FDI in Brazil

KAZALO

1. Uvod........................................................................................................................................22. Neposredne tuje investicije (NTI) in multinacionalna podjetja (MNC).................................3

2. 1. Definicija in opredelitev pojma NTI..............................................................................32. 2. Definicija in opredelitev pojma MNC (multinacionalna korporacija)............................3

3. Geografske značilnosti Brazilije............................................................................................44. Naravni viri Brazilije..............................................................................................................5

4.1. Naravni viri kot determinanta NTI in prisotnosti tujih MNC v Braziliji........................74.1.1. Naravni vir in MNC podjetje (naziv, matična država, rang po BDP-ju v letu 2003).............................................................................................................................................8

5. Demografske in socialnoekonomske značilnosti Brazilije.....................................................95.1. Splošno o demografskih značilnostih..............................................................................95.2. Starostna in spolna sestava prebivalstva (Tabela 5)......................................................12

5.2.1. MNC v Braziliji in zaposlovanje............................................................................135.3. Socialnoekonomske značilnosti.....................................................................................13

5.3.1. MNC v Braziliji in socialne razlike........................................................................155.4. Pismenost in izobrazba..................................................................................................15

5.4.1. MNC v Braziliji in izobrazba..................................................................................166. Zgodovinske prelomne točke brazilske države in brazilskega gospodarstva.......................16

6.1. Starejša zgodovina.........................................................................................................166.2. Brazilsko cesarstvo........................................................................................................176.3. Republika Brazilija........................................................................................................176.4. Prva in druga svetovna vojna.........................................................................................176.5. Brazilija v letih 1961-85................................................................................................186.6. Brazilija po letu 1985.....................................................................................................19

7. Neposredne tuje investicije (NTI) in multinacionalne korporacije (MNC) v Braziliji.........207.1. Kronološki pregled prisotnosti in trenda gibanja tujega kapitala v Braziliji.................20

7.1.1. Obdobje: Od začetka 20. st. do 2. svetovne vojne..................................................207.1.2. Obdobje: Od konca druge svetovne vojne do brazilskega gospodarskega čudeža.257.1.3. Obdobje: Od konca brazilskega gospodarskega čudeža do izgubljenega desetletja...........................................................................................................................................287.1.4. Obdobje: 1990 – 2008.............................................................................................31

8. Sklep.....................................................................................................................................389. Viri in literatura.....................................................................................................................4010. Seznam prilog.....................................................................................................................43

1

1. Uvod

V obdobju multinacionalnega kapitalizma, kjer se trg ne omejuje več na notranji (lokalni,

regionalni ali nacionalni), prihaja do izvažanja (selitve) produkcijskih sredstev na trge širom

sveta. Proces globalizacije je spremenil svet v en sam veliki globalni trg, v katerem je začelo

prihajati do pretakanja kapitala od ene do druge države, od enega do drugega kontinenta.

Svetovne gospodarske sile so pričele uveljavljati svojo prisotnost širom razširjenega trga in

iskati potencialne destinacije, v katere bi se izplačalo investirati in v katerih bi se izplačalo

odpirati hčerinske obrate njihovih matičnih podjetij. Matična podjetja gospodarskih velesil so

tako pričela izbirati med globalno paleto potencialnih nacionalnih in regionalnih trgov, na

katerih bi lahko povečevala svoj donos in s pomočjo katerih bi lahko optimalizirala

produktivnost in minimalizirala proizvodne stroške. Osnovni cilj teh multinacionalnih podjetij

je bil najti čim bolj optimalno okolje za proizvodnjo in hkrati okolje, kjer je zagotovljeno

trajno povpraševanje po distribuciji proizvodov. Podjetja so naredila izračune izplačljivosti

selitve proizvodnje na določene dele globalnega trga in ti so jim navrgli preferenco enih

parcialnih trgov pred drugimi.

Izmed enih najbolj zaželjenih destinacij za tuje investicije se je pokazala Brazilija, ki danes

velja za eno izmed štirih najhitreje rastočih razvijajočih se gospodarstev in posledično najbolj

privlačnih destinacij za tuji kapital. Pred njo se uvrščajo le globalni gospodarski velikan ZDA

in tri hitro rastoča razvijajoča se gospodarstva: Kitajska, Indija in Rusija (Finfacts Business

News Centre, 2008).

Namen pričujoče seminarske naloge je ugotoviti razloge velikega interesa tujega kapitala za

brazilsko gospodarstvo in potenciale brazilskega trga kot globalnega trga, ter opredeliti

pomen posameznih determinant brazilskega trga za tuje investicije in tuja multinacionalna

podjetja. V drugem delu seminarske naloge bom, skozi kronološki pregled tujih investicij v

Brazilijo, ugotavljal njihov relativni pomen za brazilsko gospodarstvo s poudarkom na države

investitorice tujega kapitala in lastnice tujih multinacionalnih podjetij. Pri slednjih me bo

zanimalo predvsem to katere države so in, katere še vedno najbolj intenzivno investirajo v

Brazilijo in, kako se je kronološko spreminjal njihov prispevek k brazilskemu gospodarstvu.

Metode in način dela bodo temeljili predvsem na pregledovanju statističnih podatkov in

publikacij s statističnimi podatki o Braziliji, pa tudi diplomskih del v povezavi z obravnavano

temo. Empirične statistične podatke bom skušal podkrepiti s teoretično razlago in tako

pridobiti splošno sliko obravnavane teme.

2

2. Neposredne tuje investicije (NTI) in multinacionalna podjetja (MNC)

2. 1. Definicija in opredelitev pojma NTI

"Klasifikacija plačilne bilance, ki temelji na peti izdaji Priročnika o plačilni bilanci,

opredeljuje neposredne tuje investicije (NTI) kot investicije lastniškega tipa. O neposrednih

tujih investicijah govorimo, kadar je investitor lastnik več kot deset odstotnega deleža

kapitala, s čimer se kaže želja investitorja po soupravljanju in nadzoru nad podjetjem." Po

definiciji organizacije OECD so direktne investicije dejanja z namenom vzpostavitve trajnih

ekonomskih odnosov, ki dajejo možnost izvajanja vplivanja na upravljanje. V splošnem za

NTI velja, da so investicije dolgoročne narave, z željo po aktivnem sodelovanju in upravljanju

s podjetjem. NTI ne zajemajo le finančnih sredstev, temveč tudi ostala sredstva kot npr.:

managerska in ostala znanja, licence, patente, prodajne in proizvodne postopke ipd..

NTI najpogosteje prihajajo iz naslova multinacionalnih podjetij (cv: Škrk, 2002).

2. 2. Definicija in opredelitev pojma MNC (multinacionalna korporacija)

Multinacionalna / transnacionalna korporacija / podjetje je, po enostavni definiciji, podjetje ki

kontrolira in upravlja proizvodne obrate locirane v vsaj dveh državah. Ekonomista Mucchielli

in Saucier jo definirata kot podjetje, ki nadzira vsaj eno proizvodno enoto v tuji državi in vsaj

10 odstotkov kapitala podjetja (cv: Urh, 2007).

Definicija UNCTAD-a ( United Nations Conference on Trade and Development) pojmuje

multinacionalne korporacije kot združena ali nezdružena podjetja, ki obsegajo matično

podjetje in njegove tuje podružnice. Matično podjetje se definira kot podjetje, ki nadzira

sredstva drugih entitet, ki se nahajajo v državah, ki niso domača država matičnega podjetja,

ponavadi preko lastništva določenega deleža v lastniškem kapitalu. 10 odstotni delež v

navadnih delnicah ali glasovalni moči v pridruženem podjetju ali njegov ekvivalent v

nepridruženem podjetju pomeni mejo obstoja nadzora nad sredstvi (cv: Urh, 2007).

Prvi izmed pogojev (po Barlett-u in Ghosal-u), ki jih mora podjetje izpolnjevati, da ga

poimenujemo multinacionalno podjetje je, da mora znatno investirati v tujo državo in ne samo

izvažati. Drugi pogoj pa je, da mora biti aktivno udeleženo pri upravljanju svojih podružnic v

tujini in ne sme biti samo formalni lastnik podjetja (cv: Urh, 2007).

3

Ekonomist Jaklič opredeljuje MNC kot podjetje, ki ima znatne neposredne naložbe v dveh ali

več tujih državah ali pa sodeluje s podjetji, ki jih aktivno nadzira oziroma jih upravlja. Slednja

opredelitev pojmuje MNC podjetje kot podjetje, ki ima svoja lastna prodajna sredstva v tujini,

nastopa kot nadrejeni partner v pogodbenih odnosih ( licenciranje, franšizing, skupna

vlaganja) ali neposredno vlaga v proizvodne podružnice v tujini (cv: Urh, 2007).

3. Geografske značilnosti Brazilije

Federativna republika Brazilija je država kontinenta Južne Amerike in zavzema skoraj

polovico njene celotne površine, na vzhodu pa meji na Atlantski ocean. Površina Brazilije

znaša 8.514.215 km 2 , od tega je 8.456.510 km 2 kopnega in 55.455 km 2 vodnih površin.

Teritorij Brazilije se razprostira med 5°16'20" S in 33°44'32" J geografske širine ter

34°47'30" in 73°59'32" Z geografske dolžine. Zaradi svoje obširnosti meji Brazilija skoraj na

vse države Južne Amerike z izjemo Ekvadorja in Čila. Njene sosednje države in dolžine

skupne mejne črte so: Argentina (1263 km), Bolivija (3126 km), Kolumbija (1644 km),

Francoska Gvajana (655 km), Gvajana (1298 km), Paragvaj (1339 km), Peru (2995 km),

Surinam (593 km), Urugvaj (1001 km) in Venezuela (1819 km). Skupno znaša mejna črta

Brazilije s sosednjimi državami 15735 km, dolžina obalne linije pa 7.367 km

(Geography of Brazil, 2008).

Geografski položaj Brazilije je eden izmed faktorjev, ki so omogočali in še vedno omogočajo

gospodarsko rast in vplivajo na interese tujih vlagateljev v to največjo latinskoameriško

državo. Braziliji pripada skoraj celotna atlantska obala južnoameriškega kontinenta, na kateri

so številna pristanišča in s dostop do njenega trga, prav tako pa od tod izvažajo njene surovine

in izdelke in jih razpošiljajo po celem svetu

(Foreign Direct Investment and Globalization in Brazil, 2008).

Poleg ugodnega geostrateškega položaja, velikost Brazilije predstavlja tudi velik potencialni

notranji trg in s tem poveča izplačljivost neposrednih tujih investicij investitorjev.

Položaj Brazilije, kot mejne države s skoraj vsemi državami južnoameriškega kontinenta, ji

omogoča lažji dostop do zunanjih trgov in s tem optimalizira distribucijo izvoznih proizvodov

in minimalizira izvozne potne stroške.

4

Karta 1: Politična karta Brazilije

Vir: http://www.theodora.com/maps/brazil_map.html, 2008.

4. Naravni viri Brazilije

Naravni viri Brazilije so že od samega začetka privabljali raziskovalce v njeno osrčje in

veliko prispevali tudi h poznejši kolonizaciji njenega ozemlja. V začetkih so, od časa do časa,

v Brazilijo prodirali Francozi in Nizozemci, ki so tam iskali naravne vire, njeni poznejši

kolonozatorji (Portugalci) pa so v njej iskali predvsem vredne kovine kot sta srebro in zlato.

(Brazil Natural Resources, 2008).

Eden pomembnejših naravnih virov Brazilije v preteklosti in tudi danes je njena rodovitna

prst, ki omogoča pridelovanje številnih svetovno pomembnih kultur kot so npr.: sladkorni trs,

kava, kakav, tobak, bombaž, soja, les, kavčuk in zaradi katerih je Brazilija ena izmed

najpomembnejših kmetijskih izvoznic v Latinski Ameriki

(Brazil Natural Resources, 2008).

Naravni viri Brazilije vključujejo tudi surovo nafto in zemeljski plin. Po ocenah iz leta 1990

poseduje Brazilija okoli 12,2 milijarde sodčkov nafte (skupaj s še neraziskanimi deli ocenjene

zaloge znašajo okoli 20 milijard sodčkov) in pa 12,3 bilijonov m3 rezerv zemeljskega plina.

Prav tako so zelo pomembne tudi rezerve premoga, ki so po ocenah iz leta 2004 znašale 11

milijard ton (Energy Information Administration: Brazil, 2008).

5

http://www.theodora.com/maps/brazil_map.html

Brazilija je država bogata z vodnimi viri in posledično enim navečjih hidroenergetskih

potencialov na svetu. S pomočjo vodne energije lahko v Braziliji ustvarijo 90,7 GW električne

energije pripravljene za distribucijo, produkcija električne energije v letu 2005 pa je znašala

396,3 milijarde kWh (Energy Information Administration, citirano 03.11.2008).

V sedemdesetih letih 20. stoletja je bil v Braziliji predstavljen največji hidroenergetski projekt

na svetu t.i. Itaipu, ki je z obratovanjem pričel v letu 1983. Kljub temu pa se ocenjuje, da je

bilo v Braziliji do leta 2002 izkoriščenih le 15 % vsega hidroenergetskega potenciala

(cv: Kisovec, 2002).

Brazilija je tudi nahajališče številnih mineralnih virov. Kljub temu, da vsi še niso bili do

konca raziskani se ocenjuje, da Brazilija poseduje okoli 48 milijard ton rezerv železove rude

od katere se kar 18 milijard ton nahaja v gorski verigi imenovani "Serra dos Carajás", v

vzhodnem delu Amazonske nižine. Tukaj je rudnik pričel delovati v letu 1985, ocenjene

zaloge pa zadostujejo za svetovno oskrbo za naslednjih 500 let. Poleg železove rude se v

Braziliji nahaja še manganova ruda (okoli 248 milijonov ton), 2 milijardi ton boksita in 53

milijonov ton niklja, ki z najnovejšim odkritjem v zvezni državi Goiás lahko preseže 400

milijonov ton. Prav tako so pomembna recentna odkritja večjih zalog visokokvalitetne 1,3%-

ne uranove rude v zveznih državah Minas Gerais in Goiás. V Braziliji so odkrili še rezerve

kalijevih fosfatov, volframa (element, ki se uporablja za strjevanje / ojačevanje jekla),

kasiterit (glavna sestavina pločevink), svinec, krom, zlato, cirkonij (močan kovinski element

primeren za širšo industrijsko rabo) in redki radioaktivni mineral torij. Brazilija je

proizvodnica 90 % svetovnih zalog dragocenih kamnov, kot so diamanti, ametisti, smaragdi

ipd. (Consulate General of Brazil: Mineral Resources, 2008).

6

Karta 2: Naravni viri Brazilije

Vir: Brazil Natural Resources Map, 2008.

4.1. Naravni viri kot determinanta NTI in prisotnosti tujih MNC v Braziliji

Izmed 50-ih največjih tujih MNC delujočih v Braziliji je večina takšnih, ki so neposredno

odvisne od njenih naravnih resursov in jim slednji predstavljajo pomembno determinanto

njihove prisotnosti na brazilskem trgu.

7

4.1.1. Naravni vir in MNC podjetje (naziv, matična država, rang po BDP-ju v letu 2003)

Tabela 1: Zemlja (hrana, pijača, tobak, kavčuk) in MNC

Bungee (ZDA) 2. Nestlé (Švica) 9. Unilever (VB /

Niz.) 14.

Coinbra/Louis

(Francija) 25.

Kraft Foods (ZDA)

33.

AmBew (Belg. /

Braz.) 3.

Cargill (ZDA) 10. Souza Cruz/BAT

(VB) 15.

Pirelli (Italija) 30. Kaiser/Molson

(Kan./Niz.) 44.

Vir: Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004

Tabela 2: Voda (hidroelektrarne) in MNC

AES Eletropaulo

(Braz. / ZDA) 13.

Light Elitricidade

(Francija) 16.

Endesa (Španija)

20.

EDP (Portugalska)

23.

Tractebel

(Francija / Belgija)

40.


Tabela 3: Kovinski minerali (avtomobilska, strojna, jeklarska industrija) in MNC

Fiat (Italija) 4. Brasmotor (ZDA)

18.

Saint-Gobain (Fra.)

24.

Renault (Fra.) 35. Alcan (Kanada) 43.

Volkswagen

(Nemčija) 5.

Siemens (Nemčija)

19.

Bosch (Nmečija)

31.

Toyota (Jap.) 38. Mahle (Nemčija)

45.

General Motors

(ZDA) 7.

Belgo

(Luksemburg) 21.

Alcoa (ZDA) 34. Aços Villares /

Sidenor (Špa.) 39.

Dana (ZDA) 47.


Tabela 4: Nafta in MNC

Shell (VB /

Niz.) 6.

Chevron

Texaco

(ZDA) 12.

Dow Brasil

(ZDA) 26.

Rhodia

(Francija) 36.

White

Martins

(ZDA) 37.

Repsol YPF

Brasil

(Španija) 46.

Du pont

(ZDA) 49.


Iz tabel je moč razbrati, da največ najbogatejših tujih MNC podjetij v Braziliji cilja na

kovinske naravne vire, kar je logična posledica velikih zalog le-teh in pa razvojnih

potencialov v produkciji materialov, katerih osnovne sestavino so kovine. Tukaj izstopa

predvsem avtomobilska industrija, za katero lahko rečemo, da je ena pomembnejših

industrijskih panog v Braziliji danes in tudi ena izmed panog z izjemnim interesom tujega

8

kapitala. Tabela 3 priča o velikih dobičkih tujih multinacionalnih avtomobilskih gigantov v

Braziliji, ki ustvarjajo ene izmed največjih profitov izmed vseh multinacionalnih gigantov

delujočih v Braziliji. Najvišje glede na dobiček, pa se uvrščajo podjetja, ki predelujejo hrano

in pijačo in v svoji proizvodnji izkoriščajo danosti rodovitne prsti, ki omogoča gojenje

številnih kultur, poleg tega pa gre za proizvode, ki so življenjskega pomena in imajo

zagotovljen velik trg. Manjšo prisotnost na brazilskem trgu pa beležijo tuji multinacionalni

velikani, ki v svojem produkcijskem procesu izkoriščajo vodo in nafto. Pri slednjem

naravnem viru je zanimiva ugotovitev, da so od sedmih podjetij, ki ga intenzivno izkoriščajo,

kar tri iz ZDA.

5. Demografske in socialnoekonomske značilnosti Brazilije

5.1. Splošno o demografskih značilnostih

Po navedbah brazilskega statističnega biroja (Instituto Brasileiro de Geografia e Estatistica) je

16. maja 2008 v Braziliji živelo 186,842,147 prebivalcev, CIA factbook pa navaja za okoli 5

milijonov večjo številko, in sicer 191,908,598. Po številu prebivalstva se Brazilija tako uvršča

na peto mesto na svetu in zaostaja le za Kitajsko, Indijo, Z.D.A. in Indonezijo

(Demographics of Brazil, 2008).

Velikost domačega trga je tako podkrepljena tudi z velikim številom prebivalstva in s tem

velikim potencialnim človeškim kapitalom (delovna sila, znanje) ter zagotovljenim trajnim

povpraševanjem po specifičnih dobrinah. Izplačljivost produkcije v takšnem okolju je

optimalnejša in zagotavlja smiselnost intenzivnega investiranja.

9

Slika 1: Demografska rast v Braziliji med 1960 – 2003

Vir: Demographics of Brazil, 2008.

Zgornja slika prikazuje demografski trend v Braziliji v zadnjih 40-ih letih in nam govori o

izrazito hitri rasti prebivalstva, ki se je od leta 1960 pa do 2003 več kot podvojilo. Slednje gre

v prid tujim multinacionalnim korporacijam, ki bolj intenzivno izkoriščajo človeški kapital,

po drugi strani pa iščejo izplačljivejše destinacije produkcije na globalnem trgu. Z rastjo

prebivalstva se povečajo tudi potrebe po intenzivnejši in večji produkciji širokega spektra

dobrin, s tem pa se pomnožijo tudi profiti proizvajalcev in distributerjev.

Prevladujoča rasna skupina so belci in predstavljajo okoli 53,7 % populacije, sledijo jim

mulati z 38,5 %, črnci z 6, 2 %, ostali (Japonci, Arabci, potomci ameriških Indijancev) z 0,9%

in neopredeljeni z 0,7 % (CIA – The World Factbook – Brazil, citirano 03.11.2008).

Distribucija prebivalstva v Braziliji je dokaj neenakomerna, saj večina prebivalstva živi v

pasu do 300 km od obale, medem ko pa je poseljenost notranjosti in porečja reke Amazonke

neznatna (Demographics of Brazil, citirano 03.11.2008).

10

Karta 3: Gostota prebivalstva v Braziliji in število (zgoraj) ter delež (spodaj) od vseh

zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih v letu 2000

Avtor: Mitar Pavlović Vir 1: Vir: Demographics of Brazil, 2008.

Vir 2: Banco Central do Brasil, 2008.

Iz karte je razvidno, da sta največje število in delež zaposlenih v tujih multinacionalnih

podjetjih v Federativni republiki Braziliji značilna za JV regijo oz. zvezne države na JV

Brazilije. Tukaj in na SV je tudi največja gostota prebivalstva, ki je ena izmed determinant pri

odločanju tujih investitorjev za odpiranje njihovih obratov. Izrazita dominacija JV regije v

številu in deležu zaposlenih v multinacionalnih podjetjih izhaja iz večih razlogov:

- JV brazilska regija je z naravnimi viri najbolj obdarjen predel države (glej karto 2),

11

- naravni viri so bili prevladujoči dejavnik v začetnih fazah kolonizacije in so vplivali

na gosto poselitev in s tem velik človeški kapital (mesta historičnega pomena kot so:

Sāo Paulo, Rio de Janeiro, Minas Gerais),

- naravni viri + človeški kapital so ene prevladujočih determinant pri odločanju tujih

investitorjev in iskanju destinacije za odpiranje hčerinskih obratov,

- izjemno ugodna lega zveznih držav JV regije (lega ob atlantskem oceanu - "okno v

svet").

5.2. Starostna in spolna sestava prebivalstva (Tabela 5)

Starost (leta) % (odstotek) Moški (število) Ženske (število)

0 – 14 25,3 % 24,554,254 23,613,027

15 – 64 68,4 % 64,437,140 65,523,447

65 + 6,4 % 4,880,562 7,002,217


Slika 2: Starostna in spolna struktura prebivalstva


12

Prebivalstvo mlajše od 30 let predstavlja več kot polovico celotnega prebivalstva, povprečna

starost Brazilcev pa znaša 27 let. Takšna (mlada) starostna struktura v gospodarskem pomenu

predstavlja velik potencial produktivnosti, varčevanja in trošenja v bližnji prihodnosti

(Kisovec, 2002). Brazilska delovna sila znaša skorja 84 milijonov ljudi zaposlenih v različnih

gospodarskih sektorjih in dejavnostih, povprečna stopnja brezposelnosti, izračunana za šest

največjih brazilskih metropolitanskih mest v letu 2006, pa je znašala okoli 9.5 %, čeprav je v

resnici bila v enih mestih mnogo višja kot v drugih (Salvador – 21,6 %, Rio de Janeiro –

7,3%) (2007 Investment Climate Statement – Brazil, 2008).

Rodnost je visoka in znaša 18.72 rojstev / 1000 prebivalcev, smrtnost 6.35 smrti / 1000

prebivalcev, povprečna letna rast prebivalstva pa 1.228 %

(CIA – The World Factbook – Brazil, 2008).

5.2.1. MNC v Braziliji in zaposlovanje

MNC v Braziliji zaposlujejo relativno majhno število ljudi, če vzamemo v obzir njihov

dobiček, prodajo in vrednost premoženja, ki ga posedujejo. Kljub rasti NTI se je število

zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih od leta 1995 (1.4 milijona) do leta 2000

povečalo le za približno 300.000 in je znašalo 1.7 milijona. Produktivnost na zaposlenega

delavca med 1994 in 2000 je zrasla za 60 %, (okoli 8,2 % / leto) in v skladu s tem se je število

zaposlenih zgolj v storitvenem sektorju od 1995 do 2003 zvišalo od 300.000 do 750.000.

Nagel upad zaposlovanja v proizvodnem sektorju gre pripisati predvsem posledicam

modernizacije in avtomatizacije in s tem manjšega povpraševanja po človeški fizični delovni

sili in tudi zmanjšanem povpraševanju po specifičnih proizvedenih dobrinah na trgu

(Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004).

Kljub relativno majhnem kvantitativnem deležu zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih

pa je za zaposlitveno politiko v le-teh značilno, da v povprečju zaposlujejo tudi do 5.2-krat

večje število delavcev od domačih podjetij. Slednje je moč pripisati dejstvu, da imajo tuja

podjetja v povprečju v lasti večje proizvodne obrate in tudi več prodajo. Indeks produktivnosti

zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih je tudi do 4.5-krat višji od indeksa

produktivnosti v domačih podjetjih (Saba Arbache, 2004).

5.3. Socialnoekonomske značilnosti

13

Za Brazilijo pomembnejše socialnoekonomske spremembe so se pričele odvijati v obdobju po

drugi svetovni vojni. Šlo je za večanje deleža urbanega prebivalstva, ki se je med letoma 1940

in 1991 povečalo s 30 % na kar 76 %. Danes število urbanega prebivalstva v Braziliji sega

prek 80 %, v državi pa naštevajo kar 15 velikih mest z nad 1.000.000 prebivalci

(cv: Kisovec, 2002).

Velik naval na mesta in posledično hitra rast urbanega prebivalstva je povzročil

nekontrolirano rast urbanega prostora in nastanek revnih barakarskih naselij t.i. "favele". Te

so nastale na obrobju velikih mest, v njih pa v zelo slabih žiivljenjskih razmerah živi

najrevnejši sloj mestnega prebivalstva (cv: Kisovec, 2002).

Brazilija je država velikih socialnoekonomskih neskladij in razlik, ki kažejo v različnih

stopnjah od območja do območja. V grobem lahko prebivalstvo Brazilije razdelimo v štiri

sloje:

- sloj tipa A: predstavlja ga prebivalstvo zgornjega sloja v katerega spada 1-5 % vseh

gospodinjstev (predvsem v tujini visoko izobraženi veliki podjetniki in managerji,

katerih premoženje izhaja iz družinskih podjetij iz preteklosti),

- sloj tipa B: predstavlja zgornji srednji sloj, ki vključuje 10-20 % prebivalstva vseh

gospodinjstev, predstavlja pa manjše podjetnike t.i. nove bogataše,

- sloj tipa C: predstavlja srednji sloj prebivalstva s 30-50 % vseh gospodinjstev. Sem

spadajo predvsem delavci in delovodje s srednješolsko izobrazbo.

- sloj tipa D: predstavlja revni in najrevnejši sloj prebivalstva Brazilije

Tabela 6: Primerjava kupne moči med različnimi družbenimi sloji v Braziliji v letu 1995

(letni zaslužek gospodinjstva v $)

Populacija Sloj tipa A Sloj tipa B Sloj tipa C Sloj tipa D

Mestno okolje 108.361 20.100 8.436 2.056

Podeželje 39.119 7.012 3.024 719

Vir: cv: Kisovec, 2002.

Kupna moč je koncentrirana v zelo ozkem segmentu, v glavnem pa je v rokah bogatašev iz

velikih mest kot sta npr. Sao Paulo in Rio de Janeiro (cv: Kisovec, 2002).

Leta 2006 je povprečna mesečna plača v 6-ih največjih mestih v Braziliji znašala okoli 1057

BRL (brazilskih realov) t.j. približno 503 US$, minimalna plača pa 350 BRL ali okoli 141

US$ (2007 Investment Climate Statement – Brazil, citirano 15.11.2008).

14

Iz tabele 6 lahko razberemo, da so glede letnega zaslužka veliko na boljšem prebivalci

mestnega okolja, vendar zgornja ugotovitev pove, da je tudi tukaj delovna sila v povprečju

slabo vrednotena in zato med socialnimi sloji ostaja velik prepad, ki se v današnjih

življenjskih stroških ponekod še povečuje.

5.3.1. MNC v Braziliji in socialne razlike

MNC v Braziliji (in nasploh) imajo moč zmanjševati socialne razlike in večati kvaliteto

življenja zaposlenih. Kot smo že povedali, so tuja multinacionalna podjetja v povprečju večja

od domačih podjetij in imajo boljši odstotek produktivnosti in prodaje, slednje pa pripomore

tudi k boljšemu vrednotenju dela njihovih zaposlenih.

Statistike za Brazilijo za leto 1998 kažejo, da je povprečna prodaja tujih multinacionalnih

podjetij znašala 136.479.000 BRL ( 55.098.071 US$), domačih podjetij pa 11.853.000 BRL

(4.785.031 US$). Slednja so v povprečju zaposlovala 105 delavcev, medtem ko pa so MNC

zaposlovala kar 549 ljudi. MNC so v povprečju zaposlovala za daljši čas kot domača podjetja,

in sicer za 79.5 mesecev, domača pa za obdobje 55.4 mesecev. Povprečni letni dohodek

zaposlenega v domačem podjetju je znašal 8.396 BRL (3.390 US$), v tujem

multinacionalnem podjetju pa 18.886 BRL (7.625 US$) (Saba Arbache, 2004).

Iz povedanega lahko sklepamo, da MNC ljudem nudijo večjo ekonomsko stabilnost in višje

dohodke s tem pa jim povišujejo kvaliteto in standard življenja. Mnogi skeptiki globalnega

gospodarstva vidijo MNC kot podjetja, ki izkoriščajo poceni delovno silo in na račun te

ustvarjajo mnogo večje profite kot bi jih v gospodarsko razvitih okrožjih. Dejstvo je, da je

poceni delovna sila eden izmed faktorjev izplačljivosti selitve podjetja, vendar pa zgornja

ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da MNC ljudem v državah v razvoju in manj razvitih državah

plačujejo bolje in jim omogočajo boljše zaposlitvene pogoje kot dobičkonosno šibkejša

domača podjetja.

5.4. Pismenost in izobrazba

Po ocenah iz leta 2004 stopnja pismenosti v Braziliji znaša 88,6 % in je med moškimi rahlo

nižja (88,4 %) kot med ženskami (88,8 %). Pričakovana doba šolanja za moške znaša okoli 14

let in za ženske okoli 15 let, za šolanje pa vlada potroši okoli 4 % BDP-ja

(CIA – The World Factbook – Brazil, citirano 03.11.2008).

Če pa podrobneje pogledamo v izobraževalni sistem v Braziliji, so zanimivi podatki, da v

15

obdobju med 7-13 letom starosti šolo obiskuje 88 % otrok, med 14 in 19 letom le še 26 % in

med 20 in 24 letom le še 12 %. Razlog za drastičen upad šolajočih se otrok po 14 letu tiči

predvsem v tem, da so šole v Braziliji pretežno v rokah privatnikov iz česar izhaja dejstvo, da

je šolanje dostopno le premožnejšim posameznikom. Državne šole so redke in še te so

prezasedene in na voljo le redkim, najboljšim učencem (cv: Kisovec, 2002).

5.4.1. MNC v Braziliji in izobrazba

Izobrazbena struktura prebivalstva Brazilije je ena izmed šibkih točk brazilske družbe in kot

takšno jo zaznavajo tudi tuja multinacionalna podjetja. Kljub velikem številu potencialne

delovne sile multinacionalna podjetja jemljejo v obzir le majhen delež le-te. MNC za

primerne za zaposlitev v Braziliji upoštevajo zgolj 8-13 % vseh diplomirancev, kar je (v

obdobju večjega povpraševanja po višje kvalificirani delovni sili) relativno nizek delež. Od

teh 8-13 % študentov so najbolje kvalificirani diplomantje inženirstva in ekonomsko-

računovodske smeri. Brazilija je tradicionalno močna v inženirstvu, kar ji na tem področju

daje prednost pred hitro rastočimi gospodarstvi Kitajske in Rusije. Kot najpogostejši razlog za

nizko stopnjo zaposlovanja brazilskih diplomirancev so multinacionalna podjetja navedla

pomanjkanje izkušenj iz tujine pri diplomirancih, saj so (z izjemo na nekaterih znanstvenih

področjih) študentske izmenjave v Braziliji prava redkost . Slednja ugotovitev je še posebej

problematična, če vzamemo v obzir, da ima univerzitetno diplomo le 7 % brazilske delovne

sile (Assessing Brazil's offshoring prospects, 2008).

Kot eno izmed večjih ovir pri zaposlovanju, ki je posledica izobrazbene strukture prebivalstva

Brazilije, pa tuja multinacionalna podjetja navajajo povprečno slabo podkovanost Brazilcev v

angleškem jeziku. Slednje še dodatno vpliva na izbor primernih ljudi za zaposlitev v tujih

multinacionalnih podjetjih (Assessing Brazil's offshoring prospects, citirano 15.11.2008).

6. Zgodovinske prelomne točke brazilske države in brazilskega gospodarstva

6.1. Starejša zgodovina

16

S sporazumom med Španijo in Portugalsko v Tordesillasu (7.6.1494) so Portugalski pripadla

vsa ozemlja t.i. Novega sveta vzhodno od 48° z.g.d. (Države sveta, 2006).

22.4.1500 je ob brazilski obali pristal portugalski pomorščak Pedro Alvares Cabral in deželo

razglasil za posest portugalske krone.

Naseljevanje Portugalcev se je začelo leta 1533 in je bilo usmerjeno predvsem na SV

(središča: Recife in Salvador) in na J (središče: São Vicente). Leta 1549 so uvedli enotno

kolonialno upravo s središčem v mestu Bahia (današnji Salvador), istega leta pa so med

Indijanci začeli delovati tudi jezuitski misijonarji in jih poskušali obvarovati pred samovoljo

priseljencev. 1559 so iz Afrike pripeljali prva črnske sužnje za delo na plantažah sladkornega

trsa in kakava na SV, okli leta 1590 pa so naseljenci pričeli prodirati v notranjost dežele.

V 17. stoletju je potekal boj za utrdbo na brazilski obali med večimi evropskimi državami,

vendar je le Nizozemcem uspelo osvojiti del sedanje zvezne države Pernambuco. L. 1714 so

vsa portugalska ozemlja upravno združili v podkraljestvo Brazilija (Države sveta, 2006).

6.2. Brazilsko cesarstvo

Med leti 1693-95 so v današnji zvezni državi Minas Gerais odkrili zlato in diamante, kar je v

notranjost privabilo množico priseljencev in prestavilo težišče brazilskega gospodarstva s SV

na JV. Šele med vladavino cesarja Petra II. (1831-89) je Brazilija doživela hiter gospodarski

razcvet. Gradile so se železnice v notranjost, odpirali novi rudniki, plantaže kave na J in

nabiranje kavčuka v Amazoniji (Države sveta, 2006).

6.3. Republika Brazilija

13.5.1888 so v Braziliji odpravili suženjstvo in z državnim udarom 15.11.1889 s prestola vrgli

cesarja Petra II, ter razglasili republiko. 24.2.1891 so sprejeli novo ustavo zgledujoč se po

ZDA in z njo uvedli vlogo predsednika republike. Številni predsedniki so vladali kot diktatorji

in vse do leta 1930 so se na predsedniškem stolčku menjavali voditelji dveh najmočnejših

zveznih držav, Minas Geraisa in São Paula t.i. kavni predsedniki (Države sveta, 2006).

6.4. Prva in druga svetovna vojna

17

Prva svetovna vojna je zelo spodbudila razvoj brazilske industrije, po vojni pa je zaradi

manjšega povpraševanja po industrijskem blagu in pocenitvi kave Brazilija zašla v hudo

gospodarsko in socialno krizo. Nastale razmere so stopnjevale nezadovoljstvo nad vladajočo

elito kavnih veleposestnikov, tako da je guverner zvezne države Rio Grande do Sul (Getulio

Dorneles Vargas) 24.19.1930 s pomočjo vojske izvedel državni udar in postal predsednik

republike (1930-45 in 1951-54). Z novo ustavo iz 10.11.1937 je uvedel avtoritarno "Novo

državo" in v njej vladal kot diktator vse do novega državnega udara 29.10.1945.. Pri vladanju

se je opiral na meščanstvo in delavstvo, slednje si je pridobil z napredno socialno zakonodajo

in industrializacijo države (Države sveta, 2006).

Med drugo svetovno vojno se je v Braziliji začel nov gospodarski razcvet, po koncu vojne (v

kateri je od leta 1942 sodelovala na strani zaveznikov), pa je vojska odstranila predsednika

Vargasa in z novo ustavo 18.9.1946 obnovila državljanske pravice ter zakonodajno vlogo

parlamenta. Tudi drugi Vargasov predsedniški mandat (1951-54) je pretrgal državni udar, kot

predsednik republike pa ga je nasledil Juscelino Kubitschek de Oliveira (1956-61). Slednji je

dal zgraditi novo glavno mesto Brasilia z namero, da bi spodbudil gospodarski razcvet

notranjosti (Države sveta, 2006).

6.5. Brazilija v letih 1961-85

Potratna gradnja nove prestolnice in ogromni stroški vloženi v ta projekt ter odpiranje

mednarodnemu kapitalu in globalni konkurenci sta državo pahnila v velikanske dolgove v

tujini. To je skupaj z večanjem socalnoekonomskih razlik med revno večino in bogato elito

pripeljalo do kritičnega gospodarskega položaja ter radikalizacije političnih nasprotij. Vojska

je z državnimn udarom 31.3.1964 pod pretvezo levičarskega prevrata ponovno prevzela oblast

in uvedla vojaško diktaturo, ki je trajala vse do leta 1985. Z ustavnimi spremembami v letu

1967 so zelo okrepili pristojnosti vlade in omejili temeljne državljanske pravice, vendar pa

jim je uspelo zaustaviti gospodarsko nazadovanje. Med vladavino predsednika Artura de

Costa e Silva (1967-69) se je začel t.i. brazilski gospodarski čudež (milagre brasileiro), ki je

trajal vse do konca 70. let, razpustitev vseh demokratičnih ustanov ter zatiranje vsakršne

opozicije pa je povzročilo nastanek močne gverile (po letu 1967). V tem obdobju je Brazilija

doživljala vsestransko podporo ZDA in z njihovo pomočjo postala vodilna latinskoameriška

politična in gospodarska velesila (Države sveta, 2006).

18

Letna gospodarska rast v Braziliji v tem času je znašala med 5-10 % razvoj in rast

gospodarstva pa je bilo moč pripisati odprtosti / liberalizaciji ekonomije / trga, velikem izvozu

v agrikulturnem sektorju in moderni industriji (Neves, 2007).

6.6. Brazilija po letu 1985

Vse nestabilnejše gospodarske razmere in notranje napetosti ter posledično pritiski iz tujine so

botrovali k popuščanju in padcu diktature. 1.1.1979 so odpravili posebna pooblastila

predsednika in leta 1980 dovolili politične stranke. Med vladavino predsednika Joséja

Sarneya Coste (1985-90) je s 5.10.1988 začela veljati nova demokratična ustava. Na

neposrednih predsedniških volitvah je zmagal konzervativni Fernando Collor de Mello

(predsednik od 1990-92), ki se je takoj moral spoprijeti s hudo gospodarsko krizo. Tako je

5.10.1991 celo razglasil Brazilijo za nesposobno odplačevanja velikanskega zunanjega dolga.

29.12.1992 je bil zaradi obtožb korupcije prisiljen k odstopu (Države sveta, 2006).

Na predsedniških volitvah 3.10.1994 je zmagal kandidat Brazilske socialdemokratske stranke

(PSDB) Fernando Henrique Cardoso (znova izvoljen 4.10.1998), predvsem po zaslugi

uspešno izvedenega protiinflacijskega programa t.i. "Plano Real" katerega je izdelal jot

finančni minister v vladi predsednika Itamarja Franca (uvedba valute real 1.7.1994)

(Države sveta, 2006).

S 1.1.1995 je začel veljati sporazum o skupnem trgu v južnem delu Latinske Amerike

(Mercosur), podpisan v Asunciónu 26.3.1991. Libertalistična gospodarska politika

predsednika Cardosa je spodbudila gospodarsko rast, vendar na račun obsežnih varčevalnih

ukrepov, ki so najbolj prizadeli najrevnejše sloje prebivalstva in zato leta 1997 sprožili ostre

protivladne proteste po vsej državi. Razmere so se z odkritjem škandalov v bančništvu in s

katastrofalno sušo v letu 1998 le še dodatno poslabšale, kljub temu pa brazilska gospodarska

kriza ni prerasla v svetovno gospodarsko krizo (Države sveta, 2006).

Na volitvah 6. in 27.10.2002 je prepričljivo zmagal Luis Inácio Lulla da Silva, kandidat

levičarske Delavske stranke, ki se sooča z zaostrenimi socialnimi razmerami, močno

razširjeno korupcijo in še vedno veliko zadolženostjo, ki naj bi po ocenah v letu 2005 znašala

okoli 211,4 milijarde ameriških dolarjev (Države sveta, 2006).

19

7. Neposredne tuje investicije (NTI) in multinacionalne korporacije (MNC) v Braziliji

7.1. Kronološki pregled prisotnosti in trenda gibanja tujega kapitala v Braziliji

Neposredne tuje investicije evropskih držav v Brazilijo segajo v čas njenega odkritja in

poznejše kolonizacije. Tekom 20. stoletja se je pričelo naglo gospodarsko vzpenjanje ZDA, ki

so v stoletju nastopile kot svetovna ekonomska velesila s čimer so prevzele svetovno

ekonomsko dominacijo Veliki Britaniji. Gospodarska dominacija ZDA in njena geografska

bližina z Brazilijo bi morala biti gonilna faktorja v prevladi ameriških NTI v Brazilijo tekom

20. stoletja (de Oliveira Birchal, 2003).

Konec 20. stoletja (v 1980-ih) si je status drugega najmočnejšega svetovnega gospodarstva

pridobila Japonska, slednje pa bi po splošnem prepričanju moralo pomeniti nagel porast

japonskih NTI in multinacionalnih korporacij v Braziliji. Raziskave pa odkrivajo dejstva o

intenzivnem (v mnogih primerih mnogo intenzivnejšem od tistega s strani ZDA in Japonske)

investiranju zahodnoevropskih držav v Brazilijo, saj so bila (vse do leta 2000) največja

multinacionalna podjetja v Braziliji v lasti Evropejcev (de Oliveira Birchal, 2003).

7.1.1. Obdobje: Od začetka 20. st. do 2. svetovne vojne

Začetek 20. stoletja je zaznamovan s časom velikih transformacij v svetovni ekonomiji,

predvsem z difuzijo t.i. druge industrijske revolucije in njenih produkcijskih, finančnih in

organizacijskih sprememb. Nove industrijske sile, kot so ZDA, Nemčija in Japonska, so s

časoma pričele izzivati britansko industrijsko hegemonijo. Tako sta se v prvih desetletjih 20.

stoletja Nemčija in ZDA prvič spremenili v neto izvoznici kapitala po svetu s tem pa sta

državi stopili v gospodarsko tekmo ekonomskih velesil na globalnem trgu. Po premostitvi

posledic gospodarske depresije v 19. stoletju pa se je pričel cikel tujih neposrednih investicij v

gospodarstva držav v razvoju (de Oliveira Birchal, 2003).

20

NTI v Brazilijo niso bile le količinsko večje v primerjavi s tistimi iz druge polovice 19.

stoletja, temveč tudi bolj razpršene med gospodarske sektorje in panoge. Kljub temu, da je bil

relativni prispevek NTI iz Velike Britanije v upadu (v odnosu na tistega iz leta 1860: 90 %),

sta bili v prvih desetletjih 20. stoletja daleč najpomembnejši tuji investitorici v brazilsko

gospodarstvo prav slednja in Francija. Obe skupaj sta prispevali kar 60 % vseh NTI. V

obdobju med letoma 1903 in 1913 je rasel tudi relativni prispevek NTI držav Severne

Amerike (ZDA in Kanada). Ta se je premaknil od 3,8 % v letu 1860 do 30 % v letu 1910.

Majhen relativni delež NTI iz ZDA v obdobju med 1860 - 1914 je bil posledica njenih

intenzivnih investiranj predvsem v Mehiko in države Srednje Amerike. Britanski kapital se je

usmeril predvsem na železnice in železniški transport, najpomembnejši delež NTI pa je bil

usmerjen v javni sektor, prav posebej v razvoj mestnega prometa in elektrifikacijo. NTI so

bile pomembne predvsem v procesu industrializacije v obdobju, ko brazilski privatni sektor ni

zmogel zbrati lastnih sredstev za investiranje. V ozadju neposrednih tujih investicij se je

nahajal sam obstoj brazilskega industrijskega sektorja, ki brez teh investiranj ne bi zmogel

dobiti pomena kakršnega bo z leti pridobil. Velik razcvet gradbeništva v začetku 20. stoletja,

kateremu je sledila urbanizacija in rast mnogih brazilskih mest je privabil predvsem britanske

vlagatelje in njihova podjetja. V bančništvu je narasla prisotnost nemškega, francoskega in

belgijskega kapitala. Britanska in ameriška podjetja so si razdelila rudarski sektor, čeprav so

bile investicije v le-tega med 1903-1913 le 4,3 % vseh investicij. Vendar pa so se investicije v

rudarski sektor z leti spreminjale in prilagajale razmeram predvsem s prehodom iz dragocenih

kamnov k železovi rudi in ostalim pomembnim železovim mineralom, kar je pripomoglo k

bodoči rasti jeklarske industrije v Braziliji. V sektorju uvoz-izvoz so se interesi številnih

držav odrazili v diverzifikaciji vlaganj v posamezne sektorje. Tako so britanska podjetja

kontrolirala več kot 60 % gumarske industrije, kljub ustanovitvi (1912) dveh ameriških

največjih (v obziru na kapital) gumarskih tovarn na svetu: Guaporé Rubber Co. in Goodyear

Tire Rubber Co of South America. Med britanskimi podjetji je vredno omeniti ustanovitev

podjetja: The Dunlop Pneumatic Tyre Co (de Oliveira Birchal, 2003).

Nagel industrijski razvoj v industrijsko razvitih državah med 1903-1913 je bil zaslužen za

izum širokega spektra novih produktov, številnih osnovanih na znanosti, kar je vodilo k

večanju potreb po produkciji in distribuciji, rasti trgov, sofisticiranem managerskem vodenju

in strukturah in ustanavljanju velikih internacionalnih podjetij. Šlo je za jasne "push" faktorje.

Kadarkoli so vladale ugodne razmere v davku na uvoz in cenah transporta je šlo za izplačljive

izvoze končnih produktov in v takšnih razmerah so bile velike mednarodne korporacije

pripravljene vstopiti na trg na katerem je poleg zgornjih pogojev moral biti zadoščen tudi

21

pogoj razvitega domačega trga (očiten "pull" faktor za tuje investicije). V takšnih pogojih

multinacionalna podjetja po svetu ustanavljajo predstavništva za trgovanje in pričnejo s

produkcijo in distribucijo svojih izdelkov (de Oliveira Birchal, 2003).

Leta 1896 se je nemško farmacevtsko podjetje Bayer dogovorilo za predstavništvo v Braziliji,

svojo prvo poslovalno pisarno pa ustanovilo leta 1911. Svoj preboj na svetovnih trgih v

zgodnjih letih 20. stoletja je doživelo tudi nizozemsko-britansko naftno podjetje Royal Dutch

Shell, katerega ekspanzijo je bilo moč pripisati povečanem povpraševanju po gorivu zaradi

intenzivne motorizacije. Med leti 1895 in 1905 je svoje predstavništvo na brazilskih tleh

odprlo podjetje Siemens, ki pa je s produkcijo pričelo šele leta 1938. V letu 1903 je

Portugalski imigrant (Albino Souza Cruz) bil prvi, ki je pričel s strojno proizvodnjo cigaret v

Braziliji. Kmalu je prišlo do povečanja povpraševanja po cigaretah i Souza je bil pahnjen v

odprtje novega podjetja, kljub vsemu pa je zaradi tehnoloških razlogov bil prisiljen podjetje

prodati podjetju British American Tobacco (BAT) (de Oliveira Birchal, 2003).

Iz povedanega je razvidno, da so vse do prve svetovne vojne v Braziliji prevladovale NTI

držav iz Zahodne Evrope, pa čeprav je prihajalo do intenzivne rasti relativnega deleža

neposrednih investicij iz ZDA in Kanade. Prva svetovna vojna je zadala hud udarec svetovni

ekonomiji in posledično povzročila zastoj v pritekanju NTI v Brazilijo. Do stagnacije v NTI je

prišlo predvsem zaradi povečanega tveganja v pomorskem transportu in povečanem

povpraševanju po dobrinah vitalnih za vojne akcije. MNC so se v tem obdobju koncentrirale

na produkcijo v matičnih državah, državah ki so v večini bile direktno vpletene v vojno

(de Oliveira Birchal, 2003).

Leta, ki so sledila koncu prve svetovne vojne so bila leta številnih recesij, še posebno v Veliki

Britaniji in na Japonskem, vendar se je uspela ohraniti zadostna mera gospodarskega

kontinuuma iz obdobja pred vojno, ki je prispeval k razmeroma ugodni klimi za nadaljevanje

neposrednih tujih investicij. Naraščajoča industrializacija v ZDA, Avstraliji, Kanadi, Braziliji,

Indiji in nekaterih drugih državah je predstavljala pomembne priložnosti za tuji kapital, še

posebej po okrevanju svetovnega trgovanja v 1920-ih. Brazilsko gospodarstvo v 1920-ih je

doživljalo razcvet predvsem po zaslugi nagle ekspanzije kavnega sektorja. Ugodne razmere v

plačilni bilanci v 1920-ih so povzročile rast domače valute, kar je (v kombinaciji z rastjo cen

na domačem trgu) odpravilo vsakršno zaščito domače industrije pred tujimi tekmeci


Kljub temu, da je bila rast nekaterih industrijskih panog (kot npr. tekstilne industrije) zelo

počasna, so ostale panoge tekom 1920-ih let rasle mnogo hitreje, čemur je sledila izrazita

tendenca k industrijski diverzifikaciji. Po opažanjih nekaterih strokovnjakov iz 1920-ih so

22

NTI odigrale pomembno vlogo tako pri ekspanziji industrijske produkcije kot tudi

diverzifikaciji industrijskega sektorja v državi. Slednji proces se je pričel odvijati tudi zaradi

vladnih ukrepov glede zniževanja davkov na uvoz opreme in državnih subvencij. NTI so se v

tem obdobju preselile predvsem v industrijski sektor, kar je ravno nasprotno od NTI v 19.

stoletju, ki so bile usmerjene predvsem v javni sektor in infrastrukturo. V obdobju med obema

svetovnima vojnama so multinacionalna podjetja v Braziliji investirala predvsem v industrijo

tobaka, vžigalic, tekstila, obutve, hrane, železniške opreme, žarnic, transformatorjev,

gospodinjskih aparatov, avtomobilov, papirnatih vrečk, metalurgije, cementa, stekla in

kemičnih ter farmacevtskih izdelkov (de Oliveira Birchal, 2003).

Med obema vojnama, -ko so evropski zavezniki obnavljali lastne ekonomije po prizadejanju v

prvi svetovni vojni in so Nemčiji nacionalne oblasti v državah Latinske Amerike zaplenile vsa

premoženja-, bi lahko pričakovali, da bodo investicije s strani ZDA začele dosegati ali

presegati tiste iz Evrope (še posebej Velike Britanije). Vendar je bila več kot polovica tujih

investicij v letu 1930 še vedno iz Velike Britanije, delež investicij iz ZDA pa se je povzpel na

četrtino vseh investicij. Velika svetovna gospodarska depresija iz leta 1929 je imela

paralizirajoči efekt na NTI po svetu še posebej na tiste iz strani ZDA, tako da lahko z

odgovornostjo trdimo, da so vse do 2. svetovne vojne investicije zahodnoevropskih

gospodarstev v Brazilijo prednjačile pred tistimi iz ZDA. Splošno dejstvo pa je, da je v letu

1930 Brazilijo dosegel le majhen delež NTI prav tako pa tudi celotno Latinsko Ameriko.

Vrednost delnic in tokovi neposrednih tujih investicij v države Latinske Amerike so upadali

predvsem zaradi zmanjševanja trga v državah Latinske Amerike in zaradi povečane restrikcije

pri transakciji zaslužkov iz tujine (de Oliveira Birchal, 2003).

Velika gospodarska depresija v letu 1930 je imela močan negativen vpliv na brazilski izvoz.

Upad vrednosti brazilske izvozne robe in potreba po velikih vsotah tuje valute za financiranje

zunanjega dolga, sta prisililo brazilsko vlado, da sprejme drastične ukrepe, kot so npr. začasno

prenehanje odplačevanja zunanjega dolga in sprejemanje kontrolnih ukrepov pri menjalnem

tečaju. Poleg tega sta tudi ustavi iz leta 1934 in 1937 uvedli restriktivne ukrepe pri prisotnosti

tujega kapitala v sektorjih strateškega interesa, kot so rudarstvo, naftna industrija, produkcija

električne energije preko hidroelektrarn, bančništvo, zavarovalnice in pomorski ter zračni

promet. Šlo je za začetek t.i. ere Vargas. Pod predsednikom Getúliom Vargasem (1930-1945)

so pričeli svojo politično hegemonijo izgubljati kavni veleposestniki, rasla pa je moč

delavskega razreda. Od tega trenutka nadalje se je pričelo z intenzifikacijo industrializacije.

Vargas je začel spodbujati politiko, ki je podpirala uvozno-nadomestitveno industrializacijo

(ang.: import substituting industrialization – ISI) in hkrati (preko umetnega podpiranja cen

23

kave) skrbel za zagotavljanje ohranjanja domačih potreb po proizvedenih dobrinah in

storitvah. Kombinacija teh faktorjev je omogočila tujim podjetjem ugodno klimo za ustalitev

v Braziliji (de Oliveira Birchal, 2003).

Z začetkom druge svetovne vojne so potrebe po blagu iz Latinske Amerike narasle, še posebej

s strani Velike Britanije in ZDA. Navkljub temu, države Latinske Amerike in tudi Brazilija

niso bile zmožne pritegniti pomembnejšega dotoka novih tujih neposrednih investicij vse do

časa po koncu druge svetovne vojne. Evropska MNC podjetja v Braziliji so začela trpeti za

posledicami vojne vihre v Evropi. Tako je npr. Bayer postal nacionaliziran in je deloval pod

intervencijo vojske, medtem ko je bilo podjetje Aliança Comercial de Anilinas prodano

brazilski skupini. Electrolux je svojo produkcijo obrnil v smeri oskrbovanja švedske vojske,

kar pa je zagotovo vplivalo na njegove komercialne operacije v Braziliji. Uvoz iz matičnih

podjetij med vojno je bil zaustavljen in je podjetje Philips prisilil, da se je preživljalo s

prodajo raznih dobrin, vse od električnih motorjev pa do insekticidov. V diverzifikacijo

svojega delovanja v Braziliji je bila prisiljena tudi francoska Rhodia. Leta 1942 je podjetje

pričelo saditi sladkorni trs iz katerega je proizvajalo alkohol, s pomočjo katerega je bilo

omogočeno delovanje njegovih obratov v Braziliji. To je pomenilo začetek enega izmed

najbolj pomembnih industrijskih kompleksov v kemični industrijski panogi v državi Braziliji


Kot sklep lahko navedemo, da so v obdobju med 1913-1940 v Braziliji prevladovale NTI

evropskih gospodarskih sil, kljub posledicam prve svetovne vojne in velike gospodarske

depresije v 30-ih letih. Novi tokovi NTI v obdobju so se usmerjali predvsem v industrijski

sektor in manj v javnega, investicije pa so v veliki meri pripomogle k diverzifikaciji

industrijskega sektorja. Investicije ZDA so prvič presegle tiste iz evropskih držav v 40-ih letih

20. stoletja (tekom 2. svetovne vojne). Kljub vsemu pa je bila za obdobje med obema

vojnama značilna omejena participacija tujega kapitala in podjetij v rastočem industrijskem

sektorju. Šele v povojnem obdobju je vlada sprejela ukrep t.i. vertikalne uvozno-

nadomestitvene industrializacije, ki je še bolj pospešila industrializacijo in vplivala na večjo

in pomembnejšo prisotnost multinacionalnega kapitala na brazilskem trgu


Po drugi svetovni vojni je prišlo do ameriške dominacije v mednarodnem poslovanju prišlo pa

je tudi do spremembe v smeri toka NTI. Te so se pričele pretakati med gospodarsko razvitimi

državami, z namenom obnove narušenih gospodarstev evropskih gospodarskih sil v vojnem

obdobju (de Oliveira Birchal, 2003).

24

7.1.2. Obdobje: Od konca druge svetovne vojne do brazilskega gospodarskega čudeža

Multinacionalna podjetja v državah Latinske Amerike so po drugi svetovni vojni začela igrati

pomembnejšo vlogo. Vplivala so predvsem na nadaljevanje industrializacije in na vzorec

industrijskega razvoja v 50-ih letih. Teritorij Latinske Amerike je postajal pomemben teren

gospodarske kompeticije med evropskimi gospodarskimi silami in ZDA. Po podatkih

brazilske centralne banke so NTI in reinvesticije v Braziliji do 50-ih let 20. stoletja znašale

okoli 307 milijonov US$. 1/3 je prihajala s strani ZDA (97,945 milijonov US$). Od novejših

NTI v tem obdobju je Kanada prispevala okoli 94 milijonov US$, ZDA pa okoli 40 milijonov

US$, kar je skupaj znašalo kar 73 % vseh novih neposrednih tujih investicij v Brazilijo. V letu

1955 so investicije s strani ZDA same znašale že skoraj 44 % celotne vsote investirane v

Brazilijo. Kljub večanju relativnega prispevka v NTI s strani ZDA in Kanade, pa je za

obdobje med 1947-1954 v Braziliji veljal negativen pritok NTI. Slednji je bil posledica

neugodne kombinacije večih "push" and "pull" faktorjev: povojna obnova Evrope in

preusmeritev toka NTI med razvite države potrebne gospodarskega okrevanja, povečana

restrikcija v zvezi z nakazovanjem dobička iz tujine, nizka stopnja industrializacije

(industrijskega preboja) in nižanje dohodka ter zmanjševanje domačega trga


Evropske gospodarske sile so v obdobju med 1947-1954 pričele investirati v nove sektorje,

optimalizacijo in razširitev dosedanjih produkcijskih kapacitet in / ali nadomeščanjem uvoza

iz matičnih držav z lokalno proizvodnjo dobrin potrebnih v produkcijskem procesu


Z letom 1955 je prišlo do znatne rasti NTI v Brazilijo, trenda, ki je dolgoval ukrepom

sprejetim s strani brazilske vlade v letu 1953. Slednja je sprejela posebne spodbude, ki so

pomenile ugodnosti pri uvozu ključnih dobrin in ( pod predsedstvom Kubistscheka) poseben

gospodarski načrt t.i. Plano de Metas (ang.: Plan of targets). Slednji je bil najuspešnejša

manifestacija uvozno-nadomestitvene industrializacije vpeljane pod vladavino Vargasa v

poznih 30-ih in zgodnjih 40-ih letih. Kubistschek je zamenjal strategijo horizontalne ISI s

strategijo vertikalne ISI. Vertikalna ISI je pomenila zmanjševanje odvisnosti od uvoza v

vertikalnem procesu proizvodnje (se pravi od naravnih virov in začetka produkcije pa do

končnih izdelkov). Slednje pa je bilo mogoče le v primeru večjih finančnih vložkov za

raziskovalne potrebe, ki bi vodile k tehnološkemu napredku oziroma preboju s tem pa

odpravile odvisnost od tehnološko zahtevnih uvoznih polizdelkov (de Oliveira Birchal, 2003).

25

Ključno vlogo pri tem so odigrale vladne finančne institucije (SUMOC – institucija za nadzor

denarne valute in kreditov, BANCO DO BRASIL – brazilska banka in BNDE – nacionalna

banka za ekonomski razvoj) skozi management menjalnih tečajev, subvencije, fiskalne

spodbude in finančno asistenco, ukrepe, ki so bili naklonjeni zaščiti in rasti industrijskega

sektorja (The Course of the Brazilian Economy, citirano 10.11.2008). Vitalno vlogo so skozi

svoje NTI odigrala tudi tuja multinacionalna podjetja delujoča v Braziliji


Ugodna gospodarska klima, ki je sledila vladnim ukrepom je vplivala na to, da so se NTI in

reinvesticije v brazilsko gospodarstvo v obdobju 1951-1960 več kot potrojile. Po letu 1955 so

se NTI razpršile po celotnem proizvodnem sektorju in se prav tako premaknile proti drugim

sektorjem. Kljub temu, da so investicije ZDA še vedno znašale skoraj 42 % celotnega zneska,

če vzamemo v obzir le nove investicije v tem obdobju, so bile investicije ZDA znatno manjše

(skoraj 35 %) od investicij evropskih držav (več kot 49 %). Kanadske nove investicije v tem

obdobju so se več kot prepolovile v primerjavi z obdobjem do leta 1950


Leta 1956 je brazilska vlada sprejela načrt o ustanovitvi nacionalne avtomobilske industrije.

Načrt je vseboval posebne restriktivne ukrepe pri uvozu in prisilil multinacionalna

avtomobilska podjetja, da izbirajo med umikom iz dobičkonosnega brazilskega trga ali

začnejo proizvajati avtomobile iz 90-93 % nacionalnih delov. Vse do tedaj je bila velika

večina avtomobilov v Brazilijo ali uvožena kot končni proizvod ali v obliki delov, ki so jih

sestavljali v hčerinskih multinacionalnih podjetjih in brazilskih obratih. Leta 1949 je podjetje

Volkswagen naredilo raziskavo potencialov latinskoameriškega trga in izkazalo se je, da je

prav Brazilija najboljša destinacija za ustanovitev njihovega prvega obrata v tujini. Leta 1959

so pričeli z množično produkcijo hroščev, ki so poželi velik uspeh na brazilskem trgu, po tem

letu pa razvili mrežo lokalnih dobaviteljev avtomobilskih delov. Leta 1961 sta bila tako hrošč

kot kombi sestavljena iz 95 % domačih delov (de Oliveira Birchal, 2003).

Po letu 1960 je Brazilija doživljala niz političnih kriz in izgubljala svojo ekonomsko

dinamičnost, vendar slednje ni vplivalo na dotok NTI, ki so se kvantitativno skoraj podvojile.

Prevlado v NTI so ohranile ZDA, vendar pa je delež njenih novih NTI v Brazilijo znašal zgolj

27,6 % vseh novih investicij, skupaj z investicijami iz Kanade pa je delež novih NTI Severne

Amerike v Brazilijo znašal 35,4 % vseh investicij. Delež novih NTI gospodarstev Zahodne

Evrope pa se je povzpel na 44,6 % celote. Relativno majhen delež NTI iz ZDA je šlo pripisati

političnemu stanju v Braziliji, kjer je leta 1967 nastopil vojaški udar. Investicije ZDA so se

takrat preusmerile v politično stabilnejše okolje Mehike. Tako so si v 60-ih letih status

26

prevladujočih investitoric v Brazilijo povrnile države Zahodne Evrope, status, ki so ga

izgubile v 40-ih letih, za časa 2. svetovne vojne (de Oliveira Birchal, 2003).

Obdobje med 1969-1973 je v Braziliji poznano kot obdobje brazilskega gospodarskega

čudeža, ki se je zgodil pod vojaškim režimom, ki je nastopil v letu 1964. Nov režim je vpeljal

številne spremembe v brazilsko ekonomijo, katerih rezultat je postal viden v letu 1969. Hitra

gospodarska rast v tem obdobju je vplivala na povečanje interesa tujih vlagateljev in Brazilijo

naredila za eno izmed najbolj zaželjenih destinacij za NTI. Brazilija ni bila več vidna zgolj

kot potencialni trg, ampak je pridobila status države strateškega pomena v svetovni oskrbi z

viri (de Oliveira Birchal, 2003).

Tabela 7: Največja tuja multinacionalna podjetja med največjimi 500 in največjimi 100

podjetji v Braziliji leta 1969 (matična država, neto premoženje)

Matična država Število podjetij Neto premoženje

US$

% neto premoženja

med top 500

podjetji

% neto premoženja

med top 100

podjetji

Nemčija 4 941,711,000 2.67 3.71

Velika Britanija 3 638,713,000 1.81 2.51

Francija 3 608,952,000 1.72 2.40

Nizozemska 2 201,293,000 0,57 0,79

Švedska 2 185,374,000 0.52 0.73

Belgija 2 175,760,000 0.49 0.69

Italija 1 335,782,000 0.95 1.32

Luksemburg 1 235,217,000 0.66 0.92

VB / Nizozemska 1 175,207,000 0.49 0.69

Švica 1 124,477,000 0.35 0.49

Skupaj 20 3,622,486,000 10.27 14.28

ZDA 14 1,869,053,000 5.30 7.36

Argentina 4 390,654,000 1.10 1.54

Kanada 2 2,093,785,000 5.54 7.70

Skupaj 20 4,353,492,000 12.35 18.36

Top 100 podjetij 100 25,361,972,000 71.95 100.00

Top 500 podjetij 500 35,248,528,000 100.00 -

Vir: de Oliveira Birchal, 2003.

27

Tabela 8: Top multinacionalna podjetja v Braziliji v letu 1969

Podjetje Matična država Dobiček ( v US$)

Canadian Light Serviços de

Electricidade

Kanada 406,887,000

Souza Cruz Velika Britanija 108,651,000

Ericsson Švedska 56,714,000

Volkswagen Nemčija 54,384,000


Evropska multinacionalna podjetja so svoje investicije usmerjala v širok spekter gospodarskih

panog, vse od avtomobilske, gumarske industrije in naftne distribucije pa do kemične,

tobačne, železarske in jeklarske, strojne, tekstilne, prehrambene industrije, industrije

konstrukcijskih materialov, električnih naprav in papirja. Opazna je tudi koncentracija

specifičnih držav v določenih industrijskih panogah. Tako so se nemška podjetja koncentrirala

na težko industrijo, kot je avtomobilska, jeklarska in strojna, Britanci na lahko industrijo, kot

je tobačna, tekstilna in papirna, Francozi pa so svoje investicije razpršili v številne panoge in

sektorje vse od kemične industrije pa do tekstilne industrije in produkcije materialov.

Nizozemci (Philips in Ibrape) so se specializirali za električne naprave, Italijani (Pirelli) za

proizvodnjo gume in Švicarji (Nestlé) za proizvodnjo hrane (de Oliveira Birchal, 2003).

V letu 1969 so evropska multinacionalna podjetja premogla kar 50 % vseh tujih sredstev v

Braziliji med top 100 podjetji, in kar dvakratno količino neto sredstev v rokah ameriških

podjetij. Nemška podjetja sama so posedovala kar 941,711,000 US$ v neto premoženju, kar je

predstavljalo skoraj polovico skupnega premoženja vseh ameriških multinacionalnih podjetij

v Braziliji v tem obdobju. Vendar pa prevlada evropskih sredstev v brazilskem gospodarstvu

nad ameriškimi ne bo trajala dolgo, kar prikazujejo analize 70-ih let 20. stoletja


7.1.3. Obdobje: Od konca brazilskega gospodarskega čudeža do izgubljenega desetletja

Za razliko od raziskave v letu 1969, raziskava iz leta 1975 vključuje 550 največjih podjetij v

Braziliji (500 največjih privatnih podjetij in 50 največjih državnih podjetij), kriterij razvrstitve

pa ni več neto premoženje, temveč prodaja podjetij (de Oliveira Birchal, 2003).

28

Tabela 9: Največja tuja multinacionalna podjetja v Braziliji med 550 in 100 največjimi

podjetji leta 1975 (matična država, prodaja podjetij)

Matična država Število podjetij Prodaja

US$

% prodaje med top

550 podjetji

% prodaje med top

100 podjetji

Nemčija 4 23,721,109,000 4.42 7.50

VB/Nizozemska 2 14,092,579,000 2.62 4.46

Italija 2 5,622,288,000 1.04 1.77

Velika Britanija 2 5,062,159,000 0.94 1.60

Švica 2 4,470,144,000 0.83 1.41

Švedska 2 3,663,916,000 0.68 1.15

Francija 1 3,297,127,000 0.61 1.04

Nizozemska 1 2,594,000,000 0.48 0.82

Luksemburg 1 2,049,574,000 0.38 0.64

Belgija 1 1,123,777,000 0.20 0.35

Skupaj 18 65,696,673,000 12.25 20.79

ZDA 18 47,241,978,000 8.81 14.95

Kanada 3 12,192,679,000 2.27 3.85

Argentina 3 7,192,830,000 1.34 2.27

Japonska 1 1,083,000,000 0.20 0.34

Skupaj 25 67,710,487,000 12.62 21.43

Top 100 100 315,883,192,000 58.91 100.00

Top 550 550 536,141,863,000 100.00 -


V primerjavi z letom 1969 je bila za leto 1975 značilna še izrazitejša industrijska

diverzifikacija in med top 100 tujimi podjetji v Braziliji so se znašla tudi podjetja, ki

proizvajajo steklo in farmacevtske izdelke. Evropska podjetja z največjo prodajo so bila

podjetja delujoča v težki industriji, tehnologiji in kapitalsko intenzivni industriji. Volkswagen

je bilo drugo največje podjetje glede na prodajo v Braziliji in je zaostajalo le za brazilskim

državnim naftnim podjetjem Petrobrás. Med evropskimi podjetji sta se, po prodaji, na drugo

in tretje mesto uvrstila podjetja Shell in Mercedes-Benz (de Oliveira Birchal, 2003).

29

Tabela 10: Največja tuja multinacionalna podjetja v Braziliji med 550 in 100 največjimi

podjetji v letu 1990 (matična država, prodaja podjetij)

Matična država Število podjetij Prodaja (v US$) % prodaje med top

550 podjetji

% prodaje med top

100 podjetji

Nemčija 3 2,374.500.000 1.22 2.10

Nizozemska 3 2,263.000.000 1.17 2.00

VB/Nizozemska 2 4,775.100.000 2.47 4.22

Švica 2 2,078.500.000 1.07 1.83

Italija 2 1,892.400.000 0.97 1.67

Francija 2 2,470.200.000 1.27 2.18

Nemčija/ZDA 1 5,430.900.000 2.81 4.80

Velika Britanija 1 2,890.600.000 1.49 2.55

Švedska 1 500.000.000 0.25 0.44

Skupaj 17 24,676.200.000 12.77 21.82

ZDA 11 12,490.400.000 6.46 11.04

Kanada 1 497.600.000 0.25 0.44

Argentina 1 534.000.000 0.27 0.47

Skupaj 13 13,522.000.000 6.99 11.96

Top 100 100 113,039.600.000 58.51 100.00

Top 550 550 193,186.100.000 100.00 -


Iz tabele je razvidno, da so do 90-ih let evropske investicije v brazilsko gospodarstvo ponovno

prehitele ameriške. V odnosu na prodajo iz leta 1975, pa se je prodaja multinacionalnih

podjetij v Braziliji v letu 1990 več kot prepolovila (de Oliveira Birchal, 2003).

Slednje gre pripisati izčrpanosti uvozno-nadomestitvene strategije industrializacije, s pomočjo

katere je (v zadnjih štiridesetih letih) brazilska industrija doživljala razcvet. Obdobje od 1980-

1992 je bilo v Braziliji zaznamovano kot obdobje poglobljene ekonomske krize, s

kombinacijo krajših obdobij ekonomske rasti in vmesnih recesij, neravnotežja v trenutnem

proračunu v letih 1980/85, vključujoč moratorij (pogodbeno odložen ali oblastveno odrejen

odlog plačil zapadlih obveznosti oz. dolgov) iz leta 1982. Inflacija je dosegala do tedaj

nepredstavljivo stopnjo (še posebej v poznih 90-ih letih). Dimenzija krize se je odrazila v več

kot 10 odstotnem upadu BDP-ja / prebivalca, stopnja gospodarske rasti pa je znašala le 1,9 %,

kar je veliko manj v odnosu na tisto iz obdobja od 1968-1979 (9 %). Krizo je še poslabšal

30

finančni kolaps brazilske države, kar je predstavljalo dodatno oviro za njene morebitne poteze

za rešitev krize in jemalo pogum privatnim vlagateljem. Dodatne stranske posledice državne

finančne krize so bile še zlom zdravstvenega in izobraževalnega sistema, socialnega varstva in

propadanje prometne ter telekomunikacijske infrastrukture zaradi pomanjkanja javnih in

privatnih investicij. Vsi ti razlogi so vplivali na to, da so to obdobje poimenovali "Lost

Decade" (izgubljeno desetletje) (The Course of the Brazilian Economy, 2008).

7.1.4. Obdobje: 1990 – 2008

1990-a leta so pomenila desetletje pomembnih transformacij brazilske ekonomije. Vlada je

sprejela pomembne ukrepe v smeri ekonomskega okrevanja in vračanja zaupanja tujih

investitorjev v brazilski trg. Ukrepi vlade so bili:

a.) implementacija finančnega načrta t.i. "Plano Real" / "Real Plan" in posledična monetarna

stabilizacija,

b.) privatizacija podjetij v državni lasti,

c.) ustanovitev trgovinsko-gospodarske unije imenovane Mercosul / Mercosur (portugalsko:

Mercado Comum do Sul; angleško: Southern Common Market)


a.) Implementacija načrta "Plano Real"

Zaradi rastoče inflacije v zgodnjih devetdesetih (leta 1994 je ta znašala kar 2,700 %) se je

pojavila velika težnja po načrtu, ki bi brazilskemu gospodarstvu dal nov potrebni zagon. Tako

je leta 1994, brazilski finančni minister, Fernando Henrique Cardoso (poznejši predsednik)

predstavil svoj ekonomski načrt ("Plano Real"), ki je vključeval vpeljavo nove denarne valute

imenovane real. Poleg tega je načrt vključeval še privatizacijo državnih podjetij, znižanja tarif

in opustitev specifično brazilskega in kontraproduktivnega trenda inflacije plač, ki je poganjal

cene v višave. Z odpravo hiperinflacije iz prejšnjih desetletij (6.9 % v letu 1997) je vladi

uspelo izboljšati življenjski standard milijonom Brazilcev in Brazilk, ustvariti pogoje

ekonomsko stabilnejšega okolja za poslovanje in razred ekonomsko stabilnih potrošnikov

Kljub velikem uspehu načrta, pa le-ta ni uspel zdržati dolgo, in sicer so ga morali v zgodnjih

mesecih leta 1999 opustiti. Slednje se je moralo zgoditi zaradi posledic azijske (1997) in ruske

(1998) finančne krize v katero je bilo potegnjeno tudi brazilsko gospodarstvo. Po ocenah je

31

Brazilija takrat izgubila okoli 50 milijard US$ v tujih rezervah. Novi poskusi reševanja

brazilskega gospodarstva so vključevali pomoč skupine G 7 (7 najmočnejših gospodarstev

sveta) in mednarodnih finančnih institucij (kot je IMF – International Monetary Fund) in so se

odražali predvsem v povečevanju kreditnega limita. Slednje se je odrazilo v povečani stopnji

zunanjega dolga Brazilije, ki se je od leta 1997 (62.7 % dobička od izvoza) v letu 1999

povzpel na kar 113.1 % dobička od izvoza

(www.nationsencyclopedia.com/Americas/Brazil-ECONOMY.html, 2008).

b.) Vloga privatizacije državnih podjetij na dotok NTI

Med letoma 1990 in 1996 je Brazilija prodala 73 državnih podjetij v skupnem znesku 15

milijard US$. V letu 1997 je ta znesek znašal že blizu 20 milijard US$, s prodajo javnih

podjetij v letu 1998 pa se je znesek povzpel na preko 30 milijard US$. Obsežen privatizacijski

ukrep brazilske vlade je pomenil eno izmed največjih priložnosti za tuje investitorje v

celotnem stoletju. Tuja multinacionalna podjetja so v privatizaciji videla način dostopa do

brazilskega trga in pa tudi povezovanja z lokalnimi podjetji. Ocene iz leta 1997 pravijo, da je

bilo v letu 1996 okoli 2.3 milijarde tujih investicij v Brazilijo povezanih s privatizacijskim

programom. Med julijem 1994 in junijem 1997 se ocenjuje, da je bilo s privatizacijskim

programom povezanih okoli 16 % od 24.5 milijard US$ NTI. Če se ozremo na države

investitorice, raziskava iz leta 1996 priča o dominaciji NTI iz ZDA (26 %), sledijo jim

Francija (13 % ), Španija (8 %) in Nizozemska (7 %). Večina teh pridobitev je bila povezana s

pridobitvijo lastništva nad javnimi podjetji iz storitvenega sektorja (Baumann, 1998).

NTI so v povečani meri pritekale predvsem v telekomunikacije (12,3 milijarde US$ med

1995-2000) in energetskI sektor (22,7 milijard US$ med 1995-2000)

(Saba Arbache, 2004).

c.) Ustanovitev trgovinsko-gospodarske unije Mercosul / Mercosur in NTI

Marca 1991 so Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj podpisale sporazum o ustanovitvi

trgovinsko-gospodarske unije Mercosur, ki naj bi bil prvi korak k večji trgovinski integraciji

in povečanju kompleksnosti produkcijskih struktur v državah podpisnicah


Razširjen trg je deloval kot stimulacijski faktor v številnih investicijskih odločitvah skozi

različne mehanizme:

32

http://www.nationsencyclopedia.com/Americas/Brazil-ECONOMY.html

- privabljal je investitorje, ki so ciljali na regionalni trg (in ne le brazilski trg),

- podjetja, ki so postala zaskrbljena nad domačim trgom so zdaj dobila možnost selitve

na nove trge gospodarske unije,

- specifični regionalni sporazumi so vodili k formaciji bilateralnih podjetij z brazilskim

in argentinskim kapitalom.

Ustanovitev Mercosura je pomenila regionalno integracijo gospodarstva in s tem povečanih

potencialov tudi za razvoj nacionalnih gospodarstev. Mnoga od uspešnih podjetij, ki so dotlej

uspešno delovala znotraj domačih trgov so se izkazala prav tako uspešna tudi na regionalnem

nivoju (Baumann, 1998).

Internacionalna integracija je vplivala na povečan dotok NTI v Brazilijo, in sicer je le-ta

narasel od 1,650 milijard US$ / leto (1980-1994) do 20 milijard US$ med 1995-2002

(Saba Arbache, 2004).

Največji pritok NTI, ki so bile posledica razširitve trga, je pritekal v avtomobilsko industrijo.

Slednjega je bilo moč pripisati sporazumu med Brazilijo in Argentino, ki je določal skupni

režim avtomobilske industrije v teh državah in obvezal glavne proizvajalce avtomobilov in

avtomobilskih delov, da vzdržujejo proizvodne obrate v obeh državah


Grafikon 1: Trend NTI v Brazilijo v obdobju 1980 – 2004 ( v milijonih US$)

Vir: Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004.

33

Tabela 11: Delež prodaje tujih multinacionalnih podjetij (od celotne prodaje) v izbranih

sektorjih v letu 1995

Industrijska panoga Odstotek (%) od celotne prodaje

Predelava hrane, pijača in tobak 43.8

Avtomobilska industrija 92.0

Kemična in petrokemična industrija 23.5

Elektronska, telekomunikacijska industrija &

industrija električnih naprav / pripomočkov

56.4

Farmacevtska industrija 58.8

Papirna industrija 16.5

Tekstilna in obutvena industrija 9.3

Metalurška & strojna industrija 31.4

Celotni proizvodni sektor 46.8

Vir: Foreign investment in Brazil and the international financial markets, 1998.

Iz tabele je razvidno, da so tuja multinacionalna podjetja prevladovala v panogah kot so

transportna oprema, kovinski izdelki, strojna, električna in elektronska oprema, v panogah kot

so prehrana in pijača, tekstil in obutev pa ta podjetja pogosteje igrajo podporno vlogo in

delujejo v povezavi z lokalnimi podjetji. Prodaja tujih multinacionalnih podjetij v letu 1997 je

znašala okoli 37 % totalne prodaje 500 največjih podjetij v Braziliji, prodaja privatnih

brazilskih podjetij okoli 39 % in državnih podjetij okoli 24 %. (Baumann, 1998).

Tabela 12: NTI v svet in delež NTI v Brazilijo v odnosu na celoto med 1970-1996

Obdobje Brazilija / Svet v NTI (%) NTI v svet (v milijardah US$)

1970-75 5.09 19.85

1976-80 6.29 43.26

1981-85 4.38 47.98

1986-90 1.20 169.66

1991-95 1.32 245.70

1996 2.72 346.80

Vir: Foreign investment in Brazil and the international financial markets, 1998.

Tabela 12 prikazuje relativni upad NTI investicij v Braziliji v odnosu na NTI v svetu v

obdobju 1970-1996, ki je bil bolj drastičen v 80-ih letih tekom že omenjene gospodarske krize

v Braziliji. Od leta 1990 pa je zopet opazen trend povečevanja relativnega deleža NTI v

34

Brazilijo v odnosu na NTI v svet. Kljub skoraj 4 % manjšemu relativnemu deležu NTI v

Brazilijo v odnosu na svet v obdobju od 1976-1997, pa je količina NTI v Braziliji v milijardah

US$ zelo narasla, ker so narasle tudi skupne NTI v svet.

Grafikon 2

Avtor: Mitar Pavlović

Grafikon 2 prikazuje porazdeljenost NTI v Brazilijo v letu 1995 glede na državo investitorico

in iz njega lahko razberemo, da so največja posamezna investitorica v brazilsko gospodarstvo

ZDA, ki so prispevale okoli 26 % vseh NTI. Pomembnejše investitorice v Brazilijo ostajajo

tudi evropske gospodarske sile, še posebej Nemčija (18 % vseh NTI), med investitoricami iz

preostalega sveta pa je svoj pomen okrepila predvsem Japonska (11 % vseh NTI).

35

Grafikon 3

Avtor: Mitar Pavlović Vir: Business News Americas, 2008.

V Braziliji danes poslujejo 402 tuja multinacionalna podjetja in Brazilija je tudi država z

največjim številom delujočih tujih multinacionalnih podjetij v Latinski Ameriki. Iz zgornjega

grafikona je razvidno, da je v Braziliji v odnosu na leto 1990 (glej tabelo 7) prišlo do trenda

nagle rasti v prisotnosti tujih multinacionalnih podjetij, prav tako pa se, med matičnimi

državami z največjim številom multinacionalnih podjetij, pojavljajo nekatere nove države kot

so Španija, Italija, Izrael (6), Norveška (5) in Švedska (5). Grafikon prikazuje tudi dominacijo

ZDA kot posamične države investitorice. Iz tega lahko sklepamo, da so ZDA očitno zaznale

potencial brazilskega trga in izplačljivost oz. donosnost izvažanja svojega kapitala v Brazilijo,

prav tako pa so jim šle v prid tudi politične razmere v Braziliji, ki so veliko bolj demokratične

in stabilne kot so bile skoraj tekom celotnega 20. stoletja. Kljub izvoljenemu levičarskemu

predsedniku v letu 2002, je Brazilija pomembna zaveznica ZDA in je slednjim ključnega

pomena, še posebej v času trenda krepitve radikalne levice v nekaterih sosednjih državah

Latinske Amerike ( predvsem Venezueli in Boliviji), vojne proti mamilom in navideznega

zbližanja brazilskega in ameriškega trga od ustanovitve severnoameriške trgovinsko-

gospodarske unije NAFTA (North American Free Trade Agreement).

36

Grafikon 4

Vir: United Nations UNCTAD, 2008.

Grafikon 4 nakazuje pomen specifičnih trgov Latinske Amerike v globalnem gospodarstvu in

njihovo privlačnost za NTI. Iz njega je razvidno, da je Brazilija najprivlačnejša destinacija za

tuji kapital v Latinski Ameriki, saj investicije v njo predstavljajo skoraj tretjino vseh NTI v

Latinsko Ameriko. Slednje govori o rasti pomena gospodarstva Brazilije na južnoameriškem

kontinentu in o njeni pridobitvi statusa gospodarske velesile kontinenta, statusa ki je že v

zgodovini in bo tudi v prihodnosti veliko dolgoval predvsem neposrednim tujim investicijam

in prispevkom tujega kapitala.

37

8. Sklep

Ugotavljamo, da je Federativna republika Brazilija država številnih prednosti in potencialov v

smislu globalnega trga, h kateremu teži sodobna oblika kapitalizma - multinacionalni

kapitalizem. Tuje investitorje privabljajo številne prednosti brazilske države, ki delujejo kot

pomembne determinante pri odločanju za investiranje. Od prednosti najbolj izstopajo:

- njena teritorialna velikost,

- geostrateška lega: lega v osrčju južnoameriškega kontinenta in mejna lega z skoraj

vsemi državami južnoameriškega kontinenta ter lega ob Atlantskem oceanu (odprtost

v svet),

- naravni viri, ki so v Braziliji številni in raznovrstni in katerih vloga je velikega

historičnega, sedanjega in bo tudi prihodnjega pomena,

- veliko število prebivalcev in velika potencialna delovna sila, ter velik trg, ki s hitro

demografsko rastjo omogoča stalnost pri zagotavljanju potrebne delovne sile in

povpraševanju nad produkti in

- politična stabilnost: kljub politični nestabilnosti skozi prvo polovico 20. stoletja in

občasni vojaški diktaturi, Brazilija ni doživljala večjih medetničnih, medverskih in

medrasnih nemirov, ki bi lahko prerasli v državljansko vojno, prav tako pa se država

ni vpletala v krvave internacionalne vojne s svojimi sosedami.

Vse te danosti so pomembno prispevale k velikemu interesu tujih kapitalistov za vlaganje v

Brazilijo in so osnova, brez katere si tuji kapital ne bi mogel predstavljati dobičkonosnega

posla. Vendar, pa le danosti same od sebe v kapitalističnih odnosih ne igrajo prevladujočega

pomena. Za vzdrževanje dotoka tujih financ v brazilsko gospodarstvo je pomembno vlogo

odigrala brazilska vlada in njene občasne zelo uspešne gospodarske, finančne in ekonomske

reforme. Slednja je s svojimi ukrepi uspela vzpostavljati relativno ugodno investicijsko klimo

in s tem zagotavljati prosperiteto gospodarstva, ki jo s seboj prinašajo injekcijski učinki tujega

kapitala. Vsi ti faktorji, kljub občasnim gospodarskim krizam, ki so načenjale brazilsko

gospodarstvo, skupaj predstavljajo močno kombinacijo "pull" efektov.

V drugem delu seminarske sem ugotavljal kronološko prisotnost tujega kapitala v Braziliji in

ugotovil, da je brazilski trg bil izrazita ciljna destinacija za mnoge svetovne gospodarske sile.

Tekom 20. stoletja je brazilski trg predstavljal pomemben teren gospodarske kompeticije med

evropskimi in severnoameriškimi (predvsem ZDA) gospodarskimi silami in slednje so pustile

38

največji pečat v vzorcu industrializacije, rasti in razvoju industrijskega sektorja, kot tudi

ustvarjanju pogojev za razcvet storitvenega sektorja. Evropske gospodarske velesile so, od

sredine do konca 20. stoletja, začele izgubljati svojo investicijsko dominacijo v Braziliji in jo

prepuščati ZDA, a vendar so danes še vedno ene najpomembnejših tujih investitoric v

brazilsko gospodarstvo. Po drugi strani pa so ZDA začele boljše zaznavati spekter prednosti,

ki jih ima prisotnost njihovega kapitala v Braziliji in v skladu s tem povečale tako relativni

kot kvantitativni delež svojih investicij v brazilsko gospodarstvo. Prisotnost ameriškega

kapitala na brazilskih tleh predstavlja tudi pomemben geostrateški interes, saj zavezništvo

močne in velike države (kakršna je Brazilija) danes igra velik pomen.

Brazilija je država z dolgo tradicijo tujih investicij in ima zaradi tega zagotovo prednost pri

iskanju oz. privabljanju novega tujega kapitala v svojo državo. Ravno zato, pa bo v

prihodnosti zmogla učinkovite združitve svojih izkušenj in potencialov, ki bo služila kot

potencialni magnet za dodatne investicije tako globalnih gospodarskih velesil kot tudi hitro

rastočih razvijajočih se svetovnih gospodarstev.

39

9. Viri in literatura

2007 Investment Climate Statement – Brazil, 2008.

URL: http://www.state.gov/e/eeb/ifd/2007/80683.htm (citirano 7. 11. 2008)

Banco Central do Brasil. URL: http://www.bcb.gov.br/?CENSUS (citirano 6. 11. 2008)

Baumann, R, 1998. Foreign Investment in Brazil and the International Financial Markets.

URL: http:// www.eclac.cl/publicaciones/Brasilia/4/LCBRSDT014/lcbrsdt014.pdf

(citirano 15. 11. 2008)

Brazil: Economy.

URL: http://www.nationsencyclopedia.com/Americas/Brazil-ECONOMY.html

(citirano 15. 11. 2008

Brazil Natural Resources.

URL: http://www.mapsofworld.com/brazil/map/natural-resources.html (citirano 4. 11. 2008)

Business News Americas. URL: http://www.bnamericas.com/factfile_home.jsp?idioma=I

(citirano 19. 11. 2008)

CIA – The World Factbook – Brazil.

URL: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/br.html

(citirano 7. 11. 2008)

Consulate General of Brazil: Mineral Resources.

URL: http://www.brazilianconsulate.org.hk/ehtml/about_lon_geo_resuorce.htm

(citirano 5. 11. 2008)

De Oliveira Birchal, S, 2003. Western European Direct Investment in Brazil in the 20th

Century. URL: http://www.ceaee.ibmecmg.br/wp/wp6.pdf (citirano 11. 11. 2008)

40

http://www.ceaee.ibmecmg.br/wp/wp6.pdf

http://www.brazilianconsulate.org.hk/ehtml/about_lon_geo_resuorce.htm

https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/br.html

http://www.bnamericas.com/factfile_home.jsp?idioma=I

http://www.mapsofworld.com/brazil/map/natural-resources.html

http://www.nationsencyclopedia.com/Americas/Brazil-ECONOMY.html

http://www.eclac.cl/publicaciones/Brasilia/4/LCBRSDT014/lcbrsdt014.pdf

http://www.bcb.gov.br/?CENSUS

http://www.state.gov/e/eeb/ifd/2007/80683.htm

Demographics of Brazil. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Demographics_of_Brazil

(citirano 6. 11. 2008)

Energy Information Administration: Brazil.

URL: http://www.eia.doe.gov/emeu/cabs/Brazil/Background.html (citirano 4. 11. 2008)

Farell, D, Laboissiére, M, Pietracci, B, 2007. Assessing Brazil's offshoring prospects.

URL: http://www.theinformationcompany.net/downloads/McKinsey.pdf

(citirano 10. 11. 2008)

Finfacts Business News Centre.

URL: http:// file:///C:/Documents%20and%20Settings/anja/Desktop/Brazilija%20faktorji.htm

(citirano 3. 11. 2008)

Foreign Investment in Latin America and the Carribean, 2004.

URL: http://www.eclac.cl/ddpe/noticias/noticias/9/20939/ChapterII_ing8.pdf

(citirano 6. 11. 2008)

Geography of Brazil. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Geography_of_Brazil

(citirano 3. 11. 2008)

Kisovec, M., 2002. Gospodarstvo Brazilije in tuje neposredne naložbe kot dejavnik razvoja:

diplomsko delo. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 47 str.

Naravni viri: Brazil Natural Resources Map.

URL: http://www.brazilmapxl.com/natural-resources-map.html (citirano 5. 11. 2008)

Natek, K., Natek, M., 2006. Države sveta: narava, prebivalstvo, državna ureditev, zgodovina,

gospodarstvo, znamenitosti. Ljubljana, Mladinska knjiga, 710 str.

Politična karta: Brazil. URL: http://www.theodora.com/maps/brazil_map.html

(citirano 3. 11. 2008)

41

http://www.theodora.com/maps/brazil_map.html

http://www.brazilmapxl.com/natural-resources-map.html

http://en.wikipedia.org/wiki/Geography_of_Brazil

http://www.eclac.cl/ddpe/noticias/noticias/9/20939/ChapterII_ing8.pdf

http://www.theinformationcompany.net/downloads/McKinsey.pdf

http://www.eia.doe.gov/emeu/cabs/Brazil/Background.html

http://en.wikipedia.org/wiki/Demographics_of_Brazil

Saba Arbache, J, 2004. The Impacts of Foreign Direct Investment on the Labor Market in

Brazil. URL: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=587884

(citirano 9. 11. 2008)

Spillan, E., J, 2005. Foreign Direct Investment and Globalization in Brazil.

URL: http://faculty.concord.edu/chrisz/M-AIB-05/PDFs/08 Brazil FDI Globalization .pdf

(citirano 4. 11. 2008)

Škrk, M., 2002. Vpliv neposrednih tujih investicij na gospodarsko rast: diplomsko delo.

Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 45 str.

The Course of the Brazilian Economy.

URL: http://www.gwu.edu/~ibi/minerva/Spring1997/Tzung.Shei.Ue/Tzung.Shei.Ue.html

(citirano 12. 11. 2008)

Urh, I., 2007. Vpliv globalizacije na trg dela v državah v razvoju: diplomsko delo. Ljubljana,

Ekonomska fakulteta, 52 str.

42

http://www.gwu.edu/~ibi/minerva/Spring1997/Tzung.Shei.Ue/Tzung.Shei.Ue.html

http://faculty.concord.edu/chrisz/M-AIB-05/PDFs/08BrazilFDIGlobalization.pdf

http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=587884

10. Seznam prilog

Grafikon 1: Trend NTI v Brazilijo v obdobju 1980 – 2004 ( v milijonih US$)

Grafikon 2: Delež NTI v Brazilijo po državah investitoricah v letu 1995 (%)

Grafikon 3: Število tujih multinacionalnih podjetij v Braziliji glede na matično državo (2008)

Grafikon 4: Deleži NTI v države Latinske Amerike v letu 2007

Karta 1: Politična karta Brazilije

Karta 2: Naravni viri Brazilije

Karta 3: Gostota prebivalstva v Braziliji in število (zgoraj) ter delež (spodaj) od vseh

zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih v letu 2000

Slika 1: Demografska rast v Braziliji med 1960-2003

Slika 2: Starostna in spolna struktura prebivalstva

Tabela 1: Zemlja (hrana, pijača, tobak, kavčuk) in MNC

Tabela 2: Voda (hidroelektrarne) in MNC

Tabela 3: Kovinski minerali (avtomobilska, strojna, jeklarska industrija) in MNC

Tabela 4: Nafta in MNC

Tabela 5: Starostna in spolna sestava prebivalstva

Tabela 6: Primerjava kupne moči med različnimi družbenimi sloji v Braziliji v letu 1995

(letni zaslužek gospodinjstva v $)

Tabela 7: Največja tuja multinacionalna podjetja med top 500 in top 100 podjetji v Braziliji

leta 1969 (matična država, neto premoženje)

Tabela 8: Top multinacionalna podjetja v Braziliji v letu 1969

Tabela 9: Največja tuja multinacionalna podjetja v Braziliji med top 550 in top 100 podjetji

leta 1975 (matična država, prodaja podjetij)

Tabela 10: Največja tuja multinacionalna podjetja v Braziliji med top 550 in top 100 podjetji

v letu 1990 (matična država, prodaja podjetij)

43

Tabela 11: Delež prodaje tujih multinacionalnih podjetij (od celotne prodaje) v izbranih

sektorjih v letu 1995

Tabela 12: NTI v svet in delež NTI v Brazilijo v odnosu na celoto med 1970-1996

44