FANTAZIJSKA KNJIZEVNOST za internet

Fantazijska književnost: očrt teorije žanra in njegov-ega sodobnega modela po teoretski utemeljitvi pojmovne hierarhije fantastika — fantazija in povezljivosti fantazije z različnimi drugimi žanri v slovenski literarni vedi vzpostavlja natančneje osmišljen terminološki red, kritično predstavi doslejšnje teorije žanra fantazije ter skozi izbrane kriterije analitično preverja hipotezo o razliki med dvema prepoznavnima modeloma žanra fantazije, klasičnim in sodobnim, in žanr s tem postavi v historično perspektivo, obenem pa utrjuje njegove teoretske kriterije/zrenjske točke. V analitičnem preverjanju/vzpostavljanju kriteri-jev razlike, odvisno od problematike, smotrno uporablja teoretske modele ponovne uporabe strukturalistične tradicije ali morfološko klasifikacijo notranje forme literarnega besedila itn., po potrebi tudi ‘natančno branje’ izvirnika v primerjavi s prevodom, v katerem se kritično dotakne kulturnopolitično angažiranega (Zipes, Burcar) branja literature (ob problemu karakter-jev). Obsežna argumentacija kriterijev žanra fantazije, ki je obenem natančna analiza, poteka na mnoštvu kanoniziranih besedil neslovenskega in slovenskega leposlovja, ki ga je bilo ali ga je mogoče obravnavati v žanru fantazije.

Prof. dr. Vanesa Matajc

Jakob J. Kenda (1973) je po diplomi na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete na tem oddelku tudi doktoriral. V raznih časopisih in revijah, kot so Razgledi in Književni listi, je objavil vrsto člankov o literaturi in z njo povezanih umetnostih, v svojih razpravah za strokovne publikacije (mdr. The Translator as Writer, Otrok in knjiga) pa se je posvečal predvsem žanrski in mladinski književnosti ter prevodoslovju. Opravljal je tudi uredniško delo, zasnoval leposlovno zbirko Gostosevci in uredil njene prve knjige, sodeloval v različnih komisijah, npr. za Levstikovo nagrado, Grumovo nagrado, nagrado Izvirna slovenska slikanica, in pri mednarodno nagrajenih berilih za osnovno ter srednjo šolo (Svet iz besed, Branja, Od branja do znanja). Pet let je tudi vodil ljubljansko Pionirsko knjižnico, sicer pa je najbolj znan kot prevajalec dramskih in proznih del z angleškega govornega območja. Med njegovimi gledališkimi prevodi so predvsem klasiki 20. stoletja, npr. E. O'Neill, T. Williams, T. Stoppard in M. Ravenhill. V okviru prevodov proznih del pa še posebej izstopa njegovo delo za mlade bralce: prevod pripovedi Harry Potter Rowlingove, trilogije Njegova temna tvar Pullmana, Franny in Zooey Salingerja itd. Zlasti za prevode mladinskih del je prejel vrsto štipendij, petkrat zapored nagrado Moja naj knjiga in najvišje mednarodno priznanje za prevajalca mladinskih del, IBBY Honour List.

Tolkienov Gospodar Prstanov, cikel Zemljemorje Ursule K. LeGuin, Pullmanova trilogija Njegova temna tvar in knjige o Harryju Potterju J. K. Rowling so ustvarili sodobni model žanra fantazijske literature in ga definirali kot koncept, ki ga ne sme prezreti noben raziskovalec književnosti. Zato Jakob J. Kenda v knjigi Fantazijska književnost z veliko širino in znanjem teoretično definira žanrski pojem sodobne fantazije, ga natančno primerja s klasičnim modelom, hkrati pa se naslanja na izjemno bralsko recepcijo in zastavlja polemična vprašanja. Kenda pa ni samo odličen poznavalec, ampak se je podpisal pod večino slovenskih prevodov moderne fantazijske literature, kar daje njegovi razpravi še večjo težo.

foto

Mat

eja

Seliš

kar

Ken

da

29,

95 €

C

M

Y

CM

MY

CY

CMY

K

naslovnica fantazije 1.pdf 1 26.3.10 9:59

5

Kazalo

Uvod 7

Fantazijska književnost 9 Teorijafantastike 16 Teorijafantazije 30 Povzetek 50

Sodobna fantazija 55 Obseg 63 Prvaskupinadoločilfantazije 69 Odmikoddogovorneresničnosti 69 Slog 76 Zavedanjenestvarnosti 82 Karakter 89 Drugaskupinadoločilfantazije 100 Odmikmotivovodzgledavljudskipravljici inmitu 100 Stopnjaodmikaodmitainljudskepravljice 115

Dogajalnastruktura 130 Kompleksnejšivariantidogajalnestrukture 138

Tretjaskupinadoločilfantazije 190 Časinkrajdogajanja 191 Časdogajanja 191

Krajdogajanja 231

Kompleksnostmotivov 295

Zaključek 366

Kazalo avtorjev in knjižnih del 373

Viri 379

7

Uvod

Razprava se skladno s svojim naslovom posveča teo-retični opredelitvi žanra fantazijska književnost (tudi fantazijska literatura ali preprosto fantazija) in

predvsem njegovemu sodobnemu modelu. Ta se je pojavil sredi preteklega stoletja, pri čemer je njegov prvi uspeli pri-mer roman Gospodar prstanov (1954–5) J. R. R. Tolkiena, svoj razcvet pa je sodobna fantazija doživela v zadnjih dese-tletjih s svojimi nadaljnjimi, v strokah in literarni vedi od-mevnimi in pri splošnem bralstvu priljubljenimi deli, kot so predvsem cikel Zemljemorje (1968–2001) Ursule K. Le Guin, trilogija Njegova temna tvar (1995–2000) Philipa Pullmana in pripoved Harry Potter (1997–2007) J. K. Rowling.

Da bi razprava opisala teoretične temelje žanra in njegovega sodobnega modela, se v prvem poglavju posvetil izrazu fan-tazija, njegovemu prehodu v sfero literarnih pojmov in pro-blemom, ki jih v njej še vedno sproža. Tudi spričo slednjih nato pregleda teoretične opredelitve fantazijski književno-sti nadrejenega pojma, tj. literarne fantastike, a pregled pri-spevkov o fantastični seveda opravi predvsem za potrebe definicije fantazijske. Končno v prvem poglavju razprava

Fantazijska književnost

8

opravi še kritični pretres dosedanjih teoretičnih prispevkov o fantazijski književnosti in jih dopolni.

V drugem, osrednjem poglavju najprej vzpostavi hipote-zo o bistveni razliki med klasičnim in sodobnim modelom fantazije; temeljna razlika naj bi bila v kompleksnosti sle-dnjega. Takšno hipotezo pa nato razprava preveri hkrati s preverbo v prvem poglavju pridobljenega seta opredelitev fantazijske književnosti v celoti: določila žanra aplicira na konkretna dela klasične in sodobne fantazije, iz česar poka-že tako veljavnost določil kot to, s katerih vidikov se uve-ljavlja kompleksnost sodobnega modela.

Obenem razprava aplikacijo določil in primerjavo modelov izkoristil tudi za čim bolj plastičen oris značilnosti žanra v celoti ter posebej njegovega sodobnega modela, saj se prek njegovih definirajočih postavk dotakne tudi mnogih zani-mivih potez, ki so značilne za številna njegova dela, ne pa tudi nujno določujoče. V zadnjem, zaključnem poglavju pa seveda povzame svoje glavne izsledke, pri čemer največji po-udarek nameni definiciji fantazije in iz nje izhajajočim raz-likam med klasičnim ter sodobnim modelom.

9

FantazijsKa Književnost

Beseda fantazija v svojih različicah v sodobnih jezikih (fr. la fantaisie, nem. die Fantasie, angl. fantasy itd.) izhaja iz starogrškega izraza phantasia, ki označuje

‘moč, s katero je objekt predstavljen zavesti’, pri čemer lah-ko takšna predstava ‘izhaja iz sedanjosti ali spomina, je re-snična ali iluzorna’ (Greek-English Lexicon: 1915). Sodobni jeziki se za razliko od tako širokega pojmovanja vsaj v enem od pomenov pojma osredotočajo na nestvarno: SSKJ na pri-mer besedo fantazija razlaga tudi kot ‘predstava, ki ni osno-vana na resničnosti’ (211), Oxford English Dictionary opi-suje fantasy kot ‘proces ali sposobnost izoblikovanja mentalnih reprezentacij stvari, ki niso dejansko prisotne’ (OED: zv. V., geslo fantasy), Duden Fantasie definira kot ‘predstav[o], ki ni ustrezna resničnosti’ (zv. 3, geslo ‘Fantasie’), po Trésor de la Langue Française pa fantaisie nima nikakršnega zgleda v resničnosti, je delo domišljije (zv. 8, geslo fantaisie).

Prav na osnovi takšnega pomena besede fantazija se je izraz v drugi polovici preteklega stoletja začel uporabljati tudi kot literarni pojem, ki zaobjema z različnih vidikov opredeljeno skupino književnih del. Takšen literarni termin fantazija se


10

je najprej pojavil v angleškem govornem prostoru, torej v angleški različici izraza, fantasy, na njegovo izoblikovanje pa je imelo močan vpliv predavanje J. R. R. Tolkiena O pra-vljicah (1939, prvi natis 1947). Na to predavanje opozarja velika večina raziskovalcev fantazijske književnosti, saj je bil Tolkien eden izmed najpomembnejših avtorjev fantazijske literature in obenem oxfordski lingvist, ki je mdr. sodeloval pri nastanku zgoraj citiranega Oxford English Dictionary. Tolkien nadalje prvi izhaja prav iz navedenega specifičnega pomena besede fantazija v sodobnih jezikih, saj opozarja, da gre pri njej za ‘podobe stvari, ki niso zgolj dejansko »ne navzoče« v našem primarnem [stvarnem, glej op. 7] svetu oziroma jih tam ni najti po splošnem prepričanju’ (1997: 139). Toda Tolkien fantazije po drugi strani še ne definira kot skupine literarnih del, temveč kot ‘višjo obliko Ume-tnosti, pravzaprav skoraj najčistejšo obliko, in zato (kadar je dosežena) najbolj učinkovito’ (isto). Tako se Tolkien li-terarnemu pomenu besede fantazija še najbolj približa, ko ugotavlja, da je takšno Umetnost ‘najbolje prepustiti bese-dam, pravi literaturi’, saj je ‘izrazito pripovedniška’ (140). Najzgodnejši primer uporabe izraza fantazija za poimeno-vanje skupine literarnih del, ki so ga našli literarni razisko-valci (glej npr. Kobe: 110 in Nikolajeva 1988: 8), je tako iz svojčas znane bralnopromocijske monografije Odločeni bra-ti, ki je prvič izšla leta 1961 in v zadnjem v vrsti ponatisov leta 1967. Njena avtorica Margery Fisher, oxfordska magi-strica literature, v tistem času znana kritičarka na področju mladinske književnosti, v njem navaja okoli tisoč mladin-skih del, ki jih priporoča v branje, takšen korpus pa črpa

11


predvsem iz takrat sodobne (1930–60) produkcije angle-ško govorečih dežel. Priporočano branje pri tem razporeja v petnajst skupin, ki so večinoma opredeljene vsaj nekoliko nejasno, tako tudi osma, ki jo poimenuje Fantasy: Fisherje-va fantazijo zgolj neoprijemljivo oddvoji od pravljice, saj se zdi, da naj bi fantazija prav od nje ‘prevzemala znane objek-te in prizore ter jih po svoje preoblikovala’, in sicer tako, da ‘prinaša čarovnijo in iracionalno v naš svet’ (132).

Izraz fantazija kot poimenovanje za skupino literarnih del se je nato že v sedemdesetih močno uveljavil v literarni vedi, različnih strokah in javnosti angleško govorečih dežel. K temu so močno pripomogli tudi sami avtorji, izmed katerih Ursula K. Le Guin izstopa po količini svojih esejev na temo fantazije, pa tudi po zanimanju literarne vede in bralstva za njena odločna ter stilno izbrušena stališča; njeni spisi, ki go-vorijo (tudi) o fantaziji, so bili večkrat izdani v monografski obliki, pri čemer je najpomembnejša tovrstna zbirka Jezik noči (prva izdaja 1979, revidirana 1992). Z esejističnimi monografijami so se fantaziji posvečali tudi drugi avtor-ji (npr. Carter leta 1973), obenem pa so pisatelji v krajših tovrstnih spisih uporabljali celó terminologijo za podzvrsti fantazije; Lloyd Alexander in Eleanor Cameron sta npr. že leta 1971 v znani ameriški reviji Horn Book Magazine, po-svečeni mladinski književnosti, pisala vsak v svojem članku o visoki fantaziji (high fantasy).

Predstavniki različnih strok so nadalje na temo fantazije izdali vrsto pregledov in tako nadaljevali delo Fisherjeve. Eden najbolj znanih je delo ameriške mladinske knjižni-


12

čarke Ruth Nadelmann Lynn: ta je v prvi izdaji z naslovom Fantazija za otroke: anotirani seznam obsegal 288 strani, do pete izdaje iz leta 2005 pa je prerasel v Fantazijsko književ-nost za otroke in mladino: izčrpen vodič s prek 1200 stranmi. Še pomembnejša leksikografija je nastala med poznavalci fantazije, ki so v tesnem stiku z ljubiteljskimi združbami na tem področju; iz niza izjemno obsežnih in glede svoje bogate podatkovnosti zanesljivih monografij velja omeniti vsaj Fantazijo in grozljivko (1999) Neila Barrona ter pred-vsem slovečo Enciklopedijo fantazije (1997) urednikov Joh-na Cluta in Johna Granta; Enciklopedija je kljub eni sami dopolnjeni izdaji iz leta 1999 še vedno najboljši priročnik o fantaziji, saj se za razliko od Lynnove ne omejuje na mla-dinska dela in svoje zapise naslanja na precej trdnejše po-znavanje teorije na tem področju. Še pomembnejši pa je stik Enciklopedije z bralci fantazije in različnimi strokami, ki se ji posvečajo, o katerem najbolje pričata prestižni na-gradi: ljubitelji znanstvene fantastike in fantazije so Enci-klopediji leta 1998 prisodili tako nagrado Hugo kot World Fantasy Award.

In ne nazadnje se je na angleškem govornem področju fan-taziji začela v sedemdesetih posvečati tudi literarna veda, predvsem anglistika ter raziskovalci mladinske književno-sti iz ZDA in Velike Britanije. Prva vidnejša razprava o fantazijski književnosti je delo Sodobna fantazija C. N. Manlova (1975), tej pa so kmalu sledile Igra nemogočega (1976) W. R. Irwina, Tradicija fantazije v ameriški litera-turi (1980) Briana Atteberyja, V obrambo fantazije (1984) Ann Swinfen in še nekaj drugih, vse do Alternativnih sve-

13


tov v fantazijskem pripovedništvu (2001) Petra Hunta, če naj razprava omeni samo tiste razpravljavce, ki se vsaj ne-koliko posvečajo tudi teoretični opredelitvi fantazijske li-terature.

Od druge polovice osemdesetih se je pojem fantazija začel pojavljati tudi pri literarnih razpravljavcih iz drugih dežel, najpogosteje kar v svoji angleški različici (npr. v številnih razpravah rusko-švedske raziskovalke mladinske literature Maries Nikolajeve) in celo, kadar je besedilo v drugem je-ziku (kot npr. v Peschevi monografiji iz leta 2001: Fantasy: Theorie und Geschichte einer literarischen Gattung). Takšen neposreden prenos angleškega izraza se je deloma uvelja-vil tudi pri nas, a zaslediti ga je predvsem v pogovorni rabi in manj elokventnih internetnih komentarjih, sicer pa v različnih zapisih prednjačijo izrazi fantazijska književnost, fantazijska literatura in fantazijska zgodba oziroma krajše fantazija. Takšne izraze tako lahko v zadnjem desetletju za-sledimo v časopisnih člankih (npr. Anžlovar, Matoz, Vikend itd.),1 na internetnih straneh različnih ljubiteljskih združb (npr. www.prizma.net),2 v spremnih besedilih k izdajam fantazijskih literarnih del (Kenda 2004, Spremno 2004, Spremno 2006, Spremno 2007 itd.)3 in spisih literarnih raziskovalcev; na tem področju se pojem na Slovenskem

1 Anžlovarjeva v Nedelu označi pripoved Harry Potter J. K. Rowling kot fantazijo za otroke; Matoz v Književnih listih J. R. R. Tolkiena opiše kot vodilnega svetovnega pisatelja fantazijske literature; Vikend o pripovedi Skrivnost hiše Pajkovski Tonyja DiTerlizzija in Holly Black piše kot o otroški fantazijs ki zgod-bi.2 Gre za spletno stran Društva ljubiteljev znanstvene fantastike in fantazije Prizma. 3 Spremna beseda k trilogiji Williama Nicholsona Ognjeni veter uporablja izraze fantazijska književnost, fantazijska literatura in fantazija; Spremno [besedilo na hrbtni platnici] 2004 roman Cornelie Funke Zmajev jezdec opisuje kot fantazijsko zgodbo; Spremno 2006 označi cikel Zemljemorje Ursule K. Le Guin za klasično delo fantazijske književnosti; Spremno 2007 zbirko Ploščati svet Terryja Pratchetta opiše kot kultno serijo fantazijskih zgodb.


14

prvič pojavlja v članku ‘Novejše teorije fantastike’ (Kenda 1998: predvsem 180–1 in 184–5).

Ob razširjenosti izvirnega fantasy oziroma slovenske vari-ante fantazija pa je glede teh pojmov v literarni vedi precej zmede. Termin fantasy se je namreč začel že konec sedem-desetih pojavljati tudi v anglosaških spisih o fantastiki, kjer je pomenil sopomenko slednje; morda najbolj tipičen zgo-dnji primer tega je razprava Rosemary Jackson Fantastika, literatura subverzije (1981), ki izraza fantasy in fantastic iz-menjaje uporablja kot enakovredna in istopomenska. Pred in še pogosteje za Jacksonovo pa fantasy v številnih razpra-vah o fantastiki (npr. Hume 1984 ali Mathews 2002) skoraj povsem izrine termin fantastic, ki se uporablja samo še kot obrobna varianta fantasy. Da je to problematično že v an-gleškem govornem okolju, ravno spričo svojega omenjene-ga stika s publiko fantazije opozarja Enciklopedija fantazije. Avtor gesla Fantastika Gary Westfahl namreč svari: ‘logič-no je, da lahko »fantastic« vidimo kot pridevniško obliko samostalnika »fantasy«’, vendar ‘je v praksi ta beseda [fan-tastic] redko uporabljena na ta način’ (335); v splošni rabi pojmov fantasy in fantastic spada vsako literarno delo, ki ga zaobjema kategorija fantasy, tudi v kategorijo fantastic, saj je slednja razumljena kot pojem, ki je nadrejen pojmu fan-tasy. Tako na primer Carrollov roman Aličine dogodivščine v čudežni deželi (1865) ali Tolkienov Gospodar prstanov spa-data v obe kategoriji. Toda iz istega razloga ni vsako delo, ki spada v kategorijo fantastic, tudi fantasy. Fantastika kot Otrantski grad (1764) Horacea Walpola ne spada v fanta-zijo, temveč v grozljivko, fantastika kot Dvajset tisoč milj

15


pod morjem (1869–70) Julesa Verna ne spada v fantazijo, temveč v znanstveno fantastiko, fantastika kot Mi (1921) Jevgenija Zamjatina ni fantazija, temveč utopija oziroma natančneje antiutopija, isto pa velja tudi za beletristično fantastiko 20. stol., kot npr. Sto let samote (1967) Gabriela Garcíe Márqueza, ki je spet ni mogoče prištevati k fantaziji.

Nepoznavanje bistvene razlike med terminoma fantasy in fantastic v splošni rabi oziroma nezavedanje, da je fantasy zgolj teoretično (in posledično v literarni teoriji) lahko so-pomenka pojma fantastic, je predvsem v zadnjih letih na angleškem govornem območju privedlo do vrste pomot. Najbolj skrajno je najti v monografijah Teoretiziranje fanta-stike (1996) in Fantastično pripovedništvo (2005) Lucie Ar-mitt, v katerih avtorica sicer pride do nekaterih zanimivih zaključkov. Toda obenem Armittova izhaja iz mnogih zgo-dnejših raziskovalcev (npr. že omenjenih Jacksonove in Hu-move), ki izraz fantasy uporabljajo kot sopomenko termina fantastic. A ker se slednjega ne zaveda, pojem the fantastic nazadnje opredeli kot drugačno kategorijo od fantasy (glej Armitt 2005: npr. 214).

Takšnim pomotam in splošni rabi navkljub se je torej v angleški literarni vedi uveljavila raba izrazov fantasy in fantastic, ki ju enači, kar je vsaj v načelu sprejemljivo, saj lahko drugega razumemo kot pridevniško obliko prvega. A načelo izmenljivosti teh dveh pojmov nikakor ne bo dr-žalo v jezikih, kjer ustreznice angleških fantasy in fanta-stic ne predstavljajo izmenljivih samostalnika in njegove pridevniške oblike; slovenščina tako pozna samostalnika


16

fantazija in fantastika, iz katerih lahko izpeljemo njuna pridevnika: fantazija-fantazijski in fantastika-fantastičen. Fantasy Humove in mnogih drugih anglosaških razisko-valcev fantastike je torej napačno prevajati s slovenskim izrazom fantazija ali celo fantazijsko (kot v Burcar 2007: mdr. 4–6).

Ustreznejša raba pojmov fantazija in fantastika v slovenščini sicer nikakor ne pomeni, da je moč ob razmisleku o teore-tičnih določilih prvega drugega odriniti kot nepomembne-ga. Ravno nasprotno: sodobno razpravljanje o fantastiki se je od svojih začetkov v sedemdesetih preteklega stoletja že do sredine osemdesetih razvilo do točke, ko ta literarni po-jav opredeljuje skladno z njegovim videnjem v splošni zave-sti: kot genus proksimum, višji pojavni rod fantazije, ki kot tak opredeljuje vsaj eno njeno bistveno značilnost. Takšno pojmovanje fantastike v literarni vedi zadnjih dveh desetle-tij tudi ostaja najbolj razširjeno.

Teorijafantastike

Sodobno razpravljanje o fantastiki se je začelo z monogra-fijo znanega literarnega raziskovalca Tzvetana Todorova Uvod v fantastično literaturo (1970). O tem priča tako nje-na odmevnost – na področju razpravljanja o fantastiki je njegovo delo daleč najpogosteje citirano – kot veliko zani-manje, ki ga je za to področje sprožila v sedemdesetih; ob peščici spisov o fan tastiki pred Todorovom jih je po njego-vi monografiji že v sedemdesetih izšlo na desetine. Temu

17


navkljub pa se mnogi poznej ši razpravljavci ne strinjajo z bistvenimi postavkami nje gove teorije, marsikateri ga pov-sem zavrača in celo Todorovu v načelu naklonjeni del raz-iskav ga poskuša v vseh točkah popraviti, saj so izmed osnovnih določil njegovega koncepta fan tastike vsa močno problematična. A zaradi izhodiščnega položaja Todorova in razumevanja razvoja sodobne določitve fantastike ter po-sledično fantazije velja njegovo teorijo vsaj očrtati.

Bistvo teorije Todorova o fantastiki je najprej v določilih, iz-med katerih le dve prikaže kot res nujni za konstituiranje ža-nra. Prvo lahko povzamemo kot: literatura, ki spada v žanr fantastične literature, je zgolj tista, pri kateri vpisani bralec omahuje med dvojim. Bodisi je nenavadni dogodek v lite-rarnem delu posledica nadnaravnega bodisi se ga da razložiti z zakoni, ki veljajo v našem svetu (29). Drugo določilo pa zahteva, da si bralec del, ki spadajo v fantastiko, ne razlaga alegorično ali pesniško. Na ta način Todorov iz fantastične literature izključi liriko, v kateri po njegovem dostikrat za-sledimo na videz fantastične elemente, ki pa jih vpisani bra-lec nikakor ne bo razumel dobesedno, temveč alegorično ali pesniško, in zato niso fantastični (za zavrnitev alegoričnega in pesniškega branja glej 63–79).

Todorov nadalje umesti fantastično književnost med druge žanre, in sicer s sledečo shemo:

étrange purfantastique-

étrange

fantastique-

merveilleux

merveilleux

pur


18

Čista fantastika je po Todorovu zgolj črta, ki deli žanr tuje fantastike (fantastique-étrange) od žanra čudežne fantastike (fantastique-merveilleux). Tuja fantastika nastane, ko v končni fazi vpisani bralec neha omahovati med naravno in nadnaravno razlago, saj se dogodki pojasnijo povsem ra-zumsko. Čudežna fantastika bralca nazadnje prisili, da sprej-me nadnaravno razlago. Čisto tuje (étrange pur) je po Todorovu značilno za dela, v katerih pride do razburljivih, neverjetnih, edinstvenih, neobičajnih dogodkov, ki pa se dajo popolnoma racionalno razložiti. Čisto čudežno (mer-veilleux pur) pa se pojavlja v tistih delih, v katerih nadna-ravni dejavniki ne vzbujajo nikakršnih pomislekov (46–9).

Da so temeljne premise takšne teorije šibke, so ugotavlja-li mnogi raziskovalci. Na vprašljivost opredelitev Todorova kaže že nerodnost s kategorijo čistega čudežnega, ki jo je med drugimi opazila Lucie Armitt in je zato to kategorijo označila za ‘tako nekoristno kot nenatančno’ (1996: 30); Todorov namreč po vzpostavitvi temeljne definicije sploh ne pove kaj več o čistem čudežnem, temveč govori zgolj o hiperboličnem, eksotičnem, instrumentalnem in znanstve-nem čudežnem (Todorov: 59–62). Zanje nadalje ni jasno, kam v njegovi klasifikaciji fantastike in sorodnih žanrov se pravzaprav sploh umeščajo, saj očitno niso čisto tuje, njiho-ve definicije pa so vsekakor ‘problematične’ (Armitt: isto). In ne nazadnje so še posebej razburile pisatelje (glej npr. Lem) ter poznavalce znanstvene fantastike, ki jih je vzneje-voljilo že Todorovovo izključevanje tega in drugih žanrov iz fantastike, saj naj bi jih s tem ‘marginaliziral in trivializiral’ (Clute in Grant: 335).

Fantazijska književnost: očrt teorije žanra in njegov-ega sodobnega modela po teoretski utemeljitvi pojmovne hierarhije fantastika — fantazija in povezljivosti fantazije z različnimi drugimi žanri v slovenski literarni vedi vzpostavlja natančneje osmišljen terminološki red, kritično predstavi doslejšnje teorije žanra fantazije ter skozi izbrane kriterije analitično preverja hipotezo o razliki med dvema prepoznavnima modeloma žanra fantazije, klasičnim in sodobnim, in žanr s tem postavi v historično perspektivo, obenem pa utrjuje njegove teoretske kriterije/zrenjske točke. V analitičnem preverjanju/vzpostavljanju kriteri-jev razlike, odvisno od problematike, smotrno uporablja teoretske modele ponovne uporabe strukturalistične tradicije ali morfološko klasifikacijo notranje forme literarnega besedila itn., po potrebi tudi ‘natančno branje’ izvirnika v primerjavi s prevodom, v katerem se kritično dotakne kulturnopolitično angažiranega (Zipes, Burcar) branja literature (ob problemu karakter-jev). Obsežna argumentacija kriterijev žanra fantazije, ki je obenem natančna analiza, poteka na mnoštvu kanoniziranih besedil neslovenskega in slovenskega leposlovja, ki ga je bilo ali ga je mogoče obravnavati v žanru fantazije.

Prof. dr. Vanesa Matajc

Jakob J. Kenda (1973) je po diplomi na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete na tem oddelku tudi doktoriral. V raznih časopisih in revijah, kot so Razgledi in Književni listi, je objavil vrsto člankov o literaturi in z njo povezanih umetnostih, v svojih razpravah za strokovne publikacije (mdr. The Translator as Writer, Otrok in knjiga) pa se je posvečal predvsem žanrski in mladinski književnosti ter prevodoslovju. Opravljal je tudi uredniško delo, zasnoval leposlovno zbirko Gostosevci in uredil njene prve knjige, sodeloval v različnih komisijah, npr. za Levstikovo nagrado, Grumovo nagrado, nagrado Izvirna slovenska slikanica, in pri mednarodno nagrajenih berilih za osnovno ter srednjo šolo (Svet iz besed, Branja, Od branja do znanja). Pet let je tudi vodil ljubljansko Pionirsko knjižnico, sicer pa je najbolj znan kot prevajalec dramskih in proznih del z angleškega govornega območja. Med njegovimi gledališkimi prevodi so predvsem klasiki 20. stoletja, npr. E. O'Neill, T. Williams, T. Stoppard in M. Ravenhill. V okviru prevodov proznih del pa še posebej izstopa njegovo delo za mlade bralce: prevod pripovedi Harry Potter Rowlingove, trilogije Njegova temna tvar Pullmana, Franny in Zooey Salingerja itd. Zlasti za prevode mladinskih del je prejel vrsto štipendij, petkrat zapored nagrado Moja naj knjiga in najvišje mednarodno priznanje za prevajalca mladinskih del, IBBY Honour List.

Tolkienov Gospodar Prstanov, cikel Zemljemorje Ursule K. LeGuin, Pullmanova trilogija Njegova temna tvar in knjige o Harryju Potterju J. K. Rowling so ustvarili sodobni model žanra fantazijske literature in ga definirali kot koncept, ki ga ne sme prezreti noben raziskovalec književnosti. Zato Jakob J. Kenda v knjigi Fantazijska književnost z veliko širino in znanjem teoretično definira žanrski pojem sodobne fantazije, ga natančno primerja s klasičnim modelom, hkrati pa se naslanja na izjemno bralsko recepcijo in zastavlja polemična vprašanja. Kenda pa ni samo odličen poznavalec, ampak se je podpisal pod večino slovenskih prevodov moderne fantazijske literature, kar daje njegovi razpravi še večjo težo.

foto

Mat

eja

Seliš

kar

Ken

da

29,

95 €

C

M

Y

CM

MY

CY

CMY

K

naslovnica fantazije 1.pdf 1 26.3.10 9:59

Documents

FANTAZIJSKA KNJIZEVNOST za internet