Fikcijskost kot interdisciplinarni problem

• Razumevanje fikcije zahteva interdisciplinarni pristop. Fikcijskost je značilna lastnost književnih tekstov in je kot taka naravna tema za literarnoteoretske raziskave.

• Fikcijski teksti vzpostavljajo svojo lastno realnost, ki spodbija temeljne pojme logike in semantike, zato bi morali biti fikcijski svetovi zanimivi tudi za filozofe.

• Vendar zgodovina obeh ved (filozofije in literarne teorije) kaže, da je fikcijskost privlačila le obrobno in omejeno pozornost obeh ved.

• Šele v zadnjih desetletjih se je zgodilo, da se je v obeh disciplinah povečalo zanimanje za pojem fikcijskosti in da se obe disciplini, ko govorita o tem pojmu, nanašata na isti pojem.

• Do sredine sedemdestih let je bila fikcijskost predmet ločenega disciplinarnega zanimanja: literarni teoretiki so jo razlagali kot lastnost tekstov, filozofi pa so jo iz svoje obravnave bodisi zanemarjali bodisi izključevali kot nenormalni pojav.

• Čeravno tradicionalna literarna teorija fikcijskosti ni zanemarjala, jo je štela za notranji tip organizacije tekstov, in je ni zanimala relacija fikcija-svet.

• Kasneje (v zadnjih desetletjih) pride do spremembe in se literarna teorije loti problema fikcije v okviru širšega kulturnega konteksta.

• Vzporedno s tem razvojem v literarni vedi, pa je filozofija (še posebej filozofska logika) razvila analitična orodja, ki se lahko uspešno spoprimejo s problemi, ki jih zastavljajo fikcijski svetovi.

• Šele tako nastane prostor za interdisciplinarno povezavo pri obravnavi pojma fikcijskosti.

• Čeravno je literarna teorija fikcijo vselej štela za značilno lastnost književnih tekstov (in je tako fikcijskost enačila z liternostjo), je kanoniziran pristop do fikcije (na katerega sta povečini vplivala formalistično-strukturalistično tradicija in Nova kritika) poskusil umestiti fikcijsko lastnost tekstov v neko tekstno sestavino.

• S teoretskega stališča tak pristop do fikcije zrcali poskus, da bi literarni predmet osamili od drugih kulturnih objektov, in poskus pokazati, da je mogoče vse lastnosti in kategorije, ki so pomembne za razumevanje literature, vključno s fikcijskostjo, pojasniti in definirati s pomočjo samega literarnega teksta.

• Literarnoteoretske študije, ki imajo za izhodišče ta znotraj sistemski pristop, se tako niso mogle lotiti vprašanja odnosa med fikcijo in realnostjo ali vprašanja, v kakšnem odnosu je fikcija do drugih ne-aktualnih stanj in dogodkov (mitov, sanj, želja, itn.)

• Današnja situacija pa je drugačna: v literarni vedi se fikcijskost nič več ne definira kot lastnost tekstov. Fikcijo obravnavajo bodisi kot vrsto govornega dejanja ali kot posebno vrsto logike ali semantike.

• Takšen pogled na fikcijo znotraj literarne teorije pa je literarno teorijo prisilil, da se je začela razgledovati po pojasnjevalnih orodjih in metodah na drugih področjih (posebno filozofiji).

• Znotraj literarne vede so nastali interdisciplinarni modeli, ki niso bili prvotno mišljeni, da bi razlagali literarne pojave: literarni teoretiki so si iz filozofske logike, filozofije jezika in estetike sposodili razne pojme, to sposojanje pa se ni končalo le na terminološki ravni.

• Zato si je treba ogledati nekatere pojme, kakor so prvotno nastali na filozofskem področju in bili potem prenešeni na druga teoretska področja (in pri tem pogledati, ali se je spremenil njihov pomen).

Možni svetovi in fikcijskost

• Znotraj filozofije služi pojem možnih svetov različnim ciljem:

• uporabljajo se kot metafizični termin;• kot pojem v modalni logiki;• kot način opisovanja epistemske dostopnosti;• kot metafora v filozofiji znanosti, ki označuje

odnos med vzajemno izključujočimi se paradigmami.

• Pojem možnega sveta se na široko uporablja tudi v estetskih razpravah o reprezentaciji, mimezisu in referenci.

• Možni svetovi torej nudijo splošen okvir in kontekst za opisovanje najbolj opaznega vpliva filozofije na literarno teorijo in temelj za preusmeritev literarne teorije k vprašanjem reference, ontologije in reprezentacije.

• Možni svetovi so poseben pojem, ki se je pojavil v modalni logiki v sedemdesetih letih, da bi oskrbel abstraktne pojme modalne logike s konkretno vsebino: možnost in nujnost sta v tem kontekstu opisani kot svet ali stanje stvari.

• Razprava o možnih svetovih v filozofiji predstavlja splošneje spremembe na tem področju. Spremembe potekajo v smeri razrahljanja filozofskih pojmov resnice, eksistence in relacij jezik-svet.

• Bistvene prvine interdisciplinarne izmenjave med filozofijo in literarno vedo lahko povzamemo takole:

• (1) Možni svetovi (in z njimi povezani pojmi), sposojeni iz filozofske logike, kaže legitimizacijo referenčnih problemov in vprašanj, ki imajo v literarni teoriji opraviti z relacijami med fikcijo in realnostjo.

• (2) Možni svetovi prvič nudijo filozofski pojasnjevalni okvir, ki zadeva problem fikcije. Dolga filozofska tradicija od Platona do Russlla je fikcijo izključila iz filozofske razprave.

• (3) Možni svetovi kažejo, da fikcija v logičnem in semantičnem smislu ni nek izjemni pojav. Fikcija je del večjega konteksta diskurzov, ki ne referira na to, kako stvari v svetu dejansko obstajajo.

• (4) Možni svetovi razbijajo hermetičnost literarnosti in znotrajsistemsko usmeritev, ki sta prevladovali v literarni teoriji.

• Te štiri točke ponazarjajo le eno stran interdisciplinarne izmenjave. Druga stran razkriva težave, ki jih povzroča taka izmenjava.

• V tem kontekstu uporaba pojma možnega sveta v literarni teoriji je treba pojasniti dva problema:

• (1) Literarna teorija ne daje zadostne razlage filozofskih virov pojma možnega sveta.

• (2) V postopku prenosa pojma možnega sveta na področje literarne teorije, ta pojem izgubi svoj prvotni pomen in postane razpršena metafora. Pojem možnega sveta je pojem, za katerega se zdi, da je bil vključen v literarno teorijo brez zadostnega pojasnila njegovega prvotnega pomena.

• Na fikcijske svetove lahko gledamo kot na možne svetove le tedaj, če zanemarimo oziroma odmislimo del logično-semantičnih značilnosti možnih svetov.

• Fikcijski – v nasprotju z možnimi – svetovi kažejo model sveta, ki temelji na pojmu vzporednosti, ne pa na pojmu razvejenosti.

• Možni svetovi temeljijo na logiki razvejenosti, ki določa obseg možnosti, ki se pojavljajo iz aktualnega stanja stvari; fikcijski svetovi pa temeljijo na logiki vzporednosti, ki zagotavlja njihovo avtonomijo in odnos do realnega sveta.

• Fikcijski svet tvori neodvisno modalno strukturo.

Fikcijska vzporednost kaže, da se fikcijska dejstva ne tičejo tistega, kar bi se lahko zgodilo ali pa bi se lahko ne zgodilo v aktualnosti, temveč prej tistega, kar se je zgodilo ali kar bi se lahko zgodilo v fikciji.

Pragmatičnost fikcije

• Fikcijskost teksta je mogoče definirati glede na dani kulturni kontekst, kot pragmatično odločljivo značilnost teksta. Vsaka kultura navaja svoje lastna relativna merila za razvrščanje tekstov: na nekatere tekste gledamo kot na fikcijske, vendar le glede na tekste, ki jih neka kultura šteje za ne-fikcijske – zgodovinske tekste ali znanstvene različice aktualnega sveta.

• Fikcijskost teksta ni ni več imanentna lastnost teksta.

Filozofski pojem možnih svetov in njegova pomembnost za pojem fikcijskih svetov

• Zanemarjanje pojma fikcijskega sveta v literarni teoriji in kritiki je posledica dolge tradicije znotraj teh dveh disciplin, ki sta se osredinili predvsem na mimetično funkcijo literarnih svetov.

• Literarna kritika se je tradicionalno ukvarjala z reprezentacijskimi in mimetičnimi relacijami med svetom literature in aktualnim svetom in ni posvečala nobene pozornosti logičnim in semantičnim implikacijam dejstva, da so literarni svetovi fikcijske, domišljijske konstrukcije.

• Nastane skupina literarnih teoretikov (Eco, Doležel, Pavel, Ryanova), ki začnejo fikcijskost povezovati s filozofskimi modeli, ki imajo opraviti s pojmi možnosti, eksistence, reference in drugimi, ki spodbijejo dvovalentno logiko.

• Literarne študije, na katere vpliva filozofska logika, imajo za posledico drugačen pogled na fikcijskost: fikcijskost se prepoznava s pragmatičnim pozicijo tekstov glede na dani kulturni kontekst.

• Temeljna intuicija, ki stoji za pojmom možnega sveta, pravi, da obstajajo tudi drugi načini, kakšen bi svet lahko bil, da torej obstajajo druga možna stanja stvari. Vendar pa so ravni ti drugi načini, kakšen bi svet lahko bil, zadeva razprave.

• Možni svetovi tvorijo heterogeno paradigmo, ki dopušča razna (različna) pojmovanja o tem, kaj so možni načini eksistence.

• Filozofske razprave o veljavnosti možnih svetov se osredinjajo na to, v kakšnem smislu se, ko razpravljamo o modalnih pojmih, zavezujemo alternativnim ontologijam. Bistvo te razprave je mogoče pojasniti, če si pobliže ogledamo posamezne teorije možnih svetov.

• Razne pozicije glede možnih svetov so dejansko različna stališča glede stopnje realizma, ki naj bi ga pripisali možnim svetovom.

• Radikalno stališče znano kot modalni realizem: vsi možni svetovi – kot tudi aktualni svet – v enaki meri obstajajo v logičnem prostoru, kjer imajo fizično eksistenco.

• David Lewis kot najbolj znan zagovornik tega stališča pravi da “aktualno” ne referira na svet, ki ga naseljujemo mi ali na nek specifičen pojem tega, kaj je realnost. “Aktualno” je indeksikalen izraz – prebivalci vsakega sveta vidijo svoj svet kot aktualen svet.

• Za Lewisa so možni svetovi paralelni (vzporedni) svetovi, avtonomne “tuje dežele” s svojimi lastnimi zakoni in s svojo lastno aktualnostjo. Taki svetovi ne eksistirajo na načine, ki bi se razlikovali od načina eksistence aktualnega sveta.

• (2) Zmerni realizem – obstaja več različic zmernega realizma. Nekatere različice zmernega realizma imenujemo aktualizem.

• Najvidnejši predstavniki aktualizma so Plantinga, Van Inwagen, Adams, Rescher, Stalnaker. Možni svetovi nujno eksistirajo znotraj meja aktualnega sveta in nanje gledamo kot na sestavne dele aktualnega sveta.

• Aktualni svet je zapletena struktura, ki vsebuje tako aktualne sestavine kot ne-aktualne možnosti, to je načine, kake bi stvari lahko bile.

• Možni svetovi so v vsakem primeru rezultat racionalnega obnašanja, ki dopušča le en svet.

• To pomeni, da so načini, kakšen bi svet lahko bil, sestavine realnosti, saj racionalist ne more verjeti, da so možnosti dobesedno tam v nekem prostoru, ki je vzročno ločen od našega sveta. Zmerni realist pripiše možnosti našemu svetu.

• Druga različica zmernega realizma poudarja razliko med možnimi svetovi in aktualnim stanjem stvari. Kripke se loti vprašanja o načinu eksistence možnih svetov tako, da trdi, da so možni svetovi abstraktne entitete.

• To pomeni, da so možni svetovi hipotetične situacije, ne realni “paralelni svetovi”. Razlikuje med modalnostjo aktualnega sveta in modalnostjo hipotetičnih modalnih situacij, ki tvorijo ne-aktualiziran del sveta.

• (3) Antirealizem glede možnih svetov – antirealizem zanika, da bi možni svetovi imeli kakršnokoli pojasnjevalno moč in zanika, da bi imeli kakšnokoli vrsto aktualnosti.

• Antirealizem zavrača možne svetove zato, ker ni nobenega načina, kako opredeliti realnost aktualnega sveta ali realnega, glede na katerega drugi svetovi predstavljajo raznolikost alternativnih možnosti.

• Antirealizem glede možnih svetov je tako del splošnega antirealističnega filozofskega stališča.

• Katero od teh filozofskih različic možnih svetov naj prevzame literarni teoretik, ko opisuje fikcijski svet?

• Lewisovo stališče je zelo privlačno in mamljivo – za bralce je fikcijska Ana Karenina vsaj tako konkretna in znana kot naša prijateljica iz aktualnega sveta. Vendar bi sprejetje Lewisovega stališča vodilo k zelo ekstravagantni ontološki poziciji, ki bi bila sprejemljiva le za malo filozofov.

• Kripkejeva različica možnih svetov kot hipotetičnih situacij je ontološko bolj sprejemljiva s filozofskega gledišča, vendar se zdi intuitivno manj primerna za fikcijo, kjer ne bi bili pripravljeni sprejeti stališča, da so fikcijski svetovi abstraktna stanja stvari.

• Antirealistično stališče pa je v nasprotju z delitvijo med fikcijo in realnostjo, ki obstaja v naši kulturi. Četudi je v nekaterih kontekstih razmejitvena črta med fikcijskim in ne-fikcijskim precej nejasna ali premakljiva, pa se zdi, da je

• priznanje in prepoznavanje te razmejitvene črte del naše temeljne kulturne kompetence.

• Literarna raba možnih svetov nujno vsiljuje odklon od pluralnosti pomenov, ki je značilna za rabo možnih svetov v filozofiji.

• Navzlic raznolikim filozofskim mnenjem o možnih svetovih, je skupna ideja vseh teh mnenj, da tvorijo ne-aktualne možnosti popolnoma koherenten sistem, ki ga je mogoče okvalificirati in opisati in na katerega lahko tudi referiramo.