Janez Pecar - Neformalno Nadzorstvo

Janez Pečar

NEFORMALNO NADZORSTVO

KRIMINOLOŠKI IN SOCIOLOŠKI POGLEDI

DIDPIKTOIRADOVLJICA J991

CIP — katalogizacija v knjigiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana343.97316.738:343.85

PEČAR, JanezNeformalno nadzorstvo : kriminološki in

sociološki pogledi / Janez Pečar. — [1. natis]. — Radovljica : Didakta, 1990.ISBN 86-7707-002-8

Roku,mojemu ljubljenemu

vnuku

Vsebina

PREDGOVOR ..........................................................11I. UVOD .....................................................................15

1. Poskus teoretične opredelitve neformalnega nadzo-rovanja ............................................................17

2. Regulatorni mehanizmi......................................193. Transkontrolizem in multikontrolizem.................214. Panopticizem ....................................................235. Neformalizem....................................................266. Privatizem ........................................................287. Konformizem ....................................................308. Zasebnost in javnost .........................................329. Kriminalnokontrolni pomen................................34

II. NADZOROVANJE IN »DISCIPLINIRANJE« V DRUŽINI .....1. Družina kot temeljni dejavnik social izaci je . . . . 402. Družinski moralni sistem....................................42 j3. Medsebojna odvisnost družinskih članov............444. Dinamika družinskih razmerij ter interakci je . . .46/5. Družinske norme (pravila sožitja).......................48'6. Čustveni odnosi.................................................507. »Normaliziranje« s čustvenostjo.........................528. Identifikacija in imitacija....................................549. Moč in odvisnost ...............................................5710.Nagrajevanje in kaznovanje (raba moči).............5911.Izvrševanje sankcij ...........................................6112.Vzajemno nadzorovanje.....................................6313.Reševanje konfliktov .........................................65114.Kriza družine — kriza družinskega nadzorovanja67J

III . SKUPINA 741. Razločevanje skupin (in teorije o njih)................762. Smoter .............................................................783. Procesi v skupini......................:........................804. Vpeljevanje konformizma ali socializacija............825. Skupinske norme . . . .;......................................846. Skupinske nadzorstvene vloge...........................86,.;7. Razmerja med člani...........................................888. Skupine kot predmet zanimanja kr iminologi je . . .90

IV. LOKALNA SKUPNOST iN SOSESKA 951. Interesi in potrebe ............................................972. Medosebni odnosi..............................................99

3. Instrumentalizacija vedenjskih pravil in nadzorstva1014. Zahteve in pričakovanja.....................................1035.Motnje ..............................................................1056. »Kontrolizacija« v skupnosti (in soseski).............1077. Posebnosti nadzorstvenega delovanja ................1098. Akcijski preprečevalni programi kot nadzorovalna dejavnost..............................................................111

V. MORALA, tfAVADE, OBIČAJI, TRADICIJE IN DRUGA NEPlSAtfA VEDENJSKA PRAVILA.....................................1161. Ustaljena pravila medsebojnih (družbenih) razmerij117a) Tradicije............................................................118b) Navade ............................................................119c) Običaji ..........................................................120d) Rituali ..............................................................121e) Morala..............................................................123f) Drugi vplivi....................................................1252. Zapovedi in prepovedi .......................................1283. Moč delovanja ..................................................1304. Posledice na vedenju ........................................1315. Sankcije ...........................................................1336. »Moralno« nadzorstvo........................................1347. Nadzorstvene interakcije ...................................135a) Nadziranec........................................................136b) Nadzorovalec ................................................1378. Konformnost — socializacija ..............................1389. Konzervatizem — tradicionalizem........................139

VI.............................................................DELO 142'i jf// 1. Opredelitev ...............................................145 (

a) Delo kot moralni dejavnik..................................147 sb) Delo kot interesni sistem.................................149/2. Odsev družbenih razmer na delo........................150/3. Delovne vrednote kot motivacija za konformizem 1524. Pravila obnašanja pri delu..................................1545. Nadzorstvene vloge dela .................................15616. Neformalno nadzorovanje ob delu.......................1597. Nadzorstvena porazdeljenost.............................1618. Discipliniranje ...................................................1639. Odločanje in odgovornost...................................16510.Vplivi delovnega okolja.....................................16711.Skupinskonadzorstveno uravnavanje.................16912.Samoregulacija ..............................................171/jVII.............................................................TISK 1781. Senzibilizator za probleme deviantnosti..............1812. Najpomembnejše vloge tiska .............................183a) Vpliv na mišljenje in vedenje..........................185b) Utrjevanje vrednot............................................186c) Ocenjevanje in vrednotenje............................186d) Ustvarjanje protikriminalnega razpoloženja . . 187

VIII.

IX.

X.

3. Pomen za nadzorovanje......................................187a) Obveščanje .............................................. . ■ l89

b) Izobraževanje ...................................................192c) Poučevanje o varstvu.........................................193d) Odvračanje in preprečevanje..........................194e) Odkrivanje in preiskovanje.............................195f) Internalizacija samonadzorovanja...................196g) Nadzorstvenopsihološki vtisi .........................1974. Dvojnost vplivov ...............................................1975. Dvosmernost ....................................................2006. Razmerja: oddajnik—prejemnik informaci j . . . . 202JAVNO MNENJE.......................................................207^1. Določitev javnega mnenja.................................209 /2. Viri »javnega« mnenja .....................................211j|3. Vplivi na javno mnenje.....................................213 I4. Javno mnenje in nepisana vedenjska pravi la . . . . 2145. Osebna in družbena zavest.................................2166. Konformizem ....................................................2187. Zasebnost.........................................................2218. Javnomnenjski stereotipi ...................................2239. Nadzorstvena vloga javnosti...............................22410.Javno mnenje kot samonadzorovanje (individualno, skupinsko) ...........................................................22611.Možne oblike javnomnenjskega nadzorstva........228a) Opazovanje ......................................................229b) Učenje in posnemanje....................................229c) Presojanje ........................................................230d) Obsojanje in zastraševanje.............................231e) Vmešavanje in posredovanje..........................231f) Kaznovanje, zaznamovanje, pritiski................23212.Javno mnenje kot »motiv« zoper deviantnost . . .232KULTURA .............................................................2371. Pojmovanje kulture............................................2402. Kultura, ideologija, politika, pravo................. . . 2433. Vrednostni sistemi in kulturne norme.................2464. Socializacija s kulturo in v kulturi . .....................2485. Vpliv kulture na vedenje.....................................2506. Nadzorstvena vloga kulture................................2527. Nadzorstveni mehanizmi kulture ........................2548. Sankcija kulture ................................................2569. (Ne)represivna civilizacija — mit ali resničnost . . 257

POLITIČNE IDEOLOGIJE ..........................................2621. Vpliv ideologij ...................................................264a) Vpliv na družbeno zavest ..............................265b) Vpliv na posameznikovo vedenje....................2672. Institucionalizacija »ideoloških« interesov...........2683. Ideologizacija vedenja {deviantnosti) ................2694. Ideološka regulativa..........................................2715. Ideološki aparati za neformalno nadzorovanje . . .273

6. Ideologija kot nadzorstveni mehanizem...............2757. Sredstva ideološke (neformalne) kontrolizacije . . .

2778. Ideološkost kot neformalna kontrolizacija............279

. 9. Zlorabljanje ideologij...........................................28110. Ideologija in javnost .........................................283

XI. POLITIČNA SOCIALIZACIJA TER INDOKTRINACIJA 289k 1. Ideologija in politična socializacija ......................290

2. Masovna indoktrinacija — masovna zavest . . . . 2923. Izhodišča (politične) socializacije.........................2944. Politična socializacija — kot manipulacija.............2955. Politizacija zasebnega in skupinskega življenja . . 2976. Ideološka identifikacija ......................................2997. Pluralizem življenjskega sveta.............................3018. Disfunkcionalnost politične socializacije...............303

XII. RELIGIJA ..........................................................306* 1. Religioznost.......................................................308

2. Verska pripadnost in religioznost........................3103. Religija in osebnost.................................... . 3124. Religija, marala in pravo.....................................3145. Pomen religioznosti v družboslovju......................3166. Vera (cerkev) — pomen za vedenje......................3177. Religioznost kot model vedenja? .........................3208. Religioznost v etiologiji deviantnosti...................3229. Religioznost kot možno sredstvo za nevtralizacijo odklonskih teženj...................................................32410.Religija in represivnost......................................32611.Religije in kaznovanje .......................................32712. Kriminalnopolitični pomen rel ig i je (cerkve) . . . .

329XIII. NEFORMALNO NADZOROVANJE V VLOGI OMEJEVANJA

DEVIANTNOSTI..............................................3341. Stopnje neformalnonadzorstvene dejavnost i . . . . 3362. (Ne)institucionaliziranost in različnost.................3383. Blizkost, čustvenost in posesivnost .....................3404. Različna ranljivost in kaznovalnost......................3425. Skupinskost in posamičnost................................343

* 6. Usklajenost, različnost, pluralnost in globalizem . .3457. Nadzorovanje kot konfliletnost ...........................3478. Etika neformalizmov ..........................................349

* 9. Paternalizem nad neformalnim nadzorstvom . . . . 35110.Deregulacija in samouravnavanje.......................35311.Upadanje morale — dezorganizacija nadzorovanja

35512.Neformalno nadzorstvo v kriminoloških in sociolo-ških teorijah .........................................................35713.Prihodnost neformalnega nadzorovanja..............359

LITERATURA ....................... ..................................362

IMENSKO KAZALO..................................... ............372

\ STVARNO KAZALO..............................................................377

SUMMARY .............................................................395

5

Predgovor

HAP. HyHH3. BHSJ1H0TEKA >WWMEH" !JAi'fi;'!CKH« C K O H J E

V zadnjih letih narašča zanimanje za neformalne oblike nadzorovanja in s tem tudi za tiste, ki to dejavnost že od nekdaj opravljajo v človeški družbi, seveda odvisno od stopnje kulture in civilizacije. Zanimanje za neformalno nadzorstvo gre iskati v nesposobnosti države, da bi s svojimi formalnimi, predvsem represivnimi mehanizmi, obvladovala deviantnost različnih vrst. Javnost jo namreč dojema čisto drugače kot nekoč, saj varnost posameznika kot vrednota pred koncem drugega tisočletja, čedalje bolj prihaja v ospredje človeškega zanimanja. Zato pa povsod po svetu — in tudi pri nas bomo kmalu prišli do tega — iščejo nove, včasih že opuščene možnosti za organiziranje, usposabljanje in vzdrževanje čim večjega števila sil za boj z odklonskostjo, poleg tistih, ki jih mora imeti država. V tem gre iskati tudi nove konceptualizacije in re- konceptualizacije neformalnokontrolne ideologije, potem ko je zlasti formalno nadzorstvo, ki ga predstavlja državna represija, ustvarilo preveč pesimizma, da bi tudi v nadzorovanju ostali odvisni predvsem od nje.

Pred tem delom sem leta 1988 končal študijo »Formalno nadzorstvo — kriminološki in kriminalnopolitični pogledi«, ki je bila objavljena kot knjiga in kasneje dobila nagrado Sklada Borisa Kidriča, hkrati ko je TV Slovenija po njej pripravila scenarij za dokumentarno nanizanko v šestih delih. Zato sem se s toliko večjo vnemo in raziskovalno pozornostjo lotil neformalne kontrolizacije. Posamezni njeni mehanizmi niso skoraj nič ali vsaj zelo malo odvisni od države, ideološkosti in političnosti, ker pretežno nastajajo in se razvijajo med ljudmi, zaradi njihovih koristi in zanimanj, in se navsezadnje tudi spreminjajo po poteh, ki so lastne samo njim. Teh pa ni malo. Drugi mehanizmi pa so spet lahko močno spolitizirani. Zato- obravnavam le tiste, za katere sem se prepričal, da so kot neformalizmi v nadzorovanju in nadzorstvu najpomembnejši, in iz tega razloga opuščam vse one, ki so med to zvrstjo in državno represijo organizirani kako drugače in ne povsem neformalno. V to vmesno področje — med formalno in neformalno nadzorstvo — pa gre uvrstiti predvsem vse tiste, ki smo jih, zlasti pri nas, oblikovali v obdobju tako imenovanega »globalnega samoupravljanja« ali samoupravnega fundamen- talizma, pa tudi šolo in nekatere druge kolikortoliko sformalizirane, institucionalizirane, če ne kar zbirokratizirane dejavnike, medtem ko vplive radia, televizije in filma enačim s ti-skom, s katerim se ukvarjam kot z najstarejšim množičnim medijem, ki so mu kasneje sledili vsi drugi.

Z neformalnim nadzorovanjem je drugače kot z državnim, ki je odtujeno in brezosebno ter predvsem kaznovalno. Neformalno se namreč kaže kot življenjski stil z vsemi svojimi možnostmi nagrajevanja in kaznovanja. Je čustveno in ustvarjalno, domiselno, četudi ne vedno dostojanstveno in prav tako zbuja strah in ustvarja sovraštvo. Kot smo na eni strani zaradi njega srečni in veseli in nam daje občutek popolnosti, nas po drugi

lahko vrže v globoke krize, zaničevanost, odtujenost in 11

prikrajšanost ter zavračanje od bližnjih, kar je včasih dosti huje od kazenskih sankcij države, izrečenih na podlagi prava. Zato imajo nepisana vedenjska pravila katerihkoli človeških skupin veliko moč in jih velja vpeljevati v zatiranje odklonskosti in v vse tisto, zaradi česar naj bi bilo človeštvo boljše, saj navsezadnje za to sploh so. Vendar tudi ob njih ne gre gojiti optimizma, ker neformalizem v nadzorovanju ustvarja prav tako dosti »»imposibilizma«, ki ga kot značilnost zlasti poudarjajo pri državnih nadzorstvenih mehanizmih, in ki prinaša vedno večje razočaranje tudi zaradi krize spoštovanja zakonitosti in pravičnosti. Tudi zato se razni neformalizmi pojavljajo, če ne kot možno nadomestilo, pa vsaj dopolnilo.

Nadzorstvo kot mehanizem, in nadzorovanje kot dejavnost, sta družbena resničnost, kakršnakoli že je. Navadno nam ustvarjata mešana čustva. Četudi se sedanjost z zaupanjem obrača od formalne kontrole k neformalni, le-te ne gre glori- ficirati, ne mistificirati. Kajti njena zmogljivost je sicer boljša od prve, ni pa neomejena. In najbrž je prav tako, kajti vsako nadzorstvo vdira v posameznikovo zasebnost, ovira njegovo svobodo ter človekove pravice in temeljne svoboščine. Praksa pa potrjuje, da je nadzorstvo ključni povzročitelj vsega zla prav tu, da se posameznik čuti ogroženega in prikrajšanega, oziroma vsaj misli tako. Kontrolizmi vseh vrst mu namreč nenehno stoje nasproti in neformalni so pogosto s svojo stalno navzočnostjo, čustvenostjo in posedovalnostjo lahko bolj nevarni od formalnih, ki se jim tudi lažje ogibamo.

Neformalni nadzorstveni mehanizmi, zlasti tisti, ki so najbližji ljudem, ali ki so kar med njimi, postajajo v zadnjih letih najpomembnejše sredstvo ne le za nadzorovanje kot področje odkrivanja in obravnavanja odklonskosti, marveč predvsem za preprečevanje. Le-to pa ne ustvarja veliko stroškov, onemogoča, da bi ljudje postajali deviantni in otežuje, da bi bili žrtve kriminala, ker jih pripravlja na to, da ne ustvarjajo priložnosti, v katerih jim je namenjena vloga oškodovancev. Seveda toliko bolj, ker neformalno nadzorovanje vsebuje tradicionalne vrednote skupnosti, ker je v njem udeleženo več ljudi, ki se med seboj poznajo in razumejo, in ki so pripravljeni urejati medsebojne spore in nesporazume s sredstvi, ki jih imajo sami na voljo, četudi pogosto s pristankom države ali celo z njeno regulacijo.

Toda, kolikor je to velika prednost, je obenem lahko neprijetna nevarnost, s katero si posamezniki ali elite v posameznih skupinah prilaščajo moč in z njo grenijo življenje drugim. Zato bo morala v prihodnje še vedno ostati možnost dihotom- nega nadzorovanja, in bo ključna vprašanja poseganja neformalnega nadzorovanja v razmerja med ljudmi urejala država s svojim pravom, toda če je le mogoče čim manj, in morda le kadar bo šlo za poenotenja, oziroma da bi bili ljudje med seboj vsaj približno enaki pred različnimi kontrolizmi, ki se vedno odzivajo dokaj selektivno in diskrecionarno. Seveda toliko bolj, kolikor gre za zasebne skupine ter intimna razmerja med ljudmi, kolikor bolj čustveno obravnavajo konflikte z nadzorovanci, in kolikor bolj kot mikrofizika moči (po Foucaultu) razpredajo svoje niti po bližnji skupnosti, ustvarjajo prozornost duš in ne le obvladljivost teles v razumevanju Benthamovega utilitarizma, z njegovim konceptom izvrševanja kazenskih sankcij kot možnosti človeškega

poboljševanja.12

Tudi neformalni nadzorovalci predvsem poboljšujejo in utrjujejo konformizme različnih vrst. Zaradi blizkosti do nadzirancev so lahko etično, čustveno, materialno itd. zelo prizadeti, in v tem gre iskati njihovo pristranskost in hkrati nevarnost za človeško socializacijo. K sreči pa jih je vedno toliko, da morebiti kateri med njimi lahko popravi tisto, v čemer se je zmotil drugi. Zato velja raziskovati morebitno prednost neformalnih »transkontrolizmov«, ki jih je sicer toliko, da so si pogosto ne le v napotje, ampak si včasih tudi nasprotujejo. Ali naj jih potemtakem uporabimo kot možnost in mobiliziramo njihove vire v skupnosti tudi za reševanje socializacij skih, kriminalnopolitičnih, preprečevalnih in drugih problemov?

Naj še povem, da sem v svojem zanimanju za neformalno nadzorovanje prebral izredno veliko, predvsem tujega znanja, ki ga za kontrolološke namene nisem našel nikjer tako pred-stavljenega kot ga ponujam tu. Kljub temu je na koncu navedena le tista literatura, ki sem jo neposredno uporabil v pričujočem pisanju, predvsem s pripombami pod črto, ne pa vsa ostala, ki je je bilo nekajkrat več.

Besedilo za to knjigo je po predlogah hitro in potrpežljivo prepisala ga. Fani Klašnja, voditeljica pisarne na Inštitutu za kriminologijo, povzetek v angleščino pa je prevedla ga. Ivanka Sket, profesorica angleščine in francoščine ter dokumentalist- ka. Ves čas, ko je nastajalo to delo, je z menoj sodelovala ga. Marija Milenkovič, profesorica slovenščine in ruščine, in mi je, kot bibliotekarka, pripravila vsaj tisoč bibliografskih enot, ki sem jih uporabil za branje in pisanje. Poleg tega je za knjigo sestavila seznam uporabljene literature, poskrbela za opombe pod črto, uredila stvarno in imensko kazalo, lektorirala besedilo in mi pomagala pri korekturah. Vsem trem kolegicam z inštituta se iskreno zahvaljujem za njihove prispevke.

Študija Neformalno nadzorstvo je opravljena v okviru pro-grama Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Zanj je bila sklenjena pogodba z Republiškim sekretariatom za raziskovalno dejavnost in tehnologijo.

Ljubljana, november 1990Redni prof. dr. Janez Pečar

I. Uvod

»Vse družbeno življenje je po bistvu praktično. Vsi misteriji ki napeljujejo teorijo k misticizmu, dobe racionalno rešitev v človeški praksi in v zapopadenju te prakse«.Mara: Teze o Feuerbachu, MEID II. zvezek, s. 359.

Neformalno nadzorovanje je s svojimi dejavniki, ob nemoči državne represije, vzbudilo obdobje optimizma z nekaterimi naprednimi spremembami in pripravljenostjo ljudi vzeti »varnost« v določenem obsegu v svoje roke, če ne drugače vsaj toliko, da se

pomirijo čustva ogroženosti in ustvari občutek, da si je mogoče 13

pomagati med seboj, morebiti tudi zaradi bližine in skupne usode, ki jo ljudje delijo tam kjer so in so kolikortoliko neodtujeni. Poudarjanje in osmišljanje neformalne kontrolizacije gotovo širi opazovalno omrežje v družbi, toda kriza države in njeni stroški s kriminalom nedvomno terjajo ne le izboljševanje, marveč tudi racionalizacijo kontrole z uporabo razpoložljivih sredstev, ki so bila doslej prav pri neformalnih dejavnikih preslabo uporabljena. S tem pa se teoretično poglablja in utrjuje bolj celovit koncept kontrole, za katerega je ključni pojav tudi lastna decentralizacija in razširjenost v družbeni prostor, čestokrat tudi na račun deinstitucionalizacije, kolikor ne celo reprivatizacije. Toda s tem nikjer ne žele uvajati represivne kontrole, čeprav se povsod -potegujejo za široko učinkovitost, ki ne spominja več na Orwellovo 1984, v katerem se ob Velikem bratu pojavlja z nočno moro upravljana totalitarna družba.

Narobe, v sodobnem demokratičnem svetu jemljejo državi prenekatere nadzorovalne pristojnosti in jih izročajo združenim ljudem, da bi sami ohranjali družbeni red v svojem okolju, vsaj kolikortoliko sami zagotavljali lastno varnost in imeli vtis, da lahko tudi sami prispevajo k zadovoljevanju prenekaterih zasebnih in medosebnih potreb — celo z lastnim nadzorstvom. Ali s tem in na ta način postajajo disciplinska družba, za katero že po Burroughsu velja, da »kontrola vodi samo k več kontrole«,1 ki potemtakem lahko že ogroža tudi civilizacijo? To je lahko ena možnost in to najslabša. Se prej pa je dosti drugih, o katerih velja razpravljati, in v tem je tudi smisel tega dela, ki se ukvarja z neformalnimi dejavnostmi zaradi obvladovanja deviantnosti, zlasti pa kriminalitete ter delinkventnosti ob možnostih, ki nisio ne enake in ne hierarhizirane, ker obstajajo druga ob drugi in za različne namene, četudi se prekrivajo. To pa pomeni izredno pestrost nadzorstvenih opravil in sploh »kontrolizem«, ki mu, kot pojavu pred koncem drugega tisočletja, posvečajo vedno večjo pozornost, tudi zaradi naraščanja potreb po večji svobodi na eni strani in čedalje bolj doslednem varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin na drugi. Prav z neformalno kontrolizacijo pa naj bi ljudem nudili raje več dobrega in povzročali čim manj škode. S tem naj bi v marsičem nevtralizirali ali zmanjševali slabe vplive državne represije pri obravnavanju odklonskosti, ne nazadnje tudi z dekriminalizacijo in depenalizacijo, deetatizacijo in deinstitucionalizacijo, debirokratizacijo in deprofesionalizacijo ter drugimi procesi »razdržavljanja« represije in nadzorovanja. Toda, ni jasno do katere točke naj to poteka. Tako formalno kot neformalno nadzorovanje obstajata drug poleg drugega in enako bo tudi v prihodnje, o čemer ni nobenega dvoma, kajti država zmore le nekatere dejavnosti in tistih, ki jih ni sposobna, si ne sme prilaščati, ker s tem razgalja svojo nemoč in zapravlja vero vase. Te pa že tako ni veliko. Zato bo gotovo čedalje več tudi kontrolnih vprašanj prepuščala (ali morala prepuščati) ljudem bodisi v smislu zasebnosti ali v pomenu skupinskosti (ali morebiti celo v kontekstu nekega »samourejevanja«). To naj bi bila stvar odločitve ljudi od spodaj navzgor, kajti neformalno nadzorovanje je že od nekdaj vprašanje kulture in civilizacije, pa filozofije, religije, tja do znanosti in umetnosti, da ne omenjamo današnje tehnologije.

1 V navedbi Cohen, Visions of Social Control, s. 172.

14

Prav zato razmišljanja o neformalni kontrolizaciji načenjajo različna vprašanja tradicionalnega obravnavanja deviantov in njihovega kaznovanja ter drugačno razdeljevanje bolečin kot doslej, in v ta kontekst sodi tudi to pisanje. Zato ves

15

čas obravnava neformalno nadzorovanje, ne glede na to za ka-tere mehanizme gre, z vidika vloge, ki jo imajo v transkontro- lizmu, panopticizmu, neformalizmu, privatizmu in konformizmu, čeprav pri tem ni ostal pozabljen tudi njihov (ne)insti- tucionalizem. In, iz čisto praktičnih razlogov, se z neformalno kontrolizacijo ukvarja ločeno od vseh drugih oblik nadzorstva in nadzorovanja samo zato, da bi poudarilo njegove posebnosti, njegovo večnost ter neizogibnost, mimo katerih ne moreta niti kriminologija, ki mora vključevati »kontrolizacijo« kot čedalje bolj pomembno področje svoje vsebine, niti sociologija.

1. Poskus teoretične opredelitve neformalnega nadzorovanja

V okviru obvladovanja človeškega vedenja smo nenehno priča različnim oblikam nadzorovanja, med katerimi je neformalno gotovo najstarejše, najbolj izvirno in življenju tako lastno, da se ga morebiti sploh ne zavedamo, toda bdi nad nami, in kaže svoj vpliv, včasih tudi na neofočuten, toda še vedno na vodljiv način.

Zato se gotovo in nedvoumno razlikuje od formalnega, ki je predvsem pravno, sformalizirano, zbirokratizirano, pogosto predvsem poklicno, represivno, vendar ne izključno, in zlasti zunanje, izven in iznad posameznika in njegovih skupin, v katere se ta vključuje, da bi zadovoljeval nekatere, prav določene potrebe. Zato je sformalizirano nadzorstvo, ki večinoma poteka prek države, tudi tuje in odtujeno ter ga sprejemamo z nasprotujočimi si čustvi, kolikor ne celo sovražno.

Tako za formalno kot za neformalno nadzorovanje so značilni : pravila oziroma norme bodisi pisane bodisi nepisane, različne stopnje neposrednosti, institucionalizacije, prisila in kaznovanje ter tradicionalnost. Obe obliki nadzorstva sta lahko do neke mere, ena bolj kot druga, zastraševalni in preprečevalni, pozitivni in negativni, združevalni in ločevalni, vidni in skriti, ali posredni in neposredni.

Ključno za neformalno nadzorovanje je, da poteka med ljudmi, ko nadzorujemo drug drugega in sicer predvsem brez vpletanja države, čeprav ne bi mogli reči, da le-ta nima pri tem nobene moči. Neformalno nadzorovanje se lahko zgleduje po »državi«, lahko se etatizira, kot se po drugi strani država

2 Neformalno nadzorstvo

17

16

v marsičem navdihuje po preteklih izkušnjah, ki so služile potrebam ljudi, ko še države sploh ni bilo.

Če je formalno nadzorstvo dejavnik države in tovrstno nadzorovanje dejavnost represivnih mehanizmov, je za ne-formalno nadzorovanje važno, da ga izvajajo izven države obstoječe skupine in posamezniki, ki jim je nadzorovanje le ena zmed vlog, lastna njihovim družbenim namenom, in jo opravljajo, glede na to kaj so in kaj delajo. Zato je neformalno nadzorovanje predvsem medsebojna dejavnost ljudi, ki morajo biti skupaj tudi zaradi lastnega preživetja in bivajo v določenem sožitju, v katerem sami sebi postavljajo pravila, čeprav ne izključno, in ki jih sprejemajo bodisi soglasno bodisi se po njih ravnajo zaradi prisile močnejših, sposobnejših, pametnejših, pomembnejših, ali od posameznikov še s kakimi drugimi lastnostmi, ko smo se ljudje pripravljeni podrejati tudi zaradi potreb, koristi, prepričanosti ali celo zaradi manipulacije in dominacije. Zato nobeno nadzorovanje ne poteka samo s soglasnostjo, z dosledno prostovoljnostjo in navdušenjem. Vedno omejuje ljudi v tistem, kar bi radi delali pa ne smejo, in zapoveduje početi tisto, česar ne bi želeli. Od tod tudi nenehna želja človeka po svobodi in izogibanje nadzorovanju, in varovanje zlasti tistih plati življenja, ki so najbolj zasebne, intimne in skrivnostne. Katerokoli nadzorstvo že je, vedno želi razkrivati, spoznavati, obravnavati in za svoje potrebe napraviti ljudi prozorne, ne nazadnje tudi zaradi kaznovanja. Kajti večina nadzorstvenih dejavnosti je prirejena zaradi odziva na vedenje bodisi v smislu nagrajevanja bodisi kaznovanja. Prav neformalno nadzorovanje je tisto, ki za vplivanje na vedenje in v znak strinjanja z zaželenim in pričakovanim obnašanjem tudi nagrajuje z obširnim registrom čustvenega, socialnega, materialnega ali kakšnega drugačnega izražanja priznanj.

Prav zato je, zlasti neformalno nadzorovanje, predvsem de-javnik primarnih in sekundarnih človeških skupin, je izraz človekove kulture, ki na vsaki stopnji razvoja kaže svoje po-sebnosti in različnosti. In prav ta neenakost, čeprav hkrati splošnost, je njegova posebnost in del civilizacije. Prav zaradi tega velja čedalje večja pozornost temu nadzorstvu, tudi v pomenu »privatizacije« prenekaterih državnih nadzorovalnih funkcij, s katerimi »razlaščajo« državo, zlasti zaradi njene neuspešnosti, zbirokratiziranosti, odtujenosti in neskromne

vzvišenosti. Zato bi lahko rekli, da je neformalno nadzorovanje tista dejavnost posameznikov, primarnih ter sekundarnih skupin, ki mimo in poleg pisanega prava, (predvsem države), s svojimi vrednotami, pravili, napotili, navadami, delovanjem, zgledi itd., zasebno vplivajo na vedenje drugih v svojih okoljih, v katerih kakorkoli prihajajo v stik in delujejo tako, da bi se ljudje vedli skladno z medsebojnimi pričakovanji, ali po potrebah in zahtevah, ki jih postavljajo tisti, ki imajo moč, avtoriteto in ugled, da to lahko delajo, hkrati pa skrbijo za izrekanje in izvrševanje pozitivnih ali negativnih sankcij onim, ki so kršitelji. Pri tem velja poudariti, da je neformalno nadzorovanje pretežno stranska dejavnost, ali kar vključena v tiste, ki jih morajo posamezniki ali primarne in sekundarne skupine opravljati kot glavne. Morebiti tudi ne bo odveč poudariti, da je to nadzorovanje tudi sinonim za procese socializacije, prilagajanja in posnemanja, ali možnost, da »družba živi v vsakem izmed nas«, kot je rekel Emil Durkheim v svoji »Delitvi dela« (1933).2

2. Regulatorni mehanizmi

Odkar se človek zaveda samega sebe, si je vedno prizadeval, da bi obvladoval dogajanja v svojem okolju, če so mu to le dopuščale razmere. Ce je bil v boju zoper naravne sile nemočen, nebogljen in majhen, pa se je v razmerjih do ljudi vedno trudil, da bi urejal posamezne konflikte z močjo in prisilo na eni strani ali s soglasjem na drugi, vedno pa je bilo urejanje, določanje ali predpisovanje ravnanja odvisno od tega, kdo je to lahko delal, komu je lahko kaj naročal in zakaj, s čim, itd. Ne nazadnje je šlo, zlasti v neformalnem nadzorovanju, za tako imenovano »mikrofiziko moči«, ko se je človeštvo zaradi »discipliniranja« vedno zelo ukvarjalo s kaznovalno ekonomijo in zaradi neubogljivosti in neposlušnosti »deviantov« delilo muke z najbolj domiselnimi tehnikami, priza- dajalo bolečine, pa tudi nagrajevalo, podrejalo, vodilo oziroma' vladalo. Nenehno je izumljalo najrazličnejše kontrolne možnosti, ne nazadnje tudi za racionalizacijo družbenih razmer, kre

2 Coser, v Social Control, s. 14.

2* 19

18

pitev regulacije ali kar za socializacijo, kolikor se za naš namen tako izrazimo.

V tem kontekstu so se v neformalni kontrolizaciji razvili raznovrstni dejavniki, ki sicer niso »nadzorstvo«, pač pa je nadzorovanje ena izmed njihovih sestavin ali kar lastnost, brez katere sploh ni mogoče zadovoljivo opravljati glavnih dejavnosti, ki so ključne. Taki urejevalni mehanizmi so družina, skupina, skupnost, delo, kultura, religija, ideologija, javno mnenje, morala, običaji in tradicije, pa v sedanjem času množični mediji in vzgoja, umetnost, znanost, tja do športa, medicine itd. Skoraj ni mogoče reči, da je kakšna dejavnost, ki ne bi imela hkrati tudi določen neformalno-kontrolni pomen, še posebej, če pomislimo, da ni človeškega delovanja, ki ga ne bi bilo treba nadzorovati.

Ta regulatorna in nadzorna »mašinerija«, poleg državne in z njo skupaj, predstavlja izredno učinkovit kontrolni mehanizem, ki ga v severnoameriški sociologiji označujejo z izrazom »widening the net«, torej past, v katero človeštvo lovi deviante in jih obravnava, socializira, asimilira, prisiljuje, kaznuje, pa vključuje in spet izključuje, kolikor jih ne drži ob strani in vsaj začasno še marginalizira in sploh stigmatizira.

Povsod in nenehno navzoče neformalno nadzorstvo se zato pojavlja kot »kritično oko« javnosti (soseske, skupnosti, de-lovnega mesta, družine itd.), ki neopazno ali javno deli veselje in bolečine in pogosto diskrecionarno vsiljuje svoja pravila tako tistim, ki so mu dosegljivi, kot onim, ki morajo pristajati na norme, vrednote, tradicije, mnenja itd., če nočejo imeti sitnosti in težave v svojih družbenih okoljih, v katera se morajo vključevati zaradi zadovoljevanja prenekaterih svojih potreb, četudi ne vedno najbolj pomembnih, pa vendarle.

V tem pisanju so upoštevani, vsaj po naši presoji, naj-pomembnejši neformalnonadzorstveni mehanizmi, ki se jim največkrat ni mogoče izogniti. Kamorkoli se današnji človek obrne, vedno in povsod naleti nanje. Izvzeta je le šola kot posebnost, ker je že močno institucionalizirana in zbirokratizirana, ter jo gre prav zato uvrščati drugam, sicer pa je tu vsebovana bodisi kot skupina bodisi kot skupnost z najsploš-nejšimi značilnostmi.

Čeprav pri teh neformalnih mehanizmih ne gre vedno za »institucije« v smislu Webrovih razmišljanj, so vendarle vsi, čeprav različno, vplivni dejavniki pri oblikovanju človekovega vedenja in so zelo raznoliki ne le po moči, intenzivnosti in občutenosti, marveč tudi po razširjenosti, organiziranosti, normativnosti, informativnosti in so zato seveda tud različno alternativni. Kajti nikomur niso potrebni vsi, toda vsakdo je dosegljiv vsaj nekaterim. Nihče se jim ne more izogniti, vendar lahko vsakdo do neke meje nevtralizira njihove pritiske, skoraj nobenemu pa ne more v celoti pobegniti. Njihova različnost je več kot očitna. Zato je lahko pritrditi Millsu, da »kontrola drugih največkrat ni neposredna, ker se raje izvaja z manipulacijo polja stvari«.3

Glede na to je neformalno nadzorovanje sredstvo za: pri-lagajanje normam, upiranje odklonskosti in razvijanje družbenega reda. Toda kdo potemtakem določa vrednote, ki jih velja spoštovati in zakaj sploh nekdo želi drugega spreminjati, nad-zorovati, nanj vplivati in z njim manipulirati? To niso le etična

35 Melossi, v Transcarceration, s. 57.

19

vprašanja, zato jih načenjamo pri vsaki izmed različnih oblik neformalne kontrolizacije posebej. Kajti vsak neformalnonadzorstveni mehanizem ima svoj pomen in odvisno od tega ali gre za delo, moralo, verovanje, ali družino, skupino itd., delujejo tudi na posameznikovo samoregulacijo.

3. Transkontrolizem in multikontrolizem

Ce je torej v okviru neformalnega nadzorovanja veliko kontrolnih mehanizmov, ki si jih je človeštvo v času svojega obstoja »izmislilo«, potem gotovo ni mogoče pričakovati, da bo imel vsak izmed njih čisto določeno, samostojno in od drugih meihanizmov razmejeno področje, čeprav se v temelju nedvoumno kažejo te težnje. Kajti vsaka skupina, ki je želela kaj obvladovati, na kaj vplivati, nad čem ali nad kom imeti moč itd., je brez dvoma želela izvajati »oblast« najprej sama, zase ali za kakšen poseben namen. Zato lahko rečemo, da je toliko kontrolizmov kolikor je človeških skupin ali razmerij in morebiti celo posameznikov. Čeprav so si mnogi med njimi podobni, ima vsak svoje posebnosti, bodisi lastne bodisi prilagojene tistim, ki v skupini lahko izražajo moč, tako da svojo voljo »vsiljujejo drugim« in jih zato tudi nadzorujejo.

Ker jih je veliko in čeprav delujejo prenekateri kontrolizmi na širokih področjih (npr. religija, morala, ideologija itd.) temeljnih dejavnosti, ki izhajajo iz določenega namena, jih ni mogoče izrvajati ne da bi se med seboj prepletali. Zato so med seboj odvisni in čestokrat tudi vzajemno delujejo. Ce ne drugega, si vsaj nekateri izmed njih prizadevajo za nek skupni cilj (poslušnost, konformizem, socializacija itd.). Četudi niso vsi enako trdni, organizirani ter disciplinsko zasnovani, so vendarle neke »institucije«, zaradi katerih vsakdo izmed nas prihaja zdaj pod ta zdaj spet pod drugi vpliv, ne nazadnje tudi zaradi današnjih vlog in družbenih statusov, ki jih ima vsak posameznik in se mora zdaj tu zdaj spet tam podrejati nekim pravilom, da ne bi prišel v nasprotje s posameznimi vedenjskimi vzorci, za katere se pričakuje, da jih bo upošteval. Se posebno, če se v skupine vključuje zaradi uresničevanja tako svojih kot skupinskih interesov in potreb.

Zato je vsakdo izmed nas nenehno podrejen procesom transinstitucionalizacije. Ti procesi, s svojimi disciplinskimi motivi, mehanizmi, telesi, postopki, sredstvi itd., ustvarjajo ustrezni transkontrolizem, ki po svoje razdeljuje ne le disciplinske zadeve, marveč tudi bolečine in vse ostalo, s čimer izvaja disciplinsko ideologijo (tudi v vsaki skupini posebej). Tako je tudi zaradi izven države obstoječega neformalnega nadzorstva vzpostavljen sistem »mikrofizike moči« (po Fou- caultu), zaradi česar je vsaka družba na takšni ali drugačni stopnji »vsevprek« nadzorujoča družba in ustvarja svoj transkontrolizem kot pogoj za sožitje med ljudmi, ne nazadnje tudi v imenu svobode in zanjo, ki je toliko bolj omejena kolikor več je želimo imeti in bolj ko bi radi živeli v svobodi bolj jo omejujemo s prepovedmi. Od tod seveda vprašanje, v čem je sploh civilizacija, ali v večji svobodi nasploh, ali v večjem zagotavljanju svobode, ki ne more obstajati brez nenehnega zapovedovanja in vedno novejših kontrolizmov, če naj ljudje

živimo kolikortoliko v soglasju.20

Transkontrolizem je potemtakem trajen proces, v katerem poleg države vsakega posameznika nadzorujejo še številni drugi neformalnonadzorni mehanizmi, ki pazijo nanj, tudi po več njih hkrati, in ki si ga »podajajo« ali izročajo drug drugemu, če se ta tega zaveda ali ne. To je odvisno od vlog, ki jih človek ima in ne glede na to, da se v posameznih družbenih statusih pojavlja zdaj kot nadziranec in zdaj kot nadzoro- valeč ali morebiti v obeh hkrati. Pri tem gre za nekakšno prekrivanje delovanja več kontrolnih mehanizmov, za njihovo prepletanje po eni in za samostojnost po drugi strani, ko imajo v posameznih družbenih razmerjih vsak svoj smisel in tudi sredstva za uveljavljanje poslušnosti in ubogljivosti. In prav zaradi tega ne bi mogli govoriti o kakršnikoli hierarhični urejenosti, ker gre dosti bolj za koncept enakosti, kolikor gledamo nanje kot na »kontrolizme«, sicer pa je vedno od posameznika odvisno, čemu daje prednost, koga se prej boji, koga spoštuje in kdaj bo prej ubogal. Prav zato je izključno posameznik tisti, ki odloča o morebitni segregaciji neformalnih kontrolizmov, ki se jim bo, če ne drugače, podrejal po izhodiščih bodisi koristnosti bodisi škodljivosti, ki mu jo lahko ustvarjajo.

Transkontrolizem je hkrati stranski proizvod najrazličnejših oblasti, avtoritet in moči, ki nadzorujejo človeške dejavnosti, od vzgoje v družini, prek preživljanja prostega časa, do poslušnosti na delovnem mestu in še marsičesa, kar ureja človeško vedenje z neformalnimi sredstvi in poteka kot izraz zahtev po organiziranju, normaliziranju in discipliniraniu. Ce se posameznik izogne ali občasno obide enega, je tu takoj drug kontrolni mehanizem, toda še vedno ostaja dovolj »prostora« za nenadzorovano zasebnost, če ne drugače vsaj v mišljenju, kolikor se seveda sam ne pusti »prilastiti« nekomu na način, da mu je »omejevanje svobode« od drugega celo prijetno in zaželeno (npr. ljubezenski konformizem).

Obenem pa gre tudi za multikontrolizem, kajti obstaja množica nadzorstev, vsa delujejo na nas, včasih nemoteče drugič pa spet konfliktno, odvisno od institucionalizmov, ki nas obdajajo in se jim moramo podrejati.obravnavati v smislu normaliziranja, popravljanja, poboljše- vanja, discipliniranja in kaznovanja. Za panopticizem neformalnega nadzorovanja so značilni: nenehna navzočnost (vsaj pri nekaterih), takojšnje ukrepanje, disciplinsko obravnavanje nosilcev ali kršiteljev, stigmatiziranje, izvrševanje sankcij in še marsikaj glede na to, za kakšen neformalni kontrolni mehanizem gre in kakšna sredstva ima na razpolago za uveljavljanje svojih konformizmov ter ugotavljanje različnih, od njega predpisanih »ilegalizmov«.

Kakršenkoli pomen naj bi že imel Benthamov »panopticon« (in panoptično nadzorovanje v zaporih med 1750 do 1850), za naš namen je bistvo panopticizma v vidnosti vsega, kar se dogaja v katerikoli družbeni skupnosti ali skupini. Vidnost je torej lastnost nadziranca in hkrati možnost nadzorovalca, ko prek nje vstopata v kontrolno razmerje, v katerem se izražata podrejenost enega in moč drugega. Vidnost dogodka in nosilca omogoča delovanje nadzorstva, vidnost je začetek in konec kontrolizma. Zato je tudi danes in bo v prihodnosti vsakdo, podobno kot jetnik v panoptikonu — zaporu, po Foucaulto- vem spoznanju, predvsem »predmet informacije, nikoli pa ne subjekt v komunikaciji«,4 in

4 Panopticizem

21

četudi posameznik danes v razmerju do neformalnih kontrolnih mehanizmov ni jetnik v celici, kjer ničesar ne vidi, sam pa je ves čas opazovan, je vendarle nenehno na voljo temu nadzorstvu ne le telesno, ampak pogosto še bolj psihično in čustveno, kar je dosti več od telesne nadzorljivosti. Kajti mnogi neformalnokontrolni mehanizmi si zaradi svojih vlog (družina, religija, ideologija, politika) kratkomalo zagotavljajo človekovo duševno »prozornost« (primerjaj obravnavanje mišljenjskih deliktov). To pa je lahko dosti huje od tistega nadzorovanja, ki si prilašča le človekovo telo in z njim manipulira (toda ne v smislu mučenja ali celo iztrebljanja), ker vdira v posameznikovo zasebnost, ga spreminja, ga razoseblja in nad njim dominira, morebiti celo do neznosnosti.

Človekova »prozornost« je torej tista okoliščina, ki jo katerokoli nadzorstvo skuša čedalje bolj doseči (tudi država z množicami strokovnjakov z sodobnimi tehnikami, testi, sposobnostmi in sredstvi za vdiranje v človekovo zasebnost) in uravnavati posameznika ali cele skupine, sloje ali celo razrede (ideologija, politika, religija) v želene smeri, pogosto tudi zaradi nekih »vzvišenih ciljev«, (morebiti tudi za korist posameznikov). Panopticizem je torej v našem smislu nenehen proces nadzorovanja posameznikove biti in njegovega delovanja zaradi uravnavanja po željah nadzorovalnih oblasti, ki nas zaradi svojih (pa morebiti tudi skupnih) ciljev žele nadzorovati, obvladovati, socializirati, konformirati ali hočejo z nami manipulirati in to ne le s pravili in obravnavanjem neposredno, marveč tudi posredno, z raznimi rituali, ceremonijami, simboli, mnenji, ali še kako drugače.

Ce ironiziramo panopticizem, vidimo v njem pisano mena- žerijo za »dresiranje« ljudi, ki mu v strokovnem jeziku pravimo socializacija. In potemtakem ni nič drugega kot sredstvo za podrejanje. Kolikor to opazujemo s posameznikovega izhodišča pa je možnost za prilagajanje razmeram, v katerih moramo živeti. Nekateri bolj udobno, drugi manj, kajti ta »panopticizem«, čeprav je z vidika neformalne transkontroli- zacije dosti bolj pravičen kot z vidika formalne, je še vedno bolj mehanizem za discipliniran je marginaliziranih skupin in nižjih slojev kot za višje družbene plasti, ki imajo svoje kontrolizme, toda gotovo jih ni toliko (ali pa so še kakšni posebni). Kajti srednje in spodnje plasti so tudi bolj podvržene nadzorovanju.

Transkontrolizem in panopticizem nista enakomerno po-razdeljena v vse skupine in sloje. Zato je njuno posredovanje, z njima lastno pronicljivostjo, lahko zelo različno. Od tod spet najrazličnejši pomisleki glede njune nezmogljivosti in nesposobnosti (imposibilizem), ki posamezniku gotovo omogočata več zasebnosti, morebiti več svobode (tudi za nenavadne in neetične odločitve ter vedenje) in prostovoljne samo- regulacije.

Transkontrolizem, kolikor ga dojemamo po opisanih izhodiščih, ima svojo pomembno posledico v pojavu, ki bi ga imenovali — panopticizem. Le-tega velja pojasnjevati kot proces vsemogočne preglednosti dogodkov in njihovih nosilcev. Zaradi tolikšnega števila navsezadnje tudi nedržavnih kontrolnih mehanizmov, ki delujejo in so sploh na voljo, je lahko obvladovati veliko količino pojavov na veliko področjih in jih

22

Toda z »vidnostjo« oziroma »vidljivostjo« kot posebno last-nostjo in okoliščinami, na katere se zanaša in s katerimi uspeva neformalno nadzorovanje, gre računati. Vsaka oblast vedno gleda nanjo s posebno pozornostjo, ker je panopticizem eden izmed kontrolnih smislov že od nekdaj in pri neformalnem nadzorovanju predvsem izhaja iz različnih razmerij med ljudmi.5. Neformalizem

Ena izmed pomembnih okoliščin, ki označuje neformalno nadzorovanje, je nedvomno neformalizem, zaradi katerega je to nadzorstvo sploh takšno kakršno je. Neformalno pa pomeni, da ni odvisno od formalnosti, vsaj ne v tolikšnem obsegu kot katerokoli drugo, ki ga poznamo.

In prav ta neformalizem privlači danes ne samo v kontrolologiji marveč v praktičnem življenju še posebej znatno pozornost, zlasti v razmerju do vsega tistega kar je določeno, predpisano, sankcionirano, inkriminirano in penalizirano. Neformalizem je danes sinonim za prenekatere dejavnosti, ki so močno decentralizirane, za marsikaj, kar se med ljudmi ureja mimo države in njenega sodstva na načine, ko se izogibajo prisiljevanju z mehanizmi države in se urejajo s sodelovanjem in posredovanjem bolj ali manj nesformalizirane skupnosti, s postopki in oblikami »vmešavanja«, ki niso predvideni izven okvirov tistih skupin, ki urejajo posamezne zadeve. Tudi more-bitna prostovoljnost in soglasnost nista tako nepomembni za te procese, ki se predstavljajo kot določeno nasprotje sodobni državi, saj je le-ta s svojimi regulatornimi mehanizmi dokaj odtujena od tistih, katerih probleme rešuje s svojo močjo in sredstvi, ki so ji na voljo že po njenem pravu.

Neformalizem potemtakem je, ali postaja, čedalje bolj razširjen proces, v katerem ljudje pretežno z neposrednimi osebnimi stiki in udeležbo, z ustrezno odzivnostjo, od njih odvisno permisivnostjo in s tem v zvezi tudi legitimnostjo, dosti bolj produktivno in neposredno uravnavajo ali rešujejo medsebojna razmerja na načine, ki niso vezani na državno regulacijo, tako da tudi ob konkretnih zadevah načenjajo posamezna vprašanja, ustvarjajo, poglabljajo ali razrešujejo konflikte ali vpeljujejo dolgotrajnejše večvrstne odnose, prijateljske ali sorodstvene vezi in pri tem oblikujejo zanje potrebno kohezijo in sožitje.

Neformalizem je hkrati po eni strani omejitev formalizacije ali deregulacija, kot je po drugi lahko za posamezno skupino nekakšna interna formalizacija življenja, odvisno od okoliščin in posameznih ljudi, ki v njih delujejo ali se združujejo za kakšne posebne namene. Zato je kontrolizacija v teh skupinah glede na različnost in namenskost, globalno gledano, lahko dokaj neuniformna, morebiti celo anarhična in včasih zastraševalna, kot je lahko čustvena, in hkrati še vedno kolikortoliko združevalna. Zato se ljudje, predvsem v kakšnih »posebnih primerih«, zatekajo npr. k družini pa tudi drugam, morda predvsem takrat kadar iščejo pomoč, enakost in morebiti še pravičnost. Dokler pa predvsem v svoji čustvenosti in njej primerni potešenosti iščejo izhod ali nekakšno ureditev, je »neformalizem« gotovo primernejša oblika za reševanje medsebojnih razmerij predvsem tam, kamor ljudje najraje zahajajo. Državna oblast verjetno ni ne kraj in ne mehanizem kamor bi ljudje hodili »s srcem« zaradi

zadovoljevanja svojih potreb. Država je obenem tudi zelo 23

omejevan mehanizem za uravnavanje človeških čustev. Mehanizmi, ki izhajajo iz tako imenovanega neformalizma, pa so predvsem v posameznikovi bližini (družina, tovariši, sosedje, skupina, skupnost, cerkev, delovno mesto itd.) in pri njih iščemo ne nazadnje tudi »neformalno pravičnost«, pa ne le nje, marveč tudi in predvsem pomoč, svetovanje, bližino, sočustvovanje, sodelovanje, razumevanje, olajšanje itd. Zato si danes v svetu zelo prizadevajo za, vpeljevanje in razvijanje tako imenovane »ideologije informalizma«, ki jo velja, za naš namen, s posebno pozornostjo vnašati v obravnavanje neformalne kontrolizacije, katere poglavitna sestavina sploh je in gre njen smisel iskati v izven- državnem obravnavanju različnih družbenih pojavov.

Z neformalizmom se namreč želi sodobni človek upirati vsesplošni, izven in mimo njega nastajajoči regulaciji države, ki ga brezčutno utesnjuje in mu predpisuje način vedenja. Zato se čedalje bolj oprijemlje kontrole v bližini ljudi, v lokalni skupnosti, različnih oblik samopomoči in vzajemne pomoči, zasebne justice in sojenja na delovnem mestu, posebnih internih mehanizmov, spontanih oblik življenja5 itd.

V »klicu po skupnosti« je ne le veliko neformalizma, ampak tudi dosti nadzorovanja, ki je lahko docela drugačna »kontrolna mašinerija« od tiste, ki jo predstavlja država. V njem tudi kriminologija išče svoje mesto zaradi stiske kako naprej, da bo manj kriminala, ter da bi našli uspešnejše mehanizme za preprečevanje njegovih posledic. To pa so gotovo tisti mehanizmi, ki so blizu ljudem, ali so kar ljudje med seboj. Toda tudi ti niso vsemogočni!6. Privatizem

Neformalizem v kontrolizaciji nujno vzdržuje tudi privatizem ali zasebništvo. 2e samo dejstvo, da so katerekoli človeške skupine (od družine naprej) pretežno nesformalizirane v svojem obstoju, delovanju in razvoju, ter da so v katerikoli družbi posamezne dejavnosti, ki so si že brez državne regulative samozadostne (npr. religije, ideologije itd.), ter da so prenekatera vedenjska pravila skozi človeško zgodovino nastajala mimo državnega prava (kot npr. tradicije, morala, rituali, navade itd.), dokaj očitno kaže, da je privatizem tudi v neformalni kontrolizaciji posledica neke voluntarizacije, in- dividualizacije, zasebniškega vplivanja, tja do morebitne ko- lektivizacije ali ponarodelosti oziroma kar »podružbljanja«. Kajti vse to, kar je kdaj nastalo, se je najprej pojavilo pri nekom zaradi nečesa, preden se je razvijalo in preden so posamezne oblike ravnanja bolj krepko začeli sprejemati drugi. To velja tako za oblačenje kot za vedenje, tako za ideologije kot npr. za stare in nove religije, verovanja, čustvovanja, upanja in vrednote.

Privatizem v neformalni kontrolizaciji se zlasti kaže v precej individualiziranem oblikovanju vedenjskih norm, v njihovem zagotavljanju in uresničevanju, tja do kaznovanja, v relativno samostojnem selekcioniranju dogodkov in oseb, ki jih je treba obravnavati, v diskretnem odločanju pri njihovem reševanju in ne nazadnje v kolikortoliko svobodnem ravnanju pri tako imenovanih »face to face interaction«. Čeprav vse, kar delamo izven državne predpisanosti, ni nikoli v izključni »lasti« posameznika ali pa

5 Glej, Transcarceration, s. 315.

24

redkokdaj oziroma za nekaj časa ali za določeno osebo, je treba vedno upoštevati, kaj je kdo komu, zakaj, koliko moči ima in v čem in kdaj v teh neformalnih skupinah, za katere moramo reči, da niso vse enako institucionalizirane oziroma neinstitucionalizirane. Institucija bot nasprotje privatizacije je zanimivo področje zlasti v kontrolizaciji, saj si je navsezadnje posameznik »izmislil« institucije zato, da bi obvladoval druge posameznike. Odvisno pa je seveda, koliko je lahko »institucija« posameznikova »last« in koliko je sredstvo za kakršnokoli izvajanje oblasti, moči, avtoritete ali pa samo želja in možnost za skupno doseganje ciljev določenega števila ljudi. Tak »privatizem« je vedno mogoče najti v družini, skupini, skupnosti, v kulturi, morali in še kje drugje kot pojav z različnimi pozitivnimi in negativnimi okoliščinami, zaradi katerih je lahko slab ali dober, sprejemljiv ali odbijajoč, zaželen ali škodljiv. Vprašanje je, koliko si ga posameznik tudi v kontrolizaciji lahko privošči in koliko mu ga omogočajo drugi, ki se morajo takemu posamezniku ali eliti podrejati, ju ubogati, se po njiju ravnati, ju poslušati, prenašati, trpeti, ali pa se morebiti upreti in spremeniti nadzor ovalce ali sistem nadzorovanja z njegovimi sredstvi in metodami.

Pri konformizmu in panopticizmu v človeških skupnostih nikoli ni mogoče računati z etično nevtralnostjo in absolutno pravičnostjo, in to ne »ex ante« in ne »ex post«. Kajti ljudje ostajamo pač ljudje, kjerkoli smo, in nihče ne more izven sebe v posameznih dogodkih, ki so zlasti v primarnih in sekundarnih skupinah vedno še kako čustveno obarvani.

Ker pa se danes v boju za človeške pravice in temeljne svoboščine ljudje čedalje bolj potegujemo tudi za privatizacijo, se upiramo vdiranju v zasebnost, ki jo čedalje bolj štejemo za vrednoto, je privatizem kot proces gotovo na pohodu. Koliko ga je videti in pričakovati v neformalnokontrolnih dejavnostih, je odvisno od narave človeškega delovanja in njegovih skupin. Gotovo pa je, da ga je v primarnih skupinah načeloma znatno več kot v sekundarnih, in med primarnimi ga je neprimerno več v družini kot v katerikoli drugi človeški skupini. Družina pa je najvažnejša in zato tudi najpomembnejša skupina. Njej navsezadnje posvečamo tudi največ pozornosti. Od družine se »zasebnost« ali privatizem širi tudi drugam in začenja tekmovati z državo, tudi v okviru »civilne družbe«, ki je njeno nepomirljivo nasprotje in ne nazadnje tudi zaradi varstva in varnosti, vsaj posameznika, morebiti tudi zaradi »krize zakonitosti«.

Privatizem kot pojav zadnjih let6 je in bo gotovo lasten neformalnokontrolni dejavnosti, vsaj nekaterih. Kot depolitizirana oblika nadzorovanja je najbolj samostojen v skupinah, kamor redkeje vdirajo ideologije, religije ter javna občila, In ki ohranjajo kolikortoliko samostojno življenje (to pa je spet družina).7. Konformizem

Ne poznamo mehanizmov nadzorstva, ki ne bi »vsiljevali« ubogljivosti, poslušnosti, podredljivosti, ki ne bi prilagajali vedenja, navadno vnaprej določenim vzorcem ali pričakovanjem, in ki ne bi skušali ljudi tako ali drugače pripravljati na spejemanje določenih pravil tistega ali tistih z močjo, ki ne le da določajo

6 Matthews, v Privatizing Criminal Justice, s. 1.

25

vedenjske oblike, ampak jih tudi zagotavljajo. S tem se je človeštvo že ves čas in neprestano srečevalo in tudi prihodnost ne bo drugačna, kajti brez pravil ni mogoče živeti in čeprav zaradi njih premnogi trpijo, je to usoda, v kateri vsi, ki se »trudijo« za doseganje »konformizma« vedno mislijo, da imajo prav, da je prilagajanje korist vsem in ne nazadnje celo trpečim zaradi kontrolizmov.

Tudi zato je v različnih znanjih veliko podatkov o konformizmu in katerokoli pisanje o »kontrolizaciji« ne more mimo njega. Kajti konformizem je navsezadnje bodisi cilj bodisi produkt nadzorstva. Nadzorstvo se nenehno trudi ne le da bi ga doseglo, ampak tudi vzdrževalo, in kakršnokoli prizadevanje za spreminjanje konformizma, od inovacije, ritualizma, dezerterstva in upora, kakor je zapisal R. Merton in so kasneje prenekateri njegovi tipologiji adaptacije dodajali še razne druge poglede ter razširjali njegovo »formulo prilagajanja«, je bilo napredovanje vedno moteče in vznemirjujoče. Morebiti je konformizem tudi zato sinonim za homogenizacijo, identifikacijo, imitacijo, reintegracijo, tja do vdanosti ali celo ljubezni, in narobe, kakršnakoli drugačnost je bila že od nekdaj neprilagojenost, odklonskost, nenormalnost, neuravnovešenost ali abnormnost, nesprejemljivost, ali celo patološkost in kriminal.

Konformizem ali nekonformizem jemljemo v tem pisanju tudi, glede na področje neformalne kontrolizacije, vedno v nekem odnosnem smislu, skušamo ga relativizirati glede na to za kaj gre, čeprav je o njem še vedno dosti zmede, različnih stališč in pogledov. Vendar gre konformnost vedno proučevati skladno z določenimi institucionaliziranimi normativnimi vzorci, ki so različni od skupin, odvisni od časa in kraja. Nekonformizem pa je vedno motenje ravnotežja interakcijskih procesov in ga gre dojemati glede na zunanje ter notranje sprejemanje, ter ga »meriti« v razmerju do večine ali manjšine, elite ali zatiranih skupin in še kako drugače. 2e glede na to je konformizem lahko celovit ali poseben, stalen ali začasen, hkrati ko lahko ločujemo še nekonformizem kot odklon od prava, od dogovorov, morale, običajev, navad, stališč in mnenj, pa ritualov in še marsičesa. Po drugi strani pa je konformizem spet lahko iskren, neiskren, pa gospodovalen, negospodova- len itd.

Zato je konformizem, na enem koncu, prisilno pristajanje na vsiljene vedenjske vzorce, kot je lahko na drugem, razumsko sprejemanje modelov zaradi izogibanja nevšečnostim. V obeh skrajnostih je lahko navidezen in občasen, torej nestanoviten, in slej ko prej pelje k nekonformizmu v obliki inovacije ali upora, kot najčistejših oblikah prizadevanj po spreminjanju. Ce pa je konformizem resnično sprejemanje norm ali način normalizacije, upoštevanje vrednot in zavestno ravnanje po »pravilih«, potem je lahko pomemben prispevek v ustvarjanju harmoničnega vzdušja v skupini, možnost samopobolj- ševanja, ustvarjanje vedenjske enakosti, razlog za odstranjevanje možne »sumničavosti«, upanje na stabilizacijo itd. Konformizem je lahko, zlasti v primarnih skupinah, »dresiranje« telesa zaradi oblikovanja duše, kolikor ni osebna vzgoja in tehnika socializacije. Družbena neenakost povzroča tudi različnost v vsiljevanju konformizmov, zaradi česar je kljub morebitni univerzalnosti pomena vendarle selektiven, če

že ne diskriminatoren. Se posebno zaradi vplivnih tehnik, stopnje 26

standardizacije, (ne)enotnosti skupin, sodelovanje v motiviranosti članov ter različne stopnje osebne konformnosti.7

Morda bi se veljalo več ukvarjati, zlasti v okviru delovanja neformalnokontrolnih mehanizmov predvsem v primarnih pa tudi v drugih skupinah s tem, koliko škodljivosti prinaša, ob razločkih med oblikovanjem posameznikove duše in obvladovanjem posameznikovega telesa.8 Koliko muk ustvarja eno in drugo, kako različne odvisnosti (spoznavna, finančna, čustvena, kontrolna itd.) delujejo na dejansko prilagajanje, kulturo, socializacijo ali kar posameznikovo in skupnostno civilizacijo itd. Le-to pa je vzajemni problem katerekoli človeške skupine, ki s svojo organiziranostjo, normativizmom in razmerji moči deluje na svoje člane, pripadnike, somišljenike ali nasprotnike.

7 Retzmann, E., s. 27.8 Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, s. 35.

27

Neformalni nadzorstveni mehanizmi iz tega niso izključeni kot funkcija tistih institucij, ki jim pripadajo in za katere opravljajo svoja dela.

8. Zasebnost in javnost

Ljudje se med seboj nenehno nadzorujemo, v katerihkoli skupinah, toda predvsem laično. To, kar počnemo, je različno podrejeno nadzorovanju in je pogosto nadzorstvena sestavina neke dejavnosti v vsebinskem smislu, ne nazadnje tudi zaradi preživetja, tekmovanja z drugimi za obdržanje na površju, ali zaradi česarkoli, kar ima nek smisel, bodisi čustveni bodisi materialni in ne nazadnje tudi spolni. Vse, kar počenjamo, je z nečim utemeljeno in motivirano. Razmeroma malo človeških plati življenja je prepuščenih »svobodi«. V glavnem je vse določeno, predpisano, predvideno, načrtovano in omejevano. Človek se nenehno srečuje z različnimi regulacijami, ki mu določajo ne le vsebine ampak tudi obseg, intenzivnost in vse ostalo. Neprestano je postavljen pred preizkušanje kaj sme in česa ne sme, kaj lahko doseže z majhnim ali z velikim tveganjem, kaj brez tveganja in s čim mora računati v primerih, ko se odloči za prekoračitve pravic in dolžnosti, ki imajo za posledico njegovo normaliziranje ali discipliniranje. S slednjima posredujejo poklicni nadzorstveni mehanizmi ali neformalno nadzorstvo, pa še kakšni posamezniki, včasih pa kar vsi hkrati, kar je še huje in še bolj neprijetno, kajti vsak izmed njih odloča s svojo zmogljivostjo porazdeljevanja bolečin, kar ni nepomembno zlasti za razločevanje med zasebnostjo in javnostjo, tudi v neformalnem kontrolizmu.

Vsakdo živi v določeni zasebnosti, v kateri tudi njegovo ponotranjanje poteka odvisno od okolja, s katerim »hočeš-no- češ« deli svojo usodo, če ne drugače vsaj za določen čas. Zato so primarne človeške skupine predvsem pomembne za vzdrževanje določene zasebnosti. In čeprav javnost različno vpliva nanje z javnim mnenjem, ideologijami, politikami, navadami in kulturo, se posameznik v družini, pa morda še v soseski, s prijatelji in bližnjimi, vendarle lahko v določenem obsegu upira pritisku »javnosti«, oziroma »ideološkim aparatom« države, ki ga žele absorbirati, ga podrediti, preoblikovati, spregledovati, »panoptizirati« in podržaviti ter spolitizirati, ali celo policizirati in militarizirati. Čeprav so ti procesi »prilaščanja«

28

ljudi neenaki, selektivni, diskriminatorni, različno intenzivni ter imajo nejasne in vnaprej pogosto nepredvidljive posledice, vendarle nenehno potekajo na ravni zasebnost—javnost, posa-meznik—družba (če ne kar država) ali na liniji jaz in mi (v skupini) ter vsi drugi. Zato je to nadzorovanje hkrati nadzor vseh nad vsemi, vseh nad vsakomer kot vsakega nad vsemi, vsaj formalno, če ne dejansko. Toda vsi vedno gledamo vse in vsak je gledan od vseh (v svojem okolju), čeprav predvsem v smislu vloge »bystanders«, ko si vsak misli, dokler boš ti mene pustil pri miru bom tudi jaz tebe. Kajti vsakdo se »premakne« navadno šele ko je prizadet in oškodovan, če pa so to drugi, naj se pobrigajo sami, da bodo zadovoljene njihove potrebe po varnosti in gotovosti. Ali to ne pomeni, da je vsakomur najbolj važno tisto, kar je pomembno zanj in šele nato pridejo na vrsto vsi drugi. Viktimologi s svojimi spoznanji o primarni viktimizaciji dosti vedo o tem, kajti zasebni interes je vedno na prvem mestu in to velja tudi za varnost. Zato je budnost iz zasebne motiviranosti vedno pred tisto, ki je za druge ali javnost, družbo, državo. Iz tega pa izhaja tudi smisel za nadzorovanje. O tem vemo zelo malo ali pa je to dosti bolj čustveno, iracionalno, poznano le iz posameznih primerov in približno bolj kot razumsko, raziskovalno, teoretično in določno.

Čeprav oboje, tisto kar je zasebno in kar je javno, v ne-formalnem nadzorstvu izvajajo tudi družina, skupina in soseska hkrati, pa vsi ti vendarle tudi (pre)oblikujejo in prenašajo ter odbirajo kaj bodo od tistega, kar prihaja od družbe, uporabili zase, kako, zoper koga in na kakšne načine, seveda odvisno od »tehnoloških, ekoloških, ekonomskih in institucionalnih razsežnosti svoje socialne organizacije«.9 S tem pa izražajo svojo sposobnost in pripravljenost za opravljanje nalog, ki so v splošnih procesih socializacije, adaptacije ali kontrolizacije postavljene prednje. Zato jih seveda tudi različno izvajajo, prenaketeri med njimi tudi pomanjkljivo, škodljivo, kolikor na celo viktimogeno in kriminogeno, kar je včasih tudi razlog za različne tipološke klasifikacije, ki spet privlačijo javno svetovanje, pomoč, poučevanje, uravnavanje, sodelovanje, komuniciranje, spodbujanje, tja do označevanja in izločanja, potem ko se je vključevanje lahko pokazalo kot nedosegljivo ali nemogoče.

9 Sampson, v Positive Criminology, s. 101.


33

9. Kriminalnokontrolni pomen

Kolikor naj bi bila odklonskost odgovornost vsakogar, pri čemer se nihče ne bi smel znebiti možnosti, da pri njenem za-tiranju ali omejevanju ne prispeva po svojih močeh, potem je neformalno nadzorovanje gotovo eno izmed najbolj ključnih. Ključnih zato, ker s svojimi mehanizmi v primarnih in sekundarnih skupinah in še kje lahko najbolj vpliva na ustreznost socializacije in hkrati onemogoča najrazličnejše družbene napetosti, tako individualne kot skupinske. Vsi dogodki, ki zadevajo neformalno nadzorstvo, od kriminalitete, deviantnosti, delinkventnosti, prek raznih bolezni in norosti, pa tako ali drugače vedno nastajajo najprej posamično in zato s svojo množičnostjo postajajo družbeni ali socialni problem, kolikor seveda ne kažejo na družbeno dezorganizacijo in njeno ano- mičnost.

Neformalna kontrolizacija prihaja danes v sodobnem svetu v središče pozornosti predvsem zaradi neuspešnosti države in njene represije, ki ne moreta bistveno vplivati na obseg in naravo kriminalitete. V kontekstu ideologije neformalnokrimi- nalne kontrole iščejo, utrjujejo in razvijajo predvsem njene vire, ki jih skušajo mobilizirati zlasti zato, da ne bi prihajalo do nezaželenih oblik odklonskosti vsaj v primerih, ko se že najavljajo. Ali, če bi drugače zastavili pogled na neformalnokontrolne mehanizme, potem bi rekli, da se od njih pričakuje dvoje: da bi po eni plati ne prihajalo do tolikšnega obsega družbenomotečih pojavov, v čemer se vidi predvsem preprečevalni pomen tega nadzorstva, po drugi pa naj bi v marsičem opravljali tiste dejavnosti, ki bi zmanjšale količino dela državne represije, ki spregleduje predvsem velike količine manj pomembnih zadev, pa bi jih lahko reševali z neformalnimi sredstvi, brez prava, tam kjer se dogajajo, s samimi udeleženci, predvsem ceneje in seveda povsem brez države. Kakor se morebiti sliši, da gre pri tem za »politiko nemogočega«, pa je v tem vendarle nekaj možnega, čeprav pogosto prihaja do malo- dušja in spoznanj, da se glede kriminala nič ne da napraviti, ali pa vsaj zelo malo. Neformalni nadzorstveni mehanizmi so se s svojim delovanjem že tako zasidrali v koncept kriminalne kontrole sodobnega sveta, da ustvarjajo razpoloženje, v katerem jih gre šteti za pomemben dejavnik in jih je nemogoče spregledati. Morda tudi zaradi previdnosti ali zadrževanih po

30

skusov razdržavljanja, razlaščanja, razstavljanja in depoliti-zacije države in njenega represivnega aparata, ki je bil, zlasti pri nas, preveč ideološki. Neformalno kontrolno delovanje pa naj bi tudi na področju zatiranja deviantnosti dojemali predvsem kot človekoljubno ravnanje, ki se, četudi je laično, opira predvsem na stroke, občutke ljudi in njihove potrebe, ker jim gre za posameznika in njegove vrednote, ne pa toliko za družbo. Le-ta naj ima koristi prek posameznika. Politika zatiranja deviantnosti z neformalizmom in tovrstnimi kontrolnimi institucijami naj poteka od spodaj navzgor, in ne narobe, kot je bilo doslej.

Zato je neformalno nadzorstvo prav tako lahko v določenem obsegu organizirano delovanje zoper kriminal in odklonskost, toda na način, prilagojen posameznim skupinam, ki predvsem same določajo, kaj je zanje primerno in koristno in kaj zmorejo. Toda, ker mu je navadno potrebna »strokovna pomoč«, ga ne bi smeli spreminjati v »oči in ušesa« države in njenih represivnih mehanizmov, zlasti policije. Ostalo naj bi pretežno samostojno sredstvo predvsem kriminalne prevencije, čeprav mu ne gre odrekati prenekaterih vlog, ki jih prenašamo od države, in s katerimi bi zadovoljevali prenekatere zadeve posameznika in njegovih ožjih skupin, da sploh lahko obstajajo. Neformalno nadzorovanje, ki ga izvajamo med seboj, je, četudi kruto in izključevalno, pa vendarle predvsem takšno, da ljudem pomaga, »jih asimilira, tolerira, inkorporira, ako- modira pa obsorbira in normalizira«,10 kar ni v navadi represivnih mehanizmov. Ali se mu prav zato obeta svetlejša prihodnost? Težko je na to odgovoriti, ne nazadnje tudi zaradi etičnih razsežnosti njegovih tehničnih možnosti in zmogljivosti ter raznih drugih vprašanj, ki jih poraja, kajti nobeno nadzorstvo ni za nikogar povsem idealno, vsi se mu radi izogibamo in ga že zaradi tega ne bi smeli mistificirati.

Toda vzporedno z represivnimi mehanizmi države, ki so profesionalizirani, dobiva neformalno nadzorstvo vedno večji pomen, čeprav vemo, da tudi njegov domet ni neomejen.

10 Cohen, Visions of Social Control, s. 267.

3» 35

32

\X/ \!/G££>II. Nadzorovanje in »discipliniranje« v družini

If you can look into the seeds of time and say tvhich grains will grow and which will not Speak then to me.. .

(Če v setev časa gledate lahko, in veste, katero zrno vam vzkali in katero ne, še meni govorite...)

Shakespeare, Macbeth

Med dejavniki socializacije kot so mehanizmi družbenega sistema — ekološki, ekonomski, politični itd., ima družina po-sebno mesto, zlasti zato, ker je najmanj odtujena človeška skupina. Čeprav omogoča manipuliranje, izkoriščanje, dominacijo ter otežuje emancipacijo žensk, tako da je zgodovina družine kratkomalo zgodovina človeškega podrejanja, je vendarle po drugi strani sredstvo za prenašanje in oblikovanje kulturnih obrazcev, mehanizem za učenje socialnega vedenja, možnost za spodbujevalno kot tudi za kaznovalno nadzorstvo, priložnost za različne oblike udeležbene kulture in skupina, ki nudi varnost svojim članom, hkrati ko vzdržuje zasebnost, ki je marsikdaj ljudem še kako potrebna.

Tudi zaradi naraščajoče deviantnosti med mladimi, pri katerih ugotavljajo čedalje več nasilniškega vedenja, ki se vedno bolj pomika v otroštvo, prihaja družina s svojimi nadzorovalnimi dejavnostmi v središče pozornosti preprečevalnih dejavnikov. Ker pa sodobna družina opravlja znatno manj nalog kot nekoč, in ker jih mora deliti z mehanizmi izven sebe, je za družboslovno proučevanje toliko bolj zanimiva, ker še vedno ostaja marsikomu in za vse življenje ključna referenčna skupina.

Družino opredeljujejo na veliko načinov, odvisno od tega, katere znanosti se z njo ukvarjajo in od tega, ali šteje kot družina tudi izvenzakonska skupnost. Sicer pa bi lahko rekli,

da je družina temeljna družbena skupina, ki nastane s skupnostjo (zakonsko zvezo) dveh oseb nasprotnega spola, ki jo sestavljajo tudi njimi potomci, in ki ima vlogo vzrejati in vzgajati otroke, hkrati pa zadovoljuje spolnost, čustvenost in druge potrebe.11 Ne glede na to, kakšna je oblika zakonske zveze (neformalna, dejanska, formalna), opravlja družina praviloma več funkcij, zlasti pa reprodukcijske, ekonomske, čustvene, moralne, vzgojne in varnostne. Zadnje tri so v bistvu, če smemo tako reči, vsaj po svojih sestavinah in posledicah med seboj tudi povezane in hkrati kontrolne. In prav zaradi svojih nadzorstvenih vlog je družina, kot najbolj znana primarna skupina, pomemben neformalnokontrolni dejavnik.

11 Glej tudi Mladenovič, s. 32.

Čeprav je družina izredno pomemben posredovalec družbenih norm in svojih skupinskih pravil ter poglavitni socializator, ki opravlja neposredno nadzorovanje, zlasti nad otroki, se v literaturi srečujemo s konceptualnimi poenotenji posameznih strok, ki vsaka po svoje pojasnjuje primarno socializacijo, spre-jemanje vlog, legitimiteto družinskih položajev, skupno bivanje, družinski čut, nastajanje in vzdrževanje družinskih pravil, (ne)stabilnost družinske vzgoje, integracijo, partnerske odnose, družinske mite, moč v družini, tja do vloge zaposlene matere (žene) in vdiranje države v družinske zadeve, pri katerih posreduje zlasti takrat, kadar si družinski člani to žele, ali kadar ne zmorejo sami urejati razmerij med seboj. To seveda obenem tudi pomeni, da je družina še vedno dokaj intimna in diskretna skupina in jo kot takšno varuje tudi sodobno (državno) pravo.

Družina je potemtakem »skupnost posameznih članov, ki so med seboj neprestano dejavno povezani... Iz odnosov z najbližjimi pa izhajajo najintimnejša zadovoljstva, boleča razočaranja, najbolj vznemirljiva pričakovanja in najokrutnejša iz- treznjenja.«12

Nobena razmerja med ljudmi pa ne potekajo brez opazovanja in vrednotenja vedenja drugih, kar je zlasti pomembno za dinamične družinske procese, v katerih se oblikujejo osebnosti posameznih družinskih članov, še posebno pa otrok. Zato ima vsaka družina svoje regulacijske mehanizme oziroma »pravila igre«, po katerih se ravnajo družinski člani, ne nazadnje odvisno tudi od tega, kakšno moč ima posameznik in koliko lahko svojo voljo vsiljuje drugim. Od tod seveda tudi izrabljanje in zlorabljanje po eni plati ter po drugi procesi in pojavi rušenja (moške) tradicionalne avtoritete, ki na splošno ni več tako neomajna kot je bila nekoč.

Ne nazadnje, pravo ureja vedenjske oblike na splošno za vse in prisiljuje ljudi k želenemu konformizmu, hkrati ko družina, poleg državnih norm, uporablja za socializacijo in za opravljanje svojih vzgojnih, kulturnih in zaščitnih vlog še svoja pravila, odvisno od staršev ali enega izmed njiju, ali skupaj z drugimi, ki kakorkoli lahko prispevajo k dinamičnim družinskim procesom. S tem pa se odpira pestra problematika družinskega nadzorovanja in discipliniranja, ki ju navadno določajo lokacija avtoritete, stopnje in smeri identifikacije, pomen in narava čustvenih odnosov in nedvomno tudi posebnosti družinskega vzdušja.

O družinskem življenju, vlogah družine, njenih prispevkih k socializaciji in ustvarjanju konformizma ali njenem pomenu za deviantnost, se danes razpletajo najrazličnejše razlage, ki se opirajo na spol, generacijske razlike, razbremenjevanje konfliktov, dojemanje dejavnosti, hierarhičnost, komunikacije, vedenjske vzorce13 itd., in ki niso brez kontrolne vsebine. Nadzorstvo v družini pa je nenehen proces, ki se mu nihče ne more izogniti, kajti v družini je prav zaradi pravil sožitja relativno malo zasebnosti. Ker je zasebnost v družinskih komunikacijah (verbalnih, telesnih itd.) omejena, in vse kar počenjajo v družini navadno vidno, ostaja le še zasebnost v mislih, ki je tudi družinska kontrolizacija ne odkriva, kolikor kakšna zakrita nagnjenja ne izbijajo navzven na najrazličnejše načine.

Zato je tudi nadzorovanje v družini ali disciplinirani e oziroma kar normaliziranje še kako povezano z avtoriteto, močjo in ugledom tistega nadzorovalca (ali nadzorovalcev), ki uspeva

12" 2muc-Tomori, Klic po očetu, s. 1013 Cačinovič, s. 302.

34

pritegniti ustrezno spoštovanje drugih, tako da je lahko družina temeljni dejavnik socializacije. Kolikor to ni, ali ne v zadostni meri, potem tudi z njeno kontrolizacijo ni vse v redu in tudi postopki »discipliniranja« (zlasti otrok) ne prinašajo želenih učinkov, kolikor sploh ne vzbujajo posledic, ki so nasprotne od pričakovanih. Seveda pa gre pri tem sploh računati tudi z dejstvom, da prenekatere družine sploh niso sposobne opravljati tistih vlog, ki kakorkoli vsebujejo kontrolne in disciplinske naloge. Morebiti tudi zaradi tega ne, »ker družina ni pravi dom človeku, v katerem bi lahko živel na neodtujen način.«14 Za družino pa so najpomembnejši skupni interesi, privrženost in občutek vzajemne gospodarske odvisnosti,15 ter seveda najugodnejša možnost medsebojnega prilagajanja posamezne osebnosti in družbe. Družina je vsakemu prvi prena- šalec norm širše skupnosti in hkrati ožja skupina, v kateri vsakdo pričakuje varnost in v kateri mu je dana neposredna priložnost za primerjanje sebe kot dela celote, ki ji pripada, in v kateri se odraža predvsem psihično.16

Čeprav so družinski člani v različnih medsebojnih odnosih, nas zanimajo predvsem nadzorstveni, ker temeljijo na vedenjskosti kot tisti paradigmi, ki večinoma vpliva na vse druge, tudi zaradi čustvenosti. Kajti vsa razmerja so v tej človeški, predvsem intimni skupnosti, vedno močno emocionalizirana. To pa lahko pomeni, da je tudi »discipliniranje« pod vtisi vznemirjenih stanj obeh strani, tako nadzorovalca kot nadziranca. Tega pa ne gre zanemarjati ne pri doseganju socializacije ne pri upiranju njej, kar lahko pelje v deviantnost in kriminalnost tudi prek stresov in travm — spet na obeh straneh. Prav zato pa je tudi »discipliniranje« v družini vsebinsko vprašanje, od katerega je marsikdaj odvisno posameznikovo (kasnejše) življenje (etiologija in prevencija deviantnosti, morala, socialni karakter).

Družina je torej zanimiv, zapleten, čustven, ambivalenten, toda usoden nadzorni mehanizem. Izhaja predvsem iz nesformalizirane dejavnosti majhne skupnosti, ki rešuje svoje probleme v okviru splošnih družbenih pravil, vendarle v okviru svoje relativne samostojnosti. Zato je tudi »discipliniranje«, ki poteka v njej, predvsem rezultat kulture staršev in njihove sposobnosti zadovoljevati nekatere ključne družinske potrebe tudi do širše družbene skupnosti, zaradi katere je družina sploh »temeljna celica družbe«, »mikrokozmos«, »kraj čiste ekspresivnosti«, »prva šola socialnih razmerij«, »celokupen vzorec vedenja«, »jedro vseh pedagoških impulzov«, »najpomembnejši agens za socializacijo«17

itd.1. Družina kot temeljni dejavnik socializacije

Družina je primarna skupina, ki ima različne vloge, med katerimi so zlasti pomembne vzgojne, socializacijske, gospodarske, kulturne, religiozne, politične in gotovo še prenekatere druge, neštetokrat odvisne od njene zmogljivosti, saj ni mogoče reči, da bi vse družine opravljale vse vloge enako ali podobno uspešno. Zlasti kriminologi vemo, da posamezne družine ne zmorejo opravljati nobenih vlog, druge pa celo opravljajo samo tiste z negativnim predznakom. Predvsem v vedenjskem pogledu potekajo v družini procesi učenja, zgledovanja, ponavljanja, v

14 Golubovič, 212.15 Prav tam.16 Gl. Sherif, v Sociological Theory, s. 285.17 Rener T., s. 868; Dobrenič v Mikšaj-Todorovič, s. 3.

35

družini se ustvarja zaupnost, občutki varnosti in zanesljivost, v njej nastajajo prav določena pričakovanja, oblikovana z ustreznim vzdušjem, kar v medsebojnih interakcijah ustvarja tudi posebnosti v dinamiki, kakovosti in naravi razmerij med družinskimi člani.

Načeloma potekajo v družini procesi družinske povezanosti skladno z ustreznim psihološkim in socialnim vzdušjem, čeprav le tega ni mogoče pričakovati povsod in vedno, kajti družina je, včasih še bolj kot druge družbene skupine, izpostavljena različnim interesom in konfliktom, ki jo pretresajo tako, da ne ustreza svojim namenom. Zato je družina, kot je lahko dejavnik socializacije, po drugi plati kriminogena tvorba in kot taka leglo kriminala, ki ne ustvarja ne sramu ne krivde in ne odgovornosti pred svojimi člani že od vsega začetka njihove rasti, zaradi česar imajo lahko tudi kasneje v življenju težave (kriminalna kariera).

Čeprav se socializacija začenja že z otrokovim rojstvom in so starši njen prvi dejavnik, hkrati pa posredniki vsega kar prihaja iz družbe,18 niso pri tem edini. Zato se v družini merijo različni vplivi, ki so lahko dopolnjujoči ali razhajajoči se. Mati je, vsaj na začetku, gotovo glavni »socialni objekt« za socializiranje otrok v »interakciji s strukturiranim sistemom socialnih objektov«.19

V družini, v kateri žive ljudje skupaj ne le prostorsko, marveč tudi psihološko, gospodarsko in še kako drugače, se nenehno ustvarjajo možnosti posnemanja in poistenja (imitacije in identifikacije), posameznik se ogleduje v interakcijah z drugimi, se bori za svoj »prostor«, se zdaj prilagaja in drugič upira ter tako ustvarja konflikte, kajti družinske vloge nimajo za vse enakega pomena, niti se jih vsi člani še ne morejo zavedati. Šele počasi, ko človek odrašča, začenja razlikovati družinske odnose, njihovo vsebino, pomen in posledice. To je gotovo zelo pomemben proces, ki ne poteka brez težav in stisk in s tem tudi ne brez »discipliniran j a«, ki bi ga tudi v družini lahko imenovali »normalizacija«.

Zato je v družini treba poslušati, se podrejati, ubogati, biti pokoren, ne le otroci v razmerju do staršev, marveč tudi v raz-merju do posameznika glede na spol, izobraženost, položaj v pridobivanju sredstev za življenje ali pa zaradi statusa, pri-dobljenega z nasilnostjo, dominacijo in manipuliranjem. Prav glede na to je družinski konformizem lahko zelo problematično vprašanje, kajti nikoli ni povsem jasno do kod lahko sega dru-žinska avtoritarnost in kje se končuje strpnost. Meja med obema je lahko zelo pomična tudi zaradi tega, ker popolne pravičnosti tudi v družini ni, zlasti ne zaradi prepletenosti čustvenih vezi, tako da včasih ni le pomembno kaj je kdo storil, marveč kdo je storil in katera avtoriteta (ali oblast) v družini ocenjuje dogodek in njegovega nosilca.

Kakorkoli že, družina vedno vpliva na oblikovanje posa-meznikove osebnosti, na ustvarjanje njegovega socialnega zna-čaja in deluje na celoten proces njegovega učlovečenja.20 To tudi pomeni, da se glede na družinske vloge vsi uče od vseh, toda eni bolj kot drugi, in glede na to, da morajo vsi upoštevati vse, so možnosti selekcije bolj na strani nekaterih, ne pa vseh. Zato sta tudi socializacija in manipulacija v družini večna procesa, z njima gre vedno računati, tudi takrat, kadar se ju tisti s podrejenimi vlogami niti ne zavedajo. Toda obe sta pomembni za učenje, v katerem vsakdo (tudi v družini) spoznava kako se mora vesti, da

18 Golubovič, s. 253.19w Parsons v navedbi Golubovič, prav tam, s. 254.20 Godina-Vuk, Težave s socializacijo ..., s. 134.

36

bo imel čim manj težav v stikih z drugimi in glede na to ali gre pri tem za navznoter ali navzven usmerjeno socializacijo ali za njen narcistični tip.21

Družina je potemtakem primarna skupina, ki vzgaja svoje člane (zlasti otroke), jim ponuja svoje vzorce, vrednote, vpliva na razmerja z drugimi in prenaša na družinske člane družbeno in navsezadnje tudi (določeno) politično kulturo. Vpliva na moralni razvoj članov, omogoča zlasti mladim osmišljanje izkušenj, zagotavlja potrebno družinsko trdnost, hkrati ko tudi ni zanemarljiv njen pomen za varstvo pred telesnim oškodovanjem in ekonomsko negotovostjo, celo pri socializaciji.

2. Družinski moralni sistem

O tem kaj je morala, kaj sodi in gre vanjo, je bilo doslej že veliko napisanega, čeprav različnega in nasprotujočega. In kolikor so si posamezne človeške skupine same oblikovale svoja moralna pravila in jih pogosto tudi zapisale, je danes družina »primarna družbena skupina«, ki si z »moralo« zastavlja svoj, predvsem nadzorstveni moralni sistem in ustrezne vrednote. To področje pa je gotovo najbolj podvrženo skupinskim navadam, ki sta jih oba starša prinesla vsak iz svojega socialnega okolja. 2e v otroštvu in odraščanju sta se razvijala vsak na svoj način, z lastnim sistemom obrambnih mehanizmov, ki gotovo ne morejo mimo stereotipnih delitev vlog na moške in ženske. Zato verjetno v skupnem in zakonskem življenju dveh oseb, ki morata prevzeti skrb za otroke, nujno prihaja do fru- stracijskih situacij, ki jih največkrat rešujeta kakor vesta in znata, ne nazadnje tudi s »pravili«, ki sta jih prinesla s seboj.

Vzajemna organiziranost staršev je potemtakem le zunanji odraz vsebinskosti razmerij, v katerih morata graditi samo »njun« moralni sistem z ustreznimi pravili sožitja, da bosta lahko poleg izključno svojih vlog (tudi diskretnih spolnih) opravljala vse funkcije materinstva in očetovstva. Prav glede na to je v literaturi dosti spoznanj o komunikacijah med starši, ki naj bi bile v pozitivnem smislu predvsem jasne, poštene, moralne in uspešne, čeprav ob obravnavanju družinske patologije in tudi zaradi morebitnega svetovanja, spreminjanja ter popravljanja »zakonskih« zdrah, še kako nastajajo potrebe po različnih tehnikah za poglabljanje družinskega življenja in vzajemnega delovanja.

To gotovo pomeni, da je zaradi izogibanja konfliktnosti v družini, potrebno poučevati ostale družinske člane o vsebini njihovih vlog, ki jih lahko različno dojemajo, pri čemer tudi oba starša nista nobeni izjemi, kajti razloge za družinsko konfliktnost, dezorganizacijo in ekscesivnost posameznih družinskih članov, vse znanosti o človeškem vedenju navadno najprej iščejo pri starših. To seveda spet pomeni, da starši oblikujejo družinska pravila sožitja, postavljajo svoj normativni koncept, z njim socializirajo druge, čeprav ne vedno izključno, in hkrati opravljajo najrazličnejše družinske kontrolne (četudi diferencialne) funkcije, odkrivajo kršitve lastnih in izven družine postavljenih) pravil in se navsezadnje tudi odzivajo nanje (ali vsaj morali bi se).

21 Rosenbaum, s. 31.

37

Otroci imajo razmeroma malo moči za vzpostavljanje dru-žinskega moralnega sistema, čeprav niso brez vplivov nanj, saj jih starši in drugi, ne glede na to ali gre za dihotomne, trihotomne ali kakšne druge interakcije, različno upoštevajo, odvisno od pomena, ki jih zanje imajo. Od tod tudi generacijske vrzeli ali generacijski konflikti, ki jih »idealne« družine uspešneje premoščajo, pomirjajo ali rešujejo, medtem ko jih manj uspešne in seveda predvsem nefunkcionalne, nepopolne in podobne celo pospešujejo in poglabljajo. V njih se poraja (ali obstaja) nasilje in agresivnost, trpinčenje otrok, pretepanje žena, nesmotrno ravnanje s premoženjem, spori z bližnjimi in izven doma.

Zato bi lahko rekli, kolikor bolj je družinski moralni sistem vrednot skladen z ustreznim stanjem v socialnem okolju toliko bolj je družina kot socializator in nadzorstveni mehanizem legitimna in priznana za prenašanje določene kulture iz roda v rod. Različno uspešno lahko institucionalizira vedenjska pravila in jih izbira za družinske potrebe. Zato je družina za vsakogar prva oblastvena avtoriteta, ki določa pravice in dolžnosti, opravlja izbor družbenih vrednot22 in jih zagotavlja s svojo ureditvijo vsiljevanja ali konformiranja.

Družinski moralni in vrednostni sistem, ki deluje na otroke, je potemtakem čedalje bolj predelano prenašanje pravil iz skupnosti, ki od šole, prek delovnega mesta staršev, pravil soseske in državnih norm, vsebujejo določene vedenjske zahteve, od katerih je tudi družina vedno bolj odvisna. S tem pa ji seveda ne gre odrekati možnosti ustvarjanja svojih moralnih norm, toda sodobna družina je vedno bolj odprta navzven in pripravljena na ustrezno odzivanje.23 V tem je videti tudi ključni pomen staršev za ustvarjanje identitete otrok, upoštevanje vedenjskih norm in razumevanje nadzorstvenih tehnik, odvisno tudi od tega, za kakšno družino gre — za tradicionalno hierarhično24, participativno itd. Tudi zato je lahko družina pomemben varstveni dejavnik, ki nevtralizira kriminogene dejavnike, kolikor seveda sama ne ustvarja lastnih kriminalnih situacij.

3. Medsebojna odvisnost družinskih članov

Kjerkoli so si ljudje prostorsko blizu, so že od nekdaj odvisni med seboj, če pa gre pri tem še za sorodnike in sploh družino, so odnosi članov take skupnosti toliko bolj tesni in določeni s posameznimi vlogami, ki jih družinski člani imajo. In zavedajoč se drugih, ki so vedno individualizirani, moramo urejati interakcije, ki niso vedno le pozitivne. Zato gre v družini predvsem za razmerja med vlogami, ki v povezavi z nadzorovanjem (vedenja) drugih ustvarjajo položaje, v katerih so lahko nekateri preveč nadzorovani, drugi pa premalo ali vsi enako, kar v skrajnosti spet povzroča ustrezne nasledke.

Zato so družinska razmerja predvsem zelo občuteni, pre- finjeni in z daljnosežnimi posledicami oblikovani medosebni odnosi, ki kot celota predstavljajo družinsko dinamiko različne kakovosti, od idealnega sožitja do mučnega sovraštva, zatiranja in nasilnosti (pojavi »trpinčenega« otroka, sindrom »pretepene« žene itd.). To tudi pomeni, da so socializacijski pogoji v družini zelo različni in jih gre vedno ocenjevati odvisno od ciljev, ki so

22 Golubovič, s. 199—201.23 Primerjaj Zmuc-Tomori M., Klic po očetu, s. 19.

38

vzgojni, psihološki, kulturni in celo (ali navsezadnje) politični. Ne glede na to kako psihoanalitične teorije, teorije samooblikovanja in teorije socialnega učenja25 pojasnjujejo vprašanja družinske dinamike in njen pomen za razvoj, posameznikova družina ni zaman, po eni plati, temeljni vzgoj- nokulturni ali socializacij ski, kot je lahko, po drugi, nezane- marljiv kriminogeni dejavnik. Medsebojni vplivi v družini so torej ključnega pomena in nedvoumni, zaradi česar ni naključje, da sta zakonca Glueck že samo po majhnem številu določenih lastnosti v družinski skupnosti skušala napovedovati vedenjsko prihodnost. Klasika marksizma in prenekateri kasnejši kriminologi pa so upoštevali materialno plat družinske skupnosti in še danes, v neugodnih gmotnih, stanovanjskih in

** Fagan/Wexler, s. 654." Glej Zupančič M., s. 258—264.

drugih materialnih družinskih razmerah, iščejo »determinante« za oblikovanje vedenja, ki pa se marsikdaj še zdaleč niso po-kazale tako pomembne kot tiste, ki izhajajo predvsem iz ču-stvenih in psiholoških odnosov med člani družinske skupnosti.

Če mladi vidijo v svoji družini »manipuliranje, sebičnost, izkoriščanje, življenje na račun drugih, nekulturne vedenjske vzorce«,24 alkoholizem, potepuštvo, brezdelništvo, ali če je dru-žina nefunkcionalna, kolikor ni sploh obremenjena z raznovrstno »patološkostjo«, potem morajo modele socializacije iskati izven nje, kolikor so za to seveda sposobni in kolikor jim družinska odvisnost ne zamegljuje možnosti videti v tej »skupnosti« pričakovanih humanih psiholoških ciljev.

Ker pa večina družinskih članov zaradi svoje podrejenosti in nemoči nima možnosti, da bi izbirala svoje pozicije, ki so do-ločene s spolom, starostjo, položajem itd., se mora ravnati v skladu z razmerami, ki pač veljajo, kajti vsako upiranje naj-večkrat izziva konfliktnost in s tem tudi represijo močnih nad podrejenimi. Včasih pa roditelji niso tisti, ki imajo družinsko in kontrolno moč, kajti v družini se razmerja spreminjajo tudi v skladu z »role and status distance«.

Potemtakem so v družini različne vloge, ki v ustrezni »klimi« (vzdušju) omogočajo spoštovanje avtoritete, oblasti in moči, ter s tem ustvarjajo priložnost za posnemanje, kolikor ne celo za poistenje. Ce je to dvoje kolikortoliko prostovoljni proces, pa so želene stopnje konformizma gotovo vedno vsiljene z nadzorstvenimi tehnikami in metodami, ki so čustvene, ma-terialne in še kakšne druge narave, v vsaki družini drugačne in brezmejno domiselne, kot so nadzorstveno toge ali skonven- cionalizirane, tako da ustvarjajo čustvene travme, odpor in različne druge pojave, tja do sovražnosti.

Prav glede na to so v družini pomembni razni podsistemi,25ki se ustvarjajo s posameznimi povezavami med družinskimi člani in dajejo možnosti ne le za socializacijo, marveč tudi za različne stopnje kontrolizacije z vsem, kar sodi vanjo. Tega pa v družini prav zaradi psihološke in osebne blizkosti (ali oddaljenosti) ni tako malo. Od tod tudi bolj ali manj trdna družina, bolj ali manj uspešna, funkcionalna ali disfunkcionalna, oziroma z bolj ali manj »funkcionalnimi medsebojnimi razmerji,26 ki so včasih razdeljena

242» Ahtik, s. 496.25 Glej zlasti, Žmuc-Tomori M., Klic po očetu, s. 14—15.26 Coser, Role Distance, v Sociological Theory, s. 328.

39

tudi polarno27 in to najraje v smislu dominantnost—podrejenost. Ker pa vsakdo v družini opravlja več vlog in se te vloge med seboj tudi prepletajo, je odtujenost v družini relativno nizka in možnost prilagajanja vedno dokaj velika. Od vseh teh okoliščin pa je odvisna tudi družinska stabilnost.

4. Dinamika družinskih razmerij ter interakcije

V družini neprestano potekajo različni psihološki procesi, s katerimi naj bi se, kot nekateri pravijo temu, doseglo neko dinamično ravnotežje ob raznih vlogah in položajih. Najpogosteje se v družini srečujemo z dvema poglavitnima paroma zvez, in sicer mož—žena, ki predstavljata starše, in zvezo med njima in otroki. Poznamo torej predvsem partnerstvo in starševstvo. Stiki, ki so v teh družinskih interakcijah različno pogosti in tesni, so v bistvu psihodinamika družine, v kateri se ustvarjajo roditeljska navzočnost, rodbinska predanost, ustrezno vzdušje, različne pozicije, specifične spolne vloge, diadične (ali drugačne) interakcije, pa različna pričakovanja itd.

Gotovo so v družinski psihodinamiki in za oblikovanje vedenja otrok pomembni predvsem starši, to sta mati in oče in njuna medsebojna razmerja. In čeprav dajejo v socializaciji otrok na prvo mesto mater, je danes veliko razmišljanj o tem, kaj z očeti v sodobni družini,28 kajti družina je pred novimi težavami preoblikovanja vseh svojih vlog in odstopanje od spreminjanja ustvarja težko obvladljive strese.29 Družina se še preveč drži, in to v docela drugačnih razmerah, tistih vlog, ki so zlasti za ženo in moža bile nekoč tradicionalne. Notranja vsklajenost delovanja staršev in njune, četudi nebesedne in predvsem odnosne komunikacije, pa ustvarjajo razmere za prilagajanje in obnašanje tudi za kogarkoli izven tega para.

Zato tudi v družini pripisujejo tolikšen pomen posameznim vlogam, ki izhajajo iz norm, pričakovanj in odgovornosti, in so povezane z določenim položajem kot nekakšna usmeritev ali koncept, pomemben za skupino, ali kot dejavnost posameznega člana glede na njegov pomen v socialni strukturi.30 Od tod tudi spoznanja o »razdalji vlog« in »vedenjski vlogi«, ki predstavljata vrzel med dolžnostjo in pričakovanjem na eni strani in resničnim vedenjem na drugi. Prav zaradi te »distance« nastaja v družini toliko zahtev, pričakovanj, razočaranj in seveda tudi konfliktov, ker posameznik (med njimi tudi starši) ne zmore slediti zahtevam družinskih članov. Mati, oče, žena, mož, sin, hči, so torej postavljeni pred različne naloge predvsem zaradi svojih družinskih funkcionalnih razmerij, ki naj jim zadoščajo tako po svojih psihofizičnih značilnostih kot zaradi sociokulturnih norm — širših ali ožjih.

Tudi zaradi tega so družinski podsistemi (dvojice, trojice)31zamotan splet interakcij in nenehna medsebojna odnosnost tako v smislu sprejemanja kot nasprotovanja in spopadanja. Zato spet različne funkcionalne in nefunkcionalne skupine s svojimi posebnostmi in ne nazadnje tudi z družinsko patologijo.

2728 Požarnik, s. 15.28O tem glej pri nas zlasti Martina 2muc-Tomori »Klic po očetu

in Pavao Brajša »Očetje kje ste?«29Cačinovič, s. 301.30 Levinson, v Sociological Theory, s. 297, 298.31Zmuc-Tomori, Klic po očetu, s. 12.

Družbeno-kulturne razmere v glavnem ne menjajo družinskih položajev in njihov pomen je odvisen predvsem od družbeno določenih vlog, te pa zopet od spola, položaja v družini oziroma generacije v njej. Do vsakega goje določena pričakovanja, ki izhajajo tudi iz družinskih razmerij, intrageneracij- skih in intergeneracijskih.32 Starši, bratje, sestre in drugi imajo glede na to v družini različne pozicije, postavljajo jim različne zahteve, določene tudi s posameznikovimi značilnostmi kot so zmogljivost, inteligentnost, moč, vitalnost in druge posebnosti. Razmerja med generacijami so na splošno vedno bolj zapletena, čeprav gre tudi za izjeme.

Starši opravljajo še posebne vloge, vzgajajo in disciplinirajo, kajti njihovi otroci naj se podrejajo vedenjskim pravilom in drugim zahtevam, ki so jih določili tako ali drugače. Ce pri tem, v kolikortoliko normalni družini, ni težav, govorijo, da je »družina uravnovešena in njena razmerja harmonična«.33 Sicer pa pogosto prihaja do motenj, ki pa jih družina kot dokaj zaključena skupina pogosto prikriva, in v javnost prihajajo navadno le posamezni dramatični dogodki ali pojavi, ki zahtevajo širše družbeno posredovanje. Geslo: »Družina, ki se igra skupaj, tudi ostaja skupaj« ni brez pomena za razvijanje družinskih interakcij in razumevanje njenih psiho- dinamičnih procesov, v katerih se pričakuje, da se bo posameznik ravnal po značilnih drugih (significant others), ali v smislu nekega »družbeni jaz« (social-self), oziroma postajal »posplošeni drugi« (generalized other).

Za proučevanje družinske moči, oblasti in avtoritete prihajajo v poštev ustrezne teorije, kajti v (patriarhalnem) gospodinjstvu starši opravljajo ključne naloge nadzorovalcev, njihova vloga v družinski dinamiki je predvsem kontrolna, njihovo nadzorovanje izhaja iz določene moči, ki jo imajo nad otroki, in tudi sicer si nekateri Iaste več možnosti nadzorovanja kot drugi. Včasih je za to pomembna že njihova »psihološka navzočnost«34 in ne le fizična. Sicer pa so v psihodinamiki družinskih razmerij prav tako v ospredju nagnjenosti do posameznih oseb, ki ustrezno vplivajo na kakovost odnosov med družinskimi člani, da so do nekaterih bolj zahtevni do drugih pa bolj popustljivi, in tako tudi s čustvenostjo regulirajo discipliniranje.

5. Družinske norme (pravila sožitja)

Ni skupine, ki ne bi imela svojih norm, in ki z njimi v do-ločenem obsegu hkrati ne bi sankcionirala vedenja, kajti vsaka skupina se zaveda, da morajo ljudje v njej živeti v določenem sožitju, ki je potrebno za obstoj vseh. Z normami, pisanimi ali ne, se ohranjajo in vzdržujejo tudi vrednote, ki so po Parsonsu družbene, družinske in osebne. Kolikor gre za družino, so za neformalno kontrolizacijo gotovo predvsem pomembne družinske in osebne, ki so bodisi socioemocionalne bodisi instrumentalne. Z njimi se tako ali drugače vzdržuje družinska skladnost (ali pa tudi ne). Hkrati pa je treba ob družini, enako kot kjerkoli drugje, računati tudi na selektivno upoštevanje oziroma spoštovanje vrednot in njihovo menjavanje, kar gotovo ni nepomembno za »discipliniranje ali normalizacijo« v družinskem vzdušju.

32Golubovič, s. 188.33 Mladenovič, s. 74.343' Cernkovich/Giordano, s. 299.

Družinsko življenje pa najprej gotovo določajo norme dru-žinskega okolja oziroma socialne norme, ne glede na to, ali

gre pri tem za državne norme ali za kake druge v obliki navad, tradicij, običajev in drugih vedenjskih pravil, ki veljajo že od nekdaj in se z določeno trdovratnostjo, toda ne brez sprememb in opuščanja, prenašajo iz roda v rod in neredko tudi za marsikatero družino pomenijo tradicionalizem, če že ne kar konzervativizem, ki se mu, zlasti mladi v njej, upirajo. Prav zato so norme, ki kakorkoli prevevajo družino, lahko internalizirane, situacijske ali alternativne. Zanje je ključno, da predstavljajo regulacijo kontrole, ki je v družini najbolj neposredna, pa tudi priložnostna in zaradi čustvenih vezi med člani gotovo tudi sprejemljiva. Toda vedno vodi k odzivanju na vedenje bodisi kot nagrajevanje bodisi kot kaznovanje, kolikor na to gledamo z obeh skrajnosti. S tem pa se tudi, in zlasti še v družini, vzdržuje določen moralni sistem z vedenjskimi vzorci, ki otrokom še kasneje, v odraslosti, pomenijo možnost za identifikacijo, kolikor ne celo notranjo kontrolo.

Družina je torej »prvi dejavnik v oblikovanju sistema vrednot posameznika, ker kot prenašalec sprejetih družbenih vrednot nudi nujno podlago za življenje posameznika kot družbenega in kulturnega bitja v smislu skupne kulture, ki jo vgrajuje v temelje socializacije.«35 Družina v tem smislu gotovo opravlja ustrezen izbor in iz formalnih, običajnih, moralnih in drugih vedenjskih pravil odbira tista, ki ji ustrezajo, oziroma bolje rečeno, odbira jih po spoznanjih in zmogljivostih tistega, ki v družini to lahko dela. To pa je tisti, ki ima moč za to posredništvo, tisti, ki mu morebiti pravila tudi ustrezajo glede na vloge, ki jih mora opravljati, bodisi da te vloge ponavlja, posnema od drugih, bodisi da jih ustvarjalno sooblikuje, ker z njimi zavestno vpliva na druge družinske člane.

Kolikor pa gre za družinske norme, ki so tipične (saj je včasih sploh težko razločevati kdaj je nekaj družini lastno in kaj prihaja vanjo od drugod), in največkrat sploh predstavljajo nadaljevanje (kontinuiteto) vrednot generacije od prej (morda spet splošne kulture), imajo nedvomno največjo vlogo starši. S tem pa otrokom nikoli ni vzeta možnost, da ne bi mogli (včasih tudi za ceno spopadanja) spreminjati svojih staršev in v družino vnašati nove vedenjske modele, tudi nasprotujoče sprejetim vrednotam, tako v družini kot v družbi nasploh. Zato družina nikoli ni samo »mehanični prenašalec družbenih vred

3587 Golubovič, s. 199, 200.


49

not«36, ampak neredko zelo močan selektor, gotovo dokaj od-visen od zahtev in potreb svojih članov, seveda ob vprašanju, ali starši sploh vedo za norme, ki naj bi jih posredovali otrokom za sedanji čas ...«, in kako naj vodijo družino, da bo izpolnjevala svoje vzgojne, dinamične, socializacijske in kulturne vloge.37

Dvojnost norm38 družinskega življenja potemtakem vedno ureja vloge, odgovornost staršev, usmerja vedenje otrok (pa tudi roditeljev) in sankcionira tako pozitivno kot negativno obnašanje. Pri tem gre največkrat za diadične interakcije v situacijah starši—otroci, saj ne vplivajo le starši na otroke, pač pa tudi otroci spreminjajo starše. Roditeljem je še kako pomembno, kaj si otroci mislijo o njih, kakšen ugled in spoštovanje uživajo, kako jih otroci sprejemajo in koliko jim oni sami (mati, oče) predstavljajo življenjski vzorec, za katerega otroci pogosto kasneje ugotavljajo, da je bil le »prazen mit« brez vzgojnega sporočila.

Družinske vezi so s svojimi pravili sožitja, normami, navadami in vsem ostalim, za otroke prva oblika kontrolizacije, s katero se srečujejo v zanje še ne odtujenem okolju in jo zato raje sprejemajo kot katerokoli drugo kasneje.

6. Čustveni odnosi

Zagotovo v nobeni družbeni skupini ne gre toliko računati s čustvenostjo kot prav v družini. Kolikor v drugih družbenih skupinah temelje medsebojna razmerja ljudi na racionalnosti, brezosebnosti, na soglasno sprejetih ali vsiljenih pravilih, ki omogočajo minimum sožitja in razumevanja, je v družini prav narobe. Četudi se v družini najrazličnejši problemi ne rešujejo brez razsodnosti, premišljanja, načrtovanja, predvidevanja, do realizacije, je vendarle čustvenost tista lastnost, ki preveva prenekatera področja, zlasti pa disciplinsko, nadzorstveno in kaznovalno. Ljubezen ali sovraštvo kot skrajnosti sta afektivni čustvi in določata ali vsaj vplivata na odločitve, ki so marsikdaj v normalnem stanju pretirane in nesmiselne, še posebej če gre za disciplinske zadeve, v katerih je treba posamezna stanja normalizirati, popravljati, družinske člane poboljševati, jih usmerjati ali celo kaznovati. Reševanje prenekaterih družinskih nadzorovalnih problemov je zato neredko čustveno obarvano in tudi reakcije niso vedno razsodne, še zlasti če je nadzorovalec — kaznovalec (to pa sta največkrat starša, oba ali eden od njiju) užaljen, ogorčen, osramočen, ali kako drugače prizadet s kršitvami pravil, ki jih postavlja družinskim članom, zaradi doseganja določene stopnje konformizma, da ne rečemo ubogljivosti, podrejanja, poslušnosti ali kar dominacije.

Družinski odnosi z ustrezno moralno »klimo« (vzdušjem) so zato predvsem čustveni, dajejo ton družinskim razmeram in gotovo niso brez vplivov na nadzorstvene funkcije kogarkoli izmed družinskih članov. Prav zato je družinsko življenje zamotan splet emocionalnih interakcij v družinski hierarhiji, v kateri lahko vsakdo že vnaprej predvideva, kaj ga bo in od kod ga bo doletelo v primeru kakršnihkoli kršitev vedenjskih zahtev, ki jih sankcionira družinska oblast. Ta je lahko različno porazdeljena, toda tudi obrobni, manj pomembni, nedorasli, nepridobitni in še povsem odvisni od drugih v družini, niso brez možnosti, da se »igrajo« z

36 Prav tam, s. 201.37 Požarnik, s. 17 in 20.38Glej Sestakov, s. 79.

44

ljubezenskimi čustvi drugih, ne nazadnje tudi v svojo korist. Zato čustvena razmerja vedno določajo ne le način ampak tudi ostrino odziva na (nesprejemljivo vedenje, da ga nadzorovalci temu primerno sankcionirajo. In ker so čustvena razmerja bodisi v negativnem bodisi v pozitivnem smislu takšna kakršna so, in ker gre v družini nenehno za izmenično »razkazovanje« čustev, je potemtakem vsakdo (toda navadno ne vsi enako) v položaju, da uporablja svoja in tuja čustva za reševanje medsebojnih razmerij, ne nazadnje tudi nadzorovalnih in kaznovalnih. To pa spet pred-stavlja širok razpon vplivov medsebojne socializacije, resocializacije, manipulacije v širšem, kakor tudi inkriminacije in penalizacije v ožjem kontrolnem smislu.

Kakršnakoli družinska inkriminacija potemtakem nikoli ne poteka brez čustvenosti bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem pomenu. Čustvene nevtralnosti skoraj ni mogoče pričakovati, kajti odnosi v družini navadno ne potekajo brezosebno, nevtralno, docela hladno in neprizadeto. Ce je tako, potem go-tovo s tako družino nekaj ni v redu, kajti v družini vsakdo (zlasti pa starši) nenehno želi vplivati na drugega in če se zlasti starši odrekajo temu, potem sploh ne opravljajo temelj-

4* 51 nih družinskih vlog, ki izhajajo iz njihovih pozicij, kljub temu, da morajo v vsem iskati ustrezno ravnotežje in trdnost, blažiti družinske napetosti, omogočati med člani primerne čustvene odnose, razumevanje, motivacije, uravnavati predsodke in mišljenje, pogosto dokaj odvisno od tega, kakšen tip je kdo od staršev (narcisoidni, transferni, zavezniški, ali paranoidni).

Kolikor čustvenost obravnavamo v smislu dobrega, pa ne gre prezreti emocionalnega trpinčenja, čustvene hladnosti, ne- spoštovanja, nerazumevanja, omalovaževanja, ustvarjanja strahu, nemira in napetosti,39 kot docela nasprotnih skrajnosti, ki ogrožajo duševno zdravje posameznih ali vseh družinskih članov, ustvarjajo podlago za družinsko patologijo ter razdirajo možnosti za oblikovanje potrebnih, splošno priznanih vrednot. To pa je druga stran »čustvenosti« v družinskih razmerjih, ki ne omogoča emocionalnega ravnovesja ter neodvisnosti, ker ne ponuja ustreznih »pravil« igre in tudi cilji družine se oddaljujejo, ker so zanje uporabljena predvsem napačna sredstva. Od tod spet jeza, osamljenost, nemoč, zavračanje, upori in konflikti. S tem prihajajo v »senco« tudi vsi tisti, s katerimi tako ravnajo. To pa je daleč od »ljubezni samouresničenih ljudi«.40

7. »Normaliziranje« s čustvenostjo

»Discipliniranje« v družini je nedvomno eno od ključnih vprašanj socializacije, ki je za ta namen najbrž nima pomena še posebej razlagati. Od družine se namreč na splošno pričakuje, da bo svoje člane konformirala ne le s parcialnimi družinskimi, marveč predvsem tudi s splošnimi družbenimi vrednotami. Pod »parcialnimi« gre tu razumeti predvsem tiste vrednote, ki so posebnost za družinsko skupnost in ki kot take dopolnjujejo, izpopolnjujejo, razvijajo in še posebej poglabljajo zlasti tiste vrednote, ki jih družina sprejema iz širše skupnosti. In čeprav vse skupaj tako ali drugače sodi v kulturo ali v civilizacijo, je družina z

39Mikšaj — Todorovič, s. 259/b.40 Maslov A., v navedbi Brajša, s. 18.

obema staršema vendarle tisti selektor, ki določa, kaj bodo sprejeli v družinsko dinamiko, koliko od vsega kar jo obdaja, pri čemer gre seveda razločevati različne tipe družin, ki so, kot pravijo, npr.: patriarhalne, poljedelske, obrtniške, meščanske in druge, ali proletarske, mestne, vaške, oziroma podeželske itd.

Pri tem gre pogosto tudi za različne tradicionalizme in kon- zervatizme, toda zlasti »v zahodni družbi se otrok postopoma osvobaja vezi s tradicijo in si tako pridobiva lasten pogled na svet. V primitivni družbi pa je relativno svoboden in se šele z odraščanjem postopoma absorbira v vrsto plemenskih obi-čajev .. .«41 To hkrati pomeni, da tudi otroci vplivajo na svet staršev in tako spreminjajo njihovo vedenje, zaščito, urejajo njihovo občutljivost, delujejo na popustljivost, redoljubnost, (ne)zahtevnost, (ne)stanovitnost, (ne)primernost, trdovratnost, zavest, (ne)gotovost, (ne)zrelost, (ne)občutljivost, zbeganost, od-pornost, brezbrižnost, kritičnost, izraznost, občutljivost, (nepri-lagodljivost, podjetnost, trdnost, pogum, sproščanje, (ne)samostojnost itd.

Pri vsem tem pa nikoli ne gre brez čustev, kajti karkoli v družini (pa tudi nasploh) že počno drug drugemu, je vedno tako ali drugače obarvano z določeno čustvenostjo. Sprejemanje in odklanjanje, veselje in žalost, ljubezen in sovraštvo, dobro in zlo, so le nekatere možnosti za urejevanje medsebojnih razmerij, ki so prežeta z različno stopnjo čustev, odvisnosti vlog, časa dogodka, relacije, posledice in z vsem kar se razpleta med, ljudmi, ki so si blizu prostorsko, duševno in socialno. Ker pa ljudje v družini navadno pripadajo drug drugemu, drug drugega tako ali drugače štejejo za »svojo lastnino«, in če pravimo, »to je moja lastnina, zato jo bom nadzoroval,«42 pomeni to izražanje odnosa do lastnine. Ta posesivnost, zlasti v družini, nastaja, raste in se razvija prav zaradi čustvenosti. Zato sta čustvenost in posesivnost ključni lastnosti družinskega in prenekaterega nadzorstva manjših skupin, kar v skrajnih primerih pripelje tudi do uničenja (umori) tistih, ki se odtegujejo tovrstni kontrolizaciji.

Čustvenost je potemtakem neizbežno in upoštevanja vredno sredstvo za vsiljevanje po eni in varovanje družinskega konformizma po drugi strani. Z njo je mogoče dosegati znatno več kot brez nje, kolikor gre seveda med dvema subjektoma ali v družinskem podsistemu za resnične relacije s to lastnostjo. Kolikor pa ne, se položaj lahko spreminja v nasprotni smeri, od brezosebnosti, neupoštevanja, netolerantnosti, do odklanjanja, odpora, upora in tja do odkritega zavračanja, v katerem nihče ne ostaja nikomur ničesar dolžan. Tu pa seveda prihaja do psihičnega in fizičnega nasilja, do telesnih poškodb in uničenja kot skrajnosti uresničevanja prav določenega čustvovanja. Zato v družinah ni tako malo umorov, pri katerih so ženske skoraj enako udeležene kot moški, kar je seveda posebnost glede na drugo udeleženost žensk v kriminalu.

V dihotomijah mož—žena, oče—sin, oče—hči, mati—sin, mati—hči in otroci med seboj, nastajajo različne, zlasti čustvene situacijske variacije43 razločevanja, diadične interakcije itd., v katerih se čustva (tako ali drugače) nenehno uporabljajo in izrabljajo za različne namene, tja do manipulacije in dominacije, da sploh ne omenjamo vsega tistega, zaradi česar se ljudje

41 Zupančič M., s. 263.42 Mead v Sociological Theory, s. 279.43 Emmerich v Life-Span Developmental Psychology, s. 141.

46

vedejo po željah drugih, ne da bi to šteli za prikrajševa- nje lastne osebnosti.

Vse to tako ali drugače sodi v družinsko kontrolizacijo, v kateri nihče, tudi tisti z obrobnimi vlogami, niso čisto brez vpliva nanjo. Odkrito povedano, vedno se vsi gredo »kdo bo koga«,44 tudi v pozitivnem smislu. S čustvenostjo ter odzivanjem na druge, se kaže največja »prozornost« vsakogar, četudi se le-to marsikdaj odkriva in dojema znatno kasneje, ko je bila v vertikalnih ali horizontalnih relacijah izražena kaka zahteva. Gotovo pa je, da so v tem smislu najbolj pronicljiva nasilniška ravnanja in dosti manj vse drugo, še posebej, kolikor gre za varovalno podobnost v družinskih razmerjih, zlasti med zakoncema. Zatorej sta družinska socializacija in kontrolizacija nenehen »game we play«, oziroma igranje posameznih vlog, ki je v družini še najbolj neposredno in odkrito.

8. Identifikacija in imitacija

Poistenje in posnemanje sta teoretično dovolj obdelana in uporabljena tako v sociologiji kot v kriminologiji za pojasnjevanje vseh tistih mehanizmov, s katerimi se ljudje, še posebej pa otroci in mladi, vzorujejo po drugih, jih posnemajo in ponavljajo njihove značilnosti do stopnje, da postanejo podobni vzorniku ali vsaj približno takšni kot je on. Za to priložnost ne gre ponavljati teorij socialnega učenja, socialnega okolja, skupin, tja do teorij dezorganizacije ter podkulture, teorij neprilagojenosti, socialnega stresa in frustracij ter socialnokon- trolnih teorij, teorij napetosti, obvladovanja in kombinacij kontrolnih in obvladovalnih teorij, tja do feminističnih, ki tako ali drugače zadevajo tudi družino.45

Prav tako ne gre opisovati najbolj znanih socioloških teorij o družini, ki jih delijo na tradicionalne, idealistične, utopistič- ne, anarhistične in evolucionistične (materialistične), ne bi tudi načenjali teorij o razmerjih med starši in otroki, kot so psiho-analitična, kognitivna,46 družinsko-sistemska teorija in druge. Družina je seveda najbolj odgovorna za kasnejšo rast in vedenje posameznikov in to toliko bolj kolikor bolj je njena nadzorstvena vloga neustrezna in nebogljena. V družinskih kontrolnih vlogah pa imata še zlasti poistenje ter posnemanje izredno pomembno mesto.

V družini predvsem mlajši posnemajo starejše in otroci starše. Nemožnost identifikacije škodljivo vpliva na oblikovanje osebnosti, ker je s tem izgubljena priložnost za samostojnost, ustrezno etičnost, sociabilnost pa tudi čustvenost. Družinski člani, ki nimajo priložnosti za identificiranje in posnemanje ter za oblikovanje občutkov »mi«, ne bodo dovolj usposobljeni za vzdrževanje lastnosti kot so npr. samozavest, samospoštovanje, samouravnavanje, samoizpolnjevanje, samopotrjevanje, samozaupanje, samoizražanje, samozadovoljstvo, samozadostnost itd., tja do samoobvladovanja in samokontrole. Kolikor tega ne najdejo še izven svoje družine, bodo imeli občutke zapostavljenosti, podcenjevanosti, prestrašeni bodo, ostajali bodo nezaupljivi, neenakopravni in pogostokrat tudi čustveno prizadeti. Čeprav poistenje in posnemanje nista ključna socializacijska dejavnika, sta lahko pomemben mehanizem samokontrole in s

44Zmuc-Tomori M., Klic po očetu, s. 97.45Mladenovič, s. 12.46 Waters et al., v Development of Antisocial and Prosocial

Behavior, s. 88—104.

tem tudi socializacije nasploh kot znatno širšega področja od kontrolizacije, ki pa jima daje vsaj vsebinski okvir in temelj za oblikovanje.

Oba procesa, ki se pri posamezniku nikoli ne končata, pred-stavljata posnemanje vlog drugih, omogočata poistenje, to pa sta lahko hkrati tudi varnost in avtoriteta in marsikdaj tudi emancipacija. Ponavljanje želenih vzorcev vedenja pa v lite-* raturi razlikujejo kot defenzivno in kot anaklitično, kar gotovo ne poteka brez problemov, kajti prilagajanje in identificiranje nista procesa brez spopadanja. Vzorci za identifikacijo se v družini nikoli ne ponujajo samo prostovoljno, ampak jih pogosto spremlja prisila, saj navsezadnje tudi doseganje konformizma nikoli ni odvisno samo od volje klienta. Za identificiranje in posnemanje sta gotovo ključni svobodnost in prostovoljnost, kajti v nasprotnem primeru od njiju ni mogoče pričakovati ne generaliziranja drugih in ne (samo)kontrolnih vplivov. Zato gre pri tem za ključno vprašanje, kaj je v družini in pri drugih članih sploh spodbudno za posnemanje (imi- tiranje) oziroma poistenje.

Gotovo je ljubezen pogoj za prilagajanje, enako velja za in-stinktivno privrženost s privlačuj očimi nazori in zgledi, možnost psihološke identitete, navezanost na koga, vdanost komu, in gotovo je istovrstno čustvovanje med posamezniki v družini nekakšen feed-back. Na ta način se ustvarjajo vzajemna razmerja ter interakcije, ki podpirajo posameznikove odločitve, da sprejema nekoga prej in bolj kot drugega. Pri tem velja poudariti zlasti dopolnjevanje (ali nedopolnjevanje v nasprotnem primeru) družinskih47 parov kot so mož—žena, starši —otroki, otrok—otrok, kar čestokrat narekuje funkcionalno odvisnost in navezanost, kajti prav ta mikrorazmerja ustvarjajo največ možnosti tudi za osebno zbliževanje, medsebojno vplivanje, in kot pravijo, za »diadično mimikrijo«,48 v kateri igrata izbor objekta in posnemanje nemajhno vlogo. S tem se ukvarjajo zlasti psihoanalitične teorije.

Ker manj pomembni, nedorasli, nemočni in sploh mlajši v družinski skupnosti posnemajo vse druge, velja omeniti pri tem še možnost nagrajevanja za ponavljanje »dobrih del«, kar ni brez vplivov na posnemanje, nadzorovanje in poistenje. Navsezadnje vendarle vsakdo, ki ima v družini moč, ponuja drugim svoj model obnašanja, katerega upoštevanje največkrat tudi nagrajuje.

Koliko vse to poteka brez frustracij in sovražnosti do staršev in drugih, močnejših od oblikovanega posameznika, je seveda drugo vprašanje, ki ga tu ne obravnavamo, kajti tu se lotevamo poistenja in posnemanja le kot kontrolna dejavnika v pozitivnem smislu. V nasprotnem primeru je treba računati z drugačnimi, nujnimi posledicami, ki peljejo nazadnje v družinsko patologijo, kar pomeni tudi neuspeh družinskega nadzorstva.

9. Moč in odvisnost

V družinskih, v glavnem diadičnih interakcijah, je porazdelitev moči odvisna predvsem od porazdelitve vlog, ki izhaja iz tega, da gre za starše na eni in otroke na drugi strani. Čeprav imamo navadno pred očmi družinsko enotnost in celovitost, gre le za navidezno in idilično predstavo, ki jo morda izraža sodobna meščanska družina, medtem ko je bilo to v zgodovini dosti bolj

4748 Ackerman, s. 154.48 Hartup/Lempers, v Life-Span Developmental Psychology, s.

248.

48

kruto in usodno, zlasti iz časov »pater familias«, ki je imel oblast celo nad življenjem družinskih članov, zlasti pa svojih otrok.

Čeprav gre danes v družini za intimno avtoriteto staršev, se ta vendarle izraža z različnimi oblikami neiskrenosti, izkoriščanja, posedovalnosti in celo liderstva, in kdor je na vrhu piramide porazdelitve moči v družinski hierarhiji, ima nedvomno več možnosti, da uveljavlja svojo avtoriteto, pa če se za to trudi ali ne. Kajti že po izhodiščih simboličnega interakcionizma, ta pa prihaja prav v družini najbolj do izraza, je pomembno, kaj drugi mislijo o posamezniku in ne le kaj ta meni o sebi. Kljub padcu patriarhalne avtoritete se le-ta v družini ohranja zaradi bioloških in ekonomskih prednosti staršev, da ne omenjamo posebej še vseh drugih, to pa hkrati pomeni odvisnost tistih članov družine, ki ne morejo biti enakopravni, dokler niso odrasli. Četudi so pri tem izjeme, opravljajo starši ključne nadzorstvene funkcije, ker imajo vso moč za to in pri tem uspevajo, pa čeprav ne vedno zadovoljivo in ustrezno, da ne rečemo učinkovito.

Zato pri tem omenjamo predvsem kontrolno moč obeh staršev ali enega izmed njiju, oziroma očeta nad vsemi, čeprav spoznanja kažejo, da je roditeljska kontrolizacija lahko bodisi notranja bodisi zunanja, bodisi spolna (oče skrbi za sina, mati pa predvsem vzgaja hčer), bodisi priložnostna in še kakšna druga. Otroci oziroma mladi so podrejeni, dokler ne odrastejo, oziroma dokler čustveno ne dozorijo in še kasneje so zaradi nekdanje avtoritete staršev do njih vsaj lojalni, če že ne poslušni in ubogljivi, saj jim morebiti naučena nemoč, zlasti pa odvisnost, ne moreta iz spomina. To še toliko bolj, ker je ta legitimnost porazdelitve družinske moči določena zgodovinsko-biološko in nesposobni, brez moči in podobni, se morajo že od nekdaj podrejati. Zato tudi družina ne more biti izjema, pa čeprav imajo starši svoje otroke še tako radi. Od njih navadno zahtevajo spoštovanje, saj tako so se navsezadnje naučili od svojih staršev, ti pa spet od svojih in tako naprej. Tudi to je, če hočemo ali ne, del naše kulture in socializacije.

In kljub »klicu po očetu«49 ali vprašanju »očetje, kje ste?«,50je moška avtoriteta, vsaj navidezno, na vrhu piramide moči v družini, ter z vlogo roditelja dostikrat bolj z impulzivno kontrolo rešuje disciplinska vprašanja, medtem ko se mati odziva predvsem čustvenopomirjevalno. Oba sta navadno čisto različno družbeno usposobljena (socially competent)51 za opravljanje svojih temeljnih nalog ter rabo različnih vrednot in metod. Gre torej za njuno sposobnost uspešno delovati v okolju tako, da se drugi pozitivno odzivajo, potem ko se trudita doseči pričakovane namene. Kolikor pri tem uporabljata negativne in predvsem neustrezne kontrolne strategije in si pri otrocih z napačnimi sredstvi prizadevata dosegati potrebni družbeni, čustveni in intelektualni razvoj, morebiti tudi v nasprotju z normami, z zlorabljanjem družinskega okolja, zanemarjanjem, abnormnostjo ali celo psihopatsko,52 gotovo ni pričakovati pozitivnih učinkov. Menda naj bi se mati ustrezneje prilagajala družinski skupnosti kot očetje oziroma moški,53otroci pa zadnja leta prihajajo v

49Zmuc-Tomori, Klic po očetu.50 Brajša, Očetje, kje ste?51Wolfe, s. 81.52Prav tam, s. 25.53 Golubovič, s. 217.

ospredje pozornosti predvsem v prizadevanjih za pomoč »trpinčenim«, ki je postala tema zadnjega časa skoraj povsod po svetu.

Gotovo je, da so moč in avtoriteta na eni in odvisnost ter podredljivost z zahtevami po poslušnosti in ubogljivosti na drugi strani, odvisni od pomembnosti posameznih vlog. Toda v glavnem se še vedno velja strinjati z Horkheimerjem,66 ki je zapisal: »Čeprav so se ljudje osvobodili suženjstva, so otroci še vedno ostali sužnji«, družina pa hkrati možnost, »kjer se vodi avtoriteta.«54

10. Nagrajevanje in kaznovanje (raba moči)

Družina je primarna skupina, za katero je značilno, da zaradi socializacije ali »discipliniranja« (s katerekoli plati gledamo na to) najbolj pogosto, neposredno in izmenično kaznuje in nagrajuje svoje člane. Gotovo pa je to odvisno od dihotomnosti ali trihotomnosti razmerij med člani in so zato oblike enega ali drugega odvisne od tega, kdo je kdo v družini in ne le od tega, ali samo roditelji žele vplivati na svoje otroke. Ker gre za več dejanskih vlog z različno močjo, ima vsaka svoja sredstva, s katerimi nastopa nasproti drugim ali do drugih in s tem uveljavlja svoj položaj, ne glede na to ali je spodnji ali zgornji, glavni ali obrobni. Navsezadnje tudi otroci vedo, kako lahko »disciplinirajo« svoje starše bodisi s kaznovanjem bodisi z nagrajevanjem. Pri tem pa nedvomno velja, da imajo starši na voljo več sredstev, čeravno je marsikdaj vsa »disciplinska oblast« izključno skoncentrirana v rokah enega (in to je že od nekdaj bil pater familias).

Starši dajejo v svojih prizadevanjih prednost prav določenim lastnostim, ki bi jih radi otrokom privzgojili. To so zlasti: poslušnost, spoštovanje, ljubeznivost, popularnost, uspeh v šoli, ambicioznost, samokontrola, radovednost55 itd. Seveda, odvisno od njihove kulture in ravni okolja ter drugih okoliščin, pomembnih za doseganje nekega družinskega konformizma in tipa razporeditve vlog v družini, ki je lahko avtoritativna, egalitarna, kooperativna itd. To pa se lahko razlikuje že po pripadnosti določenemu sloju, družbeni skupini, ali pa je često odvisno od nekaterih drugih dejavnikov.

Hkrati ko je treba poudariti, da je tovrstno nadzorstvo vedno razlikovalno, čustveno in zato lahko tudi neenako in krivično, podvrženo pritiskom in stresom, navdušenju ali razočaranju, žalosti ali veselju, pa tesnobam, zavisti, ogorčenju, nerazsodnosti, vznemirjanju, sramovanju, strahu, stiskam in težavam, frustracijam, krivdi, odgovornosti itd., tja do cinizma, neodpustljivosti in maščevalnosti. Glede na različnost osebnosti, je računati tako s prosocialnim kot z antisocialnim odzivanjem na vedenje drugih, ki ustvarja nemalo konfliktnosti, brezobzirnosti in sebičnosti, zopet čestokrat odvisno od hierarhije moči (ali nemoči).

Zato lahko v družini vsakdo drugega bodisi nagrajuje bodisi kaznuje: starši med seboj, otroci med seboj in ne le starši otroke. Tudi otroci sami imajo na voljo dovolj sredstev za izražanje naklonjenosti in sprejemanja staršev, za upoštevanje in spoštovanje ter poslušnost, ali narobe, prav tako kažejo svoj

54 Gronseth, v navedbi Golubovič, s. 184.55 Golubovič, s. 204.

50

odpor, nedisciplino, nestrinjanje, se upirajo pa izmikajo dolžnostim, kolikor kdaj pa kdaj zaradi svojega protesta celo ne zapuste družine (beganje od doma).

Za vsako ravnanje so značilni: moralna naravnanost, moti-vacija in posledica (kazen ali nagrada). Prav o tem je več psi-holoških spoznanj z usteznimi teorijami, od psihoanalitičnih in samooblikovalnih do teorij socialnega učenja.69

Spodbude za nagrajevanje ali kaznovanje zaželenega vedenja pa imajo v družini zlasti naslednje oblike:

— Nagrajevanje: nasmeh, naklonjenost, pozornost, vdanost, spodbujanje, nagovarjanje, prigovarjanje, motiviranje, toplina, tolažba, zadovoljstvo, odobravanje, izražanje veselja, občudovanje, ljubeznivost, zaščitništvo, pritrjevanje, ljubkovanje, dotikanje, objemanje, pohvala, darilo, nagrada, zaupanje, izražanje veselja itd., do vdanosti, odpuščanja, sodelovanja in ljubezni.

— Kaznovanje: opozorilo, opomin, nezaupanje, nenaklonje-nost, zapostavljanje, podcenjevanje, zanikanje, nasprotovanje, kritičnost, ogorčenje, hladnost, prezir, jeza, žalost, žalitev, so-vražnost, razočaranje, zmerjanje, obrekovanje, grožnja, neza-dovoljstvo, nespoštovanje, zavračanje, vznemirjanje, omalova-ževanje, izoliranje, bojkot, discipliniran je, odtegovanje (nečesa), udarec, pretepanje, do raznih oblik duševnega in telesnega poniževanja, kaznovanja in izražanja sovraštva.

Vsakdo je pač po svoje dojemljiv, občutljiv ali »ranljiv« za oboje, na kar vpliva jakost, vidnost in javnost »discipliniranja«, ter še posebej čas, trajanje in tip tovrstne interakcije, bodisi verbalne bodisi fizične.

Z discipliniraniem se v družini najpogosteje rešujejo tudi konflikti oziroma urejajo posamezna stanja, kar prinaša pomiritev, blizkost ali odtujevanje, predstavlja pomoč ali usmerjanje, ustvarja srečo, ali v skrajnem primeru, smrt.

11. Izvrševanje sankcij

V vsaki človeški skupini inkriminira in penalizira vedenje tisti, ki ima moč, da to počne. V družini sta to navadno roditelja, ki sta kot par, za naš namen, kolikortoliko enakopravna in imata ključno vlogo moškega in ženske, torej očeta in matere. Ob »normaliziranju« ali discipliniranju, kot izhaja iz literature, uporabljata pozitivno ojačevanje, negativno odtujevanje in modeliranje vedenja. In glede na to, da je pretežna večina nadzorstvenih dejavnosti naravnana v to, da se z njimi dosega neka posledica tudi v vedenju, je »kaznovanje« gotovo eno izmed ključnih nadzorstvenih vprašanj. Tudi če vzamemo v poštev katerokoli dinamiko vzgojnega procesa v družini, ta ne poteka brez sankcioniranja vedenja, ne glede na to, ali je poštivno ali negativno. Od obeh načinov je namreč mogoče ali pričakovati neke rezultate ali pa sploh ni mogoče vplivati nanje. Prvo in drugo lahko pelje k nevarnemu odtujevanju, kajti pri tem največkrat ni ključni dejavnik nadzorovalec- kaznovalec, marveč predvsem nadziranec—kaznovanec. Nanj je naravnano nadzorstveno delovanje in on je osrednji subjekt sprememb ali »lokus kontrole«. Pri tem pa ne gre zanemarjati sposobnosti tistega, ki jemlje »kaznovalno« oblast v svoje roke, hkrati ko je to v družini absolutna diskrecija, ki najbrž v nobeni drugi človeški skupini ni

tako prepuščena selektivnemu odločanju. Odločanju o vsem, o kaznovanem, kaznovanju, izbiri kazni, načinu, času, kraju, javnosti, jakosti, trajanju itd.

Družinsko sankcioniranje bodisi od staršev bodisi od drugih (saj gre za nenehen recipročen, socializacijski in s tem tudi kontrolni proces) je zato najbolj samostojen in neodvisen, zaseben, nejasen ter predvsem diskreten penalni sistem. Toda za razloček od vseh drugih, uporablja tudi pozitivne sankcije, ki pa za nadziranca nimajo tako, vsaj navidezno, občutljivih posledic, kajti negativne sankcije niso le povračilo, maščevanje, plačilo, ampak tudi opozorilo, da se izogiba zlu, medtem ko so pozitivne predvsem nagrada za učenje zaželenega.

Družinska penalizacija temelji na psihičnem, telesnem, ču-stvenem, materialnem in socialnem ustvarjanju vplivov. Le-ti pa so omogočeni samo nekaterim v družini, ne pa vsem, in prav v tem gre iskati tudi razločke v porazdelitvi moči v družinski nadzorstveni ureditvi, ki nikoli ni za vse enaka. Zato prihaja tudi do najrazličnejših oblik družinske viktimizacije, ki lahko ustvarja neugodne posledice neslutenih razsežnosti, pri marsikom za vse življenje, kažejo pa se kot nespravljivost, strah, maščevanje, sovraštvo, okvara značaja itd.

Neredko so družinski kaznovalni postopki tudi močno ritualizirani, sankcije stopnjevane ter sredstva vnaprej pripravljena, čestokrat kot nekakšna, iz kazenskega prava znana »generalna prevencija«, s katero naj bi domnevno zastraševali možne deviante in jih tako odvračali od nezaželenega vedenja. Za kaznovanje pa je tudi v družini pomemben tip avtoritete z vlogama, ki sta predvsem instrumentalni in ekspresivni. Po prvi naj bi bil v ospredju mož (oče), po drugi pa žena (mati),56ki se povezujeta še z drugimi lastnostmi, pomembnimi za sprejemanje kontrolnokaznovalnih odločitev. Raziskave kažejo, da je oče bolj kaznovalen in zastrašujoč kot mati in glede na ta pričakovanja tudi bolj učinkovit.57 Oče naj bi bil potemtakem tisti posameznik v družinski skupnosti, ki najbolj konformira druge in hkrati s svojo disciplinsko močjo izstopa v tej skupini, kolikor na to gledamo s te plati. Konformizem in odklonskost sta v družinskem življenju tisti področji, okoli katerih se sučeta socializacija in kontrolizacija. Vzgojitelja ter disciplinski starešini navadno budno pazita na ustrezno razmejevanje pričakovanega in odklonskega, kar temelji na pravilih družinskega življenja. Ta pravila pa redkokdaj postav-ljajo vsi in marsikdaj v discipliniran ju te skupnosti niso določena s soglasjem, marveč so največkrat vsiljevana in zato čestokrat tudi slabo sprejemana in celo zavračana.

Toda nadzorstvo je družinsko dejstvo, ki ga vsi sprejemajo, četudi se ga prenekateri tudi ne zavedajo. Ker je raven vidnega sankcioniranja tako lastna družinskemu življenju, bi se zlasti mladi marsikdaj počutili zapuščene in negotove,58 če jih ne bi disciplinirali. To pa je druga plat socializacije v družini, ki neredko opravičuje njene morebitne negativne lastnosti. Kaznovalnost v družini ima ponekod tudi zaščitniško vlogo in to je njena ključna družinska funkcija poleg vzgojne in moral- nosocializacijske (poleg drugih seveda, ki pa niso nadzorstveno naravnane).

5690 Golubovič, s. 181.57 Patterson, v The Reinforcement of Social Behaviour, s. 168.58 Ackerman, s. 66.

52

Na področju kaznovalnosti pa v družini, prav tako kot drugje, nastajajo razmerja med deviantom-storilcem ter nadzorovalcem, zlasti takrat, kadar je prekoračena raven »družinske pristojnosti« v reševanju disciplinskih vprašanj, ki izhajajo iz »trde discipline«, ne nazadnje tudi zaradi sovražnosti. Takrat pa navadno, četudi nerada, posreduje družba s svojimi regu- latomimi in nadzornimi mehanizmi.

12. Vzajemno nadzorovanje

Družina ali katerakoli druga skupina, ki kakorkoli opravlja njene vloge, je gotovo edina človeška skupina, v kateri ljudje živimo prostorsko in družbeno v neposredni bližini, imamo drug drugega na dlani, vsakdo ve o vsakem skoraj vse, včasih celo »bere« njegove misli in zato smo si lahko tudi čustveno kakorkoli zelo blizu. Pri tem gre največkrat za vzajemni altruizem, nenadzorljiv egoizem, brezmejno ljubezen ali sovraštvo, iz česar nastajajo različne oblike družinske patologije.

V družini vsakdo neposredno doživlja sprejemanje sebe in se odraža v ravnanju drugih. To seveda ne zavrača možnosti, da ima v družini, kljub nenehni »prozornosti«, vendar vsak dosti zasebnosti, kar pa seveda marsikdaj ni odvisno le od njega, marveč predvsem od razmer, ki si jih družinski člani ustvarjajo za skupno sožitje, pri čemer pa mora vedno vsak posameznik del svoje svobode prepustiti drugim. Ne nazadnje tudi zato, da mu drugi vračajo enako z enakim, ali pa tudi ne, kolikor gre za razmerje, ko so nekateri več kot drugi, in ko v intimnih razmerjih družinskega vzdušja posameznik ne more pristajati na enakopravnost odnosov ter vztraja, da je zaradi vlog, položaja, oblasti, ugleda, prestiža ter avtoritete več od drugih. Zato gre v družini predvsem za:

— nadzorstvo staršev nad otroki,— nadzorstvene dejavnosti enega od staršev nad vsemi, in— medsebojno nadzorovanje (čeprav v različnem obsegu in ob

raznih priložnostih).V teh simbiotičnih razmerjih kontrolizacije, pogosto močno

intimnih, prikritih, pa tudi javnih in nediskretnih, je v prvi vrsti potrebno opazovanje. Modeli opazovanja so takšni kot vsi drugi v nadzorstvenih dejavnostih, le da so v družini dosti bolj omogočeni kot kjerkoli drugje. V družini gre torej za docela nesformalizirano dojemanje vedenja drugih, ki pa je nedvomno določeno z družinskim položajem oziroma vlogo. Toda v družini vsakdo opazuje vsakogar in potem ocenjuje kako naj ravna, navsezadnje tudi glede pričakovanj, ki jih drugi goje od njega. Načeloma bi potemtakem lahko rekli, da gre v družini za vzajemno nadzorovanje, v katerem nastopa vsakdo v obeh vlogah, v vlogi nadzorovalca in v vlogi nadziranca, le da je kontrolna moč posameznih družinskih članov odvisna od družinskega statusa (le-ta vsebuje ugled, avtoriteto, spoštovanje itd.) in seveda tudi od sposobnosti in zmogljivosti opazovanja, dojemanja, ocenjevanja in vrednotenja ter odziva na vedenje drugih. Ne glede na to, so tudi tisti, ki imajo v družini oblast in moč, pod neprestanimi pritiski »podrejenih« in jim največkrat ni popolnoma vseeno, kakšno »podobo« si ustvarjajo v očeh drugih. S tem pa tudi otroci, sicer podrejeni in nasploh nemočni, opravljajo v družini svoje nadzorstvene funkcije, čeprav se jih večinoma niti ne zavedajo. Toda te funkcije so in »družinski oblastniki« jih tako tudi

dojemajo, ker si žele ustvariti ugled in spoštovanje, ki sta jim potrebna za vzdrževanje in uresničevanje roditeljskih pravic pa tudi drugih možnosti, kolikor ne gre še za kakšne drugačne vloge od roditeljskih, ki pa so pogosto odvisne tudi od »kontrolnih nagnjenosti« posameznika do koga v družinski skupnosti, ali pomembni za skupinske ali individualne interakcije.

Vse to lahko ustvarja različne občutke bodisi varnosti bodisi ogroženosti, vtise o nenehni ali pomanjkljivi kontroli, različne možnosti za selektivno upoštevanje »družinskega discipliniranja«, izogibanja nadzorstva itd., do dojemanja različne stopnje socializacije. Hkrati s tem pa se omogočajo tudi različne ravni nadzorovanja, kot npr. stimulativno, prisrčno, nepopustljivo, lesse-faire itd., do neizprosnega, prisilnega, ali konformističnega za doseganje različnih oblik odzivnosti, sodelovanja itd. Tako prihaja tudi do nasprotovanja in reagiranja

54

kot so odpor, zavračanje, kljubovalnost, nepokorščina ali celo agresivnost ter premišljeno upiranje.

Toda družinske kontrolizacije, kakorkoli bi že bila vzajemna, ne gre gledati le s pozitivne strani. Lahko je tudi nebrzdana manipulacija z drugimi in dominacija nad njimi. Za naš namen ni važno kako drugi pristajajo nanjo in kakšno ravnanje ali konfliktnost se pri tem ustvarjata. Gotovo je le, da so prenekateri družinski odnosi nevrotični63 in zato sociali- zacijsko neuspešni.

13. Reševanje konfliktovDružina je tista primarna skupina, v kateri se morajo njeni člani, ob skupnem bivanju na prav določenem prostoru in ob kolikortoliko znanih materialnih možnostih, tudi vedenjsko ne-nehno dopolnjevati in upoštevati drug drugega. Pri tem ne-dvomno pomaga samokontrola kot posebni vidik internalizacije družinskega in širšega nadzorovanja, ki zahteva ozaveščenost, strpnost, razumevanje, vživljanje v položaje drugih in ne nazadnje tudi čustveno pripravljenost, zaradi katere je morebitno odrekanje dosti lažje kot sicer, ko mora posameznik živeti v okolju (npr. na delovnem mestu), kjer mu drugi ne pomenijo nič ali pa vsaj ne dosti. Toda to je le ena plat »družinske medalje«, ki upošteva pozitivne okoliščine, druga pa se kaže v tem, da si družine ni mogoče izbrati, ker je ljudem določena biološko in socialnopsihološko takšna, kakršna je. Čeprav je mogoče upati na njeno spreminjanje po kakih izhodiščih in željah posameznikov (zlasti otrok ali roditeljev), pa to ustvarja prenekatere travme, strese, zaostrovanja in spopade bolj ali manj resnega pomena za vso družinsko skupnost. Zatorej morajo biti vzgojne tehnike, medsebojni odnosi, nadzorstvene dejavnosti, vzorci sodelovanja, discipliniran j a in normaliziranja, stopnja sociabilnosti itd., venomer prilagojeni nekemu ravnovesju, ki pa je nenehno v nevarnosti, da se bo porušilo. In res se to dogaja skladno s prenekaterimi okoliščinami, s katerimi se srečuje vsako družinsko okolje in v katerem je treba reševati družinske konflikte, ki izhajajo iz spola, ranga, vloge in drugih določilnic posameznega člana, da pri

65

tem sploh ne omenjamo številnih dogodkov, ki pritegujejo dru-žinsko skrb v materialnem, moralnem, vzgojnem, kulturnem in drugih pogledih. Zato prav v tem smislu v literaturi z vso po-zornostjo obravnavajo problematiko tako imenovane enkapsu- lacije ali prizadevanj, ki pomenijo izmikanje dogodkom, ki kakorkoli ustvarjajo napetosti.

Iz viktimologije vemo, da je družina »kraj«, kjer nastaja izredno veliko žrtev zaradi psihičnega, fizičnega in materialnega ogrožanja. In koliko je družina tista skupina, v kateri je mogoče upati na zoževanje možnosti za produkcijo »nevarnih stanj«, ali kriminologi bi rekli »kriminogenih situacij«, pa je po drugi strani, prav tako mesto za sproščanje napetosti, agresivnosti, napadalnosti in za »razkazovanje« vsega tistega, čemur se mora posameznik ogibati v življenju z drugimi izven družinske skupnosti. Kajti »zunaj« družine bo ustvarjal s svojim nezadrževanim vedenjem dosti hujše posledice in povzročal konflikte z dosti bolj usodnimi izidi kot znotraj nje.

Zato je lahko družina oboje: možnost za obvladovanje na-petosti in priložnost za »razbrzdanost«, kjer se sploh ni treba nadzorovati. Kajti v družini prihaja do sankcij, ali pa tudi ne. S tem vsakdo vedno računa in pričakuje določeno stopnjo strpnosti, razumevanja, odpuščanja in solidarnosti.

S civilizacijo pa se v družini ustvarjajo nenehni procesi dezorganizacije, tja do deviantnosti in delinkventnosti. Od tod tudi razni pojavi reorganizacije in harmonizacije družine, ki naj bi sledili raznim prizadevanjem za tako imenovano mentalno higieno, skupinsko terapijo, skupinsko občutljivostno vzgojo, ob raznih tehnikah nadzorstva in discipliniranja, kar se v družini že tako ali drugače dogaja, ne da bi se ta tega sploh zavedala. Tako vsaka družina (s starši predvsem) izvaja dosti vzgojnoizobraževalnih, kulturnih in predvsem preprečevalnih tehnik z namenom, da bi ovirala nastajanje motečega in ne-sprejemljivega vedenja, zlasti pri mladih.

To pa seveda pomeni, če je družina po eni plati vir za delinkventnost,59 naj bi bila (in tudi je), po drugi, njena ovira. Kajti na voljo ima veliko resnično ustvarjalnih in nesformaliziranih možnosti tako za vzajemno kot za posamezno reševanje vse vrste tiste vedenjske (pa tudi druge) problematike, ki kakorkoli zadeva družinsko kontrolizacijo, ne glede na to ali je ta skupna, roditeljska, ali tista, ki nastaja iz »oči v oči«, v kateremkoli paru družinskega podsistema. To pa je odvisno tako od pozitivne kot negativne usmerjevalne ureditve, čeravno ugotavljajo, da se otroci v družini z družinskimi vrednotami bolj identificirajo, če gre za kaznovalne odrasle, kot s tistimi, ki nagrajujejo.60 Kaže torej, da je kaznovanje bolj v ospredju kot nagrajevanje, in zato ni čudno, če ga v družini uporabljajo prej kot vse drugo in nedvomno je zaradi razširjenosti tudi bolj domiselno. Od tod pa spet potreba po družinski terapiji kot sredstvu za spreminjanje vse družine in ne le posameznikov.61

14. Kriza družine — kriza družinskega nadzorovanja

59 Rosenbaum, s. 31.60 Glej The Reinforcement of Social Behavior. s. 163.61 Glej Požarnik, s. 97—99.

56

Na družino delujejo najrazličnejši materialno-ekonomski, socialni in strukturalni vplivi, med katerimi prenekateri ustvarjajo tudi negativne posledice. Zaradi teh vplivov in drugih procesov, ki nastajajo v njej sami, se pojavlja pestra in razdiralna družinska patologija, družinska dezorganizacija, disfunkcionalnost družinskih razmerij in odpori zoper avtoriteto, kolikor le-ta ni sama deviantna, tako da ustvarja motnje v psihosocialnem razvoju in neustrezno socializacijo. Zaradi teh in drugih pojavov nastajajo najrazličnejši konflikti, ki jih je treba reševati v družini sami, ali celo s pomočjo drugih, in družbenih mehanizmov izven nje bodisi v soseski bodisi v družbeni skupnosti sploh. Se posebej in toliko bolj, kolikor pride do take stopnje družinske dezorganizacije, ko ne gre le za zavračanje ali zanemarjanje drugih, marveč tudi do čustvenega in telssnega zlorabljanja. Prav zato danes vsepovsod po svetu toliko razpravljajo o sindromu pretepene žene in obravnavajo trpinčenega otroka. Obenem pa ni tako malo primerov, ko uporabljajo starši za »reševanje« medsebojnih sporov in nesporazumov svoje otroke kot sredstvo za premoč. Pri vsem tem gre za t. i. družinski ali »tihi kriminal« in nasilje »nad nekom, ki ga ljubiš«, ki pa po drugi strani dokazujeta, da pa- togenost v družini ni majhna, da družine izgubljajo svoje vzgojne namene in da gre v bistvu za »bolne družine« (podobno kot govorimo o bolni družbi), v katerih so napetosti, stresi, travme in spopadi vsakdanjost, in zato vse prilagoditve- ne napake kratkomalo pričakovana zakonitost. Tu družinska neubranost s številnimi konflikti hkrati dokazuje, da je tudi nadzorovanje v družini defektno in da se motnje docela do-, polnjujejo, saj kriza družine ustvarja krizo nadzorovanja ali narobe. Kriza družinskega nadzorstva je skladna s krizo družine.

Karkoli je v družini neustrezno ali celo patološko, podobno kot je v vsaki družbi tudi v povezavi z razredom ali slojem kamor sodi posamezna družina, gotovo prihaja najprej od staršev. Ce imajo sami s seboj težave ali so obremenjeni z lastnostmi, ki ne morejo biti vzgojne, ne morejo dajati pozitivnih zgledov. Lahko pa ponujajo negativne, kar ni redkost. Zlasti alkoholiki dajejo zglede za depresivnost, agresivnost in prispevajo k oblikovanju nezrelih osebnosti,62 ali kako drugače omogočajo negativno identificiranje in ustvarjajo situacije, v katerih se pojavljajo anksioznost, občutek manjvrednosti, nizko samospoštovanje in agresivnost v družbenih stikih.98 Ni treba posebej omenjati, da slab ugled družine vedno deluje še na druge okoliščine, ki nanjo še dodatno neugodno vplivajo.

Zato se tudi nasilje v družini nenehno prepleta z ustvarjanjem bolečin in nevarnosti. »Ljubezenski stil« med zakoncema in njuno spoštovanje zasebnega in skupnega področja dela, zabave in odločanja,63 so zato največkrat močno ogroženi. Starši niso več sposobni uresničevati svojih humanih in roditeljskih ciljev. Pojavlja se liderstvo, izkoriščanje, lastniški odnos, neiskrenost,64

pa manipulacija, sebičnost, dominantno vedenje in hinavščina.Mladi, oziroma otroci, v takih razmerah ne morejo ali ne želijo

slediti staršem, kulturni obrazci, vrednote in norme, četudi jih ponujajo in so konvencionalno sprejemljivi, se jim kažejo kot neiskreni in navidezni, ker se za njimi skriva drugačna podoba

62 Kušmič, s. 116.6380 Scott/Scott, s. 71.64 Ah tik, s. 493.

staršev kot oseb, »ki niso dorasle, da bi uresničile svoje humane razsežnosti.«65

Raziskave po svetu ugotavljajo, da je zlasti nasilja v družini in med njenimi člani več kot v katerihkoli drugih družbenih skupinah.66 Nasilnost pa je le navidezna oblika drugih konfliktnosti, nerazumevanja, nasprotovanja, nekritičnosti, nepri-lagojenosti, občutljivosti, neustreznega sproščanja, hladnosti, represivnosti ter impulzivnosti. Zato tudi segajo v deviantnost in delinkventnost različnih vrst.

V patogenih družinah posameznik ne more izraziti svoje osebnosti. Prenašati mora tegobe, ki izhajajo iz družinskega življenja, in dogaja se, da »bo v nekem trenutku moral sprejemati kot naravno nekaj, kar bo v drugem izzvalo prepir,«67zato so v družini razni spori zaradi ljubosumnosti, alkoholizma, vzgoje, spolnosti, denarja, do tistih zaradi sorodnikov in ne- spoštovanja napotil in zapovedi. Na splošno pa spoznavajo, da so glavna področja družinskega nerazumevanja: ekonomska deprivacija, družinska odklonskost, neustrezno ravnanje in obnašanje staršev ter neuspeh otrok v šoli.68

Kakovost družinskega življenja ali popolnost družine po eni plati in defektnost po drugi, nista brez pomena za nadzorstvo, ki je tej skupini kratkomalo tako lastno, da ga praktično iz nje sploh ni mogoče izločiti. Družinsko življenje in nadzorovanje sta funkcionalno tako prepletena, da je kontrolizacija, četudi je še tako boleča ali pa prijetna, v bistvu določen stilsožitja (ali pa tudi ne) v tej primarni skupini.

* * *

Danes se veliko piše in govori bodisi v posameznih znanostih bodisi v literaturi ali pa sredstvih komunikacij o »zdravi« družini. Le-ta se največkrat »določa« po nekaterih, vnaprej pripravljenih izhodiščih pojasnjevalcev posameznih strokovnih posploševanj in stališčih raziskovalcev, ki navsezadnje nimajo na voljo niti tako malo teorij — bioloških, socioloških, psihosocialnih pa tudi ekonomskih in drugih. Zlasti v vedenjskem, po eni plati, in v kontrolnem pogledu, po drugi, privlači družina posebno pozornost, kajti posameznikovo obnašanje se začne oblikovati že v njej kot najpomembnejšem socializacij- skem dejavniku, hkrati ko je družina kot primarna skupina najbolj značilna neformalnokontrolna institucija. V tej kakovosti in z njenimi poglavitnimi razsežnostmi naj bi jo obravnavali tudi v kontrololoških razmišljanjih, ki pa jih še ni veliko, čeprav je kontrolizacija eno izmed osrednjih vprašanj, in to toliko bolj, kolikor več je kriminala in deviantnosti, kolikor manj je poslušnosti in konformizma in kolikor bolj stopajo v ozadje človekova krivda in njegova odgovornost za vse, kar se dogaja bodisi v intimnih odnosih med ljudmi bodisi v gospodarjenju in politiki. Med najrazličnejšimi krizami se čedalje bolj srečujemo s krizo družine, ki zaradi časa, v katerem smo, ne opravlja več svojih vlog povsem zadovoljivo, prav tako kot jih ne opravljajo tisti dejavniki, ki zaradi silnic razmer prevzemajo njene vloge. Iz tega izhajajo temeljne dileme današnjega časa, ki se sučejo okoli

65 Prav tam, s. 496.66 Wolfe, s. 73.67 Horvat, s. 84.68 Wilson, s. 291.

58

družine in družbe, in prav tu iščejo nove paradigme, tudi zaradi uspešnejše socializacije, ki prav tako prihaja pod vprašaj.

Družina je prvi in gotovo za vsakogar, vsaj za določeno dobo, najpomembnejši socializacijski in s tem tudi nadzorstveni dejavnik. Če ne nasploh, je posameznik odvisen od družine in bližnjih ves čas do odraslosti in še kasneje se rad vrača vanjo ali k tistim, s katerimi je bil v družini skupaj v času svojega otroštva. Četudi se družinske vloge polagoma preoblikujejo in deloma prenašajo na mehanizme v družbeni skupnosti (ponekod bolj drugje zopet manj), pa je družina še vedno tista skupina, ki ji nobena sodobna družba ne odreka vodilnih vplivov zlasti na mlade, ter vzgoje in vodenja potrebnih ljudi. In čeprav gre v družini za neprestano podrejanje, prilagajanje, polariziranje, diferenciranje, identificiranje, pa manipulacijo in dominacijo, in celo zlorabljanje ter represivnost, (tako kot kjerkoli drugje v družbi), sta zanjo predvsem značilni čustvenost in blizkost. Ti dve okoliščini pa še kako določata družinsko večdimenzionalno kontrolizacijo, ki je tako porazdeljena, da vsi nadzorujejo vse, le da je kontrolna moč posameznika odvisna od vlog, ki jih v družini ima, in kdor nima velike moči, s tem nikakor ni rečeno, da ne more ocenjevati in vrednotiti drugih, le da je njegova sposobnost kaznovanja in nagrajevanja (to je kriminaliziranja in penaliziranja) vedenja drugih tako ali drugače omejena.

Ker gre tu predvsem za kontrolno problematiko, ima družina poseben pomen za politiko omejevanja odklonskosti, v zadnjem času zlasti nasilne, ki se razrašča povsod po svetu. Kajti »splošna modrost sedanjosti je, da nasilniške družine ustvarjajo nasilniške otroke.«69 Družina pa je skupaj s šolo in sosesko glavni socializacijski dejavnik, v katerem so nadzorovalne dejavnosti ključne, osebne in pomembne tudi za osamosvajanje otrok, samospoštovanje staršev in sploh za ustvarjanje samozadostnih osebnosti v družini in družbeni skupnosti, ker bo tudi pri nas treba čedalje bolj tekmovati, po izhodiščih socialnega darvinizma pa »prežive le najboljši«. Kako se to seveda lahko odraža v kriminološkem razmišljanju, je drugo vprašanje. Lahko bi ga razumeli tudi tako, da je posameznik lahko najboljši tudi v kriminalu, s tem da ostaja neodkrit, kar se tudi res dogaja, morda tudi zaradi neustrezne družinske in predvsem nesformalizirane kontrolizacije.

Družinska kontrolizacija, kakršnakoli že, čeprav ji je »discipliniranje« članov ena izmed pomembnih dejavnosti, največkrat ni predmet poglobljenih kontrololoških obravnavanj, čeravno je nadzorovanje gotovo ožje področje socializacije nasploh. Znanosti, ki kakorkoli obravnavajo družino, se navadno ne spuščajo v pozorno proučevanje družinskih teoretičnokon- trolnih vprašanj, dasiravno ne zanemarjajo etiologije družinske konfliktnosti in deviantnosti, družinske viktimizacije, družine kot socializatorja po eni in kot kriminogenega socialnega okolja po drug strani. Zato proučujejo nadzorovanje bolj kot stransko področje.

Prav zato zasluži »družinsko nadzorstvo« kot eden izmed mnogih, predvsem neformalnih mehanizmov, svoj in poseben poudarek. Poseben poudarek ne le zato, ker je najbližje vsemu, kar se v družini dogaja, ampak zlasti zato, ker je najbolj intimno, zasebno, diskretno in čustveno, ter morebiti prav zato toliko bolj

69 Brajša, s. 140.

impulzivno, agresivno, represivno in nenad- zorljivo. V tem je lahko tudi moč tega nadzorstva, ker se nenehno skriva pred javnostjo, s svojo pronicljivostjo obvladuje bolj kot kakšen drug mehanizem človeško telo in njegovo du- ševnost, to pa zmore zaradi fizične in psihične bližine ljudi, ki so skupaj. Zato je ta homeostaza gotovo najbolj podana v družini — kot nadzorstvu, ki pa nikoli ne opravlja izključno samo pozitivnih vlog.

Družinsko nadzorstvo kot mehanizem, in nadzorovanje kot dejavnost, lahko posameznika razvijata in dvigata v višave, po drugi plati pa ga zmoreta nerazumno poniževati, podrejati in celo uničevati ter pokončevati. Tudi to sodi v nadzorstveno problematiko. Vendar v zadnjih desetletjih širša družba prevzema nase čedalje več družinskih, zlasti zaščitnih funkcij.

Na družino kot nadzorstveni dejavnik velja gledati v povezavi z mnogimi drugimi, saj deluje v okolju, ki si ga sama težko izbira in še to ne vpliva nanjo tako kot bi ji bilo pogodu. Zato je tudi sama odraz družbenih silnic in pogosto igrača razmer širše družbene skupnosti, v katerih mora biti »prevodnik«, pa če to zmore ali ne, in če to želi ali ne. Toda skrbeti mora za mlade, ki jim pomeni tudi nadzorstvo in to tisto, ki ga predstavljajo starši svojim otrokom pa tudi sami se nadzorujejo med seboj, in ko gre za »vzor za notranje, in- trapsihične objekte in njihove nedeljive odnose kot vzor vsakomur za njegove notranje odnose«.76 Samo v družini posameznik ostane tisto, kar je, in v njej in z njo se lahko upira vsiljevanim zahtevam od zunaj, ko bi moral biti »družbeno- državna žival« ali »zoon politikon«,77 navadno usmerjevan, podrejevan in spolitiziran.

Deviantno vedenje se danes v marsičem šteje kot posledica osebnostnih motenj, ki so se začele z bivanjem in razvojem v družini. To pa kaže hkrati tudi na defektnost ali neustreznost družine kot nadzorstvene inštitucije in njenega delovanja kot nadzorovanja. Toda to ni vedno le družinsko vprašanje, ampak marsikdaj globoko družbeno, če že ne politično.

Zato družinske vzgoje, socializacije in kontrolizacije ter prenekaterih drugih njenih funkcij, ne moremo proučevati ločeno od družbene skupnosti, čeravno je družina najbolj zaprta in sklenjena družbena skupina, ki jo še posebej varujejo diskretnost, intimnost, vzajemnost, solidarnost itd. Prav zaradi tega je lahko družina toliko prej žrtev širših družbenih kriz in posamezniki v njej so dvojno viktimizirani, tako od države kot od družine še posebej. Sodobna viktimologija družine ne zanemarja teh vprašanj, saj se še s posebno zavzetostjo loteva obravnavanja posameznih trpinčenih članov, tudi pri nas, in ne nazadnje ob podpori feminističnih gibanj. Za družino pa se čedalje bolj zavzemajo še razna politična gibanja, morda tudi zaradi morebitnih pričakovanj, po katerih je družina politični socializator,78 čeprav različen in morebiti vedno manj močan.

Družina je izpostavljena najrazličnejšim pritiskom in stiskam znotraj nje same, npr. zaradi bolezni, zaradi deviantnosti, socialnega prikrajševanja, razvez in umorov ter drugih motečih pojavov, zaradi katerih ne more opravljati svojih vlog. Zato tudi spoznavajo, da so ob takih pojavih njene nadzorstvene možnosti neustrezne in nezadostne, kajti lahko bi rekli, da je družinsko

življenje nenehno neodtujljivo in osebno, dikretno ali javno opazovanje, ocenjevanje, razsojanje in kaznovanje oziroma odzivanje — tudi s pohvalami, nagrajevanjem ter kaznovanjem.

60

Prav zato je družina s svojimi diadičnimi podsistemi in drugimi povezavami »laboratorij« kontrolizacije z različnimi sredstvi, domiselnimi tehnikami, čustvenimi možnostmi in predvsem preprečevalnovzgojnimi vplivi. Takšnimi, ki jih nima nobena druga družbena skupina, in le redke se ji približujejo na posameznih področjih. Od tod seveda tudi njena odgovornost za razvoj in motnje pri mladih ljudeh, katerih deviantno vedenje se kaže kot sindrom neustreznega družinskega nadzorstva, še posebej tistega, ki poteka v razmerjih med starši in otroki.

III. Skupina

Cum his versare qui te meliorem facturi

(Prijateljuj s tistimi, ki te bodo napravili boljšega)

Seneca

Med človeškimi potrebami so tudi želje ali zahteve po ljubezni, prijateljstvu in pripadnosti, ki jih posameznik sprejema, uresničuje ali zagotavlja predvsem v skupini. Največkrat so to primarne (zlasti družina), deloma pa tudi sekundarne skupine. Samo v skupini se posameznik personalizira, socializira, samorealizira, identificira in še kaj. V skupini navezuje stike, ki niso le enostranska razmerja, ampak dosti več. Skupina ga oblikuje in ocenjuje in to vedno v razmerjih z drugimi. Posameznik ni nikoli čisto sam. V socialnem okolju in v različnih skupinah, ki bolj ali manj vplivajo nanj, ima svoj status in različne vloge, te pa mu omogočajo zopet različen vpliv, ugled in veljavo oziramo tudi oblast.

Skupina je največkrat tista, ki posameznika tudi nadzoruje. Nadzorstvo in nadzorovanje sta značilna za katerokoli skupino, ne glede na cilje, ki jih ima, in ne glede na dejavnosti, ki jih trenutno opravlja. Sleherni je v skupini v vsakem trenutku hkrati tudi nadzorovan, v skupini se odziva in sprejema kritiko, če se njegovo vedenje odklanja od povprečja, ki ga določajo skupinska pričakovanja. Od tod nagrajevanje za dobra in kaznovanja za zla dela. Oboje pa ima namen ali hrabriti ali zastraševati.

Skupine so potemtakem pomembna inštitucija, zanimiva tudi za razmišljanje o nadzorovanju vedenja ljudi, hkrati pa so predmet obravnavanja najrazličnejših znanosti, ne nazadnje tudi kriminologije, ki se skupinam posveča predvsem iz določenih izhodišč. Kriminologija se namreč že po svoji naravi zanima ali za kriminalne ali za terapevtske oziroma poboljševalne skupine. V bistvu gre za skrajnost, ki je prav zaradi razločkov toliko bolj zanimiva, kajti »človek je vedno družbeni produkt,«79 zaradi česar ga kriminologija obravnava predvsem v smislu te razsežnosti. Ker pa to pisanje skuša razmišljati o skupini z nadzorstvenih vidikov, je morebiti dobro, da skupino najprej opredelimo vsaj sociološko in socialnopsihološko. Tako pravijo:

»Skupina je vidna, strukturirana, časovno relativno trajna, kohezivna in na skupnih interesih in družbenih enotah usta-novljena družbena formacija, katere člani imajo, zahvaljujoč skupnim ciljem in skladno s sprejetimi standardi vrednotenja in

normami vedenja, recipročne vloge.«70 Kolikor je poudarjena njena organizacijska stran, pomeni tudi strukturno' celoto za uresničevanje kakšnega programa.71

Po sociološkem gledanju je skupina določeno število ljudi, ki se povezujejo ali združujejo v enoto. To je za skupino naj-pomembnejša sestavina. Ljudi mora nekaj povezovati, največkrat neka skupna dejavnost zaradi zadovoljevanja skupnih potreb ali za doseganje skupnih vrednot. Zato so dejavnosti in vrednote med seboj tesno povezane.72 Bolj ohlapna je opredelitev, ki pravi, da je izraz skupina »beseda, ki se uporablja kot najsplošnejši pojem za neko množico ljudi, ki jih na kakršenkoli način lahko obsežemo kot enoto«, ali označuje »skupino posameznikov, ki so med seboj povezani, tako da se razločujejo od drugih posameznikov po pozitivnih in komplementarnih družbenih odnosih«, ali pomeni »določeno število ljudi* ki z vsemi drugimi komunicirajo neposredno«.73

Socialna psihologija šteje za skupino dva ali več posamez-nikov, ki so med seboj v stiku, imajo skupne motive in cilje, norme in vrednote, med seboj organizirane odnose, in se zavedajo svoje povezanosti za doseganje skupnih ciljev, za zadovoljevanje svojih potreb74 itd.

Čeprav so opredeljevanja skupin različna, imajo vendarle nekatere skupne značilnosti, ki jih predvsem iz nadzorstvenih gledišč podrobneje obravnavamo tudi v nadaljevanju. V ta namen so pomembni: cilji in interesi, zadovoljevanje potreb, relativna številčnost in povezanost, vloge oziroma strukturi- ranost, vrednote in zlasti norme. Kot je očitno, posamezne opredelitve nekaj poudarjajo ali dajejo prednost čemu, kar nas v tem razmišljanju ne moti, ker je pisanje namenjeno nadzorstvu kot posebni vlogi skupine, največkrat sploh ločljivi od drugih funkcij. Tudi zaradi proučevanja prav določene vloge, le-to namensko ločujemo od drugih.

1. Razločevanje skupin (in teorije o njih)

Po namenu, vlogah in tudi glede lotevanja pri proučevanju skupin razločujemo več vrst le-teh, tja do podskupin. Seveda je treba pri tem upoštevati različne okoliščine za določanje njihove narave, zato bi bilo odveč podrobneje načenjati ta vprašanja, ker nam gre za skupino predvsem v zvezi z njeno nadzorovalno funkcijo. Gotovo pa je, da narava skupine, njen obseg, povezanost in organiziranost določajo tudi nadzorstveni domet, ki je v središču naše pozornosti.

S tem v zvezi nas predvsem zanimajo klasifikacije skupin glede na pomen za posameznika, ki se vključuje vanje zaradi interakcij z drugimi, ko hkrati pristaja (ali ne) na skupinske norme, se jim prilagaja in jih v skupinski dinamiki spreminja ob uresničevanju ciljev, zaradi katerih sploh je v določenih skupinah, kolikor je sploh lahko vplival na to, kajti v nekaterih skupinah posameznik pač mora živeti, čeprav morebiti že od vsega začetka ne more vplivati na izbor (kot npr. v družini). Zato je prostovoljnost gotovo eno izmed ključnih vprašanj in možnost za razmejevanje skupin

70Jezernik, D.: v Sorokin/Magdalenič, s. 363.71 Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s. 419.72 Družboslovje, Leksikoni CZ, s. 261.73 Sociološki leksikon, s. 112.74Družboslovje, Leksikoni CZ, s. 261.

62

po določenem izhodišču, zlasti za t. i. genetične, sorodstvene in podobne skupine.

V literaturi najpogosteje srečujemo delitev skupin na primarne in sekundarne, na neformalne in formalne ali birokratske oziroma inštitucionalne, na genetične in kongregacij- ske, razvojne in prehodne, na socialne, psevdosocialne, avto- socialne in socializirane,75 na naravne in racionalne, na delovne skupine, na specifične, dopolnilne, diadne, triadne, občasne in stalne, tja do psevdoskupin, t. i. »self help group« in še kaj.

Konstitutivne sestavine so lahko za posamezne skupine različne, toda v glavnem jim je skupno: določena razmerja, organiziranost in struktura, norme, cilji oziroma smoter obstoja, skupni interes, ideali ali vrednote, notranja povezanost oziroma kohezivnost ter odprtost navzven oziroma delovanje nasproti drugim.76

Ne da bi se spuščali v posamezne vrste skupin, velja omeniti predvsem dvoje delitev, in sicer na primarne in sekundarne, ter na formalne in neformalne skupine, katerih opredeljevanje gotovo sodi v globlje razmišljanje tudi v zvezi s kontrolizacijo.

Za primarne skupine so značilni: telesna bližina članov, medsebojna čustvena povezanost, visoka stopnja familiarnosti, razmeroma omejeno število članov, neposrednost stikov, za-gotavljanje emocionalnih in tudi materialnih potreb, da ne omenjamo vzgojnih, moralnih, socialnih in drugih, zlasti pa zaščitnih. Predvsem sta pomembni trajnost in blizkost. Vzorec za primarno skupino je družina, ki ji stežka sledijo še nekatere druge, prav zaradi tega, ker niso do takšne stopnje povezane. To so zlasti tovariši, sorodstvo, otroci v igri itd. Sekundarne skupine so povezane znatno rahleje, vanje se člani prostovoljno združujejo predvsem zaradi skupnih interesov. Zato stiki med njimi niso tako pogosti, so dosti bolj hladni in razumski in neredko tudi posredni. Kolikor za primarne skupine velja, da imajo predvsem nepisana pravila vedenja, velja za sekundarne v glavnem formalna urejenost medsebojnih razmerij, predpisanost in proceduralnost.

S tem v zvezi pa se že načenja druga delitev skupin: na neformalne in formalne, oziroma institucionalizirane ali biro-kratske. Za neformalne skupine so pomembna razmerja, ki niso formalno urejene, v katerih je stabilnost dosežena z določenim soglasjem zaradi skupnih potreb. Formalne skupine pa označujejo: regulacija, hierarhičnost, predpisanost postopkov, delitev vlog in položajev oziroma statutov, nečustvenost v razmerjih, pogosta preračunljivost in rahlejša stopnja pripadnosti.

Najbrž so za te skupine značilna (razen pri morebitnem sorodstvu) združevanja po podobnosti interesov, vrednot, so-rodnosti pogledov in morebiti še prostorska blizkost, homogenizacija po določenih nagnjenostih itd.

Morda bi k omenjenima dvema porazdelitvama dodali še pojasnilo o naravnih in racionalnih skupinah.77 Naravne so tiste, ki se oblikujejo na temelju človekovih potreb po obstoju, medtem ko so racionalne ali razumske vse druge, ki so obenem tudi bolj izumetničene in vezane na proizvodne in sorodniške skupine. Poleg teh razločujejo še statusne, ge- netične, prave in neprave skupine itd.

75 Bogardus, v Sociološki leksikon, s. 113.76s« prav tam, s. 112.7788 Sociološki leksikon, s. 111.

Spričo številnosti opredelitev skupin, raznovrstnosti vlog in vsega drugega je razumljivo, da se z njimi ukvarjajo prenekatere znanosti, zlasti pa socialna psihologija, sociologija in druge, ki so ustvarile številne teorije za pojasnjevanje obstoja skupin in njihovega delovanja. Kolikor pa teorije ne zadevajo samih skupin neposredno, zadevajo vloge posameznika v njih ali neposredno vplive skupin nanj. To so npr.: teorija o simboličnem interakcionizmu, o diferencialni anti- cipaciji, teorija socialnega učenja, teorija spreminjanja navad, teorija ravnovesja, teorija kognitivne disonance, pa teorija vlog, teorija referenčnih skupin, teorija menjave, teorije socializacije, družbenih razmerij, vse do teorije sodelovanja, posnemanja, moralnega razvoja, napetosti, družbene primerljivosti itd.

Skupina je tudi ključnega pomena za določanje konformizma, s čimer dobiva pomembno nadzorstveno vlogo.

2. Smoter

Najbrž je docela naravna in pričakovana nagnjenost ljudi k temu, da se radi izogibamo konfliktom z drugimi, s tem da se jim prilagajamo, jih upoštevamo, se z njimi zbližujemo in iščemo sodelovanje, seveda kolikor problematična razmerja ne rešujemo kako drugače, odvisno od moči v skupinah in silnic v njih, kar velikokrat ni posebno preprosto.

Posameznik se vedno vključuje v skupine, gotovo ne zaradi podrejanja, marveč dosti bolj zaradi privlačnosti, ki mu jih skupine nudijo, tako zaradi čustvenih kot še bolj zaradi racionalnih potreb. V skupini lažje uresničuje svoje interese in pričakovanja, skupinsko vzdušje ga motivira in opogumlja, skupina mu daje določeno varnost (primerjaj: mladoletniške kriminalne združbe), v njih se lažje samorealizira, morebitise mu prilega njeno »socialno vzdušje«, lahko mu zagotavlja v določenem obsegu varnost in trdnost, z izpolnjevanjem sku-pinskih nalog mu postanejo lažje tudi njegove individualne, ob sodelovanju z drugimi približuje sebe in svoje vedenje ostalim članom, delitvi dela, zmanjšuje tegobe, ki iz nje izhajajo, da so mu zato znosnejše, hkrati ko se skozi skupino morda ugodneje izraža navzven, se potrjuje, pridobiva ugled in veljavo. Kolikor pa gre za samodojemanje, v skupini posameznik zopet doživlja samoocenjevanje, razumevanje svojih interesov, hkrati ko se mora seveda marsikdaj tudi sprijazniti s tem, da ga bodo potisnili v obrobnost.

Za skupinsko vzdušje (group climate), ki je odvisno od stopnje kohezivnosti, in glede na vloge skupine so v literaturi naštete predvsem naslednje dejavnosti: zaposlovanje, razkrivanje, podpiranje, spopadanje, izzivanje, prakticiranje, spoznavanje in nadzorovanje. Ne moremo se ukvarjati s posameznimi med njimi, poudarjamo le pomen nadzorovanja, ker bomo še kasneje prišli na to področje, ki je ključnega pomena za pričujoče razmišljanje z nadzorstveno vsebino.

Nič manj pomembno pa ni zadovoljevanje morale v skupini, komunikacij v njej, izpopolnjevanje nalog in seveda učenje, posnemanje ter medsebojno vplivanje. Zadnje dvoje sodi tudi v

kriminološka in »kontrolološka« razmišljanja, saj je to ključno tako za oblikovanje kot za nadzorovanje individualnega in skupinskega vedenja. V tem oziru pa nam že obilica zlasti

64

socialnopsiholoških teorij, ki zadevajo vedenje v razmerju posameznik—skupina, dokazuje, da je prilagajanje eno izmed osrednjih področij znanja o skupinah, ne glede na to, kakšne so in čemu služijo. V sociološki literaturi pa štejejo za konstitutivne elemente družbene skupine predvsem »dejavnost in člane«, sistem vrednot, ki jih oblikuje in sprejema skupina, in odnose med ljudmi, ki morajo cilje skupine sprejemati kot svoje.78 Skupni cilji so poleg (fizične) bližine, številnosti, medsebojne podobnosti ali določenih skupnih lastnosti, trajnosti stikov in strukturiranosti medsebojnih razmerij,89 upoštevanja vredne določilnice, od katerih je odvisna kakovost skupine in s tem v zvezi tudi njen smoter. Vse sku-' paj mora biti za skupino bolj ali manj vidno, pregledno,

78 Sorokin/Magdalenič, s. 353.? Jezernik, v Sorokin/Magdalenič, s. 362.

usmerjeno, istovetno in predvsem vzajemno,90 sicer skupina ni to, kar od nje pričakujemo, in je zaradi tega lahko v svojih vlogah okrnjena.

Ob tem, da velja za primarne skupine predvsem možnost stikov iz oči v oči, nespecializiran značaj združevanja, relativna stalnost, maloštevilnost članstva ter precejšnja intimnost, kar ni mogoče reči za sekundarne oziroma formalne skupine, je treba pri obeh vendarle poudariti določeno stopnjo ozaveščenosti, občutek za »mi« in »l'esprit de corps«, ki omogočata samoidentifikacijo in razločevanje od drugih skupin. Že Sumner je (1906) spoznal pri svojih opazovanjih primitivnih družb, da so tisti v skupinah in tisti izven njih, predstavljali medsebojno izključene kolektivnosti.79

Interesi ali potrebe in motivi za združevanje pa so osrednje vprašanje pri proučevanju skupin in njihovih vlog. Posameznik se vedno ravna po njih, ko vstopa v skupino ali ko ga le-ta, glede na njegove lastnosti, sprejema. Interes torej usmerja posameznika, ki ga namerno (kolikor gre za prostovoljnost) operacionalizira v skupini in s tem dosega svoj namen. Iz tega izhodišča bi bila skupina nekakšno sredstvo za cilje posameznikov, ki pa postajajo skupni. Skupini ne nazadnje pripadajo vloge, ki jih omenjamo, med katerimi »kontrolna« gotovo ni med nepomembnimi, saj na tak ali drugačen način obsega intelektualnost, ustvarjalnost, lojalnost, sposobnost za ustrezno vedenje, samonadzorovanje svojih članov in še marsikaj, kar sodi v »posamezne in skupinske naloge in vlogo skupine«80 sploh.

3. Procesi v skupini

Procesi v skupini potekajo odvisno od tega, ali gre za primarno ali sekundarno skupino, pa od stopnje njene kohezivnosti, organiziranosti, števila članov, od skupinskih norm, možnosti nadzorovanja in še marsičesa. V okviru interakcij potekajo med člani sporazumevanja, tako verbalna kot ne- verbalna, s pomočjo simbolov in ob recipročnih razmerjih, tako da se vedenje vedno ne le nadzoruje, ampak tudi uskla

79Glej zlasti: A Dictionary of the Social Sciences, s. 296, 297.80 Hare, s. 240.

66

juje, razvija, napreduje ali nazadnje, spričo pričakovanj, v katerih imajo posamezniki različne položaje, statuse in vloge. Poseben pomen v skupini pa ima gotovo bodisi formalni bodisi neformalni vodja, ki v komunikacijah z drugimi uporablja tudi različne tipe vodenja. Zato skupinska dinamika v zadnjih desetletjih, zlasti v socialni psihologiji, ni bila zaman v središču pozornosti velikega števila znanstvenikov in raziskovalcev, ki ji dajejo poseben poudarek ne le v smislu spoznavanja skupinskih procesov, marveč tudi zaradi uravnavanja tokov, ne nazadnje tudi v rehabilitativne, terapevtske, preventivne, kurativne in druge namene. Kajti ugotovitev, da je skupina izredno pomembna inštitucija za oblikovanje človekove osebnosti, ne glede na to, ali gre za družino, delovno enoto, tovarišijo ipd., lahko vpliva tudi na prizadevanja za različne izboljšave v posameznih ustanovah ali skupnosti.

V vsaki skupini je veliko možnosti za pomoč članom, za posnemanje, za medsebojno vplivanje in sporazumno delovanje ali nasprotja, za manipulacijo, dominacijo in pritiske raznih vrst, za zgledovanje po »značilnih drugih« (significant others) oziroma identifikacijo, tja do segregacije in diskriminacije, poleg kaznovanja in izrivanja v obrobnost. Morda velja pri tem posebej omeniti še integracijo po eni in dezorganizacijo po drugi strani, kot dva nasprotna procesa.

Pod integracijo na splošno razumemo združevanje, spajanje, povezovanje itd. več različnih delov v celoto, zato da bi delovali skladneje in da bi sploh omogočali obstanek. To so lahko ideje, vrednote, cilji, skupno življenje itd., zaradi katerih so posamezniki motivirani, da so skupaj. Člani skupine želijo delovati sporazumno kot enota, intelektualno, emocionalno, ekonomsko ali kako drugače, zato posameznik v skupini prilagaja svojo dejavnost z drugimi za doseganje določenih skupnih ciljev. Od tod primarna in sekundarna integracija,81 pa socialna, vzgojna in še marsikatera druga. Posameznik se mora v socialni integraciji venomer uravnavati po skupini (skupinah), po drugi strani pa skupina (skupine) neprestano vpliva(jo) nanj in ga prilagaja(jo) svojim standardom oziroma vedenjskim vzorcem in normam.

Dezintegracija in dezorganizacija pa sta prav nasprotna procesa, pomenita razpadanje organizacije, slabljenje njenih

81 English/English, Obuhvatni rečnik psiholoških i psihoanalitičnih pojmova, s. 193.


81

delov, izgubo sposobnosti vplivanja na člane v skupini, od-vajanje članov ipd. Nasploh sta procesa, v katerih prihaja do motenj v medsebojnih odnosih, do izgube normalne orientacije itd., kolikor sploh ne peljeta v odklonskost in podobne pojave. Tovrstni procesi pomenijo tudi neuspešnost kontrole in stanje, v katerem dotedanje vrednote posameznim članom ne pomenijo več tistega kot prej. Skratka, člani v skupini so izgubili orientacijo, skupinski cilj ter vrednote. Nimajo več smisla, za katerega si velja prizadevati.

V skupini je zlasti pomembna vloga vodje. Vodja ali vodstvo sta v človeštvu prav tako dolgo zanimiva kot skupina, zato je »vodja« oseba, ki izrazito vpliva na vedenje ljudi v skupini, in je pomemben za obstanek skupine ter uresničevanje skupinskih ciljev.82 In da bi bil lahko nekdo vodja, se predenj postavljajo določene zahteve, in sicer psihološke (nosilec odgovornosti, žrtveno jagnje, omogočanje zaslombe), družbene (organizator, razsodnik, informator, kadrovik) in strokovne (učitelj, učenec, pomagač, reševalec problemov).83Zaradi tolikih vlog, ki jih ima tako v formalni kot neformalni skupini ravno vodja, so mu v znanostih posvetili dokajšnjo pozornost in zlasti proučevali načine vodenja, ki jih pogosto dele v tri skupine, in sicer: avtokratske, demokratske in lessez- faire. Noben način sam zase ni popoln in primeren za vse priložnosti.

Ne samo pri vodji kot najmarkantnejši osebi v skupini, ampak tudi pri drugih vlogah velja, da so tako trenutne kot trajne in ne le središčne, marveč tudi obrobne, toliko bolj, ker je skupinska dinamika neprestan proces prilagajanja, ustvarjanja napetosti, vzbujanja konfliktov in njihovega reševanja ter prizadevanja za vzdrževanje povezanosti ter trenutnih razmerij in pripravljanje sprememb.

4. Vpeljevanje konformizma ali socializacija

Gotovo je namen katerekoli skupine (ne nazadnje tudi kriminalne) uresničevanje določenih ciljev (tudi z negativnim predznakom), zaradi katerih tako primarna ali sekundarna skupina sploh je. Četudi gre za kakšna odstopanja ali izjeme,

82 Sorokin/Magdalenič, s. 369.83 Prav tam, s. 370, 371.

68

se vendarle vsaka skupina trudi (bolj ali manj uspešno), da bi njeni člani delovali po skupnih izhodiščih, družno, in odvisno od lastnosti slehernika v njej dosegali predvidene naloge. To seveda pomeni, da s procesi, ki smo jih omenjali v obeh skrajnostih, skupine vplivajo na članstvo tako, da deluje v določenih smereh. Zato je vloga skupine nujno socializacijska (četudi v morebitni subkulturi), ker želi vedenje članov pripeljati do določenega povprečja ali na raven, ki je kolikor toliko sprejemljiva za vse, čeprav je računati z odstopanji oziroma deviacijami.

Pojav, ki ga načenjamo, je socializacija ali ustvarjanje po-trebnega konformizma, oziroma ponotranjenja pravil vedenja in pričakovanih medsebojnih razmerij.

Socializacija ali tudi podružbljanje je za posameznika v skupini nekakšno premagovanje ločenosti od drugih, v zvezi s kakimi pomembnimi vprašanji ali pa kar v smislu vedenjskosti. Socializacija je prilagajanje osebe nekim vzorom ali kar vključevanje v skupino in spreminjanje osebnosti po namenih skupnosti. Čeprav je to marsikdaj odvisno od stopnje prilagodljivosti posameznikov, ki imajo različne zmožnosti, je socializacija vendarle prizadevanje za neko skupinskost, ki se skuša doseči s skupinsko dinamiko. Le-ta je, glede na njeno sestavo, takšno delovanje skupine, v katerem se vedenjski vzorci posameznikov spreminjajo in prilagajajo skupinskim potrebam, ob premagovanju napetosti, konfliktnosti, ob iskanju potrebne kohezivnosti84 itd., hkrati ko je vsaka skupina tudi v določenih razmerjih z drugimi skupinami ali posamezniki, ki prav tako vplivajo nanjo ali ona nanje.

Kolikor ostajamo pri skupini, zlasti na vedenjskem področju, se pogosto omenja konformizem, ki vključuje marsikaj, kar smo omenjali že doslej, zlasti pa podrejanje, upoštevanje, poistenje, posnemanje, tja do prijateljstva in ljubezni. Konformizem razlagajo iz več izhodišč, in sicer kot prilagajanje, kot popuščanje pritiskom ali pa kot oblikovanost posameznika, kolikor nanj gledamo s stališča spoznanj socialne psihologije.85 Od tod ni več daleč pojem ponotranjenja ali internalizacije, ki prav tako pomeni prevzemanje, sprejema-, nje in prenašanje zlasti moralnih norm iz okolja na posameznika. Procese internalizacije pogosto povezujejo z identifika

84 Glej zlasti: A Dictonary of the Social Sciences, s. 297.85 Glej Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s. 297.

6* 83

cijo, empatijo, introjekcijo, konformizmom, inkorporacijo, indoktrinacijo, interiorizacijo, moralizacijo in podobnimi pojmi, tja do eksternalizacije in v povezavi s »pomembnimi drugimi«, pri čemer se sociološka spoznanja pogosto srečujejo s psihološkimi.86

Skupina torej vpliva na člane, da sprejemajo skupno voljo, se ji podrejajo; posameznik privoli oziroma pristaja na določene zahteve, skupina pa zbira ljudi za določene naloge. S tem se postavljajo pred članstvo zahteve po konformizmu. Posameznik se zato v določenih situacijah odziva na več načinov, npr.: trudi se za spreminjanje vzorov ali norm, ali zapusti skupino, ali sicer ostane v njej, vendar deluje odklonsko, zaradi česar je izpostavljen različnim pritiskom, tja do kazni in izključitve. Skupine s svojimi smernicami in navodili omogočajo ali zahtevajo oziroma, bolje rečeno, dosegajo različne stopnje ali oblike konformizma, s katerimi oblikujejo osebnost in posameznika, le-ta pa se nenehno uči, ker ga drugi neprestano nadzorujejo. Zaradi izogibanja možnim spopadom in napetostim se varuje bodisi nezavestno bodisi iz preračunljivosti, pogosto odvisno od moči, ki jo ima v skupini. Ta je različna glede na to, ali je posameznik v središču dogajanja ali na obrobju, in odvisno od tega, kako lahko izrablja svoj trenutni položaj, ki se mu ponuja ob vlogah in statusih, ki mu pripadajo. Tu se srečujemo s spoznanji instrumentalnega in kognitivnega učenja o igranju vlog, o socializaciji otrok in odraslih, o privlačnosti in odbojnosti ter o raznih pogledih na komunikacije v skupinah, ki so tudi različno organizirane in od marsičesa odvisno specializirane.

5. Skupinske norme

Od narave skupine je odvisno, ali v njej prevladujejo ne-formalni ali formalni odnosi. Temu primerno mora vsaka skupina ustvariti ali prirediti, razvijati in vzdrževati tudi svoj samoregulirani red bodisi z nagrajevanjem bodisi s kaznovanjem, največkrat pa z obojim hkrati in morebiti še kako drugače. Interes skupine in moč posameznikov (ali podskupin) v njej napogosteje določajo pravila ali norme, brez katerih tudi skupina ne bi mogla delovati, ne sama v sebi ne v razmerju z drugimi skupinami. Toda v tem se primarne skupine pogosto razločujejo od sekundarnih, ker gre pri njih predvsem za nepisane norme in drugačno diferenciacijo od tiste, ki prevladuje v skupinah, kjer je potrebno ne le uravnavati medsebojna razmerja, marveč tudi vnaprej predvideti postopke za njihovo določanje.

Toda ne glede na to, ali gre za primarne ali sekundarne skupine in še kakšne druge, ki se sicer lahko različno imenujejo, vendar so tako ali drugače odvisne od te razporeditve, veljajo v njih vedenjska pravila oziroma norme. Le-te prav tako vsebujejo prepovedi, zapovedi, napotila in dopustitve, in so inštrument skupinske socialne kontrole. Najbrž lahko rečemo, da se temeljna človeška »kontrolizacija« nasploh začne v skupini, in to kakršnikoli, čeravno v skupini dveh ljudi, pa če je še tako prehodna ali začasna, in ne glede na njen cilj.

Norma je že od nekdaj, pa četudi le moralna, »obvezujoče

pravilo človeškega vedenja z etično vsebino«.99 V skupinah so še estetske norme in standardi vedenja, ki se oblikujejo in prenašajo

86 Sociološki leksikon, s. 480.

70

pogosto kot običaji, navade, tradicije, rituali, simboli in še kaj, kar vpliva na zavest članov, njihovo ravnanje in medsebojna razmerja. Vsaka skupina, velika ali majhna, uresničuje svojo regulativo z bolj ali manj izdelanim sistemom nagrajevanja in kaznovanja oziroma s pozitivnimi sankcijami, s katerimi vzdržuje potrebno povezanost, trajnost, stabilnost, varnost in seveda tudi identifikacijo (mi).

Toda skupine si ne moremo predstavljati brez prisile, čeravno prenekatere temeljijo na prostovoljnosti. Zato tudi ne bi mogli reči, da so ravno primarne najbolj demokratične, ker nimajo pisane regulative. Narobe, pojavi »trpinčenega otroka« in »sindrom pretepene žene« potrjujejo, da je v njih zlasti »vodja« (pater familias) oblikovalec norm, glavni nadzorovalec in eksekutor. S tem pa seveda ni rečeno, da si teh funkcij ne more prilastiti kdo drug. Glede na to je regulativna ureditev skupin zelo različna in norme ter njihovo sankcioniranje odvisno od porazdeljenosti mod, ugleda, veljave in sploh »oblasti« v skupini. In kdor ima v skupini »oblast«, tudi nadzoruje njeno izvajanje, neodvisno od tega, ali ima skupina svoje norme zapisane ali ne. Neredko se dogaja, da so v skupini formalni in neformalni nosilci moči, in da je poleg formalnih pravil še dosti neformalnih, saj končno vsa neformalna pravila, od morale, običajev in tradicij, izhajajo iz skupin, ki jih najpogosteje sploh imajo zato, da ni treba vsega urejati s pravom. Le-to ostaja predvsem državi, da ureja vprašanja, ki naj veljajo za vse enako.

Skupine imajo zato svoje načine za urejanje dolžnosti in pravic, kot jim ustreza. Od tod tudi pojav omejevanja drugih vplivov — izven skupine. Morda je imel Mark Twain prav, ko je rekel, »da ni nič bolj potrebnega kot spreminjanje navad drugih ljudi«.87

Skupinske norme so torej sredstva, s katerimi se izpričujejo skupinske vrednote in so določen mehanizem za njihovo uresničevanje. Z njimi se izražajo pričakovanja članov skupine, omogoča določanje željenega skupinskega vedenja in hkrati izraža skupinsko vzdušje (group climate).88 Zato jih gre prav tako razumeti kot inštrument prisiljevanja kot katerekoli druge. Čeprav je njihov pomen večji v psihološkem kot fizičnem smislu, ne izostaja v prisiljevanju tudi telesnost, kar kažejo naraščajoči pojavi nasilja, zlasti v družini, soseščini, med otroki in mladimi itd. S skupinskimi normami povzročajo posamezniku stiske in bolečine zaradi neupoštevanja zapovedi, kar je kršiteljem skupno. Načini izvrševanja kazni pa so prepuščeni iznajdljivosti in domiselnosti izvajalcev. Le-teh pa ni malo.

6. Skupinske nadzorstvene vloge

V zvezi s kakršnimikoli pravili ali normami, oziroma regulativo sploh, se vedno postavlja vprašanje nadzorstva oziroma posameznih nadzorstvenih vlog. Tudi za skupine, najsi bodo takšne ali drugačne, je v središču pozornosti uresničevanje regulacije, to pa pomeni, da v skupini poteka nadzorovanje prav vsega, zaradi česar skupina sploh je. Vrsta ali narava skupine pa nedvomno določa tudi zmogljivost nadzorstva in njegovo uresničevanje. Od formalnosti ali nefor- malnosti stikov oziroma

stopnje komunikativnosti je pogosto odvisna tudi porazdelitev

87 Scott/Scott, s. 53.88 Mac Kenzie, s. 287.

71

vlog. In čeprav je razlika med primarnimi in sekundarnimi skupinami predvsem v neposrednosti nadzorstva in obilici nepisanih pravil (ki so neredko rigidna, zastraševalna itd.), je ponavadi vendarle predvsem vodja tisti, ki ima vlogo glavnega opazovalca in nadzorovalca, čeravno je lahko nadzorstvena funkcija porazdeljena na vse. Vsakomur je dana po malem in vsem v nečem.

Za nadzorovanje v skupini bi lahko zastavili razmišljanje po naslednjem modelu, ki velja za kontrolne vloge omejenega števila ljudi. Ureditev, ki poraja nadzorstvo, mora upoštevati izhodišča o dejanski kontroli, o pričakovani kontroli, o želeni kontroli in razpoložljivi kontroli.89

— Dejansko nadzorovanje je tisto, kar nadzorovalci sploh lahko delajo, odvisno je od njihove zmogljivosti, sposobnosti, pripravljenosti, dinamičnosti in udarnosti.

— Pričakovano nadzorovanje je v marsičem določeno glede na to, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti, tudi zaradi načina porazdeljenosti nadzorstvene moči in vedenja skupinskih članov.

— Zel j eno nadzorovanje zadeva predvsem pričakovano in željeno vedenje. Pri tem je potrebno odločati, kaj se bo sploh nadzorovalo.

— Načrtovano nadzorovanje pa naj bi bilo tisto, ki se lahko izvaja v bližnji prihodnosti, zato da bi dosegli tisto vedenje, ki bi ga hoteli.

Reševanje omenjenih izhodišč oziroma modelov vedno načenja vprašanje moči. Pričakovano in željeno nadzorovanje je pretežno odraz poskusa preseči sedanjost in spreminjati nadzorstvo za skupinske namene, ki niso kontrolni sami po sebi, kajti vsaka skupina je zaradi nekih ciljev in ne zaradi kontrole. Ker pa je vsaka človeška dejavnost podvržena nadzorovanju, je »kontrola« smiselna le v povezavi s skupinskimi nameni. Kontrola tudi v skupini postaja legitimna zaradi skupinskih obveznosti in nalog, ki jih vsi člani opravljajo po svojih zmogljivostih in po pričakovanjih drugih. Interakcije so v skupini tudi v kontrolnem smislu zelo izražene in se kažejo v svojih skrajnostih kot nagrajevanje in kaznovanje. To pa se od narave skupine in porazdelitve moči v njej določa bodisi kolektivno bodisi individualno, bodisi soglasno in demokratično, bodisi avtokratsko, torej odvisno od tipa vodenja skupine.

Nadrejeni v skupini si vedno lastijo določene kontrolne položaje, zlasti nad podrejenimi, pa če se to od njih pričakuje ali ne. Ker je pooblaščenost za nadzorovanje v primarnih skupinah redkokdaj izrecno določena, ker se od posameznih vlog nasploh pričakuje, da bodo vsebovale tudi nadzorstvene lastnosti, je tak položaj pogosto tudi konflikten. V sekundarnih in že sformaliziranih skupinah pa naletimo na izraziteje organizirane kontrolne funkcije, ki so, take kot so, sploh samo za ta namen (nadzorni odbori ipd.).

Stigmatiziranje je poleg kaznovanja in nagrajevanja kontrolno sredstvo, ki je tako splošno, da ne zadene samo posameznikov z določenimi vlogami v skupini. Kolikor ne gre za pisno izvajanje kontrolizacije, je v primarnih skupinah v rabi bolj verbalno kot

neverbalno nadzorovanje v najpestrejših oblikah, ki so včasih razumljive samo omejenemu številu skupinskih članov.

89 Miller/Ohlin, Delinquency and Community, s. 109.

72

Nazadnje bi lahko rekli, da je skupinsko nadzorstvo proces, s katerim, ali v katerem, posameznik manipulira z vedenjem drugih, ali pri katerem člani skupine izvajajo pritiske na posameznika.90

7. Razmerja med člani

Razmerja med nadzorovalci in nadziranci v skupinah, kolikor sploh lahko govorimo o obeh skrajnostih, so odvisna od tega, za kakšne skupine gre, kakšne so ravni hierarhije med posameznimi člani ali podskupinami, koliko gre za vzajemna razmerja med ljudmi, koliko »skupinska kontrolizacija« posega na emotivnopsihološko raven odnosov med člani, koliko je nadzorovanje v skupini vidno ali prikrito, kakšna je pri- čakovanost posameznih članov o tem, kako se je treba vesti po skupinskih normah, po eni strani, in upoštevati splošna, sicer skupna pravila, po drugi, kolikšna je socialna integracija oziroma njena kohezivnost in še kaj. Toliko seveda na splošno. Sicer pa gre gotovo vsaj za površno razmišljanje o nadzorstvenih razmerjih v skupini, za delitev na primarne in sekundarne, in v okviru njih, kakšne vloge imajo posamezni člani. Za vodjo je verjetno že vnaprej jasno, da je na samem vrhu nadzorstvene piramide, kolikor teh nalog, vsaj v določenem obsegu, ne prepušča drugim.

V primarnih skupinah, v katerih potekajo polivalentna razmerja, v katerih vsakdo opravlja več vlog in v katerih gre za stike vsakogar z vsakim, je nadzorovanje neposredno, takojšnje, ugotovljenemu dejstvu navadno neposredno sledi kontrolna reakcija, največkrat v vidnih oblikah, celo fizična. Sicer pa se kontrolizacija razvija predvsem v psihološkoemo- cionalnem smislu. V tem je nadzorstvo izredno ustvarjalno in uporablja zoper »kršitelja« domiselne in pestre oblike uravnavanja vedenja, ki jih tu najbrž ni treba naštevati posebej. Kajti še tako skrben register vplivov bi bil pomanjkljiv, ker je gotovo tovrstna domiselnost ljudi brezmejna in odvisna od vsakokratnega »kontrolnega para«, kolikor na ta razmerja gledamo samo v okviru dveh pozicij, to je nadzorovalca in nadziranega.

Ker pa v primarnih skupinah potekajo odnosi predvsem »iz oči v oči«, so relacije bolj zamotane, večstranske, predvsem čustvene in manj razumske, pogosto improvizirane, čeprav je mogoče reči, da ne potekajo brez modelov in vzorov in gre neredko tudi za skupinske pritiske z najrazličnejšimi oblikami izdelanega nesprejemanja in odklanjanja. Toda tisti, ki imajo moč, vpliv, ugled, veljavo, ki so za zgled, in ki sploh kaj pomenijo, imajo hkrati tudi možnost manipulacije in dominacije nad drugimi. V primarnih skupinah je manj »čistih« opazovalcev, pretežno so vsi akterji, čeprav na različnih straneh »kontrolnega kompleksa«.

Nadzorovanje v primarnih skupinah poteka v neprestani izmenjavi »kaznovanja za kršitve in nagrajevanja za konformnost«.91 Kontrolizacija je v teh skupinah dosti bolj naklonjena raznovrstnemu nagrajevanju in oblikovanju subjektivnih motivacij za pričakovano in željeno vedenje kot kjerkoli drugje. Prav tako lahko posameznik bolj kot v katerihkoli človeških skupnostih, prav tu vpliva na vedenje drugih, s tem da ustvarja napetosti, izraža soglasja ali nasprotja, solidarnost, daje sugestije, informacije,

mnenja in sploh kaže smeri razpletanju dogodkov ali nakazuje

90 Hare, s. 20.91 Austin, s. 112.

73

konflikte. Hladno in vroče se nenehno menjavata v primarni skupini, ki s tem pripravlja člane na želj eni konformizem.

Dosti drugačna so nadzorstvena razmerja v sekundarnih skupinah, v katerih so stiki med ljudmi predvsem manj čustveni in bolj hladni, ljudje si tudi telesno niso tako blizu, njihovi stiki so bolj občasni, skupine so že sformalizirane, vezi ohlapnejše in navadno tudi cilji, za katere se člani združujejo, ne tako življenjsko važni in nujni, čeprav so nekateri posamezniki izjeme, zlasti tisti, ki so najbolj dejavni. Razlike med vodstvom in člani so bolj začrtane, te skupine imajo včasih tudi pisane norme, vodenje je hierarhizirano, konflikti se rešujejo po predvidenih postopkih in nadzorovalec ter nadzorovani nista vedno v osebnem razmerju. Tudi samo nadzorstvo se pogosto »diferencira v polireferentne skupine in socialno okolje, v katerih vsak nadzoruje samo relativno ozek segment vedenja«.92 Kolikor se vedenjska vprašanja v primarnih skupinah rešujejo tudi z agresijo in nasiljem, je tega v sekundarnih dosti manj ali pa le izjemoma.

Skupinsko nadzorstvo si v obeh primerih prizadeva za konformnost, zato se mora pri tem ukvarjati z različnimi oblikami nekonformizma (ali prilagajanja), ki ga od Mertona naprej uvrščajo v različne, od njegovega drugačne poskuse, kot so legitimne in nelegitimne inovacije, ritualizem, mehanici- zem, umikanje in upiranje.93

8. Skupine kot predmet zanimanja kriminologije

Kriminologija ne bi mogla biti tisto, kar je, če se ne bi zanimala za skupinsko problematiko, skupinsko dinamiko in sploh vprašanja skupnega delovanja vsaj dveh ali več ljudi v različnih razmerjih, bodisi v pozitivnih bodisi v negativnih, kolikor na to gledamo s stališča določenega konformizma, brez katerega tudi kriminologija ne more, ne glede na njene številne smeri v zadnjih desetletjih.

Gotovo je v središču kriminološkega obravnavanja skupina kot združba, »klapa« in sploh neka organizacija, tja do mafije in kriminalnega podjetništva. Te skupine ne morejo brez hierarhizacije, pravil delovanja, odgovornosti, delitve dela, nadzorovanja in kaznovanja, vključno z različnimi oblikami vsiljevanja volje, ki ni toliko posledica soglasja članov kakor predvsem organizatorjev in vodij. Le-ti tudi imajo največ koristi od »skupine«, ki jim služi kot sredstvo za uresničevanje materialnih ali drugih, predvsem pa kriminalnih ciljev.

Kriminalna skupina ali združba je zato sinonim za proučevanje današnjega huliganstva, konvencionalnega, nasilni- škega in premoženjskega skupinskega kriminala, ilegalnega podjetniškega delovanja, mednarodnega in poklicnega kriminala in drugih oblik skupinskega delovanja, ko je posameznik prisiljen delati v organizaciji, ker drugače sploh ne bi mogel obstajati. Združevanje ljudi zaradi nesprejemljivih in sploh prepovedanih ciljev, od ponarejanja denarja, proizvodnje in prometa z mamili, prek trgovine z belim in črnim blagom, tja do trgovine z narodnim in kulturnim bogastvom, raznih oblik terorističnih, obveščevalnih in drugih dejavnosti, je postala nuja sodobnega »kriminalnega

sveta«. Brez skupine in organizacije ni mogoče dosegati ciljev in

92 Petkovič/Magdalenič, s. 38.93 Glej: Hopper/Weyman, s. 71.

74

kriminologija ju dojema kot sredstvo in kot zanimiv pojav, v proučevanje katerega vključuje, poleg mnogih drugih, celo organizacijske znanosti.

In za katerokoli in kakršnokoli skupino gre (od dveh ljudi naprej, vendar ne do množice), je poleg organizacije pomembna tudi skupinska dinamika. Zato skupinski dinamiki namenjajo veliko pozornost predvsem v socialni psihologiji. Iz nje tudi kriminologija spoznava skupinske procese nastajanja in oblikovanja posameznih vlog, ustvarjanje pravil oziroma sku-pinskih norm, pomen subkulture v posameznih skupinah, delitev odgovornosti, tja do tistega, kar je za skupinsko dinamiko sploh značilno, to pa so procesi prilagajanja, napetosti, konflikti, kohezija, spremembe in razmerja. To velja seveda z negativne plati. Ugotavljanje teh zahteva poskuse za izboljšanje disruptivnega skupinskega vedenja, kajti če po eni plati spoznavamo vzvode za nastajanje antisocialnosti, abnormnosti in deviantnosti, lahko po drugi strani najrazličnejše znanosti dosti prispevajo k pozitivnemu spreminjanju ljudi, tako posameznikov kot skupin.

Od tod različne terapevtske skupine, »group sensitivity training«, »self help groups«, »guided group interaction«, različno reševanje osebnih problemov (od mentalnih do spolnih in drugih), socioterapije, psihoterapije, programi enakih za preprečevanje delinkventnosti in motiviranje za spremembe vedenja, tja do klubov zdravljenih alkoholikov in narkomanov.

Skupinske terapije skušajo pomagati ljudem s svojo skupinsko dinamiko, torej s sodelovanjem enakih pri reševanju lastnih problemov, in vzgajati primerno efektanco za doseganje pričakovane reaktance.94 Pri tem ne gre le za ponovno vzpostavljanje zrahljanih vezi med posamezniki in skupino ali družbo (primerjaj skupinsko terapijo v zaporih), marveč tudi za spreminjanje posameznika, za njegovo ozaveščanje in so-delovanje, brez katerega ni pričakovati trajnejših izidov. Kajti dezorganizirani posameznik mora najprej zbrati dovolj moči v samem sebi, ne nazadnje tudi s skupinskim delom, ki ga vodijo ustrezni strokovnjaki. Na ta način naj bi se posameznik v skupini tudi potrdil, samorealiziral in dezalieniral.

Pri tem pa ne manjka opozoril na možnosti manipuliranja s posameznikom, kajti kdor ima več od onega, ki potrebuje pomoč, lahko z njim gospodari, mu vsiljuje stališča in vrednote ter posreduje svoje znanje na način, ki ne ustreza spre- minjevanemu. Zato niso redek pojav opozorila pred »nasiljem« terapevtske skupine, oblikujejo pa se tudi ustrezne določbe v deontoloških kodeksih posameznih »terapevtskih« poklicev (zlasti psihiatrov).

* * *

Človeške skupine, katerekoli že, v zadnjih letih privlačijo pozornost v teoretičnem, raziskovalnem in praktičnem smislu, in sicer iz več razlogov. V tem pisanju so v središču pozornosti predvsem nadzorstveni. Nadzorstveni zlasti zato, ker se tudi v kriminologiji in sploh v znanostih o človeškem vedenju čedalje bolj zanimajo za skupine. Skupina vendarle vzbuja upanje na

uspešnejše obvladovanje odklonskosti najrazličnejših vrst s

94 Glej več o tem: Polič, v Posvetovanju psihologov Slovenije, Portorož, november 1981, s. 359.

75

formalnimi in neformalnimi oblikami družbene kontrolizacije, ki se po daljšem času spet usmerja v neformalno nadzorstvo. Le-tega v prvi vrsti predstavljajo skupine, ki jih imenujemo primarne ali sekundarne. Če je država dolgo časa pomenila ključni steber za vzpostavljanje potrebnega družbenega konformizma, te vloge nima več, vsaj ne v tolikšnem obsegu kot nekoč, ker se je preveč očitno pokazalo, da zlasti pri vedenju obvladuje le nekatera področja in še to nestalno, druga pa le površinsko in selektivno. V tem je tudi glavni očitek, da je državna kontrolizacija nepravična, še posebej, ker je njena zmogljivost neenakomerno porazdeljena, tako v prostoru kot v najrazličnejših družbenih plasteh.

Človeške skupine, ne glede na to, iz kakšnih razlogov na-stajajo, pa so tu že od nekdaj. S svojimi vedenjskimi pravili, običaji, navadami, rituali in simboli vplivajo na ljudi ter jih omejujejo v njihovi svobodi ravnanja tako, da jim prepovedujejo delati, kar bi hoteli, in nalagajo počenjati, česar ne želijo. Ključno za skupine, zlasti primarne, pa je to, da vse nadzorovanje poteka v procesih komuniciranja. Nadzorovanje je v skupinah sestavina katerekoli človeške dejavnosti. Nadzorstvo je torej v vsaki skupini, vendar ga praktično le redko občutimo kot nekaj, kar je posebej, in kot vlogo, ki je zato, da sploh je. Navadno poteka kot lastnost socializacije, kulture, komunikacij, razmerij med ljudmi, spoštovanja, ugleda in veljave, čeravno vsega tega marsikdaj ne gre ločevati od moči in statusov, ki jih ima določen posameznik v skupini v obilnejšem obsegu kot drugi, kajti nikjer nismo vsi enaki. Zato bi morda smeli reči, da se socialni darvinizem, seveda odvisno od kulturne stopnje, zgodovinskega razvoja, etnopsiholoških značilnosti itd., prav v primarnih in deloma tudi v sekundarnih skupinah ohranja z določeno vztrajnostjo, kar navsezadnje poudarjajo negativni pojavi, nasilje, ogrožanje in diskrecionarno ravnanje s posamezniki, zlasti v družinski skupnosti, v soseščini in še kje.

Zato je kakršnimkoli skupinam vedno mogoče pripisovati nadzorstvene vloge. In ne samo pri pozitivnih skupinskih de-javnostih, ampak tudi pri negativnih. Uresničevanje skupinskih ciljev vedno zahteva določeno kontrolizacijo, odvisno od porazdelitve moči v skupini, od tega pa je odvisna tudi orga-niziranost nadzorovanja in vse drugo, kar nadzorstvo potrebuje, od ugotavljanja okoliščin do realizacije kaznovanja za nekonformizem po eni in nagrajevanja za poslušnost po drugi strani.

Politika in znanost se zato proti koncu drugega tisočletja nove dobe čedalje bolj obračata k skupinam in potegujeta za njihovo sodelovanje, ne nazadnje tudi na področju vedenja. Končno, skupine obvladujejo vse pore družbenega življenja in jih ni mogoče prezreti, saj pogostokrat zadovoljujejo tudi kakšne posebne potrebe in interese, ki presegajo od družbe ali države organizirano skrb (primerjaj organizirano prostitucijo, proizvodnjo in transport mamil itd.). Zato bi lahko tudi rekli, da skupine omogočajo najučinkovitejše neformalno nadzorovanje, ki nič ne stane, je pa najbolj uspešno, ker je povsod navzoče, in ko v idealnem smislu — vsi nadzorujemo vse (kar lahko nosi v sebi prav toliko nevarnosti kot ima po drugi strani prednosti). Prav glede na to ne pravijo zaman, da so skupine laboratorij socialnih

interakcij«95 in priložnost za uresničevanje samokontrole, oblikovanje zavesti ter pomemben socializacij ski dejavnik, seveda odvisno od lastne

95 Mac Grath, s. 651.

76

kohezivnosti, namena in drugih okoliščin. Poleg ključnih smotrov, zaradi katerih sploh so, skupine s svojimi interakcijami opravljajo nadzorstvo, s katerim marsikdaj premagujejo lastno dezorganizacijo, spodbujajo pričakovane vzorce vedenja in vplivajo na člane, da uresničujejo skupne vrednote (ali proti vrednote).

IV. Lokalna skupnost in soseska

Nulla societas in aeternum coitio est Nobena tovariši j a ni skupnost za

večno

V prizadevanjih za uspešnejše zatiranje odklonskosti ne samo v pomenu odkrivanja, marveč tudi preprečevanja in ob-ravnavanja, ko se že ve, komu je potrebno svetovanje, zdravljenje in morda še tretman ali postpenalna skrb, se je v zadnjih dveh desetletjih pozornost močno obrnila k (lokalni) skupnosti in poleg nje deloma tudi k soseski. Od načrtovanja, urbanizma, revitalizacije naselij pa do nadzorovanja, so se zlasti pri zadnjem začeli ukvarjati z vprašanji, kako izboljšati sodelovanje ljudi v njej, kaj je mogoče napraviti pri lokalnem nadzorstvu, kako naj delujejo državne institucije v komuni itd. Se posebno je bilo pomembno usposabljanje vseh lokalnih virov, da bi zadostili posameznim predstavam o tem, kaj sploh pričakovati od skupnosti. Tako so se zbrali teoretiki, praktiki in politiki zato, da bi »soseščino« ali »lokalno skupnost« bolj oživeli in zlasti ljudem v njiju ustvarili manj odtujeno, bolj prikladno in seveda tudi bolj učinkovito življenje ter delovanje bodisi formalnih bodisi neformalnih inštitucij. Prenekateri so v tem videli celo »čarobno formulo«96 za reševanje vsakršnih težav, ki so se dotlej pokazale še posebej pereče. Deviantnost med njimi gotovo ni med zadnjimi, posebno v velikih mestih. Prenekaterim je bila že samo beseda skupnost »bogata v simbolični moči, tako da ni imela nobenega negativnega pomena.«97

Številna sodobna proučevanja so se vrnila k izhodiščem Durkheima, Webra, Marxa, Tonniesa, Simmla in drugih98 in iz te retrospekcije skušala priti do novih spoznanj, kakšno naj bi bilo življenje v lokalni skupnosti, koliko demokracije bi ji dopustili, kakšne mehanizme ji dovoljevali, koliko naj bi vanjo vdirala država, kako bi se v njej upirali osamljenosti, zapušče- nosti, anomičnosti, kriminaliteti itd. Gotovo je, da so se v ta razmišljanja morali vključevati ne le socialni psihologi, sociologi, socialni psihiatri, ampak tudi načrtovalci mest, kriminologi, tja do policistov in ideologov družbene kontrole.

Kaj sploh je skupnost (community) ni povsem jasno, saj je o njej najmanj 94 definicij,99 kar pomeni, da v opredelitvi ni soglasja. Večina opredelitev zadeva družbo, družbene organizacije ali družbeno ureditev, osebne interakcije znotraj lokalnega institucionalnega sistema, kot nekaj, kar je samozadostno,

96108 Kreissl, s. 269.97 Cohen, Visions of Social Control, s. 117.98 Glej Pusič, s. 11—26, Cohen, S., s. 118, in drugi.99 Hillery v navedbi Pusič, s. 11; A Dictionary of the Šocial Sciences,

s. 114 in drugi.

77

enovito, s skupno geografsko lokacijo, v kateri ljudje žive in dele skupno kulturo, pa živijo iz oči v oči v določenih skupinah, so navezani na določen prostor, povezani med seboj, blizki, zaradi česar gre za neko družbeno organizacijo, skupino ljudi, ki jo povezujejo interesi itd.

Ključni za lokalno skupnost so zlasti: ljudje v prostoru, njihove skupne potrebe, skupne dejavnosti za zadovoljevanje potreb in dinamičnost, ki se razumeva z vidika procesov.113

Skupnost ločujejo na mestne in vaške, še posebej pa obrav-navajo soseske. Soseska pomeni majhno naseljeno območje, prebivalstvo na njem in razmerja med ljudmi.100 Z njo vred gre še za lastnosti primarnih skupin, ki so očitne v medsebojnem sodelovanju ljudi, za stike »face to face«, prizadevanja za odpravljanje vsakdanjih težav, za vzajemno pomoč in medsebojno obiskovanje,101 ali preprosto, gre za razmeroma majhen družbeni in fizični prostor.

V definicijah je bolj ali manj poudarjena povezava z ozemljem, določena stopnja organiziranosti in ljudje z medsebojnimi odnosi in potrebami. Raznovrstnost opredeljevanja gotovo ustvarja prenekatere konceptualne probleme, ki niso zadovoljivo rešeni iz premnogih razlogov in zahtevajo razvijanje ustreznejših teorij,116 v katere se ne spuščamo, ker to presega naš namen.

100 A Dictionary of the Social Sciences, s. 464.101 Bates/Bacon, s. 11.

78

Tu se ukvarjamo s skupnostjo in sosesko kot prostorskima enotama, z ljudmi in z njihovimi možnostmi za vedenjsko kon-trolo. Kajti »kontrola vedenja« je tako skupnosti potreba enako kot katerakoli druga. Vedenjska problematika v skupnosti nastaja predvsem v socialnih interakcijah, tako med posamezniki kot med njimi in skupinami, ali med skupinami samimi. Od tod gotovo razlog za »kontrolo soseske ali skupnosti«. Le-ta je toliko bolj v ospredju, kolikor bolj stalno živijo ljudje na določenem območju, kolikor bolj so intenzivne interakcije in kolikor bolj so njihove medsebojne vezi skupne. S tem seveda ni rečeno, da zamisel o »community control« ni za rabo na kakšnih drugih področjih.

1. Interesi in potrebe

Čeprav skupnost (ali morebiti še soseska) ni enakovredna skupini, zlasti ne primarni, daje vendarle veliko možnosti za pridobivanje izkušenj, izmenjavanje pogledov, ustvarjanje stikov (tudi iz oči v oči) in priložnosti za izražanje misli in idej, tja do zadovoljevanja kakšnih skupnih potreb ter kulturnih, vzgojnih, zdravstvenih, ekonomskih in drugih interesov. Ljudje v ožji (lokalni) skupnosti lahko izražajo svoje interese in vrednote (čeprav manj na svoj način in bolj na splošno in družbeno), ki prihajajo hierarhično tudi od zgoraj in od strani, tako da nanje vplivajo dosti bolj številni, odprti in splošno družbeni procesi.

Težko je reči, ali je skupnost (community) v postindustrijski družbi resnično še lahko nadomestilo za družino (primerjaj stanje pri nas), ki »nudi zavetišče, varnost in vzgojo,102 seveda pa ji ne bi mogli odreči socializacijskih vlog in vplivov nasploh, ki jih ima na življenje v skupnosti, ne glede na to, ali gre za posameznika ali skupino, ali za fizične ali pravne osebe. To toliko bolj, če upoštevamo čisto v določen namen organizirane dejavnosti, ki se v kontekstu kontrolizacije vedenja ukvarjajo z vprašanji na področju kakršnegakoli obravnavanja odklonskosti, in neodvisno od tega, ali gre za državne ali zasebne dejavnike. In kolikor gre za nadzorstveno delovanje, se danes še vedno razmišlja tudi o tem, ali skup

102 Shoham, v navedbi Johnson, s. 103.


97

nost (in soseska) omogoča obravnavanje deviantnosti in deviantov v njej (community treatment), zato da ne bi toliko ljudi prizadeli z obravnavanjem države in njenih mehanizmov.

Skupnost in soseska se hkrati pojavljata kot skoraj nena-domestljivi priložnosti za preprečevanje deviantnosti, da sploh ne omenjamo vseh možnosti, ki jih nudita za zastraševanje, obvladovanje, tja do odkrivanja pojavov, in to toliko bolj, ker se v skupnosti že pojavljajo državni mehanizmi, ki so ustanovljeni posebej za to. Le-teh seveda ne gre ločevati od njiju, ker delujejo v njiju, vlivajo nanju s svojimi socialnoprofilaktič- nimi in drugimi ukrepi in sploh z njima ustvarjajo (čeprav ne povsod enako intenzivno) družbeni odziv na odklonskost. Za naše razmere tudi ne bi mogli reči, brez verificiranega primerjanja, ali se v tem smislu oblikuje ustrezni »community špirit«103 za skupnostno identiteto ali enotnost v pomenu stabilizacije skupnosti, skupnostne organiziranosti za odpravljanje razlogov za deviantnost in patološkost (v soseski, na ulici, v bloku itd.) in sploh za skupno moralnovrednostno naravnanost, ki bi bila uporabna za primerne programe.

Od tod seveda tudi toliko zamisli o »v skupnosti zasnovanih institucijah«,118 ki naj bi nadomestile ali delovale vzporedno zlasti s splošnodržavnimi ustanovami in same ali skupaj z njimi prispevale h kakovosti življenja v skupnosti in soseski, tudi pri varovanju pred deviantnostjo ali pri njenem obravnavanju. Razmišljanja v tem smislu prinašajo tudi nove poglede o sodstvu (ali pravičnosti) brez prava, poleg tistega, kar v vsaki družbi omogoča pravosodje glede na svojo urejenost in pristojnost. V (lokalno) skupnost in sosesko se zato obrača pozornost tudi v smislu kontrolizacije, ne le državne ampak tudi zasebne.

Pojave in procese v skupnosti in soseski (uporabne za naš namen) obravnavajo teorije o socialni dezorganizaciji, o družbeni reakciji, teorije o kriminalu in drugem vedenju, pa organizacijske teorije, politološke teorije, teorije o družbenih gibanjih in druge, zlasti socializacij ske,104 poleg seveda tistih, ki zadevajo samo »komuno« oziroma sosesko.105 Zadnje vsebujejo poglede na gospodarski razvoj, dekoncentracijo oblasti, sodelovanje ljudi v skupnosti in na tovrstna lotevanja naravnana različna vprašanja, ki danes tarejo ljudi v relativno manjših geografskih enotah, ne nazadnje tudi v smislu Tonnieso- vega razločevanja skupnosti na Gemeinschaft in Gesellschaft.122 Skupnost mora seveda omogočati razne biološke, socialne, gospodarske, emocionalne in tudi varnostne potrebe ter sproščati interese posameznikov, naselja, mesta, regije in države, nenazadnje tudi v pomenu kontrolizacije.

2. Medosebni odnosi

V lokalni skupnosti in soseski so, v primerjavi s tesneje organiziranimi primarnimi (in nekaterimi sekundarnimi) sku-pinami, dosti večji razločki v odnosh med ljudmi. Čeprav potekajo razmerja še vedno predvsem iz oči v oči (ali~s »face to face contact«), so bolj diferencirana, hierarhizirana .različna po kulturni stopnji, odvisna od raznovrstnosti udeležbe in zagnanosti

103 Kreissl, s. 275.104180 Glej Miller/Ohlin, s. 119—144.1051M Glej npr. Poplin, s. 63, 103—105, 116—117, 143—146 itd.

80

posameznikov. Družbene vezi članov so odvisne od občutkov pripadnosti in stanja reguliranih razmerij, kamor sodi tudi vplivnost vodij, od gostote osebnih stikov in njihove poli valentnosti (prijateljski, sosedski, internoskupinski odnosi itd.). Pomembno vlogo imajo interesi in želje v skupnosti, ki ključno vplivajo na razmerja, zaradi katerih se ljudje združujejo, so pa manj čustvena in bolj razumska. To velja še posebno za take potrebe, ki presegajo ravni ožjih skupin in odnosov in so odvisne od tega, kdo v statusni hierarhiji jih spodbuja, kako se je mogoče s temi željami čustveno identificirati in koliko posameznik čuti svojo pripadnost skupnosti.

Na medosebna razmerja v skupnosti (lokalni in v soseski) vplivajo dejavnosti, ki jih zahteva, predlaga ali dovoljuje oblast. Ne dosti manj pomembne so različne ekonomske in vzgojnoizobraževalne dejavnosti ter nenazadnje morebiti vrslia potreb, ki se odpirajo v zadnjem času tudi pri nas na Slovenskem. Vodstva skupnosti jih gotovo izbirajo in rešujejo skupaj z ljudmi na bolj ali manj demokratičen način, odvisno seveda od prenekaterih okoliščin, ki jih omogoča bolj ali manj skladna ali njej nasprotna ureditev. Verjetno pa nobena skupnost s soseskami ni nikoli tako enotna, da bi objektivni in sub-

122 Glej o tem Poplin, s. 116.

»KflMVfK- orMlCHH ' qq

C K O r i J E

jektivni interesi ne povzročali konfliktov. Navsezadnje tudi ni dosti rešitev, ki bi bile odvisne samo od lokalnih elit ali mehanizmov na tej ravni. Od tod zopet potrebe po izboru spre-memb in rešitev, ki nujno pripeljejo skupnost do tega, da se ukvarja z vzgojo in propagando, četudi s politično in njej podobno.

To pomeni, da potekajo v skupnosti močne interakcije ali vzajemni vplivi na dejavnost, ki si jih posamezne osebe in skupine navadno posredujejo s komunikacijami,106 kar social-nopsihološko sodi v tako imenovani simbolični interakcionizem, ki vsebuje »konkretnost, zasebnost, ustvarjalnost in trans- cendentnost«.107

V proučevanju skupnosti in soseske ne zanemarjajo prija-teljskih skupin, ki se oblikujejo po prostorskih značilnostih. Kajti prostor in nagnjenost k prostorskosti vplivata na učinkovitost in pogostost stikov, na komunikacije in oblikovanje skupin, čeravno se ljudje zbližujejo še zaradi podobnosti interesov in vrednot, posameznih nagnjenosti in celo zaradi otrok108 ali tudi politične, etične, poklicne in druge vrste pripadnosti.

Za lokalno skupnost se kažejo zelo pomembna krajevna prostovoljna društva ali združenja, ki prispevajo k družbenemu povezovanju ljudi različnih vrst in statusov. Takšne organizacije marsikateremu članu omogočajo premagovati strah, osamljenost, ločenost in hkrati dvigujejo raven, tako imenovane demokracije v skupnosti ali soseski.

Ruralne, ne pa toliko urbane skupnosti, navadno motijo »prišleki« s svojimi življenjskimi navadami, osebnostnimi zna-čilnostmi, odvisnimi tudi od položaja, poklica, načinov vedenja in razmerij z drugimi. Pogosto ustvarjajo probleme, ki jih dotlej ni bilo, ali vsaj motijo že uvedeno sožitje v »komunalni strukturi« odnosov.

Od tod tudi potrebe po proučevanju medosebnega vedenja, ki je v socialni psihologiji privedlo do spoznavanja različnih tipov mehanizmov in refleksij. Nekateri so razvrščeni tudi na samo dveh oseh skrajnosti kot sta gospodovalnost—podredljivost in ljubezen—sovraštvo, glede na njuna pozitivna in negativna predznaka.109

Medosebni odnosi v skupnosti (soseski) so gotovo marsikdaj konfliktni in zahtevajo posredovanje, reševanje in spreminjanje. Zato pa je treba dobro poznati razmere, ljudi in njihove cilje oziroma interese. Potrebni so tudi primerni posredovalci in pripravljenost strank za vzajemno izmenjavo informacij, kajti sicer je treba spore reševati s prisilo, s pomočjo države in brez prostovoljnosti in razumevanja ljudi v skupnosti, kar je neugodno. Zato pa so potrebni modeli institucij za vpletanje, z vsklajevanjem, prepričevanjem in še z marsičem.

3. Instrumentalizacija vedenjskih pravil in nadzorstva

V skupnosti, vključno s sosesko, so vedenjska pravila v marsičem (zlasti ko upoštevamo naše razmere) že bolj ali manj instrumentalizirana in tudi nadzorovanje v nekem smislu in-

106 A Dictionary of the Social Sciences, s. 657.107184 Lichtman, s. 80.108 Glej Athanasion/Yoshioka, s. 43, 44 in 48.109 Glej npr. Leary v navedbi Hare, s. 71.

82

stitucionalizirano, čeprav še vedno prevladujejo nesformalizirane in nepravne oblike. Kolikor gre za instrumentalizacijo vedenjskih pravil, le-ta predvsem sledi normam, ki so po svoji hierarhični stopnji višje od norm lokalne skupnosti in glede na to seveda pogosto tudi formalizirane. Toda na nižjih ravneh vendarle pomenijo vzorce vedenja, s katerimi pa se tu ne ukvarjamo, ker za naše razmišljanje to ni ključno, čeprav so vedenjska pravila del nadzorstvene ureditve, in ker se ne ukvarjamo z možnostmi kontrolizacije »od zgoraj«, čeprav tudi to ni nepomembno vprašanje, saj gre navsezadnje za celovitost problematike vplivanja na ljudi. Zato v tem smislu ni malo pisanja o komunalnih normah, o normativnem dogovoru v lokalnih skupnostih, o moči lokalnih skupnosti, o pluralističnih interesih v soseski in ne nazadnje o decentralizaciji družbenih vlog, ki prehajajo čedalje bolj na ramena lokalnih dejavnikov. Gotovo so to pomembna vprašanja spričo razločkov med dejanskimi in normativnimi potrebami, ki lahko ustvarjajo, če ne kaj drugega, vsaj občutke dezorganizacije skupnosti in soseske, če se nekateri posamezniki (ali skupine) čutijo v vlogi določevalcev norm, drugi pa predvsem v pozicijah, ko morajo slediti prvim z izvajanjem teh norm. In glede na to, da v soseski in skupnosti marsikaj lahko pomeni neformalno oblast, jo je včasih mogoče obravnavati kot pravičnost ali sodstvo za revne (npr. v slovenskih razmerah delovanje poravnalnih svetov).

HAP.HVHM SH^of »umn-

c k o n j t

Na zahodu je lokalna skupnost v marsičem postala sinonim za urejanje številnih procesov, od decentralizacije, diversion, dekarcerizacije in tretmana v lokalni skupnosti, tja do »community control« in še marsičesa, zaradi česar se je ideologija skupnosti razširila zunaj ožjega pomena,110 V njej so videli različne možnosti za deinstitucionalizacijo, vključno z »anti- institucionalno sentimentalnostjo«,111 s katero so želeli veliko reči prepustiti ljudem, od zdravljenja, svetovanja, prehranjevanja, do tega, da bi radi vključevali v skupnost probleme potepuhov, beračev, zasvojencev, pa zapuščenih, odvisnih, zlorabljenih, izkoriščanih itd., ter uvajali dejavnosti, ki sodijo v problematiko azilov, bolnišnic, zaporov, poboljševalnih domov itd. Marsikje so morali spoznati, da so se ušteli, ker so morali za vse to, tako ali drugače, bolj ali manj, znova institucionalizirano poskrbeti v lokalni skupnosti. Pripraviti je bilo treba veliko manjših programov, v katere so se vključevala sodišča in sploh nadzorstvene institucije tja do podjetij, ki so želela na nižjih ravneh s svojo avtoriteto uravnavati družbeno življenje112 in se hkrati ukvarjati z brezposelnimi, brezdomci, devianti, odpuščenimi iz zaporov in sploh s »potrebnimi nadzorstva«. To seveda pomeni, da morajo lokalne inštitucije postajati »reaktivne organizacije« in s svojimi

110 Glej Cohen, Visions of Social Control, s. 116.111 Beck, v navedbi prav tam, s. 120.112128 Baskin, s. 103.

83

posredovanji vplivati na posameznike s »problematičnimi dispozijami«.

Najbrž te vloge res postavljajo probleme pred skupnost, ki naj bi se bolj ukvarjale z obravnavanjem ljudi in pojavov, katerih ne morejo obvladovati, saj je današnje življenje v urbaniziranih naseljih dosti bolj zapleteno in dinamično, kot bi želeli. Kajti družbeni procesi vedno rojevajo najrazličnejše družbene probleme, in bolj ko se inštitucije vpletajo v življenje posameznikov na nižjih ravneh, bolj le-ti čutijo njihova priza-devanja kot izražanje moči.113 Čeprav razmerja med ljudmi v lokalni skupnosti in soseski pogosto potekajo kot navade, običaji, tradicije itd., ki so verjetno tudi najbolj združujoča sila, je vendarle res, da to za »kontrolo« ni dovolj. Današnja družba prav zato vgrajuje v skupnost še druge funkcije, zaradi česar posebno zavzeto obravnavajo »funkcionalno lotevanje«,114 zlasti lokalne skupnosti.

Lokalna skupnost ali soseska, v kateri se prebivalci lahko počutijo različno osamljene, odtujene, dezorganizirane in ano- mične, je zato na nižjih ravneh družbene organizacije pomembna stopnja za ustanavljanje in združevanje družbenih interakcij in integracij, kljub možnim nasprotnim procesom, ki v njej lahko nastajajo zlasti tam, kjer še ni neugodnih vplivov od zunaj (kar zlasti velja za jugoslovanske razmere). Zato skupnost prevzema prenekatere naloge za nevtralizacijo ali zmanjševanje vplivov, ali za boljše nadzorovanje in vedenjsko posredovanje. Pripisujejo ji tudi vlogo vmesnega člena med družino in družbo,115 ki neformalno kontrolizacijo (polagoma) spreminja v formalizirano. To pa od nje zahteva določeno instrumentalizacijo, institucionalizacijo in formalizacijo vedenja ljudi in njihovega nadzorovanja. Koliko je v tem uspešna, je gotovo odvisno od solidarnosti članov skupnosti in njihovih potreb po kohezivnosti, učenju, posnemanju javnega mnenja in predvsem od njihovih potreb ter interesov.

4. Zahteve in pričakovanja

Ker imajo kriminološke študije o skupnosti v marsičem ekološko tradicijo, potem ko so začeli v Chicagu s proučevanjem delinkventnosti in njene porazdeljenosti v prostoru, so se kasneje močno obrnile k urbanizmu in problematiki, ki se povezuje z njim, zlasti v velikih mestih. Seveda so se nato nagnile k upoštevanju socioloških in drugih spoznanj, kajti ekologija v družboslovju ni nikoli zadovoljivo pojasnjevala etioloških vprašanj odklonskosti. To pa je k ekološkim razsežnostim dodalo številne poglede iz raziskovanja demografskih, kulturnih, etničnih, gospodarskih in celo verskih vprašanj. Saj se je ne nazadnje pokazalo, da so posamezni predeli mest različno obremenjeni s kriminalnostjo, tudi zaradi kulturnih, verskih, rasnih, nacionalnih in drugih posebnosti.

Usodno povezani z lokalno skupnostjo so se pokazali zlasti procesi urbanizacije, industrializacije in birokratizacije,116 ki so

113 Glej Baker, s. 242.114 Foplin, s. 164.115 Glej Johnson, s 164.116135 Sampson, v Positive Criminology, s. 103.

84

privedli do uveljavljanja bolj skupnih vrednot, tja do nastajanja neformalnih institucij in organizacij, novih kontrolnih mehanizmov ter intenzivnejšega poseganja države v skupnosti. Vse to pa dosti bolj negativno učinkuje na življenje v skupnosti in soseski, vpliva na zasebnost razmerij med ljudmi in vdira v njihovo intimnejše življenje. Posamezni pojavi ustvarjajo razloge za državne intervencije in ne nazadnje, država sili (ali pa tudi ne) ljudi v skupnosti, da se združujejo zaradi svoje varnosti, ali pa ji pomagajo pri tem z najrazličnejšimi dejavnostmi.

Zelo zgodaj so spoznali, da razpadanje družinskih vezi ali dezorganizacija, mobilnost prebivalstva in zlasti nizki gospodarski položaj oziroma življenjski standard močno prizadevajo življenje v skupnosti in ustvarjajo razloge za upadanje uspešnosti neformalnega nadzorstvenega omrežja, ki ga predstavljajo družina, soseska, prijatelji, šola, različne skupnosti, tja do religije. Revščina in migracije so se pokazale ključne za normalizirano življenje v skupnosti, kajti oboje vodi do različnosti prebivalcev, pospešuje razpadanje dotedanjih vrednot in omogoča nazadovanje neformalnega nadzorstva. »Prišleki« največkrat ne delujejo integrativno, ne s svojim vedenjem, ne z življenjskim stilom, navadami in običaji in ne s svojimi etno- psihološkimi posebnostmi. In kot pravi Fischer: »Vplivi urbanizma so posebni, dogaja se odtujevanje v javnem življenju, manj je pomoči, več konfliktov.. .«117 Zasebnost se iz skupnosti in soseske seli v male primarne skupine in če obstaja v sekundarnih, je močno okrnjena in potisnjena v kakšno posebno področje, kjer posamezniki še namenjajo svojo pozornost drugim in to morda zelo selektivno in premišljeno, pogosto odvisno tudi od družbenopolitične ureditve, ki velikokrat spodbuja različne oblike kontrolizacije. Le-ta neredko, kljub morebitnim dobrim namenom, ustvarja občutke neugodnosti in totalnega nadzorovanja, ki morda zaradi pretiranosti spominja na Orwel- lovo 1984. In četudi to ni resničnost, povzročeno vzdušje ustvarja nasprotne učinke od pričakovanih. Kajti če je varnost posameznika ob koncu drugega tisočletja nove dobe vrednota kot prenekatere druge, potem ta vrednota ne sme biti dosežena z vdiranjem v zasebnost, ki je prav tako pomembna enakovredna vrednota. To bi seveda pomenilo, da eno vrednoto dosegamo z zlorabljanjem druge in sploh ne manj vredne, ali tako, da bi lahko včasih dejali, da smo dali več za manj, ali dobili malo, žrtvovali pa veliko.

Ta vprašanja se gotovo sprožajo v zvezi s skupnostjo (in sosesko), življenjem in procesi v njej, torej tam, kjer se posa-meznik iz primarne skupine vključuje preko sekundarne (soseske) v širšo družbeno skupnost (komuno) na nižji ravni. Ali je to potemtakem »zero sum« konflikt, v katerem morda dobiš prav toliko kot izgubiš, ali kjer nekateri nekaj dosežejo, drugi pa isto zapravijo in imajo vsi skupaj v povprečju toliko kot prej?

Raznolike in nepovezane skupnosti potrebujejo več posre-dovanja, nenazadnje tudi kontrolnega. V njih gre za kopičenje najrazličnejših vplivov, ki zadevajo ne le državne posege, marveč tudi veliko prostovoljnih socialnih akcij, samoorganizira- nja, zbliževanja starih prebivalcev z novimi, reševanja problemov, ki izhajajo iz različnosti ljudi, pa tudi reagiranja od drugod in izven

skupnosti.

117m Fischer, v navedbi Sampson v Positive Criminology, s. 111.

85

Nesposobnost skupnosti je eno ključnih vprašanj, ki se ji pridružujejo še nemožnost identificiranja, potrebe po obvlado-vanju precejšnjega dela skupnih vprašanj, reševanje skupnih problemov itd. Od tod seveda ni daleč spoznanje, da je obrav-navanje mnogih zadev v (lokalni) skupnosti povezano hkrati tudi s političnimi akcijami in raznimi družbenimi gibanji.

5. Motnje

Skupnost (lokalna) je ne glede na to, kako jo opredeljujemo, priložnost za najrazličnejše pojave dezorganizacije in dezinte-gracije, kolikor nanjo gledamo predvsem z negativne plati. Morda je tudi zato toliko zanimanja zanjo, kajti če se v družbi sploh kaj dogaja, potem se dogaja v lokalni skupnosti (in v prav določeni soseski). Posamezne skupnosti so največkrat tudi odgovorne za probleme, ki v njih nastajajo, čeprav le-ti prihajajo z ljudmi od drugod. Nadzorstvo v skupnosti, o katerem govorimo v tem pisanju, pa zadeva predvsem ljudi (in ne stvari).

Z dezorganizacijo razumemo navadno nezdrave in neuskla-jene procese v delovanju družbene skupnosti, razpoko v družbeni organizaciji, oziroma rahljanje ali prekinitev vzorcev družbenih razmerij, pa tudi upadanje sposobnosti nadzorstva in zmanjševanje njegovega vpliva na veljavna pravila, ki naj bi jih upoštevali posamezniki in skupine. Popolna dezorganizacija pomeni razpad sistema.135 Marsikdaj pa se dezorganizacija razume kot stanje, v katerem je treba nekaj spremeniti, spre-membe pa lahko pomenijo razvoj in napredek. In ker ni orga-nizacije brez dezorganizacije, kajti težko bi rekli, da je neka organizacija popolna, potem dezorganizacija (tudi skupnosti) vendarle ni tako brezupno stanje.

Pojave dezorganizacije pogosto pojasnjujejo tudi z dezinte-gracijo. Le-ta podobno razlaga izgubo organizacije, sistema ali enotnosti. Pomeni razpadanje družbene skupine ali cele družbe, ali dezorganizacijo ustanov, ki ne delujejo med seboj vsklajeno, ali pa postajajo posamezni njeni deli žarišče družbene dezintegracije oziroma nasprotje med posameznikom in družbenimi skupinami. Dezintegracija pomeni nasprotne procese od povezovanja, spajanja in združevanja posameznih virov v celoto. Skratka, pri družbeni dezintegraciji gre za razkrajanje ali konfliktnost v skupnih družbenih vrednotah, organizacijah, inštituti j ah, normah in občutkih skupnih interesov.

V kriminologiji dezintegracija pogosto pomeni odstopanje od norm, neupoštevanje institucionalnega vedenja, spopadanje s skupinskimi pravili. Zato je blizu izrazu anomija.

Pri obeh opredelitvah se srečujemo z dezintegracijo ali dez-organizacijo posameznika, družine, skupine, sloja ali kar celotne družbe.136

V lokalni skupnosti (ali soseski) pogosto nastaja socialno vzdušje, ki ustvarja nemoč ljudi, frustriranost, segregacijo in alienacijo, kulturno dezorganizacijo in sekularizacijo, (nacionalne) konflikte, izrazit individualizem na eni in razloge za množično viktimiteto na drugi strani, socialni nered in stigmatizacijo kot

družbeno reakcijo, strah in agresijo, demorali- zacijo in dezorientacijo, diferenciacije različnih vrst, zgubljanje

86

nadzorstva itd., pri čemer ugotovljene motnje tako po vsebini kot po obliki nastajajo na najrazličnejših področjih.

Ljudje navadno nadzorujejo mlade in tujce, ki prihajajo v skupnost, pogosto se zgražajo nad vedenjem drugih, počenjajo pa isto. V skupnosti iščejo povzročitelje odklonskega vedenja, ki ga delijo na več skupin,118 odvisno od tega, kako ga obravnavati. Pogosto primerno ne le teži, ampak tudi interesu in »subjektivni lestvici vrednosti«119 deviantov, kar je gotovo najbolj neustrezno. Zato prihaja v skupnosti do različnih kompromisov ne le v vrednotenju, marveč tudi v reagiranju in posledicah, torej ne le v »community control«, ampak tudi v »community treatment«, kolikor se v naših razmerah sploh lahko spuščamo v to problematiko s te plati, ko neredko »težo konflikta določa obseg interesa, kajti več ko je interesov na vsaki strani v spopadu, težji je konflikt.«120

V skupnosti torej ni malo problemov, ki jih gre ocenjevati glede na to, koga ali kaj ogrožajo, ali družbeni red ali osebno integriteto ali premoženje (zasebno-družbeno), ali ustvarjajo strah itd. Po drugi strani gre za vrednotenje vsega tistega, kar se upira motnjam, bodisi da je to samoupravna skupnost ali država (primerjaj pojem »statism« za vpletanje države v lokalno skupnost, kar bi po naše pojmovali kot »državnost« in njeno vdiranje v samoupravnost). Posredovanja v skupnosti so zelo različna, pogosto odvisna od nje same, še večkrat pa od države — zgoraj, kar pogosto vzbuja vtis, da je »skupnost« fikcija in so to različni poskusi oblikovanja »komunalnega duha«,121 ki naj pomagajo družbi (državi) vzdrževati izgubljeno socialno situacijo, vendar se zdi, da so delo zaman, kajti skupnost je čedalje bolj »offensible space«,122 namesto da bi bila »defensible space«.

6. »Kontrolizacija« v skupnosti (in soseski)

Prevladuje spoznanje, da je izmed vseh vrst »kontrolizacije« še vedno najbolj uspešno neformalno nadzorovanje, ki ga predstavljajo zlasti neformalne skupine, in da so izmed vseh sredstev še vedno najbolj učinkoviti običaji, tradicije, navade itd., nastali v katerihkoli družbenih strukturah. Ti nadzorstveni mehanizmi delujejo tudi v (lokalni) skupnosti in v soseski in njuni viri »kontrolizacije« pomenijo »oči skupnosti« (eyes of community),123 kot to radi poudarjajo v zahodni, predvsem se-vernoameriški kriminologiji. Hkrati pa nadzorstvena posredovanja v skupnosti in soseski, med skupaj živečimi in poznanimi ljudmi, ki imajo pogosto med seboj stalne stike in morebiti še prijateljska razmerja, pomenijo tako imenovani »non confrontational style of social control«,124 kar je vsekakor odvisno od številnih okoliščin, ki dopuščajo neuradno vpletanje v konflikte, pomirjanje in posredovanje, strpnost, reševanje problemov z razumevanjem in

118 Glej Miller/Ohlin, s. 106.119 Pusič, s. 125.120is« Prav tam> s 126.121 Kreissl, s. 270.122 Simcha-Fagan/Schwartz, s. 693.123 Sampson, v Positive Criminology, s. 108.124 Baumgartner, v navedbi Kreissl, s. 279.

• * :

87

opozarjanjem, grožnjo ali kritiko ali kot sporočilo prizadetim in raznim organom.

Gotovo je, da ljudje lahko prenekatera vedenjska vprašanja rešujejo brez posredovanja države, še posebno, če gre za druž-beno manj nevarne pojave ali za dogodke, odvisne od posa-meznikove osebnosti in njegovega gledanja na lastno družinsko skupnost. Lokalna skupnost in soseska sta zato raven, na kateri je lahko sporočanje dogodkov in prijavljanje ljudi dokaj selektivno in diskrecionarno, seveda odvisno tudi od drugih okoliščin, kot so: razširjenost, obseg in nevarnost deviantnosti, razmerja med prebivalstvom, strah pred tujci, zaupanje v kazensko pravosodje s policijo, smisel za preprečevanje, sposobnost in zmogljivost odraslih za nadzorovanje mladih tudi z različnimi varovalnimi posegi, splošno spoštovanje norm, količina in narava deviantnosti, ki jo v določenem prostoru povzročajo nečlani skupnosti (ali soseske), ki prihajajo od drugod, gostota socialnih interakcij med ljudmi in sploh sodelovanje ljudi v skupnosti.

»Domet »kontrolizacije« v skupnosti je vedno odvisen od obveščenosti o »grožnji«, ki jo pomeni vedenjska odklonskost. V skupnosti nikoli ne gre samo za avtohtono prebivalstvo, marveč tudi za druge skupine, ki jih sestavljajo poslovneži, krajevni uradniki, svetovalne in pomagalne organizacije, prostovoljne inštitucije, tja do zakonitih predstavnikov represije (države), ki jih ne gre izločevati iz skupnosti, saj žive v njej in delajo zanjo, so vanjo vključeni, le da najpogosteje predstavljajo drugačne mehanizme družbene kontrolizacije.

Ideologija o nadzorstvu v skupnosti (community control)144 se predvsem opira na različne prostovoljne organizacije ali lokalne skupine, ki nadzorovanja ne opravljajo kot ključno dejavnost marveč kot stransko, kot nasledek nečesa drugega, zaradi česar sploh so in imajo kak pomen. Zanje je ključno, da vzdržujejo obojne in ne le enostranske komunikacije. Kajti »visoka stopnja stikov, naraščajoča raven izobraževanja in poklicna mobilnost razširjajo krog, v katerem posameznik deluje in ga uravnavajo k višji ravni družbene organizacije«.145

Z institucionalizacijo je »kontrolizacija« v lokalni skupnosti čedalje bolj urejena, čeravno zgodovinski procesi potrjujejo, da formalno napisano in prostovoljno sprejeto nadzorovanje ne bo opuščeno, kajti za nevtralizacijo odklonskega vedenja, za njegovo nezbirokratizirano, hitro in ceneno obravnavanje, za reševanje vprašanj, ki so poleg nadzorstvenega še kakšnega drugega pomena, je neformalna »kontrolizacija« še vedno najprikladnejša, čeravno tudi »komuni« vsiljujejo različne oblike bolj ali manj sformaliziranega nadzorovanja, bodisi s paradržavnimi bodisi s paraprofesionalnimi inštitucijami na področju vzgoje in izobraževanja, socialnega dela, delovnega mesta, zdravstva in nenazadnje preprečevanja in poboljša vanj a deviantnosti. Zato (lokalne) skupnosti upravičeno začenjajo imenovati »vedenjskost rojevajoči sistem« (behavior generating system).146 V tem smislu pa v skupnosti razločujemo avtoritativne in neavtoritativne inštitucije. Nekatere med njimi so le izpostave višjih središč,147

kar vzbuja dileme o »psihološkem smislu skupnosti«.148

7. Posebnosti nadzorstvenega delovanja

88

Lokalna skupnost je raven družbene organiziranosti, na kateri poteka nadzorovanje razpršeno, torej po več tirih, ali bolje povedano, z več različnimi mehanizmi, lahko bi rekli tudi disperzno.

144 Taub et al., s. 433.145 Prav tam, s. 438.146 Miller/Ohlin, s. 103.147 Glej Pusič, s. 113.148 Sarason, s. 268.

HAP.HVHHS. 5H5J!';Q7F>tfUMti om< -cm C K O n J E

Država posega v lokalno skupnost tudi v dejavnostmi policije. Patrolman, opazovalec, obhodnik, tja do informanta, informatorja ali agenta, so inštituti policijskega obvladovanja terena, znani že od nekdaj. Infiltracija v sumljive skupine omogoča dodatne informacije s področij, ki so manj dostopna. Vloga policije v skupnosti se poudarja tudi iz drugih izhodišč. Policija naj bi bila vedno bolj vpletena v prevencijo, čedalje bolj negujejo tako imenovane policijske odnose z javnostjo, policija naj bi bila na različne načine bolj integrirana v lokalno skupnost, kar zlasti vsebuje zamisel »Community Orien- ted Police Enforcement«. Drugi kontrolni mehanizmi pravosodne narave nimajo v skupnosti svojih enot. Le inšpekcije različnih vrst večinoma dopolnjujejo nadzorstvo v skupnosti tudi iz drugih izhodišč.

Jugoslovanska »komuna« je s svojo družbenogospodarsko zasnovo gotovo prinesla nove razsežnosti in ne nazadnje tudi obilno prakso. Zlasti pri dejavnostih, ki so koristne za ljudi, od civilne zaščite, požarnega varstva, do oblik drugačnega združevanja lokalnih dejavnikov, ki so pomembni za uravnavanje procesov v željeni smeri. Kolikor so bili uspešni v individualnih in naprej predvidenih akcijah, pa so v celoti zatajili pri drugih večjih in globalnih, na kar nas opozarjajo vse oblike kriz, ki jih imamo. Le-te imajo gotovo svoje zametke v soseski in v lokalni skupnosti.

Zaradi splošne neuspešnosti sformalizirane kontrolizacije prihaja do čedalje večjega nezaupanja vanjo. Zato se povsod po svetu tudi v lokalni skupnosti z naraščajočim pričakovanjem obračajo k neformalnim kontrolnim dejavnostim. Z »neformalnim kontrolnim omrežjem«, kot ga imenujejo, želijo čimprej demonopolizirati prisilo in omogočiti različne svetovalne službe za otroke, starše, pretepene žene in posiljene ženske, za medsebojno pomoč alkoholikov in narkomanov, za zdravljenje raznih bolezni, mimo inštitucije »diversion« in raznih oblik ravnanja z devianti na prostosti, ki imajo poleg drugih tudi ta namen, da bi posamezne družbe imele čim manj ljudi v zaporih, do tretmanov z obsojenci na prostosti. Nasploh pa dobiva velik poudarek »Community based correction«.

Večino vidnejših dejavnosti v lokalni skupnosti in soseski navadno opravljajo v fazi »post delictum«, za kar imajo zasluge tudi službe izven in nad njimi. Toda, ključno vlogo skupnosti je videti v preprečevanju deviantnosti, to je v dejavnosti »ante

delictum«. Čeravno se skupnost ukvarja tudi z najrazličnejšimi oblikami opazovanja, pregledovanja, obveščanja, sporočanja, opozarjanja, tja do prijavljanja in celo neposrednega ukrepanja

89

(primerjaj Neighbourhood watch v ZDA, vloga družinikov v SZ itd.), so posledice dvomljive zaradi ne- otipljivosti uspeha in naraščanja odklonskosti povsod po svetu. Neformalno nadzorstvo soseske in lokalne skupnosti ima omejen domet, še posebej, ker je veliko (ne)posredovanj odvisnih od prijateljstva, neodgovornosti, pristranskosti in prenekaterih drugih slabosti, ki jih poznamo zlasti v naši družbeni stvarnosti kot okoliščine, ki omogočajo deviantnost. In kolikor sta soseska in lokalna skupnost (ki je ne gre razumeti kot krajevno skupnost v našem upravnoteritorialnem pomenu) deviantnost nadzorujoči inštituti j i, sta hkrati tudi odklonskost rojevajoči območji. Če gre pri tem še za pojave, ki slabijo nadzorovanje v skupnosti, je to še dodatni razlog za naraščanje deviacij.

V skupnosti po svetu poskušajo z različnimi oblikami pri-vatizacije, rutinizacije, aktivizacije, decentralizacije in frag- mentacije nadzorstva, tja do »koloniziran j a socialnega vede-nja«,125 hkrati ko se tudi policija čedalje bolj posveča neformalni kontroli. Ali bodo potemtakem postajala pričakovanja od skupnosti vedno bolj fikcija ali realnost, še ni mogoče reči. Toda nihče noče izgubiti upanja.

8. Akcijski preprečevalni programi kot »nadzorovalna«dejavnost

Preprečevanje deviantnosti je prav tako nadzorovanje kot kaj drugega, le da je namen drugačen. Pretežna večina vidnega ukvarjanja z devianti in njihovimi dejanji se dogaja »post delictum« in v lokalnih skupnostih današnjega modernega sveta sprejemajo čedalje več nalog, ki sodijo v obravnavanje deviantov, potem ko so bili spoznani za take. V skupnostih (local community) prirejajo zanje razne rehabilitacijske, resocializacijske, svetovalne, pomagalne ipd. programe, s čimer naj bi dosegli stanje, v katerem bi čedalje manj ljudi doživljalo travmatične vplive zaporov in kazenske represije.

125 Baskin, s. 106.

90

Navsezadnje začenjajo pomagati tudi žrtvam kaznivih dejanj, bodisi njim samim bodisi njihovemu socialnemu okolju, včasih celo s sodelovanjem njihovih viktimizatorjev, kar docela spre-minja poglede na tako imenovano »kriminalno dvojico«.

Ker se je mogoče z deviantnostjo spopadati najbolj uspešno tam, kjer se sploh pojavlja in kamor je mogoče posegati z uradnimi in neuradnimi intervencijami, sta soseska in lokalna skupnost gotovo tisti, kjer je pričakovati z njuno pomočjo in njunim sodelovanjem še največ uspehov, četudi z dokaj lokaliziranimi akcijami. Seveda skupnost ne more reševati vseh osebnih problemov, kajti premnogi tiče v globoki zasebnosti primarnih in sekundarnih skupin in prihajajo na dan z izgredi, ko je največkrat že prepozno. Soseska in lokalna skupnost pa vendarle predstavljata nekakšno prvo stopnjo organizirane možnosti za vpletanje v najrazličnejše konflikte, osebna razmerja in nevarna stanja, njune dejavnosti pa pogosto imenujejo lokalni kriminalnopreprečevalni programi, vodene skupinske akcije, nadzorovanje povzročujoči sistemi ali kar tretman v skupnosti, skupnostne akcije itd. Njihov namen je zadrževati naraščanje odklonskosti posameznih skupin, obvladovati stanje in pomagati pri združevanju sil za preprečevanje, če ne že kar vnaprej zastraševati, kajti tudi preprečevanje je lahko grožnja tistim, ki se pripravljajo na dejanja, in nikakor ni mogoče trditi, da le represija vsebuje zastraševanje. Res, da prevencija ni toliko prisiljevanje, ker je na splošno manj naravnana k ljudem in bolj k pojavom, pa vendarle vsebuje opozorilo, ne glede na to, ali gre za varstvo stvari ali spreminjanje ljudi. Pri preprečevanju skušamo z internaliziranim motiviranjem pripravljati ljudi na previdnost in jih pridobivati, da kaj store za lastno varnost in varnost njihovega okolja. In če sta soseska in deloma skupnost v nekem smislu lahko človeški sekundarni skupini, po svoji naravi omogočata boljše vodenje, uspešnejše vplivanje, načrtne j še organiziranje in seveda tudi normiranje marsikaterih obveznosti in dolžnosti kot tudi pravic in možnosti.

V literaturi so znani modeli pripravljanja posameznih ureditev, ki v skupnosti zadevajo nadzorovanje, politiko obravnavanja vedenjskih vprašanj, mobilizacijo dejavnikov,126 seveda tako, da so varovane posameznikove človeške pravice in

126 Glej Miller/Ohlin, s. 108—118.

temeljne svoboščine. Posegi v skupnosti z načrtovanimi pro-grami morajo ustrezati lokalnim razmeram, ljudje v skupnosti jih morajo sprejeti, sicer so vnaprej obsojeni na neuspeh. Kajti če se, kot npr. pri nas, z »varnostnopolitično« problematiko ukvarjajo predvsem pristojne oblasti, ni v dejanskosti še nič doseženega. Kar je treba dosegati, morajo delati ljudje, spreminjati in poboljševati je treba tiste, ki so tega potrebni, in pred viktimizacijo je treba varovati one, ki so v nevarnosti. Toda prav pri tem spoznavajo, da »družbeno- kontrolni (in s tem tudi preprečevalni — opomba pisca) procesi malo vplivajo na tujce ali kriminalce, ki ne čutijo pritiskov, da bi se konformirali. Enak problem je tudi z dobrimi državljani, ki niso člani skupin«.127

Pripadnost skupinam in vsidranost v skupnost je torej pogoj za vključevanje v skupnost, zato bi pri tem veljalo spoznanje: »dokler imaš enega samega prijatelja, imaš stik s človeštvom«.

Programi v skupnosti morajo temeljiti na organizaciji, managementu, strukturiranosti, načrtovanju in metodah de-lovanja, ob upoštevanju modelov soglasnosti, pluralizma in strukturalne konfliktnosti.128 Vsebovati morajo različne oblike bolj ali manj institucionaliziranega reševanja sporov (pri nas npr. poravnalni sveti, drugje konfliktne komisije, centri za pravičnost v soseski, reševalni programi za prepire občanov itd.). V preprečevalne programe se vključujejo strokovnjaki različnih disciplin, med njimi tudi socialni psihologi in psihiatri, hkrati ko je veliko prizadevanj za družbeno vrednotenje in ocenjevanje programov in njihovo morebitno spreminjanje z ustreznimi teorijami.

* * *

»Nazaj k skupnosti ali v (lokalno) skupnost,« je zadnja leta pri obravnavanju deviantnosti zelo pogosto vabilo, ki vsebuje med drugim tudi klice k »vsakdanjemu življenju v skupnosti zunaj zidov inštitucij«.158 To seveda pomeni, da naj bi reševali zadeve tam, kjer se dogajajo, in pomagali ljudem, kjer prebivajo, predvsem z debirokratizacijo, deprofesionalizacijo, de-.

127 Rosenbaum, The Theory and Research Behind Neighbour- hood Watch, s. 124.

128162 Glej Lees/Smith, s. VIII, 35.

113

92

centralizacijo, racionalizacijo itd. Zato se tudi »kontrolizacija« spušča na raven lokalne skupnosti in soseske, kjer je pričakovati večje možnosti za upoštevanje skupnih vrednot, ki neredko pogojujejo naraščanje odklonskosti zlasti med mladimi in spodnjimi družbenimi plastmi, kolikor gre seveda za vidnejši, nasilniški, poulični in podobni kriminal. V višje sloje, zaključene skupine, na področje gospodarskega in drugega kriminala seveda tudi dejavnosti v skupnosti ne morejo posegati, ker za to nimajo ne moči niti možnosti.

Nadzorovanje, kakršnokoli že, in ne glede na to, ali gre za represivno nadzorstvo, je v lokalni skupnosti in soseski še vedno predvsem ekološko, demografsko, tehnično in organizacijsko predvsem naravnano k malim ljudem (zlasti kolikor gre za dejavnosti v zahodnem svetu). Pri nas ne bi mogli reči, da skupnost in soseska ne opravljata svojih nadzorstvenih vlog, toda to poteka bolj v pomenu spoštovanja tradicij, običajev, navad, morale itd., kot pa v smislu načrtovanega in organiziranega »vcepljanja« družbenega konformizma, za katerega si še najbolj prizadevajo inštitucije »zgoraj«, izven skupnosti in soseske. Zato bi lahko rekli, spričo splošnih procesov »deeta- tizacije samoupravnosti«, da gre pri nas za procese podržavljanja oziroma »statism« v večjem obsegu, kot bi to radi priznavali. In če je ta »državnost« novega tipa,129 je seveda močno vprašljivo. Vsekakor pa ima naš »statism« to lastnost, da je veliko tistega, kar delajo v smislu kontrolizacije, v skupnosti pod močnim vplivom države oziroma njenih organov. Naši, zlasti samoupravni kontrolni mehanizmi v skupnosti (ne glede na to, ali so v krajevni skupnosti ali v delovni organizaciji) pa na splošno niso uspeli uresničiti pričakovanj, ker so bila morebiti previsoka.

Toda skupnost se povsod po svetu ponuja kot možnost za reševanje prenekaterih vprašanj, pri katerih tudi »kontrolizacija« ni med zadnjimi, zlasti kolikor k njej prištevamo še tretman, resocializacijo, rehabilitacijo, korekcijo, prevencijo, skupinske akcije itd., ki včasih, sicer izražene z različnimi sinonimi, pomenijo iste reči. Ključno za tako mišljeno skupnost je vendarle »podružbljanje« prenekaterih zadev ali procesov kot protiutež centraliziranega reševanja vprašanj ljudi, ki so v stiski in nemočni, ogroženi in nezavarovani, odklonski

129 Baskin, s. 105.

in obrobni ali še kako drugače stigmatizirani, ne glede na to, ali gre za vzhod ali zahod. Končno se soseska in skupnost kažeta tudi kot možnost za posameznikovo samouresničevanje, kolikor od njiju še ni preveč odtujen in osamljen.

Skupnost zato nudi možnosti preseganja tradicionalne kriminalnokontrolne ideologije, ki s svojo socialno organizacijo, človeškimi, tako posameznikovimi kot skupinskimi kolektivnimi dejavnostmi in drugimi posegi omogoča, čeprav pogosto intimno, pa morebiti prav zato ustreznejše neformalno nadzorstvo. Vendar tudi pri njem ne gre brez prisile, manipulacije in dominacije. Ker skupnost in soseska z njunimi mehanizmi kontrolizacije hitreje čutita svojo ranljivost zaradi javnih neredov, odklonskih pojavov, subkulturnih procesov itd., lahko tudi hitreje, kolikor ne reagirata sami, sporočata svoje probleme organom, ki lahko posredujejo s prisilo in od zunaj. Gotovo ne gre zanemariti te njune odvisnosti.

Nekateri menijo, da spričo nakopičenosti problemov, s katerimi se lokalna skupnost težko sooča, prihaja njen zaton.130Toda bodi kakorkoli že, vedno se bo morala skupnost čutiti odgovorno za svoje ljudi. Vprašanje, ki ostaja odprto, je, kako naj organizirano vodi in razvija svoje dejavnosti za ljudi tudi v pomenu nadzorstvenih funkcij. Neuspešnost »kontrolizacije« pa je eden glavnih kazalcev lokalne dezorganizacije in dezintegracije. Zato prav razvoju lokalne skupnosti dajejo tolikšen poudarek tudi v raziskovanju, teoretičnem opredeljevanju in pojasnjevanju ter predvidevanju prihodnosti.131 Od tod tudi »iskanje skupnosti«132 ob premisi: »bolj ko začenjamo razumeti stare probleme in bolj ko jih rešujemo, več novih nam kljubuje«.133

130 Clarke, s. 399.131 Glej npr. Argyle, s. 205; Bates/Bacon, s. 14.132 Poplin, s. 7; Cohen, S., s. 116.133 Sarason, s. 193.

8* 115

94

V. Morala, navade, običaji, tradicije in druga nepisana vedenjska pravila

Malitiis hominum est obviandum.

(Človeški hudobiji je treba nasprotovati).

Človeštvo je moralo že od vsega začetka ločevati dobro od zla, uravnavati svoje potrebe in obvladovati nagone. Naučiti se je moralo tudi prilagajati in ljudje kot normativna bitja so morali venomer ustvarjati potrebne regulatorne mehanizme, tako neformalne kot formalne. Neformalni, katerikoli že, so se pretežno pojavljali kot nevidni dejavnik socializacije in prilagojevanja, kar se nam danes, v postindustrijski družbi, pogostokrat zdi dokaj neresnično. Toda človeštvo ni živelo v vakuumu, zato je iskalo najprimernejša sredstva za ustvarjanje poslušnosti in konformizma in za obvladovanje množic, zlasti podrejenih, ki so navadno morale ostajati ponižne in poslušne. Tudi danes ni dosti drugače, le da je prisila urejena in grožnja že vnaprej v glavnem jasna.

Glede na to je vsak življenjski stil v katerikoli človeški družbi moral »proizvajati« ustrezno vrednostno zavest in moralo, v glavnem z nepisanimi pravili. Ta so v procesih uni- verzializacije uravnavala vedenja v prav določene smeri socializacije.

Nobena socializacija pa ni mogoča brez nadzorstvenih me-hanizmov in norm, ne glede na to, kakšne so (bile), in ne glede na to, ali pomenijo pravice ali dolžnosti (ali oboje hkrati). Med človeškim razvojem, ob njem in z njim, je moralo priti do takšnih norm, kot so običaji in navade, tja do morale kot najpomembnejše nadzorstvene moči, največkrat predvsem in povsem neformalne. Te norme so družbena sila, ki ljudi pripravlja na posnemanje in poistenje, ponavljanje ter spoštovanje in navsezadnje skupno prizadevanje za uveljavljanje vrednot, četudi pogosto spontano, nezavestno in neusklajeno.Toda vedno je nastajalo nekaj, kar je bilo odsev stopnje druž-benega razvoja, tako gospodarskega, kulturnega, političnega, narodnostnega in še kakšnega, hkrati ko je marsikdaj šlo tudi za boj za obstanek, za obdržanje dominacije, za upiranje manipulaciji itd. In vse, o čemer pišemo, je imelo po Sum- nerju »pomen za pravilnost, dostojnost, čistost, vljudnost, red, dolžnost, pravico, pravičnost, disciplino, spoštovanje, ubogljivost, sodelovanje in tovarištvo«.134 Vse to gotovo ni bilo brez pomena za oblikovanje tako osebnosti kot posameznika, skupin in družbe kot celote.

V ta namen obravnavamo navade, moralo, običaje in vse drugo kot možnost tistega dela »kontrolizacije«, ki ji je tudi deviantnost lahko pomembna skrb.

1. Ustaljena pravila medsebojnih (družbenih) razmerij

134 Sumner, s. 203.

96

V tem pisanju smo izbrali le nekaj najpomembnejših oblik neformalnega vplivanja na vedenje, odločilnih tudi za krimi- nološko in kriminalnopolitično razmišljanje. To so zlasti: tradicije, navade, običaji, morala in rituali, ki jih obravnavamo nekoliko podrobneje, medtem ko se le deloma ukvarjamo z miti, tabuji, simboli, predsodki in nekaterimi drugimi. Za vse je ključno, da so bodisi zavestni bodisi nezavestni mehanizmi, ki oblikujejo človeško obnašanje in medsebojna razmerja. Ljudje jih ponotranjajo, navsezadnje pa delujejo ti mehanizmi tudi z določeno prisilo in vzbujajo občutke krivde. Ker je tako, se potemtakem povezujejo tudi z deviantnostjo ali delujejo preprečevalno. Tega pa ni mogoče spregledati v človeški kontrolizaciji, ki se na področju vedenja neprestano srečuje z družbenimi situacijami, ki so ali niso regulirane, oziroma jih človeštvo skuša obvladovati tudi s sredstvi, ki jih pozna že od nekdaj, in ki neredko prihajajo v pravo, potem ko so jih nove generacije sprejele kot »tradicije mrtvih«. Kolikor to spoznanje ponovimo z Marxovimi besedami, ki je dejal: »Tradicija vseh mrtvih kot mora pritiska na mozeg živih.«a) Tradicije

Tradicije, dosledno vzeto, so verovanja, občutki ali dejavnosti, oziroma duhovni produkti ali izročila prednikov, ki se prenašajo iz prejšnjih generacij na kasnejše in se hkrati tudi dopolnjujejo. Vsakdo se že v otroštvu navzema navad okoli sebe, posnema druge in se uči od drugih. Ponavljanje vsega sprejetega in s kulturo prevzetega mu omogoča prilagajanje okolju in ga varuje pred nevšečnostmi. Vendar so načini prilagajanja na tradicijo neredko tudi ovira za novosti, za boljše, sodobnejše, razumnejše in sposobnejše, če bi se dosledno držali tradicij, potem ne bi bilo napredka niti razvoja in življenje bi stagniralo. Od tod seveda najrazličnejši konflikti, kajti upiranja tradicijam, njihovim pogledom na svet, normam, obveznemu vedenju, mišljenju, delovanju itd., se po navadi pojasnjujejo kot kršitve, ki ustvarjajo odklanjanje in zavračanje tja do kaznovanja. Ponekod in v posameznih družbenih skupinah močno spoštujejo tradicije, ki po drugi strani vendarle pomenijo upoštevanje spoznanj iz preteklosti in tradicionalnost kot konzervirana preteklost predstavlja nadaljevanje v sedanjosti, kar ustvarja vtis trdnosti in urejenosti. To pa ni nepomembno tudi za čvrstost v vedenju, ki ga neredko označujemo s stereotipom. Zato starejši ali bolj izku-šeni, kot pravi Sumner, uživajo avtoriteto v katerikoli primitivni skupini, kajti tradicije in navade, ki se medsebojno prepletajo, so močna prisila, ki pelje družbo po določenih poteh in duši svobodo.160

Od tod dobiva tradicionalizem tudi negativen priokus, kajti zakoreninjenost življenjskih vzorcev, navad in vsega, kar obravnavamo, postaja pogosto neprijeten konzervativizem, ki mu najpogosteje ustreza tudi vedenjska konformnost. Ta je lahko marsikdaj in marsikomu pogodu, tako da ni pričakovati sprememb, če se spomnimo na Mertonove oblike prilagajanja. Kolikor to prenesemo na širše družbene razmere, v sociološkem

in politološkem smislu, lahko tradicija tudi pomeni, da »idejnemu življenju družbe vladajo idejni in moralni stereotipi, predstave, ki so jih nabrale življenjske izkušnje mnogih rodov, ki so živeli v

97

drugačnih življenjskih razmerah, ideologijah bivših vladajočih razredov, ter miti in simboli,

160 prav tam, s. 26.rojeni iz potreb že preseženih zgodovinskih situacij«.135 To spoznanje bi najbrž lahko uporabili tudi za naše razmere, ko je zlasti politični pa tudi družbeno gospodarski razvoj (in da ne rečemo tudi določene znanosti) obremenjen s predsodki iz preteklosti, ki ovirajo sedanjost, da bi hitreje premagala svoje krize. To gotovo spet spominja na tradicionalizem in konzervativizem, ki se omenjata v zvezi s tradicijami, in ki jih tu želimo navezovati predvsem na vedenj skost v smislu kontrolizacije.

Tradicionalnost torej poudarja ponavljanje modelov, stalnosti, trdnosti, neprestanosti in spoštljivosti ter kolektivne modrosti preteklosti, integrirane kot tradicija skupine. Zato je tu značilna tudi partiarhalnost, ki jo pojasnjujejo kot zelo pomemben tip dominacije legitimnosti, in ki pogosto (že po Webru) počiva na tradicijah.136

Neustrezno razumevanje tradicij je čestokrat tudi kamen spotike v pojasnjevanju virov znanja o političnem vedenju v razmerju do vedenja, ki ga navdihujejo ideologije.137

b) Navade

2e od izida zelo čislane Sumnerjeve knjige »Folksways — A Study of the Sociological Importance of Usages, Manners, Customs, Moreš and Morale« (prvič izšla leta 1906) so težave z opredeljevanjem navad. Razlage sovpadajo s pojasnjevanjem tradicij, navad in nekaterih drugih pojmov, ki predstavljajo posamezne oblike družbene prakse, pridobljene s ponavljanjem, posnemanjem, učenjem, prenašanjem in podobnimi, na splošno netehničnimi dejavnostmi, pri katerih gre za tradicije in vzorovanja posameznikov. Zato navade pogosto razločujejo od šeg, običajev, ljudske vztrajnosti in raznih »muh« ter podobno. Sam pojem navade ima tudi različne pomene v kulturi, antropologiji, sociologiji, socialni psihologiji itd.

Za naš namen in v zvezi z vedenjem bi rekli, da je navada nagnjenje, ko posameznik v določenih položajih reagira avto-matično, na podlagi izkušenj ali vaje. 2e zdavnaj so se zanimali za navade (tudi kriminalne), ki pojasnjujejo vedenje in njegove posamezne oblike, s tem v zvezi pa nastajajo tudi poskusi tako tipiziranja vedenja kot tipiziranja ljudi (deviantov). Glede na to razločujejo nezavestno ali reflektivno reagiranje od zavestnega reagiranja. Zato je navada dokaj avtomatizirano delovanje, pogojeno z učenjem in druženjem z vrstniki in sploh z ljudmi (primerjaj psihologijo učenja).

Navade so lahko pozitivne in negativne in njihov glavni smoter je omogočati opravljanje številnih rutinskih dejavnosti, in ne le teh, marveč tudi mišljenja, sklepanja itd. To seveda vodi tudi do tega, da se posameznik, celo ob spremenjenih razmerah, pogosto oklepa (starih) navad (modus operandi pri storilcih kaznivih dejanj), kar kaže na to, da je navada določen način prilagajanja in družbeno naučeno vedenje. Zato se pogosto povezuje z delom. Z

135 Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s. 663.136 A Dictionary of the Social Sciences, s. 723.137 Prav tamj s 724.

98

navadami se srečujemo tudi v psihologiji in socialnem delu, v organizacijskih znanostih, kriminologiji, kriminalistiki itd.

Ljudje se držijo navad kot družbeno priznanega ravnanja brez formalnih sankcij, torej predvsem nezavedno. Toda po drugi strani navade pogosto prehajajo v običaje, ceremonije ali celo rituale, ki pomenijo trdovratno ponavljanje in lahko delujejo tudi neformalno kot pritiski.

c) Običaji

Običaj naj bi bil splošnejši od navade. Navada je predvsem lastnost posameznika, medtem ko je običaj sinonim za celovitejše področje navad, čeprav v literaturi ne delajo posebno ostrih razločkov. Običaji so trdneje v zavesti ljudi kot navade, zato jih ljudje sprejemajo, izpopolnjujejo, jih bolj upoštevajo in tudi ravnanje po običajih je navadno bolj zaželeno in pričakovano.

Do običajev torej prihaja z dolgotrajnejšim in širšim po-navljanjem navad, ki sčasoma postanejo obvezne za pripadnike posameznih družbenih skupin ali slojev, in dobivajo tako etično kot filozofsko uporabnost v blaginji okolja, v katerem nastajajo ali rastejo. Prav zato običaji nastajajo dokaj počasi in prav tako zelo počasi izginjajo. V predindustrijski družbi so običaji urejali večino življenja na najrazličnejših področjih, zaradi česar imajo prenekateri med njimi, čeprav izgubljajo moč v postindustrijski družbi, konzervativno in celo reakcionarno vlogo (npr.: krvno maščevanje pri nas ob koncu drugega tisočletja).

Običaje delijo na splošne in posebne. Splošni so tisti, ki jih upoštevajo vsi pripadniki neke družbene skupine, kar pomeni, da so običaji določena pravila in družbene konvencije, medtem ko so posebni običaji predvsem pravila kake razredne morale, pa moda, pravila v poklicu138 itd.

V sociološkem in antropološkem smislu so vsi dogodki človekovem življenju od rojstva do smrti povezani z določenimi običaji. Lukič pravi, da je običaj — norma, ki je obvezna samo zaradi svoje dolge tradicije. Starost je tisto, kar daje običaju avtoriteto, vrednost in pomen obveznosti,139 dolgo spoštovani običaji pa preraščajo v moralo. Od tod težnja, da z moralo prevzemajo v zakone oziroma pravo tudi običaje.

Običaji imajo kot izraz kolektivne družbene in narodne zavesti svojo vrednost, zato prenekatere tudi obnavljajo, vlečejo iz pozabe, hkrati ko posamezni postajajo neživljenjski, nesodobni in včasih celo škodljivi.

d) Rituali

Za ritual je značilno, da predstavlja tiste načine predpisanega formalnega vedenja, ki nima neposrednih tehnoloških posledic. Predpisanost je navadno določena s kulturnimi tradicijami, čeprav lahko v posameznih primerih pomeni spontano domiselnost posameznika. Ritualne dejavnosti so simbolične166 in so povezane z besedami, kretnjami, znamenji, pa tudi z glasbo, ritmičnim gibanjem itd. V primitivnih družbah je ritualnost prevladujoča

138 Rječnik sociologije in socialne psihologije, s. 405.1391,5 Lukič, s. 484.

99

metoda dejavnosti, in primitivne religije so pogosto v celoti prežete z ritualnostjo.167

Za antropologe je ritual družbena navada, sankcionirana s tradicionalnostjo, medtem ko ga psihoanalitiki razlagajo kot predpisano in podrobno izdelano vedenje, ki ga samohotno izvaja posameznik kot nekakšno nevrotično reagiranje. So pa še druge razlage ritualnosti, ki posegajo na posamezna področja, zlasti religioznosti in celo sodstva.

Tako je ritual ne le formalnost, ampak tudi namen. Podoben je etiketi, je formalna oblika vedenja, pri čemer pogosto v svojih izražanjih vsebuje razna verovanja v nadnaravne sile ali dejavnosti. Po drugi strani pa je zopet način, s katerim se nadzoruje človekovo delovanje, in to predvsem simboličnega pomena, katerega posledice so družbeno sankcionirane.140 S tem v zvezi Sumner omenja t. i. »justični kaniba- lizem«, ki uničuje posameznike oziroma njihova telesa na predpisane načine, npr. s sežiganjem, z obešanjem, streljanjem ali kako drugače, toda vedno po nekakšnih predpisih, kot ritual ali sakralna ceremonija. Ritual usmrtitve je čestokrat podoben ritualu žrtvovanja (sacrifice).

Ritual je torej v bistvu vrsta obredov, ki so predvideni za opravljanje določenih vlog (npr. v pravosodju, pri religijah itd.) in najrazličnejših dejavnosti. Zato razločujejo rituale ob porokah, očiščevanju, porodih, polnoletnosti, vpeljevanju v določeno zaključeno skupino141 itd. V kriminologiji poznamo npr. ritualne umore pri posameznih plemenih v Afriki142 in ne le tam. Umor Sharon Tate v noči 9. avgusta 1969, ki ga je storil Charles Manson s tremi ženskami, se šteje za nekakšen ritualni umor, v katerem so storilci, obsedeni z idejo o »univerzalni destrukciji«, s karizmatičnim voditeljem (Mansonom) in pod vplivom svoje »filozofije žrtvovanja človeških življenj«, v boju zoper družbo svinj, vzeli življenje noseči filmski igralki Sharon Tate (primerjaj tudi masovni samomor v George Townu — Gvajana). Ce povzamemo spoznanja o ritualu, so zanj pomembni: togost in določenost pravil, slovesna in institucionalizirana dejavnost, predstavitev določenih norm, vrednot, ciljev in pričakovanj, moralna avtoriteta ter jezik ali besede s skrivnimi pomeni, ki so razumljivi le tistim, ki ritual izvajajo (oziroma tistim, ki so »inside«).143

Z rituali se, kot je že omenjeno, nujno povezujejo obredi in razni ceremoniali. Pod ceremoniali razumemo izražanje skupnih občutkov in navad z bolj ali manj formalno določeno dejavnostjo vsebinsko simbolične narave in ob prav določenem dogodku oziroma trenutku. Danes se ob ceremonijah pogosto uporabljajo določeni predmeti, kot npr. zastave, križi oziroma različna znamenja, pa tudi razne jedi in pijače. S ceremonijami pogosto želijo uravnavati nekatera čustva in sploh opravljajo v družbenih skupnostih naslednje vloge: pomagajo izražati, prenašati ali nadaljevati posamezna čustva ali vrednote, ohranjevati vrednote in občutke pred dvomi oziroma nasprotovanjem in krepiti solidarnost udeležencev.144 V tem se ceremoniali težko razločujejo od ritualov, morda je pomembno, da ceremonije lahko vključujejo več ritualov, čeprav to ni edino razločevanje.

140 A Dictionary of the Social Sciences, s. 608.141 Sumner, s. 287.142 Glej npr. Gaute/Odell, s. 362—363; Igbinovia, s. 37—43.143 Hoefnagels, s. 163.144 A Dictionary of the Social Sciences, s. 82 in 83.

100

Obrede pogosto razumejo kot rituale, ki so> blizu svečanosti in jih dostikrat povezujejo z verskimi nameni. Pomenijo »celoto predpisanih postopkov, ceremonij za opravljanje kulta ali kultnih dejanj. Obredje v širšem smislu pa pomeni sleherni, ne samo religiozni kult, ki zahteva ceremonial«.145 Vendar obrede različno razlagajo, odvisno ali gre za etnološka, sociološka, antropološka ali kakšna druga pojasnila. Hkrati imajo različen pomen tudi glede na to, za kaj pri njih sploh gre in kaj želijo z njimi doseči. Od tod negativni (ki vsebujejo prepovedi) in pozitivni obredi kot: imitativni, komemorativni, žrtvovalni, žalovalni, in svečani, koledarski, obredi marginal- nosti, prehodnosti, priključevanja itd.

Teoretično jih različno pojasnjujejo: kot obliko človeških komunikacij, kot način govora, kot izraz moči tistega, ki jih izvaja, kot možnost izražanja tistega, kar pomeni izvajalcu146itd. Zato je obredje čedalje manj navezano na religioznost in se vedno bolj širi na družbene dejavnosti, pri njem gre torej za očitno spreminjanje v posvetno.

e) Morala

Se največ znanja je o morali, ki v nekem smislu obsega tudi vse, o čemer je bilo doslej govora v tem poglavju. Kajti morala je celokupnost neformalnih družbenih norm, ki so sicer nesankcionirane, toda družba in njene skupine jih »vsiljujejo« s ponotranjanjem, s privzgajanjem občutkov krivde, z ustvarjanjem zavesti, s sprejemanjem vrednot, stališči mnenj, mišljenj, meril, pa s humanizacijo, poklicnimi standardi, skratka venomer in neprestano z razločevanjem med dobrim in zlim.

Morala ima predvsem dva pomena; predstavlja osebna merila posameznika ali skupin, s katerimi se ta identificira (primerjaj: kriminalne skupine), ali pa je dejansko vedenje posameznika. Zato je morala najmočnejša oblika družbeno predpisanega obnašanja in hkrati najspecifičnejši mehanizem, ki je kljub zunanjim »pritiskom«, kot notranji dejavnik, med najuspešnejšimi in zato dokaj samostojen in osebnostno neodtujen nadzorstveni mehanizem, kolikor na moralo gledamo iz zornega kota »kontrolizacije«.

V bistvu gre za »osebno moralo« (čeprav so še druge), kajti posameznik v procesu lastne socializacije od rojstva naprej spoznava, da se v interakcijah prilagaja drugim, ki pozitivno ali negativno sankcionirajo njegovo ravnanje in ga v nekem smislu vodijo. Toda neprijetnosti ali nagrajevanja, ki jih doživlja, mu privzgajajo notranje sankcije v obliki občutkov krivde (glej npr. kriminološko teorijo o racionalizaciji) za storjeno zlo in zadovoljstva za opravljeno dobro.

S tem pa postaja morala izraz družbene zavesti in sestavina ideološke nadgradnje, na katero vplivajo filozofija, umetnost, vera, pravo, običaji, tja do politike, kulture, gospodarstva, vpliv gre pa tudi v nasprotno smer. Najpomembnejše družbene skupine za ustvarjanje morale so razredi oziroma sloji, katerih morale se pogosto tudi razlikujejo, čeravno obstajajo posamezne moralne norme, ki so lastne ali enake v vseh moralnih sistemih. To seveda ne izključuje dejstva, da si vsaka družba gradi svojo

moralo, svoje moralne kodekse, imajo pa jih že tudi posamezni

145 Družboslovje, Leksikoni CZ, s. 199.146 Sociološki leksikon, s. 416.

101

poklici in druge skupine (npr. kriminalno podzemlje, mafija, kriminalne družbe itd.).

Od tod seveda zahteva, naj se pripadnik posameznih skupin ali družbe vede v skladu s prevladujočo moralo, da v skladu z njo oblikuje lastno zavest ter ravna in deluje primerno svoji vesti, ki mu omogoča razločevanje med dobrim in zlim. Zato je morala posameznika hkrati določen družbeni (moralni) odnos, v katerem vzpostavlja svoja razmerja s širšim (ali ožjim) družbenim okoljem. V tem odnosu se izraža njegovo upoštevanje moralnih norm ali kršitve, ki so neredko tudi odklon od norm, te pa niso sankcionirane samo moralno, ampak tudi drugače, od mehanizmov izven posameznika (država, pravo, pogodbe itd.).

Zato veliko razpravljajo o večpomenskosti morale, o njeni izraznosti, o moralnih dolžnostih, občutkih in potrebah, o mo-ralnem realizmu, redu, o interni in eksterni morali, o zasebni in javni morali, o moralnem sentimentu, tja do greha in vesti, o avtoritativni in demokratični morali ter notranjih in zunanjih moralnih sankcijah, o tradicionalni in novi morali in še marsičem,147 ne nazadnje tudi o moralnih kodeksih, ki so, ali ki bi jih bilo treba oblikovati za posamezne skupine ljudi, nosilce pomembnih vlog v družbi. V zadnjem času se znova oglaša potreba po oblikovanju moralnih sodb in določenem moralizmu, potrebnem za izhod iz različnih vrst kriz.

S tem v zvezi se pojavlja »morala« posameznih področij, kot npr. politična, gospodarska, vojaška itd. Sprašujemo se, kakšna je delavska morala? Hkrati pa posamezne discipline prav tako specifično pojasnjujejo moralo in moralna vprašanja, odvisno ali gre za filozofijo, sociologijo, psihologijo, antropologijo itd.

Glede na vse to ima morala velik pomen za kriminologijo in kriminalno politiko, pravo, zlasti kazensko itd. V teh disciplinah morajo upoštevati javni, skupinski ter posamični moralni sentiment, moralo skupnosti, in ob moralnih in pravnih normah razločevati med dobrim in zlom ter z njima iskati možnosti za nastajanje deviantnosti po eni in razloge za njeno preprečevanje po drugi strani. V tem smislu nastajajo tudi moralne obsodbe ali uradno zaznamovanje kršiteljev bodisi morale bodisi prava.

f) Drugi vplivi

K drugim možnostim podobnega vplivanja na vedenje in sploh ravnanje ljudi lahko štejemo med drugim še mite, legende, bajke in povesti, tabuje, simbole, znamenja ali znake, predsodke, izkušnje in poglede, tja do totemov, magije, amuletov, mode in njenih »muh«, fraz itd. Za naš namen in v kontrolnem smislu bi se nekoliko podrobneje lotili le nekaterih izmed teh vplivov.

Miti. Mite opredeljujejo predvsem v antropološkem smislu. Pri tem gre v glavnem za pripovedi oziroma verovanja z religiozno ali kulturno vsebino. Miti izražajo ali vraževerje ali pa zapolnjujejo primitivno kulturo s kodificiranjem različnih prepričanj in z zagotavljanjem morale. Oboje ima določen re- gulativni pomen. V sociologiji in politologiji pa so miti domena vrednot, svetovnonazorskih pogledov in religij, ki vsebujejo moralna

razpoloženja, pričakovanja, zvišujejo cilje ter s tem navdihujejo tako vodnike kot vodene.

147 Lukič, v Sociologija morala.

102

Miti navadno vsebujejo dosti fanatizma in zapolnjujejo praznine, nastale zaradi neznanja in drugih pomanjkljivosti. Mit se razločuje od legende, povesti, bajke ipd.

Tabuji. V primerjavi z ritualom so tabuji ali prepovedi ali omejitve. Zato jih omenjajo z družbenim nadzorstvom, čeprav imajo pogosto močne nezavestne sestavine in predstavljajo nasprotje prenekaterim pravilom. Po svojem izvoru imajo predvsem religiozno vsebino. Kasneje se izraz »tabu« povezuje z mnogimi možnostmi, ne nazadnje z različnimi družbenimi zadevami in celo s politiko. V sodobnosti se tabu uporablja v tistih razmerah, ko se vrednote ali stališča izražajo v nevarnem vedenju,148 s čimer dobijo tabuji dvojno vlogo: klasificirajo prestopek ter institucionalno določajo nevarnost. Iz religiozne uporabnosti je torej tabuiranje prešlo v dokaj metaforično področje kot družbena prepoved z iracionalnim prizvokom, ki ji čestokrat sledi tudi kaznovanje. Sumner loči tabuje na destruktivne in protektivne.149

Predsodki so negativna in neugodna mnenja ali stališča, ki jih označujejo stereotipna prepričanja, kažejo pa se kot nestrpnost do določenih skupin posameznikov ali pojavov. Nekateri viri ugotavljajo, da so predsodki lahko tudi ugodna mnenja ali ocene nečesa ali nekoga. Vendar je zanje ključno, da se tovrstno razsojanje dogaja brez ustreznih argumentov in najpogosteje brez dopuščanja možnosti za dokazovanje nasprotnega. Največkrat gre za stereotipno, neznanstveno, dogmatsko in hipotetično prepričanje, ki temelji na nepreverjenih podatkih, lažnih avtoritetah ali vrednotenjih (primerjaj stališča o Slovencih in posameznih dogodkih v Sloveniji pri ljudeh od drugod v Jugoslaviji, ki razpravljajo o t. i. »slovenskem sindromu«). Predsodki navadno ogrožajo pomembne vrednosti ali norme, sprejete v določeni kulturi.

Predsodki, ki jih je pogosto težko spremeniti, so: verski, razredni, rasni, spolni, etični, narodnostni, politični in še kakšni in so izraz dosežene socializacije, posledica frustrativnih doživljajev, antipatij, rezultat prav določenega racionaliziranja itd. V naših razmerah je znan predsodek šovinizem. K predsodkom štejemo tudi temporocentrizem, etnocentrizem, sociocentrizem itd. Predsodke ločijo na aktivne in pasivne ter pojasnjujejo posamezne faze tega procesa in stopnje njihovega delovanja, med katerimi skrajni gotovo pomeni iztrebljanje ljudi, zoper katere je predsodek naperjen.

Predsodke pojasnjujejo tudi s segregacijami, diskriminacijami in sploh sovražnostjo do drugih, kolikor gre seveda za negativne predsodke. Pozitivni predsodki niso tako skrbno obdelani v literaturi kot negativni. Oboji pa so pred vsem čustveni.

Simboli so uporabljeni tudi v pomenu znamenja, posebno če gre za simboliziran je nečesa ali nekoga. Sinonim za simbol je tudi emblem, signal itd. Vsi izražajo določen pomen. Zato je simbol v najširšem smislu vse, kar je namesto nečesa drugega, čeprav imajo vsi simboli v glavnem neko svojo posebno vsebino. Za

simbole je ključno, da so predvsem stvar dogovora in da nekaj

148170 A Dictionary of the Social Sciences, s. 75.149 Sumner, s. 43.

103

pomenijo le uporabnikom, to je tistim, ki so se o njem sporazumeli. Glede na pojasnjevanje dogovora imajo simboli semantično, sintaktično, pragmatično in aksio- logično vlogo. Seveda ne gre prezreti pomena simbolov v sociologiji, filozofiji, politični znanosti in ne nazadnje v kriminologiji (primerjaj npr. simbolični interakcionizem iz socialne psihologije).

Simboli so področje sporazumevanja med ljudmi in imajo predvsem psihološko vsebino. S simboli sporočamo drugim svoja hotenja, namene, čustva, in to prek jezika, govora, znakov, do mimike, ali še kako drugače, tja do »statusnih« simbolov. Zato misel, da se vsako dejanje lahko uporablja kot simbol, ni čisto neutemeljena, čeravno so zoper to ugotovitev tudi ugovori in razmišljanja, kaj je lahko simbol in kaj vse lahko drugim sporoča.V tem pisanju se ne lotevamo drugih možnosti vplivanja, čeprav so nekatere v literaturi obravnavane ali uporabne v življenjski praksi za kakršnekoli komunikacije med ljudmi, vendar za kontrolizacijo, čeravno za neformalno, niso ključne. Z opisanimi pa smo hoteli predvsem pripraviti teren za nad-, zorstveno razmišljanje.

2. Zapovedi in prepovedi

Vse, sicer različno ustaljene in od prenekaterih okoliščin odvisne oblike navad, običajev, tradicij, simbolov, predsodkov itd., seveda vključno z moralo in z le-to še najbolj, vsebujejo razna napotila, zapovedi, prepovedi in sploh pravila, kako ravnati v posameznih trenutkih, ob določenih dogodkih, pri srečevanju s prav določenimi ljudmi, ob praznovanjih, proslavah, čaščenjih itd. Zato je v njih dosti obrednosti, vrednotenja in ocenjevanja, pričakovanj in zahtev ter kaznovanja tistih, ki ne upoštevajo določenih načinov vedenja. Čeprav imajo te oblike vedenja različno težo in čeravno jih ponekod selektivno upoštevajo, odvisno od razmer, ki se prav tako neprestano spreminjajo, je vendarle treba računati s tem, da vse, kar je človeštvo ustvarilo skozi svojo zgodovino, ni nastajalo brez smisla za življenje posameznih skupin, slojev, plemen in narodov. Vse, kar so sprejemali mimo prava in obveznosti, je bilo dostikrat stvar soglasja, strinjanja, dojemanja itd., čeprav pogosto spontanega in neusklajenega ter kot dolgotrajen proces socializacije z nečim, kar je imelo nek smisel in pomen bodisi za preživetje bodisi za ugodnejše življenje ali kakšno verovanje in prepričanje, tja do izmišljanja idealov in tabujev. In čeravno je marsikdaj šlo za neskladnost med nagonom in razumom, med čustvenostjo in zavestjo, so prenekatera pravila nastajala zaradi človeške nuje, stisk in potreb. Skratka, človeštvo je v kateremkoli svojem segmentu moralo biti motivirano za to, da si je nalagalo razne omejitve s šegami, tradicijami, navadami in celo predstavami, s katerimi se je branilo pred nekonvencionalnostjo in postavljalo določene okvirje, s katerimi je urejalo sožitje v skupini, med skupinami, med spodnjimi in zgornjimi sloji in ne nazadnje z bo-žanstvi, tako »v nebesih« kot na zemlji.

In če si je s tem zagotavljalo določen red, mir, ureditev,

sožitje, sodelovanje in omejevanje, je moralo sprejemati norme, čeprav nepisane, ki niso mogle obstajati brez zapovedi in

104

prepovedi in ne brez sankcij, kajti z ozaveščenostjo nikoli ni bilo mogoče v celoti računati. Za vestnost o nečem je gotovo stopnja, do katere je treba priti z najrazličnejšimi postopki, tako pozitivnimi kot negativnimi. To pa pomeni rabo sankcij po eni in prepričevanje po drugi strani. In ker so vse tradicionalno ustanovljene oblike razumevanja med ljudmi vsebovale pravila in napotke za vedenje, so hkrati lahko urejale pomembna življenjska vprašanja, ki so glede na posamezne obrede, običaje, navade oz. morale lahko različna, toda sčasoma so ljudje sprejemali te napotke in se po njih ravnali. Premnogi pojmi iz antropologije, etnologije itd., tja do sociologije morale potrjujejo, da so prenekatera vedenjska pravila pogosto upoštevali, ne da bi dosti razmišljali o njihovi smotrnosti. In ker je bilo tako, hkrati to tudi pomeni, da so posamezne tradicije, navade in rituali dobili tolikšen ugled, da so pomenili določeno avtoriteto in spoštovanje, še posebno, če se je večina članov skupine ravnala po napotilih, ki jih je posamezna oblika vsebovala.

Iz tega izhaja, da so bila vedenjska pravila obvezna, samo-stojna, predstavljala so vrednoto, ustvarjala pa so tudi določene pritiske, čeprav so bila ljudska150 — in če so jih kot takšna sprejemali, so morali kršitelji imeti občutke krivde in sramu. Ostali pa so se čutili užaljene in prizadete, ker njihova soglasno sprejeta pravila sožitja (pa čeprav je šlo za čaščenje, predsodke, tabuje itd.) niso bila spoštovana in so čutili željo po vplivanju na deviante. Ni pomembno, kakšne sankcije so zadele kršitelje (prepričevanje, usposabljanje, privajanje, tekmovanje, motiviranje, prisiljevanje itd.), važno je, da je venomer nastajalo vzdušje, v katerem je bilo jasno, da je bilo kršeno določeno načelo, kar je ogrožalo sožitje skupine (kakršnekoli). Zato ni čudno, če so se nekaterih navad ljudje držali iz »navade«, ali pa jim je tako prišla v zavest, da so kakšno zapoved izpolnjevali čustveno, z vraževerjem, z občutki zadovoljstva in sreče,151 ali pa kar zato, ker so jih že generacije pred njimi spoštovale in se po njih ravnale.

Potemtakem gre pri teh oblikah, ob zunanjih pritiskih, največkrat tudi za specifične notranje (od posameznika odvisne) sankcije, ki so dostikrat bolj učinkovite od zunanjih.

150 Glej Sumner, s. 204.1519 Neformalno nadzorstvo

129

3. Moč delovanja

Kako sploh delujejo ti mehanizmi na ljudi, in kakšen je njihov pomen v kontrolizaciji vedenja? Gotovo je, da vsi, od običajev, navad, ritualov, morale, simbolov itd., vplivajo na človekovo socializacijo. Zato gre predvsem v socializaciji iskati njihov pomen, saj predstavljajo večino tistega, kar socializacija sploh vsebuje, le da je »socializacija« z imenovanimi mehanizmi zastavljena iz drugačnega zornega kota, kot je to običajno. To je zelo očitno povedal že Sumner, ki je pred več kot osemdesetimi leti opisoval običaje, rituale, navade in vse drugo v smislu celovitega življenja, od rojevanja, prek mode in umiranja, tja do oblik justifikacije, ki vedno tako ali drugače izražajo kulturno-zgodovinsko stopnjo človeških skupin kjerkoli po svetu. Torej njihov ključni pomen je socializacijski in v tem okviru se dogaja vse drugo. Se posebej pa omenjamo naslednje:

— Sugestivnost je sama po sebi lastnost vplivanja, hkrati pa nedvomno v smislu upoštevanja mitov, navad, ritualov, moralnih simbolov itd., sredstvo za privajanje k poslušnosti in konformizmu. Iz nje izhajajo moč, ugled, prednjačenje, vzorovanje in ponujanje modelov, ki vsebujejo prepričevanje, motiviranje, navajanje, do tekmovanja in prisiljevanja.

— Upoštevanje teh mehanizmov je navadno merilo za lo-čevanje konformizma od nekonformizma, dobrega od zla, pa lojalnosti, spoštljivosti, čaščenja, občutkov, čustev itd. Kršitve prinašajo sram, krivdo, odgovornost in kazen, stigmo in izločitev, v prejšnjih zgodovinskih obdobjih pa celo usmrtitve.

— Ker gre za neformalne mehanizme vplivanja, vštevši pritiske, je njihova moč predvsem v posnemanju. Poslušnost temelji na vesti oziroma zavesti, ustvarjeni skozi stoletja in prenašani z ene generacije na drugo, neredko kot kultura, ki je nastala pod najrazličnejšimi vplivi, tudi vere, umetnosti in filozofije. S tem pa seveda ni rečeno, da življenje, prepojeno z moralo, rituali, navadami itd., ne poteka brez muk in kritike.

— Poslušnost in pokorščina se pogosteje dosegata z izogi-banjem konfliktnosti in z razumevanjem razmer ter identifi-ciranjem kot pa formalno s pravom in represijo. Četudi neformalni mehanizmi niso brez represije, je možnost prostovoljnega sprejemanja vrednot prek njih vendarle večja, ker

106

ljudem ne jemlje toliko ponosa in zaupanja vase, čeravno pre-teklost tudi ob formalnem pravu ni minila brez maščevanja in kaznovanja.

— Slaba vest, četudi v sinkretičnih družbah, je gibalo in motiv tako za vsiljevanje po eni kot za upoštevanje vrednot po drugi strani. Iz nje pa nastajajo najrazličnejše sankcije, od individualnega samomora do množičnega poboja neposlušnih.

— Vedenjski modeli, standardi in pravila se spoštujejo zaradi najrazličnejših neformalnih pritiskov, avtoritete dominantnih skupin, ter s približevanjem, s privlačevanjem in zbiranjem posameznikov, ki tako blažijo motnje in konflikte, zmanjšujejo razlike med nasprotujočimi si vrednotami, skratka discipliniran je poteka po poteh tako imenovanega moralnega prava.

4. Posledice v vedenju

To, o čemer tu govorimo, nas zanima s kriminoloških vidikov, predvsem ob vprašanju, kakšen vpliv so imeli običaji, tradicije, navade in ceremoniali na vedenje in koliko so lahko (še posebno, če pomislimo na današnje čase) razmejevali konformno od drugačnega, deviantnega, aberantnega, asocialnega in antisocialnega, skratka nezaželenega vedenja. Vsa pravila, bodisi pisana bodisi nepisana (kakor so oblike, o katerih tu razpravljamo, tudi bile), so nastajala (in nastajajo) zaradi določenega omejevanja svobode v vedenju. Kajti vsaka pravila vsebujejo zapoved ali prepoved. Psihosocialno vzeto, pomenijo pravila, napotila, norme itd., pritisk na ljudi in nepisana se ne razločujejo od pisanih, le da jih jemljemo neformalno, v nasprotju s formalnimi, ki jih zagotavljata pravo in državna prisila, medtem ko se morala, šege itd. največkrat uravnavajo z drugačnimi sredstvi, med katerimi neprisilna niso med zadnjimi. Toda njihova sredstva se gotovo razlikujejo od tistih, ki izhajajo iz pisanih pravnih norm, za katerimi stoji cel sistem kontrolnih institucij s svojim prisiljevanjem.

Zanimiv pa je razloček med obema oblikama »socializacije«, kajti prva poteka z grožnjami in prisilo (čeprav ponekod čedalje manj) in dosti bolj od zunaj, druga pa bolj s sprejema

9» 131

njem in soglasjem (toda ne vedno) ter od znotraj. Pri obeh gre za željo doseči pri ljudeh pričakovani konformizem.

Pod konformizmom navadno razumemo upoštevanje usta-ljenih modelov, standardov, vzorcev in družbenih pravil vedenja, čeprav so o tem različna mnenja in je pogosto tudi zmeda v pojasnjevanju, kaj konformizem sploh je. Razločki so odvisni tudi od razlag glede na to, ali so le-te pravne, sociološke, socialnopsihološke152 in še kakšne druge.

Konformizem je gotovo navajeno vedenje, kolikor nanj gledamo kriminološko, saj ta vidik uporablja zlasti pravniška merila za ločevanje med konformizmom in nekonformizmom, ki ga je šteti kot odstopanje od norm. Od tod tudi pojem deviantnost oziroma odklonskost. Navade, običaji, tradicije in morala, so gotovo mehanizem za ponavljanje uveljavljenega in utečenega iz preteklosti. Vsa sredstva, pritiski in vplivi so pri njih pretežno v skladu z željo po upoštevanju vpeljanega in zanesljivega, tja do konzervativnosti in tradicionalizma. To je zaželeno predvsem zato, ker ustvarja merila za ločevanje in hkrati varuje pred inovativnostjo (če ne celo uporom), ki vedno prinaša negotovost.

Toda po drugi strani je konformizem, ki ga vzdržujejo vse oblike, s katerimi se tu ukvarjamo, tudi zastrašujoč, kajti narekuje prav določene načine ravnanja in vedenja, vpliva s svojo legitimnostjo in utečenostjo, ugledom in avtoritativnostjo in daje moralno oporo njegovim protagonistom oziroma »čuvarjem«, ki nastopajo v najrazličnejših vlogah in s pestrimi vzgojnimi in poboljševalnimi vplivi.

Ali drugače povedano, imenovane ustaljene oblike vplivajo na vedenje ne le v pozitivnem smislu, ampak včasih tudi v ne-gativnem. Pomenijo najbolj elementarna, toda pogosto zelo izdelana in podrobna pravila za stike med ljudmi, ki so naj-pogosteje zavarovana z notranjimi, to je čisto osebnimi sankci-jami. (Ne)upoštevanje pravil prav tako povzroča razkorak med »normativnim in dejanskim«. Toda kot taka so pravila kon- vencionalizirana na različne načine, tako da pogosto pomenijo vest, ki zbuja krivdo, ta pa kliče po odgovornosti, zagotavljanju določenega vedenja z nepisanimi pravili obravnavanja in kaznovanja, itd.5. Sankcije

Iz vzdušja mehanizmov, ki jih opisujemo, gotovo izhaja (in zlasti v preteklosti je bilo to nujno) določena primitivna pra-vičnost, ki zaradi vzdrževanja lastnega pomena, kakorkoli že pridobljenega in napredovanega, ni mogla brez sankcij in jih je tudi uporabljala glede na zmogljivost in moč posameznih nosilcev. Le-ti se s svojimi mehanizmi kjerkoli, zlasti pa v pri-marnih in sekundarnih skupinah, vmešavajo v družbeno moralne situacije.

Zato ni pretirano reči, da se v družini, v šoli, v katerihkoli skupinah, slojih in družbi, discipliniramo predvsem zaradi stisk in bolečin, ki nam jih povzročajo vsi tisti, ki menijo, da se po-

sameznik ne ravna po predvidenih načinih obnašanja. Od tod številne družbene sankcije, ki ne izhajajo iz pisanega prava,

152 Glej npr. A Dictionary of the Social Sciences, s. 124, 125, Družboslovje, Leksikoni CZ, s. 146, 147, Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s. 297.

108

marveč iz navad, običajev, morale, predsodkov itd. Kot sankcije (zaradi včasih tudi iracionalno in čustveno dognanih kršitev) se uporabljajo: izogibanje, zasmehovanje, spogledovanje, opravljanje, pa izločitev, izgon, ostrakizem, maščevanje (tudi krvno), tja do groženj in raznih zastraševalnih ukrepov in na-zadnje uničenje devianta.

Iz zgodovine ali iz življenja primitivnejših skupin poznamo sežiganje vdov, ubijanje ostarelih in onemoglih, zametavanje in prodajanje otrok, odstranjevanje pohabljenih in nezmožnih, tja do krutega ravnanja s kršitelji, nad katerimi so se znašali z zavidljivo domiselnostjo. Preteklost je imela na voljo številna prisiljevalna sredstva, ki so izhajala bodisi iz morale bodisi iz javnega mnenja. Le-to je na mnogih področjih ustvarilo svoje zahteve, katerih uresničevanje je zagotavljalo s specifičnimi sankcijami, kolikor posnemanje zaželenega vedenja ni bilo ustrezno in kolikor je bila zavest ljudi preveč diferencirana. Religije s svojimi izhodišči in »greh« pri tem niso imeli majhne vloge, zato tudi neformalne sankcije niso bile brez pomena. V glavnem so bile edino in najbolj učinkovito sredstvo za doseganje družbenega konformizma, ki je bil kakorkoli potreben za obstoj in delovanje skupin. Od tod seveda pritiski in prisila za nezaželeno ter nagrajevanje za pričakovano vedenje (kot pozitivna sankcija), kar je izhajalo iz treh vrst moči: legitimne, referenčne in ekspertne.153

6. »Moralno« nadzorstvo

Vse, tudi današnje (neformalne) skupine, čeprav so tako ali drugače institucionalizirane ter integrirane, kot npr. družina, soseska, otroci pri igri itd., imajo organizirano svoje nadzorstvo, ki ga izvajajo odvisno od moči posameznika ali podskupin, ustanavljajo pa ga ad hoc ali kot stalno kontrolno vlogo, katero morajo opravljati, ker se to tudi od njih pričakuje. Nadzorovanje se opravlja v skupinah z zastraševalnimi ukrepi, grožnjami, kaznovanjem, pa z molkom, strpnostjo, odobravanjem, nasmehom, vabilom, tja do nagrajevanja. S temi možnostmi prihaja do sodelovanja med ljudmi na ustaljene načine, ki jih tu obravnavamo kot nekaj, kar bi končno, kljub posebnostim, v najširšem smislu lahko poimenovali kar z moralo. Tisto kar pa počenjajo, bi lahko razumeli kot »moralno nadzorstvo«.

Kot moralno nadzorstvo bi šteli vsako posredovanje, ki na temelju moralnih (nepisanih) norm skuša v moralnih situacijah pri ustreznih subjektih, odvisno od njihove zavesti (in pri- števnosti), doseči ali vpeljati, glede na njihove dolžnosti in obveznosti, ustrezno ravnanje, morebiti tudi za ceno moralne sankcije, še prej pa seveda na različne druge načine, ki so na voljo. Morala je, kot pravi Lukič: »... skupek družbenih norm, ki jih človek v moralni situaciji občuti v hipu, z vsem svojim bitjem, kot lastno brezpogojno, samonamensko obveznost, temelječo na dobrem kot samostojni najvišji vrednoti, in ki jih ne le spoznava z razumom, ta pa pogosto pritiska na njegova naravna nagnjenja in uresničuje njegovo človečnost, za katero, če jo prekrši, občuti očitek vesti, medtem ko ga družba kaznuje z zunanjimi sankcijami

in hkrati zahteva, da občuti obžalovanje.«154 Čeravno je morala ožje področje od tistega, ki ga tvorijo še navade, običaji, rituali, miti, simboli, tabuji, pozitivni in negativni predsodki itd., imajo

153 Glej Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s. 297.154 Lukič, s. 120.

109

vendarle vsi skupaj približno enake nasledke. Vsa ta vedenjska pravila razločujejo med tistim, kar zahtevajo, in onim, česar ni pričakovati v posameznih primerih in situacijah, na katere se nanašajo. Neupoštevanje pravil, napotil in ravnanj pomeni kršitev, ki ustvarja potrebo ne le po ocenjevanju in vrednotenju, ampak predvsem po odzivanju, in če je »moralno« nadzorstvo (kot tudi neformalno) bogato s pozitivnimi sankcijami, ki spodbujajo ponavljanje dobrega in pričakovanega, ni nič manj revno z negativnim ukrepanjem, ki teži k jemanju poguma za ponavljanje zla. (Moralne) kršitve nastajajo torej zaradi neupoštevanja zapovedi oziroma dolžnosti ali obveznosti, ki so v razmerju do posameznika zunanje in notranje. To pomeni, da mora ob delovanju moralnega notranjega nadzorstva (samokontrole) posameznik zapovedovati sam sebi, odvisno od norm, ki jih sprejema. O tem veliko vemo iz sociologije morale, iz psihologije osebnosti in drugih znanosti, ki se ukvarjajo s ponotranjanjem norm in to moralnih ali pravnih. In glede na to so tudi sankcije formalne ali neformalne oz. moralne, in so lahko specifične ali nespecifične.

Ustaljene oblike in načini ravnanja, ki jih tu obravnavamo, so družbene institucije, nastale v preteklosti zato, da bi ljudem določale pravila obnašanja v posameznih družbenih situacijah. Vse na tak ali drugačen način vsebujejo izhodišča za medsebojno vedenje in pomenijo družbeni odnos, ki se seveda skozi zgodovino tudi spreminja. Vsebujejo načela in podrobna navodila (glej npr. obredi, rituali, ceremoniali, običaji, simboli itd.), za potek ravnanja ob posameznih priložnostih, imajo pa pogosto tudi globlji, včasih verski pomen, kdaj pa kdaj pa pomenijo tudi stereotipnost, etiketo, fraze, amulete, itd.

Neupoštevanje teh vedenjskih pravil neredko ustvarja frustracije, sram, kes in druge pojave, za katere celo govorijo, da nastajajo na podlagi moralne erozije, nediscipline, neodgovor-nosti, neupoštevanja, nemoralnosti itd. Ce je tako, predstavljajo tako po svoji naravi kot s posledicami določen sistem, in to sistem pravil (norm), vrednot in sredstev za odzivanje na nekonformizem in njegove nosilce. In ker pri njih ne gre le za idealne simbolične predstave, imajo velik pomen ne le za nadzorstvo, marveč tudi za kriminalno etiologijo, ki se ukvarja predvsem s pojasnjevanjem odklonskega vedenja.

7. Nadzorstvene interakcije

Upoštevanje morale in vsega drugega, ki tako ali drugače prispeva k določenemu vedenju, poteka ob rabi negativnih ali pozitivnih sankcij in s procesi učenja oziroma posnemanja. Na splošno bi rekli, z moralno kontrolo, ki ji danes (ob naši inflaciji prava) pomagajo tudi državne norme, in z drugimi mehanizmi moči, se uresničujejo ali zagotavljajo nameni neformalnih kontrolnih sredstev, ki se kakorkoli navezujejo na dejavnosti, ki niso pravnoformalne.

Konflikti z moralnimi normami, spopadi z navadami, običaji (pozitivnimi in negativnimi), predsodki, simboli itd., se rešujejo z individualnim ali skupinskim odzivanjem (reagiranjem), pogosto tudi čustveno in iracionalno, z nevrotičnim in impulzivnim poseganjem ter maščevalnostjo. Na ta način nastajajo določeni

110

odnosi, v katerih ima vsaka stran (nadzorovani, nadzorovaleč) svoje vloge, ki so neredko zelo zamotane in se rešujejo odvisno od krivde, moči, možnosti, priložnosti in še marsičesa, tako na eni kot na drugi strani. Kajti vsaka plat (stranka) ima lahko svojo moralo in prav zato je vsiljevanje po eni in podrejanje po drugi strani lahko močno problematično, sporno in vprašljivo. Zato prihaja do različnih položajev, v katerih ni mogoče računati le na konformizem, marveč tudi na druge oblike prilagajanja, ki jih poznamo že po R. Mer- tonu (so pa še drugi poskusi razvrščanja stopenj adaptacije), tja do upiranja.

Pri tem je seveda pogosto računati tudi s tem, da sile kake skupnosti slabijo, da se »vrednote« (oziroma morala, običaji in navade) spreminjajo, da je stopnja strpnosti pri posameznih članih različna, da avtoriteta peša itd., kar vpliva na zmogljivost »vsiljevanja« konformizma. Zato so situacije, v katerih se zagotavlja »poslušnost«, lahko težavne in problematične, čeprav so lahko še tako dobro regulirane in jasne obema akterjema oziroma protagonistoma v morebitni konfliktni situaciji. Ker pa so pogosto odnosi še (morda bi lahko rekli tudi postopki za obravnavanje) različno urejeni (ali sploh neurejeni), tudi ni vedno jasno, kaj je dolžnost in kaj pravica ene ali druge strani.

a) Nadzirane c

Kršitve ustvarjajo nadzirancu slabo vest (kolikor ne živi npr. v »moralnem vakuumu«), če si ne prizadeva za spremembe na področju konformizma. Slaba vest ni samo pot k pobolj- šanju ali spreminjanju, k poslušnosti ali ubogljivosti, ampak je lahko tudi vzrok za samokaznovanje, nenazadnje celo z odvzemom lastnega življenja. Čeprav posameznik svoje občutke lahko racionalizira, vendar po drugi strani samega sebe šteje za prestopnika, ker se ni npr. držal moralnih pravil, rituala, običajev, ni upošteval sprejetih navad ali je ravnal v nasprotju z njimi. V smislu »korekcije« se gotovo največ pričakuje od samega »kršitelja« in njegovega odnosa do »stvari« in seveda tudi do tistih, katerih dogovore ali sporazume je kršil ali ogrožal (kršenje sporazumov in dogovorov, poslovnih navad in običajev je pri nas postalo zelo vsakdanje, od tod toliko pozivov na odgovornost), pa so s tem postali prizadeti. Zato ga lahko obsojajo, prezirajo in še kaj.

Toda za nadziranca je pomembno, da popušča pritiskom skupine (družbe) in da sledi njenim vrednotam, pričakovanjem, težnjam in ciljem, četudi gre največkrat za stereotipno vedenje ali obnašanje. Ključni so tudi motiviranost, individualna učinkovitost in predvsem zadovoljstvo, ki ga čuti ob upoštevanju pričakovanega ravnanja. To je lahko odvisno od tega ali ga iz-kušnje podpirajo v prepričanju, da dela tako, kot zahtevajo drugi, ali narobe. Za neupoštevanje »pravil« mora pričakovati tudi neko reakcijo.

b) Nadzorovalec

Ne glede na to, kdo je nadzorovalec in ali jih je več oz. gre kar za skupino, navadno nastaja s pojavom določen odnos do devianta, ki ga nato bodisi posamezniki bodisi skupine največkrat »procesirajo«, kolikor nista posredi strpnost in ne- znatnejši »prestopek«, ki ga ni treba videti. Podobe iz preteklosti v

111

prenekaterih zgodovinskih knjigah in opisi ravnanja z devianti kažejo, v kakšnih razmerjih je potekal »postopek«, tako da se vprašamo, ali je to res lahko »cena« za današnji (ali takratni) konformizem in ali se je civilizacija res lahko rojevala za ceno tolikšnega nasilja nad ljudmi. Sprejemanje, odobravanje in celo nagrajevanje se uporabljajo manj krat, pogostejše je »prisiljevanje« različnih oblik, ki je pretežno sredstvo za doseganje poslušnosti. Čuvaji, redarji, moralisti, tradicionalisti, konformisti itd., neprestano ukrepajo ob različnih dogodkih in zoper kršitelje, ki se ne ravnajo skladno s »pravili«, izhajajočimi iz »konvencij« predvsem preteklosti in pomenijo standarde, modele, vzorce itd. ter pravila skupine (ali družbe), ki meni, da so potrebni za socializacijo.8. Konformnost — socializacija

Nedvomno je namen navad, običajev in morale udejanjanje socializacije in družbenega konformizma, ki pa morata venomer popuščati pritiskom in se sčasoma tudi spreminjati. Od tod seveda prihaja do procesov, v katerih včerajšnje vrednote postajajo današnje proti vrednote, ko tisto, kar je bilo pred desetletji še »sveto«, nenadoma postane »neumnost«, in ko le premagovanje konformnosti pomeni razvoj, ipd. Toda brez so-cializacije in konformnosti ne gre v nobeni družbi in zato sta nekonformizem in protikonformizem največkrat nezaželena pojava, ki ju povsod različno zavzeto preganjajo.

Konformizem, ki pretežno veje iz tradicij, ritualov, obredov in ceremonialov, pa predsodkov, mitov, tabujev itd., je vedenje, ki ga določajo različne norme, vloge in standardi skupin, katerim posameznik pripada. Vendar konformizem pojasnjujejo s treh različnih izhodišč. Po prvem, je to podrejanje, vdanost, ljubezen, poistenje, posnemanje, gledanje vase itd., lastnost osebe, po drugem, naj bi šlo za odnos do družbe in po tretjem, kolikor gre za socialne agregate, pa se njihova homogenost razume kot konformnost.155 Zato ne prihaja zaman do tega, da konformnost enačijo tudi s prilagajanjem, v katerem posameznik išče in utrjuje svojo skladnost, ravnovesje, razmerja in razmere z drugimi organizmi, kar je po drugi plati prav tako socializacija, ki pomeni proces, v katerem se posameznik uči prilagajati svoje vedenje skupini, v kateri živi.156

Vse, kar obravnavamo v tem poglavju, sodi v proces pri-lagajanja, konformiranja in socializacije, ali kot bi lahko rekli, konvencionalizacije. Pri vseh je posameznik podvržen določenim omejitvam, pritiskom, tujim prepričanjem, vsiljevanju, grožnjam in zastraševanju. Nanje se privaja in jih sčasoma sprejema kot navade, običaje itd., oziroma kot moralo, brez katere ne bi mogli živeti v skupnosti (različnih vrst). Le-ta nam venomer postavlja tudi pisna »napotila« kako ravnati, da bo dosežen »minimum« za sožitje med ljudmi, o katerih imamo različna mnenja, stališča, ideje, ideale, poglede in ne le predsodke. V tem kontekstu ima že samo ponavljanje, upoštevanje in ravnanje po pravilih, določeno

nadzorstveno vlogo, ne da bi pri tem upoštevali še odzive na kršitve ali sprejemanje določenih vedenjskih modelov iz formalnega prava države.

155 A Dictionary of the Social Sciences, s. 124.156 prav tam, s. 9 in 672.

112

9. Konzervativizem — tradicionalizem

S ponavljanjem in doslednim upoštevanjem navad, običajev in marsičesa, kar je tu načeto, se vzdržuje tudi določen tradi-cionalizem oziroma konzervativizem.

Konzervativizem je prizadevanje obdržati, obvarovati ali ohranjevati vse staro ali preizkušeno, kar je ostalo v družbeni organizaciji iz prejšnjega sistema. Pomeni varovati se pred no- votarijami in reformami zaradi predsodka, da je staro že samo po sebi dobro, preizkušeno in utrjeno. Konzervativizem pomeni obdržati stvari takšne kot so. Po njem ne kaže spreminjati iz-kušenj iz preteklosti, kajti novotarije lahko ogrožajo veljavni red oziroma ureditev. Navadno se konzervativizem pojasnjuje iz dveh izhodišč. Po prvem, in to v širšem smislu, je pogled na svet, po katerem se tradicije sprejemajo kot filozofija, ki več velja od tistega, ker osmišlja menjavanje sveta. V ožjem smislu pa konzervativizem pomeni razumevanje, ki brani status quo in se upira vsem novostim, napredku oziroma razvoju, revolucijam in goji pomisleke zoper svobodo mišljenja, ustvarja ter vleče v preteklost ter onemogoča spreminjanje.157

Nekaj podobnega je s pojavom, ki ga imenujemo tradicio-nalizem. Le-ta predstavlja stalno vračanje na isto preteklo stanje ali položaj. Ne teži k spreminjanju, širjenju in uresničevanju novih možnosti.158 Pomeni tudi vsako prizadevanje ali vedenje, s katerima se precenjuje pomen tradicije.159 S tema pojmoma pa se povezujejo še nekateri drugi, npr. patriarhalnost, dogmatizem in, zlasti iz »naših logov«, birokratizem, teh- nokratizem pa celo liberalizem in etatizem. Za to razmišljanje velja pojasniti le prva dva, kajti ostali so že tako »razvpiti« in zlorabljeni, da se z njimi nima pomena ukvarjati v zvezi s procesi, ki so obravnavani v tem pisanju. Patriarhalnost je najpomembnejši tip dominacije legitimnosti, ki temelji na tradicijah (po M. Webru), hkrati pa ta pojem izhaja iz razumevanja vloge očeta v družini, ki mu seveda prav tako ne gre odrekati tradicionalnosti. Dogmatizem pa je nekak sistem nekritičnega sprejemanja določenih doktrin in eden od načinov izražanja konzerva ti vizma.160

Procese in pojave konzervativizma, tradicionalizma, patriar-halnosti in dogmatizma omenjamo v zvezi z našimi ključnimi pojmi predvsem zaradi medsebojne tesne povezanosti in zlasti zaradi stereotipov, ki iz njih izhajajo. Kajti tradicijam, navadam, običajem, šegam, ritualom, obredom, ceremonialom, mitom, predsodkom, simbolom, tabujem itd., je lastna predvsem stereotipnost, to je nespremenljivost, krutost, trdnost, prepričanost v pravilnost, iz katerih neredko izhaja neupravičeno široko posploševanje in včasih nezmožnost objektivnega opazovanja in analiziranja. Pri tem so stereotipi povezani tudi z raznimi pogledi, stališči, idejami, pogosto pa izhajajo tudi iz izkušenj. Veliko mnenj ali ravnanj je posledica apriornih skupinskih, idejnih in moralnih stereotipov in pogosto gojimo ljudje stereotipne načine mišljenja in razmišljanja. To pa še naprej vzdržuje nedejavnost, togost in vztrajanje na starem.

157 Sociološki leksikon, s. 296.158is« prav tam, s. 705.159 Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s. 663.160 Sociološki leksikon, s. 296.

113

Družbene skupine in posamezniki sčasoma ustvarjajo, po drugi strani pa tudi odbirajo navade, običaje in vse drugo, vključno z mehanizmi in moralo. In če prenekatere oblike vedenja dolgo in vztrajno konvencionalizirajo, tako druge zopet zavračajo, da odhajajo iz »arzenala« človeških načinov vedenja, obnašanja in mišljenja. Na to sklepamo že po prehrambenih tabujih, modi in oblačenju, spolnih navadah, po jeziku, vključno z dialekti (slang), tja do fraz, epitetov in še česa dosti bolj pomembnega.

Vse, ali skoraj vse, kar tu obravnavamo, pomeni določena pravila, napotila, nasvete in zahteve za vedenje in ravnanje, v katerikoli človeški skupini in v družbi kot celoti. Tako ali drugače pomeni merila za obnašanje, ki ločujejo prav od ne- prav, dobro od zla, pošteno od nepoštenega, sprejemljivo od nesprejemljivega itd., zato ne more mimo tega nobena znanost, ki se ukvarja s človekom, zlasti pa ne tista, ki kakorkoli proučuje njegovo življenje in vedenje. To pa niso samo antropologija, sociologija, socialna psihologija, psihologija, psihiatrija, andragogika itd., ampak predvsem tudi kriminologija, kriminalna politika, da ne omenjamo kriminalistike.

To, s čimer se ukvarjamo, ima lahko za posameznika in skupinsko ravnanje pozitivne in negativne posledice. Nekaj je lahko do določenega trenutka še sprejemljivo, nato pa postane nenadoma zavrženo in kaznivo. In kolikor včasih vsebuje se-stavine preprečevalnosti, lahko drugič prispeva k nastanku deviantnosti.

* * *

Moralo, tradicije, navade itd. prikazujemo v njihovi nad-zorstveni vlogi na področju vedenja, predvsem v tistem delu, ki je zanimiv za kriminologijo. Ker le-ta obravnava vedenjskost predvsem v smislu izhodišč kazensko-pravnega ločevanja, torej iz pisanih norm, je tisto, s čimer se tu ukvarjamo, dosti širše in globje, skratka znatno večje in manj obvladljivo. Na stvari, ki jih opisujemo, gledamo kot na mehanizme, ki uravnavajo življenje ljudi, ne glede na to, v katerem zgodovinskem trenutku in na katerem koncu sveta so, kajti vedno jih vodi nekaj v njih in izven njih, kar so pridobile pretekle generacije. Odvisno od ponotranjanja »pravil«, ki jih ljudje skupaj določajo je, koliko težav imajo z okoljem v svojih interakcijah. Od tod seveda deviantnosti najrazličnejših vrst, ki v glavnem pomenijo vedenjski nekonformizem.

Konformizem je tu ključno vprašanje, hkrati ko se moramo zavedati, da je tovrstni »kontrolni sistem«, tudi »kultura«, mimo katere ni mogoče v kateremkoli razmišljanju o človeški kontrolizaciji. Ta je takšna kakršna je, predvsem posledica preteklosti, čeprav tudi sedanjosti ne gre zanemarjati. In če se še tako trudimo spreminjati sedanjost, navadno ne moremo brez tistega, kar je bilo nekoč, pa če se nam zdi še tako smešno, nerazumljivo, kruto in neponovljivo.

Živeti želimo v harmoniji, ne nazadnje tudi zaradi strahu za svoje življenje. Od tod potrebe po dominaciji in podrejanju,

javnosti in zasebnosti, poslušnosti in represivnosti, odvisno na kateri strani je kdo ob ločnici, ki jo predstavlja moč. Moč pa je tista, ki ustvarja tudi moralo in navade z običaji in tradicijami, in zopet moč je bila tista sila, ki jih je sčasoma spreminjala. In ker moralo moramo imeti, saj z njo živimo ter brez nje ne moremo

114

biti skupaj, jo je treba napraviti razumno in sprejemljivo, čeprav nazadnje tudi s sredstvi, s katerimi se tu ukvarjamo, in so za človeštvo verjetno bolj pomembna kot vse pravne norme, z vsemi mehanizmi formalne kontrolizacije.

VI. Delo

Od ure svojega rojstva so eni določeni za podložništvo in drugi za ukazovanje.

Aristotel, Ethics

Delo je ključnega pomena za temeljne človeške dejavnosti, kot so proizvodnja, porazdelitev, menjava in potrošnja. Pogosto je tudi izhodišče za razumevanje vedenja in človeškega do-stojanstva. Z njim se ustvarja socialna neenakost, iz katere izhajajo prenekatere okoliščine, prav tako pomembne za mnoga druga vprašanja, kot so odnosi med ljudmi, delitev na višje in nižje, tja do interesov, motivov, stališč in mišljenj, izhajajočih iz posameznikovega položaja, ki mu ga daje predvsem (in tudi) delo.

Največkrat se delo opravlja v določeni organizaciji, na de-lovnem mestu, v skupini ali skupaj z drugimi. Zato se ta »organiziranost« neredko šteje kot psihični zapor, v katerem posameznik nima dosti izbire, kajti na svojem delovnem mestu mora ostati, če noče izgubiti zaposlitve, le-ta pa je največkrat podlaga za njegov obstoj in razvoj. Zato ne more dosti vplivati na to, kolikor ne gre za vodilna mesta, kdo bo z njim delal, kakšen naj bi bil njegov sodelavec, ali mu ustreza ali ne, itd. Delo v skupnosti (ali skupini) je potemtakem vedno odvisno od nekaterih okoliščin; in ker se skupine nenehno menjavajo, odnosi v njih pa spreminjajo, in se neprestano oblikujejo nove vloge, so mehanizmi interakcij, zlasti pri delu, zelo zapleteni in osebni ter s tem tudi čustveni in neredko iracionalni, pogosto le simbolični, toda hkrati lahko ustvarjajo usodne posledice.

Prav zato se v zvezi z delom pojavlja vprašanje nadzorstva kot mehanizma, in nadzorovanja kot dejavnosti, ki naj podpirata zahteve, ki se ob delu, z delom in za delo pojavljajo. Pri tem gre seveda za »discipliniranje«, kajti vsako delo se opravlja z določenimi omejitvami, pričakovanji, potrebami itd., ki se uravnavajo z nadzorstvom v najširšem smislu, v katerega lahko vključujemo tudi norme, bodisi pisane bodisi nepisane. Hkrati pa je seveda potrebno upoštevati, da se tudi »kontrola« razločuje od »kontrole« in da se v zvezi z delom srečujemo še s pojavi dekontrolizacije, nevtralizacije, izogibanja, obhajanja in z raznimi drugimi procesi, ki so zaradi negativnih posledic tudi zanimivi za proučevanje.

Institucionalizacija dela nedvomno širi veliko (delovnih)

vrednot, ki jih najpogosteje tudi inkriminira in penalizira. S tehnološkim razvojem in delitvijo dela pa prihaja do velikih razlik med ljudmi, spodbujenih tudi z nadzorstvenimi dejavnostmi, ki so delu že po naravi lastne, so kot njegova sestavina in jih včasih izvajajo izredno avtokratsko, birokratsko in tehnokratsko, ne

115

glede na to, od kod ta »kontrolizacija« izhaja, komu služi in katera ideologija jo podpira; kajti »delo« je ponekod zelo ideologizirano in prenekatera »politika« ga močno upošteva. Ne nazadnje so ga celo v resocializaciji deviantov šteli kot pomembno sredstvo za spreminjanje ljudi in možnost za odklanjanje od kriminalnih poti ali celo karier.

Zato poleg formalnega nadzorstva in nadzorovanja ponekod nujno prihaja do želje po »delavski« in drugih oblikah neformalne kontrolizacije, ki jo človeštvo pozna že od nekdaj v obliki nepisanih norm in nesformaliziranega obravnavanja, in jo spreminja pod težo najrazličnejših gospodarskih, političnih, kulturnih in drugih vplivov, katerim je podvržena vsaka človeška skupnost in v njej »delo« kot najpomembnejši dejavnik. Prav zato se kar sama od sebe nakazujejo razmišljanja o ne- formalizirani kontrolizaciji dela, seveda v najelementarnejših oblikah, načinih in sredstvih. Le-ta so morebiti toliko bolj vredna pozornosti, ker je v središču dogajanja navadno legitimna kontrola, ki nadzoruje organizirano delo zunaj in znotraj. Zelo malo pa je napisanega o raznih drugih možnostih vplivanja na ljudi pri delu. Te možnosti izhajajo iz njih samih in pretežno mimo organizirane, tehnične in druge kontrole, ki pa zaradi vzdušja in počutja ljudi pri delu ni nič manj občutena, ker je lahko zelo diskrecionarna, pristranska, različna in pogosto nepredvidljiva. Od tod seveda tudi psihološki problemi ljudi pri delu in pomen človeškega dejavnika, nenazad-nje tudi pri kontroli dela.

116

Po Marxu je delo »proces med človekom in naravo, v katerem človek opravlja svojo menjavo materije z naravo, in to menjavo omogoča, ureja in nadzoruje z lastno dejavnostjo.«161Nadzorovanje se torej vedno povezuje z delom. In prav glede na to razločujejo tri tipe delavne kontrole: navadno oziroma osebno, tehnično in birokratsko.162 Ob tej priložnosti nas zanima predvsem osebno nadzorstvo, in še to samo v tistem delu, ki ni sformalizirano s pisanimi pravili ustrezne inštitucije ali višjimi normami, marveč izhaja iz medsebojnih odnosov med ljudmi, ki so skupaj pri delu in predvsem zaradi dela. Ker se pri delu ustvarjajo med ljudmi socialne razlike, nastaja z delom neenakost in diferenciacija, ker se ljudje pri delu različno vedejo, ker so komunikacijski procesi med njimi različni in socializacijski učinki dela lahko popolnoma neenaki, in se egalitarizem kljub egalitarističnim ideologijam prav z delom najbolj podira. Zato se ob vsesplošnem širjenju neformalnega nadzorovanja pri delu danes po svetu toliko bolj postavlja vprašanje njegovega vpliva na posameznika po eni strani in njegovih sestavin discipliniran j a po drugi. To morda še toliko bolj, ker je delo samo močan pravo podpirajoči sistem, in kolikor bolj je delovno mesto pod različnimi nadzorstvi, ko neformalno nadzorovanje dopolnjuje, spodbuja, navdihuje, če ne kar motivira, tako imenovano »managerial control«. To pa seveda ne podpira vsega, kar se v odnosih med ljudmi rojeva, kajti le-ti imajo pogosto svoje interese, ki so tudi v nasprotju s tistimi, ki jih želi uveljavljati katerakoli institucija za doseganje ciljev, zaradi katerih sploh je. Ker je delo hkrati še vir najrazličnejših pravic in dolžnosti, iz katerih izhajajo tudi posamezne vrste odgovornosti, je toliko bolj v središču sodobnih razmišljanj o vedenju in njegovem nadzorovanju, zlasti na delovnem mestu (work plače).

Prav zato je razmeroma težko ločevati vplive formalnega od neformalnega nadzorovanja, čeprav je v organizacijskem smislu laže razmejevati mehanizme birokratske kontrole od nesformalizirane, ki nima doslednih vedenjskih pravil in ne institucionaliziranih mehanizmov za njihovo uresničevanje. Ker pa gre pri delu tudi za tekmovanje, spopadanje, neenakost, spreminjanje vrednot, nekorektnosti različnih vrst tja do ne-

161 Rječnik sociologije i socijalna psihologija, s. 519.162 Handbook of Sociology, s. 205.

moralnosti in kriminala, »delo« ni nekonfliktna ureditev. Na delovnih mestih v organizaciji ni vedno dosti humanizma, ob-stajajo različne socialne stratifikacije, ki jim daje delo svoj okvir itd., zato so tudi pravila formalnega in neformalnega nadzorovanja različna, in urejajo odnose med ljudmi z različnimi oblikami prisiljevanja. In ker so včasih nepisane sankcije na delu, če ne materialno, pa moralno, socialno, psihološko ali kako drugače dosti bolj občutne od tistih, ki jih izvaja institucija regularno, je neformalna kontrolizacija, kakorkoli povezana z delom, po eni strani lahko tudi pomemben socializacijski dejavnik, kot je lahko kriminogena okoliščina, po drugi. Oboje poudarja katerakoli delitev dela v človeški družbi, v postindustrijski pa še toliko bolj.

Zato se velja med drugim spraševati, kako je »neformalno« nadzorovanje ob delu motivirano, vztrajno, prilagodljivo, taktno in manipulativno. Kakšna razmerja podpira in razvija, s kakšnimi interesi se ukvarja, koliko je osebno? Kako ga ločevati od institucionalne kontrole, koliko le-to podpira in koliko je z njo v nasprotju itd.? Zato je to nadzorstvo, ki sicer ne predstavlja »zasebne justice«, vredno pozornosti, ker lahko po eni strani sodeluje in dopolnjuje formalno avtoriteto in je po drugi, samostojni reprezentativno-korektivni model za nekakšno samodiscipliniranje.

1. Opredelitev

Z delom se ustvarjajo uporabne vrednosti, zato je kot tako koristno, je pogoj za obstanek ljudi in je večinoma naravna nujnost. Koristnost dela je določena z namenom, načinom, de-lovno organizacijo, predmeti, s sredstvi in rezultati.163 Delo delijo na proizvodno in neproizvodno, na preprosto in zamotano, in s tem v zvezi na nekvalificirano, polkvalificirano, kvalificirano in visoko kvalificirano. Po samoupravno-marksistični ideologiji naj bi imel človek — neposredni proizvajalec — pri delu odločujočo vlogo in naj bi bil temeljni nosilec, spodbujevalec in nadzorovalec celotnega delovnega procesa.164 To velja posebej poudariti tudi zaradi tega, ker se tu ukvarjamo z delom kot možnostjo neformalnega nadzorovanja. V delu, z njim,

163 Sociološki leksikon, s. 519.164 prav tam.


145

118

ali ob njem, naj bi bil človek motiviran za ustrezno sožitje. Omogoča vpliv in moč, posredovanje ciljev, ustvarja organiza-cijsko vzdušje in primerno sodelovanje ter interakcije primerne poklicni skupnosti, ki naj ima tudi ustrezno kulturo. Nudi priložnost za učenje, razmišljanje, ustvarjalnost, usmerjanje, popravljanje itd.

Hkrati z mnogimi pozitivnimi lastnostmi pa delo omogoča tudi prikrito manipulacijo (ali) in vidno dominacijo, dehuma- nizacijo, monotonijo in ubijajočo specializacijo, ob različnih vrstah avtomatizacije, standardizacije in masovne produkcije, kar prenekateri imenujejo »neumno delo«. Veliko dejavnosti je normiranih, standardiziranih ali sformaliziranih in ne dopuščajo inovativnosti, zato neredko tudi ovirajo modernizacijo dela ter spremembe v njegovi organiziranosti. Od tod spoznanje G. Friedmanna o »le travail en miette« (razdrobljenem delu), s katerim se ponazarja poenostavljenost delovnega prispevka, po-drobnost izvedbe, visoka stopnja določenosti, enakosti ritma delovne operacije, izurjenost delavcev v majhnem številu gibov itd.165 Posledice takega dela so utrujenost, zdolgočasenost, napetost, frustracije in sploh izključitev iz celote delovnega procesa.

Delo je z delovnim mestom strateška lokacija prenekaterih dogajanj, vplivov, sprememb, dinamike razmerij in še marsičesa — tja do kriminala in deviantnosti raznih vrst. Posameznikovo vedenje na delovnem mestu in v zveži z delom je zato osrednje vprašanje tako praktičnega nadzorovanja kot teoretičnega razmišljanja, s čimer se ukvarjajo različne discipline, še toliko bolj v sodobnem svetu, ko se delo čedalje bolj tehno- logizira, nadzoruje, specializira, deli oziroma atomizira, tako da nastajajo vedno večje razlike med tistimi, ki so pri delu zgoraj, in onimi, ki so spodaj. S tem v zvezi nastajajo tudi razlike v dojemanju dela, njegove vloge in pomena — hkrati ob njegovem atomiziranem družbenem vrednotenju.

Zato ne prihaja zaman do sintagme »kultura dela«, ko delo opredeljujemo kot proces, v katerem se s človekom in njegovim svetom nekaj dogaja, kot proces v katerem človek živi in v katerem spreminja naravo.166 Ker pa je delo prišlo v krizo tudi zaradi svoje dehumanizacije, ga lahko reši le kulturni

165Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s. 519.166Kosik, v navedbi Butigan, s. 79.

razvoj, v katerem naj bi bile človeške lastnosti in sposobnosti ustrezno motivirane. Ta motivacija pa zadeva tudi kontrolizacijo kot zavestni dejavnik slehernika pri delu, saj mu ustvarja možnosti za svobodno realizacijo, čeprav je to morda nekoliko nenavadno prav zaradi razmer, v katerih živimo; ne glede na to, kako upoštevamo izhodišče, se sliši nekoliko kruto: »načrtuj, organiziraj in nadzoruj, nadzoruj, nadzoruj.«167 Zato tudi niso odveč razmišljanja o varnosti, moči, avtonomnosti in ustreznosti posameznika na delovnem mestu in o njegovem »delovanju« v zvezi z delom, bodisi v okviru institucionalnih norm bodisi po scenariju navad, običajev in delovnih ritualov, ki veljajo za posamezne vrste dela, in ne glede na to, ali je delo fizično ali umsko.

a) Delo kot moralni dejavnik

Sodobne tehnično-tehnološke in kulturne spremembe z od-tujevanjem ljudi in sploh alienacija dela ustvarjajo v skupnosti veliko težav, ki jih je treba premagovati, zlasti ker ugotavljamo, da se prenekatere od njih preprosto puščajo vnemar. Se posebno bi morali biti zaskrbljeni pri nas, ko ni prave rasti v razvoju družbe in ko dosti dejavnikov potrjuje, da je delo kot moralni dejavnik močno v krizi.

Ker je delo najpomembnejši dejavnik družbenega napredka, če smemo tako reči, in najbolj nadzorovano področje, kajti ustvarjanje, proizvajanje, delovanje itd. zahteva nenehno nad-zorovanje — se potemtakem lahko vprašamo, kakšna naj bi bila kontrola dela, da bi bilo boljše kot je sedaj. Ali so morda družbene razmere takšne, da ne omogočajo dela in z njim v zvezi jemljejo »kontroli dela« tiste vsebine, zaradi katere je delo cenjeno kot možnost posameznikovega »bivanja« in je v našem času spodbujevalec tako individualne kot kolektivne (oziroma družbene) morale? Ali stanje ne kaže, da pomen dela za razvoj moralnosti čedalje bolj pada ter jemlje motiviranost za to, da bi bilo delo ne le merilo, ampak predvsem sredstvo za oblikovanje posameznikove osebnosti? Od tod seveda gotovo izhaja vprašanje, kakšna moralnoetična načela, vedenje in odgovornost imamo ob delu, in kar je dosti pomembnejše,

167 Morgan, s. 33.

10» 147

120

kako smo jih sposobni uresničevati in zagotavljati, katere so sploh ovire, da delo kot moralni dejavnik ne uspeva, kljub kolikor toliko ustreznim pravnim normam ter institucionalizaciji dela sploh.

Moralno-etična načela so postavljena, toda hibe so v njihovem uresničevanju, čeravno je pričakovati, da imajo različne ravni in organizacije dela različne poglede na njihovo izvajanje. V povprečju je vendarle vse skupaj dokaj slabo in neučinkovito. In ker je tako, se lahko vprašamo, ali ne gre tudi v delu, ob njem in zaradi njega iskati razloge za alienacijo, za deprivacije različnih vrst, za splošno neuspešnost, nestrokovnost, počasnost, neprimernost itd. V čem naj potemtakem iščemo pri delu razloge za osebno in skupinsko dezorganizacijo, za depersonalizacijo tako na ravni posameznika kot na ravni institucij, v čem delo dehumanizira človeka, da mu ni (več) veliko zanj, čeravno mu ne povzroča toliko trpljenja kot nekoč itd.?

Ali sedanje razmere morebiti ne napeljujejo na to, da je prilagojenost delu (kakršnemukoli) čedalje slabša, in da se večina ljudi ne želi vzorovati po tistih, ki so boljši, marveč se enači s slabšimi, nedelavnimi, nedejavnimi, podpovprečnimi, nesposobnimi? Ker smo predolgo živeli v razmerah, v katerih smo socialni darvinizem izganjali in zakrivali vse, kar je bilo zanič, smo celotno družbo pripeljali v položaj, ko so korenitejše reforme tudi v discipliniranju pri delu nezaželene ali celo neuresničljive, hkrati pa smo bili strpni do toliko »dvomljivih dejavnosti«, pri katerih delo ni bilo edini in najpomembnejši vir blagostanja. In ta proces se je začel od zgoraj navzdol in od zadolževanja v tujini do vsesplošnega ne- vračanja dolgov doma.

S tem je »delo« izgubilo pomen sredstva in načina »konformiranja«, kolikor na to gledamo vedenjsko, in ni upravičilo pričakovanj, ki so se usmerjala predvsem drugam. Hkrati pa je veliko ljudi iskalo nezakonite možnosti za zadovoljevanje najnujnejših potreb ter vire za izpolnjevanje dodatnih zahtev. Tako se je polagoma oblikovala nekakšna splošna morala, v kateri pravice in dolžnosti ne potekajo vzajemno, marveč, konfliktno. Zato spet več odtujenosti, manj morale, manj dela, slabša prilagojenost, izogibanje nadzorstvu, toda več frustracij, več nasilja in deviantnega vedenja.b) Delo kot interesni sistem

Gotovo je večina ljudi na svetu danes prisiljena delati za svoj obstoj. Tu najbrž ni dvoma, in če je tako, potem je računati z različnimi interesi posameznikov, ki se bolj formalno vključujejo v delo in z njim preživljajo velik del svojega življenja, ki je za marsikoga morebiti lahko, za drugega pa zopet ne. Ker je tako, je delo, če to hočemo ali ne, za vsakogar po- meben, toda različen interesni dejavnik. Interesni dejavnik ne le zato, ker predstavlja način preživljanja, torej denar, ampak pomeni marsikomu tudi položaj in z njim v zvezi zlasti družbeni status, moč, ugled, prednosti, blagostanje in ne nazadnje tudi varnost. Varnost pa lahko različno razumemo, saj ni malo takih delovnih mest, ki

predstavljajo nevarnost v fizičnem smislu, zaradi katere je marsikatero življenje močno ogroženo. Nevarnost pa se tudi upošteva pri nagrajevanju kot sestavina, za katero velja določeno denarno nadomestilo.

121

Delo kot interesni dejavnik uresničuje ustrezna pričakovanja, ki niso nepomembna za nosilca. Iz tega izhajajo različne potrebe po usposabljanju, pripravljanju, premagovanju posameznih stopenj v delovnem procesu z znanjem, pridobljenim ob delu, s prakso, ali bolj in drugače teoretično z različnim šolanjem. Od tod tudi različne želje in od posameznikovega položaja odvisne možnosti zadovoljevanja individualnih koristi ali skupinskih interesov.

Večini ljudi je delo še vedno muka, v njem vztrajajo zaradi podrejanja disciplini, saj je delo samo po sebi že sredstvo discipliniranja. Neposlušnost (tudi prek drugih čisto teh- ničnoproizvodnih neuspešnosti) pa kliče kontrolizacijo, zaradi česar je discipliniranje z delom v njem in ob njem motivirano dosti bolj razumsko ekonomsko kot na kak drug način, čeprav tudi le-teh ne zanemarjajo.

Zato posameznik na delovnem mestu navadno ni docela pasiviziran, četudi bi to hotel. Organizacija dela ga usmerja, nadzoruje in prisiljuje168 in neredko tudi občutno prizadene, kadar se ne ravna po pravilih, ki so predvidena za posamezno dejavnost. Ker je človek s svojimi problemi motiviran za upo-števanje manj vidnih vplivov oblikovanja, ni čudno, če se delo (zlasti v penitenciarnih institucijah in ne le na prostosti) šteje marsikdaj kot socializacijski dejavnik. Toda prav glede na to je upravičen pomislek, ali je delo, ki je tako ali drugače »prisilno«, sploh lahko interesni sistem in sredstvo socializacije, če ga posameznik ne sprejema, pač pa odklanja, zavrača, četudi ga morebiti opravlja, ker ga mora. Ker se to dogaja in se še bo, je delo z delovnim mestom »žarišče« nediscipline, neustvarjalnosti in ne nazadnje deviantnosti ter potemtakem lahko tudi deviantno-interesni sistem. Kajti na delovnem mestu, kjer ni veliko »prozornosti«, je dosti »kriminogenih priložnosti«, ki so docela prepuščene nosilcu, in je od njega odvisno, ali jih bo izkoristil ali ne, v smislu svojega bodisi pozitivnega bodisi negativnega interesa.

Kakršnakoli formalna ali neformalna kontrolizacija dela mora potemtakem računati tudi s pozitivno in negativno solidarnostjo tistih, ki so pri delu skupaj in katerih opravila so neredko med seboj povezana, vendar tudi različno nadzorlji- va; zaradi tega je neformalno nadzorovanje dela, zlasti v kriminalni prevenciji, marsikdaj dosti bolj uspešno od kakršnekoli druge organizacijske ali tehnične kontrole. Človeški odnosi pri delu so torej ključnega pomena tudi za nadzorstvo in zato ni tako malo politizacije, indoktrinacije, socializacije, kultu- racije in drugih prizadevanj, naravnanih na ljudi na delovnem mestu — in to v konfliktnih kakor tudi v brezkonfliktnih ureditvah.169 S tem pa delo in njegova organizacija presegata delovni interesni sistem in postajata tudi sociološka, socialnopsihološka pa funkcionalna, komunikacijska in končno, kolikor gre za odklonskost, deviantna kategorija, saj je posamezno delovno mesto lahko zelo kriminogeno.

2. Odsev družbenih razmer na delo

Kolikor upoštevamo delo kot neformalnonadzorstveni me-hanizem, čeprav ima še dosti drugih vlog, mu moramo priznati izreden pomen v katerihkoli družbenih razmerah — in to neglede

168m Bojanovič, s. 141.169 Glej o tem zlasti Mlinar: Konflikti, vrednote in razvoj.

122

na čas in prostor. Človek se je navsezadnje razvijal in napredoval ravno z delom. Družbeni razredi, sloji in posamezniki se oblikujejo z delom, tako da so interakcije med delom in družbo izredno tesne, toda posamezne strani različno sodelujoče. 2e sama delitev dela ima izreden vsebinski pomen za družbeno sestavljenosti in za vse, kar je s tem v zvezi, zaradi česar se ločujejo bogati in revni, močni in nemočni, tisti v središču družbene pozornosti ter čisto obrobni itd. Tudi delo ali vrste dela določajo, kdo je lahko »sam svoj gospod« in kdo suženj, oziroma kdo bo bolj nadzorovan in kdo malo ali celo nič, ali samo občasno in še to zelo blago.

Človeško razločevanje v znatnem obsegu izhaja iz narave dela, ki ga kdo opravlja na družbeni lestvici, in čeprav »socialna diferenciacija« ne izhaja izključno iz tega dejstva, je vendarle zelo pomembna, ne nazadnje tudi za človeško vedenje, ki je različno odvisno od tega, komu ali k čemu kdo pripada, kakšne »kulture« se navzema in kakšen je njegov socialno vedenjski obrazec. In čeprav je »vedenje« tako ali drugače determinirano s prenekaterimi vzročniki, moramo priznati, da številni med njimi izhajajo prav iz »dela« oziroma iz življenjskih področij, ki so kakorkoli z njim povezana.

Da je »delo« v tesni povezanosti z družbenimi razmerami, potrjujejo tudi ustrezne teorije, med drugim: teorija soglasja, radikalno-strukturalna teorija, teorija integrativnih razmerij (med družbenimi strukturami ali med družbenimi oblikami), pa teorije integralne pluralnosti itd. Delo je po svojem smotru tako pomembno, da ga vedno žele regulirati, in to predvsem zaradi dveh glavnih skupin ljudi: prvo skupino nedvomno predstavljajo tisti, ki delo nudijo oziroma ponujajo (delodajalci), v drugi pa so oni, ki delo iščejo, ker od njega žive in se ne morejo identificirati s prvimi. Od tod večni konflikti, boji in celo revolucije, ki tako ali drugače ohranjajo razmerja med družbo in »delom«, kajti le-to ne more shajati brez urejenosti pravic in dolžnosti, tako na eni kot na drugi strani. S tem v zvezi so sčasoma nastale razne vrednote socialnega humanizma, ki se neredko opirajo na delo, in ki tako ali drugače vplivajo na razmerja med ljudmi, ta pa so poleg socialnih tudi logična, biološka, fizična ipd. Z njimi so povezani: mobilnost (horizontalna in vertikalna), diferenciacija z diskrimi-nacijo (tudi po spolu — glej npr. spolno tipiziranje poklicev in ustrezna neenakost), izobraževanje in usposabljanje za delo, tipološka klasifikacija dela in poklicna porazdelitev, razmerja med delodajalci in delojemalci, pa socialno ekonomsko razločevanje, medčloveška razmerja pri delu ter vzdušje (kontrolirano ali anarhično) — in še marsikaj, kar tako ali drugače vpliva tudi na vedenje ob delu. Znanosti o deviantnosti nekoliko bolj načenjajo to vprašanje šele v zadnjem času, zlasti ob pojavih kriminala belega ovratnika, deviantnosti institucij, tja do odklonskosti »modrih bluz« itd.

Glede na vse to gotovo nastaja vprašanje, kaj se bolj odraža, delo v družbenih razmerah ali družbene razmere v delu? In kaj je za nas, ki se ukvarjamo s »kontrolizacijo«, pomembneje?

Kakorkoli je iskanje odgovorov morebiti dosti bolj akademsko kot praktično, je glede vedenjskosti vendarle v delu treba poudariti družbenost, ki vnaša poleg delovnih navad, običajev, tradicij, morale, družbenih konvencij itd., venomer nove sestavine v proizvodnjo, delovne razmere, delovne odnose, varnost pri delu,

123

discipliniranje z delom itd., hkrati ko imamo poleg vsega tega še pisane norme z različnimi inkriminacijami in penalizacijami. Z vsem tem instru- mentarijem se želi zagotavljati pričakovani red in vzdrževati potrebno vzdušje. Socialno vzdušje (tudi pri delu) pa je »stanje psihosocialnih razmerij članov neke družbene skupine in njihovih razmerij do skupine v celoti«.170 In čeprav je opre-deljevanje vzdušja dokaj različno in zadeva tudi počutje,171gre pri delu vendarle hkrati tudi za (ne)konformizem, (ne)- poslušnost, (ne)prilagodljivost, (ne)uspešnost in podobne lastnosti, zaradi katerih je nekdo dober, drugi pa slab delavec, in nastaja s tem v zvezi potreba po različnih stopnjah nadzorstvene sposobnosti, poboljševanja, tja do izločitve (odpust z dela) kot sankcije, s katero se odstranjujejo bodisi moteči bodisi nepotrebni. Odnos do dela je potemtakem selektivni dejavnik, ki sega nazaj v »družbenost«, in ne prenese upiranja pravilom ter pričakovanjem, tudi z delom in še posebej zanj. Ne nazadnje urejamo delovno disciplino tudi s hierarhijo, ki je prav tako sredstvo kontrole.172 S tem v zvezi pa se pojavlja potreba po trdnosti v delovnih razmerjih, po morali podjetja, po motiviranju in tudi po ustvarjanju zadovoljstva.

3. Delovne vrednote kot motivacija za konformizem

Vrednote so v človeškem življenju vedno nekaj, kar posameznika zadovoljuje, ali za kar se mu zdi vredno truditi, včasih tudi za visoko ceno. Ker je tega zelo dosti, celo mislimo, da vrednot ni mogoče ustrezno opredeljevati,173 čeprav je veliko definicij, ki nanje gledajo iz različnih zornih kotov. Tako so vrednote stvarne, pa estetske, etične, ekonomske, politične, razredne, religiozne, poklicne, moralne, spolne in različne druge. Ker jih ni malo in ker gre pri človeku in v skupini ali družbi za veliko vrednot, pogosto govorimo o različnih vrednostnih usmeritvah, o vrednostni polivalentnosti, o vrednotah kot societalnih lastnostih itd., pri čemer prihajajo posebno v ospredje zlasti vse tiste vrednote, ki motivirajo delo, tako individualno kot skupinsko ali družbeno in še posebej poklicno.

Gotovo je nujno, da v zvezi z delom, motiviranjem zanj, zadovoljstvom z njim, s produktivnostjo pri njem itd., spoznavamo različne oblike posameznikovega in skupinskega vedenja, zlasti morebiti na prav določenem delovnem mestu, kjer se vsi tako ali drugače, če hočemo ali ne, srečujemo z (nepravičnostjo, (ne)enakostjo, (ne)solidarnostjo, (ne)vzajemnostjo in še marsičem, kar se dogaja v katerikoli organizaciji, še bolj pa v skupini, v kateri moramo delati skupaj z drugimi. Od tega je pogosto odvisno, ali delovna skupnost predstavlja pričakovani interesni sistem ali njegovo nasprotje, ki v prenekaterih primerih ustvarja konfliktnost, nekonformizem, represivnost, tja do nemotiviranosti in nezainteresiranosti za delo kljub (različnemu) plačilu.

170188 Zvonarevič v navedbi Bojanovič, s. 68.171"» Thelen, s. 277.172*«• Kavčič, s. 205.173 Glej npr. Sociološki leksikon, s. 121.

124

Delo ustvarja glede na vrednote posameznika, ki ga opravlja, različne zahteve in povzroča različne želje po vzponu ali narekuje indiferentnost oziroma ambivalentnost, tja do tega, da imajo nekateri odpor do dela in ga opravljajo z nenaklonjenostjo ali celo s sovraštvom.

Kolikor naj bi bile delovne vrednote motivacija za delo, je pričakovati, da bodo razmeroma trdne, splošne in hierarhično organizirane, zgodovinsko in družbeno pogojene ter seveda hkrati strukturno utemeljene in prilagojene. »Delo je kriterij za delitev dobrin in legitimna osnova moči«.174 In če je tako, potem omogoča ljudem obstoj, jih deli na sloje in skupine, pogojuje različne interese in potrebe, ki jih mora tudi zadovoljevati in, kar je za kontrolizacijo zelo pomembno, delo omogoča posamezniku tudi pogled na življenje okoli sebe. Različnost delovnega mesta ustvarja tudi različno možnost obvladovanja dogajanj, s tem pa tudi posega v življenje drugih, in to posredno in neposredno.

V našem razmišljanju gledamo na delo kot na možnost živeti z drugimi v delovni skupnosti in navezovati bolj ali manj (ne) enakovredne stike, pa tudi kot na priložnost za osebno (ne)zadovoljstvo. Le-to predstavlja določeno kakovost življenja, ki ima svoj namen za produktivnost, še bolj pa za medsebojna razmerja med ljudmi, ki žive v različno ugodno prilagojenem simboličnem interakcionizmu, ta pa je včasih lahko daleč od razglašanih vrednot, tudi na delovnem mestu. Ce je posameznik na delovnem mestu poklicno in še posebej psihološko neprilagojen ali še obupan, odtujen, depresiven, ima ogroženo samopodobo175 ter razne druge nevšečnosti, poleg tega pa je največkrat še brez moči, potem zanj delo ne more biti ne vrednota in ne motiviranost za ustrezni (delovni) konformizem, da sploh ne omenjamo njegove produktivnosti. Zato je zadovoljstvo z delom danes zelo proučevan dejavnik in kazalec prenekaterih drugih okoliščin, ki so ključne tudi za komunikacije v delovnem okolju, v katerem še posebej prihajajo v poštev tudi druge družbene vrednote.

Delovna organizacija oziroma podjetje, delovna skupina itd. so učinkoviti le, kot pravita Katz in Kahn, če od delavcev zahtevajo, da ostanejo v sistemu, potem ko vztrajajo, da se podrejajo in izpolnjujejo vse zahteve svojih vlog in da sami od sebe prispevajo več, kot se od njih formalno pričakuje.176To pa je ključno, kot pravi Merton, tudi za »spoštovanje norm, ustvarjanje rezultatov, ciljev, sredstev, načinov oziroma za kulturno in socialno strukturo«177

ljudi pri delu.

4. Pravila obnašanja pri delu

Čeprav je pri delu oziroma za posamezno delovno mesto zelo dosti splošnih in posebnih formalnih, strokovnih, poklicnih, organizacijskih in raznih drugih pravil, bolj ali manj institucionaliziranih, se tu ukvarjamo predvsem z vedenjsko

neformalnimi pravili. O tem doslej ni veliko napisanega, hkrati ko

174IM Rus, Naše vrednote, s. 32.175 Hierarhija — mednarodna raziskava, s. 195—196.176 Prav tani( s 184—185.177208 Hopper/Weyman, s. 66.

125

menimo, da je prav v zvezi z delom, pri delu in zanj veliko ravno neformalnih pravil, ki jih po eni plati ljudje prinašamo s seboj, od koder pač prihajamo, druge pa predvsem oblikujemo pri delu v razmerjih z drugimi, pod vtisi in zahtevami, zaradi katerih določeno delo sploh je. Čeprav sicer povsod obstajajo, kot jih lahko imenujemo, določena disciplinska pravila, ki tudi pogosto zelo natančno sankcionirajo posamezne oblike vedenja, vemo, da je pri obravnavanju (delovne) odklonskosti razmeroma malo dejanskih postopkov, čeravno je delovno okolje povezano z dogodki, ki kakorkoli načenjajo bodisi delovno disciplino bodisi vedenje pri delu. Disciplinska pravila ohranjajo predvsem delitev dela, hierarhijo, nadzori j ivost, predvidljivost in prenekatere druge okoliščine in lastnosti, ki so potrebne za doseganje delovnih učinkov.

Toda to pogosto ni dovolj za vsa druga področja medosebnih razmerij, ki se oblikujejo ob delu, ko ne gre zgolj za delovno disciplino, ampak tudi za različna ravnanja, sicer pomembna za delovno vzdušje, toda zadevajoča le osebno počutje, poštenost, prizadetost, čisto človeške medosebne obveznosti, zaupljivost, dostopnost itd., tja do odgovornosti, kakovosti odnosov do drugih, samokontrole, medsebojnega povezovanja in sodelovanja ter skupinskega delovanja, da ne omenjamo vseh tistih možnosti, ki jih daje še hierarhična urejenost, ob neprestani delitvi ljudi na višje in nižje.

Najpomembnejša načela, ki se ustvarjajo z delom, postopki in vedenjem pri delu, delijo navadno v tri skupine: v druž- benomoralna, strokovnomoralna ter pravna, skupaj s pravicami iz dela in postopki zanje.20® Le-ta nedvomno s svojimi pravnimi, moralnimi in etičnimi izhodišči podpirajo tudi pravila, do katerih prihaja ob delu mimo institucionalnih in formalno normativiziranih ureditev, ki pa tako ali drugače zadevajo tudi čisto preprosto človeško vedenje.

Ker pa ljudje dosti bolj od vsiljenih pravil spoštujemo navade, običaje in tradicije, ki jih sami sprejemamo v medsebojnih stikih, je tako imenovani predpisani normativni idealizem ob delu dosti bolj problematičen kot tista pravila obnašanja, ki so predvsem odvisna od tovrstnega, toda dejanskega funkcionalizma. Zato se pogosto dogaja, da so institucionalizirana disciplinska pravila za kontrolo vedenja manj spoštovana, ker predvsem nalagajo omejitve, manj pa omenjajo druge prostovoljno sprejete zahteve, ki se kažejo kot potreba za sožitje in človeška medsebojna ravnanja. Zato je poleg tako imenovanih internih predpisov še dosti nepisanih norm, ki izhajajo iz nuje posameznih vrst komunikacij. Obe plati zagotovo predstavljata določeno socialno regulacijo. Toda kakorkoli bi gledali nanju, se ni mogoče ubraniti vtisa, da vedno tako ali drugače spodbujata določeno podrejanje, konformizem in kontrolizacijo.

Morala vedenja pri delu pa zahteva že od nekdaj (morebiti tudi zaradi odnosa delavca do gospodarja in njegove moči), vsaj zdi se

tako, poslušnost, prilagodljivost, ubogljivost, učenje itd., torej vrednote, kii se od sužnja do delavca spreminjajo, toda pravila obstajajo že zaradi učinkov, ki jih je treba z delom doseči. To seveda lahko pomeni, da so tudi nepisana pravila čedalje manj

126

čisto vedenjska in čedalje bolj ekonomsko učinkovita, vedno manj moralnoetična in dosti bolj stro- kovnopravna.

Zato prihaja tudi do tega, da je neformalna praksa dostikrat v navzkrižju s formalnimi pravili ali pa jih podpira,178pri čemer se pogosto pokaže, da so institucionalne norme manj tiranske kot običaji in navade,179 hkrati ko navade, po drugi strani, prihajajo v pravo po njegovi podobi in odsevu.209

5. Nadzorstvene vloge dela

Pri delu oziroma na delovnem mestu, zlasti kjer gre za skupinske dejavnosti, je posameznikova zasebnost omejevana. Kadar in kolikor dela z drugimi, je gotovo neprestano pred očmi sodelavcev. Veliko delovnih mest pa je take narave, da človeka, četudi je fizično sam v prostoru, delovni proces, v katerega se vključuje, naredi nadzorljivega, kolikor ne čisto »prozornega«, ali pa so posamezne faze, v katere je vključen, takšne, da omogočajo obvladovanje posameznikove dejavnosti bodisi s formalnim (institucionaliziranim) bodisi z neformalnim nadzorovanjem, in morebiti z zadnjim celo bolj kot s prejšnjim. Gotovo pa velja pri tem poudariti, da je popolno nadzorljivost na delovnem mestu pogosto težko doseči, kar dokazujeta tako individualna kot skupinska deviantnost, hkrati ko je zopet res, da marsikaterega kaznivega dejanja ni mogoče storiti, če pri njem ne sodelujejo odgovorno vsi, ki so udeleženi v posamezni fazi delovnega procesa. To po drugi strani spet potrjuje pomanjkljivo obvladljivost posameznih ljudi, opravil, faz, delovnih postopkov itd.

Zato je zasebnost na delovnem mestu, pa četudi gre za opravljanje javnih zadev, pogosto zelo zaželena. Kajti le-ta v razmerju do nadzorstva omogoča določeno samostojnost in nevpogledljivost. In višja ko so posamezna delovna mesta na družbeni lestvici, več zasebnosti je v njih, in čeprav gre za skupinske naloge, se ljudje, ki jih opravljajo, radi zavarujejo pred morebitnim vdiranjem in transparentnostjo, ne nazadnje tudi z razglašanjem varovanja kakšnih tajnosti (zlasti pri nas jih poznamo veliko različnih vrst). Zasebnost, skrivnost, zaprtost, svobodnost, suverenost in avtonomnost pri delu pa so lastnosti, ki so navadno povezane z ugledom, močjo in avtoriteto in so lastne predvsem elitam, ki že tako ali drugače niso nikoli posebno izpostavljene kontrolizaciji politične, oblastvene, upravne ali kakšne druge narave.

Neenakost nadzori j ivosti pri delu (ali na delovnem mestu), različna prozornost, z naravo dela poudarjena zasebnost in druge okoliščine gotovo kažejo na družbeno porazdelitev moči »na delu«, s katero so voditelji (katerekoli vrste) bolj obdarjeni kot drugi. Zato se ob tem še posebej načenjajo prenekatera vprašanja razmerij med nadzorovalci in nadzorovanci, vprašanja kakovosti socialnih stikov, posebnosti posameznih nadzorstvenih

vlog itd. Te vloge pa so največkrat ekonomske, političnodružbene, moralnoetične in še marsikatere druge, ne nazadnje tudi

178107 Edwards, s. 81.208 Rus, Naše vrednote, s. 11.179 Stuart, v Private Policing, s. 53.

127

psihološke. Seveda so v »ideologizaciji kontrole«, ki ima namen dosegati tudi določeno stopnjo socializacije, pogosto vidno poudarjeni kakšni politični, razredni in ideološki interesi ali kakšna ekskluzivnost s pripadajočimi ideološkimi mehanizmi ipd. Od tod seveda izhaja, da tudi neformalna kontrolizacija pri delu pogosto ni brez ideoloških sestavin, s katerimi se želi doseči na delovnem mestu določen konformizem in podrejanje celo v imenu določenih vzvišenih ciljev, ki si jih zastavlja politična ureditev z ustvarjanjem primernega političnega vzdušja v delovnih organizacijah oziroma skupinah.

Ker gre tudi pri neformalnih nadzorstvenih nalogah pri delu pretežno za delovanje med ljudmi v različnih skupinah, gotovo veljajo za ta namen spoznanja o razmerjih med člani bodisi z enakimi bodisi z različnimi položaji, močjo, ugledom, veljavo, znanjem, osebnimi lastnostmi itd. Zato potekajo med domnevnimi nadzorovalci in nadziranci različni odnosi: sprejemanje, odklanjanje, nenaklonjenost, sovražnost itd., pa tudi čustvenost, identifikacija, zanikanje, (ne)samostojnost, (neodvisnost, samospoštovanje, tja do represivnosti.180

Torej se iz različnih izhodišč tudi neformalno vedno ocenjujejo tisti, ki so ob delu bodisi spodaj bodisi zgoraj, pa tudi enaki med seboj, toda predvsem bolj odvisno od tega, kako visoko na lestvici se kdo znajde. Ker pa je družbena hierarhija zelo raztegljiva, je do vrha vsakdo v dveh vlogah, zdaj je nadziranec, zdaj nadzorovalec. In ker je z neformalno kontrolizacijo vedno tako, da so ti procesi neprestani ne glede na to, ali so vidni ali ne, je lahko toliko bolj poudarjena diskretnost in stalno nadzorstvenih vlog, zlasti pri delu. Tu gre vedno za sprotno vrednotenje, soočanje, prevrednotenje, internalizacijo, razločevanje (in celo izločanje), tja do kaznovanja, čeprav o tem tu govorimo predvsem z neformalnimi in neinstitucio- nalnimi sredstvi. In dasiravno nekateri tako na eni kot na drugi strani ali kar v obeh vlogah (nadzorovalec—nadziranec) lahko igrajo »dobrega delavca« z »lepimi navadami«, ki »spoštuje pravila« in se »ustrezno vede«, se lahko marsikatera »dvoličnost« odkriva na popolnoma drugih področjih in takih, kakršnih se »nadzorovani« sploh ne zaveda.

S tem v zvezi pa je treba razločevati dejansko odgovornost od idealne (pričakovane),181 individualno od kolektivne in ugotavljati, kaj konformizem ali socializacija vedenja na delovnem mestu sploh pomenita, zlasti morebiti v razmerju do ciljev, zaradi katerih je sploh nekdo na posameznem delovnem mestu, ne glede na status in vloge, ki izhajajo iz dela.6. Neformalno nadzorovanje pri delu

Čeravno je pri delu veliko tehnološke, socialne, menedžer- ske, mojstrske in sploh take kontrole, ki je kakorkoli v zvezi z delovnim procesom, in ki se ji ni mogoče odtegniti, jo obiti, spregledati ali sploh prezreti, ker je včasih popolnoma vključena v delo (npr. ob tekočem traku), pa neredko ostaja še vedno določen del »človekovega bivanja« pri delu nadzorstveno »nepokrit« in ga lahko zapolni nesformalizirano družbeno nadzorovanje. Ce je tisto,

kar najprej omenjamo, sistemska značilnost nadzorstva, ki je institucionalizirana, pa je to drugo marsikdaj odvisno od vzdušja ali klime (ki jo omenja zlasti zahodna sociološka, kriminološka in

180 Glej podobno v T. Groups, s. 239—243.181 Zupanov, s. 200.

128

penološka literatura) na delovnem mestu ali v delovni skupini sami, oziroma kot pravijo, v »work together situation«. Besedo klima tu uporabljamo predvsem za izražanje vzdušja v skupini, v katerem so zajeta tudi čustva.182

V literaturi omenjajo naslednje oblike vzdušja (klime), kakorkoli povezanega z delom: vzdušje brez rabe represije, z rabo represije, vzdušje, ki ga oblikujejo zaščitniška razmerja, položaje, ki vodijo v dezintegracijo delovne skupine, stanja, v katerih čustvenih razmerij sploh ni, ter kvazidemokratsko in demokratsko vzdušje.

Čeprav se glede na delovno organizacijo ali skupino veliko govori o institucionalnem, specialnem in še kakšnem drugem nadzorstvu, gotovo poleg teh oblik veljajo za razmišljanje o »socialnem vedenju« na delovnem mestu še različna druga, ne le zapisana pravila, marveč predvsem tudi neregulirane oblike vedenja. Če je tako, potem je gotovo čisto normalno pričakovati, da morajo obstajati tudi neke neformalne oblike nadzorovanja, tako represivne kot preventivne narave. Le-te se izvajajo odvisno od tega, kakšna je skupina, v kateri je nadziranec, kdo je nadzorovalec, koliko so vsi nadziranci hkrati tudi nadzorovalci, ali je med njimi lahko kakšen, ki je »primus inter pares«, ali je več takih, in četudi bi šlo za kakšno popolnoma dezintegrirano in v brezčustvenih razmerjih delujočo skupino, niso v njej vsi ne enaki ne docela enakopravni in ne povsem enako (ne)odgovorni za nastale razmere, v katerih morajo živeti in seveda predvsem delati.

182 Thelen, s. 227.

129

Iz tega tudi lahko izhaja, da so (ne)formalne organizacije (skupine) pri delu pod različno avtoriteto »managementa«, ki se mu lahko različno prilagodijo ali celo upirajo, ne nazadnje tudi z brezdelnostjo, malomarnostjo, ustvarjanjem nekako- vostnih proizvodov, zapravljanjem delovnega časa in še kako drugače, tja do kriminala in sabotiranja.

Problem dela je bil že od nekdaj tudi problem nadzorstva.219

Večini ljudi je delo vsiljeno, zato je nadzor gotovo sredstvo za pripravljanje k delu, sredstva za motivacijo pa so tako formalna kot neformalna in tudi politična ali vsaj politizirana. Neformalno nadzorovanje poteka tudi ob politizaciji delovnih razmerij, ponekod že s selekcijo ljudi za opravljanje posameznih opravil, kar pomeni prav tako določeno neformalno kontrolizacijo, čeprav je tega, kot kaže, čedalje manj.

Sicer pa ob neformalnem nadzorovanju pri delu potekajo »kontrolna razmerja« kot kjerkoli drugje z odobravanjem, posnemanjem, strinjanjem oziroma soglašanjem, zavračanjem, oporekanjem, bojaznijo, nasiljem, jezo, grožnjo, maščevanjem, kaznovanjem itd., prostovoljno ali naročeno, posredno ali ne-posredno in ob občutkih, ki jih pozna človeštvo že od nekdaj, in so: sreča, strah, žalost, sovražnost itd.

Uravnavanje medčloveških razmerij pri delu z nadzorstvom je lahko moralno sprejemljivo ali ne, etično zaželeno ali ne, in kakršnokoli že je, je vedno treba z njim računati, ne glede na to, ali je v skladu z institucionalnim nadzorstvom, ki ga opravljajo strukture v podjetju ali delovni skupini, ali kako drugače. Nazadnje se prenekatera razmerja spreminjajo v svoja nasprotja, iz katerih nastaja kriminal tudi v povezavi s takšno ali drugačno kontrolo, seveda predvsem neformalno, kajti »dobro«, »etično«, »moralno« opredeljujejo navadno vedno tisti »prisiljevalci«, ki to (formalno ali neformalno) v kaki skupini pri delu lahko sploh počnejo. Zato zlasti nadzorovanja na delovnem mestu ali pri delu ne gre jemati vedno v pozitivnem smislu, še posebno, ker »neinstitucionalne« kontrole v zvezi z delom ni tako malo. Kontrola pri delu pa je vsebovana v vseh komunikacijah (horizontalnih ali vertikalnih), navadah, odločitvah, verovanjih itd., in je integrirana v odnose, znanje, porazdelitev moči, pristojnosti, očitna je v znanju, namenih, zavesti (individualni, skupinski) in v kakršnemkoli delovanju nasploh.

130

7. Nadzorstvena porazdeljenost

Za formalno nadzorstvo je znano, da je njegova moč različno porazdeljena po družbenih slojih in skupinah in zato je to nadzorstvo tudi različno uspešno. Nedostopna mu je večina deviantnosti, najbolj pa so mu dosegljivi nižji sloji in vedenje na javnih krajih, kjer neposredni formalni nadzorovalci lahko opravljajo svoje vloge.

Za neformalno nadzorovanje ob delu pa tega ne bi mogli reči. Pri njem namreč ne gre več za nedostopnost, nedosegljivost, nenadzorljivost, vsaj ne v tolikšnem obsegu kot pri formalnem nadzorovanju. Vedenje na delovnem mestu in pri delu, četudi ima nešteto skritih kotičkov, polno zasebnosti ter intimnosti, nenadzorljivih trenutkov in svobode, prostosti pri razpolaganju z vrednostmi in pravicami, je za neformalno nadzorovanje vendarle dosti bolj prozorno in prijemljivo.

Toda tudi pri delu (ali na delovnem mestu) gre za veliko možnosti neenake (ne bi hoteli reči nepravične) in različno uspešne porazdeljenosti nadzorstva glede na posamezna delovna mesta, položaje, situacije, funkcije, da ne rečemo ljudi, ki so spet različno (nekateri pa sploh ne) dosegljivi in nadzorljivi. Toda ker gre pri delu, na delu in ob njem tudi za sarao- nadzorovanje, različen delovni etos, motiviranost in sploh za celovitost posameznikove osebnosti, ki želi (ali ne) biti uspešna, se razvijati in napredovati, biti več kot drugi, doseči boljše plačilo itd., je tudi pri tem treba upoštevati, dosti bolj kot sicer, predvsem dvoje: človeka z »njegovim notranjim policistom« (po Freudu) in položaj, ko sam v sožitju z drugimi prav tako predstavlja nek nadzorstveni kompleks z vsemi neformalnimi pravili, običaji, navadami, tradicijami, rituali, ki lahko delujejo nanj v smislu ustreznega in pričakovanega vedenja. Čeprav je posamezniku gotovo bolj pred očmi institucionalizirana delovna kontrola z vsemi inkriminacijami in penalizacijami, pa je učinkovitost delovanja tega nadzorstva znatno manjša od tiste, ki se lahko dosega z neformalnimi sredstvi, od ugleda in slovesa med sebi enakimi (še bolj pa pred predpostavljenimi), tja do izločanja ob morebitni, čisto neformalni kontrolizaciji ob delu.

Zato tudi ne smemo zanemarjati neformalnega nadzorovanja pri delu, čeprav ne gre le za strokovna vprašanja. Cisto preprosto in človeško navadno vedenje je tesno povezano z


161

delovno učinkovitostjo, produktivnostjo, delavnostjo, motivi-ranostjo itd., kajti pri delu gre še kako za socializacijo odraslih, podobno kot pri mladih v šoli (ali v družini), kjer je težko razločevati vedenje od učenja. Navadno imajo otroci s slabim uspehom težave z vedenjem, in tisti, ki so označeni kot vedenjsko moteči, najpogosteje tudi ne morejo postati dobri učenci. V odraslosti, na delovnem mestu, ni dosti drugače. Zato pozna neformalno nadzorovanje vedenja pri delu prav tako pozitivne in negativne sankcije, izraža različne oblike svojega delovanja, od odobravanja in strinjanja, pohval, priznanj, do graje, zavračanja, odrekanja ugleda in veljave, kritike in drugih oblik poudarjanja odgovornosti ter kaznovanja do izločitve. V tem difuznem sankcioniranju ravnanj je pri neformalnem nadzorovanju in discipliniranju gotovo veliko čustvenosti, iracionalnosti, impulzivnosti, pa dobrohotnosti, tja do anarhičnosti in vzdušja splošne kaznovalnosti oziroma represivnosti. Tako je odgovornost lahko različno obravnavana in je tudi v neformalnem nadzorstvenem delovanju bodisi samo zaželena bodisi (toda poredkoma) vendarle dejanska. Kolikor je potemtakem neformalna nadzorstvena porazdeljenost različna, je tudi razpršenost reagiranja oziroma kaznovanja temu primerno neustrezna in difuzna. To pomeni, da (pozitivne kot negativne) sankcije zadevajo le nekatere, nikoli pa ne vseh, ki bi to kakorkoli zaslužili. Zato bi se morali tudi ob tem vprašati, ali je neformalno nadzorovanje pri delu res manj pravično in manj odtujeno od tistega, ki ga nad nami izvajajo institucionalni in zunanji kontrolni dejavniki. In ne nazadnje, kakšna so sploh pričakovanja, od koga, zoper koga, kaj pričakujemo in sploh zakaj?

Zupanov183 navaja štiri tipe sankcij: nagrajevanje za konformno in kaznovanje za deviantno vedenje; nagrajevanje za konformizem in nekaznovanje za deviantno vedenje; nenagrajevanje konformizma, toda kaznovanje za deviantnost in nenagrajevanje konformizma ob hkratnem nekaznovanju deviantnega vedenja. Zdi se, da je zadnji model najbolj razširjen in ker gre pri nas za vsesplošno ravnodušnost do zakonitosti,184

delavnosti in odgovornosti, je to lahko katastrofalno. Pomeni pa tudi, da neformalno nadzorstveno delovanje pri delu čedalje bolj zgublja svoj kriminalnopolitični učinek in tako nehote postaja kriminogeni dejavnik, ki pa v tej družbi ni edini. To spet potrjuje, da so interesi ljudi na delu različni, če ne že kar konfliktni, in da »razdeljevanje kaznovanja za prestopke in nagrajevanje za konformnost ne zagotavljata več konformnosti«.185

8. Discipliniranje

Ce je kakšna dejavnost takšna, da jo je treba izvajati disci-plinirano, vzorno, skladno z namenom, dosledno, pravočasno itd., potem je to gotovo delo in vse tisto, kar se od njega pričakuje. Zato je delo vedno tudi organizirano, načrtovano in kontrolirano. Nadzorovanje dela se kaže kot njegova poglavitna sestavina, tako

da nadzorstva pogosto ni mogoče razločevati od dela samega.

183114 Zupanov, s. 167.184 Rus, Naše vrednote, s. 44.185 Nye, v navedbi Austin, s. 112.

H* 163

132

Seveda pa je pri delu nasploh kot pri katerihkoli drugih dejavnostih dosti takih priložnosti, pri katerih je nadzorovanje popustljivo, ohlapno, ali ga sploh ni. Od tod tudi različne možnosti dekontrolizacije ali procesov protikontrole, ki kot naslednja stopnja, ali v sprevrženi obliki, povzročajo zaostrovanje discipline kot nekega stanja, v katerem se želi popravljati tisto, kar je bilo prej zaradi morebitne popustljivosti zamujeno.

S tem v zvezi pa so tudi »za delo« uporabna spoznanja o tako imenovanem instrumentalnem prilagajanju, ki so jih za Mertonom dopolnjevali na ta način, da so njegovemu modelu dodajali še različne druge sestavine, zlasti pa so »inovacije« razdelili na legitimne in nelegitimne ter dodali še mehanizacijo (oziroma avtomatizem). Na ta način so v to instrumentalno prilagajanje vključeni: legitimna in nelegitimna inovativnost, ritualizem, mehanizacija, umik in upor. Kolikor gre tudi pri delu za institucionalne vzorce oziroma vedenjske modele, je seveda vredno o njih razmišljati, kajti delo (kakršnokoli) nudi vedno neizmerne priložnosti za različno vedenje, tako pozitivno kot negativno.

V tem smislu nas zanima predvsem neprilagajanje oziroma tisti modeli, ki kažejo na nezakonite spremembe in upor, ali kratkomalo na deviacije oziroma na pojave neodgovornosti, nemoralnosti, nepoštenosti itd. Ti pojavi prav tako privlačijo delovnonadzorstveno pozornost za ugotavljanje kršitev, pre-verjanje in predvsem sankcioniranje. Kajti delovna nedisciplina in kršitve delovnih obveznosti dosti bolj kot katerikoli drugi pojavi povzročajo potrebe po reagiranju zaradi izboljševanja delovnih razmer. Nedisciplina pri delu največkrat ustvarja tudi najbolj občutno škodo, ne le materialno, marveč tudi moralno (kolikor ne politične), in če se dobro delo vzdržuje predvsem s pozitivnimi sankcijami, potem se slabo ali neodgovorno toliko bolj kaznuje z negativnimi, ki jih izrekajo višji na hierarhični lestvici.186

Na delovnem mestu ali pri delu se nenehno pojavljajo najrazličnejše vedenjske oblike, s katerimi se morajo ukvarjati formalni mehanizmi, ki skrbe za discipliniran je, kakor tudi delovno okolje neposredno, in to docela z neformalnimi sredstvi prilagajanja. Pri neformalnih sredstvih pridejo v po- štev zlasti delovne navade, tradicije, rituali, delovna morala in etika in prenekatera podobna »vedenjska pravila«. Lahko bi rekli, da se teh nepisanih pravil posameznik bodisi navzema pri delu in mu pomenijo funkcionalni model obnašanja, ki predstavlja prilagajanje razmeram dela in delovnega mesta, bodisi da jih prinaša s seboj od tam, kjer živi, kot nekakšen vnosni vzorec, ki se vključuje ali pa je v konfliktu s tistimi pravili, ki bi morala prevladovati pri delu.

Glede na to je »delo« sredstvo socializacije (ali celo pri-čakovane resocializacije), v drugi skrajnosti pa »leglo« konfliktnosti, in sicer tako močno, da mu pripisujejo kot »lokaciji« (delovno mesto) eno izmed najbolj kriminogenih možnosti oziroma priložnosti.

Prav zato je v zvezi z delom in za naš namen treba poudariti odgovornost, ki se nenehno izraža do kakršnihkoli avtoritet: formalnih iz organizacije dela ali neformalnih v delovnem okolju (in kot pri nas radi govorimo — tudi do družbe oziroma njenih nadzorstvenih, kolikor ne celo političnih mehanizmov). Delo je

186 Glej tudi Kavčič, s. 132.

potemtakem načeloma pod drobnogledom prenekaterih disciplinskih mehanizmov in nadzorovano iz različnih zornih kotov — vsaj domnevno. Praksa potrjuje nasprotno.

Seveda pa si človeštvo prizadeva, da bi delo potekalo pred-vsem ob ustrezni etiki in morali dela, s čim manj zunanje oziroma izven posameznika organizirane kontrole in prisile, predvsem v primernem sodelovanju in vzdušju ter čestokrat po neformalnih (disciplinskih) poteh. Prav s tem v zvezi ločujemo naslednje možnosti discipliniranja na delovnem mestu: avtoritativno-kaznovalno, reprezentativno-korektivno, sodelovalno, zlasti veliko pa se poudarja samodisciplina. Le-ta naj bi gotovo izhajala iz samokontrole in drugih lastnosti, ki jih je mogoče pričakovati od posameznika in jih omenjamo v zvezi s samouravnavanjem sploh.

Toda posameznik je v zvezi z delom preveč neurejen in na svojem delovnem mestu dokaj iznajdljiv, da bi ga delitev sankcij kot možna grožnja uspešneje uravnavala k pričakovani poslušnosti, podredijivosti oziroma discipliniranju sploh. Zato smo tudi pri nas tam, kjer smo, ne dovolj produktivni, čedalje bolj daleč za drugimi, kar verjetno izhaja tudi iz naše »nediscipline«. Toda zakaj? Zaradi pomanjkljivega samourav- navanja?

9. Odločanje in odgovornost

Delo se vedno (kolikor ne gre za čisto individualizirano in zasebno, za posameznika ali njegovo ožjo, zlasti primarno sku-pino, v družini itd.) opravlja institucionalizirano oziroma v določeni organizaciji. Organizacija pa vedno pomeni dominacijo. Delo torej predstavlja institucionalizirano dominacijo. Le-ta pa je lahko karizmatična, tradicionalna in racionalno-legalna ter razkazuje svojo moč na aktiven ali pasiven način. V tem smislu prednjačijo strokovne elite, za katere so značilne tudi (kontrolne) odločitve.

Toda moč, dominacija, odločanje ter odgovornost pri delu so v glavnem vendarle institucionalizirani, pogosto določeni s pravili igre, utemeljeni na formalnih sklepih in neredko sprejeti skupinsko. Stopnje dominacije, tehnike, manipulacije, oblike odločanja in ravni sprejemanja, kakor tudi ravni moči (tudi za kaznovanje), so lahko različni in predvsem odvisni od formalne organizacije. Zato v tem smislu ostane neformalni kontrolizaciji na delovnem mestu dosti manj možnosti za dominiranje, odločanje in odgovornost, čeprav so tudi ti dejavniki porazdeljeni, kot pravijo, predvsem centrifugalno in ne zgolj centripetalno, kar je kolikor toliko normalno glede na cilje organizacije dela in vzgoje v njej.

Zato so navedene lastnosti oziroma okoliščine kot posebnost bolj poudarjene pri določenih situacijah, skupinah ali posameznikih v neformalnem smislu, ko jih uporabljajo, kakor vedo in znajo (lahko bi rekli po common sense). Toda kdor je sposoben odločati, kdor ima ugled, četudi zaradi fizične, in-telektualne, strokovne ali kake druge moči, kdor ima znanje in informacije, kdor je osebno privlačen, kdor je vešč v stikih z

drugimi itd., v neformalnih komunikacijah tudi ukazuje. Manifestira določeno stopnjo oblasti, drugi se nanj obračajo, ga spoštujejo, raje izvršujejo njegove zamisli, se mu podrejajo in neredko prevzemajo tudi odgovornost za njegove odločitve. To pomeni, da je tudi v neformalni kontrolizaciji pri delu dosti

134

tveganja, negotovosti, dvomljivega poveljevanja, psiho- logiziranega hierarhiziranja in avtokratskega vedenja, ki so jim v okolju pripravljeni prisluhniti, se po njih ravnati, jih upoštevati itd., ker mislijo, da s tem prispevajo k socialni slogi in kolektivni odgovornosti. Hkrati pa lahko prihaja do spoznanj, da gre za osebne interese, prisiljevanje, pristransko in zasebniško prizadevanje ter poskuse samovoljnega prilaščanja kakega položaja ali izrabljanje kakšne priložnosti za čisto zasebniške interese. Vsakdanje življenje pri delu, kjerkoli pri nas in po svetu, lahko potrdi nešteto primerov uporabljanja osebnega vpliva bodisi za pozitivne bodisi za negativne spremembe, seveda pogosto odvisno od moči posameznika, ki ga (pozneje) ocenjujejo, vrednotijo in se nanj odzivajo (včasih tudi s kaznovanjem).

Odločanje potemtakem tudi za kontrolne namene pogosto ni samo v rokah formalne organizacije in njenih mehanizmov. Določen del moči, dojemanje in odločitev pri delu vendarle sodi v diskrecijo bodisi neformalnih skupin bodisi vplivnih posameznikov oziroma neformalnih struktur. Ker pa »sistem odločanja določa tudi sistem komuniciranja«,187 lahko trdimo, da je ta sistem v kontrolnem smislu lahko dvojen, formalen in neformalen. Na ta neformalni del pa pogosto pozabljajo tako v sociologiji dela kot v znanosti o organizaciji. Značilno zanj je, da je predvsem horizontalen, da nastaja in se razvija predvsem med enakimi, in manj ali sploh ne vertikalno, to pa predvsem zato, ker so hierarhične komunikacije sformalizirane, druge pa ne tako. Zato je neformalno nadzorovanje pri delu dosti manj odvisno od ukazovanja, ustrahovanja, discipliniranja in kaznovanja, od čestokrat zelo krutega nasilja in prisiljevanja (odvisno od ravni dela in ljudi v njem), veliko bolj pa od posnemanja, dogovarjanja, spoštovanja, upoštevanja itd.

10. Vplivi delovnega okolja

Sleherni človek na delovnem mestu tako ali drugače vpliva na svoje (družbeno) delovno okolje in je hkrati pod različnim vplivom tega okolja. To, kakorkoli je že organizirano, mu postavlja določene institucionalne kakor tudi čisto neformalne zahteve. Obema vrstama vplivov se posameznik mora prilagajati, ju upoštevati, se po njiju ravnati ali pa se jima upirati, nasprotovati, bodisi sam ali organizirano, s silami znotraj organizacije ali izven nje, odvisno od narave povezav v človeških komunikacijah in položajev, ki narekujejo odzivanje. Od tod seveda različna razmišljanja o trdnosti vzdušja pri delu, o zakonu situacije, o etiki vzajemnih razmerij, ki zopet tako ali drugače delujejo na posameznikovo ali skupinsko vedenje in uravnavajo različne vplive in proti vplive.

Zato je normalno, da tudi na vedenjsko-kontrolnem področju ti vplivi delujejo zdaj integrativno zdaj zopet v pomenu diverzifikacije in posameznik, svojemu ugledu primerno, ustvarja prav določene odnose, ti odnosi pa ustrezno vzvratno narekujejo ravnanje drugih do njega. Seveda je pri tem dostikrat mogoče, zlasti pri delu, pričakovati docela nepredvidljiva razmerja in dosti nezaželenih dogodkov, ki neredko presegajo meje strpnosti in posegajo v kriminalizirana področja. Od tod neredko travmatična stanja, deviantnost in sploh pojavi ne le socialne, marveč tudi

187 Jerovšek, s. 1577.

zdravstvene patologije (poškodbe pri delu, bolezni, ki nastajajo iz škodljivosti dela itd.), tja do ne- funkcionalnosti dela, kar je marsikdaj tudi vedenjsko in ne le gospodarsko-psihološko vprašanje.

Vplive, o katerih razpravljamo ne glede na to, od kod prihajajo in zakaj nastajajo, opredeljuje sociologija dela kot oli- garhične, avtokratične, anarhične, poliartične in demokratične.819 Z njimi nastajajo vzdušja, v katerih je treba delati in s katerimi je treba vplivati na spremembe. S tem v zvezi pa se navadno pomisli na moč, varnost, samostojnost in ustreznost oziroma primernost za delovanje280 kogarkoli na delovnem mestu in še posebej v skupini, v kateri potekajo interakcije med ljudmi ne le v razmerju do dela ali vsega tistega, zaradi česar posamezniki sploh so skupaj, marveč tudi zaradi razmerij med seboj, čisto osebno in brez povezave z delom. Kajti človek tudi pri delu ne misli samo na delo, marveč se ob njem ukvarja z drugimi vprašanji, toliko bolj, kolikor manj je njegov delovni čas koristno uporabljen. Za Jugosla-vijo pa je sploh ugotovljeno, da je delavnik slabo izkoriščen in da je v povprečju produktivna komaj dobra tretjina delovnega časa. Kakšen je potemtakem zakon situacije na delovnem mestu (ali v zvezi z delom) pri nas?

Kolikor posplošimo problematiko »vplivnosti« in razmerij v delovnem okolju, so ti vplivi praviloma fizični in družbeni.188Za tole pisanje so seveda pomembni družbeni, ki jih »načenjamo zaradi družbene delitve dela, razredov in razrednih odnosov«.189 Razredi, sloji, kaste pa so tudi za naš namen zanimivi, predvsem zaradi svoje morale, ki izhaja iz narave in bistva posameznikovega položaja v družbeni delitvi dela, in od katerega so odvisna tudi kontrolna pričakovanja, če ne včasih že kar nadzorstvena zmogljivost, ki je v posameznih slojih različno porazdeljena. Posameznikov družbenoekonomski položaj v glavnem določa delo, hkrati pa dopušča, da je posameznik pri delu tudi devianten in s tem v zvezi bolj ali manj prijemljiv. Sodobna kriminologija namreč spoznava, da je delovno mesto ali človekovo delo eno izmed najbolj kriminogenih področij, na katerem, seveda odvisno od posameznikove osebnosti in njegovih vrednot, lahko močno delujeta »zakon situacije« in »kriminalna priložnost«, če se o tem izrazimo predvsem kriminalistično.

Tu pa se začenjajo razmišljanja o poslušnosti in neposlušnosti, podredljivosti in odklonskosti, socializaciji in nekonformizmu, ki so čestokrat ocenjevani odvisno od statusa posameznika na delovnem mestu, stopnje, do katere se mora podrejati formalnim in neformalnim avtoritetam, kolikor sam ne predstavlja določene avtoritete. Skoraj nihče ni absolutno »sam svoj gospod«. Vsakdo je nekomu odgovoren bodisi po pisanih bodisi nepisanih pravilih ali obeh hkrati. Toda vedno je pomembno, kakšni vplivi, pozitivni ali negativni, delujejo na koga, komu katera od obeh vrst bolj ustreza in kaj s tem v zvezi posamezniku (ali skupini) pri delu dovoljuje njegovo okolje po zakonu situacije ali posameznih vrstah priložnosti, ne nazadnje tudi kriminalnih.

11. Skupinskonadzorstveno uravnavanje

188211 Sociološki leksikon, s. 521.189 Prav tanl) s 522.

136

Zelo malo je del, dejavnosti ali celo opravil, pri katerih bi bil posameznik čisto sam in neodvisen od drugih. Večinoma vsakdo tako ali drugače deluje v skupini, ki je pri delu pretežno stalna in formalna. Toda v kakršnikoli skupini se že zadržuje, mora upoštevati določen skupinski duh ali vzdušje (tudi subkulturo), pristajati mora na bolj ali manj razvito skupinsko solidarnost, upoštevati skupinska pravila in porazdelitev moči ter neredko piramidalno strukturo ali hierarhično urejenost (zlasti delovne organizacije), skupinske cilje, medosebne komunikacije, podskupine in njihovo (nehomogenost oz. (ne)organizacijsko kulturo, stopnjo integracije, skupinsko dinamiko, občutke, pa razne koalicije, alianse in klike, vodje (tudi naravne), sovodje itd.

Za socializacijo posameznika in za njegovo' integracijo so posebno pomembne komunikacije, ki so odvisne od njegovega statusa pri delu, in potekajo navzdol, navzgor in predvsem vodoravno. Pri neformalnih komunikacijah je gotovo največ takih, ki so horizontalne in ki so verjetno tudi najpomembnejše za kontrolizacijo in socializacijo sploh. Posameznik si pri delu v skupini največkrat ne more sam izbirati komunikacijske mreže (podobno kot to uspeva izven dela), ker mu je ta običajno vsiljena in morda od njega še najmanj odvisna, toda njegov položaj določa izbor, količino in kakovost informacij bodisi delovne bodisi čisto zasebne narave. Od tod seveda strukturalni oziroma sistemski vidik komuniciranja nasproti privatnemu oziroma izvensistemskemu. V enem ali drugem pa je mogoče najti nadzorstvene sestavine, možne pritiske, usmerjanje, vplivanje itd., tja do izražanja oblasti z besedo, rituali, miti in raznimi organizacijskimi oziroma skupinskimi simbolizmi.

Ko je posameznik vključen v skupinsko delovanje in discipliniranje (lahko tudi socializacijo), tudi ne manjka sivih emi- nenc, vsiljenih nadzorovalcev, pa neformalnih vodij poleg legitimnih, ki tako ali drugače opozarjajo na vzdušje, oblast, moč, veljavo, ugled, skupinsko lojalnost ali egoizem, tja do dominantnih združb, ki jih velja upoštevati in si pridobivati njihovo naklonjenost, kajti le-te neredko tudi ustvarjajo skupinske norme, vplivajo na posamezne poglede, kolikor jih celo ne oblikujejo, dajejo ton kolektivnemu vzdušju in celo delujejo na institucionalna stališča, ki navsezadnje lahko privedejo do pisanih norm organizacije. Zato lahko prihaja celo do kolektivne osebnosti, uvajanja določene homogenizacije z različno naravnanostjo, tja do participativne demokracije in egali- tarizma — ali njunega nasprotja, ki poraja konflikte. Konflikti pa zopet lahko zbujajo kontrolno pozornost, previdnost, sumničavost, izpostavljenost, povečano skupinsko dinamiko, nastajanje novih skupin, spremembe in pregrupiranje, novo kohezivnost na eni ali nekoherentnost kolektivne volje na drugi strani, tja do sovraštva med ljudmi in neznosnih razmer, toda največkrat še najmanj zaradi dela, marveč zaradi »privatizacije« mnogih vprašanj, ki nastajajo z delom, ob njem in zanj.

Zato je »delo« v delovni skupini izreden skupinsko-nadzorstveni dejavnik in zelo razvit mehanizem bolj ali manj prisilne ali prostovoljne kontrolizacije, kar je odvisno predvsem od razmer pri delu, kulture dela in stanja ljudi, ki se združujejo, in še posebej od njihove občutljivosti za vprašanja, ki zadevajo razmerja »drug do drugega«. Zato ne razločujejo zaman namensko naravnane skupine na eni in proceduralno usmerjene na drugi strani, zlasti

kadar gre za dojemanje dela iz zornega kota discipliniran j a udeležencev.

Seveda je pri tem pogosto v ospredju moč, pridobljena na razne načine, bodisi institucionalno in formalno drugače, ne-formalno, z ugledom, znanjem ipd. Kdorkoli formalno ali ne-formalno izvaja oblast ali moč, lahko tudi pri delu opravlja različne nadzorstvene vloge. Nadzorovanje, četudi pri delu in neformalno, vedno izhaja iz moči. Ni namreč nadzorstva brez moči, kajti nadzorovanje je moč. Nadzorovanje je lastno moči že od nekdaj in pri nadzorovanju za »delo« velja to še posebej in toliko bolj.

Zato ni čudno, da tudi pri delu človek težko prenaša moč, hkrati ko se po drugi plati vedno bori zanjo, kajti ve, da več moči ko bo imel, manj bo nadzorovan in manj ko bo nadzorovan, večja bo njegova svoboda, ki mu jo delo že tako omejuje.

12. Samoregulacija

Posameznik je na delovnem mestu različno samostojen, toda vedno je »izpostavljen« določenemu nadzorstvu, tehničnemu, notranjemu, zunanjemu in še kakemu drugemu. Ne glede na to, koliko vrst nadzorstev človeka obdaja, se redkokdaj ali nikoli ne dogaja, da ga katerokoli od teh nadzorstev ali vsa hkrati »pokrivajo« v celoti, in mu vedno ostaja del (delovnega) časa, ko se nadzorstvu lahko izogne, pa čeprav je še tako vključen v delovni proces in njegova dejavnost še tako kolektivizirana. Seveda je lahko marsikaj odvisno od posameznikove sposobnosti »izmikanja« nadzorstvu, kar je podobno katerikoli drugi situaciji »zunaj področja« dela ali delovnega mesta. Res pa je, da že različnost delovnih mest ter njihova narava določajo nadzorljivost in s tem v zvezi zmogljivost odkrivanja odklonskosti, ki jo vsako delovno mesto omogoča bolj kot kjerkoli drugje.

Ker nam gre za nesformalizirano nadzorovanje, je posameznik v marsičem, predvsem v svojem vedenju, odvisen od samega sebe, ker je tudi »delavnost« v glavnem v njegovih rokah. Njegovo samouravnavanje ima zato dosti pomenov tudi za oblikovanje »samonadzorovanja«. Vanj nedvomno sodijo: izzivi delovnega okolja, interesi, neodvisnost, zamotanost delovnega procesa ali posameznih opravil, moč in pristojnost, ki izhajajo iz dela, ugled, zadovoljstvo z delom, samostojnost, samoopredeljevanje za določeno vedenje, moralnost nasploh z moralnostjo v vedenju na prav določenem delu ali ob posameznih dogodkih, samodisciplina, samokontrola, samoaktuali- zacija, strpnost do sebe pa tudi drugih, samodojemanje, samo- vrednotenje, samoopredelitev, samoidentifikacija ali identifikacija s tistimi, ki so posamezniku za zgled (bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem smislu), sposobnost diagnosticiranja, samosprejemanje in še marsikaj, pogosto čisto individualizirano.

To morebitno vedenjsko in nadzorstveno samouravnavanje je v marsičem lahko približevanje sestavinam deontološkega kodeksa posameznih poklicev, ki naj delujejo na osebnost v

pomenu upoštevanja poklicnih vrednot. Deontološki kodeks ima dva namena: varovati posameznika pred njim samim in varovati okolje pred posameznikom ter ga napotovati, kako naj ravna »pri delu« bodisi z ljudmi bodisi s stvarmi. Zato ga (pisana) delovna pravila marsikdaj tudi opozarjajo na previdnost in pred

138

impulzivnostjo, čustvenostjo, pretiranim in- dividualizmom (vključno z nepoštenostjo), nedomiselnostjo, neustvarjalnostjo, na racionalno diagnozo situacije, na ustrezno reagiranje ipd. Ključno za (nepisana) vedenjska nadzorstvena in samouravnavalna pravila je, da bi tudi posameznik na delovnem mestu in v zvezi z delom znal ločevati dobro od zla, da bi ponotranjal ustrezne vrednote in da bi bil primerno socialno in produktivno vključen v delovni proces. Kajti še tako institucionalizirana ali kolektivizirana kontrolizacija je sestavina dela, ki je za to, da je, in mu nadzorovanje največkrat sploh ni bistveno, kajti namen dela je v njegovem ustvarjanju.

Zato je normalno, da so pri delu v ospredju »osebnostni« ali medčloveški odnosi, ki imajo v proizvodnem procesu marsikdaj dosti višji cilj od tistega, zaradi katerega posameznik pri določenem delu sploh je. Navsezadnje mora biti tudi marsikdo tako za delo kot za samouravnavanje predvsem motiviran. Motivacijo pa dosega skupaj z drugimi, s svojo odprtostjo, s tem da z drugimi sodeluje, da z njimi čuti in razmišlja,190in da tudi skozi delo in ob sodelovanju v skupini razvija vedenjska pravila, jih varuje in seveda zagotavlja, včasih celo s kaznovanjem.

Samouravnavanje se v določenem obsegu izraža tudi v moči določevanja ravnanj oziroma v inkriminacijah, v določanju reagiranja in v izvrševanju groženj. In to ne le institucionalizirano, marveč tudi v vsakdanjih stikih z drugimi, še posebej pri delu. V stikih z drugimi ali v »socialnem učenju« gre iskati sestavine nesformaliziranega nadzorovanja z delom, kar upoštevajo tudi nekatere kontrolne teorije, še zlasti tiste, ki se ukvarjajo obenem s tekmovanjem (glej npr. The matching law of social learning).224

Pri tem seveda ne gre prezreti procesov alienacije pri delu, kažejo pa se v nemoči, breznormno- sti, nepomembnosti225 itd., kar zlasti v naših razmerah ustvarja proteste, nezadovoljstvo, konflikte, štrajke itd. Kakšno je potemtakem posameznikovo ali skupinsko samouravnavanje pri nas?

* * *

Kakorkoli je delo z vsemi svojimi razsežnostmi, ki jih obravnavajo različne znanosti, človeštvu v korist, je po drugi strani tudi razlog za segregacijo, diferenciacijo in diskriminacijo ljudi in je relativno učinkovit formalni in neformalni nadzorstveni mehanizem. To pisanje gleda nanj z nadzorstvenih izhodišč in še to predvsem neformalnih. Nadzorstvo je, seveda v tem razmišljanju, tudi največkrat tisto sredstvo, ki pri delu in izven njega ločuje ljudi na uspešne in neuspešne, dobre in slabe, učinkovite in neučinkovite in še kakšne drugačne.

Z najrazličnejšimi vprašanji dela se ukvarja veliko znanstvenih področij, med njimi zlasti: sociologija dela, socialna psihologija, psihologija organizacijskega vedenja, industrijska psihologija, industrijska sociologija, filozofija morale, obča psihologija, tja do skupinske dinamike. Tu so izražene predvsem, če je dopustno reči, »kontrolološke« vloge, in še to iz tistega zornega kota, ki »delo« dojema kot nadzorstveni mehanizem v neformalnem smislu. To je gotovo težko razločevati od vsega, kar se pri delu (kakršnemkoli, ki je res delo) dogaja, kajti čisto običajno vedenje je tu verjetno dokaj obrobno vprašanje, ker so v ospredju predvsem druga. To pa so učinkovitost, ekonomičnost,

190"3 T. Groups, s. 86.? Henry, s. 49.

rentabilnost oziroma dobičkanosnost, ustvarjalnost, produktivnost in podobno.

Delo obravnavamo tu kot možno nadzorstveno sredstvo v pomenu nekakšne neformalne pravičnosti, ki danes po svetu, zlasti pa na zahodu, privlači pozornost. To velja predvsem za tiste sestavine, ko tako imenovani »neformalizem« prevzema od legitimnih institucij prenekatere dejavnosti in jih opravlja na nesformaliziran način tam, kjer je treba, in tako, da ljudje sami med seboj urejajo marsikatera vprašanja, ki so zanje pomembna. Delo, kakršnokoli že, pa je vedno takšno,

** Austin, s. 116."5 Kohn, s. 127.

da ga le na določenem področju, bolj načelno, okvirno in ponavadi še od zgoraj, ureja formalni mehanizem politike, oblasti, države ali podjetja z normami, medtem ko je velik del »dela« in vedenja ob njem (ali na delovnem mestu) v glavnem nesformaliziran in prepuščen tistim in tam, kjer so, da bi nekaj naredili, ustvarili ali opravili. Ta porazdeljenost »delovnega« nadzorovanja je gotovo različna in odvisna, kot ugotavljamo, tudi od moči in drugih lastnosti tistega, ki nekje nekaj dela. Zato je delo kot »delovanje« funkcionalno povezano z nadzorovanjem, pri čemer je oboje pod vplivi tehnologije, psihosocialnih, spolnih, gospodarskih in drugih okoliščin, ki spreminjajo tudi kontrolizacijo ob delu, podobno kot je lahko različna delovna uspešnost.

Učinkovitost dela, njegovo ustvarjalnost in produktivnost lahko primerjamo tudi z nadzorovanjem pri delu in obravnavanjem vedenja na delovnem mestu. Pri obeh straneh moramo računati s primerno motiviranostjo. Oboje je med seboj povezano in drug drugemu lahko pomenita bodisi vzrok bodisi posledico, predvsem odvisno od tega, s katerega izhodišča gledamo na prvo ali drugo. Pomembno je, da delovne vrednote niso v navzkrižju z nadzorstvenimi. In bolj ko so nadzorstvene vrednote skladne z delovnimi zahtevami, manj je konfliktnosti in drugih nevšečnosti, ki jih delo ustvarja dosti bolj kot katerokoli drugo področje.

Nadzorovanje ob delu ima hkrati z različnostjo dela veliko večjo avtonomnost, čeprav je neredko odvisno tudi od norm, ki so določene zanj in prihajajo »od zunaj«. Vendar ne glede na to, avtonomnost zlasti poudarjata selektivnost in diskrecio- narnost nadzorstvenih dejavnosti, kajti velika količina dela največkrat ni javna. Javnost je relativno omejena in četudi je posamezno delovno mesto »prozorno«, je »nadzorljivost« lahko različna tudi zaradi različne vidnosti deviacij na njem in prav tako tudi zaradi neučinkovitosti (dejanske ali navidezne) posameznih vrst nadzorovalcev.

Nadzorovanje ob delu je pogosto odvisno od povezanosti opravil posameznika z dejavnostmi drugih. Zato je »delo« v skupini tudi mimo formalnih norm in organizacijskega, tehničnega in drugega nadzorstva, bolj podrejeno skupinskemu nadzorovanju, še zlasti kadar se meri in plačuje skupinska učinkovitost. Zato je tudi tovrstna kontrolizacija cenejša, manj odtujena, neposredna in tako ali drugače prepletena še s pre-

nekaterimi drugimi lastnostmi, čeprav ni mogoče reči, da je prav zato uspešnejša, sprejemljivejša in manj represivna. Kajti nihče ni rad neprestano drugim na očeh, in vsakdo želi imeti vsaj del zasebnosti, četudi na delovnem mestu, in v zvezi z delom še posebej.

140

Od tod vprašanja, zakaj upiranje nadzorovanju, povezanemu z delom, od kod ta upor in nesprejemljivost? Kateri ekonomski, ideološki in drugi razlogi povzročajo, da je kontrolizacija z delom, zanj in ob njem pri nas tako dvomljiva? Zakaj toliko psihološke anomije in ustreznih tehnik nadzorovanja, ki so povzročile več neujemanja z delom kot integracije z njim? Najbrž bomo morali ta vprašanja v bližnji prihodnosti še pojasnjevati, tudi v zvezi s kakšno ideološko ekskluzivnostjo, s totalitarnostjo prakse, z gospodarsko neuspešnostjo, delovno odtujenostjo, upadanjem morale in še z marsičem.

Vedenje v zvezi z delom, kot si ga predstavljamo krimino- loško, kriminalnopolitično, pravnoformalno, tja do družbeno-političnih pogledov, torej ni ključno, je pa pomembno. Ne toliko samo delo, glede na to, kar od njega pred pričetkom tretjega tisočletja nove dobe pričakujemo, marveč predvsem zaradi tega, ker je vedenje temelj, na katerem se delo sploh lahko v kulturnih razmerah oblikuje in razvija.

Neformalnonadzorstveni vpliv dela na vedenje v strokovni literaturi ni kdove kako obdelano vprašanje, ker se delo proučuje predvsem iz drugih vidikov. Tu pa ga štejemo kot nekaj, čemur je »kontrolizacija« tako lastna, da jo je včasih že težko razločevati od tistega, zaradi česar delo sploh je. Nam gre za določen, v zadnjem času zlasti v zvezi z nadzorstvom pogosto omenjan »informalism«, ki ga v našem pisanju naravnost iščemo, da bi ga pojasnjevali ločeno od vsega tistega, kar pri »delu« predstavlja formalno, strokovno, institucionalno in sploh poklicno nadzorstvo. Čeprav vpliv teh vrst nadzorstva pri delu ni majhen, še posebno ker lahko povzroča občutne posledice ob kršitvah reguliranih vedenjskih pravil, pa se nam neformalnokontrolni del zdi pomemben tudi kot raven kulture in civilizacije, kot moralni dejavnik, kot kazalec delovne zavesti, kot možnost socialne integracije, kot priložnost za izražanje etičnosti v medsebojnih razmerjih, kot organizacija vlog in statusov, zaradi katerih imajo nekateri več moči kot drugi,

pa kot odgovornost, kot priložnost za deviantnost, za izkori-ščanje, za neenakost, kot (ne)legitimno ugodnost za (de)humanizacijo individualnih in skupinskih odnosov itd. In če je tako, potem je delo zanimivo področje nadzorstvenoraziskovalne ra-dovednosti in to zlasti v njegovem neformalnem delu, to pa je zlasti tisti del, ki se tudi na tem področju oblikuje kot nekakšne navade, tradicije, običaji ipd.

In čeprav naj bi bila disciplina pri delu vzdrževana z do-govorjenimi razmerji med upravitelji in tistimi, ki zastopajo interese delovnih ljudi,22® je s temi »dogovori« vendarle »ne-pokritih« še dosti drugih področij vedenja, ki jih ljudje zapolnjujejo z neformalnimi pravili bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem smislu. Ne nazadnje, in niti ne tako poredko, tudi za svoje posamične ali skupinske interese, ki jih, predvsem pri kontrolizaciji, ne gre zanemarjati.

Zato se kažejo razmerja,ob delu ne le kot dejavnik socia-lizacije, prilagajanja, konformiranja itd., marveč predvsem tudi kot mehanizmi nadzorovanja, discipliniranja in tudi stigmatiziranja in kaznovanja, zato so pomembna področja oblikovanja človekove osebnosti. Ti kontrolni ali socializacijski procesi včasih potekajo tako nevidno, diskretno, zasebno, psihološko in neotipljivo, da je o njih vredno razmišljati že zaradi tega, ker gre pri tem za prenekatere »prikrite prepri- čevalce« in prisil j evalce, ki se jih največkrat sploh ne zavedamo niti potem, ko pristajamo na njihove »zahteve« in jih ubogamo.

Delovne razmere z odnosi med ljudmi, morebiti tudi zaradi zahtevnosti opravil, neredko ustvarjajo totalitarno vzdušje na eni strani in nered na drugi. Obe skrajnosti lahko ustvarjata kriminogene priložnosti in predkriminalne situacije, ki motivirajo deviantnost, ta pa se največkrat izmika formalno in-stitucionaliziranemu nadzorstvu. Zato nastopa neformalna kontrolizacija v takih položajih z večjo učinkovitostjo, in to kot dejavnost odkrivanja, obravnavanja, preprečevanja po eni strani in strpnosti ali celo dopuščanja in pospeševanja deviantnosti na delovnem mestu ali pri delu, na drugi. Kot pravi Lukič,191 »je od vrste dela oziroma delovnega procesa v znatni meri odvisna tudi vrsta morale«. Ali bi morda to izhodišče lahko tudi obrnili, tako da bi vrsta morale delovala na delo in delovni proces? Kakorkoli že, delo s svojimi selektivnimi okoliščinami vedno omogoča tudi neformalizirano nadzorovanje in ga v tem smislu odvisno humanizira, skladno z družbenimi odnosi, ki so lahko dejanski, avtentični in moralni,192ali pa se spreminjajo v nasprotje teh pričakovanj.

191 Lukič, s. 462.192 Sennett, s. 142.

177

142

VII. Tisk

Proučevanje vloge novinarja v družbi je podobno raziskovanju družbene odklonskosti in njenega nadzorovanja.

Ericson et al.: Visualizing Deviance... s. 5.

Potrebe po obveščenosti sodijo med najpomembnejše zahteve sodobne družbe. V sedanjem času je postalo popolnoma jasno, da je v obveščenosti tudi moč. Zato imamo opraviti z napadalnostjo informacij, ki pogosto ustvarjajo javno mnenje in ga tudi politizirajo v korist imetnikov sredstev javnega obveščanja. To pa po drugi strani odpira tudi vprašanja o svobodi informacij.

Kriminologija obravnava med različnimi množičnimi mediji zlasti tisk. Izmed vseh sredstev javnih občil prinaša ravno tisk največ in hkrati najnovejše vesti. Podoba kriminala v časopisih je razmeroma pomembna, ker ne gre zgolj za obveščenost, marveč tudi za prenekatera druga področja, ki niso le predmet komunikologije, socialne psihologije itd., ampak tudi kriminologije. Tisk se v zadnjih desetletjih z rastjo informativne družbe in kompjuterrzacijo informacij vedno bolj vneto ukvarja tudi s pisanjem o kriminalu. Drugi masovni mediji ravno tako poročajo o deviantnosti, toda tisk je zanimiv kot najstarejši, zelo razširjen, izredno pester medij in sredstvo, ki pisano besedo dopolnjuje s sliko in risbo, ali še kako drugače poudarja novice, da bi napravil večji vtis. Zato je tisk tudi izredno pomembno sredstvo pri vzgoji, izobraževanju, usposabljanju in sploh delovanju v pozitivnih smereh, kakor tudi narobe. Tisku v zvezi z deviantnostjo očitajo lastnosti, ki neredko izničujejo njegovo pozitivno vlogo in ga zato prenekateri doživljajo ne le ambivalentno, ampak ga tudi obtožujejo in so do njega kritični. Saj ima tisk (s pisanjem o kriminalu) določen vpliv na mišljenje in vedenje ljudi, uporabljajo ga za usmerjanje (protikriminalnega) javnega mnenja, s posre

12 Neformalno nadzorstvo? Comstock, v Social Control, s. 205.

dovanjem informacij lahko oblikuje ravnanje ljudi itd. »Pre-prosto informiranje« ni več le posredovanje vesti in podatkov, ampak kratkomalo vpliv na obnašanje prebivalstva, česar so se začeli zavedati že takrat, ko so uvedli prvo cenzuro in začeli zasegati problematično gradivo.

2e samo to, ne glede na vse drugo, bodisi v teoriji bodisi v praksi, napeljuje tudi na razmišljanje, kakšna je vloga tiska v kontrolizaciji vedenja. Ker živimo v masovni družbi ob masovni kulturi (in njeni politizaciji), moramo dosti več vedeti tudi o masovnem nadzorovanju, ki ga med drugim opravlja tudi tisk z močjo političnega medija, ki jo ima tudi zaradi svoje ideološkosti. Ta pa je toliko bolj vprašljiva, kolikor bolj so komunikacije enostranske oziroma enosmerne in vodene.

Kriminologija se je doslej dosti bolj ukvarjala z vprašanjem, kakšna je kriminogena vloga tiska, in dosti manj ali nič s tem, kakšno kontrolno funkcijo lahko ima. V ospredju pozornosti so bili predvsem svoboda informacij, odprtost virov, pisanje o kriminalu, varstvo deviantov pred kršitvami njihovih pravic, javno dojemanje vesti o deviantnosti itd.

Tukaj pa poskušamo iz kriminoloških izhodišč obravnavati tisk kot najbolj tradicionalno sredstvo javnih občil z njegovo družbenokontrolno vlogo in kot neformalni dejavnik, ki to vlogo ima, če jo hoče ali ne, in če mu jo pripisujemo ali ne. Spričo družbene informatizacije je seveda pomembno vprašanje narave njegovih komunikacij, ki so še vedno pretežno enosmerne, čeprav se je tudi o tisku zadnjega časa začelo govoriti, ali pa smo se vsaj začeli odzivati na marsikaj, kar povečuje pomen posameznika in predstavlja novo kakovost v razmerjih masovni mediji—javnost.

Ker je tisk družbena inštitucija, ki nima osebnega stika s svojimi prejemniki, je toliko bolj zanimivo vprašanje, kakšna je morebiti njegova nadzorstvena vloga, kajti odnos do klientov je drugačen, kot je to v navadi pri vseh drugih mehanizmih družbene, bodisi formalne bodisi neformalne kontrolizacije.

Ker so doslej o tisku dosti pisali in poudarjali njegove škodljive vplive, ga tu obravnavamo v pozitivnem smislu. Vendar se to pisanje razlikuje tudi od večine tistih, ki tisku pripisujejo še preprečevalni pomen. Od preprečevanja do kontrolizacije ni daleč, oziroma ker je preprečevanje prav tako

12* 179

144

kontrolizacija, se tu lotevamo tiska kot mehanizma nadzoro-vanja.

Kot pravi Comstock,229 na masovne medije vsakdo gleda po svoje, psiholog drugače kot politik, oba drugače kot profesor za trženje, spet drugače specialist za otroke, sociolog itd. Tisk pokriva med javnimi občili veliko področij, kot so: »nadzorovanje ali zbiranje vesti, pojasnjevanje in predpisovanje, prenašanje kulture, vsiljevanje norm in nenehno posredovanje široko upoštevanih vrednot, obravnavanje stanja s pozornostjo in vrednotenjem ter razvedrilo in zabava«.280 V glavnem vsi menijo, da tisk vpliva na vedenje in zato ga najpogosteje proučujejo po kakšnih skupnih značilnosti, če ne, pa vsako od javnih občil posebej, po njegovem pomenu. To toliko bolj, ker zaradi znanosti, tehnike, tehnologije, elektronike, avtomatike, kibernetike in drugih interakcij postajajo zanimiva2*1 skupaj z drugimi dosežki v človeškem življenju in njegovem sožitju ali konfliktih z drugimi.

Kriminologija obravnava ta vprašanja nekako multidimen- zionalno, ob svojih ciljih razmišlja o tisku, ki ga tu dojemamo kot nadzorstveno sredstvo ali enega izmed njegovih dejavnikov tudi pri nas, ali pri nas še toliko bolj, ker imamo opravka z izrazito »produkcijo besed« in smo razmeroma neuspešni.

S tem v zvezi pa se tudi v kriminologiji začne zanimanje za masovne komunikacije. In čeprav doslej niso nastala kdo ve kako veličastna spoznanja o vlogi tiska, ga kriminologi dokaj vneto proučujejo, da bi spoznali njegovo uporabnost v povezavi z deviantnost j o. Kriminologija, ki v družbi proučuje predvsem tisto, kar je negativno, pa v sredstvih javnega obveščanja vidi tudi svojega zaveznika in ga kot enega izmed redkih dejavnikov obravnava tudi v pozitivnem smislu. Pri pozornosti, ki jo namenja tisku in drugim sredstvom javnih občil, pa seveda ne gre pozabiti vsega tistega, kar so ugotovili o množičnih medijih nekriminologi, pa je uporabno za znanje o deviantnosti, še posebno, kolikor gre za etiologijo, kontrolizacijo, subkulture, stigmatizacijo, pa za zastraševanje, rehabilitacijo, diskvalifikacijo, marginalizacijo193

itd., seveda odvisno od prejemnikov, ki so jim informacije kakorkoli namenjene.

Prav tu pa se začenjajo težave kriminologije, ker je oboje, tako vzročnost deviantnosti kakor po drugi strani njeno preprečevanje, lahko zelo zamotano področje, kjer so spoznanja odvisna od neštetih okoliščin, ki neprestano spreminjajo svojo naravo, tako da je največkrat težko reči, da je tisto, kar mislimo, res tisto, kar v resnici je. Tovrstne simbolične interakcije so tako odvisne spremenljivke, da je neredko težko reči, kakšen je vpliv informacij na posameznika. To pa predvsem zato, ker vpliv nikoli ni en sam in ker predstavljajo masovni mediji le enega od možnih. Toda, ali je lahko ključen? Ali je treba vzročnost za kriminal in deviantnost sploh iskati v tisku (oz. sredstvih javnih občil) in ali je pričakovati, da bo zadrževal odklonskost?

Sociologija in psihologija komunikacij, komunikologija in drugi se pridružujejo kriminologiji v iskanju odgovorov, ki jo zanimajo,

od ugotavljanja vzročnosti do odpravljanja posledic deviantnosti in preprečevanja.

193282 Glej tudi Garofalo, s. 339.

145

1. Senzibilizator za probleme deviantnosti

Množična občila vsak dan ure in ure vplivajo na nas s svojimi vtisi in vestmi, ki jih sama odbirajo, čeprav nas ne poznajo, in ne glede na (v glavnem) poklicne, statusne, starostne in druge razločke med ljudmi — prejemnike informacij. Čeprav so določeni načini in področja informacij vendarle prilagojeni posameznim ali prav določenim družbenim skupinam, kot so na primer otroci, mladi, odrasli, stari itd., ali pa namenjeni ljudem, izbranim po kakšnih drugih izhodiščih, so na- vidno dostopni vsem, brez kakršnihkoli razmejitev.

Ce tako gledamo na sredstva javnih občil, zlasti pa na tisk, moramo ugotoviti, vsaj kolikor gre zanj v naši ožji domovini, da navadno ni tolikšnega razločevanja, kadar gre za pisanje o kriminalu in vsem, kar ga kakorkoli spremlja v javnem obravnavanju. Treba pa je reči, da je tisk izmed vseh sredstev javnega obveščanja še najbolj stalen, najbolj oblikovan in za-stavljen ter nasploh najpogostejši senzibilizator za probleme deviantnosti. To velja toliko bolj, če poleg osrednjega in ob-robnega tiska, vključno z dnevniki in tedniki, upoštevamo še vse drugo, kar tisk kakorkoli posreduje o kriminalu, z vsemi danes možnimi oblikami in pripomočki. Le-ti včasih spremljajo tudi nekatere akcije in dejavnosti, ki so zasnovane s kakšnim posebnim namenom, ter so morda tudi sredstvo izvajalcev in ne le informativnih javnih občil.

Ni naš namen, da bi se spuščali v posamezne vrste tiska glede na to, katerim družbenim skupinam bolj ustrezajo in katerim manj, ker je to stvar predvsem komunikologije ali pa kar problem »trženja«, mimo katerega tudi tisk ne more. Predvsem razmišljamo, ali se tisk usposablja za pisanje o deviantnosti, koliko prinaša novic o kriminalu, koliko je sploh občutljiv za problematiko odklonskosti, ali služi posredovanje informacij o kaznivih dejanjih pravim namenom in katerim, ali pa se vse skupaj ne ujema z željami, ki jih goje tisti, ko imajo na voljo podatke o deviantnosti in o tem, kako se posamezni mehanizmi ukvarjajo z odkrivanjem, pregonom, sojenjem in izvrševanjem kazenskih sankcij.

Gotovo je, da med tiskom in viri podatkov o deviantnosti, to pa so pretežno državni represivni organi, obstajajo določena nasprotja, ki izhajajo iz želja po obveščanju, tudi morda s prizvokom senzacionalizma po eni strani in težnjami po pre-vidnosti po drugi, ker morajo v »virih« še preiskovati, varovati izsledke, upoštevati načela, ki izhajajo iz (kazenskega ali kakšnega drugega) postopka, ter tako bedeti nad podatki o »temnih plateh« človeške družbe. Zato je tu težko govoriti o ustreznosti poročanja o deviantnosti.

Ker »viri podatkov o deviantnosti« navadno sami sploh ne skrbe za informiranje javnosti o vprašanjih, ki jo zadevajo, ali pa to delajo le občasno in za tiste, ki imajo nad njimi moč, je seveda tisk najpogostejši posredovalec vesti o kriminalu. Podatke ne le prikazuje z besedami in fotografijo, marveč pojave tudi pojasnjuje,

stigmatizira in obsoja, odvisno od izkušenj in narave komunikatorja.

Pogosto ni znano, koliko nastaja iz vsega tega negativnih in koliko pozitivnih vplivov, pri kom in zakaj. Gotovo pa je, da tisk v marsičem ustvarja »splošne, psihične in moralne razmere in

146

nagnjenosti«,194 v katerih tako posameznik kot skupine javno sprejemajo informacije o deviantnosti in oblikujejo svoja stališča o njej, kakor tudi o tistih, ki se z njo uradno ukvarjajo. Za večino ljudi je pisanje o kriminalu v tisku (poleg drugih komunikacij — vendar dosti manj) edina možnost za spoznavanje kriminalnega sveta, kolikor niso tu in tam obravnavane tudi njegove žrtve.

Od tiska je zato v veliki meri odvisno, kako javnost sprejema in dojema podatke o kriminalu, še posebno, ker je zanj več »emotivnega zanimanja kot razumskega« (Zvonarevič, v Socialna patologija, s. 289—327), ker tisk piše o njem pod vtisi nekih razmer, dogodkov ali osebnosti, ker si različno prizadeva za »socialno etično vlogo razvijanja in oblikovanja družbene morale in discipline državljanov«,195 ker je široka diseminacija informacij vedno vprašljiva glede na konkretne cilje javnega informiranja, ker ima družbeno diferenciran je različne posledice na pojasnjevanje deviantnosti in zato tisk tudi različno legitimnost posredovanja podatkov o kriminalu (sem sodijo podatki o storilcih, žrtvah, o bogatih, revnih deviantih itd.), hkrati ko vsega pri odklonskosti v družbi vendarle ne gre patologizirati.

2. Najpomembnejše vloge tiska

Ze Sokrat196 in Platon197 sta bila v dvomih glede razpoložljivosti in resničnosti informacij, ki so kljub omejenosti sredstev krožile v stari Grčiji in kakorkoli služile družbeni skupnosti in posameznikom. Vsekakor pa se tedanje možnosti niso mogle meriti s sedanjimi, ko imamo letake, lepake, brošure, fotokopije, napise, časopise oziroma dnevnike in tednike, knjige, da ne štejemo še tovarniški in lokalni tisk in drugo. Z vsem tem »inštrumentarijem« je mogoče masovno manipulirati z običajno kolikortoliko pasivno publiko, ki jo v komunikologiji predstavljajo otroci, doraščajoči, odrasli in stari ali, kot jih zlasti na zahodu obzirno imenujejo, »starejši odrasli«. Ker gre v masovni družbi hkrati tudi največkrat še za masovne komunikacije, je v njihovem sklopu zelo pomembno, kdo je oddajalec, kdo prejemnik, na kakšne načine in s kakšnimi sredstvi se novice posredujejo in seveda, s kakšnim uspehom oziroma kaj rojevajo, spreminjajo, poboljšujejo, vplivajo itd.Skratka, z masovnimi komunikacijami, zlasti v zadnjem času, proučujejo vpliv na masovno kulturo. V to kulturo prištevajo tudi pravno kulturo in tisk s prenekaterimi svojimi oblikami, pripravljenimi prav za ta namen, hkrati ko jih uporabljajo tudi kot sredstvo masovnih informacij in propagando za pravno izobraževanje tako odraslih kot mladih. To pa seveda pomeni, da so tovrstne informacije pogosto namenjene prav določenim prejemnikom in ne le medijsko anonimnim in razpršenim posameznikom.

Glede na to se tudi masovni mediji, s tiskom vred, speciali-zirajo in namerjajo k prav določenim izbranim ali iskanim prejemnikom, ki si jih poskušajo prilastiti, jih osvojiti in se jim

predstaviti kot koristne in nepogrešljive. Seveda pri tem ne gre

194 Jašovič, v Društveno reagovanje ..., s. 51.195 Kramarič, s. 412.196 Dietz, s. 369.197235 Garofalo, s. 319.

147

prezreti gospodarskega računa in dobičkanosnosti, ki sta gonilo kakršnegakoli razširjanja v svetu.

S tem pa seveda nujno prihaja do vprašanja, koliko so javne ali masovne komunikacije možnost za nastajanje deviantnosti oziroma, gledano z druge plati, koliko so sredstva za njeno zmanjševanje, prepričevanje oziroma nadzorovanje, koliko so uporabne za ta namen in s kakšnim uspehom.

Kajti že nekaj časa spoznavajo, da »sredstva masovnih občil sodelujejo v procesih družbenega nadzorstva na dosti načinov«,198

in da njihov pomen na oblikovanje človeškega vedenja, bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem smislu, ni zanemarljiv. Zaradi manipuliranja z informacijami (zlasti v tisku) bodo za naš namen na kratko načeta naslednja vprašanja: vpliv tiska na mišljenje in vedenje ljudi, njegov pomen za utrjevanje vrednot, vpliv tiska na ocenjevanje in vrednotenje vedenja ter njegove možnosti pri ustvarjanju protikriminalnega javnega mnenja.

Čeprav je pričakovati, da bodo odgovori za posamezne družbene skupine različni in pogostokrat odvisni tudi od vrste tiska ali njegovih sredstev, ki opravljajo različne vloge, ga tu obravnavamo na splošno, in ne glede na to, ali pomeni gradivo za pozabljanje ali za vznemirjanje, spodbujanje, vzburjanje, zabavo, ali je njegovo branje intelektualni napor ali sproščanje, in ne glede na to, ali je za moške, ženske ali otroke, oziroma ali gre za poročanje o kriminalu ali za filozofski roman, »science fiction«, biografijo ali strip.a) Vpliv na mišljenje in vedenje

Vpliv tiska, kot vseh ostalih medijev, je odvisen od »celovitosti kulturnih in osebnih dejavnikov, ki jih subjekt vnaša v situacijo«,199

v kateri mora kakorkoli delovati in se odzivati. Zato mu ni mogoče, ali pa le v izjemnih primerih, pripisati ključnega pomena. Ima pa gotovo pomen za masovno socializacijo, za emocionalizacijo kakega pojava, za vzpostavljanje kakega odnosa bralcev ali posamezne družbene skupine, vključno z ustvarjanjem strahu (pred kriminalom) ali ksenofobijo (tudi neznanci in tujci), za oblikovanje konformizma ali naravnanosti v določenih pogledih. Zato pravijo, da je tisk lahko mogočno propagandno sredstvo, ki ga zlasti uporabljajo politične stranke in sploh dejavnosti masovne kulture, kolikor sam ne služi tem namenom že glede na to, kdo ga ima v rokah in čigav je.

Prav zaradi tega mu ne gre odrekati vpliva na javnost, na njegove posamezne skupine, na oblikovanje in poenotenje zavesti ter mišljenja in vedenja. Tega se zlasti zavedata oblast in politika, ki s svojo močjo nenehno delujeta na tisk, in to toliko bolj, kolikor manj je družba svobodna in demokratična, in kolikor bolj želita, da je življenje uniformno, poenoteno, vodeno in načrtovano, ter kolikor hitreje se želi doseči cilje, ki jih postavljajo tiste skupine, ki družbo vodijo.

Množična občila s tiskom na čelu so le redkokdaj nevtralna. Ponekod so močno politizirana in zato lahko pristranska, ker služijo predvsem določenim namenom, čeprav se le-ti skrivajo za

frazami o samostojnosti, neodtujenosti in za raznimi parolami.Kakorkoli že, tisk vedno vpliva na to, kako se vesti, vsiljuje

načine mišljenja, propagira določene vedenjske vzorce (ne le

198 Splichal, s. 403.199858 Kuvačic, s. 230.

148

porabniškega) in njegove vloge so pogosto močno prikrite, predvsem zaradi, kot pravimo, neosebnega komuniciranja. To tudi pomeni, da se skrivoma vtihotapi j a v osebnost, deluje na samonadzorovanje in ocenjevanje drugih, da v ta namen mobilizira javno mnenje, kolikor ga sploh ne ustvarja, opravlja različne družbeno-etične, nadzorovalne vloge, če ne celo poboljševalne in resocializacijske, seveda pogosto odvisno izključno od prejemnika (recipienta).b) Utrjevanje vrednot

V dezorganizirani družbi je utrjevanje vrednot, zlasti pa uresničevanje novih, eno izmed ključnih vprašanj. Prav glede na to so prizadevanja za spoštovanje norm in vrednot (prenekatere vrednote so sankcionirane tudi z normami) zelo pogosta in ne nazadnje se kažejo tudi v širokih razpravah, spodbujenih od političnih sil, ki vodijo družbo. Le-te se namreč trudijo, da bi dosegle določeno stopnjo zaželenega konformizma, s katerim bi laže premagovali težave, tudi zaradi preveč razširjenega nekonformnega vedenja, po eni strani, in prevelike količine defektnih norm, po drugi.

Zato tisk in druga sredstva javnih občil pomenijo izredno možnost za masovno vplivanje na ljudi, da bi se vedli ustrezno nastalim razmeram, da bi spoštovali zakonitost, pravni red in pravila vedenja. Tisk ima torej poseben pomen za masovno socializacijo z vrednotami, s katerimi želimo doseči izboljšanje stanja, pri čemer pa gre razločevati: informiranje o stanju in (predvsem politično) propagando ter pozive k pozitivnim spre-membam. V ta namen ponekod po svetu razvijajo dokaj celovite dejavnosti za doseganje želenega družbenega konformizma, kot je na primer »pravovoe vospitanie« v Sovjetski zvezi, gibanje za »law and order« v ZDA itd.

c) Ocenjevanje in vrednotenje

Tisku in prenekaterim drugim javnim občilom ne gre odrekati vloge sredstev za ocenjevanje in vrednotenje vedenja in ravnanja. Zlasti po letu 1987 je tisk pri nas s svojimi novinarji presegel raven dotedanjega delovanja in se lotil kritičnega pisanja o družbenih deformacijah, deviantnosti in kriminalu, ne oziraje se na družbenopolitično moč nosilcev teh pojavov. In čeravno je imel možnost negativnega tipiziran j a prenekaterih ljudi in dogodkov, je to opravljal ustrezno in z realističnimi pogledi tako na kriminal kot na njegove storilce, ki so bili neredko do nedavnega še ugledni in spoštovani ljudje, kot je to znano iz teorije o kriminalu belega ovratnika in spoznanj o deviantnosti višjih družbenih plasti.

Tudi pri nas je tisk opustil pisanje samo o kriminalu drobnih, nezaščitenih ter o deviantnosti spodnjih družbenih plasti in je v tem pogledu presegel zmogljivosti formalnega nadzorstva, ki se je do nedavnega prav tako ukvarjalo predvsem z malimi ljudmi. Zato je vloga javnih občil, zlasti tiska, močneje prišla v ospredje kot ocenjevalec stanja v družbi tudi glede razločevanja nepravilnosti

od vsega drugega, kar je bilo treba vrednotiti v smislu protikriminalnega javnega mnenja.

d) Ustvarjanje protikriminalnega razpoloženja

149

Ne glede na to, da zlasti tisk ni namenjen sebi, niti mu pri nas ne gre pripisovati docela samostojne vloge, še posebej spričo njegovih razmerij do političnih sil, je vendarle nezane- marljiv pripomoček pri ustvarjanju, oblikovanju, vzdrževanju ter razvijanju potrebnega protikriminalnega mnenja. Čeprav je predvsem v zadnjem času, nekatere dogodke tudi močno emocionaliziral, je bil na splošno v »službi človeške potrebe po vedenju«, kot pravita Rivers in Schramm.200 S pisanjem o deviantnosti zgornjih družbenih plasti, ki presega konvencionalno kriminalnost s številnimi svojimi razsežnostmi, pa je seveda povzročil drugačen strah od tistega, ki ga ustvarja klasični kriminal s svojo krvavostjo, muskulaturnostjo, spolnostjo in čustvenostjo. S tem pa je spodbudil ogorčenje in uperil čustvovanje javnosti v druge družbene skupine kot do tedaj, ko je bila odkrita deviantnost med višjimi družbenimi plastmi redkost in ne pravilo.

Tisk zato javnosti odpira drugačen pogled na družbo tudi glede dojemanja deviantnosti, ki je pri višjih plasteh dosti bolj ubranljiva predvsem zato, ker je nevidna in nedosegljiva in ni takšna kot so poulična in običajna deviantnost, kriminal v soseski itd. Iz tega izvirajo tudi drugačni učinki javnih komunikacij, manj zaželeni od vseh drugih, ki so doslej dosegali nižje družbene skupine z manj ali brez moči, in ki so se dogajali pretežno posamično. Na tem, razmeroma »novem« področju, pa seveda ni mogoče tako organizirati javnega mnenja pri odkrivanju in obravnavanju napak kakor tam, kjer posameznik lahko sodeluje s svojim protikriminalnim občutjem, zakonitim delovanjem in s svojimi vlogami v družbi.

Pri tem pa je treba računati še s selektivno izpostavljenostjo, dojemanjem in zadržanjem201 posameznikov in skupin do sredstev javnih občil.3. Pomen za nadzorovanje

Glede na to, da dojemamo tisk izključno z njegove druž- benonadzorstvene vloge, moramo seveda opustiti vsa druga razmišljanja, ki ga zadevajo in so si lahko tudi nasprotujoča, saj mu marsikdaj pripisujejo tudi kriminogen vpliv. Podobne sestavine imajo seveda tudi druga sredstva javnih komunikacij, ki so se razvila znatno kasneje kot tisk, in ki v sedanjosti še vedno nastajajo.

Glede na nadzorovalno vlogo, in to kakršnokoli, bodisi v aktivnem bodisi v pasivnem pomenu, se velja ustaviti na na-slednjih vprašanjih: kakšen je pomen tiska za informiranje na področju kontrolnih dejavnosti in deviantnosti, ali lahko vpliva na odvračanje kriminalnih teženj in s tem v zvezi tudi, ali lahko deluje na oblikovanje samonadzorstva ali na internalizacijo človekove kontrole, koliko in kako deluje na varnostno kulturo, oziroma kako poučuje o rečeh s področja varstva, varnosti itd. To so v nekem smislu bolj pasivne dejavnosti, ki seveda niso izključna vloga tiska, razen kolikor ne gre za specializacijo prav za ta namen, vendar se pojavlja tudi vprašanje, ali ima tisk lahko

tudi dejavnejšo vlogo od teh, zlasti v neposredni kontrolizaciji. Saj novinarji, ne tako redko, odkrivajo tudi kazniva dejanja in jih

200 Splichal, s. 403.201 Schur, s. 74.

150

obravnavajo s sredstvi, ki jih imajo na voljo, in ki vplivajo na javnost, imajo pa pogosto tudi daljnosežne represivne sestavine.

Seveda so ta vprašanja v marsičem odvisna, kot pravi Ku- vačič, od vrste bralcev, komunikativnih izkušenj in komunika- torjev.202 Zato navadno tam, kjer je močno oslabela neformalna kontrola, tudi masovni mediji nimajo posebnega vpliva, kolikor ne zbujajo pozornosti zaradi morebitnega senzacionalizma, ki pa ima navadno kratkotrajne učinke in ne daje vzgojnih izidov, prej kakšne druge, včasih tudi neetične.

Zato v komunikologiji dosti razmišljajo o najrazličnejših stopnjah tokov komunikacij (od one step-flow do multi-step- flow of information),203 s katerimi naj bi prejemniku vsilili podatke kot uporabne oziroma učinkovite, morebiti tudi tako, da dobi vtis neposrednega komuniciranja, čeprav javna občila v glavnem pomenijo enosmerno sporočanje vesti v komunikacijskem procesu.

202 Kuvačič, s. 217.203 Barbič, s. 42, Schur, s. 74.

151

Tisku ni mogoče odreči posameznih lastnosti nadzorstva. Ker gre za sredstvo masovnega komuniciranja, imajo njegove vloge nedvomno pomen družbenosti. Tisk obravnava, piše in analizira pojave in vedenje ljudi, razsoja in ocenjuje, vrednoti in stigmatizira. Tisk res ne odkriva in ne raziskuje ter kaznuje v pravem pomenu besede, toda temu je s posameznimi okoliščinami zelo blizu. Prenekateri njegovi posegi so lahko namreč dosti bolj dramatični in ostri, čeprav so doseženi na povsem neformalen način, celo bolj kot katerikoli drugi ukrepi kazenskega pravosodja v okviru zakonitosti kazenskih sankcij. Poleg tega pa, podobno kot družbenoformalno nadzorstvo, vzdržuje in legitimizira status quo v družbi, omogoča in posreduje javnosti ustrezne modele identifikacije ter nedvomno spodbuja, motivira in razvija določeno občutljivost za kriminalne probleme. Je torej eden izmed redkih medijev, ki je z javnostjo v stalnih stikih. Res pa je, da komunicira z masami ali s posameznimi družbenimi skupinami in ne s posamezniki, medtem ko legitimno (zlasti državno in formalno) nadzorstvo deluje predvsem na posameznika, čeravno mu ne gre zanikati širših družbenih vplivov. Prav iz tega razloga so vplivi obeh nadzorstev na zasebnost in posegi vanjo zelo različni, tudi zaradi različnih »pravic« enega in drugega. Tisk pa vendarle lahko tudi ogroža posameznike in to se neredko dogaja po svetu, celo morebiti najbolj tam, kjer so odnosi najbolj demokratični in kjer pravice posameznika postavljajo pred družbene. Tovrstni učinki so lahko različni, saj ne nazadnje ugotavljajo, da naj bi npr. imele osebe, naročene na lokalni tednik, močnejšo krajevno orientacijo kot osebe, naročene na nelokalni metropolitanski časopis,24* da časnikarji s pisanjem o deviantnosti oblikujejo »kriminalne valove«204 in še marsikaj, zaradi česar bi lahko rekli, da tisk opravlja ne- operativno, tiho in najpogosteje prikrito nadzorovanje.

a) Obveščanje

Obveščanje oziroma informiranje je prva naloga, ki je tisku lastna že od vsega začetka, od Gutenberga naprej. Danes si vse časopisne hiše izredno prizadevajo in na moč trudijo, da bi bila senzibilizacija javne pozornosti izpeljana do dovršenosti, saj je od tega odvisen tudi njihov ekonomski položaj, kar je prav tako zelo pomembno, zlasti zaradi konkurenčnosti. To pa je mogoče doseči le s pridobivanjem naklonjenosti bralcev.

Moč obveščanja je zato gotovo odvisna od naklade, ki jo zmore posamezni tisk, saj je dosegljivost bralcev odvisna tudi od količine izvodov, ki so v prometu, in več ko jih ljudje sprejemajo, več je možnosti, da bodo informacije uporabljene. Kolikor se s tem v zvezi oblikuje javno mnenje, postane ta okoliščina dejavnik za doseganje določenih ciljev, namenov, vplivov, delovanja itd. V tem smislu postane tisk mobilizator množic za nekatera

vprašanja, kar ne more zanemariti nihče, ki želi karkoli spreminjati, razvijati, napredovati, poboljše- vati, vzgajati, mobilizirati in karkoli kam pripeljati. Pri tem pa je seveda treba računati, da je možnost vplivanja s tiskom v človekovih otroških letih zelo nizka, da raste v obdobju do- raščanja in mladosti ter

204 Garofalo, s. 322.

152

doseže svoj vrh, kot pravijo, prav pred leti upokojitve, nato pa se zopet zmanjšuje.205

Na obveščanje vedno bolj vplivajo prenekateri »viri«, ki imajo razne informacije in jih lahko posredujejo tako, da govorimo o informatizaciji družbe. Zato tisk, kakršenkoli že, toliko bolj prevzema odgovornost za resničnost podatkov, pa četudi gre za pisanje o kriminalu v »črnih kronikah«, ki je včasih v marsičem problematično.

Prav s tem v zvezi pa nastajajo vprašanja, koliko o kriminalu sploh objavljati v tisku in kako pisati, da bosta kakovost in obseg zadovoljevala obveščenost javnosti in da se ne bo ustvarjala prestrašenost, širil vtis o prepuščenosti samim sebi in občutek ogroženosti, tja do očitkov, da pisanje o deviantnosti poučuje bralce o kriminalnih tehnikah in rojeva odklonske motivacije. Vesti o kriminalu čestokrat vsebujejo podatke o delovanju policije in kazenskega pravosodja, poučujejo o možnostih obrambe pred nasiljem različnih vrst in o zavarovanju pred premoženjsko škodo, časopisi ponujajo razne statistike, pišejo o reformah in dejavnosti države v boju s kriminalom, poročajo o kaznovalni in kriminalni politiki in drugo.

V tem smislu tisk dosti prispeva k zanimanju ljudi za de-viantnost, za etiološka vprašanja s tega področja in s tem v zvezi za preprečevanje zlasti individualnega viktimiziranja, saj je posameznik v kriminalni prevenciji vedno najbolj prepuščen samemu sebi, neinstitucionalizirana javnost pa je vedno najbolj nebogljena in ogrožena. Prav dosegljivost posameznika prek tiska (in nekaterih drugih sredstev) pa je lahko najbolj koristna za njegovo vključevanje v kriminalno politiko, čeprav neinstitucionalizirano, kar je lahko zelo pomembno, kajti veliko ogroženih ljudi vedno izpada iz tovrstne družbene institucionalizacije, ostaja nedejavnih, v družbenem obrobju, in jih ne zajema niti samovarovalna propaganda.

Gotovo je informativni pomen sredstev javnih občil prvi in pred vsemi drugimi. To še posebej velja za tisk na področju pisanja, ki kakorkoli zadeva deviantnost. O tem je že veliko napisanega ne le v komunikologiji, temveč tudi v kriminologiji, socialni psihologiji in drugod tako da tu v zvezi s tem ne bi izgubljali besed. Seveda pa nastajajo različna vprašanja o motiviranosti za pisanje o deviantnosti, o seznanjanju o postopkih, ki tečejo pred sodišči, o pojasnjevanju delovanja policije in zaporov, razlaganju etioloških razsežnosti različnih deviacij, od posilstev do novejših oblik gospodarskega kriminala, da ne om,enjamo posebej prizadevanj za takšne dejavnosti, ki že zaradi zasičenosti javnosti ne morejo imeti zaželenih posledic. Od tod tudi vprašanja:206 kako tisk zadošča potrebi po obveščenosti, kako prikazuje reči, ki zadevajo vsakdanje življenje, kako zabava in sprošča ljudi in kako omogoča osebno identifikacijo ali vzbuja odpor z informacijami, ki jih posreduje (četudi z zabavnim tiskom).

V »kriminološki komunikologiji«, če smemo uporabiti ta izraz,

nekateri poskušajo dajati navodila tisku in sploh sredstvom javnih občil, kako naj pišejo o kriminalu in vsem kar je z njim v zvezi,207

da bi se približali idealnim modelom. Ti modeli pa so spremenljivi in odvisni od prenekaterih okoliščin, zato se ne velja z njimi

205 Dimmick et al., s. 23.206244 Glej tudi Morrison, s 87.207 Glej na primer Jasovič, v Društveno reagovanje, s. 61—62.

153

ukvarjati, ker gre pogosto za merila, ki so spolitizirana, kolikor ne služijo kakšnim trenutnim koristim. Zato bi bilo vredno prav to plat skrbno proučevati in razvijati prilagojeno stanje kriminala v konkretnih razmerah ali dogodkih.

154

b) Izobraževanje

K izobraževanju štejemo v tem razmišljanju predvsem tisto, kar sodi v tako imenovano »varnostno kulturo«. Pojem sam ni zadovoljivo pojasnjen in razmejen od drugih možnih kultur pa tudi sam obsega različne poglede na problematiko, ki jo skušamo z izrazom pojasnjevati in je pogosto tudi močno etatizirana, s samo »kulturo« pa nima dosti zveze, še posebej, če odmislimo kulturo od koga in kulturo za koga ter zakaj. Zato si je verjetno najpreprosteje predstavljati pod tem izrazom predvsem varno človekovo življenje. Varno življenje v tem smislu, da nihče ne stori drugemu česa takega, česar sam ne želi, da bi mu storili drugi. Takšen pogled na varnostno kulturo gotovo sodi v področje kulture civilne družbe, v kateri imajo državni organi pomembno vlogo kot možni dejavniki, ki k temu prispevajo svoj delež, toda če so pri tem edini, začenja postajati njihova vloga vprašljiva. To velja zlasti ob vprašanju, ali ta »varnostna kultura« ni nekaj, kar koristi državi in služi predvsem njenim nalogam, ker je premalo obrnjena k posamezniku, ki ga tako dostikrat ogroža v lastnem imenu.

Toda v tej »varnostni kulturi« in pri izobraževanju zanjo gre še za naslednje. Ker so nekateri državni organi ključni nosilci tovrstnega izobraževanja, je neinstitucionalizirani posameznik dostikrat pozabljen in prezrt, saj gre pri varnostni kulturi bolj za družbene in komaj še za skupinske interese.

Zato ima lahko tisk pri izobraževanju in vzgoji velike količine neinstitucionaliziranih, odtujenih ter nepolitiziranih posameznikov, pomembno vlogo, ker je zanje edini vir informacij in morda zelo redka komunikacija, ki jih uravnava, navdihuje ali vodi v določeno »varnostno kulturo«, pomembno predvsem zanje kot možne žrtve. To pomeni, da jih vodi v smislu kriminalne prevencije. Tu pa se pojavlja dvostranska vloga tiska, ker po eni strani poučuje varstvo, hkrati ko po drugi strani opisuje praznine v delovanju, ki jih uporabljajo drugi za napad. Nesreča celotnega izobraževanja za napredovanje »varnostne kulture« je v tem, da so njene »resnice« ambivalentne. Uporabljamo jih, kakor jih hočemo. Vse je odvisno od nas. To pa so položaji, v katerih je mogoče iz do-brega narediti tudi slabo.

Tisk in druga sredstva javnih občil največkrat posredujejo informacije drugih, zlasti političnih in državnih dejavnikov, ki žele vzdrževati stik z bralci, kajti tisk navadno svojega interesa na tem področju nima, razen če ne gre za lastno »obveščanje« o čem. To pa so zlasti »družbene kronike«, strokovni komentarji političnih, kulturnih, gospodarskih in drugih dogodkov, ilustracije, dokumenti«208 itd. Seveda je treba pri tem upoštevati formulo komunikacijskih procesov, ki se glasi: »Kdo reče kaj, po kakšnem kanalu in s kakšnim učinkom«.209 Zato je tisk lahko močan vzgojnoizobraževalni dejavnik, ki »razvija in napreduje intelektualna, delovna, kulturna, družbenopolitična in moralna stališča, navade in interese210 ljudi, tudi za vzgajanje v varnostni kulturi.

c) Poučevanje o varstvu

Tisk, kjerkoli po svetu, se močno ukvarja s kriminalom. V nobenem dnevniku, tedniku ali reviji ni malo pisanja o deviantnosti, saj povsod privlači pozornost s svojim obsegom, vsebino in še posebej s posameznimi dogodki. Kolikor opisovanje posameznih pojavov ali delovanja deviantnih ljudi polni stolpce črnih kronik ali druge rubrike, v katerih je dosti »zrn«, kakorkoli uporabnih za dojemanje družbenih deviacij in legitimno reakcijo nanje, moramo najbrž upoštevati še dvoje:

— vzgojnoizobraževalno vlogo posameznih časopisnih hiš, ki se, od svojih zmogljivosti odvisno, same ukvarjajo s pisanjem o odklonskosti iz najrazličnejših izhodišč;

— tisk kot sredstvo drugih dejavnikov, za katere so kriminalna ali kaznovalna politika, preprečevanje deviantnosti in še marsikaj, kar sodi zraven, pri nas že po naravi njihova vsebina ali tako ali drugače njihovo delovno področje.

Kar zadeva lastno vzgojnoizobraževalno vlogo tiska, moramo pritrditi tistim, ki so že doslej ugotavljali neusposobljenost in nespecializiranost kadrov za ta vprašanja in potrebo po drugačnem obravnavanju deviantnosti v sredstvih javnega obveščanja. Gmotne razmere za to niso posebno ugod

208 Jašovič, Sredstva masovne komunikacije, s. 460.209 Barbič, s. 42.210 Jašovič, v Društveno reagovanje..., s. 60.


193

156

ne, pa se morebiti tudi zaradi tega ni moglo ničesar spremeniti na bolje, čeravno stanje v družbi ni neugodno za drugačen razvoj obravnavanja deviantnosti v tisku, po radiu in na televiziji. Res pa je, da so posamezni pojavi pritegnili pozornost medijev, tako da javnost ni ostala neobveščena. Toda, ali je dovolj, da so samo posredovalci informacij?

Pomen sredstev javnih občil pa je dosti večji, kolikor so na tem področju samo medij drugih, za njihove cilje, v okviru dejavnosti, ki jo opravljajo, predvsem pa v okviru politike. Nasploh se sredstva javnih komunikacij premalo obračajo k možnim žrtvam deviantnosti, ki so nedvomno najpomembnejše za poučevanje in seznanjanje z raznimi načini varstva. Lahko rečemo, da je bila vzgojnoizobraževalna vloga tiska v samovarovanju preveč spolitizirana, odtujena, zbirokratizirana in sformalizirana, da bi lahko učila ali navajala k dejavnosti in pojasnjevala želeno ravnanje. Toda tega ni kriv samo tisk. Lahko bi se upiral z znanjem, ki bi ga moral imeti o tem, kako strokovno pojasnjevati informacije.

Razna kriminalnopolitična, etiološka, fenomenološka, pre-ventivna in sploh samovarovalna prizadevanja ne prinašajo bistvenih učinkov in veliko tega ne prispeva k uspehu. S stališča »cost/benefit« je to delovanje dokaj nedonosno. Deviantnosti ni manj, lahko pa je dosti bolj prikrita.

d) Odvračanje in preprečevanje

Z odvračanjem in preprečevanjem sta mišljeni dve poglavitni vlogi tiska. Po eni strani, gre za odvračanje kriminalnih teženj pri ljudeh, ki bi morda postali deviantni, po drugi, pa gre za tiste, in teh ni tako malo, ki prispevajo k temu, da so nekateri odklonski, predvsem zato, ker jim omogočajo, da to postajajo. Vse skupaj sicer zadeva izključno preprečevalno delovanje sredstev javnih komunikacij, toda za naš namen smo jih razdelili tako, da se v njem ogleduje pomen možnega storilca in vloga možne žrtve, torej je na eni strani akter, na drugi oškodovanec.

Pri tem je gotovo, da so lahko nekateri posamezniki ali skupine bolj ogroženi od drugih, in spet, da so posamezniki ali skupine bolj deviantni od drugih. Toda tisk tega ne more ločevati s posredovanjem informacij. Navadno obvešča enotno za vse, ker nima strokovnjakov za vprašanja, ki nedvomno zahtevajo specializirane kadre, zlasti v smislu vzgoje in izobraževanja.

Opozorila pred kriminalom, ki izhajajo iz vesti, pa so lahko vsiljiva, dolgočasna, poučevalna (v obeh smereh), senzacionalna, spolitizirana ali zbirokratizirana, tako da pri prejemniku ustvarjajo nasproten ali vsaj drugačen odziv od pričakovanega. Zato pisati in poročati o deviantnosti ter o odzivih nanjo ni niti lahko niti preprosto. Poleg tega vsi, ki prihajajo v novinarske hiše, navadno začno s pisanjem o kriminalu in nato odhajajo drugam. Zato ni čudno, če je v pisanju o kriminalu veliko senzacionalnosti, enostranskosti, emotivnosti, dušebriž- ništva, lažnega humanizma,211 pa neznanja, poenostavljanja, nejasnosti, zamegljevanja, netočnega prikazovanja, obsojanja, etiketiranja, ali obratno, poveličevanja storilca, poudarjanja heroizma in podobno, iz česar včasih celo izhaja, da se »kriminal splača«.

Prav zato je posredovanje informacij o kriminalu zamotano področje, s katerim bi se morali načrtno in usklajeno ukvarjati

211 Jašovič, v Društveno reagovanje, s. 48.

sociologi, pravniki, kriminologi, psihologi, pedagogi in drugi, skupaj s komunikologi in morebiti celo s politologi, saj boj z deviantnostjo še kako zadeva družbeno počutje, s katerim morajo računati tudi politiki. »Informiranje« javnosti o kriminalu in prevenciji torej ni preprosta dejavnost.

e) Odkrivanje in preiskovanje

Tisk in sredstva javnih občil niso naravnani v to, da bi sami opravljali vloge odkrivanja in preiskovanja deviantnosti. Ce so se posamezniki lotevali česa podobnega, se je neredko zgodilo, da so jih oblastniki utišali tudi s kazenskim procesiranjem, čeprav ni šlo vedno za varstvo zasebnosti, zasebnega življenja ter za zaščito svoboščin človeka in državljana. Sicer pa so te reči dokaj raztegljive in pogosto je odvisno, kdo je tisti, o katerem se piše, ni pa pomemben način pisanja in resničnost podatkov, ki jih tisk posreduje javnosti. Zato najbrž ni pričakovati, da bi pri nas prišlo do kakega »Wattergate« kot v ZDA. Prej se dogaja, da se tisk ali posamezniki v njem vključujejo v kake politične grupacije in zato politizirajo masovne komunikacije. To in še marsikaj drugega kaže na odvisnost tiska, na zoženost področij delovanja in svobode, na preveliko navezanost na vire informacij in njihovo vplivnost, pa na nestrokovnost,262 zlasti na specializiranem področju, ki ga tu načenjamo. Novinarski etični kodeks pa ne more biti ovira za prodornejšo vlogo tiska pri obravnavanju deviantnosti v naši družbi.

Treba pa je reči, da si je tisk vendarle pridobil veliko simpatij javnosti, zlasti na Slovenskem, s pisanjem o kriminalnih aferah velikih razsežnosti in s posredovanjem nekaterih dogodkov iz preteklosti in v okviru »zgodovinskega spomina«. Ne nazadnje je posamezna vprašanja načenjal tudi iz izhodišč, če bi smeli tako reči, »operativnega odkrivanja in obravnavanja« dogodkov in ljudi, kar mu daje lastnosti družbenega nadzorovanja sicer omejenih razsežnosti. Težko je reči, ali mu je to omogočalo ugodnejše politično vzdušje in ali je tisk prispeval k ugodnejšemu političnemu vzdušju. Najbrž bi veljalo te zadeve skrbno proučiti, pa tudi sredstva javnih občil bi se lahko sama lotila takega analiziranja.

f) Internalizacija samonadzorovanja

Tisk vsakodnevno ponuja prenekatero pisanje, iz katerega veje etičnost ali kritičnost do pojavov in ljudi, posreduje opise smiselnih medčloveških odnosov, odpira obilo moralnih vprašanj, opisuje like, ki bi jih veljalo posnemati ali se z njimi poistiti, hkrati ko po drugi strani prinaša dosti vesti s prav nasprotnim predznakom, zaradi katerih ljudje razmišljajo, se pogovarjajo, jih obsojajo ali sprejemajo bodisi individualno bodisi skupinsko.

Tisk s tem določa mnenja, vtise, poglede, jih v nekem smislu institucionalizira in predstavlja za pozitivni ali negativni zgled ali vzor, pa spodbuja razmišljanje in potrebo ali po diferenciaciji ali po identifikaciji. To pa je začetek procesa kritičnega razsojanja lastnega vedenja posameznika in oblikovanja njegove samokontrole, ki je prej psihološko kot sociološko in

158

komunikološko vprašanje, je pa gotovo nadzorstveno, saj pogosto vzbuja ozaveščenost, vest, sram, krivdo, kesanje in odgovornost. To pa lahko pomeni, da se sicer privatizirana masa posameznikov prek sredstev javnih občil posredno vključuje v skupinsko in masovno oblikovanje določenega (sprejemljivega) vedenja, sicer vsak zase, toda s kolikortoliko enotnimi pogledi in pripravljenostjo za nemoteno sožitje v skupnosti, ob prizadevanju tudi za lastno samorealizacijo. V tem primeru lahko govorimo o procesu internalizacije samokontrole, v kateri imajo sredstva javnih komunikacij pomemben prispevek.

g) Nadzorstvenopsihološki vtisi

Pomen tiska za nadzorstvene vloge je nedvomno povezan z raznimi psihološkimi, zlasti pa socialnopsihološkimi sestavinami komuniciranja. Le-te pa so pri nas, zlasti ko zadevajo pisanje o kriminalu, še »tabula rasa«.

Od tod dosti nerazumnih odzivov v različnem tisku, ki kake pojave ali deviante včasih celo emocionalizira in pod vplivi, ki prihajajo izven tiska, tudi politizira. Oba procesa pa ne rojevata potrebnih izidov oziroma sta konfliktna z željami in potrebami, ki bi jih bilo treba uresničevati v masovni kulturi, zlasti na področju preprečevanja deviantnosti.

Ni mogoče reči, kakšne izide so prinesla dosedanja priza-devanja na socialnopsihološkem področju in kako bi stvari tekle, če teh prizadevanj sploh ne bi bilo, in kakšno škodo so naredila tista, ki niso bila ustrezno vodena. Gotovo pa je, da bi vedno morali računati s psihološkim vplivanjem na ljudi. Problematika deviantnosti je področje, ki čedalje bolj kliče k temu, tudi pri nas.

4. Dvojnost vplivov

Čeprav se tisk s svojim posredovanjem informacij pogosto obrača k javnosti, tako da je njegov namen prilagojen po-sameznim družbenim skupinam, statusnim položajem ljudi ali kakšni posebni priložnosti, se vendarle dogaja, da o kriminalu piše predvsem na splošno, ne da bi razlikoval, komu je kaj namenjeno. Le redko se dogaja, da tisk (zlasti pri nas) razločuje obveščanje ljudi glede na kategorije bralcev. Kolikor to počenja, je predvsem odvisno od tega, ali je posamezna vrsta tiska namenjena prav določenemu spolu, interesnim skupinam, starostnim grupacijam itd. Tisk z največjo naklado, zlasti dnevni in osrednji, pa se ne meni veliko za te okoliščine, še posebej glede na to, da v rubrikah, ki se ukvarjajo s pisanjem o kriminalu, družbeno reakcijo nanj, kazenskim pravosodjem, kriminalno in kaznovalno politiko itd., vsaj zdi se tako, niso usposobljeni za ta vprašanja. Hkrati pa tudi ne skrbi dovolj za razvoj novinarjev na teh področjih, kajti že od nekdaj se sliši, da naša javna občila močno zaostajajo za drugimi po svetu (predvsem za zahodom), kjer je pisanje o kriminalu možnost za senzacionalnost in hkrati priložnost za povečanje naklade, s tem pa tudi dobička, ki tudi za tisk ni brez pomena.

Prav to pa je razlog za morebitno neprizadeto pisanje po eni strani (kar se redko dogaja) in za kolikortoliko angažirano obveščanje, ki pa ima zopet dve strani. To v kriminologiji ob-

ravnavajo že od nekdaj, ko se sprašujejo, koliko je tisk (in z njim vsa druga sredstva javnih občil) kriminogeni in koliko preprečevalni dejavnik. Po eni plati naj bi namreč spodbujal, motiviral in vplival na razvoj deviantnosti, po drugi, pa naj bi bil tudi zaviralni dejavnik, ki omogoča, razširja in vzdržuje varnostno delovanje. In če je tako, bi kriminolog presodil, da je določeni del informacij take narave, da jih predvsem izrabljajo (možni) storilci kaznivih dejanj, precejšen del pa tak, da koristi žrtvam deviantnosti. Iz teh razlogov lahko upravičeno govorimo o dvojnosti vpliva javnih občil in med njimi predvsem tiska. S tem bi morebiti tudi trdili, da so njihove posledice tako pozitivne kot negativne.212 Iz tega izhodišča včasih tudi ugotavljajo, v katerem časopisu je več česa in v katerem dnevnem času prinaša tisk več informacij o kriminalu — ali je to dnevni, tedenski, so to revije ali jutranji informa- tivnopolitični, večerni ali zabavnoilustrirani tisk, ali stripi,213medtem ko se drugje bolj zanimajo za vprašanje, ali tisk sploh prinaša vesti o kriminalu, koliko jih je, kakšne so, ali piše senzacionalistično255 in podobno. Včasih gredo celo tako daleč, da je število vrstic o deviantnosti edino in najbolj zanesljivo merilo razsojanja o zavzetosti tiska za obveščanje o deviantnosti.

Kriminologi ne bi bili to, kar so, če se ne bi ukvarjali predvsem s kriminogenimi vplivi javnih komunikacij. Menijo namreč, da je pisanje o kriminalu posredni dejavnik v etiologiji deviantnosti, kolikor se prejemnik kot osebnost podreja njegovim pritiskom in zapada vplivom, ki pri njem lahko zbudijo ustrezne dispozicije za nekonformizem. Včasih pa naj bi imel tisk celo neposredne učinke, seveda, zopet odvisno od bralca, ki sprejema negativne sestavine tako imenovane masovne kulture. Zlasti naj bi bili posamezniki ali cele skupine, predvsem med mladimi, dovzetnejši za kriminal nasilja. Toda v kriminologiji v glavnem prevladuje prepričanje, da je kriminogen vpliv sredstev javnih občil predvsem sekundarnega pomena,256 hkrati pa je vendarle nevaren, ker posameznike morebiti utegne dehumanizirati, kolikor ne razmišljajo kritično, in če drugi vplivi ne delujejo nanje v pozitivnem smislu.

Novi pogledi sodobne kriminalne politike, zlasti pa različna prizadevanja za preprečevanje deviantnosti in za izobraževanje javnosti o njej, pa so pripeljali tudi do tega, da se daje tisku v propagandnem smislu velik poudarek. Ponekod na primer vključujejo tisk v načrtne akcije in skušajo vzgajati javnost (npr. v Sovjetski zvezi »pravovoe vospitanie«) zato, da bi bilo manj kriminala. Tisk je povsod močno dejaven kot medij za posredovanje obvestil, poročil, napotil itd., da sploh ne omenjamo tistega, kar v katerikoli družbi izhaja prek tiska od legitimnih državnih represivnih ali prostovoljnih in drugih organizacij, ki se kakorkoli ukvarjajo z deviantnostjo v vzgoj- noizobraževalnem, organizacijskomobilizacijskem, propagandnem ali kakšnem

drugem pomenu. Tisk je zato vedno poglavitno sredstvo preventivnega delovanja kogarkoli, ki se s tem ukvarja, ter najbolj razširjena in najbolj priročna oblika vplivanja na ljudi. Zato nima le propagandnih učinkov, marveč tudi socialnoetične, kulturne ter

212 Glej tudi Todorovič, Vloga sredstev množičnega obveščanja . . . , s. 595.

213 Glej o tem zlasti Lukač, s. 467/8.

160

moralne vloge in mu velja nameniti v kriminalni politiki vso pozornost.5. Dvosmernost

Iz dosedaj rečenega izhaja, da ima obveščanje oziroma pisanje o deviantnosti tudi dvosmeren vpliv ali dvojne posledice. Doslej je bilo izrečenih nekaj misli o tej dvojnosti pri oddajatelju ali posredovalcu informacij, tu pa načenjamo istovrstno problematiko z druge strani — to je pri recipientu oziroma prejemniku. On je tisti, od katerega je odvisno, kako bo uporabil vest (informacijo), ki mu jo ponujajo sredstva javnih občil, kaj bo storil z njo, kako bo nanj delovala, koliko mu bo koristila in, kar je za tole razmišljanje najbolj pomembno, v katero smer (če sploh) jo bo izrabil — v pozitivno ali negativno. Gre torej za nekakšno polifunkcionalnost sredstev javnih občil, ki je zlasti na področju obravnavanja deviantnosti in vprašanj, kakorkoli povezanih z njo, lahko dokaj problematična, kajti isto informacijo se lahko uporablja po eni strani za napad, ogrožanje, oziroma za kriminal, kot se lahko po drugi za varstvo, obrambo oziroma za boj s kriminalom.

V sredstvih javnega obveščanja se s to problematiko ne ukvarjajo preveč zavzeto. Tudi drugi, veliko bolj pristojni organi za dajanje informacij o kriminalu, si ne morejo dosti pomagati z znanjem o teh vprašanjih. Čeprav so pogosto zelo previdni, zlasti kadar gre za zadeve, ki so še v (kazenskem) postopku, in obzirni, že zaradi varstva pravic in suverenosti klienta. Pogosto tudi samo preiskovanje ni na taki stopnji, da bi bilo v korist uspešnosti postopka, če bi objavili stvari, ki še niso za javnost, pa čeprav je še tako radovedna. Katerakoli novica ali sporočilo o kriminalu je lahko problematična in lahko rečemo, da sploh ni jasno, kako pisati, da bi se izognili nevarnostim, ki jih omogoča »znanje« o kriminalu. Kajti že popolnoma dobrohotno in vzgojnoizobraževalno pisanje o tem, katera zdravila vsebujejo psihotropne substance in delujejo kot droge, lahko nekoga poučijo, kaj kupovati, kako doseči (tudi s ponarejenimi in ukradenimi recepti) ali pridobiti na vlomni način (o tem glej tudi Navodilo o spremembi navodila za izdajanje dovoljenj in soglasij za izvoz in uvoz, Uradni list SFRJ 58-9/88 z dne 29. januarja 1988, ki vsebuje popoln seznam mamil). Hkrati ko je določena vest za nekatere nasvet, je ista informacija za druge dobrohotno opozorilo pred nevarnostjo, na katero niso bili doslej pozorni. Določen podatek lahko nekoga napeljuje k dejanju, ga poučuje in usposablja, drugega pa odvrača in mu pomaga, da ne postane ne žrtev in ne storilec kaznivega dejanja.

To so seveda očitna protislovja ponujanja informacij o kriminalu in prav pisanje, zlasti v »črnih kronikah«, spada v razmišljanje o dvosmernosti tovrstnih informacij. Kajti v njih se pogosto opisuje tako imenovani »modus operandi« (način delovanja), posredujejo kriminalne tehnike, zbuja pozornost za nove načine storitve kaznivih dejanj, opozarja na lokacije, ki jih je mogoče ogrožati, spominja na najugodnejše priložnosti, časovne razsežnosti ali sploh motivira za kakšna dogajanja. Ljudje iz tega spoznavajo »življenje kriminalnega sveta« in to v etiološkem, fenomenološkem, kriminalnopolitičnem in še kakšnem drugem pomenu. Gotovo je, da ni mogoče sprejeti predlogov, da naj bi o kriminalu čim manj pisali, čeprav se seveda samo od sebe ponuja vprašanje, kako pisati?

Kajti zaradi tistih, ki bi informacije zlorabljali in za katere sploh ne vemo, kdo so, kje so, koliko jih je in kakšni so, nikakor ne gre

prikrajševati onih, ki bi jim ti isti podatki koristili, in takih je verjetno več. Toda tudi opozarjanje na nevarnost, napotila za ravnanje in postopki za odvračanje od ogroženosti vsebujejo spodbude za napad, ker navadno obravnavajo šibke točke varstva. Kolikor so to navodila za obrambo, jih možni storilec lahko izkoristi za izogibanje oviram, ki se mu postavljajo na poti, ne glede na to, ali upoštevamo pri tem teorijo o »hranljivem prostoru«, ali gre za čisto preproste nasvete ženskam, kako naj se same varujejo pred morebitnimi nasilneži in posiljevalci.

Zato je seveda vprašljivo, kako pisanje o kriminalu deluje na posamezne družbene skupine in deviante, ker nikoli ni docela jasno, kakšne dispozicije je pričakovati pri prejemnikih in kako bodo reagirali na informacije. Četudi sredstva javnih komunikacij želijo blokirati ali modificirati določene kriminalne tendence, ni jasno, kakšen bo izid, in je zato vedno treba računati s tako imenovanim »bumerang dejstvi«.257 Tisk navadno piše o tem, kakšno vedenje je zaželeno, ter ga vrednoti in priporoča. Njegov pomen ni majhen, če opozarja na prestopke, ponuja vzore in zglede. Toda vedno moramo računati na nasprotne odzive, ki nastajajo kljub dobronamernim prizadevanjem.6. Razmerja: oddajnik—prejemnik informacij

V »kriminološki komunikologiji«, pod katero razumemo tisti del kriminološkega pisanja, ki se ukvarja z vlogo javnih občil pri kakršnemkoli posredovanju informacij o deviantnosti in reagiranju nanjo, je le malo razmišljanj o tem, kako potekajo komunikacije med mediji in recipienti (prejemniki). Pri tem mislimo predvsem na socialnopsihološke sestavine in vse drugo, kar je s tem v zvezi, ne glede na to, ali pri tem upoštevamo pomen javnih občil v preprečevanju, jih gledamo kot možni kriminogeni dejavnik ali kot neformalni mehanizem družbene kontrolizacije.

Domet kriminologije v razmerju med javnimi občili in pre-jemniki je toliko bolj nezadosten, kolikor bolj si predstavljamo, da kriminologijo, že po vsebini njenih nalog, v temelju zanimajo diadična razmerja, ki kakorkoli rojevajo določene posledice, in kolikor bolj se spušča v družbeni, kakor tudi simbolični interakcionizem. Tako je kriminologija prišla do prenekaterih spoznanj o vplivih na vzročnost določenih oblik vedenja udeležencev kakorkoli vpletenih v kriminalni par. Pri tem pa pogosto enega protagonista ni brez drugega, lahko pa se jima pridružijo še drugi.

Kolikor v tem iščemo možno vzporednico za naš namen, potem se je kriminologija do sedaj zanimala predvsem za posledice, ki iz takih razmerij med mediji in recipienti izhajajo, ne pa za naravo razmerij samih, ki te posledice kakorkoli porajajo. Tega se v bistvu nista lotevali ne kriminologija in ne komunikologija, saj v dosegljivi literaturi nismo zasledili tovrstnih razmišljanj, verjetno ne tudi zaradi tega, ker sta obe disciplini druga za drugo dokaj obrobni in druga z drugo ne sodelujeta v tolikšni meri, kot bi

lahko, zlasti če naj bi obe, v okviru sporočanja informacij o deviantnosti, učinkoviteje napredovali kot sta. Tehnična civilizacija se je v javnih komunikacijah tako razvila, da ne gre zanemariti razmerij med oddajalci in prejemniki, še toliko bolj v tisku, ki je pomemben ustvarjalec javnega mnenja. Tisk ima širok krog uporabni- kov-bralcev, ki jih lahko oblikuje ali vpliva nanje na

162

prenekaterih področjih kriminalne politike, hkrati ko lahko ma-nipulira z ljudmi, o katerih piše negativno, jih tipizira ali izvaja z novicami najrazličnejšo propagando.

Javna občila — oddaj al ci informacij — imajo določeno (tudi politično) moč. Kolikor sprejemamo »teorijo penetracije«214 imajo neomejeno možnost širiti vesti, ki koristijo tistim z močjo, kolikor nekje bolj drugje zopet manj, ne jemljejo pobude sami v svoje roke. Tisk vpliva s svojimi stališči na bralce in deluje nanje odvisno od sposobnosti, ki jih ima za posredovanje določenih vrst informacij. Gotovo je, da na vseh področjih nima enakega vpliva, ker je le-ta odvisen od njegove sposobnosti, virov informacij, načina posredovanja itd. S posredovanjem vesti o deviantnosti pa pri nas nismo nikoli bili posebno na višini, že zato ne, ker javnim občilom na splošno primanjkuje znanja, da bi lahko sledili tokovom v znanosti o kriminalu samem, hkrati ko se strokovnjaki s tega področja redkeje pojavljajo kot pisci za »nestrokovno« javnost. Zato so javne komunikacije na področju deviantnosti bolj preprosto posredovanje vesti kot analitično, vzgojnopreven- tivno in mobilizacijsko vplivanje na javno mnenje. Čeravno tisku na splošno ne gre očitati, da ne goji vrednot, kolikor gre za njegovo vlogo v smislu prav — ne prav, opravlja to vlogo dosti bolj kazuistično, prvinsko in priložnostno, kakor pa načrtno, kakovostno in trajno, seveda pogosto odvisno od priložnosti, zmogljivosti in delovanja zunanjih impulzov. Zato je tisk le delno »hidden persuaders«215 za vprašanja, ki zadevajo vzgojo in izobraževanje javnosti, bolj pa je to v negativnem pomenu, ko piše o načinu delovanja kriminalnega sveta in kadar kriminalna tematika postaja nekakšen del zabave in sproščanja. To seveda tudi pomeni, da so prejemniki prepuščeni sredstvom javnih komunikacij in njihovi agresiji, kajti komunikacije postajajo predvsem enosmerne, čeravno se posamezniki čedalje bolj oglašajo kot sogovorniki javnih občil v zvezi z vestmi, ki jih posredujejo.

Neinstitucionalizirani bralec se težko meri z organiziranimi javnimi občili (zlasti politiziranimi) in njegovo orožje ni primerljivo z njihovim. Od njega samega je odvisno, kako bo sprejemal informacije o kriminalu — lahko mu bodo povzročale strah in ksenofobijo, lahko bodo nanj vplivale integrativno, lahko jih bo zavračal ali se nanje odzival čustveno, impulzivno ali kako drugače. Tudi zato je pisanje o kriminalu vedno problematično in največkrat se sploh ne ve, kakšen bo izid. Z njim pa je treba računati v smislu simboličnega interakcionizma, po katerem človek reagira skladno s pomenom, ki ga nek simbol zanj ima. Ljudje pa smo različni in vsak zase je neponovljiv.

* * *

Med javnimi občili smo se lotili ravno tiska predvsem zato, ker je najstarejši masovni medij, in če že ne drugače, prav iz tega razloga zasluži pozornost, zlasti v kontekstu razmišljanja o tako imenovani neformalni kontrolizaciji. Gotovo je, da to nadzorstvo zaradi narave komunikacij z bralci-prejemniki informacij opravlja svojo vlogo v omejevanem obsegu, toda zanj je značilno (kot je podobno z radiom in televizijo), da ima velik krog odjemalcev, ki se jim ne prilagaja glede na starostne skupine, družbene statuse, posamezne interese in še po raznih drugih izhodiščih.

214 Kuvačič, s. 226.215 packard, The Hidden Persuaders, 242 s.

Kolikor za nadzorstvo vsaj hipotetično domnevamo, da so njegove najpomembnejše vloge v nadzorovanju, kaznovanju, razvrščanju, sprejemanju in zaznamovanju (tudi deviantov), poleg nekaterih drugih, moramo potemtakem reči, da so nekatere med njimi bolj poudarjene od drugih. Tisk kot neformalno (čestokrat tudi močno politizirano) nadzorstvo že zaradi razpoložljivih moči ne more opravljati vseh kontrolnih vlog v enakem obsegu, niti ne z enako uspešnostjo. Podobno kot katerokoli družbeno nadzorstvo ima omejeno moč, omejeno dosegljive kliente (bralcev) in je omejeno sprejemljiv. Njegov pomen je v glavnem odvisen od tega, kako ga dojema posameznik in kaj zanj pomeni tisto, kar mu prinaša.

Tisk ima močno oslabljene zlasti tiste vloge, ki so sicer v nadzorovanju na splošno represivne, vsiljevane in se navezujejo na sredstva moči, lahko pa bi mu pripisovali velik pomen v neoperativnem nadzorovanju, na socialnopsihološkem in vzgojnoizobraževalnem področju. Če je njegov namen kolikor toliko očiten v zvezi z milejšo platjo kontrolizacije, ki bolj temelji na prepričevanju, vzgajanju, svetovanju, ponujanju zgledov in drugih možnostih sprejemljivejšega vplivanja na ljudi, pa ne gre pozabiti še druge strani. V literaturi o tisku kot sredstvu masovnih komunikacij so namreč dokaj spregledane njegove »represivne« vloge.

Med njimi so za naš namen zlasti pomembne: kaznovanje z zaznamovanjem ter nadzorovanje z razvrščanjem. Menimo namreč, da je pisanje o pojavu in njegovem nosilcu enako javnemu spektaklu procesiranja pred legitimnim nadzorstvom, le da je avditorij znatno večji. Najbrž ni bolj učinkovitega kaznovanja in zaznamovanja od publicitete v časopisu oziroma s tiskom, saj ostaja kot dokument, ki mu nobena formalna rehabilitacija ne more do živega in noben zakonit »izbris« sodbe v primerjavi z njim nič ne pomeni.

Tisk (kot tudi nekatera druga sredstva javnih komunikacij) nadzoruje vedenje, piše o njem, se z njim ukvarja z besedami in fotografijami in v tem pomenu nekje bolj, drugje manj, ali zdaj bolj, drugič spet manj, opravlja nadzor nad devianti (čeprav pogosto posredno in anonimno) in celo nad formalnimi nadzorovalci našega vedenja, seveda pogosto odvisno tudi od posameznega družbenega trenutka. Niso tako redki primeri (ne pri nas), da tisk dejavno posega v družbena dogajanja, sproža sodne procese in celo vpliva na strukturo oblasti, procese v njej in spreminja politiko (celo pri nas).

Zato gre tisku pripisati tudi vlogo spreminjevalca družbenega in individualnega življenja ter omejevalca deviantnosti. Zato se zanj potegujejo tudi politične sile, ki ga spreminjajo in po svoje oblikujejo, kolikor ga ne politizirajo, s tem pa tudi podrejajo in z njim manipulirajo. Toda če naj bi, zlasti v smislu tega razmišljanja, tisk v svoji neformalni kontrolni vlogi predstavljal družbeno silo na vedenjskem področju, bi moral biti samostojnejši in predvsem

odvisen od tistih, zaradi katerih sploh je, to je od bralcev — njegovih prejemnikov. Vendar se je bati, da je v katerikoli družbi težko ostati samo v tem okviru, ne da bi s tiskom manipulirali in zato tudi le-ta manipulira z javnostjo.

Glede na to, zlasti v kontrolni funkciji, velja tisku ustrezna raziskovalna pozornost, hkrati ko bi njegovi izvajalci morali več vedeti o nadzorovalni vlogi, ki jo opravlja nad ljudmi, in o vplivu

164

nanje. V sedanji komunikologiji, kot tudi v kriminologiji, o tem ni dosti napisanega, zato se tu odpira hvaležno področje novega praktičnega znanja, še posebno, ker so ga doslej obravnavali predvsem z negativne plati — to je, kakšna je kriminogena vloga tiska.

Prednost tiska v smislu kontrolizacije in spreminjanja ljudi pa je predvsem v njegovi integrativni, edukativni, informativni in analitični vlogi.

Z nadzorstvene plati lahko tisk štejemo kot neformalni kontrolni mehanizem in s kriminološke kot kriminogeni, po eni, in preprečevalni dejavnik, po drugi plati. Je kot Janus, ki se kaže z več kot dvema obrazoma, toda ta njegova »več- ličnost« je prav toliko odvisna od njega samega kot od prejemnikov — bralcev, zaradi katerih sploh je, ne glede na to, ali deluje v demokratični ali totalitarni družbi, ne glede na to, ali je spolitiziran ali »svoboden«, kolikor je to dvoje sploh mogoče postaviti drugo ob drugo. Kajti v etatističnem pojmovanju tiska je njegova vloga nedvomno drugačna (tudi v pisanju o deviantnosti) od tiste, kjer je človeška »temna stran« življenja predmet morebitne industrije zabave in senzacionalizma, šokantnosti in voyerizma. S tem pa seveda nastaja vprašanje, koliko je tisk dejavnik vlade, strank, podaljšek državnih in političnih mehanizmov, ki vodijo družbo, pri čemer je medij za doseganje družbenih sprememb, in sam, enako tudi kot javnost, nima dosti vplivov na pisanje o kriminalu, in koliko je »samostojna institucija«, ki jo vodijo spoznanja o tem, kaj javnost na področju komuniciranja potrebuje in kaj mora tisk početi, da bo opravičeval »javna« pričakovanja, kolikor je masovni medij v masovni družbi (in masovni kulturi).

VIII. Javno mnenje

L'opinion publique est souvent une force po- litique.

(Javno mnenje je pogosto politični pritisk.)A. Sauvy

Pojem javnost različno pojasnjujejo, od tega, da je to celokupnost državljanov,216 do tega, da gre za osebe ali skupine oseb, ki nimajo moči odločanja na določeni ravni delovnega procesa ali vpliva na kriminalno politiko,217 kolikor gre za deviantnost. Podobno je z javnim mnenjem, o katerem so prav tako pestre razlage, ki zadevajo vire, sredstva, moč, interese, razmerja in še marsikaj. S tem pa že posegamo na ožja in morebiti še na posebna področja, na katerih je mogoče pričakovati tudi specializirano javno mnenje, odvisno od skupin, množic ali dela javnosti.

Družbeni dogovor v posameznih dogodkih oziroma pojavih in osebah ni enoten, zato tudi pozornost javnosti ni namenjena vsem enako. Še posebej se dogaja, da v atomizirani množici javnost predstavlja negativen korelat birokraciji (po Marxu), kljub morebitnim specializiranim mnenjem voditeljev.

216Goričar, v Vreg, s. 7.217Participation of the Public in Crime Policy, s. 27.

Javnost se nam zato predstavlja kot socialna kategorija. V družbenem življenju je potrebno tako sodelovanje javnosti kot tudi poznavanje javnega mnenja o številnih, za družbo po-membnih vprašanjih. Oboje ima ustrezne manifestne vloge.

Ker ima javnost tudi kritične in kontrolne funkcije, ker je pogosto tudi dezintegrirana, ker se po prenekaterih vprašanjih diferencira in polarizira, ker se srečujemo z literarno in politično javnostjo, ki sta si v marsičem tudi nasprotujoči, ker je javno mnenje neenotno, ker to neenotnost tudi merimo, ker se politične sile trudijo, da bi na kakšnem področju javno mnenje tudi socializirale, kolikor celo ne monopolizirale, itd., velja o tem dosti bolj razmišljati, s tem pa tudi o tako imenovanem kriminalno-nadzorstvenem pomenu javnega mnenja.

Z javnim mnenjem je treba računati, kajti vodilne sile družbe niso več tisto, kar so bile. Javno mnenje tako pridobiva na svoji politični moči, v marsičem postaja tudi institucionalizirano, kar se doslej pri nas navadno ni dogajalo; tako tudi posameznik ni več tako izgubljen v »svobodi osamljene množice«, kot je rekel nekoč znani slovenski sociolog. Zato stopa danes javnost (zlasti slovenska) v ospredje, tudi s svojo »mnenj skostj o «.

»Javnost kot družbeni nosilec javnega mnenja je struktu- riran in sloje vit družbeni pojav.«262 Z njima so se ukvarjali od antike, prek Kanta, Webra, Hegla, Smitha, Tocqueville-a, Marxa, J. Milla, mimo Habermasa, še mnogi drugi, ki so tema pojmoma dajali moralnopolitični, funkcionalni, operacionalni, ustvarjalni in še kak drug pomen, o čemer ni malo znanja v disciplinah, kot so komunikologija, politologija, socialna psihologija in ne nazadnje celo kriminologija in kriminalna politika.

Od tod tudi različna »mnenja«, tako o javnosti kot o javnem mnenju, ki so zanimiva v svojih pogledih, ne samo zaradi disciplinarne pripadnosti, marveč tudi zaradi zgodovinskih obdobij, v katerih so nastajala, in zaradi politične naravnanosti nosilcev posameznih gledanj. Hkrati ko še posebej razločujejo javnost množice, skupine in imamo še razne druge opredelitve javnosti, zaradi česar prihaja tudi do dvomov, kaj javno mnenje sploh je, četudi je posameznik njegov ključni akter.

Tu se ukvarjamo z javnim mnenjem kot nesformaliziranim kontrolnim mehanizmom, kakršni so prenekateri drugi, ki jih ima katerakoli družba, čestokrat odvisno od različnih kultur-nozgodovinskih in drugih silnic. Te peljejo k temu, da se javnost spreminja in z njo tudi mnenja, ki v njej nastajajo, saj se modernizirajo in demokratizirajo do tiste stopnje, ko javnost sama postaja oblika nadzorstva.263 Nas seveda zanima predvsem javno mnenje v pomenu kriminalne kontrole, o čemer ni skoraj nobenega (teoretičnega) pisanja, čeprav je dosti empiričnih javnomnenjskih raziskav o kriminalu, o nadzorstvu, o prijavljanju kaznivih dejanj in še marsičem.

Kriminal, delinkventnost in deviantnost sploh postajajo

zanimiva tema vsakdanjih razgovorov, kajti kriminaliteta je postala pri nas resen družbeni problem, še posebno v tistem svojem delu, ki ogroža razne oblike lastnine, da ne omenjamo osebne viktimizacije, ki je gotovo zelo občutna in očitna, zlasti za posameznika. S tem pa se seveda javnosti nehote odpirajo pogledi na mehanizme nadzorstva in na »politiko« obravnavanja deviantnosti, vključno s kaznovanjem. Javnost je na splošno bolj

166

maščevalna od strokovnih organov in že zato nastaja določena konfliktnost, tej pa velja pozornost tudi zaradi tega, ker javnost ni brez vpliva na ureditev kazenskega prava v razvijajoči Se družbi, ki ne more ostati ravnodušna do tega, kaj ljudje mislijo, čeprav si v preteklosti o tem država ni delala skrbi.

Javnost ima lahko v kriminalni politiki pomembno vlogo, zlasti pri zatiranju oziroma preprečevanju deviantnosti. Ze zato, če ne zaradi dosti drugih dejavnosti, je ne gre zanemarjati in je prav zaradi tega treba preizkušati njeno moč in jo spoznavati. Od tod tudi potreba, da se znanosti o človeškem odklonskem vedenju zanimajo za »kriminološkost« v javnem mnenju in tako na svoj način prispevajo k dojemanju deviantnosti in odziva nanjo. Zato so raziskovanja javnega mnenja v razmerju do kriminala in kazenskega pravosodja264 še kako dobrodošla in smotrna.

1. Določitev javnega mnenja

Javno mnenje pogosto ugotavljajo, zoperstavljajo, ali kako drugače primerjajo z zasebnim mnenjem. V literaturi naletimo na različne opredelitve in poimenovanja javnega mnenja, ki ustvarjajo dvom v to, kaj javno mnenje sploh je, oziroma kaj naj bi bilo. Tako naletimo, poleg zasebnega javnega mnenja, še na izraze, kot so: obče javno mnenje, progresivno in konzervativno javno mnenje, latentno javno mnenje, tajno javno mnenje, institucionalno mnenje, politično javno mnenje, regionalno, statusno in spolno javno mnenje, enoglasno in

264 Glej npr. Participation of the Public in Crime Policy, s. 65. 14

Neformalno nadzorstvo 209

»K/IHMfHF 8VHJC««'C ko N j l

raznoglasno javno mnenje, množično mnenje, pozorno in ne- pozorno javno mnenje itd. K temu lahko dodamo še npr. ge-neralno, kolektivno, večinsko, specialno in še kakšno drugo javno mnenje, kar vse dokazuje, da je »javno mnenje« zelo raznovrstno, težko dosegljivo in ulovljivo. Zato tudi nanj različno gledamo in o njem ustvarjamo pestre teorije. Ne nazadnje beremo tudi o »zakonu javnega mnenja«.

Glede na to so opredelitve javnega mnenja zelo različne in se oprijemljejo različnih okoliščin, pri čemer je zaslediti tudi poskuse politizacije; ob tem se pojavljajo še vprašanja, kako sploh obravnavati javno mnenje in kaj z njim, čemu naj služi in kako ga spoznavati. Morebiti je pravilna opredelitev v trditvi, da je javno mnenje »javno izraženo skupno mnenje demokratične in kritične javnosti o perečem spornem vprašanju kot konsens glede tistega, kar je v občem interesu družbe«.218

Habermas piše o več pogledih na javno mnenje v knjigi z enakim naslovom. V njej izčrpno navaja tudi vire, ki javno mnenje obravnavajo iz družbenozgodovinskih in kulturnozgo-dovinskih izhodišč, z vidika zgodovine tiska, s pravnozgodo- vinskih in politikoloških temeljev, pa iz zornega kota posebnih stališč javnosti ter industrijske družbe, socialne države, masovne

2182w Vreg> s_ 16.

demokracije in masovnih komunikacij ter zgodovine javnega mnenja. Po enem izmed njegovih virov je rečeno, da »ni javnega mnenja... niti dejavnosti, ki odseva ali predstavlja delovanje skupine ali vrste skupine«.219

Med različnimi stališči, od tistih, da javnega mnenja ni, prek previdnejših in že bolj odločnih izhodišč, »da je javno mnenje vse tisto mišljenje, ki ga člani družbe izražajo v svojih neformalnih stikih«,220 do opredelitev, ki priznavajo javno mnenje, je izredno dosti poskusov različnega definiranja. Pomembno, zlasti za naš namen je, da so bili nekaterih pisci pri opredeljevanju zelo previdni in tipajoči, drugi bolj preprosti, kot na primer pri trditvi »javno mnenje je zbir posameznih mišljenj«,221 in nekateri bolj zamotani, kot je W. Mils in še številni drugi, ki predvidevajo celo merila za določanje javnega mnenja. Ta merila zadevajo: število ljudi, ki mnenja izražajo, oblike komunikacij, akcije, ki iz njih izhajajo, razmerja do avtoritarnih ustanov itd.

Zato je javno mnenje posledica institucionaliziranih in neinstitucionaliziranih dejavnikov, ki med seboj izmenjujejo informacije v skupnem procesu, in ki nazadnje, omogočajo ugotavljanje »empiričnega javnega mnenja«.222 Z njim spo-znavamo prenekatere okoliščine, pomembne za posameznika in družbo, po katerih znova ugotavljamo, »da so edini nosilci mnenj, stališč pa tudi hotenj, bojazni, verovanj — ljudje kot posamezniki«.223 Tako je na koncu koncev javno mnenje, po R. E. Parku, »veliko bolj zapletena zadeva, kakor mislijo tisti analitiki, ki ga secirajo in merijo«.224

Glede na to se nismo mogli ogreti za nobeno opredelitev, ki bi dovršeno ustrezala našemu namenu. Toda javno mnenje je tudi v središču pozornosti prenekaterega kriminološkega pisanja, zlasti to velja, kadar ugotavljajo javno mnenje o kriminaliteti in nadzorstvu, kadar gre za dojemanje norm, strahu pred kriminalom itd. Prav zato mora z javnim mnenjem računati tudi kriminologija.

2. Viri »javnega« mnenja

V kriminologiji in razpravah o javnem mnenju je zelo veliko spoznanj o tem, kdo, kako in s čim vpliva na javno mnenje, ga oblikuje ter prilagaja svojemu namenu. Javno mnenje nikoli ni nekaj »per se« in samo zato, da je, ker pač je. Ce je, je gotovo o nečem in za ali proti komu oz. čemu. Kolikor o nečem pač mnenja ni, potem ga verjetno zato ni, ker o tistem ljudje nič ne vedo (ali vsaj zelo malo), ali pa je tako nepomembno, da jih ne more motivirati, da bi kaj več razmišljali in se opredeljevali, kajti opredeljevanje je že določen intelektualni napor in gotovo vsebuje vrednostne sodbe.

V vsaki družbi nastopajo kot pobudniki javnega mnenja posamezne funkcionalne skupine, razni nosilci javnega mnenja,

raznovrstni »predelovalci« sporočil, pa konzultativne skupine, da

219 Po Habermasu, s. 303.220 Goati, v Javno mnenje ..., s. 343.221 Child, v Habermas, s. 304.222 Toš, N., Kritična znanost kot kriza zavesti, s. 229.223 Glej Goričar, v navedbi Slovensko javno mnenje 1987, s. 3.224 Goričar, Sociološka opredelitev javnega mnenja, s. 721.

168

ne omenjamo vplivov, ki so monopol politike in birokracije (pri nas tudi vojske), tja do javnih občil sploh, ki se pojavljajo kot viri informacij. Neredko imajo javni mediji zaradi položaja in moči (odvisno od količine) veliko prednost pred drugimi, ne glede na to, kakšna je kakovost njihovih informacij. Saj dobro vemo, kako vešče znajo nekateri uporabljati resnične, polresnične ali neresnične informacije za doseganje svojih ciljev, ne nazadnje tudi z dobro preračunano propagando ali pa v opravičilo nečemu, kar je lahko pomembno povezano s položajem v družbi, ali s prestižem, od katerega je pogosto odvisen ugled, ki ga kdo želi imeti.

Javno mnenje o deviantnosti gotovo ni med zadnjimi pro-blemi, s katerimi bi se javnost ukvarjala. Ker deviantnost po-vezujejo tudi z zakonitostjo, poštenostjo, moralo (pri nas tudi z ustavnostjo, toda največkrat neupravičeno), pravičnostjo in še z marsičem, je to področje v marsikateri družbi na prvem mestu, pred vsemi socialnimi problemi.

Ker pa informacije o deviantnosti in vsem, kar jo spremlja, obravnavajo le v ozkem krogu »virov«, ki jih lahko tudi po svoje prirejajo, predelujejo, pripravljajo, razširjajo ali skrivajo, in to bodisi navzgor bodisi navzdol, ali celo iste informacije različno prilagajajo za več plati, je seveda vsaka javnost informirana zelo selektivno in odvisno od virov.

Informacije ima vedno tisti, ki ima moč, in moč ima, kdor ima informacije. S tem se javnost gotovo deli na dve različni populaciji, pri čemer je prva privilegirana in ožja ter marsikdaj tudi vpletena, medtem ko je druga širša in ima največkrat vlogo opazovalca. Distribucija moči in vplivov deluje tudi na dostopnost in uporabljanje informacij. Tistih, ki posredujejo informacije, je malo, prejemnikov pa je veliko; to so bralci, poslušalci in gledalci, ki sprejemajo podobo o deviantnosti predvsem iz sredstev javnih občil. Ce so javna občila glavni medij za posredovanje podatkov o kriminalu in kakršnihkoli družbenih pojavih, pa so viri predvsem organi države, ki se ukvarjajo z deviantnostjo in se jim včasih, odvisno od narave pojavov, pridružujejo še nekatere organizacije.

Tako imamo na eni strani redke vire in na drugi široko, včasih bolj drugič manj radovedno in ogorčeno publiko, ki različno zavzeto predstavlja, če smemo tako reči, »krimino- loško javno mnenje«, in ki razpravlja, obravnava, ocenjuje, razsoja, skratka, dojema deviantnost pri svojih izhodiščih.3. Vplivi na javno mnenje

Ne glede na to, kakšni so teoretičnoraziskovalni pogledi na javno mnenje in koliko je izražanje javnega mnenja zanesljiv kazalec razpoloženja ljudi, skupin, družbenih plasti ali globalne družbe do nekaterih vprašanj, morajo javno mnenje upoštevati v vsaki družbi, celo nedemokratični, v demokratični pa še posebej. Zato se pojavljajo zanimiva vprašanja, kdo ustvarja javno mnenje, s kakšnimi nameni, koliko se v javno mnenje vpleta ideologija, ter koliko se v mnenju izražajo ideološke težnje, kakšen vpliv ima na javno mnenje politična elita, kolikšna je družbena moč tistega, ki je za javnim mnenjem, koliko je v javnem mnenju iracionalnosti in čustvenosti, v kakšnem obsegu je omogočen javnomnenjski pluralizem, kako se javno mnenje lahko izraža v institucionalnih oblikah (če sploh se), itd. Naše pisanje ne odgovarja na našteta vprašanja, ki vsebujejo razna

stališča, ta pa so neredko odvisna od političnih doktrin, »resnic«, informacij in celo od ljudi, ki za kakšen poseben namen tudi manipulirajo z vestmi.

Od tod seveda vprašanje, kdo so sploh oblikovalci javnega mnenja na splošno, in za področje nadzorovanja oziroma kontrolizacije še posebej.

V zvezi z javnim mnenjem na splošno najprej omenjajo dominantno ideologijo, politične vladne vplive, ideološki državni aparat, politične stranke in podobne inštitucije, v katere sodijo tudi verske skupnosti, ki imajo v družbi moč, možnost propagande, pritiskov in druge priložnosti za posredovanje informacij, vplivanje in odzivanje. Pri tem ne gre izključevati vplivov posameznikov ali kakšnih skupin, ki v danem trenutku in v primernih družbenih razmerah uspevajo delovati na javnost oziroma javno mnenje.

Tako poznamo posamezne in skupinske vplive (pri nas pi-satelji), oziroma individualne in kolektivne ustvarjalce javnega mnenja. Ti vplivajo na javno mnenje z ideološkimi, političnimi, pravnimi, gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi in celo fizičnimi možnostmi. S tem v zvezi pogosto omenjajo »skupine pritiskov«,225 ki so nosilci posameznih interesov iri včasih celo emocionalizirajo kakšna vprašanja, zato da bi dosegli pri javnosti določene uspehe, pritegnili njeno naklonjenost ter povzročili zavračanje drugih. V ta namen uporabljajo uradna, poluradna ali docela neuradna sredstva. Današnja sredstva komunikacij pa niso enako dostopna vsem oblikovalcem javnega mnenja. Zato imajo pri oblikovanju javnega mnenja gotovo večjo možnost tisti, ki imajo v rokah sredstva javnih komunikacij. Teh ni veliko, so pa zato bolj mogočni, le njihova prizadevanja, glede na posledice, niso vedno uspešna. Ker navadno dominirajo nad družbenimi do-gajanji, imajo možnost ne le vplivati na javno mnenje in ga opredeljevati, marveč tudi delovati nanj »z zamolčanjem dejstev, polovičnim informiranjem, pa tudi s fabriciranjem lažnih dejstev, od tistih, da se je nekaj zgodilo drugače, kot se je, ali pa se sploh ni zgodilo«.226

V zvezi s kontrolizacijo pa se poleg doslej omenjenih pojavljajo še drugi soustvarjalci javnega mnenja, ki so lahko posamezni državni nadzorni organi, od policije, prek sodišč, do zaporov, strokovnjaki ali znanstvene institucije, pa tudi masovni mediji ter njihovi uredniki, oziroma določene skupine. Mednje zlasti štejejo: žrtve kriminala z njihovim strahom pred kriminalom kot najbolj očitnim izrazom mnenja določenega prebivalstva, zlasti starih in žensk (v nekaterih urbaniziranih krajih) itd. Na javno mnenje o kakem vprašanju lahko delujejo storilci kaznivih dejanj, oziroma obsojenci s svojimi družinami, strokovna društva, ki z določenimi fazami oblikovanja javnega mnenja uspevajo vplivati, če ne na oblikovanje, pa vsaj na sprožanje dvomov o kakem vprašanju, ki kasneje povzroči raznosmerne procese razmišljanja, različna vzdušja ali dileme.

Ne glede na vrsto vprašanj pa so v socialističnih družbah včasih ugotavljali in tudi posebej proučevali »razrednost« v javnem mnenju kot izraz razvoja države in prava.227

225 Goati, Grupe pritiska, s. 275—289.226 Goati: Javno mnjenje i ideologija.227 Glej npr. Edzin', s. 42.

170

4. Javno mnenje in nepisana vedenjska pravila

Skupnost kot socialni sistem v svojih temeljnih pogledih, četudi so lahko zelo različni, vendarle živi na nekih izhodiščih, ki so pridobljena skozi zgodovino. Zato »javno mnenje« ne nastaja (ne glede na to, kdo in kaj je njegov vir) v praznem prostoru in samo zase, ločeno od vsega drugega. Kdorkoli in kakorkoli želi vplivati v pogledih na kaj, mora vedno računati s tistim, kar v mnenjih skupin ljudi ali segmentov obstaja že od prej, in ne le, da obstaja, marveč je tudi različno močno.

Pri tem so mišljeni prenekateri vplivi, ki jih ne gre zanemarjati, kadar delujejo na javno mnenje, pa naj gre za politične akcije, gospodarsko propagando, reklamo, populariziranje nove glasbe, ali za kaj drugega. Ne nazadnje gre lahko tudi za preprečevalne dejavnosti, omejevanje strahu pred kriminalom, boj z alkoholizmom in sploh narkomanijo, zatiranje mladoletniškega prestopništva itd., tja do opozarjanja žensk, da se zavarujejo pred spolnimi napadi, ali za sprejemanje tujcev v imigrantskih družbah. Vedno je treba upoštevati ne le že obstoječa stališča, mišljenja in sodbe, marveč tudi moralo, navade, običaje, rituale in sploh vrednote. Celo razgovori in pisanja o kriminalu vedno naletijo na že določena mnenja in odzive, ki jih je treba še posebej aktivirati, oblikovati, razvijati, spreminjati, prilagajati itd., če naj bi bili uporabni za cilje, za katere se je vredno v kriminalni prevenciji, kriminalni ali kakšni drugi politiki prizadevati in boriti. Neredko gre tudi za ustvarjanje kolikor toliko uniformnega, kolektivnega mnenja, saj je prav takšno mnenje navadno izhodišče za določeno »kontrolizacijo«. Po izhodiščih simboličnega interakcionizma, prav v procesih medsebojnega sodelovanja, z vplivanjem med ljudmi ter s sprejemanjem skupnih pogledov na kaka vprašanja, nastajajo mnenja, vrednote, navade in drugo, kar lahko pomeni tudi možnost za razmejevanje slabega od dobrega, zaostalega od naprednega, konzervativnega od progresivnega, starega od novega itd. To pomeni, da se s tem gradi tudi drugačna zavest ali pa se »zavesti« polarizirajo in diferencirajo.

Zato je vse, o čemer razpravljamo, med seboj povezano in pomembno odvisno tudi od kulture in ideologije. Čeprav raz-iskovalci ter pojasnjevalci javnega mnenja le redkokdaj posegajo globlje ali v ozadje javnega mnenja, moramo vedno upoštevati že obstoječa izhodišča in ravnanja, pa čeprav za že tako preprosto obsojanje nesprejemljivega vedenja. Saj je že John Lock spoznal to zapletenost, ko je zapisal: »Kdor sodi o navadah, sodi o časti in kdor sodi o časti, sodi o zakonih, ki jih dajejo nazori.«228

Javno mnenje je torej lahko posledica že nečesa od prej, kar je nastalo z navadami, šegami, običaji in z vsem, česar so se ljudje oprijemali, kar jim je bilo napotilo, navodilo ali sploh nekaj, kar je treba upoštevati in se po tem ravnati, pa če naj bi to imelo razredni pomen ali ne. To nekateri, zlasti v socialističnih družbah, radi poudarjajo, ko omenjajo javno mnenje in ga preučujejo v smislu ideoloških usmeritev.229

228 Glej Vreg, Javno mnenje, s. 98.229278 Glej tudi Goati, v Javno mnenje u samoupravnom društvu, s.

343.

Poskusi »ustvarjanja enodušnosti (engineering of con- sent)«230 v javnem mnenju so gotovo naravnani v oblikovanje uniformnosti, ki je komu za kaj potrebna. Zato tudi pravo, ki predpisuje ali določa oblike vedenja, ni nepomemben dejavnik za javno mnenje. In verjetno je s tistim, ki ga sankcionira, najbolj agresiven oblikovalec enodušnosti. Devianti so torej nasprotniki te enodušnosti, ne glede na to, da se za njo skriva še morebitni upor zoper vrednote, moralo, stališča o poštenosti itd.

Javno mnenje, čeprav ni enotno, tudi kolikor gre za vedenje, zadeva na razna etična vprašanja, kar pogosto ne poteka brez čustev. To velja tudi za javno mnenje o kriminalu, nadzorstvu, odzivanju na kriminal itd. In četudi je v posameznih družbenih skupinah različno, gre vedno upoštevati tudi vednost o teh vprašanjih, stališča, čustvenost in vse drugo, kar se lahko razlikuje, odvisno ali gre za žrtve ali storilce, ali za žrtve, ki so bili storilci (in narobe), za poklicne in strokovne ljudi in podobno.

Javno mnenje zato ustvarja določeno socialnopsihološko vzdušje, od katerega je navadno odvisno represivno ali pre-prečevalno delovanje zoper deviantnost.

5. Osebna in družbena zavest

S tem pa smo nehote pripeljali do razmišljanja, kako dojemati kriminal in sploh deviantnost glede na razpoložljivost informacij o njiju in ob morebitni ločitvi strokovnega od laičnega mnenja ter ob pomisleku, da je v vsakem izmed nas poleg osebnega še marsikaj družbenega in narobe, kakršnakoli »družbenost« se izraža predvsem skozi »osebno«. To lahko tudi pomeni konflikt med osebno represivrtostjo in morebitno družbeno permisivnostjo, ki se izraža s konkretno kaznovalno politiko kot formalno reakcijo na kriminal. Pozitivna kazenska zakonodaja ga namreč penalizira dosti strožje, kot se kriminalna politika dejansko uresničuje.

Ali bi pri tem lahko govorili o »konfliktnem soglasju«, v katerem javnost vztraja pri strožji kaznovalni politiki za prenekatera dejanja, medtem ko uradni mehanizmi (vsaj v Sloveniji) dele pravičnost po svojem »videnju«, ali pa morda kar brez njega, razen v zadevah, v katerih gre za odzive, ki so neredko še močno čustveno obarvani in že zato vsebujejo primesi pristranskosti in nepravičnosti ali pa je vsaj kazen pretirano individualizirana, kar tudi ne poteka brez diskriminacije?

Ali morda prav zato lahko rečemo, da imajo posamezne vrednote različno težo in da tisto, kar je družbeno, daje prednost in poudarek tistemu, kar je pomembno za skupnost? Posamezniku pa je pomembnejše to, kar ga napada zasebno in osebno, in je že zato bolj občutljiv za deviantnost, ki ga ogroža. To morda vodi tudi k temu, da se dojemanje primarne viktimizacije razlikuje od dojemanja sekundarne in terciarne. Tovrstna družbena higiena ima torej različen domet in tisto, kar

občutijo tisoči posameznikov, ima lahko neznatnejšo legitimnost v dejavnosti formalnih nadzornih mehanizmov, ki delujejo po svoje, kolikor to morejo, odvisno od silnic okolja, v katerem poslujejo. S tem v zvezi se kot nalašč zbujajo pomisleki, kako bi v tem kontekstu preverjali nekatere teorije, ki zadevajo ravnotežje

230 Habermas, s. 254.

172

(balance theory), spoznavno razno- glasje (theory of cognitive dissonance) in prisojanje (attribu- tion theory).

Vse skupaj gotovo spominja na Habermasa,231 po katerem bi lahko rekli, da se posameznik razvija med državo in družbo, tako da mu vendarle ostaja del zasebnosti, v kateri se pojavlja kot nosilec idej in mnenj, ki mu jih ni mogoče odreči in ki jih izraža tudi s stališči do kriminala. Pri tem je gotovo bolj dovzeten za tisto, kar se dogaja njemu ali okoli njega, kot za vse drugo, kar je oddaljeno in ga neposredno ne prizadeva, čeprav ne ostaja hladen in neopredeljen. Od tod seveda tudi razločevanje med javnimi in zasebnimi interesi in ne nazadnje med zasebno in javno moralo.232

Toda ne glede na to se javno mnenje (čeprav lahko različno) izraža kot oblika družbene zavesti.233 O tem je v komunikologiji, socialni psihologiji itd. zelo veliko pestrih izhodišč, ki vsebujejo različne filozofske, moralne, politične, umetniške, znanstvene, religiozne in druge sestavine zavesti.234 Le-te kažejo na povezanost med posameznikom in javnostjo, med osebno in družbeno zavestjo, med nezakonitim in nemoralnim, med zasebnim in ideološkim itd.

To ni brez pomena za stališča o deviantnosti ne le v celoti, marveč tudi glede na njene posamezne oblike, saj nekatere med njimi bolj obsojajo, jih bolj zaznamujejo in se nanje odzivajo z večjo represivnostjo kot na druge. Zasebnik je vedno bolj občutljiv glede svojih pravic, suverenosti, zdravja, premoženja itd. in ga kaj malo briga tisto, kar je skupno oziroma državno.

Zavest, ki izhaja iz javnega mnenja, je torej še kako po-membna za razmerja do deviantnosti, ne glede na to, ali gre za stanje »ante« ali »post delictum«. Ideologije k temu niso veliko prispevale, čeprav uporabljajo različne pritiske in propagandna sredstva, prepričevanje in represijo. Zato vprašanje, ali se bo kriza zavesti pokazala kot kritična zavest235 in pripeljala ne samo do javnomnenjskih, ampak resničnih družbenih sprememb. Ker tudi javno mnenje o deviantnosti ni enotno, moramo vedno računati z različnimi interesi, izhajajočimi iz različnih zavesti in razlik v zadovoljevanju posameznih interesov, ne nazadnje tudi glede informacij (o kriminalu), ki potemtakem omogočajo opredeljevanje mnenja (javnega in zasebnega).

6. Konformizem

Pod konformizmom je mogoče razumeti prilagajanje vedenja ali vedenje v skladu z normami, pravili, vlogami, standardi in vsemi drugimi zahtevami ter pričakovanji skupine in družbe. Ni toliko pomembno, ali gre za prostovoljno ali prisilno pristajanje na pritiske, ki jih postavljajo tisti, ki imajo moč. O konformizmu govorimo, ko posameznik popušča pritiskom in se pod njihovim vplivom ravna morebiti tudi zaradi težnje, da ne bi imel težav v razmerjih z drugimi, seveda odvisno, ali gre za pravila globalne družbe ali za norme ožjih skupin, kar pomeni, da se moramo vedno prilagajati prav določenim konformizmom, ki niso vsi enako zahtevni, hkrati ko tudi od vseh članov skupine ne pričakujemo isto. V skupinah in družbi se še posebej kaže, da se posamezniki

231 Habermas, s. 179.232 Johnson, s. 20.233 Glej Vreg, s. 29.234 Prav tam, s. 31.235 Glej Toš N., Kritična zavest — kot kriza zavesti, s. 229.

včasih lahko vedejo manj konformno, pa še vedno nimajo težav z okoljem, v katerem žive.

Od tod tudi nekonformizem ali protikonformizem, ki ga ugotavljajo različni mehanizmi (družbene ali skupinske) kontrole in obravnavanja, odvisno od moči in ugleda nekonformistov. Nekonformizem se kaže v oddaljevanju od skupinskih ali družbenih pravil, v dejavnem upiranju pritiskom, oziroma v skrajnem primeru s kršitvami norm, zaradi česar nekonfor- miste ali protikonformiste pogosto imenujemo tudi deviante ali aberante. Med nekonformisti in aberanti ali kršilci oziroma storilci kaznivih dejanj pa so razlike zlasti v naslednjih okoliščinah: nekonformisti nastopajo javno, napadajo legitimnost, skušajo menjati norme, od katerih odstopajo zaradi določene idealnosti, ter žele ustvarjati nove, zanje marsikdaj motivirane tudi z idealnimi vrednotami. Aberanti, kršilci oziroma storilci kaznivih dejanj pa najpogosteje prikrivajo svojo deviantno dejavnost, kršijo legitimnost, norme so jim malo mar, razen kolikor jih ogrožajo. Pri tem se izogibajo sankcijam oziroma mislijo, da jih ne bodo zadela pravila vedenja, ki jih kršijo zaradi osebnih ali kakšnih skupinskih interesov (kriminalne združbe, skupinska deviantnost, skupinsko-pod- jetniški kriminal itd.). Kršilce oziroma storilce motivirajo za deviantnost oziroma aberantnost predvsem osebne koristi. Po eni strani posamezniki zapadajo skupinskim vplivom pri izražanju svojega nekonformizma oziroma aberantnosti, po drugi pa največkrat kršijo pravila tistih skupin, ki jim sploh tako ali drugače pripadajo.

V socialnopsihološkem pomenu, zlasti pa po teorijah sim-boličnega interakcionizma, je konformno vedenje predvsem usklajevanje obnašanja s pričakovanji bodisi ožje skupine bodisi socialnega okolja, ki imata institucionalizirane vedenjske obrazce. Zato konformizem ali medsebojno približevanje, privlačevanje in druženje s sebi enakimi, upoštevanje prisile in vplivov skupine in pa tudi samostojnost oziroma oblikovanost osebnosti posameznika, ki zna komunicirati z okoljem na načine, s katerimi se izogiba konfliktom, ne ustvarja napetosti in ne povzroča položajev, v katerih bi morali drugi v razmerju z njim postajati nekonformni ali aberantni.236

Konformizem in kontrolizacija sta tesno povezana prek nagrajevanja, kaznovanja, pravil in moči. Z obema pa je v stiku »javno mnenje«, ki ima tako integrativne kot nasprotne vplive pri oblikovanju zavesti, vrednot oziroma ustvarjanja enodušnosti ali raznoglasnosti o nekaterih, največkrat tudi pomembnih vprašanjih. Javno mnenje o kakih »stvareh« omogoča socialno učenje in posnemanje, vzorovanje in poistenje, kar poteka kot proces socializacije (morebiti tudi v subkulturi), v stikih z drugimi bodisi v ožjih skupinah bodisi v širšem socialnem okolju. Pri tem velja seveda upoštevati, da so prizadevanja za prav določeno javno mnenje v bistvu poskusi poenotenja javnosti v pogledih na kako vprašanje in imajo pri nas pogosto priokus

politizacije (npr. vedenja itd.).S tem v zvezi gre upoštevati različne »vrste javnosti«, kot sta

na primer kmečka javnost, borčevska javnost, šolska javnost,

236 Glej o tem zlasti: Družboslovje, Leksikoni CZ, s. 1406/7, So-ciološki leksikon, Beograd 1982, s. 293; Rečnik sociologije i socijalne psihologije, s. 297 itd.

174

vojaška javnost237 itd., kot specialne ali posebne javnosti, ki izražajo svoja stališča in mnenja o pojavih, procesih in vprašanjih javnega interesa.238 Kolikor gre za stališče o deviantnosti, odzive nanjo, pa za različna vprašanja, ki s tem v zvezi zadevajo družbene skupine, posameznike ali kar globalno družbo v zadnjem času velikih gospodarskih afer, bi lahko govorili tudi o »kriminološki javnosti«.

Mnenja o kriminalu in nadzorstvu niso monopolizirana, so diferencirana in polarizirana. Toda kot taka so lahko močno oblikovana in pogosto dokaj čustveno obarvana, saj velikokrat prihaja do dokaj spontanih stališč skupin in posameznikov, ki čestokrat zahtevajo energične reakcije za spreminjanje stanja.

To pa pomeni, da tovrstno javno mnenje nastopa s svojimi pritiski in zahteva večjo zakonitost in drugačno antikriminalno prakso.

7. Zasebnost

Goričar pravi, da je nosilec javnega mnenja vendarle po-sameznik.239 Le-ta izraža svoje posebno mnenje individualizirano, tako da je empirično raziskovanje in uporabljanje javnega mnenja v bistvu razčlenjevanje vrste stališč posameznikov. Ta stališča predstavljajo »javno mnenje«, če so pogledi na neko vprašanje zelo številni in značilni za posamezne skupine javnosti, povrhu pa še sorodni.

Potemtakem zasebna mnenja, stališča, pogledi, izkušnje itd., zbrani in razvrščeni po skupinah, predstavljajo »mnenje o nečem« in lahko pomenijo »pritisk«, vabilo za določena pri-zadevanja ali opozorilo drugim. Tako dobivajo družbeno moč, še posebej, če se to mnenje institucionalizira ali, kot pravimo pri nas, če postaja »avtentični« interes posameznih skupin ali kar slojev.

Kolikor razmišljamo v tem kontekstu, zlasti na krimino- loškem in kriminalnopolitičnem področju, moramo gotovo pomisliti na stališča posameznikov (ali skupin) o ogroženosti s kriminalom, na občutke žrtev kaznivih dejanj, na strah pred kriminalom, na ksenofobijo v slovenskih razmerah (ki začenja morebitne procese narodnostne diskriminacije), na pravo negotovost in pobude za civilno družbo in pravno državo, na občutke nemoči pred kršitvami zakonitosti, pomisleke o nemoči države in strpnosti političnih sil družbe itd. Tovrstni pogledi so včasih zelo enotni in odraz dolgotrajnejšega privajanja na viktimizacije velikih razsežnosti. Temu se pridružujejo različne osebne stiske in težave, izhajajoče tudi iz deviantnosti in kriminala, ki sta lahko čisto individualizirana, ogrožata pa množice posameznikov, ki ne vidijo uspešnega varovalca in branilca.

Zato je posameznik, o katerem govorimo, pogosto državljan, ki stoji ob strani, ki družbene službe za varstvo in varnost ne šteje za svoje, občuti negotovost in prikrajšanost, osamljenost in prepuščenost samemu sebi, še zlasti zato, ker se z oblikami masovnih in pogosto nekriminalnih viktimizacij ne more boriti ne individualno in ne skupinsko. Od tod seveda procesi dezorganizacije, anomičnosti in alienacije neslu- tenega obsega.

237s« Vreg, Javno mnenje, s. 235, 236, 238.238 Goričar, s. 716.23928' Goričar, s. 712, 721.

Zato nastajajo docela zasebna mnenja in stališča, zlasti v zvezi z družbenimi deviacijami. Sekundarna in terciarna viktimizacija pa postajajo »pojavi, vprašanja in problemi občega interesa«,240 ki presegajo skrbi posameznika. Kriminal kot tak, v čisti obliki in ko je že procesualiziran, ni družbeni problem številka ena, je pa dosti več takih pojavov, ki ne prihajajo pred kazensko pravosodje, pa so ključni za nestabilnost družbe. Ljudje pogosto štejejo za kriminal vse, kar je v družbi narobe, česar jim ne gre zameriti. Prenekateri, pojavi, če že niso deviantnost (četudi niso kriminalizirani), pa so gotovo socialni problemi, ki jih bomo še dolgo čutili. Od tod seveda spoznanje, da docela individualizirana in zasebniška mnenja dobivajo lastnost javnosti in postajajo zanesljiva sestavina ma- sovnosti. Ali to pomeni, da je »družbena distanca« med za-sebnim in javnim mnenjem o kriminalu in deviantnosti ter družbeni reakciji nanju čedalje manjša in stališča o njiju vedno bolj enotna? Problem je toliko bolj zanimiv, ker je posameznik v svoji zasebnosti najpogosteje izpostavljen selektivno, toda ker mu največkrat grozijo podobna razvrednotenja zasebnosti, se pojavljajo procesi, ki so sorodni »javnomnenj- skosti«.

Ali gre pri tem, če pomislimo na Habermasa,241 za »depri- vatizacijo« zasebne sfere, v kateri se, zlasti v zvezi s kriminalom in družbenimi deviacijami, zasebnost odpira in posameznik uhaja iz željene osamljenosti v množico, da bi se s svojimi čustvi odzival skupaj z drugimi? Naše javnomnenjske raziskave nam na to vprašanje ne odgovarjajo, ker so preveč površinske in ne odkrivajo fines. Zato gotovo potrebujemo posebna raziskovanja, zastavljena interdisciplinarno in multi- dimenzionalno. Kriminološka in kriminalno-politična izhodišča so gotovo samo nekatera izmed njih.

Zasebnost se je verjetno tudi tu že močno znižala, saj po svetu ugotavljajo pojemanje in upadanje individualizma,242 karpa še ni razlog za dezalienacijo. Hkrati pa je tudi kontrolizacija čedalje bolj porazdeljena v družbeno skupnost ali je, kot pravi Foucault, »kapilarna«. Kaj, ko si posameznik s tem še ne more dosti (ali nič) pomagati.

8. Javnomnenjski stereotipi

Kar zadeva javno mnenje o deviantnosti in kriminalu ter reagiranje nanju, poleg obsodbe in kaznovanja kot prevladu-jočih stališč, v glavnem ni mogoče pričakovati soglasja oziroma neke obče volje ali dogovora. Za splošno javnost so informacije v sredstvih javnih občil, predvsem pa v tisku, pretežno edini vir spoznanj, ki pa gotovo ni analitične narave. »Črne kronike« ali »rumeni tisk« niso najustreznejše zrcalo za ogledovanje »temne plati« človeške družbe, zlasti pa naše. Zato je jasno, da je »javnost« slabo poučena, pomanjkljivo civilizirana ter zato močno izgubljena za racionalnejše in načrt- nejše odzivanje na deviantnost.

Morda tudi zato uspevajo prenekateri javnomnenjski ste-reotipi, ki zadevajo vedenje in njegovo obravnavanje z ustrez-nimi mehanizmi vred.

Tako na primer:

240 Goričar, s. 714.241 Habermas, s. 192.242 Glej Sanford, s. 31.

176

— zasebno je dosti bolje vrednoteno in spoštovano od ti-stega, kar ni zasebno;

— mit o vsemogočnosti države in prava se še vnaprej vzdržuje z vsemi njunimi lastnostmi in čeprav bi ljudje v mar-sičem reakcijo na deviantnost prevzemali v svoje roke, z raz-položljivimi mehanizmi nadzorstva, tega ne delajo, morebiti tudi zaradi tega ne, ker sami sebi ne zaupajo;

— čeprav je nedisciplina masovni pojav in skoraj ni po-sameznika, ki ne bi bil kdaj pa kdaj devianten in kršil norm, ki urejajo nek del njegovega življenja, in čeprav je prav zaradi tega večina nas v taboru nekonformistov ali celo deviantov, maščevalnost zoper odkrite kršitelje ostaja v nas kot zgodovinska lastnost, prav tako pa tudi kaznovanje in še po-sebej stigmatizacija, pa zavračanje deviantov, težnja po nji-, hovem izpostavljanju in razkazovanju. Ce je kaj, so to najbolj izraziti ostanki preteklosti, ko se je človeštvo naučilo gledati jnuoene in kaznovane hudodelce kot spektakel za vzgled, ki ga ne kaže posnemati.

— strah pred kriminalom in pripadniki druge narodnosti, ki zlasti v Sloveniji krijejo pomanjkanje domače delovne sile, neredko izhaja iz posplošenega in prenaglašenega poudarjanja posameznih pojavov, ki včasih po nepotrebnem dobivajo pre-tirano publiciteto v sredstvih javnega obveščanja. Na tak način se ustvarjajo ksenofobija, narodnostna diskriminacija, marginalizacija posameznih skupin in razločevanja, če ne kar degradacija različnih vrst. Od tod morebiti ni daleč do »socialnega sadizma«,243 v katerem določene skupine drugim hote (sistematično) povzročajo bolečine, trpljenje, frustracije, ponižanja itd. Morebiti tudi zaradi tega prihaja do iracionalnih zahtev po več represijah, več nadzorstva itd.;

— našteti in prenekateri drugi pojavi in procesi so gotovo posledica »mnenjskosti«, porojene iz človeške preteklosti in vzdrževane v sedanjosti kot »klišeji«244 določene moralnosti, ki obstaja, ne da bi bila legalizirana v pravu, je pa njegov sprem-ljevalec, in kot taka odraža ogorčenje in nasprotovanje javnemu mnenju. Ali bi morda prav to potrjevalo, da je »javnost« ravno v retribuciji najbolj očitna in trdovratna, in da je prav v svojih negativnih lastnostih, to je kot deviantnost po eni, in represivnost po drugi strani, najbolj viden odraz zgodovinskega obstoja kriminalnosti in represije in njunega medsebojnega vzdrževanja, ki obstaja tisočletja in ki zagotavlja, da bo vztrajal tudi v prihodnje? Zato se »mnenjskost« dosti bolj kaže v pretirano čustvenih reakcijah245 javnosti in v konfliktnosti njenih stališč kot pa pri nadzornih mehanizmih sodobnih družb, ki sami, pod vplivi javnosti, omejujejo represijo in iščejo milejša nadomestila zanjo. Javnost torej ohranja zaznamovalnost in maščevalnost kot dozdevno neuničljiv stereotip svojega mnenja.

9. Nadzorstvena vloga javnosti

Javnost dobiva tudi pri nas (zlasti v Sloveniji) v zadnjih letih čedalje pomembnejšo vlogo pri obravnavanju raznih po-membnejših vprašanj. V marsičem predstavlja določeno »kritično oko«, ki jo začenjajo upoštevati tudi politične sile družbe,

243280 Merton, s. 38.244 Chambliss, v Handbook of Criminology, s. 30.245 Johnson, s. 34.

178

ki so se doslej v glavnem kaj malo ozirale na to, kaj javnost meni, kajti če bi jim javno mnenje kaj pomenilo, bi se nanj tudi opirale. Tako pa so ga predvsem same vodile bodisi s prepričevanjem (od propagande do politizacije) bodisi z do-pustnim nasiljem in prisilo, saj so imele prek države in njenih mehanizmov nemalo sredstev za utišanje ali nevtralizacijo pre-glasnih in motečih. Mehanizmi nadzorstva, zlasti formalnega, predvsem pa pravosodje, so povsod najbolj razpoložljivo in vedno zanesljivo sredstvo za onemogočanje neprijetnosti. Zato se jim nikjer nikoli ne odrekajo pri vzdrževanju »reda in miru« in takrat, kadar bi kakšne vesti utegnile »vznemirjati« javnost. Ta presoja je vedno v rokah tistega, ki ima moč, da to dela, seveda po svoji meri. Od tod pogosto izhaja tudi vprašanje, kakšna je država glede pravičnosti, ki jo deli, ko mora obravnavati zase moteče pojave, še posebno, kadar izhajajo iz mnenja o nečem.

Kolikor pri tem izhajamo iz spoznanja, da kontrolna vloga slovenske javnosti na splošno narašča, bi se morali posebej vprašati, kako je z njo na področju deviantnosti in v zvezi z delovanjem formalnega nadzorstva (da ne omenjamo drugih oblik nadzorovanja)? Odgovor je gotovo odvisen od informiranosti o teh vprašanjih, od možnosti sodelovanja in od priložnosti uveljavljanja mnenj o posameznih vprašanjih, med njimi tudi o kriminalu in kaznovalni politiki.

Pri nas nimamo javnomnenjskih raziskav (vsaj ne celovitejših) o dojemanju deviantnosti. Nekaterih iz preteklih let pa danes ne moremo uporabiti, ker se sedanjost v marsičem razlikuje od tistega časa, v katerem so bile opravljene in so nastali drugačni pogledi na marsikatera vprašanja. Pa tudi, javnost nikoli ni mogla bistveno vplivati na to, kako oblast obravnava odklonskost in kaj je zanjo nevarno. Toda ključno spoznanje pri tem je, da javnost vpliva na dekriminalizacijo že na ta način, da sankcioniranih dejanj ne prijavlja in ta odnos najbolj vpliva na kriminalno politiko. Tudi preprečevanje deviantnosti je prav tako v pomembnem obsegu v rokah javnosti, ki se odziva na vabila bodisi ustreznih državnih in drugih mehanizmov bodisi ne reagira na svojo lastno viktimizacijo, ki je verjetno še najbolj prepričljiva in dojemljiva.

Ker informiranje o deviantnosti ni enakomerno porazdeljeno na vse sloje in družbene skupine, ni mogoče pričakovati ustreznega odziva javnosti, hkrati ko po drugi plati, vsi sloji


225

in skupine niso enako ogroženi. Zato je sodelovanje prepuščeno predvsem stihiji.

Dogodki v bližnji preteklosti so ustvarili v javnosti čustvo, ki je v zadnjem času za njeno kontrolno vlogo ugodnejše kot kadarkoli doslej. Ker pa se skoraj nihče ne ukvarja s tem v organizacijskem in funkcionalnem smislu, je to entropija, ki nič ne koristi in nič ne prinaša. Zato v tem, reaktivnem pomenu ne bi mogli reči, da je javnost v kriminološkem smislu posebno dejavna,246 ko uporablja informacije o deviantnosti za krepitev svojega delovanja. Dosti bolj dejaven je tisti del javnosti, ki se loteva deviantnega vedenja, še posebej, če ugotovimo, da je večina deviantnosti vendarle prikrita in nedosegljiva. In če tako gledamo na omenjeno vprašanje, potem moramo reči, da je kontrolna moč javnosti, z vsemi formalnimi in neformalnimi mehanizmi, v senci prodorne odklonskosti, ker je individualna, skupinska in družbena viktimizacija močnejša od njenega nasprotja. Prav zato bi morali skrbneje preverjati Kantovo načelo, po katerem državljani ne le nadzirajo oblast, marveč je tudi javnost sama oblika nadzorstva, ki ločuje dovoljeno od nedovoljenega.247 Ce pa ni tako, bi se morali vprašati, kakšno oblast in javnost imamo. Ali ima oblast takšno javnost kakršno si zasluži? Ali je narobe?

10. Javno mnenje kot samonadzorovanje (individualno, skupinsko)

S tem pa smo že, vsaj intuitivno, prišli do spoznanja, da javno mnenje vpliva na kontrolizacijo. Pri tem mislimo predvsem na javno mnenje kot neformalni nadzorstveni dejavnik, kot samoregulativni mehanizem bodisi za posameznika bodisi za družbene skupine in kot možnost izražanja družbenih interesov za prav določeno vedenje.

Menimo namreč, da npr. samo varovalno vedenje posamez-nika, družine in skupine izhaja iz določene javnomnenjske predstave o potrebnosti varovanja, ali da samoregulativnost ovira sproščeno vedenje in je kot taka merilo za ločevanje sprejemljivega vedenja od nesprejemljivega, če govorimo o možnih deviantih za razliko od možnih žrtev.

2462,3 Glej o tem Vreg, Javno mnenje, s. 216.247284 I. Kant, v navedbi Podmenik, s. 119.

180

Kolikor na človeka posameznika, gledamo v njegovi dvojnosti, in sicer kot na zasebno in javno osebo, moramo reči, da se pogledi v zvezi z »javnim« dokaj zapletajo, hkrati ko »javnost« osebe vpliva na zasebnost, pa četudi je ta še tako diskretna in osebna. Kajti vsak zase mora upoštevati, kako se odraža v svojem socialnem okolju in največkrat mu ni vseeno, kakšne konflikte bo ustvarjalo njegovo vedenje in koliko težav si bo prihranil, če se bo ravnal v skladu z zahtevami okolja.

In če je tako, potem se to mnenje, ki izhaja iz »javnega«, gotovo vključuje v socializacijo, po eni plati, ali v kontrolizacijo, po drugi. Obe sta sicer različni strani iste medalje, kar toliko bolj poudarja določeno stopnjo regulativnosti »javnega« mnenja, ki ima sestavine stališč, predsodkov, spoznanj, izkušenj, navad itd.

To samoregulativno nadzorstvo, kakršnokoli že je, bodisi da je prostovoljno bodisi da je posledica spoznanja nujnosti (ki jo lahko štejemo tudi kot prisilo), je potemtakem spoznanje, kako uravnavati vedenje tako do sebe kot do drugih, da bi bilo čim manj konfliktno ali, kolikor je mogoče, sploh nekonfliktno. Samoregulativnost izhaja iz stopnje socializacije, ki jo zahtevajo posamezna socialna okolja in mnenje o nečem ni vedno le splošno, marveč zlasti še parcialno, skupinsko, regionalno, politično, versko, socialno, rasno, spolno, nacionalno in še kakšno. Kakršnikoli so že morala, navade, običaji, rituali, stališča, prepovedi, zapovedi itd., vedno nalagajo določene omejitve, ki jih je treba upoštevati, se po njih ravnati, se samo- uravnavati in poleg vsega tudi nadzorovati druge, kako se odzivajo na iste ali podobne oblike regulacije, ki prav tako zahtevajo določene načine vedenja.

Glede na to je »samonadzorstvo« individualno in odvisno od posameznikovega sprejemanja vrednot, stališč, navad itd., in je lahko nad ali pod povprečjem skupin, v katerih deluje, ali pa je posplošeno v skupini, ki sama sebi z »mnenji« določa ureditev glede na cilje, ki jih ima, ali glede na zahteve, ki jih postavlja predse sama oziroma jih postavljajo drugi, ki imajo večjo moč in ki so bolje organizirani in institucionalizirani.

S tem pa svoje mnenje o čem, na različne načine in v različnih oblikah uveljavljajo zlasti višji ali močnejši, pametnejši itd., kar vse velja upoštevati pri kakršnikoli interakciji.

15* 227

182

To seveda pomeni, da je mnenje o nečem lahko tudi sprejemanje stališč in vrednot drugih, da je posnemanje in učenje, tja do spoznanj, da je samoregulacija posledica politizacije, socializacije, diferenciacije in podobnih procesov, ki nikoli ne potekajo brez individualnega, skupinskega, množičnega in sploh javnega mnenja. Kajti, kot je rečeno, nosilec javnega mnenja je vendarle posameznik, pogostokrat združen v skupine. Javno je torej skupno in javnost je vsota posameznikov, ki o nečem enako ali različno mislijo.

Seveda pa gre upoštevati, da mnenje večine javnosti lahko opredeljujejo masovni mediji,248 razni pritiski, govorice, politizacija itd., kar deluje razdruževalno v možni samoregulaciji. To potrjujejo javnomnenjske ankete, še posebno, če primerjamo istovrstne ankete skozi vrsto let.

11. Možne oblike javnomnenjskega nadzorstva

2e iz spoznanj teorij socializacije, simboličnega interakcionizma, diferencialne asociacije, kulturnega konflikta in drugih, ki kakorkoli zadevajo razmerja med ljudmi, odnose med posamezniki v socialnem okolju itn., ne glede na to ali na ta proces gledamo iz zornega kota družine, množice ali še kako drugače, je nedvoumno, da javnost (kakršnakoli že) predstavlja določeno družbeno nadzorstvo, ki vpliva na oblike vedenja in interakcije, ter včasih čustveno reagira tako zoper posameznike kot zoper dogodke. Vedno pa se pojavi in ljudje vrednotijo tudi z moralnih stališč na način, ki kaže na določeno mišljenje in delovanje ocenjevalcev. Le-ti so za naš namen tudi nadzorovalci, čeravno tega položaja sami sploh ne čutijo, ker so vsem te vloge tako lastne in sodijo tako v socializacijo, po eni strani, kot v kontrolizacijo, po drugi, da se jih praktično niti ne zavedajo. In kolikor ima kontrolizacija sedaj vlogo zavračanja in odklanjanja, ima drugič zopet močan integrativni pomen. Kajti vsakdo poizkuša na nek način svoje vrednote, stališča, mnenja, navade, kulturo in razmerja uveljavljati pri drugih ali nad drugimi, bodisi z vedenjem, sodelovanjem, vsiljevanjem in vpeljevanjem, bodisi s podkupovanjem, grožnjami, nasiljem in prisilo.

Ta prizadevanja ne potekajo vedno jasno, javno, niti ne soglasno, ker gre, zlasti pri deviantih, pretežno za konfliktne položaje. Gotovo pa je, da njihova mnenja izhajajo iz določene zavesti, skupinskih ali posameznih izkušenj in še marsičesa drugega, zaradi česar je »javno mnenje deetatizirana oblast, moralnopolitična kategorija in moralnopolitična sila družbe«.249

O javnem mnenju glede kriminala menijo, da ima spoznavne, čustvene in vedenjske sestavine ter vpliva na stališča,250 hkrati ko mu pripisuje nadzorstveni, svetovalni in ukazovalni pomen.251 Iz nadzorstvenega vidika bi se lotili javnega mnenja kot opazovanja, učenja in posnemanja, ocenjevanja in vrednotenja, obsojanja in

zastraševanja, vmešavanja in posredovanja ter pritiskov s kaznovanjem in zaznamovanjem.

248 Vreg) s 358.2492«e Vreg, s. 31.250Glej, Nature of public attitudes towards crime, s. 4.251Edzin', s. 44.

183

a) Opazovanje

Star pregovor »lepota leži v očeh opazovalca«, je mogoče s pridom uporabiti tudi za tole razmišljanje in sicer tako za opazovanje kot tudi za ocenjevanje dogodkov okoli nas. To še toliko bolj, ker je naše dojemanje močno selekcioniran proces in najpogosteje vidimo tisto, na kar smo naravnani. Opazovanje močno določajo osebnostne lastnosti in zato je tudi pomanjkljivo, neustrezno, nezadostno, neobjektivno itd. Toda za nas je pomembno toliko, kot bi bilo pravo in resnično. Navadno se odzivamo na to, kar sprejemamo in doživljamo po svoje, in je za nas pomembno; iz tega izhodišča se posameznik odziva na druge in si ustvarja svoje mnenje, stališča, predstave, v skladu z njimi pa tudi deluje.

b) Učenje in posnemanje

Nekatere kriminološke teorije so se z zanimanjem lotile učenja in posnemanja kot vzrokov za deviantnost. To izhodišče lahko uporabimo, vsaj domnevno, tudi za razmišljanje o razvoju tako socializacije kot deviacije, kajti neredko se socialno učenje razvija na temelju mnenj drugih, katerih vedenje posnemamo, se po njem zgledujemo in vzorujemo. V zvezi z deviantnostjo skušajo pojasnjevati razmerja, ki vplivajo na odločitev, kako razločevati odklonske dejavnike od konvencio- nalnih. Mnenje na tej ali oni strani »zakona« torej ni brez pomena za posameznikovo ali skupinsko mnenje, še posebej če nanj vplivajo: laskanje, obupavanje, klic k dolžnosti in pravičnosti ali terjanje enotnosti252

in podobno.

c) Presojanje

Ljudje presojajo dogodke in ljudi okoli sebe intuitivno in čustveno. Presojanje je vedno v središču javnega mnenja. Po-sameznik skoraj nikoli ne opazuje zaradi opazovanja, marveč predvsem zato, da razsoja o tistem kar vidi, kajti to še posebej vrednoti in moralno dojema. Moralne sodbe pa so odvisne od spola, starosti, narodnosti ali rase, sloja, vzgoje, intelektualne stopnje in sploh osebnosti, urbaniziranosti, in celo verskega prepričanja.253

Od tod seveda razločki v mnenjih in pogledih, ki jih po svetu vneto raziskujejo, ne le zato da bi odkrivali vplive na javnost, marveč tudi, da bi delovali na javno mnenje in ga spreminjali, v smislu nadzorovanja ali kriminalnopolitičnih zahtev.

Skoraj vsak proces obravnavanja človeškega vedenja, četudi v popolnoma neformalnem pogledu (kot v javnem mnenju tudi je), se končuje v neki posledici, ki največkrat ni samo opazovanje in vrednotenje oz. posnemanje (v pozitivnem ali negativnem smislu), ampak gre še dlje. Kolikor so to, kar naštevamo, dejavnosti samo za določeno osebo in so največkrat intimne, so

nekatere naslednje faze več kot to in se izražajo predvsem navzven in zoper druge. Pomeni, da dobivajo vidnejše oblike in izrazitejše nadzorstvene vloge. So lahko tudi represivne in ne le prepričevalne. Mednje, za naš namen, uvrščamo obsojanje in zastraševanje, vmešavanje in posredovanje ter kaznovanje in

252 Jette/Montanino, s. 73.253 Angenent, s. 533—534.

184

zaznamovanje kot pritisk na spreminjanje ali sankcioniranje opazovanega vedenja, stališča, izhodišča ipd.d) Obsojanje in zastraševanje

Javno mnenje ni brez agresije, kajti obsoja, grozi, prisiljuje in zastrašuje. Nasilje je v družbi razpršeno do skrajnosti. Vsakdo si ga lasti, odvisno od vlog in socialnega statusa, ki ga ima v posameznih skupinah. Uporablja različne možnosti za različne vplive, bodisi legitimno bodisi nelegitimno. Kolikor ne presega družbene strpnosti, ki je od določenega minimuma dalje sankcionirana v pravu, ima vsakdo veliko možnosti delovati na okolje v skladu s svojim ali javnim mnenjem, ne le z obsojanjem in zastraševanjem, kot najmilejšima oblikama represije, marveč z dosti močnejšimi pritiski. Kajti pravijo, še tako nebogljen in brezpraven suženj je lahko včasih v položaju, ko je gospodar in mogočnik.

Tudi v javnem mnenju zasledimo grožnje zoper nekon- formnost, obsojanje, zavračanje, nesprejemanje, različne oblike odtegovanja skrbi in pozornosti, hladnost in preziranje, ustvarjanje strahu, tveganje itd., tja do sumničavosti, povzročanja jeze in histerije in drugih znamenj nestrinjanja ali izražanja nenaklonjenosti, iz katerih izhaja namen: vplivati, spreminjati, poboljševati itd.

Od tod seveda tudi upiranje in nevtralizacija zastraševanja, ki znova zadeva na reakcijo, znano v kriminologiji kot sekundarna deviacija, za katero ni nujno, da izhaja vedno iz uradnega posredovanja kazenskega pravosodja.

e) Vmešavanje in posredovanje

V našem razmišljanju se ne ukvarjamo posebej s tem, ali je javnost glede kriminalnokontrolnih dejavnosti institucionalizirana in organizirana sama zase in na svojo pobudo ali od države, ključno je, da v tej smeri sploh deluje. O tem poznamo najrazličnejše možnosti, ki izhajajo bodisi iz civilne družbe bodisi so podaljšek države. Obe plati in še morebitne vmesne možnosti dajejo dovolj razlogov za pozorno proučevanje, še posebej zato, ker se »kontrolizacija« v zadnjem stoletju čedalje bolj porazdeljuje, razširja in razčlenjuje. In seveda več ko je imamo, bolj jo občutimo, Več ljudi se čuti poklicanih za vmešavanje in posredovanje v posamezna konfliktna stanja v lokalni skupnosti, v podjetju in sploh v odnosih med ljudmi. To toliko bolj, kolikor bolj se posamezna področja politizirajo, pri čemer tudi deviantnost ni izjema. Posamezne dogodke spremljajo tudi čustvene reakcije, zgražanja, zahteve po represiji itd.

S tega področja so zlasti pomembni: naznanjanje deviantnosti, čustvene reakcije, povzročene iz strahu pred kriminalom, ksenofobija, nagnjenost k viktimizaciji in podobno. Ključne pa so težnje po vpletanju, vmešavanju in reagiranju. Najbolj izstopajo v tej dejavnosti Guardian Angels v New Yorku,801 ki prostovoljno

patrolirajo po mestni podzemni železnici in po parkih, ter varujejo ljudi in delujejo torej poleg mestne policije, ki kaže do njih ambivalenten odnos.

f) Kaznovanje, zaznamovanje, pritiski

185

Javno mnenje neredko predstavlja neformalne mehanizme kaznovanja, zlasti pa ožigosanja in zaznamovanja. Nepomembno je, ali je zaznamovanje posledica uradnega zaznamovanja ali ne — stigmatizacija deluje med ljudmi, če hočemo ali ne, kot ostanek zgodovinske preteklosti in je ni mogoče odpraviti. Gotovo je odvisna od posameznih sociokulturnih obrazcev, pri katerih se pojavlja kot funkcija morale in včasih pomeni za posameznika tudi »civilno smrt«. Javno mnenje neredko vzdržuje nekrvavo in netelesno kaznovanje in stigmo obnavlja kot kruto povračilo. Prizadeti izgublja zaupanje vase, samospoštovanje, svoj »obraz«, izpostavljen je sramotenju in poniževanju in nasploh je potisnjen v obrobnost. To je gotovo kazen »javnega mnenja«, ki brez linča dosega enake učinke, pri tem pa je stanje podobno tistemu, kot ga opisuje Mastnak: »Kršitev temeljnih pravic ni kršitev pravic, ampak je najvišja sveta pravica, v katerem dušenje svoboščin ni le svoboda, ampak nasprotno, višja svoboda.«254

12. Javno mnenje kot »motiv« zoper deviantnost

Vprašanja, ki si jih zastavljamo v okviru naše kriminalne politike ali politike zatiranja deviantnosti, niso tako preprosta. Še zlasti, če jih obravnavamo v pomenu protikriminalnega javnega mnenja, ki je bilo nekajkrat v središču pozornosti jugoslovanskih strokovnih društev, ki se ukvarjajo s kazenskim pravom, kriminologijo, kriminalno politiko oziroma zatiranjem deviantnosti. Ce bi pri nas ustvarjali protikriminalno javno mnenje, oziroma si prizadevali, da bi ustrezno javno mnenje motiviralo dejavnosti zoper odklonskost (takšne ali drugačne vrste in ne le individualne, marveč tudi strukturalne), bi se to moralo poznati zlasti:

— v doslednejšem prijavljanju odklonskosti,— v ustreznejši in učinkovitejši vlogi nadzorstvenih me-

hanizmov, ;

— v učinkovitejšem odkrivanju kriminogenih in viktimo- genih priložnosti,

— v večjem zanimanju za kriminaliteto in sploh preprečevalno politiko ter usposabljanju zanju,

— v boljši porazdeljenosti sodelovanja ljudi pri zmanjševanju motečih pojavov in procesov,

— v primernejši ozaveščenosti možnih žrtev tako v smislu primarne kot sekundarne in terciarne prevencije in o varovalnem vedenju na splošno,

— v plodnejšem sodelovanju različnih državnih, zasebnih in drugih dejavnikov pri omejevanju deviantnosti,

— v pravočasnejšem, smotrno psihološko preračunanem ob-veščanju o deviantnosti, reakciji nanjo in pomanjkljivostih, ter ne nazadnje

— v doseganju stanja, ki naj bi bilo drugačno od tistega v kakršnem smo, ko živimo v izredno viktimnih razmerah, pa naša oškodovanost ne izhaja pretežno iz kriminalne viktimizacije,

ampak iz drugačne in nekriminalizirane.Vprašanja obsegajo različne dejavnosti »kontrolizacije« in

motiviranost zanjo je tudi na strani javnosti. Toda odgovore nanje je treba iskati v okviru družbenopolitičnih in gospodarskih

254 Mastnak, s. 97.

186

razmer, saj je tudi »kontrolizacija«, takšna kakršna je, odraz določenega stanja. Zato lahko rečemo predvsem dvoje:

— da si pristojni oziroma ustrezni državni mehanizmi niso kdo ve kako prizadevali, da bi razgibali antikriminalno javno mnenje, ki bi lahko dosti bolje, kot je, koristilo kot motivacija v boju s kakršnokoli odklonskostjo in škodljivostjo, od individualnih do masovnih razsežnosti, in da

— javnost po drugi strani tudi ni mogla predstavljati pro- tikriminogenega in protiviktimogenega dejavnika, ki bi kot »povratni sklop« (feed back) pomenil ustreznejši pritisk na kriminalno politiko.

Zato je javnosti ostal predvsem najbolj prvinski občutek nemoči, ki ga izraža v primitivnejši in maščevalni obliki — to pa sta represivnost in kaznovalnost. K njima se zateka, ko nebogljeno in čustveno dojema informacije javnih občil, ki razgrinjajo posamezne afere in dogodke in jih pogosto tudi po svoje dojemajo in razlagajo.

Glede na to je (bila) javnost slabo vpeta v družbene akcije255in tudi institucionalizacija na tem področju ni veliko računala z njenim »mnenjem«, ker je predvsem delovala po napotilih od »zgoraj«. Zato s svojimi stališči niti ni posebno vplivala na »veljavno politiko in prakso«.256 Prihodnost se bo v tem smislu gotovo spremenila, kajti nobeno »samovarovanje« (samozaščit- nost, varnost, varstvo, obramba itd.) se ne more razvijati brez udeležbe javnosti, ne glede na to, ali gre za organizirano alineinstitucionalizirano obliko javnega sodelovanja.

* * *

Javno mnenje, za katerega ne moremo pričakovati, da bo enotno, ima gotovo določeno nadzorstveno vlogo, ki pa je odvisna od številnih okoliščin. Obravnavanje odklonskosti je v naši družbi prišlo močno do izraza, predvsem zaradi nekaterih dogodkov in pomembnih ljudi, ki so bili vanje vpleteni. Dogodki in ljudje-devianti dobivajo »svojo javnost«, ki, pretežno z zavračanjem, intenzivneje razmišlja predvsem o odklonskosti družbenih plasti, o katerih ponavadi beremo v črnih kronikah ali v rumenem tisku. V javnih občilih pa so tudi sporočila o dejanjih, ki močno presegajo konvencionalno kriminalnost in pogosto posegajo v politiko. Tudi zato se tisk in javnost s toliko večjo zavzetostjo lotevata prenekaterih vprašanj, kar hkrati vzbuja nepričakovano intenzivnejšo demokratizacijo naše družbe. Za to imajo javna občila pri nas, zlasti pa tisk, velike zasluge.

Zagnanejše obravnavanje deviantnosti in vsega v zvezi z njo gotovo ustvarja določeno vzdušje, da smo začeli bolj zagreto ocenjevati nepoštenost, nezakonitost, protipravnost, prilaščanje premoženja, nasilno prilaščanje oblasti in še marsikaj, kar ni brez vplivov na javnost. Konfliktnost med resničnostjo in deklaracijami, med dejanskim vedenjem in normativizmom, med deviantnostjo in pričakovanim ravnanjem nedvomno prispeva k določenim

pogledom na posamezne družbene modele, ki bi jih želeli doseči, navsezadnje tudi za ceno drugačnega življenja.

Javno mnenje oziroma mnenje sploh v smislu človekovega reagiranja pa je slabo raziskano. To, kar morebiti komunikologija po svoje dojema in razlaga, je na kakšnem drugem znanstvenem

255 Glej Goričar, s. 718.256 Milutinovič, Kriminalna politika, s. 362.

187

področju pojmovano drugače in gledano z drugačnih izhodišč. Položaj kaže na razpršenost našega znanja in enodimenzionalnost njegove uporabe, ki še ne presega zapletenost in ne prehaja v večrazsežnostna izhodišča za razumevanje človeškega delovanja. Prav glede na to so razmišljanja o potrebnosti temeljnih teorij za razlaganje vedenja gotovo zelo utemeljena in koristna. Toda v družboslovnih znanostih v tem pogledu še nismo prišli dosti dlje od tarnanja, da bi kaj takega bilo še kako potrebno. Več verjetno nismo dosegli zato, ker ima vsaka stroka zase čedalje več specializiranega znanja in ne more biti nihče strokovnjak za veliko področij, kaj šele za vsa.

Javno mnenje največkrat ni pod nadzorstvom države, čeravno ga pogostokrat politizirajo in včasih celo sankcionirajo kot mišljenjski delikt ali »napade« na kaj. Toda javno mnenje, kakršnokoli že je, je tu. Ima svojo vlogo tudi v neformalna kontrolizaciji, ne glede na to, ali mu jo zakonita oblast priznava ali ne, kajti mnenja nosijo posamezniki ali skupine in kolikor gre za primarne, sekundarne ali sploh neformalne, se je z »javnim« mnenjem težko boriti. Gotovo pa je mogoče nanj vplivati, ga spreminjati, usmerjati in prilagajati, toda to je podvrženo po-sebnim zakonitostim. Zato je javno mnenje največkrat frag-mentarno, Čeprav lahko deluje integracijsko, ubira tudi nasprotne procese. Glede na to bi se lahko vprašali, zakaj' sploh enotnost javnega mnenja in o kakšnih vprašanjih. Ali sodi sem človeško vedenje? V določenem obsegu gotovo, toda do kod? Kakšno javno mnenje pluralistična družba sploh potrebuje, kakšna bi želela biti, vsaj navidezno, ko hkrati ne popuščajo prizadevanja po institucionaliziranih kanalih za izražanje javnega mnenja in ko bi želeli imeti opravka predvsem z institucionalnimi javnimi mnenji. Zato spet vprašanje, ali bi institucionalno javno mnenje imelo večji vpliv na kontrolizacijo kot neinstitucionalizirano.

Za kriminologijo ne bi mogli reči, da zanemarja javno mnenje, toda nanj gleda dokaj enostransko in predvsem tradicionalno komunikološko. Kolikor pa ne, ga ne vidi v vlogi oblikovalca vedenja in ga kot takega v glavnem ne obravnava. Stališča, vedenja, verovanja, navade, posnemanja itd. vplivajo tudi na etiologijo deviantnosti, kajti »javno mnenje« spodbuja skupine in skupinska prizadevanja spodbujajo javno mnenje.257 Zato velja nameniti več teoretične pozornosti javnemu mnenju, mnenju v kriminologiji in tudi v kriminalni politiki.

IX. Kultura

Ubi nihil timetur, quod timeatur nascitur.

(Kjer ni strahu, se rojeva tisto, česar se je treba bati.)

Nadzorovanje in kultura sta področji človeškega delovanja, ki ju redkokdaj obravnavajo skupaj. Četudi oba omejujeta svobodo,

257 Pym, s. 459.? Munford, v navedbi Rupel, s. 804.

188

se ju največkrat lotevajo ločeno, vsakega zase. Tu pa razpravljamo o njiju kot o kolikortoliko enotnem sistemu, ki mu je kot dediščina lastno predvsem to, da zbrane izkušnje venomer prenaša iz roda v rod kot akumulirano preteklost, zato da sicer vsak zase, zadovoljujeta določene potrebe, in sicer potrebe po varnosti, urejenosti, sožitju, obvladovanju konfliktnosti, določanju odzivov na deviantnost in še marsičesa, kar je ljudem pomembno za vzdrževanje nekega pričakovanega povprečja v konformizmu.

Ne kultura ne nadzorovanje nista docela samostojna, hkrati ko sta dokaj ustvarjalna, domiselna, produktivna in, ob upoštevanju družbenokulturne dejanskosti, pomemben dejavnik oblikovanja vedenja. Nanju ves čas delujejo morala, običaji, navade, tradicije, pa tudi znanje, religije, tja do umetnosti, da sploh ne omenjamo vsega tistega, kar je v vsakdanjem življenju dosti bolj uporabno in nujno. Zato tudi prihaja do različne organizacije obeh in to tako, da se posamezne vloge stap- ljajo med seboj, in da v prenekaterih dogodkih tako kulturne kot nadzorstvene narave sploh ne čutimo vlog ene ali druge ali pa ju je mogoče zaznati le ob skrbnem proučevanju. In prav v tem gre iskati njun pomen, ne nazadnje tudi za človeški napredek in razvoj, čeprav spoznavajo, da »občutek za moralo in razpoloženje za kulturo postaja vse bolj impotentno«.304 Toda kultura na splošno vendarle na svoj način ureja družbeno življenje, tudi s svojimi normami, ki prodirajo v pravo, kolikor pravo samo ni odraz določene kulture in zahtev časa, v katerem nastaja. Zato moramo najbrž vsak pojav ali proces dojemati in pojasnjevati »v duhu kulture, katere del je«.258

Kulturo najpogosteje navezujemo na pojme »kulturno živ-ljenje«, »zadovoljevanje kulturnih potreb«, »kulturna dejavnost«, »kulturne vrednote in dobrine«,259 »kultura ustvarjalnosti in produktivnosti« in še na marsikaj, vključno morda še s kulturno politiko in potrošnjo, še posebej kadar gre za množično kulturo in zlasti če je povezana z masovnimi mediji.

Tu pa se ukvarjamo s kulturo kot družbeno nadgradnjo in s kulturo kot civilizacijo. Zato tudi govorimo o civilizirani in necivilizirani kulturi, vendar ta delitev ni soglasno sprejeta. Civilizacijo spet delijo na represivno, nehumano, dekadentno, tehnokratsko in alienirano. Morda je pred nami tudi nerepresivna civilizacija kot ena izmed različno obravnavanih civilizacij. Toda za obe, tako za kulturo kot za civilizacijo velja, da zanju ni enotnih opredelitev, zlasti zaradi nekaterih še nerazčiščenih pojmov. Zato je tudi v odnosu med obema še precej nejasnosti, tako da se civilizacija dojema kot bolj zamotana oblika kulture in se šteje kot vrsta kulture, ali pa ju sploh med seboj ne razlikujejo in gre le za sinonima, včasih pa ju opredeljujejo kot dva različna, popolnoma nasprotujoča si pojava.260 Nekateri pomembni sociologi so pojem družbe uporabljali za vsebino, ki je antropologom predstavljala kulturo,210 medtem ko je v etnografskem smislu kultura zamotano področje, ki vsebuje znanje, umetnost, moralo, pravo in navade, ki jih človek pridobi kot član družbe.261 Ne tako redko jemljejo

kulturo kot podsistem širše ureditve civilizacije, v kateri imajo pomembno mesto še religija, umetnost in filozofija.262 Prav tako

258 Kroeber, v Teoriji o društvu, s. 978.259 Kočij an, s. 7.260 Sociološki leksikon, s. 45.261 Prav tam, s. 20.2623,2 Martinič, s. 21.

189

pa civilizacijo razumejo kot mehanizem in organizacijo, ki jo je ustvaril človek, zaradi zavarovanja svojih življenjskih potreb, medtem ko je kultura izražanje človekove narave v veljavnih oblikah življenja in mišljenja v vsakdanjem vedenju, umetnosti, književnosti, religiji itd. Pri tem gre za področje vrednot in različna doživljanja, kar je lahko tudi antiteza civilizacij e.818

Skratka, od »divjaštva« do današnje »civilizacije« je človeštvo ogromno ustvarilo, kar tudi štejejo kot kulturno dediščino, in kar je pripravilo za življenje v skupnosti tudi nešteto vedenjskih pravil, zaradi katerih sta tako kultura kot civilizacija, ne glede na to, kako ju dojemamo, zelo pomembni področji tudi za nadzorstvena razmišljanja.

V tem pomenu postavljamo v središče pozornosti predvsem kulturo, z njeno varstveno oziroma nadzorovalno vlogo, predvsem v tistem njenem delu, ki je nesformaliziran in zgodovinsko pogojeno dokaj naravnan v biološkost — to je v ohranitev življenja. Seveda pri tem sploh ne moremo mimo sožitja med ljudmi, ki ga določajo kulturne omejitve, zaradi česar je kultura že a priori lahko represivna (čeprav gotovo ni samo to). S tem v zvezi seveda ni odveč vprašanje, koliko kulture je v nadzorovanju in koliko nadzorstva je v kulturi. Tu ne odgovarjamo na zastavljeno dilemo, kajti odgovori niso preprosti, ker sta tako kontrolizacija kot kultura zapleteni področji. Druga z drugo se prepletata, čestokrat sta neločljivi, čeprav lahko različni, ne glede na to ali je kultura način življenja katerekoli družbe ali ne, še posebej spričo možnosti različnih modelov kulture in kulturnih sistemov.

S kulturo se prvenstveno ukvarjajo sociologija kulture oziroma kulturologija, socialna in kulturna antropologija, pa logika in estetika, etnologija, religiologija, lingvistika in nenazadnje tudi kriminologija, saj se končno nobena družboslovna znanost ne more odreči — kulturi.

Družba, kultura in deviantnost pa so od nekdaj neločljivo povezani in težko je reči, čemu dati prednost v tej trihotomiji, ki ji velja pristaviti četrto dimenzijo — to je nadzorovanje človeškega vedenja. Sem pa sodijo maščevanje, kaznovanje, izločanje, tja do poboljševanja in preprečevanja. To pisanje se loteva kulture z vidika njene vloge na neformalnonadzorstvenem področju, ki pa gotovo ni edina. Nesformalizirana kulturna kontrolizacija je dokaj nenačeto vprašanje, ki toliko bolj stopa v ospredje, kolikor bolj je ogrožena človeška svoboda, ki je ne omejujejo samo legitimni državni represivni organi.

190

Kultura in nadzorstvo socializirata ljudi in dosegata ter razvijata bodisi skupinski bodisi družbeni konformizem. So-cializacija v tem smislu pa je učenje norm človeške kulture ob stikih s socialnim okoljem, pogosto odvisno od tega, kaj kdo je in kakšne vloge ima v stikih z drugimi. »Kultura se lahko prenaša le družbeno, to je po družbi. Le družba je nosilec kulture.«263

V našem pisanju bomo zožili kulturo predvsem na nadzor-stveno vlogo, s poudarkom na njenih vplivih v (neformalni) kontrolizaciji.

1. Pojmovanje kulture

Podobno kot prenekatero drugo področje je tudi razumevanje kulture, odvisno ne le od tega, iz katerega zornega kota oziroma s pomočjo katere discipline gledamo nanjo, marveč jo tudi sicer zelo pestro opredeljujejo. Se do nedavna so najbolj znani proučevalci kulture zbrali o njej kar 257 različnih definicij.264 Zato se za naš namen gotovo ne bi imelo posebnega smisla ukvarjati s tovrstnimi podrobnostmi. Kultura po eni strani označuje procese nastajanja duhovnih vrednot in družbenih potreb, ki seveda različno vplivajo na vedenje ljudi, kar je zlasti za nadzorstvena razmišljanja zelo pomembno, po drugi strani pa je kultura zopet sistem vrednot, postopkov in standardov delovanja določene družbe, ki jo predstavlja, in po kateri se ta družba razločuje od neke druge.

Sicer pa kulturi pripisujejo več vlog, na primer:265 obvladovanje narave, komuniciranje, varovanje, osmišljanje, zbiranje informacij, predpisovanje, nadzorovanje oziroma vodenje in upravljanje, socializacijo, osvobajanje od napetosti oziroma sproščanje in zatiranje nagonov ipd. Nekatere od teh vlog so tudi nadzorstvene in z drugimi možnostmi in oblikami vplivajo na človekovo vedenje in ravnanje, zlasti v neformalnem smislu. Kajti vedenje prvenstveno ureja kultura, ki določa, kako se obnašati, odvisno še od mnogih drugih okoliščin, ki jih moramo ljudje sprejemati, upoštevati, se po njih ravnati

263814 Južnič, s. 21.264 Kroeber in Kluckhoh, v navedbi Košir, s. 5, Sociološki leksikon, s.

45.265 Sociološki leksikon, s. 307.

in se nanje tudi odzivati, kolikor se neko vedenje ne ujema z določeno kulturo.

Kulturna različnost gotovo prinaša tudi posebnosti v vedenju, po katerih se obnašanje ljudi popolnoma razlikuje glede na to, kje živijo. Od tod tudi različne kulture ne le v različnih obdobjih, marveč v isti dobi, toda v različnih delih sveta. Zato tudi nastaja etnocentrizem, ko so ljudje prepričani, da je njihova kultura najboljša, da se čutijo superiorne in nemalokrat vsiljujejo svojo kulturo tudi drugim. To pa ustvarja ne le kulturne konflikte (glej npr. ustrezno teorijo v kriminologiji), ampak pogosto tudi veliko hujše spopade, če- stokrat povezane še z drugimi negativnimi procesi.

Za naš namen je ključno, da kultura določa človekovo vedenje, mu daje prav določene značilnosti, označuje njegovo civilizacijsko stopnjo, deluje na moralna pravila in druge oblike človekovega ravnanja (tradicije, običaji, rituali, stališča, mnenja, navade itd.) in seveda vpliva tudi na pravo, znanje, umetnost, oziroma družbeno zavest nasploh.

Definicije kulture so lahko pozitivistične, metafizične, kul- turološke in materialistične.817 Hkrati, ko je kultura lahko univerzalna, je po drugi plati tudi specialna, saj poznamo npr. poleg agrikulture, hortikulture tudi razne subkulture, kontrakulture, tja do antikulture in še posebej npr. črnsko, ameriško, japonsko in še kako drugo kulturo, pa politično, pravno, umet-niško, pedagoško, tja do varnostne kulture, in še dalje, kulturo elite oziroma aristokratsko, ljubiteljsko, množično, znanstveno, industrijsko, urbano in še ezoterično kulturo in celo kulturo bede. Vsaka od njih ima svoje posebnosti, ki peljejo posameznike ali skupine k določenim ciljem, in oblikujejo način mišljenja in čustvovanja ter jim določajo življenjski stil.

S kulturo se ljudje med seboj povezujejo v bolj ali manj čvrst in dinamičen civilizacijski podsistem, s katerim posamezna človeška skupnost oblikuje svoj obstoj, da bi se na ta način lahko tudi obdržala.266 Njen temeljni smisel je v tem, da ne olajšuje obdržanje, marveč tudi napreduje človeško družbo.267Izraz kultura se uporablja tudi kot najbolj splošno ime za kulturno dediščino človeškega rodu in je zato včasih tudi preveč nejasen, nedoločen in preširok ter, kot smo videli, prav zaradi

266 Martinič, s. 44.267 Sociološki leksikon, s. 307.


241

192

tega sinonim za družbo. Temu nasproti pa razločujemo različ-ne podkulture ali subkulture, ki predstavljajo kulturo ali, bolje rečeno, »posebnosti kulturnih sestavin posameznega dela globalne družbe in seveda predvsem tudi pravila vedenja, vred-note, verovanja in znanja tega dela«.268 Od tod različna razlo-čevanja kulture nezaposlenih, storilcev kaznivih dejanj in ob-sojencev, nasilja, nesocializiranih itd., kar jo pogosto povezuje z deviantnostjo, ki privlači pozornost sociologije deviacij, kri-minologije, kontrolologije itd.

Pomen kulture je gotovo univerzalen. S tem ni rečeno, da lahko zanemarimo njene posebnosti, kajti vsaka kultura gotovo izhaja iz potreb prav določenih skupin in te potrebe so že od nekdaj fizične, psihične, socialne in še kakšne druge, zaradi česar neredko prihaja tudi do kulturnih motenj, ko je treba posredovati in vplivati na kulturne vzorce, ali dopuščati vzporedne kulture, pristajati na kulturno zaostajanje, se navduševati nad kulturnim razvojem ali celo revolucionarnostjo in avantgardnostjo. To je navadno odvisno od stališča, s katerega kdo ocenjuje kulturne procese, od njihovih začetkov v človeški družbi do masovne kulture in različnih oblik kulturne raznolikosti, ki jo pojmujejo tudi kot primarno, sekundarno in terciarno.

Kultura v najširšem smislu je socializacija in jo štejemo za naš namen, z njenimi različnimi vlogami kot najpomembnejši dejavnik, ki deluje na vedenje s ponotranjanjem vrednot, z določanjem kulturnih norm, s prizadevanji za svojo enotnost, kar se zlasti kaže v delovanju številnih sociokulturnih organizacij in prek izročil kulturne dediščine, tja do izrekanja raznih sankcij v primerih kulturnega razpada oziroma neustreznega obnašanja.

Seveda so vpliv, pomen in vloge kulture v marsičem odvisni od tipa kulture, njene prodornosti, splošnosti in predvsem od tega, koliko posamezna kultura bodisi v globalni družbi bodisi skozi svojo zgodovino ali v posameznem prostoru zadovoljuje neke interese, kar je neredko odvisno od moči nosilcev kulturnih vrednot in sprejemljivosti tistega, kar predstavlja ali ponuja posameznim družbenim skupinam za njihovo preživetje.

268 Cohen, v Sociološki leksikon, s. 477.

Za »kontrolološko« obravnavanje dajemo predvsem prednost normativnim in varstvenim, oziroma zaščitnim vlogam kulture.

Kultura gotovo ne bi bila tisto, kar je, če ne bi skrbela za red in sožitje med ljudmi. Prizadeva si ustvarjati določeno ravnotežje, tako da usklajuje medsebojne interese in jih ureja. Za človeško vedenje je normativna vloga kulture ena izmed ključnih. Ne glede na to, ali te »kulturne« norme ureja pravo ali so samo nepisana regulacija kakega napotila, običaja, navade in tradicije, vedno gre za potrebo po urejanju dela vedenja, ki naj bi bilo kakorkoli konformno in uresničljivo. Od norme pa se vedno pričakuje, da bo omejevala, opozarjala in branila pred konfliktnostjo, z normo ljudje vrednotijo in razsojajo medsebojno vedenje.

Zaščitniška funkcija kulture pa je v tem oziru določeno nadaljevanje normativne. Kultura prinaša tudi sredstva za varovanje kulturnih vrednot ter določa predvsem materialna, psihološka in socialna sredstva za uresničevanje nekega vedenja. V vsakem socialnem okolju se moramo ljudje ravnati po določenih pravilih, ki sankcionirajo neposlušnost, aberantnost ali celo deviantnost. Kulturna pravila navadno vsebujejo tudi obrambne ukrepe zoper ogroženost in neredko še postopke za ravnanje s kršitelji, zagotavljajo določeno pravičnost in enakost ravnanja s prestopniki in seveda omogočajo razne oblike izvrševanja kaznovalnih sankcij.

Tudi v zvezi z vedenjem ne pravimo zaman, da je »kultura« zgodovinsko ustvarjen sistem nedvomnega in brezpogojnega modela življenja, ki naj bi ga upoštevali vsi ali samo nekateri člani skupin v določenem času in prostoru.821

2. Kultura, ideologija, politika, pravo

Če kultura vpliva na človeško vedenje in človekovo življenje, se moramo potemtakem vprašati, koliko vpliva na kulturne razmere, pa tudi, koliko vpliva na vse drugo. Kajti če ima kultura takšen pomen za družbo, kakršnega ima (ne sprašujemo, kje in kdaj), potem je nemogoče pričakovati, da se politika ne bi zanimala za kulturo ali da bi šli kultura in politika vsaka svojo pot, ne da bi posegali druga v drugo.

16* 243

194

Gotovo je namreč, da se nobena politika, najmanj pa tista, ki je na oblasti, ne strinja z vsemi dogodki, pojavi in procesi kakor tudi ne z vsemi ljudmi, ki se pojavljajo v zvezi s kulturo. To nam kaže človeška zgodovina od začetka do današnjih dni, ko je bila politika nenehno nestrpna do nekaterih kulturnih pojavov ali posameznikov. Kulturne dogodke vedno ocenjujejo tudi s političnih gledišč glede na to, ali konkretni politiki koristijo ali škodujejo. S tem v zvezi posamezne nosilce kulturnih proizvodov stigmatizirajo z različnimi izrazi, ki nosijo pečat političnih pogledov na posamezne stvaritve.

To seveda pomeni, da je vsaki politiki prej pogodu samo določena kultura in to tista, ki je v skladu s programom določene politične usmeritve, ta pa navsezadnje skrbi tudi za vedenjska vprašanja in vrednoti kulturo iz svojih izhodišč, seveda glede na morebitno koristnost ali škodljivost.

Kolikor dojemamo kulturo kot način življenja (the way of life), potem je nekako nujno, da se vsakdanja politika ukvarja s kulturno problematiko, ne nazadnje tudi tako, da nekatera kulturna področja ne le ureja s pravom, marveč jih tudi sank-cionira.

Politika se pogosto upira proizvodom in dejavnostim kulture, če jo le-ta nenehno »opozarja«, da v družbi ni vse v redu. Kultura pa je že od nekdaj počenjala prav to, da je družbi in njeni uradni politiki ponujala ogledalo in s tem izzivala nejevoljo, kar je že Gogolj opisoval z besedami: »Ne jezi se na ogledalo, če je tvoj obraz grd.«269

Po drugi strani pa je »vsak dominantni kulturni sistem celokupnost informacij, ki jih podpira vladajoči razred, da bi obdržal sebi ustrezajočo družbeno ureditev«.270 Nobena politika ne more mimo kulture, ki ima družbeno moč. Mora jo upoštevati, se ji prilagajati, se aktualizirati in marsikdaj spreminjati ter se odzivati tako, da uporablja tudi politične sankcije poleg tistih, ki jih utegne uresničevati s pravnimi normami.

Kultura s svojimi stvaritvami neredko predstavlja določene nevarnosti tako za ideologijo in politiko kot za državo, ker na določen način podpira drugačno gledanje na svet, morebiti stremi za drugačnim tipom družbe (pa tudi kulture), se poteguje za drugačen sistem družbenih institucij itd. Dogaja se, da v takšnih primerih politika s svojo ideologijo očita »kulturnikom« vrednostno dezorientacijo, nihilizem, disidentstvo itd. in opozarja, da se je treba poenotiti zoper drugače misleče in s tem seveda tudi nevarne. Ideologije so s svojo politiko in oblastjo, ki jo kažejo prek države, navadno sumničave do kulturnih stvaritev, zato jih neredko omejujejo in nanje opozarjajo. Po drugi strani pa se oblast pogosto opira na tradicionalizem v kulturi, ker ji ta daje gotovost in določeno brezskrb- nost. Tudi zato je v ideologijah toliko konzervativizma in oprijemanja starih preizkušenih metod ter hkrati bojazni pred novim, ki v družbo prihaja zlasti s kulturnimi tokovi. To pa vpliva tudi na vedenje, modo, oblačenje,

komunikacije in sploh simbole, ki so čestokrat tudi heretični, prevratniški, nevarni, če ne že kar deviantni. Deviantnost v vedenju pa oblast največkrat tudi kaznuje, čeprav se pogosto zgodi, da je »današnji deviant jutrišnji heroj«.

269 p0 partljieu v Slovenski narod in slovenska kultura, s. 3.2 7 0 Marti nič, s. 45.

196

Od tod seveda vprašanje, ali nas ideologija in oblast ne silita preveč k naučenemu in s tem manj svobodnemu vedenju? Ali ideologija kot »skrivljena zavest« (po Marxu) ovira kulturo pri iskanju resničnosti, ali podržavljanje kulture ni (nedopustno) nasilje nad ustvarjalnostjo in domiselnostjo, ali je konformizem smisel življenja ali njegovo nasprotje, kajti ubogljivost se navadno nagrajuje, neposlušnost pa kaznuje. Smisel kulture pa ni v izključni poslušnosti, čeprav je kultura neformalni kontrolni mehanizem. Nevarna je lahko v tem, da navdihuje za morebitno represivnost predvsem zunaj kulture delujoče nadzorstvene mehanizme.

S tem pa smo že prišli na področje, kjer kultura, kolikor jo dojemamo kot določen stil življenja, ni več samo kultura, ampak postaja v rokah elit predvsem sredstvo ali orodje za oblikovanje ljudi na način, ki ji ni lasten.

Kulturne norme prehajajo ves čas človeške zgodovine v dosti bolj resno regulacijo vedenja, ki ga predstavlja pravo kot sredstvo države za vplivanje na ljudi. Kulturne norme gotovo nastajajo skladno s človeškimi potrebami, ki jih določajo zgodovinske, etnične, gospodarske, verske in druge razmere. Gre torej za simbiozo različnih silnic, kar ne poteka brez konfliktnosti v svojem razvoju, dokler ne nastane položaj, ko si določene kulturno vedenjske norme začne prilaščati država kot določen minimum zahtev za sožitje med ljudmi in družbenimi skupinami. Ze Biblija, Koran, Talmud in drugi dokumenti iz preteklosti kažejo na omejitvene lastnosti kulture, na stopnjo človeške svobode in na sredstva za uveljavljanje poslušnosti, čeprav v tem primeru z religioznimi sredstvi, toda prenekateri od teh mehanizmov so prišli v pravo kot sankcionirana in regulirana razmerja med ljudmi, v katerih je določeno, kako se obnašati.

Kultura in regulativnonormativni sistem sta potemtakem vedno v določenem razmerju. Vsi upajo, da je pravna ureditev najučinkovitejša, če posnema stanje, ki so ga ljudje že sprejeli, in konfliktna, kadar pravo ureja razmerja na novo, kadar uvaja nove odnose ter nalaga nove obveznosti in dolžnosti. Zato tu nastaja večno vprašanje: koliko kultura podpira državo in njeno pravo, koliko je z njima v konfliktu in seveda, koliko ima vsaka država ob koncu drugega tisočletja nove ere na voljo drugačna sredstva za doseganje poslušnosti, kot so tista, ki izhajajo iz kulture v obliki običajev, navad, tradicij itd. Vsa ta sredstva si danes ne morejo' lastiti toliko pravic do nasilja kot nekoč. Ne glede na to so država, politika, pravo in kultura med seboj tako tesno povezani, da ni-česar od tega ni mogoče obravnavati docela ločeno.271 Zato je tudi pravna norma vedno odsev določenih kulturnih dejstev ali njihovih posledic, kljub morebitni večji dinamičnosti kulture od pravnih norm.

Ce pa je kultura, po drugi strani, preveč »revolucionarna«, potem lahko postaja destabilizirajoči dejavnik, ki vpliva na družbeno dezorganizacijo in anomičnost ter povzroča neprijetne

vedenjske oblike. Zato kultura ni vedno povezovalna, ampak narobe, pogosto je v konfliktu z veljavnim normativnim sistemom. Od silnic moči in pomena vrednot, ki jih zagovarja ena ali druga plat, je odvisno, kdo bo zmagovalec. In dogaja se, da tisto, kar je danes še neznatno, lahko postane jutri pomembno za vso družbo.

271 Glej tudi Grbac, s. 86.

197

3. Vrednostni sistemi in kulturne norme

Vrednostni sistem je celokupnost nekih, tudi idealnih lastnosti določenih objektov (stvari, opravil, vsebine, zavesti itd.), ki so za ljudi pomembni, tako da si jih želijo in si zanje tudi prizadevajo, ne nazadnje tudi zaradi tega, da bi jim bilo lepše in bolje. Dosti pojasnjevalcev kulture namreč ugotavlja, da je zadovoljevanje človeških potreb temeljno gibalo kulture in njenega razvoja, in da je prav zato kultura včasih močno omejevalna in celo represivna, še posebej v zatiranju zla.

Morebiti so prav zato vrednote dokaj trdne, čestokrat splošne in hierarhično organizirane. Neredko vsebujejo napotila in pravila, kako ravnati. In če je tako, je kultura gotovo vedno zelo normativna, kar pomeni, da določa ne le, kako se vesti v posameznem položaju, ampak tudi in predvsem, kako to vedenje ocenjevati in vrednotiti ter seveda tudi obravnavati in se nanj odzivati celo s sankcijami, bodisi pozitivnimi bodisi negativnimi. Ker pa gre pri tem za različno porazdeljenost in razpršenost v kulturi, ali kot pravijo, za njene življenjske modele in celo vzorce, ki se pojavljajo v različnih družbenih slojih, razredih, narodih itd., je normalno, da so tudi vrednostni sistemi različni, kulturne norme in vrednostni obrazci temu ustrezno prilagojeni, ter vrednostne orientacije dokaj pestre. V ustrezni strokovni literaturi v tem pogledu omenjajo naslednje vrednostne orientacije: ekspresivno, zaščitno, spoznavno in notranje usklajevalno.

Vsaka od teh vrednostnih orientacij ima svoj namen v do-ločanju vedenja, zato normativnost v kulturi nikoli ni majhna in jo kot tako poznamo že iz začetkov civilizacije, ne glede na to, kako to »civilizacijo« pojasnjujemo. Zato kulturne norme, četudi največkrat sploh niso zapisane in dostikrat veliko stvari predvsem simbolizirajo, vendarle krepijo, uravnavajo oziroma regulirajo, priporočajo, usklajujejo in povezujejo, pa tudi omejujejo in prepovedujejo človeške odnose in ravnanje. Ker je tako že od nekdaj in ima v človeštvu svoje zgodovinske, rasne, spolne, geografske, gospodarske in druge vzroke ter je do konkretne določenosti kakega vedenja in ravnanja prišlo zaradi revolucije, bojev, sporazumov in ravnotežij, je gotovo na izvenpravnem področju nekakšen model vsemu tistemu, do česar prihaja v pravu, toda z drugačno močjo in predvsem z oblastjo. V kulturi, na tem neformalnem področju, pa ne gre za oblast, ampak zgolj za moč in domet posameznega kulturnega vzorca, ki ljudem nekaj pomeni. Kajti če jim nič ne pomeni, ne v smislu vedenja, morale, spolnosti, tja do nošnje in oblačenja, pripravljanja hrane in še dlje, potem v svoji normativni strukturi ne dobi ustreznega mesta in nekaj, kar nima posnemovalcev, se sploh ne more obdržati, kaj šele razvijati.

Vloga normativnosti, tudi v kulturi, je v splošnih zapovedih.272

Vsega ni mogoče početi, dosti ravnanj kultura izključuje iz normalne človeške dejavnosti, hkrati ko po drugi strani daje

navodila, kako delati, da posamezna opravila ne bodo ustvarjala konfliktnosti. Norme se vključujejo v dejavnosti in iz dejavnosti ljudi veje potemtakem njihova, kultiviranost, karkoli že delajo. Ob tem se ocenjujejo njihovi postopki, kajti socialnokulturne norme in običaji vedno vsebujejo pričakovane obrazce, čeprav se tudi ti

272 Sokolov, s. 148.

198

polagoma spreminjajo, vendar se nikoli ne spreminjajo vse norme hkrati, in to nedvomno zagotavlja določeno trdnost tudi v kulturnem življenju, ki presega tako regulirano kot drugačno ureditev.

Ne glede na kulturno različnost in različno urejenost »pravic in dolžnosti« je »normativnost« povsod nekje v sredi med dovoljenim oziroma pričakovanim ter prepovedanim in neza-želenim. Pristajanje na norme je vedno najbolje dosegati s so-glasnostjo, kajti le v takšnih razmerah je skupinski ali družbeni konformizem najlažje uresničljiv in učinkovit. S kontrolo pa se ta konformizem ne le ugotavlja, marveč tudi utrjuje in s pomočjo kulture v določeni meri celo vsiljuje, kajti nekateri normativni obrazci so tudi »obvezni, prednostni, značilni, alternativni in omejevalni«.273 »Modeli kulturnega izbora navadno določajo tudi življenjski stil.«274

4. Socializacija s kulturo in v kulturi

Pod socializacijo tako v sociologiji, socialni psihologiji kot v antropologiji navadno razumemo procese, s katerimi se družbene vrednote, norme, kulturne pridobitve, stališča, mnenja in izkušnje prenašajo, in sicer predvsem od prejšnjih generacij oziroma od drugih, od skupine ali širše skupnosti na posameznika oziroma na novega člana. Nekateri to dojemajo kot spreminjanje biološkega posameznika v družbeno osebnost in kot proces, v katerem se posameznik oblikuje pod vplivom različnih družbenih interakcij in se prilagaja (konformira) zahtevam, ki ustrezajo določeni ali širši skupnosti.

O socializaciji je (glede na vede, ki se z njo ukvarjajo) več teorij, ki različno pojmujejo njene procese. Tako za ta pojem uporabljajo tudi več poimenovanj, kot na primer kulturalizacija (socialna antropologija), akulturacija (proces, ki nastaja s stiki in sodelovanjem različnih kultur in njihovih sestavin), enkulturacija (proces prenašanja kulturnih dosežkov z ene družbene skupnosti na drugo), s temi pojmi pa se povezuje še asimilacija (zgubljanje samostojnosti in posebnosti zaradi stikov z drugimi oziroma nekakšno stapljanje) itd. Vsem tem procesom je skupno določeno prilagajanje ljudi, včasih tudi zaradi njihovega preživetja. To prilagajanje oziroma socializacija poteka ob različno organiziranem ali neorganiziranem nagrajevanju in kaznovanju, kar zlasti proučuje socialna psihologija, ki upošteva različne tipe učenja, izhajajoče pretežno iz dihotomije: spodbuda — reakcija. Sociologija pa predvsem proučuje vplive okolja na posameznika in relacije med njima, v katerih mora najpogosteje popuščati posameznik, če ne želi imeti konfliktov z bližnjimi. Od tod seveda niso več daleč razmišljanja o deviacijah, ki so predmet krimi-nologije in sociologije deviantnosti oziroma sociopatologije, kajti nefunkcionalno in odklonsko vedno ustvarja v družbeni

dejanskosti srd, grožnje, prisiljevanja in potrebe po kaznovanju.275

Kulturi, kolikor jo gledamo na splošno, pomagajo še tako imenovani kulturni surogati, to so lastnosti in vrednote na

273 Sociological Theory, s. 54.274 Peterson, s. 425.275 Za ta del so uporabljeni vsi ustrezni pojmi iz Sociološkega

leksikona in Riječnika sociologije i socijalne psihologije.

199

kulturnem področju, ki jih prinašajo prijatelji, tovariši in drugi, kar tudi vpliva na vedenje posameznika. Kulturni surogati sodelujejo enakovredno z drugimi dejavniki v kulturnih transmisijskih procesih, ki so dvostranski. Po eni plati vsak kulturni dejavnik pomaga sprejemati kulturo, po drugi strani pa jo oddaja. V tem okviru potekajo spet različni procesi ne le socializacije v najbolj elementarnem smislu, marveč tudi razne resocializacije, alternacije, indoktrinacije, transformacije in habitualizacije, odvisno zopet od tega, kakšni so nameni dejavnikov, ki se morebiti celo upirajo, če jim te vrednote ne ustrezajo. V smislu takšnega dojemanja kulturnih oziroma socializacijskih procesov seveda nastajajo tudi socializacijske vrzeli, razne težave pri vključevanju posameznikov v njihovo socialno okolje, problemi s ponotranjanjem vrednot, ki se seveda lahko povezujejo s kriminalom in deviantnostjo nasploh itd.

S kulturno akumulacijo prihaja na vedenjskem področju do obilice pravil, napotil in s tem seveda tudi do omejitev, po-membnih za socializacijo ljudi, tako da bi lahko rekli, da je socializacija nepretrgan proces, ki poteka med človeškimi, predvsem biološkimi nagoni, ter drugimi motivi in »civilizacijo«. S tem v zvezi pa ločujemo primarno socializacijo od sekundarne, zavestno od nezavestne (otroci) itd.

Ključno za socializacijo je ustvarjanje določene ravni družbenega konformizma,276 ki je merilo za ločevanje dobrega od zla. Konformizem pa se nikoli ne ustvarja brez pritiskov. Pogosto je samo od posameznika odvisno, kaj šteje za pritisk, in kaj je zanj prostovoljno sprejemanje obveznosti, ki se mu pogosto kažejo kot reakcija na spoznavanje nujnosti. Kultura pri tem ni brez pomena in »socializacija je proces, v katerem posameznik internalizira kulturo«,830 ki jo je v otroških letih sprejemal od staršev, kasneje pa še od vseh drugih, s katerimi je prišel v stik.

5. Vpliv kulture na vedenje

Vedenje je najtesneje povezano s kulturo. Kajti vedenje, zlasti v svojem negativnem smislu, kaže, da je tudi s procesi kulturalizacije, enkulturacije, socializacije in še česa nekaj narobe. Odklonskost v vedenju (mislimo predvsem v slabem pomenu) pa vedno priteguje pozornost tudi neformalne kontrolizacije, ki se kaže v različnih nadzorovalnih dejavnikih. Poleg teh pa se v legitimno odzivanje, zlasti pri hujših pojavih ali pri že stigmatiziranih posameznikih, skoraj vedno vključujejo tudi mehanizmi formalnega nadzorstva. To pa pomeni, da »informalizem«, kot ga dojemamo v zadnjih letih, ne zadostuje več za popravljanje stanja, potem ko je že kršena pravna norma, ki varuje vrednoto na višji hierarhični lestvici.

Kulturne determinante človeškega vedenja gotovo v veliki meri izhajajo iz vlog, ki jih ima posameznik, in mu določajo področje delovanja, s tem pa tudi dajejo možnost in priložnost za

odklonskost. Čeprav determinizem nikoli ni bil kaj prida spoštovan v kriminologiji, v zadnjih desetletjih pa sploh ne, lahko kulturno deprivacijo vendarle štejemo kot okoliščino, ki ni naklonjena vedenjskemu konformizmu, seveda pa iz tega ne bi želeli napraviti pravila. Kulturno približevanje in vzporednost gotovo

276 Glej Jerovšek, s. 1717.

200

omogočata preverjanje vplivov kulture na vedenje, če ju primerjamo z ustrezno deprivacijo, česar se lotevajo prenekatere kriminološke raziskave. Te pa so v tem pogledu še vedno preveč monokavzalne, da bi lahko verjeli njihovi domnevi, da je kultura ključni etiološki dejavnik. Gotovo pa je zelo pomemben.

Poleg kulturnih alternativ, ki jih velja upoštevati, možnih vzorcev družbenega vedenja, okoliščin, ki vplivajo na posa-meznika, in drugih priložnosti za njegovo oblikovanje, je konformiranje, zaradi strahu pred posledicami neustreznega ob-našanja, verjetno dokaj pomembna razlaga za kolikortoliko »socializirano« vedenje, s čimer formalno računa tudi kazensko pravo s svojim inštitutom »generalne prevencije«. Le-ta sploh izhaja iz ustvarjanja strahu, ki naj bi ga predstavljalo kaznovanje tistih, ki se niso vedli po pravilih in so bili povrhu še prijeti. To seveda tudi pomeni, da se kultura in z njo socializacija (da ne omenjamo dosti širše pojmovane civilizacije) pogosto vzdržujeta z določenimi simboli. S simboli ali znaki človeštvo predstavlja posamezne pojme (hermenevtika), s katerimi sporoča zahteve, stališča in mnenja svojim članom, da bi jih upoštevali, spoštovali in se po njih ravnali. Izkušnje pa naj pokažejo, ali simboli ustrezno izražajo označeno.381

Za deviantnost je nedvomno velikega pomena individualna kultura oziroma kultura posameznika. Pri posamezniku prihajajo do izraza vse negativnosti, ki jih ustvarjata globalna kultura in civilizacija. Posameznik je vedno tisti, ki ob konkretnem ravnanju vzbuja dvome o svoji socializiranosti, sa- moomejevanju, samonadzorovanju, samouresničevanju, samovarovanju in še marsičem drugem, kar tako ali drugače izhaja iz kolikortoliko organiziranega vedenja v (post)industrijski družbi ob koncu 20. stoletja.

Posameznikova kultura vsebuje izbor izhodišč iz celote na-učenega vedenja, prevzetega od staršev in od vsega, kar je sprejemal kasneje in kar bo prenašal tudi na svoje potomce, tako da se bo s celotnim »kulturnim inštrumentarijem« prilagajal zunanjemu okolju277 ter vplival tudi na to, kako ga bodo upoštevali drugi in ne, kaj bo o vsem tem mislil le on sam.

Kultura potemtakem določa pravila vedenja, pa čeprav samo z »bontonom«, motivira za prav določene oblike ravnanja, ustvarja merila za vedenjsko ocenjevanje, opozarja in napotuje ter predvsem omejuje, zožuje svobodo in je pozorna na kršitve in ustvarjanje škode. In, ker se »znanost« o človeškem vedenju začne z organizacijo«,278 tudi kultura ne more mimo nje, kajti civilizacija že sama po sebi pomeni visoko organiziranost, do katere ni mogoče brez »kulturnosti«. »Človek pa je normativno bitje.«279

6. Nadzorstvena vloga kulture

Vsaka kultura (tudi subkultura in kontrakultura), odvisno od časa in prostora, vedno vsebuje tudi vedenjska pravila. Le-ta so nasploh namenjena posameznim področjem ali določenim skupinam ljudi, še bolj pa so opazna v raznih navadah, tradicijah,

277 Radovanovič, M., s. 271.278 Malinovski, s. 89.279 Johnson, s. 67.

201

običajih, ritualih, pogledih, stališčih, mnenjih, občutkih itd. Večina vedenjskih pravil iz kulture seveda ni zapisana, čeprav prihajajo tudi v pravo, toda to je drugo vprašanje. V neformalnonadzorstvenem pomenu pa bi lahko razločevali vplive:

— ki izhajajo iz skupin, v katerih posameznik deluje, in ki vsebujejo najrazličnejša vedenjska pravila, pretežno sprejeta tudi kot določena kulturna dediščina iz preteklosti. Pri tem gre seveda za zunanjo kontrolo in čeprav le-ta ni edina, kajti upoštevati je treba tudi vse mehanizme in delovanje formalne kontrolizacije, je zvrst nadzorovanja, ki izhaja iz kulturnih pridobitev človeških neformalnih (pa tudi formalnih) skupin, le vredna upoštevanja in je ključna;

— ki so rezultat posameznikovega zavestnega ali impulziv- nega ravnanja, z upoštevanjem, da vsakdo sprejema določene vrednote, po katerih ureja svoje obnašanje, ne glede na to, ali ima vtis, da ga nadzoruje katerikoli zunanji ali neformalni kontrolni mehanizem. Pri tem gre za tako imenovano »intimno prepričevanje«,280 ki je največkrat čisto zasebno, skrito in zato včasih navzven nerazumljivo in nepojmljivo. Je rezultat spleta posameznikovih notranjih in zunanjih okoliščin, s katerimi se spoprijema, ko se odloča za ravnanje in vedenje ter mu služijo za lastno obvladovanje oziroma neobvladovanje.

Ce ne bi bilo omejitev, ki jih že od nekdaj prinaša kultura, bi se ljudje vedli po svoje in seveda odvisno od moči, ki so si jo ustvarili s premoženjem, nasiljem, oblastjo ali kako drugače. Kultura pa že od nekdaj v človeški zgodovini omejuje svobodo ravnanja in sprejema omejitve, ki so največkrat gotovo v korist šibkim in nemočnim. Ta boj, ki ni bil lahak, je gotovo pridobitev humanizacije, demokratizacije in liberalizacije odnosov med ljudmi, pri čemer niti ni toliko pomembno, kaj vse je bilo treba skozi zgodovino žrtvovati, da bi danes dojeli človeške pravice in temeljne svoboščine takšne, kakršne mislimo, da bi morale biti (čeprav gotovo nikoli ne bodo dokončne). To seveda pomeni, da je s kulturo moralo prihajati do takšne ali drugačne morale, do različne etike posameznikove odgovornosti, do pestrih oblik občutenja krivde, do posebnosti prilagajanja okolju in vzorcev odzivanja, ki so predvsem situacij ski, instrumentalni ter integrativni.

Razvoj kulture na vedenjskem področju, kolikor to proble-matiko ločimo od njene celovitosti, je vedno potekal v skladu z družbeno realnostjo in naravno danostjo. To pomeni, da nas kultura še danes sooča z najrazličnejšimi zunanjimi in notranjimi pritiski, ki na splošno okvirjajo, napotujejo, omejujejo in uravnavajo, ali kako drugače vplivajo na posameznikovo vedenje po eni strani, hkrati ko po drugi dajejo tistim poleg nas (ali nam samim) oprijemljiva sredstva za nadzorovanje, ki ga tvorijo opazovanje, vrednotenje, ukrepanje in morebiti tudi kaznovanje. Ali drugače povedano, kultura v smislu njene vedenj sko-nadzorne vloge skoraj nikoli ni brez pritiskov, če ne fizičnih, pa

psihičnih.Ce tako gledamo na kulturo, potem je to gotovo dokaj

samostojen način mišljenja in eden izmed »sistemov družbene kontrole«,281 ki največkrat s svojimi moralnimi prisilami ustvarja svet, v kakršnem smo. Ob vzgoji in represiji pa ima kultura še

280 Jerovšek, s. 1717.281 Malinovski, s. 58.

202

svojo zaščitno funkcijo. Tovrstna sredstva niso le moralna in psihološka, marveč tudi emocionalna, gospodarska itd., da sploh ne omenjamo tistega dela vedenjske »kulture«, ki prihaja v pravo s posebej urejenimi sankcijami. Hkrati pa ne gre prezreti samokontrole kot posledice posameznikove stopnje ali ravni kulture in morale. Prav tako ne gre pozabiti vzorcev kulture, ki vsebujejo razne vedenjske modele, normativne vzorce, usmeritve, kulturne kategorije in zahteve, različne in neenako uresničljive.

7. Nadzorstveni mehanizmi kulture

Skozi človeško in sploh civilizacijsko oziroma kulturno zgo-dovino so se ves čas oblikovale vrednote, kulturne norme, običaji, miti in legende, razni ritualizirani postopki, pa tradicije, navade, razni okusi, načini oblačenja in moda ter različne kulturne zahteve, hkrati z njimi pa tudi kulturni kontrolni mehanizmi, če jih smemo tako imenovati, čeprav večina izmed njih ni opravljala zgolj teh funkcij. Ti so se prav tako kot prenekateri drugi, razen v kulturnih vlogah, izkazali tudi v kontrolnem smislu, hkrati ko so imeli še druge naloge, ne nazadnje tudi politične. In kolikor gre pri »kulturi« za ustvarjanje nekih dosežkov in civilizacijski razvoj ter za utrjevanje in posredovanje, razmišljanje in poglabljanje kulturnega vedenja (odvisno seveda v času in prostoru), potem je eno izmed ključnih vprašanj tudi prenašanje kulturnih dosežkov iz generacije v generacijo. Kajti vse, kar v kulturi danes imamo, je v glavnem nastalo že pred nami, kar seveda ne pomeni, da je vse, kar imamo iz preteklosti, nespremenljivo in večno. Tradicionalizem gotovo varuje doseženo in preprečuje ter one-mogoča širjenje in uresničevanje novih kulturnih pridobitev. Toda najbrž ne bi šlo brez kulturne kontinuitete, kar nam danes dokazujejo prenekatere »kulturne revolucije«, zlasti tiste, ki so se zgodile v realnem socializmu.

Ker pa kultura vedno teži k organiziranju ljudi v bolj ali manj trdne skupine,282 ki se povezujejo po nekih tradicionalnih izhodiščih zaradi nekih potreb, so zanjo nedvomno pomembne, med seboj bolj ali manj povezane in sodelujoče posamezne inštitucije. V človeški družbi namreč posamezne vloge vedno opravljajo v določeni organizaciji ali z mehanizmi, ki so, v smislu tegale pisanja o kulturi, gotovo tudi nadzorstveni. Tudi »kulturna« dejanskost je namreč taka, da ne more brez institucionalizacije, pa čeprav neformalne. Ta institucionalizacija je znana iz proučevanja socializacije, kulture in civilizacije, ki imajo pretežno iste socializatorje, kontrolorje in sploh bolj ali manj podobno sformalizirane ali nesformalizirane mehanizme. Kajti uporabni so za marsikaj, hkrati ko jim je kakršnakoli kontrolizacija lastna že po njihovih vlogah, ne glede na to, ali se zavedamo nadzorstvenih lastnosti njihovih temeljnih vlog ali ne.

Poleg znanosti, umetnosti, filozofije in religije so kulturno-

nadzorstveni mehanizmi najprej in predvsem starši, bratje in sestre, primarne in sekundarne skupine, skupine vrstnikov, šola, delo, javna občila, cerkev in verske organizacije, vojska, politika in zlasti država s svojimi represivnimi organi. Vsak med njimi in po svoje, pogosto pa hkrati z več strani, vplivajo na kulturo človeških

282 Malinovski, s. 87.

203

ravnanj, se trudijo za kulturno vedenje, ga ocenjujejo in se s svojimi sredstvi nanj tudi odzivajo. Pri tem pa sploh ne gre za to, da bi imeli vsak svojo »kulturno politiko«, ker so pri tem pomembna tudi druga vprašanja. Pomembno je, da ti mehanizmi so, in da predstavljajo na različnih stopnjah organizirano »kulturno kontrolizacijo« v najširšem smislu dojemanja kulturnosti. Le-ta pa se opira na določen etos, na motivacijo, ali pa je posledica strahu in nuje ravnati v smislu simboličnega interakcionizma, kolikor izstopamo iz sveta »kulturologije«.

Za vse kulturnonadzorstvene mehanizme je pomembno, da oddajajo, posredujejo in sprejemajo, če smemo reči, kulturne informacije, predstavljajo vodoravno in navpično urejenost kulturnih institucij, čeprav nekateri delujejo bolj v eni smeri kot v drugi. Med njimi je gotovo dosti takih, ki ustvarjajo občutek varnosti, preprečujejo ogrožanje itd. (npr. družina) in ne delujejo le tam, zaradi česar so po svoji vsebini sploh nastali, pri tem pa zanje nadzorstvo ali kultura sploh nista ključna. Toda dogaja se, da marsikatera od teh institucij ureja duhovne dejavnosti, oblikuje pravila vedenja in pazi nanje, posreduje težnje po zaželenem obnašanju, zavrača nesprejemljive dejavnosti v (ritualiziranih) postopkih, ugotavlja razne oblike nediscipline, si izmišlja odzive zoper nezaželene oblike ravnanja in sploh zagotavlja določeno konformnost. Pri tem pa je seveda samostojnost posameznih »kulturnih« institucij zelo različna in ker večina deluje neformalno, so v smislu enkulturacije največkrat med seboj tudi slabo usklajene. Toda vsem je bolj ali manj lastno »nagrajevanje konformizma in onemogočanje deviacij«.283

8. Sankcije »kulture«

Čeprav ljudje večinoma prostovoljno sprejemamo obveznosti in dolžnosti, kar je lahko vprašanje strpnosti, ponižnosti, potrpežljivosti, poslušnosti, nemoči, prilagajanja, indoktrinacije ali pa socializacije oziroma enkulturacije in morebiti sploh vzgoje, je po drugi strani prisila že od nekdaj neizogibno sredstvo za zagotavljanje podrejenosti, manipuliranja, dominacije ali konformizma, če se o tem izrazimo strokovno še najmileje in predvsem sociološkokriminološko nevtralno. Hu- manizacija, demokratizacija in liberalizacija človeškega vedenja so do sedaj gotovo prispevali k temu, da je nasilja vedno manj, čeprav se še vedno ohranja, in da je ocenjevanje vedenja vedno bolj previdno, odgovorno in podprto z obilnimi informacijami. To velja zlasti, če pri tem mislimo na vpliv »kulture« v delovanju formalnih nadzorstvenih mehanizmov, kar bi lahko potrdili tudi s porastom zakonitosti in upoštevanjem človeških pravic ter temeljnih svoboščin.

Toda »kultura« je že po svoji vsebini represivna. Nasploh pa najbrž ni človeške dejavnosti, ki ne bi vsebovala pritiskov. Karkoli delamo, ima nek cilj, ki ga je treba doseči, in poti k temu cilju

navadno urejajo pravila, ki jih je treba, kolikor jih ne sprejemamo prostovoljno, zagotavljati s prisilo, torej z represijo. Ta pa ima zelo veliko izvorov, sistemskih in pod- sistemskih, družbenogospodarskih, naravnoekoloških, bioloških in

283 Society as It is, s. 26.

204

pravnopolitičnih, razrednih, vojaških, ideoloških, vzgojnih, socialnopsiholoških in ne nazadnje tudi kulturnih.284

Kulturo s socializacijo, v smislu civilizacije nasploh, moramo ocenjevati skozi represijo in sankcije, ki so lahko formalne in neformalne. Tu se ukvarjamo predvsem z neformalnimi, torej s tistimi sredstvi, ki jih čutimo v »kulturi vedenja« skozi moralo, navade, tradicije, običaje, rituale in vrsto drugih nesformaliziranih vedenjskih pravil, ki so navadno omejeval

284 Glej več o tem Radovanovič, s. 288.

205

ne narave. Za vse pa je značilno določeno urejanje (minimal-nega) sožitja med ljudmi, zato da bi življenje potekalo manj konfliktno. Vsaj namen je ta.

Ne glede na to, kdo kaže svojo moč pri sankcioniranju ne-poslušnosti, je treba poudariti identičnost kulture z neformalno socializacijo, zlasti primarnih in sekundarnih skupin. Za kaj več nam v tem pisanju ne gre, ker upoštevamo predvsem tisti del kulture, ki deluje na razmerja med ljudmi (da niso »homo homini lupus«) na splošno in brez posredovanja države in njenih organov.

Sankcije pri tem so lahko pozitivne ali negativne. Vsaka vrsta sledi razlogu za sankcioniranje. In kolikor je kultura bogatejša, toliko več je komunikacij med ljudmi in toliko več potreb po sankcioniranju vedenja se pojavlja. In ne le to. Sankcije prizadevajo tudi več ljudi za nezaželeno ravnanje, s katerim so kršili skupinska (kulturno)vedenjska pravila.

Vzdrževanje reda, miru, sožitja in varnosti je prav tako naloga kulture, ki si že skozi vso zgodovino jemlje pravico, da sankcionira človeško ravnanje, seveda z različno stopnjo razumevanja, odpuščanja, maščevalnosti in krutosti. Avtoriteta in moč sta vedno zahtevali poslušnost, ne glede na to, ali sta izhajali iz skupine ali od posameznika. Zato je bil tudi kakršenkoli konformizem, skupaj z drugimi prizadevanji, vedno v središču pozornosti. S konformizmom so ohranjali doseženo, seveda tudi za ceno konfliktnosti, ki sta ga poznala tako tradicionalizem kot revolucionarnost.

9. (Ne)represivna civilizacija — mit ali resničnost

Kultura in civilizacija imata velik pomen pri tem, kako nadzorstveni mehanizmi ravnajo z ljudmi in kako sploh posamezni družbenopolitični sistemi (tudi s svojimi ideologijami) gledajo na vprašanje bodisi represije bodisi permisivnosti, s katerimi sredstvi in na kakšen način omejujejo svobodo in koliko svobode dovoljujejo ne le drugače mislečim, marveč tudi enako usmerjenim. Od tod tudi težave pri sprejemanju in uveljavljanju novih vrednot, pri dovoljevanju različnosti, posebej v tistih družbah, kjer gre tudi za interkulturna razmerja in kulturni pluralizem, oziroma za različne stile življenja sploh. In prav tako nastajajo nevšečnosti pri morebitnem premagovanju etnocentrizma in kulturne homogenizacije


257

206

ob hkratnem dopuščanju policentrizma itd., da bolj ali manj zagnano rešujejo najrazličnejša svoja, ne samo družbenokul- turna, marveč tudi politična vprašanja, ki jih kakorkoli zadevajo. V večnacionalnih državah nastajajo težave tudi zaradi različnosti kultur in ustvarjajo se nerešljive dileme, zaradi katerih se zatekajo k represiji, bodisi legitimni bodisi nelegitimni.

Zato ni odveč vprašanje, koliko represije v civilizaciji in koliko civilizacije v represiji, če je to povezavo mogoče obračati na tak način. Represija, vsaj tista, ki jo izvajajo državni nadzorni mehanizmi, je ob koncu drugega tisočletja skoraj povsod po svetu urejena s pravom. Civilizacija ali stopnja civilizacije se torej najprej kaže v pravu. Le-to pa ni plod trenutnega stanja, ker včasih vendarle prihaja do revolucionarnih sprememb, ali kar kulturnih revolucij (kolikor se kje ni celo »zgodilo ljudstvo«), ko za nekaj časa pometejo z do tedaj upoštevanimi kulturnimi in pravnimi normami. Toda vsega ni mogoče urejati pravnoformalno. Zato velik del človeškega življenja urejajo nepravne norme kot posledica soglasij, ki so nastale med ljudmi skozi zgodovino, in kakorkoli urejajo interese posameznih skupin ter, vsaj v socialnopsihološkem smislu, zadovoljujejo potrebe dela prebivalstva ali celo narodov, zaradi česar se lahko včasih celo razločujejo med seboj in na ta način ugotavljajo, kaj sploh so in kdo so.

In kolikor sprejmemo, da legitimna represija, ki je sicer res najbolj izrazita, ni edino prisil je vanje h konformizmu, je povsod po svetu izven nje še dosti drugih načinov vplivanja na poslušnost, načinov, za katere bi lahko rekli, da predstavljajo merila za represivnost ali nerepresivnost neke civilizacije. Teh pa doslej v zgodovini ni bilo tako malo. Vsako od teh meril je doslej nekaj prispevalo, da je nasilnost med ljudmi čedalje blažja, bolj razumna, čeprav se njena naravnanost od človeškega telesa seli k človekovi duši (po Foucaultu). In prav v tem se kaže problem, ki načenja »učlovečenje človeka«.

Znanosti civiliziranega sveta pogosto uporabljajo za podrejanje ljudi, za manipuliranje z njimi, za doseganje poslušnosti, za indoktrinacijo, in še za dosti drugega, kar vzbuja po-? mislek, da je telesna represija v civiliziranem svetu čedalje bolj blaga, hkrati ko se na psihičnem področju in ob vdiranju v človekovo osebnost krepi, je nevarnejša in čedalje manj nad- zorljiva. Prenekatere tovrstne oblike prodirajo v človekovo du- ševnost, obvladujejo njegovo vedenje in ga spreminjajo ter

hkrati ogrožajo. Ker po drugi strani civilizacija že sama po sebi omejuje (ne glede na to, koliko je svoboda hkrati tudi spoznavanje nujnosti), jo obstoječa represivnost toliko bolj podpira. Na to kaže, zlasti pri nas, čedalje več norm, ki človeka dosti bolj izključujejo in zaznamujejo kot pa vključujejo v družbo in mu pomagajo, ga duhovno konformizirajo in ne dovolijo kulturnega pluralizma. Dosti bolj si prizadevamo za juridizacijo življenja kot za informalizem v razmerjih med ljudmi in bolj spoštujemo naučeno vedenje kot sproščenost v ravnanju. Ali bi potemtakem »nerepresivna civilizacija« pomenila rušenje tradicionalne, moralne in intelektualne kulture?840 Ali potrebuje nerepresivna civilizacija več ali manj »varnostnih institucij«? Potrebujemo več ali manj varstva? Na ta vprašanja ni mogoče odgovoriti. Svet je danes postal tako zapleten, da je čedalje bolj nepredvidljiv. Ker pa je represivnost še najlažje in čestokrat tudi najcenejše sredstvo, ker je tudi venomer in povsod na voljo, se nam nerepresivna civili-zacija (ne glede na vizije družbenopolitične ureditve) močno odmika in vprašanje je sploh, ali smo jo kdaj želeli doseči, kdo in za koga? Tudi zato je dilem vedno več in prihodnost, ki se je že začela, se nam kaže v neprijetni podobi. 2al bodo z njo najbolj prizadeti tisti, ki niso ustvarjali sedanjosti. Toda kako bo z njihovo kulturo?

* * ♦

»Kontrolološko« obravnavanje kulture in civilizacije je v makrokriminologiji razmeroma redko, ker se ta malokdaj loteva vprašanj velikih razmerij, čeprav moramo reči, da jih vendarle povsem ne zanemarja. Toda današnja »mašinska civilizacija«, tržna ekonomija, masovne komunikacije, pa zre- voltiranost ljudi in njihova revolucionarnost ter prizadevanja za socializacijo (toda k čemu ali h komu) po eni strani, in hiperindividualizem po drugi, konflikt med kulturno univerzalnostjo in pluralizmom, različnost kulturnih standardov, tja do kulture bede in minimalne, biološke varnosti, pa naravnost vabijo k razmišljanju o kulturi kot nadzorstveni ureditvi. Morebiti še toliko bolj, ker konzervativnost in tradicionalizem v kulturi gotovo ustvarjata poleg drugih nevšečnosti tudi generacijske konflikte, narodnostne spopade ter razredna nasprotja.

17* 259

208

Kolikor je za vedenje pomemben konformizem, ki ga v veliki meri ohranjata tako kultura kot civilizacija, pa po drugi strani nenehno nastajajo nove vrednote, pa razna kulturna in druga nadomestila, ki vedno bolj ali manj nasilno rušijo obstoječe, in spreminjajo dovčerajšnje mite in tabuje v vsakdanjost, hkrati ko je zopet marsikaj le navidezno in z dejanskostjo nima veliko skupnega. Toda važno je, kaj pomeni ljudem, ki se včasih oklepajo zgolj simbolov, s katerimi trenutno zadovoljujejo neke potrebe, hkrati ko kanalizirajo svoj srd v docela nepomembne stvari, kar je prav tako ena izmed vlog kulture, ki pomeni »praznenje« oziroma sproščanje napetosti.

Med mehanizmi kontrolizacije, če jemljemo to vprašanje z neformalne plati, je kultura gotovo najpomembnejši dejavnik, ki tak kakršen je, povsod obstaja že od nekdaj. Kultura ni le ustvarjanje kulturnih vrednot, dobrin in proizvodov, marveč je prav tako tudi oblikovanje vedenjskih pravil, ki se spreminjajo, razvijajo in seveda nenehno propadajo, če ni potreb in razlogov, da bi še obstajala. Ker je kultura temelj in hkrati izhodišče prenekaterih, zlasti sociološkokriminoloških teorij za nastajanje deviantnosti, in ker je kultura ne le dejavnost za zadovoljevanje socialnopsiholoških, marveč prenekaterih drugih potreb, ne nazadnje tudi v odnosih med ljudmi, je seveda pri nadzorstvenih namenih ne gre zanemarjati. Čeprav gre v kulturi predvsem za dva procesa in to za ustvarjanje novih vrednot in za prenašanje kulturne dediščine, pa v njiju nikakor ne gre zanemariti vedenja, ki je obema procesoma lastno. Morda je prav v tem razlog, da je v kontrolologiji zelo malo ali skoraj nič govora o kulturi. Toda vse, kar imamo in delamo, praktično izhaja iz kulture in brez nje (seveda na različnih stopnjah) si ni mogoče zamišljati ničesar, zlasti pa ne kontrolnih dejavnosti. Le-te so še kako odvisne od vplivov kulture, ne le v neformalnem, ampak tudi v formalnem smislu, vključno s pravom, ki organizacijsko ureja mehanizme nadzorovanja in hkrati določa sredstva in načine njihove nadzorovalne rabe.

Zato kulturo obravnavamo z vidika medsebojnih človeških razmerij, v katerih poudarjajo zlasti ustrezno sožitje, ki pa ne more obstajati brez omejevanja človekove svobode. Prav zaradi tega ima kultura, gledana iz tega zornega kota, kakor Janus dva različna obraza, z enim varuje človekovo svobodo, z drugim pa mu jo v njenem imenu zožuje. In če kje prihaja do izraza pravilo, da je svoboda spoznavanje nujnosti, potem se to najbolj kaže pri kulturi. Vse bogastvo kulturne dediščine potrjuje to premiso tudi v vedenjskem smislu in morda v njem še najbolj.

Čeprav pojem kulture lahko dojemamo v različnih pomenih, nam gre pri tej kontrolni rabi predvsem za stopnjo razvitosti zavesti in ne za kulturnoumetniška, ustvarjalna, organizacijska in temu primerna kulturnopolitična in družbena vprašanja. Prav v

pomenu zavesti in v vsem kar sodi vanjo, pa se nam kultura prikazuje v vseh svojih kriminalnoetioloških, nadzorstvenih in tretmanskih razsežnostih. S kulturo so prežete vse človeške dejavnosti in zato si sploh ni mogoče zamišljati, da bi nadzorovanje, zlasti pa neformalno, lahko potekalo izven kulture. Narobe, obravnavanje tako deviantov kot deviacij skozi vso človeško zgodovino neusmiljeno razkazuje kulturo časa in ljudi, kjerkoli se je kaj dogajalo in kakorkoli se je z ljudmi in pojavi ravnalo.

210

Seveda pri tem kultura nikoli ni obstajala kot nekaj čisto zase in izven vsega. Nanjo so delovali religija, politika in oblast, ekonomika, država in še marsikaj, da je bila takšna kakršna je bila, in da so jo ljudje prostovoljno sprejemali toliko, kolikor so jo potrebovali in pogosto mimo tega tudi zato, ker so jih k temu tudi prisiljevali. Zato je »sprejemanje kulture« komunikativen proces, za katerega veljajo vse temeljne zakonitosti komunikativne dejavnosti. Toda komunikator in prejemnik kakršnekoli informacije vedno delujeta drug na drugega.285 Prav glede na to je kultura kot sestavina civilizacije hkrati tudi način družbenega življenja286 in odseva človekov obstoj v kateremkoli zgodovinskem času, ko so nastajali, se razraščali, ugašali in pomirjali konflikti, ki so imeli hkrati vedno tudi nadzorstveno vsebino, četudi le v smislu obrambe ali spremembe vrednot, morale, stališč in navad. Tudi zato je ob kulturi toliko frustracij, travm in celo revolucij, in s tem v zvezi človeških bolečin ter trpljenja.

Morda bi celo lahko rekli, da je zgodovina kulture hkrati tudi zgodovina kontrolizacije in represije. Z represijo pa so vedno povezani nadzorstveni mehanizmi, in že od nekdaj, predvsem neformalni. Koliko časa je poteklo, da smo se za to začeli bolj zanimati? Ne nazadnje tudi v povezavi s kulturo!

X. Politične ideologije

Najtežje je za resnico v času, ko je vse lahko resnica.

S. J. Lee

Ideologijam pripisujejo družbene vloge, ki jih največkrat označujejo bodisi kot pozitivne bodisi kot negativne. Te ocene pa so vedno odvisne od ocenjevalcev, ki morda pod vtisi prav določene ideologije vrednotijo vse druge. Z ideologijami se ljudje bojujejo zoper druge nazore, kajti ideologija se vedno navezuje na razlike v mišljenju in različne interese, posledica tega pa je ideološki boj. Ideologije torej zastopajo različne vrednote ter interese, ljudje pa imajo o njih različne predstave, ker imajo tudi svoje cilje. In prav zaradi tega bi morali ideologije raziskovati po njihovem izvoru, tematiki, vsebini oziroma predmetu ter subjektu.

Eno izmed vprašanj je tudi vpliv ideologij na vedenje, na njegovo pravno ali neformalno urejanje, pa tudi na nadzorstvo, ki ga določena ideologija spodbuja. Seveda je pri tem razloček ali gre za vladajočo ideologijo v totalitarni državi ali za ideologijo v parlamentarni družbi. »Orožje« prve in druge ni enako in zato je tudi njuna moč različna in neprimerljiva. O ideologiji kot sredstvu

za nadzorstvene namene, lahko razpravljamo splošno in teoretično, ne da bi posebej razločevali avtori- tativnost, dominantnost, revolucionarnost, razrednost, radikalnost, monolitnost, legitimnost, konservativnost ideologij, in upoštevali še kakšne druge pridevnike, ki dajejo ideologijam vrednostni priokus, ali pa jih celo (politično) stigmatizirajo. To je sicer za pragmatičnost kot tudi za teoretičnost v politiki zelo pomembno,

285 Sokolov, s. 23.286348 Martinič, s. 13.

211

toda nam gre za temeljna izhodišča in še to samo v okviru neformalne kontrolizacije. Menimo namreč, da ima vsaka ideologija do neke mere aktivistično vlogo, in da vsebuje najrazličnejše prvine,287 zaradi katerih je pomembna tudi za vedenje in poglede nanj, tako tudi za poglede na odklonskost, kajti to sodi prav tako v družbeno dejanskost, ki ima neredko ideološki pečat. Iz tega zornega kota so lahko ideološki pogledi netočni, napačni, zmotni, nepopolni, bodisi v celoti bodisi le delno.844 S pojavnimi oblikami vedenja se prav tako poudarjajo socialni problemi in spopadi, ki jih je treba reševati z veljavnim normativnim sistemom, na katerega vpliva takšna ali drugačna ideologija. »Ideologije pa so izraz represivne kulture in civilizacije288 in že zato je nujno, da se med seboj razlikujejo in tudi soočajo.

Pojem ideologije ima več pomenov: od tega, da nas uči kako nastajajo misli, do tega, da predstavlja podlago za politično delovanje, ki je gibalo zgodovinskega razvoja.289 Lahko pomeni nauk o idejah, duhovno nadgradnjo, zavest in spoznanja, ki izhajajo iz družbenozgodovinske in razredne določenosti ali pa predstavlja splošne poglede posamezne družbene skupine na dogajanja okoli sebe. Zato že v temelju razločujemo materialistične od idealističnih ideologij.290

Ker se tu ukvarjamo s politično ideologijo, je mišljena celokupnost idej o politiki v družbi oziroma o smereh in ciljih uravnavanja družbe. Zato je tudi vsaka politična dejavnost ideologizirana, država pa tista ustanova, ki pogosto uporablja dominantno ideologijo za pritiske.291 Sicer pa bi ne glede na vrsto ideologij (fevdalne, proletarske, buržoazne, stalinistične, socialistične, komunistične, pa juridične, rasne, verske, samo-zaščitne, tehnokratske in tretmanske, ekološke itd.) lahko rekli, da so to vzorci prepričanj in izhodišč, ki omogočajo pojasnjevati celovitost družbenih pojavov, z namenom, usmerjati in poenostavljati družbenopolitične odločitve posameznikov ali skupin.292 Oziroma, »ideologijo istovetijo z bolj razčlenjenim sistemom idej, ki so funkcionalne za interese neke skupine (razreda), te ideje pa so lahko resnične ali lažne,293 da ne ome-njamo izhodišča, po katerem ideologija pomeni tudi »imaginarno popačenje dejanskih odnosov« (po Althusserju)294 oziroma »sprevrženo«, »napačno« ali »popačeno« zavest, katere vir so »partikularistični interesi« (po Marxu)295 itd.

Z ideologijami se ukvarjajo različne znanosti: politična sociologija oziroma politologija, socialna psihologija, politična antropologija in druge. Politična ideologija je močneje zašla tudi v posamezne smeri kriminologije. Hkrati pa velja opozoriti, da prenekatera obravnavanja deviantnosti in družbene reakcije nanjo prevevajo številne parcialne ideologije (ki seveda niso vedno »politične«).

287 Glej Bibič, Beležka o problemu ideologije, s. 14.288 Sušnjič, s. 109.289 Družboslovje Leksikoni CZ, s. 112.290 Rječnik sociologije in socijalne psihologije, s. 226.291 Sociološki leksikon, s. 466.292 A Dictionary of the Social Sciences, s. 315.293 Bibič, Beležka ..., s. 13.294 Therborn, s. 23.295 Bibič, prav tam.

212

Ideologije tukaj ne jemljemo kot sprevržene ali napačne zavesti, ampak kot zbir idej, v katerih so vsebovani skupinski interesi, stališča in pogledi za reševanje ključnih družbenih vprašanj in uravnavanje konfliktov. Pri tem se ne spuščamo v posamezne teorije političnih ideologij, četudi dominantnih, ki naj bi predstavljale poglede tistih skupin, ki vedo, kaj bodo od posamezne ideologije dobile.296

Ideologijo uporabljajo za politično usmerjanje, z njo potekajo politična socializacija, participacija, politična kultura itd., z njo se problematizirajo vedenjska nadzorstvena vprašanja, določajo merila za vrednotenje in izhodišča za sankcioniranje odklonskosti. Ideologija postavlja cilje, ki političnim strankam dajejo moč legitimnosti, le-ta pa je potrebna za rabo represije nad neposlušnimi, upornimi in motečimi.

1. Vpliv ideologij

Ideologije, vseeno katere in kakšne, so nastale med ljudmi gotovo zato, da z njimi dosegamo svoje cilje, oziroma so sredstvo za uresničevanje nekih zamisli. To pomeni, da ideologije prihajajo iz posameznih ideoloških središč, ki v marsičem določajo tudi politično kulturo in ne le ideološki sistem ter morebitno politično socializacijo, potem ko se v posameznih družbenih skupinah ali kar družbah tudi utrjujejo oziroma ukore- ninijo.

Ideološka gibanja pritegujejo množice ne le z zgledi, predlogi za reševanje posameznih pomembnih problemov, s svojimi idejami, ki jih posredujejo, marveč tudi z izkušnjami iz preteklosti. V ta namen jim pogosto služi čisto določen besednjak, posamezne parole, ritualno ponavljanje kakih spoznanj, simboli in še marsikaj, s čimer vplivajo na ljudi, da bi jih ti sprejemali, razumeli in seveda predvsem, da bi jih šteli za svoje, ne nazadnje tudi zaradi urejanja družbenih odnosov. To pa navadno že sodi v politično in družbeno ureditev.

Ideologije si torej podrejajo ljudi, ki se z njimi usposabljajo za zavestne družbene akcije, te pa naj pripeljejo do sprememb, bodisi postopnih bodisi revolucionarnih.354 Pomenijo družbene procese, v katerih se nazori med seboj tudi spopadajo, dosegajo legitimnost ali propadajo, ker so jih presegle druge ideologije, ki so postale materialna sila, ker so uspele doseči tudi tiste strukturne elemente, ki so vsaki ideologiji potrebni. To pa so: skupine ali razredi, skupinski ali razredni interes, racionalizacija teh interesov kot edina pravilna zavest in vrednostno pojasnjevanje dejstev, ki so v razmerju s skupinskimi ali razrednimi interesi.297 Ideologije dobe torej svoj pomen, kadar ali če uresničujejo delne družbene interese posameznih družbenih skupin ali razredov. Od tod seveda tudi pomislek, da ideologije

vsebujejo enodimenzionalno zavest in v tem smislu »lažno zavest«, o čemer je pisal že Marx in so po njem to spoznaje ponavljali prenekateri drugi, tudi tisti, ki so govorili o koncu ideologije. Lahko bi tudi rekli, da vsaka ideologija koristi določeni politiki, s katero je tesno povezana in le-ta vpliva na to, da ostajajo ideologije tudi dogmatične in pragmatične.298 Hkrati pa,

296 Hubert/Form, s. 2.297344 Therborn, s. 5.298 Šušnjič, s. 12.

213

po drugi strani, ideologije pomembno vplivajo na združevanje ljudi v politične celote (stranke), ki jim krojijo usodo, združujejo potreben sentiment in pričakovanja, da sploh ne omenjamo skupnih političnih vezi in možnosti identifikacije.299

a) Vpliv na družbeno zavest

Ljudje smo navadno zavestni akterji in na svoje življenje vplivamo smiselno. Zato so ideologije pogosto medij, skozi katerega deluje naša zavest.300 Od tod izhaja ne le pripadnost kakšni ideologiji, ampak tudi idejna oziroma ideološka zavest skupin, družbena zavest, ideološko verovanje in ne nazadnje »modeliranje človeških družb« s posameznimi ideologijami, ki se jih ljudje oprijemljejo, včasih tudi zaradi reševanja svojih stisk in težav, iskanja zaščite in možnosti povezovanja.

S pomočjo ideologije in njene propagande je danes, ob rabi sodobnih sredstev javnih občil, mogoče doseči sleherni, še tako nedostopen predel ali osamljeno skupino, in delovati na zavest ljudi v smislu prav določene ali določenih ideologij ter vplivati nanje tako, da dajejo prednost ponujanemu modelu mišljenja in opredeljevanja. S tem se ideologija pojavlja kot mehanizem za oblikovanje političnih razmerij, marsikdaj tudi v pomenu vloge »dominantnih razredov nad dominiranimi«,359 kar seveda pomeni družbeno konfliktnost, razklanost ter možnost najrazličnejših oblik razrednega boja in potegovanja za oblast. To pa poteka bodisi na nasilen bodisi na parlamentaren način.

Posamezne ideologije poudarjajo vrednote, ki jih želijo uveljaviti tudi na področju vedenja in obravnavanja tega vedenja, na formalen ali neformalen način.

Ideologije, odvisno od moči, možnosti, intelektualnih zmog-ljivosti in družbenopolitičnih razmer, vplivajo na javnost, si jo pridobivajo, jo prepričujejo in oblikujejo zavest o svoji po-membnosti in vlogi. Kolikor deluje v določenem prostoru več ideologij hkrati, se med seboj spopadajo, spodrivajo in nena-zadnje uničujejo, čestokrat in v določenih družbenih razmerah tudi fizično in ne le idejno. Tudi kasneje ideologijam neredko ostaja zastraševanje kot pomembno sredstvo za vzdrževanje potrebnega konformizma in izločanje nevarnih (zlasti disidentov).

V ideološkem okviru se pogosto oblikujejo tudi pogledi na deviantnost. Ne toliko glede konvencionalne kriminalnosti kolikor bolj in predvsem glede politične in gospodarske oziroma tiste, ki jo sankcionira politična oblast, za katero stoji določena ideologija, ki si je v določeni družbeni ureditvi zagotovila vodilno vlogo. Zato inkriminacije in penalizacije nekonvencio- nalne deviantnosti vedno izražajo prav določeno ideološko oziroma politično zavest, ki jo polagoma, čeprav s težavami in odporom, sprejema tudi

javnost, neredko tudi zaradi grožnje, ki visi nad neposlušnimi. Kolektivno oziroma družbeno zavest je torej mogoče oblikovati tudi z nedemokratičnimi sredstvi, če ne za drugo pa vsaj za trenutno politično rabo, toda ne za stalno. Saj vemo, da se nazadnje celo kontrakulture v kaki družbi začenjajo kot ideologije in nato spet izginejo.

356 Gl. tudi Golubovič, s. 254—256.299 Finifter, v Alienation and the Social System, s. 39.300 Gl. ustrezno v Therborn, s. 16.

214

b) Vpliv na posameznikovo vedenje

Ideologije so nastale sploh zato, da posameznike uravnavajo in so jim kažipot, kako naj ravnajo, da ne bi povzročali več konfliktnosti kot jo je mogoče prenašati v določeni druž-benopolitični ureditvi z več ali z eno samo, vodilno ideologijo. Ideologije, ki vplivajo na družbene tokove, prinašajo svoje poglede na svet, v katerem živimo (bolj ali manj ustrezno ali izkrivljeno), zato vsebujejo tudi vedenjske norme. Te so pred-vsem namenjene posameznikom, pogosto tudi za njihovo za-sebno rabo in ne le za njihovo javno življenje, kjer morajo neredko, zaradi »svoje« ideologije, pristajati na različne omejitve, na mišljenjsko vdanost in upoštevanje temeljnih premis ideologije, ki pogosto pomenijo grožnjo zasebnosti in suverenosti (nenazadnje tudi na področju vedenja).

Skozi ideologizacijo vedenja se kaže tudi možnost njene materializacije ter uporabnost za ljudi, četudi pogosto šele kot model za prihodnost. Zato posamezne ideologije uravnavajo tudi zavest o disciplini, delavnosti, odgovornosti, solidarnosti, medsebojni pomoči, ustvarjalnosti, marljivosti, dejavnosti, človečnosti, razumnosti in poudarjajo še druge lastnosti, ki jih, neredko celo pod vplivi religioznosti, zaradi tekmovanja z drugimi ideologijami, naprednosti itd., želijo ponujati ljudem tudi kot vsebino dejavnosti političnih strank, ki so jih sprejele.

Posameznik uboga ali ne uboga norme, za katerimi stoje prek oblasti določene ideologije, ki žele motivirati ljudi neke skupine za upoštevanje pravil, pomembnih tudi za uresničevanje temeljnih ali posebnih izhodišč ideologij. Pri tem je ne- poslušnež lahko deviant, ki ga dolete formalne ali pa vsaj ideološke sankcije. Zato je v ideološkem konformizmu veliko iracionalnosti, impulzivnosti, spolitiziranega delovanja in vsiljevanja prav določenega modela mišljenja.2. Institucionalizacija »ideoloških« interesov

Ideologija nastaja zaradi interesov, s katerimi žele ljudje uresničevati določene potrebe, ki so lahko materialne ali take, da nimajo nič skupnega s predmetnostjo, telesnostjo, spolnostjo itd., ampak segajo v področja mišljenja. Vendar, pravi Ther- born, »interesi sami po sebi ne pomenijo ničesar. Interes je normativni koncept, ki nakazuje najracionalnejšo smer akcije v predhodno definirani igri, to je situaciji, v kateri sta dobiček in izguba že določena.«301 Oba pa sta na tehtnici pomembna parametra, ki se politizirata, kajti ideologiziranje, ideologizacija in sploh ideologija so pojmi (in dejavnosti), ki so vedno blizu politiki. Ideologije navdihujejo določene »politike« in politika brez ideologije najbrže ne bi bila tisto, kar je. Zato je ideologija morebiti prav toliko

odvisna od politike kot je politika odvisna od ideologije. Lahko bi rekli, ideologija daje politiki vsebino, moč in neredko tudi legitimnost.

Ideologija je zato ključnega pomena za določen politični red, pogosto nakazuje potrebo po strukturiranju odnosov in s tem v zvezi zahteva določene organizacijske oblike. V ideologiji imajo prednost interesi, ki so lahko osebni, skupinski, splošni in posebni,

301 Therborn, s. 25.

215

posredni in neposredni, pa dolgoročni ipd. Interesi naj bi se uresničevali ne glede na naravo ideologije, zato morajo dobivati določeno institucinalno obliko, oziroma organizacijo. Kajti ideologije, ki svojim pripadnikom ne morejo zagotavljati njihovih interesov, nujno propadejo v boju z drugimi ideologijami. Ideologije so si vedno v nasprotju; z njimi je podobno kot z idejami, ko uresničitev ene pomeni smrt drugih. V dinamičnih demokratičnih družbah zato nujno prihaja do pluralizma interesov,302 ki se ne opirajo na silo (kot je to v totalitarnih ureditvah).

Z ideologijami, njihovo močjo ter legitimnostjo prihaja v glavnem do dveh procesov: do institucionalizacije ideoloških interesov, ki se v določenem obsegu tudi kriminalizirajo, in do politizacije nadzorstvenih mehanizmov, ki spet ne morejo brez določene stopnje ideološkosti, ta pa je odvisna od mnogih oko-liščin in dejavnikov, političnih ukrepov in gibanj, konfliktov in razreševanja družbenih spopadov.

Vladajoča družbena politična moč vpliva na delujoče pravo-sodje in oblikuje »model pravičnosti«,303 ki deluje ideološko zlasti nad »podrejenimi sloji«. S tem pa ideologija, ob sodelovanju države in njenih mehanizmov, določa tudi naravo deviantnosti, ki največkrat ne more biti drugačna od tiste, kakršno hoče imeti. In ne le to, tudi nosilci deviantnih pojavov so navadno le tisti, ki jih močni žele obravnavati. To pa so predvsem spodnji sloji.

3. Ideologizacija vedenja (deviantnosti)

Z ideologizacijo razumemo na eni strani ustvarjanje ideologije, po drugi pa njeno posredovanje ljudem, sprejemanje pri njih in najrazličnejše procese, ki se na to navezujejo. Z ideologizacijo dobiva ideologija svojo družbeno vlogo, z njo se odraža v družbenih skupinah, ki jim je namenjena, ideologizacija daje možnost in priložnost, da se ideologija v družbi pojasnjuje in upravičuje in z njo se, kar pa je zelo pomembno, oblikuje tudi ideološka nadgradnja.

Z ideološko nadgradnjo pa nastajajo oblike družbene zavesti, ki pronicajo v najrazličnejše »človeške dejavnosti: religijo, filozofijo, znanost, moralo, umetnost, politiko«.304 Pomemben je tudi vpliv ideologije na vedenje, bodisi glede njegove regulacije bodisi kontrolizacije. Vedenje namreč zadeva tudi moralo ali moralnost neke ideologije, tej pa ni vseeno, kaj ponuja ljudem in kako jo bodo ljudje, družbene skupine in sloji sprejemali zaradi njenih moralno-etičnih izhodišč, o katerih mora imeti (vsaj kasneje, ko pridobiva na družbeni vlogi) izdelana določena načela in pravila. Seveda se morajo ideologije spopadati tudi z drugimi ideologijami, ki imajo morebiti drugačne poglede na posamezna vedenjska vprašanja, ker so tudi njihovi interesi lahko drugačni.

Zato vsaka ideologija razume določena vprašanja tako kot ji ustreza, vsebuje »sodbe o vrednotah, cilje in pravila dejavnosti ljudi in družbe v celoti ali na posameznih področjih.«305Torej je pričakovati, da bo oblikovala odgovore o vedenju na splošno in o posameznih, toda ključnih in pomembnih oblikah, še posebej.

302381 Glej Bibič: Civilna družba in država pri Gramsciju, s. 29.303382 Clarke, s. 30.304 Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s. 226.305384 Sociološki leksikon, s. 221.

216

Človeško vedenje je ne glede na zemljepisno lego, družbeno-politično ureditev, zgodovinsko preteklost in socialno pripadnost vedno bolj ali manj upoštevana posledica dolgoletne socializacije, prilagajanja in boja za obstanek, konfliktnosti med gospoduj očimi in podrejenimi, kulture, razvoja proizvajalnih sil, proizvodnih odnosov itd. Ti dejavniki določajo odnos do lastnine, medsebojno sožitje in vse, kar je med ljudmi nastalo tudi spontano, kot sprejeta nepisana vedenjska pravila po eni plati, ali prisilne norme oblasti, po drugi. Nobena ideologija ne more biti prodorna, kolikor pri vedenju ne upošteva vsega, kar je veljalo doslej in je nastalo pod vplivi religij, zgodovinskega razvoja, etnopsiholoških dejavnikov, in še marsičesa drugega. Zato ji ostane le malo možnosti, da uveljavlja nekaj čisto novega, na številnih področjih in pri ključnih vprašanjih.

Tudi vedenje nujno ocenjujemo z ideoloških izhodišč in z ideologiziranimi merili. Regulacijo deviantnosti tako na vsak način določa ideologija z določenimi dogovorjenimi pogledi. V ideološkem pa je vedno dosti iracionalnosti, mistificiranja, subjektivnosti itd., ki z dejanskostjo nimajo dosti skupnega. Zato se srečujemo z upiranjem, neposlušnostjo in nepodredlji- vostjo na eni strani, in zaostrovanjem kaznovalne politike, na drugi. Iz tega izhajajo posebnosti v kriminaliteti in politično odzivanje nanjo, hkrati ko se pogosto pripisuje kakšnemu ravnanju političnost, pa v bistvu sploh ne gre zanjo. Totalizira- joči ideološki pritiski (tudi pod vtisi nacionalizma) nikoli niso obravnavali vedenja nepristransko, tudi zaradi tega, ker so preveč čustveni. Zato se venomer srečujemo s prilagajanjem. S prilagajanjem navadno razumemo ali proces spreminjanja posameznika v družbeno osebnost ali, po drugem bolj razširjenem pogledu, oblikovanje posameznika skladno s potrebami okolja. O tem je več psiholoških, socioloških, pa psihoanalitičnih, biofizioloških in drugih teorij, v katere se ne bomo spuščali, kajti prilagajanje ali socializacija vsebuje še druge procese, kot npr. internalizacijo, introjekcijo, izobraževanje, vzgojo, akulturacijo itd. V vseh teh procesih se posameznik prilagaja svojemu ožjemu in širšemu okolju, toda ne pasivno, ampak kot ugotavljajo teorije simboličnega interakcionizma v socialni psihologiji — dejavno. Posameznik se obnaša po pravilih skupin, v katerih deluje (kolikor ne želi ustvarjati konfliktnosti), hkrati pa tudi sam vpliva na sku-pine, ki upoštevajo njegovo vedenje, kolikor jim koristi. V procesu interakcij se spreminjata oba: okolje in posameznik.

Z normativizmom pa se tu ukvarjamo zaradi tega, ker je od njega odvisno vsako nadzorstvo. Nadzorujemo lahko le tisto, kar je normativizirano. Normativizirano pa je tisto, kar predstavlja minimum zahtev glede človeškega vedenja v posamezni družbeni skupnosti, ki sprejema določeno ideologijo. Ideologija prežema

številne norme in je marsikateri celo vsebina ter vodilo; ideologije dajejo normam ali kar normativni ureditvi — svoj pomen. To gre celo tako daleč, da se »pravo dojema kot izključno normativni pojav, pripada svetu norm in se popolnoma razlikuje od sveta dejstev in dejanskosti.«306

Kolikor gre v tem smislu za ideologizacijo in (politično) socializacijo vedenja, bi morali reči, da deviantnost in nadzorstvo

306 Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s. 401.

217

določa tisti, ki ima državo, da politična ureditev pogosto sama spodbuja odklonskost in da obseg odklonskosti v marsičem vpliva na naravo (politične) zavesti, ki je navsezadnje lahko tudi zavest našega kriminalnega sveta.307

4. Ideološka regulativa

V sodobni, kot pravijo, predvsem masovni družbi, si tudi z ideologijami prizadevajo, da bi vpeljevali določen vedenjski (ne le politični) konformizem. Navadno težko prenašajo upiranje, četudi v pluralističnem oziroma večstrankarskem sistemu. Vse ideologije tako ali drugače vplivajo na človekove občutke za skupnost, vzbujajo posamezniku smisel za pripadnost, ga v ta namen organizirajo v politične stranke ali partije, in mu v nekem smislu omogočajo tudi določeno varnost. Se posebej pa se trudijo tako za politično kot za ideološko nadgradnjo. Tu pa seveda ne gre le za normativno socializacijo, ampak tudi za različne druge oblike pridobivanja in vzdrževanja razmerij z ljudmi, in so le redko ali pa sploh ne, družbeno nevtralne. Vsaka ideologija ima svoje cilje, ki jih kot politična sredstva oblikuje v programe, v katerih je vsebovana tudi določena etika in morala, razni ideološki atributi, s katerimi želi socializirati ljudi, ideologizirati javnost in vplivati na posameznika tako z rituali kot s sankcijami in neredko tudi z izobčenjem. Kajti, kjerkoli se ideologije uporabljajo za organizirane politične namene, nikjer ne opuščajo prepričevalnih in represivnih sredstev za vzdrževanje institucionalizirane poslušnosti, ugleda in avtoritete, ki izhajajo iz njihove moči. Pretežni večini ideologij pa gre za oblast, kajti interese, ki so za njimi, ni mogoče uveljavljati vedno le z močjo argumentov, ampak tudi z argumenti moči. Pri tem gre za različne stopnje poudarjene ideologizacije, ki je vedno proces v (razredni) družbi, s katerim se skuša doseči sprejemanje določene ideologije in želi priti tudi do določene ideološke nadvlade, katero v teoriji delijo v šest različnih tipov.347 Vse oblike pa tako ali drugače vsebujejo posamezne vrste ideološke regulacije. Hkrati ugotavljajo, da je ideologija učinkovita, kadar je ni treba braniti in kadar ljudje verujejo da sistem deluje.308

Kolikor zadeva regulativo je treba reči, da ideologije navadno vsebujejo trditve, ki opravičujejo ali pojasnjujejo družbene institucije.309 Zaradi tega ima večina ideologij normativno vlogo, za doseganje svojih ciljev pa uporabljajo tudi silo, moč in pritiske. Posamezne misli čestokrat tudi dogmatizirajo ter institucionalizirajo. »Predpisujejo kako se je treba vesti, da bi bili doseženi določeni bližnji ali daljnji cilj.«310 Ideologije največkrat razglašajo zaželeno vedenje, ki je težko dosegljivo, zato nujno prihaja do razkoraka med »normativnim in dejanskim«. S tem se ideologije oddaljujejo od dejanskosti, ker cilje prihodnosti preveč prinašajo v sedanjost in zato pritiskajo na dejanskost, ki je takšna,

kakršna je, in ne takšna, kakršna bi po posamezni ideologiji morala biti. Zato »ideologija obravnava metafizično kot realno«.311

Ideologija vpliva tudi na vedenje, kadar želi doseči interese določenih skupin ali posameznikov. Ima podoben pomen kot

30738S Glej tudi Fairchild, s. 291.308388 Huber/Form, s. 7.309 prav tam, s. 15.310 Šušnjid, s. 116.311 Prav tam.

218

pravne norme, ki jih vedno najbolj uresničujejo takrat, kadar se skladajo z že utečenim obnašanjem in ne predstavljajo novih zahtev ali omejitev. Toda zakaj potemtakem sploh so?

Ideologije lahko pomenijo v marsičem možnost za vedenjsko identifikacijo, masovno mobilizacijo, možno integracijo, priložnost za prilagajanje in s tem v zvezi gotovo tudi pred

219

stavljajo mehanizem za nadzorovanje. Nadzorstvo je ideologi-jam tako lastno, da ga pogosto kot posebno vlogo ideologije sploh ni čutiti. Ta vloga je skrita ne le v regulaciji, marveč že v vsebini ideologij kot človeški miselnosti, ki na sploh ne more shajati brez nadzorovanja.

Ker pa za ideologijo stoji vedno določena politika, je glede na tole razmišljanje o vedenju, »vedno zastrašujoča človeška dejavnost, saj v politiki sami ni etičnih načel, le-ta prodirajo vanjo šele prek prava,«312 ki je prav tako eno izmed sredstev politike (in dominantnih ideologij).

Zato ideologije vplivajo tudi na pisano ali nepisano regulativo. Ne moremo jim odrekati možnosti delovanja na družbene norme, ker po svoje odpirajo etične in moralne dileme (kolikor jih ne rešujejo), in so pomembne bodisi za pristajanje na poslušnost bodisi za spodbujanje k upiranju. Glede na to so prav tako možni mehanizmi za konformizem na eni, in nekonformizem na drugi strani, še posebno, če gre za dominantne ali specifične ideologije, ki še posebno prežemajo kake dejavnosti, in je njihova integrativna vloga uspešnejša zaradi motivacij, ki jih posameznikom ponujajo.

5. Ideološki aparati za neformalno nadzorovanje

Ker nam gre predvsem za »neformalno ideološko kontrolizacijo«, se ob ideoloških aparatih ukvarjamo predvsem s tistimi, ki so manj odvisni od politike, oblasti in države, čeprav moramo reči, da imajo le-ti pomemben vpliv tudi na vse drugo. Ideologija, politika, oblast in z njo država imajo izredne možnosti in priložnosti delovati na katerekoli mehanizme ali institucije v družbi, ki tako ali drugače po svojem namenu vplivajo tudi na vedenje in njegovo obravnavanje. V ospredje dajemo zlasti nekatere neformalne skupine, ki pa jih prav tako v marsičem, nekatere bolj kot druge, lahko prištevamo med »agense politične socializacije«. Nekateri med njimi so tudi bolj ali manj represivno naravnani mehanizmi ali sredstva za politično socializacijo. Vsi pa imajo določeno moč, da nadzorujejo vedenje, ga opredeljujejo negativno ali kriminalno in preprečujejo, navsezadnje tudi na ravni »civilne družbe«.


273

220

Predstavljajo se nam kot sredstva masovne mobilizacije in obravnavanja vedenja nasploh ter deviantnega še posebej. Med te, predvsem (neformalne) ideološke aparate sodijo: družina, soseska, šola, podjetje oziroma delovno mesto s svojimi vlogami, množični mediji, pa politične stranke in sindikati, ki so lahko tudi ideološki protiaparati.

Za naštete ideološke aparate je pomembno, da so razmeroma samostojni do ideologij (razen strank in političnih organizacij in morda še šole), manj odvisni (toda le nekateri med njimi — kot na primer množični mediji) in se jim lahko upirajo (javni odpor, neizvrševanje navodil — družina, soseska). Nekateri ne dovoljujejo poseganja vase ali po svoje oblikujejo ne le vedenje, ampak tudi ideološka nagnjenja, čeprav je to pogosto zelo težko, saj »veliki ideološki aparati kot so izobraževanje, religija, informiranje, kultura,«313 oblikujejo mišljenje, vzorce obnašanja in sploh vplivajo na socializacijo, kolikor celo ne politizirajo celih skupin in manjšin ter posameznikov, ki zaradi ideologizacije postajajo somišljeniki in se čestokrat oprijemljejo podobnih vedenjskih vzorcev (lahko tudi odklonskih).

Ideološki aparati se tako (tudi prek ideologije) povezujejo z oblastjo in državo in »so del organizacije oblasti v družbi in družbeni odnosi moči so strnjeni in kristalizirani znotraj države.«314 »Ti aparati predstavljajo okvir nakopičenih dis- kurzov in ustreznih nediskurzov, praks ter prizorišč ali krajev ideoloških konfliktov.«315 Hkrati pa ti ideološki aparati pomenijo zaščitne mehanizme, ki se branijo pred vdiranjem pogledov od države, oblasti in politike, za katerimi stoje ideologije (ali vladajoča ideologija).

Sola je danes nedvomno najznačilnejši aparat, ki ideologizira mlade ljudi bodisi v smislu »ego« bodisi »alter« ideologije vladajočega razreda. Družina je že dosti manj pomembna, čeprav jo država ureja s prenekaterimi predpisi in vpliva nanjo s svetovanjem o načrtovanju družine itd. Masovni mediji so nasploh (zlasti v socializmu) močno ideologizirani in politiziram. Sosesko pogosto indoktrinirajo z ideološkimi, varnostnimi, samozaščitnimi in drugimi pravili in napotili, ki se nanašajo tudi na vedenje. Podobno je v podjetju. Pri obeh, v so

313 Pečujlič, v Politička sociologija, si. 44.314 Therborn, s. 108.315 prav tam.

seski in podjetju, so posamezne dejavnosti institucionalizirane, za reševanje mnogih vprašanj pa so postavljeni ljudje, ki jih izbirajo kadrovske službe političnih institucij, da bi v delovni organizaciji, na delovnem mestu, na odgovornih položajih in v soseski obvladovali stanje skladno z določeno ideologijo ali največkrat celo. zaradi kakšne »politike trenutka«. Na ta način poteka tudi razredni boj, polarizacija pripadnosti posameznih strani itd. ter se rojeva »elita« za opravljanje posameznih vlog in nalog.

Od tistih, ki prednjačijo tudi v ideoloških aparatih, je pogosto odvisna učinkovitost ideologij (in sploh izvrševanje nalog). To so navadno dejavnejši, zavednejši, bolj disciplinirani, morda še sposobnejši, ofenzivnejši, včasih tudi fanatični, samostojnejši, bolj prodorni posamezniki, imajo več smisla za organizacijo in povezovanje ljudi, sodelovanje itd. Od tod različne elite, ki jih označujejo učinek, stil, področje, odločanje, razpoložljivost316 itd.

Elite tudi v (neformalnih) ideoloških aparatih pogosto vplivajo na socializacijo in politizacijo drugih ter njihovo discipliniranje, opravljajo ideološko (ali še kakšno drugo) kontrolizacijo, motivirajo okolje, emocionalizirajo ideološka vprašanja, jih simbolizirajo in sploh usmerjajo.

6. Ideologija kot nadzorstveni mehanizem

V zvezi z ideologijami se v našem razmišljanju gotovo po-stavlja vprašanje, koliko je njihova mobilizacija in vse, kar prinašajo v takem ali drugačnem smislu (saj vse ideologije za človeštvo nimajo enakega pomena), pomembno za nadzorstve-ne mehanizme, zlasti pa za neformalne. Koliko morebiti s svojimi sredstvi vplivanja ustvarjajo psihologijo hlapčevske poslušnosti, kakšna je njihova diskrecionarna moč pri ločevanju dobrega od slabega (seveda odvisno od tega, kakšne so vrednote posamezne ideologije), kako ideologije dojemajo posamezno politiko spričo tega, da so si prenekatere z njo v nasprotju, ker predstavljajo pogosto docela nasprotujoče si interese med ljudmi in zato nastajajo nerazrešljivi družbeni, nacionalni, rasni, gospodarski in drugi spopadi, z njimi v zvezi pa različne oblike neposlušnosti, napetosti in razlike v mne

316378 Marvick, s. 113—114.

275

18»

222

nju. Zato prihaja do alienacije celih skupin in ne le posamez-nikov, ni pa homogenizacije, ki je v takih družbenih razmerah še kako potrebna.

Ker posamezna ideologija predstavlja različne interese in vrednote, ki jih nato navadno operacionalizira, institucionalizira ter normativizira ustrezna politika, je normalno, da prihaja tudi do različne ideologizacije vedenja. Kajti najprej so dolgoročni interesi gotovo razredni, poleg splošnih, skupinskih in osebnih pa so lahko še posebni, neposredni itd., in če upoštevamo te okoliščine, potem je nujno, da je tudi vedenje ljudi različno, ker je deloma gotovo motivirano že s temi razlogi, ne da bi se globlje spuščali v obravnavanje individualnih in družbenih etioloških silnic. Zdi se, da se tudi sodobna kriminologija ne spušča s posebnim zanimanjem v to plat ideološke problematike človeškega vedenja, razen nekaterih smeri v zadnjem desetletju.

Zato je tudi ideologija pomembna pri motiviranju za prav določeno vedenje, in to v kontrolnem pogledu na eni strani in etiološkem, za rojevanje odklonskosti, po drugi (npr. mednarodni terorizem, nacionalni konflikti, politični kriminal, verske napetosti itd.). V današnjem svetu tudi ni malo deviantov, katerih »odklonskost« izvira iz njihove ideologije po eni plati in ocenjevanje ideologij po drugi. Prenekatera dejanja so storjena zaradi »ideje«, interesov in vrednot posameznika, skupin ali kar celih slojev, razredov in narodov, ki se zavzemajo bodisi za obdržanje svojih ali preprečitev tujih interesov.

Posameznik se torej pogosto uklanja ideji in ideologiji, ki ga spodbuja, da deluje skladno s somišljeniki oziroma vzorniki v boju za cilje, za katere si je včasih vredno prizadevati. S tem nujno sprejema (ne)pisane norme vedenja, sožitja, delovanja, obvladovanja in vsega drugega, kar mu ne le nakazuje, kako naj se obnaša, marveč ga pogosto omejuje v svobodi, kajti tu nas zanima ideologija kot neformalni nadzorstveni sistem. Le-ta gotovo ne dopušča svobode v dejanjih in mišljenju, ker ideologija in politika ljudi pogosto zelo utesnjujeta. Obe jih uravnavata, da bi po določenih poteh prišli do cilja ali se mu vsaj kar najbolj približali. Prav zato je ideologija tudi sredstvo dominacije in ne spoznavajo zaman, da določenim vrstam ideologij ustreza prav določena vrsta ljudi.877

Ali bi to lahko pomenilo, da ideologije ponujajo možnosti za različno vedenje, da ga različno omejujejo in nadzorujejo? To še toliko bolj, ker »imenujejo, opisujejo in pojasnjujejo izkušnje, naravnavajo ideje, mobilizirajo, integrirajo in kontrolirajo človekove občutke, mišljenje, verovanje in obnašanje«.317

To bi lahko tudi pomenilo, da posameznikova stopnja po-vezanosti z ideologijo, verovanjem in prepričanostjo o njeni koristnosti, integriranost z njima, prevzetost ali kar »zgraje- nost«, omogoča človeku tudi, da se spopada s problemi, stiskami in

tegobami, mu pomaga reševati lastne težave in težave okolja, v katerem živi, ga uravnava v ideološko sprejemljive smeri in sploh oblikuje njegovo »politično kulturo«. Kultura pa je že od nekdaj znan nadzorstveni mehanizem, saj deluje kot sredstvo socializacije, ki predstavlja »celovitost organiziranih in neorganiziranih vplivov družbenih interakcij, ki oblikujejo osebnost, da ustreza potrebam določenega tipa družbe«.318 In kjer

317 Prav tam, s. 122.31837' Milanovič, v navedbi V. Kržišnik/Bukič, s. 305.

223

gre v družbi za dominantno ideologijo, je ta socializacija gotovo drugačna kot v pluralističnih družbah, kjer posameznik lahko izbira sebi ustrezno ideologijo, ali se ji upira oziroma se ravna po svojih parcialnih interesih.

Vedenje je torej vedno lahko ideološko vrednoteno in kdor vrednoti, tudi nadzoruje, ne le »ideologizira«. Zato je ideologija prav tako nadzorstveni mehanizem kot prenekateri drugi, morda le bolj zamotan in zato lahko toliko bolj zanimiv.

7. Sredstva ideološke (neformalne) kontrolizacije

Kolikor je ideologija podoben nadzorstveni mehanizem kot prenekateri drugi, ki naše življenje obvladuje predvsem z ne-formalnimi sredstvi, potem je seveda naslednje vprašanje, kakšna so ta njena sredstva, s katerimi ljudi »sili« k določenemu vedenju, kolikor seveda pri tem odmislimo, da so ideologije lahko tudi razlog za odklonskost.

Pri tem gre razločevati dve področji. Prvo je gotovo tisto, v katerem ideologija deluje na nas ljudi, da jo sprejemamo, odklanjamo ali smo do nje ravnodušni, ali bolje rečeno, da se oklepamo ene ideologije in nasprotujemo vsem drugim. Pri tem gre predvsem za ideološka sredstva nasploh in za nadzorstvena še posebej. Drugo pa je v človeku samem in zadeva njegovo osebnost, ne glede na to, s katere znanstvene plati gledamo nanjo in kako je ta osebnost »obvladovana« (ali pa ne) z vsemi drugimi morebitnimi ideologijami.

Vsaka ideologija določa svoj vedenjski vzorec poleg tistih, ki za človeštvo veljajo že od nekdaj in so nastali skozi zgodovino kot nekakšen minimum za sožitje med ljudmi. Prene- katera vedenjska pravila so nastala tudi pod vplivi religij ali ostala kot nasledki raznih običajev, tradicij, navad, in sploh morale in kulture. Teh ideologij najbrž nimajo kaj dosti spreminjati, saj bi v marsičem prišle v konflikt z že vpeljanimi pravili in bi bilo tisto, kar bi hotele, v bistvu protivrednota in zato močno vprašljivo, kolikor sploh neuresničljivo.

Zato se morajo ideologije vedno močno prilagajati veljavnim interesom, če hočejo biti aktualne in sprejemljive. Pri tem gre vedno ločevati njihov izvor, tematiko, predmet, vsebino, sredstva komunikacij in ne nazadnje legitimnost, ki se čestokrat odraža z družbeno potrditvijo in uporabnimi sankcijami.319

Ideologija mora mobilizirati individualno nepovezane subjekte in jim dati vsebino delovanja. Pri tem uporablja različna sredstva, od nasilja do prepričevanja, oziroma od likvidacij do najrazličnejših propagandnih komunikacij. To pomeni, da so sredstva ideologij tako groba kot čustvena. Vsaka ideologija se bolj ali manj ravna po načelu »opazovati in kaznovati«, z vsem kar sodi vmes in zraven. To pa so atributi nadzorstvene

dejavnosti, in nepomembno je, ali je to nadzorovanje lastno ideološki funkciji nasploh ali pa morda obstaja samo po sebi in kot vloga ideologije samo zase (četudi kot eksekucijska skupina kakšne ideološke smeri). Pogosto ideologije nasploh vzdržujejo razredne konflikte ali jih celo zaostrujejo, ker je to skladno z njihovimi cilji (ali je bilo). Zato imajo nekatere ideologije močnejše nadzorstvo kot druge, ki nimajo takšnih izhodišč in boj

319 Glej tudi Therborn, s. 101, 129, 140 itd.

224

za oblast izvajajo v okviru demokratične ureditve ter ne temeljijo na avtoritativnem konceptu resnice.

Ideološki stereotipi zato ustvarjajo različne idejne pritiske, posegajo po raznih oblikah manipulacije, ustvarjajo strah in spoštovanje (straho-spoštovanje) in izvajajo prisilo ne le nad lastnimi pripadniki, marveč predvsem tudi nad nasprotniki, zato da bi dosegli želeno stopnjo socializacije in prišli do politične moči in oblasti. Ko je oblast tu, potem država namesto ideologije (in zanjo) prevzema nadzorstvene in druge vloge, saj se nadzorstvo v takih položajih vedno legitimno institucionalizira, kolikor pa je že oblikovano, ima to legitimnost od določene ideologije in ga je kasneje težko spreminjati, če ne gre za revolucionarne spremembe ali menjavo strank na oblasti.

Posameznik, ki ga določena (politična) ideologija privlači, ali v kateri se politično socializira, pa se mora do te ideologije (ali sestavin, ki ga vabijo) opredeliti. Od tod skrajno puritanstvo ali gorečnost po eni strani, ali mlačnost ter ravnodušnost na drugi. Predpolitična faza v politični socializaciji se navadno začenja že v otroštvu, v starosti od 3 do 6 let,381 kasneje pa se to nadaljuje, posameznik se čedalje bolj socializira (politično) in ideologizira (lahko pa ti procesi teko tudi v nasprotni smeri), kajti procesi osebne politične socializacije se neprestano prepletajo s tistimi na makro ravni, ki se dogajajo v globalni družbi. Od tod seveda tudi različne stopnje identifikacije, ki so prav tako samoregulativni mehanizem in morebiti še celo posameznikov »notranji policist«, kot je rekel Freud.

Ideologija torej oblikuje pri posamezniku v določenem obsegu dojemanje njegovega bivanja v sistemu (ožjega ali širšega družbenega) okolja in mu narekuje možnosti za udeležbo v sožitju s soljudmi ali konfliktnost z njimi — ne nazadnje tudi zaradi deviantnosti.

8. Ideološkost kot neformalna kontrolizacija

Pod ideološko neformalno kontrolizacijo je mišljeno predvsem delovanje tistih mehanizmov in sredstev, ki uravnavajo naše vedenje tako, da ga družbeno okolje sprejema in ni toliko sformalizirano s postopki, ki jih določajo v ta namen posebej ustanovljene institucije. Kajti na vsakega posameznika delujejo še najrazličnejši skriti, zamaskirani ali kako drugače delujoči usmerjevalci, ali so v našem življenju tako navzoči, da moramo z njimi računati, kadar se tako ali drugače odzivamo na vedenje drugih. Lahko bi rekli, da je ideološka (neformalna) kontrolizacija dokaj vsebovana že v kulturi določe-

881 Vasovič, s. 74.nega obdobja ali politične situacije, po drugi strani pa se ures-

ničuje z dejanskimi simboličnimi interakcijami (po ustrezni teoriji socialne psihologije), po kateri vsakdo upošteva predvsem druge in opazuje, kako se sam odraža v vedenju drugih, glede na to pa se ustrezno (ali konfliktno — če želi imeti težave) odziva.

Ob razmišljanju o ideološki (neformalni) kontrolizaciji bi se vedno veljalo vprašati, za kakšno ideologijo gre, kakšne mehanizme politične socializacije ima na voljo ta ideologija, koliko in kaj pomeni za ljudi in, kar je najbolj pomembno, koliko

225

določena ideologija predstavlja interese in vrednote posameznika ter koliko lahko vse skupaj vpliva na človeško vedenje?

Čeprav se nekatere ideologije trudijo s političnimi, repre-sivnimi sredstvi in ne nazadnje tudi s sredstvi javnih občil in sploh propagando (totalno) nadzorovati mišljenje in s tem tudi oblikovati zavest ljudi (za politično socializacijo), ter imajo na voljo navadno tudi razne organe za manipulacijo ter indoktrinacijo (tudi z raznimi ideološkimi aparati, kot so država, stranke, politične organizacije itd.), je na koncu vendarle posameznik tisti, ki odloča, do kakšne stopnje bo »politično« ali ideološko socializiran, koliko se bo dal podrejati in tudi komu.

Ob tej priložnosti ne upoštevamo pravnih norm, državnih inštitucij in sploh mehanizmov, ki nam na represiven način in od države vsiljujejo (politično-ideološki) konformizem na podlagi ustrezne regulacije, marveč dajemo v ospredje bolj nevidno ideologizacijo, ki uravnava osebnost ali posameznika z njegovim lastnim prepričanjem, četudi v interakciji z drugimi — somišljeniki ali nasprotniki. Predstavljamo si tudi, da človek ob politični alienaciji in deprivaciji prav tako lahko bodisi sprejme nasprotno ideologijo ali pa ne sprejme nobene. Oboje je zopet lahko pomembno za njegovo ne le ideološko, ampak tudi vedenjsko naravnanost v pozitivnem ali v negativnem smislu, čestokrat seveda odvisno, na katero stran te ideologije se človek želi in hoče postaviti, in v kateri ideologiji (če sploh) se namerava samouresničevati. Ker pa je v ideologijah tudi veliko iracionalnega, varljivega, in ker kot »sprevržena zavest« (po Marxu) ne odražajo resnične podobe dejanskosti, politizirajo vprašanja, ki to ne zaslužijo in sploh iz človeka ustvarjajo »politično žival« ter vnašajo zmedo v ideologijo kot kontrolno inštanco, lahko po eni strani predstavljajo preprečevalni dejavnik za nastajanje deviantnosti, po drugi pa ustvarjajo možnost za njeno porajanje in napeljujejo s svojimi etiološkimi razsežnostmi k individualni ali masovni odklonskosti.

Ker nas zanima ideološka kontrolna funkcija v pozitivnem smislu, vidimo njen pomen v socializaciji z novimi vrednotami, v oblikovanju interesov, ki presegajo sedanje in ki vodijo v razvoj in napredek, v izogibanju nasilju (tudi nad posamezniki) in v dopuščanju različnosti tudi v alternativnem ustvarjanju ubogljivosti (toda ne v absolutni podredljivosti), v socializaciji z možnostjo drugačnosti in v spoštovanju posebnosti (ali to morda ne pelje h koncu ideologije?), tja do subjektivne zavesti o razlikah.

Toda to je najbrž ideal. Ker ideologije vedno služijo določenim politikam, ki svoje interese tudi regulirajo ter institucionalizirajo, se ideološka kontrolizacija uporablja predvsem za doseganje ideološkega konformizma, ki gotovo zajema tudi vedenje, če ne v drugem, pa vsaj v tistem delu, ki ga ureja pravo (kolikor gre za družbe z eno samo dominantno ideologijo), saj je to minimum za

doseganje tudi političnega sožitja. Zato je boj za pravičnost in zakonitost vedno boj dominantne ideologije, ki pri tem uporablja tudi državo (predvsem zoper nemočne, neubogljive, nižje sloje in razredne nasprotnike) in politične pritiske organizacij, tja do (strankarske) propagande, vključno s programi, deklaracijami, resolucijami in raznimi sklepi.

Zato ideologije vplivajo tudi na socializacijo z vedenjskimi vrednotami. Utrjujejo in nadzorujejo stare vrednote ter »vsiljujejo« tudi nove, ki jih najpogosteje še politizirajo. Prav tu pa začenjamo

226

dvomiti v njihove vloge, še posebno, ker je za posameznika lahko njegov »marš skozi inštitucije dolg«320 in neprijeten.

9. Zlorabljanje ideologij

V vsakdanji politiki, njeni praksi in še kako drugače pa ideologije tudi zlorabljajo. Cestokrat se iz njih in zaradi njih rojeva nekaj prav nasprotnega od tistega, kar razglašajo.

Ko ideologije dobijo politično moč, se neredko dogaja, da jo zlorabljajo, da uvajajo politični radikalizem, da politizirajo posameznika in družbo ter njene segmente, zlasti pa nekatere institucije in še posebej mehanizme represije, uvajajo tako imenovano razredno gledanje na družbene procese in z njim zaostrujejo prisilo predvsem nad tistimi, ki ne soglašajo z njimi. Ideologije zlorabljajo za manipuliranje, zlasti kadar gre za politične boje med posameznimi ideologijami, in še posebej za premoč nad drugimi. Zato prevladujoče ideologije rade silijo posameznike ali kar cele skupine, da se identificirajo s političnim sistemom, za katerim stoje, in zahtevajo ustrezno politično vlogo, ki jo vnašajo tudi v izobraževalni sistem. Pogosto tudi pravo določajo razredni interesi in razredna ideologija, razrednost pa pogosto postaja kriterij za reševanje praktičnih vsakdanjih vprašanj, tako da imajo v marsičem tudi pravice in dolžnosti ljudi svoja izhodišča v ideologiji.

Skratka, z ideologijami se neredko uvaja hegemonija nad ljudmi in družbenim življenjem, ideološka dominacija in sploh, kot pravijo, »Gleichshaltung« omejuje svobodo v njenem imenu, uvaja pa tudi avtoritatizem in totalitarizem. To- talitarnost pogosto spremlja še unifikacijo in centralizacijo. Zato se v družbah s takimi in podobnimi procesi ustvarja masovna mentaliteta poslušnosti in poveljevanja, vsiljujejo dogmatske strukture zavesti, dosega masovno manipuliranje kar pelje v družbene krize neslutenih razsežnosti.

Prav glede na to so ideologije v marsičem tudi omejene, v nasprotju od pričakovanj, ki jih žele predstaviti ljudem. Zgubljajo politično moč, koristnost in nazadnje tudi legitimnost, ki jo potrebujejo tudi zato, da ostajajo zgodovinska družbena sila na čelu posameznih gibanj in vsebina prav na do* ločen način oblikovane zavesti. Zaradi tega morajo prenekatere izmed njih zapuščati družbeno prizorišče, saj je že Hegel spoznal, da »vsaka zavest zahteva smrt druge zavesti«.321

Ideologije torej oblikujejo človekovo zavest, jo nadzorujejo, vplivajo nanjo, jo predelujejo, navdihujejo in vodijo. Kolikor so po eni strani sila socializacije, so po drugi mehanizmi manipulacije. Kolikor jih po eni plati predstavljajo kot odrešenike, lahko po drugi vodijo v družbene katastrofe, še posebno kadar ustvarjajo »patogeno klimo«, masovne stresne situacije in nezadovoljstvo

globalnih razsežnosti, v katerih se čutijo tako ali drugače viktimizirani z najrazličnejšimi neugodnostmi ne le posamezniki, ampak široki sloji prebivalstva, ne glede na njihovo ideološko pripadnost. Ideologije potemtakem ustvarjajo družbene konfliktnosti, spodbujajo razprtije, polarizirajo in diferencirajo ljudi, ustvarjajo antipatije, segregacije in sovraštvo, tja do dezorganizacije, ki je gotovo težko popravljiva, ali pa zahteva kar

320581 Dutschke, v navedbi Kutter, s. 20.321 Hegel, v navedbi Sušnjič, s. 8.

227

revolucionarne spremembe. Morebiti tudi zaradi tega, ker vodilne ideologije nikoli niso posebno sposobne ali pa ne želijo pojasnjevati porazdeljenosti politične moči v razmerju do ekonomike.884

Ideologije pa po drugi strani tudi zaostrujejo razredni boj. »Razredni boj je najstrašnejši izmed vseh bojev v družbi in se ne more primerjati z nobenim drugim.«322 V njem se ljudje socializirajo z ideologijo (predvsem politično) in temu prilagajajo tudi svoje vedenje, se aktualizirajo kot osebnosti, asimilirajo ter nasploh delujejo drugače do sebi podobnih in do drugih, zlasti nesomišljenikov.

Tu pa se pogosto začne iracionalnost ideološkega vrednotenja, politični radikalizem in ne nazadnje tudi politična orientacija do kriminalitete in deviantnosti sploh. Ideologija včasih daje posameznemu ekscesnemu vedenju prizvok političnosti, čeprav v dejanskosti ne vsebuje nobenih njenih primesi. Ali se tudi v tem lahko ogleduje »izkrivljena zavest« in občutenje strahu ali gre samo za podredljivost državni in politični birokraciji v boju, s katero posameznik nima enakih orožij, da bi se upiral njeni ideologiji?

10. Ideologija in javnost

Laski H. pravi med drugim tudi tole: »...civilizacija pomeni predvsem nepripravljenost prizadajati nepotrebne bolečine .. .«323

Nadzorstvo pa je sploh zato, da ljudem zaradi deviantnosti (včasih celo tudi brez nje) prizadaja bodisi potrebne bodisi nepotrebne bolečine. Danes, po tolikih letih razsvetljenstva, humanizacije, človeštva in liberalizacije odnosov med ljudmi, je težko reči, kaj so nepotrebne bolečine. Hkrati ko nastaja vprašanje, kdo in kako meri te bolečine; tisti, ki jih z nadzorovalnimi dejavnostmi povzroča, pa jih ne čuti, ali tisti, ki mu jih povzročajo, pa sploh nima možnosti, da bi jih izrazil. Povzročanje bolečin z nadzorovanjem pa je ena od ključnih lastnosti nadzorstva, ki je še slabo proučena, da bi teoretično o tem razpravljali, hkrati ko je vrsta teh bolečin neskončna in pestra ter odvisna od občutenja in zato različna glede na kliente nadzorstva.

Klient nadzorstva pa je javnost in ne le deviantno prebivalstvo. Javnost je prav tako pod vplivi ideologizacije in politizacije kot nadzorstvo, čeprav ne tako močno, hkrati tudi ni tako institucionalizirana, je segmentirana oziroma razslojena, pogosto alienirana, nezadovoljna, razcepljena in zato še toliko bolj pod vplivi različnih ideologij (kljub morebitni dominant- nosti ene izmed njih), kolikor ne gre tudi za depolitizirane množice, ki ne pripadajo nobenim političnim organizacijam.

Politika navadno tudi oblikuje javno mnenje o nadzorstvu s

svojimi političnimi izhodišči, in sicer iz več razlogov: ker ne želi imeti veliko konfliktnih razmerij z javnostjo, ker skuša vplivati na čim nižjo stopnjo odklonskosti, ker mora različno delovati na posamezne skupine prebivalstva (mladina, delavstvo, matere, študenti, migranti), ker mora prek oblasti pojasnjevati stroške za delovanje nadzorstva itd., do tega, da mora celo upravičiti

322Smiljkovic, v Politička sociologija, s. 139.32338« Milgram, v Radical Perspectives on Social Problems, s. 182.

228

posamezne postopke nadzorstva ali pojasnjevati svojo vlogo pri njih, kar se je pokazalo kot neprijetna okoliščina. Javno mnenje, ki je največkrat tudi čustveno in iracionalno, se le redkokje postavlja nadzorstvu v bran, navadno je na strani šibkih, pa četudi niso nedolžni. Je pač tako in s tem je treba računati. Javnost na splošno ne želi dominiranja in podrejanja, nadzorstvo pa proti njej vedno uporablja grožnje, ki jih predstavljajo različni njegovi mehanizmi, katerih dejavnosti vsebujejo simbolizirane sankcije in ritualne kontrolne prakse, izražajo institucionaliziran dvom v poštenost, nadzorstveni dogmatizem in sumničavost, vzvišenost ter instančnost, direktivnost in represivnost in še marsikaj. Kljub ideološko- političnim obljubam o zakonitosti in pravičnosti kot temeljni premisi. družbenega reda in pravne varnosti javnost, še posebej pa njeni nižji sloji, navadno ne verjame vanju.

Znanost o »kontrolizaciji« ne piše dosti o ideologijah, čeprav se misel nanje v zvezi z vplivanjem na obnašanje ponuja kar sama od sebe. To toliko bolj, kolikor bolj so ideologije vsebina političnega delovanja in seveda predvsem političnih strank. Kajti ni mogoče domnevati, da politično prepričevanje ne deluje na človekovo vedenje, saj gre navsezadnje tudi v čovekovem prepričanju iskati motiviranost za določeno vedenje. Ideologije pa želijo doseči tako politično socializacijo kot indoktrinacijo, zlasti v bolj totalitarnih državah, hkrati ko vloge ideologij tudi v etičnih družbah in civilni državi ne gre zametavati. Okoli ideologij se zbirajo ljudje in prek njih skušajo dosegati skupne interese in vrednote, še zlasti, če jih institucionalizirajo, ne nazadnje tudi do tiste stopnje, ko prav določena ideologija postane vodilna in končno ideološki mit z vso politično simboliko, ki jo spremlja.

Ideologije nas spominjajo na tradicije, običaje, rituale, moralo in podobna nepisana vedenjska pravila, saj veliko tega tudi same vsebujejo, kajti vedno lahko računajo ne le z javnim sentimentom, marveč tudi s tem, da morajo biti same uporabne in koristne. Zato je treba tudi v ideologijah iskati možnosti motivacije za določeno vedenje, pa tudi za njegovo obvladovanje in usmerjanje. In prav s tem v zvezi pomenijo ideologije ne le prepričanje, marveč zlasti še institucije, razna sredstva za pridobivanje ljudi, socializiranje, spreminjanje, usmerjanje, vzgojo, tja do kaznovanja z izgonom ali celo smrtjo v radikalnih družbenih situacijah ali zaostrenih konfliktnih razmerah. Zgodovina nas uči, kakšne krute oblike ravnanja z ljudmi so uporabljali v imenu posameznih ideologij, in s kakšnimi načini prepričevanja ali prisiljevanja so dosegli svoje cilje, ali so se v imenu ideologije določene skupine ljudi obdržale na oblasti.

V tem okviru nas zanima le določen del ideoloških vplivov, in sicer tisti, ki je neformalen, ki ni institucionaliziran v državi, stranki, politični organizaciji in še v kakšni drugi možnosti formalne ideologizacije. Zato se ukvarjamo z manj vidnim

ideološkim poseganjem v razmerja med ljudmi, v posameznikovo življenje ter v človeške skupine, torej predvsem s socialno-psihološkimi, politično-propagandnimi in podobnimi sredstvi, čeprav je jasno, da je ključno tisto, kar je tudi v ideologijah sformalizirano, institucionalizirano in normativizirano s pravili, še posebej s pomočjo države. V tem pogledu ideologije vedno odražajo tudi »politična razmerja med vladajočimi in podrejenimi

229

razredi«324 in hkrati zahtevajo določeno vedenje, ki ga dominantne ideologije sankcionirajo po drugih izhodiščih, če ga ni mogoče uveljavljati s prepričevanjem, zgledi in sredstvi, ki jih uporabljajo tiste človeške skupine, ki nas predvsem neformalno nadzorujejo. Pri tem mislimo tudi na najrazličnejše doktrine in politične teorije, ki jih je mogoče uporabljati za vplivanje na človekovo vedenje.

In prav s tem v zvezi imajo ideologije, podobno kot religije, znanost, umetnost, filozofija itd., omejen vpliv na človeštvo, svoje poglede na svet razvijajo bolj simbolično in le posameznim izmed njih uspeva spreminjati človeštvo po svojih predstavah, pa še to nikoli tako, kot je zamišljeno v programih elit, ki se oprijemljejo posameznih ideologij. Od tod tudi politična alienacija in pomislek o »koncu ideologij«.

Ideologija ima za nadzorstvene mehanizme zlasti pomembno integrativno vlogo. Izenačuje in uniformira poglede o ključnih vprašanjih, čeravno so morebiti ti mehanizmi različni. Vsebuje svojo fundamentalnost, ki kot ideološki dejavnik omogoča določeno skladnost delovanja kljub podsistemski različnosti. Predvsem ponuja skupne vrednote, s katerimi se ti dejavniki socializirajo ne glede na stopnje, ki jih predstavljajo za kliente. Seveda gre pri tem za politično ideologizacijo, oblikovanje in razvijanje politične zavesti, za identifikacijo s političnimi izhodišči, ideologija pa predvsem služi politični mobilizaciji.

Toda v delovanju nadzorstva gre vedno računati še z drugimi procesi, kot so politična dezintegracija, alienacija ter razne ideologije, ki so izraz parcialnih interesov bodisi politične, strokovne ali kakšne druge narave. Procesi, kot so racionalizacija, profesionalizacija, ekonomizacija, birokratizacija, dezideologizacija itd., prav tako pomenijo upiranje določeni ideologizaciji in sproščajo miselnost, ki jo družbena dejanskost neredko podpira. Od tod parcialne ideologije, kot npr. ideologija justice,325 tehnokratska ideologija, tretmanska ideologija itd., ki se skušajo ločiti od prevladujoče in pristajati na ravni stroke. To pa že lahko načenja ideološko diferenciacijo.

Ideologija je v nadzorstvenih mehanizmih, pri nekaterih dosledneje kot pri drugih, gotovo vzdrževala vloge, ki jih zanjo našteva Šušnjič,326 ko pravi, da imajo ideologije še integracijsko, adaptacijsko, dominacijsko in transformacijsko vlogo. Način dela, vsebina, družbenopolitični pomen in poklicna (sub) kultura pa v nadzorstvenih mehanizmih še toliko bolj delujejo na posameznika pri njegovem orientiranju, človeških občutkih, mišljenju, verovanju, vedenju in seveda nadzorovanju.327

Pri tem se nehote spomnimo na pojave in procese »politične indoktrinacije«, ki jih gre razumeti kot prizadevanja za vcepljanje enega samega, politično priznanega načina mišljenja ali ravnanja v kaki skupini, organizaciji ali globalni družbi, ne da bi se ljudje

razumsko in zavestno opredeljevali zanj.328

Kritike ideologij kakor tudi ideologizacije329 so se pojavile tudi z razpravami o tem, da ideologije nimajo bodočnosti in da se

324 Clarke, s. 58.325 Clarke, s. 59.326 Šušnjič, s. 119—121.327 Prav tam, s. 122.328 Družboslovje, Leksikoni CZ, s. 217.329 Enzenberger, s. 181.

230

približuje konec ideologij.330 Te naj ne bi imele prihodnosti, so le začasen pojav, ker bo zmanjkalo ideoloških konfliktov in ker ideologije nimajo zgodovine.331 Ker pa bo človeštvo vedno imelo svoje vrednote in svoje interese, ki jih bo tudi ideologiziralo in branilo, se združevalo in borilo, je težko domnevati, da bo resnično prišlo do konca ideologij. Zato jih velja še naprej obdržati v »arzenalu« človeške kontrolizacije po eni strani in motivacije za konfliktnost in odklonskost po drugi.

»Ideologije vedno kažejo na združevanje ljudi in njihovo nasprotovanje v družbi, zato je ideologija notranja razbitost v zavesti ljudi, spopad človeških idej, ki je odraz dejanskih spopadov v družbi.«332

Kriminologija po svetu se je v zvezi s človeškim deviantnim vedenjem v zadnjem desetletju začela močno ukvarjati z ideologijami in jih obravnavati. Na to zlasti kažejo njene usmeritve, kot npr. socialnodemokratska kriminologija, krimi-nologija delavskega razreda, levorealistična kriminologija in zlasti še reformistična, kritična, radikalna in marksistična, seveda ne v deželah realnega socializma, marveč v zahodnih parlamentarnih oziroma pluralističnih družbah. To pomeni, da se ne ideologizira le odklonsko vedenje (ali vedenje nasploh), marveč tudi znanje o njem, ki svojo ideološkost kaže tudi v pogledih na kriminaliteto in družbeno reakcijo nanjo.

330 Bibič, v TiP, 1977, 1—2, s. 10.331 Prav tamj s 12.332 Ratkovič, v Politička sociologija, si. 73.

231

XI. Politična socializacija ter indoktrinacija

Svobodo, ki jo iščemo, si moramo ustvariti...Perikles (499—429)

Težnja po politični enotnosti je v zadnjih desetletjih kljub Magni Charti Libertatum iz leta 1215, Habeas Corpus Actu iz leta 1679, pa Helsinški listini itd. močno omejevala ne le svobodo mišljenja, ampak tudi svobodo sploh in čestokrat nenadzorovano ogrožala človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti s politično socializacijo, indoktrinacijo, politizacijo in podobnimi vplivi. Lojalnost do politične danosti pa je bila ovira, da na prenekatera vprašanja te vrste sploh ni bilo mogoče ustrezno odgovarjati, marsikdaj tudi zaradi preveč idealizirane podobe političnega življenja. Tako je tudi s »političnimi idejami«, ki jim čas kasneje spreminja podobo in jemlje ceno tudi zaradi prenekaterih ravnanj v preteklosti. Zato ne prihaja do spoznanj, da je (politična) socializacija lahko tudi dominacija in z njo prav tako tudi indoktrinacija in manipulacija.

V kontekstu takih razmer so razmišljanja o refleksijah politične socializacije ter indoktrinacije kot nalašč tema za kontrolološka obravnavanja. Tu postavljamo nadzorovanje v ospredje, še posebej ob pomisleku, da je lahko posamična ideologija tudi zastrašujoča, kot je hkrati humana ali napredna, kolikor nasprotno ne ohranja doseženega in glede na to ovira razvoj. To seveda ni le politološko področje, marveč tudi antropološko, sociološko, socialnopsihološko in še posebej krimino- loško ter kriminalnopolitično, da sploh ne omenjam posebej kontrolologije. Moderne družbe, kjer so »medsebojni odnosi pod vtisi masovnih medijev, urbanizma, industrializacije itd. močno prepleteni z različnimi oblikami in sistemi človeških združevanj«333 in večkrat tudi večstrankarski, gotovo namenjajo več pozornosti tem vprašanjem.

333"" Marvick, s. 119.


289232

Politična socializacija, politizacija, indoktrinacija in podobni procesi, masovno spodbujeni in organizirani za prav določene namene, pa imajo v ideološki superstrukturi določeno vlogo tudi v vedenjskem smislu. Tako jih obravnava tudi naše pisanje, čeprav o tem ni nobenega empiričnega gradiva. V njih je treba gledati določeno komunikativno moč z vsemi lastnostmi, kot so zastraševanje, nasilje, prisiljevanje, diskriminacija, diferenciacija, doseganje poslušnosti, dominacija in manipulacija. Pripisovati jim gre tudi nadzorstveno vsebino, predvsem v neformalnem smislu. To pa je namen tega razmišljanja.

1. Ideologija in politična socializacija

V tem stoletju je bila med ideologijami gotovo najbolj vplivna in najmočnejša, vsaj nekaj desetletij je kazalo tako, marksistična ideologija oziroma ideologija delavskega razreda, zlasti v vzhodni Evropi. Prikazovali so jo kot ideologijo, ki zastopa delavske interese pred interesi drugih družbenih skupin, delovala pa je z vso svojo represivnostjo, kolikor nanjo gledamo iz vedenjskih izhodišč in političnih meril. Čeprav se delavski razred v poznem kapitalizmu ni oprijemal ene same ideologije, pa se je njegova možnost v socialističnih družbah bistveno skrčila. Pri ideologijah ni imel več izbire, ker so mu ponujali eno samo, kakršna je že bila in kakršno so oblikovali za vsakdanjo rabo, ko so komunistične partije socialističnih držav prevzele oblast. S to oblastjo pa je šlo hkrati tudi za ustrezno ideologijo in za vse ostalo, kar je bilo pogosto v zvezi tudi z ustvarjanjem novega, to je »socialističnega človeka«, s »socialistično osebnostjo« in podobnimi izhodišči, od katerih se je tudi na vedenjskem področju pričakoval prav določen model obnašanja, motiviran nedvomno z ideologijo razreda, ki naj bi bil na oblasti.

Prevladujoča oziroma dominantna ideologija upošteva dosti starih vrednot, hkrati pa ustvarja prenekatere nove, ki so pomembne za izgrajevanje družbe, kakršno želi imeti. V ta namen si ideologija v celoti prilašča državo in druge mehanizme, ki jih čestokrat imenujemo tudi »ideološki aparati«, predvsem zato, ker ji pomagajo (deloma ali v celoti) kot njena sredstva za privajanje ljudi k želenemu tako političnemu kot

vedenjskemu konformizmu. Kolikor svojih vrednot ideologija neposredno ne varuje s pravom, jih uveljavlja zlasti s politično socializacijo, indoktrinacijo, politizacijo itd.

Za socializacijo bi na splošno rekli, da je »proces, v katerem se posameznik uči prilagajati skupini s pričakovanim vedenjem, ki ga ta skupina želi vzdrževati«.897 V njej gre potemtakem za družbeno učenje, za internalizacijo kulture (ne nazadnje tudi politične), vrednot in norm, pogosto tudi z upoštevanjem mehanizmov, ki jih ima za to socializacijo določena skupina (družba, država) na voljo. Socializacija se torej dosega s formalnimi in neformalnimi sredstvi in z najrazličnejšimi pomagali, od propagande do prisile. Nobena, zlasti socialistična družba ni skoparila z obema skrajnostima.

Ker je o splošni socializaciji dosti pisanega, velja za to priložnost morebiti omeniti le to, da jo poznamo kot primarno in sekundarno, pa zavestno in nezavestno, konzervativno in represivno, medtem ko na politično socializacijo gledajo kot na implicitno in eksplicitno, vertikalno in horizontalno, manifestno in latentno, širšo in ožjo, formalno in neformalno, objektivno in subjektivno, posredno in neposredno, načrtno in verjetno še kakšno.

Dominantna ideologija je nedvomno najbolj »nasilna« s po-litično socializacijo (nasilja v politiki sploh ni tako malo), saj za svoje namene uporablja najrazličnejše simbole, motivacije, čustvene spodbude itd., zato da bi tudi s psihološkega vidika zlasti političnega vedenja bolje uravnavala in usmerjala ljudi, jih spodbujala ter predvsem oblikovala po »svoji meri«. Pri tem mora vedno upoštevati družbeno strukturo, v kateri deluje. Tako je »celoten politični sistem v tem smislu izjemno pomemben politični socializator,334 zaradi česar se politična socializacija opredeljuje tudi kot »celota procesov, s pomočjo katerih družba skozi delovanje različnih agensov politične socializacije prenaša fundamentalna znanja, občutke, vrednote, norme in oblike obnašanja na svoje pripadnike«.335 Namen politične socializacije je torej, »da bi ideološki posameznik postal družbena osebnost«,336 predvsem pa politiziran ali političen človek, uporaben za prav določen namen določene ideologije,

334 Južnič, s. 148.335 Godina-Vuk, Težave s socializacijo ..., s. 130.336 Kržišnik-Bukič, s. 305.

19* 291

234

ki ga želi absorbirati, oziroma katere pripadnik želi biti. Pro-cesa sprejemanja sta gotovo obojestranska, kolikor sta idealna, sicer pa verjetno porajata notranjo konfliktnost, ki ima lahko tudi vedenjske posledice.

Ena izmed lastnosti politične socializacije je dominacija kot pomembna sestavina družbene dejavnosti, ki izhaja iz moči, to pa je »možnost vsiljevati svojo voljo in s tem vplivati na vedenje druge osebe«.337 Politična socializacija pa vedno želi vladati v imenu nekoga in sili posameznika, da bi počenjal tisto, kar ta ideologija skuša doseči, zaradi česar išče tudi legitimnost za svoja ravnanja.

2. Masovna indoktrinacija — masovna zavest

Politična socializacija oziroma politična kultura določene smeri sta podlaga za razredno zavest, le-ta pa se največkrat, čeprav ne izključno, dosega z indoktrinacijo.

Indoktrinacija je na splošno prizadevanje, da posameznik ali širša skupnost prevzame obrazec mišljenja in ideološke standarde neke formalne, v tem primeru politične organizacije. Indoktrinacija je pomembno sredstvo oblasti in boja za oblast ter zelo uspešna oblika zasužnjevanja in vodenja človeka od samostojnega subjekta k enoti, s katero se manipulira v želeni smeri. Vsebuje najrazličnejše tehnike prepričevalnega pritiska in onemogoča kritično razsojanje s pomočjo usmerjenega učenja, sugestije, propagande s sredstvi javnih občil, skupinskimi vplivi, načrtovanimi izbranimi informacijami itd. Določene doktrine je mogoče vzdrževati tudi z umetnostjo, znanostjo, filozofijo, religijo in ne nazadnje tudi s politiko. Zato postajajo ti mehanizmi organizacije in institucije z lastnimi programi, ki naj bi jih tudi uresničevali. Indoktrinacija se na splošno dojema kot ožji pojem propagande.338 Indoktrinacija pogosto izhaja iz političnega učenja in se kaže kot »sistem načrtovanega posredovanja nekih političnih stališč, vrednot, ideologij«,339 verjetno vedno za prav določen namen ali vtis, ki se ga želi doseči.

In kaj želi ideologija doseči z indoktrinacijami? Zbrati čimveč pripadnikov, vplivati nanje, jim vcepiti občutek pripadnosti, varnosti in solidarnosti, jih povezati zoper nasprotnike, oblikovati razredno lojalnost ali prav določeno zavest, pomagati dojemati posamezno doktrino ter jo sprejemati in razširjati, vzdrževati morebitne občutke podrejenosti, ustvarjati poslušnost in konformizem, ideološko oblikovati mišljenje in pogled na svet in ne nazadnje marsikdaj tudi vzdrževati politično trdnost.

Z indoktrinacijami se ne srečujemo le v politiki, marveč tudi na drugih življenjskih področjih; indoktrinacija ni samo sestavina političnih programov in vojaških doktrin, ampak pogosto tudi dejavnost šolstva, vzgoje in izobraževanja, gotovo pa je najbolj

proučevana v ideologijah ter njenih taktikah in postopkih. Bližnja preteklost daje dovolj gradiva za razmišljanje o posledicah masovne politične indoktrinacije in njenih (stranskih, predvsem negativnih) posledicah.

337 Weber, v Lukacs, s. 305.338več o tem glej npr.: Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s.

236, Sociološki leksikon, s. 244 itd.339Južnič, s. 101.

235

»Vladajoči« razred z dominantno in monolitično ideologijo ustvarja pod vodstvom ustreznih elit z veliko močjo ortodoksno zavest, ki jo posplošuje in ponuja vsem družbenim slojem in skupinam. Zavest, ki vsebuje specifične vrednote vladajoče skupine je tisto, o čemer je govoril že Marx, ko je ocenjeval, kaj je kaj glede na družbene silnice, potem ko je nek razred na oblasti. Iz razmerja sil izhaja kdo je spodaj in kdo zgoraj pa tudi to, kaj kdo drugemu lahko vsiljuje in kdo postavlja merila, ne nazadnje tudi za to, kaj je deviantno in kaj ni.

S tem pa smo lahko že pri pričakovani masovni zavesti, ki naj obvladuje »mišljenje« večine prebivalstva v družbi s prav določeno dominantno ideologijo. (Razredna) zavest izhaja iz določenega interesa (npr. proletariata), ki naj bi imel ustrezno zgodovinsko vlogo, in ga (če je na oblasti) varuje ustrezna pravna ureditev, politika, gospodarstvo, kultura, vzgoja in druga sredstva. Ta zavest se hkrati razločuje od drugih zavesti, s katerimi se spopada ne le z argumenti ideologije, marveč tudi z drugimi sredstvi ter vrednotami, pri tem pa navadno uporablja ekstremne označbe kot npr. pravilno — nepravilno, sprejemljivo — nesprejemljivo, zaželeno — nezaželeno, in če je neko vedenje sankcionirano tudi kot zakonito — nezakonito, ima v določenih družbenih razmerah poseben pomen za občutke, iluzije, predstave, gledanja na svet, način življenja in tudi ravnanja z drugimi. Tudi na področju vedenja in njegovega nadzorovanja in obravnavanja je bila razredna zavest socialnopsihološko vedno sinonim za različne oblike razrednega boja, revolucionarnost in model posnemanja.

Toda družbe se spreminjajo, (delavsko) razrednost je načela močna erozija, zaradi katere ni več gibalo (revolucionarnih) sprememb in oblikovanja družbenih odnosov ob koncu 20. stoletja.

3. Izhodišča (politične) socializacije

Verjetno za naš namen ni treba obširno pojasnjevati, kaj je socializacija. Odgovor je gotovo odvisen od izhodišč posameznih družbenih znanosti, ki se je lotevajo. To so zlasti sociologija, socialna psihologija, psihologija osebnosti, antropologija in še nekatere druge. Ključno za socializacijo je naslednje:

— da gre za oblikovanje človekove osebnosti v medsebojnih stikih z drugimi;

— da gre za spreminjanje biološkega posameznika v druž-beno osebnost;

— da pomeni za posameznika učenje od skupin, v katerih deluje in ki vplivajo nanj s svojimi vedenjskimi normami;

— da se dosega z izmenično rabo različnih oblik nagrajevanja in kaznovanja;

— da se posameznik razvija funkcionalno, torej deluje tako, da povzroča čim manj konfliktnosti v socialnem okolju, kajti sicer je razglašen za deviantnega.

Lahko bi naštevali še druge specifične poglede na socializacijo kot jih izražajo posamezne stroke, toda za to priložnost, ko obravnavamo politično socializacijo, to ne bi imelo posebnega smotra. Nedvomno je za politično socializacijo pomembno, ali posameznik živi v družbi z večstrankarskim sistemom oziroma v pluralni družbi z več različnimi ideologijami, ali pa je vključen v

236

družbo, kjer prevladuje ena ideologija, ki ob sebi ne dopušča drugih, marveč jih zatira tudi z represijo.

V pluralni družbi je doseganje konformizma naravnano predvsem na ključna vedenjska področja, ki predvsem zadevajo premoženje, življenje in zdravje ter spolnost ljudi, torej tisto vedenje, ki ga je človeštvo sprejelo skozi daljše obdobje ugotovitev, da je potrebno neko sožitje, ki omogoča določeno varnost tudi z upoštevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Le-te se nedvomno razvijajo in povečujejo skladno z novimi spoznanji o posameznikovem ogrožanju. V pluralni družbi poteka torej politična socializacija odvisno od ideologij, ko nobena med njimi nima toliko moči, da bi z represijo vsiljevala drugim strankarskim pripadnikom izključno samo svoje vrednote, marveč jih lahko priporoča predvsem svojim članom, ki jih sprejemajo ali pa ne, in se v skrajnem primeru lahko opredelijo drugače ali pa se sploh ne opredelijo. Skratka, v pluralnih družbah naj bi šlo za določeno soglasje o tem, kakšno vedenje želi ta družba imeti in na kakšne načine ga hoče zagotavljati, po vsej verjetnosti pa kolikortoliko sporazumno in sprejemljivo.

Politična socializacija nikjer ni brez vpliva (vsaj formalno) na vedenje. Ni ideologije, ki se ne bi potegovala za prav določeno vedenje in za konformiranje ljudi s prav določenimi vrednotami, poleg tistih, ki jim je treba upoštevati za normalno življenje v katerikoli družbi že od nekdaj, kot so npr. delavnost, poštenje in poslušnost, ki pogosto spominjajo tudi na vrednote religij.

4. Politična socializacija — kot manipulacija

Med socializatorje na splošno sodijo predvsem družina, skupina vrstnikov, šola, javna občila, delovno okolje, pa tudi cerkev in drugi. Med politične socializatorje pa štejemo ustrezne politične organizacije in šolo, pa razne druge mehanizme, bodisi individualne bodisi kolektivne, bodisi primarne bodisi sekundarne, implicitne ali eksplicitne. Dopolnilni socializatorji pa so npr. sredstva javnega obveščanja, medtem ko naj bi bila družina najkonzervativnejši politični socializator, delovno okolje pa terciarni.

Vplivi politične socializacije so nedvomno spet odvisni od tega, ali gre za pluralno družbo ali za družbene sisteme z eno samo prevladujočo ideologijo in morebiti še z avtoritarnim totalitarizmom, ki ne dopušča drugega kot tisto, kar omogoča dominantna ideologija. Zato je v tem oziru politična socializacija lahko tudi manipulacija. Manipulacija pa pomeni za tole razmišljanje upravljanje ali razpolaganje z ljudmi kot s stvarmi ali sredstvi in to na način, da se le-ti vedejo, ravnajo ali verujejo v skladu in z željami manipulatorja, pri čemer se manipuliram sploh ne zavedajo, da se ravnajo po tujih interesih.340

Z ljudmi se manipulira že od nekdaj, zlasti pa je to pogosto v sodobnih družbah, v katerih to počnejo sredstva javnih občil, propaganda, politične organizacije, so pa še druge možnosti vplivanja in pridobivanja ljudi za namene, ki imajo masovni pomen. Potrošniška družba je gotovo vezana na manipulacije. Politična propaganda prav tako. Pogosto se manipulira z javnim mnenjem in pridobiva somišljenike za kaj ali zoper koga. To

340 Glej Rječnik sociologije i socijalne psihologije, s. 342; Socio

237

pomeni, da manipulacija z ljudmi, vestmi, sredstvi itd. lahko vodi tudi v konfliktnost in ne le v konformizem. V obeh posledicah gre za rezultate manipulacije, kajti ljudje nikoli ne poznamo vseh okoliščin, dejstev in podatkov, da bi lahko o vsem sami razsojali in se uravnavali po lastnih nagibih. Zlasti v politiki je veliko področij, ko moramo verjeti tistemu, kar nam posredujejo drugi v svojih prizadevanjih za urejanje vprašanj družbenega pomena. Zato v družbenih razmerjih ni malo manipulacije in to v prizadevanju po monolitnosti, pri povezovanju ljudi s politično ureditvijo, da bi dosegli uniformiran in nekonflikten način življenja, določene politične interese, in navsezadnje tudi, da bi ljudje sprejeli kako osebo (zlasti v času priprav na volitve), ki sčasoma začne veljati za karizmatično. In prav zato je politična socializacija hkrati tudi možna manipulacija, ki jo kot tako najpogosteje dojemajo znatno kasneje, ko se spremene razmere in ko se menjajo osebe — nosilci manipulacije (ali njihove elite), ki jim kdaj pa kdaj (zlasti pri nas), dajejo tudi nazive, ki predstavljajo družbeno stigmatizacijo in etiketiranje.

S politično manipulacijo in radikalno politizacijo se torej sistem polašča človeka, da ne ravna po svoji volji, marveč po volji drugih. To se sicer vsakemu posamezniku dogaja kadarkoli, ko si ljudje iz njegovega okolja žele pridobiti prednost pred njim (ali pri njem), čisto individualizirano in personalizi- rano. Toda pri političnih manipulacijah gre za prilaščanje ljudi, za usmerjanje njihovega mišljenja v prav določene smeri in za prav določene cilje. V totalitarni družbi z monolitično ideologijo, ki ne dopušča drugačnosti ali jo omejuje, ljudje iščejo izhod v apolitičnosti, resignaciji, nezainteresiranosti, antivred- notah, pasivizaciji in nedejavnosti in še v čem, tja do uporov, kar je znano že po Mertonu.

Politična manipulacija pomeni tudi dušebrižništvo, čistun- stvo, vnašanje ideologije kamorkoli in vsepovsod, prilaščanje interesov, birokratizacijo in politizacijo življenja, ideološko indoktrinacijo, preganjanja in likvidacije, boj za oblast4®5 in ne nazadnje totalitarizacijo nadzorovanja z vsemi nasledki »ideološke« konfrontacije in diferenciacije.

Ideološka dominacija želi dosegati pokorščino in spoštovanje tudi z ustvarjanjem strahu, negotovosti in stisk. Zato imajo (politična) socializacija, še posebej pa ideološka dominacija in indoktrinacija represivno vlogo, in po Pečujliču, kakršnakoli »socializacija ni le podružbljanje osebnosti, marveč tudi pre- tanjen mehanizem, socialne dominacije, obvladovanje zavesti.«406

Prav zato je treba to problematiko vedno gledati z njene paternalistične, represivne in arbitrarne plati in ne le z one, s katere nam jo neposredno prikazujejo morebitni mani- pulatorji.

5. Politizacija zasebnega in skupinskega življenja

Ideološko prepričevanje (kakršnekoli vrste) vedno izhaja iz prizadevanj določenih politizatorjev, političnih socializatorjev, propagandistov, raznih entuziastov in pripadnikov posameznih ideološkopolitičnih smeri. Njegov namen je pridobivati ljudi za ideologijo, ki jo oznanjajo, priporočajo, svetujejo in se zanjo potegujejo. Tu verjetno ni razločkov v ideologijah. Vse se trudijo, da bi imele čim več somišljenikov, ker je množičnost določen

238

pokazatelj njihove uspešnosti, sprejemljivosti in koristnosti, hkrati ko je to verjetno tudi merilo njihove potrebnosti, ugleda, moči in oblasti. Vse ideologije, ki jih sprejemajo posamezne politike s svojimi usmeritvami, se na koncu vedno potegujejo za oblast. Oblast pa se pridobiva in ohranja s pritiski, silo in sploh s sredstvi, ki pogosto niso v skladu z osebnimi lastnostmi tistih, ki to počenjajo in morebiti tudi ne tistih, ki naj bi to ideologijo sprejemali. Ker pa so politični cilji ideologij, strank itd. vodilo in motivacija za njihove dejavnosti, se čestokrat prekoračuje raven dialoga in normalnost v komunikacijah med ljudmi.

Politično vedenje torej vedno določajo številne silnice, kot so na primer različne socialne, gospodarske, družbene, kulturne in druge potrebe ljudi in njihovo medsebojno delovanje nanje.341 S tem se zlasti ukvarjajo politologija, psihologija osebnosti in tudi kriminologija, saj lahko domnevamo, da politična socializacija, odvisno od njenega pomena v posameznih človeških življenjskih situacijah, prav tako vpliva na vedenje posameznika in njegove odločitve. Iz tega razloga ljudje postajajo ugrabitelji, morilci in ubijalci, goljufi itd., kot so po drugi strani zopet zaradi politizacije ter indoktrinacije, pripravljeni pustiti se ubiti, mučiti in prenašati najrazličnejše telesne in duševne bolečine. Vse to dovoljujejo zaradi motivov, za katere mislijo, da vsebujejo višje cilje, za doseganje katerih je potrebno tvegati tudi življenja, da ne naštevamo najrazličnejših oblik trpljenja, stisk in drugih bolečin.

To seveda potrjuje, da politizacija, politična socializacija ter indoktrinacija niso brez pomena ne za vedenje in ne za življenja posameznikov in njihovih skupin, v katere se ljudje združujejo tudi zato, da bi lažje prenašali osamljenost, da bi skupaj z drugimi osmišljali svojo ideološko pripadnost in skupinsko (kolikor ne masovno) dosegali predvidene cilje. Politične ideologije ponujajo cilje tudi s svojimi programi in podobnimi celovitejšimi pogledi, ne le na to kaj so, marveč zlasti, kaj koristnega naj bi z njimi dosegli za ljudi oziroma za družbo, kolikor se seveda potegujejo za globalno družbeno vlogo (ali celo avantgardno).

Dominantna ideologija uporablja v ta namen tudi ideološke aparate države in razne druge možnosti, medtem ko je politizacija v parlamentarnih družbah gotovo dosti bolj zamotana, težavna in problematična, kajti navsezadnje je dosti bolj podrejena javnemu mnenju, medstrankarskemu boju, diskrecio- narnemu izboru in je vedno odvisna od moči in ugleda posamezne usmeritve.

Politična socializacija in politična ideologija342 torej omogočata ljudem tudi določeno identifikacijo in sprejemanje prav določenih vzorcev, sicer v glavnem političnega vedenja in reagiranja, v prenekaterih pogledih pa dajeta tudi temeljne usmeritve za ravnanje na drugih področjih, ki niso nepomembna, npr. za sožitje med ljudmi, za komunikacije itd. Posamezne ideologije tudi različno poudarjajo konvencionalne vrednote, medtem ko so

druge obračajo predvsem k novim, še nesprejetim in čestokrat tudi revolucionarnim. Prav v tem pa gre pogosto videti konfliktnost, ki nastaja zaradi ideološko- sti. Marsikdaj in mnogi spopadi ne potekajo brez boja in tudi ne brez fizičnega uničevanja. Tu pa so vedenjske znanosti navadno najbolj šibke. Največkrat sploh ne iščejo etiologije odklonskosti v politični socializaciji, hkrati ko jim je tudi indoktrinacija v motiviranosti za

341 Glej npr. Vasovič, s. 70.342 pečujlič, v navedbi Godina-Vuk, Težave s socializacijo..., s. 128.

239

deviantnost najpogosteje ne- načeto področje. To so že pred desetletji ugotovili posamezni kriminologi, toda vedenjske znanosti se kljub temu še nerade lotevajo problemov, ki so prežeti s političnostjo. Zato je treba ideologije vedno gledati skozi njihove socializacijske vloge, še posebej ker politizacija zasebnega in skupinskega življenja ljudi z (vladajočimi) idejami ni brez vplivov na vedenje.

6. Ideološka identifikacija

S tem pa smo prišli do vprašanja, ki zadeva tematiko z druge plati. Ideologija, politična socializacija, politizacija, ideologizacija in indoktrinacija tako ali drugače poleg pisanih norm vplivajo na vedenje, (nobena ureditev ne želi in seveda tudi ne zmore vsega določati in urejati z normami) ter navdihujejo in dajejo vsebino vedenjskemu stilu (vsaj v določenem obsegu). Na drugi strani pa imajo določeno kontrolno vlogo. Kajti ideologija s svojimi nasledki lahko sicer v različnih stopnjah in odvisno od svojih vplivov ter občutljivosti posameznikov deluje nanje povezovalno in vključevalno, omogoča skupinsko poistenje in možnost vzorovanja, tja do hiperidentifikacije (ki ustvarja tudi strah, slabo vest, dileme itd.) ponuja zglede (osebne in skupinske), omogoča interiorizacijo idej (pri čemer si pomaga tudi s političnimi simboli), ponuja vedenjske obrazce itd. Iz naše bližnje preteklosti pa vemo, kako so nekateri pripovedniki in pisci svojih usod preživljali travmatične dogodke zaradi ideoloških pritiskov, ostrakizma, konservativnosti ideologije, njene razredne distance in diferenciacije, da pri tem sploh ne omenjamo posledic ideoloških prizadevanj.

CKOn jeKaj to pomeni? Predvsem to, da imajo ideologije, z vsem kar

jih spremlja (politizacija, indoktrinacija, politična socializacija itd.), izredno neformalno nadzorstveno vlogo. Kolikor po eni strani konformirajo ljudi z obstoječim stanjem (marsikdaj tudi s prisilo in ideološko mobilizacijo) in s tem prodirajo v posameznikov intimni svet, pa po drugi strani ločujejo ljudi v somišljenike in simpatizerje ter na vse druge, ki so na nasprotni strani. In če upoštevamo izhodišče, »kdor ni z nami, je proti nam«, potem ideologije ljudi odbirajo in jih tipizirajo. Morda je to pomembno za nas z večstrankarskim sistemom, ki gotovo opozarja na konfliktnost po eni strani in na potrebo po strpnosti, na drugi.

Poistenje in posnemanje sta med ključnimi sredstvi za raz-

ločevanje in vzdrževanje političnoideološkega stila, ki hkrati zopet služi opazovanju ter nadzorovanju ne le političnega, marveč tudi drugega vedenja ljudi. Toda v »političnosti« gre vedno iskati etiologijo vedenjske odklonskosti, kontrolne slepote ter odpustljivosti napak.

Ideološko politično nadzorstvo velja najprej iskati v po-samezniku, ki se oprijemlje določene ideologije, kolikor mu sama, čisto intimno predstavlja vzorec in možnost za utrjevanje lastnih pravil, (samo)zavesti, inovativnosti, domiselnosti,

240

samotransformacije, za iskanje pomena v posameznih življenjskih vprašanjih343 itd. Ker naj bi politizacija razmerij med ljudmi pomenila tudi razosebljanje, je vprašanje toliko bolj zapleteno in vredno proučevanja, ob pomisleku, ali je posameznikovo razosebljanje v etiološkem smislu spodbujevalno ali zaviralno, podobno kot to v nadzorstvenem pomenu poraja dvom, ali razosebljanje pospešuje kontrolizacijo med ljudmi ali utrjuje njihovo solidarnost? O tem ne vemo dosti. Toda za človekovo samouresničevanje je to zelo pomembno, obenem ko ni brez kontrolnih razsežnosti.

Ideološkost v kontrolnih razmerjih do drugih pa je drugo področje. Kajti kdor nadzoruje, ima navadno moč, da to dela. »Moč, ki ni pod nadzorstvom, pa je vedno naravni nasprotnik svobode«.344 V neformalnokontrolnem smislu nad »močnimi« (v družini, v soseski, v društvu itd.) ni nikoli dosti nadzorstva. Od tod seveda spet izvira problem obvladljivosti interakcij in vprašanje, kakšen je odnos med ljudmi v skupini (ali skupnosti). Zato govorimo o odtujenosti, tja do sovražnosti po eni, ali sodelovanju med ljudmi po drugi strani, kajti ideologije vzdržujejo in zbližujejo ali razločujejo in ustvarjajo konfliktnost, vedno pa vsebujejo tako vedenjske kot kontrolne sestavine, ki so pogostokrat, od ljudi odvisno, uporabljene za različne namene bodisi nekomu v korist bodisi v njegovo škodo. Toda kdo odloča o tem, kaj je korist in za koga? Korist za nekoga je vedno škoda za drugega. To so ugotovili že stari Rimljani.

7. Pluralizem življenjskega sveta

Zaradi različnih razmer v katerih živimo, pestrih interesov, tja do različnih človeških osebnosti, je vcepljanje političnih usmeritev Sizifovo delo, ki pogosto ne rojeva želenih učinkov. Prizadevanje na eni strani nevtralizirajo prizadevanja z druge strani, zlasti v pluralni družbi. Tako se tudi država s svojimi nadzorstvenimi mehanizmi ponekod počasi samodepolitizira in je hkrati vedno manj politični socializator, ki izpira možgane po eni strani, in služi za politizacijo možgan, po drugi. Zato je treba v politični socializaciji računati s čisto novimi procesi in novimi vedenjskimi oblikami. Morda naj bi imeli tudi »več svobode ali svobodo v službi višjih ciljev«. Od tod spet vprašanje, kako bomo dosegli te cilje, kdo jih bo spet ponujal in v čigavem imenu.

Zato razmišljanja o vedenju in njegovem nadzorovanju, pa čeprav iz izhodišč docela neformalne kontrolizacije, nikoli ne potekajo brez primesi političnosti. Saj smo vsi tako ali drugače, bolj ali manj, če ne vedno, pa vsaj občasno »homo politicus« in četudi poredko, nas vendarle le kdaj pa kdaj zvrtinčijo kaki dogodki in pojavi, zaradi katerih najdemo razloge za vključevanje

ali za politizacijo. In če je marsikdo v družbi s prevladujočimi ideologijami ali stal ob strani ali se za kaj zavzemal ali se čemu upiral, bo v politično pluralnem svetu morebiti našel več možnosti za lastno samouresničevanje. Toda, bo imel s tem več svobode, bo bolj srečen, ali bo prej sprejemal družbeno ureditev (kakršna

343400 Kateb, s. 142.344 Stanovčič v Laski, s. 130.

241

je ah bo), ki je takšna kakršna je, najpogosteje brez njegovega soglasja?

S tem smo tudi glede vedenja prišli do novih dilem, ki jih doslej nismo vajeni, čeprav političnost ni ključnega pomena za vedenje posameznika, vsaj ne v njegovem običajnem smislu. Stojimo pred novimi vprašanji o vlogah socializatorjev kot so družina, šola, cerkev, javna občila in drugi mehanizmi, prek dela in poklica, ki oblikujejo vedenje na povsem nesformaliziran način, brez predpisanih pravil, predvsem laično in pogostokrat tudi čustveno, toda zato nič manj vsiljivo, nasilno in represivno. In kolikor gre pri tem spet za svobodo, se bomo spraševali, zakaj se politično svobodo dojema kot vrednoto,345in koliko je sploh želimo, da ne bomo ogrožali drug drugega. Kajti pluralizem pomeni več svobode in več svobode pomeni drugačen politični sistem od tistega, ki jo zavira, ali od tistega, ki je bil doslej. To pomeni več demokracije, za katero je Wal- ter Lippmann dejal, da »ni najboljše sredstvo javnega upravljanja, a je najboljše od vseh, kar jih je na voljo«.346

Zaradi razlik v ideologijah je pričakovati več moralnih vizij, in hkrati pluralizem življenjskega sveta, nove oblike vedenja ter drugačne prijeme nadzorovanja in socializacije. Toda socializacije z različnimi vrednotami, morebiti dosti številnejšimi od tistih doslej. Ali so za to potrebne nove politizacije, nove indoktrinacije, nove politične socializacije? Ali ne bo s tem nastala možnost za nove in drugačne konflikte, kot smo jih srečevali doslej ob kolikortoliko poenotenem sankcioniranju vedenja, kljub narodnostno, socialno, geografsko, gospodarsko različnemu svetu. In če so ideologije »izraz družbene konfliktnosti v družbeni zavesti, ter izražajo grupiranje in nasprotje ljudi v družbi,«347 potem je pričakovati več odklonskosti kot konformizma. Toda kaj bo sedaj konformnost in za koga? Kako naj se ljudje vključujejo v družbo glede na svoje osebnostne lastnosti? Kakšne »lastnosti morajo imeti člani družbe, če želi družba preživeti?«348 Zato nastajajo nove etične dileme, ki se skrivajo za ideologijami, politizacijami ter indoktrinacijami. Vemo le, da na stari način ni več mogoče živeti.8. Disfunkcionalnost politične socializacije

Danes je očiten odpor zoper konformizem dosedanjih oblik, ki je pogosto sam s seboj v nasprotju in zato disfunkcionalen. Od tod spet nova stališča in novi vzorci vedenja, ki silijo k političnim razmišljanjem tudi o docela običajnem vedenju, kar je lahko zelo problematično. Toda zaradi proučevanja vedenja se moramo neprestano spraševati po vzrokih, da bi lahko odpravljali posledice, zlasti tam, kjer je država ostala brez moči, to pa je na področju primarne socializacije, četudi z ideološkimi aparati (in morda še posebej z njimi).

J. S. Mili je že zdavnaj spoznal, da bo »država, ki svoje ljudi spreminja v duševne invalide, da bi bili poslušno orodje v njenih rokah... spoznala, da se z malimi ljudmi ne morejo doseči velike stvari, prav tako pa tudi izpopolnjenost mašine- rije, ki ji je vse

345 Stanovčič, v Laski, Sloboda u modernoj državi, Uvodna študija, s. 115.

346 Horowitz/Katz, s. 470.347 Ratkovič, v Politička sociologija, s. 73.348 Inkeles, v Godina-Vuk, Sociološki aspekti socializacijskih

procesov, s. 671.

242

žrtvovala na koncu ne bo prinesla nikakršne koristi.«349 Njegovo prerokovanje je gotovo uporabno.

Nasproti (politični) socializaciji se je venomer pojavljajo disfunkcionalno vedenje, h kateremu so v globalnem smislu največ prispevali tisti, ki so od drugih zahtevali, da se morajo ravnati po njihovih zamislih. Pojavila se je odtujenost in re- signacija, zavračanje idealov in prevrednotenje vrednot, kolikor ne upor zoper nje. Možni ideološki aparati države, na katerih sloni vsa neformalna kontrolizacija, pa se ne zmore spoprijemati z disfunkcionalno politizacijo, zato spet prihaja do anomičnosti, dezorganizacije in konfliktnosti. Mane se je pošteno zmotil, ko je gledal na kriminal kot na patologijo kapitalistične ureditve.350

Dejanskost kaže. da ima vsaka družba svojo patologijo, ki načenja politični in družbeni red v njuni glo- balnosti do te mere, da postaja vprašljiva sama ureditev, ki ji (ne)formalni nadzorni mehanizmi ne morejo dosti ali nič pomagati, kajti tisto, kar se katastrofalnega v družbi dogaja, je izven moči njihovega delovanja, pa čeprav bi bili še tako spolitizirani in usmerjeni. Ker pa je njihova moč predvsem neformalna, omejena, porazdeljena in individualizirana, se spoprijemajo le z obrobnimi vprašanji in s kršitvami zanje sicer pomembnih vrednot, ki pa so jim globalne gotovo preveč oddaljene in ponekod ter za marsikoga tudi nesmiselne. V bistvu se ukvarjajo predvsem s primarno viktimizacijo, v kateri pa jih država in družba največkrat puščata na cedilu. V tem lahko prav tako vidimo različne tipe politične alienacije.

Razkroj (določene) politične zavesti je potemtakem ključni problem politične socializacije. Bistveno je pri tem prizadet sam sistem, gotovo manj pa ideološki aparati, ki so že po svoji naravi za indoktrinacijo različno (ne)uporabni.

Politizacija in indoktrinacija sta tu upoštevani izključno kot dejavnika na neformalnokontrolnem področju. Kot pojav sta gotovo dosti bolj pomembni, če gre za mehanizme formalnega družbenega nadzorstva. V socializacij skih in drugih podobnih pomenih pa sta kot sestavini možne neformalne kontrole dosti bolj nemočni in podvrženi različnim drugim vplivom, ki ju nevtralizirajo. Ta nevtralizacija je očitna ne glede na to za kakšno družbeno ureditev gre in kakšne ideologije in stranke se pojavljajo. Ljudje se jima lahko upirajo ne le z morebitnim oprijemanjem drugih ideologij (čeprav neorganizirano in diskretno), ampak tudi s čisto preprostim odklanjanjem, nesprejemanjem ali zavračanjem in raznimi drugimi oblikami nestrinjanja.

Politizacija in indoktrinacija vplivata tudi na politično vedenje, na politično kulturo, kulturo dialoga, strpnost med ljudmi z

različnimi mišljenji itd. Toda tu poudarjamo njun vpliv na vedenje na splošno, čeprav morda pri večini pomeni dosti manj kot kaj drugega, kar sprejemamo poleg sankcioniranih pravnih norm še z običaji, navadami, tradicijami in vsem tistim, kar sodi v »arzenal« splošne socializacije. Tu sta politična socializacija ter indoktrinacija obravnavani kot sestavini socializacijskih procesov,

349 J. S. Mili, On Liberty, v Laski, s. 119.350 Fairchild, s. 289.

243

ki delujejo na nas, pa če to hočemo ali ne, želimo ali zavračamo, in če je ali ni posamezniku pogodu.

Nobena nova politika ne more brez politizacije, politične socializacije in indoktrinacije. Lahko pa neusmiljeno zavrača in kritizira vse tisto, kar se je dogajalo pred njo ali drugod, ker si s tem pridobiva prednosti v novih razmerah in za bližnjo prihodnost, ki jo vidi po svoje. Zato se tem pojavom z njihovimi lastnostmi vred nikoli ne bo mogoče izogniti, lahko jih le dojemamo z večjo pozornostjo in previdnostjo, morebiti tudi z Marxovim nasvetom, da je »svet treba opozoriti na njegovo

244

lastno zavest, ga zbuditi iz sanj o samem sebi in mu razložiti smisel njegovih lastnih dejanj«.351

Glede na to je tudi vedenje v razmerju do tvarine, ki jo obravnavamo, vedno vprašanje humanizma. Seveda velja to najprej za samo političnost in nato za odnose med ljudmi, ki morda prav zaradi teh razmerij — ob njih in z njimi — postajajo devianti in ustvarjajo dogodke, ki so vredni razmišljanja, tako za kriminologijo kot za kontrolizacijo. Kolikor gledamo na te reči iz teh izhodišč, potem bi lahko rekli, da imata politična socializacija in indoktrinacija lahko spodbujevalni pomen in sicer odvisno od tega, kako posameznik gleda na enakost, svobodo, pluralizem, individualizem in še kaj, in kako vse to uporablja zase, v svojem okolju in v razmerju z drugimi, v normalnih razmerah in v »pravni državi«. V izjemnih razmerah je treba gotovo na to gledati drugače (npr. politična stigmatizacija in diskriminacija, izključevanje iz političnih organizacij in z dela, represivna indoktrinacija, totalitarna socializacija itd.), kajti tu sta oba procesa, zlasti če sta masovna, gotovo kriminogena, kolikor na to gledamo iz kriminoloških izhodišč. S tem pa seveda ni rečeno, da so vsi segmenti družbe enako močno pod vplivi politične socializacije in indoktrinacije, kajti perfekcionizem je tudi tu odvisen od mnogih okoliščin, zato sta obe lahko enako jalovi ali enako uspešni.

In čeprav vezi med kriminologi, kontrolologi in politiki niso posebno tesne, bi veljalo skupaj razmišljati o tem, kako bi onemogočali neprijetne vplive teh procesov na človekove pravice in temeljne svoboščine, na kakovost življenja, enakopravnost, zakonitost in še posebej pravičnost, za katero smo vedno bolj občutljivi; »zastopniki svobode pa so vedno, v vsaki družbi, manjšina«.352

351 Mara, v Kateb, s. 139.352 Laski, s. 363.

305

XII. Religija

Crime is a part of every one's responsibility.

(Kriminaliteta je del odgovornosti vsakogar.)

Razmerja med religioznostjo in vedenjem, zlasti deviantnim, so predmet obravnavanja teologov, filozofov, sociologov, pravnikov in tudi kriminologov. Tega pa ni toliko pri nas kakor v svetu, kjer zlasti v zadnjem času prihajajo do spoznanj, ki so tako različna, da zbujajo novo radovednost in že zato utemeljujejo nova raziskovanja, ki so pogosto obarvana s svetovnonazorskim prepričanjem raziskovalcev.

Tudi kriminologija pri nas najbrž ne bi smela opustiti raz-mišljanj o razmerjih med cerkvijo in religijo ter vedenjem in kriminalom. Kajti cerkev, religija itd. so del kulture, in cerkev ni nepomembna družbena institucija. Ima svoj vpliv, ne glede na to, ali ga priznamo ali ne, in ali želimo o tem tudi v kriminologiji razmišljati in se z religioznostjo ukvarjati, podobno kot s prenekaterimi drugimi vprašanji vplivanja na ljudi, njihovega nadzorovanja in spreminjanja, da ne rečemo poboljše- vanja. Pri tem pa seveda velja omeniti, da imajo raziskovanja religioznosti v razmerju do odklonskosti vendarle omejene razsežnosti, kot marsikaj v družboslovju in v kriminologiji še posebej, v kateri je veliko znanja, vendar je razmeroma malo zanesljivo uporabno.

Religija je eno izmed področij, ki ima tudi v kriminologiji več obrazov. To so proučevalci in raziskovalci odklonskega vedenja spoznali že zelo zgodaj ter o religioznosti, čeprav so jo pojasnjevali zelo enostransko, ugotavljali tako pozitivne kot negativne strani. Prav zato zaslužijo ustrezno pozornost tudi njene opredelitve, ki jih ni tako malo in so fenomenološke, genetične in deskriptivne.353 Skušajo pa pojasnjevati konkretno

20 Neformalno nadzorstvo353 Cimič, s. 74.

246

zavest vernikov na raznih področjih, ki so lahko filozofsko- zgodovinska, kozmološka, antropološka, praktičnoetična, nacio- nalnomitološka354 in druga.

Zato bi na splošno in opisno lahko rekli, da je religioznost po eni plati mišljenje in verovanje, ter da je, po drugi strani, pomembna za moralo, oz. je »sistem stališč, vedenja, ritualov, ceremonij in verovanj, po katerih posamezniki ali skupnosti vzpostavljajo razmerje z božanstvom ali nadnaravnim svetom, toda pogosto tudi drug z drugim, iz česar religiozna oseba izraža vrsto vrednot, na podlagi katerih ocenjuje dogodke v naravnem svetu.«355 Za naš namen se zdi ta opredelitev še najbolj pomembna, čeravno je še veliko drugih, odvisno od discipline, ki religioznost pojasnjuje. Teh pa je več, zato se tudi izhodišča med seboj razlikujejo.

Tu se ukvarjamo z religijo kot možnim oblikovalcem človekove osebnosti, z njeno uporabnostjo pri kriminalni prevenciji in kot z morebitnim sredstvom neformalnega družbenega nadzorstva. Teh vprašanj se lotevamo iz zgodovinsko- dialektičnih izhodišč, predvsem tudi zato, da bi poudarili vpliv religije na moralo, norme in sploh pravo, tudi kaznovalno. Pri tem se nam odpirajo različna obzorja, ki se jih ni mogoče lotiti s krajšim razmišljanjem, ker gre predvsem za osvetlitev nekaterih kriminoloških in kriminalnopolitičnih pogledov na nadzorstvene vloge religije oziroma cerkve.

»Religija je celovit in totalen človeški pojav. Predstavlja osebni pogled na svet (zbir verovanj), osebne občutke in osebne dejavnosti (rituali), naravnane na onostranske sile.«356 Če je tako, potem jo je težko meriti in ocenjevati in nastaja velik metodološki problem, zlasti glede njenega pomena za posameznika in zaradi »ustreznosti« njegovega vedenja. Zato se tudi različno lotevajo ugotavljanja stopnje religioznosti, izidi raziskovalnega dela o pomenu vpliva religioznosti na deviantno in nedeviantno vedenje pa so si nasprotujoči — ob hkratnih pomislekih glede njenih nadzorstvenih razsežnosti.

Religija nedvomno pomeni za vernike določen »pritisk« na njihovo vedenje, odvisno seveda od stopnje religioznosti po-sameznika, strukture osebnosti, okolja v katerem živi, vrednot,, ki jih spoštuje, ciljev, ki jih želi doseči, različnega socialnega

354 Prav tam, s. 74.355 English/English, s. 458.356 Cimič, s. 81.

20* 307

statusa itd. Zato je religija le eden izmed možnih mehanizmov, ki posameznika obdajajo, in za raziskovalce toliko trši oreh, kolikor bolj poglobljeno in dosledno se lotevajo njenega pro-učevanja.

Poleg vzgoje in izobraževanja, političnih partij itd., je religija kolikortoliko enakovreden dejavnik za nadzorovanje deviantnosti in vzdrževanje norm, čeprav prihaja do njihovih kršitev, ki se jim tako pri vernih kot pri neverujočih ne da izogniti. Zato se toliko bolj zaostruje vprašanje, kakšen je njen vpliv, in ali tudi verniki postanejo kriminalci, podobno kot tisti, ki niso verni. O tem so različna stališča, ki se jih tu ne lotevamo, ker se ne ukvarjamo s kriminalnoetiološko problematiko, povezano z religijo.

1. Religioznost

Religioznost je imela skozi zgodovino, tako po svojih mani-festacijah kot po nosilcih, ki so jo razširjali, izreden pomen ne le med ljudmi, marveč tudi zaradi moči nad njimi. Ce vloga religije v primitivnih družbah starega veka ni bila tako velika, pa se je pozneje močno povezovala s politiko in močjo oziroma državo, saj so navsezadnje marsikateri cerkveni prestopek šteli kot deviantnost zoper oblast in družbeno ureditev, in narobe, dosti kaznivih dejanj, predpisanih od države, ima v moralnem, etičnem, filozofskem, psihološkem ali kakšnem drugem pogledu, svoje korenine v religioznosti, ali pa izhaja iz pogledov cerkve na človekovo življenje in njegovo ureditev. Ali drugače povedano, deviantnost zoper boga je pogosto preganjala tudi država in marsikatero versko izhodišče za obravnavanje grešnikov je bilo preneseno v kazensko pravo.

Cerkev je z religijo ves čas tudi pritiskala na ljudi, da bi se vedli skladno z njenimi zahtevami, katerih nespoštovanje je včasih izredno strogo sankcionirala. To velja, z malimi izjemami, skoraj za sleherno izmed cerkva, saj so še danes veroizpovedi, ki so izredno stroge in še vedno disciplinirajo ljudi z neizprosnimi kaznimi, ki so ponekod že zdavnaj izginile iz orožarne »popravljanja zla«. To zlasti velja za tiste religije, ki vplivajo na izvajanje državne oblasti, kolikor same ne predstavljajo te oblasti (npr. Iran), in uporabljajo pri tem sredstva, ki spominjajo na inkvizicijo v srednjem veku. Zgodovina etike

... -f < K

248

nas neprestano opozarja na povezanost in konfliktnost cerkve in države skozi človeško zgodovino in na nenehno določanje, kaj je prav in kaj ni prav, kar so iz psihomoralnih in dosti drugih razlogov morali ustvarjati tudi zaradi pravičnosti, zakonitosti in ne le moči in oblasti nad zatiranimi in podložnimi. Zato je v ustvarjanju in razvoju religije veliko politike in ne le filozofije, psihologije in teologije. Zlasti »monoteistične religije predstavljajo tesno zvezo v rasti avtokratskih sistemov vladanja«.357 Od tod ima skoraj vsaka »religija tudi svojo funkcionalno interpretacijo«358 s svojo združevalno vlogo, za katero je že Durkheim spoznal, da ustvarja tudi nasprotne procese, zlasti v sinkretičnih družbah.

V zvezi s cerkvijo, vero itd. se srečujemo s cerkveno ali versko pripadnostjo, veroizpovedjo, religioznostjo in še s čim. Za naš namen, čeprav religiologi razločujejo med posameznimi izrazi, je ključno, da zlasti religioznost pomeni naklonjenost, sprejemanje ter identificiranje z določeno religijo ali pripadnostjo njej. To ima številne posledice, ki se kažejo kot religiozne komunikativne oblike, udeležba v ceremonialih in ritualih, navzočnost pri obredih, obiskovanje cerkve kot nekakšno merilo religioznosti, ki na zunaj kaže institucionalno vraščenost posameznika v versko skupnost, vendar pa še ne pomeni njegovega intimnega vrednotenja sistema in poistenja. To zadnje je v vedenjskem smislu bolj pomembno kot morebiti sam verski simbolizem, izražen s posameznimi verskimi dejavnostmi in obredi, ki se jih marsikdo udeležuje bolj zaradi drugih, kot pa zaradi svojih notranjih potreb po religioznosti kot duševnem interesu. Zato so tudi kazalci religioznosti lahko problematični, ker naj bi iz njihove pojavnosti, torej nekakšne telesnosti, sklepali o posameznikovih verskih, to je predvsem duševnih razsežnostih. Od tod seveda potreba po razločevanju vernikov359 od nevernikov.

Sestavine religioznosti so torej kot doživljaji in predstave po oblikovanosti, intenzivnosti, itd. lahko različne, kot so lahko različne posameznikove potrebe »reševanja temeljnih skrivnosti lastnega bivanja«.360 Od tod ne samo običajne religije, raar- več tudi nove religije, različni kulti, sekte, miti, itd., do magije, oziroma do izvencerkvenih religij. V našem razmišljanju jih gre vrednotiti kot izkušnje globoko zasebnega doživljanja, osebne kakovosti in vrednot oziroma kulture, saj štejejo nekateri religijo za »kulturno ureditev oziroma interpretativno shemo, ki religiji daje tudi etični pomen za življenje«.361

357Vermes, s. 10.358Merton, s. 82.359Glej npr. Ivančič, s. 1368, Roter, Odnos med katoliško cerkvijo in

državo, s. 266.360Juvenile Delinquency and Youth Crime, s. 318.

ckoiuit361 Greeley, s. 41.

■

249

2. Verska pripadnost in religioznost

Vsaka religija naj bi s svojimi opredelitvami, vsaj pričakovati je tako, vplivala in delovala na določeno vedenje ter vzdrževala ideje, za katere se poteguje. In ne le to, v marsikaterih družbah religije podpirajo družbeno ureditev, pa tudi nasprotno, v interesu marsikatere družbe je, da njena državna oblast podpira določeno religijo, čeprav je to dostikrat razlog za družbeno konfliktnost neslutenih razsežnosti.

S tem v zvezi naletimo v marsikaterem, včasih celo v kri- minološkem pisanju na ugotavljanje, koliko kakšna religija, kot npr. protestantska, rimskokatoliška, grškoavtokefalna, židovska, mohamedanska ali baptistična, luteranska, metodistič- na, episkopalna in druge, predstavlja v vedenju, in kaj je mogoče pričakovati glede obremenjenosti njihovih članov s kriminaliteto.

Ker je veliko vrst religij in dosti cerkva, je morebitno spo-znavanje vrednosti vsake izmed njih za vedenje toliko bolj zamotano, čeprav jih razdelitev na fundamentalne in moder-nistične nekoliko poenostavlja. Neredko se sprašujejo celo, koliko pripadnikov kakih religij je npr. med revnimi, med tujci, med emigranti, katerega spola in starosti so, pa koliko jih je med duševno abnormnimi ali med tistimi, ki imajo socialne probleme, in ne nazadnje, med storilci kaznivih dejanj, mladoletnimi delinkventi, obsojenci v zaporih, ali med katerimi nadziranci v »probation« je manj povratništva itd. Skratka, pripadnost religiji neredko povezujejo s številnimi kriminalnopolitičnimi vprašanji, probleme deviantnosti pa pojasnjujejo z religioznostjo in v njej iščejo morebitne rešitve za naraščanje delinkventnosti med mladimi ljudmi, za upadanje morale v posameznih skupinah, slojih itd. Religijam pripisujejo v preprečevalnih programih in pri obravnavanju različne socialne patologije v skupnosti združevalni pomen in v tem smislu obravnavajo tudi »funkcionalno značilnost religije«.362Posebno zanimanje priteguje religioznost mladih, družin in soseske. Religioznost posameznika naj bi pomenila življenjski stil in osebnostni dejavnik, ki ima svojo težo tudi pri reševanju kriz, obvarovanju smisla življenja in smisla kako biti in obstati.

Religioznost se zato ne obravnava več kot nekaj zasebnega. Strokovnjaki iščejo celo nekatere ideološke opredelitve, ki naj bi izhajale tudi iz posameznih ideoloških dogem ter izkrivljenih predstav o religijah, ki jim pripisujemo pretirane moralne pozicije. Marsikaj tudi nasprotuje znanosti, ni dovolj objektivno in zlasti v sinkretičnih družbah ugotavljajo, da večina kriminalcev vendarle izhaja iz religioznega okolja.

Dosedanja monofaktorska pojasnjevanja religioznosti respondentov je v zadnjem desetletju zamenjalo dosti bolj dovršeno

metodološko lotevanje. Tradicionalisti v kriminologiji so religioznosti pripisovali pomen že zaradi nje same, ne glede na to, kaj posamezniku v resnici pomeni kot vrsta veroizpovedi, pa tudi kot stopnja človekove intimnosti; še posebej v razmerju do spoštovanja norm. To pomeni, da lahko pride do razhajanja tako v različni religioznosti kot tudi med različnimi stopnjami

362 Merton, s. 97.

v ••250

religioznosti. Kajti religiozno mišljenje je tip mišljenja, ki vključuje razmišljanje o tem, kaj naj bi bilo, in ne le, kaj je in zakaj.363

Raziskovanje tega mišljenja pa naj bi vsebovalo ne le odgovor na vprašanje, kaj ljudje v svoji religioznosti mislijo, temveč tudi, kaj in kako delajo.

Verska pripadnost torej ni zadovoljiv kazalnik religioznosti, vsaj ne v smislu delovanja in življenja, in tiste vrednosti idealov in ciljev,364 ki so pomembni za vedenje, kot se kaže na zunaj. Tudi za religioznost ugotavljajo, da jo je treba meriti z vso skrbnostjo, ne le na podlagi izjav, marveč iz resničnega življenja, skupaj s socialnim okoljem in njegovim vplivom na posameznika (respondenta).

363«» Mair, s. 210.364439 Kerševan, Religija in sodobni človek, s. 8.

251

3. Religija in osebnost

Religija in religioznost se pogosto obravnavata kot možnost za oblikovanje človekove osebnosti in okoliščina, ki prispeva k omejevanju vedenja. S tega vidika naj bi imeli ustrezne preprečevalne učinke.

Cimič pravi med drugim: »Človek nikoli ne ve, koliko je močan in koliko je slab. Vernik je v razmerju do božanstva odvisen, hoče in ne le pristaja, da bi bil božji sluga, hkrati pa ne sme pozabiti na boga, kajti če se ne opira na njegovo navzočnost, če zgubi ta up, je globoko prepričan, da greši. Religija nenehno zahteva vzpostavljanje kontrole nad vsemi človeškimi dejavnostmi in pobudami.. .«365 Po njegovem religija izpolnjuje praznino v posameznikovem življenju, mu daje up na izvenzemeljski svet, mu vliva zaupanje in optimizem, moč, da obvladuje težave, kadar je osamljen, se lahko zateka k božanstvu, verniku omogoča identifikacijo, mu daje psihična sredstva za obstoj in doseganje ciljev, ga osvobaja žalosti in rešuje strahu, vzbuja občutek pomembnosti in varnosti, možnost, da se znajde v novih situacijah ali se pomirja s spremembami366 itd. Skratka, v smislu simboličnega interakcionizma, če lahko uporabimo to socialnopsihološko in kriminološko izhodišče, religioznost prispeva k integraciji osebnosti, pri čemer pa je treba poudariti, da religioznost ne deluje na vse posameznike (vernike) enako in ne enako v vseh položajih, v katerih se v življenju znajdejo.

»Religijsko verovanje, vdanost religiji ima tudi to nalogo, da pripisuje pomen statusu posameznika, usposablja ga za pre-magovanje življenja, zla in kriz, mu ponuja oblike religijskega statusa v zamenjavo za nezadovoljiv družbeni status.«367 Ali je potemtakem mogoče to razlog, da se je »cerkev povsem nepričakovano, brez posebnih zaslug in prizadevanj, iz cerkve bogatih v meščanski družbi spremenila v svojem večjem delu v cerkev ubogih in revnih v socialistični družbi«, kakor je zapisal Roter.368

V kriminološkem pojasnjevanju bi to lahko pomenilo, da cerkev in religioznost oblikujeta človekovo osebnost z namenom, da bi živel skladno tako z religioznimi kot z družbenimi pričakovanji, ki jih tako ali drugače zahtevata obe, sicer vsaka na svoj način, toda v marsičem enako, tako da želita doseči določeno poslušnost in konformizem, če že ne morale.

Ne glede na to, da je religioznost docela zasebna zadeva, je hkrati možnost, ki pelje zaradi verovanja tudi v ustvarjanje prav določenih razmerij tako do ljudi kot do stvari, ali do čisto zasebnih in ne le družbenih vrednot, ki sicer pomenijo religiozno oblikovanje z nadzornimi in kriminalnopreventiv- nimi sestavinami. V zvezi s tem gre religiji priznati določeno družbeno vlogo, ker ustvarja »spoštovanje, dostojanstvo, pravičnost,

odgovornost, podjetnost, dosežek, pogum«,369 ki so pomembni za doseganje družbenih ciljev na splošno in v posameznikovem vedenju še posebej. Prav tu se religiji pripisuje pomen za vedenje in za njeno neformalno nadzorstveno funkcijo. Kajti v nasprotnem

365Cimič, s. 26.366 Glej prav tam, s. 27—34.367 Prav tam, s. 35.368 Roter, Vernost in nevernost družbenih slojev v Sloveniji, s. 1119.369 Juvenile Delinquency..., s. 38.

252

primeru, kolikor ji na vedenjskem področju ne uspe, bi pomenilo, v kar je bil Garofalo (s področja kriminologije) prepričan, da vera ne uspeva v svojih prizadevanjih za socializacijo svojih vernikov.370

Tudi nekateri (sodobni) kriminologi povezujejo pomanjkljivo versko vzgojo z vzroki za delinkventno in kriminalno vedenje.371

Poudarjajo zlasti neverovanje v posmrtno življenje, v etična in moralna načela, ideale, predanost določenim načinom življenja, v človekovo poštenost, spoštovanje (pravnih) norm, ki naj oblikujejo posameznikovo osebnost. Religioznost naj bi potemtakem vplivala na posameznika, njegovo delovanje in življenjski stil v smislu določenih pritiskov, ki ga uravnavajo, vodijo in usmerjajo, da ne počenja tistega, kar ni skladno z njegovim religioznim prepričanjem. Religija naj bi torej ustvarjala določeno religiozno zavest kot del posameznikove osebnosti s (prav določenimi) kulturnimi vrednotami, ne nazadnje tudi z »religioznimi interesi«, kot je rekel Weber,372ki najbrž niso brez povezave z vedenjskimi vprašanji. Od tod pa seveda ni več daleč do razmišljanj, ali religioznost podpira človekovo odgovornost za lastno ravnanje, kar je tudi krimi- nalnopolitično in kriminološko in ne samo moralno vprašanje. Ali pa je vernost odtujenost človeka, kot je vprašanje zastavil že Feuerbach373 in po njem še dosti drugih?

4. Religija, morala in pravo

Morala in po njej pravo katerekoli današnje družbe že od nekdaj vsebujeta dosti religioznih omejitev človeškega vedenja. Vsako kaznovalno pravo ima določila, ki prepovedujejo dejanja, naperjena zoper zdravje, življenje in premoženje. V religijah je to greh, v pravu pa kaznivo dejanje oziroma kriminal, ki se med posameznimi družbami sicer lahko razlikuje, toda podobnost je očitna. Ce je pravo minimum morale, brez katere ni normalnega delovanja družbe in sožitja med ljudmi, pa so verske omejitve pogostokrat doslednejše in obširnejše, saj še vedno »sankcionirajo« marsikaj, kar pravo polagoma dekriminalizira in depenalizira. Tako npr. posamezna ravnanja na področju spolnosti niso več sankcionirana, v religiji in morali pa se obravnavajo strožje (promiskuiteta, splavi, kontra- cepcija, odklonsko spolno vedenje itd.), laž je v pravu le izjemoma sankcionirana in morebiti le za določene kliente (npr. priče).

Prevladujoča religiozna izhodišča, bodisi teološka bodisi filozofska, so v glavnem prišla iz morale tudi v pravo, pri čemer ne razmišljamo, ali je bila cerkev na oblasti ali blizu oblasti, ali pa si jo je oblast prilaščala, ker jo je potrebovala za podrejanje ljudi. Religija s svojo organizacijo je bila v zgodovini podobno kot država v položaju, ko je lahko manipulirala z množicami, le da je čas prinesel, da cerkev uporablja drugačna sredstva za oblast nad ljudmi kot država. Tako ena kot druga pa sta na določen način organizirani in imata sredstva za izvajanje oblasti, čeprav opravljata nešteto karitativ- nih vlog. Toda pomen za vedenje ljudi jima je ostal. V tem pogledu sta tako religija kot pravo sredstvo za vplivanje na vedenje, ki ga ni mogoče spregledati v

370438 Glej Milutinovič, s. 356.371 Barnes/Teeters, s. 613.372 Parsons, s. 295.3734s» Feuerlicht, s. 23.

253

nobenem družboslovnem vrednotenju ne globalnih in ne individualnih procesov.

Zato religije, etika, norme oz. pravo obsegajo številna vpra-šanja o vedenju, odgovornosti in krivdi, da ne omenjamo kaz-novanja. Poleg tega, da vzgajajo, vsebujejo tudi represijo in neredko si delijo skupne ideale in temeljna filozofska izhodišča. To gotovo kaže na to, da je bilo nekoč vse skupaj drug drugemu zelo blizu, kolikor ni imelo enega samega izhodišča, ki ga je človeštvo skozi zgodovino začelo s trudom razločevati na zakonodajno, sodno in izvršno področje v civilni družbi. Politika in religija sta nekaj posebnega in zdaj bolj zdaj zopet manj ostajata ob strani kot vpletena opazovalca družbenih razmerij.

Vpliv religije na kazensko pravo ni (bil) majhen, prav tako pa so bili tudi nasprotni procesi, kar dokazujejo biblija, koran, talmud itd. na eni strani in zakoni od Hamurabija dalje na drugi. Vsi so poleg verskih vprašanj tako ali drugače obravnavali tudi gospodarska, politična, socialna in druga. Od tod gotovo izvira tudi pojav »verskih teologov, moralnih filozofov in pravnih učenjakov«.374 Le-ti so vsi tako ali drugače, poleg religije kot mehanizma socialnega nadzorstva, obravnavali tudi družino, vzgojo, gospodarski sistem in pravo,375 ki so bili v začetku dokaj nesformalizirani in so nekateri taki še ostali, drugi pa so čedalje bolj normirani in zbirokratizirani ter zato odtujeni.

V primerjavi z državo in pravom je ostala religija še kar nesformalizirana, vendar vsebuje dosti dogem, mitov, ritualov in ceremonialov, zato dostikrat predstavlja v svoji bleščavosti za preprostega posameznika avtoriteto (od rojstra do pogreba). Toda kdor ogroža državne norme, največkrat napada tudi religijo, kdor se je lotil družbene skupnosti, ta je tudi z religijo prišel v konflikt, čeprav iz bližnje preteklosti poznamo vrsto izjem, tako dogodke kakor ljudi, ki jih je ena ali druga stran (država in cerkev) razlagala po svoje.

Država s pravom, religija in morala so torej mehanizmi, ki imajo dosti skupnega, zato je tudi religija sredstvo določene moči (spomnimo se samo inkvizicije) in religiozno verovanje različno učinkovit mehanizem družbenega nadzorovanja. Religija podpira moralo vsaj posredno. Te okoliščine ne gre zanemarjati v prizadevanjih za poslušnost, saj po domačih raziskovanjih »tri četrtine cerkvenih konformistov trdi, da je med religijo in moralo pomembna pozitivna korelacija, 11 %> pa je prepričanih, da se religija in morala medsebojno pogojujeta«.448

5. Pomen religioznosti v družboslovju

Preteklost in sedanjost kažeta, da kriminologija ni zanemarila religije in religioznosti in ju je proučevala tako v etio- loškem kot v preventivnem smislu in zlasti — kot mehanizma neformalnega nadzorstva.

Prenekatera kriminološka prizadevanja se opirajo na so-ciologijo religije, teorije socializacije, socialnopsihološki simbo-lizem, interakcionizem in druga teoretična izhodišča, po katerih religioznost lahko vpliva na posameznika pri oblikovanju vrednostnega sistema, ki ga krepijo skupinske dejavnosti. Re-ligiozne komunikacije, rituali, obredi, ceremoniali itd. pa so ponavadi vidne skupinske dejavnosti, ki omogočajo prenašanje idej, pogledov, spoznanj, prepričanj, jih posplošujejo, prepričujejo

374449 Hali, s. 26.441 Glej tudi Newman, s. 21.375 Ivančič, s. 1376.

254

ljudi, ali vedenje kar vsiljujejo in ga celo normirajo ter sankcionirajo. Klasično spoznanje iz sociološke literature po Durkheimovi »Moralni vzgoji« je, da je »religija tesno povezana z avtoriteto in moralne zapovedi zlahka predstavlja..., in bog ni pojmovan samo kot zakonodajalec in čuvar moralnega reda, ampak pomeni tudi ideal, ki si ga posameznik prizadeva uresničiti«.376 Pri tem ne navajamo še vrste drugih piscev in njihovih pogledov na religioznost, kajti številni med njimi so kot »verujoči« naklonjeni »svoji« religiji, ki je zanje pomembna tudi v tem smislu. S tem pa nočemo reči, da kakšno od razpoložljivih pisanj ni tako ali drugače religiozno obarvano, saj je končno tudi raziskovalcu težko biti čisto nepristranski, ker mu že lasten »pogled na svet« vnaprej določa, kaj bo videl.

Zato je mogoče religioznost uvrstiti med ideološke dejavnike, ki vplivajo tudi na kriminalnost. Nekateri pisci namreč ugotavljajo, da upadanje religioznosti nujno povzroča naraščanje kriminalitete. Drugi sodijo, da med religioznostjo in deviantnostjo ne more biti posebne povezave. Njim se zlasti v zadnjem času nekako približujejo tisti, ki ugotavljajo, da je določanje stopnje religioznosti neustrezno, ker se jim zdi ta čestokrat »neulovljiva« in je ni mogoče meriti ter spravljati v povezavo z deviantnostjo ali nedeviantnostjo.

Po drugi strani pa je religioznost v obliki verskega fanatizma, verske diskriminacije in agresivnosti kakih nacionalnih religij lahko tudi razlog za deviantnost, ogrožanje drugih, nasilje in najrazličnejše pojave, ki jih poznamo iz sodobnega sveta (Libanon, Irska itd.).

Nekateri v meščanskih družbah zahodnega sveta vrednotijo celo komunizem kot religioznost in mu v posameznih razsežnostih pripisujejo vpliv na ljudi, podobno kot je Marx nekoč dejal, da je religija opij za ljudstvo.

Morda so prav nasprotja v pogledih na religioznost in njene posledice na vedenje tisto, kar ustvarja radovednost o vlogi cerkve v kriminalni politiki posameznih družb. Gotovo je, da bi, ponekod bolj, ponekod pa sploh ne, radi ugotavljali religiozni pomen za vedenje, še posebno, če naj bi religija dejansko predstavljala socializacijski dejavnik, ki se ga najbrž ne bi kar tako odrekli. To še toliko bolj, če sprejmemo religijo kot inštrument nadzorstva in ne le kot individualni psihološki dejavnik, ki lahko »verujočim« zagotavlja določeno versko čustvo pa tudi posvetne norme, kar je veram lastno že od nekdaj.

Seveda pa s tem postaja vprašljivo, koliko je religioznost neodvisna spremenljivka vedenja in koliko samo ena izmed njegovih sestavin. Zato lahko dobiva različno težo, do stopnje, na kateri ugotavljajo, da nima na vedenje nobenega vpliva in da so »verni« prav tako kriminalni kot »neverni«. Gre torej za več načinov dojemanja religioznosti v kriminologiji, vsak zase pa po svoje poudarja njeno funkcijo.

6. Vera (cerkev) — pomen za vedenje

Cerkev (religija) je pomembna družbena inštitucija. Ima različne družbene, politične, vzgojne in ne le verske vloge. Opravlja posamezne vloge v šoli, zdravstvu, socialnem varstvu,

376 Durkheim v navedbi Rhodes/Reiss, s. 84.

255

pri dobrodelnih dejavnostih itd. Prodira v zavest posameznika in ga tudi oblikuje in ne nazadnje vpliva na duhovno in kulturno življenje množic377 ter jih uravnava v željene smeri. In ker to dela, je družbena sila, dobro institucionalizirana in s tisočletnimi tradicijami ter je navsezadnje tudi politična moč. Je inštitucija kot prenekatere druge, ki si prilaščajo ljudi in manipulirajo z njimi prek raznih dejavnosti, med katerimi zlasti nekatere socializacij ske niso nepomembne. Ker se, glede na religioznost, ljudje začno deliti na verne in neverne,378 je ta okoliščina še ena neprijetnost več.

Čeprav »cerkev ne želi več tako direktno razglašati svoje pristojnosti na nereligioznih področjih«,379 nastaja kot posebna inštitucija, zlasti v človekovi privatni sferi, v medčloveških odnosih posameznika in družinskih odnosih, v nekaterih filozofijah in svetovnonazorskih vprašanjih in občedružbenih in občečloveških problemih.380 To ji gotovo daje določeno pomembnost, še posebno, če se določeni sloji ali razredi bolj kot drugi navzemajo religiozne prakse.

četudi je religioznost (in cerkev) nekaj zasebnega in je cerkev zgubila številne vloge, ki jih je nekoč imela, se zdi, da bo v »kriminološkem razmišljanju« čedalje bolj postajala »dobrodelna organizacija, podporniška ustanova in duševna klinika«,381 saj se vedno bolj loteva nekaterih področij, ki so ali v pristojnosti drugih služb ali bi jih morali opravljati drugi, kot je to v meščanski državi, kjer religije navadno vzdržujejo družbeno ureditev in podpirajo državo. V takih družbah so splošne norme navadno »podprte z religioznimi motivi in dejansko postajajo sredstvo za varovanje razrednih pozicij in razrednih interesov«.382

Cerkev, religija in religioznost torej niso brez pomena za družbo in za posameznikovo življenje in cerkev je inštitucija, ki jo velja ocenjevati tudi v kriminološkem, kriminalnopolitič- nem in nadzorstvenem smislu. Če priznamo ali ne, kljub se- kularizaciji opravlja veliko samaritanskih, kulturnih, izobraževalnih, socialnih, svetovalnih, pomirjevalnih in celo psihiatričnih vlog za tiste, ki se nanjo obračajo kot na institucijo ali čisto osebno. Teritorialni princip etablirane cerkve omogoča ljudem, da se zatekajo k njej navadno tam, kjer so. Cerkev že po svojih fizičnih dimenzijah, arhitektonsko ali drugače, če izvzamemo njeno vsebinskost, ni brez insignij, ki že od začetka opozarjajo nanjo.

Zato so se kriminologi doslej nemalokrat spraševali, ali ima religioznost kot lastnost posameznika in skupin kak vpliv na človekovo vedenje in vedenje družbe. V drugih okoliščinah so marsikdaj ugotavljali, da razpoloženje, počutje, reakcije, miselnost in nazor pogojujejo moralnost in omogočajo identifikacijo s kom ali s čim. To pa seveda ni nepomembno vprašanje glede na to, kakšno vlogo ima religioznost poleg te, da predstavlja nek interes ali potrebo posameznika na intimnem področju njegovega življenja. Vprašanje, ki se ga tu lotevamo, je, ali religioznost lahko vpliva in koliko ji to uspeva v pomenu, ki bi ga lahko šteli kot pozitivnega. Izhajamo namreč iz stališča, da je v vsaki stvari dosti dobrega in hkrati veliko slabega. Navsezadnje vemo, da svetnikov

377 Roter: (Ne)religioznost in družbeno politično obnašanje, s. 794.378 Glej Roter, Odnos med katoliško cerkvijo in državo v 80. letih, s.

558.379449 Kerševan, K razpravam o marksizmu ..., s. 708.380147 Prav tarrl) s 710—711.381^ Kerševan, Religija in sodobni človek, s. 70.382 Juvenile Delinquency and Youth Crime, s. 321.

256

ni več (kar zadeva vedenje), da smo vsi od časa do časa v čem odklonski, da je pogosto odvisno, kdo, v kakšnem obsegu in kakšno dobrino ogroža — in končno, najbolj pomembno je, ali je deviant sploh odkrit. Ce ni odkrit, njegovo dejanje ne povzroča družbenega odziva, kar teorija o družbenem interakcionizmu v kri-minologiji dobro pojasnjuje. Drugo pa je, kako je z občutkom krivde neodkritega devianta, koliko mu ta okoliščina v psihičnem življenju povzroča težave zaradi bojazni, strahu in drugih posledic, ki jih tu ne gre posploševati, ker so lahko čisto individualne.

S problematiko religioznosti v vedenju in njenim pozitivnim vplivom so se v glavnem ukvarjali v zahodnih demokratičnih, zlasti sinkretičnih družbah, kjer so želeli uporabljati religije tudi za različne kriminalnopreprečevalne dejavnosti in za resocializacijo deviantov. Mnogi kazenski zavodi omogočajo namreč verske obrede in ponekod so religije pomemben, če ne edini »prevzgojni« dejavnik s svojimi izhodišči za po- boljševanje pripadnikov določenih veroizpovedi. Pri tem pa seveda ne gre prezreti, da imajo nekatere vere (npr. Black Muslems v ZDA)383

tudi težave in doživljajo nenaklonjenost morebiti tudi zaradi militantnosti in ekstremnosti svojih načel.

Pri obravnavanju deviantov ne izhajajo iz domneve, da devianti niso religiozni, ampak da je njihov »koncept o bogu, cerkvi in religioznosti nezrel, izkrivljen in na veliko načinov neustrezen ter da ima za večino ljudi religija izjemno pozitivno vlogo v življenju«.384

383 Glej Vogelman, s. 57—61.384 Miller, s. 50.

257

Ohranitev religij, nastajanje novih verstev, kultov, mitov in sekt vendarle kaže, da se ljudje želijo zatekati k izvenze- meljskim predstavam in verovati v posmrtno življenje. To pa zopet kaže na družbeni pomen religij, ki delujejo tudi na vedenje s svojimi verskimi in moralnimi normami. Koliko so pri tem uspešne in koliko je to določljivo in ugotovljivo, je vprašanje, saj raziskave prinašajo nasprotujoče si izide in dvome tako vsebinske kot metodološke narave. Pri tem pa je zelo razširjeno stališče, da religije vendarle nadzorujejo ljudske množice,385 spreminjajo posameznikovo in družbeno vedenje (kar zgodovina nedvomno potrjuje), da nekatere bolj omejujejo avtoriteto staršev kot druge in da so nekatere bolj vplivne od drugih, različno represivne in za vedenje različno pomembne. To ugotavljajo kriminološke raziskave, ki se lotevajo iskanja razlik med devianti različnih verskih pripadnosti.

7. Religioznost kot model vedenja?

S tem pridemo do vprašanja, ali je in kako je (če sploh) religioznost mogoče šteti kot model vedenja. Je to nekaj poseb-nega in za koga? Ali pa je religioznost morebiti le ena izmed sestavin, ki vplivajo na vedenje, in še to odvisno od posamez-nikove osebnosti in njegove strukture. Vprašanja niso preprosta, še posebno ne, ker jih načenjamo s kriminološkega stališča.

Najprej, ni mogoče zanikati vrednosti posameznih religij, ki jih je človeštvo skozi zgodovino sprejelo in so se posameznikove vrednote tako utrdile, da so prišle ne le v pravo, marveč so ostale tudi v mitih, ritualih in prepričanjih, kar tako ali drugače sodi v inštrumentarij neformalnega družbenega nadzorstva. Miti, rituali itd. se pogosto vzdržujejo mimo in poleg prava ali kot kaka verovanja in vedenjske zahteve, morda celo proti veljavnemu pravu. Od tod seveda dvojno nadzorstvo, dvojna morala in celo konflikt kultur ali določene subkulture v nasprotju z morebitno prevladujočo kulturo, kar posredno načenja tudi Sellinova sociološkokriminološka teorija o kulturnem konfliktu in kriminaliteti.

Ker torej v razvoju človeštva ni mogoče zanikati vloge religij, je toliko bolj pomembno, koliko se religioznost izraža pri

385 Merton, s. 96.

258

posamezniku. V tem smislu so novejše slovenske religiološke raziskave izredno zanimive, prodorne in odkrite.

Ce je religija skupek tistih najvišjih vrednot, idealov in ciljev, ki dajejo življenjski smisel pripadnikom458 posameznih veroizpovedi ali verovanj, potem bi se za naš namen splačalo razmišljati, koliko se religiozne vrednote pokrivajo s tistimi, ki jih sankcionirajo legitimne družbene norme, saj se pripadniki sleherne družbe ob kršitvah srečujejo z legitimnimi nadzornimi organi in se vedenje navadno meri po uradnih zapisih o prestopništvu. Če program npr. katoliške religije vsebuje vrednote, kot so upanje, ljubezen, razumevanje, modrost, umetnost, čemur, kot pravi Čimič,454 nihče ne more odreči privlačnosti, potem gre za določen (krščanski) način življenja, ki ga oblikujejo ne le verovanje, marveč tudi motiviranost in dejavnosti za življenje, s čimer je poudarjena združevalna vloga za določen življenjski stil z močno solidarnostjo v skupnosti. Hkrati pa so religije nasproti tem »zahtevam« posebej tudi nadzorstvena institucija.

Funkcionalna analiza katerekoli religije bi pokazala, podobno kot analiza mehanizmov države, nadzorstva in prava, da nič ne deluje idealno. Verniki in neverujoči v glavnem ne upoštevajo ne religioznih, ne državnih ali kakšnih drugih omejitev, prepovedi, zapovedi itd., marveč jih neprestano kršijo, obhajajo, prekoračujejo, jih izigravajo, razlagajo po svoje in prestopke pred samimi seboj in pred drugimi različno opravičujejo (glej npr. kriminološko teorijo o racionalizaciji — Matze in drugih).

Če tako gledamo na to vprašanje, potem bi lahko rekli, da je verjetno religioznost model vedenja kot marsikateri drugi, ki jih poznamo, saj imajo navsezadnje tudi politične stranke svoje programe, statute in podobna sredstva, s katerimi skušajo ustvarjati ne le vedenjske vzorce, marveč celo modele ljudi. Vendar je povsod dosti deviantov, veliko konformistov in zelo malo »svetnikov« in vedno je kdo od česa odtujen. Zato tudi tuje raziskave potrjujejo, da religioznost vpliva na vedenje v omejenem obsegu, tako da ni mogoče napovedati nič gotovega in da gre religioznost ocenjevati skupaj z drugimi

463 Po Kerševanu v Religija in sodobni človek, s. 8. 4M Cimič, s. 230.


321

možnimi vedenjskimi vplivi.465 Zatorej bi zelo težko rekli, da je religioznost vedenjski model. Morda pri kakem posamezniku. Toda, ali vemo, koliko jih je?

8. Religioznost v etiologiji deviantnosti

Če so o religioznosti in vplivih veroizpovedi spoznali, da so po eni plati nevtralne, po drugi pa pomenijo neformalni mehanizem socialne kontrole in da so po tretji lahko kriminogen dejavnik, nas zanima, do kakšnih ugotovitev so prišli v kriminologiji in izven nje glede razmerij religija—kriminal, koliko religiozna emocionalnost deluje na verski fanatizem, iz katerega nastajajo nesprejemljivi družbeni procesi in pojavi in do kod pelje militantnost, izhajajoča iz veroizpovedi, ter ustvarjanje konfliktnosti neobvladljivih razsežnosti. Zato je seveda pomembno razmišljati o kriminogenem vplivu religioznosti in njenih sestavin na odklonskost, saj v današnjem svetu ni tako malo družbenih konfliktov iz verskih razlogov, v katerih se skriva (ali pa ne) boj za oblast nad ljudmi, za dominacijo nad njimi, najrazličnejše diskriminacije, od verskih do nacionalnih itd. Zdi se, da je današnji svet kot nalašč za razmišljanje, koliko religioznost viktimizira posameznika, skupine ali kar cele družbene plasti in celo narode.

V kriminologiji opozarjajo, da so razmerja religija—kriminal zelo zamotana in se morajo pojasnjevati v družbenem okolju, oziroma odvisno od vloge posamezne religije v določenih zgodovinskih obdobjih in načinih življenja, od narave določene družbe ter vloge cerkve v njej.386 Verski fanatizem je vedno deloval na vedenje ljudi in napeljeval k masovnim spopadom in vojnam, hkrati ko so ga izrabljali kot sredstvo za najrazličnejše politične, gospodarske in druge cilje.467

In če ne gledamo na ekstremnost v religioznosti, naj bi religije bile za verujoče pomembne v smislu občutka moči, načrtnosti, za razmerja z drugimi in za določene cilje. Tako menijo nekateri. Za druge (Feuerbach, Marx itd.) pa religija pomeni alienacijo, in to predvsem alienacijo samega od sebe. Alieni-

386458 Glej npr. Milutinovič, s. 357.

260

ranost posameznika pa je možnost za odklonsko vedenje in je marsikdaj vzrok za določeno vedenje, čeprav ne izključno.

Če pa na religioznosti zasnovani interesi in vrednote postanejo sestavina (razrednih) pozicij, prednost itd., potem je religija gibalna sila za konflikte. Religija se potem pokaže kot osrednje žarišče spopadov, z njo se opravičuje neko ravnanje, skupinska solidarnost v ogrožanju drugih, različne oblike heroizma, do kriminala in viktimizacije nasprotnika. Zato je religioznost lahko pomemben dejavnik v spopadih med skupinami in v zatiranju skupin. V religioznosti ali veri prenekateri iščejo legitimnost za svoj način ravnanja z drugimi, za svoj življenjski stil in za spreminjanje sveta po lastni podobi. Kolikor to dojemamo v globalnem smislu in ne v posameznikovi situaciji, vodijo religiozne motivacije k procesom, v katerih je religija uporabljana bodisi kot zaščita interesov privilegiranih bodisi kot motivacija neprivilegiranih za upiranje ali za razvijanje svojih interesov. In če obstajajo razlike v razredni pripadnosti in v kulturi, se religiozne motivacije vedno opredeljujejo skupaj z njimi.387

Ali bi to pomenilo, da se tudi v posamezniku oblikuje tako moralno vrednotenje, ki ga spodbuja k nasprotovanju normam, ogrožanju regulirane morale in k neposlušnosti, če ne uporu in k vmešavanju v življenje in premoženje drugih? Če se religijo šteje kot psihično, moralno, spoznavno in družbenoraz- redno dejstvo,388 potem najbrž lahko skladno s posameznikovo osebnostjo in odvisno od njene strukture. Torej gledano s teh zornih kotov, ima religija lahko tudi politične konotacije.

Kolikor pa razmišljamo o religioznosti v kriminalni etiologiji posameznika, nevpetega v (politična) družbena gibanja, bi veljalo poudariti, da kriminologija ne verjame več v prevladovanje enega samega vzvoda pri nastajanju deviantnosti. Zato bi veljalo sprejeti Sorokinovo tezo, ki izhaja iz severnoameriških raziskav, da religioznost »ni v nikakršni zvezi z upadanjem in naraščanjem kriminala in prestopništva .. .«389

387 Glej Juvenile Delinquency and Youth Crime, s. 319—320.388450 Glej Cimič, s. 24—63.389 Kerševan,, s. 91.

21* 323

262

9. Religioznost kot možno sredstvo za nevtralizacijoodklonskih teženj

V znanostih, ki se ukvarjajo s človeškim vedenjem, se že od nekdaj postavlja vprašanje, koliko posamezne okoliščine prispevajo k nečemu bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem smislu. Spoznanja o tem so pogosto zelo različna in neredko se dogaja, da nekaj čisto določenega nima enake teže za vsakogar in ne za vedno, obenem pa so kake reči uporabne za oboje, tako za slabo kot dobro. Tudi religija ni vedno samo h klientu naravnana inštitucija, religioznost ni zmeraj pozitivna lastnost in iz socialne psihologije družbene reakcije ter iz poznavanja etiološke problematike vemo, da sta lahko religija in religioznost pritisk ter represija napeljevalni dejavnik k negativnemu vedenju in da je njun vpliv na vedenje pogosto zelo relativen. Na to kažejo tudi današnji dogodki v svetu, prežeti z versko diskriminacijo in fanatizmom. Toda po drugi strani je lahko religioznost mobilizacijski dejavnik, integrativna sila in preventivna moč za obvladovanje težav in stisk tako posameznika kot njegovih skupin.

Zato si po svetu prizadevajo, da bi religiozne vrednote, verovanja, verske inovacije itd. povezovali z organiziranim skupinskim in individualnim nadzorstvom, ne sicer kot zgolj samo to, marveč skupaj z drugimi dejavnostmi na način, ko je morebiti mogoče reči, naj bi z internaliziranim verovanjem vplivali tudi na vedenjska vprašanja. Domnevajo namreč, da naj bi bili ljudje, ki se udeležujejo organiziranih verskih dejavnosti, manj kriminalni in delinkventni, bolj integrirane osebnosti390 in s tem v zvezi morebiti tudi manjkrat objekt delovanja nadzornih mehanizmov. Ta izhodišča v kriminologiji meščanskih družb niso tako redka in zato so tudi religije pri njih pomembne za različne preprečevalne dejavnosti.

Cerkev in religija naj bi ljudem privzgajali smisel za discipliniranje in upoštevanje norm — ne le družbenih, ampak predvsem verskih. Z njimi naj bi oblikovali moralo in spodbujali sprejemljivo vedenje ter vernike odvračali od najrazličnejših odklonskih teženj, ki jih religije »inkriminirajo« v dosti širšem obsegu kot uradne družbene norme, ki navadno pomenijo vedenjski minimum. Z različnimi dejavnostmi zaposlujejo možne deviante in vplivajo na njihovo življenje, zlasti na posameznike iz tistih slojev, ki so najpogosteje »objekt« nadzorovanja formalnih mehanizmov. Zato jim omogočajo varstvo in skrbijo zanje tudi »post delictum«, ko je religija ponekod del resocializacijskega programa. To je seveda neredko odvisno od »agresivnosti« posameznih religij in od družbenih razmer, v katerih delujejo, ter jim ponekod bolj, drugje zopet manj določajo, kaj vse smejo delati in do kod.

Ponekod menijo, da so duhovno motivirani ljudje altrui- stični, samaritanski, da imajo radi druge, imajo smisel za zakonitost in pravičnost391 ter da so zelo primerni za kriminalno prevencijo. Zato naj bi pomagali ljudem z etnično, razredno in ne le religiozno identifikacijo, zlasti pa revnim, deviantnim, motečim, obrobnim in socialno ogroženim. So pomemben dejavnik v lokalni skupnosti in s svojimi stališči naj bi pojasnjevali vrednote življenja, zbirali informacije o vedenju in ravnanju ljudi, kar je za religije značilno že od nekdaj. Poleg tega, da se religije vključujejo v poboljševalna

3904,1 Glej npr. Rhodes/Reiss, s. 84.3914,2 Glej Juvenile Delinquency..., s. 322.

263

prizadevanja, vpeljujejo še razne versko naravnane poglede, katerih namen je nevtralizirati morebitne kriminalne težnje pri ljudeh, zlasti mladoletnikih, in spreminjati njihovo vedenje, čeprav so že postali devianti.

Seveda to počenjajo v okviru religioznih dejavnosti in tovrstnih prizadevanj, v krajih z določeno socialno dezorganizacijo in odklonskimi pojavi, med ogroženimi socialnimi sloji in nacionalnimi manjšinami in tako, da organizirajo tudi svetovanje, vodenje, socialno pomoč in rekreacijo, toda s poudarkom na duhovnem in religioznem oblikovanju, zlasti mladih. Višje in srednje sloje ti religiozni preprečevalni pojavi ne zadevajo, ker ugotavljajo, da je »delinkventnost srednjega razreda prej individualni kot skupinski pojav in je obravnavan na individualnem temelju«.392 Ce ne gre za organizirano vodene programe, pa prenekatere dejavnosti v okviru posamezne religije prav tako marsikdaj delujejo v smislu preprečevanja in onemogočanja odklonskega vedenja v povezavi s čisto določenimi in splošnimi akcijami.

Gotovo je to prizadevanje, kot vse v boju s kriminalom, omejeno. Toda ti programi in preprečevalna dejavnost zaslužijo pozornost že kot lokalni mehanizmi nadzorstva in omejevanja zasebnosti. Zato menijo, da je »organizirana religija lahko prevencija in hkrati dušno pastirstvo«.393

10. Religija in represivnost

Religija (cerkev) je bila (ena bolj, druga manj) v preteklosti zelo represivna. Ne glede na to, ali se je borila proti nekonformizmu, »krivoverstvu«, se bojevala za ortodoksnost, potegovala za svoj fundamentalizem, za nadvlado vanje drugih religij ali proti novim tokovom v njej sami, preganjala čarovnice ali poučevala o svoji zveličanosti navadne množice, je uporabljala psihična in telesna prepričevalna sredstva in kaznovala ljudi z različnimi torturami, sankcijami, od izključevanja iz svoje srede do masovnega iztrebljanja, s sežiganjem na grmadi ali kakšnim drugačnim načinom uničevanja. Času primerno je uporabljala tudi represijo za vzdrževanje oblasti, se povezovala z oblastjo, kolikor sama ni bila oblast, in zatirala neprijetne z različno stopnjo (ne)strpnosti. Verjetno v človeški zgodovini ni bilo druge inštitucije (razen družine in plemena oziroma primarnih skupin), ki bi nad ljudmi izvajala bolj prikrito, dovršeno in psihološko preračunano »kontrolizacijo« kot cerkev, ki si je v imenu boga izmislila tudi »spoved« in odpuščanje grehov na zemlji kot najbolj učinkovito zbiranje informacij za obvladovanje, ne le posameznika in njegovih skupin, marveč kar celih družbenih tokov in inštitu- cij. S temi informacijami je lahko računala pri svojem tekmovanju z nasprotnimi silami.

Zelo pomembno je vplivala na norme oziroma pravo (glej deset božjih zapovedi), ustvarjala najrazličnejše zapovedi in prepovedi ter moralne ideje, ki jih je človeštvo sprejelo kot temeljna izhodišča za sožitje med ljudmi. In če je po eni strani država s cerkvenim privoljenjem ubijala ljudi tako v vojni kot pri izvajanju kazenskih sankcij (saj se je to dogajalo in se še dogaja v navzočnosti duhovnika oz. cerkve), pa cerkev po drugi strani ni

392483 Prav tam, s. 328.393484 Feuerlicht, s. 89.

264

pozabila na »krščansko« usmiljenje, pomoč in solidarnost, razumevanje in tolažbo ter ne nazadnje odpuščanje sovražnikom, mučiteljem in krvnikom.

Kadarkoli je opravljala razredno vlogo in se vdinjala oblasti, ali se postavljala ljudem v bran, je bila to, v kontekstu našega razmišljanja, vedno vloga določenega nadzorovanja. Zato je uporabljala različna sredstva, ki si jih je izmišljala sama, ali pa so vanjo prihajala izven nje, ker so bila uporabna tudi za njen namen.

Ker je tako delovala na oblikovanje (svoje) morale, se tudi za današnji čas postavlja vprašanje, v kakšnem razmerju je »religioznost« do represije.

Verniki se izrekajo tako za abolicionizem kot za retencijo smrtne kazni, pogosto odvisno od veroizpovedi in njenih vrednot ter tokov in seveda tudi odvisno od vrste kaznivih dejanj.

Pravijo tudi, »ljudje, ki ne obiskujejo religioznih dejavnosti, bi manj strogo kaznovali storilce kot tisti, ki redno hodijo k obredom«,465 ali, »močneje ko je religiozno verovanje, bolj kaznovalen in ogorčen bo verjetno odgovor«.466 Ce so ta spoznanja kolikor toliko uporabna za konvencionalno kri-minaliteto, pa zgubljajo na svoji vrednosti, če gre za kriminal belega ovratnika ali kaj drugega. Vendar religioznost sama po sebi ne more »biti razlaga za brutalnost«467 v kaznovanju storilcev kaznivih dejanj in povratnikov, ne da bi pri tem upoštevali moralo tako javnosti kot respondentov, čeprav je skozi zgodovino »nalaganje kaznovanja postalo neka vrsta religioznega ceremoniala«,468 ki ga še danes poznamo in s katerim obračunava zlasti Foucault z vso inventivnostjo. Toda religija je vedno v svoji »kontrolizaciji« računala s prizadaja- njem bolečin kot z negativnim vrednotenjem določenega ravnanja.

11. Religije in kaznovanje

Monoteistične religije so pomembno vplivale na razvoj avtokratičnih ureditev vladavin469 in so tudi vladarjem dajale ustrezen pomen. Na obeh straneh pa se je skozi zgodovino to odražalo na ravnanje s tistimi, ki niso sprejemali discipliniranja, kakršno se je uporabljalo v posameznem obdobju ali na določenem koncu sveta, zlasti pa v Evropi.

Zaznamovanje kot — slab, odklonski, nor, nenormalen, de-formiran, brezveren itd., je bil zato v religiji povezano z za-vračanjem in obsodbo posameznikov, ki se niso vključevali v konformne skupine ali so s svojim vedenjem izstopali. Cerkev in država sta imeli dosti skupnega pri vrednotenju in religije so vplivale na postopke z devianti ter na njihovo kaznovanje. Posebno ob sežiganju čarovnic omenjajo »tiranijo cerkve«394 in »religioznost naj bi bila največja diskriminirajoča varianta v dojemanju deviantnosti v vseh deželah«.171 Dojemanje odklonskosti se je zato pogosto razvijalo skozi religiozne nazore, ob upoštevanju posebnih psihomoralnih dejavnikov, ki so nedvomno zanimivi tudi zaradi filozofskih pogledov in ne le ju- dovskokrščanskih, kolikor gre za naše razmere v preteklosti. Zato je bilo sankcioniranje tradicionalne oziroma konvencionalne kriminalitete dosti bolj odvisno od religioznosti kot od razlik med družbenimi razredi. Komparativisti radi poudarjajo to spoznanje in

394 Newman, s. 13.

265

ga načenjajo z vidika vloge religije v državi in pravu. Seveda pa so se razmere od srednjega veka naprej zelo spremenile in zlasti klasiki marksizma so začeli gledati na državo in pravo skozi razrednost oziroma razredno konfliktnost. Zato prištevamo tudi Marxa in Engelsa med pristaše konfliktne teorije v razumevanju družbene kontrolizacije.

Kolikor sta religija in cerkev obravnavali deviantnost, ne glede na to kako sta jo razumeli in čeprav kdaj pa kdaj kot opozicijo, s katero se je treba boriti, sta to jemali zelo resno in izredno represivno. Zato je bil »greh« tisto, s čimer se je treba boriti, kar je treba preganjati, obravnavati, kaznovati in odpravljati. V tej dejavnosti sta bili do zadnjih stoletij pogosto izredno pomembno družbeno neodvisni oziroma samostojni, hkrati ko sta nemalokrat pokazali izredno nestrpnost, zlasti do nemočnih. Z nadzorstvenega stališča je njuna vloga pri konformiranju ljudi zelo slabo proučena, in to tako za civilne namene kot za religiozne smotre.

Ce pa je religija s svojo organizacijo hotela obstajati, in če naj bi se obdržala kot družbenopolitična in ne le cerkvena sila, je morala posegati po represiji in je zato tudi grešnike preganjala. Preganjala pa jih je za vse tisto, kar je bilo zanjo na zemlji moteče za pot v nebesa, ki jih je obetala zlasti majhnim, ponižanim, razžaljenim, nezadovoljnim in prikrajšanim, in to najbrž iz dveh razlogov: da se niso upirali in da so ostali zadovoljni vsaj s tistim, kar so imeli. Človeštvo bo še moralo dognati, ali ji je to v prid ali v škodo, je to šteti kot prevaro ali taktično potezo.

Skratka, religija in cerkev sta bili poleg usmiljenja, tolažbe, svetovanja, pomoči itd. tudi represivni inštituciji. Kaznovali sta telesno in duševno in razvijali nadzorstveni panoptikum s smislom za obveščenost, ki sta jo izrabljali tako za praktično dejavnost kot za visoko politiko in kosanje z vladarji oziroma mogočniki (še danes). To tudi pomeni, da sta pri doseganju družbenega ravnotežja in religioznega konformizma uporabljali času primerne oblike discipliniranja, ki so seveda danes povsem drugačne, odvisne od lastne moči in družbenega vpliva.

Spomnimo se torture iz preteklosti, španske inkvizicije, re-ligiozno navdahnjenega sežiganja ljudi na grmadah, preganjanja Zidov in pogromov, kaznivih dejanj zoper boga, bogo- skrunstva zaradi neobiskovanja religioznih obredov, do današnjega Ku Klux Klana395 in verskih ekstremistov. Ne trdijo zaman, da je bila religiozna kriminaliteta pogosto tudi politično obarvana in da je bilo njeno kaznovanje namenjeno tudi družbeni kohezivnosti, saj je cerkev hkrati kaznovala tudi napade na državo.

12. Kriminalnopolitični pomen religije (cerkve)

Kakorkoli religija omejuje tiste, ki se ne podrejajo njenim vedenjskim pravilom, jih kršijo ali se kakorkoli vedejo do njenih norm nekonformistično, pa sicer sodijo med vernike, so njena prizadevanja za upoštevanje religioznih načel v marsičem skladna s splošno družbenimi in tistimi, zapisanimi v pravu. Ze deset božjih zapovedi kaže na to podobnost, čeprav jo seveda čas že nekoliko prerašča s posameznimi dekriminaci- jami in depenalizacijami, kar morda podpira tudi težnje številnih

395 Glej o tem zelo poglobljeno študijo v Hali, s. 27—81.

266

družbenih skupin in tudi sami procesi dekristjanizacije, poleg sprememb, ki jih ljudje prinašamo tudi zaradi napredka znanosti, drugačnih pogledov na svet in še česa. Najbrž tudi razvoj človeštva vpliva na drugačnost obravnavanja posameznih oblik vedenja, ki so jih pred stoletji kaznovali kruto in brezobzirno in storilce kot grešnike na svoj način potiskali v obrobnost ali jih celo izobčili, če ne kar fizično odstranjevali.

Toda cerkev, odvisno od družbenopolitične ureditve in njene moči, še vedno nekje bolj drugje zopet manj zadovoljuje ljudi s svojimi religioznimi dejavnostmi in poleg njih zadošča še marsikaterim drugim človeškim potrebam, ki bi jim lahko pripisali kriminalnopolitični, preventivni, vzgojnopedagoški in kurativni pomen. Čeprav se je pri nas »znašla v popolnoma novi marginalni vlogi, se skuša obdržati na ta način, da svoje oblike organizacije in delovanja čim bolj prilagaja oblikam delovanja drugih družbenih inštitucij«.396 Cerkev si prizadeva, da bi poleg religioznih opravljala še vrsto drugih nalog, ki povečujejo njen pomen, da bi se pokazala kot praktična tudi za tuzemsko življenje, in prepričala ljudi, da ne mislijo samo na oni svet. Verjetno je tudi zanjo sedanjost tako neizbežna, da se pojavlja kot zagovornica človekovih pravic, da se postavlja v obrambo revnih, za svetovalca obrobnih, spreminjevalca deviantnih in poboljševalca grešnikov. S tem posega v politične dejavnosti, se vključuje v socializacijske in resocializacijske procese, da ne omenjamo njene vloge psihiatričnega in socialnopsihološkega dejavnika, kadar ljudem omogoča katarzo, se poglablja v njihovo intimnost in krivdo za storjene napake in celo odpušča, kolikor pa ne, pa po svoje sankcionira in bdi nad lastnimi oblikami kaznovanja. Cerkev pogosto opravlja svoje vloge tam, kjer so odpovedali družbeni mehanizmi, pristojni za posamezna vprašanja.

Nadzorovanje človekovega vedenja z vsemi lastnostmi pre-pričevanja ali prisiljevanja pa je bilo že od nekdaj ena izmed ključnih vlog religije, čeprav seveda ne edina. Ker ni smotrne človeške dejavnosti, ki je ne bi bilo treba nadzorovati, se tudi religija pojavlja kot nadzorovalec nad ljudmi. Nadzorstvo postaja njej lastna funkcija, vključno s sankcioniranjem posameznih ravnanj. Ker pa je skozi človeško zgodovino zgubila možnost telesnega kaznovanja, ji je ostalo le še kaznovanje duše, to pa je seveda dosti bolj relativizirano nasproti tistemu, kar zmore država s svojimi represivnimi mehanizmi in formalnim pravom.

Religijam so ostale omejene možnosti za neposredno krimi- nalnopolitično delovanje. Zato se danes uveljavljajo drugače: vzgojno, pedagoško, kulturno, socialnopsihološko itd., in to tako, da svetujejo, delijo pomoč, organizirajo in vodijo programe za obravnavanje deviantov, postpenalne obravnave in rehabilitacijo svojih grešnikov oziroma nadzorovancev. Ce v kaki veroizpovedi ne delajo tega sami, pa se vključujejo v državne ustanove, kjer jim je to mogoče, tako da duhovniki delujejo na šolah, v psihiatričnih bolnišnicah, vzgojnopobolj- ševalnih zavodih, zaporih in drugod, kjer pretežno podpirajo (ali pa tudi ne) potreben družbeni konformizem in ne le religiozne poslušnosti. Morda je zato »religija... nepristna fasada in obiskovanje cerkvenih obredov dobro za pobiranje«397ljudi, potrebnih pozornosti in obravnavanja.

396 Miller, s. 52.397 Kerševan, Religija in sodobni človek, s. 69.

267

Toda prav v tem lahko religije ustvarjajo svojo socialno diferenciacijo, pogosto odvisno od njihovih interesov in ne le zmogljivosti.

Čeprav sta torej »religija in cerkev zgubili številne funkcije, ki sta jih nekoč imeli,«398 jima je na kriminalnopolitičnem področju še marsikaj ostalo.

# * *

V literaturi je malo razmišljanj o religiji kot neformalnem mehanizmu družbenega nadzorstva. Se manj pa jih je, če to njeno vlogo omejimo samo na kriminalni nadzor, kot je bil to naš namen, ko smo poskušali nekatera vprašanja obravnavati predvsem iz kriminološkosocioloških in kriminalnopolitičnih iz-hodišč.

Religija oziroma cerkev sta izredno zanimivi med mnogimi dejavniki človeške kontrolizacije, ki je močno zanemarjena in potisnjena v obrobnost. Ker so religioznost, religija in cerkev dejstva, ki obstajajo ne glede na to, ali jih hočemo videti ali ne, in ker imajo skozi vso zgodovino neizogiben pomen za človeško vedenje, jih ni mogoče spregledati.

Zato jemljemo vplive religije na vedenje ljudi kot dejstvo, ki ga že zaradi zgodovinskih razlogov ne moremo izbrisati. V tem smislu smo jih obravnavali predvsem v pozitivnem smislu, zlasti zaradi nadzorstvenih razsežnosti, čeprav se redki kriminologi ukvarjajo s temi vprašanji v kriminalnoetiološkem smislu. To je, koliko religioznost ustvarja razmere za človeško odklonskost in koliko povzroča in motivira človeško trpljenje.

Naše razmišljanje nima ne političnega priokusa ne religio- loškega, še manj pa teološkega in teističnega namena obravna-vati religioznost na splošno in v naši družbi še posebej. Ker pri nas samo nekaj kriminoloških učbenikov bolj mimogrede načenja cerkev, veroizpovedi in religioznost, se le-te kažejo kot hvaležno področje za nekoliko podrobnejša razmišljanja iz izključno kriminoloških in vsaj še kriminalnopolitičnih izhodišč. Tuja literatura o tem je predvsem empirična. Čeprav obravnava religioznost tudi z etioloških zornih kotov, je ne omenja posebej v teorijah pojasnjevanja človekovega vedenja. Morda tudi zaradi tega, ker so si spoznanja o vplivih religioznosti na vedenje nasprotujoča, in ker religioznost ne more izključno vplivati na posameznikovo moralo, marveč je le ena izmed njenih razsežnosti, ki je kdaj pa kdaj tudi kriminogena in ne le varovalna. Ker pa v kriminologiji zadnjega časa prevladujejo multikavzalna ter interdisciplinarna prizadevanja, je nekako normalno, da vzročnosti za deviantnost ni mogoče iskati v eni sami razsežnosti. Hkrati pa je religijam oz. njihovim institucijam vendarle treba priznati določene kriminalnopolitične vplive, saj se navsezadnje cerkev obnaša tudi socialnopolitično, z religioznostjo dosega določen konformizem, religija postaja v svetu merilo za delitev ljudi, cerkev razsoja o družbenih procesih, pojavih in ljudeh, ima določen moralnopolitični in še kak drug pomen. 2e zato jo je treba upoštevati kot določen neformalni inštrument družbenega nadzorstva, če zanemarimo vse drugo, kar presega domet kriminologije in sociologije. Na splošno bi lahko rekli, da se je merjenje vplivov religioznosti v zvezi z vprašanji, ki zanimajo

398 Vermes, s- 10.

268

kriminologijo, kriminalno politiko in discipline, ki se ukvarjajo s človeškim deviantnim vedenjem, pokazalo kot pomembno prizadevanje, ki pa je prineslo več dvomov kot smisla v zanesljivost spoznanj. Nekaterih splošnih teženj vendarle ne bi smeli prezreti tako za teorijo kot za vsakdanjo rabo, kajti cerkev ima lahko, kot prenekatera človeška organizacija, določen pomen za oblikovanje, vzdrževanje in spreminjanje vedenja ljudi.

Ne glede na družbenopolitično ureditev je treba, ob koncu drugega tisočletja in v modernem svetu, religijam priznati pomen za družbeno, zlasti neposredno kontrolizacijo, pri čemer seveda ni edini mehanizem, niti marsikje ne ključni pa tudi ne najbolj učinkovit. Ker religije nikjer ne vplivajo same na vedenje, jih je težko proučevati in določati njihov pomen, ne da bi upoštevali vsega drugega, kar prav tako deluje na človeško obnašanje in upoštevanje ne le vrednot, ampak tudi pisanih in nenapisanih norm, četudi verskih.XIII. Neformalno nadzorovanje v vlogi omejevanja

deviantnosti

Experience is not what happens to man. It is vohat a man does with what h&ppens to Mm.

(Izkušnja ni to, kar se človeku dogaja. Je tisto, kar človek počne s tem, kar se mu dogaja.)

Aldus Huxley v R. Ericson et al.: Visualising Deviance ..., s. 136

Neformalno nadzorovanje je sestavina naše socializacije in to pogosto v takšnem obsegu in s tako doživetimi sredstvi in načini, da ga največkrat sploh ne občutimo, čeprav je v drugi skrajnosti, spet ne tako redko, lahko kruto in brezobzirno. Človeška zloba in hudobija ne poznata meja, še posebej nad nemočnimi. Neformalno nadzorovanje nas po eni strani varuje, nam pomaga, nas uravnava in nam kaže kaj je prav, po drugi strani pa je sredstvo za nelegitimno represijo, marsikdaj dosti hujšo od tiste, ki jo nad nami izvaja država s svojimi formalnimi mehanizmi nadzorstva. Ker je laično, je takšno kakršno je, predvsem pa različno in neenako, toda v glavnem povsod pričujoče, sedaj med nami, zdaj nad nami, v obliki pestrih disciplinskih teles s svojimi konformizmi, ki nas neprestano kot socialni inženiring navajajo na pričakovano »sožitje« z drugimi. Tega vsiljujejo predvsem tisti, ki jim to uspeva že zaradi narave svoje moči, ne glede na to, kako so si jo pridobili: kot starši, kot ljubljene osebe, kot vsiljiv sosed, kot kaka kariz- matična osebnost v skupnosti in še kdo.

Neformalno nadzorstvo se nam v kateremkoli obdobju kaže kot določena poboljševalna inštitucija, ki tudi zlorablja moč, da bi obdržala kake tradicionalizme in konzervativizme, ki se upirajo novemu. Zato se z nadzorstvom vred spreminjajo tudi politične, filozofske, religiozne, družbene, socialne in druge vrednote, ali pa narobe, zaradi novih vrednot ali protivrednot se z njimi ustrezno pojavlja toliko in tako nadzorovanje, da postajamo čedalje bolj

»družba kontrolizacije«, pogosto z različnimi modeli ali vsaj z 269

različnimi zahtevami. Kajti neformalno nadzorovanje ni nikoli enotno. Ustvarjamo ga tako nadziranci kot nadzorovalci in prav zato, kot potrjuje že davna preteklost, se načenja večno vprašanje, »kdo bo varoval čuvarje, oziroma kdo nadzoruje kontrolorje.« To velja toliko bolj za tiste primarne in sekundarne skupine, v katerih je neformalno nadzorovanje najbolj učinkovito in kamor tudi država redkeje posreduje, morebiti tudi zaradi diskretnosti razmerij nad ljudmi (družina, sorodstvo, soseska itd.). Zato v njih ni tako malo totalitarne kontrole, strahu, nasilja, dominacije, indoktrinacije in moralne invalidnosti, ki se rojevajo iz mikrofizike moči od spodaj.

Nadzorovanje se vedno povezuje z odklonskostjo, za katero gre prav tako iskati ustrezne razloge, toda nismo nameravali o tem razpravljati. Z obema potekajo nenehni procesi stigma- tizacije in normalizacije, ki so potrebni za ustvarjanje bodisi stabilnosti bodisi sprememb, kjerkoli in kadarkoli. Morda prav zato, kot je dejal E. Durkheim, nastaja »kolektivna vest«, ki nam je potrebna za preživetje, vezana pa je na moč in znanje, ali danes še toliko bolj, na »moč znanja«. Tudi zato je neformalno nadzorstvo lahko dejavnik kohezije in sredstvo za ohranitev reda, če nanj gledamo seveda kot na sredstvo za ohranjanje vedenjskih »pravil«.

V tem pa je neformalno nadzorovanje tudi sredstvo za pre-prečevanje in obravnavanje odklonskosti in prav to mu daje tolikšen pomen. To toliko bolj, ker deluje povsod, na prilagojen način, ki družbo tudi nič ne stane, potem ko prešteva stroške, ki jih vlaga v nerentabilno državno podjetje zatiranja kriminala in deviantnosti sploh. Tu gre iskati razloge za to, da se za neformalno nadzorstvo tako zanima tudi kriminologija, saj ga do pred kratkim še ni obravnavala s tolikšno pozornostjo, čeprav je to nadzorstvo od začetka tega stoletja dosti v mislih nemalo sociologov in kriminologov, pravnikov pa tudi strokovnjakov iz drugih poklicev. Skušajo ga uporabljati za vključevanje kot za izključevanje ljudi v družbeno skupnost, ali pa za njihovo držanje ob strani, vsaj za določen čas, in odvisno od skupin, brez katerih ljudje ne moremo. Prav v njih pa nas ves čas opazujejo, ocenjujejo, obravnavajo in kaznujejo oziroma nagrajujejo.

270

Zato v tem razmišljanju o neformalnem nadzorovanju raz-pravljamo še o nekaterih spoznanjih, ki so kolikortoliko skupna za večino njegovih mehanizmov in ne glede na uporabljena sredstva, ki jih je mogoče posploševati za teoretično rabo na tem področju »kontrolizacije« in ne nazadnje tudi v krimi- nalnopolitičnem in socializacij skem smislu.

1. Stopnje ncformalnonadzorstvene dejavnosti

Reagiranje na človeško vedenje, je že od vsega začetka šlo skozi različne faze, tako da se je do današnjih dni kolikortoliko ustalilo v določenih stereotipih, ki tako ali drugače izražajo »mehaniko oblasti« in hkrati, v določenem smislu, predstavljajo oblastveno mašinerijo, četudi v neformalnih skupinah, v katerih prav tako skoraj nikoli ne gre brez disciplinske piramide. Ker življenje v »institucijah«, za naš namen ga obravnavamo v kontekstu neformalne kontrolizacije, poteka relativno diskrecionarno in ob poboljševalnem ali spreminjeval- nem optimizmu, je gotovo eno izmed ključnih vprašanj predvsem motiviranost za kontrolne dejavnosti, ki nedvomno izhajajo iz temeljnih vlog posameznih človeških skupin. Te po svoji simptomatologiji, ustrezno svoji vsebini nadzorovanja, rešujejo »disciplinska« vprašanja članov, ki tako ali drugače posameznim skupinam pripadajo. Prav od stopnje te pripadnosti in povezanosti pa so odvisni posegi zoper kršitelje, moteče, neprilagojene, vznemirjajoče, odklonske ter kriminalne.

V tem se ne razločuje skoraj nobeno nadzorstvo, kajti vsa-kemu izmed njih gre predvsem za tri področja posledic: nad-zorovanje, vplivanje in spreminjanje ter manipuliranje. Četudi vsako področje delimo še naprej, odvisno od kontrolnih položajev in družbenih zahtev, se vendarle in povsod nenehno kaže želja po nevtralizaciji nezaželenega vedenja, morda tudi z določeno spektakularnostjo, zaradi opozorila drugim in ne le plačila, povračila, maščevanja in kaznovanja tistega, ki mu velja nadzorstvena pozornost.

Zato gre tudi neformalnonadzorstvene dejavnosti porazdeliti nekako na naslednje vloge: opazovanje, sporočanje, definiranje, klasificiranje, odločanje, odzivanje oziroma reagiranje, kaznovanje in rehabilitiran je. Te vloge razporejamo glede na proces »skozi« katerega naj bi šel »prestopnik«, kolikor bi bilo

(ali naj bi bilo) njegovo »neformalno obravnavanje« izvedeno v celoti in na splošno, ne glede na to, kaj je storil in katera »disciplinska oblast« ga obravnava. Veliko disciplinskih oblasti se ne zaveda vseh faz, lahko jih tudi skrajšuje, odpravlja ali samovoljno prilagaja svojim izhodiščem ali položajem, v katerih opravlja svoje vloge. Disciplinsko obravnavanje je glede na opisane faze nedvomno odvisno od tega, ali se v »discipliniranje« ali »normaliziranje« vpleta več »posredovalcev« z raz-ličnimi vlogami, ki jih imajo tudi glede na statuse v posameznih družbenih skupinah (družina, društvo, lokalna skupnost, soseska itd.). Pri tem so sankcije drugo vprašanje, lastne so kaznovalni ureditvi, ki pa je spet odvisna od narave vključevanja ljudi v skupine. Te pa so heterogene, različno kohezivne in seveda predvsem uravnavane s pestrimi nadzorstvenimi strategijami, ki izhajajo predvsem iz »regulacije«, s katero odklonsko vedenje najprej inkriminirajo, nato pa tudi penali- zirajo.

Kolikor je celotno obravnavanje deviantov v formaliziranem nadzorovanju transinstitucionalizirano, je v neformalnem skoraj v celoti (z izjemami) prepuščeno neposrednim nadzorovalcem v bližini, ki posamezne faze skrajšujejo, ali sploh hkrati rešujejo. To daje neformalnemu nadzorstvu prednost zlasti v tem, ker pobudo za nadzorstveno dejavnost in obravnavanje dogodka ali motilca kar najbolj racionalizira (ekonomizira, di- namizira itd.) in s tem lahko ustvarja vidnejše učinke, psihološke in še drugačne.

Neformalno nadzorovanje vedenja in njegovo obravnavanje se potem, ko je bolj ali manj jasno, kaj je prav in kaj ni, ne ukvarja veliko s preiskovanjem, s preverjanjem, dokazovanjem in razsojanjem, marveč po odkritju negativnega delovanja skoraj vedno takoj izreka sankcije. Hkrati pa je izredno domiselno, dejavno in ustvarjalno, tudi s preprečevalnimi, prepričevalnimi, rehabilitativnimi, poboljševalnimi in spreminje- valnimi dejavnostmi, zaradi česar je na splošno ne le bolj sprejemljivo, marveč lahko tudi uspešnejše.

Ker pa je obenem blizu tistim, ki jih nadzoruje, je največkrat neposredno ter pretežno še neodtujeno in hkrati marsikdaj močno čustveno obarvano, zato je videti prednost nesformaliziranega nadzorovanja tudi v tem. Saj se mu včasih podrejamo, četudi neposredno ni navzoče, važno je, da se z


337

272

njim računa, kadarkoli je posameznik v položaju, ko lahko prekoračuje, obhaja, krši ali kako drugače ogroža ustaljena pravila sožitja med ljudmi v katerikoli človeški skupini ali skupnosti.

2. (Ne)institucionaliziranost in različnost

Karkoli že upoštevamo kot možnost neformalnega nadzoro-vanja, je pretežno in večinoma neinstitucionalizirano in deluje neformalno, čeprav so prenekatere skupine močni dejavniki socializacije in združujejo, razvijajo in omogočajo različne oblike konformizma. Zato se nam zdi, ob neformalnih kontrolnih mehanizmih, ki to niso samo zaradi nadzorovanja, marveč kot ves čas poudarjamo, opravljajo nadzorstvo kot nekakšen mandatar iz naslova drugih, dosti bolj vsebinskih in ključnih vlog, kot da gre za »neinstitucionalizirano institucio- nalnost«. V tem pa lahko vidimo institucije, kadar jih hočemo, ali le-teh ni, če jih nočemo videti v tej vlogi, ker izhajajo iz mnogih drugih. Kajti kontrolne vloge so navadno stranski proizvod drugih ključnih dejavnosti posameznih skupin ali področij družbenega življenja, ki so jim najpomembnejša in le-te kontrolne dejavnosti potemtakem lahko tudi različno formalizirajo in racionalizirajo pa marginalizirajo ali centralizirajo, individualizirajo ali kolektivizirajo, diferencirajo in socializirajo pa integrirajo, kolikor ne manipulirajo itd.

Različnost vsebine, cilji in vrednote, tja do osebnostnih de-javnikov, dajejo ton ne le posameznim družbenim skupinam in področjem (ki jih uvrščamo med kontrolne), ampak z njimi vred in hkrati tudi »kontrolizaciji«, ki jo izvajajo zato, da se kakorkoli uresničujejo njihovi nameni. Zato je tudi od tega odvisno, koliko so kontrolne vloge lahko razpršene in koliko zbrane v nekem središču, koliko so javne in koliko ne, ter koliko diskretne in koliko dostopne, poleg nadzorovalcem tudi drugim.

Stopnja formalizacije kakih razmerij, ki jo je tako ali drugače mogoče ugotoviti tudi v še tako neinstitucionaliziranih skupinah in dejavnostih, potemtakem kaže bodisi anarhičnost nadzorstvenih razmerij bodisi njihovo urejenost, v kateri so tudi postopki včasih bolj jasno določeni kot kje drugje, kjer

gre za »skupinskost« med ljudmi, marveč predvsem za naj-splošnejša vedenjska »pravila«, ki so že bolj ali manj trans- institucionalizirana in kot taka pomenijo neko širšo moralo, običaje in tradicije kot del ali kulture ali civilizacije, oziroma obeh hkrati.

Fenomenologi j a neformalnokontrolnih mehanizmov ponuja torej pestro podobo institucionaliziran j a ali njegovega nasprotja, ki se kaže v neformaliziranosti delovanja, kljub morebiti kakorkoli jasnim vlogam posameznih vrst nadzorovalcev. Ker pa ljudje vloge nadzorovalcev in nadzirancev neprestano menjavajo in so enkrat podrejeni drugič nadrejeni, se spreminjajo iz opazovalcev v dejavne udeležence, iz kaznovalcev v kaznovane, iz socializatorjev v poboljševane in narobe, sta institucionalizacija in formalizacija toliko bolj zamotani, kolikor bolj gledamo nanju z. vidika celovitosti človeškega vedenja v današnji razgibani družbi, v kateri nenehno menjamo svoje družbene statuse.

Morda je še najbolj preprosto in jasno živeti tistim, ki so najmočnejši ali najšibkejši v tem sistemu, ker so na družbeni lestvici bodisi zgoraj bodisi spodaj in s tem predvsem subjekt ali objekt neformalnega nadzorovanja. Čeprav teh vlog ni veliko, jih ne gre zanemariti. Posamezniki v njih so ali mani- pulatorji in gospodarji ali manipulirani in marginalni. Toda vmes nas je večina, ki smo sedajle to kar smo, pa v naslednjem trenutku že nekaj drugega.

In prav to brezkončno menjavanje vlog nas neprestano potiska v naročje raznovrstnih mehanizmov, ki zastopajo »regulirano družbo« in nam ponujajo svoje vedenjske vzorce ne glede na to ali z njimi soglašamo ali ne in ali se hočemo prilagajati, podrejati ali upirati raznim »organizacijam«, postopkom, (ne)samostojnosti ali »totalitarizmom« na eni strani, ter se odrekati spreminjanju ali celovitemu predrugačenju, po drugi.

Zato lahko pogosto v tem vidimo tudi institucionalno ne- trdnost in priložnost za prilagajanje vztrajnejšim, močnejšim, prepričljivejšim, pametnejšim, ali nasilnejšim in brezobzirnej- šim. To pa so že procesi deinstitucionalizacije, reinstitucionali- zacije pa dezorganizacije, reregulacije, reafirmacije itd.

22» 339

274

3. Blizkost, čustvenost in posesivnost

Družina, soseska, skupnost, delo in drugi podobni položaji v primarnih in sekundarnih skupinah so »priložnost«, v katerih smo si ljudje ne le prostorsko, torej fizično blizu in drug poleg drugega, marveč se tudi psihično, čustveno ali kako drugače zbližujemo in vzpostavljamo medsebojne vezi, ki pogosto prekoračujejo normalne potrebe, zaradi katerih sploh prihajamo skupaj. Do blizkosti, istomišljenosti, podobnosti pogledov in še marsičesa drugega prihaja med ljudmi tudi, če se ravnajo po morali, običajih in tradicijah, pa zaradi vplivov tiska, javnega mnenja in dela, ideologije, politike, indoktrinacije, religije in ne nazadnje tudi zaradi kulture. Prav zato so nadzorstveni dejavniki v primarnih in sekundarnih skupinah gotovo najmočnejši in si posameznika tudi prilaščajo, ga absorbirajo in asimilirajo, zaradi česar bi lahko rekli, da se kontrolizacija te vrste pogosto lahko enači z določeno stopnjo posesivnosti.

Toda blizkost, čustvenost in posesivnost so po eni plati mož-nost za doseganje konformizma, poslušnosti in podredljivosti, še posebno če izhajajo iz ljubezni, prijateljstva, tovarištva in drugih razmerij med ljudmi, po drugi pa se, kolikor »partner« nanje ne odgovarja z enakim čustvom, spreminjajo v neenakopravnost in enostranskost, neprijetnost in nadležnost, ker navadno posegajo v zasebnost. To pa lahko rodi upor ali nasprotne učinke od želj enih. Podrejanje, poslušnost in ubogljivost lahko ustvarjajo odklonskost, egoizem, nestrpnost in različnost, ker jih lahko štejemo kot penetracijo, neprostovoljno prevzemanje tujih vzorcev, nezaželeno posredovanje, namerno ustvarjanje napetosti, vsiljevanje značilnosti domnevnega nadzorovalca, razosebljanje, željo po odtujevanju od drugega, ustvarjanje neenakosti in podrejenosti, če ne že kar samovoljnosti, nečlovečnosti, manipulacije ter dominacije.

Prav v primarnih človeških skupinah prihaja do tolikšne »neposlušnosti« po eni plati in nasilnosti po drugi, zato ker se v kontrolnokreativnih dejavnostih posamezne vloge ne skladajo v smislu normalnega nadzorstvenega posredovanja, ampak jih vsaj ena stran (nadzorovalec — nadziranec) prekoračuje in vsiljuje svoj model do te mere, da ustvarja položaj za konfliktnost. Zato v družinah, sorodstvu in soseski ni tako malo umorov, hudih telesnih poškodb in različnih vrst nasilja, ki v smislu našega razmišljanja pomenijo zadnjo reakcijo v nadzorstvenem delovanju, v katerem nekdo na vsak način v skrajnosti kaznuje neposlušnega in neubogljivega. In prav v tem sta si obe strani, tako nadziranec kot nadzorovalec in tako moški kot ženska skoraj enaki. V tej zvezi (kriminalnega para) neredko postaja zlasti storilec umora tisti, ki bi moral biti žrtev, in žrtev postaja storilec. In to spet toliko prej, kolikor ljudje na druge gledajo kot na stvari, namesto da bi jih obravnavali kot sebi enake ljudi. Posesivnost, posebno pa družinska, ljubezenska itd. je kot kontrolna okoliščina gotovo lastnost, ki izhaja iz človeške blizkosti in čustvenosti in ima od posameznika odvisno ali pozitivni ali negativni predznak, kolikor se razmere med ljudmi ne nevtralizirajo. Toda kakorkoli jih obračamo in jim dajemo nadzorstvene vloge, vedno zadevajo človeško dostojanstvo, posameznikovo pomembnost, kajti tako ali drugače določajo bodisi resnične bodisi simbolične zapreke,

276

ovire in blokade, ali omogočajo nesluteno podrejanje in manipuliranje.

Čeprav je izven primarnih in sekundarnih skupin v formalni kontrolizaciji prav tako dosti manipuliranja, indoktrinacije, politizacije in celo dogmatizacije, če ne celo policiza- cije in militarizacije človeškega vedenja, ni tako usodnih posledic in takšnih izbruhov ter čustvenih intervencij, ker tudi med nadzorovalci in nadziranci ni take blizkosti in čustvenosti.399

Nemoč na eni in dominantnost na drugi strani na splošno ne vplivata ugodno in rušita normalnost nadzorstvenih razmerij, čeprav v ožjih, med seboj tesno povezanih in odvisnih človeških skupinah. Prej razdružujeta kot združujeta, raje škodujeta kot koristita, ali uspevata le trenutno in v začasnih poskusih, nista pa trajni, čeprav sta lahko tudi model posnemanja za ravnanje s še šibkejšimi. Toda takšna je pač človeška usoda, v kateri moramo upoštevati tako fizično kot psihično kontrolo.400 In marsikdaj je težko reči, kaj je sploh dobro vedenje, če ne poznamo motivacije zanj in njegove »moralne in materialne alternative«.401

4. Različna ranljivost in kaznovalnost

Od stopnje blizkosti, čustvenosti, medsebojne povezanosti in navezanosti, odvisnosti, (ne)enakosti, pozornosti in drugih last-nosti razmerij med ljudmi, je seveda v dokajšnji meri odvisno tudi, kako sprejemajo njihova ravnanja v medsebojnih stikih. Nikoli ne gre prezreti, da je kakršnokoli vedenje, v katerikoli situaciji ali v kateremkoli komuniciranju, neprestano ocenjevano in se nanj nenehno odzivamo. Pogosto se naravnost trudimo, da bi kakšno obliko izražanja razmerij med ljudmi bolj poudarili ali pa jo prezrli, odvisno od tega, kako želimo biti udeleženi v kakih odnosih, ne nazadnje tudi zaradi osebnega pomena, ki ga ima kdo za koga.

S tem se tako v neformalnonadzorstveni dejavnosti kot v katerikoli drugi želi doseči na eni strani bodisi negativno bodisi pozitivno reakcijo nasproti »kontroliranemu«, kakor se, po drugi strani, dosega nek učinek pri nadzirancu, ki sprejema »kontrolno« sporočilo. Ne glede na to, koliko je udeležencev na eni ali drugi strani, prihaja vedno do izraza neka »kontrolna komunikacija«, ki jo nekdo oddaja, drugi pa sprejema, ali vsaj pričakuje se tako, čeravno pri tem ne gre zanemariti še morebitnih drugih vlog enega ali drugega v tem »kontrolnem paru«.

Kolikor to vprašanje predstavimo nekoliko drugače, bi morali poudariti, če upoštevamo resničnost razmerij med ljudmi, da so tako komunikacije kot njihove posledice predvsem diferencialne. Diferencialne oziroma različno posredovane in različno sprejemane, predvsem zaradi neenakih in pestrih razmerij med ljudmi. Ker posameznik lahko nekomu pomeni vse, drugemu pa nič, ali vsaj ne dosti, in ker je tudi razumevanje moči, oblasti, avtoritete in ugleda zelo različno, so tudi morebitni »kontrolni posegi« odvisni od mnogih okoliščin, da so takšni kakršni so, in da se z njimi dosega prav takšne in ne drugačne izide.

Nekdo bo zaradi določenega posega zelo potrt in vznemirjen, drugi pa ne bo s posredovanjem iste moči prav nič prizadet, zaradi česar lahko govorimo tako o različni kaznivosti kot o različni ranljivosti. Tudi zaradi tega, ker nadzorovalci do

399 Sedanje strankarskopolitične razmere novejšega časa v Ju-goslaviji že demantirajo to spoznanje in oznanjajo utilitarizem in totalitarizem ter razne oblike represije.

400 Ingleby, v Social Control and the State, s. 152.401 Cohen, Against Criminology, s. 129.

277

nadzirancev ne nastopajo enako marveč različno, tako zaradi njihovih osebnosti kot zaradi njihovih razmerij, odvisno od neštetih okoliščin, zaradi katerih ni ne enakosti in ne pravičnosti, ki sta mit oziroma nedosegljiv ideal.

Zato se velja docela strinjati s Foucaultom,402 ki meni, da vsaka kaznovalna umetnost ne le povezuje, marveč tudi razločuje, stopnjuje, ocenjuje in napoveduje. Iz tega razloga sta tudi »blišč in beda« muk pri neformalnem nadzorovanju nad ljudmi v primarnih in sekundarnih skupinah toliko bolj različna ter odvisna od obeh plati našega »kontrolnega sklopa«, to je trenutnega nadzorovalca na eni in njegovega oponenta, to je nadziranca, na drugi strani. In tudi če ne gre za telesno kaznovanje, so tako muke kot prizadajanje bolečin različni. Kajti disciplinska kaznovalnost med bližnjimi, kot poudarjamo, sloni predvsem rta čustvenosti in blizkosti. To pa sta kategoriji, s katerimi morata računati obe plati »kontrolnega para«, pri čemer lahko tista stran, ki pomeni nadzorstveno oblast, tudi pretirano manipulira z represivnostjo ali jo povsem individualizira, kajti v neformalni kontrolizaciji, z množicami nadzorovalcev v različnih skupinah, ni za vse ne enakih ne obveznih pravil, so le neka splošna izhodišča, izhajajoča iz civilizacije, katere prekoračitve obravnava država, ne nazadnje celo pod določenimi omejitvami (zasebna tožba, pregon na podlagi predloga itd.).

To pa še kako pomeni, da sta tako ranljivost kot kaznovalnost ne le različni, marveč predvsem tudi individualizirani in povsem neenaki, kajti enakosti sploh ni mogoče pričakovati. Neformalno nadzorovanje je zato bogato z neenakostjo in ne- uniformnostjo, odvisno od razmerij med močjo in nadzorovanjem, in predvsem neproceduralno. Največkrat ni inštance, ki bi sprejemala pritožbe. Kdor ima moč, opravlja vse kontrolne faze in to lahko docela selektivno in diskrecionarno. Tudi zato se lahko nadzirano življenje vzdržuje samo za ceno človekove svobode, na načine, s katerimi je lahko ogrožena civilizacija.

5. Skupinskost in posamičnost

V neformalnem nadzorovanju je vsak posameznik v razmerju z drugimi ljudmi. Četudi gre le za skupino dveh, v kateri neka razmerja potekajo v izmeničnih vlogah, in je sedaj ta nadziranec in drugi nadzorovalec, drugič pa je povsem obrnjeno, gre vedno računati z dosti položaji, ko je vsakdo še v razmerjih z več ljudmi in skupinami, v katerih gre za to, da se prilagaja »significant others« in predvsem v skupini postaja »social self«. Gotovo je za posameznika manj konfliktno, če je za take načine socializacije (kontrolizacije) motiviran, kakor pa če ga podrejamo z razlikovanjem, kaznijo, oziroma discipli- niranjem ali normaliziranjem. In četudi še tako solidarnostno sprejema nadzorovalne impulze skupnosti, je nenehno postavljen v položaj, ko meri svoje »kolektiviziranje«, razosebljanje ali omejevanje lastne osebnosti do tiste stopnje, ko se kdaj pa kdaj odloči za upor ali spremembo v prilagajanju, odvisno, koliko želi tvegati bodisi razumsko bodisi impulzivno in na ta način doseči spremembo v okolju, ne nazadnje tudi glede neformalne kontrolizacije.

402 Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, s. 182.

278

Seveda je to odvisno od mikrosistema moči v človeških neformalnih razmerjih, kjer se posameznik meri z drugimi, ko je sam proti drugemu in sam proti skupini, ali pa so vsi drugi proti njemu. Skupina je potemtakem vedno okoliščina, v kateri se posameznik ogleduje. V njej deluje na okolje in v njej vplivajo nanj, ga nadzorujejo, spreminjajo, poboljšujejo in s tem v zvezi seveda tudi nagrajujejo in kaznujejo. Zi vi j ene v skupnosti je nenehno prilagajanje, socializacija, akomodacija, asimilacija, pa vključevanje ali izključevanje. Tudi skupina lahko predstavlja, kot pravi S. Cohen, »samoproducirajoči sistem moči«403 in oblasti nad posameznikom, ko se vdaja zahtevam, ki mu jih skupina postavlja kot članu, in ki neredko želi ostati to kar je, včasih tudi sam in z zasebnim življenjem. Zasebnost pa je tisto, kar država čedalje bolj varuje, tudi pred posegi svojih kontrolnih mehanizmov (represije) in navsezadnje tudi pred institucijami kot so družina, soseska, skupnost, prijatelji, delovno mesto in javno mnenje, ideologija, indoktrinacija, politizacija, kultura, religija, tja do šole, društev itd., ki vdirajo v posameznikovo življenje, ga razosebljajo, panopti- zirajo ali celo privatizirajo (zaradi sorodstva, ljubezni, pri-jateljstva, skupne ideologije itd.).

Od posameznikove strpnosti, podredljivosti, nemoči, nezmogljivosti in drugih lastnosti, okoliščin in razmerij je potem odvisno, kako bo njegov »personalizem« uspel pod pritiski drugih, ki s svojimi kontrolizmi delujejo nanj in si ga prilaščajo, ga vrtinčijo, ali kot strokovno pravimo, socializirajo in kontrolirajo. Zato je vsakdo vedno prisiljen v neka razmerja. Ce je tak, da obvladuje okolje, bo tudi v družbenih vlogah nad drugimi, toda nikoli nad vsemi, če pa ni, bo ne-prestani nadziranec, kontrolni objekt, podrejevan, če ne kar marginaliziran in to odvisno od družbenih statusov, ki jih v posameznih skupinah ima. Ce pa še teh nima, ali je povsod čisto spodaj, je lahko njegov položaj že družbeno problematičen, neugoden, če ne kar kriminogen ali preddeliktualen kot bi rekli kriminologi, in je zato potreben pomoči, svetovanja, zdravljenja, bodrenja in normaliziranja, ne glede na to ali je odrasla oseba ali ne.

Vsi tisti, ki so v človeških skupinah nenehno in povsod ter v glavnem samo spodaj, so gotovo bolj kot vsi ostali objekt kontrolizacije. Ker jih zadeva več kontrolizmov (in pogosto tudi državni), so razumljivo prej in bolj obravnavani kot drugi, ki so višji, močnejši, sposobnejši ali prilagodljivejši, ki znajo tudi kontrolne mehanizme obračati v svoj prid, kolikor si teh funkcij sploh ne prilastijo v posameznih skupinah in druge »vrtijo« po svoji volji ter jim nakazujejo kaj in kako delati.

Zato prav pri ravnanjih posameznikov in skupin nastaja nešteto zasebnih in skupinskih odgovorov ter shem ravnanja in odzivanja, s katerimi vsak išče svojo obliko varstva, varnosti in gotovosti, neredko tudi z nasilnimi načini in sredstvi za doseganje določene kakovosti odnosov, kolikor sploh ne gre v skupini ali drugih oblikah združevanja ljudi za preživetje. Vsak, ki nadzoruje, navadno »vsiljuje« drugim tisto, kar misli, da je dobro zanje,404

pogosto brez njihovega soglasja. To se nam vedno dogaja in prihodnost ne more biti drugačna, kajti neformalno kontrolizacijo bodo ljudje vedno uravnavali po svojih načelih ali željah, skladno z močjo, ki jo bodo imeli v kakršnihkoli skupinah.

403 Cohen, Visions of Social Control, s. 111.404 Raynor, s. 136.

279

6. Usklajenost, različnost, pluralnost in globalizem

V (vsaki) družbi deluje nešteto neformalnih nadzorstev, med katerimi naletimo na docela obrobna in marginalna, hkrati ko jih je povsod nekaj, ki so splošna. Ta pluralizem niti ne deluje tako konfliktno, marveč se nadzorstva drugo drugemu prilagajajo in so na določen način med seboj solidarna, zlasti kolikor jih proučujemo v ožjih družbenih skupnostih in na določenih območjih s kolikor toliko enotnim prebivalstvom. Drugačna podoba se nam seveda kaže, če opazujemo etično, zgodovinsko, kulturno, versko ali še kako drugače raznoliko območje.

Pod kooperativnostjo razumemo določeno usklajeno sode-lovanje, razumevanje in nekonfliktnost pri nadzorovanju vedenja, ob različnih možnostih opazovanja, ocenjevanja, odzivanja in sankcioniranja tistega vedenja, ki ga nam ljudem »državna oblast« pušča v obravnavanje, predvsem s skupinskimi mehanizmi. Le-teh je gotovo največ v morali, tradicijah, ritualih, običajih in drugih vedenjskih pravilih, s katerimi se srečujemo od rojstva do smrti, in ki obvladujejo življenje slehernika, kjerkoli je. Morebitna pravila se v ožjih skupinah prilagajajo, predelujejo, dopolnjujejo, izpopolnjujejo in njihovo število se zmanjšuje ali zvišuje. Zato vendarle lahko pogosto najdemo skupni imenovalec mnogim oblikam »discipliniranja«, čeprav gre za različne družbene skupine. Sodobne komunikacije, sredstva javnih občil in druge možnosti masovnega vplivanja, prek ideologij in religij posplošujejo prenekatera vedenjska pravila, tako da življenje v marsičem postaja uniformno (npr. moda, noša, statusni simboli, potrošništvo) in s tem nedvomno manj konfliktno. Ali se s tem ustvarja več zadovoljstva, je seveda drugo vprašanje. Ta vedenjski »eksternalizem«, kolikor toliko posplošen, pospešuje procese kozmo- difikacije in morebiti ne le krepi, marveč celo širi neformalno družbeno nadzorovanje, v katerem čedalje več ljudi upošteva posamezna, celo novo nastajajoča vedenjska pravila (npr. med mladino). S tem pa so združeni tudi pogledi na ravnanja, ki imajo nadzorstveni pomen in mobilizatorsko vlogo, zaradi katere je v posameznih družbenih plasteh ob raznih kontrolizmih vendarle čutiti določene težnje, nasprotovanja, upiranja, različna razlaganja in reagiranja (npr. pogledi na uživanje drog, svobodo v spolnosti, idejne različnosti itd.). Toda ostrih meja večinoma ni mogoče začrtati, ker gre pri tem pretežno za manj vidno kontrolizacijo, ki tudi ne nastaja povsod enako zagnano niti z enakimi sredstvi.

Zato velja poudariti v neformalnih nadzorstvih ne le orga-nizacijske, marveč tudi vsebinske pluralnosti, ki odvisno od prenekaterih okoliščin razsojajo med skrajnostmi, ki so, kot pravi S. Cohen: zunaj/notri, kriv/nedolžen, svoboda/ujetništvo«,405 pa pošteno/nepošteno, moralno/nemoralno, dobro/slabo, veselje/žalost itd. Ta pluralizem izhaja iz transinstitucionaliz- mov neformalnega nadzorovanja, katerega vsaj nepomembnejše oblike obravnavamo v tem delu, vendar so ga, kot poudarjamo, v marsičem privatizirali posamezni vplivneži, mogočniki, oblastniki itd. Le-ti se pojavljajo v vseh družbenih skupinah, če hočemo ali ne. Pogosto jih tudi sami spodbujamo in razvijamo, ker potrebujemo »significant others«, zaradi pomembnosti »medsebojnih razmerij«, pogostnosti in trajnosti stikov,

405Cohen, Visions of Social Control, s. 67.

280

samorazkrivanja, odvisnosti, podobnosti, sodelovanja, prekri-vanja, integracije«406 itd.

V tem pa gre pojasnjevati morebitni globalizem neformalne kontrolizacije, ki tudi spregleduje posebnosti in briše razme-jevanje nadzorstev, čeprav se še vedno ohranjajo nekatere posebnosti in podrobnosti, in se tudi še bodo, zaradi njihovega različnega namena. Toda transinstitucionalizem ter pluralizem gotovo nakazujeta smeri razvoja globalizmu tudi na tem neformalnonadzorstvenem področju, še posebej zaradi posameznih zaokroževanj in posploševanj, ki jih narekujejo učinkovitost, koristnost, potrebnost, posnemanje, zgledovanje, skratka, socializacija sploh ter morebiti utelešenost v širši sistem, ki za-gotavlja pomirjanje in ne vzbuja konfliktnosti.

7. Nadzorovanje kot konfliktnost

Kolikor gre pri vedenju za upoštevanje pravil sožitja med ljudmi, potem kršitve gotovo pomenijo nespoštovanje drugega človeka, njegovo omalovaževanje in prikrajševanje. To sožitje je človeštvo skozi vso svojo zgodovino skušalo uravnavati s pisanimi in nepisanimi pravili, tako s pomočjo države kot brez nje, mimo nje in poleg nje. Vedno se je od posameznika zahtevalo, da se prilagodi okolju, in hujše ko so bile tiranije, zahtevnejša so bila pravila podrejanja. Kršitve so že od nekdaj konflikt z regulacijo, pa najsi bo to v družini ali državi, športnem društvu ali delovni organizaciji, pa tudi če gre le za neupoštevanje bontona, ki privlači pozornost okolja. Gotovo pa so pri vsem tem pomembne elite, ki določajo pravila, in to še posebno velja za neformalne kontrolizme, povsod in že od nekdaj.

Ne glede na to, kako je pri neformalnem obravnavanju vedenja porazdeljeno nadzorstvo in kakšno moč ima, in ne glede na izmenično možnost nadzorovanja, pri katerem se vloge nadzorovalca in nadziranca menjajo, je pomembno, da nihče nima rad nad seboj nadzorstva. Vsakdo se mu rad izmika, ga nevtralizira, kolikor ga ne obrne v svoj prid. Zelo redko se dogaja, da bi nadzorovanje potekalo s soglasnostjo nadziranca, kajti že od nekdaj je jasno, da je nadzorovanje moč. Kdor ima moč, tudi nadzoruje, in kdor lahko nadzoruje, je gotovo več od tistega, ki tega ne zmore. Ta moč v neformalnem nadzorovanju pa je lahko toliko bolj neprijetna, ker se uporablja povsem diskrecionarno, ob nejasnih ali selektivno upoštevanih pravicah na eni ali drugi strani »kontrolnega para« in se navadno ni kam pritožiti, kajti neformalni kontrolizmi ne poznajo inštančnosti, ker so izvenpravni in zato tudi pretežno nesformalizirani in v glavnem v rokah posameznikov ali ožjih skupin.

Zato je normalno, da nadzorovanje izziva konfliktnost in jo pušča za seboj tudi kot povračilo, plačilo, maščevanje, kaz-novanje in še marsikaj drugega, zaradi česar so razmerja med ljudmi še bolj skaljena, pokvarjena, poslabšana, otežkočena, kolikor celo za vedno nepopravljiva, seveda kot najslabša skrajnost. V določenih skupinah pa je lahko ravno narobe. Zlasti v družini, sorodstvu, soseski, med prijatelji, na delovnem mestu, kjer gre predvsem za čustvena in po naravi skupinska razmerja, ko so si ljudje predvsem blizki, ali to zaradi preživetja sploh morajo biti, ker lahko samo na ta način uresničujejo prenekatere,

406 Dussich, s. 104/5.

281

bodisi osebne bodisi skupinske interese. Zato so v takih razmerjih motivirani popravljati konfliktne razmere, se pomirjati ali pa jih rešiti s skrajnostmi, pri katerih tudi telesno odstranjevanje ni izključeno. V drugih, manj po- sesivnih situacijah je čustveno uravnavanje konfliktnosti dosti bolj umirjeno in racionalno, tovrstni kontrolizmi pa dosti manj brezobzirni in dosti bolj indiferentni.

Čeprav pozna vsaka človeška skupina veliko tehnik nevtralizacije, pa gre pri kateremkoli nadzorstvenem obravnavanju ali normaliziranju za razmerja obeh strani v »kontrolnem paru« do dogodka in še posebej za razmerja med seboj. Vprašanja nadzorstvenega obravnavanja so seveda dosti bolj zapletena, kolikor se v »reševanje« dogodka vpletajo še drugi od strani in kot »bystanderji« (opazovalci) ali še kako drugače prispevajo svoje in tako otežujejo nadzorstveno delovanje. To je zlasti očitno, če gre za kaznovanje ali izvršitev kaznovanja, ki je v neformalni kontrolizaciji najpogosteje predvsem »javno« zaradi »generalno preventivnega« učinka, ta pa potrebuje določen »spektakel«, kajti sicer bi bilo neformalno nadzorstvo brez pravega smisla, saj mora že od nekdaj razkazovati, kdo je »grešnik« in kdo ima moč in oblast.

In če je kje, potem je ravno pri neformalnem nadzorstvu razmeroma malo »imposibilizma«,407 za katerega je značilno, da nič ne deluje. Čeprav tudi neformalna kontrolizacija ni vsemogočna (kaj bi sploh bilo s posameznikovo svobodo in zasebnostjo, če bi bila), pa vendarle dosti bolje deluje kot formalno nadzorstvo, ker je bližja, neodtujena, prej navzoča in vedno razpoložljiva, prilagodljiva ter inventivna. Toda, če na neformalno nadzorstvo gledamo kot na sredstvo za uresničevanje kaznovalnih motivov, je gotovo tudi konfliktno, odbijajoče, penetrirajoče, pa zastrašujoče in zato tudi neugodno, nezaželeno in še marsikaj, čeprav je hkrati vedno sredstvo za socializacijo.

8. Etika neformalizmov

O etiki, etičnosti, moralnosti, pa o poklicnih kodeksih in še marsičem podobnem je v ustrezni literaturi dosti pisanega. Se posebno pa je veliko gradiva, zlasti v zadnjem času, o nadzor-stvenih poklicih, kot so policija, sodniki, penitenciarni delavci, pa psihologi, psihiatri in socialni delavci. Lahko bi rekli, da je »kontrolizem«, kolikor gre za formalno nadzorovanje, že dokaj uravnan, ne le s pravom, ampak tudi s poklicno-etičnimi napotili, predvsem na tistih področjih, kjer se posamezni nadzorovalec srečuje s klientom. S tem je olajšana njegova poklicna dejavnost, zlasti kadar je sam in v dvomih in ko se nima s kom posvetovati o trenutnih odločitvah, pa tudi nadzorovancu naj bi bilo jasno, kaj mora utrpeti in kaj vse mora prenašati v položajih, ko vstopa v kakršenkoli »nadzorstveni odnos«. Le-ta pa zanj, zlasti pri formalnem nadzorovanju, navadno ni ugoden in prav v tem je smisel »deontoloških pravil«, čeprav obenem vedno varujejo nadzorovalca pred morebitnim ogrožanjem, ki prihaja od klienta.

Pri neformalnem nadzorstvu, za katerega ne veljajo skoraj nobena pisna pravila, pa tega v glavnem ni. Sploh ni mogoče reči, da veljajo kakšna splošna napotila za to, kako naj »nadzorstvena

407 Glej Matthews, v Transcarceration, s. 351.

282

dvojica« (nadzorovalec—nadziranec) ravna, ko vstopa v kontrolna razmerja, in si stojita udeleženca drug nasproti drugemu, največkrat z različno močjo, ugledom, veljavo, oblastjo, prednostjo itd. V kontrolnih položajih je vedno nekdo zgoraj in drugi spodaj. Njuni poziciji že zaradi vlog, ki jih sprejemata, nista enaki, kajti tisti, ki je kršilec in zato tudi nadzorovanec, že psihološko nima prednosti, še posebej, če se zaveda odgovornosti, ki jo ima zaradi svojega ravnanja. Zgubiti psihološko prednost pa hkrati pomeni izgubiti dosti več, pomeni tudi, da nadziranec nima prav, da je kršil neko vedenjsko pravilo, da se mora prepustiti obravnavanju in celo kaznovanju in se sploh podrediti, četudi zaradi enega samega dogodka in čeprav le začasno.

Ne glede na to, kako se te vloge podrejenosti in nadrejenosti v različnih nadrobnostih menjajo, gre ob vedenjskih kršitvah vedno računati z izgubo določene prednosti. Kajti občutki krivde pri vsakem posamezniku, čeprav samo zanj intimno, store svoje, dasiravno si je navzven pripravil še tako tehtne in utemeljene tehnike nevtralizacije, ki jih poznamo tudi iz ustrezne teorije v kriminologiji.

Kakšna pa je potemtakem etičnost neformalnokontrolnih mehanizmov v družini, soseski, med prijatelji ali v katerikoli skupini, skupnosti in dogodkih? Ali lahko sploh odgovorimo na to vprašanje? Na splošno bi rekli, da gotovo ne gre za neko enotno etiko. Tovrstna nadzorovalna oblast je najprej odvisna od stopnje kulture oz. civilizacije. Ta določa vzorce reagiranja kot neko izhodišče ravnanja s soljudmi, pri katerih mora nadzorstvo posredovati. Hkrati pa nikoli ne gre prezreti čustvenosti, posesivnosti in prizadetosti tistega, ki o čem razsoja. Kajti, kdor lahko kaj nadzoruje v neformalnih razmerjih, verjetno tudi določa pravila, ki jih potem zagotavlja dokaj zaseb- niško in kot nekaj, zaradi česar se tudi konflikt dojema kot lastnino, ki je s kršitvijo prizadeta in oškodovana. Zato je tudi celotno nadzorstveno reagiranje prežeto s čustvenostjo in po- sesivnostjo in »kaznovanje tistih, ki jih ljubiš«, nikoli ne poteka nevtralno, brezosebno in neprizadeto. Zato tudi pri nadzor ovalcu ustvarja bolečine, skrb in čustva, ki jih je težko racionalno obvladovati, zaradi česar gre gotovo za pojave »varovanja neobvarljivega«, nepričakovane pritiske in razne racionalizacije tudi na nadzorovalčevi strani, in je ta zato marsikdaj podobno nebogljen in prepuščen nadzorstvenemu interakcionizmu »dvojice«, ko se izida pogosto ne da vnaprej zanesljivo napovedovati.

Zato je etika neformalnih kontrolnih mehanizmov zapleten sistem s svojevrstnimi značilnostmi, o katerih premalo vemo, hkrati ko so le-te preveč različne in odvisne od prenekaterih posebnosti, ki pa so na splošno neenake. Etičnost nadzorovanja določa predvsem, kdor ima moč, da nadzoruje. Ta pa je lahko ali dober ali slab in od tega je odvisna etičnost njegovega reagiranja ali kaznovanja. Toda do kod je kaznovanje lahko še etično? Saj vedno lahko občutno prizadene drugega. Ali je sploh etično, če ustvarja zadovoljstvo kaznovalcu in bolečine kaznovancu? Zato razmišljanj in proučevanj etike v neformalni kontrolizaciji nikoli ne gre zanemarjati.

9. Paternalizem nad neformalnim nadzorstvom283

človeška zgodovina prepričljivo dokazuje, kako so nastajali posamezni običaji, tradicije, navade, morale, razna stališča, mnenja, pa rituali tja do religij, kulture, civilizacije, kaj je vplivalo, da so postajali takšni, kot so (bili), kako se je človeštvo ali posamezne skupine po njih ravnalo in kaj so pomenili ali še pomenijo kot »kontrolizmi«, zaradi česar jih tukaj tudi obravnavamo. Kajti kakršnakoli vedenjska pravila imamo in jih želimo imeti, vedno se pojavljajo zaradi prav določenih potreb, ki se čedalje določneje izražajo. Zato vedno prihaja hkrati do zahtev po nadzorovanju vsega tistega, kar človeštvo ali prav določen njegov segment želi doseči.

To gotovo pomeni, da z normami, pravili, napotili itd. vedno izražamo nekaj, kar bi radi uredili in dosegli, tudi z zastra-ševanjem, grožnjo, vsiljevanjem in kaznovanjem. Doseganje določenih konformizmov je bilo vedno namen vsakega nadzorstva in neformalnega še posebej in najprej. Saj ga je človeštvo moralo imeti, še preden si je izmislilo državo in se je le-ta kasneje ravnala po njem, ga posnemala in od njega prevzemala tisto, kar je potrebovala, čeprav je prenekatera področja tudi sformalizirala ter institucionalizirala in kar je ključno, prevzela skrb za marsikatero obravnavanje vedenja, tudi zato, da ne bi prihajalo do samovolje in da bi varovala nemočne pred agresivnostjo in nepravičnostjo oblastnikov. Zato je, če smemo tako reči, danes ostalo neformalnim kontro- lizmom prepuščeno vse tisto, čemur se je država skozi človeško zgodovino do današnjih dni lahko odrekla. To pa so vsa tista manj pomembna vedenja, ki jih lahko ljudje neformalno kaznujejo, in vse tiste, tudi samovoljne oblike obravnavanja tega vedenja, v katere se državna oblast ne želi spuščati.

Od tod izhaja tudi splošno priznana dihotomija formalnega in neformalnega nadzorovanja z njunimi značilnostmi, na katere opozarjamo zlasti zato, da bi poudarili posebnosti neformalne kontrolizacije, ki izhajajo iz neformalizmov nasploh. To pa so predvsem izvenpravnost, nezbirokratiziranost, pluralnost in diferencialnost, (ne)institucionaliziranost, tradicionalnost, zlasti pa, kot nenehno ponavljamo, tudi blizkost, čustvenost in posesivnost.

V tej dihotomnosti obe obliki kontrolizacije obstajata druga poleg druge in to kjerkoli, sicer z različno močjo, toda država si čedalje bolj prilašča prednost. Njena dominacija pa se kaže najbolj v tem, da čedalje bolj predpisuje, kakšnih vedenjskih oblik ne želi prenašati, zaradi česar jih tudi inkriminira in penalizira. Jemlje jih torej iz »kaznovalne oblasti« neformalizmov in jih vnaša v področja državne represije, medtem ko je dosti manj procesov v obratni smeri, čeprav vendarle so. Kaj je kaj v vedenju, je potemtakem pogosto odvisno od državne oblasti, ki ohranja najbolj pomembno regulacijo v okviru svojih formalizmov in ilegalizmov.

Kaj to pomeni? To pomeni državni paternalizem nad ne-formalnim nadzorstvom in njegovim delovanjem. Pomeni do-ločeno absorbiran je in asimiliran je posameznih neformalizmov. In pogosto ne le to. Država tudi uravnava področja neformalnega nadzorovanja, v okviru katerega dopušča posameznim

mehanizmom lastno kontrolizacijo (družina, društvo, delo, tisk 284

itd.) ali jih šteje celo kot delegacijo svoje moči. Zato med državo in neformalnim nadzorstvom ves čas poteka tiho in prikrito dozdevno sporazumevanje, vzporedno delovanje in do-

285

poln je vanje, tekmovanje in včasih prihaja do ukan, kdo bo koga, ali kdo bo prej pred drugim. To pa ni nič čudnega, kajti na eni strani je država, na drugi pa ljudje, takšni kot smo, navadno vedno zadovoljni, kadar »prelisičimo« državo, še posebej pa njeno nadzorstvo, ki je pretežno represivno. Zato se država s svojim »slovesom« vedno ponuja neformalnemu nadzorstvu kot »moralni dejavnik«,408 ki mu velja slediti.

Najbrž je načeloma tako popolnoma prav, kajti ni mogoče dopustiti nebrzdanosti »oblastnikov« v neformalnem nadzoro-vanju. Zato jih gre omejevati v njihovih kontrolizmih, čeravno velja ohranjati določeno diskretnost v kakršnihkoli neformalnih skupinah in določeno svobodo nesformaliziranega delovanja, odvisno od stopnje kulture in civilizacije.

10. Deregulacija in samouravnavanje

Kolikor potemtakem resnično obstaja ne tako majhno področje neformalnega delovanja, ki poleg države opravlja naj-pomembnejše socializacijske dejavnosti, in to z različnimi obli-kami ter transkontrolizmom, hkrati potekajo nasprotni procesi od državne regulacije. Ti posnemajo ter prevzemajo kontrolne obveznosti od države in njenih organov.

Po svetu danes opažamo procese deinstitucionalizacije, de-centralizacije, debirokratizacije in deprofesionalizacije delovanja, redistribucije in privatizacije državnih nalog ter dekontrolizacije, deformalizacije, dekriminalizacije in depenalizacije vedenja, ki jih je doslej urejala državna oblast, čestokrat do podrobnosti. Vse, kar s tem v zvezi prihaja v poštev, ne ostaja v vakuumu, marveč se nekomu prepušča bodisi organizirano bodisi neorganizirano. Kajti pričakovanja o zmogljivosti nadzorovanja zlasti za lokalno skupnost niso tako majhna, čeravno »spuščanje navzdol« prinaša prav tako mnogo razočaranja kot tista, ki jih ljudje goje o formaliziranem nadzorovanju. Zato se ponekod celo boje, da prihaja do »minimum security society«, ki ne omogoča več tolikšne varnosti, kot če bi država v celoti vse ne le regulirala, marveč tudi vzdrževala s svojimi mehanizmi in poklicnimi nadzorovalci.

408 Scull, v Social Control and the State, s. 125.


353

286

Tako polagoma, toda vedno več nadzorstvenih dejavnosti sprejema neformalno nadzorstvo, ki demistificira državno nadzorovalno oblast. Ta preveč pogosto služi bolj političnim ciljem, kot je v »korist« ljudem, če o koristi v vedenju, ki se največkrat ne da meriti, sploh lahko govorimo. Zato se nujno začenja razmišljati, kot bi lahko rekli, o nekakšnem »ofenzivnem neformalnem nadzorovanju«, ki je morebiti bolj navidezno kot resnično, saj končno nikjer ne ugotavljajo, da bi imeli statistično manj zaznanega kriminala, kaj šele dejanskega. Ključna pri tem je moč internaliziranega nadzorovanja, na katerega pa prav tako delujejo poleg vsega drugega tudi kulturni razločki, tako v združevalnem kot v razlikovalnem smislu.

Ali se z državno deregulacijo na posameznem vedenjskem področju in prevzemanjem v neformalno kontrolizacijo vzbuja in razvija kult individualizma ali kolektivizma, je seveda drugo vprašanje. Gotovo je, da v teh procesih lahko dobivajo prednost množice posameznikov, kolikor se tega zavedajo. Toda ti procesi potekajo navadno nehrupno in nespektakularno, čeprav jih ponekod skušajo kolikor toliko institucionalizirano usmerjati z različnimi akcijskimi preprečevalnimi in drugimi programi in dejavnostmi, predvsem v lokalni skupnosti. Tu pa individualizirani neformalni nadzorovalci s svojimi dejavnostmi vstopajo v stike tudi z legitimno državno organizacijo za varstvo reda in miru (policijo in kazenskim pravosodjem) in z njo skupaj rešujejo prenekatera, navadno bolj obrobna vedenjska vprašanja in dogodke, ali se vpletajo celo v obravnavanje posameznih (možnih) deviantnih oseb z nasveti, opozorili, usmerjanjem itd., tja do organiziranja lastne samopomoči ali vzajemne pomoči s sodelovanjem, udeležbo, poučevanjem, usklajevanjem, navduševanjem, pogovarjanjem itd. Znatna pozornost velja revnim in nešolanim ljudem.

S tem pa nastajajo potrebe, v katerih morajo ljudje med seboj urejati marsikatera vprašanja in se začeti »samoreguli- rati« drugače kot dotlej, ko različni neformalizmi v skupnosti delujejo drug poleg drugega in največkrat drug mimo drugega. Deregulacija na eni strani nedvomno zahteva regulacijo na drugi, kajti sicer lahko prihaja do anarhičnosti, razpuščenosti, brezizhodnosti, brezpravnosti itd., kar prav tako ni redkost. To dokazujejo prenekatere stopnje lokalne dezorganizacije in anomičnosti, ki jih je veliko tudi na dosti višji ravni.

Seveda pa naj bi »samoregulacija« ustvarjala tudi možnosti za ponotranjanje moralnih standardov, tako skupinsko kot in-dividualno, in hkrati omogoča intenzivnejšo identifikacijo mnogim, ki naj bi jih kakorkoli »normalizirali« zaradi pomanjkanja samodiscipline, neuspešnosti kakega nadzorstva nad njimi, tja do dvomljive samoodgovornosti. Prav zato je internalizacija norm pričakovani nasledek regulacije v neformalnih kontrolizmih.

11. Upadanje morale — dezorganizacija nadzorovanja

Moralo in druga »vedenjska pravila«, kot jih imenujemo za naš namen, omenjamo ves čas obravnavanja mehanizmov neformalnega nadzorovanja, saj so gotovo njihov pomemben, če že ne ključni del. Saj morala končno predstavlja razmeroma obsežno področje »kontrolizacije«, posebno v normativnem delu. Zato jo velja toliko bolj povezovati tako z uspešnostjo nadzorovanja kot z njegovo dezorganizacijo. Gotovo pa je pri-čakovati, da bo nizka morala ali sploh pomanjkanje morale vodilo v slabo ali pomanjkljivo kontrolo, le-ta pa v odklonskost, kolikor odklonskost sama po sebi že ni posledica neustrezne moralnosti. Tako se ta proces ne le s kontrolnega, marveč tudi etiološkega izhodišča giblje v začaranem krogu, v katerem je čestokrat težko ali sploh ni nemogoče videti, kaj je čemu posledica, ali kaj je posledica vzrok česa drugega.

Ta vprašanja niso odveč pri razmišljanjih o vplivanju na vedenje tudi v sodobnem obravnavanju t. i. »behaviour modification«, ki poraja vedno večjo deontološko prestrašenost ob večni kontrolni dilemi, kako ne le delati dobro, ampak tudi ravnati pravično. Pred to paradigmo pa stoji vsak »nadzorovalec« in tudi tisti v neformalizmih se ne more osvoboditi te odgovornosti, ker je njegovo delovanje vedno ocenjevano s stališča »moralnosti«, če ne od drugega, pa od nadziranca, nad katerim izvaja nadzorstveno oblast.

Zato sta obe vlogi »kontrolnega kompleksa« nenehno vred-noteni, in to vsaka s svojim prispevkom pri nastalem položaju, v katerem je eden od udeležencev nadziranec in najpogosteje tudi kaznovani, drugi pa nadzorovalec ali razsojevalec ter sodnik in največkrat tudi izvršitelj sankcij. Vsaj v veliko družbe

23* 355

288

nih skupinah in razmerjih med ljudmi je tako, ne glede na to, ali so ta razmerja stalna ali občasna, za prav določene cilje ali za trenutne potrebe itd. Pomembno je le združevanje ljudi za kakšne skupne namene in interese, ki jih ne morejo uresničevati sami in drug brez drugega. Zato so tudi vedno potrebna določena pravila z določeno moralnostjo in nadzorstvo s svojimi mehanizmi uravnava človeška hotenja v ustrezne oziroma željene in pričakovane smeri. Od tod se tudi kontrolologi neprestano sprašujejo, kakšna je moralna ekonomija množic, da so s svojimi mehanizmi nadzorstva, sredstvi in pravili takšne, kakršne so? Odgovore na to je treba iskati ob pomoči drugih znanosti, ki jih pri spoznavanju in obravnavanju človeškega vedenja in njegovega nadzorovanja v nobenem pogledu ne gre zanemarjati.

Ob moralnosti in kontroli velja še posebej poudariti »moralo preživetja«, o kateri govori pisec Laseh,409 in drugih vprašanj, ki zadevajo tako privilegirane kot trpeče, ki jih katerokoli nadzorovanje nenehno ustvarja in poraja, vzdržuje in razvija ter dviga in ponižuje. Pri tem moralni funkcionalizem nima majhne vloge, kajti »pravila« so vedno inštrument dominacije in kdor »gospodari«, tudi manipulira ter deli bolečine.

Moralna integracija je hkrati normativna integracija, s čimer se srečuje vsako nadzorovanje. Tisto neposredno, neodtujeno in med ljudmi v njihovih skupinah pa še toliko bolj. Prav zato nizka, neustrezna, nezadostna in neprava morala gotovo vpliva na organizacijo nadzorovanja, je lahko moteča, kolikor sploh ni neuspešna pri uresničevanju življenja v ožjih skupinah kot v širokih družbenih sistemih. Zato ni mogoče pogrešiti niti globalnih pravil, ki iz družbenih skupnosti prihajajo v državo, razrede, sloje ter soseske in jih pogosto »predelujejo« po svojih izhodiščih in posredujejo vsem drugim tisti, ki to morejo. To ponujanje morale pa ni brez konfliktov. Ustvarja tudi nered, nezaupanje, kršitve, upiranje, odpore, umike, do propadanja ali izločitve, kar je znak tako za upadanje morale kot za dezorganizacijo nadzorovanja in anomičnost na obeh straneh. V tem pa gre iskati etiologijo deviantnosti. Zato velja pritrditi Durkheimu, ki je zapisal: »Mi vsi smo moralna bitja le toliko, kolikor smo družbena bitja.«410

12. Neformalno nadzorstvo v kriminoloških in sociološkihteorijah

Tako kriminologija kot sociologija se v zadnjih desetletjih z veliko pozornostjo ukvarjata z nadzorovanjem in njegovimi mehanizmi, tako formalnimi kot neformalnimi. Kriminologija počne to še s posebno zavzetostjo, saj je zlasti zanjo značilno, da se je od dogodka in tistega, ki ga je storil, obrnila k žrtvi in še zlasti k dejavnikom obravnavanja vseh treh kot h ključni okoliščini, zaradi katere postajajo vsi trije vidni in seveda s tem v zvezi nadzorljivi. Morda je praksa pokazala kriminologiji, da je njen domet predvsem v etiološki problematiki močno omejen, hkrati ko je tudi v penologiji skoraj prenehala z verovanjem v tretmansko ideologijo. In seveda je potem ostal kolikor toliko neproučen še tisti dejavnik, ki se srečuje z vsemi tremi, akterjem, dogodkom in njegovo žrtvijo. Zato je nadzorstvo zelo pomemben dodatek v imenovani trihotomiji, ki to sploh ni več, saj začenjamo nadzorstvo proučevati z vso raziskovalno in teoretično pozornostjo.

409488 Cohen, Against Criminology, s. 264.410 Durkheim, v Dussich, s. 99.

289

V celotni sestavljenosti »nadzorstva«, ki ga prav tako različno pojmujejo, je neformalno še najmanj proučevano v kriminologiji, čeprav tako v njej kot v sociologiji ni zanemarjeno, še zlasti ne zaradi tega, ker s svojimi institucijami predstavlja pomemben prispevek k razmišljanju o socializaciji, hkrati pa pomeni tudi določeno stopnjo kulture in civilizacije. Tema dvema je kontrolizacija v glavnem le sredstvo za doseganje ciljev in dokaj nesamostojen dejavnik »per se«. To seveda toliko bolj, ker je vedenje vedno posledica posameznikove povezanosti z družbo ali skupino. Obe določata pravila, ki jih nadzorovanje uresničuje bodisi z nagrajevanjem bodisi s kaznovanjem. Zato je vedenje nenehen proces družbene integracije ali dezintegracije, ki ima globalne, skupinske in individualne razsežnosti. To pa proučuje, raziskuje in obravnava nemalo znanstvenih disciplin, poleg kriminologije in sociologije še kriminalna politika, viktimologija, psihologija, psihiatrija, andragogika, antropologija, religiologija in še prenekatere druge. Vsaka od njih je oblikovala o vedenju in nadzorovanju svoje teorije, ali pa vsaj svoje poglede, ki jih navsezadnje ni tako malo. Za to priložnost velja omeniti le nekaj splošnih, čeprav je včasih težko ločevati, kaj je pomembno za formalno in kaj bolj za neformalno nadzorovanje. Ker so nekatere teorije bolj primerne za kakšno posebno zvrst neformalnega nadzorstva, so tu naštete le tiste kriminološke in sociološke teorije, ki so bolj splošne in uporabne. To so predvsem: teorija anomije, kontrolne teorije, teorija nevtralizarije, teorija učenja, teorija adaptacije, teorija upiranja, teorija prekoračevanja, teorija označevanja, teorija dezorganizacije, teorije subkultur, teorija kriminalne priložnosti, teorije zastraševanja, teorija moralnega planiranja, teorija racionalne izbire, teorija kulturnega konflikta, teorije deviantnosti in še številne druge. Pri vseh bi našli še nekatere bolj ali manj posredne kontrolne sestavine, so pa tudi take teorije, ki so po svoji vsebini dosti bolj namenjene formalnemu nadzorstvu in ne toliko neformalnemu, ki ga obravnavamo v tem pisanju.

Gotovo tolikšna količina teorij, ki poleg kriminoloških in socioloških paradigem vsebujejo tudi poglede drugih znanosti, ustvarja več zmede kot jasnosti, kljub poskusom, da bi bile multidisciplinarne. Toda s tem velja računati, ker je ne le vedenje, marveč tudi njegovo nadzorovanje tako raznovrstno in zapleteno, da ga je mogoče prej pojasnjevati po delih kot v celoti, z več in nikakor ne z eno samo generalno teorijo. Tudi prihodnost v tem pogledu verjetno ne bo drugačna. In s tem se moramo sprijazniti, pa čeprav bodo teorije idealistične ali materialistične, poklicne ali politične, pa družbene in situacijske, ali še posebej dinamične, multifaktorske, merljive, intervencijske411 itd., da jih sploh ne omenjamo posebej po disciplinah, iz katerih izhajajo, in ne da bi posebej poudarjali, da si nekatere prizadevajo za kriminalno prevencijo, za zmanjševanje priložnosti, za zaostrovanje nadzorstvenih dejavnosti in obravnavanje deviantov.412

Toliko pogledov na odzivanje z nadzorovanjem ustvarja možnosti za različno obravnavanje odklonskosti tudi z neformalno kontrolizacijo, ki je takšna, kot je, predvsem odraz stopnje civilizacije in je že zaradi tega razlikovalna. Tudi zato zasluži neformalno nadzorstvo posebno pozornost v teoretičnem posploševanju in iskanju ustreznih modelov, kar je doslej dokaj

411 Hope/Hough, v Communities and Crime Reduction, s. 31.412 Nuttall, prav tam, s. 247.

290

zanemarjeno področje, zlasti pri nas, kljub »idealom, vizijam, teorijam, intencijam in napredku znanja«,413 ki pa se podirajo, spreminjajo ter prihajajo in odhajajo. Toda kakorkoli že je, se moramo strinjati z G. H. Meadom, ki je dejal: »Družbeno nadzorstvo privede dejanje posameznika v razmerje z družbenim objektom.« V tem spoznanju gre iskati teoretična izhodišča za razumevanje dvojice »nadzorstvo—nadzorovani« v katerikoli znanosti.

13. Prihodnost neformalnega nadzorovanja

Ob nemoči države, da bi obvladovala vedenje, se danes v svetu najrazličneje kažejo močne težnje po krepitvi »neformalne kontrolizacije«. Novi realizem, neoprogresivizem, tja do neoklasicizma, radikalne kriminologije, kriminologije človeških pravic, nove kriminalne politike družbenega varstva, kot imenujejo posamezne tokove ali celo samo poglede v določenih disciplinah, prinašajo nova spoznanja o nemoči starega in zbujajo upanje v sposobnost novega, da bi človeštvu ustvarili več sreče, tudi z manj kriminala. Kajti boj z njim je čedalje dražji in hkrati vedno manj uspešen, ljudje pa so občutljivi in ranljivi celo zaradi strahu pred njim in ne le zaradi tistega, kar neposredno pomeni za svoje žrtve.

Izkušnje zadnjega desetletja so na splošno pokazale nekakšno pospešeno vračanje nadzorovanja raznim temeljnim človeškim skupinam, ki obstajajo že od nekdaj, ali kakšnim drugim možnostim skupinskega vplivanja na medsebojna razmerja ko-likor toliko brez vpletanja države in njenih kontrolnih meha-nizmov. To pa zato, da bi bilo manj vmešavanja od zgoraj v odnose med ljudmi, kar se hkrati kaže tudi kot pomemben prispevek ne le k razdržavljanju, marveč tudi k širjenju svobode. Le-ta se gotovo kaže z drugačnim obrazom v medsebojnem nadzorovanju ljudi kot v primerih prisilnega posredovanja državnih represivnih organov. To pomeni, da se tudi svoboda, zasebnost in pravičnost začenjajo pojmovati drugače kot doslej. Tudi zaradi tega je morebiti prišlo do antikriminolo- gije, antipsihiatrije in lahko bo prišlo ali že prihaja tudi do antikontrolologije v obdobju, ki se nam že nakazuje z različnimi abolicionizmi na posameznih področjih. Kajti nastajanje »kontrolizmov« vseh vrst in njihovo razraščanje nujno ustvarja vzdušje za drugačno in novo kakovost v razmerjih med ljudmi, ko se nenadoma upro tistemu, kar je veljalo doslej, ali pa se spomnijo zavrženih ali obrabljenih vrednot in sredstev za njihovo uresničevanje, ki jih obnovljene znova začno uporabljati.

Svoboda je čedalje bolj omejevana v imenu svobode in vedno več je človeških dejavnosti, ki jih je treba nadzorovati. Človeštvo pa je bilo že doslej zelo ustvarjalno v »izumljanju« in usposabljanju svojih, predvsem neformalnih nadzorstvenih mehanizmov, opremljenih s čustvenostjo, občutkom pripadni- štva, sorodstvom, posedovalnostjo, ljubeznijo itd., tja do so-vraštva in maščevalnosti. Ti mehanizmi so se pokazali ustrezni tako za motiviranost v konformizmu kot za upiranje, v obeh primerih pa kot razlog za različne kontrolizme.

413-490 Cohen, Visions of Sočial Control, s. 18.

291

Ker bo demokratična država prihodnosti lahko uravnavala le določene, morebiti najpomembnejše dele vedenja in še tega predvsem samo »post delictum«, ostaja neformalnemu nadzo-rovanju na voljo vse drugo, kar je že doslej sodilo v socializacijo, vzdrževanje konformizma, sožitja, pa v moralo, etiko itd., do poštenosti, solidarnosti, razumevanja in marsičesa drugega, spet tako ali drugače dokaj odvisno od kulture in civilizacije posameznih skupin, slojev ali globalne družbe. Zato v tem pogledu najbrž ne gre pričakovati velikih in revolucionarnih sprememb, ker jih tudi doslej ni bilo. Neformalni nadzorstveni mehanizmi so s svojimi sredstvi predvsem plod zgodovinskih procesov nenehnega preizkušanja vsega tistega, kar se je potem pokazalo kot koristno in uporabno in je lahko pomenilo vrednoto, za katero si velja prizadevati in jo obdržati. S tem pa ni rečeno, da tudi vrednote ne propadajo ali izginjajo, kajti prihaja do protivrednot, do novih vrednot ali pa do stanja, kjer vzporedno obstajata tradicionalizem in konzervativizem ob napredku ter spremembah, tudi na vedenjskem in s tem v zvezi na nadzorstvenem področju.

Zato lahko pričakujemo, da se bodo neformalni kontrolizmi v določenem delu tudi sformalizirali in ne le formalni deetati- zirali in decentralizirali, odvisno od pritiskov deviacij ali težav s konformizmom in potreb po razdeljevanju bolečin. Vloga ne-formalnih nadzorstvenih mehanizmov nikoli ne bo manjša, kolikor bolj bo družba demokratična, ne glede na njeno obremenjenost z deviantnostjo. Kajti z razvojem kulture in znanja se bo dosti lažje odzivati zoper moteče vedenje že pred posledico, seveda ob upoštevanju človeških pravic in temeljnih svoboščin. Tu pa ima neformalno nadzorovanje največ možnosti ravno zaradi sposobnosti, da se lahko vmešava v razmerja med ljudmi že v genezi pojava, čeprav drži v rokah tudi njegov konec. Zato mu lahko napovedujemo uspešnejšo in uporab- nejšo prihodnost kot državnemu nadzorstvu tudi zaradi njegovih nejuridiziranih transkontrolizmov, paralelizmov in udeleženosti v družbi, čeprav vse kar naštevamo, nikoli ne bo vsemogočno. Kajti ljudje se bomo še v prihodnje, v skrbi za svojo zasebnost in svobodo, vedno tako ali drugače upirali in kršili medsebojno sožitje, tudi na račun drugih. Morda je tudi zaradi tega genealogija morale (po Nietzscheju) odvisna od genealo- gije moči.

Literatura

1. ACKERMAN, N.: Psihodinamika porodičnog života. Titograd, Grafički zavod 1966, 444 s.2. AHTIK, M.: Nehumani odnosi u braku. Sociologija, Beograd 25 (1983), s. 493—496.3. Alienation and the Social System / Ed. A. W. FINIFTER. New York, Wiley 1972, 367 s.4. ANGENENT, H. L. W.: Moral Judgement. Abstracts on Criml- nology and Penology, Deventer 12 (1972) 5, s. 529—539.5. ARGYLE, M.: Psychology and Social Problems. London, Me- thuen 1964, 232 s.6. ATHANASION, R., YOSHIOKA, D.: The Spatial Character of Friendship Formation. Environment and Behavior, London 5 (1973) 1, s. 43—65.

292

7. AUSTIN, E.: Social Learning and Social Control. Criminology, London 15 (1977) 1, s. 111—116.8. BAKER, J.: The Neighbourhood Advice Centre, London, Rout- ledge & Kegan 1978, 310 s.9. BARBlC, A.: Dileme u teoriji masovnog komuniciranja. Sociologija, Beograd 13 (1971) 1, s. 41—53.10.BARNES, E., TEETERS, N.: New Horizons in Criminology. Englewood Cliffs, Prentice-Hall 1959, 654 s.11.BASKIN, D.: Community Mediation and the Public/Private Problem. Social Justice, San Francisco 15 (1988) 1, s. 98—115.12.BATES, F., BACON, L.: The Community as a Social System. Mental Health Digest, Washington 4 (1972) 8, s. 11—14.13.BIBIČ, A.: Beležke o problemu ideologije. Teorija in praksa, Ljubljana 14 (1977) 1—2, s. 10—17.14.BOJANOVIČ, R.: Psihološka klima organizacije. Psihologija, Beograd 20 (1987) 3—4, s. 68—78.15.BRAJŽA, P.: Očetje, kje ste? Ljubljana, Delavska enotnost 1987, 153 s.16.BUKIC-KR2IŠNIK, V.: O političkoj kulturi. Pregled, Sarajevo 74 (1984) 3, s. 299—319.17.BUTIGAN, V.: Dialektični temelji kulture dela. Anthropos, Ljubljana (1973) 1—4, s. 79—83.18.CERNKOVICH, S., GIORDANO, P.: Family Relationships and Delinquency. Criminology, London 25 (1987) 2, s. 295—321.19.CHAMBLISS, W.: The State, the Law, and the Definition of Behavior as Criminal or Delinquent. V: Handbook of Crimi- nology. Chicago, Mc Nally 1974, s. 7—43.20.CLARKE, D.: Marxism, Justice and the Justice Model. Con- temporary Crises, Amsterdam 2 (1978) 1, s. 27—62.

21.CLARKE, M.: Citizenship, Community and the Management of Crime. British Journal of Criminology, London 27 (1987) s. 384—400.

22.COHEN, S.: Against Criminology. New Brunswick, Transac- tion Books 1988, 310 s.

23.COHEN, S.: Visions of Social Control. New York, Polity Press1985, 325 s.

24.Communitles and Crime Reduction / Ed. T. HOPE, M. SHAW. London, Her Majesty's Stationery Office 1988, 311 s.

25.CACiNOViC-VOGRINClC, G.: Družina — nerazrešljiva drama ločevanja med starši in otroki. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 38 (1987) 4, s. 301—312.

26.ClMlC, E.: Drama ateizacije. Sarajevo, Zavod za izdavanje udžbenika 1971, 232 s.

27.Development of Antisocial and Prosocial Behavior / Ed. D. OLWEUS et al. Orlando, Academic Press 1986, 432 s.

28.Dictionary of the Social Sciences / Eds. J. GOULD, W. L. KOLB. New York, Free Press 1965.

29.DIETZ, H.: Der Umgang der Jugend mit den Mitteln der Pu- blizistik. Recht der Jugend, Koln 17 (1969) 12, s. 367—373.

30.DIMMICK, J. et al.: Media Use and the Life Span. American Behavioral Scientist, Beverly Hills 23 (1979) 1, s. 7—31.

31.DRAŠKOVIČ, R.: Moralno-etička načela rada i ponašanja i odgovornost radnika u organima uprave. Naša zakonitost. Zagreb 35 (1981) 11—12, s. 73—94.

32.Družboslovje. Ljubljana, Cankarjeva založba 1979. (Leksikoni CZ.)33.DURKHEIM, E.: Moral Education. New York, Free Press 1961, 288 s.34.DUSSICH, J.: New Perspectives in Control Theory. Koln [etc.], Heymann

1985, 306 s.35.BUKANOVIČ, B., VULETlC-KORAC, Z.: Socijalizacija dece iz porodica

očeva-alkoholičara. Socijalna psihijatrija, Zagreb 11 (1983) 3, s. 190—202.

36.EDWARDS, P. K.: Conflict at Work. Oxford, Basil Blackwell1986, 357 s.

37.EDZIN', A.: Socialističeskoe pravosoznanie i obščestvennoe mnenie. Vestnik Moskovskogo universiteta, Moskva (1975) 2, s. 40—44.

38.ELIFSON, K. [et al.]: Religiosity and Delinquency. Crimino- logy, Beverly Hills 21 (1983) 4, s. 505—527.

39.EMMERICH, W.: Socialization and Sex-Role Development. V: Life-Span Developmental Psychology. New York, Academic Press 1973 s 123144

293

40.ENGLISH. H., ENGLISH. A.: Obuhvatni rečnik psiholoških i psihoanalitičkih pojmova. New York, Longmans, Green 1966.

41.ENZENBERGER, H. M.: PolitJcs and Crime. New York, Sea- bury 1974, 215 s.

42.ERICSON, R. et al.: Visualising Deviance: A Study of News Organization. Milton Keynes, Open University Press 1987, 390 s.

43.FAGAN, J., WEXLER, S.: Family Origins of Violent Delin- quents. Criminology. London 25 (1987) 34, s. 643—669.

44.FAIRCHILD, E.: Politicization of the Criminal Offender. Cri- minology, London 15 (1977) 3, s. 287—318.

45.FEUERLICHT, I.: Alienation from the Past to the Future. London, Greenwood 1978, 273 s.

46.FOUCAULT, M.: Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana, Delavska enotnost 1984, 324 s.

47.GAROFALO, J.: Crime and the Mass Media: A Selective Re- view of Research. Journal of Research in Crime and Delin- quency, Hackensack 18 (1981) 2, s. 319—350.

48.GAUTE, J. H., ODELL, R.: Murder »What Dunit«. London, Cox & Wyman 1984, 461 s.

49.GERBER, R., McANANY, P.: Punishment as Reflected in Prevailing Ideologies. V: Crime and Justice, Vol. II: The Criminal in the Arms of the Law / Ed. L. Radzinowicz, M. Wolf- gang. New York, Basic 1971, s. 113—144.

50.GOATI, V.: Grupe pritiska u savremenom društvu. Pregled, Sarajevo 65 (1975) 3, s. 275—289.

51.GOATI, V.: Javno mnenje i ideologija. Diskusija. Gledišta, Beograd 16 (1975) 4, s. 342—354.

52.GODINA-VUK, V.: Sociološki aspekti socializacijskega procesa. Sociologija, Beograd 30 (1988) 4, s. 665—681.

53.GODINA-VUK, V.: Težave s socializacijo (v novejši jugoslovanski družboslovni literaturi). Anthropos, Ljubljana 18 (1988) 1—3, s. 114—142.

54.GOLUBOVIC, Z.: Porodica kao ljudska zajednica. Zagreb, Na- prijed 1981, 307 s.

55.GOLUBOVIC, Z.: Staljinistička ideologija kao negacija mar- ksističke revolucionarne teorije. Sociologija, Beograd 22 (1930) 3—4, s. 251—275.

56.GORlCAR, J.: Sociološka opredelitev javnega mnenja. Teorija in praksa, Ljubljana 6 (1969) 5, s. 712—721.

57.Gramsci, civilna družba in država / ur. A. Bibič. Ljubljana, Komunist 1987, 277 s.

58.GRBAC, 2.: Kultura na društvenoj pozornici. Zagreb, Grafič- ki zavod Hrvatske 1987, 213 s.

59.GREELEY, A.: Implications for the Sociology of Religion of Occult Behavior in the Youth Culture. Mental Health Digest, Washington 3 (1971) 6, s. 40—42.

60.HABERMAS, J.: Javno mnenje. Beograd, Kultura 1969, 340 s.61.HALL, J.: Lave, Social Science and Criminal Theory. Little- ton,

Rothman 1982, 333 s.62.Handbook of SocioIogy / Ed. N. Smelser. Newbury Park, Sage 1988, s.

204—215.63.HARE, P.: Handbook of Small Group Research. 2nd Ed. New

York, London, Free Press 1976, 781 s.64.HARTUP, W., LEMPERS, J.: A Problem in Life-Span Deve- lopment. The

Interactional Analysis of Family Attachments.V: Life-Span Developmental Psychology. New York, Academic Press 1973, s. 235—252.

65.Hierarhija: mednarodna raziskava. Ljubljana, Delavska enotnost 1975, s. 161—280.

66.HOEFNAGELS, P.: The Other SMe of Criminology. Deventer, Kluwer 1973, 181 s.

67.HOPPER, E., WEYMAN, A.: Modes of Conformity and Forms of Instrumental Adjustment to Feelings of Rčlative Depriva- tion. The British Journal of Sociology, London 26 (1975) 1, s. 66—77.

68.HOROWITZ, I. L., KATZ, J. K.: Spor in soglasje med družboslovci in politiki. V: Znanost v družbenovrednotnem svetu. Ljubljana, Delavska

enotnost 1988, s. 451—477.294

69.HORVAT, 2.: Nesporazum razvedenih supružnika oko odvijanja videnja sa decom. Socijalna politika i socijalni rad, Beograd 21 (1985) 5—6, s. 83—97.

70.HUBER, J., FORM, W. H.: Income and Ideology. New York, London, Free Press 1973, 226 s.

71. IGBINOVIA, P. E.: Ritual Murders in Nigeria. International Journal of Offender Therapy and Comparative Crimi<iology, London 32 (1988) 1, s. 37—43.

72. IVANČIC, A.: Vernost in nevernost ljubljanskih srednješolcev. Teorija in praksa, Ljubljana 18 (1981) 11, s. 1365—1378.

73. JAŠOVIČ, 2.: Sredstva masovne komunikacije i sprečavanje prestupničkog ponašanja mladih. V: Društveno reagovanje na maloletničko prestupništvo. Beograd, Savez društava defekto- loga Jugoslavije 1972, s. 46—62.

74. JAŽOVIČ, 2.: Sredstva masovne komunikacije u sprečavanju i suzbijanju kriminaliteta. Jugoslovenska revija za kriminologiju i krivično pravo, Beograd 10 (1972) 3, s. 459—464.

75. JEROVSEK, J.: Komuniciranje v delovni organizaciji. Teorija in praksa, Ljubljana 8 (1971) 11, s. 1577—1594.

76. JEROVSEK, J.: Sociološki aspekti konformizma. Naše teme, Zagreb 9 (1965) 12, s. 1715—1733.

77. JETTE, P. R.; MONTANINO, F.: Face to Face Interaction in the Criminal Justice System. Criminology, Beverly Hills 16 (1981) 1, s. 67—86.

78. JOHNSON, E. H.: Crime, Correction, and Society. 3rd Ed. Homewood, Dorsey 1974, 642 s.

79. JOHNSON, E. H.: Community as an Intermediary in Sustain- ing the Urban Order. Annals Internationales de Critninologie, Melun 20 (1983) 1—2, s. 103—112.

80. Juvenile Delinquency and Youth Crime: Task Force Report. Washington, U. S. Government Printing Office 1967, s. 317—330.

81. JU2NIC, S.: Politična kultura. Maribor, Obzorja 1973, 231 s.82.KATEB, G.: The Condition of Political Theory. American Be- havloral

Scientist, London 21 (1977) 1, s. 135—159.83.KAVClC, B.: Sociologija dela. Ljubljana, Delavska enotnost 1987, s.

125—323.84.KERŠEVAN, M.: Religija in sodobni človek. Ljubljana, Cankarjeva

založba 1967, 98 s.85.KERŠEVAN, M.: K razpravam o marksizmu, ateizmu in religiji v

samoupravni družbi. Teorija in praksa, Ljubljana 10 (1973) 7—8, s. 698—711.

86.KOCIJAN, G.: Delavci in kultura. Ljubljana, Center za raziskovanje javnega mnenja 1970, 48 s.

87.KOHN. M.: Occupational Structure and Alienation. American Journal of Sociology, Chicago 82 (1976) 1, s. 111—130.

88.KOKOLJ, M.: Sredstva masovnog informisanja i njihov uticaj na omladinsko prestupništvo. Pregled, Sarajevo 71 (1981) 1, s. 45—56.

89.KOŠIR, M.: Kultura kot pot k svobodi. Ljubljana, Komunist 1983, 88 s.90.KRAMARIC, I.: Stampa i kriminalitet. Priručnik, Zagreb 27 (1979) 5, s.

411—414.91.KREISSL, R.: Die Simulation sozialer Ordnung, Gemeinde- nahe

Kriminalitatsbekampfung. Kriminologisches Journal, Weinheim 19 (1987), s. 269—284.

92.KRŽIŠNIK-BUKIC, V.: O političkoj kulturi. Pregled, Sarajevo 74 (1984) 3, s. 299—319.

93.KUŠMIC, E.: Djeca alkoholičara i alkoholizam. Socijalna psihijatrija, Zagreb 15 (1987) 2, s. 115—124.

94.KUTTER, T.: Ober die Beziehung zwischen Individuum und Institution aus Psychoanalytischer Sicht. Individuum und Ge- selschaft, Stuttgart, Klett 1973, s. 181—202.

95.KUVAClC, I.: Obilje i nasilje. Zagreb, Praxis 1970, 256 s.96.LASKI, H.: Sloboda u moderno j državi. Beograd, Radnička štampa

1985, 368 s.97.LEES, R., SMITH, G.: Action Research in Community Deve- lopment.

London, Routledge & Kegan 1975, 202 s.98.LICHTMAN, R.: Symbolic Interactionism and Social Reality. Berkeley

Journal of Sociology, Berkeley (1970), s. 75—94.

295

99.LUKAČ, S.: Uticaji sredstava masovnog informisanja na de- vijantne pojave. Jugoslovenska revija za kriminologiju i krivično pravo, Beograd 10 (1972) 3, s. 465—470.

100. LUKIC, R.: Sociologija morala. Beograd, Srpska akademija nauka i umetnosti 1974, 683 s.

101. MAC GRATH, J.: Small Group Research. American Behavio- ral Scientist, London 21 (1978) 5, s. 651—674.

102. MAC KENZIE, K. R.: Measurement of Group Climate. International Journal of Group Psychotherapy, New York 31 (1981) 3, s. 287—295.

103. MAIR, L.: An Introduction to Social Anthropology. Oxford, Clarendon 1972, 317 s.

104. MALINOVSKI, B.: Naučna teorija kulture. Beograd, Vuk Ka- radžič 1970, 186 s.

105. MARTINIC, T,: Kultura kao samoodredenje. Zagreb, Centar za kulturnu djelatnost 1985, 173 s.

106. MARVICK, D.: Elite Politics. American Behavioral Scientist, Beverly Hills 21 (1977) 1, s. 111—134.

107. MARX, K., ENGELS, F.: Izbrana dela. Ljubljana, Cankarjeva založba 1975—1977, 5 knj.

108. MASTNAK, T.: Totalitarizem od spodaj. Družboslovne razprave. Ljubljana 48 (1987) 5, s. 91—98.109. MERTON, R.: Social Theory and Social Structure. New York, The Free Press 1968, 702 s.

110. MERTON, R.: Insiders and Outsiders. American Journal of Sociology, Chicago 78 (1972) 1, s. 9—47.111. MIKSAJ-TODOROVIC, Lj.: Obiteljske i socio-demografske karakteristike maloljetnih delinkvenata u SR Hrvatskoj i povezanost s nekim oblicima poremečaja u ponašanju. Disertacija. Zagreb. Fakultet za defektologiju 1987, 443 s.

112. MILGRAM, S.: Obedience and Disobedience to Authority. V: Radical Perspectives on Social Problems. New York, London, MacMillan 1968, s. 167—183.

113. MILLER, A., OHLIN, L.: Delinquency and Community. London, Sage 1985, 208 s.

114. MILLER, M. E.: The Plače of Religion in the Lives of Juve- nile Offenders. Federal Probation, Washington 29 (1951) 1, s. 50—55.

115. MILUTINOVIC, M.: Kriminalna politika. Beograd, Savremena administracija 1984, 484 s.

116. MILUTINOVIC, M.: Kriminologija. Beograd, Savremena admi- nistruacija 1985, 485 s.117. MLADENOVlC, M.: Porodica i porodični odnosi. Beograd, Rad 1963, 459 s.

118. MLINAR, Z.: Konflikti, vrednote in razvoj. Anthropos, Ljubljana (1972) 1—2, s. 141—159.

119. MORGAN, G.: Images of Organization. Beverly Hills, Sage 1986, 421 s.

120. MORISON, A.: Mass Media Use by Adults. American Behavioral Scientist, Beverly Hills 23 (1979) 1, s. 71—93.

121. NEWMAN, G.: Comparative Deviance. New York, Elsevier 1976, 332 s.

122. OSTROWE, B.; Di BIASE, R.: Citizen Involvement as a Crime Deterrent. Journal of Police Science and Administration, Gei- thersburg 11 (1983) 2, s. 185—193.

123. PACKARD, V.: The Hidden Persuaders. New York, Pocket Books 1957, 242 s.

124. PARSONS, T.: Social Culture and PersonaIity. London, Collier- MacMillan 1964, 376 s.

125. Participation of the Public in Crime Policy. Strasbourg, Coun- cil of Europe 1984, 69 s.

126. PEDICEK, F.: Totalni človek — naš telos vzgoje in izobraževanja. Anthropos, Ljubljana 18 (1988) 1—2, s. 239—246.

127. PERENlC, A.: Pravo in politika. Teorija in praksa, Ljubljana 14 (1977) 7—8, s. 943—958.

296

128. PESIČ, V.: Kriminologija. Titograd, Pobjeda 1981, 279 s.129. PETERSON, R.: Patterns of Cultural Choice. American Beha- vioral

Scientist, Beverly Hills 26 (1983) 4, s. 422—438.130. PETROVIČ, S., MAGDALENIC, I.: Elementi socijalne psihologije.

Zagreb, Sveučilište u Zagrebu 1974, 347 s.131. PODMENIK, D.: Civilna družba in javnost. Družboslovne razprave,

Ljubljana 4 (1987) 5, s. 113—120.132. POLIČ, M.: Poskus ekopsihološkega pristopa k vprašanju člo-

vekovih potreb. Posvetovanje psihologov Slovenije, Portorož 1981. Ljubljana, Društvo psihologov SR Slovenije 1982, s. 359—364.

133. Politička sociologija / ur. R. Smiljkovič, M. Pečujlič. Beograd, Radnička štampa 1978, 438 s.

134. POPLIN, D.: Communities. New York, MacMillan 1972, 313 s.135. PositJve Criminology / Eds. M. R. Gottfredson, T. Hirschi. Newbury

Park, Sage 1987, s. 91—114.136. Power / Ed. S. Lukes. Oxford, Basil Blackwell 1986, 283 s.137. POŽARNIK, H.: Zakonski in družinski konflikti ter njihovo

zdravljenje. Ljubljana, Dopisna delavska univerza 1979, 156 s.138. Private Policing / Ed. C. D. Shearing, P. C. Stenning. Beverly Hills,

Sage 1987, 327 s.139. Privatizing Criminal Justice / Ed. R. Matthews. London [etc.], Sage

1989, 197 s.140. PUSIC, E.: Lokalna zajednica. Zagreb, Narodne novine 1963, 159

s.141. PYM, B.: The Making of a Successful Pressure Group. The British

Journal of Sociology, London 24 (1973) 4, s. 448—461.142. RADOVANOVIC, M..: Sociološko-antropološka proučavanja

»kulture bede« u savremenoj gradanskoj sociologiji i antropologiji. Sociologija, Beograd 16 (1974) 2, s. 269—293.

143. RATKOVIC, R.: Razlozi, ciljevi i domašaj kritičkog preispi- tivanja funkcionisanja političkog sistema. Pravni život, Beograd 36 (1986) 4—5, s. 391—396.

144. RAYNOR, P.: Social Work, Justice and Control. New York, Blackwell 1985, 220 s.

145. Reinforcement of Social Behavior / Eds. M. Mc Ginnies, C. B. Berster. Boston, Houghton Mifflin 1971, 468 s.

146. RENER, T.: Nekatera vprašanja konstituiranja družinske politike. Teorija in praksa, Ljubljana 26 (1989) 6—7, s. 864—869.147. RETZMAN, E.: Familiare Interaktion und delinquentes Ver- halten bei Ktadern. Koln [etc.], Heymann 1986, 214, 139 s.

148. RHODES, A. L., REISS, A.: The »Religious Factor« and Delin- quent Behavior. Journal of Research in Crime and Delin- quency, New York 7 (1970) 1, s. 83—98.149. Rječnik sociologije i socijalne psihologije. Zagreb, Informator 1977.

150. ROSENBAUM, D.: The Theory and Research Behind Neigh- borhood Watch: Is It a Sound Fear and Crime Reduction Stra- tegy? Crime and Delinquency, London 33 (1987) 1, s. 103—134.

151. ROSENBAUM, J. L.: Family Disfunction and Female Delin- quency. Crime and Delinquency, London 35 (1989) 1, 31—44.

152. ROTER, Z.: (Ne)religioznost in družbenopolitično obnašanje. Teorija in praksa, Ljubljana 15 (1978) 7—8, s. 791—802.

153. ROTER, Z.: Odnos med katoliško cerkvijo in državo v 80. letih. Teorija in praksa, Ljubljana 24 (1987) 5—6, s. 557—572.

154. ROTER, Z.: Vernost in nevernost družbenih slojev v Sloveniji. Teorija in praksa, Ljubljana 17 (1980) 9, s. 1096—1119.

155. ROTER, Z.: Vernost in nevernost v Sloveniji 1980. V: Sociološki preseki slovenske družbe, Otočec 1981. Novo mesto, Dolenjski list 1982, s. 266—277.

156. RUPEL, D.: Kulturna integracija (ali dezintegracija) mesta in vasi. Teorija in praksa, Ljubljana 8 (1971) 5, s. 804—811.

157. RUS, V.: Naše vrednote. Maribor, Obzorja 1971, 72 s.158. RUS, V.: Odgovornost v samoupravni družbi. V: Sociološki preseki

slovenske družbe. Novo mesto, Dolenjski list 1982, s. 111—162.159. SANFORD, N.: The Decline of Individualism. Mental Health Digest,

Washington 2 (1970) 8, s. 29—33.160. SARASON, S. B.: The jPsychoiogicaI Sense of Community. San

Francisco, Jossey-Bass 1976, 290 s.161. SCHUR, E.: Our Criminal Society. Englewood Cliffs, Pren- tice Hali

1969, 244 s.162. SGOTT, E., SCOTT, K.: Healthy Families. International Journal of

Offender Therapy and Comparative Criminology, London 27 (1983) 1, s. 71—78.

163. SCOTT, W., SCOTT, R.: Value and Organizations. Chicago, Rand Mc Nally 1965, 290 s.

164. SENNETT, R.: Destruktivni Gemeinschaft. Ideje, Beograd 8 (1977) 5, s. 131—151.

165. SIMCHA-FAGAN, O., SCHWARTZ, J.: Neighbourhood and Delinquency: An Assesment of Contextual Effects. Crimino- logy, Washington 24 (1986) 4, s. 667—703.

166. Slovenski narod in slovenska kultura. Javna tribuna Društva slovenskih pisateljev. Cankarjev dom, 9. in 10. januarja 1985. Ljubljana, Društvo slovenskih pisateljev 1985, 155 s.

167. Social Control / Ed. J. Gibbs. Beverly Hills, Sage 1982, 288 s.168. Social Control and the State / Ed. S. Cohen, A. Scull. New York, St.

Martin's Press 1983, 341 s.169. Society as It te / Eds. G. Gaviglio, D. Raye. New York, Mac- millan

1971, 470 s.170. Socijalna patologija dece i omladine. Beograd, Institut za kri-

minološka i sociološka istraživanja 1971.171. Sociologfcal Theory / Eds. Li Coser, B. Rosenberg. New York,

Macmillan 1970, 748 s.172. Sociološki leksikon. Beograd, Savremena adminstracija 1982.173. SOKOLOV, E. V.: Kultura i ličnost. Beograd, Prosveta 1976, 243 s.174. SOROKIN, B., MAGDALENIC, I.: Osnove socijalne psihologije.

Zagreb, Pravni fakultet 1982, 426 s.175. SPLICHAL, S.: Svoboda in odgovornost v družbenem komu-

niciranju. V: Odgovornost v samoupravni družbi. Ziherlovi dnevi. Ljubljana, FSPN 1982, s. 401—407.


369

298

176. SUMNER, W. G.: Folkways. New York, Mentor 1960, 605 s.177. SESTAKOV, D. A.: Korystnaja napravlenost* i ee formirova- nie v

kriminogennoj sem'e. Vestnik Leningradskogo universiteta, Leningrad (1983) 1, s. 79—84.

178. ŠINKOVEC, j.: Nekatere ustavne svoboščine človeka in sredstva javnega obveščanja. V: Odgovornost v samoupravni družbi. Ziherlovi dnevi. Ljubljana, FSPN 1982, s. 421—429.

179. SUSNJIC, D.: Otpori kritičkom mišljenju. Beograd, Savreme- na adminstracija 1971, 270 s.

180. T-Groups: A Survey of Research / Ed. C. L. Cooper, I. L. Mangham. London, Wiley-Interscience 1971, 283 s.

181. TAFT, D.: Criminology: A Cultural Interpretation. New York, MacMillan 1950, 704 s.

182. TAUB, R. et al: Urban Voluntary Associations, Locality Based and Externally Induced. American Journal of Sociology, Chi- cago 83 (1977) 2, s. 425—442.

183. Teorije o društvu. Beograd, Vuk Karadžič 1969, s. 913—942, 999—1359.

184. TEPPERMAN, L.: Crime Control. Toronto [etc.], McGraw- Hill 1977, 256 s.185. THELEN, H.: Dynamics of Groups at Work. Chicago, TheUniversity of Chicago Press 1954, 374 s.

186. THERBORN, G.: Ideologija moči in moč ideologije. Ljubljana, Cankarjeva založba 1987, 159 s.

187. TICHENOR, P.; WACKMAN, D.: Mass Media and Community Public Opinion. American Behavioral Scientist, Beverly Hills 16 (1973) 4, s. 593—606.

188. TODOROVlC, A.: Vloga sredstev množičnega obveščanja pri preprečevanju prestopništva mladoletnikov. Varnost, Ljubljana 20 (1971) 12, s. 595—601.

189. TOS, N.: Kritična zavest — kot kriza zavesti? Teorija in praksa, Ljubljana 22 (1985) 3, s. 229—241.

190. Transcarceratlon: Essays in the Sociology of Social Control / Eds. J. Lowman et al. Aldershot [etc.], Gower 1987, 466 s.

191. ULE, M.: Nova političnost — refleksija empiričnih podatkov. V: Mladina in politika. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo 1987, s. 103—126.

192. VASOVIC, M.: Novi pravci u proučevanju politike socializacije. Psihologija, Beograd 16 (1983) 1—2, s. 65—78.

193. VERMES, M.: The Fundamental Questions of Criminology. Budapest, Akademiai Kiado 1978, 190 s.

194. VOGELMAN, R.: Prison Restrictions-Prisoners Rights. V: Crime and Justice. Vol. III. New York, Basic 1971, s. 52—68.

195. VREG, F.: Javno mnenje. Ljubljana, FSPN 1973, 328 s.196. WILSON, H.: Parental Supervision Re-examined. The British

Journal of Criminology, London 27 (1987) 3, s. 275—301.197. WOLFE, D.: Child Abuse. London, Sage 1987, 156 s.198. ZUPANČIČ, M.: Temeljna psihološka spoznanja o moralnem

razvoju. Anthropos, Ljubljana 20 (1989) 1—2, s. 258—269.

199. 2MUC-TOMORI, M.: Klic po očetu. Ljubljana, Cankarjeva založba 1988,139 s.

200. ZMUC-TOMORI, M.: Vloga očeta v psihodinamiki. Iskanja, Ljubljana 5 (1987) 6, s. 10—16.

201. ZUPANOV, J.: Samoupravljanje i društvena moč. Zagreb, Naše teme 1969, 332 s.

Seznam literature pripravila Marija Milenkovic.

300

371

24*

302

Imensko kazalo

303

304

A

Ackerman, N. 56, 62, 362 Ah tik, M. 45, 68, 362 Althusser, L. 263 Angenent, H. L. W. 230, 362 Argyle, M. 115, 362 Aristotel 142 Athanasion, R. 100, 362 Austin, E. 89, 163, 173, 362

B

Bacon, L. 96, 115, 362Baker, J. 102, 362Barbič, A. 188, 189, 193, 362Barnes, E. 313, 362Baskin, D. 98, 102, 111, 114, 362Bates, F. 96, 115, 362Baumgartner, M. 108Beck, R. 102Bentham, J. 13, 24Berger, R. 250Berster, C. B. 368Bibič, A. 262, 263, 264, 268, 287,298, 362, 364 Bogardus, E. 76, 77 Bojanovič, R. 149, 152, 362 Burroughs, W. 16 Brajša, P. 46, 52, 58, 72, 362 Butigan, V. 146, 362Clarke, D. 115, 266, 269, 286, 362 Cohen, S. 16, 35, 95, 100,

102, 113, 115, 242, 341, 344, 347, 356, 358, 363, 369 Comstock, G. 180 Cooper, C. L. 370 Coser, L. 19, 46, 369

C

Cačinovič-Vogrinčič, G. 38, 46, 363

C

Cimič, E. 306, 307, 312, 321, 323, 363

D

Di Biase, R. 232, 367 Dietz, H. 183, 363 Dimmick, J. 190, 363 Dobrenič, T. 39 Draškovič, R. 155, 363 Durkheim, E. 19, 95, 316, 335,

356, 363 Dussich, J. 347, 356, 363 Dutschke, R. 281

305

306

C

Cernkovich, Š. 48, 362 BChambliss, W. 224, 362Child, H. L. 210 Bukanovic, B. 68, 363

307

E

Edwards, P. K. 156, 363 Edzin', A. 214, 229, 363 Elifson, K. 363 Emmerich, W. 54, 363 Engels, F. 328, 367 English, A. 81, 106, 307, 363 English, H. 81, 106, 307, 363 Ericson, R. 178, 334, 363 Enzenberger, H. M. 287, 363

F

Fagan, J. 71, 364 Fairchild, E. 271, 303, 364 Feuerbach, L. 15, 322 Feuerlicht, I. 314, 326, 364 Finifter, A. W. 265, 362 Fischer, C. 104 Form, W. H. 264, 272, 365 Foucault, M. 13, 22, 24, 27, 223,

258, 327, 343, 364 Freud, S. 161, 279 Friedmann, G. 146

G

Garofalo, J. 180, 183, 189, 199,313, 364 Gaute, J. H. 122, 364

Gaviglio, G. 369 Gerber, R. 327, 364 Gibbs, J. 369 Giordano, P. 48, 362 Glueck, Ch. & E. 44 Goati, V. 210, 213, 214, 216, 364 Godina-Vuk, V. 41, 291, 297, 364 Gogolj, N. V. 244 Golubovič, Z. 39, 40, 43, 47, 49,

50, 58, 59, 62, 265, 364 Goričar, J. 207, 211, 220, 221, 222,

234, 364 Gottfredson, M. R. 368Gould, J. 363 Gramsci, A. 268 Grbac, 2. 246, 364 Greeley, A. 310, 364 Gronseth, E. 59 Guardian Angels 232 Gutenberg, J. 189

H

Habermas, S. 208, 210, 216, 217,222, 364 Hali, J. 315,

329, 364 Hare, P. 80,

88, 100, 364 Horkheimer, M. 58 Hartup, W. 56, 364 Hegel, G. W. 208, 282 Hillery, H. 96 Hirschi, T. 368 Hoefnagels, P. 122, 365 Hope, T. 358, 363 Hopper, E. 90, 154, 365 Horowitz, I. L. 302, 365 Horvat, 2. 60, 365 Hough, M. 358 Huber, J. 264, 272, 365 Huxley, A. 334

I

Igbinovia, P. E. 122, 365Ingleby, D. 341Inkeles, A. 302Ivančič, A. 309, 315, 327, 365

J

Jašovič, 2. 182, 191, 193, 195, 199, 365

Jerovšek, J. 166, 250, 253, 365 Jette, P. R. 230, 365 Jezernik, D. 75 Jezernik, M. 80Johnson, E. H. 97, 103, 218, 224,

252, 365Južnič, S. 72, 240, 291, 292, 365

K

Kahn, R. 154Kant, I. 208, 226Kateb, G. 300, 305, 365Katz, J. K. 154, 302, 365Kavčič, B. 152, 160, 164, 168, 365Kelly, W. H. 243Kerševan, M. 311, 318, 321, 323,

331, 366 Kidrič, B. 11 Klašnja, F. 14 Kluckhohn, C. 240, 243 Kocijan, G. 238, 366 Kohn, M. 173, 366 Kokolj, M. 180, 366 Kolb, W. L. 363 Kosik, K. 146 Košir, M. 240, 241, 366 Kramarič, I. 183, 199, 366 Kroeber, A. 238, 240 Kreissl, R. 95, 98, 107, 108,

308

366 Kržišnik-Bukid, V. 277, 291, 362, 366Kušmič, E. 68, 366 Kutter, T. 281, 283, 366 Kuvačič, I. 185, 188, 203, 366

L

Laseh, C. 356Laski, H. 283, 300, 302, 303, 305,

366Leary, T. 100 Lee, S. J. 262 Lees, R. 113, 366 Lempers, J. 56, 364 Levinson, D. J. 47 Lichtman, R. 75, 100, 366Lippman, W. 302 Lock, J. 215 Lowman, J. 370 Lukacs, G. 292 Lukač, S. 198, 366 Lukes, S. 368Lukič, R. 121, 125, 129, 134, 176,

366

M

Mac Anany, P. 327, 364 Mac Ginnies, M. 368 Mac Grath, J. 94, 366 Mac Iver, R. 239 Mac Kenzie, K. R. 86, 366 Macbeth 36Magdalenič, I. 75, 78, 79, 80, 82,

90, 368, 369 Mair, L. 311, 366Malinovski, B. 252, 253, 254, 366 Mangham, I. L. 370 Manson, C. 122Martinič, T. 238, 241, 244, 261,

366Marvick, D. 275, 289, 367 Marx, K. 15, 95, 117, 144, 207, 208, 265, 280, 293, 303, 304, 305, 316, 322, 328, 367 Maslov, A. 52 Mastnak, T. 208, 232, 367 Matthews, R. 29, 349, 368 Matza, D. 321 Mead, G. H. 53, 359 Melossi, D. 21Merton, R. 30, 90, 118, 136, 154,

224, 297, 309, 311, 320, 367 Mikšaj-Todorovič, L. 39, 52, 367 Milanovič, V. 277 Milenkovič, M. 14, 371, 376, 394 Milgram, S. 283, 367 Mili, J. 208, 303Miller, A. 87, 98, 107, 109, 112,

367Miller, M. E. 319, 330, 367 Mills, W. C. 21, 210 Milutinovič, M. 234, 313, 322, 367 Mladenovič, M. 37, 47, 55, 367 Mlinar, Z. 150, 367 Montanino, F. 230, 365 Morgan, G. 147, 367 Morrison, A. 191, 367 Munford, R. 237

N

Newman, G. 315, 327, 328, 367 Nietzsche, F. 361 Nuttall, C. 358 Nye, D. A. 163

O

Odeli, R. 122, 364 Ohlin, L. 87, 98, 107, 109, 112, 367Ohveus, D. 363 Orwell, G. 15, 104 Ostrowe, B. 232, 367

P

Packard, V. 203, 367 Park, R. E. 211 Parsons, T. 40, 48, 313, 367 Partljič, T. 244 Patterson, E. 62 Pečar, J. 14Pečujlič, M. 274, 297, 368 Pediček, F. 72, 367 Perenič, A. 273, 367 Perikles 289 Pešič, V. 322, 368 Peterson, R. 248, 368 Petkovič, S. 78, 90, 368 Platon 183Podraenik, D. 226, 368 Polič, M. 92, 368 Poplin, D. 98, 99, 103, 115, 368 Požarnik, H. 46, 50, 65, 67, 368 Pusič, E. 95, 96, 107, 109, 368 Pym, B. 236, 368

R

Radovanovič, M. 252, 256, 368 Radzinowicz, L. 364 Ratkovič, R. 263, 287, 302, 368 Raye, D. 369 Raynor, P. 345, 368 Reiss, A. 316, 324, 368 Rener, T. 39, 368

309

Retzman, E. 27, 368 Rhodes, A. L. 316, 324, 368 Rivers, W. 187Rosenbaum, J. L. 41, 66, 113, 368Rosenberg, B. 369Roter, Z. 309, 312, 317, 318, 369Rupel, D. 237, 369Rus, V. 153, 156, 162, 369

S

Sampson, E. 33, 103, 104, 108, 111,Sanford, N. 222, 369Sarason, S. B. 109, 115, 369Sauvy, A. 207Schramm, W. 187Schur, E. 187, 188, 189, 369Schwartz, J. 107, 369Scott, E. 68, 86, 369Scott, K. 68, 86, 369Scull, A. 353, 369Sellin, T. 320Seneca 74Sennett, R. 177, 369Shakespeare, W. 36Shaw, M. 363Shearing, C. D. 368Sherif, M. 39 Shoham, S. 97 Simcha-Fagan, O. 107, 369 Simmel, G. 95 Sket, I. 14, 400 Smelser, N. 364 Smiljkovič, R. 283, 368 Smith, G. 113, 208, 366 Sokolov, E. V. 239, 248, 261, 369 Sokrat 183Sorokin, B. 75, 79, 80, 82, 323,

369Splichal, S. 184, 187, 369 Stanovčič, V. 300, 302 Stenning, P. C. 368 Stuart, J. 156Sumner, W. G. 80, 117, 118, 119,

121, 122, 126, 129, 130, 370

S

Sestakov, D. A. 50, 370 Šinkovec, J. 196, 370 Sušnjič, £>. 263, 265, 272, 276, 277, 282, 287, 370

T

Taft, D. 327, 370Tate, S. 122Taub, R. 109, 370Teeters, N. 313, 362Tepperman, L. 327, 370Thelen, H. 152, 159, 370Therborn, G. 263, 265, 268, 272,

274, 278, 370 Tichenor, P. 189, 370 Tocqueville, A. 208 Todorovič, A. 198, 201, 370 Tonnies, F. 95, 99 Toš, N. 211, 218, 370U

Ule, M. 297, 370

V

Vasovič, M. 279, 298, 370 Vermes, M. 309, 331, 370 Vogelman, R. 319, 370 Vreg, F. 207, 208, 210, 216, 218,220, 226, 228, 229, 370 Vuletič-Korač, Z. 363

W

Wackman, D. 189, 370 Waters, T. 55Weber, M. 20, 95, 119, 139, 208,292, 313 Wexler, S. 71, 364 Weyman, A. 90, 154, 365 Wilson, H. 69, 370 Wolfe, D. 58, 69, 370 Wolfgang, M. 364

Y

Yoshioka, D. 100, 362

Z

Zupančič, M. 44, 53, 60, 370 Zvonarevič, M. 152, 183

310

2

2muc-Tomori, M. 37, 43, 45, 46,47, 54, 58, 371 Županov, J. 158, 162, 371

Uredila Marija Milenkovič

311

A

agent 110 aberanti 219

glej tudi: devianti abnormnost 30, 91 abolicionizem 327, 359 adaptacija 33 agresija 43, 90, 106 glej tudi: nasilje akulturacija 249, 270 alienacija 106, 222, 276, 286

— politična 280, 304— pri delu 173glej tudi: odtujenost alkoholiki

68 alkoholizem 45, 215 alternacija 249 altruizem 63 amuleti 125 anarhičnost 338 andragogika 140, 357 anomičnost 96, 106, 222, 246, 303 antikontrolologija 359 antikriminologija 359 antipatija 283 antipsihiatrija 359 antisocialnost 91antropologija 119, 125, 129, 239,

249, 294, 357 asimilacija 249, 344 atomizirana množica 207 avtonomnost 147, 174 avtoritatizem 282 avtoriteta 19, 23, 28, 38, 41, 43, 45, 55, 63, 102, 121, 122, 129, 157, 160, 169, 257, 272, 315, 320, 342— lažna 126glej tudi: oblast, moč, ugled azil 102

B

behaviour modification 355biblija 245, 315birokracija 212birokratizacija 103, 286bogoskrunstvo 329bolečine 16, 19, 224, 261, 283, 284,351, 356, 360 bonton 252, 347 brezdelništvo

45 brutalnost 327

C

centralizacija 282 cenzura 179ceremoniali 122, 123, 315, 327glej tudi: obredi cerkev 255, 306, 308, 309, 317,329, 330, 331, 332 civilizacija 11, 16, 18, 31, 52, 66, 175, 202, 238, 239, 247, 251, 252, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 283, 339, 343, 353, 360— meščanska 259 civilna družba 192, 273 civilna smrt 232

C

čarovnice 326, 328 človekove pravice in svoboščine 12, 16, 113, 253, 359, 360

Stvarno kazalo

312

črne kronike 190, 193, 201, 223, 234

čustva 12, 38, 41, 50—54, 216, 220, 226

čustvenost 13, 37, 39, 55, 128, 340, 342, 348, 352glej tudi: emocionalizacija

D

debirokratizacija 16, 353 decentralizacija 15, 101, 102, 353 deetatizacija 16 definiranje 336 deformalizacija 353 degradacija 224 dehumanizacija 146 deinstitucionalizacija 15, 16, 339, 353dekarcerizacija 102 deklaracije 235 dekontrolizacija 353 dekriminalizacija 16, 225, 329, 353

glej tudi: inkriminacija dekristjanizacija 329 delinkventnost 16, 66, 69, 209

glej tudi: kriminal delo 20, 21, 142—177, 255, 340

— kot interesni sistem 149— 150, 153

delovna morala 164 delovna nedisciplina 164 delovna pravila 172 delovna skupina 160 delovna skupnost 154 delovne navade 164 delovne vrednote 174 delovni proces 156 delovno mesto 142, 145 delovno okolje 167 demokracija 96, 100, 302

— masovna 210— participativna 170

demokratizacija 234, 253, 256 depenalizacija 16, 329, 353 deprofesionalizacija 16, 353 deregulacija 26, 353, 354 determinizem 251 deviacija— sekundarna 231 devianti 107, 219, 267, 325, 328glej tudi: aberanti deviantno vedenje

148 deviantnost 11, 66, 69, 70, 91, 95,98, 110, 141, 157, 167, 176, 186,189, 194, 200, 203, 209, 229, 230,239, 266, 271, 281, 283, 306— etiologija 236— omejevanje 334—361— poulična 187— prikrita 226— zgornjih družbenih plasti 187glej tudi: odklonskost dezideologizacija 286 dezintegracija 81, 105, 106, 115 dezorganizacija 42, 66, 94, 105,106, 115, 148, 222, 246, 283, 339— kulturna 106— skupine 81— socialna 325 dezorientacija 106, 244, 245 diadična mimikrija 56 diferenciacija 106, 173, 196, 228,297, 299, 352— ideološka 287— socialna 331 dihotomija 54, 59— nadzorovanja 13 discipliniranje 19, 23, 24, 32, 142,149, 163, 164, 165, 176, 223,329, 337, 344, 346— pri delu 163—165— v družini 39 disciplinska piramida 336 diseminacija informacij 183 disidentstvo 245 diskrecija 61, 166, 174 diskriminacija 81, 127, 173, 305— narodnostna 224— v skupini 81— verska 316, 322, 324 diskvalifikacija 180 diversion 102, 110 divjaštvo 239 dogmatizacija 341 dogmatizem 139, 341 dogme 315 dokazovanje 337 doktrine 286 dolžnosti 43, 116dominacija 18, 41, 51, 54, 64, 68,70, 81, 89, 115, 117, 141, 165,

313

256, 276, 289, 292, 322, 335, 341 droge 200glej tudi: narkomanija družba 22, 102, 103, 117, 118, 147,205, 208, 211, 217, 220, 239, 240,242, 243, 259, 274, 314, 335— civilna 231, 315— demokratična 206, 360— disciplinska 16— industrijska 210— kontrolizacije 335— konzervativna 120— masovna 179, 206, 271— meščanska 317— nadzorujoča 22— parlamentarna 298— pluralna 235, 277, 301— postindustrijska 97, 120— potrošniška 296— predindustrijska 120— primitivna 53, 121, 308— reakcionarna 120— regulirana 339— sinkretična 309, 311, 319— totalitarna 206, 296 družbena higiena 217 družbena kohezivnost 329 družbena napetost 34 družbena organizacija 96 družbena skupnost 71 družbene konvencije 152 družbene plasti 93,114 družbene razmere 150 družbeni procesi 265 družbeni razredi 150 družbeni red 15 družbeni status 149, 339, 345 družbeno gibanje 105 družbeno varstvo 359 družboslovje 103 družina 20, 24, 27, 29, 33, 36—73,81, 103, 104, 274, 340, 348— avtoritativna 59— »bolna« 67— čustveni in psihološki odnosi

45— dinamika razmerij 44, 46— 48— egalitarna 59— harmonična 47— hierarhična 44— kooperativna 59— krize 67—69

— materialne razmere 45— meščanska 57— nasilniška 70— participativna 44— tipi družine 52— tradicionalna 44— uravnovešena 47— vloge družine 38, 40— vrednote 67— »zdrava« 69 družinska kontrolizacija 71 družinska patologija 47, 52 družinska terapija 67država 11, 13, 15, 17, 18, 26, 34,35, 92, 96, 104, 110, 174, 217,223, 225, 235, 244, 246, 255, 257,261, 263, 271, 273, 274, 285, 290,314, 315, 329, 331, 335, 347. 351,352, 353, 356, 359— meščanska 318— socialna 210— totalitarna 262

državna kontrolizacija 93 državna regulacija 26 državna represija 11,16 državno pravo 28 državnost 107 duševno abnormni 310 duševno zdravje 52 duševnost 258

E

egalitarizem 170 egoizem 63, 170 ekologija 103 ekonomika 261, 283

— moralna 356 ekonomizacija 286 ekscesivnost 42 eksternalizem 346

— vedenjski 346elita 13, 100, 157, 165, 245, 275,

286, 296, 347— lokalna 100

emancipacija 55 emigranti 310emocionalizacija 51, 185, 195

314

glej tudi: čustva enakopravnost 63 enkulturacija 249, 250, 256 entropija 226 estetika 239etika 55, 164, 196, 271, 313, 349

— 351, 360— posameznika 253— zgodovina etike 308 glej tudi: morala

etiketiranje 195 glej tudi: označevanje, stigmatizacija, zaznamovanje etiologija 180 etiologija deviantnosti 199 etnocentrizem 241, 257 etnologija 129, 239F

fanatizem 126, 324—verski 2 film 12filozofija 16, 125, 238, 255, 269,286, 309 formalizacija 338, 339 formalna kontrolizacija 11 formalno nadzorstvo 11, 12, 17 frustracije 106, 146, 224, 261 funkcionalna analiza 321

G

Gleichschaltung 282 greh 314, 328 grešnik 330grožnja 108, 112, 138, 231. 266, 284

H

Habeas Corpus Act 289 Helsinška listina 289 habitualizacija 249 harmonija 141 hermenevtika 251 hierarhija 88, 91, 152, 155— družbena 158— družinska 51, 57— moči, nemoči 60— v skupini 88 homo politikus 301 homogenizacija 30, 276 humanizacija 253, 256, 305

I

ideali 321, 342 ideje 264, 276

— moralne 326 identifikacija 30, 54—57, 81, 196, 265, 272, 279, 286, 312, 319— ideološka 299— religiozna 325glej tudi: poistenjeideologije 11, 20, 22, 24, 28, 29,32, 119, 143, 213, 215, 218, 244,245, 257, 277, 293, 300, 344— disciplinska 16— informalizma 27— kot nadzorstvo 275—277— kriminalnokontrolne 115— marksistične 290— monolitične 296— neformalnokontrolna 11— parcialne 286— politične 262—288— pritiski ideologij 263— tradicionalne 115— tretmanske 357— vladajočih razredov 118— vloge ideologij 287— vpliv ideologij 264, 267 ideologizacija 267, 269, 274, 276,280, 299— vedenja 271 ideološki aparat 32, 273—275 ideološki interesi 268—269 imitacija 30, 54—57glej tudi: posnemanje imposibilizem 12, 25, 349 individualizem 28, 106, 305, 354 indoktrinacija 150, 249, 256, 258,280, 289, 299, 335, 341, 344— masovna 292—294— politična 287, 289—305— represivna 305 industrializacija 103, 289 industrijska psihologija 173 industrijska sociologija 173 infiltracija 110 informacije 200, 211, 212, 292— o kriminalu 218 informalizem 250 informativnost 21 informiranost 110, 225, 274 inkriminacija 51, 143, 152, 266

315

glej tudi: dekriminalizacija inkvizicija 308, 315, 329 institucionalizacija 17, 255, 338— 339inšpekcije 110institucije 20, 22, 28, 109, 338 integracija 272— socialna 88 integriteta 107 inteligentnost 47interakcije 60, 87, 94, 141, 150, 168, 277, 300— diadične 50, 54, 57— dihotomne, trihotomne 43— družinske 46— individualne 64— intenzivne 97 interakcionizem 316 interesi 39, 40, 176, 276, 331— javni 218— politični 296— posameznika 149— religiozni 313, 323— skupni 356— tuji 296— v družini 40— zasebni 33, 218 interiorizacija 299 internalizacija 83, 196, 270 intimnost 330glej tudi: zasebnost izključevanje 344 izločanje 33 izobčenje 272

izobraževanje 270, 274, 308 J

Janus 206javna občila 29, 202, 203, 204, 255, 296glej tudi: masovni mediji, množična občila, sredstva jav-nega obveščanjajavno mnenje 20, 32, 178, 185, 207—236, 284, 296— ankete 228— fragmentarno 235— kot kriminalna kontrola 208— o deviantnosti 212— o kriminaliteti 211, 223

— o nadzorstvu 211— protikriminalno 187, 233— vpliv javnega mnenja 229— vplivi na javno mnenje 213

do 214javnomnenjski stereotipi 223 javnost 11, 32—33, 185, 189, 191, 205, 206, 207, 226, 233, 266, 283, 284— demokratična 210— kritična 210— nadzorstvena vloga javnosti

224— neinstitucionalizirana 191— nestrokovna 203

K

katarza 330kazenski zavodi 319kazensko pravo 125, 209, 233,

315kaznivost 342kaznovalci 339kaznovalna ekonomija 19kaznovalna oblast 352kaznovalna politika 190, 193,

198,217, 225 kaznovalnost 63, 234, 337, 342 kaznovanje 12, 16, 17, 18, 24, 49, 59—61, 74, 81, 87, 88, 93, 131, 133, 158, 176, 205, 209, 220, 230, 232, 239, 251, 294, 328, 336, 344, 348, 349— duše 330— telesno 343 klasificiranje 336 kodeksi— deontološki 92, 172— moralni 124,125— novinarski 196 kohezija 335 kohezivnost 94, 103 kolektiviziranje 28, 344 kolektivnost 80, 354 komunikacije 33, 42, 93, 109, 299,346— horizontalne 169— nebesedne 46— neformalne 169— religiozne 316

316

— v družini 38, 42 komunikator 182 komunikologija 182, 191, 205, 208,218, 235— kriminološka 202 konflikti 19, 26, 40, 41, 67, 82,100, 101, 108, 112, 118, 136, 151, 170, 173, 217, 220, 227, 235, 243, 246, 249, 257, 259, 261, 264, 267, 268, 270, 278, 283, 309, 315, 347, 350, 356— generacijski 43— kulturni 241— reševanje konfliktov v družini

41, 65—67— razredni 278— strukturalni 113— verski razlogi zanje 322— zero sum konflikt 105 konfliktnost 42, 45, 60, 106, 248,266, 292, 296, 303, 340, 348— nadzorovanja 347—349 komuniciranje 33 kolektivizem 354— antikriminalno 233 kolektivizacija 28 konformizem 17, 22, 29, 30—32,38, 70, 82—84, 118, 130, 132, 137, 138—139, 141, 156, 185, 186, 218—221, 237, 245, 248, 250, 256, 258, 266, 271, 293, 313, 338, 360— družinski 41, 53— religiozni 329, 332— skupinski 240glej tudi: prilagajanje, socia-lizacija konfrontacija— ideološka 297 kontrakultura 252, 267 kontrola 16, 58, 87, 143— birokratska 144— represivna 15 kontrolizacija 17, 30, 33, 64, 114,174, 175, 180, 222, 285, 305, 331, 336— roditeljska 57 kontrolizem 13, 16, 22, 23, 345,349kontrolna komunikacija 342 kontrolne strategije 58 kontrolne

vloge 338 kontrolni in socializacijski proces 61kontrolni par 89, 342, 343, 348 kontrolni posegi 342 kontrolno razmerje 24 kontrolno sporočilo 342 kontrolologija 26, 242, 260, 356 konzervativizem 49, 118, 119, 132, 139—141, 245, 334, 360— v kulturi 259glej tudi: patriarhalnost, tra-dicionalizem koran 245, 315kriminal 30, 35, 70, 114, 186, 190, 195, 209, 217, 250, 325— stroški kriminala 15, 335— tihi kriminal 67glej tudi: delinkventnost, kri-minaliteta kriminalistika 120, 140 kriminaliteta 16, 34, 96, 233, 266, 270, 283, 316— belega ovratnika 152, 186,

327— konvencionalna 327glej tudi: delinkventnost, kri-minal kriminalna dvojica 112 kriminalna politika 125, 140, 190, 191, 193, 199, 202, 207, 208, 225, 232, 233, 234, 236, 317, 332, 357, 359kriminalna prevencija 150, 215, 307kriminalna priložnost 168 kriminalna skupina 91 kriminalna tehnika 201 kriminalne tendence 201 kriminalno podjetništvo 90 kriminogene situacije 66 kriminogeni dejavniki 44, 202 kriminogenost 145,168— religije 322— tiska 198, 199 kriminologi 96kriminologija 17, 27, 54, 108, 120, 122, 125, 127, 140, 141, 168, 178, 180, 191, 198, 202, 205, 208, 211, 231, 233, 236, 239, 242, 249, 251, 264, 276, 287, 288, 298, 305, 306, 316, 317, 319, 322, 324, 332, 335, 357— makrokriminologija 259

317

— radikalna 359krivda 59, 70, 117, 123, 124, 129,136, 197, 314, 330, 350 krivoverstvo 326 kriza 12, 110, 146, 147— države 15— zavesti 218 kršitelj 89 ksenofobija 232 kult 123, 310, 320kultura 11, 16, 18, 20, 29, 31, 32, 59, 93, 118, 119, 146, 151, 175, 184, 185, 199, 215, 237—261, 274, 279, 339, 353, 357, 360— akumulacija kulture 250— deprivacija 251— masovna 197, 199, 206, 242— njena vloga 239— njene vrednote 243— posameznika 251

318

— primitivna 126— surogati kulture 249— vedenjska 254

kulturalizacija 249, 250 kulturna dediščina 252, 260 kulturna homogenizacija 257 kulturne revolucije 254 kulturni pluralizem 257, 259 kulturologija 239

L

lastnina 53, 270 legende 125, 254legitimnost 119, 265, 268, 278,

279, 292liberalizacija 253, 256 lingvistika 239 ljubezen 50, 56, 83, 340 logika 239lokalna skupnost 27, 95—115

M

Magna Charta Libertatum 289 mafija 90 magije 125 mandatar 338manipulacija 18, 41, 51, 54, 64,

68, 70, 81, 89, 115, 117, 146, 280— politična 295—297

manipuliranje 336, 341, 356 marginalizacija 180, 224 marksizem 328 — klasiki maksizma 44 masovni mediji 20, 202, 265, 289 glej tudi: javna občila, množična občila, sredstva javnega obveščanja maščevalnost 136, 223, 360 maščevanje 61, 131, 239, 348 medicina 20 migracije 104mir 257— varstvo miru 354mit 117, 125, 223, 254, 260, 310,315, 320, 342 mladi 54, 68, 107 mladina 346 mnenje 20

— zasebno 22, 222 množična občila 178, 181, 274glej tudi: javna občila, masovni mediji, sredstva javnega obveščanja moč 12, 13, 19, 21, 23, 28, 30, 37, 45, 47, 56, 57—59, 59—61, 84, 85, 102, 123, 133, 141, 146, 147, 149, 154, 157, 158, 165, 166, 170, 171, 174, 182, 213, 220, 242, 246, 247, 303, 309, 312, 329, 334, 335, 342, 343, 345, 349, 351— avtoritete 272— cerkve 330— distribucija moči 87, 212— družbena 213— elite 13— genealogija moči 361— ideologij 272, 282— informacij 212— javnosti 209, 226— komunikativna 290— lokalnih skupnosti 101— makrofizika moči 13, 19, 22,

335— mehanizmi moči 136— mikrosistem moči 344— nadzorovanja 300— nadzorstva 116, 348— nekonformistov 219— nosilci moči 86— obveščanja 190— politična 203, 208, 269, 273,

279, 282, 317— posameznikov in skupin 13,

207— religije 322— simbolična 95

— tiska 204— v družini 37, 48, 57—59, 64— v skupini 87glej tudi: avtoriteta, oblast model življenja 243, 247 modeli vedenja 49 modus operandi 201 morala 20, 21, 22, 29, 42, 79, 114,116—141, 147, 152, 175, 176, 199,212, 232, 237, 238, 241, 256, 269,271, 273, 307, 311, 314, 324, 327,332, 339, 340, 355, 356, 361— delavska 125— demokratična 125— dvojna 320— eksterna 125— gospodarska 125— interna 125— javna 125— osebna 124— politična 125— upadanje morale 355— vojaška 125— zasebna 125 moralna invalidnost 335 moralna klima 51 moralna kontrola 135 moralna pravila 42 moralne norme 83, 85 moralne sodbe 230 moralni kodeksi 124, 125 moralni sistem 43, 49 moralno vrednotenje 323 motivacija 160, 161, 172, 174, 323,341multikontrolizem 21—23

N

nacionalizem 270načrtovalci mest 96nadziranec 22, 24, 90, 136, 158,159, 339, 341, 350, 355 nadzorljivost 155, 157 nadzorni organi 214

nadzorovalec 22, 24, 90, 137, 158,

159, 170, 339, 341, 350, 355 nadzorovanje 64, 88, 89, 109, 145, 176

— disperzno 109— laično 32— masovno 179— neverbalno 88— skupinsko 174— vzajemno 63—65

nadzorstvene funkcije 57 nadzorstvene strategije 337 nadzorstvene tehnike 43 nadzorstvene vloge 157 nagrajevanje 12, 18, 49, 59—61,

62, 74, 87, 88, 89, 220, 294 napetost 84, 146, 220

— družbena 34 napotila 19 narkomanija 215

glej tudi: droge narod 128nasilje 41, 43, 90, 137, 148, 228,

253, 278, 335— dopustno 225— v družini 68 glej tudi: agresijanavade 19, 32, 49, 85, 93, 102, 107, 114, 116—141,155, 156, 161, 176, 215, 216, 237, 238,

256, 304 glej tudi: običaji, tradicije nedorasli 56 neenakost

142neformalizem 11, 12, 17, 26—27 neformalnokontrolni mehanizmi 24nekonformizem 93, 141 nemoč 16, 45, 56, 58 nemoč represije 15 nenormalnost 30 neoklasicizem 359 neposlušnost 19, 323 neprilagojenost 30 nered 106neuravnovešenost 30

25 Neformalno nadzorstvo 385

320

nevtralizacija 103, 109, 143, 324— odklonskega vedenja 109— zastraševanja 231 nevtralizacijske tehnike 348, 350 nihilizem 244, 245 normalizacija 23, 24, 32, 335, 337,344, 345 normativizem 21, 235, 248, 271 normativni sistem 263 norme 17, 20, 68, 81, 116, 134,143, 144, 174, 186, 246, 291, 307,314, 326, 329, 351— alternativne 49— družinske 48—50— državne 136— internalizirane 49— kršenje 219, 223— kulturne 242, 245, 246—

248, 254— nepisane 85— nepravne 258— posvetne 317— pravne 246— situacijske 49— skupinske 80, 84—86, 87— vedenjske 28— verske 333 novi realizem 359

običaji 20, 49, 85, 102, 107, 114, 116—141, 152, 155, 176, 215, 216, 237, 248, 254, 256, 340 glej tudi: navade, tradicije oblast 23, 25, 27, 28, 45, 63, 64, 74, 85, 99, 166, 169, 170, 174, 226, 235, 244, 245, 247, 253, 261, 266, 271, 273, 274, 279, 285, 290, 292, 297, 309, 314, 342, 349, 350— disciplinska 59, 337— državna 27, 346, 354— kaznovalna 61— neformalna 101— religije 326

— skupine 21 glej tudi: moč

obredi 122glej tudi: ceremoniali obrobni

115 obrobnost 79 obsojanje 231 obsojenci 310 obveščenost 178, 189 odgovornost 59, 70, 165—167, 314

— kolektivna 166 odklonskost 13, 30, 35, 95, 234,

263, 277, 332 glej tudi: deviantnost odkrivanje 95, 182 odločanje 165—167 odnosi

— čustveni 50—52— medosebni 99—101 odpor

45 odpuščanje 326odtujenost 12, 103, 301, 303, 340

— delovna 175 glej tudi: alienacija

odvisnost 57, 58 okolje 227, 271 omejitve 156 opazovalec 110, 339, 349

— v družbi 15 opazovanje 37, 336 opozorilo 62 organizacija 142

— delovna 165— prostovoljna 109

organizacijske znanosti 120 organiziranje 21, 23, 252 osebni stiki 99osebnost 81, 83, 278 ostrakizem 299 otroci 46, 54, 68 otroštvo 36 označevanje 33 glej tudi: etiketiranje, stigmatiziranje, zaznamovanje

p

panopticizem 17, 23, 29 panoptikum 329 partije 271paternalizem 351, 352 patriarhalnost 119, 139 glej tudi: konzervativizem, tradicionalizem penalizacija 51, 143, 152, 266 penalni sistem 61 penetracija 340 penologija 357 permisivnost 217 personalizem 344 pisanje o kriminalu 198 plačilo 62, 348 pleme 128 pluralizem 305, 352

— interesov 268— mnenj 213— življenja 301— nadzorstvo 345—347

poboljševalni dom 102 poboljševanje 24, 152, 239, 337 podjetje 174, 274podrejanje 25, 30, 45, 51, 70,

340, 344, 350glej tudi: poslušnost, uboglji-vost

poistenje 40, 220, 300glej tudi: identifikacija poklicni

nadzorstveni mehanizmi 32 policentrizem 258 policija 35, 110, 190, 191, 214, 354 policisti 96 policizacija 341 politična antropologija 264 politična kultura 264, 277 politična socializacija — dis-

funkcionalnost 303 politična sociologija 264 politične akcije 105 politične stranke 185 politično vzdušje 158

politika 24, 32, 93, 143, 174, 194, 213, 244, 245, 255, 261, 262— 288, 309, 315— zatrašujoča 273 politizacija 150, 220, 225, 228,275, 282, 300, 341, 344— javnega mnenja 210— življenja 297 politologija 126, 208, 264, 298 pomirjanje 108

pomoč 13, 27, 33, 326, 329, 331, 345

— strokovna 35 ponavljanje 40

glej tudi: posnemanje ponižanje 224 popravljanje 24 poravnalni sveti 101, 113 posameznik 13, 18, 25, 28, 29, 35, 48, 74, 80, 81, 92, 117, 119, 140, 144, 147, 171, 217, 219, 220, 221, 222, 227, 230, 250, 252, 271, 275,

276, 279, 294, 298, 299, 302, 312, 323, 328, 341, 343, 345, 347— status posameznika 168— v družini 72 posesivnost 13,

53, 341 poslušnost 22, 23, 30, 51, 70, 93,

130, 273glej tudi: podrejanje, uboglji-vost

posnemanje 19, 40, 220, 228, 229, 230, 300glej tudi: imitacija

posredovanje 230 postpenalna skrb 95 poštenost 360 potepuštvo 45 povračilo 61 pravice 12, 43, 116 pravičnost 12, 27, 212, 225, 281, 325, 359pravila 17, 18, 19, 20, 42, 161,

220, 356— disciplinska 155, 156— družbe 219

25* 387

322

— družine 43— formalna 49— moralna 42, 49— nepisana 87— običajna 49— ponotranjenje pravil vedenja

83— skupin 219— soglasno sprejeta 50— soseske 43— vedenja 49, 155, 251— veljavna 106— vsiljena 50glej tudi: vedenjska pravila pravna država 305 pravna vzgoja 199 pravo 12, 34, 117, 125, 156, 216, 223, 237, 246, 252, 258, 260, 291, 307, 314, 315, 320, 326, 329, 331 pravosodje 190, 198, 209, 222, 225,269, 354 predsodki 117,

125,126, 127 pregon 182 preiskovanje 337 prejemniki informacij 200, 202, prepovedi 85, 129 preprečevalni programi 111—113, 311preprečevanje odklonskosti in kriminalitete 13, 95, 98, 110, 113, 191, 203, 239, 337 glej tudi: prevencija prepričevanje 18, 337 prestopnik 336 pretepena žena 44, 67, 85 prevencija 114

— sekundarna, terciarna 233 glej tudi: preprečevanjeprijateljstvo 83, 340 prilagajanje 19, 31, 70, 163, 344 glej tudi: konformizem, socializacija priložnost 251— kriminogena 150, 164, 176,

201, 233— viktimogena 233

prisila 17, 18, 19, 56, 112, 115, 117, 220, 228, 256, 291, 300, 330 pritiski 137, 219, 232, 250, 253, 256, 272, 297, 351

— tiska 199— religije 307— ideološki 299— skupinski 213 privatizacija

17, 18, 28—29, 170 procesiranje

205 produktivnost 153, 154, 162, 174

glej tudi: učinkovitost profesionalizacija 286 propaganda 100, 185, 186, 199, 202, 212, 215, 225, 266, 278, 291, 292, 296 prostovoljnost 56, 85 protikriminalno razpoloženje 187 prozornost 24, 63

glej tudi: transparentnost psihiatri 113 psihiatrija 140, 357 psihodinamični procesi 48 psihologija 120, 125, 140. 275, 309, 357

— osebnosti 298 psihoterapija 91

R

racionalizacija 286 radio 12 ranljivost 342 razdržavljanje 16 različnost 345—347 razmerja

— družinska 47— funkcionalna 47— intergeneracijska 47— intrageneracijska 47— polivalentna 89

razosebljanje 300, 340, 344 razredi 25, 68, 168, 265, 286, 318,

356— srednji 325

razredni boj 266, 275, 283 razredni interesi 282 razsojanje 337 razumevanje 360 red 128, 243, 257— varstvo reda 354 regulatorni mehanizmi 19—21,37rehabilitacija 114, 180, 336 reinstitucionalizacija 339 reintegracija 30religija 16, 20, 22, 24, 28, 29, 104, 133, 237, 238, 246, 255, 261, 269, 274, 286, 306—333— monoteistične 327— nacionalne 317— primitivne 121— vloge 318

324

— vrste religij 310 glej tudi: verareligiologija 239, 357 religiozni fundamentalizem 326 religioznost 121, 308—310, 318, 332represija 11, 34, 35, 45, 108, 153, 217, 224, 230, 234, 256, 257, 258, 259, 284, 294, 295, 328, 334, 343, 344— državna 15, 35— religije 326 reprivatizacija 15 reregulacija 339resocializacija 51, 111, 249, 319, 325revni 104, 310 revolucije 151, 261 rituali 30, 93, 121—123, 161, 164, 215, 254, 256, 315, 320

samodisciplina 165, 355 samokontrola 55, 94, 135, 155, 165, 197, 254samonadzorovanje 161, 185,

188,196, 226, 227 samopomoč 27, 354 samoregulacija 21, 171—173, 355glej tudi: samouravnavanje samoupravljanje 12 samouravnavanje 353glej tudi: samoregulacija samovarovalna propaganda 191 samovarovanje 201, 226, 234 samovolja 352sankcije 19, 120, 129, 133, 162, 165, 242, 247, 256, 284— ideološke 267— izvrševanje 61—68, 182— kazenska 12— kulture 256—257 sankcioniranje 230 segregacija 81, 106, 127, 173, 283 sekta 310sekularizacija 106 selekcija 41, 174 senzacionalizem 183, 188, 195 simboli 251, 260, 265

— njihova vloga 127 simbolične interakcije 181 simbolični interakcionizem 57,100, 127, 154, 202, 204, 215, 219, 228, 255, 270, 280, 312 sistem vrednot 49 skupina 18, 19, 20, 21, 29, 31, 32, 33, 36, 39, 74—94, 117, 128, 133, 140, 161, 169, 185, 211, 225, 252, 335, 343, 345— diskretna 37— družbena 338— etična 100— funkcionalna 47, 211— intimna 37— konzultativna 211— kot predmet kriminologije 90

—94— kriminalna 74, 124— marginalizirana 25— nadzorstvene vloge skupine

86—88, 169—171— neformalna 134— nefunkcionalna 47— poklicna 100— politična 100— prijateljska 100— primarna 18, 19, 29, 34, 105,

133— referenčna 36— sekundarna 18, 19, 29, 34,

105, 133— teorije o skupini 78, 79— terapevtska 74, 91— vrste skupin 74, 76, 78, 80,

82skupinska dinamika 81, 83, 91,92, 173 skupinski procesi 81 skupinskost 16 skupnost 20, 29, 217, 241, 340— lokalna 95—115— medosebni odnosi v skup-

nosti 99—101— teorije o skupnosti 98— verska 213, 309sloji 25, 68, 114, 128, 161, 168,225,325,356 : — podrejeni 269 smrtna kazen 327 sociabilnost 55socializacija 13, 19, 20, 25, 31, 33, 34, 38, 40, 45, 51, 58, 70,

325

71, 82—84, 93, 116, 130, 131, 137, 138—139, 150, 157, 176, 227, 228, 250, 251, 255, 256, 257, 274, 275, 281, 282, 334, 338, 344, 349, 357— masovna 185— normativna 271— politična 264, 271, 273, 277,

279, 280, 289—305— primarna 37— s kulturo 248, 250— splošna 304— totalitarna 305glej tudi: konformizem, prila-gajanje

socializatorji 302socialna integracija 88socialna patologija 167, 191, 208,

249, 311 socialna pripadnost 270 socialna psihologija 75, 81, 83, 91, 100, 119, 127, 140, 173, 218, 264, 270, 280, 294, 324 socialne interakcije 94 socialni darvinizem 71, 93, 148 socialni humanizem 151 socialni inženiring 334 socialni psihiatri 96 socialni psihologi 96, 113 socialni sadizem 224 socialni stiki 157 socialno delo 120 sociologi 96sociologija 17, 54, 119, 125, 126,

140, 166, 249, 294, 332, 357— dela 167, 173— deviacij 242, 249— kulture 239— religije 316

socioterapija 91 sodišča 191, 214 sodstvo 26, 98, 121

— za revne 101 soglasje 19, 62, 345 sojenje 182solidarnost 103, 293, 300, 321,

326, 360soseska 33, 43, 67, 71, 95—115,

274, 340, 356 sovraštvo 12, 50, 63, 360 sovražnost 45, 127 sožitje 18, 38, 42, 43, 48, 63, 129, 138, 146, 156, 197, 237, 239, 243, 257, 260, 270, 294, 334, 360, 361

spodbujanje 33 spolnost 37 sporočanje 336 spoštovanje 50, 58, 64, 93 spoved 326spreminjanje 336, 337 sram 129sredstva javnega obveščanja

200, 214glej tudi:

javna občila, masovni mediji, množična občila starši 46, 68 statistike 190 status 22, 168 stereotipi 140stigmatizacija 24, 88, 106, 115, 180, 189, 223, 296, -305, 335 glej tudi: etiketiranje, ozna-čevanje, zaznamovanje storilec 183, 201, 216, 330 strah 12, 59, 106, 251, 255, 278, ,283, 297, 335

— pred kriminalom 203, 211, 214, 215, 221, 224, 232, 359

stranke 265, 285— politične 185, 267, 271, 274,

321stresi 68 stroke 35stroški kriminala 15, 335 strpnost 108, 344

— družbena 231 subkultura 83, 91, 180, 242, 252,

320suverenost 267 svetovalne službe 110 svetovanje 329, 345 svoboda 12, 22, 23, 32, 63, 137, "161, 237, 246, 257, 259, 260, 276, 301, 302, 305, 343, 349, 359, 360, 3611"'— omejevanje svobode 23

S

326

gola 12, 20, 71, 104, 255, 274 šport 20 štrajki 173 tabuji 117, 125, 126, 260 tajnost 157 talmud 245, 315 tehnologija 16 tekmovanje 144 televizija 12 teologija 309 teorije— adaptacije 358— anomije 358— biološke 69— deviantnosti 358— dezorganizacije 55, 358— diferencialne asociacije 228— ekonomske 69— frustracij 55— integralne pluralnosti 151— integrativnih razmerij 151— konfliktne 328— kontrolne 358— kriminalne priložnosti 358— moralnega planiranja 358— napetosti 55— neprilagojenosti 55— nevtralizacije 358— o hranljivem prostoru 201— o družbenem interakcioniz-

mu 319— o družbeni reakciji 98— o družbenih gibanjih 98— o kriminalu 98— o kulturnem konfliktu, 228,

358, 320— o neformalnem nadzorstvu

357—359— o racionalizaciji 124, 321— o socialni dezorganizaciji 98— o vedenju 235— obvladovanja 55— organizacijske teorije 98— označevanja 358— penetracije 203— podkulture 55

glej tudi subkulture— politične 286— politološke 98— prekoračevanja 358— prilagajanja 270— prisojanja 217— psihoanalitične 44, 60— psihosocialne 69— racionalne izbire 358— radikalno-strukturalne 151— ravnotežja 217

— samooblikovanja 44, 60— socializacije 98, 228, 316— socialnega okolja 54, 55— socialnega stresa 55— socialnega učenja 44, 54,

55, 60— sociokontrolne 55— sociološke 55, 69— soglasja 151— spoznavnega raznoglasja

217— subkultur 358— učenja 358— upiranja 358— zastraševanja 358 tiranija 347tisk 178—206— dvosmernost tiska 200— in deviantnost 184— in družbene skupine 181— in izobraževanje 192— in varnost 193— kot senzibilizator deviant-

nosti 181—183— moč tiska 178— pomen za nadzorovanje 188

do 191— rumeni 234— vloge tiska 183—187, 203,

204, 205— kaznovanje 204— kriminogenost tiska 179— nadzorovanje 204— odkrivanje in preisko-

vanje 195— odvračanje 179, 194—195— preprečevanje 179, 194

do 195, 199— samovarovanje 194— zaznamovanje 204

— vplivi tiska 181, 197— na mišljenje 184, 185— na vedenje 180, 184, 185

tolažba 326, 329tortura 326, 329 totalitarizem 282, 339 tradicije 20, 49, 53, 85, 102, 107, 114, 116—141, 152, 155, 161, 164, 176, 256, 304, 340 glej tudi: navade, običaji tradicionalizem 17, 49, 118, 119, 132, 139—141, 254, 334, 360

— v kulturi 245, 259

327

glej tudi: konzervativizem, patriarhalnost transformacija 249 transinstitucionalizacija 22, 347 transkontrolizem 13, 17, 21—23 transparentnost 157

glej tudi: prozornost travme 68tretman 95, 102, 110, 114 trihotomija 59 trpinčeni otrok 44, 67, 85 trpljenje 148, 224, 261, 298

U

ubogljivost 23, 30, 51 glej tudi: podrejanje, pokorščina, poslušnost učenje 40, 41, 120 — instrumentalno, kognitivno 84

učinkovitost 162glej tudi: produktivnost ugled

19, 50, 64, 74, 79, 85, 89, 93, 129, 149, 157, 158, 170, 212, 272, 297, 342 glej tudi: veljava

umetnost 16, 20, 237, 238, 255,269, 286— kaznovanja 343 unifikacija 282 uniformnost 343 upiranje 30, 64, 90, 273, 344— vrednotam 216 uravnavanje 33 urbanizem 103, 104, 289 ureditev-avtokratična 327 usklajenost nadzorstva 345—347 ustvarjalnost 174 utilitarizem 13

V

varnost 11 29, 55, 104, 112, 149, 176, 255, 257, 271, 293, 345— biološka 259— pravna 284— varnostna kultura 192— varnostni programi 113 varstvo 29, 243, 259, 345 varstvo zasebnosti 195 vedenje 18, 131, 140, 151, 153,155, 253, 266, 270, 279, 285, 295, 303, 306, 317, 341— deviantno 148

— ideologizacija vedenja 269 do 271

— institucionalizirano 106— naučeno 120— nevarno 126— politično 298— regulacija vedenja 13, 20, 32,

245, 273, 280, 347, 354— tipizirano 120— vrednotenje vedenja 186 vedenjska pravila 93, 101—103,116—141, 131, 134, 135, 154, 156, 164, 250, 257, 346, 351, 355— ponotranjena 83— pri delu 154—156— v družini 49 glej tudi: pravila

vedenjske oblike 38 vedenjske vloge 47 vedenjsko moteči 162 veljava 74, 85, 89, 93, 158, 170, 350

glej tudi: ugled vera 317glej tudi: religija

veroizpoved 308, 327, 331, 332 verovanje 21, 307 verska pripadnost 310, 311 verska vzgoja 313 verski simbolizem 309 vest 136 vidnost 24

viktimizacija 33, 113, 191, 217, 222, 225, 226, 232, 233, 303

— družinska 62, 71— množična 106— nekriminalna 222

viktimizatorji 112 viktimologija 66, 357

— družine 71 vključevanje 33, 344 vloge 22

— dinamične 50— gospodarske 40— kulturne 38, 40, 50— politične 40— religiozne 40— socializacij ske 40, 50— vzgojne 38, 40, 50— zaščitne 38 vmešavanje

231 vodilno mesto 142 vodja 81, 82, 87, 99, 169

— neformalni 81 vojna 326 vojska 212, 255 vraževerje 126,129 vrednost 121

vrednostni sistemi 246—248 vrednote 11, 13, 19, 20, 21, 41,

328

52, 68, 75, 81, 94, 104, 123, 126, 131, 136, 137, 154, 172, 186, 203, 215, 217, 220, 228, 247,

252, 257,262, 269, 276, 278, 280, 281, 287, 290, 291, 295, 302, 321, 323, 324, 333, 334, 338, 360— delovne 152—154— družbene 48— družinske 48— duhovne 240— generacij 49— instrumentalne 48— konvencionalne 299— kulturne 249, 260— menjavanje 48— nove 260, 299— obrabljene 359— osebne 48— prevrednotenje 303— skupinske 86— skupne 114— socioemocionalne 48— zavržene 359 vrednotenje 37, 158, 230 vzajemna pomoč 27 vzdušje 51, 129— socialno 152— v skupini 79, 86, 159, 169— totalitarno 176 vzgoja 20, 100, 270, 308— verska 313 vzorci 41— vedenjski 81, 83, 185— življenjski 118 vzori 83, 220

Z

zakon 230zakonitost 12, 186, 212, 281, 325zakonska zveza 37zaničevanost 12zapor 102, 110, 111, 191, 214zaposlitev 142zapovedi 86, 128—130, 326

zasebna justica 27zasebno mnenje 221, 222zasebnost 12, 16, 23, 24, 32—33, 63, 104, 112, 156, 157, 161, 221, 222, 267, 349, 359, 361 glej tudi: intimnost zastraševanje 98, 112, 138, 180, 230, 231, 266— nevtralizacija zastraševanja

231zavest 124, 128, 220, 261, 236, 264, 265, 280, 282, 283, 293— družbena 124, 216—218,

265, 266, 302— ideološka 266— lastna 305— masovna 292—294— osebna 216— posameznika 216—218, 317— razredna 293— religiozna 307, 313 zaznamovanje 205, 230, 232, 328glej tudi: etiketiranje, ozna-čevanje, stigmatizacija zdravljenje 345 združevanje 80 zgledi 196, 264— pozitivni 68 zgledovanje 40zgodovina 261, 285, 327, 330, 331, 347, 352— človeškega podrejanja 36— kulture in civilizacije 254— religije 314 zgodovinski procesi 109 zgodovinski razvoj 263 zgodovinski spomini 196 zlo 53, 62znanje 158, 237, 335 znanost 16, 20, 93, 255, 269, 286

Z

žrtev 13, 112, 183, 192, 194, 201, 214, 216, 221, 233, 357, 359

Uredila Marija Milenkovič

329

INFORMAL CONTROL Criminological and sociological viewpoints

Summary

Particularly in the last decade, informal control has raised numerous questions connected with the needs of inducing conformity which is related to the various potentials and forms of trans- controlism, panopticism, informalism, privatism and personalism. The key regulatory mechanisms which play a role in informal control are above ali the family, groups, communities and neigh- bourhoods, work, culture, ideology, politics and its indoctrination, religion, public opinion, the mass media, as well as morals, customs, traditions and upbringing, and even the arts, sciences, medicine and sports. These mechanisms bring about numerous ethical dilemmas, arising mainly from the variety of authorities and the power with which the individual is permanently confronted in the way that he can be supervised, commanded, punished, made to conform and even manipulated through the influence which other people exercise upon him in direct contacts or in relationships which are mainly informal. Since these relations are charged with emotions which are generally involved in this kind of control, it is questionable whether informal control can be at ali ethically neutral and j ust.

The family is the key reference group for every (young) person as well as an important transmitter of social norms. Parents take part in creating family norms and represent to their children the first authority. At the same time they act as protectors who »impose« a desired degree of conformity by appropriate techni- ques and methods of control, which are mostly based on emotions. Emotionality and possessiveness are the core of family ,controliza- tion' and are also in general the components of numerous other roles assumed by every family. Exercise of control in the family is therefore a permanent process which as a factor of socialization nobody (including the parents) can avoid, just as possible manipulation and domination cannot be avoided either. Although parents enjoy economic, biological and some other advantages, they can, on the other hand, also be themselves the object of disciplining and normalizing, be it by the conjugal partner, be it in relations with the children. What is important in family socialization is iden- tification and imitation of the good as well as of the evil, which makes the family and ambivalent agent, being on the one hand a socializing and on the other hand a criminogenic factor. For this reason a crisis in family controlling is also indicative of crisis in the family in general. Since this group is autonomous, selft-closed and discreet, a lot of crime within it is »untouchable« and produces numerous victims of »disciplining« by practices of punishment which are made very ritual. Mutual exercise of control depends anyway on the distribution of power and roles among individual family members.

Controlling is so inherent to human groups that it could hardly be distinguished from other roles on account of which individual groups arise at ali. Controlling is perhaps more distinctive only in secondary groups, which act more formally and rationally, depending on the interests or needs and motives for which people unite. Each group not only controls people's behaviour but also makes it develop and progress, harmonizes it, supervises, shapes it, socializes people and initiates them, and maintains a precisely defined conformity. Any process of controlling begins in general in a group, by adopting formal

330

or informal rules, whether by coercion or without it. Groups in general mostly resort to psychological and material means of disciplining its members, only in the family and other in groups is violence largely in use for achieving oommon goals and objectives as well as for manipulation and domination of one group of individuals over another.

Due to ineffective formal control, there is an increasing ten- dency nearly ali over the world to have resort to a Iocal community and neighbourhood where numerous questions could be solved, including various criminal policy issues. Both potentials show themselves to be an irreplaceable opportunity for neutralizing the most varied criminogenic influences, prevention of deviancy, extra- institutional dealing with people and particularly, for the organization of (voluntary) forms of informal control by means of primary and secondary groups in the work of which the state would preferably interfere less and less. Informal control has proved to be with ali the various forms of accompanying and incorporated activities stili the most effective form of control, but it always requires a certain organization, leadership, planning, assessment and also theoretical evaluation and timely adjustment and modification. As a local community and neighbourhood are on the one hand a plače and social environment in which ali deviance takes plače and present therefore a deviancy generating locality, they can also be on the other hand agents exercising control over deviancy. Consequently, it is by means of these agents and their participation that society strives for preventive actions and other programmes. This, however, often attracts the state, which in certain areas divests itself of some of its functions in order to be performed on a local level.

Morals, habits, traditions, customs and other behavioural rules, such as long established rituals, ceremonies, symbols myths, taboos, prejudices, legends and perhaps even fasbion have long been of great importance for socialization. They are always present »social« forces, which make people repeat, imitate, respect and observe their instructions. People, on the other hand, accept them spontaneously and apply them to the various situations for which these influences represent the irreplaceable mechanism of regulation and control. It is by their means, as well as by guide- lines, commands, interdictions and warnings, that appropriate obedience and conformity are achieved, because they dispose of various means of evaluating assessing and punishing disobedience. On the other hand, these forces also produce frustrations, repen- tance, shame and other negative feelings when they are not taken into due consideration. They represent a sort of »moral« control which, however, introduces conservativism and traditionalism in the use of unwritten behavioural rules and in this way produces a conflict, means obstacles to progress, maintains stereotyping and causes dissatisfaction, particularly by the young, who cling to or even introduce new habits which result in a »generation« conflict.

There is no »work« which should not be supervised. Control activities are immanent to labour, consequently, behaviour at the workplace is a matter of control too. Since state, enterprises and private organizations formally supervise work, there is much less opportunity for informal control than in other areas. There are, nevertheless, outside that certain moral, social, political and other norms which are observed at work and which individuals are quite conscious of, perhaps also because of their irrationality. Informal control at work is motivated by work values, j ob satisfaction, iden- tification with the work organization, general interests, harmony between people, moral and ethical principles, and even political

331

ideology as well as particularities deriving from the relationships established between people at a workplace. These and other circumstances are often a reason for the creation of individual pro- fessional codes of ethics and other forms of informal coercion of people to (better) work, enthusiasm and social learning. Control at the workplace enables a distinction between good and poor workers, model workers and the undisciplined, between the busy and the idle ones, and some other distinctions, generally made without any formal rules. Those who exercise control, and the controlled have different roles resulting in power, domination, de- cision making, and responsibility by the one set and submission, obedience and docility by the other. But work is also a source of deviance and represents, together with the workplace, the most criminogenic locality.

The press is the oldest form of mass media. With regard to the tasks which it performs by stimulating, informing, teaching, cau- tioning, explaining, imitating, convincing and the like, it plays an important role of informal control. In this function it can accuse, stigmatize, change, punish, give judgement, etc., for which it can be considered to have on the one hand a crime control and prevention significance and on the other hand a criminogenic one. At the same time as it educates people, informs them and makes propaganda, it can also cause evil and evoke feelings of xeno- phobia and fright. Being an instrument of government and politics, it is supposed to be on the same time as autonomous as possible. Although everything stili depends on receivers of messages — the reading public (or spectators and audience if other media are con- cerned), numerous functions are nevertheless attributed to the press which are entirely of an informal control nature, often incorporated into other activities which the »press« is much more aware of than the control tasks. These are mostly disguised, but obvious enough if the mass media are looked at from the perspective of social control, a view which is not to be neglected in contemporary society, since the mass media exercise after aH even control over the state repressive mechanisms, i. e. agencies of formal control.

In spite of the varied definitions and diversity of influences to which it is subjected, public opinion is the least elaborated question among crime control isues. For this reason it should always be considered in relation to morals, attitudes and opinions, habits, customs, rituals and especially sentiments. Public opinion which de- rives from public life is as important for socialization as for exercise of control, because it imposes certain restrictions on both of them. It acts upon describing, learning and imitating, assessing and evaluating, condemning and deterring, interfering i. e. mediat- ing and exercising pressures with punishment and stigmatization. Attitudes regarding control and crime are generally highly pola- rized, so that public opinion does not always constitute an inter- grating factor in the struggle against deviance. In some sense, even deviance can be an expression of (public) opinion, as every violation of norms (especially mass violation) is an open expression of attitudes towards social conformity; crime is therefore highly com- municative public opinion conduct. The crime control function assumed by the general public has become in Slovenia an increa- singly important factor which should be taken into consideration in criminal and sentencing policy and in dealing with whatever control issue.

Culture represents an important factor of socialization and informal control, no matter how it is explained with regard to the diversity of its definitions. It is therefore quite justified to ask the question to what extent culture is in general incorporated in informal control and on the other hand, how much control could be found in

332

culture? Culture with its system of values has actually always been highly normative, restrictive and therefore sometimes very repressive, because it consolidates, imposes and in general ensures for the sake of people's needs a desired conformity, be it by punishment or reward. It is by means of culture that mankind has always distinguished good from evil. Culture therefore has an extraordinary role in shaping conduct, since it motivates people to behave properly, sets criteria, cautions and provides instructions, imposes restrictions on conduct or guides it, and finally — depending upon numerous ethnical, economic, historical, social and other circumstances — also properly sanctions it whenever ne- cessary.

Political ideologies can be important for behaviour, views on it, as well as for reaction to deviance which is always — unless it is conventional —determined by ideology. For this reasons, ideologies do not have an impact only on ideological sanctions, but also on legal ones, as far as ideologies do not even particularly sustain certain forms of obedience. An ideological apparatus such as the family, neighbourhood, school, mass media, enterprises and the like are the principal Instruments of ideological control and they try to motivate people to show desired behaviour. Every ideology has its own behavioural patterns with respective ideological stereo- types, it exercises ideological pressures, politicizes people and makes them identify with ideology and in this way influences ideological and behavioural conformity. For this reason ideologies have always had a certain importance for socialization with behavioural norms, for evaluation of behaviour and control over it. Ideologies visibly act upon repression as well as prevention of deviant pheno- mena and in this way they politicize individual means, indoctrinate people and often also select both for a very particular purpose. Behaviour and control, as well as incrimination and penalization always have a certain ideological tinge and consequently, informal control mechanisms do not operate free of ideology neither.

Political socialization and indoctrination are equally very inte- resting for social control considerations. Within the ideological superstructure, they both play a certain role in the sphere of be-haviour. It is by their means that people are to be induced not only to political but often also to behavioural conformity. As a matter of fact, a politically indoctrinated individual is very fit to serve the goals of respective ideology which directs him towards certain kinds of conduct, be it acceptable or unacceptable accord- ing to other ideologies. Both processes, political socialization and indoctrination, can manifest themselves as domination and manipulation, taking possession of the individual or even of whole groups in such a way as to threaten their freedom and express repressiveness, paternalism and ideological supervision. Although both of them perform the controlling functions, they can also be causes of resistance, opposition, differentiation, or even lead to incidents which present violations of some regulation. A pluralistic society generates conflicts between individual means of political socialization and indoctrination, which raises the question whether such a society leads to more or less freedom and to more or less deviance.

History proves that religions have had and important role in the formation of morals, norms and law in general, especially pu- nitive law. Religions are also attributed with constituting the inte- grative factor of the individual's development, of this activity, life style and respect of norms. For this reason, religions most often represent agents of informal control and they frequently deal with such activities as socialization, resocialization, rehabilitation and

333

corrections. At the same time, they are in places directly integrated in crime prevention and correctional programmes as well as emerge as a potential for neutralization of deviant tendencies and as a means of rehabilitation. With regard to ali this, religions have always been a control mechanism with tried means of acting and exercising influence, in the last čase also upon behaviour. Indica- tors of religious feelings have, however, always been very contestable. It is therefore questionable whether religions are, especially in syncretic societies, agents of prevention or conversely, criminogenic factors. And if religions are supposed to have some criminal

JMP. H ms. myrmr- »IMMEOT,vCKOn j V

334

policy significance, then they should be given due research atten- tion and be studied by the appropriate sciences.

Informal control in the role of restricting deviance is nevertheless the focal point of the principal mechanisms mentioned so far, together with the methods and means in use, which are neither formaly regulated nor uniform. Insofar as these mechanisms are on the one hand factors of cohesiveness and instruments of main- taining and preserving order, they can on the other hand be quite contestable. They are always ready to exercise influence, to change people and to manipulate them with the most diverse potentials and degrees of control activity, most often in dependence of power, reputation, prestige and the authority of ali those individuals and the elite who realize their ideas in different ways and uninstitutio- nally, often by resorting to close relations, emotions and possessiveness. The processes and influences generally operate as multiple controls and depend above ali on the controlled. It must be said that their susceptibility to being controlled and punished is by no means equal for everybody, but rather very individual. This can lead to possible antagonism in the ethics of informalism, to the paternalism of the state over informal control and also to the processes of state de-regulation in some areas which are left to the self-regulation of (informal) primary and secondary groups. These ones perceive their own, particularly moral order, as the indispensable moral system which they preserve with the resour- ces which they dispose of. These are stili not so few and mankind has been inventing them since time immemorial very imaginati- vely. Šo it will be probably also in future, because these means depend least on ideology, politics, the state and the law.

jmr?sm

i C K0 .""' ■ l " "

Translated by Ivanka Sket

335

Janez PečarNEFORMALNO NADZORSTVO KRIMINOLOŠKI IN SOCIOLOŠKI POGLEDI

Izdala in založila DIDAKTA, RADOVLJICA

Direktor RUDI ZAMAN

Lektorirala

MARIJA MILENKOVIC Ovitek

MARIJA MILENKOVIC Tisk

Tiskarna »Jože Moškrič« Ljubljana, Kajuhova 55

Prvi natis

Naklada 800 izvodov Radovljica 19914 Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, s. 200.

58 Prav tam, s. 184.59 Glej npr. Zupančič M., s. 258—366.63 Glej Požarnik, s. 31.

5 Neformalno nadzorstvo67

68 Dukanovič et al., s. 192.75 Fagan/Wexler, s. 662.77 Pediček, s. 241.78 Južnič, s. 115.

79 Lichtman, s. 85.87 Glej Petkovič/Magdalenič, s. 246, 247.98 Družboslovje, Leksikoni CZ, s. 193.115 Glej: Rječnik sociologije i socijalna psihologija, s. 293.119 Baskin, s. 99.135 Glej Rječnik sociologije i socijalne

psihologije, s. 100 in 118; A Dictionary of the Social Sciences, s. 653.

138 Glej Sociološki leksikon, s. 90; Rječnik psihologije i socijalne psihologije, s. 100, 244; English/English Obuhvatni rečnik psiholoških i psihoanalitičkih pojmova, s. 80 itd.

153 Cohen, s. 122.

8 Neformalno nadzorstvo188 A Dictionary of the Social Sciences, s. 607.187 Sumner, s. 607.

178 Glej Lukič, s. 110—119.20« Draškovič, s. 78.213 Kavčič, s. 135.219 Kavčič, s. 226 in 227.120 T. Groups, s. 2.28o prav tam, s. 208.251 Glej tudi Kokolj, s. 45.

Tichenor/Wackman, s. 595.195

252 Glej na primer Šinkovec, v Odgovornost v samoupravni družbi, s. 428/9.

255 Garofalo, s. 321, Kramarič, s. 413.258 Jašovič, Sredstva masovne komunikacije..., s. 463.

jfap. h vhhb. eh5<v-tr;»vimtr Qxr*m:-

C K O ti J E

267 Todorovič, v Socijalna patologija dece i omladine, s. 295.

ifAP.HVm SStp- »MHHKr atMCH CKOn »E

262 Vreg, s. 25.m Kant, v navedbi Mastnak, s. 119.

211301 Ostrowe/Di Biase, s. 186.310 Sociological Theory, s. 20.sts Mac Iver, v navedbi Sokolov, s. 27.317 Košir, s. 5.321 Kluckhon/Kelly, v Sociological Theory, s. 4.330 Berger, v Society as It is, s. 25.331 Glej Značenje, Znak, v sociološki leksikon, s. 753.

340 Glej tudi Sociološki leksikon, s. 46.344 Ratkovic, v Politična sociologija, s. 68.358 Clarke, s. 42.367 Therborn, s. 117.371 Perenič, s. 946.377 Sušnjič, s. 121.384 Kutter, v Familie, Schule, Politik, Strafvollzug, s. 189.

* * *397 A Dictionary of the Social Sciences, s. 672.

loški leksikon, s. 336 itd.405 Glej tudi Ule M., s. 103, 104 in 115.408 Glej Bibič, s. 15—16.455 Elifson et al., s. 523.457 Glej Pešič, s. 205.4«5 Tepperman, s. 111.464 Newman, s. 50.4.7 Gerber/McAnany, s. 132.4.8 Taft, s. 218.489 Ivančič, s. 1366.471 Prav tam.

Documents

Janez Pecar - Neformalno Nadzorstvo