»VSAKEMU OD NAS JE DODELJEN NEK DAR, NEK TALENT

ZA NEKAJ POSEBNEGA. ODKRITI KAJ JE TO, PA JE BISTVO

NAŠEGA ŽIVLJENJA.«

ojan Emeršič, gledališki in filmski

igralec, voditelj oz. moderator,

dobitnik številnih nagrad, kot so:

Borštnikova nagrada, nagrada

Komedijant leta, Gong popularnosti, Žlahtni

komedijant, Prešernova nagrada za študente in

še bi lahko naštevala. In zagotovo še kakšna

velika nagrada čaka nanj.

Preskočila bom po mojem mnenju eno najbolj dolgočasnih vprašanj, ki ga lahko kdo postavi

intervjuvancu. To je vprašanje, ki zahteva podatke o vašem rojstvu. Da ste Mariborčan pa tako ali tako

vem, četudi o tem ne povprašam »strica Googla«, saj sta bila v otroštvu soseda z mojim očetom. Pa

greva kar k prvemu vprašanju.

Kako se spominjate najzgodnejših šolskih let? Vam je kakšna dogodivščina še posebej ostala v

spominu? Ste npr. kdaj »zaigrali« glavobol, da bi se »izmuznili« zoprnemu spraševanju pred

tablo?

Gospodična novinarka, moram priznati, da vaša vprašanja niso enostavna. Brskat po spominu

približno štirideset let nazaj, je podobno prelaganju velikega kupa knjig, da prideš do tiste čisto na

dnu, v kateri so zapisani ti spomini. Pa vendar moram omeniti, da se mi zdi, da je bilo naše šolanje

veliko manj stresno in obremenjujoče. Več časa smo imeli za igranje, pa tudi samo igranje je bilo bolj

varno, saj je bilo veliko manj avtomobilov, tako smo bili v glavnem na ulici. Kar pa se tiče

B

IGRALCI PRAVIMO, DA JE

NAJVEČJA NEVARNOST, DA

IZGUBIŠ OTROKA V SEBI, KER

OTROKU SE ZMERAJ DA IGRATI.

TAKO, DA DOKLER NE IZGUBIM

TEGA OTROKA V SEBI, SE TUDI NE

BOM NAVELIČAL VŽIVLJANJA V

TUJE OSEBE OZ. VLOGE.

Fotografija: Splet

dogodivščin in vragolij moram priznati, da sem bil kar živahen otrok. Eden prvih spominov pa je na

sošolko Šarloto, ki je sedela zraven mene in je bila največja »smejalka« v razredu. Samo prst si ji

pokazal pa se je smejala in to dobesedno, saj sem jo enkrat med uro dražil s tem, da sem ji migal s

kazalcem. To sem počel toliko časa, da se je začela tako smejati, da se je polulala. Tovarišica jo je

okregala, ona pa je »zašpecala« mene, da sem jo do tega pripravil jaz. Potem je skregala še mene in

mislim , da me je potegnila za "sladke". Izogibal šoli pa se, če me spomin ne vara, nisem nikoli.

Še eno podobno vprašanje. Tokrat me zanima ali ste pred starši pogosto preizkušali svoje igralske

sposobnosti? Kako se je izšlo? Je uspelo? Mene mami vedno spregleda. Sem slaba igralka?

Moram ti povedati, da igranje o katerem ti govoriš nima nič opraviti z igralskim poklicem. V življenju

sem tudi jaz slab igralec, ampak še vedno dovolj iznajdljiv in bister, da znam poskrbeti za svoje dobro,

če si to res želim. Tako je bilo tudi v mladosti. Enkrat se spomnim, da sem ušpičil nekaj, zaradi česar

bi si zaslužil biti tepen. In ko sem zagledal v kuhinji mamo, ki prihaja proti meni s kuhalnico v roki,

sem vedel, da se bo slabo končalo zame, če se hitro nečesa ne spomnim. Takrat sem padel na kolena in

začel molit na ves glas. Mama je prišla do mene, me gledala kako molim in čakala, da neham. Jaz sem

pa molil toliko časa, da jo je jeza minila. Kasneje sem slišal, kako je rekla očetu: "Saj ne moreš tepst

človeka, ki moli." Torej moja ideja ni bila slaba.

Ste v otroštvu in najstniških letih imeli kakšne idole in kdo so to bili? Bi mi zaupali tudi, zakaj?

Zanimivo je to, da za razliko od večine nikoli nisem imel nekih točno določenih idolov. Po moji sobi

nikoli niso viseli plakati pevcev, športnikov ali filmskih igralcev, sem pa fanatično spremljal glasbo,

šport in film. Lahko ti postržem samo z nekaj imeni, ki so se pogosto valjala po mojih ustih. Poslušal

sem The Beatles, The Roling Stones, Pink Floyd, Bijelo Dugme. . . Od športnikov sem navijal za

nogometno reprezentanco Jugoslavije, v tenisu za Bjorna Borga, v smučanju seveda za Bojana

Križaja. Oboževal sem film Lovec na jelene, vse tri Botre, XX. stoletje itd.

Kdaj ste ugotovili, da bi igralstvo lahko bilo vaš poklic?

To je bilo v tretjem letniku srednje šole, takoj po tem, ko sem pred celo šolo zrecitiral Prešernov Krst

pri Savici. Vsi so bili navdušeni in postal sem mala šolska zvezda.

Torej lahko rečeva, da ste svojo kariero začeli kot recitator Zagotovo se spomnite svoje prve

profesionalne odrske in filmske vloge. ? Povejte prosim še kaj o tem.

Moja prva profesionalna vloga na odru je bila Tonček, v Linhartovem Matičku. Bila je na srečo zelo

uspešna, saj sem praktično na vsaki predstavi dobil aplavz na odprti sceni (aplavz na odprti sceni

pomeni, da ti ljudje ploskajo, kar med predstavo, ko odhajaš iz odra, ne šele na koncu predstave). Moj

prvi film pa je bil Babica gre na jug, ki je tudi postal zelo uspešen. Zavedati se je treba, da je pri vseh

uspehih v tem poklicu potrebno veliko sreče poleg tega, da si dober.

Poznamo vas kot gledališkega igralca, filmskega igralca, voditelja,… Katera od teh vlog vam je

najbolj pisana na kožo?

Moja teorija je, da ni nobene vloge, ki bi ti bila pisana na kožo. Vsa skrivnost je v tem, da jo dober

igralec tako dobro naredi, da vsi rečejo, da mu je pisana na kožo. Sicer pa obožujem igranje na filmu

in v teatru.

Vem, da ste igrali in še igrate tudi resnejše vloge, npr. v Hlapcih, Idiotu, Bratih Karamazovih… in

morda je malo zoprno, ko vam postavljam taka vprašanja a mi, osnovnošolci vas nedvomno

najbolj poznamo iz humoristične nanizanke Naša mala klinika, kjer ste na svojevrsten način

odigrali vlogo kirurga. Ob tem si ne morem kaj, da vas nebi vprašala, ali ste morda kdaj

razmišljali o tem, da bi postali zdravnik?

Zdravnik je zame zelo težek in spoštljiv poklic. Nikoli v življenju mi verjetno nebi uspelo postati tako

dober zdravnik, kot je tvoj oče in obratno; tvojemu očetu nebi nikoli uspelo postati tako dober igralec,

kot sem jaz. Vsakemu od nas je dodeljen nek dar, nek talent za nekaj posebnega. Odkriti kaj je to, pa

je bistvo našega življenja.

Morda je krivično, a mi osnovnošolci vas (zaenkrat) najbolj poznamo predvsem po vaših

komičnih vlogah. Vam je ob neskončno smešnih prizorih, med snemanjem npr. Naše male

klinike, težko ostati resen in prepričljiv v svoji vlogi, ali pogosto izbruhnete v smeh? Imajo pri

obvladovanju svojo vlogo tudi leta izkušenj?

Smeh je nekaj, kar je pri našem poklicu konstantno prisotno. Smejimo se na vajah, ko ustvarjamo

vloge, smejimo se na odru med predstavami in seveda še posebej na snemanjih takih nadaljevank kot

je Naša mala klinika. Razlika je samo v tem, da ga včasih želimo prikriti, včasih pa ne, včasih nam to

uspe, včasih pa tudi ne. V vseh primerih pa gledalci to razumejo. Ne razumejo pa posmehovanja.

Se kot igralec kdaj naveličate večnih transformacij v druge osebe? Vam je po menjavanju toliko

različnih vlog, ko se poskušate vživeti v različne osebnosti, kot igralcu kdaj težko ugotoviti kdo

ste v resnici?

Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti na kratko, ampak se bom potrudil. Igralci pravimo, da je

največja nevarnost, da izgubiš otroka v sebi, ker otroku se zmeraj da igrati. Tako, da dokler ne izgubim

tega otroka v sebi, se tudi ne bom naveličal vživljanja v tuje osebe oz. vloge. Pri ustvarjanju vlog

vedno izhajaš iz svoje izkušnje in jo položiš v svojo podobo, izhodišča pa ti da avtor drame ali

filmskega scenarija. Vsaka vloga je mešanica igralca, dramatika, režiserja, ampak izrazi jo pa samo

igralec. Zato je ta poklic tako težak tudi psihično in res je včasih kar težko obdržati stik s samim seboj,

kar najbolj občutijo naši najbližji. Edini način, da ne pozabiš kdo si, je neke vrste psihofizična higiena,

ki jo dela vsak po svoje, eni boljše, drugi slabše.

Kot igralec v gledališču, pa tudi v filmih, se morate najbrž pogosto na pamet učiti dolga besedila.

Seveda vemo, da pri igranju vse ni samo v besedilu, pa vendar: koliko časa običajno potrebujete

oziroma koliko časa si lahko vzamete za učenje daljših vlog? Ali so v gledališču pogosto potrebni

prišepetovalci?

Pravzaprav se igralci redko učimo besedilo na pamet. Običajno ga zvadimo na bralnih vajah in vajah

na odru. Vsak stavek, ki ga imaš, običajno poveš na vajah sto do stopetdesetkrat. Vaje za eno

predstavo običajno trajajo dva do tri mesece, po dvakrat na dan. Tako, da je časa za zapomniti si tekst

običajno dovolj, če pa slučajno ni, se ga učiš pa še doma. Kljub vsemu so nekateri teksti tako zahtevni,

da imamo še zmeraj na predstavah šepetalca, ki ti lahko pomaga, če se kaj zalomi.

Kakšen nasvet bi kot izkušen igralec, ki mu je to že uspelo, dali nekomu, ki si želi postati igralec?

Kaj se vam zdi pri igranju in v igralskem poklicu najbolj pomembno?

Pomembno za nekoga, ki si želi postati igralec je, da ima rad ljudi in njihove usode (tudi slabe ljudi in

slabe usode), ker se bo celo življenje ukvarjal z njimi. Pomembno je, da ne greš v ta poklic zato, da bi

bil slaven, ker lahko da ne boš. Če pa že boš slaven, pa tega ne boš mogel delit z ljudmi, ker boš ves

čas na vajah

Kaj v vašem življenju je za vas največji dosežek, do sedaj seveda?

Da sem si ustvaril družino v kateri imamo zdrav, normalen, lep odnos drug do drugega in, da me ljudje

spoštujejo, ker čutijo, da jaz spoštujem njih.

Gospod Emeršič, najlepša hvala, da ste si vzeli čas in mi omogočili prijeten intervju. Želim vam še

mnogo užitkov na odrskih deskah, na filmskem platnu, v krogu vaše družine in da nikoli ne izgubite

otroka v sebi. Pa še veliko aplavzov na odprti sceni!

Nina Zimič

RAVNATELJ, KI MU JE KONČNO USPELO ZAČETI Z GRADNJO NOVO ŠOLE V

LITIJI

Vsi vemo, da Litija že dolgo časa potrebuje novo šolo. Dolgo, dolgo časa se je govorilo, da naslednje

leto bodo pa pričeli z gradnjo nove šole, pa spet nič. Nekaj časa nazaj je bila v »igri« tudi lokacija na

Ježi, vendar so tam zgradili nov kompleks trgovin. Končno pa se je nekaj premaknilo in tudi vidi se že,

da nova šola zares »raste«.

Zanimalo me je, kako ravnatelj doživlja gradnjo naše nove šole. G. Peter Strle je tudi drugače zanimiv

človek, zdi se mi, da ima veliko energije in da je vseskozi v gibanju. Zanimalo me je, kakšen človek je.

Poznam ga kot dobrega učitelja. Pa poglejmo še drugega Petra Strleta.

Kje ste se rodili in kako ste doživljali ta kraj?

Rodil sem se v Postojni, kajti izhajam iz kmečko delavske družine iz male vasice Podgora pri Ložu na

Notranjskem in v Postojni je bila najbližja porodnišnica.

Kje ste se šolali? Kako je bilo v šoli?

Osnovno šolo sem obiskoval prva štiri leta v podružnični šoli Iga vas ter nato do zaključka osemletke v

matični šoli Heroja Janeza Hribarja v Starem trgu pri Ložu. V šolo sem stopil eno leto prej, predvsem

zato, ker sem bil neizmerno radoveden otrok in sem si zelo želel čim prej priti do znanja. V šolo sem

hodil rad, z učenjem nisem imel problemov, sodeloval sem pri več krožkih in bil član šolske ekipe v

odbojki, košarki in nogometu, tekmoval sem v matematiki, veseli šoli in pri teh tekmovanjih prihajal

do državnega nivoja. Kasneje sem šolanje nadaljeval na Gimnaziji v Postojni ter po njej še na Fakulteti

za šport v Ljubljani. Na vsa moja leta šolanja se vedno spominjam z veseljem in nostalgijo.

Kaj ste želeli postati v otroštvu?

Zdravnik.

Kaj in kje ste študirali?

Študiral sem na Fakulteti za šport v Ljubljani in si pridobil strokovni naziv profesor športne vzgoje. V

času študija sem se ukvarjal s treniranjem Juda in nekaj časa tudi tekmoval v tem športu v slovenski

judo ligi.

Kaj je trenutno vaš najljubši konjiček?

Konjičkov imam več. Ves čas odkar pomnim veliko berem in v roke jemljem najrazličnejša čtiva. Rad

igram tudi odbojko (v dvorani in na mivki), kolesarim in hodim, poleti jadram na deski in plavam,

pozimi pa vsaj dvakrat na teden igram badminton – pri tej igri sem tudi (v Litiji) eden najboljših

rekreativcev, če se lahko s čim tudi hvalim.

Kako ste se odločili, da se prijavite za mesto ravnatelja?

Na mojo odločitev za prijavo na delovno mesto ravnatelja je vplivalo kar nekaj okoliščin. Že pred tem

sem bil kar nekaj let pomočnik ravnateljice in sem bil v veliki meri že seznanjen z delom, ki me je

čakal na mestu ravnatelja. Vir: arhiv Slovenske novice

Imel pa sem tudi nekaj svojih pogledov na vodenje šole in na smer v katero naj bi vsi skupaj šli in le

kot vodilni lahko to tudi uresničiš. Pred seboj sem imel tudi izgradnjo šole in organizacijo dela v tem

času in menil sem, da zadevo lahko speljem s pomočjo vseh sodelavk in sodelavcev.

Kako je biti ravnatelj? Vam je kdaj žal?

Stresno. Naporno. Lepo in polno zadovoljstva ob vseh uspehih, ki jih skupaj dosežemo učenci in

učitelji. Pa četudi je uspeh le poprava učenčeve ocene iz ena na dve, ali pa doseženo priznanje na

katerem koli tekmovanju ali natečaju, ali ko je učitelj zadovoljen s svojimi učenci, projekti ki jih vodi in

v njih sodeluje. Ali pa ko gledam, kako raste nova šola. Če dobro premislim! Ne, ni mi žal.

Kako napreduje gradnja nove osnovne šole?

Gradnja nove šole poteka po načrtih in v kolikor bo vreme to dovoljevalo, bodo glavna gradbena dela

dokončana do zime. Potem pa se bodo v miru nadaljevala dela znotraj šole in urejanje okolice.

Terminski plan za dokončanje projekta je sicer postavljen za december 2013, vendar sam menim, da

bomo v teh pogojih, v kakršnih smo sedaj, tudi naslednje šolsko leto in bo otvoritev šole pred novim

šolskim letom 2014/15.

Jure Cirar, 8. b

ROJENA ZA GLASBO Ne pozna je ravno vsak, a vseeno je zelo uspešna in znana Litijanka. Zakaj se je odločila za

igranje klavirja, pa o ponesrečenih nastopi, o njenih padcih in vzponih, kako bo ocenila

sama sebe? V intervjuju z Veroniko Hauptman lahko vsak najde nekaj zase.

Kaj vas je vzpodbudilo, da ste začeli igrati klavir in ali je vaš učitelj/učiteljica klavirja

vplival/a na to, da ste se odločili šolanje nadaljevati v tej smeri? In če ja, kako?

Odkar pomnim sem imela rada glasbo in vse, kar je z njo povezano. Kot majhna punčka sem

bila oboževalka pevke Tereze Kesovije in jo tudi imenitno imitirala. Tako sem si zaželela

igrati na flavto, ker je z njo tudi ona nastopala. Zgodilo pa se je, da se je v glasbeno šolo

vpisala tudi moja starejša sestra, ki pa si je izbrala klavir. Starši so kupili pianino- rusko Čajko

in želja po igranju nanj se je vzbudila tudi v meni. Odločitev za poklicno glasbeno pot ni bila

lahka in verjamem, da je ne bi zmogla sama. Naj zatrem vse občutke, ki so se kot vulkan

začeli prebujati v meni ob glasbi in se razumsko odločim za naravoslovje? Odločilen je bil

zame prihod profesorice iz Ljubljane v Litijo, ki je odločno in jasno povedala, da sem se

rodila za glasbo in da mi bo celo življenje žal.

Ali obstaja kakšna anekdota iz vašega otroštva?

Glasbena šola je bila praktično moj drugi dom. Poleg igranja na klavir, sem nekaj časa

obiskovala tudi balet, končala 5 letnikov horna, igrala v harmonikarskem orkestru, pri litijski

godbi, pela v oktetu in nič čudnega, da so me angažirali tudi pri vodenju nastopov. Tako smo

imeli zaključni koncert v Kulturnem centru Litija in jaz sem bila povezovalka programa.

Ponosna na svojo vlogo sem prebrala tekst in bila na tem, da samozavestno odkorakam iz

odra, na kar se je od ne vem kod vzel učitelj trobente, ki je želel postaviti pult za naslednjo

točko, v katerega sem nič kaj elegantno treščila. Trk je bil močan, ravno tako krohot v

dvorani...

Ste imeli kdaj občutek, da sploh ne napredujete več in da boste morda odnehali z

učenjem klavirja?

Ja, seveda se mi po glavi kdaj pletejo tudi take misli, mislim pa, da se taki občutki normalno

pojavljajo pri vsakem razmišljujočem človeku, ne glede s čim se ukvarja. Mislim, da so

mladi, ki obiskujejo glasbeno šolo drugačni od ostalih. So čustveno in duhovno bogatejši,

znanstveno pa je tudi dokazano, da ukvarjanje z glasbo pozitivno vpliva na razvoj možganov

tudi na drugih področjih, na splošno povedano: otroci so uspešnejši tudi na drugih področjih

ravno zaradi ukvarjanja z glasbo. V tem vidim smisel svojega poklica.

Nihče ni popoln. Kaj je bila vaša slaba točka in kako ste jo reševali in poskušali izboljšati?

V nekem obdobju srednje šole sem imela kar velike težave pri obvladovanju treme. Želja po

popolnosti je bila velika. Ure in ure vaje, odpovedovanje prostemu času, ki ga praktično

skoraj ni bilo in potem nastopi, tekmovanja, izpiti, tvojih 10, 20 minut, kjer moraš dati vse od

sebe. Pritiski so bili res veliki in vedela sem, da moram nekaj storiti, sicer se bom zlomila.

Izvedela sem za tečaj avtogenega treninga v Litiji, ki ga je vodil priznan zdravnik dr. Marko

Kolšek in pomagalo mi je. Naučila sem se obvladovati samo sebe in stvari ne jemati 'tako

zares'. Toplo priporočam vsem.

Sigurno ste nastopali na mnogo prireditvah in tekmovali na najrazličnejših

tekmovanjih. Ali se je kdaj zgodilo, da ste kakšno skladbo odigrali katastrofalno in je bil

nastop pravi polom?

Katastrofalno slabega nastopa ni bilo nikoli. Vedno sem šla na oder dobro pripravljena in to je

zagotovilo za uspeh, seveda ob zdravem zaupanju v lastne sposobnosti in dobri fizični

kondiciji. Moram pa priznati, da nikoli z nobenim svojim nastopom nisem bila popolnoma

zadovoljna .Tudi, ko sem na državnem tekmovanju prejela drugo nagrado in kasneje

študentsko Prešernovo nagrado, vem, da sem se čudila:«A res, a jaz? A sem bila res tako

dobra?« Je pa res, da kot izvajalec dejansko nimaš pravega občutka, kako skladba, oziroma

klavir zveni v dvorani. Vidiš drevesa in ne gozda. Nasprotno, pa sem

se včasih z odra vračala presenetljivo zadovoljna, me je pa profesor

za odrom pričakal s kančkom razočaranja

in izjavo: »To si pa že boljše zaigrala...«

Ob igranju klavirja uživate. Ali imate najljubšega skladatelja ali

skladbo? Zakaj vam je tako pri srcu?

Težko bi se odločila za enega skladatelja, vendar bi nekako

izpostavila skladatelje romantičnega obdobja: Chopin, Brahms

Rachmaninov,Skrjabin...Ja, Skrjabinov Koncert za klavir in orkester

v fis-molu bi lahko bil ena izmed mojih najljubših skladb. Dolgo

sem si ga želela igrati in v času mojega specialističnega podiplomskega študija sem zbrala

pogum in se prijavila na avdicijo za nastop s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije in izbrali

so me. Nastopila sem z velikim Simfoničnim orkestrom in dirigentom Markom Munihom v

Veliki dvorani Slovenske filharmonije. Veličastni občutki in veeeelika odgovornost.

Sicer so mi enako privlačni tudi drugi glasbeni stili, kot npr. jazz, pop in rock. Lahko rečem,

da sem obiskovalka tako klasičnih kot popularnih koncertov...

Trenutno delate glasbeni šoli v Litiji in Celju, kako vam uspe uskladiti oba urnika?

Na dveh šolah delujem že nekaj let in v tem času sem se naučila usklajevati urnike obeh šol.

Včasih je naporno, ampak tako mi trenutno ustreza, saj mi je všeč raznolikost okolja, kvaliteta

dela na obeh ustanovah, predvsem pa možnost dela z mladimi v razponu od sedem do 19 let,

saj v Celju poučujem in korepetiram tudi na srednji stopnji glasbenega izobraževanja.

Kaj počnete med prostim časom, ste ljubiteljica računalnika in spletnih povezav ali ste

ljubiteljica narave?

Sem ponosna lastnica pet mesečnega beagla, ki sliši na ime Bono in uživam v dolgih

sprehodih z njim v naravi, sicer sem družabna oseba, veliko mi v življenju pomeni druženje s

prijatelji, obisk kakšnega koncerta, izlet proti morju itd...Ljubiteljica računalnikov nisem

nikoli bila, vendar je danes biti računalniško pismen že stvar splošne razgledanosti in neke

vrste nuja. Eno leto nazaj še nisem imela niti računalnika doma, danes si ne predstavljam več,

da ga ne bi imela…

Ste že kdaj pomislili, da bi sami napisali skladbo?

Dejansko sem napisala par drobnih skladbic za otroke, včasih kaj improviziram sama zase,

vendar za enkrat še nisem začutila pravega ustvarjalnega naboja, da bi zares kaj spravila na

papir. Verjetno za to niti nisem posebej nadarjena ali pa se bom v to spravila na stara leta, da

si bom krajšala čas...

Če bi se morali oceniti od 1-10, kako zdravo živite, kakšna bi bila ocena? Imate kakšen

skriven recept?

Mislim, da živim kar zdravo življenje.Ob velikem minusu popoldanske službe vidim ob tem

pa vseeno en velik plus in to so prosti dopoldnevi. Takrat imam čas, da se naspim, uživam ob

zajtrku s kavo, obvezno sledi telovadba in sprehod z Bonom. Skrbim, da tekom dneva zadosti

pijem in da si vzamem čas za kosilo in večerjo. Jem vsega po malem, izogibam se le

pretiranemu uživanju sladkorja, raznih prigrizkov in umetnih substanc.

Ste oboževalka mode? Vsak ima svoj stil, če ni skrivnost, bi nam zaupali delček svojega?

Seveda sem kot vsaka ženska tudi jaz rada lepa in urejena, trudim se oblačiti priliki, vremenu

in počutju primerno. Prisegam na sproščen, nosljiv stil, s pridihom elegance. Rada imam

jesenske barve- rjava v vseh tonih in odtenkih, ki jo včasih popestrim s kako bolj živo

barvo, rada nosim živalske vzorce, (morda zato, ker sem po kitajskem horoskopu tiger?).

Zadnje čase pa me mikajo tudi živahnejše barve, kot npr. rdeča, oker rumena v kombinaciji s

črno ali rjavo.

Kaj je vaša največja želja oziroma cilj (mogoče že iz otroštva) ?

Želja je vedno veliko, težko je izpostaviti eno samo - poleg zdravja, ki je pogoj za vse

ostalo. Vendar obstaja- taka sanjska-živeti nekje ob morju....no ali pa vsaj večkrat preživljati

čas ob širnem prostranstvu morja, ki mi vedno podarja mir in inspiracijo...

Maja Kralj, 8. a, OŠ Litija

ČLOVEK ODPRTEGA SRCA

Jože Kos je uspešen podjetnik, organist in idejni vodja pohoda Od cerkvice do cerkvice na Polšniku,

kjer je tudi doma. Ukvarja se z različnimi projekti, kot so na primer: ABRAHAMOV KJUČ SRCA

SLOVENIJE, ŽIVE HIŠE, … ključno je povezovanje, saj skupno delo daje večje rezultate: na poslovnem

področju, kraju in družini. Meni, če si nekaj zamislimo in v to verjamemo, se to tudi zgodi, saj le s

povezovanjem številnih in različnih tonov moremo zaigrati celovito kompozicijo

Kako ste preživljali svoja otroška leta?

Otroška leta sem preživel na domači kmetiji. Podrobno sem spoznal kmečko življenje.

Spomnim se, kako me je mama zgodaj zjutraj budila oziroma vlekla iz postelje na košnjo. V

šestem razredu sem že znal kositi s koso. Brušenje kose me je naučil Seletov, košnje pa

Blaščev stric. Ko je naša soseda dobila kosilnico, ni bilo več potrebno kositi ročno. Naučil sem

se veliko kmečkega dela, na primer: delanje kopic iz sena, sekanje glav zelja, puljenje pese,

mlatenje s cepcem, pri mlačvi žita pa sem najraje tlačil slamo na skednju. S staro mamo sva

zelo rada hodila na romanje na Zaplaz in vsako nedeljo k sveti maši na Polšnik. Bil sem zadnji

med učenci, ki smo hodili v osemletko na Polšnik in prva generacija, ki se je začela učiti

angleščino. V šolo smo nosili domače pridelke, da nam je kuharica skuhala enolončnice, juhe

in razne druge jedi.

Hoteli ste študirati arhitekturo, zakaj vas je zaneslo na lesarsko stroko?

Zmeraj sem hotel risati, graditi, zato sem se tudi odločil za arhitekturo. Vendar nisem uspel

narediti sprejemnih izpitov. Ker sem dokončal srednjo lesarsko šolo sem se odločil za lesarsko

fakulteto, ki pa me ni toliko privlačila kot arhitektura. Zato sem šolanje prekinil in odšel v

vojsko, kjer sem delal osem mesecev v mizarski delavnici in s tem pridobil izkušnje. Po

končani vojaški obveznosti sem se zaposlil v Lesni industriji Litija. Začel sem delati kot

navaden delavec, kasneje na terenu. Kar nekaj let sem v pripravi dela vodil projekte različnih

objektov ( šole, poslovni prostori,…), kasneje sem tudi vodil proizvodnjo v obratu Šmartno. Po

zaključku dela v Lesni industriji Litija sem se zaposlil v Ljubljani, kjer sem svoje znanje

nadgradil tudi na področju komerciale. Po dveh letih dela v Ljubljani sem se odločil za

samostojno pot.

Vam kdo pomaga pri razvoju vaše dejavnosti?

Pomagata mi hči in žena. Tudi sodelavci, arhitekti in različni poslovni partnerji so mi v veliko

pomoč.

Izdali ste knjigo V poslanstvu dreves. Od kod vam je ideja zanjo?

Ideje pridejo od Boga. Človek mora biti odprt, da lahko dobiva različne ideje. Mora jih dajati

naprej in s tem se ustvari tudi dobra povezanost med ljudmi. V tej knjigi je med seboj

povezanih veliko različnih razmišljanj znanih slovenskih avtorjev s pogledom na poslanstvo

dreves.

Kdaj si vzamete čas zase, s čim se ukvarjate v prostem času?

Polovico moje službe je prosti čas- ko se srečujem s strankami, drugi del službe pa je poslovni.

Veliko mi pomeni družina, ki je medsebojno zelo povezana v družinskih vrednotah in

medsebojni pomoči. Zelo rad se odpravim v cerkev, kjer se sprostim ob igranju na orgle in ob

tem pozabim na vsakodnevne skrbi. Zelo rad pomagam v domači vasi, kjer povezujem ljudi

med seboj, jim pomagam pri razvijanju skupnosti.

Imate veliko projektov? Ali uživate v teh projektih?

Uživam še posebej na sami poti izvedbe posameznih projektov. Tudi skupnost vaščanov je

pomembna pri teh projektih. Pomagajo mi tudi znanja in nasveti različnih strokovnjakov .

Na kakšen način se predstavljate svoje podjetje?

Predstavljam se na različnih sejmih, po internetu, sodelujem z različnimi poslovni partnerji,

pomaga mi tudi Center za razvoj Litija.

Kako se vidite v svojem podjetju v prihodnosti?

V razvoju novih izdelkov na več področjih, v povezovanju podjetij in kot svetovalec

podjetjem in mlajšim rodovom pri različnih projektih.

Vodite zbor,igrate orgle. Ali vam je to v užitek?

Preko trideset let že igram na orgle in vodim mešani pevski zbor. Včasih mi je to tudi breme,

sicer pa pri tem zelo uživam. Nisem pa vesel, kadar pevci ne hodijo na vaje. Ne da se jim

hoditi na vaje, ker so večkrat v »coni ugodja«.

Polšnik je pred kratkim prejel evropsko nagrado. Povejte kaj o tej nagradi?

Polšnik je prejel evropsko nagrado za posebne dosežke na več področjih razvoja podeželja.

Polšnik navdušuje s svojo povezanostjo med samimi krajani, z veliko prostovoljnega dela v

samem kraju, z dobro postavljeno razvojno vizijo do leta 2035 in po projektu Žive Hiše. V

Polšniku je veliko ljudi, ki so dobri in pridni ter se veselijo uspehov drugih sokrajanov. Zato je

tudi Polšnik dobil to evropsko nagrado. Več o nagradi si lahko ogledate na www.polsnik.si

Barbara Bučar, 8. a, OŠ Litija

Danes sem povabila na klepet

osebo, ki jo poznamo, saj je

bila zaposlena na Osnovni

šoli Litija, osebo, ki nenehno

ustvarja na različnih področjih

življenja,Gabrijelo Hauptman.

INTERVJU Z OSEBO KI VELIKO USTVARJA

Rodili ste se v Šmartnem pri Litiji. Kako ste tam preživljali svoja otroška leta?

Obdobje mojega otroštva je vezano na Šmartno pri Litiji, saj sem tu preživela vso svojo

mladost. Osnovna šola in poleg nje veliko športno igrišče, sta bila prostor druženja šmarskih

otrok. Takrat se skozi naselje ni peljalo veliko avtomobilov, pa tudi televizije ni imela vsaka

družina, da o računalnikih sploh ne govorim. Otroci smo se družili, igrali, si izmišljali igre, se

sankali, kepali,… V 6. razredu osnovne šole sem začela redno in intenzivno trenirati rokomet.

Takrat je bilo Šmartno pri Litiji eno izmed redkih krajev v Sloveniji, kjer se je rokomet začel

razvijati. Igrali smo v Rokometnem društvu Usnjar, tako fantje kot dekleta. Rada sem ga

igrala, bila sem tudi v ekipi, ki je dosegla 3. mesto v Sloveniji. Takrat smo igrali v krogu

znanih moštev, kot je npr. Slovan. Poleti pa smo se v prostem času kopali v potoku, blizu

mojega doma. Bilo je čudovito. Tam sem se naučila tudi plavati.

Se vam je kot otroku zgodilo kaj nenavadnega?

Kar veliko takšnih stvari, ki bi jih lahko poimenovala nenavadne, so se mi zgodile. Ena izmed

njih govori o tem, kako je močan potres neko majsko nedeljo zjutraj, ko smo imeli vaje

pevskega zbora (bila sem v 1. razredu osnovne šole), začel majati stavbo in smo vsi panični

začeli teči po stopnicah, proti izhodu iz šole. Tam so nas seveda prestregli in povedali, za kaj

gre. Šola ni bila več primerna za izvajanje pouka, zato smo ga imeli v stari telovadnici, dokler

niso zgradili nove, obstoječe Osnovne šole Šmartno pri Litiji, kjer sem v 3. razredu

nadaljevala šolanje. V moji »stari šoli«, prav tam, kjer sem hodila v 1. razred, pa sedaj že

nekaj let obiskujem likovno delavnico v okviru Društva Lila – v prostorih Knjižnice Litija –

Enote Šmartno.

Kakšen odnos ste imeli do šole?

Šolo so takrat otroci začeli obiskovati v starosti sedem let in so jo zaključili po osmih letih

šolanja, v starosti 15 let (osemletka). Jaz pa sem začela hoditi leto mlajša, s šestimi leti. Šolo

sem oboževala, dosegala sem vseskozi odličen učni uspeh. Že kot majhno učenko so me starši

sošolcev prosili, naj jim pomagam pri šolskem delu, zato sem jih učila v svojem prostem času.

Kje ste se šolali?

Po osnovni šoli sem se vpisala v gimnazijo v Ljubljani, sedanjo Gimnazijo Ledina. Tam smo

se naučili mnogih stvari, pomembnih za nadaljevanje študija. Želela sem študirati angleščino,

športno vzgojo ali pravo. Odločila sem se za študij angleščine in knjižničarstva, ker povezave

s študijem športne vzgoje ni bilo. Nato sem končala še študij pedagogike na Filozofski

fakulteti v Ljubljani in magisterij iz vodenja v izobraževanju.

Kaj radi počnete v prostem času?

V prostem času se veliko sprehajam, bolje rečeno, hodim. Najraje pa slikam ali kaj pišem.

Včasih napišem kakšen članek v strokovno revijo s področja izobraževanja. Napisala sem dva

samostojna elektronska učbenika za višjo šolo, smer Organizator socialne mreže ter še dva

kot soavtorica. Učbeniki govorijo o otrocih in mladostnikih v sodobni družbi, o družbi

tveganja, o prostovoljstvu in družini.

Kaj najraje slikate?

S slikarstvom se ukvarjam več kot deset let in se v okviru Društva Lila tudi dodatno

izobražujem. Slikam pokrajino, predvsem morske utrinke, portrete,…sedaj mi je blizu

abstraktno slikarstvo. Oblikujem pa tudi kipe iz gline. Imela sem že pet samostojnih razstav

(Bogenšperk, Šmartno, Litija, Trbovlje, Ljubljana). Pripravljam pa novo razstavo na Občini

Litija, ki bo predvidoma v letošnjem oktobru.

Kakšne poklice ste opravljali?

Prvih sedem let moje službe sem bila vodja šolske knjižnice in učiteljica angleščine, nato

deset let šolska svetovalna delavka (pedagoginja), šestnajst let sem bila ravnateljica Osnovne

šole Litija, skoraj tri zadnja leta moje službe pa sem bila učiteljica za dodatno strokovno

pomoč.

Kaj vam je bilo najbolj všeč pri opravljanju poklica ravnateljice Osnovne šole Litija?

Najbolj sem uživala nad tem, da smo skupaj z učitelji, sodelovanjem staršev in tudi otrok

oblikovali šolo, kjer je »učiti se na ustvarjalen in sodoben način in to vse življenje«,

najpomembnejša naloga vseh. Sem ponosna, da smo postali znani kot ena izmed

najuspešnejših šol na področju športa, kulture in znanja, kar je bilo težko doseči, vendar smo

se trudili vsa leta in se tudi sedaj, ko šolo gledam »bolj od daleč«.

Kaj vas je navdušilo za pisanje pesniške zbirke?

Ne vem prav natančno. To sem nekako čutila v sebi – da bi misli, ki jih zapišem v obliki

verzov, navdušile tudi ostale bralce. Ker pa imam veliko sorodnikov v Ameriki in Kanadi,

sem se pa odločila, da jih prevedem v angleščino. Pesmi so leta 2005 izšle pod naslovom Ob

potoku / By the Stream.

Ali pripravljate še kakšno pesniško zbirko?

Da, vendar naj ta skrivnost ostane za drugič.

Eva Mlinar, 8. a razred

STRAST DO KITARE

Gospod Rado Černe, s katerim sem opravil intervju, je zaposlen v Glasbeni šoli Litija-Šmartno. Takšne

kot sem jaz, uči igranja kitare, piše skladbe, ima pa tudi tonski studio

Ali ste že v otroštvu pokazali željo za igranje kitare?

V naši družini je bila glasba del vsakdana, saj je bil moj oče Jakob, učitelj violine na domžalski glasbeni

šoli. S petimi leti sem se začel učiti violino in kitaro. Moj prvi profesor je bil maestro Tomaž Habe, ki je

danes učitelj na konzervatoriju za glasbo v Ljubljani. Deset let sem se učil oba instrumenta, potem pa

sem se odločil posvetiti samo kitari.

Ste imeli kakšnega vzornika?

Pri igranju klasične kitare sem zelo rad poslušal Paca de Lucijo, pri električni pa so me očarali Beatlesi,

Jimi Hendrix, Rolling Stonesi in Carlos Santana. Ko pa sem se začel ukvarjati tudi z narodnozabavno

glasbo, sem zelo rad poslušal Leva Ponikvarja, legendarnega kitarista Avsenikov in Milana Kokalja,

kitarista ansambla Franca Miheliča. Imel sem to čast, da sta me oba vpeljala v specifični način igranja,

ki se ga v šoli nisem učil.

Vam je bilo igranje pri ansamblu Marela v veselje?

Predvsem v veselje, ker je profesionalno igranje v tem ansamblu zahtevalo celega človeka in nenehno

odpovedovanje. Po drugi strani pa sem na zelo dolgih turnejah, po celi Evropi od Avstrije, Nemčije,

Švice, pa vse do Norveške in Danske spoznal veliko prijaznih in zanimivih ljudi, s katerimi se še danes

srečujem in dopisujem.

Tudi vaša hči Eva je zelo nadarjena pevka. Se je sama navdušila nad petjem?

Eva je tudi sama začela v glasbeni šoli z violino, potem pa je ljubezen do petja prevladala. Pravkar je

diplomirala na akademiji za glasbo v Ljubljani- smer solo petje, sedaj pa dela magisterij .

Je poučevanje kitare vaš poklic?

Ko sem zaradi napora in zdravstvenih težav prekinil z igranjem v ansamblih, sem začel poučevati

kitaro. Ta poklic opravljam že dvajset let. Ukvarjam se z vsem, kar je v zvezi z glasbo, posebej še

zato, ker se je tehnika povezana z njo zelo razvila. Tako imam tudi svoj tonski studio, v katerem

nastaja lepa glasba. Pišem nove avtorske skladbe, ali pa aranžiram melodije drugih avtorjev. Kar

nekaj mojih skladb je zmagalo na raznoraznih festivalih doma in v tujini.

Ali radi sodelujete z mladimi, ali smo včasih že malo naporni?

Poučevanje mladih glasbenikov je poslanstvo, ki ga zelo rad opravljam. Četudi včasih zmanjka

energije, se poskušam posvetiti vsakemu posebej in rezultati, ki jih dosegam v svojem poklicu s

svojimi učenci, poplačajo vse napore. Še več, dajejo ti veselje in vzpodbudo za naprej. Mislim, da sem

srečen človek, ker opravljam poklic, ki ga zares rad opravljam.

DAVID VRANČIČ, 8. B

NAVAJENA NA TUJINO

Nastja Kolar, ki je že od malih nog veliki up slovenskega tenisa, si je vzela nekaj

prostega časa, da je poklepetala z mano. Z njo sem se pogovorila o njenem

vsakdanjiku, teniških začetkih, uspehih, … Kadar je doma, trenira v Litiji, sva

prijateljici, zato sem jo tikala.

Kdo te je navdušil za igranje tenisa in zakaj?

V bistvu nihče, začelo se je tako, da so prišli na našo osnovo šolo v Celju predstaviti teniško šolo in že takoj, ko sem udarila prvo žogico, sem bila navdušena. Uživala sem v vsakem udarcu, pa tudi vonj žogic me je navdušil, tudi po televiziji sem pričela nato gledati tenis vsak dan, s tem se je tudi začelo.

Si že kot majhna sanjala, da boš igrala na velikih teniških tekmovanjih? Kdaj si

spoznala, da je to pravi šport zate?

Ja seveda že od prvega trenutka, ko sem se podala v tenis profesionalno in resno, sem imela te svoje sanje in pripravljena za njih narediti vse. Spoznala sem pri 9ih letih, takoj ko sem se morala odločiti za kateri šport se bom odločila od treh. Kajti pri 8ih letih, ko sem začela s tenisom, sem trenirala tudi košarko in rokomet. Vendar je bila tenis moja prava strast in sem se z lahkoto odpovedala drugima dvema športoma ter se posvetila samo tenisu.

Kako, da treniraš trenutno v Avstriji ter kakšni so občutki po enem mesecu bivanja ter

treniranja tam?

Če primerjaš pogoje v tujini z Slovenijo, hitro vidiš, da je zelo velika razlika. V tujini imajo trenerji več znanja, več izkušenj, drugačen pristop do dela, pa tudi v tujini nimaš motečih dejavnikov kot so v teh letih doma (prijatelji) in se res lahko samo posvetiš športu 100%. Treningi zares izgledajo drugače in napredek je viden že samo po 1 mescu treninga, neverjetno. Občutki so zares odlični, saj napredujem iz dneva v dan zelo hitro ter na vseh področjih, tudi kondicijskem in psihološkem. Zahvale za to pa grejo mojim sponzorjem, ki so odšli pogledat to akademijo in se takoj navdušili zanjo, trenerji iz akademije pa so me takoj povabili, da pridem tja trenirat in sedaj treniram tam.

Kakšne poškodbe si že imela?

Imela sem poškodbe rame, kar je pogosta poškodba pri tenisačih. Potrebovala sem 3 mesce da sem lahko spet trenirala. Letos pa sem imela tudi poškodbo hrbta (vnet živec), kar je bila najhujša poškodba doslej. Nastala je zaradi preobremenjenosti in je bila zares neugodna poškodba, tudi pri njej sem morala mirovati 3 mesce. Drugače pa nisem nagnjena k poškodbam, to sta edini dve poškodbi v moji karieri.

Koliko časa na dan ti zavzame tenis? Imaš kateri dan čisto prost?

1x na teden imam čisto prosto, ob nedeljah, vsak športnik to potrebuje, da se telo zregenerira in spočije po vseh treningih, da lahko nato zopet na polno treniraš cel teden. Saj brez prostega dneva to nebi bilo izvedljivo, zato je ta dan zares zelo pomemben. V Avstriji sedaj treniram po 5, 6 ur na dan. Teniški treningi in tudi kondicijski treningi, po treningih pa je tudi obvezna masaža, savna in dzakuzi, za hitrejšo regeneracijo, tako da porabim dnevno 8 ur za tenis, če zajamem vse.

Imaš kdaj domotožje, ker si večino časa z doma?

Domotožja nimam, saj sem že skoraj vso moje življenje po tujini in sem že navajena, vem, da je to edina pot, ki vodi k cilju, tako da nimam problemov s tem. Je pa seveda super, ko se vrnem domov in vidim po dolgem času starše ter prijatelje.

Kako ti uspeva uskladiti teniške in šolske obveznosti?

Zdaj- po novem, ko treniram v Avstriji, se učim cel mesec, ko se vrnem domov pa nato opravim izpit. V bistvu se naučim, javim profesorju datum in nato opravim izpit. Je res zelo težko, po 6 urah treninga še najti čas za učenje, ampak če zares hočeš, ti uspe,samo discipliniran moraš biti.

Kakšni so tvoji trenutni načrti?

Trenutni načrti so, da bi dobro odigrala še zadnje 4 turnirje letos, ki jih grem igrat v Barcelono, Dubaj in Turčijo. Nato pa imam treninge samo še 2 mesca, in da bi takrat čim bolj napredovala, saj bo drugo leto pomembno zame, ker bodo celo leto turnirji in s pravim delom, lahko dosežem odlične rezultate. Na šolskem področju pa si seveda tudi želim, da bi čim prej opravila vse izpite in zaključila uspešno letnik.

Imaš katero vzornico ali vzornika?

Seveda, moj idol je že zelo dolgo Roger Federer, velemojster tenisa iz Švice. Pri ženskah pa Serena Williams, ki je zares neverjetna.

Ali imaš trenutno kakšnega sponzorja?

Trenutno imam sponzorja za oblačila Lotto, mednarodnega sponzorja Willson za vso opremo (teniski loparji, teniska torba, strune....). Imam pa tudi sponzorje, ki finančno skrbijo zame, to so: Melita Poglajen in Andrej Poglajen (lastnika teniškega kluba As) ter Zdenko Leljak iz Laškega (Zlatorog), plačujejo mi vse trenerje, treninge, turnirje in vse kar potrebujem. Sicer je težko, ker sedaj vlada recesija, vendar s trdim delom vedno zberejo dovolj sredstev.

Katere turnirje imaš v načrtu odigrati v naslednjih mesecih?

Kot sem že omenila, odhajam, 8.10 v Barcelono na 2 turnirja, nato novembra v Turčijo in še nato konec novembra v Dubaj.

Na katere svoje uspehe si najbolj ponosna?

Najbolj sem ponosna na to, da sem lani postala evropska prvakinja do 18 let, zmagala sem tudi v Mariboru na močnem članskem turnirju in tako zabeležila svojo 2. zmago na ženskem članskem profesionalnem turnirju. Lani sem odigrala tudi zelo dobro v Avstriji na zelo močnem ženskem WTA turnirju in tudi ugnala 60 igralko sveta, ter imela proti 30. veliko zaključnih žogic. Zelo ponosna pa sem tudi na rezultate iz mlajših kategorij. V kategoriji do 14 let sem bila 1. in 2. na svetovni lestvici, na lestvici do 18 let pa sem bila najvišje 4. in nato prenehala igrat mladinske turnirje.

Lara Jamšek, 8.b

OD SERVISERJA MALIH GOSPODINJSKIH APARATOV DO

ŽUPANA

Iz preprostega vaškega fanta je postal obrtnik, kasneje pa župan.

Nikdar nikoli si ni predstavljal, da bo dobil tako častno službo.

Pogovarjala sem se z Milanom Izlakarjem, županom Občine

Šmartno.

Rodili ste se v sedanji šmarski občini?

Da, takrat smo spadali k Občini Litija, rodil sem se pa v prelepi Jablanški dolini

pred 55. leti. Moja starša sta bila tovarniška delavca in imam še enega brata in

sestro.

Katero šolo ste obiskovali in kaj je vaš poklic?

Hodil sem v osnovno šolo v Šmartno. Potem pa sem uspešno zaključil šolo za

elektromehanika. Dolgo časa sem bil samostojni podjetnik. Popravljal sem male

gospodinjske aparate.

Ali ste poročeni in kolikšna je vaša družina?

Poročen sem že 30 let imam dva sinova in tudi že enega vnuka Filipa.

Kdo pa je vas navdušil za politične vode?

Ko je začela nastajati nova občina, smo se z domačimi in prijatelji odločili, da

podam kandidaturo za mesto župana. Po pravici povedano si takrat sploh nisem

predstavljal – kaj pomeni župan. Bile so volitve in dobil sem svoj mandat in ga

imam še sedaj, traja že 11. leto.

Se je kaj spremenilo v tem času?

Seveda, služiti svoje poslanstvo svojim občanom je zelo odgovorno delo. To

delo moraš opravljati z dušo in telesom.

Seveda pa imate lepe trenutke?

Ja, ko vidim, da nam nekaj uspe v dobri

projektih in so ljudje zadovoljni in si tudi

sam. Najbolj pa sem bil vesel pred

kratkim, ko sem dobil vnuka.

Imate kaj prostega časa?

Zelo malo, kolikor ga pa imam, pa preživim na vikendu, kjer imamo velik vrt in

tudi kokoši in race. Tam si napolnim baterije za nov teden.

Tinkara Mrzelj, 8. B

INTERVJU Z LARO JAMŠEK

Koliko si bila stara ko si začela trenirat? Začela sem

pri 6 letih, eno leto preden sem šla v 1. razred.

Zakaj si se odločila za ta

šport? Moja

sestra je začela s tem

športom in takoj sem

želela poizkusiti tudi jaz.

Bila sem navdušena že

nad prvim treningom.

Kako potekajo dnevi

med tednom?

Zjutraj vstanem ter

naredim nekaj

kondicijskih vaj, se

pripravim za v šolo. V

šoli sem navadno do 14.

ure, nato pa grem v glasbeno šolo ter nato na trening. Trening imam

eno uro, kondicijski trening 1 uro, nato pa še raztezne vaje pol ure. Ko

pridem domov, se takoj lotim nalog ter učenja. Če imam čas, se še

malo pogovarjam po facebooku in skaypu s prijatelji. Preden grem

spat, naredim vaje za raztezanje hrbtenice in nato odidem spat.

Kaj pa vikend? Med

vikendi imam treninge ali turnirje. Nedeljo imam prosto- razen če

igram turnir.

Rekla si da hodiš v glasbeno šolo. Kaj pa igraš in kateri razred si?

Igram klavir, 5. Leto, hkrati obiskujem tudi nauk o glasbi, koder pa

sem že prvi razred solffegia, saj sem igrala 2 leti flavto.

Kakšne dosežke si dosegla in na katere si najbolj ponosna?

Ko sem bila mlajša, sem

dosegala velike uspehe, zdaj pa

je več boljših nasprotnic ter je

težje doseči kakšne rezultate,

vendar ravno na zadnjem

turnirju do 14 let sem bila 3-4,

kar je zame kar velik uspeh.

Ponosna sem na turnirje iz

mlajših kategorij ter na nekaj

turnirjev, kjer sem dosegla tudi

pokal in seveda na vse

mednarodne turnirje, kjer sem naredila vsaj 1 kolo.

Od katerega leta že tekmuješ?

Od začetka, ko sem pričela, torej od 6 leta.

Vsak kdo ima svojega vzornika, verjetno tudi ti. Kdo je tvoj vzornik

in zakaj?

Roger Federer, ker ima definitivno najlepše in najboljše vse udarce.

Čeprav je moški je res pravi tenisač.

Neža Stopar Koprivnikar, 8.b