DRŽAVNE POMO ČI V EVROPSKI UNIJI IN NJIHOV VPLIV NA OB … · 2006-07-30 · M. Repas: Državne pomoči v Evropski uniji in njihov vpliv na občine 47 1 Uvod Države članice Evropske

Lex localis, letnik II, številka 2, leto 2004, stran 45 - 69

45

DRŽAVNE POMOČI V EVROPSKI UNIJI IN NJIHOV VPLIV NA OB ČINE

UDK: (339.13:339.923:061.1EU):352

Martina Repas1 magistra pravnih znanosti Pravna Fakulteta Univerze v Mariboru Povzetek Prispevek obravnava ureditev državnih pomoči v Evropski uniji, ki so načeloma nezdružljive s skupnim trgom. Nadzor nad njihovim dodeljevanjem opravlja izključno Komisija ES. Med drugim lahko tudi občine dodelijo državno pomoč, zaradi česar morajo poznati in upoštevati relevantna pravila o njihovem dodeljevanju. V zvezi s tem so predvsem pomembni kriteriji za opredelitev določenega ukrepa kot državne pomoči. Nerazumevanje teh kriterijev ima lahko daljnosežne posledice. Država članica namreč odgovarja za kršitev obveznosti relevantnih določb prava ES, kolikor namera o dodelitvi državne pomoči ni priglašena Komisiji ES ali kolikor je državna pomoč izvršena pred njeno odobritvijo. AIDS GRANTED BY STATES AND THEIR IMPACT ON MUNICIPALITIES Summary The paper deals with the aids granted by States and regulated by the European Union. In principle, they are incompatible with the Common Market. The control over their granting is exerted solely by the Commission of the European Communities. Among other things, municipalities may also grant state aids. Therefore they must know and observe the relevant rules governing the granting of aids. The criteria for defining a certain measure as state aids are very important here. A failure to grasp these criteria might result in far-reaching consequences. Any Member State is responsible for violation of the relevant EU law provisions when the intention of granting state aid is not notified to the European Commission or state aid is granted before being approved.

STAATLICHE ZUSCHÜSSE IN DER EUROPÄISCHEN UNION UND IHR EINFLUSS AUF DIE GEMEINDEN Zusammenfassung Im Beitrag wird die Regelung der staatlichen Zuschüsse in der Europäischen Union erörtert, die grundsätzlich unvereinbar mit dem Europäischen Binnenmarkt sind. Die Aufsicht über die Zuteilung der Zuschüsse wird ausschließlich von der Kommission der EG durchgeführt. Unter anderem können auch die Gemeinden einen staatlichen Zuschuss zuteilen, wozu es notwendig ist, dass sie die relevanten Regeln für die Zuteilung kennen und beachten. In diesem Zusammenhang sind insbesondere die Kriterien für die Festlegung einer bestimmten Maßnahme wichtig. Das Nichtverstehen dieser Kriterien kann weitgreifende Folgen haben. Der Mitgliedstaat haftet nämlich für die Verletzung der Verpflichtungen aus den relevanten Bestimmungen des Rechts der EG, sofern das Vorhaben über die Zuteilung der staatlichen Zuschüsse der Kommission der EG

1 Asistentka, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru.

M. Repas: Državne pomoči v Evropski uniji in njihov vpliv na občine

46

nicht gemeldet ist oder die staatlichen Zuschüsse noch vor ihrer Genehmigung geleistet wurden.

Klju čne besede Državna pomoč, nezakonita pomoč, meddržavna trgovina, konkurenca, načelo selektivnosti, relevantni trg, splošna shema pomoči, individualna pomoč, nova pomoč, obstoječa pomoč. Keywords State aid, illegal aid, interstate commerce, competition, principle of selectivity, relevant market, generalised scheme of aid, individual aid, new aid, existing aid. Schlüsselworte Staatliche Zuschüsse, rechtswidrige Zuschüsse, zwischenstaatlicher Handel, Konkurrenz, Selektivitätsprinzip, relevanter Markt, allgemeines Schema der Zuschüsse, individuelle Zuschüsse, neue Zuschüsse, vorhandene Zuschüsse.


47

1 Uvod Države članice Evropske unije zagotavljajo podjetjem različne oblike finančnih pomoči, ki se dajejo za različne namene.2 Dodeljevanje takšnih pomoči je po pravu Evropske skupnosti3 omejeno, kolikor pomoč sodi v pojem državnih pomoči, kot je ta opredeljen v Pogodbi o Evropski skupnosti.4 Ustanovitev skupnega trga in sistem neomejene konkurence namreč prepovedujeta državam članicam dodeljevanje takšnih pomoči podjetjem, ki bi izkrivljale konkurenco na skupnem trgu in vplivale na trgovino med državami članicami. Država se z dodeljevanjem državnih pomoči vmešava v tržne razmere, s čimer izkrivlja konkurenčne pogoje na trgu, tako da nekatera podjetja postavlja v konkurenčno ugodnejši položaj. Takšno ravnanje ima negativen učinek na konkurenčnost drugih podjetij, ki niso prejemniki pomoči. Zaradi dodeljevanja državnih pomoči je tako lahko ogrožena konkurenčnost celotnega evropskega gospodarstva. Iz tega razloga je pravo ES v zvezi z njihovo dopustnostjo sprejelo izjemno restriktivna pravila, njihovo dodeljevanje pa je pod strogim nadzorom Komisije Evropskih skupnosti.5 Iz tega razloga mora država članica vse državne pomoči, ki izpolnjujejo predpisane pogoje v zadevnih določbah PES, priglasiti Komisiji ES, z njihovo realizacijo pa počakati do odobritve. Tako je torej suverenost držav članic EU močno omejena, kot izjemno pomembno pa se s tem v zvezi postavlja vprašanje, kateri ukrep države sploh predstavlja državno pomoč po pravu ES. Organi oblasti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni pogosto vidijo delovanje Komisije ES na tem področju kot nezakonito vmešavanje v uporabo javnega denarja za določene namene, ki nima prav nobene povezave z omejevanjem trgovine ali konkurence v EU. Nekatere kritike namenoma ignorirajo prekomejne učinke (tako določene regije kot tudi države članice EU), ki jih določene pomoči lahko imajo. Takšno gledanje je napačno in kaže na nerazumevanje nadzora državnih pomoči in kaj se pravzaprav želi s tem doseči.6 Ustrezna pravila ES o dodeljevanju državnih pomoči sicer navajajo, da države članice dodeljujejo državno pomoč, vendar pa Komisija in Sodišče Evropskih skupnosti7 zelo ekstenzivno razlagata pojem ''država'', kamor poleg organov centralnih oblasti med drugim sodijo tudi lokalni in regionalni organi. Iz tega izhaja, da pri nas lahko tudi občine dodelijo državno pomoč in za katere so prav tako pomembna relevantna pravila ES o njihovem dodeljevanju, s katerimi morajo biti seznanjene. Neupoštevanje teh pravil ima namreč za posledico odgovornost države članice zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki jih nalaga pravo ES.

2 Npr. za vzpodbujanje investiranj v določene regije ali sektorje gospodarstva, za prilagoditev novi tehnologiji ali okoljevarstvenim zahtevam kot tudi za pospeševanje investiranja v raziskave in razvoj. 3 V nadaljevanju pravo ES. 4 V nadaljevanju PES. 5 V nadaljevanju Komisija ES. 6 Povzeto po Lowe, stran 1. 7 V nadaljevanju Sodišče ES.


48

2 Opredelitev pojma državna pomoč 2.1 Ureditev državnih pomoči v EU Pravila o državnih pomočeh se nahajajo v določbah od 87. – 89. člena PES in so zelo fleksibilna. Določbo 87. člena PES lahko po odstavkih smiselno razčlenimo na tri dele. Določba 1. odst. 87. člena PES določa splošno ''prepoved''8 državnih pomoči in obenem navaja tudi kriterije, ki morajo biti podani za opredelitev ukrepa kot državne pomoči. Vendarle pa določba tega člena ne določa absolutne prepovedi državnih pomoči, saj jih določbi II. in III. odst. istega člena dopuščata, vendar le tiste, ki so splošno koristne. V II. odst. so tako navedene državne pomoči, za katere velja avtomatična izjema od njihove splošne prepovedi (t.i. avtomatične izjeme), v III. odst. pa so navedene t.i. pogojne ali diskrecijske izjeme. Glede na to, da gre za izjemi od splošnega pravila, morata biti deležni restriktivne interpretacije. Njunega obsega tako ni mogoče širiti z analogijo ali kako drugače. Določba 88. člena daje Komisiji ES nadzorstveno funkcijo, zaradi česar je vse državne pomoči, ki jih namerava dodeliti država članica, treba priglasiti Komisiji ES. Določba 89. člena pa pooblašča Svet Evropske unije,9 da izda sekundarne pravne predpise, ki zadevajo izvajanje 87. in 88. člena. Na podlagi tega pooblastila in v okviru dejavnosti Komisije ES je bila izdana vrsta različnih predpisov, ki so pomembni za presojo te problematike.10 Za namene opredelitve pojma državna pomoč je torej treba izhajati iz določbe I. odst. 87. člena PES, ki določa, da so pomoči, ki jih dodeli država članica ali so dodeljene iz državnih virov v katerikoli obliki, ki izkrivljajo ali grozijo, da bodo izkrivile konkurenco z dajanjem prednosti določenim podjetjem ali proizvodnji določenih dobrin, če to vpliva na trgovino med državami članicami, nezdružljive s skupnim trgom, kolikor PES ne določa drugače. Iz obravnavne določbe izhajata izvor in učinek pomoči, ne pa tudi sama definicija ''pomoči'' kot tudi ne najbolj zna čilne oblike pomoči, ki se štejejo za nezdružljive s skupnim trgom. Določba zgolj navaja kriterije, ki morajo biti podani za priglasitev ukrepa (pomoči) Komisiji ES. Pojem državne pomoči sta na podlagi obravnavanja konkretnih primerov definirala Komisija in Sodišče ES, pri čemer sta razjasnila kriterije njene opredelitve (prednost oziroma ugodnost, državni viri, selektivnost, učinek na meddržavno trgovino, izkrivljanje konkurence), kot so navedeni v I. odst. 87. člena PES. Poudarja pa se, da dokončne in povsem izoblikovane definicije državnih pomoči ni mogoče podati, ker bi

8 Čeprav izrecno ne uporablja besede ''prepoved'', temveč besedo ''nezdružljivost s skupnim trgom''. Beseda ''nezdružljivost'' privede do enakih posledic kot ''prepoved'', s to razliko, da nima povsem direktnega učinka, saj ugotovitev nezdružljivosti državne pomoči s skupnim trgom zahteva ekonomsko oceno v luči interesov Skupnosti. Glej primer Capolongo (77/72, 1973). 9 V nadaljevanju Svet EU. 10 Seznam teh aktov se nahaja na http://europa.eu.int/comm/competition/state_aid/legislation/.


49

ta bila nepopolna. Državne pomoči so namreč razvijajoč pojem, ki se razvija postopoma z razvojem skupnega trga, zaradi česar potrebuje določeno mero fleksibilnosti.11 Iz besedne zveze ''v katerikoli obliki'' izhaja, da oblika ugodnosti, ki jo država članica nameni zadevnemu podjetju, kot tudi cilj, ki ga država pri tem zasleduje, nista relevantna. Relevanten je zgolj učinek ugodnosti oziroma pomoči. Državno pomoč lahko npr. predstavlja brezobrestno posojilo, posojilo z nizkimi obrestmi, državne garancije, davčne olajšave, prodaja nepremičnine pod ugodnejšimi pogoji, zmanjšanje ali odpust dolga itd. Pravila o državnih pomočeh se uporabljajo tudi v primeru, ko država članica pomoč dodeli podjetju zunaj EU, vendar pod pogojem, da ima takšna pomoč vpliv na meddržavno trgovino in na omejevanje konkurence na skupnem trgu.12 2.2 Kriteriji opredelitve državne pomoči Iz določbe I. odst. 87. člena PES izhaja pet kriterijev oziroma pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opredelitev določenega ukrepa kot državne pomoči. Razumevanje teh kriterijev in njihova uporaba v praksi je temeljnega pomena, predvsem zaradi posledic, ki lahko nastanejo ob njihovem nepoznavanju ali nerazumevanju (s tem mislimo predvsem na kršitev obveznosti države članice zaradi neizpolnitve obveznosti kot tudi vrnitev pomoči, kar je obveznost prejemnika pomoči). Za opredelitev državne pomoči po pravilih prava ES morajo biti podani naslednji kriteriji, ki jih v nadaljevanju podrobneje analiziramo:

- ukrep mora zagotavljati prednosti oziroma ugodnosti določenemu podjetju; - ukrep mora biti dodeljen iz državnih virov;13 - ukrep mora biti selektiven; - ukrep mora izkrivljati konkurenco na skupnem trgu; - ukrep mora vplivati na meddržavno trgovino.

Ti kriteriji morajo biti kumulativno izpolnjeni. Kolikor npr. ni vpliva na meddržavno trgovino, ne gre za državno pomoč v smislu prava ES. Enako velja za odsotnost drugih navedenih kriterijev. Državno pomoč predstavlja kakršnakoli prednost ali ugodnost, ki je dodeljena podjetju brezplačno ali proti plačilu, ki ne ustreza vrednosti takšne prednosti. Vendarle pa takšna opredelitev ne pove dosti. Iz tega razloga je treba najti še merilo, ki pove, kdaj je takšna prednost oziroma ugodnost določenemu podjetju res naklonjena. V ta namen se uporablja poseben test, in sicer t.i. test zasebnega investitorja (private investor, privaten Investor). S pomočjo tega testa je treba ugotoviti, ali prejemnik prejme ugodnost, ki je pod normalnimi tržnimi pogoji ne bi pridobil. Če namreč država ponudi podjetju posojilo pod ugodnimi pogoji, je treba te pogoje primerjati s pogoji, ki bi jih v podobnih okoliščinah bil pripravljen ponuditi zasebni investitor. Če bi ta privolil v enake pogoje – v 11 Sinnaeve/Slot, stran 1164. 12 Tako Schröter/Jakob/Mederer/, stran 1984. Glej tudi tam navedene primere. 13 Glej pojasnilo v nadaljevanju.


50

času, ko je bila pomoč dodeljena – ne gre za državno pomoč v smislu I. odst. 87. člena PES in obratno. Podobno interpretacijo lahko zavzamemo tudi v primeru, ko država ravna enako, kot bi ravnal zasebni investitor. Tudi v takšnem primeru ne moremo govoriti o obstoju državne pomoči, saj ne gre za dodelitev prednosti ali ugodnosti zadevnemu podjetju.14 V primeru Salomom v Commission15 se je avstrijsko podjetje znašlo v finančnih težavah. Predvsem so velike vsote denarja dolgovali bankam. Na podlagi načrta prenove tega podjetja so se z bankami dogovorili za zmanjšanje dolga. Nekatere od teh bank so bile tudi pod nadzorom države. Ukrep bank, s katerim so privolile v zmanjšanje dolga, ni predstavljal državne pomoči, saj je bilo to dejanje objektivno opravičljivo iz ekonomskih razlogov – izgube bi bile namreč še večje, če bi bil nad podjetjem uveden stečajni postopek. Banke, ki so bile pod državnim nadzorom, so torej ravnale enako kot bi ravnal zasebni investitor v podobni situaciji. Šteje se tudi, da deleži, ki jih npr. občina pridobi v neki gospodarski družbi, ne predstavljajo državne pomoči, ki bi bila dodeljena zadevni gospodarski družbi, pod pogojem, da ne gre za nove kapitalske naložbe. Pa tudi v primeru novih kapitalskih naložb je za opredelitev pomoči kot državne pomoči treba uporabiti test zasebnega investitorja. Kolikor bi zasebni investitor ravnal enako, kot je ravnala občina, potem takšna nova kapitalska naložba ne predstavlja državne pomoči v smislu I. odst. 87. člena PES in obratno.16 Pomembno se zdi omeniti tudi prodajo javnega premoženja (zemljišča, zgradbe). Prodaja javnega premoženja se lahko prav tako šteje za državno pomoč. Komisija ES je v takšnih primerih zavzela stališče, da kolikor je npr. zemljišče ocenjeno na določeno vrednost, prodano pa je pod to vrednostjo, razlika v ceni predstavlja državno pomoč. Ne gre pa za državno pomoč, če se javno premoženje proda preko objave, ki je odprta in brezpogojna in je sprejeta najugodnejša ali edina ponudba, kot tudi v primeru, kadar se premoženje proda brez objave, vendar po tržni vrednosti na podlagi predhodnega vrednotenja neodvisnega cenilca. Prodajo, ki ne izpolnjuje teh pogojev, je treba priglasiti Komisiji ES, ker predstavlja državno pomoč v smislu 87. člena PES.17 Kot relevantno se s tem v zvezi postavlja vprašanje obstoja ugodnosti oziroma prednosti v primeru ukrepa, katerega namen je nadomestilo (povračilo) stroškov za opravljanja javne službe. S primerom Altmark18 se je lani končala polemika o odgovoru na to vprašanje. Sodišče ES je odločilo, da takšno nadomestilo ne pomeni prednosti zadevnemu podjetju in tako tudi ne more predstavljati državne pomoči v smislu I. odst. 87. člena PES, kolikor so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

14 Glej primer npr. Déménagements-Manutention Transport (C-256/97, 1999). 15 Primer T-123/97, 1999. 16 Več o tem glej Quigley/Collins, stran 33 in nadaljnje. 17 Quigley/Collins, stran 37 in nadaljnje. 18 Primer C-280/00, 2003.


51

- da je bilo prejemniku nadomestila brez dvoma zaupano opravljanje določene javne službe;

- da so parametri izračuna nadomestila določeni vnaprej na objektiven in transparenten način;

- da nadomestilo ne presega tistega, kar je nujno za pokritje vseh ali dela stroškov, ki so bili potrebni za opravljanje javne službe, pri čemer ti stroški vključujejo tudi razumen dobiček;

- da je bilo podjetje izbrano za opravljanje javne službe v postopku javnega naročanja ali (kolikor ta kriterij ni izpolnjen) je nadomestilo določeno na osnovi analize, kakšni bi bili stroški podjetja (ki dobro posluje), če bi opravljalo te dejavnosti.19

Odločba Sodišča ES v zadevi Altmark20 je izjemnega pomena, saj je torej razjasnila dilemo financiranja javnih služb v EU. Vendarle pa še vedno ostajajo odprta vprašanja, ki bodo zahtevala nadaljnje pojasnitve glede obsega uporabe tega pravila, kot je npr. vprašanje razumnega dobička (reasonable profit). Drugi kriterij opredelitve državne pomoči se nanaša na dodelitev pomoči s strani države ali iz državnih virov. Iz besedila I. odst. 87. člena PES izhaja, kot da sta omenjena kriterija določena alternativno, vendar praksa Sodišča ES temu ni naklonjena. Nasprotno stališče pa je zavzela Komisija ES, ki se s tem v zvezi zavzema za širšo opredelitev državne pomoči.21 Sodišče ES je o tej dilemi ne dolgo nazaj zavzelo stališče, da iz besedila I. odst. 87. člena PES in postopkovnih pravil v 88. členu PES jasno izhaja, da prednost, ki ni dodeljena iz državnih virov, ne more biti predmet državnih pomoči.22,23 Namen razlikovanja med pomočjo, dodeljeno s strani države, in pomočjo, ki je dodeljena iz državnih virov, je zgolj v vključitvi tistih pomoči, ki jih dodelijo javni ali zasebni organi, ki so za to ustanovljeni ali imenovani s strani države. Po mnenju Sodišča ES mora biti torej pomoč financirana iz državnih virov in je lahko dodeljena dejansko s strani države same ali pa s strani posrednega organa, ki ga je država ustanovila ali imenovala za te namene.24 V prvem primeru je treba razumeti pojem ''država'' v najširšem pomenu besede, vključno z organi centralne kot tudi regionalne25 in lokalne oblasti,26 kamor torej sodijo tudi občine. Tako je npr. v primeru Germany v Commission27 Sodišče ES odločilo, da dejstvo, da je program pomoči sprejel regionalni organ, ne pa organ centralne oblasti, ne prepreči uporabe I.

19 Pri čemer ti stroški zopet vključujejo razumen dobiček, ki ga pridobi podjetje, ki opravlja javno službo. 20 Primer C-280/00, 2003. 21 O tem glej Slootboom, stran 295 in nadaljnje. 22 Glej v primeru Kirsammer-Hack (C-189/91, 1993) in Sloman Neptun (C-72&73/91, 1993), medtem ko nekateri teoretiki menijo, da je Sodišče ES tej dilemi dokončno napravilo konec šele v primeru Preussen Elektra leta 2001 (C-379/98, 2001). Glej Bacon, stran 57. 23 Pri tem je treba izpostaviti, da je Sodišče ES spremenilo svoje stališče, saj je v predhodnem primeru Commission v France (C-290/83, 1985) odločilo, da za določitev ukrepa kot državne pomoči financiranje iz državnih virov ni pogoj. Zadostuje že, da je pomoč dodelila država. 24 Primer Steinike und Weinlig v Germany (78/76, 1977). 25 Glej primer Commission v Italy (169/82, 1984). 26 Primer Intermills v Commission (C-323/82, 1984) in Germany v Commission (C-248/84, 1987). 27 Primer 248/84, 1987.


52

odst. 87. člena PES, kolikor so podani tudi ostali kriteriji v tej določbi.28 V drugem primeru pa je naloga dodelitve pomoči poverjena samostojni javni osebi ali pa celo osebi zasebnega prava. V to skupino lahko uvrstimo finančne institucije, trgovska združenja, gospodarske družbe...29 Pri določitvi ukrepa kot državne pomoči je namreč pomembno le, kot je Sodišče ES odločilo v zadevi France v Commission (Stardust),30 da je ugodnost dejansko dodeljena posredno ali neposredno iz državnih virov in da jo je možno ''pripisati'' državi. Iz tega torej izhaja, da se za določitev ukrepa kot državne pomoči uporabljata dva testa: test ''pripadnosti'' državi (attributability test) in finančni test (financing test). Test ''pripadnosti'' državi ni problematičen v primeru, ko pomoč dodelijo organi centralne ali lokalne oblasti, je pa problematično pri drugih osebah, kot so zgoraj omenjena trgovska združenja, gospodarske družbe itd. V slednjem primeru je namreč treba ugotoviti, ali določena oseba ravna neodvisno ali pa njeno ravnanje določa država na podlagi nadzora, ki ga ima nad to osebo. V primeru Van der Kooy31 je podjetje Gasunie zaračunavalo ugodnejšo tarifo plina vzdrževalcem rastlinjakov na Nizozemskem. Sodišče ES je odločilo, da podjetje Gasunie sodi v pojem država, čeprav je imela nizozemska vlada v lasti le 50% delnic Gasunie in je lahko imenovala le polovico članov uprave. Ključni element je predstavljala pravica veta na tarife plina, ki jih je sprejemalo podjetje. Gasunie nikakor ni imela popolne avtonomije pri določanju tarif, temveč je delovala pod nadzorom in navodili osebe javnega prava. Posledično temu je pomoč v obliki ugodnejše tarife dodelila država. V zadevi France v Commission (Stardust)32 je francoska vlada zatrjevala, da finančni ukrepi, ki so bili uvedeni za različna podjetja v korist Stardust Marine, niso državna pomoč, ker so bili rezultat avtonomne odločitve, zaradi česar jih ni bilo mogoče pripisati državi. Sodišče ES je celo navedlo, da dejstvo, da je javno podjetje pod nadzorom države, per se ni zadostno, da bi se ukrep lahko pripisal državi. Obenem je navedlo tudi okoliščine, ki so relevantne pri presoji tega vprašanja, kot so integriranost javnega podjetja v strukturo javne uprave, narava njegovih dejavnosti in izvrševanje teh na trgu v normalnih konkurenčnih pogojih z zasebnimi operaterji, pravni status podjetja, intenzivnost izvrševanja nadzora s strani javnih organov kot tudi kakršnikoli drugi indikatorji, ki nakazujejo na vključenost javnih organov pri sprejemanju ukrepov zadevnega podjetja. Namen finančnega testa pa je ugotoviti, ali je pomoč dejansko posredno ali neposredno financirana iz državnih virov. Komisija in Sodišče ES sta tudi pojem ''državni viri'' interpretirala izjemno široko. Tako v ta pojem sodijo vsa javna sredstva ne glede na njihov izvor in ne glede na njihov namen.33 Za zadostitev finančnemu testu je pomemben primer Preussen Elektra,34 v katerem so po nemškem pravu dobavitelji morali kupovati elektriko iz obnavljajočega energijskega vira po minimalnih cenah, pri čemer pa to ni vključevalo tudi neposrednega ali posrednega prenosa javnih sredstev proizvajalcem te elektrike.

28 Več o tem glej D'Sa, stran 71. 29 Glej v European Commission, Volume IIB, stran 7. 30 Primer C-482/99, 2002. 31 Primer 67, 68&70/85, 1988. 32 Primer C-482/99, 2002. 33 Glej primere Italy v Commission (173/73, 1974), Germany v Commission (248/84, 1987), France v Commission (C-482/99, 2002). 34 Primer C-379/98, 2001.


53

Dejstvo, da je obveznost izhajala iz zakona in nedvomno zagotovila ugodnost določenim podjetjem, ni bilo zadostno za opredelitev tega ukrepa kot državne pomoči. Na podlagi prakse Sodišča ES lahko torej zaključimo, da državna pomoč, ki jo podeli država bodisi neposredno bodisi posredno, ne sodi v obseg I. odst. 87. člena PES, če javnim sredstvom ne nalaga tudi posebnega bremena. Vendarle pa za opredelitev ukrepa kot državne pomoči ni dovolj, da je ugodnost financirana iz državnih virov, temveč mora biti tudi selektivna, kar pomeni, da v ugodnejši položaj postavlja le določena podjetja ali proizvodnjo določenega blaga. Od tega je treba ločiti splošni ukrep, ki se nanaša na vsa podjetja v državi članici EU brez razlike35 in torej ne sodi v pojem državne pomoči. Splošno velja, da tisti ukrep, kjer organ, ki ga sprejme, uživa določeno stopnjo diskrecije ali kjer je določeno, da se bo ukrep uporabil le za del območja države članice, predstavlja selektivni ukrep.36 Sicer pa je treba poudariti, da je razlikovanje med selektivnim in splošnim ukrepom večkrat težavno, v določenih primerih pa lahko celo zavaja oziroma je prikrito. Iz tega razloga je na tem mestu potrebna velika pazljivost. Tako je npr. v primeru Commission v Italy37 Italija nameravala delavcem zmanjšati prispevek zdravstvenega varstva, pri čemer je bilo to zmanjšanje večje za delavke. Sodišče ES je ugotovilo, da zadevni ukrep pomeni državno pomoč, saj je tako prišlo do favoriziranja tistih industrij, ki so imele zaposlenih večje število žensk, kot so npr. tekstilna in podobne industrije (čeprav se je ukrep nanašal na vsa podjetja). V primeru Belgium v Commission38 pa je Sodišče ES odločilo, da ukrep za vzpodbujanje odpiranja novih delovnih mest z zmanjšanjem prispevkov za socialno varnost, ki je bil namenjen številnim podjetjem, predstavlja državno pomoč. Pri tem je bilo povsem irelevantno dejstvo, da je ta ukrep zagotovil prednost oziroma ugodnost številnim podjetjem kot tudi raznolikost in pomembnost industrijskih sektorjev, katerim so ta podjetja pripadala. O splošnem ukrepu govorimo takrat, kadar je ta objektiven, nediskriminatoren in nediskrecijski. Pri tem je povsem irelevantno, ali se za sprejem ugodnosti odločijo le posamezna podjetja.39 Takšno dejstvo ne spremeni narave splošnega ukrepa v selektivnega. Pomembno je le, da je ugodnost na voljo vsem podjetjem v vseh sektorjih gospodarstva. Tako je npr. švedska shema pomoči pospeševala zaposlovanje z dodelitvijo subvencij, s katerimi je vzpodbujala podjetja k temu, da so zaposlovala delavce, ki so bili že dalj časa brezposelni. Komisija ES je ugotovila, da ukrep ne predstavlja državne pomoči, saj se je pomoč nanašala na vse sektorje. Vsako podjetje, ki je izpolnilo ta kriterij, je bilo tako lahko avtomatično deležno subvencije. Selektivnost nastopi v primeru, ko se država na diskrecijski osnovi odloči, katera podjetja in v kakšnem obsegu lahko imajo koristi od splošnega ukrepa. V primeru Ecotrade Srl v AFS40 je italijanska zakonodaja z vzpostavitvijo sistema specialnega upravljanja omogočila določenim velikim podjetjem nadaljnje trgovanje, čeprav so bila insolventna. Ukrep se je 35 Več o tem glej Bacon, stran 58. 36 Golfinopoulos, stran 544. 37 Primer 173/73, 1974. 38 Primer C-75/97, 1999. 39 Quigley/Collins, stran 50. 40 Primer C-200/97, 1998.


54

štel za državno pomoč, saj so bila s tem velika podjetja deležna številnih ugodnosti. Sodišče ES je navedlo, da je država diskrecijsko odločila, katera podjetja bodo koristila ugodnosti takšne določbe in da takšen ukrep izpolnjuje vse zahteve po selektivnosti. Za priglasitev ukrepa (pomoči) Komisiji ES mora ta izkrivljati konkurenco na skupnem trgu in vplivati na meddržavno trgovino. Vendarle pa za namene opredelitve ukrepa kot državne pomoči ni potrebno – kot izhaja že iz same določbe I. odst. 87. člena PES – da dejansko pride do izkrivljanja konkurence, saj zadostuje že, da ukrep grozi, da bo izkrivil konkurenco.41 Ugotovitev izkrivljanja konkurence zahteva predhodno določitev relevantnega trga.42 V primeru Philip Morris v Commission,43 v katerem Komisija ES ni odobrila državne pomoči temu velikemu tobačnemu proizvajalcu, je Sodišče ES odločilo, da mora Komisija ES po analogiji 81.44 in 82.45 člena PES določiti relevantni trg in vzorec trgovanja med konkurenti zato, da lahko odloči, v kakšnem obsegu zadevna pomoč učinkuje na razmerja med konkurenti. V tem primeru je Sodišče ES navedlo, da državna pomoč, ki krepi položaj podjetja v primerjavi s konkurenčnimi podjetji v meddržavni trgovini, izkrivlja konkurenco na skupnem trgu.46 Koncept učinka na omejevanje meddržavne trgovine47 je po I. odst. 87. člena PES izjemno širok. Državna pomoč lahko učinkuje na meddržavno trgovino in izkrivlja konkurenco, čeprav prejemnik pomoči, ki je v konkurenčnem razmerju s podjetji iz drugih držav članic EU, ni udeležen v prekomejnih dejavnostih. Če namreč država dodeli podjetju pomoč, se lahko povečajo možnosti interne dobave v tej državi, kar pa posledično vpliva na možnosti ponujanja storitev na trgu te države podjetjem iz drugih držav članic.48 Podobno tudi dejstvo, da je pomoč dodeljena za povsem lokalne dejavnosti, per se ne izključuje možnosti učinkovanja na meddržavno trgovino.49 Prav tako lahko tudi izjemno nizek znesek pomoči ali relativna majhnost podjetja vpliva na meddržavno trgovino, kot je bilo to v primeru Belgium v Commission.50 Posebej je treba izpostaviti, da se tudi na področju državnih pomoči uporablja pravilo de minimis, ki je značilno za omejevanje konkurence s sporazumi po 81. členu PES. Namen

41 Glej tudi primer Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia v Commission (T-288/97, 2001) in Keller SpA v Commission (T-35/99, 2002). 42 Relevantni trg je trg, na katerem se presoja določeno konkurenčno ravnanje. Določitev relevantnega trga se pogosto zahteva tudi v primerih podjetniškega omejevanja konkurence (se pravi omejevanja konkurence, ki ga storijo podjetja in ne država, kot je to primer državnih pomoči, ko govorimo o oblastnem ali državnem omejevanju konkurence). Relevantni trg sestoji iz relevantnega proizvodnega trga, ki zahteva določitev substitutov za določene proizvode ali storitve, in določitve relevantnega geografskega trga. Glej Commission Notice on the definition of the relevant market for the purposes of Community competiton law (OJ NoC372, 1997). 43 Primer 730/79, 1980. 44 Določbe tega člena prepoveduje omejevanje konkurence s sporazumi. 45 Določba tega člena prepoveduje zlorabo prevladujočega položaja. 46 Povzeto po Quigley/Collins, stran 60. 47 Glej tudi v Draft Communication from the Commission, A neew framework for the assessment of State aid which has limited effects on intra-Community trade. 48 Glej v primeru CETM v Commission (T-55/99, 2000). 49 Glej primer Altmark (C-280/00, 2003). 50 Primer C-142/87, 1990. V primeru Spain v Commission (C-113/00, 2002) je Sodišče ES odločilo, da pomoč španskim vrtnarjem, ki je povprečno znašala 750 EUR, učinkuje na meddržavno trgovino.


55

tega pravila je iz opredelitve izključiti tiste primere, ki imajo minimalen učinek na izkrivljanje konkurence in na meddržavno trgovino. V ta namen uredba Sveta EU o de minimis državnih pomočeh51 odseva pojmovanje, da takšna pomoč ne izpolnjuje vseh kriterijev iz I. odst. 87. člena PES, ker nima znatnega učinka na izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. Kot de minimis pomoč se v skladu z 2. členom te uredbe obravnava tista pomoč zadevnemu podjetju, ki ne presega vrednosti 100 000 EUR v časovnem obdobju treh let in vključuje vse pomoči, ne glede na njihovo obliko ali cilj, razen tistih sektorjev, za katere se ne uporablja,52 kot tudi ne za izvozne pomoči in pomoči, ki favorizirajo domače proizvode (1. člen te uredbe). 2.3 Prejemniki državne pomoči Glede kvalifikacije prejemnika pomoči ne obstaja posebna omejitev. Tako lahko v tej vlogi nastopa vsako podjetje, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Edini pogoj je torej opravljanje gospodarske dejavnosti.53 Čeprav se določba I. odst. 87. člena PES nanaša na favoriziranje določenih podjetij ali proizvodnjo določenega blaga, se pravila o državnih pomočeh enako uporabljajo tudi za podjetja, ki na trgu nudijo storitve (npr. bančne). Ker mora biti prejemnik pomoči določljiv, ni nujno, da je dejanski prejemnik določen že vnaprej. Pomoč je lahko dodeljena ne samo zasebnim, temveč tudi javnim podjetjem. Pri tem je pomembno le, da javno podjetje opravlja gospodarsko dejavnost. Pomoč je lahko dodeljena tudi posredno, kar pomeni, da je prejemniku pomoči dodeljena preko tretje osebe. Tako se davčne vzpodbude banki kot pomoč za ustanovitev konzorcija za reševanje podjetij v težavah obravnavajo kot državne pomoči tem podjetjem v težavah. Tudi pomoč, ki je dodeljena neposredno osebam, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti, se lahko obravnavajo kot posredna pomoč podjetju, ki opravlja takšno dejavnost.54 3 Obveznosti priglasitve državnih pomoči komisiji ES Vse državne pomoči, ki kumulativno izpolnjujejo pogoje iz I. odst. 87. člena PES, je treba obvezno priglasiti Komisiji ES in z njeno izvršitvijo počakati do njene odobritve – t.i. standstill clause (III. Odst. 87. člena PES). Priglasiti je treba vsako namero o dodelitvi nove državne pomoči kot tudi spremembo obstoječe pomoči. Ta določba najprej terja pojasnitev pojma novih in obstoječih pomoči, kot sta določena v 1. členu uredbe 659/99, ki določa natančna pravila za uporabo 87. člena PES.55 Obstoječa pomoč je tista pomoč, ki je že obstajala pred sprejemom PES ali v državi članici, ki je kasneje pristopila v EU, če je ta obstajala pred njenim vstopom.56 Obstoječa pomoč je 51 Council Regulation (EC) No 69/2001 on the application of Articles 87 and 88 of the EC Treaty to de minimis aid (OJ L10, 2001). 52 Kot so kmetijstvo, transport, ribištvo. 53 V zvezi s tem je tudi povsem irelevantno, ali gre za profitno ali neprofitno podjetje. Quigley/Collins, stran 25. 54 Glej Quigley/Collins strani 22-25. 55 Council Regulation (EC) No 659/19999 laying down detailed rules for the application of Article 93 of the EC Treaty (OJ L83, 1999); v nadaljevanju uredba 659/99. 56 Tako se bodo tudi vse državne pomoči, ki so bile dodeljene pred vstopom Slovenije v EU, obravnavale kot obstoječe pomoči – to pa ne pomeni, da se nad njimi ne bo izvajal nikakršen nadzor. Komisija ES namreč izvaja nadzor tudi nad temi pomočmi, o čemer več v nadaljevanju.


56

tudi t.i. tiho odobrena pomoč. Gre za pomoč, ki jo je Komisija ES ''pomotoma'' odobrila, ker v predpisanem roku ni izdala odločbe. V pojem obstoječih pomoči sodijo tudi tiste pomoči, glede katerih ni več mogoče zahtevati vračila zaradi poteka desetletnega zastaralnega roka, kot tudi tisti ukrepi, ki v času izvedbe niso predstavljali državne pomoči po pravilih ES, so pa to postali naknadno zaradi razvoja skupnega trga.57 Nova pomoč pa je tista pomoč, ki ni obstoječa pomoč, vključno s spremenjeno obstoječo pomočjo. V obe vrsti pomoči sodijo splošne sheme pomoči (aid schemes) in individualne pomoči (individual aids). Splošne sheme pomoči so v točki d) 1. člena uredbe 659/99 opredeljene kot akt, na podlagi katerega se dodelijo individualne pomoči podjetjem, ki so opredeljeni v tem aktu v splošnem in abstraktnem smislu, in akt, na podlagi katerega se lahko pomoč, ki ni povezana s specifičnim projektom, dodeli enemu ali več podjetjem za nedoločen čas in za nedoločen znesek. Individualne pomoči pa opredeljuje točka e) 1. člena uredbe 659/99 kot pomoči, ki so dodeljene na podlagi sheme pomoči in tiste pomoči, ki so priglašene na podlagi sheme pomoči (to so pomoči, ki jih je treba priglasiti kljub odobreni shemi pomoči, npr. če pomoč presega določen prag58). Priglasitev državnih pomoči je obveznost vsake države članice EU. Priglasitev opravijo centralni organi države članice EU, čeprav namerava državno pomoč dodeliti regionalni ali lokalni organ.59 Neizpolnitev te obveznosti pomeni kršitev obveznosti države članice, za katero se lahko sproži postopek po 226. členu PES.60 Potencialni prejemnik nepriglašene ali neodobrene pomoči pa se mora prav tako zavedati, da je takšna pomoč nezakonita in da je lahko predmet vračila. V zvezi z obveznostjo priglasitve namere o dodelitvi novih pomoči ali spremembi obstoječe pomoči, obstajajo tudi nekatere izjeme, ko torej priglasitev pomoči ni potrebna in se tudi ne zahteva. Pravo ES s tem v zvezi predvideva tri takšne izjeme:

• de minimis pomoči;

Te pomoči sploh ne predstavljajo državnih pomoči v smislu določbe I. odst. 87. člena PES, saj ne vplivajo pomembno na izkrivljanje konkurence in/ali na meddržavno trgovino;

• skupinske izjeme za horizontalne oblike državnih pomoči, za katere se smatra, da so združljive s skupnim trgom.

57 Primer takšnega ukrepa je npr. pomoč države za neko dejavnost, za katero v času njene dodelitve ni obstajala meddržavna trgovina in te tudi ni bilo mogoče predvideti. S takšno obliko državne pomoči so želeli organi Skupnosti opozoriti na dinamični razvoj skupnega trga. Če takšne pomoči ne bi bile opredeljene kot obstoječe pomoči, bi kasneje predstavljale nezakonite pomoči. Ker pa so okvalificirane kot obstoječe pomoči, lahko Komisija ES predlaga primerne ukrepe za naprej, če je pomoč nezdružljiva s skupnim trgom. Sinnaeve/Slot, stran 1159. 58 Tako Sinnaeve/Slot, stran 1161. 59 Glej Competition Law in the European Communities, Volume IIA, stran 26. 60 Glej v Notification obligation and consequences of breach of obligation (Communications to Member States and public notices on procedural issues), OJ C252, 1980.


57

Skupinske izjeme za določene oblike horizontalnih državnih pomoči so splošno vsebovane v določbi 1. člena uredbe 994/98,61 ki pooblašča Komisijo ES za sprejem nadaljnjih predpisov v zvezi s tem. Gre za pomoči, ki so namenjene malim in srednjim podjetjem, raziskavam in razvoju, varstvu okolja ter zaposlovanju in usposabljanju oziroma izobraževanju. Komisija ES je na podlagi te ''pooblastile uredbe'' 994/98 sprejela posamezne uredbe o skupinskih izjemah za zaposlovanje,62 za mala in srednja podjetja63 in za usposabljanje64. Državne pomoči, ki sodijo v te skupinske izjeme, morajo zadostiti številnim pogojem glede na namen pomoči, kategorije prejemnikov pomoči, pragov, nadzorovanja pogojev in podobno;65

• pomoči, ki so dodeljene iz regionalne karte, ki jo je za posamezno državo članico odobrila Komisija ES.66

4 Izjeme od splošne prepovedi državne pomoči Državne pomoči, ki izpolnjujejo vse kriterije, navedene v I. odst. 87. člena PES, so načeloma nezdružljive s skupnim trgom. Razlog za to je treba iskati v možnosti vmešavanja v normalno delovanje konkurence in izkrivljanje trgovine med državami članicami EU, kar je v nasprotju s ciljem skupnega trga, ki je med drugim osnovan tudi na svobodni konkurenci. Ne glede na to pa – kot je bilo že omenjeno zgoraj – prepoved državnih pomoči v I. odst. 87. člena PES ni absolutna, saj že določba omenjenega člena sama določa, da prepoved velja, kolikor iz PES ne izhaja drugače. Tako določbi II. in III. odst. istega člena določata, da so določene državne pomoči lahko združljive s skupnim trgom in zato dopustne. S tem v zvezi določba II. odst. 87. člena PES določa t.i. avtomatične izjeme, kar pomeni, da je državna pomoč avtomatično dopustna, kadar sodi v kategorijo pomoči, ki je opredeljena kot avtomatična izjema. Komisija ES v takšnem primeru nima nobene diskrecije odločanja o odobritvi pomoči.67 Medtem ko III. odst. 87. člena PES določa t.i. pogojne ali diskrecijske izjeme. Za slednje je značilno, da uvrstitev državne pomoči v eno od teh kategorij ne pomeni avtomatične združljivosti državne pomoči s skupnim trgom, temveč je v teh primerih Komisija ES (v izjemnih primerih pa tudi Svet EU)

61 Council Regulation (EC) No 994/98 on the application of Articles 92 and 93 of the Treaty establishing the European Community to certain categories of horizontal State aid (OJ L142, 1998); v nadaljevanju uredba 994/98. 62 Commission Regulation (EC) No 2204/2002 on the application of Articles 87 and 88 of the EC Treaty to State aid for employment (OJ L337, 2002). 63 Commission Regulation (EC) No 70/2001 on the application of Articles 87 and 88 of the EC Treaty to State aid to small and medium-sized enterprises (OJ L10, 2001). 64 Commission Regulation (EC) No 68/2001 on the application of Articles 87 and 88 of the EC Treaty to training aid (OJ L10/2001). 65 Več o tem glej Sinnaeve, strani 1480-1501. 66 Točka b) 1. člena uredbe 994/98. 67 Ne glede na to, da je izjema avtomatična, pa ne razbremeni države članice obveznosti priglasitve takšne pomoči Komisiji ES. Ta mora namreč v vsakem primeru ugotoviti, ali pomoč res sodi v eno izmed navedenih kategorij teh izjem. Glej v Notice on cooperation between national courts and the Commission in the State aid field (OJ C312, 1995).


58

tista, ki z upoštevanjem vseh relevantnih dejavnikov presodi, ali je pomoč dopustna ali ne. 4.1 Avtomatične izjeme PES določa tri kategorije pomoči, ki predstavljajo avtomatično izjemo od splošne prepovedi državnih pomoči:

- državne pomoči socialnega značaja, ki so namenjene posameznim potrošnikom, pod pogojem, da so dodeljene brez diskriminacije glede na izvor blaga, na katerega se nanašajo;

- državne pomoči v zvezi z odpravo posledic, povzročenih z naravnimi nesrečami ali izrednimi dogodki;

- državne pomoči, ki so dodeljene gospodarstvu določenih območij ZRN, ki jih je prizadela delitev Nemčije, če je takšna pomoč potrebna, da se kompenzira gospodarska škoda, ki jo je povzročila ta delitev.

Za prvo kategorijo državne pomoči, ki sodi v avtomatično izjemo, sta pomembni dve značilnosti: prva, po kateri mora biti končni prejemnik pomoči posameznik in ne podjetje, in druga, po kateri mora imeti takšna pomoč socialni naboj, kar pomeni, da mora načeloma obsegati zgolj specifične kategorije ljudi, kot so starejši, otroci, prizadete osebe… Obenem pa je za to kategorijo pomoči postavljen še dodatni pogoj, in sicer prepoved diskriminacije izvora blaga. Kot primer te pomoči lahko navedemo davčno olajšavo, ki je bila dana v Nemčiji kupcem motornih vozil z napravo, ki je zmanjševala onesnaževanje ne glede na proizvajalca takšnega vozila (tu se kaže dodaten pogoj nediskriminacije izvora blaga).68 Ker mora biti pomoč dodeljena posameznikom, ne gre za to vrsto pomoči, če se dodeli vsej populaciji v neki določeni regiji, razen v izjemnih primerih. Takšen izjemen primer so revne in prizadete regije, predvsem otoki.69 Druga kategorija pomoči je namenjena odpravi posledic, ki nastanejo zaradi naravnih nesreč ali drugih izrednih dogodkov. Naravne nesreče vključujejo poplave, suše, gozdne požare, potrese, izbruhe vulkanov ipd. Neugodni vremenski pogoji ne sodijo v ta obseg, razen v primeru, da je škoda res velika. Izredni dogodki pa vključujejo vojne, resne civilne izgrede, nuklearne eksplozije in druge primere force majeure.70 Pomoč, ki je dodeljena določenim regijam ZRN, ki jo je prizadela delitev Nemčije, se smatra za združljivo s skupnim trgom pod pogojem, da je dodeljena zato, da se odpravi škoda, ki je nastala ravno zaradi te delitve. Ta kategorija pomoči po združitvi nima več bistvenega pomena. Pred združitvijo Nemčije leta 1990 je bila namenjena krajem, kot je Vzhodni Berlin, in obmejnim regijam z NDR. V času sprejemanja Maastrichtske pogodbe je bil v luči združitve Nemčije dan predlog, da se ta določba črta, vendar se nemška vlada s tem ni strinjala, določbo pa niso odpravili niti z Amsterdamsko pogodbo. Ne glede na obstoj te kategorije pomoči v II. odst. 87. člena PES je treba danes to določbo ozko 68 Glej tudi primer Benedeti v Munari (52/76, 1977). 69 Quigley/Collins, strani 77. 70 Quigley/Collins, strani 77-79.


59

interpretirati.71 Komisija ES poudarja, da je danes katerikoli ukrep s tem v zvezi treba presojati po III. odst 87. člena PES.72 4.2 Diskrecijske izjeme Določba III. odst. 87. člena PES določa pet kategorij pomoči, ki so lahko izvzete iz splošne prepovedi državnih pomoči. Vendar pa te pomoči – kot je bilo že omenjeno – niso avtomatično dopustne, kolikor sodijo v obseg takšne kategorije, temveč ima Komisija ES diskrecijsko pravico odločiti o odobritvi pomoči. Ne glede na izjemno široko diskrecijo mora Komisija ES pri tej presoji upoštevati vse relevantne dejavnike. Izvrševanje njene diskrecije zajema gospodarsko in socialno oceno v kontekstu Skupnosti in ne zgolj v kontekstu posamezne države članice EU.73 Glede na določbo točke g) I. odst. 3. člena PES, po kateri je med dejavnostmi Skupnosti vključen tudi sistem zagotavljanja učinkovite konkurence, je treba diskrecijske izjeme prav tako ozko interpretirati.74 Splošno so državne pomoči dopustne le v primeru ''tržnih pomanjkljivosti'', prepovedane pa, kadar bi trg sam zagotovil normalni razvoj proizvodnje tudi brez državne intervencije.75 Pomembno je, da je državna pomoč učinkovita, kar pomeni, da mora prejemniku pomoči omogočiti, da enkrat za vselej odpravi ekonomske težave, ki so bile razlog za njeno dodelitev in da lahko na trgu kasneje konkurira z drugimi podjetji na podlagi lastnih zaslug. V povezavi s splošnim načelom sorazmernosti, načelo učinkovitosti zahteva omejitev pomoči tako po obsegu kot tudi po trajanju. Komisija ES pogosto uporablja tudi načelo quid pro quo, ki zahteva, da tudi prejemniki sami prispevajo k odpravi težav, zlasti z obnovo in samofinanciranjem.76 Kriteriji za dopustnost državnih pomoči morajo biti formulirani, razloženi in morajo se uporabljati na enoten način zato, da se zagotovi konsistenca in kvaliteta obravnavanja teh pomoči. Komisija ES je v ta namen izdala številne akte v obliki obvestil, navodil, sporočil... Četudi pomoč ni opredeljena v teh aktih Komisije ES, je lahko predmet odobritve, če sodi v obseg izjem v določbi III. odst. 87. člena PES.77 V okviru tega gre za pet kategorij pomoči, pri čemer prve štiri sodijo v diskrecijo Komisije ES, ena pa v diskrecijo Sveta EU. Slednja sama po sebi ne določa kategorije pomoči, ki bi lahko bila izvzeta iz splošnega načela njihove nezdružljivosti s skupnim trgom, ampak namesto tega zgolj pooblašča Svet EU, ki deluje na predlog Komisije ES, da določi nadaljnje kategorije pomoči, ki so lahko izvzete. Ta možnost se je do danes uporabila le

71 Glej v primeru Germany v Commission (C-156/98, 2000). 72 Competition Law in the European Communities, Volume IIB, stran 11. 73 Komisija ES mora zagotoviti, da državna pomoč res rešuje gospodarske težave in ne zgolj prenaša gospodarske težave iz ene v drugo državo članico EU. 74 Commission Decision 85/380/EEC, United Kingdom aid to the textile industry (OJ l155, 1985). 75 Quigley/Collins, stran 82. 76 Competition Law in the European Communities, Volume IIB, stran 13. 77 Quigley/Collins, stran 82.


60

enkrat in določila novo kategorijo izvzetih pomoči, in sicer za pomoči, ki so dodeljene ladjedelniški industriji.78 Kategorije pomoči, o katerih dopustnosti odloča Komisija ES, so naslednje:

a) državne pomoči za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven nenormalno nizka ali kjer obstaja velika brezposelnost;

b) državne pomoči, namenjene izvajanju pomembnih projektov, ki so v interesu Skupnosti ali za odpravo težav v gospodarstvu države članice;

c) državne pomoči, namenjene pospeševanju določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, če takšna pomoč ne škodi pogojem trgovanja, ki bi bilo v nasprotju s skupnim interesom;79

d) državne pomoči, namenjene vzpodbujanju kulture in varovanju kulturne dediščine, če to ne škoduje pogojem trgovanja in konkurenci v EU v takšnem obsegu, da to nasprotuje skupnemu interesu.

V primerih iz točke a) in c) III. odst. 87. člena PES gre za t.i. regionalne pomoči, se pravi pomoči, ki so namenjene regijam, ki trpijo za bolj ali manj resnimi težavami ekonomske nerazvitosti v primerjavi s Skupnostjo kot celoto (pod točko a) ali v primerjavi z drugimi deli zadevne države članice (pod točko c). Pod točko a) sodijo tiste regije, kjer je ekonomska situacija izjemno neugodna v primerjavi s celotno EU. Gre za regije, katerih bruto družbeni proizvod na prebivalca po nakupni moči ne dosega 75% povprečja v EU.80 Pod c) pa Komisija ES odobri državno pomoč, če je njen namen nadaljnji ekonomski razvoj področij držav članic, ki so v slabšem ekonomskem položaju glede na nacionalno povprečje. Za opredelitev regije, ki bi sodila pod to točko, je treba opraviti dvostopenjsko analizo. V prvi stopnji gre za primerjavo položaja regije glede bruto družbenega proizvoda ali glede na strukturno nezaposlenosti. Tako mora biti bruto družbeni proizvod na prebivalca vsaj 15% pod nacionalnim povprečjem ali pa mora biti strukturna nezaposlenost vsaj 10% nad nacionalnim povprečjem zadevne države članice. Dobljen rezultat je nato treba še prilagoditi povprečju EU. V drugi stopnji analize gre za popravek rezultatov iz prve stopnje, tako da se upoštevajo vsi relevantni ekonomski kazalci, kot so trend in struktura nezaposlenosti, razvoj zaposlovanja, neto migracije ipd.81

78 Dodatno diskrecijsko pravico pa Svet EU uživa na podlagi II. odst. 88. člena PES, ki pa se lahko uporabi le v izjemnih okoliščinah. Po tej določbi lahko Svet EU na predlog države članice EU odloči, da je pomoč, ki jo daje zadevna država članica, združljiva s skupnim trgom. Pojem izjemne okoliščine s tem v zvezi obsega nekaj, kar je nenavadnega, nepredvidljivega in trajnega. Quigley/Collins, stran 96. 79 Pri ugotavljanju, ali pomoč nasprotuje skupnemu interesu, je treba upoštevati kvalitativne in ne zgolj kvantitativne dejavnike. Tako je bila v primeru France v Commission (47/69, 1970) pomoč proizvajalcem tekstila v Franciji financirana s kvazi fiskalnimi taksami na vse tekstilne proizvode (tako na tiste, ki so bili proizvedeni doma kot tudi na tiste, ki so se uvažali in prodajali v Franciji). Posledica te metode financiranja pomoči je bila ta, da bolj kot so podjetja iz drugih držav članic dvigovala prodajo lastnih proizvodov v Franciji, več so prispevala k pomoči, ki je bila v bistvu namenjena njihovim konkurentom. Sodišče ES je potrdilo odločitev Komisije ES, s katero je ta zavrnila dodelitev pomoči zaradi metode financiranja, ki je škodila skupnim interesom v smislu določbe c) III. odst. 87. člena PES. 80 Za obdobje 2000-2006 sodijo v to kategorijo: cela Grčija, znaten del Italije, Portugalske in Španije, del Velike Britanije in Nemčije. Prav tako bodo sem sodile tudi vse nove države članice EU. Schütterle, stran 583. 81 European Commission, Volume BII, strani 14-15.


61

Pod točko b) sodijo najprej tiste pomoči, ki se splošno uporabljajo za podpiranje razvojnih in raziskovalnih projektov. Komisija ES je npr. odobrila program Jessi, katerega namen je bil okrepiti evropsko industrijo elektronike. Pod točko b) pa na drugi strani sodijo tudi pomoči za odpravo težav v gospodarstvu države članice. Izpostaviti je treba, da se ta kategorija pomoči le redko uporablja. Kot primer lahko navedemo pomoč več državam članicam za varstvo zaposlenosti zaradi recesije v sedemdesetih letih kot tudi pomoč v kontekstu privatizacije velikega števila grških podjetij in bank v javnem sektorju kot del nacionalnega gospodarskega načrta. Iz konteksta točke b) III. odst. 87. člena PES izhaja, da morajo motnje v gospodarstvu vplivati na gospodarstvo celotne države članice in ne le posamezne regije v tej državi.82 Nadalje morajo biti motnje resne v primerjavi s situacijami v drugih državah članicah. V to kategorijo pomoči se uvršča tudi pomoč za prenovo podjetij v težavah, saj ni nemogoče, da propad npr. finančne institucije povzroči resne motnje v gospodarstvu države članice. Glede na to, da mora biti ta vrsta pomoči omejena na odpravo motenj v gospodarstvu, ne sme prejemnika pomoči postavljati v ugodnejši položaj, kot bi ga ta imel v odsotnosti takšnih motenj.83 Po točki d) III. odst. 87. člena PES so dopustne tudi pomoči, katerih namen je vzpodbujanje kulture in kulturne dediščine. Komisija ES je ugotovila, da evropska filmska in televizijska industrija pomembno prispevata k spremembi evropske kulture, zaradi česar je odobrila več splošni shem pomoči s tega področja.84 5 Kratko o postopku presoje dodelitve nove pomoči Postopek odločanja Komisije ES v zvezi z dodelitvijo državnih pomoči je podrobno urejen v uredbi 659/99. Komisija ES mora v dveh mesecih85 od dneva popolne priglasitve86 (govorimo o t.i predhodnem postopku preiskave) sprejeti odločitev, in sicer:87 - da odobri državno pomoč; - da priglašen ukrep ni državna pomoč; - da prične s temeljito preiskavo po II. odst. 88. člena PES, kadar meni, da obstaja resni

sum o nezdružljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom. S tem se tudi prične formalni postopek preiskave.

Če Komisija ES v tem roku ne sprejme ene od navedenih odločb, nastopi domneva o odobritvi pomoči, vendar pa lahko država članica izvrši pomoč le po predhodnem obvestilu Komisiji ES in če ta po preteku petnajstih delovnih dni od prejema obvestila ne sprejme nobene odločitve.88

82 Glej primer Freistaat Sachen v Commission (T-132/96 & T-143/96, 1999). 83 Quigley/Collins, strani 86-87. 84 Več o tem glej Quigley/Collins, strani 93-94. 85 Rok se lahko podaljša, če s tem soglašata Komisija ES in zadevna država članica. IV. odst. 4. člena uredbe 659/99. 86 Popolna priglasitev je tista, glede katere Komisija ES ne zahteva več nadaljnjih informacij. 87 Določba 4. člena uredbe 659/99. 88 Določba 6. odst. 4. člena uredbe 659/99.


62

Formalni postopek presoje se prične zgolj takrat, kadar Komisija ES meni, da obstaja resni dvom o združljivosti priglašene pomoči s skupnim trgom. Splošna pravila tega postopka so urejena v 2. odst. 88. člena PES, ki pa se ne uporablja zgolj za formalni postopek odobritve nove pomoči, temveč tudi za primere nezakonitih in obstoječih pomoči. O pričetku formalnega postopka mora Komisija ES obvestiti vse zainteresirane osebe. Pri tem zadostuje, da Komisija ES objavi sporočilo o tem v Official Journal. Zainteresirane stranke pa so s tem v zvezi prejemnik pomoči, zadevna država članica in katerakoli oseba, ki je lahko prizadeta zaradi dodelitve pomoči, še zlasti pa konkurenti prejemnika pomoči in zadevna trgovska združenja.89 Te osebe lahko tudi ukrepajo zoper Komisijo ES, če ta ne prične postopka. Obstaja pet situacij, v katerih Komisija ES mora pri četi formalni postopek: - če obstajajo resne težave pri opredelitvi združljivosti s skupnim trgom;90 - če Komisija ES ugotovi, da obstoječa pomoč ni združljiva s skupnim trgom in države

članice ne sprejmejo njenega predloga o spremembi ali odpravi pomoči; 91 - v primeru preklica odločbe, s katero je Komisija ES ugotovila, da ukrep ne predstavlja

pomoči ali da je pomoč združljiva s skupnim trgom, če je bila takšna odločba sprejeta na podlagi netočnih informacij in sprejme novo odločbo;92

- kjer Komisija ES preiskuje nezakonito pomoč in obstajajo pomisleki o njeni združljivosti s skupnim trgom;93

- v primeru zlorabe pomoči.94 Komisija ES ta postopek zaključi z eno od naslednjih odločb: - da po spremembah, ki jih je podala država članica, ukrep ne predstavlja državne

pomoči; - sprejme pozitivno odločbo, s katero pomoč odobri (pri tem mora tudi navesti, v katero

izjemo od splošne prepovedi po PES sodi zadevna pomoč95); - sprejme pogojno odločbo, s katero odobri pomoč pod določenimi pogoji;96 - sprejme negativno odločbo. Komisija ES mora izdati odločbo čim prej, pri čemer si mora prizadevati, da jo izda v roku osemnajstih mesecev, odkar je pričela formalni postopek. Ta rok se lahko tudi podaljša na podlagi skupnega sporazuma med zadevno državo članico in Komisijo ES. V tem primeru pa ne velja zakonska domneva pozitivne odločbe, če Komisija ES v predvidenem roku ne

89 Tako Sodišče ES v zadevi Intermills (323/82, 1984). Takšno definicijo pa vsebuje tudi uredba 659/99 v točki h) 1. člena. 90 Določba 4. odst. 4. člena uredbe 659/99. 91 2. odst. 19. člena uredbe 659/99. 92 2. odst. 13. člena, 16. člen in 2. odst. 19. člena uredbe 659/99. 93 1. odst. 13. člena uredbe 659/99. 94 Do zlorabe pomoči pride, če je Komisija ES npr. odobrila investicijsko pomoč, prejemnik pa jo je uporabil za pokrivanje operativnih stroškov. 95 Tako 3. odst. 7. člena uredbe 659/99. 96 Glej primer TWD v Commission (C-355/95P, 1997), v katerem je Komisija ES odobrila pomoč pod pogojem, da se najprej povrne znesek prejšnje nezakonite državne pomoči.


63

izda odločbe, temveč mora, če država članica tako zahteva, v nadaljnjem roku dveh mesecev izdati odločbo na podlagi razpoložljivih informacij. Če nima zadostnih informacij za odločitev o združljivosti državne pomoči s skupnim trgom, izda negativno odločbo. V primeru izdaje negativne ali pogojne odločbe mora država članica nemudoma spremeniti ali odpraviti takšno pomoč. Če država članica ne izpolni naloženih obveznosti, lahko Komisija ES ali druga zainteresirana država članica, ne glede na določbe 226. in 227. člena PES, naslovi zadevo direktno na Sodišče ES (II. odst. 88. člena PES).97 Nadzor Komisije ES pa ne obsega zgolj dodelitev novih pomoči, temveč tudi nadzor nad obstoječimi pomočmi.98 Komisija ES mora po določbi PES ukrepati tudi takrat, kadar sama ugotovi ali prejme informacijo, da obstoječa pomoč ni več združljiva s skupnim trgom. V takšnem primeru mora po določbi 17. člena uredbe 659/99 pozvati državo članico, da o tem poda ustrezne informacije. Če na podlagi teh informacij ugotovi, da obstoječa pomoč ni več združljiva s skupnim trgom, izda v skladu z določbo 18. člena uredbe 659/99 priporočilo, v katerem predlaga primerne ukrepe, kot so dopolnitve ali odprava pomoči. Kolikor država članica ne sprejme predlaganih ukrepov, Komisija ES prične postopek o njeni združljivosti s skupnim trgom (19. člen uredbe 659/99).99 6 Nezakonita pomoč So tiste nove pomoči, ki niso priglašene, nadalje tiste, ki so izvršene pred odobritvijo Komisije ES kot tudi tiste, ki presegajo odobreno pomoč.100,101 V primeru nezakonite pomoči mora Komisija ES pričeti postopek preiskave o njeni združljivosti s skupnim trgom, ko je o dodelitvi takšne pomoči obveščena (tako Sodišče ES v zadevi Boussac102) in je ne more razglasiti za nezdružljive s skupnim trgom zgolj zaradi kršitve obveznosti priglasitve.103 V tem postopku Komisija ES ni vezana na roke, v katerih mora izdati odločbo kot v primeru odločanja o dodelitvi nove pomoči.104,105

97 Glej tudi relevantne določbe v uredbi 659/99. 98 Čeprav relevantne določbe o nadzoru obstoječih pomoči v uredbi 659/99 omenjajo zgolj nadzor nad obstoječimi shemami pomoči, sistem pomoči po določbi I. odst. 88. člena vključuje tako odločbe v posamičnih zadevah in sheme pomoči. Res pa je, da je stalni nadzor predvsem pomemben v slednjem primeru. Glej primer Namur-Les Assurances du Crédit SA v Office Nationale du Ducroire (C-44/93, 1994). 99 V tem postopku se uporabijo vse postopkovne določbe, ko veljajo za presojo novih pomoči, razen t.i. standstill clause. V poštev pa tudi ne pridejo določbe o nezakoniti pomoči. Le v primeru, da Komisija ES v formalnem postopku izda negativno odločbo, postane pomoč nezakonit v prihodnosti, kolikor se še nadalje izvršuje. Več o tem glej Sinnaeve/Slot, strani 1181-1182. 100 Točka f) 1. člena uredbe 659/99. 101 V zvezi s slednjim glej primer British Aerospace and Rover Group v Commission (C-294/90, 1992), v katerem je Velika Britanija dodelila dodatno pomoč, ki ni bila zajeta v prvotni odločbi. Dodatnih 44,4 milijonov funtov pomoči je predstavljalo nezakonito državno pomoč. 102 Primer C-301/87, 1990. 103 Drugače Advocate General Warner v zadevi Italy v Commission (173/73, 1974), ki se je zavzemal za kršitev obveznosti države članice in uvedbo postopka po 226. členu PES. Sodišče ES tega ni sprejelo. 104 Glej v 2. odst. 13. člena uredbe 659/99. To pa ne pomeni, da je Komisija ES povsem prosta v tej odločitvi, temveč omejitve njene diskrecije izhajajo iz pravil dobre administrativne prakse, tako da mora upoštevati neki razumen čas. Tako Sinnaeve/Slot, str. 1176. 105 Od tega pravila obstaja zgolj ena izjema v 2. odst. 11. člena uredbe 659/99 pri vračilu nezakonite pomoči v skladu s t.i. recovery injunction.


64

V tem postopku ima Komisija ES na voljo več različnih začasnih ukrepov. Najprej zaprosi državo članico za dodatne informacije ter navede rok, v katerem jih je treba posredovati. Če država članica tega roka ne upošteva ali posreduje nepopolne informacije, Komisija ES državo na to opomni in ji da na voljo dodatni rok. Če država ne upošteva niti tega roka, lahko Komisija ES sprejme začasni ukrep, t.i information injunction v obliki odločbe, s katero zahteva informacije. Če država članica ne ravna niti v skladu s tem, Komisija ES izda odločbo na podlagi razpoložljivih podatkov.106 Po določbi 1. odst. 11. člena uredbe 659/99 lahko Komisija ES suspendira nezakonito pomoč do odločitve, da je ta združljiva s skupnim trgom (t.i. suspension injunction). V primeru, da je bila pomoč že ''izplačana'', takšen ukrep ni učinkovit. Iz tega razloga 2. odst. 11. člena uredbe 659/99 omogoča, da lahko Komisija ES izda nadaljnji začasni ukrep, t.i. recovery injunction, s katerim zahteva začasno vračilo pomoči, pri čemer pa morajo biti podani sledeči pogoji: - če po ustaljeni praksi ne obstajajo dvomi, da zadevni ukrep predstavlja državno pomoč; - če je to nujno; - če obstaja velika verjetnost znatne in nenadomestljive škode za konkurente. Pri nezakonitih pomočeh se lahko uveljavlja vračilo takšne pomoči, vključno z obrestmi.107 PES o vračilu pomoči sicer nima določb, se pa v praksi to že dolgo uveljavlja,108 prav tako pa to sedaj določa tudi uredba 659/99 v 14. in 15. členu. V primeru Belgium v Commission109 je Sodišče ES odločilo, da je namen vračila državne pomoči ponovna vzpostavitev takšnih konkurenčnih pogojev, kot so obstajali pred dodelitvijo državne pomoči. Pri tem je pomembno, da je mogoče uveljavljati vra čilo le tiste pomoči, ki je tako nezakonita kot tudi nezdružljiva s skupnim trgom (1. odst. 14. člena uredbe 659/99110). Iz tega izhaja, da nezakonita pomoč, ki je združljiva s skupnim trgom, ne more biti predmet vračila.111 Obstajata tudi dve izjemi v zvezi z vračilom pomoči, pri čemer se obe zelo redko uporabljata: - Komisija ES ne zahteva vračila, kadar bi bilo to v nasprotju s splošnimi načeli prava

ES;112 - Komisija ES ne more zahtevati vračila pomoči, če je že preteklo deset let od dneva

njene dodelitve prejemniku.113

106 Tega ne more storiti, če predhodno ne izda information injunction. 107 Glej 14. člen uredbe 659/99. 108 Glej primer Commission v Germany (70/72, 1973). 109 Primer C-142/87, 1990. 110 Glej tudi primer Féderation Nationale du Commerce Extérieur des Produits and Syndicat National des Négociants et Transformeurs de Saumon v French Republic (C-354/90, 1991). 111 Več o tem glej Priess, str. 69 in nad. 112 V 1. odst. 14. člena uredbe 659/99. 113 Glej določbo 15. člena uredbe 659/99. Če namreč Komisija ES deset let ni vedela za to, potem takšna pomoč ne more izkrivljati konkurence na skupnem trgu.


65

Pri vračilu nezakonitih pomoči je bolj pomembna učinkovita izvršitev odločbe o takšnem vračilu, ki se izvrši po procesnih določbah nacionalnega prava zadevne države članice in je tako obveznost tiste države članice, ki je dodelila pomoč.114 Odločba o vračilu nezakonite pomoči je naslovljena na zadevno državo članico, vendarle pa je ustrezno, da Komisija ES, kolikor je mogoče, natančno navede, kdo je pravzaprav zavezan za vračilo. Pri tem naj dodamo še, da vračilo nezakonite pomoči ne pomeni kazni. Gre za civilnopravno odgovornost, ki izhaja iz nezakonitega in zato neupravičenega plačila pomoči, in se lahko prenese na drugo osebo, ki ni prejemnik pomoči. Neupravičeno izplačano pomoč lahko tako izplača tudi oseba, ki je prevzela takšno odgovornost za dejanskega prejemnika pomoči.115 7 Zaklju ček Iz pričujočega članka izhaja, da bodo morale biti tudi občine dobro seznanjene s pravili ES na tem področju, ki zadevajo zlasti opredelitev pomoči kot državne pomoči za namene I. odst. 87. člena PES, saj bodo v dani situaciji morale presoditi, ali namera o dodelitvi določene pomoči res predstavlja državno pomoč. Kolikor o obstoju državne pomoči ne bodo prepričane, bodo lahko zahtevale, da o tem presodi nacionalno sodišče. Neupoštevanje pravil ES o državnih pomočeh lahko ima namreč za državno članico daljnosežne posledice, zlasti kadar pomoč ni priglašena Komisiji ES ali kadar se izvrši pred njeno odobritvijo. V zvezi s tem se zdi pomembno izpostaviti, da po mnenju Komisije ES pomoč ni izvršena (put into effect) šele z dejansko dodelitvijo prejemniku, temveč že z dejanjem ustanovitve ali implementacije pomoči na zakonodajni ravni. Komisija ES iz tega razloga svetuje državam članicam, da v zakonodajo vključijo klavzulo s pridržkom, po kateri se pomoč lahko izvrši šele, ko jo odobri Komisija ES.116 Nadzor državnih pomoči je v pravu ES v zadnjem času dosegel izjemen napredek, ki presega ogrodje modela, ki je bil uveden z originalno PES. Nadzorni sistem, ki je bil izgrajen na izključni pristojnosti Komisije ES, je danes v nekem smislu nadomeščen z razmejitvijo obveznosti med Komisijo ES in nacionalnimi organi. Ta sistem, ki ga je razvila sodna praksa Sodišča ES in ki je bil kasneje uveden tudi v t.i. soft law predpise Komisije ES, imajo za cilj poveriti nacionalnim organom določene obveznosti v zvezi z varovanjem posameznikov in konkurentov v povezavi z državnimi pomočmi.117 Vendarle pa je presoja združljivosti državne pomoči ostala v izključni domeni Komisije ES. Tako nacionalni organi v zvezi z državnimi pomočmi, ki izpolnjujejo vse kriterije, določene v I. odst. 87. člena PES, lahko odločajo o tem, ali zadevni ukrep pomeni državno pomoč v smislu te določbe in varujejo pravice posameznikov. Na tem področju torej ne velja prava decentralizacija, saj ima Komisija ES izključno pravico odločanja. Prav tako ni nobene prave vzpodbude, ki bi kazala na to, da se bo ta situacija v bodoče spremenila, čeprav za to obstajajo realne možnosti. Komisija ES je namreč dodobra razvila pravila, ki so pomembna za odločitev, ali je določena pomoč združljiva s skupnim trgom ali pa prepovedana. Pravila

114 Več o tem glej Quigley/Collins, stran 302. 115 Quigley/Collins, stran 306. 116 Več o tem glej Quigley/Collins, stran 265. 117 Povzeto po Ross, stran 401.


66

v teh predpisih bi lahko uporabljali tudi nacionalni organi. Vsekakor bi takšna oblika decentralizacije prinesla velike prednosti, predvsem kar zadeva razbremenitev Komisije ES, ki bi se lahko ukvarjala le s pomembnejšimi in kompleksnejšimi primeri. Razlog za takšno razmišljanje se nahaja tudi v širitvi EU, saj bo potrebno obseg državnih pomoči prilagoditi novi stvarnosti. Komisija ES se bo morala osredotočiti predvsem na presojo tistih javnih ukrepov, ki bodo imeli pomemben negativni učinek na konkurenco in meddržavno trgovino, kar pa ne pomeni, da se bodo z manj pomembnimi in manj nevarnejšimi ukrepi ukvarjali nacionalni organi. Razlikovanje med manj nevarnimi in posebej nevarnimi ukrepi bodo terjali dodatno delo – predvsem bo potrebna ekonomska analiza vpliva ukrepov na konkurenco in meddržavno trgovino. Komisija ES je že predlagala poenostavljen postopek za tiste primere, ki – čeprav izpolnjujejo vse kriterije za opredelitev državne pomoči v smislu določbe I. odst. 87. člena PES – znatno ne omejujejo konkurence in meddržavne trgovine.118 Takšen sistem bo pripomogel k določevanju prioritet na tem področju. Obenem pa bo potrebno identificirati tudi tiste ključne elemente, ki jih bo Komisija ES morala upoštevati pri ekonomski analizi učinkov ''nevarnejših'' državnih pomoči.119

118 Draft Communication from the Commission (A new framework for the assessment of State aid which has limited effects on intra-Community trade in Draft Communication from the Commission (A new framework for the assessment of lesser amounts of State aid. Glej http://europa.eu.int/comm/competition/state_aid/legislation/. 119 Glej Lowe, stran 2.


67

Literatura K. Bacon, The Concept of State Aid: The Developing Jurisprudence in the European and UK courts, ECLR, 2/2003; C. Golfinopoulos, Concept of Selectivity Criterion in State Aid: Definition Following the Adria-Wien Judgment – Measures Justified by the ‘’Nature Or General Scheme of a System’’, ECLR, 10/2003; R.M. D'Sa, European Community Law on State Aid, Sweet & Maxwell, London 1998; P. Lowe, Competition Policy Newsletter, št. 1, Spring 2003 H.J. Priess, Recovery of Illegal State Aid: An Overview of Recent Developments in the Case Law, CMLR, 2/1996 C. Quigley/A. Collins, EC State Aid Law and Policy, Oxford-Portland Oregon, 2003; M. Ross, State Aids and National Courts: Definition and Other Problems – A Case of Premature Emancipation, CMLR, 2/2002; H. Schröter/T. Jakob/W. Mederer, Kommentar zum Europäischen Wettbewerbsrecht, Nomos Verlagsgesellschaft, Baden-Baden, 2003; P. Schütterle, State Aid Control – An Accession Criterion, CMLR, 3/2002 A. Sinnaeve/P.J. Slot, The New Regulation on State Aid Procedures, CMLR, 6/1999, M.M. Slotboom, State Aid in Community Law: A Broad or Narrow Definition, ELR, 1995 A. Sinnaeve, Block Exemptions for State Aid: More Scope for State Aid Control by Member States and Competitors, CMLR, 6/2001; European Commission, Competition Law in the European Communities, Volume IIB, Explanation of the Rules Applicable to State Aid, Brussels/Luxembourg, 1997; European Commission (Directorate-General for Competition), Competition Law in the European Communities, Volume IIA, Rules applicable to State Aid, Brussels/Luxembourg, 1999. Pravni akti

• Commission Notice on the definition of the relevant market for the purposes of Community competiton law (OJ No C372, 1997);

• Council Regulation (EC) No 69/2001 on the application of Articles 87 and 88 of the EC Treaty to de minimis aid (OJ L10, 2001);

• Council Regulation (EC) No 994/98 on the application of Articles 92 and 93 of the Treaty establishing the European Community to certain categories of horizontal State aid (OJ L142, 1998);

• Commission Regulation (EC) No 2204/2002 on the application of Articles 87 and 88 of the EC Treaty to State aid for employment (OJ L337, 2002);

• Commission Regulation (EC) No 70/2001 on the application of Articles 87 and 88 of the EC Treaty to State aid to small and medium-sized enterprises (OJ L10, 2001);

• Commission Regulation (EC) No 68/2001 on the application of Articles 87 and 88 of the EC Treaty to training aid (OJ L10/2001);

• Council Regulation (EC) No 659/19999 laying down detailed rules for the application of Article 93 of the EC Treaty (OJ L83, 1999);


68

• Notice on cooperation between national courts and the Commission in the State aid field (OJ C312, 1995).

• Notification obligation and consequences of breach of obligation (Communications to Member States and public notices on procedural issues), OJ C252, 1980;

• Draft Communication from the Commission, A new framework for the assessment of State aid which has limited effects on intra-Community trade, 2004;

• Draft Communication from the Commission (A new framework for the assessment of lesser amounts of State aid.

Sodne odločbe

• Capolongo (77/72, 1973) • Déménagements-Manutention Transport (C-256/97, 1999) • Kirsammer-Hack (C-189/91, 1993) • Sloman Neptun (C-72&73/91, 1993) • Preussen Elektra leta 2001 (C-379/98, 2001) • Commission v France (C-290/83, 1985) • Steinike und Weinlig v Germany (78/76, 1977) • Commission v Italy (169/82, 1984) • Intermills v Commission (C-323/82, 1984) • Germany v Commission (C-248/84, 1987) • Van der Kooy v Commission 867, 68&70/85, 1988) • Commission v Italy (173/73, 1974) • Germany v Commission (248/84, 1987) • France v Commission (C-482/99, 2002) • France v Commission (47/69, 1970) • Italy v Commission (173/73, 1974) • Belgium v Commission (C-75/97, 1999) • Ecotrade Srl v AFS (C-200/97, 1998) • Altmark (C-280/00, 2003) • Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia v Commission (T-288/97, 2001) • Keller SpA v Commission (T-35/99, 2002) • Philip Morris v Commission (730/79, 1980) • CETM v Commission (T-55/99, 2000) • Belgium v Commission C-142/87, 1990 • Spain v Commission (C-113/00, 20029 • Benedeti v Munari (52/76, 1977) • Germany v Commission (C-156/98, 2000) • Freistaat Sachen v Commission (T-132/96 & T-143/96, 1999) • Salomon v Commission (T-123/97, 1999) • TWD v Commission (C-355/95P, 1997) • Namur-Les Assurances du Crédit SA v Office Nationale du Ducroire (C-44/93,

1994)


69

• British Aerospace and Rover Group v Commission (294/90, 1992) • Commission v Germany (70/72, 1973) • Féderation Nationale du Commerce Extérieur des Produits and Syndicat National

des Négociants et Transformeurs de Saumon v French Republic (C-354/90, 1991)

Documents

DRŽAVNE POMO ČI V EVROPSKI UNIJI IN NJIHOV VPLIV NA OB … · 2006-07-30 · M. Repas: Državne pomoči v Evropski uniji in njihov vpliv na občine 47 1 Uvod Države članice Evropske