19,95 €

V romanu Drugo mesto osamljen junak v antikvaria-

tu naleti na knjigo, napisano v neznanem jeziku, v

nenavadnih črkah, in jo odnese domov. S tem se

začne njegovo dolgo iskanje neznanega mesta, iz

katerega prihaja knjiga in ki živi v čudnem sožitju s

Prago, nekako vzporedno z njo, na njenih robovih in

na drugi, komplementarni strani znanih prostorov.

Pripovedovalec se po Pragi sprehaja ponoči, ko oživi

drugo mesto, srečuje se z njegovimi prebivalci, se

bojuje z njegovimi živalmi, beži pred orožjem brani-

teljev drugega mesta, opazuje svečanosti in debati-

ra s svečeniki tega vzporednega sveta. Pri tem skuša

razumeti smisel mesta ter smisel prehajanja med

obema dimenzijama. Roman odpira zanimiva vpra-

šanja o našem svetu kot edinem možnem, o poten-

cialnih paralelnih svetovih, ki (morda) živijo v naši

bližini ali celo prav v naših prostorih, a jih ne zazna-

vamo in se jih ne zavedamo – kar pa ne pomeni, da

jih ni.

Michal Ajvaz (1949), sodobni češki pisatelj, je leta

1989 debitiral s pesniško zbirko Umor v hotelu Inter-

continental, nato je presedlal na prozo. Piše romane,

kratke zgodbe, eseje in študije iz estetike. Njegova

najzanimivejša leposlovna dela so: Vrnitev starega

varana (1991), Drugo mesto (1993), Turkizni orel

(1996), Zlati vek (2001), Prazne ulice (2004), Pot na jug

(2008). V njegovem zadnjem romanu se eden od

ključnih prizorov odigra v Ljubljani na Tromostovju.

Za Ajvazovo poetiko je značilno, da briše meje med

realnostjo in fantazijo, odpira meje novega, nezna-

nega, neslutenega.

Nives Vidrih

Drugo mestoMichal Ajvaz

Mic

hal A

jvaz

Dru

go m

esto

DRUGO MESTO oprema.indd 1 3/2/09 9:28:01 AM

�

Prvo poglavje

KNJIGA V VIJOLIČNI VEZAVI

V antikvariatu na Karlovi ulici sem se sprehajal vzdolž dolgih vrst knjižnih hrbtov, od časa do časa sem skozi ste­kleno izložbo pogledal ven: gosto je začelo snežiti, s knjigo v roki sem skozi steklo opazoval snežne vrtince, ki so se su­kali pred zidovjem salvadorske cerkve, spet sem se vrnil h knjigi, vdihoval sem njen vonj, pustil sem, da se je moj po­gled spreletaval po straneh, ter tu in tam prebral fragment stavka, ki je skrivnostno in oslepljujoče zasijal v iztrgani zvezi. Nikamor se mi ni mudilo, vesel sem bil, da sem v prostoru, kjer se čuti prijeten vonj starih knjig in kjer je to­plo in tiho, v katerem je slišati šelestenje obračanih strani, kot da so vzdihi knjig iz sanj, vesel sem bil, da mi ni treba v mrak in snežni metež.

S prstom sem se počasi premikal po valu knjižnih hrb­tov na polici; prst je nenadoma padel v temno vdolbino med debelim francoskim zvezkom o narodnem gospodar­stvu in knjigo, na raztrganem hrbtu katere je bil napis Ge­

�

burtshilfe bei Rind und Pferd, na dnu vdolbine se je dota­knil nenavadno voljnega hrbta. Iz globine police sem na silo potegnil knjigo v vezavi iz temno vijoličnega žameta, na katerem ni bilo niti naslova niti imena avtorja, in jo od­prl: strani so bile potiskane z neznano pisavo; brez misli sem knjigo prelistal, nekaj trenutkov sem si ogledoval zveri­žene arabeske na prvem dvojnem listu, ki so me spominjale na vrtinčasti sneg, knjigo sem spet zaprl in jo stlačil nazaj med obe učeni razpravi, tidve sta medtem izdihnili sapo in zamašili špranjo, ki je nastala med njima po izvlečenem zvezku. Šel sem naprej vzdolž police, potem pa sem se usta­vil in se vrnil, spet sem segel po knjigi v vijoličnem žametu, za trenutek sem jo podržal poševno in napol izvlečeno iz vrste knjižnih hrbtov. Tako lahko je bilo knjigo spet porav­nati in si ogledovati druge knjige, tako kot sem to počel si­cer, stopiti ven v snežni metež, nadaljevati pot po ulicah, se vrniti domov. Saj se vendar ni nič zgodilo, ni se česa spomi­njati, ni česa pozabiti. Ampak zavedel sem se, da črke, s ka­terimi je bila knjiga potiskana, ne pripadajo nobeni pisavi našega sveta. Še vedno je bilo preprosto iti mimo vrzeli, iz katere je vame zavel vznemirljiv in vabljiv dih, pustiti režo, da jo zarase mreža obnavljajočih se povezav. Ni bilo prvič, da se je zgodilo tako srečanje, kakor vsi sem velikokrat v ži­vljenju zgrešil priprta vrata drugam, na hladnih hodnikih tujih hiš, na majhnih dvoriščih, na obrobjih mest. Meja na­

�

šega sveta ni oddaljena, ne vleče se po obzorju ali v globi­nah; bledo se svetlika v največji bližini, v mraku robov na­šega najbližjega prostora, s kotičkom očesa stalno kukamo, ne da bi se tega zavedali, v drug svet. Neprestano hodimo ob bregu in ob robu pragozda, zdi se, da se naše kretnje dvigujejo iz celote, h kateri spadajo tudi ti zatajeni prostori, in da čudno odkrivajo njihovo temno življenje, pri tem pa ne opažamo bučanja valov in vrišča živali, vznemirljivega spremstva naših besed (in najbrž njihovega skrivnega roj­stnega kraja), ne opažamo lesketanja dragotin v neznani de­želi kotov, običajno v vsem življenju niti enkrat ne zavije­mo s poti. Do kakšnih zlatih hramov v džungli bi prispeli? S kakšnimi živalmi in pošastmi bi se bojevali, na kakšnih otokih bi pozabljali na svoje načrte in cilje? Morda je bil to očarljiv ples snežnih prividov za steklom, morda je bila to ironična ljubezen do usode, porajajoča se iz porazov za­dnjih let, kar je povzročilo, da se je star strah pred prestopa­njem meje samo šibko oglasil, samo nekako iz navade, in je hitro umolknil; izvlekel sem knjigo in jo znova odprl, gle­dal sem v brezbrižne, oble črke, hkrati pa z ostrimi konica­mi na obodih, to so bile vase zaprte ali zapirajoče se oblike, krčevito skrčene in hkrati nasršene navzven, pogosto pa tudi nasilno raztrgane s špičastimi klini, ki so v njihove no­tranje prostore prodirali od zunaj, drugič pa se je spet zde­lo, da se zabuhle črke razpirajo pod tlakom nekakšnih raz­

�

teznih notranjih sil. Na blagajni sem plačal knjigo, si jo dal v žep in stopil ven iz trgovine. Zunaj se je medtem že po­polnoma stemnilo, sneg je drhtel v svetlobi svetilk.

Doma sem prižgal luč na mizi pri oknu, se usedel in si začel knjigo skrbno ogledovati. Počasi sem obračal liste, v svetlobnem snopu luči so strani izstopale druga za drugo, kot bi priplule iz temnega tolmuna; kot vrvice magičnih ogrlic so na straneh ležale vrste zaobljenih in bodičastih črk. V dihu črk, ki se je dvigoval nad stranmi, so trepetale neka­kšne temne zgodbe, ki so se dogajale v džunglah in razpro­stranjenih zamotanih mestih, na trenutke se mi je zdelo, da je zablisnila slika iz teh zgodb, hudoben obraz zagrizenega privrženca fantastične herezije, tih korak zveri v globini nočne palače, vznemirljiva kretnja roke v prosto padajoči svili, kos zdrobljene kamnite ograje med grmovjem na vrtu. Odkril sem, da je v knjigi nekaj bakrorezov. Prva ilustracija je prikazovala obsežen prazen trg, ki ga je obvladovala ne­kakšna sanjska simetrija, z melanholično strmo perspektivo tlaka z vzorcem šahovnice; sredi trga je kvišku štrlel obelisk, katerega podstavek je sestavljal pravilni večkotnik iz polira­nega kamna, na obeh straneh obeliska so stale tristopenjske fontane, voda, padajoča iz ene posode v drugo, je na sliki vzbujala vtis togega in negibnega telesa. Trg so s treh vidnih strani zapirala pročelja palač z monotonimi visokimi stebri­šči nad urejenimi stopnjami stopnišč. Po kratkih in ostrih

�

sencah se je dalo soditi, da je poldne žgočega poletnega dne nekje na jugu. Na začetku sem mislil, da je trg čisto zapu­ščen, šele čez trenutek sem opazil nekaj drobnih postav, ki so bile nesorazmerne z razsežnostjo gigantskih zgradb in so se njihovi obrisi izgubljali v gostem šrafiranju, ki je pona­zarjalo senco v kolonadah dveh nasproti ležečih palač. Na marmornatem tlaku pri steni palače na levi strani je na hrb­tu ležal mlad moški z raztegnjenimi rokami, nad njim se je sklanjal tiger, držal ga je z mogočno taco in ga grizel v vrat. Nespretno upodobljena temna kri, brizgajoča iz rane, je iz­gledala kot razprta pahljača. Ob vznožju enega od stebrov palače na nasprotni strani trga je udobno poležavalo nekaj mož, ki so kadili pipe in igrali karte; tega, kar se dogaja na drugi strani trga, bodisi niso vedeli bodisi se za to niso bri­gali. Malo stran je med stebri stal moški z žensko: moški je čez prazen prostor trga, razbeljenega od sonca, z živahno kretnjo kazal morilskega tigra, ženska pa je vila z rokami, jih iztegovala proti kasetnemu svodu kolonade. Na drugem bakrorezu je bil anatomski rez z bisernico, ki je ležala na blatnem dnu; tretja ilustracija je bila upodobitev nekakšne­ga stroja, katerega deli so bili povezani z zapletenimi tračni­mi prenosi in številnimi zobatimi kolesci, zagozdenimi dru­go v drugo s skrbno šrafiranimi zobmi.

Knjigo sem pustil ležati odprto na mizi pri oknu in sem se šel uleč. Ko sem zaprl oči, so v temi migotale zaobljene

10

in bodičaste črke, njihove vrste so se zvijale in krotovičile, spreminjale so se v snežne vrtince, migetajoče v svetlobi svetilk. Čutil sem tesnobnost zaradi neznane in nepredvi­dljive stvari, ki sem jo prinesel v svoje stanovanje kot jajce črne kokoši. Ampak rekel sem si, da je moj nemir nemara odveč, da se bo knjiga, kot toliko vznemirljivih stvari, ki so vdrle v naš svet, tiho in neopazno zrasla z zaupljivo znanim prostorom in se prepojila z njegovimi sokovi.

Sredi noči sem se zbudil; ko sem odprl oči, sem opazil, da nad stranmi knjige trepeta šibek pozelenel sij. Vstal sem in stopil k mizi: črke knjige so se svetlikale; v njihovi bledi svetlobi so zelenkasto sijale snežinke snega, ki se je za oknom počasi spuščal na okenski napušč.

11

Drugo poglavje

V UNIVERZITETNI KNJIŽNICI

Odločil sem se, da bom zavil v univerzitetno knjižnico in povprašal po knjigi kakšnega strokovnjaka. Znanstveni de­lavec, h kateremu so me poslali, je imel sedež na podstrehi, v podolgovatem nizkem prostoru, kjer so se v poševnih progah svetlobe vrtinčila zrnca prahu in kjer so se na mizah in na tleh dvigovali krivi in negotovi stolpi nagrmadenih knjig. Zmuznil sem se po poti, ki se je vila med skladovni­cami knjig, drhtečimi v ritmu mojih korakov, nad knjigami nad pisalno mizo je priplul gladek rejen obraz približno šti­ridesetletnega moškega.

Ko sem mu pokazal knjigo iz antikvariata, si jo je dolgo zamišljeno ogledoval, potem mi jo je vrnil in rekel: »Žal ne znam prebrati te pisave in ne vem niti, kateri narod jo upo­rablja. Ampak na te črke sem enkrat v življenju že naletel. Ko sem po opravljeni fakulteti začel delati v univerzitetni knjižnici, sem dobil na skrb knjige iz dediščin in zapuščin. Enkrat spomladi so me poslali, da bi pregledal veliko knji­

12

žnico v stanovanju, katerega lastnik je umrl in ni pustil no­benega dediča. Povedali so mi številko hiše na Smetanovem nabrežju in ime, ki naj bi ga poiskal na vratih. Tja sem šel zvečer po delu. S ključem, ki sem ga dobil, sem si odklenil in vstopil v prazno stanovanje, že v preddverju je vame za­vel vonj nekakšnega zatohlega razkošja; sprehajal sem se po velikih prostorih, povsod je bilo polno drobcenih kovin­skih kipcev golih žensk, hrtov in konjev, povsod so se valja­le upadle blazine, uvelo so viseli volančki in rese, gubale so se popuščene prevleke. Stene ene od sob so bile od tal do stropa obložene z zastekljenimi knjižnimi omarami. V od­prtem oknu je bilo videti potemnelo petřínsko pobočje z belimi razcvetelimi drevesi, poleg razglednega stolpa je rav­no zahajalo sonce, na steklih knjižnih omar se je razlivala vijoličasto obarvana svetloba večernega neba. V knjižni omari, ki je stala nasproti okna, je bila nezastekljena temna niša, v katero je nekdo postavil secesijsko ogledalo s poseb­nim figuralnim podstavkom iz kovine: oval ogledala je v iz­tegnjenih rokah držala nasmejana, čutno se pretegujoča ženska z vzvalovanimi kovinskimi lasmi, štrlečimi v prostor, ženska je okobal sedela na upognjenem hrbtu delfina, ki je skakal iz otrdelega kovinskega vala. Poleg ogledala je na tri­nožniku stala steklena trebušasta posoda, napolnjena s pro­zorno tekočino.«

Znanstveni delavec je svojo pripoved spremljal s precej

13

živahno gestikulacijo, zaradi tega so knjižni presipi na mizi nevarno vzdrhteli. Ko je govoril o ženski na delfinu, je sku­šal približno prikazati njen položaj, vendar je pri tem s ko­nicami prstov zadel ob stolpič knjig: stolpič se je zamajal, nežno se je dotaknil sosednjih stolpičev in tudi v njih pre­budil medlo gugajoče se gibanje; na srečo se je znanstveniku čez čas posrečilo oživelo mizo pomiriti. »V zadnjih sončnih žarkih so pod steklom v mrak sobe zasvetili rubini, vstavlje­ni v hrbet usnjene vezave. Ko sem se dotaknil stekla, je son­ce izginilo za Petřínom, bledo sijoča knjižna omara je naglo potemnela. Steklo sem odmaknil po plitvi zarezi in izvlekel knjigo, posuto z rubini. Električni tok v stanovanju je bil izključen, zato sem se s knjigo v roki postavil k odprtemu oknu, da bi ujel še zadnjo dnevno svetlobo. Knjiga je bila speta s cizelirano kovinsko sponko v obliki zvite kače z očmi iz dragih kamnov. Natanko v trenutku, ko sem spon­ko odprl, se je na temnem pobočju Petřína prižgala jasno zelena luč. To je gotovo samo naključje, sem si rekel, am­pak ko sem sponko zaprl, je luč takoj ugasnila. Sponko sem spet odprl in luč je spet zažarela. Njen zeleni žarek je sijal v mraku sobe kot sklonjeno žareče kopje, v šipah knjižnih omar, stoječih si nasproti, je v neskončnost odseval v otr­plih in begajočih vrstah poševnih zelenih črt, globoko sredi prostora je padal na sredino ovala ogledala, ki ga je držala kovinska lepotica na delfinu, odseval je in se sprehajal na­

14

tanko po sredini steklene trebušaste posode, ki se je prižga­la v strupeno kovinskem siju. Zdelo se mi je, da se iz poso­de sliši tiho klokotanje, ampak knjiga, ki sem jo držal v roki, me je tako fascinirala, da se za to, kar se dogaja v tre­bušasti posodi, nisem brigal. Ja, gledal sem iste črke, kakr­šne so v knjigi, ki ste jo prinesli. Začudeno sem obračal stra­ni z neznanimi znaki in nisem posvečal pozornosti temu, da se po prostoru širi sladkast vonj. V kratkem so črke do­živele čudno spremembo. V njihovih linijah je vedno moč­nejše utripal nekakšen tok, kot žareče oglje, v katero nekdo enakomerno piha. Pri vsakem prižigu sem začutil neznan in stalno se stopnjujoč užitek, utripanje se je vrtoglavo po­speševalo, potem pa je vse hitro ugasnilo, na straneh knjige so ležale črne črke kot ogabni mrtvi hrošči, občutek užitka sta zamenjala gnus in groza. Zaslišal sem temno bobnenje. Pogledal sem skozi okno in za Petřínom uzrl val cunamija, ki je bil visok kakšen kilometer. Počasi se je bližal, prevalil se je čez petřínsko pobočje in pri tem zlomil razgledni stolp. Zaprl sem oči in pričakoval sunek grozljive vode. Bobnenje se je kar naprej krepilo, naenkrat pa je utihnilo. Za trenu­tek sem obstal z zaprtimi očmi in prisluhnil čudaški mrt­vaški tišini, potem sem odprl oči in zagledal sem: temna vodna stena se je dvigovala, negibna, na doseg roke za ok­nom. Sklonil sem se skozi okno in potopil prste v hladno vodo.«

1�

Znanstveni delavec je spet kazal, kako je iztegoval roko skozi okno, in pri tem spet zamajal eno skladovnico knjig, tokrat so se knjige gladko zapeljale druga čez drugo, neka­tere so v razvlečenem loku zletele z mize, v letu so čarobno zaplahutale z belimi stranmi in potem s topim tleskom pa­dle na tla. Znanstvenik jih je pustil ležati tam in je nadalje­val svojo pripoved: »Iz vodne stene je pomolila glavo velika črna riba, dolgo se je hripavo smejala in potem rekla s po­smehljivim glasom: ‘Vse življenje si se trudil pozabiti, kako si sam sedel sredi vrst sklopljenih sedežev v umazanem kinu na odmaknjeni ulici v Radlicah in si gledal filmske novosti, v njih so kazali posnetke z morskega dna, nad katerim je nad finim peskom plula jata majhnih svetlečih ribic: ribice so se nenadoma strnile in ustvarile gibljiv kip, ki je pona­zarjal, kako se v postajni restavraciji v Bakovu nad Jizero poljubljaš s prelepo mlado umetno deklico (vedno so te bolj privlačile umetne ženske, raznežilo te je tiktakanje nji­hovih kolesc, ko so poleg tebe ležale v tišini noči), z dekli­co, ki je živela – čeprav je v dolgih pismih svojemu stvarni­ku pisala, da je na poti k Isthmu – v neprijaznih samskih domovih s češkimi vražiči, ki so hrustali piškote in prikima­vali, ko jim je odkrito pripovedovala o rožnatih svetilkah, ki svetijo pod ledom ribnika med nočnimi polji za priho­dnje spominjanje na oddaljenih temnih zvezdah, pri tem pa so se na skrivaj dogovarjali, da jo bojo razstavili in iz nje­

Vsebina

Prvo poglavje KNJIGA V VIJOLIČNI VEZAVI �Drugo poglavje V UNIVERZITETNI KNJIŽNICI 11Tretje poglavje PETŘÍN 22Četrto poglavje MALOSTRANSKA KAVARNA 32Peto poglavje VRTOVI 42Šesto poglavje NOČNO PREDAVANJE �0Sedmo poglavje SVEČANOST �0Osmo poglavje BISTRO NA POHOŘELCU �1 Deveto poglavje NA ZVONIKU �0Deseto poglavje HLAD ŠIP ��Enajsto poglavje TRGOVINA NA MAISLOVI ULICI �3Dvanajsto poglavje POLET 10�Trinajsto poglavje KARLOV MOST 11�Štirinajsto poglavje VINARNA PRI KAČI 123Petnajsto poglavje RJUHE 12�Šestnajsto poglavje SKAT 13�Sedemnajsto poglavje V ZAPORNICI 144Osemnajsto poglavje ŽELEZNIŠKA POSTAJA 1��Devetnajsto poglavje STOPNICE 1��Dvajseto poglavje DŽUNGLA 1��Enaindvajseto poglavje SKALNO SVETIŠČE 1��Dvaindvajseto poglavje ODHOD 1��

19,95 €

V romanu Drugo mesto osamljen junak v antikvaria-

tu naleti na knjigo, napisano v neznanem jeziku, v

nenavadnih črkah, in jo odnese domov. S tem se

začne njegovo dolgo iskanje neznanega mesta, iz

katerega prihaja knjiga in ki živi v čudnem sožitju s

Prago, nekako vzporedno z njo, na njenih robovih in

na drugi, komplementarni strani znanih prostorov.

Pripovedovalec se po Pragi sprehaja ponoči, ko oživi

drugo mesto, srečuje se z njegovimi prebivalci, se

bojuje z njegovimi živalmi, beži pred orožjem brani-

teljev drugega mesta, opazuje svečanosti in debati-

ra s svečeniki tega vzporednega sveta. Pri tem skuša

razumeti smisel mesta ter smisel prehajanja med

obema dimenzijama. Roman odpira zanimiva vpra-

šanja o našem svetu kot edinem možnem, o poten-

cialnih paralelnih svetovih, ki (morda) živijo v naši

bližini ali celo prav v naših prostorih, a jih ne zazna-

vamo in se jih ne zavedamo – kar pa ne pomeni, da

jih ni.

Michal Ajvaz (1949), sodobni češki pisatelj, je leta

1989 debitiral s pesniško zbirko Umor v hotelu Inter-

continental, nato je presedlal na prozo. Piše romane,

kratke zgodbe, eseje in študije iz estetike. Njegova

najzanimivejša leposlovna dela so: Vrnitev starega

varana (1991), Drugo mesto (1993), Turkizni orel

(1996), Zlati vek (2001), Prazne ulice (2004), Pot na jug

(2008). V njegovem zadnjem romanu se eden od

ključnih prizorov odigra v Ljubljani na Tromostovju.

Za Ajvazovo poetiko je značilno, da briše meje med

realnostjo in fantazijo, odpira meje novega, nezna-

nega, neslutenega.

Nives Vidrih

Drugo mestoMichal Ajvaz

Mic

hal A

jvaz

Dru

go m

esto

DRUGO MESTO oprema.indd 1 3/2/09 9:28:01 AM