Jurcek knjiga nov - Salve › wp-content › uploads › 2013 › 01 › Jurcek_uvod.… · Tisti, ki smo ga že kdaj poslušali v živo, si bomo ob branju te zgodbe predstavljali

5

JURČEKJURE LANGUS

Predstavitev knjigeTisti, ki smo osebno poslušali Jureta Langusa, vemo, kako spre-

tno zna pripovedovati in kako dobro zna pritegniti pozornost mla-dih in starejših, tudi z najpreprostejšo anekdoto, ter pri tem z lah-koto zabriše meje med resničnostjo in domišljijo. Tisti, ki smo ga že kdaj poslušali v živo, si bomo ob branju te zgodbe predstavljali njegove kretnje in ton njegovega glasu.

Jureta sem spoznal leta 1979. Ne verjamem, da se tega spomi-nja. Bil je duhovnik in ni še dopolnil štirideset let. Jaz sem bil star štirinajst let in sem se prvikrat udeležil duhovnih vaj.

V enem od dolgih pogovorov, ki se sproščeno razvijejo ob veče-rih, smo skušali ugotoviti, od kod izvira njegov poseben naglas. Sta-vili smo na vse, kar smo poznali: španščino, italijanščino, poljščino, nemščino ... A nihče ni zadel. Nazadnje nam je Jure s ponosom zaupal, da je Slovenec.

Spomnim se, da je bil Jure presenečen, ko sem ime Slovenija povezal z Ljubljano, njenim glavnim mestom. »Kako pa to veš?« je zadovoljen vprašal. V tistih letih je bila njegova majhna dežela še vedno del Titove jugoslovanske federacije in je torej še ni bilo na naših šolskih zemljevidih. Morda sem bil prav zato presenečen, ko me je po tolikih letih prosil, naj napišem uvod v to knjigo.

Tistih nekaj porumenelih listov, ki jih je Jure začel popisovati ob koncu petdesetih let, se je zdaj spremenilo v »spomine iz njegovega otroštva«. Kot zadnji od desetih otrok si je za naslov izbral pomanj-ševalnico imena, ki sta mu ga izbrala njegova draga starša.

Strani te knjige združujejo vprašanja, ki so podobna tistim v Sa-int-Exupéryjevem Malem princu, nedolžnost malega Jozueta iz fil-ma Življenje je lepo in najbolj nore in nasilne osebnosti Kusturičinih filmov. Ko vstopimo vanje, se nam zdi, da gledamo svet z očmi in srcem otroka. Čeprav se nežnost in nedolžnost nenehno dotikata drame in nesmisla nasilja in vojne.

Skozi te strani nam Jurček predstavi svoje prijatelje, manjše in

Jurcek knjiga nov.indd 5 26.9.2012 7:46:10

6

JURČEKJURE LANGUS

malo večje, predstavi nam svoje brate in sestre ter nas gane z ne-nehnim spraševanjem po svojem odsotnem očku in z močno podo-bo svoje matere, ki mu na uho šepeta besede tolažbe ter mu nudi varno naročje v najbolj tragičnih trenutkih.

»Jurček, mirno zaspi, jaz sem ob tebi.«»Kdaj se bom lahko vrnil v našo lepo hišo v Ljubljani? Koliko

časa bomo še morali bežati?«Še oni ne vedo, ampak jaz bom ugotovil. Veliki ničesar ne

razumejo. Vsi so se mi smejali, zato nisem več spraševal.»Kaj je očka storil, da so ga ustrelili?«Očka, kje si? Nikoli prej nisem jokal zaradi očka. Nisem mo-

gel nehati. Stisnil sem se k mami, in ko so mi solze prišle do ust, sem čutil, da so grenke.

Skušal sem se spomniti, kako narediš, da te ni več strah.Od takrat, ko so pobegnili iz Ljubljane takoj po koncu vojne

leta 1945, do takrat, ko so prispeli na obrobje Buenos Airesa tri leta kasneje, je Jurček s svojo družino v naglici prečkal Alpe proti Avstriji. S seboj so nesli le tisto, kar so imeli na sebi. Bili so zaprti v avstrijskih in italijanskih taboriščih, z vlakom so potovali po ruše-vinah povojne Evrope od Genove do pristanišča v Bremnu, kjer so se vkrcali na ladjo za Argentino.

V knjigi Jurček bomo doživeli strah otroka na begu, ki je gotovo podoben strahu, ki ga danes po vsem svetu doživlja na milijone otrok. Skozi njegovo zgodbo bo v nas zraslo nezaupanje do velikih ideologij, ki so skušale rešiti velike probleme človeštva.

Iz srca,Néstor Zubeldía


7

JURČEKJURE LANGUS

DANES

Danesposvečam ta spomin svojemu narodu, slovenskemu narodu,tistim, ki so jih pobili,tistim, ki so zbežali,in tistim, ki so ostali.


27

JURČEKJURE LANGUS

TRI

Očka!

Sem v nekakšni restavraciji. Dolga miza. Očka je ob mami. Ne poznam obrazov ljudi. To so ljudje, ki jih nisem videl še nikoli prej. Tako glasno se pogovarjajo, da se skoraj ne moremo slišati. Ne razumem, o čem govorijo. Na skrivaj sem pogledal očka. Zakaj so vsi jedli tako stisnjeni? Očka se je pogovarjal z nekom, ki je bil tam. Za katero mizo? Mama ga je gledala. Očka je nato vstal in šel ven skupaj z mamo.

Tam smo bili trije bratje in sestra Tonka, najmlajši, skupaj z mamo. Očka je vedel, da so drugi sinovi v Italiji, ampak ni vedel, kje je moj brat Jože. O tem sta se pogovarjala.

»Kaj bova naredila, če ne najdeva Jožeta?«»Ubili ga bodo. Veš, da ubijejo vsakogar, ki ni komunist. Saj veš,

da so nam že grozili: Vse vas bomo pobili.«»Kaj bo s tabo?«»Ti ostani z otroki. Jaz se bom vrnil, da ga najdem.«»Tončka, Bog s teboj!« in jo je poljubil. »Joža!« je zaklicala mama. »Bojim se za otroke. Kaj naj počnemo

na severu? Rekel si mi, da gremo za dva tedna. Tole bo trajalo dlje. Zakaj smo pomagali tem komunistom, da jih dobijo ven iz zapora. Se spomniš?«

Oče je bil znana osebnost. Delal je na občini. Nekega dne so se pri njem zglasili neki gospodje in ga prosili, da bi posredoval za Tega in Onega, ker so ju obdolžili, da sta komunista.

»Ampak Joža, saj poznaš to družino. Ti že niso komunisti!« mu je rekla mama.

»Res, ti ne morejo biti komunisti.«In oče in mama sta šla, in ker sta onadva prosila zanju, so ju

izpustili.


28

JURČEKJURE LANGUS

»Bolj kot vase zaupam v Boga,« je oče rekel mami. Potem je odšel.

Po tem mama ni nikoli več videla očeta, mi pa tudi ne. Ne vemo, kdo ga je ubil. Ne vemo, kdaj. Ne vemo, kje so ga ubili. Ne vemo, kje počiva njegovo telo. Za leve, rdeče, komuniste, partizane je neznanec.

»Tako je ta hlapec Vatikana in zvest izpolnjevalec njegove linije, krvnik svojega naroda, zločinec v duhovniški suknji dospel do za-dnje faze svojega razvoja – do zatožne klopi, kamor vodi pot vse tiste, ki se borijo proti svojemu ljudstvu.«

(Obtožnica proti Jožku Kraglju, ki je bil 8. septembra 1949 ob-sojen na 20 let prisilnega dela in na triletno izgubo državljanskih pravic. Griesser-Pečar, op. cit., str. 516)

Dokler smo bili skupaj, smo vsak večer z mamo molili: »Da se bo očka srečno nazaj vrnil.«

Ni se vrnil.

Očka!

Očka (mamina zbirka)


29

JURČEKJURE LANGUS

Oče se je rodil leta 1897. Bil je čeden! No, gledam ga na fo-tografiji. Vdrte sence, kot jih imajo pametni ljudje. Nosil je očala. Brke. Imel je kratke zalizce. Vedno je bil brezhibno oblečen. Na vseh fotografijah, ki jih poznam, ni imel niti ene gube na obleki. Kravata. Bil je eleganten. Kakšen je bil njegov značaj? Ne vem. Vem, da nas je bilo deset bratov in sester. In nas je prenašal. Ne vem, kakšen je bil moj oče.

Zakaj mu takrat nisem zaklical »Očka, ne hodi stran! Rad bi, da ostaneš z nami!« Rad bi, da si na moji novi maši. Tako boš lahko prejel moj prvi blagoslov. Poljubil bi mi roke, kot je to delala mama. Ni te bilo. Pogrešal sem te. Nisi bil tam, ko so se poročili moji bratje in sestre.

Me vidiš, oče? Tako malo mi je ostalo od tebe. No ja, pravijo, da sem ti podoben. Očka, kakšen si bil?

1981. V Italiji mi je prijatelj dal kopijo dela, ki ga je oče napisal o Občini

Ljubljana. Dal mi je tisto poglavje, ki ga je napisal moj oče. Našel ga je v knjigi »Naš Bežigrad v luči zgodovine, kulture in uprave, Ljubljana, 1940.« Nežno sem ga vzel v roko in ga prebral v enem kosu. Bilo je očkovo delo. Bil je pisatelj.

Ko sem bil leta 1981 v Ljubljani, mi je stric Jaka, očetov brat, povedal malo o tem, kakšen je bil moj oče.

»Bil je inteligenten. Imel je velik dar govora. Vedno so ga kam vabili kot govornika. Kot veliko drugih politikov je tudi on sodil v mlado generacijo takratnega družbenega življenja. Veliko je bral. Tu v hiši, na polju pa je delal kot vsi drugi. Med nami je bilo veliko revščine in on jo je trpel kot vsi v hiši.

Leta 1919 je izrazil željo, da bi postal duhovnik. Vendar ni vstopil v semenišče. Pojavila so se nasprotovanja, ki bi jih težko pojasnil. Po mojem mnenju je šlo za nekaj, kar se je


30

JURČEKJURE LANGUS

pojavilo med vsemi nami. Vsi smo bili malo krivi. Bog ni hotel, da bi postal duhovnik, ampak Jožu je Go-

spod podaril tri sinove duhovnike. Joža se je poročil leta 1920. Jaz sicer nisem bil na poroki

in on ni prišel na mojo. Vendar se je po letu 1928 med nama spletlo globoko prijateljstvo. Najraje sva debatirala o politiki. Tončka nama je govorila, da nikoli ne nehava govoriti. Ne vem, če se bom lahko srečal s katerim od tvojih. Prosim vas le, da me v spominu ohranite kot njegovega velikega prijate-lja.«

Fotokopija, del navedenega

besedila


31

JURČEKJURE LANGUS

Imam članek, ki ge je nekdo objavil leta 1976. V njem sem našel nekaj opisov mojega očeta.

Rodil se je 14. marca 1897. Imel je tri sestre, ki so bile redovni-ce kongregacije Naše ljube Gospe Sionske in so delale po različnih mestih: Lyonu, Marseillu, Tunisu, Jeruzalemu.

Poročil se je 15. januarja 1920 na Brezjah z Antonijo Oman iz vasi Stražišče pri Kranju.

V prvi svetovni vojni je bil poklican v vojsko. Bil je dober govornik, tako je trdil Tine Debeljak. Poleg daru besede je imel zelo dobro razvit čut za organi-zacijo in zelo rad je delal z mladimi in z delavci. Obja-vil je tudi knjigo o govorni-štvu z naslovom Retorično vprašanje. Vpisal se je v Orlovsko organizacijo in v njej deloval. Postal je tudi njen predsednik. Obiskal je veliko mest in veliko predaval mladim. Vpisal se je v Slovensko katoliško delavsko društvo, ki je bilo ustanovljeno kot protiutež socialističnim delavskim organizacijam. Bil je ve-lik komentator okrožnice Rerum novarum. Dobro je poznal komunizem in je dobro razpravljal o socia-lizmu. Ko so se komunisti vtihotapili v socialistične

Svetišče Marije Pomagaj, Brezje (osebna zbirka)


72

JURČEKJURE LANGUS

krogle. Zaslišal sem strele, tako kot takrat, ko smo odhajali iz Lju-bljane. Slišal sem, kako ubijajo ljudi.

Potem sem zaslišal krike. Kaj pravijo? Kaj delajo tisti, ki streljajo? Smejijo se grimasam, ki jih delajo ustreljeni. Kaj je očka naredil, da so ga ustrelili? In potem? Potem so ostali mrtvi. Nimajo več krvi, ne morejo govoriti, ne dihajo, ničesar ne vidijo, ne morejo se pre-mikati.

Kje so zdaj? Kam so jih odpeljali? Očka, kje si?Imam toliko vprašanj, ampak si jih ne upam postaviti. Nekega

dne bom vprašal. Potem sem začel jokati zaradi očeta. Prej nikdar nisem jokal

zaradi očeta. Zdaj se nisem mogel zaustaviti. Stisnil sem se k mami. Čutil sem, kako so solze grenke, ko pridejo do ust.

Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.

(Jn 15,13)

Ali se je oče spomnil teh Jezusovih besed?

S tem, da smo proglasili versko svobodo, za komuni-ste ni prenehal, ampak se je celo povečal razlog, da se svo-bodno borijo za svoj svetovni nazor, da se borijo predvsem proti vplivu misticizma in idealizma na mlade generacije. Slovenski poročevalec,

(Slovenski poročevalec, 18. maja 1954; navedek v Koledarju Družbe svetega Mohorja, 1955)

V četrti skrivnosti opazujemo Jezusa, ki gre na Kalvarijo: Oče naš ... Zdrava Marija ... blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus, ki je za nas težki križ nesel ...

In ljudje so odgovarjali:Sveta Marija, Mati Božja ... prosi za nas … zdaj ...Tudi jaz sem molil.Z vozovi smo prišli v dolino. Ne vem, kje smo bili. Videl sem ve-


73

JURČEKJURE LANGUS

liko polje z ogromno ljudmi, vojake, vozove in konje. Polje in polje. Drevesa, gore.

Nihče ni vedel, kaj nas čaka. Spuščali smo se v grob.


74

JURČEKJURE LANGUS

DVA

Mesto kolib

Prišli smo na veliko ravan njiv in pašnikov. Bilo je Vetrinjsko polje. Zdelo se mi je kot mesto, polno šotorov in kolib, kolib iz bo-rovega lesa, volnenih odej, platna in vozov.

Kaj nas je čakalo? Kos zemlje, kjer smo lahko živeli v svobodi, brez obsedenega preganjanja komunistov, ki so nas imeli za sovra-žnike ljudstva.

Kako smešno! Pri svojih šestih letih sem bil sovražnik ljudstva.

Nastanili smo se zraven velikega gozda. Kako visoka so bila dre-vesa! Kako so se imenovala? Moram vprašati. Ali imajo drevesa

Begunjsko taborišče Vetrinj (Slovenski koledar 1955, str. 112)


75

JURČEKJURE LANGUS

tudi rojstni dan? Kdaj ga bodo imela tale? Veliko dreves je imelo čisto majhne liste. Svetlozelene barve. Drugi so imeli temnozelene liste. Kako se reče temu delu leta?

»To je pomlad, Jure.«Videl sem rože. Kakšno moram utrgati. Primož in Cici sta velika, ampak ne tako velika kot drugi. Potem sem videl, da so nam pomagali ljudje, ki so bili večji od

njiju, pomagali so mami. Kajti bilo je veliko kolib. Mi nismo bili edini. In vsi smo si pomagali. Eni so šli v hrib sekat drevje, da so se vrnili s hlodi. Udarci s sekiro, ki udarja ob hlode, se morajo slišati vse do Ljubljane. Hlode so nato prinesli, da so nam postavili kolibe.

Uporabili so jih za stebre in za streho. »Mami, žejen sem …«Grlo mi je bilo suho, brez sline. Pogledal sem mamo: bila je

potna, ožgana od sonca, umazana. In seveda, ni bilo očka, da bi pomagal graditi kolibe. Jaz sem sedel na travniku.

»Mamica, mami, žejen sem,« in sem jo vlekel a krilo. Zajokal sem. Ona pa je delala naprej. Kaj pa ona, ni nič žejna?

Naenkrat ...Dovolj, sem si rekel in stekel proč. Pridružil sem se ostalim in

začel delati, no ja, začel sem se igrati.Zame je bilo to igra: gradnja kolib! Najprej so zabili štiri stebre.

Nekdo je rekel, da je treba najvišji drog postaviti v sredino. Zakaj? Kje bomo pa spali, če bo na sredi deblo?

»Najti moramo platno za streho.« Mi nismo imeli platna. Namesto tega so dali veje, borovo lubje in

listje. Tam sem stal in ogledoval ter si s prstom vrtal po nosu.»Jure, prste ven iz nosa,« mi je rekla Tonka. »Več vej moramo dati na streho. Tako ne bo prepuščala vode,

ker se že pripravlja na nevihto.Vsi smo se ozrli in nad gorami smo res zagledali črne oblake.

Zelo črne. »Hitreje moramo delati.«Šli smo iskat še več lubja. Tudi jaz sem šel, ker lubje ni težko.


76

JURČEKJURE LANGUS

»Lahko bomo preizkusili, če smo naredili dobre kolibe,« je rekel Cici.

In tako je bilo. Usul se je močan dež. Kar naenkrat je začelo padati in videli smo strele in bliskanje. Vse bolj in bolj je deževalo.

»Oblaki so se utrgali!« je rekla Tonka.Kaj pomeni: oblaki so se utrgali? Kje se trgajo oblaki, sem se

spraševal. Hotel sem videti odprte oblake in kako iz njih skozi lu-knje pada voda. Ne razumem. Med eno in drugo strelo sem ugibal, kako se oblaki odprejo in strgajo.

»Jurček, to se samo tako reče, to pomeni, da močno dežuje.« In zakaj potem ne rečejo, da močno dežuje, namesto da govorijo, da se trgajo oblaki? Veliki ne govorijo resnice.

Zbudil sem se. Vonj po ožganem boru. V vojaških posodah ali v konzervah od hrane na odprtem ognju grejejo vodo.

Še danes me vonj po žganem boru vrne nazaj v Vetrinj. Vohal sem ga v tolikih taboriščih. Ampak vonj po žganem boru me je vselej vračal v Vetrinj.

Zadnjič sem ga zavohal na dva tisoč metrih višine v Potreril-losu, ko sem šel hodit v Ande.

Zbudil me je jok fantka. Kdo bi to bil? Tam se je vse zdelo blizu. Jokal je, ker je bil lačen, si rečem. Mogoče mama tega otroka greje mleko. Ampak kje bodo dobili mleko?

Šel sem na sprehod. Povsod smrdi po gnilih vejah. Zabaval sem se s tem, da sem skakal po lužah in blatu. Drsal sem se. Padel na tla. Prišli so še drugi fantje. Čisto sem bil blaten: hlače, roke, obraz, srajca. Bilo je lepo jutro, najlepše jutro, odkar smo šli na pot. Le kdaj je to bilo?

Srečen sem.In hrana? Lačen sem bil. Otrok je nehal jokati. Ali bo imel dovolj

mleka, da bo preživel? Jaz sem večji in ne rabim mleka. Ampak kaj bomo jedli? Edine živali, ki so bile tam, so bili konji. In jaz sem prepeval:


77

JURČEKJURE LANGUS

Moj očka ima konjička dva ...In jedli smo konjsko meso.

Neko popoldne sem odkril, da na oglju pečejo krompir. Mislil sem, da bo krompir v ognju zgorel. Ampak ne. Ko so ga dali ven, je bil vroč in črn. Pustili so, da se ohladi, potem so ga olupili.

»Jurček, bi poskusil krompir?«Poskusil sem in bilo mi je všeč.Zavohal sem še nek drug vonj, ki ga nisem poznal. Šel sem pre-

verit. Od kod prihaja? Približal sem se kuhinjskemu ognju. Hodil sem. In našel: pekli so kruh! Imeli smo kruh, ker so nekateri prinesli moko. Ali tista mama z voza ni v torbi nosila moke? Kdaj je že bilo to? In kje je zdaj?

Kako se imenuje to taborišče? Mešajo se živali in ljudje tu in tam, brez vode, v kuhinji ves dan gori ogenj in dim je tak, da začneš jokati.

Vetrinje z vozovi (Slovenski koledar 1949, str. 84)


247

JURČEKJURE LANGUS

MOŽNA POTMoj namen ni, da bi popisal pot do potankosti natančno. Skušal sem zbrati podatke, da bi vedel, kje smo hodili, potem ko smo šli iz Vetrinja. Dodajam seveda možne datume. Zbrati mi je uspelo naslednje:

• Odhod iz Ljubljane: 6. maj 1945.• Karavane, ki so ušle, so prišle v Vetrinj med 7. in 12. majem

1945.• 14. maja so prišle angleške oblasti in od takrat smo odvisni od

angleškega Rdečega križa.• 27. maja: odhod prvih domobrancev. • 29. maja je po Vetrinjskih statistikah tam 2514 civilistov in

12000 vojakov različnih skupin.• Pot je ločevala obe taborišči.• 30. maja je prišel dr. Janež, ki mu je uspelo zbežati iz angleških

kamionov. • Junija v Jugoslavijo deportirajo prve civiliste. • 4. junija je vetrinjsko taborišče obdano z bodečo žico. • 7. junija izide list slovenskih organizacij, v katerem so objavljene

različne dejavnosti ter da se salezijancem poveri izobraževanje otrok in mladih.

• 25. junija 1945 so prvi civilisti zapustili taborišče v Vetrinju in odšli v Lienz, Špital Judenburg in drugam.

• Med begunci je bilo 83 duhovnikov, ki so skrbeli za duhovno oskrbo.

• Težko določim, kdaj smo prečkali Alpe in prišli v Italijo. Še težje, v katerem taborišču smo pristali. Od severa Italije smo šli proti jugu Italije skozi različna mesta.

• V Riccione so prvi prišli okrog junija leta 1945.• Iz Moniga so bili premeščeni v Forli: 26. avgusta 1945. • V Porto San Giorgio so šli z vlakom in kamioni ter v Servigliano

5. septembra 1945.


248

JURČEKJURE LANGUS

• Drugi so šli v Fermo, Modeno ...• V Senigallio so prvi prišli 21. ali 24. septembra 1945. Kdaj smo

prišli mi? Koncentracijsko taborišče v Senigallii se imenuje Hotel Gran Albero Bagni št. 7.

• Imam spričevalo prvega razreda osnovne šole v Senigallii, šolsko leto 1945/46 z dne 4. oktobra 1946. Pouk s je začel oktobra in končal junija. To pomeni, da smo morda prišli avgusta ali septembra 1945.

• Obstaja še eno taborišče št. 9.• V letu 1946/47 sem, glede na spričevalo iz Barlette, naredil

drugi razred. Datum: 15. junij 1947.• Prvi, ki so odšli iz Barlette, so šli 27. februarja 1948.• V Bagnoliju so mi dali zdravstveno potrdilo 15. januarja 1948. • Krstni list so mi naredili 15. marca 1948. Okrog tega datuma

smo morali zapustiti Barletto.• V Argentino smo prišli 23. maja 1948.


Documents

Jurcek knjiga nov - Salve › wp-content › uploads › 2013 › 01 › Jurcek_uvod.… · Tisti, ki smo ga že kdaj poslušali v živo, si bomo ob branju te zgodbe predstavljali