UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

DONOSI V SLOVENSKIH VZAJEMNIH SKLADIH V LETU 2002

Študent: Stopar Miran Naslov: Obrtna 24 6310 Izola Številka indeksa: 82130163 Izredni študij Program: univerzitetni – VIP 85 Študijska smer: DFI Mentor: prof. dr. Dušan Bobek

Izola, julij, 2004

UNIVERZA V MARIBORU

Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA

Kandidat ____ STOPAR MIRAN ______________ absolvent študijske smeri: DENARNIŠTVO IN FINANCE____študijski program:__UNIVERZITETNI____________ izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom__prof. DUŠAN BOBEK in uspešno zagovarjal __24.06.2004___ Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim - ne dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne__12.07.2004___ Podpis:__________________________________

2 PREDGOVOR V tržnem gospodarstvu se ustvarja razširjena reprodukcija, kar povzroča v posameznih gospodarskih enotah finančni presežek (akumulacijo) in v drugih finančni primanjkljaj (deficit). Tako nekateri subjekti, ki so ustvarili presežke le-teh ne želijo investirati, medtem ko drugi, ki imajo primanjkljaje, želijo pridobiti akumulacijo. Zato je potreben določen mehanizem, ki omogoča zadovoljitev interesa tako prvih kot drugih. V tržnih gospodarstvih je tak mehanizem finančni trg, ki omogoča prenos akumulacije od enih subjektov k drugim, in je razdeljen na trg denarja in trg kapitala. Tako je trg kapitala tisti del finančnega trga, na katerem se trguje z dolgoročnimi dolžniškimi (obveznice) in lastniškimi vrednostnimi papirji (delnice). Večje število instrumentov financiranja, ki so na voljo varčevalcem in investitorjem prispevajo k povečanju konkurence v finančnem sistemu in usmerjajo sredstva v investicije z najvišjim donosom ob danem tveganju. To spodbuja gospodarsko rast in znižuje stroške finančnega posredništva, saj so procesi prestrukturiranja gospodarstva bistveno lažji ob dobro razvitem in fleksibilnem finančnem sistemu. Tako je razvoj denarnega in kapitalskega trga za gospodarski razvoj države izredno pomemben. Pri tem pa lahko mali delničarji preko vzajemnih skladov odigrajo pomembno vlogo, saj prebivalcem držav z razvitim trgom kapitala pomenijo eno glavnih oblik dolgoročnega varčevanja, na drugi strani pa gospodarstvu reden in izdaten vir kapitala. Zgodovina nastanka in razvoja vzajemnih skladov v Sloveniji je zelo kratka v primerjavi s finančno razvitimi državami, kot so ZDA, kjer je prvi vzajemni sklad bil ustanovljen že leta 1920. Vzajemni skladi so v svetu že dolgo ustaljena oblika varčevanja in tudi pri nas postaja ta oblika plemenitenja kapitala vse popularnejša, saj so v očeh investitorjev priznani kot primerna kombinacija varnosti, donosa in likvidnosti. So institucije, v katere lahko investiramo svoje prihranke za različne namene varčevanja. Praviloma se v njih varčuje na dolgi rok in tako predstavljajo alternativo neposrednemu investiranju v vrednostne papirje, varčevanju v bankah ali drugih finančnih institucijah. V diplomskem delu bom predstavil pozicijo vzajemnih skladov v Sloveniji. Kot bo razvidno v nadaljevanju tega diplomskega dela, je pri nas le-ta še dokaj slaba. Povprečen slovenski varčevalec se raje odloča za varčevanje v obliki depozitnega varčevanja pri bankah ali hranilnicah, kar je deloma zapuščina preteklega političnega in finančnega sistema na eni strani, hkrati pa nepoznavanja osnovnih značilnosti skladov na drugi strani. Premoženje vzajemnih skladov upravljajo strokovnjaki, ki natančno analizirajo poslovanje podjetij, poznajo trg in neprestano spremljajo informacije o stanju na trgu. Zato so za malega investitorja vzajemni skladi verjetno najboljša oblika varčevanja. In prav to je razlog, da se v svetu vedno več ljudi odloča za ta način varčevanja. Podoben trend je sicer opazen tudi v naši državi, vseeno pa se zastavlja vprašanje, kdaj bomo dohiteli ostale države na tem področju. Zakonodaja se vse bolj približuje evropskim standardom, kar pomeni več naložbenih možnosti, hkrati pa tudi prihod tuje konkurence. S tem se spodbuja razmah vzajemnih skladov kateri lahko le pozitivno vplivajo na razvoj kompletnega trga kapitala pri nas in s tem tudi na razvoj celotnega gospodarstva.

3 Poudarek diplomskega dela je na raziskavi donosnosti slovenskih vzajemnih skladov v letu 2002 in na vzrokih za tako visoko dosežene donose. Dobri donosi vzajemnih skladov in nižanje realnih obresti za bančne vloge pritegnejo tudi bančne varčevalce, ki se prvič srečujejo s tako obliko varčevanja. S primerjavo varčevanja v vzajemnih skladih z varčevanjem v ostalih institucijah pridemo do ugotovitve, da na videz nepomembne razlike postanejo v daljšem časovnem obdobju velike razlike v zneskih. Poleg donosnosti vzajemnih skladov bom opredelil investicijske sklade nasploh in pokazal njihovo delitev po različnih merilih v ZDA in v Sloveniji. Predstavil bom zakonsko ureditev področja vzajemnih skladiv v Sloveniji, njihov nastanek, razvoj, značilnosti, njihove prednosti in slabosti. Temu bo sledila analiza naložbene strukture, analiza obsega in dinamike rasti naložb v vzajemne sklade. V zadnjem delu diplomske naloge se bom ozrl na prihodnost vzajemnih skladov v Sloveniji, iz vidika novo nastalega ZISDU-1 in možnih smeri razvoja . Z vstopom v EU se bo trg vzajemnih skladov v Sloveniji znašel v zaostrenih pogojih tuje konkurence. Upravljalci evropskih skladov bodo lahko ponudili vlaganje v njihove vzajemne sklade našim vlagateljem na neposreden način ali preko ustanovljenih podružnic v Sloveniji. Povečala se bo ponudba finančnih storitev in paleta raznovrstnih finančnih in varčevalnih produktov. Hkrati se bodo v srednjeročnem obdobju donosi slovenskih vzajemnih skladov ustalili na nivojih, ki so značilni za razvite evropske in druge svetovne kapitalske trge, saj bodo slovenski vzajemni skladi investirali sredstva tudi na te trge.

4 KAZALO

1. UVOD ....................................................................................................................... 6

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA ,KI JE PREDMET RAZISKAVE............... 6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE (TEZE, HIPOTEZE) ........................................... 6

1.2.1 Namen............................................................................................................ 6 1.2.2 Cilji:............................................................................................................... 6 1.2.3 Osnovna trditev ............................................................................................. 7

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE.................................................................................. 7 1.4 UPORABLJENE RAZISKOVALNE METODE ................................................................. 7

2. INVESTICIJSKI SKLADI ..................................................................................... 8

2.1 POMEN INVESTICIJSKIH SKLADOV........................................................................... 8 2.2 RAZVOJ INVESTICIJSKIH SKLADOV PO SVETU.......................................................... 8 2.3 VRSTE INVESTICIJSKIH SKLADOV.......................................................................... 11

2.3.1 Delitev investicijskih skladov glede na cilj.................................................. 11 2.3.2 Delitev investicijskih skladov glede na vnovčitve naložb............................ 12

3. OPREDELITEV VZAJEMNIH SKLADOV...................................................... 14

3.1 DELITEV VZAJEMNIH SKLADOV GLEDE NA VRSTO VREDNOSTNIH PAPIRJEV V PREMOŽENJU................................................................................................................. 14

3.1.1 Vzajemni skladi delnic................................................................................. 15 3.1.2 Vzajemni skladi obveznic............................................................................. 17 3.1.3 Vzajemni skladi kratkoročnih vrednostnih papirjev.................................... 19 3.1.4 Mešani vzajemni skladi................................................................................ 19

4. VZAJEMNI SKLADI V SLOVENIJI ................................................................. 20

4.1 NASTANEK IN RAZVOJ VZAJEMNIH SKLADOV........................................................ 20 4.2 VRSTE VZAJEMNIH SKLADOV IN DRUŽBE ZA UPRAVLJANJE................................... 22 4.3 ZAKONSKA OPREDELITEV VZAJEMNIH SKLADOV .................................................. 24

4.3.1 Vzajemni sklad in pravila za upravljanje .................................................... 24 4.3.2 Oblikovanje vzajemnega sklada .................................................................. 25 4.3.3 Naložbe vzajemnega sklada......................................................................... 25 4.3.4 Davčni predpisi ........................................................................................... 26 4.3.5 Letno poročilo vzajemnega sklada .............................................................. 26 4.3.6 Likvidacija vzajemnaga sklada.................................................................... 27

4.4 ZNAČILNOSTI VLAGANJA V VZAJEMNE SKLADE .................................................... 28 4.4.1 Pristop k skladu ........................................................................................... 28 4.4.2 Vplačila in izplačila..................................................................................... 28 4.4.3 Investicijski kuponi in računi ...................................................................... 29 4.4.4 Provizije in stroški....................................................................................... 29

4.5 VARNOST NALOŽBE V VZAJEMNEM SKLADU ......................................................... 31 4.5.1 Pomen Agencije za trg vrednostnih papirjev............................................... 31 4.5.2 Objava informacij........................................................................................ 31

4.6 PREDNOSTI IN SLABOSTI VLAGANJA V VZAJEMNE SKLADE.................................... 32 4.6.1 Prednosti...................................................................................................... 32 4.6.2 Slabosti ........................................................................................................ 35

5

5. DONOSI SLOVENSKIH VZAJEMNIH SKLADOV........................................ 36

5.1 SESTAVINE INVESTICIJSKEGA POSLOVANJA .......................................................... 36 5.1.1 Donosnost vzajemnih skladov...................................................................... 36 5.1.2 Tveganje vzajemnih skladov ........................................................................ 37 5.1.3 Stroški in provizije upravljanja vzajemnih skladov..................................... 39 5.1.4 Hipotetična možnost dolgoročnega varčevanja .......................................... 40 5.1.5 Metoda povprečnega stroška....................................................................... 41

5.2 ANALIZA DONOSNOSTI VZAJEMNIH SKLADOV V LETU 2002.................................. 42 5.2.1 Obseg in dinamika rasti naložb v vzajemne sklade ..................................... 42 5.2.2 Kapital v posameznem vzajemnem skladu in tržni delež ............................. 44 5.2.3 Donosi posameznih skladov na dan 31.12.2002 ......................................... 46

5.2.3.1 Tabela donosov in realni donosi.............................................................. 48 5.2.3.2 Najdonosnejši vzajemni skladi v petletnem obdobju (1998 do 2002) .... 49

5.3 PRIMERJAVA DONOSNOSTI Z ALTERNATIVNIMI MOŽNOSTI NALOŽB V LETU 2002.. 50 5.4 PRIMERJAVA DONOSNOSTI Z VZAJEMNIMI SKLADI V ZDA .................................... 53

6. PRIHODNOST VZAJEMNIH SKLADOV V SLOVENIJI.............................. 56

6.1 SLABOSTI IN KRITIKA VZAJEMNIH SKLADOV......................................................... 56 6.2 Z NOVIM ZAKONOM NOVE NALOŽBENE OBLIKE..................................................... 56 6.3 PROBLEMI, OVIRE IN SMERI RAZVOJA VZAJEMNIH SKLADOV................................. 57

6.3.1 Problemi vzajemnih skladov........................................................................ 57 6.3.2 Ovire razvoja vzajemnih skladov................................................................. 58 6.3.3 Možne smeri razvoja vzajemnih skladov ..................................................... 60

6.3.3.1 Pokojninski vzajemni skladi.................................................................... 60 6.3.3.2 Preoblikovanje pooblaščene investicijske družbe v vzajemni sklad ....... 62

7. SKLEP .................................................................................................................... 64

8. POVZETEK........................................................................................................... 66

9. SEZNAM LITERATURE..................................................................................... 69

10. VIRI ........................................................................................................................ 70

6

1. UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Zadnje desetletje je pomenilo za slovenske vzajemne sklade precej razburljivo obdobje. Šele nastajajoči trg vrednostnih papirjev je bil poln pretresov, hitrih vzponov in nenadnih padcev. V tem času se je večina Slovencev prvič srečala s pojmom vzajemnega sklada. Leto 2002 je bilo pri vzajemnih skladih leto presežkov in leto kontrastov. V Sloveniji izjemna popularizacija in izjemni donosi. Upravljalci vzajemnih skladov so intenzivno oglaševali in promovirali svoje produkte. Donosi so v koledarskem letu 2002 dosegli neslutene višine, ki jih bo izjemno težko ponoviti. Glavnino tega rezultata je prispeval kar splošni trend rasti delnic v borzni kotaciji, saj je investiranje v tuje vrednostne papirje pri upravljalcih skladov še vedno le za vzorec. Skratka, bum na delniškem trgu se je odrazil v krepitvi vzajemnih skladov. Medtem pa iz ZDA ki je daleč največje tržišče investicijskih skladov poročajo o dogajanju v letu 2002, kot o letu v katerem se je končalo triletno obdobje zaporedoma padajočih delniških tečajev po drugi svetovni vojni. Kljub navidez hudim izgubam bodo najverjetneje tudi sedanji ameriški vlagatelji (tisti, ki vlagajo na dolgi rok) padec nadomestili in na slaba leta pozabili. Vztrajnost je pomembna vrlina uspešnih investitorjev. Vsega tega se moramo zavedati slovenski vlagatelji, ki smo bili tokrat deležni pozitivnega presenečenja.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve (teze, hipoteze) Razlog za raziskavo navedene teme vidim v pomembnosti poznavanja finančnih institucij na finančnem trgu. Ena od teh je tudi investicijski sklad (vzajemni sklad), ki je zelo dobro in dolgo poznan v družbah z razvito ekonomijo saj optimizira ekonomske kategorije, kot so donos, tveganje, varnost, likvidnost.

1.2.1 Namen Namen diplomskega dela je poglobiti znanje s področja delovanja vzajemnih skadov in analizirati njihove donose v letu 2002 v primerjavi z donosi alternativnih naložb doma in z donosi vzajemnih skladov v tujini. Predvsem se bom osredotočil na primerjavo z vzajemnimi skladi v ZDA, ki imajo že dolgo tradicijo.

1.2.2 Cilji:

• prikazati razvoj in nastanek investicijskih skladov v tujini in doma; • pojasniti pomen in vrste investicijskih skladov; • opisati nastanek in funkcioniranje vzajemnih skaladov v Sloveniji z vidika

upravljanja, zakonskih določb, značilnosti vlaganja, naložbene politike, varnosti, davkov…;

7

• analizirati donosnost vzajemnih skladov v letu 2002 glede na obseg in dinamiko rasti naložb;

• pogledati v prihodnost vzajemnih skladov z vidika novega zakona (ZISDU_1);

1.2.3 Osnovna trditev Vzajemni skladi so institucije, kjer lahko investitorji oplemenitijo svoje prihranke in so tako alternativa neposrednemu investiranju v vrednostne papirje, varčevanju v bankah in ostalim finančnim posrednikom. Njihova največja prednost je ta, da varčevalcem zagotavljajo razpršenost premoženja in s tem povezano manjše tveganje, ki ga za manjše investitorje zagotavljajo tudi strokovno usposobljeni upravljalci.

1.3 Predpostavke in omejitve Ker pri raziskovanju ekonomske stvarnosti nikoli ne moremo zajeti vseh dejstev in vplivov, se zato zatekamo k predpostavkam, ki nam omogočajo poenostavitve. Pri raziskavi vzajemnih skladov se bom omejil predvsem na razmere in zakonodajo v Sloveniji in le, v kolikor bo potrebno, opredelil tudi tuje, zaradi boljše primerjave. Naloga predstavlja razmeroma široko področje raziskovanja. Vendar pa dandanes ni nič dokončno dorečenega in so vzajemni skladi podvrženi nenehnemu spreminjanju in razvoju. Skoraj nemogoče bi bilo zaobseči vso dogajanje, ki se dnevno odvija, tako da se bom v moji diplomski nalogi omejil predvsem na najpomembnejše in to tudi skušal kar se da ustrezno predstaviti. Raziskava poslovanja vzajemnih skladov v Sloveniji bo tako časovno omejena, saj moramo upoštevati desetletnico obstoja najstarejšega vzajemnega sklada. Pri izvedbi naloge se bom omejil predvsem na podatke in informacije, ki so splošno dostopni (dnevno časopisje, Internet povezave-domače in nekatere tuje), vključno z obstoječo literaturo, ki se navezuje na opredeljeno tematiko.

1.4 Uporabljene raziskovalne metode V diplomskem delu bom uporabil mikroekonomsko in makroekonomsko raziskavo. Pri čemer bom uporabil metodo deskripcije, metodo kompilacije in komperativno metodo. Trditve, opise, metode, modele in ostale definicije bom uporabil iz različnih domačih in tujih virov objavljene literature, strokovnih revij, internetnih povezav, dnevnih časopisov in aktualnih informacij. Podatki bodo prikazani opisno, tabelarično in slikovno. Namreč, tabelarični prikaz ponazori razčlenjevanje celote, medtem pa bodo pri slikovnem prikazu podatki preglednejši. Pri analiziranju stanja bom uporabil induktivno metodo sklepanja, kar pomeni, da bom na temelju opazovanja in analize številnih posamičnih in posebnih dejstev ali pojavov ugotovil splošne sodbe o vseh opazovanih dejstvih in pojavih. Gre torej za sklepanje od posebnega k splošnemu.

8

2. INVESTICIJSKI SKLADI

2.1 Pomen investicijskih skladov Investicijski skladi so finančni posredniki, ki zbirajo prihranke vlagateljev in jih investirajo v različne vrednostne papirje in druge naložbe. Vsak vlagatelj v investicijsko družbo je upravičen do sorazmernega deleža njenega portfelja glede na višino vloženih sredstev v primerjavi s celotnim portfeljem. Tako investicijski skladi omogočajo vlagateljem združitev svojih prihrankov, da s skupnim investiranjem izkoristijo prednosti ekonomije obsega. Ustanovitelji investicijskih skladov so različne finančne družbe, kot so npr. pokojninski in zavarovalni skladi, banke, pa tudi premožni posamezniki. Namen ustanovitve investicijske družbe je plemenitenje vloženih denarnih sredstev in stem zadovoljiti različne investicijske potrebe oz. želje, ki jih običajno ni mogoče zadovoljiti z neposrednim investiranjem v posamezne vrednostne papirje. Investicija v sklad ponuja malem investitorju možnost, da z zamenjavo za svoj denar-gotovino dobi delnico oz. investicijski kupon investicijskega sklada. Tako lahko z majhnimi prihranki, z nakupom enega samega vrednostnega papirja doseže večjo diverzifikacijo naložb, razpršitev in manjše tveganje. Pri tem pa posamezniku ni potrebno nobeno znanje o investiranju v vrednostne papirje in njihovem upravljanju, saj sklad zagotavlja upravljanje portfelja vrednostnih papirjev (Žnidaršič, 1999, 18). Investicijska družba oz. sklad se oblikuje oz. ustanovi na način kot navadna delniška družba z izdajo delnic ali pa kot posebna oblika za zbiranje kapitala, ki ni pravna oseba (Žnidaršič, 1999, 18). Finančna sredstva pridobljena z emisijo delnic oz. s prodajo investicijskih kuponiv se ne namenijo za nabavo produkcijskih sredstev ali proizvodno dejavnost, ampak z njimi kupijo vrednostne papirje, ki so jih izdale druge družbe. Tako ima taka družba v aktivi in pasivi premoženjske bilance vrednostne papirje. V pasivi so delnice ali investicijski kuponi, ki jih je investicijska družba oz. sklad izdal in so njihovi lastniki investitorji, ki so z gotovino kupili te delnice. V aktivi pa so vrednostni papirji podjetij oz. družb in državnih institucij, ki jih je investicijska družba oz. sklad kupil z denarjem investitorjev. Posameznik, ki postane delničar investicijskega sklada nima pravice upravljanja niti v investicijskem skladu niti v podjetju, kamor so šli njegovi prihranki. Vendar pa tudi investicijski sklad ne upravlja v podjetjih, katerih delničar je (Ribnikar 1993, 303).

2.2 Razvoj investicijskih skladov po svetu1 Prvi znani investicijski skladi na svetu so bili ustanovljeni leta 1822 na Nizozemskem, in sicer kot zaprti investicijski skladi. Nizozemski kralj William I. je tega leta ustanovil prvo investicijsko družbo z imenom "Societe generale des Pays – Bas pour Favoriser L'industrie National". Nato pa so vodilno vlogo pri razvoju teh skladov prevzeli Angleži, ki so po

1 Povzeto po Žnidaršič, 1999, 19-26

9 danem konceptu v veliko večjem obsegu in z večjo intenzivnostjo pričeli z razvojem investicijskih skladov. Prvi angleški sklad z imenom "Foreign and Collonial Goverment Trust"je bil ustanovljen leta 1868 in je prvič v zgodovini zagotovil malim investitorjem manjše tveganje pri investicijah v tuje in kolonialne vrednostne papirje, kar je bilo v tistem času rezervirano samo za velike delničarje. Prvi investicijski skladi zaprtega tipa so v ZDA nastali po državljanski vojni konec 19. stol. Takrat so namreč investicijske družbe iz Britanije in Škotske investirale velike zneske v ameriško gospodarstvo. Leta 1920 pa so se pojavili tudi odprti investicijski skladi. To je bilo obdobje finančne rasti in inovacij na vseh področjih financ, tako tudi na področju investicijskih skladov. V Bostonu je bil ustanovljen tudi prvi ameriški investicijski sklad in sicer leta 1924. Zaprti skladi so bili prevladujoči tip investicijskih skladov vse do borznega zloma, ki se je zgodil na črni četrtek, 24. oktobra 1929. Po borznem zlomu se je večina investitorjev obrnila k odprtim investicijskim skladom. Borzni zlom je povzročil revizijo stare zakonodaje tako, da so novi zakoni preprečevali goljufije in manipulacije s tečaji vrednostnih papirjev. Namreč, zakon je določil, da morajo biti vzajemni skladi registrirani pri SEC (Securities and Exchange Commission - Komisija za vrednostne papirje ter borzo). Tako so ti zakoni skupaj z močno ekonomijo pripomogli k ponovnemu zaupanju v investicijske sklade po drugi svetovni vojni. V petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih skladi niso bili posebno priljubljeni. Investitorji so menili, da bodo dosegli višje donose, če bodo sami trgovali s svojimi vrednostnimi papirji na trgu kapitala. Zaradi stalnega naraščanja tečajev delnic so bili takrat med skladi najbolj priljubljeni »Equity funds« oz. skladi lastniških vrednostnih papirjev. Na pobudo srednjih in velikih investitorjev, ki so hoteli doseči visoko donosnost oz. donosnost, ki bi jo dosegli z individualnim investiranjem v delnice podjetij, ki kotirajo na borzi, so se razvili rizični skladi. Z rizičnimi skladi je prišlo do ponovnega večanja obsega zaprtih skladov. Tako so od leta 1958 pa do 1968 investitorji zaupali in vlagali v rizične sklade. Nato pa je konec leta 1968 nastala kriza, ki je trajala sedem let. V teh letih so investitorji izgubili zaupanje in iluzije vlaganja v sklade. V sedemdesetih pa so visoka inflacija in obrestne mere ter nestabilnost trgov ponovno oživele zanimanje za zaprte sklade. V zadnjem času se je razlika med odprtimi in zaprtimi investicijskimi skladi tako v številu kot tudi v njihovi skupni vrednosti sredstev še povečala. Vrednost sredstev v ZDA v zaprtih skladih je v letu 2002 predstavljala le 156,394 mlrd USD, vrednost v odprtih vzajemnih skladih pa je znašala kar 6.391,571 mlrd USD. Investicijski skladi so tako postali takoj za komercialnimi bankami druga največja institucija v ZDA (ICI-Mutual Fund Fact Book, 2003). Zgledu ZDA so kmalu sledile tudi druge razvite države, med katerimi so na vodilnem mestu Francija, Luksemburg in Japonska. Gibanje sredstev v ameriških vzajemnih skladih so v devedesetih letih zelo hitro naraščala, vse do leta 2001 ko se je rast zaustavila in v letu 2002 dobila negativni predznak (slika1). Tudi število vzajemnih skladov je vse do leta 2001 povečevalo in leta 2002 upadlo (slika 2). Vse te spremembe pa je povzročala donosnot skladov, ko je od leta 2000 začela upadati in prehajati v negativno smer, tudi zaradi zmnjševanja sredstev v vzajemnih skladih.

10 SLIKA 1: RAST SREDSTEV V VZAJEMNIH SKLADIH V ZDA OD LETA 1990 DO 2002

10641393 1642

2070 21552811

3526

4468

5526

6846 6964 69746391

0

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

8000

1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

Vre

dnos

t mlr

d $

Vir podatkov: ICI-Mutual Fund Fact Book, 2003, 23 Za ameriški trg vzajemnih skladov je v zadnjih letih značilno močno koncentriranje sredstev. Večino sredstev, vloženih v vzajemne sklade, tako upravlja deset največjih družb za upravljanje kot so Fidelty, Vanguard, Putnam Investments, Templeton, Pioneer in druge.

SLIKA 2:GIBANJE ŠTEVILA VZAJEMNIH SKLADOV V ZDA MED LETOM 1985 IN 2002

15281835

23122737

29353079

34033824

45345325

57256248

66847314

77918155

83078256

0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 8000 9000

1985

1987

1989

1991

1993

1995

1997

1999

2001

Število vzajemnih skladov

Vir podatkov: ICI-Mutual Fund Fact Book, 2003, 66

11 2.3 Vrste investicijskih skladov

2.3.1 Delitev investicijskih skladov glede na cilj Zaradi različnih želja različnih vlagateljev, se zato ustanavljajo skladi z različnimi cilji. Namen ali cilj posamezne investicijske družbe oz. sklada je opredeljen že ob ustanovitvi. Od cilja oz. namena sklada je odvisna tudi vrsta vrednostnih papirjev, ki jih ima v svoji aktivi oz. jih kupuje. Številne investicijske želje vlagateljev lahko strnemo v nekatere skupine namenov. Ti nameni hkrati predstavljajo tudi obliko družbe oz. sklada, saj so zanjo značilni prav vrednostni papirji, v katere investira. Temeljne skupine skladov oz. družbe, ki se razlikujejo po namenu, so (Žnidaršič ,1999, 27): 1. Sklad rasti (Growth Found) Cilj tega sklada je donosnost kapitala, ki je dosežena z rastjo cen vrednostnih papirjev, ki jih ima sklad. Da bi dosegli kar največji kapitalski dobiček, t.j. razliko med ceno, po kateri smo delnico kupili, in ceno, po kateri jo lahko prodamo, je nujno potrebna rizičnost. Zato so tu investiranja rizična. Kupujejo se visoko donosni vrednostni papirji, zlasti delnice, katerih cene hitro rastejo. Tovrstne sklade imenujemo tudi Go-Go Founds. 2. Sklad dohodka (Income Found) Cilj tega sklada je čim večji tekoči gotovinski dohodek iz dividend oz. obresti, zato so predmet nakupa vrednostni papirji z visoko obrestno mero oz. dividendo. Seveda pa večji donosi pomenijo tudi večje tveganje. Primer takega sklada je Junk Bonds Found, ki investira v podjetniške obveznice slabše kvalitete, ki pa imajo zelo visok donos. 3. Sklad rasti in dohodka (Growth and Income Found) Cilj takšnega sklada je donosnost kapitala ob hkratnem zagotavljanju nekega gotovinskega dohodka iz dividend in obresti. Tveganost tega sklada je manjša kot pri prej navedenih (skladu rasti in skladu dohodka). Predmet nakupa so navadne delnice, zato ga imenujemo tudi Common Stock Found. 4. Sklad dohodka in rasti (Income and Growth Found) Cilj tega sklada je dohodek iz dividend in šele nato donosnost kapitala. Pri tem so predmet investiranja delnice največjih in najboljših podjetij (Blue Chips) ter preferenčne delnice. 5. Sklad ravnotežja (Balanced Found) Poglavitni cilj tega sklada je tako tekoči dohodek kot kapitalski donos ter posebej stabilnost investicije. Ta sklad nudi manjši donos ob ugodnih in manjšo izgubo ob neugodnih tržnih gibanjih. Investicije vršijo v različne delnice in obveznice. 6. Sklad brez obdavčenj (Tax Exempt Found) Ta sklad praviloma investira le v komunalne obveznice, ki navadno niso obdavčene. 7. Sklad obveznic (Bounds Found) Cilj takega sklada je zagotoviti tekoče stabilne dohodke, zato so predmet investiranja nizko, srednje in visoko kvalitetne podjetniške obveznice.

12 2.3.2 Delitev investicijskih skladov glede na vnovčitve naložb Investicijske sklade med seboj razlikujemo tudi glede na način unovčitve delnice oz. certifikatov, ki so v rokah investitorjev, v te sklade. Delimo jih na t.i. odprte in zaprte investicijske sklade.

TABELA 1: TEMELJNE RAZLIKE MED ODPRTIM (VZAJEMNIM) IN ZAPRTIM INVESTICIJSKIM SKLADOM

Odprti (vzajemni) investicijski sklad Zaprti investicijski sklad

Z vrednostnimi papirji vzajemnih skladov se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.

Vlagatelj, ki želi prodati ali kupiti vrednostni papir zaprtega sklada, mora to storiti s prodajo ali nakupom na borzi, kjer se trguje z vrednostnimi papirji zaprtih investicijskih skladov.

Nakupna ali prodajna cena vrednostnih papirjev vzajemnih skladov sta vedno enaki čisti vrednosti sredstev sklada na delnico (od tega zneska se odšteje le provizija, ki jo upravitelj sklada običajno zaračunava za vstop v sklad ali izstop iz njega).

Tečaji delnic zaprtih investicijskih skladov se vsakodnevno spreminjajo na osnovi ponudbe in povpraševanja tržnih udeležencev. Tako lahko odstopajo od čiste vrednosti sredstev sklada na delnico za nekaj odstotkov navzgor ali navzdol.

Število izdanih enot premoženja vzajemnih skladov se spreminja vsakodnevno na osnovi povpraševanja in ponudbe vlagateljev. Investitorji enote premoženja vzajemnih skladov kupujejo in prodajajo neposredno od družb za upravljanje ali njihovih prodajnih agentov.

Število delnic, ki jih izdajo zaprti investicijski skladi, je stalno, poveča pa se lahko le občasno, če se upravitelj sklada odloči za izvedbo nadaljnje javne ponudbe delnic. S tega vidika so zaprti skladi podobni ostalim delniškim družbam.

Z naložbami, ki jih imajo v svojem portfelju, se trguje na organiziranemu trgu.

Zaprti skladi imajo v svojem portfelju tudi naložbe, s katerimi se ne trguje na organiziranemu trgu kapitala.

Vlagatelj ob nakupu točk sklada plača vstopno provizijo, ob prodaji pa izstopno provizijo.

Vlagatelj ob nakupu in prodaji delnice plača provizijo borznemu posredniku.

Upravitelji vzajemnih skladov so močno motivirani za doseganje uspešnosti pri upravljanju premoženja, saj tako lažje pridobijo nove stranke.

Motivacija upraviteljev zaprtih skladov za uspešno upravljanje premoženja je nekoliko manjša kot v primeru vzajemnih skladov.

Tveganje investiranja v zaprti investicijski sklad je večje od tveganja pri investiranju v vzajemni sklad z enako sestavo premoženja. Vir: Kleindienst (2001, 440-441).

Vzajemni skladi se med seboj razlikujejo po zaračunavanju provizije, in sicer se delijo na sklade s provizijo (load funds) in sklade brez provizije (no-load funds). Razlika med obema vrstama skladov je v tem, da je v proviziji, ki jo investitor plača pri vstopu v sklad ali izstopu iz njega, pri skladih s provizijo že upoštevana provizija, ki jo skladi prepustijo

13 brokerskim ali drugim posredniškim družbam, ki svetujejo investitorjem pri nakupu delnic sklada. Pri skladih brez provizije pa se investitorji sami odločajo o izbiri sklada in ne plačujejo omenjeno provizijo (Charles P.Jones,. 7TH Edtion , 61). Z odprtimi vzajemnimi skladi se ne trguje na borzi. Vplačila in izplačila se izvršijo na podlagi izračunane čiste vrednosti premoženja sklada na dan izvedbe transakcije. Vsi vlagatelji, ki so vplačali v sklad na isti dan, so dobili enote sklada po isti ceni. Za vplačila in izplačila skrbi družba za upravljanje. Zaprti investicijski skladi svojih delnic ne odkupujejo, prav tako z njimi ne trgujejo sami, temveč to poteka na sekundarnem trgu kapitala, kjer trgovanje opravljajo borzne hiše in borzni posredniki. Vrednost premoženja zaprtega sklada se spreminja dnevno. Spreminja se s spremembami tečajev vrednostnih papirjev, ki jih ima sklad v aktivi in je odvisno od ponudbe in povpraševanja na sekundarnem trgu kapitala. V svetu dandanes prevladujejo odprti skladi, medtem ko so zaprti iz različnih razlogov postali prava redkost2. V Sloveniji je število zaprtih skladov, ki so izšli izključno iz procesa lastninjenja, in obseg premoženja, ki ga upravljajo, precej večje od števila odprtih skladov in obsega premoženja v njihovem upravljanju. Toda dolgoročno se bo pomen vzajemnih skladov tudi v Sloveniji bistveno povečal, medtem ko bo pomen zaprtih skladov postopoma upadal (Kleindienst 2001, 442).

2 Vzajemni skladi so se za investitorje izkazali kot privlačnejša finančna naložba od zaprtih

14

3. OPREDELITEV VZAJEMNIH SKLADOV

3.1 Delitev vzajemnih skladov glede na vrsto vrednostnih papirjev v premoženju Politika investiranja sklada pomeni dolgoročne odločitve o donosu in tveganju sklada in določa, v katere vrste naložb bo sklad vlagal premoženje investitorjev. Iz potreb in želja investitorjev se je razvila vrsta najrazličnejših vzajemnih skladov. Tako poznamo tri vrste skladov glede na rizičnost posameznega sklada (Rugg, 1986, 56): • sklade agresivne rasti, ki naložbeno politiko usmerjajo predvsem v hitro rast

kapitala, kar zahteva špekulativno, agresivno in tvegano investiranje; • sklade zmerne rasti, katerih investitorji so pripravljeni sprejeti zmerno rizičnost za

dosego povprečne rasti kapitala; • sklade zadržane rasti, ki s svojo politiko minimalizirajo tveganje, pri tem pa ne

dosegajo visoke rasti kapitala; Najbolj razširjena delitev vzajemnih skladov pa se nanaša na vrsto vrednostnih papirjev, ki jih ima posamezni vzajemni sklad v svojem premoženju. Tako ločimo: • lastniške sklade ali sklade delnic (equity funds), • dolžniške ali sklade obveznic (fixed income funds) in • sklade kratkoročnih vrednostnih papirjev (money market funds) • mešane sklade-kombinacija delnic, obveznic in KVP (balanced funds)

TABELA: 2 KLASIFIKACIJA VZAJEMNIH SKLADOV GLEDE NA VRSTO VREDNOSTNIH PAPIRJEV V PREMOŽENJU

VZAJEMNI SKLAD Skladi delnic Skladi obveznic Skladi KVP* Mešani skladi Splošni: -Agresivne rasti -Malih podjetij -Rasti -Rasti in dobička -Lastniško-dobičkonosni Drugi: -Specializirani -Sektorski -Indeksni -Mednarodni

Obdavčeni: -Podjetniških obveznic -Državnih obveznic -Z rokom dospelosti -Hipotekarnih obveznic -Mednarodni Neobdavčeni: -Nacionalni občinskih obveznic -Občinskih obveznic -Visokih donosnosti

Obdavčen Neobdavčen

-Uravnoteženi -Alokacije sredstev -Zamenljivi −Družine skladov

Opomba: KVP*-Kratkoročni vrednostni papirji Vir: (Fredman,1993, 23-54) Vsaka od teh štirih skupin pa ima še vrsto podskupin, kar je vidno v Tabeli 2, njihov natančnejši opis pa je podan v naslednjih poglavjih (Fredman, 1993, 23-54).

15 3.1.1 Vzajemni skladi delnic Vzajemni skladi delnic vlagajo zbrano premoženje vlagateljev v lastniške vrednostne papirje oziroma delnice. V katere vrste delnic vzajemni sklad vlaga zbrano premoženje, je odvisno predvsem od politike naložb posameznega sklada. Tako različni vzajemni skladi delnic vlagajo svoje premoženje v delnice različnih kakovostnih razredov, kar neposredno vpliva na tveganje in donosnost posameznega vzajemnega sklada. Vzajemne sklade delnic v grobem lahko razdelimo v dve skupini, in sicer v (Fredman, 1993, 24): • splošne sklade delnic in • druge delniško orientirani sklade. a) Splošni skladi delnic Splošne sklade delnic delimo glede na tveganje posameznega sklada, ki nastane zaradi različne politike investiranja. Med splošnimi skladi delnic so najbolj tvegani skladi agresivne rasti, medtem ko je portfelj lastniško dobičkovnih skladov najbolj stabilen. Skladi agresivne rasti Za te sklade je značilno, da skušajo s svojo investicijsko politiko maksimirati rast vrednosti kapitala v svojem portfelju in so tako znani tudi kot skladi maksimalnega dobička. Upravljavci sklada mnogokrat uporabljajo pri vodenju špekulativne odločitve, kot so nakupi opcij in pravic, najemanje kreditov za nakupe delnic, prodaja na kredit. Skladi agresivne rasti kupujejo delnice manj znanih podjetij, ki imajo potencialno veliko rast in s tem možnost visokih zaslužkov. Pomanjkljivost takih naložb je, da so precej tvegane in ne zagotavljajo pridobivanja dividend, saj ponavadi taka podjetja ves svoj dobiček namenijo za nadaljnjo rast podjetja. Skladi agresivne rasti sami stremijo k temu, da so čim manjši, saj so tako mnogo bolj fleksibilni pri upravljanju premoženja. Ti skladi so namenjeni predvsem za tiste investitorje, ki so pripravljeni sprejeti visoke rizike. Skladi malih podjetij Investicijska politika skladov malih podjetij bazira na vlaganju predvsem v podjetja, ki so majhna in ozko usmerjena, vendar pa imajo možnost hitre rasti in doseganja velikih zaslužkov. Pogosto ta podjetja trgujejo le z nekaj proizvodi in z njimi povezanimi storitvami. Sodijo med najbolj tvegane vzajemne sklade, hkrati s tem pa nudijo nadpovprečno visoko pričakovano donosnost. Skladi malih podjetij so običajno manjši po obsegu zbranih sredstev od drugih skladov, kar ima tudi svoje prednosti. Zaradi svoje majhnosti tako laže investirajo svoja sredstva v manjša in potencialno hitro rastoča podjetja, saj so delnice le-teh običajno nizko likvidne in je teže izpeljati večje transakcije delnic brez vpliva na njihovo ceno. Ti vzajemni skladi so primerni predvsem za mlajše osebe, ki lahko sprejmejo precejšnje tveganje in varčujejo izrazito dolgoročno. Skladi rasti

16 Vzajemni skladi, ki spadajo v to kategorijo, so običajno manj tvegani kakor skladi predhodnih dveh skupin. Skladi rasti investirajo svoje premoženje v delnice večjih podjetij, ki so na trgu že uveljavljena in se zanje pričakuje hiter nadaljnji razvoj in nadpovprečna rast kapitala. Pričakuje se, da bodo dosegala ugodne rezultate tudi v prihodnosti, kar bo povzročalo nenehno rast tečajev. Svoje investicije usmerjajo tudi v delnice podjetij, za katere vlada mnenje, da so podcenjene. Upravljavci takšnih skladov se zanašajo na kapitalske dobičke in ne na donose iz naslova dividend. Skladi rasti in dobička Skladi rasti in dobička investirajo v tiste delnice dobro uveljavljenih podjetij, za katere se v prihodnosti pričakujejo visoki kapitalski dobički, izplačevanje dividend in možnost rasti dividend v prihodnosti. Naložbe v delnice teh podjetij so veliko manj tvegane, saj so le-ta večinoma zajeta tudi v tržnih indeksih, kar nakazuje njihovo veliko stabilnost in varnost. Investitorji, ki se odločajo za naložbe v tak sklad, pričakujejo stalen pritok dohodka in manjše tveganje, kot ga imajo skladi rasti. Lastniško – dobičkonosni skladi Glavni namen oz. cilj lastniško - dobičkonosnih skladov je doseganje nadpovprečnih donosov z investicijami v visoko donosne delnice. Pri teh skladih je doseganje kapitalskih dobičkov sekundarnega pomena, zato skladi te vrste vlagajo svoja sredstva v visoko donosne delnice, pa tudi v obveznice in zamenljive vrednostne papirje. To so predvsem vrednostni papirji visoko kvalitetnih javnih, industrijskih ali finančnih podjetij. Tveganje pri naložbah investitorjev v lastniško - dobičkovne sklade je med splošnimi skladi delnic najmanjše, saj so vrednostni papirji, ki jih sklad drži v svojem portfelju, najmanj občutljivi na tržna nihanja. Vendar to ne pomeni, da so brez tveganja, saj so visoko donosne delnice posebej občutljive na obrestno mero. b)Drugi delniško orientirani skladi Specializirani skladi. Specializirani skladi investirajo v VP (vrednostne papirje) določene skupine podjetij z določenimi skupnimi, ožje definiranimi karakteristikami (posebni finančni instrumenti, določeno geografsko območje ali gospodarska panoga). Donosi teh skladov so odvisni od uspešnosti poslovanja določene panoge oz. gibanja v državi, s čimer se poveča tveganje. Sektorski skladi. Ti skladi so še bolj specializirani, saj so usmerjeni le na določeno gospodarsko panogo ali celo samo sektor na finančnem trgu. Seveda je posledica te koncentriranosti še večje tveganje. Njihova donosnost je namreč močno odvisna od dejavnikov, ki vplivajo na posamezno panogo. Indeksni skladi.

17 Indeksni vzajemni skladi so bili v zadnjih dveh desetletjih najhitreje rastoča skupina investicijskih skladov v svetu. Osnova njihovega delovanja je preprosta. Tako poznamo sklade, ki posnemajo indekse S&P 500, Dow Jones Industrial, Nasdaq, Wilshire 5000 in podobno. Cilj takšnega sklada ni izboljšati rezultate primerljivega indeksa, temveč se mu najbolj približati. Osnovni prednosti indeksnih vzajemnih skladov sta visoka stopnja razpršitve premoženja in predvsem razmeroma nizki stroški upravljanja. Imajo precej manjše število zaposlenih kot aktivno upravljani skladi, saj ne zaposlujejo večjega števila svetovalcev, upraviteljev in analitikov, zato so njihovi operativni stroški minimalni. Investitor, ki prihranke investira v indeksni investicijski sklad, je odrešen tudi pomembne skrbi. Ni mu treba skrbeti, da bo podpovprečno uspešen, saj je indeksni investicijski sklad vedno povprečno uspešen (Kleindienst 2001, 455-472). Mednarodni skladi Mednarodni skladi investirajo svoje premoženje v VP ene ali več držav. Z razpršitvijo premoženja poskušajo zmanjšati tveganje padca cen delnic. Vendar pa ima to lahko za posledico nastanek drugih tveganj, kot so državno tveganje, devizno tveganje ali zmanjšanje likvidnosti. Pomembna pomankljivost teh skladov so visoki stroški, kar je predvsem posledica višjih stroškov upravljanja.

3.1.2 Vzajemni skladi obveznic Glavna značilnost vzajemnih skladov obveznic je, da imajo svojo aktivo naloženo v dolžniških vrednostnih papirjih podjetij in države na različnih ravneh. Večino njihovih dohodkov predstavljajo obresti, medtem ko so kapitalski dobički manjši. Njihov osnovni cilj je predvsem doseganje čim večjega in stalnega prihodka za njihove vlagatelje. Vzajemni skladi obveznic se delijo na:

• obdavčene sklade obveznic • neobdavčene sklade obveznic

a) Obdavčeni skladi obveznic Skladi podjetniških obveznic Skladi podjetniških obveznic večino svojega premoženja naložijo v obveznice podjetij, preostali del pa naložijo v državne obveznice. Obveznice podjetij, v katere sklad investira svoja sredstva, se med seboj razlikujejo po kakovosti. Nekateri skladi vlagajo v visoko donosne obveznice podjetij, ki pa vsebujejo tudi visoko tveganje, saj so močno odvisne od nadaljnjega razvoja podjetja in manj od tržnih gibanj. Drugi kupujejo predvsem obveznice visoko kakovostnih podjetij, ki so manj tvegane. Skladi državnih obveznic

18 Sklad državnih obveznic vlaga svoja sredstva predvsem v državne obveznice, ki so lahko različnih ročnosti. Preostali del sredstev je namenjen naložbam v hipotekarne obveznice in vrednostne papirje agencij, ki jih izdajajo državne organizacije. Te naložbe imajo zelo nizko tveganje, saj je država dober plačnik obresti in glavnice. Investitor se izpostavlja predvsem obrestemu tveganju, pričakovana donosnost teh skladov pa je razmeroma nizka. Skladi z rokom dospelosti V portfelju skladov z rokom dospetja predstavljajo velik delež obveznice brez investicijskih kuponov . Te obveznice ne prinašajo obresti in se kupujejo po ceni, ki je diskontirana na osnovi tržne obrestne mere in je od nje tudi ves čas odvisna. Cena obveznice se ves čas povečuje in se ob roku dospelosti izenači z nominalno vrednostjo. Skladi hipotekarnih obveznic V portfelju sklada hipotekarnih obveznic so zbrane obveznice, ki so zavarovane s hipoteko na nepremičnine in imajo jamstvo za pravočasnost plačila in za primer bankrota. Mednarodni skladi obveznic Investicijska politika mednarodnih skladov obveznic je usmerjena na mednarodni trg kapitala. Skladi vlagajo svoja sredstva v obveznice države in v obveznice visoko kakovostnih podjetij tako doma kot v tujini. Glavna cilja njihovega delovanja sta obresti in porast vrednosti kapitala na osnovi tečajnih razlik. b) Neobdavčeni skladi obveznic Nacionalni skladi občinskih obveznic Ti skladi investirajo v občinske obveznice v različnih državah. Obveznice, ki jih izdajajo v določeni državi, prinašajo skladom obresti, ki niso obdavčene. Skladi ponujajo svojim investitorjem visoko geografsko razpršenost. Skladi občinskih obveznic Skladi občinskih obveznic ponujajo manjšo diverzifikacijo premoženja in s tem večje tveganje, saj vlagajo svoje premoženje le v občinske obveznice ene zvezne države. Spremembe v tej državi so skoraj neodvisne od sprememb v drugih državah. Investitorji te države so oproščeni plačila državnega, zveznega in lokalnega davka iz naslova obresti. Skladi visoko donosnih obveznic Te sklade imenujemo tudi "junk skladi" saj investirajo v kakovostno slabše obveznice. Te imajo običajno višje obresti kot ostale obveznice in imajo daljši rok dospelosti ter predstavljajo visoko tveganje, da obresti ne bodo izplačane ali da glavnica ne bo vrnjena.

19 3.1.3 Vzajemni skladi kratkoročnih vrednostnih papirjev So edina oblika vzajemnih skladov, ki so namenjeni kratkoročnemu investiranju in jih zato imenujemo tudi denarni skladi (Money Market Mutual funds). Premoženje investitorjev imajo naloženo v kratkoročne donosne vrednostne papirje, kot so bančna potrdila o vlogi, bančni akcepti, državne zakladne menice, komercialni zapisi podjetij in drugi instrumenti denarnega trga.

Delijo se na:

• Obdavčene sklade, med katere uvrščamo predvsem sklade državnih kratkoročnih vrednostnih papirjev;

• neobdavčene sklade, ki združujejo značilnosti skladov obveznic ter denarnih skladov, investirajo izključno v mestne obveznice, ki so blizu dospelosti (2- 4 mesece) ali v različne vrste kratkoročnih občinskih zapisov, s čimer se izognejo plačilu davka na dobiček;

3.1.4 Mešani vzajemni skladi

V svojem portfelju imajo ti skladi vse vrste VP. Tako investirajo v delnice, obveznice in kratkoročne VP. Za njih je značilna visoka diverzificiranost portfelja in so zato manj tvegani. Ti skladi se še najbolj približujejo tržnemu premoženju.

Delijo se na: Uravnoteženi skladi Razmerje med delnicami in obveznicami v teh skladih je stalno 3:2. Politika vlaganja temelji na ohranitvi in dolgoročni rasti osnovnega kapitala ter dobička od investicij sklada. V portfelju so visoko kakovostne delnice, državne obveznice in obveznice kakovostnih podjetij. Skladi alokacije sredstev Ti skladi ponujajo diverzificiran portfelj lastniških in dolžniških VP ter gotovine in njenih ekvivalentov. Struktura portfelja je odvisna od managerja in se oblikuje v skladu s pričakovanji investitorjev. Zamenljivi skladi Premoženje teh skladov predstavljajo zamenljivi VP. To so VP, ki se jih lahko po vnaprej določeni ceni zamenja za vnaprej določeno število navadnih delnic istega izdajatelja. Ti skladi prinašajo na eni strani dobičke od investicij, na drugi strani pa, kot posledico rasti tržne vrednosti, možne kapitalske dobičke.

20 4. VZAJEMNI SKLADI V SLOVENIJI

4.1 Nastanek in razvoj vzajemnih skladov V Sloveniji so se kmalu po osamosvojitvi pojavili prvi vzajemni skladi, ki so jih upravljale borznoposredniške hiše ali oddelki investicijskega bančništva v bankah. Tako je januarja 1992 borznoposredniška hiša PM&A ustanovila prvi vzajemni sklad Galileo. Konec leta 1992 se mu je pridružil vzajemni sklad LBM Piramida pod upravljanjem LB Maksime. V letu 1993 so bili ustanovljeni trije vzajemni skladi, leto kasneje pa kar osem. Tako je v Sloveniji do konca leta 1994 delovalo že 13 vzajemnih skladov, ki so delovali brez zakonodaje, ki bi urejala njihovo poslovanje (Žnidaršič, 1999, 109). V letu 1994 sta bila sprejeta dva zakona, ki sta postavila temeljni zakonski okvir za delovanje družb za upravljanje, investicijskih skladov in stem tudi vzajemnih skladov. S sprejetjem Zakona o trgu vrednostnih papirje (ZTVP) (Ur.l.RS,št.6/94) je bila ustanovljena Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP), katera izdaja dovoljenja za ustanovitev in poslovanje investicijskih družb ter nadzira delovanje družb za upravljanje. S sprejetjem Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU) pa so morali vsi zajemni skladi po 1.1.1995 preiti v upravlanje družb za upravljanje. Po letu 1995 je bilo ustanovljenih le še 6 novih vzajemnih skladov, od katerih pa je bil aprila 2001 vzajemni sklad Miha likvidiran. Z zlomom Dadasa3 leta 1996 pa je prišlo do omajanja zaupanja številnih vlagateljev v to dejavnost. Na ponovno prebuditev vzajemnih skladov v letih 1998 in 1999 so vplivali pozitivni trendi na borzah in stem boljši donosi vzajemnih skladov, kar je vplivalo na pritok svežega kapitala. Leto 2000 pa je bilo bolj sušno glede donosov in pritokov svežega kapitala. To velja za Slovenijo kot za tujino, saj je leto 2000 večina mednarodnih delniških skladov končala v rdečih številkah. Kljub negativnim trendom na svetovnih borzah v letu 2001 so se tečaji večine vrednostnih papirjev v Sloveniji krepko dvignili in upravljalcem vzajemnih skladov prinašali lepe donose. Leto 2002 pa je bilo leto presežkov v vseh pogledih, tako v donosu kot v prilivu svežega kapitala. V tem letu so prevzemi podjetij, ugibanja o vstopu tujcev na naš kapitalski trg in tudi napovedana sprememba zakonodaje dali upravljalcem vzajemnih skladov možnost, da so s spretnim upravljanjem dosegli visoke donose. Konec leta 2002 je delovalo 18 vzajemnih skladov, katere je upravljalo 11 družb za upravljanje (DZU), kar je kronološko prikazano v tabeli 3. V obdobju od ustanovitve prvega sklada pa do danes so nekateri skladi prenehali z delovanjem, se spojili z drugimi skladi ali pa so jih prevzele druge DZU. V prihodnosti lahko pričakujemo nov razmah števila skladov kot posledico dolgo pričakovanega novega ZISDU. Ta je usklajen s standardi in direktivami Evropske unije, torej bolj naklonjen varčevanju v vzajemne sklade. Poleg tega pa nekatere slovenske DZU že tako pogledujejo v tujino.

3 Borzna hiša Dadas BPH je bila novembra 1996 izključena iz Ljubljanske borze zaradi nedovoljene manipulacije z delnicami,ki so pripeljale do hitre rasti vrednosti kuponov nekatirih vzajemnih skladov, kar stroka imenuje »fenomen spirale« (Žnidaršič, Kranjc, 97)

21 SLIKA 3: GIBANJE ŠTEVILA VZAJEMNIH SKLADOV V SLOVENIJI OD LETA 1992 DO LETA 2002

02

46

81012

1416

1820

1992

1993

1994

1995

1996

1997

1998

1999

2000

2001

2002

Leta

Šte

vilo

skla

dov

Vir podatkov: Vzajemci (2003a) Slika 3 prikazuje kumulativno nastajanje števila vzajemnih skladov od leta 1992 do 2002.

TABELA 3:RAZVRSTITEV VZAJEMNIH SKLADOV PO DATUMU USTANOVITVE

Naziv Sklada DZU Začetek poslovanja Galileo KD Investments 01.01.1992 Piramida LB Maksima 31.12.1992 Polžek Abančna DZU 01.09.1993 Modra kombinacija Ilirika DZU 18.11.1993 Hrast KBM Infond 01.01.1994 Pika Primorski skladi 21.01.1994 Vizija Vizija 01.02.1994 SPD KBM Infond 01.03.1994 Delniški KBM Infond 01.03.1994 Alfa Probanka DZU 01.03.1994 Vipek Avip 08.03.1994 Zajček Abančna DZU 23.06.1994 Rastko KD Investments 23.08.1996 KD Bond KD Investments 23.08.1996 Živa Primorski skladi 16.11.1999 Renta Triglav DZU 22.12.1999 Skala Krekova družba 15.03.2000 Sova Abančna DZU 24.11.2000

Vir podatkov: Vzajemci (2003b)

22 4.2 Vrste vzajemnih skladov in družbe za upravljanje Vzajemni skladi so izrednega pomena za male investitorje, katerim so se poleg bančnih vlog odprle nove možnosti investiranja, predstavljajo pa tudi nov način financiranja gospodarstva. Vzajemni skladi se med seboj razlikujejo predvsem glede na naložbeno politiko oziroma glede na to, v katere vrednostne papirje vlagajo denar. Po obliki so vzajemni skladi v Sloveniji delniški, obvezniški ali mešani. Delniški skladi večino zbranih sredstev investirajo v delnice, mešani skladi pa investirajo tako v delnice kot tudi v obveznice in bančne depozite. Obvezniški skladi pa v glavnem nalagajo sredstva vlagateljev v obveznice in bančne depozite. Zato se tudi doseženi donosi med skladi razlikujejo. Naložbe v delniške sklade so bolj tvegane in zato tudi bolj donosne, kadar trg raste in obratno. Investicije v obvezniške sklade in sklade ravnotežja so manj tvegane, vendar tudi zato nekoliko manj donosne. Zato ni vseeno, v kakšen sklad vložimo svoje prihranke. V Sloveniji pa ne obstaja noben denarni sklad, ki ima funkcijo varne in donosne naložbe v obdobju, ko vlagatelji nimajo svojega premoženja, v delu ali celoti, naloženega v delnice, obveznice ali kratkoročne vrednostne papirje. Ti skladi so varen pristan za investitorje v obdobju, ko na trgu ni pravih investicijskih priložnosti. Premoženje denarnega sklada je v obliki različnih valut, upravljavec pa skuša s prodajo oz. nakupom doseči čim večji dobiček. Donosnost tovrstnih skladov naj bi bila večja od donosa v banki. Vzrok za to pa je v osnovi premajhna aktivnost na borzi in premoč bančnega sistema, ki za povrh nudi ugodne obrestne mere na depozite. V svetu obstajajo tudi krovni skladi, ki so skladi skladov in so zelo konzervativna oblika naložbe, saj je tveganje razpršeno skozi vse ostale sklade in hedge skladi, ki se poslužujejo alternativnih oblik investiranja. Hedge skladi uporabljajo investicijsko tehniko nekrite prodaje vrednostnih papirjev in izvedene finančne instrumente4. Namenjeni so premožnim investitorjem, saj se vložki gibljejo med 100.000 $ in 20 miljinov $ (Miskin, Frederic S., 2001, 327-329). Uspešno delovanje vzajemnih skladov je pogojeno z obstojem in z delovanjem trga vrednostnih papirjev. Bolj ko je razvit trg vrednostnih papirjev in več kot je vrednostnih papirjev na trgu, večje so možnosti za uspešno upravljanje skladov in lažje je oblikovati sklade, ki bi ustrezali različnim interesom in nagibom investitorjem. V Sloveniji imamo nezadovoljivo razvit trg vrednostnih papirjev in trg kapitala, ki ju finančne oblasti premalo dodatno spodbujajo, kar se bo dolgoročno pokazalo v slabšem gospodarskem razvoju (Veselinovič, 1997, 1). Za vse vzajemne sklade na slovenskem trgu velja, da so upravljani aktivno in da sestavo premoženja skozi čas vsaj deloma spreminjajo. S tehniko tempiranja trga (market timing) upravitelj premoženja skuša doseči nadpovprečno donosnost premoženja tako, da v izbranem obdobju da večjo težo naložbam in/ali naložbenim skupinam, za katere v določenem prihodnjem obdobju pričakuje nadpovprečno donosnost premoženja.

4 Predvsem v terminske pogodbe in opcije

23 Po ZISDU lahko vzajemni sklad ustanovi ter nato vodi in upravlja samo družba za upravljanje, ki skrbi za primernost naložb, ki temeljijo na vnaprej določeni naložbeni politiki in zakonskih predpisih. Družba za upravljanje je gospodarska družba, ki se ustanovi izključno za upravljanje investicijskih skladov. Njena glavna naloga je strokovno, vestno in gospodarno upravljanje sredstev za račun vlagateljev. DZU na podlagi pravil upravljanja izvaja investicijsko politiko skalda, poleg tega pa še vodi evidenco o imetnikih investicijskih kuponov (točk) in skrbi za upoštevanje vseh zakonskih omejitev. Ustanovi se lahko kot delniška družba z izdajo delnic ali kot družba z omejeno odgovornostjo z vplačilom stvarnih vložkov družbenikov. Sedež mora imeti na območju Republike Slovenije, da sodi pod jurisdikcijo države.

TABELA 4: UPRAVLJALCI VZAJEMNIH SKLADOV IN VRSTE TEH SKLADOV V LETU 2002

Upravljalec

skladov Vzajemni

sklad Vrsta vzajemnega

sklada

Galileo mešani Rastko delniški

KD Investments

d.o.o. KD Bond obvezniški Hrast mešani

Delniški delniški KBM

Infond d.o.o. SPD delniški

Polžek mešani Zajček uravnotežen delniški

ABANČNA DZU d.o.o.

Sova obvezniški Pika obvezniški PRIMORSKI

SKLADI D.D. Živa uravnotežen delniški PROBANKA

DZU d.o.o. Alfa mešani

LB Maksima Piramida mešani ILIRIKA DZU

d.o.o. Modra

Kombinacija mešani

TRIGLAV DZU d.o.o.

Renta konzervativen mešani

KREKOVA DRUŽBA d.o.o.

Skala dinamičen mešani

VIZIJA d.o.o. Vizija mešani AVIP DZU Vipek mešani

Vir:Vzajemci (2003c) Družba za upravljanje KD Investments je ob koncu leta 2002 upravljala tri vzajemne sklade, kakor tudi družba za upravljanje KBM Infond in Abančna družba za upravljanje. Prva je upravljala sklade Galileo, Rastko in KD Bond druga pa sklade Hrast, Delniški, SPD. Medtem ko je DZU Abančna upravljala vzajemni skladi Polžek, Zajček in Sova. Družba za upravljanje Primorski skladi je upravljala z dvema vzajemnima skladoma (Pika, Živa), preostale družbe za upravljanje pa so upravljale po en vzajemni sklad (tabela 4).

24 4.3 Zakonska opredelitev vzajemnih skladov Področje upravljanja in delovanja vzajemnega sklada je določeno z novim Zakonom o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-1) sprejet 29.11.2002. Zakon določa pogoje za ustanovitev investicijskih skladov in družb za upravljanje ter način in nadzor njihovega poslovanja. ZISDU-1 določa tudi pogoje prodaje investicijskih kuponov, opredeljuje vrste storitev, ki jih druge osebe opravljajo za investicijske sklade s pogoji in načinom opravljanja le teh, ureja pa tudi nadzor in pogoje upravljanja pokojninskih vzajemnih skladov (1.člen ZISDU-1, 2002) Novi zakon ZISDU-1 je opredelil dve temeljni obliki investicijskih skladov, ki sta poznani v svetu in v Sloveniji: • vzajemne sklade, ki so odprti skladi in niso pravne osebe; • investicijske družbe, ki so zaprti skladi in so pravne osebe;

Vzajemni sklad nastopa na trgu z namenom pridobivanja dobička, ni pa gospodarska družba v smislu zakona o gospodarskih družbah ( ZGD).

4.3.1 Vzajemni sklad in pravila za upravljanje Vzajemni sklad ni niti pravna niti fizična oseba, je premoženje, ki ga sestavljajo naložbe v prenosljive vrednostne papirje in ki je bilo financirano z denarjem fizičnih oz. pravnih oseb ter je v lasti teh oseb (Balkovec, 2000, 74). Njegova temeljna značilnost je, da velikost sklada ni ustanovljena ob ustanovitvi, zato mu rečemo tudi odprti sklad. Velikost premoženja sklada se spreminja dnevno preko nakupov in prodaj točk sklada investitorjev. Cilj vzajemnega sklada je povečevanje njegove vrednosti ter posledično povečevanje premoženja vlagateljev. Uspešnost pa predstavlja rast vrednosti točke – donos, glede na naložbeno politiko, ki je zapisana v prospektu sklada. Vzajemni sklad lahko upravlja le družba za upravljanje, ki je gospodarska družba, ustanovljena izključno za upravljanje investicijskih skladov. Izpoljnevati mora relativno stroge statusne, organizacijske, kadrovske in tehnične pogoje. DZU upravlja vzajemni sklad v svojem imenu in na račun imenitnikov investicijskih kuponov. Pravila za upravljanje vzajemnega sklada so najpomembnejši akt, ki ga morajo poznati bodoči investitorji oz. kupci kuponov vzajemnega sklada. Z njimi je opredeljeno delovanje sklada, v njih pa so zapisane tudi značilnosti poslovanja. Družba za upravljanje oblikuje vzajemni sklad tako, da sprejme pravila upravljanja. Ta pravila določajo ime vzajemnega sklada, investicijsko politiko vzajemnega sklada, sedež družbe za upravljanje, višino vstopnih oz. izstopnih stroškov, do katere je upravičena družba za upravljanje, način njihovega izračuna in plačila, višino provizije za upravljanje vzajemnega sklada, višino provizije, do katere je upravičen skrbnik, vrste drugih stroškov, do povrnitve katerih je v breme premoženja vzajemnega sklada, predloge ciljev in merila za uresničitev tako opredeljenih ciljev, načine obveščanja javnosti in imetnikov kuponov, postopek za spremembo pravil upravljanja, postopek izdaje in vplačil investicijskih kuponov, postopek

25 izplačila vrednosti investicijskih kuponov, postopek in način razdelitve čistega dobička in postopek likvidacije vzajemnega sklada (119 člen ZISDU-1, 2002). Dovoljenje za upravljanje in spremembe pravil za upravljanje na predloge upravitelja izda Agencija za trg vrednostnih papirjev.

4.3.2 Oblikovanje vzajemnega sklada Vzajemni sklad lahko oblikuje samo družba za upravljanje, a mora prej pridobiti dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev. Oblikovanje vzajemnega sklada poteka po naslednjih fazah: (115-117 člen ZISDU-1, 2002) • sprejem pravil upravljanja vzajemnega sklada; • sklenitev pogodbe s skrbnikom o opravljanju skrbniških poslov; • pridobitev dovoljenja Agencije za trg vrednostnih papirjev; • vpisovanje in vplačilo ter izdaja investicijskih kuponov oz. enot premoženja

vzajemnega sklada; • investiranje z vplačili investicijskih kuponov oz. enot premoženja, pridobljenih

denarnih sredstev v vrednostne papirje; Zahtevi za izdajo dovoljenja za upravljanje vzajemnega sklada je potrebno priložiti dokaze o višini osnovnega kapitala in kapitalske ustreznosti družbe za upravljanje, poslovni načrt družbe in dokumentacijo, ki jo določi ATVP, na podlagi katere je mogoče ugotoviti, ali je družba za upravljanje kadrovsko, tehnično in organizacijsko sposobna upravljati vzajemni sklad. DZU sklene pogodbo z depozitarjem in banko. Z depozitarjem sklene pogodbo, katero ga pooblasti za upravljanje vseh poslov v zvezi s hrambo vrednostnih papirjev vzajemnega sklada, banko pa s pogodbo pooblasti za opravljanje vseh poslov v zvezi z denarnim poslovanjem vzajemnega sklada.

4.3.3 Naložbe vzajemnega sklada Naložbe vzajemnega sklada urejajo zakonski predpisi določeni v ZISDU-1, ZTVP-1, ZGD tako, da za temeljno vodilo upravljalcu postavljajo dolžnost, da pri nalaganju sredstev vzajemnega sklada upošteva omejitve in razpršitve tveganj. Osnovno pravilo je, da sme vzajemni sklad zbrana sredstva nalagati v vrednostne papirje, ki kotirajo na borzi ali drugem organiziranem in nadzorovanem trgu vrednostnih papirjev. Vzajemni sklad mora imeti v skladu z zakonom obliko naložb v tržne vrednostne papirje, naložbe v bančne denarne depozite in netržne vrednostne papirje, ki pa ne smejo skupno presegati 25 odstotkov vseh sredstev. Najmanj 5 odstotkov vseh naložb mora imeti vzajemni sklad v obliki likvidnih sredstev in kratkoročnih vrednostnih papirjev, katerih rok dospelosti ne bo daljši od šestih mesecev (93 in 94 člen, ZISDU, 1994). Po sprejetju novega zakona ZISDU-1 lahko obseg naložb v tuje vrednostne papirje presega 10 odstotkov sredstev vzajemnega sklada. S tem je vlagateljem v vzajemne sklade

26 omogočena razpršitev tveganja globalno. V primeru, če gre za tržne vrednostne papirje, lahko naložbe v vrednostne papirje istega izdajatelja predstavljajo največ 10 odstotkov vseh naložb vzajemnega sklada, če pa gre za netržne vrednostne papirje pa lahko naložbe v vrednostne papirje istega izdajatelja predstavljajo največ 5 odstotkov vseh naložb vzajemnega sklada. Tržne vrednostne papirje, ki kotirajo na borzi ali drugem trgu vrednostnih papirjev predpiše ATVP. Naložbe z gibljivim donosom, predvsem delnice, se zaradi doseganja kapitalskih dobičkov obrnejo večkrat letno, naložbe s fiksnim donosom pa se praviloma ne obračajo znotraj enega leta. Ena izmed pomembnih sprememb, ki jih prinaša nov zakon ZIDSU-1 je tudi sprostitev možnosti vlaganja v enote in delnice drugih investicijskih skladov in vlaganja v izvedene finančne instrumente opredeljene v ZTVP-1 ter tem instrumentom enakovredni instrumenti (64.člen, ZIDSU-1, 2002)

4.3.4 Davčni predpisi Vzajemni sklad ni pravna oseba, zato ni zavezan k plačevanju davka na kapitalski dobiček. To pomeni, da pri nakupu in prodaji vrednostnih papirjev, pri katerih je bil realiziran kapitalski dobiček, ti niso predmet obdavčitve iz naslova kapitalskega dobička. Medtem pa, fizične osebe, ki dosežejo kapitalski dobiček pri prodaji domačih vrednostnih papirjev, plačajo davek na kapitalski dobiček, če so bili vrednostni papirji prodani v prej kot treh letih od pridobitve. Zakon o davku na kapitalske dobičke je začel veljati 1.1.1997. Pred tem so bili kapitalski dobički fizičnih oseb neobdavčeni. Davčna osnova za davek od kapitalskih dobičkov od prodaje vrednostnih papirjev je realizirani dobiček t.j. razlika med prodajno in nabavno ceno vrednostnega papirja. Če je od nabave do prodaje minilo več kot 6 mesecev, se nabavna cena revalorizira z rastjo drobnoprodajnih cen in s tem se osnova zmanjša. Stopnja akontacije davka na dobiček je 30 odstotna, končni davek pa je odvisen od davčnega razreda pri napovedi dohodnine posameznega vlagatelja. Za določitev nakupne cene v primeru več nakupov in prodaji istovrstnih vrednostnih papirjev po različnih cenah se upošteva metoda FIFO5. To pomeni, da se izplačilo kuponov obračunava po cenah posameznih nakupov točk vzajemnega sklada tako, kot si časovno sledijo. Podjetje jih ima lahko neomejeno dolgo, vendar se obravnavajo kot kratkoročne finančne naložbe, saj jih lahko kadarkoli unovčijo. Stopnja davka je 25% na doseženi dobiček podjetja v poslovnem letu ne glede na to, ali je bila prodaja po preteku treh let od nakupa ali prej. V marsikateri državi je zakonska meja za obdavčitev nižja od treh let. V Sloveniji je bilo na to temo, kar nekaj pobud, vendar nobena ni bila zakonsko sprejeta. Z vstopom v Evropsko Unijo se bo ta meja po vsej verjetnosti spustila na 12 mesecev, tako kot je v Nemčiji že danes.

4.3.5 Letno poročilo vzajemnega sklada 5 First in, first out-vedno se izplačuje najprej tiste enote premoženja, ki so bile prve vplačane

27 Uprava družbe za upravljnje posameznega vzajemnega sklada je odgovorna za pripravo računovodskih izkazov tako, da ti predstavljajo resnično in pošteno sliko poslovanja vzajemnega sklada ob koncu poslovnega leta in izkaz uspeha za to obdobje. Uprava potrjuje, da so bile dosledno uporabljene ustrezne računovodske politike ter da so bile računovodske ocene izdelane smiselno ter po načelu previdnosti. Uprava tudi potrjuje, da so bili računovodski izkazi sestavljeni v skladu s Sklepom o vsebini letnega in polletnega poročila o poslovanju investicijskega sklada oz. s Slovenskim računovodskim standardom 38 – Računovodske rešitve v vzajemnih skladih. Računovodski izkazi so izdelani na osnovi predpostavke o nadaljnjem poslovanju vzajemnega sklada. Uprava je odgovorna za ustrezno vodeno računovodstvo, za sprejem ustreznih ukrepov za zavarovanje sredstev vzajemnega sklada ter za preprečevanje in odkrivanje prevar in drugih nepravilnosti. Letna poročila revidirajo Revizijske družbe in sicer računovodske izkaze vzajemnega sklada ki jih sestavljajo :

• bilanca stanja na dan 31.12.2002, • izkaz poslovnega izida; • izkaz finančnega izida; • izkaz premoženja; • izkaz pomembnejših sprememb premoženja za poslovno leto; • izkaz obveznosti, ki se plačujejo v breme vzajemnega sklada;

Poslovodstvo družbe za upravljanje, ki upravlja vzajemni sklad, je odgovorno za računovodske izkaze vzajemnega sklada, odgovornost revizorja je, da izrazi mnenje o njih.

4.3.6 Likvidacija vzajemnaga sklada Likvidacija vzajemnega sklada se začne kadar ali družba za upravljanje ali sam vzajemni sklad ne izpolnjujeta zahtev, ki so določene z ZISDU-1. V tem primeru pride do prodaje vseh vrednostnih papirjev, ki jih ima sklad v lasti. Tako pridobljena denarna sredstva se potem po poplačilu stroškov likvidacije razdelijo lastnikom v višini posameznega lastništva v vzajemnem skladu. Namesto likvidacije je možen tudi prenos upravljanja sklada na drugo družbo za upravljanje, ki izpolnjuje določila zakona. Postopek likvidacije vzajemnega sklada se začne v naslednjih primerih: (Pravila upravljanja, Probanka-dzu, 2003, 7 )

• če je s pravnomočno odločbo Agencije družbi za upravljanje odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti ali če je bil nad družbo za upravljanje začet stečajni postopek ali postopek likvidacije;

• če v roku 3 mesecev po objavi prvega poziva javnosti k vplačilu investicijskega kupona niso vplačani investicijski kuponi v skupni vrednosti najmanj 50.000.000 SIT;

28

• če se čista vrednost sredstev vzajemnega sklada zmanjša pod 50.000.000 SIT in v naslednjih treh mesecih ne doseže 50.000.000 SIT;

• če je bila v zadnjem letu čista vrednost sredstev vzajemnega sklada manjša kot 50.000.000 SIT v posameznih obdobjih, ki skupaj presegajo šest mesecev;

• v drugih primerih, določenih s pravili upravljanja vzajemnih skladov;

4.4 Značilnosti vlaganja v vzajemne sklade

4.4.1 Pristop k skladu Po izdanem dovoljenju upravljanja sklada s strani ATVP mora družba za upravljanje objaviti v javnosti poziv k vplačilu investicijskih kuponov. Bodoči vlagatelj se mora seznaniti z lastnostmi varčevanja v vzajemnih skladih, zato na podlagi ponudbe prospektov izbere zanj najprimernejši sklad. Prospekti nas seznanijo o pogojih poslovanja in investicijsko politiko, dajejo informacije o sestavi naložb v vrednostne papirje, kjer je določen tudi obseg naložb v tuje vrednostne papirje. Naložbe v vrednostne papirje tujih izdajateljev so samo v tiste, ki so del borzne kotacije na eni izmed borz članic – celoten seznam borz je naveden v prospektu vzajemnega sklada. Pred prvim vplačilom v sklad je vlagatelj dolžan izpolniti pristopno izjavo, ki jo dobi po pošti ali na različnih vpisnih mestih oziroma na mestih, ki so pooblaščena za opravljanje vpisa po Sloveniji in mora biti pisna. Predlog zakona daje možnost pristopne izjave posredovati tudi v ustrezni elektronski obliki. V pristopni izjavi navedemo tudi morebitnega pooblaščenca, ki ima iste pravice kot vlagatelj. Vlagatelj je lahko tudi pravna oseba, ki jo zastopa zakoniti zastopnik. V zadnjem času so nekateri upravljalci začeli odpirati tako imenovane Finančne točke, ki so nove oblike informacijskih pisarn, katerih naloga je približevanje ponudbe vzajemnih skladov vlagateljem.

4.4.2 Vplačila in izplačila Fizična ali pravna oseba postane lastnik sorazmernega dela vzajemnega sklada z vplačilom vrednosti investicijskega kupona oz. enot premoženja vzajemnega sklada. Vrednost investicijskega kupona je enaka številu enot premoženja vzajemnega sklada, pomnožena z vrednostjo enote premoženja vzajemnega sklada. Najmanjše možno vplačilo pa je prodajna vrednost enote premoženja (ene točke, VEP). Vrednost enot premoženja se izračuna tako da se čista vrednost sredstev deli s številom enot premoženja sklada v obtoku. VEP= celotna sredstva – (obveznosti + rezervacije)

število enot v obtoku

Vplačevanje in s tem način vlaganja je mogoč z enkratno vlogo, ko se vplačani znesek po odbitku vstopne provizije preknjiži v sklad ali z obročnimi vplačili. Vplačevanje je dandanes seveda možno tudi preko sistema elektronskega bančništva, za tiste vlagatelje, ki

(1)

29 želijo redno vplačevati v sklad preko trajnika ali s pooblastilom delodajalca.

Obročno vplačevanje v vzajemni sklad je najprimernejša oblika vplačevanja v vzajemni sklad. Če vlagatelj vplačuje obročno, na primer vsakega 15. v mesecu, pridobi s časom potrebno disciplino, ki je potrebna za doseganje dobrih rezultatov, saj je varčevanje v vzajemnih skladih dolgoročna naložba. Pomembno je tudi dejstvo, da lahko vlagatelj kadarkoli izpusti posamezen obrok, saj ga k plačevanju v vzajemne sklade ne zavezuje nikakršna pogodba. Z rednim mesečnim vplačevanjem vlagatelj pridobi še eno prednost, možnost dodatnega dobička zaradi upoštevanja metode povprečnega stroška6 (MPS).

Na podlagi pisnega zahtevka za izplačilo pa lahko vlagatelj dvigne svoj denar iz sklada. Upravitelj mora opraviti izplačilo v višini vrednosti investicijskega kupona, ki velja na dan izplačila, zmanjšani za morebitno odkupno provizijo. Denar bo nakazan na bančni račun, ki ga je vlagatelj navedel v pristopni izjavi najkasneje v petih delovnih dneh. Izplačilo za tujo osebo, ki je imetnik investicijskega kupona, poteka preko borzno posredniške hiše. Izplačilo ni vezano, zato lahko vlagatelj kadarkoli dvigne svojo vlogo v celoti ali delno, skratka čisto po želji vlagatelja. Vplačila in izplačila se opravljajo preko banke, pooblaščene za opravljanje plačilnega prometa. Z dnem izplačila vrednosti investicijskega kupona prenehajo pravice imetnika kupona, ki iz tega kupona izvirajo in s tem tudi solastninska pravica na sorazmernem delu vzajemnega sklada.

4.4.3 Investicijski kuponi in računi Premoženje vzajemnega sklada je razdeljeno na enake enote – točke. Investicijski kupon vzajemnega sklada je prenosljiv imenski vrednostni papir, ki se glasi na eno ali več točk vzajemnega sklada in daje imetniku pravico do sorazmernega dela čistega dobička iz naložb vzajemnega sklada, pravico do sorazmernega dela vrednosti sredstev ob likvidaciji vzajemnega sklada in pravico, da mu družba za upravljanje na njegovo zahtevo izplača vrednost predloženega investicijskega kupona (126.člen ZISDU-1, 2002). Investicijski kuponi vzajemnega sklada imajo označbo za investicijski kupon, ime vzajemnega sklada, sedež družbe za upravljanje (upravitelja), serijsko številko, število enot premoženja, ime kupca, obveznosti izdajatelja in pravice imetnikov, kraj, datum in faksimile podpisa odgovornih oseb družbe za upravljanje (127.člen ZISDU-1, 2002)

Na pristopni izjavi vlagatelj določi želeni način varčevanja. Tako pri investicijskem računu upravitelj hrani kupone imetnika, vlagatelj dobiva samo izpiske stanja na računu, pri investicijskem kuponu pa vlagatelj ob vsakem vplačilu dobi investicijski kupon, ki ga mora hraniti sam in ga predložiti ob izplačilu. Investicijski račun ima določene prednosti pred investicijskim kuponom. Računa se ne da izgubiti ali ukrasti, ker je v nematerializirani obliki in se vlagatelj izogne tudi stroškom preklica kupona. Iz vsakega obračuna oz. izpiska je razvidno celotno preteklo poslovanje vlagatelja.

4.4.4 Provizije in stroški

6 Metoda povprečnega stroška je podrobneje razložena v poglavju 5.1.5

30 Družba za upravljanje za svoje storitve zaračunava provizijo, ki je sestavljena iz treh delov. Prvi in drugi del predstavljata vstopna in izstopna provizija, ki skupaj ne smeta presegati 3% vloženih oziroma izplačanih sredstev (po zakonu ZISDU-1 te omejitve ni več).Vstopna provizija je izražena v odstotku od zneska vplačila. Iztopna provizija pa je izražena v odstotku od zneska izplačila. Tretji del pa predstavlja upravljalska provizija, ki je izražena v odstotku od povprečne letne čiste vrednosti premoženja vzajemnega sklada. Ta provizija se DZU izplačuje iz premoženja vzajemnega sklada za obdobja in v rokih določenih v pravilih upravljanja (izračunava se dnevno izplačuje pa četrt letno). Odvaja se vsakodnevno v sorazmernem delu. Odvedena upravljalska provizija je upoštevana v vsakokratni vrednosti točke premoženja.

TABELA 5 :STROŠKI VZAJEMNIH SKLADOV Vzajemni sklad Vstopna

provizija Iztopna provizija

Upravljalna provizija

Celotni stroški (upravljalska provizija + ostalo) v %

Polžek 2,0 1,0 2,0 2,2 (2002) Zajček 2,0 1,0 2,0 2,1 (2002) Sova 0,5-2,5 0,0 1,0 1,1 (2002) Vipek 2,0 1,0 2,0 1,93 (2002) Hrast 3,0 0,0 2,0 2,17 (2002) SPD 3,0 0,0 2,0 2,17 (2002)

Delniški 3,0 0,0 2,0 2,22 (2002) Galileo 3,0 0,0 2,0 2,12 (2002)

KD Bond 2,0 0,0 1,0 1,08 (2001) Rastko 3,0 0,0 2,0 2,12 (2001) Skala 1,0-2,0 1,0 2,0 2,17 (2002)

Piramida 0,0 1,0 2,0 1,91 (2001) Pika 1,5 1,5 2,0 2,14 (2002) Živa 1,5 1,5 2,0 2,13 (2002) Alfa 3,0 0,0 2,0 2,20 (2001)

Modra komb. 1,4 1,4 2,0 2,46 (2002) Renta 1,0 2,0 2,0 2,20 (2002) Vizija 1,5 1,5 2,0 2,90 (2002)

Vir podatkov: Lubej, Vzajemci (2004) Večina vzajemnih skladov, zaračunava različne vstopne provizije, od katerih višine zavisi potem izstopna provizija. Vstopno provizijo vlagatelj plača ob vplačilu oz. se od vplačanega zneska odšteje, ostalo pa gre za nakup točk premoženja7.

Poleg provizije za upravljanje lahko družba za upravljanje iz sredstev vzajemnega sklada krije tiste vrste stroškov8 v zvezi z upravljanjem, ki so določeni v pravilih upravljanja.

7 Npr.: Če vlagatelj vplača 100.000 SIT v VS ALFA, je od tega 100.000/1,03 (3%)=97.087,38 SIT nakup točk premoženja, 2.912,67 SIT pa 3 % vstopna provizija. 8 Več o teh stroških v poglavju 5.1.3

31 4.5 Varnost naložbe v vzajemnem skladu

4.5.1 Pomen Agencije za trg vrednostnih papirjev ATVP je državna institucija, ki je ustanovljena s sklepom državnega zbora Republike Slovenije, z namenom nadzora trga vrednostnih papirjev, na katerem delujejo tudi družbe za upravljanje in s tem vzajemni skladi. ATVP izdaja dovoljenja za opravljanje poslov družbam za upravljanje, preko rednih dnevnih poročil konstantno nadzoruje delovanje družb, hkrati pa lahko v primeru nepravilnosti dovoljenje tudi odvzame in s tem povzroči likvidacijo sklada ali zamenjavo upravitelja sklada. Družba za upravljanje mora ATVP obveščati o finančnem stanju, statusnih spremembah, lastnikih družbe, likvidnostnih težavah in drugih zadevah, ki so pomembne pri samem poslovanju družbe. Dvakrat letno opravi neodvisna revizorska hiša revizijo poslovanja družbe za upravljanje, s katero se ugotavljajo pravilnosti ali morebitne nepravilnosti v poslovanju. Poročilo te hiše dobi v vpogled ATVP. Do odvzema dovoljenja s strani ATVP lahko pride v primerih, kadar družba ne odpravi nepravilnosti pri poslovanju v določenem času, ali če huje krši določbe ZISDU-ja ali če so družbi prenehali veljati pogoji za opravljanje dejavnosti upravljanja vzajemnih skladov. V kateremkoli od teh primerov ATVP izda odredbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja, v katerem se ugotavlja, tudi ob pogovoru z družbo za upravljanje, ali je postopek odvzema dejansko upravičen ali ne

4.5.2 Objava informacij Družba za upravljanje je zaradi zaščite investitorja dolžna dnevno in javno objavljati podatke VEP o svojih vzajemnih skladov oziroma izračunano vrednost delnic na osnovi čiste vrednosti sredstev investicijske družbe (knjigovodsko vrednost) in tržno ceno njenih delnic na borzi. Poleg tega mora družba za upravljanje objaviti:

• prospekt vzajemnega sklada oziroma delnic investicijske družbe, ki ga mora odobriti Agencija in je nato objavljen in je na razpolago javnosti ob začetku javne ponudbe,

• letno in polletno poročilo o poslovanju investicijskega sklada, • poročilo o sestavi naložb investicijskega sklada, • letno poročilo družbe za upravljanje z revidiranimi računovodskimi izkazi, ki ga

mora poslati tudi vlagateljem. Tečajnico vzajemnih skladov oz. podatke o dnevni vrednosti enote premoženja (VEP) vzajemnega sklada upravitelj vsak delovni dan sporoča Agenciji in dnevnim časopisom z veliko naklado. Agenciji upravitelj sporoči podatke o dnevni VEP istega dne, za katerega računa VEP (dan izračuna), medtem ko v dnevne časopise VEP objavi naslednji dan (dan objave). Podatke o vrednostih točk lahko spremljamo še na teletekstu in na internet straneh, po elektronski pošti ali v obliki SMS sporočil na telefone GSM. Objavljena VEP velja za vsa vplačila, ki so prispela na transakcijski račun vzajemnega sklada, ponavadi do konca predhodnega poslovnega dne (dneva izračuna).

Mesečno poročanje temelji na mesečnih poročilih upravitelja, ki vsebuje agregatni mesečni prikaz strukture vzajemnega sklada, mesečni prikaz strukture in spremembe naložb

32 vzajemnega sklada in druge mesečne podatke. Vsebino obrazca in način poročanja predpiše Agencija. Upravitelj je dolžan o poslovanju sklada objaviti tudi polletno in letno poročilo o poslovanju ter poročilo o sestavi naložb, katerega vsebino prav tako določi Agencija. Enkrat letno dobi vsak vlagatelj po pošti povzetek izkaz stanja in izkaz uspeha poslovnega leta, skupaj z mnenjem odbora investitorjev.

4.6 Prednosti in slabosti vlaganja v vzajemne sklade Naložbe v investicijske sklade predstavljajo alternativo drugim oblikam nalaganja prihrankov, predvsem neposrednim nalaganjem v vrednostne papirje. Hitra rast vzajemnih skladov v svetu in pri nas jasno kaže, da le-ti investitorjem prinašajo vrsto pomembnih koristi, hkrati pa tudi nekaj slabosti.

4.6.1 Prednosti 1. Široka diverzifikacija premoženja Mali investitorji, če se že odločijo za sodelovanje na finančnem trgu, sami praktično ne morejo učinkotivo razpršiti svojega premoženja. Za kaj takega imajo predvsem premalo finančnih sredstev (Geoffrey A Hirt, Stanley B. 1999, 536). Razpršitev premoženja pa je pomembna dejavnost pri investiranju na finančnem trgu, saj se na ta način lahko odpravi precejšen del tveganja, a ohrani možnost relativno visokega donosa. Tveganje lahko na splošno kvalificiramo v tri kategorije (Dimovski, Gregorič 1995, 108):

• Tveganje podjetja, ki zajema vse mogoče specifičnosti v podjetju – od stopnje konkurence do sprememb potrošnikovih preferenc. Empirične raziskave na trgih so pokazale, da lahko število 12 do 20 različnih delnic v portfelju zmanjša tveganje;

• Panožno tveganje, ki vpliva na podjetja iste panoge in predstavlja vezanost na določene nestabilne trge, panožne cikle, komplementarnost panoge, ranljivost substitutov…;

• Tržno tveganje, ki je povezano s tveganji v okolju, kot so pravna tveganja, inflacija, tveganja obrestne mere…;

Z razpršitvijo kapitala lahko v določeni meri odpravimo prvi dve postavki tveganja, medtem ko se tretji postavki ne moremo izogniti. In prav to ponujajo vzajemni skladi, ki povezujejo večje število investitorjev in nato investirajo – razpršijo zbrani kapital v njihovem imenu. Seveda pa je diverzifikacija portfelja odvisna tudi od same investicijske politike sklada. Tako bodo agresivnejši skladi, ki investirajo v nadpovprečno rizične papirje veliko bolj nihali od tržnega premoženja in obratno. Po drugi strani pa tudi skladi, ki se specializirajo samo na določeno panogo, tudi z razprševanjem znotraj te panoge, ne morejo ustrezno odpraviti panožnega tveganja. Vsekakor pa odpravijo tveganje podjetja in že s tem so bolj varni od naložbe v delnice ali obveznice posameznega podjetja.

33 2. Strokovno upravljanje Mali investitorji ponavadi ne premorejo ustreznih izkušenj, informacij in ustrezne izobrazbe za poslovanje na denarnem trgu ali trgu kapitala. DZU pa zaposlujejo posebej izobražene in izkušene posameznike ali celo skupine strokovnjakov s specializiranim znanjem za upravljanje ter vodenje premoženja, ki dobro poznajo trg. Ti strokovnjaki zbirajo in analizirajo množice informacij o trgu ter skušajo na podlagi pridobljenih podatkov oblikovati takšno investicijsko politiko sklada, ki bo v prvi vrsti zagotavljala visoke donose ob željeni stopnji varnosti naloženih sredstev. Za razliko od malih investitorjev ti strokovnjaki proučevanju trga posvečajo celoten delovni čas in ne le občasen pogled na tržno stanje. S tem so bolj v središču dogajanja in se zato lahko hitreje odzovejo na spremembe trga. Reakcijski čas pa je na borzi zelo pomemben. Skladi so namreč upravičeni do upravljavske provizije, ki se odmeri kot procent od povprečne čiste letne vrednosti sklada.

3. Likvidnost Likvidnost je ena izmed najbolj pomembnih lastnosti vsake naložbe. Nekako jo uvrščamo ob bok donosu in tveganju in velja za tretje finančno načelo. Stopnjo likvidnosti posamezne naložbe ocenjujemo glede na čas, ki je potreben, da pridemo do vloženega denarja, in to v gotovinski obliki. Gotovina je namreč najbolj likvidna med vsemi oblikami finančnih sredstev, saj je edino denarno sredstvo, ki v praktično vsakem trenutku omogoča izpeljavo katerekoli finančne transakcije. Naložba v vzajemni sklad velja za visoko likvidno, saj je po zakonu določeno, da morajo skladi izplačati investitorju njegov vložek najkasneje v roku petih dneh od izdaje zahteve po izplačilu. Denar v skladu torej dejansko ni vezan. Pri tej obliki naložbe ni nobenih pogodb z določenimi roki vplačil in višino zneskov in torej tudi nobenih pogodbenih kazni. Pri tem pa je seveda potrebno upoštevati tudi dejstvo, da mali investitorji večinoma nimajo tako visokih naložb, ki bi lahko vplivale na normalno delovanje sklada. Zato lahko rečemo, da ima delničar sklada možnost investicijske kupone kupiti ali prodati katerikoli dan po ceni, ki velja na tisti dan. Če pri te