OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI IN GIBALNA AKTIVNOST

- nekateri praktični primeri dela z otroki s posebnimi potrebami

Mag. Tjaša Filipčič Vsebina:

1. Diagnostika na motoričnem področju: BOTMP 2. Gibalna vzgoja s psihomotorično obravnavo 3. Alpsko smučanje za otroke s posebnimi potrebami in literatura

Ljubljana, maj 2005

2

1. Diagnostika na motoričnem področju- Bruiniks - Oseretsky test Namen: Namen testnega inštrumenta je oceniti fino in grobo motoriko otrok starih od 4 let in pol do 14 let in pol Dve obliki testa: krajša oblika- 14 testov (v nadaljevanju označena z zvezdico) in daljša – 46 testov. Zanesljivost testne baterije:

- kratka verzija; .81- .89 - daljša verzija: .80- .94

Trajanje testiranja: kratka verzija: 15-20 minut

- daljša verzija: 45 -60 min Področja merjenja in testi: Hitrost: * tek na 25 m Ravnotežje:

- stoja na prevladujoči nogi –10 sek * stoja na ravnotežni klopi, na prevladujoči nogi – 10 sek - stoja na ravnotežni klopi, na prevladujoči nogi z zaprtimi očmi – 10 sek - hoja po črti –6 korakov - hoja po klopici – 6 korakov - hoja po črti: peta –prsti-peta – 6 korakov * hoja po ravnotežni klopici: peta –prsti- peta – 6 korakov - hoja po ravnotežni klopici in stopanje preko reakcijske palice

Bilateralna koordinacija

* dotikanje tal s stopali, medtem, ko delaš kroge s prsti-90 sek - dotikanje stopala in prstov na roki, na isti strani telesa – 90 sek - dotikanje stopala, prstov na roki, na nasprotni strani telesa – 90 sek - skakanje na mestu, roka in noga sta na isti strani –90 sek - skakanje na mestu, roka in noga izmenično – 90 sek * skakanje navzgor in ploskanje z rokami - skakanje navzgor in dotikanje pet z rokami

Moč

* skok v daljino z mesta - sed in dvig – 20 sekund - počepi-20 sekund, za vse deklice in fante pod 8 let - sklece ( za fante starejše od 8 let)

Koordinacija zgornjih ekstremitet

- odbijanje teniške žogice in lovljenje z obema rokama– 5 x - odbijanje teniške žogice in lovljenje s prevladujočo roko– 5 x * lovljenje žoge z obema rokama- vržena s petih metrov - lovljenje žoge s prevladujočo roko - vržena s petih metrov

3

- dotikanje vrteče žoge z dominantno roko- 5 sekund * metanje žoge nad glavo v cilj (1 vaja, 5 poizkusov) - dotikanje nosu s kazalcem: oči zaprte –90 sek - dotikanje palca s kazalcem: oči zaprte –90 sek - pivotiranje palca in kazalca na drugi roki – 90 sek

Reakcijska hitrost * ustavljanje palice z izbranim palcem (učitelj spusti palico pri steni) Vidna-motorična kontrola

- striženje kroga s prevladujočo roko - risanje ravne črte s prevladujočo roko skozi “zavito pot” * risanje ravne črte s prevladujočo roko skozi “ravno pot” * kopiranje kroga s prevladujočo roko - kopiranje trikotnika s prevladujočo roko - kopiranje petkotnika s prevladujočo roko * kopiranje prekrivajočega svinčnika- “edigs” s prevladujočo roko

Hitrost zgornjih ekstremitet in ročnost

- postavljanje kovancev s prevladujočo roko v škatlo - postavljanje kovancev v škatlo z obema rokama * Sortiranje kart s prevladujočo roko - odstranjevanje klinčkov s prevladujočo roko - risanje vertikalnih črt s prevladujočo roko * risanje @ v krogu s prevladujočo roko - risanje @ s prevladujočo roko

Literatura:

1. Sherrill, C. (1993). Adapted Physical Activity, Recreation and Sport. Brown & Benchmark.

2. http://www.agsnet.com/

4

2. GIBALNA VZGOJA S PSIHOMOTORIČNO OBRAVNAVO – primerna za posameznike, ki imajo težave na motoričnem področju Pri učencih s težavami na motoričnem področju je zaznati:

• učenci zaostajajo v razvoju na zaznavno gibalnem področju • so nemirni, boječi, zavrti, nerodni, se poškodujejo, bojijo se neuspeha • imajo težave v oblikovanju lastne podobe ali pa je že oblikovana

nepravilno • imajo neugodne izkušnje s poukom športne vzgoje, so gibalno in

storilnostno manj uspešni • so bolehni, a toliko zdravi, da lahko obiskujejo pouk, vendar je program

rednega pouka športne vzgoje za njih neprimeren • imajo centralnomotorične motnje ter po končani medicinski terapiji

potrebujejo take gibalne dejavnosti, ki jim pomagajo pri vključevanju v okolje, v katerem živijo

• so gibalno ovirani ali rekovalescenti po prometnih nesrečah in potrebujejo poseben pristop

Komu priporočamo posebno gibalno obravnavo Učencem, pri katerih učitelj opazi:

• strah, zadržanost, zavrtost ali nemirnost pri gibanju • gibalno neurejenost ali podpovprečno motorično stabilnost • se ne družijo z vrstniki • kažejo težave v zaznavnih sposobnostih, so počasni pri igrah, imajo

težave v prostorski orientaciji in pri kontroli telesa • so hitro utrujeni

Začetek GIBALNE VZGOJE S PSIHOMOTORIČNO ZASNOVO je iskati v korektivni gimnastiki (popravljanje telesne drže) Značilnost te obravnave: 1. pri tej obravnavi lahko učenec sam obvladuje svoje telo in gibanje ter izoblikuje gibalne vzorce 2. Otrok oblikuje gibanje po svojih zamislih in potrebah 3. Pri vadbi ponudimo take gibalne možnosti, kjer sami preizkušajo svoje sposobnosti. Vaje ponovimo velikokrat v različnih situacijah 4. Pri psihomotorični vzgoji ne poudarjamo gibalne storilnosti, temveč je to vzgoja s pomočjo gibanja, vzgoja z zanavanjem. Motorika je le sredstvo za razvijanje harmonične osebnosti. Otroka usposobi za razumno skladnost s samim seboj in za prilagajanje okolici.

� VZGOJNO IZOBRAŽEVALNA NAČELA 1. Lastna aktivnost, samostojnost brez posnemanja 2. Otroku primerne gibalne dejavnosti 3. Razvoju primerne gibalne dejavnosti 4. Lastno usmerjanje in samoobladovanje 5. Kognitivni in afektivni odzivi

5

6. Storilnostna diferenciacija 7. Storilnostna motivacija

METODIČNI NAPOTKI

1. Zagotovimo pridobivanje novih gibalnih vzorcev v različnih pogojih 2. Upoštevamo učenečeve potrebe in motivacijo (kar ima rad, bo rad počel) 3. Vzpostavimo prijetno vzdušje 4. Učenec preizkuša različne gibalne dejavnosti v novem okolju 5. Delamo individualno in ne poudarjamo otrokovih slabosti 6. Vzpostavimo red pri vadbi 7. Upoštevamo že najmanjši uspeh 8. Otroku ponudimo dovolj časa in prostora za pridobivanje in utrjevanje gibalnih

vzorcev 9. Uporabljamo primerne oblike in metode dela (ne čakanja v vrsti) 10. Pri vadbi otrokom dovolimo kričat, se smejati (to so ugodja, ki jih doživljajo) 11. Otroke navajamo tudi na možne neuspehe

PRAKTIČNA OBRAVNAVA A. VAJE PROGRESIVNE RELAKSACIJE ☺ Dihanje (vdihnemo skozi nos, trebuh postane debel in okrogel) ☺ vratne mišice (ramena vlečemo navzgor) ☺ roke (stiskanje pesti obeh rok) ☺ noge (nogi leve in desne noge pritisnemo k sedalu) ☺ trebušne mišice (noge dvignemo od podlage in občutimo, kako se napnejo trebušne mišice in stegna ☺ boki (hrbet pritisnemo k tlom) ☺ obraz (ugotovimo, katere mišice so napete, migamo z nosom, stiskamo zobe) B. OTROŠKE IGRE NAPETOSTI IN POPUŠČANJA ☺ polnjenje balona ☺ elastičen trak ☺ iztezanje in pretegovanje ☺ metanje likov ☺ rdeča, bela, plava ☺ okamenitev ☺ postani večji ☺ stresanje posameznih delov telesa ☺ nihalo stoje in kleče C. VAJE ZA RAZVIJANJE TAKTILNEGA OBČUTENJA ☺razpoznavanje predmetov pod rjuho ☺razpoznavanje ali so predmeti trdi, mehki ☺razpoznavanje predmetov pod hrbtom ☺napiši številko na hrbet D. TELESNA ORIENTACIJA Z DOTIKOM

6

☺Kje se telo dotika tal ? ☺dotikanje telesa in ugotavljanje kje je bil ta dotik ☺ občutenje lahkih predmetov na posameznih delih telesa E. VAJE ZA RAZVIJANJE VIZUALNE, AKUSTIČNE IN VERBALNE TELESNE ORIENTACIJE ☺Učitelj pokaže na sebi posamezne dele telesa. Otrok jih poimenuje ☺Učitelj spremeni položaj, otrok razpoznava spremembe ☺Učitelj se obleče narobe, otrok ga popravi ☺Otroci so veliki, majhni, napeti, sproščeni F. VAJE ZA RAZVOJ TELESNE SHEME ☺ Biti velik, majhen, srednje velik ☺ Igrica »To je to« ☺ Obdaj telo z vrvico ☺ Ugotovi položaj učenca pod rjuho in posnemi njegov položaj ☺ Med tekom se dotakni vrstnika ali tal z določenim telesom ☺ Prilepi se z vrstnikom na žogo z določenim delom in se premikaj ☺ Oblikovanje kipov ☺ Igranje zgodbic G. VAJE ZA TAKTILNO KINESTETIČNO PROSTORSKO ORIENTACIJO ☺Z zaprtimi očmi hodi, lazi, plazi se do cilja ☺Hodi z zaprtimi očmi s palico v roki in išči cilj ☺Z zaprtimi očmi hodi ob steni preko ovir ☺V teku se pravočasno ustavi pred ciljem (žogo, vrečko, skrinjo) Priporočena literatura:

1. Frostig (1989). GIBALNA VZGOJA, NOVE POTI SPECIALNE PEDAGOGIKE 2. B. Kremžar (1992). POSEBNA GIBALNA VZGOJA S PSIHOMOTORIČNO

ZASNOVO, Ljubljana, ZRS za šolstvo in šport. 3. Kremžar, B., Petelin, M..(2001). OTROKOVO GIBALNO VEDENJE, Ljubljana.

Društvo za motopedagogiko in psihomotoriko.

7

3. Alpsko smučanje za otroke s posebnimi potrebami Alpsko smučanje Alpsko smučanje ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Je gibalna aktivnost, ki je pomembna za splošni telesni razvoj, saj se posameznik med učenjem razvija tako na psihomotoričnem, intelektualnem kot socialnem področju. Smučanje ima v okviru aktivnosti v naravi pomembno mesto tudi v Učnem načrtu za športno vzgojo (1998). Pišot in Videmšek (2004) zatrjujeta, da otrok z znanjem smučanja osvoji zaščitni znak in nenadomestljivi del slovenskega izročila. Smučanje za otroke s posebnimi potrebami Še pred nekaj leti je bilo skoraj neverjetno, da bi na smučišču opazili gibalno oviranega ali pa slepega smučarja. Danes je to realnost, čeprav v Sloveniji ni zaslediti veliko literature o tem. Osnoven pregled podaja Vute (1999), najti je nekaj diplomskih nalog (Trampuš, 2001; Vravnik, 2004), več informacij pa nudijo spletne strani (Spletne strani, 2005). V novejši, domači literaturi, ki obravnava poučevanje alpskega smučanja, osebe s posebnimi potrebami niso omenjene, niti ni omenjeno, kakšna naj bi bile pedagoško-didaktične osnove pri učenju smučanja. Zato smo se v pričujočem prispevku odločili, da le- te predstavimo in pokažemo pot do znanja alpskega smučanja. Smučanje gibalno oviranih otrok Gibalno oviranega učenca lahko opredelimo kot učenca s telesno okvaro, ki se kaže, kot prizadetost pri hoji, pri uporabi rok ali pri opravljanju različnih življenjskih dejavnosti. Nekateri otroci se lahko gibljejo le z invalidskim vozičkom. Učenci z gibalno oviranostjo so zaradi bolezni, poškodbe ali drugih motenj, bolj ali manj ovirani v gibanju. Z gibanjem odkrivajo nove sheme gibanja ter spoznavajo sami sebe in svoje okolje. Gibalno ovirani učenci imajo lahko kombinacije z več motnjami: duševnimi, slušnimi, vidnimi, govornimi, … Zaradi večplastnosti prizadetosti je potrebno vsakega učenca obravnavati kompleksno. Smučajo lahko otroci s spinalnimi okvarami, cerebralno paralizo, amputacijami. Za uspešno učenje smučanja gibalno oviranega je potrebno poskrbeti za:

• poznavanje posamezne motnje, okvare

• primerno opremo: smučka, ki jo v tujini imenujejo sitski (tudi monoski), je narejena tako, da smučar sedi v plastičnem kalupu, na katerega je pritrjena smučka. Smučar se poganja s palicama, kjer sta pritrjeni krajši smučki. Na kalupu, za hrbtom smučarja, je povodec s katerim spremljevalec smučarja spremlja

• primeren teren, ki naj bo položen in primerno urejen

• primerno telesno pripravo učenca (razvoj moči v ramenskem obroču in rokah, razvoj koordinacije in ravnotežja), Filipčič, Lah (2004)

Slika1: Telesna priprava v telovadnici (vaja za razvoj ravnotežja)

8

Pot do prvih smučarskih zavojev V nadaljevanju predstavljamo, v praksi, preverjeni program učenja smučanja, ki poteka v treh stopnjah: 1.stopnja: Telesna priprava v telovadnici in doma

Vaja: Držanje dvignjenih bokov v opori na lopaticah 3 – 5'', s fiksiranimi nogami in s pomočjo spremljevalke. Področje mot. sp.: Krepitev hrbtnih mišic.

Vaja: Dvig glave in držanje v položaju 3 – 5'', s fiksiranimi nogami na mali skrinji ob pomoči spremljevalke. Področje mot. sp.: Krepitev trebušnih mišic.

Vaja: Obračanje trupa v levo in desno z medicinko, 2 kg, v predročenju. (vaja se izvaja sede v vozičku ali na tleh) Področje mot. sp.: Krepitev trebušnih mišic.

Vaja: V leži na hrbtu na švedski klopi, pritegovanje dveh 3kg ročk iz odročenja v predročenje (metuljček). Področje mot. sp.: Krepitev prsne mišice in ramenskega obroča.

Vaja: Ohranjanje ravnotežja na polovici valja poliblazin. Področje mot. sp.: Razvoj statičnega ravnotežja

Vaja: Ohranjanje ravnotežja na polovici valja poliblazin z zibanjem levo in desno. Področje mot. sp.: Razvoj statičnega ravnotežja

Vaja: Ohranjanje ravnotežja s simulacijo vožnje s smučko. Področje mot. sp.: Razvoj statičnega ravnotežja.

Vaja: Ohranjanje ravnotežja s simulacijo vožnje s smučko v oteženih okoliščinah in s pomočjo učitelja. Uporabimo polovico valja poliblazin, na katerega je položen veliki kvader. Učitelj nadzoruje delo in skrbi za varnost. Področje mot. sp.: Razvoj statičnega ravnotežja.

Tabela 1: Vadba v telovadnici (slika 2-9; vaje za razvoj motoričnih sposobnosti)

9

2.stopnja: Dvodnevni pripravljalni program na smučišču, kjer učenec:

• spozna smučko (spozna lastnosti in uporabnost pri smučanju, vleko pri vožnji z vlečnico in sedežnico)

• smuča po nezahtevnem terenu, se privaja na gibanje na snegu s pomočjo smučke z manjšo hitrostjo.

Učenje smučanja po nezahtevnem terenu poteka po naslednjem metodičnem postopku:

a) samostojno sedenje v smučki v ravnotežnem položaju s pomočjo pomožnih smučk na palicah,

b) samostojno sedenje v smučki v ravnotežnem položaju brez pomoči pomožnih smučk na palicah

c) samostojno padanje d) smuk naravnost s spremljevalcem po blagem hribu, e) smuk naravnost z zaustavljanjem f) smuk naravnost in nadzor hitrosti spremljevalca s plužno tehniko, g) smuk naravnost in nadzor hitrosti spremljevalca s plužno tehniko ter uporaba

pomožnih smučk na palicah.

• se vzpenja s pomočjo vlečnice. Da se posameznik lahko samostojno vzpenja z vlečnico, mora najprej premagati strah pred vleko in kasneje tekočo uporabo pripomočka z vpenjanjem in izpenjanjem pri vleki z vlečnico.

Vadba poteka po naslednjem metodičnem postopku:

a) opazovanje smučarjev pri vleki z vlečnico, b) teoretični opis vleke z vlečnico, c) delovanje mehanizma na smučki pri vleki z vlečnico in demonstracija delovanja

mehanizma s pomočjo smučarske palice, d) samostojno sproženje mehanizma za izpust sidra ali krožca pri vleki z vlečnico, e) praktična izvedba vleke z vlečnico na manj zahtevni vlečnici

• smuča po zahtevnejšem terenu. Ta sklop zajema: privajanje na sneg in večje

hitrosti, uporabljanje smučk na palicah in sodelovanje s smučarjem spremljevalcem. Za uspešno vodenje in smučanje na zahtevnejšem terenu je sodelovanje smučarja v smučki in spremljevalca v širokih veleslalomskih zavojih nujno. Potrebna je tudi izrazitejša uporaba smučk na palicah.

Vadba poteka po naslednjem metodičnem postopku:

a) prečenje smučišča v poševnem smuku spremljevalca in nagib smučarja k bregu, b) prečenje smučišča v poševnem smuku spremljevalca in nagib smučarja k bregu ter

uporabljanje pomožne smučke na palicah, bližje k bregu (nagib smučarja k bregu omogoča smučarju nastavitev robnikov, kar ga posredno pripravlja na nadzor hitrosti),

c) povezovanje poševnega smuka spremljevalca s plužnimi zavoji in spremembo nagiba smučarja v smučki na ukaz spremljevalca (pred zavojem smučar - spremljevalec ukaže levo in smučar iztegne naprej v stran pomožno smučko in se nagne k bregu. Položaj drži, dokler ne dobi ukaza: ''naravnost'', kar pomeni, razbremenitev smučke in smuk naravnost, ali, ''desno'', kar pomeni, obremenitev desnega robnika z iztegnitvijo desne pomožne smučke in blag nagib telesa v desno.

10

• usposabljanje spremljevalca za skupno smučanje in uporabljanje sedežnice. Da se posameznik lahko samostojno vzpenja s sedežnico, mora najprej premagati strah pred višino in strah pred vožnjo s sedežnico. Vadba poteka po naslednjem metodičnem postopku:

a) teoretični opis sedežnice in njene prednosti pred vlečnico in kako je poskrbljeno za

varnost pri vožnji s sedežnico. O prednosti govorimo predvsem zato, da zabrišemo strah pred višino,

b) preizkušanje in obvladovanje mehanizma za vožnjo z vlečnico, c) intervju z ostalimi smučarji, kako se počutijo na sedežnici in zakaj se raje vozijo s

sedežnico kot z vlečnico. d) spreminjanje pomožnih smučk »cepin« pri sestopu s sedežnice in njihova uporaba, e) poganjanje s preklopljenimi pomožnimi smučkami v »cepin« na ravnem terenu, f) izvedba vožnje s sedežnico.

3. stopnja: Izvajanje smučanja v zimski šoli v naravi, na zimovanju ali smučarskem tečaju V zimski šoli ali kako drugače organizirani aktivnosti v naravi, predelamo in izpilimo vse vaje, ki smo jih pripravili v 2.stopnji. Vse vaje se izvajajo na manj ali bolj zahtevnem terenu. Cilj v tretji stopnji je: samostojnost pri smučanju, kontroliranje hitrosti in uporaba robnikov v zavojih, dvigovanje samozavesti in zaupanje v lastne sposobnosti, znanje in obvladovanje smučke. V tem sklopu učenec izvaja:

a) samostojen smuk naravnost po nezahtevnem terenu z dolgim ravnim iztekom, b) samostojen smuk naravnost po manj zahtevnem terenu, s pomočjo povodca in

kontroliranjem hitrosti spremljevalca in dolgim ravnim iztekom, c) samostojna vožnja po manj zahtevnem terenu s širokimi zavoji in kontrolo

spremljevalca s pomočjo povodca. Smučanje slepih in slabovidnih otrok Funkcija očesa je izredno pomembna. Oko sprejema svetlobo, zaznava predmete in pojave ter pošilja informacije možganom v obdelavo. Prizadetost vida izhaja iz dveh širokih področij, ki jih označujejo problemi ostrine vida in vidnega polja, številne težave z vidom pa so povezane tudi s staranjem. Zmanjšane možnosti vidnega zaznavanja, skupaj s slepoto, bistveno spremenijo način zbiranja informacij o zunanjem svetu. Del te zelo pomembne vloge nadomeščata sluh in dotik, vendar se poleg motnje vida dostikrat pojavlja tudi motnja sluha. Vzrok je lahko tako prirojenega kot pridobljenega značaja. Med pomembnejše vzroke za težave z vidom sodijo diabetična retinopatija (splošna izguba vida, najpogostejša med 40. in 60. letom starosti), glavkom ali zelena mrena (izguba perifernega gledanja), očesna mrena (slabšanje vida), albinizem (prirojena napaka), razvojne napake (prizadenejo strukturo očesa), bolezni, infekcije in poškodbe (maligni tumor očesa, odstopanje retine, tujki v očesu, udarci v oko, ultravijolični žarki), refraktivne napake (kratkovidnost, daljnovidnost); retinitis pigmentosa (genetska napaka), poškodbe očesnih mišic (dvojno videnje) in barvna slepota (zmanjšana možnost razlikovanja nekaterih barv, predvsem rdeče, modre in zelene). Najpogostejše vrste prizadetosti oziroma težav vidnega zaznavanja so:

a) izguba perifernega vida; sposobnost zaznavanja in gledanja naravnost naprej je ohranjena, onemogočeno pa je spremljanje dogajanja v okolici

b) izguba centralnega vida; sposobnost spremljanja okolice je ohranjena, vidni so objekti ob strani, predmeti naravnost pa so temne lise

c) zamegljen vid; predmeti so zaznavni kot zamegljene podobe d) delna slepota; ostanek vida je omejen zgolj na zaznavanje svetlobe e) popolna slepota; posameznik zazna le popolno temo

11

Motorični razvoj otrok z motnjami vida je počasnejši v primerjavi z otroki brez motenj vida (Jong, 1990). Slepi otroci prično hoditi v povrečju pri 20.-ih mesecih, prijemanje objektov in druga kontrola z rokami je počasnejša od 3 do 6 mesecev v primerjavi z otroki brez motenj vida. Zgodnja intervencija je zelo pomembna, vendar ne zmanjša popolnoma zaostankov v razvoju taktilne percepcije (Sherrill, 1993). Osebe z motnjami vida veliko časa posvečajo branju in drugim aktivnostim, ki pa niso športnega značaja, kar negativno vpliva na razvoj motoričnih sposobnosti in športna znanja, predvsem pa na socialne stike z vrstniki. Veliko raziskav je pokazalo, da imajo osebe z motnjami vida nižje aerobne sposobnosti (Shephard, 1990) v primerjavi z osebami brez motenj vida, še posebej velika razlika pa je nastala med moškimi in ženskami, saj so fantje napredovali od 6 do 17 leta, pri ženskah, pa se je napredek zaustavil pri 13.-ih oziroma 14.-ih letih. Razlog: premajhna aktivnost in strah pred poškodbami. Največje razlike na področju motorike med osebami, ki imajo delno in polno izgubo vida je na področju metov, teka in skokov (Sherrill, 1993). Popolna ali delna izguba vida ne izključuje možnosti za športno udejstvovanje. Športniki z motnjami vida so v okviru tekmovalnega udejstvovanja, ki ga na mednarodni ravni organizira IBSA (International Blind Sports Association) razdeljeni v tri skupine: B1: v tej skupini so osebe, ki so popolnoma slepe, ne zaznavajo svetlobe, imajo manj kot 3 stopnje vidnega polja B2: v tej skupini so osebe z ostrino vida manj od 20/400 oziroma do 5 stopinj vidnega polja B3: v tej skupini so osebe z ostrino od 20/400 do 20/300 ali 5-20 stopinj vidnega polja Za uspešno učenje smučanja slepega oziroma slabovidnega učenca je potrebno poskrbeti za:

• poznavanje vrste slepote posameznika

• primeren teren, ki naj ima naraven iztek

• varnost, kjer so tako slepi otroci kot učitelji označeni z vidnimi majicami.

• primerno telesno pripravo učenca (razvoj statičnega in dinamičnega ravnotežja)

Pot do prvih smučarskih zavojev Proces učenja smučanja slepega otroka bi lahko razdelili na več korakov.

1. korak: a) razvoj motorične priprave v telovadnici, predvsem vadba statičnega in dinamičnega ravnotežja s pomočjo različnih ravnotežnih klopic

b) spoznavanje smučarske opreme v telovadnici, kjer otrok opremo otipa, nauči si zapenjati smučarske čevlje in smučarsko okovje 2.korak: prilagajanje na sneg – igre brez smuči in palic a) lovljenje v globokem snegu b) lovljenja v paru (slepi ima pomočnika) c) različne druge elementarne igrice v snegu 3. korak: prilagajanje na smučarsko opremo na snegu. Tukaj ne smemo hiteti. Otroku omogočimo, da sam najde rešitev, tako da je čimbolj samostojen. Predlagamo, da tovrstno prilagajanje izvajamo v mirnem, tihem delu smučišča, kjer bo posameznik lahko koncentrirano poslušal navodila. Za prilagajanje lahko uporabljamo alpsko smučarsko opremo ali pa smučarsko opremo za tek na smučeh (ker je oprema lažja). Metodični postopek prilagajanja izvedemo po naslednjem postopku: a) različna prestopanja na smučeh (okrog svoje osi, okrog krivin, okrog zadnjih delov)

12

b) hoja na smučeh c) padanje in vstajanje ob padcu d) drsenje s smučmi v ravnini- ob straneh ga vlečeta dva pomočnika e) drsenje s smučmi v ravnini, spredaj ga z dvema palicama vleče pomočnik f) samostojna hoja v ravnini, vadeči sledi zvočnemu signalu g) smuk naravnost z različnimi izpeljankami (izmenično dvigovanje smuči, prehajanje iz

visoke v nizko prežo) f) vzpenjanje v rahel breg v povezavi s smukom naravnost (teren ima dolg iztek) 4. Korak: smučanje z enim ali dvema pomočnikoma, ki uporabljata smučarski količek (slika 3) a) vzpenjanje z vlečnico (za počasnejšo hitrost zaprosimo žičničarja) b) smučanje v trojici, s pomočjo palice (vadeči je v sredini, pomočnika ob straneh)- zavoj k bregu, pluženje, klinasti zavoj, navezovanje klinastih zavojev c) smučanje v paru, s pomočjo palice (učitelj spredaj, vadeči zadaj)- zavoj k bregu, pluženje, klinasti zavoj, navezovanje klinastih zavojev d) samostojno smučanje, s pomočjo zvočnih signalov (zelo pomemben varen in položen teren)

Smučanje otrok z motnjo sluha in govora Vrsta okvare sluha je odvisna od mesta v slušnem sistemu, kjer je nastala motnja, stopnja pa je proporcionalna z obsegom okvare. Ločimo dve poglavitni vrsti okvar sluha: periferno in centralno. Značilnost prve je zmanjšana občutljivost slušnega mehanizma, tako da je potreben zvok večje jakosti, da ga bo poslušalec zaznal. Tovrstne okvare sluha srečamo pogosto. Osrednje slušne motnje niso tako pogoste kot periferne. Lahko vključujejo izgubo občutljivosti, a se večinoma kažejo kot nezmožnost pravilno slišati nadpražne zvoke. Glede na obdobje, v katerem se javljajo, vzroke okvar sluha v otroštvu razvrščamo na predporodne, obporodne in poporodne. V vsakem od teh obdobij delujejo specifični dejavniki, nekateri pa se lahko javljajo tudi v dveh obdobjih. Gluhi in naglušni otroci imajo v povprečju več težav v gibalnem razvoju kot slišeči vrstniki. Pogostejši so problemi z ravnotežjem, med gluhimi je več levičarjev kot med slišečimi vrstniki, več je grafomotoričnih težav itd. Vzroki za te težave so verjetno večinoma isti, kot so vzroki za izgubo sluha. V skrbi za otroka je prevelika osredotočenost samo na govorni in jezikovni razvoj, pozabljamo pa se na otrokov celovit razvoj. Naš otrok potrebuje mnogo spodbud: za gibanje in šport, za risanje in barvanje, za ročne spretnosti, za spodbujanje vseh čutil itd. Motorični razvoj je lahko oviran zaradi pomena sluha pri kontroli in regulaciji gibanja. Zvok je pomemben za sinhronizacijo in ritmizacijo gibanja. Oviran je lahko zaradi organske okvare, ker je v srednjem ušesu tudi ravnotežnostni organ človeka ali pa zaradi pomanjkljivih motoričnih izkušenj. Tako strokovnjaki za sluh in govor na osnovi izkušenj ugotavljajo težave v statičnem in dinamičnem ravnotežju. Otroci se veliko gibajo in si skozi igro in sodelovanje pridobivajo motorično prakso. Zaradi pogoste izkjučenosti gluhega/naglušnega iz otroške igre, nepoznavanja pravil, si ne pridobiva ustreznih izkušenj. Ker je bolj opazovalec, postaja nevešč, manj spreten. Pot do smučarskih zavojev V procesu učenja smučanja bi predlagali enak metodični postopek kot pri učenju smučanja otrok brez motenj v razvoju (Pišot, Videmšek, 2004). Potrebno je omeniti nekaj komunikacijskih pravil slišečega človeka z gluhim/naglušnim, ki omogočajo boljše razumevanje in nenazadnje uspešnejše učenje smučanja:

• govori z osebo frontalno obrnjen k njej

13

• ne korakaj in se ne premikaj ob pogovoru • govori normalno glasno in se ne trudi s pretirano artikulacijo • ne zakrivaj ust s pričesko, roko, cigareto, žvečenjem in podobnim • govorec naj bo primerno osvetljenega obraza, ne pa v mraku ali izpostavljen soncu, da

se opazovalcu blešči • uporabljaj kratke stavke • uporabljaj skromen besednjak in ne tujk • ne preskakuj iz teme na temo • govori naj le ena oseba in ne več hkrati • uporabljaj pantomimo, demonstracijo, izrazno živahnost • če oseba ne razume, ponovi ali uporabi pisalo • vzemi si čas in se posveti sogovorcu

Gluhi in naglušni se največkrat pogovarjajo s kretalno mimiko, ki predstavlja naravni izvor sporazumevanja gluhih. Temelji na znakih, ki so jih gluhi ustvarili, da bi izrazili svoje potrebe, notranja stanja in želje. Ob tem uporabljajo:

• mimiko: to so naravni gibi, predvsem rok in obraza, ki izražajo predvsem psihična in emocionalna stanja.

• pantomimo: je nebesedna dramatizacija, oblika teatralnega predstavljanja vsebine, razpoloženja z gibi vsega telesa.

• kretnje: so sistem ročnih znakov, vključujejo obče človeške geste in kodirane gluhe znake.

Učenje smučanja oseb z motnjo v duševnem razvoju Po slovenskem pravilniku o razvrščanju otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjo v duševnem razvoju, je razvrstitev sledeča :

a) lažja motnja v duševnem razvoju; kjer imajo otroci in mladostniki zmanjšane sposobnosti za umsko delo in tako ne morejo biti uspešni pri rednem vzgojno-izobraževalnem delu ter zato potrebujejo posebne oblike izobraževanja (orientacijski inteligenčni kvocient (v nadaljevanju IQ) je med 51-70),

b) zmerna motnja v duševnem razvoju, kjer imajo otroci in mladostniki zmanjšane sposobnosti vzdrževanja kontakta z okoljem, pridobivanja navad in skrb za svoje osnovne potrebe ter učenja preprostih opravil (orientacijski IQ je med 36-50),

c) težja motnja v duševnem razvoju, kjer imajo otroci in mladostniki zmanjšane sposobnosti in so omejeni v gibanju, govoru in v skrbi za svoje osnovne potrebe ter so nesposobni za samostojno delo, lahko pa se priučijo za najbolj enostavna opravila (orientacijski IQ je med 21-35),

d) težka motnja v duševnem razvoju, kjer imajo otroci in mladostniki tako slabo razvite umske sposobnosti in so tako omejeni v svoji sposobnosti gibanja, govora in skrbi za svoje osnovne potrebe, da potrebujejo stalno varstvo, posebno oskrbo in nego (orientacijski IQ je pod 20). Motnja v duševnem razvoju ni bolezen, temveč simptom različnih vzrokov in bolezni. Čeprav obstaja velika razlika v telesnem in motoričnem razvoju med posameznimi otroci z motnjo v duševnem razvoju (Eichstaedt, Barry, 1992; Sherrill, 1993; Planinšek, 1996, Kremžar, 2000) lahko izpostavimo naslednje ugotovitve:

a) otroci z motnjami v duševnem razvoju imajo nižji nivo motoričnih sposobnosti v primerjavi z zdravimi vrstniki, kvantitativni rezultati so razpršeni, kar kaže na heterogeno skupino,

14

b) nivo motoričnih sposobnosti otrok z motnjo v duševnem razvoju je odvisna od stopnje duševne prizadetosti; večja je prizadetost, več težav ima posameznik na motoričnem področju,

c) s starostjo, otroci z motnjo v duševnem razvoju, vse bolj zaostajajo na področju motorike za svojimi vrstniki,

d) nivo aerobne vzdržljivosti je nižji v primerjavi z vrstniki brez motenj v duševnem razvoju

Kljub navedenim nižjim motoričnim sposobnostim, pa ima smučanje pomembno mesto med otroki s posebnimi potrebami, predvsem po zaslugi Specialne olimpijade, kjer je omenjen šport uvrščen med uradne zimske discipline. Pot do smučarskega znanja Tudi pri učenju smučanja, oseb z motnjo v duševnem razvoju, bi predlagali metodične postopke, ki so predstavljeni v novejši domači strokovni literaturi, kjer je tema o metodiki smučanja (Pišot, Videmšek, 2004). Za uspešno pot do znanja, pa bi izpostavili naslednja priporočila:

a) poznati moramo zdravstveno stanje otroka (možnost slabovidnosti, naglušnosti) b) poznati moramo raven otrokovega motoričnega, intelektualnega, socialnega in

čustvenega razvoja c) poskrbimo za varnost pri vadbi (primeren teren, varna smučarska oprema) d) pri delu je potrebno biti potrpežljiv (otroke je lahko strah, nimajo dobre prostorske

orientacije, sposobnost manipulacije nad starejšimi) e) pred vadbo preverimo vse podrobnosti (ali imajo varno opremo, zaščitna očala) f) govorimo jasno in ne preveč g) uporabljamo pravilne metodične postopke, ki so prilagojeni posameznikovi

sposobnosti h) otroke vključujemo v smučarska tekmovanja in zimovanja

Zaključek Alpsko smučanje ima v oviru aktivnosti na snegu pomembno mesto, zato je prav, da ga predstavimo vsem, tudi otrokom s posebnimi potrebami. Začeti smučati, pa ne pomeni, pognati se po hribu navzdol, ampak zahteva skrbno načrtovano in prilagojeno pripravo in vadbo. Učitelj mora poznati osnovne otrokove sposobnosti in zdravstveno stanje, nenazadnje, pa mora uporabljati ustrezne pedagoške-didaktične postopke. V prispevku smo te tudi predstavili in pokazali poti do osnovnega smučarskega znanja za različne otroke s posebnimi potrebami. Prepričani smo, da vsak, prav vsak, lahko dobi nenadomestljiv del slovenskega izročila. Literatura

1. Eichstaedt, B.C., Barry, W. L. (1992). Physical activity for individuals with mental retardation. Champain, Il. Human Kinetics.

2. Filipčič, T. Lah, B. (2004). Individualni program učenja smučanja za učenko na invalidskem vozičku . V Pišot, R., Štemberger, V., Zurc, J., Obid, A. (ur.). Zbornik izvlečkov in prispevkov 3. mednarodnega simpozija Otrok v gibanju. Kranjska Gora.

3. Jong, C. G. A. (1990). The development of mobility in blind and multiply handicapped infants. V Vermeer, Motor development, adapted physical activity, and mental retardation (56-66). Basel, Switzerland: Karger.

4. Kovač, M. Novak, D. (1998). Učni načrt za osnovno šolo. Ljubljana: Urad za šolstvo. Predmetna kurikularna komisija za športno vzgojo.

15

5. Kremžar, B., Petelin, M.,(2000). Otrokovo gibalno vedenje, Društvo za motopedagogiko in psihomotoriko, Ljubljana.

6. Pišot, R., Videmšek M. (2004) Smučanje je igra. Združenje učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije.

7. Planinšek, T. (1996). The Control of Timing Among Children With Down Syndrome. Magistrska naloga. Leuven: Faculteit Lichamelijke Opvoeding en Kinesitherapie

8. Shephard, R.J. (1990). Fitness in special populations. Champaign, Il: Human Kinetics.

9. Sherrill, C. (1993). Adapted Physical Activity, Recreation and Sport. Brown & Benchmark.

10. Spletne strani (2005). http://www.praschberger.com/ 11. Trampuš, N. (2001). Alpsko smučanje otrok s cerebralno paralizo in nekatere

možnosti vpeljave sodobnih trendov v učenje. Diplomsko delo. Fakulteta za šport.

12. Uradni list Republike Slovenije (2000). Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami št.54.

13. Vravnik, V. (2004). Alpsko smučanje kot športno-rekreativna dejavnost pri osebah s posebnimi potrebami. Diplomska naloga. Pedagoška fakulteta v Ljubljani.

14. Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Debora.