Geocentrizem, heliocentrizem

in neskončno razpiranje vesolja v renesansi

Na fotografiji je velika spiralna galaksija v ozvezdju Andromede,

“sestrica” naše Galaksije, oddaljena ~ 2,3 milijona svetlobnih let (vir: NASA, Hubble Space Telescope)

Marko Uršič, Filozofija narave, FF, 2013/14 (dve predavanji)

Geocentrični kozmos kot hierarhija “nebesnih sfer”

Vesolje je bilo v antiki in srednjem veku pojmo-

vano kot sferični kozmos: v središču je bila

Zemlja s štirimi elementi (zemlja, voda, zrak,

ogenj), okrog Zemlje pa naj bi krožile “nebesne

sfere”, nosilke nebesnih teles, in sicer – glede na

hitrost njihovega navideznega kroženja okrog

Zemlje – v naslednjem vrstnem redu: Luna,

Merkur, Venera, Sonce, Mars, Jupiter, Saturn

in nazadnje: najvišje vidno Nebo, tj. “sfera zvezd

stalnic” (“nebesni obok” ali “firmament”).

Navidezno nepravilno gibanje planetov glede

na zvezde stalnice (tj. “nebesni obok”) se je

pojasnjevalo kot sestavljeno iz več kroženj po

virtualnih krogih: “deferentih”, “epiciklih” idr.

Geocentrični sistem je filozofsko utemeljil že

Aristotel v svoji knjigi O nebu, matematično-

astronomsko pa ga je opisal Ptolemaj v obšir-

nem delu, znanem pod naslovom Almagest.

Geocentrični kozmos je veljal vse do renesanse,

ko so takšno predstavo o vesolju presegli Nikolaj

Kuzanski, Nikolaj Kopernik, Giordano Bruno idr.

Aristotel (4. st. pr. n. š.)

Klavdij Ptolemaj (2. st. n. š.)

Sedem nebesnih teles v vesoljnem krogu

Na sliki je 7 nebesnih teles = Sonce +

Luna + 5 planetov (Merkur, Venera,

Mars, Jupiter, Saturn).

V antiki, srednjem veku in renesansi,

vse do odkritja teleskopa v 17. st.,

so poznali samo sedem “premičnih”

nebesnih teles, ki krožijo na sedmih

nevidnih “nebesnih sferah”, znotraj

“nepremičnega” zvezdnega neba

(saj se ozvezdja ne spreminjajo), tj.

znotraj najvišje, vidne “osme sfere”,

“nebesnega oboka”, onstran tega pa

naj bi bilo Nebo, božje Kraljestvo, Raj.

Mimogrede: sedem dni v tednu izvira

iz stare astronomije, saj en lunin cikel

obsega 4 krat 7 dni.

Dvanajst “mojstrov” pod nebom planetov,

iluminirani rokopis, Limburg, 1370.

Bog stvarnik ustvarja svet kot véliki Arhitekt:

s šestilom, v matematičnih proporcih …

Ilustracija iz Biblije,

Francija, 13. st

William Blake, “Starec dni”,

barvna jedkanica, 1794

“Nebeška roža” na južni rozeti vitrajev v gotski katedrali Naše Gospe

(Notre-Dame) v Chartresu, Francija, 13. st.

Geometrijska analiza južne rozete v Chartresu:

dvanajst likov na obodu velikega kroga kot “zrcala” usmerjajo pogled k središču,

v katerem je Kristus; trije veliki kvadrati so tangente srednjih krogov itd.

(Painton Cowen, Rose Windows, Thames & Hudson, London, 1992.)

Sferična popolnost srednjeveškega kozmosa

Aristotel o “nujnosti”, da je nebo sferično:

“Nebo mora imeti okroglo obliko,

ker je ta najbližja njegovi biti in

ker je prva po naravi.” (O nebu, II/4)

Dante (13.-14. st.) v Božanski komediji:

Tam luč je, ki da Stvarnika uzreti

tej stvári, ki le tákrat mir uživa,

ko ji iz lica v lice On zasveti.

Kot roža v prostor gre in se razliva,

dokler da ne razgrne si oboda,

ki je še soncu preobširna njiva.

Vse, kar se vidi tam, je žar Gospoda …

(Raj, 31. spev, prev. Andrej Capuder)

Dantejeva tri onstranska kraljestva

Domenico di Michelino, slika v katedrali (Duomo) v Firencah, 1465. Desno so Firence, levo

Pekel, zadaj se kakor spiralni stolp dvigajo Vice k “zemejskemu raju”, od koder ponese

božji žarek Danteja in Beatrice (kakor “nova” Adama in Evo) skozi nebesne sfere v Raj.

Topografska struktura Dantejevih “treh kraljestev” (rekonstrukcija)

Na tej skici Dantejeve onstranske

topografije je spodaj (obrnjen na

glavo) – Jeruzalem, središče tega

sveta. Pod njim (na sliki še vedno

obrnjen) je Pekel, ki se s svojimi

devetimi krogi spušča skozi

“hemisfero zemlje” do središča

Zemlje, od koder vodi prehod skozi

“hemisfero vode” na drugo stran

Zemlje (k “antipodom”).

Nad drugo hemisfero Zemlje se

dvigajo Vice, spet v devetih krogih,

in sicer skozi elementa zrak in ogenj

(cf. aristotelski štirje elementi): do tu

sega “sublunarni svet”. Nad njim, v

“supralunarnem svetu” se dviga devet

nebesnih sfer, osma je “sfera zvezd

stalnic”, v deveti je “prvi gibalec”,

deseta pa je nebeško Kraljestvo

(Empirej): Raj z “Rožo blaženih”,

angelskimi krogi in samim Bogom.

Vizije nebes kot sferične Luči

Mathis Grünewald: Vstajenje,

del Isenheimskega oltarja,

1515, Muzej v Colmarju

Hieronymus Bosch:

Vzpon blaženih v Raj (izrez),

1490, Doževa palača, Benetke.

Nikolajeva knjižnica

v rojstnem mestu

Kues (lat. Cusa)

v Nemčiji.

Nikolaj Kuzanski

(1401-1464)

Nikolaj iz Cuse, najpomembnejši filozof na prehodu iz srednjega veka v renesanso, je

v svojem glavnem delu De docta ignorantia (O učeni nevednosti, 1440, v treh knjigah)

razvil misel, da so vse vidne in nevidne stvari povezane in da tudi nasprotja sovpadejo

v Absolutu, čeprav to lahko spoznamo le deloma, zastrto, na “simbolen način”:

“Vsi naši najmodrejši in najbolj božanski učitelji se strinjajo v tem, da so vidne stvari

resnično podobe <imagines> nevidnih in da je stvarnik na ta način omogočil ustvarjenim

bitjem, da so jim [nevidne] dostopne v spoznavajočem pogledu kakor v zrcalu in uganki

<quasi in speculo et in aenigmate>. To pa, da so duhovnosti <spiritualia>, ki so nam

same po sebi nedostopne, prepoznavne simbolično <symbolice>, izvira iz zgoraj

povedanega, namreč da so vse [stvari] med seboj povezane v nekem nam skritem in

nedoumljivem sorazmerju <proportio>, tako da iz vseh vznika en univerzum in da so vse

v enem največjem to sámo eno.” (Nikolaj Kuzanski: Učena nevednost, I. knjiga, 11. pogl.)

Nikolaj Kuzanski: “sovpadanje nasprotij” (coincidentia oppositorum)

Kuzanski v skladu s svojim simbolnim mišljenjem ponazori sovpadanje

nasprotij z matematičnimi (geometrijskimi) primeri. Najbolj znan je

primer “sovpadanja” kroga in premice (tangente) v neskončnem

“maksimumu” in/ali “minimumu” (gl. sliko na levi), ki ga razloži takole:

“… zato bo premica AB lok največjega kroga, od katerega ne more biti

večjega. In tako vidimo, kako je najdaljša <maxima> in neskončna črta

nujno najbolj prema, ki pa ji ukrivljenost ne nasprotuje, kajti ukrivljenost

je v tej najdaljši črti enaka premosti <curvitas in ipsa maxima linea est

rectitudo>.” (De docta ignorantia, I, 13)

Sovpadanje kroga in premice pa ima daljnosežne filozofske posledice:

“Vse to nam kaže, da je neskončni krog <circulus infinitus> večen brez

začetka in konca, povsem in nedeljivo edinstven in vseobsežen. In ker

je ta krog največji <maximus>, je tudi njegov premer največji. Ker pa ni

možno, da bi bilo več največjih, zato je ta krog povsem edinstven, saj

je njegov premer isti z obodom. Neskončni premer pa ima neskončno

središče. Očitno je torej, da so središče, premer in obod isti. Naša

[učena] nevednost iz tega uči , da je največje <maximum> nerazumljivo,

ki mu najmanjše <minimum> ne nasprotuje. Kajti središče je obenem

obod <sed centrum est in ipso circumferentia>.” (Ibid., I, 21, poud. MU.)

Kuzanski: “Prenos neskončne krogle na dejansko bivanje Boga”

“V neskončni krogli najdemo tri največje linije,

linijo dolžine, širine in globine, ki se stekajo

skupaj v središču. Središče največje krogle

je istovetno premeru in obodu <centrum

maximae sphaerae aequatur diametro et

circumferentiae>. Torej so v neskončni krogli

te tri linije identične s središčem.”

(De docta ignorantia I, 23, poud. M.U.)

Navezujoč se na hermetično formulo, da je

Bog kakor “sfera, katere središče je povsod,

obod nikjer” <sphaera cuius centrum ubique,

circumferentia nullibi> – Kuzanski zapiše:

“Bog je torej edini absolutno enostavni temelj

<ratio> celotnega univerzuma. In kakor iz

neskončnega kroženja nastane krogla, tako

je Bog kakor največja krogla najenostavnejša

mera vsem kroženjem. […] Največji mir je mera

vseh gibanj, tako kakor je najbolj prisotna

sedanjost <maxima praesentia>, tj. večnost,

mera vseh časov” (ibid., poud. M. U.).

Kuzanskijeva “neskončna sfera”

ima, formalno gledano, podobno

topologijo kot neevklidska,

Riemannova hipersfera (19. st.),

čeprav je slednja po volumnu

končna – vendar brezmejna!

Na sliki (s spleta) vidimo poskus

nemogoče vizualizacije hipersfere

v treh razsežnostih (3D): posamezni

“krožni” preseki 4D-hipersfere so

sfere oziroma krogle v 3D.

Preseganje geocentrizma: Kuzanski kot predhodnik Kopernika in Bruna

Bog je v Nikolajevem “simbolnem mišljenju”

pojmovan/zamišljen “kakor sfera, katere

središče je povsod, obod nikjer” – to pomeni,

da je prisoten povsod, četudi ostaja duhovno

“usrediščen” v sebi – medtem ko je univerzum,

vesoljni prostor dejansko razsrediščen:

“Vesolje torej nima oboda; kajti, če bi imelo

središče in obod, bi imelo samo v sebi svoj

začetek in konec ter bi bilo omejeno glede

na nekaj drugega; zunaj njega bi bilo nekaj

drugega, tudi prostor – stvari, ki sploh niso

resnične. Ker ga torej ni mogoče ujeti med

telesno središče in obod, se vesolja, katerega

središče in obod je Bog, ne dá spoznati.” (De docta ignorantia II, 2)

Za Kuzanca je pomembna distinkcija: vesolje

je brezkrajno (interminatum, kar pomeni tudi:

“nedokončano”), ne pa – tako kot Bog –

neskončno (infinitum):

“… čeprav vesolje ni neskončno, si ga ne

moremo predstavljati kot končno, ker nima

meja, med katere bi bilo ujeto” (ibid.).

Kuzančevi astronomski instrumenti (1444):

torkvet (v sredini), astrolab (pod tokrvetom

desno) in dva nebesna globusa,

leseni (levo) in bakreni (desno).

Kuzanski je razsrediščil univerzum, vesoljni prostor – ne pa Boga

“Tako kot zemlja ni središče vesolja, ni niti sfera

zvezd stalnic njegov obod, čeravno se nam zdi,

če primerjamo zemljo in nebo, da je zemlja bližje

središču, nebo pa obodu …” (De docta ignorantia II, 2).

“Na nebu ni negibnih, fiksnih polov [… zato] je očitno,

da niti ni mogoče najti natančne sredine, točke, enako

oddaljene od polov” (ibid.).

Toda – edino “On, blagoslovljeni Bog, je torej središče

vesolja; Bog je središče zemlje in vseh sfer ter vseh

stvari, ki so na svetu, saj je obenem neskončni obod

vsega. […] obod in središče je Bog, ki je

vsepovsod in nikjer.” (De docta ignorantia II, 2).

Najbolj znano delo Nikolaja Kuzanskega, v katerem

s prispodobo o “absolutnem pogledu” na ikonično-

simbolen način razlaga svojo osrednjo misel, namreč

“sovpadanje nasprotij” <coincidentia oppositorum>,

pa je razprava O Božjem pogledu (De visione Dei,

1453), ki je prevedena tudi v slovenščino. Kristus Vsevladar (Pantokrator),

mozaik, Hagia Sofia,

Bizanc, 1261.

Nikolaj Kopernik

(1473-1543)

Kopernikov véliki obrat: v središču kozmosa je Sonce, ne več naša Zemlja – ki se vrti

okrog Sonca (revolucija) in okrog svoje osi (rotacija)! Za to takrat (in v nekem smislu

še vedno) presenetljivo trditev je Kopernik navajal predvsem naslednja dva argumenta:

1. logično-matematični argument: naravo bolje razložimo z enostavnejšimi hipotezami

(brez realnih “nebesnih sfer”, z manjšim številom fiktivnih krogov, tj. “epiciklov” idr.);

2. metafizično-teološki argument: kot je Platonova ideja Dobrega osrednja med vsemi

idejami, tako je Sonce osrednje med vsemi nebesnimi telesi (sicer pa je že Pitagora učil,

da je véliki Ogenj v središču kozmosa, podobno misel najdemo pri Heraklitu …).

Vprašanje: Zakaj se je heliocentrizem uveljavil šele v renesansi, zakaj se ni že prej?

Kopernik: De revolutionibus orbium caelestium (1543):

Sonce je v središču kozmosa – od geocentrizma k heliocentrizmu

Heliocentrični

sistem, avtor

barvne grafike je

Mathis Nicani, 18. st.

Kopernik papežu: Zemlja se vrti okrog Sonca in okrog svoje osi …

Kopernik v Predgovoru, ki ga naslavlja na

papeža Pavla III., piše:

“… Tako sem ob predpostavki gibanj, ki jih v

nadaljevanju dela pripisujem Zemlji, po številnih in

dolgih opazovanjih končno odkril: če primerjamo

gibanje preostalih tavajočih zvezd [tj. planetov] s

kroženjem Zemlje in so le-ta izračunana za revolucijo

[letni obrat] vsake zvezde, iz tega ne sledijo samo

njihovi pojavi, temveč tudi razporeditve in velikosti

vseh zvezd in sfer; in da je nebo sámo tako

povezano, da ni mogoče nečesa prenesti v noben

njegov del, ne da bi s tem nastala zmeda v preostalih

delih in celotnem univerzumu” (slov. prev., str. 25).

Naslovnica slovenskega

prevoda prve knjige

slavnega Kopernikovega

dela, prev. Matjaž Vesel

Ad 1) Kopernikov logično-matematični argument:

zmanjšanje števila fiktivnih krogov pri razlagi gibanj planetov.

Vir slik: internet; desna skica je bila objavljena v reviji Spika 11 (2010).

Na sliki so narisani ptolemajski krogi za pojasnitev “nepravilnega” gibanja

planeta Marsa v geocentričnem sistemu: to gibanje naj bi bilo sestavljeno

iz več fiktivnih krožnih gibanj (epicikel, deferent, ekvant). S Kopernikovim

heliocentrizmom odpade večina teh fiktivnih krogov, ne pa vsi → povsem jih

ukine šele Kepler, ki na začetku 17. st. uvede elipse namesto krogov.

Pri Kopernikovem heliocentrizmu pa ostaja nerešen astronomski problem:

zvezdna paralaksa, ki ni opazna (s prostimi očmi).

Iz tega dejstva namreč sledi, da se vesolje zelo poveča glede na dotedanje predstave,

to pa je bilo težko sprejemljivo za človeško pamet …

Velikostna razmerja so tu seveda močno pretirana, saj je najbližja zvezda stalnica,

Proksima v južnem ozvezdju Kentavru, od Zemlje oddaljena ~ 270.000 “astronomskih enot”,

tj. tolikokrat dlje od Sonca, naše Zvezde → zato so paralaktični koti zvezd stalnic zelo

majhni, nekaj ločnih sekund, na skici pa paralaksa – zaradi nazornosti – znaša skoraj 45º.

(Vir skice: Sašo Dolenc, Kvarkadabra, na spletu)

Ad 2) Kopernikov metafizično-teološki argument: sredi vesolja je Sonce,

vesoljni Ogenj, vesoljna Luč (kot so učili že pitagorejci, Platon …)

• »Sredi vseh [zvezd, planetov] pa

prebiva Sonce. Kdo bi postavil v

tem svetišču to svetilko na kako

drugo oziroma boljše mesto, kakor

je to, od koder lahko istočasno

osvetljuje celoto? Saj ga nekateri

vendar niso neustrezno imenovali

'luč sveta', drugi njegov 'duh', spet

drugi 'vladar'. Trismegist ga je ime-

noval 'vidni bog', Sofoklova Elektra

'vsevidnega'. Tako resnično, tako

rekoč sede na kraljevskem pre-

stolu, vlada okoli njega delujoči

družini zvezd; in Zemlja ni opehar-

jena Lunine pomoči, temveč, kot

pravi Aristotel v De animalibus, je

Luna Zemlji kar najbolj v sorodu.

Medtem Sonce oplodi Zemljo in ta

gre noseča v letno rojstvo.«

(v slov. prevodu: str. 71, poudaril

M.U).

Slavni Kopernikov diagram heliocentričnega sistema:

v središču je Sonce, okrog so planeti, tudi Zemlja z Luno.

Gaston Bachelard v Poetiki prostora (1957) o Koperniku

Spet sem našel obraze okrog sebe

s hribi in z dolinami resnice.

(Jules Supervielle, Gravitations)

Bachelard: “Podoba, ki služi kot os tega spreminjajočega

sanjarjenja, zdaj zemeljskega, zdaj nebesnega, zdaj

družinskega, zdaj kozmičnega, je podoba svetilke-sonca

in sonca-svetilke. […] Če zgodovine znanosti nasilno ne

moderniziramo, če vzamemo na primer Kopernika

takšnega, kakršen je bil, z vsemi njegovimi sanjarjenji in

mislimi, se zavemo, da se zvezde vrtijo okoli luči. Sonce

je predvsem velika Svečava Sveta. Matematiki bodo

kasneje iz njega naredili privlačno maso. Svetloba je tam

zgoraj načelo središčnosti. Kakšna vrednota v hierarhiji

podob! Svet v domišljiji kroži okoli neke vrednote. /

Večerna svetilka, na družinski mizi, je tudi središče sveta.” (Poetika prostora, slov. prev. Tanja Lesničar-Pučko, 2001).

Arthur Koestler, pisatelj, zgodovinar idej in nekdaj znani

novinar časnika The Times, je napisal lepo knjigo o

zgodovini spreminjanja podobe univerzuma, zlasti v

burnem obdobju renesanse, z naslovom Mesečniki (The

Sleepwalkers, 1959). – Zelo posrečen naslov! Georges de la Tour:

Jezus s sv. Jožefom,

ok. 1630, Louvre, Pariz.

Kopernikovo vesolje je bilo še vedno končno, toda …

Grafika iz prve polovice 16. st. nam ponazarja radovednega

človeka, ki seže skozi “najvišjo nebesno sfero”, tj. “sfero zvezd

stalnic”, k “nebesnim kolesom” – toda spet v prostor, četudi “zunanji”.

Ni “nebesnega oboka”, zvezde so posejane v brezmejno višino/globino

Thomas Digges (1576) je verjetno prvi

spoznal, da se zvezde širijo v neskončno

ali vsaj neomejeno “višino” ali “globino”

(slika spodaj) - a šele Giordano Bruno

je jasno in dosledno razvil to misel.

Na sliki desno: Gostosevci ali Plejade.

Giordano

Bruno

(1548-1600)

Bruno je bil prvi, ki je učil, da je vesolje

neskončno in povsem razsrediščeno.

Spoznal je, da so zvezde druga sonca,

središča drugih svetov, med katerimi

so morda tudi naseljeni z razumnimi bitji.

Vendar je Bruno ohranil novoplatonsko

celovitost vesolja (univerzuma) v Enem:

“Vesolje je eno, neskončno, negibno.”

Duh in narava sta Eno – to misel

pozneje, po Spinozi, imenujemo

panteizem.

V neskončnem vesolju je nešteto svetov (zvezd = drugih sonc, planetov)

Brunov kozmološki dialog O neskončnem, vesolju in svetovih (1584)

“… Obstaja eno neskončno in vseobsegajoče

prostranstvo, ki vse vsebuje in v vse prodira.

V njem so neštevilna nebesna telesa, podobna

naši Zemlji, od katerih ni nobeno bolj v središču

vesolja od kakega drugega, ker je vesolje

brezmejno in zato brez središča in brez meja.”

“Torej ne obstaja samo en svet, ena edina Zemlja,

eno edino Sonce, temveč obstaja toliko svetov,

kolikor vidimo okrog sebe sijajnih svetilk … tako

da je vsak od teh svetov eno središče.”

“Obstajajo torej brezštevilna sonca in neštete

zemlje, ki krožijo okrog svojih sonc ravno tako,

kot vidimo, da okrog nam bližnjega Sonca kroži ta

sedmerica.”

Iz tega pa lahko domnevamo: “Ni mogoče, da

bi razumen in bister duh mislil, da so neštevilni

svetovi, med njimi tudi veličastnejši od našega,

brez podobnih ali bolj naprednih prebivalcev.

Obstajajo torej neskončni, neštevilni prebivalci

univerzuma …” – Še danes ne vemo, ali je to res.

Meglice plina (večinoma vodika) v južnem

ozvezdju Jadro (Vela), skozi katerega “teče”

Mlečna (ali Rimska) cesta, naša Galaksija, v

kateri je, kot danes vemo, več kot sto milijard

zvezd. Meglice so ostanki eksplozije zvezde

supernove, ki se je zgodila pred 12.000 leti,

v sredi pa je pulzar, nevtronska zvezda, od

nas oddaljena “komaj” 1500 svetlobnih let.

(N. Henbest & M. Marten, 1996).

Tycho Brahe, “srednja rešitev” med geocentrizmom in heliocentrizmom:

Sonce se vrti okrog Zemlje, ki miruje, tako kot miruje tudi Sfera zvezd stalnic

(s tem odpade “problem paralakse”) – vsi drugi planeti pa se vrtijo okrog Sonca

Tycho Brahe (1546–1601)

danski astronom,

od leta 1597 dvorni

astronom Rudolfa II.

Habsburškega v Pragi,

njegov učenec in

naslednik je bil

Johannes Kepler

Gibanje planetov: opustitev krogov, uvedba elips

Na osnovi natančnih astronomskih merjenj, zlasti Marsa,

ki jih je opravil njegov učitelj in predhodnik Tycho

Brahe, je Kepler opisal kroženje planetov okrog Sonca

z elipsami. Keplerjevi trije zakoni: 1609 prva dva in

1619 tretji (drugi zakon je ponazorjen desno zgoraj).

Vendar se je Kepler, ki je bil po filozofskem prepričanju

platonik, težko poslovil od krogov, krogel in “idealnih

platonskih teles” (slika desno). V zgodnjem delu

Mysterium cosmographicum (1596) je z njimi še

poskušal razložiti planetne orbite.

Keplerjevo nebesno mehaniko je z gravitacijskim

zakonom posplošil in izpopolnil Isaac Newton.

Johannes

Kepler (1571-1630)

Keplerjevi trije zakoni gibanja planetov

1. Planeti se gibljejo/vrtijo okoli Sonca po

elipsah. V enem [od dveh], v skupnem

gorišču/fokusu teh elips je Sonce.

2. Zveznica (“radij”) Sonce–planet “pokrije” v

enakih časovnih intervalih enake ploščine

[= enake izseke elipse]; iz tega sledi, da se

hitrost planeta na orbiti spreminja.

3. Razmerje med kuboma srednjih razdalj

dveh planetov do Sonca je enako razmerju

med kvadratoma njunih obhodnih časov.

Tretji zakon omogoča izračun razdalje

planetov od Sonca, če so znani njihovi

obhodni časi in če je znana razdalja med

Zemljo in Soncem.

Nota bene: Če opustiš kroge – ki so bili klasično “samoumevni”, tj. pomenili so

“naravno” gibanje nebesnih teles – potrebuješ ne le kinematiko planetov (vedo

o njihovem gibanju ← Kopernik), ampak tudi dinamiko (vedo o silah → Newton),

kajti elipse zahtevajo novo razlago s silami, tj. odgovor na vprašanje, zakaj pa ravno

(planetarne) elipse, saj niso “popolne” kot krogi? Kepler je bil znanilec Newtonove

dinamične mehanike in je v bistvu že vedel, da je Sonce vir gibalne sile planetov.

Keplerjevo prepričanje o posebnosti, enkratnosti naše “vesoljne regije” – kozmos je velika votlina s Soncem v središču in zvezdno Sfero na obodu

• »Nikoli se ne bo zgodilo, da bi bil nebesni videz za

opazovalce, za katere si zamišljamo, da so na teh

[drugih] zvezdah, podoben videzu, ki ga vidimo mi:

sklep je, da bo mesto, v katerem smo, vselej obdržalo

posebno naravo, ki ne more biti pripisana nobenemu

drugemu mestu v vsej tej neskončnosti.« (De stella

nova, nav. iz: Koyré, prev. B. Kante, str. 62, poud. M.U.).

• » … V resnici pa je sredi [regije zvezd stalnic] gotovo

neka neizmerna praznina, velika votlina, ki jo kot zid

ali obok obkroža in tako rekoč zapira trop jasnih zvezd

stalnic; naša Zemlja s Soncem in premikajočimi se

zvezdami [planeti] je umeščena v nedra te neizmerne

votline.« (Pregled …, nav. iz: Koyré, str. 71).

Zanimivo je, da Kepler podpira tezo o posebni, enkratni

naravi naše vesoljne »regije« (tj. Osončja) z znanstve-

nimi, astronomskimi argumenti, npr. z merjenjem

navideznih premerov zvezd – to pa se je z odkritjem

teleskopa izkazalo za zmotno: zvezde stalnice so vidne

le kot točkasta telesa, ker so tako zelo daleč, njihov

navidezni premer (“obstret”) je zgolj optična iluzija.

Skica iz Keplerjeve knjige

Epitome astronomiae

copernicanae (Pregled

kopernikanske astronomije,

1617-1621), vir: internet.

Galileo Galilei (1564-1642)

Galilei (ali Galilej) je bil sprva profesor matematike na univerzi v Padovi, pozneje pa dvorni astronom toskanskih vojvod Cosima II. in Ferdinanda II. de’ Medici ter profesor na univerzi v Pizi. V svojih astronomskih opazovanjih je prvi uporabljal daljnogled (preprost perspicillum), predvsem pa velja za začetnika novoveške naravoslovne znanosti, ki temelji na dveh osnovnih, objektivnih metodoloških pristopih:

naravoslovna znanost = izkustvo + matematika.

Trdil je, da je “velika knjiga narave” napisana v “jeziku matematike”, drugače kot Biblija, sveta knjiga razodetja, katere jezik je “simbolen” – in ob tem verjel, da si ne nasprotujeta.

Kot vnet zagovornik Kopernikovega heliocentrizma je prišel pred inkvizicijsko sodišče v letih 1616 in 1633. Na drugem procesu je bil obsojen, vendar se je rešil najhujšega s preklicem svojih naukov. Ob izhodu iz sodne dvorane pa je baje izgovoril tiste legendarne besede:

Eppur si muove! (In vendar se giblje!)

– namreč Zemlja okrog Sonca, obenem pa “se giblje” tudi vsa znanost, ves človekov miselni, zgodovinski in duhovni svet.

“Stvari,

ki jih nikoli prej

niso videli,

in misli,

ki jih nikoli prej

niso mislili…”

(A. Koyré)

Galilejevi glavni knjižni deli sta:

Sidereus nuncius (“Zvezdni glasnik” ali “Zvezdne novice”,1610)

Dialog o dveh glavnih sistemih sveta (1632)

Zvezdnega glasnika je prevedel Matej Hriberšek, Dialog pa Mojca Mihelič;

obe knjigi je uredil Matjaž Vesel.

Galilejeve Zvezdne novice

(1): odkritje gorá na Luni

• “… površina Lune ni gladka,

enakomerna in popolnoma

okrogla, kot je o njej in o

drugih nebesnih telesih menila

velika množica filozofov,

ampak je, nasprotno,

neenakomerna, neravna in

polna vdolbin in izboklin,

enako kot površina same

Zemlje, ki jo tu in tam ločujejo

gorske verige in globoke

doline” (slov. prev. str. 99)

• “… in kakor se sence

zemeljskih globeli zmanj-

šujejo, ko se Sonce dviga,

tako tudi ti lunarni madeži

izgubljajo svojo temnost,

ko se osvetljena stran veča”

(ibid., str. 101).

Galilejeve Zvezdne novice (2): mnogo novih zvezd v ozvezdju Orion

• “ … tu jih je namreč okoli starih zvezd [vidnih že brez daljnogleda] v razmiku ene ali dveh

stopinj razpršenih več kot 500. Zato smo trem zvezdam v [Orionovem] Pasu in šestim v

Meču, ki so bile opažene že dolgo tega, dodali še 80 drugih, ki se nahajajo zraven in so

bile opažene pred nedavnim [z daljnogledom]” (ibid., str. 123)

Galilejeve Zvezdne novice

(3): Galaksija (“Mlečna cesta”) sestoji iz samih zvezd!

• “… s pomočjo daljnogleda je mogoče tako natančno opazovati substanco oziroma

snov same Mlečne ceste, tako da so, potem ko smo se prepričali na lastne oči, vsa

prerekanja, ki so toliko stoletij mučila filozofe, izgubila svoj pomen in smo se tudi mi rešili

dolgoveznih razprav. GALAKSIJA namreč ni nič drugega kot kopica neštetih trumoma

posejanih zvezd; na katero koli njeno področje namreč usmeriš daljnogled, takoj se pred

tabo pokaže ogromno število zvezd, od katerih jih je večina videti dovolj velikih in dovolj

očitnih; a velikega števila manjših zvezd ni mogoče dognati.” (Ibid., str. 125, poud. M.U.)

Galilejeve Zvezdne novice (4): odkritje štirih

Jupitrovih lun, ki jih je v čast svojim vladarjem in

mecenom imenoval “Medičejske zvezde”

Galilej je pozimi leta 1610 vsako noč več kot dva meseca

skozi daljnogled opazoval štiri majhne “zvezdice” ob

Jupitru in ugotovil, da krožijo okrog njega, tako kot naša

Luna okrog Zemlje. To je bil pomemben opazovalni

argument za heliocentrizem, saj je postalo povsem

očitno, da ne krožijo vsa nebesna telesa okrog Zemlje.

Štirje največji Jupitrovi sateliti/lune so,

po velikosti: Ganimed, Kalisto, Io, Evropa

Vesoljska sonda Galileo je v času

1995–2003 krožila okrog Jupitra in od blizu

poslikala tudi njegove številne lune; zgoraj:

Jupiter in Io (vir: NASA, na spletu).

Levo:

Galilejevi

zapisi iz

Zvezdnega

glasnika

Še en dokaz za vrtenje planetov okrog Sonca: Venerine méne (ali faze)

Galilej je z daljnogledom odkril tudi to, da ima planet Venera (“zvezda” Večernica + Danica), ki je bliže Soncu kot Zemlja, štiri méne ali faze, tako kot naša Luna, medtem ko pri planetih Marsu, Jupitru in Saturnu, ki so dlje od Sonca kot Zemlja, njihovih mén ne opazimo – z Zemlje jih ne moremo videti, ker ti “zunanji” planeti nikoli ne pridejo v prostor med Soncem in Zemljo. Luna pa seveda lahko pride med Sonce in Zemljo: tedaj je mlaj ali celo Lunin mrk, njeni “krajci” pa vidimo, preprosto rečeno, tedaj, ko je kót med Soncem in Luno z Zemlje med 0º in 90º – in analogno velja za Venero. Iz Venerinih mén je Galilej bistroumno sklepal, da se Venera vrti okrog Sonca …

V Galilejevem Dialogu o dveh svetovnih sistemih (1632) trije govorci (Salviati, Sagredo in Simplicij) razpravljajo tudi o vprašanju Venerinih mén, pri čemer tretji (aristotelik) povzema, čeprav nerad, razlago prvega (kopernikanca, dejansko samega Galileja) takole:

• “… ker je res, da nam takrat, kadar se zdi [Venera] zelo velika, kaže rogljičasto obliko, kadar se zdi zelo majhna, pa je videti popolnoma okrogla; ponavljam, ker obstajajo taki pojavi, ne vem, ali se je mogoče ogniti trditvi, da se ta zvezda [tj. planet Venera] vrti v krogu okrog Sonca …” (slov. prev., str. 304).

Na sliki so Venerine méne, kot so

bile vidne z malce boljšim daljno-

gledom med januarjem in majem

2012; ko je Venera blizu Zemlje, je

večja in vidna kot srp, ko je dlje, je

manjša in “polna”.

Galilej je verjel, da je “veliko knjigo narave”

napisal Bog, Stvarnik vesolja

Na začetku Dialoga o dveh svetovnih sistemih, v posvetilu toskanskemu vojvodi

Ferdinandu II. de’ Medici, je Galileo Galilej zapisal (prev. Mojca Mihelič):

• “… in oči upiramo kvišku tako, da se posvečamo veliki knjigi narave, ki je pravi predmet

filozofije: kajti vse, kar v tej knjigi beremo, se zato, ker je izdelek vsemogočnega

Stvarnika, popolnoma ujema, in zato nam je celo bolj dostopna in dragocena, saj se v

njej našemu pogledu najočitneje kažeta Njegovo delo in mojstrstvo. Med vsem, kar se

da v naravi spoznati, lahko po mojem prepričanju na prvo mesto postavimo ustroj

vesolja …”

“Angelova meglica” v ozvezdju Velikega voza (vir: NASA)