EVANGELIČANSKI LISTJulij 2018 Mesečnik Evangeličanske Cerkve AV v Sloveniji Letnik XXXXVII

Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu, blagoslavljamo vas iz Gospodove hiše.

(Ps 118, 26)

evangeličanski list2

DRAGE BRALKE IN BRALCI !Preživetje in obstoj tega sveta

in človeštva sta nedvomno odvi-sna od solidarnosti, torej od tega, ali bomo dobrine pripravljeni deliti drug z drugim. Brez čuta odgovor-nosti do sočloveka nikakor ne bo mogoče živeti v pravičnosti, miru in svobodi, saj se bo svet še bolj razdelil na tiste, ki vedno prido-bivajo, ter one, ki le izgubljajo in tonejo vse nižje in nižje. Torej na bogate in revne, zaželene in od-večne, zmagovalce in poražence. Najprej pa moramo biti pozorni na velikanski razkorak med besedami in dejanji, saj nadvse radi nosimo solidarnost na jeziku, ko bi jo mo-rali uresničiti, se pa najpogosteje umaknemo.

Da bi vse to mogli spremeni-ti, se moramo najprej vprašati po vzrokih, ki so človeštvo pripeljali do tako velikih razlik in neenakosti. Avstrijski teolog in sociolog Paul Zulehner v svoji evropski raziskavi o vzrokih za pomanjkanje človeške solidarnosti navaja strah posame-znika, ki se boji, da bi ob delitvi dobrin z drugimi zdrsnil na druž-beno, socialno in materialno dno. Vse bolj in bolj nas tudi navdaja prepričanje, da moramo v svojem zemeljskem življenju imeti čim več, da le enkrat živimo in da ni življe-nja po smrti. Zato moramo na tem svetu uživati in se na nič ozirati. Vendar pa po mojem globokem prepričanju to nikakor ni prava for-

mula za lepo in srečno življenje. Velik globalni, pa tudi osebni

izziv sta vprašanji, s katerima se bomo morali najprej soočiti: Ali bomo ljudje sposobni popolne so-lidarnosti? Ali se bomo pripravljeni z vsemi močmi zavzemati za pra-vično porazdelitev življenjskih mo-žnosti? Kajti če tega me bomo do-segli, bomo nesolidarno propadli v najrazličnejših oblikah sebičnosti znotraj skupin, tako narodnostnih, verskih, družbenih, in še nekaterih.

Svetel vzor, kako naj živimo in kako naj se obnašamo, je za člo-veštvo od nekdaj pa vse do dana-šnjih dni bil in ostal Jezus Kristus. K njemu so prihajale množice gre-šnikov, cestninarjev, vojakov, fari-zejev, javnih grešnic, in tudi sam se je uvrstil v ta mimohod, čeprav ni spadal vanj. Toda bil je z mnogimi solidaren, čeprav po naših merilih skorajda ne bi smel biti. Vendar je On to živel. On je bil in ostal božje »Jagnje«, ki odjemlje grehe sveta. S tem je začel svoje poslanstvo, ki ga še vedno ima kot trpeči služabnik in odrešenik. Hodil je okoli, delil dobrote, ozdravljal, oznanjal, klical k veri, spreobrnjenju in človečnosti.

Kristjani ne smemo in ne mo-remo brezbrižno mimo tega zgle-da in sporočila. Ob umiranju čuta za druge se mora Cerkev vedno vračati k služenju in solidarnosti. Vračati se mora k svojemu izvor-nemu postulatu, zajetem v himni

ljubezni, ki pravi: »Ljubi Boga nad-vse. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. Kajti če Cerkev ne služi tem svojim izvornim idejam in resnicam, ne služi nikomur. Če kristjan ne služi, če ni solidaren, če nima oči in ušes odprtih za stisko drugih, je z razumevanjem nauka nekaj narobe.

Vsem nam želim, da bi znali so-lidarno živeti in svoje dobrine deliti z vsemi ljudmi. Vsem nam želim, da bi svoje besede in dejanja znali povezati v blagoslov prinašajočo celoto, ki nas bo naučila delati in govoriti, pa tudi poslušati. Kako bi mogli to najbolje narediti, naj nas pouči modrost iz ene najboljših govorniških šol stare antike, Izo-kratove šole, kjer je slavni vzgojitelj takole dejal preveč klepetavemu učencu: »Od vas zahtevam dvojno šolnino. « In ko se je učenec prito-žil, mu je Izokrat pojasnil: »Za prvo šolnino se boste naučil molčati, za drugo pa govoriti. « In ali nam tudi Jezus ne pravi: »Kdor ima ušesa, naj posluša. In govori, ko ima kaj povedati. « Temu bi lahko doda-li: In storite kaj dobrega, ko je to potrebno. Verjamem, da je to re-snično najboljša kombinacija, ki je zelo blizu Kristusovemu nauku. Naj nagovori tudi vse nas.

Vsem želim lepe, prijetne in bla-goslovljene počitniške dni.

Geza Erniša, urednik

EVANGELIČANSKI LISTmesečnik Evangeličanske Cerkve AV v Sloveniji

Uredništvo Evangeličanskega listaLevstikova ulica 11, 9226 Moravske Toplice

Glavni in odgovorni urednik Geza Erniša, info@eco-mt. si, 041 689 191

Slika na naslovnici Evangeličanska cerkev Gornji Slaveči

Naročnina Evangeličanska Cerkev AV v RSSlovenska ulica 17, 9000 Murska SobotaIBAN: SI56 0249 6009 1997 627, SWIFT: LJBASI2X Namen/rok plačila: "Naročnina Evangeličanskega lista za leto . . . "

Tisk: Tiskarna digitalni tisk d. o. o, Murska Sobota

julij 2018 3

Proti ideologiji hrematizmaKarel Gržan (roj. 1958) je magi-

striral iz teologije in doktoriral iz literarnih ved in je menih v fran-čiškanskem redu kapucinov. Nje-gova ustvarjalnost je veličastna, iz njegovega opusa izstopa kar nekaj del iz široke problematike medčlo-veškosti. Še posebej nas je navdu-šil z drobceno knjižico z naslovom »Ob 500. obletnici reformacije 95 TEZ, pribitih na vrata svetišča ka-pitalizma za osvoboditev od zaje-davskega hrematizma«. Te teze so zelo zgovorne in skrajno občuteno nastopajo proti izkoriščevalskemu in ponižujočemu izkoriščanju lju-di v zdajšnji, globalizacijski dobi. Kako je to sploh možno pri vseh (pre)plačanih strokovnjakih, ki naj bi skrbeli za skupno dobro, ki bi ne smelo dopuščati planetarnih krivic?

Gržan v tretji tezi skoraj pesni-

ško izrazi, da se je »v pojme do-brega vtihotapilo zlo. Pogoltna zver se je preoblekla v kožuh ja-gnjeta. « Torej: kdo je ta pogoltna zver? To je hrematizem, izrojena ekonomija, »ki temelji na kopiče-nju in bogatenju posameznikov«. Takšno pogoltno bogatenje nima meja in Gržanova knjižica upravi-čeno obtožuje nelegitimni hrema-tizem zaradi njegove zločinskosti, ki so jo obsojali že antični misleci.

Ekonomija pomeni izvorno ne-kaj povsem nasprotnega. Urejeno domovanje v skupnosti kot varno bivanje v domu, skupnem domu, v sožitju vseh članov, saj »je poskr-bljeno za vse v pravičnosti, spo-štljivosti in odgovornosti, tako za ljudi kot za živali, rastline pa tudi za zemljo«, kar sicer »ne pome-ni, da imamo vsi enako, pomeni pa, da imamo vsi dovolj – vsem je

zagotovljeno dostojanstvo v (so)bivanju«. Ekonomija kot do-stojanstvo bivanja je kot rdeča nit, ki poteka skozi vseh 95 Gržanovih tez, s katerimi je nagovoril celo mednarodno skupnost; na policah knjigarn že vidimo angleško izdajo omenjene knjižice.

Razlika med ekonomijo in hre-matizmom zahteva jasno prepo-znavnost med dobrim in hudim, slabim, tj. zlom najširših družbenih razsežnosti. Zahteva tudi sooče-nje z ekskluzivnostjo drugačno-sti, tako zelo značilno za religije, in zgodovina dokazuje, »da se v monoteističnih religijah dogaja najbolj grobo zanikanje legitimno-sti drugih kot drugačnih«. Imperij hrematizma je prevzel od religio-znih institucij ravno to plat in s tem obvladuje svet in manipulira z njim tudi v času globalizacije. Religio-

Dvojni jubilejV nedeljo 24. 6. 2018 je bil za

našo Evangeličansko cerkveno ob-čino Gornji Slaveči res poseben dan, dan iskrene hvaležnosti, vese-lja in velikega ponosa. Z Božje mi-losti smo se namreč smeli dočakati 100. obletnice ustanovitve naše gmajne (ustanovljena je bila na-mreč 29. junija 1918) ter 90. oble-tnice blagoslovitve slavečke cerkve (blagoslovljena je bila 28. oktobra 1928. Naša hvaležnost je bila po-svečena predvsem tistim neštetim, ki so polagali trdne temelje na ka-terih smemo mi danes graditi na-prej. Naše veselje in naš ponos pa je bil povezan spet s tem, da smo oba jubileja imeli možnost deliti z vsemi tistimi, ki so in ki tudi danes prispevajo k temu, da je naša gmaj-na in življenje v njej lahko živo, pe-stro in v blagoslov predvsem vsem tistim, ki še vedno vedo skrbeti ne samo za svoje telo ampak tudi za svojo dušo. Da pa lahko naša gmaj-

na upa na lepo in blagoslovljeno prihodnost, pa so dokazali vsi naši verniki in vernice tako, da so s svo-jim marljivim delom in finančni pri-spevki pripomogli, da smo smeli ta dvojni jubilej počastiti ne le nadvse svečano in praznično v cerkvi am-

pak tudi v prijetnem druženju pod šotorom. Vsem in vsakemu pose-bej zato velja še enkrat naša iskre-na HVALA!

Simona Prosič Filip

evangeličanski list4

zni, globoko poduhovljeni kristjan nas naravnost sooči s temle: »Im-perij hrematizma, ki vsiljuje seda-nje globalno delovanje, je prevzel od religioznih ustanov, ki so vlada-le pred njim, preverjeno učinkovi-te in nedopustne modele vodenja, obvladovanja in manipuliranja. Ker religiozna zavest sega subtilno najgloblje, so tudi manipulacije re-ligioznih ustanov prodrle izjemno globoko in so še vedno simbolno močno zakoreninjene tudi pri ne-religioznih ljudeh. « To seveda ni več logika evangelija, ampak lo-gika neizprosnega obvladovanja sveta, ki nas »obvezuje k poslan-stvu osvobajanja v sedanjosti«. Gržanova knjižica je tukaj odločna in s svojo humano naravnanostjo zahteva takšno revolucijo duha, ki bo pripeljala do spremembe sve-tovne ureditve, in to je pot »od hrematizma nazaj k ekonomiji kot skrbi za skupno dobro«.

Že izraz sam ekonomija kot skrb za skupno dobro je privla-čen, simpatičen in Gržanova knji-žica raziskuje kar nekaj področij družbenega življenja, kjer bi bila takšna – kot jo sam imenuje – ek-sistencialna revolucija več kot po-trebna. Gre za pravičnost, ki mora biti »politično udejanjena v vseh konceptih družbenega delovanja«, tudi na mednarodnem področju. Mehanizmi, s katerimi deluje hre-matizem, so zelo prefinjeni in lju-dje se pogosto niti ne zavedamo, kako globoko smo jih vzeli za svo-je. David Hume, škotski filozof in ekonomist, je pohlep povzdignil v najvišjo vrednoto in Gržan je zato moral obsojajoče izraziti, da je nekoč krščanstvo pohlep, napuh, pohoto, jezo, požrešnost, zavist in lenobo dojemalo kot »sedem po-glavitnih smrtnih grehov«. V dobi, ki je ekonomijo nadomestila s hre-matizmom, so izbranci s svojim pohlepom razvrednotili kreposti, kot so zdrava razumnost, pravič-nost, srčnost in zmernost.

Pot od hrematizma nazaj k ekonomiji ni lahka in Gržan nas sooča z dejstvi, ki so zelo očitna,

vendar so del nas in se jim povsem podrejamo. Tukaj je zelo zanimiv opis in analiza pojma pridnosti, kajti: »Osvoboditi se bo treba pri-dnosti v poslušni vdanosti in slepi predanosti. « Zakaj? Zato, ker je pridnost hipnotična, skrajno zava-jajoča: »Pridnost lahko prepozna-mo kot vabo hrematizma, ki mu je pridno v prid in zato v korist. In mi pridno stopamo po poti nje-govih edinih ‚pravilnih‘ (in zato dopustnih) rešitev, ki so v pogu-bo večine človeštva in celotnega stvarstva. « Tako je biti priden kot nekakšna sveta resnica isto kot »biti slepo predan, poslušen, po-hleven, brez lastne volje, iniciative, skratka pomeni biti zasužnjen. « Pri tem gre za »magnetizem ma-nipulacije, ki jo uporablja hrema-tizem, in je zato v takem pomenu nedopusten, v posledicah negati-ven«.

Vsa omenjena Gržanova stali-šča so neverjetno skladna z ugo-tovitvami Petra Sloterdijka (roj. 1947), nemškega filozofa, ki po-dobno kot naš Slavoj Žižek (roj. 1949) spada med deset najbolj iz-stopajočih intelektualcev zdajšnje dobe. V tem času naj bi se znašli v t. i. postutopični dobi, zato sta utopija in enakost na udaru. Uda-rimo po demokraciji kot enakosti s parolo, da je kriza predvsem kriza vrednot. Naj živi novi individuali-zem v podobi privatizacije − na-mesto včerajšnje solidarnosti −, pomikamo se k monetarizmu fri-edmanske usmeritve, ki načrtno sesuva družbo blaginje, še tako dobro mišljeni državni intervenci-onizem je totalitarizem in v imenu demokracije totalitarizme pač ob-sojamo, celo kriminaliziramo.

Aktivirati je treba vrednoto poslušnosti in ponižnosti, da bi kapital lažje funkcioniral, in dio-nizično razmišljajoči Peter Sloter-dijk – ki razmišlja tako Friedrich Nietzsche: s kladivom v rokah – je tukaj odločno zavrnil takšno ča-ščenje vrednote »potrpežljivosti in ponižnosti« z ugotovitvijo, da so katoliške poslanice po letu 1989

(sesutje socializma) še posebej apelirale na nujnost »vrnitve na klasično moralno konzervativno držo, po kateri naj bi se moral tudi sodobni človek osvoboditi jeze in revolta, da bi znova našel, kar je izgubil v teku dogajanj od leta 1789: potrpežljivost in ponižnost. Ta priporočila pa spregledujejo vsaj to, da visoko doneče kreposti stojijo na trhlih nogah, če jim ne priskoči na pomoč grozeča oblast verodostojno oznanjevalne teo-logije poslednje sodbe. « K temu je treba dodati slogan, ki se glasi: ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, ampak kaj ti lahko storiš za državo. To, da si potrpežljiv, pri-den in ponižen? Recimo vsakokrat takrat, ko politika prenaša proble-me javnih proračunov z države na tržišča, ki jim posamezniki nismo kos?

Tako po Gržanu kot po Sloter-dijku smo soočeni z neodgovor-nim ravnanjem in razvit občutek za odgovornost »izničuje, kar je nedopustno, vzpostavlja enost v dopolnjujoči se raznolikosti« in kot taka vrednota odgovornosti po Gržanovem uvidu »spodbudi preobrat v osebnem poslanstvu«. Tako kot se je hrematizem preo-blekel v ovčjo kožo ekonomije,

Ob 500. obletnici reformacije

pribitih na vrata svetišča

od zajedavskega hrematizma

pater Karel Gržan

kapitalizmaza osvoboditev

julij 2018 5

tako se nekritična in zasužnjena predanost uteleša v besedi priden. Ena najbolj sporočilnih tez, pribita ob 500. obletnici začetka reforma-cije na vrata svetišča kapitalizma, se glasi, da naj se beseda priden umakne skupaj s hrematizmom: »Pridnost v slepi poslušni preda-

nosti naj nadomesti (tudi v izrazu) odgovornost – odgovornost za la-stna ravnanja, soodgovornost za dobro bližnjih, stvarstva. « Tako bi vrednota odgovornosti lahko predstavljala zmožnost za osvo-bajanje, za dejansko spremembo obstoječega, in samo ponosni

smo lahko na knjižico, ki je upravi-čeno prejela mednarodni odziv in priznanje.

Cvetka Hedžet Tóth

NasprotjaKadar slišimo ali preberemo to

besedo, se zmeraj počutimo vsaj nelagodno če ne neprijetno ali še kaj manj sprejemljivega, in že kar iz podzavesti reagiramo na to od-klonilno. Naša čustva nam zmeraj ob tem prikličejo predstave o ne-kem napetem stanju, ki ruši mirni in urejeni tok življenja. To je po-vem logično, saj vsaka napetost v družbenih odnosih povzroči pove-čano stopnjo porabe energije in s tem zahteva od akterja zahtevnej-ši pristop, ki vedno terja povišan nivo delovanja in tako preide iz neke stopnje lagodja v nelagodje. V modernem leporečju se za tako stanje največkrat uporablja bese-da stres, ki dokazljivo in v vsakda-njem življenju zmeraj potrjevano zamaja duševno in posledično tudi organsko ravnovesje, pa naj-sibo to v primeru posameznika, neke skupine ljudi ali celo velikih skupin ljudi kot so narod ali nacija.

A to ne velja samo za ljudi. Vemo, da na primer v neki čredi živali že majhen stres povzroči nemir in gospodarsko škodo. V divjem svetu živali pride v takem primeru do nenavadnih reakcij, ki lahko povzročijo celo izumrtje neke vrste. Prav tako je pri rastli-nah. Le ugodno okolje, v katerem je rastlina zrasla in na katerega se je navadila, omogoča njeno nor-malo rast, a že majhna sprememba kot je na primer njena prestavitev v drugo okolje, ob sicer vseh dru-gih optimalnih pogojih, povzroči njeno nazadovanje. Ker nam je vse navedeno poznano, sledi to-rej sklep, da bi vsako življenje brez

deviacij teklo premočrtno in bi se odvijalo maksimalno uspešno od njegovega začetka do konca, to-rej od rojstva do smrti. Toda tu se pojavita vsaj dve nevšečnosti. Prva je že v samem vprašanju, kaj je maksimalna uspešnost oziroma kakšna je mera za njeno definicijo in kje so njene zgornje meje. Se-veda se pri tem vprašanju takoj zavemo, da tukaj mej ni, saj vsako živo bitje hoče zmeraj presegati prejšnje stanje in tako se cilji lahko raztegujejo v neskončnost. Drugo je pravzaprav rezultat predhodne-ga razmišljanja, kajti vemo, da na zemlji ni življenja brez deviacij, saj vsaka aktivnost, ki prehaja z neke stopnje k višji stopnji, čemur lahko rečemo tudi tekmovanje, povzroči deviacijo. Za vsako tekmovanje pa sta potrebna vsaj dva, s čimer se omogoča stanje, ki mu rečemo na-sprotje. Lahko sta v istem osebku, na primer v nekem individualnem športu ali pa že samo v tekmi z la-stnimi kilogrami, ali pa si nasproti stojita vsaj dva, seveda vsak s svo-jimi željami in pričakovanji; in tako se nam ponuja sklep, da je vsako nasprotje le hotenje prehajanja iz enega stanja v drugo stanje oziro-ma sprememba prejšnjega stanja. Ker v vsakem tekmovanju obstaja-ta dve strani, kjer je zmeraj eden zmagovalec in drugi poraženec, je logično, da so čustva pri vsakem drugačna, kar nujno poraja nape-tost oziroma povzroča nemir.

V Svetem pismu, v Pavlovem Drugem pismu Korinčanom, lah-ko o miru preberemo naslednje: »Milost vam in mir od Boga, naše-

ga Očeta, in Gospoda Jezusa Kri-stusa. « (2 Kor 2) In prav tam še: »Končno, bratje, veselite se, spo-polnjujte se, spodbujajte se, bo-dite istih misli, varujte mir, pa bo Bog ljubezni in miru z vami. « (2 Kor 13,11)

Apostol Pavel torej pravi, naj človeštvo živi v Božjem miru, kajti mir je pogoj za urejanje naspro-tij. Hkrati tudi daje nasvet, kako naj Božjo voljo spolnjujemo. Ve, da so nasprotja ves čas prisotna, zato sporoča, da so nenehne pre-izkušnje tehtanje Božjih zapovedi, ki so zmeraj tu, v našem vsakda-njiku, kjer nenehno valovimo med dobrim in zlim.

Tudi Konfucij se je zavedal, da v družbi obstajajo stalne napetosti, ki izhajajo iz nasprotij med dobrim in zlim. Razlagal je stari kitajski simbol jin in jang, ki pomeni de-jansko Univerzum in predstavlja dve nasprotni dimenziji, ki daje-ta svetu ritem in dinamičnost. Jin označuje temo, levo stran telesa, jang pa je njegovo nasprotje in predstavlja svetost, torej desno stran telesa. Skupaj predstavljata eno telo in sta tako dva aspekta ene resničnosti. Tako ena polar-nost aktivno ustvarja drugo in sta v resnici eno. Vsi pojavi in stanja, ki obstajajo, se v ciklični spremembi preobražajo v svoja nasprotja. Ker ena polarnost ustvarja drugo, njej komplementarno, imajo v sebi vsi pojavi kal nasprotnih stanj. Zave-dal se je nevarnosti prevladovanja enega pola nad drugim, zato je učil o kreposti sočlovečnosti, vza-jemnosti in medčloveške empatije,

evangeličanski list6

Ali ste vedeli? »Jezusov svet«Jezusovo življenje je za krščan-

sko vero največja prelomnica v zgodovini, zato je v Evropi v 6. sto-letju postalo temelj novega štetja časov. Takrat je učeni menih Dioni-zij Mali ( lat. Exiguus) uvedel kr-ščansko ero, ki se začenja z Jezuso-vim rojstnim letom. Čeprav se je Dionizij pri računanju zmotil za štiri do sedem let, je bil dejanski namen njegovega sistema jasen. Vse, kar se je zgodilo v času pred Jezusom, je dobilo oznako pr. Kr. (pred Kri-stusom), navedba let po njegovem rojstvu pa je imela še dodatek A. D. ( lat. Anno Domini), se pravi »v ldtu Gospodovem«.

Svetovni pomen Jezusovega ži-vljenja je v velikem nasprotju s pro-storsko omejenostjo njegovega delovanja. Evangelist Matej sicer poroča, da so Jezusa kot majhnega otroka vzeli s seboj na kratko po-tovanje v Egipt, toda večino otro-ških in mladeniških let je preživel v malo znani vasi Nazaret v Galilej-skem hribovju. Njegova potovanja so bila nedvomno omejena na ro-marske poti ob različnih praznikih v Jeruzalem, oddaljen približno 110 kilometrov. Jezus je bil med krat-kim obdobjem svojega pridiganja nenehno na poti. Poučeval je v va-seh in na deželi, ozdravljal bolne, dajal navodila svojim učencem in se prepiral z nasprotniki – vse to pa na omejenem območju.

Prostor njegovega delovanja se razteza os Tira in Sidona na severu,

do Jeruzalema na jugu. Jezus nikoli ni skušal ustvariti oporišč v velikih mestih rimskega cesarstva, iz kate-rih bi razširjal svoj vpliv, in tudi ni skušal za svoje oznanilo pridobiti bogatih in mogočnih. Ravno na-sprotno: ostal je povezan z doma-čimi kraji in svoje najožje sopotnike je poklical iz preprostega ljudstva.

Sinoptični evangeliji poudarjajo Jezusovo misijonsko delo v Galile-ji, medtem ko se Janezov evangelij ukvarja predvsem z Jezusom v Ju-deji. Evangeliji nikoli ne poskušajo povezano popisati njegove poti, ampak, nasprotno, nizajo epizo-de iz njegovega življenja, poglede v njegovo osupljivo oznanilo in v njegovo delo med ljudstvom. Šele

ko se je proti Jezusu razvil odpor, katerega vrhunec sta bila Judo-va izdaja in usmrtitev s križanjem pod Poncijem Pilatom, se je v srca Jezusovih privržencev vtisnil pravi pomen njegovega oznanila. Ko so spoznali, da je vstajenje križanega Jezusa Božje delo, je moč te vere presegla zemljepisne meje, v kate-rih je živel Jezus in se je začela širiti po vsem svetu.

Povzeto po knjigi Kdo je kdo v Svetem pismu

kar dosežemo s štirimi krepostmi: pravičnost, iskrenost, strpnost in zvestoba, kar vodi k odgovorne-mu urejanju družbe. Njegov nauk torej temelji na potrebi po na-sprotjih, ki so gonilo Univerzuma.

Isti pristop ponuja tudi krščan-ski nauk, ko govori o izvirnem grehu kot preizkusu absolutne kreposti. Te Bog ni dal, saj bi s tem Univerzum stal in bi bil brez vsake

dinamike, ki je počelo in energija nasprotja. Edenski vrt je Adamu in Evi nudil vse razen plodu Dreve-sa spoznanja in jima ponudil mo-žnost, da neodvisno odločata. S svojo odločitvijo sta pognala kolo človeštva in princip delovanja ži-vega sveta na zemlji, ki izhaja iz nenehnih nasprotij in daje ritem razvoju, v katerem se gibljemo na valoviti premici bivanja. Mojzes o

tem pravi: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne boš povrnil v zemljo, saj si bil vzet iz nje. Prah si namreč in v prah se boš povrnil. « (1 Mz 3, 19)

Aleksander Ružič

julij 2018 7

Konfirmacijski nagovor 2018 v Moravskih Toplicah!Drage konfirmandke, dragi kon-

firmandi! V svečanem trenutku vaše konfirmacije bi vam rad namenil ne-kaj besed, ki jih povezujem s 106. psalmom, v katerem je zapisano:

»Slavite Gospoda, ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmilje-nje!«

Dragi, mladi prijatelji, drage kon-firmandke, dragi konfirmandi!

Kdor je posejal ljubezen, ta nikoli ne umre, v svojih je dejanjih večen, to pa seme je za vse. Kdor je posejal dobroto,bo požel stoteren sad, z drugimi ljudmi bo srečen, saj mu vsak bo dobri brat.

O dobroti in ljubezni ste kljub svojim mladim letom že velikokrat slišali in ju ne samo enkrat tudi doživeli. Sicer pa si brez teh dveh postulatov krščanske drže in etike svojega življenja niti ne moremo predstavljati. Spomnimo se samo, kaj bi brez dobrote matere in očeta, dedka in babice, sestre in brata in še koga drugega. Ljudje preprosto brez tega, da bi bili dobri do drugih in drugi do nas, ne moremo živeti. In tako dobroto, ki naj bo v oporo va-šemu mlademu življenju, vam tudi sam iz srca želim. Kajti potrebovali jo boste. In čim več je bo, tem lep-še in lažje bo tudi vaše življenje, na začetku katerega stojite. V kratkem se boste morali dokončno odloči-ti, kam in na katero šolo, na katero stran sveta vas bo popeljal korak življenja. In to je že prva in nelah-ka naloga. Potrebovali boste dober nasvet, pa dobro in pravilno se bo-ste morali tudi sami odločiti, da ne boste doživeli razočaranja in delali zgrešenih korakov. Človek žal ni vse-ved, ampak dela tudi napake, zato je prav, da svoje odločitve pretehta tudi v luči božje dobrote in božje besede. Besede, ki je ljudski rod vo-dila iz davne preteklosti vse do da-našnjih dni. To potrjuje tudi pisatelj Ivan Sivec, ko pravi:

»Biblija na prtu zame je svetinja, ki jo rad prebiram, z mano vsa dru-žina. Biblija v srcu večno bo živela, kakor plamen živi bo srce objela. «

Božja previdnost torej ve, da bi brez njenih naukov in njenih besed naš svet še globlje zašel na kriva pota, po kakršnih že zdaj marsik-daj stopa. In v svetu, ki pozna veliko stranpoti, pa marsikaj hudega, sla-bega in neprijaznega, živite že zdaj in boste vse bolj odgovorno morali živeti tudi v prihodnje. A to je seve-da le ena stran medalje. In prav je, da ob vsem, kar na tem svetu sla-bega spoznamo in doživimo, vedno znova najdemo tudi sončno in prije-tno stran zemeljskega bivanja.

Iz srca vam želim, da bi samo ta sončna in lepa stran vodila korake vaših mladih življenj, življenj, ki so velikokrat podobna hodniku z mno-gimi vrati, le da ne vemo, kam vo-dijo, in je marsikdaj resnična ume-tnost, da odpremo prava. Naj vam Bog da dovolj modrosti, da boste vedno odprli prava, tista vrata, ki vodijo naprej in nikoli nazaj. Ob člo-veški modrosti zaupajte tudi bož-ji. In božja usmiljenost naj bo vzor vaši usmiljenosti, da ne boste nikoli spregledali pomoči potrebnega.

Ob vsem pa ne pozabite na Boga in svojo Cerkev, saj ste dediči in vse bolj boste postajali tudi nosilci veli-kega kulturnega, narodnostnega in zgodovinsko-verskega protestant-

skega izročila, ki nam je Slovencem podaril božjo besedo v našem le-pem in ljubem maternem, sloven-skem, jeziku.

Bodite dobri in pošteni ljudje. Prijazni in dobrotljivi. In čeprav vam vsaka ura verouka morda ni bila najbolj zanimiva, upam, da boste verouk ohranili v lepem spominu in boste vsaj tu in tam našli pot tudi v božjo hišo in v skupnost tistih, med katere danes vstopate kot enako-pravni člani. In ne pozabite na Boga. Ne pozabite na sporočilo, izraženo s prelepimi besedami:

»Vsaka ptica tja leti, kjer nekoč se izvali. Domovina je kakor dobra mati, za vse nas toplino poskrbi, pod perutmi bi želela zbrati ljube-znive vse ljudi. «

In ta dobra mati, ta dobra do-movina, je tudi ljubeča mati Cerkev. Namenite ji v svojih življenjih nekaj prostora in ne pozabite, da »kdor se dela loti dobre volje, ob obilni setvi se smeji. «

Današnji dan pa naj vam ostane v lepem in trajnem spominu. Naj bo zapisan v vaša srca z ljubeznijo in vedno, ko se bomo srečali, naj bo to srečanje ljudi, ki so se veliko let sre-čevali, učili ter upam, tudi marsikaj koristnega naučili, in bodo vedno znali in hoteli - če nič drugega - vsaj prijazno reči: Dober dan!

Vse dobro vam želim! Amen!Geza Erniša

evangeličanski list8

Tabor Vera in šport 2018V času med 2. in 6. julijem ter 9.

in 13. julijem je v Hostlu 1550 v Mo-ravskih Toplicah, ki nosi letnico izda-je prvih dveh slovenskih tiskanih knjig (Katekizem in Abecednik), po-tekal tabor Vera in šport, ki ga je v sodelovanju z Evangeličansko cer-kvijo v RS, ECO M. Toplice, EHO Podpornico že od leta 2009 dalje organizira Vojaški vikariat Slovenske vojske, v Hostlu 1550 pa smo z otro-ci, ki se jih je tokrat v obeh tednih skupaj zvrstilo malo manj kot 100, od 2016 bivali že tretjič. Tabor je na-menjen otrokom pripadnic in pripa-dnikov Slovenske vojske, med dnev-nimi gosti pa so bili tudi otroci iz domače cerkvene občine. Za otroke je skrbelo skupaj 12 animatorjev, vsi so bili pripadniki in pripadnice Slo-venske vojske, ter dva vojaška ku-harja. Po devetih letih, tabor Vera in šport, je leta 2009 prvič organiziral vojaški duhovnik Aleksander Erniša, ki pa je letos marca zasedel duhov-niško mesto v Trstu, je organizacijo in vodenje tabora prevzela name-stnica vojaškega vikarja, duhovnica Violeta Vladimira Mesarič.

Tabor je tokrat bil obarvan pred-vsem z športnimi igrami z žogo, saj je potek v času svetovnega nogo-metnega prvenstva v Rusiji, manj-kalo pa ni niti drugih športnih iger. Otroci so obiskali trije vrhunski slo-venski športniki: Tomaž Čop, Sluga, Urban Novak, glasbeniki Orkestra Slovenske vojske, vojaški polici-sti in pripadniki Slovenske policije. Obiskali smo Pomurski pokrajinski muzej v Murski Soboti in preživeli dopoldan v Vojašnici Murska Sobo-ta. Tudi letos ni manjkalo kopanja v Termah 3000, plezanja v Adrenalin-skem parku na Bukovnici, slastnih pic iz Una, predvsem pa smo se ve-liko, veliko zabavali. Pri taboru Vera in šport je v ospredju zdrav duh v zdravem telesu in pa zdravi medčlo-veški odnosi. Danes, v času wifi-ja in raznovrstih elektronskih naprav, se ljudje oddaljujemo drug od druge-ga, od narave in od Boga. Napisati

sporočilo na zid facebooka ni več nič posebnega, se družiti z vrstniki ob igri in pesmi, to pa ni več tako sa-moumevno. Pomemben del tabora predstavlja večerno branje bibličnih zgodb v cerkvi. Zgodbe, ki so zme-raj tematsko naravnane, predvsem pa skušajo otrokom na primeren način približati svetopisemsko spo-ročilo ljubezni ter iti skozi aktualna in temeljna etična vprašanja.

Drugi teden tabora Vera in šport je bil obarvan tudi mednarodno, se ga je udeležilo tudi 10 mladih iz cer-kvene občine Trst ter fant iz Slova-ške.

Ob koncu, v četrtek 12. julija, je bil izveden tudi VIP dan z otroci. Otroke so s svojim obiskom med drugimi počastili župani iz Občin Moravske Toplice, Dobrovnik in MO M. Sobota, z njimi so se srečali viso-

ki predstavniki Slovenske vojske in sicer iz Generalštaba, Poveljstva sil, Centra vojaških šol in 72. brigade tj. Vojašnice Murska Sobota ter častni škof Geza Erniša s soprogo. Otroci so v zahvalo za podporo gostom tabora pokazali izjemno glasbeno in besedno kreativnost ter goste navdušili.

Na VIP dnevu so se v Vojaškem vikariatu v imenu Slovenske vojske še enkrat zahvalili duhovniku Ale-ksandru Erniši, in mu predali brona-sto plaketo Slovenske vojske, ki mu je bila podeljena ob dnevu Sloven-ske vojske, 15. maja.

Mladi od vsepovsod, so bili tudi letos s taborom zelo zadovoljni in vsi do enega so navdušeno ob slo-vesu dejali: Vidimo se naslednje leto.

Violeta Vladimira Mesarič

julij 2018 9

Otroški tabor V času od 9. do 14. julija je po-

tekal pri evangeličanski cerkvi v Križevci poletni tabor na temo: Zvezde v Svetem Pismu. Spoznava-li smo nekatere zgodbe Biblije, kjer nastopajo oziroma se pojavljajo zvezde. Nekako smo skupaj z ude-leženci, katerih je bilo letos 64, ugotavljali, da so zvezde pokazala mnogim ljudem Stare in Nove za-veze pravo pot. Tako tudi nam lah-ko pokažejo pot, do Odrešenika Jezusa Kristusa. Če bomo njemu zaupali , » jaz in ti« kakor pravi tudi ena izmed pesmi, ki smo se jo nau-čili na taboru, potem nas bo Jezus rešil. Na taboru, pa smo se učili tudi angleščino, saj so nas cel čas spremljali prijatelji iz luteranske cerkve iz Amerike, iz Minnesote. Z njihovo pomočjo smo se naučili tudi nekaj pesmi v angleškem jezi-ku. Skupaj z otroci smo preživeli

čudovit teden, ki nam bo zagotovo vsem ostal v spominu. Na zaklju-ček tabora, v soboto, pa smo pova-bili tudi starše, kjer smo jim pred-stavili naše delo, imeli pa tudi nekaj

skupnih iger. Hvala vsem in vsake-mu posebej, ki nam je pomagal pri uresničitvi tabora.

Mitja Andrejek

Prelepa Gorenjska26. maja 2018 smo se verniki

ECO Križevci podali na že tradicio-nalni izlet. Letošnja pot nas je vodi-la na Gorenjsko. Ogledali smo si kraj Dovje, zadnji kraj službovanja očeta slovenskega planinarstva, duhovnika Jakoba Aljaža, in se sprehodili po Slovenskem planin-skem muzeju v Mojstrani. Veliko časa in daljši sprehod pa smo imeli v Kranjski gori, ter okolici. Preživeli smo čudovit dan, tudi vreme nam je bilo naklonjeno. Predvsem pa smo bili veseli srečanja z našim ro-jakom iz Kuštanovec, Ferijem No-vakom in njegovo družino, ki so nam pripravili prelepo srečanje, ki je vsem udeležencem izleta ostalo v prijetnem spominu. Hvaležni smo Bogu za tako čudovit dan. Seveda pa ne smemo pozabiti omeniti, da smo si ogledali tudi smučarski cen-

ter v Planici. Nekateri smo se po-dali peš proti vrhu, nekateri s sede-žnico. Prihod z velikanke pa je bil različen. Eni tako kot gor, po sto-

pnicah nazaj. Tisti najpogumnejši pa so se z vrha skakalnice v dolino spustili, po »zajli«.

Mitja Andrejek

evangeličanski list10

Dan super-junakov v ECOMSV soboto, 7. 7. 2018, smo skupaj

s prijatelji iz S. Irske v Evangeličanski cerkveni občini Murska Sobota pripravili dan super-junakov za otroke, stare od 5 do 12 let. Otroci so se ob 8. uri zbrali na skupnem zajtrku, nato pa se je začel zabaven otroški program, ki je vključeval lutkovno predstavo, risanko, ročna dela, svetopisemsko zgodbo, učenje svetopisemske vrstice in pesmi, šport, igre in še kaj. Skozi celotno dogajanje so otroci spoznavali, da je Jezus resnični super-junak, ki lahko stori tudi nemogoče. On je umiril vihar ter nahranil veliko množico, On je ozdravil hromega in mu odpustil grehe. Jezus želi

grehe odpustiti tudi danes in nas vabi, da v življenju zaupamo Njemu. On je namreč pravi super-

junak, ki skrbi za nas in nas rešuje greha in smrti.

Liljana Kerčmar

Mladinski večer v ECOMSLynsey, Garth, Maureen, Maud,

Emma in Mark so v petek, 6. 7. 2018, v EcoMS pripravili mladinski večer, kjer so mladi v skupinah tekmovali za priložnost nastopa na finalnem kvizu, kjer je bila glavna nagrada vredna 100 evrov. V sedmih krogih predtekmovanja so se mladi pomerili v poznavanju sveta slavnih, glasbe, cen pre-hranskih izdelkov v lokalni trgovi-ni, športa, itd. V zadnji krog tek-movanja se je z najvišjim številom zbranih točk prebila skupina Frui-tisov. V zadnjem krogu so štirje finalisti izkazali odlično poznava-nje S. Irske, od koder prihajajo vo-ditelji kviza. Zataknilo se jim je šele pri petem izmed osmih vpra-šanj, vendar so do konca osmega vprašanja izgubili vseh sto evrov in domov odšli le s tolažilno slad-ko nagrado. Po napornem tekmo-vanju smo se okrepčali s pico, Emma pa je vsem zbranim pove-

dala svojo življenjsko zgodbo. Spodbudila nas je, da v življenju vse delamo za Kristusa; pa najsi bo to učenje, delo ali zabava, ka-kor nam pravi Božja beseda v Pi-smu Kološanom 3,23: »Kar koli že

delate, delajte iz srca, kot da dela-te za Gospoda, ne za ljudi. «

Liljana Kerčmar

julij 2018 11

Konfirmacijski tabor 2018Letošnji konfirmandi ECO MS so

se od 3. do 5. julija družili s prijate-lji iz S. Irske na konfirmacijskem ta-boru na Hodošu. S konfirmandi smo v pripravi na svečani del kon-firmacije (8. 7. 2018) razmišljali o Identiteti. V uvodnih predavanjih in razmišljanju v majhnih skupinah smo govorili o identiteti Boga in o Njegovem načrtu za naša življenja. Pogovor o identiteti smo nadalje-vali z razmišljanjem o naši lastni identiteta na podlagi svetopisem-skega odlomka iz Matejevega evangelija 25, 31-46:

»Ko pride Sin človekov v svo-jem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbra-ni vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svo-jo desnico, kozle pa na levico. Te-daj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni. ‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejne-ga in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, po-vem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. ‹ Tedaj poreče tudi ti-stim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me ni-ste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali. ‹ Tedaj bodo tudi

ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili. ‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje. «

Vsi prisotni smo bili izzvani, da resnično razmislimo o prebranih besedah ob naslednjem vprašanju: Kdo si ti, oziroma kakšna je tvoja identiteta? Si ovca ali kozel?

Podrobneje smo spoznali Božji načrt odrešenja po edinorojenem Božjem Sinu Jezusu Kristusu. On je zaradi svoje globoke ljubezni do nas trpel, umrl in ponovno vstal od mrtvih, da bi lahko vsak izmed nas, ki verujemo, imel odnos z Bogom in večno življenje. Konfirmacijski tabor smo zaključili z razmišlja-njem o ceni predanosti Kristusu; torej o tem, kaj pomeni postaviti Kristusa na prvo mesto v svojem življenju. Spoznali smo, da nas tudi v tem Kristus ni pustil samih. Da bi lažje živeli predano krščansko ži-vljenje in izpolnili svojo vlogo kot Kristusovi učenci, nam Bog poma-ga predvsem na dva načina. Bog nam je dal pomočnika, Svetega Duha, ki nam pomaga ljubiti Boga in izpolnjevati Njegove zapovedi,

ter cerkev, kjer smo kot skupina posameznikov povezani po Sve-tem Duhu, ljubimo drug drugega in drug drugemu stojimo ob strani.

Poleg dopoldanskih in popol-danskih predavanj in razmišljanju o Božji besedi v majhnih skupinah, smo se konfirmandi, učitelji in go-stje iz S. Irske družili ob družabnih igrah in športnih dejavnostih. V sredo popoldan sta nas na taboru obiskali Satja in Mia iz maribor-skega športnega kluba Ultimate Frisbee, ki sta nam igro ultimate frisbee tudi podrobneje predstavili ter jo skupaj z nami odigrali. Emma nas je naučila, kako speči pra-ve britanske »scones«. Scones so tradicionalni kolački, ki jih Britanci jedo ob svojem, skoraj obveznem popoldanskem čaju. Za umetni-ške duše je bilo posebno doživetje ustvarjanje z brivsko peno, kaligra-fija in odtiskovanje s pomočjo pe-čatov.

Vsi skupaj smo se utrujeni, a polni novih spoznanj in doživetij v četrtek vrnili v Mursko Soboto. Verjamemo, da konfirmacijski ta-bor in opravljena konfirmacija ni zaključek, temveč le eden izmed korakov na naši skupni poti z Go-spodom.

Liljana Kerčmar

evangeličanski list12

Utrinek s konfirmacije v Moravskih ToplicahVeroučno leto je spet naokoli.

Naučili smo se veliko novega in se ob tem tudi zabavali. Še posebej smo uživali na pripravah za nasto-pe ob praznikih. Za nas konfir-mande je bilo to zadnje in poseb-no leto »obveznega« obiskovanja verouka h kateremu smo vsi v naši skupini zelo radi prihajali z željo, da bi se naučili kaj novega in se na ta način približali in zbli-žali z Bogom, ter z njim tudi na poseben način zaživeli. Res smo se imeli lepo, včasih pa je bilo se-veda tudi naporno, kajti še pose-bej pri učenju gradiva za konfir-macijo ni bilo popuščanja. Veroučno leto smo zaključili v cerkvi ob molitvi, pesmi in od-lomkih iz Svetega Pisma, ter se na to odpravili v Terme 3000 na ko-panje in na slastno pico. Želim si,

da bi se moje versko življenje kot mlade vernice naše Cerkve nada-ljevalo tudi po konfirmaciji in rada se bom udeleževala, kljub kopici

obveznosti, kakih mladinskih kampov in srečanj.

Tia Müller, eco MT

O prehojeni poti in poti pred manoTako radi rečemo ( še neverni

ljudje to brez zadržkov izustijo ), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari lahko naredi-mo v imenu Boga, a proti ljubezni!

Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen.

Ni težko širiti ljubezen, če si je sam deležen.

Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke.

Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi.

A ljubiti ljudi, ki ti vzamejo srce… ko ga vržejo na tla… ko ga pohodi-jo… ko pljunejo nanj…

Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kle-tvijo… s sovraštvom… z zahrbtno-stjo…

Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ra-

njenem srcu izgublja sapo… in diha vse bolj plitko… ko umira.

A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. « (1 Kor 13, 7 ) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13,8 ).

Ljubezen nima urnika in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega vo-

znega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Bog je ljubezen. Ljubezen ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolno-sti.

Zapisal prijatelj vere

julij 2018 13

ČrnošolecIna je uživala svoje prve upoko-

jenske dni. Vrnila se je v svojo roj-stno hišo, stanovanje v mestu pa je prepustila sinu in njegovi družini.

»Tukaj, na vasi bo življenje ce-nejše in mirnejše. Sinova družina pa rabi več prostora. Danes je na vasi vse drugače kot je bilo v času mojega otroštva in mladosti. Pa tukaj sem med svojimi ljudmi, nek-danjimi sošolci in znanci. Ne bo mi sile, ne. Pa tudi osamljena ne bom. Tukaj je toliko stvari, ki jih lahko počnem, da mi ne bo niti malo dolgčas.« je razmišljala, ko je knji-go za knjigo zlagala na police.

»Glej, glej! To pa je faksimi-le mojega najljubšega pesnika. Balade in romance. Spisal Anton Aškerc.« je na glas prebrala naslov in avtorja drobne knjižice.

Tolikokrat je prebirala te pesmi. Vsakokrat, ko so se ji znašle v ro-kah, jih je začela brati. Privlačevale so jo z neverjetno silo, da se jim ni mogla upreti.

Ina je sedla in začela listati knji-go ter brati pesem za pesmijo. Pri-šla je do pesmi Črnošolec.

»Pred sto šestdesetimi leti je bil rojen njen avtor. Pa je še v dana-šnjem času aktualna. Vsaj pri meni in v mojem življenju.« je šepetala in solze so ji zalile oči. Ni je brala, ker jo je znala na pamet. Recitirala jo je šepetaje. Ko je povedala zadnji verz, ji je glas zatrepetal in solze so ji tekle po licih. Spomin pa ji je od-taval v čas njene mladosti.

Ko je prvič stopila v gimnazij-sko poslopje ga je zagledala. Kar stemnilo se ji je od navala silnih čustev. Bil je lep in postaven kot Amor. Strmela je vanj in ni mogla odvrniti oči od njega. Opazil je njen pogled in se ji je nasmehnil.

»Kdo pa je to?« je šepetaje vprašala najbližjo sošolko.

»Tine. Tine Mlinar. Iz naše vasi je in bo tudi on v našem razredu. «ji je pojasnila sošolka Ana.

Izgledalo je, da je tudi Ina vzbu-dila Tinetovo zanimanje. Kmalu se

je znašel ob Ini in jo nekaj spraše-val, kaj pa zmedena kot je bila, ni ničesar razumela, da je moral vpra-šanje kar nekajkrat ponoviti.

Ina in Tine sta neprestano tičala skupaj. Ina pa je kmalu tudi spo-znala, da Tine ni samo lep in po-staven, temveč prav tako tudi pa-meten. Najbolj mu je bila pri srcu matematika in fizika. Pogosto je Tine postavljal naloge profesorju in ga tudi mnogokrat spravil v za-drego. Pa tudi z drugimi predmeti ni imel težav.

Preden se je končalo prvo šol-sko leto sta Tine in Ina postala par. Toda svojo ljubezen sta pred so-šolci uspešno skrivala. Vedno sta se sestajala skrivaj in pletla svoje sanje. Ina je sanjala, da bo zdrtav-nica. Tine pa je želel biti znanstve-nik na področju fizike. Hotel se je posvetiti atomski energiji in njeni uporabi v mirne namene, v službi človeka.

Nekega dne, pa so sošolci od-krili njuno ljubezen.

»Kdo bi si mislil. Tine in Ina sta par.« je završalo med sošolci.

»To ne bo dobro. Ina bo nesreč-na in razočarana. Tine ne bo nikoli njen. Tine bo »gospod«. To hoče njegova mati. Energična in gospo-dovalna ženska je. Vedno doseže kar želi. Tudi tokrat bo.« je na glas razmišljala Ana, Inina sošolka, s katero sta od vsega začetka delili šolsko klop. Bila je doma v isti vasi, kot Tine in je njega in njegove zelo dobro poznala.

Ano je ves čas skrbelo za Ino, odkar je zvedela, da sta s Tinetom par.

»Ina bo nesrečna in razočarana. Ne smem molčati. Povedati ji mo-ram, kakšne načrte imajo z njim.« je Ana neprestano razmišljala in iskala priliko, da bi Ini lahko pove-dala, kar jo je težilo. Nekega dne sta Ana in Ina šli sami proti mestni avtobusni postaji. Ana je izkoristila to in začela:

Ina, opozoriti te moram na ne-

kaj. Ne morem več molčati. Vest mi ne da, da ti ne bi povedala. Pusti Tineta! Nikoli ne bo tvoj. Njegovi hočejo, da bo duhovnik. Če bo ho-tel ali ne, bo moral v lemenat. Taki so njegovi. Ne bo se mogel temu izogniti.«

Ino je stisnilo pri srcu, pa kljub temu, da je Ano dobro poznala tega ni mogla in niti ni hotela ver-jeti.

Ko sta se Ina in Tine naslednjč srečala ga je vprašala, če je to res.

»Ina, jaz ne bom nikoli duhov-nik. Saj nimam nič proti duhovni-kom, pa tudi proti cerkvi ne, le da sebe v tej vlogi ne vidim. Jaz ho-čem živeti za znanost. Imeti hočem tebe in družino s teboj.«

Njegove resne besede so Ino pomirile.

»Tine je pameten, pa bo že na-šel način, kako se izogne temu, kar želi mati.« je pomislila in verjela njegovim besedam.

Gimnazija in z njo matura, je bila za Ino, Tinetom in njunimi sošolci. Uživali so zadnje počitnice. Tine in Ina sta se med počitnicami redno sestajala. Njuna ljubezen je rasla in se poglabljala.

Prišel je oktober in Ina se je pre-selila v mesto svojega študija. Vsak vikend je prihajal Tine . Nič ni go-voril, kaj dela in kaj bo študiral Ina pa ni hotela siliti vanj.

»Bo že povedal Ne bom ga spraševala. Naj sam pove.« je skle-nila Ina. Tako sta preživljala viken-de vse do decembra. Takrat jo je Tine obiskal zadnjič. Ni ga bilo več v januarju, pa tudi v februarju ne. Ni je poklical, pa tudi pisal ji ni.

Marca, za vikend, je šla Ina do-mov. V mestu, kjer je obiskovala gi-mnazijo, je srečala Ano. Sedeli sta ob kavi in Ina se ni mogla prema-gati, da Ane ne bi vprašala:

»Ana, kaj pa je s Tinetom? Kje je?«

»Ne veš? Poslali so ga študirat teologijo, nekam na Hrvaško. Od tam so ga pa pred kratkim poslali

evangeličanski list14

nazaj domov. Duševno je zbolel. Bil je tako bolan, ko je prišel domov, da ni poznal ne starše. pa tudi nas sosedov in znancev ne.«

Ini se je stemnilo pred očmi. Vpila bi njrajši od bolečine. Pa je le stisnila zobe in pogledala vstran, da Ana ne bi opazila kako ji je hudo.

»Če je tako, se Tine tudi mene ne spomni. Nikoli ne bo poznal na-jinega otroka, ki ga nosim in otrok tudi njega ne.« so ji misli, kot strele oblačno nebo, prešinjale možgane.

Ko sta Ina in Ana zapuščali lo-kal je Ana zagrabila Ino za roko in ji zašepetala:

»Ina, glej! Tine! S pošte gre.«Bližal se jima je mlad moški, za

katerega je Ana rekla, da je Tine. Prišel je do njiju, ju pogledal, pa brez besed šel dalje.

»Vidiš, ne pozna naju. Še vedno je bolan.« je šepetala Ana.

»To ni Tine. Kdorkoli je že, Tine pa ni. « je odločno šepetala Ina.

»Večji je kot Tine in drugačen, pa čeprav mu je nekoliko podo-ben.« je nadaljevala Ina.

Ana pa je trdila svoje. Pa Ine ni uspela prepričati.

Čez nekaj let, ko sta se Ana in Ina spet srečali, je Ana Ini poveda-la, da Mlinarjevega Tineta ni več. Mrtev je. Govorilo se je, da je nare-dil samomor.

Ina je žalost in vsa svoja dolgo-letna hrepenenja ter upanje, da ne-koč le pride, zaklenila v najtemnejši kot srca. Vso skrb in vse svoje misli je odslej posvečala le sinu, Leonu.

Leon je bil popolna podoba svojega očeta. Bil je enako lep kot oče, pa tudi po pameti ni niti malo zaostajal. . V sinu je videla Tineta in tako nekoliko lažje prenašala dej-stvo, da je konec upanja, da Tineta ni več in ga nikoli več ne bo ter,da je vsako upanje da pride zaman.

Sin je odrasel in si ustvaril dru-žino. Ina se je vrnila v rojstno vas, v domačo hišo, kjer bo ob mlado-stnih spominih preživljala preosta-nek svojih dni. Sprejela je to kot realnost in odmislila vsa prazna pričakovanja.

Nekega dne pa sta se pri Ini oglasila nova soseda, ki sta se po upokojitvi, tako kot ona vrnila v domačo hišo. Svojo aktivno de-lovno dobo sta preživela nekje v tujini. Sosed je bil Inin sošolec, v osnovni šoli. Soseda je bila od ne-kod drugod. Poznala jo je le na vi-dez . Sedaj sta se po znašla pred njenimi vrati

»Pozdravljena Ina! Gotovo se me še spomniš. Sosedje bomo, pa se mi je zdelo dobro, da se spozna-mo. Zato sva se oglasila pri tebi.« je povedal sosed Janez.

»Lepo od tebe Janez. Dobro bo, če mi sosedje in upokojenci nave-žemo stike. Nikoli se ne ve, kdaj bomo mi starci potrebovali en dru-gega. Pa stopita naprej! Ne bomo stali tukaj na dvorišču!« je Ina po-vabila soseda v hišo.

Potem so sedeli in se pomenko-vali ob kavi. Naenkrat pa je Janez nenadoma utihnil. Zdelo se je, kot da lovi sapo. Ina in žena sta ga za-čudeno pogledali. Trajalo je nekaj trenutkov, da je začel spet govoriti:

»Ina, čigavo fotografijo pa imaš na komodi?«

»Ah to? To je moj sin Leon. V Ljubljani živi in na inštitutu dela.«

»Nemogoče. Da je to tvoj sin? Čisto tak je, kot je bil naš šef, tam v Nemčiji. A ne Marija?« se je obrnil na ženo, oči pa kar ni mogel uma-kniti z Leonove fotografije.

Ino pa je spreletel nek srh, kot neka slutnja. Pa ni rekla nič druge-ga kot:

»Ja, pravijo, da ima vsak človek dvojnika.«

Toda še dolgo potem, ko sta so-sedova odšla, se ni mogla pomiriti. Misli so se ji neprenehoma vračale na začudeni pogled soseda Janeza.

Minila je jesen, pa zima in konč-no je spet prišla pomlad. Ina je se-dela pod starim orehom in ponov-no, kot že tolikokrat, brala pesmi Antona Aškerca. Ravno je začela brati pesem, Črnošolec, ko jo je zmotilo brnenje avtomobila. Slišala je da se je avto ustavil. Pogledala je v njegovo smer.

»Mogoče je Leon.« je pomisli-

la. »Ne, ni Leon. On ima avtomobil srebrne barve. Ta je črn in večji kot njegov. Mogoče je sosed. Govoril je, da bo kupil nov avtomobil.«

Zaslišala je, kako so se vrata avtomobila odprla in nato zapr-la. Potem je zaslišala korake, ki so prihajali proti njej. Zagledala je možakarja lepe postave, ki je pri-hajal proti njej. S pogledom ga je spremljala vse dokler ni prišel do nje. Zdel se ji je nekam tako znan, kot bi ga že dolgo poznala. Pa se kljub temu ni mogla spomniti, kdo bi to lahko bil. Loteval se je je nek čuden nemir. Med tem časom, ko je prihajal proti njej je brskala po spominu, da bi se ga spomnila. Pa zaman.

»Pozdravljena Ina! Kaj pa be-reš?« je prijel knjigo in ji jo vzel iz rok. »Aškerca bereš. Pesem Črno-šolec. Kot jaz. Čeprav sem to bil le malo časa, pa dovolj dolgo, da sem izgubil tebe in kot so mi poveda-li, tudi sina. Sedaj pa sem tu. Prišel sem k tebi in sinu, če me še maraš. Mojih staršev ni več, da bi naju ovi-rali. Pa tudi njun domnevni sin je mrtev. Naj počiva v miru. Revček, pa on si je tako močno želel po-stati duhovnik,ali vsaj menih, da si nisem mogel pomagati, da mu ne bi pomagal k uresničitvi želje. Po-tem pa je revček omagal pod težo poklicnih bremen. Pa tako dober je bil. Žal mi ga je. S svojo tovarno pa tudi več nimam skrbi. Preložil sem skrb za njo na Leonova ramena. Pri tebi želim ostati, če me sprejmeš.«

Sedaj se je Ini posvetilo. »Tine! Moj Tine, ti si živ in tukaj

ob meni! Le kdo bi pomislil, da te bom še videla. Ti pa si tu, ob meni, moj črnošolec. Niso me mogli pre-pričati, da je tisti fant ti. Nisem jim verjela. Pa še prav sem imela. « je bilo zadnje, kar je še lahko izgovo-rila Ina, nato pa se je brez besed izgubila v Tinetovem objemu.

Olga Gutman

julij 2018 15

Vljudno naprošamo vse uporabnike bolniških postelj, da jih čimprej vrnejo v skladišče EHO Podpornice v Tešanovcih, ko jih več ne potrebujejo.

Informacije:Jože Rituper - 041 705 003

V SPOMIN

14. julija je minilo osem let, odkar potujemo brez dobrega sina, nečaka in sorodnika

Šukar Dušanaiz Bodonec.

(2. 5. 1966 – 14. 7. 2010)

30. oktobra pa bo minilo že dvanajst let, odkar se ravno tako dnevno vračamo k le-pim trenutkom preživetih skupaj s sopro-gom, bratom in sorodnikom

Šukar Štefanomiz Bodonec.

(7. 12. 1936 – 30. 10. 2006)

Ljubezen je redka cvetlica, ki ne poganja na velikih cestah. (neznan avtor)

Našima dragima ostajamo hvaležni za ljubezen v mnogoterih oblikah in za vse naklonjeno, kar smo smeli od njiju skozi leta prijetnega skupnega bivanja obilno prejeti. Za vse pravimo hvala tudi dobremu Stvarniku, ki nas je po njiju obilno blagoslavljal. Hvala vsem, ki se nam v plemenitih spominih pridružujete. Dobra božja moč naj ostane dragima zavetje v morju večnosti tudi v prihodnje. Spominjajo se ju: mama in soproga Ema, teta in sestra Šarika s svojimi ter ostalo sorodstvo »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta. « (Matej 25, 34)

V SPOMIN

15. julija je minilo za nas že eno žalostno leto, odkar živi samo še v naših spominih naš marljivi mož, oče, tast, stari oče, brat, bratranec, stric, svatko in sorodnik

Štefan Potočnjekiz Vadarec 42.

(15. 6. 1948 – 15. 7. 2017)

2. junija pa je minilo že dolgih enajst let, odkar žalujemo za mladim življenjem na-šega dobrega in skrbnega sina, brata, sva-ka, strica, krstnega očeta in sorodnika

Dušana Potočnjekaiz Vadarec 42.

(1. 11. 1980 – 2. 6. 2017)

»Ena od velikih skrivnosti življenja je, da je zares kaj vredno le tisto, kar naredimo za

druge. « (Lewis Carroll)

S spoštljivimi spomini se radi vračamo k tistim trenutkom, ko smo smeli doživljati prijetne trenutke družinske povezanosti na naši domačiji v Vadarcih. Naše potovanje je bilo napolnjeno z vese-ljem in zadovoljstvom, s prejemanjem in dajanjem. Navkljub še vedno bolečemu srcu in pogostim trenutkom žalosti smo hvale-žni dobremu Bogu za pot, ki smo jo prehodili skupaj. Dobri Bog naj ostane naš spremljevalec tudi v bodoče, naj nam ostane vir moči in pomoči, da bomo potolaženi in med sabo povezani po-tovali naprej. »Sobotni počitek vernega ljudstva« pa naj še naprej obdaja duha naših dragih v morju večnosti. Žalujejo in se ju spominjajo: žena in mama Dragica ter hčerka in sestra Slavica z družino»Gospod je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vse-mi njegovimi deli. « (Ps 145, 9)

ZAHVALA

20. maja se je zaradi bolezni mnogo prehitro sklenila življenjska pot naše požrtvovalne in skrbne žene, mame, tašče, stare mame, sestre in sorodnice

Helene Vlaj, roj. Šiftariz Bodonec 98.

(17. 4. 1952 – 20. 5. 2018)

Naj bo tvoje ž ivljenje kot bivanje vrtnice,ki v tiš ini pove vse s svojim vonjem.

(neznan avtor)

Naši dragi, katere življenjska pot se je prehitro sklenila, ostajamo hvaležni za vso ljubezen in spoštovanje, ki smo ju njeni dragi in vsi njeni ostali sobivanjski krogi smeli od nje nesebično preje-mati. Navkljub kratki skupaj prehojeni poti, smo skupaj z dra-go doživeli številne lepe in prijetne trenutke. Hvaležni smo zato Stvarniku za vse, kar nas je združevalo, povezovalo in dajalo ži-vljenju smisel. Hvala vsem za izrečeno sožalje, izkazano pomoč, dostojno in slovo v lepem številu na vrtu miru v Bodoncih ter darovane prispevke za obnovo cerkve v Bodoncih in ostale dobre namene. Iskrena hvala vsem še enkrat!Žalujoči: vsi njeni najdražji in vsi, ki so jo imeli radiJezus reče: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre. « (Jn 11, 25)

V SPOMIN

Ko pošle so ti moči zaprl trudne si očia čeprav spokojno spiš z nami

še naprej živiš.

Štefan DšubanSodišinci 36

(6. 4. 1932 – 18. 7. 2008)

Ob 10 obletnici njegove smrti iskrena hvala vsem, ki se ga spo-minjate, postojite ob njegovem grobu, mu prižgete svečo in pri-našate cvetje. Za dobroto tvojih pridnih rok ostala je le beseda hvala, ki v naših srcih zavedno bo ostala. S hvaležnostjo se ga spominjajo vsi njegovi najdražji. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. (SSP 2 Tim 4,7)

evangeličanski list16

TV - RadioNedelja 5. avgust• 10. 00 Radio MMRV

Andrejek-Györfi Judit

Nedelja 26. avgust• 8. 00 Radio Murski Val

Oddaja misel in čas, Duhovnica Katja AjdnikVe

rske

odd

aje

DarilaEHO-PODPORNICA

Ob pogrebu Nine Irene Lepoša iz Prosenjakovec so namesto cvetja in sveč na grob pokojne darovali:

- Marjan in Irena Celec, Puconci 21 – 50,00- Marta Špego, Ravne na Koroškem – 50,00- Aleksander Kranjec, Domanjševci 10a – 30,00- Jóska Kranjec, Domanjševci 12 – 30,00- Franc Varga, Ivanjševci 23 – 30,00- Marija Celec, M. Sobota – 30,00- Družina Baler, Pordašinci 17 – 30,00- Družina Kološa, Pordašinci 6 – 20,00- Elza Peček z družino, Pordašinci 20 – 30,00- Marjeta Flisar, M. Sobota – 20,00- Irena Kerčmar z družino, Selo 84a – 20,00- Irena Gaal z družino, Središče 30 – 30,00- Boris Banfi z družino, Moščanci 5 – 50,00- Valerija Grabar z družino, Fokovci 43 – 20,00- Janez Kranjec, Domanjševci 62 – 30,00- Marta Horvat, Domanjševci 74 – 20,00- Ilonka Berendijaš, Prosenjakovci 41 – 20,00- Marija Jošar, Prosenjakovci 19 – 20,00- Ernest Szép z družino, Domanjševci 21 – 20,00

Ob pogrebu Marije Ferencek iz Murske Sobote so namesto cvetja in sveč na grob pokojne darovali:

- Marija Ferencek, Tešanovci 88 – 20,00- Družina Horvat, Skakovci – 20,00- Nada Gomboc, M. Sobota – 20,00- Družina Balažic, Križevci – 20,00- Družina Benko, Martjanci – 20,00- Družina Flisar, Brezovci 20 – 100,00- Franc Perš, Černelavci – 30,00- Evgen Balažic, Markišavci – 40,00- Blanka Novak, Strukovci – 20,00- Aleš Horvat, Puconci 288 – 20,00- Družina Barice, M. Sobota – 25,00- sodelavke iz tovarne Mura – 70,00- Družina Kološa-Smodiš, Puconci – 20,00

Bogu znana vernica – darilo iz hvaležnosti – 30,00

Ob pogrebu Lanšček Jožeta iz Andrejec 9 so namesto cvetja in sveč na grob pokojnega darovali:

- Druž. Pavel, Borejci – 50,00- Elizabeta Andreevski, Železniki – 20,00- Koloman Lainšček, Velenje – 20,00- Olga in Boris Šiftar, Lemerje – 30,00- Aleksander Kološa, Ivanovci – 20,00- Vesna Lackovič z druž. – 20,00- Druž. Marič, Sebeborci – 30,00- Ernest Horvat, Sebeborci – 20,00- Druž. Deutsch, Ratkovci – 20,00- Druž. Gjergjek, Borejci – 30,00- Emil Vučkič z druž. , Andrejci – 20,00- Druž. Bence, M. Toplice – 20,00

Družina Kerčmar, Sebeborci 26 – v spomin na sestrični Ido Šiftar iz M. Sobota in Marijo Celec iz Mele – 50,00

Alojz Plahut z družino, Rakičan – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50,00

Slavica Ošlaj, Filovci 7 – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50,00

Jože Veren, Otovci 44 – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 100,00

Julijana Kučan, M. Toplice – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 40,00