantnih skupin (Casals 2010: 109-110).

V zadnjih letih je prišlo v ospredje znova tudi vprašanje prenovljenega Statuta o

Avtonomiji, v katerem je bilo po katalonskem predlogu zapisano, da Katalonci

konstituirajo svoj lastni narod. Vse politične stranke v katalonskem parlamentu so složno

podprle zapisano, z izjemo PP-ja (Vilaregut 2007: 21). Nekatere politične stranke, tako

katalonske kot španske (pa tudi širša javnost), stojijo za stališčem, da je pravica o

samoodločbi in iz tega izhajajoča morebitna suverenost, v nasprotju s sedanjo zakonodajo

ter protiustavna, saj je v španski ustavi zapisano, da je Španija kot zamejena celota

neločljiva. Danes smo torej priča precej kontradiktornim dialektikam. Poleg tega, se to

pravico do samoodločbe, ki je zapisana v statutu ZN interpretira kot pravico, ki se nanaša

le na države, ki so bile okupirane s strani kolonialnih sil, hkrati pa prevladuje tudi diskurz o

današnjem globalnem svetu, v katerem naj bi se meje podirale in ne dograjevale (Vilaregut

2007: 38). Statuti o avtonomiji vselej dvignejo veliko prahu in razburijo ideološke

nasprotnike. Tako je bilo tudi ob sprejemu in pogajanjih zadnjega veljavnega katalonskega

Statuta izpred nekaj let, kjer so ob debati o njegovih členih na državni ravni nekateri

70

politiki, predvsem iz sedanje vladajoče stranke PP, ki že od nekdaj zavzema močno

antikatalanistično stališče, nekatere člene poslali celo na vrhovno sodišče. Natančneje je

šlo tu za, po njihovem mnenju, spornih 136 točk od 223, kolikor jih obsega omenjeni

dokument (Casals 2010: 94).

Danes se v Kataloniji formirata dva močna, a nasprotna si pola. Prvi si zaradi

ekonomske krize (za katero krivi Španijo) želi čimprejšnjo odcepitev, drugi pa ravno iz

istega razloga pravi, da se je naprej potrebno ukvarjat z življenjsko bolj pomembnimi

stvarmi, ter da se bo o političnem statusu Katalonije razpravljalo potem, ko bo regija

izplavala iz trenutne krize, spet tretji pa v duhu časa predlagajo in vidijo rešitev v

katalanizmu postnacionalističnega značaja.

10.1. Sodobni katalonski aktivizem – nekatere independentistične

organizacije

¡Viva la República y muera el Borbón!

Joan Tardà (ERC)

Sodobni »radikalni« independentizem vselej išče nove forme, v katerih bi se lahko

trdno pozicioniral. Kot pravi Vilaregut, nikoli ne izgine, le transformira se iz oblike v

obliko ter iz pojavnosti v drugo. Kot še dodaja, ima veliko zmožnost preobrazbe,

metamorfoze. Čeprav člani skupin, na katere sem se osredotočila v svoji študiji, izhajajo iz

enakih ali pa podobnih postulatov kot njihovi predhodniki z obdobja konca diktature, torej

iz konceptov marksizma, komunizma in v večini primerov socializma, se ti omenjeni

koncepti umikajo idejam antikapitalizma ter družbene revolucije. Boj na ulici je glavno

sredstvo prikazovanja teh skupin in ne le njihove moči, ekspanzije, temveč tudi zgolj

eksistence (Vilaregut 2007: 132-133), kjer so grafiti ter druge oblike aktivistične ulične

umetnosti glavno izrazno sredstvo njihovega obstoja. Ponavadi te skupine zavzamejo

močno politično držo, a se hkrati distancirajo od strankarskih struktur, tudi od navzven

etiketiranih kot katalanističnih ali celo independentističnih, iz mnogih razlogov. Po

njihovem videnju gre za oblastniške strukture, ki so v službi centralne oblasti v Madridu in

71

so zatorej izdajalci ideala independentizma. Hkrati pa ne prizanašajo niti sorodnim

skupinam, tako da lahko vidimo, da se ambivalentna fragmentiranost parlamentarne levice

prenaša tudi v civilno-družbene strukture. Med temi skupinami se namreč na ulicah

odvijajo street artovske vojne, pravi boji, kjer gre za pisanje žaljivih parol čez grafit druge

skupine, in druge taktike. Seveda pa to ni le primer ideološko similarnih skupin, saj poteka

srdit boj tudi med pro in anti-independentisti.

Slika 17: Nalepka plataforme za katalonski jezik spodbuja k izvajanju vsakodnevnih aktivnosti in

življenja na sploh v katalonščini. Ob tem je s strani nekega drugega individua ali skupine dodana

beseda »no« (ne, op.p.), kar jasno nasprotuje omenjeni ideji plataforme, hkrati pa je dodan še s

kemičnim svinčnikom narisan kljukasti križ, kar nam da vedeti, da gre za nekoga, ki izhaja iz

neonacistične ideologije.2

2 Na tem mestu je treba izpostaviti, da se velika množica teh mladinskih skupin identificira z »anti-fa«

ideologijo, katere direktni oponent so skupine z neonacistično miselnostjo. Tako se med »punkiji«, kot jim

pravijo, in neonacisti na vsakodnevni ravni odvijajo tako street art kot tudi verbalna ali pa celo fizična

obračunavanja.

72

Radikalnih mladinskih organizacij je kar precej, nekatere so obstajale že prej, druge

pa so se formirale pred kratkim. Spet tretje so se prestrukturirale v nove s spremenjenim

ciljem ter imenom. V nalogi se bom osredotočila le na tiste, ki so se znašle v mojem foto

arhivu, ki sicer zajema okoli 3000 fotografij, saj bi bilo vključevanje ostalih neštetih

skupin ter organizacij preobširno. Maulets, el Jovent Independentista i Revolucinari so se

formirali leta 1998. Organizirajo veliko srečanj, okroglih miz, znani pa so tudi po tem, da

organizirajo kulturne dogodke, na katerih potekajo aktivnosti, ki izhajajo iz ljudskega

izročila. Med aktivnejše skupine zagotovo sodijo tudi ENDAVANT, Organització

Socialista d' Alliberament Nacional iz leta 2000, ki je ena izmed trenutno delujočih skupin

z najostrejšo retoriko. Ostro nasprotujejo vsakršni politični opciji ter ambivalentni poziciji

glede odcepitve Katalonije, izredno dejavni pa so tudi v svoji intenzivni agitaciji. Eden

izmed članov skupine se je na enem izmed El Clásicov, znamenitim derbijem med

Barcelono in Real Madridom, priklenil na gol. Sodelujejo tudi pri pisanju člankov za

»revolucionarno« naravnane publikacije. Pomembnejše organizacije, ki so se ustanovile po

letu 2000 so še CEPC (Coordinadora d'Estudiants dels Països Catalans), ki se je nato

skupaj z Alternativo Estel združila v SEPC (Sindicat d'Estudiants dels Països Catalans). V

okviru svoje študijske izmenjave sem na svoji tamkajšnji fakulteti (Facultat de Geografía i

Història) imela kar nekaj stika z njimi. Vztrajno so delili letake, izobešali plakate,

organizirali srečanja ter proteste proti bolonjski reformi in pa bilingvizmu oziroma

dvojezičnosti na že omenjeni fakulteti ter tudi širše na sami Univerzi. CUP (Candidatures

d'Unitat Popular) je gibanje, ki je preraslo v strankarsko strukturo, ki je na zadnjih

regionalnih volitvah dosegla presenetljivo dober rezultat in ki se zavzema za obliko

direktne demokracije, njene ekspanzijske ter promocijske taktike pa segajo dlje od že

vajenega agit-propa drugih skupin (Vilaregut 133-143). Skupini, s katerimi sem imela

največ stika sta CAJEI in JERC, ki sta tudi na street art področju najbolj dejavni ter vidni.

Barcelona je prelepljena, posprejana in popisana z njihovimi oznakami, slogani, stencili,

šablonami ter grafiti. Kar je mnogokrat kamen spotike med drugimi sorodnimi skupinami

je to, da gre pri JERC v bistvu za podmladek stranke ERC, čeprav se od njenega delovanja

pogosto kritično distancirajo. Pri vseh omenjenih organizacijah in skupinah gre za pretežno

mladinski segment okoli dvajsetega leta starosti (spodbujajo vstop in pridružitev ženskih

članic, vseeno pa je večji delež članov moškega spola) z izrazitim antikapitalističnim

prepričanjem, vero v neizpodbitnost dejstva o katalonski suverenosti od Španije ter z

73

aktivističnim angažiranjem opozarjanja ter mobiliziranja javnosti s prisvajanjem javnega

prostora.

Slika 18: Kolaž fotografij independentističnih grafitov mladinske organizacije CAJEI.

Slika 19: Kolaž fotografij independentističnih grafitov ter drugega materiala skupin JERC, JCPC in

Endavant.

74

11. GRAFITI IN STREET ART SKOZI FORME DRUŽBENIH

RAZMERIJ

Art is not what you see, but what you make others see.

Edgar Degas

Skozi pojem grafiti razumemo besedne ali slikovne oznake oziroma podobe, ki so z

nekim premišljenim aktom naslikane, napisane ali kako drugače brez dovoljenja nanešene

tako na javne kot zasebne, nikoli pa grafitarjem lastne, površine. Etimološki izvor besede

najdemo v grškem terminu graphein, kar pomeni pisati, in pa v italijanski različici

graffiare kot tehniko vrste stenskega slikarstva, pri katerem so rezljali ter praskali podobe

v steno. Danes gre v prenesenem pomenu za podobno tehniko, le da v tem primeru

posameznik uporablja druge tehnike in druga sredstva kot so flomastri ter spreji za

nanašanje podob ali napisov na steno. V svojem začetnem pomenu se je termin nanašal

torej predvsem na inskripcije ali slikovne podobe, ki so jih raziskovalci prvotno našli na

ruševinah ali skulpturah iz pretekle zgodovine, od Altamire pa do Pompejev, če naštejemo

le nekaj najbolj znamenitih (Whitehead 2004: 26; Bulc, Abram 2008: 12).

Urbana umetnost se je kot vsaka umetniška oblika skozi zgodovino razvijala,

spreminjala ter iskala nove izrazne forme. Zato danes bolj kot o grafitih lahko govorimo o

street art-u oziroma o ulični umetnosti, ki zajema tudi grafite poleg drugih novonastalih

intervencijskih tehnik. Street art se je torej razvil kasneje kot grafitiranje, nekateri zanj

uporabljajo tudi temina urban art ali celo post-graffiti, saj uporablja tehnike onkraj

grafitiranja, predvsem v odnosu do materiala in tehnik (Bulc, Abram 2008: 13). Pod ta

koncept poleg grafitov prištevamo tako tudi druge tehnike, najpogostejše med njimi pa so

šablone in pa stickerji oziroma nalepke, ki tako kot grafiti zasedajo javne površine in s

svojo prisotnostjo (po)ustvarjajo odnos z družbenim prostorom, saj s svojo izmenjavo idej

skozi podobe, ponovno vzpostavljajo, (re)strukturirajo ter (re)formulirajo dialog z okolico

(Mikola 2008: 195). »Pravzaprav je street art v svojem iskanju krajev, ki jih ljudje ne

opazijo ali, bolje, se zanje ne zmenijo, zelo blizu namenu, pa tudi metodi intervencionistov

v sodobni umetnosti. Fizičen prostor odkrije, ga razgali in ga oboroži ne samo z novo

pomenskostjo, temveč je sposoben tudi zamajati ritem tega prostora«. (Mikola 2008: 200)

75

11.1. Sprehod skozi zgodovino ter kontekstualizacija ulične

umetnosti v institucionalne in komercialne namene

Everything you can imagine is real.

Pablo Picasso

Zgodovina modernih grafitov se je pričela nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja

v Philadelphiji, od koder se je hitro prenesla tudi na Newyorško underground okolje, kjer

se je vzpostavila kot močno zastopana subkulturna forma v okviru tamkajšnje hip hop

scene. Prvi članek o grafitih sega v leto 1971, ko je New York Times objavil reportažo o

slovitem writerju, ki je deloval pod psevdonimom Taki 183 in ki je mesto zasul s svojimi

tagi. To je bila tudi prva tipologija grafitov, pri čemer gre za podpis psevdonima grafitarja.

Torej, sprva se je uveljavila le ta oblika grafitov, šele nato se je tehnika razvila v vizualno

kreativno umetnost, ki sedaj sega vse do celostnih muralnih poslikav. Od osemdesetih,

predvsem pa od devetdesetih, se je grafitarska subkultura razširila tudi v druga večja

urbana središča po celem svetu, temu pa je sledila popularizacija ter komercializacija v

obliki ovitkov glasbenih zgoščenk, svoj prostor pa so dobili tudi v filmih ter v vse

pogostejših fotomonografskih publikacijah. Seveda ne smemo zapostaviti pomena

interneta, predvsem v zadnjem obdobju, kjer je ta medij precej preoblikoval delovanje

grafitarjev ter vseh drugih street art umetnikov, tako za promocijsko rabo kot tudi že v

samem aspektu komuniciranja med različnimi umetniki po svetu. Na spletu so dostopne

tudi e-knjige, webzini in pa tudi seveda številni forumi, na katerih si izmenjujejo ideje,

izkušnje in tudi lastne kreacije (Bulc, Abram 2008: 14-15).

V 70ih letih so s popularizacijo grafitov tudi umetnostni kritiki v tej obliki izraznosti

pričeli opažati neodvisno obliko umetnosti v sklopu urbane kulture (Belton, 2001). V vseh

teh letih se je umetnostna forma grafitov razvijala in oblikovala nove tehnike ter tako

ustvarjala novo obliko umetnosti, ki si je prislužila oznako post-grafiti ali kar street art

oziroma ulična umetnost, ki je zajemala stencile, plakate, nalepke in druge vrste

umetniško-prostorske instalacije, kot smo že omenili na začetku tega sklopa. V 90ih letih

so grafiti v ZDA postali komercializirani ter trženi, celo do te mere, da so jih vključili v

reklamne kampanje korporacijskih gigantov kot sta Nike in Sprite (Whitehead 2004: 26-

76

27). »Čeprav street art deluje skozi idejo odpora, se zdi, da ima v globalni ekonomiji v

resnici aktivno vlogo. Potrošniško vrednost sprejev in barv prepoznavajo tudi onkraj

vogalov prazne ulice. Šablone so še posebno uspešen medij v povezovanju globalne civilne

potrošniške družbe z redom ulice. Šablone so polne ikon, podob, popularne kulture. Street

art pogosto posvoji ideje popularne kulture in (množične) reprodukcije, obenem pa je (še

vedno) zmožen obdržati nekakšno samosvojo antipotrošniško držo«. (Mikola 2008: 201)

Skozi tok časa so grafiti ter vsa ulična umetnost zasedali različne pozicije v

akademskem diskurzu, saj so bili sprva priznani le kot neka marginalna oblike niti-ne-

umetnosti, predvsem zaradi predznaka vandalizma ter nelegalnosti svojega udejanjanja,

hkrati pa lahko sedaj nekatere kreacije občudujemo v muzejih in galerijah. Od oblike

marginalne umetnosti so torej prešli tudi v polje komercialnega ter institucionaliziranega.

Kot pravi Abram, se skozi institucionalizacijo »reducira (slikovni) grafit, prej vpet v

subkulturni kontekst, na objekt s statusom tržnega blaga, postavljenega v kapitalističen

proces menjave, kjer se ovrednoti, ponudi trgu in proda. Inkorporira ga taisti sistem

sodobne potrošniške kulture in mehanizmi, ki specifično subkulturno produkcijo ne samo

modificira, ampak tudi zavrže«. (Abram 2008: 39)

12. METODOLOGIJA IN DOSEDANJE ŠTUDIJE O STREET

ARTU

Research is to see what everybody else has seen, and to think what nobody else has thought.

Albert Szent-Gyorgyi

Je grafit le neka nesmiselna čačka na zidu ali lahko preko nje z ustrezno

metodologijo opazujemo ter preučujemo družbene procese in pojave? Kako beremo grafite

in ostale oblike pojavnosti ulične umetnosti? V današnjem času je akademska znanost

toliko napredovala, da preučevanje osebne identitete snovalcev, estetskih trendov,

konfliktov neke skupnosti ter družbene zgodovine neke kolektivitete preko grafitov in

street arta ni več vprašanje zmožnosti ali primernosti, temveč se predvsem išče načine

branja le-teh. Pomembno pri preučevanju grafitov so poleg njihovega vsebinskega pomena

77

predvsem okoliščine njihovega nastanka ter izbira prostora kot teritorialnega zaznamka

(Stocker et al. 1972: 365; Whitehead 2004: 26). »Grafit je zapis, je inskripcija, praska, je

materialno udejanjeno sporočilo, ki ga, ko ga vidimo, že tudi beremo. Kot pravi Ella

Chmielewska, zamejevanje grafitov kot inskripcij naznanja dvoje: materialno zapisovalno

podlago in jezik (2007: 149). Vizualni znak je obenem že tudi tekstovni znak, ta tekstovni

znak pa (v smislu Derridajeve gramatologije) že vsebuje tisto, čemur metafizika pripisuje

neposredno bližino s samim logosom – to je glas. Označevalec (po Saussurju slušna

podoba) je tako v metafiziki v neločljivem razmerju do logosa, ki pa ima nastavke za to, da

ga je po Derridajevem mnenju (skozi branje Nietzcheja) mogoče osvoboditi izvednosti v

razmerju do logosa in v razmerju do z njim povezanega pojma resnice ali pravega

označenca. Kot pravi Derrida, logika etnocentrizma preferira fonetično pisavo, ki pa nikoli

ne obstaja v čisti obliki. […] Derridajevo teorijo jezika kot gramatologijo lahko uporabimo

za branje grafitov predvsem v smislu pomena znaka, ki je, če sledimo semiotični razlagi,

kazalnik nečesa drugega, določnejšega in v sebi združuje tako grafično, prostorsko, kot

tudi fonično, časovno komponento«. (Mikola 2008: 196)

Kljub temu, da so grafiti ter ulična umetnost odlična stičišča za preučevanje

družbenega stanja, procesov in premikov, je bilo o tej tematiki do sedaj objavljenih zelo

malo strokovnih študij (Ley 1974: 491). Na tržišču prevladujejo predvsem

fotomonografije, knjižne zbirke s fotografijami »kakovostnih« primerkov ulične umetnosti,

katere so sem ter tja opremljene s kakšnim pripisom, izvzetim iz konteksta (Bulc 2008: 8).

Fotomonografije se torej osredotočajo predvsem na estetski vidik oziroma učinek grafita,

le malo pa je poglobljenih študij. V kolikor obstajajo, pa se večina znanstvenih študij

osredotoča zgolj na semiološki vidik grafitov, torej na sam tekst, neupoštevajoč družbeno-

zgodovinski kontekst ter druge determinante v zadostni meri (Bulc, Abram 2008: 16).

Lahko bi rekli, da je moderna doba, skladno s svojimi biopolitičnimi strategijami izločanja

nefunkcionalnih in neproduktivnih elementov, potisnila jezik grafitov zunaj norm družbene

sprejemljivosti. Reisner, eden izmed akademikov, ki v svoj sklop raziskovanja vključuje

tudi ulično urbano umetnost, meni, da je temeljni razlog skopih študij o grafitih dejstvo, da

so zgodovino večinoma pisali zmagovalci, grafiti pa so glas manjšin in uporništva

(Stepančič, Zrinski 2004: 122). Na slovenskem prostoru je leta 2008 izšel zbornik Veselo

na belo, katerega avtorji so prepričani, da si grafiti in ulična umetnost zaslužita resnejšo

obravnavo ter problematiziranje, ne le kot »umetniški, estetski ali subkulturni fenomen,

78

temveč predvsem kot široko razširjeno popularnokulturno ustvarjanje, intencionalno

komuniciranje in politično delovanje«. (Bulc 2008: 8).

Sama sem ob odhodu na študijsko izmenjavo v Barcelono v letih 2009 in 2010 že

imela jasno izrisan cilj poglobljenega raziskovanja independentizma v družbenem okolju, v

vsakdanu prebivalcev Barcelone, saj sem se prvič s tem konceptom, to težnjo, srečala že v

letih svojega gimnazijskega izobraževanja. Zaradi predhodne geografske oddaljenosti od

prostora interesa so bili moj edini vir informacij zgolj malo dostopna literatura in časopisni

članki ter sem ter tja kakšen pogovor s tamkajšnjimi znanci, pa tudi različni internetni

forumi. Celostna podoba udejanjanja te ideologije v vsakdanjem življenju ter njene

dejanske pojavnosti ter razširjenosti v družbi pa je zame ostala neodkrita, dokler tudi sama

nisem postala del nje. Ko sem prispela tja, so mojo pozornost takoj pritegnili številni

grafiti, nato pa tudi ostale oblike street arta, ki so kar bodli v oči na pročeljih ter ostalih

površinah stavb, na poštnih nabiralnikih, smetnjakih, semaforjih, itd. S svojo prisotnostjo

so soustvarjali podobo Barcelone, predvsem mestnega jedra, kjer sem prebivala in kjer je

tudi največja pretočnost ter zgoščenost tovrstnih umetniških intervencij. Sprva sem jih le

opazovala ter sem ter tja fotografirala katero izmed njih, ko pa sem ugotovila, da na

zidovih potekajo bitke, tako z »ideološkimi« nasprotniki, ki so te grafite in street art črtali,

komentirali, pisali čeznje, kot tudi z mestnim čistilnim servisom ter lastniki

»vandaliziranih« površin, ki so jih vztrajno čistili, sem začela dokumentirati skoraj vse, kar

je bilo na dosegu mojega pogleda. Fotoaparat je postal torej moj stalni spremljevalec ter

zaveznik ob dokumentiranju specifične realnosti nekega mesta. Sprva so se mi zdeli grafiti

med seboj podobni, lahko bi rekli celo enaki, saj se moje oko še ni izurilo v razlikah med

independentističnimi zastavami, različnimi miselnimi vzorci, ki spadajo k različnim

skupinam, ki »krasijo« barcelonske ulice, njihovimi imeni ter pomeni. Omejevala pa me je

tudi jezikovna prepreka, saj je bila moje znanje katalonščine ob prihodu tja na zelo pasivni

ravni razumevanja osnovnih komunikacijskih kodov. Šele ko sem se dovolj izurila v jeziku

ter v tem mestnem inventarju, sem začela ob znanju o pretekli ter aktualni zgodovinski

politični situaciji, ob vsakodnevnem spremljanju dogajanja ter ob komuniciranju in

vzpostavljanju vezi z ljudmi, opažati ter razumevati dejanskost pomena teh uličnih kreacij.

Skozi dolgotrajen, a vztrajen proces sem se jih naučila brati, zato tudi sama stojim za

stališčem, da je ulična umetnost odličen raziskovalni poligon za stanje neke družbe ali

njenih skupin, če le znamo preseči edinost estetske komponente.

79

Slika 20: Kolaž independentističnih grafitov mladinske skupine AJG.

13. PREPLET URBANEGA IN PROSTORSKOSTI

What art offers is space - a certain breathing room for the spirit.

John Updike

Človeštvo je vedno posvečalo pozornost teritorialnim oznakam – od osvajalskih

pohodov, osvajanja vrhov, do poveličevanja zasebne lastnine. Grafiti ter ulična umetnost

so oblika teritorialnega označevanja, prisvajanja prostora. Vsem na očeh obkrožajo našo

urbano vsakdanjost, od podhodov, nadvozev, stavbnih površin, javnih prevoznih sredstev,

odvisno pa je od pozornosti vsakega posameznika v kolikšni meri jih opazi in dopusti, da

ga nagovorijo (Cybriwsky, Ley 1974: 494).

Grafiti so se razvili v kontekstu urbanega okolja in postali njegov sestavni del.

Dandanašnji imaginarij (zahodno-evropskih mest ter ZDA) urbanega prostora skorajda ne

obstaja brez ulične umetnosti ter umetnikov. Odnos grafitarja do mesta in njegovo

80

razumevanje urbanega okolja sta drugačna od odnosa večine ljudi, za katere je mesto zgolj

prostor, v katerem živijo. Oni si prisvajajo prostor ter ga uporabljajo kot komunikacijski

kanal za sporočanje svoje dialektike. Urbani prostor z vizualno podobo, ki jo oblikujejo

ulični aktivisti, govori torej o kulturnem in političnem življenju mesta (Stepančič, Zrinski

2004: 45-100).

14. KONCEPT JAVNE UMETNOSTI

It was public art defined as art that is purchased by experts who are not spending their own

personal money.

Dave Barry

Grafiti in ulična umetnost so del javnega, tako javnih površin kot tudi javnega

angažirano-umetniškega izraza. Zaradi zgodovinsko pogojenih razlik med javnim v

družbah so tudi razlike v pomenih, kaj je javna umetnost, ki se je kot umetnostni termin pri

nas uveljavil šele pred kratkim. Habermas vidi sodobno javnost kot diskurz in javni prostor

kot »teater« moderne družbe, ki ga konstituirajo dialogi med državo, trgom in civilno

družbo. Tako ne govorimo več o javnosti, temveč o javnostih (Stepančič, Zrinski 2004:

22). Javna umetnost deluje torej v javnem frenetičnem prostoru. V tem kontekstu ima

javna umetnost nalogo, da mimoidoče za hip ustavi, jih opozori na nekaj, kar je trajnejše

od vsakdanjega hitenja (Stepančič, Zrinski 2004: 35).

Ideja javnega izhaja iz razsvetljenskega parametra o konceptu javnega življenja, o

konceptu civilno-družbenega življenja. V tem konceptu pripada umetnost vsem ljudem in

ne zgolj privilegiranim slojem in kjer je javna umetnost tako postala javna dobrina, ki se

kaže tudi sedaj v novi družbeni vlogi umetnosti. Z razsvetljensko idejo javnega življenja se

je konstituiralo tudi novo družbeno telo – javnost kot neka realna skupnost in imaginarna

entiteta hkrati, katere značilnost je bila in tudi je sedaj, da opozarja na nezadostnost ali pa

nezadovoljstvo s početjem družbenih elit. Javnost deluje torej kot neka oblika družbenega

varovala (Stepančič, Zrinski 2004: 19-21). »V razsvetljenstvu je bila javnost ena. Prinašala

je en javni pogled. V postindustrijski družbi je drugače. Sestavlja jo na stotine skupnosti z

81

različnimi življenjskimi slogi, katerih namenov ne moremo več reducirati na skupni

imenovalec. Javni pogled je postal puzzle, sestavljen iz mnenj, pridobljenih iz več

kontekstov«. (Stepančič, Zrinski 2004: 21)

Ulična umetnost in z njo grafiti so pojavni del javne umetnosti. So del javnega

prostora, nastajajo samoiniciativno s strani posameznikov ali skupin, ter niso podvrženi

kontroli kot druge oblike umetnosti. Kot smo videli je javna umetnost kompleksen in

večpomenski koncept, javna dobrina, za ogled katere ne potrebujemo vstopnice, je torej

dostopna vsem, zato v tem pogledu šteje vsako mnenje enakovredno. Torej, pogledi in

ocene umetnostnih kritikov ter laičnega mimoidočega imajo enako težo. Javna umetnost ne

potrebuje naročnika, deluje neodvisno, niti ne potrebuje dovoljenja za svoj obstoj.

Značilnost javne umetnosti je tudi njena vseprisotnost v prostoru, njena sredstva izraznosti

so tako lahko grafiti, ulično gledališče, kot tudi fontane, spomeniki in celo cvetlične

gredice. Lahko bi rekli, da presega dihotomijo ter nadvse popularno delitev na »visoko« in

»nizko« umetnost, saj inkorporira tako tradicionalne kot tudi sodobne umetnostne

reprezentacije v svojo estetsko formo, ki jo razširja skozi javno komunikacijsko mrežo,

kamor lahko prištejemo tudi vizualno kulturo, modo ter oglaševanje (Stepančič, Zrinski

2004: 16-18, 30). »Javno umetnost kot kulturni fenomen opredeljujejo kompleksne pravne,

ekonomske in družbene vsebine javnega, kar pa ni stalnica, temveč je zgodovinsko

pogojena in odvisna od političnih, civilnodružbenih in gospodarskih okoliščin«.

(Stepančič, Zrinski 2004: 19)

15. KAJ JE UMETNOST? LAHKO GOVORIMO O ULIČNI

UMETNOSTI?

Just as the development of earth art and installation art stemmed from the idea of taking art out of

the galleries, the basis of my involvement with public art is a continuation of wall drawings.

Sol LeWitt

Pojem oziroma koncept umetnosti, ki se je ustalil še pred avantgardami, je umetnost

opredeljeval kot del kulture, po obdobju avantgardnih gibanj, pa se je koncept dodobra

82

predrugačil oziroma dodelal. Brez dvoma se je umetnost v teoretskih modelih ohranila kot

del kulture, vendar z dodano vrednostjo morebitne kontrakulture oziroma avantgardnega

gibala kulture, ki ga opredeljuje ozaveščen odnos do družbene realnosti (Puncer 2010: 60).

Umetnost je torej specifični diskurzivni sistem, ki vsebuje tako premise intertekstualnosti

kot intratekstualnosti. Ker se mi osredotočamo na street art, torej ulično umetnost širokega

dometa kot obliko vizualne kulture, se je skorajda potrebno dotakniti diskurza, ki

razmejuje visoko in nizko umetnost. Kot nam je znano je, kar se tiče ulične umetnosti, v

okviru te delitve precej nejasnega, saj režimi vrednotenja po eni strani to umetnost

postavljajo v muzeje in galerije ter jo spreminjajo v visoko umetnost, po drugi strani pa

obstaja vrednotenje po katerem si ta oblika izraznosti sploh ne zasluži preiti pod pojem

umetnosti.

Vizualna kultura je lahko hkrati torej tako populistična kot tudi elitistična, a vendarle,

kje so meje med visoko in nizko umetnostjo? Ali sploh obstaja nekaj takega kot je

»visoka« in »nizka« umetnost? Po Adornu umetnost opredeljuje logika, ki je »implicitna

njenim lastnim materialom«. Visoka umetnost je torej vse, kar sledi tej logiki, ki »vodi

prek zaporedja »negacij«, skozi katere se generira kanon prepovedi«. Bordieujeva razlaga

poteka skozi delitev publike v obziru do umetnosti. Torej, obstaja populacija, ki konzumira

visoko umetnost, pa tudi tista, ki konzumira nizko, hkrati pa poteka družbeni nadzor skozi

to estetsko konzumpcijo (Puncer 2010: 73). »Po drugi strani študiji vizualne kulture

izhajajo iz predpostavke, da je sodobna kultura že tako zelo pomešala elitno in popularno

kulturo, likovno in vulgarno, modernizem in kič, da ločena obravnava ni več niti smiselna

niti možna. V tem pogledu sta visoka in nizka umetnost imeni različnih diskurzov, hkrati

pa sta tudi dovolj nečisti in vzajemno odvisni ali dovzetni za komodifikacijo, da ju je

mogoče obravnavati z isto splošno metodologijo«. (Puncer 2010: 73) V današnjih hibridnih

časih je morda taka delitev torej preveč rigidna, saj ne samo, da so se ponekod zabrisale

meje med visoko ter nizko umetnostjo, temveč so se zabrisale tudi meje med umetnostjo in

življenjem samim. Frederic Jameson trdi, da sicer obstaja tako visoka, kot tudi nizka

umetnost, vendar pa ugotavlja, da sta obe v službi komercialne kulture (Puncer 2010: 73-

74). »V postmodernem stanju je podoba »blago«, ki v sami svoji produkciji pa tudi v

kroženju in potrošnji, odraža absorbcijo v komercialno kulturo vseh form umetnosti, tako

visoke kot nizke«. (Puncer 2010: 74)

83

Vizualna umetnost se nam kaže skozi podobe, pojem podobe in medija pa sta

neločljiva, saj »pojem medija dobi svoj pravi pomen, ko spregovori v kontekstu podobe in

telesa«. (Puncer 2010: 69) S konceptom podobe se je ukvarjalo mnogo teoretikov od

Foucaulta, ki je pisal o podobah kot o dispozitivih oblasti, Baudrillarda, ki je podobe

preučeval skozi koncept simulakra, Deleuza, Jamesona, Barthesa, Lacana, Benjamina,

Deborda in še bi lahko naštevali. Hans Belting, nemški umetnostni zgodovinar, je še eden

izmed tistih, ki se je na svoji akademski poti izrazito ukvarjal s konceptom podobe in v

svojem delu Antropologija podobe izpostavi naše lastno telo kot kraj (Ort), kamor se

vpisujejo te podobe. Slednjo lahko po njegovem razumemo in preučujemo le skozi

interdisciplinarno povezovalno metodologijo, saj je podoba znotraj telesa skupek osebne in

pa tudi kolektivne simbolizacije. »V antropološkem pogledu se človek ne pojavlja kot

gospodar svojih podob, ampak – kar je nekaj povsem drugega – kot »kraj podob«, ki

zasedajo njegovo telo: prepuščen je podobam, ki jih je ustvaril sam in jih poskuša vedno

znova obvladati«. (Belting 2004: 13)

15.1. Režimi vrednotenja

I want to meet a guy named Art. I'd take him to a museum, hang him on the wall, criticize him, and

leave.

Jarod Kintz, I Want

Ko govorimo o ulični umetnosti ter grafitih vselej znova prestavljamo meje umetnosti

oziroma tistega, kar se koncipira kot umetnost. V vseh študijah se pojavlja vprašanje ali

lahko ulično umetnost štejemo za umetnost, pa čeprav ni institucionalizirana in

komodificirana. Velja prepričanje, da slika postane umetnina šele takrat, ko se uokviri in s

tem vzpostavi možnost komodifikacije. Pred tem je lahko ista stvar skozi prizmo

ideoloških aparatov države, če si sposodimo Althusserjevo strukturo, razumljena kot

deviantnost, ki v sebi nosi le naboj komercializacije (Bulc, Abram 2008: 12).

Med umetnostnimi kritiki in tudi širšo javnostjo je opaziti oksimoron oziroma dvojna

merila ob presojanju grafitov in street arta. Priznavajo ter občudujejo posamezne ulične

84

umetnike (Banksy in Basquiat sta dosegla status pravih ikon popularne kulture), o

njihovem delu snemajo dokumentarne filme, njihova dela sama so kot umetnine

razstavljena v najprestižnejših svetovnih galerijah, grafitarska ikonografija pa se znajde

celo na potrošniškem materialu kot so posteljnine, naslovnice glasbenih zgoščenk, itd.

Početje anonimnih umetnikov, ki pa po spletu naključij niso postali enako znani kot

nekateri drugi, pa v očeh javnosti meji na vandalizem. Zakaj taka dvoumnost, ambivalenca

pri obravnavanju grafitov? Zakaj so za vladajoče strukture lahko tako sporni? Poleg tega,

da javno izražajo svoje nestrinjanje z dominantnimi idejami ter jih problematizirajo, tudi

postavljajo pod vprašaj obstoj oziroma sistem javne ter zasebne lastnine in nadzora nad

temi površinami, saj le te razmere ustvarjajo neenakost med družbenimi skupinami.

»Grafiti so (ne)posredna kritika legalizacije in legitimizacije javnega oglaševanja na jumbo

plakatih, kritika velikih neonskih napisov na stavbah ekonomskih korporacij, izložb

prestižnih trgovin itn. Prav tako so kritika državnega nadzora nad zunanjo podobo javnih

prostorov »nacionalne kulture«, pa naj gre za institucije ali mestne četrti, trge ali

spomenike. Grafiti se na ta način zoperstavljajo državno-korporacijski urejenosti,

odtujenosti in regulaciji javnih prostorov, ki za »nenadzorovano«, »noro« kreativnost nima

posluha in jo zato skuša izriniti na zanjo posebej določena, marginalizirana območja, daleč

od oči javnosti, ali pa jo v poblagovljeni obliki inkorporirati v »vzorna« početja

uveljavljenih ekonomskih in kulturno-umetniških organizacij«. (Bulc, Abram 2008: 17-18)

Grafiti so torej v širši javnosti precej nezaželjeni, saj s svojim obstojem znižujejo tržno

vrednost objektov. V različnih mestih po svetu obstajajo prav posebne čistilne skupine, ki

se ukvarjajo z odstranjevanjem grafitov. V Barceloni je potekala prava čistilna akcija na

stroške mestne občine, katere se je udeležil velik del lastnikov trgovin, barov in restavracij.

Poleg te komponente so grafiti tudi ilegalna dejavnost, povezana z dejavniki tveganja, torej

njihova produkcija je kazniva. Kazen je v skrajnem primeru lahko tudi zapor, vendar gre v

večini evropskih držav za izrekanje denarnih kazni ali opravljanje družbeno koristnega

dela (Milkovič-Biloslav 2008: 245). Tako street art kot tudi grafiti so del ljudske

umetnosti, ne v pomenu folklore, temveč v smislu neinstitucionalizirane angažiranosti od-

ljudi-za-ljudi kot medij, preko katerega lahko marginalizirane družbene skupine, torej

skupine, ki niso v poziciji komunikacijske ali medijske moči, izražajo svoje mnenje ter

ideje. Režimi vrednotenja te oblike izraznosti so si zelo nasprotujoči. Lahko so

obravnavani hkrati kot visoka kultura, pa tudi kot oblika vandalizma ter uničevanja

mestnih pročelij, če zopet omenimo le dva očitna protipola (Bulc, Abram 2008: 16).

85

Sporočilnost grafitov je lahko različna, v mnogih primerih emancipatorna, po drugi

strani pa poznamo tudi sovražni govor in prave bitke na zidovih, ne le navijaških ali drugih

skrajnih skupin. V primeru mojega preučevanja sem nemalokrat naletela na napise s

sovražno vsebino, uperjeno proti Španiji kot entiteti, nekaterim političnim strankam, ki po

njihovem mnenju zavirajo proces morebitne suverenosti katalonske države, ali pa proti

določeni skupini ljudi, ki veljajo za pro-španske oziroma anti-katalonske, dva pola, ki sta

tam v vzajemnem odnosu. Niso tuji niti sovražni napisi proti kraljevi družini in

bikoborbam, značilno »španskem« imaginariju, od katerega se Katalonci oziroma vsaj te

skupine želijo povsem distancirati kot od svojega Drugega. Zasledimo pa lahko tudi veliko

napisov uperjenih proti fašizmu, sistemu frankistične diktature, katerega ta najbolj

radikalna mladež (v večini izrazito levičarska) enači kar s pomenskostjo Španije.

Slika 21: Espanyolisme = Feixisme. Zapis naperjen predvsem proti trenutno vladajoči stranki

Partido Popular (PP).

Po Kanu so grafiti najbolj obča forma vizualne umetnosti kar se tiče mladinske

populacije, zato ni presenetljiv njihov obseg v večini urbanih okolij po svetu (Whitehead

86

2004: 26). Ta odnos Mi in Drugi v dialektiki Španija-Katalonija sega daleč v preteklost,

najbolj svež in zelo prisoten, pri večini prebivalstva, pa je zgodovinski spomin na Franca in

njegovo 36-letno diktaturo, pod katero so predvsem Katalonci, Baski in Galičani občutili

največjo težo zatiranja. Cenzura in represija nad katalonsko pokrajino, tradicionalno

republikansko, ter njenimi institucijami, kulturo ter jezikom sta bili vsa ta leta del

vsakdana. Tako nas napisi Puta Espanya, Fora la bandera espanyola in Espanyolisme =

Feixisme ne čudijo preveč.

Grafiti desničarskih skupin so manjštevilni in pa tudi manj opazni, ponekod se

zapletajo v bitke z zgoraj omenjenimi skupinami, predvsem pa se osredotočajo na risanje

in pisanje imen svojih športnih klubov oziroma navijaških organizacij. Velikonja sicer

argumentira, da so po formi ta skrajna, desničarska sporočila sicer grafiti, vendar pa po

drugi strani ne spadajo povsem v to kategorijo, saj se njihov diskurz v večji meri sklada z

dominantnim kot ta od levičarskih skupin. Torej je po njegovem treba tudi upoštevati

pozicijo v hegemonski strukturi družbe, da bi lahko govorili o »pravih« grafitih ali ne.

(Velikonja 2008: 30-31).

Koncept umetnosti s seboj prinaša torej veliko nejasnosti, zabrisanih meja in

neodgovorjenih vprašanj, o katerih se odvijajo intelektualni premisleki med različnimi

strokami, od sociologije, filozofije, estetike, itd. Kot pravi Erjavec (1995: 28) je teorija

estetike tista, ki s svojim gibanjem med poljem umetnosti, znanosti in filozofije »osmišlja

ali osmišljati hoče umetnost in ugotavljati, kaj umetnost je in kaj je umetnost, kaj je

umetniška lepota, kaj je preteklost, sedanjost in prihodnost umetnosti, kako se umetnost

umešča v spekter drugih človeških stvaritev z estetskim učinkom. Hkrati samo sebe

definira in redefinira, pri čemer si pomaga s privzemanjem konceptov, metod in pojmov ali

idej znanosti, pa naj bodo te družbene ali prirodoslovne«.

87

15.2. Različne tipologije grafitov

I dream my painting and I paint my dream.

Vincent van Gogh

V grafitarskem polju ustvarjanja obstaja veliko različnih tipov oziroma vrst grafitov,

ki so med seboj v hierarhičnem razmerju. Za naše potrebe preučevanja ta razmejitev ni

toliko pomembna, saj se v nalogi osredinjamo le na grafite s političnim predznakom, pri

katerih gre večinoma za nek napis s politično vsebino ali pa independentistične simbole. Iz

tega razloga se bom ostalih tipologij grafitov dotaknila le na hitro. Grafiti se torej delijo

glede na različne tehnike. Najstarejša ter najpreprostejša oblika grafita je tag, podpis pod

umetniškim psevdonimom, z njo pa grafitar oziroma writer označuje predvsem svojo

prostorsko prisotnost (Whitehead 2004: 27-28). Najvišje na hierarhični lestvici so t.i. pieci,

saj so za izdelavo najzahtevnejši, za njih grafitarji potrebujejo največ časa in pa tudi barv.

Drug pomemben vidik je tudi nevarnost oziroma težavnostna stopnja ter okoliščine, v

katerih je bil ustvarjen nek grafit (Bulc, Abram 2008: 13-14; za ostale izraze glej slovar

pojmov v Veselo na belo 2008: 21-24).

Oblika grafitov, s katerimi sem se sama največ ukvarjala so tekstovni grafiti, ki s

svojimi, mnogokrat hudomušnimi, duhovitimi pripombami, opozarjajo na družbeno

realnost. Šterk, avtor enega izmed člankov v zborniku, jih deskriptivno opiše kot »usta

mesta«, saj so hkrati glas zatiranih, poleg tega pa v sebi nosijo močno jezikovno

komponento s preigravanjem ter poigravanjem z raznimi jezikovnimi formami, ljudskimi

reki, predvsem pa z aforizmi kot neko jedrnato družbeno-kritično duhovito mislijo. Forma,

v kateri je zapisano sporočilo, se mnogokrat poslužuje pesniških oblik kot so paralelizem

rima, komparacija. »Tekstovni grafiti so incidenti v prostoru ulice; intervenirajo, da bi

prečistili zavest zaspanih pripadnikov skupnosti. So pojav, ki spremlja gibanje za varstvo

človekovih pravic in narave, so trenutni poziv, navdihnjenje ali spodbuda za delovanje v

imenu ohranjanja svobode in integritete posameznika«. (Šterk 2008: 330-331). Gre torej za

alternativne državljanske iniciative, ki mnogokrat delujejo v okviru mladinskih skupin, kot

sem ugotovila skozi svoj raziskovalni proces independentistične simbolike v ulični

umetnosti. Večina ulično-umetniških intervencij v Barceloni je nastala izpod sprejev,

88

šablon in nalepk mladinskih independentističnih organizacij kot so JERC, AJG, CAJEI,

SEPC in podobno.

16. KONTEKSTUALNOST ULIČNE UMETNOSTI

Street art is not created for anyone. It's created for everyone.

Značilnost street arta ali grafitov je torej, da gre za neko estetsko formo, ki je bila

nedovoljeno kot ilegalna dejavnost nanešena na javne in/ali zasebne površine z družbeno

kritično vsebino, hkrati pa izraža tudi tako ideološko kot potrošniško nekonformnost.

Potrebno je poudariti, da ne moremo vsega, kar najdemo na zidovih mestnih ulic, prištevati

k ulični umetnosti ter grafitom, saj je bilo drugih javnih »intervencij« v prostor veliko tudi

že v preteklosti, naj le omenim jamske poslikave kot le enega izmed primerov, v

današnjem času pa je primerov seveda še več, predvsem z oglasi, ter organiziranimi,

sponzoriranimi grafitarskimi akcijami. K že prej omenjenim značilnostim lahko torej

prištejemo še druge specifike kot so družbeni aktivizem, kar vsebuje angažiranost okoli

družbenih problemov in s tem posledično pozivanje k politični ali družbeni akciji,

neinstitucionalnost, ter njegova kontekstualnost, saj le ta metodološka pot pripelje do

globljega razumevanja v primerjavi s striktno ontološkim preučevanjem. Kot dober primer

nam lahko služi tu avantgardna umetnost. Fontana Marcela Duchampa, ki, če jo gledamo

nekontekstualno, ne predstavlja ničesar drugega kot kos kopalniške opreme, v drugem

kontekstu zavzame mesto ene najbolj znanih svetovnih umetnin (Velikonja 2008: 25-28).

Kontekstualnost je torej ena od glavnih komponent, ki določa branje oziroma analizo

grafitov ter street arta. Slednje nam je prezentirano kot podoba na nekem določenem kraju,

vendar pa je njena sporočilnost tista, ki presega meje vizualnega (Mikola 2008: 195).

89

17. MEJE MED ŽIVLJENJEM IN UMETNOSTJO

This world is but a canvas to our imagination.

Henry David Thoreau

Danes so meje med umetnostjo in življenjem, med umetnostjo in aktivizmom, med

umetnostjo in politiko nejasne, zabrisane. Eno ne obstaja brez drugega, obstaja le v

soodvisnosti, skozi poenotenje množic s sredstvi umetniškega izraza. Umetnostno obdobje,

ki je pomenilo prelom v takem načinu konceptualiziranja umetnosti so vsekakor

avantgardna gibanja na začetku 20. stoletja, ki so estetizirala politično in s tem ustvarila

učinke hierarhizacije, strukturiranja in totaliziranja. Čeprav kot pravi Raunig »širjenje

umetnosti na ulice, med množice, v življenje, gesla, kot so »sleherni človek umetnik«,

»umetnost za vse« in »od vseh«, prestopanje umetnosti v družbeno in politično niso izumi

avantgard 20. stoletja, generacija Beuysa ali kulturne politike 70. let, temveč tako rekoč

nadzgodovinski vzorec umetniške prakse in politike«. (Raunig 2011: 14) Vseeno pa je

treba poudariti, da je v obdobju avantgardnih gibanj prvič v zgodovini prišlo do povsem

nedoločljive, zabrisane meje med umetnostjo in politiko. Tako lahko tudi razumemo

trditev Walterja Benjamina, ki omenja estetizacijo politike in pa politizacijo umetnosti. Tu

gre predvsem za uporabo umetnosti v operativne namene politične ideologije, ki se kaže v

skupnih taktikah ali pripomočkih tako umetniških kot tudi političnih gibanj. Mednje sodijo

manifesti, propagandne akcije in pa tudi drugi pripomočki, ki, kot zapiše Erjavec, niso

nujno umetniški, vendar pa so estetizirani. Kar daje povezavo med umetnostjo in politično

akcijo je skupna ideološka podstat, katere cilj je ustvariti celostno umetnino, torej

umetnino, ki bi zajela totaliteto stvarnosti in bila s tem možna spremeniti družbo kot celoto

(Erjavec 1995: 53-54).

90

Slika 22: Grafit z independentistično ikonografijo na vratih trgovine v barcelonskem mestnem

jedru.

Umetnostne reprezentacije torej proizvajajo subjekte, kar bi lahko povezali z

Althusserjevim konceptom interpelacije in njegovim videnjem ideologije kot nekaj, kar

»pokriva vse vidike družbenega življenja in je analogen sistemu znakov«. (Puncer 2010:

65) Umetniško delo je v tem kontekstu torej razumljeno in videno kot komunikacijska

izmenjava.

91

18. ULIČNA UMETNOST KOT KOMUNIKACIJSKI KANAL

PREZRTIH

Some paint comes across directly onto the nervous system and other paint tells you the story in a

long diatribe through the brain.

Francis Bacon

Ulična umetnost deluje iz pozicije javne umetnosti kot glas ljudi. Lahko bi rekli, da je

ulična umetnost neke vrste prostorski manifest. Vidni zidovi artikulirajo prej nevidna

čustva, zato nam kot aspekt popularne kulture ter vizualne manifestacije družbenega

prostora neke skupine lahko služijo kot oblika merila za razumevanje mišljenja te določene

skupine ali skupnosti znotraj širšega okvira družbe. So torej indikatorji vedenjskih

dispozicij in družbenih procesov, tudi tam, v okoljih, kjer so natančnejše družbene meritve

omejene (Cybriwsky, Ley 1974: 491-505). Če upoštevamo pomen ulične umetnosti kot

glasu ljudstva, vidimo, da gre za »jedrnat, nujno »politično nekorekten« program in sprej je

orožje tistih, ki nimajo dostopa do drugih medijev izražanja, ki so v notoričnem

komunikacijskem in političnem deficitu, definitivno na oni strani dominantnih diskurzov.

Kot tak je emancipatoren in osvobajajoč, govori, ko, ker in kjer so drugi kanali

komuniciranja zanje izgubljeni. Je nemi krik, ki ga z zidu slišijo le tisti, ki so sicer

preslišani«. (Velikonja 2008: 32)

Slika 23: »Svoboda političnim zapornikom!« Med independentističnimi aktivisti je globoko

zasidrano prepričanje, da so nekateri izmed njih priprti le zaradi svojega predanega boja za

katalonsko neodvisnost in ne zaradi realnih kazni, čeprav jih skuša oblast tako prikazati.

92

Kot smo videli gre pri ulični umetnosti za izraznost ljudi, za glas ljudstva, saj v sebi

skozi besede in podobe nosi zgodbo prostora in časa, v katerem je nastala. Zato je vedno

aktualizirana in nenehno spreminjajoča v svoji pojavni obliki, saj je hkrati tako kreativna

kot destruktivna (Stepančič, Zrinski 2004: 101-103). Skoznjo njeni ustvarjalci opozarjajo

na družbeno realnost, hkrati pa jo tudi skozi svoj diskurz (so)konstruirajo. »Diskurz

moramo tako razumeti kot skupek izjav, ki izhajajo iz določenih pravil diskurzivne

formacije (Foucault, 2001: 54), hkrati pa oblikujejo naše področje vednosti. Vednost je

vedno konstruirana znotraj diskurza in nima zunanje realnosti, zato je proces in ne objekt

spoznanja«. (Bobnič, Abram 2008: 213) Realnost se skozi označevalno prakso torej

udejani šele, ko stopi v polje Lacanovskega Simbolnega, saj sama po sebi obstaja zunaj

realnega in je brezpomenska, torej moramo iskati pomenskost v diskurzivnih formacijah,

kot jih poimenuje Foucault, ter ne zunaj subjekta samega. […] Zato moramo pojem

reprezentacije razumeti kot konstrukcijo pomena, ki poteka skozi miselne koncepte in

skupne kulturne kode (Hall, 2004a: 37). V sistemu reprezentacije je vedno na delu

označevalna praksa, ki realnost upoveduje in ki poteka skozi sistem jezika. […] V družbi

mediativne realnosti se naše izkustveno polje odmika konkretnim situacijam in se širi skozi

medijsko selekcionirano realnost. Tako moramo sam medijski način reprezentacije

razumeti kot eno osrednjih osmišljanj naše lastne realnosti. Skladno s strukturalistično in

poststrukturalistično teoretsko paradigmo medije ne razumemo v njihovi klasični

razsvetljenski maniri informiranja javnosti in s tem komunikacijski proces tipa

sporočevalec – komunikacijski kanal – naslovnik, ampak kot označevalno prakso, ki samo

realnost šele vzpostavlja«. (Bobnič, Ambram 2008: 213)

Grafiti in ulična umetnost delujejo kot politični medij, saj je označevalna praksa, ki

poziva javnost k mobilizaciji in aktivaciji, hkrati pa je tudi kritični komentar (za razliko od

množičnih medijev ter institucionalizirane javne sfere, ki ji to ni omogočeno zaradi

mnogoterih filtrov, skozi katere mora spreminjati svoje diskurzivne formacije) družbenih

struktur, v katerih se nahaja.

93

19. DRUŽBENO KRITIČNA KOMPONENTA ULIČNE

UMETNOSTI

Art is resistance without violence.

Grafiti so bili v sodobnem času vselej uporabljeni kot vizualni simboli upora, hkrati

kot izraz skupinske kot tudi individualne identitete, pa tudi kot institucionalizirana oblika

umetnosti v galerijah in celo v korporativne namene (Whitehead 2004: 29), obenem pa ne

izgubljajo svojega družbeno kritičnega naboja, saj s svojim delovanjem razgaljajo

družbene neenakosti ter dajejo glas nemočnim. Grafiti in street art so danes ob internetu

eden izmed redkih komunikacijskih kanalov množic in javnega izražanja. Dostopen je

vsem družbenim skupinah, tudi tistim najbolj potisnjenim ob rob (spolne, etnične, politične

in druge manjšine), ki si velikokrat ravno iz tega razloga prisvojijo grafite kot sredstvo

komunikacije z dominantnimi družbenimi strukturami, saj so jim drugi komunikacijski

kanali iz pozicij moči praktično onemogočeni (Bulc, Abram 2008: 17).

»Grafiti kot javna opozorila neenakosti vplivajo na oblikovanje političnega prostora

družbe. Javni prostor namreč ni politično nevtralen prostor. V vsaki organizirani družbi

imajo javni prostori velik delež pri organiziranju človekovega pogleda na svet in

oblikovanju njegovega nazora. In vsaka organizirana družba najprej poskrbi za

organiziranje javnega pogleda. Javna umetnost dejavno posega v te funkcije javnega

prostora, ga gradi ali podira, v vsakem primeru pa je pod družbenim in državnim

nadzorom. Zato državne cenzurne komisije, zato polemike ob postavitvah spomenikov in

reklamnih kampanjah. In zato spomeniki niso večni. Odstranijo jih, ko je njihovo sporočilo

moteče in v nasprotju z želenim javnim pogledom«. (Stepančič, Zrinski 2004: 33-34)

Kot vidimo gre pri grafitih še za marsikaj drugega kot le za preprosto opozarjanje

nase ter svoj obstoj, tu se spletajo tudi opozorila družbi ter njenim razmeram ter kapitalu,

ki obvladuje tako družbene strukture kot tudi hierarhizira javni urbani prostor. Ravno zato

taka velika prisotnost grafitov ter drugega street arta predvsem v središčih mest, v mestnih

jedrih, kjer je največja pretočnost ljudi, tudi z drugih koncev sveta, in pa na raznih

prevoznih sredstvih kot so avtobus, vlak in metro zaradi njihove mobilnosti po večjem

94

področju mesta ali celo države. »Pisci grafitov torej kličejo po mobilnosti v geografskem,

kulturnem in razrednem smislu, ki jo država in kapital – ne glede na številne oglase in

politično demagogijo, ki poudarja enopravnost vseh (v potrošnji) – učinkovito

preprečujeta«. (Bulc, Abram 2008: 18)

Slika 24: Grafit , ki poziva k spustitvi na prostost enega izmed t.i. političnih zapornikov.

95

19.1. Street art kot oblika umetniškega aktivizma

Art is an evolutionary act. The shape of art and its role in society is constantly changing. At no

point is art static. There are no rules.

Raymond Salvatore Harmon, BOMB: A Manifesto of Art Terrorism

Grafiti in street art so del samoiniciativnih umetniških intervencij, ki so del

aktivistične umetnosti oziroma nove javne umetnosti (Stepančič, Zrinski 2004: 32), saj

povezujejo agitacijo, politični boj, prebujenje iz pasivnega stanja zavesti in umetniško

izražanje v neko celovito entiteto. Skozi celo zgodovino, je umetnost igrala pomembno

vlogo v okviru države. Kako se prepletata umetnost in država? Ali še bolje, kako se

prepletata umetnost ter aktivizem, revolucija? Raunig v svojem delu Umetnost in

revolucija. Umetniški aktivizem v dolgem 20. stoletju za analizo tega prepleta izbere dva

teksta dveh različnih avtorjev iz dveh različnih okolij, Wagnerja in Lunačarskega. Wagner

zapiše, da umetnost vidi kot »»rezultat življenja države«, kot »družbeni produkt«, točneje,

kot »zvesto zrcalno sliko« »vladajočega duha javnosti««. (Raunig 2011: 145) Po drugi

strani pa Lunačarski izpostavi umetnost kot sredstvo agitacije za pridobivanje množic v

korist revolucije. »Če lahko revolucija umetnosti vdahne dušo, lahko umetnost postane

glas revolucije«. (Raunig 2011: 27) Država za svoje delovanje potrebuje agitacijo, ki se

pogosto kanalizira skozi umetnost in se od propagande loči predvsem v svojem

neposrednem vplivu na čustva množic (Raunig 2011: 27).

»Umetniškega aktivizma in aktivistične umetnosti ne preganjajo le represivni

državni aparati, zato ker delujeta v območju med umetnostjo in revolucijo, ex post ju

potiskajo na obrobje tudi strukturni konzervativizmi zgodovinopisja in industrije. Zaradi

njunih omejujočih kriterijev, kot so izoblikovan kanon, fiksiranost na predmet in

absolutiziranje meja med področji, aktivistične prakse sploh niso sprejete v narative in

arhive politične zgodovine in umetnostne teorije, razen kadar očiščene svojih radikalnih

vidikov, prilaščene in kooptirane zaokrožijo v strojih spektakla«. (Raunig 2011: 16)

96

19.2. Politično-ideološki vidik ulične umetnosti

Today's graffiti are tomorrow's headlines.

Cybriwsky, Ley

Politični aspekt grafitov je postal javno opazen ob postavitvi berlinskega zidu leta

1961, saj je po mnenju analitika grafitov Klausa Hartunga prav ta zid postal »oglasna tabla

nemške politike«, prostor komentiranja ideoloških in političnih delitev v tedanji Evropi«.

(Stepančič, Zrinski 2004: 123-124) To je bil le mejnik, začetek tega, kar je v današnji

kulturi precej razširjeno, torej boj na zidovih ter javnih mestnih površinah med dominantno

družbeno strukturo in glasom marginaliziranih skupin s komunikacijskim deficitom, med

»hegemonim jezikom in subkulturnim kodom«. (Stepančič, Zrinski 2004: 125)

Politični grafiti temeljijo predvsem na tekstu ali pa poznani simboliki. Tekstovne

grafite lahko subkategoriziramo glede na tematiko. Področje, ki nas zanima so predvsem

politično-ideološki grafiti, ki nastanejo v večini primerov izpod spreja ali šablone različnih

subkultur, navijaških skupin, ter politično aktivnih posameznikov ali skupin. Njihovi

glavni značilnosti sta kritično mišljenje in pa provokacija, tudi drugih nasprotnih skupin,

ne le dominantne družbene strukture nasploh. Hkrati pa opozarjajo na stiske, na napake v

družbi, po drugi strani pa so tudi poligon za širjenje sovražnega govora, ki se lahko razvije

v bojni dialog z drugimi skupinami ali posamezniki. Kadar pride do teh bitk, so zidovi

sami priče tega kronološkega poteka »bitke«, katere neločljivi del so brisanje, črtanje,

prepisovanje, komentiranje (Kropej 2008: 255). »Politično-ideološki grafiti torej ne

pomenijo le možnosti populariziranja in promoviranja nekih ideologij, temveč so postali

sredstvo vsakdanjega obračunavanja med posameznimi subkulturami oz. subpolitikami.

Stene so postale poligoni bitk med pripadniki nasprotnih si subkultur in ideologij, sprej pa

njihovo »orožje««. (Kropej 2008: 256)

97

Slika 25: »Attention tourist. You aren't in Spain, you're in Catalonia!«

98

20. REKAPITULACIJA

Katalonija je danes na razpotju, do katerega so privedle različne politično-

zgodovinsko-kulturne okoliščine, od zavzetja Barcelone leta 1714, industrializacije,

formiranja prvih avtonomističnih teženj, državljanske vojne ter diktature do trenutne

ekonomske krize. Državljanska vojna predstavlja odločilni mejnik v politični zgodovini

Katalonije, saj se je s tem zgodovinskim dejstvom prekinila konsolidacija kolikor toliko

enotne katalonske politike, temelječe na hitri modernizaciji, industrializaciji ter rasti

velikih urbanih centrov kot je Barcelona. S tem je prišlo tudi do razvoja in pridobivanja

moči drugih družbenih razredov, kot je delavski razred, kot protiutež mestni buržoaziji,

privedlo pa je tudi do migracijskih valov iz drugih delov Španije, ki so v visoko razviti

Kataloniji videli priložnost za boljše življenje. Po državljanski vojni se je katalonska

politika še dodatno razdrobila sama po sebi zaradi svojih notranjih napetosti ter nesoglasij,

hkrati pa je novonastali režim s svojimi mehanizmi skušal izbrisati in razbliniti vsakršno

sled o »katalonskosti« oziroma njenih specifikah. Zato lahko današnji čas zopet štejemo

kot nek odločilni mejnik, v katerem se zopet kroji zgodovina te politično-kulturne tvorbe

(Giner 2001: 16-17).

Današnji diskurz o Kataloniji je diskurz o zygmuntbaumanski družbi, ki skozi

procese fluidnega postmodernizma išče nove oblike identitete, vrednot ter svojega mesta v

neki skupnosti. Vprašanje se zastavlja v politični formi te ideje. Je rešitev v lastni državi,

morda v plurinacionalni skupnosti? Naslednje izmed vprašanj, ki si ga lahko zastavljamo v

tem kontekstu je ali govorimo o Špancih in Kataloncih ali o Špancih ali Kataloncih? Je

možna odcepitev, je možno sobivanje, je morda potrebno upoštevati koncept

transnacionalnosti v tej globalni zgodbi? Je to ena pluralna entiteta ali gre za dve (ali več)

različnih, med seboj nekompatibilnih identitet? Po javnomnenjskih raziskavah ICPS in

CEO (Centre d'Estudis d'Opinió) je možno opaziti spremembo v prehajanju nacionalne

identifikacije. Konec 90ih se je precej več prebivalcev katalonske avtonomne skupnosti

identificiralo s špansko nacionalnostjo, konec prvega desetletja 21. stoletja pa je situacija

precej drugačna. Po njihovih raziskavah naj bi precej očitno narasel odstotek tistih, ki se

identificirajo le s katalonsko nacionalno identiteto in upadel odstotek tistih, ki se imajo

izključno za Špance (Casals 2010: 248). Ko razmišljamo o Kataloniji, bi lahko rekli, da gre

za skupnost raznolikih posameznikov, tako »avtohtonega« kot migratornega prebivalstva,

99

Kataloncev, ki kolebajo med separatistično, katalanistično ali špansko identiteto, Špancev,

ki se ne čutijo Katalonce, novih Kataloncev iz Latinske Amerike, arabskih držav, Afrike in

drugih evropskih držav. Participacija ozirom vstop v območje katalonske identitete je torej

odprt za vse, tako za lokalne prebivalce kot tudi za prišleke. Dovolj je že, da se

posameznik nauči jezika ter izraža zanimanje ter določeno stopnjo participatorne

identifikacije s to kulturo, kar se precej razlikuje od vstopa v območje baskovske

nacionalne identitete, ki gradi predvsem na svoji »avtohtonosti« ter tradiciji baskovskega.

V Kataloniji je v sedanjem času čutiti raznoliko paleto čustev in mnenj z obzirom

odnosa do španske politike ter Španije kot politične celote. Ob dokaj nonšalantnem odnosu

centralistične oblasti, ki je po mnenju mnogih brez posluha za obravnavanje njihovih

predlogov ter prisotnem anti-katalanizmu s strani ostalega dela države, je dobilo to svoj

odmev oziroma glas v katalonski družbi in njenih številnih civilnih iniciativah. Danes je

torej moč zaslediti vedno večjo apolitičnost v smislu ne-pripadnosti političnim strankam,

predvsem zaradi izgubljenega zaupanja v obstoječe politične elite. To zaupanje sedaj

prehaja predvsem na mesta neparlamentarnih, civilnih gibanj. Katalonska (politična)

kultura je postala tako veliko bolj pluralna, saj zajema aspekte tako popularne kot tudi

kulturne elite, uradne kulture na eni strani ter njene oblike kontrakulture, med katere lahko

prištevamo tudi aktivistični street art, vse to pa sobiva v istem času in prostoru.

Kot je bilo razvidno skozi nalogo, v katalonski skupnosti obstaja močan občutek

izigranosti ter razočaranja nad Španijo, kar pa še ne pomeni independentističnih teženj.

Pomislekov ob morebitni neodvisnosti je mnogo, od vprašljive moči države kot globalnega

akterja, do čisto »banalnih« kot je, v kateri ligi bi igral nogometni klub Barcelona.

Katalonija je torej šolski primer frustracije razvitejšega, modernega severa, ki s svojimi

dosežki in zmožnostmi podpira manj razviti jug, brez benefitov v zameno. Ta ekonomska

komponenta igra v času sedanje gospodarske krize vedno večjo moč. Pogostokrat se

namreč ekonomsko frustracijo povezuje z nacionalno, v smislu novih in boljših poslovnih

priložnosti za Katalonijo in njeno gospodarstvo, ki bi se po mnenju mnogih zagovornikov

odcepitve zopet postavilo na noge. Realno gledano je katalonski deficit izjemno obsežen,

Katalonska ekonomska situacija pa je daleč od zavidljive. Dejstvo, ki ga ne moremo

zanikati pa je, da se oba nacionalizma, tako španski kot katalonski, tako v diskurzu kot v

dejanjih, vse bolj oddaljujeta eden od drugega, kar otežuje iskanje skupnih točk ter skupne

prihodnosti. Že leta 2002 so odmevale besede Pasquala Maragalla o tem, da obstajajo tri

100

poti, ki jih lahko ubere Španija v odnosu do Katalonije. Prva, in po njegovem mnenju,

optimalna možnost je federalna ureditev Španije, če to ni mogoče, kot še sprejemljivo

možnost navede večjo liberalizacijo Španije v smislu, da več oblasti ter možnosti odločanja

pripade ljudstvu. Če nobena izmed zgoraj naštetih opcij ne najde podpore ali poti, da se

udejani, govori o najradikalnejši in sicer o »Adéu Espanya«, torej o tem, da si Katalonija

tudi preko Evrope in njenih institucij izbori svoje pravice (Casals 2010: 23).

Današnji diskurz nacionalizma nosi v sebi premise postmodernega pluralizma ter

multikulturalizma, hkrati pa vzpostavlja edinstvenost določene kulture ali skupnosti. Pred

globaliziranim ter postmoderno-strukturiranim prostorom, se je diskurz nacionalizma

navadno navezoval na etnično pripadnost ali pa na projekt (zamišljene) skupnosti, ki se

zgradi na podlagi zamišljene skupne geneze ter skupnih vrednot. Ravno to pa je tisto, kar

daje skupnosti podstat za njeno legitimiteto. Gre torej za fiksacijo nacionalne zavesti v

povezavi z identitetnim imaginarijem skupnih moralnih ter etičnih vrednot in zgodovinskih

»resnic« (Buxó i Rey 2001: 47-50). V tem smislu Katalonijo sestavlja množica identitetnih

pripadnosti, od tistih, ki se čutijo izključno Katalonce, tistih, ki se identificirajo tako s

španskim kot katalonskim imaginarijem, do tistih, ki katalonskega ne priznavajo. Giner

(2001: 20) pravi, da bo od vseh prisotnih oblik identifikacije preživela le tista oziroma

tiste, ki se bodo najbolje prilagodile družbenim spremembam in ljudem podale odgovore

na želena vprašanja.

Zgoraj omenjeno lahko le potrdi tako terensko-raziskovalni del naloge kot tudi

podatkovno-teoretski, kjer je več kot očitno, da obstaja mnogo različnih oblik

identifikacije, tudi v primeru kadar govorimo o enem samem imaginariju. Katalonija in

katalonsko vprašanje sta realnost nekega časa in prostora, ki se ga ne da več zatreti ali

pomesti pod preprogo, čeprav se ga skuša odmisliti in zamejiti z mnogih strani oblastniških

struktur v Španiji. Vendar bo nezadovoljstvo ljudi, množic, deprivilegiranih vedno našlo

svoje komunikacijske kanale preko katerih bo elitam predalo svoje sporočilo, pa naj gre za

aktivistična civilna gibanja, individualna dejanja državljanske nepokorščine ali pa ulično

umetnost. Položaj Katalonije v svetu si zasluži, ne glede na morebitno rezultanto v

prihodnosti, širšo ter resnejšo razpravo in obravnavo ne le v zaprtih specializiranih krogih

ali gostilniških diskusijah, temveč tudi v mednarodnem diskurzu. V tem duhu sodobnega

povezovalnega časa je treba poiskati kompromisno rešitev za obe oziroma vse interesne

strani, drugače se bosta konflikt ter odtujenost le še poglabljala. »Evropa postaja vse bolj

101

multikulturno okolje. Razvoj se prepleta s procesi integracije, migracije in globalizacije, in

to na področjih ekonomije, politike in kulture. Izgrajevanje aktivnega participatornega

državljanstva in prepoznavanje kulturno raznovrstnih javnih sfer se tako pojmujeta kot

ključna instrumenta zagotavljanja pluralne družbe, oprte na model družbene pravičnosti in

solidarnosti«. (Vidmar Horvat 2012: 13)

Slika 26: Več suverenosti, več ljubezni, več poljubov. Na fotografiji je tudi katalonski osel,

emblem nasprotja španskega Osbournovega bika.

102

21. POVZETEK

Catalonia is nowadays at an important crossroads, which in itself is both, a direct or

nondirect consequence of certain historical, political and cultural processes, that led to the

appearance of a catalan national reivindication, firstly in the form of the mainly cultural-

artistic movements renaixença, modernisme and noucentisme, where it also gained a

political connotation. The critical historical review reveals us that a genuine independentist

and separatist ideas were formed in the period just before the Spanish Civil War which

resulted in a 36 year long anti-catalanist francoist dictatorship. In this time, any catalan

form of expression via language, art and social or political types of movements, was

banned from the public and made clandestine. After the initial prosperity and unity

between the catalan parties and civil society during the transition period, today we are

witnessing a fragmentation on the catalan political podium. The current economic crisis is

a test to all participants in this complex discourse formation to see if they will be able to

overcome this divides and re-build their society or, in the opposite case, the gap between

tha catalan us and the spanish them will continue to grow, even in this postnational,

transnational global era.

The actual dialectic of the catalan issue is a dialectic which encompasses a

zygmuntbauman society, involved in the postmodern system, caracterized by the fluidity of

identities. It is argued that catalan national identity is available to anyone who is engaged

in this process of identification, especially through the components of language and

culture, therefore it must reinvent the pre-existing national codifications using different

means of cultural production, such as graffiti and street art, which consist as territorial

markers, the narration of the marginalized voices, in this particular case, the voices of

independentist youth movements. Through their artistic interventions on the walls of

Barcelona and other urban centres in Catalonia, they aim to achieve social mobilization of

a sufficient segment of the population who also share their ideas, expressing their

discontent with a spray-can, marker or some other utencil using street art as their form of

communication code.

103

Catalonia and it's future cultural-political forms are a reality of a certain era and

space, which needs to be addressed regardless of the subjective position of the researcher

or the possible outcome of this issue in the future.

Slika 27: »Freedom for Catalan Countries«.

104

22. VIRI IN LITERATURA

Anderson, B. (2003): Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana:

Studia humanitatis.

Andrić, D. (1985): Graffiti international. Beograd: Narodna knjiga.

Althusser, L. (2000): Izbrani spisi. Ljubljana: Založba /*cf.

Appadurai, A. (2000): Modernity at Large: Cultural Dimensions of Modernity. London –

Minneapolis: University of Minnesoty Press.

Archer, M. (1988): Culture and Agency: The Place of Culture in Social Theory.

Cambridge: Cambridge University Press.

Arendt, H. ([1948] 2003): Izvori totalitarizma. Ljubljana: Claritas, Študentska založba.

Bajt, V., Mandelc, D. (2006): Enfant terrible študij nacionalizma. Intervju s profesorjem

Pierrom van den Berghom. V: Teorija in praksa, let. 43, 5-6.

Balcells, A. (1991): El nacionalismo catalan. Madrid: Historia 16.

Barth, F. (ur.) (1969, 1998): Ethnic Groups and Boundaries. The Social Organization of

Culture Difference. Oslo: Universitetsforlaget.

Bauman, Z. (2002): Tekoča moderna. Ljubljana: Založba /* cf.

Beck, U. (2003): Kaj je globalizacija?: zmote globalizma – odgovori na globalizacijo.

Ljubljana: Krtina.

Beck, U. (2009): Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina.

105

Bilbeny, N., Pes, À. (ed.) (2001): El nou catalanisme. Barcelona: Editorial Ariel, S.A.

Bollen, K., Díez Medrano, J. (1998): Who are the Spaniards? Nationalism and

Identification in Spain. V: Social Forces, Vol. 77, No. 2 (Dec., 1998), pp. 587-621.

Bloom, W. (1993): Personal identity, national identity and international relations.

Cambridge: Cambridge University Press.

Bordieu, P. (2001): El campo político. Plural Editores.

Burns, J. (1999): Barça: A People's Passion. London: Bloomsbury.

Casals, X. (2010): El oasis catalán (1975-2010). Barcelona: Edhasa.

Caudet Yarza, F. (1987): Historia política de Cataluña. Barcelona: Producciones

editoriales.

Colomer, J.M. (2006): Grandes imperios, pequeñas naciones. Barcelona: Proa.

Conversi, D. (1990): The Basques, the Catalans and Spain: Alternative Routes to

Nationalist Mobilisation. London: Hurst & Company.

Conversi, D. (ur.) (2004): Ethnonationalism in the Contemporary World: Walker Connor

and the study of Nationalism. London: Routledge.

Cybriwsky, R., Ley, D. (1974): Urban Graffiti as Teritorial Markers. V: Annals of the

Association of American Geographers, Vol. 64, No. 4 (Dec., 1974), pp. 491-505.

Debeljak, A. (2004): Evropa brez Evropejcev. Ljubljana: Sophia.

Díez Medrano, J. (1995): Divided Nations. Class, Politics and Nationalism in the Basque

Country and Catalonia. Ithaca and London: Cornell University Press.

Dueñas, M., Muñoz, G. (ed.) (2006): Transfer. Journal of Contemporary Culture. No. 1.

Valencia: Universitat de València.

106

Dueñas, M., Muñoz, G. (ed.) (2007): Transfer. Journal of Contemporary Culture. No. 2.

Valencia: Universitat de València.

Edles, L. D. (1999): A Culturalist Approach to Ethnic Nationalist Movements:

Symbolization and Basque and Catalan Nationalism in Spain. V: Social Science History,

Vol. 23, No. 3 (Autumn, 1999), pp. 311-355.

Eriksen, T.H. (2002): Ethnicity and Nationalism, Anthropological Perspectives. London:

Pluto Press.

Erjavec, A. (1995): Estetika in kritična teorija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično

središče.

Fusi, J. P. (1990): El País Vasco: Pluralismo y nacionalidad. Madrid: Alianza.

Geertz, C. (1973): The Interpretation of Cultures. New York: Free Press.

Gellner, E. (1983): Nations and Nationalism. Ithaca: Cornell University Press.

Gellner, E. (1997): Nationalism. London: Weidenfeld & Nicolson.

Giddens, A. (2005): Modernity and Self-Identity: Self and Society in the Late Modern Age.

Stanford: Stanford University Press.

Guibernau, M. (1996): Els Nacionalismes. Barcelona: Ariel Ciència Política.

Guibernau, M. (1996): Nationalisms: the Nation-state and Nationalism in the Twentieth

Century. Cambridge: Polity.

Guibernau, M. (1997): Images of Catalonia. V: Nations and Nationalism, let. 3, št. 1,

London, 1997, str. 89-111.

107

Guibernau, M. (2002): Nacionalisme Català Franquisme, transició i democràcia.

Barcelona: Pòrtic.

Guibernau, M. (2004b): Catalan Nationalism: Francoism, Transition and Democracy.

London: Routledge.

Guibernau, M., Núñez, R. (1998): El futuro del nacionalismo de las naciones sin Estado.

V: Revista Mexicana de Sociología, Vol. 60, No. 1 (Jan. – Mar., 1998), pp. 115-130.

Hobsbawn, E.J., Ranger, T. (ur.) (1989): The Invention of Tradition. Cambridge:

Cambridge University Press.

Hobsbawn, E.J. (1990): Nations and Nationalism since 1780: Programme, Myth, Reality.

Cambridge: Cambridge University Press.

Hooper, J. (2006): The new Spaniards. London: Penguin Books.

Ibarra, P. (2005): Nacionalismo, razón y pasión. Barcelona: Ariel.

James, P. (1996): Nation formation : towards a theory of abstract community. London,

Thousand Oaks, Ca., New Delhi: SAGE.

Jáuregui, F., Vega, P. (2007): Crónica del antifranquismo. Barcelona: Editorial Planeta,

S.A.

Llobera, J.R. (1994): The God of Modernity. The Development of Nationalism in Western

Europe. Oxford: Berg.

Llobera, J. R. (2005): Foundations of national identity : from Catalonia to Europe. New

York, Oxford: Berghahn books.

Mandelc, D. (2011): Na mejah nacije. Teorije in prakse nacionalizma. Ljubljana:

Znanstvena založba Filozofske fakultete.

108

Noyes, D. (2003): Fire in the plaça : Catalan festival politics after Franco. Philadelphia:

University of Pennsylvania Press.

Orwell, G. (2009): Poklon Kataloniji. Ljubljana: Modrijan.

Payne, S. (1971): Catalan and Basque Nationalism. V: Journal of Contemporary History,

Vol. 6, No. 1 (1971), pp. 15-33; 35-51.

Peteet, J. (1996): The Writing on the Walls: The Graffiti of the Intifada. V: Cultural

Anthropology, Vol. 11, No. 2 (May, 1996), pp. 139-159.

Prat de la Riba, E. (1987): La nacionalidad catalana. Madrid: Alianza Editorial,

Barcelona: Enciclopèdia Catalana.

Raunig, G. (2011): Umetnost in revolucija. Umetniški aktivizem v dolgem 20. stoletju.

Ljubljana: Maska.

Reixach i Puig, R. (2008): Els orígens de la tradició política liberal catòlica a Catalunya:

Mataró, s. XVIII i XIX. Mataró: Caixa d'Estalvis Laietana.

Rizman, R. (ur.) (1991): Študije o etnonacionalizmu. Ljubljana: Krt.

Rizman, R. (1997): Izzivi odprte družbe. Sociološki komentarji (1989-1996). Ljubljana:

Liberalna akademija.

Rizman, R. (2001): Nacionalna država v času globalizacije. V: Slovenska država ob deseti

obletnici / Drago Zajc (ur.). Knjižna zbirka Politični procesi in inštitucije. Str. 17-35.

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Rizman, R. (2008): Globalizacija in avtonomija. Prispevki za sociologijo globalizacije.

Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske falkultete.

Savater, F. (1999): Las preguntas de la vida. Barcelona: Ariel.

Smith, A. D. (1998): Nationalism and modernism: a critical survey of recent theories of

nations and nationalism. London, New York: Routledge.

109

Smith, A. D. (1999): Myths and memories of the nation. Oxford [etc.]: Oxford University

Press.

Smith, A.D. (2005): Nacionalizem: teorija, ideologija, zgodovina. Ljubljana: Krtina.

Soldevila, F. (1978): Síntesis de historia de Cataluña. Barcelona: Ediciones Destino.

Stepančič, L., Zrinski, B. (ur.). (2004): Grafitarji = Graffitists. Ljubljana: Mednarodni

grafični likovni center.

Stocker, T. L., Dutcher, L. W., Hargrove, S. M., Cook, E. A. (1972): Social Analysis of

Graffiti. V: The Journal of American Folklore, Vol. 85, No. 338 (Oct. – Dec. 1972), pp.

356-366.

Tarrow, S. (1997): El poder del movimiento. Los movimientos sociales, la acción colectiva

y la política. Madrid: Alianza.

Thomas, H. (1969): Španija proti Španiji: kronika državljanske vojne. Ljubljana :

Cankarjeva založba.

Veselo na belo. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. Letnik

XXXVI, 2008, številka 231-232. Ljubljana: Študentska založba.

Vidmar Horvat, K. (2009): Zemljevidi vmesnosti. Eseji o evropski kulturi in identiteti po

koncu hladne vojne. Ljubljana: Sophia.

Vidmar Horvat, K. (2011): Novo državljanstvo, patriotizem in kozmopolitstvo. Izziv

politike identitete in pripadanja. V: Toplak, C., Vodovnik, Ž. (ur.): Nov(o) državljan(stvo).

Ljubljana: Sophia.

Vidmar Horvat, K. (ur.) (2012): Vloga množičnih medijev pri oblikovanju slovenske

evropske zavesti: kritične perspektive. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani.

Vilaregut Sáez, R. (2007): Breve guía del independentismo catalán. San Sebastián: Tercera

Prensa – Hirugarren Prentsa S. L.

Whitehead, J. L. (2004): Graffiti: The Use of the Familiar. V: Art Education, Vol. 57, No.

6 (Nov., 2004), pp. 25-32.

110

Wilson, T. M., Donnan, H. (ur.) (1998): Border identities : nation and state at

international frontiers. Cambridge: Cambridge University Press.

Zavala Weber, M. (2012): Horizontes de libertad : revisión crítica del teatro catalán del

siglo XX : diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Žižek, S. (1982): Zgodovina in nezavedno. Ljubljana: Cankarjeva založba.

111

Izjava o avtorstvu

Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo in da so uporabljeni viri in

literatura korektno navedeni.

Ljubljana, 15.4.2013 Maya Zavala Weber

112

Izjava kandidatke

Spodaj podpisana Maya Zavala Weber izjavljam, da je besedilo diplomskega dela

istovetno in dovoljujem objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

Ljubljana, 15.4.2013 Maya Zavala Weber