of 28/28
13 E KOLOGIJA DUHA Pred dvajsetimi leti je E. F. Schumacher na~el pomembno novo vpra{anje, ki izhaja iz razmerja med tehnologijo in okoljem – socialnim, kulturnim, politi~nim in ekolo{kim, v katerem jo uporabljamo. Jedrska elektrarna lahko, na primer, vsekakor pro- izvede veliko elektri~ne energije, vendar to morda ni najbolj “primerna” tehnologija za nerazvito dr`avo z nestabilno vlado, premajhnim {tevilom usposobljenih in`enirjev, brez mre`e za distribucijo proizvedene energije in z megalomanskim vodi- teljem, ki bi rad pridobil fisijsko snov za izdelavo jedrskega oro`ja. Vpra{anje ustreznosti tehnologije postane veliko pomembnej{e, ko se ta bolj razvije in se pove~a njena sposobnost ogro`anja okolja. ^as je, da podobno vpra{anje namenimo tudi sebi in na{emu odnosu do okolja: ali je Bog, ko nam je Zemljo prepustil v upravljanje, izbral primerno tehnologijo? Glede na to, kako kot vrsta uporabljamo svojo novo mo~, da se vme{avamo in celo premagujemo naravne sisteme Zemlje ter ob spoznanju, da to po~nemo z brezobzirno objestnostjo, se nam ponuja odgovor, da se “porota {e ni odlo~ila”. Neglede na to, od kod po na{em pojmovanju prihaja na{a upravljalska pravica, od Boga ali pa od na{e lastne ~astihlepnosti, ni dvoma, da je na{ trenutni odnos do okolja skrajno neprimeren. Toda ~e ga ho~emo spremenili, si moramo zastaviti nekatera temeljna vpra{anja o smislu na{ega ‘ivljenja, o na{i sposobnosti usmerjanja mo~nih notranjih sil, ki so povzro~ile to krizo, ter o tem, kdo sploh smo. Ta vpra{anja presegajo vsako razpravo o tem, ali je ~love{ka vrsta ustrezna “tehnologija”; vpra{anja se ne nana{ajo na razum ali telo, temve~ na duha.

EKOLOGIJA DUHA - Umanotera resnica/13...EKOLOGIJA DUHA 221 Sprememba na{ih osnovnih lastnosti ni mogo~a brez realnega upanja, da smo to spremembo pripravljeni uresni~iti. To upanje

  • View
    1

  • Download
    0

Embed Size (px)

Text of EKOLOGIJA DUHA - Umanotera resnica/13...EKOLOGIJA DUHA 221 Sprememba na{ih osnovnih lastnosti ni...

  • 220 NA POTI K RAVNOVESJU

    13

    EKOLOGIJA DUHA

    Pred dvajsetimi leti je E. F. Schumacher na~el pomembno novovpra{anje, ki izhaja iz razmerja med tehnologijo in okoljem –socialnim, kulturnim, politi~nim in ekolo{kim, v katerem jouporabljamo. Jedrska elektrarna lahko, na primer, vsekakor pro-izvede veliko elektri~ne energije, vendar to morda ni najbolj“primerna” tehnologija za nerazvito dr`avo z nestabilno vlado,premajhnim {tevilom usposobljenih in`enirjev, brez mre`e zadistribucijo proizvedene energije in z megalomanskim vodi-teljem, ki bi rad pridobil fisijsko snov za izdelavo jedrskega oro`ja.Vpra{anje ustreznosti tehnologije postane veliko pomembnej{e,ko se ta bolj razvije in se pove~a njena sposobnost ogro`anja okolja.

    ^as je, da podobno vpra{anje namenimo tudi sebi in na{emuodnosu do okolja: ali je Bog, ko nam je Zemljo prepustil vupravljanje, izbral primerno tehnologijo?

    Glede na to, kako kot vrsta uporabljamo svojo novo mo~, dase vme{avamo in celo premagujemo naravne sisteme Zemlje terob spoznanju, da to po~nemo z brezobzirno objestnostjo, se namponuja odgovor, da se “porota {e ni odlo~ila”.

    Neglede na to, od kod po na{em pojmovanju prihaja na{aupravljalska pravica, od Boga ali pa od na{e lastne ~astihlepnosti,ni dvoma, da je na{ trenutni odnos do okolja skrajno neprimeren.Toda ~e ga ho~emo spremenili, si moramo zastaviti nekateratemeljna vpra{anja o smislu na{ega ‘ivljenja, o na{i sposobnostiusmerjanja mo~nih notranjih sil, ki so povzro~ile to krizo, ter otem, kdo sploh smo. Ta vpra{anja presegajo vsako razpravo otem, ali je ~love{ka vrsta ustrezna “tehnologija”; vpra{anja se nenana{ajo na razum ali telo, temve~ na duha.

  • EKOLOGIJA DUHA 221

    Sprememba na{ih osnovnih lastnosti ni mogo~a brez realnegaupanja, da smo to spremembo pripravljeni uresni~iti. To upanjepa ogro‘a spoznanje, da smo zdaj sposobni uni~iti svetovnookolje in tudi sebe. [e ve~, stres, ki ga do‘ivljamo zaradi zaple-tenega in nenaravnega ‘ivljenja in poplave informacij, povzro~aob~utek popolne izpraznjenosti ravno zdaj, ko nujno potrebu-jemo ustvarjalnost. Na{e gospodarstvo ozna~ujemo kot postindu-strijsko; arhitekturo imenujemo postmodernisti~na; na{o geo-politiko pa pojmujemo kot politiko po hladni vojni. Vemo, kajnismo, zdi pa se, da ne vemo, kaj smo. Zdi se, da imajo sile, kioblikujejo in preoblikujejo na{a ‘ivljenja, lastno nespremenljivologiko; zdijo se tako mogo~ne, da bi bil vsak poskus ustvarjalnoopredeliti svojo vlogo verjetno zaman, njegove rezultate pa binaglo prekrili naslednji valovi sprememb. Neizogibno se vda-jamo v usodo, v katero nas ‘enejo te mogo~ne sile, usodo, prikateri nimamo kaj dosti izbire.

    Morda se nam – ker je nismo {e nikoli do‘iveli – zdi, daekolo{ka kriza popolnoma presega na{e dojemanje in to, ~emurpravimo zdrav razum. Hranimo jo v najskritej{em predal~ku na{ezavesti, kamor tla~imo vse pojme, ki jih komaj razumemo, a seredkokdaj vanje poglabljamo. V mislih jih opremimo z etiketami,ki bi jih lahko uporabili tudi za Antarktiko: oddaljena, tuja,brezupno popa~ena na zemljevidu sveta, preve~ nedostopna insurova, da bi se tam predolgo mudili. Ko ta predal~ek odpremo,spoznamo, kako zamotano so vzroki krize vpleteni v strukturoindustrijske civilizacije, in na{e upanje, da ga bomo razre{ili, sezdi popolnoma jalovo. Zdi se tako neuresni~ljivo, da no~emonapraviti niti prvih korakov k pozitivni spremembi.

    Namesto tega se zatekamo k nespametni domnevi, da selahko prilagodimo vsakr{ni spremembi. Prilagajanju smo se ‘eprivadili; pri tem smo nadvse uspe{ni. Navsezadnje smo se spomo~jo tehnologije ‘e zdavnaj prilagodili vsem ekstremnimrazmeram na povr{ju Zemlje, na dnu morja in celo v prazninivesolja. Prav s prilagajanjem smo obvladali skoraj vsak koti~ekna Zemlji. In zato je tako vabljivo sklepati, da je ta znana strate-gija pravi odgovor na na{o naglo porajajo~o se dilemo.

    Vendar pa je obseg sprememb, ki se jim bomo morali pri-lagoditi, tako velik, da postajajo predlogi vedno bolj absurdni.

  • 222 NA POTI K RAVNOVESJU

    V {tudiji, ki jo je financirala Narodna akademija znanosti (Na-tional Academy of Science), so strokovnjaki predlagali, da bi –ko bi se Zemlja segrevala – lahko ustvarili ogromne koridorjedivjine, ki bi slu‘ili kot poti za vse ‘ivali, ki bi pri selitvah z jugana sever iskale primernej{e podnebje. (Obenem pa sevedasku{amo prodreti {e na mnoga nedotaknjena obmo~ja, ki ‘eobstajajo – na primer na pacifi{kem severozahodu –, kjer bilahko sekali les in ~rpali ostale naravne vire.) Nekateri si celodomi{ljajo, da bo genetski in‘eniring kmalu pove~al celo na{osposobnost za spreminjanje na{ega zunanjega izgleda, ki bi galahko preoblikovali po lastnem okusu. Lahko se torej odlo~imoin raz{irimo svojo nadvlado nad naravo tudi na ~love{ko genskozasnovo, ne samo da bi pozdravili nevarne bolezni, temve~ tudi,da bi od Boga in narave prevzeli selekcijo genske raznolikostiin ~vrstosti, ki na{i vrsti daje odpornost in nas s pomo~jonaravnih ritmov usmerja v tok ‘ivljenja na Zemlji. Lahko sezgodi, da si bomo drznili uporabiti bo‘jo mo~, katere pa ne bospremljala bo‘ja modrost.

    Na{a pripravljenost, da se prilagodimo, pa je pomemben delosnovnega problema. Ali svoji prilagodljivosti zaupamo do temere, da bomo tvegali uni~enje celotnega svetovnega eko-lo{kega sistema? Ali smo se pravilno odlo~ili, ~e se bomoposkusili prilagoditi spremembam, ki jih povzro~amo, namestoda bi jih raje prepre~evali? Ali se zavedamo, kak{no katastrofolahko povzro~i ta odlo~itev?

    Prepri~anje, da se lahko prilagodimo prav vsemu, je pravza-prav nekak{na lagodnost, arogantno zaupanje v na{o sposob-nost, da se bomo {e pravo~asno odzvali in si re{ili ko‘o. Vendarpa je po mojem mnenju ta prepri~anost v na{e zmo‘nosti hitregareagiranja hudo zmotna; prav lenobnost na{ega duha nas jeodtujila od nas samih ter od ‘ivahnosti in vitalnosti narave.Prazne obljube industrijske civilizacije, da nam bo olaj{ala‘ivljenje, so nas tako mo~no zavedle, da se v nenaravnem svetu,ki smo ga sami ustvarili, te{imo z umetnimi navadami sodobnega‘ivljenja. @ivljenje je vendar lahko tako prijetno, se prepri~ujemo.Ni nam treba prena{ati mraza ali vro~ine; ni nam treba sejati in‘eti, loviti in nabirati. Pozdravimo lahko bolne, letimo po zraku,spreminjamo temo v dan, kadarkoli si za‘elimo, nas lahko s

  • EKOLOGIJA DUHA 223

    pomo~jo televizije kar doma zabavajo orkestri in klovni. Inmedtem, ko zadovoljujemo svoje potrebe in muhavosti, si v~asihpogledamo {e elektronske podobe uni~evanja narave, lakote,ki razsaja dale~ od nas in apokalipti~nih svaril. Vse to pa sprem-ljamo z malodu{jem prekletih. “Kaj pa sploh lahko storimo?”, sespra{ujemo. Hkrati pa smo prepri~ani, da je negativen odgovor– “ni~” popolnoma objektiven.

    ^eprav je prihodnost tako negotova, se {e kar naprej preda-jamo razvadam lastne generacije na ra~un vseh, ki nam bodosledile. ^astimo se kot merilo eti~nosti, ki je lo~eno in druga~none le od narave, temve~ tudi od ob~utka odgovornosti do drugih– ne le do drugih v prihodnjih generacijah, temve~ vedno boljtudi do drugih v na{i generaciji; in ne le do tistih v oddaljenihde‘elah, temve~ vedno bolj celo do tistih v lastnih skupnostih.Tega ne po~nemo zato, ker bi nam bilo vseeno, temve~ zato,ker v resnici ne ‘ivimo svojih lastnih ‘ivljenj. Popolnoma smozbegani zaradi tehnolo{ke kulture, za katero se zdi, da ima lastno‘ivljenje, ki od nas zahteva popolno pozornost in nas nenehnozavaja in odvra~a od prilo‘nosti, da bi neposredno izkusili pravismisel ‘ivljenja.

    Kako naj se otresemo te zmedenosti? Kako naj svojo pozor-nost usmerimo v pomembnej{e stvari, ko pa je na{a pozornostpostala dobrina, ki jo je mogo~e kupiti ali prodati? Kadarkoli sepojavi kaj novega, kar bi lahko pritegnilo zanimanje in ‘elje ljudi,se zgrnejo na kup “zlatosledci” in takoj zakoli~ijo svoje parcele.Uporabljajo vsa mogo~a sredstva – ~asopise, film, televizijo,revije, oglasne deske, reklamne balone, zna~ke, nalepke obli-kovalcev, sporo~ila po telefaksih – in z vseh strani oblegajo na{opozornost. Ogla{evalci si jo ho~ejo popolnoma prilastiti; politikihrepenijo po njej; raziskovalci javnega mnenja jo merijo; teroristisi jo nasilno prila{~ajo in uporabljajo kot oro‘je. Ko ti “zlatokopi”iz~rpajo koli~ine, ki so tik pod povr{jem, se lotijo iskanja novihzalog. Ne ozirajo~ se na misli in ~ustva uporabijo skrite poti, kivodijo globoko v na{o bit in nazaj skozi evolucijsko dedi{~ino,do na{ega nagona – bogate ‘ile prvobitnih strahov in strasti, izkatere mogo~ni stroj za odvra~anje mno‘ic ~rpa svoje surovine.Mrhovinarji razbijejo na{e do‘ivljanje sveta na delce, odnesejoplen in nas nazadnje {e obsodijo, kar je neskon~na ironija, daje na{o pozornost te‘ko pritegniti.

  • 224 NA POTI K RAVNOVESJU

    Na~in do‘ivljanja sveta dolo~a nekak{na notranja ekologija,ki povezuje na{a zaznavanja, ~ustva, misli in odlo~itve s silamizunaj nas. Svoja do‘ivetja si razlagamo s pomo~jo ve~ le~, ki seosredoto~ijo na informacije, ki jih dobimo s ~utili in jih pri tempopa~ijo. Ta ekologija pa je zdaj v nevarnosti, da bo izgubilasvoje ravnovesje, kajti kumulativni u~inek sprememb, ki jih jeprinesla znanstveno-tehnolo{ka revolucija, lahko uni~i na{ob~utek, kdo smo in kak{en bi bil lahko na{ smisel ‘ivljenja.Prav zdaj bi morda morali gojiti novo “ekologijo duha”. Kakonaj {e naprej ohranimo upanje in zmanj{amo koli~ino jedkegastrahu, ki ga zlivamo na svoja ‘ivljenja? Kako naj si znovapridobimo ob~utek za~udenosti, ki smo ga ob~utili kot otroci,ko smo spoznavali svet? Kako naj uporabimo mo~ tehnologije,ne da bi se ji morali tako popolnoma podrediti, da se {e samiza~enjamo obna{ati kot stroji, izgubljeni med njenimi vzvodi inzobniki, hrepene~i po ljubezni do ‘ivljenja, la~ni vznemirjenja,ki se pojavi pri neposrednem do‘ivljanju ‘ivahne intenzivnostinenehno spreminjajo~ega se trenutka?

    Ni ~udno, da smo se tako zelo oddaljili od narave – presene-tljivo je ‘e to, da se sploh ~utimo povezani sami s sabo. Pravtako ni ni~ nenavadnega, da smo podlegli miselnosti o svetubrez prihodnosti. Stroji za odvra~anje pozornosti zlagoma uni-~ujejo notranjo ekologijo ~lovekovega do‘ivljanja. Bistveno zato ekologijo je ravnovesje med spo{tovanjem preteklosti inzaupanjem v prihodnost, med zaupanjem v posameznika in pre-danostjo skupnosti, med na{o ljubeznijo do sveta in strahom,da ga bomo izgubili – z drugimi besedami ravnovesje, od kate-rega je odvisna ekologija duha.

    Za nekatere je ekolo{ka kriza v prvi vrsti kriza vrednot. V tempogledu je osnovni vzrok za krizo ta, da kot civilizacija svojeodlo~itve o tem, kak{en naj bo na{ odnos do okolja, sprejemamona podlagi predpostavk, ki so v temeljih neeti~ne. Ker pa je bilareligija obi~ajno vedno najmo~nej{i vir eti~nih smernic za na{ocivilizacijo, nas je iskanje razlogov za krizo privedlo do ve~jihverskih sistemov.

    Pri nas, na Zahodu, so nekateri obdol‘ili – po mojem mnenjuneosnovano – judovsko-kr{~ansko izro~ilo, da je civilizacijo

  • EKOLOGIJA DUHA 225

    poslala na neusmiljen pohod podrejanja narave, za~en{i z zgod-bo o stvarjenju v Genezi, v kateri je Bog ljudem podelil pravicodo “vladanja” na Zemlji. Bistvo obto‘be je, da na{e izro~ilopripisuje uporabi vseh sredstev pri vsiljevanju na{e volje naravinekak{no bo‘ansko razse‘nost. Nekateri trdijo, da so po na{emverskem izro~ilu, ki je dolo~ilo prav posebno razmerje medljudmi in Bogom, in ljudem podelila bo‘ja pooblastila nadnaravo, eti~ne vse odlo~itve, ki dajejo prednost ~lovekovimpotrebam in ‘eljam v primerjavi z ostalo naravo. Preprosto pove-dano, v skladu s tem pogledom je popolnoma eti~no tudi to,da vsaki~, ko je narava napoti na{im ‘eljam, izgubi narava.

    Vendar pa je to poenostavljena razlaga judovsko-kr{~anskegaizro~ila, ki ima malo skupnega z resni~nostjo. Kritiki obto‘ujejoreligijo, da spodbuja aroganten in brezobziren odnos do narave,vendar bi se morali prej bolj poglobiti v sveto pismo. Na{acivilizacija je resda nedvomno zasnovana na predpostavki, dalahko naravo izkori{~amo za svoje potrebe, neoziraje se naposledice, ki jih ima to ravnanje za naravo, vendar bi ne bilopo{teno, ~e bi obsojali katerokoli od velikih svetovnih religij,da spodbuja to nevarno razmerje. Prav vse namre~ od ~lovekazahtevajo eti~no odgovornost pri varovanju narave in skrbi zanjeno dobrobit.

    V judovsko-kr{~anskem izro~ilu se biblijski koncept gospo-darjenja dokaj razlikuje od koncepta gospodovanja, ta razlikapa je bistvena. Natan~neje, v svetem pismu Bog zahteva odvernikov skrbno gospodarjenje, kajti v istem odstavku, v kateremjim podeli pravico do “gospodovanja”, od njih zahteva tudi, damorajo – poleg tega da jo izkori{~ajo – za Zemljo tudi “skrbeti”.Zahteva po skrbnem gospodarjenju in podelitev pravice dogospodovanja si nista v medsebojnem nasprotju; da bi doumelisvetost stvarjenja, sveto pismo od vernikov zahteva odgovornostpri varovanju zemlje, medtem ko jo obdelujejo.

    Tistim, ki so svoje ‘ivljenje posvetili temu poslanstvu, je to‘e od nekdaj jasno. Richard Cartwright Austin, prezbiterijanskiduhovnik, ki je deloval med revnimi ljudmi v Apala~ih, poro~ao svojih do‘ivetjih, ko je posku{al prepre~iti neodgovorendnevni kop: “Med opravljanjem svojega duhovni{kega poslan-stva v Apala~ih in v ~asu, ko sem se za~el boriti proti dnevnemukopu v jugozahodni Virginiji, sem ‘e zgodaj spoznal, da so edina

  • 226 NA POTI K RAVNOVESJU

    za{~ita, ki jo imajo te gore pred izkori{~anjem bagerjev ener-getskih konglomeratov, revni, izolirani ljudje iz teh dolin, ki jimta zemlja toliko pomeni, da so se pripravljeni boriti zanjo. ^eodpeljete te ljudi, gore ostanejo brez vsake za{~ite ... V skladuz biblijo je, da je narava varna pred onesna‘evanjem, pravilenodnos do nje pa imajo lahko le ljudje, ki jo imajo radi in ki zanjoskrbijo.”

    S prizadevanji, da bi zaustavili uni~evanje okolja, najve~kratza~nejo tisti ljudje, ki spoznajo, da nastaja {koda na obmo~jih,kjer sami ‘ivijo oz. jim “gospodujejo”. Lois Gibbs in drugiprebivalci Love Canala, Christine in Woodrow Sterling in njunadru‘ina iz zahodnega Tennesseeja, ki so jim zastrupili vodo vvodnjaku, “Harrison” Gnau in domorodna ljudstva v de‘evnihgozdovih Sarawaka v vzhodni Maleziji, Chico Mendes in nabi-ralci kav~uka v Amazoniji, brezposelni ribi~i ob Aralskem morju– vsi so za~eli svojo bitko za re{evanje okolja, ko sta se v njihovihsrcih zdru‘ila ob~utek gospodovanja in gospodarjenja. To jenatanko tisto razmerje med ljudmi in Zemljo, ki ga zahtevajudovsko-kr{~anska etika.

    Po zapovedih moje baptisti~ne vere je dol‘nost varovanjaZemlje utemeljena v razmerju med Bogom, stvarstvom in ljudmi.V Genezi judovska vera na za~etku u~i, da je Bog, ko je ustvarilZemljo, “uvidel, da je to dobro”. V 24. psalmu beremo, da “jeZemlja Gospodova in zato popolnost.” Druga~e povedano, Bogje zadovoljen s tem, kar je ustvaril, pravica do upravljanja pa nepomeni, da je Zemlja last ljudi; nasprotno, karkoli po~nemo naZemlji, moramo po~eti z zavestjo, da pripada Bogu.

    Moja versko izro~ilo tudi u~i, da je smisel ‘ivljenja “poveli-~evati Boga”. Tudi judovsko-kr{~anskemu izro~ilu je skupnoprepri~anje, da od vernikov pri~akujeta, da bodo “pravi~ni, dabodo ljubili usmiljenje in poni‘no sledili Bogu”. Vendar pa jeneglede na to, kateri odlomek v bibliji izberemo, da bi to~noopredelili judovsko-kr{~ansko definicijo ‘ivljenjskega smisla,smisel ~lovekovega bivanja v mo~nem neskladju z brezobzirnimuni~evanjem tistega, kar pripada Bogu in kar je Bog prepoznalza “dobro”. Kako lahko kdo poveli~uje Stvarnika, obenem pazani~uje tisto, kar je ustvaril? Kako lahko kdo poni‘no sledi Bogu– gospodarju narave, obenem pa jo neusmiljeno uni~uje?

    Zgodba o Noetu in njegovi barki nam nudi dodatne dokaze

  • EKOLOGIJA DUHA 227

    o skrbi judovske vere za vestno gospodarjenje na Zemlji. Bogje Noetu ukazal, naj na svojo barko vzame vsaj po dva predstav-nika vsake ‘ivalske in rastlinske vrste, da bi jih re{il pred poplavo– ta ukaz bi v dana{njem ~asu pomenil: ohraniti mora{ biolo{koraznovrstnost. In res, ali bo‘ji nasvet ponovno zadeva vse tiste,ki delijo Noetovo usodo v ~asu ponovne svetovne katastrofe,ki jo je tokrat povzro~ilo ~love{tvo? Noe je poslu{al ukaz in koje s svojo dru‘ino in predstavniki vseh rastlinskih in ‘ivalskihvrst na Zemlji pre‘ivel potop, je Bog z njim sklenil novo zavezo,s katero je potrdil svoje zaupanje v ljudi. Velikokrat pa prezremodrugi del zaveze, ki jo je Bog sklenil ne le z Noetom, temve~ z“vsemi ‘ivimi bitji”, kar zopet dokazuje vsemogo~nost stvarstva,za katerega se je obvezal, da ga bo varoval “med setvijo in‘etvijo, v mrazu in vro~ini, poleti in pozimi.” S tem se je zavezal,da ne bo nikoli ve~ uni~il Zemlje s poplavami, katerih simboli~niznanilec je po Genezi vsaka mavrica.

    Kljub jasnemu sporo~ilu, ki ga najdemo ob natan~nem pre-biranju biblijskega izro~ila, so kritiki delno pridobili nekajprednosti zaradi molka, s katerim so se v ve~ini veroizpovediodzivali na vedno {tevilnej{e dokaze o nara{~ajo~em ekolo{kemholokavstu. Hkrati pa se za nekatere verske voditelje zdi, da socelo spodbujali brezbri‘nost do okolja. Spominjam se, kako semz zaprtimi o~mi in sklonjeno glavo poslu{al pripro{njo pri otvo-ritvi del za nov gradbeni projekt, ko je duhovnik v slavnostnemgovoru omenil “na{o vlogo vladarjev na Zemlji”, takoj zatem panavdu{eno nadaljeval z na{tevanjem vseh mogo~ih naprav zapohabljanje narave, od buldo‘erjev in bagerjev do motornih ‘agin parnih valjarjev, kot bi bila to orodja, s katerimi nas je oskrbelBog, zato naj bi jih iz ~istega veselja neomejeno uporabljali pripreoblikovanju na{ega planeta. Tak{no obna{anje – ravno-du{nost ob uni~evanju, kakor tudi kratkovidno navdu{enje nadnadaljnjo degradacijo – nam ni v prav nikakr{no pomo~, ~e seho~emo upreti poenostavljeni interpretaciji vere, ~e{ da temeljina gospodovanju naravi.

    Na sre~o je v zadnjem ~asu postalo jasno, da globoko iz verevznika mogo~no gibanje za za{~ito Zemlje, mnogi verski voditeljipa zdaj dajejo znak za preplah. Vse do zdaj pa se je zdelo, daniso pripravljeni zastaviti svoje moralne avtoritete za re{itevZemlje. Zakaj?

  • 228 NA POTI K RAVNOVESJU

    V njihovo obrambo moramo povedati, da so imeli tudi verskivoditelji pri prepoznavanju tega uni~evalnega procesa, pri doje-manju, kako globalna je nevarnost in pri spoznavanju globokihin nenadnih sprememb v razmerju med ~love{ko vrsto in ostalimokoljem, enake te‘ave kot vsi ljudje. Vendar je njihova pasivnosttoliko bolj mote~a ravno zaradi mo~ne aktivisti~ne sporo~ilnostikr{~anskega svetega pisma. Po mojem mnenju je to najboljeizra‘eno v eni od Jezusovih svetopisemskih prilik, ki jo pri-poveduje v treh od {tirih evangelijev, v priliki o nezvestemslu‘abniku. Hi{ni gospodar, ki se odpravlja na potovanje, svo-jemu slu‘abniku naro~i, da mora skrbeti za dom in mu strogozabi~a, naj bo pripravljen, ~e bi divjaki ali tatovi poskusili oropatihi{o, medtem ko bo zdoma. Slu‘abnika izrecno opozori, daje dol‘an braniti hi{o, ~etudi bi divjaki pri{li med njegovimspanjem, kajti dejstvo, da je spal, ne bo sprejemljiv izgovor.Vpra{anje, ki se nam zastavi ob tej priliki, je jasno: ^e je ZemljaGospodova, njegovi slu‘abniki pa smo odgovorni, da zanjoskrbimo, kako naj se potem odzovemo na svetovno divja{tvo,ki zdaj tako neusmiljeno pusto{i po Zemlji? Ali spimo? Ali je tosprejemljiv izgovor?

    Kar se ti~e Cerkve kot institucije, pa gre {e za nekaj drugega.Mnogi, ki bi bili sicer na ~elu odpora proti temu silnemudivja{tvu, se ukvarjajo z drugimi resnimi problemi. Na primer,kr{~anski teologi in duhov{~ina, ki so ‘e tradicionalno podpiraliliberalno politiko, so podedovali poseben sklop skrbi za dru‘bo,ki jih je na za~etku tega stoletja zajemal pojem socialnegaevangelija. V skladu s tem humanim pogledom na vlogo Cerkvemorajo kristjani dati prednost potrebam revnih, nemo~nih,bolnih in slabotnih, ‘rtev diskriminacije in sovra{tva, pozabljene~love{ke hrane, ki jo je pre‘ve~ilo zobovje industrijske civili-zacije. Moralni imperativ, ki je povezan s temi prednostmi, jerazlog, da se mnogi zagovorniki socialnega evangelija z vsemimo~mi upirajo dodatnim dol‘nostim, ki bi jih lahko odvrnile odposlanstva, za katerega so bili izbrani, poleg tega pa bi jim ogro-zile ‘e tako mo~no obdav~ene denarne vire, jim jemale ~as,zmanj{evale moralno avtoriteto ter iz~rpavale ~ustva. Navsezadnjese vpra{anje okolja v~asih zdi zelo dale~, medtem ko se socialnekrivice dogajajo tu in zdaj.

  • EKOLOGIJA DUHA 229

    Po drugi strani so politi~no konzervativni teologi in duhov-{~ina podedovali {e neko drugo dedi{~ino, ki je prav tako nastalana za~etku tega stoletja. “Brezbo`ni komunizem”, ki so gadesetletja ostro napadali, je za njih le najbolj skrajna oblikana~rtno vodenega odvra~anja dragocenih virov – denarja, ~asa,moralne avtoritete in ~ustev – od poslanstva duhovne odre{itvein njihovo usmerjanje k malikovalski alternativi: iskanju odre{itves temeljito preureditvijo materialnega sveta. Posledica tega je, daso globoko nezaupljivi do vsakr{nega posve~anja svoje moralnepozornosti krizi v materialnem svetu, ki bi lahko deloma zahte-vala tudi novo uveljavljanje ne~esa, kar bi bilo lahko podobnomoralni avtoriteti dr`ave. Obenem pa obeti za koordiniranoukrepanje vlad povsod po svetu – kar je povsem razumljivo –{e krepijo njihov strah in dvome.

    Tako torej zaradi levih in desnih aktivistov, ki se upirajovklju~itvi problemov okolja na seznam prednostnih nalog, tovpra{anje {e ni moglo pritegniti tolik{ne pozornosti verskihvoditeljev, kot smo morda pri~akovali. [koda, kajti bistvo tegavpra{anja je s teolo{kega vidika v skladu z ideologijo obeh strani;enako pomembno pa je tudi, da to vpra{anje ponuja redkoprilo‘nost, ko bi obe strani lahko na{li sti~no to~ko.

    Pojem socialne pravi~nosti je v bibliji nelo~ljivo povezan zekologijo. Poglavje za poglavjem sta uni~evanje okolja insocialna krivica nelo~ljiva sopotnika. Prvi primer onesna‘evanjaokolja se v bibliji pojavi, ko Kajn umori Abela; ker z njegovokrvjo namo~i zemljo, se le-ta spremeni v ledino. Ko – po Genezi– Kajn po umoru vpra{a: “Mar sem jaz varuh svojega brata?”,Gospod odgovori, “Glas krvi tvojega brata vpije k meni iz zemlje.Kaj si storil?” Bog nato pove Kajnu, da zato – ker je kri njegovegabrata onesna‘ila zemljo – “ne bo ve~ rodila pridelkov zate, ~etudibo{ na njej ve~no garal”.

    V dana{njem ~asu lahko povezavo med socialnimi krivicamiin degradacijo okolja vidimo povsod: odlagali{~a za strupenenevarne odpadke v revnih ~etrtih, izginjanje domorodnihljudstev in njihovih kultur, ko uni~imo de‘evne gozdove,nesorazmerno visoke koncentracije svinca in strupeno onesna-‘evanje zraka v revnih mestnih ~etrtih, podkupovanje vladnihuslu‘bencev pri iskanju dobi~ka v netrajnostnem izkori{~anjunaravnih virov.

  • 230 NA POTI K RAVNOVESJU

    Obenem pa bi bili verski konzervativci presene~eni nad dej-stvom, da so mnogi globoko predani okoljevarstveniki postali,~e ne drugega, {e bolj sovra‘ni do velikopoteznega planskovodenega gospodarstva kot kdajkoli prej. Najhuj{i primeridegradacije okolja na svetu so danes katastrofe, ki so jih pov-zro~ile ali aktivno spodbujale vlade – navadno zaradi mi{ljenja,da je korenito preoblikovanje narave v dobrobit dru‘be. Ni torejnaklju~je, da so najhuj{e ekolo{ke katastrofe povzro~ilekomunisti~ne vlade, v katerih mo~ dr‘ave popolnoma presegasposobnosti posameznega gospodarja. ^ernobil, Aralsko morje,reka Jangce, “~rno mesto” Copsa Mica v Romuniji – ti in mnogidrugi primeri pri~ajo o tem, kako zelo so plansko vodene dr‘avenevarne za okolje.

    Konzervativni, kakor tudi liberalni teologi lahko z vso upra-vi~enostjo (za to imajo razloge tako v bibliji kot v lastniideologiji) svoje duhovno poslanstvo opredelijo tako, da dajoprednost varovanju bo‘jega stvarstva. Po~asi in zadr‘ano za~e-njata s tem obe strani. Ve~ina duhov{~ine pa {e vedno meni, data tema ni vredna njihove trajnej{e pozornosti; po mojem mnenjuje glavni vzrok za to zavra~anje filozofska predpostavka, da je~lovek lo~en od ostale narave, predpostavka, ki je skupna takoliberalcem kot tudi konzervativcem. Razlogi za to miselnost sizaslu‘ijo nekaj ve~ pozornosti, posebno zato, ker te‘nja, dagledamo na ~lovekove potrebe kot na popolnoma lo~ene odblaginje naravnih sistemov na Zemlji, po svojem izvoru ni ~istokr{~anska. Vseeno pa ta te‘nja razkriva pogled na svet, ki ga jekr{~anstvo prevzelo ‘e zelo zgodaj; natan~neje, to je bila enaod razse‘nosti gr{ke filozofije, dedi{~ine, ki je mo~no vplivalana zgodnjo kr{~ansko misel in ravnanje.

    Nekaj ve~ kot 300 let pred Kristusovim rojstvom se je gr{kakultura in filozofija raz{irila v de‘ele, ki jih je osvojil AleksanderVeliki. Splo{no znana analiti~na sposobnost gr{ke filozofije jezagotavljala njeno nenehno priljubljenost, ~eprav so jo prilagajalirazmeram v razli~nih verskih in kulturnih okoljih. Seveda je slu-‘ila kot osnova za silovit razmah logi~nega in sistematskegana~ina razmi{ljanja, ki je omogo~il Rimu, da je osvojil ves “znanisvet”, ki je vklju~eval ne le Palestino, od koder izhaja kr{~anstvo,

  • EKOLOGIJA DUHA 231

    temve~ tudi vsa mesta, v katerih so pridigali Kristusovi apostoli.Zato je bilo za zgodnje kristjane samoumevno, da so pri {irjenjuKristusovega nauka v~asih uporabljali tudi jezik osvajalcev innjihov na~in razmi{ljanja.

    Najve~ja filozofa tega ~asa sta bila Platon in Aristotel. Naj-pomembnej{a razlika med njima je bila v pogledu na razmerjemed umom in fizi~no stvarnostjo, ali z drugimi besedami med~lovekom in naravo. Po Platonu du{a obstaja v svojem posebnemsvetu, ki je lo~en od telesa; tako je tudi mislec lo~en od stvar-nosti, o kateri razmi{lja. Aristotel pa je trdil, da vse, kar obsegaum, posredujejo ~utila in da je zato mislec mo~no povezan sstvarnostjo, o kateri razmi{lja. Ta razkol se je za~el ‘e v anti~niGr~iji nadaljeval se je v zgodnjem obdobju kr{~anstva in sred-njem veku in se ohranila vse do 17.stoletja.

    Eden najvplivnej{ih mislecev zgodnjega kr{~anstva, AvrelijAvgu{tin, pi{e, kako ga je v za~etku 5. stoletja pritegnil Platonovpogled na ~utni svet in kako se je boril, da je presegel svojoljubezen do Platonove teorije, preden se je lahko sprijaznil sKristusovim resni~nim sporo~ilom in ga sprejel. Prav to te‘njo– ki {e vedno obstaja – je opisal teolog Michael Novak kot“veliko sku{njavo Zahoda”. V prvih 500 letih kr{~anstva je bilhereti~ni gnosticizem – ki je ~utno realnost predstavljal kot iluzijo– pod mo~nim vplivom Platonovega koncepta breztelesnegaduhovnega uma, ki lebdi nekje nad materialnim svetom. Todatudi potem, ko je bil pogled gnostikov formalno zavrnjen, se jeob~asno {e vedno pojavljal v razli~nih oblikah, Platonova pred-postavka – da je ~lovek lo~en od narave – na kateri je temeljil,pa je bila {e naprej aktualna kot glavna smer kr{~anske misli.Morda so jo nekoliko pretirano poudarjali zaradi nasprotovanjapoganstvu v zgodnjem obdobju kr{~anstva.

    Dedi{~ino Aristotelove misli pa so na drugi strani razvijali varabsko govore~em svetu. Z Aleksandrom, ki je bil njegovu~enec, se je Aristotelova misel prenesla v de‘ele, ki jih je osvojil.Mesto, ki ga je izbral za svojo prestolnico – Aleksandrija –, paje postalo sredi{~e znanosti v anti~nem svetu. Vendar pa je bilZahod dolga stoletja izoliran od tega intelektualnga izro~ila; {eleko so kri‘arji, ki so se s svojih pohodov vra~ali v Evropo, prineslis seboj tudi nove ideje, je Zahod ponovno odkril drugo plat

  • 232 NA POTI K RAVNOVESJU

    svoje gr{ke dedi{~ine. Na za~etku 13. stoletja so Evropejci,navdu{eni nad intelektualnimi dose‘ki arabske kulture, odkriliin prevedli ve~ Aristotelovih del – med drugimi tudi Etiko,Politiko in Logiko –, ki jih je zahodna misel prezrla, ohranila paso se v arabski. Pod vplivom Maimonidesa, judovskega u~enjaka,ki je pisal v arab{~ini (v Aleksandriji), judovsko vero pa jeponovno apliciral na Aristotelovo misel, se je Toma‘ Akvinskilotil enake naloge: kr{~ansko misel je namre~ razlagal v skladuz Aristotelovim naukom o razmerju med duhom in telesom,~love{tvom in naravo. S tak{nimi razlagami pa je pri{el v na-sprotje s Cerkveno oblastjo, uvidel je namre~ filozofsko pove-zanost du{e in ~utne realnosti, kar je Cerkev begalo. ^eprav sonjegove knjige prepovedali in se‘igali, bolj priljubljene pa sopostale {ele 300 let kasneje, je njegovo razmi{ljanje le vplivalona to, da je Cerkev popustila duhovnim impulzom, ki so spro‘ilirenesanso, skupaj s pobudo, da bi se ~lovek in narava ponovnozdru‘ila v harmoni~no celoto. Klasi~na Rafaelova slika iz l. 1510predstavlja prav to filozofsko razdvojenost na za~etku renesanse:Platon je prikazan s prstom obrnjenim proti nebesom, Aristotelpa poleg njega ka‘e proti Zemlji.

    Le stoletje kasneje pa je Aristotelov pogled, ki se je za~elponovno uveljavljati, do‘ivel resen udarec. 10. novembra 1619je Renè Descartes, triindvajsetletni matematik, ki je kmalu zatempostal eden od utemeljiteljev sodobne filozofije, le‘al na breguDonave. Ta dan je do‘ivel vznemirljivo vizijo materialnega sveta,izpolnjenega z ne‘ivo snovjo, ki se giblje predvidljivo po mate-mati~no dolo~enih vzorcih – vzorcih, ki jih lahko spoznavamoin obvladamo le s pomo~jo analiti~ne misli, z vztrajnim razisko-vanjem in nepristranskim opazovanjem. Descartesova vizija jepravzaprav spro‘ila znanstveno revolucijo. Velikokrat se omenja,da “vsa zahodna filozofija izhaja iz Platona”, veliko zaslug za topa ima Descartesovo delo, ki ga povzema znana izjava: “Cogitoergo sum”, (“Mislim, torej sem”); Descartes je s to svojo izjavozmanj{al napetost, ki je v 17.stoletju vladala med Aristotelovimin Platonovim naukom.

    V ~asu, ko je Descartes kon~eval svoje ‘ivljenjsko delo, je bilaRafaelova slika, ki naj bi ponazarjala zahodno misel, ‘e zastarela.Nova, sodobna osebnost je odlo~no pokazala navzgor – stran od

  • EKOLOGIJA DUHA 233

    Na tem sredinskem detajlu mogo~ne Rafaelove freske v Vatikanuiz l. 1510 je na levi strani prikazan Platon, ki ka‘e navzgor protikraljestvu abstraktne misli in intelektualnega idealizma; na desnistrani pa Aristotel z desno roko nakazuje proti Zemlji, ki je bilapo njegovem prepri~anju edini vir vseh na{ih misli, ki jihposredujejo na{a ~utila.

  • 234 NA POTI K RAVNOVESJU

    narave, stran od Zemlje – proti nadzemeljskemu kraljestvu, odkoder je lo~eni ~love{ki um lahko opazoval gibanje materialnegasveta kjerkoli v vesolju. Lebde~ nekje nad vsem tem je ta novibreztelesni um lahko sistemati~no in neizprosno odkrival znan-stvene zakonitosti, ki bi nam lahko pomagale spoznavati inobvladovati naravo. To nenavadno razmerje med duhom in naravoso kasneje poimenovali kot “duh v ra~unalniku” (“ghost in themachine”).

    Cerkev bi morala ‘e takrat prepre~evati ljudem vsak faustov-ski poskus, da bi pridobili nespodobno mo~ pri spreminjanjubo‘jega kraljestva, vendar pa je ponovno postala ‘rtev plato-nizma, zato je svoje duhovno poslanstvo zreducirala na priza-devanje, kako usmerjati notranje umsko ‘ivljenje, zaradi tega paje mo~no zmanj{ala moralno odgovornost pri manipulacijah znaravo. Sir Francis Bacon, predsednik angle{kega zgornjegadoma, avtor dela Nova Atlantida (The New Atlantis, 1624) ineden od glavnih utemeljiteljev znanstvene metode, je ‘elelodpraviti vse dvome, ki bi jih lahko imela Cerkev glede svojeprivolitve, da lahko ~love{tvo pridobi in uporabi ogromne novemo~i znanosti. Kartezijanski dualizem je popeljal {e korak dljes trditvijo, da ne gre le za lo~enost ~loveka od narave; tudi naznanost, je trdil, lahko mirno gledamo kot na nekaj, kar je lo~enood religije. Po njegovem prepri~anju “dejstva”, ki jih ugotovimos pomo~jo znanstvene metode, same po sebi nimajo nobenegamoralnega pomena; le pri razlikovanju med dobrim in zlim greza “moralnost”, ki ima versko razse‘nost. Tak{no povr{no razli-kovanje je imelo globoke posledice: novo mo~, ki je izhajala izznanosti, je lahko ~lovek uporabljal za obvladovanje narave, neda bi bil za to moralno odgovoren.

    Tako se je za~ela dolga, 350 let trajajo~a lo~itev znanosti odreligije. Astronomska odkritja Kopernika in Galileia so ‘e prejvznemirila mirno so‘itje med Cerkvijo in znanostjo, vendar ninobeden od njiju namerno nasprotoval primatu moralnih naukovCerkve kot osnove za razlago novih dejstev, ki sta jih odkrilapri opazovanju vesolja. Bacon pa je napeljeval k moralni de-viaciji; s tem namre~, ko je trdil, da dejstev ni treba tehtati v lu~injihovih implikacij. Kmalu zatem je Cerkev proglasila znanostza svojega nasprotnika, ker je ta, ko je {lo za razlago vpra{anjaobstoja, nizala ugovor za ugovorom proti avtoriteti Cerkve.

  • EKOLOGIJA DUHA 235

    Ta temeljni zasuk v zahodnem mi{ljenju – ki pravzapravpomeni za~etek moderne zgodovine – je ~loveku, ko je poplavaznanstvenih odkritij za~ela razkrivati skrivnosti bo‘jega stvarstva,omogo~il vedno mo~nej{o nadvlado nad svetom. Kako pa bi tonovo mo~ lahko pametno uporabili? Po Descartesovi in Bacon-ovi zaslugi so filozofijo, ki u~i, da je ~love{ka vrsta le utripajo~anitka v zapletenem spletu ‘ivljenja, snovi in ideje, polagomaopu{~ali. Velika ironija je, da so ve~ja znanstvena odkritja mo~nooslabila vpliv Cerkve pri pretiranem poudarjanju na{e edin-stvenosti kot vrste in pri nasprotovanju na{i lo~enosti od ostalenarave. Z Evolucijo vrst Charlesa Darwina je postala razlaga~lovekove zunanje podobe predmet znanosti, ko je le-ta evolu-cijo ~loveka umestila v ‘ivalski svet. Pol stoletja pozneje jerazlaga nezavednega, ki jo je uveljavil Sigmund Freud, tudi delna{ega uma proglasila za del narave. Zahvaljujo~ revoluciji vmi{ljenju, ki sta jo spodbudila tudi Darwin in Freud, se je mno-gim zdelo, da je ostal razumski del na{e du{evnosti – tisti del,iz katerega se je razvila znanost – {e edino podro~je, nad katerimje Cerkev ohranila moralno avtoriteto.

    Pa vendar nam znanost ponuja nov pristop k razumevanju –in morda za~etku odpravljanja – dolgoletne razdvojenosti medznanostjo in religijo. V za~etku tega stoletja so znanstvenikiuvedli pojem Heisenbergovega na~ela, po katerem ‘e samoopazovanje naravnega pojava lahko spremeni tisto, kar opazu-jemo. ^eprav je bila teorija v praksi prvotno omejena na posebneprimere v fiziki delcev, so bile filozofske posledice (in so {edanes) vznemirljive. Danes je o~itno, da tudi ~love{ka civilizacija,odkar je Descartes ponovno uvedel Platonovo misel in za~el zznanstveno revolucijo, do‘ivlja nekak{no Heisenbergovo na~eloogromnih razse‘nosti. Dejanje, pri katerem se razumsko lo~imood stvarnosti, da bi jo opazovali, spremeni predmet na{egaopazovanja – preprosto zato, ker z opazovalcem ni ve~ povezanna enak na~in. To ni le besedna igra, kajti posledice so vsepreve~ resni~ne. Nepristranski opazovalec se po~uti svobodnegapri izvajanju poskusov in pri manipulacijah, ki mu ne bi nikolipadle na pamet, ~e ne bi bil razumsko lo~en od fizi~nega sveta.V sklepni analizi so vse razprave o morali in etiki v znanostiskoraj brez pomena, dokler menimo, da je svet razuma lo~en

  • 236 NA POTI K RAVNOVESJU

    od sveta ~utov. Ta prva lo~itev je neizogibno vodila k lo~itvi umaod telesa, misli od ~ustev, mo~i od modrosti; posledica vsegatega je bila, da je znanstvena metoda spremenila na{ odnos donarave in zdaj, morda nepopravljivo, spreminja tudi naravo samo.

    ^eprav mnogi znanstveniki nasprotujejo misli, da bi se lahkoznanost kdaj ponovno zdru‘ila z religijo, prihaja v nekaterihdelih znanstvene skupnosti do mo~ne pobude, da bi premostilito razdvojenost. V primerjavi s Platonom, ki je bil ideji ve~nostibivanja veliko bolj naklonjen kot zamisli o stvaritvi, in Descar-tesom, ~igar mehanisti~na razlaga sveta je prav tako izhajala izve~nosti sveta, pa danes mnogi znanstveniki, ki se prej nisonikoli zatekali k religiozni razlagi sveta, menijo, da dokazi napodlagi najnovej{ih odkritij v astronomiji in kozmologiji ka‘ejona definitivni za~etek vesolja. Zato so nekateri malo ubla‘ili svojenasprotovanje miselnosti, da sta bila vesolje – in ~lovek kotnjegov del – “ustvarjena”. Arna Penziasa, ki je prejel Nobelovonagrado za odkritje merljivega odmeva prapoka, ki je spremljalza~etek ~asa, so v kontaktni radijski oddaji vpra{ali, kaj je obsta-jalo pred prapokom. Dejal je, da ne ve, odgovor, ki bi bil {enajbolj v skladu z matemati~no logiko, pa bi bil “ni~”. Ko ga jenaslednja poslu{alka, vsa besna zaradi njegovega odgovora,obto‘ila ateizma, je odgovoril: “Gospa, mislim, da niste pozornoprisluhnili vsemu, kar lahko izhaja iz tega, kar sem pravkardejal.” Tak{no razmi{ljanje – skupaj z mislijo, da je mordanekak{en stvarnik navsezadnje le odgovoren za to, da je ustvaril“nekaj” – tam, kjer je bil prej “ni~” – ka‘e na mo‘nosti, da se bosovra‘nost znanosti do religije s~asoma ubla‘ila. ^e pa se bostaznanost in religija nekega dne ponovno zdru‘ili, se nam lahkoponovno vzbudi globlja ‘elja po razumevanju ne le bistvaobstoja, temve~ tudi njegovega smisla, prav tako pa bomo lahkozopet bolje razumeli ne le vesolje, temve~ tudi vlogo in namennas samih, ki smo njegov del.

    In res ima v tem porajajo~em se znanstvenem pogledu~lovekova misel otipljivo “fizi~no” vlogo v oblikovanju stvarnosti.Erwin Schrodinger, pionir kvantne fizike, je bil prvi, ki je pred-stavil osupljivo teorijo, da je zavest eden od sestavnih delovfizi~nega vesolja, preusmeritev “pozornosti” opazovalca pa lahkomo~no vpliva na razporeditev in fizi~ne lastnosti atomskih delcev.

  • EKOLOGIJA DUHA 237

    Ko je posku{al razlo`iti eno od ve~nih ugank v biologiji, kakolahko nastane `ivljenje iz brezobli~ne gmote molekul, je Schro-dinger predpostavljal, da imajo `ivi organizmi “neverjeten dar,da pritegnejo štok reda’ nase in se tako izognejo razpadu vatomski kaos”. ^e bi se izkazalo, da ima umski napor, ki je po-treben, da se na nekaj “osredoto~imo”, otipljive posledice, kispominjajo na nekak{no obliko fizi~ne energije, potem – kar jeironija – lahko znanost nekega dne dokon~no ovr`e Baconovodomnevo, da lahko pojavi obstajajo lo~eno od vrednot, mi{ljenjeznanstvenikov pa nima ni~ skupnega s ~lovekovo moralnoodgovornostjo.

    Lastna radovednost me napeljuje k misli, da je bil prvotni znan-stveni impulz – pred Descartesom in pred Platonom – mogo~{ele s konceptom (ali razodetjem) edinega stvarnika. Ko jeEhnaton prvi~ uvedel pojem edinega boga, judovska vera papojem monoteizma, je {ele postalo mogo~e, da so ljudje razvilinovo razumevanje stvarnosti okrog sebe. Za tiste, ki so za~eliverovati v edinega stvarnika, ni bilo ve~ razlogov za predstave,da ima vsak predmet ali ‘ivo bitje edinstveno duhovno mo~,skrivnosten pomen ali da deluje pod vplivom neznanih sil.Monoteizem je bil pojem, ki je nudil neznanske mo‘nosti: takokot lahko pomor{~ak s triangulacijo dolo~i svoj polo‘aj kjerkolina morju, s tem da poi{~e katerikoli dve drugi to~ki z znanimikoordinatami, na primer znani zvezdi ali ozvezdji, so lahko tisti,ki so za~eli verjeti v edinega boga, nenadoma dobili intelek-tualno sposobnost, da so lahko spretno krmarili po oceanu vra-‘everja in zmede, s katerima je bila pre‘eta dotedanja miselnost.^e so naleteli na nov pojav oziroma problem, so ga lahkofilozofsko uvrstili v razmerju do dveh znanih to~k: do stvarnika, kije bil filozofsko oddaljen od vsega, kar je ustvaril, in do njih samih.

    V tem procesu duhovne triangulacije je narava dobila nekosveto razse‘nost, pa ne zato, ker bi se v vsakem kamnu alidrevesu skrival skrivnostni duh, temve~ zato, ker je vsak kamenali drevo ustvaril bog. Poleg tega so stvarnost razumeli, razis-kovali in opredeljevali glede na to, v kak{nem odnosu je bilado edinega boga, ki jo je ustvaril. Ravno raziskovanje sveta paje ponovno pripeljalo do domneve, da je ~love{tvo njegov del,

  • 238 NA POTI K RAVNOVESJU

    vsako raziskovanje je namre~ temeljilo na razumevanju razmerjamed bogom in ~utnim svetom, v katerem ‘ivimo. Vse tri kompo-nente – boga, ~loveka in naravo – so razumeli kot med sebojnelo~ljivo povezane in bistvene v tem procesu triangulacije.

    Mnogo stoletij po Ehnatonu je Platonovo intelektualno razi-skovanje ubralo popolnoma druga~no pot. ^eprav je iskal ensam vzrok, ki bi se skrival za vsemi stvarmi, je posku{al spoznatinjihovo naravo tako, da je raziskoval njihovo razmerje le do enereferen~ne to~ke – ~love{kega uma, namesto da bi uporabilfilozofsko triangulacijo, ki bi se nana{ala na dve to~ki, ~lovekain Stvarnika (ali tisto, ~emur bi lahko rekli Pravzrok). S tem, koje predpostavil, da na ~love{ki um ni treba gledati v okvirunjegovega odnosa do ~utnega sveta in Stvarnika, je Platonomogo~il, da so postale poznej{e razlage delovanja sveta vednobolj abstraktne.

    Francis Bacon je lep zgled. Njegova moralna zabloda – inhkrati tudi zabloda v samem jedru sodobne znanosti – izvira izdomneve, na katero je mo~no vplival Platon, da lahko ~love{kium mirno analizira in spoznava naravo, ne da bi se mu bilo trebapri tem ozirati na kakr{nakoli moralna na~ela, ki dolo~ajo na{odnos in dol‘nosti do Boga in njegovega stvarstva. Bacon je naprimer lahko navdu{eno zagovarjal vivisekcijo iz samega veseljado u~enja, ne da bi imel za to kakr{nekoli moralne razloge (kotje na primer re{evanje ~love{kih ‘ivljenj), ki bi opravi~evalitak{no ravnanje.

    @alostno je tudi, da je znanstveno-tehnolo{ka revolucijaskrajnim racionalistom omogo~ila, da so si izmislili izpopolnjenein u~inkovite sisteme, ki so bili sposobni grozljivih okrutnosti zindustrijskimi razse‘nostmi. Krvolo~nost Hitlerja in Stalina inbrezvestni grehi vseh, ki so jima pomagali, bi bili verjetnonepredstavljivi, ~e ne bi pri{lo do lo~itve dejstev od vrednotoziroma znanja od etike. V {tudiji o Adolfu Eichmannu, ki jeorganiziral birokracijo v tabori{~ih smrti, je Hannah Arendtskovala nesmrtno frazo, “banalnost zla”, s katero je opisalagroteskno nasprotje med enoli~nostjo in vsakdanjostjo samihdejanj – {tevilnih majhnih, rutinskih nalog, ki so jih opravljalinavadni uslu‘benci – ter njihovimi grozljivimi in satanskimiposledicami.

  • EKOLOGIJA DUHA 239

    Zdi se, da je prav mehanska u~inkovitost sistema, ki je izvajalgenocid, omogo~ila njegovim izvr{evalcem, da so lo~ili razmi-{ljanje o vsakdanjem delu od moralne rahlo~utnosti, ki so je bili,ker so bili tudi oni ljudje, zagotovo zmo‘ni. Ta skrivnostna praz-nina med mislimi in ~ustvi v njihovih du{ah je bila verjetnoprizori{~e njihovega notranjega zlo~ina. Prav ta mrtvi duh, ki gaje razdejala kri izdanih bratov, je tisti breztelesni um, ki je zmo-‘en razlo‘iti delovanje pojava, ne pa tega, kak{en je pojav v resnici.

    Menim, da je temeljni moralni razkol, ki je pripeljal do tehskrajnih manifestacij zla, kriv tudi tega, da v na{i civilizaciji ne~utimo nikakr{ne odgovornosti za skupno ravnanje, pri kateremso milijoni majhnih, tihih in banalnih dejanj in malomarnostinevidno povezani v splet grozljivih vzrokov in posledic. Danesnavdu{eno sodelujemo pri ne~em, kar je pravzaprav mogo~enin nezasli{an poskus z naravnimi sistemi svetovnega okolja, pritem pa se prav malo oziramo na moralne posledice. Vendar panam samo zaradi lo~enosti znanosti od religije ne bi bilo trebaspustiti v ozra~je toliko plinastih kemi~nih odpadkov, da jeogro‘eno podnebno ravnovesje Zemlje; samo zaradi lo~itveuporabnega tehnolo{kega znanja od moralne presoje, ki biusmerjala njegovo uporabo, nam ne bi bilo treba vsako sekundouni~iti in po‘gati tropskega gozda v velikosti nogometnegaigri{~a; samo zaradi nami{ljene lo~enosti ljudi od narave namne bi bilo treba uni~iti polovice rastlinskih in ‘ivalskih vrst naZemlji v obdobju enega samega ~love{kega ‘ivljenja. Lo~enostna{ega razuma od ~ustev {e ne pomeni, da lahko mirno dopu-{~amo, da zaradi lakote in lahko ozdravljivih bolezni, ki jimbotrujejo izgube letin in napa~na politika, vsak dan umre 37 000otrok, mlaj{ih od pet let.

    Toda kljub temu dopu{~amo, da se vse to dogaja pred na{imio~mi in pri tem tudi sami sodelujemo. Ali se bomo, ko se bodoprihodnje generacije spra{evale, kako smo lahko opravljali svojevsakodnevno delo in po tihem sogla{ali s kolektivnim uni~e-vanjem narave, kot nezvesti slu‘abnik zagovarjali, da tega nismoopazili, ker smo moralno spali? Ali bomo morda posku{alirazlo‘iti, da pravzaprav nismo spali, temve~ ‘iveli v nekak{nembudnem transu, uro~eni od ~udnega kartezijanskega uroka, zaradikaterega se nismo zavedali povezanosti med na{im rutinskim,

  • 240 NA POTI K RAVNOVESJU

    vsakdanjim po~etjem in njegovimi moralnimi posledicami, doklerse je vse to dogajalo dale~ od nas, na drugem koncu sveta?

    Kako bi prihodnje generacije odgovorile na tako pomilovanjavredno opravi~ilo? Morda bi se spomnili starodavnih besed piscapsalmov, ki je preklel ljudi, ki so v navdu{enju nad dejanji lastnecivilizacije izgubili ob~utek za tisto, kar je sveto in postali podo-bni malikovalskim ponaredkom, ki so jih usodno za~arali: “Imajousta, a no~ejo govoriti, imajo o~i, a no~ejo videti, imajo nosnice,a no~ejo vohati, imajo roke, a no~ejo ~utiti.”

    Moderna filozofija je {la v nesmiselnih predpostavkah olo~enosti ljudi od narave tako dale~, da si je zastavila znanovpra{anje: “^e v gozdu pade drevo in ~e ni tam nikogar, ki biga sli{al, ali je pri padcu drevesa sploh nastal kak{en zvok?” ^ebi delavci z motornimi `agami dokon~no uni~ili vse de`evnegozdove na na{em planetu, ljudje, ki so te delavce poslali vgozdove, pa bi bili dovolj dale~, da ne bi sli{ali udarjanja drevesob gola gozdna tla, ali bi bilo to sploh pomembno? Ta racionalni,od stvarnosti lo~eni znanstveni intelekt, ki zvi{ka opazuje svet,kateremu mu ve~ ne pripada, je vse preve~krat aroganten, brez-~uten in brezbri`en. Posledice tak{nega odnosa pa so lahko usodne.

    ^udno pomanjkanje ~ustev, banalna oblika zla, ki se takopogosto odra‘a v vedno bolj mno`i~nem tehnolo{kem ogro-‘anju svetovnega okolja, je zagotovo posledica prepri~anja olo~enosti uma od stvarnosti. Osnova tega prepri~anja jekrivoversko razumevanje ~lovekovega mesta v svetu, staro kotPlatonova filozofija, v svoji mitski privla~nosti tako zavajajo~ekot gnosticizem in tako prepri~ljivo kot kartezijanska obljubaprometejske nadmo~i – ki je privedlo do tragi~nih posledic. Na{apredstava o tem, kdo smo, v kak{nem odnosu smo do na{egamesta v stvarstvu in zakaj nam na{ obstoj nalaga dol‘nost mo-ralne odgovornosti za posledice na{ega po~etja, je napa~na.Civilizacija, ki naj bi bila lo~ena od stvarnosti, se sicer lahkopretvarja, da ni~esar ne sli{i, vendar ko drevo v gozdu pade, pritem vsekakor nastane zvok.

    Verni ljudje se pogosto bojijo pokazati zanimanje za nauke, kiso bili ustvarjeni zunaj njihovega verskega sistema in se dolgoniso zmenili za bogastvo in raznolikost duhovnega vira drugih

  • EKOLOGIJA DUHA 241

    verskih izro~il. Pojav civilizacije, v kateri se znanje neomejenoin bliskovito {iri po svetu, pa je privedel tudi do mo~negazanimanja za druga~ne poglede na ‘ivljenje v drugih kulturahin spro‘il novo preu~evanje modrosti vseh verovanj. Ta pan-religiozni pogled se lahko izka‘e za posebno pomembnega,kadar se spra{ujemo o odgovornosti civilizacije za razmere nana{em planetu.

    Religije severnoameri{kih Indijancev nudijo bogastvo idej ona{em odnosu do Zemlje. Eno najbolj ganljivih in najve~kratcitiranih razlag je podal poglavar Seattle l. 1855, ko je predsednikFranklin Pierce izrazil ‘eljo po nakupu ozemlja, na katerem je‘ivelo njegovo pleme. Njegov odgovor je bil preveden v {tevilnejezike in je bil ne{tetokrat citiran:

    “Kako lahko kupite ali prodate nebo? Zemljo? Ta zamisel namje tuja. ^e nismo lastniki sve`ine zraka in bleska vode, kakoju boste tedaj lahko kupili? Vsaka ped te zemlje je mojimljudem sveta. Vsaka lesketajo~a se borova iglica, vsaka pedpe{~ene obale, vsaka meglica v temnih gozdovih, vsaktravnik, vsaka bren~e~a `u`elka. Vse to je sveto v spominuin `ivljenju mojega ljudstva....

    ^e vam prodamo na{o zemljo, si zapomnite, da je zrakna{e bogastvo, da zrak deli svoj duh z vsem ‘ivljenjem, kiga vdihuje. Veter, ki je dal mojemu dedu prvi dih, je tudisprejel njegov zadnji izdih. Veter tudi na{im otrokom vliva‘ivljenje. ^e vam prodamo na{o zemljo, jo morate varovatikot svetinjo, kot kraj, kjer lahko ~lovek vdihuje veter, ki jeves sladak od vonja travni{kega cvetja.

    Ali boste svoje otroke u~ili to, kar smo mi u~ili na{e otroke?Da je Zemlja na{a mati? Kar doleti Zemljo, doleti tudi vsenjene sinove.To vemo: Zemlja ne pripada ~loveku, ~lovek pripada Zemlji.Vse je povezano med sabo, prav tako kot je dru‘ina povezanas krvjo. ^lovek ni ustvaril spleta ‘ivljenja, je le nitka v temspletu. Karkoli slabega povzro~i temu spletu, povzro~isamemu sebi.

    Vemo le eno: na{ Bog je tudi va{ Bog. Zemlja je njegovanajve~ja dragocenost; ~e jo boste oskrunili, boste oskrunilitudi njenega Stvarnika!”

  • 242 NA POTI K RAVNOVESJU

    Sodobna molitev plemena Onondaga iz dr‘ave New Yorknam ponuja {e en prelep izraz na{e elementarne povezanosti zZemljo:

    “O, Veliki duh, ki daje{ `ivljenje svetu, katerega glas sli{imov blagem vetri~u... daj nam modrost, da bomo lahko razumeli,kar si nas u~il, pomagaj nam, da bomo razumeli resnice, kisi jih skril v vsakem listu in kamnu, pomagaj nam, da bomovedno pripravljeni, da bomo pri{li k tebi s ~istimi rokami inz jasnim pogledom, da lahko, ko `ivljenje zatone kot sonceob son~nem zahodu, na{e du{e pridejo k tebi brez vsakegasramu.”

    Duhovni ob~utek za ~lovekovo mesto v naravi pre‘emakulturo ameri{kih staroselcev; sledimo pa mu lahko tudi v sameza~etke ~love{ke civilizacije. Vedno ve~ antropologov, med njimitudi Marija Gimbutas in Riana Eisler, je prepri~anih, da je prevla-dujo~e verovanje v prazgodovinski Evropi in v ve~ini svetatemeljilo na ~a{~enju zemeljske boginje, ki naj bi bila izvor vsega‘ivljenja in iz katere je prehajala harmonija na vsa ‘iva bitja.Dokaz za obstoj te prvotne religije je ro~no izdelano orodje inoro`je, ki so ga na{li na prizori{~ih obredov. Ti kraji so takopogosti, da z dokaj veliko zanesljivostjo potrjujejo predpostavko,da je bilo verovanje v boginjo splo{no raz{irjeno v ve~ini tedanjihkultur, dokler se niso predhodnice dana{njih religij – ki ve~i-noma poudarjajo mo{ki na~in dojemanja sveta – raz{irile iz Indijein Bli‘njega vzhoda in zabrisale skoraj vsako sled za verovanjemv to boginjo. Zadnji ostanek organiziranega ~a{~enja boginje jekr{~anstvo izkoreninilo {ele v 15. stoletju v Litvi.

    Zaradi izredne starosti dokazov ter zapletenih in domiselnihanaliz, ki so jih uporabili pri ugotavljanju namembnosti razli~nihizdelkov, lahko upravi~eno dvomimo, da bomo kdaj lahkonatan~no opisali, kaj je to verovanje – ali celota ve~ sorodnihverovanj – u~ilo. Osnova tega verovanja je bila, kot ka‘e, ~a{~e-nje svetosti Zemlje in harmonije med vsemi ‘ivimi bitji. Drugividiki tega verovanja so manj jasni in verjetno je, da so povsemmiroljubne obrede spremljala tudi bolj barbarska dejanja. Vseenopa imajo dognanja v arheologiji izredno vrednost in zdi seo~itno, da bolj{e razumevanje dedi{~ine religij, ki so bile toliko

  • EKOLOGIJA DUHA 243

    tiso~letij predhodnice na{e religije, lahko slu‘i kot nov vpogledv ~lovekovo do‘ivljanje sveta.

    Tudi v skoraj vseh dana{njih svetovnih religijah na {irokoopisano, kak{no naj bi bilo razmerje med ~love{tvom in Zemljo.V islamu najdemo lep zgled. Prerok Mohamed je dejal: “Svet jezelen in lep in Bog si je izbral vas, da boste njegovi varuhi.”Temeljni pricipi islama, ki jih najdemo v koranu – tawheed(enotnost), khalifa (skrbni{tvo) in akhrah (odgovornost) – sotudi osnove ekolo{ke etike islama. Zemlja je Alahovo stvarstvoin v enem od mnogih napotkov verniku Mohamed pravi:“Kdorkoli posadi drevo in pridno skrbi zanj, dokler ne zraste inrodi sade`ev, bo popla~an.” Prvi muslimanski kalif, Abu-Bekr,se je skliceval na koran in hadith (Mohamedovo ustno izro~ilo),ko je svojim ~etam ukazal: “Ne sekajte dreves, ne onesna`ujterek, ne storite `alega `ivalim in bodite vedno prijazni in ~love{kido vsega, kar je ustvaril Bog, tudi do svojih sovra`nikov.”

    Mnogim religijam je voda sveta. Kristjane krstijo z vodo, karje znak o~i{~enja. Koran u~i, da “smo vse ustvarili iz vode.” VLotus Sutri je Buda metafori~no prikazan kot de`evni oblak, kiprekriva, pre`ema, spodbuja k rasti in bogati “vsa po vodihrepene~a `iva bitja, da jih osvobodi njihove bede in jih popeljev veselje miru, veselje obstoje~ega sveta in veselje nirvane...povsod enako, brez razlikovanja... vedno vsem bitjem pridigamzakon enako... enako de`ujem zakon – de`ujem neutrudno.”

    Svetost vode morda najbolj poudarja hinduizem. Po njegovemnauku “vode `ivljenja” ~love{tvu prina{ajo `ivljenjsko silo.Sodobni hindujski okoljevarstvenik dr. Karan Singh redno citirastar hindujski rek: “Zemlja je na{a mati in vsi smo njeni otroci.”V Atharvavedi pa molitev za mir poudarja vezi med ~love{tvomin stvarstvom: “Vrhovni Gospod, naj bo mir na nebu in v zraku,mir v rastlinskem svetu in gozdovih; naj bodo kozmi~ne silemiroljubne; naj bo Brahma miroljuben; naj vse preveva nemotenin vseobsegajo~ mir.”

    Sikhizem, severnoindijska monoteisti~na veja hinduizma, kije nastala okrog l. 1500, pripisuje velik duhovni pomen naukom,ki izhajajo neposredno iz narave. Njegov ustanovitelj GuruNanak je dejal: “Zrak je `ivljenjska sila, voda je prao~e, prostranaZemlja mati vsega: dan in no~ sta sestri, ki vse stvarstvo dr`ita v

  • 244 NA POTI K RAVNOVESJU

    naro~ju.” Po sikhovskem piscu, Guruju Granthu Sahibu, ~love{kabitja sestavlja pet naravnih elementov, ki nas u~ijo in nam dajejomo~ za oblikovanje na{ega zna~aja: “Zemlja nas u~i potrpe-`ljivosti, ljubezni; zrak nas u~i gibljivosti, svobode; ogenj nas u~itopline, poguma; nebo nas u~i enakosti in odprtosti duha; vodanas u~i ~istosti, sna`nosti.”

    Ena od najnovej{ih med velikimi svetovnimi religijami,bahaizem, ki jo je l. 1863 v Perziji ustanovil Mirra Husein Ali,nas ne opozarja le, naj ustrezno spo{tujemo razmerje med~love{tvom in naravo, temve~ tudi razmerje med civilizacijo inokoljem. Ker so se njegove vizije oblikovale v obdobju nara-{~ajo~ega industrializma, se morda zdi, da bahaizem poudarjaduhovne posledice velike transformacije, ki je potekala so~asnoz njegovim nastankom, kar se ka‘e v besedah: “Ne moremo lo~iti~lovekovega srca od zunanjega okolja in re~i, da se bo vseizbolj{alo, ko se bo enkrat eden od njiju spremenil. ^lovek je ssvetom organsko povezan. Njegovo notranje ‘ivljenje oblikujeokolje, vendar je tudi samo mo~no podvr‘eno vplivom okolja.Delujeta v tesni soodvisnosti in vsaka trajna sprememba v~lovekovem ‘ivljenju je posledica tega vzajemnega delovanja.”V svetem pismu bahaistov naletimo tudi na ta odlomek:“Civilizacija, ki jo tako poveli~ujejo u~eni predstavniki umetnostiin znanosti, bo – ~e ji bomo dovolili prestopiti meje zmernosti– ljudem povzro~ila veliko zla.”

    Ta zaskrbljenost zaradi sprememb, ki jih civilizacija povzro~ana Zemlji, se ka‘e tudi v najnovej{ih izjavah poglavarjevzahodnih religij. Pape‘ Janez Pavel II. je v svoji poslanici8. decembra 1989, v kateri je govoril o odgovornosti ~love{tvaza ekolo{ko krizo, dejal: “Ljudje so ob vsesplo{ni degradacijiokolja za~eli dojemati, da ne moremo nadaljevati z uporabozemeljskih dobrin v tolik{ni meri kot v preteklosti... pojavljatise je za~ela nova ekolo{ka zavest, ki jo moramo, namesto da bijo podcenjevali, spodbuditi, da se bo razvila v konkretneprograme in iniciative.” V sklepu se je pape‘ neposredno obrnilna posameznike katoli{kega ob~estva, da bi jih spomnil nanjihovo dol‘nost, ki jim narekuje skrb za vse stvarstvo: “...bratjein sestre v katoli{ki veri, spo{tovanje ‘ivljenja in dostojanstva~loveka se nana{a tudi na pripadnike drugih ver, zato jihpozivam, naj se pridru‘ijo ~loveku pri poveli~evanju Boga.”

  • EKOLOGIJA DUHA 245

    Mnogi okoljski teoretiki, ki katoli{ko Cerkev omenjajo letakrat, ko se ogor~eno prito‘ujejo nad njenim nasprotovanjemuporabi kontracepcijskih sredstev (ki pa jih mnogi katoli~aniuporabljajo), bi bili morda presene~eni, ~e bi prebrali pape‘evoprodorno analizo ekolo{ke krize – tedaj bi ga morda priznali zasvojega zaveznika: “V sodobni dru‘bi ne bomo na{li re{itve zaekolo{ke probleme, ~e se ljudje ne bodo resno zamislili nadsvojim na~inom ‘ivljenja. V mnogih predelih sveta se dru‘bapredaja trenutnim u‘itkom in potro{nji, ne zmeni pa se za {kodo,ki jo povzro~a. Kot sem ‘e povedal, resnost ekolo{kegavpra{anja razgalja tudi globino ~love{ke moralne krize.”

    V judovsko-kr{~anskemu izro~ilu pogosto naletimo naprero{ke vizije: Jo‘efovo svarilo faraonu glede sedmih suhih let,Janezova vznesena obljuba v Razodetju: “^astili bomo jagnje,Zmagovalec, z vsemi bitji.” Mnoge prerokbe uporabljajo prispo-dobe ekolo{kega uni~enja kot opozorilo za prekr{ke zoper bo‘jovoljo. Na primer, tisti, ki verjamejo v biblijsko izro~ilo, se obbranju napovedi, da bodo zaradi akumulacije plinov tople gredev ozra~ju orkani v prihodnosti za polovico mo~nej{i od dana{-njih, verjetno spomnijo Ozejeve prerokbe: “Oni sejejo veter, ‘elibodo vihar.”

    Nekateri kristjani uporabljajo prero{ko vizijo Apokalipse – karje po mojem mnenju neodpustljivo – za izgovor, da bi se izogniliodgovornosti dobrih gospodarjev v bo‘jem stvarstvu. Biv{isekretar za notranje zadeve James Watt, ki je znan k nasprotnikokoljevarstva, naj bi neko~ dejal, da se mu skrb za varovanjeokolja ne zdi pomembna, delno tudi zato, ker bo Bog v apo-kalipsi tako ali tako vse uni~il. Ne le, da je ta misel krivoverskav smislu kr{~anskega nauka, je tudi mo~no samozadovoljnaprerokba usode. Omeniti moramo tudi to, da se Wattu ni zdelonujno, da bi se zaradi tega odrekel ostalim obveznostim. Ni naprimer rekel, da nima smisla prodati pa{ni{kih pravic na zveznizemlji za majhne denarce bogatim prijateljem zato, ker se bli‘ajo“{tirje jezdeci apokalipse”.

    Kakorkoli ‘e, ni dvoma, da so mnogi verniki in nevernikienako zaskrbljeni glede prihodnosti in ~utijo, da se ~as na{icivilizaciji morda izteka. Z vlogo skrbnika se res te‘je sprijaz-nimo, ~e verjamemo, da svetu grozi nevarnost uni~enja – odBoga ali pa ~love{tva. To je dobro pojasnil katoli{ki teolog

  • 246 NA POTI K RAVNOVESJU

    Teilhard de Chardin, ko je dejal: “Usoda ~love{tva, kakor tudireligije, je odvisna od nove vere v prihodnost.” S tak{no verobomo lahko ponovno vrnili na{emu planetu razse‘nost svetega,jo identificirali kot bo‘jo stvaritev in sprejeli odgovornost, da jovarujemo in branimo. Lahko bi celo za~eli preudarjati o odlo-~itvah, ki bi temeljile na dolgoro~nih premislekih namesto nakratkoro~nih izra~unih. ^e bi lahko na{li na~in za razumevanjena{e povezanosti z Zemljo – celotno Zemljo – bi morda lahkotudi spoznali nevarnost, ki grozi zaradi uni~evanja tolik{nega{tevila vrst in poseganja v podnebno ravnovesje. James Lovelock,utemeljitelj hipoteze o Gaji, trdi, da se celoten kompleksni sistemZemlje obna{a nekako samoregulativno, kar pa je lastnost ‘ivihbitij. Le tako je lahko ohranil kriti~ne komponente sistemov, kivzdr‘ujejo ‘ivljenje na Zemlji, v idealnem ravnovesju skozimilijone let – dokler se ni vme{ala sodobna civilizacija: “Zdajvidimo, da so zrak, oceani in prst veliko ve~ kot le okolje za‘ivljenje; tudi sami so namre~ del ‘ivljenja. Zrak je za ‘ivljenjeto, kar je krzno za ma~ko ali gnezdo za ptico. Ni nekaj ‘ivega,so ga pa ustvarila ‘iva bitja, da jih {~iti pred sicer sovra‘nimsvetom. Ozra~je {~iti ‘ivljenje na Zemlji pred hladnimi globinamiin silovitim sevanjem iz vesolja.”

    Lovelock vztraja, da za tak{en pogled na razmerje med ‘ivlje-njem in ne‘ivimi elementi sistema Zemlje ni potrebna duhovnarazlaga; vseeno pa spodbudi k duhovnemu odzivu mnoge, koga enkrat spoznajo. Ne more biti naklju~je, se nam kar vsiljujemisel, da je odstotek soli v na{i krvi pribli‘no enak odstotku soliv svetovnih oceanih. Dolg in zapleten proces, v katerem jeevolucija pripomogla k oblikovanju kompleksnega medse-bojnega razmerja med vsemi ‘ivimi bitji in ne‘ivim svetom, lahkorazlo‘imo na povsem znanstven na~in, vendar pa preprostodejstvo, da ‘ivi svet je in da imamo v njem povsem dolo~enomesto, vzbuja strah, radovednost, ob~utek skrivnostnosti – torejtudi duhovne odzive.

    Boga nikoli ne i{~emo na Zemlji, ker na podlagi znanstvenihin filozofskih pravil, ki nas usmerjajo, sklepamo, da je fizi~ni svetsestavljen iz ne‘ive snovi, ki se giblje v skladu z matemati~nimizakoni in nima ni~ skupnega z ‘ivljenjem, kaj {ele z namisamimi. Zakaj se pravemu kristjanu trditev, da je Bog tudi v naskot ~love{kih bitjih, zdi rahlo krivoverska? Zakaj otroci mislijo,

  • EKOLOGIJA DUHA 247

    da je bo‘je kraljestvo zgoraj, nekje v nebe{kem prostranstvuvesolja, dale~ od na{ega planeta? Ali {e vedno nezavedno sledimosmeri Platonovega prsta in sveto i{~emo povsod drugod, razenv realnem svetu?

    Menim, da lahko bo‘ja podoba odseva v vsakem koti~kustvarstva, celo v nas, vendar le be‘no. ^e pa z o~mi svojegarazuma zaobjamemo celotno stvarstvo, lahko podobo Stvarnikavidimo zelo ‘ivo. Moje razumevanje, kako se Bog odra‘a v svetu,lahko najbolje predstavim prav s prispodobo holograma, ki semjo omenil v uvodu. (Uporaba tehnolo{ke prispodobe za pona-zoritev duhovne razlage ni tako nenavadna, kot se morda zdi.Biblija pogosto uporablja prispodobe, ki temeljijo na tehnologijitistega ~asa. Na primer, Bog je posejal duhovno seme tako napusta tla kakor tudi na bogato zemljo – nekatera semena sovzklila, druga pa ne; ‘ito je treba lo~iti od plev; ob koncu ~asanaj mo‘je svoje me~e spremenijo v leme‘e in svoja kopja vkosirje.) Ko svetloba laserskega ‘arka posveti na holografskoplo{~o in se odbije od tiso~ev mikroskopskih ~rtic, ki sestavljajorazlo~en vzorec, lahko podobo, ki je vrezana v plasti~en film,ki prekriva stekleno plo{~o, vidimo v treh dimenzijah – podobnokot gramofonska igla, ki bere glasbo z “vzorca” drobnih izbo-klinic v zarezah gramofonske plo{~e. Vsak delec hologramavsebuje droben prikaz celotne tridimenzionalne podobe, vendarle megleno. Zahvaljujo~ novim in nenavadnim opti~nim princi-pom, na katerih temelji holografija, pa se, ~e ne pogledamomajhnega dela, temve~ celoten hologram, ti tiso~i drobnih,meglenih podobic zdru‘ijo v o~esu opazovalca v eno samoveliko, ‘ivo podobo.

    Prepri~an sem tudi, da se podoba Stvarnika, ki se v~asih zditako neizrazita v drobnem koti~ku stvarstva, ki ga opazujemo,vendarle ka‘e v svoji celovitosti – prav tako pa obstaja tudi vnas. Brezkon~no {tevilo tankih niti v spletu `ivljenja na na{emplanetu, ki so tako zna~ilno vpletene v na{o bit, morda – ~e smoustvarjeni po bo`ji podobi – sestavlja “vzorec”, ki odseva podoboBoga, a le medlo. Ob do‘ivljanju narave v vsej celovitosti – takona{e lastne, kakor tudi narave celotnega stvarstva – s ~utili in zduhovno domi{ljijo, lahko za trenutek zagledamo, “sijo~o insvetlo kot sonce”, ve~no bo‘jo podobo.