Glasilo DiZ 1-13

Tema glasila: KRISTUSOVO ODREŠENJENaš gost: kapucin MARKO SENICA

Znebite se torej vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja. Kot pravkar rojeni otroci zakoprnite po pristnem

duhovnem mleku, da boste z njegovo pomočjo rastli v odrešenje, če ste res okusili, da je Gospod dober. K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli,

a je pri Bogu izbran in dragocen. Glasilo, letnik 12, št. 1, marec 2013, ISSN 1855-2110

1 Pt 2,1-4

NAŠE POSLANSTVO:Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

ZaKON JE POTOVaNJE

Vajin zakon je razburljivo potovanje.Pa ne potovanje na dveh kolesih,kjer se dva trudita voziti drug ob drugem. To je potovanje v tandemu.Dva, ki potujeta v isto smer,na enem kolesu.Dva, ki se učita poganjati kolo v istem ritmu.Pot vaju vodi po asfaltnih in makadamskih stezahpreko hribov in dolin.Ko je pot težka,drug drugega spodbujata,ko je gladka,uživata v čudovitih pogledih.

Zakon je potovanje – vajino skupno potovanje,ki vaju vodi k istemu cilju.Vsekakor pa je to potovanje lepše in lažje,če krmilo prepustila Bogu. Lainey Hitchman

Družina in Življenje3

Bog Oče nas je poklical v življenje in ustvarjeni smo po njegovi podobi. Storjeni greh nas je od te podobe oddaljil in sedaj nas naša grešna narava oddaljuje od življenja po Božjem načrtu. Vseeno je Božja ljubezen do človeka tako velika, da se je za nas učlovečila. Jezus je nato s svojim življenjem dopolnil še tisto zadnje – pokazal nam je zgled in pot do našega osebnega odrešenja. Prav pomenu Kristusovega odrešenja smo tokrat namenili mesto v našem glasilu. Trpljenje in bolečina sodobnemu človeku nista blizu. Vsi bi se radi temu izognili. Tudi Jezus se je trpljenja bal, ne nazadnje je potil krvavi pot ob misli na to, kakšno ceno bo plačal za naše odrešenje. A to skušnjavo je premagal in bil poslušen Očetu do konca. Plačilo pa je bilo veliko! Nam pa naj bo Jezusova zmaga vir upanja, da se bo naše življenje nadaljevalo v večnosti. Le tako lahko vzame vsak od nas

svoj križ in gre dalje …Vsak od nas razume te skrivnosti na drugačen, svojski način in prav vsakega Sveti Duh pelje po unikatni poti življenja. Zato smo veseli vseh pričevanj, ki so tokrat nastala, in jih z veseljem objavljamo. K pogovoru smo povabili brata kapucina Marka Senico, ki nam s svojo preprosto življenjsko izkušnjo odstira pogled na dobroto in ljubezen našega

Boga Očeta. Dela te ljubezni so bili deležni tudi udeleženci Temeljnih in Nadaljevalnih vikend seminarjev, ki po doživeti izkušnji duhovnih vaj prav gotovo laže gledajo v smeri večnega življenja.Naj vas v imenu Diž-a povabim na postni romarski pohod, kjer bomo na križevem potu skupaj z Jezusom premišljevali o skrivnosti in smislu trpljenja. Tako se lahko malce drugače pripravimo na praznik velike noči, ki predstavlja vir veselja in upanja za vsakega kristjana.In prav veselja, čistega slavljenja in zahvaljevanja našemu Gospodu za čudoviti načrt odrešenja vam želim v prihajajočih praznikih!

KAZALO 4 TEMA GLASILA:

KRISTUSOVO ODREŠENJE

6 NAŠ POGOVOR: brat Marko Senica

12 PISMO P. PLATOVNJAKA: Preko trpljenja v novo življenje

14 DUHOVNA POBUDA

20 STARŠEVSTVO: Jezus križ in otrok

22 BITI TAŠČA/TAST: Naš vsakdanji križev pot

23 DELOVANJE DRUŠTVA

32 ZAKONSKA SKUPINA Kranj Zlato polje 1

34 VODITELJSKI PAR: Zakonca Kisilak

46 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje.« (Lk 1,68)

Tudi Jezus se je trpljenja bal,

ne nazadnje je potil krvavi pot ob misli na to, kakšno ceno bo plačal za naše odrešenje.


TEMA MESECA

KRISTUSOVO ODREŠENJEV svetu, ki nam ponuja instant hitre (od)rešitve, naju Kristusovo odrešenje še posebno nagovarja, saj temelji na neizmerni Kristusovi ljubezni do vsakega izmed nas. Skozi gmoto naše grešnosti se je v neizmernem trpljenju dokopal do odrešenja, ker nas je ljubil. In kdo naju lahko reši iz grešnosti, če ne prav on?! Odrešenje je torej milost, ki je prežeta s toliko ljubezni, ki jo premore samo Božji Sin.

Zavedava se, da je iskanje odrešenja med »zakladi sveta« brez pomena in da naju edino »velika noč« navdaja z upanjem, veseljem in notranjim mirom.Njegova neizmerna in brezpogojna ljubezen, ki jo je žrtvoval na križu, nama je navdih pri graditvi

najinega zakona. Kot se je Kristus žrtvoval za nas na križu, tudi najine drobne žrtve, trpljenje v najinem skupnem življenju predstavljajo drobec njegovega križa. Vztrajati v ljubezni, vestno in predano vsak dan opravljati delo doma in na delovnem mestu, biti ljubezniv, dosleden in potrpežljiv pri vzgoji otrok, sprejemati bližnjega, biti pokončen kristjan, plavati proti prevladujoči potrošniški in egocentrični miselnosti – tudi vse to pomeni za naju križ. Zavedava se, da je krščansko življenje nujno zaznamovano s križem, saj nam je on sam naročil: »Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan zadene križ na svoje rame in hodi za menoj!« Da se šele v trpljenju lahko najbolj približamo Bogu, sva spoznala v najinih življenjskih preizkušnjah, ko sva se zavedla najine nemoči in majhnosti. Iz preizkušenj sva vedno izšla močnejša, hvaležna, da je Bog za naju izbral boljšo življenjsko pot, čeprav se nama na začetku ni zdelo tako.Kristus nam poleg trpljenja obljublja še odrešenje: »Kajti, če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« Odrešujoče je zavedanje, da naju Kristus brezpogojno ljubi, tudi ko sva brezvoljna, zaskrbljena, nervozna, utrujena, ko med nama ni razumevanja in je ljubiti težko. Odrešujoče je prejemati zakramente, ki nama dajejo v življenju moč in blagoslov. Najbolj odrešujoča pa je vera, da nama je Kristus s svojim trpljenjem in vstajenjem podelil večno življenje. Molimo, da te vere ne bi izgubili.

M in T

»Želim, da bo ta pot Cerkve, ki jo danes začenjamo …, polna sadov nove evangelizacije.«

Prve besede papeža Frančiška.


TEMA MESECA

KJE BI PREŽIVEL VEČNOST, ČE JUTRI UMREM?Ko se fant in dekle pripravljata na poroko, se nujno soočita z vprašanjem: »Kje bova živela?« Imeti človeka dostojno bivališče je njegova temeljna potreba in danes tudi temeljna pravica.

Predstavljajmo si, da imamo gradbeno parcelo, dovoljenje za gradnjo, kupljen gradbeni material, zakoličeno gradbišče in mi se lotimo zidave. Ker predpostavljamo, da moremo graditi na sveže pokošeni trati ali na pesku (brez ustreznih temeljev oziroma temeljne plošče), začnemo zlagati zidake in po določenem času ugotovimo in se čudimo, ker se na eni strani vse nagiba in podira. Sprašujemo se: »Kje smo zgrešili?« Odgovor je jasen: »Imeli smo napačne predpostavke!«Podobno pri mnogih posameznikih oziroma družinah poteka gradnja »duhovne zgradbe«. Zidake, kot so molitev, razne oblike bogoslužja, družinska romanja, branje Svetega pisma, zakramenti, zlagajo/mo na »trato ali pesek«. Po določenem času (birma, po kateri velika večina birmancev odpade od Cerkve) se čudimo in sprašujemo, kje smo zgrešili. Odgovor: imeli smo napačne predpostavke. Nismo pomislili, da gradimo brez temeljev. To PIP imenuje: pozunanjena pripadnost, servisiranje obredov oziroma duhovni aktivizem. Sklep PIP-a: NUJEN JE PREMIK OD TRADICIONALNE K OSEBNI VERI, saj brez tega premika duhovna rast ni možna.Kaj pomeni premik k osebni veri? Ko sem bil krščen, so se zame in mojo pripadnost Kristusu odločili moji starši in botri. Ko odrastem in sem sam sposoben osebnega in zavestnega odločanja, sem dolžan odločitev staršev in botrov osebno potrditi. To se zgodi, ko mi je evangelij (vesela novica – kerygma) oznanjen na tak način, da osebno srečam (izkustveno doživim) Jezusa in ob tem srečanju v svojem srcu slišim besede: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« (Mr 8,29). Moj osebni odgovor je moja osebna odločitev – moj osebni DA Kristusu. Le na temelju osebne odločitve ZA KRISTUSA lahko gradim svojo duhovno zgradbo.Dokler ne bomo navdušeni nad Kristusom, njegovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, z osebnimi pričevanji in primernimi oblikami nove evangelizacije našli poti

do src ljudi (»Vera je iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi«, Rim 10,17), ki bodo Jezusu rekli svoj osebni DA, mu izročili svoje odnose in svoje domove, ne moremo in ne smemo od njih pričakovati ali zahtevati, da bodo več in bolje molili, meditirali, se versko poglabljali, brali Božjo besedo, skrbeli za verski tisk, gojili družinsko bogoslužje, služili skupnosti … Brez osebnega srečanja z živim Bogom je vse to lahko le dodatni aktivizem.V letu vere imamo priložnost in dolžnost, da se najprej mi, pastoralni delavci, vprašamo: »Kakšno je moje osebno izkustvo srečanja z živim Bogom? Se zavedam, da moram to izkustvo vsak dan znova obnavljati in ga nadgrajevati? Je Jezus zame res živ? Mu dovolim, da v meni dela in me oblikuje?« Šele ko bom na ta vprašanja pozitivno odgovoril, bom postal njegova priča (Apd 1,8) in me bo lahko pošiljal »oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2).

D.S.


NAŠ POGOVOR

Tokrat smo k pogovoru povabili brata kapucina Marka Senico. S svojo preprostostjo nam je povedal, kako on osebno gleda na trpljenje, ki nas pogosto doleti, in kako nam Jezus prihaja nasproti s svojim odrešenjem. S svojimi osebnimi izkušnjami pričuje, da Gospod resnično živi in deluje, le vrata svojega srca mu moramo odpreti …

Se nam lahko na kratko predstavite? Iz kakšne družine izhajate? Kdo vam je bil zgled vere in kdaj je vera postala vaša osebna odločitev?

Rodil sem se v Ljubljani, čeprav imam po starših podeželske korenine. Oče je zaradi iskanja zaposlitve zapustil rodno Prekmurje, prav tako mama Dolenjsko. Bogu sem neizmerno hvaležen, da je tako vodil njune korake, da sta se poti prekrižali in iz te ljubezni sva na svet prijokala dva sinova. Oče je zdaj že na boljšem in imam čudovite izkušnje, kako mi dejansko iz nebes pomaga pri mojem poslanstvu. Vsem trem (Očetu, očetu in mami) sem hvaležen za dar vere. Učila sta me samo to, kar sta si sama prizadevala živeti. Najprej smo bili dejavni sodelavci frančiškanske župnije v Šiški, potem pa smo se preselili v Štepanjsko naselje, kjer smo se srečali z brati kapucini. V Štepanji vasi sem preživel čudovito mladost, saj sem sodeloval v župniji kot ministrant, prepeval in igral v mladinski glasbeni skupini, aktivno pa sem se ukvarjal tudi s športom.

Kako ste se odločili za duhovniški poklic oziroma s čim so vas prepričali ravno kapucini?

Verjetno ni težko ugotoviti, da so me za duhovniški poklic navdušili bratje kapucini iz Štepanje vasi. Kmalu po preselitvi nas je na domu obiskal br. Stane in naju z bratom povabil k ministrantom. V letih srednješolskega oblikovanja in iskanja poklica pa me je osebno najbolj nagovarjal br. Miha, ki je bil s svojo globoko vero, navdušeno hojo za Kristusom in z dobrim občutkom za humor magnet za mlade mojega časa. Sam sem svoj redovniški poklic oz. Božji klic prepoznaval v odkritem povabilu bratov, naj razmišljam o tem, ali bi tudi sam šel po poti

ŽELIM SI, DA BI VSAK DOŽIVEL KAK BOŽJI ČUDEŽ

BRaT MaRKO SENICaredovništva in duhovništva. Ko sem pogosto obiskoval ljubljansko bratstvo, sem spoznaval lepote in križe skupnega življenja. Hvaležen sem, da nisem ničesar idealiziral, saj je vsaka skupnost »kraj praznovanja in odpuščanja«, kot je pred leti zapisal Jean Vannier.

Trpljenje samo na sebi je zlo in ga zato v nebeškem

kraljestvu ne bo več (prim. Raz 21,4). Zato je človek dolžan, da se s trpljenjem srečuje in se mu tudi ogne, če je možno (mimogrede: vsakdanje obveznosti so dolžnost, ne pa trpljenje).

V postnem času se kristjani srečujemo s skrivnostjo Jezusovega trpljenja. Kje vi vidite mesto trpljenja v človeškem življenju, ko bi se pa vsi radi temu izognili?

Trpljenje samo na sebi je zlo in ga zato v nebeškem kraljestvu ne bo več (prim. Raz 21,4). Zato je človek


dolžan, da se s trpljenjem srečuje in se mu tudi ogne, če je možno (mimogrede: vsakdanje obveznosti so dolžnost, ne pa trpljenje). Obstaja pa tudi trpljenje, ki se mu ne moremo ali celo ne smemo ogniti. Življenjske izkušnje kažejo, kako zna dobri Bog tudi po krivih črtah trpljenja ravno pisati: ko dopušča trpljenje in ga ne prepreči, nam pomaga, da lahko postajamo boljši ljudje, bolj odprti za stiske naših bližnjih. Predvsem pa nam lahko ravno prek trpljenja pomnoži našo vero in zaupanje ter poglobi molitev – seveda, če smo sami za to odprti in znamo za to prositi. Zame so največje duhovne vaje obiski starejših ljudi na domu ali v domovih za ostarele. Kako osrečujoče se je srečati s tistimi, ki kljub križem bolezni, slabih odnosov, pretekle zgodovine ... znajo ohraniti veder obraz. In ko se zagledam v njihove roke, vidim v njih odtis rožnega venca. Trpljenje zaznamuje človeka, pušča globoke brazgotine, oseben odnos z Jezusom v zakramentih in molitve pa dajejo moč in upanje na čas, ko tega ne bo več ali bo manjše: Bog daj, da že na zemlji, zagotovo pa onkraj. Po drugi strani pa je težko spremljati ljudi, ki so zazrti zgolj v svoje stiske in obupavajo.

Kako naj si pomagamo pri premagovanju naše grešne narave, ko se nam neprenehoma ponuja toliko različnih poti in skušnjav, ko nekako ne znamo več prav naravnati naših kompasov na večno življenje?

Z naravnanjem kompasa na večno življenje. Meni zelo pomaga iskrena spoved. Pa ne tista »ta hitra«, ko v šali rečeno dva ne moreta tako hitro obhajati, kot eden spoveduje. Zelo dobro je imeti duhovnega voditelja, ki te osebno pozna in spremlja. Pomembno je, da smo najprej iskreni in odkriti s samim seboj in ne iščemo izgovorov in opravičil za svoja slaba dejanja. Nadalje Jezusova spodbuda in ugotovitev v Mr 9,29 (ja, ja, kar Sveto pismo v roke, ne bom tu navedel). In naslednji korak ste pravkar storili, ko ste ga vzeli v roke in prebrali. Najbolj odrešilna popotnica za pravilno naravnan kompas pa je sveta evharistija. Preprosto, a deluje! Če ne pozabim, zjutraj, ko vstanem, molim:

»Hvala, Gospod, za nov dan. Pomagaj mi danes začeti znova!«

Jezus nam gotovo prihaja nasproti s svojim zgledom življenja in sporočilom odrešenja. Nam lahko zaupate kakšno osebno izkušnjo Jezusovega odrešenja?

Meni je Jezus že obvaroval življenje, v to sem prepričan! Ko sem vabil na novo mašo sorodnike iz Prekmurja, sva z redovnim sobratom, ki je sprejel odgovornost za pripravo nove maše, obiskala vsaj 15 družin. Gostoljubnost Prekmurcev je že pregovorna in lahko si mislite, da so silili tudi z domačim vinom. Sam ga seveda kot voznik nisem pil, sobrat pa ga je kljub upiranju večkrat moral (mimogrede: po tej izkušnji ga kar nekaj mesecev ni več). Celo pot je zato spal na sovoznikovem sedežu. Ko sem za volanom blizu Ljubljane zaspal tudi sam, avto pa je zapeljal na nasprotni pas, po katerem se je bližalo vozilo, je bil dragi sotrpin na sovoznikovem sedežu »prebujen od Nekoga«. V snu sem zaslišal »O, mizerja!«, brat pa je z roko zelo trezno zagrabil in obrnil volan, da sva prišla na svoj pas, nasprotno vozilo pa je švignilo mimo. Božji čudež je tudi, da jaz nisem panično odreagiral, ampak sem samo »mirno« poprijel volan in peljal naprej. Brat je seveda zaspal do Ljubljane, jaz pa nisem mogel več, niti v postelji. Razmišljanju o svoji nespameti sem pridruževal hvaležno molitev za obvarovanje vsaj treh življenj.

Kako vi osebno vrednotite zakonsko oziroma družinsko pastoralo?

Ponavljam že večkrat zapisano in izraženo misel, da bi morali več pozornosti iz osnovnošolskega verouka preusmeriti v družinsko pastoralo, katere del je zakonska pastorala. Če se mož in žena prepustita Jezusovemu oblikovanju, sta na najboljši poti, da to, kar je Jezus naredil v njunem življenju, posredujeta tudi svojim otrokom. Vsekakor 45-minutna osnovnošolska kateheza tega ne more nadomestiti,

Ko sem za volanom blizu Ljubljane zaspal tudi sam,

avto pa je zapeljal na nasprotni pas, po katerem se je bližalo vozilo, je bil dragi sotrpin na sovoznikovem sedežu »prebujen od Nekoga«.


še prav posebej takrat, ko katehet večino časa porabi za »krotenje« nevzgojenih otrok. Ko otroci odraščajo, seveda sami izrečejo Jezusu DA ali pa žal tudi NE.

Menite, da je za zakonce (in zaročence) v naši Cerkvi dobro poskrbljeno? Zakaj DA in zakaj NE?

Rad imam dobro voljo in humor. Pred leti me je eden od sedaj že pokojnih bratov dobro potegnil: »Ali veš, da naša mačka ne je salam?« »A, jaaaaa?« sem na dolgo zategnil. »Ja in to zato, ker ji salam nihče ne da!«No, dobre »zakonske salame« je v Sloveniji kar veliko … Samo kaj, ko … Kdor se potrudi, lahko zase najde dovolj zelo dobrih ponudb. (Malo dobre reklame za DiŽ ni odveč, a ne?) Morda ne vedno v krogu svoje župnije, še posebej tam, kjer morda s strani tistega, ki je za to prvi odgovoren, ni dovolj navdušenja.

že v drugi. Zelo podpiram metodo »zakonci zakoncem«. Na seminarju sem pozorno opazoval in videl, s kakšno zavzetostjo in pozornostjo so udeleženci prisluhnili zakoncem, voditeljem seminarja, kar so mi ob spovedi in pogovorih sami od sebe potrdili. Predvsem pa sem vesel, da sem lahko sodeloval pri tem, kar je »mojega«: delitev zakramentov. Spovedovanja je bilo res veliko, hvala Bogu, pa tudi svete maše so bile zelo doživete, globoke, z navdušenim sodelovanjem navzočih. Pomen zakonskih skupin in seminarjev je neprecenljiv!

Sodelovanje med laiki in duhovniki je na tem področju ključnega pomena (sinergija). Kaj bi želeli sporočiti enim in drugim?

Želim si, da bi duhovniki manj časa in denarja posvetili zidovom, kar je delo gospodarskih svetov, in več temu, kjer nas nihče drug ne more nadomestiti. Da ne bo zamer: seveda je obnova zidov in kipov pomembna in je velikokrat povezana s težkimi ekonomskimi in drugimi zagatami. Martino delo je pomembno, Marijino pa še bolj. To velja seveda za vse tiste, ki zaradi »preobremenjenosti« nimajo niti ene zakonske skupine. Tu pa stopa na plano poslanstvo DiŽ-a z oblikovanimi voditeljskimi pari, ki lahko takemu duhovniku velikodušno priskočijo na pomoč. Vesel sem vseh tistih dušnih pastirjev, ki tudi finančno pomagajo zakoncem pri udeležbi na zakonskih seminarjih. Zakonce pa spodbujam, da z ljubeznijo in zavzetostjo pristopate do dušnih pastirjev in jim s svojim sodelovanjem v župniji pričate, da sta seminar ali zakonska skupina na vas pustila velik pečat.

Približujejo se velikonočni prazniki. Kaj je vam osebno najlepše sporočilo velike noči, ki bi bilo tudi spodbuda za vse nas, bralce glasila?

Bog je prišel na zemljo, da bi mi, zemljani, lahko postali nebeščani. Trpel je, da bi se mi lahko resnično veselili. Umrl je, da bi mi lahko živeli, in vstal je od mrtvih, da mi ne bi obležali v ali na tej sicer prekrasni zemlji.Brat Marko, najlepša hvala za vse zaupano in vam želimo še veliko Božjih dotikov in čudežev v življenju.

Pogovor sem pripravila Petra Berčan

Ponavljam že večkrat zapisano in izraženo

misel, da bi morali več pozornosti iz osnovnošolskega verouka preusmeriti v družinsko pastoralo, katere del je zakonska pastorala.

Želim si, da bi duhovniki manj časa in denarja posvetili

zidovom, kar je delo gospodarskih svetov, in več temu, kjer nas nihče drug ne more nadomestiti.

Kako vi ocenjujete pomen in poslanstvo zakonskih skupin, vikend seminarjev in drugih oblik evangelizacije zakoncev oziroma družin?

Samo enkrat sem bil do zdaj kot duhovnik na seminarju DiŽ-a za zakonce, sodelujem pa tudi v zakonski skupini po metodi DiŽ-a, in ko to berete, imam privilegij, da sem tudi


KRIŽ JE LJUBEZENPomislimo, kaj vse je Jezus naredil za nas na križu.

Na križu je ljubil sovražnike: „Oče, odpusti �jim, saj ne vedo, kaj delajo.“

Na križu je ljubil grešnike, zato skesanemu �razbojniku pravi: „Danes boš z menoj v raju.“

Na križu ljubi družine in prijatelje. Janezu �pravi: „Glej, tvoja mati“ in Mariji: „Glej, tvoj sin!“

Na križu je Jezus žejen naše ljubezni: �„Žejen sem.“

Na križu so izrečene besede, ki kažejo �ljubezen do Boga, čeravno se ta ljubezen kaže v zapuščenosti: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!“

Jezus na križu pokaže tudi ljubezen do �sebe: „Dopolnjeno je!“

Po vseh izrečenih besedah Jezus svojo �ljubezen izroči Bogu, ki ga nagrajuje tako, da ga sprejme k sebi: „Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.“

Jezusove besede so ljubezen do Boga, bližnjega in sebe. Lahko rečemo: KRIŽ JE LJUBEZEN.

Vir: Molitve pred križem v pripravi na SDM 2011, p. Krizostom Komar OFM in

mladi iz dekanije Nova Gorica)

»In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20b)Jezusovo življenje, oznanjevanje in ne nazadnje trpljenje ter smrt bi bili brez smisla, če ga Oče ne bi tretji dan obudil od mrtvih. Vstali Odrešenik je svoje učence brž opogumil z besedami, naj se ne bojijo, saj bo z njimi vse dni do konca sveta. Te besede pa niso bile namenjene zgolj tistim, ki so bili priče dogodkom tedanjega časa, ampak so namenjene vsem nam, ki prav tako želimo veselo novico evangelija ponesti v svet. Zato vam želimo, da bi v teh prazničnih dneh velike noči znali odpreti svoja srca Gospodu, da vam vlije moči in poguma za gradnjo odnosov, ki jih živimo drug z drugim.Hvala, dragi naši zvesti bralci, dobrotniki in podporniki za vašo zvestobo in naj vas Gospod prav v času velikonočnih praznikov obilno blagoslavlja.

Hvaležni sodelavci DiŽ-a

VELIKONOČNO VOŠČILO


ŽIVETI S SVETIM PISMOM

VaRNOST NaJINEGa ODNOSa

KaKŠEN JE EVaNGELIJ »PO TEBI«?

Tudi ti pišeš evangelij – vsak dan eno poglavje.

Pišeš ga z deli, ki jih opravljaš, in z besedami, ki jih izgovarjaš.

Ljudje berejo, kar napišeš – naj bo prav ali narobe.

Kakšen je evangelij »po tebi«?Neznani avtor

Ne morem reči, da sem ljubil svojo simpatijo iz srednje šole. Res je: bila sva čudovita prijatelja, hrepenela sva po bližini in skupnem preživljanju časa, uživala v dolgih pogovorih in prebiranju domiselnih in iskrenih ljubezenskih pisem, komaj sva dočakala telefonski klic, se potopila v objem drugega in tam preprosto uživala nebeške trenutke otroške zaljubljenosti. Toda tistega ne morem imenovati ljubezen.

Ker se je nekega dne, še midva nisva vedela zakaj, končalo. No, pravzaprav sva slutila zakaj. Dovolj sva se namreč spoznala, da je nekdo od naju prvi rekel: Ne bo šlo. Bila sva preveč sebična, seveda z izgovorom, da še iščeva pravo osebo. V resnici še nisva bila sposobna ljubiti druge osebe. Nisva še bila pripravljena odmreti svojim osebnim željam in načrtom in jih zamenjati za najine. Seveda sva bila še zelo mlada.Tako nista več dva, ampak eno meso. (Mr 10,8)Najin dan se je zgodil leta 1998. Temu sicer pravijo poroka in naj bi bil prazničen dan, vendar nosi v sebi okus minljivosti. Če poročno obljubo vzameš zares in je tisti da izrečen in mišljen iskreno ter odgovorno, potem si se odločil, da ta dan postane prelomnica v tvojem življenju: predvsem se zlomi sistem osebnih prioritet.Lahko rečem, da sem si vedno želel, da bi bil dober mož. In lahko rečem tudi to, da mi marsikdaj to ni uspevalo najbolje. Ko gledam na to z neke varne razdalje, lahko razloge razdelim v dve skupini:

Moje osebnostne slabosti: razvade, lenoba, �naivnost, sebičnost, slabo samoobvladanje,

odvisnosti, pretirana predanost delu, slaba samopodoba ... Vse to preprečuje sicer iskreni želji, da bi se uresničila.Neznanje: če že premagam svoje slabosti, lahko v �dobri veri počnem stvari, ki učinkujejo nasprotno od pričakovanega.

Te dni poslušam posnetke oddaj na FamilyLife in se spopadam z mislijo, da neznanje botruje neznatnemu deležu mojega neuspeha. Na primer občutek varnosti. Želim si, da bi se moja žena ob meni in zaradi mene počutila varno. Kdaj se žena počuti varno? Večina mož bo odgovorila: Takrat, ko vidi, kako mož skrbi za materialno blagostanje, ko ve, da ima mož dobro in predvsem trajno službo, ko ve, da lahko otrokom finančno omogočita študij in podobno. Takšni so bili izsledki raziskave s približno 3.000 anketiranci. A taista raziskava ugotavlja, da se s takimi trditvami ženski del sveta ne strinja najbolj: žene menijo, da je zanje najpomembnejša čustvena varnost. In čeprav žene zagotovo ne bi uživale v finančni stiski, bi jo izbrale, če bi to pomenilo, da imajo ob sebi moža, s katerim se skupaj prebijata skozi težave. Če žena nima gotovosti, da je med njima z možem vse v redu, ji noben denar tega sveta ne zagotavlja varnosti.Marsikdo se znajde v čudnem vrtincu: dela nadure ali širi posel in delo prinaša še domov, dela pozno v noč in cele vikende, je stalno na službeni poti


NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU …Ko sam izkusiš trpljenje in uboštvo, začneš bolj gledati na ljudi okoli sebe. To ni prekletstvo, temveč priložnost, da zaznamo potrebe ljudi, ki živijo okrog nas. Pridemo do bistvenega spoznanja, da je topla beseda, spodbuda za trpečega kot balzam za njegovo dušo. Največji dar, ki ga lahko podarimo drug drugemu, niso samo gmotne dobrine, temveč naše lastno srce. V preizkušnji sem sama spoznala pomen svetopisemskega stavka: Nosite bremena drug drugemu. Začela sem se zavedati, da sem bila zaradi svoje sebičnosti, egoistične narave in zaverovanosti vase omejena samo na lastne težave in tako nisem bila sposobna videti ljudi okrog sebe ter zaznati njihovih potreb. Šele ko sem sama izkusila stisko in trpljenje, sem spoznala, kako potrebna je pozornost ljudi. Včasih sem si mislila, da se me ne tičejo problemi drugih, da se pač ni vljudno vtikati in spraševati. Čeprav sem vedela, da je oseba v težki situaciji, na primer, da je nekomu umrla bližnja oseba, da je nekdo končal razmerje, da se nekdo bori z boleznijo, da je nekdo je izgubil službo … Mislila sem si, da bo že kako, kaj mu bo moja beseda, lahko ga bom samo spomnila na trpljenje, ki ga prestaja in se bo potem počutil še slabše. V svoji lastni preizkušnji pa sem spoznala, kako zelo sem se motila. Kako sem bila ozkogleda in zaprta, v meni je prevladoval strah. Bila sem daleč od Boga. Bog je s tem, ko mi je poslal preizkušnjo, zmehčal moje trdo srce. Vem, da je dolgo stal pred vrati in trkal, tokrat pa sem mu odprla in vstopil je. Nositi breme drugemu še zdaleč ne pomeni, da nam je težje. Naj nas ne bo strah tega! Bog nam bo dal moč, da nosimo vsa bremena z lahkoto, če bomo le odprli svoje srce za ljubezen. Kajti ko dajemo, prejemamo … Dovolimo, da božja ljubezen steče v nas in skozi nas na vse ljudi okrog nas. Svet danes potrebuje ljudi, ki preidejo od besed k dejanjem … IN TAKO BOSTE IZPOLNILI KRISTUSOVO POSTAVO (Gal 6,2).

Branka

in v pripravljenosti, če zazvoni službeni mobilni telefon – vse to zato, da bi še več zaslužil, da bi še več privarčevala ali si še več privoščila. In predvsem, da bi se njegova žena bolje počutila. Toda, ali s tem izpolnjuje svoje poslanstvo moža? Osrečuje svojo ženo in otroke?In potem so tu še igrače. Igrače za moške – na primer avtomobili. Ali pa hiše in drugi večji »projekti«. A res potrebujem najsodobnejši enoprostorni ali cestnoterenski avtomobil z dvanajstimi zračnimi blazinami, da bi svojemu prvorojencu in mladi mamici nudil varnost? Ali je to samo prikladen izgovor za mojo materialistično željo?Zanimivo bi se bilo o tem pogovoriti s svojo ženo, dekletom, partnerico. Kaj nama v resnici pomeni materialno blagostanje? Koliko svojega življenja in čustvene varnosti bova zastavila zaradi denarja? Res potrebujeva nov avtomobil? Se morava res preseliti v večjo hišo? Morava res sprejeti bolje plačano delovno mesto v zameno za več stresa in manj prostega časa? Kariera ali družina? Denar ali preprostost? Česa si želiva v najinem skupnem življenju? V čem uživava? Česa se najbolj veseliva? In pravzaprav: še veva, zakaj sva se poročila, zakaj sva skupaj? Je med nama več ekonomije ali ljubezni? Sva sodelavca v nekakšnem vzajemnem družinskem podjetju, taksista in varnostnika svojih otrok ali predvsem dve duši, tako zaljubljeni, da gorita druga za drugo in se veselita sadov njune ljubezni in Božjega blagoslova ...... dokler ju nekega dne smrt ne loči.Ljubezen nikoli ne mine. (1 Kor 13,8)

Mitja Stantič, objavljeno marca 2011 na http://mitjastantic.blogspot.com/


PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

p. Ivan Platovnjak

Vsi iščemo rešitev, odrešenje. Hrepenimo po

polnosti življenja.

Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, smo »zmožni Boga«.

Zato smo nenasitni. Nič končnega nas ne more povsem potešiti.

Pred vama je skrivnost velikonočnega tridnevja: veliki petek, velika sobota in velika noč. S tem premišljevanjem vaju želim spodbuditi, da bi stopila z Jezusom na pot odrešenja, ki vodi preko trpljenja. Povabim vaju, da si vzameta čas in se zavesta, da nista v tem branju in premišljevanju sama, temveč da je z vama troedini Bog. Le v njegovi moči, v moči Duha, bosta zmogla storiti korak naprej v svojem sprejemanju in vztrajanju na poti, ki vaju vodi k temu, po čemer hrepenita.

PREKO TRPLJENJa V NOVO ŽIVLJENJE

Vstopiti v Božjo navzočnostPočasi se umirita. Lahko si pomagata tako, da se zavesta svojega dihanja in preprosto sledita vdihu in izdihu ter se prepustita ritmu dihanja. V molku se poskušata zavedati sebe v Bogu. Pomembno je, da sta, vsak zase, čeprav oba skupaj, nekaj časa v Božji navzočnosti brez besed … Lahko pa eden bere počasi z vmesnimi premori spodnje stavke:Sva v Tebi … z vsem telesom, dušo in srcem … potopljena vate, polnost Življenja.Ti si v naju … v najinih občutkih, mislih in željah … v najinih srcih te žeja po naju.Ti naju obdajaš z vseh strani: spredaj in zadaj, zgoraj in spodaj … z žarki sonca, z zrakom, najino medsebojno bližino …Ti se naju dotikaš … s svojo nevidno roko; po besedah Svetega pisma, po najinih besedah ljubezni, spoštovanja, odpuščanja, medsebojnega sprejemanja …Ti naju objemaš … kot zrak … svetloba … zvoki …Ti naju ljubeče gledaš … in se naju veseliš …Po vsaj petih minutah, ko globlje vstopita v Božjo navzočnost, prosita za milost Svetega Duha, da bi globlje dojela to, v kar vaju vodi spodnje premišljevanje, in kar vama po tem govori vajin Gospod in Bog za vajino življenje v zakonu in družini …

Vajino iskanje, hrepenenje …Ljudje vseh časov in kultur so vedno iskali odgovor na temeljna življenjska vprašanja o smislu življenja in smrti, trpljenja in zla. Vsi iščemo rešitev, odrešenje. Hrepenimo po polnosti življenja. Kar nas neskončno razlikuje od živali, je to naše nepotešeno hrepenenje. To je bistvena prvina naše narave. Hrepenimo po neskončnem, po absolutnem, po Bogu. Naša človeška narava terja za svoj cilj nekaj, kar je zunaj nas, kar nas presega. To velja samo za ljudi v nasprotju z vsemi drugimi bitji, ki imajo zmožnost, da se sama oblikujejo in dopolnjujejo. Zakaj? Odgovor nam dajejo prve strani Svetega pisma: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril« (1 Mz 1,27). To podobnost najdemo prav v našem temeljnem hrepenenju po Absolutnem. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, smo »zmožni Boga«. Zato smo nenasitni. Nič končnega nas ne more povsem potešiti. »Zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi,« nam govori sv. Avguštin.Ustavita se vsaj za pet minut in prisluhnita svojemu iskanju, hrepenenju … Poskušajta ga vsak zase ubesediti. Lahko si to tudi zapišeta … Nato počasi nadaljujta z branjem in premišljevanjem. Lahko pa ostaneta tudi samo ob tem besedilu in gresta naprej kdaj drugič.


Jezus Kristus, pribit na križ, nam odkriva v vsej možni

globini, kdo je naš Bog, kdo smo mi in kaj je greh, zlo. Izraža radikalno ljubezen.

Dopustita, da vaju počasi prežema Kristusov Duh,

ki vama edini more omogočiti, da bosta mogla z vsem srcem in močjo verovati v Jezusovo vstajenje in tudi sama vstajati po vsakem vajinem padcu v medsebojnem odnosu.

V trpljenju, na križu vaju čaka …Trpljenje je in ostaja zlo in je samo v sebi nesmiselno. Tudi Jezus ne daje razlage trpljenja, ampak postane v njem sam navzoč. Ne odstrani križa, temveč ga sprejme. Poslanica ubogim, bolnim in trpečim ob sklepu 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi: »Kristus trpljenja ni odpravil: niti nam ni hotel v celoti razkriti njegove skrivnosti. Vzel ga je nase in to je dovolj, da razumemo, kako je dragoceno.« Trpljenje in smrt ne bosta nikoli »lepa«, lahko pa na nerazložljiv način postaneta »dobra«, če ju živimo z Osebo, ki je trpela in umrla, da nam pokaže, kako s trpljenjem in smrtjo ni vsega konec. Priznati pa moramo, da prav nesreče, katerih posledic ni mogoče odpraviti, pogosto primorajo človeka, da se poglobi v moralne in duhovne vrednote, ki jih do takrat ni dovolj cenil ... Brez tovrstnih »spodbud« bi le malokdo odkril tisto, kar edino daje smisel slehernemu človeškemu življenju. Prav v trpljenju nas čaka namreč tudi On, ki je vse to vzel nase!Jezus Kristus, pribit na križ, nam odkriva v vsej možni globini, kdo je naš Bog, kdo smo mi in kaj je greh, zlo. Izraža radikalno ljubezen, ki se v celoti daje za druge; izraža ljubezen, ki je močnejša od smrti. Bog ne čaka, da bi tisti, ki so grešili, prišli in se spravili z njim. Sam jim gre naproti in se z njimi spravi. Križ je izraz »nespametne« Božje ljubezni, ki se razdaja do najglobljega ponižanja, da bi tako objela in rešila vsakega človeka. Križ nam nenehno govori: »Človek, glej, kako neizmerno te Bog ljubi.«Znova se ustavita in dopustita, da se vama približa ta nedoumljiva Božja ljubezen … Prinesita pred njega, ki je tudi za vaju na križu, vse, kar vaju ločuje od zaupanja v Božjo ljubezen in tudi v vajino medsebojno ljubezen …

uresničuje v sprejemanju oznanila, tukaj in zdaj. To oznanilo o vstajenju vabi vsakega človeka k odgovoru. Nikogar noče prisiliti k padcu na kolena. Tudi Jezusovi učenci niso bili prisiljeni k izpovedi vere v njegovo vstajenje, temveč so se morali odločati zanj v naporu vere, iti skozi najrazličnejše dvome. Živeti vstajenjsko vero pomeni živeti mišljenje (logiko) evangelija po zakonitostih Kristusovega Duha.Dopustita, da vaju počasi prežema Kristusov Duh, ki vama edini more omogočiti, da bosta mogla z vsem srcem in močjo verovati v Jezusovo vstajenje in tudi sama vstajati po vsakem vajinem padcu v medsebojnem odnosu. Naj se vama ne mudi.Na koncu si medsebojno delita vse tisto, kar vama je dal Božji Duh po tem branju in molitvenem premišljevanju. Ko zmoreta drug z drugim deliti svoja najbolj notranja občutja, Božje dotike, spoznanja, sta že na poti vstajenja. Takrat je Gospod resnično vedno bolj živo navzoč med vama. Resničnost tega lahko vidita tudi v poročilih o Jezusovem vstajenju (npr. Lk 24).

Vstanita skupaj z Jezusom …Jezusovo vstajenje ni le povsem poseben dogodek, ampak dogodek, ki je odprt v prihodnost ter je začetek in uresničenje splošnega vstajenja mrtvih. Pričenja nov svet in »nov človeški rod«. Iz njega že odseva tista nova resničnost, po kateri celotno stvarstvo vzdihuje in hrepeni: svoboda Božjih otrok (Rim 8, 19). Vsak človek je poklican, da postane po veri in krstu v Kristusu »nova stvar«, »novi človek«: »Nisem več jaz, ki živim, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20). Vstajenje se namreč


Ko se človeku zgodi kaj težkega, razočaranje, bolečina, si želi, da bi mogel o drugem verjeti, da se lahko spremeni in da se stvari lahko obrnejo na dobro. Kaj naj ji odgovorim? So stvari, ko se zgodi nekaj težkega, res zapečatene? Kakšno stališče naj človek vendar zavzame do težkih stvari, ki se mu zgodijo v življenju? Post je še posebej primeren čas, da premišljujemo o teh stvareh.

»Da,« sem rekla, »lahko se spremeni, vendar le v primeru, ko dopusti Bogu in ljudem, da mu pri tem pomagajo. Človek je sam, brez pomoči redkokdaj pripravljen na spremembe. Res pa je, da Bog noče in ne more nič proti človekovi svobodni volji. Bog sicer še vedno išče in na mnogo načinov nagovarja človeka, ker njegova ljubezen ne pojenja in se ne zmanjša.«»Misliš, da imamo mi kakšno vlogo pri tem, ko vidimo nekoga, ki ni dovzeten za opomine?«»Na prvi pogled zgleda, kot da ne moremo nič pomagati, vendar sama menim, da temu ni tako.

DUHOVNA POBUDA

Ko se človeku zgodi kaj težkega, razočaranje,

bolečina, si želi, da bi mogel o drugem verjeti, da se lahko spremeni in da se stvari lahko obrnejo na dobro.

SE ČLOVEK LaHKO SPREMENI?»Se človek lahko spremeni?« me je pred kratkim vprašalo mlado dekle, ki jo je presenetila posebna novica s posebno težo – novica o nekom, ki ji je bil drag. Kaj naj ji odgovorim, saj sama iz svojih osebnih izkušenj dobro vem, kako težko se je spremeniti, kako težko je splezati iz lastnih utečenih navad, iz svojih miselnih vzorcev.

Prepričana sem, da smo prav v takih primerih poklicani ne k herojskim dejanjem, pač pa k herojski veri. Te verjetno zanima, kaj naj bi to sploh bilo?«

Imeti herojsko vero pomeni …Začela sem ji razlagati, kako sem trdno prepričana, da Bog ljubi vsakega človeka in da je on sam pripravljen narediti vse, da bi ga pritegnil v svoje, Očetovo, naročje. Ne le da je pripravljen vse narediti, pač pa je to tudi že storil. Svojega Sina je poslal na ta svet in ta je bil pripravljen umreti namesto človeka. On, Jezus Kristus, je že plačal kazen za tega človeka, ga je že odkupil s svojo krvjo. Zakaj? Ker ga neizmerno ljubi.»Ja, saj res, to sicer vem, saj to je storil za vse nas. Ampak, da to velja tudi zanj, mi pa ni prišlo na misel. Kaj naj torej konkretno naredim, kako in s čim naj začnem?«Razložila sem ji, da se moramo mi najprej dobro zavedati, kako pomembno vlogo imamo pri tem in da je lahko ta vloga izrednega pomena. Moja vloga je v tem, da najprej v sebi obnovim svoje osebno zaupanje v dobroto Boga in začnem z molitvijo za človeka, ki je v potrebi – v nevarnosti, da se ne le izgubi, pač pa tudi pogubi. Gre torej za pomembne stvari, gre za življenje.Zaupala sem ji, kako tudi meni velikokrat ob takih primerih zmanjka vere za »težke primere« in kako mi takrat pomaga citat iz Pisma Hebrejcem (Heb 12,2), kjer me pisec opominja, da v takšni tekmi lahko


zmagam le, če imam uprte oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. Zelo konkretno navodilo: najprej upreti oči v Jezusa in obnoviti tesno prijateljstvo z Njim. Potem mu vse natančno povem in ga prosim, naj on s svojo vero dopolni mojo, ki je premajhna. Ko spoznam, da ni vse odvisno od mene oziroma od moje vere, pač pa da mi jo je Jezus pripravljen dopolniti, ga z novim zaupanjem prosim za dotično osebo. Včasih me vodi k molitvi devetdnevnice, postu ali h kakšni drugi molitvi. Zavedam pa se, da je pri tem najpomembneje, da res molim iz vsega srca, z vero srca, ne le z vero razuma. Zelo mi je v pomoč in spodbudo Božja beseda, ki jo moram v težkih situacijah »zaužiti« tudi po trikrat ali celo večkrat na dan – kot v času bolezni uživamo zdravilo. Moj delež je, da poskušam res verjeti Božji besedi in slediti navodilom ljubezenskega pisma (Sveto pismo).Pred kratkim me je Gospod nagovoril po besedah preroka Jeremija, ki jih je zapisal v Žalostinkah: »Zakaj Gospod ne zavrača za vselej; zakaj če je prizadel bolečino, se bo usmilil po obilju svoje dobrote. Zakaj ne muči iz srca ali žalosti človeških otrok.« (Žal 3,31–33). Čeprav takrat še nisem imela nobenega zagotovila, da se bodo stvari dobro iztekle,

sem enostavno verjela, da tako bo, kot piše v Svetem pismu. Sicer pa je moja vloga v tem, da vedno znova prebujam svojo vero, da Jezusova smrt ni bila zaman in da on želi, da se rešijo vsi ljudje.

Vilma


GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

Jezus, naj grem skupaj s teboj po tej poti. Naj ne bom kot tisti, ki gre po poti mimo. Naj grem s teboj in naj vidim, kako me ljubiš.

POSTaJa1.

JEZUS JE OBSOJEN NA SMRTMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezusa so zvezanega pripeljali pred sodnika. Tepejo ga in se mu posmehujejo. Pljuvajo ga v obraz. Čeprav ni ničesar kriv, ga obsodijo na smrt. Množica vpije in kriči: »Križaj ga!«Jezus, vse to si pretrpel tudi zame. Hočeš mi povedati, da ti nikogar ne obsojaš, ampak ljubiš.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 2.

JEZUS SPREJME KRIŽMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezusu naložijo na rame velik lesen križ. Objame ga in sprejme. Želi ga sprejeti, saj ve, da bo z njim odrešil svet. Je ključ, s katerim bo odklenil nebesa za ljudi. Nese ga po ulicah Jeruzalema. Ljudje ga gledajo, se norčujejo. Ne vedo, da jih bo s križem odrešil.Dragi Jezus, tudi zame si sprejel križ. Pomagaj mi, da bom tudi jaz nosil svoj križ in tudi v tem postal tvoj učenec.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 3.

JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEMMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezus je ranjen, pretepen in utrujen. Križ postaja pretežak. Opoteče se in pade. Za trenutek obleži na tleh. Potem se z rokami oklene križa, vstane in gre dalje. Zaradi mene si padel, Jezus. Ker veš, da tudi jaz padem. V greh, v svoje napake in nemoč. Ko vstaneš in greš dalje, mi daješ pogum, da tako delam tudi jaz.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 4.

JEZUS SREČA SVOJO MAMOMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na ulici ob poti je stala Jezusova mama. Kako velika bolečina je za njo, ko sreča svojega otroka, ki ga čaka smrt. Ni ji mar, kaj si mislijo o njem ljudje. Za njo je Jezus tudi sedaj njen ljubljeni sin. Rada ga ima. V trenutku, ko si pogledata v oči, Jezus občuti materino ljubezen.Draga Jezus in Marija! Pomagajta mi, da bom imel rad svoje starše, jih spoštoval in jim pomagal.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

KRIŽEV POT je pot, po kateri je Jezus nesel križ. To je pot ljubezni. Jezus jo je prehodil iz ljubezni do vsakega človeka. Prav do vsakega. Tudi do mene in tebe. Zato želimo sedaj skupaj še enkrat prehoditi to pot.


POSTaJa 5.

SIMON POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Pot, ki jo je moral prehoditi Jezus, je bila dolga. Predolga. S polja pa se je prav takrat vračal mož, ki mu je bilo ime Simon. Ta je pomagal Jezusu. Prijel je križ in skupaj sta ga nesla po ulicah Jeruzalema. Jezus, rad bi bil podoben Simonu, ki ti je pomagal. Nekoč si rekel, da vse, kar storimo drugim, storimo tebi. Pomagaj mi, da bom znal drugim velikodušno pomagati.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 6.

VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRTMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Še nekdo je pomagal Jezusu na njegovi žalostni poti. Žena, ki ji je bilo ime Veronika, je stopila iz množice in mu s prtom obrisala poten in okrvavljen obraz. Majhna pomoč, ki pa jo je Jezus znal ceniti. V zahvalo ji je na prtu ostal obris Jezusovega obraza.Jezus, prosim, da bi znal biti pozoren in dober do ljudi, posebno do teh, ki so v stiskah in trpijo.

USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 7.

JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEMMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Pot je dolga in naporna. Križ postaja vse težji. Jezus se opoteče in pade. Množica kriči, vojaki ga suvajo in kričijo nanj. Zbere vse svoje moči, da vstane in nadaljuje pot. Jezus, si takrat mislil name? Je bila tvoja ljubezen

močnejša od teže križa? Prosim te, ko bo meni kdaj težko, naj v tebi najdem novo moč. USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 8.

JEZUS NAGOVORI JERUZALEMSKE ŽENEMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Žene, ki so videle, kako Jezus trpi, so na glas jokale in tožile nad njegovim trpljenjem. Jezus se ustavi in jih nagovori. Reče jim, naj raje jokajo nad seboj in svojimi grehi. On, ki je brez greha, ve, da je greh najhujše zlo. Večje kot vsako drugo trpljenje.Jezus, daj mi spoznati, kako se z vsakim grehom oddaljujem od tebe in prave sreče. Pomagaj mi, da bo moje srce čisto in polno ljubezni do tebe.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 9.

JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEMMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Žalostni sprevod je iz mesta zavil proti hribu, ki se imenuje Golgota. Množica radovednežev ga spremlja. Jezus pade še enkrat. On, ki je vsemogočen, je najbolj slaboten izmed vseh ljudi. Z zadnjimi močmi vstane.Jezus, velikokrat mislim, da moram biti močan, vedno prvi in uspešen. Ti pa si mi pokazal drugačno moč. Ta ni v tem, kar se vidi.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 10.

JEZUSA SLEČEJO IN MU PONUDIJO GRENKO PIJAČOMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.


Na kraju, kjer bo križan, vojaki Jezusu slečejo obleko. Žrebajo, kdo jo bo dobil. Jezus tiho stoji pred temi, ki se iz njega norčujejo. Sedaj je res brez vsega, še obleke nima. Vojaki mu dajo piti grenke pijače, a je ne vzame.Jezus, vzeli so ti vse. Imaš samo še Očeta, ki je v nebesih. Tega ti ne more vzeti nihče. Tudi jaz bi želel imeti zaklad, ki ga nihče na svetu ne more vzeti.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 11.

JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Križ leži na tleh. Čaka na Jezusa. Roke, ki so se dotikale bolnikov, ki so božale otroke in prinašele dobroto na svet, vojaki pribijajo na križ. Noge, ki so hodile iz mesta v mesto in prinašale veselo novico, da Bog ljubi vse ljudi, so z ostrimi žeblji pribite na križ. Jezus, kri teče iz tvojih ran. Ali ne teče prav zato, ker te nismo sprejeli? Odpusti nam. USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 12.

JEZUS UMRE NA KRIŽUMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Tri ure je Jezus visel na križu. Zelo je trpel. Ljudje so se norčevali in ga žalili. Njegova mama, učenec Janez in druge žene pa so stali pod njegovim križem. Svojega nebeškega Očeta je prosil, naj nam odpusti. »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo,« reče in umre. Samo eno lahko sedaj naredim. Pokleknil bom, sklonil glavo in v tišini mislil na to, kar se je zgodilo.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 13.

JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN POLOŽIJO MARIJI V NAROČJEMolimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezusovi prijatelji snamejo mrtvega Jezusa s križa. Njegovo mrtvo telo položijo v naročje njegovi materi. Marija ga objame. Prvič ga je držala v naročju v Betlehemu, ko je bil majhen otročiček. Mariji se zdi, kakor da ji meč prebada srce.Marija, žalostna mati! Kako velika je bila tvoja bolečina. Ti veš, kako je srcu, ki veliko trpi. Zato, Marija, se vedno obračam k tebi. Ti me razumeš tudi, ko me nihče drug ne.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

POSTaJa 14.

JEZUSA POLOŽIJO V GROB Molimo te Kristus in te hvalimo.Ker si s svojim križem svet odrešil.

Bliža se večer. Jezusovi prijatelji zavijejo njegovo mrtvo telo. Izkažejo mu še zadnjo pozornost. Blizu kraja, kjer je bil Jezus križan, je vrt. V njem je v skalo izklesan grob. Vanj položijo Jezusa. Z veliko skalo grob zaprejo. Žalostni odidejo v mesto. Jezus, mrtev si ležal v grobu. Veš, da je vsakega od nas strah umreti. Hvala, ker mi želiš povedati, naj se ne bojim. Ti res veš, da s smrtjo ni vsega konec.USMILI SE NAS, O GOSPOD!USMILI SE NAS.

Križev pot se ne konča tukaj. Vem:

JEZUS VSTANE OD MRTVIHTretji dan, ko je bila še tema, so žene hitele h grobu. A grob je bil odprt in Jezusovega telesa ni bilo nikjer. Kako neverjetna novica! Jezus živi! Premagal je smrt, greh in trpljenje! S svojim križem nam je odprl nebesa. Začenja se novo življenje. Življenje, ki se ne konča. Jezus! Hvala ti, da si mislil name, preden sem se rodil. Hvala, ker si me imel že takrat rad. Da bi bil jaz srečen, si dal zame življenje. Velika in vesela je ta novica. Naj je nikoli ne pozabim. Vedno naj se spominjam, kako me ljubiš.

(vir: internet)


KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

KaKO V DaNaŠNJEM ČaSU ŽIVETI PO VERI?Sem mama dveh najstnic in se včasih sprašujem, ali na pravilen način posredujem vero. Hodimo redno k maši, zato je moje mnenje, da zgled največ šteje. Tako sem vero dobila posredovano jaz od dedka in babice. Z leti sem vero okrepila, tako da si v današnjem času ne predstavljam življenja brez nje. Ugotavljam pa, da pri nekaterih družinah vera vidno usiha. Ne hodijo več k maši in ne živijo z vero. V današnjem času je vse preveč na materialni ravni. Glavno je, da imajo to in ono, pomemben je denar, da si kupijo vse mogoče, takrat so srečni. To opažam tudi pri starejših generacijah, kar me zelo žalosti. Kajti starejši bi morali biti zgled mladim, trdna opora, takrat ko mladi kolebajo med biti veren ali ne.V letošnjem letu bomo pri hiši imeli prvo birmanko. Zelo sem vesela, da se pri verouku pripravljajo na sveto birmo. Vendar me moti način, ko morajo znati preko 100 vprašanj. Čisti nesmisel. Tudi jaz sem bila pri sveti birmi, pa se nismo tako učili na pamet. Takrat smo redno hodili k maši in vse to znanje pridobili mimogrede. Zato ponovno poudarjam, da bi morale biti starejše generacije zgled mladim. Ali tudi njim vera več nič ne pomeni? Ni čudno, da družina danes zgleda tako, da oče in mati vsak po svoje stremita po svoji karieri, pomemben je denar. Popoldne oziroma zvečer se vračata v svojo hišo, kjer se nekje morajo najesti, umiti, naspati. Nekoč so temu rekli DOM, kjer je izžarevala medsebojna ljubezen, a tega sedaj ni več moč čutiti. Otroci so dopoldan v šoli, popoldan pa prepuščeni samim sebi, varuška pa je računalnik. Tako jim ostane edini dan v tednu, to je nedelja, da so skupaj. Pa še takrat se ne znajo pogovarjati, se družiti. Vsak gleda svojo televizijo ali računalnik. Da bi skupaj odšli k maši, je zguba časa. Zato je pomembno, da gresta starša skupaj k maši, da otroci to vidijo. Pogovarjajte se s svojimi otroki o veriPridejo trenutki, ko najstniki ne bi šli k maši. Takrat je potrebno otrokom znati razložiti pomen vere v življenju. Vera nam daje neskončno upanje na boljše življenje. Človek mora v življenju dorasti do te mere, da mu sveta maša v nedeljo postane potreba oziroma hrana za dušo, da preživiš skoz teden. Pravi kristjan si takrat, kadar se hočeš znova in znova duhovno izpopolnjevati. Znati se

moraš darovati za družino, jim privoščiti najboljše, a ne v materialnem smislu. Moraš deliti srečo, ko vidiš, da je tvoja družina srečna. Šele takrat je tvoja sreča prava. Naj omenim še to, da je meni za zgled bil in je še moj dedek, čeprav je že kar nekaj let pokojni. Čutim, da živo deluje iz nebes. Zato sem mu zelo hvaležna za takšno delovanje, saj čutim, da sem posledično boljši človek, boljša mama, boljša žena. Iz srca se zahvaljujem Bogu, da lahko verujem in vero živim.

Jelka Orgolič


STARŠEVSTVO

JEZUS, KRIŽ IN OTROK»Mami, zakaj pa Jezus na križu tako žalostno gleda?« Glas mojega malega sinka obeta pomemben pogovor. Zdajle nisem zanj prav nič razpoložena. Le zakaj postavljajo otroci zahtevna vprašanja prav takrat, ko imam veliko dela? Ampak vem, da moram izkoristiti trenutek, ker ne vem, če bo vprašal še enkrat.»Jezus gleda žalostno, ker vidi, koliko ljudi ga sovraži, čeprav jih ima on neskončno rad. Pa tudi hude bolečine ima.«»Zakaj? A zato, ker so ga pribili na križ? Zakaj jim pa ni ušel? Ali mu njegova mamica Marija ni mogla pomagati? A ni vedela, kaj se mu je zgodilo?« Srečen svet, dokler otroci še verjamejo, da more mamica rešiti vse probleme.»Marija je vedela, saj je bila zraven. Jezus je Bog, zato bi lahko naredil karkoli. Ampak on se je pustil pribiti na križ prostovoljno.«»Prostovoljno?!«»Ja, s tem nas je vse rešil. Ker smo ljudje grešili, bi morali umreti. Jezus nas ima zelo zelo rad in se je javil, da bo umrl namesto nas. Tudi namesto mene in tebe.«»O, še sreča!«»Ja. Res sreča. Zelo hvaležni smo in zelo ga imamo radi.«V sosednjem prostoru se je starejša hčerka

ukvarjala s svojimi stvarmi, vendar sem vedela, da posluša pogovor. Mislim, da se velik del vzgoje zgodi tako, da nekaj povem enemu otroku, dotakne se pa vseh. To je zagotovo eden od plusov večje družine. Pričakovala sem, da se bo vmešala v pogovor. In nisem se zmotila.»Ampak res mi ni jasno, kako more Bog, ki naj bi bil ljubeč, povzročiti takšno trpljenje komurkoli, še posebej svojemu sinu. No, dopustiti,« se je takoj popravila. Lekcijo o tem, kako trpljenja ni v Božjem načrtu za človeka, ga pa dopušča, kadar je to zanj koristno, smo že obdelovali. V njenih najstniških letih je neizogibnost trpljenja zelo težko sprejeti, mnogo težje, kot je to za mlajšega brata.»Poglej, Bog bi si zelo želel, da nikomur ne bi bilo treba trpeti. Bog si je zamislil rajski vrt, kjer bi nam bilo čudovito lepo, ker bi živeli v prijateljstvu z njim. Opozoril nas je, da prestopiti njegov ukaz pomeni trpljenje in smrt.«»Pa kaj je le Bogu pomenilo tisto sadje. Kako je lahko tako narobe to, da poješ en sadež. Saj ni strupen.«»Saj vendar veš, da ni šlo za sadež. Sveto pismo pravi, da je šlo za drevo spoznanja dobrega in hudega. To pomeni, da človek ni hotel upoštevati, da Bog odloča, kaj je dobro in kaj slabo. V zgodbi o rajskem vrtu je govor o Adamu in Evi, ampak zadeva pa nas vse. Kar spomni se, da si že kdaj pomislila o kakšni slabi stvari: Saj to ni nič takšnega, saj to vsi delajo. Svobodno voljo imaš, da se sama odločaš,


ali boš delala dobro ali hudo. Kaj pa sploh je dobro in kaj hudo, to pa gre samo Bogu. Bog ima v rokah tisto osnovno lestvico, po kateri naravnavaš svoje življenje. To je tista potrebna pokorščina Bogu,« rečem previdno. Pokorščina je še ena beseda, ki je v najstniškem slovarju zelo nepriljubljena, pa čeprav gre za pokorščino Bogu.»Ampak še vedno mi ni jasno, zakaj je moralo biti prav Jezusovo trpljenje potrebno. Kako lahko trpljenje potolaži užaljenost Boga. Saj ni sadist!«»Ne, sadist pa prav gotovo ni. Kako bi pa ti rešila ta problem, če bi bila na mestu Boga?« Vem, da so vprašanja pri pogovoru z otrokom zelo zaželena, ker mi pokažejo tok njegove misli in ga vzpodbujajo k nadaljnjemu razmišljanju. »Kaj ne bi mogel Bog, ki je tako ljubeč, ljudem odpustiti, ker ga niso ubogali?«»Pa ti misliš, da bi ga potem naslednjič ubogali? Ali misliš, da ne bi prav s tem dal ljudem vedeti, da greh ni nič hudega? Majhna napakica pač, ki jo bo takoj odpustil, kot bi zbrisal z radirko, in bo spet vse v najlepšem redu. Ampak greh ni majhna napakica. Greh, tudi majhen, je strašno zlo. Tega mi z našimi omejenimi sposobnostmi sicer ne moremo prav razumeti.«»Pa se ne bi morali za svoje grehe sami odkupiti Bogu? Vsak zase? Ni fer, da je to moral narediti Jezus, če smo bili pa krivi mi!«Kako naj ji razložim to nedoumljivo Božjo ljubezen, ko jo še sama komaj slutim! Poskusila bom s primerjavo.»Poglej, povedala ti bom primerjavo. Predstavljaj si, da ste se v šoli s sošolkami podile po hodniku in si ob tem razbila svetilko. Razbita svetilka pa je poškodovala sošolko. Zgodilo se je sicer po nesreči, ampak kot posledica neprimernega tekanja po hodniku. Se pravi, da si kriva. Razredničarka te

pelje k ravnatelju, ta pa pokliče starše, se pravi naju. Midva prideva in ti rečeva, da ti odpuščava. Misliš, da zadošča? Bo ravnatelj zadovoljen? Ali bo zadovoljna sošolka, ki jo je svetilka poškodovala? Ali ni potrebno, da se midva opravičiva za tvoje neprimerno obnašanje in plačava škodo, ker sama nimaš denarja? Zdaj pa poskusi to primerjavo prenesti v naš odnos z Bogom. Tukaj ne gre za svetilko in ranico na sošolkini roki, gre za strašansko razsežnost greha. Bog je rekel, da greh povzroči smrt. Saj ni lažnivec, da bi to rekel, če bi bil greh malenkost. Sami se nismo bili sposobni odkupiti in rešiti smrti, ker smo ustvarjena bitja in vse, kar imamo, smo dobili od Boga. Dolžni smo mu pokorščino, pa še tega ne zmoremo. Zato se je Jezus prostovoljno ponudil, da bo umrl namesto nas in nas rešil. On je edini, ki je lahko to naredil. In kot vidiš, mu ni bilo ravno lahko.«Tišina. Dekle premišljuje. Ljubezen se ne pokaže v prijetnih trenutkih. Prava ljubezen se pokaže takrat, ko nekdo nekaj naredi za nekoga, tudi če je to težko, zelo težko, vendar potrebno. »Ampak nekaj pa je,«nadaljujem. »Tudi tukaj imaš svobodo, ki ti jo daje Bog. Če hočeš, lahko Jezusovo ponudbo sprejmeš in si zanjo hvaležna, lahko jo pa tudi zavrneš. Za nas je zadeva preprosta: greh ali slabost ali napako priznamo in prosimo odpuščanja, seveda iskreno, pa je urejeno. Ampak samo zato, ker je Jezus ceno za to že plačal.« Tale pogovor ni potekal dobesedno tako, kot sem ga zapisala. Je povzetek več pogovorov, ki sem jih imela s svojimi in tudi drugimi otroki. Otroci in še posebno mladostniki nas prisilijo, da se ne zadovoljimo s frazami, ampak se potrudimo, da se v verske resnice resnično poglobimo.

Saša Štern


BITI TAŠČA/TAST

NaŠ VSaKDaNJI KRIŽEV POTKaj naj pišem pred letošnjo veliko nočjo? Na križev pot sem pomislila. Kako si lahko delamo postajo za postajo s svojimi skrbmi, ki jim ni videti konca …

Spomnila sem se pogovora z mamo ene od hčerkinih sošolk. Nekako takole je rekla pred časom: »Tako me skrbi za otroke, da včasih mislim, da me bo konec.« Pa sem pomislila, da se ji kaj hudega dogaja. No, ko je ovrgla mojo misel in povedala, da jo skrbi pač tako, glede na situacijo v državi, v svetu, so se mi v mislih zavrteli pogovori, ki sva jih občasno imeli, ko sva se še srečevali kot mami enako starih hčerk (nekaj časa sta bili tudi sošolki). Ko sta dekleti hodili v osnovno šolo, sva si kot mami želeli, da bi jima dobro šlo. In jima je. Da bi bili sprejeti v želeno srednjo šolo. In sta bili. Pa se je oglasila nova skrb: »Jo bosta zmogli?« Pa sta jo. Ponovilo se je seštevanje točk za vpis na fakulteto – izšlo se je, tudi tokrat po željah. A sledila je nova negotovost: »Kako se bosta znašli in da ne bi zašli?« Pa nista zašli, dokončali sta študij. A že pred koncem je v pogovoru prišla na dan misel: »Kako bo s službo?« Saj je prava redkost dobiti jo, sploh v svojem poklicu. Skoraj neverjetno, dobili sta službi, obe. Pa ljubezen? Ja, hvala Bogu, bila je in je v njiju in dobili sta si partnerja. Pa otroci – imata jih – obe …Ob takšnih pogovorih sem običajno priznala skrb in rekla, da bo že nekako šlo, punci naj le opravita svoj del. A tokrat me je nekaj močno zdramilo in sem rekla: Ej, toliko dobrega se nama je zgodilo,

pa vse to lepo vedno kot nekakšna megla prekrijejo nove skrbi. Kdaj pa se bova veselili? In zahvalili? In sem začutila, da če se vsaj v mislih ne zahvalim, je kot da tistega ni bilo. In v potrditev, da toliko skrbeti ni potrebno, ni dobro, so mi na misel prišle besede iz Svetega pisma: »Varujte, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka.« (Lk 21,34–35)Priznam, da sem ob svoji prvi ugotovitvi, da evangelist Luka na tem mestu daje skrbi za to življenje ob bok razuzdanosti in pijanosti, bila šokirana. A če pomislim, so neprestane skrbi res malo podobne križevemu potu, le da imajo lahko še več postaj. In zakaj pišem o skrbeh v tej rubriki? Ker ni redko slišati, da je skoraj neodgovorno, če nisi (za)skrb(lj)en. Zato naj mi Bog pomaga, da tovrstnega križevega pota ne bom z zgledom prenašala na svoje otroke in druge ali jih celo po tem presojala in obsojala. Vem, da je malo življenjskih situacij tako enostavnih kot tale moj sestavek, a prav zato jih je bolje reševati s Stvarnikom, ki pozna nas in vse, kar doživljamo. Iz dneva v dan lahko naše situacije polagamo predenj in tako lastnih pleč razbremenimo prevelike teže, ki nas lahko sicer tudi polomi.

Sabina

TEMELJNI VIKEND SEMINaR V aNKaRaNU (november 2012)SEMINAR PRINAŠA SADOVEZa nama je čudovit vikend, preživet v dvoje, obogaten z doslej najlepšim, zelo koristnim in najgloblje doživetim seminarjem. Z veliko hvaležnostjo drug drugemu za sprejeto skupno odločitev o udeležbi sva doživljala trenutke veselja, globoke medsebojne povezanosti in zavedanja, da se je za dober odnos potrebno truditi in ga vsak dan znova graditi. V času, ki je bil namenjen samo nama, sva želela prisluhniti glasu srca, ki opozarja tudi na najine šibkosti in izzive za nadaljnje osebno, duhovno, zakonsko in družinsko rast.Opogumilo naju je spoznanje, da v svetu, ki izgublja orientacijo in katerega vedno bolj zaznamuje kriza vrednot, še obstajajo ljudje, ki

TEMELJNI VIKEND SEMINaR V aNKaRaNU (februar 2013)Navodilo za uporabo zakonskega življenja = SV. PISMO Odločitev, da se z ženo udeleživa Temeljnega vikend seminarja za zakonce je dozorela že pred časom. Ob rednih srečanjih v domači zakonski skupini in nekaj srečanjih z zakoncema Siter sva prišla do spoznanja, da je potrebno vsa nova spoznanja in znanje o komunikaciji nadgrajevati. Kulturni praznik in z njim sovpadajoči seminar je bil kot nalašč za to.Na Debeli rtič sva prispela v zgodnjih popoldanskih urah in izkoristila nekaj trenutkov


DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINaR V aNKaRaNU (november 2012)

nevidnega in neoprijemljivega, pa vendar globoko občutenega.Nagovorila naju je dediščina ljubezni, ki je visoko na lestvici najinih vrednot in katero resnično želiva prenesti na otroke. Doživetja, ki sva jih doma delila z

TEMELJNI VIKEND SEMINaR V aNKaRaNU (februar 2013)za telesno osvežitev, saj sva predvidevala, da bo vse ostalo bogata duhovna osvežitev. In je bila. Na prvem predavanju so nam povedali, da ima vsak stroj navodila za uporabo in redno

otrokoma, so več kot upravičila najino odsotnost.Odločena sva hoditi po eni poti, iskati Resnico, ki vodi v pravo, iskreno in brezpogojno ljubezen. Za to pa potrebujeva notranjo okrepitev in vire novih moči za življenje v teh težkih časih, ko smo vedno znova priče razpadanju vrednot. Z željo, da bi plamen luči svetil v naših družinah in se mogočno širil navzven, se iskreno zahvaljujeva organizatorjem seminarja, vsem pričevalcem in duhovnemu vodji ter sporočava, da se vidimo na nadaljevalnem seminarju. Hvala, da ste bili svoja vedenja, doživljanja in izkušnje pripravljeni deliti z nami in nas duhovno obogatiti.

Tanja in Elvis

servisiranje. Žal možje in žene za »vzdrževanje in servisiranje« naših odnosov naredimo premalo. Sploh pa premalo poznamo navodila za uporabo naših odnosov – SVETO PISMO. Vsa predavanja so bila zelo

strokovna, prepletena s humorjem in podkrepl jena z osebnimi izkustvi predavateljev.Sam sem spoznal, kako žena potrebuje moj objem, lepo besedo in prijazen pogled, koliko je v najinem odnosu še prostora za učenje o tem, kako sprejemati sebe in

se s svojim življenjem in zgledom trudijo in nesebično razdajajo za nama sorodne vrednote in prioritete.Lepo je bilo v družbi sicer nepoznanih ljudi, med katerimi je bila vez nečesa presežnega, sicer

sozakonca. Trdiva, da sva v dveh dneh na podlagi predavanj in najinih pogovorov spoznala, da se SPLAČA vlagati v najin odnos.Vsem predavateljem se želiva iz srca zahvaliti za občuteno, iskreno in humorno podajanje bogatih tem o odnosih. Hvala vam, da ste tako spretno vse povezovali z lastnimi primeri ter bogatimi mislimi iz Svetega pisma. Veva, da bo odslej Sveto pismo tudi najin življenjski sopotnik.

Hvaležna Bogdan in Lučka


DELOVANJE DRUŠTVA

Sredi napornega tempa in hrupa vsakdana je težko misliti o srcu ali odnosu. Še težje je o tem spregovoriti, skoraj nemogoče pa se je o teh rečeh pogovarjati. Hej! Skrajni čas je, da nehamo potiskati glavo v pesek in priznamo, da smo ljudje in je naša najosnovnejša potreba ODNOS – s kom (sočlovekom – OSEBO) ne s čim (predmetom)!O tem, kako vstopati v odnose, jih graditi in negovati, da bi mogli po njih postajati bolj ljudje, se v njih uresničevati in potrjevati, smo zopet spregovorili na vikend seminarju za zakonce Nepozabni trenutki za naju, ki se ga je v začetku februarja udeležilo 50 parov iz vse Slovenije. Tudi tokrat smo vsi udeleženci seminarja ugotavljali, da je vsakdo izmed nas vpet v razne življenjske situacije, kjer potrebuje roko sočloveka, uho dobrega poslušalca, srce, ki čuti neizrečeno … Prepričan sem, da je v tihoti srca vsakdo med nami spoznal in priznal, da ne more biti srečen, če je sam, saj sreča izvira iz srečanja. Mi, ki se imenujemo in smo kristjani, vemo, da so za pravo srečanje v ljubezni potrebne tri osebe: MOŽ – ŽENA – BOG. Ta skrivnost sozvočja treh oseb pa je velika (Ef 5,32) in mi smo vsi povabljeni, da jo poskušamo spoznavati in ob njej rasti v ljubezni.

O seminarju so udeleženci povedali:Ponovno sem slišala, kaj so življenjske vrednote �ter kaj je v življenju zares pomembno. Upam in želim si živeti s temi vrednotami, jih obnavljati in nadgrajevati.Sem zelo presenečena in navdušena. Za naju je bil to �nov začetek. Mislim, da sem prav to potrebovala. Teh trenutkov res ne bom nikoli pozabila.Seminar je bil zelo dober. Se me je dotaknil. Vem, da �

NEPOZaBNI TRENUTKI Za NaJUbom dotik dal naprej.Prvič v desetih letih sva začutila veličino zakona in �prvič sva začutila prisotnost Boga v njem. Izrekla sva si tudi nekaj novih obljub in veva, da sama ne bova zmogla. Počutiva se pravkar poročena – duhovno in ne le telesno.Seminar ti ne daje občutka krivde za življenjske �napake, pač pa nanje opozarja s primeri in pričevanji. Ker se torej dobro počutiš, lahko začneš kaj spreminjati. Hvaležna sva, da sva dobila Darilni bon za seminar. �O seminarju sem prej že slišala, vendar mu nisem posvečala pozornosti. Na seminarju sva spremenila pogled na vero in zagotovo se bova udeležila še nadaljevalnega seminarja.Zame je seminar prvo srečanje z vero, Bogom in �Svetim Duhom nasploh. Je odlična investicija zame, mojo ženo in najino družino.Podarjen in blagoslovljen čas za naju. Kot oaza sredi �puščave – norišnice sveta. Veliko se me je dotaknilo. Znane stvari sem slišala na nov način. Hvala za pričevanja, iskrenost in literaturo, ki jo bom še večkrat prebirala.Strokovno, toplo in življenjsko – pričevanja na �podlagi izkušenj voditeljskih parov. Toplo priporočam vsakemu zakonskemu paru.Seminar mi je zapolnil praznino, ki je nastajala v �najinem odnosu. Posebej so se me globoko dotaknile sobotne slovesnosti, ki so oživile pozabljene obljube. Bogu hvala za ta dan!

Zbral in uredil: Dani S.


DELOVANJE DRUŠTVA

NaJIN PETERŠILJČEK V JUHICI IZ KaMNOV

Nekako tako nam je voditelj razložil na Temeljnem seminarju za zakonce v Ankaranu, nekaj tednov kasneje pa smo vsi udeleženci seminarja prejeli fotografije v spomin s prošnjo, naj naše še sveže vtise zapišemo in jih pošljemo za objavo v glasilu. In ker po vsem, kar sva doživela, enostavno ne moreva molčati, bom z najinega vrta prispevala nekaj »peteršiljčka«.

Moram priznati, da nisem pričakovala, da nama bo tako lepo in da se bo tudi mož tako dobro počutil, saj je precej bolj zadržan in predvsem strojniško praktičen. Tako sem bila presenečena že, ko se je brez pomislekov odzval na pobudo »žene, ki po spletu raziskuje in išče, kaj bi lahko skupaj počela zdaj, ko otroci že lahko sami ostanejo doma«. Tako sva se v veselem razpoloženju, da si privoščiva oddih in narediva nekaj za

najin odnos, odpravila na morje sredi zime. Mirno lahko rečem, da te občutek Božje milosti objame že v trenutku, ko vstopiš v zdravilišče. Takrat začutiš, da ne bo samo romantično, kot bi si želele žene, ali še kaj več, kot bi si želeli možje, ampak da se bodo verjetno zatresla tudi tla. Torej … »Brez strahu,« smo slišali pri uvodnem pozdravu, »prišli ste na remont.« In res je bilo tako. Vendar je naš remont ali zakonska terapija temeljil na zdravilnem smehu, zaradi katerega je vzdušje bilo ves čas veselo. Vilma in Dani, Anita in Rajko, Martina in Mitja so nam povsem odkrito spregovorili o njihovih zakonskih izkušnjah, slabostih, napakah in preizkušnjah samo zato, da bi vsak izmed nas lažje našel pot do svojega sozakonca, si mu upal povedati, kaj ga muči, ga prosil odpuščanja, ali pa ga samo tesno objel in se mu zahvalil ... In ker smo sami res nebogljeni, se je po parku in vinogradu v mrazu in vetru ves dan sprehajal sam Jezus v podobi brata Jožka in z veliko lopato odrival od nas naše pregrehe tako daleč, kakor je vzhod od zahoda.Časa za počitek, sprehod in romantične trenutke tudi ni manjkalo. Ampak ta del naj ostane

Sliši se kar čudno, mar ne? Juhica iz kamnov, le kdo bi hotel kaj takega poskusiti! Pa vendar, z dobro voljo in s skromnim prispevkom vsakega posameznika ta juhica postaja vse bolj pristna in okusna domača župca ...

presenečenje. Naj še dodam, da je med udeleženci, popolnimi neznanci, vladalo prijateljsko vzdušje, čeprav seminar ni namenjen spoznavanju novih ljudi ali druženju. Vsi smo čutili, da smo samo ljudje, da marsičesa ne znamo in da smo ga že velikokrat polomili. Ta spoznanja in želja po tem, da bi nekaj naredili, nas je močno povezovala, kar smo doživeli pri druženju ob obrokih in poslavljanju na koncu seminarja. Presenečena sem bila, ko sem slišala, da je seminar doživelo že 2000 parov in da na tej podlagi deluje že 120 zakonskih skupin. Takoj mi je postalo jasno, od kod toliko milosti in čudežev. Veliko ljudi moli v ta namen. Zato pravim vsaki ženi ali možu: »Ne oklevaj. Ni pomembno, koliko let sta že poročena ali kakšni predsodki, tegobe, razprtije vaju mučijo. Vedno lahko začnemo znova.«

Lučka Pestotnik


MOŠKI ZAJTRK

DOKaZaLI SMO, Da NaM NI VSEENO IN Da ZMOREMO!Pavlove besede »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7) me spomnijo na sobotno junaško dejanje mož in fantov, ki so premagali vse osebne, snežne in prometne ovire in prišli v Ljubljano na Moški zajtrk. Bravo, možje! Vi ste upanje za našo domovino!

Ko sva z Jožetom Možino iskala primerno soboto, se nama niti sanjalo ni, da bo ravno sobota, 8. decembra, najbolj zasnežena in bo za prihod v Ljubljano potrebno veliko truda in napora. Teden pred srečanjem so se prijave vrstile iz ure v uro: najprej smo presegli številko 100, nato 130 in nazadnje je bilo prijavljenih več kot 180 mož in fantov. Stiki z Zavodom sv. Stanislava, rezervacija prostora, hrane, pijače … In potem grozljive napovedi o sneženju, zametih, prometnih zamaških … Nekatera, za soboto predvidena srečanja, so organizatorji odpovedovali. Kaj pa mi? Naj tudi mi odpovemo?Pa je nekdo rekel: »Hej, Dani, saj vendar organiziraš Moški zajtrk, kajne? Bodo že prišli!« In sem si mislil: »V redu. Če nas bo 20, nas bo pa 20!« Tako sva z najstarejšim sinom Benjaminom »za vsak slučaj« prespala pri drugem sinu v Ljubljani in se že pred šesto zjutraj odpravila proti Šentvidu. Ko sva prišla, je bilo že vse spluženo – parkirišča in dostopne poti. Ob pol sedmih so najprej prišli pevci, takoj za njimi pa so začeli prihajati možje. Nisem mogel verjeti svojim očem – iz minute v minuto nas je bilo več – na koncu blizu 150. Prizadevne kuharice so nas ob prihodu postregle s kavico, čajem in rogljički, uradni začetek smo zamaknili za dobrih 15 minut in že so nas s pesmijo razveselili člani kvarteta Melina. Pogovor z gostom Jožetom Možino nas je nagovoril, da smo predvsem mi, krščanski možje, poklicani, da pokončno stopamo skozi viharje in zagovarjamo svoje krščanske vrednote in prepričanje, da ni treba, da vsakomur kimamo in se z vsem, kar nam danes svet

ponuja, strinjamo. Hkrati smo imeli priložnost spoznati mnoga ozadja novinarskega dela, medijskih (ne)čednosti, polpreteklih zgodovinskih (ne)resnic, predvsem pa smo skozi pogovor vsi na poseben način in v novi luči srečali našega velikega moža, svetnika, kot je rekel Jože Možina, Pedra Opeko. Za presenečenje je poskrbel naš evropski poslanec, gospod Lojze Peterle, ki se je našega Moškega zajtrka udeležil in nam je na koncu v nekaj minutah povedal, da tak Moški zajtrk v svetu ni nekaj neobičajnega, saj vsak predsednik države, ki kaj da nase (takih je menda blizu 130), za svoje povabljene može iz sveta politike, gospodarstva, kulture in drugih sfer javnega življenja redno pripravlja tako imenovane Moške molitvene zajtrke. (Težko si predstavljam, da bi molitveni zajtrk za može organiziral katerikoli dosedanji slovenski predsednik.)In končno, tudi pravi »moški zajtrk« nam je vsem zelo teknil. Okusne pečenice z zeljem in krompirjem smo nekateri »poplaknili« z dobro modro frankinjo, ki nam jo je ob tej priložnosti podarilo Vinarstvo Kerin, za kar se jim iskreno zahvaljujem. Iskreno se zahvaljujem tudi osebju Zavoda sv. Stanislava za pripravo parkirišč, prostora, ozvočenja in okusne hrane, ob tem pa naj še posebej izrazim iskreno zahvalo prizadevnemu ekonomu, Tonetu Homarju. Še sporočilo ženam! Drage žene, bodite ponosne na vaše može! To soboto smo sebi, vam in svetu dokazali, da zmoremo, da nam ni vseeno, da se zavedamo poslanstva, ki je v tem, da držimo dano besedo, ki smo vam jo nekoč


pred Bogom in pričami izrekli: »Sprejmem tebe … in ti obljubim …!«Sicer pa smo – roko na srce – vsi mi, možje in žene, poklicani, da vedno znova ozaveščamo svoje poročne obljube – v konkretnih situacijah, ko je težko in je treba drug z drugim potrpeti, ko je treba pri sozakoncu sprejeti tudi tiste manj simpatične (nepopolne) odtenke in ji/mu pomagati narediti naslednji korak na poti osebnega zorenja. Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki ste se v težkih razmerah udeležili tokratnega Moškega zajtrka, pa tudi tistim, ki se kljub močni želji niste mogli prebiti do Ljubljane. Upam,

da bomo naslednjič zbrani v še večjem številu in že sedaj napovedujem MOŠKI ZAJTRK MALO DRUGAČE (do nadaljnjega naj ostane še skrivnost).

Dani

Bravo možje!Me žene, naši otroci in končno naša domovina potrebuje takšne može, ki stojijo za svojimi besedami, ki jih zanima kaj več od lastnih »bicepsov« in ki imajo kaj povedati tudi kje drugje kot pa za šankom. Tudi vsem nam.

(Saša)

VaBILO Na MOŠKI ZaJTRK

JE MOJ SEDEŽ PRaZEN?Kot je bil nekaj časa prazen papežev sedež, je marsikdaj v družini prazen očetov oziroma možev sedež.

O tem, kako se odgovoren ter pokončen moški zavzema za družino v Svetem pismu in kako danes, nam bo spregovoril izjemen poznavalec Svetega pisma gospod Simon Barnes, dolgoletni izvršni podpredsednik Ameriške svetopisemske družbe, ki je največja na svetu. Pridružil se nam bo tudi častni gost, ameriški veleposlanik v Sloveniji, gospod Joseph A. Mussomeli. Tudi njega bomo z veseljem povabili k pogovoru.

Vabljeni torej na MOŠKI ZAJTRK, ki bo v soboto, 27. aprila 2013, ob 7.00 uri zjutraj v Zavodu Svetega Stanislava,

Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid.

Dragi fantje in možje! Pridite in s seboj povabite tudi vaše prijatelje, sodelavce in znance!Zaradi preglednosti in lažje organizacije dogodka vas prosimo, da se predhodno prijavite na [email protected] ali na tel št.: 041/826 577. Prijave sprejemamo do srede, 24. aprila 2013. (Več na spletni strani: www.diz.si)


REGIJSKA SREČANJA

V mesecu januarju 2013 so v vseh slovenskih regijah potekala regijska srečanja. Bogu smo hvaležni za lep obisk v upanju, da nam bodo nova spoznanja v pomoč pri našem nadaljnjem delu.

Fotografi je, ki jih objavljamo, so

nastale na januarskih Regijskih

srečanjih za voditeljske pare in

duhovne asistente, ki so bila v

Leskovcu, Celju, Ljubljani in

Veržeju.

Regijskega srečanja v Kopru, ki

je bilo prav tako dobro obiskano,

tokrat žal nismo ovekovečili s

fotografi jo.


REGIJSKA SREČANJA

DIŽ – DRUŠTVO V JaVNEM INTERESUVerjamemo, da se vsi, ki od blizu doživljamo programe DiŽ-a (Temeljne vikend seminarje, Nadaljevalne vikend seminarje, Duhovni teden za družine v Veržeju in ne nazadnje zakonske skupine, ki se srečujejo po programu DiŽ), zavedamo, da iz tega naslova prejemamo veliko. Bog je dopustil in želel ter zakonca Siter poklical v to delo, a kljub velikodušni in izdatni pomoči prostovoljcev vsega dela ne zmoreta več sama.Sedaj se je pojavila priložnost v obliki pravice, ki jo ima vsak zaposleni, in sicer, da 0,5 % dohodnine razporeja po svoje. Če posameznik s podpisom obrazca na davčnem uradu teh sredstev ne razporedi dobrodelni organizaciji, ta sredstva ostanejo državi! Od leta 2012 ima tudi društvo DiŽ status društva v javnem interesu, s čimer smo postali upravičenci dotacij iz naslova 0,5 % dohodnine.POMEMBNO: Če se boste odločili delež dohodnine nameniti DiŽ-u, naj vam pojasnimo, da bo z junijem oziroma julijem 2013 društvo DiŽ tudi uradno objavljeno v Uradnem listu RS. Do takrat lahko izpolnjene obrazce pošljete enemu izmed regijskih koordinatorjev (ali ga oddate voditelju vaše zakonske skupine), ki jih bo nato poslal pristojnemu davčnemu uradu. Po uradni objavi pa lahko podpisan obrazec tudi osebno pošljete na pristojni davčni urad.Naši regijski koordinatorji so na voljo za vsa podrobnejša vprašanja. Njihove kontaktne podatke lahko dobite na http://www.diz.si/sodelavci/regijski-koordinatorji ali pri Daniju Siterju ([email protected] ali 041 770 200).Veseli smo, da nas podpirate pri našem delu. Naj vam Gospod obilno povrne!

Hvaležni sodelavci DiŽ


DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V CELJU

PRIŠLI SO V CELJE PO VESELJEKako globoko izkustvo edinosti med možem in ženo so doživeli udeleženci vikend seminarja NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU, ki je v začetku marca potekal v Celju! Ko so se odpravljali na seminar, mnogi niso niti slutili, kaj jih čaka. Niso vedeli, da bodo trenutki v Celju v njihovih srcih pustili tako močne in neizbrisne sledi.Ne, to ni bil le še eden izmed vikendov, ki jih človek preživi v tem ali onem hotelu, na tem ali onem potovanju ali izletu. Bil je mnogo več. Lahko bi rekli, da je to bila vikend trajajoča »transfuzija ljubezni«. Če se je kateremu paru prej zdelo, da je odnos med njima dolgočasen in zbledel, je sedaj prečiščen in jasen – kot bi ponovno zaživel.Seveda se pozornemu bralcu takoj zastavi vprašanje, kako je to mogoče. A gre pri vsem tem za kakšno čarovnijo? Saj vsi dobro vemo, kako se človek težko spreminja, kako težko je iz neke navajenosti, ki jo pogosto spremlja naveličanost, kar naenkrat prestopiti v novo navdušenje in novo naklonjenost.Če tako razmišljate, imate zelo prav. Danes smo prevečkrat razočarani. Najprej nad samim seboj, potem nad svojimi bližnjimi, politiki, mediji, trgovci, zdravniki, serviserji … Razočaranje za razočaranjem. In komu naj sploh še verjamemo? Je še kje kdo, ki ne misli samo nase, pač pa ima v svojem srcu še kaj prostora za drugega?Da, prav to smo doživeli v Celju, kjer se je zbralo 40 zakonskih parov iz vse Slovenije – nekaj jih je bilo sveže poročenih (dva para sta bila poročena šele 3 tedne), nekaj pa jih je bilo z daljšim zakonskih stažem – en par bo letos praznoval zlato poroko. Zbrali smo se pri zavetniku družin, svetem Jožefu. Seminar, ki smo ga vodili trije zakonski pari, je bil prepreden s primeri iz življenja, poln vedrega razpoloženja vseh prisotnih in poln drobnih presenečenj in pozornosti. Udeleženci so spremljali predavanja. Ni bilo manjših pogovornih skupin, pač pa smo zakonce usmerjali v pogovor med njima (mož – žena). V čem se ta seminar razlikuje od seminarjev, ki smo jih vajeni v poslovnem svetu?Nepozabni trenutki za naju je seminar o »najinem odnosu«, seminar o dostojanstvu poročenosti – dostojanstvu moža in žene. Na tem seminarju moremo zakonci spoznati, da je naš odnos »živo bitje«, ki mu je ime midva. Če ne bi bila poročena,

tega »bitja« ne bi bilo. Ker pa je, sva zanj odgovorna oba. Pa ne le midva – zanj je odgovoren tudi Bog (če mu midva to dovoliva – če ga povabiva v najin odnos). In prav ta, Tretji, je tisti, ki je na tem seminarju z lučjo svoje ljubezni osvetlil naše življenjske poti in nam dal novo moč in novo veselje, da bomo odslej po tej poti hodili zares skupaj – možje in žene z roko v roki. Saj sva vendar ENO, saj sva si nekoč obljubila: »… sprejmem tebe in ti

obljubim, da ti bom ostal zvest …«O seminarju so rekli:

To je zame kot poživljajoč ogenj, balzam … Čutim, kako �blagoslovi rosijo na moje telo, srce in um.Seminar je bil prečudovit. Spremenil je moje življenje, misli �… Moža sem končno občutila ob sebi kot ljubljeno osebo. Vem, da bom z Božjo pomočjo zmogla še naprej živeti z njim. S seminarjem sem zelo zadovoljna. Kar v nekaj stvareh mi �je odprl oči. Sinu, ki naju je prijavil in nama to plačal, sem neizmerno hvaležna za to darilo.Priznam, pozitivno sem presenečen. Moški smo vedno �malo skeptični, zaprti za take stvari. Toda v bistvu nas velikokrat šele kaj takega »strezni«, nam odpre oči.Sem med tistimi, ki smo bili na ta seminar »privlečeni«. �Zdaj že vem, da bova tudi midva z boljšo polovico sem privlekla kakšen par. Hvaležen sem vam za čudovit vikend, najbolj pa sem za vse to hvaležen svoji ženi.Zame je seminar iskreno in izjemno močno vabilo k hoji po �poti lepšega življenja, vabilo k sprejemanju dobrih in pravih odločitev, vabilo k nenehnemu odpiranju srca Jezusu.

D. S.


DELOVANJE DRUŠTVA

V lepo obnovljeni kašči v Novi Cerkvi so se zbrali zakonski pari, ki se družijo in med seboj povezujejo v zakonskih skupinah DiŽ v Celju in širši okolici (od Rogatca do Braslovč). Dvorano smo napolnili in se zatopili v premišljevanje o poslanstvu in vlogi našega osebnega spreobrnjenja in zakonskih skupin.Srečanja članov zakonskih skupin, ki so jih doslej pripravili prizadevni regijski koordinatorji, so namenjena predvsem ozaveščanju in opogumljanju ter krepitvi pripravljenosti zakoncev za delo na sebi, svojem odnosu, odnosu z Bogom in na vseh drugih odnosih, v katere zakonca vstopata. Iz leta v leto smo bolj prepričani, da zakonski odnos ne smemo prepuščati stihiji, da je za dober odnos med možem in ženo, v družini, Cerkvi in družbi treba trdo delati in da to trdo delo terja zavestno predanost obeh.Ker nam leto vere nenehno prinaša klic k novemu rojstvu, ki je »temeljno izkustvo osebnega srečanja z Jezusom Kristusom«, smo tudi na srečanju v Novi Cerkvi poskušali drug drugega ozaveščati o potrebi osebnega spreobrnjenja. P. Branko Cestnik pravi, da je osebno spreobrnjenje »sopotnik krsta« oziroma »grenko-sladki pripravek pred glavno jedjo« – krstom (glej Družina, 17. februar 2013, str. 1). Vsi smo torej povabljeni, da zajemamo iz izvira, ki je Božja beseda, osebna (zakonska in družinska) molitev in občestvena evharistija (PIP – pastoralni načrt cerkve na Slovenskem Pridite in poglejte) Dejstvo je, da Gospod nenehno kliče vsakega posameznika in da si želi naše bližine. Zelo osupljive, skoraj šokantne so Jezusove besede: »Vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Mt 7,8). Povsem logično je, da se vprašam: »Verjamem Jezusu ali mislim, da laže in je te in podobne obljube izgovoril kar tako – ker ni imel kaj reči?« Če so namreč te besede resnične, mi moja skromna pamet govori, da je smiselno prositi za nemogoče – za čudež.Prav zato vabim vse, ki to berete, da se nam pridružite pri vsakodnevni prošnji

SREČaNJE ZaKONSKIH SKUPIN DIŽ IZ CELJa IN ŠIRŠE OKOLICE

za blagoslov naših družin. Naj bo nad nami mogočna Očetova roka in naj nas na vsakem koraku varuje kri Jezusa Kristusa, po kateri je bila na križu Kalvarije premagana smrt in so bili vsem, ki verujejo v njegovo ime, odpuščeni grehi.

V. in D.


NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZaKONSKa SKUPINa KRaNJ ZLaTO POLJE 1Prva zakonska skupina v župniji Kranj Zlato polje je bila ustanovljena leta 2005, ko smo bili v kranjski dekaniji deležni milosti svetega misijona. V tem času sta Vilma in Dani s svojim pričevanjem na Zlatem polju zasejala seme, ki je vzklilo 20. oktobra istega leta, ko smo se zbrali na uvodnem srečanju novoustanovljene zakonske skupine. Z željo, da bi postali dobra zemlja, v kateri bodo semena »rastla, se množila in dajala sad« (Mr 4,8), smo se začeli zbirati k rednim mesečnim srečanjem. Skrb za zalivanje sta prevzela prizadevna zakonca Petra in Lojz Kokalj, ki sta se po dveh letih velikodušno podala na delo v druge zakonske skupine, nam pa je že od vsega začetka v veliko oporo zlatopoljski župnik g. Mitja Štirn. Upamo, da bo »tisti, ki daje rast, Bog« (1 Kor 3,7), še naprej bedel nad našim trudom in prizadevanji, da bomo lahko skupaj s psalmistom vzklikali: »Zemlja je dala svoj pridelek, Bog, naš Bog nas blagoslavlja.« (Ps 67,7)

Zakonska skupina se nama zdi logično nadaljevanje priprave na zakon, ki sva jo obiskovala pred poroko. Pomeni nama veliko pomoč pri najini osebni rasti v zakonu. Vse to, kar posamezni zakonski pari prinašamo na naša srečanja, nama daje širino v razmišljanju o tem, kaj lahko kot posameznika narediva za dober zakon, ki je najin skupni cilj. Izjemno bogastvo vidiva v naši različnosti, saj se srečujemo pari z različno 'kilometrino' v zakonu, iz različnih okolij in iz različnih družin. Veseli naju vsako naše srečanje, ko se poleg dela najde čas tudi za kakšno družabno besedo. Naša skupina ima velik privilegij v obliki spremstva domačega župnika Mitja Štirna, katerega prispevek je kot jagoda na smetani.

Darja in Tomaž

V skupini nas druži vera. Tako imava možnost odprte izmenjave mnenj o pomembnih življenjskih vprašanjih, ki so podprta s krščanskim načinom gledanja na življenje. Nemalokrat se zgodi, da za vsakodnevne dogodke dobiva oporo in greva okrepljena naprej.

Irena in Janko

Sva zakonca Marjeta in Robert Šifrer z Lancovega pri Radovljici, poročena 7 let. Na zakonsko skupino sva začela hoditi že prvi mesec po poroki. Čeprav je včasih težko uskladiti varstvo 3 otrok in najti čas, da se odpeljeva proti Kranju, sva Bogu zelo hvaležna za pare in za zakonsko skupino, saj pri njih deliva in iščeva zgled pri hoji za Kristusom, negovanju zakramenta zakona


in vzgoji otrok. Poznava tudi način dela p. Vitala Vidra (in se udeležujeva njegovih duhovnih vaj), a nama zaenkrat ni pomembna »ideologija« dela v zakonski skupini, bolj to, da so pari v skupini iskreni v deljenju izkušenj, da molijo in da delajo na sebi. Skupina nam je v oporo v preizkušnjah in odločitvah, saj smo se spoprijateljili in se občasno dobivamo tudi v prostem času.

Marjeta in Robert

Z velikimi pričakovanji sva se vključila v takrat novoustanovljeno zakonsko skupino v najini sosednji župniji. Navdušila naju je predvsem tematika srečanj, ki je poudarjala potrebo po navzočnosti Božje besede in okušanje njene živosti v vsakdanjem zakonskem in družinskem življenju. Spoznala sva tudi pomembnost prisotnosti duhovnika, saj g. Mitja s svojimi razlagami svetopisemskih odlomkov, teološkim znanjem in izkušnjami bogato dopolnjuje in spremlja naše pogovore. Za njegovo dobrohotno vodstvo in spremljanje sva zelo hvaležna. Bogatita naju tudi različnost in raznolikost parov, s katerimi sodelujemo v skupini, saj nama z izražanjem svojih izkušenj in mnenj pomagajo odkrivati nova in širša obzorja zakonskega in družinskega življenja. Zato si želiva, da bi bilo med nami manj posploševanja in vrednotenja posameznih odločitev, pa toliko več zaupanja, iskrenosti in medsebojne podpore.

Maruša in Tomaž

Najini začetki obiskovanja zakonske skupine so bili podobni cunamiju. Iz meseca v mesec je bilo vse porušeno, razkopano, razmetano … Vsako srečanje, posebno še domače naloge so nama povzročale veliko nemira, dolgih pogovorov, odpiranja in na koncu hvala Bogu tudi celjenja ran. Bilo je potrebno. Najin odnos sva ozdravila in ga postavila na nove temelje. Vanj sva povabila Boga, začela sva skupaj moliti. Sedaj pa so mesečna srečanja kot prijeten vetrič, ki naju osveži. Vidiva, da nisva sama, da nas je več, ki se trudimo za iste vrednote in se srečujemo s podobnimi problemi.

Metka in Jože

Skupino obiskujeva, ker se rada druživa s podobno mislečimi, z ljudmi, ki jim je družina na prvem mestu. Skozi leta smo postali tesni prijatelji in si pomagali z izkušnjami, pogovorom in molitvijo. Enkrat mesečno srečanje pa je ravno tako pogosto, da nanj že komaj čakaš. Z gibanjem DiŽ sva se srečala dokaj kmalu in takoj naju je prevzela prepričljivost oznanjevanja in še danes nabirava moči za skupno pot preko njihovih

duhovnih vaj in seveda omenjene zakonske skupine. Všeč nama je letošnja manjša sprememba v poteku srečanj, saj smo opazili, da nas preveč vprašanj o eni temi lahko zanese in ne pridemo do konca. Zato smo se letos odločili za manj vprašanj (ali pa več v paru) in bolj strnjeno temo.

Petra in Klemen

Zakonska skupina? Za naju novo poglavje po poroki. Poročena sva skoraj 8 let, v zakonski skupini

pa sva že 5 let. Ne bova pela hvalospevov zakonski skupini. Nanjo gledava bolj kot na nujnost za dobrobit najinega odnosa in zakona. Ne, ne najdeva vedno motivacije za svoboden in vesel odhod na naše srečanje. Večkrat obujava razloge, zakaj sva se odločila zanjo. Po srečanju pa sva vedno hvaležna za vse povedano in slišano, ker vidiva, da nisva edina s takimi in drugačnimi težavami. Učiva se iskrenosti in zaupanja v najinem odnosu in posredno tudi v zakonski skupini. Tja greva po podporo v najinih prizadevanjih, po nasvet in molitev za naju. Pogrešava pa predvsem še več sproščenosti, tiste intime, ko bi znotraj zakonske skupine bilo še manj tabu tem in še več odprtosti, zaupanja brez občutkov obsojanja ter povezanosti med pari.

Urška in Klemen

Osem let je, kar je bil v kranjski dekaniji misijon. Gosta na enem od srečanj za zakonce sta bila Vilma in Dani Siter. To srečanje je bilo vstopno mesto, ki je vzpodbudilo zakonske pare, da so se med seboj povezali. Tako je nastala prva zakonska skupina v župniji Kranj Zlato polje. Prvi skupini je čez dobro leto sledila še druga, ki je krepko presegla okvire kranjskih župnij. Pari prihajajo iz širšega gorenjskega območja. Povsem normalno je bilo zame kot župnika, da spremljam obe skupini. Ne gre za vodenje skupin, ampak spremljanje. Največkrat se ustavimo ob kakem svetopisemskem odlomku, ki potrebuje nekaj več razlage. Prav tako je pomembno ohranjati temeljna moralna krščanska načela. Na drugi strani pa življenje zakonske skupine odpira tudi duhovno vodstvo, prijateljski pogovor ali druženje. Življenje in delo zakonskih skupin za duhovnika ni samo pastoralna obveznost, ampak tudi velika pomoč, da lažje razume življenje današnjih družin, še posebej pa tistih, ki želijo bolj poglobljeno živeti krščansko življenje. Vesel sem, da morem ob obeh zakonskih skupinah v župniji Kranj Zlato polje tudi sam duhovno in osebnostno rasti.

Mitja Štirn, župnik


VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

Preko skupne molitve se izročiva Bogu in tako

preprečiva hudemu duhu, da bi se vrinil med naju.

Oba sva odraščala brez očeta (oba očeta sta bila zaposlena

v tujini – v Avstriji oz. Nemčiji) in tako nisva poznala vzorca, kako je, če sta mama in oče vedno doma.

Zakonca Melita in Herman KisilakMelita in Herman Kisilak živita na Doliču v župniji Kuzma. Poročena sta 17 let in imata dve odraščajoči hčerki. Sta voditeljski par v zakonski skupini Kuzma-Cankova. Zakonska skupina jima predstavlja kraj, kjer duhovno rasteta.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita? (Od kod prihajata, kakšni sta bili vajini matični družini, kaj v življenju delata oz. kaj sta po poklicu, kako sta se spoznala, koliko otrok imata …)

Sva Herman in Melita Kisilak z Doliča v župniji Kuzma. Poročena sva 17 let in imava dve odraščajoči hčerki. To sta Anja in Špela, ki obiskujeta četrti in drugi letnik murskosoboške gimnazije.Herman prihaja iz velike delavsko-kmečke družine, v kateri je imela vera močne korenine. Ima tri sestre in dva brata.Tudi Melita prihaja iz delavsko-kmečke družine, ki pa je dosti manjša, saj ima samo enega brata.Poznava se že iz osnovne šole, saj je Herman samo eno leto starejši od mene. Iskrica ljubezni pa je zagorela, ko sem bila še v srednji šoli, Herman pa se je odpravljal na služenje vojaškega roka v takratni JLA.

Za naju je bila to zelo dobra izkušnja, saj so pisma dnevno romala iz Matjaševec ali Ljubljane, kjer sem se šolala, v Skopje in nazaj. Herman je bil zelo priden, pisal mi je vsak dan ali pa celo dvakrat na dan.Herman opravlja poklic elektromonterja, Melita pa poklic laboratorijskega tehnika. Doma imava še manjšo kmetijo, ukvarjava se z ovčjerejo in vrtnarstvom. V prostem času veliko kolesarimo, planinarimo, pozimi pa smučamo in bordamo.

V katero zakonsko skupino sta vključena in v kateri sta voditeljski par? Kaj vama pomeni zakonska skupina?

Vključena sva v zakonsko skupino Kuzma-Cankova, v kateri sva tudi voditeljski par. V skupini nas je devet parov iz treh različnih župnij.Zakonska skupina nama pomeni kraj, kjer se dobro počutiva in duhovno rasteva, raste pa tudi najin odnos in najina medsebojna edinost. Oba sva odraščala brez očeta (oba očeta sta bila zaposlena v tujini – v Avstriji oz. Nemčiji) in tako nisva poznala vzorca, kako je, če sta mama in oče vedno doma. Hvaležna sva ljudem, ki so nama omogočili, da sva po nekem naključju oz. Božji previdnosti prišla v zakonsko skupino.


Postni čas je lepa priložnost, da se poglobimo vase in

naredimo inventuro pri sebi in skupaj v zakonu.

Po udeležbi na Temeljnem vikend seminarju v Ankaranu pa sva prišla oba hkrati do spoznanja, da ne moreva sama graditi hiše, če ni On z nama.

Smo v postnem času, ko veliko govorimo o Kristusovem odrešenju. Kako razumeta Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje?

Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje razumeva tako: »Kakor je Jezus šel skozi trpljenje, smrt in vstajenje, tako bomo tudi mi poklicani skozi smrt v novo življenje.«Jezus se je dobro zavedal, kakšno trpljenje ga čaka, pa se je vseeno odločil, da gre za nas skozi to trpljenje in smrt, da bi nas odrešil z vstajenjem.

Vemo, da trpljenje in bolečina sodobnemu človeku nista blizu. Vsi bi se jima radi izognili. Čeprav je Jezus potil krvavi pot in plačal veliko ceno za naše odrešenje, je bil Očetu poslušen do konca. Kako vama vera pomaga pri premagovanju vsakodnevnih skušnjav? Kje vidva kot zakonca potrebujeta njegovo odrešenje? Na katerem področju čutita, da sama ne bi zmogla?

Vera nama daje moč, da se ustaviva, umiriva, si vzameva čas drug za drugega – narediva korak drug do drugega. Preko skupne molitve se izročiva Bogu in tako preprečiva hudemu duhu, da bi se vrinil med naju. Sodobni tempo življenja je tako hiter in napet, da hudi duh preži na vsakem koraku s svojimi skušnjavami in prepričevanji v nekaj, kar ni v skladu z Božjim. Ker pa sva povezana med sabo z Bogom, nama hudi duh le težko pride blizu. Vedno pa le ne gre brez trpljenja in bolečine. Takrat pa imava na voljo Njega, ki naju ljubi in ima rad.

Kako kot starša otrokom razložita smisel Jezusovega trpljenja? Ali se temu raje izogneta in govorita le o Jezusovi ljubezni in vstajenju?

Bogu sva zelo hvaležna za najini hčerki, ki sta vključeni v mladinsko animatorsko skupino. Ker s svojih srečanj prineseta polno pozitivnih misli, se lahko čisto sproščeno pogovarjamo o Jezusovem trpljenju

in vstajenju. Čisto na praktičen način pa imamo to priložnost okusiti, ko se podamo v gore, saj vidimo, da brez trpljenja ne dosežemo vrha oz. cilja. Ravno tako je v šoli, kjer brez učenja in potrebnega odrekanja ni želenega uspeha.

Matejev evangelij (Mt 7,7) nas spodbuja: »Prosite in vam bo dano. Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo.« Postni čas je priložnost tudi za naše odrešenje. V čem in kje ga bosta iskala?

Postni čas je lepa priložnost, da se poglobimo vase in naredimo inventuro pri sebi in skupaj v zakonu. Je tudi čas, ko poskušamo nekaj dati proč in narediti prostor za nekaj, kar nas osrečuje in naredi bolj

modre. Ob premišljevanju križevega pota se bova spraševala, kdaj sva Pilata, da se obsojava, in kdaj sva Simona iz Cirene, da pomagava drug drugemu nositi križ. Odpovedala se bova tudi alkoholu ter poskušala skromno preživeti postne petke.Najlepša hvala za vajine besede, predvsem pa za zgled, ki ga dajeta našim bralcem.

Intervju sva pripravila Cvetka in Oton Bogdan


VaJINa MOLITEVProsita Boga, naj vaju okrepi in utrdi. Naj vama da pogumno srce in trdna moralna načela, saj vse to nujno potrebujeta za vzgojo nove generacije.

VaJIN POGOVORPogovarjajta se o vzgoji danes, o današnji kulturi. Spregovorita tudi o vajini moralni izčrpanosti. Kaj vaju kot starša najbolj izčrpava? Bodita iskrena!

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

VLEČENJE VRVI (1. DEL)Vir: Trenutki s teboj, Barbara in Dennis Rainey

»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi.« (Gal 6,9)

Ste tudi vi v času odraščanja kdaj sodelovali pri igri vlečenja vrvi? Saj veste, o čem govorim – debela vrv, ki se zareže v roke; dve skupini, ki z vso močjo vlečeta vsaka v svojo smer; v sredi pa blatna luža, velika kot jezero.»Vlečenje vrvi«, ki smo mu lahko priča danes, se od tradicionalnega močno razlikuje. Na eni strani vrvi smo starši, na drugi pa cel kup dejavnikov, ki želijo imeti svoj vpliv na našo družino. Saj ste že občutili moč nasprotnika na drugi strani vrvi, kajne? Predstavljajte si: odpravljate se iz hiše in opazite, kako nemogoče je oblečen eden od vaših otrok. Globoko vdihnete, potihoma kaj zmolite in rečete: »Oprosti, ampak danes v tem ne greš nikamor!« In začne se vlečenje vrvi – prava bitka. Otrok vas prebode s pogledom, ki bi predrl še tako močno kovino, in odgovori: »Saj se vendar vsi moji sošolci tako oblačijo. Tudi tisti, ki hodijo v cerkev.«

Če se začnete izmikati, otrok to nemudoma opazi, saj je opremljen s posebnim senzorjem, ki takoj zazna, ko mami in ati ne vesta, kaj odgovoriti. Zato si rečete: Dovolj imam tega. Nimam več moči, da bi se boril. Sploh pa, kdo ve, kaj bodo storili otroci, če bom preveč »potegnil za vrv ...« Lahko celo pobegnejo od doma in me za vedno zasovražijo. Zato popustite.Kot mnogi drugi starši verjetno tudi sami bolehate za boleznijo enaindvajsetega stoletja, ki jo je povzročilo nenehno vlečenje vrvi in se imenuje moralna izčrpanost. Mnogi starši nimajo več moči, da bi še naprej vztrajali pri mejah svojega moralnega prepričanja ter predanosti, zato jim vrv počasi polzi iz rok.Prav zaradi tega vam želim kot starš stati ob strani, vas spodbujati in bodriti: »NE spustite vrvi!«Berite Sveto pismo. Naj resnica in molitev skupaj okrepita vaš prijem. Ne obupajte! Z nogami močno zadržujte svoj položaj! Ne odnehajte!


VaJINa MOLITEVPreberita Pismo Rimljanom 8,28–39. Zahvalita se Bogu, ker vaju ljubi ne glede na to, kako dobra starša sta.

VaJIN POGOVORKako se lahko kot starša pri vzgoji otroka za nekaj časa odpočijeta od nenehnega vlečenja vrvi? Lahko drug za drugega molita? Lahko zbereta manjšo skupino podobno mislečih staršev?

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

VLEČENJE VRVI (2. DEL)Vir: Trenutki s teboj, Barbara in Dennis Rainey

»Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31)

Štirje otroci so že zapustili najino gnezdo, tako da sta doma ostala samo še dva. Človek bi si mislil, da nama bo šlo po štirih otrocih starševstvo kot po maslu. Vendar ko sva z ženo razglabljala o vseh obremenitvah najine družine, vplivu okolja in nenehnem vlečenju vrvi, sem nekega dne Barbaro pogledal in dejal: »Mislim, da nama v bitki za najino družino počasi zmanjkuje moči.«Že v prejšnjem sestavku sem omenil, da je za starše danes normalno, da jih lahko vplivi družbe, proti katerim se morajo nenehno boriti, moralno popolnoma izčrpajo. Zato mi dovolite, da vam, staršem, predstavim nekaj napotkov za bolj uspešno »vlečenje vrvi«.Najprej ozavestite dejstvo, da vrvi ne držite sami. Še enkrat preberite misel iz Pisma Rimljanom 8,31, ki smo jo zapisali na začetku tega razmišljanja. Bog je za vas. Je torej pomembno, kdo je proti vam? Ali čutite, kako se vam moč vrača v roke in noge? Bog z vami drži vrv. Bog daje moč utrujenim (preberite Izaija 41,10).Nato spoznajte, zakaj ste občasno tako utrujeni.

Naredite si seznam vseh dejavnikov, ki so na nasprotni strani vrvi: oblačila, jezik, spoznavanje otrokovih vrstnikov, spremljanje in nadzorovanje njihovih zmenkov, revije, glasba, mediji, internet, telefoni … in še mnogo drugih »družbenih nasprotnikov«. Vseh teh dejavnikov ne moremo izničiti, vendar jih lahko vsaj nekaj odstranimo.Kot zadnje morate na svojo stran pridobiti druge starše in se z njimi združiti v bitki vlečenja vrvi. Z drugimi besedami, paziti boste morali tudi na otroke drugih staršev in ne le na svojega. To pa hkrati pomeni, da se boste morali srečevati z drugimi otroki in njihovimi starši, da se boste morali z njimi pogovarjati in dogovoriti, da boste drug drugega poklicali, če boste pri katerem od otrok opazili neprimerno vedenje. Morda boste morali pomagati tudi materi samohranilki, kateri njen skoraj že izgubljeni sin počasi polzi iz rok.Kristjani moramo pri tem vlečenju vrvi držati skupaj. Zato močno zgrabite vrv!


Vabilo na duhovni vikend za zakonce v Ignacijevem domuIgnacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovni vikend za zakonce z naslovom Verujta in bosta živela

od 7. do 9. junija 2013.Skupaj bosta odkrivala, kako je vera v Boga ključ polnosti vajinega zakonskega življenja in spodbuda, da gresta naprej. Dragi zakonci, povabljeni ste, da sami pridete na duhovne vaje in si tako resnično povsem podarite ves svoj čas in moči, ki vam jih daje Bog na pot vašega skupnega življenja.Če si želi kakšen zakonski par vzeti čas zase v molitvi, ob Božji besedi, v medsebojnem pogovoru in pogovoru s kakšnim patrom v Ignacijevem domu, je vedno dobrodošel tudi izven teh razpisanih terminov. Vedno se najde prostor med tednom, pa tudi ob koncu tedna je pogosto prosta kakšna soba. V našem domu je vedno toliko Božjega miru, čeprav je sredi mesta, da si lahko naberete novih duhovnih osvežitev za nadaljnjo zakonsko pot.Informacije in prijave pri Sonji Pungertnik vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali po e-poti na naslovu [email protected]č informacij o Ignacijevem domu duhovnosti in različnih ponudbah na spletni strani: www.ignacijevdom.si

Lansko pomlad je na srečanju naše zakonske skupine gospod župnik Miro predlagal, da bi bilo dobro, če bi kdaj skupaj šli na duhovne vaje. Voditeljski par Tomaž in Darinka sta predlagala, da bi jih morda imeli pri jezuitih v Ljubljani. In tako je stekla akcija. Z gospodom p. dr. Ivanom Platovnjakom smo se uspeli dogovoriti, da bi imeli duhovni vikend samo za našo zakonsko skupino. To je bil še poseben blagoslov in privilegij.Uspeli smo se uskladiti in nihče od nas ni posebno vedel, kaj se bo dogajalo. Takoj na začetku je sledilo presenečenje. P. Ivan nas je povabil na ples. In res smo skupaj z roko v roki zaplesali, se ob lepi mirni glasbi in čudovitem besedilu umirili ter se začeli počutiti domače.Prav posebno doživetje sta bila jutranja meditativna sprehoda, in sicer v soboto na grad in v nedeljo po jutranjem mirnem in praznem mestu. Za nas je bil to povsem nov način dojemanja Ljubljane, predvsem pa sebe in svojega odnosa do telesa, do stvarstva in Stvarnika.

RaDEŠKa ZaKONSKa SKUPINa Na DUHOVNIH VaJaH

Duhovne vaje so imele naslov Verujta in bosta živela. Posamezna predavanja so govorila o tem, kako nas je on prvi ljubil, o potrebi naše osvoboditve od številnih skušnjav in o pomenu odpuščanja v našem življenju. Nadvse zanimiva, vesela in sproščena predavanja so spremljali odlomki iz filma, v katerem oče svojemu sinu pomaga reševati že skoraj propadel zakon.Po uradnem delu smo vsak sam v tihoti razmišljali o vsem slišanem in videnem. Nato smo se učili poslušati in slišati sozakonca. Če smo želeli, smo na ponovnem skupnem srečanju izkustvo podelili s celotno skupino.Res upamo, da nam bo še kdaj dano, da se kot celotna zakonska ali kot zakonca ali morda posameznik vrnemo in se udeležimo katerega izmed številnih programov, ki jih dom in prizadevni jezuiti ponujajo. In to v časih, ko smo še kako potrebni takšne duhovne hrane.

Miran Prnaver


Vabimo vas, da se nam pridružite na srečanju z zakoncema dr. Emersonom in Saro Eggerichs, ki nam bosta na dinamičen, praktičen in dovtipen način spregovorila o skrivnosti zakona, ki jo poskuša odkriti vsak par in je v tem, da ona najbolj potrebuje ljubezen, on pa spoštovanje.

Njuna knjiga LJUBEZEN IN SPOŠTOVANJE je svetovna uspešnica. V njej zakonca Eggerichs odgovarjata na vprašanja:

zakaj se odnosi poslabšajo, �kako lahko zakonci prekinemo začarani krog spora, �kako lahko vstopimo v krog sprememb, ki poživlja, �kaj storimo, ko se mož/žena pritožuje in vedno bolj zapira vase, �kako lahko izkusimo in zaživimo novo gorečnost v našem �odnosu.

Zakonca Eggerichs je v mesecu maju v Slovenijo povabilo Društvo Zaživi življenje. V sodelovanju z omenjenim društvom bomo imeli tudi mi, člani in sodelavci Društva Družina in Življenje, priložnost, da se z njima srečamo.

Vabljeni smo na srečanje z zakoncema Eggerichs v petek, 10. maja, ob 19.00 uri v Zavodu Svetega Stanislava,

Štula 23, Ljubljana – Šentvid.

Na srečanju bo po znižani ceni na voljo knjiga LJUBEZEN IN SPOŠTOVANJE. Kdor bo želel, bo od avtorjev prejel tudi podpis. Izkoristimo izjemno priložnost in pridimo v čim večjem številu. Povabimo tudi svoje prijatelje in znance.Več informacij tudi na http://www.ljubezeninspostovanje.si/

Ženina osnovna potreba: biti ljubljena.Moževa osnovna potreba: biti spoštovan.

Ko te potrebe niso zadovoljene, odnosi »ponorijo«!


ROMARSKO POHODNIŠTVO

PRVI ROMaRSKI POHOD K MaTERI BOŽJI Na ŽaLOSTNO GORO PRI PRESERJU Že od časov, ko so beli menihi v Stični zgradili mogočno svetišče njej v čast, je češčenje Žalostne Matere božje na Slovenskem priljubljeno in razširjeno.

God Žalostne Matere božje obhajamo sicer 15. septembra, a poseben dan češčenja je tudi cvetni petek. To je petek pred cvetno nedeljo. Razlog za to je preprost. Ker je na veliki petek v središču češčenja trpeči Jezus na križu, takrat ni mogoče izkazovati

posebnega češčenja Mariji. Zato so po starih

navadah verni na cvetni petek

radi obiskovali cerkve Žalostne

Matere božje v Stični, pri Treh Farah v Beli krajini, v Mokronogu ali pa na Žalostni gori pri Preserju.Prav ta, oddaljena le nekaj več kot deset kilometrov od Ljubljane, je bila že od zdavnaj priljubljeno zavetišče romarjev iz južnega in zahodnega dela Ljubljanske kotline. Na 418 metrov visokem hribu, ki obvladuje vso barjansko ravnino, po kateri se vije zelena Ljubljanica, se mogočno dviga baročno svetišče, obdano s kapelicami križevega pota. Zdi se kakor dragocen kamen v prstanu.

Mi smo se odločili, da poromamo k njej, k Žalostni Materi božji, na cvetno soboto, 23. marca 2013. To je tudi praznik Marijinega oznanjenja – pomeni začetek našega odrešenja pa tudi praznik materinskega, starševskega dne. Veliko razlogov je, da družine in posamezniki poromamo v to lepo svetišče in se Bogu zahvalimo in priporočimo prav po Materi Mariji.Zbirno mesto je parkirišče pri župnijski cerkvi v Preserju in kot po navadi ob 9.00 uri. Od tam bomo odšli peš proti cerkvi (dobre pol ure hoje), potem pa bomo pri cerkvi, kjer so kapelice križevega pota, molili križev pot. Nato bo okoli 11. ure sveta maša za naše družine in posebej za tiste, ki so v kakršnikoli stiski. Po sv. maši pa bomo zunaj pojedli, kar bomo s seboj prinesli v nahrbtnikih, in se napotili proti avtomobilom.

To romanje je še posebej povezano s premišljevanjem Jezusovega in Marijinega trpljenja in nas vabi, da naše in preizkušnje ali trpljenje bratov in sester prinašamo pred Gospoda in pred našo mamo Marijo.Vabljeni k prazničnemu družinskemu romanju; dodatne info. na tel: 041 616 534 - Marija in Ivan.


PRIPOROČAMO V BRANJE

Alessandro D'Avenia: Stvari, ki jih nihče ne ve. Založba Družina (2012).Jerica Jerman o knjigi v tedniku Družina

V romanu Stvari, ki jih nihče ne ve sledimo glavni junakinji Margheriti. Na svoj rojstni dan se v očetovi družbi odpravi na jadranje, prepušča se vetru, soncu in vonju po morju. Margherita je presrečna in zdi se, da ima kljub mladostniškim težavam vse.Tik pred pričetkom novega šolskega leta pa jo na telefonski tajnici pričaka očetovo sporočilo, da je za vedno zapustil družino. Margheriti se podre svet in zave se, da bo zopet srečna le, če se bo oče vrnil domov. Upanje ji nevede vlijeta profesor italijanščine in latinščine ter modra babica Teresa. Margherita se zato odloči, da bo zapustila zaskrbljeno mamo, mlajšega brata in prijateljico Marto ter odšla na življenjsko potovanje. Noben izmed likov v knjigi ne ve, da bo prav z njeno pomočjo odkril pomen ljubezni, Margherita pa se bo prav zaradi njih prelevila v zrelo osebnost.

Jacques Philippe: Notranja svoboda. Moč vere, upanja in ljubezni. Založba Emanuel (2012).Založnik o knjigi

Notranja svoboda je temeljni pojem krščanskega življenja. Namen knjige je, kot pravi avtor, zelo preprost: »Da bi vsak kristjan spoznal, kako ima v še tako neugodnih okoliščinah v sebi prostor svobode, ki mu ga nihče ne more odvzeti, saj je Bog njegov vir in porok.« Kajti če bo znal razviti ta prostor svobode v sebi, ga kljub takšnemu in drugačnemu trpljenju nič ne bo moglo streti. Avtor se naveže na glavne kreposti, na vero, upanje in ljubezen, ter pokaže njihov pomen pri notranji rasti v svobodi. Knjiga, napisana v zanj značilnem preprostem in konkretnem jeziku, bo pomagala vsem, »ki se želijo prepustiti čudoviti notranji prenovi, ki jo hoče v naših srcih izpeljati Sveti Duh, in tako pristopiti k veličastni svobodi božjih otrok«.O avtorju: Jacques Philippe je član francoske redovne Skupnosti blagrov. Leta 1985 je bil posvečen v duhovnika in vodi duhovne vaje po Franciji in drugod po svetu. Knjiga Notranja svoboda je njegova druga knjiga, ki je izšla v slovenščini.

Maurice Caillet: Od prostozidarstva k veri. Bil sem prostozidar. Slomškova založba (2013).Založnik o knjigi

V toliko letih prostozidarstva je Maurice doživel vse: korupcijo, pogajanja za napredovanje v vrhove podjetij, klientelizem, ustrahovanje nadležnih ljudi. Nekega dne je partnerica, s katero je živel že leta, težko zbolela in ga povabila s seboj na romanje v Lurd. Nekega popoldneva, ko je bila ona v kopelih, se je Maurice, ki je bil skeptik in nevernik, odločil, da gre iz radovednosti obiskat votlino prikazovanj. Na tem kraju se je nekaj zgodilo. Takoj je poiskal duhovnika in se istega dne spovedal. Čutil je, da je kriv in da se pajdaši s sodelavci zla. Domov se je vrnil odločen, da bo za vedno zapustil prostozidarsko ložo, vendar se mu je od tistega trenutka zgodilo vse: grožnje s smrtjo, odpust iz službe iz praznih razlogov, oviranje, da bi nadaljeval zdravniško kariero. Poleg tega je bil potisnjen na rob stranke. Danes pod zaščito živi v Španiji. Tole je njegov zgodba.O avtorju: Maurice Caillet je bil petnajst let član prostozidarstva. Hitro je prišel v vrhove hierarhije ene najmočnejših lož francoskega Velikega orienta. Postal je častiti mojster in je spoznal vse skrivnosti organizacije: uvajanje, obrede, prisege, usluge, predvsem pa preplet z oblastjo in politiko, kar ga je v kratkem pripeljalo do tega, da je postal veljak francoske socialistične stranke.

Izbor knjig Petra N.


ZaKaJ TE LJUBIM, MOJ GOSPOD?Pač ne zato, ker si nebesa mi obljubil, in ne zato, ker me je strah, da bi pogubil si v peklu dušo in telo: ne ganeta me pekel in nebo.

Le ti me ganeš, moj Gospod, ko gledam te, pribitega na križ, ko vse na tebi je kot ena sama rana.

Le ti me ganeš, ko trpiš, ko žali množica te zapeljana in ko umiraš zame in za – vse.

Le to ljubezen občudujem, in ko bi ne bilo nebes, bi ljubil te, in ko bi ne bilo pekla, ne mogel bi žaliti te.

Ko ves se ti darujem, darov za to ne pričakujem, saj ljubim te samo, ker si ljubezen sama, vir vse milosti.

Frančišek Ksaverij


DAR ŽIVLJENJA

TOMAŽ KVATERNIKNaš 10. otrok Tomaž je našo že sicer številno družino še okrepil. Pridružil se nam je 28. januarja na god svetega Tomaža Akvinskega. Utrip (beri vrvež) v naši družini je sedaj še živahnejši. Pa si rečemo: »Ob dveh cerkvenih učiteljih bo pa naša družina gotovo preživela.«

Hvaležna mamica Suzana, ati Tomaž in

bratci in sestrice

NEŽA MALENŠEKAdvent je popestrila, božični čas pa s prihodom obogatila 28. decembra. Zdaj razveseljuje in navdihuje vse svoje, vas pa pozdravlja dobrovoljna Neža.

LUČKA BIRKPoglej to Lučko, poglej ta sij, ki seže do srca in greje ...Rodila se je Lučka in siv novembrski dan ožarila s svojo svetlobo. Hvaležni smo našemu malemu angelčku v nebesih, ki je pri Očetu izprosil rojstvo zdravega otročka. Z odprtimi srci in naročji smo Lučko v našo družino sprejeli ati Klemen in mamica Helena ter bratci Matevž, Gašper in Ožbej.


Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: [email protected]), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: [email protected], telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: [email protected]). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta:[email protected]), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: [email protected]), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: [email protected]), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta:[email protected]), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta:[email protected]), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta:[email protected]), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta:[email protected]), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta:[email protected]), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta:[email protected]), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta:[email protected]). Fotografije za to številko so prispevali: Marko Senica, družina Kisilak, Pavel Fičur, Slavko Štern, Tamino Petelinšek in Dani Siter.Grafična priprava in tisk: ŠPES, grafični studio, Novo mesto. Naklada: 3000 izvodov.Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-04042013. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

RUBEN MERLJAK17. septembra 2012 se nama je pridružil prvorojenec Ruben, 51 cm velik in 3090 g tehtajoči Božji dar. Bogu hvala za obilen blagoslov, da je Ruben zdrav, krepak in priden.

Vid in Anamarija

PIJA MUNIH2. januarja 2013 se nama je z malce zamude pridružila velika in zdrava princeska Pija. Pri dveh mesecih že veselo čeblja, raziskuje s svojimi očkami in okuša svoje prstke. Mamici Sari in atiju Tomažu je v neizmerno veselje, za kar sva Bogu hvaležna.


MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

SODELOVANJEMož in žena sta se na stopnicah mučila z velikim predalnikom. Svak ju je opazil.»Čakajta, vama bom pomagal,« je prihitel na pomoč in brž zgrabil za en vogal pohištva.Kakšno minuto kasneje so bili še vedno na istem mestu. Ker jim predalnika še ni uspelo premakniti niti za centimeter, so si morali malo oddahniti. »Ta predalnik je pa res težko spraviti gor,« je pripomnil svak.Mož in žena sta skoraj počila od smeha.»Midva se trudiva, da bi ga odnesla dol!«Prijatelji ne gledajo drug drugemu v obraz, ampak skupaj zrejo v isto smer.

Vir: Bruno Ferrero: Čričkova pesem

ČOLNNekega večera sta se dva turista, ki sta s šotorom počitnikovala ob jezeru, odločila, da se bosta s čolnom odpeljala na drugo stran jezera in v gostilni onkraj šla na kozarček močnega.Ostala sta do trdne teme in še dolgo v noč in med tem izpraznila kar nekaj steklenic.Ko sta zapuščala lokal, so se jima seveda noge močno zapletale. Kljub temu sta uspela priti do svojega čolna in se v njem namestiti, da bi se vrnila v svoj šotor.Začela sta vneto veslati. Vsa potna in sopihajoča sta se vztrajno trudila dve uri. Končno je eden rekel drugemu: »Se ti ne zdi, da bi po tolikem veslanju morala že zdavnaj biti na drugem bregu jezera?« »Zagotovo,« je odvrnil drugi, »morda pa nisva dovolj močno veslala.«Podvojila sta moči in odločno veslala še eno uro. Toda šele ko se je začelo daniti, sta osupla opazila, da sta bila ves čas na istem mestu.Pozabila sta odvezati vrv, s katero sta privezala čoln k privezanemu mostiču!

Vir: Bruno Ferrero: Čričkova pesem

Pri spoznavanju živalskih družin dobi Blaž domačo nalogo: »V razpredelnico dopiši poleg samca še

samico in njunega mladiča.«Blaž zraven bika napiše krava in teliček, poleg petelina napiše kokoš in piščanček, poleg kozla napiše koza in kozliček, poleg ovna pa napiše ovca in … jagnje božje.Blaž ima nalogo pospraviti posodo iz pomivalnega stroja. Prvič se zgodi, da vse pospravi na svoje mesto. Mama ga pohvali, kako je priden. Blaž pa ji odgovori: Vidiš, jaz sem tvoj ljubljeni sin, nad katerim imaš posebno veselje!

(resnični šali malega Blaža)

NOGOMET IN VERAIgralec nogometa leži hudo bolan v postelji. Poklicati da duhovnika in ga vpraša: «Morda veste, ali imajo v nebesih nogometno ekipo?« Duhovnik mu odgovori: »Ne vem, se bom pa pozanimal. Jutri se vrnem z odgovorom.«In res je naslednji dan duhovnik spet na vratih. »Dobro in slabo novico imam za vas,« reče. »Dobra je ta, da v nebesih imajo nogometno ekipo. Slaba pa je, da boste v njej igrali že jutri.«

NOVI RECEPTPred svetim Petrom v nebesih se pojavi moški s prtičkom okoli vratu, z nožem v desni in vilicami v levi roki.»Kaj se vam je zgodilo?« ga vpraša sveti Peter.»Ne vem. Zadnje besede, ki sem jih slišal na zemlji, so bile: »No dragi, ti je všeč moj novi recept?«

OZVOČENJEŽupnik je dal delati novo ozvočenje v cerkvi. V nedeljo zjutraj delo še ni bilo v celoti dokončano, zato je moral na začetku maše ljudi opozoriti.Župnik: »Nekaj je še narobe z mikrofonom.«Verniki odgovorijo:«In s tvojim duhom.«

Vir: Bog ima smisel za humor


NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

ME JEZUSOV »PROGRaM« PREPRIČa?

Jezusa poslušam, ko zaprem telesne oči, izklopim telesna

ušesa, odprem oči srca in slišim besede: »Ti si moj ljubljeni Sin (prijatelj), nad teboj imam veselje«.

Pred dnevi se je naša molitvena skupina po dolgem času zopet zbrala ob prijateljici Jožici, ki že dalj časa nepokretna leži v postelji. Brat Marko je maševal in nas po prebranem berilu in evangeliju nagovoril ter povabil, naj tudi sami povemo, kako nas je Božja beseda nagovorila. Sam sem se ustavil ob Jezusovih besedah: »Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa« (Lk 11,23).

Te besede me že dolgo spremljajo. Sprašujem se, kaj sploh pomeni »biti ZA«, koliko moram o neki stvari, programu ali o neki osebi vedeti oziroma kako dobro jo moram poznati, da se zanjo odločim, da ji želim slediti, da ji zaupam? Če sem bolan in mi svetujejo

operacijo, ki je tvegana, kaj želim vedeti o tej operaciji, bolnici, kirurgu …? Zato se ob Jezusovih besedah sprašujem: »Kako in zakaj naj bom s teboj, Jezus? Te sploh poznam? Te poznam osebno? Sem imel dovolj priložnosti, da sem te lahko spoznal? Me »tvoj program« prepriča …? Od koga sem slišal o tebi – kateri »vir« mi je o tebi govoril? Starši, kateheti, prijatelji, mediji, sodobna družba …? Ker se danes vse vrti okoli dobička, me zanima, kaj bom imel od tega, če bom s teboj in bom s teboj »zbiral«? Kaj bo to terjalo od mene? Dodatne obveznosti? Saj veš, da sem preveč zaposlen ...«

(S)pozna(va)ti Jezusa Taka in podobna vprašanja mi rojijo po glavi? Sprašujem se, kaj Jezus predstavlja zame osebno. Kaj je sploh naredil zame osebno? In če je, kako je to naredil? Saj je živel pred 2000 leti?! Kako naj vse to razumem? Podobna vprašanja je imel sv. Avguštin, ko je nekega dne na obali videl dečka, ki je s školjko »prelival morje« v jamo, ki jo je bil naredil v pesku. Tedaj je Avguštin razumel, da hoče tudi on »preliti veličino Boga« v svoj razum. Mar ne delam tega tudi jaz? Peter Pavel Rubens: Sv. Avguštin in deček


DOBRODOŠEL PaPEŽ FRaNČIŠEK!Sodelavci DiŽ se Bogu iz srca zahvaljujemo za uslišane molitve, saj smo prepričani, da je bil naš novi papež Frančišek izvoljen po navdihu Svetega Duha. Mnoge med nami je nagovoril s svojim prvim nastopom, s svojo preprostostjo (ime Frančišek in pozdrav Dober večer) in ponižnostjo (prosil je vse, ki so dogajanje spremljali, naj najprej molijo zanj, da bi ga Bog vodil, ko bo Urbi et Orbi podeljeval Božji blagoslov). Prav tako smo veseli, da se papež Frančišek zavzema za vrednote družine in medsebojnega sožitja (govoril je tudi o širjenju bratstva med vsemi nami), ki ga v prvi vrsti vsi najprej doživljamo v svojih matičnih družinah. Zavedamo se, da bomo morali za dobre odnose v naših družinah še veliko delati, da nasprotnik vsega, kar je Božje – družina pa je Božja ustanova –, ne bo odnehal in nas bo na vse načine še naprej napadal in preganjal. V papežu Frančišku torej vidimo zagovornika prizadevanj za gradnjo dobrih in ljubečih medsebojnih odnosov (posameznik - Bog, mož - žena, starša - otrok/ci, družina – družba in Cerkev … ) in se veselimo, da bomo skupaj z njim tudi mi še z večjo vnemo vlagali vse svoje moči, izkušnje in znanje v gradnjo odnosov, za katere je vredno živeti.Spoštovani papež Frančišek, Bog vas živi!

Vsi vemo, kaj pomeni dober prijatelj. Nihče ne more postati moj dober prijatelj čez noč. Kako naj zaupam tujcu? Pravega prijatelja dalj časa poslušam, opazujem, preizkušam, z njim preživljam čas, se z njim družim, vem vse o njem, on pa o meni – med nama ni skrivnosti. Pravemu prijatelju je vse, kar se v meni in z menoj dogaja, pomembno. Zavem se, da želi Jezus biti moj pravi prijatelj. On se mi želi razode(va)ti, me poslušati in mi o sebi pripovedovati … On želi, da ga opazujem in spoznavam, da z njim preživljam čas, se z njim družim … On želi, da ga pokličem, ko želim komu kaj pomembnega povedati, ko želim, da bi me kdo poslušal in bi se ne smejal mojim idejam, sanjam, skrbem, strahovom … Ko mi govori: »Kdor ni z menoj …«, mi pravi: »Bodi ti moj prijatelj – bodi ti z menoj. Zaupaj mi. Besede, ki sem jih govoril in so jih v Svetem pismu zapisali moji učenci, niso zgolj besede. Podkrepil sem jih z dejanji. Če sem ozdravljal bolne, lahko ozdravim tudi tebe. Če sem odpuščal grešnikom, lahko tudi tebi. Če sem osvobajal zasvojene, lahko tudi tebe. Če sem nasitil lačne, lahko tudi tebe … Nočem te razočarati ne zapustiti. Hočem »zbirati« s teboj. Ko sem bil v vrtu Getsemani, sem molil k Očetu. Bal sem se trpljenja. Tedaj sem rekel Očetu: 'Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!' Poglej, če sem trpel in umrl zate, da bi lahko ti živel – saj veš, odkupil sem te s svojo krvjo, ki sem jo zate prelil –, sem tudi vstal zate, da bi ti večno živel z menoj. Sploh veš, kaj je to večno življenje? Zato te vabim, bodi moj prijatelj – bodi z menoj!«

Jezus se mi razodeva, ko se z njim družim – z njim �

preživljam čas v molitvi (bolj ga poznam, več časa želim z njim preživeti), Jezusa spoznavam, ko berem njegovo besedo �(Sveto pismo), Jezusa poslušam, ko zaprem telesne oči, izklopim �telesna ušesa, odprem oči srca in slišim besede: »Ti si moj ljubljeni Sin (prijatelj), nad teboj imam veselje«. Jezusa opazujem, ko z njegovimi očmi (skozi oči �ljubezni, usmiljenja in odpuščanja) gledam svoje bližnje, Jezusa preizkušam, ko mu pripovedujem o svojih �skrbeh, bolečinah in ranah, strahovih in načrtih, za katere menim, da so popolnoma nerealni … – pripovedujem mu o stvareh, ki so zame pomembne. Vsak drug, razen njega, bi se mi posmehoval, Jezusu zaupam, ker se lahko v vsakem trenutku �obrnem nanj in me je vedno pripravljen poslušati, ker me pozna bolj kot jaz poznam samega sebe, ker me ne obsoja zaradi mojih preteklih spodrsljajev in neumnosti, ker mi zaupa in mi daje vedno novo priložnost in ker me je tako zelo ljubil, da je bil zame pripravljen umreti.

»Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Hvala ti, Jezus, da si dal življenje za nas, ki želimo biti tvoji prijatelji. Vabim vas, da se mi pridružite pri (s)pozna(va)nju Jezusa. Saj smo v letu vere, ki je namenjeno prav temu, da bi mi bolj spoznali temeljne resnice o naši veri v Jezusa Kristusa.

OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti internetne prijave, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (ga. Erika). Prosimo, kličite med 16.00 in 20.00 uro. Hvala. OPOMBE:

Točka 3: V preteklih letih smo že večkrat odkrivali zaklade Teologije telesa Janeza Pavla II. in vedno znova spoznavali, da vstopamo v »preddverje« velike skrivnosti, ki prinaša odgovore na temeljna vprašanja človeka tretjega tisočletja. Prav zaradi velikega bogastva, ki ga prinaša Teologija telesa Janeza Pavla II., smo se odločili, da bomo to témo vsako leto vsaj enkrat uvrstili na naš program. Vabimo vse tiste zakonce, ki se s to temo še niste srečali ali pa ste o tem že premišljevali in želite svoje védenje o Teologiji telesa osvežiti in ponovno poživiti, da se čim prej prijavite na ta seminar. Točka 7, 10, 11 in 12: Téma seminarja Živeti danes v môči Duha bo osvetlila oziroma odgovorila na pogosta vprašanja kristjanov, ki se zavedajo, da je danes, ko se na poti duhovnega zorenja večkrat borimo z mlini na veter, težko živeti pravo krščansko življenje, da je sodobni kristjan izpostavljen premnogim napadom in skušnjavam hudega. Sprašujejo se, kako sredi življenjskih pretresov zdržati in ohraniti vero, kako priti do cilja, da bi lahko nekoč s Pavlom rekli: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Kot vsi nadaljevalni seminarji je tudi ta seminar namenjen zakoncem, ki se redno udeležujejo Nadaljevalnih vikend seminarjev in želijo v svoji osebni duhovni rasti narediti naslednji korak.

Program DiŽ za leto 2013Št. Dogodek Opombe, informacije in prijave1. Romarski pohod s križevim potom na Žalostno goro pri

Preserju, 23. marec 2013 ob 9. uri na parkirišču župnijske cerkve v Preserju

Ivo in Marija HALAS, gsm: 041/616 534POMEMBNO OPOZORILO: Vsaj teden prej bodo na www.diz.si objavljene podrobnosti.

2. Nadaljevalni vikend seminar Božje kraljestvo je med vami, 12.–14. april 2013, Crikvenica, Life Center

Ker so skoraj vse kapacitete zasedene, pišite na: [email protected] oziroma pokličite: 041/770 200.

3. Nadaljevalni vikend seminar Teologija telesa Janeza Pavla II., 19.–21. april 2013, Crikvenica, Life Center


4. MOŠKI ZAJTRK, sobota, 27. april 2013, ob 7.00 uri zjutraj v Zavodu Svetega Stanislava, Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid.

Zaradi preglednosti in lažje organizacije dogodka vas prosimo, da se predhodno prijavite na [email protected] ali na tel št.: 041/826 577. Prijave sprejemamo do srede, 24. aprila 2013.

5. Počitnice za družine, 23.–29. junij 2013, Life Center, Crikvenica. V prijetnem okolju hotela Life Center bomo preživeli nekaj dni oddiha: lepa plaža, dobra hrana, udobne sobe, ugodna cena … Program (neobvezno): druženje, pogovor, molitev, petje …


6. Duhovni teden za družine, 2.–9. avgust 2013, Veržej POLNO! Vse razpoložljive kapacitete so zasedene.

7. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, 13.–15. september 2013, Lovran pri Opatiji (Župnija LJ – Moste + izven, sprejmejo zunanjih 5–7 parov)

[email protected]

8. Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 11.–13. oktober 2013, Celje, sv. Jožef

www.diz.si/prijavnicaoziroma [email protected]

9. Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 25.–27. oktober 2013. POMEMBNO OPOZORILO: Datum seminarja ostaja isti, se pa dogovarjamo za novo lokacijo. (Najverjetneje bomo zaradi ugodnejših pogojev izbrali hotel na hrvaški obali.) Hvala za razumevanje.

Za vse informacije (in prijave) pišite na [email protected] oziroma pokličite na: 041/770 200. Prosimo vas, da spremljate našo spletno stran www.diz.si, kjer vas bomo obveščali o dogovorih in spremembah.

10. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, 8.–10. november 2013, Life Center, Crikvenica


11. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, 22.–24. november 2013, Life Center, Crikvenica


12. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, 29. november–1. december 2013, Life Center, Crikvenica


Documents

Glasilo DiZ 1-13