42
1 Univerza na Primorskem Fakulteta za management Dr. Cene Bavec Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija organizacije (nelektorirana delovna verzija) Koper, marec 2004

Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

  • Upload
    vumien

  • View
    227

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

1

Univerza na Primorskem Fakulteta za management Dr. Cene Bavec

Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija organizacije (nelektorirana delovna verzija)

Koper, marec 2004

Page 2: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

2

1. UVOD ..................................................................................................3

1.1 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV ..................................................3 Organizacijske vede ........................................................................3 Organizacija in organiziranost ......................................................4 Osnovni tipi organiziranih združb ................................................6 Združba ljudi in njihovi cilji..........................................................6 Delitev dela in specializacija..........................................................8 Organizacijska struktura ...............................................................8

2 OSNOVE ORGANIZACIJSKIH VED .............................................9 2.1 KRATEK POGLED V ZGODOVINO.......................................................9

Predindustrijske organizacije.........................................................9 Industrijska revolucija .................................................................10

2.2 KLASIČNA TEORIJA ORGANIZACIJE................................................11 Znanstveni management (Taylor)................................................12 Upravna ali administrativna šola (Fayol) .................................14 Birokratski model (Weber)............................................................14 Sodoben pogled na klasično teorijo organizacije.........................17 Zaton izrazito mehanističnih organizacij....................................18 Nekaj utrinkov iz zgodovine industrijske družbe........................19

2.3 MEGATRENDI, KI SPODBUJAJO NOVE ORGANIZACIJSKE OBLIKE....21 Vpliv informacijskih in komunikacijskih tehnologij...................21 Prilagodljivost organizacije..........................................................23 Prehod iz industrijske v informacijsko družbo............................24 Digitalna ekonomija .....................................................................25 Osnove elektronskega poslovanja .................................................27 Elektronske identifikacije (podpisi) .............................................28

2.4 ORGANSKE ORGANIZACIJSKE OBLIKE............................................28 Rojstvo organskih organizacijskih oblik......................................29 Adhokracija (Mintzberg)...............................................................30 Mrežne organizacije ......................................................................36 Virtualne organizacije ..................................................................39

LITERATURA......................................................................................39

Page 3: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

3

1. UVOD

1.1 Opredelitev osnovnih pojmov

Organizacijske vede Preden začnemo s študijem organiziranosti, to je ožjega področja organizacijskih ved, poskusimo odgovoriti na vprašanje: »Zakaj je študij organizacije pomemben in kakšna organizacijska znanja potrebuje sodoben manager?«. Prvi del odgovora si bomo sposodili kar pri znanem ameriškem profesorju in avtorju knjig o organizaciji (Hall, 1999):

»Organizacije so ena najbolj vidnih sestavin sodobne družbe. Obdajajo nas, kjerkoli se nahajamo. Rodimo se v njih, in v njih tudi umremo. Enostavno jim ne moremo ubežati. Neizbežne so tako kot smrt in davki.«

Vsa človeška dejavnost je tako ali drugače organizirana. Kamorkoli stopimo, se srečamo z organiziranimi skupinami ljudmi, ali z njihovimi izdelki in storitvami. Od tega, da stopimo na avtobus, ki je v lasti nekega prevozniškega podjetja, do tega da gremo na kosilo v restavracijo, ki na organiziran način pripravlja in ponuja hrano. Podobno je z bankami, zavarovalniškimi sistemi in državno upravo, da ne naštevamo naprej. Vse to so organizirani segmenti človeške družbe, ki predstavljajo temelj naše civilizacije. Celo definicija demokracije zveni zelo organizacijsko, ko predpostavljamo, da mora imeti vsaka demokratična družba voljene predstavnike ljudstva organizirane v parlamentu, svojo vlado, organizacijsko neodvisen pravosodni sistem ter organizirano civilno družbo.

Naša prepletenost z različnimi organizacijami je zadosten razlog, da se začnemo spraševati o njihovem ustroju in delovanju. To lahko počnemo z različnih zornih kotov, od sociološkega, psihološkega, tehnološkega, da ne naštevamo dalje. Vse je odvisno od tega, kaj v organizaciji nas zanima. Očitno so organizacije dovolj kompleksni in zahtevni sistemi, da vsak tak pogled zahteva posebna znanja in metodologije proučevanja.

V tem učbeniku se ne spuščamo na vsa področja organizacijskih ved, saj nas bo zanimal predvsem ustroj podjetij in manj njihovo poslovno delovanje. Seveda pa je ustroj organizacije povezan z njenim delovanjem, zato se pri proučevanju organizacije ne bomo mogli vedno omejiti samo na naše ožje področje, to je pravila in strukture. Upoštevati bomo morali tudi pripadnike organizacije.

Page 4: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

4

Intuitivno razumevanje in sprejemanje organizacije je sestavni del človekovega dojemanja sveta, saj smo skozi evolucijo razvili način obnašanja in medsebojnih odnosov, ki nam omogočajo, da živimo in delamo v skupinah. Zato ima vsak od nas različne poglede na to, kaj je dobra in kaj slaba organizacija, v kakšni organizaciji bi želel delati in v kakšni ne. Za posameznika je najpomembnejša in najbližja organizacija, v kateri smo zaposleni, v kateri delamo in si v njej zagotavljamo finančno in pogosto tudi socialno osnovo za svoje življenje. V njej preživimo velik del svojega življenja in vanjo vlagamo svoje delo, znanje in kreativnost. Zato nam ni vseeno, kakšna je taka organizacija in kaj nam omogoča. To je tudi razlog, da na organizacije gledamo z zelo osebnega in čustvenega zornega kota, s tem pa pogosto izgubljamo objektivnost.

Ravno zaradi subjektivnega odnosa do organizacije je še posebej pomembno, da spoznamo zakonitosti in merila, ki veljajo v dobro organiziranih sistemih. Nekoliko poenostavljeno rečeno, managerji morajo poznati tako teoretične kot aplikativne osnove organizacijskih ved.

Teorija organizacije se ukvarja z razumevanjem in načrtovanjem struktur organiziranosti, procesov in tudi sistemov, ki omogočajo združbi, da na učinkovit način dosega svoje cilje. Na osnovi proučevanj konkretnih organizacij v praksi, so raziskovalci in managerji razvili določena pravila, ki pomagajo managerjem, da čimbolj učinkovito organizirajo svoja podjetja. Ker pa so človeške družbe izjemno zapleteni organizmi, je teorija organizacije zelo nestrukturirana veda, ki se ne more primerjati z naravoslovnimi teorijami, ki temeljijo na skoraj popolni objektivnosti. Postulatov teorije organizacije ne moremo dokazati drugače, kot s posrednimi, večinoma statističnimi argumenti, ki jih skoraj vedno lahko interpretiramo na različne načine. Zato s vrsto različnih organizacijskih šol (teorij), ki se v določenih elementih bistveno razlikujejo, ali si celo nasprotujejo. To seveda v ničemer ne zmanjšuje pomena njenih izsledkov, pomeni le to, da lahko določen problem vedno rešujemo na več različnih načinov.

Organizacija in organiziranost Različne definicije organizacije se razlikujejo predvsem po tem, kako široko obravnavajo organizacijo in kaj vanjo vključujejo. Za nekatere je organizacija sinonim za organiziranost, to le množico pravil (in predpisov, ki opredeljujejo naloge in pristojnosti posameznikov v neki združbi, za druge pa je organizacija kar združba sama. Prvi v pojem organizacije ne vključujejo samih pripadnikov združbe, saj govorijo le o pravilih, drugi pa obravnavajo tudi pripadnike združbe in vključujejo vso kompleksnost medčloveških odnosov.

Page 5: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

5

Ko bomo proučevali le organizacijsko strukturo ter delitev dela in pristojnosti, potem nas posamezni pripadniki združbe s svojimi lastnostmi ne bodo zanimali in jih v naši obravnavi lahko izpustimo. Če pa nas bo zanimalo obnašanje združbe v določenih okoliščinah, potem ne bo šlo brez obravnavanja ljudi in njihovih značilnosti, sposobnosti, njihovega kulturnega okolja in podobno. V tem učbeniku bomo uporabljali oba pogleda na organizacijo, vendar nam to ne bo povzročalo problemov, saj bo iz samega konteksta vidno, kateri vidik imamo v mislih.

Zadrego v zvezi z definicijo organizacije najbolje ponazarjajo jezikovni slovarji, saj ima na primer beseda organizacija v slovenščini vsaj dva sinonima1:

1. organizacija lahko pomeni podjetje ali katerokoli urejeno združbo ljudi in je v bistvu sinonim za institucijo ali ustanovo (če bomo želeli ta pomen besede organizacija v tem učbeniku nedvoumno poudariti, bomo namesto izraza "organizacija" raje uporabili izraze, kot so skupina, združba, podjetje, korporacija in podobno);

2. drugi pomen besede organizacija pa je tisti, ki pomeni določen ustroj ali urejenost v združbi, to je pojmovanje organizacije kot že vzpostavljene in delujoče strukture in spremljajočih procesov, ki omogočajo njeno usklajeno delovanje (v tem učbeniku bomo v tem pomenu v večini primerov uporabljali izraz organiziranost).

Zanimivo je razmisliti o tem, zakaj ima beseda organizacija toliko sinonimov 2 . V vsakdanjem pogovoru povsem zamenjujemo besedi organizacija kot združba in organizacija kot organiziranost, kar napeljuje na to, da je po naših izkušnjah vsaka človeška združba tudi organizirana. Ne da bi se spuščali v sociološke ali celo evolucijske teorije, je očitno, da se ljudje vedno organizirajo, pa naj bo to zavestno ali podzavestno,. Kadarkoli se na enem mestu zbere skupina ljudi, ki morajo biti določen čas skupaj in imajo vsaj minimalne skupne cilje, se povsem podzavestno organizirajo, čeprav na zelo enostaven ali prvinski način. Vendar nas v nadaljevanju tak način spontanega organiziranja ne bo zanimal. Predmet našega proučevanja bo zavestna in po vseh razpoložljivih kriterijih tudi optimalna organiziranost določene združbe ali podjetja.

1 Organizacija: 1./ subjekt, skupnost ljudi lahko tudi en sam?! z določenim skupnim ciljem, programom; 2./ glagolnik od organizirati: a./ prireditev, ljudi za delo, snov za knjigo ipd.; b./ ureditev, značilnost, stanje organiziranega npr. organizacija podjetja je slaba ipd.;

2 V angleškem jeziku je sinonimov celo sedem.

Page 6: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

6

Osnovni tipi organiziranih združb Ko smo že pri osnovnih definicijah, poglejmo še eno, ki govori o tem, kako strogo je organizirana določena združba Ena od splošno sprejetih definicij (Marschak in Radner, 1972) razlikuje štiri ravni organiziranih združb:

1. povsem neorganizirana združba je skupina posameznikov, kjer vsak posameznik zastopa svoj interes in se ne usklajuje z drugimi (večina avtorjev s področja organizacije tako združbo sploh nima za organizirano in jo v svojih modelih ali teorijah sploh ne obravnava, saj skupina posameznikov nima skupnih ciljev);

2. naslednja raven je koalicija, kjer ima vsak član koalicije svoj interes, vendar se zavedajo skupnega cilja, zato je njihova dejavnost podrejena obema ciljema hkrati (tako organizirane združbe so značilne za politiko in tudi določene gospodarske grupacije, kot so npr. “keiretsu”);

3. tesneje organizirana združba je ustanova ali podjetje, kjer je cilj pripisan celotni združbi, neodvisno od ciljev posameznikov, vendar ob dejstvu, da imajo posamezniki še vedno svoje osebne cilje (to je najbolj običajen primer v gospodarskih družbah, ki vedno nihajo med cilji združbe in posameznikov);

4. najtesnejša organizacijska oblika je zveza, kjer so cilji posameznikov popolnoma podrejeni nekemu zunanjemu cilju, zato v teoriji sploh ne prihaja do konflikta interesov (teoretično je to npr. državna uprava, vojska, v ekstremni obliki pa so to vsi totalitarni politični sistemi).

Za teorijo poslovnih organizacij so pomembne le druga in tretja organizacijska oblika, s poudarkom na ustanovah in podjetjih. Tudi ta učbenik obravnava predvsem tretjo vrsto (ustanove in podjetja), čeprav v sodobni poslovni praksi pridobiva na pomenu tudi organiziranost na ravni koalicij.

Združba ljudi in njihovi cilji V tem razdelku bomo na rasti namišljene organizacije postopoma vpeljali osnovne koncepte, ki jih bomo v naslednjih poglavjih sistematično opredelili v skladu z veljavnimi metodologijami, na katerih sloni sodobna veda o organizaciji. Tak pristop je lahko metodološko pomanjkljiv, vendar je učinkovita metoda, ki nas na razumljiv način opozori na osnovne zakonitosti, ki veljajo v organizaciji. Kasneje se bomo na sistematičen način seznanili tudi z najpomembnejšimi izsledki sodobne teorije organizacij.

Začnimo s skupino ljudi, ki se je odločila, da se združi v neko združbo. Najprej se postavi vprašanje, zakaj bi se posamezniki sploh

Page 7: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

7

združevali? Racionalen razlog je lahko ta, da je vsak posameznik ocenil, da sam ne zmore doseči določenih ciljev, ali pa da bi to zahtevalo od njega nesorazmerno velik napor. Seveda obstajajo še drugi razlogi za različne združbe, predvsem take, ki ne slonijo na prostovoljnem združevanju, vendar jih pri našem predmetu ne bomo obravnavali. Osredotočili se bomo na gospodarske in upravne združbe, ki so po definiciji prostovoljne združbe z jasno opredeljenimi skupnimi cilji.

Nekoč je bil osnovni cilj človeških skupin predvsem preživetje. Danes so zahteve posameznikov veliko večje in raznolike, zato so tudi cilji zahtevnejši. Posameznik npr. ne more sam izdelovati avtomobilov, ali graditi velikih mostov, to lahko stori samo skupina ljudi. Kot posamezniki živimo v visoko organizirani in izjemno kompleksni družbi, ki je razvila izjemno zapletene organizacijske podsisteme, kot so državna uprava, zdravstvo, šolstvo, banke, prometna infrastruktura in podobno. Celotna človeška civilizacija sloni na združevanju ljudi v take ali drugačne združbe, ki imajo določene skupne interese in cilje.

Vprašanje je, ali ima posameznik, ki se pridruži neki združbi, iste cilje, kot jih ima združba. Ali ni njegov cilj le izrabiti ostale, da pride do zaslužka, veljave ali kakšne druge koristi? Ali ga sploh zanima, kakšne izdelke ali storitve nudi združba, v kateri je zaposlen? Odgovor je lahko zelo preprost, lahko pa je zelo zapleten. Idealistično gledano je skupni cilj delavcev, managerjev in lastnikov podjetij njihova poslovna uspešnost, ki se odraža v dodani vrednosti in dobičku. Na koncu dobi vsak posameznik določeno nagrado. Proizvodi in storitve, ki jih trži združba, so večinoma le sredstvo za dosego tega cilja, to je dohodka, ki omogoča življenje v sodobni civilizaciji.

Seveda pa je to le ena plat medalje, saj so človeški cilji nekaj zelo osebnega in se razlikujejo od posameznika do posameznika. Tudi cilji lastnikov podjetja, managerjev in delavcev so le redko povsem enaki. Vse skupaj pa se dodatno zaplete zato, ker imajo posamezniki več različnih ciljev, in jih s časom tudi spreminjajo. Ker bomo o tej temi kasneje podrobneje govorili, je dovolj, da se zavedamo dejstva, da so si cilji posameznikov v združbi le do neke mere enotni, vsak posameznik pa ima še svoje osebne cilje, ki se ne ujemajo nujno tudi s cilji združbe. Zato je ugotovitev, da imajo posamezniki v organizirani združbi skupne cilje, le močno idealizirana slika realnosti.

Intuitivno se nam zdi, da so bolj učinkovite tiste organizacije katerih pripadniki imajo enake cilje. To nas, na primer, uči zgodovina, ki kaže, da so se pogosto manjše skupine ljudi zelo uspešno soočale z večjimi skupinami, ker so bili njihovi pripadniki pripravljeni storiti vse za skupne cilje. Na tako bojevite in monolitne organizacije v poslovnem svetu le redko naletimo, zato izhajamo iz predpostavke, da

Page 8: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

8

se cilji organizacije in posameznikov nikoli povsem ne prekrivajo. Naloga managementa je, da te cilje na razumen in učinkovit način uskladi.

Delitev dela in specializacija Naslednje pomembno vprašanje je: “Zakaj se določena združba ljudi sploh organizira in kaj to sploh pomeni?” Skupina ljudi, ki sestavlja združbo s skupnimi cilji, si mora na nek način razdeliti delo. Če si dela ne bi razdelili, združba sploh ne bi delovala, ali pa bi bila njena učinkovitost tako majhna, da ne bi mogla dosegati skupnih ciljev. Vsak pripadnik združbe torej opravlja določeno delo, ki je soodvisno od dela ostalih pripadnikov.

Delitev dela pa potegne za seboj vrsto problemov od specializacije posameznih pripadnikov združbe do usklajevanja med seboj soodvisnih aktivnosti. Človeške združbe so praviloma tako zahtevne, da vsako delo praviloma zahteva posebna znanja in se je potrebno zanj posebej usposabljati. To se odraža že v sodobnem šolskem sistemu, ko se posameznik velik del svojega življenja uči, da bo opravljal določen poklic, to je določene aktivnosti v taki ali drugačni združbi. Učenje je le priprava na to, da bo kasneje posameznih v organizaciji sprejel neke obveznosti in opravljal določena dela.

Organizacijska struktura Organizacijska struktura je razmeroma enostaven in intuitivno razumljiv koncept, ki ima tri funkcije:

1. Najpomembnejša funkcija organizacijskih struktur je učinkovito doseganje ciljev organizacije (združbe).

2. Organizacijske strukture zagotavljajo, da se posameznik podreja skupnim ciljem in ne obratno.

3. Organizacijske strukture tudi določajo kaj se kje dela in kje se odloča3.

Organizacijska struktura ponazarja notranji ustroj združbe in sloni na formalnem sistemu razčlenitve in razporeditve nalog, ki je v naprej dogovorjen. Kasneje bomo videli, da se v vsaki organizaciji vzpostavljajo tudi neformalne strukture, ki niso v naprej načrtovane in so posledica medsebojnih odnosov pripadnikov združbe.

3 Ko povezujemo organizacijske strukture z odločanjem vedno mislimo na to, kje se odloča in ne kako se odloča. Način odločanja in odločitveni kriteriji niso predmet organizacijskih teorij.

Page 9: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

9

2 OSNOVE ORGANIZACIJSKIH VED

2.1 Kratek pogled v zgodovino

Predindustrijske organizacije Najpreprostejše organizacijske oblike so se rodile skupaj s človeštvom, saj so naši predniki vedno živeli v skupinah, ki so bile na nek način organizirane. Vendar je to obdobje predmet antropološkega proučevanja in ne sodobne teorije organizacije. Naše zanimanje za organizacijo sega do začetka pisne zgodovine, ko so nastale večje plemenske in državne skupnosti. Vrsta zgodovinskih dokumentov, od Gilgameša do Svetega pisma, nam daje vpogled tudi v organizacijo in delovanje tedanjih družb. Z današnjega zornega kota so bile te organizacije preproste in arhaične, čeprav so pisni viri iz antičnega obdobja že pravi učbeniki organizacije in so še vedno predmet strokovnega zanimanja.

Prvi veliki organizacijski sistemi so se pojavili v Egiptu kot državni monopoli za izgradnjo namakalnih sistemov in seveda pri graditvi piramid, ki so brez dvoma izjemen organizacijski dosežek. Zanimivo je, da so se Egipčani prvi zavedli pomena nadzorne funkcije v organizaciji. Med vrhunskimi organizacijskimi dosežki moramo omeniti vojaško organizacijo Aleksandra Velikega in seveda celotno antično Grčijo. Sokrat je že razpravljal o vodenju, Platon pa o delitvi dela in specializaciji. Tudi Rimsko cesarstvo je doseglo popolno prevlado v svojem času predvsem z izjemno organizacijo države in še posebej vojske.

Zahodnjaški pogled na zgodovino organizacije dela veliko krivico drugim civilizacijam, posebej kitajski, ki so bile izjemno dobro organizirane tudi po današnjih standardih. Vendar se namenoma zadržujemo v kulturno-zgodovinskem svetu zahodne civilizacije, ki je kasneje sprožila industrijsko revolucijo in s tem rojstvo sodobne organizacije, kot jo poznamo danes.

V srednjem veku je bila v zahodni civilizaciji skoraj edina globalna in zelo razvita organizacija Cerkev s svojim nadnacionalnim in naddržavnim statusom. Drugače pa je bil srednji vek z ekonomskega in tehnološkega zornega kota čas stagnacije in ni prinesel pomembnejših spoznanj niti na področju organizacije. Agrarna družba in obrtniška proizvodnja tudi nista potrebovali zahtevnejših organizacijskih oblik. Poslovna organizacijska logika srednjega veka je bila zelo preprosta. Vladajoči razred je imel delo in trgovino za nedostojno dejavnost, ki jo je prepuščal nižjim slojem, sam je

Page 10: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

10

postavljal in vzdrževal le družbena pravila. Ta pravila so opredeljevala vlogo vsakega posameznika in so bila zakon, ki so ga morali spoštovati brez ugovora. Poslovnih organizacij v današnjem smislu seveda niso poznali, saj ekonomski dobiček ni bil nikoli osnovni cilj, pravi dobiček se je pridobival predvsem z vojnami. Vojske so bile tudi najbolj organizirani segmenti družbe. Seveda je bilo tudi nekaj izjem, med katere štejemo Beneško republiko, ki je svojo moč gradila predvsem na ekonomski uspešnosti in temu primerni organiziranosti.

Industrijska revolucija Razumevanje organizacije v današnjem smislu sega šele v začetek industrijske revolucije in postopen propad fevdalnih sistemov. Lahko bi rekli, da je bilo to obdobje, ko se je pokazalo, da je do bogastva lažje priti s proizvodnjo in trgovino, kot pa z vojnami.

Začetki industrijske revolucije segajo v začetek 19. stoletja, ko so začele v Veliki Britaniji nastajati prve tovarne, ki so uporabljale parne stroje. Moderna industrija pa se je rodila šele ob koncu 19. stoletja z množično industrializacijo Zahodne Evrope in ZDA.

Prvi podjetniki pa so se srečevali s povsem novimi izzivi in problemi, ki jih sistemi, kot sta bila država ali vojska, nista imeli. Država in vojska sta lahko uveljavljali svojo voljo in svoje organizacijske koncepte s pozicije moči, predvsem z brezpogojnim ukazovanjem in celo grožnjo. Podjetniki si seveda tega niso mogel privoščiti, čeprav so to v začetku poskušali, zato so morali svojo organizacijo graditi na drugih motivih in konceptih.

V začetni fazi industrializacije so podjetniki intuitivno prevzeli centralizirano in avtokratsko organizacijo, ki je bila takrat edino znan organizacijski koncept. Vendar so že prvi začetki industrijske proizvodnje pokazali, da je bilo razumevanje organizacije v splošnem zelo primitivno in ni ustrezalo novim tehnološkim in socialnim izzivom industrijske revolucije.

Zanimivo je, da je bila v začetku industrializacije uspešnost podjetja veliko bolj odvisna od inovativnosti na področju proizvodnje in organizacije, kot pa od razpoložljivega kapitala. Večina svetovno znanih podjetij je nastala z razmeroma majhnimi kapitalskimi vlaganji. Kapital je postal prevladujoč faktor poslovnega uspeha šele v zreli dobi industrijske družbe 20. stoletja.

Page 11: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

11

Iz tega obdobja kaže omeniti Adama Smitha in njegovo delo Bogastvo narodov (Wealth of Nations4, 1776). Smith je zagovarjal ločevanje ekonomije in države, trgu pa je dal vlogo nevidne roke, ki zagotavlja naravno ravnotežje med viri in ponudbo. Smith je s svojim pogledom bistveno vplival na razvoj kapitalistične ekonomske misli in posredno posegel tudi v organizacijo države in gospodarstva. Tako je bila Evropa poznega 18. stoletja, posebej v protestantskih deželah, ne samo tehnološko ampak tudi miselno pripravljena na industrijsko revolucijo. V tem se je bistveno razlikovala od nekaterih drugih razmeroma razvitih neevropskih

držav, z izjemo ZDA, ki niso stopile na vlak industrijske revolucije in so s tem postopoma zgubili tudi politično moč. Edina pomembnejša izjema je Japonska, ki se je kljub izolacistični politiki ob koncu 19. stoletja vključila v tokove sodobnega industrijskega razvoja, kar se pozna še danes, saj predstavlja eno od tehnološko najbolj razvitih držav na svetu.

2.2 Klasična teorija organizacije Prvi raziskovalci organizacije so gledali na organizacijo kot na centraliziran sistem z izrazito mehanističnimi in predvidljivimi lastnostmi. Na tej paradigmi zasnovane hierarhične in birokratske organizacije so bile osnova za nastanek velikih gospodarskih in državnih sistemov. Taka organizacija je omogočila delovanje velikih združb na način, da je majhno število usposobljenih posameznikov lahko vodilo in nadziralo veliko število nizko usposobljenih in delovno priučenih delavcev. V tistih okoliščinah je bila to optimalna organizacijska oblika.

Tehnologija in na njej zasnovana industrializacija pa je prinesla s seboj nova ekonomska merila. Stroji so bistveno povečali produktivnost dela, z organizacijskega zornega kota pa so pomembni predvsem zato, ker so sprožili tekmo v velikosti in s tem zapletenosti organizacij. Zelo kmalu se je pokazalo, da so ekonomsko uspešnejša velika podjetja, saj se dobiček povečuje z obsegom proizvodnje.

K Knjigo v polnem besedilu lahko najdete na spletnem naslovu http://www.online-literature.com/adam_smith/wealth_nations/)

Adam Smith

1723-1790

Page 12: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

12

V nadaljevanju bomo povzeli samo nekaj najpomembnejših predstavnikov in šol klasične teorije organizacije 5 (v oklepaju so navedeni najbolj znani predstavniki posamezne šole):

• Znanstveni management (Taylor) • Upravna ali administrativna šola (Fayol)

• Birokratski model organiziranosti (Weber)

Klasični teoretiki so postavili temelje, na katerih sloni današnje razumevanje organizacije in managementa. Kljub postopnemu prehajanju v informacijsko družbo ali digitalno ekonomijo so njihova spoznanja še vedno pomembna in se le počasi umikajo novim managerskim konceptom in novim organizacijskim paradigmam.

Industrijska družba se je rojevala v prepričanju, da so si interesi delavcev in delodajalcev vedno nasprotni in nezdružljivi. Eni si želijo čim večji dobiček, drugi pa čim večji zaslužek, ki avtomatično zmanjšuje dobiček. Znanstveni management pa je izhajal iz predpostavke, da so interesi lahko skupni tako, da vsak dobi tisto, za kar je najbolj zainteresiran: delavci ustrezne plače, lastniki pa zaslužek. Politična zgodovina industrijske družbe je kasneje pokazala, da vse skupaj le ni tako preprosto, saj se ti interesi nikoli povsem ne prekrivajo. Kljub temu je znanstveni management pomenil prekretnico v razvoju in organizaciji industrijske družbe.

Najbolj znan predstavnik šole znanstvenega managementa je bil Frederick. W. Taylor, ki je leta 1911 tudi prvi uporabil ta izraz. Taylor je bil predvsem inženir, ki ga je zanimala proizvodnja in njena učinkovitost. S svojimi idejami je postavil neko ravnotežje med delavci in managementom, delavcem pa zagotovil vsaj minimalne pravice, o katerih prej še sanjati niso mogli 6 . Kljub temu izraz “tajlorizem” pomeni brezoseben in celo brezobziren pristop k povečanju učinkovitosti podjetja, kjer se človek pojavlja le kot partner stroju.

Taylor je svoj pogled na management in

5 Podrobnejši pregled zgodovine organizacije je podan v knjigi dr. Antuna Vile “Organizacija in organiziranje” (str. 33-92) 6 S tega zornega kota so zanimive knjige Charlesa Dickensa, ki kažejo na morbidno ozračje in težak položaj delavcev v zgodnji dobi industrializacije.

Frederick W. Taylor

1856-1915

Page 13: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

13

organizacijo je strnil v 5 načel, ki jih je tudi izjemno uspešno promoviral:

1. Za načrtovanje in delovanje organizacije je lahko odgovoren samo management, delavci pa morajo v celoti izvrševati zadane naloge.

2. Z uporabo znanstvenih (merljivih) metod je vedno možno najti najboljši način za izvajanje določene naloge in delovanje celotne organizacije.

3. Z znanstvenimi metodami je možno izbirati in skrbeti za delavce, kar je pomenilo, da je potrebno delavce izbirati po zaželenih značilnostih, kasneje pa jih je potrebno za posamezna dela tudi izobraževati (to je bila zelo velika revolucija v načinu razmišljanja in odnosu do delavcev).

4. Finančne spodbude ali nagrade delavcem bistveno prispevajo k dvigu produktivnosti. Taylor je trdil, da je določanje organizacijske strukture le polovica dela managerja, druga polovica je zagotoviti, da bodo delavci delali v skladu z opredeljeno strukturo.

5. Managerji si morajo razdeliti pristojnosti. Predvsem za managerja na operativni ravni je zahteval določeno vrsto specializacije po določenih funkcijah. Iz tega pa je izpeljal tudi koncept, da ima delavec lahko več nadrejenih managerjev, glede na funkcijo, ki jo ta manager opravlja. Ta ideja je zamrla s Fayolom, vendar se je začela vračati v najsodobnejših organizacijskih konceptih, kot so matrične in virtualne organizacije.

Zelo znan je naslednji primer, ki ga navajajo skoraj vsi učbeniki organizacije. Taylor je leta 1898 analiziral delovanje železarne Betlehem Steel, kjer je vsak delavec dnevno naložil 12,5 ton materiala. Ugotovil je, da bi z bolj racionalnimi gibanji delavcev, uporabo ustreznih naprav in pravilnem vrstnem redu opravil lahko vsak delavec naložil 47,5 ton dnevno. Izdelal je tudi sistem finančnih spodbud in sicer tako, da je vsakemu delavcu, ki je izpolnil novo normo povečal dnevno plačo od 1,15 $ na 1,85$. Produktivnost železarne je čez noč poskočila, Taylor pa se je vpisal v zgodovino managementa

Page 14: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

14

Upravna ali administrativna šola (Fayol)

Znanstveni management se je bolj ukvarjal z organizacijo proizvodnje, medtem ko se je upravna ali administrativna šola organizacije ukvarjala z organizacijo kot celoto. Njen glavni predstavnik je bil Henry Fayol (1841-1925), ki je brez dvoma oče managementa in sodobne organizacijske misli. Opredelil je pet temeljnih elementov managementa: načrtovanje, organiziranje, ukazovanje, koordinacijo in nadzor, ki še vedno predstavljajo temelj klasičnega managementa. Ravno tako je opredelil temeljne funkcije vsakega

podjetja: upravna, tehnična, komercialna, finančna, računovodska in varnostna. S svojimi pogledi je zaznamoval management od konca 19. stoletja do konca 20. stoletja.

Njegova organizacijska paradigma se posredno odraža v 14 pravilih managementa, ki še vedno tvorijo jedro sodobne teorije organizacije. Od teh pravil navedimo samo tiste, ki so neposredno povezani z organizacijo, večina ostalih namreč govori o managementu v širšem pomenu besede:

1. Vsak delavec lahko sprejema ukaze od samo enega nadrejenega;

2. Podobne aktivnosti je treba združiti pod enim managerjem;

3. Manager ima pravico ukazovati in imeti moč, da svojo voljo tudi uveljavi;

4. Managerji in delavci morajo čim dalj časa ostajati na istem delovnem mestu in se tako specializirati, da lahko svoje delo optimalno opravljajo;

5. Delavci morajo svoje interese podrejati skupnim interesom organizacije;

Posebej moramo poudariti, da je bil Fayol prepričan, da so to pravila, ki veljajo za vse tipe organizacij in za vse okoliščine, v katerih delujejo. S tem je tudi izrazil osnovno prepričanje klasične teorije organizacije, da obstaja neka optimalna ali idealna organizacija, ki je skupna vsem združbam.

Birokratski model (Weber) Organizacijske oblike so bile do sredine 19. stoletja še vedno zasnovane na sili oblasti in prisili, ki so jo v poslovnem svetu izvajali managerji v imenu lastnikov. Ta sila se je odražala v logiki, da za

Henri Fayol

1841-1925

Page 15: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

15

opravljanje neke vodstvene funkcije ni toliko pomembno kaj in koliko znaš, ampak kdo si in od kod prihajaš. Zato so vodstvena mesta zasedali predvsem ljudje glede na svoj družbeni položaj. Posebej v državnih upravah tedanje Evrope so na vodilnih mestih prevladovali kadri iz aristokratskih in meščanskih slojev, ki v večini primerov sploh niso imeli posebnih kvalifikacij. Zadoščal je že njihov družbeni položaj.

Podobno je bilo stanje v gospodarskih organizacijah. Vsem se je zdelo povsem sprejemljivo, da so lahko tudi večje organizacije, kot je na primer državna uprava, delovale brez vnaprej postavljenih pravil. Zato je bilo odločanje v veliki prepuščeno trenutnim odločitvam in osebnim nagibom posameznikov.

Weber je bil najvidnejši predstavnik takrat izjemno liberalne smeri, ki se je postavila na stališče, da je osnovni cilj vsake združbe/organizacije, da je učinkovita v doseganju svojih ciljev. To pomeni, da se mora organizirati na najboljši možen način, zaposlovati pa mora ljudi, ki so za določene naloge najboljši. Podrejeni tudi ne bi smeli biti prepuščeni nadrejenim na milost in nemilost, kot se je pogosto dogajalo. To pa lahko dosežemo le tako, da vnaprej opredelimo pravila ter funkcije in pristojnosti posameznih delovnih mest, ne glede na to, kdo jih zaseda.

Svoje prepričanje je strnil v naslednja temeljna pravila, ki so še danes značilnost birokratskih organizacij:

1. v organizaciji se mora vzpostaviti sistem pravil (zakonov), ki ga morajo spoštovati vsi pripadniki združbe, ne glede na svoj položaj

2. organizacija je zasnovana na sistemu abstraktnih pravil, ki se nanašajo na določene postopke in situacije, v katerih se lahko znajde združba,

3. tudi pri izvajanju funkcije nadrejenosti je potrebo upoštevati ta brezosebna pravila in izločiti samovoljo posameznikov,

4. podrejenost ne pripada določeni nadrejeni osebi ampak formalnemu položaju, ki ga ta oseba zaseda.

Max Weber je podobno kot Fayol zagovarjal stališče, da mora biti v dobri organizaciji vse znano in predpisano v naprej! Tako kot njegovi predhodniki (in tudi nasledniki) je postavil principe, ki naj bi jih uspešen management brezpogojno upošteval. To so bili:

Max Weber

1864-1920

Page 16: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

16

1. Delitev dela (določitev organizacijskih enot ali nalog posameznikov);

2. Hierarhija avtoritete (določitev razmerja nadrejenosti ali podrejenosti);

3. Formalizacija organizacije (določitev vseh pravil, ki zagotavljajo, da bo organizacija učinkovita ne glede na to, kdo zaseda določeno delovno mesto);

4. Dokumentiranje organizacije (vsa pravila, ki so pomembna za delovanje organizacije, morajo biti zapisana);

5. Izbor ter napredovanje delavcev glede na njihovo sposobnost (objektivnost pri napredovanju po hierarhični lestvici in preprečevanje samovolje vodilnih delavcev);

6. Ločevanje zasebnega življenja od dela v organizaciji.

Veliko elementov birokratske organizacije se je kasneje preneslo tudi v poslovno okolje, vendar se je poslovni management vedno raje držal izvornih Fayolovih načel, ki so sicer podobna birokratskim, vendar niso bila nikoli tako stroga in toga.

Čeprav ima danes izraz “birokratska organizacija” negativen prizvok, moramo posebej poudariti, da je bil ta model v svojem času revolucionaren in izjemno učinkovit in je omogočil delovanje državnih in velikih poslovnih sistemov, ki so bili potrebni za razcvet industrijske družbe. Poleg tega je bil Webrov koncept tudi veliko bolj human, kot so bile organizacije tistega časa. Zaposleni niso bili več prepuščeni samovolji nadrejenih, priznana pa jim je bila tudi pravica do zasebnega življenja, ki ni bilo povezano s službo. Danes se nam to zdi popolnoma samoumevno, vendar ne smemo pozabiti, da so bile razmere, v katerih se je rojevala industrijska družba, vse prej kot vzor humanosti.

Zanimivo je osebno Weberjevo mnenje, saj mu pogosto po krivici očitamo, da je imel birokratsko organizacijo za idealno in najboljšo možno organizacijsko obliko. V resnici pa je Weber trdil le to, da je birokracija najboljša oblika za preprečevanje korupcije, nepoštenosti in despotizma, ki je bil značilnost takratnih državnih in poslovnih organizacij.

Birokratska organiziranost se je ohranila predvsem v državni upravi in šele v zadnjih nekaj letih opažamo, da tudi državni sistemi postopoma opuščajo birokratsko organizacijo in počasi prehajajo v bolj organske oblike organiziranosti.

Page 17: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

17

Sodoben pogled na klasično teorijo organizacije Klasičnim teoretikom moramo priznati, da so bili prvi, ki so se lotili temeljite analize organiziranosti podjetja. Za razliko od svojih predhodnikov, ki so se pri načrtovanju organizacije zanašali predvsem na intuicijo, so iskali splošne zakonitosti objektivne merila. Elementi organiziranosti, ki jih je preučevala klasična teorija, so bili predvsem: delitev dela in pristojnosti, odgovornost in cilji. Samo organizacijo pa so obravnavali kot sistem, kjer se organizacijske povezave vzpostavljajo predvsem s hierarhično funkcijo vodenja in odločanja.

V jedru klasične teorije organizacije je prepričanje, da se lahko organizacijske strukture in procese predpiše v obliki pravil, ki urejajo vsa razmerja med zaposlenimi in vse managerske pristojnosti in obveznosti. Ko je bila industrijska doba na vrhuncu, so se začele kazati slabosti klasičnih konceptov. Argyris je leta 1957 opozoril, da zaposleni v organizacijah zasnovanih na klasičnih konceptih delajo v okoliščinah, v katerih:

• imajo minimalen nadzor nad svojim delovanjem v združbi,

• se od njih pričakuje, da so podložni, pasivni in odvisni od predpostavljenih,

• vidijo le svoje delo in jih organizacija kot celota sploh ne zanima,

• se ceni visoka specializacija ob majhnih osebnih sposobnostih in kreativnosti.,

• se delavci obravnavajo bolj kot otroci kot pa odrasle in kreativne osebe.

Te slabosti v začetku 20. stoletja sploh niso prišle do izraza, saj je bila delovna sila v glavnem neizobražena. V ZDA so imeli priseljenci celo izjemno velike probleme z jezikom, zato delavci razne zaslužka niti niso imeli posebnih ambicij v podjetju. Za konec 20. stoletja pa je značilna neprimerno višja izobrazbena struktura zaposlenih, ki so želeli in so bili tudi sposobni kreativnejšega dela in posledično tudi soodločanja. V tem trenutku pa so izrazito hierarhične organizacije začele izgubljati svojo privlačnost, še posebej ker so se pojavile učinkovitejše organizacijske oblike.

Posebej pa kaže opozoriti na slabost klasične teorije organizacije, ki izvira iz predpostavke, da so si vse organizacije podobne. Enaka pravila naj bi se uporabljala v tako različnih okoliščinah, kot so državna uprava, proizvodne organizacije, izobraževalne in raziskovalne organizacije in celo neprofitne organizacije. Sodobni

Page 18: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

18

organizacijski teoretiki in managerji se zavedajo, da ni idealne organizacije, ki bi bila dobra v vseh razmerah.

V poslovnem svetu se srečujemo s podjetji, ki se včasih med seboj tako razlikujejo, da težko najdemo tudi najmanjše skupne lastnosti. Če začnemo pri danes največjemu podjetju na svetu, General Motorsu, ki ima okoli 780,000 zaposlenih in promet, ki presega družbeni proizvod večine držav na svetu. Druga skrajnost pa je izredno veliko število zelo majhnih ali mikro podjetij, ki imajo le nekaj zaposlenih. Očitno so med njimi organizacijski problemi zelo različni.

Zaton izrazito mehanističnih organizacij Razvoj industrijske družbe je spremljal izjemen tehnološki in znanstveni napredek. Svet se je zdel kot velikanski in dobro naoljen stroj, ki ga je možno obvladovati z razumom in znanjem. Filozofom in znanstvenikom se je zdelo, da bodo s proučevanjem in načrtovanjem njegovih sestavnih delov lahko razumeli in predvideli delovanje tudi najbolj zapletenih sistemov. To se je odražalo tudi v odnosu do organizacije. Vloga managerja je bila podobna vlogi mehanika, ki je mora vzdrževati posamezne strojne dele in skrbeti, da stroj kot celota dobro deluje. Podobno kot mehanik je tudi manager vedel, katere elemente organizacije mora popraviti. Managerje so vzgajali, da je organizacija stroj, ki ga morajo racionalno načrtovati, nadzorovati in vzdrževati, delavce pa so prepričevali, da je njihova naloga samo delati in slediti nadrejenim brez kakršnegakoli vpletanja svojih občutkov ali zasebnega življenja.

Prve opaznejše spremembe v organiziranosti so se začele pojavljati v ZDA sredi osemdesetih let. Te spremembe je spremljal tudi izredno hiter razvoj informacijskih tehnologij, ki so te spremembe celo radikalizirale. Povečana zapletenost družbenoekonomskih odnosov in samih organizacij ter uvajanje tehnologije in s tem dvig splošne izobraženosti in usposobljenosti ljudi, pa je postopoma pripeljala do tega, da so se prednosti izrazito mehanistične in hierarhične organizacije začele postopoma izgubljati. V praksi je samo od sebe začelo prihajati do odstopanj od čistih hierarhij s tem, da se je odločanje začelo seliti z vrha organizacijskih piramid na nižje ravni. Za sodobno generacijo teoretikov je organizacija že mreža vozlišč, v katerih se odločitve sprejemajo na vseh ravneh, ne pa samo prenašajo z višjih ravni na nižje. Zato so postala izredno pomembna razmerja in komunikacije v okviru organizacije.

Čeprav je druga polovica 20. stoletja pokazala, da svet ni stroj, katerega delovanje je možno popolnoma predvideti in nadzorovati, je mehanistična logika še vedno dominantna managerska paradigma, če posebej v našem delu Evrope. Kljub temu pa se obdobje hierarhičnih

Page 19: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

19

in birokratskih organizacij, ki je prevladovalo tako v poslovnem svetu kot v državni upravi, postopoma končuje.

Klasična teorija managementa in managerska praksa sta bili zgrajeni v razmeroma stabilnem okolju. To pomeni, da se cilji organizacije niso bistveno spreminjali, da se okolica organizacije (trg) ni bistveno spreminjal v svojih zahtevah, s tem pa se ni bistveno spreminjal tudi njen proizvod ali storitev. To je seveda pomenilo, da so managerji lahko zgradili organizacijsko strukturo, jo postopoma izboljševali, do tiste ravni, ko so bili prepričani, da je organizacija dovolj dobra, da lahko ostane nespremenjena dalj časa. Tudi spremembe, do katerih je prihajalo v organizaciji ali njeni okolici, so bile razmeroma počasne in so dovoljevale managementu, da je zelo načrtno pripravilo in uveljavilo morebitne organizacijske spremembe.

Organizacije morajo vedno bolj izkoriščati vsako prednost, ki jo prinašajo ali omogočajo informacijske tehnologije, zato se na določen način prilagajajo tehnološkim možnostim. Posledice teh sprememb se pojavljajo in vidijo v različnih pojavnih oblikah. Na primer zmanjšuje se srednji management v organizacijah, saj tehnologija omogoča neposredno povezavo med vodilnim managementom in operativnim managementom, kar vodi do sploščevanja organizacijskih struktur. Spremenila se je tudi organizacijska kultura. Počasi izginja koncept popolne in slepe lojalnosti zaposlenega določeni organizaciji (velja za management kot za operativne delavce). Kreativnost na delovnem mestu pa postaja tako zahteva zaposlenih kot njihovih managerjev.

Nekaj utrinkov iz zgodovine industrijske družbe Anglež Thomas Newcomen je leta 1712 izumil stabilni parni stroj, ki ga je leta 1781 James Watt bistveno izboljšal ter

razvil prvi moderni rotacijski parni stroj. Že leta 1783 ga je Richard Arkwright uporabil v svoji tekstilni tovarni, leta 1825 pa je George Stevenson zgradil prvo lokomotivo. S tem se je sprožil plaz industrijske revolucije, ki je iz Velike Britanije naredila prvo industrijsko velesilo.

Industrijska revolucija je zelo kmalu dosegla tudi naše kraje, saj je prvi parni stroj na področju današnje Slovenije začel

delovati leta 1835 v tovarni sladkorja (prostori današnje Cukrarne), do leta 1847 pa jih je bilo že 25. Drug pomemben dogodek je bila izgradnja železnice, ki je med letom 1844 in 1857 prečkala današnjo Slovenijo in povezala Dunaj s Trstom.

To je leto, ko je Samuel Morse poslal prvo telegrafsko sporočilo iz Washingtona v Baltimore, leta 1876 pa je Bell

izumil telefon. Oba izuma sta omogočila sporazumevanje na daljavo in s tem bistveno vplivala tudi na organizacijo družb.

1783

1835

1844

Page 20: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

20

Evropa in Amerika sta se povezali s podvodnim transatlantskim telegrafskim kablom in s tem se je začel proces informacijske in posledično tudi industrijske

globalizacije.

Tega leta se je Ljubljana pridružila peščici evropskih mest z lastno toplotno elektrarno, javno razsvetljavo in leta 1901 z

električnim tramvajem. Tudi prvi avtomobil v Ljubljani je bil kupljen že leta 1897.

Leta 1908 je Henry Ford začel proizvajati znameniti model T. Leta 1913 pa je v proizvodnjo tega modela uvedel tekoči trak

in s tem postavil temelje serijski proizvodnji tehnološko zahtevnih proizvodov. Zelo kmalu se je soočil z izjemno veliko fluktuacijo zaposlenih, ki so težko prenašali monotono delo na tekočem traku. Da bi se izognil skoraj 50% zamenjavi delavcev vsak mesec je podvojil plače od 2,5 na 5 $ na dan.

Leta 1923 je Alfred P. Sloan postal predsednik General Motorsa in vzpostavil sistem decentralizirane birokracije, ki

je omogočila Genral Motorsu, da je postal največji proizvajalec avtomobilov in tovornih vozil na svetu (General Motors je s 7750.000 zaposlenimi še vedno največja poslovna korporacija na svetu). Njegov organizacijski ukrep je bil razmeroma preprost – namesto, da bi nadzoroval celotno organizacijo, je to funkcijo delegiral vodjem sektorjev, ki so postali osebno odgovorni za ustrezno organiziranost in doseganje poslovnih ciljev.

Nacionalni raziskovalni Svet pri ameriški vladi je v letih od 1927 do 1932 financiral serijo raziskav, s katerimi so

poskušali ugotoviti, kaj določa motiviranost zaposlenih v organizaciji. Študije, ki so znane pod imenom Hawthornovi poskusi, je pokazala na slabosti tajlorizma, saj delavci niso stroji, ki jih poganjajo samo plače. Avtoritarno vodenje je začelo postopoma nadomeščati skupinsko odločanje, človeški odnosi pa so začeli stopati v ospredje.

Na samem vrhuncu industrijske dobe je prišlo še do enega pomembnega premika v odnosu do organizacije. Edwards

Deming je leta 1950 začel zagovarjati koncept managementa kvalitete, ki je obrnil na glavo marsikatere klasične poglede na organizacijo. Temelj njegovega koncepta je bila razmeroma radikalna zahteva, da je mora podjetje proizvajati in nuditi storitve najvišje možne kvalitete. To je tudi dolžnost vsakega zaposlenega v podjetju, ne glede na njegov položaj. Pri tem mora biti samoiniciativen in ne potrebuje posebne managerske spodbude ali ukaza. S tem je bil skoraj podrt sistem nadzora z vrha hierarhije. Posebej učinkoviti so se pokazali Japonci, ki jim je skoraj popolna predanost svojemu delu in svoji vlogi v družbi del nacionalne kulture in identitete.

1866

1898

1913

1923

1927

1950

Page 21: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

21

2.3 Megatrendi, ki spodbujajo nove organizacijske oblike

Vpliv informacijskih in komunikacijskih tehnologij Značilni predstavniki klasične teorije organizacije, kot so Taylor, Fayol in Weber, so v svojem času odločilno vplivali na razvoj industrijske družbe, saj je bil njihov pristop k organizaciji gospodarskih družb in državne uprave za tiste čase izjemno učinkovit in je omogočil nastanek velikih gospodarskih in državnih sistemov. Vrsta njihovih ugotovitev in napotkov je vgrajenih v temelje najsodobnejše teorije organizacije in še vedno veljajo, predvsem v gospodarskih družbah, kjer prevladuje klasična proizvodnja, kot tudi v javni upravi. Podobno velja tudi za sodobne teoretike organizacije, kot je Mintzberg, ki so s svojim delom zaznamovali zadnji dve desetletji 20. stoletja. Vendar so dogajanja v zadnjih nekaj letih pokazala, da so se ekonomske in tehnološke okoliščine tako naglo in korenito spremenile, da je celoten koncept organizacij na resni preizkušnji.

Pod vplivom izjemnega razvoja informacijske tehnologije in z njo povezana globalizacija nakazuje sodobna organizacijska teorija popoln prehod od klasičnih mehanističnih na organske organizacijske modele. V poslovni praksi se prednosti izrazito hierarhičnih organizacij postopoma izgubljajo. V zadnjih letih smo priča nekaterim radikalnim spremembam v organiziranju podjetij in ne samo v teoretičnih razmišljanjih. Te spremembe že prehitevajo teorijo in zahtevajo ponovno proučitev dosedanjih spoznanj in teoretičnih konstruktov. Pojavili so se povsem novi termini, kot sta »virtualna korporacija« in »virtualni proizvodi«, »metamanagement« in podobno. Izhodišče novih paradigem je v spoznanju, da omogočata informacijska in telekomunikacijska tehnologija delovanje tako prilagodljive združbe, da se lahko skoraj trenutno prilagodi tržnim zahtevam.

Informacijske in komunikacijske tehnologije omogočajo povsem nov način medsebojne komunikacije in s tem tudi organizacije. Nekateri megatrendi, ki spodbujajo nastajanje novih organizacijskih oblik, so že vidni:

1. Proizvodi ter storitve postajajo vedno bolj odvisni od informacijske tehnologije, večino dodane vrednosti pa pridobijo z informacijami in znanjem. Pomemben delež proizvodov (npr. programska oprema, multimedijski izdelki), predvsem pa storitev (npr. posredovanje informacij v najširšem pomenu besede), se

Page 22: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

22

prodaja in dostavlja preko omrežij, kot je internet. V teh primerih je razdalja povsem izgubila na pomenu.

2. Informacijska in komunikacijska tehnologija, posebej internet, omogočata prostorsko ločevanja posameznih aktivnosti in delavcev, ki so bili prej iz fizičnih in ekonomskih razlogov omejeni na eno lokacijo. Možno pa je tudi obratno, saj ta tehnologija omogoča, da se povezujejo nekatere aktivnosti, ki so bile prej prostorsko porazdeljene.

3. Internetna revolucija, ki v svojem bistvu omogoča odprto in egalitarno komuniciranje med organizacijami in med posamezniki, je bistveno spremenila način poslovanja in omogočila, da se delo ali storitve opravljajo tudi na večje razdalje in geografsko porazdeljeno.

4. Povezovanje podjetij v mreže in medsebojna soodvisnost so novi načini organiziranja in poslovnega sodelovanja, ki omogočajo uporabo skupnih virov in veliko prilagodljivost. Vpliv informacijske tehnologije na notranjo organiziranost podjetij je že dolgo znan in tudi raziskan, razmeroma nov pojav pa je tesno medorganizacijsko povezovanje, ki ga je v širšem obsegu omogočil šele internet.

5. Globalizacija trga in virov omogoča, da podjetja lažje prodajajo svoje produkte ali storitve na globalnem tj. svetovnem trgu, ne glede na kraj, od kjer delujejo. To seveda pomeni veliko priložnost za dobra podjetja, lahko pa pomeni tudi veliko nevarnost za nekoliko manj konkurenčna podjetja, saj je tudi konkurenca postala globalna. S tem se je povečal pritisk na posamezno organizacijo, ki se mora odzivati na dogodke in vplive iz zelo širokega geografskega področja.

Informacijsko tehnologijo so imeli ob začetku uvajanja v poslovni svet le za eno od tehnologij, ki ni z organizacijskega vidika nič posebnega. Danes pa vrsta raziskovalcev in praktikov zastopa radikalno stališče, po katerem je informacijska tehnologija, kot tehnološka osnova informacijskih sistemov in elektronskega poslovanja, osnovno gibalo v preobrazbi organizacije. Njihov pristop izhaja iz ugotovitve, da je strukturiranje organizacije posledica človekovih omejitev pri sprejemanju, obdelavi in posredovanju informacij, ker moramo v praksi strukturirati informacije in komunikacije do meje, ki jo človek še lahko obvladuje.

Tehnologije, ki vplivajo na komunikacijo med ljudmi, imajo odločilen vpliv na organizacijo. Pisava je bila pogoj za nastanek in delovanje velikih držav starega veka, ki so brez dvoma prvi veliki organizacijski sistemi. Izum telegrafa je omogočil koordinacijo velikih in centraliziranih industrijskih družb v ZDA. Te so postale vzor za

Page 23: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

23

delovanje velikih centraliziranih gospodarskih in upravnih sistemov, ki so prostorsko porazdeljeni. Že brez telefonov in telefaksov klasične industrijske združbe ne bi bile nikoli tako velike, najbrž bi bilo tudi število multinacionalk izjemno omejeno.

Prilagodljivost organizacije Informacijska in komunikacijska tehnologija neposredno vplivata na notranjo organizacijo podjetja, vendar je daleč močnejši njun posreden vpliv, ki se kaže v tem, da postaja razdalja skoraj nepomemben omejevalni faktor za delovanje podjetja, veliko večjo vlogo pa dobiva čas.

S »smrtjo« razdalje, kot so to slikovito ponazarja, se je povečal trg posameznega podjetja, s tem pa se je povečala tudi raznolikost trga, zahtevnost, kultura in podobno, kar zahteva od podjetja veliko večjo organizacijsko prožnost. Bistveno pa se je skrajšal čas za uvajanje organizacijskih sprememb, novih proizvodov ali storitev in podobno, saj se je ojačala globalna konkurenca, ki preži na priložnost, da prodre na novo področje ali v novo tržno nišo. Zato ne preseneča dejstvo, da je v teh okoliščinah najbolj zaželena lastnost organizacije njena prožnost, pogosto tudi na račun večjih stroškov delovanja podjetja.

Sredi petdesetih let 20. stoletja so tehnološki razvoj, konkurenca, povečana velikost in prostorska porazdeljenost organizacije ter vedno bolj raznoliko in zapleteno družbenoekonomsko in tehnološko okolje usmerili strategijo združb iz čiste učinkovitosti v raznovrstnost in prilagodljivost. Zahteva po prilagodljivosti je bila v bistvu izjemno radikalna, saj je postavila pod vprašaj osnovna izhodišča, na katerih je slonela tedanja organizacijska teorija in praksa.

Ob učinkovitosti, ki je bila edino in razmeroma preprosto merilo za kvaliteto organizacije, so se pojavila še nova. V praksi pa se je pokazalo, da sta si učinkovitost in prilagodljivost pogosto izključujoči se zahtevi, saj na klasičen način organizirane združbe niso bile prilagodljive. Veljalo je seveda tudi obratno, zelo prilagodljiva organizacija ni bila tako učinkovita, predvsem pa je bila pogosto veliko dražja. Zato se je v praksi vedno iskala neka kompromisna rešitev, v kateri se je del učinkovitosti žrtvoval za večjo prilagodljivost. Šele informacijska tehnologija je proti koncu devetdesetih let postopoma začela premoščati nasprotja med tema zahtevama in je ponudila možnost za prehod na izrazito prilagodljive, vendar hkrati zelo učinkovite organizacijske oblike.

Page 24: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

24

Prehod iz industrijske v informacijsko družbo Da bi lažje razumeli novo organizacijsko paradigmo, si najprej oglejmo nekatere splošne lastnosti informacijske družbe in kje se ta, z organizacijskega zornega kota, razlikuje od industrijske. Predvsem se moramo odločiti za kriterije, po katerih se informacijska družba loči od industrijske ali kakršne druge družbe.

Z ekonomskega in tudi managerskega zornega kota je najprivlačnejša definicija informacijske družbe, ki pravi, daje to družba, v kateri se večina družbenega proizvoda ustvari z informacijskimi dejavnostmi v najširšem pomenu besede. Podobno je veljalo tudi za industrijsko družbo, ko se je večina družbenega proizvoda ustvarila z industrijsko dejavnostjo, industrijski proizvodi pa so posredno vplivali tudi na druge sektorje.

Brez razumevanja širših družbenih in ekonomskih posledic, ki jih prinašata sodobna informacijska in komunikacijska tehnologija, seveda ne moremo upravljati sodobnih organizacij. Zato morajo managerji poznati učinke in posledice informacijskih in komunikacijskih tehnologij na delovanje družbe v celoti in ne samo na delovanje njihovih organizacij.

Kaj so osnovne značilnosti informacijske družbe, ki jo bistveno ločijo od industrijske in ki ji napovedujejo tak razvoj? Glede na to, da v informacijsko družbo šele vstopamo, seveda ne poznamo vseh njenih zakonitosti in zato ne moremo zelo zanesljivo napovedovati bodočega razvoja. Danes se ob uvajanju računalniške tehnologije nahajamo v podobnem položaju, kot so se nahajali v devetnajstem stoletju ob začetkih uvajanja parnih strojev, ko niti približno niso mogli slutiti, kaj bo prinesla industrijska družba v ekonomskem in socialnem smislu. Zato se moramo ob razmišljanju o informacijski družbi zavedati svojega omejenega razumevanja ter vse nepredvidljivosti njenega razvoja in se pripraviti tudi na velika presenečenja.

Eden od globokih konceptualnih razlogov za radikalnost in hitrost sprememb, ki nas vodijo v informacijsko družbo, je predvsem posledica dejstva, da je informacija nematerialna in lahko nastane, se obdeluje in prenaša brez večjih fizičnih omejitev, ki so značilne za materialne proizvode. Poudariti kaže, da je bil razvoj industrijske družbe tesno povezan z razvojem prometne infrastrukture, ki je omogočala prevoz surovin in proizvodov na širšem geografskem področju. Velikost trga, na katerega je lahko računala določena gospodarska organizacija, je bila neposredno odvisna od razdalje, do katere je bilo možno ali ekonomsko upravičeno prevažati surovine ali njene proizvode. Podobno je razvoj informacijske družbe pogojevan z razvojem komunikacijske infrastrukture, kot osnovnega medija za prenos informacij.

Page 25: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

25

Informacijska in komunikacijska tehnologija sta omogočili predvsem naslednje:

• Kot smo že omenili, je razdalja, ki je fizično in ekonomsko omejevala distribucijo industrijskih surovin in proizvodov, pri prenosu informacij izgubila svojo omejevalno vlogo. Od tod izvira tudi globalnost informacijske družbe, saj je z zornega kota prenosa in dostopa do informacij postal svet “globalna vas”, kjer je lahko vsak povezan z vsakim, cena komunikacij pa je skoraj neodvisna od razdalje.

• Novo znanje ali informacija, ki je vnesena v svetovni splet, postane v trenutku del svetovne intelektualne dediščine, kar omogoča izjemno hitro nastajanje novega znanja brez časovnih zamikov povezanih s tiskanjem in distribucijo klasičnih medijev. Zaradi tega smo priča pospešenemu razvoju na vseh področjih človeškega delovanja.

Pri prehodu v informacijsko družbo se soočamo z globokimi socialnimi in ekonomskimi spremembami in posledicami, ki jih lahko primerjamo s podobnimi zgodovinskimi prehodi, kot je bil, na primer, prehod iz agrarne družbe v industrijsko. Pri tem kaže poudariti, da radikalnost in hitrost sprememb ni bila nikoli tako izrazita, da bi jo opazili v obdobju nekaj let. Opazne so bile šele z nekoliko večje zgodovinske razdalje. Prehod iz industrijske v informacijsko družbo pa je tako hiter, da se ga zaveda že generacija, ki te spremembe sama doživlja.

Prehod v informacijsko družbo spremljajo dogajanja v gospodarstvu, javni upravi in seveda v osebnem življenju posameznika. Z zornega kota našega predmeta, to je struktur organiziranosti in procesov, je posebej pomemben pojav “digitalne” ekonomije, ali e-ekonomije. Seveda bo prinesla tudi “digitalna” uprava ali e-uprava nekatere povsem nove poglede na organizacijo, saj se tudi v tem okolju naglo zmanjšuje pomen strogo hierarhičnih in birokratskih oblik organiziranosti.

Digitalna ekonomija Nekoliko podrobneje poglejmo le dogajanja na področju gospodarstva. Dejstvo, da se vedno več družbenega proizvoda ustvari z informacijskimi dejavnostmi, velik del industrijske proizvodnje pa je neposredno odvisen od informacijskih tehnologij, pomeni, da se gospodarstvo s svojo infrastrukturo in organizacijo prilagaja novim okoliščinam in novim zakonitostim, ki jih s seboj prinašata “nematerialnost” ter globalnost informacij in informacijskih storitev.

Predvideva se, da bo obseg digitalne ekonomije v svetu vsaj pet do deset let rasel eksponencialno, kar pomeni, da so spremembe, s

Page 26: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

26

katerimi se soočamo, izjemno nagle in v precejšnji meri tudi nepredvidljive. Ravno nepredvidljivost pa je ob globalnosti tista značilnost digitalne ekonomije, ki zahteva popolnoma nov odnos do organizacije podjetja. Po eni strani mora organizacija zagotavljati stabilnost odnosov in procesov v podjetju, da sploh lahko racionalno in na urejen način dosega svoje cilje, po drugi strani pa mora biti tako prilagodljiva, da se v minimalnem času prilagodi novim zahtevam na trgu, novim tehnologijam, ki se porajajo skoraj vsak dan in novim poslovnim možnostim, ki se pojavljajo na globalnem trgu.. Obe zahtevi sta si seveda v nasprotju, kar zahteva od managementa, da se neprestano odloča med različnimi prioritetami.

0

500

1000

1500

2000

2500

3000

3500

1998 2000 2002 2004 2006 2008 2010

Slika 8: Predviden obseg digitalne ekonomije v prihajajočem desetletju v milijardah USD (Vir: GG, 1999)

Spremembe trga se kažejo v dveh pojavih. Predvsem se kaže prehod iz izrazito serijske proizvodnje in ponudbe v zmeraj večjo individualizacijo proizvodov in storitev. Na trgu ima pač prednost tisti, ki ponuja sprejemljivejše proizvode in ponudbo (storitve), ki so bolje prilagojeni potrebam posameznih kupcev. Serijska proizvodnja seveda ne more gledati na posameznega kupca, nova tehnologija pa omogoča kombinacijo serijske in individualne proizvodnje. Specializacija in individualizacija produktov pa vodi k krajšanju produkcijskih ciklov, kar za sabo potegne večje investicije v raziskave in razvoj, produkcijo in samo prodajo. Drug pomemben vpliv na spremembe v trgu pa je globalizacija in internacionalizacija. Vsaj v razvitih državah se je zaradi globalne konkurence podjetjem vedno težje skrivati za državne ali drugačne meje.

Obe značilnosti sodobnega trga seveda zahtevata ustrezno organizacijo, ki bo omogočala podjetjem tako visoko fleksibilnost ali hitro prilagodljivost. Podjetja se tako premikajo iz nekega stanja ali

Page 27: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

27

obdobja, kjer je bila pomembna predvsem učinkovitost (nizki stroški itd.) v obdobje, kjer bodo zmagovali tisti, ki lahko hitreje zadovoljijo potrebe trga. To pomeni prehod iz učinkovitosti na prilagodljivost.

Rojstvo digitalne ekonomije in nastanek novih organizacijskih oblik postavljata tudi managerje pred nove izzive. Kakršnokoli zaostajanje za trendi, ki jih narekuje globalna konkurenca, je seveda lahko usodno za vsako organizacijo, ne glede na to, kako učinkovita je danes. Managerji, ki želijo prilagoditi svojo organizacijo zahtevam digitalne ekonomije, iščejo nove poti na obeh področjih: pri novih procesih in novih strukturah organiziranosti.

Osnove elektronskega poslovanja Značilnost sodobne ekonomije je popoln prehod na elektronsko poslovanje in nudenje povsem novih poslovnih storitev ob uporabi interneta. Digitalna ekonomija postaja izrazito globalna, zato se tudi organizacija sodobnih podjetij naglo spreminja in prilagaja možnostim, ki jih nudijo globalna omrežja, kot je internet. Klasične ekonomske kategorije, kot so stroški proizvodnje, transporta, marketinga in prodajne mreže, so v pogojih digitalne ekonomije postavljene v popolnoma novo luč. Razmerja med stroški proizvodnje in poslovanja se tako spreminjajo, da se mora v osnovi spremiti sama filozofija določenega podjetja. To pa seveda potegne za seboj radikalne spremembe poslovanja, organizacije in kadrovske politike.

Na ravni posameznega podjetja se digitalna ekonomija odraža predvsem v njenem elektronskem poslovanju. Današnji pogled na elektronsko poslovanje je daleč presegel okvirje preproste računalniške izmenjave podatkov, kot smo jo poznali pred leti, in se je usmeril predvsem v možnosti, ki jih nudi internet s svojimi storitvami. Pojem elektronskega poslovanja je zelo širok, saj vključuje vse poslovne aktivnosti, ki se lahko opravijo z uporabo računalniške in komunikacijske tehnologije (interneta in intraneta). V končni fazi to seveda pomeni, da bo že v bližnji bodočnosti celotno poslovanje “elektronsko” in tega izraza sploh ne bo potrebno več uporabljati, da bi ločevali tako poslovanje od klasičnega poslovanja.

Popolna zamenjava klasičnih papirnih poslovnih dokumentov z elektronskimi zahteva vrsto sistemskih in zakonskih ukrepov. Predvsem je potrebno zagotoviti, da bo imel elektronski poslovni dokument pravno formalno enako veljavo, kot jo ima papirni. Eden od osnovnih pogojev je vpeljava elektronskih ali digitalnih podpisov. Tehnologija je na razpolago, zakonski pogoji pa so se v evropskem okolju vzpostavili že v letu 2000. Tudi Slovenija je sprejela ustrezno zakonodajo, tako da formalno pravno gledano med elektronskimi in klasičnimi dokumenti ni več nobene razlike.

Page 28: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

28

Elektronske identifikacije (podpisi) Elektronski podpisi igrajo tudi izjemno pomembno vlogo pri interni organizaciji podjetij. Ker zahteva elektronsko poslovanje tudi izjemno visoko stopnjo avtomatizacije in računalniške izmenjave informacij in dokumentov v samem podjetju ob uporabi najsodobnejših komunikacijskih medijev (običajno je to tehnologija intraneta), mora biti tudi identifikacija zaposlenih povsem nedvoumna. Zato ne preseneča, da podjetja že vpeljuje digitalne podpise za svoje zaposlene.

2.4 Organske organizacijske oblike Organizacijske strukture, ki jih predpiše management, so le idealizirana slika, ali želja, kako naj bo združba organizirana in kakšni odnosi naj v njej vladajo. V resnici pa na delovanje združbe in njeno organizacijo vplivajo tudi lastnosti posameznih pripadnikov, ki v njej prevzamejo določeno vlogo. Pogosto slišimo managerja, ki potoži: ”Če bi imel za to delovno mesto dobrega in zanesljivega človeka.”, ali pa se pohvali “Moja ekipa je izjemno kvalitetna in odlično opravlja svoje delo!”. To pomeni, da sta učinkovitost in doprinos posameznega pripadnika organizacije skupnemu cilju odvisna ne samo od učinkovite organizacije, ampak tudi od njegovih lastnosti kot posameznika. Skupina ljudi vedno deluje tudi kot socialna skupina in ne samo kot organiziran mehanizem, zato je pri vodenju organizacije potrebno razumeti in upoštevati tudi sociološke vidike. Za sociologe je organizacija živ organizem, ki ima svoje obnašanje, ki je pogosto zelo predvidljivo. Uspešen manager mora poznati tudi to plat organizacije, še posebej v današnjem času, ko vedno bolj prevladujejo organski modeli organiziranosti, o čemer bomo podrobneje govorili v naslednjih poglavjih.

Ameriška šola (npr. Argyris) je že od začetka gledala na organizacijo kot na človeško združbo, ki teži k nekemu skupnemu cilju. Posebej pa je pomembno, da so opozarjali na dvojnost vsakega podjetja, ki se izraža v materialnem in socialnem vidiku. Še posebno Likert je začel poudarjati tudi nematerialno motivacijo delavcev za doseganje skupnih ciljev, to pa je med drugim pomenilo postopno spuščanje odločitvene ravni v organizacijskih hierarhijah. Tako se je izoblikoval nov koncept "srečne družine", ki teži k istemu skupnemu cilju. Notranji organizacijski problemi so se začeli reševati z upoštevanjem psiholoških in socioloških trenutkov in humanizacijo proizvodno-tehnoloških procesov. Začeli so tudi ločevati med globalnim nadzorom nad delovanjem organizacije in samonadzorom na nižji ravni, kar predstavlja postopen prehod od mehanističnega do organskega pogleda na organizacijo. Mayo pa je eden prvih, ki je začel proučevati

Page 29: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

29

tudi neformalne organizacije, ki vedno spremljajo formalne organizacije.

Spoznanje, da se v resničnem življenju srečujemo s formalnimi in neformalnimi odnosi in strukturami, je bila naslednja razvojna stopnja organizacijske teorije. Formalne strukture so tiste, ki so postavljene zavestno in namerno in so bile do takrat edini predmet proučevanja. Tudi bistvo mehanističnega pogleda na organizacijo je ravno predpostavka, da v njej odločajo samo formalno opredeljeni odnosi in seveda nanje vezani procesi. Neformalne strukture pa nastajajo nenačrtovano in so posledica vzajemnega delovanja ljudi, ne glede na to, ali delujejo v isti združbi. Te strukture nastajajo zaradi posebnih želja posameznikov in so odraz okoliščin, zato so časovno nestabilne.

Poudarek na neformalnih strukturah je bistvo sociološkega pogleda na organizacijo, ki ugotavlja, da vseh odnosov med ljudmi ne moremo vnaprej predpisati in jih formalizirati. V organizacijski teoriji je bilo novo spoznanje predvsem to, da so neformalne strukture zelo pomembne, saj bistveno vplivajo na delovanje organizacije. Neformalne strukture, ki se jim ni mogoče izogniti, vnašajo visoko stopnjo nepredvidljivosti, zato so teoretiki organizacije poudarjali, da sta nedoločenost in nepredvidljivost temeljni značilnosti organizacije. S tem je napovedal eno od kasnejših organizacijskih teorij o organizirani anarhiji.

Rojstvo organskih organizacijskih oblik V osnovi pa vse sodobne organizacijske oblike izvirajo iz koncepta organskih organizacij, ki sta ga l. 1961 prvič omenila Burns in Stalker. Skupni imenovalec vseh teh novih organizacijskih oblik (nebirokratskih) je odklanjanje hierarhičnega nadzora, ozko definiranih delovnih področij, segmentacije informacij in znanja in visoke stopnje formalizma.

V nekoliko poenostavljenem smislu lahko organske organizacije vidimo kot nasprotje hierarhičnim in birokratskim organizacijam in manj kot neko konkretno organizacijsko obliko. Nekatere temeljne lastnosti organskih organizacij sta sistematizirala Burns in Stalker:

• Posamezne delovne naloge se sproti prilagajajo razmeram v organizaciji.

• Delavce (pripadnike organizacije) se načrtno spodbuja, da sprejemajo odločitve in iščejo rešitve za probleme, ki so povezani z njihovimi delovnimi nalogami .

• Nadzor, pristojnost in komunikacije imajo značilno mrežno (nehierarhično) strukturo.

Page 30: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

30

• Medsebojne komunikacije med managementom vsebujejo bolj nasvete, kot pa ukaze in odločitve.

• Pomembnejša je zavestna pripadnost organizaciji, kot pa slepa lojalnost in poslušnost.

Na kratko, organske organizacije predpostavljajo prožne delovne naloge, nehierarhične odnose, človeške odnose pri nadzoru, pristojnosti in komunikacijah, ter končno organizacijsko kulturo, ki poveličuje strokovne vrednote. Iz tega sledi, da so organske organizacije prilagodljive in na nek način podobne živim organizmom, ki se sproti prilagajajo zunanjim in notranjim okoliščinam.

Pri površnem proučevanju sodobnih organizacijskih paradigem dobimo vtis, da so hierarhični odnosi nekaj slabega in nedemokratičnega in da jih bo potrebno v celoti zamenjati drugimi organizacijskimi oblikami in odnosi. Vendar je tako razumevanje daleč od resnice. Nobena večja organizacija ne more delovati, če hierarhija odgovornosti ni jasno opredeljena. Nove organizacijske paradigme le pravijo, da ni potrebno hierarhije odgovornosti graditi na drugih hierarhijah (ukazovanje, nadzor in podobno). Odgovornost lahko uveljavimo tudi na druge načine.

Organski koncept organizacije dobil svojo domovinsko pravico z Druckerjem (1988) in Mintzbergom (1979), ki je razvil model ad hoc-racije. Mais in Snow (1986) sta predlagala koncept mrežne organizacije, drugi avtorji (Malone, Mintzberg) so uvedli misel o virtualnih organizacijah. Vrsta drugih avtorjev pa je v zadnjih letih začela gledati na integralne koncepte, ki bi povezovali vse te nove vidike organizacij v enotno teorijo.

V nadaljevanju bomo povzeli značilnosti najbolj uveljavljenih novih pogledov na organizacijo:

• Adhokracija • Mrežne organizacije • Virtualne organizacije

Adhokracija (Mintzberg) Pojem adhokracije je populariziral Tofler (1970), dokončen model adhokracije pa je razvil Mintzberg (1979). Adhokracija je organizacijski koncept, ki do največje mere omogoča sprotno reševanje problemov in spodbuja inovativnost. Po njegovem mnenju je adhokracija tudi managerski koncept bodočnosti. Nekatere lastnosti Mintzbergove adhokracije:

• Obnašanje ni formalizirano.

• Postopki so nizko standardizirani in spodbujajo inovativnost.

Page 31: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

31

• Posamezne naloge niso ostro definirane.

• Selektivna decentralizacija.

• Organizacija temelji na specializiranih skupinah.

• Pomemben del managerskega dela je koordinacija teh skupin.

• Moč odločanja je prepuščena posameznim skupinam.

• Organizacijska kultura, zasnovana na demokratičnim in nebirokratskih vrednotah.

Ker je Mintzbergov model eden najbolj znanih modelov sodobne organizacije, si ga bomo nekoliko podrobneje ogledali. Bistvo modela je spoznanje, da je struktura organizacije sestavljena iz različnih struktur, ki so med seboj povezane in soodvisne. Zato tudi ne moremo ločeno obravnavati npr. strukture delovnih enot od strukture pristojnosti, upravljanja, informiranja in podobno. Njegov pristop najbolje odraža kompleksnost klasičnih modelov, ki naj bi čim bolj verno ponazarjali razmere v sodobnih organizacijah.

Mintzbergova spoznanja o organizaciji najlažje pojasnimo z opazovanjem različno velikih združb. V zelo majhnih združbah prevladujejo operativni izvajalci nalog, ki se zaradi enostavnosti okolja lahko sami usklajujejo in nadzorujejo ter zato ne potrebujejo zahtevnejšega organizacijskega aparata. S povečevanjem združbe pa se postopoma pokaže, da operativni izvajalci nalog niso več samozadostni in potrebujejo dodatno koordinacijo in nadzor, saj je postala delitev dela preveč zapletena, da bi jo lahko spontano opravljali kar sami. Zato se vzpostavlja vodstvena struktura z lastnim administrativnim aparatom, ki opravlja to nalogo. Z velikostjo združbe narašča tudi potreba po njenem neprestanem proučevanju in analizi, za kar je zopet odgovorna druga, analitična struktura, ki je močno povezana z vodstveno.

Združba je torej v splošnem sestavljena iz operativnega dela, ki izvaja osnovno nalogo, zaradi katere je bila vzpostavljena, ter administrativnega dela, ki ga sestavljajo vodstveni delavci in analitiki (namenoma uporabljamo Mintzbergovo terminologijo, da ne bi pomešali določenih pojmov, ki jih drugi avtorji uporabljajo v drugačnem smislu). Mintzberg je to ugotovitev nekoliko razširil in posplošil ter razdelil organizacijo v pet značilnih podsistemov:

• vodilni management ali strateški vrh (določa strategijo, cilje, globalno strukturo in ostale strateško pomembne aktivnosti);

• srednji management (v osnovi povezuje vodilni management in operativno jedro, odgovarja za delovanje organizacijskih enot ter izvaja politiko strateškega vrha);

Page 32: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

32

• tehnična podpora (zagotavlja tekoče delovanje organizacije s tehnološkega vidika, razvoj in uvajanje novih postopkov in ostale aktivnosti, ki omogočajo organizaciji, da se prilagaja tehnološkim in razvojnim vplivom iz okolice);

• administrativna podpora (zagotavlja tekoče delovanje organizacije z urejanjem personalnih zadev, zagotavljanjem delovnih pogojev, vzdrževanjem prostorov in podobno);

• operativno jedro (sestavljajo delavci, ki opravljajo temeljne funkcije organizacije in proizvajajo končne produkte ali storitve – proizvodno funkcijo).

Vpeljal je tudi izviren prikaz organizacije, ki se ne spušča v podrobnosti, ampak le smiselno povezuje omenjene podsisteme v celovito organizacijo (Slika x). Mintzberga je zanimal predvsem odnos med temi petimi organizacijskimi podsistemi, saj je v svojih delih vedno poudarjal, da načrtovanje organizacije poteka na dveh ravneh. Najprej je potrebno opredeliti splošne zakonitosti v organizaciji, ki so neposredno povezani s cilji združbe, njihova operativna izvedba pa je naslednji korak. Zato se je s svojim modelom osredotočil predvsem na splošne značilnosti organizacije, saj po njegovem mnenju preveliko poudarjanje podrobnosti zamegljuje globalno sliko organizacije in njene strateške vidike.

vodilni management

operativno jedro

tehničnapodpora

administrativnapodporasrednji

management

Slika 5

Slika 1: Mintzbergovo strukturiranje organizacij

Z uporabo Mintzbergovega modela lahko prikažemo različne tipične organizacije (Slika 2). Prikazani primeri so zelo poenostavljeni, vendar nazorno kažejo enega od pogledov na organizacijo. Kasneje bomo videli, da to ni edini pogled, saj smo že v prvem poglavju omenili, da poznamo različne definicije organizacije, ki se med seboj razlikujejo predvsem po tem, katere lastnosti organizacije proučujejo.

Page 33: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

33

Mintzberga zanimajo predvsem strukture in procesi, ki potekajo v združbah.

A B

C D

Slika 3: Različni poudarki na posameznih podsistemih Mintzbergovega modela

Primer A ima izrazito poudarjeno vodstveno strukturo, kar je značilno za organizacije, ki so velik del svojih operativnih funkcij prenesle v druge organizacije. V primeru B je poudarek na operativni ravni, kar pomeni da v taki organizaciji prevladujejo operativni delavci. Primer take organizacije je lahko manjše podjetje, ki ne potrebuje močnejše vodstvene in administrativne podpore, ali pa izrazito avtokratska organizacija, ki jo v celoti obvladuje vodilni management. Primer C ima poudarjeno tehnostrukturo, kar je značilno predvsem za organizacije z veliko serijsko proizvodnjo. V zadnjem primeru pa je poudarek na administrativni podpori z močno profesionalno birokracijo, kot je na primer državna uprava.

Sistemi in tokovi v organizaciji

Mintzberg je skušal združiti čimveč pogledov različnih organizacijskih šol. Od klasičnih teoretikov je povzel sistem formalne pristojnosti in zavestnih formalnih procesov, od sociološke šole pa je vključil neformalen pretok informacij in neformalne strukture. Osredotočil se je tudi na prepletanje delovnih aktivnosti ter na sistem odločitvenih procesov. Posebej kaže poudariti, da je bil Mintzberg prepričan, da so odločitveni procesi neločljivi del organizacije in jih je potrebno obravnavati v neposredni povezavi z organizacijskimi strukturami.

Že v uvodoma smo omenili, da je Mintzberg izhajal iz stališča, da je organizacijska struktura sestavljena iz različnih med seboj povezanih

Page 34: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

34

struktur. Vendar na strukture ni gledal skozi prizmo organigramov, ampak skozi aktivnosti petih podsistemov, ki so značilni za vse organizacijske sisteme. Zato je v svoj model vgradil tudi koncept tokov. Posamezni deli združbe so med seboj povezani s tokovi pristojnosti, materiala, informacij in odločitev.

Slika 4: Poenostavljen prikaz tokov v organizaciji

V nadaljevanju povzemimo samo osnove Mintzbergovega modela in pogleda na delovanje organizacije. Organizacija je hkrati:

• sistem formalne pristojnosti,

• sistem usmerjenih aktivnosti,

• sistem neformalnih komunikacij,

• množica prepletenih delovnih aktivnosti,

• sistem odločitvenih procesov.

Sistem formalne pristojnosti

Pogled na organizacijo, kot na statično organizacijsko strukturo (organigram), je najstarejši in še danes najbolj razširjen. Prikazuje pa predvsem sistem formalnih pristojnosti. Zanimivo je, da precej organizacijskih raziskovalcev zavrača organigrame kot način prikazovanja pristojnosti, saj trdijo, da ne odražajo tega, kar se resnično dogaja v organizaciji. Vendar je informacija, ki jo posreduje tak grafični prikaz, dovolj pomembna, da ga raziskovalci še vedno uporabljajo, da o praktikih sploh ne govorimo. Kaže pa poudariti Mintzbergovo omejitev (citat):

“Organigram ne odraža zelo pomembnih neformalnih odnosov v združbi, vendar natančno prikazuje delitev dela s tem, da kaže,

Page 35: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

35

katere enote sploh obstajajo, kako se razvrstijo in kakšna je hierarhija pristojnosti.”

Pregled nad formalnimi odnosi v združbi in njihovo razumevanje je pomemben tudi zato, ker vplivajo tudi na neformalne odnose in jih na določen način usmerjajo v določeno smer. Brez opredeljenih formalnih odnosov bi neformalni odnosi "razsuli" vsako nekoliko večjo in kompleksnejšo združbo.

Sistem usmerjenih aktivnosti

Organizacijo lahko ponazorimo tudi kot mrežo zavestno usmerjenih tokov materiala, informacij in odločitev, vendar samo tistih, ki so zavestno in načrtno regulirani in nadzorovani. Tak pogled je bil ob formalni hierarhiji tudi edini, ki so ga poznali klasični teoretiki in je še danes osnova za prikazovanje in načrtovanje organizacije v praksi. Mintzberg je opredelil tri skupine aktivnosti:

• delovne procese, ki vključujejo tako material, kot tudi informacije,

• nadzor, ki opredeljuje navpični pretok informacij in odločitev ter verigo pristojnosti,

• štabne informacije, ki povezujejo tehnostrukturo in podporni štab z managementom na srednji ravni.

Sistem neformalnih komunikacij

Organizacija je vse preveč zapleten sistem, da bi deloval tako preprosto, kot to ponazarjajo prej omenjeni tokovi. V vsaki združbi obstajajo centri moči, ki niso uradno priznani. Močna mreža neformalnih komunikacij dopolnjuje, včasih pa onemogoča formalne kanale, v bistvu pa predstavlja tok odločitvenih procesov, ki je neodvisen od predpisanega sistema.

To imenujemo tudi sociometričen pogled ali sociogram, ki kaže samo na to, kdo s kom komunicira, ne glede na formalne kanale. Raziskave kažejo, da managerji na višjih ravneh zelo pogosto preskakujejo komunikacijske kanale na nižjih ravneh. Po drugi strani pa je resnična moč določenega managerja na srednji ravni odvisna od možnosti preskoka določenih komunikacijskih kanalov na nadrejenih ravneh. Ravno zaradi neformalnih komunikacij hierarhični status ni edini kriterij posameznikove pomembnosti in vpliva.

Sociološki vidiki organizacije so podprti z velikim številom raziskav, ki kažejo na izjemno prepletene odnose v organizaciji in tudi pojasnjujejo, zakaj je organizacija pravzaprav živ in zato le delno predvidljiv mehanizem. Raziskave in praksa kažejo, da v praksi organizacija sploh ne more delovati brez neformalnih komunikacij,

Page 36: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

36

kar je na nek način presenetljiva ugotovitev. Raziskave tudi kažejo, da tudi neformalne komunikacije potekajo preko odločitvenih vozlišč, živčnih centrov organizacije, kjer jih sprejemajo in upoštevajo skoraj na enak način kot formalne informacije.

Mrežne organizacije Ideja in koncept mrežnih organizacij sta postala izjemno popularna v začetku 90.-ih let. Lipnack in Stamps (1994) sta definirala mrežno organizacijo s petimi organizacijskimi načeli:

1) skupen namen - skupni pogledi vrednosti in cilji zagotavljajo obstoj mreže, v katero so povezana podjetja;.

2) neodvisno članstvo – vsaka članica mreže zadrži svojo formalno-pravno neodvisnost, medtem pa pridobi nekaj od tega, da je del mreže.

3) prostovoljne povezave – ena lastnost mreže je, da se partnerji povezujejo na prostovoljni osnovi.

4) več vodij – vsaka oseba ali skupina v mreži lahko prispeva v določenem procesu nekaj enkratnega, zato je zaželeno, da deluje z managerskega zornega kota čimbolj neodvisno.

5) povezani organizacijski nivoji – mreže so večnivojske, in lahko delujejo na različnih nivojih, to pomeni sodelovanje med organizacijami, oddelki, ali posamezniki (slika 9)

Nov tip mrežne organizacije, ki bi bila popolnoma prilagojena možnostim, ki jih nudi sodobna informacijska in komunikacijska tehnologija in predvsem internet, je še v nastanku. Vendar je očitno, da so za to organizacijsko paradigmo bodočnosti značilne:

• Izjemna prilagodljivost organizacijskih struktur in procesov, ki se tako naglo spreminjajo, da skoraj ne moremo več uporabiti klasičnih metod organizacijskega načrtovanja;

• Izjemna prilagodljivost delovnih mest, od managerske do operativne ravni, ki v večini primerov ne prenese ozke specializacije;

• Velika moč managementa, posebej tistega na najvišji hierarhični ravni, ki lahko v zelo kratkih časovnih intervalih sproža vse omenjene spremembe.

• Srednji management je izgubil svojo tradicionalno vlogo povezovanja ali veznega člena med top managementom in operativno

• Podatki, komunikacije in poslovni procesi so integrirani funkcionalno, geografsko ali pa po produkcijskih linijah

Page 37: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

37

Nastajanje novih organizacijskih oblik lahko opazujemo na dveh ravneh:

• pri medorganizacijskem povezovanju, ko se samostojna podjetja na različne načine medsebojno poslovno povezujejo (makroorganizacijske strukture);

• pri spreminjanju notranjih organizacijskih struktur in procesov v podjetju.

Šele množična uporaba interneta, ki se je začela po letu 1995, je sprožila val novih proizvodov in storitev ter s tem povezanih organizacijskih sprememb. Internet je postal komunikacijska infrastruktura in gonilna sila celotne digitalne ekonomije. Po drugi strani pa so se tudi strukture organiziranosti in procesi začeli prilagajati tehnološkim in vsebinskim možnostim interneta. Pojavile so se matrične in mrežne strukture organiziranosti, ki so spominjale na strukturo interneta (vsak lahko komunicira z vsakim). Pogosto jih imenujemo “internetne” organizacije, čeprav izraz precej dvoumen in nima neke enolične razlage. Vendar pa kaže na prihod nepričakovanih in radikalno drugačnih organizacijskih oblik, kot jih poznamo danes.

Najprej bomo pojasnili nekatere oblike medorganizacijskega povezovanja, ki so značilne za razvite ekonomije ZDA, Evrope in Azije. V zadnjem času so izoblikovale tri značilne organizacijske oblike, ki imajo precej podobnosti (to velja predvsem za virtualna podjetja in poslovne splete) in stičnih točk, vendar se kljub temu med seboj vsebinsko razlikujejo. To so predvsem:

• Keiretsu

• Virtualna podjetja

• Poslovni spleti (ang. Business Webs ali B-Webs)

Keiretsu je japonski izraz za ohlapen konglomerat podjetij, ki imajo medsebojno prepletena solastništva (ni pa to nujno) in vodenje. Keiretsu običajno nastane okoli dominantnega podjetja, ki pa formalno ne prevzema upravljanja ali nadzora celotnega sistema. Vodi in koordinira ga bolj ali manj neformalna skupina vodilnih managerjev iz posameznih podjetij. Taka podjetja imajo svoje zgodovinske in kulturne korenine v japonskih srednjeveških klanih, zato se nikoli niso uveljavila izven japonske (mimogrede, keiretsu še vedno obvladujejo 90% notranjega japonskega trga). Nekoliko presenetljivo pa postaja keiretsu v ZDA in celo v Evropi vedno bolj “moderna” oblika povezovanja firm, še posebej s področja informacijskih tehnologij.

Page 38: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

38

Poslovni spleti (b-Webs) so mreže podjetij dobaviteljev, distributerjev, ponudnikov poslovnih storitev in kupcev, ki so povezana preko interneta. Vsako podjetje v tem spletu si z uporabo informacijske tehnologije in interneta zmanjšuje stroške svojega poslovanja, vključno s kupci, ki v končni fazi dobijo kakovostnejše in cenejše proizvode ali storitve. Poslovni spleti se ločijo od keiretsu ali virtualnih korporacij, saj praviloma povezujejo le firme, ki so že tako in tako v verigi dobavitelj-kupec, medtem ko keiretsu povezuje firme zelo različnih dejavnosti od proizvodnih do trgovskih. S poslovnega zornega kota taka povezovanja niso nekaj novega, nov je le način, kako se ob uporabi sodobne tehnologije operativno povezujejo. Organizacijske enote iz posameznih podjetij (slika 9) A, B, C in D so povezane v tako tesno hierarhijo, da delujejo kot skoraj neodvisno podjetje.

POD2 POD3POD1

CA

B

POD4

D

Slika 9: Medorganizacijsko povezovanje na različnih hierarhičnih ravneh

Virtualno podjetje (korporacija) je po izvoru ameriški izraz za podjetja, ki stalno spreminjajo svoje organizacijske meje v razmerju do drugih podjetij, predvsem svojih poslovnih partnerjev. Strukture pristojnosti in delovne odgovornosti se pogosto spreminjajo, kar velja celo za definicijo “zaposlenosti”, saj delajo nekatere stranke več časa v takem podjetju, kot pa njihovi redno zaposleni. Beseda virtualnost poudarja predvsem to, da je organizacijska meja podjetja odvisna od zornega kota ali kriterija, s katerega gledamo na podjetje in da se tudi časovno spreminja ter prilagaja spremembam v svoji okolici. Tako je npr. meja korporacije z zornega kota proizvodnje zelo različna mejam z zornega kota prodaje, saj so lahko odnosi do poslovnih partnerjev v proizvodnji povsem različni od odnosov s trgovskimi partnerji.

Page 39: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

39

Virtualne organizacije Pogled v zgodovino pokaže, da ima vsako zgodovinsko obdobje neko prevladujočo organizacijsko obliko. Današnja teorija organizacije je teorija industrijske družbe in odraža razmere, ki so značilne za industrijsko proizvodnjo in industrijsko družbo v celoti. Zanjo je značilna predvsem hierarhična organizacija gospodarskih družb in birokratska organizacija države. Čeprav so se v tem času razvile tudi nekatere druge organizacijske oblike, kot so matrične in mrežne organizacije, pa jih v praksi razmeroma redko srečujemo. Upravičeno lahko pričakujemo, da bo tudi prihajajoča informacijska družba prinesla svojo prevladujočo organizacijsko obliko. Zaenkrat kaže, da bodo to mrežne in predvsem virtualne organizacije, ki predstavljajo novo organizacijsko paradigmo.

Koncept virtualnih organizacij je pravzaprav nastal šele v zadnjih desetih letih in je najnovejši. Temeljna ideja virtualnih organizacij leži v ideji začasnega združevanja različnih posameznikov, skupin, organizacij, ki so se združili na konkretni nalogi, da izkoristijo trenutno tržno nišo.

V 60.-ih letih, ko je nastal koncept organskih organizacij, ni bilo posebnega razmišljanja o informacijski tehnologiji in koncept se tudi ni naslanjal na informacijsko tehnologijo. Postopoma pa se je pokazalo, da se tak organizacijski sistem lahko uveljavlja, širi, samo pod pogojem, da je informacijsko podprt. Ta razvoj je pripeljal do nekega trenutnega ekstrema – virtualnih organizacij, ki so pravzaprav izrazito tehnološko obarvane.

Literatura [1] Ackoff, R., (1974), Redesigning the Future. (New York: Wiley and Sons).

[2] Argyris, C. and Schon, D., (1978), Organizational Learning. (Reading, MA: Addison-Wesley).

[3] Baker, J., Blackwood, J.P., Catana, S., Winter, P., and Backoff, R., (1993), “Bureaucracy Unbounded: Toward a Co-created Organizational Model of High-performing Public Agencies,” Atlanta: Academy of Management Conference

[4] Bavec, C. (2001). On the modelling of management decision-making processes in organized anarchy. Informatica, 2001, vol. 25, no. 3, str. 375-379

[5] Bavec, C. (2002). Na poti k teoriji virtualnih organizacij. Organizacija (Kranj), 2002, 35, 4, str. 221-227

Page 40: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

40

[6] Bavec, C. (2002). On the framework for digital economy in the central european countries, An enterprise odyssey: economics and business in the new millennium. 2002 : electronic proceedings. [Compact disc ed.]. Zagreb: Graduate School of Economics and Business, 2002, str. 874-883

[7] Bavec, C. (2003). Informatika med tradicionalnimi in virtualnimi organizacijami. Uporab. inform. (Ljubl.), jul/avg/sep 2003, letn. 11, št. 3, str. 156-163

[8] Block, P., (1989), Empowered Manager. (San Francisco: Jossey-Bass).

[9] Bolman, L. and Deal, T., (1995), Leading With Soul. (San Francisco: Jossey-Bass).

[10] Brynjolfsson, E. (2000) Brian Kahin. Understanding the Digital Economy, MIT Press

[11] Bryson, J.,(1995), Strategic Planning in Public and Non-profit Organizations. (San Francisco: Jossey-Bass).

[12] Cameron, K. and Quinn, R. (1999). Diagnosing and Changing Organizational Culture. Reading, MA: Addison Wesley.

[13] Catana, S.W. (2002), “Strategic Odyssey: A Journey Toward Sustainable Change,” Zagreb: Strategic Odyssey: International Conference on Business and Economics in the New Millenium.

[14] Catana, S.W., (2001), Planning in the Flow of Change. (Columbus, OH: Facilitation Center).

[15] Cortada. J. W. (2000). 21st Century Business: Managing and Working in the New Digital Economy, Prentice Hall, 2000

[16] Daft R. L. (2001): Organization Theory and Design, South Western Thomson Learning

[17] Daft, R. L., (1998), Organization Theory and Design, 2nd Ed. (St. Paul, MN: West Publishing).

[18] Davis, S., (1986), Future Perfect. (Reading, MA: Perseus Books).

[19] Detrick, G. (2002) “Russell L. Ackoff” Interview in Learning and Education (1:1:2002) (56-63).

[20] Dilts, R. and McDonald, R., (1997), Tools of the Spirit. (Capitola, CA: Meta Publications).

[21] Dilts, R., (1996), Visionary Leadership Skills.(Capitola, CA: Meta Publications).

[22] Dotlich, D. and Noel, J., (1998), Action Learning. (San Francisco: Jossey-Bass).

[23] Eden, C. and Ackerman, F., (1998), Making Strategy. (London: Sage).

Page 41: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

41

[24] George, W., (2001), ‘Medtronic’s Chairman William George on How Mission-driven Companies Create Long-term Shareholder Value’ in The Academy of Management Executive. 15:4.

[25] Gibson J.L., Ivancevic J.M., Donnely Jr. J.H. (1999): Organizations - Behavior, Structure, Processes, 10th edition, Irwin Professional Pub.

[26] Goldsmith M. (ed.) at al (2000): The Organization of the Future (Future Series), Jossey-Bass

[27] Ivanko Š. (1999): Urejenost podjetja: Strukture in procesi, Visoka šola za management, Koper

[28] Jantsch, E., (1975), Design for Evolution: Self-organization and Planning in the Life of Systems. (New York: Braziller).

[29] Jawarski, J., (1996), Syncronicity. (San Francisco: Berrett Koehler).

[30] Johnson, H. T. and Broms, A, (2000), Profit Beyond Measure: Extraordinary Results Through Attention to Work and People. (New York: The Free Press).

[31] Martin J., (1995), The Great Transition – Using the Seven Disciplines of Enterprise Engineering. Amacom

[32] McWhinney, W., (1997), Paths of Change: Strategic Choices for Organizations and Society. (Thousand Oaks, CA: Sage).

[33] Mintzberg H. (1979): The Structuring of Organization, Prentice Hall

[34] Mintzberg, H. and Gosling, J., (2002) “Educating Managers Beyond Borders” in Learning and Education. (1:1:2002) (64-76).

[35] Mintzberg, H. and McHugh, A. (1985) ‘Strategy Formation in an Adhocracy’. Administrative Sciences Quarterly, 30: 160-197.

[36] Mintzberg, H. and Quinn, J.B., (1992), The Strategy Process. (Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall).

[37] Mitroff, I.and Denton, E. (1999). Spiritual audit of corporate America. San Francisco: Jossey-Bass.

[38] Morgan, G., (1986), Images of organization. (New York: Prentice Hall).

[39] Možina S. in soavtorji (1994): Management, Didakta, Radovljica

[40] Nutt, P. and Backoff, R., (1992), Strategic Planning and Management in Public and Third Sector Organizations: A Leader’s Handbook.(San Francisco: Jossey-Bass).

[41] Patel K., McCarthy M.P., Chambers J.. Digital Transformation: The Essentials of e-Business Leadership. Mc Graw Hill, 2000

[42] Quinn, R., (1990), Beyond Rational Management: Mastering the Paradoxes and

[43] Quinn, R., (1996), Deep Change. (San Francisco: Jossey-Bass).

Page 42: Izbrana poglavja iz sodobne teorije organizacije – Klasična teorija

42

[44] Quinn, R., Faerman, S.,Thompson, M., and McGrath, M., (1996), Becoming a Master Manager. (San Francisco: Jossey-Bass).

[45] Senge, P., (1990), The Fifth Discipline: The Art and Practice of the Learning Organization. (New York: Doubleday).

[46] Senge, P., (1994), The Fifth Discipline Fieldbook. (New York: Doubleday).

[47] Senge, P., (1999), The Dance of Change. (New York: Doubleday).

[48] Shafritz J.M. (ed.), Ott J.S. (ed.) (1997): Classics of Organization Theory, 4th edition, Harcourt Brace

[49] Tanz, J. (2002). A Brief History of Management, FORTUNE, (http://www.fortune.com)

[50] Tavčar M.. (1999): Razsežnosti strateškega managementa, 2. izdaja, Visoka šola za management, Koper

[51] Taylor, F. W. (1911). The Principles of Scientific Management, New York: Harper Bros

[52] Tichy, N., (1983), Managing Strategic Change: Technical, Political and Cultural Dynamics. (New York: Wiley-Interscience).

[53] Vila A. (1994): Organizacija in organiziranje,Moderna organizacija, Kranj

[54] Weick, K., (1979). The social Psychology of Organizing. (Reading MA: Addison-Wesley).

[55] Wheatley, M., (1994), Leadership and the New Science. (Reading MA: Addison Wesley).

[56] Wilber, K., (1998), Eye of the Spirit: An Integral Vision for a World Gone Slightly Mad. (San Francisco: Shambala Publications).