ISSN 1855-0207 VIII • 2012 • 38 - UVKFuvkf.si/file/repository/F81A_02_RpLirikon21_38_2012_2.pdf403 Marko Elsner Grošelj 404 Stanka Hrastelj 405 Petra Kolmančič 406 Simona Kopinšek

KAZALO št. 38 (VIII/2012)

205 NOVI PREVODI SLOVENSKE POEZIJE XXI. ST.207 IZPOD KOPIT IN SKAL (7)

Iz poljskih prevodov slovenskih klasikov208 Tone Pavček / Prev. Dušan M. Pirc

Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije209 Andrej Medved / Prev. Marlena Gruda213 Milan Vincetič / Prev. Marlena Gruda217 Milan Dekleva / Prev. Marlena Gruda223 Vinko Möderndorfer / Prev. Marlena Gruda227 Boris A. Novak / Prev. Marlena Gruda233 Milan Jesih / Prev. Marlena Gruda237 Zoran Pevec / Prev. Marlena Gruda243 Klemen Pisk / Prev. Marlena Gruda

Iz litovskih prevodov novejše slovenske poezije249 Ivo Stropnik / Prev. Marlena Gruda255 Ivo Stropnik / Prev. Laima Masytė

Iz francoskih prevodov novejše slovenske poezije261 Barbara Pogačnik / Prev. Stéphane Bouquet

Iz hrvaških prevodov novejše slovenske poezije267 Cvetka Bevc / Prev. Željko Perović273 Denis Poniž / Prev. Željko Perović

277 NOVI PREVODI SLOVENSKE POEZIJE XXI. ST., NOMINIRANI ZA LIRIKONOV ZLAT 2012

Iz čeških prevodov novejše slovenske poezije279 Ciril Zlobec / Prev. Lenka Daňhelová

ISSN 1855-0207 VIII • 2012 • 38

MEDNARODNA REVIJA ZA POEZIJO XXI. ST. IN LIRIKONFESTOVE ZADEVE

RpLirikon_XXI_38_2012.indd 1 3/29/13 5:42 PM

289 Josip Osti / Prev. Lenka Daňhelová293 Maruša Krese / Prev. Lenka Daňhelová301 Veno Taufer / Prev. Lenka Daňhelová in Peter Kuhar309 Marko Kravos / Prev. Lenka Daňhelová in Peter Kuhar 317 Marjan Strojan / Prev. Lenka Daňhelová in Peter Kuhar

Iz španskih prevodov novejše slovenske poezije327 Stanka Hrastelj / Prev. Barbara Pregelj in Gemma Santiago Alonso333 Jana Putrle / Prev. Barbara Pregelj in Gemma Santiago Alonso339 Alja Adam / Prev. Barbara Pregelj in Gemma Santiago Alonso

Iz angleških prevodov novejše slovenske poezije343 Josip Osti / Prev. Andrej Pleterski349 Dušan Jovanovič / Prev. Andrej Pleterski357 Alojz Ihan / Prev. Andrej Pleterski

365 IZVIRNA SLOVENSKA POEZIJA XXI. ST. Iz novejše slovenske poezije

367 Lidija Gačnik Gombač371 Brane Mozetič375 Milan Vincetič / Potovedke379 Gašper Bivšek / Silaki, čudaki in drugi vaški ljudje385 Zoran Pevec / Melethe thanatou391 PLANETI Z LASTNO SVETLOBO (7)393 Zoran Pevec / Vaja za smrt

Partnersko

399 I. EVROPSKI PESNIŠKI TURNIR V MARIBORU (2011) slovenski predizbor pesmi 12 polfinalistov: 400 Veronika Dintinjana – zmagovalka predizbora 401 Cvetka Bevc 403 Marko Elsner Grošelj 404 Stanka Hrastelj 405 Petra Kolmančič 406 Simona Kopinšek 407 Barbara Korun 408 Aleš Mustar 409 Franci Novak 410 Ana Pepelnik


411 Marcello Potocco 412 Barbara Simoniti evropski izbor pesmi 6 finalistov: 414 Ferencz Győző (Madžarska) – zmagovalec strok. žirije/vitez EPT 2011417 Giovanni Tuzet (Italija) – zmagovalec občinstva EPT 2011 419 Kemal Artnam Mujičić (Hrvaška) 421 Mujo Musagić (Bosna in Hercegovina) 422 Marcel Lacko (Slovaška) 424 Veronika Dintinjana (Slovenija)425 XII. MARIBORSKI PESNIŠKI TURNIR (2012) pesmi 12 finalistov: 426 Tomaž Šalamun – zmagovalec strokovne žirije/vitez MPT 2012428 Zdravko Kokanović – Koki – zmagovalec občinstva MPT 2012 429 Lidija Brezavšek 430 Rok Horžen 431 Andrejka Jereb 432 Alenka Jovanovski 434 Vida Mokrin-Pauer 435 Jadranka Matić Zupančič 437 Aleš Mustar 439 Breda Pugelj 440 Glorjana Veber 443 Iztok Vrenčur

Likovno445 LIRIKONOVA GALERIJA (7)

Ivana Matoševič / Muzagetov pegaz,Lirikonfestova epeketánja 2012



205

PrevajalciDušan M. Pirc Marlena GrudaLaima Masitė

Stéphane BouquetŽeljko Perović

NOVI PREVODI SLOVENSKE POEZIJE XXI. ST.

PAVČEK / MEDVED / VINCETIČ / DEKLEVA MÖDERNDORFER / NOVAK / JESIH

PEVEC / PISK / STROPNIK / POGAČNIK BEVC / PONIŽ

Izbrani prevodi (2)



207

V poljščino prevedelDUŠAN M. PIRC

IZPOD KOPIT IN SKAL (7)

Iz poljskih prevodov slovenskih klasikov

TONE PAVČEK (1928–2011)

Poklon


208

Tone Pavček / V poljščino prevedel Dušan M. Pirc

TONE PAVČEK

Mój aniół(Moj angel)

Mówią, że każdy go maswojego anioła.Mój jest jak ja:nigdy go nie ma w domu.

Wołam, nie ma go.Szukam, nie ma go.Grzeczny jestem, nie ma go.A może w ogóle nie istnieje.

Tylko czasami się zjawia.Gdy jestem cicho, pozdrawia,jestem niegrzeczny, pstryknie mnie w glowę,oraz nogę podstawi

że jako niezdara na suchym się rozłożę.Tak się bawi. Szkoda, że ja tak z nim się nie mogę.


209

V poljščino prevedla MARLENA GRUDA

Andrej Medved(1947)

Književna nagrada Akademije Poetična SlovenijaČAŠA NESMRTNOSTI 2006

za vrhunski desetletni pesniški opus v XXI. st.

Iz poljskih prevodov novejše slovenske poezije


210

Andrej Medved / V poljščino prevedla Marlena Gruda

Tłumacz snów(Razlagalec sanj, 2010)

*

Telo, ki vzleta skoz oko, skozinihaje rok, ki jih razjedajo mravljišča; kot daskopni skozi zrcalo, z oddaljenim drsenjem v kamen, ki gaizbrišejo stekleni srpi, priviti v drugopolovico sanj, z odrezanimi prsti; v spuščene prsi,v plimovanju na gugalnici, z žitnim zrnjem na drevesu; kotda se približuje, skoz luknje v grlu, dan odhoda, skoz prstane, ki sespreminjajo v tekočo lavo, ki jo obkrožajo lasje,razpeti v zemljevide nad oblaki.

Ciało, wznoszone przez okowahaniem rąk, pożeranych przez mrowiska; jest jakby rozpływające się w zwierciadle, daleko wślizgujące w kamień,ścierany szklanymi sierpami, zepchnięty dodrugiej połowy snu, odciętymi palcami; w opuszczone piersi,przypływa na huśtawce, z ziarnem zbożowym na drzewie; jakbysię przybliżało przez dziurki w gardle, na dzień odejścia, przez pierścionki,zmieniające się w ciekłą lawę, oplecioną włosamirozłożonymi mapami nad chmurami.


211

Andrej Medved / V poljščino prevedla Marlena Gruda

*

Z dlanmi ugasneš masko čez oči,in roke, ki v čudežu svetlikajo v sobah z zadrgami,z ožiljem in pozlato v poapnelih stenah, obrnjenih navzven, v težostrtega telesa, ki ga potopiš v svetlobomilijardnih luninih utrinkov na okostju, z rešetkamiledenega dežja v strohnelem deblu, kjer gnezdi jerebica, zalepljena v steklo žarometa; v valilnico ognjenih kep, kipadajo na zasneženo reko.Kot hitro prideš, hitro greš, z zadržanim ljubkovanjem zmehčanega okvirja v nebesnem svodu,s pošastmi z angelovo glavo, zatisnjeno v pasji glas, v pričakovanju.

Dłońmi gasisz maskę zakrywającą oczy,i ręce, które cudem połyskują w pokojach z zamkami, z siecią i złotem zwapnionymi ścianami, zwróconymi na zewnątrz, ciężarpołamanego ciała topisz w świetlemiliardów lunarnych iskier na zrębie, przez kratkideszczu lodowego w spróchniałym pniu, z gnieżdżącym się jastrzębiem, wlepionymw światło reflektora; w wylęgarnię ognistych kul śnieżnych,padających na zaśnieżoną rzekę. Jak szybko przychodzisz, tak szybko odchodzisz, wstrzemięźliwiecałując zmiękczone ramy sklepienia niebieskiego,z potworami o anielskiej twarzy, ściśniętej w pawim głosie, czekając.



213


Milan Vincetič(1957)





214

Milan Vincetič / V poljščino prevedla Marlena Gruda

Golobar

Jaz ki sem črni zidarjaz ki semkraljev vseh kraljjaz ki semstokrat bolj samko so samotevseh katedralse končno odpravljam v neboda se zazidammed tod in drugodjaz ki zavajam svoj rodjaz ki prestajam skrivnost

v sanjah bridkega fantičaki zleze pod oslovsko klopko škripne spovednica

(Balta, 2001)

Gołębiarz

Ja ten który jestemczarnym murarzemja ten który jestemkrólem wszystkich królija ten który jestem po stokroć częściej samjak samotnośćwszystkich katedrwyruszam w końcu do niebaby zamurować sięmiędzy tu i gdzieśja ten który znoszę tajemnicę

w snach niedobrego chłopcawchodzącego pod oślą ławkęgdy zaskrzypi spowiednica

(Balta, 2001)


215

Milan Vincetič / V poljščino prevedla Marlena Gruda

Slovo

Zaslužim sida zmanjkamskoz tvoje lasemed robove gozdovin stanjevski regratzaslužimda tesno zamižišin da te z dihom popišem po sebizaslužimda me pobarvašv glavnikali v mračinozaslužim še kako zaslužim

samo ne drami mes hunskim črnilomskušnjavka

Pożegnanie

Zasługujęby mnie zabrakłowśród twoich włosówmiędzy skrajami lasówi stanjewskim mleczemzasługujębyś zasnęła ciasno wtulonai bym cię oddechem spisał na sobiezasługujębyś mnie pokolorowałagrzebieniemalbo zmierzchemzasługuję i to jeszcze jak zasługuję

tylko mnie nie budźhuńskim czernidłemkusicielko



217


Milan Dekleva(1946)





218

Milan Dekleva / V poljščino prevedla Marlena Gruda

Sto smutnych i jeszcze jeden mniej wesoły (Sto žalostnih in še ena manj vesela, 2010)

XVI.

Nekoč je pesem tekla. Imela je izvir,zdaj se začenja v suhi strugiin se drobi skozi peščeni, zapuščeni mir.Nobenih videnj nima po veliki kugi,

ki je prišla iz oglja nadčloveka:biti nadstvar je pač premalo za besedo – med ljubljenjem bi rada rasla in postala reka.

XVI.

Kiedyś wiersz płynął. Miał źródło, teraz ma swój początek w suchym korycierozdrabnia się w piaszczystym, pustym spokoju.Nie ma żadnych perspektyw po wielkiej dżumie,

która zrodziła się z ognia nadczłowieka:być nadrzeczą to trochę za mało dla słowa – z kochania chciałoby powstać i stać się rzeką.


219


XLIV.

Stojim na pragu dneva, gledam dež.V vsaki kaplji en Pessoa. Dobro veš,kako polzim po tvoji duši. Brez glave,z napeto giljotino želje. Nimam prave

misli, da bi služil praštevilom. Ne vem,kdo si, a le zato, ker sem bil s tabopreden sem te sploh spoznal, še bel in nem.

XLIV.

Stoję u progu dnia, patrzę w deszcz. W każdej kropli en Passoa. Czujeszjak pełzam po twojej duszy. Nieopanowanie,z napiętą gilotyną pragnienia. Nie znam się

na praliczbach. Nie wiem, kim jesteś, lecz to tylko dlatego, że byłem z tobązanim cię jeszcze poznałem, jeszcze biały i niemy.


220


XLIII.

Resnica je kot večnost: zlitje časav tisto, kar ne biva. Nič ni kriva,če jo imamo za ime vseh imen. Zvemole to, da je - človečena - izsek in jasa

smisla. Smisla? Smrtnega smisla, abecedevojn, patologije čustev, imperialnih zmot.Resnica je slepota, črna črnina črne zmede.

XLIII.

Prawda jest jak wieczność: zlanie czasuw to, co nie bywa. Niczemu nie jest winna,że mamy ją za matkę wszystkich mian. Wiemy tylko tyle, że jest – ludzka – kawałkiem i polem

sensu. Sensu? Śmiertelnego sensu, abecadławojen, patologii uczuć, zachłannych pomyłek.Prawda jest ociemnieniem, czarną czernią czarnej pomyłki.


221


LXVIII.

Le kam bo šla visokorasla žalost? Prihajaiz nespečnosti zaves, iz makadama in toplogrednih strupov, ki jih oddajasmrtno ranjen človek, ponesrečena reklama

črne, nedeljive duše. Tam je bival mir,nič drugega kot mir, živalski mir. Le kambo šel nabrekel kaos, kam bo šla omama?

LXVIII.

Dokąd pójdzie wyrosły smutek? Wyłoni się z bezsenności zasłon, z makadamu i cieplarnianych trucizn, wydalanych przezchorego na śmierć człowieka, nieudana reklama

czarnej, niepodzielnej duszy. Tam bywał spokój,nic poza spokojem, spokój zwierzęcy. Dokąd się uda nabrzmiały chaos, dokąd pójdą omamy?



223


Vinko Möderndorfer(1958)

Književna nagrada Akademije Poetična SlovenijaČAŠA NESMRTNOSTI-VELENJICA 2009




224

Vinko Möderndorfer / V poljščino prevedla Marlena Gruda

1.

moja drogatego co było nie da się złożyćzałatać zaleczyć

o tym co będzie nie da się na zapasmyśleć ani marzyća tym bardziej kochać

można tylko rozłożyćsię na trawiei wpatrywać się w nieboporównywać kształt chmuri twoich piersi obok mnie

dla tego co było i tego co będzienie ma wyjścia

2.

każdy wiersz miłosnyzawsze spotka sięz drwiną tegokto nie potrafi kochać

każdy wiersz miłosnywzbudza zazdrośćkogoś kto właśnie terazpisze wiersze miłosne

każdy wiersz miłosnyginie jeśli zostanie niewypowiedzianyprzemilczany jak grób

każdy wiersz miłosnyzmienia się w wiersz pożegnanialecz zawsze zostaje wierszem


225


3.

podróż po wspomnieniachjest najbardziej niewdzięczną podróżą podróżyporuszasz się nie poruszając sięstoisz w miejscu i ciśniesz w dółw błoto w muł w żywy piasek

zamiast otwierania lądówzwodzisz

i boli5.

dotykać spotkania dotykaćciemnej strony światładotykać wnętrza od zewnątrzpróbować dosięgnąć sensudotykać słów brzmieniarównowagi dotykać ostrych krawędzibezkrwawo dotykać ostrzaróżnorodności skrzyżowania węzłówdotykać bólu dotykiemleczyć krainy uzdrawiać dotykiemzłość nienawiść zazdrość dotykaćmnie ciebie nas

tego moja droga nie

potrafiliśmy


226


8.

pieszczota napełnia obecnością dotykanie nie jest niczym innym jak poznawaniemzapachy są jak początek długiej drogii składanie rąki rozczesywanie twoich niesfornych włosówwszystko mnie wypełniadzięki wszystkiemustaję się lepszy

tak myślałem

9.

w snach cię pieściłemw rzeczywistości raniłem

w snach zbliżałem sięw rzeczywistości uciekałem

w snach szeptałemw rzeczywistości krzyczałem

w snach cię kochałemw rzeczywistości nienawidziłem

10.

trzeba będzie odejść pogodzić sięwytoczyć kamień z sercaprzełknąć górę jak bólwłączyć wycieranie czyszczeniezniknięcie obrazówsmaku pocałunków

to będzie najtrudniejsze


227


Boris A. Novak(1953)





228

Boris A. Novak / V poljščino prevedla Marlena Gruda

Vrtoglavica

Globina se je pod menoj odprlakot temna maternica vseh skrivnosti,magnet, ki vleče v vodnjak norosti,pragroza, glas prerezanega grla.

Obseden z deškim strahom pred prepadi,pokrijem brezno z gladkimi zrcali:od živega srebra na tej obalistvari bleste kot pravljični zakladi.

Zrcalna slika razmnoži navzočnostv najtesnejši prostor, v neskončnost,ki je gladina stekla in gladina tnala.

Ni me več strah strmeti v globino.Zdaj slutim strah v spolzkosti zrcala,v vrtoglavici pred površino.

(Dlaneno platno, 2006)


229


Zawroty głowy

Otworzyła się pode mną otchłańjak ciemna jama wszech tajemnic,magnez wciągający do studni szaleństwa,prastrach, głos podciętego gardła.

Opętany chłopięcym lękiem przed upadkiem,pokryję bezdeń gładką taflą:rtęcią na tym wybrzeżupołyskują rzeczy niczym baśniowe skarby.

Zwierciadlane odbicie rozmnoży obecnośćw przestrzeń najciaśniejszą, w nieskończoność,gładź szkła i gładź pnia.

Już nie boję się wpatrywać w otchłań.Teraz zaczynam się bać śliskości zwierciadła,zawrotów głowy przed płaszczyzną.

(Dlaneno platno, 2006)


230


Nieobecność

Nieobecność mnie zawierajak szklana kula z powietrzem,cichy, miękki kurz, który trwapo każdym wykonanym kroku jednem.

Nieobecność przypomina miniesłychanie znaną twarz,tajemnicza jak skrzynia, którą zapieczętował czas.

Wspomnienie, jedyne wyjaśnienienieobecności w bezdennymz tysięcy oczu wypływającym skrzeniu.

Boli mnie, gdy wchodzę w nią,jestem otwartym całym swym ciałem,nieobecność, najżywsza ze wszystkich, śmierć.


231


Miłość do słów

Kto jest poetą? Poeta jest ogrodnikiem słów. Poeta sadzi i troszczy się o słowa. Słowa wyrastają w wierszu.

Dorośli słuchają słów, nie słysząc ich. – A poeta jest człowiekiem, który zna melodię słów. Dorośli czytają słowa, nie czując ich. – A poeta jest człowiekiem, który wyczuwa słowa. Dorośli wymawiają słowa, nie kosztując ich. – A poeta jest człowiekiem, który smakuje słowa. Dorośli piszą słowa, nie wąchając ich. – A poeta jest człowiekiem, który zna zapach słów. Dorośli podczas rozmowy w ogóle nie zwracają uwagi na słowa, dlatego słowa więdną z samotności i smutku. – A poeta budzi słowa do życia wierszem, że te kwitną i brzmią. Bo poeta jest zakochany w słowach. Dlatego i słowa są zakochane w poecie.

Dorośli używają słów, nie kochając ich. W ten sposób słowa się psują i starzeją. – A dzieci są inne. Dzieci bawią się słowami. Zabawa naprawia zepsute słowa. Zabawa zdziera rdzę ze starych słów, przywracając im młodzieńczy blask. Zabawa rodzi nowe, niezasłyszane, niesłychanie piękne słowa. Dzieci słuchają słów. Słowa są muzyką ludzkich głosów. Dzieci czują słowa: są miękkie? twarde? okrągłe? spiczaste? Dzieci kosztują słowa: są słodkie? słone? kwaśne? gorzkie? Dzieci wąchają słowa. Słowa są pyłem kwiatowym na kwiatach rzeczy. Dzieci lubią słowa. Dlatego słowa lubią dzieci.

Każdy poeta jest dużym dzieckiem. I każde dziecko jest małym poetą. Dzieciństwo jest poezją życia. Poezja jest dzieciństwem świata.



233


Milan Jesih(1950)





234

Milan Jesih / V poljščino prevedla Marlena Gruda

Tak mówiąc(Tako rekoč, 2007)

* * *

Kot da nebo ni to nebo nocojin kot da mi tihota ne kot zmerajz nesvojim glasom šepeta Moj! moj!in s čela veter, tuj paž, pot mi otira;

na listu pred menoj pisava– kdo bi to bral! – premajhna in prevelika:v besedah neumljivega jezika

nekakšna misel s trudom se vzgibava,ali kar že dopoveduje slika,od mrčaste daljave trepetava;zdaj – ki jo prvič vidim – roka moja

gre in jo vehementno redundiraše s purpurjem zatonovega soja,pa brž ga neučakano izčrta,češ, le bo brez bolj čist ambient večera.

Mogoče ta čas se v globini vrtazgane brezimne ptice nenjen vrišč,da dolgo, ko da užaljeno zamira -. Naposled znani, trdni nič.


235

Milan Jesih / V poljščino prevedla Marlena Gruda

* * *

Tak jakby niebo nie było tym niebem tej nocyi jakby cisza była inna niż zwyklenie swoim głosem szepcząca: ‘Mój! mój!’i wiatr, obcy powiew, z czoła mi pot ocierający;

na kartce przede mną tekst– kto by to czytał! – zbyt małe i zbyt duże litery:słów nieuchwytnego języka

jakaś myśl się z trudem wzrusza, albo coś już dopowiada obraz,i w mrocznej dali trzepocze na wietrze;teraz – gdy widzę ją pierwszy raz – moja ręka

się porusza i ją intensywnie dookreślaw dodatku purpurą gasnącego blasku,i szybko niecierpliwie go wykreśla,jakoby bez niego miał tylko poprawić atmosferę wieczoru.

Może w tym czasie w głębi ogrodubezimienne ptaki poruszy nie ich wrzask,jak długo, jak smutno zamiera -. Wreszcie znane, niewzruszone nic.



237


Zoran Pevec(1955)



238

Zoran Pevec / V poljščino prevedla Marlena Gruda

To nie jest apofaza(To ni apofaza)

Ceci n’est pas une pipe (René Magritte)

to nie jest zwyczajna pomyłkabiały ptak z żelaza przedmowa w trakcie czekaniakrótka informacja między kartkowaniem książek rozwiąż jedną i ta rozwiąże wszystko

checkboard kwadratowepodobieństwo człowieka do człowieka przesłanie opowieści mitologicznychskradziona barwa uśmiechówecho błądzącej bogini snu

to nie są dwa takie same drzewa jedno obok drugiego obszerność kałuż przy drodze to kamień milczeniagłos długości zaufania


239


* * *

to nie jest płot wygnaniaświeżo wyprana chwila dojrzałości na słońcu spalony pępek śmierciatrament czasopismgdzie zapisany jest kawałek wirującego dnia

załoga slangowych wygłupówwózeczek do pieczenia bułeczek terra incognita zapisana flamastremrozpylaczem do płodzenia królików doświadczalnychpodawaczem zbioru obietnic

banknot dla prostytutki perspektywa lustra wizażystki matryca symbolicznej strony prawdydym nadzieje oczy czas kołysania w parku miejskim


240


* * *

To nie jest apofazaocalenie luźnego zdania zaprzeczone wymówienie myśli niezrównoważonejwyrzeźbione skrzypienie piaskupowracające myśli mowy

zwierciadlany obraz wytrwałości płynącego pod prąd ochrona męskościbiedak na szafce nocnej tylko grozi palcem

sąsiad oferuje ci żonędo porannego budzenia melancholia spranego niebazaczynasz się dziwićczasem cię to ocala czasem złości


241


* * *

to nie jest wyprawa do domu wczasowego rozluźnienie mięśni twarzymagazyn oleandrówpodręczna walizka z narzędziami

instrukcja obsługi strony niebajest sokiem cieknącym z nadgarstka biało biało dźgnął poeta siebierozrysowanymi perłami w dłonikiedyś upiększających szyję największej miłości

w drugiej linijce na trzeciej stronie nagrodzone tomiki poezjiulubienica wymagała dobrej książkize wszystkimi zaletami nieposkromionej próżności


242


* * *

to nie jest eksperyment siedzicie przy kwitnącej lilii uderzcie się po palcachmyśl prawdziwego ja intencja zapachu i bólu

konstrukcja świadomościnaśladowanie przeżycia skoncentrowanie na sobie zamknijcie oczymyślcie o doświadczeniu

co wam przynosi myślprawdziwą transcendencję gdzie jest kwitnąca liliagdzie jest jej zapachi ból czy ten zniknie


243


Klemen Pisk(1973)



244

Klemen Pisk / V poljščino prevedla Marlena Gruda

Zadnja vilenska noč

Strupena noč. Oblačni kriki vetra, zapisanega dežju. Blatno rumena cesta, prežeta z brozgo lune. Vse hodi, vse lazi in gomazi. Violinski ključipadajo z neba in note visijo z glavami navzdol,vpete v črtovje bluz. Potekajo po rokahkot življenjske črte. Razpenjajo nebeški svodin parajo blago. Zašelestim in kriknem z vetrom. Zapičim noge v blato in pomaham v slovo, ko tonem v grenkobo. V tistem hipuso vzdihljaji le še zadnja možnost, da pripnemsvoj delež harmonije na strupeno noč.

Ostatnia noc wileńska

Nieczysta noc. Pochmurne krzyki wiatru, pisanego deszczowi.Błotnista żółta ulica, nasycona miąższem księżyca. Wszystko chodzi, wszystko łazi i się kłębi. Klucze wiolinowespadają z nieba a nuty wiszą głowami w dół,wpięte między pięciolinie bluzek. Biegną po rękachjak linie życia. Rozbijają sklepienie niebieskiei prują materiał. Szeleszczę i krzyczęwiatrem. Grzęznę w błocie i machamna pożegnanie, tonę w goryczy. W tym momenciejuż tylko westchnienia są ostatnią szansą, bym załączył swój udział harmonii na nieczystą noc.


245


Na obali dvojine

Bo strigam uspeloprebiti še zadnje sekunde življenjav ušesni votlini? Bodo črne vdove na sodiščuizigrale nezakonske hčere rajnkih mož?Bodo od nafte umazani ježki naredili harakiri na lepljivi obali?

Poglej, kako zaradi ujetih strig, ranjenih ježkov in v črnooblečenih vdov umira kitajska pismenost najine ljubezni:

Na brzegu nas dwojga

Czy uda się usznikomprzebić ostatnie sekundy życiaw jamie usznej? Czy czarne wdowy zagrają w sądzie nieślubne córki mężów nieboszczyków?Czy skażone naftą jeżyki zrobiąharakiri na brejowatym brzegu?

Spójrz, jak przez uwięzione uszniki,zranione jeżyki i na czarnoobrane wdowyumiera chińska piśmiennośćnaszej miłości:


246


Jeszcze trochę księżyca

Pod lupą księżyca błyszcząoczy szklanych ziemniaków, z nich zaczną wypuszczać kiełki i wspinać się po drabinie modułuksiężycowego. Moje nogi negliżują kurztwojej urody. Za mały skafander by go ściągnąć, za duży ciężar by polecieć. Przypływy rozbijają odpływyw Morzu Spokoju. Ołówek wbija się w połamany kontakt i statek się unosi.

Odnajdziemy się, bo wzniosłem cię pod niebiosa;a ty wróciłaś do mnie jak na pokładstatku-matki.

Zauważam iskrę. Wzniecił się niedopałek papierosai dym zawiesił pod sufitem. Czuję piękno.Kolory zestawiły się na szachownicya chłopi pospadali ze stołu. Wącham kwiat. Rozwiera się pokryty cierniami kaktusa istroszy kolczaste szpice. Smakuję sny. Pocałunek cytrynowca, oliwa rozlanapo podeszwach. Słyszę udo.Mroczny cień klaszcze w zmęczone ciało.


247


Siedzimy

Siedzimy na stołku sędziowskim i oglądamysieć skarpetek. Wzór w kratkęz uwięzionymi oczkami w sieci podkreślapustkę, nie pasującą do okrągłego kształtu piłeczek,które wybite przedzierają się przez nią lub uderzają w śmietanową powłokę i odskakują do Morza Czerwonego.Piasek wżera się w skarpetki, wypełnia wszystkie oczka,negliżuje biel. Ślady piłeczek dają sie poznać głębokow duszy, są widoczne z daleka; czy na chwilęzejdziemy z tronu i wskażemy je palcem?

Siedzimy na stołku sędziowskim i nasze kościbiodrowe stykają się namiętnie, drżą między sobą, o, drżenie!Piłeczki odlatują spod spódniczek wysoko do podkoszulkowego nieba,plastikowe linie wystają z piasku jak brodawki z żółtych piłeczek, kieszonki się wypełniają, spódniczki trzepoczą, spodenkizaciągają ciszę.

No, zejdź z sędziowskiego stołka, bym cię drasnąłswoim ściętym backhandem!



249


Ivo Stropnik(1966)



250

Ivo Stropnik / V poljščino prevedla Marlena Gruda

LOG: czas (VIII) Z radości życia czerpiesz melancholię, którą żyjesz. Nigdy nie zmienisz się z suszonego kawałka jabłka w kwitnącą jabłoń ...Filiżanki nieprzelewającej się atmosfery będą wkrótce twoje. Na kawarnianych stolikach oblizane łyżeczki słodzą poranek ...Dokąd z kruchą litością, wymykającą się z objęć. Pocałunek uwięziony poza zasięgiem wzroku, budzącym się w pustce ...Co zostanie zobaczone, nie zostanie zasłyszane. Słyszysz miasto tulipanów, ru-morem śmietników je oglądasz …

LOG: czas (XII) Jak możesz być prawdziwy, jeśli nikt nie widzi cię w żywym bycie? Już wyprzedzasz, jeszcze doganiasz samego siebie… Swoją wielkość mierzysz wylizaną klepsydrą. Bawisz się słonecznikiem, choć nie jesteś słońcem… W cyferblatach, wskazówkach i tykających mechanizmach ukryłeś największy wyrzut sumienia… A przecież nie ma granic pszenicy wzrost, nie ma miary jej dojrzewanie i sumienia twojego brezdenność …

(Długa, niedokończona, w karku nieruchoma ...)


251


Cipka nie jest kluczowym organem inspirującej muzy ...

piękna

gdzieś jeszcze musi czesaćgrzebień niewinnych snów(spoglądających z balkonuw rozświetlone okno na poddaszu); gdy świat jeszcze byłtak zwyczajnie twój; ważyłeś gow dziurawej kieszeni, zapomnienie go nieodbarwiło: nie zasłoniłogwieździstego okna; nie wyprałopachnącej chusteczki; nie rozczesałomłodo zakochanych snów

* * *


252


Poeta pewnego ranka (w ciemnym ubraniu i w czarnym kapeluszu na głowie,

przez cichnące trzeszczenie drewnianej podłogi) …

lipowa

niech przynajmniej jedna będzie naszataka o śmiercize wszech stron: z czego składa się słoweńska trumna: z lipowego dnaorzechowego wieka,lnianej poduszki,błyszczącego lakieru, święconego krzyża,kutych gwoździ i młota w niej


253


Od wchodzenia i tam zostawania…

liryczna (5)

czasem nie rozumiemy słów,przetoczonych między niebem i ziemią; w przepitym zaciszu międzyi w czaszce trących się ryb; czasem nie rozumiemy krwi,pomieszanej z lodem i winem; ta zawrze i wykipi,jak na wieki wiekówmuskają żyły; czasem nie rozumiemy łez,które uciekły z otchłani nocy; nie rozumiemy milczeniaza żywymi zębami; czasem nie rozumiemy czasu,rozgadanego w żargonie kurzu i rozstrojonym chórzekawałka ludzi



255

V litovščino prevedla LAIMA MASYTĖ

Ivo Stropnik(1966)

Iz litovskih prevodov novejše slovenske poezije


256

Ivo Stropnik / V litovščino prevedla Laima Masytė

ČAS BEZGOV (1): Ki si me trikrat natrgal in sedemkrat zaklel v razsikano stoletje! kaj si storil z voljno kožo? ki z netopirskimi krili frfota po razdišanem kraljestvu. Ki me v uticah črnih oči duši in ugaša … Ki niso krivile rogov, preganjale vetra in dvigale k soncu samo sinov! kaj si storil z rokami bezgovimi? ki ne téžkajo več belih krstic časa demonskega! časa jalovega! … Ki so potovale iz sajastih kotličev in brbotajočih samovarjev do bajnih vrelcev Koromándije! kaj si storil z očmi sanjavimi? ki me kropíjo s kropom in sladkajo z žličko moje krvi … Kaj si storil s prostornino bistva? ki me smuka in grobo liže. Kaj si storil z mrtvim zobom? ki me grizlja in prevaja v šumenje …

Nezaslišano tvoj Bezeg Samorodni

ŠEIVAMEDŽIO LAIKAS (1): Kuris mane triskart nuskynei ir septyniskart prisiekei šnypščiančiu šimtmečiu! ką padarei su tampria oda? kuri šikšnosparnio sparnais plasnoja po išsivadėjusią karalystę. Kuri juodų akių taškeliuose dusina ir žlugdo ... Tos, kurios neišsukinėjo ragų, negainiojo vėjo ir kėlė į saulę ne tik sūnus! Ką tu padarei su šeivamedžio rankomis? kurios jau nekiloja baltų karstelių demoniško laiko! bergždžio laiko! ... Tos, kurios keliavo iš suodinų katilų ir pūškuojančių samovarų iki pasakų šalies upių! ką tu padarei akims užsisvajojusioms? kurios mane šlaksto verdančiu vandeniu ir pasaldina šlakeliu mano kraujo ... Ką tu padarei su esmės talpa? kuri mane skabo ir grubiai liežia. Ką tu padarei su negyvu dantim? kuris mane graužia ir paverčia šlamesiu ...

Neišgirstas tavo Šeivamedis Laukinis


257


hvalnica anamnezi Ključ od vseh odprtih svetov, od vseh odprtih grobov … ključ od samote in požirka hipokrenskega vina, ki zaneseš glavo k strahupu in sladkemu molku … tja k belim golobicam v srcih lipicancev … tja k izgubljenim kometom … tja dol pod nebo, pod mavrična krila, pod oblake … Kakor da smo na glupi luni doma! Kakor da morda živimo kakšno bajno skrivnost!? Hvala za Adamovo rebro! Za žensko luknjo! Za trhlo brv … za prozoren dež, ki ne preneha padati in umivati razsanjanih šip … hvala za reke, ki morajo utihniti v morjih …

padėkos žodis anamnezei Visų atvertų pasaulių, visų atvertų kapų raktas ... vienatvės ir hipokreniško vyno gurkšnio raktas, atloši galvą į baimęviltį ir saldų tylėjimą ... į baltas balandes Lipicų žirgų širdyse ... į pasiklydusias kometas ... tenai, žemyn po dangumi, po vaivorykštiniais sparnais, po debesim ... Tarsi kvailam mėnuly jaustumėmės kaip namie! Tarsi gyventume kažkokią pasakišką paslaptį?! Ačiū už Adomo šonkaulį! Už moters plyšį! Už sutrūnijusį lieptelį ... už permatomą lietų, nepaliaujantį lyti ir prausti pakirdusius lango stiklus ... ačiū už upes, nuščiūsiančias jūrose ...


258


skysčiai Kartais nesuprantame žodžių, perlietų tarp dangaus ir žemės; stoja prisunkta rimtis ir galvoje neršia žuvys ... Kartais nesuprantame kraujo, pamaišyto su ledu ir vynu; jis užverda ir perverda, lyg per amžių amžius glamonėjančios gyslos ... Kartais nesuprantame ašarų, ištrūkusių iš nakties akivarų ... nesuprantame tylėjimo gyvo liežuvio ... Kartais nesuprantame laiko, tauškiančio dulkių ir sušaukto išlikusių žmonių susirinkimo žargonu ...

P. S. Nesuprantamai ir neprotingai šlakstomės nuo tviskančio pasaulio paviršiaus; viename pusrutuly susėdę ant kito linguojančių duženų sau skirto apsikabinimo ... (2010)

slyva (pelėsiai 10) Kartais medis neįtelpa tavyje nuvytusių žiedų, suglebusių lapų šakomis... Pernelyg švelnus alsavimas paunksnėj šokantiems tau ...Kada nors saulė nuriedės žemyn, į aprūdijusį lataką prie slyvos viršūnės; ji atšoks prieš tave, atkiš porą krūtų ir bambą ... Jei dar nebus užgesusi, išlies spenelius ir po įdrėskimu nušvies sprogusią auksiniai geltoną slyvą ...Kartais kalba neįtelpa tavyje ... nė viena raide ... Juslės įsikerta į aitrią odelę, įsėlina burnos gelmėn, apseilėja salsvus miltelius ... Išpampęs kamienas slysta iki pat dangaus, kur tu ilgai kvepi išdorotu vaisiu ...Kartais dangus neįtelpa tavyje ... o tu – jame ... Bet visa, visa tai kada nors tave apsikabins ... žvilgsnio blakstiena ... beprasmybės nagu ... virpesių lezgeliu ... lipnių mirksnių apnašom ... deginančios slyvinės taurele ... neišrėktu minuskulu po negyvu gimusiu debesimi, neįtelpančiu tavyje ...

P. S. Tu (plačiai pastačius šaltas pėdas ant mano įplyšusių lūpų): Kiekvienam žiedui savas išsiskleidimo metas ... – Aš (iš tavo žydėjimo ištrauktas kuokelis): Nesibaigiantys yra jaustukai sultingo kamieno kryčiuose! – Išdžiūvęs latakas (šnabžda auksinei pleventojai virš mudviejų): Suglebki dar kada nors slyvos svaiguly ... (2010)


259


laikas (VI) Galbūt kada nors priartėsime prie tylų, nes pliurpiame šurmulį. Jau ilgokai jas dėliojame iš bukojo į smailųjį kampą, bet niekaip nenutildome iki duženų savy ... Týlos sugeria gyvenimo bordelį. Vienos tylos per maža, kad įsiklausytum į baimę, iščiupinėtą stetoskopais. Naktis uždusus krinta, vietoj akių rasoja teleskopų, kompasų stiklai ... Dėl išsimagnetinusios strėlikės nerandame ieškomo lizdo. Negirdime čirškesio perkaitusių žvaigždžių, tariamai priartintų, mirguliuojančių prasmės tylą ... Chronografais ir seismografais fiksuojame neegzistuojančius įvykius. Nė vienas žmogaus sukurtas įtaisas neatskleis mudviem erotiškesnio melo: sustingusios lavos tylos, užgesusio vulkano tylos ...

laikas (IX) Nearchyvuoji laiško, parašyto drėgnu akies voku. Tai, ką tau sakau, yra persileidusios eilės ... Nuo balkono žvelgiu į įdegusius statytojus, jie nuo ryto lig vakaro vaidina mesiją. Sakau tau, ir šis pastatas nebus skirtas poezijai ... Neàtplėši pavojingos bulės per anksti. O ką, jei čia tyko audringa depeša, per naktį išdžiovinta ir pabrinkusi. Dalgio džeržgesys, vis garsesnis, jis sustabdo raitininkus. Dar štai ką tau pasakysiu, liesis kraujas, bet kelio atgal nebėra ... Nėra išsigelbėjimo, jei išganingame šešėly neatpažinsi atominio grybo. Tavo smakru varva seilės į chemijos apeigas, prikeltas šarvuočių knibždynas užstoja vėjo aršumą ... Tame laiške buvo parašyta, su beždžionėle ant peties neišsaugosime suledėjusios eilės. Praradimui neegzistuoja taisyklės, per amžių amžius ...

laikas (VII) Dar graužti dešinės rankos nagus ir juos nukarpyti artimajam ant pavargusių kojų ... Dar sudėti į skrandį dienas ir savaites; dar užšaldyti skrynioje mėnesius ir metus ir kada nors mikrobanginėje atšildyti tuos kelis dešimtmečius ...


260

Dar prišnabždėti imperatoriui: balta vėliava pridengta imperatorienės gėda; ir liaudžiai patiesti: Teresės kelnaitės plazda, nuleistos ik pusės stiebo ...Dar pakiliai šlovinti: o paveldėjimo sėklele, meilėje šaunanti į šviesą ir įsigerianti į tarpelius, tave kandžioja laiko penis ...

laikas (1) Virš nušienautų laukinių metų nebeturime jokios galios lizduose, tuoj ims kriūkauti skurdžių tapytojų pilvai, atidarysime pereitų metų degtinę ir išgersime pasaulį iš naujo, prigersime kepenis, įgarsinsime plaučių uždegimą, palįsime po storais moterų sijonais. Bus toks laikas, ne žiema, audringas dauginimasis šernų su neperšaunamu šilku, kuris mus apakins ir pavers menkais, menkesniais nei būtų pavertusi balta vėliava. Tačiau jau dabar tau pergalingai pareiškiu, stebuklinėje pasakoje apsirijėliams pristigo maisto, šitaip praeis ir naujas dinozaurų laikas.


261

V francoščino prevedla STÉPHANE BOUQUET

Barbara Pogačnik(1973)

Iz francoskih prevodov novejše slovenske poezije


262

Barbara Pogačnik / V francoščino prevedel Stéphane Bouquet

SELITEV

Vrata se postavijo v torzo, noga se ujamev nasmeh in vse stanovanje se prepusti zamudi.Selilci prihajajo od vseh strani, celo skozi reže v stenipotiskajo svoje metre, svoje lepilne trakove, ki odmevajo vse do ulice.Čakam, da v papir zavijejo vse slike s televizije,vonje iz restavracij, kretnje, hojo ljudi po mestu.Merilci srečnih dni in ur družinskega kričanjaprodirajo v lijake in v cevi. Vse, kar smokdaj skrili za omare in v podtalje, se razkritodruži s temi repatimi rakuni.Golih oči stojimo sredi vseh sob.V sili razbitih senc, pod do konca popitimi čaji se našim številnim in neopaznim odhodom izmika še nekaj drobtin. Čudno: kot bi se drobtinice postavile med vse klice, sem z njimi ujeta v sluhu med prostori,in kot bi me sobe v svojem križanju dvignile in ne razčetverile.

DÉMÉNAGEMENT

Les portes se mettent en torse, une jambe se prenddans un sourire et l’appartement entier s’abandonne au retard.Les déménageurs viennent de partout, glissantleurs mètres même dans les fissures du mur, les rouleaux de scotch claquent jusqu’à la rue.J’attends qu’ils emballent toutes les images de la télé,les odeurs des restaurants, les gestes, le flux des gens.


263


Ces mesureurs des jours heureux & des heures de cris familiauxpénètrent dans les prises et les tuyaux. Tout ce que nousavons un jour caché derrière les placards & sous les plancherssocialise désormais ouvertement avec ces ratons laveurs à longue queue.Les yeux nus, nous nous tenons au centre de toutes les pièces.Sous le choc des ombres brisées et de tous les thés bus jusqu’à la lie,quelques miettes encore se soustraient ànos nombreux et invisibles départs.

C’est drôle : comme si les miettes s’étaient posées toutes seulesentre les appels & que je sois piégée avec elles dans l’intervalle sonore& comme si les pièces en se fondant allaient me soulever dans l’airplutôt que m’écarteler

NOTRE ÎLE À LA COUR DU ROI AVANT LA RÉVOLUTION

Une poutre me fait mal à l’œilmais tout les gens me disent qu’ils ne voient rien.Longtemps après qu’elle aurait dû faire surfaceje la sens encore dans le grain de sablelogé sous ma paupière.Ce grain est notre île oùchaque jour à nouveau on oublie.Au milieu du grain, nous mangeons des plats raffinés, on en veut encore.

De plus en plus de doutes s’amassentsur les lèvres, s’interpellantbruyamment les uns les autres, des volées de pigeonsà Paris becquetant les poubelles détrempées,les escaliers roulants qui descendent dans les égouts de la civilisation sont bouchés.Nous faisons descendre avidement l’île slovène vers le grain de sable.


264


Un coup de vent jette les gens à vélo sur l’asphalte –les poissons ne peuvent pas commencer à nager sur le sable sec.L’île aussi frissonne sous les rafales du vent,se froissant comme une fenêtre sablonneusePour un instant, dans le reflet aérien de cette fenêtrenotre image se fracture, mais tant qu’on est en voiturecela ne se remarque pas.Des voitures de marque lourdefixent les gens comme des carpes obèses,de petites queues sur les cils de leurs faux yeux.Pendant les battements maladroits de leurs queues, je tombe en arc vers l’asphalte,et la robe de Marie Antoinette me serre la taille.

Le temps dépose doucement une armure près de sa tête.Le temps, pour le dire d’un mot :je dis non merci à la vue depuis la cage de la voiture.

Mais les conserves en métal noir se foutent qu’on veuille interrompreleur nage maladroite à travers la terre salée.


265


ELEMENTS : EAU ROUGE

Le bateau est reconstruit, il se tient tranquille en rouge,je plonge en haut vol de son pont, je nage toutes les nages.Sur la rive, nous avons arrangé les lieuxdans un palais d’os où les voiles frémissentsous la voûte du matin citronné. L’eau est infusée de sang, c’est ce que voitle bateau rouge. Très hauts’incline son cou aquatique lors du retour dans les ports.

À deux, ils vont jusqu’au rebord de la mer, il y a une blancheur à sa surface,ils la touchent et c’est rugueux – la neige tendre est plisséesur la peau de l’eau, sous les voûtes sveltes du matin citronné.Ultima Thulé avait été si procheà l’instant où ils l’ont touchée.

ELEMENTS : OSIER

Des épées lourdes dans le cœur nous attendent, les salles rempliesde neige massive : où les mères lèvent la tête. Pendantqu’on était en train de couper l’osier, je devais avouer ce quej’avais rêvé, comment se fait-il que les lettres soient arrivées dans le panier,avouer que c’était moi qui en pensée les écrivait,et il semblait qu’au centre, tous mouraient,saturés de soleil, comme si tous voulaient mourirdans le fluide rougi, dense et aveuglant.

C’était la mise à mort de la forme ; au-delà,il nous faut accepter l’amour comme il est,foudroyant orageux grimpé sur un cheval, ne pas se retournersur les bogues que les jaloux jettent sous les sabots –


266


ELEMENTS : MÉTAL

Nous rions comme des boîtes de conserves et nous nous ouvrons,confits dans notre victoirelorsqu’une biche passe en courant devant les viseurs métalliques.

Derrière l’éclat, aveuglé, un homme s’immobilise, blanc comme un enfant.Sans mot dire, il fait un avec la branche.

A présent, plus personne ne peut approcher la pomme à épaisse peau d’or.Le bébé parsemé de poudre dorée pèse lourd dans les bras –et pendant la grande sonnerie vespérale des cloches rougeoyantesquelqu’un est traversé d’une peur soudaine devant cette parfaite mère de bronzeà laquelle pensent les biches lorsqu’elles font l’amour.

ELEMENTS : AIR

Aujourd’hui, l’Europe n’est qu’un océan videavec une nuage d’île où nous buvons des cocktails multicolores,libres de tout souci. Les continents sont partis.Nous avons convenu qu’il vaut mieux qu’ils disparaissent.Une femme faite de la voile verte du chant des cigalesramasse, un à un, comme des cailloux, les continents. Dans la gorge, une miette de lumière pique.Une brise ensoleillée souffle sur l’ex-terre ferme, les continents sont partis. Et l’Europe, émerveillée et pleine de silence, s’aplatit.


267

V hrvaščino prevedel ŽELJKO PEROVIĆ

Cvetka Bevc(1960)

Iz hrvaških prevodov novejše slovenske poezije


268

Cvetka Bevc / V hrvaščino prevede Željko Perović

NADA OCEANA

Stojimo uz prozor i gledamo kako uzmiče noć.Ili pak noć zuri u nas dvoje, s pitanjemtragamo li to možda za ljubavlju staru milijune godine,pa se stoga ja zgušnjavam u vodeno jaje, a ti umnožavaš u ruke božanstva morā.

Voda nas moli da jedno drugom govorimo njenu priču,u valovima slapova, jureći u početak,nikada zapunjen, nikada ispražnjen, nikada sam.

I ja tebe molim, spravi mi napitak od sedmoro sunacada mogu bez čuđenja gledati rođenje oceana,kao sestra rađanja. Kao žena koja će biti majka. Kao predana vestalka svoje biti. Kao vječni zašto.

Čuđenje mi je potrebno za stvarnost tvoje ljubavi.

Ne boj se, neću potonuti od težine spoznaja,lagana od strasti zaplivat ću do obalekoja bolje od vode same zna istinu njenu. I tebe.

Tada progovori, reci, tko si, moj mužjače, tada me opet oživi krvlju krilatih konja,tada budi sjeme, strpljiva radost začećada zavežeš glasove sirenama. Ne trebaju ti, ukrala sam im viđenje, kao zakašnjelu kapkoja će se zadnji put spustiti u oko oceana.

To je njegova nada, ne postoji uzalud. Kao što ni nas dvoje ne prolazimo zalud kroz prozor,spojeni sa svijetom i noću, čekajućida se odnekud pojave pelikanii odnesu nas za uspavanku svojoj djeci.


269


POD TVOJIM PROZOROM

Kada u očima dobiješ mjesečeve krajolike koje ne mogu pratiti, pogledam kroz prozor.Dolje usprvnih leđa plešu mačke,raspoređene u kolo nagađanja o suštini stvari.Mit o muškarcu dobacuju si kao svježe usoljenu ribu,tu i tamo bojažljivo obliznu spoznaju kao miševišto trčkaraju pod parketom koji ječi pod težinomtvoga savijenoga koljena. I zijevajuće slasti.

Nikada više neću zaspati, pobijedila sam šutnju,i takođe tišinu koja je među nama potom kada je sve tiho.Kada sve tiše odjekuješ u meni kao životinjapokrivena snijegom umornim od padanja.

Pa ako ne mogu vidjeti što je sve iza tvojih očiju,voljela bih barem razumjeti, strpati u ostatak osjećanja,zašto si najprije otvorio put pod lijevim bokom i ne drugdje.Zašto ti je tamo dragocjena moja kolebljiva podatnost,koja je čak i mačkama na cesti saplela korakeda su se na sve četiri odvukle i zaboravile na ples.Sada piju mlijeko i smekšanih se njuški dodvoravajušalici na pločniku u kojoj se zrcali moj pogled.

Nisu od toga naježile dlake i dale se u bijeg.

Ti si im otkrio, izbrbljao u mislima usred strasti,kamo me vodiš, kamo pripinješ moje lepršanje,kamo putuješ sam, bez mene, i ujedno sa mnom.

U mjesečevu si im jeziku govorio o nastanku bića,nevidljivog, nečujnog, s kućom pod tvojim čelom,tako veoma ranjivog, od ranjivosti voljenogda si ga kao ženu pod tvojim prozorom uvjerionek se za mene iskrade iz zagrljaja beskonačnosti.


270


ZRAK

Zgužvali smo plahte u veliku skulpturu,bezgrešno biće hranili pištanjem plućnih krajičaka, siktanjem magmeu najudaljenijim mjestima prozirnih predjela,naseljenih našim dvjema kuštravim dušama.

Ništa nije tako ranjivo kao zrak pripet na uzdah.

Pročešljani rijetkim češljem jurimo jedno kroz drugo kao čunak na razboju.

Čudan smo mi par. Ja kornjača s rascijepljenim oklopom,ti zec snježno bijelih nogu. Bez rivalstva.Oboje bez razmišljanja o brojevima ili prolaznosti.

Svakako bih znala, ali me strah živjeti bez ljubavikoja razmjeni laku noć i jedva dodiruje zrak.Tada – kada me prožme ognjeni repatac, pa sam kao gumena igračka u zažagrenim očima.Tada – kada se izvijem iz tvojih pluća, sebi nepoznata,puna pitanja otkuda-sve-to i zašto.

Zrak nije neznalica. I zna od čega ni ne znajući živi.I upravo te zrak donosi kao faunakoji se u svatovskom plesu prisisaona bradavice kopčevih nevjesta.Zrak me potegne poda te kao razmahanu pticu koja je vladavinu smrti zaokrenula u drugom pravcu.

Tamo je zrak gušći i čišći. I samo još – zrak.


271


SVJETLOST

Iza tvojih dodira, naročito tamo, tražim svjetlost.Iza mojih dodira pramenje. Iza dodirivanja svegašto postoji tražim ognjeno srce ukletoga škopnika.*

Pomozi mi, po postelji ćemo rastresti slamu,sljubljenu sa žalovanjima ošišanih travnjaka,samoću ćemo joj oduzeti pomoću mirisa biljašto po koži širi vitice kao neukroćena vinova loza. Želja je snaga. Snaga je želja. I snažni smo u želji,možemo nositi breme traženja cijeloga svijeta.Neka budem žetelica, žena razmaknutih bokova,neka budem mamac za plamteću pticu.A ti budi kosac, sav preznojen od bukekoja želi prizvati zubalo slamnatoga čovjeka.

Ne pali vatru, radije odgrizi vradžbine,cvokoćući od hladnoće zagrizi u moj vrat,uspni se kao muškarac na čéku bez očekivanja.

Nokte smo zarili preduboko u zemlju –da ne bismo izgrebali i crninu iz dubina. Ti si riskirao skoro isto dugo kao i ja.Još duže. Zato vjerujem da to biće postoji.

Škopnik živi, i nada se jače nego nas dvoje.A sada zapali plašt na mojim ramenima.Svjetlosti će biti dovoljno i za njegovo spasenje.

__________* škopnik – mit. biće, predstavlja tumarajuće duše u obliku plamtećeg snopa slame odnosno metle (staronjem. Scoub; slov. škop / škomp), može biti sličan sovi, letećem zmaju, plamtećoj zmiji, ptici ili čovjeku; donosi i sreću i nesreću.



273

V hrvaščino prevedel ŽELJKO PEROVIĆ

Denis Poniž(1948)

Iz hrvaških prevodov novejše slovenske poezije


274

Denis Poniž / V hrvaščino prevedel Željko Perović

Andante patetico

Treperava svjetlost po zidovima i stropu dolazi iz nas dvoga, blještavi i sjajni uspinjemo se po lukovima sladostrašća,prvi put združeni nitima disanja i trzajima približavanja tijela koja više nimalo ne taje svoju glad.Vani huji ledeni vjetar, kraljujenad zelenkastim krovovima i njiše bakrene strehe, u toplini sobe odsijeva spokojnost, mnemotehnički čista,u tvojoj raširenoj zjeni udomljena.

Andante furioso

Ritam tvojih bokova, spirala tvojih leđa,stisak tvojih ruku, drhtanje tvoga međunožja,četiri su strane neba nad kojima je tvoja požudarazapela moje vruće tijelo. Ljulja seu beskonačnosti slatkog vremena,poklonjenog u okrilju sjevernoga grada, slično barkama u onome malom pristaništu na južnom otoku, gdje seplima ljubavi slila s osekom drhtavog drijemeža.


275


Slike iz podzemlja

Iz reske se ledene noći spuštamo među ciglene lukove, u toplu sumaglicuglasova koji tvore sliku nepoznatoga kraja.Zatim pijemo pivo, opojno i slatkokao riječi kojima miluješ tamnu bit,sad ukroćenu kao voljna domaća životinja. Šapćeš riječi oblikovane milinom u kojoj prebivaju mucave tajne,izrečene samo u onom času kad se tijelo približitijelu i duša duši. Mi nismo odavde, a ipak jesmo. Pod stropom te pivnice pripete na lukpovjesnog ništavila kruže paradoksi.I nas dvoje, posljednji noćni gosti, zanijemimou zajedničkom disanju neba i zemlje.

Vltava

Dan je sumračan kao Svedenborgov pakao, pod mojim se pogledom riječna površina topi u komadiće koji pričaju svaki svoju priču,i visoko u zraku vise zvuci grada u kojem je zauvijek položena četvrtina moje tamne biti i neopisivi horizont žeravice moje ljubavi, pomiješane s naletima oštroga sjevernog vjetra što se zalijeće u pocrnjele svece, jedine svjedoke moje privremene prisutnosti u toj zemlji sjećanja, dok nas dvoje čekamo da se odnekud javi na jugu izgubljeni saksofonist.


276


Trg Jana Palacha

Smiješno, sada u predvečerje svoga životamoram skrušeno priznati: bio si zadnji muškaracza kojim samlio dječačko-mladenačke suze, kada su u crnoj i bijeloj boji koja je tada vladala medijimaprikazivali tvoje sprženo obličje, a uzbuđeni spiker govorio zauvijek izgubljene pojedinosti tvoga metafizičkog junaštva, koje nas je, a da nismo ni znali kako, obilježilobiljezima koje još uvijek nosim na svom tijelu,i koji još uvijek vode moju dušu.

Srednja Europa, naravno

Težina pitanja je nesnosna, žuč odgovora još više.Između, na sjecištu nevidljivih meridijana naseljenih narodima Istoka i Zapada, njišu se kosturi koje svi izbjegavaju, jer u labirintima nesmisla predstavljaju jedinu postojanu točku, jedino križište gdje nije moguće zabazati u slike sjećanja i njihove varljive odsjeve po zidinama zamkova i dvoraca, što ih sagradiše strah i taština.Krivulje sunčevih izlazaka prepliću se s purpurom zalazaka.Između, uz morsku obalu što smo si je u kožu urezali, s upornošću nepomirljivih krotilaca strasti i sanjskih utvara u pokožici izgrebali, ostaje bezbrižno more šutnje, uznemireno riječima velikih mislilaca i njihovih egzekutora.Kroz noćne ulice napuštenih četvrti struji topao vjetar, podsjeća na unutrašnji nemir kojemu sam ispostavio svoje biće da bih,naivno dijete, došao do slasti, zauvijek zaključane na tvojim medenim usnama.


277

PrevajalciLenka Daňhelová

Peter KuharBarbara Pregelj

Gemma Santiago AlonsoAndrej Pleterski

NOVI PREVODI SLOVENSKE POEZIJE XXI. ST.,

NOMINIRANI ZALIRIKONOV ZLÁT 2012

ZLOBEC / OSTI / KRESETAUFER / KRAVOS / STROJANHRASTELJ / PUTRLE / ADAM

JOVANOVIČ / IHAN

Izbrani prevodi (3)



279

V češčino prevedla LENKA DAŇHELOVÁ

Nominirano za lirikonov zlat 2012

Ciril Zlobec(1925)

Iz čeških prevodov novejše slovenske poezije


280

Ciril Zlobec / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012

Ko se sušijo hrasti

Avgustv rjav lisičji kožuhpreoblači senožeti, travnikein gmajno.

Rumeneče krošnje starih hrastovvse pogosteje se prižigajo,okrogle, majhne zlate zarje,v pomladansko temen borov gozd.

Tudi takšen je moj Kras.In tudi takšen, se mi zdi,je prispodoba najine ljubezni.

(V viharjih in zavetrjih srca, 2007)

Když usychají duby

Srpendo hnědé liščí kožešinypřevlékají se louky, pastvinya úhory.

Žloutnoucí koruny starých dubůse stále častěji rozsvěcují,kulatá, malá zlatá svítání,do jarně tmavého borového lesa.

I takový je můj Kras.A takové také, zdá se mi,je podobenství naší lásky.

(Ve vichrech a závětřích srdce, 2007)


281


Zhoubná, dlouhá zima

Jsem jako oráč zakletý,jenž na konci svého poleobrátí pluhk nové brázdě ve směru začátku.Tam se zas zařízne do nové brázdy,zpátky – opačným směrem.

Odcházím a vracím se,vlastně se daleko víc jen vracím.Zase a zase a stále znovu,každou chvíli, pořád,bez přestání,vracím seaž k bosým nohám pamětijí ozářen,se zase, zase a stále znovu divím,že ji ještě nepřerostla tráva,nezadusil nějaký jedovatý plevel zapomnění,s radostným obrazem sebe sama v němosmělen vracím se do svého večera,abych v tu chvíli, unavený, malověrný,opět zaoral novou brázduve směru k dětství,k jedinému zázraku,který je jako hvězda, i když zhasne,září v nás.


282


Pole mého životabude brzy zoráno,jako postel unavenýmzkypřená jeho prsť:jako drobné zrnko osenívklouznu do níbez naděje, že někdy vyklíčím,zazelenám se ve vysoké básnislunce a jara.

Naše srdce a zemi našistále víc svírá v svém ledovém brněnízhoubná, dlouhá zima.

(V viharjih in zavetrjih srca/ Ve vichrech a závětřích srdce, 2007)


283


Vrať se

Jsou propasti, moje malá,které jsou hlubšínež ony samy,i když už dotkneš se jejich dna,začneš neodvolatelně,nezadržitelně p a d a t do prázdna.

Až ke dnu nad nímještě září tenký paprsek,přímo k nohám, záchranné lano,se ti teď spouští – slyšíš ho? – ten doufající hlas lásky,popadni ho už,s důvěrou po něm vylez,vrať se zpátky k sobě,moje malá.

(1989)

(V viharjih in zavetrjih srca/ Ve vichrech a závětřích srdce, 2007)


284


O smyslu a nesmyslu v nás

Stále častěji si ve chvílíchbezohledné upřímnosti vyčítám,že nebesky čistou bolestpři vědomí, že nejsi,že ty, milovaná, už nejsi,znesvěcuji novou bolestí,která se s nádechem sebelítostize mě narodía zpět se do mě vrátí,oplozená a oplozujícíbolest dvojjediná.

Někdy, ve své úzkosti z lásky,jež se mi ještě do paměti neuvolnila,se ptám: Kam,jak ze sebe,když se už nepoznám?Vím, vím, nejtěžší je se ukrýt,když se skrýváš sám před sebou,nijak se nedá utéct,když utíkáš sám před sebou.

Je v té bolesti dvojjedinéskutečně navždy mimo čas,když jsem, kdekoliv, na ulici,v kavárně, v divadle, na pozdravs přátelským úsměvem kohokolitaké sám, i když s pláčem v hrdle,na pozdrav odpovídals nenuceným úsměvem – komukoli?


285


Budu ještě někdy mocis nevinností dítětev mladém jitru obdivovatotevírání a k večeru zavíránívzácné růže beze jména?

Budu se ještě někdy procházetnaším borovým lesem,hluboko do plic a srdcevdechovatjeho dráždivě trpkou vůni pryskyřicea na opuštěné cestě přes něj,dávno už zarostlé trávou,objevím možná někde stopubezstarostného dětství?

A znovu se smířím sám se sebou.

(2009)

(Tiho romanje k zadnji pesmi/ Tichá pouť k poslední básni, 2010)


286


Óda a žalozpěv na zemřelého syna

Byl jsi, už nejsi.Ach bože, jak ještě celý jsi ve mně!Jak jsme tě čekali,ona ještě ne matka, já ještě ne otec,ve svátečně vyzdobeném doměnaší lásky dvojjediné.

A také ty jsi celý rostl v lásce,zrál a dozrál do radostného mládí,během noci, tak se mi zdálo,jsi přerostl svůj otcovský dům,založil jsi, sám už také otec, muž,svůj vroucí dům lásky.

S neukojitelnou zvědavostíjsi na všechny strany nebe a zeměcelou dobu byl otevřenýod severu k jihu,od východu k západupo všechny roční dobyjsi do života plný života zurčel,křišťálově čistý pramen,který se sám sebou napájía ve své čisté voděkaždou chvíli důvěřivě nabízí všem,kterým život možnáuž vysušil duši a srdce.


287


Když se pak v tichém štěstítvůj překotný tok životauž uklidnil v souladný říční proud,ti z neviditelného ramene zlého osudu vtrhla do nějotrávená voda smrti.

Možná to není skutečná smrt:když se teď nad ní s tvou matkouv zoufalství skláníme,když v živé bolesti dvojjedinéplačíce jeden druhého utěšujeme,v hloubi duše tušíme,téměř neomylně cítíme,že ještě žiješ,hluboko v nás ještě žiješ,protože ty jsi byl,takže nemůžeš už nebýt.

I když jen jako bolest, žal, jako zoufalství.

(2011)

(Z básníkova zdroje)



289



Josip Osti(1945)



290

Josip Osti / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012

Spolu jsme naposledy svlékli, umyli a oblékli moji ženu, zemřelou lásku

Spolu jsme naposledy svlékli, umyli a oblékli moji ženu, zemřelou lásku.Poprvé jsem ji svlékl jinak nežtolikrát dosud. Pomalu a nelíbaljsem ji přitom. Umyla jsi ji něžně,jako by ještě pořád cítila bolestianebo jako bys umývala dítě. Dala jsi jíšátek kolem hlavy, aby neměla otevřenáústa. A mince jsi jí dala na víčka,aby se víc nedívala na tento svět. Pomáhala jsi mi ji obléct. A obléklijsme jí to, co měla nejraději,a v čem se mi nejvíce líbila.Při tom všem se naše ruce víckrátsetkaly a dotknuly, ale tak,jako by si toho vůbec nevšimly.Mezi námi jako ženou a mužembyla ještě vzdálenost několika tisíc světelných mil. Pravda je, že jsem tě vždy, když jsipřišla a odcházela, z vděčnosti za všechno,co jsi pro ni udělala, ve dveřích srdečněpolíbil na tvář. Možná také s každoudalší návštěvou s větším vděkem, protože jsi jísvědomitě pomáhala, aby klidně,beze strachu šla přes hranici, která dělí topřed smrtí od toho po ní. A já jsem tiz vděčnosti daroval také několik svých knihbásní a povídek. A všechno se mezi námi skládalo a, jak se později ukázalo,také složilo tak, že, jako suchá tráva,jen čekalo na jiskru, která zažehne oheň.


291

Josip Osti / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012

A všechno nasvědčuje tomu, že to, co senám stalo, se stát muselo. Objali jsme se a nás objal oheň, v němž a kolem něhož jsme tančili celou zimu a jaro. Oheň, který jsme uprostřed léta,abys pokračovala ve své už dávno zvolené cestě, já pak se svou tomajskousamotou, hasili holýma nohama.Teď tedy chodíme po žhavých uhlících, nevědouce,zda se promění v popel, anebo zažehnounový oheň.

(Na križu ljubezni/Na kříži lásky, 2009)



293



Maruša Krese(1947)



294

Maruša Krese / V češčino prevedla Lenka Daňhelová / Nominirano za LZ 2012

* * *

Resničnost je ubila življenje,izbrisala spomine in prinesla ljubezen,uničila romantiko in me ulovila.Postavila v mračne ulice, med hiše brez luči,gomile smeti,kjer se pretepajo lačne mačke in psi,podgane in miši.Resničnost je naredila moje življenje bledo,svetost zavila v mrak,tam v mestu utrujenih duš,tam v sobi pod židovskim pokopališčemsem štela sekunde življenjain število granat.Tam med svežimi grobovisem štela zvezde,na meji pekla in nebessem se prepričevala,da rada živim.

(Beseda, 1994)


295


* * *

Skutečnost zabila život,vymazala vzpomínky a přinesla lásku,zničila romantiku a ulovila mě.Postavila do tmavých ulic,mezi domy bez světel,hromady smetí,kde se perou hladové kočky a psi,potkani a myši.Skutečnost učinila můj život bledýmsvatost zahalila do tmy,tam ve městě unavených duší,tam v pokoji pod židovským hřbitovemjsem počítala vteřiny životaa počet granátů.Tam mezi čerstvými hrobyjsem počítala hvězdy,na hranici pekla a nebejsem sama sebe přesvědčovala,že žiju ráda.

(Beseda/Slovo, 1994)


296


* * *

Jak jsme se domluvili, tak se stalo.Níc míň a nic víc a nic jiného.Rozhodli ale jiní.Kolik jich bylo zabitých,kolik ukrytých,kolik vyhnaných.

My zůstáváme,neboť jsme slíbili,neboť jsme se tak domluvili,neboť jsme se odpoutali,neboť jsme dědictví prodali.

Kdo však jen bude soudcem u toho posledního soudu.



297


* * *

Život zůstává spravedlivý.Bohužel se to neshoduje s mou pravdou,když se prohrabávám vaším a svým životem,vždy narazím na křivdu.

Ale jsem slepá,když nevidím hříchy své duše,která vždy zůstávala čistápro své děti.

Který bůh mě celý život zkouší,který ďábel mě přivedl do toho města,kde se cítím vinna za všechny svoje krajany,pokolení a svět.

Tam na kopci stojíma hledím na zbytek města,předkládám účet sobě a vám.Který ďábel si se mnou hraje?



298


* * *

Vracím se.Ještě než odejdu,vrátím se.

Vracím se,neboť vše zůstane nevysloveno,vracím se,neboť nemám slov.

Vracím sea čekám,že někdo přece jen promluví.Jen tak ze srdce.

(Še testament se je izgubil. Selbst das Testament ging verloren/ Sám testament se ztratil, 2001)


299


* * *

Život se stal,nevím, jak to říct,hledáním práce, generálů,teplých bot,ponožek.Vody, chleba, plynu,něžných srdcí a svíček,dobrých slov a malých mís.

Život se stal,nevím,jak to říct, nudnou každodenní křivdou.Tou malou.Život se stal,jak to říct,neustálým božím trestem.

Tím malým.



300


* * *

Jsem směšná se svou bolestí,svým přežitím.

Směšná jsem v tom oceánu života.Je mi zima. Mám hlad.

Jsem směšná.Vždyť jsem už na začátku věděla,že je to všechno nemožné.Vždyť jsem už na začátku věděla,že oceán nepřeplavu.



301

V češčino prevedla LENKA DAŇHELOVÁ in PETER KUHAR


Veno Taufer(1933)



302

Veno Taufer / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012

Spolzka fizika

piš zagreni in drevje prežarjeno tesnepoti in spet ničesar in spet vsemolči zareže bolečina zasije smeh v solzi veter

oster svet sam vase tisočvraten ali se ti bledeob kamen spotaknjen veš da so vrtovi bujni poljazelena ali izsušena in gore

strme prepadi kamniti potazvita v prikazni in grozeura obrača se počasi

pretaka mi v telopesek ki je zorel v glavioglaša se do globine

odmeva v meni lahkoda je gong da je grom da je zvonin dolgo dokler ne premine

do grebena kjer se vse bolj bledo rišeostri rob tišinele okrog še rahel vzpon

(Pismo v steklenici, 2006)


303


Kluzká fyzika

vichr zhořkne a stromy prozářeně těsné cesty a zase nic a zase všechnomlčí zařízne se bolest zazáří smích do slz vítr

ostrý svět sám v sobě tisícidveří nebo se ti pleteo kámen zakopnutý víš že jsou zahrady bujné polezelená nebo vysušená a hory

strmé propasti kamenité stezkyklikaté v přízraku a hrozíhodiny obrací se pomalu

protéká mi do tělapísek který zrál v hlavěhlásí se do hlubiny

ozývá se ve mně možnáže je gong možná hrom možná zvona dlouho dokud nepomine

do hřebene kde se všechno bleději rýsujeostrý rub tichajen kolem ještě mírný svah

(Dopis v lahvi, 2006)


304


Podzimní

krouží ptácikapou notyna elektrické dráty

vítr se zvednepřes úbočífrnkne myšlenka

na vzdálené křídlostrom zvedá větvea vítr zvedá šum

v němž slyšíš steny výkřikyjak listy po jednom v červených trsech rozsejevidíš že trhá jazyky

a podzim sám sobě básníjá přemýšlel jsem jeno rozmáchnutí a o zimě

a o sekyřesobě podzim básnídrobně prší boty

mokré a čelobásní že příští podzimlistí bude zpívat



305


Pozdě

v ohnivých jazycích tanec krvácejících těl růjív ohni země vypaluje se hliněná nádoba krasu

v ní jsem kapka chvěji se odrážím rose nabídka vzduchu

ani vítězství ani umanutoststarost a důvěra vody


Bod

noc neřekla nenic neřeklaale rámus mě ohlušil

nezakymácela se nocnehybná jeproč jsem tak daleko a nahnutý

žádné zdi okna ani střechy pronikavě tvrdnesvětlo hlava padá vzhůru oči hnané v běhuje to do nebe z rozpraskaného skla je do moře bezedného

lesk ledový a bezvzdušný nebo vytesávaná věž která se zvedáz úst obklopena obranným příkopem krve


306


jak z tmavého kamenolomu hvězdzasypávají ho křehké hroudy


Přestože

je nocnevím o tobě je sršící úzkost

a je dena spatřímmaličkost živou

vzduch stéblakůru hodinšťávu hedvábímrak hlasu

jsi živě něconaježeného tujsem i když neslyšnýhřebík z kovaného ledu



307


Mezitím

mezitím co čas běžíjak bubny tvé ticho o sníh

už přicházíš hluše a hlušeotvírají se krvavé květy krajky co tuší

s tebou odejdu tišší než tyse srdcem vrátím se ptákem stěhovavým


Odtržené

mezi plaváním vzduchem prsty češou pyl květůa kapky rosy a veškerého břemene je příliš pro úchyty nehtů když

zavřenými víčky vtrhne povodeň vtrhává potopatakže není nikde místo pro stůl s večeří ani ranní okno

a štípance okamžiků nejsou komáři ani hadi v bezbřeží a čoudu a cvrkotuhvězd by smrtelně ohluhl kdyby se téměř nezdálo že se

odněkud odtrhlmožná rachot řetězu noemovy kotvy




309



Marko Kravos(1943)



310

Marko Kravos / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012

UBEŽNA PESEM

Senca je zjutraj dolga in ostra.Somerna s senco človekaproti koncu dneva.Ob svitu kaže na rdeči zahod, v jutrovo smer rine zvečer.

Dolžina in smer sta od sonca:kam in kod v nočni mir.Senca je zbegana ovca, beži pred lučjo,kot da je zver.

(Med repom in glavo, 2008)

UBÍHAVÁ BÁSEŇ

Ráno je stín dlouhý a ostrý.Souměrný se stínem člověkake konci dne.Za úsvitu ukazuje k rudému západuvýchodním směrem sune se večer.

Délka a směr jsou od slunce:kam a kudy k nočnímu klidu.Slunce je zmatená ovceběží před světlemjako by bylo zvíře.

(Mezi ocasem a hlavou, 2008)


311


VODNA PESEM

Navzdol gre voda: potok dere s hriba,reka se preliva, v slapu pada, v strugi teče,rine vse niže, šumi in rase. Tako živi voda. Ko ima sebe preveč, se v višavo izgublja,postane brez obraza, hlap in para. Ko trešči grom, spet k tlom.

Zemljo poseje. In spet vse od kraja.V globini morja, v gôrah ledu na tečajih je njen spomin, je zakleta večna zarja.

(Med repom in glavo, 2008)

VODNÍ BÁSEŇ

Dolů jde voda: potok se žene s kopce,řeka se přelévá, ve vodopádu padá, korytem teče,proudí stále níž, šumí a roste. Tak žije voda.

Kdo příliš sebe má, ztratí se ve výškách,ztratí svou tvář, výpary a pára.Když udeří hrom, zpátky na zem.

Zemi oseje. A všechno od začátku.V hlubinách moře, v horách ledu na točnáchje její paměť, je zakletá věčná záře.



312


SOUHLAS S DEŠTĚM

Neprůhledná stáda oveček,oblaka, rajské oblečení,rozdováděná koruna nebeská.Souhlasím s počasím.Moucha u moci nízko létá,mávnu rukou. Mě obléhají léta.

Potom zaburácejí buvoli,nabití, mocní, s nízkými čely.A zablýskne naplno,sburácením na zem spadne pitná oběť,obřadné zavlažování.Déšť si sám vybírá místo i čas.

Ozáří vždy potom záře přes obzor?Bude před mrtvicí vesmíru slyšet ouverturu?Stihnu dopsat dopis, otřít si čelo?Bezi a jalovče a řebříčku, živěrudý hlohu,dejte mi sílu a radost pro poslední hodinu!Co šelestí, je bůh, všech oblaků pastýř.



313


POBŘEŽNÍ BÁSEŇ

Anděl odhodí do jezera kámenkruhy se roztáhnouke břehutam se obrátíkříží seuvelebí se

V hlavě bzučí. Človek se sklonído náruče ženyod myšlenek na rub kde se rozptyluje všechno živéPrase sežere perlujasně se dívá

Kdo půjde na dnopro novou perleťKdo?



314


HVĚZDY NA NÁVŠTĚVĚ

Jaro a sobota, k večeru.Ruka podpírá čelo,potom se ukazovák natáhneproti rozzářeným ústům na obzoru,roztáhnou se i další prsty, každý zvlášťukazují přes kopec a moře.Čekám na znamení z lodi.

Pod olivovým obloukem hučíjemně, zdálky.Soumrak voní a zpívácvrček v díře v trávěladí svoje litanieskořice z podpaží.

Přilétne žlutozobý,zapíská, oznámí:každou chvíli se z veliké nocizakutálejí drahé kameny.



315


DUTINA, RODINA

Stěna ve svahu, hluboká jeskyně. Na moři rozpálené oko.Ze země se noc rozlévá,na západě je vše ozářeno.

Poblikávání moře nesmírného,z vysokého břehu tvrdá tma.Soumrak a záře jeden přes druhého,bratr a sestra si záda ukazují.

Jemně, potichu si matka a synstisknou ruku, vezmou dechjak kdysi dávno při narození:teď na památku a na rozloučenou.



316


POD LUPOU ČASU

V pyramidě pohřbený faraonův syn, hluboko,hluboko, škvírou střeží ranní hvězdu.Drží se ještě slunce svého směru?

Bojovník v zasypaném okopu na vrcholu hřebene, na strážinad šumící Sočou hlídá most, cestu na večerní stranu.Na tváři rosa, znamení beznadějné oddanosti.

Země je prozatímní dům. Nač trčet nad zemí.Zda mají hrdost a věrnost nějakou váhu?Na rýžovém zrnku je vzkaz. Chtěl bych ho přečíst.



317



Marjan Strojan(1949)



318

Marjan Strojan / V češčino prevedla Lenka Daňhelová in Peter Kuhar / Nominirano za LZ 2012

* * *

Njihove življenjske zgodbe so se zdele zaokrožene;pričakovali so še zadnje naključje,prepoznati minljivost,zgoščenost med trajanjem – to,kar je dano posamič, vsakemus kožo, v kateri živi.Večni kot videz, samo barvana podlagi neba, nič razentistega, kar se razloči: stena,kamen, ki na svojem čelu nosizapisano moč svoje zgradbe,stik vsakega z vsakim, kiponavlja vse prejšnje.Bori. Samo nagrobniki med travo.

(Pokrajine s senco, 2006)

* * *

Jejich životní příběhyse zdály být uzavřené;očekávali ještě poslední náhodu,jak rozpoznat pomíjivost,zhuštěnost mezi trváním – to,co je dáno jednotlivě, každémus kůží, v které žije.Věčný jako zdání, jenom barvana pozadí nebe, nic kromětoho, co lze rozpoznat: zeď,


319


kámen, který na svém čele nosízapsanou sílu své stavby,spojení každého s každým, kdoopakuje vše předchozí.Borovice.Jen náhrobní kameny v trávě.

(Krajiny se stínem, 2006)

Kde jsi

Sedím na prahu pod světlem,louka tmavne, potok pod domemje stále hlasitější, čekám,nevím nač, týdny; až mězavoláš, a teď, ne v domě – tady venku přes kopce a potoky,s větrem mezi větvemi zvonítvůj hlas, potichu, zřetelně,kde jsi, co děláš? Můry misedají na hlavu. Zavoněl jim můj rozum, ale rády by k tobě.

(Krajiny se stínem, 2006)


320


Kameny

Jednou v noci nebo pozdě večer, když jsem se vraceldomů, jsem ve tmě, na jejím druhém koncidost daleko od cesty, v zarosené trávě uviděl keřnebo malý strom, plný blikajících světlušek – zjevení, které se zastavilo ve vzduchu tmy. Zíral jsemna to, co by mi někdy jindy připadalo jako vysokáosamocená kapradina a co navzdory přesvědčivostistavby nemůžu nazvat jinak nežvidina, a nakonec jsem ustoupil zpátky na cestuve strachu, abych ji neztratil. Když jsem za chvílidošel zase zpátky na pláň a na nebi už se rýsovalo

světlo lidské blízkosti, mě v očekáváníještě něčeho, o čem jsem věděl, že přichází, vzdálenostk ohybu, kde se otevřel pohled, bez odporuvsákla do sebe. Pode mnou leželo rozsvícenésrdce města s tichými potoky automobilových světel,která se do něj vlévala, nořila se a znovu se sbíralav nepředvídatelné rovině z neviditelných svahů.To je ono! To jsem předtím viděl ve vzduchu, svatojánský strom,ležící u nohou, a přitom dosahující ke hvězdám – okamžik, oddělený od ostatních, spojený do událostise zapomenutými cestami, s nimiž nás nespojuje nic

kromě času – jen nějaké před a potom, které předním uhýbaly do všech směrů, jako do moře zaříznutábrázda. Dříve, když jsme ještě byli všichni spolu, když jsme ještěbyli takoví a takoví, předtím než jsme... Když dojde k řezu, a není nutné, abychom jej hned považovali za hranici,možná ještě později z nějaké jako nůž nabroušené dálkyrozpoznáme vzorce, naši jedinou obranu před časem,z nichž už není možné poskládat život. Tohle se


321


stalo, všechno ostatní však... Otočil jsem se a vydalse do údolí a vodopád, který za ohybem šuměl do černéhoticha, mi ještě dlouho potvrzoval skutečnost viděného.

Léta poté (a i to už je dlouho) jsem na druhémkonci světa, na studeném pobřeží Pacifiku překládal kameny,jak to mám ve zvyku. Rád se dívám, jak se po pádu rozštípnuté otevřou jako kniha, složené ve vrstvách. Brousil jsem v cedrovém lese, který sahal téměř na pobřežík žulovým útesům a břidlici, nashromážděné v kořenechpodemletých kmenů. Chytil jsem větší, staršíkámen, zvedl ho, pustil a překvapeně uskočil,vyděšený svou silou. Nemohl jsem věřit – úplně se rozlomil, jako na povel. Vzpomněl jsem si,nebo spíš dosud vzpomínám, jak mě v poryvech

ledového větru ostře zabolel pocit, že se mi tady,zjevně a v šoku, v roji stříbrných krystalů,mokré od spršky vody, v kameni otevřel svatojánský strom,vytvarovaný do souhvězdí mého města. Klekl jsem si na kolena, abych se přesvědčil, jestli senemýlím. Pak jsem si všiml, že krvácím. Nechával jsem za sebou vytečkovanou stopu jako malý mokrý hlodavec.Teprve teď jsem ucítil i úder. Ne, nic to nebylo.Jenom tohle: otevřel se zapečetěný letopis budoucnostia nějaká číhající, dlouho připravená přítomnostse dočkala své chvíle, aby do mě skočila ze tmy.

(Počasí, kameny, krávy, 2010)


322


Ve škole

Skutečnost, že musí chodit do školy, připadá většině jako křivdakterou snášejí, dokud nenajdou jinou zábavu.Stejně jako jejich rodiče a před nimi prarodiče.Především nevydrží dlouho. Kašlou na hodiny vlasteneckéhovzdělání před očima učitelů, nikomu na tom nezáleží;dívám se na ně, jak se v tričkách i bez nich honípo zasněženém hřišti. I přes mizerné počasí ve tři odpoledne, kdy kape ze střech a sluncepospíchá k Pacifiku, žádný šílený běloch nepůjdez domu bez bundy a taky ji jen tak nesvlékne.Fouká vítr. Dinglova vnoučata, Orka a Horský kozlík,v ponožkách opravují sněhuláka – bosí, protožeboty nasadila na pádlo, které sněžnému monstrudala namísto rukou a teď je (v botách) podobnýploutvím mořské příšery. Větší, Orkinovu č. 7,posadili do tváře, kde vypadá jako noslachtana. Dům je prázdný. Nacpu je do auta, menšíhov teple rozbolí zmrzlé prsty; třu mu nohysněhem a zabalím je do šálu. Spěchám, mazda letí

jako utržená sekera. Tomu rozumí. Vždycky, když řeknu„sekera“, neví, kdy se přestat smát... Tihle před obchodem jsou smíšení s Filipínci. Od jedenácti, kdy jsem poprvéprojel kolem, čichají lepidlo a lak a nalévají se vodkou. Dva stojí před vchodem a somrují cigarety.Není dobré chodit kolem nich příliš blízko. Mají svou hrdosta každý svých devadesát kilo. Třicet sedm let předpokládané doby přežití. Cizinci jim vadí.Učitelka, hnědovláska, asi tak osmadvacetiletá,mě představí třídě. Přijdou ještě další učitelé;jeden z nich, mladý matematik, byl ve Slovinskua líbí se mu u nás víc než doma. I sníh


323


je méně rozbředlý, říká, v Kraňské hoře, na Kofcích.Vyrazí mi dech, nebyl jsem připraven na rozhovoro kvalitě goreňského sněhu, ale souhlasím.Odpoledne, když vítr táhne po moři nahoru, přijdeobleva; prší sto metrů dovnitř, napříkladv přístavu do banky. U kostela a školy sněží.V pět večer mrzne. Všude stojí žluté

značky, ukazující směr úniku v případě cunami.Sednou si. Začínám s tím, co se ode mě očekává.Upozornili mě, abych mluvil pomalu, protože několikz nich špatně rozumí anglicky. Trápí je komplexy, říkáučitelka před hodinou. Jeden za celé čtvrtletí ještě neotevřelpusu. „Několik z nich je pravoslavných, umí pár slov rusky.Můžeš říct něco ve svém jazyce, možná budou rozumět.“Názvy dvou ulic zní slovinsky... Vzpomínám si,že starší vnuk se jmenuje Kit a že „kit“ nemá nic společného s velrybou, že je to orka. Ptám se, co o tom vědí,o ulicích a velrybách. Žádný z nich o tom nemá páru. Prosím je,aby se představili v tlikitu a přeloží svá jména.Nikdo se nehlásí. Vyberu si jednoho. Vstane, mlčíjako hrob. Pokračuji s poezií. Několik učitelek, které sem zahnala deprese, zívá v zadních lavicích.Potom dám úkol, napsat stránku a půl o tom, na cosi vzpomínají z domu, co slyšeli na večer díkůvzdánínebo při potlači, pokud si troufají; půl třídy se v rozpacíchzačne smát: potlač tady byl téměř sto let zakázaný.

„Jen se smějte,“ říkám, „zítra si prohlédnu sešity. Kdoto nebude mít, bude psát po škole, ať si třeba zapustí kořeny až do kotelny.“ Další večer procházím úlohy.Sedmnáct, osmnáct. Každý přinesl aspoň něco.Moje vděčnost učitelce se o přestávce před hodinouprojeví dvěma šálky kávy a tvarohovým koláčem


324


v nedaleké knihovně... „Řeknu vám to takhle,“ povídám jim.„Miss Fergusson a já, a tamhle Stanley (domovník),jsme v některých věcech v porovnání s nejhorším z vás(a nechtě se podívám na Jima, který píše catfish s k)na úrovni člověka po třech hodinách šňupání a půl litruvodky před polednem. To co známe my dva, se naučíkaždý od Admirality Island do Bizoviku, to je vesnice nedaleko Lublaně. Něco z toho, co víte vy, nikdo jinýna světě nezná. V tisíci důležitých věcech je každýjunco (druh sněžného kosa) chytřejší než já,ať nemluvím jen o kosatkách. Vtlučte si každou věc do hlavy,dokud ji máte, a nepište o svém lovci snůnikomu, koho neznáte.“


V nemocnici na severu

„Přeji ti všechno dobré,“ říkám mu,když se loučím. Obvykle je to tak,že všechno končí podle očekávání, tak jak to má být, i když nevíme,co vlastně očekáváme. A když se my lidéohlédneme zpátky – skály stojí,stromy se zelenají a domy vyhánějía hřbitovy se rozšiřují. Rána nám,díky bohu, salutují – pevnána svých zákopech, neochvějná jakoradarové oči strážných na hranicíchv mlze... „Nedávno jsem slyšelpříběh, který ti teď povím – na kuráž, jestli ti kuráž něco říká.


325


Za mořem, za Aleuty, jeúzemí klidu, Jasukuni, kam se vracejí kami letců kamikaze. Ve své doběz nich dělali politiku a tak seměsto proslavilo, spolu s duchy.Mezi nimi byl třicátník,příliš starý, aby z něj byl božský vítr:jen dobrovolníkům, bez závazků,bez potomků a váhy nad sebou,byla dovolena lehkost cti...

Byl dobrý důstojník, váženýmezi mladíky, které každýden podle seznamu, sestavovanémza hlubokých nocí, posílal na smrt.

Jedné noci, k ránu, když končil svoupráci, napsal císaři dopisa postěžoval si na svůj osud.28. května 1945 jedna mladážena utopila sebe a svoje dcery,aby její muž mohl letět... jak víš,každé léto se v Jasukuni setkávajípříbuzní na návštěvě u duší bohůvětru a hromu, aby si řekli, kdo se narodil, promoval, dal do pořádku zahradu,onemocněl nebo umřel, aby naříkali spolu.Doufám, opravdu doufám, že jsou mezi nimitaky duše tří utopených, i když jen na návštěvě – protože existuje ještě


326


jeden příběh... Příběh muže,který si vymyslel božský vítr.Jak víme, myšlenka nepřineslakýžené ovoce. Okinava padla, kdo mohl, ten se vzdal,schoval, spáchal seppuku. Spadla bomba... druhá, hrozila třetía nakonec se i císař naučil anglicky. Říkali, že ten muž, když vyhlásili mír, vlezldo posledního ze svých nemožných letadela odletěl někam nad moře. Nikdo užho pak nikdy neviděl... Nikdo, kroměčlověka, který vyprávěl ten příběh.

Narazil na něj v baru před zastávkoutokijského metra. Už je to dávno. Neviděli se spoustu let.Pili saké a vzpomínali.Děti, spolužáci, politika, vnoučata,ženy, hanami, jak už to tak starcidělají. Když se pozdě odpolednetrochu pod parou rozešli, vnutil muznámý deštník a pár drobných,protože to neměl domů daleko.Zemřel na rakovinu, v posteli,nikdy mu ho nevrátil... Teď je mezi svými. Přeji mu vše dobréa doufám, doufám... A tobě taky.“



327

V španščino prevedla BARBARA PREGELJ in GEMMA SANTIAGO ALONSO


Stanka Hrastelj(1975)

Iz španskih prevodov novejše slovenske poezije


328

Stanka Hrastelj / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012

5.45 Dominiku Frelihu

ob 8.10 vstopi zdravnik,njegov izraz pove vse, naj on sam ne spregovori ,naj niti ne odkima in reče Žal mi je,stopi naj korak nazaj:

ura naj bo tričetrt na šest in osebje naj še pije jutranjo kavo,mi naj se še peljemo, pa četudi trčimo še enkrat,če mora biti tako,potem naj preštejejo razbite avtomobile, polomljene kosti,izpolni naj se poročilo, napiše zapisnik,vse bova podpisala, kriva sva, nisva zavirala,plačala bova kazen, poravnala škodo,

vstani zdaj, Dominik, stresi s sebe koščke stekla,pridi, greva domov.


329


5.45 A Dominik Frelih

a las 8.10 entra el médico,la expresión de su rostro lo dice todo aunque no hable,ni lo niegue con la cabeza ni tampoco diga Lo siento,aunque diera un paso atrás:

y fueran las seis menos cuarto y el personal todavía estuviera tomando el café de por la mañana, seguiríamos conduciendo y chocaríamos otra vez,si tuviera que ser así,luego contarían los coches rotos, los huesos rotos,se rellenaría el informe, se levantaría el acta,lo firmaríamos todo, fue nuestra culpa, no frenamos,pagaríamos la multa, remunerarímos los daños,

pero levántate Dominik, sacude de ti los trozos del vidrio,ven, vámonos a casa.


330


Nostalgija

Stopim skozi vrata, razprem tendo, da vrže senco na balkonska tla, pomislim,da se staram. Že dolgo, ali od tega jutra.

Obstanem, zazrta v njen ostri rob, spominjam se najinega potovanja, kot se spominjajo stari, s čudno nostalgijo, ki gnete resničnost kot koščke plastelina.

Morda je bilo drugače. – – Spominjam se,kako sva na Trgu Simona Bolivarja pili kavo iz okrušenih skodelic in čakali človeka, ki mu je ime Jezus, med muzejem zlata in palačo inkvizicije.Prva si ga zagledala. Ko si stekla proti njem, so se s palm pognali ptičiin se ti zapletli v lase, da si vpila od groze.

Morda ni bilo tako. – – Jedli sva koščke papaje, ki sva jih kupili pri uličnem prodajalcu, in si omenila,da se bojiš ptičev, jaz pa sem tedajv daljavi prepoznala Jezusa.

A morda to ni moj spomin,mogoče je to spomin brezzobe domačinke,ki je tisto dopoldne sedela v parku in ni nikogar pričakovala. Gledala je, kako najino polt ožiga kolumbijsko sonce in je ptičem vrgla pest drobtin, v trenutku,ko je prišel človek, ki mu je ime Jezus.


331


Nostalgia

Entro a través de la puerta, abro la marquesinapara que tire la sombra por el suelo del balcón, piensoque estoy envejeciendo. Hace tiempo o desde esta misma mañana.

Me paro mirando su borde afilado,me acuerdo de nuestro viajecomo lo recuerdan los viejos, con una nostalgia extraña que amasa la realidad como trozos de plastelina.

Quizá fue distinto. Me acuerdo deque en la plaza de Simón Bolívar tomamos el café de las tazas rotas, esperando a un hombre llamado Jesúsentre el museo del oro y el palacio de la inquisición.Tú fuiste la que lo vio primera. Cuando corriste hacia élse lanzaron a volar los pájaros desde las palmerasenredándose en tu pelo y tú gritaste de horror.

Tal vez no fue así. – – Comíamos trozos de papaya que compramos del vendedor ambulante y dijiste de pasoque tenías miedo de los pájaros y yo, entonces,reconocí a Jesús a lo lejos.

Pero quizá este recuerdo no es míosino que es un recuerdo de una natural sin dientesque aquella mañana estaba sentada en el parque y noesperaba a nadie. Miraba nuestra pielque entonces quemaba el sol colombianoy tiró a los pájaros un puño de migas justo en el momentoque vino un hombre llamado Jesús



333



Jana Putrle(1975)



334

Jana Putrle / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012

na balkonu štrlimo v temo

eno slivovo torto. ali malinovo, samo brez biskvita.in ne me vtikat v svoj roman, nočem bit odgovorna za duhove.nekaj denarja za nekoga, ki mi je blizu. da napolnem tank in odpeljem.zvečer sem končala na znanem balkonu s pivomin petimi ženskami, ne premladimi ne prestarimi.še vedno lačnimi, s težkim prahom na trepalnicah.toplo pozno poletje boli kot britvice elfride jelinek.nežno pritisni z gladkim ravnim rezom in počakaj na rdeč curek.mehka koža ženskih rok, ramen in vratov sije v temi.žar cigarete, pločevinke in tihi glasovi.o moških že vemo, vztrajno utrujene ne govorimoo stanovanjih, ki se krčijo, zidovih, ki pritiskajo na rebra.pripovedujemo, kako smo se srečale. o srednješolski zaljubljenosti,ko smo si po dolgi noči za hec trgale nogavice na jutranji troli.ure baleta, disciplina, mehki ženski poljubi.govorimo, kako smo živele skupaj, živele narazen in kako je,ko ostaneš zadnja priča v velikem praznem stanovanju,ko so vsi že odšli. play it again, sam.rada se dotikam ženskih las, grem s prstom čez ramena.verjetno se zgolj rada dotikam.moj tank bolečine se spreminja v veselje se spreminja v prah.


335


sobre el balcón nos elevamos a la oscuridad

una tarta de ciruela. o de frambuesa, pero sin bizcocho.y no me metáis en vuestra novela que no quiero ser responsable de los espíritus.algo de dinero para alguien cercano. para llenar el tanque y partir.por la noche terminé en un balcón conocido con la cerveza y con cinco mujeres ni demasiado jóvenes ni demasiado mayores.todavía tienen hambre, con polvo pesado en las pestañas.el caliente verano tardío duele como las hojas de afeitar de elfride jelinek.aprieta dulcemente con un recto corte claro y espera el chorro rojo.la piel suave de los brazos, hombros y cuellos femeninos brilla en la oscuridad.el brillo del cigarrillo, las latas y voces silenciosas.sobre hombres ya lo sabemos, persistentemente cansadas no hablamossobre los pisos que se reducen, las paredes que oprimen las costillas.contamos cómo nos encontramos. Hablamos sobre amores colegialescuando después de una larga noche nos rompíamos las medias en broma en el autobús de [madrugada. horas de ballet, disciplina, suaves besos de mujeres.narramos cómo vivíamos juntas, cómo vivíamos separadas y cómo escuando te quedas el último testigo en el piso vacío,cuando todos ya han partido. tócala otra vez, sam.me gusta tocar el pelo de las mujeres, pasar el dedo por los hombros.probablemente sólo me gusta tocar.el tanque de mi dolor cambia a alegría cambia al polvo.


336


pesnice

za L., A. in F.

z dnevnicami kupujejo torbice v tujih mestih,dolgo tehtajo težo knjig za na vlak, zatopljenemed strani zaznavajo ton tujih besed sopotnikov,domišljajo si, da so izstopile iz enega življenjain vstopajo v drugega, pri tem so jim v pomočlepo vreme, poceni taksi, solidna kopalnica,bežijo proč od skupin, drgnejo svoje plašče po klopehparkov, strmijo v mimoidoče, izraz na obrazih se jim spreminja kot vreme – hitri prehodi oblakov.Po trgih velemest, povsem neopazne med množicoprevidno otipavajo svoj gladki mehur, upajo,da bodo skozenj le začutile bodeče šive zgnetenih ulic.s prežečim pogledom, vedno na lovu, besede najdejo v polsnu – razprejo se kot dlan natakarice z drobižem za telefon.


337


las poetas

para L., A. y F.

con las dietas compran los bolsos en ciudades extranjeras, durante mucho tiempo pesan los libros para llevarlos en el tren, absortasentre las páginas perciben el tono de las palabras extranjeras de los compañeros de viaje,se hacen la ilusión de salir de una vidapara entrar en la otra, ayudándosede buen tiempo, taxi barato, un baño sólido, huyen de los grupos, frotan sus abrigos contra los bancosde los parques, fijan sus miradas en los transeúntes, la expresión de sus rostros cambia como el tiempo: pasos rápidos de las nubes.Por las plazas de las ciudades grandes, totalmente imperceptibles entre la muchedumbrecon cuidado palpan su pulida vejiga esperandosentir a través de ella por fin las costuras punzantes de las calles amasadas.con la mirada acechante, siempre de caza, encuentran las palabras en la somnolencia: se abren como la mano de la camarera con dinero suelto para el teléfono.



339



Alja Adam(1976)



340

Alja Adam / V španščino prevedla Barbara Pregelj in Gemma S. Alonso / Nominirano za LZ 2012

Grlena čakra

najprej govoriva o lepih stvareh.o čaplji, ki je v začetku decembra letela nad mestom,ravno takrat, ko so spodaj prvič prižgali praznične luči.in o zlati svetlobi, ki se pretaka skozi odprte čakre med meditacijo. potem o tesnobi, ko si moški in ženska, ki ju poznava, v bolniški sobi izmenjujeta poslednje besede.ker je njegovo telo priklopljeno na aparature, ki klokotajo,se jima zdi, da sta globoko pod vodo – občutek lebdenja ju spravlja ob pamet, ko se poskušata oprijeti robapostelje.

nato, prenehava poslušati drug drugega.kot, da bi žarnica pozornosti iznenada pregorela in se je nikomur ne bi dalo zamenjati. in nadaljujeva s sprehodom v tišini.


341


La chacra laríngea

Primero hablamos de las cosas bellas.sobre la garza que al inicio del diciembre sobrevolaba la ciudad justo cuando debajo habían encendido por primera vez las luces festivas. y sobre la luz dorada que durante la meditación corre por las chacras abiertas. luego sobre la ansiedad cuando un hombre y una mujer que conocemosintercambian las últimas palabras en una habitación del hospital.como su cuerpo está conectado a los dispositivos que glogoteanles parece que se encuentran muy hundidos en el agua:la sensación de flotar les saca de quicio cuando procuran agarrarse al borde de la cama.

después dejamos de escucharnos uno al otro como si la bombilla de la atención se acabase de repente ynadie tuviese ganas de cambiarla.seguimos el paseo en silencio.


342


Día de San Valentín

Mi tripa crece igual de rápido que cambianlos escaparates de las tiendas.la conversación con otra embarazada se parece al andarpor los túneles de neón en los supermercados:el aire se queda en la superficie y no puedes respirarlo,las piernas pesan, el irritante dolor baja porlos muslos hacia abajo y la salida está cada vez más lejos,perdida entre los indicadores, las letras desordenadasy la gente que vaga por allí como si estuviera drogada. Preferiría comer tortillas con Jana y hablar sobre sueños eróticos.Cambio de posición en la silla, siento el peso de la tripaen su rostro solo hay preocupación, el gris se asienta sobre los hombros de las casas.Y luego un griterío histérico: “¡de veras quiero ser una buena mamá!”La humedad que se extiende por la calle, las gotas como agujasse resbalan entre los dedos.


343

V angleščino prevedel ANDREJ PLETERSKI


Josip Osti(1945)

Iz angleških prevodov novejše slovenske poezije


344

Josip Osti / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012

Odšla si ljuba, po svoji potki skozitemni gozd, v katerem ni nobene stezice

Odšla si ljuba, po svoji potki skozitemni gozd, v katerem ni nobene stezice.Tekla si med drevjem in grmovjem protiglasu, ki si ga prvič slišala v otroškihsanjah. Nehote si me ranila z vejo,polno trnja. Kri teče iz odprte ranena prsih. Čutim hudo bolečino in joimam rad, kot imam še vedno rad tebe,ljuba, ki si odšla po svoji potki skozitemni gozd, v katerem ni nobene stezice.In se, ustavljen ob križišču, nepremičensmehljam od lepe hude bolečine na križuljubezni.

(Na križu ljubezni, 2009)

You Departed, Sweetheart, along Your Way througha Darksome Wood, in Which There’s No Path

You departed, sweetheart, along your way througha darksome wood, in which there’s no path.You were running among the trees and the shrubberytowards a voice you’d first heard in a childhooddream. Unknowingly you hurt me with a branchfull of thorns. Blood is pouring from the open woundon my chest. I feel a severe pain and II can’t but love it, as I still love you,sweetheart, who departed along your way througha darksome wood, in which there is no path.And I, halted at the crossroads, am smilingmotionless from the beautiful severe pain on the crossof love.


345


Together We Undressed, Bathed, andDressed Up My Wife, My Departed Love for the Last Time

Together we undressed, bathed,and dressed up my wife, my departed love, for the last time.For the first time I undressed her unlikeso many times before. Slowly and withoutkissing her. You bathed her gently,as though she were still feeling painor like bathing a child. You wrappeda scarf around her head so her mouthwouldn’t be open. And you put two coins on her eyelidsfor her not to watch this world any longer.You helped me dress her up. And so wedressed her in what she liked bestand what I best liked her to be dressed in.Meanwhile, our handsmet and touched several times, yet as thoughnot even registering it.There were still a several hundred light years ofdistance separating the two of usas a man and a women. It is true that,every time you came and left, as a way of thanking you for allyou’d done for her, I kissed you affectionatelyin the doorway. Perhaps every time aroundwith more gratitude, because you helpedher diligently with her peaceful,fearless crossing of the frontier dividingwhat was before the death from what was to come. And so,to show you my gratitude, I gave you some of my booksof poems and stories. And everythingbetween us was slowly being put together and, as it proved later,was put together in a way that, like dry grass,


346


was merely waiting for the spark to be set on fire.And so it happened to us what was, as it allconfirms, bound to happen. We embraced each otherand were ourselves embraced by the fire, in which andaround which we’d been dancing all winterand spring. The fire that we, in the middle of summer—for you to keep on walking along the long-chosenpath, and for me to keep on with my Tomajisolation—were extinguishing with our bare feet.And now we’re walking on fire, unawareof whether it’s to turn into ashes or seta new fire.

(Skupaj sva zadnjič slekla, umila in oblekla mojo ženo, umrlo ljubezen)(Na križu ljubezni, 2009)

After One of Our Assumptions into HeavenYou Declared Me Your King

After one of our assumptions into heavenyou declared me your king. I was,quite honestly, honored, even though I didn’t knowwhat exactly that was supposed to mean. Unless it was,as Tagore puts it in The Home and the World,about “my woman’s heart, which must worshipin order to love.” I kissed you once more,remaining, as I had been until then,merely a slave of love.

(Po enem od najinih nebovzetij si me razglasila za svojega kralja)(Na križu ljubezni, 2009)


347


At Our Place Death Felt at Home as Well

At our place Death felt at home as well,though we didn’t have a common homeat all. All our dwellings weretemporary, as our lives aretemporary. We mentioned it or spokeabout it all the time. Even more than about life,into which it would bring more joythan sadness. When you came home from work,you’d bring along a smell of death, whilecontent if the suffering of anyof your patients, most oftenan old man or an old woman you were taking care of—you’ve always considered them, you still do,to be your lovers—came to an end with his or her death.The more so if they died painlessly,at peace with themselves. At times even with a smile.Thus making even ourselves happy andput on a smile . . . At our place Deathfelt at home. I myself took itfor a family member even though we’d neverbeen a proper family, but a littleless and still a little more. Not just once,with you cooking and myself setting the tablefor lunch, did I mistakenly put three plates on itinstead of two.

(Pri naju se je tudi smrt počutila doma)(Na križu ljubezni, 2009)


348


I’m Not the Only One to Be Grateful for Your Love

I’m not the only one to be grateful for your love, for you having convinced me that there’salso another life, making me genuinely rebornafter the death of my beloved wife.Likewise, grateful is also every weed in myTomaj garden, each blackberry shrub, ivy,firethorn . . . All which—with me having dedicated,on your account, all of my time to our love—I didn’tmanage to trim, weed, burn out . . .and which nonetheless, even painlessly, survivedat least one more year.

(Nisem ti samo jaz hvaležen za ljubezen)(Na križu ljubezni, 2009)

There’s No Photo of Us Together

There’s no photo of us together,even though we wished many times to haveone of the sort that would have usnaked and embracing in the bathroom mirror.So nobody will ever have the chance to see any like that.They’ll fade out in time even in ourmemories. They might just have been seen by the womanwho tidies up your apartment at times,with her later washing the mirror, as though on the bottomof a whirlpool, she saw a pair of naked drownedlovers. Yet unable to believe her eyes.Yielding to the impression she’d only rememberedher grandma’s fairytale about two people wholoved each other but didn’t enjoy destiny’s favor.

(Nimava nobene skupne fotografije)(Na križu ljubezni, 2009)


349



Dušan Jovanovič (1939)



350

Dušan Jovanovič / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012

***

Delopust je začasna prekinitev dela,priboljšek,smetana na kolaču službe,akontacija na upokojitev.Odvežejo te, spustijo z verigein tri tedne ti ni treba v službo.Delopust je jolly joker,ki lahko še tako zajebano življenje spremeni v sen poletne noči.

Delopust jetri tedne trajajoča oddajaželeli ste, poslušajte,želeli ste, poskusite,želeli ste, privoščite si!Privoščite si svoj sanjski film,našemite se,trenirajte svoj izbrani življenjski stil,igrajte najljubšo vlogo svojega življenja.

Ko se vrnete domov,pa ne pozabite naložiti fotk v računalnikin dopustniških užitkov v frižider.Delopust je minil, kot bi trenil,ampak ne sekirajte se, tako mine vse,tudi življenje v puščobnem vsakdanu.

(Nisem, 2011)


351


***

A vacation is a temporary period of time spent off work,a treat,a layer of whipped cream on the cake of one’s job,advance payment of retirement money.You’re on the loose, let off the hook,not expected to go to work for three weeks.Vacation’s a jolly jokerthat can turn a fucked-up lifeinto a midsummer night’s dream.

Vacation isa three-week show calledYou Wanted It, Let’s Listen to It,You Wanted It, Try It,You Wanted It, Have a Treat!Treat yourself to your dream movie,put on a disguise,practice your chosen lifestyle,play your favorite part in life.

However, on your return homedon’t forget to upload your photos onto the computerand your holiday delights into your fridge.Your vacation has passed away like a shot,but not to worry, so does everything,including life spent in a dreary daily routine.

(Nisem, 2011)


352


***

In August 1976, Vladimir Nabokov,in the garden of a sanatorium,girt by a high stone wall,read Dante’s Inferno,The Butterflies of North America by William H. Edwards,and the passages from hisincomplete novel Laura.He read Laura aloud to the auditoriumconsisting of:peacocks, pigeons, ladybugs,his long-dead parents,two cypresses,several young nursescrawling on the ground,and his family doctor,who was so oldas to be nearly invisible.

(Nisem, 2011)


353


***

I make a donation to the teacher to have mercy on my child,to the civil servant to speed up the settlement of my case,to the doctor not to kill me by mistake,to the priest to put in a good word for me to the Lord,to the mafia as a way of protection against some other mafia,to the chimney sweeps to bring me good luck,to the firemen, just in case,to UNICEF and the Red Cross for distribution to thosein need.

I reward my brother-in-law with whiskey,cufflinks are meant for my brother,deodorant for my mother-in-law,perfume for my mistress,a tablecloth for my sister,a pack of cigarillos for my uncle,a cookbook for my wife, or somethingthat might come in handy for me as well.

I myself have been givena compass and a pair of binocularsto orientate myself in the wilderness,a Cuban machete to make my way through the thicket,an Australian boomerangfor hunting kangaroos,Finnish, Swedish, and African knivesto cut my prey into pieces,crystals and tiger balmto heal my wounds,a Bible to make my peace with God,a fiddle to cheer me up,


354


shoes that pinch,shirts with sleeves too short,and trousers that can’t be zipped up.

(Nisem, 2011)

***

I remember the beautiful times of deprivationand the long lines for this and that.We stood in lines in the yearsin between the second, the third, and the fifth world wars.We stood in a line for foodstuffs,the streetcar, the movies, concerts, and soccer games.Waiting in a line, you can wait until almost all your wishes are fulfilled.Except for your dignity.

Unidentified viruses are waitingfor their turn in line.So are traffic accidents.Fires, floods, earthquakes are waiting.Wars are waiting to break out.Incidents and scandals are waiting.Financial balloons are waiting to fly into the black hole.Nations are waiting for their thousand-year-long dream to be lived out.Countries are waiting for their membership in Euro-Atlantic integrations.The underdeveloped are waiting to be developed.fieldworkers are waiting for the rain.Didi and Gogo are waiting for Godot.Children are waiting for Santa.Rogue states are waiting for America to attack themand liberate their unfortunate population.These are, so to speak, metaphysical lines.


355


History will be brought to an endonce there’s no line left,once there’s nobody waiting.

(Nisem, 2011)

***

Money opens every door,subjecting those sitting behind the door with its authority.Be they viceroys or czars, everybody bows to it.Peoples, institutions, states,we’re all in the service of money.We’re all its smiling servants.Whoever isn’t wishes to be one.Whoever doesn’t wish to be one will become one all the same.Whoever doesn’t have money just keeps on thinkinghow he’d get it and spend it.Whoever does have money just keeps on thinkinghow he’d safeguard and multiply it.

Its owners come and go,money doesn’t mourn for them.Just the opposite is very much the case:one can recognize former money owners by howthey walk around with dark circles under their eyes.

Money can be inherited, stolen,won in the lottery, or earned.There are thousands of ways to get hold of money,the worst one beingearning it by going to work.


356


Money screws money.Its kids are interest,low and high profits.Freshly printed money and freshly baked bread smell nice.Coins punch holes in the pockets of school kids,jingle in piggy banks,while the forgotten German markssleep in socks and mattresses.

The dream of sex is wet,the dream of money rustles.Money resembles Mary:it appears to some, not to others.They can earn money by selling the organsthey possess in pairssuch as eyes and kidneys.They sell one,and keep the other for themselves.Just in case!

(Nisem, 2011)


357



Alojz Ihan(1961)



358

Alojz Ihan / V angleščino prevedel Andrej Pleterski / Nominirano za LZ 2012

BOGU JE ŠLO NA SMEH

Bogu je šlo na smehko je metuljem šival velika, pisana krilaza igrivo frfotanje okoli cvetovin še bolj, ko je pticam brusil kljunein ribam poliral luskinasto kožotudi pri slonjem rilcu in prašičjih repkihse ni mogel držati resno.Pri človeku pa je to sploh očitno.Ni bolj vesele stvaritve od rdečega jezikaki gibčno pleše med zobmi in prši besede kot škropilnica na vrtu.Vsaka resnica sveta je obvladljiva z radostno lahkotoin ni ljubezni, ki je jezik ne bi znal ujeti v prijazno čebljanjeali radostno hvalnicočeprav je za povsem nove besede včasih potrebna vajapri logopeduŠe huje pa je s človekom, ki ga preseneti ljubezenda obnemi, kot da ni prave besedein čudaško sili prav tja, kjer ne zmore ničesar reči.Takrat je edina rešitev v iskrenem jecljanjuda se jezik nauči besede za tisti strah in besede za tisto ljubezenin vmesnih besed, ki prinesejo smehker je vsaka resnica sveta obvladljiva z radostno lahkotoin je ljubezen igra, ko je šlo Bogu najbolj na smeh.

(Salsa, 2003)


359


GOD FELT LIKE LAUGHING

God felt like laughingwhile sewing large colorful wings onto butterfliesdesigned for playful fluttering around blossoms,and even more so while whetting the birds’ beaksand polishing the fish’s scaly skinnor could he keep seriousabout the elephant’s trunk and pigs’ tails.Which is all the more obvious with the human.There’s no creation merrier than the red tonguelithely dancing between the teeth, spraying out words like a lawn sprinkler.Any truth of the world can be seized with joyful easeand there’s no love the tongue can’t capture within a cordial chirrupor a joyful panegyricthough, at times, to utter completely new wordsone needs some practice with a speech therapist.A case much worse is a human surprised by lovestruck dumb as though there were no right wordeccentrically compelled to go where he’s unable to say anything.Then the only solution dwells in genuine stutteringin order for the tongue to learn the word for the fear and the word for the loveand the in-between words that give rise to laughterfor any truth of the world can be seized with joyful easewith love being the game that makes God feel most like laughing.


360


STARGAZERS

Although stargazers knowa telescope consists of mirrorsthey still wonder with a touching passionwhat may lie beyond the greatest distanceand they build new and more powerful telescopesto find, beyond the farthest stars and beyond the deaf night,a mysterious messagethat’s tormenting and agitating them so muchthat they keep on competing to see who can put more mirrors togetherinto the greatest telescopethat will go all the way to the very endoverlooking, in the heat of competition, the telling truththat they’re gazing into mirrorswhich might well be the very essence of that distancethat doesn’t end even beyond the farthest starsand may not even end at allgiven the calculationsof the saddened stargazersincreasingly losing the dreamof ever reaching that distanceeven though staring into the telescopethey’re constantly haunted by the familiar quivering feelingas though after a long journeywhen, somewhere in the distance, you catch sight of the roofof your beloved home.

(Zvezdogledi, Salsa, 2003)


361


DIRTY COURTYARD

I’d never wished to escapethrough that small somber windowinto the dirty courtyardclosed in on all four sides, squeezed within the high walls built from Karst stoneI leaned my child’s brow against the cold dimmed panestaring at the cracked paving and the shadow of the trash cantravelling like a sundialtowards the duskuntil the stars began to blazewhereupon I was tempted to climb up the wallthe way scorpions canand stretch my arms towards the sky from the rooftopI realized the stars were too farto really touchbut maybe that’s exactly what made me imagine myselfbeing endlessly light and calmcautiously embracing the North Starthen briskly closing it into my hand as if into a cagenot allowing it any time to spread its wingsand fly away into the endless universe.

(Umazano dvorišče, Salsa, 2003)


362


FUGITIVES

It’s worse for those who flee in silencewithout gunshots, without the detonations of grenadesbecause there might be a deadly ambush behind every shrub.It’s worse for thosefleeing through the peaceful Sunday streets of townsbecause among the strollers amicably lifting their hatsone spots a murderer’s gesture too late.It’s worst of all for thosewho don’t even knowbecause they’ve fled for too long, without being noticed at allwith that refined feeling of a professionalwho, as though by chance, steps into a crowdso as not to be caught by a sniper out in the openshaking hands with strangers, embracing one of their childrento hide his face from secret agentsor making a stop at a store to stare at fridges and washing machinesto stay in the hideout for as long as possibleand even on being discoveredhe looks for safe directions in between the shelves with a calculated serenityconstantly leaning forward as though checking the lowest pricesso the bullets whiz overhead.And even on being besieged, without escapehe rushes to stand in line before the counterbecause nobody jumps in therenot even men in black coatsthis is how time and energy are gainedlater much needed by everyone to hurry off as fast as possible to the carin which you’re safeif you manage to shut the door swiftly enoughand take off at full speed in second gear.

(Ubežniki, Salsa, 2003)


363


TRAFFIC LIGHT

What you expectgoes beyond words, those heavy divine coinswith an imperious eye on one of their sidesyou know very well that their cool metallic touch is too great a priceto pay for the music resounding to the two of us passing the sugar bowl in a cafétouching each other with our tiny coffee spoonslike a pair of cheerful pigeons at a Venice fountain.

What you needmust remain beyond words, their sticky sawdustwhich for a split second changes your clothes into secure, friendly plushinto an elastic wildcat or a benevolent, rumblingteddy bearbut after you’ve touched me with your skinthe furry little coat turns again into the sticky sawdustrequiring painful tearing, scale after scalefrom the sensitive whitenesswith hair-removal cream uselessand razors’ blades soon brokenonly the nails remainingand by the time you become soft againyour skin already reddens like a light at a railroad crossing.

(Semafor, Salsa, 2003)



365

IZVIRNA SLOVENSKA POEZIJA

XXI. ST.

Lidija Gačnik GombačBrane MozetičMilan VincetičGašper BivšekZoran Pevec



367

Lidija Gačnik Gombač(1961)

Iz novejše slovenske poezije


368

Iz novejše slovenske poezije / Lidija Gačnik Gombač

Odsotnosti

SLINA

Nični podobnotem jutrom.

Na slinivisim

s hišo v zraku.

Skozi linekapljapekoči

dež.

STOPNICE

Ne vem,kako sem se znašla

tu spodaj.Najbržje bilo

preveč stopnic.Kakor v sanjah:

dna ni več –potoneš.

Zdaj stojimpod zadnjo.

Ne slišim nič.Le voda

vztrajno mi oblivagležnje.

V šibki lučisence rib.

Kot uhose je zaprl svet.


369


ŠIPEK

V slanih kostnicah pomladi

kožase je zataknilaob šipkov grm.

OBISK

Smrtje prišla zjutraj.

Pozvonilain vstopila,kot da je tu

doma.

Še najbolj spominjana kako

predpotopno žival.Ampak na tose ne morem

nasloniti.

Ves časspreminja oblike,

kot da bi sepretvarjala,

da je virtualna.

Naselila je ževse sobe.

Sistematičnome spreminjav odsotnost.

Ta hip sem še:a zakaj tujci

odklepajo kovčke?


370


DAN

Od jutradan ležina parahsiv in strt.

Pridite,objokovalke

ptice.

PTIČJA

Tako se je žestanjšal dan,

da sploh ne vem,kako bi z njim.

Zibam ga na vetru,premišljujemin ponavljam

ves čas isti gib,da ne bi splašil se

in kar umrl.

Zvečer si ga pod jezik položim

in tako zaspiva.Tuj glas popevazaporedje rim,

a tudi to jezima.

NOČ

Prestreljenaso okna in vrata.

Sencaječi

pod napušči.


371

Brane Mozetič(1958)



372

Iz novejše slovenske poezije / Brane Mozetič

Revolucija

***ko sem bil majhen, so nas vodili z zastavicami mahat predsedniku, šola je bila blizu celovške, na strateški poti z brnika. včasih smo mahali tudi s tujimi zasta-vicami. kadar je imel gosta. sedaj nas vodijo na volitve. da bi izgledalo pošteno. nova vlada se nastavlja fotoaparatom. le kje jim upanje, da je ostalo še kaj za pokrast. od hribov močni sunki vetra, mrzlo je, in komaj kaj snega. gledam skozi okno, na ljudi, ki počasi doumevajo, da so bili naplahtani, a ne razumejo, kako se je to lahko zgodilo. leta in leta je teklo.

***vlečem se po dolgih praznih hodnikih, pustih, da me bolijo noge, roke od to-vora. vse do velike bele dvorane, posvečenega vstopa v posvečeno državo. vr-sta je dolga, desetkrat zavita, nadzorniki so strogi, vprašanja resna, sami mali svetovni policaji. zdi se mi, da so vsi američani taki. že v vrtcu se sklanjajo nad svetovnim zemljevidom, prestavljajo tanke, usmerjajo rakete. tudi če bi bil vsak teden na meji, bi me vsak teden fotografirali, mi vsak teden vzeli odtise desetih prstov. le kam se zgubljajo? tja kot prazne besede svobode. krevsam naprej, več-ni potencialni sovražnik, tu in tam, že pred desetletji in še vedno. nekoč so nas učili, da je treba biti nenehno na preži pred sovragom. naučili smo se le, da jih sedaj sami volimo, da sami postajamo taki, da se kot američani dvigamo v nebo ter spuščamo bombe. morda nekoč pride do napake in zrušimo lastna mesta. morda se odpre zemlja in nas pogoltne. zbiramo se na cesti in protestiramo proti vojni. hinavci, mi, ki smo sami zanjo glasovali.

***tistega dne naj bi pri meni imeli sestanek za revolver, mislim, da je bilo proti večeru, poletje. s. je že prišla, drugih pa nekako kar ni bilo. potem je klicala n., da so na ulicah tanki. a da se bo skušala po partizansko prebiti. prišla je dosti kasneje in povedala, da se je začela vojna. nič ni bilo s sestankom. začelo pa se je nekaj, kar je v meni vselej puščalo občutek krivde. državo so si razdelili, jo izropali, na vrtu stare mame so pustili kup gnoja, kure se tepejo za gliste, vneto brskajo in kokodakajo. v daljavi donijo topovi. ni mi bilo dano, da bi živel v


373

Iz novejše slovenske poezije / Brane Mozetič

miru, da me ne bi stiskalo pri srcu. potujem, da bi ušel. a v novih deželah novi topovi, vojaki, brzostrelke, dvigam roke za vrat, legam na tla, spominjam se svojih protestnih branj za demokracijo – zdaj pa tole.

***

kar naprej smo hodili na roško. poslušali smo govore, žvižgali, ploskali, sama revolucija nas je bila. prebirali smo južne zapise, na obledelih fotokopijah av-torjev, ki bodo čez leta vodili morije. kaj nam je bilo, da nismo sprevideli. le ne-kaj let zatem so preganjani prišli na oblast – in nam na metelkovi odklopili ele-ktriko, zaprli vodo, da smo jo vozili v velikih kantah. še danes me bolijo roke. vsi črpalkarji so nas poznali. težko je spreminjanje sveta. če že ne nemogoče. danes je umrla whitney houston. nekaj let pred roško si z njo prepeval, da me boš večno ljubil. a tebi nisem verjel. bila je le pesem. pa vendar te je bilo lepo poslušati. in ko stokrat odzvanja po radiu, mi obudi tisti drugi kič, v množici, na cesti, in si ne morem z lahkoto reči, bila je le politika.



375

Milan Vincetič(1957)



376

Iz novejše slovenske poezije / Milan Vincetič

Potovedke

POTOVKE

Dlani

Koliko me je še od tvojih dlaneh,ko so njene,

koliko, če že, od bokov,ko te vrelo meljejo v razpasan večer.

Dežnik

Ležalnik, ki sta ga razprlačezme, je zgolj dežnik,ob njem pa polmrak,

ki liže se v meglice in trudoma pokrije,kar ima še lice.

Jeleni

Gora, ki je ušla v sobo,se je šibila od jelenov,da so širili nosnice,

prhali in kopitljalido medlega čez vajuin drzno do obeh.Sij

Obenem se prepiše listv bolehno nečitljivostin privablja vsled vrstic

njen uhan in najuv vzhodnik in pribegli sijv razbolelem raju.

Korito

Gora, ki je odšla iz sobe,se je prepasalain otresla jelene,

da so sezuli kopitain bodli do korita– in že je koprnina.


377


Pahljača

Ležalnik, ki si ga zložilčeznjo, je bil pahljača,pod njo pa knjiga,

karmični parfum, prismuknjen slinčekin molilni mlinček.

Pekel

Čezmerna sem ti, nezmerna v dlanehin v njenih očeh

spod luninih men,ki čukajo v nožju me v raj za pekel.

POTOVCI

Petelin

Če boš mojih oči, me godi v petelina,če boš, čeravno bova,

me prišepni v objem,kjer ti počnem,kar še ne vem.

Sobota

Sobota, ki je mižala iz žepa, mi je privoščilatvoje sprehode

ter dopisala grafitečez ljubke balkonein spravljene slike.


378


Čmrlji

Kaj vidijo tvoje oči,ko spijo in mrmrajo kot razgreti čmrlji,

ki jih zaklepam v cvet s kleščami za orehe,– in že sem meden.

Borovnice

Ključ, ki je odškrtalpočez, je imel krompir,pa me ni, pa te ni

čez strmec borovnicin dan je bil,preskoraj bil.

Gosak

Pa natakne si japonkein vrže vranjo grivoter odjadra plemenito

po njiju v slačibar, kjer zadrto se usajačez kopuna in gosaka.

Barbara

Še podrepni stari dež, še baretka klapouhkain zadet velociped,

ki v napere in verigo pridviguje ti plisirko – za spoznanje mimo.

Zora

Končno sem tvojih očiin njegovih noči,slednjič le petelin,

ki samcat zapojeza tvoje in mojev same samote.


379

Gašper Bivšek(1984)



380

Iz novejše slovenske poezije / Gašper Bivšek

Silaki, čudaki in drugi vaški ljudje

Biki in gonjači

To so največji biki, dedovi biki, stari kot svet, luske gnoja se jim kot bojevniški oklep držijo nog. Segam jim komaj do trebuhov, ko stojijo, prislonim uho ob njih in otrok slišim sanskrtske bajke, pojoče dialekte, daljni dih in bit srca. Z blatnimi repi se otepajo muh, lenobno žvečijo jutranji drobir: sanje sanjane, ko se zbudiš iz sanj. Vtikajo gobce v miniaturne napajalnike, žejni, puhajo paro iz svojih vulkanskih vampov. Včasih potegnejo z vratovi po verigah, da vztrepeta pod ali se naveličani čakanja rohneče oglasijo iz bistva parkljev. Dedovi biki, kolosi minimalistične staje, dvorogi stroji, noge, ki tlačijo zemljo, da ne odleti v vesolje. Gromovniki v noči, kite, ki pulijo stojišča iz tal, kurjači v parniku na sedlu hriba, meglena zavesa domače doline, vigredna travniška pena, zgostitev moči.

V neki noči, kakor da bi se pod to staro štalo začel odpirati pekel, zarožljajo verige, skozi špranje poškilijo rdeče luči. Potem je še tisto vpitje, ko jih tovorijo na kamione in pes z laježem izven sebe, besneča duša, naša vest in gonjač, ki divje pretepa bika, njegovo pojemajoče rohnenje in ded, ki miri in oklofuta človeka. Čudna tišina zimske noči. Drugo jutro, na robu moči, njegova glava uprta v kuhinjsko mizo, spregovori mislec v skrajni sili:

tako se zaradi življenja umre in ne zaradi smrti,ne zaradi sovraštva, ampak zaradi ljubezni.


381


Kvartopirci

Njegov krvnik ne bo nikoli sedel za zatožno klop in maščevalni ljudski huma-nosti v tem primeru ne bo zadoščeno. Nihče mu ne bo dokazoval krivde, kot sterilnemu bogu, ki si ne mara mazati rokavic s smrtjo, ali onemu drugemu v kotu, nememu, nedolžnemu, ki vse grehe prevzema nase in je že čisto pu-klast s pogledom zaritim tri korake v zemljo. Zalili ga bodo z mastnim bučnim oljem, ali ga s pinceto iztrgali iz tega sveta. On je davek gobarjev, nesrečna patina tistih, ki iščejo mir, gozdna klica, drobna prisotnost, takorekoč nič, duh, pravzaprav vse, pikov as: klôp. Ko odide skozi odtok, za sabo pusti omrtvičene obremenilne dokaze in kvartopirski nasmeh.

Beseda je postal, ko se je beseda vrtela okoli njega in ga ni nihče pričakoval. Vstopil je z neenakomernim alpskim korakom, ni trkal na vrata ali odtrcal čevljev, vstopil je kot v dom, ki ga ni nikoli imel. Vsakemu od nas je položil mrtvo desno roko z levico v dlan in voščil srečno in bogdaj. Skoparil je z bese-dami, kot artist je na palcu sukal klobuk, obrnil harmoniko in igral, če je kdo drug potegnil za meh. Udarili smo karte. Pili žganje in mošt, z rokami jedli vratovino in rženi kruh. Naše roke čiste. Čast se poti v dlaneh. Imel je kalne in modre oči. Bil je smešen: nikoli ni govoril šal. Zmetali smo na kup in on se je zraven čudno smejal.

Zlepil se je z domačim lesom. Videl sem, ko je odšel: usta zarasla smolna braz-gotina, glava je postala krošnja, telo deblo, roke suhe veje. Od drugega drevja se ni kaj prida razlikoval: lesen v besedah in dejanjih, kot vsi.


382


Vaški Muzikant

Da bi postal bolj jaz, sem dvignil roke od stvari, ki sem si jih želel. Poslan sem bil, da bi zabaval ljudi z na obraz izrisanim karnevalskim nasmehom, človek veselja in sreče, vaški Dioniz. Igral sem za hrano, klop ob peči, za kakšen dinar, devize, pobegel poljub pod senikom. Igral sem cele noči, svetilnik za vešče, cvet za metulje, axis mundi; igral sem cele noči, udarjal s peto takt, ko so drugi plesali. Toliko sem jih poročil in na koncu ostal sam. Igral sem noro pesem dolgo skoraj stoletje, na slepo s prevezo čez oči, v nevihtah gromov brez strele, v kolonah umikajočih, v gazi premraženih, moji prsti so bili zmeraj vroči; na krajevnih proslavah, na grobovih zamolčanih, v logih, po travnikih, na previ-snem skalovju, po kasarnah navideznih mej, kombinatom utopičnih delavcev, na slepo s prevezo čez oči, na zborovanjih našemljenih tatov, na čast vsem tro-bojnicam narodnih zmot.

Zdaj je streha moje hiše sito za sonce in koprive varuhi ključev nevidnih not. Harmoniko sem, kot vse odvečne stvari, obesil na steno ob Kristusov kot: naj veter zdaj nanjo igra, naj njegova žametna usta godejo na meh mojega življenja. Sam, zaklet na obstajanje, priklenjen na poslednjo zibel, skozi edino režo moje-ga doma gledam svet v jesenskih plamenih, gledam ledeno puščavo, lomljenje svetlobe v njej, konje podivjane, gledam slive cveteti tako lepo kot še nikoli. Vidim cel svet.


383


Sveti Jakob

Nikoli nisem razumel te kopije nebes, pisem, ki so pridigala o večni brezpo-gojni toplini, medtem ko so me hladni jeziki lizali pod hlačnicami in sem tudi poleti občutil mraz v rdeči žamet oblečenih tabel, (nekakšnih odprtih src), ka-mor je z največjim truščem izginjal denar; oči tistega, ki je tehtal izplen in mar-kiral tiste, ki si za gospodov dan niso očistili nohtov. Je ta svet krušeča pozlata prebodenega srca device, odrešeniški škrlat, zadnji fragment mučenikovih oči v trenutku, ko ga prikrajšajo za glavo? Je to zadnji fragment v očeh gazele? Na svodu so plavali svetniki v kopeli ostrih odsevov vitražev, ki so bili kot daljni spomin na sonce; kot nebo, ki razpada v sunku razjarjenega vesoljnega vala, kot špranje v trugi, pozabljeni snopi na jesenski njivi. Poskušal sem ujeti be-sede. Hlad kamenja mi jih je vztrajno trgal iz drobovja: stavek za stavkom, besedo za besedo, krčil telo, me spravil na kolena.

Pobožni so vrteli vence v neskončnost, z glavo hlastali za svojim repom sreče. Včasih se je kakšen razletel v njihovih rokah in so prošnje popadale po tleh, se je moledovanje odkotalilo v pajkove kote, v nič, v fuge spovednice, med labirinte nog. Drugi so čakali, brez milosti stoje, kdo bo prvi padel v nezavest, kdo ne bo več zdržal agresivnega duha svojega soseda, komu bo prestreljeni Boštjan primazal klofuto, ali markantno pomežiknila Jakobova glava na srebr-nem pladnju. Čakajo na ŠŠŠ, ki bo utišal otroški nasmeh in zagrozil z večnim ognjem, jim prikrito pokazal na starca za stebrom, ki mu je greh prebodel oči. Jim zašepetal nekaj o molku in zlatu, o varljivem diktatu srca, o lažnivih od-mevih v glavi, o ravni drži telesa, da je iskrenost izmišljotina in prava beseda položena na jezik od boga.

Uganke v muštrih stranskih oltarjev, v niši molčeče in mračne Marije, v skrinji za prošnje, v večnem plastičnem vencu, šifre v mrežah strjenega voska. Tisoč ljudi v enem telesu, na premcu vzpetine, v kripti, v trupu ladje, ki je obrnjena na jutrovo in tja nikoli ne odpluje. V obnemelih pljučih vesoljstva, v zlatem rezu dobrega in zla, v vitruviju Kristusa, v fokusu oči trikotnika, v povprečju nerazumevanja, v izparini človeškega, v orgelskih grlih stoletja, na koru glave; v melodiji, ki te povzdigne v zvonik farne cerkve, med mračnike - zven v srcu


384


zvona – te spusti, da strmoglaviš na tla, povsem izvotljen, izropan sebe in poln Boga.

Ko bom v odhajanju potopil kazalec v sveto vodo in naredil križ čez čelo, usta in srce; ko bom odrinil te megalomanske duri, ali bom še stopil na prosto kot jaz ali kot kamen? Se bom odkrižal telesa, bom priklical kamen skoz sebe? Kot Jakobova glava se bom zvalil iz tega kamnoloma, po svetu bom ponižno poto-val na podplatih drugih in jim polagal prah besed na jezike:

bom povsodme nikjer ne bose ne bom nikoli vrnilbom za vedno ostal


385

Zoran Pevec (1955)



386

Iz novejše slovenske poezije / Zoran Pevec

Melethe thanatou

SKORJA BESED

Ti in tvoja beseda,drevo in njegova skorja.Kakšno vprašanje in kakšen prihajajoč poslušalec.Zelo resno, zelo umirjeno, zelo hladno.Mimogrede se nič ne zgodi,mimogrede plane v množico prismukovglas,še preden se uspemo obrnitiv naročju učitelja.

Zamah.Tujec, ki nosi brado.Uganka.V njej je skorja besed.

INTERPRETACIJA SMRTI

Pogled s hriba nad mestom.V družbi življenjskih priložnostiin plamteče Piriflegeton.Brez nje, kot vse brez vsega.Dih brez vsega, senca brez vsega.Padajoča pesem v grgranjunihajočega spanca.Je zazrta v čudež večnosti


387


ali v Boga, ki ji kima?Preden rečeš svetloba,so kratke sanje obkoljenez občutkom tesnobe. To je, vem, privatna šala,ki razloži le modro solzo neba.

EKSPERIMENT

Na razpolago imam vse pesmi.Vsaka ima svoj glas,svojo tišino, začetek, konecin eno samo misel,ta je tvoja skrivnost.Žrtvoval bi desni sredinec,verz, da si v neki točki,preizkušal potrpežljivostmestne ulice sredi noči,naredil eksperiment –ob obletnici velikih dreves,1 bi jim posekal veje.Bi mi potem izdalauganko tvojih ustnic brez besed ...

1 Saint-John Perse, 1975: Zbrane pesnitve. Ljubljana: DZS, 100.


388


ZAKAJ TAKO MALO REČEM O SMRTI …

Zakaj tako malo rečem o smrti,o vsem drugem pa vse …Sklonim se k svojemu vonju.Grem na teraso,tam sem bližje luni.Slep sem. V meni rastejo besede.Tema je nekoliko večja kot ponavadi.Komar se mi prisesa na kožoin zelo sem ranljiv.Nočem prezreti nobene misli,a sem kljub temu skromen.V meni rasteta mrak in svetlobain počasi, res počasi odpadamv opazovanje ceste, kjer nekdo hodi vzvratno.Zdi se mi, da nekaj mrmra.Morda o smrti.V roke primem vrtavko in jo zasučem.Če pade na desno, izgubim,če pade na levo, zmagam.Tako me najedajo vžgana znamenja poznega popoldneva.Mmm, da, smrt je moja nevesta.Zakaj tako malo rečem o njej,o vsem drugem pa vse ...


389


V URI DVOMA

Povsod raste večno življenje.Pravzaprav kraljestvo življenj.Tu so zvarjeni udje v človeka.Naslanjajo se na razum,na polje okostnjakovin na obračanje k duševni potrtosti. Nič mirovanja, kljub mrtvim otokom,ki so posejani povsod naokrog.Čelo je oznojeno od preprostosti,hvalnice pravljic so darežljive,na bledičnih otrocih je videtinjihove sorodnike v velikih očeh.Vse tako nastaja iz dneva v dan.Veter pihlja narahlo,pesem reže tišino,maliki škripanja misli slovesno sklenejo roke.Nenaden hrup se potegnečez črto klateče zmede.Na tem prepihu rečem,da je svet podoben nekemu drugemu svetu.Tam ležijo pisane rože v uri dvomav nepravično odmerjenem kotu.V roke vzamem radirkoin izbrišem prvi dve vrstici te pesmi.


390


MELETE THANATOU

Kdor koli si,pridi in odpri vrata,reci mi, da so v razpokah kamni,da ni med njimi niti za špranjo prostora,ponudi mi golo telo,za deževnim popoldnevom;iz papirja naredi čipkast prtiček,podstavek za skupno pot,vadi poljub z mano,objemiva se,ko od strahu šklepetam z zobmi,in ko od hrabrosti rjujem kot Herkul brez sna.V koščku spokorjenega spancabova zdaj zdaj legla,gledala škilastega ptiča,ki z letom reže nebo na dva dela.Nikoli več ne bova, kakor sva sedaj.Skupaj vadiva počepe,sprehode po mestni ulici,spogledovanje z urnimi kazalci; ob zbujanju imam tvoje oči,tvoje misli in tvoj čuden nasmeh.Tako moja siin jaz sem tako tvoj,da se ne bova nikoli zapustilabrez rok na stegnih.Je v tem najina nedolžnost?Kaj veva povedati drug o drugemdrugega kot to, da sva v pričakovanju. In je takoj črviv spomin.


391

Vaja za smrt

PLANETI Z LASTNO SVETLOBO

(7)

Zoran Pevec(1955)

Izbrana avtopoetika / Pesniške zamisli


Zoran Pevec


393

Zoran Pevec

Vaja za smrt

Ker človek (po Kantu) o sebi ponavadi govori ali piše tisto, kar bi želel biti, ne pa, kar je, se zdi takšno upovedovanje dokaj samoljubno in nekako v smislu »egoist je tisti, ki ne misli name«. Zato bom v tem razmisleku poizkušal svoje pesniško pisanje upovedati ne kot pesniški vase zagledani zanesenjak, temveč kot tubit, ki se tudi s poezijo, ali pa morda najbolj prav z njo, uri v pripravah na smrt, v melete thanatou, v skrbi za smrt, kot jo je v Fajdonu s Sokratovimi be-sedami zapisal Platon ali kot o njej piše v Daru smrti Jacques Derrida, ko prav ob tem delu meni, da je »filozofija čuječna anticipacija smrti, je skrb, posvečena umiranju, premišljevanje o najboljšem načinu sprejemanja in (za)dajanja smrti sebi, izkušnji bedenja ob možni smrti in izkušnji smrti, možni kot nemožnosti« (Derrida, 2004: 20). Biti prisoten za neprisotnost je blizu pesniškemu izreklji-vo/neizrekljivemu, biti najbolj »moj«, takrat ko si najbolj manjkam biti, biti v distanci do življenja in v konceptu smrti – morda je to tisto, kar venomer išče poezija, kjer živi in se najdeva pesnik, takrat ko ve in ko ne ve za domet svoje poezije. In tako kot ve o tem zelo malo ali skoraj nič, se mu mora včasih zazde-ti, da ve o smrti več kot drugi, četudi se zaveda, da o njej ne ve ničesar!

Ni ga človeka, ki se ne bi ukvarjal s smrtjo, a kot vemo, nihče o njej ne more povedati ničesar iz lastne izkušnje. V mladosti se nam zdi smrt oddaljena ab-straktnost, starejši in bližje, ko smo ji, bolj nam postaja »domača«. Morda bi jo moral najbolj »udomačiti« prav pesnik, ki zahaja k njej kot tubit, ki išče svojo celost, morda celo popolnost, prav v sobivanju z njo. Pesnik ob tem seveda ni naduti Heglov Gospodar, ki meni, da je nesmrten, a vsekakor tudi ni prestra-šeni Hlapec, ki se ves iz sebe trese pred mislijo, da ga nekega dne ne bo več. V heglovski relaciji med Gospodarjem in Sužnjem je Gospodar torej pripravljen žrtvovati življenje za svobodo in moč, medtem ko je Suženj pripravljen žrtvo-vati svobodo, da bi ohranil življenje. Kaj je pripravljen žrtvovati pesnik, da bi ohranil poezijo? Vse! To bi bil najbolj popoln in kratek odgovor. Pesnik mor-da lahko za poezijo umre, ne more pa umreti namesto nje, če parafraziramo znano psihoanalitično misel o življenju oziroma smrti za drugega. A obenem tudi ne dramatizirajmo – če je poezija preživela vse od Homerja in kitajske lirike dalje, bo najverjetneje živela tudi še naprej. Ostaja pač vprašanje, kako skrbeti za smrt znotraj pisanja verzov. O tem nam ne povedo vsega le pesmi,


394

Zoran Pevec

ki govorijo o koncu življenja, temveč tudi razmišljanja filozofov, ki pa se smrti približujejo seveda na drugačni ravni kot poezija.

Filozofe je razmišljanje o smrti zanimalo od nekdaj, različni pa so bili tudi tovrstni pristopi k njej. In kljub temu da se sodobni človek nekako izogiba raz-mišljanju o smrti, se filozofi ukvarjajo z njo neprestano in iz različnih zornih kotov. Bernard Schumacher v Death and Mortality in Contemporary Philosophy (Schumacher 2011) razmišlja o smrti kot o tem, da človek zares umre z nepo-vratno izgubo svoje biti, esence, zavesti, in ne zgolj, ko neha delovati kot orga-nizem. Gre seveda za biološko smrt na eni strani in za konec zavedanja same-ga sebe kot razmišljujočega in zavedajočega se tubitja. Medtem ko upoveduje misel o smrti v povezavi z drugim in s sebstvom, se dotakne tudi Epikurjevega razmišljanja o smrti, da človeku ni treba biti v skrbeh zaradi smrti, »saj dokler smo mi tu, smrti ni, ko pride smrt, pa nas ni več«.

Kot so se torej spreminjale tipologije kultur in kompleksnosti kulturnega koda, se je spreminjalo tudi razmišljanje o smrti. Demokrit je v antiki zanikal posmrtno življenje, v krščanskem pojmovanju smrti telo odmre, duša pa odide v enega od treh onostranstev – pekel/vice/nebesa (mimogrede, dobro vemo, kam je Dante v Božanski komediji poslal pesnike). Sokrata in njegovo razmi-šljanje o smrti v Fajdonu smo že omenili, Platon pa je menil, da je telo le oklep za večno dušo. Podobno je razmišljal tudi Aristotel, ki je nesmrtnost namenil le umskemu delu duše. O kljubovanju smrti je razmišljal Michel de Montai-gne, racionalisti od Descartesa naprej pa so s poudarjanjem razuma poizkušali »priti do dna« tudi smrti. O tem, da živo bitje ne umre popolnoma, oziroma se stalno vrača isto, je pisal Friedrich Nietzsche. Kant pa je menil, da je svet pač takšen, kakršen je in znotraj tega je smrt razumljiva, kakor jo dojema človekov um. Za Hegla je smrt izguba posameznika, ne pa splošnega. Vprašanje je, kaj je pesniku bližje – Sartrovo eksistencialno razmišljanje o nesmislu življenja ali Heideggrov »biti drug z drugim« (Heidegger 1997: 327) tudi v smrti …

V »vaji za smrt« je zagotovo pomembna Kierkegaardova misel o tem, da je človek na smrt bolan že takrat, ko se rodi« (Kierkegaard 2004). In prav tega se mora zavedati pesnik. Pesnik je »absolutno briljanten« in reče »marš smrt prasica«, zapiše v eni od svojih pesmi verjetno v svetu najbolj priznani sloven-ski pesnik Tomaž Šalamun – in zdi se, da je prav s tem upovedano bistvo pe-snikovega razumevanja, doumevanja in občestva s smrtjo. Kierkegaard meni,


395

Zoran Pevec

da je »krščansko junaštvo, da si upaš biti do kraja ti« (Kierkegaard 2004: 9), in ta »biti do kraja jaz, tudi v razmerju do smrti« je »junaštvo« pesnika. Po-izkušajmo ga še enkrat parafrazirati – če si rečemo, da smo pesnik in potem ugotovimo, da to nismo – ali potem ne moremo zdržati več tega, da bi bili mi sami, kar smo? To je obup pesnika, a v drugih podobnih primerih, ko si želimo nekaj postati, pa ugotovimo, da nam ni uspelo, tudi obup vsakega posamezni-ka, človeka kot tubiti. Če si rečem, da bom nekaj in mi potem to ne uspe, sem izgubljeni človek, v tem sta obup in tesnoba sodobne, a pravzaprav tudi histo-rične tubiti. To je bolezen sebstva, ki se kar naprej vprašuje po tem, kdo in kaj je, ki ga v idem konstituirajo drugi, in ki v ipse išče lastno identiteto (Ricoeur 1992). Sem pluralni ponaredek ali bitni pesniški izpovedovalec heterogenega vesoljstva in avtorefleksivni zapisovalec svojega Jaza? Sem najbolj Jaz, ko sem v Drugem, piše Lacan, in prav zato moram v tem mikro- in makrokontekstu kot pesnik pridobiti resnico življenja, katerega del je tudi smrt.

Ta nerazstavljivi jaz, se me je verjetno prvič dotaknil v pesmi Nevidni so-potnik v pesniški zbirki Zapisi pozabljenih. Sicer dokaj prezrti v slovenski lite-rarni pokrajini, pa vendar – relativno mlad, ne le po pesniškem stažu, sem v tej pesmi »hodil naokrog »s temnimi očali na očeh«, zato da sem se odmaknil od tesnobne okolice, sem se delal slepca, da bi se me lahko dotaknila »deklica« in me z roko v roki odpeljala v neznano – v bližino smrti, kjer sem lahko bil daleč od ljudi, a paradoksalno – pravzaprav najbližje življenju, ko sem razmi-šljal o »nepojasnjeni malenkosti« vedno bolj zbledele mladosti, ko sem zahajal v »zrcalni blodnjak« vsakdana ali v »oddaljena predmestja« bežnih naključij. Ali sem bil v tistem hipu foucaultovski »subjekt, ki pripada brezčasni eviden-ci« (Badiou 1996: 9) ali borec proti normativističnim usmeritvam družbenega okolja (Badiou 1996: 11) ali čisto navaden »na smrt bolani« slehernik. Kdo bi vedel, vsekakor pa sem v evidenci tega zapisa, verjetno bolj podzavestno kot zavestno, prehajal iz brezskrbnega mladostništva v – recimo temu nekoliko navadno – skupek funkcij, ki se upira, a obenem odpira zavedanju o tem, da je človek končno bitje.

Lahko bi zapisal, da se je to »migetanje skrbi« nadaljevalo v naslednji pe-sniški zbirki Pod silikonskim nebom, v kateri se mi je v »zapredku trajanja« prikazovalo valovanje novih znamenj tubivanja, ki so se mešala z »odtisi spo-mina«. Vsakdan je posedal ob »hišnem mačku« in ob pomirjujoči »skodelici


396

Zoran Pevec

čaja«, v »sledi, ki beži, beži v daljavo«, pa je bila lacanovska želja, »zasidrana kot val sredi morja«. Napisal sem verze: »Na roko je naslonjeno dekle, / bogve kaj misli, kam s pogledom zre, / ob mizi, kjer sedi, je belo pismo, / v njem spomin morda, morda le klic želja« – in bogve, ali je bila to podoba cankarjanskega hrepenenja, zapisana skozi ženski pogled, občudovanje »strpnosti in odnosa do smrti« (Krek 1999) ali čisto navadno pričakovanje ljubezni in zanesenih sanj. To zadnje verjetno nekoliko manj, saj sem se v poeziji vse od svojih začet-kov poizkušal izogibati tako patetičnosti kot tudi sentimentalnosti. Zagotovo pa vem, da sem v življenju spoznal meni tako ljubo osebo, ki mi je dejala, da je to pesem, kot da bi ji bila napisana na kožo. In to zagotovo ni bila smrt, ali pa morda na nek čuden, nedoumljiv način, vendarle prav to.

Misli o Cioranovih »ljudeh, ki so smešna naključja«, sem predvsem iz mo-škega zornega kota poizkušal pesniško zapisati v knjigi Moški v sobi. Ta »moški v sobi«, ki stalno nekam odhaja in nikoli nikamor ne pride, ki misli, da ima vse, pa pravzaprav nima ničesar, je moj godotovski večni čakalec ali – kot je v eni od spremnih misli zapisala Alenka Jovanovski – »podoben je Beckettovim, v pesek in smeti zakopanim ljudem«. Ta moški, ki traja v »blazno omotični tišini«, kjer obenem je in ga ni, po malem prisluškuje svetu in sebi in potem na vsem lepem zamrmra: »Tako je govoril moški v sobi.« In že ga ni več. Komaj se dotakne življenja, po njem malo pobrklja, si umisli, da je morebiti lahko celo »Kralj«, že se zave, da naj bo kralj še tako velik, na koncu vendar spozna tisto, česar mu v življenju, kljub vsem dosežnim in nedosežnim ciljem ne uspe, ne doumeti ne preživeti, to je smrt – tista smrt, o kateri zapiše Bataille (Bataille 2006), da »vzbuja strah in ledeni samo človeka, absorbiranega v zavest svoje bodoče izginitve kot ločena in nenadomestljiva bit …«

Da sem med listi list, ki raste, zeleni in odmira, sem opazoval v pesmi Med listi list v pesniški zbirki V neki točki. Tu bivam ponižen, se premikam v verzih od enega k drugemu oklepaju, znotraj katerih se zavedam svoje minljivosti. »Smrt je način bivanja, ki ga tubit prevzame, brž ko je. Brž ko človek pride v življenje, takoj je dovolj star, da umre,« piše Heidegger v Biti in času (Heidegger 1997: 335), in prav tega se zaveda tudi pesem, ki ima enak naslov kot knjiga V neki točki. V njej je nekaj objemov, v njej hlapijo pogledi in pesnik, ki drži v rokah »škatlo s poljubi« za »žensko, ki ima dolgo besedo na robu ustnice«. Teh besed »ne pozna nihče«, kot nihče ne ve, kaj se zgodi po našem poslednjem (iz)


397

Zoran Pevec

dihu. Knjiga se konča s sklopom pesmi z naslovom Hasidski pevec in prav ta-kšen je tudi naslov moje naslednje pesniške zbirke, seveda z drugačno vsebino. Pesnik te zbirke je tako rekoč ortodoksni pisec, ki dojema vprašanje življenja kot tovrstna židovska skupina. Je na meji med pobožnim in pravičnim, a tudi na ločnici med življenjem in smrtjo. Izmenjuje misli o ljubezni, zakónu očeta in skritem bogu, ki ga kar naprej nekaj vprašujemo, čeprav vemo, da bog ni-koli ne odgovarja. Vprašanja bogu so vprašanja o bremenu jaza, ki »s slepim nabojem smrti potuje v sivi kamen brez sveta«. »Ko zapremo usta, se pričenja / tišina. Ko zapremo oči, vznikne ljubezen. Ko utihne pesnik, / se izpiše pesem. V tem hipu je tesnobna napetost otipavanja lune« – in v tistem trenutku je zelo verjetno tudi »slovo v odhodu proti neznanemu, brez povratka, brez puščanja naslova« (Levinas 1996: 5). Tu je z nami Nežni mrlič, ki je za časa življenja venomer »skoraj klovnovsko« nedokončan, ki nam pripoveduje o »dušah in o strahovih onkraj«, ki je sestavljen iz »posebnih besed«, ki jih nihče ne pozna. In ko se v tej »mračni katastrofi« pričenja »artikulirati ključna opredelitev« ži-vljenja, ki nam pove, da »dogodek uvede poseben čas in drugo posebno logiko sveta« (Johnston 2006), potem je to zagotovo »mistična tišina smrti«. Alain Ba-diou nam v Hvalnici ljubezni pove – »Ljubite tisto, česar ne boste nikoli videli dvakrat« (Badiou 2010: 48) – svoje smrti v življenju zagotovo ne bomo videli dvakrat.

Tudi zato sem napisal pesem:

Melete thanatou

Na razpolago imam vse pesmi.Vsaka ima svoj glas,svojo tišino, začetek, konecin eno samo misel,ta je tvoja skrivnost.Žrtvoval bi desni sredinec,verz, da si v neki točki,preizkušal potrpežljivostmestne ulice sredi noči,naredil eksperiment –


398

Zoran Pevec

ob obletnici velikih dreves,1

bi jim posekal veje.Bi mi potem izdalauganko tvojih ustnic brez besed ...

LiteraturaAlain Badiou, 1996: Etika. Ljubljana: Problemi 1. Društvo za teoretsko psihoanalizo.Alain Badiou, Slavoj Žižek, 2010: Hvalnica ljubezni. Ljubljana: Problemi 3, letnik XLVIII.Georges Bataille, 2006: Hegel, smrt in žrtvovanje. Koper: Hyperion.Jacques Derrida, 2004: Dar smrti. Ljubljana: Društvo Apokalipsa.Martin Heidegger, 1997: Bit in čas. Ljubljana: Slovenska matica. Adrian Johnston, 2006: Hitri in mrtvi: Alain Badiou in razcepljene hitrosti trasnformacije. Problemi –8, letnik XLIV. 145–186.Søren Kierkegaard, 2004. Bolezen za smrt: krščanska psihološka razprava za spodbudo in prebujo; in Trije spodbudni govori. Celje: Mohorjeva družba.Janez Krek, 1999: Strpnost in odnos do smrti. Problemi 3–4, letik XXXVII. 125–143. Emmanuel Lévinas, 1996: Smrt in čas. Ljubljana: Nova revija, zbirka Phainomena).Paul Ricoeur, 1992: Oneself as Another. Chicago: The University of Chicago Press.Bernard Schumacher, 2011: Death and Mortality in Contemporary Philosophy. Cambridge: Cambridge University Press, e-knjiga).

1 Saint-John Perse, 1975: Zbrane pesnitve. Ljubljana: DZS, 100.


399

EVROPSKI PESNIŠKI TURNIR

V MARIBORU(2011)

Slovenski izbor pesmi 12 avtorjev:

Veronika Dintinjana Cvetka Bevc / Marko Elsner Grošelj

Stanka Hrastelj / Petra Kolmančič / Simona KopinšekBarbara Korun / Aleš Mustar / Franci Novak

Ana Pepelnik / Marcello Potocco Barbara Simoniti

Evropski izbor pesmi 6 avtorjev:

Ferencz Győző (Madžarska)Giovanni Tuzet (Italija) / Kemal Artnam Mujičić (Hrvaška)

Mujo Musagić (Bosna in Hercegovina) / Marcel Lacko (Slovaška)Veronika Dintinjana (Slovenija)

Partnersko


400

Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / slovenski izbor pesmi 12 avtorjev

Veronika Dintinjana – zmagovalka slovenskega izbora EPT 2011

Medeja

Moj sin ve. Vsak večer me pokliče. Nanj se zanesem. Dober,skrben sin je, oba sta,moja sinova. Moja skrbin tolažba.

Z veseljem jima še zdaj operem in zlikam. Obožujeta moj biskvit iz marelic.Ko sta bila otroka, sem ju močno stisnila k sebi, to je poplačalo vse neizpolnjene obljube, sled šminke na srajci ali neskončne ure dela.

Mlajši sin ima ženo, ki ve, da se staram.In zna čakati. Uči se peči biskvit. Drugi sin nima žene ali otrok.Vsak večer me pokliče. Nobenega mazanja rok s krvjo ni bilo treba.

Mož je umrl pred leti. Dolgo je trajalo, preden smo ga lahko pokopali.Noč za nočjo je sam bedel ob svoji postelji.Čas je učinkovitejši od noža. Jaz mislim nase, staram se zgledno.

Nisem čarovnica. Toda stvari je treba znati obrniti sebi v prid.


401


Cvetka Bevc

Alba za ptice

Bivamo po milosti ptic,ki so nam odstopile svoja gnezda,še topla od njihovih kril.

Zato se ne bojim leteti.

Strah me je le zgodovine,ki beleži sestreljena letalanatančneje od ptičjih padcevin briše iz spomina vladarice sveta.

Ptice pred prvim poletom učijo govoriti svoje otroke besedo zemlja,da jim lahko razkažejo nebo.

V pogledu iz višav smo ljudje majhni.Iz oblakov gradimo hiše za ranjene pticekot domove za naše izgubljene sanje,selimo jih med zvezdami kot šotore nomadskega plemena po puščavi, posejani s prividikrilatih bitij iz peska.In v pogledu iz njihovih oči iščemo opornike za dušo v vodnjaku,ker je že zdavnaj presahnila voda.


402


Ena sama ptičja solza lahko za vedno odžeja človeka.Samo zrna mora natrositi na okensko policobrez misli, da bo storjeno povrnjeno.

Vedno znova poskušam nahraniti ptice,orjem na nebu, sejem v vodi,žanjem skale, kamne, pesek,kolobarim med ptičjim ščebetomin jemljem puhasti smeh kot plačiloza trud. Ali kot drobtine upanja.

Da je življenje le učna doba o tem,kako se roditi v ptičje srce.


403


Marko Elsner Grošelj

SELITVE (Ko je otroštvo spet tukaj)

Vsak korak, ki ga narediš, je kot odstiranje lepote, približevanje sijanju v očeh, skritemu smehu iz otroštva. Zato ne jokaj, ko se dim, ki si ga pričakoval in ga zdaj ne vidiš, suklja nad samotno hišo in je zunaj sneženje, vrtinec v daljavi, ki mu slediš, dokler ne izgine sredi čiste beline. Jezera so kot ogledala prebliskov med nebom in zemljo. Premikajo se zrkla v nizkem soncu, ki se megličasto pojavijo za snegom, zapredeni v sage o tihoti, o nekem življenju, ki se vedno vrača na začetek. S poskusi, da bi obudilo sen o potovanju rož, prinašajoč se-ver, jug, vzhod, zahod, na isti kraj, kjer se lističi neodposlanih pisem lepijo na zlate sani in rogovje jelenov. Pomisli samo, kakšno srečo imaš, da v tej skorajda popolni tišini še zreš v čudežno mimobežni svet, brez želje po spreminjanju in lasti. Pomisli samo, da te je sem napotila otroška radovednost, tisti široki vzklik, O začudenja, ki te pripravi na ganjenost in hvaležnost. Ničesar ni v tej pokrajini, kar bi te usmerjalo k mizi, ki si jo zapustil. Ničesar ni več, kar bi te prepričalo o nujnosti vrnitve. Za iluzioniste si izgubljeni človek v vesolju.


404


Stanka Hrastelj

Nostalgija

Stopim skozi vrata, razprem tendo, da vrže senco na balkonska tla, pomislim,da se staram. Že dolgo, ali od tega jutra.

Obstanem, zazrta v njen ostri rob, spominjam se najinega potovanja, kot se spominjajo stari, s čudno nostalgijo, ki gnete resničnost kot koščke plastelina.

Morda je bilo drugače. – – Spominjam se,kako sva na Trgu Simona Bolivarja pili kavo iz okrušenih skodelic in čakali človeka, ki mu je ime Jezus, med muzejem zlata in palačo inkvizicije.Prva si ga zagledala. Ko si stekla proti njem, so se s palm pognali ptičiin se ti zapletli v lase, da si vpila od groze.

Morda ni bilo tako. – – Jedli sva koščke papaje, ki sva jih kupili pri uličnem prodajalcu, in si omenila,da se bojiš ptičev, jaz pa sem tedajv daljavi prepoznala Jezusa.

A morda to ni moj spomin,mogoče je to spomin brezzobe domačinke,ki je tisto dopoldne sedela v parku in ni nikogar pričakovala. Gledala je, kako najino polt ožiga kolumbijsko sonce in je ptičem vrgla pest drobtin, v trenutku,ko je prišel človek, ki mu je ime Jezus.


405


Petra Kolmančič

Metastaze

Najprej se božava, da bi izvabila drug od drugega,kaj bi, kaj sva, kaj bi rada.Potem se stiskava, ponikava drug v drugega, se razgaljava.Potem se tolčeva, da bi izvedela še kaj več od tega, kar si, kar sem, kar sva.

Potem zarežem najprej jaz in povrhnjica se razpre;vidim, da si pod kožo mnogokratenin da se lahko tudi vsa tvoja okostja poljubno sestavljajo v nove kombinacije.

Potem zarežeš ti.Zacveti rdeče meso, priteče kvašena kri.Nežno na otip pobožaš razjede, bule, zasevkein ostale simptome zadnjega stadija bližine.


406


Simona Kopinšek

Klobuki (ali želja po spoznanju)

Za robovi tvojih klobukov živijo zgodbe. O sončevi klopi jutra,kamor je prihajal starec hranit ribe.Preživela je riba spomina.

Iskalka svetlobeje na razmajani klopi pozabila uhan.Pogoltnilo ga je grlo vetrain zvečer je na nebu zasijala zvezda več.

O trebuhih prazninepripoveduje oguljen rob klobuka,ki ti ga je podaril oče.Sin zna ljubiti klobuk bolj kot očeta.

Za rob sivega je padel oblak.Ko sva razsvetljenih teles ležala pod streho,nama je dež kapljal v usta.Postala sva vodnjak.

Udrt klobuk iz kamelje dlakeje najbolj moder varuh zgodb.V Barceloni je zavržen plesalz našimi nogami. Ko si ga pobral, se je iz njegove notranjosti zasvetil všitek:»Klobuki smo narejeni za višave.«

V zavihke vseh pa so se zatekli molji.Drobne krilate priče z luknjamipripovedujejo najino bližino.


407


Barbara Korun

NA POTI OKOLI SVETA

Počasi sem vse razdala.Najprej steklene bisere,lesene pikapolonice,ničvredno drobnarijo,namenjeno domorodcem.

Potem vžigalnik, vrvi,spalno vrečo, šotor,lonce in čutaro z vodo.Na koncu švicarski nož,rezervno obleko, nahrbtnik.

Preveč na širokoso se razprle oči domorodcev,preveč veseljav njihovem belem smehu.

Brez vsega grem čez puščavo.Zdaj vem,da je povsod milost,ki brez nehanjaskrbi zamein mojo smrt.


408


Aleš Mustar

Križi in težave

Spet me je zgrabilo v križu.Nič čudnega, saj že več kot štirideset let teptam to zemljo.Brez kančka bogokletnosti pomislim na Jezusa.Sam sem s svojo bolečino. Užaloščena mati z mojo hčerjo namaka noge v bazenu ob morju.Trpeči sin sem in užaloščeni oče.Ob vsakem premiku me zaboli ta os sacrum,kjer leži kundalini.Daljinski upravljalnik je bolj na dosegu roke kot knjižna omara.Potreben je en sam gib.Ker ne prenesem prav nobene bolečine, odločitev ni težka.S pritiski na gumbe se sprehodim po svetu,postanem čisto pravi svetovljan.Struški večeri poezije so srečali Abrahama,samo slavje, o križu niti sledu.Predstavniki vlade, lokalni veljaki in prirediteljipridigajo o miru.Vedoč, da je na začetku bila beseda,si jo brezčutno vzamejo tudi na koncu.Težek vonj po kovinah,ki se je zažrl v moje roke med vožnjo z vlakom,mi v spomin prikliče kasarniška stojala za avtomatske puške.Ko pesniki na mostu poslušno čakajo,da preberejo svojo pesem,jaz pričakujem, da bom zagledal bele golobe.Voditelja prireditve v zanosu zreta proti nebu,a ne vidita lavreata W.H. Audna, ki z angelskimi krili kroži po nebu in šepeta:»In božja beseda meso je postala,«kot tudi ne, kako popušča moja bolečina.


409


Franci Novak

Jesenski dež

Oblaki se valijo čez hribe in meje med nebom in hribi se brišejo; to je ta lepota,

o kateri so nam govorili predniki, a le skozi sanje, le v podobah. Svetloba se zbira pod oblaki

kot razjasnitev, kot da stojiš na robu neskončne bele ploskve, v katero se počasi spušča velik ptič;

tvoje otroške oči so široko odprte. V tančicah megle slutiš drevesa, kot da so čudeži nekaj negibnega,

nekaj, kar raste počasi, skoraj neslišno, in diši po mahu in smolah. Iz notranjosti visokih meglic

prihaja diamantni glas vran, slišati ga je vse naokoli, kot prasketanje v zrnati belini, čeprav ne vidimo

teles, iz katerih prihaja; vemo, da ga moramo kot vejo, polno dežnih kapelj, otresti vse teme,

vseh nesporazumov, ki smo jih namestili vanj.Naj ostane le glas, ki mu bomo skozi dolga stoletja

spet lahko iskali telo; šele potem, ko bomo odšli, se bo iz dolgih razsvetljenih oblakov

in megle spustil prvi jesenski dež na poškrlateli list nekega grma, ki raste na obronku gozda,

na svetlobo, ki se dviga ob pašnikih, izven ograj,na odprte oči konjev, ki so še ostali.


410


Ana Pepelnik

ta svet

Nedavno uporabljene pisave. Zdelani grafiti.Barva je odpadala in črke so izginjale. Tose dogaja ko se naredijo zastoji. Vse je stalodelavski stroji semaforji pisani tramvaji in vse oči so bile usmerjene v ljudi ki so hodili tam kjer se običajno promet zgosti.

Zelene kible polne policajev. Dogodek beležijo na kamere in zraven zlivajo kečap na štručke. Več mlajših odloži pištole in odpre hladno pivo medtem ko sredi množice omedli dekle.

Z vseh strani ropotajo zvočniki s tehno muziko fuck yapies / fuck capitalism. Iz ulice na levi zadiši po lipi in fant se naslanja na posprejano steno z napisom mehr obst essen!

Vročina je bila ostra in iz kontejnerjevje smrdelo po melonah in jagodah. Ampak nekako je vse potekalo tako kot je treba. Nobenega nereda dobri video posnetki in glasna muzika. Veliko srečnih ljudi sonce in ljubezen za hišami.


411


Marcello Potocco

za Berislava K.

Pot čez hrib se vleče; to zdaj že vem. Tvoja mamačaka – kot naju je že enkrat, dvakrat – upa. Da tokratmogoče pridemo še pravočasno. Da se vrnemo za kosilo, ampak meni se bo spet mudilo čez pol države.Najine poti nazaj, Bero, se zmeraj vlečejo, to namaje jasno od prej … In meni se ne rabiš opravičevati, ker si me spet zadržal. Shrani besede za druge. Midva iz najinih poti delava prispodobo za življenja, ki si jih včasih ne zaupava. Tvoja mama čaka z nasmehom.Da mi bo, gostu, skuhala vsaj kavo. Vlekla korake z ukrivljeno hrbtenico – z dvema umetnima kolkoma, ko bova midva sedela. In pri meni doma bodo čakali do večera, da se za par minut ustavim; jim vržemdrobtine. In potem bivanje v samoti … Težka je ta samota med ljudmi, Bero. Za vse nas, za vse nas.


412


Barbara Simoniti

Žeja

Iz vode sem in moj jezik je žeja,nobena celica ne premine, vsevalovijo v brbotavem hotenjupo nečem večjem – morda meže jutri zalije brezvoljnost dosamega roba, kjer se končujemz natrganim vzorcem nohtovin las – a žeja je edini krik, kiše traja v vesolju ožilja, potemko vem, da je moje telo končnapostaja in na bližnjih planetihni upanja vode – usahlih strugse vijejo vsak po svoji tirnici vvedno enaki razdalji, da trajajoodmerjeni čas, in vsak s svojegapijanega vrtiljaka mi prepustijotežnost in stalnost in žejo vode.


413

EvropskiPesniški turnir v Mariboru

(2011)

evropski izbor pesmi 6 avtorjev


414

Evropski Pesniški turnir v Mariboru (2011) / evropski izbor pesmi 6 avtorjev

ZMAGOVALNA PESEM EVROPSKEGA PESNIŠKEGA TURNIRJA 2011

Ferencz Győző (Madžarska) – zmagovalec strok. žirije/vitez EPT 2011

O NEIZOGIBNI NAPAKI

Kako zakrpati preteklost (balada)

Varujejo me srca deklet in fantov

Kar je minilo, se razblinilo, razbilo,vso preteklost, vsak podatek, ki sta ga kje našla,zlepljala sta, poravnavala in spravljala v red,drobec k drobcu, v sprimek, ki naj ne bi bil tujek.

Obsedenca, dva strastna detektiva,sta si izbrala skupni cilj:prebrskati do pičice natančnoto in ono, oglato in okroglo.

Še in še sta preiskovala vse od začetka pa do konca,tudi mrvice, drobtine, in se zavedala,da so lahko pomembne tudipozabljene, spregledane, zavržene reči.

Razložiti sta si morala, kako se je kajpo vrsti zgodilo, kje je bilo, kaj je bilo,kdo je bil prvi, ki je drugega opazil,in kdo je koga prvi ogovoril.

Sta se srečala načrtno, po naključju?Je vedel, ko je vstopal, da bo nanjo naletel za vrati?


415


In kako naj se spominjata oblakov, tega,kako je del prvi dotik, njun prvi stik?

Bila sta iznajdljiva, brez tega ne bi šlo,in neizmerno srečna, ko sta po dolgih letih,vse vegaste reči, od otroštva sém,z roko v roki sestavila v eno.

Ko sta bila več let narazen, vsak zase, sta kar prežalana nevidne nitke, po katerih so od njega k njejin spet nazaj brzele misli, sporočila.In če bolje bi pazila, bi gotovo opazila,

da z njimi, z vezmi, nista ravno skrbno ravnala,in zato ju je kdaj tudi zadelo: zabolelo in bolelo.In miniti je moralo kar célo leto, morda kaj več,preden sta zadelala vse špranje, vsak zev.

Medtem pa sta, če je bilo treba in je tako naneslo,preuredila vsa poglavja, to in ono pa na novo prepisala,in to brez posebne nejevolje, navkljub spoznanju, da delata zaman,da gradita zgodbe z novimi prepadi, s špranjami in zevi.

In tako sta raje znova pohitela in bila vesela,da sta tudi slednje hibe do popolnosti zgladila, brez sledu spodila,da so se rane, tele zdajšnje in one od takrat, raje celile,postajale vse manjše, drobcene, neznatne.

Potem pa spet dva zbegana pogleda in vprašanja:Kako da se ne prepoznava? Zakaj se je dotik sprevrgel v gòl otip?In kam drvijo celó razpoke tako brezumno na vse strani –poravnane, zlepljene, neznatnejše od pajčevine.

(Iz madžarščine prevedel Jože Hradil)


416


O avtorju / Ferencz Győző (1954) / Rojen je bil v Budimpešti, kjer se je tudi šolal, leta 1978 je diplomiral iz angleščine in madžarščine, po diplomi je nekaj let poučeval, leta 1982 je doktoriral, nato pa je v letih 1983–1993 službo-val kot urednik pri založbi Európa. Med letoma 1988 in 1992 je bil madžarski dopisnik mednarodne pesniške revije »PHI«, ki je izhaja v belgijskem Leuvenu, od leta 1989 do 1991 je bil urednik bienalne antologije Újhold (Novi mesec), ki ni bila zgolj literarna revija, ampak tudi pomemben forum različnih avtono-mih pogledov. Po tem se je kot predavatelj vrnil na univerzo, kjer je leta 1997 doktoriral še iz književnosti. Trenutno je izredni profesor na Oddelku za angle-ške študije Univerze Eötvös Loránd. Med letoma 2006 in 2011 je bil predstojnik oddelka. Objavil je šest pesniških zbirk in štiri knjige kritik. Prevajal je pred-vsem angleško in ameriško poezijo (John Donne, William Wordsworth, Tony Harrison, Seamus Heaney ...), izbral in uredil je okrog 20 antologij ameriške, angleške, irske, škotske in madžarske poezije. Je izvršni predsednik Széchenyi-jeve Akademije Literature in umetnosti, član madžarskega PEN kluba. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med drugimi nagrado Roberta Gravesa za poezijo (1987), nagrado Attile Józsefa za poezijo (2000) in veliko nagrado literarne fundacije Artisjus (2006). Dvakrat je bil Fulbrightov štipendist, leta 1991 in v letih 1995/96 v ZDA, sodeloval je na več konferencah in bil gost na več festivalih poezije: med drugimi na Mednarodnem pesniškem festivalu v Leuvnu (Belgija, 1987), Cheltenhamskem literarnem festival (Anglija, 1991), 22. Pisateljskem tednu v Listowelu (Irska, 1992), Edinburškem festivalu (Škot-ska, 1999), Mednarodni literarni antikonferenci na Univerzi Ovidius v Con-stanzi (Romunija, 2000), Poeziji brez meja, mednarodnem festivalu poezije v Olomoucu (Češka republika, 2001), Mednarodni PEN konferenci v Nikoziji (Ciper, 2004), Mestu pesnikov, mednarodnem festivalu poezije v Dublinu (Ir-ska, 2004).


417


ZMAGOVALNA PESEM PO IZBORU OBČINSTVA

Giovanni Tuzet (Italija) – zmagovalec občinstva EPT 2012

OBZIDJA

Te hiše živijo na meji.Slonijo na obzidju telesa, razpadlegav kamne in zidake,tu pogreznjene v travo, tamprekrite z asfaltom. Vojna je bila tu,če je bila meja; in bil je sovražnik,če je bilo obzidje. Ali pa jezmagoval samo goli strah.Hiša mojih v Ogleju,dolga in stroga kakor Furlani,poganja iz romanskih zidovblizu izkopanega amfiteatra,v času Hunov porušenega,počiščenega, da se bo od tamdvignil zvonik:zdaj je to s trto prekrita kotanja.Hiša v Ferrari, kjer sem živel,študiral in pisal, stoji v bizantinskitrdnjavi, vstavljena v skrivljenkvadrat tlakovanih ulic, kjer sovojaki z vzhoda posnemali mleko.Na visokem in ozkem dvorišču iz rdečihopek mogočna tišina, vonjmajskih gardenij in vlakpoletnih noči, koob oknu stojim golod ljubezni in potrtosti.


418


Ta hiša v Milanu, dvignjena nadšpansko obzidje. Visokblok iz šestdesetih let, korekten,ugleden, mi je prihraniltesno mansardo, od koder na vršičkihprstov zagledaš vrhkatedrale. Obzidje pa serazteza ob straneh, iz ricastihnizkih opek, ki jih neprestanorazi in razjeda promet.[e ena od brezkoristnih mej,kjer se brez sovražnika ustavljamin zjutraj poslušam zabojnikeza ločeno zbiranje stekla,kako hrupno se izpraznijo. Tam naprejso dogodki, mesto je tam,stilisti in geji,vse tam,neoboroženi verzi pa me srečnovežejo sem,kjer prepevam in se smejim, samkakor redek mačkon,ki se na obzidja poščijez užitkom in včasih v solzah.

(Iz italijanščine prevedla Alenka Jovanovski)


419


Kemal Artnam Mujičić (Hrvaška)

NEMIRI

Pojdimo na ulico, čas se je dvignil in nas kliče, svetel kakor oznanjenje.Naši novi čevlji se nam ponujajo, da jih razhodimonaša hoja bi hotela stopati od sebe same,srajce bi imele naše pisane zastave.Dekleta so danes lepša kot kdajkoli.Pojdimo ven.Prihajajo nekakšni odnekod z juga, prinašajo nekaj lahkega in udobnega,prinašajo nekaj norega in nestvarnega,veter diši po pomaranči, granatovcu in narcisi,igrajo fanfare veseli Francozi,plešejo sence golobov, glasovi od daleč zibljejo nenavadno pesem,se prepoznavamo?Pojdimo torej ven iz svojih smešnih pomenov in simbolov,iz svojih umazanih kuhinj in sporov,dvignimo se iz svojih nespokojev in neznajdenjprihajajo rumeni, modri in rdeči,prihajajo beli, rožnati in smaragdni, prihajajo prozornejši, mehkejši in toplejšiprihajajo, kličejo, vlečejo nas, vabijo,vreme je vstalo, strasti so se vnele,dekleta so danes lepša od kdajkoli,prihajajo pristnejši, blažji in vedrejši,prihajajo bolj nori, lažji, udobnejši,prihajajo, kličejo, vlečejo nas, vabijo.Naši novi čevlji se nam ponujajo. Na ulico.

(Iz hrvaščine prevedel Marjan Pungartnik)


420


Mujo Musagić (Bosna in Hercegovina)

ČAKAJOČ NA NOVE BARBARE

Koga pričakujemo tukaj na agori?Barbari bodo danes prišli ... (K. Kavafis: Pričakovanje barbarov)

To bi lahko bila, sodeč po kretnji lenega ostarelega pajka na zidu,zelo žalostna pesem, čeprav, nerad priznavam,niti druge moje pesmi to leto niso dosti veselejše –grabi me velik strah, barbari prihajajo, novi, a naši vračipo žganici še vedno občudujejo pavov pisani rep.Barbari prihajajo, novi, in zaman si morski valovi izmišljajo novovodeno bajko in zaman se je samotni breg veselil svetlikavega dneva,in zaman so okna z naših hiš lajala na karavane nemirne,med tem ko so samozavestno in brez besed izginjale v megli.O moj Kavafi dobri, mi mar veš povedati(ti si vsaj o tem že zdavnaj prepeval) karkoli o novih barbarih:kakšne barve so njihovi obrazi, kakšne oči nosijo, kakšne kape imajo na glavah,kakšne pesmi pojejo, kakšnim bogovom molijoin na katero stran bodo krenili? In če jih bodo vetrovi muhastik nam napeljali, povej mi, Kavafi moj dobri, kakšne ženskeimajo njihovi vojščaki radi, kakšna vina pijejo in ali imajo radi žganico,jim bo prijal ta naš malo postani zrak,jim ne bodo naše pesmi žalostne preveč,bodo zanje ceste naše dovolj prostrane in bele?Povej nam, da vemo, kakšne darove pripraviti (naši gozdoviprepolni so pitane divjačine), da naše obraze utrujeneizperemo z mladim dežjem, da pravočasno gremona vrata naših mest in jih dočakamo z dvignenimi trepalnicami(barbari, pravijo, imajo radi, da bodo vrata naših mest na širokoodprta), da jim pod noge barbarske mlado travo pogrnemo,


421


da pravočasno polovimo vse naše vrabce vesele,da jim ne bi kvarili barbarskih jutranjih sanj. Slišali smopravzaprav, da barbari, ti novi, pred vsako ptičjo pesmijo bežijo,kakor one bežijo od vsakega lačnega leta.Lahko bi jim, če seveda to barbari novi želijo,kot znak naše velikanske radosti, poklonili zastavevseh naših doslej požganih domovin. Lahko bi jim,seveda če to želijo, takoj ko prvi njihov vojaški škorenjpotepta našega belega metulja, dodelili naša najvišja odličja.Lahko bi jim potem pokazali vsa naša razkošna pokopališčaokrog mest in jim rekli: dobrodošli, glejte, gremomirno za mestna obzidja, med kosti naših prednikov,tako ali tako jih že dolgo videli nismo.A od drugih smo že slišali, Kavafi moj dobri,da tem novim barbarom nič na tem svetuni dovolj. Rekli so nam, da bi nam tudi zvezdno nebonad našim mestom v svoje vojaške plašče zavili:rekli so nam, kako hočejo, da bi se ta svet, naš in njihov, odvsega začetka samo zanje sukal in da bi ves ta čas,naš in njihov, od vsega začetka njihov bil.Z besedami – v zaupanju nam je prišepnil Kavafi moj dobri –z besedami ostrimi jih preženite. Recite jim enostavo: Pojditeod nas, pojdite k sebi domov, otroci vaši in žene vaše vasčakajo, nekdo jim je s prevaro sonce ugasil! In videli boste,še sami ne boste verjeli, koliko se ti novi barbarivaših besed boje.Kaj pa če nas bodo poslušali in odšli?Kaj bomo takrat delali s sabo?

(Iz bosanščine prevedel Marjan Pungartnik)


422


Marcel Lacko (Slovaška)

BLOG

Veliko jih še mora biti takole pozabljenih –osirotelih, zapuščenih, brezciljnih iz kakršnegakoli razloga –ampak le peščica je zmogla pred vetrovi virtualnegaoceana odplavati prav tako krepko kot Manhimself(naslov internetne strani). Anonimen (avtor)je svoj zadnji prispevek zapisal pred leti, pa so še minevala leta,preden so se zvrstili komentarjikot školjke na trupu ladje,in potem naprej, drug na drugem, druga na drugi,v razcepljenih verigah. Staro telo je postalozatočišče določenega plahega tipaobiskovalca, kot čolni ob obrežju,zasledovani z osamljenimi dušami, ki niso preneslesrečevanj iz oči v oči. Svoja pisma so lahkopuščali v špranjah tega novodobnegaZahodnega Zidu, pa se vračali v presledkih,da vidijo, ali je kdo odgovoril, preklikavaje sipot od izvirnega sporočila navzdol –2. julij. Še en sivi dan. A morda le pri meni. Drugod so se najbrždogajale spremembe. Samo radoveden sem.– prek ovinkov in zavojovzaraščenih sporočil, izpovedovanjljubezni za ljubljene, ki sicer ne bi slutili,da je kdo po njih hrepenel, klicev brezupa,norih vragolij in spodletelih šal, kar do tja,kjer je bilo vlakno pretrgano še zadnjič,samo da bi ugotovili, da ne, noben ni odgovorilna zastavljeno vprašanje. Kajti,brez dvoma, odziv ni bil mogoč.Obstaja sploh »odgovor« na vojno,


423


kjerkoli že tista najnovejša pravkar poteka?Če bi komu uspelo sestopiti pod tole ladjoin zagledati vse tiste školjke, stisnjeneob njen gredelj, kakšen bi to bil pogled!Kakšna biotska raznovrstnost! Vendar na krovu,tako žalostnem, še zmeraj ista dva okostnjaka,igralna karta pribita k jamboru,jadra oguljena, komaj trepetajoča, kot ogromni mrčes,ki mu bogovi ne dovolijo umreti.

(Iz slovaščine prevedla Stanislava Repar)


424


Veronika Dintinjana (Slovenija)

MEDEA

My son knows. He calls me every night.I can rely on him. He is a good,caring son, they both are,my sons. My careand comfort.I still gladly wash and iron for them.They adore my apricot cake.When they were children, I’d embrace them tightly.That repaid all the unkept promises,traces of lipstick on the shirt collar or the endless hours of work.My younger son has a wife who knows I am getting old.She knows how to wait. She is learning to bake cakes.The other son has no wife or children.He calls me every night.There was no need to sully one’s hands with blood.My husband died years ago.It took ages before we got to bury him.Night after night he sat awake by his bed.Time is more efficient than the blade.I think of myself, I age gracefully.I am not a witch, but one must knowhow to turn things in one’s favour.

(Translated by the author with Ciaran O’ Driscoll)


425

12. MARIBORSKI PESNIŠKI TURNIR

(2012)12 izbranih pesmi/avtorjev,

nominiranih za viteza/vitezinjo poezije 2012:

Tomaž Šalamun / Zdravko Kokanović – KokiLidija Brezavšek / Rok Horžen / Andrejka Jereb

Alenka Jovanovski / Vida Mokrin-Pauer Jadranka Matić Zupančič / Aleš Mustar

Breda Pugelj / Glorjana Veber / Iztok Vrenčur

Partnersko


426

12. mariborski Pesniški turnir (2012) / izbor pesmi 12 avtorjev

Tomaž Šalamun – zmagovalec strokovne žirije/vitez MPT 2012

Budistični piščanec

IDollar lifted, grmovje popackano.Vrtljiv slon si paše oči.Mož, a si mi kupil kavo?Aaaa! Ti si granitni pled.Nisem granitni pled.V vsakem zasneženem oknu je tunel.Sebičnež! Kruh nabada na vilicein dokler ne zgori ves senik, stojim tu.

IIŠimen! Vodo mi boš popil iz vodnjaka,risanka ima po sredi sabljo.Moj lift je v mangah.Žerjavica se je vila po temnih balističnih strelah.Že tretjič, že tretjič.Ni me pozdravila človeška ribica.


427


IIIMavrico sem najprej obrusil kot hlod in tudipotem me ni zadovoljila.Z mislijo pada sneg. Kamen se odpre.Ris diha. Pljuča plapolajo človeku.Zalivam rože in skrbim za psa.

IVNazaj s čolnom? A ne vidiš skale?S čekom sem si dvakrat zakril trebuh.V Weimarju so si dlani polagali nagola ramena.A si se spotikal?A si se res spotikal?Razumem vas, ovohavam vas in vasštemplam.Frača je bila rdeča (od gume)In belo rumena (od oguljene leske).


428


Zdravko Kokanović - Koki – zmagovalec občinstva MPT 2012

***

Kamni niso nikoli sami,razmetani na obrežju reke,okrog njih se vedno nekaj dogaja,družabno kažejo svoj obraz,izpovedujoč stoletja molka,začaranega z usedlinami apnenca,v sledi vraščenih sanj,zveni neresnično, kot bajka,vsega ni možno razumeti,moj čas je prekratek,njihov molk je iz veka vekov,včasih se jim vrana,jezna na kanjo,podela na glavo,niti takrat se ne ujezijo,dobrohotno čakajo na dež,da jim umije obraz,naličja nimajo,kakorkoli jih obrneš,vidiš drugo slikoin slišiš novo zgodbo.


429


Lidija Brezavšček

Mimo mene

V smešnem naselju med medeninastimi stavbamipod oboki zadnjega železnega mostučez izsušeno strugo iz razpokanega betonamed dvema v zemljo zabitima plastičnima slavolokomaje poleg preperele sintetične otroške rokavičkebrez strahu in z odločnostjo (velikokot je nezavarovana pesniška jezav določenem nepredvidljivem trenutku)pognal čisto navaden majhen bel zvonček.

Besni Stražarji kiča so ga spregledaliravno na zasluženem odmiralnem brejku so biliin nebesa so dovolilaponovni vsrk pesniškega subjektav enega od zavarovanih kotičkovki jih porozna kot sovedno vsebujejo in dobrohotno vsiljujejo.

Ne vem če sem pesniški subjekt(zato se odrekam odgovornosti za vznik cvetlicein jo valim na močno čebulico).

Tudi ne vem kaj naj z zvončkom.

Važno je, da bo gotovo spet pomlad.Gotovo bo.Gotovo.


430


Rok Horžen

Kri ni voda

Moj bratranec matematikima urejeno življenje.Me veseli.

Razlika med njimin mano je (tudi) ta,da ima onže po definicijiskoraj čisto vedno prav.

Jaz sem študiral praktično umetnostin moja funkcija življenjaje v večini neuporabna.

Ko se redko srečava,se smejevaob pivu.On je nekje zgrešil,jaz pa sem bil blizu.


431


Andrejka Jereb

Krhka si še

v trenutnem zastoju časa svav milosti kratkozvočnih akordovpod uklonom dobrohotnostije prostor nizek in malo ga je

prepletava misli in kodrava verzevijugava skozi zanke pomenovje lahko vsaka beseda pesemme vprašašti, ki si krhkapod težo slovarjev

prisluhneva zvenutemu daru besedmorda bo odmevalv neizrečenih okruškihse spustil vse do dotikov srcamorda bo čopič čistih potezkdo vese bo silen in razposajenzarisal v podobe najinih delse bo nakapal v neko dvojinoali vtisnil v kamen


432


Alenka Jovanovski

Kraljevska partija pingponga

Bilo je nekoč: hip hip hip – strašen trik.In kako se je pri tem obnašala La Liberté?Komajda je shodila, že je zanihala s silikonskimi dojkami.Komaj so zavihrale zastave, že so gorele barikade.Vodila je in poljubljala ljudstvo,francosko in strastno, predvsem zelo filmično.Ženske so omedlevale, moškim je v trenutku prišlospoznanje o smislu. Prihajalo jim je v valovih,prenos je bil vzburljiv. Neron je imperij zamenjalza tri konjske dlake nesmrtnosti,pet bakrenih novčičevje podaril arabskim mladeničem,naj se najejo, naj se napijejo, naj se razdelijo.Peroksidne sirene so pele o življenju na črni zemljici:good guys, bad guys, good guys, bad guys.

In kaj je storila La Liberté? Eksplodirala jedojke v prah, ga zapakirala v vrečkoin rekla učencem: razpečujte moje telo kot resnico;jejte in pijte ga v moj sveti spomin,izklicujte oko za oko, črno za belo, diamante za kamne,vedno in samo by the book.Sirene so pele o slavi Ahajcev, o pogumu Trojancev,vsi so goreli z visokim, pogoltnim plamenom.Kamere so komentirale, kamere so molile:good guys, bad guys, good guys, bad guys.Na koncu so jim vsi šli enako v slast,popoprani in pocukrani, zmečkani in zbrisani.


433


In Odisej, glej ga s pisalom ob volilnem lističu,naj obkroži Guiness ali Laško po znižani ceni,naj v loku obkroži sirene in kamere,naj obkroži skalnato Itako in koplje v globino? Kaj je torej storila La Liberté, ko je vodila ljudstvo?Po modelu tretje dojke Katarine dež Medicije naredila množico histoires in affaires,dišale so sveže kot gensko predelane žemlje,bile so krvave in zlate, alkoholizirane in depilirane,ličilo se je cedilo kot dramaturgija velikega petka,one pa so prepevale o življenju na črni zemljici:o kom, proti kom, na kom, dot.com.Kopičenje mestnikov kaže, da je mesto izbrisano,La Liberté zdaj prekriva ground zero in oglašujez desetprocentim profitom:good guys, bad guys, good guys, bad guys.A kjer ni zemljice, ni več kraljice.In vsaka partija se enkrat razkrije.


434


Vida Mokrin-Pauer

Moja mala bobnarka,ki se sliši do neba

Kadar jo, lepotico,piči,

ljubezen iz nje plane,me nenadoma objame

in mi na nasmejano licekot bombo petardo

počipoljubček občudujoče resnice.

Jaz od zvočnega udarca, od grozovite bolečineodskočim,

a čim spet k sebi pridem,itak,

da beeeeeesno zatuuuuuulimkot, in saj tudi sem, ranjena žival:

neeeeeeeeeeeee, MAMA, neeeeeeeeeeeee,mi BOBNIČ bo počil,

proooooooooooooosim te,drugič vsaj malo obrzdaj se!!!!!!!

A onanedolžno kot tele

debelčkano bulji vamein me v zibko nasmeha ujame:

Vedi, da si še mlada in zdravain čarovnica pesnica prava,

itak da boš še vsakič prestala,da imam te, nebeška moja, rada.


435


Jadranka Matić Zupančič Fotografija

Vrv, vrv, vrvv nezavednembombaš Anton Podbevšekprasketa v zanki.

Lepo sploščena melodijazmrznjene Krkevsrka vasevsa telesa mrtvih rib.

Kaj bi s to svetlobohinavske Himalaje?

Kličem seiz mrtvega dialogaskritih ozelenelih šanc.

Čez lakoto alpskega gorovjaplavam globljev divjo večnost.

Vse prestolnice poezijeustoličenena nepravi strani.

Postanem tretje okopotepuške mačketoliko tujega jev lastnem znanju.


436


Vseeno kričimz zmrznjenim glasomgloboko v krvi.

Moje mestovzhajaražarjenonad gorjanskimi previsidigitalnih globin.


437


Aleš Mustar

Cunami?Za Teruhisija (20. 4. 2011–10. 9. 2011)

Po dolgem času mi japonski prijatelj odgovori na elektronsko sporočilo.Zadeva: Re: Kako si? Kako ste?Zapoznel odgovor je kratek in jedrnat.Poleg rojstnega datuma njegovega drugorojenca je nedvoumno zapisan tudi datum smrti.Cunami? pomislim inokrog mojega srca se začnejo ovijati trakovi s posnetki televizijskih kamer,ki so beležile naravno katastrofo.V množici porušenih hiš, avtomobilov, trupel odraslih, dreves,ki jih nosi deroča voda, iščem drobno telesce,a ga ne najdem.Sevanje? pomislim, ko s cmokom v grlu,usmerim pogled proti besedam v naslednjem odstavku.Ne, kirurškemu nožu, ki je skušal rešiti njegovo drobno srce je spodletelo.Cmok v grlu postaja balvan in ob misli, da bo treba odgovoriti,me spreletava srh.Refluksni ezofagitis,mi še nikoli ni tako nagajal.Le kako so ga pokopali?Pri nas so včasih otroke pokopavali v belih krstah,zdaj malodane vsi končajo kot črni pepel.Re: Re:Ne najdem besed.Huje je kot posedati pred nepopisanim listom papirjain biti boj z navdihom.Pesnik v meni kot pravi veliki brat prepoveduje vsak klišejski stavek.Na Pediatrični kliniki v Ljubljani novinarji zganjajo kraval zaradi nekegaizraelskega srčnega kirurga,višine honorarjev, lastni interesi …


438


O bog, kako boren je včasih besedni zaklad novinarjev,nedvomno pa si zaslužijo oskarja za izvrstno filmsko igro.Žal, bodo starši obolelih otrok za vedno ostali samo naturščiki.Kot pesnik obmolknem,kot človek onemim.Hudič naj vzame (avto)poetiko!I am so sorry, îmi pare râu,Toshi, res mi je žal.Moje iskreno sožalje, iskreno, iskreno, iskreno …Tudi slednje je eno od merilza vrednotenje poezije.


439


Breda Pugelj

Obisk

S cvetočih travnikovzašel je čmrljpo sončnem žarkuskozi okno v sobo.Zdrzne se.Vse je belo.Belo.Hladno.Zimsko.Golo.Stene kot mrzle skale.Postelja kot kup snega.V njej – bel starec.Blede oči so okovane z ledom.Čmrlj brenči, prestrašen kroži.Belina ga duši.Na beli miziknjiga kakor pisan cvet.Čmrlj se zateče nanjo –zdrsne z gladke ploskve.Starec se nasmehne.Čmrlj najde okno.Odbrenči v življenje.

Zvečer se beli starec še smehlja.»Sestra, danes sem imel tudi jaz obisk.«


440


Glorjana Veber

V bližini nedolžnosti

Ženska v nebesih se ljubi s smrekoin jaz se moram vsak dan izprazniti v pesem četudi samo v mislihoditi domov me nič ne stane ko odprem vrata se ona ljubi in jaz igram tenisghandi stalin kennedy mao tito dolar eurodokler je bila gladina mirna jih nisem zaznalavržem žogico in jezero vzvalovighandijev stalin kennediyev mao titov dolar in eurojaz pa vem da ni časa videla sem kako ga niVčeraj sem cel dan prestavljala stoleda mamin novi partner ne bi sedel na očetov stoltoda tal ne moreš prestavitina računalniku mi vedno preskakujejo črke irak iran ne vembarva kokakole me spomni na zemljo na kateri živijo indijancideli japonske in azije so bili včasih prekriti z listnatim gozdomne vem morda se nisem ljubila samo s smrekov dnevni sobi imamo tablo z magnetnimi črkamibratova triletna hčerka izabela še ne zna povezati besedBBC WTO GDP EU IMF UK US in jaz moram nabijati tenisP O E Z I J in izabela raste

in zjutraj slišim poročila četudi so prižgani samo škorci na vejahin ker nekdo noče počakati na sneg pospreja smrekoa tista ženska se še vedno ljubi tako kot jaz še vedno igram ta tenisko sem osamljena se zmotim na mesto osama v google vtipkam besedo osamoprvi zadetek je osamosvojitev slovenijeponovim vajo z žogico osama in zadanem bin Ladnanajdem rešitev in se prebijem do korena osaml za osamljenostmreža mi nastavi stavek osamljenost ima tisoč obrazovjaz pa vem da ni spomina vedno več se moram spominjati


441


in spet igram tenis in spet se ljubim in igram tenis in ljubim smrekov tenis

irakova evropa antlantidova amerika kitajska hrvaškaizabelina bela tabla in izabelin otroški smeh

in enkrat bo prišla v puberteto kot je prišel bushin na tržnici me bodo vprašali imate raje jabolka ali hruške?in iz pipe mi bo tekla enaka voda ko bom gledala svetovno prvenstvo v nogometuali stala na grobu – vsaka epizoda je performans zaseda ostanem fit moram vsak dan nabijati tenisin ko je Kim Il Sung obiskal Slovenijo so severnokorejski časopisi poročalikako ga je v Ljubljani pričakalo več kot milijon ljudije bila to ranljiva vrsta neopredeljena vrsta prizadeta vrsta redka vrstapremalo znana vrsta je bila to izumrla vrsta je bil to afriški črni nosorogkozorog s pirenejev leopard z zanizibarja zlata krastača nizozemski metuljres ne vem danes ni vstopnine v muzejihdanes sestavlja izabela puzle s smrkci in gargamelomverjetno bi znala sestaviti tudi sliko spečega preroka Edgarja Caycejakaj pa sestavljanko iz črne luknje? kdo bi jo naredil? slišim lajati psa?res že štiri dni nisem pomila posode?

Brat je rekel izabeli da v mamini sobi spi božičekzdaj vsako jutro trka na vrata spalnice dobila bo čokoladoin jaz bom lahko igrala tenis košarko monopoliin morda bo letos zapadel sneg ravno takratko bo mama na mesto na potico posula sladkor na posprejano smrekoin se bo s smreko ljubil tudi moški njegovi copati draga obleka otroci obesek za ključein jezero za njihovim oknom bo valovaloin nekdo ki bi lahko bil prodajalec bo vrgel mrežasto žogicoin žogica bo drsela in zrak se bo umikal v milni mehurček - napihnila ga bo izabela


442


ne sprašuj me o koncuko se ljubim z moškim mi pesem vzame nedolžnostjaz pa vem da ni časa videla sem kako ga nida ni spomina ko se moram vedno več spominjatida ni nedolžnosti ker na mesto nje raste smreka


443


Iztok Vrenčur

Kadar ljubljena odhaja na tropski drugi konec sveta

kadar ljubljena odhaja na tropski drugi konec svetapravi da gre za dalj časa, dogodke se bo trudila zlagati po svojedomače mesto ostaja za njo, brezbrižno ter hladnogolobi še vedno stradajo ter stikajo za hranoko zlaga reči v potovalko, lebdi vsaj centimeter nad tlemipisanih oblekic ima malo, pravi da jih bo kupila v Riutemnorjave kodre nosi spuščene za mene,hoče da mi ostane v spominu takšna kot je, svobodna in lepadve uri pred letom sva še v postelji, solze lepijo najino kožomidva sva eno, glejte kako se bova ločilačez mesto in čez sivo predmestje jo peljem do letališčakaj ji naj podarim v slovo preden reče čao in se obrne stranlahko bi ji dal rožo, toda odtrgana roža je čudna rečletališče pa ni kraj za rože, morda samo za odvržene rožeše imava čas, popijeva pivo v dragem baru, nato še enov smehu se spominjava, kako sva se spoznala pijanalahko bi ji dal obljubo, a obljuba je težko darilo za na pottesno se drživa za roko, ko jo spremljam na rep kolone ljudilahko bi ji rekel, ljubezen je zlo, ker ne razume ločitverekel bi ji tudi letala so zlo, ker ne spoštujejo razdaljzdaj je ljubljena na tropskem drugem koncu svetana glavi ima slamnik, med prsti na nogah mivko, v roki drži močan koktejlpiše da je tam pasje vroče medtem ko mi tu zmrzujemoto sicer ni res, pri nas se zima topi, snega ni in ga noče bitisamo svet je žalosten, plast za plastjo se lušči ter počasi izginjaljudje pa se ločujejo in še korak dlje se razidejo za vedno



445

Muzagetov pegazLirikonfestova epeketánja 2012

LIRIKONOVA GALERIJA (7)v tej izdaji mednarodne revije za poezijo

Ivana Matošević(1981)

fotografije


446

Rp. Lirikon21 izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, Mestne občine Velenje in pokroviteljev Mednarodnega Lirikonfesta Velenje. Cena te številke v prosti prodaji: 12 evrov. Letna prednaročnina za dve izdaji: 21 evrov.

Ob izidu dobijo avtorji in prevajalci 2 izvoda. Imetniki Lirikonfestovega abonmaja Odpiram knjigo, slovenske splošnoizobraževalne knjižnice, ki so gostiteljice Lirikon(fest)ovih degustacij (epeketanj 2012), pokrovitelji in partnerji UVKF prejmejo promocijske izvode.

© Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF), 2012® Rp. Lirikon21 in Akademija Poetična Slovenija sta zaščiteni blagovni znamki UVKF.

V Lirikonovi galeriji v tej izdaji revije razstavlja Ivana Matoševič.

Dokumentarne fotografije so iz arhiva UVKF.


447

ISSN 1855–0207 Rp. Lirikon21 je izhodiščno, kontinuirano in specializirano nadaljevanje revije Poetikon, ki je za-čela izhajati 2005 pri Ustanovi Velenjska knjižna fundacija (UVKF). Od III. letnika (2007) oz. od 11. številke dalje je prvotna in nespremenjena izdajateljica UVKF zaradi vzporedne vzpostavitve Novega Poetikona v Ljubljani, vpisanega v razvid medijev z enakim poimenovanjem (Novi Poe-tikon), vendar izhajajočega v drugem okolju/pri drugem izdajatelju, spremenila ime revije in od letnika III/2007 ter z novim ISSN nadaljuje njeno štetje (vključno s predhodnico). Rp./Lirikon21Mednarodna revija za poezijo XXI. st. in Lirikonfestove zadeve Letnik VIII / Leto 2012 / Št. 38

Ustanovitelj, izdajatelj in založnik revije UVKF – Ustanova Velenjska knjižna fundacijaZanjo Ivo Stropnik, glavni in odgovorni urednik

Uredniški sosvet (2012)Zoran Pevec, Klara Pavšer, Barbara Sermek, Marlena Gruda, Amans Nesciri

Mednarodni sosvet Pretnarjevi nagrajenci – ambasadorji slovenske književnosti in jezika po svetu; dobitniki prevajalskega priznanja lirikonov zlat; sodelavci mednarodne književniško-preva-jalske rezidence v Velenju ter Lirikonfesta

Redakcija Velenika-Lektoriks

Zasnova CGP Velenika & Akta Design

Postavitev/oblikovanje te izdaje SeK

Tisk SLO / 250

Uredništvo, naročila in prodaja UVKF – Ustanova Velenjska knjižna fundacija (Rp. Lirikon21 / Kabinet mednarodne književniško-prevajalske rezidence)Stari trg 26, 3320 Velenje / [email protected] / [email protected] Tel.: (03) 5870 920 / www.lirikonfest.si



Documents

ISSN 1855-0207 VIII • 2012 • 38 - UVKFuvkf.si/file/repository/F81A_02_RpLirikon21_38_2012_2.pdf403 Marko Elsner Grošelj 404 Stanka Hrastelj 405 Petra Kolmančič 406 Simona Kopinšek