Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ESTERA ŽIBERT
DISFUNKCIONALNA DRUŽINA –
EDEN OD VZROKOV ZA NASTANEK
ČUSTVENIH IN VEDENJSKIH
MOTENJ
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
ESTERA ŽIBERT
Mentorica: doc. dr. NATAŠA ZRIM MARTINJAK
DISFUNKCIONALNA DRUŽINA –
EDEN OD VZROKOV ZA NASTANEK
ČUSTVENIH IN VEDENJSKIH
MOTENJ
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2016
ZAHVALA
Posebej se želim zahvaliti mentorici doc. dr. Nataši Zrim Martinjak za vse predloge in pomoč
pri pisanju diplomskega dela.
Hvaležna sem tudi ravnatelju in strokovni delavki iz Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec
za njun čas ter pripravljenost za sodelovanje pri izvedenih pogovorih.
Prav tako se iskreno zahvaljujem svojim staršem in prijateljem za vso podporo in spodbudne
besede v času mojega študija ter pri pisanju tega dela.
POVZETEK
Svoje diplomsko delo sem posvetila raziskovanju vplivov disfunkcionalne družine – tako
procesov v njej kot struktur, ki pripomorejo k razvoju čustvenih in vedenjskih motenj (v
nadaljevanju ČVM) pri mladostniku.
V teoretičnem delu sem najprej opredelila pojem ČVM, predstavila značilnosti otrok s ČVM
ter nekaj pomembnejših klasifikacij. Nato sem se usmerila na razvoj ČVM v povezavi z
družino. Podala sem značilnosti funkcionalnih in disfunkcionalnih družin ter jih primerjala.
Nadaljevala sem z opisom rizičnih dejavnikov za razvoj ČVM, neustreznih starševskih likov in
vzgojnih stilov ter njihovih posledic za mladostnika. Opredelila sem pojem čustvenega
starševstva ter posledice pomanjkanja le-tega. Prav tako sem predstavila značilnosti
socioekonomskega položaja družin mladostnikov, ki so nameščeni v vzgojnih zavodih.
Nadaljevala sem s strategijami, ki jih mladostniki uporabljajo za kompenziranje nezadovoljenih
potreb po ljubezni, varnosti in pripadnosti, ter zaključila z opisom pomoči, ki jo v vzgojnih
zavodih nudijo tako mladostnikom kot družini.
Empirični del sem oblikovala s pomočjo intervjujev s strokovnima delavcema iz Zavoda za
vzgojo in izobraževanje Logatec, saj me je zanimalo njuno mnenje in izkušnje glede vpliva
družine na razvoj ČVM. Našla sem mnogo povezav s teoretičnimi izhodišči, prav tako sem
spoznala, kako močan vpliv na razvoj ČVM imajo vzgojna brezbrižnost, kaotičnost,
pomanjkanje topline in ljubezni ter konflikti med starši. Odkrila sem, da je za mladostnike s
ČVM značilen konflikt med notranjo negotovostjo, ki jo navzven zamaskirajo kot neustrašnost.
Pogosto se povezujejo s podobnimi vrstniki ter bežijo v omamo alkohola in drog.
Ključne besede: disfunkcionalna družina, čustvene in vedenjske motnje, vzgojni zavod,
družinski odnosi, vzgojni stili, čustvena prikrajšanost, ogrožajoči dejavniki
ABSTRACT
I devoted my diploma thesis to the research on the influence of dysfunctional families,
including processes within it as well as structures that assist in the development of emotional
and behavioural disorders (EBD) of an adolescent.
The term EBD, the characteristics of children with EBD and some important classifications, are
defined in the theoretical part. Then I focused on the development of EBD in connection with
family. I introduced the characteristics of functional and dysfunctional families and compared
both of them. Further on I described risky factors causing the development of EBD, unsuitable
parental roles, styles of upbringing and their consequences on the adolescent. I defined the term
of emotional parenting and the consequences caused by lack of suitable parenting. Furthermore,
I emphasized the characteristics of socioeconomic position of families with adolescents who
are situated in residential treatment institutions. In addition, I presented the strategies that are
used by adolescents to substitute the unfulfilled needs for love, security and belonging. The
diploma work introduces the kinds of help which are provided for adolescents and their parents
at the residential treatment institutions.
The empirical part includes interviews with two expert workers at Zavod za vzgojo in
izobraževanje Logatec, pointing out their opinion and experiences with family influence
concerning EBD. Connections to the theoretical basis and strong influence of ignorance, chaos,
lack of warmth and love, and above all, conflicts among parents, are stated. All these factors
have huge influence on the development of EBD. I found out that many adolescents are in
conflict with their inner insecurity which they try to mask in order to appear fearless on the
outside. Quite often they socialize with similar peers and escape into the world of alcohol and
drugs.
Key words: dysfunctional family, emotional and behavioural disorders, residential treatment
institution, family relations, styles of upbringing, emotional deprivation, risky factors
KAZALO
I UVOD ................................................................................................................................ 1
II TEORETIČNI DEL .......................................................................................................... 3
1 ČUSTVENE IN VEDENJSKE MOTNJE OTROK IN MLADOSTNIKOV ........................... 3
1.1 Opredelitev čustvenih in vedenjskih motenj ............................................................................................ 3
1.2 Klasifikacije čustvenih in vedenjskih motenj .......................................................................................... 4
1.2.1 Simptomatološka klasifikacija čustvenih in vedenjskih motenj ....................................................... 4
1.2.2 Etiološka klasifikacija disocialnih motenj ........................................................................................ 5
1.2.3 Disocialni vedenjski sindrom ........................................................................................................... 7
1.3 Razvoj čustvenih in vedenjskih motenj ................................................................................................... 8
2 DRUŽINA IN DRUŽINSKI ODNOSI ....................................................................................... 10
2.1 Funkcionalna in disfunkcionalna družina .............................................................................................. 10
2.1.1 Funkcionalna družina ..................................................................................................................... 12
2.2.2 Disfunkcionalna družina in rizični dejavniki za razvoj ČVM ........................................................ 13
2.2.3 Najpogostejši liki staršev mladostnikov s ČVM ............................................................................ 15
2.3 Vzgojni stili in njihov vpliv na čustvene in vedenjske motnje .............................................................. 16
2.4 Čustveno starševstvo in posledice pomanjkanja le-tega ........................................................................ 18
3 MLADOSTNIK – DRUŽINA – VZGOJNI ZAVOD ............................................................... 20
3.1 Socioekonomski položaj družin mladostnikov, ki prihajajo v vzgojne zavode ..................................... 20
3.2 Mladostnikovo nadomeščanje prikrajšanosti ......................................................................................... 21
3.3 Pomoč mladostnikom v vzgojnih zavodih in sodelovanje z družino ..................................................... 22
III EMPIRIČNI DEL ........................................................................................................... 25
1 OPREDELITEV PROBLEMA .................................................................................................. 25
2 CILJI RAZISKAVE .................................................................................................................... 26
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ............................................................................................. 26
4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA .................................................................................... 27
4.1 Vzorec in postopek izbire ...................................................................................................................... 27
4.2 Raziskovalni instrument ter postopek zbiranja podatkov ...................................................................... 27
4.3 Postopek obdelave podatkov ................................................................................................................. 27
5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ...................................................................................... 28
5.1 Katere emocionalne in psihosocialne značilnosti družine v največji meri vplivajo na razvoj ČVM pri
otroku in/oziroma mladostniku? ................................................................................................................... 28
5.2 Kakšne so posledice čustvene prikrajšanosti in pomanjkanja starševske ljubezni ter varnosti za
mladostnika? ................................................................................................................................................. 29
5.3 Kateri so najpogostejši disocialni vzorci staršev, ki jih mladostniki s ČVM od njih prevzemajo? ........ 30
5.4 Na kakšen način v disfunkcionalnih družinah rešujejo vsakodnevne stiske, težave, probleme? ............ 31
5.5 Kateri vzgojni stili se najpogosteje pojavljajo v disfunkcionalnih družinah in kako vplivajo na razvoj
ČVM pri mladostniku? ................................................................................................................................. 32
5.6 Katere strategije uporabljajo mladostniki kot kompenzacijo za nezadovoljene potrebe po ljubezni,
varnosti in pripadnosti? ................................................................................................................................ 33
5.7 Na kakšen način zaposleni v vzgojnem zavodu pomagajo mladostniku, ki je bil v družini prikrajšan in
so posledice tega razvidne iz njegovih ČVM? ............................................................................................. 34
5.8 Ali se v vzgojnem zavodu ukvarjajo s celotno družino in če se, katere metode dela ter pristope
uporabljajo pri delu z disfunkcionalno družino? .......................................................................................... 36
IV SKLEPNE UGOTOVITVE ............................................................................................. 37
V ZAKLJUČEK .................................................................................................................. 41
VI LITERATURA ................................................................................................................ 43
1
I UVOD
Vse se prične v družini. Iz nje izvirajo temeljni odnosi, otrok se v njej uči izražanja in odzivanja
na čustva, komunikacije, spoprijemanja s težavami, delovanja v družini ter v družbi nasploh. V
odnosu z družinskimi člani si oblikuje vrednote, gradi samospoštovanje ter zaupanje vase in v
druge. Otrok tekom odraščanja vse pogosteje odhaja v svet ter na podlagi odnosov, ki jih je
okusil v družini, gradi nove medosebne odnose. Njegove najzgodnejše izkušnje in dogajanje v
družini so njegova dota za nadaljnje življenje.
Včasih pa so temelji otrokove hiše trhli in zamajani. Njegove potrebe po ljubezni, pripadnosti
in varnosti ostanejo nepotešene. Namesto ljubezni je deležen čustvenega hlada, zlorabljanja in
zavračanja s strani tistih, ki naj bi ga imeli najraje. Te primanjkljaje otrok ponese na pot v
odraslost.
Ko se kasneje srečujemo s takšnimi otroki, jih mnogokrat zaznavamo kot problematične,
uporniške, agresivne, le malokdo pa v njih vidi majhna, razočarana bitja, ki še vedno hrepenijo
po neuslišani ljubezni, toplini in varnem zavetju družine. Vse premalokrat se vprašamo, kaj
nam s svojim vedenjem sporočajo. Tako nekateri izmed njih razvijejo specifične čustvene in
vedenjske odzive, ki jih družba ne odobrava, kar jih še dodatno zaznamuje.
Trenutno veljavni Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) iz leta 2011 za
populacijo, o kateri govori diplomska naloga, predvideva izraz »otroci s čustvenimi in
vedenjskimi motnjami« (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011). Čeprav bom
skozi celotno besedilo uporabljala izraz ČVM, se zavedam škodljivosti tega poimenovanja, saj
stigmatizira in otroke opredeljuje kot »motene«, spregleduje kontinuum pojavnih oblik,
pozablja na socialni kontekst in breme za stisko naloži le posamezniku. Ko raziskujemo vzroke
za nastanek ČVM, moramo biti resnično pozorni na dogajanje v družini, zato sem se odločila,
da to področje podrobneje raziščem. Zavedam pa se kompleksnosti in prepletenosti mnogih
dejavnikov, ki prispevajo k razvoju ČVM.
V prvem poglavju diplomske naloge je predstavljen pojem ČVM ter različne opredelitve in
značilnosti otrok s ČVM. Prav tako prikažem Škoflekovo in Bregantovo klasifikacijo ČVM ter
disocialni vedenjski sindrom. V nadaljevanju se osredotočim na razvoj ČVM in predstavim
raziskave, povezane z njim ter z vplivom različnih družinskih dejavnikov na ČVM.
V drugem poglavju se usmerim na družino in odnose v njej. Na začetku podam nekaj
predpostavk o družini, nato pa opredelim značilnosti, ki ločijo funkcionalno družino od
2
disfunkcionalne. Zatem omenim naloge, ki jih mora izpolnjevati, da jo lahko okličemo za
funkcionalno. Ker pa so moj fokus družine, ki svojih nalog ne opravljajo v zadostni meri, v
nadaljevanju naštejem razloge za disfunkcionalnost ter natančneje opišem rizične dejavnike, ki
lahko privedejo do nastanka ČVM. Še posebej se osredotočim na neustrezne like očeta in
matere, neustrezne vzgojne stile ter na čustveno prikrajšanost kot posledico pomanjkanja
čustvenega starševstva.
V tretjem poglavju predstavim značilnosti socioekonomskega položaja družin mladostnikov s
ČVM, ki najpogosteje pristanejo v vzgojnih zavodih. Prav tako predstavim, kako mladostniki
nadomeščajo nepotešene potrebe zaradi disfunkcionalnosti družine. Teoretični del zaključim s
predstavitvijo nekaterih oblik pomoči, ki jih nudijo v vzgojnih zavodih, ter pomenom
sodelovanja s starši.
V empiričnem delu na podlagi izvedenih intervjujev raziskujem mnenje strokovnih delavcev iz
Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec o vlogi družine pri nastanku ČVM, nato pa
predstavljam izsledke raziskave, podkrepljene s teoretičnimi izhodišči.
3
II TEORETIČNI DEL
1 ČUSTVENE IN VEDENJSKE MOTNJE OTROK IN
MLADOSTNIKOV
1.1 Opredelitev čustvenih in vedenjskih motenj
Kategorija čustvenih in vedenjskih motenj je v primerjavi z drugimi kategorijami otrok s
posebnimi potrebami najmanj enotna. Razlog za to je kopica pojavnih oblik pa tudi različni
vzroki, ki mladostnike privedejo do njih (Krajnčan in Škoflek, 2000). Prav tako obstajajo
različne opredelitve mladostnikov s ČVM, ki jih sicer uporabljamo kot sinonime, a vplivajo na
različne odzive strokovnih delavcev ter posledično na različne intervencije (Metljak, Kobolt in
Potočnik, 2010). Evans in sodelavci (2003, v Kobolt, 2011) izpostavljajo, da se ČVM
razprostirajo na širokem spektru, od socialne neprilagojenosti do nenormalnih čustvenih
odzivov. Metljak idr. (2010) za vse te odzive predlagajo sledeči poimenovanji:
socialnointegracijske težave, saj izraz izpostavi težavo, ki jo ima posameznik, in tako
ne zanika individualne ravni, vpelje pa tudi socialno, skupinsko raven, ki je močno
povezana z nastankom in ohranjanjem teh težav,
čustvene, vedenjske in socialne težave/motnje, saj s tem izrazom pokažemo, da se
težave pojavljajo na enem, dveh ali vseh treh področjih, največkrat pa so soodvisne ter
ena drugo vzdržujejo.
Ob prenovi vzgojnih zavodov je bil zakonsko opredeljen izraz motnje vedenja in osebnosti, a
je zaradi prevelike determiniranosti in stigmatizacije prišlo do spremembe v izraz ČVM
(Krajnčan, 2010).
Avtorica Tomori (2000) navaja nekatere osebnostne značilnosti mladostnikov s ČVM. Pri tem
loči biološko in psihološko pogojene značilnosti. Prve so impulzivnost, zvišan prag vzburjenja,
ekstravertnost, dobra energetska opremljenost ter vitalnost. K drugim pa umešča slabo
samopodobo, nizko stopnjo samospoštovanja, občutja nevrednosti, močno potrebo po
sprejetosti pri vrstnikih, pomanjkanje občutij krivde in obžalovanja, nižjo stopnjo socialne
zrelosti, nesposobnost empatije in prevzemanja odgovornosti ter nezmožnost za učenje iz
lastnih izkušenj (prav tam).
4
ČVM praviloma nastajajo dalj časa ali pa so posledica nenadnih izgub in pritiskov ter niso
trajne. V takšnih primerih se lahko omilijo ali izginejo. Mnogokrat se pojavljajo sočasno z
učnimi težavami (Kobolt, 2011). Lahko se kažejo kot agresivno oziroma impulzivno ali pa kot
pasivno oziroma umaknjeno vedenje (Evans idr., 2003, v Metljak idr., 2010).
Kobolt (2011) navaja kriterije, ki morajo biti pri otroku prisotni, da lahko govorimo o ČVM:
čustvena in vedenjska slika se mora pojavljati skozi daljše časovno obdobje,
vedenjski ali čustven problem mora biti resen,
motnja mora ogrožati posameznikov razvoj,
z običajnimi in razpoložljivimi spremembami v okolju ravnanja nismo uspeli ublažiti.
Pri razmisleku o obravnavi mladostnikov s ČVM se ne smemo osredotočiti le na primanjkljaje,
pač pa je potrebno iskati in graditi na njihovih močeh in sposobnostih (Kosmač, 2007).
Pomembno jih je vključiti in ustvariti odnos sodelovanja ter soustvarjanja, klasifikacije pa naj
bodo le naši metamodeli, na katere se lahko opremo (Kobolt, 2011). Le tako bo lahko prišlo do
sprememb tako pri posamezniku kot tudi v njegovem okolju (Kosmač, 2007).
1.2 Klasifikacije čustvenih in vedenjskih motenj
V našem prostoru sta med bolj znanimi Škoflekova simptomatološka (1989) in Bregantova
etiološka (1987) klasifikacija ČVM. V nadaljevanju prav tako omenjam Bečajevo opredelitev
disocialnega vedenjskega sindroma (1989).
1.2.1 Simptomatološka klasifikacija čustvenih in vedenjskih motenj
Škoflek motnje razdeli v pet skupin (Horvat, 2000a):
1. Težave/motnje pri učenju in delovni storilnosti
Te težave se pojavljajo pri večini otrok, ki prihajajo v vzgojne zavode. Kažejo se v
pomanjkljivem znanju, v odporu do šolskega dela, poleg tega jih je za delo in učenje zelo težko
motivirati.
2. Disocialne motnje
Slednje se kažejo kot:
motnje v odnosu do vrstnikov (prepirljivost, posiljevanje z lastno voljo, iskanje družbe z
negativnimi liki, spletkarstvo),
5
motnje v odnosu do odraslih (predrznost, nevodljivost, laganje, čustvena neodzivnost),
motnje pri delu (odklanjanje učenja in fizičnega dela, izostajanje od pouka/delovnega
mesta),
verbalno ali fizično nasilje (izzivanje, grožnje, uničevanje materialnih dobrin, fizično
obračunavanje nad šibkejšimi ali strokovnimi delavci),
tatvine (v družini, med sošolci, v okolici),
pohajkovanje in beganje (od doma, iz šole, vzgojnega zavoda),
nastopaštvo (zaradi uveljavljanja),
seksualna neprilagojenost (prezgodnji spolni odnosi, pretirani stiki z nasprotnim spolom,
prostitucija),
odvisnosti (droge, alkohol),
težave incestnih odnosov,
tabletomanija,
izstopajoči destruktivni upori (zoper avtoritete, pravila, norme).
3. Psihogene motnje ali nevrotični pojavi
Gre za porast psihogenih motenj, večinoma s psihično simptomatiko. Pri otrocih s ČVM je
največ depresivnih stanj, vse pogosteje pa se pojavljajo anksiozna stanja.
4. Psihoorganski sindrom
Tu govorimo predvsem o hiperkinetičnem sindromu kot pogostem spremljevalcu otrok s
ČVM. Največkrat je ravno slednji vzrok za premestitev otroka iz šole in domačega okolja,
saj izrazito moti šolsko delo in sošolce.
5. Predpsihotični pojavi
Pojavi, kot so avtizem, regresije, zmedenost, afektivne psihoze, so pri otrocih zaradi njihove
starosti težko določljivi.
1.2.2 Etiološka klasifikacija disocialnih motenj
Bregant (1987, v Horvat, 2000a), Metljak idr. (2010) in Vec (2011) disocialne motnje delijo v
pet skupin:
6
1. Situacijska oziroma reaktivno povzročena motnja kot posledica izjemne obremenitve pri
normalni osebnostni strukturi
Sem uvrščamo vedenja, ki nastanejo pri normalno prilagojenih otrocih, ki disocialno reagirajo
le v izjemnih situacijah zaradi neobičajnih in prekomernih obremenitev (Metljak idr., 2010). Te
obremenitve so hudo pomanjkanje ali močno poslabšanje razmer, nepričakovana zapuščenost,
izguba bližnjih, stresna situacija ali otroška nepremišljenost (Horvat, 2000a).
2. Sekundarno peristatična motnja kot posledica motenega čustvenega razvoja
To skupino razdelimo na dve podskupini, in sicer na posameznike z nevrotično osebnostno
strukturo ter posameznike z disocialno osebnostno strukturo. Pri obeh je osnova čustveno moten
osebnostni razvoj (Metljak idr., 2010). Pomembno se je zavedati, da pri otrocih osebnostna
struktura še ni popolnoma izoblikovana, zato moramo biti previdni pri določanju izvorov
motečega vedenja. Tako je bolje govoriti o zametkih nevrotične in disocialne osebnostne
strukture (Vec, 2011). O zametkih prve govorimo, ko posamezniki ne znajo zadovoljiti
razvojnih potreb ter na sprejemljiv način izražati svojih interesov, prav tako se ne znajo
prilagajati, niti slediti skupnim ciljem. Njihova samopodoba je negativna (Horvat, 2000a). Pri
zametkih disocialne osebnostne strukture pa gre za stopnjevano posledico čustveno motenega
osebnostnega razvoja. Mladostniki se identificirajo z negativnimi liki in nasprotujejo normam
ter vrednotam svojega okolja. So brez občutkov krivde, agresivno vedenje jih notranje
zadovolji. Mladostniki si želijo takojšnje zadovoljitve potreb. Do okolice so maščevalni,
nezaupljivi, surovi in sovražni. Praviloma niso navezani niti na starše in se ne zmenijo za
njihova pričakovanja (Horvat, 2000a; Vec, 2011).
Vzroki za razvoj obeh motenj so pogosto povezani z družino in zgodnjim razvojem. Pri
nevrotični osebnostni strukturi gre za (Horvat, 2000a):
nihajoč in ambivalenten čustven odnos staršev do otrok,
prevelika pričakovanja staršev ter hude pritiske ob razvojnih težavah,
pogosto menjavanje materinskega ali očetovskega lika,
zgodnjo selitev iz ene družine v drugo,
pretirano vzgajanje, ki lahko vodi v nasprotno vedenje.
7
Disfunkcionalnost družine pa je še intenzivnejša pri disocialni osebnostni strukturi, kjer gre za
(prav tam):
izrazito zavračajoč odnos staršev v zgodnjem obdobju ter tudi kasneje, zaradi
česar otroci ne morejo razviti občutkov pripadnosti in sprejetosti,
vpliv surovega in sovražnega okolja,
močne čustvene obremenitve v zgodnjem otroštvu.
3. Primarno peristatična motnja kot posledica direktne miljejske okvarjenosti in zavajanja
V to skupino uvrščamo mladostnike, ki so odraščali ob disocialnih starših oziroma v
subkulturnem ali celo kontrakulturnem okolju. Disocialnost nastaja ob neposrednem
prevzemanju tovrstnih vzorcev kot »normalnih«. S psihološkega vidika so socialno oškodovani
(Metljak idr., 2010), saj gre za brezbrižnost staršev do otrok in družbe (Horvat, 2000a).
4. Primarno biološko povzročena motnja kot posledica okvar centralnega živčnega sistema in
psihoz
V to skupino štejemo disocialne pojave, ki so posledica psihičnih in organskih cerebralnih
okvar. Sem uvrščamo spremljajoče disocialne pojave pri psihozah, duševni nerazvitosti,
organskih okvarah osrednjega živčnega sistema in epilepsiji, pri čemer ne smemo pozabiti na
tiste oblike, ki se označujejo kot minimalne cerebralne disfunkcije (Metljak idr., 2010).
5. Razvojno ogroženi otroci brez disocialnih motenj
Ta skupina zajema otroke, pri katerih ne zasledimo disocialnega vedenja, s katerim bi
neposredno ogrožali okolico. Otroci navadno kažejo določeno težavnost v vzgojnem vodenju,
težave v šoli ali pri delu ter pri kontaktu z vrstniki in odraslimi, bodisi zaradi pomanjkljive
bodisi napačne vzgoje. Lahko so prikrajšani v čustvenem in osebnostnem razvoju, niso pa
disocialno moteni (Horvat, 2000a; Metljak idr., 2010).
1.2.3 Disocialni vedenjski sindrom
Disocialno je tisto vedenje, ki je v nasprotju s pričakovanji socialnega okolja (Bečaj, 1989, v
Kosmač, 2007). Bečaj (1989, v Metljak idr., 2010) navaja dejavnike, ki vplivajo na razvoj
disocialnega vedenjskega sindroma in so obenem kriteriji nameščanja v vzgojne zavode:
nizka delovna učinkovitost,
pomanjkanje aktivnih interesov,
8
pomanjkanje delovnih navad,
pomanjkanje stikov z normalnimi vrstniki,
izločenost iz socialnega okolja,
pomanjkanje pozitivnega čustvenega stika z odraslimi.
Pomembno je vedeti: Pogosteje kot se nek disocialni simptom pojavlja, prej kot je opazen,
močneje kot vpliva na preživetje, bolj nesocialno, kot se izraža, in večja, kot je osmislitev, z
večjo verjetnostjo lahko govorimo, da je disocialna oškodovanost pri mladostniku večja (Vec,
1999).
1.3 Razvoj čustvenih in vedenjskih motenj
Dejavnike tveganja in varovalne dejavnike za nastanek ČVM lahko najdemo v kombinaciji
ključnih elementov, kot so družinski odnosi, otrokove osebnostne značilnosti, šola ter širše
socialno okolje, vrstniki in socioekonomske razmere (Kobolt, 2002; Krajnčan, 2006).
Narejenih je bilo mnogo raziskav (Murray, 1990; Segalman in Marsland, 1989, v Rener, 2000),
ki so ugotavljale povezavo med nastankom ČVM ter elementi družinskega življenja, kot so
družinska struktura (razveze, enostarševstvo, brezposelnost) na eni strani in družinski procesi
(interakcije med starši in otroki, načini nadzora in discipline, izkazovanje čustev in čustvena
povezanost, družinska kohezija) na drugi. Raziskave so pokazale, da družinski procesi
pomembneje od družinske strukture vplivajo na nastanek ČVM (prav tam). Gove in Crutchfield
sta v svoji raziskavi (1982) ugotovila, da je čustvena nepovezanost med starši in otroki
najvplivnejši dejavnik za razvoj ČVM. Odkrila sta zanimivo razliko, in sicer, da na fante veliko
bolj vpliva slaba kakovost starševskega razmerja, na dekleta pa intenzivnost interakcije med
otrokom in staršem ter nadzorovanje (Rodgers, 1997, v Rener, 2000). K temu bi dodala
ugotovitve Torabi (2005, v Ferić – Šlehan in Bašić, 2007), da ima pomanjkanje starševskega
nadzora v prostem času vpliv na zlorabo drog pri mladostnikih.
Brezina (1998, v Tivadar, 2000) omenja različne kriminološke teorije, ki se osredotočajo na
starševsko podporo, družinske probleme ter izpostavljenost nasilju. Ugotovitve teh teorij
kažejo, da slabi odnosi med otroki in starši ter slabo ravnanje z otroki na tri načine spodbujajo
prestopništvo mladostnikov (prav tam):
Zmanjšuje se navezanost otrok na starše. Mladostnik z manj tesnimi vezmi s starši
občutno manj tvega s prestopniškim vedenjem, saj se ne boji njihovega obsojanja.
9
Ti starši posredno sporočajo, da je odkrito izražanje sovražnosti in prezira ter ignoriranje
njihovih želja nekaj normalnega, celo sprejemljivega.
Prihaja do izražanja močnih negativnih čustev. Frustracije, jeza ter sovraštvo pa so
povod za željo po maščevanju z nasilnim vedenjem, tatvinami ali vandalizmom.
Pomembno se mi zdi omeniti sklepe raziskovalcev, kot so Agnew (1991, v Tivadar, 2000) ter
Jung in Smith (1997, v Tivadar, 2000), ki so ugotovili, da se pomen čustvenih vezi zmanjšuje
z otrokovo starostjo. Slabi odnosi med starši in otroki najbolj vplivajo do 14. leta starosti,
kasneje pa postane pomembnejše zlasti druženje z delikventnimi vrstniki (prav tam).
Zgornje ugotovitve o pojavu prestopništva lahko povežemo z razvojem ČVM, saj je, kot pravi
Krajnčan (2010), prestopništvo ena izmed njihovih oblik. Zavedati pa se je potrebno, da ČVM
niso zgolj posledica slabih odnosov v družini, temveč tudi njihov vzrok, saj še dodatno krepijo
šibke čustvene vezi med starši in otroki (Krajnčan, 2006).
10
2 DRUŽINA IN DRUŽINSKI ODNOSI
Družina predstavlja za otroka prvi socialni sistem, v katerem živi, in vpliva na njegovo osebnost
v vseh razvojnih fazah (Berger in Luckmann, 1980, v Čačinovič – Vogrinčič, 1998). V njej gre
za hkratna procesa vzajemne odvisnosti in težnje k neodvisnosti, za solidarnost, lojalnost,
pomoč ter zaščito. Za družino je značilna trajnost, saj nas veže v rod. Vse druge medčloveške
odnose lahko zaključimo ali na novo začnemo, le staršev in otrok ne moremo izbrati, kot tudi
ne moremo prekiniti teh vezi (Čačinovič – Vogrinčič, 1998). Otroci in mladostniki imajo
znotraj iste družine različne odnose s starši. Ti odnosi so ključnega pomena za njihov čustveni,
socialni, osebnostni, spoznavni in govorni razvoj (Dunn, 1993, v Kavčič in Zupančič, 2006).
Avtorica Čačinovič – Vogrinčič (1998) navaja definicijo družine, osnovano na socialni
interakciji: »Družino tvorijo dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive
in cilje; povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej odraža in določa
relativno trajna struktura statusov in vlog, v družini se oblikujeta zanjo značilna struktura moči
in način vodenja; izoblikuje se relativno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog
posameznih družinskih članov v njej; diferencirajo se vloge glede na delitev dela; razločijo se
čustveni odnosi med člani« (str. 130 – 131).
Družine mladostnikov, ki pristanejo v vzgojnih zavodih, ne zmorejo zadovoljiti njihovih
razvojih potreb. Starši so v svojih vlogah kaotični, nestabilni, negotovi ter preokupirani z
lastnimi težavami. Mnogokrat so tudi sami odraščali v neurejenih družinskih razmerah in niso
prejeli primernega zgleda za ustreznejše ravnanje v starševski vlogi (Kobolt, 2002). Do
razvojnih primanjkljajev tako običajno prihaja v čustveno obubožanih ali konfliktnih, vzgojno
šibkih ter socialno depriviligiranih družinah (Vzgojni program, 2004).
Številne raziskave kažejo, da ravno disfunkcionalnost družin oziroma družinskih odnosov vodi
k najbolj problematičnim pojavom v družbi, kamor umeščamo psihične težave, nevrotičnost,
šolsko neuspešnost, kriminal, agresivnost, nasilje, razne oblike odvisnosti ter tudi
samomorilnost (Musek, 1995).
2.1 Funkcionalna in disfunkcionalna družina
Družina za svoje člane in družbo opravlja različne funkcije. Glede na to ali svoje naloge
opravlja zadovoljivo ali pa celo neustrezno, ločimo dva tipa - funkcionalno in disfunkcionalno
družino (Tomori, 1994).
11
Mladostnik v družini razvije specifične značilnosti, s katerimi si lahko pomagamo pri
opredeljevanju družine kot funkcionalne/zdrave ali disfunkcionalne/nezdrave. Te značilnosti so
na primer samospoštovanje, prisotnost/odsotnost odstopanj v vedenju in osebna prilagojenost
(Berns, 1997, v Žižak in Koller – Trbović, 2007). Žižak in Koller – Trbović (2007) navajata
spoznanja avtorjev Martin in Martin (2002), ki pravita, da do težav, ki so povezane z zdravim
otrokovim razvojem, prihaja tako v funkcionalnih kot tudi v disfunkcionalnih družinah. Se pa
ta dva tipa družin razlikujeta v intenzivnosti teh težav, ki je mnogo večja v disfunkcionalnih.
Prav tako so slabše strategije reševanja le-teh. Tudi Chapman (2009) pravi, da ravno strategije
reševanja težav razkrivajo, kako funkcionalna je družina, in dodaja, da so spori v ljubeči družini
pričakovani, saj si člani z njimi dajejo pravico, da lahko mislijo in čutijo različno. Posledično
je v taki družini prisoten občutek varnosti, saj se med seboj odkrito pogovarjajo ter spoštujejo
različna stališča (prav tam).
Fingley (1983, v Repič, 2008) in Catherall (2004, v Repič, 2008) menita, da je ključen kriterij
pri ločevanju med funkcionalno in disfunkcionalno družino uspešno spoprijemanje s stresom.
Repič (2008) tako navaja štiri strategije spoprijemanja s stresom, značilne za disfunkcionalne
družine:
neučinkovito reševanje problemov (nezmožnost družinskih članov, da identificirajo
stresorje, zato se bolj usmerjajo k iskanju krivde in krivca kot rešitve),
slaba komunikacija (netolerantnost do vedenj, ki le malo odstopajo od »normalnega«,
zaprtost komunikacijskih vzorcev),
strukturni deficiti (toge vloge, pomanjkanje kohezije, tendenca, da so težave stvar
posameznika, in ne družine),
ustvarjanje problemov, ki temeljijo na nasilju in zlorabi drog.
Avtorja Simon in Stierlin (1984, v Poljšak - Škraban, 2007) dodajata še nekatere vidike, po
katerih se funkcionalne družine razlikujejo od disfunkcionalnih, in sicer čustveno klimo,
sposobnost spreminjanja skozi življenjska obdobja družine, uravnoteženje bližine in distance v
medosebnih odnosih ter ustvarjanje funkcionalnih mej med generacijami. Prav tako je potrebno
omeniti avtorja Cowan in Cowan Pape (2002), ki pravita, da je za otrokov razvoj poleg odnosa
med njim in starši enako pomemben tudi odnos, ki ga imajo starši med seboj. Zdrav odnos med
starši namreč omogoča funkcionalno delovanje celotne družine (Tomori, 1994) in razvoj otrok
v funkcionalne, integrirane in zrele osebnosti (Gostečnik, 2011).
12
2.1.1 Funkcionalna družina
V funkcionalni družini se člani zavedajo svojih nalog (Zalokar Divjak, 2001). Slednje je
mogoče izpolnjevati takrat, ko so odnosi med člani pozitivni in pravila, ki določajo, kaj naj bi
kdo storil in kako naj bi se vedel, dobro zastavljena. Pomembno je, da so pravila prožna in se
smiselno prilagajajo glede na čas, objektivne razmere, družinsko razvojno obdobje in potrebe
članov (Tomori, 1994). Naloge, ki jih mora izpolnjevati funkcionalna družina, so naslednje
(prav tam):
svojim članom daje možnost za razvoj zaupanja vase in v soljudi,
mladostnikom pomaga zgraditi vrednostni odnos do sebe, drugih ter sveta,
nudi okolje, znotraj katerega se mladostnik uči vzpostavljati čustvene odnose s soljudmi
ter razvijati bližino z njimi,
posameznika nauči vzpostaviti razmejitve med sabo in drugimi, saj so meje ključne za
razvoj osebne avtonomije, samostojnega razmišljanja in odločanja ter dejavnega
samopotrjevanja,
preko izkušenj in vloge v družini posameznik dopolnjuje svojo stvarno samopodobo,
preko odnosov z družinskimi člani se uči prevzemati odgovornost, sprejemati in dajati
oporo sočloveku, prilagajati svoje potrebe in težnje potrebam in težnjam drugih ljudi,
voditi in se podrejati,
posameznika uči izražanja sebe in razvijanja komunikacijskih spretnosti za razvijanje
odnosov zunaj družine,
posamezniku pomaga, da prepoznava svoja čustva, jih sprejema in izraža na sprejemljiv
način, ga uči empatije in spoštovanja,
je prostor, kjer otrok doživlja prve stiske, bojazni, izgube ter je hkrati deležen opore pri
premagovanju stisk, se nauči, kako ravnati v takšnih situacijah,
daje zglede za premagovanje stresa,
se zastavi učenje spretnosti za različne dejavnosti,
je vir informacij o zakonitostih, ki veljajo v okolju, o omejitvah, nevarnostih ter kako
se zavarovati pred njimi,
spodbuja k osebnostnemu razvoju in uči posameznika pripadati večji skupnosti.
13
2.2.2 Disfunkcionalna družina in rizični dejavniki za razvoj ČVM
Veliko družin svojih funkcij oziroma nalog ne opravlja učinkovito ali pa jih sploh ne. To se
dogaja iz različnih razlogov. Avtorji Bürger (1998b, v Krajnčan, 2006), Kobolt (1999, v
Lebedina Manzoni in Jeđud, 2008), Tomori (1994) in Satir (1995) navajajo:
težave pri izražanju čustev in nedovoljeno izražanje nekaterih čustev, kar lahko vodi v
nevrotične obrambe,
posredno, nejasno in neiskreno komunikacijo ter neustrezno vzgojo,
konflikte med starši,
nestabilnost ter nepredvidljivost odnosov,
stres,
osebnostne težave pri enem ali obeh starših (alkoholizem, shizofrenija, nevrotične in
druge duševne motnje, afektivne motnje, bolezenska ljubosumnost),
pritiske na družino iz socialnega okolja,
preveč toge, trajno veljavne in nečloveške družinske vloge ter pravila,
neizpolnjevanje starševske vloge in neustrezno razporeditev vlog (na primer otrok
prevzame starševsko vlogo),
povezanost v socialno mrežo, ki je polna strahu, obsodb in obtožb.
Nekatere razloge bom v nadaljevanju podrobneje opisala ter dodala še nekaj drugih. Kranjčan
(2006) jih opredeli kot rizične dejavnike, ki lahko negativno vplivajo na posameznikov razvoj
ter so številni in prepleteni.
K rizičnim dejavnikom prišteva neugodne odnose v družini, kjer gre za pomanjkanje topline,
pogoste prepire, neprijaznost, prelaganje krivde na otroka, telesno maltretiranje ali celo spolne
zlorabe (prav tam). Mladostniki s ČVM, v primerjavi z mladimi, ki ČVM ne kažejo, pogosteje
doživljajo družino kot rigidno z mnogo neustreznega nadzora ter neustrezne strukture moči.
Prvi so manj zadovoljni z družinskim življenjem in menijo, da so njihove družine premalo
fleksibilne ter pogrešajo čustveno povezanost med njimi in starši. Pomembno pa se je zavedati,
da si mladostniki ne želijo niti pretirano rigidne in stroge discipline, niti popolne svobode.
Nadzor in pravila mladostniki pogosto doživljajo kot pozitivno skrb staršev, še zlasti v
situacijah, ko se soočajo s pomembnimi življenjskimi vprašanji (Pillay, 1998; Huebner, 2000,
v Ferić – Šlehan in Bašić, 2007). ČVM so povezane tudi s primanjkljajem kakovostnega časa,
ki ga družine preživijo skupaj, z nezanimanjem staršev za prostočasne aktivnosti svojih otrok
14
ter s pomanjkanjem odgovornosti staršev (Loeber in Stouthamer – Loebel, 1986, v Ferić –
Šlehan in Bašić, 2007).
Prav tako otroka ogroža stroga in z agresivnostjo nabita družinska klima. V taki družini se otrok
identificira z agresorjem, saj se želi znebiti strahu pred agresivnimi starši tako, da se tudi sam
začne vesti agresivno. V strokovni literaturi tovrstno identifikacijo pogosto štejejo k
poglavitnim dejavnikom za nastanek ČVM (Vodopivec – Glonar, 1987).
Kot rizična dejavnika Krajnčan (2006) omenja prešibko posredovanje vrednot in usmeritev ter
nestalno vzgojo staršev, avtorica Vodopivec – Glonar (1987) pa prezahtevne in ambiciozne
starše, kar bom podrobneje predstavila v poglavju o vzgojnih stilih.
K rizičnim dejavnikom umeščamo tudi kronično konfliktno razmerje med starši. V taki družini
partnerja neprestano tekmujeta za močnejši položaj, odnosi pa so brez bližine in zaupanja
(Lewis, 1989, v Poljšak - Škraban, 2007). Prav tako je neugodno tekmovanje za otrokovo
naklonjenost ali če se starši ne spoštujejo (Krajnčan, 2006). Odnos med starši določa način
interakcije celotne družine. Prisotni so spori ter tudi fizično obračunavanje. Otroci sklepajo
zavezništva z enim od staršev ali pa se distancirajo od družine. Zaradi neučinkovite
komunikacije je reševanje problemov na nizki ravni. Prej lahko govorimo o manipulacijah,
igrah moči in prikrivanja (Lewis, 1989, v Poljšak - Škraban, 2007). Spori ustvarjajo nezdravo
in napeto družinsko klimo (Krajnčan, 2006).
Neustrezno neposredno okolje je še eden od rizičnih dejavnikov. Gre za različne situacije
staršev, ki se ne ujemajo s prevladujočo kulturo v nekem okolju (vzgoja v komuni,
homoseksualni par), izolirane družine (zaradi paranoidnega starševstva, zaprtega družinskega
sistema, strahu pred odkritjem skrivnosti), omejevanje v interakcijah v ali izven družine
(Bürger, 1998 b, v Krajnčan, 2006) ter življenje v težkih bivanjskih, finančnih in socialnih
razmerah. Takšne družine živijo v trajnem konfliktu z okoljem, zato otrok ne more prejeti toliko
spodbud za osebnostni razvoj ter učinkovito vključevanje v družbo. Bolje, kot je namreč rešena
socialnoekonomska baza družine, kakovostnejše odnose lahko pričakujemo (Krajnčan, 2006).
ČVM pa se še dodatno okrepijo, če je prisotno neustrezno vedenje staršev, kot na primer
alkoholizem in nasilje (McMahon in Wells, 1989, v Ferić – Šlehan in Bašić, 2007).
Prav tako so lahko rizične akutne življenjske situacije, kot na primer izguba pomembnega
odnosa zaradi smrti, rojstva brata ali sestre, ločitve, spremembe v družinskih odnosih (ko v
družino vstopi nova oseba). To so lahko tudi dogodki, ki vplivajo na izgubo samospoštovanja
(neuspeh, javno ponižanje), ter posameznikove travmatične izkušnje (dolgotrajna bolezen,
15
poplava, potres, nesreča). V naslednjo skupino pa spadajo stresne situacije v povezavi z
otrokovimi težavami, na primer vpliv institucionalne vzgoje, stigma in izguba samospoštovanja
zaradi primanjkljajev ali videza. Kot zadnje je potrebno omeniti družbene stresne situacije, in
sicer izgnanstvo, diskriminacijo, selitve in s tem spremembe kulture, socialnega statusa in
jezika (Krajnčan, 2006).
Potrebno se je zavedati, da prisotnost rizičnih dejavnikov še ne pomeni, da se bodo ČVM pri
posamezniku razvile. Na njihov razvoj namreč vpliva to, ali je posameznik psihično odporen
ali ranljiv. Psihična odpornost otroku omogoča, da zmore uspešno funkcionirati in se prilagoditi
kljub izpostavljenosti razvojni ali življenjski ogroženosti (Masten in Coatsworth, 1998, v
Kobolt in Pelc Zupančič, 2010). Prav tako je pomemben vpliv otrokove osebnosti,
temperamenta ter tudi socialnih okolij, ki lahko delujejo podporno in preprečujejo vzdrževanje
ter nastajanje izstopajočih čustvenih in vedenjskih odzivov (Kobolt, 2011).
2.2.3 Najpogostejši liki staršev mladostnikov s ČVM
Avtorica Tomori (1994) omenja nekatere neustrezne like staršev, ki so značilni za družine
mladostnikov s ČVM. Na mladostnikovo odraščanje pomembno vplivata lik neustreznega očeta
in matere. K neustreznim očetom umešča (prav tam):
čustveno odsotnega očeta, ob katerem je otrok brez pravih identifikacijskih vzorcev, sin
je negotov in ne zaupa vase, hči pa nima varnega občutja sprejetosti s strani
neogrožajočega moškega lika; tak tip očeta ne daje spodbud ter usmeritev, kaj je prav
in kaj ne,
agresivnega, kaznujočega in trdega očeta, ob katerem otroci reagirajo uporniško in
kljubovalno, kadarkoli je mogoče, se identificirajo z očetovo nasilnostjo in se upirajo
avtoritetam, po drugi strani pa ne zaupajo vase in z bojem za premoč skrivajo svoj šibek,
ponižan ego,
alkoholiziranega in impulzivnega očeta, ki zbuja negotovost in strah, zato je otrok še
dodatno občutljiv na različne stresorje iz okolja; tak tip očeta ne podpira vztrajnosti,
strpnosti in stabilnosti ter v družino vnaša napetost, negotovost in pričakovanje nečesa
hudega,
očeta, ki se ne vključuje v širše socialno okolje ali je v konfliktu z njim ter družini ne
daje smernic, spodbud in vzorov, zaradi njegovega nesprejemanja norm je tudi
mladostniku težje sprejeti norme in se prilagajati nanje.
16
K neustreznim materam pa uvršča (prav tam):
nemočno, pasivno in mnogokrat depresivno mater, ki ne spodbuja volje ter pozitivnosti,
zaradi česar se je sinu težko osamosvojiti, saj mamo doživlja kot žrtev, ki se mu smili,
lahko je po očetovem zgledu nasilen, saj mu zbuja občutja krivde zaradi težnje po
samostojnosti, hči pa živi v strahu, da ji bo podobna, zato se do mame vede sovražno
ali manipulativno,
hiperprotektivno in pretirano zaščitniško mater, od katere otrok prejema vzorce
narcisizma, nerealna pričakovanja, ne zna se potruditi ali odpovedovati in stremi k
takojšnji zadovoljitvi potreb, je brez empatije ter se ne zna prilagajati, ob takšni materi
je nesposoben za samostojne potrditve in se slej ko prej sreča z lastno nemočjo, ki pa jo
skuša zmanjševati z dejanji, kjer prejema občutek, da obvladuje druge in svet,
dominantno in oblastno mater, ob kateri se otrok počuti nepomembnega, ne more razviti
dovolj trdnega ega za premagovanje vsakodnevnih preizkušenj, mati v njem sproža
občutja neustrezne prilagojenosti ter razdiralnost, ki vodi v neprimerne vedenjske
vzorce, le-ti pa se lahko kasneje razvijejo celo v delikventne.
2.3 Vzgojni stili in njihov vpliv na čustvene in vedenjske motnje
V osnovi poznamo štiri temeljne vzgojne stile: avtoritarnega, permisivnega, demokratičnega in
vzgojno brezbrižnost (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Vec (2011) dodaja še kaotičnega
in poudarja, da lahko vsak vzgojni stil spodbuja razvoj ČVM (prav tam). Prevladujoč vzgojni
stil je odvisen od različnih dejavnikov, kot so osebnostna struktura staršev, vzorci, ki jih
prinašajo iz lastnih družin, socioekonomski status ter osebno pojmovanje lastne vloge. Zavedati
pa se moramo, da isti vzgojni stil ne vpliva na vse otroke enako (Lepičnik Vodopivec, 1996).
Na otroke, ki imajo težaven temperament, imata največji vpliv permisivni stil in vzgojna
brezbrižnost, na otroke, ki so počasnejši, pa avtoritaren (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Vec (2011) opozarja, da je kaotični vzgojni stil najbolj neučinkovit in celo škodljiv. Ker ni
nobenih stalnic, otrok ne ve, kaj lahko počne in česa ne. Starši v nekem trenutku določeno
vedenje kaznujejo, spet drugič pa ostane neopaženo. Takšna nestalnost je značilna za starše, ki
ukrepajo glede na trenutno razpoloženje, so negotovi v svoji vlogi, so osebnostno labilni,
preobremenjeni ter nezadovoljni s seboj (Bürger, 1998 b; Ule, 2000 a, v Krajnčan, 2006).
Posledice kaotičnega stila so zelo različne, vsem pa je skupno, da skuša otrok sam najti
usmeritve in stalnost, saj tega ne dobi od staršev. To lahko dosega z zatekanjem v bolezen,
17
umikom vase (včasih celo v smislu avtizma) ali pa bodisi z motečim bodisi z disocialnim
vedenjem. Le na ta način od staršev prejme konstanten odziv, pa čeprav kazen (Vec, 2011).
Otroci, ki so vzgojeni avtoritarno, prevzemajo manj odgovornosti za lastna dejanja, saj za vse
poskrbijo starši (prav tam). Tak vzgojni stil krepi poslušnost in odvisnost. Otrok ne razvije
spretnosti sodelovanja in upravljanja samega sebe (Peček Čuk in Lesar, 2009). Tako Peček Čuk
in Lesar (2009) kot tudi Vec (2011) navajajo, da avtoritarnost slej ko prej postane omejujoča,
saj gre le za zadovoljevanje potreb odraslih, otrokove pa so zapostavljene.
Pri izredno avtoritarnem stilu se lahko otrok začne upirati povsod, kjer je mogoče, ter si po
vzoru staršev skuša podrediti druge, vede se agresivno, je nestrpen in zamerljiv. Druga možnost
je, da postane pretirano prilagodljiv, prestrašen, pokoren ter se svojih potreb ne zaveda ali jih
ne upošteva, ampak vedno želi ustreči drugim (Vec, 2011). Glede na ugotovitve avtorice Jurič
(2009) na avtoritaren način otroke pogosto vzgajajo starši, katerih partnerski odnos je poln
anksioznosti, strahu pred zapuščenostjo in nezaupanja ter so do otrok čustveno hladnejši, preveč
kritični in zahtevni. Vodopivec – Glonar (1987) k temu dodaja, da nekateri pretirano ambiciozni
starši svoja neuresničena pričakovanja prelagajo na otroke. Namesto da bi le-ti sledili njihovim
previsokim pričakovanjem, raje postanejo takšni, kakršni naj ne bi bili. Posledično lahko pri
mladostniku pride do odklanjanja vsakršne avtoritete ter do izbora negativne identitete. Tako
se začne opirati na identifikacijo in vloge, ki so bile v najbolj kritičnih obdobjih prikazane kot
najnevarnejše ter najmanj zaželene (prav tam).
Avtorica Jurič (2009) v svoji raziskavi ugotavlja, da starši, pri katerih sta v partnerskem odnosu
značilna nizka anksioznost in izogibanje kot poglavitna faktorja navezanosti v odraslosti, otroke
v večji meri vzgajajo demokratično, torej z mnogo topline, čustvene bližine, jasnih omejitev,
sprejemanja in spodbud (prav tam). Čeprav demokratični vzgojni stil zagovarja vrednote, kot
so enakost, svoboda, odgovornost, ter temelji na dogovarjanju, lahko izzove izrazite čustvene
in vedenjske odzive. To se največkrat dogaja, kadar otroci tega stila niso vajeni, ker so bili
predhodno vzgajani avtoritarno. Prav tako lahko izziva moteče vedenje pri otrocih s ČVM, ker
ga razumejo kot popustljivost ali kaotičnost (Vec, 2011). Na tem mestu bi se navezala na
pomembne ugotovitve, da se starši odzivajo na otroka, zato je tudi od njega odvisno, kateri
vzgojni stil bodo izbrali (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Pri permisivnem vzgojnem stilu gre za to, da starši niso sposobni sprejeti odgovornosti za
postavljanje meja. Otroci so lahko preveč razvajeni, nesocialni, včasih celo antisocialni. Njihov
cilj je brezmejno zadovoljevanje potreb, lahko tudi na škodo drugih (Vec, 2011). Kot
18
mladostniki ne razvijejo občutka odgovornosti in samostojnosti (Gostečnik, Pahole in Ružič,
2000, v Lepičnik Vodopivec, 2007).
Vzgojna brezbrižnost oziroma zanemarjanje pa je vzgojni stil, ki se pojavlja, kadar starši niso
zmožni ali ne znajo vzpostaviti niti pozitivnega niti negativnega čustvenega odnosa z otrokom.
Otrok posledično sam uravnava svoje vedenje, ki je lahko moteče za soljudi. Kadar brezbrižnost
doživlja kot kazen, v znak upora uporabi moteče vedenje (Vec, 2011).
2.4 Čustveno starševstvo in posledice pomanjkanja le-tega
Kot že omenjeno, ima družina ključno vlogo pri razvoju otrokove osebnosti, zato moramo biti,
kadar iščemo vzroke za ČVM, pozorni na odnose znotraj nje. Že v dispoziciji sem zapisala
besede avtorice Vodopivec – Glonar (1987), ki pravi, da so za zdrav otrokov razvoj ključnega
pomena čustveni odnosi v družini.
Tako se mi zdi pomembno opredeliti pojem čustvenega starševstva. Zanj je značilno odzivanje
na otrokove potrebe (Žugman, 2012). Funkcionalne družine stremijo k zadovoljevanju
temeljnih potreb vseh članov. V kolikor starši pri sebi prepoznavajo potrebe, bodo tudi otroka
slišali v njegovih (Kompan Erzar in Poljanec, 2009). Poleg tega dajo starši otroku jasno vedeti,
da so sprejemljiva vsa čustva in občutja, niso pa sprejemljiva vsa vedenja, a mu to sporočajo
na spoštljiv ter empatičen način (Žugman, 2012). Na ta način se otrok uči obvladovati svoja
čustva. Vsak človek namreč sprejme in obvladuje tista čustva, ki so dovoljena v družini. Čustva,
ki pa v družini niso sprejeta ali so celo tabu, otrok izrine, saj se z njimi ne zna spoprijemati
(Skynner, 1983, v Čačinovič – Vogrinčič, 1998). Zanj je torej zelo pomembno, da lahko v
družini čuti tisto, kar čuti, in da lahko razpravlja o tem, kaj sledi čustvenim doživetjem
(Čačinovič – Vogrinčič, 1998).
V najzgodnejšem obdobju otrokovega življenja je še zlasti pomemben njegov odnos in
navezanost na mater. Ta odnos je osnova za uspešen proces identifikacije, za kar je potrebna
stalna čustvena bližina s starši. Otroci, ki so bili v najzgodnejšem obdobju zapuščeni ali pa so
jih starši oddali v drugo okolje, imajo dolgotrajne čustvene posledice, četudi se po določenem
času znova vrnejo domov. Če so bili otroci v najzgodnejšem obdobju prikrajšani za starševsko
ljubezen, varnost in bližino, te negativne izkušnje prenašajo v zunanji svet. Le-tega doživljajo
kot hladen, čustveno prazen prostor, poln groženj in nezaupanja. Tako je lahko prikrajšanost iz
najzgodnejšega obdobja izvor mnogih ČVM (Vodopivec – Glonar, 1987).
19
Otrokom, ki od staršev ne prejemajo ljubezni, primanjkuje samozavesti ter pozitivnega
samovrednotenja, lahko so narcisoidni in neodgovorni, nesposobni empatije, brez občutja
varnosti, počutijo se ničvredne, pomen dajejo le uspehom ali pa jim slednji postanejo
nepomembni, so manipulativni, počutijo se ničvredni in osamljeni (Runyon, 1993).
Cowan in Cowan Pape (2002) omenjata raziskavo, preko katere so ugotovili, da so otroci bolj
verjetno dosegali višje akademske rezultate in je bila manjša verjetnost, da so učitelji pri njih
opazili pojavnost eksternaliziranih problemov, vase usmerjenega vedenja, odmaknjenosti ali
depresije, če so bili njihovi starši bolj odzivni in topli ter so spodbujali otrokovo avtonomijo. O
pozitivnih učinkih upoštevanja otrokovih čustvenih potreb pri vzgoji piše tudi Sunderland
(2008), ki pravi, da v takem ozračju v možganih nastanejo življenjsko pomembne povezave, ki
omogočajo učinkovito spoprijemanje s stresom pozneje v življenju, obvladovanje jeze,
prijaznost in sočutje, motivacijo za uresničitev ciljev ter sposobnost najti notranji mir in intimo.
20
3 MLADOSTNIK – DRUŽINA – VZGOJNI ZAVOD
3.1 Socioekonomski položaj družin mladostnikov, ki prihajajo v vzgojne
zavode
V tem poglavju se navezujem na mladostnike, ki so nameščeni v vzgojnih zavodih. Bürger
(1998a) v Krajnčan (2006) navaja raziskave, ki kažejo na verjetnost, da mladostnik pristane v
vzgojnem zavodu v povezavi s pripadnostjo socialno prikrajšanim slojem. Nadaljuje, da so
starši mladostnikov, ki bivajo v vzgojnih zavodih, nižje izobraženi, večina jih je zaposlenih na
nižjih položajih ali pa so brezposelni, pogosteje imajo nižje dohodke ter so lahko odvisni od
socialne pomoči. Rezultati mnogih raziskav kažejo na visok delež mladostnikov, bivajočih v
vzgojnih zavodih, ki prihajajo iz družin mater samohranilk. Trede (1999) v Krajnčan (2006) k
omenjenim razlogom dodaja še neustrezen stanovanjski prostor, nasilje v družini ter težave
staršev z odvisnostjo od alkohola ali drog. Avtorica Ule (2000) pa omenja, da obstaja večje
tveganje za razvoj ČVM pri mladostnikih, ki živijo v družinah z roba družbe, Krajnčan (2006)
še zlasti opozarja na skupino priseljencev. West, Denton in Reaney (2001) v Reid, Webster –
Stratton in Hammond (2007) so v svoji študiji (The Early Child Longitudinal Survey) na vzorcu
več kot 22000 predšolskih otrok prav tako ugotovili, da slabe socioekonomske razmere v
družini povečujejo tveganje za slabšo socialno in čustveno kompetenco ter več vedenjskih
težav. Ugotovitve raziskave avtorjev Krajnčan, Miklavžin in Zorc Maver (2010) na vzorcu 158
otrok, ki so nameščeni v vzgojnih zavodih po Sloveniji, tudi potrjujejo slabše ekonomsko
ozadje družin ter mnogo nakopičenih težav.
Strinjam se s Krajnčanom (2006), ki pravi, da omenjenih raziskav ne smemo razumeti na način,
da nižji sloji ali mame samohranilke v splošnem slabše skrbijo za otroke v primerjavi s srednjim
slojem ali s poročenimi starši. Prej jih moramo razumeti kot poduk, da je omogočanje dobre
vzgoje in oskrbe otrok povezano z mnogimi dejavniki, kot so finance, ustrezne bivalne razmere,
zdravje, kognitivne kompetence, samozaupanje ter spoštovanje socialnega okolja. Pri tem je
pomembno tudi, kako starši v okviru svojih zmožnosti otrokom posredujejo ustrezno vzgojo
(prav tam). Prav tako se strinjam z Richmondom (1997), ki pravi, da lahko prihaja do ČVM
tudi v premožnih družinah. Čeprav so otroci ekonomsko preskrbljeni in dobijo vse, kar si želijo,
obstaja možnost, da jim primanjkuje starševske ljubezni. To je lahko posledica prezaposlenosti
staršev, ki si za otroke ne vzamejo časa, jim ne izkazujejo nežnosti, nimajo skupnih obrokov,
niti jih ne sprašujejo po njihovem počutju ali čustvih.
21
3.2 Mladostnikovo nadomeščanje prikrajšanosti
Dogajanje v družini vpliva na to, kako se bo mladostnik uveljavljal, izoblikoval občutja lastne
vrednosti, ali bo razvil občutek sprejetosti ali pa se bo neprestano želel dokazovati (Vodopivec
– Glonar, 1987). Zaradi nespodbudnih družinskih razmer lahko mladostnik razvije občutke
manjvrednosti, ki jih bo skušal kompenzirati z obrambnim vedenjem oziroma z družbeno
konfliktno strategijo preživetja (Vzgojni program, 2004).
Eden od načinov, kako lahko mladostnik iz disfunkcionalne družine nadomesti primanjkljaj
pozornosti in opozori nase, je izstopajoče vedenje. Takšno vedenje je načrtovano in motivirano,
saj z običajnim ne dobi dovolj pozornosti. Do izstopajočega vedenja lahko prihaja doma, v šoli
ali med vrstniki (Kobolt, 2010). Otroci lahko ne spoštujejo šolskih pravil, počno prekrške ter
povzročajo škodo (Vzgojni program, 2004). Težnje po dokazovanju, upoštevanju in
samospoštovanju mladostnik včasih izraža s prestopniškim vedenjem. Večinoma gre za kraje
in sodelovanje v pretepih (Singer, 1997).
Nezadovoljena potreba po pripadnosti izvira iz družine, ki ne zagotavlja čustvene povezanosti
in uglašenosti staršev na potrebe otrok. V družinah, kjer vladajo zanemarjanje stika z otrokom,
zapuščanje, pogojevanje sprejetosti, lahko mladostnik začne posegati po alkoholu in drogah,
kar včasih privede do odvisnosti od alkohola in drugih zasvojenosti (Perko, 2008). Vedenjski
vzorci, ki se prav tako razvijejo že v mladostništvu, so vdajanje brezdelju, tvegano spolno ali
samodestruktivno vedenje, pohajkovanje, ponočevanje, vstopanje v mladostniške tolpe, nasilno
vedenje, preprodaja drog, tetoviranje mrtvaških glav, divja vožnja, uporaba orožja ter
poslušanje najtrših in najbolj nasilnih oblik glasbe, preko katere se lahko zazna celo
spogledovanje s smrtjo (Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2003; Rebula, 2009;
Richmond, 1997).
Richmond (1997) meni, da so ta vedenja le maska, ustvarjena z željo po adrenalinu in posebnih
užitkih, da bi zadušili občutke obupa. Mladostniki preko njih včasih zadovoljujejo svoje
disocialne potrebe, kot so potreba po tem, da druge prizadenejo, jim povzročajo škodo ter se
jim maščujejo (Vzgojni program, 2004). To lahko povežem z negativnim socialnim kapitalom,
ki ga Zrim Martinjak (2014) opredeljuje kot temno stran kapitala, saj spodbuja mnoga zgoraj
omenjena vedenja, ki so posamezniku in skupini v pomoč pri doseganju slabih namenov.
Pomembno se je zavedati, da mladostnik ima socialni kapital, a je negativen. Čeprav mu prinaša
določene koristi, le-te niso pozitivne v smislu družbenih vrednot (prav tam).
22
Mladostniki tudi kasneje v odraslosti iščejo nadomestila za čustveno prikrajšanost iz zgodnjega
otroštva tako, da si organizirajo takšno poklicno in osebno življenje, ki ne vključuje rasti v
odnosih, vživljanja in empatije. Ker jim primanjkuje sočutja do sebe in soljudi, razvijejo
obrambne postopke preživetja (Rebula, 2009).
3.3 Pomoč mladostnikom v vzgojnih zavodih in sodelovanje z družino
Namestitev otroka ali mladostnika v vzgojni zavod predstavlja zanj velik poseg v vsakdanje
življenje, čeprav je v določenih primerih to edina možnost za zagotovitev varstva, oskrbe in
vzgoje ter omogočanje duševnega in socialnega razvoja. Ločitev od družine lahko povzroči
občutja izgube identitete ter prikrajšanost za duševno moč pri spoprijemanju z obremenilnimi
situacijami, ki jo mladostniki kljub disfunkcionalnosti družine prejemajo od svojcev (Bürger,
1998, v Krajnčan, 2002).
Vzgojni zavod mora posamezniku omogočati temeljne pogoje za zdrav osebnostni razvoj, kot
so zdrava prehrana, zdravstvena oskrba, kvalitetno vzgojno-izobraževalno delo, privlačne
prostočasne aktivnosti, bivalno udobje ter ustrezne vzgojitelje in skupino. Prav tako je potrebno
do zavoda sovražno naravnanim staršem onemogočiti negativen vpliv na mladostnika bodisi z
omejitvami, bodisi z napotitvijo v primerno obliko obravnave, kot je na primer družinska
terapija (Vzgojni program, 2004).
Zaostanke v socialnem razvoju kompenzirajo preko socialnega učenja z druženjem z vrstniki
in odraslimi, s socialnimi igrami, sestanki in z doživljajsko pedagogiko. V primerih, da je
mladostnik pogosto prihajal v konflikten odnos zaradi kršenja družbenih norm, se izvajajo
sistematični individualni pogovori, včasih celo psihoterapija ali instrumentalno učenje
družbeno sprejemljivega vedenja (prav tam). Nekatera ključna področja pomoči so nudenje
pomoči pri razreševanju konfliktov in stisk, iskanje zdrave družbe, pomoč pri razvoju
odgovornosti zase in za druge, privzgoja učnih, delovnih in zdravstvenih navad ter vzgoja za
pozitivne vrednote (Horvat, 2000b).
Zelo zahtevna je pomoč na področju čustvovanja, saj zgodnjih nezadovoljenih čustvenih potreb
ni mogoče kar tako nadoknaditi. Za uspešno pomoč je potrebno zagotoviti spodbudno klimo ter
primerne priložnosti, ki otroku omogočajo doživeti čim več pozitivnih potrditev in pohval, pa
tudi šolskih uspehov. Nekatere preizkušene metode so učenje prepoznavanja in verbaliziranja
lastnih čustev in čustev drugih, primerjava čustev z drugimi ter učenje sprejemljivejšega
23
izražanja čustev. Pri tem je ključen vzgojiteljev osebni odnos do mladostnika (Vzgojni program,
2004).
V pomoč pri razvoju osebnostne integritete ter socialne reintegracije v vzgojnih zavodih
pogosto izvajajo ustvarjalne delavnice in interesne dejavnosti glede na mladostnikova močna
področja, socialne igre ter modelno učenje (prav tam). Prav tako je pomembno, da je
mladostnikom ponujeno usposabljanje za delo, ki vodi k stabilnosti in ekonomski samostojnosti
(Dalferth, 1982, v Krajnčan, 2006).
Kar zadeva kurativne ukrepe, je pomembna ublažitev delovanja neugodnih psihosocialnih
dejavnikov, ki spodbujajo nastanek motenj, kar se lahko dosega z začasnim umikom iz
nespodbudnega okolja in s pomočjo celotni družini. V primeru odvisnosti od psihoaktivnih
snovi, govornih motenj ter drugih težav se je potrebno povezati s strokovnjaki z določenega
področja ter vzporedno s socialno-pedagoškimi ukrepi omogočiti ustrezno pomoč. V vzgojnih
zavodih prav tako spodbujajo kompenzacijo manjkajočega šolskega znanja (prav tam) ter
nudijo pomoč pri šolskem delu (Horvat, 2000b).
Strokovni delavci iz vzgojnih zavodov se že dolgo zavedajo, da so zavodi le začasno bivališče
ter da vloge staršev ne morejo nadomestiti, pač pa jo lahko le dopolnijo, kjer je staršem
spodletelo. Prav tako je prisotno zavedanje, da bo do sprememb prišlo le, če bo v intenzivno
delo vključena celotna družina in mladostnikova širša socialna mreža v domačem okolju
(Kobolt, 2002) in bodo odgovornosti primerno porazdeljene (Jenson in Whittaker, 1987, v
Kobolt, 2002) ter bo prisoten pozitiven pristop vseh vključenih, usmerjen na mladostnikove
pozitivne lastnosti ter na odkrivanje njegovih latentnih talentov (Vzgojni program, 2004).
Starši lahko soodločajo pri izbiri vzgojnega zavoda (prav tam). Ključno je, da se jim pojasni,
da z oddajo v zavod njihova starševska vloga ne preneha, niti se vsa odgovornost za
mladostnikovo odraščanje ne prenese na zavod, pač pa gre za skupno reševanje stisk (Jenson in
Whittaker, 1987, v Kobolt, 2002). Prav tako je potrebno opredeliti medsebojna pričakovanja,
odgovornosti in naloge, pa tudi oblike sodelovanja, pomoči oziroma nadzora družine ter
časovno določiti cilje. Tudi individualiziran vzgojni program se pripravi v sodelovanju s starši
in mladostnikom (Vzgojni program, 2004). Žižak in Koller – Trbović (2007) opozarjata, da je
pri raziskovanju družinske problematike že pred namestitvijo v zavod ključno pogledati celoten
družinski kontekst, ki vpliva na razvoj ČVM. Forehand (1990, v Žižak in Koller – Trbović,
2007) izpostavlja, da se ne smemo osredotočati le na posamezne dejavnike mladostnikovih
24
težav v povezavi s starševsko (ne)kompetentnostjo. Prav tako moramo pridobiti podatke iz
različnih virov, torej od mladostnika, staršev, drugih strokovnjakov itd. (prav tam).
Pri sodelovanju z družino prihaja do različnih težav, kot so nezainteresiranost staršev za
mladostnika, nerazrešeni konflikti med družinskimi člani, prezaposlenost staršev in
nasprotovanje, da se otroka usmeri v program (Vzgojni program, 2004).
Vzgojni zavod ohranja stike z mladostnikovo družino z vabili na prireditve in timske obravnave
ter z obiski doma (prav tam). Tesno sodelovanje med starši, mladostnikom in strokovnimi
delavci je ključnega pomena v vseh fazah oblikovanja pomoči in interveniranja. Bistvo
sodobnih intervencij pa je, da zajamejo celoten kontekst mladostnikovega življenja ter
upoštevajo pomembno mesto družine v njem (Hill, 1998, v Žižak in Koller – Trbović, 2007).
25
III EMPIRIČNI DEL
1 OPREDELITEV PROBLEMA
Družina pomembno vpliva na oblikovanje človekove osebnosti in lahko pripomore k razvoju
ČVM. Avtorica Kraševec - Ravnik (1999) pravi, da je družina tista, ki nudi varovanje
duševnega zdravja, razvoj pozitivne samopodobe in samospoštovanja, gradnjo pomembnih
odnosov ter vrednostnega sistema, čustveno povezanost, učenje komunikacije, socializacijo,
vpliva na odnos do drugih in sveta nasploh ter na obvladovanje stresa. Zalokar Divjak (2001)
opiše funkcionalno družino kot tisto, v kateri se vsi člani zavedajo svojih nalog.
Rener (2000) navaja raziskave, ki so se usmerile v ugotavljanje povezav med deviantnostjo in
dejavniki družinskih procesov (nadzorovanje, kaznovanje, izražanje čustev) na eni strani ter
družinske strukture (razveze, enostarševska družina, brezposelnost) na drugi. Ena izmed
pomembnih ugotovitev mnogih raziskav je, da imajo družinski procesi bistveno večji vpliv
kakor dejavniki družinske strukture (Murray, 1990; Segalman in Marsland, 1989, v Rener,
2000). V nalogi se bom osredotočila na raziskovanje emocionalnih in psihosocialnih značilnosti
družine, za katere strokovna delavca iz Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec menita, da
se pri populaciji mladostnikov iz omenjenega zavoda najpogosteje pojavljajo kot vzrok za
nastanek ČVM.
Do težav, ki vplivajo na otrokov razvoj, prihaja tako v funkcionalnih kot tudi disfunkcionalnih
družinah. Težave pa se razlikujejo v intenzivnosti ter strategijah reševanja le-teh v funkcionalni
oziroma disfunkcionalni družini (Martin in Martin, 2002, v Žižak, Koller – Trbović, 2007).
Zdrava funkcionalna družina nudi impulzivnemu in močno ekspanzivnemu otroku usmeritve v
neškodljive aktivnosti ter ga spodbuja k dejavnostim, ki omogočajo samopotrditve na socialno
sprejemljiv način (Tomori, 1994). Rizični dejavniki, ki lahko negativno vplivajo na otrokov
razvoj in osebnost, so številni in med seboj močno prepleteni. Nanje je potrebno pogledati z
različnih perspektiv – tako z vidika odnosov in komunikacije med družinskimi člani, vzgojnega
stila, skrbi za otroke, kot tudi socioekonomskega statusa in sestave družine (Krajnčan, 2006).
Milivojević Kranjčič in Pšunder (2008) sta v Sloveniji izvedli raziskavo in ugotovili, da
mladostniki, ki so intimnejši v odnosu s starši, kažejo manj izstopajočega vedenja. Omenjeni
avtorici nadalje zapišeta, da imajo mladostniki, ki v družini ne občutijo pripadnosti in topline,
večjo tendenco za izražanje problematičnega vedenja. Za zdrav razvoj otroka so tako ključnega
26
pomena zlasti emocionalni odnosi v družini (Vodopivec – Glonar, 1987). V nadaljevanju me
bo zanimalo, kakšni odnosi v družini vplivajo na nastanek ČVM ter katere strategije uporabljajo
v vzgojnem zavodu za ublažitev posledic tovrstnih družinskih odnosov, ki so razvidne iz ČVM
pri mladostnikih.
2 CILJI RAZISKAVE
Ugotoviti, kateri so odločilni rizični dejavniki v družini, ki po mnenju strokovnih
delavcev vplivajo na razvoj ČVM pri otroku in mladostniku.
Ugotoviti, kateri vzgojni stili po mnenju strokovnih delavcev prispevajo k razvoju
ČVM.
Raziskati, kakšne posledice imajo po mnenju strokovnih delavcev neustrezni vzgojni
prijemi na otrokov razvoj.
Raziskati, kako ti otroci kot mladostniki po mnenju strokovnih delavcev nadomeščajo
nezadovoljene potrebe zaradi nefunkcionalnih družinskih odnosov.
Izvedeti, kako v vzgojnem zavodu pomagajo mladostniku, ki je živel v disfunkcionalni
družini, ter na kakšen način se ukvarjajo s celotno družino.
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Katere emocionalne in psihosocialne značilnosti družine po mnenju strokovnih delavcev v
največji meri vplivajo na razvoj ČVM pri otroku in/oziroma mladostniku?
Kakšne so posledice čustvene prikrajšanosti in pomanjkanja starševske ljubezni ter varnosti za
mladostnika po mnenju strokovnih delavcev?
Kateri so najpogostejši disocialni vzorci staršev, ki jih po mnenju strokovnih delavcev
mladostniki s ČVM od njih prevzemajo?
Na kakšen način v disfunkcionalnih družinah po mnenju strokovnih delavcev rešujejo
vsakodnevne stiske, težave, probleme?
Kateri vzgojni stili se po mnenju strokovnih delavcev najpogosteje pojavljajo v
disfunkcionalnih družinah in kako vplivajo na razvoj ČVM pri mladostniku?
Katere strategije uporabljajo mladostniki kot kompenzacijo za nezadovoljene potrebe po
ljubezni, varnosti in pripadnosti po mnenju strokovnih delavcev?
Na kakšen način zaposleni v vzgojnem zavodu pomagajo mladostniku, ki je bil v družini
prikrajšan in so posledice tega razvidne iz njegovih ČVM?
27
Ali se v vzgojnem zavodu ukvarjajo s celotno družino in če se, katere metode dela ter pristope
uporabljajo pri delu z disfunkcionalno družino?
4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA
Za namen raziskovanja sem uporabila kvalitativni pristop.
4.1 Vzorec in postopek izbire
Moj vzorec je bil glede na razdelitev Vogrinca (2008) namenski in je zajemal 2 strokovna
delavca iz Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec. Zanju sem se odločila, ker sem želela
sogovornika, ki sta v stiku z mladostniki s ČVM. Prav tako sem želela čim celoviteje spoznati
mnenje strokovnih delavcev iz vzgojnega zavoda v Logatcu o disfunkcionalni družini kot enem
izmed vzrokov za razvoj ČVM.
4.2 Raziskovalni instrument ter postopek zbiranja podatkov
Podatke sem pridobila s polstrukturiranim intervjujem z vprašanji odprtega tipa (Priloga 1), ki
sem jih že vnaprej pripravila glede na cilje in raziskovalna vprašanja (Vogrinc, 2008). Med
intervjujema sem vrstni red vprašanj prilagajala glede na tematsko področje, kamor je
sogovornik usmeril pogovor.
Opravila sem dva intervjuja, ki sem ju z dovoljenjem posnela z diktafonom. Oba intervjuja sem
izvedla 4. 5. 2016 v Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec. Intervju z ravnateljem je trajal
približno 40 minut, s strokovno delavko pa skoraj eno uro.
4.3 Postopek obdelave podatkov
Kot že omenjeno, sem pred intervjujem sogovornika prosila za dovoljenje, da ju posnamem z
diktafonom, saj sem pogovora kasneje prepisala. Na željo sogovornikov sem intervjuja
nekoliko slogovno in slovnično oblikovala. Oba sta mi nato sporočila dodatne želene
spremembe v slogu. Kot način obdelave podatkov sem uporabila kvalitativno vsebinsko analizo
s pomočjo kodiranja. Najprej sem naredila kode 1. reda, ki so v celotnem intervjuju
predstavljene podčrtano. Kode 1. reda sem strnila v kode 2. reda, le-te pa nato združila v
kategorije. Dobljene kategorije sem umestila h ključnim temam svojega raziskovanja. Zatem
sem v rezultatih in interpretaciji v podpoglavjih odgovorila na raziskovalna vprašanja, tako da
sem analizirana intervjuja povezovala s teoretičnimi izhodišči, kakor predlaga Vogrinc (2008).
28
5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
5.1 Katere emocionalne in psihosocialne značilnosti družine v največji
meri vplivajo na razvoj ČVM pri otroku in/oziroma mladostniku?
S pomočjo intervjujev sem dobila potrditev, da na razvoj ČVM močno vplivajo hladni odnosi
(ali, kot pravi ravnatelj: »mama je pa hladilnik«) ter prikrajšanost za toplino, bližino in
razumevanje, prepuščenost otrok samim sebi, pomanjkanje sobivanja in kvalitetno preživetega
skupnega časa. Predvsem gre tu za čas, ki naj bi ga družina namenila pogovorom, igri, skupnim
aktivnostim in izletom, kar potrjujejo tudi opažanja Loeber in Stouthamer – Loebel (1986) v
Ferić – Šlehan in Basić (2007), zapisana v teoretičnem delu. Dalje sta sogovornika omenila
nezanimanje za otrokovo počutje in potrebe. Po izjavah sodeč je v disfunkcionalnih družinah
veliko brezbrižnosti.
Rizičen dejavnik, ki sem ga podrobneje opisala v teoretičnem delu, so tudi konflikti ter
nerazumevanje med starši. Ravnatelj je na to pogledal z otrokovega vidika ter dejal, »da vidi
grd odnos med njima«, strokovna delavka pa je opredelila konfliktno razmerje kot porušen
odnos med partnerjema. Ravnatelj je takšne družine opisal kot skupnosti, »kjer se veliko
ropota« in »kjer ljudje po cesti hodijo vsak zase«. Izjavi lahko povežem z njunimi opažanji, da
je v tovrstnih družinah prisoten beg enega od drugega, nepovezanost, odtujenost ter
nesodelovanje. V literaturi je zapisano, da lahko bivanje v ozračju nezdravega odnosa med
starši vpliva na kasnejši razvoj soodvisnosti pri mladostniku. V odraslosti lahko razvije nevarne
stile navezanosti, izgubi avtonomijo ter ima težave pri definiranju lastne identitete (Knudson in
Terrell, 2012).
Nadalje bi izpostavila pomanjkanje čustvenih potrditev ter občutka varnosti, ki po mnenju
strokovne delavke vplivajo na razvoj ČVM. Ravnatelj je omenil družine, »kjer nekdo manjka,
pa je fizično tam«. Pri tem se mi zdi ključnega pomena odtujenost in neudeleženost tega člana.
V mnogih takih družinah prevladuje slaba komunikacija. Kot še en vidik je ravnatelj omenil
neobičajne pozicije, kar lahko podkrepim s teorijo, kjer je zapisano, da ponekod otrok prevzame
starševsko vlogo ter, kot pravi Gostečnik (1998), postane čustvena/i mama/oče za sorojence in
čustvena žena/mož za partnerja ter v sistem prinaša varnost in ljubezen. Zaradi prevzemanja
starševskih vlog pa je ogrožen otrokov osebnostni razvoj (prav tam).
29
Kot pomembne dejavnike je strokovna delavka izpostavila še nasilje oziroma »negotovost, ali
bo prišlo do nasilja ali ne bo, kaj se bo zgodilo, ali se bomo spet kregali«, nezrelost in lastne
probleme staršev, škodoželjnost ter najrazličnejše odvisnosti (alkohol, droge). Duševne motnje
ter invalidnost pa v zadnjem času pri starših glede na njune izkušnje niso več tako pogosto
prisotne.
5.2 Kakšne so posledice čustvene prikrajšanosti in pomanjkanja
starševske ljubezni ter varnosti za mladostnika?
Že iz prejšnjih odstavkov je razvidno, da imajo odnosi ter dogajanje v družini velik vpliv na
mladostnika. Ravnatelj je povedal, da so njihovi gojenci zelo nezaupljivi, nesigurni vase,
depresivni. Trdo mamo pogosto zasovražijo in bežijo od nje. Strokovna delavka je kot posledice
za mladostnikov razvoj izpostavila, da se jim poruši lastna vrednost, če spoznajo, da staršem
niso dovolj vredni, njihovo življenje izgubi smisel, imajo slabo samopodobo, manjka jim
empatije. Že v teoretičnem delu sem navedla avtorico Vodopivec – Glonar (1987), ki navaja,
da mladostniki vstopajo v svet z negativnimi izkušnjami iz družine in ga zaznavajo kot
hladnega, čustveno izpraznjenega ter polnega groženj in nezaupanja. Tu vidim povezavo z
razlago sogovornice, da imajo fantje v vzgojnem zavodu velike težave obdržati odnos z dekleti,
saj se zaradi negativnih izkušenj iz primarne družine pogosto ustrašijo, da ne bi bili spet
zavrženi, sami, zapuščeni (»Razmišljanje v smeri, končno je našel nekoga, ki ga ima rad. To,
kar je celo življenje iskal in se boji izgubiti.«). Strokovna delavka je izpostavila, da otroci, ki so
bili zelo pretepeni »ne prenesejo dotika, se ustrašijo ali pa dotikov niso navajeni«. Ker niso
navajeni izkazovanja ljubezni, si tudi v odnosu do deklet ne upajo pokazati topline, čustev, ne
znajo se pogovarjati, včasih so ljubosumni. Ta izjava se ujema z navedbami iz Vzgojnega
programa (2004), da čustveno neustrezno okolje lahko povzroča neadekvatno čustvovanje in
izražanje čustev v smeri preobčutljivosti ali apatičnosti. Njihove reakcije so lahko pretirane ali
pa prihaja do odsotnosti le-teh (prav tam).
Po besedah strokovne delavke neuslišana želja po pripadnosti pogosto vpliva, da se mladostniki
težko uprejo sodelovanju v aktivnostih neke družbe. To se sklada z ugotovitvami avtorice Zrim
Martinjak (2014), ki pravi, da so mladostniki z vedenjskimi in socialnimi težavami blizu izvora
negativnega socialnega kapitala, ki se kaže skozi rizična in destruktivna vedenja. Ker nimajo
dovolj pravih socialnih priložnosti in so hitreje izločeni iz skupin, ki prinašajo pozitivne
socialne učinke, iščejo ter prejmejo potrditve, izkazano zaupanje, so pomembni ter imajo
sogovornike preko povezovanja v skupine, ki imajo pogosto destruktivne namene združevanja
30
(prav tam). Strokovna delavka je dejala, da čeprav se mnogokrat delajo neustrašne in se vedejo
agresivno, so v sebi brez notranje gotovosti, da so v redu (»Znajdejo se v svojem svetu, lahko
vladajo, a čim so pa v za njih neznanih situacijah, običajnih, so pa zgubljeni.«). Kot primer je
sogovornica opisala situacijo, ko zelo agresiven fant ni upal sam na vlak.
V nadaljevanju je naštela še nekaj posledic, in sicer posesivnost ter neprestano iskanje
pozornosti, verbalno in fizično agresijo, hitro užaljenost (»sploh ne veš, kdaj si kaj takega
izrekel, on že čuti, da ni dovolj vreden, sposoben, dober«), razpoloženjska nihanja,
nepotrpežljivost in težave pri prelaganju zadovoljevanja potreb. Slednje so po besedah
strokovne delavke predvsem posledica zanemarjenosti v smislu ukvarjanja z njimi ter učenja,
da je včasih potrebe potrebno prelagati. Ravnatelj je povedal, da so bili nekateri mladostniki že
tolikokrat v življenju razočarani, da so posledično obupali nad tem, ali bodo sploh kdaj uspešni.
Prav tako je izpostavil, da imajo nenehno občutek, da jih nihče nima rad, niti jih ne razume.
5.3 Kateri so najpogostejši disocialni vzorci staršev, ki jih mladostniki s
ČVM od njih prevzemajo?
Ravnatelj je kot najpogostejše disocialne vzorce staršev izpostavil razvajenost staršev,
kupovanje otroka ter priklenitev otroka nase zaradi slabih odnosov s partnerjem. To lahko
povežem z ugotovitvami Gostečnika (1998), da pomanjkanje zdravega odnosa med starši
povzroča spremembe v delovanju družinskega sistema, saj si otroci razdelijo vloge, na podlagi
katerih ohranjajo družino pri življenju. Oba sogovornika sta povedala, da se vzorec odnosa med
starši pogosto nadaljuje iz generacije v generacijo.
Strokovna delavka je navedla nekatere pogostejše značilnosti staršev in sicer egocentričnost,
aroganco, zaverovanost vase in trmoglavost. K temu je dodala še škodoželjnost in nasilje nad
otroki. Povedala je svojo izkušnjo, ki jo je imela ob stiku z družinami gojencev, ki prihajajo iz
držav bivše Jugoslavije. Ponekod je namreč še vedno prisotno mišljenje, da je otrokova
neubogljivost znamenje, da ni bil dovolj tepen. Ta vzorec je zelo težko prekiniti, saj so, kot je
priznala sogovornica, starši prepričani v pravilnost takega razmišljanja in ravnanja.
Oba sta izpostavila nezrelost staršev. Strokovna delavka je k temu dodala, da veliko staršev raje
igra igrice in se ukvarja s športom ter nadaljevala: »Enostavno še sami niso zreli ali pa imajo
sami s sabo toliko problemov, da otrokom ne morejo biti nek zgled, podpora.« Nekateri starši
so poleg tega še leni in se jim ne da ukvarjati se z otroki. Pri obeh intervjujih so bile kot
31
disocialni vedenjski vzorci izpostavljene težave z alkoholom in drogo, te pa se prenašajo na
mladostnike.
5.4 Na kakšen način v disfunkcionalnih družinah rešujejo vsakodnevne
stiske, težave, probleme?
Od obeh sogovornikov sem prejela širok spekter načinov reševanja vsakodnevnih težav v
disfunkcionalnih družinah. Ravnatelj je povedal, da gre največkrat za prepire, ki temeljijo na
neprimerni komunikaciji, za loputanje z vrati in odhode iz hiše, kar lahko povežem s spoznanji
avtorice Repič (2008) iz teoretičnega dela, ki k strategijam spoprijemanja s stresom med drugim
umešča tudi slabo komuniciranje ter neučinkovito reševanje problemov. Poleg tega je ravnatelj
izpostavil konflikten odnos med staršema v času ločitvenih postopkov. Svoje nepredelane
težave prenašajo na otroka in se skušajo preko njega maščevati partnerju.
Po besedah strokovne delavke je starše velikokrat sram ali pa v stiski ne znajo prositi za pomoč
strokovnjaka. Oba sta izpostavila nepotrpežljivost, nevztrajnost in obup staršev, ko pride do
težav. Slednje pogosto rešujejo s poseganjem po alkoholu ali drogi ter tako odvračajo soočenje
s seboj. Ta vzorec reševanja težav se zelo pogosto prenese na otroka. Drugi način, ki ga je
omenila strokovna delavka, pa je, da se izolirajo od zunanjega sveta. Eden izmed načinov je
tudi zapravljanje denarja, ko ga imajo, saj s tem kompenzirajo nezadovoljene potrebe po
ljubezni in toplini.
Strokovna delavka je še povedala, da so družinski člani pogosto nevrotični zaradi vseh
nakopičenih problemov, zato jih želijo rešiti po hitrem postopku. Nepotrpežljivost je pogost
vzrok, da v družinah prihaja do konfliktov in prepirov, ki se v včasih končajo celo z nasiljem.
V nekaterih disfunkcionalnih družinah ni veliko možnosti za razpravljanje, pač pa je pogosto
avtoritarni oče tisti, ki ima glavno besedo. Če se navežem na Gordona (1987), gre v tem primeru
za reševanje konfliktov, kjer zmagajo starši, otroci pa se morajo strinjati. Če pride do upora,
starši uporabijo moč in avtoriteto. Druga možnost, ki jo navaja omenjeni avtor, je prav tako
značilna za disfunkcionalne družine, le da predvideva zmago otroka, ki prevlada z izbruhi,
egoizmom in nespoštovanjem drugih. Najbolje pa bi bilo, če bi tudi v teh družinah prihajalo do
tretje možnosti, skupne rešitve problema preko pogovora in kompromisov (prav tam).
32
5.5 Kateri vzgojni stili se najpogosteje pojavljajo v disfunkcionalnih
družinah in kako vplivajo na razvoj ČVM pri mladostniku?
Oba sogovornika sta izpostavila velik vpliv vzgojne brezbrižnosti, dvotirne vzgoje oziroma
kaotičnega stila ter razvajanja na nastanek ČVM. Prav tako sta omenila neznanje staršev,
neudeleženost pri vzgoji zaradi služb, strokovna delavka pa je dodala še prevelike zahteve in
pričakovanja staršev (»da je uspešen v šoli, da trenira, da igra flavto«, »se enkrat temu upre«)
ter premalo pohval, zaradi česar v takih družinah pogosto primanjkuje čustvenih potrditev. To
se sklada z ugotovitvami avtorice Jurič (2009), da so zahtevnejši starši do otrok pogosto
čustveno hladnejši. Ravnatelj pa je opozoril na ponekod še vedno prisotne tradicionalne vloge,
kjer je le mama odgovorna za vzgojo.
O dvotirni vzgoji je dejal, da »se vsak ukvarja z otrokom na nek svoj način«, na nekem drugem
mestu pa je to razmišljanje dopolnil: »Oče tako, mama tako. Nista kompatibilna v svojih
zahtevah, nista dosledna, nista vztrajna. Sama dva se ne štekata dobro«. Na podoben način je
o dvotirni vzgoji spregovorila strokovna delavka: »starši se med seboj ne podpirajo, ne
razumejo, niso enotni pri vzgoji«. Glede na izjave je razvidno, kako je pri vzgoji pomemben
zdrav odnos med starši, kar sem že večkrat omenila. Vpliv dvotirne vzgoje na razvoj ČVM se
po besedah strokovne delavke kaže predvsem v tem, da se razvija sposobnost manipulacije, laži
ter izsiljevanja. Mladostniki niso sposobni vztrajanja v stvareh, kjer se zahteva večji napor. Vec
(1998, v Vec, 1999) opozori, da ne vedo, s čim si lahko pridobijo pohvalo, naklonjenost in
ljubezen. Ravnatelj je kaotičnost v vzgoji povezal z zbeganim sistemom, v katerem živimo (»ni
dovolj strukturiran«, »je anarhičen«) ter opozoril na nasvete, ki prav tako ne dajo jasnih
smernic, kako vzgajati. Oba sta povedala, da mnogi starši preprosto ne znajo vzgajati.
Strokovna delavka je k temu dodala, da je mnogim težko dopovedati, da stil, po katerem so bili
vzgajani in po njem vzgajajo svoje otroke, ni najbolj učinkovit. Ravnatelj pa je dejal, da nekateri
starši ne znajo vzgajati zaradi odtujenosti ter pomanjkanja časa. Prav tako je poudaril, da niti
ne vedo, kaj je vloga staršev v družini.
Podobno tudi razvajanje otroka po mnenju obeh sogovornikov pušča posledice pri njegovem
razvoju. Strokovna delavka je omenila, da nekateri starši razmišljajo na način, da njihovim
otrokom ne sme nič manjkati, zato jim vse pustijo ter verjamejo, da bodo otroci sami vedeli,
kaj je prav. Oba sta izpostavila, da pri tem stilu otrok nima omejitev in ne pozna meja. Kot
primer je strokovna delavka povedala, da je »otrok pri dvanajstih letih šokiran, ko mu starši
začnejo postavljati meje in otrok tega ne razume«. Poleg tega Vec (2011) opozarja na konflikte
33
predvsem v času vstopa v šolo, saj se otrok ne zna prilagajati potrebam drugih. Ravnatelj je tudi
pri razvajanju opozoril, da se otrok vzgaja sam ter pogosto najde idole v negativnih družbah.
Vzgojno brezbrižnost je ravnatelj večkrat povezal s hladnostjo, neangažiranostjo ter
nesodelovanjem. Dodal je, da se starši ne vključujejo v vzgojo, premalo časa preživijo z otroki,
zato so slednji prepuščeni samim sebi in se vzgajajo na ulici (»neka samovzgoja«, »to je neki
najhujšega«). Že zgoraj sem omenila neudeleženost staršev zaradi služb, kar je ravnatelj
dopolnil z neudeleženostjo, »ker jim dol visi« in »gre fotr raje v gostilno«. Tudi strokovna
delavka je povedala, da se staršem velikokrat ne da ukvarjati z otroki, so leni (»bi igrali igrice«),
sploh nimajo interesa za vzgojo, nekateri bi jim celo škodovali za lastne koristi. Brezbrižnost
pri starših je povezala z nezanimanjem za počutje in potrebe otroka. Tu se lahko navežem na
že omenjene ugotovitve Veca (2011), da starši z otrokom niso sposobni vzpostaviti niti
pozitivnega niti negativnega odnosa. Kot posledice brezbrižnosti je strokovna delavka
izpostavila otrokovo brezčutnost, pomanjkanje stika v odnosih ali nenehno iskanje pozornosti
ter posesivnost. Nekateri se zaprejo vase in ljudem več ne zaupajo, ker ne želijo biti znova
prizadeti, drugi pa »rajši prej obrambno verbalno odreagirajo ali udarijo, vse z namenom, da
se jim ne bi spet kaj zgodilo«.
5.6 Katere strategije uporabljajo mladostniki kot kompenzacijo za
nezadovoljene potrebe po ljubezni, varnosti in pripadnosti?
Oba sogovornika sta kot pomembne strategije za kompenziranje potreb po ljubezni, varnosti in
pripadnosti, ki jih opažata pri gojencih, izpostavila iskanje nadomestnega očeta v zunanjem
svetu, v negativni družbi, agresijo, beg v svoj svet preko drog in alkohola ter beganje od doma,
saj v prijateljskih družbah doživljajo sprejetost. Strokovna delavka je še posebej izpostavila, da
mladostnike starejši vrstniki uporabljajo za preprodajanje droge, vlamljanje in druga kazniva
dejanja. Želja po pomembnosti in pripadnosti nekatere potegne globoko v te družbe, kar se
včasih stopnjuje v kriminal. Po Cohenu in sodelavcih (2001, v Zrim Martinjak, 2014) se mladi
zapletejo v vezi, ki slepijo, v negativne oblike socialnega kapitala, ki so prej past kot kapital.
Zrim Martinjak (2014) sicer omenja tudi prosocialne učinke teh povezovanj, kot na primer
vzajemno podporo, sodelovanje, zaupanje. Tako je neka prijateljska družba za mladostnika
lahko koristna, a škodljiva za druge, če prihaja do izključevanja, vandalizma, sektaštva,
etnocentrizma, škodoželjnosti (prav tam).
34
Odvisnosti od alkohola in drog so po besedah strokovne delavke kompenzacija za doživljanje
čustvenega ugodja, ki ga doma nimajo. O tem piše Perko (2008), ki pravi, da posameznik, ki
ne sme pripadati drugim, česar se je naučil v družini, skuša to bolečo izkušnjo zavrženosti
ublažiti. Pristen odnos do soljudi nadomešča z odnosom do najrazličnejših substanc (prav tam).
Strokovna delavka je omenila zatekanje v bolezen, vandalizem ter namensko ustvarjanje
problemov (»namenoma delajo probleme, da sta se starša potem začela med seboj pogovarjati,
ker sta se morala«, »grejo ven vlomit za nalašč, da se jim maščujejo«). K temu je dodala, da
gre pri mladostnikih mnogokrat za pomanjkanje adrenalina in doživetij (»ne toliko denar, ko
gremo vlomit, ampak to, da se dogaja, ali nas bodo dobili ali ne«). To lahko povežem z
ugotovitvami Singerja (1997), da pri prestopniškem vedenju pogosto ni glavni motiv materialna
korist, pač pa potreba po potrjevanju, pripadnosti in pridobivanju statusa. Skupinska kazniva
dejanja so odraz želje, da bi v skupini premagali občutke negotovosti, poleg tega pa v
zavezništvu najdejo nadomestilo za toplino, razumevanje in sprejetost, česar jim ne nudijo ali
pa v premajhni meri omogočajo družina ter druga okolja. Prav tako lahko prestopništvo
razumemo kot način maščevanja staršem (prav tam). Občutke negotovosti pa po ravnateljevem
mnenju premagujejo tudi z uporništvom in opozicionalnostjo.
5.7 Na kakšen način zaposleni v vzgojnem zavodu pomagajo
mladostniku, ki je bil v družini prikrajšan in so posledice tega razvidne
iz njegovih ČVM?
S strani ravnatelja sem prejela splošen oris, kako v vzgojnem zavodu pomagajo mladostnikom.
Povedal je, da jim pokažejo drugačen način življenja, ki je strukturiran in ima jasne meje. Bolj
konkretno je o tem spregovorila strokovna delavka, ki je omenila navajanje na red in točnost,
česar se učijo v delavnicah in v šoli. Mladostnike spodbujajo, da ne zamujajo, da znajo ravnati
z orodji ipd. Izpostavila je, da ima to za življenje ogromen pomen. Tudi iz literature je razvidno,
da delo v delavnici vpliva na boljšo socialno integracijo ter lahko vodi k ekonomski
neodvisnosti (Dalferth, 1982, v Krajnčan, 2006).
Po ravnateljevih besedah se v logaškem vzgojnem zavodu zavedajo, da so ključnega pomena:
ukvarjanje z mladostniki, številni pogovori, da jih jemljejo takšne, kot so, da jih skušajo
razumeti in predvidevati posledice njihovih primanjkljajev ter spodbujanje k pozitivnejšemu
pogledu na življenje (» … da ni vse črno«). V nadaljevanju je omenil pomen učenja vzajemnega
spoštovanja, vzgajanja preko pohval, nagrad in kazni, pri čemer mora biti prvih dveh vedno
35
več, kazni pa morajo biti smiselne. Prav tako se mi zdi pomembo omeniti učenje primernega
odnosa do soljudi in do dela, prevzemanje odgovornosti ob kršenju pravil ter popravljanje
škode. Še nekaj pomembnih vidikov pomoči pa je omenila strokovna delavka, in sicer delo na
vživljanju v čustva drugih, razbremenitev težkih občutkov, čustev preko pogovorov ter učenje
vrednot (»kaj je moralno, kaj je kazensko sporno«). Izjave sogovornikov kažejo, da v vzgojnem
zavodu udejanjajo konkretno učenje spretnosti, ki so potrebne za vstopanje v socialne odnose,
ter se zavzemajo za njihovo socialno funkcijo, kar izpostavlja Zrim Martinjak (2014) kot
pomemben vidik dela z mladostniki.
Po besedah strokovne delavke mladostnikom omogočajo priložnosti, da se izkažejo (nastopi na
proslavah) in doživijo uspeh (dobijo petko v šoli), kar je nekaj načinov za izboljšanje njihove
samopodobe. Zaposleni si prizadevajo, da opazijo mladostnikove uspehe ter jim to tudi povedo.
V literaturi ta vidik omenja Zrim Martinjak (2014), in sicer pravi, da mladostniki s ČVM
potrebujejo več priložnosti ter različnih socialnih okolij.
Sogovornica je povedala, da za vsakogar pripravijo individualiziran načrt dela, v katerem
določijo, katere so naloge zaposlenih glede na mladostnikove potrebe in težave ter tudi kaj
potrebujejo starši. Strokovna delavka skupaj s psihologom vodi svetovalne pogovore, kjer so
včasih prisotni tudi starši. Individualni pogovori z mladostniki so vezani predvsem na odnose
v družini in med fanti, na splošno počutje in počutje v zavodu. Povedala je, da stremi k temu,
da bi se mladostnik odprl in imel občutek, da lahko govori o svojih stiskah, pa ne bo kaznovan.
Izpostavila je, da je pomoč olajšana, če ima mladostnik že v družini občutek, da lahko govori o
skrbeh. Delo na komunikaciji in pogovori imajo v vzgojnem zavodu velik pomen, saj doma
tega pogosto niso bili deležni ali pa gre bolj za ulično komunikacijo, kot se je izrazila strokovna
delavka. V nadaljevanju sem izvedela, da vzgojitelj v skupini mladostnike spodbuja h gradnji
in skrbi za odnose med njimi, uči jih urejanja prostora ter higiene. Vzgojitelji so, kot je dejala,
»ata pa mama v skupini«. Psiholog z mladostniki opravlja različna psihološka testiranja,
interventni pedagogi jim nudijo učno pomoč, različne športne in interesne dejavnosti.
Mnogokrat so mladostniki prikrajšani glede informacij o boleznih, zato se zaposleni z njimi
pogovarjajo tudi o zdravju.
Pomen kurativnih ukrepov ter sodelovanja z zunanjimi strokovnjaki sem omenila že v
teoretičnem delu. Ker ima mnogo mladostnikov težave z marihuano, sta oba sogovornika
izpostavila povezovanje s centrom za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Ravnatelj
je omenil še sodelovanje s Projektom Človek, Zavodom Pelikan ter DrogArtom.
36
5.8 Ali se v vzgojnem zavodu ukvarjajo s celotno družino in če se, katere
metode dela ter pristope uporabljajo pri delu z disfunkcionalno
družino?
Sodelovanje z družino je eno izmed načel, zapisanih v Vzgojnem programu (2004). Delo z
družino se po besedah obeh intervjuvancev prične z ogledom zavoda. Ravnatelj je večkrat
poudaril, da je sodelovanje vseskozi optimalno in površinsko, poglobljenega sodelovanja pa je
bistveno premalo. Prav tako starši zelo malo delajo na sebi. Strokovna delavka je omenila, da
so težave predvsem v oddaljenosti staršev od vzgojnega zavoda ter v dogovarjanju za dopust v
službah (» … ker če imajo službo, tudi ne more kar tako dopusta dobiti, ker tega več delodajalci
ne razumejo. Če pa nimajo službe, pa velikokrat nimajo denarja, da pridejo sem.«). Med
ogledom zavoda se starši, mladostnik in zaposleni po besedah strokovne delavke pogovorijo o
pričakovanjih. Mesec in pol po sprejemu sledi začetni timski sestanek, nato pa vsake tri mesece
potekajo evalvacijski sestanki, kjer je poleg staršev prisoten še predstavnik centra za socialno
delo. Občasno skličejo izredne sestanke. O sodelovanju staršev na sestankih in v timih je govoril
tudi ravnatelj. V nadaljevanju pogovora je strokovna delavka povedala, da vzgojitelj vzdržuje
stike s starši tudi preko telefonskih pogovorov. Ko gre mladostnik ob petkih domov, vzgojitelj
kontaktira starše, ob ponedeljkih pa oni pokličejo vzgojitelja.
Ravnatelj je v pogovoru povedal, da so starši vključeni pri pripravi individualiziranega načrta.
Prav tako sta oba sogovornika omenila obiske na domu. Prvi obisk vedno poteka v spremstvu
vzgojitelja, ki po besedah strokovne delavke »preveri situacijo doma, načrtuje se vikend«. O
tem govori tudi ravnatelj: »z njim preživi nekaj časa, predstavi, kako naj bi potekal vikend, mi
pa potem dobivamo povratne informacije, kako je to bilo«. Sogovornica je dejala, da s
psihologom odideta na mladostnikov dom že pred sprejetim načrtom dela. Oba sta povedala,
da običajno dvakrat na leto obiščejo dom, ob tem je strokovna delavka izpostavila, da je to
najpogosteje v času poletnih počitnic. Obiske na domu omenja tudi Vzgojni program (2004),
ki jih jemlje kot priložnost za globlje spoznavanje in razumevanje posameznikovih težav, če na
željo staršev ali mladostnika družino obiskuje tudi vzgojitelj.
Sodelovanje s starši poteka v vzgojnem zavodu tudi preko svetovalnih pogovorov s starši, kar
sta omenila oba sogovornika. Strokovna delavka je še dodala, da je v preteklosti vodila skupine
za starše, a je spoznala, da individualno delo prinaša več koristi, saj »se tako bolj odprejo, več
dobijo zase«. K temu je dodala še težave v organizaciji zaradi razpršenosti staršev po Sloveniji.
37
Prav tako sta s psihologom večkrat izvajala delavnice o drogah, komunikaciji, a je izpostavila,
da so starši v tem obdobju že obupani in bi bile tovrstne delavnice ključnega pomena že v vrtcu.
IV SKLEPNE UGOTOVITVE
Ko razmišljam o opravljenih pogovorih, se mi v spomin prikradejo prepričljivo izrečene
ravnateljeve besede, da je družina izvor za nastanek ČVM pri mladostniku. Glede na izjave
obeh sogovornikov ugotavljam, da v največji meri vplivajo ravno dejavniki, ki spadajo v
kategorijo emocionalnih in psihosocialnih značilnosti družine. Rdeča nit obeh pogovorov so po
mojem mnenju prav hladnost, odtujenost, prepuščenost otrok samim sebi, konfliktni odnosi
med starši. Še druge izkušnje sogovornikov pa se povezujejo z ugotovitvami avtorjev Van
Voorhis, Cullen, Mathers in Garner (1988), da so pretepanje, zloraba in zanemarjanje otrok
dejavniki, ki spodbujajo prestopništvo, le-to pa je ena od oblik ČVM. Omenjeni avtorji so
izpostavili, da tisto, kar resnično šteje, niso razbiti, ampak slabi domovi (Rodger, 1996, v Rener,
2000).
Iz izjav sogovornikov je razvidno, da imajo vendarle svoj vpliv tudi dejavniki, ki jih Krajnčan
(2006) imenuje posredne okoliščine družinskega življenja, Rener (2000) pa jih opredeljuje kot
dejavnike družinske strukture. Oba sogovornika sta omenjala enostarševske in dopolnjene
družine, revščino, brezposelnost, nižjo izobrazbo staršev ter majhna stanovanja. Pri tem je
ključno, kar je poudarila strokovna delavka, da šibko finančno stanje na razvoj ČVM nima
nujno tako velikega vpliva, »če so topli odnosi, če skrbijo v družini drug za drugega, je lahko
tudi revščina, pa do tega ne bo prišlo«. Iz tega lahko izpeljem, da na razvoj ČVM vplivata oba
sklopa družinskih dejavnikov, tako sogovornika kot tudi raziskana literatura pa še vedno dajejo
večji pomen odnosom in klimi v družini. Prav tako je iz izjav obeh razvidno, da je močan faktor
za razvoj ČVM hiperaktivnost, s katero se v logaškem vzgojnem zavodu sooča več kot polovica
fantov.
Glede posledic zaradi čustvene prikrajšanosti, pomanjkanja ljubezni in varnosti pri
mladostniku, ugotavljam, da sta sogovornika pri fantih iz vzgojnega zavoda opazila osebnostne
značilnosti, ki jih Tomori (2000) uvršča k psihološkim. Omenila sta slabo samopodobo,
pomanjkanje empatije, občutke nevrednosti ter potrebo po sprejetosti. Kar me je še posebej
presenetilo, je izrazit strah fantov iz vzgojnega zavoda v odnosu do deklet, o katerem je
spregovorila strokovna delavka in ga omenjam v rezultatih. Lastnosti, ki jih sogovornika
opažata pri fantih, so še pomanjkanje pozitivnega samovrednotenja, depresivnost, negotovost,
38
nezaupljivost in se skladajo s tistimi, ki sem jih zapisala v poglavju o posledicah pomanjkanja
čustvenega starševstva.
Na podlagi izjav sogovornikov o disocialnih vzorcih staršev, ki jih mladostniki prevzemajo od
njih, sem ugotovila, da se večina opisanih značilnosti ujema z disocialnim vedenjskim
sindromom staršev, ki ga navaja Vec (1998, v Vec, 1999). Opazimo lahko, da (prav tam):
so starši otrok iz vzgojnih zavodov v veliki meri poklicno neuspešni, brezposelni,
menjavajo zaposlitve ali delajo le priložnostno (ter so glede na izkušnje sogovornikov
nižje izobraženi, imajo nižje plače),
se pri mnogih starših pojavlja alkoholizem, različne bolezni (ter po izjavah
sogovornikov včasih tudi droge),
je mnogokrat pri celotni družini opazno pomanjkanje aktivnih interesov, zatekanje v
pasivnost in lagodje (kar se ujema z izjavami, da starši raje igrajo igrice, so leni,
razvajeni),
so družine mnogokrat nevključene ali celo v konfliktu s socialnim okoljem (tu bi znova
izpostavila družine iz držav bivše Jugoslavije, kjer je po izjavah strokovne delavke sodeč
pogosto prisotna miselnost »če ne uboga, sem ga premalo tepel« in je te vzorce kljub
normam socialnega okolja težko spreminjati),
velikokrat opažamo ločitve ali nestalne odnose med starši (ter v intervjujih omenjene
dopolnjene družine in priklenitev otroka nase, kar je posledica slabih partnerskih
odnosov),
da otroke zaradi lastnih nerazrešenih težav vzgajajo kaotično (»kupovanje otroka«,
»nista kompatibilna v svojih zahtevah«).
Zaključujem s spoznanjem, da zgoraj najdene vzporednice teorije in odgovorov iz intervjujev
kažejo, da so značilnosti disocialnega vedenjskega sindroma prisotne tudi pri populaciji staršev,
s katerimi sodelujejo v logaškem vzgojnem zavodu. Kot pravi Vec (1998, v Vec 1999), pa lahko
vzporedno s tem sindromom pri starših govorimo tudi o disocialnem vedenjskem sindromu
mladostnika in celotne družine. Torej iz intervjujev ter literature izpeljujem, da se ti vzorci
lahko prenašajo iz generacije v generacijo.
Prav tako ocenjujem, da mladostniki od staršev prevzemajo načine reševanja vsakodnevnih
problemov. Iz izjave strokovne delavke je razvidno, da so v disfunkcionalnih družinah le-ti
redkokdaj pravi. Če pa pride do tega, so starši mnogokrat nemočni, saj želijo mladostniku, ki je
na primer zašel v drogo ali kriminal, pomagati, on pa se do njih še naprej vede odklonilno.
39
Načini, ki jih predstavljam v rezultatih in jih družina uporablja pri reševanju težav, so po mojem
mnenju nekonstruktivni, saj gre pogosto za beg pred resničnim soočenjem s problemi.
Ugotavljam, da temeljijo na neučinkoviti komunikaciji ob prisotnosti čustev jeze, besa, sramu
in obupa.
Glede na izjave menim, da so najškodljivejši vzgojni stili po izkušnjah sogovornikov vzgojna
brezbrižnost, kaotični stil ter permisivna vzgoja. Opažam, da je pri vseh treh prisotno
pomanjkanje jasnih meja, zato otroci sami sebi postavljajo smernice ter zadovoljujejo lastne
potrebe, včasih tudi z vedenjem, ki ga širše socialno okolje ne odobrava.
S pomočjo opravljenih pogovorov in raziskane literature sem prišla do potrditev lastnih
razmišljanj, da mladostniki svojo ranjeno notranjost skrivajo za vedenji, preko katerih jih drugi
vidijo kot močne, neboječe. Prav tako jih vleče v negativno družbo, kjer prejmejo razumevanje,
toplino, sprejetost, kar lahko povežem s spoznanji iz teorije, da so socialne vezi temeljnega
pomena za preživetje (Pretty in sodelavci, 2001, v Zrim Martinjak, 2014). Ugotavljam, da sta
alkohol in predvsem droge v mladostnikovih očeh rešilna bilka za njihove globoke stiske, saj
trenutno v logaškem vzgojnem zavodu samo štirje ali pet fantov ne kadi marihuane. Omenjena
vedenja po besedah avtorice Rebula (2009) kažejo na potrebo po utišanju bolečih čustev in so
poskus, da mladostnik ne bi čutil svoje nemoči, ampak moč. Predstavljajo iluzijo, da so
neranljivi in vsemogočni ter jih ni mogoče prizadeti ali omehčati (prav tam). Te uničujoče
strategije skušajo v vzgojnem zavodu nadomestiti preko pristnih odnosov ter resničnega
prizadevanja za pomoč.
S preventivnim delovanjem se v vzgojnih zavodih zavzemajo, da otrok ne bi doživljal novih
travmatičnih izkušenj, zato je tudi v ciljih Vzgojnega programa (2004) zapisano, da se mora
počutiti varnega, se umiriti, poleg tega pa je dobro, da bivanje v zavodu doživlja kot koristno.
A po ravnateljevih izjavah sodeč veliko njihovih gojencev zavod doživlja kot kazen in pogosto
(p)ostanejo pasivni. Ugotavljam, da skušajo v zavodu čim bolje spoznati posameznikove
potrebe in stiske ter se posvečajo vsakemu posebej. Opažam, da v zavodu delajo tako
individualno kot skupinsko. Avtorica Horvat (2000b) navaja nekatere metode, preko katerih v
vzgojnih zavodih pomagajo mladostnikom, in sicer individualni pogovor, svetovanje, metode
usmerjanja k pozitivnemu vedenju, nasvete o obnašanju v določenih situacijah, dogovori, ki
vodijo k razumevanju zahtev in samoiniciativnosti, metode pohval, nagrad, posebnih izhodov
ter metode preprečevanja, ki vključujejo tihi nadzor, opozorila in kazni. Iz izjav obeh
sogovornikov je razvidno, da se teh metod poslužujejo tudi v Zavodu za vzgojo in izobraževanje
Logatec.
40
Ugotavljam, da se sogovornika zavedata težavnosti kompenziranja mladostnikove
prikrajšanosti na čustvenem, vedenjskem in socialnem področju. To je mogoče razbrati iz
ravnateljeve izjave, da bi potrebovali več let, kot jih imajo na razpolago, »da bi z nekim
kvalitetnim odnosom, prijaznostjo in razumevanjem prišli do njih«. Strinjam se z njim, da pa je
pred fanti svobodna odločitev, ali bodo pomoč sprejeli ali ne. Ob tem se mi zdi pomembno
omeniti spoznanja iz literature, da je za krepitev pozitivih izkušenj v čustvovanju potrebna
senzibilnost in spodbudna klima v zavodu, občutek varnosti, strpnost do šibkih področij,
zavzetost, naklonjenost ter spoštovanje mladostnikove osebnosti (Vzgojni program domov za
učence s posebnimi potrebami, 2011).
Oba sogovornika sta naštela mnogo načinov dela s celotno družino, začenši z vzpostavitvijo
stika pred namestitvijo v vzgojni zavod, kar predlaga Vzgojni program (2004). Starši sodelujejo
na sestankih, delo z njimi poteka tudi preko svetovalnih in telefonskih pogovorov ter obiskov
na domu. Opažam, da so starši vključeni v vse faze zavodske vzgoje, pa čeprav, kot je povedal
ravnatelj, večinoma le površinsko. Glede na izjave bi dejala, da se v vzgojnem zavodu
zavzemajo za sodelovanje s starši, saj sta oba poudarila, da si želijo še več angažiranosti z
njihove strani.
Pomembno se mi zdi omeniti ravnateljeva opažanja, da »stvari laufajo«, če mladostnik spozna,
da starši sodelujejo z vzgojnim zavodom (»Ker se mladostnik zaveda, da se mora uokvirjat,
mora začet opuščat neka negativna vedenja.«). Tudi Krajnčan (2006) poudarja pomen
vključevanja staršev ter jih imenuje za nujne sopotnike, ki imajo še vedno vpliv na otrokov
razvoj.
41
V ZAKLJUČEK
»Če ti nekdo nalašč stopi na nogo, ga ne odrini. Morda je to znamenje, da te potrebuje.«
(Neznani avtor)
Mladostniki nam s svojim vedenjem pogosto stopajo na nogo. Ko se to zgodi, reagiramo z jezo,
neodobravanjem in obsojanjem. Kolikokrat pa pomislimo na to, da s tem kličejo po pozornosti
in si želijo naše bližine?!
Koraki, ki so jih naredili, da so se naše poti srečale, se pričnejo formirati v družini. V tej
edinstveni skupnosti se vsakdo izmed nas razvija in oblikuje. Družine, o katerih sem pisala v
tej nalogi, pa otrokom pogosto niso nudile čustvenih potrditev, varnosti, ljubezni in so ogrozile
njihov razvoj. V mladostništvu, ki je že samo po sebi »obdobje viharjev«, začnejo ti
primanjkljaji močneje »butati« na površje. Mladostnikovi koraki postanejo grobi in včasih nam
močno stopijo na nogo, saj nas želijo prepričati, da so neranljivi, čeprav v sebi skrivajo
prestrašenega otroka. Smo jih pripravljeni razumeti in sprejeti?
Vse odkar sem pričela s pisanjem diplomske naloge, sem tudi pri vsakdanjih stikih preko
prostovoljnega dela in prakse prihajala do vedno novih uvidov, vedno bolj sem se izgrajevala
in spoznavala, kako se vsaka otrokova in mladostnikova zgodba vrti okoli stisk, ki izhajajo iz
družine. Vsa ta srečevanja mi predstavljajo velik dokaz, da literatura, ki sem jo prebirala, žal še
kako resnično prikazuje realnost vsakdanjega življenja.
Na začetku sem k nalogi pristopila z veliko mero radovednosti in z željo po novih spoznanjih,
nisem pa pričakovala, da me bo tematika tako močno posrkala vase. Vedno bolj sem
spoznavala, da imajo stiske svoj izvor globoko pod površjem. Zato na izstopajoče vedenje in
čustvovanje ne smemo gledati le skozi prizmo problematičnosti, pač pa kot klic na pomoč iz
brezna lastne nemoči. To spoznanje mi je močna popotnica za poklic, ki ga bom opravljala.
V času študija sem spoznala, da so družinski odnosi eno temeljnih področij zanimanja socialnih
pedagogov. Četudi na določenih delovnih mestih še vedno delamo le s posameznikom, se slej
ko prej med pogovori z njim začnejo odpirati družinske teme. To bi nas lahko prebudilo, da se
začnemo zavedati pomena vključevanja celotne družine v proces pomoči. Menim pa, da bi se
naše poti s preostalimi družinskimi člani morale križati že mnogo prej, kot je v navadi. Vse
prepogosto se začnemo z družino ukvarjati, ko je mladostnik že dokaj izgrajen, njegovi
vedenjski vzorci pa utrjeni. Učinkoviteje bi bilo, da bi delali preventivno – v vrtcu, na osnovni
šoli, kar je v pogovoru omenila tudi strokovna delavka. Tako bi preprečili nalaganje negativnih
42
izkušenj na otrokova ramena. Menim tudi, da smo jim mi sami z našim odnosom mnogokrat
lahko zgled in opora. Na tem mestu se mi postavlja vprašanje, v kolikšni meri sta družba in
država pripravljeni stopiti na stran teh otrok ter vlagati v kakovostno izobraževanje
strokovnjakov in podpirati oblike pomoči, ki bi bile resnično usmerjene v otrokove potrebe.
Kot bodoča socialna pedagoginja bi si želela, da bi čas, ki bi ga preživela z otroki, ne bil vezan
le na kompenziranje njihovih primanjkljajev, pač pa bi s podporo države in družbe v
soustvarjanju z otroki utrjevala temelje že mnogo prej, preden jih poruši nefunkcionalni
družinski sistem.
Če pogledam na svoje diplomsko delo, bi si v prihodnje želela slišati še preostale plati
»zgodbe«, in sicer, kako mladostniki in starši vidijo dogajanje v lastnih družinah, kako oni
doživljajo odnose, komunikacijo, kje bi si želeli pomoč socialnega pedagoga …
Menim, da je najpomembnejše, kar lahko ponudimo človeku, naš čas, toplina, človečnost. Če
bodo mladostniki v nas zaznali nekoga, ki mu lahko zaupajo, nekoga, ki jih sprejema takšne,
kot so, nam bodo prenehali stopati na noge. Takrat bodo raje poleg nas zakorakali v svet, ki ne
bo več tako hladen in grozeč.
43
VI LITERATURA
Chapman, G. (2009). Družina, kakršno ste si vedno želeli: Pet poti do njene uresničitve.
Ljubljana: Založba Tuma.
Cowan, P. A. in Cowan Pape, C. (2002). How parents affect academics and behaviour. V J. G.
Borkowski, S. Landesman Ramey in M. Bristol – Power (ur.), Parenting and the child's world:
influences on academic, intellectual and socialemotional development (str. 75–97). Mahwah:
Lawrence Erlbaum Associates.
Čačinovič – Vogrinčič, G. (1998). Psihologija družine: prispevek k razvidnosti družinske
skupine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Ferić – Šlehan, M. in Bašić, J. (2007). Starši in mladostniki o odnosu do tveganih oblik vedenja
in načinov discipliniranja. Socialna pedagogika, 11(2), 171–188.
Gordon, T. (1987). Družinski pogovori: razreševanje konfliktov med otroki in starši. Ljubljana:
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Gostečnik, C. (1998). Ne grenite svojih otrok. Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski
družinski center.
Gostečnik, C. (2011). Inovativna relacijska družinska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek:
Frančiškanski družinski inštitut in Teološka fakulteta.
Horvat, M. (2000a). Osnovne značilnosti otrok/mladostnikov v slovenskih institucijah za
vedenjsko in osebnostno motene. V M. Horvat (ur.), Delo z vedenjsko in osebnostno motenim
otrokom in mladostnikom (str. 7–13). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Horvat, M. (2000b). Cilji, pogoji in naloge, oblike ter metode dela z vedenjsko in čustveno
motenimi osebami v vzgojnih zavodih, stanovanjskih skupinah, mladinskih in prevzgojnih
domovih. V M. Horvat (ur.), Delo z vedenjsko in osebnostno motenim otrokom in mladostnikom
(str. 14–19). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Jurič, S. (2009). Povezanost partnerske navezanosti staršev z njihovimi vzgojnimi stili.
Psihološka obzorja, 18(1), 63–87.
Kavčič, T., in Zupančič, M. (2006). Osebnost otrok in njihovi medsebojni odnosi v družini.
Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Knudson, T. M. in Terrell, H. K. (2012). Codependency, perceived interparental conflict and
substance abuse in the family of origin. The American Journal of Family Therapy, 40 (3), 245–
257.
44
Kobolt, A. (2002). Socioterapevtsko delo z družinami. V G. Meško (ur.), Vizije slovenske
kriminologije (str. 187–196). Ljubljana: Ministrstvo RS za notranje zadeve, Visoka policijsko-
varnostna šola.
Kobolt, A. (2010). Oblike in pogostost motečega vedenja ter razlogi, ki jih učitelji pripisujejo
takemu vedenju V A. Kobolt (ur.), Izstopajoče vedenje in pedagoški odzivi (str. 115–164).
Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Kobolt, A. (2011). Razumevanje in odzivanje na čustvene in vedenjske težave. Socialna
pedagogika, 15(2), 153–173.
Kobolt, A. in Pelc Zupančič, K. (2010). Od individualnih razlik preko drugačnosti do
psihosocialnih težav ali uravnoteženega razvoja. V A. Kobolt (ur.), Izstopajoče vedenje in
pedagoški odzivi (str. 55–86). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Kompan Erzar, K. in Poljanec, A. (2009). Rahločutnost do otrok: Stik z otrokom v prvem letu
življenja. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.
Kosmač, S. (2007). (Ne)ustreznost kriterijev za opredeljevanje otrok s čustvenimi in
vedenjskimi motnjami. Socialna pedagogika, 11(3), 383–400.
Krajnčan, M. (2002). Nekateri vidiki v zaznavanju, definiranju in odločanju za napotitev otroka
v vzgojni zavod. V G. Meško (ur.), Vizije slovenske kriminologije (str. 163–185). Ljubljana:
Ministrstvo RS za notranje zadeve, Visoka policijsko-varnostna šola.
Krajnčan, M. (2006). Na pragu novega doma: oddaja otrok v vzgojni zavod. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Krajnčan, M. (2010). Otroci in mladostniki v vzgojnih zavodih, stanovanjskih skupinah in
mladinskih domovih. V M. Krajnčan in P. Miklavžin (ur.), Zdravje mladostnikov s čustvenimi
in vedenjskimi težavami (str. 34–55). Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.
Krajnčan, M., Miklavžin, P. in Zorc Maver, D. (2010). Opis zdravstvene problematike V M.
Krajnčan in P. Miklavžin (ur.), Zdravje mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami (str.
57–100). Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.
Krajnčan, M. in Škoflek, I. (2000). Pregled nekaterih fenomenoloških klasifikacij motenj
vedenja in osebnosti otrok in mladostnikov. Socialna pedagogika, 4(2), 167–179.
Kraševec – Ravnik, E. (1999). Varovanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Ljubljana:
Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Lebedina Manzoni, M. in Jeđud, I. (2008). Predstava o sebi pri otrocih in mladostnikih z
motnjami vedenja v procesu ocenjevanja potreb in pripravi obravnave. Socialna pedagogika
12(4), 361–388.
45
Lepičnik Vodopivec, J. (1996). Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati. Ljubljana:
Misch, Oblak, Schwarz.
Lepičnik Vodopivec, J. (2007). Kako starši doživljajo vzgojo v družini – vzgojni stili v družini
danes. Sodobna pedagogika, 58 (posebna izdaja), 182–195.
Metljak, U., Kobolt, A. in Potočnik Š. (2010). Narava čustvenih, vedenjskih in socialnih težav
se izmika definicijam. V A. Kobolt (ur.), Izstopajoče vedenje in pedagoški odzivi (str. 87–113).
Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Milivojević Kranjčič, A. in Pšunder, M. (2008). Povezanost mladostnikovega vedenjskega
odnosa s starši in do šole z vedenjskim odstopanjem v zgodnji adolescenci. Revija za
elementarno izobraževanje, 1(3–4), 45–54.
Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.
Papalia, D. E., Wendkos Olds, S. in Duskin Feldman, R. (2003). Otrokov svet. Ljubljana:
Educy.
Peček Čuk, M. in Lesar, I. (2009). Moč vzgoje: sodobna vprašanja teorije vzgoje. Ljubljana:
Tehniška založba Slovenije.
Perko, A. (2008). Družina na križpotju: sodoben pristop k urejanju ljudi v stiski. Ljubljana.
Umco: Zavod Mitikas.
Poljšak - Škraban, O. (2007). Pojmovanja »normalnosti« procesov v družini; funkcionalnost in
kompetentnost družinskega sistema. Socialna pedagogika, 11(2), 189–212.
Rebula, A. (2009). Globine, ki so nas rodile. Celovec: Mohorjeva založba.
Reid, J. M., Webster – Stratton, C. in Hammond, M. (2007). Enhancing a classroom social
competence and problem-solving curriculum by offering parent training to families of moderate
- to high-risk elementary school children. Journal of Clinical Child and Adolescent Psychology,
36(4), 605–620.
Rener, T. (2000). Ranljivost, mladi in zasebno okolje. V M. Ule, T. Rener, M. Mencin Čeplak
in B. Tivadar (ur.), Socialna ranljivost mladih (str. 91–118). Ljubljana: Aristej.
Repič, T. (2008). Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Celje: Mohorjeva družba.
Richmond, R. L. (1997). A guide to psychology and its practise. Pridobljeno s
http://www.guidetopsychology.com/ad_viol.htm
Runyon, R. B. (1993). Starši, ki preveč ljubijo. Ljubljana: Ljudska pravica.
Satir, V. (1995). Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Singer, M. (1997). Prestopništvo otrok in mladostnikov. V D. Žagar (ur.), Prestopništvo
mladih: 8. seminar forenzične psihologije (str. 13–18). Ljubljana: Psihiatrična klinika, Center
za mentalno zdravje.
46
Sunderland, M. (2008). Znanost o vzgoji: Kaj bi morali vsi starši vedeti o vzgoji: praktični
nasveti na podlagi znanstvenih raziskav. Radovljica: Didakta.
Tivadar, B. (2000). Mladost kot problem: dejavniki prestopniškega vedenja. V M. Ule, T.
Rener, M. Mencin Čeplak in B. Tivadar (ur.), Socialna ranljivost mladih (str. 143–171).
Ljubljana: Aristej.
Tomori, M. (1994). Knjiga o družini. Ljubljana: EWO.
Tomori, M. (2000). Psihosocialni dejavniki pri mladoletniškem prestopništvu. V A. Šelih (ur.),
Prestopniško in odklonsko vedenje mladih: vzroki, pojavi, odzivanje (str. 89–112). Ljubljana:
Bonex.
Ule, M. (2000). Mladi v družbi novih tveganj in negotovosti V M. Ule, T. Rener, M. Mencin
Čeplak in B. Tivadar (ur.), Socialna ranljivost mladih (str. 15–90). Ljubljana: Aristej.
Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Socialni in moralni razvoj v zgodnjem otroštvu.
V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 363–381). Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Vec, T. (1999). Prvo srečanje in ocena stopnje disocialne motenosti pri otrocih in mladostnikih.
Socialna pedagogika, 3(1), 67–79.
Vec, T. (2011). Moteče vedenje: ozadja in osnovni dejavniki, ki nanj vplivajo. Socialna
pedagogika, 15(2), 125–152.
Vodopivec – Glonar, M. (1987). Vpliv družine na nastanek vedenjskih težav. V M. Bergant
(ur.), Vedenjske motnje mladostnikov v sodobnem času (str. 64–77). Ljubljana: Zveza prijateljev
mladine Slovenije.
Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana: Pedagoška
fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Vzgojni program. (2004). Pridobljeno s
http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2013/programi/media/pdf/programi/Vzgojni_pro
gram.pdf
Vzgojni program domov za učence s posebnimi potrebami. (2011). Pridobljeno s
http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_d
rugo/Vzgojni_program_domov_za_ucence_s_PP.pdf
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami /ZUOPP-1/ (2011). Uradni list RS, št. 58
(22.7.2011). Pridobljeno s http://www.uradni-
list.si/1/objava.jsp?urlid=201158&stevilka=2714
Zalokar Divjak, Z. (2001). Jaz in ti: medosebni odnosi v sodobnem času. Krško: Gora.
47
Zrim Martinjak, N. (2014). Razumevanje vedenja in negativni socialni kapital. V T. Devjak
(ur.), Sodobni pedagoški izzivi v teoriji in praksi (str. 453–465). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Žižak, A. in Koller – Trbović, N. (2007). Temna stran družinskega življenja v doživljanju otrok
in mladostnikov. Socialna pedagogika, 11(2), 147–169.
Žugman, K. (2012). Emocionalno starševstvo v povezavi s soočanjem s problemi,
zadovoljstvom z življenjem in odnosi z vrstniki v adolescenci (Magistrska naloga). Teološka
fakulteta, Ljubljana.
PRILOGE
PRILOGA 1: PREDVIDENA VPRAŠANJA ZA INTERVJU
1. Asociacije ob besedi disfunkcionalna družina
2. Katere značilnosti družine po vašem mnenju v največji meri vplivajo na nastanek ČVM?
3. Kako bi opisali družinske odnose in klimo v teh družinah?
4. Katere so posledice funkcioniranja družine na mladostnikov razvoj?
5. Menite, da v večji meri vplivajo dejavniki, kot so nadzorovanje, kaznovanje, izražanje čustev
ali družinska struktura, finančno stanje družine?
6. Prihaja pogosteje do ČVM pri boljše ali slabše finančno stoječih družinah?
7. V čem je populacija mladostnikov s ČVM najbolj prikrajšana, če pogledamo na dogajanje v
družini?
8. Kateri vzgojni stili imajo po vašem mnenju največji vpliv na nastanek ČVM pri mladostniku?
9. Katere so njihove posledice?
10. Kje starši najpogosteje odpovedo pri svojih nalogah? Kakšni so razlogi za to?
11. Na kakšen način po vašem mnenju v disfunkcionalnih družinah rešujejo vsakodnevne
težave?
12. Kateri so najpogostejši disocialni vzorci staršev, ki jih mladostniki prevzemajo od njih?
13. Katere so najpogostejše osebnostne lastnosti, težave staršev?
14. Koliko je med starši mladostnikov s ČVM duševnih motenj, invalidnosti in drugih težav?
15. Na kakšen način mladostniki nadomeščajo čustveno prikrajšanost in zanemarjanje? Skozi
katera vedenja to izkazujejo?
16. Katere metode uporabljate pri delu z mladostniki s ČMV? Delate tudi na področju
kompenziranja primanjkljajev v čustvenem, vedenjskem in socialnem razvoju?
17. Kakšni so odzivi mladostnikov?
18. Na kakšen način delate s starši oziroma s celotno družino?
19. Kakšni so njihovi odzivi?
20. S katerimi novimi kompetencami, sposobnostmi, znanjem so mladostniki najpogosteje
»opremljeni«, ko odidejo iz zavoda?
PRILOGA 2: PRIMERA KODIRANJA INTERVJUJEV NA
ODSEKU
BESEDILO (INTERVJU
Z RAVNATELJEM)
KODE 1. REDA KODE 2. REDA KATEGORIJE
Z ukvarjanjem s fanti. Da
se čim več pogovarjamo,
da jih jemljemo takšne, kot
so, da jih skušamo razumet
in predvidevat posledice
nekega manjka. Skušamo
jih prepričevat, da ni vse
črno. Ker tu so že zelo
formirani. To ni
desetletnik. Tu so stari 15
do 22 let. To so zelo
formirani že.
o ukvarjanje s fanti
o čim več pogovorov
o sprejemanje
mladostnikov
takšnih, kot so
o razumevanje
o predvidevanje
posledic manjka
o prepričevanje, da
ni vse črno
o ukvarjanje z
mladostniki
o številni
pogovori
o sprejemanje
mladostnikovih
močnih in
šibkih točk
o razumevanje
o predvidevanje
posledic
primanjkljajev
o spodbujanje
pozitivnejšega
pogleda na
življenje
načini pomoči
mladostnikom
v vzgojnem
zavodu
BESEDILO (INTERVJU
S STROKOVNO
DELAVKO)
KODE 1. REDA KODE 2. REDA KATEGORIJE
SD: Aha. Zavod naredi za
vsakega mladostnika načrt
dela, ki je prav temu
namenjen, da vsak
strokovni delavec načrtuje,
naredi tisto na svojem
področju, kar meni, da
otroku ali pa staršem
primanjkuje. To
predstavimo na sestankih,
delamo v tej smeri načrta
dela, evalviramo. To
konkretno pomeni, da v
o individualni načrt
dela za vsakega
o vsak strokovni
delavec načrtuje in
dela na svojem
področju glede na
primanjkljaje otrok
in staršev
o delo v smeri
načrta, evalvacija
o v delavnici in v šoli
jih navajajo na red,
uro, točnost
o točno vstajanje,
zbiranje v spodnjih
prostorih, da ne
zamujajo, znajo
ravnati z orodji, da
ne pokvarijo vsega
o priprava načrta
o delitev področij
dela glede na
strokovno
usposobljenost
o izvajanje načrta
in evalviranje
o učenje za
življenje
o vsak prevzame
svoje področje
pomoči
o skrb za odnose,
urejanje
prostora,
higieno
o vzgojitelj kot
»ata pa mama«
o učna pomoč
načini pomoči
mladostnikom
v vzgojnem
zavodu
delavnici, v šoli, delajo na
tem, da se mladostnik
navadi na nek red, na uro,
točnost. To je za njih cela
znanost, da vstanejo ob
petnajst čez sedem, da so
ob pol osmih v spodnjih
prostorih, da gredo na
zajtrk, da ne zamujajo, da
znajo ravnati z orodji, da
vsega ne pokvarijo. Saj
mogoče se sliši to tako nič
posebnega, ampak to za
njihovo nadaljnje življenje
ogromno pomeni. To
recimo delajo oni. Potem je
delo vzgojitelja, da nekako
skrbi za odnose v skupini,
za urejanje prostora, da
nadzoruje higieno tudi
skupaj z medicinsko sestro.
Nekako je vezni člen med
starši, otrokom, skupino,
zavodom, sodiščem,
policijo. Mi rečemo »ata pa
mama v skupini«. Potem so
individualni interventni
pedagogi, ki imajo vsak
svoje področje, eni imajo
recimo bolj učno pomoč in
se bolj individualno
ukvarjajo z otrokom.
Nekdo bolj skrbi za kakšne
o vsakodnevna
opravila imajo
ogromen pomen za
življenje
o vzgojitelj skrbi za
odnose, urejanje
prostora, higieno
o vzgojitelj kot vezni
člen med starši,
otrokom, skupino,
zavodom,
sodiščem, policijo
o vzgojitelj kot ata
pa mama v skupini
o individualni
interventni
pedagogi skrbijo
za učno pomoč ali
športne, interesne
dejavnosti
o psiholog izvaja
testiranja,
psihološke metode
dela
o povezovanje s
Centrom za
zdravljenje
odvisnosti od
prepovedanih drog
v primeru
problemov z
drogami
o vključevanje
psihiatričnih
ambulant
o strokovna delavka
in psiholog vodita
svetovalne
pogovore s starši,
včasih skupaj s
fanti
o strokovna delavka
vodi individualne
pogovore z
mladostniki: o
odnosih v družini,
med njimi, počutju
o cilj individualnih
pogovorov, da več
povedo, a zaradi
o športne in
interesne
dejavnosti
o testiranja in
psihološke
metode
o pomoč pri
težavah z drogo
o povezovanje z
drugimi
institucijami
o svetovalni
pogovori s
starši, z
mladostniki
o individualni
pogovori z
mladostniki
o pridobivanje
občutka
varnosti,
možnosti, da
svobodno
spregovorijo
o prilagajanje
metod
potrebam in
starosti otrok
športne dejavnosti,
interesne. Recimo psiholog
izvaja testiranja, bolj
poglobljene psihološke
metode dela na tistem
področju, kjer pač fant
potrebuje pomoč. Če
vidimo, da ima nekdo
problem z drogo, se
povezujemo tudi z drugimi
institucijami, na primer s
Centrom za zdravljenje
odvisnosti od
prepovedanih drog,
vključujemo razne
psihiatrične ambulante v
skupno obravnavo
mladostnika. S psihologom
vodiva svetovalne
pogovore s starši, kdaj tudi
skupaj, sočasno s starši in
mladostnikom. Sama imam
individualne razgovore z
mladostniki, predvsem kar
se tiče odnosov v družini,
med njimi, splošnega
počutja, počutja v zavodu,
lahko malo več stvari
povejo brez da se jih za
povedano kaznuje.
Dostikrat je pomembno, da
imajo občutek varnosti, da
lahko povedo. Tudi se mi
tega niso
kaznovani,
občutek varnosti
o če ima otrok pri
starših občutek, da
lahko pove vse in
ne bo kaznovan, je
tudi tu bolj odprt
o ogromno narejeno,
če v zavodu
povedo, kaj jih
muči, se da
pomagati
o strokovna delavka
ne uporablja
posebnih metod
o strokovna delavka
način dela
prilagaja družinam
in otroku, glede na
potrebe, starost
zdi, da kjer ima otrok pri
starših tak občutek, da mu
lahko pove vse, ne samo
dobre stvari, pa zaradi tega
ne bodo nekaj hudo
kaznovani ali ga ne imeli
radi, je bolj odprt. S tem, da
povedo, kar jih muči, je že
ogromno narejenega, ker
potem se da pomagati.
Kakšnih posebnih metod
ali tehnik ne uporabljam.
Način dela je bolj vezan na
posamezno družino in
otroka, glede na to, kaj
rabi, pa seveda glede na
starost. Način dela in
razgovora so seveda
drugačni pri petnajstletniku
kot pri nekomu, ki je star
dvajset let.
