Janko Kersnik Rejenãeva osveta - Cloverleaf-mall · REJENâEVA OSVETA BESeDA 4 do Trojan in do ‰tajerske meje in marsikatera stara Ïeni-ca prerokuje gorjesa nad vso dolino za

BESeDAREJENâEVA OSVETA

1

Janko Kersnik

Rejenãevaosveta

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDAJanko KersnikREJENâEVA OSVETA

Elektronska izdaja v sodelovanjuz zaloÏbo Karantanija

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-308-0

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3

Rejenãeva osveta

1

Kaj je? Kdo trka?« zavpije gospodar, ki navzlic poz-ni uri ‰e bedi ob ‰iroki javorovi mizi v oglu prostor-ne sobe; za peãjo leÏita kar dva krepka hlapca in smrãi-ta, da kar grmi od sten; drugih domaãih ljudi ni videti,in vse, zlasti pa par debelih, okornih cepcev in pa dvo-je na dolga roãaja nasajenih bradnic, katerih osti se os-tro bru‰eni odsvitata ob luãi le‰ãerbe in katero orodjesloni ob odprtih sobnih vratih — vse to priãa, da Ïiveprebivalci te lepe domaãije v nekem izrednem stanju.

Godilo se je to meseca roÏnika 1809. leta.Kranjsko je zasedel Francoz, toda avstrijske vojske

mu niso dale miru. OkroÏni glavar ljubljanski, grof Ho-henwart, je bil zapovedal, da se dvigne ob‰irna ãrna voj-ska, zlasti po Gorenjskem in ob ‰tajerski meji. Ta klic jeodmeval povsod in, dasiravno so se mu radovoljno od-zivali fantje in moÏaki od vas do vasi — vendar niimel nobenega znatnega uspeha, ker je primanjkovalopravega reda, prave sloÏnosti in primerne stroge ured-be. Prvi ãrnovojniki so postali v kratkem pristni cestniroparji in napadovalci in o tem vedo ‰e dandanes mno-go povedati od Trzina in Bistrice gori po ârnem grabnu


4

do Trojan in do ‰tajerske meje in marsikatera stara Ïeni-ca prerokuje gorjesa nad vso dolino za ãase, ko se zopetprikaÏe Francoz v njej.

»Kaj je? Kdo trka?« zavpije vnoviã gospodar in hlap-ca skoãita raz peã.

»Je li kakov Francoz?« vpra‰a eden in seÏe po nasaje-ni helebardi.

»Potrpi,« veli gospodar, »bom jaz popra‰al!«Poãasi stopi v veÏo k zaprtim hi‰nim vratom in pono-

vi svoje vpra‰anje.Poltiho, zagrljeno jokanje in medtem otro‰ko vikanje

sta bila odgovor.»Odprimo!« reãe gospodar.»Kaj pa, ko bi bila to le kaka — past?« meni eden od

hlapcev.»E — kaj — saj smo trije! Desetih se ne bojimo!« pravi

drugi.Gospodar premi‰lja, a potem odrine zapah in hlapec

pomoli z levico le‰ãerbo iz veÏe, z desnico pa bradnicopredse, da se ubrani navideznega napadnika. Pred sebojna cesti ugledajo mlado, slabo opravljeno Ïensko, kiti‰ãi kriãeãega dojenãka k sebi.

»Kaj je? âesa i‰ãe‰ tu?« reãe gospodar nejevoljno inosorno.

»Naprej ne morem veã! Vzemite me za to noã podstreho!« prosi ona.


5

»I kajpada? Dandanes ne jemljemo vsakega med svo-je ‰tiri stene! Od kod si se pa priklatila?«

»Pustite me noter! Dajte mi toliko prostora, da sedemin si malo odpoãijem — potem vam povem.«

Nebo se posveti od iskrega bliska in tam izza Kam-ni‰kih planin zabuãi votel grom; nevihta se bliÏa.

»Pojdi noter!« veli gospodar, hlapec pa sveti ‰e po ce-sti naokoli; a nikogar drugega ni videti.

Îenska nese dojenãka v sobo in sede za mizo, drugipa zopet zapahnejo veÏna vrata; potem leÏeta hlapcavnoviã za peã, gospodar pa prinese latvico kislega mle-ka in hlebec kruha ter deje dobrovoljno:

»Na — jej!«Trebalo ni dvakrat veleti; tujka se je slastno spravila

na ponujeno veãerjo.Medtem si lahko ogledamo — dasi je temno — to do-

maãijo in njene prebivalce.Prav ob veliki ljubljansko-dunajski cesti, v Dobu, je

stala tedaj — in nekaj je ‰e dandanes stoji — ta prostor-na, v enem koncu zidana, v drugem lesena kmetskahi‰a. Bila je visoko dvignjena in imela nekaj, kar bi ime-noval prvo nadstropje, dasi je bilo le pravo podstre‰je;a krog in krog tega nad pritliãnimi sobami je bil naprav-ljen liãen, z rezljanimi deskami ograjen hodnik, za njimpa v podstre‰ju ali, recimo, v prvem nadstropju nekajloãenih prostorov, kamric, kakor so jim rekli. Zadaj za


6

hi‰o je bilo prostorno dvori‰ãe in ob straneh hlev, kozo-lec in druga gospodarska poslopja, ki so potrebna, da sepravilno obdeluje »cel grunt«, ki je bil tedaj last PetraSvetlina, ‰tiridesetletnega moÏa, katerega smo ravnokarpustili v spodnji sobi v druÏbi tujke, ki jo je usmiljenovzel pod svojo streho.

Peter Svetlin je dober in priden gospodar, ki se ne-umorno trudi na svojem polju, pazi na to, da se Bogspo‰tuje in moli v njegovi hi‰i in da mu rodbina in dru-Ïina ne hodi po krivih potih; kdo paã gospodari in zapo-veduje v deÏeli, do tega mu danes ni mar — naj bo Av-strijec ali Francoz — davek mora vsakemu dajati. Samota nered, to vedno nastanjevanje vojakov in potem celoto, kar imenujejo »ãrno vojsko«, to mu ne ugaja. Uvidelje, da je najbolje v takih razmerah, ako si ãlovek napra-vi sam svojo »ãrno vojsko« ali bolje reãeno: — domaãostraÏo; in tako ustanovi s svojima hlapcema, kakor smoÏe videli. Namen mu je bil, varovati se ponoãi pritepen-cev ali celo malovrednih domaãinov, ki pod krinko, daso »ãrnovojniki«, nastavljeni proti Francozom, napada-jo in odirajo rojake. — Îeno in dva otroka po‰ilja spatgor »na mostovÏ«, kakor ga imenujejo; a v istini je vse toprvo nadstropje, oziroma podstre‰je, in tam noãujejotudi dekle.


7

Ta dan popoldne je bilo ãuti od Kamni‰ke Bistricesem gosto streljanje, kmalu potem ko je majhna druÏbafrancoskih ãastnikov deloma na kmetskih vozeh, delo-ma na konjih in spremljana od ãetice vojakov krenilamimo Doba. Svetlin je spravljal seno na travniku obRadomlji, in ker je bilo ãuti tako streljanje tedaj skorovsak teden, se ni zmenil za to. Zveãer pa vendar ni ho-tel iti spat ter je nastavil svojo domaão straÏo. Îena inotroci so mu bili pripovedovali, da so peljali pozno po-poldne mimo po cesti nekaj ranjenih Francozov, ki sovenomer stokali in vpili: »mundi, mundi, mundi!« Patemu vzkliku je bil Ïe privajen; vedel ni, da je to »mondieu« — »moj Bog« — a v zadnjih letih ga je sli‰al mno-gokrat in zato je dejal sedaj le hladnokrvno: »Ej — vsakFrancoz tako vpije!«

»Pa ti, Janezek,« velel je nato svojemu petnajstletne-mu sinu, »da se mi ne vtika‰ v te neumnosti! Delati mo-ramo, delati — oni naj se pa tepo! Pa varovati je treba —hi‰o in hlev tujih pritepencev! Kar mu mora‰ dati po po-stavi, daj mu, ãe ne ti po sili vzame, in ti nima‰ nobenepravice! âe pa brez pravice pride, odpodi ga kakor stek-lega psa!«

Latvica, prej polna kislega mleka, je sedaj Ïe prazna indojenãek spi. Hlapca na peãi zopet smrãita.


8

»Od kod pa si ti?« vpra‰a Peter, malo radoveden,malo oprezen, zakaj tudi v njem se je bil vzbudil sum, daje vse to kaka »past«, ki mu jo je nastavil skrit rokovnjaã.

»Francoze smo vozili!« odgovori mlada Ïena. »Tamod Zagorja sem je vozil moj moÏ in jaz sem ‰la z njim,ker nikjer ni veã varno, tudi doma ne; tu pri Bistrici paso nas napadli — domaãi ljudje so bili — in pu‰ke soimeli in moj moÏ je padel zadet od krogle z voza, Fran-cozi so ‰li nazaj, jaz sem se skrila v rakitovje za bregomin sedaj sem tu!«

»Hm, hm, ãudna je ta!« mrmra Peter, kajti, dasiravnose je v onih vojevitih ãasih tudi kaj nenavadnega pripe-tilo, vendar mu ta pripovedka ni ‰la prav v glavo in ra-zum.

Îenska si bri‰e oãi in te‰i otroka, ki hoãe vnoviã naglas vpiti.

»Videla sem, da so mojega moÏa tudi na voz poloÏi-li, preden so beÏali, a jaz nisem mogla za njimi!« reãepotem. »Jutri pojdem — nocoj me ‰e pustite tu!«

Grom, ki buãi vedno bliÏe in bliÏe, podpira njenopro‰njo in gospodar vstane ter odpre sosednjo sobico,veleã: »Tu noter pojdi! Postelj je tu in odeja tudi!«

Îena se odpravi glasno zahvaljujoã; Peter sedaj tudi vprvi sobi upihne le‰ãerbo ter leÏe opravljen na dolgoklop za mizo.


9

Zunaj Ïe tuli vihra, blisk za bliskom svita skozi majh-na, nizka okna in grom pretresa celo stavbo. Kmalu seulije ploha in med tem ‰umom, vihranjem, grmenjem inbobnenjem spe vsi prebivalci hi‰e sladko in trdno, kakorbi bival najstroÏji mir zunaj in nad njimi.


10

2

Nevihta poleÏe proti jutru, in ko se jame daniti,spravita se hlapca raz peã; gospodar, ki je najdaljebedel, leÏi ‰e trdno speã na klopi. Hlapca imata opravi-la v hlevu, kjer pastir Ïe poklada Ïivini. Nebo je jasno, amraãno je ‰e; gori nad ârnim grabnom polagoma rdiobzorje. Vrata v sobo, kjer spi Peter, ostala so odprta,prav tako veÏne duri.

Tedaj pa se odpro nakrat potihoma vratca iz male so-bice, kamor je bil poslal gospodar nekoliko ur prej one-ga nepriãakovanega gosta, in ta — mlada Ïena — pripla-zi se poãasi, bosa in po prstih, plaho oziraje se na speãe-ga Petra — iz kamrice ven v veÏo, na cesto in — nikjer jeni bilo veã, ker videti je ni mogel nihãe, ko nikogar nibilo na cesti.

Gori v prvem nadstropju se jame tudi gibati. Janezek,domaãi prvorojenec, pride prvi po stopnicah ter krenenaravnost v hlev. Za njim prilezejo po okornih stopni-cah sestre in obe dekli — vse ‰e dokaj zaspane, in vse tristopicajo v kuhinjo. Mati pride takoj za njimi, a tu sezbudi tudi oãe Peter ter se zravna, ‰iroko zevajoã, razsvoje trdo leÏi‰ãe.


11

»I — kaj pa je bilo vendar nocoj?« vpra‰a mati Polona.»Preden je grmelo in treskalo, ste imeli tu doli nekaj —tako da se je na oni konec ãulo!«

»Le potrpi malo!« deje Peter. »Kmalu bo‰ videla, kajje bilo; pa sedaj ju pusti spati!«

»Koga? Katera dva naj pustim spati?«»I — no, onadva, ki sta tu notri! Saj ti ne uideta!«»Jaz sem Ïe hotela vÏgati luã in reãi dekli, da naj gre

najprej gledat, kaj je tu doli, in zapali naj nekaj ‰ibic izbutare, ko je tako treskalo; in potem se mi je dozdeva-lo, da vpije otrok tu doli!«

»I — pusti, pusti, Polonica! Otrok bo vpil — kje bi gavzeli?« ‰ali se Peter. »Sedaj pa ne gostoli preveã, da seonadva — tam notri — ne zbudita. Spita naj, dokler jimaje dano!«

Polona je silno radovedna, a moÏu se navadno ukla-nja; zato se umakne tudi iz sobe in gre deklam velevat,ki pripravljajo kosilo za ljudi in kotel za pra‰iãe.

Svetlin raztegne ‰e nekajkrat svoji dolgi, ko‰ãeni rokiv zrak, pritegne predpasnik in gre poãasi skozi spodnjavrata na dvori‰ãe gledat, kaj delajo sin in hlapca. — Tudoli je vse v redu; Ïivina ima svojo krmo in hlapca vozitagnoj na kup, ki je Ïe zopet visoko zrastel tam v zadnjemkoncu dvori‰ãa, dasi so ga pred nekoliko tedni pospra-vili docela na zelnik; Janezek popravlja grablji‰ãe, katerose je bilo strlo prej‰njega dne.


12

»Tisto zadnjo — tam v ·priklji bomo pokosili! Dva-krat treba udariti!« pravi Peter.

»Ali takoj?« vpra‰a prvi hlapec.»BeÏi no! Po kosilu! Saj je ni za — pol ure!«V resnici je bilo veã sena tamkaj, nego ga je v treh

urah moã pokositi delavskim moãem, s katerimi je raz-polagal ta dan Peter Svetlin, pa on je rad tako cenil, ãe‰potem bodo pridneje pritiskali koso k tlom.

V tem trenutku se zaãuje silen — dvojen krik tam izzaspodnjih veÏnih vrat: eden je prihajal, kakor so vsi slu-‰alci takoj spoznali, iz grla matere Polone, drugi pa je biltanek in bodeã kakor krik zajãev, kadar ga pes zagrabi.

Peter, hlapca in Janezek dero vsi proti hi‰i in iz kuhi-nje priteko tudi dekli in domaãa hãerka.

»Torej — to si dobil nocoj!« vpije Polona in na licih jije videti, da jo ãisto druga jeza grabi nego edino ta, da jetuj dojenãek pod njeno streho, s katerim ne bo vedelasedaj ni kam ni kako.

»I — kje je pa mati?« deje Peter ravnodu‰no.»No, ti bo‰ paã vedel — kje je!« zatogoti se Polona.

Hlapca se smejita v ozadju, in to Ïeno ‰e bolj razburi. —»Ah, tako? Menda ste vsi sporazumljeni? Na — tu gaima‰ — jaz pa grem!«

Sedaj Peter ne ve, bi se li smejal ali jezil. Pa prirojenamu dobrota zmaga takoj nevoljo in ‰aleã se vzame kri-


13

ãeãe dete v roke in ga da Janezku, veleã: »DrÏi ga; po-gledimo, ali mati ‰e spi — kali?«

»Kaj bo spala?« vpije Polona. »Vse je prazno. LeÏalaje paã tam v kamri, a sedaj je ni, in samo tale otrok jevpil tam notri.«

To je pa tudi Petru zagonetka, da strmeã pogledaÏeno.

»Ali je ni tam?«»Ni je in je ni! Kdo ve, kaj ste uganjali ponoãi?«»Ah — mati, prav niã,« oglasi se eden hlapcev ter raz-

laga, kaj in kako je bilo, ko so tujko sprejeli v hi‰o. —Medtem brska Peter po kamri in, ko se vrne, ozira se podomaãih, kakor bi hotel pri vsakem pomoãi iskati.

»Ni je! — Kam je u‰la baba?« reãe skoro plaho, kakorbi se bal, da se je zgodilo s tem begom nekaj usodnegazanj in za njegovo hi‰o.

Polona je potolaÏena, a — otrok — kam z otrokom?»Iskali jo bomo! Ti Jurãe, skoãi, skoãi gor proti Kra‰-

nji,« deje gospodar prvemu hlapcu, »morda jo ulovi‰ inpa gori na Brdu naznani gosposki — kaj in kako! Mi nebomo redili tujih otrok!«

Hlapcu je izvr‰itev tega naloga ljub‰a nego ko‰nja v·priklji in zato se takoj odpravi na pot. A tudi drugi negredo kosit. Okoli dojenãka, ki jim je bil padel kar takona vrat na nos v hi‰o, vrti se vsa druÏba; mladim je ta-koj priljubljen, dekli in domaãa hãi ga pestujejo in gug-


14

ljejo, Janezku se smili, drugi hlapec pa je prvi, ki izreãemisel: »ObdrÏimo ga, mleka imamo dosti pri hi‰i!«

»Jaz ga ne maram!« reãe Polona. »·e tega nam je tre-ba v teh Ïalostnih ãasih! Gosposka naj ga dene, kamorga hoãe. — Saj ‰e ne vemo, je-li kr‰ãen?«

To je bil razlog, ki je vse osupnil. Samo Peter ostanemiren in premi‰lja nekoliko ãasa; potem reãe: »PotrpiPolona — Jurãe bo babo na‰el, ako je le mogoãe; ako jene ulovi, potem grem k Ïupniku in z njim se bova dogo-vorila. Sedaj dajte fantiãu mleka, da ne bo tako silnovpil!«

»Pa ga neãem in ga neãem!« kriãi Svetlinka. »To je ro-kovnja‰ki otrok; iz tega ne bo nikdar niã prida in namprinese nesreão v hi‰o!«

»Oh, mati, obdrÏite ga! Glejte, sedaj je Ïe popolnomamiren!« oglasi se hãerka proseã in tudi drugi pritrjuje-jo.

Sedaj nastopi ‰e druga pomoã na korist otroku v po-dobi stare Petrove tete, ki ima preuÏitek pri Svetlinovihin s katero dobro ravnajo, ne le ker so vobãe dobri ljud-je, ampak tudi ker vedo, da hrani ona ‰e vreãico starihtolarjev, in o kateri sodijo, da jo dobi enkrat tisti, ki jenajbolje ravnal s staro Ïenico.

Ta teta Ur‰a se oglasi na stopnicah in, ko ji dopovedodogodek minule noãi, pritrdi takoj Petrovemu predlogu;


15

s tem je usoda mladega bitja za sedaj odloãena. Tudimati Polona nima ugovora veã.

Dopoldne stopi Peter v Ïupni‰ãe in popra‰a, bo li tre-ba dete, ki je komaj teden staro in o katerem se ne ve, jeli kr‰ãeno ali ne, krstiti, da bo imelo vsaj pravo kr‰ãan-sko ime. Tam mu razloÏe, da se mora to na vsak naãinzgoditi, ako se ne doÏene kmalu, da je otrok Ïe kr‰ãen;ãe se dobi mati — bo paã vedela kaj o tem; ako pa osta-ne otrok zapu‰ãen in ga je smatrati pravim najdencem,potem treba krstiti ga — pogojno, kakor veleva cerkev.

Zveãer se vrne hlapec Jurãe s poroãilom, da »babe«niso videli nikjer; od francoske vlade postavljeni Ïupanna Brdu pa mu je rekel, da morajo otroka obdrÏati voskrbi, dokler se ne doÏene kaj veã o njem in njegovimateri.

»No, sedaj smo pa dobri,« zasmeje se Peter, »sedajostane pri nas!«

Svetlinovi so bili res dobri ljudje in ta novi pri‰lec jimni bil nikakor »nepridiprav«, nego imeli so ga takoj kotsvojega, kot domaãina, da, skoro kot sorodnika. Ta mor-da nerazumljivi ãut opazujemo na Kranjskem lahko ‰edandanes, ko vidimo, da star‰i, roditelji, izroãujejo re-jencem ali rejenkam svoje domaãije ter odpravljajo last-ne otroke s primernimi dotami. Na videz je ta ãut ne-umljiv, a v resnici ni niã drugega kot izraz zaupanja doonega, o katerem se misli in sodi, da bo bolje ravnal z


16

izroãevalcem nego lastni sin ali priÏenjeni zet; Ïalibog,da so rejenãki mnogokrat bolj‰i do domaãih otrok.

âez teden dni, ko je bilo vse povpra‰evanje in iskanjepo ubegli mladi Ïeni brezuspe‰no, neso otroka h krstu;Peter in teta Ur‰a sta botra in krstijo ga na ime sv. An-dreja — teta Ur‰a je tako hotela, ker je bila mnenja, daga bo ta njegov patron najbolje varoval v nezgodi, ker jebil sam »kriÏem kriÏan« — Peter pa mu da svoj priimek:Svetlin.

»Ako bo po‰ten in priden — saj mene ne bo sram, danosi na‰e ime!« deje ponosno, kakr‰en je na‰ gorenjskikmet.


17

3

Burni ãasi so bili tedaj na Kranjskem in zlasti ko so sejela avstrijska oblastva umikati, tedaj je kar vrelo pocestni progi od Ljubljane do Uãaka. Naravno je, da setudi francoska gosposka ni brigala za taka majhnavpra‰anja, kakor je to, da je tuja Ïena pustila majhnegadojenãka v tuji hi‰i. Vse preiskovanje zastane kmalu innihãe veã ne povpra‰uje, od kod se je vzel mali Andrej-ãek. In ko pride vnoviã deÏela pod avstrijsko vlado, te-daj tudi Svetlinovih nihãe ne drega in ne povpra‰uje, odkod je ta fantiã; on raste, igra se, potem pase in napos-led je ãvrst fant in velja, kakor bi bil porojen na temdomu, v tej obãini.

Petindvajset let mine za onimi dogodljaji, in kakorpovsod, poznati je tudi na Svetlinovem domu izpre-membo, ki jo napravi taka doba.

Oãe Peter je preuÏitkar; izroãil je Ïe pred mnogo letisvoje imetje zetu, ki se je ponujal z lepo odprav‰ãino postar‰ih. Hãeri izgovori oãe doto, sin Janezek se pa pravv istem ãasu oÏeni gor v Vrbo ter tam kot zet prevzamelepo posestvo, seveda z bremeni, obiãajnimi takrat ka-kor dandanes, pa nikakor ne tako obãutnimi kot sedaj,


18

ko dohodek, ki ga nam daje zemlja, ne raste tako kakorna‰e potrebe. Mati Polona poãiva pa Ïe davno doli napokopali‰ãu ob cerkvi sv. Martina; le teta Ur‰a noãeumreti. ·e vedno tiãi skoro ves dan gori v sobici za hod-nikom bolehna, nad osemdeset let stara, in sedanji go-spodar, Petrov zet, je ne gleda niã kaj prijazno, kadarprileze po stopnicah na dvori‰ãe.

A vse drugaãe Andrej! âut, da sta oba, teta Ur‰a in on,kar nekako prislonjena ob to hi‰o, zdruÏuje ju v medse-bojni ljubezni; do drugih ju navdaja pa zavest, da imateta tu neoporekljivo pravico do kota in ÏiveÏa, Andrejpa darilo sto goldinarjev, katero mu je izgovoril Peter,ko je izroãal zetu svoje posestvo, in katero terja sedajlahko, kadar hoãe, ko je Ïe izpolnil svoja leta. Poleg tegapa domaãi ‰e vedno spo‰tujejo tisto vreãico tolarjev,katere hrani teta Ur‰a nekje v svoji kamrici.

Po hi‰i teka in ‰viga sedaj, dela na polju, grabi in raz-stilja seno na travnikih, pleve na vrtiãu ali pa lupi krom-pir v kuhinji za vsakdanje kosilo — mlada domaãa hãer-ka. Tudi njo so krstili Polonico iz hvaleÏnosti do starematere, ki ji je bila botra. Edini otrok sedanjih gospodar-jev je to, veã jima jih bog ni dal. Tudi ta je zrastla tetiUr‰i prav Ïivo v srce.

Andrej je ‰tel menda osem let, ko je babica prineslaPolonico v hi‰o, in odkar jame ta tekati po cesti in trati,od tedaj sta si prijatelja. Danes ima on petindvajset in


19

ona kakih sedemnajst let; pa dorastla je, moãna in krep-ka, kakor bi jih imela dvajset.

Enkrat, ko spravljata Ïito v spodnji kozolec, ponehaAndrej, ki vklada snope, ter sede na »hlapca«, viseãegav latah.

»Polonica — bi li me hotela rada imeti?« reãe potiho-ma.

Ona zardi in vrÏe p‰eniãni snop ob tla.»BeÏi, beÏi, prismoda! Kaj bi tako govoril?« Obrne se

v stran in pobere poãasi zopet snop.»Jaz mislim, Polonica, ko bi se midva vzela? Saj oãe ne

bodo hudi, kaj misli‰?« reãe Andrej, ‰e vedno na hlap-cu sedeã.

»Pa povpra‰aj!« zasmeje se dekle.»Ali je tebi prav tako?« vzklikne on veselo.»Pusti to,« pravi ona, »tu ima‰ snop in vloÏi ga!«Rek‰i, pomoli mu snop in vsa rdeãa je v lica.Andrej se zravna na hlapcu in nobeden ne govori veã,

ampak oba hitita z delom, kakor bi s tem hotela zakritisvojo du‰evno razburjenost, veselje in sreão.

Nihãe domaãih, samo teta Ur‰a zve o tem razgovoruin ona je zadovoljna. Dejala je tudi, da bo govorila prvobesedo s star‰i.

In govorila je res; pa — s kakim uspehom? Najprvopri starem oãetu — Petru. Ta kima in kima — vseeno muje tako ali tako, da ima le svoj ÏiveÏ in svoj tobak. Mla-


20

da dva, sedanji gospodar, Tine mu je ime, in Ïena njego-va, pa jameta kriãati na ves glas:

»Kaj — ta pritepenec, ta rokovnjaã? — V na‰o hi‰o do-bimo lahko drugega zeta s tisoãakom v rokah — ne pada bi takega redili!«

Tetino ugovarjanje in prigovarjanje ne pomaga niã. —In kako bi tudi?

Gospodarstvo je ‰lo nizdol in Tine Ïe sedaj misli nabogatega zeta in na kot, v katerem bi brezskrbno poãi-val. Zato je vse pogajanje zastonj, tembolj, ko tudi mativsemu pritrjuje, kar govoriãi moÏ. Nekaj tednov poznejese lotita hãere, ko vidita, kako bleda in potrta hodi okoliin da svojega posla ne opravlja veã tako veselo kakorprej. Uspeh tega razgovora je tajna zarota proti rejencuAndreju.

SluÏil jima je do sedaj pridno, brez ugovora; po de-narju, ki ga ima vknjiÏenega na posestvu, ne vpra‰a ni-kdar, niti po obrestih niti po plaãilu za svojo sluÏbo. —A sedaj je v njiju oãeh — pritepenec, rokovnjaã, malo-pridneÏ! — Treba ga odpraviti!

Gospodar Tine si izmisli izvrstno sredstvo.V nedeljo popoldne sedi v krãmi selskega Ïupana —

»rihtar« so mu tedaj rekli — in ker veleva poliã za po-liãem na mizo, ima kmalu lepo druÏbo domaãih velja-kov krog sebe. Danes je poseben dan. »Rihtar« je dobilukaz, da treba nekaj vojakov — novincev postaviti k do-


21

maãemu polku; ta stvar pa se tedaj ni vr‰ila tako kakordandanes. Sedaj dobi vsak, ki je dopolnil dvajseto leto,listek v roke in s tem gre na nabor; napije se malo, ukain kriãi in, ako ga potrde, potem dosluÏi bore dve leti alitri ter se vrne domov, krepak in ãvrst in ponosen, ako seje spravil tako visoko, da so mu pri‰ili eno ali celo dvezvezdi na ovratnik. — Pa tedaj?

Takrat so morale obãine dati gotovo ‰tevilo svojih do-maãih fantov. SluÏbena doba pa je trajala ‰tirinajst let;kot mladeniã je oblekel vsak cesarsko suknjo, kot dozo-rel moÏ jo je slekel in se je vrnil — ako se je paã vrnil. Vobãini pa ni veljalo, da mora vsak, ki je izpolnil dvajse-to leto ali ki je sposoben — tja med vojake; ne, obãina jemorala dati svoje ‰tevilo, kakor je bilo ukazano, in kerdruga oblastva niso pomagala, prisilili so obãinski moÏ-je toliko fantov v vojake, kolikor jim je bilo velevano. Toje bil pravi — krvavi davek! Pa kako so to izvr‰evali?

Prav po domaãe! — »Rihtar« dobi ukaz, koliko novin-cev treba postaviti do gotovega dne domaãemu polku vLjubljano; nato se posvetujejo obãinski oãetje, kateriizmed va‰kih fantinov je dovolj »zrel«, da ga je oddatibrez ‰kode za obãino in rodbino; potem se priãne — lov.In pravi pravcati lov! Kmetje, gospodarji so oboroÏeni skoli, motikami ali cepci, in nakrat, na veãer ali ponoãiobstopijo hi‰o, kozolec ali skedenj, v katerem poãivafant, katerega se hote polastiti. Malokateri jim uide, ka-


22

dar ga obkolijo tu v njegovem brlogu. ZveÏejo ga in haj-di z njim v Ljubljano k polku, od koder ga ni veã nazaj— da je le ãvrst in krepak, da more prena‰ati ‰tirinajstlet teÏko, neusmiljeno sluÏbo.

Pa tudi fantje so oprezni. Marsikateri ima slabo vestin ta jo o pravem ãasu popiha tja med rokovnjaãe, ki seklatijo po ‰irnih gozdovih med ·marno goro in Kam-ni‰kimi planinami, ali pa gre med tihotapce in pastirje,ki lazijo po gorah ob severni, proti ·tajerskemu leÏeãimeji.

Tako priliko je ujel Svetlinov zet in sedaj razklada ob-ãinskim moÏem, ki so prav danes v velikih skrbeh, kje inkako bi ulovili ‰e enega novinca, da bo polno ‰tevilo,katero je treba dati cesarju.

»Na‰ega Andreja vzemite! Meni ni Ïal po njem, vampa tudi ne!« reãe in ugovora ni od nobene strani.

»Pa kje ga ulovimo?« vpra‰a eden.»Kadar hoãete. NajlaÏe doma pri meni! Zveãer pridi-

te, ko odmolimo, da ne bo preveã hrupa. Saj pojde sam,kakor oven, he, he!«

Drugi se ne smejejo z njim; nobenemu niso prav povolji te besede, ampak — vsi skoro imajo odrasle sino-ve in vsak se boji za svojega.

»Ta je pa rejenec, najdenec — saj ni na‰!« tako si to-laÏi vsak svojo nekoliko vznemirjeno vest in nov bokalvina, ki ga ukaÏe Svetlinov zet, odloãi Andrejevo usodo.


23

Ko se vrne Tine domov, sede Ïe — oãe Peter, gospo-dinja, Andrej in ostala druÏina v kotu sobe krog mize, kije ‰e vedno ista, ob kateri je pogostil Peter pred petin-dvajsetimi leti Andrejevo mater s kislim mlekom. Polo-nica streÏe zgoraj v prvem nadstropju teti Ur‰i; zveãerstarka ne pride veã po stopnicah.

Veãerja — krompir v oblicah in mleãna ka‰a — tedajÏe kakor dandanes navadna pri bolj‰ih kmetih — je po-uÏita in Peter moli na glas oãena‰, ko dekla Ïe poberelesene Ïlice ter vrÏe krompirjeve oblice v prazno skledo.— Sedaj zaropoãejo teÏki koraki v veÏi in sobna vrata seodpro na steÏaj. V odprtini se pokaÏe osem do desetmoÏakov in vsi so oboroÏeni s cepci; dva nosita okolivratu dolge, v kolobar zavite konopljene vrvice.

Vsi domaãi zatulijo na glas; edini gospodar Tine molãiin sede na drugi konec sobe za peã. Andrej in hlapec, kiga ‰e premore sedanji gospodar, pa znata takoj, kaj topomeni.

Hlapec, krepak fant, dvigne stol, raz katerega je bilaodskoãila dekla, Andrej pa seÏe pod klop po sekiro, na-sajeno na dolgo topori‰ãe. Za trenutek je vse tiho.

Stari oãe Peter je prvi, ki se oglasi.»Kaj hoãete? Koga boste lovili?« zavpije divje in udari

ob mizo.»Rihtar« stopi malo bliÏe in reãe, na Andreja kaÏoã:

»Tegale!«


24

Andrej dvigne sekiro in zakriãi: »Prostora mi dajte!«MoÏaki se umaknejo na desno in levo in Andrej bi

imel prosto pot ven v veÏo in iz hi‰e; a tu pridrvi Polo-nica po stopnicah in zastavi izhod, strmo in plaho gle-dajoã ta prizor.

»Kaj je?« vpije naglas.»BeÏi — v vojake me love! BeÏi v stran!« kriãi Andrej.»Tebe? Tebe?« vzklikne deklica in skoãi k njemu.

»Oãe, oãe, pomagajte!« kriãi proti Petru, ki nem od gro-ze stoji za mizo in upira tresoãi se roki obnjo.

Andrej se obrne proti oãetu, za eno roko ga drÏi de-kle, desnico, ki je ravnokar vihtela sekiro, pa nagne ka-kor v mislih, da mu sedaj pomagata ta dva, stari oãe inPolonica. A vtem so nakrat vsi na njem. »Rihtar« inobãinski moÏje vrÏejo ga k tlom, zveÏejo mu roki in nogiin zunaj na cesti je Ïe voz, ki ga odpelje v Ljubljano.

»To ste moÏje, to ste paã obãinski moÏje! Lopovi, za-vratni lopovi ste!« tuli Andrej in se zvija na senu, ki soga vrgli na lestvenik, na katerem ga peljejo v ‰tirinajst-letno suÏnost.

Doma v Svetlinovi hi‰i strme vsi in plaho gledajo drugdrugega; Polonica leÏi na tleh in joãe, da se bogu usmi-li, stari oãe Peter se trese za mizo, hlapec, ki je u‰el ne-varnosti, o kateri je bil sodil, da preti njemu — kolne naglas, dekle stoãejo, gospodar Tine pa sedi v kotu pri peãi


25

in, ko vsemu viku in kriku le ni konca ni kraja, vstanepoãasi ter deje:

»Nehajte, nehajte! Enega smo morali dati, tako stojizapisano v cesarskih zakonih!«

Nato jim veleva spat.Vsi odidejo, a nocoj ni legel mir na to hi‰o; dobro uro

pozneje priteãeta dekli iz gornje sobe in kliãeta vse do-maãe skupaj: »Teta, stara teta Ur‰a umira!«

In tako je tudi bilo. Prvi strah ob ropotu v spodnjihprostorih in potem glas, da so odpeljali Andreja, objo-kana in obupana Polonica — vse to je bilo Ïivcem stareÏenice preveã. Omagala je in zaspala mirno tja v veãnospanje.


26

4

Vse to zadnje se je godilo v tretjem desetletju tegastoletja.âas ima uren tek in najurnej‰i je kmetskemu gospo-

darju, naj ga paã teÏijo skrbi ali ne; pa od setve do Ïet-ve, od strni do strni teko mu ure tako, da ne ve zanje, inako ga vpra‰a‰: »Kdaj je to bilo, ko si posekal ono dre-vo?« ali pa »katerega leta je umrl Jurãe?« — zmotil se bolahko za celih deset let.

Svetlinova Polonica je pozabila Andreja, o katerem nibilo veã ãuti, odkar so ga tako siloma vtaknili med voja-ke. OmoÏili so jo ãez nekaj let in vnoviã je tuj gospodarna tem zemlji‰ãu. Oãeta Petra, starega preuÏitkarja, tudini veã med Ïivimi.

Svetlinov dom nima sreãe; dolgovi rasto in sosedjekupujejo njegova zemlji‰ãa — kos za kosom, veãajo in‰irijo svoja posestva, Svetlinovo pa se krãi.

Okoli 1865. leta je bilo, ko se pripelje poletnega dnestar gospod v Dob, ustavi voz v krãmi pri »Mesarju« innastopi pot skozi vas, kakor bi se hotel malo izprehoditi.Do cerkve gre in na pokopali‰ãe, potem okoli proti zad-


27

njim bajtam gori ob »Grabnici« ter krene nazaj na veli-ko cesto in obstane ob nekdanji Svetlinovi hi‰i, povpra-‰ujoã, kdo je sedaj tu gospodar. Odgovor mu oãito ni povolji. Povedo mu ljudje, da se Petra Svetlina nihãe veã nespominja in prav tako ne stare Ur‰e; — vedo pa sosed-je, da je Polona, prej‰nja stara gospodinja, umrla prednekaj leti in kmalu za njo njena edina hãi in da se je temoÏ vnoviã oÏenil, tako da je sedaj vse v tujih rokah inod prvotne rodbine ni nikogar veã na svetu.

Stari gospod stopi v hi‰o, ki je skoro taka, kakr‰na jebila pred tridesetimi in ‰estdesetimi leti, ogleda si dvo-ri‰ãe, trhle deske, ki okvirjajo hodnik, in potem sobo inkamrico v pribliÏju; celo pod zadnji kozolec gre, ki visives po strani in katerega streha kaÏe vsa rebresa; v latahvisi na pol polomljen hlapec. Gospod ne govori mnogoin sedanji gospodar te domaãije, ki ga spremlja, se tudine drzne povpra‰evati; samo to se mu ãudno zdi, datujec potegne veãkrat robec iz Ïepa in bri‰e z njim pre-ko lica — ali pot ali solze? — Gospodar tega ne ugane.

Ko se gospod poslavlja, stisne otrokom — sedaj jih jeveã pri hi‰i — vsakemu par ‰estic v roke, gospodarju pacel desetak.

»âuden gospod to? A dober je — dober!« mrmra baj-tar, ki poseda ostanke nekdanje Svetlinove domaãije, invsa vas se bavi veã tednov s tem pohodom in s tujim go-


28

spodom; po krãmah ter zveãer za peãjo in ob slamnatikiti, ki jo pleto do polnoãi, govori se o njem. ·e pozimise ãuje ugibanje in prerokovanje, da se vnoviã vrne — apotem ga kmalu pozabijo.


29

5

Velikonoãna nedelja 1895! Kdo izmed sedaj Ïiveãihje ne bo pomnil in naj Ïive tudi sto let? To je — iz-med prebivalcev ljubljanskega okroÏja in pa vasi v ‰irnikotlini od Kamni‰kih planin tja do Krima, kdo bo poza-bil to buãanje, gibanje, tresenje, ki je prihajalo od spo-daj iz dna rodne trdne zemlje in omajalo ter ru‰ilo vse,kar je ãlove‰ka roka zgradila na njej v trdnem zaupanjudo njene stalnosti in trpeÏnosti?

Okoli enajste ure ponoãi dvignejo se velike trope vranin gavranov iz gorju‰kih in ‰umbre‰kih gozdov, kjerimajo svoja spavali‰ãa, in njihov plahi, zagrljeni krikdoni preko dobske ravnine. Ptice ãutijo, da prihaja ne-kaj nenavadnega. Ponoãnjak, ki jih ãuje, in pozni potnik,ki meri ‰e urnih nog veliko cesto — vsak se ustavi plahin nem: kaj je to? Kmalu potem se umirijo ptice, in kdorjih je ãul, tudi ne misli veã na ta ãudni pojav.

Pa komaj je bil mali zvon v dobskem cerkvenem stol-pu udaril ãetrt na polnoã, strese se svet. Podzemskemubuãanju odgovarja ‰kripanje lesenih poslopij, ropot razstrehe padajoãih dimnikov, ru‰enje sten in stropov in


30

nato divji krik prepla‰enih, iz stanovali‰ã beÏeãih ljudiin med vsem tem tuljenje Ïivine in lajanje psov.

In takoj potem prihaja sunek za sunkom, stres zastresom, pri vsakem pa grmi, tuli in buãi pod zemljo,kakor bi se vsak hip morala pogrezniti plo‰ãevina, nakateri se je rodil, na kateri se trudi in muãi, trpi in veseli,uãe in joãe ubogi zemljan.

Vso noã se nihãe ne vrne v svoje stanovali‰ãe; zunajna prostem so in plahi ãakajo, kaj jim prinese jutro. Ju-tro pa kaÏe le razvaline!

Beda, ki je nastala vsled tega, znana je v nekaj tednihpo vsem svetu in, kjer bivajo ‰e ljudje, ki so dobregasrca, povsod hoãejo pomagati. Trditi se sme, da je ‰emnogo takih, in darovi, ki prihajajo, niso majhni. Boga-tin in reveÏ, vsak, ki ima kaj ljubezni do bliÏnjega, vsakpomaga s svojim prispevkom, ki meri na to, da dobe pri-zadeti zopet svoje strehe, pod katerimi jim je moã si od-poãiti. Dobrotni darovi prihajajo od vseh delov sveta inpoklicani uradi imajo dovolj posla, da sku‰ajo praviãnodeliti denar po‰kodovancem.

Nekega dne pa prejme dobski Ïupan pismo, katere-mu je priloÏena vsota treh sto goldinarjev. Zavzet gledapismo in denar ter kliãe ‰e svoja svetovalca, da mu po-magata iz zadrege. — Pismo se glasi:


31

»Slavno Ïupanstvo! Nesreãa, ki je zadela po potresu va‰oobãino, me je silno ganila, in to tem bolj, ker me veÏe na va‰odomaão zemljo ljubezen, katero je gojil do nje moj rajnki oãe,in hvaleÏnost, katero sem njemu dolÏan. On je bil rejenecdobske obãine oziroma Svetlinove hi‰e, kjer pa menda, kakormi je sam veãkrat pravil, ni nikogar veã izmed sorodnikovonih, ki so ga zredili. Dobski obãani so ga sicer siloma vtak-nili med vojake; a ta pot je bila njemu — pot k sreãi. On jezvesto sluÏil cesarju in potem dobil tukaj na Dunaju skromnodrÏavno sluÏbo, v kateri se je vendar tako odlikoval, da muje cesar podelil zlati kriÏec za zasluge. Umrl je pred petnaj-stimi leti. Jaz sem njegov edini sin; vzgojil me je tako, danikdar ne vem in ne znam, kako bi se mu izkazal dovolj hva-leÏnega; poleg vseh dobrih lastnosti, katere je imel, bila je paena najsijajnej‰ih: ljubezen do onega doma, ki mu je bil prvi.Kje se je porodil, to se ni nikdar dognalo, a na Kranjskem, vva‰em okraju gotovo; — vedel je le, da je bil pri vas vzrejen,in kadar je govoril o onih letih, ki jih je prebil pri vas, in sespominjal hi‰e, ki mu je bila prvi dom, silile so mu solze v oãi.Enkrat je potoval v Dob; a na‰el je nekdanjo domaão hi‰o vtujih rokah in od onih, ki so tam bivali, ko je bil ‰e on mednjimi, nikogar veã pri Ïivljenju. Ljubezen do doma, ki je nav-dajala njega, podedoval sem jaz, in ono, kar je hudega uÏilmoj oãe, bilo je njemu in meni le dober kaÏipot k sreãi! V temãutu in v hvaleÏnem spominu na rajnkega oãeta po‰iljamnjegovi domovinski obãini priloÏeno vsoto. Razdelite jo med


32

obãane, ki so najbolj prizadeti po grozni nesreãi, po potresu,ki je pri‰el v svetem, miru posveãenem ãasu tako nenadomanad vas.

Z odliãnim spo‰tovanjemDoktor Svetlin

Na Dunaju, meseca mal. travna 1895.«

Îupan in svetovalca — vsi ugibljejo v prvo, kdo bi bilta moÏ, ki jim po‰ilja kar tako na vrat na nos tako vso-to. Po vsej vasi gre zopet govorica o tem, kdo bi bil ven-dar ta Svetlin, in posebno, kdo je bil njegov oãe? Ako‰estdeset let mine za kom, potem ostane malo sledu. Aeden se vendar spomni tega Andreja! Hlapec, ki je tedajzagrabil stol, da ubrani sebe obãinskih lovcev, ta Ïivo-tari sedaj kot obãinski uboÏec in lazi od hi‰e do hi‰e; tase spomni pajda‰a Andreja.

»Ej, —« pravi, »dobro so mu storili tedaj, ko so ga ulo-vili; zakaj niso mene?«

Îupan mu da en goldinar poslane vsote, drugo parazdeli med domaãine, po potresu najveã prizadete.

Tako sta se rejenec v svoji ljubezni do prve domovi-ne in sin njegov v hvaleÏnosti do oãeta ma‰ãevala nadpotomci obãanov, ki so prvemu storili krivico — tedajvnebovpijoão, ki mu je pa postala, ker je bil du‰evnokrepak — pot do blagostanja.


33

Znojilãevega Marka boÏja pot

1

Tam, kjer zavija ‰iroka in gladka velika cesta, ki veÏeLjubljano s sosednjim ·tajerskim, v ozko sotesko,imenovano ârni graben, dviguje se na levi strani dokajvisok hrib, ki je proti cesti izpremenjen v velikanskikamnolom. Na vrhu se hrib ‰iri v prijazno planoto,spredaj obraslo z mladim gozdom, v ozadju pa obdela-no v njive in travnike; tam stoji sredi lepega sadnegavrta zidana in lepo pobeljena hi‰a, krog nje pa dobroohranjena gospodarska poslopja.

To je selo Znojile. Tu je v ãasu, ko se je vr‰ila na‰a po-vest, gospodinjila pridna vdova s ‰tirimi otroki in dru-Ïino, katero je morala ob svojem ‰irnem posestvu ime-ti. Dvanajst glav goveje Ïivine bilo je vedno v hlevu inpoleg tega lepo ‰tevilo drobnice, kateri je bila gorskalega posestva jako prikladna. Rajnki Znojilec umrl je bilnagloma v najbolj‰ih, najkrepkej‰ih letih in za njim jemorala skrbeti in se truditi vdova Ana, da ohrani posest-vo, domaãijo in doto svojim otrokom. Izpolnjevala je patudi to svojo dolÏnost. Otroci so bili pridni in ubogljiviin pri vsem trudu in delu je imela mati vedno mirno inveselo zavest, da tudi tedaj, ko odrasto ter bodo jeli


34

malo bolj samostojno stopati med svet, ne bodo zaha-jali na kriva pota. Peter in Marica sta imela prvi sedem-najst, druga petnajst let, najmlaj‰i, JoÏef, pa je bil izpol-nil komaj dvanajsto. Glede teh se ni Ana nikdar pritoÏe-vala. Edini Marko, drugi v vrsti otrok, ravno ‰estnajstihlet, prizadel je vãasi materi nekoliko skrbi; ne da bi bilporeden ali hudoben — ampak dobrosrãen deãek je bil.Samo du‰evno ni bil tako razvit kakor drugi v njegovihletih. V prvi mladosti je prestal hudo bolezen in ta muje bila pustila svoje sledove. Mislil je poãasi in marsikajmu ni hotelo na noben naãin v glavo. Tudi v ‰oli, kate-ro je moral obiskovati ‰est let, ni bil pri‰el tako daleã, dabi bil zmoÏen pisati in brati. A doma, posebno v hlevu,je znal pravo ukreniti; on je Ïivino najbolje krmil, vselejvedel, je li »dimka« ali »mavra« bolna, nikdar pozabil napotrebno ‰tevilo plastovja za drobnico, dobro Ïe za plu-gom hodil; sploh je bil najbolj‰i pastir in hlapec. In ka-kor je svoja opravila toãno izvr‰eval, bil je pa tudi v svo-jem poãetju in ravnanju silno svojeglav in trmast, kakorje to pri vseh ljudeh navadno, ki so v du‰evnem razvit-ku zaostali. Prav lepo je bilo treba ravnati z njim, s siloin ostrimi povelji ni bilo niãesar opraviti. To je materiAni prizadelo vãasi bridko uro, a tolaÏila se je s tem, dabo Marko z leti tudi pametnej‰i, posebno ker je pri delutako priden in vesten. Pu‰ãala ga ni rada kam drugam,v tujo tovari‰ijo ali druÏbo, in z dobro besedo ga je znala


35

skoro vselej pridrÏati doma, ako je starej‰i brat Peterkrenil kam k sosedom.

Pa saj je bilo tudi lepo tukaj doma! Hi‰a je stala namalo vzvi‰enem porobku, obrnjena z licem proti jugu,in ves dan je sonce sijalo pred kamnitni prag. Na levo sigledal v tesno dolino, obrobljeno z gosto zaraslimi go-rami, po kateri se je vila bela velika cesta in z njo v‰trictekel srebrn potok; na desno je zazrlo oko ‰iroko ravanproti Meng‰u in v ozadju sive Kamni‰ke in koro‰ke pla-nine. Po sadnem drevju krog hi‰e so skakali in peli ‰ãin-kavci in strnadi, spodaj pa nad gosto, temnozeleno tra-vo letali so pisani metulji. Kako prijazno je zvenel veli-ki zvonec, ki ga je nosila stara, malo muzasta »dimka«krog vratu, katera se je pasla z drugo govedino v bregupod hi‰o, in kako sme‰no sta se postavljala in drvila dvabela ovna in trkala se z glavama, da je kar votlo zadone-lo izza grmovja. Kodrasti Turin pa je tekal in skakal krognjiju in ju oblajal. Marko je sedel pod debelo hru‰kodrobnico in rezal Ïlice; vãasi pa je vstal, zgrabil na kra-tek drÏaj navezani biã, spleten iz starih vrvic, zasukal gana daleã okoli sebe, zamahnil nazaj in glasen biãev pokje odmeval od nasprotnega gozda; potem je zaukal naglas in iz celih prsi — ju-hu-hu-huu — je ‰lo z brega vbreg. Oh, ukati je znal.

Posestvo je bilo na samoti, do bliÏnjega soseda veãnego ãetrt ure hoda; zato so Ïiveli Znojilãevi tudi veãi-


36

noma le med seboj in zlasti otroci niso pri‰li mnogo vdotiko z drugimi ljudmi.

Materi Ani je bilo to skoro najljub‰e; vendar je vede-la kot pametna Ïena, da treba ãloveku vãasi veãje druÏ-be in dalj‰ega pota v svet. Kdor je videl le domaão vas indomaão cerkev, ta ne ve mnogo povedati in ne zna, ka-ko ravnajo drugi ljudje in tudi ne ume vãasi kaj bolj‰egaspoznati in svetovati. Sama seveda tudi ni hodila daleãnaokoli; najdalj‰a pot je bila vsake dve leti enkrat vLjubljano, ãe v obliÏju svojih rejenih volov ni mogla pro-dati, in vsako leto enkrat na boÏjo pot na Limbarskogoro; tja je vzela Petra in Marico in enkrat celo Marka;ker se ji je bil pa tedaj skoro zgubil, ga je odslej pu‰ãaladoma, akoprav se je vselej hudoval zaradi tega.

Bilo je okoli sv. Jakoba, ko so Znojilãevi nakladali rav-no poko‰eno seno, gorsko trdino; vroãe sonce je pripe-kalo, duh sena pa je polnil zrak nad majhnim pa‰nikom,kjer so grabili na‰i znanci.

»Pozni ste, pozni!« zaklical je majhen, postaren moÏ,ki je pri‰el po stezi mimo, noseã grablje na rami.

»Vi tudi, sosed!« zavrnila je Znojilka ter potegnilapisan robec malo ãez ãelo in ponehala grabiti seno. Tudidrugi so ustavili delo. »Hvala Bogu, da imamo tako vre-me!« priãel je zopet oni in izvlekel kratko pipo, vivãek,iz Ïepa.


37

»Mlaj ga bo obrnil,« menil je hlapec, ki je na vozu sto-jeã uravnaval ogle naloÏenega sena.

»Bomo pa prosili in molili, da ne bo tako,« dejal jesosed.

»Kako pa je z va‰o Rezo?« vpra‰a Znojilka.»I, danes je malo bolje! Pa vsa otekla je sedaj v lice in

oãi jo bole — oãi. Jaz sem Ïe dejal: V nedeljo bo oni ve-liki shod pri sveti Luciji na Skaruãni, in ãe Rezi malo od-leÏe, pojdeva tja: saj je sveta Lucija pomoãnica za oãi!«

»Pa res!« deje Znojilka. »I — sosed, pa bi ‰e na‰a dvas seboj vzeli, Petra in Marico — da ne bosta sama hodi-la!«

»Zakaj ne? ·e bolj kratek ãas nam bo, ako nas pojdeveã!«

V tem je sosed odhajal, Peter in Marica pa sta se po-gledala na skrivnem, vesela in iznenadena, ter jela, neda bi zinila besedice, ogrebati voz s podvojeno prid-nostjo; bil je Ïe skoro naloÏen.

»Oh, na Skaruãni je lepo!« pristavil je hlapec ter vle-kel nase veliko Ïrd, ki mu jo je bil podal Marko od spod-njega konca sem. »Le dobro porini!« velel je fantu. Mar-ko je res sunil drevo z vso silo kvi‰ku, da je hlapec skoroomahnil; a potem je vendar pritisnil Ïrd na voz, sedel vkobal nanjo ter pomagal drugim, ki so na koncu z vrv-jo pritegovali in vezali.

Marko je pognal vola in odpeljal proti domu.


38

»Na Skaruãno!« to mu je bilo v glavi. Mati njega nibila imenovala, govoreã s sosedom, in zato je vedel, dabo moral doma ostati. Toda kako lepo je po svetu in naboÏji poti! Spominjal se je, kako je bilo tedaj, ko je bil ‰elz materjo na Limbarsko goro. V cerkvi je bilo skoro takokakor doma na Brdu; toda zunaj, koliko ljudi! In ti pro-dajalci, ki so ponujali zunaj svoje raznovrstno blago!Robce in li‰p, sladkarije in potice, ure in noÏe, ãipke inogledala in orglice, oh, muzike — muzike!

Take orglice, bunde — dromlje — ali naj si bo, karhoãe, da le poje, ÏviÏga, piska ali gode, to je bilo vzorna‰emu Marku. In takrat se je bil v gneãi romarjev takozagledal v prodajalnice, da je zgre‰il mater in ona njegain ‰ele po truda polnem, veãurnem iskanju ga je na‰la,ko je bila veãina ljudi Ïe od‰la, zami‰ljenega in vendarvedno radovednega pred eno tistih prodajalnic. Kreganje bil in malo je manjkalo, da ni ‰iba pela, toda — le onegosli mu niso hotele iz spomina. In sedaj na Skaruãni boravno tako, mislil si je deãko, tudi kaj goslic in pi‰ãalk,in ko je domov vlekel jarem z voli, sklenjeno je bilo vnjegovi glavi, da mora tudi on tja na boÏjo pot. Proti ma-teri tisti veãer o svoji Ïelji ni zinil, tudi ves drugi dan ne,ampak priden in delaven je bil ves ãas ‰e mnogo boljnego sicer; mati ni imela najmanj‰e prilike karati ali sva-riti ga, najmanje pa mu veleti to ali ono.


39

Tako se je nagnila tudi sobota. V mraku se je bil ogla-sil sosed in povedal, da je njegovi Rezki odleglo in dapojdeta jutri navsezgodaj na Skaruãno. Potem je poãa-si od‰el.

Po veãerji je ‰la Znojilka v kamro odpirat svojo skrinjoin prinesla staro mo‰njico v hi‰o.

»Nata — za jutri!« velela je Petru in Marici ter pomo-lila vsakemu tri ‰estice.

Marku je bilo, kakor bi ga kdo ti‰ãal za vrat, in bruh-nil je nakrat na glas: »Mati, jaz pojdem tudi!«

»I, kajpada! Da se bo‰ zopet zgubil kakor tedaj pri sv.Valentinu na Limbarski gori!« Rek‰i, zavezala je zopetmo‰njo in jo odnesla v skrinjo.

Marko je naslonil komolca ob mizo in podprl glavo.Vsak bi mislil, da mu je jok najbliÏe.

A nakrat je planil kvi‰ku, porinil leseno Ïlico, ki jeleÏala pred njim, daleã po mizi. »Pa pojdem, pa vendarpojdem!« vzkliknil je in ‰el naglo iz hi‰e.

V hlevu v zadnjem kotu poleg stare dimke je imelsvojo, iz surovih desk napravljeno postelj, spodaj pa za-boj; tega je odprl in prav iz dna izvlekel nekaj v star, za-mazan papir zavitega. Papir je polagoma razvil in tu stabili res ‰e dve stari, svetli ‰marni petici, birmansko da-rilo botra soseda. Z zadovoljnim pogledom ju je zopetzavil in vtaknil v Ïep prazniãne suknje, ki je leÏala navrhu v zaboju. Potem je vrgel ‰e nekoliko klaje svoji stari


40

dimki, in ko je Peter ravno stopil v hlev, dejal je ‰e en-krat jezno: »Jaz pojdem tudi — in pojdem!« Peter je po-znal trmoglavost bratovo ter molãal. Kmalu potem je naZnojilah vse spalo.


41

2

Drugega jutra se je jelo komaj Ïariti, ko so bili Peter,Marica in tudi na‰ Marko Ïe na nogah. Lep, kra-sen dan se je kazal in lahka meglica, ki je krila dolino indaljne, ‰e bolj temne niÏave, zaãela se je poãasi dvigatiin giniti.

Marko je ‰e en pot poskusil mater omeãiti ter prosil,naj ga pusti z onima; tudi Marica se je oglasila. Peter seje pa menda tistega bal kakor mati, da se bo nerodni inslaboumni fant zgubil; zato je molãal. Mati pa je ostalaob svoji prepovedi. Zdaj je Marko res jokati zaãel in gle-dal nekoliko ãasa za onima, ki sta odhajala proti sosedo-vemu domu, kjer so ju Ïe ãakali.

»Bom pa sam ‰el!« zavpil je nakrat, tekel v hlev, od-prl zaboj, vzel prazniãno suknjo in klobuk — v drugo seje bil Ïe prej nedeljsko opravil — in ‰e enkrat na pragustojeãi materi kliãoã: »Sedaj pa grem, pa — sam!« ubralje naravnost pot navzdol proti veliki cesti.

Kje je Skaruãna, tega ni vedel, samo to je bil od stra-ni pozvedel, da je tam nekje za Meng‰em; no, Menge‰je pa vsak dan lahko videl z domaãega hriba; zato ga niti


42

skrbelo ni, bo li na‰el Skaruãno ali ne. Korakal je vese-lo naprej in ÏviÏgal, da je bilo kaj.

Pri bistri‰kem mostu je povpra‰al, kje se krene protiMeng‰u, tam pa, kje gre pot na Skaruãno, in ker je bilovedno veã ljudi na cesti, ki so imeli isti namen kakor on,nazadnje ni bilo veã treba povpra‰evati. Tako je dospelkmalu k cerkvi sv. Lucije, stojeãi na ravnem, na plano-ti, ki se razteza na severu za ·marno goro, v neznatnicerkvici, ki pa slovi daleã po slovenskem ozemlju koãudodelna skaruãenska boÏja pot.

Marko je bil zgodaj tam, a vendar je na‰el Ïe stotinein stotine ljudi, ki so se gnetli krog majhne cerkve ali papo raznih kolibah, kjer se je toãilo vino in kava. Fant jele debelo gledal okoli sebe; vse mu je bilo novo, vse za-nimljivo. In ko je naposled staknil nekoliko prodajalnicter ugledal tu one stvari, o katerih je tolikokrat sanjaril,ure — ki ne gredo, zlate veriÏice — ki pa niso zlate, ogle-dala, ki pa ne kaÏejo prav, robce in ãipke, pipce in noÏe— predvsem pa orglice, majhne in velike — oh, potempa ni mogel veã proã. Videl je, kako je vãasi kak fantinstopil k prodajalnici in vzel to ali ono stvar v roke, tuditiste orglice, ter je posku‰al, kako pojo, a potem povpra-‰al po ceni in jih konãno poloÏil zopet nazaj na prej‰njemesto. Naposled se je Marko tudi ojunaãil. Stopil je bli-Ïe, in potem zapaziv‰i, da je prodajalec prijazen, ti‰ãalje z levico svoji petici v Ïepu, z desno pa segel po najveã-


43

jih orglicah ter jel jih posku‰ati. Zazdelo se mu je, da ponebe‰ko pojo, in brzo vpra‰al, koliko veljajo.

»·tirideset krajcarjev,« dejal je kramar.»Tole imam,« menil je Marko in pomolil onemu svoji

petici.»Kje si pa to ukral?« smejal se je prodajalec.Marku je silila kri v lice.»Jaz nisem niãesar ukral! To je moje, boter mi je dal!«»No, pa to je premalo za take orgle! Pa naj bo, ker si

ti, bom pa pustil!« rekel je oni, spoznav‰i kakega kupo-valca ima pred seboj, ter vrgel petici, ki sta preplaãaliorgle, v predal pred seboj.

Marko pa je z neznanim veseljem spravil orglice v Ïepin jih ti‰ãal kakor najveãji zaklad. Najraj‰i bi se bil kamusedel in jel posku‰ati in ubirati glasove, toda tu je bilopreveã ljudi. Spomnil se je tudi, da bo treba k ma‰i iti, inker je ravno pozvonilo, rinil se je skozi gneão z lastnomu vztrajnostjo, tako da je sreãno priril v maloprostor-no cerkev.

Tam se je bila pridiga priãela. Duhovnik, ki je stal naleci, velik gospod z resnim, a prijaznim licem, govoril jeo reku sv. pisma, katerega je bil vzel iz dana‰njega evan-gelija: »Vsako drevo, katero ne rodi dobrega sadu, po-sekalo se bo in vrglo na ogenj.« Marko je sprva mislille na svoje orglice, katere je vestno ti‰ãal v stranskemÏepu, a poãasi je jel poslu‰ati, in ko preide pridigar na


44

leci v izpeljevanju svojega govora na dolÏnosti star‰evdo otrok in otrok do star‰ev ter izreãe slovesno zapoved:»Spo‰tuj oãeta in mater, da bo‰ dolgo Ïivel in se ti bodobro godilo,« tedaj je na‰ega Marka prvi spomin nanjegov dana‰nji beg z doma prav neprijetno dirnil.

Postal je nakrat jako pazljiv, mnogo bolj, nego je bilsicer v domaãi cerkvi. In ko je duhovnik povedal kratko,a primerno dogodbo o mladeniãu, ki je ‰el sam proti vo-lji star‰ev med svet in je tam daleã v tuji deÏeli zapalhudobnemu duhu in se je zato leta in leta pokoril, tedajje postajalo na‰emu Marku silo tesno pri srcu. Najraj‰ibi bil Ïe zunaj in na poti domov, in tam doma je hotelmater lepo ubogati — oh, da bi bil le Ïe doma — doma.Pa ko je zaãutil orglice v svojem Ïepu, navdalo ga je ven-dar zopet zadovoljstvo, da je ‰el semkaj in da je dobil tazaklad.

Ko je minila sluÏba boÏja, hitel je Marko ven in tam jezopet hodil in postajal krog vsega, kar se mu je dovoljzanimljivo zdelo. Brata in sestre in sosedovih ni nikjerugledal in tudi ti ga niso videli, kar je pa popolnomaumevno, ker je bilo silo veliko ljudstva zbranega.

Ko je poldne zvonilo, spomnil se je Marko, da je la-ãen.

Bolj zaradi tega, ker so drugi domaãi tako storili, vzelje bil tudi on dobr‰en kos rÏenega kruha s seboj na potin ta mu je sedaj prav pri‰el. Vode je dobil na vodnjaku


45

in s tem je bil dovolj okrepãan, da je jel misliti na vrni-tev.

Krenil je na cesto, po kateri je ‰lo najveã ljudi. Maloãudni so se mu sicer dozdevali, morali so biti od daleã,kajti nosili so vreãe na hrbtu in tudi govor njihov ni biltak, kakor ga je bil on vajen v domaãem hribovskemselu. Nekatere besede so, govoreã med seboj, malo za-tegovali, druge zopet poÏirali, in namesto da bi bil ta alioni vpra‰al »kaj?«, dejal je malo zategnjeno in zagolt-njeno »koj?«. To so bili ·tajerci iz gornje Savinjske do-line, a Marko ni dolgo pazil na druÏbo, za katero je ko-rakal, meneã, kamor ti gredo, pojdem tudi jaz, bo paãprav tako! Domov Ïe pridem! Hodil je tako v vroãempopoldanskem soncu — dolgo, dolgo! Nekajkrat je poãi-val v senci ob cesti rastoãega drevja in potem zopetmahnil za potniki, ki so ‰e vedno prihajali po cesti.

Enkrat se mu je vendar primerno zazdelo povpra‰ati,je li na pravi poti.

»Ali se tod pride na Znojile?« popital je starega moÏa.»Tod, tod, pa daleã je ‰e!« dejal je oni in naprej kora-

kal.Zjutraj se fantu ni bilo zdelo tako daleã.Nakrat je pri‰el v ãudno veliko vas — saj drugega

imena ni znal tej naselbini. Hi‰a se je drÏala hi‰e in vseso bile tako velike in ‰e veãje kakor tistih nekaj doma vLukovici, in zdelo se mu je, da jim ni konca ni kraja.


46

Marko ni vedel, da potuje skozi mesto Kamnik. Spo-ãetka je mislil, da je to zopet Menge‰, katerega je bil vjutro z naglim korakom premeril. Potem pa je pri‰el namost in spodaj je ‰umela Bistrica. Zjutraj je bil ‰el tudiãez takov most, a ondi je bilo vendar drugaãe.

»Se li pride tod na Znojile?« vpra‰al je onkraj vnoviã.»Pride se, pride!« zavrnila je starikava Ïena in Marko

je pospe‰il svoj korak.A sedaj je bil svet spet drugaãen kakor tam blizu do-

maãije.Ozka soteska, oni v ârnem grabnu podobna, je leÏa-

la pred njim, ozka pot je tekla po nji, poleg ceste pa je‰umljal majhen potok. Marko je bil sedaj bolj osamljen.Onih ‰tajerskih potnikov tu ni bilo veã in sam ni znal,kdaj in kje so v stran krenili. Mrak je tudi Ïe legal nazemljo in v dolini je postajalo vedno bolj temno.

Dasi Marko ni bil bojazljiv deãko, vendar ga je zaãe-lo silno skrbeti, ko poti ni bilo ne konca in ne kraja in kosam ni poznal okolice.

»Vsi pravijo, da se gre tod na Znojile, in vendar nitako kakor zjutraj!« mislil je in v tem mu je rastel tudistrah pred materino jezo.

Bilo je Ïe skoro popolnoma temno, ko ãuje zopet ko-rake pred seboj.

»Je li tu pot na Znojile?« vzkliknil je in jok mu je bilbliÏe nego vse drugo; celo orglic se ni spominjal veã.


47

»Tukaj, tukaj!« odgovori velik moÏ, ki je ‰el pred njim.»Le za mano hodi!«

Marko se je olaj‰anega srca pridruÏil.»âigav si pa?« vpra‰al je ded pred njim.»Znojilãev!«»Ej — tako? I, kje si pa bil?«»Na Skaruãni!«»Ej, tam je pa lepo!«In potem sta ‰la drug za drugim.Ded menda ni bil voljan veã povpra‰evati, fant je pa

tudi rad molãal. A postajal je vedno bolj vesel. Pot, ka-tero sta ubirala navzgor, bila je res prav pravcata do-maãa — tisti klanci, tisti pesek, tisto grmovje. Vãasi jekaka skala malo drugaãe molela ali kaka bukev kazaladebelej‰e veje nego na domaãi strmini, pa Marko nipazil na to.

Kmalu sta bila na vrhu, na majhni planoti.»No, sedaj si pa doma,« dejal je redkobesedni starec

in pokazal na gruão drevja, pod katerim je bilo videtinekoliko poslopij.

»Lahko noã!« rekel je Marko in hitel proti domu, sta-rec pa je od‰el po stezi na levo.

Na Znojilah je vse spalo; samo pes, priklenjen ob hle-vu, se je zbudil in oblajal pri‰leca.

»Turin, Turin, spat!« velel je Marko polglasno in pesje res zlezel v svoj brlog.


48

Marko je ‰el v hlev — zdelo se mu je sicer, da je malodrugaãen, nego je bil v jutru, pa ko je na‰el v kotu praz-no posteljo, vrgel je, utrujen kakor je bil, prazniãnoobleko raz sebe in v malo trenutkih spal je trdno, kakorbi ga bil kdo ubil.

Pa ne dolgo! Kajti nakrat se mu je zdelo, da ga nekdovleãe raz posteljo, ter precej robato ravna z njim.

»Od kod si se vzel?« kriãal je tisti, ki ga je postavljal natla; a Marko je bil tako v spanju, da ni znal odgovora.Oni je menda tudi to izprevidel ter vrgel fanta na kupslame, sam pa legel v posteljo.

Marko je takoj vnoviã zaspal, a sedaj ne veã tako mir-no. Sanjal je teÏke sanje. Popotoval je po tujih deÏelah,laãen je bil in Ïejen in vodil ga je »krivi prerok«, o kate-rem je bil ãul v dana‰njem evangeliju. Naposled ga jetisti prodal v suÏnost kakor onega neubogljivega sina, okaterem je pridigoval duhovnik. To pa vse zato, ker je bilu‰el z doma proti volji svoje matere.

Marko se je premetaval na svojem leÏi‰ãu in jeãal instokal v spanju; danilo se je komaj, pa je bil Ïe na nogahter mel si zaspane oãi.


49

3

Kakor po navadi segel je po vilah, da bi vrgel neko-liko krme kravam, katerih v temnem hlevu ‰e nimogel prav razloãiti. âakati je hotel potem Marice, dapride mlest, ali pa pridejo celo mati.

»No, nekaj hudih besed, pa bo!« mislil si je. »Na Ska-ruãni sem bil pa vendar in — o joj, kje so pa moje org-lice?«

Sedaj ‰ele se jih je domislil in otipal na koncu posteljesuknjo in v njej orglice. ·e zmotilo ga ni, da je na posteljinekdo glasno smrãal; tako je bil zami‰ljen v svoj zaklad.Sedel je zopet na kup slame, na katerem je spal, in zaãelorglati, sprva potihoma, potem pa vedno bolj pogumnoin glasno. Da ni pravilno ubiral glasov, to je umevno,kajti nikdar ‰e ni imel takih orglic; a njemu so se ti gla-si, ta godba tako lepi zdeli kakor niã drugega veã na sve-tu.

Pa iz tega sladkega muziciranja ga je vzdramil nakratisti robati glas, kakor se ga je brzo domislil iz ponoãne-ga prebujenja.

»Kakov norec je pa pri‰el sem?« vpil je nekdo in Ïe jestal velikanski fantin pred na‰im Markom in ga zleknil


50

kvi‰ku ter potem pred vrata na prosto, kjer se je jutranjimrak Ïe umikal belemu dnevu.

Marko je zopet mislil, da se mu sanja, a oni drugi si jebil popolnoma svest, da sta prebujena oba.

»âigav pa si, ti — du‰a pritepena?« vpil je oni napoljezno, napol radovedno.

»Znojilãev sem!« menil je Marko.»I, tako — Znojilãev? Glej ga no — tepca pritepenega!

Znojilãev sem jaz — ne pa ti!« krohotal se je dolgin.Marko se je ozrl na desno in na levo.»Ta je — Znojilãev — in jaz ne!« ‰inilo mu je po gla-

vi. »To ni mogoãe!«Saj je vendar tam doli stala njegova priljubljena hru-

‰ka, na drugi strani kozolec in tukaj hlev je bil tak kakordoma in hi‰a ravno tako bela kakor domaãa in tudi dvo-je stopnic je bilo pred pragom. In tam v daljavi! Na leviozka dolina, nasproti pa gosto obrasle gore, na desni paodprt svet, ‰iroka ravnina! Pred hlevom pa je lajal in tulilTurin, njegov umazani kodrasti Turin, ki ga je Ïe ponoãispoznal in veselo oblajal.

Seveda — vse vendar ni bilo tako kakor prej‰njegajutra, ko je odpotoval, ko je u‰el z doma. Vozovi, ki sostali pod kapom, so bili malo drugaãni, tudi vodnjak jebil malo bolj v stran pomaknjen, in su‰ilnica za sadje, kije stala vãeraj daleã doli v bregu, bila je pomaknjena


51

danes prav blizu tja za kozolec. In ‰e drugih razlik je bilomnogo, a Marko ni imel ãasa opazovati jih; dolgin prednjim ga ni pustil v miru.

»Torej ti si Znojilãev, tako?« zakrohotal se je ‰e enpot.

Marko ga je topo pogledal in solze so mu silile v oãi.»Saj so to Znojile!« dejal je in kremÏil lice v jok.»Seveda so — Znojile! Na, ãe zna‰ brati!«Rekoã pokaÏe dolgin na tablico nad hi‰nimi vrati.Kakor smo Ïe povedali, se Marko navzlic ‰estletni hoji

v ‰olo ni bil nauãil pisati in brati; toda edino, kar mu jebilo ostalo, to je bila tablica na hi‰i, ki je priãala, da so to:»Znojile ‰tev. 1«. To je znal ãitati. In glej! Prav taka, pravtista tablica, samo malo bolj zapra‰ena in okajena, viselaje tu nad vrati in na njej je stalo: »Znojile ‰tev. 1«. Ni biloveã dvombe! Doma je bil, pa od vãeraj na danes se jenekaj izpremenilo!

»Kje so pa mati?« vpra‰al je Marko naglo v svoji sil-ni bojazni, ki se ga je lastila.

»Mati? Pri nas nimamo matere! Zdavnaj so umrli!«menil je oni, ki je postajal oãitno vedno bolj radoveden.

»Umrli!« zajavkal je ubogi deãko in jel jokati in tulitina glas.

Dolginu se je smilil, a uverjen je bil, da ima blaznegafanta pred seboj.


52

Sedaj se je prikazal ‰e velik postaren moÏ na praguhi‰e, za njim pa je pri‰lo mlado dekle. Od kozolca sempa je prikorakal hlapec s koso na rami in malo potem jepri‰la ‰e dekla s ‰kafom, namenjena v hlev krave mlest.

»Koga pa ima‰ tu doli, Martin?« vpra‰a stari moÏ spraga.

»Bog ga vedi, kje se je vzel?« smeje se dolgin, ki ga jenazival oni Martinom, »pravi, da je Znojilãev; ponoãi seje pritepel!«

Stari gospodar Znojilec, kajti to je bil oni moÏ, pristo-pi bliÏe in jame pravilno izpra‰evati borega Marka.

Pa veã ni bilo zvedeti iz njega, nego da je Znojilãev, daje tu doma in da je bil na boÏji poti na Skaruãni.

»Kje so pa mati, mati?« vzkliknil je ‰e nekajkrat.V kratkem so bili vsi uverjeni, da fant ni pri pravi pa-

meti in ravnali so prav lepo z njim.Stari Znojilec ga je povpra‰eval, je li laãen, in ker je bil

Marko v istini izstradan kot volk v najhuj‰i zimi, kajtives prej‰nji dan ni pouÏil drugega nego oni kos kruha,ki ga je bil vzel s seboj, pokimal je naglo, dasi so mu ‰evedno solze tekle prek zarjavelega lica.

Prisedel je k zajtrku z drugimi in sedaj ga nihãe ni veãpovpra‰eval — kaj in od kod in kako. Pozneje je ‰el vsakpo svojih opravkih in tudi Marko je storil, kakor je bilvedno vajen. Izpustil je krave na pa‰o — oh te kravice —


53

dimka je bila tudi med njimi, pa ga ni veã poznala, incelo dvoje repov je bilo veã v hlevu nego vãeraj. Pa drob-nica! To so bili ovni in ovce! In mnogo veã jih je bilodanes nego vãeraj in ãisto druge barve, druge postave,drugaãnih kodrov. Poznati ga tudi nobeden ni hotel;veliki oven, ki je nosil zvonec na jermenu okoli vratu, gaje celo parkrat prav grdo bu‰knil od zadaj. Edini Turin,tako mu je bilo tudi res ime, ta se ga je prvi privadil inskakal in lajal okoli njega, ko ga je bil spustil z verige.

»Oh, ti Turinãek, ti si ‰e stari! Vse je drugo, vse dru-gaãe!« vzdihoval je ubogi fant.

Nekaj ur pozneje je sedel, kakor je bil vedno vajen,doli v bregu pod staro hru‰ko drobnico sredi svoje mno-gobrojne ãrede in podpiral glavo s komolcema ter mislilin mislil — teÏko in poãasi — saj drugaãe ni mogel, dru-gaãe ni znal.

Nekaj ãudnega mu je rojilo po moÏganih. Spominjalse je pravljice, katero mu je bila veãkrat pripovedovala‰e kot majhnemu otroku pred leti umrla teta. Pravila jeo menihu, ki je bil ‰el iz samostana in se izgubil v goz-du in tam je sli‰al peti ãudno ptico, poslu‰al in poslu‰alje krasne glasove in ves zamaknjen sedel na starem‰toru. Ko je ptica prenehala, je vstal — zdelo se mu je, daje petje trajalo komaj nekaj minut — in vrnil se je protidomu, proti samostanu, katerega je tudi kmalu na‰el.


54

A tam ga nihãe veã ni spoznal ter pripovedovali somu, da je minilo Ïe tri sto let, odkar se je bil izgubil me-nih, ki mu je bilo ime kakor njemu. In res — vse je bilodrugaãe v onem samostanu! Drugi bratje, drugi vi‰ji,drugi obiãaji. Prosil je, da ga vedejo v cerkev pred oltar.Tam je pokleknil pred podobo matere boÏje — ta je bila‰e vedno ista kakor pred tri sto leti — in molil goreãomolitev, potem pa se je zgrudil in drugega ni bilo o njemnego — prah in pepel; a bel golobiã je zletel skozi viso-ko okno ven iz zidovja proti jasnemu nebu.

Ta pravljica mu je blodila po glavi. Da, da, tako je bilosedaj z njim. Od doma je u‰el, matere ni ubogal, izgubilse je, te orglice so ga zapeljale in krivi prerok — oh, oh,sedaj je pa Ïe dolgo dolgo, od kar so bili njegovi na temdomu — sedaj je on kakor tisti menih. Mati so umrli —bratov, sestre ni, tuji ljudje gospodarijo tukaj, mnogo seje izpremenilo, kravice so druge, ovni drugaãni — hru‰-ka je starej‰a postala, su‰ilnico so prestavili in vse, vse seje kolikor toliko predrugaãilo. Celo Turin, Turinãek! Apes, ki se ga je bil hitro privadil, poloÏil je svojo kodrastoglavo na njegovi koleni in mu prijazno zrl v lice. »Ah,Turin, ti me ‰e pozna‰!« vzdihnil je Marko.

Pa sedaj ga je ‰e nekaj drugega skrbelo.»Kaj, ko bi se jaz tudi nakrat spremenil — v prah in

pepel?«


55

Groza ga je ob‰la. Prijemal se je za koleni in meãa, zaglavo in rameni, vse je bilo v starem, dobrem stanu.

Pri tem preiskovanju je zadel zopet ob orglice v Ïepuin vsa Ïalost, vsa bolest mu ni mogla zabraniti, da jih niizvlekel ter jel veselo orglati tja v jasni, mirni dan.

Tako se ga je kmalu dobra volja lotila.Ko je pa opoldne gnal domov in je potem sredi tujih

ljudi sedel pri kosilu, prijela ga je spet Ïalost in z njovred strah, kdaj, ob kateri priliki se bo izpremenil — vprah in pepel.

Govoril ni z nikomer in drugim domaãim se tudi nivredno zdelo ogovarjati ga, saj so ga imeli vsi za topega,blaznega, ki se je od bogve kod pritepel. In malo drugaã-ni so bili res ti ljudje kakor oni, ki so bili ‰e vãeraj naMarkovem domu. Tudi ti so besede malo drugaãe zavi-jali, opravljeni so bili vsi v domaão prteno, deloma suk-neno obleko, in platno, katero so imeli na sebi, bilo jemnogo bolj debelo in surovo nego ono, katero so bilipridelovali doma pred — sto leti, tako je mislil Marko;kajti najmanj sto let je moralo miniti, odkar je bil on ‰elod tod. Tudi jed je bila druga; tu so imeli ovsenjak, ka-terega pred sto leti, ko Marko ‰e ni bil ‰el na boÏjo potna Skaruãno, niso niã kaj ãislali ali hvalili na Znojilah.Edino, kar je bilo staro, enako kakor nekdaj, to je bilokrmljenje Ïivine; ravno tako so ravnali s kravami, ravno


56

tako z ovcami kakor pred sto leti, in mleko in maslo, kiso ga kuhali, in sir, ki so ga napravljali, to je bilo ‰e vseenako.

Marko je prebil ves teden na Znojilah. Prve dni se je‰e nekolikokrat zjokal in tudi ‰e nekajkrat povpra‰aldolgega Martina, ali prav niãesar ne ve o Petru, o Marici,o JoÏefu, in ko je ta nejevoljno odmajeval, povesil je na‰fant glavo in Ïalostno opravljal naprej svoj posel. Starigospodar se ni brigal zanj, vesel je bil, da ima hlapcazastonj pri hi‰i, drugim pa itak na misel ni pri‰lo, zme-niti se kaj veã za pritepenca.

âez tri dni se je zdelo Marku, da je od nekdaj tako bilona Znojilah. Seveda ga je v ãetrtek nekaj neprijetno zbu-dilo iz tega prepriãanja. Na pa‰i se mu je bila ovca izgu-bila, ko je bil preveã zami‰ljen v svoje orglice, in ko se jebrez nje vrnil domov, ga je dolgi Martin, ki je bil oãetuza drobnico odgovoren, neusmiljeno pretepel.

To se Marku pred sto leti ni nikdar bilo v tako obilimeri zgodilo in zato je dejal — da je vedno slab‰e nasvetu.

Takoj pa mu je pri‰el zopet v misli tisti mladeniã, ka-teremu se je, zapeljanemu po krivem preroku, tako sla-bo godilo na svetu. Vzel je torej vse udarce kot nekajzasluÏenega, neobhodnega, in dasi je kriãal, kakor bi gaiz koÏe drl, vendar ni ãutil v srcu, da se mu godi kakakrivica. »ZasluÏil si, sedaj pa trpi!« dejala mu je vest.


57

In v soboto zveãer pa v nedeljo zjutraj — tedaj je bilo‰ele ãudno!

Gospodar Znojilec je velel po veãerji Martinu: »Fantnaj gre s teboj zjutraj k ma‰i.«

»Ne, oãe,« dejal je Martin, »jaz pojdem ob desetih.«Staremu to ni bilo niã kaj prav, ker je Martin potem

rad obsedel v krãmi, ako je ‰el dopoldne v cerkev.»Naj gre pa s hlapcem! Ti pa glej, da bo‰ opoldne

doma!« godrnjal je stari.Marka pa je ta vest grozno pretresla. Z doma se je

videla prijazna cerkev na nizkem holmu, ravno takokakor pred sto leti, toda kadar jo je ugledal, pre‰inil gaje neznan strah: spominjal se je vedno in vselej ob tempogledu onega nesreãnega meniha, ki je ptico poslu‰alin ki je potem v cerkvi na mah razpal v prah in pepel.

Do sedaj se mu je, izvzem‰i, da je bil enkrat tepen, vesteden dobro godilo, torej tu ni bilo veã nevarnosti, da bonaenkrat po njem; toda kaj bo v cerkvi?

Zato tudi ni rekel niti »da« niti »ne«, ampak zaril seje nad hlevom prav v zadnjem kotu pod podstre‰jemgloboko v seno, s trdnim namenom, da ga nihãe ne naj-de in da ne pojde v cerkev. Hlapec ga je klical navsezgo-daj, veãkrat in glasno, toda zaman. Od‰el je torej breznjega.

Tudi dopoldne o Marku ni bilo ni duha ni sluha.


58

Tiãal je ‰e vedno v senu na hlevu v strahu, da ga kdosiloma vleãe v cerkev in da se tam izpolni nad njim ka-zen, ki mu je bila gotovo namenjena. Zato tudi Ïivine niopravil. A iskal ga ni nihãe, kajti vsi so mislili, da je ‰elob desetih z Martinom in da se vrne z njim. Oãetovaslutnja se je pa tudi glede Martina izpolnila; opoldne gani bilo domov. Stari gospodar se je grdo drÏal, hlapec paje preklinjal Marka, ker je moral Ïivino opravljati.


59

4

Popoldne enkrat je Marko prilezel iz svojega skriva-li‰ãa in nesreãa je hotela, da ga je hlapec koj zapa-zil.

»Kje si bil pri ma‰i? In kdaj?« zarohnel je nad njim.Marko si ni upal ziniti.

»Nikjer nisi bil; saj se te same pleve drÏe, mrcina tilena! âakaj, jaz ti pokaÏem!«

Rek‰i, skoãi pod kap po suh, na debelem koncu od-lomljen cepec, katerih je leÏalo tam veã za podom, terjame udrihati po deãku.

Ta je skakal in kriãal in skoro bi bil sedaj raj‰i videl, dase takoj spremeni — v prah in pepel.

Pa v tem trenutku je zgrabil nekdo hlapca za vrat inga zleknil v stran.

»Pusti fanta! Kaj ga pretepa‰?«Bil je Martin, ki je bil stopil vmes in za njim je stal ‰e

drug, majhen postaren moÏiã s kratko pipico v ustih.»V cerkev naj bi ‰el, nesnaga!« jezil se je hlapec ter

hotel ‰e enkrat zavihteti cepec nad onim.»BeÏi stran!« velel je Martin.Marko je ti‰ãal roki na oãi in vpil in jokal na ves glas.


60

»Fant, ali pozna‰ tega oãeta?« dejal je Martin in po-kazal starega moÏiãa, ki je bil pri‰el z njim, ter sedaj znekim tihim, skrivnim veseljem gledal ves prizor, kakorbi prav iz srca privo‰ãil Marku to kazen.

Deãek je potegnil z desnim in potem z levim rokavomprek solznih oãi ter pogledal starega.

»Boter, boter!« vzkliknil je na ves glas in padel nakolena.

»Zdaj pride — prah in pepel!« To je bila prva njego-va misel.

A ker se to vendar ni zgodilo, skoãil je kvi‰ku in seoklenil starega moÏa.

»Boter, boter, vi ste ‰e Ïivi? Vse drugo je pomrlo!«»I, kaj pa je s teboj?« vpra‰a boter.»Jaz, jaz sem — zaklet!« vzdihoval je fant.»Menda si res ob pamet?« dejal je skrbno stari moÏ.»Saj nikdar pameten ni bil!« godrnjal je hlapec.A kmalu so se vendar sporazumeli.Pa kako je bil pri‰el boter sem?Martin je po konãani deseti ma‰i domov vraãajoã se

v istini zadel ob hi‰o, kjer, kakor pregovor pravi: »Bogroko ven moli!« Ni si mogel kaj, da ni stopil noter ternaroãil poliã vina. Nekaj ljudi je bilo Ïe notri in veã jihje ‰e prihajalo. Posebno oni, ki so bili prav od daleã do-ma, krepãali so se tu s skledico juhe in poÏirkom vina terãakali popoldanskega kr‰ãanskega nauka. Da je bilo pa


61

tudi bliÏnjih dovolj, katerim takega krepãanja v krãmitrebalo ni, nam tudi praviti treba ni.

Martin je imel svojo druÏbo in ni pazil na one pri so-sednji mizi. Pa nakrat je vendar pozoren postal.

Tam je sedel majhen, postaren moÏiã, oãito tujec v tejdolini, in pu‰il tobak iz kratkega vivãka.

Ta je nekaj pripovedoval, kar je Martina takoj opozo-rilo.

»Sam Bog ga vedi, Bog ga znaj, kam je fant za‰el?«govoril je stari svojim sosedom.

»I, pa kam je vendar hotel?« vpra‰a eden.»Na Skaruãno, na boÏjo pot! Mati mu je branila, pa je

kar sam u‰el! Prazniãno obleko je imel pa nov klobuk,morebiti ga je ‰e kak rokovnjaã oropal in ubil.«

»Kdaj se je pa izgubil?« deje drugi moÏ iz one druÏbe.»Danes je teden! I‰ãejo ga povsod. Jaz sem ‰el nala‰ã

sem, pa da bi prosil oznanila v cerkvi o izgubljenemdeãku, pa pri‰el sem prepozno. Sedaj ãakam nauka. Te-daj bodo gospod oznanili!«

»Kako je pa ime fantu?« vpra‰a Martin od drugemize.

»Marko!«»O joj, ta je pri nas!« vzklikne oni.Stari je debelo gledal, a v kratkih besedah je bilo vse

razloÏeno.


62

Podala sta se oba vesela na pot in pri‰la ravno prav,da sta Marka re‰ila hlapãevih pesti. —

Gospodar Znojilec je v tem pri‰el s polja, kjer je ogle-doval p‰enico, ki je bila zrela za Ïetev, in potem so sedlivsi k bokalu tepkovca, katerega je oãe velel prinesti.Boter je bil vesel, da je na‰el Marka, oni pa tudi, da so sega iznebili; kajti, dasi jim je kot priden delavec ugajal,bali so se ga vendar, ker so ga imeli za blaznega.

O njem ali o tem njegovem du‰evnem stanju pa nibilo govora ni besedice.

Ko je boter vstal in sta se poslovila, ‰li so vsi prijaznonarazen.

Domov grede, ko sta imela potnika Ïe Zlato Polje zaseboj, vpra‰al je boter Marka:

»I, zakaj si pa vendar tam gori ostal?«»Oh, saj sem bil na Znojilah!« odgovori deãko.»Da, pa to so druge Znojile nego na‰e, nego tvoje do-

maãe! Kaj meni‰, da so ene same Znojile na svetu?«»Ene same!« rekel je Marko nedolÏno in ni vedel, da

je v svoji slaboumnosti izrekel veliko resnico, da imaãlovek le samo en dom in da ni nikjer na svetu tako do-bro kakor — doma.

Pozneje se mu je popolnoma zjasnilo, da se je bilnamreã izgubil, da ga je samo ime »Znojile« premotilo,in ko so ga doma z oãitim veseljem sprejeli, pozabil je


63

tudi vso nezgodo; toda od doma sam ni ‰el veã brezmaterinega dovoljenja.

DraÏili so ga sicer vãasi drugi, ko so pozvedeli veã na-drobnosti o njegovi boÏji poti, in klicali so ga »zaklete-ga Marka«; in ãe do danes ni dobil drugega imena, imapa ‰e vedno staro.


64

Za ãast

1

Kako prijazno klenkajo zagori‰ki zvonovi danes po-poldne! Ob Peregrinovem je in pri podruÏnici vZagorici slovesen shod, h kateremu romajo vsako letoljudje od vseh strani: bolni in zdravi, stari in mladi. Do-maãini so posebno ponosni na ta praznik, ker le obnjem zbere se tolika mnoÏica tu v prijazni cerkvi in le onjej gre daleã naokoli glas, da je tu pri sv. Peregrinu vZagorici na‰el Ïe marsikdo zdravje, katero je bil zastonjiskal pri zdravnikih in po zdravili‰ãih kriÏem sveta.

Popoldanska sluÏba boÏja je konãana. V majhnemzvoniku pritrkavajo fantje ‰e odhodnico ljudem, hiteãimna vse ‰tiri strani, in glasovi zvonov done kakor godbaz brega v breg, z loga v log. Za cerkvijo poãijo ‰e enkrattopiãi, katere je nabil strelec vnoviã po zadnjem blago-slovu. Doli po bregu v prvih vrstah ‰alijo se fantje indekleta; tu in tam je videti voja‰ka suknja, katere nosi-lec je dobil dopust za ta dan, da obi‰ãe domaão vas; semter tja se pokaÏe kak rdeãebarven sonãnik ali pa rumenslamnik z obilnimi ponarejenimi cvetlicami; mestnahi‰na ali kuharica ga nosi, ki je dobila dovoljenje, dasme danes pogledati, kako je kaj doma, in pri tej priliki


65

pokazati, kako se je Ïe pogospodila ali pogospodiãnila vsluÏbi pri mestnih ljudeh.

Curek navzdol hiteãih je vedno redkej‰i, vedno boljpojemajoã. MoÏje in Ïene — za njimi pa starci in starke,po dva vkup gredoã ali pa poedini, gredo polagoma zaprvo veliko gruão, meneã se o vremenu in setvi, odana‰njem prazniku in o obiskovalcih, ki so prihiteli nata griã; o porokah in oklicih, ki se imajo vr‰iti; o denar-ju, ki ga ima ta, in o dolgovih, ki tlaãijo drugega; sploho vsem, kar pride na jezik in kar zanima.

Dva moÏa stopata poãasi po stezi navzdol proti vasi,drug poleg drugega, in vÏigata svoja lepo okovanavivãka. Poznati jima je na prvi pogled, da sta dobro imo-vita gospodarja. Njiju obleka in njuno nekako oblastnovedenje priãuje o tem. Irhaste hlaãe so ãrne kot Ïamet insrebrni gumbi na telovniku se jima svetijo, kakor bi bilidanes pri‰li od zlatarja. Kako so pa tudi mladi fantini ssvojo pokvarjeno polmestno no‰o gledali danes to lepoopravo!

Veliko se ne menita med seboj; kajti soseda sta, obaposestnika prav tu v Zagorici, in vsak zna tako dobro,koliko krompirja ima sosed v svoji kleti, kakor ve za svo-jega; vsak ve, koliko mleka se namolze pri sosedovi dim-ki — kakor zna, koliko da njegova plavka. Ako izprego-vorita, menita se o drugih ljudeh ali pa o vremenu; pa toje tudi kmalu opravljeno.


66

Tudi o tem ne zineta, kam ju pelje dana‰nja pot, karbi bilo upraviãeno; njiju domaãiji leÏita gori v griãu, on-kraj podruÏniãne cerkve, onadva pa stopata na nasprot-no stran v dolino, kjer se ob beli, veliki cesti razteza ‰ir-na vas. Vajena sta Ïe mnogo let napraviti to pot na praz-nik sv. Peregrina; in skoro vselej tako kakor danes, drugv‰tric drugega v rednem, pa redkobesednem pogovoru.Nobeden ne vpra‰a niti tedaj, ko stopita po litanijah izcerkve, niti tedaj, ko postajata na pokopali‰ãu pred zad-njimi stopnicami, ãakajoã, da odide mlada mnoÏica:»Kam greva danes?« — Edina sta v svojem sklepu intako edina kreneta, iz vivãkov pu‰eã, dol ãez breg v vasin tam koj — v krãmo starega znanca in prijatelja Kav-ke.

»Starine — kajne?« hiti krãmar.»Bova li starino — Vid?« vpra‰a eden.»Kakor hoãe‰! Pa saj starino vedno pijeva — ·imon —

kajne?«»Starine prinesi!« tako veli Vid in kmalu stoji liter

rumenega vina in en kozarec pred njima, na kroÏnikupa v ‰tiri kose razrezan hlebec belega kruha.

Pa to ni dovolj. Krãmar povpra‰uje, ãesa bosta ‰e pri-griznila, in dasi ve on in njegova dva gosta, da drugegane bosta zahtevala nego ocvrtega kozliãa, vendar jimaponuja najprej kaj »mrzlega«.


67

Ko sta se zadovoljila z jedilom, potem prihaja liter zalitrom na mizo in vsak mora piti, kdor pride v obliÏje; invsak stori to tudi rad; saj ju poznajo — Vida in ·imona,ta dva kmetska bogata‰a stare korenine: imovita sta, ba-hata, kolikor je prav, pa pridna in po‰tena in tudi komudrugemu rada kaj privo‰ãita.

Krãmar Kavka se mudi rad pri mizi, kjer sedita in go-spodujeta na‰a znanca; tudi drugih je veã tu, ki pijejozase in na svoj raãun; modrujejo pa vsi kriÏem mize.Najbolj glasen je droben, skljuãen moÏiã, ki vedno segapo kozarcih, vedno pije, vedno nataka, vedno kliãe svoj:»Dobro zdravje!«, ki pa niãesar ne naroãa. Poznajo gatudi vsi in gledajo ga ‰e dokaj prijazno.

»Alo, Kebrãek!« — vzklikne Vid veãkrat, »pij no, pij!S podplati, ki si jih krpal ves teden, nisi zasluÏil slanega,ker preslabo pribija‰! ·ivaj, ‰ivaj, kakor so prej delali,nikar pa lesenih cvekov ne zabijaj v podplate!«

Kebrãek se ne da dvakrat poprositi, ampak izpraznikar na mah kozarec, ki mu ga je porinil Vid pred roko.Potem pa ‰egavo in hudomu‰no pogleda naokoli in reãeimenitno:

»Leseni cveki? Oãe Vid — vi ‰e ne znate, kako velja-vo imajo! Ako ga dobro zabije‰ v podplate, drÏi bolje kotÏelezo — kaj-li dreta? Dreta je proã! Brezova Ïbica — taje prava! Zakaj pa ne sadite breze? Zakaj jo pa sekate v


68

drva ali pa reÏete in te‰ete va‰e ãetvernike iz nje? Navago se prodaja brezov les!«

»O da!« zakrohoãe se ‰e Vid, »kadar ti ga polagamona zadnjo oplat! Tedaj je teÏek!«

Glasni smeh cele druÏbe ni ujezil Kebrãka, ampak za-tegnil je svoje lice v malo hudobne gube in dejal:

»Oãe Vid, vi lahko govorite, ker nimate nobene bre-ze v gozdu. Zato tudi nihãe ne povpra‰a pri vas. Vi sicerimate hrast in smreko in bukovje, ki vam pa preperi vgozdu — v ‰kodo vam in tistim, ki bodo za vami pri‰li!Va‰ sosed ·imon je bolj pameten, ta je posekal, kar jebilo godnega za sekiro, in sedaj raste tam breza in iva.Iva bo za kurjavo, breza pa na prodaj. Kajne, oãe ·imon?Dobro zdravje!«

Rek‰i to, izpije Kebrãek zopet pol kozarca, nalije gavnoviã in porine z litrom vred naprej proti sosedu.

»Res je!« pritrdi ·imon. »Posekal sem laz za Kalom,ker so mi dobro plaãali, in sedaj je dovolj breze tamkaj;povpra‰ujejo tudi po nji, ker delajo iz brezovega lesanajbolj‰e cveke za podplate.«

»No, kaj sem rekel?« deje zbadljivo Kebrãek, ki si jebil danes menda izbral Vida, da ga draÏi.

»Pri tem tudi ne bo‰ obogatel, kakor tale ãevljarskipodplatovec ne bo brez drete!« zaroga se Vid svojemusosedu.


69

MoÏje so imeli Ïe dokaj vina v glavi in zato svojihbesed niso polagali na re‰eto.

»Ali sem vam kaj dolÏen, oãe Vid?« vpije ãevljar Ke-brãek ves raztogoten.

»Ali ima‰ kaj veã — nego jaz?« razjari se ·imon intreskne kozarec na mizo, da lete ãrepinje naokoli.

»I — no! Kebrãek — ti menda tudi nisi ‰e pri meni in-tabuliran!« deje zaniãljivo Vid.

»Pa tiste meksikance mi plaãajte, ki sem jih naredilva‰emu sinu za dana‰nji praznik!«

»Kdaj si pa ‰e povedal raãun? Povej ga precej — pre-cej, ti pravim, da ti zama‰im tvoj smoleni gobec!«

»Kaj bo‰ ma‰il?« vtakne se vnoviã jezni ·imon v pre-pir. »Pusti ga v miru!«

»Kaj? Ti ma‰i, ti! S svojimi brezami zama‰i tista oknav gorenji kamri —!«

»·ema — neumna!« zarjove ·imon in plane kvi‰ku!Obenem z njim pa je planil tudi njegov stari prijatelj,

a sedaj tako silno razÏaljeni sosed Vid izza mize; Kebr-ãek se potisne v stran, le krãmar Kavka stopi med raz-kaãena nasprotnika. Vse v sobi umolkne na mah.

»·ema prismojena!« ponavlja ·imon srdito.Vid pa, malo opotekajoã se po sobi, oprijemlje se sto-

lov ter le hripavo grli: »Za to bo‰ drugje odgovarjal — zato bo‰ — odgovarjal — to ti pravim — bo‰ — odgovarjal!Mojo ãast mi bo‰ vraãal — mojo ãast!«


70

Temna noã je krila zemljo in gori raz zvonik zagori‰kepodruÏniãne cerkvice je bila ura enajsto pred polnoãjo.

Vid je stopical poãasi po strmi stezi navzgor v breg inpoãival na vsakem ovinku. Jeza, grozna jeza ga tare. Tasosed, ta stari prijatelj, s katerim sta se ‰e redkokdaj zbe-sedila, ta mu je vrgel nocoj vprviã tako hudo psovko vobraz. Odkar je gospodar, mu ‰e nikdar ni nikdo kajenakega rekel. Ne — to mora biti plaãano, ma‰ãevano:zaprt mora biti ·imon, naj velja, kar hoãe; ãast je ãast, inda bi zagori‰kemu Vidu smel kdo »‰emo« v obraz me-tati nekaznovan — ne, kaj takega ni bilo in ne sme biti!Tako ugiblje ves pot, jezi se in kolne in lovi s teÏkimanogama strmo, kamnito stezo. Malo pod cerkvenimozidjem teãe njegova steza zopet v drugi breg in nekajsto korakov pred domaão hi‰o skozi gosto zara‰ãen ga-brov gozd. Stara, rogovilasta drevesa mole tu svoje ko-‰ate, temno obra‰ãene veje ãez stezo in po oguljenihkoreninah je teÏka hoja.

Vida ‰e ni zapustila jeza, ampak le huje in huje vre vnjem, kakor mu tudi nogi vedno bolj odpovedujeta.

Ko zavije v gozd, grozi ‰e vedno polglasno in sedajvihti celo pest tja proti desnemu brdu, kjer stoji ·imo-nova domaãija in mimo katere gre pot na Vidov dom.

»âakaj — jutri te toÏim — in — te toÏim — za to —‰emo! Kaj ‰emo? — Sam — ti — ‰ema!« A sedaj se spo-takne ob debeli korenini, zaleti se v stran, v mah, ki


71

prera‰ãa tla, in pade. Enkrat, dvakrat posku‰a ‰e zravna-ti se kvi‰ku, potem pa se zlekne mirno po mehkemleÏi‰ãu in zaspi.

Noã je mirna, noben listiã se ne gane, zvezde miglja-jo tu in tam skozi gosto vejevje, v zvoniku stare cerkvepa zaskovika vãasih samoten ãuk.

In Vid spi trdno, kakor bi leÏal doma v svoji postelji.


72

2

Jasno sonce mu sije na prag, ko stopi zopet prazniãnoopravljen iz veÏe pred hi‰o. Sinoãnja jeza ga ‰e niminila. Îeni, ki povpra‰uje, kam se je nameril, ne odgo-varja, sinu Peregrinu pa, kateri pripravlja drevo, da ideorat za koruzo, zapove osorno: »Tisto Ïelezno brano, skatero smo trgali po neumnem na‰e travnike — tistozavleci precej nazaj k ·imonu! Sam naj pusto‰i svojesenoÏeti — mi jih ne bomo!«

Peregrin ãudno pogleda oãeta, zakaj ‰e vãeraj je bilavsa hi‰a polna hvale, kako koristna je travni‰ka brana;ker pa rad hodi tja k ·imonu, za to se tudi ne brani ta-koj izpolniti te zapovedi.

»In — da mi ne bo‰ tam postajal; — jaz tega ne trpimveã!«

Sedaj Peregrin odpre usta in oãi na ‰iroko, sameosuplosti, oãe pa vzame dolg cepec, sloneã pod napu-‰ãem ob zidu, in se odpravi na pot. Kako nagel, kakomladostno Ïiv je njegov korak! Kmalu je na veliki cesti,in dasi je do tja, kamor je namenjen, skoro dve uri hoda,vendar se mu zdi, da je kar preskoãil to daljavo. V me-stecu je nakrat pri okrajnem sodi‰ãu in tu hoãe prijavi-


73

ti svojo toÏbo proti sosedu ·imonu zaradi razÏaljenjaãasti. A danes ni toÏbeni dan; odpravijo ga ter mu reko,naj gre k doktorju, ta mu bo tudi danes napravil toÏbo.

»I — kaj — toliko ima Vid tudi, da bo doktorja plaãal!«deje starec in kmalu potem je toÏba gotova in povrhuima Vid tudi ‰e svojega zastopnika — doktorja, zato —»da bo stvar draÏja za ·imona«.

Ko pride domov, razodene tudi domaãim vso stvar.Îenske so takoj na njegovi strani, samo sin Peregrin ne-koliko ugovarja; a ko mu oãe zagrozi, da ga bo s cepcem,ako se ‰e enkrat gane do ·imonovega plotu »gledat zatisto deklino«, utihne i on in v vseh domaãih do zadnje-ga pastirja jame kliti in rasti nasprotstvo in sovra‰tvo dososedovih.

»Brano si mu zavlekel tja; je li on vrnil na‰ okopaã?«godrnja Vid.

»Popoldne ga je pastir pripeljal!«»Dobro! âe ne, bi ga takoj toÏil,« preti gospodar in

hodi okoli, da bi na‰el le kak nov predmet za prepir, toÏ-bo in ma‰ãevanje nad sosedom ·imonom.

Kako poãasi mu ginejo dnevi! Vendar pride dolgo za-Ïelena ura, ko stojita s sosedom pred sodnikom.

Razprava je kratka — oba — toÏitelj in toÏenec statrdovratna. Konec pravdi je ta, da je ·imon obsojen napet goldinarjev globe.

A to ni konec, to je ‰ele zaãetek!


74

Drugega dne po sodni obravnavi priteãe Vidov pastirdomov z novico, da ga je ·imonova dekla zapodila stravnika, kjer sta vedno oba gospodarja, Vid in ·imon,vkupno pasla svojo goved. Vid se krãi od jeze in gre samna

Documents

Janko Kersnik Rejenãeva osveta - Cloverleaf-mall · REJENâEVA OSVETA BESeDA 4 do Trojan in do ‰tajerske meje in marsikatera stara Ïeni-ca prerokuje gorjesa nad vso dolino za